3Slovenska provinca Družbe Jezusove

www.jezuiti.si

JUNIJ 2013

X

LVII - 3 (274)

LOVENSKI EZUITIJS

65

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

66 PRIJATELJEM

67 APOSTOLAT MOLITVE Julij - avgust

TOČKA 68 Jezuitski mit V SODELOVANJU IN POVEZANOSTI 73 Srečanje in spominjanje na gradu Bogenšperk 75 Spomini p. Vitala Vidra 76 Med nami 79 Vrtovčev dom na Visokem 81 Naši pokojni: p. Jože Grošelj, misijonar v Zambiji (1944 – 2013)

CERKEV 85 P. Jože Pucelj o Družinskem svetovalnem centru Betanija ob njegovi 30-letnici 87 Pričevanja vere

PESEM 88 Verujem, Gospod

ČLANKI 89 Ob 310. obletnici Hellersteinovega rojstva 90 Mednarodni dan beguncev, nagovor p. Robina Schweigerja

94 KRATKE NOVICE

2013 - junij - XLVII - 3 (274)

vsebina

66

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

Dragi prijatelji!

Pred nami je poletje in vam želimo, da bi ga lepo preživeli. Sredi poletja je-zuiti praznujemo god svojega ustanovi-telja sv. Ignacija Lojolskega. Praznovanji bosta pri Sv. Jožefu v Ljubljani in pri Sv. Ignaciju na Pohorju, več pa lahko pre-berete pri obvestilih. Prisrčno vabljeni sem ali tja!

S papežem Frančiškom se je poveča-lo tudi zanimanje za jezuite. Ena izmed predstav o jezuitih skozi čas in prostor je tudi precej čudna, »mitična«, pripisu-jejo nam nenavadne stvari. V glavnih potezah na različne govorice o jezuitih odgovarja prevod iz francoske jezuitske revije Études o Jezuitskem mitu.

Valvazorjev grad Bogenšperk nad Li-tijo pa ni nič mitičen, ampak je še kako resničen in tistega 25. aprila, ko smo se na njem srečali številni slovenski jezui-ti, je bil prav lep. Obsevalo ga je toplo pomladno sonce, nam pa je tudi bilo lepo v duši, kljub kruti zgodbi pregnan-stva nekdanjih članov naše Družbe za njegove zidove. Meni je najbolj ostalo v spominu, da so patri z veseljem pripo-vedovali, kako je bilo na različnih misi-jonih, duhovnih obnovah in podobno,

ko so se vrnili v renesančni grad. Med njimi je bilo veselo in sproščeno vzduš-je, je bilo rečeno.

Malo »pregnana« je ta številka naše-ga lista, v prenesenem pomenu (zvita) ali zares, zato tudi dan beguncev spada vanjo oz. nagovor p. Robina pri slove-snosti na ta dan. Pokojnega p. Jožeta Grošlja pa smo obljubili že zadnjič (in je sedaj tudi na platnicah). Tako nena-doma je odšel, da je kar težko verje-ti, da ga ni več tam v Afriki, ampak je pri Bogu v večnosti, ki je nad nami in v nas. Morda pa bodo za koga najbolj koristni nameni Apostolata molitve ali zakoncem vesti o zakonski svetovalnici Betanija ob njeni 30-letnici? Lahko da bo koga razveselil spomin na p. Žužka ali p. Vrtovca, rojak iz zgodovine p. Av-guštin Hallerstein, ali pa raje kakšna no-vička o nas živih, ki še hodimo in ozna-njamo po tem Božjem svetu. Naj vam bo dobro na njem in naj vas spremlja Božji blagoslov. Morda bomo hodili kot romarji v ritmu pesmi Verujem, Gospod.

p. Franc Kejžarprijateljem

67

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

apostolat molitve

SPLOŠNIDa bi Svetovni dan mladih v Braziliji vzpodbudil vse mlade kristjane, da postanejo učenci in misijonarji evangelija.

MISIJONSKIDa bi po vsej Aziji bila oznanjevalcem evangelija vrata odprta.

SLOVENSKIDa bi bilo očetovstvo in materinstvo v naši javnosti (politiki, sociali, medijih) primerno ovrednoteno in prikazovano kot nenadomestljiva vrednota za obstanek naroda.

SPLOŠNIDa bi starši in učitelji pomagali mladi generaciji odraščati po vesti in v pokončno življenje.

MISIJONSKIDa bi krajevna Cerkev v Afriki z zvestim oznanjevanjem evangelija širila mir in pravičnost.

SLOVENSKIDa bi nas obnovitev posvetitve našega naroda Mariji nagibala k večjemu prizadevanju za osebno posvečenje.

Julij

Avgust

68

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

vseh znanih in ustaljenih predstav. Leta 1554 je humanist Etienne Pasqui-er objavil zelo obsežno obtožnico za pariško univerzo proti jezuitom, v ka-teri Družbo imenuje »Pošast, ki ni niti svetna niti redovniška, ampak oboje skupaj in je uvedla v našo Cerkev her-mafroditski (dvospolni) Red.« Ta na-pad, komaj petnajst let po ustanovitvi reda, pričuje o enem ključnih elemen-tov jezuitskega mita: sovražnik že po naravi ne odgovarja nobenim znanim kategorijam, zato je »pošasten«, ker meša vse meje in kategorije. Jezui-ti so bili nevarni, ker so predstavljali modernost, nove vrednote gibljivosti in akcije, ki so jih sodobniki sumničili in so se jih bali.Treba je reči, da se Družba Jezusova radikalno razlikuje od drugih redov v Cerkvi. Pripada gibanju »reforme«, ki je nastala, da bi se soočila z izzivi novih časov… V 16. stoletju svet dobi prve pospeške v ritmu življenja, zna-nje, ki ga prinaša nova kultivirana eli-ta, se širi, pojavlja se tudi pluralnost verskih smeri. Novi časi zahtevajo, da so jezuiti redovniki sredi sveta. Na prvem mestu jim je oznanjevanje. Življenje seveda mora biti podprto z meditacijo in kontemplacijo, vendar nič ne sme ovirati akcije. To spodbudi

Prevod iz knjige Črni papež, razvoj mita, Franka Damour-ja, ki je izšla marca 2013 pri založbi Lessius v Franciji. Objavljeno v reviji franco-skih jezuitov Études, maj 2013.

Že samo ime »jezuiti«, ki so ga člani Družbe Jezusove kmalu dobili, je pri-spevalo k ustvarjanju mita. Besede ni uporabljal ne Ignacij in ni bilo uzako-njeno ne v Konstitucijah ne v pape-ških dokumentih pred Tridentinskim koncilom. Razen tega je slabšalno: že od srednjega veka je pomenilo farize-ja, zviteža. Tako so na negativni način imenovali Ignacijeve tovariše, kar je z grenkobo ugotovil že Peter Kanizij leta 1545. »Jezuit« je ohranil slabšalno oznako v vseh evropskih jezikih, kot dokazujejo slovarji od 17. stoletja do naših dni: jezuit pomeni »hinavec«, zvit človek.

Sumljiva novost DružbeČe je jezuitski mit predvsem politič-ni mit, pa se polemika proti jezuitom najprej nanaša na novost, ki jo je ure-sničila Družba Jezusova. Njen način redovniškega življenja je bil izven

Iz francoščine prevedel F. K.

Jezuitski mit

tocka

69

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

Ignacija, da se odpove skupni korni molitvi. Od drugih redov ohrani to, kar služi njegovemu načrtu gibljivosti: neodvisnost od škofov, lastna pravila, ohranjanje skupnega življenja, ven-dar v prilagojeni obliki. Jezuiti so »re-gularni kleriki« z mešanico dveh nači-nov življenja, ki jih je ustalila cerkvena tradicija za tiste, ki želijo služiti Cer-kvi: svetnih duhovnikov in menihov. Ta dva načina obstajata od 4. stoletja in Cerkev ju je vedno skrbno ločeva-la. Ali je nekdo »redovnik«, ki pripada meniški tradiciji ločitve od sveta in skupnega življenja; ali pa je »svetni«, pokoren škofu in vezan na župnijo. Jezuiti so oboje skupaj, ne povsem eno in ne povsem drugo. Jezuitska reforma se zato razlikuje od reform drugih redov. Jezuitska novost je so-ciološko tako radikalna, da je Diderot v francoski Enciklopediji še dve stoletji kasneje ohranil odmev: »Kdo je jezu-it? Je to svetni duhovnik? Je regularni duhovnik? Je to redovnik? Je menih? Nekaj od vsega tega je, vendar sploh ni to…«

Moderna država v stopinjah jezuitov (17. in 18. stoletje)Nasprotje med modernimi državami in Družbo Jezusovo nam predstavlja sorodne in konkurenčne ustanove, močno hierarhizirane, ljubosumne na lastno neodvisnost, centralizirane in povsod navzoče. Z eno veliko razliko: medtem ko moderne države ne trpi-

jo navzočnosti drugih držav znotraj svojih meja, Družba ne prenese, da bi bila zaprta znotraj meja. To je opozi-cija dveh logik: teritorijalne in logike gibljivosti… Nadvlada, ki jo imajo je-zuitski kolegiji nad vzgojo in njihova močna navzočnost pri voditeljih, po-sebej v osebi kraljevega spovednika, jezi njihove nasprotnike. Vse to bo doseglo višek z izgonom jezuitov iz večine katoliških držav in s papeško ukinitvijo reda leta 1773.

»Morilci kraljev«Prva točka zelo določenega gledanja se pojavi z regicidom (umorom kra-lja), ki je zelo učinkovita tema za mo-bilizacijo javnega mnenja proti jezui-tom, posebej v Franciji. Od leta 1580 je polemika proti jezuitom dobila od-ločno politični predznak: jezuitov ne obtožujejo samo namenov regicida, ampak pravih atentatov. Zato Clau-dio Acquaviva, četrti naslednik Igna-cija Lojolskega v službi generala, želi usvojiti nevtralno držo, tako da jezui-tom prepove vsakršno politično udej-stvovanje. Vendar to vzbuja samo sume – toliko bolj, ker številni jezuiti javno podprejo Katoliško ligo, ki želi obnoviti avtoriteto države z izgonom protestantov iz Francije…

Meta-zarote: črni papež (1850 – 1940)Od leta 1850 se po Evropi širijo teorije zarot, ki jih spremlja vzpon okultizma najrazličnejših vrst, od spiritizma do

70

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

teozofije, preko orientalizma in izra-ženega čuta za primitivizem. Nastopi prva globalizacija z vrsto kriz, rasto-čih socialnih neenakosti, občutkom nemoči držav, korupcijo… To je ugo-den teren za širitev teorij o svetovni in globalni zaroti, ki bi jo lahko imeno-vali »meta-zarota« ... V tem kontekstu cvetijo »antimasonske«, »antisemit-ske« in tudi »antijezuitske« zarote. »Je-zuitska zarota« tedaj doseže zadnjo metamorfozo z likom »črnega pape-ža« nasproti papežu, ki je oblečen v belo. Črn je zaradi črne barve jezuit-skega talarja, pomeni pa tudi mračno razsežnost njegove moči. Od sive eminence, svetovalca mogočnežev, jezuit postane črni papež, mogočnež nad mogočneži.

Antijezuitizem in antisemitizemPodročje rasnih teorij je še en ele-ment, ki razloži pojav meta-zarot na koncu 19. stoletja. V tem kontekstu podobnost med antijezuitizmom in antisemitizmom ni več le literarna anekdota. Norveška je v svoji ustavi iz leta 1814, ki uveljavlja luteranstvo kot državno religijo, prepovedala Jude in jezuite. Po reviziji ustave leta 1906 so bili samo še jezuiti prepove-dani in to do leta 1956.Zbližanje med Judi in jezuiti je sko-raj tako staro kot Družba. Leta 1554 je v svoji obtožbi za pariško univerzo Etienne Pasquier trdil, »da je bilo v jezuitstvu veliko judovstva. Podobno

kot so stari Judje sodili našemu Go-spodu Jezusu Kristusu, so ti novi Judje naredili apostolom.« Pogosto so oči-tali jezuitom, da so v katolištvo uvedli »rabinskega duha«, kajti med prvimi člani Družbe Jezusove, ki so bili Špan-ci, so bili nekateri judovskega izvora (p. Diego Laynez, prvi naslednik sv. Ignacija v vodstvu Družbe, je bil npr. judovskega izvora, op. prev.), zatorej »nečiste« vere.Povezave med jezuiti in Judi se okre-pijo v zarotniški domišljiji, včasih kon-tradiktorno. …

Nacionalistični in rasistični kon-tekstZgodovinske konstrukcije so pripra-vljale teren, med njimi teorija Augu-stina Thierryja, ki ga je Marx označil za »očeta zgodovinopisja razrednih bojev v Franciji«. Francosko zgodovi-no prikazuje kot svetni spopad dveh ras: Frankov kot tiranov in galskega naroda - jezuiti so na strani Frankov. Od leta 1860 ta nasprotja vse bolj postajajo rasna. V Nemčiji so jezuiti predstavljeni kot anti-germanski, na-sprotni kulturi (Kultur). Zgodovinarji, zlasti iz »Borussijske šole«, ki si pri-zadevajo za nemško zedinjenje kot zgodovinsko nujnost, hitijo pokazati nasprotje med nemško identiteto in jezuiti kot nekaj pradavnega. Kajti neracionalna in nemoralna Družba Jezusova, po njihovem, predstavlja tujek v nemškem narodu in torej ne-

71

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

srečo za njegov razvoj. Ker je kriva za verski razdor v deželi, kot trdijo ti zgodovinarji, je upočasnila nemško zedinjenje. V svojem delu o jezuitski pedagogiki iz leta 1898 Georg Mertz ne okleva zapisati: »Za veliko večino Nemcev je jezuitstvo nasprotno ger-manstvu, krščanstvu in človečnosti.« V začetku 20. stoletja katoliški zgo-dovinar Hugo Koch v svoji knjigi Ka-tolizismus und Jesuitismus (1913) trdi, da so jezuiti antigermanski, vse do tega, da pomeni »jezuitizem uniče-nje posameznika, kajti kot cigani za-nikajo sleherno Domovino, zanikujoč vezi ljubezni s starši in narodom.«Prav tako so na začetku 20. stoletja jezuiti na Portugalskem pred izgo-nom iz Prve republike podvrženi fre-nološkim raziskavam (nauk o ustroju lobanje). Psihiater Miguel Bombarda je definiral pogoj jezuita kot duševno bolezen: »… Mislim, da ne more biti jezuit kdor koli. Možgani so predispo-nirani za to zlo, kakor so nekateri za redni zločin in drugi za norost.« Ča-sopisi prinašajo fotografije jezuitov, ki jih psihiatri pregledujejo, ko jim meri-jo lobanjo.

»Judeo-jezuitizem«Kakor nacionalizem postaja rasisti-čen, se jezuiti ne pojavljajo samo kot antinacionalni, ampak kot neprimerni za vsakršno nacionalno pripadnost, kar pojasnjuje, da so se zbližali z Judi. Prva formulacija dvojne zarote

»judeo-jezuitizem« nemškega eseji-sta Ottomarja Beta v knjigi Darwin, Nemčija in Judje, ali judeo-jezuitizem (1875) najavlja naslednje: »judeo-masonerija« (1882) in »judeo-boljše-vizem« (1917). Leta 1888 je pastor Eugen Eisele v knjigi Jesuitismus und Katholizismus obsodil jezuite, da so judaizirali krščanstvo. Teoretik antise-mitizma Houston Stewart Chamber-lain pretendira, da so Duhovne vaje sad semitskega duha. Komentatorji so pogosto vlekli vzpo-rednice med Monita secreta in Proto-coles des Sages de Sion (v francošči-ni), ponaredkom, ki govori o svetovni judovski zaroti: enaka fobija zarote, enaka kritika ekstremnega makjave-lizma, enaka strategija lažnega do-kumenta za notranjo uporabo… Kot je mogoče videti po številnih člankih v jezuitski reviji Études med 1880 in 1914, so jezuiti sami ohranjali anti-ma-sonerijo in z navdušenjem sprejemali antisemitske teze pisatelja Edouarda Drumonta… Jezuiti so tako sami so-delovali pri naraščanju antisemitizma v Evropi, včasih so jih antisemiti na-padali, drugič so bili na njihovi strani.

Zlata legenda DružbeKljub prizadevanju totalitarnih reži-mov, predvsem nacističnega, in neka-terih vse bolj izoliranih duhov, jezuit-ski mit po prvi svetovni vojni zgublja svojo moč. Čeprav ni popolnoma iz-ginil, je trenutno uravnovešen z zlato

72

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

legendo Družbe, ki se nenehno utr-juje.Leta 1963 nemški avtor Rolf Hoch-huth v drami Vikar lansira polemiko o »molku Pija XII.« glede genocida Judov med drugo svetovno vojno. Na sceno postavi osebnost jezuita patra Ricarda Fontana, navdihnjeno po Bernhardu Lichtembergu, jezuitu, ki je nasprotoval nacističnemu reži-mu in si prizadeval, da bi prepričal papeža, naj javno obsodi kriminalno politiko nacistov ter se odločil nositi rumeno zvezdo in je zato deportiran v Auschwitz. V romanu Da Vincijeva šifra (2000) si Američan Dan Brown zamišlja zaroto znotraj katoliške Cer-kve – in glavni akterji niso jezuiti. Ta dva primera kažeta, da anti-jezuit-ski mit umira, vsaj v njegovi politični komponenti. Še več, potem, ko so bili stoletja žrtve »črne legende«, sedaj jezuiti vstopajo v »zlato legendo«, če povzamemo iz-raz Etienna Fouillouxa. V domišljiji in zavesti nekdanji anti-jezuitizem pre-daja mesto določenemu »filo-jezuitiz-mu«. Ni preprosto razložiti ta obrat. Kljub temu je mogoče reči, da so po koncu prve svetovne vojne jezuiti v očeh večine prešli na stran zagovor-nikov napredka in svobode. Nekaj posameznih figur, kot je Pierre Teil-hard de Chardin, je nedvomno prite-gnilo pozornost. Gotovo pa je, da je bila vloga jezuitov v Franciji, Nemčiji, na Nizozemskem, v Belgiji pri odporu

nacizmu odločilna, da se je izboljšala podoba Reda. K temu je prispevala cela generacija teologov, kot so Henri de Lubac, Jean Daniélou, Karl Rah-ner, John Courtney Murray, Augustin Bea, ki je imel velik vpliv na aggiorna-mento katoliške Cerkve med Drugim vatikanskim koncilom.Tudi v filmu je lik jezuita najpogosteje prikazan pozitivno. Lahko omenimo Na peronu Elia Kazana, Eksorcista Williama Friedkina, Misijon Rolanda Jofféja, Grob Jonasa McCorda, Amen Costa-Gavrasa. Čeprav zelo različ-ni, imajo predstavljeni jezuiti nekaj skupnega: so prosti strelci, sposobni odkloniti poslušnost hierarhiji, dezin-teresirani, v duši in po vesti delujejo za dobro in verski čut povezujejo z intelektualno kompetentnostjo. Razen tega je karizmatični lik Pedra Arrupeja, vrhovnega predstojnika Družbe od 1965 do 1981, nedvomno veliko prispeval h koncu legende »čr-nega papeža«. Napetosti med njim in tremi »belimi papeži« glede pastoral-nih usmeritev Družbe, način vodenja, teologija osvoboditve so odmevali v medijih, ki so včasih zaostrovali na-sprotja. Vsekakor ideja, da bi jezuitski general manipuliral s papežem, ne kaže, da bi držala.

73

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

v sodelovanju in povezanosti

Iz preteklosti v sedanjost in prihodnost

Tudi slovenske jezuite je po drugi svetov-ni vojni doletela usoda mnogih begun-cev in pregnancev na tem svetu, ki nikoli ni povsem miren, prijazen in pravičen za vse. Jezuitska služba za begunce (JRS) npr. je v današnjem času najzgovornejša priča, da je temu tako. Prihodnje leto se bomo spominjali 200-letnice ponovne vzpostavitve Družbe Jezusove, potem

ko jo je papež Klemen XIV. leta 1773 ukinil, pred tem pa so bili jezuiti kar po vrsti pregnani iz evropskih držav. Sloven-ske jezuite je leta 1949 na Valvazorjev Bogenšperk pregnala tedanja komu-nistična oblast. Nemirnemu dogajanju med ljudmi smo priče iz dneva v dan. »Provincijski dan« slovenskih jezuitov na gradu Bogenšperk sončnega 25. aprila je bil za starejše sobrate dan spominja-nja, obujanja spominov in pričevanja, za mlajše dan spoznavanja polprete-kle zgodovine slovenskih jezuitov (pa tudi pretekle z Valvazorjem), za vse pa bratsko srečanje, ki je bilo po besedah provinciala p. Milana Bizanta, »kot da bi zadihali nekaj dragocenosti in specifič-nosti duhovne identitete naše province.« Po provincialovih besedah je bil to tudi

Srečanje in spominjanje na gradu Bogenšperk

foto

: Jož

e Po

trpin

74

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

dan hvaležnosti: »Bogu hvala za naše predhodnike jezuite, patre in brate, za njihovo sprejemanje izziva, težke situa-cije, za njihovo vero v Božjo previdnost, za njihovo odprtost in ustvarjalnost, za njihovo aktivno in živo držo… V njihovih srcih je bila vera, zaupanje v Božjo pre-vidnost, notranja moč, živost, ustvarjal-nost, pobude, apostolska in pastoralna gorečnost. Pa tudi lepa povezanost in toplina, kot smo slišali iz pričevanja p. Vitala Vidra in br. Jožeta Rovtarja.« Ob tej priložnosti je bil navzočim čla-nom slovenske province izročen nov Apostolski načrt, ki upošteva tudi krov-ni dokument slovenskega pastoralnega načrta Pridite in poglejte (PiP). Prepo-znavamo se v besedah tega dokumen-ta: »Živa občestva Cerkve in njihovi po-samezni člani bodo z novo apostolsko gorečnostjo vabili in spremljali brate in sestre k osebni veri, k osebnemu sreča-nju s Kristusom kot Odrešenikom člove-ka, da bi se lahko drug drugemu daro-vali v ljubezni« (PiP, št. 59). Apostolski

načrt, ki je nastajal v daljšem procesu in ob soudeležbi večine članov provin-ce imenuje šest področij delovanja oz. Apostolskih področij slovenskih jezui-tov: apostolat duhovnih vaj; intelektual-ni apostolat, kultura in mediji; župnijski apostolat; mladinski in vzgojni aposto-lat; družinski apostolat in socialni apo-stolat. Med Našimi držami pa dokument imenuje: služenje Cerkvi; skupnost kot poslanstvo; duhovno življenje jezuitov; odnos in sodelovanje z laiki; univerzal-no poslanstvo in delo za nove poklice.S premišljenimi besedami se je na seda-njost in poslanstvo jezuitov v njej ozrl p.

Janez Sraka. Najodličnej-še znamenje našega časa je izvolitev jezuita za no-vega papeža Frančiška: »Iz njega veje svežina, nov pristop. Ima odgovo-re na nekatera bistvena vprašanja časa. Odlikuje-jo ga osebna skromnost (redovno uboštvo), is-krena prisrčnost z ljudmi, stik z najožjimi sodelavci preko evharistije, ljube-zen do Cerkve, osebni Patri in bratje na Bogenšperku ob 50. redovniškem jubileju p. Kobija

Bratje na Bogenšperku

75

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

in ljubeči odnos do Kristusa v vsakem človeku, od najbolj ubogih in odrinjenih do mogočnikov tega sveta.« S pozorno, trajno teološko refleksijo naj slovenski jezuiti spremljamo delovanje papeža Frančiška in mu pomagamo v duhu ka-rizme reda, je sklenil p. Sraka. Srečanja se nas je udeležila večina je-zuitov iz Slovenije. Magister Rok Bečan je pripravil fotografsko in drugo zgodo-vinsko gradivo o izgonu jezuitov od Sv. Jožefa v Ljubljani na Bogenšperk, sledi-la so pričevanja starejših sobratov - med še živimi sta bila na Bogenšperku p. Vi-tal Vider in br. Jože Rovtar - pričevanja pokojnih so posebej zbrana v reviji Kri-stjanova obzorja – Communio (1990), ob strokovnem vodstvu smo si ogleda-li grad in segli globlje v zgodovino do nekdanjega lastnika Janeza Vajkarda Valvazorja in njegove Slave vojvodi-ne Kranjske, srečanje pa smo zaključili pri gostoljubnih Lavrihovih v Podrojah. Oče se še dobro spominja jezuitov na Bogenšperku in kako so jim domačini takrat pomagali.

F. K.

P. Vital Vider in br. Jože Rovtar spet na Bogenšperku

Spominip. Vitala VidraPo tretji probaciji 1960 sem bil poslan na Bogenšperk k jezuitom, ki so bili že tam. V razdejano graščino brez oken so jih oblastniki izselili iz Ljubljane, mi-sleč, da jih bodo tako osamili. Pa smo prehodili ali premisijonarili celo Slove-nijo. Stavbo so patri in bratje najprej primerno priredili za bivanje. V gradu ni bilo ne vodovoda ne elektrike. Bil je vodnjak, razsvetljavo smo pa imeli s po-močjo petrolejk, ki so imele za oči prije-tno svetlobo, če so bili cilindri očiščeni. Po hodnikih in stopnicah smo si poma-gali z baterijami. Prostore smo ogrevali s pečmi na žaganje. Sredi pločevinaste-ga soda je bil debel kol, okoli katerega je brat Lovro natrpal žaganje. Ko je kol izvlekel in vžgal, je potem kar ves dan tlelo in grelo. Od Litije do Bogenšperka ni bilo prevo-znih sredstev. Z misijonov in misijonskih obnov smo hodili peš s potovalkami in nahrbtniki. V treh letih sem bil na tride-setih. Imeli smo samo moped, s katerim se je vozil brat Lovro Lisjak po hrano v Šmartno, včasih tudi jaz. Čez dve leti smo dobili podarjen topolino, katerega je vozil Lovro, jaz sem pa na njem vadil za šoferski izpit, ki sem ga naredil 1962. Ker ni bilo telefonov, smo se morali prej domeniti, če je bilo mogoče, da pride Lovro po nas na železniško postajo Liti-ja. Ko smo prišli utrujeni in oznojeni do-mov, nas je vedno pričakal z odličnim

76

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

čajem in s kakšno pobožno mislijo brat Franc Goršek. Doma smo bili v talarjih in smo taki tudi občasne turiste malo vodili po gradu s kratko zgodbo o Valvazorju. Mojster v tem je bil p. Pavel Berden. Takoj pri vho-du je bila bivša dvorna kapela. Še naprej levo so bile stopnice v kuhinjo, kjer je kraljeval br. Goršek. Gojil je tudi zajce, da smo imeli domače meso. Desno se je šlo po stopnicah v nizko pritličje, kjer sta bili sobi p. Janka Demšarja in p. Berdena, drugi so bili v prvem nad-stropju, kjer je bila kar velika kapela, jaz pa sem moral skozi bivšo Valvazorjevo knjižnico, sedanjo poročno dvorano, po stopnicah v okrogli stolp, kjer sem imel sobo z razgledom.Predstojnik je bil p. Janko Demšar. Bili so še p. Angel Budihna, p. Venčeslav Vr-tovec in p. Jože Sečnik. V hišni kapeli je bila maša tudi za bližnje prebivalce. Brat Alojz Klemenčič je bil poleg vrtnarja še voditelj petja (tudi z njegovimi malo ču-dnimi napevi). Okrog nas je bil rajski mir in zrak, ko smo se vračali z misijonov, misijonskih obnov in drugih dušnopastirskih uslug. V bližini, v Lovrencu na Dolenjskem, je župnikoval p. Jože Preac z bratom Jo-žetom Rovtarjem, ki sta tudi prihajala v graščino na obisk. Za graščino je bil ure-jen zelenjavni vrt in mali park, še naprej pa je bil dolg drevored za sprehod, mo-litev in meditacijo. Bili smo zelo prijetna, bratovska, hudomušna, a nikoli žaljiva skupnost, ki bi bila lahko zgled dana-šnjim. Enkrat nas je obiskal naš misijonar iz Indije p. Viktor Sedej, doma z Ligojne

pri Vrhniki, ko je že bil bolan za rakom na čeljusti, in se je zelo dobro počutil pri nas. Kmalu za tem je umrl v Kalkuti.Ko smo postali samostojni distrikt, je bil za prvega distriktorja (predstojnika) imenovan p. Rudolf Pate. Iz Zagreba je prišel k nam na Bogenšperk. Nekega večera mi je v sobi dejal, da ga zelo boli na temenu in da ima verjetno apople-ksijo cerebri (sam se je kot učitelj novin-cev in probacionerjev dobro razumel v medicino). Še isti večer sem ga našel ležečega na tleh. Skočil sem na kolo (av-tomobila še ni bilo) in se peljal v Litijo po zdravnika. Ko je ta prišel, je patru dal injekcijo, a ni pomagalo. Izgubili smo velikega slovenskega jezuita. Na mesto p. Pateta je bil imenovan p. Miha Žužek, ki je mene leta 1963 poslal v Maribor k Sv. Magdaleni za kaplana. Pozneje (istega leta) pa je zaključil še bivanje patrov na Bogenšperku.

p. Vital Vider

50 let p. Ivana Platovnjaka: 27. maja je p. Ivan Platovnjak praznoval 50. oble-tnico življenja. Bog mu daj še mnogo zdravih let in pomnoži njegove darove služenja in vodenja! Najprej smo se z njim poveselili sobratje, nato pa še so-rodniki, ki so imeli s seboj cel ansambel »Čukov in Slakov«.

P. Marko Rupnik in ekipa Centra Aletti: P. Marko je bil ves mesec maj

Med nami

77

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

v glavnem zaposlen s pripravami za mozaično poslikavo novega svetišča v Krakovu, posvečenega blaženemu Ja-nezu Pavlu II. Tudi umetniki so bili ves čas doma in se pripravljali za to veliko delo. Poleg tega je p. Marko imel veliko srečanj z raznimi umetniki ter najrazlič-nejša posvetovanja doma in drugod po Evropi.

P. David Bresciani in p. Damjan Ristić sta nova člana skupnosti pri Sv. Jožefu v Ljubljani. Prvi je prišel iz Centra Aletti v Rimu, dru-gi je končal tretjo probacijo na Irskem. Več o spremembah v septembrski šte-vilki Slovenskih jezuitov.

Župnijski dan pri Sv. Magdaleni v Mariboru: V soboto, 25. maja, smo pri Sveti Magdaleni praznovali. Že zju-traj smo se srečali v dvorani in se drug drugemu na kratko predstavili. Čeprav se srečujemo pri sveti maši, naši otroci pa pri verouku, se vseeno vsi še ne po-znamo med seboj. P. Jože je z otroki in gospodom Vladom pripravil predstavo z naslovom Pripoved o stvarjenju po Ostržku. Nastopajoči so bili imenitni in vzdušje je bilo svečano. Po predstavi so se otroci v mladinski sobi pogovar-jali o vsebini predstave. Odrasli pa smo v dvorani prisluhnili besedam papeža Frančiška, ki jih je na zloženkah za nas pripravil p. France. Odgovori svetega očeta na vprašanja o tem, kako živeti vero v današnjem svetu, so nas nago-vorili, da smo tudi mi razmišljali o teh vprašanjih skupaj s p. Francetom. Nato

smo se razdelili v skupine in počeli raz-lične stvari. Nekaj odraslih je pripravilo ustvarjalne delavnice za otroke, na voljo so bile družabne igre, ena skupina otrok je v kuhinji s pomočjo starejših pekla sladke dobrote, ena skupina otrok in odraslih pa je okrasila cerkev za priha-jajočo nedeljo, ko bodo v središču po-zornosti prvoobhajanci. Po kosilu se je večina zadržala v prijetnem klepetu in ob različnih igrah na dvorišču župnišča še pozno v popoldne. Župnijski dan je bil za vse, ki smo se ga udeležili, prije-tno doživetje, ki kar kliče po ponovitvi.

Iz Oznanil

Birma med draveljskimi lučkarji in 30 let skupine Vera in lu軎e 30 let bo tega, kar je po zaslugi Jo-žeta in Marjane Mihelčič ideja Vera in luč, rojena v Franciji (leta 1971), zasijala tudi v Sloveniji. Drzna in iluzorna je bila zamisel pripeljati otroke, kot so naši, na-ravnost k Jezusu. Pa glej, na začetku so vanjo zaupale od srca, v svoji stiski le tri družine, danes pa iz srečanj Vere in luči črpajo moč za ne ravno lahke preizku-šnje že v sedemindvajsetih slovenskih župnijah. Povezujejo nas maše, prija-teljska srečanja, medsebojna pomoč in rahločutnost za težave drugega. Veliko optimizma, prizadevanja in upanja je bilo potrebno, da smo zares verjeli Je-zusovim besedam: Karkoli boste storili kateremu teh mojih malih, ste meni sto-rili. In ni bilo zaman.« Tako je pozdravila Olga Kožuh »lučke« – osebe s posebnimi potrebami, njihove starše in prijatelje, še posebej pa nadško-

78

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

fa dr. Antona Stresa, ki je prišel birmat štiri »lučke« pri draveljski skupini Vera in luč: Tineta, Luka, Emo in Hermana. Dra-veljska birma ni bila uradno praznovanje 30-letnice slovenske Vere in luči, ta bo kasneje, ampak le njen začetek, prazno-vanje obletnice zgolj draveljske skupine, ki je pomenila – ob hkratni podpori p. dr. Marjana Šefa in tedanje župnijske ekipe, tudi začetek gibanja v Sloveniji. Danes vodi draveljsko skupino faran, stalni diakon Franci Bavec, duhovni asi-stent je p. Franc Kejžar. Tineta, Luka, Emo in Hermana je na birmo skrbno pripravila uršulinka s. Magdalena Ci-merlajt. Pri slovesni maši sta bila navzo-ča tudi koordinatorja slovenskega dela gibanja Natalija in Matej Ožek z otroko-ma. Za navdušeno ritmično petje so po-skrbeli dekleti iz primorskih skupin Vera in luč, draveljska animatorja ter organist-ka Jasna Brnot. Mašno nabirko so daro-vali za »lučke« v Angoli. Osnovno temo srečanja – vsakokrat jo izoblikujejo že pred mašo – pa so gradili na posebej izbranem evangeliju o sejalcu, ki je šel sejat seme … V prvem delu pridige so jo nazorno, z igro uprizorili pod vodstvom

bogoslovca Egona Hriberška same »luč-ke«, Stanko, Rok, Tina in Mojca. Nadškof dr. Stres pa je vsem položil na srce še posebej naslednjo misel: »Naši birmanci ravno ob ljubezni, ki jo doži-vijo ob vas starših, od vseh drugih, ki sodelujete v gibanju Vera in luč, lahko doumejo tudi Božjo ljubezen, se je ve-selijo. Čim globlje jo bodo v svojem srcu začutili, tem bolj bodo hvalili Boga, z veseljem bili njegovi otroci, sprejemali njegovo obljubo, upanje, luč za svoje življenje. To je dar Svetega Duha, ki jim ga danes mi tudi želimo in bomo s tem namenom podelili zakrament birme.« Darovano veselje pa so si zbrani skupaj z nadškofom razdelili še po maši, v obi-čajnem druženju ob pogostitvi, pogo-voru in pesmi.

Jože Potrpin (zapis v Družini)

Nekaj popotnih novic iz Santa Clare, ZDA Na poti v San Diego sem mimogrede obiskal Slovence južno od Los Angele-sa. Pri družini Koči sem nagovoril števil-

foto

: Jož

e Po

trpin

79

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

ne zbrane sonarodnjake, ki v glavnem slovensko ne govorijo. Sledila je slo-venska pojedina in godba. Ga. Koči je sestrična pokojnega Jožeta Cukaleta. Po končani slovesnosti sta mi z možem pokazala bogato zbirko Cukaletovih fo-tografij in pisem. Pa tudi slike, ki jih je naš misijonar naslikal. Gradiva imata dovolj za čudovito biografijo. Navdušu-joč misijonar. Od Kočijevih sem prejel tudi nepričakovani dar: posodili so mi harmoniko, dokler sem tukaj.Nato sem se oglasil pri Robertu Petkov-šku, ki je v Kaliforniji na sobotnem letu. Govorila sva o Katoliškem Inštitutu, o Cerkvi na Slovenskem in še o čem. Imel sem občutek, kot da se pogovarjam s sobratom jezuitom. Lazaristi pa so rekli, da sem pravi lazarist… Zadnjo nedeljo v mesecu sem šel v San Francisco krstit otroka družine Pečavar. Ves v tolažbi sem se od njihovega doma vračal s kolesom. Da bi se izognil pro-metu na 65 kilometrski poti, sem zašel v čudovit gozdni kanjon, poraščen s se-kvojami. Strmo sem se vzpenjal. Po ne-kaj divjadi vidim pred sabo novo bitje. Kojot! Zver me je radovedno gledala. V nahrbtniku sem imel krvavice, ki sem jih dobil od Slovencev v župniji v SF. Mor-da jih je kojot zavohal. Nekaj časa sva se opazovala. Potem pa sem si rekel: kdaj drugič. Sobrat Primož me je nekoč učil, naj divjih živali ne hranimo. Tako so krvavice počakale na bolj humane ple-nilce.

Peter Rožič

Vrtovčev dom na VisokemSpoštovano uredništvo Slovenskih je-zuitov!

Ob prebiranju Slovenskih jezuitov sem naletela na povabilo, da bi kdo napisal kakšen utrinek iz davnih ča-sov. Odločila sem se, da napišem, kako so jezuiti prišli na Visoko.V začetku so pod vodstvom p. Vrtov-ca taborili na lepem kotičku naše ze-mlje. To so bili dijaki Marijine kongre-gacije. Tako se je p. Vrtovcu porodila želja, da bi prišli do enega doma, kjer bi imeli fantje zavetje tudi v slabih vre-menskih razmerah. Ta zamisel je p. Vrtovcu dala povod, da sta se z mojim pokojnim očetom dogovorila za parcelo, ki so jo imeli jezuiti samo v najemu. Po dogovoru sta se odločila, da so začeli graditi prijetno kočo, ki je služila poleti in pozimi. Koča je bila ob potoku, kjer so imeli fantje tudi prijetno kuhinjo in mize za obed v naravi. Imela je zida-ne temelje, v pritličju je bila kuhinja in lepa kapela, kjer je bila vsak dan sv. maša. Ob nedeljah so še okoliški pre-bivalci radi prihajali k Božji službi, ker je bilo v župnijsko cerkev daleč.Ko je bil dom gotov, je bila slovesna blagoslovitev. Spominjam se obiska dr. Marka Natlačena. Jaz sem bila ta-

80

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

uničena. Čeprav je bila enkrat od-ločena za požig, je bil ukaz tik pred posegom ustavljen. Nadalje se mi zdi, da je v koči večkrat bila nastanjena mladina. Po teh stanovalcih pa je bila koča zelo osiromašena.Leta 1947 so prišli študenti pod vod-stvom p. Preaca. V tistih povojnih ča-sih je bila koča nacionalizirana. Upo-rabljali so jo taborniki in slabo skrbeli zanjo.Pater Žužek je na željo patra Vrtovca začel skrbeti za kočo. Ko so se stvari začele urejati, je bila koča na prošnjo

namenu. V domu so bile večkrat du-hovne vaje. Tudi zakonske skupine so večkrat imele svoj vikend. Pater je tudi poskrbel za tečaj retorike. Udele-ženci so bili zelo zadovoljni. Vsa zahvala gre p. Žužku, saj je vložil vse svoje moči. Ko pa ga je bolezen onemogočila, je bila koča spet osa-mljena. Verjamem, da bo p. Žužek še iz nebes skrbel za kočo.

Ivana Demšar

vrnjena lastniku. P. Žužek se je z vse-mi močmi oprijel obnove doma. Tako je s pomočjo dobrotnikov delo uspe-šno napredovalo. S prizadevanjem p. Žužka je dom spet zaživel. Tako je 17. julija 1993 ponovno prišel čas za blagoslovitev. Bila je zelo lepa nedelja. P. Žužek je vse lepo orga-niziral. Povabil je škofa Urana, da je dom blagoslovil in ga izročil svojemu

krat še majhna deklica, vem pa, da je bila velika slovesnost.Po letu 1941 so nas zasedli Nemci in so kočo zaplenili. Gestapo jo je upo-rabljal za razvedrilo. To je trajalo le kratek čas. Ko so se partizani okrepili, so tudi Nemci postali bolj strahope-tni. Tako se je ta njihova zabava v koči kmalu končala. V pročelju je imela koča kljukast križ, pa vseeno ni bila

P. Venčeslav Vrtovec P. Miha Žužek

81

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

Nagovor slovenskega provinciala p. Milana Bizanta pri maši zadušnici v Šmartnem v Tuhinju.Torek, 23. aprila 2013

Prvo berilo iz pisma apostola Pavla Fili-pljanom smo vzeli za mašo zadušnico za pokojnega p. Jožeta Grošlja, ker je v tem odlomku njegov novomašni stavek: »V Jezusovem imenu naj se pripogne vsako koleno v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta« (Flp 2, 11). Novo mašo je pel pred 36 leti, 10. julija 1977, v tej cerkvi.Celoten odlomek iz pisma Filipljanom go-vori o Božji ljubezni v Kristusu, ki se spušča k človeku. Kristusova ljubezen se spusti, se ne nosi in povzdiguje, ampak se skloni. Kot je razodel in živel Kristus, ko je opazil člo-veka, tudi obrobnega in se k njemu sklonil, mu pomagal, ga vzljubil.Novomašno geslo govori o usmerjenosti p. Grošlja v Kristusa. Ponavljal je: »Sledim Kristusu in gradim na njegovem evangeli-ju«. Gledal je Kristusa, mu sledil in ga ozna-njal. Ne le z besedami, ampak je to živel in razodeval s svojim življenjem. Prav kot govori Jezus v evangeljskem odlomku, ki smo ga pravkar slišali, o dobrem pastirju, ki da svoje življenje za ovce. Zato, ker jih ima rad, ker jih vzame v srce. Ker so mu drago-cene. Pastir, ki se ne umakne na varno, tudi

takrat, ko je nevarno, pač pa se izpostavi in včasih to tudi drago stane. To je bilo življenje misijonarja p. Jožeta Grošlja: dal se je in razdal za ljudi v misi-jonskih postojankah in župnijah Zambije (in za dobro leto tudi v Malaviju). Njegovo življenjsko poslanstvo je bilo dopolnjeno z misijonarstvom v Zambiji.

Prehodimo lok njegove življenjske poti.

P. Jože Grošelj je bil rojen 21. septembra 1944 v vasi Buč, župnija Šmartno v Tuhi-nju. Po končani ključavničarski šoli in ve-černi gimnaziji v Ljubljani se je odločil za duhovniško pot in je pri svojih 25 letih leta 1969 vstopil v ljubljansko bogoslovje. Du-hovno ganljiva je izkušnja, ki jo opisuje v svoji knjigi, izdani pred dvema letoma, z naslovom 'Vredno je vztrajati', ko govori o odločanju za duhovniško pot. Piše, da je v uršulinski cerkvi v Ljubljani molil, ali bi šel v bogoslovje: »Pokleknil sem v klop in precej dolgo molil. Potem sem si rekel: Grem. Zajela sta me mir in veselje. Potem sem začel misliti: Starši ne bodo veseli, a moram jim čim prej povedati. Bo kdo drug vesel? O ja, Ocvirkova mati, ta pa vem, da moli za moj poklic. Pretreslo me je, ko so mi naslednji dan povedali, da je Ocvirkova mati dan prej umrla, in to ravno v času, ko sem se jaz odločil za duhovništvo. O Bog, kako ljubiš skrite žrtve.« Tako je zapisal v svoji knjigi.P. Jože je prepoznal je v sebi klic v misijone in v tej luči je po enem letu bogoslovja za-prosil za sprejem k jezuitom, saj so bili naj-boljši izgledi za misijone prav pri jezuitih. Sicer se je bal dolgega študija, a mu je bil potem študij v veselje in tako se je ta ovira

Naši pokojni

P. Jože Grošelj, misijonar v Zambiji (1944 – 2013)

82

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

odstranila. Za misijone se je začel zanimati še kot desetleten fant, ko je prebiral revi-jo Katoliški misijoni. Menda je vse številke prebral vsaj dvakrat. Potem je klic ostal v njem in se v prvem letniku bogoslovja spet pojavil z vso močjo. Po jezuitskem noviciatu v Mariboru je nadaljeval filozofske študije v Zagrebu. Kot bogoslovec je preživel v Zambiji dve leti (1973-74), ko je poučeval in se učil domačega jezika činijandža. Potem je bil poslan na študij teologije v Toronto v Ka-nadi (1974-77). V duhovnika je bil posve-čen v Ljubljani 29.6.1977. Zatem je še eno leto študiral v Montrealu v Kanadi sred-stva družbenega obveščanja. V misijone v Zambijo se je vrnil leta 1978 ter odtlej deloval na raznih misijonskih postojankah ter župnijah. Prva leta (1978-83) je deloval na predme-stni lusaški župniji sv. Kizita, najprej kot ka-plan, potem kot župnik. Sledila je jezuitska tretja probacija v Spokane (ZDA). Nato je bil na misijonski postaji Katondwe (1985-89). Ta postojanka ob meji z Mozambikom je zahtevna, saj je podnebje izredno ne-

zdravo in naporno. Dolga leta (1989-98) je župnikoval v lusaški župniji Matero. V tem obdobju je bil tudi predstojnik skupnosti in svetovalec provinciala. Dobro leto je deloval v Mumbwi (1998-99) ter nato eno leto v Malaviju, v kraju Kasungu. Od 2001 dalje je deloval v župniji Nangoma, na po-deželju, dobrih sto kilometrov zahodno od Lusake. Vse do svoje smrti, 20. aprila 2013. P. Grošelj je bil po naravi pogumen, odlo-čen in jasen. Obenem pa tudi mehak v od-nosih. Nekdo je zapisal o njem: »Osebno sem ga zelo spoštoval, občudoval njegovo predanost misijonskemu delu in cenil nje-gov pomirjajoči in dobrohotni značaj.« Bil je znan tudi kot graditelj cerkva. To po eni strani pomeni praktičnost znanj in veščin graditeljstva stavb ter prepuščanja skr-bi in pobude domačinom, predvsem pa gradnjo cerkvenih občestev in dejavnega vključevanja laikov. Vse to skupaj je ume-tnost misijonarja, da je z ljudmi in za ljudi. Ko misijonar izgradi cerkev (zgradbo in občestvo), more predati župnijo naprej v roke domačim duhovnikom.

Maša zadušnica za pok. p. Grošlja v Šmartnem v Tuhinju.

83

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

Nekoč je rekel: »Graditi dvojno občestvo je moj misijonski in duhovniški moto. Moja prva skrb so krščanska občestva, ki se zbirajo v malih skupinah in se skupno z menoj ob nedeljah in praznikih veselijo Kristusove zmage nad grehom in smrtjo. Zanje rad gradim vidno ob-čestvo Božje pričujočnosti. To so Božja svetišča, v kate-ra ljudje tako radi zahajajo, se veselijo, plešejo, poje-jo in molijo. Tu so srečni s svojim Bogom, ki jim je v težavah življenja pravo za-vetje.«Teh nekaj stavkov vse pove: o globini in čistini bistvene usmerjenosti njegovega duhovništva in misijonar-stva: oseba, občestvo, pro-stor za slavljenje Boga. Sa-dovi njegovega delovanja so vidni v številnih krajih, kjer je deloval. Ko sem bil pred dvema letoma na obisku pri naših misijonarjih, sem več dni pre-živel s p. Grošljem in sva obiskala razne kraje, tudi tiste, kjer je bil pred mnogimi leti. In je bilo ganljivo gledati s kakšno spoštljivostjo in prisrčnostjo so ga ljudje srečali, pozdravljali. Nekaj, kar se vpiše v življenja ljudi, v življenju cerkvenih obče-stev tudi po mnogih letih ostane.Kako sem občutil p. Jožeta, ko sem pred dvema letoma z njim preživel nekaj dni? Pobrskal sem po svojih zapiskih na na-šel napisano: »Grošelj veliko ve, veliko si zapomni. Neverjetno, kako Grošelj natančno sledi vsem dogodkom v Slo-veniji – politika, Cerkev. Pa ne le, da ve, ampak prav čuti življenje, svet, ljudi; zelo celostno, globinsko. … Zna biti vesel, za-

dovoljen in sproščen. Lahko bi bil zapet, saj je težav veliko. Zna oddati, zna vrniti. Da ne nosi v sebi zamere. Da se v sebi ne jezi. Pač pa malo počaka, potem pa reče, daje nazaj. Pove, kaj ga moti. Sproti. Raje izgubiti sliko močnega, trdnega samega

sebe pred drugimi in pred seboj, kot pa v sebi postajati trd.«To je bila osebna in življenjska pot p. Grošlja: misijonarja, redovnika, duhovni-ka. V soboto, 20. aprila 2013 se je nje-gova zemeljska pot dopolnila. Tisto jutro ga je srečala zdravnica Damjana, potožil ji je, da se ne počuti dobro. Pregledala ga je, tudi kri je pregledala. Potem pa je popoldne umrl zaradi srčne kapi. Umrl je v župnišču v Nangomi, kjer je deloval več kot deset let. Nedeljo pred smrtjo je uradno predal župnijo svojemu nasle-dniku. P. Grošelj se je nameraval 2. maja dokončno vrniti v Slovenijo in se vključiti v pastoralno delo slovenskih jezuitov. Ta-kole je napisal v pismu za božič (pisal je novembra 2012): »Še zadnjič se oglašam z božičnim pismom iz Zambije. … Moj čas v Zambiji se izteka. Z majem 2013

Pogreb p. Jožeta Grošlja. Somaševanje vodi in pridiga p. Janez Mujdrica.

84

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

bo Nangoma dobila prvega škofijskega župnika, ki bo seveda domačin. S tem bo tudi Nangoma postala del nove Afrike. Upam, da uspešno. Jaz pa se vračam v Slovenijo, ki sem jo zapustil daljnega leta 1971. Julija meseca bo 40 let, kar sem pr-vič pristal v Zambiji.«

P. Grošelj je želel nadaljevati svo-je pastoralno delovanje v Slove-niji, pa je Bog odločil drugače. V zaključku svoje knjige življenjskih prigod z naslovom »Vredno je vztrajati« (Družina 2011) piše o razpetosti med zambijskimi lju-dmi in Slovenijo. Oboje ga pri-teguje z izredno močjo. Zadnji stavek v knjigi se mu je zapisal ta-kole: »Zato je najbolje, da prepu-stim odločitev dobremu Bogu.« In tako se je zgodilo. Bogu se je pre-pustil, njemu izročen je umrl, ko je zaključil misijonarsko poslan-stvo. Svoje življenje je zaključil, kot ga je živel: v predanosti Bogu.Danes so se s pogrebom poslo-vili od njega v Lusaki. Pokopal ga je lusaški nadškof ob prisotnosti provinciala ter sobratov, med nji-mi sobratov misijonarjev Sloven-cev, ki jih je smrt zelo prizadela. P. Jože je pokopan v Lusaki, na mi-sijonarskem pokopališču v Kasisi (kjer je pokopan tudi leta 2009 umrli slovenski misijonar jezuit p. Lovro Tomažin).

Bog je p. Grošlja vodil in spre-mljal skozi življenje in on se mu je pustil voditi. V tej izročenosti in predanosti je v Gospodu zaspal, ko je za-ključil svojo zemeljsko pot. Njegov moto 'Vredno je vztrajati' govori, da je vztrajal do konca na poti misijonarstva. Bog ga

je poklical k sebi iznenada, a verjamemo, da je bil notranje pripravljen in je naš pri-prošnjik za Cerkev v Zambiji, Malaviju in Sloveniji.Bogu se zanj zahvaljujemo in ga pripo-ročamo Gospodu, naj on vse dopolni s svojo ljubeznijo. Mi pa tudi lahko prosi-

mo Gospoda po priprošnji p. Grošlja, saj verujemo, da je blizu Gospoda, ko mu je zaupal z vsem svojim življenjem in z vsem svojim bitjem. Amen.

P. Lojze Podgrajšek in p. Janez Mujdrica polagata cvetje na gomilo pokojnega p. Grošlja.

85

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

cerkevP. Jože Pucelj o Družinskem svetovalnem centru Betanija ob njegovi 30-letnici

LJUBLJANA (četrtek, 30. maj 2013, RV) – Pred tridesetimi leti je v Ljubljani začela delovati Družinska svetovalnica Betani-ja. Poklicali smo enega od prvih sodelav-cev družinske svetovalnice p. Jožeta Pu-clja DJ in ga prosili, da za Radio Vatikan predstavi Betanijo.

P. Jože Pucelj, kaj pravzaprav je Dru-žinska svetovalnica Betanija in kakšen je njen namen?Svetopisemska vasica pri Jeruzalemu, kjer je živel Lazar s svojima sestrama, se imenuje Betanija. Kot vemo, je Jezus tja rad zahajal. Bil je vedno lepo in prija-zno sprejet. Počutil se je kot doma. Ime narekuje tudi program našega dela. Že-limo, da bi se ljudje, ki pridejo k nam, domače počutili. Skušamo jim poma-gati, da bi odkrili nov pogled na svoje življenje v luči evangelija. Seveda pa uporabljamo tudi psihoterapevtske me-tode, za kar smo vsi sodelavci Betanije usposobljeni. Morda bi se kdo vprašal, mar ni dovolj evangelij. Kristjani naj bi računali le na Božjo milost. Prav bi bilo, da bi se zavedali, da psihologija odkri-va zakonitosti, ki jih je Stvarnik položil v

človeško družbo. Zato med psihologijo in evangelijem ne more biti nasprotja, dokler psihologija ostaja v svojih mejah in ne postaja ideologija.Naj povem nekaj načel, ki jih zanemar-jajo tako v zakonu kot sicer in ki jih sku-šamo v Betaniji ljudem približati. Ljudje pridejo k nam, da bi se rešili svojih pro-blemov. Vendar se je potrebno zave-dati, vseh problemov se ne da rešiti. S problemi je treba znati živeti. Pogovor večkrat razumemo kot prepričevanje drugega, ampak vedeti je treba, da po-govor pomeni, nagovoriti nekoga in se pustiti nagovoriti. Obramba, napad in obsojanje uničujejo pogovor. Sicer po-znamo pregovor: 'Najboljša obramba je napad', vendar v tem primeru to ne drži. Enkrat sem govoril s dekletom, ki je bila pred poroko in je rekla: 'Ja, s fantom sem kar zadovoljna, kakšne stvari takole me še malo motijo. No, to ga bom pa že prav uredila in spremenila v zakonu'. Večkrat skušajo zakonci drug drugega v zakonu spreminjati, pa so potem raz-očarani. Zakonec naj bi ravnal tako, kot bi želel, da ravna drugi in to je edini na-čin, da bo tudi drugi postal drugačen.

86

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

Tri stvari bi morali upoštevati zakonci. Prvič že zjutraj naj bi se mož in žena vprašala: S čim bi pa danes lahko ženo (moža) razveselil(a). Enkrat na teden naj bi si vzela čas za uro in pol pogovora, ampak tistega od srca k srcu. Enkrat na mesec naj bi šla nekam ven na sprehod, morda na sok, da res začutita, kako lepo je, da sta skupaj. Krščanski zakonci bi ne smeli pozabiti na molitev drug za drugega in seveda skupaj, kajti sv. Pavel lepo pravi: 'Eden sadi, drugi zaliva, Bog pa je tisti, ki daje rast'. In tudi v Betaniji je ob Lazarjevi smrti Jezus pokazal, da Bog človeka v stiski ne zapušča, da je Božja ljubezen močnejša celo od smrti.

P. Jože, če se zazrete v preteklost, so v delovanju Betanije kakšni posebni dogodki ali mejniki, ki jih je dobro omeniti?Da, Betanija se je razvijala in danes ima-mo več sekcij, zato se imenuje tudi Dru-žinski center Betanija, ker center pome-

ni, da je, če tako rečem, več podružnic. Obstaja program 'Naravno urejanje spočetij', poznana simpto termalna metoda, ki pač ni še neka oblika kon-tracepcije, ampak upošteva naravne zakonitosti in paru pomaga, da se lah-ko odloči za odgovorno starševstvo. V Betaniji je tudi 'Novo upanje', ki poma-ga številnim samskim, da si najdejo par. Seveda ne na ta način, da bi 'spravljali' skupaj, ampak omogočamo srečanje, da se na različne načine spoznavajo. Iz tega se je rodilo že nekaj zakonov. Starejši se čutijo osamljene, pa je tudi v Betaniji skupina, ki jim nudi mesto, da se družijo. To je neka samopomoč, kjer se pogovorijo in nekako malo razvedri-jo. V Betaniji občasno prirejamo tudi delavnice za zakonce, starše, dedke, babice, tašče in taste. Sodelujemo tudi pri pripravi na zakon, pri ustanavljanju zakonskih skupin. Naši sodelavci imajo razna predavanja. Tako pravzaprav po-krivamo vso zakonsko pastoralo.

P. Jože, na koncu se zazriva še v priho-dnost. Kako boste praznovali to okro-glo obletnico?Praznovanje bo zelo skromno. V pro-storih Betanije bo manjša proslava, kjer bomo pogledali prehojeno pot, se uzrli v prihodnost ter se seveda poveselili s prijatelji in sodelavci. Smo pa povabili tudi medije, da kdor bo želel, tudi o tem dogodku poroča.

Besedilo je s spletne strani Radia Vatikan

P. Jože Pucelj

87

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

Pričevanja vere

Na spletni strani www.jezuiti.si lahko spremljate kratke videoposnetke posa-meznih jezuitov, ki pričujejo o veri. Tu objavljamo pričevanje magistra Roka Bečana:

Vera mi pomeni veliko, skoraj vse. To pa zato, ker je luč, ki razsvetljuje moje življe-nje in življenje drugih.V osebnem pogledu mi vera najprej po-meni notranjo držo. Gre za poslušanje in presojanje vzgibov, kaj naj storim ali ne. Neka zavestnost je pri tem, vzgoja du-hovnih zmožnosti kot so svoboda, razum, spomin, volja. Preko njih vera prehaja v izpoved in v dejanja. Takšna osebna drža vere je posledica osebnih molitev, npr. zjutraj in ob koncu dneva. Moja vera je žal tudi slaba, kadar jeza preraste v ka-kšno kletvico, kadar sem trmast, koga grdo pogledam ali česa ne naredim. Lah-ko bi govoril o duhovnem boju na poti vere. Ta pot je vedno odprta.Na njej nisem sam, vero dobivam od soljudi. Sam sem jo kot otrok dobival v družini, na župniji, pri skavtih. Najprej sem sprejemal kar vse po vrsti, iz knjig in filmov in tudi v šoli. Od študentskih let dalje pa sprejemam stvari bolj pozor-no, npr. po duhovnih vajah in katoliških verskih priročnikih. To se mi zdi bolj od-govorno. Do tistih duhovnih mater in očetov, ki mi pomagajo do poglobljene vere, sem zelo hvaležen.

Moram reči, da svoje vere ne izpovedu-jem zlahka. Odrastel sem z občutjem, da je v javnem prostoru potrebno vero skrivati. Kjer pa je bilo skupno in odkrito izražanje verskih praks sprejeto, sem ob-čutil olajšanje, ki ga sedaj privoščim tudi drugim.Ko v veri doživljam preizkušnje, se mi vera, presenetljivo, okrepi. Npr. vsak moj egoizem je udarec za mojo vero. Ko pa si o tem vzamem čas za premislek, opravi-čilo in pogovor (tudi pri spovedi), je bo-lje. Ne nosim se več tako visoko in druge ljudi imam rad tudi, ko delajo napake. To je važno, saj je zapoved ljubezni do ljudi in Boga bistvo vere.Težko sprejemam svojo majhnost, ko je vera postavljena pod vprašaj tudi na zu-naj, npr. ko je v izziv zlo v družbi, šibkost Cerkve in mene samega. Takrat sem lah-ko Bogu zelo blizu in pred njim stokam in se jezim. Od modrih ljudi sem se naučil, da se Bogu za človeške napake celo za-hvaljujem. S tem me vera vodi do drže, ko nisem pomemben samo jaz oz. moje sposobnosti in delo, ampak tudi Bog, drugi ljudje in naša skupna pot naprej.Imam katoliško vero, kot jo oblikuje Duh v Cerkvi, spoznavam pa jo tudi po izroči-lu, tj. po osebah in zapiskih. Poglobljena verska praksa me vodi od učenja veroiz-povedi do vsakdanjega dela in odnosov. Ne gre za eno modrostnih tehnik življe-nja. Kadar vero želim podrediti svojim načrtom, me Bog usmeri nazaj k iskanju zaupanja. Vera me vodi k Bogu samemu. Božja oseba, ki mi je najbližje, je Jezus Kristus. Želim si, da bi mi Jezus postal vse.

88

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

pesem

1. Vsi romamo in žejni smo,obličje Božje iščemo. Pokaži Sin Očeta nam,neba in zemlje Stvarnika. S svetniki skupaj hodimo, in prosimo Te o, Gospod: povečaj v srcu vero nam, da naša pot ne bo zaman.

2. Zdaj romamo v zaupanju,ljubezni kruha lačni smo.Z lučjo božiča hraniš nas,Ti zvezda Jutranja za nas. Z Marijo skupaj hodimo in prosimo Te o, Gospod: povečaj v srcu vero nam, da naša pot ne bo zaman.

3. Glej, romamo utrujeniv odprtem srcu z ranami.V puščavi, kjer Te iščemo,ozdravlja Tvoja roka nas. Ubogi skupaj hodimo, in prosimo Te o, Gospod: povečaj v srcu vero nam, da naša pot ne bo zaman.

4. Naj romamo, noseč svoj križ,sledimo po stopinjah Ti.Ti vstajaš na veliko noč,življenje naše si in moč. Trpeči skupaj hodimo in prosimo Te o, Gospod: povečaj v srcu vero nam, da naša pot ne bo zaman.

5. Mi romamo poklicani z navdihi novih Binkošti.Ti daješ dih in nam Duha,ustvarjaš svet prihodnosti. Kristjani skupaj hodimo in prosimo Te o, Gospod: povečaj v srcu vero nam, da naša pot ne bo zaman.

6. Le romajmo v hvaležnosti za vsak dan, ki ga daješ nam.Nas vodiš na življenja pot,k studencu, ki je naš Gospod. Z vsem stvarstvom skupaj hodimo in prosimo Te o, Gospod: povečaj v srcu vero nam, da naša pot ne bo zaman.

Verujem, Gospod

Glasba in besedilo: p. Jože RoblekBesedilo na osnovi angleškega besedila:CREDO, DOMINE Hymn for the Year of Faith

Ta pesem je izpoved vere romarja, ki potuje in je ves čas v molitvi, v hoji skupaj z drugimi (s svetniki, Marijo, ubogimi, trpečimi, kristjani in celotnim stvarstvom) na poti, večnosti naproti. V vsaki kitici se ponavljajo pomembni glagoli: romamo, hodimo in prosimo. Pesem zajema zgodovino odrešenja.

P. Jože Roblek

89

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

clanki

1640); po Scarlichijevi babici Bianche Mocenigo je bil sorodnik beneških do-žev in vodilnih oseb v Vatikanu. Po pra-babici Mariji Sidoniji grofici Paradeiser († 1686) je dobil gene najpomembnej-

Dr. Stanislav Južnič

Letos mineva 310 let od rojstva jezuita Avguština Hallersteina (Liu Songling, 27. avgust 1703 –29. oktober 1774), v svetu najbolj uveljavljenega znan-stvenika rojenega na slovenskih tleh. Prvo polovico življenja je prebil v Evro-pi med študijem znanj, ki so mu nato omogočila blesteče uspehe v Pekingu. Hallerstein je bil izjemno nadarjen za matematične vede; to so njegovi pred-stojniki hitro dognali in so ga prav zato poslali na Kitajsko. Drugače se je go-dilo njegovemu mlajšemu sodobniku, generalu jezuitov Gabrijelu Gruberju (6. 5. 1740–7. 4. 1805); Gruber si je prav tako želel med Kitajce, a se mu je to posrečilo le posredno, tako da je kot general na novo organiziral jezuite na Kitajskem, sodelavce tisti čas že pokoj-nega Hallersteina. Razliko med njuni-ma usodama lepo ponazarja njun rod: Hallerstein je bil sorodnik vladajočih družin v Evropi, med njimi Hohenwar-tov, ki so manj kot stoletje po Haller-steinovi smrti dali habsburški monarhiji ministrskega predsednika leta 1871. Bil je pra-pra-nečak tržaškega in lju-bljanskega škofa Rajnalda Scarlichija (†

Ob 310. obletnici Hallersteinovega rojstva

Navedba Avguština Hallersteina kot jezuitskega misijonarja pod številko 1, povečano (ARS, Dolski arhiv, AS 730 fascikel 64)

Rodovnik Hallersteinov do Avguštinovega očeta (ARS, Dolski arhiv, AS 730 fascikel 64)

90

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

ših vojskovodij iz rodov Jurič in Rauber; nič manj pa ni bil bojevit Kacijanarjev rod prababice Hallersteinove matere. Gruberjev rod dunajskih orožarjev in gostilničarjev je bil seveda za odtenek bolj skromen; zato je bil baron Haller-stein domala enakopraven sogovornik pekinškim mogotcem, Gruber pa si je moral svojo besedo v visoki svetov-ni politiki šele izboriti. Medtem ko so se Gruberjevi bratje zapisali jezuitom, Hallerstein pa je bil brat bruseljskega jezuita, pomembnega stiškega cisterci-jana, kostanjeviškega cistercijanskega opata in klarise v Mekinjah.

Rodovnik Scarlichijev s tržaškim in ljubljanskim škofom Rajnaldom Scarlichijem († 1640) v drugi vrsti. V tretji vrsti je njegova nečakinja prababica Avguština Hallersteina, Marija Polyxena Scarlichi (1609-1679) (AS 1075 škatla 7, št. 221).

Mednarodni dan beguncev

Nagovor p. Robina Schweigerja, direk-torja Jezuitskega združenja za begun-ce Slovenije ob slovesnosti v Azilnem domu v Ljubljani.

Spoštovani vsi navzoči!

V imenu nevladnih organizacij vas vse prisrčno pozdravljam in vam želim lepo praznovanje današnjega dne. Dan begunca je dan, ko se spominja-mo vseh, ki so zapustili svojo državo zaradi različnih oblik preganjanja in so že prejeli status begunca v naši dr-žavi. Lansko leto je RS (republika Slo-venija) dala 34 osebam mednarodno zaščito, kar je tudi lepa gesta solidar-nosti v težkih gospodarskih razmerah v Sloveniji. V preteklem letu se je v naši državi zmanjšalo število prosilk in prosilcev za mednarodno zaščito. Človek se sprašuje, zakaj? Gotovo ni odgovor samo v tem, da jih ima Hrvaška več. To bi bilo preveč preprosto, saj vemo, da so migracije kompleksen družbeni fenomen v stalnem spreminjanju. To-rej, ni preprostih odgovorov na zaple-tena družbena vprašanja. Zato si raje zastavimo bolj neprijetno vprašanje: ali imajo prosilci za med-narodno zaščito sploh možnost, da zaprosijo za zatočišče v EU, katere

91

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

čaka v vasi Lojane na makedonsko–srbski meji, da s pomočjo tihotapcev ob visokem plačilu odidejo v schen-gensko Evropo. Visoki komisar ZN za begunce Anto-nio Guterres je poudaril, naj Evropska unija pokaže več solidarnosti. In mi? Leta 2010 je RS sprejela odločitev o pilotnem projektu preselitve nekaj beguncev iz Malte. Zakaj se ne bi to ponovilo tudi letos? Nemčija je letos sprejela 5000 beguncev iz Sirije. Bi Slovenija lahko sprejela vsaj 5 sirskih beguncev? Če jih ne more sprejeti, pa naj sprejme vsaj enega človeka, zaprtega v Guantanamu. Na ta način bi RS pokazala lepo gesto odprtosti, solidarnosti in predvsem sočutja. V začetku meseca sem se udeležil konference v Bruslju ob zaključku mednarodne raziskave, ki jo je vo-dilo Evropsko Jezuitsko združenje za begunce o dublinski regulaciji v 9 evropskih državah. Ideja o dublin-ski regulaciji je bila dobra, a v praksi ni pravilno zaživela in je predvsem

del je tudi Slovenija? Ali vemo, da je skoraj nemogoče priti po legalni poti do evropskih meja in zaprositi za mednarodno zatočišče? Se dovolj za-vedamo, kaj se dogaja onstran schen-genskega prostora? Gotovo je eden izmed večjih – če ne največji evropski problem – t.i. tr-dnjavska mentaliteta EU. Prav zaradi tega je vanjo težko vstopiti, ostaja pa obljubljena dežela za mnoge. Ven-dar ima vsak človek, ki zapusti svojo domovino zaradi preganjanja, pravi-co do zaščite in mora imeti vsaj mo-žnost, da lahko zaprosi za mednaro-dno zaščito. Vemo, da temu ni vedno tako. Evrop-sko sodišče za človekove pravice je obsodilo Italijo zaradi vrnitve oseb v Libijo (sodba Hirsi, 23.2. 2012). Veli-ko tujcev čaka v zapuščenih grških to-varnah ali kar na mestnih ulicah, da se jim odpre možnost, da gredo na ladjo proti Italiji. Mnogi čakajo v Libiji, da odidejo na Malto ali na italijanski otok Lampedusa. Na stotine in stotine ljudi

92

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

ustvarjala nova trpljenja in napetosti med ljudmi ter državami. To je potr-dilo tudi 257 prosilcev in prosilk za mednarodno zaščito, ki so bili vklju-čeni v to raziskavo. Tudi v Centru za tujce v Postojni – ki ga vsak teden obiskujem že več let – sem pred kratkim srečal fanta, ki je bil že 2x vrnjen po 'Dublinu' iz Švedske in drugega fanta, ki je bil že tretjič vr-njen iz Velike Britanije v RS. Že samo ta dva primera, sta 'živ dokaz' da 'Du-blin' ne funkcionira. Potrebno je najti nove kreativne rešitve temu proble-mu. Današnji dan begunca je tudi dan osveščanja javnosti, da vsem ni tako lepo, kot je nam v Sloveniji, čeprav se veliko govori o težki ekonomski in socialni situaciji naše države. Nekateri ljudje in države imajo še večje in težje probleme kot mi. O tem se različno govori. Naj kot primer navedem od-

dajo »Gradimo odprto družbo« na Radiu Ognjišče, ki redno vsak mesec že 11 let govori o raznih tematikah povezanih s tem področjem. Lepo je, da se danes spomnimo tudi vseh tistih, ki so umrli na poti v var-no in boljše življenje v Evropski uni-ji. Med njimi je bilo gotovo veliko prosilk in prosilcev za mednarodno zaščito, ki niso mogli zaprositi za to pomembno človekovo pravico – pra-vico do mednarodne zaščite. Morda je kdo od tu prisotnih poznal koga. Nova italijanska ministrica za inte-gracijo Cécile Kyenge, ki je na lastni koži doživela veliko težav na poti do statusa begunca v Italiji, je ob okrogli mizi v Rimu ob dnevu begunca (četr-tek 13. junija) dejala takole: «Poznam vašo bolečino. Rada bi izrazila misel Somalcu, ki je naredil samomor, ko je zvedel, da ni dobil političnega zatoči-šča. Z vso močjo pravim: za to smrt

93

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

kako se hranijo in kje spijo? Največ-krat na ulicah in pod mostovi … Rim je poln ljudi, ki živijo na ulicah. Samo videti jih je potrebno!

Vesel sem, gospod minister, da ste obiskali Azilni dom, da ste se sreča-li z ljudmi, o katerih se veliko ne go-vori, a so med nami oziroma se več govori samo za dan begunca. Vaša prisotnost je dobrodošla, saj živimo v turbulentnih časih, pa vendar vemo, da bomo le skupaj – vladni in nevla-dni sektor – lahko reševali vse težave, s katerimi se soočamo v službi be-guncem, prosilcem za mednarodno zaščito in nedokumentiranim tujcem, ki so ambasadorji mnogih krivic in trpljenja v svetu, krivičnih struktur in težkih ekonomskih situacij, dolgotraj-nih vojaških konfliktov in okoljskih ka-tastrof.

Naj zaključim: Sonce pravičnosti in odprtosti, predvsem pa sočutja in so-lidarnosti naj še dolgo sije nad našo Slovenijo in Evropo, predvsem pa v naših srcih, ne samo na današnji dan begunca, ampak vse dni v letu!

Želim Vam prijetno praznovanje dne-va begunca tukaj in tudi v Mostecu!

Dr. Robin SchweigerJezuitsko združenje za begunce Slovenije,

direktor

smo vsi odgovorni. V Italiji je potreb-no še veliko storiti, ko gre za integra-cijo«. Dodal bi, da je potrebno veliko storiti tudi po Evropi, če ne, bomo imeli vedno več nemirov, kakor so bili pred kratkih na Švedskem; napa-dov na tujce, ki so se zgodili v raznih evropskih državah in tudi več umo-rov, kakor je bilo z umorom angleške-ga vojaka … Ti primeri so samo vrh le-dene gore napetih odnosov, krivičnih situacij in nakopičenih frustracij v EU. Vesel sem, da imajo prosilke in prosil-ci za mednarodno zaščito svoj dom tukaj v Azilnem domu. Ni vedno tako v drugih državah. Ko sem bil konec maja na srečanju v Rimu, sem dobil informacijo, da morajo prosilci za mednarodno zaščito v Rimu čakati vsaj 4 mesece, da so lahko nastanjeni v državnih ustanovah. Vprašamo se lahko tudi, kako preživijo ti prosilci,

94

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

kratke novice

Vrhovni predstojnik Družbe Jezusove p. Adolfo Nicolás

je 16. aprila letos ob obisku zambijsko-malavijske province blagoslovil temelj-ni kamen šolskega centra v Kasungu v Malaviju. Izgradnjo vodi naš misijonar p. Lojze Podgrajšek.

Haló, japonske zvezdice

je nova pesniška zbirka p. Vladimirja Kosa, ki jo je nedavno izdal Župnijski zavod Dravlje. V njej je zbranih 12 pesmi, s tem, da je prva cikel pesmi, zadnja pa obsega 94 štirivrstičnih kitic.

P. Lojze Podgrajšek s ploščo

Blagoslov temeljnega kamna

95

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

V začetku junija

Naši misijonarji na obisku v Sloveniji:

je bilo pri Sv. Jožefu v Ljubljani redno vsakoletno srečanje slovenskega in hr-vaškega provinciala skupaj s svetovalci, iz Italije pa je prišel viceprovincial za srednjo in severno Italijo p. Nicola Gay. Pogovor je potekal o treh provincah in sodelovanju.

P. Janez Mujdrica bo v Sloveniji do 25. julija;p. Janez Mihelčič predvidoma od 2. julija do 18. avgusta; p. Lojze Podgrajšek bo prišel avgusta, p. Vladimir Kos bo tu od 3. septembra do 24. oktobra.

Obletnice duhovništva

(29. junija):

25 let – pp. Beno Lavrih, Silvo Šinkovec

30 let – pp. Drago Lavrič, Franc Kejžar, Lojze Cvikl (3.7.)

40 let – pp. Jože Pucelj, Lojze Markelj, Stanko Rozman

Obletnice redovništva:

50 let – p. Jože Pucelj (7.9.)

60 let – pp. France Zupančič (26.9.), Jože Rovtar (1.10.), Vladimir Kos (7.9)

Praznovanje sv. Ignacija 31. julija 2013

Osrednje praznovanje bo pri Sv. Jožefu v Ljubljani.

Ob 17.30 bo sveta maša v cerkvi sv. Jo-žefa. Somaševanje bo vodil provincial p. Milan Bizant. Po maši bo sproščeno srečanje in dru-ženje.

Pri Sv. Ignaciju na Rdečem bregu na Pohorju bo 31. julija sveta maša ob 11h.

Maša bo tudi na Ignacijevo nedeljo, 4. avgusta, prav tako ob 11h. Po maši bo tradicionalna procesija.

Toplo vabljeni, da se Bogu zahvalimo za dar sv. Ignacija in krepimo pripadnost našim koreninam ter Družbi!

96

Slov

ensk

i jez

uti

- j

unij

201

3

Izdaja: Predstojništvo slovenske province Družbe Jezusove (p. Milan Bizant). Izhaja dvomesečno.Glavni in odgovorni urednik p. Franc Kejžar, Ljubljana. Uredniški odbor: p. Benedikt Lavrih, Maribor, s. Robert Dolinar, Ljubljana.Vse dopise in plačila pošljite na upravo, Ljubljanska 13, 2000 Maribor, tel (02) 33-12-951 (p. Cerar).Prostovoljne prispevke za naše glasilo lahko nakažete na naslov: Rezidenca Družbe Jezusove Ljubljanska 13, 2000 Maribor, žiro račun: 0417 3000 0720 322 s pripisom: »Za revijo«.Založila: Slomškova družba d.o.o., Slomškov trg 3, Maribor. Prelom Andrej Šauperl. ISSN: 1854-8776

Novi doktor teologije

P. Ivan Hočevar je 20.6.2013 na Te-ološki fakulteti v Ljubljani uspešno zagovarjal doktorsko nalogo z naslo-vom Maitreja B. Crema in Jezus Kri-stus: med samouresničenjem in odre-šenjem.

Mentor doktorske naloge je bil dr. Ci-ril Sorč, somentor pa dr. Lenart Škof. Prvi z dogmatskega, drugi z religio-loškega vidika. Benjamin Crema je še živeči škotski ezoterik, ki naj bi bil »predstavnik« Maitreje, novodobne-ga Kristusa.

V prvem delu naloge je prikazan ka-toliški nauk o Kristusovem odrešenju, v drugem ezoterični nauk o samou-resničenju, v tretjem primerjava med obema. P. Hočevar pokaže, da imata nauka nekaj podobnosti, mnogo pa razlik. Temeljno izhajati iz Boga je bistveno nekaj drugega kot temeljno izhajati iz človeka.

Doktorska naloga spada na področje katoliške dogmatike, še posebej kri-stologije (nauka o Kristusu) ter soteri-ologije (nauka o odrešenju); sega pa tudi na področje religiologije. Tema-tika je torej zahtevna zaradi interdi-sciplinarnosti. V nalogi je uporabljen dialoški pristop: spoštljiva drža do so-govornika, ki ne gre na račun ohranja-nja lastne identitete.

Novemu doktorju teologije p. Ivanu Hočevarju, članu slovenske province Družbe Jezusove, čestitamo.

Provincialat DJ

3Slovenska provinca Družbe Jezusove

www.jezuiti.si

JUNIJ 2013

X

LVII - 3 (274)

lovenski ezuitiJs