SHIZOFRENIJA IN POMEN PODPORE

DRUŽINE PRI ZDRAVLJENJU PACIENTA S

SHIZOFRENIJO

(Diplomsko delo)

Maribor, 2017 Barbara Kmetič

SHIZOFRENIJA IN POMEN PODPORE

DRUŽINE PRI ZDRAVLJENJU PACIENTA S

SHIZOFRENIJO

(Diplomsko delo)

Maribor, 2017 Barbara Kmetič

Mentor: viš. predav. dr. Klavdija Čuček Trifkovič

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici viš. predav. dr. Klavdiji Čuček Trifkovič za vso

strokovno pomoč, nasvete, vodenje in prijaznost pri izvedbi diplomskega dela.

Posebej bi se rada zahvalila svojemu partnerju Aleksandru, ki mi je stal ob strani, me

vzpodbujal in mi vlival moč. Zahvala gre tudi moji družini, ki me je na tej poti skozi

vsa študijska leta podpirala, me vzpodbujala in mi pomagala na vse možne pretege, da

uresničim svoje sanje.

Iskrena hvala!

Priloga 6 ‒ IZJAVA O AVTORSTVU IN ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE OBLIKE ZAKLJUČNEGA DELA

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

____________________________________ (ime članice UM)

IZJAVA O AVTORSTVU IN ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE OBLIKE ZAKLJUČNEGA DELA

Ime in priimek študent‐a/‐ke: Barbara Kmetič Študijski program: Zdravstvena nega (1.st.), visokošolski strokovni študijski program Naslov zaključnega dela: Shizofrenija in pomen podpore družine pri zdravljenju pacienta s shizofrenijo Mentor: viš. predav. dr. Klavdija Čuček Trifkovič, prof. zdr. vzg Somentor:

Podpisan‐i/‐a študent/‐ka Barbara Kmetič

• izjavljam, da je zaključno delo rezultat mojega samostojnega dela, ki sem ga izdelal/‐a ob pomoči mentor‐ja/‐ice oz. somentor‐ja/‐ice;

• izjavljam, da sem pridobil/‐a vsa potrebna soglasja za uporabo podatkov in avtorskih del v zaključnem delu in jih v zaključnem delu jasno in ustrezno označil/‐a;

• na Univerzo v Mariboru neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno neomejeno prenašam pravico shranitve avtorskega dela v elektronski obliki, pravico reproduciranja ter pravico ponuditi zaključno delo javnosti na svetovnem spletu preko DKUM; sem seznanjen/‐a, da bodo dela deponirana/objavljena v DKUM dostopna široki javnosti pod pogoji licence Creative Commons BY‐NC‐ND, kar vključuje tudi avtomatizirano indeksiranje preko spleta in obdelavo besedil za potrebe tekstovnega in podatkovnega rudarjenja in ekstrakcije znanja iz vsebin; uporabnikom se dovoli reproduciranje brez predelave avtorskega dela, distribuiranje, dajanje v najem in priobčitev javnosti samega izvirnega avtorskega dela, in sicer pod pogojem, da navedejo avtorja in da ne gre za komercialno uporabo;

• dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v zaključnem delu in tej izjavi, skupaj z objavo zaključnega dela;

• izjavljam, da je tiskana oblika zaključnega dela istovetna elektronski obliki zaključnega dela, ki sem jo oddal/‐a za objavo v DKUM.

Uveljavljam permisivnejšo obliko licence Creative Commons: BY‐NC‐ND ______________ (navedite obliko)

Začasna nedostopnost:

Zaključno delo zaradi zagotavljanja konkurenčne prednosti, zaščite poslovnih skrivnosti, varnosti ljudi in narave, varstva industrijske lastnine ali tajnosti podatkov naročnika: (naziv in naslov naročnika/institucije) ne sme biti javno dostopno do (datum odloga javne objave ne sme biti daljši kot 3 leta od zagovora dela). To se nanaša na tiskano in elektronsko obliko zaključnega dela.

Temporary unavailability:

To ensure competition priority, protection of trade secrets, safety of people and nature, protection of industrial property or secrecy of customer's information, the thesis (institution/company name and address) must not be accessible to the public till (delay date of thesis availability to the public must not exceed the period of 3 years after thesis defense). This applies to printed and electronic thesis forms.

Datum in kraj: Maribor, 30.8.2017 Podpis študent‐a/‐ke:

Podpis mentor‐ja/‐ice: (samo v primeru, če delo ne sme biti javno dostopno)

Ime in priimek ter podpis odgovorne osebe naročnika in žig:

(samo v primeru, če delo ne sme biti javno dostopno)

I

SHIZOFRENIJA IN POMEN PODPORE DRUŽINE PRI

ZDRAVLJENJU PACIENTA S SHIZOFRENIJO

POVZETEK

Izhodišča, namen: Shizofrenija je duševna motnja, ki prizadene bolnika in tudi

svojce. Močan vpliv na zdravljenje ima prav podpora ljudi, ki osebi v kriznih obdobjih

stojijo ob strani, zato je namen diplomskega dela predstaviti vpliv podpore družine pri

zdravljenju pacienta s shizofrenijo.

Raziskovalne metode: Uporabili smo kvalitativno metodologijo, kjer smo s pomočjo

študije primera po teoriji Marjory Gordon uporabili tehniko intervjuja, ki je vseboval

vprašanja odprtega tipa. V raziskavi je sodelovala pacientka s paranoidno shizofrenijo

in družinski člani.

Rezultati: Ugotovili smo, da podpora družine pri zdravljenju pacienta s shizofrenijo

igra ključno vlogo pri doseganju uspešnega zdravljenja. Brez podpore pacienti hitreje

opuščajo terapijo in ne hodijo na redne kontrole. Če nimajo nikogar, ki bi mu lahko

zaupali, tudi ne zaupajo več v zdravljenje, zdravstveno osebje in socialno podporo.

Diskusija in zaključek: Vsaka družina predstavlja neko celoto in lahko ima

skrivnosti, za katere ve samo ona. Ena od njih je lahko tudi prisotnost shizofrenije v

družini. Gre za bolezen, ki je med duševnimi motnjami najbolj stigmatizirana. Kljub

zunanji stigmatizaciji pa se ta v družini ne pojavlja. Bolezen lahko še bolj poveže

družinske člane med seboj, če le ti bolezen sprejmejo. Skupaj premagujejo ovire in

družinskemu članu, ki trpi za shizofrenijo, nudijo vsakodnevno pomoč.

Ključne besede: Oseba z duševno motnjo, pomoč, svojci, bolezen, rehabilitacija.

II

SHIZOPHRENIE UND BEDEUTUNG DER UNTERSTÜTZUNG

SEITENS FAMILIE FÜR DIE BEHANDLUNG DES KRANKES

ZUSAMMENFASSUNG

Ausgangpunkte, Absicht: Paranoide Schizophrenie ist die häufigste Form der

Schizophrenie, die sowohl den Patienten als auch seine Familie beeinträchtigt. Mit

dieser Krankheit kann man sich auf verschiede Weise auseinandersetzen. Einen

starken Einfluss übt die Unterstützung derjenigen, die einem bei der Seite stehen, aus.

Deswegen ist der Absicht dieser Diplomarbeit den Einfluss der Unterstützung der

Familie bei der Schizophreniebehandlung vorzustellen.

Forschungsmethodik: Bei der Diplomarbeit wendeten wir die qualitative

Methodologie an, wo wir mithilfe einer Fallstudie nach der Marjory Gordon-Theorie

das Interview mit offenen Fragetypen als Forschungstechnik eingesetzt haben. An der

Forschung haben eine Patientin mit der paranoiden Schizophrenie und drei Ihre

Familienmitglieder teilgenommen.

Ergebnisse: Wir haben festgestellt, dass die Unterstützung der Familie bei der

Schizophreniebehandlung eine entscheidende Rolle für eine erfolgreiche Behandlung

spielt. Ohne dieser Unterstützung geben die Patienten schneller die Therapie auf und

nehmen an den regelmäßigen Kontrolluntersuchungen nicht teil, weil sie keinen

haben, dem sie vertrauten könnten. So verlieren sie auch das Vertrauen an die

Behandlung, medizinischen Personal und die Sozialbeihilfe.

Diskussion und Schlüsse: Jede Familie stellt ein gewisses Ganze dar und jede Familie

hat ihre Geheimnisse, die nur ihr bekannt sind. Ein davon kann auch die paranoide

Schizophrenie sein. Es geht um eine Krankheit, die unter den Geisteskrankheiten am

meisten stigmatisiert ist. Trotz des sozialen Stigma, dringt diese in die Kernfamilie

nicht zu. Diese Krankheit knüpft eine Verbindung unter den Familienmitgliedern,

unter der Bedingung, dass sie diese Krankheit akzeptieren. Zusammen bewältigen sie

die Schwierigkeiten und bieten dem Familienmitglied, der an der Schizophrenie leidet,

tägliche Versorgung an.

Schlüsselworte: Person mit Geisteskrankheit, Hilfe, Familienmitglieder, Krankheit,

Rehabilitation.

III

KAZALO VSEBINE

1 Uvod in opis problema .......................................................................................... 1

1.1 Shizofrenija ................................................................................................... 2

1.1.1 Patofiziologija, etiologija in epidemiologija ..................................... 3

1.1.2 Simptomi shizofrenije ......................................................................... 5

1.1.3 Prognoza in potek shizofrenije ........................................................... 8

1.1.4 Zdravljenje shizofrenije ...................................................................... 8

1.2 Živeti s shizofrenijo ..................................................................................... 10

1.2.1 Shizofrenija in družina ..................................................................... 10

1.2.2 Soočanje družinskih članov z boleznijo............................................ 11

1.2.3 Krizna obdobja ................................................................................. 12

1.2.4 Vloga družine pri zdravljenju pacienta s shizofrenijo ..................... 13

1.2.5 Vpliv shizofrenije na družinske člane ............................................... 14

2 Namen in cilji zaključnega dela ......................................................................... 17

3 Raziskovalna vprašanja ...................................................................................... 18

4 Raziskovalna metodologija ................................................................................. 19

4.1 Raziskovalne metode ................................................................................... 19

4.2 Raziskovalno okolje .................................................................................... 19

4.3 Raziskovalni vzorec .................................................................................... 19

4.4 Etični vidik .................................................................................................. 19

4.5 Predpostavke in omejitve ............................................................................ 20

5 Rezultati ............................................................................................................... 21

5.1 Medicinska anamneza in status pacienta ..................................................... 21

5.2 Negovalna anamneza ................................................................................... 23

6 Interpretacija in razprava .................................................................................. 31

7 Sklep ..................................................................................................................... 34

Literatura .................................................................................................................. 35

1

1 Uvod in opis problema

Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr) definira duševno motnjo kot začasno ali trajno

motnjo v delovanju možganov, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje,

zaznavanje, vedenje ter dojemanje sebe in okolja. Neprilagojenost moralnim,

socialnim, političnim ali drugim vrednotam družbe se sama po sebi ne šteje za duševno

motnjo.

Shizofrenija je možganska motnja, za katero so značilni različni simptomi. Večina teh

simptomov lahko dramatično vpliva na posameznikovo razmišljanje in zmožnost

delovanja. V celoti nihče ne razume, zakaj se shizofrenija razvije, je pa večina

znanstvenikov mnenja, da pride do motenj zaradi ene ali večih težav pri razvoju

možganov ter posledičnih nevrokemičnih neravnotežij. Dolgoročne posledice

shizofrenije dandanes niso več tako mračne kot so bile včasih, saj vsak peti oboleli

popolnoma okreva (Levine & Levine, 2012).

Paranoidna shizofrenija je najpogostejši podtip shizofrenije, za katero so značilne

izrazite, razmeroma stabilne preganjalne blodnje, katere večinoma spremlja moteno

dojemanje in slušne halucinacije. Ti pacienti so po večini sumničavi, odmaknjeni,

napeti, lahko pa so tudi agresivni in sovražni (Kores-Plesničar, 2013).

Pri shizofreniji lahko z zdravljenjem in rehabilitacijo omilimo ali odstranimo znake

bolezni in s tem preprečimo prizadetosti pri večini pacientov. Žal zaradi nepoznavanja

vseh vzrokov in dejavnikov, ki vplivajo na shizofrenijo, ni možna dokončna in popolna

ozdravitev. Bistvenega pomena pri uspešnem obvladovanju bolezni je sodelovanje

pacienta, svojcev ter zdravstvenih in socialnih delavcev (Švab, 2006).

Družbeni odnos do ljudi s hudo duševno motnjo se z leti počasi spreminja, vendar se

še vedno pojavljajo predsodki glede vključevanja takšnih ljudi v vsakdanje življenje.

Ljudje in okolica odklanjajo človeka, ki je bil na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici,

predvsem zaradi stigmatizacije in ne toliko zaradi njegove bolezni. Ljudje imajo

predsodke in strahove do ljudi z duševnimi motnjami zaradi neznanja o bolezni,

zdravljenju in rehabilitaciji (Zidarič, et al., 2011).

Pacienti večinoma živijo s svojo družino, zato morajo tako pacienti kot njihovi svojci

biti dobro poučeni o sami bolezni. To pripomore k boljšemu razumevanju in reševanju

2

konfliktov, zmanjševanju občutkov krivde, strahu, razdraženosti in posledično vodi v

zmanjšanje stresa znotraj družine. Pomembno je, da se v proces zdravljenja vključuje

pacienta in svojce kot enakopravne sodelavce, ki soodločajo o zdravljenju, saj to

pripomore k boljšemu razumevanju družine in boljši toleranci (Zidarič, et al., 2011).

Shizofrenija ne prizadene le zdravje posameznika, ampak njegovo celotno življenje.

Spremeni se namreč življenje celotne družine in življenje tistih, ki so posamezniku

blizu. V določenih primerih bolezen še bolj poveže posameznika in ljudi, ki zanj

skrbijo. Po drugi strani pa lahko bolezen te odnose tudi uniči, saj je skrb za pacienta s

shizofrenijo lahko zelo stresna in obremenilna (Gamse, 2008).

Že pred 20 leti so raziskave kazale, da pomoč in opora, socialni ukrepi, sodelovanje

svojcev s strokovnjaki in inštitucijami, bistveno izboljšujejo prognozo bolezni,

zmanjšujejo intenzivnost in trajanje recidivov, ter podaljšujejo obdobja remisij. Vse to

odloča o kvaliteti bolnikovega življenja in njegovih domačih, ter zmanjšuje škodo, ki

bi jo lahko bolezen pustila na osebnosti pacienta in svojcev (Švab, 1996).

1.1 Shizofrenija

˝Pot razumevanja shizofrenije je pot po krožnici; iz izhodišča pridemo vedno na konec,

ki je hkrati ponovno izhodišče.˝ (Kores-Plesničar, 2016, p. 151).

Kraepelin je leta 1913 podal detajlni opis simptomov shizofrenije. Shizofrenija je

pacientovo duševno stanje, ki se kaže preko nenavadnosti, nejasnosti in

nerazumljivosti pacienta in se po drugi strani razlikuje od klasičnih pojavnih oblik

zmedenosti in gre v bistvu za neskladnost misli (McKenna & Oh, 2005).

Shizofrenija je resna duševna motnja, za katero je značilna izguba stika z resničnostjo.

Bolezen velja za velik zdravstveni problem na svetu, saj jo ima okrog 1 % prebivalstva.

V ZDA četrtino bolnišničnih postelj zasedajo ravno bolniki s shizofrenijo, katerim se

pripisuje tudi 20 % vseh bolniških odsotnosti (Berkow, et al., 2000).

Shizofrenija vpliva na miselnost človeka in se tako tudi kaže preko slabše

komunikacije. Pacient s shizofrenijo lahko ima izpade, ko ima nenavadne, nerazumne

govore, halucinacije in blodnje. Takšni problemi lahko vodijo do socialni izolacije ali

asocializacije, saj se ljudje izogibajo ljudi, ki imajo takšne motnje (Brinkerhoff, 2008).

3

1.1.1 Patofiziologija, etiologija in epidemiologija

Kljub ugotovljenim številnim strukturnim in funkcionalnim možganskim

spremembam patofiziologija shizofrenije ni povsem pojasnjena in razumljena.

Okoljske obremenitve lahko sprožijo nastanek ali ponovitev simptomov pri občutljivih

posameznikih. Stresorji so lahko biokemijski ali socialni (brezposelnost, revščina,

prekinjeno razmerje, odhod v vojsko, droge, še posebej marihuana). Vendar pa ti

dejavniki stresa niso patogeni (MSD Hrvatska, 2014).

Shizofrenija je kompleksna duševna motnja, pri kateri ne v etiologiji in ne v

patofiziologiji, ne najdemo enega samega vzroka. Biološka osnova vodi do treh

glavnih hipotez:

• nevrorazvojno – temelji na predpostavki, da se motnje pojavijo že v zgodnjem

oziroma prenatalnem razvoju,

• nevrodegenerativno – navaja, da do nastopa simptomov privedejo

nevrodegenerativni procesi z napredujočo izgubo nevronskih funkcij,

• kombinirana – posameznik na stresno-občutljivostnem razponu, v katerem

deluje kot preplet genetskih in okoljskih dejavnikov, ki se plastijo drug na

drugega, vse dokler ni presežen prag, nad katerim se izrazi psihoza.

Še vedno pa za natančno potrditev teh hipotez primanjkuje znanih in potrjenih

temeljev. Pri duševni motnji je oškodovana celotna celična nevronska mreža, kar

pomeni, da je motena vloga regulacije dopamiskega, serotoninskega in holinergičnega

sistema (osnovna hipoteza je predstavljala samo okvarjeno aktivnost dopaminskega

sistema) (Kores-Plesničar, 2016).

Genetika: že dolgo je znano, da imajo geni pri nastanku bolezni pomembno vlogo,

čeprav shizofrenija sploh ni klasična genetska bolezen. Ni še znan določen gen ali

skupina genov, ki bi bolezen povzročala. Določene raziskave pa so pokazale

povezanost določenih mest nekaterih kromosomov s shizofrenijo (Koprivšek, 2011b).

Shizofrenija vse pogosteje nastopa pri bioloških sorodnikih obolelih. Bratje in sestre

obolelih s shizofrenijo imajo od 8 do 10 % možnosti za razvoj shizofrenije, otroci

enega obolelega starša in dvojajčni dvojčki imajo 12 % možnosti, otroci dveh obolelih

4

staršev 40 % in enojajčni dvojčki 47 % možnosti za razvoj shizofrenije (Kores-

Plesničar, 2016).

Dejavniki okolja: vplivajo na odraz motnje. Med te dejavnike štejemo (Kores-

Plesničar, 2016):

• pred in obporodne zaplete, ter letni čas rojstva, saj nekateri podatki prikazujejo,

da rojstvo v zimskih in zgodnjih pomladnih mesecih vpliva na pogostost pojava

shizofrenije (okužba matere z respiratorno virusno infekcijo in slaba prehrana

matere);

• obporodne poškodbe, težave v nosečnosti, nizka porodna teža, hipoksične

poškodbe;

• hipotonija oziroma slabša mišična aktivnost v otroštvu;

• upočasnjen motorični razvoj, težave s pozornostjo, predelavo informacij,

težave pri socializaciji, odmaknjenost, osamljenost ter druge razvojne težave;

• stres oziroma nek pomemben življenjski dogodek (pozitiven ali negativen)

lahko vpliva na poslabšanje bolezni, saj so ljudje s shizofrenijo veliko bolj

občutljivi na stres;

• zloraba psihoaktivnih substanc je pri shizofreniji veliko večja kot pri ljudeh, ki

te bolezni nimajo. Uživanje alkohola poveča število hospitalizacij, uporaba

kanabisa pa kar za 6-krat poveča tveganje za shizofrenijo. Vse te zlorabe

vplivajo na slabši izid bolezni;

• psihotični simptomi predstavljajo poseben pomen pacientu, npr. halucinacije,

blodnje in prisluhi so regresivne, preko katerih si lahko bolnik ustvari novo

resničnost, ali pa so le te izraz impulzov in strahov.

Epidemiologija: prevalenca shizofrenije znaša od 0,5 do 1 % po vsem svetu.

Pogostost je večja pri ljudeh, ki so odraščali v urbanem okolju ali dolgo živeli v mestu.

Znano je, da je nastop bolezni zgodnejši pri moških, med spoloma pa je pogostost

bolezni enakomerno porazdeljena. Moški v povprečju doživijo prvo epizodo pri 21

letih, ženske pa pri 27 letih. Izid shizofrenije je pri ženskah večinoma ugodnejši, saj

bolje funkcionirajo na socialnem področju, medtem ko moške več krat prizadenejo

negativni simptomi. Ljudje s shizofrenijo so povezani z večjo stopnjo samomora,

5

nesreč in komorbidnimi telesnimi obolenji. Vse to nakazuje tudi na večjo mortaliteto

v primerjavi s splošno populacijo (Kores-Plesničar, 2016).

Prevalenca zgodnjega začetka shizofrenije je 0,3 %. Pred 10. letom starosti se začne

0,1 – 1 % shizofrenij, pred 15. letom 4 %, od 16 do 20 leta starosti pa 10 % shizofrenij.

Po 15. letu starosti se razmerje med spoloma izenači, pred tem pa je razmerje med fanti

in dekleti 3:1 (Gregorič Kumperščak, 2013).

Postavljenih je veliko hipotez, ki temeljijo na razvozlavanju etiologije in patologije,

vendar se ne ve ali je shizofrenija enotna bolezen ali skupina različnih bolezni (Žvan,

1999).

Ciompi, et al. (cited in Groleger, 2004) so opravili raziskavo, v kateri so 37 let

spremljali potek shizofrenije pri 289 pacientih. Neugoden klinični izid so ugotovili pri

42 %, dobrega pa pri 27 % bolnikov.

1.1.2 Simptomi shizofrenije

Diagnozo lahko postavimo na podlagi simptomov, ki so v ospredju v času diagnostike,

glede na pretekle simptome in potek motnje. Potrebno je narediti podrobno avto-

heteroanamnezo, psihiatrični in psihološki pregled, laboratorijske preiskave in

slikovne preiskave možganov, preko katerih lahko izključimo morebitne vzroke, ki bi

povzročali simptome (Koprivšek, 2011b).

Diagnoza shizofrenije se ugotavlja preko opazovanja pacientovega obnašanja. Ali ima

oseba shizofrenijo ugotavljamo preko psihološkega ocenjevanja. Specialist oceni

pacientovo mentalno stanje z izpraševanjem o mislih, nihanjih razpoloženja,

halucinacijah, samomorilskih nagnjenjih, agresivnih razpoloženjih, hkrati pa z

opazovanjem pacienta med samim izpraševanjem (Nordqvist, 2017).

Posamezni simptomi za postavitev diagnoze ne zadostujejo. Potrebujemo namreč

vzorec znakov in simptomov, ter sočasno tudi slabšo funkcionalnost in okrnjene

socialne stike (Erzar, 2007).

Življenje s shizofrenijo se lahko zdi kot vratolomna vožnja, saj ima bolezen številne

različne simptome in znake, ki pa se od posameznika do posameznika razlikujejo po

kombinaciji in izraženosti. Simptomi se lahko pojavijo v skoraj vseh obdobjih

6

življenja, večino se pa prvič razvijejo v poznih najstniških letih ali zgodnji odrasli dobi

(Hunter, 2005).

Poznamo pozitivne in negativne simptome shizofrenije. Pozitivni simptomi se

nanašajo na nekaj pristnega, večinoma v obliki blodenj (nanašalne, preganjalne) ali

halucinacij (slišanje glasov). Negativni simptomi pa so predvsem pomanjkanje volje,

energije, spremenjen način govora in motorične motnje. Lahko se pojavijo tudi

kognitivni simptomi, za katere je značilen moten delovni spomin, motnje pozornosti,

učenja, zbranosti in načrtovanja. Pojavijo se lahko tudi razpoloženjski simptomi, kot

so izguba motivacije, socialni umik, pomanjkanje empatije, znižano razpoloženje,

spremenjeno vedenje in govor. Poviša se stopnja samomorilnosti in pacient je

prepričan, da je zdrav (Kores-Plesničar, 2016).

Podtipi shizofrenije po Mednarodni klasifikaciji bolezni (MKB-10):

• Paranoidna shizofrenija

Je najpogostejši podtip shizofrenije, za katerega so značilne izrazite, sorazmerno

stabilne preganjalne blodnje, ki jih v večini primerov spremljajo slušne halucinacije in

moteno dojemanje. Ti pacienti so lahko sumničavi, napeti, odmaknjeni, lahko pa tudi

sovražni in agresivni (Kores-Plesničar, 2013). Bolezen nastopi postopoma, pojavijo se

preganjalne, nanašalne in ekspanzivne blodnje. Značilen je kasnejši začetek po 35. letu

starosti (Frangež Žigon, 1997).

Med osrednje značilnosti paranoidne osebnostne motnje sodijo nezaupljivost, strah

pred bližino, najizrazitejše težave se pojavijo v medosebnih odnosih, saj stalno

preverjajo druge (Prosnik Domjan & Šafarič, 2014).

• Hebefrenska shizofrenija

Za dezorganiziran tip shizofrenije so značilne čustvene motnje, neorganiziran govor

in vedenje (Švab, 2006). Pojavi se zgodaj po 15. letu starosti. V veliki meri prizadene

socialni stik in ker je potek kroničen s hitrim razvojem negativne shizofrenske

simptomatike je prognoza slabša (Koprivšek, 2011b).

• Katatonska shizofrenija

V razvitejšem svetu se pojavlja veliko redkeje kot nekoč. Označujejo jo katatonski

simptomi, klinična slika pa predstavlja urgentno stanje v psihiatriji (Frangež Žigon,

7

1997). Prevladujejo psihomotorični simptomi, ki nihajo med izrazito vznemirjenostjo

z brezciljno motorično dejavnostjo in motorično zavrtostjo (Kores-Plesničar, 2013).

• Nediferencirana shizofrenija

A atipična shizofrenija se imenuje zato, ker opisane klinične slike in oblike ustrezajo

splošnim pogojem shizofrenije, ne pa celotnim merilom za posamezni podtip

(Koprivšek, 2011b).

• Rezidualna shizofrenija

Gre za kronično stanje razvoja shizofrenije, pri katerem je jasno opažen progresiven

potek iz zgodnje faze. Značilni so dolgotrajni, vendar ne nujno ireverzibilni simptomi

(Kores-Plesničar, 2013). Pacienti so pasivni, neiniciativni, manj dejavni, miselno in

čustveno osiromašeni. Stanje je lahko še bistveno slabše, če gre za neustrezno

zdravljenje in rehabilitacijo (Koprivšek, 2011b).

• Enostavna shizofrenija

Razvija se zelo počasi in skoraj neopazno. Za diagnozo se lahko odločimo, če najdemo

tipično shizofrensko simptomatiko, katere znaki morajo trajati vsaj eno leto (Frangež

Žigon, 1997). Gre za pomembno in vztrajno spremembo vedenja, kar se kaže z izgubo

vzgibov in zanimanja, brezciljnostjo, vse usmerjeno držo, socialnim umikom,

postopnim nastopom negativnih simptomov ter izrazitim upadom socialne, študijske

ali zaposlitvene dejavnosti (Kores-Plesničar, 2013).

• Postshizofrenska depresija

Gre za podaljšano depresivno epizodo, ki nastopi po shizofrenski psihozi, ki je

popolnoma ozdravljena ali pa so prisotni le še nekateri simptomi (Frangež Žigon,

1997). Etiologija ni povsem pojasnjena, možni so različni vzroki. Lahko je del

shizofrenije, lahko je povzročena z antipsihotiki, lahko pa se jo razume kot reakcijo na

pretekle simptome in dogodke. Povečana je nevarnost za samomor (10 % jih umre

zaradi samomora) (Koprivšek, 2011b).

8

1.1.3 Prognoza in potek shizofrenije

Za shizofrenijo je značilen počasen začetek z dolgotrajno simptomatiko, kronični ali

rezidualni potek, psihiatrični problemi v anamnezi, čustvena ohlapnost, obsesivno

kompulzivni simptomi, agresivnost, slabi delovni in študijski rezultati, samski stan,

višja starost, odsotnost dobrega kliničnega odgovora na zdravljenje, strukturne

možganske spremembe, druge komorbidnosti in pomanjkanje družinske podpore

(Kores-Plesničar, 2016).

V prvih 5 letih popolnoma okreva in ne potrebuje nadaljnjega zdravljenja približno

ena od štirih oseb. 10 % pacientov ima vse življenje stalne težave. Zdravljenje jim

omili nekatere simptome in s tem olajša življenje. Približno vsak drugi pacient prestaja

dolga obdobja izboljšanja brez znakov bolezni, kjer se le občasno pojavijo recidivi s

ponovitvijo simptomov. Izrazitost ter pogostost recidivov sta odvisna od kakovosti

podpore in oskrbe, ki je je oseba deležna. (Hunter, 2005).

Frangež Žigon (1997) navaja, da je prognoza shizofrenije odvisna od:

• odziva na zdravljenje,

• poteka bolezni,

• zaposlitvenega statusa,

• sposobnosti za samostojno življenje,

• socialne prilagojenosti,

• sodelovanja pri zdravljenju,

• stranskih zapletov zdravljenja,

• bremena, ki ga predstavlja družini,

• uporaba psihoaktivnih snovi.

1.1.4 Zdravljenje shizofrenije

Za diagnosticiranje in zdravljenje duševnih motenj se uporablja splošno sprejet

celostni pristop – biopsihosocialni model. Samo diagnosticiranje temelji na bioloških,

psiholoških, socialnih in okoljskih dejavnikov tveganja, medtem ko se zdravljenje

nanaša na farmakoterapijo, psihoterapijo in sistemske ukrepe (Bundalo Bočič, 2011).

Ključnega pomena za uspešno zdravljenje je sodelovanje pacienta. Postavijo se

dolgoročni cilji, ki se jih postopno dosega, dokler ni dosežen umik simptomov,

9

okrevanje, povrnitev sposobnosti, ureditev medosebnih odnosov v družini in med

prijatelji, ponovna zaposlitev in šolanje (Žmitek, 2010).

Pri zdravljenju z zdravili se v večini uporabljajo antipsihotiki (nevroleptiki), s katerimi

se najuspešneje odpravlja pozitivne in razpoloženjske simptome, v manjši meri pa

negativne in kognitivne simptome. Zraven tega se uporabljajo tudi anksiolitiki in

sedativi, antidepresivi, stabilizatorji razpoloženja in antiholinergični antiparkinsoniki

(Koprivšek, 2011b).

Zdravljenja, ki ne vključujejo zdravil so:

• Psihosocialna rehabilitacija

Koprivšek (2011a) trdi, da je psihosocialna rehabilitacija dokazano učinkovita, saj

celostno izboljša delovanje pacienta in njegovo prilagodljivost, skrajša trajanje

hospitalizacij, izboljša uporabo virov pomoči v skupnosti, poveča zmožnosti

zaposlovanja in zmanjša simptome bolezni. Psihosocialna rehabilitacija temelji na

psihoizobraževanju pacientov in njihovih svojcev, učenju socialnih in vsakdanjih

veščin, usposabljanju za zaposlitev, samopomoči in samonadzoru, načrtovanju skrbi

in podpori družine.

• Kognitivno vedenjska terapija

Kognitivno vedenjska terapija je vrsta psihoterapije, ki temelji na spreminjanju našega

mišljenja z namenom, da se spremeni naše čustvovanje in vedenje. Pri shizofreniji se

uporablja predvsem za zmanjševanje blodnih prepričanj in premagovanje depresije

(Kuhar, 2015). Pri tej vrsti terapije ima pacient aktivno vlogo, saj s tehnikami odpravlja

aktualne, zanj pomembne probleme, hkrati pa se jih nauči uporabljati, da bo lahko v

prihodnosti sam reševal morebitne težave (Resman, 2004).

• Psihoterapija

Psihoterapija ima velik pomen na iztek bolezni. S pomočjo psihoterapije se lahko

pacient ponovno nauči maksimalnega funkcioniranja glede na njegove zmožnosti,

prav tako je cilj pacienta naučiti kako bo lažje živel s svojo boleznijo. Psihoterapija

temelji tudi na razvijanju socialnih spretnosti, zmanjšanju socialne izolacije,

izboljšanju medsebojnih odnosov ter na splošno strmi k izboljšanju kakovosti življenja

(Hotujac, 2004). Za obravnavo hudih in ponavljajočih se duševnih motenj je primerna

10

tudi sistemska psihoterapija, saj je glavni fokus na posamezniku v družini in socialnem

kontekstu (Možina, 2004).

• Družinska terapija

Zajemala naj bi čim več družinskih članov. Cilj je v družinskem življenju zmanjšati

vsakodnevni stres ter izobraziti družinske člane o sami shizofreniji, saj to dokazano

učinkovito vpliva na odložitev ali celo preprečitev shizofrenije (Hunter, 2005).

1.2 Živeti s shizofrenijo

Shizofrenija zagotovo zaznamuje družinsko dogajanje, saj gre za dolgotrajno

bolezensko stanje z nepredvidljivim potekom in neznanim, morda celo usodnim

izidom (Kopčavar Guček, 2002).

Že v predcivilizacijskih družbah je obstajalo negovanje kot pomoč in podpora bolnim.

V času bolezni so za pacienta skrbeli družinski člani, prijatelji in člani verskih

skupnosti. Zdravljenje pacientov z duševno motnjo pa je bilo od nekdaj odvisno od

odnosa družbe do teh pacientov (Križanec, 2011).

1.2.1 Shizofrenija in družina

Miselne motnje so neprekinjen proces misli, ki se lahko manifestirajo same ne glede

na miselno vsebino. Miselna motnja naredi pacienta s shizofrenijo težko razumljivega

in je lahko ekstremno resno stanje, saj oseba s takšno obliko motnje včasih težko

povezuje besede v stavke. Med akutnimi fazami bolezni nekateri pacienti izgubijo

zmožnost govora in so sposobni samo momljati. Po drugi strani pa je miselna motnja

lahko subjektivna, saj lahko članu družine predstavlja težavo pri razumevanju pacienta

s shizofrenijo brez da bi se zavedal, ali oseba to govori pod vplivom bolezni ali ne

(Galynker, 2011).

Večina pacientov z duševno boleznijo se v veliki meri srečuje z večimi težavami,

problemi, konflikti pri medosebnih odnosih, kot ljudje, ki ne trpijo za takšno boleznijo.

Težave v odnosih se kažejo med bolniki in starši, ožjimi sorodniki, skrbniki in tudi

zunanjimi ljudmi. Narava težav v odnosih pa je odvisna od večih faktorjev in sicer od

bližine in povezanosti oseb, pacientove diagnoze, resnosti bolezni, pacientove starosti

ter življenjske stopnje (Glynker, 2011).

11

Vsak resen problem, zdravstveni, finančni ali pravni, lahko povzroči težave med

partnerjema. To še posebej velja, kadar se zakoncu postavi diagnoza shizofrenije.

Vpliv bolezni na zakon je odvisen predvsem od resnosti bolezni, njenega trajanja,

odzivnosti na zdravljenje in komunikacijskih sposobnosti para ter njunega skupnega

načina soočanja s težavami (Levine & Levine, 2012).

1.2.2 Soočanje družinskih članov z boleznijo

Soočanje z boleznijo se začne ob postavitvi diagnoze. Ob postavitvi diagnoze je

potrebno sprejeti dejstva kronične bolezni, kar je na začetku težko. Kadar gre za

kronično bolezen se mora pacient in družina zavedati, da je ta bolezen v bistvu del

njegovega življenja in tudi njegove družine. Bistvenega pomena je, da se pacient in

svojci izobrazijo o sami bolezni, se o tem veliko pogovarjajo, pacient naj svoja čustva

deli s svojci in prijatelji, saj bo tako imel občutek da mu nekdo stoji ob strani

(Kopčavar Guček, 2002).

Dr. Igor Galynker (2011) je izdelal prav poseben postopek kako pomagat družinam, ki

živijo s pacientom, kateri trpi za duševno boleznijo. V tem postopku je potrebno

izpeljati analizo v treh korakih. Prvi korak je namenjen temu, da se družino prosi naj

poskušajo razumeti, da je pacientovo obnašanje drugačno od zdravih ljudi. Ko se to

doseže, je potrebno člane družine spodbuditi k identifikaciji realnih pričakovanj glede

odnosov s pacientom. Zadnji korak pa je predlog družini, kako lahko implementirajo

razumevanje pacientovega obnašanja v vsakodnevno življenje.

Starši sprva velikokrat mislijo, da gre za spremembe v vedenju in obnašanju zaradi

odraščanja in obdobja pubertete. Ko se diagnoza shizofrenije potrdi, simptomi bolezni

so prisotni, zdravstveno stanje se ne izboljšuje, je posebej težko za družinske člane, saj

so osebo poznali pred izbruhom bolezni in vidijo kako se je oseba spremenila. Do

poslabšanja odnosov v družini lahko pride, ker si družinski člani ne morejo odgovoriti

na vprašanje zakaj je do te bolezni sploh prišlo. Včasih pride v družinah tudi do sramu

zaradi bolezni ali pa celo do obtoževanja med družinskimi člani za nastalo bolezen.

Velikokrat je družinam težko sprejeti resnico, da ni nihče kriv za bolezen

(Schizophrenia Research Institute, 2013).

12

1.2.3 Krizna obdobja

Ob pojavu akutnih simptomov bolezni lahko rečemo, da se začne krizno obdobje.

Lahko se pojavijo, ker pacient ne jemlje zdravil, lahko pa je kakšen drug razlog.

Pacient doživlja halucinacije, blodnje, prisotne so motnje mišljenja in čustvovanja,

zanj povsem resnični glasovi mu dajejo ukaze, lahko se mu zdi da je ogrožen ali, da je

ogroženo njegovo okolje. V teh primerih lahko pokličemo strokovno pomoč, ali se

sami odločimo in osebo odpeljemo do strokovnjakov, ki bodo začeli z zdravljenjem

(Švab, 1996).

Kadar je prisotno nasilje, pa je potrebno poklicati policijo in ostale strokovnjake

(psihiater, zdravnik, splošna nujna medicinska pomoč), jim razložiti situacijo ter jih

prositi za pomoč. Kriznega obdobja ni mogoče napovedati, zato je dobro, da se na to

pripravimo prej, tako da imamo zbrane na dostopnem mestu vse telefonske številke

tistih, ki lahko pomagajo (Švab, 1996).

Stigmatizacija: Pri shizofreniji in nasploh pri različnih vrstah duševnih bolezni gre za

dilemo med tem ali bomo raje stigmatizirani in/ali diskriminirani, ko bomo poiskali

strokovno pomoč in se bomo razkrili ali pa na drugi strani ostanemo ne stigmatizirani

in ne diskriminirani in ne prejmemo pomoči in izločimo možnost ozdravitve.

Ugotavlja se tudi, da je zaradi stigmatizacije in diskriminacije veliko prekinitev

zdravljenja. Do stigmatizacije in diskriminacije pacientov z duševnimi boleznimi pride

zaradi javnih stereotipnih mnenj o duševno bolnih, saj jih populacija dojema kot

nevarne, nekompetentne in neozdravljive. Predvsem močno se to kaže pri shizofreniji

saj populacija dojema paciente s shizofrenijo kot osebe z dvojno osebnostjo in da

nikoli ne veš kaj bo sprožilo spremembo v njegovem obnašanju in bo ta oseba postala

nevarna. Drugi nivo pri duševnih boleznih je identifikacija, saj velika večina oziroma

najverjetneje nihče ne želi biti poznan kot duševno bolan. Najboljši način za to, da

ostaneš neidentificiran je, da ne poiščeš pomoči in nisi nikoli diagnosticiran, ampak je

težava v tem, da zaradi tega trpi še veliko drugi stvari v pacientovem življenju in

življenju njegovih bližnjih. Velik vpliv na samo zdravje duševnih bolnikov pa vpliva

tudi psihološka stigmatizacija, saj velikokrat duševni bolniki nimajo samozaupanja,

samospoštovanja se ne cenijo in v sebi ne vidijo potenciala za rast (Freidl & Katsching,

2002).

13

1.2.4 Vloga družine pri zdravljenju pacienta s shizofrenijo

Bolezen lahko v družini povzroči stiske, spremenijo se vloge in velikokrat zahteva tudi

več virov kot so čas, prostor, oprema, denar. Vse to lahko družino utrdi ali pa celo

razbije (Kersnik, 2007).

Zelo pomembno je poznavanje razvoja shizofrenije že v zelo zgodnji fazi bolezni.

Znake v zgodnji fazi najhitreje opazi družina, in takrat je pomembno, da pacient dobi

ustrezno terapijo. Prvi znaki, ki jih svojci opazijo so nespečnost, strah, izolacija,

ostajanje v hiši in zaprtih prostorih, izostajanje iz šole ali službe, pomanjkanje osebne

higiene in urejenega videza, nesposobnost koncentriranja, zmotna prepričanja, zloraba

alkohola in drog, strah pred ljudmi, drugimi kraji… To je trenutek, kadar je potrebno

poklicati pomoč (Pišl, 2009).

Družina lahko odločilno vpliva na zdravljenje in sam potek bolezni, zraven tega

družina vpliva tudi na pacientovo vedenje in sodelovanje v procesu diagnosticiranja,

terapije in končnega izida (Kopčavar Guček, 2002).

Družina predstavlja osnovno celico naše družbe. Značilno je, da se glede na obdobja

razvoja družinskih članov in njihovih potreb spreminja, hkrati pa ima vsaka družina

zastavljene neke smernice, ki omogočajo družini vzdrževanje ravnovesja. Ob pojavu

duševne bolezni se to stanje lahko poruši, misli in vedenje obolelega niso več

predvidljive. Podpora družinskih članov, razumevanje ter vzpodbuda so bistvenega

pomena, da oboleli član družine pridobi nazaj svoje mesto v družini (Pišl, 2009).

Pacienti, ki živijo s svojo družino ali v drugi skupnosti, sodelujejo bolje in uspešneje

kot tisti, ki živijo sami. Ljudje, s katerimi živijo in so jim v življenju pomembni, jih

vzpodbujajo, opozarjajo, nadzorujejo in nudijo oporo (Žmitek, 2010).

Pacient s shizofrenijo zastrašujoče zaznava realnost okrog sebe. Govor pacienta s

shizofrenijo se lahko sliši bizaren, saj velikokrat pove nerazumljive stvari, saj so pri

njem velikokrat prisotne blodnje in halucinacije (Brinkerhoff, 2008).

14

1.2.5 Vpliv shizofrenije na družinske člane

Kadar se bližnji osebi postavi diagnoza shizofrenije, se zdi, kot da je normalno

življenje izginilo. Svojci povedo, da takrat, ko so za bolezen izvedeli, so imeli občutek

kot da se je življenje razdelilo na dva dela: prej in potem. Najtežje je spoznanje tega,

da vedenje bližnje osebe ni samo enodnevno in da ne bo kar samo od sebe izzvenelo v

kratkem času (Levine & Levine, 2012).

Skrb skrbnikov za paciente s shizofrenijo lahko predstavlja velik napor že v začetku,

ko se začne vedenje pacienta spreminjat. Še preden se postavi diagnoza veliko

skrbnikov doživlja pritiske pri obvladovanju pacientovega vedenja, ki je vsak da bolj

nenormalno. Kadar se postavi diagnoza je povsem normalno, da skrbniki občutijo

strah, krivdo, obup in druga čustva. Pomembno se je naučiti ta čustva obvladovati

(Švab, 1996).

V večini primerov skrb za obolelega prevzame družina. Velik vpliv na to ima zmožnost

družine, da resnično skrbi za obolelega, saj dolgotrajna skrb lahko povzroči

spremembe v delovanju družine in v najslabšem primeru tudi duševne motnje

družinskih članov (Kersnik, 2007).

V večini primerov se pri skrbniku pojavi razpetost med zaskrbljenostjo za pacienta,

zbeganostjo o tem, kakšna bo prihodnost, in posledično tudi jezo, ki jo je prinesla

nenadna preobremenjenost. Vse to so konfliktna čustva, ki lahko ob neprevidnosti

razbijejo družino. Včasih skrbniki, kljub temu, da draga oseba zelo trpi, pomislijo, da

bi bilo lažje, če bi bili bolni oni. Lahko bi poležavali, gledali televizijo, imeli več

pozornosti in podobno. Žal pa nikoli ne bodo popolnoma razumeli, kaj pacient s

shizofrenijo preživlja, lahko pa pacientu pomagajo do okrevanja. Podpora in

razumevanje predstavljata pot, ki je ni tako težko prepotovati (Hunter, 2005).

Skrbniki pogosto ne vedo, kako bi ravnali, in ta občutek negotovosti jim vzbuja

občutek krivde, kar lahko povzroči čustven zlom. Če so svojci dobro poučeni o sami

bolezni lažje razumejo določene situacije in se lažje soočajo s konflikti v družini.

Posledično imajo manjši občutek krivde in strahu ter s tem pomembno vplivajo na

zmanjšanje stigmatizacije bolezni in pacientov, ki za boleznijo trpijo (Kosi, 2011).

Pomembno se je zavedati, da je skrb za pacienta s shizofrenijo zahtevna, vendar

prinaša tudi nagrade. Potrebno je poskrbeti zase in živeti kar se da normalno življenje,

15

saj se s tem lahko lepo uravnoteži življenje celotne družine. Veliko krat se zgodi tudi

to, da je potrebno svoje sanje in pričakovanja postaviti na stranski tir in se prilagoditi

novemu življenju. Najtežje je to na začetku, saj bolezen in soočanje z njo vpliva na

delo, fizično stanje, zdravje, odnose in skoraj vsa druga področja življenja. Četudi je

delo skrbnika včasih nehvaležno, pogosto prinese tudi nagrade. Ob ustreznem

zdravljenju so simptomi bolezni le začasni. Opazovanje bližnjega pri vse večji

neodvisnosti, manjših in manj pogostih simptomih, ter ob jasnem razmišljanju, je

neprecenljivo (Levine & Levine, 2012).

Pri osebi, ki skrbi za nekoga s shizofrenijo, je tveganje za telesne in psihične zaplete

bolj izpostavljeno. Čeprav je oseba, ki za pacienta s shizofrenijo skrbi, čustveno

navezana nanj, čuti skrb zanj kot nekakšno dolžnost, kar predstavlja breme. Te osebe

se veliko krat počutijo kot da so bile v to situacijo porinjene in niso imele izbire.

Vsakodnevno je potrebno za pacienta s shizofrenijo skrbeti in to lahko privede tudi do

tega, da osebe pozabijo na svoje potrebe, kar lahko privede do družinskih zapletov

(Žmitek, 2015).

Normalno je, da so družinski člani sprva zaskrbljeni, prestrašeni, jezni, žalostni ter se

težko soočijo z resničnostjo bolezni. Šele ko bolezen sprejmejo je pametno, da poiščejo

pomoč strokovnjakov, njihovo podporo in razumevanje. Ljudje velikokrat problem

zanikajo in čakajo da bo minil, vendar, ko se to ne zgodi, je čas, da se s problemom

soočijo, ga sprejmejo in raziščejo tako, da ga bodo lahko čim bolje obvladovali in z

njim še naprej živeli dovolj kvalitetno (Pišl, 2009).

V družini velikokrat bremena privedejo do izolacije in stigmatizacije. Zaradi bolezni

se družina lahko odtuji, nima več časa za prijatelje ali druge sorodnike. To lahko

poslabša pacientovo stanje ali sproži duševne motnje pri drugih članih družine. Vsa

izolacija, stigmatizacija in skrbi povzročajo stres v družini, ki pa lahko privede do

slabše učinkovitosti pri delu, razdražljivosti, zaprtja v samega sebe in do poslabšanja

odnosov (Kosi, 2011).

Obstajata objektiven in subjektiven vidik bremena. Objektiven je ta, ki ga lahko

izmerimo – čas, ki je namenjen pomoči ali denar, ki je porabljen za odpravljanje

posledic bolezni. Subjektiven del pa predstavlja čustveno reakcijo osebe, ki skrbi za

pacienta s shizofrenijo. Vse to se lahko kaže kot strah, stiska, izčrpanost in izgorelost.

16

Seveda pa vsak skrbnik na določene situacije odreagira drugače, razlikujejo se po tem,

kako dobro shajajo z bolezensko pogojenimi družinskimi težavami. V začetku bolezni

je vse skupaj nekoliko težje, vendar čez čas pridobijo dovolj znanja in izkušenj, zaradi

česar je njihova čustvena reakcija manjša, in posledično se zmanjša njihova

subjektivna obremenitev. Velik pomen predstavlja preprečitev nastanka pesimizma (ta

namesto razumskega pristopa podpira čustva, kar v večini primerov ni najbolj

funkcionalno) (Žmitek, 2015).

Ravno zaradi velike obremenjenosti morajo svojci paziti na sebe, da se ne bi čustveno

izčrpali in telesno zboleli. Odsvetuje se izoliranost, svetuje se ohranjanje stikov s

prijatelji, ohranjanje lastnih interesov v družini ter vsakodnevno nekaj časa zase.

Seveda je potrebno poiskati tudi strokovno pomoč ob prepoznavanju znakov

prevelikega stresa ali preobremenjenosti (Hunter, 2005).

17

2 Namen in cilji zaključnega dela

Namen diplomskega dela je predstaviti pojem shizofrenije, kako podpora družine

vpliva na zdravljenje pacienta s paranoidno shizofrenijo in kako shizofrenija v družini

vpliva na družinske člane.

Cilji zaključnega dela so:

- opisati shizofrenijo kot bolezen;

- predstaviti vrste shizofrenije in oblike zdravljenja;

- ugotoviti in predstaviti pozitiven pomen podpore družine pri zdravljenju

pacienta s paranoidno shizofrenijo;

- ugotoviti, kako shizofrenija v družini vpliva na družinske člane.

18

3 Raziskovalna vprašanja

Raziskovalno vprašanje 1: Ali ima podpora družine pozitiven vpliv na zdravljenje

pacienta s paranoidno shizofrenijo?

Raziskovalno vprašanje 2: Ali ima življenje z družinskim članom, ki ima paranoidno

shizofrenijo, negativne učinke na njegove družinske člane?

19

4 Raziskovalna metodologija

4.1 Raziskovalne metode

V diplomskem delu smo uporabili deskriptivno metodo raziskovanja. Podatke smo

pridobili s pomočjo domače in tuje literature, priročnikov, zbornikov in strokovnih

člankov. Sistematično smo iskali literaturo na temo shizofrenije, ki smo jo preučili,

analizirali ter uredili s pomočjo programa Microsoft Word. Uporabili smo slovensko

in tujo literaturo iz baz podatkov COBIS, Medline in Google Scholar. Podatke za

raziskovalni del diplomskega dela smo zbrali s pomočjo kvalitativne metodologije.

Izvedli smo kvalitativno metodologijo študijo primera po teoriji Marjory Gordon in ob

tem uporabili tehniko intervjuja s pacientom in njegovimi svojci, ki je vseboval

vprašanja odprtega tipa.

4.2 Raziskovalno okolje

Študijo primera pri pacientu s paranoidno shizofrenijo smo izvedli na pacientovem

domu. Za dovoljenje izpeljave raziskave smo zaprosili samega pacienta in njegove

družinske člane.

4.3 Raziskovalni vzorec

V raziskovalni vzorec je bil vključen pacient s paranoidno shizofrenijo in njegovi

družinski člani.

4.4 Etični vidik

Pri izdelavi diplomskega dela smo upoštevali Kodeks etike v zdravstveni negi in oskrbi

Slovenije. Pred začetkom raziskave smo seznanili pacienta z namenom in metodo

raziskovanja. Pacientu je bila predstavljena možnost zavrnitve sodelovanja. Pacientu

je bil predstavljen način objave njegovih podatkov (za ime in priimek bodo

uporabljene začetnice, tako da bo zagotovljena zaupnost podatkov). Intervju smo

izvedli na pacientovem domu ob prisotnosti družinskih članov.

20

4.5 Predpostavke in omejitve

Omejitev nam je predstavljala literatura na temo podpora družine pri zdravljenju

shizofrenije, saj je na to temo premalo napisanih člankov in literature. Omejitev v

raziskovanju nam je predstavljala tudi obravnava enega pacienta s specifičnimi

problemi, zato podatkov ne smemo posploševat.

21

5 Rezultati

Intervju je povzet po Gordon (2003).

5.1 Medicinska anamneza in status pacienta

Pacientka M. Z., rojena 21.4.1964, poročena, po poklicu zdravstveni tehnik, zaposlena,

vendar trenutno v bolniškem staležu, trpi za paranoidno shizofrenijo od svojega 19

leta. Trenutno ima zraven paranoidne shizofrenije postavljeno tudi diagnozo

postshizofrenska shizofrenija. Do sedaj je bila na operaciji žolča (odstranitev) in

kolena (gangliom). V mladosti je zaradi krivin v hrbtenici morala nositi steznik.

Splošni podatki - Živi z možem na Ptuju v veliki hiši. Mož je redno zaposlen. Ima

tudi 2 sinova, starejši je star 28 let in živi v Avstriji, kjer dela kot zdravstveni tehnik,

mlajši, ki je star 24 let, pa živi v Ljubljani in še študira. Po narodnosti je Slovenka, po

verskem prepričanju katoličanka. Narejeno ima srednjo zdravstveno šolo in je vedno

delala kot zobna asistentka.

Težave – Večjih težav ne navaja. Velikokrat se počuti osamljeno, saj večino dneva

preživi sama v hiši. Včasih jo je strah, je depresivna, čuti tesnobo, je zmedena. V

zadnjem letu je močno shujšala (na 52 kg) in v zadnjih mesecih ponovno pridobila na

teži (sedaj 60 kg). Z jemanjem medikamentozne terapije nima težav. Včasih ima težave

z nespečnostjo in zaprtostjo. Alkohola in drog ni nikoli uživala.

Preteklost – Hospitalizirana je bila 5 krat do sedaj. Vedno je bil vzrok pozitiven ali

negativen stres: smrt dedka, smrt moževe babice, selitev v novo hišo, četrtič se ne

spominja vzroka in nazadnje je bil vzrok bolezen obeh staršev. Veliko časa je preživela

v strahu. Mož je večji del njunega skupnega življenja delal kot poklicni šofer, kar

pomeni, da je bil včasih 3-6 tednov odsoten. Sama je vzgajala dva sinova, redno hodila

v službo 10-12 ur dnevno. V službi je bila za daljše obdobje odsotna 3 krat zaradi

hospitalizacije in zdravljenja. Trenutno ima 32 let delovne dobe.

Dnevne navade - Veliko ji pomeni red, kar pomeni, da ima rada organiziran vsak svoj

dan in jo hitro zmede, če nekaj ni tako kot si je zamislila ali predstavljala. Zjutraj

vstane okrog 7 ure. Najprej gre v kopalnico in si umije obraz. Sledi zajtrk. Za zajtrk

poje en sadež, za tem si skuha kavo in v miru skadi eno cigareto. Po tem gre na veliko

22

potrebo. Kadar ne gre, postane rahlo nervozna. Za tem odide v kopalnico, kjer se vsako

jutro stušira, si umije lase, zobe, uredi frizuro in se obleče v udobna oblačila. V

dopoldanskem času postori pomembne stvari v hiši kot so pospravljanje, likanje,

pranje perila… Včasih se odpravi tudi na sprehod, kolesarjenje ali v trgovino. Sama

tudi odide na banko, odnese bolniške liste v službo in obišče svojo osebno zdravnico.

Okrog 14. ure začne pripravljat kosilo za njo in moža. Ko pojesta, popijeta kavo in se

pogovarjata. Za tem pomije posodo in potem gresta v dnevno sobo, kjer uro ali dve

prebirata poučne knjige. Včasih gresta skupaj v trgovino, na obisk, sprehod ali skupaj

kaj postorita v hiši. Zvečer rada gledata televizijo, se pogovarjata, še nekaj povečerjata

in se uredita za spanje. Pred spanjem vzame tudi svojo predpisano terapijo. Večinoma

spi v redu in neprekinjeno, kadar pa ne more, pa je čez dan utrujena, ne želi vzeti

dodatne terapije.

Medikamentozna terapija – Predpisano ima naslednjo terapijo: Abilify 25 mg

zvečer, Alventa 150 mg 2 tedna, nato 75 mg 2 tedna, nato ukinitev (trenutno jemlje 75

mg), Brintellix 10 mg 1x dnevno (lahko s hrano), Lorsilan 1 mg po potrebi (vzame 0,5

mg zjutraj saj se tako počuti najbolje).

Družina – Pacientka je odraščala z mamo in očetom ter mlajšim bratom. Starša sta

bila zaposlena, vendar njun odnos ni bil najboljši. Oče se ga je velikokrat po službi

napil in takrat sta se z mamo kregala. Drog v družini ni užival nihče. Pacientka pove,

da sta za veliko stvari krivila njo in ji nista želela ničesar privoščit, medtem ko sta sina

zelo razvajala. Veliko časa je tudi preživela pri babici in dedku, na katera je bila zelo

navezana. Prvi izbruh bolezni je nastopil ravno po smrti njene babice. Tudi ko je bila

na zdravljenju, sta starša hodila k njej in jo besedno maltretirala. Med obiski se je

velikokrat razjezila, razjokala in še kaj druga, zato je osebje staršem prepovedalo

obiske. Pri 24 letih je spoznala svojega moža, s katerim sta se hitro odselila in si

ustvarila svojo družino.

Pacientkino duševno stanje - Pacientka je vedno lepo urejena in za vsako priložnost

posebej lepo oblečena. Pove, da je zelo rada urejena. Zelo je vesela, kadar si kupi ali

dobi kakšno novo stvar za obleč ali obut. Ker zelo rada riše, velikokrat naslika sebe v

kakšni lepi svečani obleki ali kostimu. Njena drža je vzravnana, saj se zaveda, da je to

pomembno za njeno hrbtenico. Vsak drugi dan izvaja jogo. Med pogovorom je

23

umirjena, govori razumljivo in povezano, včasih vzame kakšno sekundo več za

razmislek. Vmes včasih malo večkrat pomežikne. Med pogovorom vzdržuje očesni

stik in je večino časa prijazno nasmejana. Sama pove, da je čez dan motorično

počasnejša, vendar že opaža napredek. Blodenj in negativnih slutenj več nima, včasih

je še prisoten strah, kadar nekdo iz družine naredi večji korak v svojem življenju.

Takrat namreč pomisli kaj vse lahko gre narobe. Najbolj pomembno ji je v življenju,

da se dobro razume s svojim možem in sinovoma, saj se zraven njih počuti varno in

jim popolnoma zaupa. Zaveda se svojega lastnega zdravja in bolezen tudi sprejema.

Vedno je zelo rada brala poučne knjige, zato sta z možem prebrala tudi ogromno knjig

o shizofreniji. Prostorsko in časovno je trenutno orientirana, blodnje niso prisotne,

včasih je prisoten še blag strah in tesnoba. Opisuje, da v času izbruha bolezni izgubi

sama sebe, naenkrat pride iz vseh smeri veliko šokov, ki jo samo pritiskajo ob tla in

ko tega pritiska ne zmore več, se izgubi. Takrat je misli več ne ubogajo in drvijo vsaka

po svoje, zato govori nesmisle, ima ogromno strahov, je nesramna, tudi agresivna,

nikoli pa samomorilna. V tistem stanju, ko družina opazi poslabšanje stanja, jo takoj

odpeljejo na zdravljenje, čeprav se sama nikoli ne strinja, da je to potrebno.

5.2 Negovalna anamneza

Odnos do lastnega zdravja – Pacientka svoje splošno zdravstveno stanje opiše kot

relativno dobro, saj je zdrava. Pove, da nima holesterola, sladkorja, se trudi živeti zelo

zdravo in vse to se kaže v tem, da je telesno povsem zdrava. Vzdrževanje zdravja ji

pomeni veliko in se zelo trudi, da vzdržuje svoje zdravstveno stanje. Za njo to pomeni,

da se zdravo prehranjuje, se pravi, da ne uživa mesa, poje veliko svežega sadja in

zelenjave, malo maščob in ogljikove hidrate, zraven tega se tudi veliko giblje, hodi na

sprehode, kolesari, izvaja jogo doma, najpomembneje pa je izogibanje stresu in

vzdrževanje dobrih medosebnih odnosov. V preteklosti je bila 5 krat hospitalizirana

zaradi svoje bolezni. Prvič, ko ji je umrla babica, na katero je bila zelo navezana,

drugič, ko je umrla babica od moža, tretjič je bil prisoten pozitiven stres in sicer selitev

v novo hišo, četrtič se ne spominja razloga in nazadnje leta 2015, ker sta oba starša

zbolela, mati je na koncu zaradi delne odpovedi možganov pristala v domu za ostarele.

Do sedaj so bila vsa zdravljenja uspešna. Pridno je sledila navodilom zdravnika, imela

doma moža in sinova, ki so ji vedno stali ob strani, jo vzpodbujali in ji pomagali na

24

vsakem koraku, redno je jemala vso terapijo in vedno se je po dveh ali treh letih vrnila

na delo, kjer nikoli ni imela težav s tem, da bi jo imeli za manjvredno ali počasno, saj

je vedno dokazala, da svoje delo opravlja vestno, natančno in z veseljem. Kot glavni

vzrok oziroma sprožilec bolezni navede kot občutek preobremenjenosti. Bilo je preveč

pritiskov, ki so bili pozitivni in negativni, zaradi katerih več ni zmogla in se je

enostavno izgubila. Takrat se počuti prestrašeno, zbegano, ne zaveda se svojih dejanj,

ves čas ima občutek, da bo nekdo škodoval njej in njeni družini. V fazi zdravljenja so

vsi ti občutki še vedno prisotni, vendar v zelo majhni meri, ko pa je povsem zdrava,

pa je prisoten še samo strah, za katerega pove, da nikoli ne izgine, saj je okrog nje

polno ljudi, katere ima rada ali so ji pri srcu in jo skrbi za njih.

Prehranjevanje in pitje – Pacientka pove, da dnevno zaužije 5 obrokov in popije

minimalno 2 L vode dnevno. Včasih (2 krat tedensko) popije tudi deci soka. Zjutraj

vedno poje en ali dva sadeža, za malico si privošči jogurt z ovsenimi kosmiči, sadjem

in oreščki, včasih tudi kos kruha z maslom ali sirnim namazom, za kosilo jima z

možem največkrat pripravi riž ali testenine in solato, včasih tudi krompirjevo solato

ali kaj za na žlico, potem pozno popoldan pojesta še kakšen kos kruha z nečim in

zvečer uro ali dve pred spanjem sadje. Včasih si po večerji privoščita tudi kakšne

napolitanke ali čokolado. Pove, da njeno razpoloženje zelo vpliva na apetit. Kadar je

dobre volje ima ogromno energije za pripravo hrane in pripravlja predvsem zdrave jedi

ali za družino in goste speče kakšno zdravo pecivo. Kadar pa je slabe volje ali žalostna

pa ji najbolj pašejo kakšne sladice kor so keksi, čokolada, peciva in podobno. Hrano

pripravlja sama, saj ji to veliko pomeni. V vsako jed, ki jo pripravi vloži veliko ljubezni

in energije. Velikokrat gleda tudi, da je estetsko lepo in da je krožnik čim bolj pisan.

Veliko ji pomeni, kadar se zelo potrudi in pripravi kosilo za celotno družino, da jo

pohvalijo kako je dobro in lepo, saj ji s tem na nek način vrnejo del ljubezni, ki ga je

vložila v pripravo. Sicer nima predpisane nobene diete, se pa drži vegetarijanstva.

Meso uživa enkrat na nekaj mesecev, morskih plodov pa sploh ne. Zaradi zdravega

načina prehranjevanja je v zadnjih 5 letih izgubila 40 kilogramov. Pove, da je sicer, ko

je prišla iz bolnišnice, pretiravala. Takrat je želela shujšati na 50 kilogramov, zato je

jedla zelo majhne količine hrane. Uspelo ji je shujšati na 51 kilogramov, vendar so ji

družinski člani povedali, da je to absolutno premalo. Z vsakodnevnim dodajanjem

25

hrane je prišla na 59 kilogramov, kar lepo vzdržuje. Ugotovila je, da je to njena idealna

teža in sedaj se v svoji koži počuti dobro.

Izločanje in odvajanje – Pacientka pove, da blato izloča vsakodnevno brez težav,

vendar zjutraj poje sadež, spije kavo, skadi cigareto in gre na veliko potrebo. Bolečine

so prisotne zelo redko, samo takrat, ko je blato zbito, saj ima hemoroide. Večinoma je

blato normalne konstitucije (večkrat malo mehkejše), težav z diarejo ne navaja. Težave

se pojavijo ob menjavi zdravil. Takrat se pojavi zaprtje, ki ga pacientka rešuje na

naraven način s suhim sadjem, probiotiki in veliko količino popite tekočine. Z

izločanjem urina nima težav, urin nima posebnega vonja, saj popije veliko vode čez

dan. Zelo redko se pojavi pekoč urin. Takrat pije čaj za sečila in je brusnice. Če to ne

zadostuje, obišče svojo splošno zdravnico. Kot posebne navade pri defekaciji navaja,

da zjutraj poje sadež, spije kavo, skadi cigareto in gre brez težav na potrebo. Ima težave

z vetrovi, saj so ti zelo pogosti. Sama meni, da je to zaradi tega, ker so ji odstranili

žolč, saj so se težave začele pojavljati ravno po operaciji. Pove tudi, da vetrovi niso

nikoli smrdeči. Znoji se primerno temperaturnim spremembam, tudi ob fizični

aktivnosti znojenje ni pretirano obilno. Zaradi mene pa je znojenje čez dan sedaj

pogostejše, saj jo včasih kar naenkrat oblije vročina. Velikokrat se to zgodi tudi ponoči,

takrat se hitro preobleče v svežo pižamo in se zjutraj takoj stušira.

Spanje in počitek – Pacientka spi v povprečju 9 ur dnevno, čez dan nikoli ne počiva,

čeprav je kdaj utrujena se raje zamoti s čem, saj drugače ne bi mogla spati ponoči.

Težav z nespečnostjo večinoma nima, občasno se pa pojavijo zaradi mene ali kakšnega

drugega razloga. Takrat potrebuje več časa, da ponovno zaspi nazaj. Zdravil za spanje

ne želi prejemati. Na spanje se pripravi tako, da se pred odhodom v posteljo stušira,

namaže telo z vlažilno kremo, temeljito oščetka in ponitka zobe, vzame predpisano

terapijo in se odpravi v posteljo. Pred tem po navadi z možem gledata televizijo in se

okrog 9 ure odpravita uredit in spat. Ponoči težav s hrupom nima, razen če je ta

pretiran. Rada spi pri odprti okni, saj ob svežem zraku lažje spi. Zjutraj potrebuje

veliko časa, da se pripravi na nov dan. Zbudi se nespočita, zbegana in zatečena, zato

se počasi uredi, naje in čez kakšno uro je pripravljena na nov dan.

Vzdrževanje telesne čistoče in urejenosti – Vsakodnevne navada so tuširanje, pranje

las, umivanje zob in negovanje s kremo. Zelo rada je urejena, saj se takrat počuti dobro.

26

Svojo kožo neguje z gelom za prhanje, ki ima nevtralen ph, z vlažilnimi kremami,

zdravim načinom prehranjevanja in pitjem vsaj 2 litrov vode dnevno. Lase si umije

vsak drugi dan, katere dva krat umije s šamponom in na koncu na konice nanese tudi

vlažilen preparat. Večinoma lase posuši na zraku, fena jih le takrat, ko je zelo hladno

ali mora hitro oditi s hiše. Zobe umije 3 x dnevno, včasih tudi pogosteje in jih nitka

enkrat dnevno. Nohte na rokah ureja vsaka dva tedna, včasih uporabi tudi rdeč lak za

nohte. Kožo na stopalih strga nekajkrat tedensko, ter jih neguje s posebno kostanjevo

kremo za noge. Nohte na nogah postriže približno enkrat mesečno. V poletnih mesecih

ima na nogah redno nalakirane nohte. Zelo rada opazuje kako so drugi urejeni. Pove,

da ji je zelo všeč urejen videz in meni, da tako urejeno opazijo tudi njo.

Oblačenje – Sama je mnenja, da urejenost vpliva na človekovo osebnost. V večini se

ljudje, ki so urejeni, hodijo pokončno, so nasmejani, počutijo dobro v svojem telesu in

so zadovoljni s svojim življenjem. Po drugi strani pa ljudje, ki niso najbolj urejeni,

delujejo utrujeni, usmerjajo pogled v tla, niso najbolj zadovoljni s svojim življenjem.

Doma najraje obleče lepa oblačila, vendar takšna, ki so nošena že dalj časa. Kadar gre

ven na sprehod ali kolesarit se obleče bolj športno, za zabave ali kakšne druge

priložnosti pa se lepo uredi in obleče kakšno krilo, obleko, uporabi malo makeupa ter

obuje čevlje z nižjo peto. V službi je vedno nosila uniformo, imela spete lase in

namazane trepalnice in rahlo pordela lička z rdečilom. Spi najraje v pižami, ki lepo

diši in je bolj v živih barvah. Ker ima rada, da obleče sveža oblačila, jih menja vsak

dan. Redko kupuje nova oblačila, razen če ji je nekaj resnično všeč. Vsakodnevno

najraje obuje čevlje, v katerih se dobro počuti, na primer teniske, natikače in sandale.

Modne dodatke nosi redko, večinoma samo prstane in zelo redko tudi verižico. Pove,

da so ji zelo všeč torbice in je vesela, da jih ima veliko, da jih lahko kombinira z

oblačili, ki jih obleče.

Zagotavljanje varnosti – Pacientka se doma počuti varno in sprejeto. Najbolj se

počuti varno, kadar je z njo mož, najmanj pa takrat, ko je sama doma in je zunaj tema.

Pove, da za svojo varnost najbolje poskrbi takrat, ko je zavestna in ve kaj počne. Takrat

vedno poskrbi, da so vsa vrata v hiši zaklenjena in da so okna zaprta, razen če je takrat

prisotna v prostoru odpre okna na stežaj. Kadar odide iz hiše ponovno poskrbi, da so

okna zaprta in vrata zaklenjena. Zaradi strmih in ostrih stopnic v hiši po njih hodi

previdno v nedrsečih natikačih in ob prižgani luči. Kadar kuha, je ves čas v kuhinji,

27

kjer lahko vse spremlja in poskrbi, da se ne bi kaj zgodilo. Kadar nastopi bolezen, je

čisto brez občutka kakršne koli varnosti. Ves čas je prisoten strah, strah in še enkrat

strah. Kar nekaj časa potem potrebuje, da se ponovno počuti varna doma.

Komunikacija in medosebni odnosi – Pacientka meni, da njena komunikacija ni

ravno blesteča. Hitro se namreč utrudi, včasih česa ne razume ali kaj narobe

interpretira. Težko dolgo posluša razlago nekoga, še posebej kadar oseba govori o neki

stvari ali dogodku, ki ji ni znan. S svojo družino se dobro razume in jo ima najraje. Vsi

se trudijo čim bolj razumljivo razlagat določene stvari ali jih bolj podrobno opisat.

Pove, da je v družini slišana in da brez svoje družine ne bi mogla tako dobro in hitro

okrevati ob svoji bolezni. V času bolezni jo kdor koli težko razume, razen njen mož,

ki to spremlja že skoraj od samega začetka. Čeprav je v času bolezni njena

komunikacija, mišljenje in odnos drugačen, ji vsi v družini stojijo ob strani, jo skušajo

razumeti in ji na vse možne načine pomagajo, da se čim prej ponovno postavi na noge.

V času bolezni se večinoma zadržuje doma v hiši, saj se ne počuti prijetno v prostorih,

kjer je ogromno ljudi, saj ima občutek, da vsi vedo kakšno bolezen ima. Ko se stanje

umiri je popolnoma drugače. Brez težav vse stvari opravlja sama (gre v trgovino, k

zdravniku, na banko…). Na vprašanje kdaj bi lahko rekli, da res zaupate osebi,

odgovori s tem, da šele ko zaupaš sebi, takrat lahko zaupaš tudi drugi osebi. Načeloma

pa potrebuje več časa, da osebi, ki jo spozna na novo začne zaupati.

Delo, organizacija časa, rekreacija – Zelo redko se zgodi, da ne bi imela kaj početi,

saj si vsak dan posebej organizira in s tem zapolni čas. Če pa se slučajno, kar je zelo

redko, zgodi, da nima kaj početi, se hitro zamoti z branjem knjige, sprehodom,

pospravljanjem ali peko peciva. Njen najljubši hobi je risanje. Sicer mu sedaj namenja

zelo malo časa, saj daje prednost drugim stvarem. Pove, da bo kmalu spet začela

posvečati več časa risanju, saj medtem ko riše, pozabi na vse in se osredotoči samo na

svoje občutke, veselje ter vse skupaj da na papir. Sedaj svoj čas organizira tako, da

postori stvari, ki so nujne. Ker pa ji te stvari po navadi vzamejo več časa, kot takrat ko

je popolnoma zdrava, ji ne ostane veliko časa za sebe in sprostitev, čeprav se zaveda,

da bi bilo to nujno. V času zdravljenja tudi ni zmožna delati več stvari hkrati, ampak

si mora vzet čas in energijo, da se osredotoči in opravi vsako stvar posebej. Ker ima

rada v naprej organiziran dan, se ob nenadnih in nenačrtovanih planih počuti zbegano.

Trenutno je v staležu, ampak pove, da je zelo rada hodila v službo. Tam se je dobro

28

počutila, vsi so vedeli kakšno bolezen ima in le redko se je počutila stigmatizirano.

Večino časa so ji sodelavke in sodelavci stali ob strani in ji pomagali. Pove, da ko je

delala, je delo opravljala z veseljem in zelo natančno. Ravno zaradi tega in njene

prijaznosti do sodelavcev in strank so jo imeli v službi vsi radi.

Družina – Pacientka trenutno živi z možem, čez vikende ju obiščeta sinova s svojima

partnericama. Z družino nima težav, vsi ji stojijo ob strani. Družina njeno bolezen

doživlja kot ona, se pravi, ko trpi ona, trpi tudi njena družina z njo. Družinski člani ji

pri rehabilitaciji pomagajo po svojih najboljših močeh. Pomagajo ji postorit stvari po

hiši, skuhat, grejo skupaj na sprehod, v trgovino, k zdravniku in podobno. Vse dokler

ni ponovno sposobna vse te stvari opravljati sama. Sama je mnenja, da če ji družinski

člani ne bi tako stali ob strani, da bi se zlomila do konca. Brez njihove pomoči bi se

zelo težko ponovno postavila na noge in cel postopek zdravljenja bi potekal veliko več

časa. Meni, da bi tudi izbruhi bili pogostejši, če je vmes mož ne bi opozarjal na

določene znake ali jo odvračal od negativnih misli in strahov. Z možem imata zelo

odkrit odnos, zato se z njim tudi najlažje pogovarja o problemih, težavah in slutnjah,

saj jo hitro postavi na realna tla in ji predstavi realno situacijo, ter ji včasih celo reče,

da to ni njena skrb. Ravno zaradi odkritega odnosa v družini se nikoli ne počuti

manjvredne.

Zaznavanje samega sebe – Pacientka se opiše kot natančna, urejena, ima rada čistočo,

je prijazna, kar si zada tudi poskuša doseči, pa čeprav za to porabi več časa. Je tudi

zelo čustvena, občutljiva in počasna. Vse dojema zelo čustveno in vsaka stvar in

dejanje ji nekaj pomeni. Sama je mnenja, da jo tudi drugi vidijo takšno kot se opisuje.

Zelo redko se razjezi, saj vedno vsako stvar skuša rešiti s pogovorom na miren in lep

način, kar je zelo uspešno. Prestrašena in depresivna ni, saj je pod veliko dozo zdravil,

ki ji tudi pomagajo pri uravnavanju le tega. Ko pa pride trenutek strahu ali tesnobe, pa

ji je najlažje, da se z nekom od družinskih članov odkrito pogovori, posluša njihova

mnenja in se potem počuti veliko bolje. Kadar stvari zadržuje v sebi se lahko zgodi,

da začne še bolj negativno razmišljat in takrat si reče, da bo jutri bolje. Pove, da njena

bolezen najbolj vpliva na to, da je vse veliko bolj upočasnjeno. Veliko več časa

potrebuje da nekaj naredi, napiše, skuha, pove in podobno. Se pa z vsakim mesecem

stanje izboljšuje in ve, da bo tudi tokrat to bolezen premagala. Je pa za to potrebno

veliko časa, energije, odrekanja in podpore.

29

Ostalo – Pacientka pove, da se sedaj počuti dobro. Terapija ji odgovarja, skoraj vse

stvari počne že sama brez pomoči, v družbi se počuti dobro in ni več občutka strahu.

Pove pa, da si želi še samo to, da ne bi bila stigmatizirana.

Anamneza intervjuja s pacientko

Pacientka je med samim intervjujem bila sproščena, orientirana, razumela je vprašanja,

svoje misli razlaga malce počasneje, večinoma je pogled med razlago uprt navzgor,

med razmišljanjem in govorjenjem zelo veliko krat pomežikne. Njen besedni zaklad

je poln, med razlago se vživi v dogodek ali dejanje, razlaga razumljivo, uporablja

veliko telesne mimike.

Intervju je potekal v domačem okolju v prisotnosti moža. Pacientka je na svojega moža

zelo navezana in mu je hvaležna, da ji od kar sta se spoznala tako zelo stoji ob strani

in ji pomaga na vse možne načine, da se po zlomu ponovno postavi na noge. Med

intervjujem je imela vedno nasmeh na obrazu kadar je govorila o svojih sinovih. Je

zelo vesela, da sta sprejela njeno bolezen, bila v času zdravljenja potrpežljiva in ji

pomagala kolikor se je dalo. Pove, da je zelo ponosna na njiju sedaj ko sta odrasla,

sama služita svoj denar in si ustvarjata svoje življenje s svojima partnericama.

O svoji mladosti pacientka ne rada govori. To so bila leta zapostavljanja, žalosti,

odrekanja, dela in še kaj druga. Kljub odnosu, ki sta ga imela starša do pacientke čez

leta skupnega življenja in tudi kasneje ju ima neizmerno rada. O svojem bratu ne

govori kaj dosti, več krat pove, da je on dobil vse, ona pa zelo malo.

Na splošno je sedaj zadovoljna s svojim življenjem, predpisano terapijo jemlje redno,

družina jo podpira, doma se počuti varno in pozitivno nadaljuje zdravljenje in

življenje.

Intervju z možem in sinovoma o življenju z bolnikom

Intervju je potekal v domačem okolju s vsemi tremi osebami hkrati. Bili so naprošeni,

da opišejo kako poteka življenje z osebo, ki boleha za paranoidno shizofrenijo. Bili so

zelo skladni. Iz celotnega intervjuja je moč razbrati, da je v družini prisotno veliko

ljubezni, ki se odraža preko razumevanja, spoštovanja, zaupanja in medsebojne

podpore. Najtemnejše čase družina preživlja, ko pride do izbruha bolezni. Takrat člani

družine občutijo tesnobo, žalost, strah pred ne ozdravitvijo, saj je takrat oseba s

30

shizofrenijo neprepoznavna. Vsi se na vse pretege trudijo osebi pomagat in jo postaviti

na realna tla, vendar s časom ugotovijo, da ji sami ne morejo več pomagati in bo

potrebna strokovna pomoč. Svojci povedo, da je to najtežji trenutek, ko je potrebno

drago osebo odpeljati na zdravljenje. Kadar je oseba na zdravljenju, jo družinski člani

vsak dan obiščejo, vzpodbujajo, želijo preživeti čim več časa s to osebo in komaj

čakajo, da se stanje stabilizira in se oseba vrne domov. Svojci povedo, da ne pomnijo

dneva, ko je ne bi obiskali. Ob vrnitvi domov želijo svojci čim več časa preživeti z njo,

saj verjamejo, da pogovor, občutek topline, ljubezni in sprejetosti pomaga pri

premagovanju in soočanju z njenimi vsakodnevnimi strahovi in drugimi simptomi.

Kljub njeni bolezni svojci niso pozabili na sebe in so uspešno delovali na svoji poti.

Sinova celo trdita, da jima je mamina bolezen vlivala motivacijo, saj verjameta, da sta

s svojimi uspehi pozitivno vplivala na njeno zdravljenje oziroma zdravstveno stanje.

Ravno iz povedanega je razvidno, da bolezen ni imela neposredno negativnih učinkov

na člane družine, jih pa je še bolj povezala in v določenih trenutkih tudi vzpodbujala k

večjim dosežkom.

31

6 Interpretacija in razprava

Ljudje se vsakodnevno srečujemo z ljudmi, ki trpijo za katero od duševnih motenj,

vendar to zelo redko opazimo. Osebe, ki trpijo za duševno motnjo, skrivajo svoje

realno stanje pred drugimi, saj se ne počutijo sprejete in enakopravne. Najbolj se

stigmatizacija kaže pri ljudeh s shizofrenijo in njihovih svojcih. Kadar ljudje vedo za

nekoga, ki trpi za to boleznijo, se ga izogibajo. Zakaj? Velik del ljudi je mnenja, da so

to ljudje, ki imajo dve osebnosti, so agresivni, neurejeni in podobno. V bistvu pa gre

za osebe, ki izgubijo stik z realnostjo oziroma doživijo razpad miselnih procesov

(Hunter, 2005). Lahko so prisotne halucinacije, blodnje, prisluhi, močni strahovi,

pomanjkanje motivacije za vsakodnevne stvari in podobno. In ravno takrat ti ljudje

potrebujejo največ pomoči. Potrebno jih je odpeljati na zdravljenje, kjer preko uvajanja

medikamentozne terapije, različnih delovnih skupin, pogovorov ponovno stopijo na

realna tla. Ko se stanje umiri in so zdravniki mnenja, da lahko gredo domov, nastopi

najpomembnejši del rehabilitacije. Podpora, in še enkrat podpora ter motivacija. Brez

tega se stanje lahko hitro poslabša, saj pacienti opuščajo terapijo in ne hodijo na redne

preglede (Švab, 2006).

Diplomsko delo temelji na deskriptivni metodi raziskovanja. Uporabili smo domačo

in tujo literaturo, priročnike, zbornike in strokovne članke.

Raziskovalni del temelji na kvalitativni metodologiji. Uporabili smo tehniko

intervjuja, ki je vseboval vprašanja odprtega tipa. Intervju smo izvedli v domačem

okolju pacientke, njenega moža in njunih sinov.

Prvo raziskovalno vprašanje je bilo: Ali ima podpora družine pozitiven vpliv na

zdravljenje pacienta s paranoidno shizofrenijo?

Preko raziskave in prebiranja literature lahko zagotovo rečemo, da podpora družine

zelo pozitivno vpliva na izid bolezni. (''Najbolj pomembno mi je v življenju, da se

dobro razumem s svojim možem in sinovoma, saj se zraven njih počutim varno in jim

popolnoma zaupam''). Raziskava je pokazala, da ima pacientka diagnozo postavljeno

od svojega 19 leta. Sedaj je stara 53 let. V teh letih je bila hospitalizirana 5 krat in ima

32 let delovne dobe. Že ta podatek pove veliko. Pri svojem prvem izbruhu bolezni ni

imela podpore družine in je bila prisiljena sama vložiti ogromno truda pri zdravljenju.

32

In ji je uspelo. Kasneje je spoznala svojega moža, ki ji je ob vsakem ponovnem izbruhu

bolezni nudil maksimalno podporo. ('' V času bolezni me kdor koli težko razume, razen

mojega moža, ki to spremlja že skoraj od samega začetka.'') Vsako naslednje

zdravljenje je bilo težje in daljše, vendar uspešno. ('' Do sedaj so bila vsa zdravljenja

uspešna. Pridno sem sledila navodilom zdravnika, imela doma moža in sinova, ki so

mi vedno stali ob strani, me vzpodbujali in mi pomagali na vsakem koraki.'') Veliko

časa sta skupaj namenila prebiranju literature na temo shizofrenija. Mož jo je ob

vsakem najmanjšem simptomu ali negativni misli opozarjal in ji usmerjal misli na

pozitivne stvari, ki so se jima dogajale v življenju. (''Menim, da bi tudi izbruhi bili

pogostejši, če me vmes mož ne bi opozarjal na določene znake ali me odvračal od

negativnih misli in strahov.'') Kmalu sta se rodila tudi sinova. Ko sta bila še čisto

majhna in je morala ponovno na zdravljenje, ji je bila največja motivacija, da se

ponovno vrne k svoji družini, ki jo ima najraje. Tudi kasneje v življenju, ko sta bila

sinova že starejša, sta tudi ona dva bolezen sprejela in kadar je bilo potrebno stala

materi ob strani. Pacientka v pogovoru raziskave velikokrat pove, da zagotovo brez

podpore svojega moža in sinov ne bi tako hitro okrevala, zdravljenja pa bi bila verjetno

pogostejša. (''V družini sem slišana in brez svoje družine ne bi mogla tako dobro in

hitro okrevati ob svoji bolezni.'')

Drugo raziskovalno vprašanje: Ali ima življenje z družinskim članom, ki ima

paranoidno shizofrenijo, negativne učinke na njegove družinske člane?

Preko pogovora s svojci smo ugotovili, da ima življenje s takšnim družinskim članom

zagotovo velik vpliv na življenje svojcev, ni pa ta vpliv nujno negativen. (''Bolezen ni

imela neposredno negativnih učinkov na člane družine, nas pa je še bolj povezala in v

določenih trenutkih tudi vzpodbujala k večjim dosežkom''). Pojavljajo se odrekanja,

potrebna je velika potrpežljivost, poznavanje bolezni, zaupanje v osebo in ljubezen. V

raziskavi smo ugotovili tudi, da jih je bolezen zelo povezala, saj so vsi stremeli k temu,

da bi bolnica čim prej ozdravela. (''Kadar je bila na zdravljenju smo jo vsak dan

obiskali, vzpodbujali, želeli preživeti čim več časa z njo in smo komaj čakali, da se

stanje stabilizira in se vrne domov''). Vse to je vplivalo na njihove odnose, saj so se

veliko pogovarjali, skupaj preživljali čas, si pomagali pri vsakodnevnih opravilih.

33

Iz pogovora je bilo razvidno, da so družinski člani resnično zelo povezani med seboj

in se imajo neizmerno radi. Veliko časa preživijo skupaj in ne vsak v svoji sobi kot je

pri večini družin. (''V družini prisotno veliko ljubezni, ki se odraža preko razumevanja,

spoštovanja, zaupanja in medsebojne podpore''). Zagotovo so lahko velik zgled

družinam, ki včasih obupajo. Zelo so ponosni, da so v življenju kljub shizofreniji v

družini dosegli neverjetne uspehe in da jim je mati vedno stala ob strani ter jim

pomagala tudi takrat, ko je bila sama bolj potrebna pomoči. (''Mamina bolezen nama

je vlivala motivacijo, in verjameva, da sva s svojimi uspehi pozitivno vplivala na njeno

zdravljenje oziroma zdravstveno stanje''). Ravno zaradi tega jo tako spoštujejo in so ji

pripravljeni vedno priskočiti na pomoč, ko jo potrebuje.

V življenju se čisto vsi vsaj enkrat srečamo z nekim dogodkom ali trenutkom, ki nas

neizmerno prizadene in ne najdemo več razloga za smeh. To lahko traja kar nekaj časa,

kar pomeni, da smo na nek način depresivni. Zavedajmo se, kako težko je začet

ponovno gledati pozitivno v svet in zaupat določenim stvarem ali osebam. Predstavljati

si je potrebno, kako to doživlja oseba s shizofrenijo. Vse kar mi občutimo v svojih

najhujših dneh, oseba s shizofrenijo občuti in doživlja veliko močneje. Ampak še

vedno se najdejo bolniki, ki se ne predajo in kljub velikemu zlomu prvič, drugič, tretjič,

sedmič še vedno počasi in vztrajno korakajo svojemu zdravju naproti. Kadar so se

bolniki pripravljeni borit, so se svojci pripravljeni še bolj. Vsi se morajo med seboj

vzpodbujat in si stat ob strani ne glede na vse. Samo tako lahko s skupnimi močmi

pripomorejo k kvalitetnejšemu življenju.

34

7 Sklep

V diplomskem delu ugotavljamo, da ima shizofrenija kot bolezen velik vpliv na osebo,

ki za boleznijo trpi, in na ljudi, ki s to osebo preživijo največ časa. To so lahko

družinski člani, prijatelji, sodelavci in drugi. Ti ljudje imajo velik vpliv na potek

zdravljenja osebe s shizofrenijo. Ugotavljamo, da pacienti, s podporo družine, hitreje

in kvalitetnejše napredujejo pri zdravljenju, zraven tega se zmanjša tudi število

ponovnih hospitalizacij. Podpora je bistvenega pomena pri zdravljenju pacienta s

shizofrenijo, saj vsakodnevno sprejemanje, razumevanje in vzpodbujanje vpliva na

hitrejšo obnovitev telesnega, duševnega in socialnega ravnovesja.

Preko študije primera pacientke in pogovora s svojci je razvidno, kako podpora družine

vpliva na zdravljenje pacienta s paranoidno shizofrenijo. Ugotovili smo, kakšno je

življenje pacientke, kakšne so njene težave, kako težave rešuje in kdo ji pri tem

pomaga, ter kaj je bilo ključno, da se je vedno do sedaj lahko postavila na noge.

35

Literatura

Berkow, R., Beers, M. H. & Fletcher, A. J. eds., 2000. Veliki zdravstveni priročnik:

za domačo rabo. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Brinkerhoff, S., 2008. Drug therapy and schizophrenia. Piladelphia: Mason crest

publishers.

Bundalo Bočič, M., 2011. Psihoterapevtske metode v psihiatriji. In: B. Kores-

Plesničar, ed. Duševno zdravje. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za

zdravstvene vede, pp. 188-190.

Erzar, T., 2007. Duševne motnje: psihopatologija v zakonski in družinski terapiji.

Celje: Celjska Mohorjeva družba.

Frangež Žigon, V., 1997. Mentalno zdravje. Maribor: Univerza v Mariboru, Visoka

zdravstvena šola.

Freidl, M. & Katsching, H., 2002. The stigma of schizophrenia: how to prevent it and

how to cope with it. In: M. Kocmur, ed. Schizophrenia IV: zbornik predavanj: 4.

mednarodni simpozij, Ljubljana, 14.-16. marec 2002. Ljubljana: Psihiatrična klinika

Ljubljana, pp.187-189.

Galynker, I., 2011. Talking to families about mental illness: what clinicians need to

know. New York: W. W. Norton & Company.

Gamse, J., 2008. Celostna oskrba družine dementnega bolnika. In: S. Kert & K. Tušek

Bunc, eds. Dermatologija, ORL, gastroenterologija, psihiatrija, postopki na ZK in IK,

kronična bolečina: zbornik predavanj. 5. Mariborski kongres družinske medicine, 28.

in 29. november 2008. Ljubljana: Združenje zdravnikov družinske medicine SZD:

Tiskarna tehničnih fakultet Maribor, pp. 73-78.

Gordon, M., 2003. Negovalne diagnoze: priročnik. Maribor, Radizel: Rogina.

Gregorič Kumperščak, H., 2013. Shizofrenija z zgodnjim začetkom. Zdravniški

Vestnik, 82(6), pp. 402-409.

Groleger, U., 2004. Današnje razumevanje shizofrenije. Viceversa, 43, pp. 3-10.

Hotujac, L., 2004. Živeti s shizofrenijo. Ljubljana: Pliva.

Hunter, M., 2005. Najdi svojo pot. Ljubljana: Pharma Swiss.

36

Kersnik, J., 2007. Osnove družinske medicine. Maribor: Univerza v Mariboru,

Medicinska fakulteta.

Kodeks etike v zdravstveni negi in oskrbi. Uradni list RS, št. 52/14, 18/15 in 13/17.

Kopčavar Guček, N., 2002. Družina in kronični bolnik. In: I. Švab & D. Rotar Pavlič,

eds. Družinska medicina. Ljubljana: Združenje zdravnikov družinske medicine, pp.

11-16.

Koprivšek, J., 2011a. Rehabilitacija v psihiatriji. In: B. Kores-Plesničar, ed. Duševno

zdravje. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede, pp. 191-192.

Koprivšek, J., 2011b. Shizofrenija in druge psihotične motnje. In: B. Kores-Plesničar,

ed. Duševno zdravje. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede,

pp. 48-53.

Kores-Plesničar, B., 2013. Shizofrenija in blodnjave motnje. In: P. Pregelj, et al. eds.

Psihiatrija. Ljubljana: Psihiatrična klinika, pp. 195-217.

Kores-Plesničar, B., 2015. Shizofrenija – patofiziologija, etiologija, epidemiologija.

Farmacevtski Vestnik, 66 (2), pp. 145-151.

Kosi, T., 2011. Podpora družine pri zdravljenju shizofrenije: diplomsko delo. Maribor:

Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede.

Križanec, D., 2011. Zgodovina psihiatrične zdravstvene nege. In: B. Kores-Plesničar,

ed. Duševno zdravje. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede,

pp. 10-12.

Kuhar, I., 2015. Kognitivno vedenjska terapija. [Online] Available at:

http://www.brezstrahu.si/kognitivno-vedenjska-terapija-2/ [Accessed 24.5.2017].

Levine, L. & Levine S.I., 2012. Shizofrenija za telebane. Ljubljana: Pasadena.

McKenna, P. J. & Oh, T. M., 2005. Schizophrenic speech: making sense of bathroots

and ponds that fall in doorways. New York: Cambridge University Press.

Možina, M. & Šugman Bohinc, L., 2004. Sistemska psihoterapija hudih in

ponavljajočih se duševnih motenj. In: V. Švab, ed. Psihosocialna rehabilitacija.

Ljubljana: ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje, pp. 110-117.

MSD Hrvatska, 2014. Shizofrenija. [Online] Available at: http://www.msd-

prirucnici.placebo.hr/msd-prirucnik/psihijatrija/shizofrenija-i-srodni-

poremecaji/shizofrenija [Accessed 2.6.2017].

37

Nordqvist, C., 2017. Schizophrenia: symptoms, causes, and treatments. [Online]

Available at: http://www.medicalnewstoday.com/articles/36942.php [Accessed

17.7.2017].

Pišl, A., 2009. Vloga družine pri obravnavi pacientov z duševnimi motnjami. In: P.

Pregelj & R. Kobentar, eds. Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem

zdravju. Ljubljana: Rokus Keltt, pp. 444-450.

Prosnik Domjan, A. & Šafarič, S., 2014. Paranoidna osebnostna motnja. In: M.

Muršec, ed. Psihiatrični utrinki: zbornik prispevkov. Tretje Psihiatrično srečanje za

zdravnike specialiste in specializante splošne in družinske medicine, 31. januar-1.

februar 2014. Maribor: Univerzitetni klinični center, pp. 11-16.

Resman, J., 2004. Kognitivno vedenjska terapija. In: V. Švab, ed. Psihosocialna

rehabilitacija. Ljubljana: ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje, pp. 78-85.

Schizophrenia Research Institute, 2013. The effect on families. [Online] Available at:

http://www.schizophreniaresearch.org.au/schizophrenia/the-effect-on-families/

[Accessed 17.7.2017].

Švab, V., 1996. Shizofrenija: informacija za družine. Ljubljana: ŠENT – Slovensko

združenje za duševno zdravje.

Švab, V., 2006. Priročnik o shizofreniji. Radovljica: Didakta.

Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr). Uradni list RS, št. 77/08 in 46/15 – odl. US.

Zidarič, M., Šiglic, V. & Nunčič, P., 2011. Zdravstvena nega pacientov s shizofrenijo

in zdravstvena nega pacientov z motnjo razpoloženja. In: B. Kores-Plesničar, ed.

Duševno zdravje in zdravstvena nega. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede, pp. 60-

67.

Žmitek, A., 2010. Sodelovanje bolnika s shizofrenijo pri zdravljenju z zdravili. In A.

Žmitek ed. Psihoterapevtski ukrepi za vsakdanjo rabo. Begunje: Psihiatrična

bolnišnica, pp. 78-108.

Žmitek, A., 2015. Svojci bolnikov s shizofrenijo. In: A. Žmitek, ed. Svojci bolnikov z

duševnimi motnjami. Begunje: Psihiatrična bolnišnica, pp. 82-105.

Žvan, V. 1999. Shizofrenija, shizotipske in blodnjave motnje. In: M. Tomori & S.

Ziherl, eds. Psihiarija. Ljubljana: Literapicta, pp. 169-205.