Evropska pravna fakulteta v Novi Gorici

__________________________________________________________________________________

Seminarska naloga

SKRBNIŠTVO ZA POSEBNE PRIMERE

Avtor: Janičijevič Ana

Vpisna številka: 93090015

Predmet: Družinsko pravo

Šolsko leto: 2011/12

IZJAVA O AVTORSTVU

Spodaj podpisana Ana Janičijevič (vpisna številka: 93090015), rojena dne 06.02.1989 v Postojni, sem avtor seminarske naloge z naslovom Skrbništvo za posebne primere, ki sem jo opravila v šolskem letu 2011/12 pri predmetu Družinsko pravo.

Datum: Podpis:

2

KAZALO

UVOD......................................................................................................................................................4

SKRBNIŠTVO...........................................................................................................................................5

SKRBNIŠTVO ZA POSEBNE PRIMERE...................................................................................................5

ORIS NEKATERIH DILEM PRI POSTAVITVI SKRBNIKA ZA POSEBNE PRIMERE IN OBSEGU NJEGOVIH OBVEZNOSTI.......................................................................................................................................7

SODNA PRAKSA......................................................................................................................................9

SODNA PRAKSA......................................................................................................................................9

KOLIZIJSKI SKRBNIK.............................................................................................................................9

SKRBNIK ZA POSEBNE PRIMERE V POSTOPKU DENACIONALIZACIJE................................................11

SPOSOBNOST BITI PRAVDNA STRANKA IN POSTAVITEV SKRBNIKA ZA POSEBNE PRIMERE..............12

NAUTEMELJENA RAZREŠITEV SKRBNIKA ZA POSEBNE PRIMERE......................................................12

ZAKLJUČEK............................................................................................................................................15

VIRI.......................................................................................................................................................16

3

UVOD

Družinsko pravo je pravna panoga, ki obsega pravna pravila in načela, ki urejajo razmerja med družinskimi člani, kar pomeni razmerja med zakoncema oz. zunajzakonskima partnerjema, razmerja med starši in otroki, pa tudi pravila, ki urejajo posvojitev, rejništvo in skrbništvo. Najpomembnejši vir družinskega prava je Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/04 – UPB1). Družinsko pravo obvladuje kopica značilnosti in načel, ki se oddaljujejo od civilnega prava. V družinskem pravu je načelo avtonomije zelo omejeno in se ne razteza na družinsko pravo kot celoto. Avtonomija volje je še najbolj poudarjena pri svobodi sklepanja zakonske zveze, kakor velja tudi za oblikovanje izven zakonske skupnosti, pri enakopravnosti zakoncev oziroma obeh izvenzakonskih partnerjev in pri sporazumni razvezi. Pravila družinskega prava so povečini kogentna, roditeljska pravica je po svoji naravi dolžnostno upravičenje, premoženjska prvina družinskih razmerij je drugotnega pomena in nenazadnje, poglavitne ustanove družinskega prava so v javnem interesu. Ustava v 3. odstavku 53. člena tako določa, da država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja zato varstvo potrebne razmere. Ti in podobni razlogi utemeljujejo, da se družinsko pravo obravnava kot samostojna pravna panoga. Seminarska naloga obravnava le majhen del te kompleksne pravne veje in sicer skrbništvo za posebne primere. Uvodoma pa za lažje razumevanje na kratko predstavi bistvene pojme v zvezi z družinskim pravom in tiste, ki so pobliže povezani s temo naloge.

4

SKRBNIŠTVO Institut skrbništva ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 15/1976 in novele) kot obliko družbenega varstva mladoletnikov, za katere ne skrbijo starši, in polnoletnih oseb, ki niso sposobne same skrbeti zase, za svoje pravice in koristi. Po določbah omenjenega zakona država zagotavlja varstvo tudi drugim osebam, ki nimajo možnosti same skrbeti za svoje pravice in koristi.1 Iz tega izhaja, da glede na subjekte varstva in glede na razlog, zaradi katerega se določeni osebi to varstvo daje, ZZZDR razlikuje in ureja tri vrste skrbništva: skrbništvo za mladoletnike, skrbništvo za osebe, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost, in skrbništvo za posebne primere.2 V nadaljevanju se seminarska naloga osredotoči na slednjo obliko skrbništva.

SKRBNIŠTVO ZA POSEBNE PRIMERE

Že samo ime pove, da gre pri skrbništvu za posebne primere za posebno obliko varstva. Ne gre za celovito varstvo, osebe se ne postavi pod skrbništvo, temveč se ji samo postavi skrbni-ka. Gre za varstvo v omejenem obsegu.3 Pri skrbništvu za poseben primer se osebi postavi skrbnik le za določeno vrsto opravil, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika. Namen je varstvo v določenem obsegu, za določena opravila ali vrsto opravil, ki jih skrbnik v takem primeru opravi za in v imenu take osebe. Pobudo za postavitev skrbnika za poseben primer lahko dajo: matičar, upravni in drugi organi, kadar pri opravljanju dolžnosti zvedo za tak primer; najbližji sorodniki, člani gospodinjstva in sosedje; podjetja, četrtne skupnosti ter drugi. Pobudi je potrebno priložiti določene dokumente in sicer osebni dokument osebe, ki potrebuje skrbnika za poseben primer ter zdravniško mnenje, iz katerega je razvidno, da oseba ni sposobna dajati pooblastil. Pobudniki lahko predlagajo skrbnika. Če oseba lahko izrazi svojo voljo, lahko veljavno pooblasti drugo osebo. Pooblastilo se podpiše pri notarju. Dejstvo, da oseba fizično ni sposobna napisati pooblastila, je pravno ne more ovirati pri pooblastitvi. Notarji overijo pooblastilo tudi na domu stranke. Nezmožnost osebe, da izrazi svojo voljo, se izkaže z ustreznim zdravniškim potrdilom, ki ga napiše izbrani specialist psihiater.4 Skrbnik je oseba, ki se ji zaupa neposredna skrb za osebo, premoženje, pravice in koristi varovanca. Če skrbništvo izgubi individualni značaj, preneha biti skrbništvo. Skrbnik je dolžan vestno in skrbno opravljati svoje dolžnosti. Skrbnik prosto presoja, v čem je v dani situaciji varovančev interes. Skrbstveni organ mu sicer lahko svetuje, ne more pa izdajati ukazov in obveznih navodil. Skrbnik za svoje delo ne dobi plačila, dobi pa povrnjene upravičene stroške, ki jih ima z opravljanjem skrbništva. Skrbnika v skladu postavi Center za socialno delo. Lahko ga postavi tudi pravdno sodišče prve stopnje tožencu, če bi postopek postavitve zakonitega zastopnika predolgo trajal in

1 ZZZDR, 9.člen2 Zupančič Karel: Družinsko pravo, 1999, str. 1713 Zupančič Karel: Družinsko pravo, 1999, str. 1714 http://lastovka.blogspot.com/2010/12/postopek-postavitve-skrbnika.html

5

postavi začasnega zastopnika ali zapuščinsko sodišče, če so dediči neznani; ali organ postopka o denacionalizaciji, če je denacionalizacijski upravičenec umrl; ali, ob pogojih, ki jih določa zakon, kak drug organ pred katerim teče postopek, pri čemer mora o tem takoj obvestiti Center za socialno delo, Center za socialno delo pa ima nasproti takemu skrbniku iste pravice kot nasproti skrbniku, ki ga je sam postavil. Center za socialno delo mora uvesti ugotovitveni postopek, ali oseba skrbnika res potrebuje. Center za socialno delo procesno nesposobni stranki z odločbo postavi skrbnika, če je to v interesu stranke in potrebno, in sicer navadno iz kroga njegovih svojcev (npr. starši). Pri tem pa je potrebno poudariti, da ni nujno, da je skrbnik oseba, ki se spozna na pravo (t. i. "prava vešča" oseba). V kolikor Center za socialno delo za skrbnika določi odvetnika, lahko stroške uveljavlja pred sodiščem kot stroške zastopstva.5 Stranko seznani s postopkom strokovni delavec. Center za socialno delo o postavitvi skrbnika za poseben primer izda odločbo, v kateri določi obseg skrbnikovih dolžnosti in pravic. Socialno skrbstvo mora zagotoviti, da bo oseba, ki potrebuje skrbniško varstvo, to varstvo tudi dobila, hkrati pa mora ves čas skrbeti, da skrbništvo podpira predvsem varovančevo korist. Dolžnosti socialnega skrbstva so da: postavi osebo pod skrbništvo, določi skrbnika, skrbniku in varovancu določi pravice in obveznosti, daje soglasje za določene posle, razreši skrbnika, odloča o prenehanju skrbništva, nadzoruje delo skrbnika glede osebe in glede premoženja varovanca, prisili skrbnika da opravlja svoje dolžnosti, odredi primerne ukrepe za zavarovanje varovančevih koristi. Skrbništvo za poseben primer preneha, ko preneha potreba, zaradi katere je bil skrbnik postavljen. Skrbnik se postavi v skladu z 211. členom ZZZDR. Zakon primerov ne našteva taksativno. Ureja nekaj najbolj pogostih primerov, sicer pa določa splošni razlog, generalno klavzulo: potreba varovanja pravic in koristi posameznik. S posebnimi določbami zagotavlja zakon skrbništvo:

- odsotni osebi, katere prebivališče ni znano, pa tudi nima zastopnika; - neznanemu lastniku premoženja, kadar je potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi; - mladoletniku, nad katerim izvršujejo starši roditeljske pravice, če pride do spora za

sklenitev posameznih pravnih opravil med njimi, ter v drugih primerih, če so njihove koristi v navzkrižju. Takemu skrbniku pravimo kolizijski skrbnik, saj nastopi v primeru kolizije med interesi. Enako velja v primeru spora med varovancem in skrbnikom, medtem ko se v primeru spora med mladoletniki, ki imajo istega skrbnika, vsakemu izmed njih postavi poseben skrbnik za vodenje spora ali sklenitev opravila;

- tujemu državljanu, kadar je to potrebno za varovanje njegove osebnosti, pravic in koristi.- v smislu generalne klavzule pa še v naslednjih primerih: spočetemu, a še ne rojenemu

otroku; težko bolni, duševno ali telesno prizadeti osebi, kateri pa ni bila odvzeta poslovna sposobnost; odsotni osebi, katere prebivališče je znano; otroku, čigar staršem je socialno varstvo odvzelo pravico, da ga zastopajo.6

5 http://www.fu.uni-lj.si/mediawiki/index.php?title=Skrbnik_za_posebne_primere_procesno_nesposobne_stranke6 Zupančič Karel: Družinsko pravo, 1999, str. 184

6

ORIS NEKATERIH DILEM PRI POSTAVITVI SKRBNIKA ZA POSEBNE PRIMERE IN OBSEGU NJEGOVIH OBVEZNOSTI

Problem pri postavitvi skrbnika za posebne primere je predvsem v določanju in upošte-vanju obsega skrbnikovih dolžnosti in pristojnosti. Poglejmo si ugotovitve Socialne inšpekcije Inšpektorata Republike Slovenije za delo. V nekaj primerih so skrbniki za poseben primer v celoti prevzeli zastopanje varovanca. Na podlagi posamezne odločbe ali pa več izdanih odločb (z dopolnjujočo vsebino) so prevzeli skrb tako za osebnost, pravice in koristi varovanca, kot tudi za upravljanje s premoženjem. Inšpektorat je opozoril, da ne glede na to, da je z vidika ohranjanja posameznikove osebne vključenosti in angažiranosti potrebno spodbujati tako prakso, ker osebi ni odvzeta poslovna sposobnost ter v večji meri lahko zastopa svoja stališča in želje, pa je potrebno biti pozoren tudi na to, ali ni v njegovi možnosti uveljavljanja posameznih pravic in koristi že nastopilo tako stanje, da potrebuje celovito uveljavljanje pravic in koristi s strani zakonitega zastopnika. Torej te vrste skrbnika, ki se mu postavi po odvzemu oz. omejitvi poslovne sposobnosti. Osebi, ki ji je postavljen skrbnik za poseben primer pa ni odvzeta ali omejena poslovna sposobnost, zato je procesno sposobna in stvarno legitimirana za opravljanje dejanj v upravnem postopku. Skrbnik za poseben primer ni zakoniti zastopnik varovanca v smislu določil Zakona o splošnem upravnem postopku. Odločbe s katero se odloča o načinu izvrševanja posebnega družbenega varstva osebi, ki ji ni odvzeta ali omejena poslovna sposobnost, se mora vročati osebi, ki se ji postavlja skrbnik za poseben primer, razen če že ima postavljenega skrbnika za poseben primer za vročanje ali pooblaščenca za vročitve. V primerih, ko osebi, ki se ji postavlja skrbnik za poseben primer ni odvzeta poslovna sposobnost, nima pa možnosti uveljavljanja svojih pravic in koristi (npr. dementne osebe, osebe, ki so v komi, osebi z neznanim bivališčem brez zastopnika…) ima Center za socialno delo možnost imenovanja začasnega zastopnika tej osebi po 51. členu ZUP. Torej je potrebno taki osebi, ki se ji postavlja skrbnika za poseben primer za vročanje, to odločbo vročiti s pomočjo začasnega zastopnika. Ravnanj Centra za socialno delo, ki bi vsebovali elemente kaznivih dejanj, pri pregledu zadev, inšpekcija ni ugotovila. 7

Preglejmo še primer, ki ga je na Konferenci o zagovorništvu otrok in mladostnikov obravnavala inštitucija Varuha človekovih pravic. Z vprašanji se je ukvarjala višja sodnica dr. Mateja Končina Peternel. V zahtevnejših premoženjskopravnih sporih centri za socialno delo nimajo ustrezno kvalificiranih strokovnjakov, ki bi opravljali naloge kolizijskih skrbnikov oziroma nimajo

7 http://www.id.gov.si/fileadmin/id.gov.si/pageuploads/Varnost_in_zdravje_pri_delu/Socialne_zadeve/aaa-skrbnistvo-porocilo-IRSD.pdf

7

sredstev za postavitev odvetnikov za kolizijske skrbnike. Tudi sodišča morajo stroške za postavitev kolizijskega skrbnika kriti iz svojih sredstev. Zato se v praksi kolizijski skrbniki redko postavljajo. Vprašanje je, ali bi denarna sredstva rešila kočljivo situacijo. Sodnica se je spraševala ali bi bilo bolje ustanoviti poseben državni organ, t.j. skrbnik za posebne primere, ki bi pravno zastopal otroke v tovrstnih postopkih. Odgovorila pa tako, da bi bilo verjetno v tem primeru smiselno, da isti organ zastopa tudi druge osebe, ki same ne morejo uveljavljati svojih koristi (odsotne osebe neznanega prebivališča, neznane lastnike premoženja) postavljen bi bil torej v vseh primerih, v katerih je sedaj po 211. členu ZZDR predvidena postavitev skrbnika za poseben primer, zastopal bi tudi osebe v postopkih odvzema poslovne sposobnosti in pridržanja v zaprtih oddelkih psihiatričnih bolnišnic, saj so v teh primerih problemi enaki. Nasprotno pa v družinskopravnih postopkih praviloma sploh ni spora med staršema o tem, kateri od njiju bo po razpadu družine skrbel za otroka, v večini primerov med staršema tudi ni spora o otrokovih stikih, sporna je v večini primerov le višina preživnine. Eden od staršev zahteva od sodišča, naj odloči o varstvu in vzgoji otroka po razpadu družine in v imenu otroka zahteva tudi, naj sodišče odloči o preživninski obveznosti drugega od staršev. V tovrstnih primerih nikakor ni mogoče govoriti o koliziji med interesi staršev in otroka, koristi otroka niso v ničemer ogrožene in zato tudi ne bi bilo prav, da bi država v vseh postopkih otroku samodejno postavljala posebnega zastopnika. 8 Tak primer iz sodne prakse je tudi opisan v nadaljevanju seminarske.

8 http://www.varuh-rs.si/projekti-in-promocija/projekti/konferenca-o-zagovornistvu-otrok-in-mladostnikov/pisni-prispevki/mateja-koncina-peternel/

8

SODNA PRAKSA

KOLIZIJSKI SKRBNIK

Poglejmo si primer skrbništva nad mladoletnikom v primeru kolizije interesov s starši kot siceršnjimi zakonitimi zastopniki. Gre za načelno pravno mnenje VSS 1/90 str.6. Mladoletnika sta vložila pritožbo zoper sodbo, s katero je bil obdolženec, t.j. njun oče, spoznan za krivega več kaznivih dejanj nasilniškega obnašanja po 222. členu Kazenskega zakonika Republike Slovenije, storjenih na škodo žene in matere njunih otrok. Sodišče druge stopnje se je moralo vprašati, ali je treba zaradi navzkrižja interesov med starši in otroci, ki ga je sodišče ugotovilo, o vloženi tožbi obvestiti skrbstveni organ, zaradi postavitve skrbnika za posebne primere oz. kolizijskega skrbnika ter kako naj se v dotičnem primeru obravnava že vložena pritožba mladoletnih otrok. 2. odstavek 360. člena Zakona o kazenskem postopku, da se smejo v korist obtoženca pritožiti tudi krvni sorodniki v ravni vrsti, torej tudi otroci. Po 1. odstavku 107. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih zastopajo mladoletne otroke starši. Ta določba velja tudi za zastopanje mladoletnih otrok v kazenskem postopku, ko lahko za mladoletne otroke načeloma opravljajo procesna dejanja le starši kot zakoniti zastopniki. Po 213. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih mora imeti mladoletnik posebnega skrbnika, če si interesi otrok in staršev nasprotujejo. Če se takšno nasprotje ob vloženi pritožbi ugotovi, mora že sodišče prve stopnje ali pa sodišče druge stopnje o tem nasprotju obvestiti Center za socialno delo. Tako je bil mladoletnikom postavljen kolizijski skrbnik, njuno pritožbo pa je sodišče štelo za pravočasno, ker gre za procesno pomanjkljivost, ki jo je mogoče odpraviti. Posebni skrbnik jo bo imel možnost popraviti ali pa umakniti.

Kot že omenjeno pa v družinskopravnih postopkih praviloma sploh ni spora med staršema o tem, kateri od njiju bo po razpadu družine skrbel za otroka, v večini primerov med staršema tudi ni spora o otrokovih stikih, sporna je v večini primerov le višina preživnine. V nadaljevanju seminarska naloga navaja primer, ko v zadevi družinskega prava ni bilo podlage za postavitev posebnega skrbnika, kljub temu da gre za spor. A spor o izvrševanju roditeljske pravice ni spor, ki bi ga razreševal Center za socialno delo s postavitvijo posebnega skrbnika skladno z določilom 213. člena ZZZDR. Ta člen predvideva postavitev skrbnika za primere, kadar pride do spora med otrokom in starši za sklenitev posameznih pravnih opravil med njimi ter v drugih primerih, če so njihove koristi v navzkrižju. Postavitev kolizijskega skrbnika je potrebna, kadar roditelj ne more varovati svojih koristi in obenem zastopati koristi otrok. Poglejmo si primer sodne prakse z Višjega sodišča v Ljubljani dne 12.01.11. V konkretnem primeru je postopek pred sodiščem prve stopnje v imenu mladoletnice sprožila njena mati kot zakonita zastopnica skladno z določbo 78. člena ZPP. Med staršema je sporno, ali naj se ukinejo stiki, ki jih ima deklica z očetom ali ne. Med staršema deklice je prišlo do spora o izvrševanju roditeljske pravice, način razreševanja konflikta pa ureja ZZZDR v 113. členu. Ta določa, da roditeljsko pravico izvršujeta starša sporazumno v skladu

9

z otrokovo koristjo, če se sama ne sporazumeta jima pri sklenitvi sporazuma pomaga Center za socialno delo. Starša odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj sporazumno oziroma jima pri sklenitvi sporazuma pomaga Center za socialno delo, ali pa o tem odloči na predlog enega ali obeh staršev sodišče v nepravdnem postopku. Zastopanje mladoletnih otrok je sestavni del izvrševanja roditeljske pravice. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v 1. odstavku 7. člena določa, da otroke zastopajo starši, pri čemer ne razlikuje položaja zakonitega zastopnika, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo in drugega od staršev, saj sta oba dolžna skrbeti za otrokove koristi. Zagotavljanje le-teh je namreč temeljno vodilo za ravnanje in postopanje, ki zadeva otroka, in velja tako za starše kot tudi za javne organe.9 Sodišče prve stopnje je s sklepom mladoletni predlagateljici K. P. postavilo začasnega zastopnika, odločilo, da bo začasna zastopnica predlagateljico zastopala v celotnem nepravdnem postopku, da se o postavitvi začasnega zastopnika obvesti Center za socialno delo, da bodo stroški za postavitev zastopnika kriti iz naslova odločbe Brezplačne pravne pomoč in dovolilo stransko intervencijo. V čem naj bi bil v konkretnem primeru interes matere v nasprotju z interesom mladoletne predlagateljice iz sklepa sicer ne izhaja, verjetno pa je tudi v interesu otrokove matere, da se ugotovi ali so stiki otroka z očetom v otrokovo korist ali ne oziroma se nasprotje interesov ne domneva. Situacija, ki bi narekovala postavitev zakonitega zastopnika oz. skrbnika za posebne primere, v obravnavanem primeru ni podana. Sodišče je ugotovilo, da prihaja do nasprotja interesov med mladoletno predlagateljico in njeno materjo kot zakonito zastopnico. Ker pa bi redni postopek s postavitvijo kolizijskega zastopnika predolgo trajal, je postavilo začasnega zastopnika. Glede na dolgotrajnost postopka in na opozorilo izvedencev o čimhitrejšem odločanju ali naj se stiki med mladoletno predlagateljico in očetom ukinejo, je sodišče tudi določilo datum nadaljevanja naroka, ko bo zadevo zaključilo. Postopka pa ni mogoče pospešiti s tem, da se zakoniti zastopnici neutemeljeno odreka pravica, da zastopa svojo hči, ki ji je zaupana v varstvo, vzgojo in skrb. Zoper odločitve prvostopnega sklepa se je pritožila predlagateljica iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Opozorila je, da sodišče izpodbijane odločitve ni utemeljilo. Sodišče je je trdilo, da prihaja do nasprotja interesov med mladoletno predlagateljico in zakonito zastopnico, na kakšen način, pa sodišče ni navedlo, zaradi česar je podana kršitev določb Zakona o pravdnem postopku. Prav tako je bilo tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj do nasprotja interesov med mladoletno predlagateljico in njeno materjo ni prihajalo. Iz razlogov izpodbijanega sklepa ni moč razbrati, na podlagi česa in kako je prvostopno sodišče ugotovilo, da prihaja do nasprotja interesov med mladoletno deklico in njeno zakonito zastopnico materjo. Izpodbijani sklep o tem nima razlogov česar izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti in je podana kršitev določb ZPP. Pritožbi, ki na to pravilno opozarja, je bilo zato potrebno ugoditi in sklep v izpodbijanem delu razveljaviti. Pritožba je bila utemeljena. Sodišče ji je ugodilo, sklep sodišča prve stopnje se je v izpodbijanem delu razveljavil in zadeva je bila vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

9 http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2010040815253172/10

SKRBNIK ZA POSEBNE PRIMERE V POSTOPKU DENACIONALIZACIJE

Zelo pogosti primeri, ki vključujejo skrbništvo za posebni primer so postopki denacionalizacije, saj je pri le teh postavitev skrbnika obvezna. Poglejmo si tak primer. Z odločbo je upravni organ prve stopnje v postopku denacionalizacije premoženja upravičenke pok. A.K. postavil skrbnico za poseben primer M.K. Tožena stranka ugotavlja, da sta se zoper odločbo upravnega organa prve stopnje pritožila zakonita pravna naslednika hči upravičenke M.J.K. in sin B.K. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da so bila v postopku na prvi stopnji kršena pravila postopka in da je bilo pomanjkljivo oz. napačno ugotovljeno dejansko stanje, kar vse je vplivalo na odločitev o stvari. M.K., ki je bila postavljena kot skrbnica za poseben primer, je sicer vložila zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega premoženja, ni pa pravni naslednik razlaščenke, saj je žena njenega sina E.K., ki je umrl leta 1962. Zato nima pravice vložiti zahtevka in uveljavljati pravic po Zakonu o denacionalizaciji in tudi ni stranka v postopku. Tožena stranka meni, da zato, ker tožeča stranka, ki je bila postavljena za skrbnico za poseben primer, ni pravni naslednik upravičenke ter tudi ni stranka v postopku, obstoji dvom v njeno sposobnost biti skrbnik in opravljati te naloge. Tožena stranka tudi meni, da bi moral upravni organ prve stopnje odločitev o postavitvi skrbnika za poseben primer prepustiti pristojnemu centru za socialno delo. Tožena stranka nima prav, ko meni, da na mesto upravičenca vstopi le njegov pravni naslednik, to pa je samo zakoniti dedič. Tudi dosedanja sodna praksa kaže na širše tolmačenje pojma pravnega nasledstva. Le tožeča stranka, ki je skupaj s svojim pokojnim možem zbirala potrebne listine o odvzetih nepremičninah in ki pozna tudi njihovo lego ter je vseskozi aktivno delovala v denacionalizacijskem postopku, je lahko skrbnica za posebne primere. Zato tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Tožba ni utemeljena. Zakon o denacionalizaciji v 3. odstavku 67. člena določa, če je oseba, ki je upravičenec do denacionalizacije, umrla ali je razglašena za mrtvo, se z odločbo o denacionalizaciji da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere (211. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Za skrbnika za posebne primere je lahko postavljen tudi upravičenčev pravni naslednik. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odločila, saj upravni organ prve stopnje pri določitvi skrbnika za posebne primere ni ugotavljal interesa vseh pravnih naslednikov upravičenke, s čimer je kršil določbo 67. člena ZDen v povezavi z 211. in 212. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l.SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo). Pri postavitvi skrbnika za posebne primere bi moral upravni organ upoštevati tudi določbo 4. alinee 181. člena navedenega zakona, po kateri ne more biti skrbnik oseba, od katere glede na razmerje z varovancem - to so v predmetni zadevi ostali pravni nasledniki - ni mogoče pričakovati, da bo pravilno opravljala skrbniške dolžnosti. Pravilno je stališče tožene stranke, da bo moral upravni organ prve stopnje v ponovnem postopku odpraviti navzkrižje interesov in postaviti skrbnika v soglasju z vsemi prizadetimi strankami in od katerega bo mogoče pričakovati, da bo zastopal interese vseh do pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Upravni organ mora odpraviti navzkrižje interesov in postaviti skrbnika, v soglasju z vsemi prizadetimi strankami, in od katerega bo mogoče pričakovati, da bo zastopal interese vseh do pravnomočnosti odločbe o dedovanju.

11

SPOSOBNOST BITI PRAVDNA STRANKA IN POSTAVITEV SKRBNIKA ZA POSEBNE PRIMERE

Naslednji primer pa prikaže kdaj skrbnika za posebne primere ni možno postaviti, kljub zahtevi stranke. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ker je ugotovilo, da niso izpolnjene predpostavke za odločanje v tej zadevi, ker tožena stranka, ki je v tem primeru pokojna, ne more biti pravdna stranka v smislu 76. člena Zakona o pravdnem postopku. Tožeča stranka je v tožbi predlagala, da se zato toženi stranki postavi skrbnika za posebne primere na podlagi 211. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Sodišče je tožbo zavrnilo s sklepom. Proti sklepu se je tožeča stranka pritoževala zaradi napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Strinjala se je z ugotovitvijo sodišča, da je tožena stranka pokojna, vendar je ocenjevala, da naj bi sodišče naj bi napačno uporabilo 76. člen Zakona o pravdnem postopku in da so podani pogoji za postavitev skrbnika za posebne primere na podlagi 211. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Zakon o pravdnem postopku določa, da je pravdna stranka lahko vsaka fizična in pravna oseba. S to določbo se sklicuje na pravila materialnega prava glede tega kdo je fizična in kdo pravna oseba. Sposobnost biti stranka ustreza pojmu pravne sposobnosti na področju materialnega prava. Pomeni sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti. Fizična oseba jo pridobi z rojstvom, izgubi pa s smrtjo. Sodišče mora, glede na določbo 1. odstavka 80. člena Zakona o pravdnem postopku, po uradni dolžnosti ves čas postopka paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, sploh lahko pravdna stranka. Takšne s smrtjo izgubljene pravice ni mogoče odpraviti z ukrepi 81. člena Zakona o pravdnem postopku, posledično pa niti s postavitvijo skrbnika za posebne primere. Sposobnost biti stranka je ena od temeljnih predpostavk za dopustnost tožbe, zato je v primeru, ko je tožba vložena proti osebi, ki v času vložitve ni pravdno sposobna, podana procesna ovira zaradi katere se postopek ne more začeti. Smrt tožene stranke je zato botrovala zavrženju tožbe. Sodišče 2. stopnje je potrdilo sklep sodišča 1. stopnje. Kljub temu, da skrbnik za posebne primere pride v poštev pri določenih primerih dednega prava, pa ta institut velja le za premoženje, ne more pa nadomestiti pravdne stranke. Opisan je primer, ko postavitev skrbnika za posebne primere ni bila utemeljena.

NEUTEMELJENA RAZREŠITEV SKRBNIKA ZA POSEBNE PRIMERE

Zadnji primer opisuje situacijo, ko pa je bila razrešitev skrbnika za posebne primere neutemeljena. Gre za upravni spor z dne 27.05.2010. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da nad I.S. preneha skrbništvo za posebni primer, določen s pravnomočnimi odločbami Centra za socialno delo, ki so določale, da se tožnik razreši funkcije skrbnika za posebni primer, ki mu je bila določena z omenjenimi odločbami Centra za socialno delo, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne in da v tem postopku stroški niso nastali. V obrazložitvi je navedeno, da je bil I.S. postavljen skrbnik za posebni primer, da je Center za socialno delo je po prejeti vlogi za odpravo skrbništva s strani odvetniške družbe opravil razgovor z I.S., ki je prav tako izrazila zahtevo, da sama

12

prevzame kontrolo nad upravljanjem in razpolaganjem s svojimi denarnimi sredstvi in da se razreši skrbništva za posebni primer in da je predlagatelja postopka razrešitve skrbništva za posebni primer pozval, da posreduje izvedensko mnenje o sposobnosti I.S. za samostojno življenje, na podlagi katerega je sodni izvedenec za psihiatrijo izdelal psihiatrično poročilo in izvedensko mnenje iz katerega je razvidno, da je I.S. razsodna, da lahko izraža svojo voljo in je sposobna skrbeti za svoje pravice in koristi, da je opravilno povsem sposobna in da ni več vzrokov za skrbništvo, da je bila razpisana tudi ustna obravnava. Organ je tako prišel do zaključka, da v skladu z določbo 211. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ni več pogojev za skrbništvo za posebni primer, zaradi česar je razrešil tudi dosedanjega skrbnika za posebni primer. Razrešeni skrbnik je proti odločbi vložil pritožbo. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in razložil, da je prvostopenjski organ na podlagi pridobljenega izvedenskega mnenja odločil, da njegova funkcija skrbnika za posebni primer preneha, ker je I.S. sposobna sama skrbeti za svoje pravice in koristi. Tožnik je taki odločitvi oporekal. Opozoril je, da bi moral Center za socialno delo v postopku s sklepom imenovati izvedenca in mu opredeliti naloge in da bi se moral izvedenec po določbah Kodeksa medicinske deontologije Slovenije izločiti, saj gre za osebo, ki sodeluje pri terapiji tožnikove žene I.S.. V nadaljevanju je podrobno opisal nepravilnosti pri sestavljanju dokumentov zadeve, naknadnem vlaganju listin v spis, neoštevilčenih straneh in nepravilno sestavljenih zapisnikih. Izrecno je bilo opozorjeno na neizdajo pisnega sklepa o postavitvi izvedenca, prav na to mnenje pa je organ oprl svojo odločitev. Tožnik se ni strinjal, da je I.S. sposobna skrbeti za svoje interese in menil, da je ekonomsko socialni položaj žene I.S. in mladoletne 7-letne hčerke bistveno prizadet, saj naj bi bila vsa njena dejanja glede uveljavljanja pravic nasprotna dejanjem razumnega človeka. Zahteval je, naj Center za socialno delo imenuje drugega skrbnika, ki naj prevzame odgovornost za vodenje vseh postopkov. Center za socialno delo pa te odgovornosti ni želel prevzeti. Tožnik je predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponovno obravnavo. Na tožbo je odgovorila I.S. in predlagala zavrnitev tožbe iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi. saj naj bi bil izvedenec v postopku postavljen v skladu z določbami ZUP oz. ZZZDR, njen predlog pa je sodišče zavrnilo kot neutemeljen in se osredotočilo na preizkus zakonitost odločbe, s katero je nad njo prenehalo skrbništvo za posebne primere. Tožniku je bilo treba pritrditi, da bistvena ugotovitev v zadevi, da I.S. zaradi varstva svojih pravic in koristi ne potrebuje več skrbnika v predhodno navedenih primerih, temelji na mnenju sodnega izvedenca, ki ni bilo pridobljeno v skladu z določbami ZUP o izvedbi dokaza z izvedencem. Upoštevajoč določbe ZUP je sodišče drugače kot upravna organa obeh stopenj menilo, da pri odločitvi uporabljeno mnenje ne predstavlja izvedenskega mnenja, saj ga ni izdelal v postopku postavljeni izvedenec, ampak gre za mnenje strokovnjaka, izdelano na zahtevo ene od strank. Poleg tega sodni izvedenec na ustni obravnavi ni bil zaslišan kot izvedenec v skladu z določbami ZUP, zato njegovega mnenja tudi iz tega razloga ni mogoče obravnavati kot izvedenskega mnenja. Ker je upravni organ sam ocenil, da v zadevi ne bo mogel odločiti brez dokaza z izvedencem, nato pa se je oprl na mnenje, ki ga je predložila stranka, to ne more biti zadosten dokaz o dejstvih, na podlagi katerih temelji pravni sklep Centra za socialno delo, da I.S. v obravnavanih primerih ne potrebuje več skrbnika. V

13

postopku kot izvedenci ne smejo sodelovati osebe, ki so z zadevo ali s stranko v razmerju, tudi v primeru, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njegovi nepristranosti. Glede na to, da je vsak izvedenec pri izdelavi mnenja dolžan upoštevati pravila svoje stroke, s področja katere daje mnenje, zgolj dejstvo, da je bil omenjeni izvedenec zdravnik I.S., samo po sebi ni ovira, da v zadevi ne bi opravljal izvedenskega dela, ne da bi bile pri tem prisotne še druge okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da verjetno ne bo mogel izdelati nepristranskega mnenja. Kršitev pravil postopka o dokazovanju z izvedencem in nezadostni razlogi o edinem uporabljenem dokazu, zaradi česar odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, je imelo za posledico izdajo nezakonite odločbe. Tožbi je sodišče ugodilo, odločba Centra za socialno delo je bila odpravljena v treh točkah izreka, zadeva pa se je vrnila upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

14

ZAKLJUČEK

Skrbništvo za posebne primere pride v poštev predvsem takrat, kadar oseba nima možnosti uveljavljati svoje koristi in izvrševati svoje pravice. Videli smo, da zakon ne našteva taksativno vseh primerov, ko naj se postavi skrbnik za posebni primer, zato so te določbe podvržene konkretni razlagi in je zato v teh primerih družinskega prava precej pomembna izoblikovana sodna praksa. Stroka ugotavlja, da v zadnjem času narašča število pobud po določitvi skrbništva osebam, za katere okolica meni, da ne zmorejo več skrbeti zase ali pa s svojim ravnanjem škodijo sebi in/ali drugim.10 Največ je prav predlogov za uvedbo skrbništva za posebne primere, npr. za starostnike in za ljudi s težavami v duševnem zdravju. Tako je Center za socialno delo nemalokrat v dilemi ali podati predlog za odvzem poslovne sposobnosti ali postaviti osebi skrbnika za posebni primer, še zlasti, če oseba temu nasprotuje. Center seveda nima pristojnosti sam ugotavljati, ali je videnje svojcev, ki predlagajo skrbništvo utemeljeno ali ne, zato v primeru uvedbe skrbništva za posebne primere vedno zahteva izvid in mnenje psihiatra. Načelo je, da naj bo postopkov za odvzem opravilne sposobnosti čim manj, v čim več primerih pa naj se ljudem pomaga na drugačne načine, z metodami socialnega dela ali pa, kadar je treba za osebo kaj urediti, s skrbništvom za posebni primer.

10 http://bor.czp-vecer.si/VECER2000_XP/2007/11/09/2007-11-09_STR-17-17_MX-01_IZD-01-02-03-04-05-06_PAG-SLOVENIJA.PDF

15

VIRI

Ustava republike Slovenije

Karel Zupančič, Barbara Novak: Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2008

Karel Zupančič: Družinsko pravo; Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1999

Karel Zupančič: Oris družinskega prava; Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1993

http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/pravna_mnenja_in_stalisca/37586/

http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/39145

http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/2010040815253172/

http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/upravno_sodisce_rs/2010040815247473/

http://www.sodisce.si/vsrs/odlocitve/15993/

http://www.csd-lj-siska.si/splosno/index.asp

http://bor.czp-vecer.si/VECER2000_XP/2007/11/09/2007-11-09_STR-17-17_MX-01_IZD-01-02-03-04-05-06_PAG-SLOVENIJA.PDF

http://www.varuh-rs.si/projekti-in-promocija/projekti/konferenca-o-zagovornistvu-otrok-in-mladostnikov/pisni-prispevki/mateja-koncina-peternel/

16