UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTI�NE ŠTUDIJE KOPER

Dejan Iskra

SLOVENSKI NARODNI VARNOSTNI ZBOR V ILIRSKI BISTRICI

DIPLOMSKO DELO

Koper, 2012

2

UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTI�NE ŠTUDIJE KOPER

Dejan Iskra

SLOVENSKI NARODNI VARNOSTNI ZBOR V ILIRSKI BISTRICI

DIPLOMSKO DELO

Mentor: izr. prof. dr. Egon Pelikan

Študijski program: Zgodovina

Koper, 2012

3

��

IZJAVA O AVTORSTVU

�������������������� ����������������������������������������������������������������������������������������� ��!����������" ������������������������������������������������������#$%$&�'#������������������������(���������������������!��������)����*�������������+�,��� ��!����������� ��� ��!������ �������� �����+�� ����!������ �������� �����!�� �������� !� ������ �������� ���������������)����

����������!-������������������.����������������������������/������������0�����)������������������������������������������������������������������������������������������������������$��.������!��������!��� �������!����-�

- ���������1��������������+������������!��� �������� ������������� ������2�

- ��!�����/����������������� ���!��������� �3�����������)���� ��3������/���!������������������

��$�)������������������4��������!����������2�

- ��!� �����/����� ���� �����/��� ����������� ��� �����/�� �������3� ����� �� ��� �� )������ ���������� ��

������1��������������!���������������������������������1���!�����2�

- ���������!����� ������ ���������� ���������������� ����3��������!���3� ������3�����������������

*"��������������������������3������)�3��5�$��$�(.���$�&#����6�570%,2�

- ��� ������!��������)�� �� ��3� ����������� ���������� ��3�������������� ��� ������1��������� ��� ���

!�������������57�89�2�

- ��� ���������� �/���� ������+��� �� ������� �/���� ����� *������ ��� ������ ��� ������ ��� ����������

�/��������/�����3������,$�

���:�;�������������&&$&$��&������������������7���������������)�-����� ������������������

4

IZVLE�EK

Diplomsko delo obravnava pojav kolaboracije na Primorskem med drugo svetovno

vojno. Vojaška formacija, imenovana Slovenski narodni varnostni zbor, je s svojim

sodelovanjem in znanjem pomagala okupatorju pri izvrševanju njihovih nalog na podro�ju

Primorske. Delo poskuša prikazati politi�ne in idejne razlike med slovenskimi pokrajinami, ki

so privedle do pojava kolaboracije v teh regijah. Zgodovinsko ozadje in politi�na uprava

regije sta namre� igrala pomembno vlogo pri sodelovanju dela slovenske družbe z

okupatorjevo vojsko. Diploma spremlja širše domobransko gibanje, vse od njegovih za�etkov

pa do njegovega konca, pri tem pa predstavlja tudi strukturo enote, ki je tedaj delovala v

Ilirski Bistrici.

KLJU�NE BESEDE: Slovenski narodni varnostni zbor, kolaboracija, Slovensko

domobranstvo, Primorska, Ilirska Bistrica

ABSTRACT

Diploma focuses on collaboration in Slovene littoral between World War II. Military

formation, also known as Slovene national security force, helped invaders with their

knowledge and cooperation. The paper tries to point out key differences between Slovenian

regions, which led to collaboration in this part of Slovenia. Historical and political

background of the region played an important role in cooperation with invader army. Diploma

depicts Slovene home guard movement from its beginning to its end, and describes the

structure of one unit which was operational in the town of Ilirska Bistrica.

KEY WORDS: Slovene national security force, collaboration, Slovene home guard, Littoral,

Ilirska Bistrica

5

Kazalo

Uvod........................................................................................................................................... 6

1. Razmere pred drugo svetovno vojno.................................................................................. 8

1.1 Razmere na Primorskem .................................................................................................. 9 1.2 Ilirska Bistrica pod italijansko oblastjo .......................................................................... 11

2. Druga svetovna vojna in njene posledice ......................................................................... 13

2.1 Splošni pregled okupiranega ozemlja ............................................................................ 13 2.2 Ustanovitev Osvobodilne fronte..................................................................................... 16 2.3 Državljanska vojna ......................................................................................................... 19 2.4 Vaške straže.................................................................................................................... 23 2.5 Kolaboracija ................................................................................................................... 25 2.6 Slovensko Domobranstvo .............................................................................................. 29

Nemška zasedba Ljubljanske pokrajine ........................................................................... 29 Nastanek domobranstva ................................................................................................... 32

3. Protirevolucija na Primorskem......................................................................................... 35

3.1 Druga svetovna vojna v Ilirski Bistrici .......................................................................... 35 3.2 Nastanek sredine na Primorskem ................................................................................... 37 3.3 Antifašisti�ne organizacije na Primorskem.................................................................... 38 3.4 Protirevolucionarni tabor na Ilirskobistriškem do kapitulacije Italije............................ 39

4. SNVZ na Primorskem........................................................................................................ 41

4.1 Propagandna dejavnost................................................................................................... 46 4.2 Domobranstvo v Ilirski Bistrici...................................................................................... 49 4.3 Spopadi med SNVZ in partizansko vojsko .................................................................... 53 4.4 Akcije na Bistriškem ...................................................................................................... 55 4.5 Kolaboracionisti�ne enote na obmo�ju Pivke in Ilirske Bistrice ob koncu druge svetovne vojne...................................................................................................................... 56 4.6 Razkroj domobranstva.................................................................................................... 57

Zaklju�ek................................................................................................................................. 61

Seznam literature ................................................................................................................... 63

Arhivsko gradivo .................................................................................................................... 64

Seznam slikovnega gradiva ................................................................................................... 65

6

Uvod

Obdobje polpretekle slovenske zgodovine zagotovo predstavlja eno najbolj krvavih in

tragi�nih zgodb celotne slovenske zgodovine. Dvajseto stoletje je bilo že od prvih let

zaznamovano z vojnami, ki so divjale po Evropi in svetu ter vnašale in poglabljale razdor med

razli�nimi evropskimi državami in prebivalci v njih. Konec prve svetovne vojne je prinesel

dolgo pri�akovani mir, �eprav je ravno konec vojne pognal kolesje, ki je kasneje pripeljalo do

za�etka druge svetovne vojne.

Obdobje med leti 1939 in 1945 je še dandanes sinonim za totalno vojno, ki je posegla

v vse družbene sloje ter krojila usodo ne le bojujo�ih vojakov, temve� tudi civilnega

prebivalstva, ki je bilo na razli�ne na�ine vklju�eno v vojno. Druga svetovna vojna je bila v

marsi�em posebna oblika vojne; zaradi novih takti�nih prijemov, razvoja orožja in vojne

tehnologije je bila bolj u�inkovita; pojav totalitarnih sistemov z mo�nimi karizmati�nimi

voditelji ter natan�no izoblikovanimi programi, ki so posegali v zasebnost slehernega �loveka,

pa je omogo�il slepo zavzemanje številnih ljudi za nacisti�ne, fašisti�ne in komunisti�ne ideje.

Ravno pojav in sprejem teh idej v družbeno zavest sta zarisala mejo med �rnim in belim, ki ni

niti dopuš�ala niti tolerirala sivih obmo�ij na stikih z drugimi ideologijami. Ideološke razlike

med fašizmom, nacizmom, komunizmom in idejami demokracije so bile pregloboke, da bi jih

bilo možno rešiti na miren na�in.

Pojav okupatorja na dolo�enem državnem ozemlju je pomenil konec samostojnega

vladanja in je v veliko primerih privedel do sodelovanja oziroma kolaboracije z

okupatorjevimi enotami. Do tega so sicer vodile razli�ne poti in vzgibi, vendar pa je bil

kon�ni rezultat vedno enak; sodelovanje je kompromitiralo vse kolaboracioniste ter jim

odvzelo dolo�eno stopnjo legitimnosti pri zahodnih zaveznikih in predvsem zmagovalcih na

državnem ozemlju. Tako je zaradi poglabljanja strahu in odpora do druge strani pogosto

prihajalo do krvavih spopadov, ki so na ozemlju slovenskih dežel prerasli v bratomorno

državljansko vojno. Vodilna politi�na oblast in pripadniki kolaboracionisti�nih enot so zaradi

razli�nih dejavnikov našli edino možno rešitev v povezovanju z okupatorjem, pa naj je bila to

bodisi fašisti�na Italija bodisi nacisti�na Nem�ija.

V diplomski nalogi bi rad predstavil poseben položaj primorskih domobranskih enot

ter razli�ne zgodovinske vzroke, ki so vodili do njihovega nastanka. Leta odrezanosti od

mati�ne domovine so namre� pustila globok pe�at na narodni zavesti primorskega ljudstva, ki

je na svoji koži ob�utilo gorje fašisti�nega terorja skozi dolga leta življenja pod Kraljevino

7

Italijo. Druga�en tok zgodovinskih dejavnikov je namre� spremenil potek in nastanek

kolaboracije na tem podro�ju v primerjavi z ostalimi slovenskimi pokrajinami in mesti.

Za �im bolj natan�en pregled in popolno vsebino bom uporabil že obstoje�o literaturo,

ki so jo raziskovalci te precej obsežne teme že obdelali, pregledal pa bom tudi arhivske vire,

ki v sebi skrivajo marsikatero zanimivo zgodbo iz tega obdobja in tako orišejo vsakdanjik

pripadnikov teh skupin. Za natan�nejšo sliko bom uporabil vire obeh taborov, tako

revolucionarnega kot protirevolucionarnega, saj bom lahko le na takšen na�in skozi kriti�ni

pregled podatkov dobil natan�ne informacije, ki bodo razkrile mikrodogajanje in odnose med

pripadniki kolaboracionisti�nih enot na Slovenskem.

Zaradi relativne bližine zgodovinskega dogajanja in dogodkov, ki so se zgodili po

vojni, je obravnavana tema precej ob�utljiva, zato naj poudarim, da politi�no opredeljevanje

ni moj namen, glavno bistvo tega dela je prikazati dejavnike, ki so vodili do nastanka

kolaboracionizma, in predstaviti odnose med kolaboracionisti, hkrati pa prikazati razlike med

razli�nimi enotami po Sloveniji in dogodke v njih.

8

1. Razmere pred drugo svetovno vojno

Prva svetovna vojna je neizbrisno zaznamovala 20. stoletje, saj je pomenila prelom s

starimi vrednotami in pogledi na svet; propadle so države, ki so s svojo politiko obvladovale

ve�ino razvitega in nerazvitega sveta, iz pogoriš�a Evrope pa so se za�ele dvigati manjše

državne tvorbe, ki so hotele zadihati v novem duhu 20. stoletja. Propad Avstro-Ogrske

monarhije in odlo�na zunanja politika zmagovalnih velesil sta omogo�ila narodom, ki so

živeli v njej, da so si izborili pravico do ustanovitve svojih lastnih nacionalnih držav, v katerih

bi lahko pripadniki istega naroda živeli pod skupno oblastjo.

V tem duhu je zaživela tudi Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki pa je že po

mesecu obstoja prešla v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Zaradi najrazli�nejših

politi�nih in socialnih faktorjev etni�no ozemlje, na katerem so živeli Slovenci, ni bilo

povezano v eno upravno enoto. Slovensko ozemlje je bilo po koncu vojne namre� razdeljeno

med štiri države (Jugoslavija, Italija, Avstrija, Madžarska). Meje so bile dolo�ene z razli�nimi

pogodbami, podpisanimi po koncu 1. svetovne vojne. Za tematiko, ki bo obravnavana v tej

diplomski nalogi, je najpomembnejša dolo�itev meje z Italijo. Zahodna meja je bila dokon�no

dolo�ena s podpisom pogodbe 12. novembra 1920 v Rapallu, s katero je Kraljevina Italija

dobila velik del slovenskega etni�nega ozemlja. Meja je potekala od Pe�i prek Jalovca in

Triglava na Porezen in Blegoš, od tam pa do Planine in Snežnika, kjer se je usmerila na

Matulje in k Jadranskemu morju (Vodopivec, 2007, 173).

S to pogodbo so Slovenci, ki so živeli zahodno od razmejitvene �rte, prešli pod

Kraljevino Italijo. V Kraljevini Italiji je tako ostalo ve� kot 378.000 ljudi slovenske

narodnosti (Fischer, 2005, 178).

9

1.1 Razmere na Primorskem

Kraljevina Italija je kot pripadnica antantnih sil, zmagovalne strani v 1. svetovni vojni,

po vojni lahko dolo�ala nadaljnji zemljevid Evrope. Kot ena izmed evropskih velesil, ki je že

v �asu pred 1. svetovno vojno kazala ekspanzionisti�ne težnje, je dosegla sporazum o zasedbi

ozemlja ob svoji vzhodni meji. Italija je sicer na za�etku vojne razglasila nevtralnost, nato pa

je izsiljevala svoji formalni zaveznici Nem�ijo in Avstro-Ogrsko. V zameno za vstop v vojno

je namre� zahtevala nekatera avstro-ogrska ozemlja, zahtevam so se Avstrijci pod nemškim

pritiskom podredili. Ker pa so ji antantne sile ponudile ve�, se je pridružila slednjim in 26.

aprila 1915 podpisala tajni Londonski sporazum. Z njim je antanta Italiji obljubila južno

Tirolsko (do Brennerja), Trst, Goriško in Kanalsko dolino, del tedanje Kranjske (po �rti

Triglav – Snežnik – Jadransko morje), Istro, otoka Cres in Lošinj, severno Dalmacijo z vsemi

pomembnejšimi otoki, del�ek albanskega primorja, Dodekanez ob maloazijski obali in

ustrezen delež pri morebitnih ozemeljskih pridobitvah v Mali Aziji in Afriki. V zameno se je

Italija obvezala, da bo v enem mesecu napovedala vojno Avstro-Ogrski, kar je storila 23. maja

1915 (Repe, 2006, 38). Na zahodni meji slovenskega etni�nega prostora se je odprla Soška

fronta, ki je terjala veliko smrtnih žrtev na obeh vojskujo�ih se straneh. Leta 1917 so

združene sile avstro-ogrske in nemške vojske prebile frontno �rto ter premaknile bojiš�e proti

zahodu, na reko Piave. Ta bitka je pozneje postala znana tudi kot »�udež pri Kobaridu«. Boji

na Soški fronti so se kon�ali 28. oktobra 1917, kljub porazu italijanske vojske pa slednja ni

izstopila iz vojne (Repe, 2006, 40).

S koncem 1. svetovne vojne in podpisom premirja med Italijo in Avstro-Ogrsko je

italijanska vojska zasedla le nekatera obmo�ja, dolo�ena z Londonskim sporazumom, druga

pa so ostala pod Kraljevino SHS. Mejo med Kraljevino SHS in Italijo so reševali po

diplomatski poti. Pojavila se je namre� dilema med Wilsonovo obljubo o samoodlo�bi

narodov in med interesi velesil, ki se je jasno pokazala na primeru delitve slovenskega

etni�nega prostora. Po dolgotrajnih pogajanjih so z rapalsko pogodbo novembra 1920 dolo�ili

razmejitev med Kraljevino SHS in Italijo, in sicer po �rti Pe� – Jalovec – Triglav – Možic –

Porezen – Blegoš – Hotedršica – Planina – Javorniki – Biška gora – Snežnik – Kastav –

Jadransko morje. Italija je dobila tudi Zadar in otoke Cres, Lošinj, Lastovo ter Palagružo,

kasneje pa tudi Reko (Repe, 2006, 106).

Italijo so v �asu po vojni pretresali številni notranji politi�ni in socialni problemi, kar

je omogo�ilo vzpon fašizma v Italiji. Leta 1919 je v Milanu Benito Mussolini ustanovil Fasci

di combattimento, ki je služilo kot osnova za poznejši razvoj fašisti�nega gibanja. Fašizem se

10

je hitro razširil po državi in pridobival vedno ve� pristašev, ki so v centralizmu,

ekspanzionizmu ter nacionalizmu videli možnost rešitve krize, ki se je odvijala tako v

svetovnem kot tudi v državnem merilu. Julijska krajina v tem oziru ni bila izjema. Že slab

mesec po ustanovitvi fašisti�nega gibanja v Milanu je to vzniknilo tudi v Trstu, kjer so

oborožene �ete napadale stavkajo�e delavstvo in socialisti�ne ter slovenske narodne ustanove.

Na tem mejnem podro�ju se je uveljavil naziv fascismo di confine oziroma obmejni fašizem,

kjer so se razredni nasprotniki fašizma pokrivali z nacionalnim vprašanjem. Program tega

fašisti�nega gibanja je bil boj za zaš�ito italijanskih narodnih interesov na vzhodni meji, saj

naj bi tu jugoslovanska manjšina ogrožala italijanske interese (Fischer, 2005, 522).

Nasilje tržaških fašistov je odmevalo po državi in po njihovem zgledu so bile

ustanovljene podobne organizacije tudi v Gorici, Pulju in Vidmu. Že od samih za�etkov je

bilo nasilje glavno orožje obmejnega fašizma, ki je bil združen z italijanskimi nacionalisti.

Tako je že leta 1918 prišlo do vdora v škofijsko pala�o v Trstu, kjer so nacionalisti zahtevali

odstop slovenskega škofa, še posebej pa se je odnos fašistov do slovenskega naroda pokazal s

požigom slovenskega Narodnega doma v Trstu leta 1920. Nasilje skvadristov se je še

stopnjevalo, ob podpori lokalnih oblasti je fašizem namre� uni�eval slovensko in hrvaško

premoženje, sedeže strank in društev, kulturne ustanove, tiskarne in zasebne lokale. Po

mnenju italijanskih zgodovinarjev je bilo do leta 1922 izvršenih ve� kot 100 napadov na

prebivalstvo Julijske krajine (Fischer, 2005).

Imperialisti�ne težnje Italije in želja po prodoru na Balkan so zahtevale poitalijan�enje

pokrajin, pridobljenih po koncu 1. svetovne vojne. Sprejeti so bili razni ukrepi, na primer

šolska reforma, ki je poitalijan�ila slovenske šole, odpuš�anje nelojalnih državnih

uslužbencev, uvedba italijanš�ine na sodiš�ih in v javni upravi ter odloki o italijanizaciji

slovenskih priimkov in o prepovedi neitalijanskih osebnih imen. Potuj�evanje pa ni potekalo

samo na politi�nem, ampak tudi na gospodarskem in kulturnem podro�ju. Po letu 1927 ni

smelo obstajati ve� nobeno slovensko in hrvaško kulturno društvo, niti ni smelo izhajati

slovensko in hrvaško periodi�no �asopisje. Konec 20. let je bilo tako na zunaj izbrisano

vsakršno znamenje o obstoju slovenske in hrvaške manjšine v Julijski krajini. Na tem

podro�ju je tako potekala hitra asimilacija in raznarodovanje, saj je s prepovedjo kulturnega

ustvarjanja, izgonom narodnozavednih duhovnikov in intelektualcev ter s pove�anjem

policijskih enot in raznih fašisti�nih organizacij slovenska manjšina doživljala potuj�evanje v

vseh sferah družabnega, politi�nega in gospodarskega življenja (Fischer, 2005).

11

1.2 Ilirska Bistrica pod italijansko oblastjo

Obdobje med prvo in drugo svetovno vojno je neizbrisno zaznamovalo politi�no,

ekonomsko in širše družbeno dogajanje na podro�ju Ilirske Bistrice. Po propadu Avstro-

Ogrske monarhije je podro�je na zahodu Slovenije pripadlo Kraljevini Italiji, s tem je tudi

Ilirska Bistrica postala del italijanskega kraljestva. Vojska je že leta 1918 zasedla obmo�je in

s prihodom fašisti�ne stranke na oblast za�ela z raznarodovalno politiko ter poskušala

poitalijan�iti lokalno prebivalstvo. To je pri zavednem prebivalstvu sprožilo odpor, ki ga je

nova oblast preganjala in strogo kaznovala. Zaradi obmejne lege Ilirske Bistrice je v mesto

prišla števil�na italijanska vojska, policija in fašisti�na oblast. Nova oblast je gradila

infrastrukturo, od katere pa lokalno prebivalstvo ni imelo veliko koristi, saj je oblast delavce

uvažala predvsem iz notranjosti Italije. Vojaki, ki so se množi�no nastanili na tem obmo�ju,

pa so po drugi strani omogo�ali razmah prevozništva in gostilni�arstva. Bližina meje je

pomenila, da se je tu vseskozi odvijala živahna tihotapska dejavnost, vezana na blago, živino

in ljudi, ilegalne poti pa so v �asu druge svetovne vojne koristili tudi kurirji in partizanske

enote na tem obmo�ju. V letu svetovne krize je veliko ljudi iz Ilirske Bistrice odšlo v druge

države, kjer so iskali delo, ve�ina ljudi je svojo prihodnost našla v Kraljevini Jugoslaviji in v

Južni Ameriki; nekateri pa so bežali tudi iz politi�nih razlogov. Italijanske fašisti�ne oblasti so

na prazne kmetije naseljevale italijanske družine, kar se je ujemalo z na�rtom italijanizacije.

Leta 1927, torej po sprejemu in potrditvi uradne rapalske pogodbe, je italijanska oblast

spremenila upravno podobo podro�ja Ilirske Bistrice, ustanovili so nove ob�ine in okraje ter

jih tudi preimenovali. Tako sta bila Trnovo in Bistrica 11. novembra 1927 združena v ob�ino

Villa del Nevoso. Obdobje v tridesetih letih je bil �as razvoja in gradnje infrastrukture na

Ilirskobistriškem. Vojska je gradila in utrjevala mejo in gradila nove objekte, obnavljali so

ceste in zgradili nov vodovod, v mesto sta sredi dvajsetih let prišla elektrika in telefon, do leta

1933 pa so ju napeljali tudi do sosednjih vasi. V mestu so bile zgrajene nove ulice, (današnje)

Tomši�eva, Ulica Nikole Tesle in Vojkov drevored, rekonstruirali so ceste do Podgrada in

nato še povezavo v Trst ter cesto do Reke. Obnove in posodobitve pa so bile deležne tudi

železniške povezave in mostovi. Poleg cestne infrastrukture je oblast gradila tudi nove objekte,

kot na primer mestno hišo, sodno stavbo, otroški vrtec, zavetiš�e za matere in otroke, na�rtov

pa je bilo še ve�, vendar so morali nekatere opustiti zaradi prezadolženosti ob�ine.

Na gospodarskem podro�ju je v Ilirski Bistrici obstajala lesno-predelovalna industrija,

tovarna testenin, mlini, žage ter gostilne in trgovine. Zanimivo je, da so ta podjetja ostala v

lasti slovenskih lastnikov, medtem ko so bila novoustanovljena podjetja v lasti italijanskih

12

gospodarstvenikov, ki so ve�inoma pripeljali svojo delovno silo. Zaradi bližine Snežnika in

Sviš�akov pa so tu delovali tudi trije hoteli. Velik napredek se je kazal tudi pri ustanavljanju

šol in vrtcev v ob�inah. V skladu s poitalijan�enjem pa je oblast odpirala nove šole in vrtce,

tako v vaseh kot tudi v mestu.

V tridesetih letih je vojska na zahodu za�ela z intenzivnim utrjevanjem meje z

Jugoslavijo. Tako je nastal obrambni sistem Vallo Alpino (Alpski zid), ki se je raztezal tudi na

obmo�ju nad Ilirsko Bistrico. To je bil sistem bunkerjev, kavern, topovskih in mitraljeških

gnezd ter ostale spremljajo�e infrastrukture. Doma�ini so lahko opravljali le prevoze

gradbenega materiala do dolo�enega mesta, saj je gradnja te utrjene linije potekala v popolni

tajnosti. V mestu pa je vojska zgradila dve vojašnici: Regina Margherita in 23a Artiglieria

Capitano Trua.

Italijanska oblast je pred vzponom fašizma z resolucijo v parlamentu jam�ila, da bodo

nacionalne manjšine lahko gojile svoj jezik, kulturo in vero. Na narodnostno mešanih

obmo�jih so skvadristi kljub temu za�enjali z napadi na sedeže narodnostnih organizacij. Po

prihodu fašisti�ne stranke na oblast pa se je za�el kulturni, gospodarski in policijski pritisk na

lokalno prebivalstvo predvsem z ostro raznarodovalno politiko preko šole, tiska, Cerkve in

ostalih socialno-gospodarskih politi�nih organizacij. Gentilejeva šolska reforma leta 1923 je

prinesla postopno ukinitev pouka v slovenš�ini in s tem menjavo slovenskih u�iteljev, ki so

bili bodisi premeš�eni v notranjost Italije bodisi odpuš�eni. Opera Nazionale Balilla je bila

združena z organizacijo Gioventù del Littorio, kjer je potekala vzgoja v fašisti�nem duhu ter

telesno in vojaško urjenje. Fašisti�na oblast je do oktobra 1928 razpustila vse slovenske

kulturne in športne organizacije, njihovo premoženje pa zaplenila. Kot nadomestilo je oblast

ustanovila organizacijo Opera Nazionale Dopolavoro, namenjeno sprostitvi mladine in

delavcev ter kulturnemu in rekreativnemu delovanju, v bistvu pa je šlo za nadzorovano orodje

italijanskega potuj�evanja in nadzorovanja. Središ�e kulturnega dogajanja je v tistih letih

predstavljal Sokolski dom, katerega je fašisti�na oblast prevzela, zamenjala simbole ter ga

preimenovala v Casa del fascio. Tudi gospodarska kriza je dala nov zagon fašisti�nemu

preganjanju slovenstva, saj so prazne kmetije na dražbah kupili ter potem nanje naselili

italijanske družine. Tako so se na tem obmo�ju naseljevali poleg vojske, uradnikov, policije,

u�iteljev, cestarjev in železni�arjev tudi italijanski kmetje (Ob�ina Ilirska Bistrica, 2011).

13

2. Druga svetovna vojna in njene posledice

Druga svetovna vojna se je na slovenskih tleh za�ela 6. aprila z napadom Nem�ije,

Italije in njunih zaveznikov na Jugoslavijo. Na cvetno nedeljo so nemška letala bombardirala

Beograd in ostala jugoslovanska mesta, nemške �ete pa so skupaj z italijanskimi vojaki in

madžarsko vojsko vdrle preko državnih meja ter zasedle Kraljevino Jugoslavijo.

Jugoslovanske �ete so poskušale najprej ubraniti državne meje, po nemškem preboju pa so se

hitro umaknile v notranjost, saj je bila jugoslovanska vojska nepripravljena na takšen napad

nemškega vojaškega stroja. V �asu napada na Beograd je kralj Peter II. s celotno vlado odšel

v izgnanstvo v London.

Po za�etku spopadov so se v mestih in ve�jih krajih za�eli zbirati prostovoljci, med

katerimi so bili privrženci najrazli�nejših skupin, od mladcev in stražarjev, pa vse do sokolov

in komunistov. V teh prostovoljskih vrstah so se znašli ljudje, ki so se �ez dve leti bojevali na

nasprotnih straneh. V Dravski banovini so boji trajali samo šest dni. Prostovoljske enote so se

na Gorenjskem spopadale z italijansko vojsko, jugoslovanska vojska pa je porušila ve�

vojaških in prometnih objektov. Postopoma so tudi Italijani, ki so sicer nadaljevali po�asneje

in bolj previdno kot nemška armada, zasedli svoj del slovenskega ozemlja in 11. aprila 1941

brez odpora vkorakali v Ljubljano. Ko je 17. aprila pooblaš�eni general Danilo Kalafatovi�

podpisal listino o kapitulaciji jugoslovanske vojske, Dravske banovine že skoraj en teden ni

bilo ve� (Vodopivec, 2007, 265).

2.1 Splošni pregled okupiranega ozemlja

Nastanek slovenskega domobranstva je povezan s kapitulacijo Italije ter nemško

okupacijo slovenskega ozemlja. �eprav je bilo slovensko ozemlje leta 1941 razdeljeno med tri

okupatorje, so na treh obmo�jih vladale zelo razli�ne razmere. Razlika je bila predvsem med

podro�ji, ki jih je upravljala Nem�ija, ter med Ljubljansko pokrajino, v kateri je imela oblast

italijanska uprava. V nadaljevanju bodo razložene posebnosti in razlike med zasedenimi

obmo�ji, na�rti akcij potuj�evanja in aneksije razli�nih delov slovenskega ozemlja.

Nemška, italijanska in madžarska vojska so takoj zasedle slovenske dežele. Delitev

med okupatorji je izhajala iz Hitlerjevih smernic, ki sta jih na Dunaju 21. in 22. aprila 1941

dolo�ila zunanji minister Joachim von Ribbentrop in grof Galeazzo Ciano. Najve�ji del

slovenskih dežel je pripadel nemškemu rajhu (Štajerska, Mežiška dolina, Gorenjska in

14

Zasavje); Italijani so zasedli Ljubljano, Notranjsko, Dolenjsko in Belo Krajino; najmanjši del

pa je pripadel Madžarom (Griesser-Pe�ar, 2007, 30).

Nemci so v dveh enotah, tj. na spodnjem Štajerskem in na zasedenih obmo�jih

Koroške in Kranjske, za�eli z takojšnjim ponem�evalnim na�rtom, katerega avtor je bil

Heinrich Himmler. Glavni cilji so bili ponem�enje zasedenih obmo�ij s spremembo krajevnih,

rodbinskih in osebnih imen, uveljavitev nemš�ine kot edinega jezika javne in družbene

komunikacije, postopno uni�enje slovenske kulturne dediš�ine in zaplemba dotedanjega

državnega, društvenega ter delno tudi zasebnega premoženja. Nemški okupatorji so

prebivalstvo razdelili po rasnem in politi�nem pregledu, in sicer na polnopravne nemške

državljane, državljane na preklic in prebivalce brez državljanstva. Predvidena je bila tudi

izselitev okrog 240.000 Slovencev (vsakega tretjega Slovenca, ki je živel na nemškem

zasedenem obmo�ju), katere naj bi zamenjali z 80.000 priseljenci nemške narodnosti

(Vodopivec, 2007).

Podobno stanje je bilo tudi na ozemljih v Prekmurju, ki jih je zasedla madžarska

vojska. �eprav so ozemlje formalnopravno priklju�ili k Madžarski že decembra 1941 in so

prebivalci dobili status in madžarsko državljanstvo, so še vedno delno uporabljali slovenski

jezik (prekmursko slovensko nare�je), �eprav je bila uradno javno priznana le madžarš�ina.

Kljub temu da so prebivalci dobili madžarsko državljanstvo, pa so oblasti preganjale in

internirale vidnejše Slovence, na�rt pa je bil izgnati vse prebivalstvo, ki se je na zasedeno

obmo�je naselilo po letu 1918 (Vodopivec, 2007, 266).

Situacija v Ljubljanski pokrajini je bila malce druga�na. Italijanski okupator je imel z

zasedenim ozemljem iste na�rte priklju�itve k Italiji; zaradi nestrinjanja slovenske javnosti in

splošne nenaklonjenosti okupaciji so tako že slab mesec dni po zasedbi s kraljevim ukazom

priklju�ili ozemlje k Italiji, parlament pa je to uzakonil šele leta 1943 (Fischer, 2005, 585).

Italijanska oblast se tu ni odlo�ila za hitro in agresivno potuj�evanje, kot se je to

dogajalo na ozemljih, ki sta jih zasedli nemška in madžarska vojska. Prebivalci so sicer dobili

enotno italijansko državljanstvo, vendar so dopustili dolo�eno stopnjo avtonomije in

dvojezi�nosti (Vodopivec, 2007). Upoštevali so tudi slovenske kulturne in prosvetne ustanove

(univerzo, šolstvo, gledališ�e, tisk, sodstvo in delno tudi upravo), saj so si na takšen na�in

hoteli pridobiti naklonjenost slovenskega prebivalstva. �e je nemški okupator predvideval

popolno potuj�enje prebivalstva v le nekaj letih, je bil italijanski na�rt bolj dolgoro�en in manj

»krut«, vendar pa je cilj ostajal isti. Predvidevali so, da bodo z dvojezi�nostjo, s postopnim

uvajanjem italijanskega jezika v šolstvo ter upravo in z ustanavljanjem fašisti�nih organizacij

dosegli ve�ji u�inek kot z agresijo in izseljevanjem (Fischer, 2005). Italijanski okupator se je

15

zanašal tudi na to, da bo slovenska kultura spoznala ve�vrednost italijanske in se tako po�asi

vklju�ila vanjo, saj naj bi bili kulturi zaradi medsebojne bližine v preteklosti bolj dovzetni

druga za drugo.

Ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo je bil v Ljubljani ustanovljen Narodni svet, v

katerega so bile vklju�ene vse zakonite stranke iz predvojne Jugoslavije: Slovenska ljudska

stranka (SLS), Jugoslovanska nacionalna stranka (JNS), Narodna radikalna stranka (NRS),

Samostojne demokratske stranke (SDS) in Socialisti�ne stranke Jugoslavije (SSJ). Za

predsednika Narodnega sveta je bil izbran ban Natla�en, glavna naloga sveta pa je bila

ohraniti mir in red v državi s soglasjem na politi�ni ravni. K sodelovanju je želela pristopiti

tudi Komunisti�na stranka Slovenije (KPS), vendar so slednjo zavrnili, saj je bila v Kraljevini

Jugoslaviji prepovedana, v Narodnem svetu pa so bile zbrane samo legitimne in priznane

politi�ne stranke. Ravno ta zavrnitev pa je kasneje omogo�ila Komunisti�ni partiji, da je

pozneje za�ela s svojim odporom, nad katerim je kasneje tudi prevzela primat (Griesser-Pe�ar,

2007, 59). Narodni svet je tako želel prevzeti zastopstvo vlade, saj so bile zveze z Beogradom

in Zagrebom od napada naprej prekinjene, nekateri pa so, sicer zmotno, to potezo Narodnega

sveta razumeli kot za�etek samostojne slovenske države, �eprav so želeli le ohraniti

kontinuiteto Jugoslavije z za�asnim prevzemom oblasti. Ban Natla�en si je prizadeval, da bi

slovensko obmo�je ostalo pod enim samim okupatorjem; najprej se je obrnil na predstavnike

nemške oblasti. Slednje je poskušal prepri�ati, naj ozemlje Slovenije povežejo v obmo�je s

statusom, kot ga imata Slovaška in Neodvisna država Hrvaška, vendar njegovih želja niso

upoštevali, saj je bilo ozemlje že razdeljeno. S podobnimi predlogi je poskusil tudi pri

italijanskih okupatorjih, vendar ozemlja Slovenije ni bilo možno združiti pod enim samim

okupatorjem. 17. aprila 1941 je bil Narodni svet prepovedan, meš�anske stranke pa so do

konca vojne vztrajale pri pravni kontinuiteti jugoslovanske države (Griesser-Pe�ar, 2007).

Meš�anske stranke so po hitrem zatonu Narodnega sveta videle, da je sodelovanje z

italijansko oblastjo le navidezno in da imajo v politi�ni sferi le manjši vpliv, katerega spretno

izrabljajo italijanski okupatorji za dokazovanje bodisi pripravljenosti bodisi sodelovanja in

podpore italijanski nadoblasti. To lepo nakazuje sodelovanje s Consulto (sosvetom), na

katerega slovenski politiki niso imeli nobenega vpliva, bili pa so izrabljeni za ve�anje

politi�ne mo�i italijanskih funkcionarjev in njihove oblasti. Takšno sodelovanje pa je imelo

tudi daljnosežne posledice, saj je ljudstvo kljub naporom in prizadevanjem bana Natla�na, da

omili nasilje in omogo�i �im manj stresno in �im manj nasilno okupacijo za širše prebivalstvo,

njegova dejanja kasneje videlo kot sodelovanje z okupatorjem, to pa je dalo ve�jo veljavo

Osvobodilni fronti in Komunisti�ni partiji.

16

Po nekajmese�nem stanju brez prave povezanosti razli�nih strank so v Ljubljani

ustanovili Slovensko zavezo, ki pa je delovala tudi po ostalih zasedenih obmo�jih Slovenije.

Združevala je stranke, vendar brez njihovih voditeljev, saj so ti po njihovem mnenju

kompromitirali s sodelovanjem z okupatorjem in s Consulto. V njej so bile tako združene:

SLS s paravojaško organizacijo Slovenska legija, JNS, SDS, radikalci, skupina Nova

Jugoslavija, Stara pravda, Nova pravda in socialisti. V Slovensko zavezo se ni vklju�ila

Kme�ka in delavska stranka, �eprav so podpirali program Slovenske zaveze, priklju�ila pa se

ni niti Osvobodilna fronta, �eprav so obstajali na�rti o možni priklju�itvi, do katere pa ni

nikoli prišlo.

2.2 Ustanovitev Osvobodilne fronte

Med Slovenci v za�etku vojne ni bilo prookupatorskih ali silam osi naklonjenih skupin,

okupacijo pa so odklanjala tudi vodstva politi�nih strank z veliko ve�ino prebivalstva. Ob

ustanovitvi Narodnega sveta so svoje sodelovanje ponudili tudi komunisti, vendar so jih v

svetu zbrani politiki zavrnili, �eš da niso legalna politi�na stranka. Komunisti�ni voditelji so

obnovili vezi z nekdanjimi zavezniki Ljudske fronte in s somišljeniki iz �asa ustanavljanja

Društva prijateljev Sovjetske zveze. Odnos slovenskega in jugoslovanskega komunisti�nega

vodstva do vojne je bil sprva dvoumen in nejasen, saj je komunisti�no vodstvo �akalo na

odziv Sovjetske zveze in razplet dogajanja v Nem�iji. Pripravljeni so bili podpreti odpor proti

zavojevalcem, �e bi bil ta v interesu revolucije in Sovjetske zveze, hkrati pa so �akali, da bo v

Nem�iji prišlo do socialisti�ne revolucije. Po nemškem napadu na Jugoslavijo se je

protinemško opredelil le en del vodilnih komunistov (zlasti ljubljanskih), med komunisti pa

so prevladovali predvsem visokošolci in izobraženci. Po razpadu Jugoslavije so bili prav ti

glavni pobudniki povezovanja komunistov, narodno usmerjenih sokolov, skupine katoli�anov

(krš�anskih socialistov) in kulturnih ustvarjalcev, kar je 26. aprila 1941 privedlo do

oblikovanja Protiimperialisti�ne fronte, ki se je konec junija preimenovala v Osvobodilno

fronto (Vodopivec, 2007, 267). Njene usmeritve in na�rte je na ustanovnem sestanku povzel

Boris Kidri�:

1. uspeh hitlerjevske demagogije med slovenskimi ljudskimi množicami je zakrivila

protiljudska politika nekdanjih oblastnikov in da so ti uspehi le prehodnega zna�aja, da

je na vidiku množi�no gibanje za osvoboditev in združitev zasužnjenega in

razkosanega slovenskega naroda;

17

2. da se bodo nosilci protiljudske politike v predaprilski Jugoslaviji razkrili tudi v

osvobodilnem boju kot protinarodni in petokolonaški elementi;

3. da sta usoda in bodo�nost slovenskega naroda kar najtesneje povezana z usodo in z

bodo�nostjo velikega ruskega naroda in Sovjetske zveze;

4. da je treba pri�eti takoj z zbiranjem slovenskih množic na temelju borbe za

osvoboditev in združitev slovenskega naroda (Saje, 2008, 85).

Protiimperialisti�ni fronti in komunistom je bil trn v peti tudi podpisan pakt o

nenapadanju med Nem�ijo in Sovjetsko zvezo, zato so se odlo�ili za politiko �akanja. �eprav

so manjše skupine že za�ele zbirati orožje in ljudi ter tudi izvajale manjše napade, je bila

kon�na odlo�itev za za�etek oboroženega upora sprejeta z nemškim napadom na Sovjetsko

zvezo 22. junija 1941. Slovenski komunisti�ni voditelji so v �asniku Slovenski poro�evalec

objavili �lanek, v katerem so napovedali boj za osvoboditev »na ruševinah imperializma«, se

zavzeli za »združitev razkosanega slovenskega naroda«, hkrati pa pozvali k uveljavitvi

»pravice slovenskega naroda do samoodlo�be (s pravico do odcepitve in združenja z drugimi

narodi)« ter k »slogi in enotnosti zasužnjenih narodov Jugoslavije in vsega Balkana v boju za

svobodo«. »Vodilna in glavna opora« v »boju slovenskega in vseh zatiranih narodov« naj bi

bila pri tem Sovjetska zveza. Komunisti�no vodstvo Osvobodilne fronte je sprejelo odlo�itev,

da postane njegova vojaška komisija glavno poveljstvo »slovenskih partizanskih �et«.

Dokon�no je Osvobodilna fronta k oboroženemu uporu pozvala konec julija 1941, ko se je

za�ela sovjetska »domovinska vojna«. Komunisti, ki so bili na �elu oboroženega odpora, so

bili v nasprotju s politiki meš�anskih strank prepri�ani, da bo vojna kratka, saj naj bi Rde�a

armada s hitrimi zmagami porazila nemške napadalce. Razli�ne ocene o dolžini in o

prihodnjem poteku vojne so seveda pomembno vplivale na opredeljevanje ljudi in politi�nih

strank ter ob dilemi – potrpežljivo �akanje ali oborožen boj – še poglobile nasprotja med

privrženci Osvobodilne fronte in njenimi nasprotniki (Vodopivec, 2007, 272).

Komunisti�na partija Slovenije ni nikoli pristala na to, da bi Osvobodilna fronta

postala koalicija enakovrednih partnerjev. Med temeljnimi skupinami OF je imela od vsega

za�etka vodilno vlogo, v za�etnem obdobju je bila takrat najpomembnejša organizacija

odpora proti okupatorju. Povojna ureditev politi�nega prostora ni bila predmet razprav, �eprav

je Komunisti�na partija skrbno na�rtovala njihovo delovanje, da bi si zagotovili �im ve�ji

vpliv v družbi po koncu vojne. Ideje marksizma pa niso bile zanimive le za komuniste v

Osvobodilni fronti, tudi krš��anski socialisti na �elu z Edvardom Kocbekom so sprejemali

temeljne družbeno-ekonomske postavke marksizma. Kocbek je sicer menil, da sama

18

sprememba družbenega reda ni zadostna, temve� je izpostavljal potrebo po eti�ni preobrazbi,

ki se lahko uresni�i le prek posameznikov kot temeljnih nosilcev vsake družbe (Godeša,

1995).

Poleti 1941 je KPS pozvala Slovence k oboroženemu odporu proti okupatorju. �eprav

je bila ta odlo�itev sprejeta z mešanimi ob�utki, se je izkazala za pravilno, saj je poziv med

prebivalstvom naletel na odobravanje. Komunisti so pri�akovali, da se bo odpor najprej

pojavil tam, kjer je bilo okupatorjevo nasilje najhujše, torej na nemškem okupacijskem

podro�ju. Temu ni bilo tako, saj se je odpor najprej razširil na podro�ju Ljubljane. Tu je bila

zamisel o odporu širše sprejeta, ne zaradi osebne eksistencialne ogroženosti (kot npr. na

nemškem okupacijskem obmo�ju) ampak zaradi moralno-psiholoških razlogov (Godeša,

1995,132). Temu je vsekakor pripomogla tudi družbena kriza, ter pojav marksisti�nih

revolucionarnih programov, ki so ponujali v tistih �asih alternativo obstoje�im družbenim

ureditvam.

Komunisti�na stranka Slovenije je namre� konec 30. let za�ela z novo usmeritvijo, s

katero so ublažili sektaštvo in partijski dogmatizem, izogibali so se radikalnih razrednih gesel

ter pri�eli poudarjati boj za demokratizacijo družbe. S tem so sicer posredno priznavali, da je

mogo�e dolo�en napredek v družbi dose�i tudi z reformami obstoje�ega parlamentarnega

sistema. S svojo politiko glede nacionalnega vprašanja, antifašizma in boja za demokratizacijo

družbe so se komunisti dotaknili vprašanj, ki so zadevala slovenski narod kot celoto. Vodstvo

so predstavljali mladi »poklicni« revolucionarji, med katerimi je bilo najve� predstavnikov iz

malomeš�ansko-intelektualnega okolja. Svoje delovanje je KPS usmerila na kulturno

podro�je, saj se zaradi politi�nih razmer ni smela pojavljati na javnem politi�nem

udejstvovanju. Kulturno podro�je je tako predstavljalo prostor za legalno politi�no izražanje.

Preko razli�nih revij in �asnikov so tako lahko širili lastne ideje ter pridobivali širok krog

privržencev, predvsem med mladino in izobraženci (Godeša, 1995).

19

2.3 Državljanska vojna

Politi�na, družbena in ekonomska nasprotja, ki so obstajala na slovenskem ozemlju že

od sredine 19. stoletja, so kulminirala v državljanski vojni na Slovenskem med drugo

svetovno vojno. Da bi lahko bolje razumeli, kakšni so bili razlogi za ta vojaški spopad,

moramo pregledati politi�ne, družbene in ideološke razlike med akterji.

Glavna in najve�ja politi�na sila v Sloveniji med obema svetovnima vojnama je bila

Slovenska ljudska stranka (SLS). Katoliški tabor je bil sicer sestavljen iz ve� politi�nih strank,

vendar le-te niso bile enotne v svojih programih in pogledih na politiko. V tridesetih letih

prejšnjega stoletja je prišlo do delitve politi�nega katolicizma na Slovenskem. Katoliška

desnica v Ljubljani se je vedno bolj usmerjala v integralisti�no in stanovsko-korporativisti�no

smer, v antikomunizem, antisocializem, antiliberalizem in antidemokratizem. Ta proces se je

skladal s širšim evropskim razvojem, saj je v tridesetih letih prihajalo do idejne krize, politi�ni

katolicizem na Slovenskem, pa ni mogel ve� ponujati zadovoljivih odgovorov na nove

družbene situacije in nova aktualna družbena vprašanja. Ideologija politi�nega katolicizma, ki

je nadzorovala slovenski prostor ve� kot petdeset let, ni imela pravega koncepta za družbeno

reformo in mobilizacijo v smeri antifašizma (oziroma antikomunizma), Katoliška cerkev pa je

idealizirala »pravi�no, poklicno-stanovsko družbo«, s sklicevanjem na okrožnico

Quadragesimo anno in v njej priporo�anim korporativizmom, pa se je politi�ni katolicizem

vedno bolj bližal fašisti�nim ideološkim premisam (Pelikan, 2002).

Na drugi strani se je katoliška levica, kateri je bil vse bolj in bolj vsiljevan stanovsko-

korporativisti�ni idejnopoliti�ni model, vse bolj približevala idejnim izhodiš�em marksizma.

Marksizem se je tedanjim teoretikom zdel zanimiv tudi zaradi tega, ker ni bilo sprejemljivega

demokrati�nega koncepta oziroma alternative, ne s strani ideologov politi�nega katolicizma,

ne s strani Katoliške cerkve. Tretjo smer katoliškega tabora je predstavljala sredina, katero so

v Ljubljani napadali vsi: katoliška desnica zaradi tega ker ni pristajala na odpravljanje

parlamentarizma in tržne ekonomije, krš�anski socialisti pa zaradi nepristajanja na

marksisti�ne ekonomske družbene koncepte in vztrajanja pri poudarjanju npr. pomena

družbene vloge privatne lastnine (Pelikan, 2002, 124).

V liberalno usmerjenem taboru je prevladovala (Jugoslovanska) Demokratska stranka,

ki je združevala podjetniško meš�anstvo in velik del slovenskega posvetnega izobraženstva,

poleg nje pa so bile liberalne še Samostojna kmetijska stranka, Narodno socialisti�na in

Narodno napredna stranka. Liberalni tabor je bil še bolj neenoten kot katoliška stran, saj so se

20

med strankami pojavljale razlike v pogledih na jugoslovansko vprašanje in centralizem, afere

in finan�ni interesi pa so jih vztrajno odtujevali drugo od druge (Vodopivec, 2007).

Podobno kot katoliški in liberalni tabor so bili razdeljeni tudi socialisti. V tem gibanju

so glavno podporo predstavljali predvsem industrijski delavci. Socialna struja se je poskusila

povezati z raznimi skupinami, med drugim tudi s komunisti, slednje pa je vlada s posebnim

odlokom Obznana (1920) in z Zakonom o zaš�iti države (1921) potisnila v ilegalo.

V �asu Dravske banovine, je bil slovenski politi�ni prostor obvladovala Slovenska

ljudska stranka. Kljub temu, da je Dravska banovina spadala v državo z ve�inskim

pravoslavnim prebivalstvom in pravoslavnim kraljem, je SLS pridobila dovolj politi�nega

manevrskega prostora, da je lahko aktualizirala idejnopoliti�ne usmeritve, ki so sovpadale z

idejami in programi katoliške desnice v mnogih evropskih državah. Politi�ni katolicizem je

imel razdelano organizacijsko strukturo, katera je pod svoje okrilje zaobjela vse sfere tedanje

slovenske družbe. Prihajalo je tudi do prepletenosti organizacijske strukture politi�nega

katolicizma, Katoliške akcije, mladinskih organizacij, sindikalnih organizacij, dijaških in

študentskih organizacij ter športnih, kulturnih, glasbenih in ostalih organizacij. Politi�ni

katolicizem je tako torej razvil široko mrežo organizacij vseh vrst, ki so dejansko prekrivale

slovensko družbo po spolu, izobrazbi, starostni, stanovski in ostalih pripadnostih (Pelikan,

2002, 121).

Konservativne katoliške stranke so svoje politi�ne programe �rpale iz ideologije

politi�nega katolicizma in njihovih glavnih ideologov Antona Mahni�a, Aleša Ušeni�nika in

drugih. V slovenskem prostoru je imel politi�ni katolicizem lažjo nalogo kot v drugih državah,

saj je tu glavnega nasprotnika predstavljal liberalizem, svojo podporo pa je našel v podeželju,

kjer so z izvajanjem Krekove zadružniške akcije pridobili privržence in primat za

prevladujo�o politi�no vlogo (Pelikan, 1997, 14). V prvi polovici 20. stoletja so se ideologi

politi�nega katolicizma znašli v položaju, ko so ideološki koncepti (ki so bili bolj radikalni,

bolj kompleksni in totalni) ponujali na videz boljše in hitrejše rešitve obstoje�ih družbenih

problemov. V tem trenutku je katoliška stranka izgubljala pomembno vlogo v državni politiki,

njihovi koncepti in programi rešitve družbenih vprašanj pa so postajali nezadostni. V tem

trenutku pride do akomodacije, radikalnejše uporabe imunizacijske strategije, do opozarjanja

in sklicevanja na notranje in zunanje sovražnike itd. Politi�ni katolicizem se je tako

posluževal tistih postavk iz »konkuren�nih« ideologij, ki naj bi ravno tem ideologijam

omogo�ale njihovo uspešnost. Ideologija tako posega po novih definicijah, ki naj bi ji

omogo�ile še nadaljnjo vodilno vlogo v družbi, pri tem pa pride do problemov (Pelikan, 1997,

139):

21

• paradigma se sproži v negativni smeri (fašisti�ni korporativizem prehitevajo s projekti,

ki so mu v svojem bistvu zelo podobni, oziroma se mu vsaj približujejo);

• prevzame del konkuren�ne ideologije in postavi lastno kon�no verzijo, pri tem pa

»projekt« ostane po svoji politi�ni, ideološki in mobilizacijski sposobnosti za

konkurenco;

• poskuša najti vsaj politi�ni kompromis z oblastjo, ki je v svojem bistvu zgrešena,

nedemokrati�na, totalitarna ali avtoritarna (politi�ni katolicizem se znajde v napa�nem

taboru – kolaboracija, sodelovanje z avtoritarnimi in totalitarnimi režimi);

• nezmožnost izvršitve pozitivnih reformnih poskusov.

Slovenski ideologi politi�nega katolicizma so tako zagovarjali dolo�ene prijeme

avtoritarnih režimov, se v dolo�eni meri zavzemali za korporativno urejeno družbo, kot

primere pa so najve�krat uporabili avtoritarno katoliško Portugalsko, Slovaško, Avstrijo in

Španijo.

Katoliški tabor je imel pod seboj razli�ne organizacije, skupine, ki so delovale na razli�nih

nivojih. Ena izmed njih je bila Katoliška akcija, katere �lani so v ilegali opravljali razne

naloge obveš�anja in širjenja propagande. Izhajala so razli�na glasila, med najbolj znanimi so

dijaško glasilo Mi mladi borci, v katerem so objavljali mladci profesorja Ernsta Tomca, na

univerzitetnem nivoju pa je delovala skupina Straža pod okriljem dr. Lamberta Ehrlicha, ki je

izdajala tednik Stražo v Viharju (izhajal od novembra 1934). Slednji so bili v svojih akcijah

bolj agresivno usmerjeni, saj so poleg objav v tedniku uporabljali tudi fizi�no nasilje,

preganjali druga�e misle�e, v dolo�enih aspektih pa so celo simpatizirali z nekaterimi

fašisti�nimi ideološkimi premisami in avtoritarnimi državami v Evropi (Saje, 2008, 129).

Državljanski spopad na Slovenskem med drugo svetovno vojno je bil kompleksen

pojav, ki je svoje ideje in za�etke vlekel že iz obdobja pred drugo svetovno vojno. �eprav je

Osvobodilna fronta na za�etku oklevala in �akala na odziv Sovjetske zveze, je kmalu za�ela z

oboroženim uporom proti okupatorjem slovenskega ozemlja. Aktivni upor so podprli mladi

ljudje in izobraženci v Ljubljanski pokrajini in Ljubljani, ki je postala z obsežno mrežo

»odborov« Osvobodilne fronte središ�e odporniške dejavnosti. Poleti 1941 so se

odporniškemu gibanju priklju�ile tudi meš�anske in izobraženske skupine, ki se niso mogle

sprijazniti s pasivno, k �akanju usmerjeno politiko tradicionalnih strank. K gibanju se je

priklju�ilo tudi nekaj posameznikov, ki do komunistov niso gojili posebnih simpatij,

odporništvu so se priklju�ili predvsem iz narodnih pobud (Vodopivec, 2007, 274).

22

16. septembra 1941 je bil vrhovni plenum OF, v katerem so bili predstavniki vseh

skupin Osvobodilne fronte, preimenovan v Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO), ki

je bil razglašen za najvišji organ »ljudske oblasti«, ki v »�asu vojne edini predstavlja,

organizira in vodi slovenski narod«. Slovenska partizanska vojska je bila razglašena za vojsko

z lastnim poveljstvom in vklju�ena v partizansko vojsko Jugoslavije, prebivalstvu pa je bil

naložen »narodni davek« in »posojilo svobode«. Sprejet je bil tudi sklep o »zaš�iti

slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev«, ki je napovedoval

obra�un z »izdajalci« in nasprotniki OF. Komunisti so že avgusta 1941 ustanovili Varnostno-

obveš�evalno službo (VOS), katero je upravljalo najožje komunisti�no vodstvo. Komunisti�ni

voditelji so se o akcijah VOS-a že od za�etka odlo�ali sami in se o njih niso podrobneje

dogovarjali z zavezniki v OF (Vodopivec, 2007, 275).

�lani tradicionalnih politi�nih strank takrat niso imeli natan�no dodelanih programov

in akcij, ki bi prikazovale njihovo protiokupatorsko usmeritev, v svojih pogledih pa so slepo

sledili ukazom jugoslovanskih politikov v Londonu, ki so svetovali potrpežljivo �akanje.

Akcije in dogodke, ki so se takrat odvijali v strukturi Osvobodilne fronte, so videli kot

komunisti�no prevzemanje politi�ne mo�i, Osvobodilno fronto pa so smatrali le kot orodje v

rokah komunistov za prihajajo�o revolucijo. V osvobodilnem gibanju so se za�ele pojavljati

tudi prve kritike. Komunisti�no vodstvo je pri�akovalo, da bo z vklju�itvijo Rde�e armade in

Sovjetske zveze vojne kmalu konec, zato si je poskušalo priboriti politi�no prednost. Z

ustanovitvijo VOS-a in z usmrtitvami nasprotnikov OF ter denunciantov so (kot ugotavlja

Lojze Ude) povzro�ili ve� škode kot sami izdajalci in njihovi nasprotniki. V za�etku leta 1942

so zaradi kritik vodstva iz Osvobodilne fronte izklju�ili liberalca �rtomirja Nagodeta, hkrati

pa omejili vpliv Jugoslovanske ženske zveze, ki jo je v Vrhovnem Plenumu OF zastopala

Angela Vode.

Proti odporniškemu gibanju se je postavila tudi cerkvena uprava v Ljubljanski

pokrajini, škof Rožman je namre� s pastirskim pismom leta 1941 obsodil protiokupatorsko

dejavnost »nerazsodnih ljudi«, kritikam OF pa se je pridružila tudi ljubljanska škofija in del

duhovš�ine. Komunisti�no nasilje in zaostreni odnosi med komunisti in njihovimi soborci so

krepili nasprotni tabor, ki je komuniste obtoževal, da poskušajo v razmerah okupacije izvesti

revolucijo »z vsemi njenimi grozotami«. Zaupniki SLS in Slovenske legije so poro�ali, da

postajajo partizani za katoliško prebivalstvo ve�ji sovražnik od okupatorja, takšne poglede pa

so sami tudi širili in spodbujali. �eprav je bilo med partizanskimi borci število katoli�anov

neprimerno ve�je od komunistov, so s svojimi �asniki ozna�evali odporniško gibanje kot

prevratniško in komunisti�no (Vodopivec, 2007, 282).

23

Državljanska vojna na slovenskih tleh je imela torej ve� razli�nih razlogov za svoj

nastanek, najpomembnejši pa je nastanek dveh nasprotujo�ih si taborov, katera nista mogla

najti skupnih to�k za sodelovanje. Na eni strani se je osnovalo odporniško gibanje, ki je nosilo

s seboj ideje osamosvojitve, oboroženega boja proti okupatorjem in narodno neodvisnost,

nasproti pa so jim stale tradicionalne politi�ne stranke, ki so s svojo ideologijo in politiko

�akanja poglabljale razdor med slovenskim prebivalstvom. Pojavljalo se je namre� ve�

problemov: vloga Komunisti�ne partije v Osvobodilni fronti, vprašanje revolucije, ki naj bi

bila izvedena takoj po vojni, kar je odprlo nova vprašanja razdelitve politi�ne mo�i in

vzpostavitve novih družbenih struktur in sistemov. Pomembno vlogo pri državljanskem

spopadu je imela tudi ideologija politi�nega katolicizma, obenem pa tudi vodilne politi�ne

stranke, ki so zavra�ale in obsojale komunizem, v dolo�enih primerih pa simpatizirale s

fašizmom in tudi skrbele za ustanavljanje protirevolucionarnih enot.

2.4 Vaške straže

Spomladi 1942 je nasilje Osvobodilne fronte skokovito naraslo. Varnostno-

obveš�evalna služba – VOS je skušala odstraniti vse, ki bi lahko ogrozili organizacijo

Osvobodilne fronte in narodnoosvobodilno gibanje ter vse, ki bi poskušali prevzeti primat

komunisti�ne stranke v vodstvu OF. VOS je bil izrazito dejaven v Ljubljani, kjer je tudi izven

meja mesta poskušal ljudi s terorjem prisiliti, da bi se pridružili partizanom. Eden izmed

vzrokov za takšen porast nasilja je bil tudi ta, da je vodstvo Komunisti�ne partije

predvidevalo, da se bo vojna zaklju�ila že leta 1942; z raznimi akcijami in odstranitvami

politi�nih nasprotnikov (pravih in namišljenih) pa so poskušali obdržati oblast v svojih rokah

(Griesser-Pe�ar, 254, 2007).

Leta 1942 so bili partizani že zelo dobro organizirani. V tem letu je prišlo do številnih

atentatov na pomembnejše slovenske politi�ne predstavnike pri italijanskih oblasteh. Med

najbolj znane sodijo zagotovo atentat na dr. Lamberta Ehrlicha, duhovnika in vodjo Stražarjev,

ter atentat na bana Marka Natla�na oktobra 1942. Uporabljali so taktiko manjših akcij in

sabotaž, s katerimi so prizadeli italijansko vojsko in se potem hitro umaknili. S takšno taktiko

so Italijane spodbudili k povra�ilnim ukrepom in maš�evanju, zaradi katerega je ve�inoma

trpelo predvsem preprosto prebivalstvo. Slovenci, ki se niso navdušili nad idejami

Osvobodilne fronte, so pogosto doživljali pritiske iz obeh smeri. Po eni strani so pri njih

partizani plenili hrano in živino, izvajali nasilje, uvrš�ali celotne družine na sezname

neaktivnih in sovražnih do OF, po drugi strani pa so z istimi prijemi prihajali tudi italijanski

24

vojaki, ki so jih obtoževali sodelovanja s partizani. Tako so izgnali veliko število družin v

razna delovna taboriš�a ter požgali precejšnje število »upornih« vasi. Na obmo�jih, iz katerih

se je umaknila italijanska vojska, so partizani ustanavljali posebno upravo, s katero so lažje

preganjali belo gardo, kot so sprva imenovali celoten protikomunisti�ni tabor.

Od leta 1942 naprej se je del Slovencev odlo�il za samoobrambo, nastale so tako

imenovane vaške straže. To so bile organizacije v ob�inah, ki so pogosto nastale povsem

spontano (na za�etku so bile nekatere tudi nepoliti�ne), njihov glavni namen pa je bil obramba

lastne skupnosti pred nasiljem, pred napadi na kmetije in hiše ter pred ropi in požigi. Za

oborožitev vaških straž so se pripadniki zatekli po pomo� k italijanski vojski, ki jih je tudi

oskrbela z orožjem in strelivom. Nastanek vaških straž je v dolo�eni meri povezan z nasiljem

partizanskih pripadnikov, ki so ropali po vaseh; na teh obmo�jih se namre� niso ve�

zadrževale italijanske enote, ki bi vzdrževale red in mir, tako da je bilo ljudstvo prepuš�eno

samemu sebi, obstajajo pa tudi globlji politi�ni in ideološki razlogi za boj proti Osvobodilni

fronti in revoluciji.

Kmalu po nastanku vaških straž se je to sprva spontano in nepovezano gibanje

razširilo po celotnem ozemlju Ljubljanske pokrajine in se za�elo povezovati tudi med

razli�nimi okraji. V letu 1943 je število pripadnikov vaških straž naraslo na ve� kot 60001.

�lani vaških straž niso bili ideološko na strani italijanskega okupatorja, vendar so bili v svoji

želji po ubranitvi svojega premoženja in zaš�ite svojih življenj primorani sprejeti orožje

okupatorja. Italijanska vojska pa se je po drugi strani zavedala, da vaške straže niso

naklonjene njihovi okupaciji, zaradi tega jim tudi niso zaupali; to se je odražalo tudi v obliki

oborožitve, ki so jo dobili, šlo je predvsem za lažjo oborožitev, saj Italijani niso želeli imeti

mo�no oborožene formacije, ki bi se lahko uprla proti njim. Boris Mlakar je to sodelovanje

vaških straž z italijanskimi okupatorji poimenoval funkcionalna kolaboracija (Griesser-Pe�ar,

261, 2007). Nasprotniki partizanstva so se tako združevali v oboroženih formacijah, katere so

organizirali aktivisti SLS, duhovniki in pripadniki Slovenske legije. Vklju�evanje v vaške

straže je bilo na za�etku prostovoljno, kasneje pa se je za�el pove�evati tudi pritisk k

vklju�evanju. Avgusta 1942 so italijanske oblasti vaške straže povezale v Prostovoljno

protikomunisti�no milico (MVAC), ki jo je vodil poseben vojaški urad v Ljubljani, vaške

straže in oddelke MVAC pa so nadzirali italijanski �astniki (Vodopivec, 2007, 287).

1 Natan�ne številke števila �lanov niso znane, nekateri menijo, da jih je bilo od 6000 pa vse do 10 000.

25

2.5 Kolaboracija

Sama beseda kolaboracija zbuja negativen prizvok, zlasti uporabljena v pomenu

sodelovanja doma�inov z nacisti�no Nem�ijo v obdobju druge svetovne vojne. �eprav beseda

v svojem ožjem pomenu pomeni predvsem sodelovanje v vojni z okupatorjem, pa je to zelo

kompleksen pojem, saj na samo kolaboracijo ne moremo gledati le iz perspektive dobro in

slabo, belo in �rno, temve� se moramo prebiti do osnove, ki stoji za vsako kolaboracijo, to je

preživetje in obstanek.

Kolaboracija predstavlja pojem, ki ga sestavljajo razli�ni na�ini sodelovanja z

okupatorjem. Ti na�ini se med seboj razlikujejo tako po stopnji povezanosti med raznimi

stranmi (politi�no, gospodarsko, kulturno …) kot tudi po samem odnosu nadrejenosti in

podrejenosti v kolaboraciji.

1. Kolaboracija »z dušo in telesom«

Pri tem tipu kolaboracije gre za ideološko bližino nacizmu in fašizmu, kar se ujema s

prostovoljno oziroma brezpogojno kolaboracijo. V državah je do takšnega sodelovanja prišlo

v zelo majhnem krogu individualnih navdušencev nad Hitlerjevimi idejami in celotnim

nazorom nacizma. Eno izmed najbolj znanih imen brezpogojne kolaboracije je zagotovo

Vidkun Quisling, norveški diplomat in politik, ki je kot eden izmed prvih sodeloval z

nemškim okupatorjem. Izraz kvizling še danes ozna�uje tajno sodelovanje s sovražnikom pred

in tudi po napadu (Davies, 38, 2010).

V to vrsto kolaboracije bi lahko uvrstili tudi krog okoli generala Rupnika, ki je bil

fasciniran nad nemško vojaško mo�jo, z nacionalsocializmom pa je delil tudi antisemitizem in

rasizem. Vsaj na za�etku je verjel, da bo Hitlerju uspelo vzpostaviti nov evropski red z

Nem�ijo na �elu. Slovensko prihodnost je videl v avtonomni slovenski enoti pod nemškim

protektoratom, glavnega slovenskega nasprotnika pa v komunizmu in partizanstvu

(Vodopivec, 2007, 293).

2. Filozofija š�ita

Razli�ni preu�evalci kolaboracije so razvili razli�na poimenovanja za to stopnjo

sodelovanja z okupatorjem. Werner Ring tako filozofijo š�ita poimenuje nevtralna

kolaboracija, Warmbrunn pa smiselna kolaboracija. V praksi sta enaki in opisujeta enako

moralno držo kolaborantov – ohranitev nadzora nad doma�o javno upravo, kar se po�ne za

narodov blagor. To pomeni, da so ljudje zvesti okupatorju in izvajajo vse birokratske odloke,

26

ki jih izdajajo okupacijske oblasti. Nizozemska, norveška in belgijska vlada so skrbno pazile,

da so zgolj opravljale svoje upravne naloge, ne pa tudi izdajale zakonov. Hans Max

Hirschfeld, generalni sekretar za gospodarstvo na Nizozemskem in eden izmed predstavnikov

filozofije š�ita, je poudarjal, da je pomembno, da država normalno deluje tudi med okupacijo

(Davies, 38, 2010).

3. Pogojna kolaboracija

Pri tem tipu kolaboracije gre za strategijo navigacije med odporom in med pravo

kolaboracijo. Pogojni kolaborant namre� sodeluje z okupacijskimi silami, �eprav odobrava le

nekatere nacionalsocialisti�ne doktrine in ne vseh. Skladno s tem pridržkom je voljan in

pripravljen zvesto kolaborirati, ker želi spremeniti okoliš�ine, ki mu zapovedujejo takšno

ravnanje. Mnogo ljudi je bilo pogojnih kolaborantov, �eprav se tega morda niso niti zavedali.

Nagoni so jim govorili, naj se podredijo novim oblastem, vest jim je govorila, da novi

okupatorji vladajo nezakonito. Upali so, da jim bo osvoboditev, ko bo prišla, odpustila

pragmati�no držo do okupacijskih sil. Navadni ljudje so tako ubrali tretjo smer med odporom

in kolaboracijo, pogosto so bila združena pronemška in protinemška �ustva, v Franciji in na

Danskem pa je pogojna kolaboracija postala tudi del uradne državne politike (Davies, 39,

2010).

4. Takti�na kolaboracija

Ta tip kolaboracije se skoraj prekriva s pogojno kolaboracijo. Bennet tej manipulativni in

dvoumni taktiki pravi dvojna igra. Na nek na�in je bil njen namen preslepiti Nemce.

Strategijo so uporabljali na �eškem in na Moravskem ter na Danskem. Kolaboranti so se

morali znati prilagajati novim ukazom in politiki okupatorja, pri tem pa paziti, da so popuš�ali

v pravih trenutkih in tako rešili najve�, kar se je dalo. Pri tej vrsti kolaboracije najdemo kar

nekaj primerov, od podpisa o nenapadanju med Sovjetsko zvezo in Nem�ijo, pa do

sodelovanja judovskih svetov, ki so sodelovali z nacisti�no oblastjo, vse z namenom

prepre�iti najhujše in ohraniti �im ve� (Davies, 39, 2010).

5. Podreditev zaradi višje sile

Podreditev zaradi višje sile zajema kolaboracijo, pri kateri je šlo za sprijaznjenje z realnostjo,

torej za priznavanje nedvomne politi�ne in vojaške nadvlade. Ta položaj bi lahko ena�ili s

prilagoditvijo oziroma s sprejemanjem obstoje�ega statusa quo, �etudi je še tako neprijeten.

Tako so nastajale razli�ne politi�ne tvorbe, ki so v dolo�eni meri verjele, da lahko Hitlerjeva

27

politika zmaga, zaradi tega so bili tudi pripravljeni sodelovati z okupatorjem, �eprav pasivno

(Davies, 40, 2010).

6. Politika �akanja (attentisme)

V praksi se politika �akanja ni bistveno razlikovala od politike podreditve. Ravno politika

�akanja je predstavljala najpogostejšo držo v prvih letih vojne. Ta pristop je združeval

previdnost in �akanje, na takšen na�in si je bilo mogo�e izboriti ve� �asa za ostale akcije in za

pri�akovanje morebitnega razpleta vojnega dogajanja (Davies, 40, 2010).

Ob vsem tem pa se seveda pojavi tudi vprašanje, kdaj je kolaboracija sploh kolaboracija in

kdaj ta preseže mejo eti�nega sodelovanja z okupatorjem. Boris Mlakar v spremni besedi

Nevarnih razmerij govori o prevladovanju mnenja, da je dovoljeno in moralno dopustno tisto

sodelovanje z okupatorjem, ki je nujno za preživetje. Vse tisto ravnanje, ki pa presega to

definicijo, naj bi bila nedopustna kolaboracija; in �e pri tem tudi zavestno in prostovoljno,

materialno in moralno podpira vojne cilje sovražnega okupatorja, tudi narodno izdajstvo.

Kolaboracija v Sloveniji je bila poseben sistem, saj je potekala na ve� razli�nih ravneh

in tudi pod ve� razli�nimi okupatorji. Zaradi nemške rasne teorije in podrejenega položaja

slovanskih narodov ni bila mogo�a kolaboracija s slovenskim narodnim predznakom,

kolaborirali so lahko le kot Nemci. Manjši del Slovencev je tako zatajil svoj rod in podpiral

naciste pri ponem�evanju in vojnih naporih. V Ljubljanski pokrajini je tako prihajalo do

blažje oblike kolaboracije. Prihajalo je do izrazov lojalnosti in celo zahval Mussoliniju ob

priklju�itvi pokrajine, po drugi strani pa je prihajalo tudi do sodelovanja pri sosvetu, torej na

politi�nem podro�ju. Hkrati z ustanavljanjem vaških straž (vojaška kolaboracija) je potekala

tudi politi�na kolaboracija, ki je omogo�ila legalizacijo teh vaških straž v funkciji

protikomunisti�ne milice. Tako je bila kolaboracija z italijansko oblastjo tako politi�na kot

tudi oborožitvena. Njeno bojevanje je na lokalni ravni sicer koristilo okupatorju, je pa izhajalo

iz avtonomnih vzgibov in ni bilo ideološko povezano s fašisti�nimi idejami, šlo je le za

kolaboracijo funkcionalnega zna�aja. Leta 1943, po kapitulaciji Italije, je na tem obmo�ju

prišlo do državljanske vojne, torej brez vmešavanja nemškega okupatorja.

Rezultat tega spopada je bil poraz protirevolucionarnega tabora ter neusmiljen obra�un

partizanskih zmagovalcev s poraženci. Vaške straže so se tako preformirale in povezale z

nemškim okupatorjem, predvsem v vojaških akcijah. Nastalo je Slovensko domobranstvo,

nova in bolje organizirana oblika oborožene kolaboracije, ki se je kasneje razširila tudi na

28

Gorenjsko in Primorsko. V Ljubljani je prišlo do odkrite ideološke (protikomunisti�ne) in

upravne kolaboracije, pri kateri je poleg politi�nega vrha sodelovalo tudi ljubljansko �asopisje

(Davies, 230, 2010).

Za slovenske pokrajine med obdobjem druge svetovne vojne je torej tudi zna�ilno

sodelovanje z okupatorjem, �eprav je bila zaradi posebnega statusa slovenskih dežel, zaradi

treh razli�nih okupatorjev in zaradi zgodovinskih posebnosti ta kolaboracija zgodba zase.

Prihajalo je do oboroženega upora proti revolucionarni vojski, ki je predstavljala narodno

osvobodilno vojsko, v kateri so bile združene razli�ne politi�ne skupine, katerih skupni cilj je

bil osvoboditev slovenskega naroda pa tudi preureditev v pravi�no družbo z uporabo novih

družbenih sistemov, filozofij in doktrin. Narodnoosvobodilni boj namre� ni predstavljal le

krinke za izvedbo revolucije. Mnogi so se odlo�ali za »revolucijo« zaradi pomanjkanja

alternativnega socialnega programa, razumeli pa so jo vsak po svoje. Geslo »Slovenija ni

Rusija« je bilo pomembno saj je prikazovalo »razli�nost« slovenskih in ruskih komunistov,

realnost Sovjetske zveze pa ni bila poznana širši slovenski javnosti (Pelikan, 2002,143).

Spopade in nasprotja med slovensko družbo so v dolo�eni meri izkoristili okupatorji in to

obrnili sebi v prid ter tako poskrbeli, da so ljudje sami nadzirali obmo�je in se tudi bojevali,

seveda pod budnim nadzorom sprva italijanskih, nato pa nemških oblasti.

29

2.6 Slovensko Domobranstvo

Nemška zasedba Ljubljanske pokrajine

Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je Ljubljanska pokrajina padla v roke nemškega

okupatorja, ki je že pred tem obvladoval zasedena obmo�ja na Štajerskem in Gorenjskem. Za

prebivalstvo Ljubljanske pokrajine je to odpiralo nova vprašanja o njihovi avtonomiji,

potuj�evanju in zna�aju nove nemške okupacije, saj so bili v �asu italijanske oblasti prebivalci

dokaj svobodni in niso doživljali prevelikih pritiskov, kot se je to dogajalo na Primorskem že

pred vojno in na Gorenjskem in Štajerskem, kjer je nacisti�na oblast izvajala sistemati�no

preseljevanje in etnocid slovenskega naroda.

Nemške sile in oblast so bile v sicer manjšem obsegu prisotne na tem podro�ju že pred

kapitulacijo Italije, prav tako pa je nemška vojska nadzorovala pomembne poti, predvsem

železnico, ki so jo potrebovali za nemoteno logisti�no oskrbo svojih �et v zaledju zasedenih

pokrajin. Tako je že junija 1943 koroški gaulaiter Friderich Rainer predlagal Heinrichu

Himmlerju, naj takoj zasedejo Slovensko primorje, saj je morska obala od nemške meje

oddaljena le 100 kilometrov, prav tako pa je opozarjala na mo� partizanskega gibanja, ki ga

italijanske oblasti niso bile zmožne uni�iti (Mlakar, 2003, 84).

Z zasedbo Ljubljanske pokrajine so nemške oblasti prišle do pomembnega vprašanja o

statusu Slovencev na tem podro�ju. Nekateri voditelji, kot je bil Rainer, so se še vedno

sklicevali na zgodovino avstro-ogrskih dežel, v katerih so Slovenci živeli pod nemško-

avstrijsko nadoblastjo; v tem pogledu bi se nacisti�no vodstvo lahko odlo�ilo za zanikanje

obstoja slovenskega naroda in bi lahko za�elo z izvajanjem raznarodovalne politike in

asimilacije ostalega prebivalstva, podobno kot se je to dogajalo na ostalih nemških zasedenih

obmo�jih na Gorenjskem in Štajerskem. V teh deželah pa niso imeli opravka samo s Slovenci,

ampak tudi s Hrvati, z Italijani in s Furlani, nemška prisotnost v zgodovini na tem podro�ju pa

ni bila tako intenzivna kot drugje, pomembno vlogo je igral tudi vojaški in politi�ni položaj

tako na širšem kot tudi lokalnem podro�ju (Mlakar, 2003, 89).

Že 10. septembra je Hitler izdal odlo�bo o ustanovitvi dveh novih operacijskih con,

imenovanih Predalpske dežele ter Jadransko primorje (Operationszone Adriatische

Küstenland). Slednja je obsegala pokrajine Ljubljano, Gorico, Furlanijo, Trst, Istro, Reko in

Kvarner, vrhovni komisar v tej operacijski coni pa je postal dr. Friderich Rainer. Sprva je

imela vso oblast v pokrajini vojska, v Ljubljani jo je izvrševal predvsem poveljnik mesta

major Neuschitzer. Z ozirom na predvidevanja, da naj bi Ljubljanska pokrajina dobila

30

nekakšno stopnjo avtonomije, je bilo potrebno najti primernega �loveka – Slovenca, ki bi

na�eloval pokrajinski upravi v Ljubljani. Rainer je s sodelavci kmalu po ustanovitvi

Operacijske cone Jadransko Primorje za�el z iskanjem primernega kandidata, ki bi moral biti

že uveljavljen upravni funkcionar, da ga ne bi bilo potrebno vle�i iz anonimnosti, hkrati pa bi

že poznal delovanje uprave in politike. Kot glavno ime se je pojavil general Lev Rupnik,

tedanji ljubljanski župan. Tedaj Lev Rupnik še ni vedel za svojo »kandidaturo«, saj je Rainer

šele po pogovorih z višjimi upravniki in tudi s škofom Rožmanom2 govoril tudi z generalom

Levom Rupnikom (Mlakar, 2003, 91).

Slika 1: Lev Rupnik, Erwin Rösener in Gregorij Rožman

Vir: Mlakar, 2003, 91

V pogovoru je Rainer poudaril kriti�ne to�ke nemškega na�rta v Jadranskem Primorju.

Te so se nanašale zlasti na to, da bo morala Ljubljanska pokrajina prispevati najve�ji delež

delovne sile in vojske ter se tudi sama bojevati, nemške enote pa ji bodo samo v pomo�. S tem

je hotel povedati, da bo morala oblast sama poskrbeti za boj proti partizanskemu gibanju. Na

sestanku pa so se pogovorili tudi o izpustu internirancev in zapornikov ter o ponovni

vzpostavitvi deželnih meja Kranjske ter o priklju�itvi Gorenjske. Rupnik je bil 20. septembra

v Celovcu imenovan za šefa pokrajinske uprave v Ljubljani, ki ji je na�eloval pod nazivom

predsednik. Naslednji dan je bil v �asopisu tudi razglas, kjer je Rupnik v popravljenem in

cenzuriranem razglasu poudaril, da imata Evropa in Slovenija dva najhujša sovražnika, in

2 Škof Rožman je v pogovoru pohvalil generala Rupnika in poudaril, da je za to funkcijo najsposobnejši, ter dejal, da bo Rupnik užival pri ljudstvu popolno zaupanje.

31

sicer »boljševizem in plutokracijo, ki delata skupaj za židovsko prevlado nad svetom oziroma

kar za židovsko blagajno« (Mlakar, 2003, 92).

Posebno vejo uprave je v Rupnikovi pokrajinski upravi predstavljala policija, ki je bila

podrejena neposredno šefu nemške policije in notranjemu ministru Heinrichu Himmlerju, ta

pa je predal vodstvo višjemu SS in policijskemu vodji v XVIII. vojnem okrožju generalu

Ervinu Rösenerju. V italijanskih pokrajinah operacijske cone je za varnost skrbel višji SS in

policijski vodja Odilo Globocnik, ki je imel na voljo predvsem razne vrste nemške policije,

pozneje pa tudi razli�ne kolaboracionisti�ne enote. V notranjosti je Globocnik ustanovil

posebni »operativni štab za uni�evanje tolp« (za operacije proti partizanom) (Mlakar, 2003,

98).

Z nemško zasedbo Ljubljanske pokrajine so se odprla nova vprašanja tako o odnosu

do slovenskega prebivalstva kot tudi do odnosa do tako imenovane »bele garde«, to je do

obstoja in delovanja oborožene slovenske enote, ki se je skupaj z okupatorjem borila proti

partizanom. Dvomi o odnosu do nemške oblasti in vojske so se pojavljali v vseh

protirevolucionarnih skupinah. Ker že prej ni bilo mo�ne povezave med njimi ter nobenega

vidnejšega nadzora nad celotnim dogajanjem, so bila tudi navodila o ravnanju po italijanski

kapitulaciji in nemški zasedbi zelo razli�na, saj niso vedeli, v katero smer se bodo obrnili

italijansko-nemški odnosi po kapitulaciji Italije. �lani vaških straž so imeli nekje navodila,

naj se v primeru italijanskega odpora proti Nemcem borijo skupaj z italijansko vojsko, drugje

naj se predajo nemški armadi, spet tretji pa naj odidejo v gozd. Nezaupanje do nove nemške

oblasti je namre� izhajalo iz razli�nih poro�il in pri�evanj, ki so razkrivala nemško

raznarodovalno politiko na Gorenjskem in Štajerskem in prikazovala njen odnos do

slovenstva in Cerkve. (Mlakar, 2003).

Poseben odnos do Cerkve v Operacijski coni Jadransko Primorje ponazarja tudi

dejstvo, da je dr. Rainer po Himmlerjevem pristanku dobil dovoljenje, s katerim je Cerkev

dobila druga�en status, kot je bilo to v navadi drugje v nemških zasedenih podro�jih. Škof

Rožman je tako dobil zagotovila, da se ne bodo dogajale napake, ki jih je zagrešila nemška

oblast leta 1941, vse dokler se Cerkev ne bo vmešavala v politiko. To je bilo zelo pomembno,

saj je bil eden izmed glavnih vzrokov za boj proti partizanom in revoluciji ravno boj za svojo

vero in Cerkev ter strah pred »brezbožnimi partizani« (Mlakar, 2003). Z ustanovitvijo

Operacijske cone Jadransko Primorje je ta enota dobila posebno upravo, v dolo�enem aspektu

je imela celo ve� avtonomije kot pod italijansko nadoblastjo (policijska uprava,

kriminalisti�na in politi�na policija – obe pod nadzorom Gestapa). Nemški okupatorji so se tu

odlo�ili za druga�no vrsto politike, ki se je razlikovala od njihovega režima na Štajerskem,

32

Koroškem in Gorenjskem. Leta 1943 se je stanje na frontah spremenilo, nemška vojska je

morala na evropska bojiš�a pošiljati veliko število svojih vojakov, zaradi tega pa je morala

voditi druga�no politiko v zasedenih obmo�jih (Vodopivec, 2007, 292). Cerkev je boj proti

Osvobodilni fronti prikazovala kot boj proti brezbožnim komunistom, �eprav je bila ve�ina

partizanov vernih. »Vera je v nevarnosti« je tako predstavljala propagandno in mobilizacijsko

parolo za nova�enje kolaborantov, kar je seveda ustrezalo tudi nemškim okupatorskim silam.

Nastanek domobranstva

Do prestopov vaških straž pod novo nemško vojaško oblast je prihajalo na

najrazli�nejše na�ine. V ve�ini primerov so na sodelovanje z nemško vojsko pripadniki

protirevolucionarnih sil gledali z zadržki, vendar pa jim ni preostalo drugega, kot da se

naslonijo na novega okupatorja pri obrambi in boju proti partizanom. �eprav je iz

revolucionarnega tabora v mesecih pred in po kapitulaciji Italije prihajalo do množi�ne

propagande, v kateri so partizani pozivali svoje »sonarodnjake« k opustitvi orožja in

pridružitvi revolucionarni vojski, obenem pa so ponujali amnestijo za vse, ki bi spoznali svoje

zmote ter opustili bojevanje proti partizanom. S tem so apelirali predvsem na zdrav razum, saj

sodelovanje z nemško vojsko nikakor ni moglo pustiti pozitivnega zgleda pri zahodnih

zaveznikih (Mlakar, 2003).

Vaške straže so tako prestopale na nemško stran, saj so v njej prepoznale edino pomo�

v protirevolucionarnem boju. 13. septembra 1943 je imel general Rösener na Kostanjevici

pred slovenskimi �astniki nagovor, v katerem jim je razkril na�rte za prihodnost. �eprav je

njegov govor vseboval veliko obljub in indicev propagandnega govora, jim je zagotovil, da se

bodo legionarji borili le proti komunistom, obljubil pa jim je tudi orožje in uniforme.

Napovedal je uveljavljanje slovenske uprave in šolstva ter svobodno delovanje in zaš�ito

Cerkve, dokler se slednja ne bo vmešavala v politi�no dogajanje. Napovedal je skupni boj

Nemcev in legionarjev, za katere je uporabil tudi ime Slovensko domobranstvo. Na

Dolenjskem je tako v nekaj dneh nastal 3. bataljon Slovenskih domobrancev, ki je predstavljal

pomembno vojaško formacijo na tem podro�ju, vodil pa ga je stotnik Vuk Rupnik (Mlakar,

2003, 120).

Pri navezovanju stikov z nemškimi oblastmi so bili slovenski politiki v emigraciji zelo

pozorni; SLS in vlada v Londonu so sicer zagotavljali, da ni prišlo do nikakršnega

sodelovanja z nemškim okupatorjem, politiki in akterji na Slovenskem, predvsem Slovenska

zaveza, pa so zanikanje in distanciranje vlade v Londonu videli kot »nož v hrbet« ter se

33

odlo�ili, da nadaljujejo z bojem proti partizanom in revoluciji. Slovenska zaveza je dolo�ila

polkovnika Anton Kokalja, da pri�ne s konkretnim vojaškim organiziranjem, da naveže stike

z Nemci in uredi vse potrebno za vojaško ureditev. Glavna naloga je bila najti primerne

�astnike, ki bi prišli v poštev za angažiranje v domobranstvu, ter se povezati s tistimi, ki so

poveljevali vaškim stražam.

Slovensko domobranstvo se je tako za�elo razvijati v vedno bolj kompleksno celoto,

ki je povezovala razli�ne novoustanovljene odseke in upravne štabe, ki so sicer pod okriljem

Rösenerja in Organizacijskega štaba navzven delovali kot samostojna slovenska vojska,

�eprav temu ni bilo tako. Z odstranitvijo Kokalja ter postopnim odrivanjem generala Rupnika

je slovensko vodstvo v Domobranstvu izgubilo veliko privilegijev in pravic pri soodlo�anju o

nadaljnji usmeritvi in akciji Slovenskega domobranstva. Eno pomembnejših vlog sta imela v

Organizacijskem štabu podpolkovnik Ernest Peterlin in podpolkovnik Franc Krener, ki sta

kmalu sama prišla do spoznanja, da je poveljevanje v Slovenskem domobranstvu pretežno v

rokah višjih nemških �astnikov in uradnikov (Mlakar, 2003).

Septembra 1943 je Slovensko domobranstvo štelo okrog 3000 pripadnikov, ki so bili

priklju�eni predvsem iz vaških straž in so tako predstavljali glavno jedro slovenske

protirevolucionarne vojske. Slovenski protirevolucionarni tabor je želel �im hitreje pove�ati

število svojih mož, saj so se zavedali, da je bilo trenutno število dale� prenizko za resnejše

akcije v boju proti partizanom. Tu so se pa pojavila že prva nasprotja med slovenskim in

nemškim vodstvom, slednje je zahtevalo, da je vklju�itev v Slovensko domobranstvo

prostovoljna, slovenska stran pa je zagovarjala trditev, da se morajo vsi sposobni moški javiti

in »prijeti za orožje proti revoluciji«. Zavedali so se namre�, da so prostovoljni pripadniki

domobrancev in njihove družine v nevarnosti pred partizani in njihovimi povra�ilnimi ukrepi,

prepri�ani pa niso bili niti o pripravljenosti javnosti za sodelovanje z nemškim okupatorjem,

bali pa so se tudi intenzivnejšega partizanskega nova�enja. V teoriji je naposled obveljalo, da

je vstop v domobranstvo prostovoljen, na terenu pa je pogosto prihajalo do nespoštovanja tega

predpisa. Kmalu so v štabu spoznali, da s prostovoljno mobilizacijo ni pravega u�inka, zato so

se za�eli v ve�ji meri posluževati propagandnih letakov in plakatov, ki so jih delili med

ljudstvo, prihajalo pa je tudi do prisilnih mobilizacij tako navadnega prebivalstva kot tudi

zajetih partizanov in ostalih internirancev (Mlakar, 2003).

Natan�no število domobrancev je težko dolo�iti kljub obstoju raznih seznamov, saj ti

niso popolnoma merodajni, v njih so namre� zapisani tudi ljudje, ki niso aktivno sodelovali s

protirevolucionarnim taborom, prav tako pa se pojavljajo tudi imena ljudi, ki so se prijavili za

ostale službe, kot je bila na primer policija. V Slovenskem domobranstvu je tako leta 1945

34

služilo okrog 15.000 pripadnikov, kar se tudi sklada s številom izdanih uniform in nemškimi

ocenami stanja v slovenskem domobranstvu (Mlakar, 2003, 209).

Na tem mestu bi bilo zanimivo omeniti tudi socialno sestavo pripadnikov Slovenskega

domobranstva. Iz popisov domobrancev iz Dolenjske in Notranjske se pokaže zanimiva slika.

Med slovenskimi domobranci prevladuje delež kme�kega prebivalstva, temu je tesno sledil

delavski razred, nato pa še obrtniki in delavci s poklici. Najmanj je bilo dijakov in študentov

ter orožnikov, urednikov in duhovnikov. Iz tega je razvidno, da sestava slovenskega

domobranstva ni bila homogena in sestavljena iz pretežno kme�kega stanu, temve� je

zajemala ve�ino slojev prebivalstva (Mlakar, 2003, 212).

Graf 1: Sestava slovenskega domobranstva

Kmetje

Delavstvo

Obrtniki

Dijaki

Orožniki

Uradniki

Duhovniki

Ostalo

Vir: Mlakar, 2003, 212

35

3. Protirevolucija na Primorskem

3.1 Druga svetovna vojna v Ilirski Bistrici

Na obmo�ju Ilirske Bistrice je bilo ob za�etku druge svetovne vojne podobno stanje

kot v ostalih krajih po Sloveniji. Tudi tu je prišlo do oboroženega boja, najprej proti italijanski

oblasti, po kapitulaciji Italije pa tudi proti novemu nemškemu okupatorju. Glavne ideje, ki so

spremljale osvobodilne težnje, so bile zagotovo svoboda, želja po ponovni združitvi

slovenskega etni�nega ozemlja in možnost ter pravica do lastne slovenske identitete.

Obmejna lega Ilirske Bistrice je zaznamovala življenje ljudi na tem obmo�ju pred,

med in po vojni. To je pomenilo oživitev uporabe tihotapskih poti za oskrbo

narodnoosvobodilnega boja, za razne kurirske poti ter za prevoz raznega materiala na

Notranjsko in Dolenjsko. Po drugi strani pa je italijanska oblast ravno zaradi bližine meje na

tem obmo�ju za�ela z mogo�nim utrjevanjem meje z Jugoslavijo ter z nadzorom

protiitalijanskih in protifašisti�nih dejavnikov v mestu in okolici. Tako so namre� že v

mesecih pred napadom na Jugoslavijo Italijani izpraznili obmejne vasi, prebivalce pa odpeljali

v Italijo.

Osvobodilno gibanje se je na Primorsko širilo preko Osvobodilne fronte s

Komunisti�no partijo na �elu, ki je pošiljala na Primorsko kot organizatorje NOB primorske

emigrante. Ti so navezovali stike s protifašisti, ki so ostali na terenu po veliki �istki; z

obsodbami na drugem tržaškem procesu decembra 1941 je bilo namre� mo�no prizadeto

protifašisti�no gibanje na Primorskem. Bistriško z Brkini velja tako za zibelko odporniškega

gibanja na Primorskem, v prvih letih vojne je bilo vodstvo gibanja predvsem v okolici mesta,

po letu 1943 pa se je osrednji center prenesel v Brkine. Poseben problem na podro�jih

Primorske je bilo pomanjkanje moških, saj so bili slednji bodisi mobilizirani v italijansko

vojsko bodisi aretirani in v internaciji. Po kapitulaciji Italije se je nekaj ljudi vrnilo nazaj na

svoje domove, nekaj jih je mobilizirala nemška vojska, ve�ina pa se je priklju�ila

partizanskim prekomorskim enotam (Ob�ina Ilirska Bistrica, 2011).

V prvem obdobju odporniškega gibanja na Ilirskobistriškem so aretacije zajele le ozek

krog ljudi, tako da je na terenu ostalo še mnogo pripadnikov organizacije TIGR in �lanov

Komunisti�ne partije, ki so iskali stike z organizatorji narodnoosvobodilnega gibanja. Doma�i

organizatorji so postavljali po vaseh zaupnike Osvobodilne fronte, katerih glavna naloga je

bila ustvarjanje mreže na terenu ter pridobivanje potrebnih sredstev za novo nastajajo�e

36

partizanske enote. Na podro�ju Brkinov in Ilirske Bistrice so tako od leta 1941 naprej skoraj

ves �as delovale partizanske enote, ki so se ukvarjale predvsem s predstavljanjem idej

Osvobodilne fronte širšemu prebivalstvu ter z izvajanjem raznih sabotaž in manjših napadov

na sovražnikove enote.

Odporniško gibanje se je že pred kapitulacijo Italije pripravljalo na prevzem oblasti,

ko bo prišel �as za to. Ob množi�ni podpori ljudstva in po navodilih okrožnega in

pokrajinskega odbora se je zgodila vsesplošna ljudska vstaja. Septembra 1943 je bil

ustanovljen Brkinsko-Bistriški odred, ki se je že v prvih dneh obstoja soo�il z nemškim

okupatorjem v spopadih. Nemška vojska je s svojimi sodelavci nemudoma za�ela z ukrepi za

utrditev nadzora nad prometno infrastrukturo, tako so že leta 1943 za�eli z ofenzivo za

�iš�enje podro�ja, kjer so bile partizanske enote, nato pa so za�eli z utrjevanjem obrambne

linije od Trsta do Reke in Pulja.

Ob�ina Ilirska Bistrica je po novi upravni ureditvi spadala najprej v brkinsko okrožje,

kasneje pa je postala del južnoprimorskega okrožja. Leta 1944 so potekale volitve v krajevno

narodnoosvobodilne odbore, kjer so prvi� volile tudi ženske, izvoljeni predstavniki pa so

predstavljali skupš�ino nadrejenega okrajnega narodnoosvobodilnega odbora. Najboljše so

delovali krajevni odbori po vaseh v Brkinih, saj so bili drugje pogoji za delovanje zelo

neprimerni. Zaradi množi�nega nasilja, velikega števila okupacijskih enot in sovražnikove

vojske je osvobodilno gibanje na Bistriškem do leta 1945 mirovalo. Partizanske enote so se

ve�inoma zadrževale na obmo�ju Brkinov, kjer so izvajali sabotažne akcije na cestnih in

železniških povezavah, pomagali pri mobilizaciji in zbiranju materiala in hrane za partizansko

vojsko ter tudi izvajali manjše napade na nasprotnikovo vojsko. Konec oktobra 1944 je bil

ustanovljen Istrski odred, ki je imel v Brkinih tudi svojo partizansko bolnišnico Zalesje.

Zaklju�ne vojaške operacije so se za�ele 20. aprila 1945, ko so enote 4. jugoslovanske

armade dosegle z vzhodne strani obrambno mejo Ingrid, ki je bila v bistvu malce spremenjena

bivša meja med Italijo in Jugoslavijo. Nemci so jo dopolnili s poljskimi utrdbami in minskimi

polji, zato so se tu 16 dni odvijali boji z nemškim 97. armadnim zborom.

37

3.2 Nastanek sredine na Primorskem

Prava politi�na sredina, ki je distancirana tako od levice kot tudi od desnice, je nastala

le na Primorskem. Na njen nastanek sta odlo�ilno vplivala že pred vojno ustanovljena

Narodni svet primorskih Slovencev ter Zbor sve�enikov svetega Pavla. Zadnje ime nam pove,

da so precejšen del t.i. goriške ali primorske sredine sestavljali duhovniki kot edini tedaj na

Primorskem v celoti delujo� intelektualni sloj, ki je imel pomembno vlogo v podtalnem

politi�nem življenju, torej v Narodnem svetu in predvsem v katoliških pokrajinskih odborih.

Spomladi 1941 je postal dejaven predvsem t.i. izvršni odbor primorskih Slovencev in Hrvatov

v Italiji, v katerem so bili združeni samo katoliški voditelji, liberalni tabor pa je bil šibkejši in

se je pozneje v precejšnji meri priklju�il partizanskemu taboru. Izvršni odbor se je distanciral

od Natla�enovega kroga v Ljubljani in ni sprejel njegove ponudbe, naj na Primorskem obnovi

delovanje SLS oziroma pozneje organizira Slovensko zavezo, �eš, saj na Primorskem že

imamo enotno politi�no organizacijo, to je Narodni svet. Le maloštevilen krog Janka Kralja se

je odzval ljubljanskim vabilom. Po nastanku partizanstva in OF s KPS na �elu se je primorska

sredina do njiju opredelila pozitivno, �eš da so partizani narodnoosvobodilna vojska, vendar

sta jo motila vodilna vloga komunistov in zanikanje Mihailovi�eve avtoritete. Primorska

sredina je zavzela stališ�e, da z Osvobodilno fronto ne bo aktivno sodelovala, da pa je

potrebno vzdrževati stike in prepre�iti ve�je žrtve (Pelikan, 202, 141). Izvršni odbor je namre�

že pred tem navezal stike z londonsko begunsko vlado ter priznal legitimnost predstavniške

funkcije slovenskih ministrov. Zahtevala je priklju�itev Primorske k Sloveniji in Jugoslaviji

ter upala na potencialno pomirjujo�o vlogo zavezniških sil ob koncu vojne, narodnostna

osvoboditev pa je bila zanje prva in edina naloga, ki so se ji morali podrediti. �eprav ni v

celoti poznala razmer v Ljubljanski pokrajini, hkrati pa je dobro poznala italijanski fašizem, je

londonska begunska vlada obsodila nastanek in delovanje vaških straž in pozneje tudi

domobranstva ter ni podprla morebitnega podobnega razvoja na Primorskem. �eprav je

pozneje po ve�ini podprla organizacijo �etništva na Goriškem (kar sicer ni uspelo), je z

dosledno sredinsko držo v veliki meri prepre�ila razvoj državljanske vojne na Primorskem

(Fischer, 2005, 636).

Primorsko sredino so v najve�ji meri predstavljali krš�anski socialci, ki so bili

sredinsko usmerjeni tako idejno kot tudi politi�no. Idejno so namre� zavra�ali stanovsko-

korporativisti�ne, antidemokrati�ne koncepte katoliške desnice na eni strani, na drugi strani pa

so zavra�ali komunizem, �eprav so se strinjali z nekaterimi marksisti�nimi teorijami. Politi�no

so zavzeli stališ�e, da je potrebno za skupni nacionalni interes premostiti ideološke in

38

politi�ne razlike med desnico in levico, kolaboracijo pa je potrebno zavrniti za vsako ceno

(Pelikan, 2002, 552).

Vodstvo OF je sredinske kroge, ki so imeli podobno kot primorska duhovš�ina zaradi

svojega zavzemanja za pravice Slovencev na Primorskem med ljudstvom velik moralen ugled

in vpliv, doživljalo tudi kot »nevarnega tekmeca in oporiš�e protiljudskih elementov«. Ob tem

so hkrati iskali sodelovanje s sredino in skušali uskladiti predvojni antifašizem z medvojnim

osvobodilnim gibanjem. Namen in na�in pritegovanja primorske sredine k OF sta bila

podobna tistim v osrednji Sloveniji, le da Primorci zaradi specifi�nih razmer nikoli niso

postali pravi nasprotniki partizanskega gibanja, �eprav so imeli nekateri ve�je, drugi manjše

pomisleke glede Komunisti�ne partije Slovenije in njene politike. Velik del sredine se je tako

vklju�il v osvobodilno gibanje, le manjši preostali del je prešel v OF nasprotni tabor, nekaj

ve� v Gorici in ponekod na podeželju (Troha, 13, 1999).

3.3 Antifašisti�ne organizacije na Primorskem

Uvodoma je bilo na kratko predstavljeno hitro in nasilno potuj�evanje in asimilacija

avtohtonega prebivalstva na Primorskem po priklju�itvi k Italiji. V tem za�etnem obdobju

odpora je bila Primorska odvisna od kadrov, ki so sem prihajali iz Ljubljanske pokrajine,

aktivisti pa so se opirali predvsem na tigrovce, zaupnike krš�anskosocialne organizacije in na

maloštevilne komuniste, v mestih pa na liberalne kroge. Pozimi leta 1941 je odporniško

organizacijo še dodatno prizadela aretacija celotnega pokrajinskega komiteja Komunisti�ne

partije Slovenije (Žnidari�, 2007, 131).

Kot pravi Milica Kacin Wohinz so bila vsa politi�na in kulturna gibanja primorskih

Slovencev med drugo svetovno vojno antifašisti�na. Antifašisti�ni odpor je bil posledica

fašisti�nega nasilja, odpor pa je povzro�al novo nasilje. Nasprotno kot v Italiji, fašizem v

Julijski krajini ni nikoli dobil konsenza, takoj se je namre� pojavila opozicija in odpor, še

zlasti potem, ko je postal režim totalitaren. Ta odpor je bil vseljudski, pasiven in aktiven,

spontan, organiziran in celo oborožen. Fašizem se je na Primorskem identificiral z

italijanstvom in državo, zato je bil odpor ve�krat tudi protiitalijanski in protidržavni. Osnovna

zna�ilnost primorskega odpora je, da je nastal predvsem iz narodnostnih motivov, v obrambi

pred raznarodovanjem, za ohranitev narodne identitete, �emur se je prilagajal tudi

komunisti�ni odpor. Nacionalna iredentisti�na komponenta narodnega gibanja je bila

najmo�nejša komponenta antifašisti�nega odpora v Julijski krajini. Kdorkoli bi prišel na

39

Primorsko 1941. leta s parolo narodne osvoboditve, bi zagotovo imel za seboj veliko ljudi

(Kacin Wohinz, 1996, 22).

3.4 Protirevolucionarni tabor na Ilirskobistriškem do kapitulacije Italije

V tem delu poglavja bo podrobneje predstavljen protirevolucionarni tabor na podro�ju

Ilirske Bistrice, Brkinov in Materije, torej na obmo�ju, kjer je bilo prebivalstvo pove�ini

privrženo partizanskemu gibanju.

V letu 1943 na podro�ju Ilirske Bistrice protirevolucionarno gibanje ni dobilo pravega

zagona, saj je bilo zaradi nizke stopnje zaupanja v lokalno oblast, fašisti�nega nasilja ter

splošnega podpiranja Osvobodilne fronte le malo ljudi, ki so bili pripravljeni podpirati belo

gardo. Iz poro�il lahko razberemo, da »bela garda nima mesta«, ampak da »se poskuša brez

uspeha vsake toliko vriniti med ljudi«, ravno tako pa »so tudi brez oboroženih enot«

(Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, 1989, 31). Med glavne akcije

protirevolucionarnega gibanja je zagotovo spadalo širjenje propagandnih letakov, katere so

pogosto razdajali tudi sami orožniki in pripadniki fašisti�ne stranke. Po poro�anju sekretarja

okrožnega odbora OF pa takšne metode pri ljudstvu niso spodbudile pozitivnega odnosa;

»ljudje sami naj bi govorili, da sedaj, ko jim te�e voda v grlo, sami nosijo slovenske letake,

prej pa so jih za vsako slovensko besedo pretepali, in da ljudstvo že ve, katera je prava pot

naprej« (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, 1989, 31).

Na tem mestu se je potrebno ustaviti tudi pri vplivu duhovš�ine na protirevolucionarno

gibanje v letu 1943. �eprav se v poro�ilu okrožnega komiteja KPS Materija – Bistrica iz dne

1. junija 1943 pojavljajo navedbe, da duhovš�ina sprejema iz Slovenije razno belogardisti�no

literaturo (Delo za Slovence – italijanski vojaški propagandni list), pa so druga poro�ila do

duhovš�ine na Primorskem precej bolj naklonjena, poro�ajo celo, da je duhovš�ina v veliki

meri na strani Osvobodilne fronte. Za velikono�ne praznike, ko je Okrajni odbor Osvobodilne

fronte Materija – Ilirska Bistrica voš�il vsem duhovnikom sre�ne praznike, je nek višji

cerkveni dostojanstvenik rekel: »Tisti komunist Rudi naj tudi zmoli kak o�enaš, mora pa se

priznati komunistom njihovo delo in predanost v današnji borbi!« Italijanski škof pa se je

izrazil istemu duhovniku, predno ga je opomnil, da dela za OF, takole: »Ena partizanska pest

je ve� vredna kot bataljon italijanskih vojakov« (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji,

1989, 463). Seveda se je stanje razlikovalo od duhovnika do duhovnika. Tako se je na primer

40

v vasi Knežak, kjer je bila ve�ina ljudi proti bratomorni vojni, narod oddaljeval od Cerkve, ob

pridigi župnika proti komunizmu pa so se predvsem ženske, ki so bile povezane z

Osvobodilno fronto, odlo�ile, da ne bodo ve� obiskovale obreda, ko bo maševal ta župnik.

Glede odnosa do duhovš�ine pa je zanimivo še pismo dr. Franceta Škerla, v katerem opisuje

svoje videnje stanja duhovš�ine in njihove povezave z Osvobodilno fronto. Škerl se je želel

sre�ati z dr. Stankom Cajnkarjem, duhovnikom v Košani in pristašem narodnoosvobodilnega

boja, ter z dr. Francem Škerljem, ki je bil župnik v Ilirski Bistrici in �lan okrožnega odbora

Osvobodilne fronte Brkini – Slovenska Istra ter odposlanec Narodnoosvobodilnega sveta in

delegacije AVNOJA. Do tega sre�anja ni prišlo, vendar pa v pismu opiše njegove vtise, ki jih

je dobil v pogovoru z drugimi duhovniki na Primorskem. Meni, da je zelo pomembno, da

»Osvobodilna fronta pridobi zaupanje in podporo duhovš�ine, saj slednja daje ljudem

osnovni ton razpoloženja do revolucionarnega gibanja. Kjer Cerkev ne podpira gibanja, je

mnenje ljudstva razpeto na dve strani, kar nikakor ni ugodno za razvoj in širjenje

narodnoosvobodilnega mišljenja med širše ljudstvo. Seveda pa stanje ni bilo enako na vseh

obmo�jih Primorske, na Goriškem in v okolici je bila duhovš�ina bolj informirana o

dogajanju, medtem ko je bil predvsem Kras zelo zapostavljen Tu je bela garda s svojimi letaki

in �asopisjem lahko bolj vplivala na mišljenje duhovnikov« (Dokumenti ljudske revolucije v

Sloveniji, 1989, 252). Škerl poudarja, da je potrebno primorsko duhovš�ino presojati druga�e

kot kranjsko duhovš�ino. Duhovš�ina se je na Primorskem za Osvobodilno fronto

prvenstveno odlo�ala iz nacionalnih in osvobodilnih nagibov, toda tudi socialno je sprejemala

vse, po �emer hrepeni svobodni duh. Duhovnike je skrbelo le, kako bo komunizem v praksi

spoštoval versko svobodo. Izrednega pomena pa je informiranje in izobraževanje primorske

duhovš�ine v pravem duhu, kar je najbolje izvedeno prek osebnih stikov ter prek širjenja

literature. Kot pravi Škerl, so »duhovniki na Primorskem edini ljudje, ki našo literaturo berejo

in študirajo, preprosti ljudje je niti ne dobe, niti ne preberejo«, za kar najde glavnega krivca v

italijanski oblasti, ki ljudstva ni dovolj nau�ila ter mu ni dala potrebnega �uta za

samoizobraževanje (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, 1989, 252).

41

4. SNVZ na Primorskem

Po kapitulaciji Italije je nova nemška oblast z mo�no ofenzivo ohromila in deloma

zaustavila hitro napredovanje partizanske vojske, posebej nasilen pa je bil tudi odnos do

osvobodilnega gibanja na Primorskem. Prihajalo je do požigov vasi in do pobojev prebivalcev

vasi v Brkinih, na Krasu, v Vipavski dolini in v �i�ariji. Številne ljudi iz tega obmo�ja so

prepeljali v razli�na taboriš�a, predvsem v tržaško Rižarno, kjer je izgubilo življenje mnogo

slovenskih in italijanskih protifašistov (Žnidari�, 2007, 131).

Nemška vojska je jeseni 1944 zaradi približevanja zaveznikov in za zavarovanje

prometnih poti na Slovensko poslala veliko število oboroženih enot. Na Primorsko je tedaj

prispelo nekaj deset tiso� mož kolaborantskih oddelkov iz drugih jugoslovanskih pokrajin, ki

so skupaj z nemško vojsko nadzorovali obmo�je, branili prometne poti in iskali sodelavce

odpora (Žnidari�, 2007, 132).

Boris Mlakar govori o dveh elementih, ki sta potrebna za nastanek

protirevolucionarnih kolaboracionisti�nih enot: prvi�, okupator mora biti pripravljen

ustanoviti in podpirati takšno enoto; kot drugo pa mora biti med ljudstvom dovolj mo�na

skupina oziroma tabor, ki z okupatorjem deli nekatere skupne lastnosti (protirevolucionarna

usmerjenost, ideološka podobnost, nacionalna ideja …) in ki bi se sama ponudila oziroma

sprejela okupatorjevo ponudbo za organizacijo takšnih enot. V Ljubljano so prihajala pisma in

poro�ila raznih duhovnikov in županov o nevarnosti, ki jo predstavlja Komunisti�na partija in

OF. Zaradi tega so prosili, naj Slovensko domobranstvo sprejme potrebne ukrepe za

ustanovitev podobne organizacije tudi na Primorskem. Kot prvo ime, primerno za vodenje te

organizacije, se je pojavil polkovnik Anton Kokalj, ki je bil že pred vojno poveljnik kraljeve

konjeniške garde. Jeseni 1942 so tudi njega Italijani internirali za kratek �as, kasneje pa se je

ukvarjal z delom za belo gardo, �eprav ni bil v vrhu vodstva. Kljub temu da Leon Rupnik ni

bil navdušen nad polkovnikom Kokaljem, je po Rösenerjevem in Globocnikovem ukazu ta

postal nosilec akcije in glavni organizator domobranstva na Primorskem. 12. novembra 1943

je bil po ukazu Odila Globocnika tako formalno ustanovljen Slovenski narodni varnostni zbor,

ki naj bi postal glavni nosilec protirevolucionarnih akcij na Primorskem (Mlakar, 60, 1982).

Ustanovitev Slovenskega narodnega varnostnega zbora (SNVZ) ni pomenila za�etka

Slovenskega domobranstva na Primorskem, kot se je zgodilo pri Slovenskem domobranstvu v

Ljubljani. Tam je namre� Slovensko domobranstvo izhajalo iz vaških straž, iz katerih so

kasneje borci prestopili na stran protikomunisti�nega tabora. Na Primorskem je bilo potrebno

najprej najti primeren kader in zagotoviti zadostno število �lanov SNVZ. V decembru 1943 in

42

v za�etku leta 1944 so potekale intenzivne akcije politi�ne propagande, s katero so želeli med

ljudstvom vzbuditi domobransko miselnost ter tako pritegniti v svoje vrste �im ve�je število

ljudi. Akcija je napredovala po�asi, saj je prihajalo v protikomunisti�nem taboru do notranjih

nasprotij, še bolj kot to pa je bila pomembna partizanska propaganda, ki je opozarjala

prebivalstvo o zna�aju in ciljih slovenskega domobranstva (Mlakar, 1982, 69).

Slika 2: Poveljnik SNVZ polk. Anton Kokalj (prvi z desne v prvi vrsti) skupaj z Leonom Rupnikom

Vir: Mlakar, 1982, 129

Uprava SNVZ je tako na za�etku upala, da se bodo na Primorskem ljudje v ve�jem

številu odlo�ali za vstop v njihove vrste. To so sprva poskušali dose�i predvsem s

propagandnimi letaki in z razli�nimi akcijami, v okviru katerih so ljudem delili tudi razli�ne

dobrote, vendar pa želenega u�inka ni bilo. Tako so se podobno kot v Ljubljanski pokrajini

posluževali prisilnih mobilizacij, vendar pa je prihajalo do pobegov ter pogostokrat tudi do

prestopov na stran Osvobodilne fronte. Prisilna rekrutacija je bila tudi priporo�ena s strani

SLS, saj so se morebitni simpatizerji bali povra�ilnih ukrepov nasprotne strani v primeru

prostovoljne priklju�itve SNVZ-ju (Mlakar, 1982).

43

26. novembra 1943 je višji SS in policijski vodja Globocnik polkovniku Kokalju poslal

smernice za ustanavljanje SNVZ, ki jih je nanizal v 16 to�kah:

1. Globocnik dolo�i Kokalja za inšpektorja deželne varnosti v tistih delih operacijske

cone, kjer so naseljeni Slovenci, z nalogo, da vzpostavi varnostni zbor, izvzeta je bila

Ljubljanska pokrajina, saj tam Globocnik ni imel nobene oblasti;

2. Kokalj je Globocniku neposredno podrejen in dobiva od njega vse nadaljnje smernice

za delovanje;

3. naloga varnostnega zbora je, da ustvari na vsem ozemlju razprostranjeno varnostno

organizacijo, ki je krajevno vezana, ki mora skrbeti za red in mir ter ima lastne

voditelje, ti sprejemajo potrebna navodila od nemških poveljstev;

4. najmanjša enota varnostnega zbora je krajevna varnostna straža, ki jo sestavljajo vsi

zbrani pripadniki zbora v enem kraju. V ve�jih krajih jo sestavlja najve� 10 %, v

manjših krajih pa najve� 20 % doma�ega prebivalstva. Ve� krajevnih straž se združuje

v skupine varnostnih straž, ve� skupin pa v odseke varnostnih skupin;

5. krajevna varnostna straža opravlja svojo službo na�elno le v kraju, kjer je nastala, in

mora biti nameš�ena skupaj v vojašnicah;

6. po potrebi se lahko enote varnostnih straž ob�asno (od primera do primera)

združujejo;

7. na obmo�ju vsakega predstavnika višjega SS in policijskega vodje obstaja rekrutna

šola, v kateri se bo na pol leta nekaj �asa uril vsak pripadnik varnostnega zbora. Iz

varnostnega zbora se bodo izbirali �astniki in pod�astniki, ki se bodo za to usposabljali

v šolah, za pod�astnike šolanje traja najmanj 3 tedne, za �astnike pa 6 tednov;

8. pripadniki varnostnega zbora bodo imeli svojo uniformo in oborožitev. Za oborožitev

bo ustrezne predpise izdal poveljnik redarstvene policije;

9. varnostni zbor je na�elno sestavljen le iz pripadnikov ene narodnosti in nosi

odgovornost za red in mir med prebivalstvom;

10. ko bo varnostni zbor dosegel tisto stopnjo organizacije, da bo lahko jam�il za varnost

in mir, bodo varnostne enote druge narodnosti odstranjene iz kraja;

11. iz vrst varnostnega zbora bodo kasneje rekrutirali tudi vojake za pomožno policijo in

SS, pri �emer se bo upošteval predvsem rasni vidik;

12. Globocnik je pooblastil poveljnika redarstvene policije, da Kokalju kar najhitreje izda

navodila za organizacijsko materialne narave v smislu njegovih prejšnjih povelj (4. 11.

1943);

13. uradni Kokaljev sedež je Trst;

44

14. v gospodarskem in denarnem pogledu je Kokalj podrejen višjemu SS in policijskemu

vodji, torej v vseh zadevah izpla�ila, financiranja, obleke, oborožitve in opreme;

15. poveljnik redarstvene policije bo skrbel, da se predra�uni in zahteve glede opreme in

oborožitve pravo�asno predložijo Globocniku;

16. pripomo�ke propagandnega in kulturnega zna�aja, ki jih potrebuje Kokalj za svoje

delo, mu bo preskrbel Globocnik.

Slika 3: Grb SNVZ, ki so ga nosili primorski domobranci na levem rokavu uniforme

Vir:http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/f/f3/Znak_Primorskega_Domobra

nstva.svg (2011-11)

Glavni razlog za ustanovitev SNVZ naj bi torej bila skrb za red, mir in varnost

doma�ega prebivalstva, kar je pomenilo boj proti partizanom in je koristilo nemškemu

okupatorju pa tudi interesom protirevolucionarnega vodstva. SNVZ naj bi bil organiziran po

na�elu teritorialne uprave, podobno kot so bile organizirane vaške straže v Ljubljanski

pokrajini. Primorsko domobranstvo je bilo organizacijsko gledano tako kot Slovensko

domobranstvo že od samega za�etka odvisno od Nemcev, isto velja tudi za izvajanja akcij in

za zagotavljanje hrane, obleke, orožja, opreme in rekrutacije �astnikov. V perspektivi bi bil

SNVZ tudi rezerva za dopolnjevanje nemških SS in policijskih enot. Globocnik ni vzel v ozir,

da prebivalstvo na tem podro�ju ni bilo tako naklonjeno protirevolucionarnim idejam in da so

bili Nemci še vedno smatrani kot okupatorska sila, �eprav so igrali na karto razvijanja

slovenske kulture. To je bila tudi ena izmed pozitivnih lastnosti SNVZ, saj so se zavedali, da

je zaradi fašisti�nega pritiska in italijanske oblasti ljudstvo ostalo brez pisane slovenske

besede, zaradi tega so poskušali v raznih propagandnih akcijah prikazati njihovo pomo� pri

45

dvigu slovenske besede. Nemškemu okupatorju je to ustrezalo, saj so tako poglabljali razkol

med komunisti (ki so tudi sodelovali z italijanskimi komunisti – v o�eh prebivalcev so to

ena�ili kot sodelovanje s fašizmom) ter med prebivalstvom, ki ni bilo tako zelo naklonjeno

idejam revolucije (Mlakar, 1982).

V prvih mesecih leta 1944 je polkovnik Anton Kokalj, glavni poveljnik in organizator

SNVZ-ja, postavil svoj štab, ki se je imenoval Organizacijski štab, SNVZ pa je imel tudi

rekrutno šolo v vojašnici pri Sv. Ivanu v Trstu, kjer so se urili novi mobiliziranci Slovenskega

narodnega varnostnega zbora (Kraiger, 2002, 495).

Slika 4: Polkovnik Anton Kokalj med govorom pred uršulinsko cerkvijo

Vir: Nose, 2008, 270

SNVZ je junija 1944 štel 12 �et, ki so skupaj štele 1225 mož. Najštevil�nejša je bila 4.

�eta v Postojni, ki je štela 147 mož, najmanjša pa je bila �eta v Kobaridu, ki se je komaj

formirala, tam je služilo le 8 mož. V zgodnji jeseni 1944 je bil SNVZ razdeljen na 4 skupine:

Gorica, Idrija, Postojna in Ilirska Bistrica. Primorsko domobranstvo ni nikoli doseglo velike

števil�nosti, v za�etku leta 1945 je bilo število �lanov ocenjenih na okrog 2000, od katerih je

precejšnje število sestavljal �astniški in pod�astniški kader (Mlakar, 1982, 97). Kokalj je za

�im hitrejši razvoj potreboval veliko sposobnega kadra in je tako �astnikom obljubljal visoke

pla�e in možnost hitrega napredovanja, kar se je tudi uresni�ilo. Nekateri �astniki so imeli

bolj idealisti�ne razloge za vklju�itev v primorsko domobranstvo, s svojim delovanjem v

Slovenskem narodnem varnostnem zboru so želeli namre� pomagati primorskim Slovencem

pri odpravljanju ostankov fašisti�nega terorja, �eprav so bili primarno usmerjeni predvsem

46

proti revoluciji in narodnoosvobodilnemu gibanju. Med Kokaljevimi �astniki je bilo tako kar

nekaj takšnih, ki so prej služili v kraljevi vojski, pri MVAC in pri Slovenskemu

domobranstvu, med njimi pa je bilo tudi 11 doktorjev znanosti, 8 zdravnikov, 5 duhovnikov

in 5 inženirjev; sam Kokalj pa je ve�krat poudaril, da nima dovolj sposobnega kadra ter da

potrebuje ve�je število �astnikov in pod�astnikov (Mlakar, 79, 1982).

V okviru SNVZ je delovala tudi policija, ki jo je vodil policijski oddelek znotraj

Organizacijskega štaba. Marca 1944 so tako delovali policijski ali varnostni vodi v Trstu,

Postojni in Gorici, ki so imeli kasneje svoje izpostave oziroma odseke v Šempetru na Krasu,

Ajdovš�ini, Ilirski Bistrici, Kobaridu in Idriji. Policija v Postojni je bila najpomembnejša in je

imela najve�ji krog delovanja, tu je bil leta 1945 ustanovljen tudi poseben lete�i policijski vod,

razni policijski odseki pa so ponavadi šteli le okrog 10 mož. Vodja policije SNVZ je bil

stotnik dr. Jože Kova�i�. Policijski oddelki so skrbeli za red in mir, preganjali so kriminal,

pregledovali dokumente, raziskovali zlo�ine, opravljali so vse naloge, ki jih opravlja policija.

Pri SNVZ pa so se ukvarjali tudi z mobilizacijo, obveš�evalno službo ter raznimi varovanji

pomembnejših objektov (Mlakar, 1982, 90).

Po reorganizaciji SNVZ-ja oktobra 1944 in po ustanovitvi I. slovenskega udarnega

polka na Primorskem je prišlo do formiranja štirih bataljonov, in sicer v Idriji, Postojni,

Prestranku in v Ilirski Bistrici. S poveljstvom inšpektorja Kokalja je postala Postojna štab I.

slovenskega udarnega polka. V Ilirski Bistrici je deloval IV. bataljon, ki mu je poveljeval

Anton Mehle. V IV. bataljon v Ilirski Bistrici naj bi prišlo 100 mož, ki so bili nadomestek za

na novo vpoklicane v Ilirski Bistrici, rekruti iz Ilirske Bistrice pa naj bi se izobraževali v

Postojni (TE 9, a.e. 92, 7.12. 1944).

4.1 Propagandna dejavnost

Glavna naloga Slovenskega narodnega varnostnega zbora je bila širjenje propagande,

tako za borbo proti komunistom in Osvobodilni fronti kot tudi za rekrutiranje novih �lanov v

svoje vrste.

Za širjenje domobranskih idej so sprva uporabljali ljubljansko �asopisje, ki pa se je

izkazalo za neuporabno na Primorskem, saj ljudje niso razumeli njegove vsebine. Pri tej

propagandi je bil takrat najbolj pomemben Kommando Adria, ki je domobrance v Soški dolini

in na Postojnskem tudi mobiliziral, predvsem prisilno, saj prostovoljnih prijav skorajda ni bilo.

Propaganda in mobilizacija sta bili precej intenzivni, skupina pristašev se je pripeljala z

47

avtomobili ter z oglaševanjem po zvo�nikih, z deljenjem letakov, �asopisov in raznih dobrot

privabljala ljudi. Ponavadi je takšna mobilizacijsko-propagandna akcija dosegla višek s

kulturno-politi�no prireditvijo, ki je potekala v kinodvoranah ali pa pred cerkvami. �eprav je

vse potekalo z zbujanjem vtisa prostovoljnosti, pa so bili ljudje pogosto zbrani pod prisilo in

kasneje tudi odpeljani na zdravniški pregled ter na zbirna mesta za nadaljnje urjenje (Mlakar,

72, 1982).

Slika 5: Primer domobranske propagande

Vir: ARS, 1878

Domobranska propaganda na Primorskem je morala poleg splošnejših evropskih in

slovenskih protikomunisti�nih parol upoštevati tudi posebne razmere na Primorskem, ki so

bile predvsem posledica prisotnosti fašizma na tem obmo�ju. Primorsko ljudstvo je bilo še

vedno zelo mo�no narodnozavedno, zaradi tega so morali biti domobranci prikazani kot

narodni osvoboditelji, torej kot tisti, ki bodo spet vzpostavili celotno slovensko kulturo,

priborili pravico do uporabe slovenskega jezika, šol in uprave. Predvsem so poudarjali

kulturni pomen, izpuš�ali pa politi�nega, saj je bilo že na za�etku jasno, da nemški okupator

ne namerava prepustiti upravljanja slovenskemu vodstvu. Ravno ti okupatorji pa so glede

kulturnega razvoja in same širitve puš�ali proste roke vodstvu SNVZ-ja. To je namre�

ustrezalo nemški vojski, saj so bili po domobranskem mnenju za vse krivi fašisti in Italijani,

ki naj bi jih v glavnem poganjal italijanski komunizem. V svoj prid so izkoriš�ali tudi

sodelovanje med slovensko in italijansko komunisti�no partijo; to sožitje med njima, ki je bila

48

ena izmed idej obeh partij, pa je bila izkoriš�ena za prikaz narodne izdaje Komunisti�ne

partije Slovenije (Mlakar, 115, 1982).

Slika 6: Primer domobranske propagande

Vir: ARS, 1878

Primorsko domobranstvo je v manjši meri skrbelo tudi za slovensko šolstvo. Predvsem

na Goriškem so ustanovili nekaj šol in te�ajev, kjer so pou�evali domobranski u�itelji, še

pogostejša vrsta propagande pa so bile razne kulturne prireditve, kot so na primer ve�eri

slovenskih pesmi, obletnica Gregor�i�evega rojstva in razna predavanja. Na teh zborovanjih

je sicer obstajala protikomunisti�na ideja, vendar je bila postavljena v ozadje, izstopala pa je

ideja narodnega preporoda in razvoja slovenske kulture. Takšna zborovanja so se dogajala po

vseh ve�jih krajih, v Ilirski Bistrici in Idriji pa so bila celo dvakrat (Mlakar, 135, 1982).

Pomemben element domobranske propagande na Primorskem so predstavljali tudi

razni �asopisi. Najprej so v namene propagande uporabljali ljubljansko �asopisje, vendar so

kmalu spoznali, da morajo ustanoviti svoj lasten �asopis, saj je bil razkorak med Ljubljansko

pokrajino in Primorsko prevelik. Maja 1944 je tako v Gorici za�el izhajati Goriški list, kmalu

pa so mu sledili tudi ostali manjši �asopisi, kot so Straža ob Jadranu (Trst in Postojna), Mi

49

gremo naprej, Idrij�an, Tolminski glas, Vipavec, Glas izpod Krna in Goriški stražar. V to

kategorijo tiska spada tudi obnovitev Mohorjeve družbe, ki je sicer izdala nekaj knjig

nepoliti�ne narave, ter dve propagandni publikaciji Mali koledar za Primorje in Koledar

Simona Gregor�i�a. SNVZ se je po zgledu nacisti�ne in fašisti�ne propagandne politike

posluževal tudi radia, ki je v tistem �asu predstavljal eno najmodernejših tehnologij v ve�ini

krajev. Januarja leta 1944 je bila na sporedu radia Trst (ki je bil združen v Oddajniško skupino

Jadransko Primorje) prva oddaja, ki jo je vodil poro�nik Kokalj, material za literaturo in

glasbo pa so dobivali tudi iz Ljubljane (Mlakar, 138, 1982).

Zaradi slabše organizacije in negativnega javnega mnenja, ki so ga ustvarili tudi sami

pripadniki primorskega domobranstva, pa propaganda ni padla na plodna tla, razen v nekaj

manjših krajih, kjer je bilo ljudstvo zelo protirevolucionarno usmerjeno in je bila tudi mo�na

prisotnost Slovenskega narodnega varnostnega zbora.

4.2 Domobranstvo v Ilirski Bistrici

V za�etku junija 1944 je bila ustanovljena skupina SNVS (Slovenska narodno

varnostna straža) za Reško pokrajino s poveljstvom v Ilirski Bistrici. Osnova za to skupino je

bila 3. �eta SNVZ, ki je prišla 13. maja iz Trsta. Sprva jo je vodil nadporo�nik Slavko

Svetli�i�, nato pa znani stotnik Anton Mehle, ki je postal tudi komandant skupine. Vanjo je

spadala tudi 1. �eta SNVZ, ki je bila od 23. maja v Klani, torej na hrvaškem narodnostnem

ozemlju. Domobranci v Ilirski Bistrici so bili precej aktivni, nastanjeni pa so bili v vojašnici

na Vidmu. Vendar pa je bila ta skupina zaradi majhnega slovenskega zaledja najmanj

pomembna, o njej pa imamo tudi zelo malo virov (Mlakar, 1982, 85-86).

V krajih ob železnici, kot so Postojna, Šempeter na Krasu in Ilirska Bistrica, je

delovala slovenska gospodarska policija, ki je prišla v ta mesta konec junija 1944. Vodja

izpostave je bil poro�nik Stanislav Bizjak, v vsakem kraju pa je bilo po 10 policistov. Ta

policija je pregledovala vlake, kaznovala gospodarske prekrške, se borila proti �rni borzi in

podobno. Kljub vsemu pa ni spadala v okvire SNVZ-ja, saj je bilo izrecno dolo�eno, da je

gospodarska policija organ visokega komisarja Rainerja, vodila pa jo je centrala v Trstu

(Wirtschaftspolizeistelle Triest) (Mlakar, 1982, 91).

�etrti bataljon s sedežem v Ilirski Bistrici je najprej vodil Lenassi Viljem, nato ga je

nasledil stotnik Anton Mehle, od sredine januarja 1945 pa stotnik Jože Derganc. Sestavljale so

ga �ete 13, 14, 15 in 16, slednja je predstavljala mo�no �eto, oboroženo s težkim pehotnim

orožjem. V Ilirski Bistrici je deloval tudi asist. zdravnika dr. Stanko Vr�on. Po podatkih s

50

pla�ilne liste 3. �ete SNVZ je bilo oktobra leta 1944 okrog 134 pripadnikov, novembra pa 144

pripadnikov domobranskih straž. Te številke vklju�ujejo tudi stražarje, ki so bili aretirani in

zaprti (AS 1878, TE 6, a.e. 48, okt. nov. 1944).

Slika 7: Domobranski zdravnik dr. Stanko Vr�on v družbi z nemškimi �astniki

Vir: Mlakar, 1982, 138

Zanimivo je dejstvo, da je med �lani Slovenskega narodnega varnostnega zbora

prihajalo tudi do dobrodelnih akcij in organiziranja socialnih pomo�i. S posebnimi

nakaznicami so stražarji, pod�astniki in �astniki darovali denarno pomo� v lirah za pomo�

oškodovanim in za splošno pomo� SNVZ-ju. Domobranci iz Ilirske Bistrice so za socialno

pomo� prispevali kar zajetno vsoto denarja, višina slednje pa se je razlikovala od stražarja do

stražarja, najve� so darovali �astniki in zdravnik Vr�on (AS 1878, TE 4, a.e. 38, konec leta

1944). Ta socialna pomo� je bila ustanovljena 1944, njen glavni namen pa je bil z nabiralnimi

akcijami in loterijami zbirati denarno in materialno pomo� za reveže, žrtve požigov in ropov

ter za begunce. Slovenski narodni varnosti zbor je to izkoriš�al za propagando, saj naj bi

Socialna pomo� skrbela za vse, »ki so zaradi komunisti�nih zlo�inov zašli v bedo in revš�ino«

(Mlakar, 139, 1982).

Pogosto so se dogajali pobegi iz vrst Slovenskega narodnega varnostnega zbora.

Mlakar je ugotovil, da je v celotnem obdobju obstoja SNVZ prebegnilo okrog 1175 stražarjev.

Poveljnik poveljstva je 10. julija pisal poveljstvu SNVZ v Ilirski Bistrici, da je 5. in 6. julija

zbežalo iz 8. �ete 21 stražarjev z ilirskobistriškega obmo�ja, poleg njih pa jih je v istem

�asovnem obdobju pobegnilo še precej iz ostalih krajev, kot so na primer Pivka in Vipava.

(Kraiger, 2002, 505). Poveljstvo SNVZ je smatralo podro�je med Ilirsko Bistrico, Št. Petrom

51

in Postojno kot eno najbolj naklonjenih obmo�ij, vendar pa se je na tem mestu pojavljal

problem, saj je iz ilirskobistriških �et bežalo ve�je število pripadnikov, situacija pa je bila zelo

podobna tudi na Pivškem in Postojnskem. Po dokumentaciji iz arhivskih virov za ta obmo�ja

so med najpogostejšimi dokumenti poro�ila o pobegih, ki so se zgodili tako, da so ljudje odšli

na dopust in se niso ve� vrnili nazaj, ter ukazi policijskim vodom, da izsledijo, aretirajo in

pošljejo na raport vse, osumljene pobegov iz SNVZ. Ve�inoma so se ubežniki skrivali doma,

vendar pa je bilo vsaj v policijskem vodu Ilirska Bistrica premajhno število ljudi, ki bi lahko

opravljali iskanja po lokalnih vaseh (AS 1878, TE 5, a.e. 45, 11. jan. 1945). Tako je skoraj za

celotno obdobje obstoja SNVZ zna�ilna nedisciplina v enotah. Vrstili so se namre� pobegi v

Ljubljansko pokrajino, prebegi k partizanom, k �etnikom ali pa prebegi iz ene �ete v drugo.

Precej poveljnikov je take prebege toleriralo do te mere, da so mirno sprejemali �lane, ki so

prebegnili v njihove �ete, saj so tako števil�no krepili mo� svoje postojanke. Vsi so namre�

želeli služiti v svojem lastnem kraju, kar pa je še dodatno znižalo disciplino v enoti. Vzroki za

nedisciplino so bili tudi v splošni moralni negotovosti, v partizanski propagandni akciji in v

slabem zgledu �astnikov SNVZ. Aretacije �astnikov, ki so simpatizirali s partizanskim

gibanjem, niso bile nekaj nenavadnega, prihajalo pa je tudi do popivanj, razbrzdanosti, tatvin,

ropov in celo umorov, kar je mo�no znižalo ugled SNVZ pri širši javnosti (Mlakar, 95, 1982).

Od ustanovitve SNVZ je bilo obmo�je med Pivko in Ilirsko Bistrico zelo pomembno

za nabor novih �lanov varnostnih straž. V dolo�eni meri je bila to zelo zahtevna naloga, saj je

bilo na obmo�ju Brkinov partizansko gibanje mo�no prisotno in tudi podprto s strani

lokalnega prebivalstva, zato je bilo pomembno, da se mobilizacija izvede �im hitreje in �im

bolj množi�no. Tako je prišlo do ukaza iz Trsta, ki je velel, da se sme rekrutirati na podro�ju

Krasa, Tolmina in Idrije, nadaljevati pa je potrebno z mobilizacijo v Reški pokrajini. Te

naloge naj bi izvršilo 100 mož, ki bodo poslani iz Trsta v Ilirsko Bistrico. Zanimivo je še

poro�anje poveljnika iz Postojne, ki je v poro�ilu zapisal, da je na obmo�ju njegovega

poveljstva še veliko število mladih, za orožje sposobnih moških ter da prosi za dovoljenje za

nadaljnjo mobilizacijo (AS 1878, TE 8, a.e. 85, 19.4.1944).

Tudi sami poveljniki so se zavedali resnosti problema pobegov iz SNVZ ter so zato

iskali vzroke zanje, ki so jih kasneje posredovali naprej svojim nadrejenim. Ta poro�ila v

dolo�eni meri kažejo na realno stanje v enotah SNVZ. Kot ugotavlja nemški stotnik Peitler v

svojem poro�ilu iz 12. avgusta 1944, mnogi stražarji niso že dalj �asa prejeli zakonitih

denarnih obveznosti, pla�e in družinske podpore, za kar naj bi bili krivi �astniki, ki so

prepozno in prepo�asi pripravljali obra�une. Pogosti so bili tudi prebegi iz ene �ete v drugo

�eto, saj je bilo stražarjem na za�etku obljubljeno, da bodo v enotah blizu doma, obljube pa

52

vodstvo pogosto ni držalo. Poseben problem je predstavljala potrebna oprema za pripadnike

SNVZ-ja. Obutev in obleka sta bili pomanjkljivi, zaradi �esar je prihajalo do kraj v enotah, to

pa je še bolj nižalo že tako nizko moralo. Obutev je predstavljala še poseben problem,

pripadniki straž so zaradi neprimerne obutve dobili žulje, kljub temu da bi po naro�ilu

stotnika vsaka �eta morala poskrbeti za �evljarsko in krojaško delavnico in skrbeti za pravilno

nego nog ter za tedenske preglede stanja obleke in obutve. Poleg osebne nege je bilo potrebno

skrbeti tudi za �isto�o in red v nastanitvenih prostorih.

Poleg naštetih problemov so �lani SNVZ-ja pogosto postopali po mestih in popivali. V

arhivu tako zasedimo precejšnje število aretacij in obsodb stražarjev, ki so zapustili svoje

delovno mesto ter se družili s civilnim prebivalstvom, ravno tako pa so bili pogosti številni

obiski navadnega prebivalstva v vojašnicah Slovenskega narodnega varnostnega zbora (AS

1878, TE 8, a.e. 81, 12.8.1944).

Nemške vojaške oblasti so grajale nedoslednost kazni, saj so bili krivci pogosto

nekaznovani ali pa le blago opomnjeni. Zanimiv je primer stražarja iz Ilirske Bistrice, ki je

služil v rezervni �eti v Trstu. V poletnih mesecih je namre� zaprosil za dopust, saj naj bi imel

doma veliko dela pri kmetijskih opravilih. Po kon�anem dopustu se stražar ni vrnil na svoje

delovno mesto, zato so ga aretirali. Obsojen je bil na 10 dni zapora in na odvzem 5-dnevne

pla�e, saj je poleg pobega na vprašanje nadrejenega, kako se imenuje, slednjemu odgovoril,

da ne ve (AS 1878, TE 5, a.e. 42, 43). Navedeni primer kaže na nizko stopnjo spoštovanja, ki

so jo �lani Slovenskega narodnega varnostnega zbora izkazovali nadrejenim �astnikom, ter

tudi nizko moralo in šibko željo po udejstvovanju v akcijah varnostnega zbora.

V drugem poro�ilu pa pridejo na plan tudi drugi razlogi za slabo discipliniranost,

usposobljenost in kvaliteto �astniškega in pod�astniškega kadra. Pogosto je bil slednji brez

prave izobrazbe in potrebne discipline ter je pogosto gledal samo na svojo korist. Tako je v

poro�ilu zapisano, da je bil nadstražar iz Postojne na svojo lastno željo premeš�en iz Ilirske

Bistrice v Postojno in da je �lan SNVZ-ja samo zato, da lažje vodi svoje tri trgovske obrate, ki

jih ima v Postojni (AS 1878, TE 8, a.e. 81, 29.7.1944).

53

4.3 Spopadi med SNVZ in partizansko vojsko

Primorski domobranci niso imeli nikoli ve�je vloge pri vojskovanju, saj so bile

njihove glavne naloge propaganda, obramba ozemlja in nova�enje novih �lanov v svoje vrste.

Glavni vzroki za to so bili njihova maloštevilnost, moralna in vojaška razrahljanost ter

popolna podrejenost okupatorskim oblastem. Jeseni 1944 se je vsaj formalno pove�al njihov

vojaški pomen, do tega pa je prišlo predvsem zaradi okupatorjeve lastne želje, ne pa zaradi

uspehov domobrancev in dogajanja na terenu.

Kljub temu da niso imeli velike vojaške mo�i, pa so domobranske skupine izvajale

razne akcije, organizirale patrulje in opravljale razna zasliševanja morebitnih pripadnikov

narodnoosvobodilne vojske. Pripadniki SNVZ in njihovih policijskih enot so bili na terenu

precej uspešni, saj so bili v ve�ini krajev rekrutirani doma�ini, ki so poznali navade, razmere,

pokrajino in so bili tako tudi bolje seznanjeni z ljudmi, ki so na dolo�enem ozemlju živeli.

Ponekod so bili domobranci zelo odlo�ni, zato so jih morali okupatorji celo omejevati, najbolj

navdušeni med njimi pa so se tudi pritoževali, �eš da jim okupator otežuje protikomunisti�ni

boj (Mlakar, 1982, 152).

Pripadniki domobranskega gibanja so bili posredno in neposredno odgovorni za

številne smrti, vendar pa so podatki nepopolni; najve� smrtnih žrtev v spopadih in likvidacijah

je bilo na Pivškem, Idrijskem in v Vipavski dolini, kjer je padlo nekaj deset partizanov

(Mlakar, 1982, 152).

Ena izmed glavnih nalog pripadnikov SNVZ je bila opravljanje stražarske službe.

Stražili so objekte, ki so bili pomembni za okupatorsko vojsko. To so bila predvsem skladiš�a

streliva, vodne �rpalke, bolnišnice, železnice in postaje. Za domobrance ob Južni železnici in

železnici proti Reki je bilo zna�ilno, da so varovali prevoz raznih tovorov. Domobranci na

Primorskem se niso lotevali ve�jih samostojnih vojaških akcij, ravno tako pa niso na�rtovali

ve�jih samostojnih ofenziv proti partizanom, pri vojaških spopadih pa so vseeno stali na strani

nemških vojakov ter jim pomagali z vojaško pomo�jo in s svojim poznavanjem terena. V

prvem obdobju so imeli predvsem manjše akcije s pohodi patrulj skozi razli�ne kraje, kasneje

pa so se za�eli domobranci tudi utrjevati in braniti pred partizanskimi napadi. Njihova vloga

se je malce spremenila novembra 1944, ko so se preformirali v udarne bataljone in so

sodelovali v okupatorjevih ofenzivah, �eprav nikoli z vsemi svojimi silami. Med eno ve�jih

nalog zagotovo sodi tudi pomo� pri �iš�enju osvobojenega ali polosvobojenega obmo�ja, kjer

so pripadniki SNVZ-ja pomagali nemškim vojakom pri požigih, ropanjih in pobojih v Brkinih,

54

Šentviški planini in na Cerkljanskem. Narodnoosvobodilna vojska se je tako ali druga�e

spopadala z domobranskimi pripadniki, saj so le ti sodelovali v nemških ofenzivah, predvsem

pa je pomemben politi�ni faktor, zaradi katerega so v�asih partizani izvajali napade na

domobranske postojanke in si tako dvigovali svoj ugled, hkrati pa poniževali okupatorjeve

sodelavce.

Leta 1944 je predvsem na podro�ju Tolmina, Gorice, Idrije in Postojne prihajalo do

ve� oboroženih bojev ter tudi do smrtnih žrtev tako na partizanski kot na domobranski strani.

Med vsemi boji na Primorskem pa ima verjetno najve�ji pomen poraz domobranske

postojanke na �rnem Vrhu. Tu je imel SNVZ mo�no utrjeno postojanko, ki je zaradi odli�ne

strateške lege nadzirala podro�je med Notranjsko in Primorsko ter tako pomagala utrjevati

nemško obrambno �rto. Septembra 1944 so partizanske �ete po mo�nem topovskem napadu in

srditih bojih zasedle domobransko postojanko, kar je predstavljalo velik udarec za

domobranstvo nasploh. Uni�ena je bila namre� postojanka na pomembnem strateškem

podro�ju, prav tako katastrofalne pa so bile za domobrance �loveške izgube, saj je po

nekaterih podatkih življenje izgubilo okrog 110 mož, nekaj pa jih je bilo tudi zajetih. Padec

takšne mo�ne postojanke je zamajal moralo pripadnikov SNVZ-ja, imel pa je tudi velik

politi�ni in propagandni u�inek. Narodnoosvobodilna vojska je to ozna�ila kot »Primorski

Turjak«, poraz domobranskih enot pa je še dolgo odmeval in izraz »�rni Vrh ni ve� bel« je

postal simboli�en.

Vojaške akcije primorskih domobrancev so imele zelo majhen vpliv na potek vojne na

slovenskih tleh. Pripadniki SNVZ so se zaradi maloštevilnosti in nizke morale redkokdaj sami

spopadali z narodnoosvobodilno vojsko, najve�krat so bili udeleženi v skupnih akcijah z

nemškimi vojaki, �etniki in fašisti. Težko je tudi govoriti o kakšni posebni domobranski

taktiki bojevanja, sami so izvajali patruljne pohode, zasede ter aretacije in zasliševanja.

Pojavlja se ocena (po nepopolnih podatkih), da je v spopadih padlo okrog 350 primorskih

domobrancev (Mlakar, 1982, 187). Del neuspeha primorskih domobrancev gre tudi pripisati

podcenjevanju vpliva NOB na Primorskem in naklonjenosti prebivalstva partizanskemu

gibanju. Vse to so v povezavi s slabo moralo vojakov, neizurjenostjo in števil�no premo�jo

nasprotnika glavni razlogi za neuspeh vojaških akcij na Primorskem (Mlakar, 1982, 187).

Pripadniki Slovenskega narodnega zbora naj bi v �asu obstoja zagrešili 55 smrti raznih

partizanskih aktivistov, ravno tako pa naj bi v spopadih skupaj z nemškimi vojaki zagrešili

smrti 21 ljudi (Grgi�, 1995, 461).

55

4.4 Akcije na Bistriškem

3. �eta SNVZ je sodelovala pri okupatorjevih zlo�inih, storjenih v Brkinih. 18. maja

1944 so nacisti in fašisti izvajali nasilje proti šestim vasem zaradi napada Gortanove brigade

na nemško kolono dan prej. Vasi so bile popolnoma uni�ene, požgane in izropane, veliko ljudi

pa je izgubilo življenje v požigih in pod streli okupatorja. Natan�nega deleža bistriških

domobrancev ni mogo�e ugotoviti, vendar pa so bili prisotni v akciji. Naslednji dan so nacisti

in domobranci celo uprizorili komedijo z nekakšno komisijo, ki je prišla pregledovat, »�e je

vse izvršeno po ukazu«. Poleg uni�enja vasi in pobojev pa so celo pozivali prebivalce, naj se

pridružijo domobrancem. V Brkinih, kjer je bilo mo�no prisotno partizansko gibanje, je ta

prošnja seveda naletela na prazna ušesa, nekaj naklonjenosti pa so domobranci dosegli v

neposredni okolici Ilirske Bistrice (Mlakar, 1982, 160).

V Ilirski Bistrici je imel svoj sedež tudi policijski vod SNVZ. Poveljeval mu je Milan

Boltaner, glavna naloga pa je bila skrbeti za mir ter izvajanje raznih aretacij po okoliških

vaseh. Akcije pa niso bile uperjene samo proti komunistom in privržencem partizanov,

temve� so se ukvarjali tudi z iskanjem pobeglih stražarjev ter jih zasliševali in spremljali na

sojenja v Trst in Postojno. Novembra 1944 in januarja naslednje leto je bilo v zaporu v Ilirski

Bistrici tako okrog 18 ljudi, od katerih so nekatere izpustili, druge pa predali nemškim

oblastem (AS 1878, TE 4, a.e. 26, nov. 1944, jan. 1945). Prvi val aretacij je bil 24. januarja

1944, ko po pri�evanju aretiranke Marije Žele iz Ba�a izvemo, da so imeli policisti seznam

aretirancev ter da so jih najprej odpeljali v Ilirsko Bistrico, kjer »so bili stisnjeni v celicah kot

sardine«, nato pa so jih razporedili v Trst. Za aretacije na Ba�u, torej v okolici Ilirske Bistrice,

pa niso bili zaslužni primorski domobranci, temve� je racije in aretacije izvajala SS policija iz

Ilirske Bistrice pod komandantom Erichom Eberhardom (Kraiger, 2002, 592).

Množi�na prisotnost sovražnikove okupatorjeve vojske, pogoste nasilne akcije, požigi

in teror nad prebivalstvom v Brkinih in okolici mesta Ilirska Bistrica so privedli do tega, da je

lokalno prebivalstvo za�elo izgubljati zanimanje za vrednote in ideje Osvobodilne fronte. V

poro�ilu OO OF Južna Primorska iz leta 1944 lahko preberemo, da »navdušenje za OF in

akcije nekoliko upada zaradi pogostih vdorov okupatorja in težkih posledic, ki ubijajo moralo

v ljudeh. V okolici Ilirske Bistrice se tako ljudstvo oddaljuje od našega gibanja zaradi silnega

terorja in gospodarske iz�rpanosti. Nezadovoljstvo so povzro�ili tudi posamezniki iz 2. Istrske

brigade, ki s svojim nepravilnim obnašanjem in tatvinami, ki pa niso ostale nekaznovane«

(Kraiger, 2002, 524).

56

4.5 Kolaboracionisti�ne enote na obmo�ju Pivke in Ilirske Bistrice ob koncu druge svetovne vojne

Z bližanjem konca vojne so se za�ele iz juga države proti severu premikati nemške

okupatorske sile ter kolaboracionisti�ne enote, ki so se umikale pred napredovanjem

Jugoslovanske armade.

Poleti 1944 je na Primorsko prišel �etniški odred Dobrivoja Jevdjevi�a, ki si je 21.

septembra uredil postojanko na gradu Prem, del te enote pa se je naselil v vasi Šembije nad

Ilirsko Bistrico. Z zasedbo položajev na obeh straneh proge so �etniki nameravali po

nemškem na�rtu zavarovati progo in hkrati skupaj z Nemci in domobranci presekati

oskrbovalne zveze med Brkini in Notranjsko. Ko se je fronta v Srbiji premaknila, je bil 1.

srbski prostovoljni korpus (SDK) premeš�en na obmo�je Slovenskega primorja. Sestavljalo

ga je okrog 5000 mož, ki so bili razdeljeni v 5 polkov:

• 1. polk s štabom korpusa v Postojni za zavarovanje železniške proge Prestranek –

Postojna

• 2. polk vzdolž železniške proge Št. Peter – Ilirska Bistrica

• 3. polk vzdolž železniške proge Ilirska Bistrica – Jurdani

• 4. polk. v Ilirski Bistrici

• 1. bataljon 5. polka na Premu

�lani Srbskega prostovoljnega korpusa so izvajali preglede ozemlja, v�asih s pomo�jo

nemške vojske in tudi doma�ega domobranskega prebivalstva. V Ilirski Bistrici je bilo tudi

okrog 400 nemških vojakov, od februarja 1945 dalje pa je bil v okoliških vaseh tudi 502. liški

�etniški korpus z ve� kot 1000 pripadniki (Kraiger, 2002, 522).

Na podro�ju Operacijske cone Jadransko Primorje so bili v zaklju�nih mesecih druge

svetovne vojne nastanjeni bataljoni SS policije, italijanski prostovoljni bataljoni, fašisti�na

milica, udarni polki SNVZ, Srbski prostovoljni korpus, �etniška dinarska divizija in kozaško-

kavkaška divizija. Poleg nemške vojske so vse te enote sodelovale v manjši ali ve�ji meri v

zaklju�nih bojih na Primorskem.

57

4.6 Razkroj domobranstva

Slika 8: Zadnji poziv Tita domobrancem

Vir: ARS, 1878

Partizani so izkoriš�ali propagando za razkroj tako slovenskega kot primorskega

domobranstva. Na eni strani so širili »resnico« od hiše do hiše, seznanjali prebivalstvo o pravi

naravi domobranstva, njihovih na�rtih in sodelovanju z okupatorji ter tako poskrbeli, da se ni

ve�je število ljudi odlo�ilo za prostovoljen prestop v vrste SNVZ. K temu je dodatno

pripomogla tudi splošna politika zaveznikov, ki so priznali partizansko vojsko kot edino

legitimno vojsko Jugoslavije. Po drugi strani pa so spodbujali družine domobrancev, naj jim

sporo�ijo, da bodo slednji deležni amnestije, �e izstopijo iz Slovenskega domobranstva ter

kon�ajo vojno kot civilni prebivalci ali pa se pridružijo partizanski vojski. Tako je oblast

izdala dva odloka, najprej Titov poziv vsem domobrancem, naj se priklju�ijo NOB z rokom

58

do 15. septembra 1944, nato pa še amnestijski odlok predsedstva AVNOJ z rokom 15. januar

1945. Amnestija pa je veljala le za tiste, »ki se niso omadeževali s krvjo«. Pomembno je bilo,

da se sklepi teh odlokov širijo v �im ve�jem številu, ponekod pa se je pojavljal problem, saj so

nadrejeni držali pripadnike SNVZ v izolaciji, tako da mnogokrat �lani SNVZ niso vedeli, kaj

se dogaja okrog njih niti jim ni bila poznana vsebina odlokov. Uspeh je bil relativno skromen,

nekateri domobranci so sicer prešli v vrste partizanov, nekateri so se skrivali doma in po

gozdovih. Iz Ilirske Bistrice je pobegnilo 105 domobrancev, od tega 34 13. septembra, konec

julija pa 20. Pobegi pa so se dogajali tudi v drugih postojankah, nekatere postojanke so

avtomatsko razpadle, saj ni bilo ve� ljudi, ki bi se bojevali v njih. Partizanska poro�ila

poro�ajo, da se je število SNVZ zmanjšalo za polovico, �eprav poro�ila domobranskega

tabora pri�ajo druga�e. Kakorkoli, prihajalo je do pobegov k partizanom, nekateri so

prestopili k �etnikom, tretji pa so se skrivali doma. Za vztrajanje v domobranskem taboru

obstaja tudi ve� razlogov, namre�, nekaterih partizanska propaganda sploh ni dosegla,

nekateri so upali v novo rešitev s strani Nem�ije ter na pomo� �etniškega gibanja, pojavljala

pa se je tudi nezaupljivost do obljub partizanskega vodstva o amnestiji za prestopnike iz

domobranstva (Mlakar, 1982, 197).

Bližajo�i konec druge svetovne vojne je vsekakor pomenil konec slovenskih

domobranskih enot. Kljub jasnemu stališ�u zahodnih zaveznikov, ki so obsodili izdajstvo in

kvizlinške enote, je protirevolucionarno vodstvo v slovenskih deželah še vedno iskalo razli�ne

na�ine, s katerimi bi prikazali legitimnost svojih dejanj in tudi pravico do vodenja in

sodelovanja pri postavljanju nove oblasti po koncu vojne. Sem spada formiranje tako

imenovanega Narodnega odbora in njegovih organov februarja 1945. Ta je ustanovil svojo

Slovensko narodno vojsko, katera naj bi se po koncu vojne zahodnim zaveznikom predstavila

kot zastopnik slovenskega naroda ter kot borec za njegovo svobodo proti komunizmu. V

okviru te organizacije je imelo manjšo vlogo tudi primorsko domobranstvo. Primorska je

predstavljala pomembno podro�je, saj bi lahko na tem delu Slovenije prišlo do klju�nega stika

z zahodnimi zavezniki. Ob kapitulaciji Nem�ije pa bi Primorska lahko postala glavno

pribežališ�e za protirevolucionarno vodstvo iz Ljubljane. Vodstvo in SLS sta se zavzemala za

�im ve�jo legalnost Slovenskega narodnega varnostnega zbora in sta poskušala na vse na�ine

omejevati polkovnika Kokalja ter majorja Debeljaka (ki je bil tesno povezan s �etniškim

gibanjem), �eprav jih nista mogla odstraniti. Aprila 1945 je pod pritiski Narodnega odbora in

vodstva protirevolucionarnega tabora polkovnik Kokalj popustil ter priznal nadoblast

Narodnega odbora, s �imer je Slovenski narodni varnostni svet postal del Slovenske narodne

vojske. Na zasedanju v Taboru 3. maja 1945 je bilo poudarjeno, da so domobranci stopili v

59

Slovensko narodno vojsko kot sestavni del kraljeve jugoslovanske vojske v domovini, kar je

formalno pomenilo, da je bil Slovenski narodni varnostni zbor neposredno podrejen

Mihailovi�u. V tem �asu pa je bil že tudi sam Mihailovi� preve� oddaljen od dogajanja in tudi

kompromitiran v o�eh svetovne javnosti. Tako je bil poskus protirevolucionarnega vodstva v

Ljubljani, da bi legitimirali svojo oblast in se izognili bremenu izdajstva in kolaboracije,

neuspešen (Mlakar, 1982, 216).

Razli�ne politi�ne in vojaške kombinacije združevanja protirevolucionarnih sil niso

obrodile sadov, saj so partizanske enote Jugoslovanske armade hitro napredovale in prodirale

proti Primorski; tako so že konec aprila za�enjali z bitko za Trst, nemške enote so bile

prisiljene v hiter umik iz tega obmo�ja, z njimi pa so odšle tudi slovenske in jugoslovanske

kolaboracionisti�ne enote. 28. aprila je poveljujo�i varnostni poveljnik SNVZ v Postojni

poro�al, da Slovenci in domobranci bežijo, hkrati pa zahteval aretacijo štirih domobranskih

�astnikov. V tem �asu je bil prepre�en tudi umik protirevolucionarnega vodstva iz Ljubljane,

ki je nameravalo pobegniti na zahod. Iz Ilirske Bistrice so se takoj za �etniki za�eli umikati

tudi pripadniki SNVZ proti zahodu in severu. Ti domobranci so bili predvsem maloštevilni

pripadniki policije SNVZ in so kasneje sodelovali tudi pri obrambi domobranske postojanke v

Postojni. Po napadih nanje so se bili prisiljeni umakniti na Koroško skupaj z drugimi

pripadniki Slovenskega domobranstva, ostali �lani SNVZ-ja pa so se pomikali proti zahodu in

prebegnili v Furlanijo. Nekatere enote Slovenskega narodnega sveta so bile v zaklju�nih bojih

s partizansko vojsko premagane, preživele domobrance pa so ujeli in jih zaprli. Pri razkroju

primorskega domobranstva je zanimivo to, da so se enote v raznih krajih obnašale razli�no.

Nekateri so pobegnili proti severu, nekateri so prebežali v Italijo, del štaba SNVZ pa se je

vkrcal na hrvaške in nemške ladje, ki so jih kasneje prepeljale v Italijo. �lani SNVZ-ja so se

tam predali Britancem. V nekaterih krajih pa doma�ini niso bežali, ampak so ostajali doma.

Polkovnik Kokalj se ni želel vkrcati na ladjo v Trstu, ampak se je odpeljal z avtomobilom

proti Gorici, kjer so ga zajeli pripadniki OZNE (Mlakar, 1982, 220).

Domobrancem SNVZ je tako kot drugim kolaboracionistom, ki so se zatekli v Italijo

in ki jih zavezniške oblasti niso vrnile v domovino, preostala le pot beguncev oziroma

emigrantov. Zavezniki so jih najprej premeš�ali v taboriš�a v Italiji, po letu 1947 naj bi jih

nekaj premestili tudi v nemška taboriš�a. V tem obdobju so jih tudi najve� izpustili, sami so

se preselili v �ezmorske dežele, primorski domobranci ve�inoma v Argentino, nekaj pa tudi v

Veliko Britanijo.

Mladi fantje, ki so bili mobilizirani v domobransko vojsko tik pred koncem vojne, so

bili izpuš�eni, nekateri primorski domobranci, ki so ostali v domovini, pa so bili tudi ostro

60

kaznovani. Nekaj jih je bilo brez sodbe ustreljenih takoj po vojni, nekateri pa so bili obsojeni

na povojnih procesih proti vojnim zlo�incem. Primorski domobranski voditelji in njihovi

simpatizerji so bili obsojeni na sodiš�u v Ljubljani.

Primorsko domobranstvo je tako s koncem vojne doživelo tudi svoj uradni konec ter

se moralo umakniti s Primorske. Slovenski narodni varnostni zbor pa je svoj poraz doživel že

na za�etku, in sicer že takrat, ko ga je širše ljudstvo zavrnilo ter še naprej podpiralo

narodnoosvobodilno gibanje in program Osvobodilne fronte. �eprav je imelo primorsko

domobranstvo nekaj skupnih to�k z narodnoosvobodilnim gibanjem, predvsem

narodnoosvobodilna gesla, povezana z nacionalnim �ustvom, pa je bilo glavno vodilo

primorskega domobranstva protikomunizem. Protirevolucionarni tabor na Primorskem je bil

prešibak, da bi lahko sam postal nosilec gibanja proti komunizmu in da bi organiziral vojaško

akcijo proti partizanskemu gibanju, zato je imela glavno vlogo pri organiziranju primorskih

domobrancev ljubljanska protirevolucionarna centrala v povezavi z nemškim okupatorjem

(Mlakar, 1982, 223).

Kot pravi Boris Mlakar »položaj na Primorskem ni dopuš�al nastanka avtohtone

protirevolucionarne formacije, za kar lahko najdemo vzroke v razredni strukturi primorskih

Slovencev, ki so bili v dolo�enem pomenu, socialno in narodnostno bolj proletarsko

usmerjeni« (Mlakar, 1982, 223). Primorska se je namre� razvijala druga�e kot ostale

slovenske pokrajine. Pri tem moramo upoštevati razli�en potek zgodovinske pripadnosti in

nadoblasti v letih po prvi svetovni vojni, pojave fašizma, terorja in poskusa potuj�evanja in

izbrisa slovenskega naroda. Velik pomen velja pripisati tudi krš�anskim socialcem, ki so s

svojim delovanjem uspeli omiliti pojav državljanske vojne na primorskih tleh. To, da se

protirevolucionarni tabor tu ni razvil v ve�ji meri, je vsekakor tudi posledica velike narodne

zavesti in antifašisti�ne usmerjenosti primorskega ljudstva.

Redke uspehe je treba pove�ini pripisati oportunizmu nekaterih slojev prebivalstva v

okupiranih krajih ter politiki neozaveš�enosti ljudi v nekaterih predelih. Pri dolo�enem številu

pripadnikov Slovenskega narodnega varnostnega zbora pa gre seveda tudi za zavesten prestop

k domobranstvu iz protirevolucionarnih vzgibov.

61

Zaklju�ek

Slovensko domobranstvo in kolaboracija z okupatorjem so nedvomno zaznamovali

obdobje druge svetovne vojne. Zgodovino pišejo zmagovalci, zato je tudi domobranstvo bilo

predstavljeno iz enega aspekta, ki je dal kolaboracionizmu negativno konotacijo. Seveda pa

moramo vedeti, da nobena stvar v življenju ni samo �rna in bela, ter da obstajajo razli�ne

variante in vzgibi ki so vodili do nastanka Slovenskega domobranstva. Pojav kolaboracije na

slovenskih tleh namre� ni bil pojav, ki bi se zgodil preko no�i, temve� je nanj vplivalo ve�je

število zgodovinskih, politi�nih in družbenih dejavnikov .

V diplomski nalogi sem poskusil predstaviti razli�ne sisteme kolaboracije, ki so se

pojavili na obmo�ju Slovenije med leti 1941 in 1945 ter procese, ki so do tega sploh vodili.

Državljanska vojna namre� ni bila proces, ki se je zgodil preko no�i, temve� je nanjo vplivalo

ve� razli�nih zgodovinskih dejavnikov. Problem socialnega vprašanja in družbena kriza pred

vojno, pojav novih ideologij, ki so s svojimi programi ponujale rešitev iz obstoje�e krize,

razdvojenost politi�nega tabora na Slovenskem, predolgo �akanje na morebitno rešitev in

izklju�evanje politi�nih skupin, ki so kasneje osnovale Osvobodilno fronto so bili nekateri

izmed vzrokov, ki so pripeljali do tega, da je med vojno prišlo do sodelovanja dela slovenske

družbe z okupatorjem. Ti vzroki so pripravili teren, da je tok zgodovine spremenil smer in jo

usmeril na pot, kjer je vojna razdelila ljudstvo na dva dela, lo�ila znance, prijatelje in družine.

Slovensko domobranstvo je tako predstavljalo kolaboracionizem, ki je iskal zaš�ito najprej pri

italijanski nato pa še pri nemški vojski. Pri vsem tem velja omeniti tudi pripravljenost

okupatorske sile, da podprejo doma�e kolaboracioniste; v dolo�enih primerih to ni bilo

mogo�e, saj politika in ideologija fašisti�ne Italije in nacisti�ne Nem�ije nista bili pripravljeni

sodelovati z »nižje« razvitimi kulturami. Slednje so poskušali kar se da hitro asimilirati in

fizi�no odstraniti iz zasedenih obmo�ij. Kljub temu pa so se že na za�etku vojne pojavile

simpatije do okupatorjev, saj so marsikje ljudje mislili, da bo življenje pod tujo oblastjo lažje.

Poseben primer je bila Ljubljanska pokrajina, kjer so se kmalu po vojni pod

italijanskim vojaškim nadzorom za�ele zbirati vaške straže, ki so z orožjem branile svojo

lastnino in š�itila vasi in mesta, ter vodile protirevolucionarno bojevanje proti Osvobodilni

fronti. Na nekaterih ozemljih je italijanska oblast prepustila kontrolo in ponudila oborožitev

pripadnikom vaških straž, ki so tako postali oboroženi in so se lahko tudi spopadali s partizani.

S kapitulacijo Italije in nemškim prevzemom oblasti na celotnem podro�ju današnje

Republike Slovenije, se je spremenil tudi status slovenskih kolaboracionisti�nih enot. V

Ljubljanski pokrajini je bilo ustanovljeno Slovensko domobranstvo v katerem so bile

62

združene kolaboracionisti�ne enote Slovenije. Na Primorskem in Gorenjskem sta se v tem

obdobju razvili sorodni vojaški organizaciji, Slovenski narodni varnostni zbor in Gorenjsko

domobranstvo. Pomožne vojaške �ete, so sicer ve�inoma skrbele za nadzor in zagotavljanje

varnosti, njihovo poznavanje terena in ljudi na dolo�enem obmo�ju pa so spretno izkoriš�ali

nemški vojaški poveljniki in policijske enote, ko so opravljali razne akcije, v katerih so

»�istili« osvobojen teren pod partizanskim nadzorom.

Primer Slovenskega narodnega varnostnega zbora je v zgodbi slovenskega

kolaboracionizma posebna zgodba. �eprav je bilo v njem skozi celotno obdobje obstoja okrog

2000 �lanov, pa je bila njihova morala zelo nizka in vojaške akcije skorajda brez pomena.

Ve�ina �lanov je bila prisilno mobiliziranih, pogosto je prihajalo do prebegov iz �et,

primanjkovalo pa jim je tudi sposobnega kadra, ki bi bil zmožen upravljati s takšno vojaško

formacijo. Kolaboracionisti�ne enote so bile strogo odgovorne in podrejene nemškemu

okupatorju, zato same niso imele lastnih vojaških akcij, vse je potekalo po ukazih nemške

vojske.

Kolaboracija je v nekaterih pogledih moralno sprejemljiva, dokler gre za sodelovanje,

ki je nujno potrebno za lastno preživetje, ko pa kolaboracija enkrat prestopi to mejo in �lovek

zavestno sodeluje v oboroženem boju proti lastnemu ljudstvu, to ni ve� sprejemljivo. Pri tej

tematiki �lovek ne more mimo vprašanja kaj je pomembneje lastno prepri�anje in vera v svoje

ideale oziroma borba za lastno preživetje in sodelovanje z okupatorjem s �im manjšimi

stranskimi posledicami. Na slovenskem se je med drugo svetovno vojno pojavilo tudi novo

mo�no gibanje, ki ga je vodila komunisti�na ideologija, ki pa je med nekatere ljudi vnesla

strah in negotovost. Ideje komunizma se med ljudmi niso mogle razširiti tako hitro,

propaganda je poskrbela da so ljudje spoznali slabe strani komunizma, v dolo�eni stopnji pa je

v lastno skledo pljuvala tudi Komunisti�na partija, ki je z atentati, nasiljem in ropi poglabljala

razliko med pripadniki Osvobodilne fronte in njenimi nasprotniki ter tako poglabljala prepad

med njimi, namesto da bi kot ena vodilnih politi�nih skupin gradila mostove, ki bi povezali

razdvojeni slovenski narod med težkim obdobjem druge svetovne vojne.

63

Seznam literature

• Davies, P. (2010): Nevarna razmerja: kolaboracija in druga svetovna vojna. Ljubljana,

Modrijan.

• Dokumenti ljudske revolucije; knjiga 7, Ljubljana 1989

• Fischer, J. et al. (2005): Slovenska novejša zgodovina 1. Ljubljana,Mladinska knjiga.

• Grgi�, S. (1995): Zlo�ini okupatorjevih sodelavcev, Novo mesto, Dolenjska založba.

• Griesser-Pe�ar, T. (2007): Razdvojeni narod. Ljubljana, Mladinska knjiga.

• Godeša, B. (1995): Kdor ni z nami je proti nam. Ljubljana, Cankarjeva založba.

• Kacin Wohinz, M. (2001): Slovensko-italijanski odnosi. Ljubljana, Nova revija.

• Kacin Wohinz, M. (1996): Zna�ilnosti in oblike protifašisti�nega odpora na

Primorskem med dvema vojnama. V: Annales. št. 8. Koper.

• Klanjš�ek, Z. et al. (1978): Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945.

Ljubljana, Partizanska knjiga.

• Kraiger, Ž. (2002): Ljudje in kraji ob Pivškem med NOB. Ljubljana, Društvo piscev

zgodovine NOB Slovenije.

• Mlakar, B. (1982): Domobranstvo na Primorskem. Ljubljana, Založba Borec.

• Mlakar, B (2003): Slovensko domobranstvo. Ljubljana, Slovenska matica.

• Nose, A. (2008): Domobranci zdravo – Bog daj. Ljubljana, Modrijan.

• Pelikan, E. (1997): Akomodacija ideologije politi�nega katolicizma na Slovenskem,

Maribor, Založba Obzorja.

• Pelikan, E. (2002): Tajno delovanje Primorske duhovš�ine pod fašizmom. Ljubljana,

Nova revija.

• Pelikan, E. (2002): Slovenski politi�ni katolicizem v tridesetih letih v lu�i evropskih

izkušenj. V: Peter Vodopivec: Slovenci v Evropi. Ljubljana, Oddelek za zgodovino

Filozofske fakultete.

• Prunk, J. (2004): Zgodovina ideoloških spopadov med vojnama. Ljubljana, Društvo

2000.

• Pirjevec, J. et al. (2005): Vojna in mir na Primorskem. Koper, Annales.

• Repe, B. (2006): Sodobna zgodovina. Ljubljana, Modrijan.

• Saje, F. (2008): Belogardizem. Ljubljana, Ciceron.

• Sim�i�, I. et al. (2011): Ob�ina Ilirska Bistrica,

64

• Šinkovec, �. (1966): Uporni svet pod Snežnikom. Nova Gorica, Ob�inski odbor

združenja borcev NOV Ilirska Bistrica

• Troha, N. (1999): Komu Trst. Ljubljana, Modrijan.

• Verginella, M. (2009): Meja drugih. Ljubljana, Modrijan.

• Vodopivec, P. (2007): Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Ljubljana,

Modrijan.

• Žnidari�, M. (2007): Nekatere posebnosti in razlike v razvoju osvobodilnega boja po

slovenskih regijah. V: Janez Stanovnik: Narodnoosvobodilni boj v slovenskem

narodovem spominu. Ljubljana, Slovenski zbornik.

Arhivsko gradivo

• ARS 1878, TE 8, a.e. 85, Inšpektorju SNVZ v Trstu, 19. 4. 1944

• ARS 1878, TE 8, a.e. 81, Inšpektorju SNVZ v Trstu, 29. 7. 1944

• ARS 1878, TE 8, a.e. 81, Poveljniku skupine Postojna, 12. 8. 1944

• ARS 1878, TE 8, a.e. 82, Poveljniku skupine SNVS v Ilirski Bistrici, 22. 9. 1944

• ARS 1878, TE 9, a.e. 92, Poveljstvo št. 742, 7. 12. 1944

• ARS 1878, TE 5, a.e. 45, Poveljniku policijskega voda Ilirska Bistrica, 11.1.1945

• ARS 1878, TE 5, a.e. 42, Prošnja za dopust, 4.7.1944

• ARS 1878, TE 5, a.e. 42, Poro�ilo raporta , št. 4164

• ARS 1878, TE 4, a.e. 31, Prevzem poveljstva v Ilirski Bistrici, 2.5.1944

• ARS 1878, TE 4, a.e. Darovalci socialne pomo�i (konec leta 1944)

65

Seznam slikovnega gradiva

• Slika 1: Lev Rupnik, Erwin Rösener in Gregorij Rožman........................................... 30

• Slika 2: Poveljnik SNVZ polk. Anton Kokalj (prvi z desne v prvi vrsti) skupaj z

Leonom Rupnikom....................................................................................................... 42

• Slika 3: Grb SNVZ, ki so ga nosili primorski domobranci na levem rokavu uniforme

...................................................................................................................................... 44

• Slika 4: Polkovnik Anton Kokalj med govorom pred uršulinsko cerkvijo .................. 45

• Slika 5: Primer domobranske propagande ................................................................... 47

• Slika 6: Primer domobranske propagande ................................................................... 48

• Slika 7: Domobranski zdravnik dr. Stanko Vr�on v družbi z nemškimi �astniki ........ 50

• Slika 8: Zadnji poziv Tita domobrancem..................................................................... 57

• Graf 1: Sestava slovenskega domobranstva ……………………...…………………32