Ph

ilip

p v

on

Ste

inae

cker

di

rigen

t

8.

kon

cert

ora

nžn

i ab

on

ma

2018

/19

slo

ven

ska

filh

arm

oni

ja

8. koncert

oranžniabonma 2018/19

30. in 31. maj 2019 ob 19.30Gallusova dvorana, Cankarjev dom

Orkester Slovenske filharmonije

Philipp von Steinaecker dirigent

Andrej Petrač violončelo Aleksandar Milošev viola

Ana Dolžan koncertna mojstrica

Po koncertu bo umetniški vodja orkestra predstavil novo abonmajsko sezono. Vljudno vabljeni na infotočko Slovenske filharmonije v Cankarjevem domu.

nap

oved

juni

j 201

9

Modri 8 in izven6 in 7. junij 2019 ob 19.30Gallusova dvorana, Cankarjev domOrkester Slovenske filharmonijeJulian Rachlin dirigent in solistspored Mendelssohn | Beethoven | Brahms

Popotovanje ritma12. junij 2019 ob 21.00Kongresni trg, LjubljanaOrkester Slovenske filharmonijeSToP – Slovenski tolkalni projektMojca Lavrenčič dirigentka

spo

red

Maurice Ravel (1875–1937)

Pavana za umrlo princesoLent

Jean-Philippe Rameau (1683–1764)

Suita iz opere Boreadi* – izbor stavkov

Uvertura

Kontradansa in rondo

Uvodna glasba ob prihodu Abarisa

Gavota za Ure in Zefirje

Zelo živahna kontradansa

Maurice RavelDafnis in Hloa: Suita št. 2

Dan se prebuja – Pantomima – Zaključni ples: bakanal

Richard Strauss (1864–1949)

Don Kihot, op. 35 Fantastične variacije na viteško temo

Uvod v zmernem tempu

Don Kihot: zmerno

Sančo Pansa

1. variacija: mirno

2. variacija: bojevito

3. variacija: zmerno

4. variacija: malo počasneje

5. variacija: zelo počasi

6. variacija: hitro

7. variacija: malo mirneje kot prej

8. variacija: mirno

9. variacija: hitro in vihravo

10. variacija: mnogo počasneje

Finale: zelo počasi

* Iskreno se zahvaljujemo gospodu Alainu Villainu, uredniku opere Boreadi Jeana-Phillippa Rameauja, za dovoljenje Orkestru Slovenske filharmonije za izvedbo te suite.

Jean-Philipp Rameau: Boreadi (posmrtna izdaja) Vir: Francoska narodna knjižnica, rokopis Rés.Vmb MS4/ Vm2398 Celotna izdaja: Alain Villain / Editions Stil, Pariz, 1982, 1998, 2001

je portret španske infantinje Margarite. Pa vendar je skladatelj kasneje priznal, da naslova njegovega dela ne gre razumeti v programskem smislu, saj da naj bi ga izbral v prvi vrsti zaradi njegove blagozvočnosti (infante – défunte). Pavana je sicer počasni dvorni ples, ki izvira iz Padove in so ga nemalokrat izvajali ob posmrtnih sprevodih. Ravel je lirično skladbo orkestriral leta 1910 in v njej izstopajočo melodično vlogo namenil solističnemu rogu.

Nasploh gre za leta največjega Ravelovega ustvarjalnega zanosa. Leta 1910 mu je za »saison Russe« znamenitega Ruskega baleta pod vodstvom Sergeja Djagileva uspelo dokončati tudi klavirski izvleček baleta Dafnis in Hloa. Tega je nato orkestriral, tako je 8. junija 1912, nekaj mesecev pred razvpito premiero Posvetitve pomladi, v pariškem Gledališču Châtelet balet ‚zaživel‘ na odru. V glavnih vlogah sta nastopila oba prvaka tamkajšnjega baleta, Tamara Karsavina in Vaclav Nižinski, dirigiral je Pierre Monteux, za sila razkošno scenografijo je poskrbel Léon Bakst, koreograf pa je bil sloviti Mihail Fokin, ki je pripravil scenarij po pastirskem romanu grškega pesnika Longosa iz 2. stoletja.

Ravel je o programskem ozadju svoje »koreografske simfonije« zapisal: »Moj namen je bil ustvariti glasbeno fresko; najbolj me je skrbela, ker sem želel verodostojno naslikati podobo Grčije svojih sanj, a je bila ta precej podobna uprizoritvam francoskih umetnikov ob koncu 18. stoletja.« Skladatelju je torej zgodba o Dafnisu in Hloi pomenila vsebinsko izhodišče za njegovo najobsežnejše orkestrsko delo. Zavedal se je, kaj od njega pričakujejo naročniki, vendar ni želel ustvariti le spremljevalne glasbe za baletne plesalce. To mu je z bujno barvno paleto in dovršeno kompozicijsko tehniko tudi uspelo.

Maurice Ravel je dolgo časa veljal za sporno skladateljsko osebnost. Po študiju kompozicije pri Fauréju na Pariškem konservatoriju je kar štirikrat kandidiral za slavno rimsko skladateljsko nagrado (Prix de Rome) in bil vsakokrat zavrnjen. Ko je kandidiral četrtič, je bil že znan skladatelj; njegove Vodne igre, uvertura Šeherezada itd. so bile pogosto na koncertnih sporedih. Zdaj je prvič završalo tudi v francoski kulturni javnosti. V zvezi z »afero Ravel« je prevladalo mnenje, da se je skladatelju zgodila očitna krivica. Na dan je prišlo goljufanje žirije, nazadnje pa je moralo odstopiti celo vodstvo Pariškega konservatorija. Ravel tudi kasneje ni mogel povsem shajati s pričakovanji avtoritet. Bolj ko se je njegov pretežno impresionistično obarvani skladateljski slog osamosvajal, šibkejše je bilo uradno priznanje. Okoli leta 1902 je postal član skupine Les Apaches (znane tudi pod imenom Huligani) in v njej s prijatelji razpravljal o sodobni literaturi; zanimalo ga je eksotično in starinsko, nenavadno in ironično. Tako ni presenetljivo, da je pogosto segel v davnino in v življenje obudil vrsto starih glasbenih oblik, instrumentov ter fabul. Spomnimo se le njegove čudovite klavirske Sonatine v Fis-duru po Clementiju (18. stoletje), Pavane za umrlo princeso po zgledu pavane iz 16. stoletja, enodejanke Španska ura po operi buffi iz 18. stoletja ali pa Bolera z oboo d’amore in nenazadnje zgodbe o Dafnisu in Hloi, ki temelji na pastorali grškega avtorja.

Kot štiriindvajsetleten mladenič je Ravel napisal klavirsko skladbo Pavana za umrlo princeso (Pavane pour une infante défunte) in o njej zapisal, da »ni žalostinka za mrtvega otroka, temveč bolj predstava pavane, ki bi jo lahko plesala mala princesa, kakršne je slikal Velásquez na španskem dvoru.« Zdi se, da je skladatelja v prvi vrsti navdihnila slika Spletični (Las Meninas) enega največjih španskih baročnih slikarjev Diega Velásqueza, na kateri

k sp

ore

du

Zadnja operna mojstrovina tedaj 80-letnega sivolasega mojstra je več kot dve stoletji veljala za pozabljeno. Tako je delo šele leta 1982 na glasbenem festivalu v mestu Aix-en-Provence pod dirigentskim vodstvom Johna Eliota Gardinerja doživelo svojo odrsko praizvedbo.

Libreto temelji na grški legendi o prepovedani ljubezni med Abarisom in Alphise, kraljico Baktrije, ki bi se morala poročiti z enim od potomcev boga Severnega vetra Borea. Abaris zato izzove Boreade na dvoboj, v ključnem trenutku pa se razkrije, da je pravzaprav sam potomec Apolona in nimfe iz družine Boreadov ter upravičen do poroke s kraljico. Pred poslušalcem se zvrsti vrsta karakterno različnih stiliziranih plesov. Živahni uverturi – zaznamujejo jo klici rogov – sledi stavek Kontradansa in rondo, ki s svojim enakomernim ritmičnim pulziranjem deluje kot nekakšen perpetuum mobile. Spokojnost ob Abarisovem prihodu ponazarjajo očarljivi unisoni prvih in drugih violin ter flavt v značilno dvodelno (aabb) koncipiranem stavku (Uvodna glasba ob prihodu Abarisa), sledita svečani gavoti (Gavota za Ure in Zefirje) dvodelnega metruma in živahni finale (Zelo živahna kontradansa), ki ponazarja srečen konec.

Čeprav so simfonično fantazijo Richarda Straussa Iz Italije (Aus Italien) na prvi izvedbi leta 1886 v Münchnu izžvižgali, se Strauss ni pustil spraviti s poti, ki si jo je začrtal. Prepričan o sebi in svojem umetniškem poslanstvu je leta 1889 napisal Don Juana, svojo prvo pravo simfonično pesnitev oziroma tonsko poemo (Tondichtung). Od tistega trenutka je genialni skladatelj napredoval z velikimi koraki. V seriji simfoničnih pesnitev iz zadnjega desetletja 19. stoletja je leta 1897 napisani in 8. marca naslednje leto v Kölnu praizvedeni Don Kihot

Celotna, nadvse sugestivna partitura je kakor en sam lirični spev, ki ga nosi svojevrstna, značilno Ravelova subtilna melodika. Ta v barvnem stopnjevanju pripravlja sončni vzhod nad antičnim svetom. Večina ljubiteljev glasbe danes pozna Dafnisa in Hloo po dveh orkestralnih suitah. Prva povzema konec prve in polovico druge slike, druga, popularnejša in resnici na ljubo boljša, pa zadnjo, tretjo sliko baleta (Dan se prebuja – Pantomima – Zaključni ples: bakanal).

Izgubo, ki je francosko opero doletela z Lullyjevo smrtjo, je zapolnila šele operna ustvarjalnost Jeana- -Philippa Rameauja, enega najpomembnejših poznobaročnih opernih skladateljev in glasbenih teoretikov. Opero je odmaknil od ustaljenega izročila in vanjo vlil povsem novo izraznost. Pokazal je smisel za dramatičnost, razumevanje za orkestrsko pisanje ter moč in izvirnost, ki sta očiščevalno vplivali na ustaljeno operno komponiranje prve polovice 18. stoletja. Zato ne preseneča, da je naletel na neodobravanje skladateljskih predhodnikov. Že s svojim opernim prvencem Hipolit in Aricija (1733) je vzbudil nasprotovanje Lullyjevih privržencev in več let trajajočo polemiko med ‚lullysti‘ (»lullystes«) in ‚ramisti‘ (»ramistes«). Lullysti so v francoski prestolnici vse popularnejšemu Rameaujevemu slogu očitali zapletenost, kompleksnost in prevlado italijanskega značaja, za katerega so menili, da izničuje francosko avtohtono lullyjevsko tradicijo.

Rameau je bil mojster instrumentacije. Razumljivo je, da je v svojih opernih delih posledično pripisoval poseben pomen orkestru: ne le v spremljavi petja, temveč tudi v programsko zasnovanih uverturah in drugih instrumentalnih točkah. Tem bo mogoče prisluhniti v izboru stavkov Suite iz opere Boreadi (1763).

Nemški dirigent in violončelist Philipp von Steinaecker se je izobraževal na Dunaju, v Parizu in na newyorški visoki šoli Juilliard. Dirigiranje je študiral v razredu Marka Stringerja na Univerzi za glasbo in uprizoritveno umetnost na Dunaju. Kot violončelist je bil član Nemškega narodnega mladinskega orkestra in Mladinskega orkestra Gustava Mahlerja. Prav tako je igral z Angleškimi baročnimi solisti in Dunajskimi filharmoniki. Svojo dirigentsko pot je začel kot asistent sira Johna Eliota Gardinerja pri Revolucionarnem in romantičnem orkestru (Orchestre Révolutionaire et Romantique) ter asistent Claudia Abbada pri Mahlerjevem komornem orkestru. Leta 2008 je kot prvi zasedel mesto mladega dirigenta pri Orchestra of the Age of Enlightenment, leta 2010 pa prevzel vodenje orkestra Camerata Salzburg ter Orkestra Padove in Benečije. Nastopa tudi kot operni dirigent, med drugim je v zadnjih letih dirigiral Mozartovo Čarobno piščal v Gledališču Filarmonico v Veroni, Händlovega Julija Cezarja v produkciji Pariškega konservatorija in več Gounodovih oper v Gledališču Comunale v Bolzanu. Kot dirigent je nastopil še z Orkestrom Maggio Musicale Fiorentino, Japonskim filharmoničnim orkestrom, Orkestrom Praške komorne filharmonije in Mahlerjevim komornim orkestrom. V letošnji sezoni bo med drugim dirigiral tudi Orkestru Gürzenich iz Kölna. V Bolzanu vodi mednarodno zasedbo Musica Saeculorum, ki izvaja glasbo na historičnih glasbilih. Skupaj z ženo, flavtistko Chiaro Tonelli, vodita Festival komorne glasbe na gradu Presule v bližini Bolzana.

(Don Quixote) ena njegovih najzahtevnejših pesnitev. Tudi v tej poemi Strauss uporabi lik iz svetovne književnosti. Z njo je dosegel umetniško zrelost, ki se zrcali predvsem v melodični invenciji in prepričljivi glasbeni dramaturgiji. V njej se v pripovedovanju dogodivščin dveh bizarnih protagonistov združujejo duhovita instrumentacija ter fantastični, novi in nepričakovani učinki. Kongenialna glasbena upodobitev Cervantesovega junaka Don Kihota in njegove goreče domišljije, ki ga vedno znova pripelje v nove pustolovščine, ter sluge Sanča, predstavnika zdravega kmečkega razuma, ki verjame le v tisto, kar ne presega njegovih petih čutil, velja danes za eno skladateljevih najboljših simfoničnih pesnitev.

Strauss je literarno zgodbo glasbeno uresničil v obliki téme in desetih variacij oziroma glasbenih slik, polnih drastike, ironije in seveda humorja: Don Kihotov spopad z mlini na veter in ovcami (var. 1 in 2), dialog med jezdecem Kihotom in oprodo Sančem (var. 3), dogodivščina pri procesiji (var. 4), Don Kihotova vojna straža in ljubezenski izlivi (var. 5), očarljiva Dulsineja (var. 6), jezdenje po zraku (var. 7), vožnja s čolnom (var. 8), napad na domnevna čarovnika, ki sta v resnici meniha (var. 9), dvoboj in vrnitev domov (var. 10). Finale prinaša slovo od jezdeca Kihota, ki po vseh izgubljenih iluzijah umre na rokah zvestega Sanča. V Straussovi simfonični pesnitvi je dominantna vloga Don Kihota dodeljena solo violončelu, Sančevo predano spremstvo solo violi, Dulsinejo Toboško – vitezovo namišljeno ljubezen – pa ponazarja solo oboa.

Jernej Weiss

dir

igen

t

Violončelist Andrej Petrač se je rodil v Mariboru. Po končani gimnaziji in srednji glasbeni šoli je leta 1982 začel študirati pri profesorju Otonu Bajdetu. Diplomiral je že po dveh letih. Med študijem je prejel številne nagrade: leta 1984 prvo nagrado na Tekmovanju glasbenih umetnikov Jugoslavije in istega leta Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani, leta 1985 pa še nagrado Zlata ptica. Po diplomi se je odpravil v Stuttgart, kjer je opravil specializacijo pri Antoniu Janigru in kasneje postal njegov asistent. Leta 1988 je bil povabljen v Zagreb na tamkajšnjo Akademijo za glasbo, kjer je izučil kar nekaj izvrstnih mladih violončelistov. Od leta 1992 je prvi violončelist v Orkestru Slovenske filharmonije. Leta 1995 je prevzel umetniško vodstvo Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije, s katerim je prejel nagrado Prešernovega sklada. Skupaj s Tonkom Niničem in Vladimirjem Krpanom je član Tria Orlando, s katerim je nastopil v vseh pomembnejših kulturnih prestolnicah Evrope. S tem ansamblom je prejel najvišje hrvaško cehovsko priznanje Milke Trnine. V prostem času vodi mojstrske tečaje doma in v tujini.

Aleksandar Milošev, prvi violist Slovenske filharmonije, je vsestranski glasbenik s širokim repertoarjem. Študij viole je končal na Glasbeni akademiji v Zagrebu leta 1987 pri Zlatku Stahuljaku ter zmagal na številnih republiških in državnih tekmovanjih nekdanje Jugoslavije. Na povabilo Uroša Lajovca je prišel v Ljubljano in prevzel mesto solista violista Orkestra Slovenske filharmonije. Milošev je že med študijem v Zagrebu igral v godalnem kvartetu, zaradi bogatih tovrstnih izkušenj pa je postal tudi član Godalnega kvarteta Tartini v Ljubljani, s katerim je leta 2001 prejel nagrado Prešernovega sklada. Kot solist je pod dirigentskim vodstvom Marca Coppeyja, En Šaa in Uroša Lajovca doslej nastopil z ansamblom Zagrebški solisti kot tudi z matičnim Orkestrom Slovenske filharmonije, Zagrebško in Beograjsko filharmonijo. Kot solist redno sodeluje z Orkestrom Philharmonia iz Londona, v preteklosti pa s Filharmoničnim orkestrom Arturo Toscanini, Nemškim komornim orkestrom in Münchensko filharmonijo. Posveča se tudi pedagoškemu delu – predava na Glasbeni akademiji v Zagrebu ter na Konservatoriju za glasbo in ples Trinity Laban v Londonu.

vio

list

vio

lonč

elis

t

30 and 31 May 2019 at 7.30 pmGallus Hall, Cankarjev dom

Slovenian Philharmonic Orchestra

Philipp von Steinaecker conductor

Andrej Petrač cello

Aleksandar Milošev viola

Ana Dolžan concertmaster

Maurice Ravel: Pavane pour une infante défunte

Jean-Philippe Rameau:

Suite Les Boréades

Maurice Ravel: Daphnis et Chloé, Suite No. 2

Richard Strauss: Don Quixote, Op. 35

German conductor Philipp von Steinaecker is equally at home with both older and more contemporary repertoire – from Baroque, Viennese Classicism and German Romanticism, to the Second Viennese School. He is the founder of the orchestra Musica Saeculorum, whose members perform on historical musical instruments. Von Steinaecker is already popular with our orchestra and audience due to his appearances in previous seasons, and in the present season he will also conduct the opening concert of the Blue Subscription Series. He initially performed as a cellist, and was a founding member of the National Youth Orchestra of Germany and the Mahler Chamber

Orchestra. Since 2010, he has led Camerata Salzburg as well as the Orchestra of Padua and Venice. At the closing concert of the Orange Subscription Series, he will present a stylistically diverse programme, ranging from the Suite from the opera Les Boréades by the great French composer and music theorist Rameau, through the French master of orchestral sonority Ravel with his ballet music and the celebrated Pavane pour une infante défunte, to Strauss’s distinctly picturesque symphonic poem Don Quixote.

In Strauss’s creation, which, in its unusual but extremely successful use of the late-Romantic orchestra, combines two themes and two soloists in numerous variations, von Steinaecker will be joined by two members of the Slovenian Philharmonic String Chamber Orchestra. Violist and teacher Aleksandar Milošev, a founding member of the Tartini String Quartet and a winner of the Prešeren Fund Prize, has performed with the London, Munich, Zagreb and Belgrade Philharmonics, as well as with the Zagreb Soloists. Andrej Petrač has served as a cello soloist in our orchestra for nearly three decades. During his studies, he received the first prize in the Yugoslav Music Competition (1984). After graduating from the Ljubljana Academy of Music, he studied with Antonio Janigro in Stuttgart, and for some time was his assistant. For thirty years, he was a member of Trio Orlando, with whom he appeared at numerous European festivals and concert venues. In 1999, he received the Prešeren Fund Award as a member of the Slovenian Philharmonic String Chamber Orchestra.

ora

nge

8

© N

arod

na g

aler

ija

modri oranžni vokalni študentskidružinskiOd 17. do 28. junija 2019

med delavniki od 11. do 13. in od 15. do 17. ure v Slovenski filharmoniji, Kongresni trg 10, Ljubljana

T +386 1 24 10 800 E info@filharmonija.si W www.filharmonija.si

VPIS abonmajev 2019/20

Slovenska filharmonija – Academia philharmonicorum

@SFilharmonija

@slofilharmonija

Če želite prejemati redna e-obvestila o programu Slovenske filharmonije, sporočite svoj e-naslov na info@filharmonija.si.

Koncertni list Slovenske filharmonije, Oranžni abonma, št. 8Izdala: Slovenska filharmonijaDirektorica: Marjetica MahneUmetniški vodja OSF: Klemen Hvala Jezikovni pregled slovenskega besedila: Tanja SvenšekOblikovanje: Futura DDB, d.o.o.Prelom: Vlado TrifkovičFotografija na naslovnici: Annemone TaakeTisk: Birografika Bori, LjubljanaNaklada: 1300 izvodov Ljubljana, maj 2019

Redakcija koncertnega lista je bila zaključena 27. maja 2019.

ISSN 2350-5117

Slovenska filharmonijaOrkester Slovenske filharmonijeZbor Slovenske filharmonije

Kongresni trg 101000 LjubljanaT +386 1 2410 800F +386 1 2410 900E info@filharmonija.siwww.filharmonija.si

Ustanoviteljica Slovenske filharmonije je Vlada Republike Slovenije.Dejavnost Slovenske filharmonije financira Ministrstvo za kulturo.