Irena Majce

Sok terapija!

Bil je soparen in tezak dan. S kolegom Vladom Podgorskom iz casopisa Delo sva zapeljala do Roskerjeve hise v Leskovcu in povprasala kje tocno se pride do Zlapovca oziroma vojaskega precrpavalisca in skladisca goriva. "Malo nazaj in na desno," je dobre volje povedal nekdanji direktor Kovinarske v Krskem Janez Rosker. "Zdaj je pa vendarle konec, kaj ne?" je doda!. Prikimala sva in sledila njegovim napotkom. Zapeljala sva po skoraj poJjski poti med travniki in ob potoku. Nisva mogla zgresiti. Ko sva maJce boUe pogJedala, je skoraj za vsakim grmom tical nekdo s pusko. Upala sva, da so to nasi. Avto sva pustila na travniku, kjer je bilo ze tudi nekaj vojaskih vozil, pred nama pa se je odprla jasa in za njo· gozd. Tam nas je pricakal nacelnik 25. obmocnega staba Teritorialne obrambe BreZice Mitja Teropsic z nekaj oborozenimi fanti iz TO, ob skromni stavbi pa so stali v temne uniforme obleceni in dobro oborozeni vojaki JLA. Bili so rnrki in zdelo se mi je, da so "speciaJci" iz Nisa, ki so bili na letaliscu Cerklje ob Krki. ° njih je bilo slisati toliko slabega, da me je spreletaval srh. Njihov poveljnik in Teropsic sta sarna odsla v stavbo na pogajanja. (Nekaj dni pred tern dogodkom sem v sluzbi dobila nov mikrofon, ki j e lahko snemal tudi zelo oddalj ene zvoke. Skrivoma sem ga pristavila za nekaj minut k oknu in preizkusila njegovo zmogljivost. Zaradi vecnega pomanjkanjakaset seje posnetek kasneje izgubil.)

Sonce je pripekalo na vlazno jaso in nam, ki smo stali zunaj, se je zdelo, da se zeJo dolgo pogovarjata. Bili smo tiho. Cakanje je postajalo mucno, zrakje bi! vse bolj gost. Vojaki z uperjenimi puskami so se prestopali, nervozno so lajali ocitno sestradani vojaski psi cuvaji ob vhodih v cisterne v gozdu. Pomislila sem, alije to res konec. Spomnila sem se na zacetek vojne. Na tisti dan, ko je JLA zasedla

Irena Majce, novinarka, dopisnica za Posavje na RTV - Radio Slovenija

-- J9 -­

SPOMINSKl ZBORJ"JrK POSAVJE v LETIH 1989 - 1991

kontrolno tocko na Obreiju (sedanji mednarodni mejni prehod). Sluzben avto sem pustila v vasi, naprej do omenjene tocke na cesti Ljubljana - Zagreb sem se po poljski poti odpeljala z Bojanom Gricarjem iz Milice. Tam so med JLA in predstavniki Milice ze potekala pogajanja 0 usodi kontrolne tocke in slovenskih zabojnikov na meji med Hrvasko in Slovenijo. Komaj nekaj dni pred tern sem bila na skromni slovesnosti ob otvoritvi prehoda. Zdaj pa smo opazovalci, v glavnem domaCini in milicniki v civilu, vseh nas je bilo kaksnih trideset, stali na malce dvignjeni breiini ob cesti in poslusali pogajanja sredi cestisca. V nas je bila cisto blizu uperjena dolga topovska cev s kupole oklepnega transporterja, vendar se tisti trenutek se niti priblizno nisem zavedala, da lahko iz te cevi tudi poci. Za oklepnikom pred nasimi nosovi je bilo se nekaj vozil. Opazovalci smo obnemeli, kot da bi gledali grozlj iv film, ki z resnico nima zveze. Se vedno se nismo zavedali resnosti trenutka. Slisati je bilo Ie nekaj socnih kletvic domacinov: "Jeb.. yam mater vasu." Celo kletvice so se mi tisti trenutek zdele boljse od molka. A sarna nisem mogla izreci niti besede. Nekaj metrov stran so nas iz vojaskega vozila se bolj zacudeno gledali mladi vojaki.

Slisali smo, da so predstavniki JLA zahtevali, da se Milica v petnajstih minutah umakne iz zabojnikov, sicer jih bodo razstrelili z ljudmi vred. Po pogajanjih so slovenski milicniki res zapustili zabojnike in kontrolno tocko. Oklepna vozila, zdelo se mi je, da so tanki, so zatem z lahkoto, mimogrede pometla z dvema velikima nalozenima tovomjakoma, ki sta bila kot ovira postavljena cez cesto. Prevmili so ju, kot da bi bila skatlici vzigalic. V tistem trenutku sem se sele zavedla resnosti dogajanj. Bila sem razocarana, obupana in globoko prizadeta. Ali se driavo osvoji, zavzame, kar tako? V borih petnajstih minutah. Kako so mogli nasi, ki so se pred nekaj dnevi s takim ponosom dvigali zastave nad zabojniki, vse skupaj zapustiti v cetrt me? Brez enega samega strela. "Ali se ne bomo branili?" sem se sprasevala. Nekdo je omenil, da se pac ne moremo braniti s tistimi nekaj puskami v zabojnikih na prehodu. V tern casu je eden od oklepnikov zapeljal na desno, na bliznje psenicno polje in z ocitnim veseljem in posmehom teptal in vozil gor in dol po njivi, da ni od psenice ostalo nic. Potem se je spravil na vinograd na vzpetini. Zdelo se mi je, da tepta celo Slovenijo. (Ta dogodek me spremlja se danes, kadarkoli se vozim tam mimo. In nanj sem se spomnila tudi nekaj let za tern na vadbiscu letalisca Cerklje ob Krki, ko so me slovenski vojaki poyeljali prvic s tankom: "Gospa ali podrem tole drevo za vas?" je dejal tankist. Se preden sem uspela odgovoriti, sva mimogrede zapeljala cez drevo.)

Nisem mogla verjeti svojim ocem. Sele zdaj sem se zavedla, da moram takoj od tod in porocati. Takrat se nismo imeli GSM ali radijskih zvez na terenu.

-- 20 -­

IRENA MAJCE Sok terapija 1

(Kasneje, ko SO telefonske zveze odpovedale, mi je med vojno pomagal pri delu radioamater iz Brezic, ki se mu je nekaj dni pred tern rodila hcerka Sara. Dobro se spominjam, kako je vsa lepa lezala v mali posteljci in se s porocili ni dala motiti v mimem spanju. Na sreco ni vedela, daje vojna in upam, daje nikoli ne bo obcutila. Mlada je toliko kot nasa drzava.) S solznimi ocmi sem sedla v sluzben avto in komaj vozila po stari cesti proti Prilipam. Na delu, kjer se je skoraj stikala s Cesto bratstva in enotnosti, sem ustavila pri dveh voznikih domacinih, ki sta svoja velika tovomjaka nalozena s peskom postavila cez cesto. Povedala sem jima, kaj se je zgodilo na Obrezju in kako je JLA unicila tovomjaka tam. Sarno skomignila sta z rameni in rekla: "Kar bo, pa bo." Most na Catezu je bil ze skoraj v celoti zaprt. Tam sem izvedela tudi, daje na podobni kontrolni tocki v Rigoncah prislo do streljanja in da je umrl Jemej Molan. Poznala sem gao Bil je sosed mojih sorodnikov v Bukosku. Ko sem prisla v pisamo, sem takoj telefonirala uredniku Toniju Latemarju v Ljubljano. Vsa objokana sem mu povedala, da so zavzeli Slovenijo in daje eden nasih rnrtev. Rekel mije naj se pomirim, da gotovo ni tako hudo in da ne ve, da bi bil kdo kje rnrtev v Sloveniji. (Po tem sem sklepala, da je Molan prva zrtev v tej vojni.) Napisala sem 0 vsem skupaj prizadeto poroCilo in ga prebrala v eter. Omenila sem smrtno zrtev v Rigoncah, ne pa tudi njegovega imena, saj se vedno tudi sama nisem mogla verjeti, daje res.

Ja, tako se je zacelo. Danes cakam, da se bo koncalo. Tu v Zlapovcu, pri nekem zanikmem vojaskem precrpovaliscu kerozina za letalisce Cerklje ob Krki. Pokazejo nam dotrajane podzemne cisteme za kerozin, zastarel cevovod. Kdo ve, ali je to sploh se varno, ali ni kerozin odtekal tudi v zemljo, podtalnico? Potem prideta iz stavbe Mitja Teropsic in predstavnik JLA. "Koncano je," pravi vidno utrujen, a nasmejan Teropsic. Pomislim, ali je to res konec. Vojne. Pomislim na majhni hcerki, ki sta j ih vse te dni, ko sem delala noc in dan, cuvala mama in oce. Mama, ki je preiivela med drugo svetovno vojno kot izgnanka strahovit napad na Dresden v Nemciji, je zdaj posebno teiko prezivljala raketiranje na Cateiu. Pomislim na moza, ki je bil ze stirinajst dni pred vojno na vajah vTO, potemje bil vso vojno zdoma in se lep cas zatem. Alije zdaj res konec? In smo zdaj res Slovenija. Cisto zares je bil konec zame nekegamrzlega jutra ob petih, ko smo novinarji v vojasnici spremljali dogajanje ob odhodu zadnje kolone JLAiz Cerkelj ob Krki. .

In cisto zares je bil zacetek dalec bolj nazaj. Mogoce celo takrat, ko je bil nekaj let pred zacetkom vojne na obisku v Krskem admiral Branko Mamula, ki je bil takrat zvezni sekretar za ljudsko obrambo in hkrati clan predsedstva Jugoslavije. V ozki dolgi sejni dvorani papimice Videm Krsko v stavbi nekdanje tiskame se je zbrala vsa posavska politicna in gospodarska smetana. Ne spominjam se natanko,

-- 21 -­

SPOMINSKJ ZBORNIK POSAVJE V LETIH \989· \99\

kaksen je bil namen njegovega obiska. Dobro pa se spominjam njegove lepe vojaske uniforme Z bela kapo s siltom in se bolj njegovega govora. Med drugimje dejal: "Ce se Slovenija ne bo obnasala kot se mora, bo delezna sok terapije."

Prisotni so malce eudno pogledali, nihee pa ni komentiral tega izraza. Odsla sem iz sejne dvorane, napisala kratko vest 0 tern in jo po telefonu narekovala v urednistvo v Ljubljano. Telefonirala sem z ene od miz v veliki skupni odprti pisami vhoda v tiskamo, kjer je, razen nekaj usluzbencev, rnrgolelo milicnikov v civilu. Eden od njih je poslusal, kaj sem narekovala za poroCila in mi odvmil, da gotovo nisem pray slisala Mamulo in da tega na Radiu Slovenija ne smemo objaviti. "Prepozno," sem rekla, "je ze v Ljubljani in objavljeno. Sicer pa imam posnetek govora Mamule, preprieajte se." Bil je nejevoljen. Videla sem, da je s kolegi staknil glave na posvet. Kasneje, mislim, da noben medij ni smel objaviti te groznje admirala. Bila pa je to brez dvoma prva javno izrecena groznja v Sloveniji. Toda veeina prisotnih v Krskem takrat oCitno ni dojela natanko 0 cern govori. Priznam, da tudi sarna ne. Vedela sem Ie, da "sok terapija" zveni grozilno in da pac ne pomeni nie dobrega iz ust tako visoke vojaske osebe.

Skoraj nie ne vern 0 datumih, dnevih in urah med vojno za Slovenijo. Zapiske, kolikor sem jih sploh uspela v tisti naglici shranjevati, sem med selitvijo dopisnistva zalozila. Raeunalnika se nisem imela, vse skupaj se je dogajalo hitro, vecino sem pisala na roko ali je slo takoj v eter. Kot marsikdo, sem delala tako rekoc 24 ur na dan in izgubila obcutek za cas. V resnici se mi nikoli ni povmil povsem. Od takrat zivim v minutah in sekundah, kot smejo biti dolgi prispevki za radijska poroeila. Od takrat, ko se je zacela in koncala vojna,je tudi cas drugacen. Hitrejsi inkrajsi.

_. 22 .­