Sorodni duši

3

Prvo poglavje

Sorodni dusi.indd 3 25.4.2012 7:33:37

9

Prvo poglavje

Prvo poglavje

Avto je odpeljal in pustil malo deklico na robniku. Tresoča od mraza, oblečena samo v tanko bombažno majico in kratke hlačke, se je usedla na tla in si objela kolena. Njeni svetli, sku-štrani lasje, bledi kot regratova lučka, so poplesavali v vetru.

Spaka, če ne boš tiho, se bova vrnila pote, sta ji zagrozila.Ni si želela, da bi se vrnila. To je zelo dobro vedela, ni pa

vedela, kako ji je ime in kje je doma. Mimo nje je šla druži-na; mama je na glavi nosila ruto in v naročju zibala dojenčka, oče pa je za roko držal malčka. Namenjeni so bili proti svo-jemu avtu. Deklica je strmela v oguljeno travo in preštevala marjetice .

Le kakšen občutek je, se je spraševala, ko te nekdo takole drži v naročju? Tako dolgo je že minilo, odkar jo je kdo ljubko-val! Kar stisnilo jo je pri srcu, ko jih je takole opazovala. Lahko je celo videla zlat sijaj, ki je obdajal družino - sij ljubezni. Temu siju ni zaupala; vodil je v bolečino. Ženska jo je opazila. De-klica je še tesneje objela svoja kolena, poskušala se je narediti karseda majhno, da je ne bi nihče opazil.

Pa ni delovalo. Ženska je nekaj rekla svojemu možu, mu podala otroka, potem se ji je približala in počepnila k njej. »Si se izgubila, dragica?«

Bodi tiho ali pa se bova vrnila pote.Deklica je odkimala.


Sorodni duši

10

»Sta šla mamica in očka noter?« Ženska je nagubala čelo, obraz ji je rahlo pordel od jeze. Deklica ni vedela, ali naj po-kima ali ne. Resda sta mamica in očka odšla, ampak tega je že davno. Nikoli se nista vrnila ponjo v bolnišnico, ampak sta ostala v ognju. Odločila se je, da ji ne bo povedala ničesar. Žen-ska je zažarela v še temnejši škrlatni barvi. Deklica se je zdrzni-la; vznemirila jo je. Prav so storili, da so jo pustili tukaj. Bila je spaka. Vse je spravljala v nesrečo. Položila je glavo na kolena. Če se bo pretvarjala, da je ni tukaj, bo ženska spet srečna in bo odšla. To je včasih delovalo.

»Ubožica mala,« je zavzdihnila ženska in vstala. »Jamal, ali greš noter povedat upravniku, da je tukaj en izgubljen otrok? Jaz bom ostala pri njej.«

Deklica je slišala moškega, kako je mirno bodril malčka, in njune stopinje, ko sta hodila proti restavraciji.

»Ne skrbi, prepričana sem, da te tvoji že iščejo.« Ženska se je usedla v travo in pri tem pomečkala peto in šesto marjetico.

Deklica je zadrgetala in stresla z glavo.Ni želela, da bi jo iskali - ne zdaj, ne kdaj pozneje.»Je že v redu. Res. Vem, da si prestrašena, ampak v trenut-

ku boste spet vsi skupaj.«Zaječala je in si položila roko na usta. Niti pisniti ne smem,

ne smem zganjati hrupa. Zlobna sem. Zlobna.Ampak ni bila ona tista, ki je zganjala hrup. Sedaj je bilo

okoli nje vse polno ljudi. Policija v rumenih jopičih, v prav ta-kih kot tistega dne, ko so obkolili njihovo hišo. Glasovi, ki jo ogovarjajo. Sprašujejo po njenem imenu.

Ampak to je bila skrivnost. To je že davno pozabila.


101

Deveto poglavje

Deveto poglavje

Ponoči nisem mogla niti za trenutek zatisniti očesa. Pre-mišljevala sem o srečanju z Zedom. Nadut bedak. Misli, da lahko kar določi, da sem njegova in jaz mu bom zaljubljeno padla v naročje. Mogoče mi je res malo všeč, ampak to še ne pomeni, da bi bila z njim. Hladen, odrezav in nesramen je. V trenutku bi me zlomil, če bi bila dovolj neumna, da bi šla z njim na zmenek.

Kar se pa tiče sorodnih duš - no, to je bilo pa čisto mimo.In kaj je sploh ta - savant?Vstala sem iz postelje in si ogrnila haljo. Bila sem preveč

vznemirjena ob misli na najin pogovor, da bi lahko ležala v po-stelji. Večine pogovora sploh nisem razumela in to me je straši-lo. Najbolj grozljiva je bila tista stvar s slutnjo - skoraj sem mu verjela. Svojega življenja ne bom spreminjala samo zato, ker je nek tip sanjal o meni. Le kaj mi bo naslednjič natvezel? Bo rekel, da se moram od sedaj naprej oblačiti samo v oranžno barvo, si-cer me bo povozil avtobus? Ali bi potem zaradi njegovih neum-nih slutenj hodila naokrog oblečena v pomarančo? Vse skupaj je bila samo njegova izmišljotina, da bi z njo dobil, kar hoče.

Ampak, kaj pa sploh hoče?Na vratu me je zaščemelo. Zazdelo se mi je, da nisem bila

sama. Čisto panična sem stopila k oknu in previdno odgrnila zaveso. Glasba iz filma Psiho mi je zaigrala v glavi.


Sorodni duši

102

»O, moj bog!« Srce mi je padlo v hlače, ko sem pred oknom zagledala Zeda. Ugriznila sem se v jezik, da ne bi na ves glas za-kričala. Splezal je na jablano in sedel na veji. Odprla sem okno.

»Kaj pa delaš tukaj?« sem siknila. »Spravi se dol z drevesa.«»Ali me spustiš noter?« Zravnal se je.»Nehaj s tem in splezaj dol!« Bila sem panična in pomislila

sem že, da bi poklicala Simona.»Prosim, ne pokliči očeta. Morava se pogovoriti.«Z rokami sem zamahnila proti njemu. »Pojdi stran! Ne

bom te spustila noter.«»Saj vem.« Opustil je idejo, da bi ga spustila v sobo. »Sky,

kako to, da ne veš, da si savant?«Razmišljala sem, da bi zaprla okno in zaključila to čudno

romeovsko sceno. »Kako naj ti odgovorim na to, če pa sploh ne razumem vprašanja?«

»Slišala si moj glas - v svoji glavi. Nisi samo upoštevala na-miga, dejansko si slišala moj ukaz.«

»Jaz sem … jaz …«Odgovorila si mi.Pogledala sem ga. Spet govori z mano v mislih. Temu se

reče telepatija, ne? To vendar ni mogoče; to je bila spet samo moja projekcija - vse skupaj sem si samo domišljala.

»Vsi savanti se pogovarjajo z mislimi.«»Nič nisem slišala in ne vem, o čem govoriš.«»Očitno res ne veš in rad bi zvedel, kako je to mogoče?«Vsa zmedena sem se domislila, kako se ga bom znebila -

vse bom zanikala. Morala sem ga spraviti dol z jablane. »To je vse zelo zanimivo, ampak malo pozno je že in rada bi zaspala.


103

Deveto poglavje

Torej … eem … lahko noč, Zed. Se bova kdaj drugič pogovo-rila o tem.« Oziroma nikoli.

»Niti poslušati me nočeš?« Prekrižal je roke.»Zakaj pa bi te?«»Ker sem tvoja sorodna duša.«»Nehaj že s tem. Tega sploh ne razumem. Nič mi nisi. Ne-

sramen si, hladen, sploh me ne maraš in ob vsaki priložnosti me nadiraš.«

Zatlačil si je roke v žepe. »To si misliš o meni?«Pokimala sem. »Mogoče je to tvoja najnovejša domislica,

kako bi me čim bolj ponižal - tokrat pod neko pretvezo, da si me želiš.«

»Prav res me ne maraš, ne?« Votlo se je zasmejal. »Krasno, moja sorodna duša o ničemer nima pojma.«

Prekrižala sem roki, da ne bi videl, kako se tresem.»Kaj pa moram razumeti? Cepce takoj preberem.«Obupan nad mojimi ponavljajočimi se zavrnitvami, se je

pomaknil bliže.Umaknila sem se. »Takoj pojdi dol z mojega drevesa.« Ka-

zalec se mi je tresel, medtem ko sem z njim pokazala na glavna vrata.

Na moje presenečenje se ni upiral. Pogledal me je, nato pa pokimal. »Prav, že grem. Ampak nisva še zaključila, Sky. Resno se morava pogovoriti.«

»Zdaj pa res grem.« Spustil se je na tla in izginil.Z vzdihom olajšanja sem zaloputnila okno in se sesedla na

posteljo. Okoli sebe sem si ovila pregrinjalo, se zvila v klobčič in premišljevala, ali se to zares dogaja, in kaj naj storim.


Sorodni duši

104

Še isto noč sem se spet znašla sredi nočne more. Sanjala sem, da sem bila lačna - že več dni nisem jedla nič drugega ra-zen čipsa in čokolade. Slabo mi je bilo. Kolena sem imela uma-zana in lase zlepljene na tisti strani, na kateri sem ponoči ležala. Usta so me bolela in na eni ustnici sem imela oteklino od urez-nine. Sedela sem na robu travnika in se počutila prazno. Mojo praznino je zapolnjeval le strah, podoben močnemu občutku panike v trebuhu, ki sem ga premagala tako, da sem preštevala marjetice. Tako bele so bile, da so še v temi z zaprtimi cvetovi žarele na zeleni travnati podlagi. Objela sem si kolena in se tudi sama zaprla.

Smrad je bil neznosen - psi, izpušni plini in odpadki. In kres. Sovražila sem ogenj. Zvok avtoceste je hrumel dalje; av-tomobili so jezno in brezbrižno drveli. Nihče ni imel časa za majhno punčko.

Čakala sem.Nato pa so se sanje spremenile. Tokrat me ni našla ženska z

naglavno ruto - ampak Zed. Stal je nad mano in mi podal roko.»Moja si,« je rekel. »Prišel sem te iskat.«Zbudila sem se, srce mi je razbijalo, zarja se je ravnokar

rdečila nad gorami.

Naslednjih nekaj dni je bilo kot počasno mučenje. V na-sprotju s prvimi tedni, ko sem ga komaj kdaj videla, sem zdaj Zeda srečevala prav na vsakem koraku. Medtem ko sem hodila po jedilnici ali pa prečkala hodnik, sem na sebi čutila njegov prebadajoč pogled. Tino sem prosjačila za prevoz domov in celo skočila na obisk h gospe Hoffman, da le nisem bila sama v


105

Deveto poglavje

hiši. Zaradi Zeda sem bila sedaj ujetnica. Skrivaj hrepeneti po nedosegljivem Volkodlaku je bilo zabavno; nikoli pa si nisem mislila, da bo tako strašno, ko se bodo stvari obrnile.

V soboto zgodaj zjutraj je potrkalo na vrata. Simon in Sally sta pričakovala dostavo opreme za atelje, a sta še spala, tako da sem se z lončkom čaja v roki odpravila po stopnicah.

Pred vrati je stal Zed z ogromnim šopkom rož. Porinil mi jih je pod nos, da nisem mogla zaloputniti vrat.

»Daj, no, začniva od začetka.« Ponudil mi je roko. »Zdra-vo, jaz sem Zed Benedict. Ti pa si?«

Pogledala sem rože - bile so mojih najljubših barv - vijolič-ne in modre.

»Daj no, to je najlažji del. Reci: Jaz sem Sky Bright in pri-hajam iz Anglije.« To je izgovoril s tako smešnim naglasom, da se je moj odpor do njega skoraj stopil.

»Pa saj ne govorim tako.«»Kako pa? No, reci kaj.«»Zdravo, jaz sem Sky Bright iz Richmonda, iz Anglije.«»Sedaj pa rečeš: Oh, kako lepe rože. Ali te lahko povabim v

hišo na skodelico dobrega čaja?«S tem naglasom bo moral nehati. Ozrla sem se čez ramo in

zaskrbelo me je, da bosta Sally in Simon prišla dol.»Še vedno spita.« Zed je pomignil proti hiši. »In?«»No, rože so res lepe.« Mogoče bi se pa res lahko pogovorila z

njim. Tukaj je bolj prijetno kot v šoli. »Ti lahko ponudim kavo?«Ni se mi zdel tip, ki bi pil čajčke.»Če že vztrajaš.« Nasmehnil se je, za kanček bolj nervozno

kot ponavadi, in vstopil.


Documents

Sorodni duši