Skrivna dirka

1

Daniel Coyle in Tyler Hamilton Skrivna dirka

V ZAKULISJU TOUR DE FRANCE: DOPING, ZAKON MOLČEČNOSTI, ZMAGE ZA VSAKO CENO

Mengeš, 2013

2 Skrivna dirka

3

Daniel Coyle in Tyler Hamilton

Skrivna dirka

4 Skrivna dirka

Daniel Coyle in Tyler Hamilton SKRIVNA DIRKA

V zakulisju Tour de France: doping, zakon molčečnosti, zmage za vsako ceno

Prevedel Andrej Poznič Opremil Žiga Valetič Prelom Marko Avanzo Uredil Andrej Poznič Izdala založba Ciceron Natisnila tiskarna NTD Tisk na zahtevo Naslov izvirnika: Secret race, Inside the Hidden World of the Tour de France Copyright © 2012 by Tyler Hamilton and Daniel Coyle Copyright © za izdajo v slovenščini založba Ciceron V skladu z Zakonom o avtorskih in sorodnih pravicah je brez pisnega dovoljenja založbe prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, tudi fotokopiranje, tiskanje ali shranjevanje. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 796.011.5

COYLE, Daniel Skrivna dirka / Daniel Coyle in Tyler Hamilton ; [prevedel Andrej Poznič]. - Mengeš : Ciceron, 2013 Prevod dela: Secret race ISBN 978-961-6627-43-6 1. Hamilton, Tyler 266435328

5

Kazalo

Kako je nastajala ta knjiga 9

1. Vstop v igro 19 2. Realnost 33 3. Evropski psi 43 4. Sostanovalca 63 5. Hudi medvedi 77 6. 2000: Sestavljanje stroja 97 7. Naslednja stopnica 115 8. Življenje v soseščini 129 9. Nov začetek 147

10. Življenje na vrhu 163 11. Napad 177 12. Vse ali nič 189 13. Zasačen 205 14. Novitzkyjev buldožer 225 15. Skrivalnice 237 16. Pometanje pod preprogo 247

Epilog 259

Kje so zdaj? 276 Dodatna literatura 279

6 Skrivna dirka

7

Če resnico utišaš, če jo pokoplješ in ji ne dovoliš, da bi kot bilka prodrla na površje, bo v sebi zbrala takšno eksplozivno silo, da bo izbruhnila in uničila vse pred seboj.

Émile Zola

97

6. poglavje

2000: Sestavljanje stroja

"S Haven se morata preseliti v Nico," je sicer lahkotno rekel Lance, toda slišati je bilo pomembno. Jeseni 1999 sem imel svojo bazo še vedno v Gironi, vendar

pa je bilo že očitno, da se gravitacijsko središče ekipe vse bolj pomika v Nico, v čudovito osrčje francoske riviere. Tam so živeli Lance in Kristin, Kevin Livingston in Beck, ki je takrat že postala njegova žena, ter Frankie Andreu z ženo Betsy; Michele Ferrari pa je živel ne-kaj ur vožnje stran od Nice. Haven je pustila službo pri Hill Holliday in se je za stalno preselila k meni v Evropo. Selitev v Nico se nama je zdela več kot odlična: skupaj bomo živeli, skupaj trenirali, skupaj se bomo pripravljali na naslednji Tour. Tako sva se s Haven marca 2000 vselila v majhno rumeno hišo na koncu kratke, z vrtnicami obdane uli-ce v Villefranche, dober kilometer stran od Lancea in Kristin. Prvič nama ni bilo treba skrbeti za denar; imel sem novo, 450.000 dolarjev na leto vredno pogodbo (zajetnih 300.000 več kot preteklo leto) in še za 100.000 dolarjev obljubljenega bonusa, če bom Lanceu pomagal k novi zmagi na Touru.

Občutek sva imela, da sva se preselila na drug planet. V pristanišču je mrgolelo bogataških jaht in ostarelih francoskih parov z velikanski-mi sončnimi očali in obveznimi miniaturnimi kužki. Iz svoje hiše sva gledala naravnost na vilo Nellcôte, v kateri so Stonesi posneli album Exile on Main Street; le malo naprej pa je že Monako. To je kraj, v katerem na ulici srečaš čudovito žensko, potem pa se sekundo po-zneje spomniš: Uauu, to je bila Tina Turner.

Kevin, Lance in jaz smo bili stalna trojka. Skupaj smo vozili skoraj vsak dan, včasih pa se nam je pridružil še Frankie. Ponavadi smo se dobili nekje ob obali, potem pa izbrali eno od cest proti goratem

98 Skrivna dirka

severu. Treningi so bili kot v filmu; mimo nas je divjala čudovita fran-coska pokrajina, mi pa smo razdirali neumnosti, opravljali in duhovi-čili.

Vloge so bile razdeljene. Frankie je bil trdno prizemljen, odprtih oči, neomajen; Kevin norčav, vedno pripravljen za šale in neumnosti, odlično je oponašal (denimo Michelea Ferrarija: Ahhh, Tyler, predebel si!). Jaz sem bil tih, ciničen opazovalec, ki je vse videl, pa zelo malo govoril.

Lance je bil veliki šef, pijan svoje zmage in novega življenja. Če je bil že prej prenapet, ga je zdaj razganjalo; kakšen dan je bil tehnološki freak in nam je za kakšno igračko razlagal, da je to absolutno najbolj-ša jebena stvar, ki jo lahko dobiš za svoj denar; naslednji dan je razla-gal o kakšni pekarni v Normandiji, kjer si je kupil absolutno najboljši jebeni kruh, ki ga je kdajkoli poskusil; potem je prišel na vrsto kakšen absolutno najboljši jebeni bend, ki si ga kdaj slišal. In v bistvu je imel najpogosteje kar prav.

Skrbno pa je bedel tudi nad dogajanjem med konkurenco. Veliko je govoril o Ullrichu, Pantaniju, Zülleju in ostalih. Ogromno je vedel – s katerim zdravnikom kdo dela, na katero dirko se pripravlja, kdo ima kakšno kilo preveč, kdo se je pravkar ločil. Bil je kot živi stenčas; če si šel z njim za uro ali dve na kolo, si bil na tekočem o dogajanju v celotni karavani.

Včasih je bil veliko preveč zgovoren. Spomnim se, da smo Lance, Kevin in jaz nekoč sedeli v neki restavraciji na obrežju v Nici in je Lance pripovedoval o novi vrsti eritropoetina, ki naj bi jo začeli dobiva-ti španski kolesarji. Govoril je glasno, neprikrito, nobenih naših skriv-nih šifer ni uporabljal, jaz pa sem postajal vedno bolj živčen in sem samo upal, da med ljudmi, ki so sedeli v bližini, nihče ne zna angle-ško. Pravzaprav sem bil tako prestrašen, da sem ga v nekem trenutku prekinil in mu rekel nekaj v smislu: Hej, pazi, stene imajo ušesa! Ven-dar se ni menil zame, govoril je, kot da ima tisti EPO že v svojem hla-dilniku. S Kevinom sva postajala že prav panična, Lance pa se je ob-našal, kot da je nedotakljiv. Ali pa se je morda delal nedotakljivega zato, da bi se počutil varnejšega?

Od Lancea sem izvedel veliko novega, toda prave učne ure sem imel vsakih nekaj tednov, ko je v mesto prišel Ferrari. Bil je naše tre-ner, naš zdravnik in naš bog. Znal je pripraviti seanse, ki so bile kot mučenje – skoraj bi nas pokončal, ampak čisto do konca ni šel. V

99

naslednjih letih sem večkrat slišal Lancea, ko je javno razlagal, da je njegov uradni trener Chris Carmichael – in Carmichael je iz njunega razmerja naredil zase presneto dober posel. Vem, da sta bila prijatelja. Vendar pa tudi dobro vem, da v vseh teh letih, ko sva skupaj trenirala, Lance ni nikoli omenjal Chrisa ali kakšnih njegovih trenerskih napot-kov. Nenehno, skorajda nadležno pogosto pa je omenjal Ferrarija. Mi-chele je rekel, naj delamo to, Michele je rekel, naj delamo ono.*

Veliko sem se moral naučiti. Do takrat sem treniral tako kot večina starokopitnih kolesarjev – torej po občutku. Seveda, delal sem inter-vale in štel prevožene ure, toda v tem ni bilo velike znanosti. Dokaz o tem je shranjen v mojih dnevnikih, v katerih je ob večini datumov ena sama številka: koliko ur sem bil na kolesu – višja številka, boljši tre-ning. To se je spremenilo tisti trenutek, ko sem prišel v Nico. Lance in Ferrari sta mi pokazala, da obstaja veliko več spremenljivk, kot sem si sploh lahko predstavljal, in vse so pomembne: vataža,** kadenca, in-tervali, cone, kilokalorije, mlečna kislina in seveda, hematokrit. Vsaka vožnja je bila matematični problem zase: natančno določena zbirka vrednosti, ki smo jih morali dosegati. Sliši se enostavno, toda v resnici je bilo neverjetno težko. Eno je ostati šest ur na kolesu. Nekaj povsem drugega je voziti šest ur po natančno določenem programu vataže in kadenc, še posebej, kadar je trening načrtovan tako, da moraš pritisniti do skrajne meje zmogljivosti. Ob podpori rednih odmerkov Edgarja in

* Carmichaele je v knjigi in na svoji spletni strani poudarjal, da je kot trener delal z Armstrongom v času njegovih sedmih zmag na Touru. V intervjuju za USA To-day julija 2004 je opisal sistem, po katerem je Armstrong dnevno pošiljal podat-ke s treninga Ferrariju, ta jih je poslal Carmichaelu, on pa je nato prilagajal načrt treningov glede na potrebe.

Toda v intervjuju za Armstrongovo knjigo War je Ferrari izjavil, da ni nikoli komuniciral s Carmichaelom . "Ne delam s Chrisom Carmichaelom," je rekel. "Delam za Lancea. Samo zanj."

Tole pa o tej zadevi povedo ostali Postalovi kolesarji: Jonathan Vaughters: "V dveh letih nisem nikoli slišal, da bi Lance omenil

Chrisa." Floyd Landis: "Lepo vas prosim. Carmichael je čisto prijeten fant, toda z

Lanceom ni imel nikoli nič opraviti. Carmichael je bil zgolj krinka." Christian Vande Velde: "Chris ni imel prav nič z Lanceovimi treningi. Mislim, da je bila njegova vloga zgolj prijateljska, bil je človek, s katerim se je pogovar-jal bolj na splošno." ** Watt, enota za mehanično moč.

2000: Sestavljanje stroja 99

100 Skrivna dirka

rdečih jajc smo trenirali tako, kot si nikoli nisem znal niti predstavlja-ti; ko sem prihajal domov, sem se dan za dnem do kraja izčrpan samo še zrušil v posteljo.

Približno enkrat na mesec je Ferrari prihajal iz svoje Ferrare v Nico in nas testiral. Njegovi obiski so bili vedno kot znanstven preizkus, le da je najraje meril, koliko in na katerih področjih smo ga razočarali. Vedno je spal pri Lanceu in Kristin in tako sem se vsakič zjutraj od-peljal do njunega doma, on pa je že čakal s svojim kaliperjem in s krvno centrifugo. Uščipnil je, zbodel, zavrtel centrifugo.

Aaaaah, Tyler, predebel si. Aaaaah, Tyler, tvoj hematokrit je prenizek. Pogosto nas je testiral na Col de la Madone, na strmem, dvanajst

kilometrov dolgem klancu na obrobju Nice. Včasih smo delali več po-novitev na kilometer dolgem vzponu in postopno povečevali vatažo, Ferrari pa je meril količino mlečne kisline v naši krvi in vrednosti vpi-soval v grafikon, ki je kazal prag naše zmogljivosti (koliko moči lahko neprekinjeno ustvarjamo, ne da bi pregoreli). Potem pa smo svoj stroj navili do maksimuma in pri polni hitrosti vozili na Madone. Dobra vo-žnja na Madone je bila za Ferrarija skoraj tako pomembna kot zmaga na tekmi.

Ferrarija sem izkoristil za zbiranje informacij; vse kar me je zani-malo, sem si napisal na prtiček, da bi ne pozabil vprašati. Pojasnil mi je, zakaj je hemoglobin boljša mera zmogljivosti kot hematokrit (ker natančneje odraža sposobnost prenašanja kisika po telesu). Razložil mi je, da višja kadenca (hitrejše vrtenje pedal) manj obremenjuje miši-čna vlakna in prenaša obremenitev na primernejše mesto: na kardiova-skularni sistem in kri. Povedal je, da je najboljša mera sposobnosti posameznika vat na kilogram – količina moči, ki jo je sposoben ustva-riti, deljena s telesno težo. 6,7 vatov na kilogram je bila zanj magična številka – toliko naj bi bilo potrebno za zmago na Touru.

Michele je bil obseden s telesno težo – hočem reči, bil je popolno-ma obseden s telesno težo. O teži je govoril več kot o vataži in več kot o hematokritu, ki ga je bilo mogoče zelo enostavno povišati s pomočjo Edgarja. Razlog: zmanjšanje telesne teže je bila najtežja, toda tudi naj-bolj učinkovita pot do povišanja glavne spremenljivke, vatov na ki-logram, torej do izboljšanja možnosti na Touru. Veliko več nas je mal-tretiral zaradi prehrane kot nas je kadarkoli zaradi hematokrita. Spo-minjam se, kako smo se s Kevinom in Lanceom ob tem zabavali;

101

večina ljudi je imela Ferrarija za malo norega farmacevta, za nas pa je bil guru v programu hujšanja.

Skupni obed s Ferrarijem je bil nočna mora. Kot sokol je strmel v vsak grižljaj, ki si ga nesel v usta; ob vsakem piškotu ali kosu torte je dvigoval obrvi in te gledal z globokim razočaranjem. Lancea je celo uspel prepričati, da si je nabavil miniaturno tehtnico in si je sproti tehtal vso svojo hrano. Tako daleč nisem šel nikoli, vendar pa sem ob njegovih usmeritvah preizkusil tri strategije; popil sem ogromno mi-neralne vode in poskušal telo prepričati, da imam poln želodec. Telo, ki sem ga gnal kot še nikoli, tega ni hotelo razumeti – potrebovalo je hrano, in to takoj! Toda izkazalo se je, da je imel Ferrari prav, tako kot tudi v mnogih drugih zadevah: z nižjo težo sem postajal boljši. Vedno boljši.

To je bilo precej drugačno kolesarstvo, kot sem ga bil vajen. Naši glavni nasprotniki niso bili drugi kolesarji ali vzponi ali celo mi sami; najbolj smo tekmovali s številkami, s temi svetimi številkami, ki smo jih imeli ves čas pred seboj in so nas preganjale. Ferrari je kolesar-stvo – ta romantičen šport, ki je zame dotlej pomenil, da sedem na ko-lo in upam, da bom imel dober dan – spremenil v nekaj povsem nove-ga, v nekaj, kar je bilo bolj podobno šahovski igri. Ugotovil sem, da na dirki po Franciji ne odločajo božja volja ali geni; odločata napor in strategija. Zmaga tisti, ki dela najbolj trdo in najbolj pametno.

***

Tole je verjetno pravi trenutek za pomembno vprašanje: Je bilo v ti-stem obdobju sploh mogoče brez dopinga zmagati na profesionalni dir-ki? Bi se lahko čist kolesar meril s kolesarji, ki smo vozili s pomočjo Edgarja?

Odgovor: odvisno od dirke. Mislim, da je za krajše dirke, tudi tiste enotedenske, odgovor odločno pritrdilen. Tudi sam sem na manjših, štiridnevnih dirkah zmagoval paniagua s hematokritom 42. V enakih razmerah sem zmagoval na kronometrih. Vem tudi za druge kolesarje, ki so zmagovali na ta način.

Toda če je dirka daljša od enega tedna, hitro postane nemogoče tekmovati proti kolesarjem, ki vozijo z Edgarjem, saj ta predstavlja preveliko prednost. Daljša ko je dirka, večjo prednost predstavlja po-moč Edgarja – odtod njegova odločilna premoč na Touru. Razlog je cena, ki jo kolesar plačuje v fiziološkem smislu. Veliki napori –


102 Skrivna dirka

zmage v gorskih etapah, zmage v kronometrih – vzamejo veliko pre-več energije. Izčrpajo telo, znižajo hematokrit in testosteron. Brez Ed-garja in rdečih jajc cena zmage narašča. Z Edgarjem in rdečimi jajci se regeneriraš, vzpostaviš ravnotežje, nadaljuješ na isti ravni. Doping v resnici ni čarobno poživilo, ampak prej sredstvo, ki ti pomaga prepre-čevati nazadovanje.

Tiste pomladi smo v Nici trenirali težje in več kot sem si sploh predstavljal, da bi lahko treniral. Delovalo je. Tule je nekaj mojih dnev-niških zapisov iz leta 2000. (Pozor: 30. marca sem imel za seboj že šest tednov tekem. Opazili boste tudi, da sem namesto hematokrita pi-sal "HR", da bi nepovabljen bralec mislil, da gre za srčni utrip. Zvito, ne?)

30. MAREC Teža: 63,5 kg Telesna maščoba: 5,9% Povprečna vataža: 371 Vatov na kilogram: 5,84 HR: 43 Hemoglobin: 14,1 Max. srčni utrip: 177 Čas vzpona na Madone: 36,03 31. MAJ Teža: 60,8 kg Telesna maščoba: 3.8 % Povprečna vataža: 392 Vatov na kilogram: 6,54 HR: 50 Hemoglobin: 16,4 Max. Srčni utrip: 191 Čas vzpona na Madone: 32,32

V šestdesetih dneh sem napredoval od povprečnega kolesarja v nepo-sredno bližino Ferrarijevih čarobnih številk, ki so lahko pomenile zma-go na Touru – oziroma, v športu, v katerem na velikih dirkah odloča polovica odstotka, sem napredoval za 10 odstotkov. Tudi tempiranje forme je bilo zame idealno, saj smo bili tik pred Dauphiné Libéré,

103

enotedensko dirko po francoskih Alpah, ki tradicionalno služi kot veli-ko ogrevanje za Dirko po Franciji. Vedel sem, da Lance želi zmagati, toda na tiho sem si mislil, da bi tudi sam lahko kaj naredil in si še utr-dil mesto prvega pomočnika.

Prav v tistem času sem opazil, da se je začenjal spreminjati moj odnos z Lanceom. Poznal je moje številke. Vedel je, kje sem in kako hitro napredujem. Kadar sva vozila drug ob drugem, sem opažal, da poskuša biti kakšnih petnajst centimetrov pred menoj. Ker sem trmast, sem odgovarjal in nastal je vzorec: Lance je potegnil za petnajst centi-metrov, jaz pa sem se približal toliko, da sem zaostajal za kakšen cen-timeter; on je spet potegnil in jaz sem se spet približal na centimeter. Vedno sem ostal zadaj ravno toliko, da je še lahko narekoval tempo. Tisti zadnji centimeter, ki naju je ločil, je veliko pomenil. Bil je kot pogovor, kot da bi Lance vprašal.

"Bo šlo?" "Še vedno sem tukaj." "Pa tole?" "Še vedno tukaj." "Pa zdaj?" "Še vedno, stari." Včasih sem bil ponosen, da sem mu dokazoval, kako močen po-

močnik sem mu. Šele pozneje mi je postalo jasno, da je takrat začelo kliti seme katastrofe.

***

Drugi del vajeniškega obdobja sem imel doma. Haven je bila rojena organizatorka in z vso dušo se je vrgla v novo življenje v Nici. Začela se je učiti francoščine. Poskrbela je za nakupe, za bančne posle, ureja-la formalnosti in vse drugo. Odkrila je odlično tržnico in jo oblegala dan za dnem; solate mi je nasekljala na majhne koščke, ker se ji je zdelo, da bom ob žvečenju tako porabil manj energije. Polno je bilo takšnih majhnih, toda pomembnih prispevkov, zaradi katerih sem jo še toliko bolj cenil. Ni bila zgolj kolesarjeva spremljevalka, naredila je vse, kar se ji je zazdelo, da bi mi lahko pomagalo, bila je del dvojca.

Odlično sva se ujela, z eno samo izjemo. Sprehodi. Vem, da zveni noro, toda eno od prvih pravil, ki sem se jih naučil takoj, ko sem vsto-pil v svet vrhunskega kolesarstva, je bilo tole: Če stojiš, sedi: če sediš, lezi; stopnic se izogibaj kot da so kužne. Kolesarstvo je edini šport na


104 Skrivna dirka

svetu, v katerem boljši kot postajaš, bolj spominjaš na slabotnega star-ca. Nikoli nisem čisto natančno vedel, kakšna fiziologija je zadaj, toda dejstvo je, da dolgotrajno stanje ali hoja izčrpavata in da postanejo vezi boleče, kar te ovira pri treningu. (Petkratni zmagovalec Toura Bernard Hinault je stopnice tako sovražil, se je med dirko po Franciji pustil svojim soigneurjem nositi po hotelskih stopniščih, namesto da bi hodil.) Ko me je Haven ob koncih tedna spraševala, če bi šel z njo na plažo, na sprehod po okoliških hribih ali na tržnico, sem se zato ponavadi izgovoril. Sorry, Haven, počivati moram.

Vendar pa sem imel veliko opravka z nekaterimi drugimi domači-mi opravili, večinoma povezanimi z Edgarjem. Prvič, moral sem si ga priskrbeti, kar je postalo precej bolj zapleteno, odkar na tekmah nismo več dobivali eritropoetina od vodstva ekipe. To je pomenilo, da sem si najprej moral nabaviti enega od številnih skrivnih telefonov – pred-plačniški prenosni telefon. Uporabil sem ga, kadar sem klical dr. Mo-rala ali njegovega pomočnika Pepeja Martíja in naročil "vitamine", "zdravila proti alergiji", "kapsule z železom" ali karkoli smo že v ti-stem trenutku uporabljali kot šifro. Potem sem se odpeljal na sestanek s Pepejem na kakšnem javnem zbirališču in prevzel svežo zalogo eri-tropoetina in rdečih jajc iz Moralove klinike. Običajno sem vzel dvaj-set brizgalk, kar je zadoščalo za dva meseca. Zaloge sem prevažal v hladilni torbi, del Moral pa je vedno priložil še lažen recept za Ha-ven – ponavadi kaj, kar je bilo povezano s slabokrvnostjo zaradi men-struacije –, če bi me na poti slučajno ustavil policist in mi preiskal avto, kar pa se na srečo ni nikoli zgodilo.

Za razliko od Lancea si nisem upal hraniti škatel z napisi AMGEN in EPREX poleg pločevink dietne Cole. Zato sem dodelal svoj sistem. Kartonske ovoje sem namakal v vodi, dokler niso bili napisi popolno-ma nečitljivi, potem pa sem jih raztrgal na majhne koščke in odplaknil v straniščno školjko. Potem sem z nohtom spraskal nalepke s stekle-ničk, ki so bile velike približno štiri centimetre in dober centimeter ši-roke. Tudi nalepke sem odplaknil. Potem sem gole stekleničke zavil v alu folijo in jih pospravil v hladilnik za kupom zelenjave. Pozneje sem poskušal biti še bolj zvit in sem si priskrbel lažno pločevinko za pivo z dvojnim dnom, kakršne dobiš včasih kot dodatek pri stripih. Toda po-tem sem se ustrašil, da bi kdo zares mislil, da gre za pivo in bi jo po-skušal odpreti. Izkazalo se je, da je folija še najprimernejša, saj se je zdelo, da smo vanje zavili kakšne ostanke hrane. Sistem je deloval

105

dobro, z eno samo napako: izpraskane nalepke so bile lepljive in kak-šen košček je zašel v žepe mojih hlač ali srajc. Včasih sem v restavra-ciji ali v trgovini iz žepa izvlekel denarnico, zraven pa se je držal še delček nalepke. Ooops!

In to je bilo bolj ali manj vse; nobenih dolgih seznamov poživil, samo Edgar in testosteron (Andriol). Eno rdeče jajce Andreola na te-den ali dva tedna treninga je bilo običajno dovolj, če pa si potreboval še kakšno manjšo dodatno spodbudo, si lahko vzel še polovičko. Na jezik si si stisnil del oljnate tekočino, drugo si pa prihranil. Ferrari si je potem izmislil način za mešanje Andreola z olivnim oljem: za hitro spodbudo smo ga, pomešanega z oljem, s kapalko jemali iz majhnih, temnih stekleničk. Spomnim se, kako sem nekoč na dirki dobil nekaj takšnega olja od Lancea: z roko mi je odprl usta in mi s kapalko stisnil nekaj kapljic, tako kakor ptičja samica hrani svoje mladiče. Na pred-log Morala sem v enem od ciklusov treninga poskusil z jemanjem rastnega hormona – šest injekcij v dvajsetih dneh –, vendar sem imel noge težke in otekle, počutil sem se neznosno, zato sem odnehal.

Edgarja sem si vbrizgal vsak drugi ali tretji dan, običajno 2000 enot, kar se sliši veliko, v resnici pa je to volumen manjše radirke. Vbrizgal sem si ga v podkožje na roki ali trebuhu; igla je bila tako tan-ka, da je bilo na koži komaj kaj videti. Kratek vbod in že si imel v krvi majhne, živahne iskrice.

Ko je bila steklenička prazna, sem jo ovil v nekaj plasti papirne bri-sače ali toaletnega papirja in jo s kladivom ali s peto zdrobil na koli-kor je bilo mogoče drobne koščke. Razbito steklo, še vedno ovito v papir, sem nato izplakoval pod pipo, dokler se mi ni zdelo, da so od-plaknjene še zadnje molekule eritropoetina. Nato sem tisto razmočeno kepo papirja odplaknil v školjko ali odvrgel v zabojnik za smeti in jo prekril z najbolj smrdljivimi ostanki hrane iz kuhinje. Včasih sem se s koščki stekla porezal, sicer pa je bil sistem dober – mirno sem spal, brez strahu, da bi francoska policija lahko kaj našla, če bi se odločili za hišno preiskavo.

Hočem reši, mirno sva spala, kajti pred Haven nisem imel nobenih skrivnosti. Vedela je vse o mojih potovanjih, o delovanju EPO, o ceni, ki jo plačuješ na dolgih dirkah, o mojem sistemu drobljenja in splako-vanja stekleničk, vse o vsem. Slabo bi se počutil, če ji ne bi vsega za-upal, razen tega pa se mi je zdelo tudi varneje, da sva oba na isti strani v primeru, če bi naju obiskala policija ali protidopinška kontrola. O


106 Skrivna dirka

Edgarju sva se pogovarjala mimogrede, takorekoč ob kavi. Oba sva to reč sovražila, vendar je bila ves čas prisotna, ves čas je visela nad na-ma kot neprijetna, mučna naloga, ki pa jo je pač treba opraviti. Nobe-na naloga ni prelahka ali pretežka.

Ne morem trditi za prav vse sotekmovalce, toda vtis sem imel, da je imela večina podoben odnos do svojih žena ali deklet. Le eden je bil povsem očitna izjema: Frankie Andreu. Njegov položaj je bil veliko težji, kajti poročen je bil z Betsy, njen odnos do dopinga pa je bil po-doben, kot je odnos večine ljudi do samega hudiča.

Betsy Andreu je bila atraktivna črnolaska iz Michigana, vedno širo-ko nasmejana, odkrita in neposredna, zrcalna podoba svojega moža. V Lanceovem krogu je bila že nekaj let (Lance in Frankie sta skupaj vo-zila za Motorolo od leta 1992 do 1996). Njun odnos ima dve poglavji. Do Lanceove bolezni sta se dobro ujela. Oba sta močni osebnosti in rada razpravljata o politiki in veri (Lance je ateist, Betsy pa aktivna katoličanka, nasprotnica splava). Lance ji je tako zaupal, da se je z Betsy posvetoval celo glede svojih novih deklet. (Betsy, ki ni prav vseh Lanceovih izbrank sprejela z odprtimi rokami, je bila nad Kristin navdušena od prvega trenutka.) Lance ji je zaupal, ker je vedel, da pri njej, tako kot pri njem samem, ni sivih lis. Njen svet je povsem na dla-ni – natančno ve, kaj je prav in kaj narobe, kaj je dobro in kaj slabo. Oba sta to sicer sovražila, toda dejstvo je, da sta si bila več kot po-dobna.

Toda njun odnos se je spremenil, ko sta tik pred tem zaročena Betsy in Frankie, skupaj s še nekaterimi prijatelji, obiskala Lancea v bolnišnici v Indianapolisu, ko je okreval po operaciji. Kot sta pozneje Betsy in Frankie pod sodno zaprisego opisala dogodek, sta v sobo med obiskom prišla dva zdravnika, ki sta začela Lanceu zastavljati vrsto zdravstvenih vprašanj. Betsy je prijateljem rekla, da bi mu morali omogočiti zasebnost in je vstala, da bi odšla iz sobe. Toda Lance jih je prosil, naj ne odhajajo, zato so ostali. Ko je zdravnik vprašal, ali je kdaj jemal kakšna poživila, je Lance samoumevno odgovoril, da jih je jemal, da je uporabljal EPO, kortizon, testosteron, človeški rastni hor-mon in steroide. (Armstrong je na zaslišanju pod prisego trdil, da se to ni nikoli zgodilo.)

Kakor sam razumem, je bila to za Lancea značilna oholost glede dopinga, prav tista njegova notranja potreba, zaradi katere je stekle-ničke z eritropoetinom nastavljal v vrata hladilnika ali zaradi katere je

107

o tem na ves glas govoril v restavraciji. Pomen dopinga je poskušal minimizirati, navzven kazati, da to ni kakšna usodna zadeva, da je on vzvišen nad vsemi temi injekcijami in pilulami.

Dokler sta bila v bolniški sobi, sta se Betsy in Frankie zadržala, toda v hipu ko sta stopila na hodnik, je Betsy eksplodirala. Frankieju je zabrusila, da če tudi on počne to sranje, lahko na poroko takoj po-zabi. Frankie ji je prisegel, da dopinga ne uporablja in Betsy se je po-časi pomirila. Čez nekaj mesecev sta se poročila, toda Bety na Lancea in na šport ni nikoli več gledala tako kot je včasih.

Lahko si predstavljate, kako težko je bilo Frankieju, če upoštevamo zahteve profesionalnega kolesarstva. S Kevinom in Lanceom smo se vpričo žena ali deklet pogosto odkrito pogovarjali o Ferrariju in Ed-garju, če pa je bila v bližini Betsy, je bilo vse drugače. Frankie je ves čas govoril "Betsy me bo ubila". Še posebej je bil živčen ob skupnih večerjah: "Utihnite fantje, nehajmo o teh zadevah – Betsy me bo ubi-la."*

Frankie je naredil, kar je pač moral. Imel je srečo, da je potreboval manj Edgarja in drugih dodatkov, kot mi hribolazci, Kevin, Lance ali

* Ko je Betsy videla, kako je Frankie vozil na Touru 1999, ga je napadla: "Kako za vraga si lahko s takšno lahkoto plezal na tiste gore?" Frankie ni hotel odgovar-jati, Betsy pa si je naredila svoj zaključek: Postal ima svoj dopinški program in Frankie ter Lance sta v samem središču tega dogajanja.

V naslednjih letih je postajala zagrizena borka proti dopingu ter trn v peti Armstrongu in Postalu. Še posebej je bila aktivna leta 2003, ko je Davidu Wal-shu pomagala pri pisanju knjige L. A. Confidential ter leta 2005, ko so jo prosili, da bi pod zaprisego opisala dogodek iz bolnišnice leta 1996. V tem času je Betsy postala prava zakladnica informacij za novinarje in protidopinške oblasti.

"Prav smešno je," je izjavila o tej svoji vlogi. "Lance bi me rad prikazal kot debelo, zoprno, obsedeno svinjo, ki bi ga rada uničila. Toda od vsega začetka ne počnem ničesar drugega kot da poskušam javnost seznaniti z resnico."

Frankie pa se je odločil za drugačno pot. Leta 2006 je za New York Times sicer delno priznal svojo vpletenost in povedal, da je prvič prišel v stik s poživili leta 1995, ko je z Armstrongom vozil za Motorolo, priznal je, da je uporabil EPO na Touru 1999, sicer pa je večinoma molčal – kar je na njihovem domačem ran-ču, kjer živita s tremi otroki, ustvarjalo nenavadno napetost. Spomladi 2010 se je zvezni tožilec Jeff Novitzky s Frankiem dve uri pogovarjal po telefonu. Ko je Frankie odložil slušalko, je Betsy videla, da je pretresen, zato ga je vprašala, kaj je povedal. "Ne želim govoriti o tem," ji je odgovoril. Betsy je poklicala Novit-zkyja in ga vprašala, toda tudi ta jo je zavrnil in se zasmejal. "Saj je vaš mož, vprašajte ga."


108 Skrivna dirka

jaz, zahvaljujoč temu, da je bil rouleur, velik in močan fant, pripraven za dolge, ravne etape. Če smo morali mi za Tour naviti svoj stroj do 99 odstotkov vseh zmogljivosti, bi Frankie zmogel dirko skorajda ob sami vodi.

Betsyjino načelnost sem sicer spoštoval, vendar pa sam nisem imel nobenih zadržkov. Hitro sem se učil. S pomočjo Ferrarijeve centrifuge sem kmalu sam vedel, koliko Edgarja potrebujem za svoje vedno in-tenzivnejše treninge. Ferrari me je naučil, da je vbrizg eritropoetina v podkožje nekaj takšnega, kot če v hiši vključiš termostat: deluje poča-si in telesu pomaga, da v naslednjih nekaj dneh proizvaja več rdečih krvničk kot bi jih sicer. Če dodajaš premalo, bo hiša hladna – hema-tokrit bo prenizek. Če dodaš preveč, bo hiša vroča – hematokrit ti bo narasel čez 50.

Prišel sem do točke, ko sem svoj hematokrit lahko ocenil že po bar-vi krvi. Ko mi je Ferrari iz prsta jemal vzorec za test mlečne kisline, sem opazoval kapljico. Če je bila svetla in vodena, je bil hematokrit prenizek. Če je bila temnejša, je bil visok. Užival sem, kadar sem vi-del tisto temno, polno barvo in kar predstavljal sem si vse tiste krvni-čke, ki se gnetejo v gosti juhi, pripravljene na akcijo; to mi je dalo spodbudo za še večje garanje.

Trening je bil kot igra. Kako trdo lahko delaš? Kako iznajdljiv si? Koliko še lahko shujšaš? Se lahko pomeriš z lastnimi parametri in jih premagaš? Ob vsem tem je bil še večen strah, ki te je preganjal, da si še bolj garal: Karkoli narediš, lahko drugi zajebanci naredijo še več.

Potem pa je bila še druga igra, ki ni imela ničesar skupnega z Ed-garjem, temveč z Lanceom – namreč kako vzdržati ob njem. To je raz-dražljiv fant in bolj ko se je bližal Tour, bolj razdražljiv je postajal. Do junija je bila tista dobrodušna medvedja prijaznost že milijone let daleč. Postal je napet in odsoten. Do nas se je obnašal bolj kot šef in ne kot sotekmovalec: poskrbi za svoje številke, sicer … S tira so ga spravile že malenkosti in natančno si lahko vedel, kdaj se je to zgo-dilo – v trenutku, ko je nate prilepil svoj pogled, kakšne tri sekunde dolg, nepremičen pogled.

Smešno, novinarji so ta Lanceov pogled razumeli kot izraz njegove supermoči, nekaj, kar je pokazal samo v najpomembnejših trenutkih velikih dirk. Za nas je bilo to nekaj, kar se je dogajalo ves čas, na av-tobusu, ob skupnih zajtrkih, kjerkoli. Če si Lancea zmotil, ko je nekaj pripovedoval, si dobil pogled. Če si nasprotoval nečemu, kar je rekel,

109

si dobil pogled. Če si zamudil več kot dve minuti na skupno vožnjo, si dobil pogled. Še hujši pogled si dobil, če si se iz njega ponorčeval. Pod grobim Lanceovim površjem se skriva izjemno občutljiva oseb-nost. Moj sotekmovalec Christian Vande Velde se je nekoč pošalil na račun novih Nikeovih čevljev, v katerih je Lance prišel na zajtrk. Christian je prijazen fant – nič slabega ni mislil, samo prijateljsko ga je zbodel. Hej stari, jebeno dobri čevlji! se je Christian zarežal. Lance je pobesnel in vrgel Christianu svoj pogled. In to je bilo vse. Prepričan sem sicer, da Christian ni bil ob kariero v Postalu samo zaradi tega do-godka. Vsekakor pa mu zaplet z Lanceom ni bil v pomoč.

Nič pa ni Lancea tako spravilo ob pamet, kot če si se pritoževal za-radi dopinga.

Najboljši primer tega je bil verjetno Jonathan Vaughters. S svojim zvedavim umom nikakor ni bil človek, ki bi doping sprejel kar na lepo besedo. Tako kot ni brezpogojno naredil vsega, kar sta ukazala Lance in Johan. Postavljal je vprašanja, ki si jih nihče ni upal: Zakaj to dela-mo? Zakaj mednarodna zveza ne uveljavi pravil? Pa ne le to, JV je bil zaradi dopinga nenehno živčen; skrbelo ga je, da bo dobil na vrata policijo ali protidopinško kontrolo. Govoril je celo o občutkih krivde zaradi dopinga – krivda pa je bilo čustvo, ki smo se ga ostali že zdav-naj znebili. Za Lancea so bila Jonathanova vprašanja in dvomi dokaz, da ni iz pravega testa. Spomnim se, kako ga je JV razbesnel po dirki Dauphiné 1999, ko je samo omenil, da je vesel drugega mesta v eni od etap – mesta, ki ni bilo za Lancea nič drugega kot položaj "prvega lu-zerja". Po Touru 1999 je postalo vsem jasno, da JV ne sodi v Lanceov in Johanov sistem.

Leta 2000 je Vaughters zapustil Postal in podpisal za francosko ekipo Crédit Agricole, ki se mu je zaradi strogih francoskih protido-pinških zakonov zdela primernejša. Svojo kariero je dobesedno usta-vil. Toda Lance ga je imel takrat za vrhunskega tepca. V Lanceovem načinu razmišljanja je bil doping življenjsko dejstvo, tako kot kisik ali gravitacija. Ali ga sprejmi – in to absolutno, brez vsakega zadržka – ali pa utihni in izgini, pika. Nobenega tarnanja, nobenega jokanja, no-benega dlakocepljenja. Lance je imel Jonathana za najhujšega dvoli-čneža, ki je izkoristil svoje rezultate v ekipi Postala, da je dobil dvolet-no pogodbo s Crédit Agricole, torej bi bil dolžan tudi svojim novim sponzorjem prinašati enake rezultate – za to so ga plačali. Potem pa gospod JV nenadoma postane čist, stoka zaradi dopinga, razglaša


110 Skrivna dirka

svojo poštenost in končuje dirke nekje na sredini lestvice. Tepec.* Seveda pa je bilo še veliko drugih možnosti za trk z Lanceom.

Eden takšnih incidentov je bil spomladi 2000, ko sva se po šesturnem treningu vračala k meni domov po ozki, strmi cesti. Bila sva utrujena, dehidrirana, lačna, komaj sva čakala, da prideva domov in zadremava. Potem pa je po klancu za nama nenadoma z vso hitrostjo pripeljal majhen avto, naju skorajda podrl, šofer pa naju je še nadiral, ko je peljal mimo. Ponorel sem in še jaz vpil nanj. Lance pa niti besedice, samo pritisnil je na pedala in se z vso hitrostjo zapodil za njim. Poznal je cesto, šel je po bližnjicah in na vrhu hriba ga je ujel pred rdečim se-maforjem. Ko sem ju dohitel, je tipa že vlekel iz avtomobila in tolkel po njem, fant pa si je zakrival obraz in kričal. Kakšno minuto sem sa-mo gledal in nisem mogel verjeti, kaj se dogaja. Lance je bil v obraz rdeč kot pesa; popolnoma je pobesnel in fant jih je zares dobil. Ko je končal, ga je porinil na tla in pustil. Pobrala sva svoji kolesi in molče odpeljala domov. V naslednjih dneh je Lance zgodbo nekajkrat pove-dal Frankieju in Kevinu kot da gre za najboljšo šalo, še eno tistih norih stvari, ki se ti lahko zgodijo v samo v tej zajebani Franciji. Poskušal sem se smejati, vendar ni šlo. Ves čas sem imel pred očmi tistega fan-ta, ki je jokal in prosil, ter Lancea s pestmi nad njim. Videl sem veliko več kot bi si kadarkoli želel.

Ta temna plat Lanceovega značaja nas je spravljala v obup; toda hkrati je bila gorivo našega ekipnega dela. Z Johanom Bruyneelom sta vodila Postal natančno kot švicarska ura. Boljši hoteli. Boljši odnos organizatorjev dirk do celotne ekipe. Boljše načrtovanje. Boljša pre-hrana. Boljši sponzorji. Boljša tehnologija, vključno s testiranjem v vetrovnikih. Nenehno smo imeli občutek, da smo del nečesa velikega in prelomnega, kot verjetno astronavti, ki se pripravljajo za vesoljske polete. Veliko pa je k takšnim občutkom prispevalo preprosto dejstvo, da smo vsak dan skupaj kolesarili preko najlepših pokrajin našega pla-neta; kakšen občutek, ko potiskaš močneje kot si kadarkoli, sodeluješ v nečem mogočnem in novem – in si za vse to še dobro plačan. Na svojih vožnjah smo se drug drugega pogosto zalotili pri blaženem na-smehu, ki je govoril: Ne morem verjeti, kako noro je vse to! * Vaugters trdi, da je imel z ekipnimi zdravniki Crédit Agricole pred podpisom pogodbe pošten in odkrit pogovor, v katerem jim je povedal, da je bil v Postalu pod dopingom, zato od njega poslej ne morejo pričakovati enakih rezultatov. "Preden smo podpisali pogodbo, smo imeli na mizi vsa dejstva," je izjavil.

111

***

Ko se je približevala dirka Dauphiné Libéré, sem bil sam pri sebi zelo samozavesten. Bil sem lažji in močnejši kot kadarkoli prej. Na zadnjih testiranjih je Ferrari vzkliknil tako, kot ga nisem še nikoli slišal: Oooooo Tyler! Prvič sem ga slišal navdušenega.

Hotel sem biti močan, še posebej močan za ključno etapo enote-denske dirke, za vzpon na Mont Ventoux. V Franciji je veliko legen-darnih vzponov, toda Ventoux ima prav posebno mesto med njimi. Pravijo mu tudi Provansalski velikan in je tako naporen, da ima tudi svojo žrtev: leta 1967 je na njem umrl britanski kolesar Tom Simpson, verjetno zaradi kombinacije izčrpanosti, konjaka in amfetaminov.

V prvem delu vzpona na Ventoux sem se počutil odlično. Seveda, kadar kolesar pravi, da se na tekmi počuti odlično, to ne pomeni, da se zares počuti odlično. V resnici se počutiš kot v peklu – trpiš, srce ti ta-ko razbija, da samo čakaš, kdaj ti bo izskočilo iz prsnega koša, mišice na nogah ječijo, bolečina divja po telesu kot bliski svetlobe na boži-čnem drevesu. Če torej rečeš, da se počutiš odlično, to pomeni, da se počutiš kot kup dreka, le da veš, da se fantje okrog tebe počutijo še veliko slabše, po njihovem izrazu in po komaj vidnih znamenjih pa veš, da se bodo sesuli nekoliko prej kot ti. V takšnih okoliščinah se ti lastna bolečina zdi zelo pomembna. Lahko se celo zares počutiš od-lično.

Na prvem delu vzpona na Ventoux sem se torej počutil kar precej dobro. Lance je vozil ob meni, nosil je rumeno majico in je imel dobre možnosti za skupno zmago. Do cilja je bilo še 10 kilometrov, midva pa sva vodila majhno elitno skupino tekmovalcev. Moja naloga je bila pokrivati napade – kar pomeni napadalcem slediti in jim ne dovoliti pobega. Lance pa bi se potem priključil, sam napadel in zmagal etapo. Kot po priročniku.

Prvi del je šel po načrtu – pokril sem napade. Potem sem čakal, pri-čakoval, da se Lance prebije v ospredje.

Ni ga bilo. Po radijski zvezi sem slišal, kako ga Johan priganja. Čas je bežal. Začel sem postajati nekoliko nestrpen. Videl sem, da se mi pribli-

žujeta Alex Zülle in španski hribolazec Haimar Zubeldia; sledili so jima še drugi. Toda kje je Lance?

Čas pa je kar tekel. V ozadju se je prikazala nova skupina; nastajala


112 Skrivna dirka

je že precejšnja gneča. Lancea pa od nikoder. Potem zaslišim Johanov glas.

Lance ne zmore več. Tyler, potegni. Še enkrat sem se ozrl za Lanceom. Potegni. Samo potegni že enkrat! Napadel sem v trenutku, ko smo vozili mimo spomenika Tomu

Simpsonu, kilometer in pol pred svetilniku podobno vremensko posta-jo, ki stoji na vrhu. Šel sem v skrajnosti, mogoče dlje kot kadarkoli prej. Za seboj sem čutil Zülleja in Zubeldio, potem pa sta počasi odpadla. Okoli sebe sem slutil gledalce, čutil sem nogi, ki sta obračali pedala, toda ni se mi več zdelo, da bi bili to moji nogi. Vse sem dal od sebe; še zadnji desni ovinek in pripeljal sem čez črto.

Kaos. Ljudje so me potiskali, mi vpili na ušesa, novinarji so se gne-tli okrog mene. Sam sem bil kot v deliriju.

Zmagal sem na Mont Ventouxu. Eden od Postalovih soigneurjev me je zgrabil, mi okrog vratu zavil

brisačo in me odvlekel do našega avtobusa. Tam je bila popolna tišina. Sedel sem, si odpel čelado in počasi začel dojemati. Bilo je povsem nadrealno.

Močnejši sem bil od vseh njih. Naenkrat sem bil med favoriti za skupno zmago. Vrata avtobusa so se sopihajoče odprla. Lance se je čemerno, s

sklonjeno glavo, povzpel na avtobus, sedel tri metre stran od mene, si odvil brisačo, rekel pa ni niti besedice. Toda videlo se je, da je besen. Tišina je postajala precej neprijetna.

Nekaj sekund pozneje so se vrata spet odprla – Johan je z zaskr-bljenim izrazom na obrazu stopil naravnost do Lancea. Položil mu je roko na rame, sedel poleg in ga tiho, pomirjujoče ogovoril. Kot medi-cinska sestra ali psihiater.

"Hej, človek, nič takšnega. Verjetno si imel težave zaradi višine. Mogoče si tudi preveč treniral? Govoril bom z Michelejem. Tour se začne šele čez tri tedne. Ne skrbi, časa je več kot dovolj."

Po nekaj minutah pa se je spet oglasil: "Sicer pa, kdo je zmagal?" Ne da bi me Lance pogledal, je pokazal name. Johanu je zakuhalo, popolnoma rdeč je postal. Stopil je do mene in

me z vso močjo objel, mi stisnil roko, čestital. Mislim, da mu je bilo hudo nerodno; vedel je, kako velikanska zmaga je bila to, on me je pa povsem spregledal. Zdaj je poskušal popraviti.

113

Lance pa je ostal mrk. Pri večerji, ko so mi vsi nazdravljali, mi je komajda privoščil pogled. Bilo je, kot da bi imel nenadzorovano re-akcijo, alergijo; moj uspeh – ki je bil odličen za Postal in torej tudi zanj – ga je spravljal ob pamet.

V zadnjem delu naslednje etape sva skupaj uspela pobegniti. Sprva sem bil vznemirjen – če nama uspe, bi jaz prevzel skupno vodstvo, Postal pa bi dokazal, kar ni bilo nič manj pomembno, da je najmo-čnejša ekipa na svetu, ki bo nastopila na Touru. Vendar pa sem začel dobivati občutek, da me želi Lance sesuti. Na zadnjih vzponih je po-speševal veliko bolj, kot sva potrebovala za zmago. Potem je prišel spust, po katerem je drvel na skrajni meji tveganja. Končno sem mu moral zavpiti, naj upočasni.

Čez ciljno črto sva pripeljala skupaj. Etapo sem končal z rumeno majico, s pikčasto majico za najboljšega hribolazca in z belo majico za največje število točk. Zmaga na dirki Dauphiné Libéré, na kateri so v preteklosti zmagovali Eddy Merckx, Greg LeMond, Bernard Hinault in Miguel Indurian, me je nemudoma povzdignila med elito. Omenjati so me začeli kot resnega kandidata za zmago na Touru. V ozadju vse-ga tega pa sem se spraševal, kako me je Lance poskušal zlomiti na ti-stih klancih. Bil je povsem enak vzorec kot na skupnih treningih: Mi lahko slediš? Pa zdaj? Še vedno?

Zadnji večer sta v mojo hotelsko sobo prišla Lance in Johan. Pri-čakoval sem, da se bomo pogovorili o dirki ali pa morda o načrtih za bližnji Tour. Namesto tega pa sta mi zgolj sporočila, da bomo v torek, dva dni po zaključku Dauphiné Libéré, odleteli v Valencio na transfu-zijo krvi.


114 Skrivna dirka

Documents

Skrivna dirka