UNIVERZA MARIBOR FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE … · Ivan Hošnjak – Pojav etičnih problemov in dilem v zdravstveni negi na psihiatričnem področju II The results: Most of the

UNIVERZA MARIBOR FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

POJAV ETIČNIH PROBLEMOV IN DILEM, V ZDRAVSTVENI NEGI NA PSIHIATRIČNEM

PODROČJU

( DIPLOMSKO DELO )

Maribor, 2009 Ivan Hošnjak

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor:Viš. pred. dr. Danica Železnik, prof.zdr.vzg.

»Etika je teoretična znanost o tem, kako naj prav živimo. Išče in nudi odgovore o tem, kako naj živimo, da bi bilo naše življenje smiselno, dobro, bogato, da bi bili srečni, da bi drugim prinašali nekaj notranjega bogastva in bi vsi skupaj mogli uresničevati tisti novi red, ki nam daje podlago, da se moramo kot ljudje vedno bolj razvijati in živeti v mirnem, prijateljskem sožitju« ( dr. Šuštar, A.).

Ivan Hošnjak – Pojav etičnih problemov in dilem v zdravstveni negi na psihiatričnem področju

I

IZVLEČEK Ključne besede: etika, etični problemi in dileme, medicinska sestra, psihiatrija, psihiatrična zdravstvena nega, osnovne življenjske aktivnosti, pacient. Izhodišče: Zdravstvena nega je edinstvena etična praksa, ker predstavlja poseben način vstopanja v svet drugih ljudi. Vstopanje v življenja drugih mora biti dobro, pravilno in koristno, da doseže pričakovani cilj - pomoč posamezniku pri zadovoljevanju njegovih individualnih potreb. Posameznikovo presojanje o tem, kaj je prav in kaj ne, se odraža v individualni oceni moralnega. Saj ima vsakdo ima svoja stališča, prepričanja in vrednote o obsegu, širini in pomenu določenega dejanja in ravnanja. Število situacij, ko se pri svojem delu medicinske sestre srečujejo s številnimi etičnimi vprašanji, dilemami, stiskami, in z odločitvami je nepregledno. Metode: Raziskava je osnovana na kvantitativni metodologiji, podatki so zbrani s pomočjo ankete, katere merski instrument je bil delno strukturiran vprašalnik z 27 vprašanji zaprtega in odprtega tipa. V anketi je sodelovalo 45 članov negovalnega tima Psihiatrične bolnišnice Ormož. Analiza rezultatov je narejena s statističnim paketom SPSS. Rezultati: Večina članov negovalnega tima je mnenja, da je delo medicinskih sester na psihiatriji zahtevno, največje težave jim povzroča odločanje med načeli pravičnosti, zasebnosti in zaupanja pacienta in dejanskimi možnostmi. Rezultati potrjujejo predpostavljanje, da so medicinske sestre na psihiatričnem področju pri opravljanju svojega dela nenehno izpostavljene presojanju o pravilnosti odnosa do pacienta, največje težave pa so povezane z etičnimi problemi in dilemami. Diskusija in zaključki: Psihiatrični pacienti so zaradi narave bolezni prav gotovo bolj obremenjujoči za medicinske sestre, zato je, znanje, strokovna usposobljenost, osebna zrelost in toleranca medicinskih sester nenehno na preizkušnji. Kot je razvidno iz raziskave, imajo medicinske sestre in zdravstveni tehniki s srednješolsko izobrazbo več težav pri presojanju in odločanju, kot medicinske sestre z višjo in visoko izobrazbo, kar potrjuje dejstvo, da za nenehno presojanje o etičnosti svojega delovanja potrebujejo dodatna specifična znanja. Ni dovolj, da se določena aktivnost zdravstvene nege samo izvede, pomembno je, da vsaka medicinska sestra pozna tudi posledice izvedene aktivnosti in zakaj se je določena aktivnost izvedla prav na tak način. ABSTRACT Key words: Ethics, ethical problems and dilemmas, a nurse, psychiatry, psychiatrical health care, basic life actions, patient. The base: Health care is a unique ethical practice, because it represents the special way of entering the world of other people. Entering into life of others needs to be good, correct and useful, so that it reaches expected goal, which is helping individuals at taking care of their individual needs. Decisions, about what is right and what is wrong, are shown in individual evaluations of morality. Every human being has its own standards, beliefs and values about importancy of different situations and how to handle them. The number of situations, when nurses, at their work, deal with ethical questions, dilemmas, decisions etc., is enormous. Methods: The research is based on a quantitative methodology, facts are collected with the help of the inquiry. I used an inquiry with 27 questions, some of them were closed typed and some open typed. I included 45 members of the team, which provide health care in Psychiatrical Hospital Ormož. To analize the results, I used the statistical package SPSS.


II

The results: Most of the members of the team agree, that their work is very demanding. It is difficult to decide between principles of justice, privacy of patients and actual possibilities. They confirmed, that nurses, at their work on psychiatrical field, often have to make decisions regarding the relations towards patients, the biggest problems are related to ethical problems and dilemmas. Conclusion and discussion: Psychiatrical patients are, because of the nature of their diseases, more difficult to handle for nurses. Their knowledge, capability, personal matturness and tolerance are often in question. The research shows, that nurses with lower degree of education, have more problems with making decisions. This confirms the fact, that we need specific knowledge, if we constantly deal with important decisions. It is not enough that the specific action is done, it is important, that every nurse knows the consequences of this action and why the action has to be done this way.


III

KAZALO: 1 UVOD ..................................................................................................................................... 1

Kaj je prav in kaj ne, je možno presojati na podlagi veljavnih norm -zakonov, predpisov. .. 1 2 PROFESIONALNA ETIKA PRI DELU Z LJUDMI........................................................ 1

2.1 Etika in morala ................................................................................................................. 2 2.1.1 Etika .......................................................................................................................... 2 2.1.2 Morala ....................................................................................................................... 3

2.2 Značilnosti človeka pri etičnem ravnanju v poklicu ........................................................ 3 2.2.1 Razlika pri etičnem ravnanju od včeraj do danes...................................................... 4

2.3 Nekatere etične listine zdravniškega osebja............................................................... 4 2.3.1 Hipokratova prisega ........................................................................................... 4 2.3.2 Maimonidova zdravniška molitev...................................................................... 5 2.3.3 Zdravniška prisega Amatusa Lusitanusa............................................................ 5 2.3.4 Ženevska zdravniška zaobljuba................................................................................. 5 2.3.5 Mednarodni kodeks zdravniške etike................................................................. 6 2.3.6 Kodeks medicinske deontologije Slovenije .............................................................. 6 2.3.7 Deklaracija o pravicah bolnikov ............................................................................... 6 2.3.8 Deklaracija o končni (terminalni) bolezni................................................................. 6 2.3.9 Splošna deklaracija o človekovih pravicah ............................................................... 6

3 ETIKA V ZDRAVSTVENI NEGI.................................................................................. 6

3.1 Teorija etike v zdravstveni negi ....................................................................................... 8 3.2 Načina etičnega presojanja............................................................................................... 8 3.3 Etično odločanje medicinskih sester .......................................................................... 9

3.3.1 Osebnostne značilnosti medicinske sestre za lažje etično odločanje ........................ 9 3.3.2 Modeli sprejemanja odločitev ................................................................................. 10 3.3.3 Kodeks..................................................................................................................... 11

3.4 Pomen etike v psihiatrični zdravstveni negi................................................................... 13 3.4.1 Najpogostejši etični problemi pri psihiatričnem pacientu po modelu V. Henderson.......................................................................................................................................... 13 3.4.2 Etične dileme, specifične za psihiatrijo................................................................... 19

4 PSIHIATRIJA ................................................................................................................ 19

4.1 Razvoj in stigmatizacija psihiatrije skozi zgodovino..................................................... 20 4.1.1 Občutek sramu psihiatričnega pacienta................................................................... 21

4.2 Psihiatrija na Slovenskem .............................................................................................. 21 4.2.1 Slovenska psihiatrija danes ..................................................................................... 22 4.2.2 Predstavitev Psihiatrične bolnišnice Ormož............................................................ 23

5 DUŠEVNE MOTNJE.......................................................................................................... 24

5.1 Duševne motnje, ki se zdravijo na psihiatriji ................................................................. 24 Duševne motnje so bolezni s psihičnimi in motnjami doživljanja, povezana je z motnjami funkcioniranja zaradi bioloških, socialnih, psiholoških , genetskih, fizikalnih ali kemičnih motenj. Opredeljujejo se kot odstopanje od normativnega koncepta ( Kaplan, 1986). .................................................................................................................. 24

5.2. Klasifikacija duševnih motenj po DSM – IV sistemu................................................... 24 5.3 Klasifikacija duševnih in vedenjskih motenj po MKB – 10 .......................................... 25 5.4 Najpogostejše duševne motnje, ki se zdravijo na psihiatriji .......................................... 25

5.4.1 Motnje zaznavanja................................................................................................... 25 5.4.2 Motnje spomina....................................................................................................... 26 5.4.4 Motnje zavesti ......................................................................................................... 28


IV

5.4.5 Motnje čustvovanja ................................................................................................. 29 5.4.6 Motnje spanja .......................................................................................................... 30 5.4.7 Zloraba in odvisnost od psihoaktivnih snovi........................................................... 31 5.4.8 Urgentna stanja v psihiatriji .................................................................................... 32

5 PSIHIATRIČNA ZDRAVSTVENA NEGA ................................................................ 33

6.1 Razvoj psihiatrične zdravstvene nege v Sloveniji.......................................................... 34 6.2 Naloge medicinske sestre v psihiatrični zdravstveni negi.............................................. 34 6.3 Škodljive posledice dela z ljudmi................................................................................... 35

6.3.1 Zaščita pred škodljivimi posledicami dela z ljudmi................................................ 36 6.4 Lik medicinske sestre v psihiatrični zdravstveni negi.................................................... 37 6.5 Vloga medicinske sestre na psihiatričnem področju ...................................................... 37

6.5.1 Obravnava psihiatričnega pacienta po procesu zdravstvene nege .......................... 38 6.5.2 Profesionalna komunikacija med medicinsko sestro in pacientom......................... 38 6.5.3 Timska obravnava psihiatričnih pacientov.............................................................. 39 6.5.4 Kako voditi tim zdravstvene nege........................................................................... 40 6.5.5 Najpogosteje uporabljeni teoriji zdravstvene nege v psihiatrični zdravstveni negi 40 6.5.6 Standardi v zdravstveni negi ................................................................................... 42 6.5.7 Dokumentiranje v zdravstveni negi......................................................................... 43

7 RAZISKOVALNI DEL ...................................................................................................... 44

7.1 Namen in cilji raziskave................................................................................................. 44 7.1.1 Namen raziskave ..................................................................................................... 44 7.1.2 Cilji raziskave.......................................................................................................... 44

7.3 Metodologija raziskovanja ............................................................................................. 44 Raziskovalna vprašanja:....................................................................................................... 45 7.4 Rezultati raziskave ......................................................................................................... 45

8 RAZPRAVA ........................................................................................................................ 66

9 SKLEP.................................................................................................................................. 70

10 ZAHVALA......................................................................................................................... 72

12 UPORABLJENA LITERATURA ................................................................................... 73

13 PRILOGA .......................................................................................................................... 77


V

Kazalo grafov Graf 1: Ocena težavnosti dela medicinskih sester pri psihiatriji .............................................. 45 Graf 2: Etični problemi v zdravstveni negi na psihiatričnem področju ................................... 46 Graf 3: Težke odločitve medicinskih sester na psihiatričnem področju .................................. 47 Graf 4: Faktorji za lažje odločanje medicinskih sester o pravilnosti odnosa do pacienta........ 48 Graf 5: Posebni varovalni ukrepi v zdravstveni negi psihiatričnega pacienta ......................... 49 Graf 6: Vpliv delovne dobe medicinskih sester na mnenje o pomembnosti posebnih

varovalnih ukrepov........................................................................................................... 50 Graf 7: Vpliv izobrazbe na mnenje o posebnih varovalnih ukrepih pri zdravstveni negi

psihiatričnega pacienta ..................................................................................................... 51 Graf 8: Izogibanje nevarnosti v okolju..................................................................................... 52 Graf 9: Ocena težavnosti posebnih varovalnih ukrepov .......................................................... 53 Graf 10: Prehranjevanje in pitje ............................................................................................... 54 Graf 11: Hranjenje proti volji pacienta .................................................................................... 55 Graf 12: Spanje in počitek........................................................................................................ 56 Graf 13: Oblačenje ................................................................................................................... 57 Graf 14: Sprejem higiensko neurejenega pacienta................................................................... 58 Graf 15: Čistoča in nega telesa................................................................................................. 59 Graf 16: Odnosi z ljudmi in izražanje čustev, občutkov .......................................................... 60 Graf 17: Odnosi med pacienti .................................................................................................. 61 Graf 18: Razvedrilo pacientov ................................................................................................. 62 Graf 19: Rekreacija pacientov.................................................................................................. 63 Graf 20: Učenje in pridobivanje znanja ................................................................................... 64 Graf 21: Zagotavljanje načela dostojanstva strogo varovanega pacienta v toaletnih prostorih

.......................................................................................................................................... 65


1

1 UVOD

Kaj je prav in kaj ne, je možno presojati na podlagi veljavnih norm -zakonov, predpisov. Pri tem moramo vedeti, da ravnanje po teh normah ne izpolnjuje vedno pogojev etičnega ravnanja. V praksi smo na eni strani vpeti v predpisane norme, ki praviloma temeljijo na zakonitostih tistega, kar praviloma ni dovoljeno, na drugi strani pa se pogosto znajdemo v situacijah, ki so prerasle predpise in v katerih so norme postale toge in neživljenjske. Med tema dvema segmentoma obstaja vmesni prostor, v katerem je potrebna etična presoja, bodisi, zato, ker situacij in okoliščin zakonodajalec v zakonih in drugih aktih ni mogel predvideti bodisi zaradi situacij in okoliščin, ki v aktih niso zajete (Šavora, 2007). Zdravstvena nega je edinstvena etična praksa, ker predstavlja poseben način vstopanja v svet drugih ljudi. Vstopanje v življenja drugih mora biti dobro, pravilno in koristno, da doseže pričakovani cilj – pomoč posamezniku pri zadovoljevanju njegovih individualnih potreb. Medicinska sestra je samostojna izvajalka ali sodelavka pri različnih oblikah individualnega ali skupinskega dela s pacienti, je njihov sogovornik in njihov nadomestni drugi, če je to potrebno. Delo medicinske sestre je kompleksno in zajema vse pore življenja psihiatričnega pacienta na oddelku (Kogovšek, 2002). Njena poglavitna naloga v psihiatrični zdravstveni negi je zagotavljanje avtonomije psihiatričnega pacienta (Košir, 2004,str.297). Medicinske sestre imajo v vsakdanjiku pacienta na bolnišničnem oddelku podobno vlogo kot mati v vsakdanjiku novorojenčka: so stalne in za morebiten klic na pomoč praktično vedno prisotne, partnerke, ki vzdržujejo kontinuiteto oddelčnega »miljeja« (Nedog, 2004, str.129). V dnevnih stikih s pacientom odločajo o pravilnosti odnosa, vendar o tem ne razmišljajo vedno, razen takrat, ko se v teh odnosih nekaj zalomi, ko določena situacija postane neprijetna tako za pacienta, kot medicinsko sestro. V poklicnem delovanju imajo slabe odločitve zelo negativen odziv in hude posledice. Za psihiatričnega pacienta so lahko takšne posledice, kot pogosto ugotavljamo, ključnega pomena. Psihiatrični pacienti so zelo občutljiva in ranljiva skupina ljudi, imajo sami težave z medsebojnimi odnosi, marsikdaj težko objektivizirajo trenutno situacijo, težko ločijo med našo željo po pomoči in želji po škodovanju. Taka situacija nas prisili k razmišljanju o pravilnosti naše izbire, presoje in ravnanja. Nemalokrat smo v dvomih o pravilnosti odnosa v določenem trenutku, posebej če smo se odločili na hitro ali v posebnih okoliščinah ( za nas neprijetnih). Pogosto ugotavljamo, da bi bil ta odnos lahko tudi drugačen, ali pa, da bi morda v drugačnih okoliščinah reagirali drugače.

2 PROFESIONALNA ETIKA PRI DELU Z LJUDMI

Praktična poslovna etika se podrobno ukvarja z vprašanjem, kaj je prav in kaj napačno,v vsakdanjem poslovnem vedenju in ravnanju posameznika in človeštva. Hkrati je tudi sinonim za moralno ali ustrezno (sprejemljivo) vedenje, razmišljanje in ravnanje v poklicu in poslu.

Praktična etika je sinonim za moralnost, vest, zavest, legalnost, zaupanje, vrednote, odgovornost, poštenost in neoporečnost v poslovnem delovanju, obenem pa jo je mogoče pojmovati tudi kot osnovo in pomembno dopolnilo pravnega sistema, ki ureja poslovne odnose. Glavna in temeljna zahteva (predpostavka) poslovne etike je brezkompromisna poštenost poslovanja in delovanja v smislu Hipokratovega načela (nikomur škoditi), kar je po mnenju poznavalcev v praksi nemalokrat zelo težko doseči in uveljaviti.


2

Izhodišče vsake etike je tisto, čemur pravimo moralna drža človeka. Po Hribarjevem (1996) mnenju je temelj človekove moralnosti dobrota, sledijo pa vrednote, kot so poštenost, pravičnost, obzirnost. Drugo ime za dobroto je ljubezen. Ljubezen ima dve področji, je ljubezen do drugega in ljubezen do samega sebe. Biti dober, je biti dober predvsem do bližnjega. Imeti rad samega sebe, ne oziraje se na drugega, ni ljubezen, temveč samoljubje. Nasprotje egoizma je altruizem. Sam po sebi je nekaj dobrega, toda v pretirani obliki škoduje tistemu, pri katerem je prisoten, kot tudi bližnjemu. Pomembno vlogo za altruistično dejanje, in tudi med njim igra socialna odgovornost. Socialna odgovornost je osebno prepričanje posameznika, da bo v določenem trenutku nudil pomoč tistemu, ki jo potrebuje. Slepa ljubezen je ljubezen do bližnjega ne glede na to, ali so njegove zahteve dobre ali slabe, ali so njegova dejanja dobra ali zla. Za uspešen profesionalen odnos pri delu z ljudmi je potrebno pravo razmerje med egoizmom in altruizmom (Hribar,1996, str. 35).

2.1 Etika in morala Človekovo doživljanje, vedenje in ravnanje imajo dva temeljna vrednostna in odgovornostna določevalca: etiko in moralo.

2.1.1 Etika

Je filozofska disciplina o dobrem, pravilnem; je ena od glavnih vej filozofije in predstavlja filozofsko raziskovanje morale. Razvila se je v stari Grčiji, na Kitajskem in v Indiji. Vodilo je bilo poskus jasnih in načelnih razprav o problemih, na katere nekdanji zakoni in navade, stare religije in miti niso dajali jasnih odgovorov.

Kot filozofska disciplina se je pojavila z nastankom filozofije v Grčiji. Začetnika sta Sokrat in Platon, medtem ko je avtor prvega celotnega etičnega sistema Aristotel. V novem veku velja za glavnega predstavnika etike Immanuel Kant (Encyclopedia Britannica 1989 ).Beseda etika izhaja iz grške besede ethos, kar pomeni značaj, dostojanstvo. Etika pomeni jasnost, poštenost, odgovornost ali prevzemanje stališč za določene javne razprave ali proti njim. Nedvomno je etika postala pomemben način življenja v postmoderni družbi, ki ne priznava nobenih nespremenljivih omejitev (Tschudin, 2004,str.37).

Etika je nauk o dobrem, pravilnem delovanju v odnosu do drugega človeka. Nanaša se na človekova dejanja in delovanja, ki so izbrana zavestno in namensko.V zgodovini predstavlja etična misel večno temo človeškega duha, ki je vodilo za njegovo bivanje in sobivanje na svetu, nikoli pa ni dokončno dorečena in definirana. Izhodišče vsake etike je moralna drža človeka, vsak posameznik je nosilec etike. Ravnamo v skladu s svojim prepričanjem, kaj je dobro in prav. Človek ni samo individualno, temveč tudi družbeno bitje, deluje v družbi, v poklicu, nanj vplivajo družbene sestavine ter poklicne zahteve in vrednote.Etika je zlato pravilo, ki določa, da moramo obravnavati drugega tako, kot bi želeli, biti obravnavani sami (Šmitek, 2003, str.13).


3

2.1.2 Morala

Morala (at.mos = šega, navada, običaj) pomeni skupek pravil, predpisov ali norm o obnašanju, vedenju in navadah neke skupine ali kulture. Morala je različna glede na določeno obdobje in glede na družbene odnose, je človekova zavest o lastnih dolžnostih in odgovornostih: delati mora to, kar mu pamet pove, da je dobro in prav, ne glede na trenutno ugodje ali korist. Morala poudarja predvsem človeka kot posameznika, saj za vodilo postavlja njegova dejanja, njegovo vest. Biti moralen pogosto pomeni, da človek živi v izraziti skladnosti z osebnimi ali verskimi načeli. Ima podoben pomen kot etika, običajno pa se nanaša na osebne ali družbene standarde pravilnega ali nepravilnega (Klemenc, 2004, str.288). Vest je duhovna zmožnost, ki človeka usposablja, da pravilno presoja o različnih moralnih problemih in situacijah. Oblikovanje vesti poteka vse življenje. Človekova vest uravnava njegovo ravnanje in presoja v konkretni situaciji. »Mirna vest je najboljše zglavje« (ljudska modrost). Moralne vrednote so dejanja, ki so tako dobra, da jih naredimo, ne glede na trenutno korist. »Človek brez moralnih vrednot je kakor ptica brez kril« (Don Pierino Gelmini). Najbolj navzoča v vsakodnevnem življenju so pravna pravila, za katera je značilen poseben postopek njihovega oblikovanja in organiziranja sankcij zoper tiste, ki teh pravil ne spoštujejo. Glede na to, da pravna pravila niso primerna za urejanje številnih družbenih razmerij, se ob sistemu pravnih pravil pojavlja tudi posebna kategorija družbenih pravil, ki jih štejemo med moralna pravila. Ob tem igra pomembno vlogo tudi moralna tradicija. Sistem moralnih pravil praviloma delimo na osebno in družbeno moralo, pri čemer je bila v preteklosti osebna morala veliko bolj predmet preučevanja kot družbena morala. Za osebno moralo je značilen sistem norm, ki jih posameznik oblikuje sam in se v skladu z njimi ravna v določeni življenjski situaciji. Takšne norme, ki usmerjajo ravnanje posameznikov v odnosu do sebe, do drugih in do okolja, oblikuje vsak posameznik bolj ali manj pod vplivom družbenih razmerij, v katerih živi (Ivanjko, 1996, str.177). Pri vsakodnevnem delu se zdravstveno osebje srečuje s situacijami in primeri, ki jih mora presojati s pravnega in z moralno-etičnega stališča. Prav je, da poznamo vso ustrezno zakonodajo, kajti nepoznavanje zakonodaje nas ne rešuje krivde. Ustavna načela in zakonski predpisi so odsev družbenega razvoja, družbenih težav in potreb. Kot taki so spremenljivi na krajše roke in po naravi začasni, neredko kompromisni glede na dejanske razmere, želeni razvoj ali cilj.

2.2 Značilnosti človeka pri etičnem ravnanju v poklicu Naj se tega zavedamo ali ne, se ljudje ravnamo usmerjeno po osnovnih skupnih predpostavkah. Smisel konkretnega ravnanja, smisel življenja in smisel celotne stvarnosti dojema človek kot vrednoto. Je nekaj, kar veča vrednost njegovemu početju, njegovemu življenju in celotni stvarnosti. Od ljudi, ki delajo z ljudmi in je to njihov poklic, se pričakuje negovanje etičnih vrlin, morajo se zanje zavzemati in skrbeti za življenje po njih. Zaposleni v nekaterih poklicih so še posebej izpostavljeni in jih »uporabniki« zelo kritično ocenjujejo in tudi pričakujejo, da bo njihovo delo opravljeno v skladu s splošno veljavnimi etičnimi normami (Mohar, 2003, str.117). Etika vseh zdravstvenih delavcev temelji na istih izhodiščih, to je skrb za zdravje, preprečevanje bolezni in pomoč bolnim. Etični problemi, ki se pojavljajo pri različnih profilih zdravstvenih delavcev, pa so odvisni od narave dela, toda temeljna etična izhodišča –na kakšen način in pod kakšnimi pogoji nuditi pomoč pacientu, se med poklici ne razlikujejo (Poredoš, 2003, str.156).


4

Glavne osebnostne značilnosti etičnega doživljanja in ravnanja v poklicu: znanje –čim več človek v svojem poklicu zna, tem bolj smiselno ga lahko opravlja; svobodno hotenje – želja strokovnjaka, da ravna tako, da je prav in pošteno; etična izkušnja – izrednega pomena so strokovnjakove pretekle osebne izkušnje na etičnem področju; to so zlasti dobre navade in temeljna osebna usmerjenost v poštenost; vest – je zmožnost človeka za zaznavanje smisla v konkretni življenjski situaciji. Resnično etično ravnanje v poklicu je samo tisto, za katero se strokovnjak sam odloča po vesti in znanju v konkretni situaciji. Samo s takim poklicnim vedenjem se samouresničuje in človeško raste sam strokovnjak v zdravi samozavesti in človeškem dostojanstvu, prav tako pa tisti, ki jim je njegovo poklicno delovanje namenjeno ( Ramovš, 1996, str. 67 – 77).

2.2.1 Razlika pri etičnem ravnanju od včeraj do danes

V preteklosti je človeka naravno in socialno okolje močno usmerjalo v vedenju; tudi v poklicnem vedenju in ravnanju. Tradicionalno okolje ga je motivacijsko dobesedno sililo v določeno poklicno vedenje. Tisoče kmečkih in obrtniških običajev, prazniki, cehovska pravila in drugo mu je dokaj nadrobno predpisovalo poklicno vedenje, za kršitve pa so obstajale trde družbene sankcije. Vse to je bila metodologija za strokovno in etično plat poklicnega ravnanja, ki pa je v današnjih spremenjenih življenjskih razmerah neuporabna. Kakor vse drugo odločanje prihaja tudi skrb za strokovno in etično ravnanje v poklicu v domeno zavestne osebne skrbi. Seveda je nemogoče, da bi človek vse svoje vedenje nenehno izbiral in usmerjal zavestno. Poleg nezavedne intuicije mu ostajajo polzavedni usmerjevalci vedenja - osebne navade. Vodila etičnega odločanja so določila kodeksa in listine poklica, ki mu posameznik pripada.

2.3 Nekatere etične listine zdravniškega osebja Etična načela, kakor so zajeta v Hipokratovi prisegi in poznejših zapisih, so preživela 24 stoletij in vse pretrese in spremembe v družbenih odnosih. Še danes jim kot načelom ne moremo očitati, da bi bila zastarela ali zaostala; prav zaradi tega so etične listine poglavitnega pomena kot podlaga za etično odločanje zdravstvenih delavcev ( Grbec,2003). Najstarejše etične listine so bile namenjene zdravnikom in avtorji teh listin so bili zdravniki. Šele kasneje, ko so se v medicini začeli uveljavljati drugi poklici (medicinske sestre, babice …) se pojavijo tudi njim namenjene etične listine.

2.3.1 Hipokratova prisega

Je osnova vsem današnjim etičnim listinam, ki so namenjene zdravstvenemu osebju. Avtorstvo pripisujejo Hipokratu (okoli 460 do 377 pr.n.š.), utemeljitelju grške znanstvene medicine. Govori o spoštovanju učitelja, o zdravnikovi molčečnosti, pa tudi o tem, da je treba pomagati vsem, ne glede na položaj v družbi. Ima odklonilen odnos do evtanazije in splava. Etična načela, kakor so zajeta v Hipokratovi prisegi in poznejših zapisih, so preživela skozi stoletja, ne da bi jim tudi danes lahko odčitali zastarelost. Hipokratova prisega: Prisežem na Apolona Zdravnika in Asklepija in Higiejo in Panakejo in na vse bogove in boginje ter jih kličem za priče, da bom to prisego in to pogodbo izpolnjeval po zmožnosti in presodnosti:

1. da bom moža, ki me je izučil v zdravniški vedi, spoštoval kakor lastne starše in da;


5

2. bom delil z njim svoj preužitek ter mu pomagal, če bo v stiski;

3. da bom njegove sinove cenil kakor rodne brate in jih naučil svoje umetnosti, če bodo želeli pridobiti si jo, in to brez plačila in pismene pogodbe;

4. da bom strokovna navodila in predavanja in sploh vso učno snov prodajal samo svojim sinovom, sinovom svojega učitelja in učencem, ki so po pogodbi zavezani in zapriseženi na zdravniški zakon, drugemu pa nikomur;

5. da bom dietična načela po svoji vesti in vednosti uporabljal v prid bolnikov ter odvračal od njih vse, kar bi jim utegnilo biti škodljivo in nevarno;

6. da ne bom nikoli nikomur - tudi ko bi me prosil - zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel; prav tako ne bom nobeni ženski dal pripomočka za uničenje telesnega ploda;

7. dal bom svoje življenje in vedo svojo varoval vseskozi neomadeževano in pošteno;

8. da ne bom rezal ljudi, ki trpe za kamni, marveč da jih bom prepuščal delovnim možem, ki jim je ta stvar poklicno opravilo;

9. da bom v sleherno hišo, kamor me bodo klicali, stopil samo zaradi koristi bolnikov ter da se bom vzdrževal vsake zavestne in pogubne krivice, posebno pa spolnega občevanja z ženskami in moškimi osebami, s svobodnimi in sužnji;

10. da bom molčal o vsem, kar bom pri izvrševanju prakse, ali tudi izven nje videl ali slišal o življenju in vedenju ljudi in česar ne gre obešati na veliki zvon, ker sem mnenja, da je take reči treba ohraniti zase kot (poklicno) skrivnost.

Če bom torej to prisego vestno izpolnjeval in je ne bom prelomil, naj mi bo dana sreča in blagoslov v življenju in poklicu, da me bodo vsi ljudje imeli zmeraj v čislih, če pa jo bom prekršil in postal krivoprisežnik, naj me zadene nasprotno (Mohar, 1994, str. 13 -14)

2.3.2 Maimonidova zdravniška molitev

Moses Maimonides (12.stoletje)je bil judovski zdravnik in filozof. To je molitev, da bi postal dober zdravnik. Še vedno je aktualna njegova želja »ne daj, da me prevzame misel, da zmorem vse.« Lažna zavest, da nekdo zmore vse, lahko daje občutek neomejene oblasti, kar je nevarno. Spodbuja širjenje znanja in posvetovanje z drugimi zdravniki - danes funkcija zdravniškega konzilija (glej Mohar, 1994, str.15).

2.3.3 Zdravniška prisega Amatusa Lusitanusa

Amatus Lusitanus (16. stoletje)je bil portugalski zdravnik judovskega rodu. V zaprisegi gre za njegovo osebno izpoved ob koncu poklicne kariere. Prvič v zgodovini se omenja nudenje pomoči ne glede na raso, vero, spol, politično pripadnost (Mohar, 1994, str.16 -17).

2.3.4 Ženevska zdravniška zaobljuba

Je posodobljena in po grozljivih izkušnjah druge svetovne vojne obnovljena Hipokratova prisega. Sprejeta je bila na generalni skupščini SZZ, septembra 1948 v Ženevi.


6

Znana je tudi pod imenom Svečana zaprisega, saj jo nekatere medicinske fakultete uporabljajo za svečano zaprisego svojih diplomantov ob sprejemu diplome. Eno od novosti v tej listini predstavlja zdravnikova obljuba, da svojega zdravniškega znanja ne bo uporabil v nasprotju z zakoni človečnosti, tudi če bi mu grozili.

2.3.5 Mednarodni kodeks zdravniške etike

Sprejet je bil leta 1949, dopolnjen pa leta 1983 na 35. skupščini SZZ v Londonu 1949, dopolnjen je bil tudi leta 1983 na 35. skupščini SZZ v Benetkah. Ta kodeks uzakonja splošne dolžnosti zdravnika, dolžnosti zdravnika do pacienta in medsebojne dolžnosti zdravnikov.

2.3.6 Kodeks medicinske deontologije Slovenije

Kodeks je 12. decembra 1992 sprejela Skupščina Zdravniške zbornice Slovenije. Kodeks natančneje obravnava splošne in specifične dolžnosti in odgovornosti zdravnika.

2.3.7 Deklaracija o pravicah bolnikov

Deklaracija je bila sprejeta na 34. skupščini SZZ v Lizboni leta 1981. V njej so navedene pravice pacienta, ki naj bi jih poznavalo vse zdravstveno osebje, ne samo zdravnik.

2.3.8 Deklaracija o končni (terminalni) bolezni

Sprejeta je bila na 35. skupščini SZZ v Benetkah leta 1983. Poudarja osnovno dolžnost zdravnika: zdravljenje, lajšanje bolezni in delovanje v korist svojega pacienta, kar velja tudi pri neozdravljivih pacientih. Prekinitev zdravljenja po tej deklaraciji pomeni, da je zdravnik dolžan lajšati in spremljati pacientovo stanje tudi takrat, ko mu ni mogoče več vrniti zdravja. Sodobna medicinska znanost uporablja za zdravljenje tudi transplantacijo, presaditev organov. Deklaracija poudarja, da mora odvzem organa pacientu, pri katerem se ne da zaustaviti procesa umiranja, potekati po točno predpisanem postopku. Zdravnik, ki zdravi pacienta v terminalni bolezni, ne sme presajati organa oziroma ne sme zdraviti pacienta, ki potrebuje organ.

2.3.9 Splošna deklaracija o človekovih pravicah

Deklaracija je bila sprejeta na generalni skupščini Združenih narodov leta 1948, istega leta, kot je bila sprejeta Ženevska zdravniška zaobljuba. Razširja pojem bratstva na vse ljudi. Opozarja nas na enakost ljudi, ne glede na vero, raso, barvo kože, spol.Poudarja pravico do življenja, do prostosti in do osebne varnosti ter uzakonja pravico, da je človek povsod priznan pred zakonom kot pravna oseba (Mohar, 1994, str. 13 – 55).

3 ETIKA V ZDRAVSTVENI NEGI Zdravstvena nega je moralna in etična disciplina, katere cilj in namen je dobro počutje drugih; kar ni zdravstveni, ampak moralni cilj. Medicinske sestre pri svojem delu nenehno izvajajo presoje, ki se nanašajo na zdravje in dobro počutje posameznika, družine in ostalih skupin prebivalstva. Na to presojo bistveno vplivajo njene etične (moralne) kakovosti in sistem vrednot ( Vuga, 1996, str.317). Etika je nauk o dobrem, pravilnem. Je ena od glavnih vej filozofije in predstavlja filozofsko raziskovanje morale. Skrb je jedro, bistvo delovanja in predstavlja osrednjo vrednoto v zdravstveni negi. Usmerjena je v celovitost pacienta in združuje zadovoljevanje telesnih, duševnih, čustvenih, duhovnih in družbenih potreb pacienta (Šmitek v: Klemenc, 2004, str.291)


7

SKRB

Skrb v zdravstveni negi pomeni biti navzoč ob sočloveku, zaznati, da potrebuje pomoč, ga negovati, tolažiti, zagovarjati, skrbeti zanj: skušati zadovoljiti njegove telesne, duhovne, psihične in socialne potrebe. Shema 1: Pogled na etiko v zdravstveni negi

ETIKA ZDRAVSTVENE

NEGE

MEDICINSKA ETIKA

- razum - logika

BIOETIKA - zdravniki - pravniki - filozofi - medicinske s. - teologi - drugi zdravstveni

delavci


8

3.1 Teorija etike v zdravstveni negi

Teorije so izhodiščne smernice, ki vodijo naše razmišljanje ali delovanje v praksi.

Zdravstvena nega je edinstvena etična praksa, ker predstavlja poseben način vstopanja v svet drugih ljudi. Vstopanje v življenja drugih mora biti dobro, pravilno in koristno, da doseže pričakovani cilj – pomoč posamezniku pri zadovoljevanju potreb v zvezi z zdravjem in v določenih okoliščinah tudi z življenjem ali smrtjo ( Šmitek, 2004, str.205).

Medicinska sestra mora razumeti svojo moralno vlogo v medsebojnem odnosu z pacientom, kot tudi strokovne vsebine »dobrega«. Pri tem so ji v pomoč teorije o etiki, ki razlagajo različne pristope v razmišljanju, odločanju, delovanju in odnosu do drugega.Teorije etike, ki so prisotne v zdravstvu vplivajo na razmišljanje in delovanje zdravstvenih delavcev v odnosu do pacienta: deontološke, teleološka oziroma utilitarizem, etika vrlin in etika skrbi. Na oblikovanje etičnih pogledov v zdravstvu so vplivali naslednji tradicionalni modeli morale: paternalizem, na svobodi osnovana etika, altruizem, agapizem, eudajmonizem, stoicizem, relativizem, na pravičnosti temelječa etika, eksistencializem (Šmitek, 1998).

Slovenska biomedicinska etika se naslanja na deontologijo – na dolžnostih temelječo etiko. V svetu vedno bolj prevladuje prepričanje, da se etika v zdravstveni negi razlikuje od medicinske, saj je za zdravstveno nego pomembnejša etika skrbi in vrlin. Delež uporabljenih teorij etike v zdravstveni negi je drugače porazdeljen – etika vrlin in etika skrbi sta za zadovoljstvo pacienta bistveno pomembnejši kot načelna etika, ki ne usmerja ravnanja v medsebojnem odnosu. Pomembno vlogo pri etičnem odločanju imajo moralna prepričanja in vrednote, ki so osebne, družbene, strokovne ali druge. Strokovne vrednote so tiste, ki v grobem opredeljujejo odnos in delovanje posameznika v določenem poklicu. Strokovne vrednote, ki jih poudarjamo v zdravstveni negi, izhajajo iz filozofije poklica v posameznih delovnih okoljih (Šmitek, 2003, str. 13 – 19 ).

3.2 Načina etičnega presojanja

Obstajata dva različna načina etičnega presojanja:

1. Način pove, kako moramo ravnati oziroma naj bi ravnali ( predpisan ).

V glavnem ga uporabljajo filozofi. Poudarek je na priporočljivem vedenju. V zdravstvu naj bi opredelil: nejasno, koncept zdravja, značilnosti človekovega trpljenja, psihologijo bolezni, pravice pacientov in pomen smrti. Pomaga pri odločanju, ali pacient mora prijeti določeno oskrbo.

2. Način pove, kako v resnici ravnamo ( opisni ).

V glavnem ga uporabljajo sociologi, psihologi, antropologi. Poudarek je na opazovanju dejanskega vedenja. V zdravstvu je namenjen: psihologiji bolezni, psihologiji stresa in družbenim pritiskom pri kronični bolezni. Opisuje najboljši način izvajanja zdravljenja.


9

Medicinske sestre se na splošno bolj ukvarjajo s predpisanim načinom presojanja. Vedno so bile povezane s širšimi zdravstvenimi problemi, kot so pomen in smisel trpljenja in smrti ter vloga in namen skrbi in sočutja.

Razlika med deskriptivnimi in normativnimi pogledi na etiko je posebej razvidna v zdravstvu.

Medicinski model je usmerjen v znanstvene in deskriptivne poglede zdravstvene oskrbe. Model analizira bolezni v družbenih razredih z namenom zdravljenja bolezni. Opisuje tudi način etičnega obnašanja. Model je omogočil uvedbo visoke tehnologije v medicinsko prakso.

Vprašanje, ki se postavlja, pa je, če cilji opravičujejo sredstva. O tem nikoli ne bo jasnih sklepov, ker so sredstva ene skupine cilji druge. Bistvo etike zadeva dobro, pravičnost, resnico, medsebojno povezovanje med njimi (Tschudin, 2004, a, str.38).

3.3 Etično odločanje medicinskih sester Vsak dan sprejemamo različne etične odločitve, vendar običajno ne razmišljamo, ali se odločamo na osnovi kakšnih posebnih teorij oziroma načel. Izbiramo, presojamo in ravnamo po svojih vrednotah, čeprav etika vključuje več refleksije in utemeljevanja ( Tschudin, 2004,b, str.37 ). Etična načela in standardi so vodilo pri poklicnem odločanju in delovanju nasploh. Opredeljena so v etičnih kodeksih in strokovnih standardih. Najpomembnejša etična načela so: dobronamernost, pravičnost, avtonomija, resnicoljubnost, zvestoba. V zdravstveni negi je sočutje nepogrešljivo, ni pa dovolj. Spremljati ga morajo moralno etična načela. Posebno pomembna so v psihiatrični zdravstveni negi. Kar pomeni, da morajo odločitve medicinske sestre temeljiti ne le na strokovnem znanju, marveč tudi na moralno etičnih načelih. Vsaka medicinska sestra ima svoj osebni sistem vrednot. Ta je nastal pod vplivom kulturnega okolja, v katerem živi, verskega in političnega prepričanja, izobrazbe in vzgoje ter življenjskih izkušenj (Škerbinek, 2000).

3.3.1 Osebnostne značilnosti medicinske sestre za lažje etično odločanje

Da bi se lažje spopadala s problemi in razumela težave pacientov, mora medicinska sestra biti emocionalno zrela in stabilna oseba. Biti mora komunikativna, strpna in občutljiva za težave ljudi. Pomembno je razumeti, da pacientom ne sme vsiljevati svojih stališč, tudi takrat ne, ko je globoko prepričana, da želi pomagati pacientu in deluje izključno v njegovo korist. Razumeti mora občutke pacientov in njihovo obnašanje v določenih situacijah, ne pa razmišljati o svojih občutkih v takšni situaciji. Medicinske sestre pri svojem delu izvajajo nenehno presojo, ki se nanaša na zdravje in dobro počutje posameznika, družine ter ostalih skupin prebivalstva. Za delo z bolnikom se je treba posebej pripravljati in učiti, saj takšno delo ni samo služba, temveč ta služba zahteva poseben način življenja (Mohar, 2003, str.121). V zdravstveni negi govorimo o liku medicinske sestre, ki jo prevzema težnja za dobrim, kar pomeni delovati dobro iz lastnega nagiba, ne zaradi časti ali strahu. Etično obnašanje ne sme biti omejeno samo na delovno mesto, ampak se mora odražati povsod. Medicinske sestre ne sme utesnjevati, postati mora del nje, jo osrečiti in ob njej osrečiti tudi druge (Železnik, 2003, str.111).Etična vprašanja, s katerimi se medicinske sestre srečujejo v vsakdanjem delu, so predvsem:»ali delam prave stvari« in » ali jih delam dobro?«


10

3.3.2 Modeli sprejemanja odločitev

Sprejemanje etične odločitve je podoben postopek kot sprejemanje vsake odločitve, vendar je tu lahko vpletenih več sestavin, ki jih je treba bolj osvetliti in o njih razpravljati temeljiteje kot pri drugih postopkih sprejemanja odločitev. Etična načela in standardi so vodilo pri poklicnem odločanju in delovanju nasploh. Posameznikovo presojanje o tem, kaj je prav in kaj ne, se odraža v individualni oceni moralnega. Saj ima vsakdo ima svoja stališča, prepričanja in vrednote o obsegu, širini in pomenu določenega dejanja in ravnanja ( Tschudin, 2004, c, str.87 ). Nepregledno je število situacij, ko se pri svojem delu medicinske sestre srečujejo s številnimi etičnimi vprašanji, dilemami, stiskami, in z odločitvami. Pogosto se odločajo na osnovi lastne moralne drže, lastnih prepričanj, vrednot. Zaradi specifične narave dela, vzpostavitve partnerskega odnosa s pacientom medicinske sestre podpirajo posameznika in zanj pomembne druge ljudi jim pomagajo saj se v času zdravstvene obravnave pogosto soočajo med drugim tudi s težkimi moralnimi dilemami. Nastopajo kot zagovornice pacientov, kar pomeni, da jim posredujejo informacije, preverjajo, ali pacient informacije razume, pomagajo pri razmisleku, svobodni odločitvi in individualni izbiri posameznika. Medicinske sestre so zagovornice pacienta tudi v primeru, ko se ta odloči drugače, kot od njega pričakuje okolica. Pomagajo tudi tistim, ki se sami težko odločajo o moralnih in etičnih vprašanjih, povezanih z njihovim zdravstvenim stanjem ali boleznijo (Klemenc, 2004, str.287). Modelov za sprejemanje odločitev je zelo veliko. Prav gotovo pa ne moremo govoriti in sprejeti le enega, univerzalnega Narejenih je bilo veliko primerov, da bi našli najboljši in najbolj uporaben model za lažje sprejemanje odločitev. Model štirih načel bioetike: spoštovanje avtonomije, ne škodovati, spoštovanje dobrodelnosti in pravičnosti. Model je bil zamišljen kot vzorčni, za sprejemanje etičnih odločitev, toda pokazalo se je, da je preveč omejujoč. Devis, A. in sodelavci so ustvarili model, sestavljen iz desetih elementov, ki jih moramo upoštevati: na primer posvetovanje strank ali zainteresiranih, vpletenih v situacijo, oz. tistih, ki so prizadeti s sprejeto odločitvijo.

Husted in Husted sta v »Modelu pravilnega sprejemanja odločitve« vzela za osnovo dogovor med medicinsko sestro in pacientom. Model temelji na šestih nenasprotujočih si, vendar odločilnih poudarkih: neodvisnosti, resnicoljubnosti, dobrodelnosti, svobodi, zasebnosti in zvestobi ( Tschudin, 2004, str.88).

Thomson in sodelavci so orisali model, osnovan na kratici DECIDE ( odločanje ):

D Definiranje (določitev) problema/ ov.

E Etični pregled.

C Cenitev ( tehtanje) možnosti.

I Iskanje (raziskovanje) rešitev.

D Določitev ( odločitev) za delovanje.

E Evalvacija ( vrednotenje ) rezultatov.


11

Vsem tem modelom je skupen proces premikanja od trenutne problematike do prihodnje bolj zadovoljive situacije. Glavna lastnost modelov za etično (ali moralno) odločanje je zagotovitev etičnega izida (Tschudin, 2004, d, str 85 – 88).

3.3.3 Kodeks

Kodeks ( beseda latinskega izvora): ● več med seboj v »knjigo« povezanih strim ( tablic za pisanje ), ● neposreden predhodnik današnje knjige, razvil se je v srednjem veku in spodrinil dotedanje zvitke, ● zbirka zakonov, predpisov ( Leksikon Cankarjeve založbe, 2002 ).

3.3.3.1 Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov

Je zbirka pravil oziroma predpisov o etičnem delovanju, zapis vodil, ki odražajo filozofijo zdravstvene nege. Vsako posamezno načelo opredeljujejo in pojasnjujejo standardi ravnanja. Vsebinsko izraža kodeks stališča, prepričanja in vrednote, ki opredeljujejo strokovno filozofijo zdravstvene nege (Grbec, 2003, str.123). Kodeks etike ima namen pomagati medicinski sestri pri oblikovanju etičnih vrednot in je vodilo ter spodbuda pri delu v praksi zdravstvene nege. Spoštovanje in razvijanje humanih vrednot poklica omogoča medicinski sestri osebnostno rast ter zadovoljstvo pri delu. V zdravstveni negi predstavlja profesionalna etika temeljni princip delovanja. Delo medicinske sestre močno vpliva na zdravje in življenje ljudi. S tem prevzema veliko odgovornost, ki je ni mogoče opredeliti samo z zakoni in s predpisi, pomembna je etična drža posameznika, ki izhaja iz njegovih moralnih vrednot. Za medicinske sestre je Kodeks etike obvezujoč, poklicni kodeks etike naj bi imele vgrajen v svoj osebni in poklicni vrednostni sistem.

3.3.3.2 Začetki kodeksa medicinskih sester

Prvi pisni deontološki dokument v slovenskem jeziku za medicinske sestre/babice je Babiška prisega iz leta 1788., ki jo je iz nemščine prevedel Anton Makovic, deželni ranocelnik in učitelj porodništva v Ljubljani. Mnoga etična načela je v 19. stoletju utrdila ustanoviteljica poklica medicinskih sester, angležinja Florence Nightingale, oblikovala jih je tudi Svetovna zveza medicinskih sester –ICN. V Svetovno zvezo medicinskih sester so se slovenske medicinske sestre vključile leta 1929. Po drugi svetovni vojni so nastajali kodeksi in deklaracije o zaščiti človekovih pravic in osebni svobodi posameznika. Med leti 1963 do 1992 je veljal za etično načelo medicinskih sester Kodeks etike zdravstvenih delavcev Jugoslavije. Slovensko zdravstvo je dobilo novo zakonodajo leta 1992; s 87. členom Zakona o zdravstveni dejavnosti je bila omogočena ustanovitev Zbornice za zdravstveno nego Slovenije. Tako je leta 1994 skupščina Zbornice sprejela Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, ki obvezuje vse člane negovalnega tima (Grbec, 2003, str.123 - 126).

3.3.3.3 Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije

Prvi slovenski kodeks za medicinske sestre in zdravstvene tehnike v samostojni Sloveniji Sprejet je bil na podlagi 87. člena zakona o zdravstveni dejavnosti na Skupščini zbornice zdravstvene nege Slovenije, 25.03.1994. Kodeks etike vsebuje devet načel, ki opredeljujejo medicinsko sestro v odnosu do varovanca, sodelavcev, družbe in poklica. Objavljen je bil v Uradnem listu RS, št. 4/2002. Upoštevanje določb kodeksa je obvezno za vsako medicinsko sestro in druge člane negovalnega tima ( Kodeks etike MS in ZT, 1994).


12

Skupščina Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije je na svoji 16. skupščini, 17.02.2005, sprejela dopolnilni Kodeks etike in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Besedilo je razdeljeno na štiri poglavja in obsega devet načel. 1. Poglavje - Medicinska sestra in pacient ● I. načelo – Medicinska sestra skrbi za ohranitev življenja in zdravja ljudi. Svoje delo je dolžna opravljati humano, strokovno in odgovorno ter v odnosu do pacienta spoštovati njegove individualne navade, potrebe in vrednote. Načelo govori, da je dolžnost medicinske sestre skrbeti za ohranitev življenja in zdravja ljudi, ne glede na raso, narodnost, vero, socialni položaj, spol, starost, zdravstveno stanje in politično prepričanje. ● II. načelo – Medicinska sestra spoštuje pravico pacienta do izbire in odločanja.Govori o tem da je medicinska sestra dolžna spoštovati pravico pacienta do izbire in odločanja – avtonomija pacienta. Za vsako aktivnost, ki jo opravlja pri ali ob pacientu si mora pridobiti soglasje pacienta. Oceni pa, v kolikšni meri vpliva bolezen ali drugi dejavniki na pacientovo avtonomijo. Pacientu nudi možnost izbire v okviru njegove sposobnosti. ● III. načelo – Medicinska sestra je dolžna varovati kot poklicno skrivnost podatke o zdravstvenem stanju pacienta, o vzrokih, okoliščinah in posledicah tega stanja. Govori o dolžnosti medicinske sestre, varovati poklicno skrivnost tudi pred družinskimi člani pacienta ali zanj pomembnimi drugimi, če se je tako odločil, tudi po njegovi smrti. Medicinska sestra je pristojna dajati podatke o zdravstvenem stanju in počutju pacienta z vidika zdravstvene nege in oskrbe. ● IV. načelo – Medicinska sestra spoštuje dostojanstvo in zasebnost pacienta v vseh stanjih zdravja, bolezni in ob umiranju.Pri izvajanju svoje dejavnosti medicinska sestra mora upoštevati pacienta kot enkratno, neponovljivo osebnost z vsemi njegovimi posebnostmi, upoštevati mora pravico do zasebnosti, posebej kadar gre za intimnost, upanje, strah, trpljenje ter bolečino. Posebno pozornost in pomoč mora posvetiti svojcem umirajočega ali umrlega in zanj pomembnim drugim. ● V. načelo – Medicinska sestra nudi pacientu kompetentno zdravstveno nego.Govori o tem da je medicinska sestra v okviru svoje strokovne usposobljenosti samostojna in neodvisna. Dolžna in odgovorna je za nenehno strokovno izpopolnjevanje, pridobljeno strokovno znanje je dolžna posredovati vsem članom negovalnega tima. Medicinska sestra mora nuditi nujno medicinsko pomoč, v okviru svoje usposobljenosti, ne glede na to če jo za to kdo prosi ali ne. Dolžna je odkloniti postopke, za katere nima znanj in izkušenj ● VI. načelo – Delovanje medicinske sestre temelji na odločitvah v korist pacienta. Medicinska sestra je dolžna ustvariti take razmere pri delu, ki bodo omogočale izvajanje zdravstvene nege v skladu z vrednotami in s standardi tega kodeksa etike. Delovanje medicinske sestre mora temeljiti na odločitvah, ki pacientu krepijo, ohranjajo in obnavljajo zdravje ter lajšajo trpljenje. Delovanje medicinske sestre ne sme biti pogojeno s pridobivanjem materialne koristi zase. Pomaga članom negovalnega tima pri reševanju etičnih dilem in sprejemanju etičnih odločitev. 2. Poglavje – Medicinska sestra in sodelavci. ● VII. načelo – Zdravstvena obravnava pacienta naj predstavlja skupno prizadevanje strokovnjakov različnih zdravstvenih poklicev: medicinska sestra se zaveda poklicne pripadnosti ter priznava in spoštuje delo sodelavcev.


13

To načelo govori o skupnem trudu strokovnjakov različnih zdravstvenih poklicev za doseganje pozitivnih rezultatov pri pacientu. Poudarja še občutek pripadnosti medicinske sestre poklicu in spoštovanje dela sodelavcev. 3. Poglavje - Medicinska sestra in družba. ● VIII. načelo – Medicinska sestra ravna v skladu z usmeritvami, ki zagotavljajo boljše zdravje in nadaljnji razvoj zdravstva. Podpira in je pobudnica aktivnosti, ki so v širšem družbenem interesu, prizadeva si za prepoznavnost in ugled zdravstvene nege v družbi. Zagovarja zdrav življenjski slog posameznikov, skupin in lokalne skupnosti. 4. Poglavje – Medicinske sestre in poklicne organizacije. ● IX. načelo – Poklicne organizacije medicinskih sester sprejemajo odgovornost za upoštevanje in razvijanje etičnih načel v zdravstveni negi.V tem načelu se poklicne organizacije medicinskih sester obvezujejo sprejemanju odgovornosti za upoštevanje in razvijanje etičnih načel v zdravstveni negi. Medicinske sestre s svojim ravnanjem dvigujejo ugled poklica in poklicnih organizacij v družbi.

3.4 Pomen etike v psihiatrični zdravstveni negi Razlika med problemom in dilemo je, da ima problem potencialno rešitev, dilema pa je nima. Obstaja samo izbira med dvema (ali več) enako težkima, slabima ali nemogočima možnostima ( Tschudin, 2004, str.100). Izgled nekaterih psihiatričnih pacientov je marsikdaj zastrašujoč, saj imajo nekateri izmed njih za seboj mračno preteklost.Treba se je odločati med načeli: pravičnost, zasebnost in zaupanje pacienta ter dejanskimi možnostmi ( Naka, Kvas, 2004, str. 305 ). Zaradi vsega se medicinske sestre na psihiatričnem področju pogosto srečujejo s etičnimi problemi, ki jih poskušajo reševati, v skladu s svojimi vrednotami in osebnimi značilnostmi, nabranimi delovnimi izkušnjami ter znanjem nabranim na formalen in neformalen način. Največ etičnih problemov na področju psihiatrične zdravstvene nege izhaja iz skrbi za osnovne življenjske aktivnosti psihiatričnega pacienta.

3.4.1 Najpogostejši etični problemi pri psihiatričnem pacientu po modelu V. Henderson

3.4.1.1 Prehranjevanje in pitje

Hranjenje in pitje je življenjska aktivnost, ki je nujno potrebna za človekovo preživetje. Gre za sprejemanje hrane oz. hranilnih snovi in tekočin. Človeku zadovoljevanje potreb po hrani in tekočini omogoča rast in razvoj organizma, regeneracijo celic, sintezo hormonov, produkcijo energije, splošno dobro počutje Zaradi različnih duševnih motenj se pri pacientih pojavlja veliko etičnih dilem pri osnovni življenjski aktivnosti prehranjevanja in pitja. Za paciente, ki se zdravijo na psihiatriji, je pogosto značilna motnja v prehranskih navadah. Hrana zanje nima samo pomena obnove življenjske energije, ampak pomeni tudi čustveno izmenjavo s svetom. Zato gre bodisi za popolno odklanjanje hrane ali pa za prekomerno hranjenje. Za zadovoljevanje te potrebe je pacient v bolnišnici odvisen od medicinske sestre, do katere vzpostavlja tudi čustven odnos, ko mu ponudi hrano ali ga hrani. Pomembno je, da so obroki ob istem času, da se pacient na obrok v miru pripravi, si umije roke in primerno uredi. Obrok hrane mora biti prijetno doživetje, poteka naj v miru, brez napetosti in naglice. V jedilnici naj sedijo skupaj pacienti, ki se dobro razumejo. Hranjenje deluje tudi v smislu socializacije, saj druženje pri mizi pomaga pacientu pri vključevanju v skupnost ( Gorše Muhič, 2000, str. 86 – 88).


14

Pacienti, ki so telesno neaktivni, nimajo pravega občutka za zmerno prehranjevanje, saj poskušajo svoje psihične stiske blažiti s prehrano in na tak način dodatno poslabšujejo zdravstveno stanje. Pacient ima povečano željo po hrani, ki se izraža na tak način, da prosi za hrano, kljub temu da je použil več hrane, kot je normalno, in je od zadnjega obroka preteklo samo nekaj minut. Na drugi strani se pogosto psihiatrični pacienti zaradi bolezenskih simptomov izogibajo prehranjevanju, saj imajo občutek, da je hrana zastrupljena ali neprimerna. V času obroka hrane se pacient ne želi pridružiti ostalim pacientom pri mizi, z izgovorom, da ni lačen, znano pa je, da je odklonil tudi nekaj prejšnjih obrokov hrane. V obeh primerih je medicinska sestra razpeta med dejansko potrebo pohrani in avtonomijo pacienta. Pri tem se ravna po Kodeksu etike, ki v načelu št.II navaja: »Medicinska sestra oceni avtonomijo pacienta, ki so mu bolezen ali drugi dejavniki začasno ali trajno zmanjšali sposobnost samoodločanja. Pacientu nudi možnost izbire v okviru njegovih sposobnosti. Pomaga mu, da vzdržuje oziroma znova pridobi zanj najvišjo možno stopnjo avtonomije« (Kodeks etike medicinskih sester in zdr. tehnikov Slovenije). Medicinska sestra se zaveda, da mora skrbeti za pacientovo dobro, treba se je torej odločiti za manjšo škodo.

3.4.1.2 Odvajanje in izločanje

Izločanje in odvajanje je življenjska aktivnost, ki omogoča odstranitev produktov prebave in je v tesni povezavi s prehranjevanjem. Nanaša se predvsem na mikcijo in defekacijo. Pogosta etična dilema se medicinski sestri pojavi pri življenjski aktivnosti odvajanja in izločanja pacienta. Odločati se mora med zasebnostjo pacienta in naročenim strogim nadzorom nad njim, kar narekuje njeno prisotnost tudi pri opravljanju te aktivnosti. Prav gotovo prisotnost medicinske sestre pri pacientu sproži dodatno nelagodje. Zardi vpliva različnih doživetij in odmaknjenosti pri psihiatričnih pacientih prihaja do zastajanja urina. Pacient je lahko tako zaposlen sam s seboj, da ne čuti potrebe po izločanju urina. Medicinska sestra mora takega pacienta nadzorovati in ga redno voditi na stranišče. Zastajanje urina je lahko tudi posledica stranskih učinkov zdravil, zato je medicinska sestra pozorna na to, kolikokrat na dan pacient urinira, in ali toži, da te aktivnost ne more izvajati. Nezadostno pitje tekočin in uživanje hrane, telesna neaktivnost in nekatera antipsihotična zdravila povzročajo zaprtost, kar še poslabša pacientovo psihično in telesno počutje (ibid., 89) Primer: medicinska sestra mora biti pri oddaji urina za urinski test na prisotnost ilegalnih drog neposredno prisotna ob pacientu. Kljub jasnim zahtevam stroke neposredna prisotnost pri opravljanju te aktivnosti povzroča nelagodje pri medicinski sestri in pri pacientu.

3.4.1.3 Spanje in počitek

Spanje je biološka potreba organizma in najboljša oblika počitka, ki jo izzove utrujenost. Je stanje, za katero je značilno prenehanje budnosti, ki se v trenutku lahko povrne. Ta sprememba loči spanec od kome ali narkoze. Za kakovosten spanec je potrebna ustrezna mikroklima: - Ureditev ustrezne mikroklime ( primerna temperatura, ustrezna razsvetljava, prezračevanje pacientove sobe). - Ureditev pacientove postelje ( ustrezen položaj za spanje, ustrezno urejena postelja, ustrezno pokrit pacient). - Priprava pacienta na spanje ( ureditev pacientovega odvajanja, ustrezna hidracija, večerna osebna higiena pacienta, ugodna lega zanj). - Aplikacija predpisane terapije ( ustrezen izbor časa aplikacije terapije, analgetična terapija, terapija za spanje.. ) - Zagotavljanje miru na oddelku ( osebje, hišni red) in varnost (Hoyer, 2003). Težava s spanjem je pogost problem psihiatričnih pacientov. Bodisi, da težko zaspijo, se prehitro zbudijo ali pa sploh ne čutijo potrebe po spanju.


15

Pogosto so to razlogi, zaradi katerih je težko zagotoviti na oddelku ugodno mikroklimo za spanje in počitek ostalih pacientov v sobi. Zaradi slabšega nočnega spanja pacient zjutraj težko vstane, je utrujen, zaspan, nezadovoljen, raztresen, in slabše volje. Vloga medicinske sestre pri takem pacientu je izjemno pomembna, saj mora pacienta nenehno vzpodbujati k telesni aktivnosti in tistim dnevnim aktivnostim, ki ga veselijo, aktivirajo in mu kasneje omogočijo boljši počitek. Ne glede na zavedanje medicinske sestre, da pacientu dela dobro, aktivirati zaspanega pacienta ni vedno lahko. Pri tem, se medicinska sestra sooča ponovno z dilemo, ali aktivirati pacienta, ki tega ne želi, ki je zaspan in za kakršnokoli aktivnost ni motiviran, ali delovati v korist pacienta.

3.4.1.4 Oblačenje

Oblačenje in slačenje je življenjska aktivnost, ki ščiti telo pred vplivi okolja, pomaga pri vzdrževanju telesne temperature in higiene kože, hkrati pa je oblačenje ogledalo nekega udobja ali kulture. Zunanja podoba in obnašanje posameznika so pogost indikator o osebnosti človeka. S primerno obleko se predstavimo, kamor koli stopimo. Ne smemo pozabiti, da z obleko tudi komuniciramo. Obleka spada v neverbalno komunikacijo in včasih z njo povemo več, kot bi si želeli. Svoja čutenja, odnose, občutenja, videnja, svoje perspektive, svoja pričakovanja izražamo veliko močneje in pogosteje z neverbalno kot z verbalno komunikacijo (Horvat,2008). Čeprav so ob sprejemu psihiatričnega pacienta nemalokrat osebna oblačila neurejena, žalostnega videza in neprijetnih vonjav, so zanj izredno pomembna. Odvzem oblačil doživlja kot izgubo osebne lastnine in svobode, kar znižuje njegovo samozavest in dostojanstvo.Hišni red na varovanem oddelku zahteva odvzem pacientovih oblačil in nadomeščanje teh z oddelčno trenirko ali pižamo, v kateri se pacient nelagodno počuti.

3.4.1.5 Čistoča in nega telesa Vzdrževanje osebne higiene in urejenosti je eden od pogojev za ohranitev zdravja in ugodnega počutja. Nego telesa izvajamo zaradi potrebe po čistoči, zaradi različnih obremenitev kože, zaradi pravilnega odnosa do potreb kože in telesa, zaradi izostritve občutka za lastno telo in čistočo. Pri pacientu spodbujamo higienske navade in samostojnost.

Človekova urejenost je zunanje znamenje njegovega notranjega in zunanjega stanja. Urejena zunanjost poveča možnost uspeha v socialnih stikih, neurejenost jo onemogoča. Pomanjkanje interesa za osebno higieno in urejenost sta pogosto ena prvih sprememb, ki se pokažejo pri duševnih pacientih. Pri opravljanju osebne higiene jih je treba usmerjati, nadzorovati in spodbujati k pridobivanju dobrih higienskih navad. Higiena je večkrat težavno področje, saj pacienti ne čutijo potrebe po njej (Gorše Muhič, 2000). Psihiatrični pacienti posebej odklanjajo kopanje in umivanje las, zato je potrebno veliko potrpežljivosti, pogovora, vztrajnosti in dobre volje, nikoli pa ne uporabimo prisile. Upoštevamo želje pacienta in se prilagodimo njegovim navadam, dovolimo kompromis, zagotovimo intimnost. Omogočimo, da se umije sam, čeprav nekoliko površno, ne iščemo napak. Pomagamo mu, ga vzpodbujamo, saj negovanost izboljša njegovo počutje.Velik problem je ustna higiena, saj pogosto nimajo privzgojene ali so opustili potrebo po vzdrževanju čistoče zob in ustne votline (Majerle, 2000, str. 73). Pogled na higiensko zanemarjenega, na novo sprejetega psihiatričnega pacienta, pri medicinskih sestrah vzbuja različne reakcije. Odzivi so različni in se gibljejo od jeze, pomilovanja, do žalosti, vendar najpogosteje medicinske sestre delujejo profesionalno in stanje razumejo, kot sestavni del bolezni ali odločitve posameznika.


16

Medicinska sestra mora znati poskrbeti za pacientovo čistočo, in osebno urejenost ne glede na njegovo telesno in čustveno stanje. Pri svojih zahtevah mora biti vztrajna, odločna in spoštljiva do pacienta, kar marsikdaj ni lahko.

3.4.1.6 Izogibanje nevarnostim v okolju

Bistvo te aktivnosti je, da nevarnost prepoznamo in se nanjo ustrezno odzivamo tako, da nam uspe preprečiti, zmanjšati ali vsaj omiliti neugoden vpliv na zdravje. Za samostojno izvajanje te življenjske aktivnosti sta človeku potrebni, fizična in intelektualna sestavina. Intelektualno sestavino sestavljajo: prepoznavanje nevarnosti, pravilna ocena razmer, pravilna odločitev o načinu varovanja. Fizično sestavino sestavljajo, telesne možnosti za prepoznavanje in ustrezno reagiranje na grozečo nevarnost. Narava bolezni pri psihiatričnih pacientih na intenzivnih oddelkih je takšna, da zahteva stalno prisotnost medicinske sestre, pacientu pa omogoča varnost in toplino. Ena pomembnejših nalog medicinske sestre na psihiatriji je zaščita pacienta pred samomorom, zaščita drugih pred tem, da bi jih pacient poškodoval, in zaščita pacienta, da bi se zaradi nezmožnosti prepoznavanja nevarnosti na oddelku sam poškodoval. Razlogi, zaradi katerih pacient ni zmožen predvideti nevarnosti v okolju: so slaba fizična aktivnost, utrujenost, omejeno čutno zaznavanje (vid/ sluh/ okus/ otip), velika nevarnost samopoškodb in pomanjkanje znanja varnosti. Najučinkovitejše je preventivno delovanje, torej predvidevanje nevarnosti. Prepoznati je treba opozorilne znake, ki govorijo o možnih nezaželjenih dogodkih. Zaradi tega, mora medicinska sestra nenehno diskretno opazovati dogajanje na oddelku in ob signalih, ki bi govorili o možni nevarnosti, nemudoma reagirati. Za takšno delo medicinska sestra potrebuje veliko specifičnega znanja. Zagotavljanje varnosti je aktivnost, ki v zdravstveni negi psihiatričnih pacientov povzroča največ etičnih problemov. To ni vedno enostavno, saj pri opravljanju te aktivnosti medicinske sestre vdirajo v za pacienta občutljivo področje, to je področje njegove svobode. Včasih je, da bi zagotovili pacientovo varnost, nujna uporaba posebnih varovalnih ukrepov (fiksiranje pacienta s pasovi na posteljo, dajanje zdravil proti njegovi volji, stalen nadzor, nameščanje ograjice ob postelji), kar tudi pri medicinskih sestrah povzroča stisko, zato se pogosto sprašujejo, ali ne bi šlo drugače.

3.4.1.7 Odnosi z ljudmi

Komuniciranje, aktivnost, ki pri človeku zadovoljuje potrebe po izmenjavi informacij in znanj, izkušenj, potreb, občutkov in je tesno povezana z učenjem. Verbalna komunikacija nikoli ne poteka samostojno ampak je povezana z neverbalno, ki nam ponudi celo več informacij. Zaradi narave bolezni in posledične osebnostne spremenjenosti duševni pacienti pogosto trpijo zaradi slabih odnosov in nesprejemanja svoje okolice- posebej, če zagrešijo hudo kaznivo dejanje. Pogosto se namreč dogaja, da jim sodišče izreče obvezen ukrep zdravljenja na psihiatriji. Forenzična psihiatrija se uveljavlja kot praktična, znanstvena in pedagoška disciplina. Obravnava populacijo, za katero so poleg različnih duševnih motenj značilne še nasilniško vedenje, pogosto pa gre za zlorabo različnih psihoaktivnih substanc, skratka, gre za skupino ljudi z zelo neprilagojenim vedenjem. Za forenzičnega pacienta običajno velja trditev, da je nepredvidljiv. Medicinska sestra mora s pacientom vzpostaviti odnos, na podlagi katerega se med njima razvijejo pristni odnosi ali stiki. V začetku lahko pacient zavrača medicinsko sestro in je nezaupljiv do njenih pozornosti, čeprav po tem hrepeni. Pomembno je, da se k takemu pacientu nenehno vrača. Prisotnost medicinske sestre mu namreč daje čustveno oporo, četudi na zunaj ni tako videti.


17

S tem, ko mu medicinska sestra posveča svoj čas, pozornost in naklonjenost, zadovoljuje njegovo osnovno potrebo po sprejetosti in priznanju. Pomembno je da medicinska sestra ne odneha, tudi če, stika takoj ne vzpostavi. Če pacientovi problemi temeljijo na nezdravih medosebnih odnosih iz otroštva, med njim in določenimi osebami, ki so v njegovem življenju igrale pomembno vlogo, mora medicinska sestra poznati te probleme, saj bo lahko samo na podlagi življenjske zgodbe načrtovala in zagotavljala profesionalne medsebojne odnose (Balažic, 2005, str 94). Paciente na oddelku spodbuja k druženju in pogovoru z drugimi pacienti,saj tako začutijo, da niso edini, ki imajo težave, spoznajo da so bolni in potrebujejo pomoč. Medicinska sestra se mora biti pripravljena pogovarjati s pacientom, saj ji bo le tako lahko zaupal in jo v stiski tudi poiskal. Ker je med pacienti kar nekaj takih, ki imajo obvezen ukrep zdravljenja in za seboj dejanja, ki dodatno obremenjujejo odnos med medicinsko sestro in njim, običajno medicinske sestre poskušajo delovati profesionalno; vendar jih pogosto spremlja občutek, da so ti pacienti vendar drugačni in na nek način nevarni in nepredvidljivi, kar pri njih pogosto sproža etične probleme.

3.4.1.8 Razvedrilo in rekreacija Delo je življenjska aktivnost, ki omogoča človeku pridobivanje sredstev za življenje. Razvedrilo in rekreacija sta življenjske aktivnosti, ki omogočata, da se človek sprošča, vzdržuje ustrezno psihofizično kondicijo in si nabira novih moči za delo in življenje.

Glede na to, koliko telesne aktivnosti potrebujemo, se ljudje razlikujemo med seboj. Telesna vadba naj bi bila prilagojena telesnim sposobnostim posameznikov, seveda ima največji učinek redna telesna aktivnost.Ta lahko izjemno pripomore k dobremu zdravju in je neprecenljivega pomena, saj zmanjšuje tveganje za nastanek in razvoj številnih zdravstvenih težav in pomagati vračanju dobro počutje (Červ, 2008). Na podlagi negovalne anamneze se že ob sprejemu medicinska sestra pogovori s pacientom in ugotovi, katere stvari ga veselijo in s čim se je ukvarjal pred prihodom v bolnišnico. Zaradi tega mu med zdravljenjem ponudi več različnih aktivnosti, s katerimi bo zadovoljil svojo potrebo po razvedrilu in rekreaciji. Pri psihiatričnih pacientih, predvsem mladostnikih, se je pokazalo, da se poleg slabega duševnega zdravja kmalu soočijo še z drugimi težavami. Pogosto ne vedo, kaj početi v prostem času, preživljajo ga v pretiranem poleževanju in pasivnosti. Med najpogostejšimi težavami so prekomerna telesna teža, slaba telesna kondicija, slaba razgibanost, brezvoljnost itd. K odpravljanju teh težav lahko pripomoremo zdravstveni delavci s svojim strokovnim znanjem in timskim delom. Paciente poučimo o pravilni prehrani in pomenu telesnih aktivnosti, ki so dobra preventiva za slabo počutje in nastanek različnih bolezni. Telesna aktivnost je dejavnost, ki zahteva telesni napor. Izvajamo jo za razvijanje ali ohranjevanje dobre telesne kondicije. Lahko so to rekreacija v telovadnici, sprehodi v naravi, izleti, ogled razstav, poslušanje glasbe, branje ali uživanje na kak drug način. Ne glede na vse našteto, in zaradi preobremenjenosti in manjšega števila zaposlenih v službi, zdravstvene nege se zgodi, da medicinske sestre zapostavljajo to aktivnost na račun drugih, po njihovem mnenju pomembnejših aktivnosti. Katera aktivnost je pomembnejša, se je težko odločiti, saj vsak posameznik ima svojo hierarhijo pomena aktivnosti. Medicinska sestra je pogosto razpeta med željami in potrebami pacientov, določili hišnega reda in dejanskimi možnostmi.


18

3.4.1.9 Učenje in pridobivanje znanja

Je aktivnost, ki zadovoljuje potrebe po novih znanjih, osebni rasti in odnosu do zdravja. Učenje je vsako spreminjanje posameznika na osnovi izkušenj in prenosa izkušenj. Obstaja veliko poti in načinov učenja.

Aktivnost pridobivanja znanja je tesno povezana s komuniciranjem. Za razliko od informiranja je učenje interaktiven proces, temelji na vzajemni komunikaciji. Usmerjeno je v proces spreminjanja razmišljanja posameznika, v pridobivanje znanja, spretnosti in veščin, v našem primeru za razumevanje, sprejemanje, sodelovanje in vodenje lastne bolezni.

Zdravstvena vzgoja je proces, v katerem se posamezniki in skupine učijo, kako krepiti zdravje, ga ohranjati in uveljavljati. Je kombinacija učenja in vzgoje, ljudi ozavešča o pomembnosti zdravja, ohranjanja zdravja in o tem kdaj poiskati strokovno pomoč, če se poslabša zdravje (Hoyer, 2003). Vsebine učenja v zdravstveni vzgoji, posebej psihiatričnega bolnika, so zelo pestre in obširne ter segajo na zelo različna področja, npr. medicina v najširšem smislu, zdravstvena nega, glede na vse življenjske aktivnosti (npr.vzdrževanje osebne higiene, prehranjevanje in pitje, spanje, izražanje čustev in potreb), jemanje zdravil(točnost, natančnost, presledki), na področje o sodelovanju v diagnostično - terapevtskem programu, delovno terapijo, okoljske vsebine, humanistične vsebine (Hoyer, 2003, str.267 - 271). Medicinska sestra je dolžna med pacienti vzpostaviti vzdušje učenja. To je možno doseči z dobro izbranimi oblikami in metodami dela. V psihiatrični zdravstveni negi obstajajo različne metode, kar je odvisno od cilja, vsebine, izvajalca, od pacienta glede na njegove sposobnosti sprejemanja, razumevanja, sodelovanja, pa tudi na prostorske in časovne danosti( po Payne in Walker, 2002).

Da bi opisano dosegli so potrebne naslednje tehnike izboljšanja komunikacije in učenja pacienta: okolje narediti prijazno (izogibati se zamudam, biti prijazen, dovoliti pacientu, da razloži stvari s svojimi besedami); ugotoviti je treba, v kaj pacient verjame, in spodbujati povratne informacije; poudariti pomen določene vsebine in jo ponoviti; uporabiti pacientu razumljiv jezik; pomembne informacije povedati najprej in jih na koncu ponoviti; povedano podpreti s pisnim materialom, napisanim v pacientu razumljivem jeziku. Učenje pacienta ima namen opuščanja za njega škodljive oblike vedenja in razvoja nove, s katero se bo lažje, skupaj z družino, spopadal s svojo boleznijo. Kako si bo znanje pridobil, je odvisno od vsakega posameznika. Kljub trudu medicinske sestre marsikdaj proces učenja pacienta ni enostaven. Pogosto niso motivirani za spremembe, saj življenjske spremembe niso lahke, zahtevajo trud in odpovedovanje. Plačilo za to pride pozneje, kar je marsikdaj za pacienta nerazumljivo. Zaradi tega si določeni procent pacientov (posebej odvisnih od psihoaktivnih snovi), posredovano znanje prilagodi po svoje, trudijo se zmanjšati pomen pridobljenega znanja, kompetentno znanje pa banalizirajo. Da bi medicinska sestra povečala učinek učenja, v motivacijske namene naloži pacientu dodatne terapevtske zadolžitve ( prepoved izhodov, pisanje tem …).Pri tem se pojavi vprašanje ali dosežejo namen?


19

3.4.2 Etične dileme, specifične za psihiatrijo

Tisti, ki delamo v psihiatrični zdravstveni negi in v psihiatriji nasploh, prav vsak dan pri svojem delu ne razmišljamo veliko o etiki in etičnih dilemah. V to razmišljanje nas običajno prisili kakšen nesrečen dogodek na oddelku ali kritičen sestavek v medijih. V psihiatrični zdravstveni negi medicinsko sestro odločanje med spoštovanjem kodeksa etike in potrebnim ravnanjem mnogokrat spravi v stisko. Še huje, mnogokrat bi zunanji opazovalec presojal njeno ravnanje kot etično sporno. In mnogokrat ga tako tudi presoja. Pomembno pravno in etično vprašanje je sama hospitalizacija duševno bolnega oziroma način sprejema. Sprejemi brez privolitve na varovane oddelke psihiatrije so še vedno dejstvo. Dileme, ki se pojavljajo ob sprejemu brez privolitve so različne. Sprejem brez privolitve je zakonsko urejen v Zakonu o zdravstveni dejavnosti. Letos začne veljati Zakon o duševnem zdravju, ki odločanje o tem problemu prenaša na več institucij. Trenutno še vedno velja, da je brez privolitve na psihiatrijo sprejeta oseba, ki je zaradi duševne bolezni nevarna sebi in drugim. O sprejemu pacienta brez privolitve odloča zdravnik specialist psihiatrije, kar nikoli ni lahka odločitev. Medicinske sestre niso odgovorne za tak način sprejema, vendar pri njem sodelujejo. Pri tem se medicinski sestri porajajo številne etične dileme. Ena izmed dilem, s katero se medicinska sestra v psihiatriji sooča, je zdravstvena nega nasilnega pacienta, nadalje fizično omejevanje in aplikacija medikamentozne terapije brez privolitve pacienta. Odnos do nasilne osebe je etična dilema, ki ne zadeva samo dejavnosti zdravstvene nege, pač pa celotno družbo. Po eni strani vsi radi poudarjamo, kako zelo nasprotujemo vsaki obliki nasilja, po drugi strani pa v primeru, ko je ogrožen nekdo, ki nam je blizu, ali smo to mi sami, zahtevamo prav tako odločno in tudi nasilno ukrepanje. Spoštovanja dostojanstva in zasebnosti pacienta v vseh stanjih zdravja, bolezni in ob umiranju pri izvajanju zdravstvene nege pogosto ni mogoče upoštevati zaradi obilice rutinskega dela, včasih pa tudi zaradi neprimernih prostorskih možnosti na oddelku. Nikakor ni dobro pozabiti na etično načelo, ki govori o nudenju kompetentne zdravstvene nege. Govori o standardu, da morajo medicinske sestre svoje znanje nenehno izpopoljnjevati, da si morajo prizadevati za osebnostno in strokovno rast, za razvoj in napredek stroke kot celote in uvajanje strokovnih novosti ( Škerbinek, 2000,str. 11 – 14).

4 PSIHIATRIJA Duševno zdravje je zmožnost posameznika, skupine in okolja, da so v interakciji drug z drugim na načine, ki vzpodbujajo subjektivno dobro počutje, optimalen razvoj in uporabo duševne sposobnosti, doseganje individualnih in skupnostnih ciljev, skladno s pravičnostjo z doseganjem in ohranjanjem pogojev temeljne enakosti (Kanadska definicija, 1988). Psihiatrija je medicinska veda, ki se ukvarja z ugotavljanjem in zdravljenjem duševnih in vedenjskih motenj. Duševna motnja je skupek medsebojno povezanih posameznih težav, med katerimi vsaka zase še ne pomeni bolezenskega stanja. Psihiatrija doživlja v zadnjem obdobju veliko sprememb. Napredek znanosti je povečal možnosti proučevanja in razumevanja duševnih dejavnosti in njihovih motenj. Na polju nevrokemije, nevrofiziologije, genetike in drugih področij se zbirajo spoznanja, ki večajo število odgovorov o etiologiji duševnih motenj. Nove, sodobne metode zdravljenja, ki smiselno povezujejo psihofarmakoterapijo z različnimi, konkretnemu pacientu prilagojeni psihoterapevtskimi pristopi, boljšajo izid duševnih motenj. Osebe z duševnimi motnjami tako niso več izločene iz socialnega okolja in v samem zdravljenju prevzemajo dejansko vlogo (Tomori, 1999, str.59).


20

Psihiatrija je zaradi narave svojega dela bolj kot ostale medicinske veje povezana z pacientovim okoljem. Pri spoznavanju duševnih motenj mora upoštevati tudi sociološko pomembna gibanja v družbi ter socialne, ekonomske, kulturne in druge vplive na pacienta in njegovo motnjo. Vključevanje vseh teh družbenih dejavnikov ponuja psihiatriji pri zdravljenju človeka kot pacienta (človeka, ki trpi) prednost pred drugimi načini zdravljenja, povzroča pa ji tudi marsikatero nevšečnost, ki je drugim vejam medicine prihranjena, saj zaradi povezanosti z družbo doživlja poleg tihe pohvale tudi glasne kritike in pogosto nezaupanje do svojih načinov zdravljenja (Kobal, 2007, str.16). Med številnimi vejami medicine je imela od vsega začetka nastajanja te vede o človekovih boleznih in zdravljenju le-teh psihiatrija poseben položaj. Kajti če imamo pred očmi tiste motnje človekovega zdravja, ki so danes v civiliziranem svetu tudi laiku očitne kot duševne bolezni, vemo, da te motnje ne povzročajo bolečin ali okvar telesnih funkcij. Istočasno povzročajo človeku trpljenje, ga silijo k iskanju pomoči pri drugih ljudeh in pri njih vzbujajo sočutje (Milčinski, 1986, str.10).

4.1 Razvoj in stigmatizacija psihiatrije skozi zgodovino Ljudi, ki zbolijo za različnimi duševnimi motnjami, spremlja stigma že skozi vso človeško zgodovino. Odnos družbe do njih je bil skozi obdobja različen, vedno pa bolj ali manj odklonilen. V moderni družbi je stigmatizacija vseh drugačnih ljudi, ne le duševnih bolnikov, v vsakdanjem pogovoru čedalje bolj nesprejemljiva, vendar se seli na bolj prikrite ravni in verjetno celo narašča. V zadnjih desetletjih lahko v svetu opažamo porast števila gibanj in društev bolnikov, ki se skušajo z združevanjem odločneje upreti stigmatizaciji in poskrbeti za upoštevanje svojih pravic in sprejemanje njihovih posebnosti v družbi. Vzporedno s tem so vedno aktivnejše tudi zdravstvene, socialne in nevladne organizacije, ki izvajajo različne programe destigmatizacije. Nekatere države imajo zdaj na področju duševnega zdravja sprejete nacionalne programe destigmatizacije in aktivno spodbujajo prizadete posameznike, da pristopijo k prizadevanjem za spremembo svojega položaja ( Bon, 2007). Stigmatizacija pacientov z duševnimi motnjami ima dolgo zgodovino, vendar se stigma v zadnjih dvesto letih v razvitih državah stopnjuje. Razlog za to sta urbanizacija in industrializacija družbe, ki od posameznika zahteva čedalje večjo stopnjo izobrazbe, kvalifikacij in prilagajanja v vseh zaposlitvenih sektorjih. Po drugi strani pa opažajo, da je stigmatizacija duševnih motenj prisotna tudi v drugih okoljih, na primer v podeželskih in v državah v razvoju. Prisotna je torej univerzalno in se še krepi. Duševne motnje so bile v zgodovini različno stigmatizirane. V antiki so duševne bolnike v družbi še deloma dojemali kot svete, kot sposobne zaznavati in posredovati neke bolj temeljne, religiozne, običajnim ljudem težje dostopne resnice. Srednji vek jih je začel nato izrazito stigmatizirati. V obdobju razsvetljenstva, ki je sledilo srednjemu veku, so poskusi razlage vedenja posameznikov kot posledice duševne motnje v bistvu pomenili nekaj pozitivnega, ker so na primer pomagali razbremeniti ženske obtožb, da so čarovnice. Pomagali so tudi razložiti primere samomorov, ki jih je družba takrat obravnavala kot zločine. Duševne motnje pa so kmalu tudi same po sebi postale stigmatizirane, ker so pomenile odsotnost logičnega razuma, ki je v tistem času postal ena najbolj cenjenih vrednot. Takrat nekje se je začela institucionalizacija duševnih bolnikov, s katero je v kasnejših obdobjih povezan tudi razvoj psihiatrije. (Bon, 2007, str.1-3)


21

4.1.1 Občutek sramu psihiatričnega pacienta

Pojem duševnega zdravja ne pomeni nekega absolutnega, dokončnega ali idealnega stanja, temveč najboljše možno stanje v okoliščinah, ki jih je moč spremeniti. Gre za položaj posameznika, in sicer za odnos med njegovimi zmožnostmi in vsakokratnim socialnim okoljem, v katerem mora človek čim bolje uresničiti svoje duševne zmožnosti in motive (Frangež Žigon, 1997, str.11). Psihiatrični pacienti imajo tudi danes občutek zaznamovanosti, sramu, da so zaradi določene svoje lastnosti drugačni, slabši od drugih in zato zaničevani in postavljeni na stranski tir družbenega dogajanja. Dnevno se srečujemo z ljudmi, ki imajo psihične težave, vendar so še vedno tabu tema. Ker so tabu tema, si ljudje ne upajo stopiti do zdravnika, ko so njihove psihološke, duševne težave še blage. Šele ko je zelo hudo, tako da jim simptomi onemogočajo normalno delo in življenje, gredo ponavadi na pobudo svojcev k zdravniku. Duševnih bolezni in težav je vedno več. Sodobno življenje na veliko preizkuša našo psiho- fizično pripravljenost. Sodoben človek pogosto živi zelo intenzivno, nezdravo, podvržen je velikim delovnim obremenitvam in stresnim situacijam. Če podeduje faktorje tveganja za nastanek duševnih bolezni je skoraj neizogibno, da se bodo pri njem pojavile psihične težave. Stigma v povezavi z duševno motnjo je glede na raziskave, največja ovira pri poskusih izboljševanja kakovosti življenja pacientov in njihovih družin. Stigma dokazano vpliva na to, da družba daje različnim programom za duševno zdravje manjšo prioriteto kot programom za telesne bolezni. Pacienti imajo več težav pri iskanju službe in bivališča, pogosteje se tako sami, kakor njihove družine socialno izolirajo. Slabša je tudi skrb za telesno zdravje duševnih pacientov.

4.2 Psihiatrija na Slovenskem Začetki slovenske psihiatrije segajo v leto 1786, ko so z dekretom cesarja Jožefa II. dobili tedanji diskalcatski samostan v sedanji Ajdovščini. Dobili so tudi nalogo, da ga preuredijo v splošno bolnišnico, kjer sta našla mesto tudi dva »razdelka za blaznike«. Kaj kmalu se je pokazala potreba po dodatnih prostorih. Kot je znano, je o zgodovini slovenske psihiatrije malo zapisanega, vendar so bili psihiatrični pacienti vedno obdani z mističnostjo. Zaradi podobnih razlogov in potreb je leta 1841 prišlo do zamisli, da bi se zgradila posebna bolnišnica za duševno bolne v bližini Ljubljane, kar pa ni bilo realizirano. Leta 1875 je imel v kranjskem deželnem zboru dr. Karel Bleiweis – vitez Trsteniški-svoj znameniti referat: Blaznice – kakršne morajo biti in kaj je njih namen? S tem referatom je bila ponovno aktualizirana problematika psihiatričnih pacientov in gradnja prve psihiatrične bolnišnice v Sloveniji. Pobuda je bila realizirana 3. januarja 1881, ko je bila uradno odprta prva slovenska bolnišnica za zdravljenje duševnih bolezni - Krajnska deželna blaznica Studenec. Potrebe po večjih kapacitetah so naraščale, zato so v letih 1934 in 1938 na Studencu dogradili še dva paviljona, skupne kapacitete 160 postelj. K bolnišnici je nekako spadalo (bilo pod zdravniškim nadzorom psihiatrov) zavetišče sv. Jožefa, kjer so oskrbovali 120 pacientov. Pred začetkom II. svetovne vojne, je imela bolnišnica za zdravljenje duševnih bolezni Ljubljana Studenec 472 postelj. Tedaj je na področju Slovenije bila le še ena taka bolnišnica, v Novem Celju, s 380 posteljami ( Spletna stran Psihiatrične klinike Ljubljana). Ker so se po končani II. svetovni vojni potrebe po posteljah za pomoč ljudem z duševnimi motnjami povečevale, so leta 1946 na internem oddelku mariborske bolnišnice namenili nekaj postelj psihiatričnim pacientom (Edšid in Križanec, 2000, str.45-51).


22

V tem obdobju so se začele ustanavljati tudi ostale slovenske psihiatrije, vendar so bile nekatere nameščene v zapuščene gradove ali vojašnice. V povprečju so bile razmere za življenje psihiatričnih pacientov izredno slabe. Družbena klima ni bila ugodna za izboljšanje razmer psihiatričnim pacientom. Kot je znano, sta bila izgradnja in opremljanje mnogih somatskih oddelkov sofinancirana s pomočjo samoprispevkov zaposlenih državljanov, kar ni bila praksa za psihiatrične bolnišnice. V sobah je bilo nagneteno mnogo pacientov, nemalokrat več kot deset. Zaradi tega je pogosto prihajalo do nesporazumov med pacienti, težko je bilo poiskati miren kotiček zase. Bilo je ogromno napetosti. Sanitarnih prostorov je bilo malo in običajno na enem mestu, tako, da je bilo skoraj nemogoče zagotoviti avtonomijo pacienta. Okna psihiatričnih bolnišnic so bila zamrežena, kar je prispevalo k dodatni mističnosti in stigmi psihiatričnih bolnišnic. Izobrazbena struktura zaposlenih v psihiatričnih bolnišnicah je bila slaba, saj je bila osnova skrbi za psihiatričnega pacienta varovanje. Zdravil je bilo malo in nemalokrat so bila neučinkovita. Pogosto so uporabljali šokovno terapijo, prisilni jopiče, zamrežene postelje in druge načine represije nad psihiatričnimi pacienti. Hospitalizacije so bile dolge, zato so se pacienti le stežka ponovno vključili v normalno življenje.

4.2.1 Slovenska psihiatrija danes

S pojavom demokracije in samostojne države so se začele razmere za zdravljenje duševnih motenj spreminjati na boljše. Preuredile so se obstoječe bolnišnice, zgradili so se tudi novi oddelki. Izobrazbena struktura se zvišuje, pojavljajo se nove metode in pristopi pri zdravljenju duševnih motenj. Vedno bolj se uporabljajo strokovna znanja, dokazana pri zdravljenju duševnih motenj v svetovnem merilu. Na tržišču je mnogo učinkovitih zdravil, posebni varovalni ukrepi se uporabljajo zelo redko, in to le takrat, ko ni druge izbire. Zadovoljstvo psihiatričnih pacientov se zvišuje, ni redkost, da si kak pacient želi še nekaj časa ostati v psihiatrični bolnišnici ali po krajšem času pride na ponovni sprejem. Sodobno bolnišnično zdravljenje duševnih motenj predstavlja sorazmerno kratek, vendar ključen del pomoči pri osebah, ki imajo resne in pogosto tudi ponavljajoče se duševne motnje (shizofrenijo, bipolarno duševno motnjo, depresivno motnjo in druge duševne motnje). V diagnostiki se uporabljajo specifične tehnike pogovora, informiranje svojcev oziroma ustreznih služb, pregled kliničnih psihologov, socialnih delavcev, delovnih terapevtov, laboratorij, elektroencefalograf in po potrebi različni specialisti drugih področij. Diagnostika in zdravljenje trajata od nekaj dni do nekaj mesecev; v povprečju okrog 45 dni. Po odpustu je možno nadaljevati zdravljenje ambulantno. Zdravljenje poteka v obliki posamičnih in skupinskih strukturiranih pogovorov, z uporabo zdravil, izobraževanj o duševnih motnjah in specifičnih oblik zdravljenja, prilagojenih posamezniku in njegovi duševni motnji (povzeto iz Poročila varuha človekovih pravic, 2008). Sodobna psihofarmakoterapija je v mnogih pogledih povsem nova znanost. Omogočila je, da se je življenje za veliko ljudi z duševnimi motnjami popolnoma spremenilo. Za mnoge je postala del vsakdanjosti, del življenja, marsikdo brez nje ne bi mogel delovati in živeti na način, ki bi ustrezal njegovim osebnim merilom in merilom, ki jih postavlja njegova družinska ali širša okolica. Včasih se komu zdi, da psihiofarmakoterapija v preveliki meri vpliva na življenje ljudi, vendar pomaga doseči tisto raven življenja, ki bi sicer ostala samo želja (Kores Plesničar, 2007, str.5-8). Na področju Republike Slovenije so danes naslednje psihiatrične bolnišnice: Idrija, Begunje, Vojnik, Ormož ter Psihiatrična klinika Ljubljana in samostojni klinični oddelek Maribor.


23

4.2.2 Predstavitev Psihiatrične bolnišnice Ormož

Zgradba psihiatrične bolnišnice stoji na zahodnem robu mesta Ormož. Zgradil jo je nemški viteški križniški red leta 1898. Od ustanovitve pa do leta 1948 je delovala kot splošna bolnišnica. Imela je kirurški, interni, ginekološki, ortopedski oddelek, splošne ambulante, po letu 1945 pa tudi porodnišnico.

Bolnišnica je slovela kot vzorno urejena medicinska ustanova. V njej so delovale redovnice križniškega reda, ki so zaradi svoje humanosti in žrtvovanja postale pojem humanosti med ljudstvom. Konec aprila 1948 je vlada Ljudske republike Slovenije Splošno bolnišnico v Ormožu zaprla, jo preuredila in preimenovala v Bolnišnico za pljučne bolezni. Bolnišnica je bila opremljena s takrat najsodobnejšimi sredstvi za zdravljenje pljučnih boleznih. Imela je tudi zobno ambulanto in organizirano delovno terapijo.

Bolniki so se v času zdravljenja učili raznih obrti, zlasti pletarstva in šiviljstva. Njihove izdelke pa so prodajale razne ormoške trgovine.V prvi polovici prejšnjega stoletja je upadlo število pacientov, obolelih za tuberkulozo. Pokazala se je potreba po psihiatrični bolnišnici. Na pobudo Sekretariata za zdravstvo je bila ormoška TBC bolnišnica preusmerjena v psihiatrično. 1. oktobra 1966 je bil ustanovljen psihiatrični oddelek kot sestavni del ptujske bolnišnice.

Namen bolnišnice je bil, da nudi psihiatrično oskrbo in zdravljenje prebivalcem ožjega ormoškega in ptujskega območja, dela bistriškega in radgonskega območja, Ljutomera z okolico in Prekmurja.Psihiatrični oddelek je bil ustanovljen s 120 posteljami, leta 1969 se je število postelj zaradi potreb povečalo na 140, 1972 na 150 in leta 1973 na 160 postelj.

Za realizacijo zastavljenih ciljev pa je bilo treba ustvariti določene razmere in izpolniti pogoje. Mednje sodijo vsekakor ustrezni bivalni prostori za paciente, ustrezne delovne razmere za zaposlene in seveda ustrezno število visoko strokovno izobraženega kadra. Največji problem v bolnišnici so bile vsekakor slabe higienske razmere (na 25-30 bolnikov 1 kopalna kad, 2 WC-ja…), prenatrpane sobe (8-10 postelj), pomanjkanje funkcionalnih prostorov, ambulant, prostorov za skupinsko delo … Bolnišnica je bila tudi brez osebnega dvigala. Bolnike, perilo, material je moralo osebje nositi po stopnicah.

V letu 1998 je bil postavljen temeljni kamen za rekonstrukcijo in obnovo Psihiatrične bolnišnice Ormož. Pridobljeno je bilo 3.267 m2 nove površine oziroma nov prizidek k obstoječi bolnišnici. Novi prostori so bili tudi na novo opremljeni. V prizidku so: ambulantni prostori, laboratorij, EEG ambulanta, prostori za zdravstveno administracijo, bolniške sobe z ustreznimi sanitarnimi prostori, funkcionalni prostori, prostori za skupinsko delo, pralnica, garderobe uslužbencev, telovadnica. Pomembna pridobitev pa je tudi ureditev novega parkirišča in okolice bolnišnice.

Psihiatrična bolnišnica Ormož je specializirana bolnišnica za zdravljenje duševnih motenj oseb, starejših od 18 let (Spletna stran Psihiatrične bolnišnice Ormož).


24

5 DUŠEVNE MOTNJE

5.1 Duševne motnje, ki se zdravijo na psihiatriji

V psihiatriji, ki je v pomembnem delu zvesta biološki znanosti, spoznavamo duševnost in njene motnje kot fiziološko in patofiziološko dejavnost možganov. Možganska dejavnost, ki jo označujemo kot psihično, omogoča človeku stik s svetom in s samim seboj. V psihopatoloških okoliščinah pa je tak stik na različne prepoznavne in zakonite načine moten.

Psihopatološki znaki in simptomi duševnih motenj se po svojem nastajanju v znatnem delu ne razlikujejo od takih pojavnih oblik v ostali medicini. Zlasti to velja za znake in simptome organskega izvora.

Posamezni znaki in simptomi duševnih motenj so mnogokrat realni in objektivni, kot so na primer tisti pri motnjah v srčnem ritmu ali pri ulkusni bolezni. Za spočetje znaka ali simptoma je vselej potreben začetni dražljaj. Ta je mnogokrat zunanji, vendar so mu enakovredni notranji, iz organizma pritekajoči dražljaji, kot tudi dražljaji, ki nastanejo v možganih samih. Dražljaji aktivirajo ustrezna možganska območja. Iz teh območij izhajajo reakcije, torej odgovori na predhodno možgansko dogajanje. Zaradi predhodne prizadetosti možganskih procesov opredelimo v psihiatriji posamezne reakcije kot motnje (Kobal, M.1999).

Duševne motnje so bolezni s psihičnimi in motnjami doživljanja, povezana je z motnjami funkcioniranja zaradi bioloških, socialnih, psiholoških , genetskih, fizikalnih ali kemičnih motenj. Opredeljujejo se kot odstopanje od normativnega koncepta ( Kaplan, 1986).

Duševne motnje diagnosticira zdravnik – psihiater po dveh uveljavljenih klasifikacijskih sistemih. V Evropi je to Mednarodna klasifikacij bolezni (skrajšano ICD-10), v ZDA pa Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (DSM-IV).

5.2. Klasifikacija duševnih motenj po DSM – IV sistemu A. Motnje, ki se prvič diagnosticirajo v dobi dojenja,otroštva in v času adolescence. B. Delirij, demenca, amnestičnie in druge kognitivne motnje. C. Motnje, povezane s psihoaktivnimi snovmi. D. Shizofrenija in druge psihotične motnje. E. Motnje razpoloženja. F. Anksiozne motnje. G. Somatomorfne motnje. H. Namišljene motnje. I. Disocialne motnje. J. Seksualne motnje in motnje spolne identitete. K. Motnje hranjenja. L. Motnje spanja. M. Motnje čustvovanja. N. Motnje prilagajanja. O. Motnje osebnosti. P. Druga stanja, ki so lahko v središču pozornosti diagnostika. Q. Dodatna stanja, ki bi lahko bila v središču pozornosti diagnostika, R. Druge kategorije (Kaplan, 1986 str. 1-9).


25

5.3 Klasifikacija duševnih in vedenjskih motenj po MKB – 10 F00 – F09 Organske, vključno simptomatske duševne motnje F10 – F19 Duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja psihoaktivnih snovi F20 – F29 Shizofrenija, shizotipske in blodnjave motnje F30 – F39 Razpoloženjske (afektivne) motnje. F40 – F48 Nevrotske, stresne in somatoformne motnje F50 – F59 Vedenjski sindromi, povezani s fizološkimi motnjami in telesnimi dejavniki F60 – F69 Motnje osebnosti in vedenja v odrasli dobi F70 – F79 Duševna manjrazvitost F80 – F89 Motnje duševnega razvoja F90 – F98 Vedenjske in čustvene motnje, ki se začnejo navadno v otroštvu in adolescenci F99 Neopredeljena duševna motnja (Kobal, 2007)

5.4 Najpogostejše duševne motnje, ki se zdravijo na psihiatriji

Duševne motnje najpogosteje razdelimo po izvoru na organske, funkcijske in psihogene.

Organski – razlogi za nastanek so različni, pretežno eksogeni , v različnih stopnjah je prizadeto možgansko tkivo.

Funkcijski – razlogi za nastanek so molekularno biološki, med temi so tudineravnovesja v nevrotransmiterjih.

Psihogeni - razlogi za nastanek so razvojni in dinamični, delno ali v celoti povezani z osebnostjo.

5.4.1 Motnje zaznavanja

Zaznavanje kot duševni proces pomeni tisti del duševne reaktivnosti, ki v človekovi zavesti oblikuje podobe predmetov in občutke njihove lastnosti. Za zaznavanje, pa tudi za vse ostale duševne procese je pomemben stalen nadzor nad ustreznostjo reakcije in njenimi morebitnimi napakami.

Vrste motenj zaznavanja:

elementarne motnje zaznavanja, so povezane z določljivimi okvarami senzoričnega aparata,

zaznavne anomalije, so povezane z organskimi in/ali funkcijskimi motnjami odgovarjajočega režnja in struktur za osrednji nadzor,

halucinacije, derealizacije, depersonalizacije, so povezane z delno ali popolno dezintegracijo večine ali vseh, za zaznavanje odgovornih možganskih struktur.

Halucinacije so najpomembnejši in najpogostejši psihopatološki fenomeni med motnjami zaznavanja. So žive in nazorne prevare zaznavanja, praviloma brez povezave z resničnimi občutki in predmeti. Nastanejo zaradi biopsiholoških sprememb v možganih. Za pacienta so pogosto resničnejše kot realnost, zato ni možnosti korekcije s prepričevanjem.


26

Vrste halucinacij:

Vidne (optične), slovensko tudi prividi, nastopajo večinoma kot zelo jasne podobe ali njihov splet, včasih v pravih scenah ali vizijah ( scenske halucinacije).

Slušne (akustične), slovensko tudi prisluhi, se pojavljajo kot posamezne besede (fonemi) ali v nepovezanih stavkih in obsežnejših pogovorih – pacienti slišijo glasove.

Halucinacije telesnih občutkov ( haptične), so povezane z različnimi občutki na površini kože ali v neposredno dostopnih telesnih votlinah.

Cenestetične halucinacije prinašajo v pacientovo doživljanje hudo popačene občutke o spremembah notranjih organov.

Halucinacije vonja (olfaktorične) praviloma predstavljajo občutki neprijetnih vonjav, fekalij, strupenih plinov.

Halucinacije okusa (gustativne) so običajno združene z olfaktoričnimi. Pacientu na podoben način sporočajo o neprijetnih okusih, v prvi vrsti o strupu v hrani.

Halucinacije občutka za ravnotežje so redke. Poznamo jih iz bližnje človekove zgodovine: osebe, označene za čarovnice, so res doživele motnje v ravnotežnostnih občutkih, zlasti letenje po zraku in lebdenje v njem (Kobal, 1999 ).

5.4.2 Motnje spomina

Nobena duševna dejavnost ni možna brez spomina. Nastajanje spominskih zapisov v

možganih še ni do kraja razjasnjeno. Na molekularni ravni se katerikoli dražljaj, ki vstopa

vanje, zapiše s pomočjo genskega koda in RNK v sintezo beljakovin.

Množica pritekajočih dražljajev ustvarja za sprotno rabo v stikih s svetom in seboj

kratkotrajni spomin. Lahko ga izenačimo s pozornostjo, saj traja uro ali dve. Dolgotrajni ali

trajni spomin nastaja samostojno in neodvisno od kratkotrajnega ali pa v povezavi z njim.


27

Glede na biopsihološke osnove motnje spomina delimo na: kvantitativne in kvalitativne.

Tabela št.1 Kvantitativne motnje spomina

KVANTITATIVNE MOTNJE SPOMINA Hipermnezije Nastanejo zaradi vročičnih stanj,pod vplivom hipnoze,občasen

ali trajen naval (neprijetnih) spominov.

Hipomnezije Pojavi se postopen upad spominskih zmožnosti, zlasti kratkotrajnega spomina in priklica posameznih spominskih zapisov.

Amnezija Lahko se pojavi kot posledica kraniocerebralne travme, po epileptičnem napadu, po intoksikaciji s psihoaktivnimi snovmi, po delirantnih epizodah, iz psihogenih razlogov.

Povzeto po Kobal, 2007 (str.32)

Tabela št. 2 Kvalitativne motnje spomina

KVALITATIVNE MOTNJE SPOMINA Konfabulacije So spominske vrzeli, napolnjene s priročnimi spomini

brez zanesljivega odnosa z realnostjo. Popačenosti spomina Ekmnezije: preteklost doživlja kot sedanjost.

Paramnezije: sedanjost doživlja kot pretklost.

Alomnezije: iluzijsko doživljanje spominskih zapisov.

Kriptamnezije: nehotna prisvojitev mentalnih produkcij

drugih ljudi. Povzeto po Kobal, 2007 (str.34)


28

5.4.3 Motnje mišljenja

Mišljenje je kognitivni proces, ko oseba sama in v skupnosti spoznava sama sebe in svet okoli sebe. Ta spoznanja povezuje s predmeti zunanjega sveta in z njihovimi medsebojnimi povezanostmi. Spoznava tudi lasno telo in njegovo povezanost s svetom ter sveta s telesom.

Delitev motenj razpoloženja:

● Formalne motnje mišljenja, izražene v govoru, opažamo kot napačne zveze med sicer formalno pravilnimi mislimi (besedami) ali kot nenavadna konstrukcije sicer običajnega miselnega gradiva. Te vrste motenj govore o tem, kako poteka psihopatološko pomemben način mišljenja. Pri poslušanju sogovornika spoznamo motnjo tudi takrat, ko ubesedeno mišljenje poteka v nenavadnem tempu, torej bistveno prehitro ali pa prepočasi, v posameznih primerih pa sploh ni miselnega odziva (Kobal, 1999).

Tabela št. 3 - Vsebinske motnje razpoloženja

KAJ MISLIMO Blodnje: ekspanzivne, depresivne,

nihilistične, preganjalne,

ljubosumnostne, erotične, nanašalne,

religiozne.

Nastanejo v psihopatološkem procesu, v pacientovih možganih, kot miselne konstrukcije z očitnim in hudim izkrivljanjem realnosti, v katerih vsebino pacient trdno verjame in se v skladu z njo pogosto tudi vede. Ob prepričevanju in morebitnem dokazovanju njene neresničnosti pacient blodnje, v nasprotju od zmote, ni sposoben korigirati.

Prevalentne misli. Ideje same po sebi navadno niso absurdne in neresnične, vendar jih njihov tvorec preceni čez razumno mejo.

Obsesivne misli. Pojavljajo se mimo pacientove volje in ob njegovi kritičnosti kot vsiljene, po vsebini nesmiselne in za pacienta neprijetne misli, predstave ali notranje vzpodbude.

Povzeto po Kobal, 2007( str. 37 – 46).

5.4.4 Motnje zavesti

Zavest je v vsakem budnem posamezniku primerno doživeto stanje, ki ga preko zapletenih procesov ozaveščanja dopolnjujejo povezave z zunanjim svetom in spoznavanje samega sebe. S procesi ozaveščanja se oblikujejo vsi pomembni psihični fenomeni možganske aktivnosti, od mišljenja prek čustev do volje (Kobal, 1999).


29

Tabela št. 4 Kvantitativne motnje zavesti

KVANTITATIVNE MOTNJE ZAVESTI

Omotičnost Pomeni rahlo prizadetost budnosti. Človek je zaspan, v aktivnosti in mišljenju je upočasnjen in le z dodatnimi stimulacijami vztraja v stiku s svetom.

Dremavost(somnolenca) Človeka je še mogoče zdramiti, vendar sta zaznavanje in dojemanje otežena.

Sopor Človeka je mogoče predramiti z zelo močnimi dražljaji, vendar se odzove zgolj motorično, ustrezen besedni kontakt ni mogoč.

Koma Je stanje globoke nezavesti, odziva ni, niti na močne zunanje dražljaje.

Povzeto po Kobal, 2007( str.52)

Tabela .št 5 Kvantitativne motnje zavesti

KVALITATIVNE MOTNJE ZAVESTI

Zamegljenost Blažja stopnja motene zavesti. Kot bi bil pogled uprt skozi slabo prosojna, zamegljena stekla v temačen zunanji svet, ki ga rišejo nenavadne in izkrivljene podobe.

Zamračenost Pacienti v stanju zamračenosti doživljajo tesnobo in zbeganost, kot bi se v mraku ali trdnejši temi znašli na kakem neprijetnem kraju. Zamračenost je lahko: orientirana in neorientirana.

Delirantno skaljena zavest Zraven motenj orientiranosti, skaljeno zavest napolnjujejo optične halucinacije.

Oneiroidna zavest Pri prebujanju hipnapompno stanje zavesti, pri uspavanju hipnagogno stanje zavesti.

Povzeto po Kobal, 2007( str.53 - 56).

5.4.5 Motnje čustvovanja

S čustvi izraža človek svoj pozitivni in negativni odnos do dogajanja v sebi in/ali v okolju.To pa sta le obe čustveni skrajnost, vmes je še precejšnje število možnih prehodov. Odnos je lahko tudi nevtralen, torej »nečustven«.

Motnje čustvenih razpoloženj:

Anksioznost – občutenje tesnobe v različnih življenjskih okoliščinah, povišana tesnoba, ki se ne navezuje na določen ogrožajoči objekt ali situacijo.


30

Zbeganost – povečana anksioznost, v kateri se človek ne znajde in si ne more sam pomagati.

Fobija – z osebo, s predmetom ali situacijo povezan pretiran strah, ki je iracionalen, vendar pomembno ovira prizadetega človeka v mnogih življenjskih situacijah.

Depresivnost – globoka žalost, ki zajame vse plati človekovega življenja. Blažji stopnji imenujemo:otožnost in potrtost. Okrepi jo depresivna blodnja, ki s svojo vsebino izhaja iz nje. Pacient že na zunaj kaže hudo žalost, saj je včasih skoraj negiben, torej motorično zavrt, ali pa je zaradi istočasne povišane anksioznosti pretirano nemiren.

Evforija – pretirana in neustavljiva veselost – nasprotje depresivnosti.

Ekstaza – stanje neskončne vznesenosti z občutjem sreče in duševne popolnosti.

Bolestna razdražljivost – pretiran in neprijeten čustveni odgovor na neznatno neprijetnost ali pa odgovor v objektivnem nesorazmerju z neprijetnostjo.

Čustvena labilnost – hitro menjavanje razpoloženja ob manj pomembnih zunanjih/notranjih dražljajih ali celo brez njih.

Apatija (otopelost) – odsotnost čustvenega odzivanja, tudi čustvena ravnodušnost (indenferentnost).

Čustvena splitvitev – čustvovanje je pomembno zmanjšano (Kobal, 1999).

5.4.6 Motnje spanja

Znano je, da je spanje, skupaj s sanjami, bistven pogoj za človekovo duševno in telesno zdravje. Spanje zahtevajo naši cirkadiani ritmi, ki prilagajajo telo izmenjavi svetlobe in teme.

Motnje spanja:

Isomnije – nespečnost in/ali večkratno prebujanje med spanjem s posledično (ne)zmožnostjo ponovnega uspavanja.

Hipersomije – stanje prekomernega spanja in/ali zaspanosti.

Parasomije – so spanju in/ali sanjam podobna nenavadna stanja, ki se pri prizadeti osebi pokažejo tudi v posebnostih vedenja: hoja v snu, nočni strah, nočna enureza, nočne more (Kobal, 1999).


31

5.4.7 Zloraba in odvisnost od psihoaktivnih snovi

Pojem odvisnosti je mogoče opredeliti zelo široko. Nekaj se v človekovi osebnosti zgodi, da se z vso bitjo naveže na neke stvari in navade, kot da bi le izključno od njih pričakoval pristne radosti, rekli bi kar odrešenja, in mu vse drugo postane nepomembno. Ker pa odrešenja od tod ni in ga ne more biti, temelji odvisnikovo upanje na višanju kvantitete (stvari ali navad), kar ga pa kajpak spravi v slepo ulico (Milčinski, 1986 str. 405). Zlorabe psihoaktivnih snovi (PAS) se dogajajo v vseh segmentih in v vseh družbah. Posledice zlorabe PAS so: zmanjšana delovna učinkovitost, uspešnost v šoli, prispeva k večjemu številu nesreč, omamljanje pri delu, nasilniško obnašanje in kraje. Adolescenti so najbolj ranjljiva skupina prebivalstva v povezavi z zlorabo PAS. Moški pogosteje kot ženske. Osebe, ki zlorabljajo PAS, je težko odkriti, saj vedno zmanjšujejo probleme zaradi uživanja PAS, so manipulativni in se bojijo posledic zaradi zlorabe. Alkohol je najpogosteje zlorabljena PAS. Odvisnost od alkohola, nastane zaradi prekomerne uporabe alkoholnih pijač, je škodljiva za telesno in duševno zdravje. Običajno se pojavlja eni izmed treh oblik: A) kontinuirana uporaba velikih količin alkoholnih pijač, B) uporaba velikih količin alkoholnih pijač v času vikenda ali v obdobju, ko bo to najmanj opazno v funkcioniranju, C) težko opijanje v valovih ( kar lahko traja dneve ali tedne), med katerimi so dolgotrajna obdobja treznosti. Odvisnost od alkohola sama po sebi ne pomeni bolezenskih sprememb. Spremembe zaradi zlorabe alkoholni pijač se delijo: A) bolezenske spreme, ki nastanejo zaradi neposrednega učinka alkoholnih pijač na možgane ( zastrupljanje možgan, abstinenčne težave, delirij, halucinoze), B) spremembe obnašanja zaradi pitja alkoholnih pijač (zloraba, in odvisnost), C) bolezenske spremembe, ki nastanejo zaradi škodljivega učinka alkoholnih pijač ( amnezije za čas vinjenosti, demence, Korsakov sindrom) ( Kaplan, 1998 str.51 – 66).


32

5.4.8 Urgentna stanja v psihiatriji

Urgentna ali nujna stanja v psihiatriji so stanja s hudimi motnjami mišljenja, razpoloženja ali vedenja pacienta in zahtevajo takojšnjo medicinsko obravnavo zaradi ogroženosti pacienta ali njegove okolice. Pomembno je, da ocenimo in prepoznamo življenjsko ogrožajoče ali potencionalno ogrožojače probleme. Urgentna psihiatrična stanja torej niso neposredna posledica neželenega notranjega distresa ali psihobioloških motenj, temveč so komulacija kompliciranega sodelovanja preteklih in sedanjih dejavnikov, biokemičnih in psiholoških procesov ter individualne, interpersonalne in sistemske dinamike ( Kores – Plesničar, 2003, str.18). Nujna stanja v psihiatriji so: motnje v mišljenju, čustvene motnje in stanja, ki zahtevajo nujno zdravljenje. Najpogosteje so to: nevarnost nasilništva, samomor, samopoškodovanje, poškodovanje sebe in drugih zaradi napačne presoje ( Kaplan, 1998).

5.4.8.1 Suicidalni sindrom

Suicid ali samomor je namerno uničenje svojega življenja ( Slovenski medicinski e - slovar, 2004). Samomorilnost je v Sloveniji že dolga leta trajajoč problem.Treba mu je nameniti vso skrb in pozornost, kajti Slovenija spada med dežele, ki so s samomorom najbolj obremenjene, pa tudi starostna meja se niža. V letu 2006 je v Sloveniji zaradi samomora umrlo 529 ljudi, torej v povprečju ena oseba na vsakih 17 ur. To pa Slovenijo, znotraj EU, uvršča v sam vrh po pogostosti pojava. Največ samomorov med slovenskimi statističnimi regijami je v severovzhodnem delu Slovenije, v koroški regiji ( Statistični urad Republike Slovenije, 2008). Kategorije samomorilnega vedenja: ● posredno samouničevalno vedenje, pri katerem oseba samomorilski namen zanika, njen življenjski slog pa kaže drugače, pogosto gre za latentno prikrito depresivno vedenje; ● samomorilska razmišljanja so vedenja, ko oseba premišlja na možnost, da si življenje sama skrajša, o tem ne želi govoriti, največkrat povsem slučajno sporoči to najbližjemu. Taka razmišljanja so lahko le načelna, v primeru, če bi življenje postalo nevzdržno; ● samomorilne tendence, ko je oseba proti sebi naperjeno naravnana, izkušena oseba pa to iz vedenja prizadetega razpozna; ● samomorilna grožnja je vedenje, kadar oseba seznani okolico s svojimi samomorilnimi nameni; ● namerno samopoškodovanje nastane v neznosnem stanju, brez izraženega samomorilnega namena; ● samomorilni poskus je najbolj nevarna oblika samoagresivnega ukrepanja, ponavadi naključne okoliščine preprečijo, da se dejanje ne konča s smrtjo, govorimo o neuspelem samoomoru (Videčnik, 2003). Znaki, ki jih pri posamezniku ne smemo spregledati: ● verbalni: človek neposredno besedno grozi z uničenjem svojega življenja ( obesil se bom); ● neverbalni: pisanje oporoke, predajanje predmetov, funkcij in nalog, socialni umik; ● znamenja depresivnosti: težave s spanjem in tekom, umik iz družbe, žalost, nedejavnost, brezvoljnost, občutki brezizhodnosti; ● iskanje sredstva oziroma metode za samomor in pripravljanje na izvedbo.


33

5.4.8.2 Alkoholni sindrom

Akutno vinjenost pogosto spremlja moteno hetero - ali avtonasilno vedenje. To se kaže predvsem v tako imenovanem patološkem opoju, kadar človek na minimalne količine pijače reagira patološko. Alkoholni delirij – delirium tremens - sodi v urgentna stanja v psihiatriji. Smrtnost nezdravljenega alkoholnega delirija je do 10%, zato ti pacienti sodijo v bolnišnico. Pri alkoholni halucinozi so pacienti pod vplivom slušnih halucinacij, zaradi vsebine teh lahko postanejo hudo heteronasilni. Pri Korsakovi alkoholni bolezni urgentnost določata predvsem poglabljanje stanja in nesposobnost za samostojno življenje (Ličina, 2000, str.154).

5.4.8.3 Sindrom psihomotorne agitacije

Psihomotorna agitacija je nemir z mišičnimi gibi, ki so posledica duševnih procesov (Slovenski medicinski e – slovar, 2004). Sindrom psihomotorne agitacije se kaže pri različnih psihipatoloških stanjih: ● Agitirana katatonija: je oblika katatonske shizofrenije, prepozamo jo po katatonskih znakih, katerim je dodan brezciljni nemir pacienta. Pacienti se nenaravno gibljejo, gibi so brez smotrne usmerjenosti, zvijajo se s celim telesom, krilijo z rokami in nogami, močno grimasirajo, obračajo glavo v različne smeri; to počno v tišini ali z nerazločnimi glasovi, včasih tudi s kriki. ● Epileptična zamračenost: se pojavlja pri epileptikih, bodisi po napadu ali samostojno, gre za kvalitativno motnjo zavesti z delno ohranjenim, toda izkrivljenim zaznavanjem okolice in delovanjem predstavnega in miselnega sveta. Pacient se nemirno in neustrezno giblje v prostoru in reagira na zunanje dražljaje, posebej še na osebe, ki vstopajo v njegovo bližino, nanje se večkrat odziva sovražno. ● Jezava manija: je endogena, fazično potekajoča duševna bolezen, ki se kaže v privzdignjenem razpoloženju, prevladuje razdražljivost in jezavost. ● Akutni organski psihosindrom: je kompleks simptomov pri različnih akutnih motnjah delovanja možganov, ki se kaže s skaljeno zavestjo, z dezorietiranostjo, motnjo pozornosti in neposrednega spomina, s slabo razsodnostjo ter z upočasnjenim mišljenjem ( Ličina, 2000, str.154). 5.4.8.4 Stuporozno stanje Je povsem v nasprotju s sindromom psihomotorne agitacije. V takšnem stanju so pacienti vitalno ogroženi, negibni, nekomunikativni. Aktivno ali pasivno odklanjajo hrano, tekočino, medicinske posege. Treba si je prizadevati za to, da jih ohranimo pri življenju. Nujna je čimprejšnja pravilna opredelitev stuporoznega stanja in posledično zdravljenje ( ibid.,154).

5.4.8.5 Paranoidni sindrom

Značilnost tega sindroma je spremenjeno doživljanje dogajanja okrog pacienta. Izražena je nanašalno – preganjalna simptomatika. Blodna doživljanja so lahko zelo pestra in bogata, lahko so izolirana, na primer same veličavske in ljubosumnostne blodnje. Pacienti so pri zavesti, orientirani, komunikativni, obstaja možnost disimulacije ( ibid.,154).

5 PSIHIATRIČNA ZDRAVSTVENA NEGA Psihiatrična zdravstvena nega je specialno področje prakse zdravstvene nege. Ukvarja se s posameznikom z duševnimi motnjami, z družino ali širšo skupnostjo v primarnem, sekundarnem in terciarnem zdravstvenem varstvu (Čuček – Trifkovič, 2004).


34

6.1 Razvoj psihiatrične zdravstvene nege v Sloveniji V slovenskem zdravstvu o tem ni veliko zapisanega. Prva psihiatrična zdravstvena ustanova, današnja Psihiatrična klinika Ljubljana, je bila daljnega leta 1881 ustanovljena kot azil za duševno bolne za Kranjsko provinco avstro-ogrske monarhije. Šele leta 1953 je v bolnišnico prišla prva šolana medicinska sestra. Do tedaj so za paciente skrbele redovnice sv. Vincencija Pavelskega in nešolano priučeno osebje, ki je stanovalo v večini kar znotraj bolnišnice. Vsi, od sester usmiljenk do paznikov in paznic na oddelkih so nosili okorne uniforme in imeli na usnjenem pasu obešen šop žvenketajočih ključev, ker so bila vsa vrata, tudi vhodna v bolnišničnem obzidju, zaklenjena. Zdravljenje je bilo omejeno na redka uspavala in pomirjevala ter potapljanje v mrzlo vodo. Pacientom ni bilo mogoče pomagati in zmanjšati njihovih bolezenskih doživljanj, zato se je kričanje iz bolnišnice slišalo daleč naokoli. Tak način obravnave bolnikov je onemogočal izboljšanje stanja, zato so pogosto do smrti ostali odvisni od bolnišnice. Redki umirjeni moški pacienti so lahko delali na bolnišničnem posestvu pri živini in na polju. V tistem času noben pacient ni imel temperaturne liste, nihče ni bil telesno pregledan in šele študenti medicine, ki so bili sprejeti na delo, so pri prvih pacientih opravili osnovne krvne preiskave in jim zmerili krvni tlak. Kljub pomanjkanju zdravstvenega osebja pa je bila vsakodnevna vizita po vseh oddelkih. Maloštevilno osebje je vlagalo veliko truda in naporov v skrb za pacienta. Podobno stanje se je nadaljevalo do prihoda prve šolane medicinske sestre. Leta 1953 je v bolnišnici svojo prvo službo nastopila medicinska sestra Marija. Pri 19-ih letih so se njene predstave in sanje v hipu zrušile. Lotila se je težkega dela z vso odločnostjo in s predanostjo ter začela orati ledino na področju zdravstvene nege. Uvedla je temperaturne liste za vsakega bolnika. Organizirala in opravljala je osnovne preiskave. Lotila se je izboljšanja pacientovega bivanja in življenja na oddelku. Njej gre vsa zahvala in zasluga za prve zametke zaposlitvene terapije, posebno razvedrilne.V tem obdobju je bolnišnica dobila prvo specifično zdravilo largactil, zaradi katerega se je vzdušje na oddelkih v hipu spremenilo na bolje, kar je hkrati omogočilo boljši stik s pacienti(Škerbinek, 1989). V šestdesetih letih se je začela preobrazba azilskih ustanov v aktivne psihiatrične bolnišnice, začel se je pomik k izvenbolnišničnim dejavnostim. Po letu 1970 so se začele odpirati nove psihiatrične bolnišnice, začela se je uvedba psiho in socioterapevtskih metod, terapevtskih skupnosti, rehabilitacijskih programov, klubov odpuščenih pacientov. Začelo se je podiplomsko izobraževanje za medicinske sestre iz psihiatrične zdravstvene nege. Leta 1987 se je začela v psihiatrično zdravstveno nego, uvajati procesna metoda dela.

6.2 Naloge medicinske sestre v psihiatrični zdravstveni negi Naloga medicinske sestre je kontinuirana zdravstvena nega, kar pomeni, da je medicinska sestra ob pacientu štiriindvajset ur dnevno. Medicinska sestra je samostojna izvajalka ali sodelavka pri različnih oblikah individualnega ali skupinskega dela s pacienti, je njihova sogovornica in njihov nadomestni drugi, če je to potrebno. Delo medicinske sestre je kompleksno in zajema vse pore življenja psihiatričnega pacienta na oddelku. Pacienta in njegove svojce pravilnih uči medosebnih odnosov, ustrezne komunikacije (Kogovšek, 2002). Poglavitna naloga medicinske sestre v psihiatrični zdravstveni negi je zagotavljanje avtonomije psihiatričnega pacienta.


35

Izraz avtonomija se uporablja kot enačaj za svobodo, včasih pa kot enačaj za samonadzorovanje, neodvisnost ali svobodno voljo. Enači se z dostojanstvom, integriteto, individualnostjo, neodvisnostjo, odgovornostjo in s samospoznanjem. Identificira se kot kakovost samozagovorništva in kritičnega razmišljanja. Govori o svobodnem odločanju do obveznosti, brez zunanjih vplivov. Govori o pravici pacienta, da je treba od pacienta pridobiti dovoljenje, preden kar koli storimo v zvezi z njim. Vključuje pacientovo strinjanje z najosnovnejšimi postopki v zdravstveni negi in ne samo pisno strinjanje z večjimi invazivnimi posegi. Bolj ko je intervencija za pacienta invazivna, rizična in mučna, bolj jasno ga je treba vprašati, ali se z njo strinja; s tem se prepričamo, da smo mu dali možnost,za zavrnitev posega. Zavrnitev intervencije za medicinsko sestro pomeni dolžnost spoštovanja odločitve in prenehanje s posegom (Košir, 2004, str.297 - 303). Daje informacije in svetuje pacientu ob njegovih notranjih konfliktih, bojaznih in stiskah. Vodi vsakodnevno življenje na oddelku, pomaga in vzpodbuja pacienta pri zadovoljevanju njegovih telesnih potreb, izvaja medicinskotehnične posege. Zagotavlja pacientovo varnost, ga uči izražati čustva, skrbi za terapevtsko vzdušje na oddelku, torej delo s pacientom in ne za pacienta. Medicinska sestra je pacientov zagovornik.

6.3 Škodljive posledice dela z ljudmi Stres se pojavi kot posledica duševne in telesne preobremenitve (Leksikon Cankarjeve založbe, 2002, str.1020). Negativni stres pušča posledice za zdravje in postopno vodi v bolezen. Če se želi medicinska sestra učinkovito spoprijeti s stresom in s tem preprečiti nastanek bolezni in motenj, mora najprej ugotoviti, kaj je zanjo najbolj stresno in ali lahko na to vpliva. Pomembno je, da medicinska sestra spremeni, kar lahko spremeni, in sprejme, česar ne more spremeniti ( Jeriček, Dernovšek, 2006). Medicinske sestre se pri svojem delu soočajo s stresnimi situacijami, ki izhajajo iz konfliktnih medosebnih odnosov bodisi s pacienti, z njihovimi svojci ali s sodelavci. Na psihiatričnem področju so izpostavljene verbalnemu, kot tudi fizičnemu nasilju. Grožnje ali fizično nasilje s pacientov sprožajo strah in posledične dolgotrajne zdravstvene težave (Meden - Klavora, 2003, str.31). Izgorelost je sindrom čustvene izčrpanosti, depersonalizacije in znižane osebne izpolnitve, ki se pojavi pri ljudeh, ki delajo z ljudmi. Nastane zaradi okoliščin dela, osebnostnih dejavnikov in širših družbenih dejavnikov, ki delujejo drug na drugega. Zdravstvena nega omogoča številna zadovoljstva, vendar doživljanje izčrpanosti in čustvene prizadetosti ni redko, saj se medicinska sestra srečuje s pojavi, ki so zelo obremenjujoči. Medicinske sestre so ravno zaradi zahtevnega in odgovornega dela še toliko bolj izpostavljene številnim stresnim situacijam, ki so prepogoste, premočne ali dolgo trajajoče, in to jih uvršča med ogrožene skupine za nastanek izgorelosti (Gregorčič, 2006 a, str.65). Čustvena izčrpanost se kaže v občutkih preobremenjenosti in izčrpanosti, ki so odziv na pretirane čustvene zahteve. Depersonalizacija označuje stanje, ko oseba zaradi prehudih obremenitev razvije cinično in dehumanizirano zaznavanje drugih oseb. Doseže lahko različne stopnje intenzivnosti, od blage depersonalizacije in zmanjšane skrbi za paciente, do brezosebnosti, brezčutnosti in toposti, ki so značilne za izgorelost.


36

Znižana osebna izpolnitev se kaže v občutkih neuspešnosti in neučinkovitosti.Posameznik ima občutek neučinkovitosti, kar zmanjšuje motivacijo za nadaljnje delo, ki se pojavi vedno, ko povečevanje naporov ne vodi do pozitivnega rezultata. Razvijejo se znaki stresa in depresije, prenehajo tudi prizadevanja za izboljšanje obstoječe situacije (Kovačev,2004). Pogosto pride ravno zaradi kroničnega stresa na delovnem mestu in delovnih značilnosti do sindroma poklicne izgorelosti. Sindrom poklicne izgorelosti je kumulativni proces, ki se razvija postopoma. Prva stopnja v razvoju sindroma izgorelosti se kaže kot velika predanost delu s spremljajočo navdušenostjo,zaposleni so polni energije in imajo visoka pričakovanja, navdajata jih veselje in navdušenje ob doseženih uspehih. Iz prvega, tako imenovanega »entuziastičnega obdobja sledi prehod v drugo obdobje »stagnacije«, ko začne človek opažati dolge ure dela, slabo plačo, nujnost nenehnega izobraževanja, moti ga, da je njegovo delo in delo sodelavcev težko oceniti oziroma se za neuspešno opravljeno delo čuti krivega. Pravega zadovoljstva pri delu ne občuti. Tretja stopnja je obdobje »frustracije«, ko zaposleni začne opažati, da tistega, kar si je želel in pričakoval, ne more izpolniti. Pogosto se počuti nemočnega, da bi spremenil sodelavce, podrejene ali nadrejene. Vedno znova se sooča z dejstvom, da kljub svojemu znanju, izkušnjami in prizadevanjem ne napreduje. Dvomi o svojih sposobnostih in znanju, v delovni skupini začuti težave, ki se mu zdijo težko rešljive. Izmika se nekaterim vrstam dela, jezi ga pretirana administracija in čuti, da ga vse bolj obhajajo občutki brezperspektivnosti in nemotiviranosti (Gregorčič, 2006 b, str.68).

6.3.1 Zaščita pred škodljivimi posledicami dela z ljudmi

Osnove zaščite pred škodljivimi posledicami dela z ljudmi so: ● veselje do dela z ljudmi in za ljudi neredko izvira iz osebnostne stiske in nerešene socialne problematike; v tem primeru je treba osebnostne stiske preseči; ● dobro znanje za delo, ki ga opravljamo. Pridobiti si ga moramo z osnovnim usposabljanjem in se moramo trajno izobraževati ob svojem delu; ● zavestna osebnostna rast med šolanjem oziroma usposabljanjem in pozneje pri poklicnem delu; ● povezanost, sodelovanje in izmenjava izkušenj z drugimi, ki delajo podobno delo; ● dobra organiziranost dela, ki ga opravljamo z ljudmi in za ljudi, in organizacije, v okviru katere to delo poteka; ● zmernost - je smiselna, zdrava mera poklicnega dela z ljudmi in za ljudi v razmerju z vsem drugim, kar človek poklicno ali zasebno dela. Že stari Grki so prištevali zmernost med štiri glavne človeške odlike ali kreposti; ● humor – je sposobnost, da človek razume smešno plat nekega dogodka. Je nezlobno prikazovanje smešnih situacij, dogodkov, človeških pomanjkljivosti in slabosti v nežaljivi smešni obliki. Humor je izključno človeška sposobnost in je označen kot duševno stanje. Imeti smisel za humor pomeni presegati situacijo in tudi samega sebe. Humor človeka dviga, ga dela žlahtnega in plemenitega – je simbolično dvigalo, ki ne dviga le človeka kot posameznika, temveč potegne za seboj vso družbo (Trstenjak, v:Jerčič in Kersnič, 2004, str.276). Humor prispeva k človekovemu zdravju prav zato, ker nas spomni, da lahko na stvari gledamo tudi iz drugega zornega kota, ki je manj tragičen in manj temen; ● smeh – je naravni pojav, ki nastaja v različnih čustvenih situacijah. Največkrat je posledica zadovoljstva. Je neke vrste odziv na človekovo čustvovanje, je lahko izraz simpatije, ironije, vznemirjenosti, ugodja in zadovoljstva, lahko je izraz trpljenja, je ventil za sproščanje. Smeh sprošča človekove notranje konflikte in osvobaja notranje spopade in napetosti.


37

»Vsakdo ga lahko predpiše in jemlje, je zdravilo, ki ga človek lahko uživa v neomejenih količinah in uživamo ga lahko vsi. Količina ni škodljiva, nima stranskih učinkov in je zastonj« (Jerčič in Kersnič, 2004, str.277).

6.4 Lik medicinske sestre v psihiatrični zdravstveni negi Medicinska sestra je usposobljena strokovnjakinja za celostno (holistično) obravnavo posameznikov in skupin, ki avtonomno prevzema naloge in odgovornosti v sistemu zdravstvenega varstva, socialnega varstva in področja šolstva. Je samostojna strokovnjakinja v negovalnem timu in članica zdravstvenega tima, v katerem si z drugimi strokovnjaki deli vloge v zdravstveni obravnavi pacienta. Išče učinkovite poti za spoštljive, strpne, razumevajoče in dobre medsebojne odnose na delovnem mestu, ki so temelj kakovostnega, uspešnega in učinkovitega dela in so bistvene za zadovoljstvo posameznika, skupine in institucije. Delovanje medicinskih sester v zdravstveni negi temelji na pridobljenem znanju, spretnostih in veščinah za prepoznavanje potreb bolnih in zdravih z vidika temeljnih življenjskih aktivnosti. V psihiatrični zdravstveni negi so poleg splošnega znanja potrebna tudi znanja o razumevanju človekovega vedenja in težav v duševnem zdravju, da se lahko uporabljajo spretnosti in veščine terapevtske komunikacije. V psihiatrični zdravstveni negi si je težko predstavljati delo medicinske sestre brez psihoterapevtskih sposobnostih. Kaj omogoča medicinskim sestram delovanje v skupinah pacientov ter sposobnosti prepoznavanja in izkustvenih spoznanj osebnostnih in psihosocialnih zakonitosti posameznika, skupine in skupnosti? Medicinske sestre znajo s svojo osebnostno zrelostjo in razumevajočimi odnosi voditi in organizirati delo negovalnih timov in delovati v drugih zdravstvenih in strokovnih timih. Za lažje premagovanje duševnih obremenitev pri zahtevnem delu z duševnim pacientom, se medicinske sestre znajdejo vsaka po svoje, saj je temu problemu namenjeno premalo pozornosti. Zato je pogost pojav »izgorelosti« medicinskih sester na psihiatričnem področju, kar jih dodatno obremenjuje.

6.5 Vloga medicinske sestre na psihiatričnem področju Medicinska sestra je strokovnjak na področju zdravstvene nege in je strokovna povezovalka med zdravstvenimi delavci in zdravstvenimi sodelavci. Ljudje se najlažje spreminjajo, če imajo ob sebi nekoga, ki jih razume, sprejema, verjame vanje in njihove sposobnosti, jim stoji ob strani, ko pride do sprememb. Psihiatrični pacienti so zaradi specifične simptomatike bolj obremenjujoči za zdravstveno osebje, njihova strokovna usposobljenost, osebna zrelost in toleranca so nenehno na preizkušnji. Zdravstvena nega psihiatričnega bolnika zahteva od negovalnega osebja moralno etično trdnost, sposobnost čustvovanja in empatije. Zdravstvena nega je toliko pomembnejša, ker ima medicinska sestra največ neposrednih stikov z bolnikom. Poznati mora psihiatrična obolenja in simptome, teorijo medsebojnih odnosov in komunikacij, razumeti mora bolnikovo duševnost, njegovo osebnost in njegovo neposredno okolje in ga spoštovati. Psihiatrične zdravstvene nege ne moremo omejiti zgolj na simptome in z njimi povezano neodgovorno jemanje zdravil, različne posege in varovanje bolnika. Zdravstvena nega mora biti celovita in kontinuirana, kar pomeni, da se mora razširiti od simptoma motnje na osebnost bolnika v njegovem družinskem, delovnem in družbenem okolju.


38

Zdravstvena nega ni samo delo za bolnika, ampak delo z bolnikom, njegovo bližnjo okolico, z ljudmi, ki so bolniku pomembni. V procesu psihiatrične zdravstvene nege želimo spoznati bolnika kot posameznika in doseči, da se sam loti reševanja svojih problemov.Če želimo spoznati bolnika kot posameznika in če hočemo, da se sam loti reševanja svojih problemov, je nujno, da se odločimo za procesno metodo dela.

6.5.1 Obravnava psihiatričnega pacienta po procesu zdravstvene nege

Proces zdravstvene nege vključuje uporabo znanstvenih metod za ugotavljanje potreb pacientov, načrtovanje dela in zadovoljevanje potreb, izvajanje nege in vrednotenje dosežkov; določa prioritete glede njihove pomembnosti za življenje, ozdravitev ali kvaliteto življenja in obliko nege ter skrbi za materialne razmer (Pajnkihar, 2005) Procesna metoda dela v zdravstveni negi, ki jo v psihiatrični zdravstveni negi uporabljamo že več let, omogoča individualno, humano in strokovno obravnavo posameznika, družine in širše skupnosti. Procesna metoda dela nedvoumno prispeva h kakovostnejšemu odnosu in delu. Nova filozofija zdravstvene nege je prinesla več dinamike v razmišljanje in večjo subjektivizacijo dela. Proces zdravstvene nege je v psihiatrični zdravstveni negi osvetlil »nevidno« delo psihiatrične medicinske sestre – pogovor, poslušanje, tolažbo, svetovanje, varovanje, učenje, zagotavljanje intimnosti, neverbalno komunikacijo, česar prej ni bilo. (Kogovšek, Škrbinek, 2002, str 12) Sodoben način obravnave oseb z duševnimi motnjami, katerega sestavni del je proces zdravstvene nege, prinaša spremembe v psihiatriji sami, spreminja se tudi delež, ki ga imajo pri odpravljanju duševnih motenj posameznik sami, njihovi svojci in socialno okolje. Namesto dela za pacienta se pojavlja delo s pacientom za njegovo dobro.Obravnava psihiatričnih pacientov je timska, v timu enakovredno sodelujejo naslednji strokovnjaki: zdravnik specialist – psihiater, specialist psihologije, delovni terapevt, socialni delavec, medicinska sestra in zdravstveni tehnik.Zato je planiranje psihiatrične zdravstvene nege zahtevno početje, saj zahteva soglasja in sodelovanje celotnega tima. Pričakujemo, da bomo lahko dosegali celovitejše obravnavanje, boljše poznavanje pacienta, reševanje problemov skupaj s pacientom. Pričakujemo tudi aktiviranje pacienta, dobro opazovanje medicinske sestre, dobro interpretacijo ugotovljenega, kritično razmišljanje in razsojanje, zboljšanje komunikacij s pacientom in sodelavci, boljši prenos informacij, boljše timsko delo. ( Škrbinek, 1998 str.32). Delo po procesu zdravstvene nege nas sili, da smo s pacientom v odnosu , da ga obravnavamo celostno. Brez pacienta in odnosa z njim ne moremo določiti potreb ne načrta zdravstvene nege. V procesu zdravstvene nege skupaj s pacientom določimo želeni cilj. Cilj, postopek, in kar smo dosegli, mora vsebovati dokumentacija zdravstvene nege. Vsi, ki so v stiku s pacientom, morajo stremeti k istemu cilju, hkrati pa mora biti pacient aktiven udeleženec svojega zdravljenja. Kljub uporabi sodobnih sestrskih intervencij mnogim problemom psihiatričnih pacientov nismo kos.

6.5.2 Profesionalna komunikacija med medicinsko sestro in pacientom

Beseda komunikacija izhaja iz latinske besede cominucare, ki pomeni narediti nekaj skupaj ali delati kaj s kom. Delo s pacientom, in ne več za pacienta, je povezano s stalno komunikacijo. Profesionalna komunikacija medicinskih sester s pacientom je najizrazitejša v najbolj kompleksni komponenti poklica medicinske sestre, to je zagovorništvo pacienta. Terapevtsko komunikacijo lahko definiramo kot aktivnost, usmerjeno v zagotavljanje najvišje kakovosti zdravstvene nege. Vzpostavljanje terapevtskega odnosa je proces, ki zahteva čas, skrbno vodenje medicinske sestre in sloni na zaupanju. Terapevtska komunikacija se začne s pacientom, takoj ko vstopi v zdravstveni sistem.


39

Je veliko več kot le prenašanje sporočil med ljudmi, je srečanje enega človeka z drugim. Vsak od njiju vstopi v odnos s svojimi občutki, strahovi, pričakovanji, z vrednotami, s sposobnostmi in z omejitvami. V nasprotju z običajno komunikacijo, ko je cilj zadovoljevanje potreb vseh sodelujočih, je pri terapevtski komunikaciji na prvem mestu zadovoljevanje pacientovih potreb. Na začetku srečanja s pacientom je cilj vzpostavitev odnosa in ustvarjanje varnega, neugrožujočega okolja. Dokazan je pozitiven učinek terapevtske komunikacije na vsakdanje življenje, zdravje, dobro počutje ljudi. Učinkovito negovalno komuniciranje povečuje samo učinkovitost, soočenje, ugodno rešitev konfliktnih dogodkov in stresnih situacij. S komunikacijo zmanjšujemo čustvene napetosti, vznemirjanje, pomagamo reševati in obvladovati probleme, konfliktna in krizna stanja.Negovalno komuniciranje lahko zajema komaj opazne geste, kot je na primer spontan dotik, pogovor o osebnih problemih, podporna sporočila in izjave (Ule, 2006, str.15). »Ne gre za nič drugega med vami, kot da govorite drug z drugim. Besede lahko neizmerno dobro denejo ali pa prispevajo k strašnim poškodbam« (Freud, 1940). Zaradi povečane preobčutljivosti psihiatričnih pacientov, bolezenskih simptomov, posebno mesto v komunikaciji med medicinsko sestro in psihiatričnim pacientom zavzema neverbalna komunikacija. Neverbalna komunikacija se kaže na več področjih:

pogled je prisoten pri prvem stiku s pacientom, govorijo o najintimnejšem načinu neverbalne komunikacije. Pogled je lahko: topel, hladen, vzpodbuden, sovražen; dotik, poznan kot prva in zadnja komunikacija v življenju. Pri zdravstveni negi psihiatričnega pacienta je izrednega pomena. Znano je, da si pacienti z nekaterimi duševnimi motnjami ščitijo varnostni krog in ne prenesejo dotika.Vendar drugi dotik doživljajo kot strinjanje z njimi, znak, da jih razumemo in jim želimo pomagati; telesna drža: gibi hoja, hoja, prikimavanje…; vonj: s svojim vonjem dajemo informacije in pošiljamo različna sporočila; celovit zunanji videz, ki ima zelo pomembno vlogo pri obravnavi psihiatričnega pacienta; fiziološke reakcije: zardevanje, bledica, potnost (Gosarič, 2005).

6.5.3 Timska obravnava psihiatričnih pacientov

Koncept timskega dela se je v zdravstvu razvil predvsem v zadnjih štiridesetih letih. Eden najpomembnejših razlogov je velik napredek na področju medicine in je vzporedno tudi v zdravstveni negi zahteval več profilov zdravstvenih delavcev, njihovo tesno sodelovanje in celo vključevanje drugih strokovnjakov pri razreševanju zdravstvenih problemov. Kako se bo človek, ki ima duševne motnje, zdravil in kako bo živel po zdravljenju, je odvisno od kakovosti njegove obravnave. Kombinacija farmakoloških, socialnih in psiholoških pristopov v obravnavi zmanjšuje pogostnost ponovitev bolezni, skrajša čas hospitalizacije in omogoča bolj kakovostno življenje v okolju, ko pacient zapusti bolnišnico. Zato je obravnava psihiatričnih pacientov vedno timska, kar pomeni, da v njej sodelujejo različni strokovni delavci, od katerih vsak s svojim delom pripomore k boljši strokovni obravnavi. Time, ki sodelujejo pri obravnavi duševnih pacientov, običajno sestavljajo: zdravnik psihiater,psihiatrična medicinska sestra in tehnik zdravstvene nege, delovni terapevt, socialni delavec in psiholog; pogosto pa so v proces obravnave pacientov vključeni še drugi terapevti, kot so psihoterapevt, muzikoterapevt, kinezoterapevt, pedagog, likovni terapevt in drugi.


40

Duševne motnje se kažejo zlasti v strahu, napetosti in negotovosti, nezaupljivosti, nezadovoljstvu, spremenjenem doživljanju sebe in sveta. Vse to bistveno vpliva na pacientov odnos do drugih, pa tudi njemu samemu povzroča trpljenje. Ustrezen odnos do psihiatričnih pacientov ima zato neposreden terapevtski učinek(Kogovšek, Škerbinek, 2002, str. 8-9).

6.5.4 Kako voditi tim zdravstvene nege

Uspešni vodje imajo sposobnost delitve moči, intuicije, dobro poznajo sami sebe, vizije za usklajevanje vrednot, prevzemanja tveganja, videnja spremembe kot priložnost in ohranjanje informiranosti. Če vodja zna deliti moč, vpliv in kontrolo s sodelavci, potem pritegne člane k odločanju in opredeljevanju ciljev. Cilji morajo biti zapisani, en del tega vsebuje načrt zdravstvene nege za posameznega pacienta. S tem dobijo člani tima občutek pripadnosti organizaciji, občutek, da obvladujejo položaj ter sami sebe. Če imajo zaposleni pozitivne občutke o svojem delu, postane delo zanje zanimivo in stimulativno. Intuitivni občutek vodje pomeni, da ima sposobnost pregleda nad položajem, zna predvidevati spremembe, prevzemati odgovornost tveganja pri ukrepih in graditi zaupanje.Vodja mora videti spremembe kot priložnost, delovati mora, kot da je sam v poslu. Zavedati se mora svoje vrednosti za organizacijo in nikoli ne sme pričakovati njene pomoči. Vodja mora nenehno skrbeti za dobro informiranost, ki je pomembna sestavina vodenja. Saj mora vedeti, da dejanja niso v nasprotju z drugimi dogodki v okolju. Veliko priložnost lahko izpustimo, če vodja ni na tekočem o dogodkih. Sklicevanje in vodenje strokovnih sestankov je naloga vodje negovalnega tima. Znati mora voditi sestanek. Enkrat med delovnim časom skliče timski sestanek, ki je strokovni sestanek in traja približno petnajst minut; namenjen je izključno pogovoru o pacientih in o izvajanju zdravstvene nege. Vodja mora imeti sposobnost spoznavati in ugotavljati svoje prednosti in pomanjkljivosti, da lahko premosti svoje slabosti. Sposoben mora biti odreči se osebnim ciljem, postati mora član skupine in izrabiti njeno sposobnost, da bi dosegli želene cilje.Vizija je sposobnost predstavljati si drugačno, boljše stanje in poti, načine za njeno ispolnjevanje. Pripravljen mora biti za nenehno tveganje (Vovk - Jojić, 2003, str. 267 - 270).

6.5.5 Najpogosteje uporabljeni teoriji zdravstvene nege v psihiatrični zdravstveni negi

Teorije zdravstvene nege prispevajo k razvoju znanja, raziskovanja in prakse. Teorija zagotavlja organiziran, sistematičen, empiričen in logičen pogled na znanje, ki ga medicinske sestre potrebujejo za vsakodnevno prakso, izobraževanje in raziskovanje, za dobrobit varovanca in družbe kot celote (Pajnkihar, 2004).

6.5.5.1 Teorija Hildegard E. Peplau

Teorija H. Peplau spada med interakcijske teorije. Beseda interakcija pomeni medsebojno delovanje, delovanje drug na drugega, medsebojno vplivanje. Pod izrazom medosebni odnos se razume odnos med ljudmi v določenem okolju, ki jih veže skupno delo. V slovenski literaturi je navedena teorija H. Peplau poimenovana kot model medsebojnih odnosov, kar pomeni, da je zdravstvena nega terapevtski medosebni proces, ki s pomočjo učenja vodi in pospešuje razvoj osebnosti. Osnovni element modela je medosebni odnos med medicinsko sestro in pacientom. Cilji zdravstvene nege so lahko doseženi le s sodelovanjem v dobrem medosebnem odnosu med medicinsko sestro in varovancem. Dr. Hildegard Peplau mnogi imenujejo mater moderne psihiatrične zdravstvene nege. Vendar je njen model prav tako uporaben na drugih področjih zdravstvene nege.


41

Medosebni odnos med medicinsko sestro in varovancem se razvija prek štirih faz: orientacija, identifikacija, interakcija in razrešitvena faza. Skozi faze medicinska sestra prevzame različne vloge, ki pa niso omejene ne na fazo ne na čas, in te so: vloga tujca;vloga osebe, ki daje varovancu informacije; vloga učiteljice, ki varovanca poučuje; vloga svetovalke; vloga vodje in izvajalke zdravstvene nege oziroma zdravstvene vzgoje; vloga osebe, ki nadomešča ali predstavlja drugo osebo v varovančevem življenju (mati ). Medicinska sestra se ne odloča namesto varovanca, kako rešiti problem, mu ne ukazuje, ga le vodi, vzpodbuja, svetuje k rešitvi problema, do katere pride varovanec vedno sam. Prisotnost medicinske sestre ob pacientu je zelo pomembna, prisotnost ima lahko fizično, psihološko in terapevtsko naravo: fizična prisotnost je prisotnost ob varovancu; psihološka prisotnost je zelo podobna delovni fazi, ko se med medicinsko sestro in varovancem razvija medosebni odnos; o terapevtski prisotnosti govorimo takrat, ko delujeta medicinska sestra in varovanec drug na drugega kot celostni bitji. Teorije zdravstvene nege združujejo terapevtsko prisotnost in medosebni odnos med medicinsko sestro in varovancem (Ramšak Pajk, str. 27 – 31).

6.5.5.2 Model Virginije Henderson

Konceptualni model je razvila v zgodnjih šestdesetih, ko je poklic zdravstvene nege iskal svojo identiteto. Želela je ugotoviti, v čem se razlikuje medicinska sestra od drugih profesionalcev v zdravstveni negi. Pri postavljanju teorije so imele vpliv tedanje razmere v zdravstvu. Kot so: avtoritativna in hierarhična struktura v bolnišnicah, obravnavane so bile samo fizične potrebe pacienta, vladali so brezosebni odnosi s pacientom. Poudarjala je, da mora medicinska sestra najprej zadovoljiti vse pacientove potrebe vzpostaviti mora z njim human medsebojni odnos. Edinstvena vloga medicinske sestre je, da pomaga posamezniku, bolnim ali zdravim, pri izvajanju tistih aktivnosti, ki prispevajo k zdravju ali vrnitvi zdravja ( ali mirni smrti ) in bi jih le-ti posamezniki izvajali brez pomoči, če bi imeli dovolj moči, volje ali znanja. Medicinska sestra pomaga posamezniku, da postane samostojen, kakor hitro je mogoče (Pajnkihar, 2004). Zdravstvena nega je celovita dejavnost, ki se ukvarja s posameznikom in z njegovo družino v času njegove bolezni. Medicinska sestra ugotavlja potrebe po zdravstveni negi, jo načrtuje, izvaja in vrednoti. Je tudi članica širšega zdravstvenega tima, ki sodeluje pri diagnostično – terapevtskem programu. Model Virginije Henderson temelji na 14-ih osnovnih življenjskih aktivnostih:

dihanje;

prehranjevanje in pitje;

odvajanje in izločanje;

gibanje in ustrezna lega;

spanje in počitek;


42

oblačenje;

vzdrževanje normalne telesne temperature;

čistoča in nega telesa;

izogibanje nevarnostim v okolju;

odnosi z ljudmi in izražanje čustev, občutkov;

izražanje verskih čustev;

koristno delo;

razvedrilo in rekreacija;

učenje, pridobivanje znanja o razvoju človeka in zdravja

Prvih devet osnovnih življenjskih aktivnosti je fizioloških, 10. in 14. sta psihološka vidika komunikacije in učenja, 11. je duševna in moralna, 12. in 13 pa sta sociološko usmerjena k poklicu in rekreaciji.

Hendersonova je poudarjala pomen načrtovane zdravstvene nege.. Opisovala je sistematično metodo za zagotavljanje pacientovih potreb.Poudarjala je koncept aktivnega sodelovanja bolnika v procesu zdravstvene nege in učenje bolnika, če nima potrebnega znanja, da bi pomagal sebi in svoji družini.

6.5.6 Standardi v zdravstveni negi

Za zagotavljanje kakovosti v zdravstveni negi so potrebni veljavni standardi, kar pomeni, da vsebujejo kriterije za vrednotenje zdravstvene nege. Kakovost je skladnost med dejansko zdravstveno nego in predhodno predpisanimi kriteriji. Standardi zdravstvene nege določajo vsebino odlične zdravstvene nege (Sekavčnik, v: Oštir in Šušteršič, 2005, str.263). Standardi so sprejete in veljavne norme, ki opredeljujejo aktivnosti zdravstvene nege in stopnjo njene kakovosti. So sredstvo oziroma orodje za merjenje kakovosti. Značilnosti standardov: Odražati morajo vidike sodobne zdravstvene nege,najnovejše ugotovitve raziskovalnega dela, podprte s praktičnimi izkušnjami, strokovno usposobljenost in pristojnosti članov negovalnega tima. Obenem pa morajo odražati tudi specifičnost posameznega področja zdravstvene nege. Standardi opredeljujejo tudi pogoje za izvajanje zdravstvene nege in pričakovane rezultate (Oštir, Šušteršič, 2005, str.264).

6.5.6.1 Standard strukture

V standardu strukture so opisani viri za kakovostno izvajanje zdravstvene nege, obenem pa se v oblikovanem standardu odraža kakovost menedžmenta v zdravstveni negi. Kriteriji standardov strukture opisujejo, kaj moramo zagotoviti, da dosežemo pričakovane rezultate. V kriterijih standardov strukture opredelimo: izvajalce zdravstvene nege. Pri tem upoštevamo izobrazbo, usposobljenost in strokovna znanja, pristojnosti in odgovornosti ter določimo število; strokovnjake drugih področij, kadar sodelujejo pri izvedbi; prostor, opremo in pripomočke;


43

pomožne in podporne službe, npr: centralna kuhinja,pralnica ... ; zahtevano znanje izvajalcev literaturo, vire, kjer si izvajalci osvežijo ali poglobijo znanja; dokumentiranje: navedemo, kam dokumentiramo. Vsi ti kriteriji morajo biti zagotovljeni, da lahko pacientom zagotovimo varno zdravstveno nego.Torej v kriterijih standardov strukture opišemo, kdo, kje in s čim bo izvedel določeno aktivnost (Hajdinjak, 2001, str.29-35).

6.5.6.2 Standard procesa

V standardu procesa s kriteriji opišemo, katere akcije je treba izvesti, kako pogosto in kdaj. Kadar je akcija vezana na komunikacijo, opišemo vsebino – kaj povemo, kaj učimo, da rezultat dosežemo, ter opišemo oblike in metode dela.

6.5.6.3 Standard izida

Standardi izida opredelijo pričakovane rezultate ali izide. V kriterijih standardov izida zapišemo, kakšen izid pričakujemo in kdaj ter kako ga prepoznamo.S standardom izida merimo zadovoljstvo bolnika,pričakovano spremembo v bolnikovem zdravstvenem stanju in znanju bolnika (vedenje o bolezni, zdravstvenem stanju, življenjskem slogu ... ).Standardi izida usmerjajo medicinsko sestro oziroma ji določajo, kaj mora pri bolniku ugotavljati.Po kriterijih standarda izida ocenjujemo stopnjo kakovosti zdravstvene nege (Hajdinjak, Meglič,2001). Osebni pristop in odnos do pacienta ter raba lastne osebnosti v psihiatrični zdravstveni negi odločajo o tem, kako prijazna bo psihiatrična zdravstvena nega za naše paciente.

6.5.7 Dokumentiranje v zdravstveni negi

Namen dokumentiranja zdravstvene nege je dobra komunikacija med zdravstvenimi delavci v timu, koordinacija in lažja organizacija zdravstvene nege, kvalitetnejša zdravstvena nega, neprecenljiv vir podatkov pri raziskovalnem delu, nudi nam pravno zaščito, možnost vrednotenja zdravstvene nege in naše delo postane vidno (Žabkar, 2001,str.4). Vedno bolj se zavedamo, da s pomanjkljivim dokumentiranjem negiramo svojo stroko in razvrednotimo pomen opravil, ki jih vsakodnevno opravljamo v korist pacientov ter njihovih družin, torej v korist celotne družbe


44

7 RAZISKOVALNI DEL

7.1 Namen in cilji raziskave

7.1.1 Namen raziskave

Namen diplomskega dela je ugotoviti pojav etičnih problemov in dilem v zdravstveni negi na psihiatričnem področju.

7.1.2 Cilji raziskave

• Predstaviti duševne bolezni. • Poudariti najpogostejše etične probleme in dileme v zdravstveni negi psihiatričnega pacienta. • Predstaviti pomen posebnih varovalnih ukrepov. • Poudariti tiste življenjske aktivnosti pri pacientu na psihiatričnem oddelku pri katerih prihaja do pojava etičnih dilem. • Prispevati k pridobivanju novih znanj za boljšo kakovost in učinkovitost zdravstvene nege, seveda tudi za zadovoljstvo pacientov.

7.3 Metodologija raziskovanja Raziskava je bila osnovana na kvantitativni metodologiji. Podatke smo zbrali s pomočjo ankete, katere merski instrument je bil delno strukturiran vprašalnik, ki je vseboval 27 vprašanj zaprtega in odprtega tipa. Raziskava je bila omejena na izvajalce zdravstvene nege v Psihiatrični bolnišnici Ormož. Za raziskavo smo si pridobili soglasje vodstva bolnišnice, soglasje službe zdravstvene nege in soglasje sodelujočih. Za izpolnjevanje vprašalnikov smo zaprosili: 36 zdravstvenih tehnikov, 4 višje medicinske sestre in 13 diplomiranih medicinskih sester. Razdeljenih je bilo 53 vprašalnikov, pravilno jih je bilo izpolnjenih 45. Ostali vprašalniki so bili vrnjeni neizpolnjeni. Sodelovanje pri anketiranju je bilo prostovoljno, zagotovljena je bila anonimnost pri odgovarjanju na postavljena vprašanja. Anketiranje je potekalo istočasno po vseh oddelkih bolnišnice. Anketne vprašalnike so respondenti prejeli v zaprti ovojnici; zaprošeni so bili, da jih na enak način tudi vrnejo. Za izdelavo diplomske naloge smo uporabili trenutno dostopno literaturo v tiskani in elektronski obliki. Uporabili smo različne podatkovne baze: Biomedicina Slovenica, COBISS, Medline ( Pab Med) in internet. Analiza rezultatov je bila narejena s pomočjo SPSS statističnega paketa


45

Raziskovalna vprašanja: 1.) Ali se pri zdravstveni negi na psihiatričnem področju pojavljajo etični problemi in dileme? 2.) Kako izobrazbena struktura zaposlenih v zdravstveni negi vpliva na prepoznavanje etičnih problemov? 3.) Kakšno vlogo imajo posebni varovalni ukrepi na psihiatričnem področju? 4.) Katere so tiste življenjske aktivnosti, katerih zadovoljevanje povzroča največ etičnih problemov in dilem v zdravstveni negi pacienta na psihiatričnem področju? 5.) Kakšno je mnenje medicinskih sester o kršitvi načela dostojanstva, pri pacientu, ki opravlja aktivnosti izločanja in odvajanja ob nadzoru?

7.4 Rezultati raziskave Graf 1: Ocena težavnosti dela medicinskih sester pri psihiatriji

Ali svoje delo ocenjujete kot zahtevno?

40,63%

66,67%

60,00%

46,67%

3,13%0,00% 0,00%

56,25%

33,33%

40,00%

51,11%

2,22%

0,00%

10,00%

20,00%

30,00%

40,00%

50,00%

60,00%

70,00%

Srednja Višja Visoka Skupaj

Svoje delo ocenjujem kot zelozahtevno

Moje delo ni zahtevno

Odvisno od situacije

13 (40,36 %) anketirancev s končano srednješolsko izobrazbo ocenjuje svoje delo kot zelo zahtevno; da je zahtevnost odvisna od situacije, navaja 18 ( 56,26 % ) anketiranih, da delo ni zahtevno, pa ocenjuje 1 (3,13 %) respodent.

Anketiranci s končano višješolsko izobrazbo menijo, da je njihovo delo zelo zahtevno. To potrjujeta 2 (66,67 %) respodenta in eden 1 (33,33 %), ki meni, da je ta zahtevnost odvisna od situacije.

Tudi izvajalci zdravstvene nege s končano visokošolsko izobrazbo trdijo, da je njihovo delo zelo zahtevno, trditev zagovarja 6 (60,00 %) izvajalcev. Da je zahtevnost odvisna od situacije menijo 4 (40,00 %) izvajalci zdravstvene nege s končano visokošolsko izobrazbo.


46

Vsi respodenti zagovarjajo stališče, da je njihovo delo težko, vendar je to odvisno od situacije, meni, 23 (51,11 %) respodentov. Kot zelo zahtevno delo ocenjuje 21 (46,67 %) anketirancev.

Le 1 (2,22 %) respodent meni, da njegovo delo ni zahtevno.

Graf 2: Etični problemi v zdravstveni negi na psihiatričnem področju

Kako pogosto se pri svojem delu srečujete s težkimi odločitvami?

62,50%

0,00%

70,00%

60,00%

37,50%

100,00%

30,00%

40,00%

0,00%

20,00%

40,00%

60,00%

80,00%

100,00%

120,00%


Moje delo je zelo pogosto povezano stežkimi odločitvami

Redko

Nikoli

V povprečju se 27 izvajalcev zdravstvene nege na psihiatričnem področju srečuje s težkimi odločitvami (60,00%). Kot je razvidno iz grafa, to potrjuje 20 medicinskih sester s končano srednjo (62,50%) in 7 s končano visoko izobrazbo (70,00%). Vse medicinske sestre s končano višjo izobrazbo menijo, da se s težkimi odločitvami srečujejo redko 3 (100,00%).


47

Graf 3: Težke odločitve medicinskih sester na psihiatričnem področju

Največje težave medicinskih sester na psihiatriji povzroča odločanje med načeli pravičnosti, zasebnosti in zaupanja pacienta in dejanskimi možnostmi. Posebej je to vidno pri diplomiranih 8 (61,54 %) in srednjih medicinskih sestrah 18 ( 38,30 %) . Višje medicinske sestre menijo, da odločanje med etičnimi načeli in etičnimi dilemami, povzroča enake težave. Srednjim medicinskim sestram odločanje v zvezi z etičnimi dilemami povzroča manj težav, kot odločanje med naročili nadrejenih in željami pacienta. Najmanj takih težav imajo diplomirane medicinske sestre, samo 1 (7,69 %).


48

Graf 4: Faktorji za lažje odločanje medicinskih sester o pravilnosti odnosa do pacienta

Kaj je po vašem mnenju odločilnega pomena za lažje odločanje o

pravilnosti odnosa do pacienta?

27,88%

37,50%

22,22%

27,03%

8,65%

25,00%

13,89%

10,81%12,50%

16,67%14,86%15,38%

0,00%

8,65%

5,56%7,43%

14,42%

0,00%

8,33%

12,16%12,50%

16,67%

37,50%

14,86%16,67%

0,00%

12,84%

0,00%

0,00%

5,00%

10,00%

15,00%

20,00%

25,00%

30,00%

35,00%

40,00%


Delovne izkušnjeKonzultacije z zdravnikiTeoretično znanjeVaše osebnostne značilnostiStališče vaših sodelavcevVaše vrednoteZnanje pridobljeno na formalen in neformalen način

Povprečje vseh anketirancev meni, da so najpomembnejši faktor za lažje odločanje o pravilnosti odnosa do pacienta delovne izkušnje.

S to trditvijo se večinsko strinjajo izvajalci zdravstvene nege s končano srednjo 9 (27,88 %) in visoko izobrazbo 2 ( 22,22 %).

Medicinske sestre s končano srednjo izobrazbo so na drugo mesto uvrstile svoje osebnostne značilnosti, na tretje mesto svoje vrednote, četrto mesto si delijo teoretično znanje in znanje, pridobljeno na formalen in neformalen način. Na zadnje mesto so uvrstile stališča svojih sodelavcev in konzultacije z zdravniki.

Višje medicinske sestre menijo, da so delovne izkušnje in teoretično znanje najpomembnejša faktorja za lažje odločanje o pravilnosti odnosa do pacienta 1 (37,50%). Pomembno vlogo pripisujejo konzultacijam z zdravnikom. Ostali faktorji po njihovem mnenju nimajo vpliva na lažje odločanje o pravilnosti odnosa do pacienta.

Diplomirane medicinske sestre menijo, da so delovne izkušnje najpomembnejše za lažje odločanje o pravilnosti odnosa do pacienta. Drugo mesto si delijo teoretično znanje, osebnostne značilnosti in znanje, pridobljeno na formalen in neformalen način.


49

Na tretje mesto so uvrstile konzultacije z zdravniki. Zadnje mesto si delijo: njihove vrednote in stališča njihovih sodelavcev.

Graf 5: Posebni varovalni ukrepi v zdravstveni negi psihiatričnega pacienta

Kaj menite o posebnih varovalnih ukrepih pri zdravstveni negi

psihiatričnega pacienta (PVU)?

55,56%

44,44%

0,00% 0,00%

33,33%

11,11%

55,56%

42,22%

0,00%2,22%

0,00%

55,56%

0,00%

10,00%

20,00%

30,00%

40,00%

50,00%

60,00%

Da so ti ukrepi nuja

in so namenjeni

pacientovi varnosti.

Da so nuja, vendar

se

pogostosprašujete

ali ne bi šlo

drugače?

Ti ukrepi so zastareli

in nesodijo v 21.

stoletje.

Težko se odločite.

ŽENSKE

MOŠKI

Skupaj

Večina, 25 anketirancev (55,56 %), meni, da so posebni varovalni ukrepi pri zdravstveni negi psihiatričnega pacienta nuja in so namenjeni pacientovi varnosti. Da so nuja, vendar se pogosto sprašujejo, ali nebi šlo drugače meni, 20 (44,44%) zaposlenih v zdravstveni negi ženskega spola in 5 (33,33,%) moškega spola. Ostali anketiranci se niso mogli opredeliti med ponujenima možnostma.


50

Graf 6: Vpliv delovne dobe medicinskih sester na mnenje o pomembnosti posebnih varovalnih ukrepov

Kaj menite o posebnih varovalnih ukrepih pri

zdravstveni negi psihiatričnega pacienta

(PVU)?

46,15%

53,85%

0,00% 0,00%

81,82%

9,09% 9,09%

38,46%

61,54%

0,00% 0,00%

62,50%

37,50%

55,56%

42,22%

0,00%0,00% 0,00%0,00%

2,22%

0,00%

10,00%

20,00%

30,00%

40,00%

50,00%

60,00%

70,00%

80,00%

90,00%

Da so ti ukrepi nuja

in so namenjeni

pacientovi varnosti.

Da so nuja, vendar

se pogosto

sprašujete ali ne bi

šlo drugače?

Ti ukrepi so

zastareli in nesodijo

v 21. stoletje.


Do 10 let Od 11 do 20 let Od 21 do 30 let 31 let in več Skupaj

Izvajalci zdravstvene nege, zaposleni na psihiatriji med 11 in 20 let in tisti, ki so zaposleni 31 let in več, menijo, da so posebni varovalni ukrepi nuja in so namenjeni pacientovi varnosti. Da so posebni varovalni ukrepi nuja, vendar se pogosto sprašujejo, ali ne bi šlo drugače, menijo medicinske sestre, ki so na začetku poklicne poti in medicinske sestre, ki so na psihiatriji zaposlene od 21 do 30 let. O pomembnosti posebnih varovalnih ukrepov se težko odloči 1 (2,22 %) anketiranec, ki je na psihiatriji zaposleni med 11 in 20 let.


51

Graf 7: Vpliv izobrazbe na mnenje o posebnih varovalnih ukrepih pri zdravstveni negi psihiatričnega pacienta

Kaj menite o posebnih varovalnih ukrepih pri zdravstveni negi

psihiatričnega pacienta (PVU)?

53,13%

43,75%

0,00%

66,67%

33,33%

0,00%

60,00%

40,00%

0,00%

55,56%

42,22%

0,00%2,22%3,13%0,00% 0,00%

0,00%

10,00%

20,00%

30,00%

40,00%

50,00%

60,00%

70,00%

Da so ti ukrepi

nuja in so

namenjeni

pacientovi

varnosti.

Da so nuja, vendar

se

pogostosprašujete

ali ne bi šlo

drugače?

Ti ukrepi so

zastareli in

nesodijo v 21.

stoletje.


Srednja

Višja

Visoka

Univerzitetna

Skupaj

Medicinski sestri, ki imata končano višješolsko izobrazbo 2 (66,67%) menita, da so pri zdravstveni negi psihiatričnega pacienta varovalni ukrepi nuja in so namenjeni pacientovi varnosti. Za isto trditev se je odločilo tudi 6 (60,00% ) medicinskih sester s končano visoko in 17 (53,13%) s srednješolsko izobrazbo.


52

Graf 8: Izogibanje nevarnosti v okolju

Kaj menite, o pomembnosti zagotavljanja fizične varnosti

psihiatričnega pacienta?

48,28%

55,56% 57,14%

51,11%

6,90%11,11%

14,29%

8,89%

44,83%

33,33%28,57%

40,00%

0,00%

10,00%

20,00%

30,00%

40,00%

50,00%

60,00%

Da je

pomembna in

je osnova

dela

zdravstvene

nege na

psihiatriji .

Je potrebna,

vendar se

težko

opredelite o

njeni

pomebnosti.

Da je kot

vsaka druga

aktivnost pri

delu z

psihiatričnim

pacientom.

Skupaj

Da,varovalni ukrepi pomenijo odvzem pacientove svobode

Ne,varovalni ukrepi ne pomenijo odvzema pacientove svobode

Deloma pomenijo odvzem pacientove svobode

Možno, da varovalni ukrepi pomenijo odvzem pacientove svobode

Ali menite, da

varovalni ukrepi

pomenijo odvzem

pacientove svobode?

Graf 8 pove, da se izvajalci zdravstvene nege na psihiatriji zavedajo, da ti ne glede na pomembnost posebnih varovalnih ukrepov pomenijo odvzem pacientove svobode, meni 23 (51,11%) njih, v zelo visokem procentu 18 (40,00%) menijo, da pomenijo deloma odvzem pacientove svobode. Nikakor pa ni zanemarljivo mnenje tistih, ki menijo, da varovalni ukrepi ne pomenijo odvzema pacientove svobode 4 ( 8,89 %).


53

Graf 9: Ocena težavnosti posebnih varovalnih ukrepov

0,00%

5,00%

10,00%

15,00%

20,00%

25,00%

30,00%

Da je

pomembna in je

osnova dela

zdravstvene

nege na

psihiatri ji .

Je potrebna,

vendar se težko

opredelite o

njeni

pomebnosti.

Da je kot vsaka

druga aktivnost

pri delu z

psihiatričnim

pacientom.

Skupaj

Stalni nadzor. Dajanje zdravil proti volji pacienta.

Hospitalizacija na varovanem oddelku. Nameščanje ograjice ob postelji .

Fiksiranje z pasovi na posteljo.

Kako po teži, ocenjujete varovalne ukrepe pri delu z psihiatričnim

pacientom?

11 (24,09%) respondentov ocenjuje kot najhujši varovalni ukrep na psihiatriji, fiksiranje s pasovi na posteljo in 10 (22,37%) njih meni, da je to dajanje zdravil proti volji pacienta. Stalen nadzor psihiatričnega pacienta ocenjuje 9 (20,65%) anketirancev, kot nekoliko blažji ukrep, hospitalizacijo na varovanem oddelku, kot četrti po težavnosti ocenjuje 8 (18,93%). Nameščanje ograjice ob postelji ocenjuje 6 (13,96) respodentov, kot najblažji varovalni ukrep v zdravstveni negi psihiatričnega pacienta.


54

Graf 10: Prehranjevanje in pitje

Na kaj pomislite, če pacient odkloni hrano?

5,00%

33,33%

0,00%

5,56%2,50%

0,00%1,85%

47,50%

63,64%

50,00%

5,00%

0,00%

7,41%

40,00%

33,33%

18,18%

35,19%

0,00%

33,33%

18,18%

0,00%

10,00%

20,00%

30,00%

40,00%

50,00%

60,00%

70,00%


Da ni lačen, ker je jedel prej

Da mu hrana ne ustreza, ker je zahteven pri prehranjevanju

Da je odklonitev hrane posledica bolezenskih simptomov

Da pacient namerno zavrača hrano, ker želi pritegniti pozornost

Da je to njegova odločitev, ki jo spoštujem

V povprečju so izvajalci zdravstvene nege psihiatričnega pacienta prepričani, da je zavrnitev hrane posledica bolezenskih simptomov meni 23 (50,00, %) njih.Večinsko, 6 (63,64 %) menijo tako tudi anketiranci s končano visoko izobrazbo, medtem ko se s končano višjo izobrazbo niso mogli opredeliti med trditvami, da pacient ni lačen, ker je jedel prej, da je odklonitev hrane posledica bolezenskih simptomov, in trditvijo, da je to pacientova odločitev, ki jo spoštujejo 1 (33,33 %). Tudi izvajalci zdravstvene nege s končano srednjo šolo v večini podpirajo večinsko mnenje 15 (47,50 %), ni pa zanemarljiv procent tistih, ki menijo, da pacient ni lačen, ker je jedel prej 13 (40,00 %).


55

Graf 11: Hranjenje proti volji pacienta

Kaj mislite glede hranjenja proti volji

pacienta?

62,50%66,67%

50,00%

60,00%

3,13%

33,33%

20,00%

8,89%

0,00% 0,00%2,22%

31,25% 30,00% 28,89%

3,13%0,00%

0,00%

10,00%

20,00%

30,00%

40,00%

50,00%

60,00%

70,00%


Je dovoljeno, če pacient ni sposoben razumeti posledic svojega početja

Je dovoljeno, če tako naroči zdravnik

Ni dovoljeno brez soglasja pacienta

Nikogar ne hranimo na silo

27 (60,00 %) respondentov je prepričanih, da v kolikor pacient ni sposoben razumeti posledic svojega početja, je hranjenje proti njegovi volji dovoljeno.

Slaba tretjina 10 (31,25 %) vprašanih s končano srednjo in 3 (30,00 %) z visoko šolsko izobrazbo meni, da, ne glede na stanje pacienta, nikogar ne hranimo na silo. Medicinske sestre s končano višješolsko izobrazbo menijo, da je hranjenje proti voli pacienta dovoljeno, če tako naroči zdravnik. Da hranjenje proti volji ni dovoljeno brez soglasja pacienta, meni le 1 (2.22 %) respodent.


56

Graf 12: Spanje in počitek

Kateri dejavnikiki po vašem mnenju vplivajo na

kakovost spanja pri pacientu na varovanem

oddelku, ki težko zaspi?

26,89%

25,00%

28,57%27,11%

12,61%

8,57%

12,65%

10,92%

8,33%

11,43% 10,84%

18,49%

16,67%

25,71%

19,88%

22,86%

11,76%

8,33%

2,86%

9,64%

25,00%

19,88%

16,67%19,33%

0,00%

5,00%

10,00%

15,00%

20,00%

25,00%

30,00%


Umirjen pacient in mir na oddelku. Predpisana uspavala.

Telesna urejenost pacienta. Prezračen prostor.

Urejena posteljna enota in suho perilo. Izključena splošna razsvetljava.

Umirjen pacient in mir na oddelku sta faktorja, ki sta po mnenju vprašanih najpomembnejša za kakovost spanja psihiatričnega pacienta na varovanem oddelku. Izvajalci zdravstvene nege z višješolsko izobrazbo niso posebej poudarjali faktorja, ki bi poglavitno vplival na kakovost spanja pacienta. Menijo, da so faktorji: umirjen pacient, mir na oddelku in predpisana uspavala enako pomembni za kakovost spanja pacienta. Prezračen prostor, urejena posteljna enota in suho perilo po pomembnosti zasedajo drugo mesto po mnenju vseh anketirancev, ne glede na stopnjo izobrazbe.


57

Graf 13: Oblačenje

Kako po vašem mnenju odvzem pacientovih

osebnih oblačil vpliva na njegovo počutje?

34,78%

42,86% 43,75%

36,96%

15,94%14,29%

6,25%

14,13%

21,74%

12,50%

19,57%18,84%

28,57%

18,75%

0,00%

6,52%4,35%

0,00%3,26%

14,29%

19,57%18,75%

4,35%

0,00%

0,00%

5,00%

10,00%

15,00%

20,00%

25,00%

30,00%

35,00%

40,00%

45,00%

50,00%


Ima občutek odvzema osebne lastnine in s tem svobode.

Odvzem pacientovih oblači l močno vpliva na počutje pacienta(otožnost, žalost, razočaranje).

Znižuje njegovo samozavest.

Ima občutek izgube dostojanstva.

Odvzem oblači l nima vpliva na pacienta.

O tem se nisem nikoli spraševal/a.

V večini se sodelujoči v anketi strinjajo s trditvijo, da odvzem pacientovih oblačil vpliva na njegovo počutje, saj ima občutek odvzema osebne lastnine in s tem svobode. To vpliva na znižanje samozavesti in izgube dostojanstva pacienta. S to trditvijo se nista strinjale 2 (18,75%) diplomirani medicinski sestri in 1 (4,35%) srednja medicinska sestra.


58

Graf 14: Sprejem higiensko neurejenega pacienta

Na kaj vas navede pogled na higijensko

zanemarjenega, na novo sprejetega pacienta?

2,78%

33,33%

10,00%6,12%

13,89%

0,00%

40,00%

18,37%

41,67%38,78%

36,11%

66,67%

10,00%

32,65%

5,56%

0,00% 0,00%4,08%

40,00%

0,00%

0,00%

10,00%

20,00%

30,00%

40,00%

50,00%

60,00%

70,00%


Na jezo, saj so razmere v Sloveniji take, da je lahko vsakdo higiensko urejen,

Na pomilovanje, kaj takega v današnjem času,

Ostanete miren/a, saj gre za osebno odločitev posameznika,

Nažalost, ali pacient nima nikogar, ki bi mu pomagal,

Tak pacient se vam upira, ne želite se ga dotakniti.

Pogled na higiensko neurejenega na novo sprejetega pacienta pri medicinskih sestrah sproža različne reakcije. V povprečju ne odreagirajo, saj menijo, da gre za odločitev posameznika, na katero nimajo vpliva. Tako so se večinsko opredelile tudi srednje medicinske sestre. Višje medicinske sestre premagajo čustva, postanejo žalostne in se sprašujejo, ali pacient nima nikogar, ki bi mu pomagal. Istočasno tretjino vprašanih z isto izobrazbo to razjezi, saj so razmere v Sloveniji take, da je lahko vsakdo higiensko urejen.

Diplomirane medicinske sestre se niso mogle opredeliti, 4 (40,00%) izmed njih ne odreagirajo saj je to odločitev posameznika, na katero nimajo vpliva, in pri 4 (40,00%) medicinskih sestrah pogled na higiensko zanemarjenega pacienta sproži pomilovanje.


59

Graf 15: Čistoča in nega telesa

Kako pogosto se sprašujete o počutju pacienta,

ki mu pomagate pri osebni higieni?

12,20%

0,00%

27,27%25,00%

9,09%

0,00%

18,18%

56,10%

75,00%

45,45%

55,36%

14,29%14,29%14,63%

16,07%17,07%

0,00%

10,00%

20,00%

30,00%

40,00%

50,00%

60,00%

70,00%

80,00%


Se ne sprašujete, saj s svojo pomočjo skrbite za pacientovo dobro počutje.

Včasih, ko opazite pacientovo nelagodje.

Vedno, pri vsaki pomoči pacientu.

Trudite se, da vam pacient zaupa in ga poskušate odvrniti od stanja nelagodnosti.

Ko pomagajo pri osebni negi pacientu, se izvajalci zdravstvene nege na psihiatričnem področju trudijo pridobiti pacientovo zaupanje in ga odvrniti od stanja nelagodnosti, kar prikazuje graf 15. Mnenje ostalih izvajalcev zdravstvene nege s končano srednjo šolo je bilo zelo deljeno, od tega, da se vedno sprašujejo, do tega, da se ne sprašujejo o počutju pacienta, ki mu pomagajo pri osebni negi.

1 (25,00%) višja medicinska sestra se včasih sprašuje o počutju pacienta ko opazi njegovo nelagodje. 3 (27,27%) diplomirane medicinske sestre se ne sprašujejo o počutju pacienta, saj so prepričane, da s svojo pomočjo skrbijo za pacientovo dobro počutje pacienta.


60

Graf 16: Odnosi z ljudmi in izražanje čustev, občutkov

Ali pacientova preteklost vpliva na vaš odnos

do njega?

46,88%

0,00%

30,00%

40,00%

3,13%10,00%

4,44%

100,00%

60,00%55,56%

0,00%

50,00%

0,00%

20,00%

40,00%

60,00%

80,00%

100,00%

120,00%


Nima nikalršnega vpliva, saj opravljate svoje delo profesionalno.

Težko se soočite s pacienti, ki imajo za seboj kazniva dejanja.

Poskušate delovati profesionalno, vendar vas pogosto spremlja občutek, da so ti pacienti drugačni in nanek način nevarni in nepredvidljivi.


Kljub zavedanju, da imajo nekateri pacienti na psihiatriji za seboj neprijetno preteklost (kazniva dejanja), poskušajo medicinske sestre delovati profesionalno. Kljub temu jih, 6 (60,00 %) s končano visokošolsko izobrazbo, 16 (50,00 %) s končano srednješolsko izobrazbo ter vse izvajalce zdravstvene nege s končano višješolsko izobrazbo, spremlja občutek, da so ti pacienti drugačni in na neki način nevarni in nepredvidljivi. Kar 15 (46,88 %) srednjih in 3 (30,00 %) diplomirane medicinske sestre menijo, da nima nikakršnega vpliva, saj svoje delo opravljajo profesionalno. Težko se s takimi pacienti sooča 1 (10,00 %) diplomirana in 1 (3,13 %)srednja medicinska sestra.


61

Graf 17: Odnosi med pacienti

Ali posredujete pri sporu med dvema

pacientoma ?

25,00%

40,00%

7,14%

22,39%

58,33%

20,00%

71,43%

58,21%

0,00% 0,00% 1,49%

16,67%21,43%

17,91%

20,00%

20,00%

0,00%

10,00%

20,00%

30,00%

40,00%

50,00%

60,00%

70,00%

80,00%


Posredujete, postavite se na stran tistega, ki po vašem mnenju ima prav.

Posredovanje je nujno, vendar se težko odločite med krivcem in žrtvijo.

S svojim znanjem pomirite oba.

Ostanete nevtralni, pustite, da spor razrešita pacienta sama.

Pogledate vstran, se ne želite vmešavati.

Pokličete pomoč.

V povprečju večina respondentov meni, da je treba pri sporu med dvema pacientoma posredovati in s svojim znanjem pomiriti oba. To mnenje zagovarja 7 (71,43 %) izvajalcev zdravstvene nege, ki imajo končano visoko in 19 (58,33 %) s končano srednjo izobrazbo. Mnenja višjih medicinskih sester so deljena, 1 (40,00 %) je prepričana, da je treba posredovati v sporu, vendar bi se težko odločala med krivcem in žrtvijo. Mnenje ostalih 2 (60,00 %) medicinskih sester s enako izobrazbo je razdeljeno na enake deleže; od tega, da bi s svojim znanjem pomirile oba, da dopuščajo možnost, da bi ostale nevtralne, da bi razrešitev spora prepustile pacientom, do tega, da bi poklicale pomoč.


62

Graf 18: Razvedrilo pacientov

Kaj bi storili, če bi pacienti izrazili željo po

gladanju TV ali poslušanju radijskega

sprejemnika po 22 uri?

0,00%

40,00%

20,00%

50,00%

66,67%

30,00%

46,67%

15,63%

0,00%

10,00%13,33%

33,33%

20,00% 20,00%

15,63%

18,75%

0,00%

10,00%

20,00%

30,00%

40,00%

50,00%

60,00%

70,00%


Zahtevali bi, da se TV in radijski sprejemnik izključita, ker tako zahteva hišni red.

Ne bi izključili TV in radijskega sprejemnika, ker upoštevate želje pacientov.

Posvetovali se bi z dežurnim zdravnikom.

Težko bi se odločili.

Večina zaposlenih v psihiatrični zdravstveni negi bi upoštevala željo pacientov po gledanju TV programa ali poslušanju radijskega sprejemnika po 22. uri (to trditev podpirajo srednje in višje medicinske sestre). Deljenega mnenja so diplomirane medicinske sestre saj bi 4 (40,00 %) dosledno upoštevale določila hišnega reda in bi zahtevale, da se TV in radijski sprejemnik izključita, nikakor pa ni možno spregledati tistih, ki bi podprle večinsko mnenje vseh pacientov 3 (30,33 %). Veliko število vseh anketirancev bi se o tej aktivnosti težko odločilo 1 ( 33,33 %) višja, 2 (20,00 %) diplomirani in 6 (18,75 %) srednjih medicinskih sester.


63

Graf 19: Rekreacija pacientov

Kaj vpliva na vašo odločitev, da bi ob lepem

sončnem dnevu spremljali paciente na

sprehod v park?

44,12%

100,00%

58,33%

51,02%

14,71%

0,00%

16,67% 14,29%

2,94%0,00% 2,04%

38,24%

25,00%

32,65%

0,00%

0,00%0,00%

20,00%

40,00%

60,00%

80,00%

100,00%

120,00%


Obseg dela na oddelku in številozaposlenih v službi.

Potreba pacientov po rekreacijiin gibanju.

Naročilo vaših nadrejenih.

Ker sodijo sprehodi k osnovnimpravicam pacientov, ki so nazdravljenju b to storil/a.

Težko bi se odločili.

Obseg dela na oddelku in število zaposlenih v službi sta poglavitna dejavnika za odločitev medicinskih sester, da bi ob lepem sončnem dnevu spremljale paciente na sprehod v park. Za višje medicinske sestre sta ta dva dejavnika tudi edina pomembna za njihovo odločitev 3 (100,00 %). S to trditvijo se strinja 6 (58,33 %) diplomiranih in 14 (44,12 %) srednjih medicinskih sester. Po mnenju 12 (38,24 %) srednjih in 2 (25,00 %) diplomiranih medicinskih sester bi paciente spremljale na sprehod, saj se zavedajo, da so sprehodi njihova pravica. Le za 1 (2.94 %) izvajalca zdravstvene nege s končano srednjo šolo bi bilo odločilno naročilo nadrejenih.


64

Graf 20: Učenje in pridobivanje znanja

Kaj menite o vzgojnih terapevtskih zadolžitvah

( prepoved izhodov, pisanje tem,dodatne

zadolžitve….) pri delu z odvisniki?

59,38%

100,00%

60,00%62,22%

3,13%0,00% 0,00% 2,22%

28,13%

40,00%

28,89%

9,38%

0,00%

6,67%0,00%

0,00%0,00%

20,00%

40,00%

60,00%

80,00%

100,00%

120,00%


So potrebne.

Niso potrebne.

Odvisno od posameznika.


Vzgojne terapevtske zadolžitve (prepoved terapevtskih izhodov, pisanje tem, dodatne zadolžitve) pri delu z odvisniki so nujne, kar meni tudi velika večina zaposlenih v zdravstveni negi na psihiatričnem področju. Enako menijo vse, 3 (100,00 %) višje medicinske sestre. Trditev, da so dodatne terapevtske zadolžitve nujne, vendar so odvisne od posameznika, podpirajo 4 (40,00%) diplomirane medicinske sestre in 9 (28,13%) srednjih medicinskih sester. 3 (9,38 %) prav teh bi se v težko odločile o pomembnosti vzgojnih terapevtskih zadolžitvah.


65

Graf 21: Zagotavljanje načela dostojanstva strogo varovanega pacienta v toaletnih prostorih

Kaj je po vašem mnenju pomembno pri obravnavai pacienta, ki

opravlja aktivnosti izločanja in odvajanja, pri tem uporablja toaletne

prostore in je strogo varovan?

84,44%

4,44%

11,11%

0,00%

10,00%

20,00%

30,00%

40,00%

50,00%

60,00%

70,00%

80,00%

90,00%

Nadzor pacienta, vedar

poskrbeti za zasebnost in

udobje pacienta.

Zaupanje pacientu in opustitev

strogega nadzora.

Dogovor s pacientom o njegovi

odločitvi.

Da je nadzor strogo varovanega pacienta nujen tudi v toaletnih prostorih pri opravljanju aktivnosti izločanja in odvajanja, vendar je treba poskrbeti za njegovo zasebnost in udobje, meni 38 (84,44 %) respondentov. O nadzoru se je potrebno dogovoriti s pacientom, meni 5 (11,11 %) medicinskih sester. Za zaupanje pacientu in opuščanju strogega nadzora pri opravljanju aktivnosti odvajanja in izločanja v toaletnih prostorih sta se odločila 2 (4,45 %) anketiranca


66

8 RAZPRAVA RAZPRAVA K 1. RAZISKOVALNEMU VPRAŠANJU Ali se pri zdravstveni negi na psihiatričnem področju pojavljajo etični problemi in dileme? Večina, 23 (51,11 %) respondentov, meni, da je delo medicinskih sester na psihiatriji zahtevno, vendar je ta zahtevnost odvisna od situacije, v kateri se znajdejo. Nikakor ni mogoče spregledati mnenja 21 (46,67 %) anketirancev, ki ocenjujejo, da je delo medicinske sestre zelo zahtevno. Povezano z omenjenimi rezultati je 27 (60,00 %) izvajalcev zdravstvene nege prepričanih, da je delo v zdravstveni negi na psihiatričnem področju povezano s težkimi odločitvami. Da se pri svojem delu redko srečujejo s težkimi odločitvami, jih meni 14 (40,00 %). Nihče od anketirancev se ni opredelil za ponujeni odgovor, da se nikoli ne srečujejo s težkimi odločitvami. Po mnenju 19 (42,65 %) respondentov, so najtežje odločitve medicinskih sester na psihiatriji povezane z odločanjem med načeli pravičnosti, zasebnosti in zaupanja pacienta in dejanskimi možnostmi; da je to odločanje v zvezi z etičnimi dilemami, meni 13 ( 29,41 %) anketirancev. Za ostale težke odločitve so se opredelili v manjšem odstotku. Kot najpomembnejše faktorje za lažje odločanje o pravilnosti odnosa do pacienta, 12 (27,03 %) respodentov navaja delovne izkušnje, 7 (14,86 %) teoretično znanje, v istem procentu navajajo osebnostne značilnosti izvajalcev zdravstvene nege, 6 (12,84 %) pripisuje pomen znanju, pridobljenem na formalen in neformalen način, in 6 (12,16 %) svojim vrednotam. Na koncu teh faktorjev so po mnenju izvajalcev zdravstvene nege konzultacije z zdravniki in mnenje njihovih sodelavcev. Na podlagi analiziranih rezultatov ankete potrjujemo, da se pri zdravstveni negi na psihiatričnem področju pojavljajo etični problemi in dileme. RAZPRAVA K 2. RAZISKOVALNEMU VPRAŠANJU Kako izobrazbena struktura zaposlenih v zdravstveni negi vpliva na prepoznavanje etičnih problemov? Da so najtežje odločitve medicinskih sester na psihiatričnem področju povezane z etičnimi problemi in dilemami, meni 9 (92,31 %) izvajalcev s končano visoko izobrazbo, 2 (75,00 %) s končano višješolsko izobrazbo in 31 (65,96 %) izvajalcev zdravstvene nege s končano srednješolsko izobrazbo. Kot je razvidno, izobrazbena struktura zaposlenih v zdravstveni negi vpliva na prepoznavanje etičnih problemov in dilem. Spodbudno pa je, da so se v zelo visokem procentu za enako trditev odločili tudi izvajalci s končano srednjo izobrazbo. RAZPRAVA K 3.RAZISKOVALNEMU VPRAŠANJU Kakšno vlogo imajo posebni varovalni ukrepi na psihiatričnem področju? Da so posebni varovalni ukrepi pri zdravstveni negi psihiatričnega pacienta nuja in so namenjeni pacientovi varnosti, meni 25 (55,56 %) anketirancev.


67

Spol zaposlenih v zdravstveni negi nima bistvenega vpliva na večinsko mnenje, saj to mnenje podpira 20 (55,58 %) izvajalcev ženskega in 5 (55,56 %) moškega spola. Trditev, da so posebni varovalni ukrepi nuja in so namenjeni pacientovi varnosti, meni 9 (81,82 %) izvajalcev zdravstvene nege , ki so na psihiatriji zaposleni med 11 in 20 let in 5 (62,50 %) tistih, ki so na psihiatriji zaposleni 31 let in več. 8 (61,54 %) anketirancev, ki so na psihiatriji zaposleni med 21 in 30 let, in 7 (53,85 %) izvajalcev zdravstvene nege na začetku poklicne poti, meni, da so posebni varovalni ukrepi pri psihiatrični zdravstveni negi nuja in so namenjeni pacientovi varnosti, vendar se pogosto sprašujejo, ali ne bi šlo drugače. Prvo trditev večinsko podpirata 2 (66,67 %) izvajalca zdravstvene nege, ki imata končano višješolsko izobrazbo. Večinsko trditev podpira tudi 6 (60,00 %) izvajalcev zdravstvene nege, s končano visokošolsko izobrazbo in 17 (53,13 %) s končano srednješolsko izobrazbo Ne glede na pomembnost posebnih varovalnih ukrepov, da pa ti kljub temu pomenijo odvzem pacientove svobode, meni 23 (51,11 %) anketirancev. Da je težko oceniti težo posebnih varovalnih ukrepov, dokazuje minimalna razlika med ocenami. 11 (24,09%) respondentov ocenjuje kot najhujša varovalna ukrepa na psihiatriji fiksiranje s pasovi na posteljo in 10 ( 22,37%) dajanje zdravil proti volji pacienta. Stalen nadzor psihiatričnega pacienta ocenjuje 9 (20,65%) anketirancev kot nekoliko blažji ukrep, hospitalizacijo na varovanem oddelku, kot četrti po težavnosti ocenjuje 9 (18,93%) respodentov. Nameščanje ograjice ob postelji ocenjuje 6 (13,96) anketirancev kot najblažji varovalni ukrep v zdravstveni negi psihiatričnega pacienta. Iz ugotovljenih podatkov sklepamo, da so posebni varovalni ukrepi pri zdravstveni negi psihiatričnega pacienta nuja in so namenjeni pacientovi varnosti. Ne glede na pomembnost teh, pa pomenijo odvzem pacientove svobode. RAZPRAVA K 4. RAZISKOVALNEMU VPRAŠANJU Katere so tiste življenjske aktivnosti, katerih zadovoljevanje povzroča največ etičnih problemov in dilem v zdravstveni negi pacienta na psihiatričnem področju? Osnovna življenjska aktivnost prehranjevanja in pitja vsekakor povzroča precej težav in dilem pri zdravstveni negi psihiatričnega pacienta. Izvajalci zdravstvene nege so se večinsko opredelili (50,00 %), da je odklonitev hrane pacienta posledica bolezenskih simptomov, vendar 16 (35,19 %) anketirancev meni, da pacient ni lačen, ker je jedel prej; 3 (7,41 %) menijo, da zavrača hrano, ker želi pritegniti pozornost, in 2 (5,56 %), da je to pacientova odločitev, ki jo spoštujejo. Zelo veliko, 27 (60,00 %) izvajalcev zdravstvene nege meni, da je hranjenje proti volji pacienta dovoljeno, če pacient ni sposoben razumeti posledic svojega ravnanja. To mnenje podpira 7 (66,67 %) izvajalcev zdravstvene nege s končano visokošolsko izobrazbo in v najnižjem procentu (50,00 %) s končano višješolsko izobrazbo. Sam se sprašujem, kako ugotoviti, ali pacient razume posledice svojega ravnanja? Da nikogar ne hranimo na silo, meni 10 (31,25 %) izvajalcev zdravstvene nege s končano srednješolsko izobrazbo in 3 (30,00 % )s končano visokošolsko izobrazbo.


68

Na kakovostno spanje in počitek psihiatričnega pacienta vplivajo številni dejavniki, z zagotavljanjem katerih imajo medicinske sestre pogosto težave. Največ 12 ( 27,11 %) izvajalcev zdravstvene nege se je odločilo, da je to umirjen pacient in mir na oddelku, tega pogoja pa pogosto ni tako lahko zagotoviti. To mnenje podpirajo 3 (28,57 %) diplomirane medicinske sestre in 12 (26,89 %) medicinskih sester s končano srednjo šolo. Opravljanje aktivnosti odvajanja in izločanja pri strogo varovanem pacientu v toaletnih prostorih je aktivnost, pri kateri medicinske sestre prepoznavajo etične probleme in dileme, saj morajo biti v določenih primerih pri opravljanju te aktivnosti neposredno prisotne. 17 (36,96 %) sodelujočih v anketi se strinja s trditvijo, da odvzem pacientovih oblačil vpliva na njegovo počutje, saj ima občutek odvzema osebne lastnine in s tem svobode. To vpliva na znižanje njegove samozavesti in izgube dostojanstva. Nikakor pa ni možno spregledati mnenja 2 (18,75 %) diplomiranih sester in 1 (4,35 %) srednje medicinske sestre, da odvzem pacientovih oblačil nima vpliva na počutje pacienta. Čistoča in nega telesa. Večina izvajalcev zdravstvene nege ob pogledu na higiensko zanemarjenega na novo sprejetega pacienta ostane mirna, saj menijo, da gre za odločitev posameznika. To trditev večinsko podpira 13 (41,67 %) izvajalcev zdravstvene nege s končano srednjo izobrazbo, sledijo jim 4 (40,00%) izvajalke s končano višješolsko izobrazbo Nikakor niso zanemarljivi občutki žalosti, jeze in pomilovanja, kar dokazuje, da jih kljub profesionalnosti, pogled na higiensko zanemarjenega pacienta ne pušča ravnodušnih. Vedno se o počutju pacienta, ki mu pomagajo pri osebni higieni, sprašuje le 7 (16,07 %) anketirancev, predvsem so to diplomirane medicinske sestre in v nekoliko manjšem procentu srednje medicinske sestre. Največ, 25 (55,36 %), se jih trudi pridobiti pacientovo zaupanje in ga poskušajo odvrniti od stanja nelagodnosti. Kot je razvidno iz prejšnjega raziskovalnega vprašanja, življenjska aktivnost zagotavljanja pacientove varnosti povzroča pri zdravstveni negi psihiatričnega pacienta pogosto etične probleme in dileme. Odnosi z ljudmi in izražanje čustev, občutkov je gotovo življenjska aktivnost, katere zadovoljevanje povzroča etične probleme in dileme v zdravstveni negi na psihiatričnem področju. Kljub zavedanju, da imajo nekateri pacienti na psihiatriji za seboj neprijetno preteklost (kazniva dejanja), poskušajo medicinske sestre delovati profesionalno. Kljub temu jih pogosto spremlja občutek, da so ti pacienti drugačni in na neki način nevarni in nepredvidljivi. To mnenje podpirajo: vse višje medicinske sestre, 6 (60,00 %) diplomiranih medicinskih sester in 16 (50,00 %) izvajalcev zdravstvene nege s končano srednjošolsko izobrazbo. Povsod tam, kjer se na istem mestu za daljši čas zadržuje večje število ljudi, pride do sporov. Večina 26 (58,21 %) respondentov meni, da je pri sporu med dvema pacientoma treba posredovati in s svojim znanjem pomiriti oba. To mnenje večinsko podpira 7 (71,43 %) diplomiranih medicinskih sester in 19 (58,33 %) izvajalcev zdravstvene nege s končano srednjo šolo. Medtem ko 1 (40,00 %) višja medicinska sestera meni, da je posredovanje nujno, vendar bi se težko odločila med krivcem in žrtvijo,


69

kar kaže na dileme medicinskih sester pri razreševanju tega problema. Manj kot 10 (21,43 %) in več kot 7 (16,66%) anketirancev meni, da je treba v takem primeru poklicati pomoč. Razvedrilo in rekreacija. Na vprašanje, kaj bi storili, če bi pacienti izrazili željo po gledanju TV programa in poslušanju radijskega sprejemnika po 22. uri, 21 (46,67 %) respondentov odgovarja , da ne bi izključili TV in radijskega sprejemnika, ker bi upoštevali želje pacientov. Kljub temu da bi večina diplomiranih medicinskih sester strogo upoštevala določila hišnega reda in bi izključila TV in radijski sprejemnik, ni mogoče spregledati mnenja 9 (20,00 %) od vseh anketirancev, da se o tem težko odločajo Da ob lepem sončnem dnevu sodijo sprehodi k osnovnim pravicam pacientov, meni 15 (32,65 %) anketirancev, največ 12 (38,24 %) s končano srednjo izobrazbo in 3 (25,00 %) s končano visokošolsko izobrazbo. Največ, 23 (51,02 %) anketirancev meni, da je ta pravica pogojena z obsegom dela na oddelku in s številom zaposlenih v službi. Da bi pri zagotavljanju osnovne življenjske aktivnosti, učenja, pridobivanja znanja o razvoju in zdravju pri odvisnikih dosegli boljše rezultate, je nujna uporaba vzgojnih terapevtskih zadolžitev. Trditev podpirajo: vse medicinske sestre s končano višješolsko izobrazbo, 6 (60,00 %) diplomiranih medicinskih sester in 19 (59,38 %) izvajalcev zdravstvene nege s končano srednjo šolo. Preostali anketiranci menijo, da je uporaba vzgojnih ukrepov odvisna od posameznika, kar dokazuje, da imajo medicinske sestre pri odločanju o pravilni trditvi na to vprašanje težave, saj je zdravljenje odvisnikov skupinsko. Iz dobljenih rezultatov v raziskavi sklepamo, da povzroča v zdravstveni negi psihiatričnega pacienta zadovoljevanje osnovnih življenjskih aktivnosti pojav etičnih problemov in dilem. Te aktivnosti so: prehranjevanje in pitje, odvajanje in izločanje, spanje in počitek, oblačenje, čistoča in nega telesa, izogibanje nevarnosti v okolju, odnosi z ljudmi in izražanje čustev, razvedrilo in rekreacija in učenje, pridobivanje znanja. RAZPRAVA K 5. RAZISKOVALNEMU VPRAŠANJU Kakšno je mnenje medicinskih sester o kršitvi načela dostojanstva, pri pacientu, ki opravlja aktivnosti izločanja in odvajanja ob nadzoru? Da je nadzor strogo varovanega pacienta nujen, tudi v toaletnih prostorih pri opravljanju aktivnosti izločanja in odvajanja, vendar je treba pri tem poskrbeti za zasebnost in udobje pacienta, meni 38 (84,44 %) respondentov. Manjšinsko je bilo mnenje 5 (11,11 %) izvajalcev zdravstvene nege, da bi se bilo treba s pacientom dogovoriti o izvajanju te aktivnosti in 2 (4,44 %), ki menita, da bi bilo treba zaupati pacientu in v tem primeru opustiti strogi nadzor. Kot je razvidno iz rezultatov, medicinske sestre menijo da je varnost pacienta pomembnejša od načela dostojanstva.


70

9 SKLEP Psihiatrija je medicinska veda, ki se ukvarja z ugotavljanjem in zdravljenjem duševnih in vedenjskih motenj. Kot navajata Edšid, Križanec (2002), so psihiatrični pacienti zaradi specifične simptomatike obolenj bolj obremenjujoči za zdravstveno osebje, zato so strokovna usposobljenost, osebna zrelost in toleranca zdravstvenih delavcev nenehno na preizkušnji. Zdravstvena nega je moralna in etična disciplina, katere cilj in namen je dobro počutje drugih. To ni zdravstveni, ampak moralni cilj. Medicinske sestre pri svojem delu nenehno izvajajo presoje, ki se nanašajo na zdravje in dobro počutje posameznika, družine in ostalih skupin prebivalstva (Vuga, 1996). Škerbinek (2000), navaja, da zaposleni v psihiatrični zdravstveni negi in v psihiatriji nasploh vsak dan ne razmišljamo veliko o etiki in etičnih dilemah. V to razmišljanje nas običajno prisili kakšen nesrečen dogodek na oddelku ali kakšen sestavek v medijih, ko situacija postane neprijetna. Kot kažejo rezultati raziskave, večina respondentov meni, da je njihovo delo zahtevno. Vendar to zahtevnost pogojujejo s svojo specifično situacijo. K zahtevnosti njihovega dela v največji meri prispeva odločanje med načeli pravičnosti, zasebnosti in zaupanja pacienta in dejanskimi možnostmi ter odločanje v zvezi z etičnimi dilemami pri zdravstveni negi psihiatričnega pacienta. Za lažje odločanje medicinskih sester o pravilnosti odnosa do pacienta jim v prvi vrsti pomagajo delovne izkušnje in šele potem teoretično znanje in njihove osebnostne značilnosti. Konzultacije z zdravniki so faktor, s katerim si v največji meri pomagajo izvajalci zdravstvene nege s končano višješolsko izobrazbo in v najmanjši meri s končano srednješolsko izobrazbo. Preseneča nizek procent tistih, ki si za lažje odločanje o pravilnosti odnosa do pacienta pomagajo s stališči svojih sodelavcev. K taki rešitvi problemov se v največji meri zatekajo izvajalci zdravstvene nege s končano srednješolsko izobrazbo, medtem ko so tisti s končano višješolsko izobrazbo tega ne poslužujejo. Sprašujem se, kaj je z občutkom pripadnosti pripadajočemu timu. Bolj izobraženi izvajalci zdravstvene nege so dovzetnejši za prepoznavanje etičnih problemov in dilem v zdravstveni negi psihiatričnega pacienta. Večinoma so izvajalci zdravstvene nege prepričani, da so posebni varovalni ukrepi pri zdravstveni negi psihiatričnega pacienta nuja in so namenjeni pacientovi varnosti. Ni mogoče spregledati mnenja tistih, ki potrdijo, da so posebni varovalni ukrepi pri zdravstveni negi psihiatričnega pacienta res nuja, vendar se pogosto sprašujejo ali ne bi šlo drugače? Dobra polovica anketirancev se zaveda, da pomeni uporaba posebnih varovalnih ukrepov odvzem pacientove svobode, preseneča pa mnenje tistih, ki menijo, da uporaba posebnih varovalnih ukrepov ne pomeni odvzema pacientove svobode ali pa je ta odvzem le delen. Pri zadovoljevanju osnovnih življenjskih aktivnosti psihiatričnega pacienta se pojavljajo etični problemi in dileme medicinskih sester.


71

Sama beseda osnovne življenjske aktivnosti nakaže na občutljivost pri zadovoljevanju teh potreb. Neizpolnjena pričakovanja povzročajo pacientu trpljenje, odločanje medicinskih sester o pravilnosti odnosa do pacienta pa stiske, saj vdirajo v vse pore pacientovega življenja in osebnosti. Zato je zadovoljevanje teh potreb nemalokrat povezano z dvomi pacientov o zagotavljanju njihove avtonomije in s stisko medicinske sestre pri reševanju etičnih problemov in dilem, oboje pa vpliva na kakovost zdravstvene nege na psihiatričnem področju. Vsaka medicinska sestra ima svoj osebni sistem vrednot. Ta je nastal pod vplivom kulturnega okolja, v katerem živi, verskega in političnega prepričanja, izobrazbe, vzgoje in življenjskih izkušenj. Verjamem, da bo v prihodnosti razmišljanje o etičnih načelih v večji meri vgrajeno v vrednostni sistem medicinskih sester, da bo postalo njihov način življenja, saj se bodo na tak način lažje spopadale s pričakovanji na delovnem mestu. Upam, da bo vsebina diplomske naloge prispevala vsaj k trenutnemu razmisleku bralca o pomembnosti etike v zdravstveni negi in problemih in dilemah medicinskih sester pri obravnavi psihiatričnega pacienta. Naj končam z mislijo dr. Robide: »Da napake skrivamo, je nedopustno, da se iz njih nič ne naučimo, je neopravičljivo«.


72

10 ZAHVALA Iskreno se zahvaljujem mentorici viš.pred.dr.Danici Železnik, prof.zdr.vzg. za strokovno pomoč, prijaznost in razumevanje. Iz srca se zahvaljujem svoji družini: ženi Mariji za neizmerno potrpežljivost in podporo pri doseganju cilja, hčeri Lei za iskreno, kritično izražanje mnenj o napisanih tekstih in sinu Luku za nesebično prenašanje računalniških veščin. Zahvaljujem se vodstvu Psihiatrične bolnišnice Ormož, posebej gospe Majdi Keček, univ.dipl.org. dela, za zaupanje in podporo. Prav tako se zahvaljujem vsem sodelavcem, ki so mi kakor koli pomagali pri doseganju cilja. Iskrena hvala vsem sorodnikom ( posebej moji sestri Barici) in prijateljem, ki so mi zaupali in mi nudili podporo. Hvala Nadici Granduč za lektoriranje diplomskega dela.


73

12 UPORABLJENA LITERATURA Bohinc, M.Izobraževanje za etično odločanje v zdravstveni negi. V:Darinka Klemec. Zdravstvena nega v luči etike.Ljubljana:Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana.2003 (str.102 – 110). Bras, S., Cvetko, B. Psihiatrija /Tatjana Arnautovič –Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1986 a (str.10) Bras, S., Cvetko, B. Psihiatrija /Tatjana Arnautovič –Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1986 b (str.405). Cankarjeva založba . Leksikon .V:Dolinar, K.,Knop S. Ljubljana: Cankarjeva založba.,2002. Čebašek – Travnik, Z. Zloraba in odvisnost od psihoaktivnih snovi. V: Tomori, M. in Ziherl, S. Psihiatrija. Ljubjana: : Litterapicta: Medicinska fakulteta. 1999 (str.137). Čuček – Trifkovič, K. Zdravstvena nega bolnika z duševno motnjo. Visoka zdravstvena šola Maribor: Univerza Maribor, 2004. Čuk, V.Globalizacija v psihiatrični zdravstveni negi.V:Kersnič, P., Filej,B. Globalizacija in zdravstvena nega.Ljubljana:Zbornica zdravstvene nege Slovenije.2003 (str 43 -54). Dernovšek, M. Z. Splošna patologija. V: Kogovšek, B., Kobentar, R., Priročnik psihiatrične zdravstvene nege in psihiatrije. Ljubljana: Psihiatrična klinika, 1999 (str. 58 – 62). Ešid, V. in Križanec, D. Psihiatrična zdravstvena nega nekoč in danes. Dnevi mariborske psihiatrije. Splošna bolnišnica Maribor, 2002 (str.45-51). Frangež – Žigon,V.Mentalno zdravje / Viktorija Frangež – Žigon. – Maribor: Visoka zdravstvena šola, 1997 (str.11). Grbec, V.Prvi kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. V:Klemec, D.,Kvas, A.,Pahor, M.,Šmitek, J.Zdravstvena nega v luči etike.Ljubljana:Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana.2003 (str.123 – 126). Grmič, V.Motivacija etičnih norm.V: Toplak,L.Profesionalna etika pri delu z ljudmi.Maribor:Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno. 1996 (str.15 – 22).

http://www.academia.si/clanek/113-poslovna-obleka-zenske-kot/stran-1.html ( 18.03.09')

http://www.dk,fdv.uni-lj/diplomska/pdfs/savora-mira,pdf (25.01.09')

http://www.dmsbztkoper.info/index.php?option=com_content&view=article&id=12&Itemid=10 (07.01.09')

http://www.drustvo-mszt-pomurja.si/sl/predavanja/marija_zrim_uporaba_pvu.pdf (10.01.09')

http://www.fsd.uni-lj.si/mma_bin.php/$fId/2008061614123779/$fName/Ramov%C5%A1.pdf (25.01.09')


74

http://www.fzv.unimb.si/page/index.php?option=com_content&task=view&id=1859&Itemid=241 ( 25.01.09')

http://med.over.net/klinicne_stroke/psihiatrija/index.html (10.01.09')

http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_clanek.aspx?ID=0be28166-61fa-40a1-a411-e6fbff22cbae Balažic, I. (15.03.09')

http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_clanek.aspx?ID=3319c499-108d-449b-b30f-ccba46e1f4b6 (31.01.09')

http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_clanek.aspx?ID=db8c6b96-7489-4fe0-b46e-837ade149fa2 Hoyer, S. (16.03.09')

http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_clanek.aspx?ID=69d5d1f8-f601-4d03-8864-93f9f9de36b0 Košir, A. (17.03.09')

http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_clanek.aspx?ID=cc4648b1-5be9-4753-a15a-e5f474d 586ce (19.03.09')

http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_clanek.aspx?ID=e20fbc22-b3f1-4142-8800-894af11d2024 Nedog, K. (15.03.09')

http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_clanek.aspx?ID=9fdc2eed-a42b-44de-91c6-87ceac4efa70 Grbec, V. (10.01.09')

http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_clanek.aspx?ID=0472404f-fd12-4685-bd96-cb455d4f41e1 Šmitek, J. (25.01.09')

http://www.orthops.si/hipokratova_prisega-sl.php (27.01.09')

http://www.pb –begunje.si (15.01.09')

http://www.pb-ormoz.si/katalog.html ( 17.01.09')

http://www.psih-klinika.si/ (15.01.09')

http://209.85.129.132/search?q=cache:caU-hNB_kekJ:www.depra.si/datoteke/destigmatizacija.pdf+razvoj+psihiatrije+skozi+zgodovino&hl=sl&ct=cl (11.01.09')

http://www.soms.si/publications/Zbornik_XXIII.pd (18.03.09')

http://209.85.129.132/search?q=cache:ODCk3QklYtAJ:www.stat.si/novica_prikazi.aspx%3Fid%3D1845+Pogostost+samomora+v+Sloveniji&cd=4&hl=sl&ct=clnk (25.03.09')

http://www.varuhrs.si/index.php?id=1286&tx_ttnews[pointer]=1&tx_ttnews[tt_news]=2222&tx_ttnews[backPid]=1285&cHash=795565b7ae (21.03.09')


75

Hribar,T. Etika in profesionalnost.V : Toplak,L.Profesionalna etika pri delu z ljudmi.Maribor:Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno. 1996 (str. 35 -37) Ivanuša, A.,Železnik, D.Standardi aktivnosti zdravstvene nege.Maribor:Visoka zdravstvena šola.2002 Ivanjko, Š. Poslovna morala.V: Toplak,L.Profesionalna etika pri delu z ljudmi.Maribor:Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno.1996 (str.177 – 186). Kaplan, H. Priručnik kliničke psihiatrije/Harold I. Kaplan, Benjamin J. Sadock – Jastrebarsko: Naklada Slap, 1998 a (str.1 – 9 ). Kaplan, H. Priručnik kliničke psihiatrije/Harold I. Kaplan, Benjamin J. Sadock – Jastrebarsko: Naklada Slap, 1998 b (str.51 – 66 ). Kaplan, H. Priručnik kliničke psihiatrije/Harold I. Kaplan, Benjamin J. Sadock – Jastrebarsko: Naklada Slap, 1998 c (str.205). Klemenc, D. Medicinska sestra – zagovornica pacientovih pravic, tudi pravice do avtonomije. V:Klemec, D.,Kvas, A.,Pahor, M.,Šmitek, J.Zdravstvena nega v luči etike.Ljubljana:Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana.2003 (str.249 – 262). Kobal, M. Psihopatologija za varnostno in pravno področje/ Miloš Frančišek Kobal. – Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede, 2007 (str.21 – 62). Kobal, M. Znaki in simptomi duševnih motenj. V:Tomori, M. in Ziherl, S. Psihiatrija. Ljubljana: Litterapicta: Medicinska fakulteta. 1999 (str. 47 – 86). Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. V : Toplak,L.Profesionalna etika pri delu z ljudmi.Maribor:Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno.1996 (str.407 – 413). Kogovšek, B.,Zdravstvena nega z duševnimi motnjami /Brane Kogovšek, Ana Škerbinek – 1. natis. – Ljubljana:Tehniška založba Slovenije, 2002 Kores – Plesničar, B.Osnove psihofarmakoterapije / Blanka Kores – Plesničar.- Maribor: Medicinska fakulteta, 2007 (str.5 – 8). Kores – Plesničar, B. Urgentna stanja v psihiatriji. Dnevi mariborske psihiatrije. Splošna bolnišnica Maribor, 2002 (str.17 – 25). Ličina, M. Nujna stanja v psihiatriji. Priročnik zdravstvene nege in psihiatrije. V: Kogovšek, B., Kobentar, R. Ljubljana: Psihiatrična klinika, 1999 ( str.153 -156) Lovšin, B.Etične dileme pri delu z mladostnicami.V:Vajovič, V.,Mikec, J.,Žagar,I Etične dileme, dokumentiranje in pravna zaščita medicinskih sester.Novo mesto: Zveza društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije.2001 (str. 26).


76

Mahor, P. Temelji medicinske etike in deontologije. Ljubljana:Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, 1994 a: (str.7-9). Mahor, P. Temelji medicinske etike in deontologije. Ljubljana:Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, 1994 b (str.11). Mohar, P.Vzgoja mladostnikov za etičen odnos v zdravstveni negi. V:Klemec, D.,Kvas, A.,Pahor, M.,Šmitek, J.Zdravstvena nega v luči etike.Ljubljana:Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana.2003 (str.116 – 121). Naka, S., Kvas, A. Razvoj vrednot in načelo pravičnosti. Obzornik Zdr. N 2004, ( str.305). Pediček, F. Zakaj etično – moralni kodeksi. V : Toplak,L.Profesionalna etika pri delu z ljudmi.Maribor:Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno. 1996 (str. 41 – 44). Poredoš, P.Ali je zdravniška etika drugačna od etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov. V:Klemec, D.,Kvas, A.,Pahor, M.,Šmitek, J.Zdravstvena nega v luči etike.Ljubljana:Društvo medicinskih sester in zdr. tehnikov Ljubljana.2003 (156). Ramovš, J. Osebnostne osnove etičnega ravnanja v poklicu. V : Toplak,L.Profesionalna etika pri delu z ljudmi.Maribor:Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno.1996 (str.67 – 79). SB Maribor, odd. za psihiatrijo. Dnevi mariborske psihiatrije. Maribor, 2002 (str.45 – 51). Semič Marišič, M. Etične dileme pri delu z otroki s posebnimi potrebami. V:Vajovič, V.,Mikec, J.,Žagar,I Etične dileme, dokumentiranje in pravna zaščita medicinskih sester.Novo mesto: Zveza društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije.2001(str.34 – 37). Škrbinek, L., Skupinska dinamika negovalnega tima, Obzor Zdr N, 1998 (str.32). Šmitek, J. Medicinske sestre v Sloveniji: zbornik člankov s strokovnega srečanja z mednarodno udeležbo (ur. Darinka Klemenc, Majda Pahor) – Ljubljana: Društvo medicinskuh sester in zdravstvenih tehnikov, 2001 Šmitek, J.Uporabnost teorij etike v zdravstveni negi.V:Klemec, D.,Kvas, A.,Pahor, M.,Šmitek, J.Zdravstvena nega v luči etike.Ljubljana:Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana.2003 (str.13 – 19). Tomori, M. Psihiatrija. . V: Tomori, M. in Ziherl, S. Psihiatrija. Ljubjana: Litterapicta: Medicinska fakulteta. 1999 (str. 59). Tschudin, V. Etika v zdravstveni negi: Razmerja skrbi.Ljubljana:Educy:Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov.2004a ( str.37 – 51). Tschudin, V. Etika v zdravstveni negi: Razmerja skrbi.Ljubljana:Educy:Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov.2004b ( str.85 – 88).


77

Ule, M. Spregledana razmerja; vloga negovalnega komuniciranja v zdravstvu. V: Filej, B., Kaučič, M., Lahe, M., Pajnkihar, M.. Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov. Maribor: Založba Pivec 2006 Vuga, S. Zdravstvena nega in profesionalna etika. V : Toplak,L. Profesionalna etika pri delu z ljudmi.Maribor:Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno. 1996 (str.317 - 324). Železnik, D. Etika v izobraževalnem programu medicinskih sester. V:Klemec, D.,Kvas, A.,Pahor, M.,Šmitek, J. Zdravstvena nega v luči etike.Ljubljana:Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana.2003 (str.111 - 114).

13 PRILOGA

Spoštovana sodelavka – sodelavec! Končujem študij na Fakulteti za zdravstvene vede v Mariboru. Pripravljam diplomsko delo z naslovom;»POJAV ETIČNIH PROBLEMOV, V ZDRAVSTVENI NEGI NA PSIHIATRIČNEM PODROČJU«. Za izdelavo diplomskega dela nujno potrebujem vašo pomoč v obliki izpolnjevanja vprašalnika. Ker sem prepričan, da imate bogate izkušnje in znanje iz tega področja, vas vljudno prosim za pomoč. Za vaš trud in podarjen čas se vam že v naprej zahvaljujem.

Ivan Hošnjak

VPRAŠALNIK 1. Spol: a) ženski b) moški 2. Koliko časa ste zaposleni v Psihiatrični bolnišnici? a) Do 10 let.

b) Od 11 do 20 let. c) Od 21 do 30 let. d)31 let in več. 3. Stopnja vaše izobrazbe?

a) Srednja. b) Višja.

c) Visoka d) Univerzitetna


78

4. Ali imate radi svoje delo? a) Svoje delo z veseljem opravljam. b) Pogosto razmišljam o tem, da je delo izredno zahtevno, vendar ga z veseljem

opravljam. c) Svojega dela ne opravljam z veseljem, vendar mi drugo ne preostane. d) Težko se odločim, saj mi je včasih všeč, drugič ne.

5. Ali ocenjujete svoje delo kot zahtevno?

a) Svoje delo ocenjujem kot izjemno zahtevno b) Moje delo ni zahtevno. c) Odvisno od situacije.

6. Kako pogosto se pri svojem delu srečujete s težkimi odločitvami? a) Moje delo je zelo pogosto povezano s težkimi odločitvami. b) Redko c) Nikoli.

7. Kaj so po vašem mnenju težke odločitve pri vašem delu? ( Lahko obkrožite več trditev ali dodate svojo. )

a) Odločanje med naročili nadrejenih in željami pacienta. b) Odločanje v zvezi z etičnimi dilemami. c) Odločanje med načeli:pravičnosti, zasebnosti in zaupanja pacienta in

dejanskimi možnostmi. d) ______________________________________________________

8. Kaj je po vašem mnenju odločilnega pomena za lažje odločanje o pravilnosti odnosa do pacienta? ( Obkrožite lahko več trditev s katerimi se strinjate. )

a) Delovne izkušnje. b) Konzultacije z zdravniki. c) Teoretično znanje. d) Vaše osebnostne značilnosti. e) Stališče vaših sodelavcev. f) Vaše vrednote. g) Znanje pridobljeno na formalen in neformalen način.

9. Katera trditev po vašem mnenju drži? a) Pri soočanju s težkimi odločitvami sem samostojen/a. b) Pri težkih odločitvah sem samostojen/a in si pomagam z mnenji članov

negovalnega tima. c) Pri težkih odločitvah poskušam s pacientom ( v kolikor je to mogoče) in sodelavci

doseči dogovor o pravilnosti odločitve. d) Pri težkih odločitvah se posvetujem z zdravnikom.

10. Na kaj pomislite, če pacient odkloni hrano? a) Da ni lačen, ker je jedel prej. b) Da mu hrana ne ustreza, ker je zahteven pri prehranjevanju. c) Da je odklonitev hrane posledica bolezenskih simptomov. d) Da pacient namerno zavrača hrano, ker želi pritegniti pozornost. e) Da je to njegova odločitev, ki jo spoštujem.


79

11. Hranjenje proti volji pacienta? a) Je dovoljeno, če pacient ni sposoben razumeti posledic svojega početja.

b) Je dovoljeno, če tako naroči zdravnik. c) Ni dovoljeno, brez soglasja pacienta. d) Nikogar ne hranimo na silo.

12. Kaj je po vašem mnenju pomembno pri obravnavi pacienta, ki opravlja aktivnosti izločanja in odvajanja, pri tem uporablja toaletne prostore in je strogo varovan?

a) Nadzor pacienta, vendar poskrbeti za zasebnost in udobje pacienta. b) Zaupanje pacientu in opustitev strogega nadzora. c) Dogovor s pacientom o njegovi odločitvi.

13. Kateri dejavniki po vašem mnenju vplivajo na kakovost spanja pri pacientu na varovanem oddelku, ki težko zaspi? ( Obkrožite lahko več trditev. )

a) Umirjen pacient in mir na oddelku. b) Predpisana uspavala. c) Telesna urejenost pacienta. d) Prezračen prostor. e) Urejena posteljna enota in suho perilo. f) Izključena splošna razsvetljava.

14. Ali vidno utrujenega pacienta, po slabše prespani noči, zjutraj aktivirate? ( Obkrožite trditev s katero se strinjate. )

a) Ne, saj mora nadoknaditi izgubljen spanec. b) Ga aktivirate, kljub temu, da bi še rad spal. c) Odločitev prepustite pacientu. d) Ravnate se po naročilu zdravnika. e) Težko se odločite.

15. Kako po vašem mnenju odvzem pacientovih osebnih oblačil vpliva na njegovo počutje ? ( Obkrožite lahko več trditev. )

a) Ima občutek odvzema osebne lastnine in s tem svobode. b) Odvzem pacientovih oblačil močno vpliva na počutje pacienta (otožnost, žalost,

razočaranje). c) Znižuje njegovo samozavest. d) Ima občutek izgube dostojanstva. e) Odvzem oblačil nima vpliva na pacienta. f) O tem se nikoli nisem spraševal – a.

16. Kako pogosto se sprašujete o počutju pacienta, ki mu pomagate pri osebni higieni? ( Obkrožite trditev s katero se strinjate. )

a) Se ne sprašujete, saj s svojo pomočjo skrbite za pacientovo dobro počutje. b) Včasih, ko opazite pacientovo nelagodje. c) Vedno, pri vsaki pomoči pacientu. d) Trudite se, da vam pacient zaupa in ga poskušate odvrniti od stanja nelagodnosti.


80

17. Pogled na higiensko zanemarjenega, na novo sprejetega, pacienta vas navede na: a) jezo, saj so razmere v Sloveniji take, da je lahko vsakdo higiensko urejen, b) pomilovanje, kaj takega v današnjem času, c) ostanete miren -a, saj gre za osebno odločitev posameznika, d) žalost, ali pacient nima nikogar, ki bi mu pomagal, e) tak pacient se vam upira, ne želite se ga dotakniti.

18. Kaj menite, o pomembnosti zagotavljanja fizične varnosti psihiatričnega pacienta? a) Da je pomembna in je osnova dela zdravstvene nege na psihiatriji. b) Je potrebna, vendar se težko opredelite o njeni pomembnosti. c) Da je kot vsaka druga aktivnost pri delu z psihiatričnim pacientom.

19. Kaj menite o posebnih varovalnih ukrepih pri zdravstveni negi psihiatričnega pacienta (fiksiranje z pasovi na posteljo, dajanje zdravil proti volji, stalni nadzor, nameščanje ograjice ob postelji)?

a) Da so ti ukrepi nuja in so namenjeni pacientovi varnosti. b) Da so nuja, vendar se pogosto sprašujete ali ne bi šlo drugače? c) Ti ukrepi so zastareli in ne sodijo v 21. stoletje. d) Težko se odločite.

20. Kako pogosto se srečujete z etičnimi dilemami pri nameščanju posebnih varovalnih ukrepov?

a) Mnogokrat. b) Redko. c) Nikoli. d) O tem ne razmišljate, saj imate v mislih skrb za pacienta. e)

21. Ali menite, da varovalni ukrepi pomenijo odvzem pacientove svobode?

a) Da. b) Ne c) Deloma d) Možno

22. Kako po teži, ocenjujete varovalne ukrepe pri delu z psihiatričnim pacientom? (Obkrožite oceno za ukrepom, s tem, da je 1 najlažji ukrep in 5 najtežji ukrep.)

a) Stalni nadzor. 1 2 3 4 5 b) Dajanje zdravil proti volji pacienta. 1 2 3 4 5 c) Hospitalizacija na varovanem oddelku. 1 2 3 4 5 d) Nameščanje ograjice ob postelji. 1 2 3 4 5 e) Fiksiranje z pasovi na posteljo. 1 2 3 4 5 23. Ali pacientova preteklost vpliva na vajin odnos?

a) Nima nikakršnega vpliva, saj opravljate svoje delo profesionalno. b) Težko se soočate s pacienti, ki imajo za seboj kazniva dejanja. c) Poskušate delovati profesionalno, vendar vas pogosto spremlja občutek, da so ti

pacienti vendar drugačni in na nek način nevarni in nepredvidljivi. d) Težko se odločite.


81

24. Ali posredujete pri sporu med dvema pacientoma? ( Obkrožite lahko več trditev.)

a) Posredujete, postavite se na stran tistega, ki ima po vašem mnenju prav. b) Posredovanje je nujno, vendar se težko odločate med krivcem in žrtvijo. c) S svojim znanjem pomirite oba. d) Ostanete nevtralni, pustite, da spor razrešita pacienta sama. e) Pogledate vstran, se ne želite vmešavati. f) Pokličete pomoč.

25. Kaj bi storili, če bi pacienti izrazili željo po gledanju TV ali poslušanju radijskega sprejemnika po 22. uri? ( Obkrožite trditev s katero se strinjate.)

a) Zahtevali bi, da se TV in radijski sprejemnik izključita, ker tako zahteva hišni red. b) Ne bi izključili TV in radijskega sprejemnika, ker upoštevate želje pacientov. c) Posvetovali se bi z dežurnim zdravnikom. d) Težko bi se odločili.

26. Kaj vpliva na vašo odločitev, da bi ob lepem sončnem dnevu spremljali paciente na sprehod v park?

a) Obseg dela na oddelku in število zaposlenih v službi. b) Potreba pacientov po rekreaciji in gibanju. c) Naročilo vaših nadrejenih. d) Ker sodijo sprehodi k osnovnim pravicam pacientov, ki so na zdravljenju bi to

storil/a. e) Težko bi se odločili.

27. Kaj menite o vzgojnih terapevtskih zadolžitvah ( prepoved izhodov, pisanje tem, dodatne zadolžitve ….) pri delu z odvisneži?

a) So potrebne. b) Niso potrebne. c) Odvisno od posameznika. d) Težko se odločite.

Hvala za sodelovanje!


82


83


84


85

Documents

UNIVERZA MARIBOR FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE … · Ivan Hošnjak – Pojav etičnih problemov in dilem v zdravstveni negi na psihiatričnem področju II The results: Most of the