UDK 811.163.6'282(497.4 Gorenjska):929 Škrabec S.

Marjeta Humar

ZRC SAZU v Ljubljani

GORENJCI V ŠKRABČEVIH DELIH

Škrabec je priložnostno obravnaval tudi gorenjske literarne ustvarjalce, prevajalce in jezikoslovce ter gorenjske kraje. Gorenjske značilnosti sta v knjižni jezik vnesla zlasti prevajalec Svetega pisma Jurij Japelj in slovničar Jernej Kopitar, na splošno rabo pa so vplivali gorenjski duhovniki.

Škrabec occasionally discussed in his works Upper Carniolan authors, translators, linguists, and places. The Upper Carniolan features were introduced into literary language by the translator of the Bible, Jurij Japelj, and the grammarian, Jernej Kopitar, while general usage was influenced by Upper Carniolan priests.

0 Pregleda Škrabčevega dela sem se lotila s stališča Gorenjcev in gorenjskih krajev. Po lastnoimenskem kazalu1 v 4. knjigi Jezikoslovnih del sem pregledala omembe gorenjskih krajev in oseb, ki izhajajo iz Gorenjske ali so povezane z njo.

Obravnavam samo imena, omenjena v zvezi s pomembnejšo vsebino, ne pa navedenih pri datiranju pisem ipd. ali ki jih ne navaja Škrabec, ampak kdo drug. Prikazujem, kako Škrabec vrednoti gorenjske jezikoslovce, pisatelje, pesnike, prevajalce in politike, katerim pripisuje, da so določene gorenjske značilnosti vnesli v knjižni jezik ali pa so vplivali na jezikovni razvoj, katere ceni in katerih ne in kakšni so po njegovem mnenju Gorenjci.

Pregled lastnoimenskega kazala iz Škrabčevih del je zelo zanimiv, saj kaže njegovo veliko razgledanost po domači in tuji, zlasti jezikoslovni literaturi, njegovo poznavanje množice ljudi, del in zemljepisnih dejstev, tudi njegov okus (v pismu bratu Mihi Škrabcu, 4. knjiga, str. 305, npr. zapiše: “Nedavno sem prebral tudi Kodrov roman ʻMarjeticaʼ, ki je bilo tudi v Zvonu govorjenja od njega; da bi ti ga pošiljal, zdi se mi presurov, pa tudi predolgočasen ...”

1 Jezik gorenjskih pisateljev in pesnikov: Škrabčeve ocene jezika posameznih gorenjskih piscev kažejo, kakšen naj bi po njegovem bil slovenski knjižni jezik. Avtorje bom prikazala po abecednem redu.

1.1 O A1ešovcu2 piše obsežnejše dvakrat: ob izidu povesti Ne v Ameriko in ob izidu Izbranih spisov (druga popravljena izdaja). Škrabec na splošno hvali Alešovčev jezik v delu Ne v Ameriko kot

1 Vasilija Rupnik, Lastnoimensko kazalo v P. Stanislav Škrabec, Jezikoslovna dela (dalje JD) 4, str. 545–590.

2 Jakob Alešovec (*1842 Skaručna, †1901 Ljubljana), pripovednik, dramatik, satirik – Enciklopedija Slovenije (dalje ES) 1, str. 43.

204

Škrabčeva misel IV

razumljiv vsakemu Slovencu, gladko tekoč. Graja pa: (1) rabo nedovršnikov v predpretekliku, kar je neslovensko (Hodil je bil namreč v latinske šole; predpreteklik naj bi imeli v slovenščini samo dovršniki); (2) neslovanski velelnik glagola biti za tretjo osebo množine: hodijo si kakršni koli; (3) deležnike: iz zemlje silijoče razne golazni, kar naj bi se lepše reklo: razne golazni, ki sili iz zemlje; (4) provincializme (po mojem gorenjske): mošnjiček namesto mošnjica, nežké namesto nečké, čepeta namesto čepita, kladvov namesto kládiv, raztrešenih namesto raztresenih, cró nam. cvró, not namesto noter; (5) germanizme: potunkali (ta da je večini Slovencev težko razumljiv) namesto potopili ali pomočili, podati se kam; (6) nepravilno pisanje: polek nam. polk (kar naj bi se po Škrabčevo izgovarjalo pok), izstrele nam. sestrele, Janezov namesto Janezov (le za z iz starega dz /knez, vitez, penez/ naj bi bil po preglasu e namesto o), tulenje žival namesto tuljenje živali ipd.

Pri popravljeni izdaji Izbranih spisov meni, da bi moralo biti popravkov še več: (1) namesto pregnetiti naj bi bilo pregnesti; (2) gor in dol naj bi bilo gori in doli (ali dolu); (3) ne dobe cegelca, po Škrabcu naj bi bilo prav: cegeljca (pričakovali bi slovenski izraz listka); (4) izpodtikala, poizkusila namesto spotikala, poskusila; (5) prizanešeno, prinešene, naj bi bilo prizaneseno, prinesene; (6) skubiti namesto skubsti; namesto preplášen preplašán; namesto revše revišče; (7) v stalni zvezi naj bo določna oblika pridevnika velíka noč; (8) imena molitev naj se pišejo skupaj in z malo: ne Češčena Marija, ampak češčenamarija, enako tudi očenaš; (9) nekaj opomb se nanaša tudi na besedni red: namesto Mojo pičo so pa dobivali berači naj bi bilo Mojo pičo so pa berači dobivali (pa naj bo pred besedo, ki izraža nasprotje prejšnjemu stavku).

1.2 Franc Saleški Finžgar. Škrabec je namenil veliko pozornosti Finžgarjevemu3 jeziku v knjigi Pomladni glasi. (JD 2, str. 220, 221, 222.) Njegove pripombe: (1) Kratka množina osnov samostalnikov moškega spola, npr. glasi, je neustrezna; ustrezneje: gradovi, mostovi, vozovi, zidovi, glasovi, kar je zdaj, ko ne “mislimo več na kako obče– ali vsaj južnoslovensko mešanico” primerneje. (2) Enako graja Lovra Tomana, tudi Gorenjca iz Kamne Gorice, da je svojo pesniško zbirko naslovil Glasi domorodni. (3) Zelo zanimive so pripombe na Finžgarjeve popravke; kažejo tudi Škrabčev jezikovni nazor: Kaj otroci ne obljubijo naj bi se popravilo v Česa otroci ne obljubijo. Škrabec meni, da je sicer res, da stoji pri zanikanem povedku rodilnik, vendar “dajmo pravilom tudi po kako izjemo”, saj je treba upoštevati tudi vsakdanjo rabo. (4) Finžgar naj bi bil popravil Korsika v Korzika, Škrabec bi po izvirni italijanski pisavi pustil Korsika, ker je Korzika le nemška izreka. (5) Finžgar je penezev popravil v

3 Franc Saleški Finžgar (*1871 Doslovče, †1962 Ljubljana), pripovednik in dramatik – ES 3, str. 116.

Marjeta Humar, Gorenjci v Škrabčevih delih 205

penezov, Škrabec pa meni, da naj bi bil preglas za z, ki je iz starejšega dz, čemur je par ts. Ta z je tako mehek kot c; za starim z, ki je nastal iz g ali gh v času, ko se je tudi k spreminjal v s, naj bi se upošteval preglas, za mehkim pa ne. (6) Škrabec bi bil popravil povedi, ki se začenjajo s pomožnim glagolom: umaknil bi ga bil v notranjost, npr. Bilo je na večer ... v To je bilo na večer. (7) Štirioglatega bi popravil v štirioglateg, dej v daj, nakrat v naenkrat, jenjalo v nehalo, Ilóvico v Jelóvico, vejevje v vejje (po staroslovansko veije), vinček v vince ali vinčce (kar je bolje in lepše; tako se govori na Dolenjskem), namesto kakor strepeče list ob sapinem dihu bi bilo, ker sapa ni živo bitje, bolje brez svojilnega pridevnika: ko potegne sapa. (8) Opozarjal je na potrebno rabo predpreteklika, torej ne petelini so že odpeli /.../, na Breznici je pa že k maši vabilo, pač pa: petelini so že bili odpeli; na Breznici je že vabilo k maši, na rabo pogojnika ali prihodnjika, namesto sedanjega časa: Pomni, da pride čas, ko daš račun naj bi bilo Pomni, da pride čas, ko boš dal račun; Druge so vodili nazaj v ječe, da se bore z divjimi zvermi, prav: da bi se borili. (9) Namesto pomorščaki naj bi se rabilo mornarji, namesto nikdo bi bilo prav nihče itd. Hvali pa rabo variha, namesto varuha.

1.3 Iz Marjetice Antona Kodra4 Škrabec v Napakah v izreki in naglaševanju naše knjižne slovenščine in drugod kot nepravilno navaja obliko bašte za baš (po njegovem naj bi bil a polglasnik): Bašte slabo bi bilo, ko bi me ti ne ugnal v kozji rog /.../, Bašte tacega bi rada /.../ ipd.

1.4 Retorično narodno buditeljstvo J. V. Koseskega5 je v njegovem času vzbujalo navdušenje, njegova slava pa je senčila Prešernovo. Bil je glavni pesnik Bleiweisovih Novic. To mesto si je pridobil s poveličevanjem slovanske preteklosti in slovenske lojalnosti Avstriji. 1868. je Stritar v Kritičnih pismih opozoril na njegovo pesniško epigonstvo, še posebej na jezikovno prisiljenost. Tako gledanje na poezijo J. V. Koseskega je ostalo do danes. Iz Škrabčevega pisanja ni viden negativen odnos do Koseskega, nasprotno: sprejema ga kot jezikovnega ustvarjalca, vendarle po njegovem o jezikovnih zadevah odločajo jezikoslovci:

»Primeroma zadosti lepa izobrazba in zakonitost našega knjižnega jezika je gotovo delo, ne Prešernovo, ali recimo Koseskega ali kakega novejšega poeta ali beletrista, še menj delo pišočih mas, delo jezikoslovcev je, in če hočemo, da nam naš knjižni jezik ne zdivja, bo tudi nadalje treba poslušati jezikoslovce.« (JD 3, str. 77.) Kritiziral je

4 Anton Koder (*1851 Radomlje, †1918 Ljubljana), pripovednik, uvodničar in feljtonist – ES 5, str. 187.

5 Jovan Koseski, pravo ime Janez Vesel (*1798 Spodnje Koseze, †1884 Trst), pesnik in prevajalec – ES 5, str. 313.

206

Škrabčeva misel IV

pesnikovo napačno rabo nedovršnega sedanjika za prihodnjik, vendar jo upravičuje z vplivom nemščine.

1.5 Čeprav je bil A. Medved6 razmeroma plodovit pesnik in dramatik, mu je Škrabec l. 1909 temeljito ocenil samo Kacijanarja. Zanimivo je, da se mu snov tega dramskega dela zdi tako »zoprna«, da po njegovem še Shakespeare ne bi znal narediti iz nje kaj dobrega. Prizna pa mu dobro verzifikacijo in lep jezik, čeprav bi želel, da bi bilo oboje še boljše. Graja zlasti: zev, nepravilne jambe, zaradi ritma prisiljene naglase, neroden besedni red (bodíva le previdna namesto Le bódiva prevídna), nepravilne naglase izposojenk (činovník je v ruščini cerkvena knjiga, ne pa uradnik, kar naj bi beseda glede na vsebino pomenila), naglas tujih besed in imen ipd. Nekatere verze je popravil in zaključil, da bi manj navaden besedni red vplival na njihovo večjo poetičnost.

1.6 Škrabec je F. Prešerna7 cenil in ga posredno primerjal z Vergilom. Na to kaže njegova razprava Prešeren, s podnaslovom Pravopisna raziskava. V njej je na podlagi pridevnika prešeren zagovarjal pisanje Prešeren, ne Preširen. Potrebnost te raziskave je utemeljil z Vergilom: o njegovem imenu so se »pravdali« Nemci in se odločili za pisanje Vergilius.

Kako blizu je bil Prešeren Škrabcu, kaže njegovo izražanje razočaranja nad svojim neuspešnim prizadevanjem, »da bi se naši knjižni slovenščini vstanovila edinstvena, čedna, pa ob enem čisto slovenska izreka«. Vpleta Prešernove verze: »in videl sem tudi jaz po Prešernovi besedi, ʻkak veter nje nasproti temu vleče, kogar je v celi videla beračaʼ. To bi torej vtegnil biti pravi vzrok, da moje žito ni šlo v klasje /.../« (JD 2, str. 444.) Škrabec je Prešernu priznal pomembno mesto med slovenskimi ustvarjalci in njegov vpliv na jezik z veliko omembami in sklicevanji nanj, zlasti pri izgovoru črke l. Levčevemu elkanju je nasprotoval s sklicevanjem na ustaljeno rabo pomembnih Slovencev: »Seveda ne! končni ł se ne sme več govoriti, kaker ga govori gotovo čez 200 let odločna večina slovenskega naroda, ne le Gorenjci in Korošci, tudi Dolenjci, tudi Notranjci, tudi Primorci, tudi Štajerci, – ne sme se več govoriti, kaker so ga govorili Kopitar in Metelko, Vodnik in Prešeren, sploh vsi olikani Slovenci daleč čez sredo potekajočega stoletja, ne sme se več tako! Zdaj je to ʻvavkanjeʼ, ʻpasje lajanjeʼ, ʻžabje kvakanjeʼ, ʻgorenjska kmetavščinaʼ in ʻgorjanščinaʼ.« (JD 2, str. 385.) »Dobro! ali jaz bi dejal, da bi razumela oba tudi mene, ker govorim tudi jaz književni jezik, če tudi nekoliko drugače ko g. doktor. Kako pa? Nekako tako pač, kaker vsaj na Kranjskem blizu vsi izobraženi Slovenci od časov

6 Anton Medved (*1869 Kamnik, †1910 Turjak), pesnik in dramatik – ES 7, str. 52.

7 France Prešeren (*1800 Vrba, †1849 Kranj), pesnik.

Marjeta Humar, Gorenjci v Škrabčevih delih

207

Kopitarjevih in Prešernovih pa do današnjega dne. Jaz mislim namreč, da izobraženi Slovenci že pred sto leti niso govorili vsak v svojem domačem jeziku, temuč, da je bil že tedaj nekak skupen občevalni jezik, v katerem se je zlasti pridigalo. In brez vsega daljšega dokazovanja je gotovo, da se je v tem jeziku izrekoval končni l tako, kaker sporočata Kopitar in Vodnik in kaker ga izreka večina izobraženih Slovencev tudi še dandanašnji.« (JD 3, str. 48.) »Ali po Dajnkovem povelju so se bili že odločili za čisti l; Čehi in zagrebški kajkavci so jih v tem potrjevali in morebiti še to in ono. Tako, mislim, da je mej izobraženimi v tistih krajih najprej obladala ta neslovenska izreka /.../. Žal, da pri tej reči ta vpliv veliko škodo dela jeziku in narodu: razdružuje slovenstvo, ker terga gospodo od ljudstva, terga sedanjo slovenščino od slovenščine Vodnikove in Kopitarjeve, Metelkove in Prešernove, Slomškove in Janežičeve.« (JD 2, str. 410.) »da se vsi zopet zedinimo v tem, kar je po sodbi pervega slovanskega fonetika za nas edino pravo, v izreki Vodnikovi in Prešernovi, Janežičevi in Slomšekovi, izreki, ki do zdaj nikaker ni izgubila ʻposestnega stanjaʼ, in upamo terdno, da ga tudi na dalje ne bo.« (JD 2, str. 421.)

Na Prešerna se je Škrabec skliceval tudi pri zahtevi o izgovoru enozložnih besed z zlogotvornim r in v na koncu: »Črv, brv, drv, vrv itd. ni sila drugači izgovarjati, kakor so jih izgovarjali Prešeren, Levstik, Stritar in drugi kranjski pesniki, namreč enozložno z na koncu.« (JD 3, str. 522.)

Kljub spoštovanju do Prešerna pa ta kot pesnik ne more postavljati jeziku pravil, to je naloženo jezikoslovcem: »Jezikoslovec, kaker ga vsaj mi potrebujemo, bodi sicer ʻmotrilecʼ jezika ali ne indiferenten ʻmotrilecʼ, tako nekako motrilo; on bodi kritik, on bodi oster sodnik, prav kaker so kritiki, navadno tako imenovani, sodniki ali presojevavci del vmetalnosti. /.../ Primeroma zadosti lepa izobrazba in zakonitost našega knjižnega jezika je gotovo delo, ne Prešernovo, ali recimo Koseskega ali /…/ delo jezikoslovcev je /.../« (JD 3, str. 77.)

Do Prešerna pesnika je Škrabec tudi kritičen: (1) Po Levstiku je zapisal, da so zaradi še ne izoblikovanega knjižnega jezika nekatere Prešernove rime problematične: v nekaterih narečjih so rime, v drugih pa ne. V »kranjski slovenščini«, t. j. gorenjščini, so npr. čiste rime: oživélo – vesélo; zvé – obledé; mogóče – hóče; okó – pojó, v dolenjščini pa tu celo rime ni. (2) Tudi Prešernov ritem mu kdaj ni všeč. Verz Sem zvedel, da vest čisto, dobro djanje je dober, Svet zaničvati se je zagovoril pa bi se po Škrabčevo zaradi »pravilnega« ritma moral glasiti: Se svet zaničvati je zgovoril. (3) V članku Nekoliko slovnice za poskušnjo pravi, da pesniki »semtertja« uporabljajo napačno določne oblike pridevnika z naglasom nedoločnih. Kot primer navaja Prešernov verz: Že davno jo pokriva grob zelêni. Določna oblika naj bi

208

Škrabčeva misel IV

imela naglas na korenskem zlogu. (4) V nadaljevanju Škrabec razpravlja o stavi enklitik. Te ne bi smele biti na prvem mestu, vendar zaradi ritma pesniki to pravilo pogosto kršijo. Primere napačne rabe navaja tudi iz Prešernovih pesmi: Je znala obljubitʼ, je znala odreči ... So berž perdervili se černi oblaki ...

V pismu V. Oblaku (JD 4, str. 382) je razmišljal o Prešernovi poeziji nekoliko drugače. Po njegovem je za marsikatero slabost Prešernove poezije kriva nemščina. Pesnik ne bi bil uporabljal nenaglašenih moških rim, kot npr. hodijo – sprehajajo, bolj bi se ogibal zeva, v en zlog ne bi bil jemal sosednih samoglasnikov, ko bi bil romanske pesniške oblike poznal iz izvirnikov, ne pa iz nemščine. Na vprašanja o vplivih bi pa morala odgovoriti slovstvena zgodovina.

1.7 Mladinski pisatelj Josip Vandot8 je sedaj najbolj znan po Kekcu. Škrabec je ocenil njegovo povest Gozdarjev Maks, ki je izšla v Vrtcu leta 1911. Besedilo se mu je zdelo dobro. »Tudi jezik je čeden in domač, seveda moderen, semtertja premoderen.« (JD 3, str. 416.) Škrabec ima največ pripomb k besednemu redu. Vandotovo besedilo popravlja tako, da stavi osebek na začetek povedi, kadar vsebina ne opravičuje drugačne stave. Namesto Cilka predlaga »po Caecilia« Cilika ali Ciljka, namesto izginiti, izgubiti, poizkusiti, izpregovoriti pa zginiti, zgubiti, poskusiti, spregovoriti. Tako se »sploh govori« in ni več zeva, ki je po njegovem sicer preveč kazil verze in tudi prozo. Neustrezno je pisanje kdovekje, saj se celo nezlogotvorni soglasniki k, s, z, v pišejo kot samostojne besede. Škrabec predlaga, da bi se kaj nerazumljivega pojasnilo tudi pod črto, npr. Metka s košem.9

2 Politiki

2.1 Janezu Bleiweisu10 je Škrabec priznal politično prvenstvo (“oče” JD 1 , str. 279), vendar o njem ni govoril kot o politiku, ki je rešil vprašanje slovenskega črkopisa z uvedbo gajice, ni mu priznal tudi zaslug za brambo slovenščine v nasprotju z zahtevami ilircev.11 V pismu (leta 1879) ga je kot predsednika Slovenske matice prosil, da bi se bil sprejel v letopis njegov članek, in ga pri tem imenoval “modri svetovalec in podpornik pisateljem slovenskim”. V pismu Valentinu Majarju (leta 1978) pa je zapisal, da je bil mož gotovo vreden velike časti, vendar v “slovniških zadevah slaba avtoriteta”. Škrabec se z Bleiweisom tudi ni strinjal glede pomena besede slovenski. Po njegovem mnenju so Trubar, Krelj in Dalmatin to oznako uporabljali tudi za Hrvate, Srbe, Ruse, torej ne samo v pomenu kranjski.

8 Josip Vandot (*1884 Kranjska Gora, †1944 Trnjanska Kuta, Hrvaška), mladinski pisatelj.

9 Kaj naj bi bilo tu problematično, ne razumem.

10 Janez Bleiweis (*1808 Kranj, †1881 Ljubljana), politik, pisec veterinarski in medicinski strokovnjak – ES 1, str. 286.

l l Prim. članek o Janezu Bleiweisu v ES 1, str. 286.

Marjeta Humar, Gorenjci v Škrabčevih delih

209

3 Jezikoslovci

Od jezikoslovcev, ki izvirajo iz Gorenjske, je Škrabec najpogosteje omenjal Kopitarja in Valjavca.

3.1 Jerneju Kopitarju12 je Škrabec pripisoval veliko zaslug, vendar je bil do njega tudi kritičen. Škrabec je zahteval, da naj bi bil jezikoslovec presojevalec jezika, ne le indiferenten opazovalec, kakršna sta mu bila zlasti Kopitar in Miklošič. (JD 3, str. 77.) Kopitar je po njegovem mnenju prvi slovenski slovničar, pa ne po vrsti, pač pa po kvaliteti. (JD 2, str. 360.) Pri postavljanju pravopisnih in pravorečnih načel (izgovor in pisava l) je Škrabcu opiranje na živi jezik pomembnejše kot na stare slovnice, tudi na Kopitarjevo. (JD 2, str. 390.) Ta je po eni strani delo sicer genialnega, vendar premladega jezikoslovca, po drugi pa je bila napisana v naglici, zato ni “v vsakem oziru popolna”. (JD 2, str. 405.) Škrabec je menil, da je pred sto leti, t. j. v Prešernovih in Kopitarjevih časih, že obstajal skupni občevalni jezik izobražencev, v katerem se je npr. l izgovarjal tako, kot sta zapisala Kopitar in Vodnik in ga je izgovarjala večina izobraženih Slovencev še v Škrabčevem času. Na to se je Škrabec opiral v boju proti t. i. elkanju. (JD 3, str. 48.)

Pozitivne strani Kopitarjevega dela: (1) Kopitar je bil znan učenjak. Z njegovim delom so bili Slovani prvič predstavljeni svetu. (JD 1, str. 128.) (2) Za knjižni jezik, ki je v primeri s Trubarjevim ali Pohlinovim zadosti dobro razvit, se moramo po Škrabčevem mnenju zahvaliti zlasti našim jezikoslovcem, Kopitarju, Metelku, Miklošiču. (JD 4, str. 370.) (3) Jezikoslovci etimologi, ki si upajo “v oblake in megle zidati svoje vseslovanske gradove”, spodkopavajo pravo znanost, ki ji pripadajo Kopitar, Miklošič, Oblak, čast in veljava našega naroda. Tako znanost imenuje Škrabec “slabistika”. (JD 3, str. 556.) (4) Ena Kopitarjevih zaslug je, da je v slovnici objavil del Kreljeve Postile slovenske. Škrabec je to besedilo pogosto uporabljal za primerjanje in se nanj skliceval. (JD 1, str. 75, 88.) (5) Kopitar je bil trezen slovničar. Po njegovem mora slovnica jezik popisovati, ne pa ga prenarejati. (JD 1, str. 119.) Podlaga našega knjižnega jezika in izreke pa naj bodo prva slovenska besedila. Opustijo pa naj se posebnosti dolenjščine. (JD 2, str. 416, 417.) (6) Glede pisave l je Kopitar zagovarjal etimološko načelo. (JD 1, str. 128.) Prav tako kot Pohlin je zahteval, da se stari končni l tako tudi piše, izreka pa kot w, razen v besedi spol, ki ni ljudska. Ljudje jo poznajo iz cerkve in šole, pridigarji pa so jo pobrali iz knjig. (JD 2, str. 449.) Škrabec je sicer menil, da se je Kopitar motil, ko je mislil, da so stari slovenski pisci pisali l zaradi drugih Slovenov (tj. Slovanov), po njegovem (Škrabčevem) naj bi se v 16. stoletju še govoril nekakšen l in je bila takrat taka pisa–

12 Jernej Kopitar (*1780 Repnje, †1844 Dunaj), slavist, filolog in publicist – ES 5, str. 261.

210

Škrabčeva misel IV

va naravna. (JD 3, str. 61.) (7) Kopitar se je posmehoval trditvam, da je etimološka osnova besede prešeštvo šest (šesta zapoved). (JD 2, str. 10.) (8) Kopitar je odpravil nekatere črkopisne novosti, ki jih je uvedel Pohlin. (JD 2, str. 106.) (9) V Kopitarjevi slovnici je naveden primer: Katero kravo si dražje prodal: to pisano ali to črno? Kopitar se sprašuje, ali je to pravi člen, ne zaimek. Škrabec mu odgovarja, da je pridevnikom že stara slovenščina (v pomenu slovanščina) dostavljala člen kot znak določnosti. (JD 2, str. 209.)

Negativne strani: (1) Gorenjec Kopitar je opustil od Trubarja naprej uporabljano pisno razločevanje med jatom (é) in ozkim e (è), kar bi se zdelo Škrabcu smiselno vpeljati nazaj v vsakdanjo pisavo, vendar se je zavedal, da bi to bilo težko. (JD 1, str. 274, in 4, str. 39.) Ei ali ej pa se tudi v Trubarjevem času nista uporabljala dosledno. (2) Metelko je želel vpeljati široki o, vendar zaradi Kopitarjevega vpliva ni ločeval med ozkima o v mož in Bog, kar je po Škrabcu velika pomanjkljivost njegove pisave. (JD 4, str. 326.) (3) Gravis se je od Krelja naprej uporabljal za označevanje nedoločnosti glasu, Kopitar je tej rabi nasprotoval in je z njim označeval široka e in o (JD 1, str. 51), kar se ni uveljavilo. Na Kranjskem so za oznako širokih in dolgih e in o začeli uporabljati strešico. (JD 2, str. 106.) (4) Na Kopitarja se je Škrabec skliceval pri pojasnjevanju, kaj pomeni Slovenec, namreč to, kar je staroslovensko Slovenin, rusko Slavjanin, češko Slovan, kar naj bi bilo veljalo vse do Vodnika in Kopitarja. (JD 3, str. 334.) (5) Na Kopitarja se je skliceval leta 1855 župnik Hueber v Novicah, da se v nagovorih uporabljajo nedovršni glagoli, če dejanje traja, sicer pa dovršniki. S tem se je strinjal tudi Škrabec. (JD 3, str. 421.) (6) Zmešnjavo glede pisave v je uredil Japljev prevod svetega pisma z dosledno rabo, ki so se je držali Vodnik, Ravnikar in Kopitar do Metelka. (JD 3, str. 594.)

Vprašljive strani: (1) Kopitar je v slovnici navajal, da je naih rodilnik množine zaimka naji, a, e (v pomenu unser beider – nas obeh). Škrabec se je spraševal, ali se je tako res kje govorilo. (JD 1, str. 106 in 107.) (2) Imeni Kranj, Kranjska po Škrabčevem mnenju ne izhajata iz imena za Carnio, severni gorati del Furlanije, kot so trdili nemški znanstveniki in sta to sprejela tudi Kopitar in Miklošič, pač pa naj bi se Kranjska imenovala po Krajini, kar naj bi bilo domače ime za Carniolo. (JD 3, str. 340.) (3) V Kopitarjevem času naj bi se začeli kratki samoglasniki spreminjati v polglasnik (vokalna redukcija), tako ta ni spoznal pomembnosti prvotnega polglasnika in se je označevanje polglasnikov do Metelka opustilo. (JD 3, str. 510.) (4) Kopitar je menil, da je Trubar nekoliko upošteval hrvaško izreko, s čimer se Škrabec ni strinjal. (JD 4, str. 31.)

Marjeta Humar, Gorenjci v Škrabčevih delih

211

3.2 Jurij Humar (Holmar)13 je bil v svojem času zelo izobražen in poseben mož. Poleg slovanskih je obvladal vse glavne evropske jezike in deloma sanskrt. Na podlagi sanskrta, slovanskih in romanskih jezikov je sestavil umetni jezik z 2000 besedami. Uporabljali naj bi ga zlasti misijonarji. Škrabec je Humarja predstavil (JD 4, str. 31) kot magnetizatorja in župnika v Črmošnjicah in avtorja knjižice Der Universal–Dolmetsch oder eine Sprache für alle Nationen des Erdkreises,14 ki jo je izdal pod imenom G. Holmar. Škrabec se je v tej knjižici prvič srečal z umetnim jezikom, vendar se mu je zdel na prvi pogled neuporaben, saj je bil sestavljen iz “čisto samovoljnih besed”, ki pa jih ni bilo niti toliko, da bi lahko prevedli očenaš. Morda je bil Škrabec preveč kritičen. Humar naj bi bil namreč knjižico z ladjo poslal v Rim, da bi jo uporabljali misijonarji, vendar je ta zaradi viharja potonila. Izvod v francoskem jeziku je poslal v Pariz, avtor pa je pripravil tudi angleško izdajo. Sam je v ta jezik prevedel mašno knjižico, a je zaradi smrti ni izdal.

3.3 V zvezi z izgovorom l je samo omenjena razprava (JD 3, str. 134) p. Ladislava15 Škrabec je menil, da je “vredna, da se nekoliko pomudimo pri nji”.

3.4 Po Enciklopediji Slovenije je bil Valjavec16 poleg Miklošiča in Škrabca največji slovenski jezikoslovec 2. polovice 19. stoletja (slovenski naglas – tudi tonemsko naglaševanje, stara cerkvena slovanščina, glasoslovje gorenjščine, raziskovanje kranjske, ogrske in t. i. hrvaške slovenščine). Zato je zanimivo vprašanje, kakšen odnos je imel Škrabec do Valjavca, saj sta se raziskovalno srečala pri slovenskem naglasu. – Škrabec ga je zelo cenil. Prišteva ga med izvrstne jezikoslovce, kamor poleg njega sodita še: Levstik in Oblak. (JD 3, str. 472.) Celo več: Valjavca je dajal za zgled, kako naj bi se obravnavala slovenska fonetika. (JD 3, str. 500.) V zadoščenje mu je bilo, da je v Prinosu k naglasu u (novo)slovenskem jeziku upošteval Škrabčevo delo o naglasu. (JD 1, str. 38.) Valjavca in Škrabca so v zvezi z naglasom povezovali. Karel Štrekelj je namreč v Ljubljanskem zvonu pisal proti Škrabec–Valjavčevi naglasni teoriji. (JD 1, str. 274.) Škrabec pa je zapisal, da je Valjavec tonematiko mnogo obširneje obdelal, kakor bi jo bil zmogel on. (JD 4, str. 51.) Ker je

13 Jurij Humar (Holmar) (*1819 Vodice nad Kamnikom, †1890 Primskovo pri Litiji), duhovnik, zdravitelj z magnetizmom, Janez Žurga – Stanislav M. Maršič: Čudodelnik s Primskovega. Jurij Humar 1819–1890, Mohorjeva založba Celovec–Ljubljana–Dunaj, str. 5–8.

14 Jurij Humar ima glede ustvarjanja umetnega jezika prvenstvo, vendar ga Slovenska Enciklopedija ne navaja. Devet let za Humarjem je izšla knjižica o volapüku, katere avtor je nemški duhovnik J. M. Schleyer. Esperanto avtorja L. Zamenhofa se je pojavil šele leta 1887.

15 Jožef Hrovat, pater Ladislav (*1825 Zgornji Tuhinj, †1902 Novo mesto), je študiral slavistiko in klasično filologijo. Kot navaja J. Toporišič v Enciklopediji Slovenije, je pisal tudi o slovenskih slovničnih vprašanjih (rodilnik, oziralni stavki s ki, kateri, primerjalni vezniki kakor, ko, kot, naslonke, izpeljava samostalnikov na –vec, –lec in –lnik).

16 Matija Valjavec (*1931 Srednja Bela, †1897 Zagreb), pesnik in jezikoslovec, ES 14.

212

Škrabčeva misel IV

Valjavec večino življenja služboval kot gimnazijski profesor v Varaždinu in Zagrebu, je pogosto navajal primere iz hrvaščine, zlasti kajkavščine, kar je Škrabec uporabljal kot primerjalno gradivo (JD 2, str. 416) oziroma potrditev svojega: poslušavec, ni le »bolje«, kot piše Valjavec, temveč edino pravilno. (JD 2, str. 422.) Valjavec je upošteval načelo pisanja naglasnih znamenj, vendar je uporabljal srbska (JD 1, str. 50), saj je sprejel naglasna znamenja, ki sta jih po Mažuraniću uvedla Luka Svetec Podgorski in Anton Janežič. (JD 2, str. 108.) Škrabec ga imenuje “nevtrudni učenjak” (JD 1, str. 62) tudi zato, ker je prispeval k širjenju njegovih jezikoslovnih pogledov. Ob Valjavčevi smrti je zapisal, da se osebno nista poznala, vendar je prav on razpravam na platnicah Cvetja pridobil veljavo med “slavenskimi” jezikoslovci. Čeprav je Škrabcu v marsičem nasprotoval, mu je bil prijazno naklonjen, saj si je prizadeval za resnico. (JD 2, str. 229.) Za Jagićev Archiv je namreč prevedel dve “opazki” iz Cvetja in ga pohvalil. Tudi Valjavec je Škrabca cenil, zlasti njegovo razpravo o naglasu v knjižnem jeziku: “Daleko najbolju razpravu o toj stvari napisa u programu gimnazije u Novom mjestu /.../ pod naslovom O glasu i naglasu našega knižnega jezika v izreki in pisavi, koje se razprave obećani nastavak željno očekuje”. (JD 1, str. 227.) Ko je Škrabec pisal o Pregljevi Romantiki, je rekel, da se mora pesnik učiti jezika od svojega naroda, zlasti pa od tistih, ki so ta jezik sami dobro in znanstveno preučili: Pleteršnikov slovar, Valjavčeve razprave. (JD 3, str. 356.)

Čeprav je Škrabec Valjavca cenil, se z njim ni v vsem strinjal: (1) Zelo nezadovoljen je bil z Valjavčevim prevodom njegove razprave o glasu in naglasu v nemščino, kjer ta po avtorjevem mnenju (v posameznem primeru) ni zadel bistva. (JD 1, str. 449.) (2) Glede zvalnika je zapisal, da je ta kljub Valjavčemu zapisu gorenjskega naglasa v Prinosu k slovenskemu naglasu, v slovenščini enak imenovalniku. (JD 1, str. 24.) (3) Po Škrabcu je prav pos´uoda, ne pósoda, kakor je zapisal Valjavec po obliki s predlogom (na pósodo). (JD 1, str. 132.) (4) V zvezi z naglasom končnice a (gorá, cerkvá) imata z Valjavcem različna pogleda. Škrabec je s stališča dolenjščine trdil, da je a potisnjen, Valjavec pa, da je potegnjen. (JD 1, str. 430.) (5) Škrabec se ni strinjal s protestantsko obliko besede angelj, namreč angeljna, pač pa angelja, zato se mu je zdelo čudno, da je Valjavec v svojem Prinosu navajal angelj med ahpelj in Anzelj, torej med takimi besedami, ki imajo v drugem sklonu ednine za lj še n. (JD 3, str. 97.)

Škrabec je pogosto omenjal Valjavca v zvezi z obliko ali naglasom posameznih besed: (1) Obeden se je šele proti koncu prejšnjega stoletja začel pisati kot nobeden, to je Škrabec utemeljeval z Valjavčevo pesmijo Da obena tica ne tako. (JD 1, str. 27.) (2) V knjižni slovenščini “bi utegnila biti prava” bašti, ne pa Valjavčeva bogšte. (JD 2, str. 21.) (3) Po Valjavcu naj bi bila beseda dečak manjšalnica

Marjeta Humar, Gorenjci v Škrabčevih delih

213

od detac, čemur je Škrabec nasprotoval, saj je bila to pri nas neznana hrvaško–kajkavska beseda. (JD 2, str. 49.) (4) Škrabec je menil, da imajo deležnike na –aje le neprehodni glagoli, pri Dalmatinu in Trubarju pa jih ni. Najstarejša zapisa je Valjavec navajal iz Rogerija. (JD 1, str. 190.) Deležnikov na –vši ne govorijo preprosti ljudje. Škrabec se tudi ni strinjal z Valjavcem, da bi eni imeli na predzadnjem zlogu dolgi, drugi pa kratki naglas. (JD 2, str. 198.) (5) Ko se je Škrabec spraševal, ali je pravilna končnica –tel ali –telj, je menil, da je prevladal prijatelj, kar je po njegovem po krivici. Za potrditev svojega mnenja navaja tudi Valjavca, ki je celo trdil, da so besede na –telj v kranjščini izumrle, razen prijatel (brez končnega j). (JD 3, str. 114.)

4 Prevajalci

4.1 Juriju Japlju17 je Škrabec posvetil razmeroma veliko pozornosti. To je bil po njegovem avtor, ki je vplival na splošno rabo. Na eni strani je sprejemal že uveljavljeno, na drugi pa je uvajal gorenjske oblike. Glede pisave kdu Japlja Škrabec povezuje s Pag1ovcem.18 Do 17. stoletja naj bi bili vsi “pisavci” pisali gdu ali du. V Paglovčevem prevodu Kempčana se je prvič pojavil kdu (objavljeno 1745), to pisanje so sprejeli tudi Japelj “in tovariši” in od tedaj se je ta pisava ohranila (po Škrabčevem mnenju naj bi bilo pravilno le gdo ali kdo). (JD 1, str. 72.) Iz Dalmatinove biblije je sprejel Kreljev kakòr, kar naj bi se izgovarjalo kakər. (JD 1, str. 76.)

Japelj, Kumerdej in Traven so nadaljevali tradicijo pisanja (“še po staro”) mojga, mojmu, mojmi, drugi prevajalci Svetega pisma (Rihar, Škrinjar, Šraj) pa mojiga, mojimu, mojimi. (JD 1, str. 91.) Japelj je imel pomembno vlogo pri ohranjanju tradicionalne pisave z l: “V 18. stoletju so pisali neketeri že skoraj le u: sturu, pershu, voshou dokler so Pohlin, Japelj in drugi spet krenili na korenoslovno pot, čemer so priterdili Kopitar, Vodnik in vsi naslednji.” (JD 2, str. 117.) Japelj je imel tudi pomembno mesto pri vzdrževanju tradicionalne rabe črke v. Celo več: Japljev prevod svetega pisma, ki je izhajal v Ljubljani 1784–1802, naj bi bil vsaj za nekaj let napravil konec vsem “zmešnjavam”, saj je dosledno uporabljal v tam, kjer ga je pisal Krelj: v tem, vsi, vzeti, vbiti, glav, nov, rodov, čevlov itd. Tako so po Škrabcu pisali nadalje Vodnik, Kopitar, Ravnikar, “sploh vsi do Meteljkota”. (JD 3, str. 594.)

Japelj je pod Kopitarjevim vplivom uvedel gorenjski o namesto dolenjskega u: Bug, gdu, pismu, slovensku (JD 1, str. 130), s čimer je “premaknil našo knjižno slovenščino z Bohoričevih tal”. Uvajal pa je

17 Jurij Japelj (*1744 Kamnik, †1807 Celovec), pesnik, verski pisatelj in jezikoslovec, ES 4, str. 269.

18 Franc Mihael Paglovec (*1679 Kamnik, †1759 Šmartno v Tuhinju), šolnik in nabožni pisec, ES, str. 8.

214

Škrabčeva misel IV

tudi druge značilnosti gorenjščine. Po Škrabcu naj bi se pravilno pisalo oljika, oljiska gora. Japljev zapis Ojlska kaže na redukcijo kratkega i na Kranjskem. (JD 1, str. 414.)

Škrabec je omenjal Japlja tudi v zvezi z napačno rabo nedovršnika. Namesto njega naj bi se uporabljal dovršnik: jest vam oznanjujem naj bi bilo oznanim vam veliko veselje. (JD 4, str. 264.)

5 Gorenjska krajevna imena

5.1 Bled se omenja v zvezi z izgovorom samoglasnikov i in u. Na Gorenjskem, Cerkljanskem in v Reziji se i spreminja v e, u pa v o, na Bledu naj bi po Škrabčevem to veljalo zlasti na koncu besed: njemo, kmalo, vsemo Rimo. (JD 2, str. 142.) Ime Bled naj bi bilo po Škrabčevem iz nemškega Veldes. (JD 3, str. 620.)

5.2 Bohinj, Stara Fužina. V razpravi O učenju naše knjižne slovenščine v začetnih in višjih učiliščih je Škrabec pregledal izgovor končnega l v rodilniku množine po slovnicah (JD 3, str. 108, 109): navajal je Metelka (delj, darilj, kobilj, kar naj bi se bralo: del, daril, kobil za dew, dariw, kobiw) in se spraševal, katera izreka bi bila med ljudmi bolj navadna, z w ali l. Malavašič je v rodilniku množine samostalnikov ženskega in srednjega spola navajal l (del, daril, kobil), enako Potočnik. Taka izgovarjava je bila za Škrabca glede na rabo v njegovem rojstnem kraju zelo čudna, zato je poprosil Antona Breznika, da je šel v Bohinj in to preveril. Ta je poročal, da v Bohinju govorijo l, topljeni l, na koncu besed pa u: burkla burku, dekla deku, metla metu, skala skaw, čebela čebew. Našel pa je tudi domačina, ki je izgovarjal skal in skalnat s srednjim l. Iz tega je Škrabec sklepal, da bi se za knjižno izreko lahko pisalo skalj.

Anton Breznik je za Škrabca natanko zapisal tudi izgovor t. i. topljenega lj, ki naj bi se bil v Bohinju zelo očitno ločil od srednjega l. “Topljenec” naj bi bil “zelo zelo topljen, mehak, nežen glas, brez kakega prelivanja v j”. Kot j naj bi se bil izgovarjal proti vasi Fužina. (JD 3, str. 109.)

5.3 Škrabec je o krajevnih imenih na –je (Brezje, Račje, Hrastje, Ustje ipd.) pisal večkrat. Po svoji obliki naj bi bila ta imena srednjega spola, vendar se večinoma uporabljajo kot množinski samostalniki ženskega spola (Brezje, na Brezji in na Brezjah). Po njegovem mnenju naj bi kljub taki ljudski rabi ostala srednjega spola kot pri drugih Slovanih. Škrabec pojasnjuje spremembo spola s tem, da se tako lastno ime ločuje od občega. (JD 2, str. 250, 3, str. 541, 614, 4, str. 208.) Zanimivo pa je, da sam v pismih uporablja na Brezji, ne na Brezju. (JD 4, str. 320, 321, 322, 323.)

Marjeta Humar, Gorenjci v Škrabčevih delih

215

5.4 Breznica pri Bledu, Javornik pri Jesenicah, Smlednik, Ihan, Šmartno pri Ljubljani, Vače. L naj bi se bil po Breznikovih informacijah izgovarjal kot w sredi besede pred soglasnikom v Javorniku pri Jesenicah, Breznici pri Bledu, Smledniku, “torej čisto moraljno po vsej Gorenjski”: skawnat, žiwnat, pa tudi na koncu besed, le na južnem robu (Ihan, Šmartno pri Ljubljani, na Vačah pri Litiji) ne: kobil, vil, čebel. (JD 3, str. 109.)

5.5 Dovje. Ime vasi naj bi bilo nastalo iz Dolgoje (polje, Legenfeld) (JD 1, str. 311) po skrčenju –oje v –e. (JD 2, str. 156.) Pravilna pisava naj bi bila tako Dolge, na kar je Škrabec “že davno opomnil, seveda brez vspeha”. (JD 3, str. 617.) V opombah k Levčevemu pravopisu je Škrabec pripomnil, da gre pri Dovje tudi za nasprotovanje t. i. eljanju. Ime se piše z v tudi zato, da se ohranja “narodni slovenski glas”. Iz enakega razloga se tako pišejo še: Bovec, Debevec, Vavta vas, Vouk, v drugih primerih pa pišejo lj namesto l, da se ta ne bi izgovarjal po slovensko, tj. kot w: Faganelj, Poljšak. (JD 2, str. 412.)

5.6 Duplje. Ob izidu Koblarjeve Zgodovine fara ljubljanske škofije je Škrabec zapisal, da so take knjige zanimive ne le za zgodovino ali zemljepis, ampak tudi za jezikoslovje, ker so v njih popisana krajevna lastna imena, imena prebivalcev, pridevniške oblike, kakor jih izrekajo in sklanjajo domačini. “Prava izreka in sklanja je dostikrat le v dotičnem kraju znana, kjer so doma.” Ti zapisi so zanimivi za slovnico (prim. Dupljè, rod. Duplján). Za knjižno slovenščino ustrezna pisava pa naj bi se, če še ni določena z izreko, določila po oblikah v starih listinah in uradovalni nemščini. (JD 1, str. 271.)

5.7 Kamnica je navedena le kot zgled (JD 3, str. 236) v članku Valjavčev Prinos k naglasu u (novo)slovenskem jeziku in prihodnja slovnica za prehajanje k pred i in e v c, in sicer v 1. sklonu, v mestniku in orodniku množine v vseh narečjih. Škrabec je Valjavca dopolnil, da v nekaterih narečjih prehajajo v mestniku ednine k v c, g v z, h v s : v Kamnice, na potoce, na trebuse itd.

5.8 Kamnik in Kamna Gorica sta navedena samo kot primera pisave. Če bi bila staroslovanska oblika pridevnika kamenu, kamena, kameno, bi se moralo pisati Kamenik, Kamena gorica. (JD 2, str. 13) Pridevnik kamniški se navaja kot zgled pridevnika, izpeljanega iz lastnega imena, kadar ni prva beseda lastnega imena. (JD 2, str. 112)

5.9 Ime Kranj je navedeno kot zgled za izgovor predloga v. Škrabec je grajal moderno šolo, ki je učila, naj se izgovarja tako, kot se piše. Nasprotoval je izgovoru ve Kranj, pač pa je zahteval eno–

216

Škrabčeva misel IV

zložni izgovor v Kranj. (JD 1, str. 391.) Iz besede Kranj je Škrabec izpeljeval tudi ime Kranjska. (JD 3, str. 341, 342, 620, 621.)

5.10 Ljubelj, Ljubno, Moste se pojavljajo samo v zvezi z njihovim izvorom in naglasom, ne pa z gorenjskim narečjem. (JD 1, str. 126, 3, str. 613–14, 4, str. 56.)

5.11 Izgovor l kot u je Breznik potrdil tudi za Plavški Rovt v “jeseniških hribih”, kar je izvedel zlasti od mladega duhovnika. Tam naj bi se bilo dosledno govorilo: deku, preku, viw, žiwnat, l pa se pojavlja v rodilniku ednine in imenovalniku množine samostalnikov ženskega spola na –la: džbeva, džbele, džbele, džbev, kobiwa, le, le, kobiv, woswa, pštowa, le, le, pštow, siwa, le, le, štawa, metwa metu ali metwa, bakwa, škatwa, žiwa. (JD 3, str. 108, 109.)

5.12 V zvezi s pisavo krajevnih imen, sestavljenih iz Šant (sveti), omenja Šenčur, Šmartin, kar naj bi se pisalo skupaj, Šentjakob pa narazen (Šant Jakob). (JD 2, str. 113.)

5.13 V pismu Pleteršniku je navedeno, da za se za ajsnati v Tuhinju uporablja gajsnati. (JD 4, str. 334.)

Gorenjce je Škrabec cenil kot ponosne ljudi, njihovega vpliva na jezik pa ni zmeraj odobraval. Vprašanje pa je, če ni Gorenjcem prisojal prevelike pomembnosti. Ko je odgovarjal Ilešiču, ki je zapisal, da se mu zdi neverjetno, da bi bil Kopitar hotel, da se piše: šu, vidu, trpu, saj bi se s tako pisavo še bolj oddaljili od drugih Slovanov kot s pisavo šev, je Škrabec pojasnil, da je Kopitar hotel, da se ohrani pisava z l, ki pa naj bi se bral kot v, kot se je nasploh izgovarjalo. Razpravljanje o tem je zaključil: “Ponižni dolenjec Meteljko je tujcem dovolil vsaki pravopisni l izgovarjati ko nemški l in v svoji šolski slovnici je taki tuji izreki celo prednost dal pred domačo, kaker poroča dr. Ilešič. To je naša serviljnost! Kopitar, ko ponosniši gorenjec, ni vpognil tako globoko herbta pred mogočnim tujcem.” (JD 3, str. 58.)

Gorenjski duhovniki, ki so nekdaj službovali na Dolenjskem, so po Škrabčevem mnenju prinesli tja marsikatero gorenjsko jezikovno posebnost. Škrabec je celo zapisal, da zaradi njih v “našem književnem jeziku gorenščina gospoduje”. (JD 4, str. 67.) V Ribnici naj bi se bilo npr. govorilo večni z enakim e kot srečni. Tudi na to, da se je šč v besedi keršanski obrusil v š v krajih, kjer se je sicer ohranil šč, naj bi bili vplivali gorenjski duhovniki (JD 1, str. 391), pa tudi, da se g pred e in i izgovarja kot j: Jera namesto Gera, Marjeta za Margeta, noga, noje. (JD 1, str. 103.) O nasprotnem, da bi bili Dolenjci vplivali na Gorenjce, Škrabec ni pisal.

Marjeta Humar, Gorenjci v Škrabčevih delih

217

Summary

Škrabec was a very well–read man not only in linguistic literature, but he also thoroughly knew belles–lettres. Although he argued that linguists should be the ones to shape the literary language, he frequently referred to the language of good writers (according to the selection employed in this paper, particularly to Prešeren).

He argued for smooth language, easily understood by everyone (e.g., Alešovec). He criticized deviations from this norm, either in lexicon, forms, or word order (e.g., Alešovec). He occasionally allowed an irregular form, according to the principle that for every rule there is an exception. Because they were not understandable to the wider audience, he rejected provincialisms, e.g., in Alešovecʼs work Upper Carniolan ones. Some of Škrabecʼs demands, e.g., for the verbal prefix s–/–z (spotikati instead of iz (izpotikati), zgubiti instead of izgubiti), gori and doli instead of gor and dol are fostered by older linguists even today. With many of Škrabecʼs corrections one could not agree today, after the literary language has been – also thanks to Škrabec – completely formed, e.g., with the requirement for the original spelling of most foreign proper names (e.g., Korsika) or the differentiation between originally older and newer borrowings (the older borrowings should have vowel alternation o/e, while newer ones should not, e.g., penezev, ev after zʼ but Janezov), acceptance of certain Germanisms (cegelc).

Also interesting are Škrabecʼs remarks about rhyme and rhythm, which are explicitly poetic devices. Without hesitation he corrected verses of renowned poets, e.g., Prešeren, Medved. In doing so, he sometimes ignored his own principle.

Among the Upper Carniolan linguists he highly respected were Kopitar and Valjavec. He praised the former for his knowledge and sober analysis, but he did not approve of his abandonment of the distinction in writing between jat and closed e or between the two closed oʼ s (e.g., Bog vs. mož), that he abandoned the grave sign to mark the schwa, etc. He credited Valjavec with having a very important role in the research of Slovene accent and in dissemination of Škrabecʼs findings about it. However, he did not agree with Valjavecʼs claim about the existence of the vocative case in Slovene. Valjavec adopted this and many other ideal from Croatian.

Among the Upper Carniolan translators Škrabec devoted most attention to Japelj. He considered him very important in preserving the traditional use of l and v. With Japeljʼs introduction of the Upper Carniolan o instead of the Lower Carniolan u, along with some other Upper Carniolan features, in Škrabecʼs view the Upper Carniolan dialect prevailed in the literary language.

In Škrabecʼs works Upper Carniolan place–names are most often mentioned in relation to the pronunciation of the letter l or the etymology of a name.