TEČAJ ZA VODJE SKUPINE

VZGOJA OSEBNOSTI GASILEC

Avtor: Vladka Bučevec, učit. raz. pouka, VGČ II

Gradivo dopolnil: Vinko Zobec, VGČ II

Januar 2016

1

Kazalo 1. MOTIVI PROSTOVOLJNEGA GASILCA ....................................................................2

ZNAČILNOSTI GASILSKE ORGANIZACIJE .............................................................2

VREDNOTE GASILSKE ORGANIZACIJE ..................................................................2 VREDNOTENJE SAMEGA SEBE ................................................................................3

IZRAŽANJE NEGATIVNIH VREDNOT V NAŠI DRUŽBI .........................................4 POZITIVNE VREDNOTE V NAŠI DRUŽBI ................................................................5

GASILEC – NJEGOVE VRLINE ...................................................................................5 2. SKUPINSKO DELO .....................................................................................................5

NASTANEK SKUPINE .................................................................................................5 POGOJI ZA DELOVANJE SKUPINE ...........................................................................6

VODENJE SKUPINE .....................................................................................................6 3. VODENJE SKUPINE .....................................................................................................7

4. KONFLIKTNE SITUACIJE ...........................................................................................8 MEDSEBOJNI ODNOSI ................................................................................................9

STALIŠČA, PREPRIČANJA, PREDSODKI ................................................................ 10 VREDNOTE ................................................................................................................ 10

STRESI IN KRIZE ....................................................................................................... 11 PREMAGOVANJE FRUSTRACIJ, KONFLIKTOV, STRESOV IN KRIZ .................. 12

2

1. MOTIVI PROSTOVOLJNEGA GASILCA

Motiviran človek mora imeti lastnost, ki ji rečemo iniciativa, torej notranjo potrebo, ki ga

vzpodbudi, da se spravi v gibanje, spreminjanje, delovanje.

Motivacija je ključ do uresničitve ciljev in celo, če človek deluje stoodstotno, pa iz

kakršnegakoli razloga ne doseže cilja, mu zavest, da je delal po svojih najboljših močeh, da bi

ga dosegel ter se je iz tega nekaj naučil, daje neizmerno zadovoljstvo.

Za sam vstop v gasilsko organizacijo se ljudje odločajo iz različnih razlogov: potreb, želja,

motivov, ciljev, vrednot, idealov, interesov, volje.

Velik delež članov gasilske organizacije predstavljajo ljudje, ki so se vanjo vključili zaradi

družinske tradicije.

ZNAČILNOSTI GASILSKE ORGANIZACIJE

Tradicija: Gasilstvo v Sloveniji ima že preko 140 letno tradicijo. Prva požarna

bramba je bila ustanovljena 18. septembra 1869 v Metliki - ustanovitelj je bil vitez

dr. Josip Savinšek.

Množičnost: Po podatkih z zadnjega kongresa v Metliki ima GZS 1295

teritorialnih in 68 industrijskih gasilskih društev, ki se združujejo v 116 gasilskih

zvez. Organizacija šteje 133 065 članov.

Prostovoljnost: Vsi člani prostovoljnih gasilskih društev delo opravljajo brez

plačila.

Humanost: Namen ustanavljanja in delovanja gasilskih društev je pomagati

ljudem, ki potrebujejo pomoč v požarih ter naravnih in drugih nesrečah. Delo v

organizaciji je humano, saj so s tem namenom društva tudi ustanovljena.

Strokovnost: V gasilski organizaciji je eden izmed glavnih vodil strokovnost, saj

so nesreče vedno zahtevnejše, kar terja nenehno izbraževanje in usposabljanje

gasilskega kadra.

Društvena organiziranost: Osnovna celica organizacije so društva, ki so

organizirana po Zakonu o društvih in Zakonu o gasilstvu.

Slika 1: (značilnosti gasilske organizacije)

VREDNOTE GASILSKE ORGANIZACIJE

Vrednote so kategorije pojavov, ki jih cenimo, oziroma prepričanja o tem, kaj je dobro ali

prav in za kaj si je vredno prizadevati (ljubezen, mir, prijateljstvo, zdravje, življenje...). Za

3

doseganje vrednot smo se velikokrat pripravljeni čemu odreči. V vrednotah se kažejo naši

cilji, ki odsevajo naš kulturni in duhovni razvoj.

Vrednote se pri človeku spreminjajo, lahko spontano ali načrtno. Spontane spremembe se

nanašajo predvsem na stopnji pridobivanja zrelosti in na podlagi življenjskih obdobij. Če

pogledamo povprečno populacijo v osnovni šoli, prevladujejo vrednote igre, v srednji šoli

zaljubljenosti, na faksu predvsem zabava, nato karierni razvoj, družina, uživanje življenja

itn. Vrednote se spreminjajo tudi situacijsko, torej spontano, vendar prisiljeno. Na primer

če zbolimo, se nam rodi otrok, se vpišemo na tečaj, študij in podobno.

Vrednote so kot lepilo med ljudmi. Ljudje z enakimi vrednotami se običajno družijo skupaj

(npr. lovci, tekači, kolesarji, motoristi, ljudje, ki radi potujejo.) Nastajajo skupine, neke vrste

»plemena«.

Na podlagi jasnih vrednot bomo sprejemali boljše odločitve, prav tako bomo posledično

ozavestili pot, kam si želimo. Če dobro poznamo svoje vrednote, tudi bolje razumemo, kakšni

ljudje, dejavnosti, kraji in družbe nas privlačijo in zakaj. Najbolj bistveno pa je, da živimo v

skladu s svojo integriteto in s tem živimo svoje bistvo kot celostna osebnost.

Študij vrednot je bil skozi zgodovino in razvoj vedno zanimiva tema. Med drugim je tudi

Janek Musek izdelal hierarhično lestvico vrednot.

Slika 2: (Janek Musek – hierarhična lestvica vrednot))

Hedonske in potenčne vrednote imenujemo skupaj dionizične (po bogu vina in zabave

Dionizu), moralne in izpolnitvene pa apolonske, tudi apolinične in sicer po bogu lepote in

popolnosti Apolonu.

VREDNOTENJE SAMEGA SEBE

Pozitivno vrednotenje:

- Samospoštovanje je vrednotenje samega sebe, je čustvena reakcija. Ne smemo pa

zamenjevati samospoštovanja s samopodobo, ki je kognitvna struktura, torej

prepričanje o tem, kdo ste. Človek, ki se spoštuje, je zadovoljen sam s seboj in se

4

ceni. Občuti, da je vreden ljubezni, sreče in spoštovanja drugih ljudi. Ko

opazujemo sebe ter se primerjamo z drugimi, si moramo prizadevati, da ne vidimo

pri drugih le prednosti, pri sebi pa primanjkljaje. Usmerimo se na tiste svoje

lastnosti, ki so dobre. Večkrat pomislimo nanje; to nas navdaja z zadovoljstvom in

zaupanjem.

- Spoštovanje drugih pomeni ceniti osebo, jo sprejeti z vsemi njenimi prednostmi in

pomanjkljivostmi. Nikoli ji namerno reči/narediti nečesa kar ne bi želeli, da bi on/ona

nam. Potrebno je biti potrpežljiv, toleranten, razumevajoč...

Bistvo je, da je življenje možno najkakovostnejše preživeti v eksistencialnem položaju, v

katerem oseba ceni sebe, hkrati pa ceni tudi druge ljudi. To je položaj hkratnega

samospoštovanja in spoštovanja drugih ali položaj jaz sem v redu. To je stališče, ki človeku

omogoči lastno rast in osebni razvoj, a tudi rast in razvoj ljudi okrog njega. V poslovnem

svetu je to položaj, v katerem obe strani pridobita. V ekonomskem besednjaku je to položaj, v

katerem se najbolj izplača bivati, ker dolgoročno prinaša najboljše rezultate in bilance v

odnosih z ljudmi.

Negativno vrednotenje:

- Večvrednost v družbi, to je želja po moči, vzvišenosti in večvrednosti. Nekateri

ljudje se zatekajo k alternativam, kot je rasizem in nacionalizem, s pomočjo katerih

postanejo »boljši« od ostalih.

- Nagnjenje k iskanju nevarnosti: tvegane odločitve, izpostavljanje.

- Želja po ukazovanju in želja po oblasti.

Številni ljudje so prepričani, da morajo v komunikaciji z drugimi poudariti, v kolikšni meri se

spoštujejo, zlasti če zasedajo družbeno vlogo, ki jim daje formalno moč. Zaradi tega se do

drugih obnašajo vzvišeno, arogantno, podcenjevalno, ošabno, prezirljivo … V nadrejenem

položaju od drugih ne pričakujejo samo tega, da se jim bodo podredili, temveč tudi ponižnost.

Takšni ljudje pogosto ne razlikujejo med spoštovanjem in strahospoštovanjem. Menijo, da se

jih morajo drugi bati, če naj jih spoštujejo. To je zmotno, kajti strahospoštovanje ni

spoštovanje, marveč oblika strahu. Spoštovanje je pozitiven odnos do drugih, strah pa

negativen odnos. V primeru strahospoštovanja se ljudje obnašajo, kot da spoštujejo, da tako

osebi, ki se je bojijo, preprečijo, da bi postala nasilna in destruktivna.

IZRAŽANJE NEGATIVNIH VREDNOT V NAŠI DRUŽBI

Izražanje negativnih vrednot v naši družbi se kažejo kot:

- agresivnost

- škodoželjnost

- ukazovalnost

- nepremišljenost in zaletavost

- hudobija

- iskanje zadovoljstva v nesrečah drugih

- poveličevanje poklica

- egoizem

5

POZITIVNE VREDNOTE V NAŠI DRUŽBI

- humanitarnost

- povezovanje ljudi

- spoznavanje sočloveka

- odprtost za težave in sposobnost prisluhniti

- zagotavljanje občutka varnosti

- retorične sposobnosti (pomirjanje)

- trezne reakcije v težkih situacijah

- požrtvovalnost

GASILEC – NJEGOVE VRLINE

Vsak gasilec bi moral imeti naslednje vrednote, ki naj bi ga spremljale na vsakem koraku:

- razgledanost, izobraženost in usposobljenost za delo

- navdušenje in željo po uspehu

- vztrajnost in marljivost

- pozitiven odnos do samega sebe in okolice

- iznajdljivost, izvirnost, domiselnost

- urejeno osebno življenje

- delovni elan in navdušenje za delo

- pripravljenost za trdo delo, nenehne preizkušnje in dokazovanje

- zaupanje v uspeh in dobre rezultate

- pozitiven odnos do ekologije

- odprtost, komunikativnost, obzirnost in prijaznost

- odpornost na preobremenjenost

- zvrhano mera potrpljenja

2. SKUPINSKO DELO

NASTANEK SKUPINE

Posameznik ne živi sam, temveč v različnih skupinah: družini, šolskih skupinah, podjetju,

prijateljski klapi, interesni skupnosti, politični stranki,…

Razlikujemo primarne skupine, v katerih so ljudje v neposrednem, osebnem stiku. Sem

uvrščamo družino, sorodnike, šolski razred,…in sekundarne (narod, stranka), kjer so

ljudje v posrednem stiku npr. pisno. Razlikujemo lahko tudi nestrukturirane ali skupine

v širšem pomenu besede (publika, množica, socialna gibanja) in strukturirane skupine

ali skupine v ožjem smislu. Slednje so lahko treh vrst: male skupine (družina, vrstniki,

delovna skupina), organizacije in velike družbene skupine (razredi in sloji, narod).

Posamezniki v skupini pa imajo tudi posebne vloge npr. vodje, matere, otroka,…Vloge so

odvisne od strukture in vrste skupin.

Skupina se lahko oblikuje namerno, npr. zaradi uresničevanja istih ciljev, zato se pričakuje

zadovoljstvo zaradi samega obstoja skupine. Nastajanje skupine lahko izzovejo tudi

zunanji dejavniki npr. etnično poreklo, starost, rasa,..Vse skupine imajo izvor v družbenih

pogojih.

Skupina je socialna formacija, sestavljena iz večjega števila posameznikov, med katerimi

poteka komunikacija, katerih vedenje je soodvisno in strukturirano, njihovi cilji so jasno

definirani. Imajo jasno oblikovana pravila in identiteto skupine kot celote. Lahko je

sestavljena za krajši čas, da opravi določeno nalogo ali pa za dlje časa. Slednja ima

možnost, da postane sinergična skupina.

6

POGOJI ZA DELOVANJE SKUPINE

Empatija – sposobnost posameznika, da razume položaj druge osebe, njena stališča,

čustva in vedenje. Pri empatiji gre za sposobnost, ki je po svoji naravni intelektualno-

emocionalna in nam omogoča, da preniknemo v psiho druge osebe, vendar se z njo ne

poistovetimo.

Enakopravnost pri diskusijah in skupnih odločitvah.

Premagovanje rigidnosti. Rigidnost se kaže v ocenjevanju, reguliranju socialno-

čustvenih odnosov, izstopanju manjšine in posameznikov, črno-belem gledanju,…

VODENJE SKUPINE

Kaj je skupina?

Dva ali več posameznikov, ki medsebojno sodelujejo z namenom doseganja določenega

skupnega cilja.

Temeljni koncepti skupin:

Status: formalna/neformalna.

Formalne skupine so tiste skupine, ki so predvidene oziroma sankcionirane z določenimi

predpisi. Neformalne skupine pa so tiste, katerih obstoj ni nikjer zapisan, normiran,

legitimiran s formalnimi predpisi ali standardi. Te skupine so lahko pozitivne - pomagajo

k večjim učinkovitostim formalnih skupin ali pa so negativne. Neformalne skupine ne

morejo vedno obstajati kot skrit sloj formalnih skupin, pač pa kot oblika spontanega

življenja, ki se redno ali priložnostno sestajajo na temelju skupnih interesov, soseščine ipd

Neformalne skupine sestavljajo npr.somišljeniki, ljudje iz istega kraja ipd.

velikost: velika/majhna

Vedenje skupine

- Posamezniki, ki se vedejo pod vplivom skupine, sprejemajo določene norme in se

prilagajajo.

- Skupine so več kot zgolj seštevek posameznikov.

- Med člani se tvorijo različna razmerja, ki omogočajo razvoj posebnih značilnosti

(novih kvalitet) in s tem vedenja skupine.

- Vedenje skupine je najbolj odvisno od naslednjih značilnosti skupine: velikosti,

sestave, vsebine del ali funkcije skupine, vpliva članov.

- V vsaki skupini pa se prej ali slej razvijejo neki odnosi (skupinska dinamika).

Pomembno je, da se v skupini razvije produktivna klima. Produktivna skupinska klima

je vrsta socialnih odnosov in emocionalnih vezi v skupini, ki omogoča uspešno

sodelovanje.

7

Slika 3: (Učinkovita skupina ima))

3. VODENJE SKUPINE

Vodenje je vedenje, s katerim vodja vpliva na druge ljudi, da dosegajo skupinske cilje.

Vodja ima torej večjo socialno moč, saj v večji meri določa cilje in načine delovanja

skupine. Najprej mora dobro poznati sebe, da bo vedel, kako reagira v posameznih situacijah

in kako lahko vpliva na razpoloženje v skupini. Spodbujati mora sodelovanje in medsebojno

pomoč, ne pa tekmovalnosti ali celo neusmiljene konkurence v skupini.

Dobro je, da pozna lastnosti posameznih članov skupine (zrelost, sposobnosti, spretnosti,

potrebe, interese, izkušnje in predznanje). Dobro je, da razvija produktivno ozračje s člani

skupine skupine, torej, da razvija socialno občutljivost in sposobnost empatije (vživljanja in

razumevanja drugih). Ob tem se mora do članov skupine obnašati odkrito in pošteno ter

naravno.

Najosnovnejša delitev v skupini je na vodjo in ostale člane. Vodja je lahko formalni

(predpisan, npr. določen v podjetju) ali neformalni (izbere ga skupina). Lahko je

avtokratski, demokratski ali stihijski. V avtokratski skupini ima vodja popolno oblast in

nadvlado nad drugimi. Sporočila se prenašajo samo od zgoraj navzdol, komunikacija je

pretežno enosmerna. V demokratski skupini odločajo vsi člani skupine, vodja samo usmerja

in pomaga, komunikacija poteka v vseh smereh. V razpuščeni (stihijski) skupini lahko dela

vsak kar hoče, skupina dejansko nima vodje v pravem pomenu besede in obstaja samo zaradi

zunanjih pritiskov. Komunikacije med člani skoraj ni ali pa je slaba oziroma neustrezna.

Obstajajo štirje osnovni tipi vodenja skupine: direktivni, inštruktorski, podporni in delegatski.

Direktivni stil vodenja zahteva od vodje, da oblikuje specifična navodila in izrazito nadzoruje

izvajanje nalog. Ostali so le izvajalci njegovih nalog.

Inštruktorski stil vodenja zahteva od vodje, da vodi in nadzira izvajanje nalog, vendar pa

tudi razloži odločitve, prosi za predloge in spodbuja napredek.

Podporni stil vodenja daje vodji možnost spodbujanja in nudenja pomoči podrejenim in

vodenja do uresničevanja nalog. Hkrati pa deli odgovornost do skupne odločitve.

8

Delegatski stil vodenja prelaga polno odgovornost za odločitve in reševanje problemov na

podrejene.

4. KONFLIKTNE SITUACIJE

Kaj ni in kaj je konflikt?

Večina ljudi razume besedo konflikt kot prepir ali fizično nasilje. V zvezi z večjimi skupinami

in narodi pa se beseda konflikt uporablja za spopade ali vojne. Vendar so tako prepir, nasilje

ali vojna le destruktivni načini odziva na konflikt. Ljudje razumejo konflikt tudi kot

neprijetnost, kot stisko, kot nesporazum, kar je v bistvu samo posledica konflikta.

Beseda konflikt izhaja iz latinske besede »confligare«, ki pomeni spor, boj, prepir,

nasprotovanje, nesoglasje (Verbinc, 1997, str. 367).

Definicija konflikta

Konflikt v širšem pomenu besede pomeni vsako srečanje neusklajenih dejavnikov, soočenje

neusklajenosti ali neharmonije. Je stanje, ko sistem zaradi te neusklajenosti na tak ali

drugačen način ne deluje optimalno. Hkrati je tudi stanje, ki sili v odzivanje in terja

spremembe. Konflikt lahko predstavlja nevarnost, hkrati pa je priložnost za razvoj

posameznikov, odnosov z drugimi in skupnosti. Od udeležencev konflikta pa je odvisno ali ga

uporabijo za ustvarjanje ali uničevanje.

Vrste konfliktov

Slika 4: (Možina – tri vrste osnovnih konfliktov)

Glede na število udeležencev ločimo individulani in organizacijski konflikt

- Individualni ali notranji konflikt nastane v posamezniku, vpliva na vedenje in na vse

miselne procese, posledično pa se ponavadi prenese na okolico.

9

Posameznik se kot del določene združbe, pa naj si bo to družina, podjetje razna društva ali

prostovoljne organizacije, vsakodnevno odreka delu individualne svobode ter podreja delu

individualnih potreb skupinskim.

- Pri organizacijskih konfliktih izhajajo nasprotja iz samih razmerij v okviru organizacije.

So posledica različnih osebnosti, teženj, ciljev, zahtev, vrednot posameznikov in skupin v

organizaciji. Konflikt se lahko pojavi na raznih področjih dela ali dejavnosti v organizaciji; na

delovnih mestih, na sestanku, med odmorom itd.

Horizontalni in vertikalni konflikt

- Pri horizontalnih konfliktih gre za nesporazum med posamezniki, skupinami ali oddelki, ki

so na isti strukturni ravni v hierarhiji. Nastanejo tam, kjer imamo posamezniki priložnost

primerjati sami sebe z drugimi posamezniki ali skupinami oziroma, kjer so ustvarjeni ločeni

oddelki.

- Vertikalni konflikt med dvema posameznikoma, skupinama ali oddelkoma, kjer je ena

stran podrejena drugi strani. Pogosto se pojavi med ravnatelji in delavci ter štabom in linijo.

Podrejeni poskušajo zmanjšati ali izničiti vpliv, ki ga imajo nadrejeni, ti pa poskušajo ta vpliv

obdržati ali celo povečati. Ti konflikti so prepoznavni in predvidljivi.

Z vidika vpliva na uspešnost organizacije ločimo funkcionalne in disfunkcionalne

konflikte.

- Funkcionalni konflikt je konstruktiven konflikt, saj podpira temeljni cilj in prispeva k večji

učinkovitosti pri delu oziroma pri poslovanju in razvoju podjetja. Spodbuja konkurenčnost,

pripadnost skupini in ima pozitivne vplive na rezultate.

- Nasprotje funkcionalnemu konfliktu je disfunkcionalni konflikt, ki destruktivno

(razdiralno) vpliva na organizacijo, saj ovira in preprečuje doseganje postavljenih ciljev in

posredno povzroča zmanjšanje produktivnosti dela, povzroča razdor razmerij, zmanjšuje

delovno moralo, povzroča otopelost in nezainteresiranost za delo.

MEDSEBOJNI ODNOSI

Odnose med ljudmi lahko opredelimo na prosocialne, kamor sodi poleg drugega solidarnost,

sodelovanje, podpora, prijaznost in altruizem ter na antisocialne, kamor sodijo vse oblike

agresivnosti in mnoge oblike delikventnosti.

- Prosocialno vedenje je naravnano na pomoč drugim (ki so v težavah), iskanju koristi

za druge, zadovoljevanju potreb drugih ljudi. Razvija se med socializacijo v zgodnjem

otroštvu (velik vpliv imajo starši). Ena izmed teh oblik je pomoč. To je oblika

vedenja, ki koristi drugim, je tudi moralna obveza. Druga oblika je altruizem, ko

pomoč drugim ne prinaša nobene koristi (ne psihološke, ne materialne) tistemu, ki

pomaga. Izredno pomembno vlogo, kot pogoj za in tudi med samim altruističnim

dejanjem igra socialna odgovornost. S tem razumemo nudenje pomoči ljudem, ki so

od nas odvisni. Norma socialne odgovornosti ni formalna. Je zgolj osebno prepričanje

posameznika, da bo v določenem trenutku nudil pomoč tistemu, ki jo potrebuje. Če ta

vrsta odgovornosti spada med osebne norme posameznika, bo do altruističnega dejanja

skoraj zagotovo prišlo.

Dokazano je, da je pripravljenost nudenja pomoči večja, če je oseba, ki naj bi nudila

pomoč sama, kot pa če jih je več ( če je prisotnih več ljudi, pride do difuzije

odgovornosti, to pa pomeni, da je možnosti za altruistično ravnanje bistveno manj).

Do skepse, pomagati ali ne, pride včasih zaradi prisotnosti množice, zaradi česar je

tisti, ki bi sicer pomagal v dilemi, čuti negotovost. Tudi strah pred ocenjevanjem

10

uspešnosti psoredovanja je večkrat dejavnik, zaradi česar se morda posameznik raje

umakne, kot da bi priskočil na pomoč.

- Antisocilano vedenje je tisto, ki neposredno ogroža interese drugih (kraje, pretepanje,

uničevanje, izsiljevanje,…) Gre za rušenje sprejetih pravil, norm, zakonov v neki družbi

Ena izmed oblik antisocilanege vedenja je agresivno vedenje, to je fizično ali besedno

vedenje, katerega namen je povzročanje fizične ali psihične škode. Agresija je lahko vir

frustracij, posnemanja vzorcev agresije (tv), sicer pa je agresija v najširšem pomenu vsak

aktiven pristop.

STALIŠČA, PREPRIČANJA, PREDSODKI

Stališča so nagnjenja posameznikov, da pozitivno ali negativno odgovarjajo na neko

socialno dogajanje, ljudi in razmere.

Stališča se oblikujejo in spreminjajo pod vplivom različnih dejavnikov. Spreminjanje

stališč je pomembno, ker pogosto prav zaradi njih spremenimo svoje obnašanje. Mnenje je

konkretizacija stališč v konkretni situaciji.

Prepričanja so zasnovana samo na intelektualni komponenti. Ko govorimo o prepričanju

se sklicujemo na dejstva, argumente. O njih govorimo kadar človek glede na logiko in

izkustvo upravičeno misli, sodi, da je njegovo prepričanje resnično in pravilno. Eno izmed

prepričanj je verovanje, ki temelji na čustvih in domnevah.

Predsodki so posebna stališča. So nekakšne vnaprejšnje sodbe brez primernih

argumentov. Ljudje z negativnimi predsodki podcenjujejo druge skupine npr. pripadnike

drugih narodov, veroizpovedi, spola.

Značilnosti predsodkov:

- sprožajo jih določeni dražljaji, prvenstveno pripadnost neki družbeni skupini,

- vključujejo intenzivno negativno (lahko celo sovražno) emocionalno reakcijo do oseb

s katerimi je predsodek povezan. Običajno vsebujejo nepriznavanje vrednosti,

omalovaževanje in podcenjevanje neke nacije, rase ali kakšne druge družbene skupine,

- so škodljivi (nekdo ima korist na račun drugega (drugih),

- zadovoljujejo potrebe po prestižu in ugledu,

- osvobajajo nakopičeno agresijo,

- niso osnovani na dejstvih in objektivnem stanju, ampak so v svoji posplošenosti v

nasprotju z realnimi dejstvi,

- zelo so stabilni, težko se spreminjajo (ker so nedostopni za razumske razlage).

VREDNOTE

Vrednote: mir na svetu, družinska varnost, svoboda, sreča, samospoštovanje, modrost, udobno

življenje, enakost, zvesto prijateljstvo, narodna zavest, notranja harmonija, zrela ljubezen,

družbena priznanost, veselje, razburljivo življenje …

Vrednote so eden izmed najpomembnejših psiholoških sestavnih elementov delovanja

človeka. Če pogledamo definicijo vrednot, govorimo o vrednoti kot tistemu, čemur

posameznik priznava veliko večjo načelno vrednost in zato tej stvari daje prednost (potenčne,

hedonske, moralne, izpolnitvene).

Iz njih izhajajo tudi osebnostne kvalitete, standardi in načela, prav tako pa tudi gonilo, ki

vpliva na delovanje in odločitve. Nekateri ljudje svoje vrednote identificirajo in načrtno

spreminjajo (proaktivnost), drugi jih pač imajo, pogosto kot posledica pridobljenih vzorcev

11

primarne in sekundarne socializacije, vere, politike, lokalne kulture itn..Vrednote se pri

človeku spreminjajo.

Ljudje z enakimi vrednotami se običajno družijo. Vrednote določajo tudi kompetentnost na

trgu dela. Kompetentnost sestavljajo znanje in veščine, vrednote in stališča v povezavi s tem

pa še izkušnje in socialni kapital.

STRESI IN KRIZE

Splošno znana je definicija stresa, da je to odgovor organizma na zunanje okoliščine. Psihiatri

opredeljujejo stres kot dogajanje, ki zmoti človekovo notranje ravnovesje in aktivira njegove

prilagoditvene procese. Profesor Laskin z ugledne univerze John Hopkins v Baltimoru trdi, da

nekateri dejavniki v družbenem okolju povzročijo stres in napovedujejo depresijo. V

pradavnini je človek nevarnosti iz okolja zaznal s čutili. Dražljaji so se prek možganske skorje

in višjih možganskih centrov prevajali v nadledvični žlezi. V njih sta se začela izločati najprej

adrenalin in noradrenalin, stresna hormona. Pod njunim vplivom se telo pripravi na edini

dve možnosti, ki omogočata preživetje: na beg ali na boj. V primeru bega pred divjo živaljo

ali boja s tekmecem je bil tak odziv organizma popolnoma smiseln, saj je omogočal

optimalen telesni odgovor. Refleks, ki je star kot človeštvo, je omogočal preživetje. In danes?

Namesto z razjarjenim krdelom volkov se soočamo z nadrejenimi v službi ali z zahtevnimi in

nezadovoljnimi strankami. Dražljaji za izločanje stresnih hormonov so vse bolj simbolični in

pogosti, če ne celo stalni spremljevalci življenja sodobnega človeka. Hormonov ne porabimo

s telesno dejavnostjo.

Danes definiramo stres kot doživetje, katerega posledica je psihična napetost, ta pa povzroča

fiziološke procese, ki so za organizem nevarni. Povzročitelj stresa, imenovan stresor, je lahko

nekaj, kar človeku pomeni oviro, zahtevo, obremenitev ali izziv. Seveda se različni ljudje na

isti dražljaj odzivajo različno: gneča na cesti je za povprečnega voznika obremenitev, vozniški

navdušenec pa jo sprejema kot izziv in se je loti športno in z užitkom.

Strokovnjaki stresorje razvrščajo v nekaj skupin:

Stresorji ozadja so navidez neopazne, zanemarljive in nepomembne okoliščine, ki

dolgoročno povzročajo stresne reakcije. Hrup na delovnem mestu, vsiljen ritem dela,

vsakodnevno hitenje na poti v službo, (relativno) pomanjkanje materialnih dobrin, neustrezne

stanovanjske razmere so okoliščine, ki sčasoma povzročijo zmanjšanje delovnih sposobnosti

in resne zdravstvene posledice.

Osebni stresorji so dogodki in okoliščine v posameznikovem življenju, ki sprožijo hude

notranje napetosti in jim posameznik ne more uiti z begom ali bojem. Hud bolnik v družini,

strah pred izgubo delovnega mesta, prizadevanje za doseganje želenega statusa, konfliktne

situacije na delovnem mestu in v zasebnem okolju so dejavniki ogroženosti, ki jih čuti

posameznik. Zdi se, da je telesno ogroženost pračloveka zamenjala psihična ogroženost.

Kataklizmični stresorji so povzročitelji nepredvidljivih katastrof, ki hkrati prizadenejo večje

skupine ljudi (npr. poplave, tornado, letalske nesreče, večji požari). Skupna čustva in vedenje

pri večji skupini ljudi ustvarijo občutek pripadnosti. Tisti, ki po službeni dolžnosti pomagajo

prizadetim, pogosto sami podležejo potravmatskemu stresu. Zato je poglobljeno znanje o

stresu potrebno ne le laikom, temveč tudi zdravstvenim delavcem.

12

Kriza je posebna oblika duševne obremenitve. Pomeni relativno hudo duševno ali osebnostno

obremenitev, ki je navadno trajnejša in prizadene naše običajno duševno ravnovesje. Pogosto

povzročajo duševne krize dogodki, ki preprečujejo ali ovirajo izpolnjevanje pomembnih

življenjskih ciljev.

Kriza se vedno razvije kot posledica prevelike obremenitve ali stresa.

Izzove jo lahko:

- dolgotrajen ali kroničen stres, ki se kopiči. Ko preseže posameznikovo tolerančno

raven, izbruhne kot krizno dogajanje.

- Enkraten, peveč stresen dogodek, ki v človeku izzove oziroma sproži krizno reakcijo.

Čeprav duševne krize hudo prizadenejo posameznika, so navadno prehodne in jih je mogoče

premagati (če ne drugače, z zdravstveno pomočjo).

PREMAGOVANJE FRUSTRACIJ, KONFLIKTOV, STRESOV IN KRIZ

Vse življenje se srečujemo z ovirami, težavami in problemi, ki jih moramo reševati in

premagovati. Uspešno premagovanje pomeni življenjsko spodbudo in je znak osebnostne

zrelosti. Pri premagovanju frustracij, konfliktov, stresov in kriz je pomembno, da se jih lotimo

na konstruktiven način, kar pomeni, da za premagovanje povečamo aktivnost, ki privede do

neposredne odstranitve ali premostitve ovire.

Stres je treba najprej prepoznati in si ga priznati, šele nato ga lahko začnemo obvladovati.

Premagovanje stresa

Razmišljati je treba pozitivno.

- Osredotočiti se na svoje prednosti in ne na slabosti.

- Iz vsake stresne situacije se poskusiti naučiti česa novega.

- V vsaki stvari skušati najti kaj dobrega.

Vse stresne dogodke lahko razdelimo v dve skupini:

- Dogodki, na katere lahko vplivate: vprašajte se, kako lahko takoj ukrepate in to tudi

storite.

- Dogodki, na katere ne morete vplivati: s temi dogodki se ne obremenjujte, saj jih ne

morete spremeniti.

Poskusite se osredotočiti na pozitivne stvari v življenju – poudarjajte pozitivno in čim manj

časa razmišljajte negativno.

Bodite samozavestni. Prevzemite odgovornost za svoja dejanja. Stojte za svojimi prepričanji.

Naučite se reči NE.

Naučite se organizirati čas.

Vodite dnevnik. Naredite seznam vseh nalog, ki jih morate opraviti, razvrstite jih po

pomembnosti in naredite urnik, kdaj jih boste opravili. Najprej se lotite najpomembnejše

naloge in jo dokončajte, preden začnete drugo. Vedno se ukvarjajte le z eno nalogo naenkrat.

Kadar ste pod stresom, se poskusite izogniti pomembnim odločitvam.

13

Premagovanje krize

Najpomembnejša je človekova samodisciplina oziroma samonadzor. Če posameznik dovolj

dobro pozna sebe, svoje funkcioniranje in prve opozorilne znake krize, bo na te znake

pozoren in bo ob njihovem nastopu ukrepal.

Izrednega pomena je tudi čim boljša podporna mreža, ki jo sestavljajo: razumevajoči svojci

in/ali prijatelji, ki so dobro seznanjeni s posameznikovimi težavami in (njegovimi

individualnimi) opozorilnimi znaki krize; morajo biti dovolj trdne osebnosti, da lahko nudijo

močno čustveno (in drugačno) oporo, ne da bi se sami zlomili.

Viri:

• Dr. Anton Trstenjak, 1974, ORIS SODOBNE PSIHOLOGIJE I. TEORETIČNA

PSIHOLOGIJA Maribor, Založba obzorja

• Dr. Anton Trstenjak, 1974, ORIS SODOBNE PSIHOLOGIJE II. UPORABNA

PSIHOLOGIJA Maribor, Založba obzorja

• Janek Musek, 1997, ZNANSTVENA PODOBA OSEBNOSTI, Ljubljana, EDUCY

• Janek Musek, Vid Pečjak, 2001, PSIHOLOGIJA, Ljubljana, EDUCY

• Anita Woolfolk (prevod iz angleščine Mateja Hudoklin), 2002, PEDAGOŠKA

PSIHOLOGIJA, Ljubljana, EDUCY

• www.cef-see.org/3_SE-%20Vodenje%20skupin.pdf

• http://musek.si/Kurikuli/Psihologija_osebnosti/05b%20Inteligentnost.pdf

• www.studio-duktus.si/duktus-predavanje1.pps

• www.englistika.info/podatki/2_letnik/psihologija_za_ucitelje.pdf

• http://www.skole.hr/roditelji/savjeti?news_id=1836

• www.sbaza.net/download_zip.php?id_clanka=296