Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO

SAMOMOR ALI UMOR

Negativne okoliščine na kraju dejanja

Ljubljana, 2009 Kristijan IRGOLIČ

Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO

SAMOMOR ALI UMOR

Negativne okoliščine na kraju dejanja

Oktober, 2009 Študent : Kristijan IRGOLIČ

Mentor : dr. Anton DVORŠEK

Somentor: mag. Aleksander JEVŠEK

I

ZAHVALA

Na tem mestu bi se rad zahvalil mentorju, dr.

Antonu Dvoršku in somentorju, mag. Aleksandru

Jevšku, za strokovno pomoč pri izdelavi

diplomske naloge.

Iskreno pa se zahvaljujem tudi svoji druţini za

potrpeţljivost in podporo v času študija in vsem

ostalim, ki so mi stali ob strani v času študija in

priprave diplome.

II

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ....................................................................................................................... 6

1.1 Opredelitev namena proučevanja ....................................................................... 6

1.2 Raziskovalne hipoteze in metodologija dela...................................................... 7

2 SAMOMOR ALI UMOR ......................................................................................... 8

2.1 Opredelitev pojma in pravne značilnosti ........................................................... 8

2.2 Vrste ter značilnosti samomorov in umorov pri nas ........................................ 11

3 OGLED IN PREISKOVANJE KRAJA NAJDENEGA TRUPLA......................... 14

3.1 Prihod na kraj ................................................................................................... 15

3.2 Statični in dinamični del ogleda ....................................................................... 18

3.3 Problematika mrliško pregledne sluţbe ........................................................... 20

3.4 Zbiranje obvestil, ugotavljanje istovetnosti in ugotavljanje motiva ................ 22

3.5 Kriminalistično načelo objektivnosti, metodičnosti in načrtnosti ter

skeptičnosti ................................................................................................................. 23

3.6 Okoliščine, ki kaţejo na samomor ali proti njemu .......................................... 25

4 NEGATIVNE OKOLIŠČINE NA KRAJU DEJANJA .......................................... 28

4.1 Samomor z obešanjem ..................................................................................... 28

4.2 Samomor s strelnim oroţjem ........................................................................... 30

4.3 Samomor z zastrupitvijo .................................................................................. 34

4.4 Samomor z utopitvijo ....................................................................................... 36

4.5 Samomor s hladnim oroţjem ali orodjem ........................................................ 38

4.6 Povoţenje z vlakom ......................................................................................... 40

5 ANALIZA PRAKTIČNEGA PRIMERA ............................................................... 42

5.1 Opis primera in policijska preiskava ............................................................... 42

5.2 Sodni epilog ..................................................................................................... 45

5.3 Zaključek ......................................................................................................... 46

6 ZAKLJUČEK .......................................................................................................... 47

6.1 Potrditev in zavrnitev hipotez .......................................................................... 47

7 LITERATURA IN VIRI ......................................................................................... 49

8 PRILOGE ................................................................................................................ 52

8.1 Priloga 1: Poročilo samomor ........................................................................... 52

8.2 Priloga 2: Uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah ............... 54

8.3 Priloga 3: Zapisnik o ogledu ............................................................................ 55

8.4 Priloga 4: Uradni zaznamek o ogledu .............................................................. 56

III

KAZALO SLIK

Slika 1 (A, B) prikazujeta truplo, ki je bilo najdeno v stanovanju .................................. 16

Sliki 2 (A, B) prikazujeta truplo, ki je bilo najdeno na prostem v gozdu ........................ 17

Sliki 3 (A, B) prikazujeta umor, ki je bil prikazan kot samomor z obešanjem ................ 29

Sliki 4 (A, B) prikazujeta samomor z uporabo strelnega orožja .................................... 32

Slika 5 Samomor z zastrupitvijo z ogljikovim monoksidom ............................................ 35

Slika 6 Najdeno truplo v vodi ......................................................................................... 37

Slika 7 Poskus samomora z rezanjem žil – vidne poskusne rane ................................... 39

Slika 8 Samomor s povoženjem vlaka ............................................................................. 41

Slika 9 Položaj najdenega trupla med tirnicami ............................................................ 42

Sliki 10 (A,B) Kapljice in madeži sveže rdeče barve v prtljažniku in na pragu vozila ... 43

Sliki 11(A,B) Natikač, ki je bil najden med železniškimi tiri (natikač ni umazan) ......... 44

KAZALO TABEL

Tabela 1: Število umorov, samomorov in število poskusov umorov in samomorov

v obdobju od leta 2000 do leta 2008 ............................................................. 11

Tabela 2: Število podanih kazenskih ovadb za določena kazniva dejanja

zoper življenje in telo za obdobje od leta 2001 do leta 2008 ......................... 12

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Število umorov in število poskusov umorov v obdobju

od leta 2000 do leta 2008 ................................................................................... 12

Graf 2: Število samomorov in poskusov samomorov v obdobju

od leta 2000 do leta 2008 ................................................................................... 13

Graf 3: Število podanih kazenskih ovadb za določena kazniva dejanja

zoper življenje in telo za obdobje od leta 2001 do leta 2008 ............................ 13

IV

POVZETEK

Diplomsko delo je napisano na temo o preiskovanju sumljivih smrti, kateri tematiki je v

slovenski (kriminalistični) literaturi dan premajhen pomen. Prikazani so ukrepi

policistov, kriminalistov, eventualno še sodnomedicinskega izvedenca ali zdravnika

splošne prakse, ko se pri svojem delu srečajo z najdbo trupla. V diplomskem delu so

predvsem prikazane tako imenovane »negativne okoliščine«. Gre za kriminalistično

tehnične okoliščine (odsotnost orožja pri ustrelitvi, obrambne poškodbe, poškodbe, ki so

nastale od napadalca, itd.), ki na kraju ogleda kaznivega dejanja izključujejo prvotni

sum, da gre za samomor, in potrjujejo domnevo, da gre za umor.

Uvodoma so opisane pojavne oblike samomorov in umorov v slovenskem prostoru in

značilnosti kaznivih dejanj, ki se povezujejo z njima, podana je definicija samomora in

umora ter pravno gledano njune bistvene razlike. V nadaljevanju je predstavljeno delo

policistov in preiskovalcev samomorov ob najdbi trupla. Sledi osrednji del,

najpomembnejši del diplomskega dela, kjer so opisane pomembne negativne okoliščine

na kraju samomora, na katere morajo biti pozorni preiskovalci in ki lahko nakazujejo,

da gre za fingiran samomor.

V zaključku je prikazan primer iz prakse. Primer je prikaz kvalitetno opravljenega

ogleda policistov in preiskovalcev, ki so iz začetnega suma, da gre za samomor ali pa

vsaj dogodek – povoženje z vlakom, z opravljenim ogledom kraja dejanja, ugotovili

»negativne okoliščine« na kraju dejanja in ugotovili, da je šlo dejansko za umor in

namerno fingiranje samomora, da bi se preiskovalce spravilo na napačno sled in bi se

morilec izognil kazni.

KLJUČNE BESEDE: samomor, umor, kraj dejanja oziroma najdbe trupla,

preiskovanje, policist, kriminalist, preiskovalec, negativne okoliščine.

V

SUMMARY

SUICIDE OR HOMOCIDE, The negative circumstances on crime scene

In the graduation thesis suspicious deaths are discussed, a topic often given to little

attention in the Slovene (criminology) literature. Actions of police officers, criminalists

and eventually also medical examiners or general practitioners are addressed when a

dead human body is found. In this graduation thesis a special focus is given to

»negative circumstances«, t.i. technical crime scene circumstances (for example

absence of murder weapon, defensive wounds, perpetrator inflicted wounds, etc.), which

exclude primary suspicion of suicide and confirm the suspicion of homicide.

In the introduction, usual methods of suicide and homicide in Slovenia are described

together with characteristics of both types of crime. A definition of suicide and homicide

is compared from a legal point of view and their essential differences are described.

Further on, procedures of police officers and suicide investigators upon discovery of a

dead body are presented. The most important part of the thesis describes negative

circumstances on a suicide crime scene, which investigators have to consider and that

may indicate to a feint suicide.

In the conclusion, a case study of a crime scene investigation is presented, where police

officers and investigators were able to dismiss a preliminary suspicion of suicide or at

least a train run over accident based on negative circumstances found on the crime

scene leading to a conclusion of feint suicide with intention by the perpetrator to

mislead crime scene investigators in order to avoid persecution.

KEY WORDS: suicide, homicide, crime scene, investigation, police officer, criminalist,

investigator, negative circumstances.

6

1 UVOD

Policisti, kriminalisti, drţavni toţilec, preiskovalni sodnik, eventualno še

sodnomedicinski izvedenec ali zdravnik splošne prakse se pri ogledu kraja najdbe trupla

pogostokrat znajdejo pred dilemo oziroma vprašanjem ali gre za nenadno smrt oziroma

naravno smrt, nesrečni dogodek, samomor ali celo umor. Kljub temu, da naravna smrt,

nesrečni dogodek in samomor niso kazniva dejanja, jih je potrebno iz kriminalistično

taktičnega vidika obravnavati kot sum kaznivega dejanja umora. Zato je potrebno

opraviti temeljit ogled kraja najdbe trupla in zbrati vsa potrebna obvestila, da

preiskovalec povleče pravilni sklep in problem oziroma primer strokovno reši.

Morilci, poţigalci, saboterji in drugi storilci, večkrat poskušajo prikriti svoja dejanja

tako, da je videti, kot da gre za samomor, nesrečno naključje, delovno nezgodo, itd..

Storilec po umoru ţrtev obesi, tako da umor poskuša prikazati kot samomor, poţigalec

zaneti ogenj, ubijalec skrije truplo svoje ţene in naznani, da je odšla od doma, da bi jo

uvrstil med pogrešane osebe. Prav zato je pomembno, da policisti raziskujejo in

odhajajo na kraj mnogih dogodkov, ki sicer nimajo znakov kaznivega dejanja, vendar

vzbujajo sum, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, še posebno pa v primerih:

- eksplozij, poţarov, delovnih in drugih nesreč;

- samomorov in drugih smrtnih primerov, ko je vzrok smrti neznan, ko gre za

nenadno ali sumljivo smrt ali za smrt, ki je nastala v čudnih okoliščinah;

- pogrešanih oseb in drugih dogodkov, ki so nenavadni tako po vzrokih in nastanku

kot tudi posledicah (Ţerjav, 1983).

Čeprav naravna smrt, nesreča ali samomor nimajo znakov kaznivega dejanja in gre z

kazenskopravnega vidika za dogodek, morajo policisti ukreniti vse potrebno, da

zavarujejo morebitne dokaze in ovrţejo sum kakršnega koli kaznivega dejanja.

1.1 Opredelitev namena proučevanja

Namen diplomskega dela je proučiti literaturo in predvsem prikazati okoliščine, ki

preiskovalcem kraja najdbe trupla nakazujejo, oziroma dajejo odgovor na vprašanje, ali

gre v primeru najdenega trupla za naravno smrt, nesrečni dogodek, samomor ali umor.

Diplomsko delo daje večjo pozornost okoliščinam, ki nakazujejo na samomor ali umor,

7

z namenom, da se ugotovi dejansko stanje in morebitno kaznivo dejanje ne ostane

skrito. Storilci kaznivih dejanj so in bodo poskušali prekriti sledi svojega kaznivega

dejanja, zato je pomembno, da se preiskovalci kaznivih dejanj tega tudi zavedajo ter pri

svojem delu upoštevajo kriminalistična načela (objektivnost, metodičnost in načrtnost,

skeptičnost).

Diplomsko delo kot takšno je namenjeno vsem ljubiteljem kriminalističnega

preiskovanja in je napisano po vzoru kriminalističnih učbenikov, ki so namenjeni

predvsem preiskovalcem kaznivih dejanj in strokovni javnosti.

1.2 Raziskovalne hipoteze in metodologija dela

V diplomskem delu z naslovom »SAMOMOR ALI UMOR, Negativne okoliščine na

kraju dejanja« sem zastavil naslednje splošne hipoteze oziroma predpostavke:

1. Najpogostejši način storitve samomora v Sloveniji je samomor z obešanjem.

2. Število samomor in umorov v Sloveniji narašča.

3. Negativne okoliščine na kraju dejanja najteţje preverjamo v primeru najdbe

utopljenca.

4. Zdravniki splošne prakse ne opravijo dovolj kvalitetnega ogleda najdbe trupla.

5. V Sloveniji je kar nekaj fingiranih samomorov, kjer gre za umore, ki pa niso nikoli

raziskani, zaradi slabega dela preiskovalcev na kraju.

Metodološki pristop pri izdelavi diplomske naloge temelji predvsem na podlagi metode

analize in sinteze strokovne literature, prispevkov na medmreţju, normativnih aktov in

drugih strokovnih mnenj. Ker je domače literature zelo malo, je predvsem uporabljena

literatura, priročniki in razni drugi članki pridobljeni na medmreţju. Preteţno gre za

dela ameriških avtorjev in preiskovalcev. Analiziral in primerjal sem dosedanja

znanstvena spoznanja in pri tem odkrival podobnosti in razlike ter predloge. Za opis

praktičnega primera pa je bila uporabljena tudi metoda razgovorov s preiskovalci

opisanega primera, ki so opravljali ogled kraja dejanja, ter analiza in pregled

dokumentacije, ki je bila pridobljena na Okroţnem sodišču v Murski Soboti.

8

2 SAMOMOR ALI UMOR

Kazniva dejanja zoper ţivljenje in telo so najobčutljivejše področje, zato jim tudi v

posebnem delu kazenskega zakonika pripada prvo mesto. Velikokrat pa imajo policisti

opravka s delovnimi nezgodami, naravnimi smrtmi in samomori. Ker pa samomor,

naravna smrt ali delovna nezgoda niso kaznivo dejanje, tudi ni pogojev za uradni

pregon. V primeru najdbe trupla, pogrešanih oseb in samomorih se policisti znajdejo

pred dilemo ali gre za umor, ugrabitev oziroma, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje ali

pa gre za naravno smrt, samomor, nesrečni dogodek, ki niso kazniva dejanja in jih

policisti kot takšne obravnavajo kot dogodek. Naloga policistov je ugotoviti, ali je bilo

storjeno kaznivo dejanje, ali pa gre za dogodek. Šele s kvalitetno opravljenim ogledom

in zbiranjem obvestil, lahko policisti potrdijo, ali ovrţejo eno od domnev (Pavlič, 2002).

Diplomsko delo se osredotoča na dilemo, ali je bil storjen umor ali samomor, zato je v

nadaljevanju predstavljena definicija samomora in umora ter njune pravne značilnosti.

2.1 Opredelitev pojma in pravne značilnosti

SAMOMOR je namerno in zavestno uničenje lastnega ţivljenja in je star toliko kot je

stara človeška civilizacija. V primeru, da ob storitvi dejanja ne pride do zaţelene

posledice, govorimo o poskusu samomora. Samomor je specifično človeški pojav, za

njegovo odločitev pa sta potrebna samomorilska dispozicija in samomorilski motiv.

Dispozicija je pogosto dedna, motiv pa je sestavljen iz glavnega in vzporednih, ki pa

morajo biti zunanji in notranji. Različna obdobja človeške civilizacije so do tega

socipatološkega pojava zavzemala različna stališča: od skrajnega zavračanja do polnega

priznanja – kot osebno pravico do lastne smrti, ki je segla tako daleč, da je človek

neovirano razpolagal s svojim ţivljenjem, vključno s pravico, da si ţivljenje tudi vzame

(Dolenc, Borisov, 1990).

Samomor (latinsko suicidum, od sui caedere, kar pomeni ubiti sebe) je internacionalni

pojem, ki pomeni ubiti samega sebe. Do samomora lahko pride iz različnih razlogov kot

so depresija, krivda, razočaranje, psihični problemi, čustveni pritiski, finančni polom,

itd.. Svetovna zdravstvena organizacija je zabeleţila, da letno stori samomor več kot

milijon ljudi, samomor pa je tudi eden glavnih vzrokov smrti mladih in odraslih,

9

mlajših od 35 let. Poskus samomora letno stori okvirno deset do dvajset milijonov ljudi

po vsem svetu (Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Suicide).

Samomor po Kazenskem zakoniku-1 ni kaznivo dejanje, kaznivo dejanje pa je

Napeljevanje k samomoru in pomoč pri samomoru, ki je opredeljeno v 120. členu

Kazenskega zakonika-1 (Ur. list RS, št. 55/08). Storilec tega dejanja je vsak, kdor koga

naklepoma napelje k samomoru, ali mu pomaga pri njem, in ga ta stori, kot tudi vsak, ki

komu pomaga pri samomoru in ga ta stori.

UMOR je nasilni in namensko storjeni, odvzem tujega ţivljenja. Kazenski zakonik-1

odvzem tujega ţivljenja opredeljuje v petnajstem poglavju, kot kaznivo dejanje UBOJA

v 115. členu, UMORA v 116. členu in UBOJA NA MAH v 117. členu. Kaznivo dejanje

je podano v primeru protipravnega odvzema ţivljenja, storilec pa je lahko vsak, ki

dejanje stori naklepno s storitvijo ali opustitvijo dejanja in s tem povzroči uničenje

človekovega ţivljenja oziroma smrt človeka. Dejanje storjeno v silobranu ni protipravno

dejanje. Predpisana zaporna kazen je različna in prilagojena načinu storitve (Deisinger,

2002).

Umor (latinsko homicidium, homo-človek + caedere-ubiti) je pojem, ki se nanaša na

dejanja, ko ubiješ drugo človeško bitje. Izraz se povezuje tudi z osebo, ki je storila

dejanje in se ga kot takšnega imenuje morilec. Umor ni vedno protipravno dejanje. Kot

je bilo povedano ne gre za umor v primeru odvzema ţivljenja v primeru silobrana in

prav tako se tudi izvršitev smrtne kazni, ki obstaja v določenih drţavah, ne šteje kot

protipravno dejanje (Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Homicide).

Vsak samomor je lahko prekriti umor, zato je pomembno, da policisti storijo vse

potrebno, da izključijo sum protipravnega dejanja oziroma ugotovijo dejansko stanje.

NEGATIVNE OKOLIŠČINE oziroma negativna dejstva so dejstva, ki bi morala

obstajati, če bi dejanje potekalo tako, kot kaţe videz, pa jih ni, oziroma dejstva, ki so, pa

jih glede na hipotezo o dejanju ne bi smelo biti. Mogoče jih je zaznati le z logičnim

sklepanjem v več smereh, ugotavljamo pa jih z logičnim mišljenjem in verzijami. V

mislih je treba v vseh podrobnostih razčleniti potek dogodka in ugotoviti, ali se stanje

na kraju dejanja in najdene sledi skladajo s takšnimi verzijami. Znan je naslednji

http://en.wikipedia.org/wiki/Suicidehttp://en.wikipedia.org/wiki/Homicide

10

primer: storilec je povzročil prometno nesrečo, pri čemer je razbil del vetrobranskega

stekla, in pobegnil. Peljal je več sto kilometrov daleč in se nato namerno zaletel v drevo.

Komisija, ki je opravljala ogled, je ugotovila, da ni vseh drobcev stekla, ki bi morale

biti, če bi se storilec resnično zaletel le v drevo. Fingirano dejanje so ugotovili na

temelju »negativnih dejstev«. Brez podrobne miselne rekonstrukcije dejanja teh sledi

verjetno ne bi odkrili (Maver in soavtorji, 2004).

V primeru vloma v stanovanjsko hišo in umora ţene storilca, so policisti ugotovili, da je

storilec fingiral vlom. Pri ogledu kraja vloma skozi okno so policisti našli večjo količino

delcev stekla na zunanji strani in ne na notranji, kot bi upravičeno pričakovali. Z

preučevanjem delcev razbitega stekla je bilo ugotovljeno, da je storilec z ţelezno palico

zlomil steklo na notranji strani, nato pa razmetal predmete v stanovanjski hiši, da bi

prikazal ponesrečen vlom in posledični umor, ki ga je sam storil.

Negativne okoliščine pomeni pomanjkanje dejstev in okoliščin, ki bi jih preiskovalec pri

ogledu kraja moral najti in jih zaradi izkušenj na kraju tudi išče, ker z njimi dokazuje

resničnost dejanja. Negativno okoliščino lahko poimenujemo tudi negativno ugotovitev,

s katero se določa odsotnost sledov in predmetov, ki bi jih preiskovalec na kraju moral

najti. Negativne okoliščine so zelo pomemben koncept v kriminalistiki. Preiskovalec na

kraju poleg pozitivnih okoliščin išče tudi vse druge okoliščine (ki pa ne obstajajo-

negativne okoliščine) na podlagi katerih bi lahko potrdil logični in smiseln razvoj

dejanja. Negativne okoliščine niso samo prvo opozorilo, ampak tudi neizpodbiten

dokaz, da je nekaj narobe, simulirano, fingirano, nastanejo pa zaradi napak logične,

tehnične in psihološke narave, ko storilec po storitvi dejanja hoče prekriti svoje dejanje

oziroma ga fingira. Na kraju dejanja je bilo najdeno sredstvo storitve (na primer dleto),

s katerim je bilo vlomljeno skozi vhodna vrata. Pri pregledu sledov na vratih in sledov,

ki jih povzroča najdeni predmet, je bilo ugotovljeno, da najden predmet ni bil

uporabljen za storitev dejanje, ker se ne ujema po splošnih merah in individualnih

karakteristikah. Na stropu se nahaja odprtina. Pri beţnem pregledu lahko sklepamo, da

je storilec vstopil v prostore skozi najdeno odprtino. Če je storilec v prostor vstopil tako,

je moral najprej stopiti na mizo, s katere je potem skočil na tla. Pri pregledu mize

ugotovimo, da je miza in da so tla v celotni prašna, na mizi in na tleh pa ne najdemo

sledov obuval oziroma sledov stopinj, ki bi na teh mestih morala biti, če bi storilec v

prostor prišel skozi odprtino. Zato je pomembno, da se ogled razdeli na statični in

11

dinamični del, ker bomo največ negativnih okoliščin ţe zaznali v statičnem delu ogleda,

ko si bomo naredili miselno rekonstrukcijo in bomo poskušali postaviti ţe določene

verzije, kako je dejanje potekalo oziroma, kaj se je zgodilo (Vodinelić, 1987).

2.2 Vrste ter značilnosti samomorov in umorov pri nas

Za ugotavljanje števila umorov, samomorov in značilnosti samomorov v Sloveniji so

bila uporabljena Letna poročila o delu policije za čas od leta 2000 do leta 20081 (glej

Tabelo št. 1), podatki Statističnega urada Republike Slovenije iz tabele Umrli za

posledicami nezgode, samomora in uboja po starostnih skupinah, spolu in zunanjem

vzroku smrti, Slovenija, letno2 in Kriminaliteta-statistika

3 (glej Tabelo št. 2), ki

prikazuje število podanih kazenskih ovadb za čas od leta 2001 do leta 2008. Pri

pregledovanju Letnih poročil in podatkov Statističnega urada je bilo ugotovljeno, da

samomorilci v Sloveniji, največkrat storijo samomor z obešanjem, uporabo strelnega

oroţja in zastrupitvijo. Potrebno pa je opozoriti, da podatek, za kaznivo dejanje Umora,

v letu 2008, zaradi sprejetja Kazenskega zakonika-1, vsebuje kazniva dejanja Uboja

(novo pravno kvalificirano kaznivo dejanje) po 115. členu in kaznivega dejanja Umora

po 116. členu Kazenskega zakonika-1.

Tabela 1: Število umorov, samomorov in število poskusov umorov in samomorov

v obdobju od leta 2000 do leta 2008

Leto Umor Umor - poskus Samomor Samomor - poskus

2000 22 50 569 344

2001 15 35 546 340

2002 25 46 518 359

2003 20 37 517 364

2004 27 49 491 356

2005 20 46 464 286

2006 12 64 484 315

2007 24 23 391 295

2008 11 19 387 252

Skupaj 139 284 3252 2227

1 Internetni vir: http://www.policija.si/index.php/statistika

2 Internetni vir: http://www.stat.si/ (glej poglavje Literatura in viri)

3 Internetni vir: http://www.policija.si/index.php/statistika/kriminaliteta

http://www.policija.si/index.php/statistikahttp://www.stat.si/http://www.policija.si/index.php/statistika/kriminaliteta

12

Tabela 2: Število podanih kazenskih ovadb za določena kazniva dejanja

zoper življenje in telo za obdobje od leta 2001 do leta 2008

Kazniva dejanja 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 Skupaj

Umor 61 78 57 76 66 76 47 30 491

Uboj na mah 3 2 1 2 0 1 0 0 9

Povzročitev smrti

iz malomarnosti 11 6 8 8 7 2 10 11 63

Detomor 1 0 0 1 0 0 0 0 2

Napeljevanje k

samomoru

in pomoč pri

samomoru

1 1 1 1 1 0 1 2 8

Graf 1: Število umorov in število poskusov umorov v obdobju od leta 2000 do leta 2008

13

Graf 2: Število samomorov in poskusov samomorov v obdobju od leta 2000 do leta 2008

Graf 3: Število podanih kazenskih ovadb za določena kazniva dejanja

zoper življenje in telo za obdobje od leta 2001 do leta 2008

14

3 OGLED IN PREISKOVANJE KRAJA NAJDENEGA

TRUPLA

Po 245. členu Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. Ur. list RS, št.

63/1994, 72/1998, 6/1999, 66/2000, 111/2001, 56/2003, 43/2004, 101/2005, 14/2007 in

št. 68/2008) se ogled opravi, kadar je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega

pomembnega dejstva v postopku potrebno neposredno opazovanje. Ogled v prvi vrsti

opravljajo preiskovalni sodniki in drţavni toţilci, v primeru, da se preiskovalni sodnik

odloči, da ne bo opravljal ogleda, pa lahko to opravilo, na podlagi 164. člena Zakona o

kazenskem postopku, prepusti policistom, ki opravijo ogled in o ugotovitvah napišejo

Zapisnik o ogledu.

Ogled kraja najdbe trupla predstavlja za preiskovalce (to so policisti, kriminalisti,

kriminalistični tehnik, zdravnik splošne medicine, sodnomedicinski izvedenec,

preiskovalni sodnik in drţavni toţilec) najpomembnejši izvor kriminalistično

relevantnih informacij. Upoštevati je potrebno enkratnost preiskovalne situacije, saj

kasnejše ponovitve s truplom ni več moţna. Z ogledom poskušamo odgovoriti na

številna vprašanja, ki jih imajo preiskovalci ob najdbi trupla. Zanima nas:

- ali je kraj najdbe trupla tudi kraj, kjer je nastopila smrt;

- čas smrti;

- vzrok smrti;

- identifikacija ţrtve oziroma trupla (kdo je pokojni);

- predmeti, orodje ali oroţje s katerim je bila povzročena smrt;

- sledovi na kraju najdbe trupla, na truplu in morebitni sledovi na storilcu;

- prihod in odhod storilca na kraj in iz kraja ter gibanje (interakcija med storilcem in

ţrtvijo) na kraju dejanja;

- od kod bi lahko kdo slišal ali videl dogajanje, ki se je izteklo v smrt;

- indici na podlagi katerih lahko sklepamo o storilcu (telesne lastnosti, posebne

spretnosti, poznavanje okoliščin na strani ţrtve);

- motiv storilca.

Z zaključenim ogledom bomo le redko dobili odgovore na vsa vprašanja. Pogosto bo še

potrebno dodatno zbiranje obvestil, izvedba kriminalistično tehničnih in

sodnomedicinskih preiskav, lahko pa tudi izvedba rekonstrukcije in kriminalističnega

15

preizkusa. Informacije, ki jih pridobimo z ogledom, lahko imajo informacijsko ali pa

tudi dokazno vrednost, vendar le takrat, če so pridobljene in zavarovane v skladu z

določili kazenskega postopka (Dvoršek, 2008).

Pri preiskovanju najdbe trupla se preiskovalec sreča z dilemo ali je oseba umrla naravne

smrti ali je storila samomor ali pa je njeno smrt mogoče povzročila druga oseba.

Čeprav, določene okoliščine kaţejo, da je oseba umrla naravne smrti ali da je storila

samomor, mora preiskovalec vedno izhajati iz suma, da je bila oseba umorjena. Morilci

so ţe poskušali svoj umor prekriti z fingiranjem samomora, zato se preiskovalec mora

zavedati, da ta moţnost obstaja in mora opraviti ogled in zbrati vsa potrebna obvestila,

kot da bi šlo za umor. Ob prihodu na kraj si mora preiskovalec takoj odgovoriti na

vprašanja: Zakaj je oseba umrla? Ali bi si lahko pokojni sam zadal poškodbe ali

povzročil smrt? Ali so vidni znaki boja? Kje je oroţje oziroma predmet, ki je povzročil

poškodbe? Naštetih je samo nekaj vprašanj, ki so pa dobro izhodišče za nadaljnjo

preiskavo (Fischer, Baca, 2003, Internetni vir).

3.1 Prihod na kraj

Pogosto pride na kraj najdbe trupla policist oziroma policijska patrulja. Njegova

osnovna naloga je, da kraj zavaruje (pri tem zavaruje vse spremembe, ob zavarovanju

do prihoda preiskovalcev) in zbere prva obvestila od morebitnih očividcev. Kraj je

pogosto spremenjen bodisi zaradi poskusa nudenja prve pomoči ali zaradi zavarovanja

trupla pred odplavitvijo (truplo v vodi ali na obreţju reke) ali dodatnimi poškodbami.

Truplo lahko najdemo v zaprtem ali odprtem prostoru. Če je truplo v zaprtem prostoru

si mora policist, preden vstopi v prostore, zapomniti poloţaj oken in vrat, po potrebi se

tudi sezuje ali zaščiti obuvala, da ne uniči sledov, ali pušča svojih. Če je moţno zapre

vsa vrata in okna, razen če bi s tem bistveno spremenil kraj dejanja. Policist se ničesar

ne dotika. Posebno pozornost policist nameni gladkim površinam, ki morajo ostati

nedotaknjena, prav tako pa policist ob morebitni najdbi sledov krvi, mehaničnih

poškodb, poskrbi, da sledi ostanejo nedotaknjene in zavarovane pred morebitnim

uničenjem ali kontaminacijo. Ko pride do trupla, preveri morebitne znake ţivljenja in po

potrebi poskrbi za oţivljanje ali pokliče reševalce. V primeru, da je ţrtev še ţiva ali

ţrtvi nudi zdravniško pomoč zdravstveno osebje, si zabeleţi podatke, koliko je bilo

reševalcev, kdo je bil deţurni zdravnik in njegove prve ugotovitve, prav tako pa pazi,

16

kje se je zdravstveno osebje gibalo zaradi sledov. Če se ţrtev odpelje v bolnišnico,

policist označi mesto najdbe ţrtve s kredo in kraj dejanja tudi večkrat fotografira. Za

tem obvesti preiskovalce in zavaruje prostor z okolico, kjer bi se lahko nahajali sledovi,

ki bi pojasnjevali dogajanje, ki se je zgodilo. Policist na kraju dokumentira podrobnosti

(različne vonjave, prisotnost dima, dogorevanje sveč, toploto štedilnika) ter opravi

razgovor s tistim, ki je prvi opazil truplo. Če je kraj najdbe spremenjen, mora ugotoviti,

kdo ga je spremenil in kaj je spremenil (Dvoršek, 2008, Modly, 1994).

Slika 1A

Slika 1B

Slika 14 (A, B) prikazujeta truplo, ki je bilo najdeno v stanovanju

Na sliki št. 1 (A, B) je prikazan kraj najdbe ţenskega trupla v stanovanju. Truplo leţi na

tleh, na sebi ima delno slečena oblačila (majica visi okrog bokov, spodnje hlače so

oblečene, hlače so delno slečene). Ob prihodu na kraj je pomembno, da si preiskovalec

prehitro ne ustvari mnenja, kaj se je zgodilo. Čeprav na prvi pogled kraj najdbe trupla

zgleda, kot umor z spolnim motivom, je s temeljitim ogledom, opravljeno obdukcijo in

zbiranjem obvestil, bilo ugotovljeno, da je ţenska umrla naravne smrti zaradi

anevrizme. Pokojna je skupaj z fantom leţala v postelji, ko je nenadoma umrla. Fant jo

je poloţil na tla in jo poskušal oţivljati, nato pa še obleči (Gerberth, 1996).

Ob najdbi trupla na odprtem prostoru je postopek policista, ki je prvi prišel na kraj

najdbe podobe, le da je potrebno zavarovati širše področje, še zlasti ob domnevi, da

smrt ni nastopila na kraju, kjer je truplo najdeno. Policist zavaruje kraj v premeru kroga,

ki je v dolţini najmanj 40 do 50 metrov. Mesto najdbe trupla je potrebno vidno označiti

s trakovi STOP POLICIJA, s čimer se prepreči dostop nepovabljenim osebam. Pri

zavarovanju kraja mora policist tudi paziti, da prepreči dostop do trupla ţivalim

4 Slika je pridobljena iz knjige Gerberth, 1996, str. 5.

17

(domačim in divjim). Policist mora biti pozoren na zavarovanje morebitnih sledov, pred

uničenjem, vremenskimi spremembami in kontaminacijo. Nevarnost uničenja sledov pa

je tudi edini razlog, da policist spremeni kraj najdbe trupla, pred tem pa mora

dokumentirati stanje pred spremembo kraja. Vse spremembe si mora zabeleţiti, po

moţnosti pa jih tudi fotografira ali skicira. Kot pri zaprtih prostorih morajo tudi policisti

na odprtih prostorih polagati pozornost na morebitne vonjave. Policist nato prične z

zbiranjem obvestil od osebe, ki je našla truplo, prav tako pa od morebitnih očividcev, ki

jih je potrebno med sabo ločiti. Če se na kraju nahaja osumljenec uboja ali umora, ga

policist osebno pregleda in zadrţi do prihoda preiskovalcev, v primeru, da pa policist

domneva, da se med očividci nahaja osumljenec (očividec, ki ţeli pretirano sodelovati

in pomagati na kraju je sumljiv), pa ga prikrito opazuje in pazi, da se ne bo oddaljil pred

prihodom preiskovalcev ali poskušal zbrisati sledove. Policist na kraju ne daje izjav o

najdbi trupla in svojih sumih, prav tako pa se izogiba glasnim komentarjem in

pogovarjanju o primeru z drugimi policisti. Ob prihodu preiskovalcev na kraj najdbe

trupla, poroča policist vodji ogleda o vseh ugotovitvah in opravljenih ukrepih. Policijska

vozila se parkirajo zunaj zavarovanega območja. (Dvoršek, 2008, Modly, 1994).

Slika 2A

Slika 2B

Sliki 25 (A, B) prikazujeta truplo, ki je bilo najdeno na prostem v gozdu

Na sliki št. 2 (A, B) je prikazan kraj najdbe trupla na prostem. Preiskovalci morajo biti

vedno pazljivi, ko se srečajo z najdbo trupla na prostem. Nihče ne more biti prepričan

ali je pokojni ţrtev umora, ali je umrl zaradi kakšne drugega vzroka (naravna smrt). V

določenih primerih bodo predhodni pregled kraja in trupla ter določeni indici kazali na

verjetnost, da je bil pokojni umorjen, vendar je preiskovalec lahko prepričan samo v to,

5 Slika je pridobljena iz knjige Gerberth, 1996, str. 14.

18

da je našel truplo v gozdu oziroma na prostem. Njegova naloga je, da zavaruje vse

sledove in počaka na ugotovitve obdukcije, ki bo razkrila dejanski vzrok smrti

(Gerberth, 1996).

3.2 Statični in dinamični del ogleda

Preiskovalna skupina, ki opravlja ogled kraja najdbe trupla, je največkrat sestavljena iz

policista ali kriminalista, zdravnika splošne prakse ali sodnomedicinskega izvedenca in

kriminalističnega tehnika. Naloga preiskovalcev v statičnem delu je, da najprej kraj

fotografirajo, skicirajo ali ga posnamejo. To pomeni, da se ne sme ničesar premikati, da

se dobi realna slika kraja ogleda. Najprej fotografiramo kraj s širšo okolico tako, da bo

na fotografiji viden kraj dejanja glede na okolje, ki ga obdaja. Nato se pribliţujemo

kraju dejanja in ga fotografiramo še z bliţnjo okolico in to z več smeri. Več fotografij

naredimo z zunanjega roba kraja dejanja v smeri centra in se nato vse bolj bliţamo temu

mestu. Truplo fotografiramo večkrat tako, da fotografije natančno prikazujejo:

- poloţaj trupla, gledan z vrha in z obeh bokov, poloţaj nog, rok, poloţaj proti zidu,

oknu, vratom ali pohištvu, ki je očitno v zvezi z dejanjem ali z orodjem, s katerim

je bil storjen;

- vidne rane: od zgoraj, s strani, slikane od daleč in od blizu;

- predmete, ki so na truplu ali ob njem, madeţe na obleki, poškodovana oblačila, itd..

V statični del ogleda spada tudi proučevanje videza kraja dejanja oziroma miselna

rekonstrukcija. V tem delu poskuša preiskovalec z miselno rekonstrukcijo dejanja

odgovoriti na sedem zlatih kriminalističnih vprašanj (kaj, kdaj, kje, kako, s čim, kdo in

zakaj) (Ţerjav, 1983, Maver in soavtorji, 2004).

Ţerjav, 1983, navaja Hans Grossova tri pomembna pravila in opozorila na

pomanjkljivosti, ki jih preiskovalci delajo ţe pri opazovanju kraja dejanja:

1. Če površno, z očmi »preletimo« kraj dejanja, se nam zdi vse jasno in razumljivo,

vse ima neko medsebojno logično zvezo, če pa se ustavimo pri vsaki podrobnosti in

jo natančno opazujemo ter jo spoznamo kot takšno kot je, pa se nam bo »logična

zveza« podrla. Če storilec ţeli nekaj prikazati drugače, nastanejo neskladja, ki so

prvi znak fingiranega samomora.

2. Drugo pravilo se nanaša na miselno rekonstrukcijo dogodka. Zamisliti si moramo

dogodek tako kot je potekal. Vse podrobnosti dogodka, ki jih kraj dejanja kaţe, se

19

morajo med seboj vezati, tam pa, kjer te povezave ni, se ţe kaţe, da je nekaj

ponarejenega, fingiranega. Ob večkratnem ponavljanju pridemo do točke, kjer se

logična zveza podre, ker ne vodi do posledice dejanja, ki je pred nami.

3. Zraven skiciranja in natančnega opisovanja kraja je potrebno na kraju narediti čim

več fotografskih posnetkov in le-te z večih strani. S fotografijami ne »fiksiramo« le

dokazov, temveč nam fotografije olajšajo odkrivanje storilčevih napak.

Sledi dinamični del ogleda, kjer najprej zdravnik splošne prakse pregleda truplo in poda

svoje mnenje zakaj in kdaj je oseba umrla. Pri tem pa se policisti velikokrat srečujejo s

problemi, da zdravnik sploh ne opravi pregleda trupla, noče odgovarjati na morebitna

vprašanja policistov v zvezi nastalih poškodb in časa smrti ter noče odrediti sanitarne

obdukcije za ugotovitev točnega vzroka smrti.

Lega in položaj trupla, kot tudi kraj, kjer se je truplo našlo, lahko preiskovalcu pove, ali

gre za umor, samomor, nesrečo ali naravno smrt. Zato je pomembno, da se lega trupla in

kraj podrobneje ogleda in zariše poloţaj trupla, ker se lahko tudi ugotovi, ali je morebiti

bilo truplo sem prineseno. Pri ugotavljanju lege trupla je potrebno upoštevati mrliške

lise. Mrliške lise so medicinski pojav, ki se imenuje hipostaza. Zaradi nedelovanja srca

prihaja do strjevanja krvi, ki se nato lahko premika še samo zaradi teţnosti. Navadno so

mrliške lise sivo-vijoličaste ali sivo-modre barve in so vidne v prvih 12-ih urah. Na

vznak leţečem truplu se pokaţejo lise na zatilju, ob straneh na glavi, pogosto tudi

spredaj na vratu, redno na hrbtu, kriţu in na zadnji oziroma spodnji strani udov. Mrliške

lise so včasih zlite, včasih raztresene, manjkajo pa na delih, kjer se je truplo tiščalo na

podlago oziroma, kjer je bilo stisnjeno. Nekateri strupi spremenijo barvo krvi in s tem

tudi barvo mrliških lis. Zato je pomembno, da zdravnik pri pregledu trupla, najprej

opiše lego trupla, stanje oblačil, kraj in vse okoliščine, ki jih kasneje ne bo več moč

obnoviti. Na truplu pregledamo ali imamo morebiti kakšne rane. Rane so lahko vidne ali

nevidne. Vidne rane po svojem značaju, obliki in mestu pogosto pokaţejo pomembne

elemente storjenega kaznivega dejanja ali pa nakazujejo na samomor. Pri pregledu

trupla, pa je potrebno paziti tudi na nevidne rane oziroma rane, ki jih je storilec poskušal

prikriti, da bi zavedel preiskovalce. Skrita mesta so pod ţensko dojko, pod pazduho, v

lasišču, itd. Oblačila in perilo, madeži in raztrganine so bogat vir podatkov o tem, kaj

se je zgodilo, včasih pa tudi kaţejo na to, kdo je storilec. Sledi, ki jih najdejo

preiskovalci, so lahko pomembni podatek, ki preiskovalca lahko pripeljejo do storilca.

20

Na podplatih (predvsem petni del) lahko vidimo blato, pesek iz česar lahko sklepamo,

da je bilo truplo privlečeno na kraj. Predmeti, ki so na truplu in ob njem, so izrednega

pomena. Včasih je to oroţje, orodje, tulci ali drugi predmeti (oporoka, poslovilno

pismo, predmeti od storilca, itd..). Vsi predmeti se zavarujejo in se poskuša ugotoviti

njihov izvor. Prostor, v katerem je bilo najdeno truplo, je potrebno podrobno pregledati,

ker ohranjuje sledove o poteku dejanja in o storilcu. Potrebno je pregledati pohištva,

mizo, posebno pozornost pa je potrebno nameniti tlom, posebnostim na pohištvu in

stenah prostora. Preiskovalec pa ne sme pozabiti tudi na okolico kraja, kjer lahko najde

tudi sledi kaznivega dejanja (sledi stopinj, predmete, ki jih je storilec izgubil ali odvrgel,

sledove vozila, itd..). Vse ugotovitve preiskovalec podrobno opiše v Zapisnik o ogledu

kraja dejanja (Ţerjav, 1983).

3.3 Problematika mrliško pregledne službe

Kot je bilo ţe povedano, na kraju najdbe trupla, policistom pomagajo opraviti ogled

zdravniki splošne prakse. Mrliško pregledno sluţbo ureja Pravilnik o pogojih in načinu

opravljanja mrliške pregledne sluţbe (Ur. list RS, št. 56/1993 in 15/2008) in Strokovno

navodilo za opravljanje mrliškega pregleda (Ur. list RS, št. 56/1993). Iz pravilnika

izhaja, da mrliško pregledno sluţbo opravljajo zdravniki, ki so za to posebej

pooblaščeni in usposobljeni. V 13. členu Pravilnika je navedeno, da kadar gre za sum

nasilne smrti ali za nenadno smrt, mora mrliški preglednik takoj obvestiti organe

pregona in jim dati potrebne podatke zaradi nadaljnjega ukrepanja po zakonu o

kazenskem postopku. Če gre za sum nasilne smrti mrliški preglednik poskrbi, da se

ohranijo sledovi in predmeti, s katerimi je bilo kaznivo dejanje storjeno. V 10. členu

Strokovnega navodila pa je opisan celotni postopek pregleda, ko je navidezna smrt

izključena. Mrliški oglednik:

1. truplo pregleda golo in po vsej telesni površini;

2. ugotovi mrliške spremembe;

3. mrliško ohladitev ugotavlja s polaganjem hrbtišča roke na različne dele trupla, z

merjenjem temperature telesnega jedra;

4. mrliško okorelost preverja s pregibanjem spodnje čeljustnice in udov v sklepih;

5. truplo je treba obrniti postrani iz prvotne lege in pregledati vso niţjo plat trupla,

ugotoviti razvitost, barvo in iztisljivost mrliških lis;

21

6. ugotavlja gnilobne spremembe: se kaţejo v spremembah barve koţe, gnilobnih

mehurjih, odstopanju povrhnjice idr.;

7. mora pregledati vse telesne odprtine, če vsebujejo tujo vsebino, krvavi ali gnojni

izcedek. Pregledati mora vse poraščene dele trupla, da se izključijo morebitne poškodbe.

Z otipavanjem glave, reber in z gibanjem udov se izključijo prelomi na kosteh. Zlom

tilnika je izkazan le takrat, ko preglednik ugotovi pri obračanju glave značilno škrtanje,

nikakor pa ne zadošča samo obračanje brez odpora.

Jevšek, (2004) ugotavlja, da je na področju izvajanja mrliške pregledne sluţbe

ugotovljenih največ pomanjkljivosti. Teţave, s katerimi se policija v povezavi z mrliško

sluţbo, takrat kadar jo opravljajo zdravniki splošne prakse so naslednje:

- zdravnik sam opravi mrliški pregled pred prihodom policistov in jo na kraju

počaka;

- zdravnik zapusti kraj pred prihodom policistov;

- zdravnik opravi mrliški pregled trupla z oddaljenosti nekaj metrov ali vzrok smrti

ugotovi brez pregleda trupla na podlagi bolezni, ki jih je imel pred tem pokojni;

- sam sem se pa ţe srečal s primeri, da je zdravnik prišel na kraj in ni pregledal

trupla, temveč je odredil sanitarno obdukcijo in da zdravnik ni hotel odgovoriti na

vprašanja v povezavi z lego trupla, časom smrti, v zvezi s poškodbami in vseh

okoliščinah, ki jih je ugotovil pri mrliškem pregledu.

Nekorektno bi bilo delo vseh zdravnikov posploševati, ker večina zdravnikov opravi

mrliški pregled na strokovno visokem nivoju. Jevšek opozarja, da bi mrliški preglednik

moral odgovoriti kriminalistu vsaj na naslednja vprašanja:

- Zaradi kakšnega vzroka je nastopila smrt?

- Ali je smrt naravna ali nenaravna?

- Če smrt ni bila nasilna, kaj je točen vzrok smrti?

- Kakšen je bil prvotni poloţaj trupla?

- Kakšne poškodbe so na truplu in s čim bi lahko bile prizadejane?

- Katere poškodbe na truplu so povzročene za časa ţivljenja, katere pa posmrtno?

- Ali obstaja vzročna zveza med zadobljenimi poškodbami in nastalo smrtjo?

- Ali obstajajo medicinske indikacije, da si je pokojni poškodbo lahko povzročil sam

ali pa je to glede na poloţaj poškodbe nemogoče?

- Ali so na truplu sledovi samoobrambe?

- Itd.

22

Pri tem navaja, da je še vprašanj več, ki pa so odvisne od posameznega primera. Na

primeru Republike Madţarske in Avstrije prikazuje urejenost sistema pri njih in

nakazuje moţne rešitve v strokovnem usposabljanju ter izobraţevanju zdravnikov in

policistov, ki bi si za opravljanje ogledov pridobili licence.

3.4 Zbiranje obvestil, ugotavljanje istovetnosti in ugotavljanje motiva

Osnovni namen zbiranja obvestil od občanov, ki ga opravljajo policisti, je zbrati

informacije o kaznivem dejanju in storilcu, da bi tako prišli do konkretnega osumljenca

in spoznali domnevno resnico. Zbrana obvestila poimenuje »personalni dokaz«,

katerega značilnost pa je, da ga policisti morajo v večino primerov najprej najti (Maver,

1988).

Identifikacija trupla je eden od osnovnih pogojev za pojasnitev nasilne smrti, zlasti ko

gre za sum uboja. Identifikacijo lahko opravimo s kriminalističnimi metodami

(daktiloskopska primerjava prstnih odtisov, primerjava DNK vzorcev, prepoznava po

osebnem opisu ali predmetih, ki so bili najdeni pri pokojnem) ali sodnomedicinskimi

preiskavami (primerjava zobnega statusa, posebnih-pooperatvinih znamenj, vgrajenih

medicinskih pripomočkih). V veliko primerih, pa se bo identiteta osebe preprosto

ugotovila ţe z pregledom oblačil, med katerimi lahko najdemo osebne dokumente

pokojnega (Dvoršek 2008).

V primeru suma, da je oseba storila samomor, policisti zbirajo obvestila od domačih,

znancev in drugih ljudi. Z zbiranjem obvestil poskušajo policisti ugotoviti motiv

oziroma nagib osebe, ki je storila samomor. Poznamo številne motive za samomore:

alkoholizem, finančni zlom, depresija, krivda, razočaranje, psihični problemi, čustveni

pritiski, smrt bliţnjega….

Ţerjav, 1983, je zbiranje obvestil in preiskavo v primeru najdbe trupla ali samomora

razdelil na tri dele oziroma situacije:

- preddeliktna situacija ali stanje pred dejanjem (kaj se je dogajalo pred dejanjem);

- deliktna situacija ali okoliščine dejanja (kaj se je dogajalo v času dejanja);

- podeliktna situacija ali stanje, ki je nastalo od odkrivanja dejanja do prihoda

policistov na kraj (kaj se je dogajalo po dejanju).

23

Prav tako pa bomo s pomočjo razgovorov ugotovili, ali se je umrli pripravljal na

izvršitev samomora. Zanima nas predvsem, če je pokojni morda tik pred samomorom

poravnal dolgove, dokončal obljubljeno delo, se opravičil zaradi domnevne razţalitve in

ali si je morda celo poskušal pridobiti samomorilsko sredstvo (Dvoršek, 2008).

Po opravljenem ogledu in zbranih vseh obvestilih, ko preiskovalec izključi sum storitve

kaznivega dejanja in potrdi samomor, preiskovalec napiše Poročilo na Okroţno drţavo

toţilstvo po desetem odstavku 148. člena Zakona o kazenskem postopku (glej Priloga

št. 1).

3.5 Kriminalistično načelo objektivnosti, metodičnosti in načrtnosti ter

skeptičnosti

Pri preiskovanju najdbe trupla je pomembno, da preiskovalci upoštevajo kriminalistična

načela, predvsem pa načelo objektivnosti, načelo metodičnosti in načrtnosti in načelo

skeptičnosti.

Ţerjav, 1969 in 1983, za načelo objektivnosti navaja, da preiskovalec vedno mora

vestno in z vso odgovornostjo ocenjevati, primerjati in preverjati zbrana dejstva z

ostalimi. Načelo metodičnosti in načrtnosti se kaţe v načrtu preiskovanja določenega

kaznivega dejanja, ki je metodično zasnovan. Da se v zapletenem primeru znajdemo,

nam lahko pomagata le ustaljena metodika dela in načrt. Načelo skeptičnosti nas vodi,

da slepo ne verjamemo besedam, ki niso z ničemer dokazane. Ne smemo jemati vsega

za čisto resnico, dokler se ne prepričamo o vsem še na podlagi drugih dejstev in

okoliščin.

Vodinelić in Aleksić, 1990, poudarjata, da mora načelo objektivnosti biti razvidno iz

celotnega postopka. Pri tem poudarjata lastnosti preiskovalca (hrabrost, samostojnost,

energičnost) in njegovo ţeljo po iskanju resnice. Pomen načela objektivnosti se ne kaţe

samo v tem, da se odkrije resnica, temveč tudi v tem, da ne bo nihče obdolţen za

kaznivo dejanje, ki ga ni storil. Načelo metodičnosti in načrtnosti je pomembno za

delovanje v skladu z procesnimi in taktičnimi načeli. Preiskovalci se pri svojem delu

srečajo z laţnimi dokazi, pričami in okoliščinami, ki jih ne morejo pojasniti. Ker ne

vejo, kaj lahko izločijo in kaj ne, je pomembno, da svoje delo načrtujejo, saj bodo le

24

tako lahko prišli do pravega rezultata oziroma bodo le tako lahko ugotovili dejansko

stanje. Načelo skeptičnosti pa zamenja načelo kritičnosti in samokritičnosti. Načelo je

neposredno povezano z načelom objektivnosti in metodičnosti. Ni kaznivega dejanja

brez indicev, sposobnost iskanja in najdbe teh indicev, pa ima le tisti preiskovalec, ki je

sposoben sumiti oziroma biti kritičen. Sum vodi preiskovalca, da bo preveril vsakršen

indic, sled, z namenom ugotovitve, kaj se je v resnici zgodilo.

Za Maverja in soavtorje, 2004, načelo objektivnosti pomeni nepristranskost pri

preiskovanju. Čustva in predsodki lahko vplivajo na preiskovalca, zato je pomembno,

da se preiskovalec tega zaveda. Za razjasnitev primera mora preiskovalec dopuščati

različne hipoteze, ki jih s skrbnim delom potrdi ali ovrţe. Načelo metodičnosti in

načrtnosti se kaţe v načrtu in metodičnem delu. Pomanjkanje metodičnosti pri ogledu

kraja dejanja je eden glavnih razlogov za slabo opravljen ogled in spregled pomembnih

sledov in dokazov. Metodičnost in načrtnost sta pomembna tudi pri sestavljanju in

preverjanju verzij o dejanju in storilcu, pri zbiranju obvestil in rekonstrukciji, itd..

Načelo skeptičnosti zamenja načelo kritičnosti in samokritičnosti. Čeprav je načelo

vsebinsko podobno, se v drugem delu osredotoča tudi na sposobnosti preiskovalca. Sum

je gonilna sila preiskovanja in kdor nima te sposobnosti, da sumi in dvomi, nikoli ne bo

dober kriminalist. Kritičnost tako do tistega, kar pripovedujejo drugi, na kar kaţejo sledi

in materialni dokazi, kakor tudi do lastnih sklepov in ugotovitev, je nujna za odkrivanje

prave resnice. Kriminalista ne smejo zaslepiti navidezne očitnosti ali neočitnosti,

temveč mora vsako dejstvo, vsak dokaz vedno znova in znova preverjati.

Pri iskanju negativnih okoliščin na kraju dejanja in ugotavljanju, kaj se je v resnici

zgodilo, se upoštevanje načela objektivnosti kaţe v tem, da preiskovalec išče, ugotavlja

in preučuje vse sledove in okoliščine (predvsem negativne okoliščine), ki jih na kraju

najde. Vestno mora teţiti za tem, da z enako zavzetostjo ugotavlja dejstva, ki potrjujejo

njegov prvotni sum (samomor), kot tista dejstva (negativne okoliščine), ki dokazujejo,

da je bilo storjeno kaznivo dejanje po drugi osebi (umor). Če preiskovalec sledi le eni

hipotezi (samomor) in zavrača vse drugo, bo omejen v zaznavanju dejstev, ki njegovi

hipotezi nasprotujejo ali niso v skladu z njo. Pomanjkanje ali neupoštevanje načela

metodičnosti in načrtovanja pri ogledu kraja dejanja je eden glavnih razlogov za slabo

opravljen ogled in spregled pomembnih sledov in okoliščin (negativnih okoliščin), kar

ima za posledico, da ne bo moţno vsestransko pojasniti dogodka, odkriti nelogičnosti,

25

nejasnosti in ugotoviti vsa protislovja. Preiskovalec se na kraju sreča s končno posledico

oziroma problemom, ki je velikokrat nejasen, zato mora odkriti vzrok, zakaj je do

posledice prišlo, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje in če je, kdo ga je storil. Pri

reševanju problema si pomaga z odkrivanjem in preučevanjem sledi in okoliščin, pri

čemer pa v začetni fazi ne ve, katere okoliščine so ali bodo pomembne in katere ne.

Samo z načrtnim in metodičnim delom, preiskovalec ne bo delal napak in bo ugotovil,

kaj se je v resnici zgodilo. Načelo kritičnosti in samokritičnosti je najbolj povezano z

iskanjem negativnih okoliščin, ker se preiskovalec ne zadovolji z začetnimi

ugotovitvami, sledovi in indici, temveč kritično oceni vse ugotovitve, ter išče nove

ugotovitve in okoliščine, ki bi mu pojasnile, kaj se je zgodilo. Prav nespoštovanje

kritičnosti in sumničavosti je pripeljalo do površnega preiskovanja in z zadovoljitvijo, z

domnevno jasno razlago dogodkov: Metoda Trobca, serijskega morilca ţensk, niso

odkrili zato, ker so se policisti in kriminalisti zadovoljili z na videz sprejemljivo

razlago, da so pogrešane ţenske storile samomor ali odšle neznano kam. Prav pri

pogrešanih osebah, navideznih samomorih ali nesrečah sta kritičnost in samokritičnost

silno pomembni za odkritje kaznivega dejanja (Ţerjav, 1983, Vodinelić in Aleksić,

1990, Maver in soavtorji, 2004).

3.6 Okoliščine, ki kažejo na samomor ali proti njemu

Pri preiskovanju samomora je pomembno, da preiskovalec pozna okoliščine, ki kaţejo

na dejstvo, da je oseba storila samomor ali proti takšnemu dejstvu. V nadaljevanju si

bomo pogledali splošne okoliščine, ki preiskovalcu dajo odgovor na vprašanje, ali je

oseba storila samomor, ali pa je storilec poskušal prekriti svoj umor in ga je prikazal kot

samomor.

Dvoršek, 2008, med splošne okoliščine, ki kaţejo na samomor šteje samomorilski nagib

oziroma suicidogena dispozicijo. To je lahko podedovan ali pridobljen šibkejši nagon

po samoohranitvi in z njim povezano občutljivejše reagiranje na zunanje in notranje

draţljaje. Sama dispozicija še ne zadostuje, oseba še mora imeti motiv, ki ga

preiskovalec ugotovi z opravljenimi razgovori z najbliţjimi. Z opravljenimi razgovori

preiskovalec prav tako ugotovi, ali se je oseba pripravljala na storitev samomora

(nabava samomorilskega sredstva) in ali se je njeno vedenje v zadnjem času drastično

spremenilo (poslavljanje od najbliţjih, izraţanje volje po storitvi samomora, itd.).

26

Pomembna je tudi izbira kraja storitve. Samomorilec izbere kraj, ki ga pozna, ob tem pa

ţeli, da ga med pripravami ali izvedbo samomora ne bi nihče zmotil. Pogosto tudi ne

ţeli, da bi bilo truplo kasneje najdeno, zato izbere neprehodno mesto. Če se odloči za

storitev samomora doma, si izbere podstrešje ali klet, se pravi prostor, ki se redkeje

uporablja, ali pa se zaklene v bivalni prostor. Pomembna okoliščina, ki govori v prid

samomora je poslovilno pismo. Umrli ga običajno nastavi na vidno mesto ter v njem

(ne vedno) pojasni razloge za samomor, izrazi zadnje ţelje in se poslovi od najbliţjih.

Nekatera samomorilska pisma niso dokončana, zaradi prehitrega delovanja strupa,

izkrvavitve, plina in izgube zavesti. Nedokončana pisma so redkeje ponarejena, zanje je

včasih značilen spremenjeni kot pisanja, spremenjena linija, povečane razdalje med

besedami in podobno. Preiskovalec mora preveriti originalnost poslovilnega pisma.

Poleg standardnih preiskav (grafoloških, jezikovne, kriminalistično tehnične) mora

preiskovalec preveriti ali je pokojni uporabil pisala in papir, ki jih je umrli tudi sicer

uporabljal. Če so truplo domnevnega samomorilca odkrili domači in ni poslovilnega

pisma, mora preiskovalec dopuščati moţnost, da so ga skrili domači. Razlogi za to so

različni, od sramu, od koristoljubja (poslovilno pismo-oporoka). Zato je pomembno, da

je razgovor s prvim očividcem najdbe trupla temeljit in podroben.

Modly, 1994, opozarja, da je pri najdbi trupla, vedno potrebno ugotoviti vzrok smrti.

Samomor ni vzrok smrti, temveč samo način storitve, zato je potrebno, da vzrok smrti

ugotovi splošni zdravnik ali obducent. Pri ugotavljanju motiva za samomor, mora

preiskovalec vedno odgovoriti na vprašanja, ali je oseba ţe v preteklosti grozila in

poskušala storiti samomor in na kakšen način, ali pokojnikova osebnost ustreza profilu

samomorilca, ali je oseba bolehala za kašno bolezen, alkoholizem oziroma ali je imela

motiv za storitev samomora itd.. V poslovilnem pismu, lahko najdemo obrazloţitve

motiva za storitev samomora, obtoţevanje svojcev, lahko pa ima poslovilno pismo

vlogo oporoke ali je njen namen, da se pokojni poslovi od dvojcev. Za preiskovalce je

pomembno, da ugotovijo, kdaj je pokojni napisal poslovilno pismo, ali je bilo to pred

storitvijo ali po storitvi. Če samomorilec piše pismo po storitvi, npr. zauţitju tablet,

zastrupitvi, bodo črke razvlečene, čudne. Preiskovalci morajo zavarovati različna

pretekla pisanja pokojnika in poslovilno pismo, da se s kriminalistično tehnično

preiskavo lahko ugotovi, ali je pokojni dejansko napisal poslovilno pismo. Preiskovalec

si mora zabeleţiti, kdaj in kje je bilo najdeno poslovilno pismo, kako je bilo najdeno,

27

oblika in stanje pisma (sveţe, staro, čisto, umazano, suho, mokro, gladko, zmečkano) in

vrsta papirja, pisala in ali se v prostoru nahaja še kakšen drugi pisalni material.

Samomorilno pismo preiskovalci najdejo na pribliţno 25% vseh ogledov samomorov.

Verjetnost, da je pokojni napisal samomorilno pismo je, če je iz vsebine pisma moţno

razbrati:

- pismo izraţa jezo na ljubljene oziroma bliţnje in/ali ţelje ali motiv za maščevanje;

- pismo vsebuje napotke, kaj oseba ţeli, da se stori po njeni smrti (pokojnikove

zadnje ţelje glede pogreba, razdelitve premoţenja);

- pismo izraţa odločnost;

- pismo vsebuje manjšo vsebino o samem samomoru; laţna pisma filozofirajo o

samomoru nasplošno in ne vsebujejo osebnega vtisa;

- pismo vsebuje izraze sovraţnosti, samokritike ali samo-sovraštva, itd..

Preiskovalci morajo preveriti identičnost pisma, to naredi strokovnjak (grafolog),

preiskovalec pa lahko na kraju dogodka z zbiranjem primerjalnega pisnega gradiva

ugotovi splošne različnosti. Prav tako je potrebno pismo pregledati ali se na njem

nahajajo sledovi papilarnih linij (prstni odtisi) pokojnika. Poslovilno pismo preiskovalci

najpogosteje najdejo neposredno ob truplu pokojnika, vendar to ni nujno. Pismo je

lahko v omari, v predalu, med knjigami, v avtomobilu, v torbi, lahko pa ga je pokojni

poslal po pošti drugi osebi (Vir: http://dmmoyle.com/siinvest.htm#).

http://dmmoyle.com/siinvest.htm

28

4 NEGATIVNE OKOLIŠČINE NA KRAJU DEJANJA

Ţerjav, 1983, razlikuje dve vrsti fingiranih samomora po načinu storitve. Lahko je

resnični, dejanski način smrti je enak fingiranemu, npr. morilec ustreli ţrtev, nato pa

prikaţe kot, da se je ţrtev sama ustrelila (enakovrsten fingirani samomor). V drugem

primeru pa resnični način smrti ni enak prikazanemu fingiranemu, npr. morilec ţrtev

zastrupi, nato pa fingira samomor z obešanjem (neenakovrsten fingiran samomor).

Pomembne okoliščine, ki kaţejo na samomor, so povezane z načini izvršitve in

uporabljenimi sredstvi. Pravi samomorilci hočejo umreti hitro in po moţnosti brez

bolečin. Mukotrpni in zamudni načini smrti zahtevajo od preiskovalcev posebno

previdnost (Dvoršek, 2008).

Preiskovalci se pri ogledu kraja samomora, lahko znajdejo pred okoliščinami, ki

nakazujejo, da oseba ni storila samomora, temveč je bila umorjena. Takšne okoliščine

imenujemo negativne okoliščine. V navedenem poglavju si bomo ogledali najpogostejše

načine storitve samomora in tako imenovane okoliščine, ki kaţejo na samomor,

odsotnost le teh pa poimenujemo negativne okoliščine in kaţejo na verjetnost nasilnega

odvzema človeškega ţivljenja.

4.1 Samomor z obešanjem

Storitev samomora z obešanjem je drugi od treh najpogostejših načinov storitve

samomora. Pri samomorilcih, ki se obesijo, preiskovalci pogosteje najdejo tudi

poslovilno pismo, kot pri drugih načinih storitve samomora. Preiskovalci iščejo sledove

vrvi na rokah samomorilca in z ogledom poustvarijo dogajanje. Ko preiskovalec pride

na kraj, naj najprej fotografira kraj in pokojnega, šele nato naj prereţe vrv in opravi

ogled (Vir: http://dmmoyle.com/simeans.htm).

Pri obešanju nezavest nastopi najpozneje v osmih sekundah po zadrgnjenju zanke, ker

ostanejo moţgani hipoma brez dotoka krvi; pritisk zanke stisne arterije, ki dovajajo

kisik. Ţe nateg petih kilogramov stisne obe veliki arteriji v vratu, zaradi česar neogibno

in takoj nastopi nezavest. Zato je razumljivo, da se je mogoče obesiti leţe, kleče ali

sede, torej tako, da telo z majhnim delom svoje teţe obremenjuje zanko. Znanih je nekaj

http://dmmoyle.com/simeans.htm

29

primerov neenakovrstnega fingiranega samomora z obešanjem trupla osebe, ubite na

drug način (z zadavljenjem). Pri fingiranem samomoru so lahko odločilnega pomena

sledovi na vrvi, na tramu, veji ali na drugem predmetu, ki nastanejo pri dvigovanju

trupla. Da je storjen samomor z obešanjem, kaţejo naslednje okoliščine, odsotnost

le-teh (negativne okoliščine) pa kaţejo na umor:

- če ugotovimo, da se je pokojnik, tako kot ga najdemo, lahko obesil sam;

- če na rokah pokojnika najdemo mikrosledove materiala, iz katerega je zanka;

- če so pri gredi, čez katero pelje zanka, vlakna vrvi obrnjena proti gredi;

- če so vidni tipični znaki samomora z obešanjem;

- če vrsta zanke odgovarja pokojnikovi spretnosti in znanju, npr. mornarski vozel;

- sodnomedicinsko mnenje, da je smrt nastopila zaradi obešanja (Ţerjav, 1983).

Dvoršek, 2008, navaja, da samomorilci pri impulzivnih samomorih uporabljajo za

navezo priročna sredstva (pas, električni kabel). Uporaba posebnih vrvi ali neprimernih

sredstev za navezo, govorijo proti samomoru. Prav tako govori proti samomoru dejstvo,

da pas, šal, ali drugo priročno sredstvo, s pomočjo katerega naj bi se ţrtev obesila, ni

bila njegova last. S kriminalističnega vidika je za pojasnitev obešanja zanimiv vozel.

Komplicirani vozel, ki ga umrli ni poznal, še manj uporabljal, govori proti samomoru,

površno narejen vozel, govori v prid samomora, vozel, ki ima odvod za zategovanje,

govori proti samomoru. Proti samomoru z obešanjem govori tudi dejstvo, da so na kraju

obešanja najdeni sledovi prisotnosti (hoje) drugih oseb, ki ne pripadajo očividcem, ali

osebam, ki so odkrile obešenega. Prisotnost velike količine alkohola v telesu pokojnika

so bolj značilne za samomor.

Slika 3A

Slika 3B

Sliki 36 (A, B) prikazujeta umor, ki je bil prikazan kot samomor z obešanjem

6 Slika je pridobljena iz knjige Gerberth, 1996, str. 360 in 361.

30

Na sliki št. 3 (A) je prikazan umor kot samomor z obešanjem. Ţrtev je bila najdena

viseča na konstruktorskem ogrodju. (B) Bliţnji posnetek ţrtve; z natančnim ogledom je

bilo ugotovljeno, da je bila ţrtev umorjena, po smrti pa obešena na vrv, ker je storilec

hotel umor prikazati kot samomor (Gerberth, 1996).

Modly, 1994, poudarja pomen rekonstrukcije in obdukcijske ugotovitve vzroka smrti.

Pri ogledu v zaprtem prostoru samomorilec navadno sezuje svoje copate ali čevlje in jih

poloţi poleg stola ali stojala, na katerega stopi, da bi storil samomor. Potrebno je

izmeriti višino predmeta, na katerem je pokojni stal in dolţino trupla ter pregledati

bliţnje zidove, gred in druge predmete, ki se jih je pokojni dotikal pred storitvijo ali

med storitvijo samomora. Pri ogledu na prostem, je potrebno iskati mikrosledi oblačil

pokojnega na drevesu, na katerega se je povzpel. Truplo je lahko poškodovano, vendar

je potrebno ločiti poškodbe, ki si jih je samomorilec sam zadal, od poškodb, ki bi jih

lahko zadal kdo drug. Značilnost samopoškodb je, da so naključna, pokojni je lahko

udaril z glavo v zid, ko se je povzpenjal na stol, itd. Za pojasnitev poškodb in kako so

nastale nam na kraju pojasni mrliški preglednik. Zaradi vrvi na vratu nastane

strangulacijska brazda, ki v primeru samomora poteka od ščitnice hrustanca navzgor za

obe ušesi, oba kraka pa se zaključita na sredini tilnika, kjer je vozel. V primeru umora,

brazde potekajo strmo navzgor in se zaključujejo pred ušesom, z ene ali druge strani

tilnika ali pod brado. Pomembno je, da se preiskovalec zaveda, da so brazde lahko

nastale zaradi zadavljenja (umor) in ne zaradi obešanja.

4.2 Samomor s strelnim orožjem

Storitev samomora s strelnim oroţjem je vedno bolj pogost način, ki si ga moški ali

ţenske izberejo za storitev samomora. Preiskovalec mora na kraju zavarovati oroţje,

sledove smodnika na strelcu, kroglo, tulec ter preveriti vse okoliščine, ki bi pojasnile, ali

se je oseba ustrelila sama ali je do strela prišlo po nesreči ali pa je osebo ubila druga

oseba. Zdravnik na kraju bo pri pregledu preiskovalcu pojasnil, katera je vstopna in

izstopna rana, v primeru samomora pa iščemo kontaktnih sledi, ki nastanejo s pritiskom

cevi oroţja na glavo ali na telo (Vir: http://dmmoyle.com/simeans.htm).

http://dmmoyle.com/simeans.htm

31

Ţerjav, 1983, je zapisal, da je le v izjemnih primerih mogoče zanesljivo povedati, da je

storjen samomor, ker so okoliščine na kraju malokdaj tako jasne, da ne bi smeli

pomisliti na samomor. Zato je potrebno po fotografiranju, preučitvi kraja in sledov, ter

po natančni izmeri vseh pomembnih razdalj zavarovati vse sledove oroţja (oroţje,

kroglo, tulce, poškodbe, obleko, predmete, na katerih so sledovi strela npr. plina, dima,

smodniških plinov, itd.). Pri tem nam bo pomagal strokovnjak sodne medicine, ki bo

pojasnjeval strelne poškodbe na truplu, pa tudi kriminalistični tehnik, ki bo kroglo in

oroţje takoj poslal v laboratorijsko preiskavo. Strokovnjak sodne medicine bo na

podlagi sledov krvi pojasnil, v kakšni legi je bil pokojnik, ko je krvavel, kriminalistični

tehnik pa mora zavarovati vse sledove, ki nastanejo pri streljanju na strelčevih rokah.

Posebno pomembna je lega oroţja glede na poloţaj trupla. Če kraj dejanja ni bil

spremenjen, je potrebno preučiti, ali je oroţje ob samomoru sploh na tistem mestu, kjer

leţi. Prav tako je pomembno ugotoviti, čigavo je oroţje. Samomorilec navadno uporabi

svoje spominsko, trofejno ali sluţbeno oroţje. Vedno je potrebno preveriti (balistična

ekspertiza), ali je bila krogla izstreljena iz samomorilčevega oroţja. Samomori s strelom

v glavo so pogostejši kot s strelom v srce. Na samomor z ustrelitvijo kaţejo naslednje

okoliščine:

- Lokacija strelne poškodbe: desno sence, čelo, usta, pod brado ali srčna stran. Pri

levičarju bo vstrelina na levem sencu.

- Strel iz bliţine. Večkrat bo očitno, da je strel oddan iz pritisnjene ali skoraj

pritisnjene cevi.

- Lastno oroţje.

- Poskusni streli. Včasih ustreli samomorilec, preden stori samomor, enkrat ali

večkrat še v zrak ali v zemljo, da se prepriča o delovanju oroţja.

- Vstrelna rana je na takšnem mestu, da je v dosegu samomorilčeve roke.

Na umor kaţejo naslednje okoliščine:

- Vstrelne rane na krajih, ki jih poškodovanec ne bi mogel doseči z oroţjem.

- Strel iz daljave.

- Dve ali več strelni poškodbi take narave, da bi vsaka posebej morala povzročiti

takojšno smrt ali nezavest.

- Strel skozi pokojnikov plašč ali obleko. Samomorilec si navadno sleče plašč in

suknjič, če se ustreli v srce, še posebno, če nosi denarnico v levem notranjem ţepu

suknjiča.

32

Najpogosteje najdemo eno vstrelno rano, več vstrelin je izjema, vendar ne izključuje

samomora, če ob strelu ni bil bistveno prizadet kateri od ţivljenjsko pomembnih

organov oziroma bistveno prizadeta zavest samomorilca. Krčevito drţanje oroţja je

lahko znak za samomor. Razlog je v okorelosti mišic, ki nastopi po smrti. Če je bilo

ubitemu oroţje poloţeno v roke, prsti običajno zelo šibko drţijo ročaj oroţja, vsi členki

na rokah niso upognjeni proti sproţilcu. Če oroţje samomorilcu pade iz rok, je

potrebno na oroţju ali na tleh iskati sledove padca oroţja. Ob bliţinskem strelu so

robovi vstrelne poškodbe zaradi plinov razcefrani, na koţi pa je zaradi trzljaja opazno

tudi ustje cevi. Poloţaj poškodb na oblačilih se mora pri samomorilcu skladati s

poškodbami na telesu. Podobno velja za poloţaj krvnih madeţev na oblačilih in na tleh.

V prid ali proti samomoru govori tudi poloţaj tulcev, ki mora biti skladen s kotom

izmetavanja. Pomisliti moramo tudi na moţnost, da pokojni ni bil ustreljen z najdenim

oroţjem. Odsotnost oroţja ne govori vedno proti verziji o samomoru (Dvoršek, 2008).

Slika 4A

Slika 4B

Sliki 47 (A, B) prikazujeta samomor z uporabo strelnega orožja

Na slikah št. 4 (A, B) je prikazan samomor z uporabo strelnega oroţja. Prikazano je

razdejanje, ki ga je povzročila uporaba puške (deli moţganov na zadnji šipi, strehi in

zadnjem sedeţu v vozilu). (B) Bliţnji posnetek ţrtve in masovnih poškodb, ki jih je

povzročila moč izstrelka. Ugotovljeno je bilo, da si je ţrtev dala cev puške v usta in

pritisnila na sproţilec (Gerberth, 1996).

7 Slika je pridobljena iz knjige Gerberth, 1996, str. 345 in 346.

33

Modly, 1994, navaja, da je pri ogledu kraja najdbe trupla, ki je bilo ustreljeno,

potrebno, da se ugotovi ali gre za umor ali samomor, zavarovati in natančno fiksirati:

- mesto najdenega oroţja in streliva, ter odnos pokojnika do oroţja (ali je oroţje in

strelivo njegovo, ali je oroţje predaleč stran od trupla, itd.);

- mesta najdenih tulcev in nabojev (njihovo pripravo in pakiranje);

- mesto najdbe oziroma poloţaj trupla, sledov na truplu in njegovi obleki;

- mesto sledov streljanja v okolici in na predmetih na kraju dejanja;

- zavarovati sledove, na rokah pokojnika;

- zavarovati sledove na telesu, oblekah in rokah osumljenca, itd..

Pri navajanju okoliščin, ki kaţejo na samomor ali umor, Modly navaja iste okoliščine

kot Ţerjav, prav tako pa ugotavlja, da preiskovalec mora prepoznati vstopno in izstopno

rano, ki ga je povzročila krogla.

Pavlič, 2002, navaja naslednja vprašanja, ki si jih preiskovalec mora postaviti na kraju

ogleda najdbe trupla, ki je bilo ustreljeno:

- Ali gre dejansko za poškodbe s strelnim orožjem? Pri tem nam bo pomagal

zdravnik sodnomedicinske stroke, policisti pa bomo na podlagi poznavanja

delovanja oroţja opredelili poškodbe (vstopna-izstopna rana). Pri tem nam bo v

veliko pomoč dimni kolobar, kontuzijski kolobar ali sledi tetovaţe pri bliţinski

uporabi strelnega oroţja (samomor).

- Smer streljanja. Ugotavljamo, iz katere smeri je prišel strel, zaradi česar moramo

opraviti natančne meritve in sondiranje strelnih poškodb na truplu.

- Strelna razdalja. Strelna razdalja nam bo dala razmeroma prepričljiv odgovor na

zastavljeno vprašanje ali gre za samomor ali pa za tujo krivo. Pri določanju strelne

razdalje moramo upoštevati intenzivnost dimnega in koluzijskega kolobarja ter

tetovaţe, vsekakor pa moramo poznati karakteristike posameznega oroţja.

- Vrsta uporabljenega orožja. Ugotoviti moramo ali gre za kratkocevno ali

dolgocevno oroţje. Na to vprašanje bomo našli odgovor s pomočjo strelnih

poškodb, na podlagi najdenih tulcev, krogel ali celo ob najdenem oroţju.

- Poškodbe in vzrok smrti. Kategorizacija in opis poškodb je naloga strokovne ocene

medicinskega oglednika. Ta naj bi bil dovolj usposobljen, da nam v teh primerih

pomaga in poda svoje ugotovitve neposredno v zapisnik.

34

- Način storitve. Na podlagi upoštevanja vseh okoliščin in na podlagi izločevanja

posameznih nelogičnosti bomo lahko ugotovili dejanske okoliščine in ugotovili ali

je šlo za nesrečo, samomor ali umor.

4.3 Samomor z zastrupitvijo

Tretji najpogostejši način storitve samomora je samomor z zastrupitvijo. Oseba za

storitev samomora uporablja različne strupe od raznih predpisanih ali nepredpisanih

tablet, zauţitja kisline ali različnih plinov. Preiskovalec mora opraviti ogled in zaseči

morebitne najdene tablete in druge sledi, ki bi pokazale na izvor strupa, s katerim je

oseba storila samomor (Vir: http://dmmoyle.com/simeans.htm).

Samomori z zastrupitvijo so dokaj pogosti, saj so danes mnoge strupene snovi vsakemu

človeku praktično v dosegu roke. Fingirani samomori z zastrupitvijo, ko morilec

prikriva umor tako, da prikaţe, kot da se je ţrtev sama zastrupila, niso tako redki. Umori

z zastrupitvijo so dokaj pogosti med svojci in sorodniki, zato je potrebno posebej

pazljivo zbirati obvestila od teh oseb. Na kraju dejanja domnevnega samomora z

zastrupitvijo si zastavljamo naslednja vprašanja:

- Ali je smrt povzročil strup? Odgovor bomo dobili po opravljenih laboratorijskih

preiskavah in obdukciji, včasih pa nam bo ţe na kraju lahko določene odgovore dal

strokovnjak sodne medicine.

- Kakšen strup je bil uporabljen? Na kraju iščemo sledove strupa in embalaţe, v

kateri je bil (stekleničke, kozarce, papir, ampula).

- Ali so na kraju dejanja sledi strupa? Na kraju je potrebno zavarovati vse sledi,

posebno paziti pa je potrebno pri zavarovanju posod, injekcijskih brizgalk, igel,

steklenic….

- Ali so na truplu vidne sledi zastrupitve? Včasih bodo opazni sledovi. Te nam lahko

pojasni strokovnjak sodne medicine.

- Ali so kakšne sledi, ki kaţejo način, kako je strup vzet? Strokovnjak sodne

medicine bo na kraju pregledal roke, usta in telo pokojnika, pri čemer bo iskal

sledove vboda, in druge sledi.

- Ali je pokojnik lahko sam vzel strup na tak način? Pri fingiranem samomoru bomo

najbolj zanesljivo ugotovili znake umora, če bomo zares natančno pregledali vse

sledi, jih preučili vsako posebej tako, da bomo ugotovili njihov nastanek, pomen in

http://dmmoyle.com/simeans.htm

35

vzročno zvezo z dejanjem. Samo tako bomo ugotovili, če je pokojnik lahko sam

vzel strup na način, ki ga kaţejo sledi (Ţerjav, 1983).

Slika 58 Samomor z zastrupitvijo z ogljikovim monoksidom

Na sliki št. 5 je prikazan samomor z zastrupitvijo. Ob pokojniku je bil najden kanister

z ogljikovim monoksidom. Na kraju je bila najdena tudi knjiga Final Exit (zadnji

izhod) in poslovilno pismo (Gerberth, 1996).

Strupi delujejo lokalno in splošno. Lokalni učinek se kaţe v okvarah organov, kjer

strup vstopi v telo ali kjer pride v neposredni stik s telesnim tkivom. Splošni učinek

strupa pa nastopi po prehodu strupa v kri in ostale telesne sokove. Poznamo akutno in

kronično zastrupitev. Za akutno gre, ko zastrupitev nastopi takoj po zauţitju, pri

kroničnem pa gre za proces, ki poteka več dni ali celo mescev. Natančen pregled trupla

včasih odkrije znake, ki kaţejo na uporabo strupene snovi (sveţe poškodbe od

injekcijskih igel, roţnata barva koţe predvsem obraza in spenjena slina na nosnicah in

ustih zaradi zastrupitve z ogljikovim monoksidom). V prid samomora govori dejstvo,

da je umrli pred smrtjo uţival zdravila, ki so kasneje povzročila zastrupitev, da je

uporabil strup, katerega delovanje je poznal, da mu je bil lahko dostopen, ali si je pri

uporabi pomagal z lastnimi pripomočki, npr. domačim kosom plastične cevi, ki je bila

napeljana iz izpušne cevi avtomobila v njegovo notranjost (Dvorške, 2008).

Modly, 1994, svetuje, da bi pri ogledu kraja najdbe trupla, kjer preiskovalci sumijo, da

je pokojni bil zastrupljen sodeloval toksikolog (oseba, ki proučuje strupe) ali pa vsaj

8 Slika je pridobljena iz knjige Gerberth, 1996, str. 385.

36

lekarnar. Oseba lahko umre zaradi enkratne zastrupitve ali zaradi zastrupljanja, ki traja

dlje časa. Preiskovalci morajo ugotoviti z zbiranjem obvestil, kaj je pokojni počel v

zadnjem času, in vse druge okoliščine, ki bi lahko pojasnile, ali je pokojni storil

samomor, ali ga je kdo zastrupil, ali pa se je zastrupil po nesreči (nepravilno ravnanje s

predpisanimi zdravili). Pomembno vlogo odigra strokovnjak sodne medicine, ki opravi

obdukcijo in pošlje vzorce na toksikološke preiskave in lahko policistom ţe pri

pregledu trupla pojasni nastanek določenih na truplu vidnih okoliščinah, ki kaţejo na

sum, da je bil pokojni zastrupljen. Morilci, ki fingirajo samomor z zastrupitvijo, so

navadno bliţnji sorodniki ali osebe, ki jih pokojni pozna ţe dlje časa in jim zaupa. Ker

morilec ne ve, koliko strupa mora dati osebi, da bo umrla, se pri obdukciji in nadaljnjih

preiskavah ugotovi večja količina strupa, pri manjših količinah pa morilci dlje časa

zastrupljajo svojo ţrtev. Modly predlaga, da se v primeru preiskovanja suma umora z

zastrupitvijo naredi psihološki profil zastrupljevalca, ki bo preiskovalcem pripomogel k

njegovi izsleditvi.

4.4 Samomor z utopitvijo

Samomorilci navadno skočijo v vodo oblečeni, včasih pa pustijo na bregu svoja

oblačila, dokumente ali druge predmete, ki so skrbno zloţeni. Če znajo plavati, si

zveţejo roke ali noge, in si priveţejo kakšen kamen, da bi si onemogočili rešitev. Pri

preiskovanju fingiranih samomorov z utopitvijo policistom nudijo pomoč strokovnjaki

sodne medicine, ki ugotovijo vzrok smrti, prav tako jih opozori na neskladnost med

sledovi. V mnogih primerih je truplo, ki ga najdemo v vodi neznano, zato policisti

zavarujejo vse sledi in storijo vse kar je potrebno, da se ugotovi identiteta pokojnika

(Ţerjav, 1983).

Dvoršek, 2008, navaja, da je pri ogledu kraja najdbe utopljenca potrebno upoštevati

dejstvo, da vsa trupla potegnjena iz vode niso utopljenci, pa tudi, da vsi utopljenci niso

samomorilci. To pomeni, da je potrebno najprej ugotoviti vzrok smrti. Umori z

utopitvijo so v praksi zelo redki, vendar pa je njihovo dokazovanje zelo zahtevno

(ugotavljanje morebitnih poškodb lasišč, zapestja, odrgnin, na rokah in glavah).

Kriminalistično pomembne informacije za ugotavljanje samomora dobimo s

proučevanjem kraja, kjer je oseba »vstopila« v vodo. Na samomor kaţe odsotnost

sledov, ki bi kazali na nasilno potiskanje v vodo ali zdrs. Pomembna je tudi izbira kraja,

37

teţko dostopen kraj, govori proti samomoru. Najdeno vozilo pokojnika v neposredni

bliţini govori v prid samomora. Sledov na truplu utopljenca, ki bi izvirali od storilca

navadno ni, ker jih spere oziroma uniči voda, nastale poškodbe na truplu pa nam lahko

pojasni samo zdravnik oziroma strokovnjak medicinske stroke.

Slika 69 Najdeno truplo v vodi

Slika št. 6 prikazuje truplo, ki je bilo najdeno po sedmih dneh v vodi, ki je imela 20

stopinj. Plinasta oteklost obraza, oči in jezika, vzbuja ţabji videz. Preiskovalci so

ugotovili, da gre za truplo 58 letne ţenske, ki je storila samomor z utopitvijo.

Modly, 1994, ugotavlja, da je v primeru najdbe trupla v vodi-utopljenca najprej

potrebno ugotoviti, kdaj je oseba umrla in zakaj, pri tem pa se policisti obrnejo na

strokovnjaka sodne medicine, ki s pregledom trupla (sledovi na truplu, alge) in

opravljeno obdukcijo določijo čas in vzrok smrti. Pri ugotavljanju kraja, kje je pokojni

vstopil v vodo in kje se je truplo našlo, je potrebno upoštevati tok vode, največkrat pa se

truplo v vodi najde pribliţno 100 metrov od mesta, kjer je pokojni vstopil, bil porinjen

ali odvrţen v vodo. V korist samomora govorijo naslednje okoliščine:

- če si je pokojni zvezal roke, je potrebno preveriti način, kako si je zvezal roke in ali

si jih je lahko zvezal sam (desničarji si navadno bolj tesno zveţejo levo roko,

levičarji pa desno roko);

- najdba kamnov ali teţkih predmetov v obleki, ali zvezanih več kamnov oziroma

trdih predmetov za vrat, za telo, za telesne ude načeloma govorijo v prid samomora;

9 Slika je pridobljena iz Interneta: http://www.forensicindia.com/forensic_pictures/index.htm.

http://www.forensicindia.com/forensic_pictures/index.htm

38

- predhodno odlaganje oblačil na obreţje, najdba poslovilnih pisem, ugotovitev

nosečnosti, menstruacije, padec v vodo brez znakov utapljanja.

V korist nasilne smrti govorijo naslednje okoliščine:

- sledovi borbe, ki jih lahko najdemo na kraju ali na telesu (problem ugotavljanja

sledov zaradi vpliva vode in razkroja trupla);

- zvezane roke, noge in usta (ni nujno; dober plavalec, ki bo hotel storiti samomor, si

bo zvezal roke, noge in usta, da bo lahko storil samomor).

Strokovnjak sodne medicine bo ugotovil vzrok in okvirni čas smrti, preiskovalci pa

morajo z zbiranjem obvestil in preučevanjem kraja najdbe trupla ugotoviti ali je oseba

storila samomor ali pa je bila umorjena, ugotovimo pa lahko tudi, da je oseba umrla

naravne smrti (srčna kap).

4.5 Samomor s hladnim orožjem ali orodjem

Tipične samomorilske vreznine so na vratu in na zapestju, pri samomorilcih pa so

pogoste tudi poskusne rane, ki so znak obotavljanja in preizkušanja rezila. Navadno jih

je več in so neznatne praske ali plitve ranice, vzporedne z glavno rano. Poskusnih ran

pri umorih ni, zato z gotovostjo dokazujemo samomorilsko poreklo poškodbe. Cilj

samomorilskih vbodnin je predvsem v srce. Pri samomorilcu so vbodline v skupini (več

ran) in imajo isto smer, medtem ko so pri umoru (če jih je več) raztresene po celem

telesu. Pri umoru s hladnim oroţjem ali orodjem se ţrtev navadno brani, zaradi česar

nastanejo obrambne rane po rokah.

Za samomor z rezanjem ţil na roki govorijo naslednje okoliščine:

- če vreznina poteka na zapestju pravokotno na ţile (poprek);

- če ugotovimo ob njej poskusne rane (glej Sliko št. 7);

- če je uporabljeno orodje last pokojnika.

Pri vrezninah na vratu kaţejo na samomor naslednje okoliščine:

- vreznine in vbodi v razgaljeni del telesa;

- če je sredstvo last pokojnika;

- če so močno krvavi sprednji deli trupla;

- če je roka, ki je drţala noţ, močno okrvavljena;

- če je na vratu več vreznin, od katerih so nekatere zelo površinske (poskusne);

- če na rokah ni obrambnih poškodb;

39

- če pri desničarju poteka smrtna rana z leve strani vratu poševno navzdol proti desni

strani (pri levičarjih je poloţaj vreznine obraten).

Če odkrijemo nasprotne okoliščine od navedenih, moramo postati še bolj previdni, ker

je to ţe indic, ki kaţe na sum nasilne smrti, npr. obrambne poškodbe, samo ena

vreznina (Ţerjav, 1983).

Slika 710

Poskus samomora z rezanjem žil – vidne poskusne rane

Pri samomorih z ostrim in koničastim orodjem ločimo samomore z rezanjem ţil in

samomore s povzročitvijo vbodnih ran. Vreznine so najpogostejše v bliţini komolčnega

ali zapestnega sklepa, z dlančne strani poševne ali pravokotne in potekajo z notranje

strani navzven. Začno se z globokim in jasnim začetkom in končajo z nejasnim koncem,

ki je podaljšan v črtasto odrgnino. Samomorilne vbode najdemo bodisi v predelu vratu,

prsi ali trebuha. Rezilno orodje v roki samomorilca še ne pomeni samomor. Potrebno je

proučiti krvne madeţe in z njihovo pomočjo rekonstruirati gibanje pokojnika pred

nastopom smrti (Dvoršek, 2008).

Modly, 1994, opozarja, da na sum samomora s hladnim oroţjem ali orodjem (noţ,)

kaţejo predvsem poskusne rane in samomorilna rana, na sum umora pa kaţejo

obrambne rane in zgrešene rane, ki nastanejo, ko se ţrtev premika in jo storilec zabode

v različne dele telesa.

Okoliščinam, ki kaţejo na sum samomora še dodaja:

- vbod ali vreznine v razgaljeni del telesa;

- paralelne rane;

- sledove prejšnjih poskusov samomora;

10

Slika je pridobljena iz Interneta: http:/