Slovenci na Štajerskem

DNIXIVŠ T I R I N A J S T

P R I L O G AD E C 1 0

iiiiddddddddDDDDDD RRRRRR UUUUUU ZZZZZZ IIIIII NNNNNN AAAAAAiiiiiidddddd

iiiiiiii nnn DDDDDD OOOOOOOO MMMMMMMM

K U L T U R A

Slov

enci

na Š

taje

rske

mPo

skus

pri

bliž

evan

ja

XIV ŠTIRINAJST DNI2

uvodnik

Kaj vemo o Slovencih na Štajerskem?

Vincenc Gotthardt

Cerkev

Naselitveno območje štajerskih SlovencevSlovenci na Štajerskem, tak je naslov te kulturne prilo-ge. Nujno pa je treba pre-

brati tudi podnaslov: »Poskus približevanja«. S to kulturno pri-logo smo se hoteli približati Slo-vencem na Štajerskem, ki jim je v preteklih dvajsetih letih uspe-lo nekaj neverjetnega: bili so tik pred tem, da bi izginili iz javne-ga dojemanja, pa so se tako re-koč čez noč spet pojavili v jav-nosti. In to iz leta v leto močneje. Tudi v številkah. Štajerci so se pri ljudskih štetjih spet v večjem šte-vilu odločili, da napišejo, da je nji-hov pogovorni jezik slovenski. Takole so se spremenile števil-ke. Leta 1981 jih je bilo 893, leta 1991 že 1695, leta 2001 pa 2191. To je od leta 1991 do 2001 prira-stek za 29 odstotkov. Te številke so kot klicaji, ki povedo: nekaj se je zgodilo!Te številke dajejo prav vsem ti-stim, ki so vztrajali na svoji poti in se niso dali ovirati pri svojih od-ločitvah. Najprej z ustanovitvi-jo društva Člen 7, nato pa z naku-pom stare Pavlove hiše v Potrni, iz katere je v najkrajšem času na-stal kulturni center, s tem pa vi-dno zamenje obstoja in delovanja Slovencev na Štajerskem.

Slovenci na Štajerskem so zelo majhna avstrijska na-rodna skupnost, so pa po-

kazali vsem, ki tarnajo nad svojo majhnostjo in nepomembnostjo naslednje: kdor dela in ve, kam hoče priti, ta pride na cilj. Malo pa je treba znati tudi sanjati in teh sanj ne izdati, kot to pravi Su-sanne Weitlaner v pogovoru na straneh 4 in 5. Upam, da nam je uspelo s to pri-logo vsaj malo približati Sloven-ce na Štajerskem. Vrata Pavlove hiše so odprta.

K naslovnici

Pavlova hiša je kulturni center, založba (Pavlova hiša je izdala tudi dvojezično pesniško zbirko koroške Slovenke Rezke Kanzian), muzej, galerija, ko-munikacijski cen-ter med Slovenci in Nemci ter Avstrijo in Slovenijo. V njej ima sedež Društvo člen 7 in zbor Pavlove hiše. V hiši so bili sep-tembra prisrčno sprejeti tudi upo-kojenci iz Št. Ja-koba. Predsednica Društva upokojen-cev Št. Jakob Mil-ica Janežič je bila prvič med Slovenci na Štajerskem: »Prevzeli sta me zavzetost in profe-sionalnost nekat-erih štajerskih Slovencev, kako delajo za svojo narodno skupnost. Na novo pa sem bila potrjena tudi v tem, da je vredno vztrajati.«Več o Pavlovi hiši na www.pavelhaus.at

P. Jože Lampret vodi slovensko cerkveno skupnost v Gradcu

Škofu Kapellariju so Slovenci zelo pri srcu

Slovensko cerkveno sku-pnost v Gradcu vodi p. Jože Lampret. Živi v Oli-mju v Sloveniji in se vsa-ko nedeljo in ob praznikih vozi v Gradec, da s slo-venskimi verniki obhaja sveto mašo.

Pred letom 2006 je bilo to drugače, saj so do tedaj žu-pnijo Mariahilf vodili slo-venski minoriti. Leta 2006 so minoriti zapustili Gra-dec, slovenska cerkvena skupnost pa bi ostala brez slovenskega dušnega pa-stirja. Takrat je škof Egon Kapellari odločil, da mora imeti slovenska cerkvena skupnost tudi v prihodnje svojega dušnega pastirja.

Jože Lampret pravi, da ob-staja slovenska cerkvena skupnost v Gradcu že od 2. svetovne vojne. Takrat je prišlo v Gradec mnogo slo-venskih beguncev. Ko so minoriti pred 31 leti pri-šli k Mariji Pomagaj v Gra-dec, so prevzeli skrb tudi za slovenske vernike. Jože Lampret pozna slovensko cerkveno skupnost že dol-

go. Slovensko skupnost je prevzel leta 1980, jo vodil tri leta in pol, nato pa se je preselil v Ljubljano. Njegov naslednik je bil p. Janez Žnidar. Leta 2004 se je p. Lampret vrnil v Gradec in znova prevzel skrb za sku-pnost, ki jo vodi še zdaj.

K maši prihaja vsako ne-deljo med 25 do 40 verni-kov. Če je kako praznova-nje, jih pride tudi do sto. P. Lampret je edini slovenski duhovnik na Štajerskem, s tem pa tudi prvi naslov, če kdo v kakem drugem kra-ju Štajerske želi dvojezični krst ali pogreb. Kar še po-sebej odlikuje svete maše te skupnosti, je pesem. Poje cerkveni zbor, zelo dobro sprejeto pa je ljudsko petje. Maše so vsako nedeljo ob 9. uri v kapelici zakladne cer-kve Mariahilf, Mariahilfer-str. 3. Kolbejeva klet (Kol-bekeller) daje Slovencem na voljo prostor za pev-ske vaje, srečanja, prazno-vanja, sestanke in družab-ne večere.

XIV 3ŠTIRINAJST DNI

Kaj je s pravicami štajerskih Slovencev?

komentar

Hubert Mikl, tajnik centra avstrijskih narodnih skupnosti

Kako so uresničene zajamčene pravice slovenske narodne sku-pnosti na Štajerskem, kako je s slovenskimi mediji in z dvoje-zično vzgojo? – Hubert Mikl ocenjuje zdajšnji položaj.

Pripadnice in pripadniki slovenske narodne skupnosti na Šta-jerskem so formalnopravno enako zaščiteni kot slovenska naro-dna skupnost na Koroškem in Hrvati na Gradiščanskem. To je zapisano v določilih Senžermenske pogodbe in v Avstrijski dr-žavni pogodbi (člen 7).

Avstrija je določila teh dveh omenjenih mednarodnih pogodb izpolnjevala le pod prisilo, ki so jo izvajala sodišča. Kot kaže pri-mer topografije na Koroškem, pa niti pod temi pogoji. Manj zna-no je dejstvo, da pravice, ki naj bi ščitile štajerske Slovenke in Slovence, niso udejanjene niti v eni sami točki . Ni dvojezične vzgoje in ne pouka, kaj šele uradnega jezika in topografije! Skozi desetletja so bili pripadniki slovenske narodne skupnosti na Šta-jerskem potisnjeni ob rob in soočeni s hujšo asimilacjo, kot smo jo utrpeli Slovenci na Koroškem. Zastopniki dežele so do nedav-nega trdili, da Slovencev na Štajerskem ni in da so jih osvobo-ditelji Avstrije menda le pomotoma navedli v državni pogodbi.

Kljub navedenemu se je v preteklih dveh desetletjih samoini-ciativni skupini v Kulturnem društvu člen 7 posrečil lep napre-dek. V Potrni so si v tem času ustvarili privlačen kulturni dom, Pavlovo hišo, ga poživili z lastnim mešanim pevskim zborom, s stalno razstavo o navzočnosti narodne skupnosti ter z nade-budnimi in raznolikimi kulturnimi prireditvami. Na nekaterih javnih šolah ponujajo tudi slovenščino kot neobvezni jezikov-ni pouk, ki bo, upam, brez prisile sčasoma prerasel v dvojezič-nega. Tudi prvi zametki navzočnosti na televiziji so razveselji-vi, čeprav je bil ORF v to primoran. Slovenske radijske oddaje bo menda mogoče poslušati tudi na Štajerskem, treba pa bo iz-polniti obljubo o lastni redakciji v štajerskem deželnem studiu. Kulturno društvo člen 7 si že nekaj časa prizadeva tudi za usta-novitev dvojezičnega vrtca, ki bi bil prav gotovo nova spodbuda za prihodnost. In še bi lahko našteval.

Ostaja upanje, da bodo odgovorni politiki v Avstriji dokonč-no spoznali dvoje:

1. Narodna skupnost potrebuje ne glede na število pripadnic in pripadnikov konkretna dejanja.

2. Navzočnost narodne skupnosti je v korist celotni regiji!

Škof dr. Egon Kapellari, Graz-seckau

Tedenska slo-venska maša v GradcuV Gradcu je že desetletja slovensko občestvo, ki ga je od vsega začetka oskr-boval minoritski samostan v župniji Mariahilf. Zara-di pomanjkanja osebja so bili vsi slovenski minori-ti odpoklicani iz Gradca in so se vrnili v Slovenijo. Pa-ter Jožef Lampret pa je ob-držal nalogo dušnega pa-stirja za Slovence v Gradcu in zato prihaja najmanj enkrat na teden s Ptuja v Gradec. Bogoslužja se ob-hajajo v kapeli zakladnice župnijske in romarske cer-kve Graz-Mariahilf.

Cerkveni stiki med Slove-nijo in škofijo Graz-Seckau so številni in mnogovrstni tako na ravni škofov kakor stolnih kapitljev v Mari-boru in Gradcu in na ravni južnoštajerskih župnij. Na Štajerskem ni strnjenega slovenskega naselitvenega področja. To je posledica ločitve Spodnje Štajerske po prvi svetovni vojni.

P. Jože Lam-pret. Dušne-ga pastirja slovenske sku-pnosti v Grad-cu, ki živi v Olimju, smo srečali v Glo-basnici, kjer je vodil misijon.


osredki

Kako si prišla do vodilne funk-cije pri štajerskih Slovencih? Kako pa ti gre pri tem osebno? Si se že kdaj vprašala, zakaj počneš vse to? Susanne Weitlaner: Kot štu-dentka sem bila povabljena k sodelovanju. Na začetku je bilo le nekaj ur, potem je bilo vsega vedno več, dokler ni-sem dobila prve funkcije v Kulturnem društvu člen 7, nato pa sem morala reči „da“ tudi predsedniški funkciji.So že seje, ko si mislim, da bi si lahko prihranila bencin in čas in bi v pisarni naredila več koristnega. Po drugi stra-ni pa se vsega ne da dogovori-ti po mailih. Osebni stik se mi zdi potreben in pomemben. Seje niso le za to, da o nečem razpravljamo, temveč da se osebno srečamo, si izmenja-mo informacije in seveda tudi malo poklepetamo. Mimike, šal, sporov in raznih odten-kov med vrsticami ne moreš posredovati prek maila.Seveda so dnevi, ko bi raje imela službo od osmih do šti-rih. Toda na dolgi rok bi to

bilo zame preveč dolgočasno. Moje delo je zanimivo, pol-no izzivov, včasih tudi napor-no. Manjšinska politika ima velikokrat avro spora, prepi-ranja, nečesa negativnega. Če bi bile vse pravice, ki so zapi-sane, brez težav uresničene, potem manjšinam ne bi bilo treba vedno znova opozarjati nanje. Vendar je to le ena plat dela. Druga plat pa so poziti-ven odmev na naše delo, lepa in zanimiva srečanja z ljudmi in zavest, da lahko kaj prema-kneš na bolje.

Kakšno zgodbo pripovedu-je Pavlova hiša o Slovencih na Štajerskem?Susanne Weitlaner: Pavlova hiša ne pripoveduje le zgod-be o Slovencih na Štajerskem, temveč zgodovino te regije, saj je poimenovana po Avgu-stu Pavlu, znanem večjezič-nem raziskovalcu, pisatelju in učitelju, ki se je zavzemal za dobro sožitje Slovencev in Madžarov v Porabju. Rojen je bil v Cankovi (zdaj v Sloveni-ji), z avtomobilom kakih 5 mi-

»100 zborov in 50 gledaliških skupin?

Susanne Weitlaner je obraz Slovencev na Štajer-skem. Njej ni tuj ne parlament na Dunaju ne v Ljubljani. Sre-čuje se s predstavniki avstrijskih narodnih skupnosti v Av-striji, sodeluje na okroglih mizah, vodi slovenske koroške upokojence po Pavlovi hiši v Potrni, razpravlja s predstavniki dežele Štajerske, načrtuje čezmejna srečanja, otvarja razsta-ve ... Susanne Weitlaner je predsednica Kulturnega društva člen 7 – Pavlova hiša.« Preberite, kaj ima povedati o svoji srč-ni zadevi, Slovencih na Štajerskem.

pripravilVincenc Got thardt

Štajerski Slovenci niso koroški Slovenci!«


osredki

nut vožnje od Potrne (Laa-feld). Njegovi starši so na začetku 20. stoletja žive-li prav v našem kulturnem domu. Zato imajo v tej hiši, v tako imenovanem mu-zeju manjšin, prostor tudi druge narodne skupnosti. Glavni del pa je seveda po-svečen zgodovini štajerskih Slovencev, torej od prvih slovanskih priseljencev do današnjih časov. Naši obi-skovalci lahko tudi prisluh-nejo osebnim pripovedo-vanjem ljudi tu in onstran meje. Tako dobijo vtis, ka-kšno je bilo življenje ob meji, z mejo in z dvema je-zikoma. In morda je obi-skovalcem potem položaj štajerskih Slovencev bolj razumljiv.

Kakšen je pomen Pavlove hiše za štajerske Slovence? Kdo od visokih političnih ali drugih predstavnikov je že prestopil njen prag? Koga bi rada pozdravila v njej?Susanne Weitlaner: Pavlo-va hiša je odprta hiše, va-njo so vabljeni tako Slo-venci kot Nemci. Želimo ustvarjati ozračje, v kate-rem sta nemščina in slo-venščina enakopravni. Tu ni pomembno, ali kdo govo-ri „zgolj“ v slovenskem na-rečju ali v nemščini, ker ga starši niso naučili sloven-skega maternega jezika. Le s to odprtostjo lahko dose-žemo dobro sožitje in tudi večje sprejemanje sloven-ščine kot enakopravnega jezika. V naši hiši sta bila zdajšnji predsednik Heinz Fischer in nekdanji sloven-ski predsednik Milan Ku-čan. Kot prvi deželni glavar je prišla na obisk Waltra-ud Klasnic, gost v naši hiši

je bil tudi sedanji štajerski deželni glavar Franz Voves, obiskal nas je tudi minister Boštjan Žekš. Seveda je bilo še veliko drugih obiskov. Za medije veljajo znana imena, zame pa šteje vsak gost, ki se zanima za naše delo.

Kateri so bili tisti mejniki, ki so Slovence na Štajerskem pripeljali tja, kjer so danes?Susanne Weitlaner: Leto 1988 – ker se je takrat usta-novilo društvo. Leto 1998 – ker smo javno otvorili Pa-vlovo hišo. Leto 2001 – ker je prvič kak štajerski dežel-ni glavar obiskal Pavlovo hišo. Leto 2003 – ker smo končno dobili en sedež v sosvetu pri zveznemu kan-clerju, kar je bilo znamenje priznanja. Leto 2008 – ker smo postavili dvojezični ka-žipot. In vmes so vsi ti mali koraki, ki so tako pomemb-ni, da prideš do mejnika.

Kakšne so vizije za priho-dnost?Susanne Weitlaner: Vi-zija je, da bi na obmej-nem območju spet zažive-la dvojezičnost kot nekaj vsakdanjega ter da bi bila slovenski in nemški jezik enakopravna. Menim, da je v Evropski uniji, kjer se go-vori o enotnosti v različno-sti ter o pomenu regij, treba skrbeti tudi za (dobesedno) razumevanje soseda.

Kako se z deželno politiko pogovarjate o Slovencih na Štajerskem? Susanne Weitlaner: Poli-tika na Štajerskem se tako kot povsod drugod izogi-ba vročim temam, ki ji niso v korist. Je pa treba reči, da se je v primerjavi z začetki

delovanja Kulturnega dru-štva člen 7 ozračje spreme-nilo na bolje. Ne govorijo več o tem, da gre glede šta-jerskih Slovencev za pomo-to v Avstrijski državni po-godbi. S svojim delom smo tudi dokazali, da nas ne morejo več spregledati.

Kakšni so stiki s koroškimi Slovenci? Susanne Weitlaner: Stiki s koroškimi Slovenci so do-bri tako na kulturni in šol-ski kot tudi na politični rav-ni. Včasih stojimo v senci „velikega brata“, toda ta ve-liki brat nam, kadar je po-trebno, stoji ob strani. Kar zadeva položaj in zgodovi-no manjšine, pa so si bolj podobni porabski in štajer-ski Slovenci. Nekajkrat sem se že srečala s pričakova-nji, da bi moral biti položaj Slovencev na Štajerskem podoben tistemu na Koro-škem, torej 100 zborov in 50 gledaliških skupin. Tež-ko je pojasniti, da se je zgo-dovina štajerskih Slovencev razvijala drugače. Nekate-ri se pač ne morejo odpove-dati svojemu gledanju.

Kako se vidiš kot pripadnica štajerskih Slovencev? Susanne Weitlaner: Nisem štajerska Slovenka v ožjem, avtohtonem smislu, ker sem odraščala v Gradcu in je moja mati iz Gorenjske. Sem pa Štajerka, govorim (tudi) slovensko, počutim se doma tako v Gradcu kot tudi na južnem Štajerskem. Mislim, da ne smemo deliti ljudi na „ta prave“ Slovence in na „ta napačne“, ker svet ni belo-črn, temveč tudi siv, upoštevati in ceniti pa mo-ramo še odtenke vmes.

Kakšno vlogo igrata zate slovenski in nemški jezik?Susanne Weitlaner: Dve duši v prsih, ki pa se ne pre-pirata za prostor. Enkrat dobi več prostora ena, dru-gič druga duša. Ne bi hotela živeti brez ene od njiju.

Izdaj nam zdaj še nekaj o sebi. Kje si rojena, kje si od-raščala, kakšni so tvoji ko-njički, kaj te najbolj veseli, o čem sanjaš? Susanne Weitlaner: Roje-na sem v Gradcu, tam sem tudi odraščala. Po gimnazi-ji sem študirala slovenščino in ruščino kot pedagoško smer. Moja druga domovi-na so bili vinogradi južne Štajerske, kjer sem bila sko-raj vsak konec tedna. Na so-sedovi kmetiji sem se nau-čila molsti krave, še vedno sem nora na vonj kravjega hleva. V vinogradu sem se sankala in hodila v gozd na-birat gobe. Rada se spomi-njam tudi počitnic pri soro-dnikih v Sloveniji.Od svojega osmega leta igram na citre. V citrar-skem društvu v Gradcu igram, odkar sem začela študirati. Rada pojem, za-enkrat samo pod tušem in v avtu, rada imam ročno delo, a ni časa zanj. Obožujem kriminalke in nasploh rada berem. Želim si potovanja v Kazahstan, kjer sem bila že dvakrat, in v druge države Centralne Azije, in sicer za mesec, dva ali tudi več. Vle-če me tudi v Argentino in Čile. Nasploh rada potujem in mi je vsak kraj zanimiv. O čem pa sanjam? Tega ne smem povedati na glas, si-cer se mi sanje ne bodo ure-sničile ...


(p)osebna obzorja

Gradec brez Slovencev ne bi bil Gradec. Slovenci so del Gradca, kot Schloss-berg, po katerem je mesto dobilo ime v srednjem veku. In ne le ime mesta sa-mega, na slovensko naselitev spominja vrsta toponimov v graški okolici, npr.: Ragnitz (Raknica), Gratwein (Gradovina), Andritz (Jadrnica, zelo hitro te-koča voda) in številni drugi. Mestna okraja Lend in Gries ob Muri sta velja-la kar za slovensko predmestje (windische Vorstadt). Od 1379 do 1619 je bil Gradec rezidenčno mesto Habsburžanov. Je drugo največje avstrijsko mesto z 290.000 prebivalci. Od tega je skupno 40.000 študentov, kakih 600 sloven-skih, seveda tudi veliko perspektivnih iz Koroške.

V kulturni zgodovini Slo-vencev igra Gradec zara-di svoje vzorne funkcije v nemško-slovenskem komu-nikacijskem prostoru poseb-no vlogo. Leta 1592 je tukaj izšel štirijezični nemško-la-tinsko-ilirsko (=slovensko)-italijanski slovar humanista H. Megiserja in ponesel ve-denje o slovenskem jeziku med intelektualne evropske kroge. Ni prostora, da bi na-števal slovenske knjige, zla-sti iz protireformacije, ki so izšle v Gradcu. Leta 1811 je bila tukaj ustanovljena naj-starejša katedra slovenske-ga jezika z Janezom Nepo-mukom Primcem na čelu, dogodek, ki se ga bomo na-slednje leto ob 200-letni-ci ustrezno spomnili. Primic, pravnik in Vodnikov uče-nec, je bil tudi tisti, ki je z J. Kopitarjem na Dunaju in U. Jarnikom na Koroškem kot prvi uvedel v nemščini izraz »slowenisch« namesto do-tlej veljavnega »windisch«. Le malokdo ve, da so bila na tukajšnji univerzi okoli leta 1849 nekaj let predavanja tudi v slovenskem jeziku, in to na teološki, pravni in me-

O Gradcu in Slovencih

Ludvik Karničar


dicinski fakulteti (tam že od leta 1809 dalje)! Prvo polovico 19. stol. je vidno zaznamoval napredni nad-vojvoda Janez, ki ga v Kr-panu upravičeno imenuje-jo kar »cesar Janez«. Bil je zelo liberalen, visoko izo-bražen in je kot privatnik podpiral ter posodabljal in-dustrijo, kmetijstvo, obr-tništvo, zlasti pa izobraže-vanje. S Slovenci, ki so v monarhiji predstavljali na Štajerskem dve petini pre-bivalstva, je močno simpa-tiziral. Po njegovem posre-dovanju so leta 1843 začele izhajati Bleiweisove Novi-ce. A. Murko in J. Muršec sta bila tedaj gotovo najbolj vneta in vplivna predstav-nika slovenske inteligence v Gradcu.

V 19. stoletju otroški vtec, pevsko društvo, gledališče in celo sabljaški klubV prvi fazi romantike, ki je bila Slovanom zelo naklo-njena, je bil Gradec celo središče južnoslovanskega gibanja, ki ga poznamo pod imenom ilirizem in se mu imamo zahvaliti za dana-

šnji črkopis gajico. Iz tega romantičnega vzdušja iz-haja tudi veliki Fran Miklo-šič, ki je leta 1830 skupno s S. Vrazom prišel v Gra-dec in nato postal na Duna-ju največji jezikoslovec 19. stol. Njegov študent Gre-gor Krek je zasedel leta 1875 redno stolico na slavi-stiki v Gradcu, kjer je nato stekla zibelka znanstve-ne slovenistike. Kot Krek, so bili v monarhiji Slovenci tudi vsi preostali profesor-ji: K. Štrekelj, M. Murko, V. Oblak, R. Nahtigal in F. Ra-movš. Vpisali so se v evrop-sko znanstveno zgodovi-no, hkrati pa v zakladnico slovenske kulture. Gradec zato velja za soutemeljite-lja slovenske nacionalne kulture. V 19. stol. je delo-vala vrsta študentskih lite-rarnih društev, liberalnih in katoliških, imeli so otro-ški vrtec, pevsko društvo, gledališče in celo sablja-ški kljub. Po prvi vojni pa je vse bolj ali manj zamr-lo. Gradec pa nikoli ni bil samo beletristično usmer-jen. Jezikovnopraktično naravnanost graške slavi-

stike je narekovala potreba po uradnih prevodih nekoč in tudi še danes, tako da so se vsi slavisti od Prim-ca do Prunča ukvarjali tudi z uradnim prevajanjem. Ni torej čudno, da je prav gra-ška univerza v sedemde-setih letih povabila Dr. P. Apovnika, da je predaval o pravni terminologiji, tako da je po sto letih spet nastal pravni slovar, skupno delo pravnika in slavista (avtor-ja tega članka). Vidne sle-di je zapustil koroški Slo-venec Stanislav Hafner, ki je postal profesor leta 1964 (umrl je leta 2006). Kot učenec utemeljitelja fono-logije N. S. Trubeckoja je prinesel v Gradec struktu-ralistični način mišljenja. Bil je harmonična osebnost in je zelo blagodejno vpli-val na svoje učence. Maja letos je na graški univerzi potekal dvodnevni simpo-zij o Gradcu in Slovencih; vseh dvajset referatov bo izšlo v zborniku, če bo za to na voljo denar.

Graška slavistika danes Na slavistiki je danes sku-

pno dobrih 40 študentov slovenistike, ki jih poleg drugih profesorjev pouču-jejo tri simpatične lektori-ce (K. Bedenk, T. Alič in T. Koren). Nadaljuje se dolgo-letni projekt Tezavra slov. ljudskega jezika na Koro-škem (priprava 7. zvezka, črki L–M), za katerega pa žal ni ne pravega posluha ne denarja. Skupno z nad-vse uglednim Slovenskim znanstvenim inštitutom na Dunaju smo na slavistiki ustanovili slovenski bralni kotiček z znanstveno lite-raturo in mariborskim Ve-čerom. Redni so tudi lite-rarni večeri. V novembru je bil gost priznani pisatelj Nejc Gazvoda. V posebno čast graški unverzi gre šteti dejstvo, da od letos dalje na slavistiki po zaslugi deka-na ddr. G. Kocherja obstaja edina profesura slovenisti-ke v Avstriji (literatura in kultura), ki jo je prevzel dr. A. Leben. Na osnovi pove-danega upamo, da bo gra-ška slovenistika tudi v pri-hodnje delovala vsaj tako uspešno kot doslej.

Branko Lenart »Styrians 1970-1974«

XIV

Branko Lenart (foto), Josefa Prelog (pesem)

ŠTIRINAJST DNI8

na svetlo dano

»Styrians 1970-1974« je na-slov cikla fotografij, ki jih je Branko Lenart posnel na juž-nem Štajerskem. Njegove črno-bele fotografije daje-jo tej kulturni prilogi, ki ima za težišče slovensko naro-dno skupnost na Štajerskem, posebno noto. So mozaič-ni kamenčki nekdanje podo-be Štajerske in življenja v se-demdesetih letih prejšnjega stoletja.

Branko Lenart ni le fotograf, čigar fotografje hranijo v mu-zejih po svetu, temveč tudi

dolgoletni politični predstav-nik Slovencev na Štajerskem. Bil je soustanovitelj in pred-sednik (1994–2007) Kultur-nega društva člen 7 – Pavlo-va hiša. Rojen je bil leta 1948 na Ptuju. Leta 1954 je s star-ši emigriral v Avstrijo. Član umetniškega društva Forum Stadtpark v Gradcu je postal leta 1968. 1972–1978 štu-dij pedagoške smeri v Grad-cu. Leta 1980 artist-in-resi-dence na Apeiron Workshop, Millerton, N. Y. Študijska bi-vanja v La Rochellu, Arlesu, Oxfordu, Rimu, Parizu, Lon-

donu, ZDA in Izraelu. Leta 2001 je sodeloval pri projektu »Last Journey – Obmejni pro-stori« z Inge Morath, potujo-ča razstava in knjiga (pred-govor Arthur Miller), založba Prestel, München, 2003. De-javen je bil kot predavatelj za fotografijo na Višji držav-ni šoli za umetnost in obliko-vanje v Gradcu (1979– 2007) in na Visoki strokovni šoli Jo-anneum v Gradcu (1996–2003).Živi in ustvarja v Gradcu in Piranu.

O, kje so časi?O, kje so časi, ko smo kot deca,se na vasi še igrali?

V skednju zgoraj, dol na slamo skakaliin kopico sena v parmo zvrnili!

Čemerno nas je klical stric: Deca, takoj gople v rokein seno spet na vrh!

Zima je bla in mrzlo do boga!Zgledalo je nemogoče,a nas pa blo nebeško vroče!

O, kje so časiko smo se na vasi še igrali?

Pesem je vzeta iz knjige »Spätherbstgedanken«, ki je izšla leta 2007 kot 4. knjiga v literarni zbirki Pavlove hiše.

Josefa Prelog se je rodila leta 1926 v Žetincih (Sicheldorf). S pisanjem je začela pri 55 le-tih. Pesmi in zgodbe piše v nem-škem in slovenskem jeziku. V njih opisuje vsakdanjik kmeti-ce na jugovzhodni meji Avstri-je. Tematsko se ukvarja s svojo dvojezičnostjo in razmišlja o do-gajanju v svetu. V založbi Dra-va je leta 1998 izšla knjiga Mein Leben.

Josefa Prelog

Branko Lenart: fotograf, politik in kulturni delavec

»Styrians 1970–1974«

Foto: Heimo Binder

Branko Lenart »Styrians 1970-1974«

XIV

Branko Lenart (foto), Josefa Prelog (pesem) Bojan-Ilija Schnabl (pesmi)

9ŠTIRINAJST DNI

Bojan-Ilija Schnabl živi na Dunaju in v Svinči vasi. Študiral je je-zike, menedžment in pravo. Njegova poklicna pot ga je vodila v Pariz, Bruselj ter v Bosno in Hercegovino (Bosanska Gradiška, Banja Luka, Drvar, Livno in Sanski Most). V Bosanskem Petrova-cu je imel tudi dve odmevni razstavi svojih slik. Na tej strani ob-javljamo nekaj pesmi iz še neobjavljene zbirke »Bukovniške pe-smi s Štalene gore«. Pesmi so nastale večinoma v letih, ko je Schnabl delal v Bosni. »Slovenski jezik in veselje sem si ohranjal s pisanjem pesmi in z risanjem barvnih ornamentalnih slik.« Ob-javil je tudi petjezično pesniško zbirko »Voyages d'amour – Po-tovanja ljubezni. Pesmi in proza v francoščini, slovenščini, bosan-ščini, italijanščini in španščini«. Največ njegovih pesmi in pravljic pa je doslej še neobjavljenih. Takole avtor opisuje svoje pesmi: »So pesmi, ki so navezane na Štalensko goro in Celovško kotlino, druge so transcendentna razmišljanja, tretje so površno roman-tične (napisane med minskimi polji), nekatere so filozofsko nav-dahnjene, nekatere pa tudi take, v katerih razmišljam o jeziku.«

Fotografije Branka Lenar-ta se nahajajo v narodnih in mednarodnih zbirkah: med dru-gim v Albertini (Dunaj), Arhi-tekturnem muzeju (Ljubljana), v Archivio fotografico (Trst), Bibliothèque Nationale (Pariz), Fundació Joan Miró (Barcelo-na), Musée d’art et d’histoire (Fribourg), Musée de la Pho-tographie André Villers (Mo-ugins), Lentos Kunstmuseum (Linz), Neue Galerie Joanne-um (Gradec), Museum der Mo-derne (Salzburg), Römerquelle Kunstsammlung (Dunaj), Sam-mlung Fotografis Bank Austria (Dunaj), The Inge Morath Fo-undation (New York).

Raj na svetuSonce, plaža, toplo morje,rahel vetervse blaži,senca bora in dišave,oseka čisto tiho govori,bleščečemorske so daljavein ti ob meni si.

Nedolžni spomini

Nedolžni spominna prvi pogled,na prvi večerv gledališčuin prvo nočv sobah dvehin nežen nasmehza dobro jutroin prvo nočin prvi objem,prvi poljubpred davnimi časiin na knjigo potems tvojo risbomene,nedolžnega fanta,ki joše imam.

Nedolžni spomini,ko komaj odraselže moškisem bil.

Od morja do morjarumenega, modrega, zelenega Rumenoje panonsko morje sedaj,rumeno,kot milo sonce bogato žari,in mali ječloveški rajtam daleč ob Muri in Rabi. Modrokot sinje nebov soncu se morje Jadranskoblešči,sedanjost in večnostna črti obzorjazdružuje,se klicu daljaveodpira. Zeleno življenjein moč in veselje –v zavetju goràje naša ravninakot morje široka,čarobna je njena narava,mitološka njena zgodovina. Od morja do morjarumenega, modrega, zelenegaljubezen valovi –nekdanjost,sedanjostin večnosten jezik,jezik ljubezni,se tu govori.

Molk IIČemu, zakajvso to trpljenje,čemu, zakajše govorim?

Zakaj levsa vprašanja,na katera odgovorale ne dobim?

Pa vsaj v molkuvse je občutiti,molk poln jebolečin,molk je odgovor,kajti gorje nekoč,ko občutekv kruta dejstva se pretvorilin večni molk,molk besed,nadomeščal bo.


Pripravil v i n c e n c G o t t h a r d tozadja

Marjan Velik, Glavni urednik slovenskeGa sporeda orF

»Dober dan, Koroška« je na Štajerskem »Dober dan, Štajerska«

Ernst Körbler, uČitelj slovenšČine v arneŽu (arnFels)

»Slovenščine se učijo, ker želijo spoznati korenine svojih sorodnikov«

Od pomladi 2009 na Štajerskem ne gledajo več oddaje »Heimat, frem-de Heimat«, temveč »Dober dan, Štajerska«. Za ORF je bilo jasno, da je treba nekaj narediti za štajerske Slovence. Ker je bil sedanji inten-dant ORF na Štajerskem Gerhard Draxler prej intendant na Koro-škem, je hitro začel razmišljati o mo-žnem sodelovanju in ponudbi za Slo-vence na Štajerskem.

Marjan Velik, glavni urednik slovenskih sporedov ORF, se spominja začetkov sodelovanja med deželnim studiem ORF na Štajerskem in slovenskim spo-redom ORF na Koroškem. Pr-votni načrt je bil, da bi bilo mo-goče na določenih območjih Štajerske, kjer živijo Sloven-ci, sprejemati slovenski radijski spored koroškega ORF. Sloven-skega spored koroškega radia na Štajerskem še danes ne mo-rejo poslušati, zgodilo pa se je nekaj „zanimivega“, kot se je iz-razil Marjan Velik. Pogovori so se osredotočili na televizijske odaje, tako da od pomladi 2009 po vsem Štajerskem gledajo ko-roško slovensko televizijsko od-dajo »Dober dan, Koroška« pod oznako »Dober dan, Štajerska«.

Da lahko sedaj tudi na Štajer-skem spremljajo koroško slo-

vensko televizijsko odddajo, ima prednosti tudi za gledal-ce na Koroškem. Tako ima veči-na oddaj skoraj vedno tudi kak prispevek o Slovencih na Šta-jerskem. Marjan Velik se vese-li, da je pred nedavnim našel so-delavko in sodelavca, ki bosta bolje spremljala dogajanje na Štajerskem. To sta Žaklina Av-ramovič, ki prihaja iz Sloveni-je in je delala v štajerskem de-želnem studiu kot asistentka, in Simon Ošlak. Prvi prispevek sta že pripravila, poročala sta o gala večeru društva Avstrijsko-slovensko prijateljstvo iz Grad-ca. Marjan Velik si želi čim več prispevkov o slovenski narodni skupnosti na Štajerskem. Zato bi bil zelo zaželen dopisnik iz Štajerske.

Za Marjana Velika je oddajanje slovenske televizijske oddaje na Štajerskem velika pridobitev na dveh področjih: »Poročanje o štajerskih Slovencih je za nas vsebinska obogatitev, hkrati pa imamo več gledalcev naše od-daje. To se pozna tudi v večjem povpraševanju po nemških pod-napisih za oddajo.«

In kako je s sprejemanjem slovenskega radijskega spore-da na Štajerskem? Marjan Velik: »Tehnično bi to bilo mogoče iz-peljati takoj. Toda zaenkrat ne vidim rešitve pred junijem 2011. Prej mora priti do odločitve o radijski licenci.«

O pouku slovenskega jezika na šolah na ŠtajerskemŽe dvajset let poučujem v is-tem okolju. V glavnem na glavni in realni šoli v Arne-žu, na glavni šoli v Ehrenhau-snu in tudi na ljudski šoli v Ratschu. Nekaj let sem tudi poučeval na ljudski šoli v Ar-nežu in na glavni šoli v Ga-mlitzu. Na glavni in realni šoli v Ar-

Pri Ernstu Körblerju smo se pozanimali, kaj pravi o pouku slovenščine na štajerskih šolah in zakaj njegovi otroci obiskujejo Slovensko gimnazijo v Celovcu.

Marjan Velik

11ŠTIRINAJST DNI XIV

Ivanka Gruber, predsednica društva avstrijsko-slovensko prijateljstvo

Majhni, a pomembni kamenčki v mozaiku skupne EvropeNaše društvo Avstrijsko-slovensko prijateljstvo Gradec si s svojim pestrim programom prireditev, z razstavami, literarnimi večeri, delavnicami za otroke, predavanji, jezikovnimi tečaji, simpoziji, filmskimi večeri, kulturni-mi potovanji, prijateljskimi srečanji in številnimi drugi-mi dejavnostmi že osemnajst let prizadeva, da bi prispe-valo majhne, a pomembne kamenčke v mozaik skupne Evrope v smislu evropske prihodnosti.

Naše društvo, za katero sem dala pobudo jaz, je bilo ustanovljeno 22. januarja 1993. Društvo je neodvisno, nadstrankarsko in nadkonfesionalno. Kot je že znano, se naše prireditve odvijajo iz-menično v Sloveniji in Avstriji.

Naš cilj je, da bi z našimi projekti in srečanji negovali in poglabljali kulturo, umetnost in go-spodarstvo ter tudi prijateljske stike med obema državama, med Avstrijo, predvsem Štajersko, in Slovenijo. Naša največja želja je podpirati otroke in mladino obeh dežel v njihovih idejah, njiho-vem umetniškem razvoju, jim s tem dati poseben občutek vrednosti in še naprej utrjevati prijatelj-ske odnose. Kajti naša prihodnost leži v rokah naših otrok.

Zelo pomembna prireditev, ki smo jo prvič or-ganizirali leta 2008, je bilo srečanje avstrijsko-slovenskih in slovensko-avstrijskih društev in družb prijateljstva na evropski dan jezikov v pe-tek, 26. septembra 2008, na Slovenskem znan-stvenem inštitutu na Dunaju. Lani je srečanje potekalo v Ljubljani, drugo leto pa bo v Celovcu.

Vrhunec naših prireditev je naš Gala večer pri-jateljstva, ki je bil letos 13. novembra v hotelu Bokan v Gradcu. Na tem mednarodnem družab-nem večeru, ki so se ga do sedaj udeleževale tudi osebnosti iz gospodarstva ter kulturnega in po-litičnega življenja obeh držav, so potekali zani-mivi pogovori, razvila so se nova prijateljstva, iz-menjali smo si izkušnje in si postavili nove cilje za prihodnost. Lahko pa tudi ponosno povemo, da nas je podpiralo veliko mladih, predvsem štu-dentk in študentov, in nam popestrilo večer na zanimiv, prijateljski in prijeten način.

nežu in na glavni šoli v Gamlitzu dijaki v dru-gem razredu lahko izbira-jo med dvema jezikoma. V Arnežu se odločajo med francoščino in sloven-ščino, v Ehrenhausnu pa med italijanščino in slo-venščino. Pouk je dopol-dne. Odgovori učencev, zakaj se odločijo za pouk slovenščine, so naslednji: ker so Slovenci naši sosed-je, ker hočem razumeti, kaj se pogovarjajo, ker se večkrat peljemo v Sloveni-jo nakupovat ali na kosilo. Nemalokrat pa tudi slišim, da se odločijo za pouk slo-venščine zato, ker ima-jo prednike, to so babice ali dedeji ali kdo iz sorod-stva, ki govorijo sloven-sko. Otroci pa se odločajo tudi za slovenski jezikovni teden, ki je skupni projekt glavne šole v Arnežu in osnovne šole Muta v Slo-veniji. Da bo na šolah ostal pouk slovenščine tudi v prihodnje, je potrebno na-slednje: za vsako uro slo-venskega jezika mora-mo gledati, da nam država odobri uro pouka v kakem drugem jeziku. To pa za-radi tega, da dijaki lahko izbirajo med slovenščino in kakim drugim jezikom.

Zakaj so otroci na Slovenski gimnaziji?Prvi vzrok je v tem, da pouk slovenščine pri nas na Štajer-skem zaradi omejenega števi-la ur ni tako intenziven kot na Koroškem. Pri pouku sloven-ščine na šolah na Štajerskem gre bolj za vzbujanje zanima-nja in odnosa do slovenskega jezika, seveda pa tudi za usva-janje znanja. Otroci obiskujejo Slovensko gimnazijo na Koroškem zato, da bi se kar se da dobro nau-čili slovenskega jezika. V dru-žini želimo misliti in živeti evropsko. Treba je poznati našo družin-sko situacijo. Moja žena je pri-šla iz Slovenije v Avstrijo zelo mlada. Jaz sem se nekaj slo-venščine naučil že pred poro-ko, žena pa je obiskovala te-čaj za nemščino. Najprej sva skoraj deset let živela pri mo-jih starših, kjer se je govori-lo samo nemško. Tudi z otroki sva govorila samo nemško, ker sva bila takrat prepričana, da je bilo tako najboljše. In tako, kakor začneš govoriti z otro-kom, tako tudi ostane. In tako smo imeli pri nas posebno si-tuacijo: od mame so se otro-ci naučili očetovega jezika, od očeta pa materinega mater-nega.

Kako je s poukom slovenščine?Na Štajerskem ni manjšinskega zakona, ki bi urejal pouk slovenščine. Na Štajerskem ni bilo nikoli pouka slovenščine, imeli so – če sploh – le utrakvistični pouk. Kljub temu se je v zadnjih dvajsetih letih razvil pouk slovenščine. V šolskem letu 2009/10 je bilo k pouku slovenščine prijavljenih več kot 350 otrok. Treba je povedati, da tu ne gre za pouk v materinščini, temveč za prostovoljni pouk v obsegu ene ali dveh ur tedensko v ljudskih in glavnih šolah obmejnega področja. Na dveh glavnih šolah je slovenščina na voljo kot obvezni izbirni pred-met, tako je tudi na Višji gozdarski šoli v Brucku ob Muri in na BORG v Bad Radkersburgu/Radgoni, ki ga obiskujejo Slovenci. Tedensko imajo tri ure pouka slovenščine in bodo letos tudi prvič maturirali iz slovenščine. Vrtec v Radgoni sodeluje z vrtcem v Gornji Radgoni, ni pa ponudbe slovenščine v vrtcu.

Žal ni izobraževanja v slovenščini za učitelje in učiteljice ljudskih in glavnih šol, pa tudi ne za vzgojiteljice. Le na univerzitetni ravni je na voljo študij slovenščine kot pedagoška smer.


Lepšega gesla, kot je »NAZAJ«, si za svojo retro-spektivo v treh beljaških galerijah (razstave si lah-ko ogledate do 29. januarja prihodnjega leta) Va-lentin Oman res ni mogel izmisliti.Po dolgih letih odsotnosti na likovnih razstaviščih na Koroškem Valentin Oman spet razstavlja. Od-sotnost si je umetnik sam naložil, ker ima hrbteni-co in se ne ravna po vetru.

Med koroškimi umetniki je Valentin Oman edi-ni, ki je svoj odpor proti nekulturi, ki vlada v kul-turni (?) politiki dežele Koroške, tudi brezkompro-misno dokazal.

Da je izhodišče Omanovega kulturnega molka v koroških galerijah navezano na brezbrižno po-moto v prometni nesreči preminulega alkoholizi-ranega bivšega deželnega glavarja, ki je na televi-ziji pripisal analitično sodbo Giselberta Hokeja na račun njegove politike Valentinu Omanu in temu javno priporočil, naj izgine iz dežele, je le mar-ginalnega pomena tudi zaradi tega, ker je javno osiranje in zaničevanje drugačno mislečih v tej stranki in njenem podmladku – vseeno, kako se ak-tualno ravno imenujejo – ena od uveljavljenih me-tod blatenja kritičnih osebnosti. Pri tej metodi niti ni pomembno, če se konkretno udari tistega, ki je povedal kaj nasprotnega, ali koga drugega. Način te totalitarne metode zaničevanja je jasen: Nekaj bo že obviselo.

Valentin Oman ni edini, ki so ga v preteklih letih blatili taki nedemokratični totalitaristi, je pa sko-raj edini, ki se je temu uprl. Mnogi drugi so se tudi zaradi namišljene eksistenčne skrbi potuhnili in iskali tisto, čemur radi pravijo, da je potrebno – koeksistenca.

Da se slabe manire rade širijo, je znano. Tako tudi ni čudno, da je predsednik koroške ljudske stranke, da bi se otepel neusmiljene kritike pisate-lja Josefa Winklerja – ta je obogatil otvoritev raz-stave Omanovih del v Beljaku z enim svojih esejev, ki padajo po pobalinih kot biči –, posegel po istem triku. Nevednim je hotel podtakniti, da je Winkler bogoskrunec, ki se posmehuje Blaženi Devici. Dej-stvo pa je čisto drugačno: Po – hvala Bogu – ne-sreči brez poškodbe se je ta predsednik sam bahal

feinigovi moli & duri

Staranja in zastarelosti v največji umetnosti ni

Težko bi rekel, ali sta bili obe skladbi že kdaj prej posneti na vinil: »Assumptio B. M. V.« (Vnebovzetje blažene Device Marije) p. Hugolina Sattnerja ter oratorijska kantata »Sv. Jo-žef« Stanka Premrla. Prvo delo je nastalo okoli leta 1910, drugo

pa okoli 1950. P. Hugolin Sattner (oče je bil poštni uradnik nemškega rodu, mama pa Slovenka) je nagnje-nje do glasbe podedoval od očeta. 16-leten je vstopil v frančiškanski red in ob tem vedno na-daljeval glasbeno izobraževanje. Kmalu je po-stal osrednja osebnost slovenske cerkvene glas-be. Pred leti so nam Goričani v živo predstavili kantato »Oljki«. Ostala znana Sattnerjeva dela so »Jeftejeva prisega« (1909), »Soči« (1916), »V pepelnični noči« (1921) ter opera »Tajda« (1927). »Assumptio B. M. V.« je gotovo skladba, ki je nastala v prizadevanju Ljubljane, da bi dohi-tela evropski razvoj v glasbi in še kje. Izvajal-ci na novem izdanem posnetku so: Olga Gracelj (sopran), Branko Robinšak (tenor), Juan Va-sle (bas), Slovenski komorni zbor, zbor Consor-tium musicum, Slovenski komorni orkester in Mirko Cuderman (dirigent).

Skoraj isti izvajalci (le Marko Fink je zamenjal moška solista) nam predstavijo tudi oratorijsko kan-tato »Sv. Jožef« Stanka Premrla. Stanko Premrl, ki je širši javnosti znan predvsem kot ustvarjalec melodije slovenske himne, je bil mnogo več kot samo to. Bolj kot

Beethovnova dramatika mu je bila blizu meh-koba pastoral, vendar je Premrlova mehkoba prej hrapava in zadržana kot pa sladkobna. Če je Sattnerju še kdo drug pomagal pri orkestra-ciji, je pri Premrlu vse originalno. Kljub temu pa je tudi dovolj podobnosti: obe deli ne poznata tiste zadnje dramatske zaostre-nosti, ki se včasih rodi iz uporov, vstaj in po-dobnih dogodkov, in obe skladbi od poslušalca zahtevata nekaj zaloge časa. V zameno pa po-nujata ponotranjenost in ogromno lepe glasbe. Če bodo še drugi predstavili obe skladbi, se bo morda začel razvoj kot pri Händlovem »Mesi-ji« – in interpretacije se bodo začele razlikova-ti. Pa še nekaj je treba vedeti: razlike med sta-rim in novim v največji umetnosti ni – povzpela se je v svet, kjer ni staranja in ne zastarelosti.

A n d r e j Fe i n i g

ogrizki piše Horst Ogris

Valentin Oman na Koroškem spet razstavlja. Rizzijev nagrajenec Peter Handke pod literarnimi žarometi.

Glejte, glejte! Berite, berite!

Težko bi rekel, ali sta bili obe skladbi že kdaj prej posneti na vinil: »Assumptio B. M. V.« (Vnebovzetje blažene Device Marije) p. Hugolina Sattnerja ter oratorijska kantata »Sv. Jo-žef« Stanka Premrla. Prvo delo je nastalo okoli leta 1910, drugo

Skoraj isti izvajalci (le Marko Fink je zamenjal moška solista) nam predstavijo tudi oratorijsko kan-tato »Sv. Jožef« Stanka Premrla. Stanko Premrl, ki je širši javnosti znan predvsem kot ustvarjalec


Nič nejasnega, nič zamegljenega. Jezik veselega slo-venskega partizana Petra Handkeja je pesniški. Obljuba dela dolg. Materi je obljubil, da ji bo posve-

til še eno knjigo. Večine poetičnega besedila ni pisal v bese-dah našega jezika. »Immer noch Sturm« je naslov knjige. Za Nemce – razumljivo – je pisal. Da bi postali nemi.

Strni (Getreidestoppel) so Sterni, Viharji so Wiecher-ji, Svetniki so Suettniggi, Sivec je Siutz, Svinec je Swine-tz, Strm pa Sturm – »Immer noch Sturm« – Krieglinde, Krampf hilde, Übelheid und Ekeltraud.

Osmega avgusta 1943 so Avstrijci, ki so bili tedaj v Ost-marki, v Moskovski deklaraciji obljubili, da bodo poskrbeli za upor proti nacistom. Še za peščico se jih ni našlo.

»Hudiči so, ki nam kvarijo vsakdanjik.« Še odrešilno petje slovenskih pesmi je bilo na vseh frontah prepovedano. Pre-povedano je petje božične pesmi Sveta noč. Na ruski fronti je bilo prepovedano petje pesmi Stille Nacht.

Na vprašanje: »Želiš tole vojno?« Gregor odgovarja: »Da, to vojno.« Uprli pa so se koroški Slovenci, oboroženi s po-močjo Britancev. Uprli so se naši duhovniki. Pero Kuhar, partizanski kurir iz Železne Kaple, živa priča časa, ko so najstniku pri Peršmanu žvižgale krogle okrog ušes, vedno znova poudarja pomembno vlogo duhovnikov, »ki so bili vsi z nami«. Po osvoboditvi so, kot piše Handke, v naši Koro-ški iz teme spet kričali: »Weg mit der Banditensprache, weg mit euch. Bühne frei für die Quellensprache, die Sprache des Landes, die einzige Sprache hier!« Prispevek koroških Slovencev pri osvoboditvi Avstrije je bil pomemben kvečje-mu do leta 1955, do državne pogodbe. Kljub obljubam smo se kaj kmalu znašli na strani zgodovinskih poražencev.

Brati Handkejev »Immer noch Sturm« pomeni zado-ščenje. Bralca prevzame zadovoljstvo. In – »Immer noch Sturm« bodo igrali na odrih. Že poleti, na festi-

valu „Salzenberger Fetzenspiele«, kot bi rekel Ernst Jan-dl, in še kje.

Handkejevo literarno delo v obliki družinskih pogovo-rov preseneča zaradi razgibanosti. Pogovore med družin-skimi člani – med materjo, bratom Gregorjem, teto Snežano in starimi starši – je predelal v pesniško delo. S svojimi jezi-kovnimi lastnostmi povzroča, da se ne moreš izmakniti za-čaranemu krogu branja.

Vemo, da se tistemu, ki bere, odpira poseben svet. V tej knjigi imamo stisko, ki jo na Koroškem občutimo dan za dnem, končno izpovedano v besedah. Da, v besedah, ki za-danejo. Modrijani pa te izkušnje raje ne bodo doživeli na la-stni koži. Torej čisto v smislu Handkejevega vzklika: BERI-TE!

gregejevi citati

“

Koroška stiska s to knjigo ni več nema

G r e g e j K r i š t o f

med znanci, da ga je »ščitila Mici iz Lourda«.Toliko o verodostojnosti nekaterih izbranih in

izvoljenih, ki jim je le težko pripisati, da so vredni, da jih imamo za javne, merodajne in zgledne oseb-nosti. Nekulturno ozračje se širi od zgoraj navz-dol, to pa je vznemirjujoč pojav v tej karantanski deželi.

Handkejevo potovanje k izvirom Omanovo geslo »NAZAJ«, ki je nedvomno začetek neke vrnitve, bi lahko pripisali tudi svetovno znanemu pisate-lju iz Grebinja, Petru Handkeju, ki je prejel Rizzi-jevo nagrado. Celo njegovo literarno življenje je v najbolj čisti esteski obliki navezano na potovanje k izvirom. O tem sedaj ponovno priča v novi drami »Immer noch Sturm« (Še vedno vihar), ki bo do-živela krsto uprizoritev prihodnje poletje v sklopu festivala v Salzburgu na Pernerjevem otoku v me-stu Hallein. V svoji enkratni poetiki se pisatelj pri-bližuje svojim začetkom, izviru, ki ga hoče zakoli-čiti v domovini jezika, da bi končno izvedel to, kar ga od vseh začetkov najbolj zanima: Kdo sem?

Lepo se ujema, da je pred kratkim izšla Handke-jeva biografi ja »Meister der Dämmerung« (Moj-ster mraka), ki jo je, kot bi bil avtorjev seismograf, tankočutno napisal nemški novinar Malte Herwig, in sicer po sledeh Handkejevih življenskih postaj. Kdor jo v simultanem branju primerja in prever-ja z lucidno Handkejevo biografi jo »Peter Handke: Unterwegs ins Neunte

Land« (Peter Handke – Na poti v Deveto deže-lo ) Fabjana Hafnerja, ki je ta življenjepis razvil iz literature Petra Handkeja, se lahko veliko nauči – tudi o samem sebi.Naj Vam dela priporoča Peter Handke sam, z že-ljo, s katero je zaključil zahvalni govor ob podeli-tvi častnega doktorata celovške univerze: »Lesen Sie, lesen Sie!« Da ne bo nobenega izgovora – po-navljam: Berite, berite!

ogrizki piše Horst Ogris

NAZAJ je geslo treh Omanovih razstav v Beljaku. Ob tem dogodku je Mohorjeva izdala monografijo z naslovom NAZAJ.


kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

N OVO N A T R G U

Na starih Koledarjih in Večernicah – da, takih, od katerih zaradi prahu počr-

nijo prsti, če jih vzameš v roke – lahko po-gosto preberemo, da so izšli »slovenskemu ljudstvu v poduk in razveselovanje«. Če bi si danes urednik drznil in kaj takega napisal na platnice ali naslovno stran knjige, bi se ljudje razburjali in menili, da naj si uredni-ki kar sami delijo nauke. Toda v tistih časih, pred več kot stoletjem in pol, so bili ljudje veseli, ko so zagledali skromni Koledar in še skromnejše večernice, ko so lahko vzeli v roke knjigo in jo s pridom prebirali po dol-gem in počez, po večkrat in potem še sku-pno v družini ali v družbi sosedov. Mnogo ljudi takrat namreč ni znalo brati.

Danes, tako menimo, je vse drugače. Ne-pismenosti skoraj ni, vse je tiskano v bar-vah s prikupnimi slikami. Pa tudi sicer ima-mo po spletu dostop do vseh vrst podatkov in najnovejših novic. Naš svet je poplavljen z informacijami, tako da se pogostokrat ne znajdemo več. Prej je bilo branja premalo, zdaj ga je preveč.

V tem izobilju ponudb, ki prej povzroča zmedo, kakor da bi omogočalo prosto izbi-ro, je včasih prav težko najti dobro branje in tako smo pravzaprav spet pri prej ome-njeni stari, preverjeni želji urednikov. Da-nes ne bomo zapisali v »poduk in razveselo-vanje«, temveč bomo izbrali druge besede. A tako kakor takrat bomo z njimi izrazili željo, da naj bo branje, ki ga ponuja knjižni dar Mohorjeve družbe za leto 2011, infor-mativno in dobro ter bo delovalo razvedril-no in nam delalo kratek čas ne samo ob dol-gih zimskih večerih. Na založbi bomo zelo veseli, če bodo knji-ge, ki jih ponujamo ne samo v ožjem knji-žnem daru, temveč tudi kot doplačilne knjige, ohranile svojo vrednost nekoliko dlje od kratkotrajnosti drugih stvari in pro-izvodov v naši sodobni družbi in da bodo razširile obzorje duha.

»V poduk in razveselovanje«

U v o d n i k

Hanzi Filipič, urednik Mohorjeve založbe

Mohorjeva založba, ustano-vljena leta 1851, je najstarejša visokonakladna založba z zna-no strateško usmeritvijo: obli-kovati slovensko narodno is-tovetnost z delovanjem na najširšem kulturnem področju. Izhaja sicer iz krščanskih vre-dnot, a se usmerja k najširše-mu krogu bralcev, tako za slo-venski kot tudi nemški narod. Založba se trudi trajno in do-sledno nadaljevati pot, ki so jo zarisali ustanovitelji, blaženi škof Slomšek, Andrej Einspie-ler in Anton Janežič.Leto 2011 bo tudi v znamenju praznovanja 160-letnice ob-stoja in delovanja Mohorjeve družbe v Celovcu. Septembra bo velika slavnostna priredi-tev v prenovljeni večnamen-ski dvorani, marca 2011 pa bo na sporedu mednarodni uči-teljski simpozij, ki se ga naj bi udeležilo nad 400 učiteljic in učiteljev. Za praznik pa naj bi izšla še nova knjiga o blaže-nemu škofu Antonu Martinu Slomšku. Omanova monografi ja Čisto sveža pa je nova monografi -ja Valentina Omana, ki jo je Mohorjeva pripravila sku-paj z občino Beljak za tri-delno razstavo na temo NAZAJ v Beljaku, in to ob 75-letnici umetnika.

Doplačilne knjige Mo-horjeva založba se je odločila, da poleg Knjižnega daru ponu-di še doplačilne knji-

ge s s popusti. V izbor je vzela tudi nekaj nemških knjig, ki pa se ukvarjajo s slovenstvom. Med njimi so Heinz-Dieter Pohl: Un-sere slowenischen Ortnamen – Naša krajevna imena, Micha-el Koschat: Braune Flecken im Ortsbild von St. Jakob, Marjan Tomšič: Die Frauen der Schau-runia, Nataša Partl Der Kärn-tner Reindling. Med doplačilni-mi knjigami najdemo še knjigo o Mirku Kumru Črčeju Da bi sonce posijalo …, o Franu Ksa-verju Meški Šepetanje lip av-torja Rudija Mlinarja, uspešni-co Alenke Rebule Globine, ki so nas rodile ter otroški knjigi Christine Nöstlinger Bavbrdav in Felixa Mittererja Superko-koš Hana, novo Pesmarico hval-nic in zahvalnic skozi cerkveno leto Lenčke Kupper in zgoščen-ko MoPZ Kralj Matjaž.Mohorjev knjižni dar z dopla-čilnimi knjigami pa je Mohor-jeva že dostavila našim župni-ščem in poverjenikom, ki se jim ob tem zahvaljuje za po-moč pri širjenju mohorjank.

Mohorjev knjižni dar za leto 2011 ob jubilejuNaslednje leto bo Mohorjeva založba praznova-la 160-letnico ustanovitve. Knjižni dar ponuja pestro branje, ob nakupu vseh knjig dobite podarjeno prilju-bljeno Pratiko.

Omanova monografi ja Čisto sveža pa je nova monografi -ja Valentina Omana, ki jo je Mohorjeva pripravila sku-paj z občino Beljak za tri-delno razstavo na temo NAZAJ v Beljaku, in to ob 75-letnici umetnika.

Doplačilne knjige Mo-horjeva založba se je odločila, da poleg Knjižnega daru ponu-di še doplačilne knji-

moč pri širjenju mohorjank.


kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

Knjižni sejem v Ljubljani 2010Mohorjeva založba je pripravi-la za letošnji knjižni sejem poleg tradicionalne stojnice tri večje dogodke.

1. december 2010, ob 18. uriDebatna kavarna: Vloga žensk v slovenskem zdra-vstvu v 20. stoletjuKirurginja Zora Janžekovič bo spregovorila o vlogi žensk v slo-venskem zdravstvu v 20. stoletju.

3. december 2010, ob 18. uriDvorana Lili Novy: Koroški Slo-venci in Republika Slovenija, Mohorjeva založba Celovec in Klub koroških Slovencev v Ljublja-ni sta pripravili javno diskusijo. Koroški Slovenci že poldrugo sto-letje bijejo boj za narodni obstoj in preživetje. Kako se artikulira to vprašanje danes, 55 let po podpi-su Državne pogodbe o obnovi Av-strije, 90 let po plebiscitu in kaj so danes vidne posledice? Kateri iz-zivi so pred slovensko manjšino v Avstriji danes? Kako lahko Re-publika Slovenija najbolje poma-ga pri zaščiti interesov koroških Slovencev? Sodelovali bodo: Va-lentin Inzko, predsednik Narodne-ga sveta koroških Slovencev in vi-soki predstavnik EU v BiH, Sonja Kert-Wakounig, predsednica Kr-ščanske kulturne zveze v Celov-cu, Rudi Vouk, odvetnik, Vladimir Klemenčič, upokojeni redni profe-sor Univerze v Ljubljani, Tamara Griesser-Pečar, docentka na Uni-verzi v Mariboru. Dogodek bo po-vezoval Janez Stergar, predsednik Kluba koroških Slovencev v Lju-bljani.

4. december 2010, ob 17. uriDebatna kavarna: Izziv judovstva danes. Sodeloval bo naš avtor Kle-men Jelinčič Boeta, ki je napisal knjigo Kratka zgodovina Judov.

Mohorjev knjižni dar za leto 2011 ob jubilejuKnjižni dar 2011 so pred-stavili vodja založbe Franc Kelih, urednik Koledarja Han-zi Filipič, av-tor večernice Andrej Arko, Roman Till in Franc Kattnig, ki vrsto let pri-pravlja uspe-šnico Pratiko.

Koledar je vrh Mohorjevega delovanja, prvi je izšel leta 1858, ki ga je izdal Andrej Einspieler. Črtice in prispev-ki se ukvarjajo z različnimi te-mami in so informativno bra-nje. V Koledarju je tudi govor Valentina Inzka ob 90. oble-tnici plebiscita. Med zgodo-vinskimi prispevki je treba omeniti prispevek Avgušti-na Malleja, ki se je ukvarjal z okrajnimi glavarstvi, ki so pisali o slovenskih knjigah po letu 1920. Prispevek Hei-nricha Pfandla Neverjetna zgodba je vredna branja, saj opisuje, kaj je doživel v otro-štvu v Beljaku. Poročila Go-riške in celjske Mohorjeve ter katalog zaključujejo Ko-ledar 2011.184 strani, brošura, 14 evrov

Pratika sodi med najbolj pro-dane knjige Mohorjeve za-ložbe in je ena izmed njenih najstarejših publikacij. Kole-darskega dela se radi poslu-žujejo, v Pratiki pa tudi naj-dete edini slovenski žepni koledar s slovenskimi imeni in svetniki. S svojo pestrostjo,

zanimivimi in praktičnimi na-potki, anekdotami in uganka-mi je zelo priljubljena, tako da jo je vredno imeti pri roki vsak dan leta. Koristni nasve-ti, za kmete (koledar brejo-sti), za zdravje duha, duše in telesa so zbrani v Kattnigo-vi Pratiki.160 strani, brošura, 5 evrov

Otroška knjiga Urednik Ro-man Till je pripravil letošnjo otroško knjigo v Knjižnem daru. Avtor Igor Palčič je za RTV Slovenija napisal risan-ko, ki je sedaj izšla tudi v knji-žni obliki. Smeš svet je domi-selni svet za otroke, kjer je vse dovoljeno. V resničnem svetu namreč Tanja in Uroš marsičesa ne smeta. Prebe-rite, kako otroka najdeta ključ do Smeš sveta. 52 strani, trda vezava, 24 evrov

Večernice Avtor letošnjih večernic je Andrej Arko, ki je zgodbo napisal po prigovar-janju. Po lanski uspeli skupni večernici so se vse tri Mo-horjeve tudi letos odločile za

skupno izdajo. Zgodba Dom govori o premožnem, a preiz-kušenem Slovencu, ki se vrne v Slovenijo, Dogajanje se od-vija v Sloveniji, v zamejstvu in tudi zdomstvu in opisuje do-motožje, nostalgijo, ljubezen do maternega jezika in vrača-nje v domovino. 252 strani, brošura, 15 evrov

Stvarna knjiga pa je name-njena vzgoji. Uspešna avto-rica in pedagoginja Christa Meves je napisala priroč-nik Pogum za vzgojo, ki je v nemškem jeziku doživel 27 izdaj. Psihoterapevtka in fi-lozofinja Christa Meves je že pred desetletji videla na-pačni razvoj v vzgoji otrok, ki se lahko začne že v zgodnji dobi otroštva in se nato na-daljuje z neuspehom v šoli, z brezvoljnostjo do dela, z od-visnostjo, zapuščenostjo in nezmožnostjo komunicira-nja. Knjiga svetuje, kako lah-ko vse to zgodaj prepoznamo in kaj lahko naredimo. 144 strani, brošura, 15 evrovSkupna cena Knjižnega daru 49 evrov


IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Jerneja Jezernik in Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Jerneja Jezernik. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, [email protected] / [email protected]. Tisk: Mohorjeva Celovec

Za študente in študentke

samo 16,- EUR letnoredna naročnina

samo 32,- EUR letno

+ D A R I L O z a n o ve ga n a ro č n i k a

Na izbiro so tale darila:

Dobrote iz Vernberka 2Samostanski čaj, Hilde-gardin eli-ksir, arni-ka, sirup iz smreko-vih vršičk-ov ...

Torbicaiz vrečk za kavo

Ime in priimek

Ulica/kraj

Poštna štev. Pošta

Hišna številka

Telefon E-mail Datum rojstva

Podpis

NAROČILNICA

Vsak teden nova NedeljaVsak mesec družinska priloga Vsak mesec kulturna priloga Vsak drugi mesec Misijonska obzorja

50x NEDELJA in

priloge

Naročam Nedeljo za letno naročnino 35,- EUR študentski abo za 18,- EUR

DARILO

Ni draga, je pa dragocena.

Nedelja

Viktringer Ring 269020 Klagenfurt/Celovec

Torbicaiz vrečk za kavoiz vrečk za kavo

Dobrote iz Vernberka 2Samostanski čaj, Hilde-gardin eli-ksir, arni-ka, sirup iz

vih vršičk-

Na izbiro so tale darila:

Dobrote iz Vernberka 2Samostanski čaj, Hilde-gardin eli-ksir, arni-ka, sirup iz smreko-vih vršičk-ov ...

Dobrote iz Vernber-ka 1Samostan-ski čaj, zeliščna sol, jušne začimbe, vložene bučke, re-zanci ...

Vernberk 1 Vernberk 2 Torbica

Documents

Slovenci na Štajerskem