SV. JAKOB_PREIZKUSNA TURA KTK 2010

12.06.2010

V soboto smo se udeležili preizkusne ture KTK pri PZS, ki je del usposabljanja za vodnika turnega kolesarjenja. Zbrali smo se pr’ Kovač v Vikrčah. Bolj ali manj točno smo prišli na zborno mesto, nato pa hiteli (tisti, ki smo prišli pozneje) z razlaganjem koles itd. Nato smo se zbrali na dvorišču, kjer so nas vodje tečaja razdelili v 3 skupine. Vsak udeleženec (bilo nas je 19) je dobil karto ture in telefonske številke vodij v primeru, da bi se kdo izgubil, ter nalepko za na čelado zaradi razpoznavanja. Sledilo je posamično fotografiranje pred zidom najprej s čeladami nato brez. Po skupinah z dvema vodnikoma po skupini (pri nas Peter spredaj, Jaka zadaj) smo se ob predhodnih navodilih podali na pot. Po lesenem mostičku smo prečkali Savo, nato pa nadaljevali pot skozi Medno in pred Medvodami zavili levo proti Žlebem. Sprva je pot potekala po asfaltu, kjer je vročina že kazala zobe, nato pa po makadamu, večji del po gozdu. Prvi postanek za okrepčilo je bil pri Mamovcu. Ko smo prispeli do tja, je prva skupina ravno odhajala. Posedli smo se za mizi pod drevo in si privoščili malico. Peter nas je podučil kakšna hrana je primerna. Ko smo odhajali je bilo potrebno še poslikati mize, ki so se zdele Damjanu kakovostno in funkcionalno izdelane. Tretja skupina se tam ni ustavila, pač pa jih je Joc odpeljal naprej malo višje, kjer smo se potem dobili vsi in nam je Joc razložil razglede. Od tam naprej je sledila malo zahtevnejša pot, zato so se vodniki postavili na 3 točke in opazovali kako smo te dele izpeljali (oz. prehodili ) in malo višje, ko smo prišli na glavno pot povedali svoja opažanja. Sledil je le še vzpon do cerkvice sv. Jakoba, kjer je bil najvišji vrh ture. Tam smo opravili drugi oz. tretji postanek, Luka pa je še popravil nesrečnežu zvit menjalnik, ter prikazal tudi tehniko vožnje po zahtevnem terenu navzdol in navzgor. Pred odhodom je sledilo gasilsko fotografiranje, nato pa spust v dolino z vmesnimi postanki, na katerih so vodniki povedali kaj se sme in kaj ne (predvsem glede zaviranja in puščanja sledi). Nazaj grede smo šli skozi Brezovico pri Medvodah in se na kratko ustavili pri cerkvi sv. Marjete, nato pa skozi Žlebe (tokrat na drugem koncu) in Seničnico skozi Medno nazaj na cilj. Pred ciljem je sledil zopet postanek in posamična vožnja (oz. hoja) skozi kucelj, v katero so nekatari vložili veliko energije. Sledil je lepši del dneva: kosilo v senci na dvorišču ob prijetnem klepetu in dobri hrani ter pijači. Vendar je bilo že čutiti rahlo nervozo, za katero so bili krivec testi, ki naj bi jih pisali na koncu. Po kosilu smo se odpeljali na PZS, kjer nam je Jaka predaval o opremi turnega kolesarja, nato pa so sledili testi iz knjige Planinska šola. Trije srečneži, ki so že usposobljeni po programih, ki so zahtevali celotno vsebino te knjige so jih bili oproščeni, drugi pa smo kljub raznim izgovorom in predhodnemu zbijanju šal na ta račun morali opraviti tudi s tem. Ko smo dobili teste je bilo heca konec. Nevem kje sem pobrala (mislim, da nisem bila edina), da so na testih čisto preprosta vprašanja in temu primerno sem se zadeve tudi lotila, zato sem se počutila zelo bedno in ne spomnim se če sem se že kdaj počutila tako. Z Ireno zato nisva bili peljajoč se domov ravno prešerne volje. Bentili sva da se je kar kadilo, uboga hči pa naju je mogla poslušat. Ampak v nedeljo je sledil nov dan, gasilska tekma, vse tri naše ekipe smo zasedle 1. mesto in dobra volja se je zopet vrnila .