UNIVERZA NA PRIMORSKEM PEDAGOŠKA FAKULTETA · for children, the EFT method, Bach's floral dances, mandala, massage for children, imaginative games, active games, brain training,

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

SANDRA BILBIJA

KOPER 2012

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Razredni pouk

Diplomsko delo

UPORABA SPROSTITVENIH TEHNIK V 2. IN 3.

RAZREDU OSNOVNE ŠOLE

Sandra Bilbija

Koper 2012 Mentorica: izr. prof. dr. Majda Cencič

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem svoji mentorici izr. prof. dr. Majdi Cencič, za strokovno

svetovanje, potrpežljivost in spodbudo pri nastajanju diplomskega dela.

Iz srca hvala moji družini, predvsem očetu Dragi in partnerju Velimiru, ki sta me

podpirala, spodbujala, me poskušala razumeti in z menoj delila moje občutke.

Hvala vsem, ki so se odzvali moji prošnji in prispevali košček svojega dragocenega

časa in energije za nastanek diplomskega dela.

POVZETEK

Hiter način življenja je ponavadi kriv za stres in njegove posledice, kot so: nemir,

nezadovoljstvo, razdražljivost, itd. Ljudje smo si različni, zato nas tudi sproščajo

različne aktivnosti: nekatere sprošča ukvarjanje s športom, druge slikanje, glasba…

Diplomsko delo predstavlja deset različnih tehnik sproščanja (avtogeni trening,

joga za otroke, EFT metoda, Bachovi cvetni plesi, mandala, masaža za otroke,

domišljijske igre, gibalne igre, telovadba za možgane, umetnostna terapija), ki jih lahko

uporabimo kot učitelji v razredu ali pa kot starši v prostem času, saj otroci v današnjem

času potrebujejo tudi sprostitev in mir.

Z diplomskim delom ugotavljamo, katere izmed nekaterih izvedenih sprostitvenih

tehnik v razredu so najbolj učinkovite oz. po kateri izvedeni tehniki se učenci najbolje

počutijo.

Preizkus in ovrednotenje nekaterih tehnik sproščanja je potekal v 2. in 3. razredu

ene osnovne šole v šolskem letu 2011/2012 v času petih dni. Vsak dan sem skozi

šolsko delo učencem predstavila eno izmed tehnik sproščanja, katero smo tudi izvedli.

Izvedli smo tehnike: avtogeni trening, joga za otroke, EFT metoda, Bachovi cvetni

plesi, mandala. Na koncu tedna sem učencem razdelila slikovni vprašalnik, na katerem

so pobarvali enega izmed treh obrazov, ki so prikazovali njihovo počutje (vesel, niti

vesel/niti žalosten, žalosten) po izvedeni sprostitveni tehniki. Ugotovili smo, da

obstajajo statistično pomembne razlike v počutju po izvedenih sprostitvenih tehnikah,

saj so se v večjem deležu učenci počutili veselo po izvedenih tehnikah in da ni bilo

statistično pomembnih razlik v počutju po izvajanju sprostitvenih tehnik glede na spol in

razred. Ocenjujemo tudi, da sprostitvene tehnike pripomorejo h kakovostnejšim

medsebojnim odnosom v skupini in boljšemu vzgojnem delu. Z učenci se ustvari

nevidno, a močno vez, ki je osnova za nadaljnje delo.

Ključne besede: tehnike sproščanja, sprostitvene igre, umirjanje, sprostitev,

stres, osnovnošolski otroci

.

ABSTRACT

A fast way of life is normally the reason for stress and its consequences, which

include unrest, unhappiness, irritation, etc. People are different, which is why we relax

with different activities; some relax by participating in sports, others by painting, music.

This thesis presents ten different relaxing techniques (autogenous training, yoga

for children, the EFT method, Bach's floral dances, mandala, massage for children,

imaginative games, active games, brain training, artistic therapy) which we can use as

teachers in the classroom or as parents in free time, because children today also need

relaxation and peace.

With this thesis we establish which of the before-mentioned relaxing techniques

are most effective in class, or after which technique do the children feel the best.

The experiment and evaluation of some of these techniques took place in the

second and third grades of one primary school in the school year 2011/2012 during the

course of five days. Every day, through school work, I presented one of the relaxing

techniques to the pupils, which we then performed. The techniques performed are the

autogenous training, yoga for children, the EFT method, Bach's floral dances, and the

mandala. At the end of the week, I distributed a picture questionary to the pupils where

they had to colour one of the three faces that represented their mood (happy, not

happy/not sad, sad) after the performed technique. It was deduced that there exist

statistically important differences in moods after the performed relaxing techniques,

because the majority of pupils felt happy after the performed techniques, and there

were no statistically important differences after performing these techniques based on

gender and grade. We also believe that relaxing techniques help form better quality

relationships in a group and help to a better educational work. One may form an

invisible, but strong connection to the pupils, which is the basis for all further work.

Key words: relaxing techniques, relaxing games, calming down, stress, primary

school children

KAZALO VSEBINE

1 Uvod ……………………………………………………………………..………………... 1

2 Stres pri otrocih …………………………………….………………………………….. 2

2.1 Opredelitev stresa pri otrocih ………………………………………………………. 3

2.2 Znaki stresa pri otrocih ………………………………………………………………. 4

3 Sproščanje in umirjanje ………………………………………………………………... 6

3.1 Pomen sproščanja napetosti in umirjanja otrok …………………………………… 8

3.2 Pomembni dejavniki pri sproščanju otrok ………………………………………….. 9

3.3 Rituali …………………………………………………………………………………. 10

4 Sprostitvene igre in hiperaktivni otroci …………………………………………….. 11

5 Sprostitvene tehnike ………………………………………………………….……….. 15

5.1 Avtogeni trening ……………………………………………………………………... 15

5.2 Joga za otroke ……………………………………………………………………….. 17

5.3 EFT metoda ………………………………………………………………………….. 20

5.4 Bachovi cvetni plesi …………………………………………………………………. 24

5.5 Mandala ………………………………………………………………………………. 25

5.6 Masaža za otroke ……………………………………………………………………. 27

5.7 Domišljijske igre ……………………………………………………………………… 29

5.8 Gibalne igre ………………………………………………………………………….. 30

5.9 Telovadba za možgane ……………………………………………………………... 31

5.10 Umetnostna terapija ………………………………………………………………... 34

6 Empirični del …………………………………………………………………………….. 38

6.1 Problem, cilji in hipoteze …………………………………………………………….. 38

6.2 Metodologija ………………………………………………………………………….. 39

6.2.1 Opis načina in procesa zbiranja podatkov …………………………………. 39

6.2.2 Vzorec …………………………………………………………………………... 40

6.3 Metoda in tehnika zbiranja podatkov ……………………………………………… 40

6.4 Obdelava podatkov ………………………………………………………………….. 41

6.5 Rezultati in interpretacija ……………………………………………………………. 42

6.5.1 Počutje učencev po izvajanju posameznih sprostitvenih tehnik …………. 42

6.5.2 Primerjava počutja glede na spol učencev …………………………………. 48

6.5.3 Primerjava počutja glede na razred učencev ………………………………. 53

7 Sklepne ugotovitve ……………………………………………………………………... 59

8 Viri in literatura ………………………………………………………………………….. 61

9 Priloga – slikovni vprašalnik ……………………………………………….…………. 63

KAZALO SLIK

Slika 1: Medvedek Zdravko (Šilc 2012) ………………………………………………….. 21

Slika 2: Polžek Tip Tap (Šilc 2012) ………………………………………………………. 23

Slika 3: Himna KUD EFTarce (Šilc 2012) ……………………………………………….. 23

Slika 4: Mandale učencev 2. b razreda OŠ Antona Ukmarja ob koncu učne ure

(Bilbija 2012) …........................................................................................................... 46

KAZALO TABEL Tabela 1: Število (f) in odstotek (f %) učencev po spolu ………………………………. 40

Tabela 2: Število (f) in odstotek (f %) učencev po razredu ……………………………. 40

Tabela 3: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov učencev o počutju po izvajanju

avtogenega treninga ……………………………………………………………………… 42

Tabela 4: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov učencev o počutju po izvajanju joge za

otroke ………………………………………………………………………………………. .43

Tabela 5: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov učencev o počutju po izvajanju EFT

metode ……………………………………………………………………………………… 44


Bachovih cvetnih plesov ………………………………………………………………….. 45


Mandal ……………………………………………………………………………………… 46

Tabela 8: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov učencev o počutju po izvajanju vseh

sprostitvenih tehnik ……………………………………………………………………….. 47

Tabela 9: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju avtogenega

treninga za vsak spol posebej …………………………………………………………... 48

Tabela 10: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju joge za otroke

za vsak spol posebej …………………………………………………………………….. 49

Tabela 11: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju EFT metode

za vsak spol posebej …………………………………………………………………….. 50

Tabela 12: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju Bachovih

cvetnih plesov za vsak spol posebej …………………………………………………... 50

Tabela 13: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju mandale za

vsak spol posebej ………………………………………………………………………... 51

Tabela 14: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o splošnem počutju po izvajanju vseh

sprostitvenih tehnik za vsak spol posebej ………………………………………………52

Tabela 15: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju avtogenega

treninga za vsak razred posebej ………………………………………………………... 53

Tabela 16: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju joge za otroke

za vsak razred posebej ………………………………………………………………….. 54

Tabela 17: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju EFT metode

za vsak razred posebej ………………………………………………………………….. 55


cvetnih plesov za vsak razred posebej ………………………………………………… 56

Tabela 19: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju mandale za

vsak razred posebej ……………………………………………………………………… 57

Tabela 20: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o splošnem počutju po izvajanju vseh

sprostitvenih tehnik za vsak razred posebej …………………………………………… 58

Bilbija, Sandra (2012): Uporaba sprostitvenih tehnik v 2. in 3. razredu osnovne šole. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

V diplomskem delu predstavljamo sprostitvene tehnike, ki jih lahko izvajamo v šoli

ali doma. Na tak način želimo prikazati, kako lahko sebe in otroke na prijeten in

preprost način popeljemo v nov svet, v svet miru in tišine.

Živimo v času, ko srečujemo vse več nemirnih otrok, ki se težko zberejo in zdržijo

dalj časa pri eni aktivnosti. Hiter tempo nas vse bolj obremenjuje in zavezuje k

racionalizaciji časa. Starši imajo vse manj časa za pogovor in sproščeno igro s svojim

otrokom. Še posebej je potrebno izpostaviti šolske otroke. Zaposleni so v šoli in izven

nje z dejavnostmi, ki naj bi jim nudile kar se da najboljši uspeh v njihovem nadaljnjem

življenju, z obveznostmi, ki jih še marsikateri odrasel človek ne bi zmogel opravljati. S

stvarmi, ki jim niti niso nujno vedno všeč, s katerimi morda želijo le pridobiti

odobravanje odraslih. Pogosto imajo tudi telesne tegobe in razna obolenja. Zdravniki

pravijo, da so mnoge od teh bolezni posledica duševnih obremenitev in stresov, ki jih je

v danosti sodobnega življenja vse več (Uranjek 1995: 10).

Sprostitvene tehnike pripomorejo k bolj sproščenemu in umirjenemu življenju vseh

nas. Otroci postanejo ustvarjalni, veseli, ter bolj pozorni in prijazni drug do drugega.

Spore začnejo reševati na mirnejši način, npr. s pogovorom. Pomembno je ustvariti

veliko notranje discipline in moči, kar si pridobimo z izkušnjami ter zaupanjem vase.

Zavedati se moramo, da je vse odvisno od nas odraslih in naše pripravljenosti delati na

sebi ter sposobnosti vse to ozavestiti in znati prenesti na otroke. Znati moramo gledati

s srcem in tu je začetek poti do miru. Tišina in mir sta enako pomembna kot akcija in

gibanje. Toda v sedanjem času je težko najti čas za umiritev, saj so otroci prenasičeni

z vsemi možnimi dražljaji, in na koncu postanejo napeti kakor njihovi starši.

Za mnoge otroke »moderne dobe« je značilno, da (Witkin 1999: 25):

- ne morejo niti minute sedeti pri miru;

- si grizejo nohte, impulzivno reagirajo;

- se ne morejo zbrati pri nalogah;

- zvečer ne morejo zaspati.

Ker otroci toliko časa preživijo v šoli, se mi zdi izjemno koristno, da so sprostitve

deležni vsaj tam. Potrebno je nameniti določen čas, da se učenci umirijo. Pomagati jim

je treba, da se sprostijo pred stresnimi trenutki, kot je ocenjevanje, ali pa izključno zato,

da se bodo znali sprostiti v življenju in tako prebroditi težke trenutke. Moj namen je

pomagati otrokom poiskati mir, tišino in samega sebe s pomočjo različnih sprostitvenih

tehnik. Sproščen otrok je lahko ustvarjalen. Če ne ukrepamo pravočasno, se napetost

pokaže kot telesna in čustvena bolečina. To je klic na pomoč. Prisluhnimo klicu.


2

2 STRES PRI OTROCIH

Starši radi mislijo, da je otroštvo brez nevarnosti in napetosti. Predstavljajo si

dečke in deklice, kako se brezskrbno igrajo zunaj ali pa v posteljah sladko spijo.

Dandanes so otroci materialno dobro preskrbljeni. Imajo in dobijo vse, kar si

zaželijo in starši se neprestano ubadajo z razmišljanjem, kako bi svoje otroke

spodbudili k vsem mogočim dejavnostim in jim na ta način zagotovili kar najboljše

pogoje za uspeh v življenju. Vendar pa z vsem tem pogosto obtičijo v svetu

dokazovanja in tekmovalnosti.

Wilmes – Mielenhausen (1999: 4) opozarja, da otroci pogosto tudi reagirajo v

skladu z našimi pričakovanji in postavljajo vprašanja:

»Kaj naj se igram?« In mi imamo na ta vprašanja vedno pripravljene

predloge, ki pa seveda vsebujejo neko dejavnost in zaposlitev: »Nariši mi sliko!

Pokaži, kaj ste delali v šoli!« Vedno znova jih spodbujamo k dokazovanju

njihovih sposobnosti.

Le redko pa jih vprašamo: »Kako si, kako se počutiš? Kaj v tem trenutku

resnično potrebuješ?«

Witkin (1999: 4) je v svoji raziskavi o stresu pri otrocih odkrila, da je dandanes

otroštvo polno stresa, in da otroci ne uporabljajo najboljših načinov za spopadanje z

njim.

Vse prevečkrat spregledamo notranje stanje otrok, svet čustev in sanj, svet

osebnih razmišljanj, upanja, želja in bojazni. Ker smo preveč zaposleni sami s seboj niti

ne opazimo, da bi bilo z otroki kaj narobe, kaj šele, da naši otroci doživljajo stres.

Stres se pri otroku pogosto kaže v obliki nemira in nesposobnosti koncentracije.

Lahko pride do glavobolov, motenj spanja, bolečin v želodcu. Vzrokov za tako stanje je

več.

Wilmes-Mielenhausen (1999: 5) navaja možne vzroke za prisoten stres pri otrocih:

- preveč igrač: otrok se z igračo igra kratek čas, ter prepogosto menjava dejavnost;

- preobremenitev oziroma premalo prostega časa

- zasičenost z mediji: preveč časa preživijo pred televizijo ali za računalnikom;

- premalo možnosti za igro in premalo prostora za gibanje;

- visoka pričakovanja staršev;

- previsoke zahteve v šoli;

- konflikti v družini;


3

- pomanjkanje občutka varnosti, bližine, ljubezni;

- telesne in duševne motnje v razvoju;

- travmatične izkušnje ipd.

V današnji družbi je stresa vedno več. Opazimo lahko, da ga odrasli nezavedno

prenašajo tudi na otroke. Otroci so igriva, sproščena bitja, ki v svojem otroštvu ne

potrebujejo stresa. Potrudimo se in jim omogočimo takšno otroštvo.

Naslednji citat naj bo naše vodilo:

Moja mama ima probleme,

ker v njeni službi prebiva nek zmaj.

Moj oče ima probleme,

ne vem, kakšne in ne vem, zakaj.

Moja sestra ima probleme

zaradi nesrečne ljubezni.

Ampak zakaj so vsi name jezni?

In me spravljajo v jok?

Jaz sem otrok in ne strelovod!

Poiščite drug izhod!

(Gregorič 2011)

2.1 Opredelitev stresa pri otrocih

Živimo v času in okolju, ki cenita predvsem materialne dobrine. Živimo prehitro,

krčevito, površno. Vedno se nam nekam mudi in ne najdemo dovolj časa zase. Vrženi

smo v tok življenja, ki nas obrača in vrtinči, tako da sploh ne utegnemo pomisliti, ali je

takšno življenje dobro. Ko naše sposobnosti za obvladovanje okoliščin niso več kos

zahtevam, izzivom in nevarnostim okolja, se razvije stres.

Srebot in Menih (1994: 10) opisujeta stres kot posledico duševne ali telesne

obremenitve, ki je reakcija organizma na dražljaje iz okolja. Pomeni nenaden telesni,

duševni in umski napor, ki zahteva mobilizacijo vseh fizičnih in psihičnih sposobnosti, ki

jih obvladamo. Opozarjata tudi, da ljudje v sebi nosimo tisočletja star mehanizem, ki

omogoča primerno reakcijo v različnih stresnih situacijah. Večina mehanizmov poteka

podzavestno in samodejno, ne da bi se tega sploh zavedali.

Biološki smisel stresne situacije je samoohranjevanje, saj nam omogoča, da se z

begom, hitrostjo ali umikom čim hitreje rešimo nevarnosti, ki nam preti.

Stres je torej naravni mehanizem preživetja ter nujni in sestavni del življenja. Stres

se pojavi takrat, ko je nečesa preveč ali premalo.


4

Mogoče prihaja do napetosti zaradi stvari, ki jih sploh ne potrebujemo in jih kot

breme nosimo s seboj. Mogoče smo si zastavili previsoke cilje in jih želimo prehitro

doseči. Mogoče sledimo napačnim ciljem in si tega nočemo priznati, ali se tega ne

zavedamo.

Stresni dejavniki so vsi dražljaji, ki nas bremenijo, ne glede na to ali so negativni ali

pozitivni. Stres sproži odziv in zahteva prilagoditev telesnih in duševnih zmogljivosti.

Zato prisluhnimo našim otrokom in jih obvarujmo stresa.

2.2 Znaki stresa pri otrocih

Kako bomo vedeli, kdaj otrok v resnici doživlja stres?

Starši in učitelji imamo nalogo razbrati in razumeti posebno besedišče stresa pri

otroku, čeprav nam večino stvari sporoča neverbalno, brez besed. Sporoča nam s

svojim vedenjem, čustvi in govorico telesa.

Začenjamo ga slišati, kaj nam želi povedati, že ko se komaj rodi. Torej se učimo

poslušati z očmi in drugimi čutili. Spoznavati začenjamo, kako čuti in kaj čuti, tako da

se naučimo spoznavati izraz v njegovih očeh (prestrašen, vesel, zadovoljen …), da

preučimo mišice na obrazu, da opažamo kakšna je drža telesa (potrt, samozavesten),

ali celo tako, da smo pozorni na ton njegovega glasu ali zven joka.

Witkin (1999: 60-65) deli znake stresa na telesne, vedenjske in čustvene znake

stresa.

Telesni znaki

Veliko otrok razvije svojo različico telesnih znamenj stresa. Na stres se odzovejo s

telesnimi tiki, trzanjem in kožnimi izpuščaji.

Znamenja stresa so tudi lahko:

- pogosti prehladi,

- poslabšanje obstoječe bolezni,

- napete mišice v vratu in na glavi,

- suha usta,

- potne dlani,

- težave pri zbujanju,

- požrešnost ali pomanjkanje teka.


5

Vedenjski znaki

Mnogo otrok ima neverjetno veliko energije, ki pa je v nasprotju z odraslimi še ne

znajo usmeriti v kaj ustvarjalnega, zato začnejo »nagajati«. Odvečno energijo skušajo

»pokuriti« kot vedo in znajo.

Na primer:

- pri predšolskih otrocih napadi besa, pri starejših neprimerno vedenje,

- vedejo se kot majhni otroci,

- slaba volja, razdražljivost,

- zapiranje vase, kujanje,

- znašanje nad sorojenci, pretepanje,

- otrok noče v šolo, varstvo,

- raztresenost,

- pretirana jokavost in tuljenje,

- pogosto sanjarjenje podnevi,

- nemirnost.

Čustveni znaki

Pri nekaterih otrocih se za njihovimi vedenjskimi odzivi skrivajo čustveni znaki

stresa. Regresija, zapiranje vase, razdražljivost, težavno vedenje in znašanje nad

sorojenci, na primer, so po navadi izrazi strahu, jeze, žalosti in potrtosti.

Vendar pa malo staršev čustvena znamenja povezuje z odzivom na stres. Ne

razumejo, da se stres pri otroku izraža tudi na čustveni ravni. Otroci se na stres lahko

odzovejo tudi z izbruhi energije, jokom in drugimi očitnimi znamenji. Če bi se otroci

znali izražati kot odrasli, bi govorili o enakih čustvenih težavah, kot jih imajo njihovi

starši, ko doživljajo stres. Izražali bi svoj strah, žalost in depresijo.

Stres vsak otrok doživlja drugače, zato ga je težko prepoznati. Pomembno je, da

otroke opazujemo in spoznamo njihovo odzivanje v različnih situacijah. Še najbolj pa

takrat, ko vemo, da gre za stresne situacije. Ko se bodo naslednjič odzvali podobno,

lahko predvidimo, kako se počuti in da se je znašel v situaciji, ki mu vzbuja neprijetne

občutke. Takrat jim lahko z izbiro ene od sprostitvenih tehnik pomagamo prav odrasli.


6

3 SPROŠČANJE IN UMIRJANJE

Če se hočemo sprostiti, se moramo najprej zavedati razlike med sproščenostjo in

napetostjo. Sproščenost nas polni z energijo, napetost nam jo jemlje. Sproščeni smo

lahko tudi ob delu, če le delamo z veseljem.

Sproščeni smo, ko so naša čustva usklajena z našimi dejanji. Ko naša

ustvarjalnost ni v skladu z našo osebnostjo, se pojavi napetost. Ko skušamo doseči

cilje, ki ne prihajajo iz dna našega srca in ne ustrezajo našim čustvenim potrebam, se

pojavi napetost.

Umirjanje je rezultat sprostitve telesa in duha. Telo je umirjeno, ko se srčni utrip

normalizira, mišice v telesu so sproščene, dihanje poteka enakomerno, telesna

temperatura se nekoliko zniža in se počutimo dobro. (Srebot, Menih 1994: 19)

Če vemo, česa je zmožen otrok na različnih stopnjah razvoja, mu lahko lažje

pomagamo razviti spretnosti za premagovanje stresa. Witkin (1999: 66-67) opisuje,

kako se otroci varujejo pred stresom v predšolskem in šolskem obdobju.

Predšolsko obdobje v starosti 3,5 – 5 let

Otroci v tem obdobju še ne obvladajo logičnega mišljenja in imajo omejeno

sposobnost pomnjenja. Ne razumejo povezanosti vzroka in posledice, zato bi jim bilo

brez pomena razlagati povezavo med njihovo jokavostjo in stresom. Tisto, kar

predšolski otroci zmorejo, je pretvarjanje.

To spretnost za obvladovanje stresa lahko otroka naučimo. Ker so sposobni metlo

spremeniti v čarobno metlo, lahko tudi prepoln vlak, ki jim povzroča stres, spremenijo v

vagon poln plišastih živali. Stres si torej pomagajo premagovati z domišljijo.

Do četrtega leta so se otroci že tako razvili, da si lahko zapomnijo več stvari hkrati.

Če jim naročimo: »Pojdi v sobo, vzemi oblačila, odnesi jih v kopalnico in pridi na

kosilo«, bo tem nalogam verjetno kos. Vendar ne smemo pozabiti, da še vedno mešajo

videz z resničnostjo; s svojo bujno domišljijo bo pulover na stolu zamenjal za pošast.

Pri štirih ali petih letih otroci že dobro obvladajo govor. S svojimi besedami skušajo

opisati kako nanje vpliva stres. Poleg tega bodo svoja čustva izražali tudi z govorico

telesa. Zato bodimo pozorni na različne vloge, ki jih otroci igrajo; s temi vlogami bodo

dali pogosto vedeti, kaj čutijo do vas in do sebe.


7

Od 5 do 8 let

V tem obdobju se začne sposobnost za pomnjenje razvijati z veliko hitrostjo. Otrok

si lahko zapomni pretekle težavne situacije, vendar zdaj zna uporabiti nekatere rešitve,

ki se jih je naučil prej.

V tej starosti se začne razvijati ena najpomembnejša sposobnost za premagovanje

stresa – humor. Otroku postanejo všeč šale, uganke, risanke.

Starši se morajo uglasiti z otrokovim smislom za humor, ne smemo jim vsiljevati

svojega občutka kaj je smešno – otrok se nam ne bo smejal.

Razumevanje dobre šale razkriva sposobnost za razumevanje razlike med tem,

kako naj bi ljudje ravnali, in tem, kako v resnici ravnajo. Otrok spoznava, da je

nepredvidljivo smešno, ne pa strah vzbujajoče. Otrok s tem naredi velik korak naprej,

saj ima rad stvari takšne, kot so, in postane nemiren, ko se spremenijo.

Pri sedmem letu starosti otroci naredijo drug pomemben korak pri obvladovanju

stresa, spoznajo, da lahko predvidijo, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, na podlagi tega,

kaj se je zgodilo v preteklosti. Pri reševanju težav uporabljajo logično mišljenje. Od

trenutnega in konkretnega naredijo premik k hipotetičnemu in abstraktnemu. Otroci so

zbrani veliko dlje časa in njihova čutna zaznava postane bolj izostrena, njihova

motorična koordinacija pa boljša.

V tej starosti otroci razvijejo socialne spretnosti. Otrokom, ki se radi družijo, in

nimajo težav pri sporazumevanju, izkušnje, ki si jih pridobijo v skupini, pomagajo blažiti

stres.

Tisti otroci, ki pa se vedejo agresivno in asocialno, bodo ob druženju z drugimi

doživljali še več stresa.

V vseh obdobjih otroci lahko spremenijo svojo sposobnost za premagovanje

stresa, ne bodo pa spremenili svojega temperamenta in načina obvladovanja stresa.

Starši in učitelji morajo spoznati otroka, spremljati, kako se vede v okoliščinah, ki bi

utegnile izzvati stres. Pomagati moramo otroku, da si pomaga sam. Spodbujati ga, da

se bo domislil stvari, ki jih lahko počne sam in stres ublažijo. Prej ko ga bomo naučili,

da je odgovoren za premagovanje stresa, prej bo dobil občutek, da lahko obvlada prav

tiste okoliščine, zaradi katerih se počuti nemočnega.

Witkin (1999: 73) opozarja tudi, da otroci potrebujejo pogovor ali vsaj poslušalca pri

pripovedovanju in opisovanju svojih občutkov in čustev. Vzgojitelji se velikokrat

znajdejo v vlogi poslušalca in sogovornika. V pogovoru otroci izražajo svoj strah, jezo,

povedo kadar je žalosten in zakaj je žalosten. Če otrokom pozorno prisluhnemo, jim

lahko velikokrat pomagamo pri težavah.


8

Otroka ne moremo vselej obvarovati pred stresom. Stres je sestavni del življenja.

Namesto, da bi otroka skušali obvarovati pred vsakršnim stresom, raje poskrbimo, da

bo stres za otroka obvladljiv. Le tako ga ne bo »ohromil« in ga bo lahko začel na

različne načine premagovati in to že zgodaj.

Nobena strategija stresa ne more v celoti preprečiti, toda če si bo otrok vztrajno

nabiral izkušnje, se mu bo to obrestovalo še dolgo potem, ko bo odrasel.

3.1 Pomen sproščanja napetosti in umirjanja otrok

Sproščenost je najbolj naravno stanje, saj se telo z napetostjo odziva le kadar

opazi nevarnost. Le takrat pa je to tudi smiselno in potrebno, saj nas le hitra odzivanje

obvarujejo pred večjo škodo ali celo rešijo smrtne nevarnosti.

Srebot in Menih (1996: 13) navajata, da je zdrav, duševno neobremenjen otrok po

naravi sproščen. Kaže zanimanje za okolje, igri se predaja v celoti, ukvarja se »sam s

seboj«.

Otrok se velikokrat sploh ne zaveda, da je njegovo telo v nenehni pripravljenosti, to

pa se kaže v njegovi napetosti: ob prehodu za pešce, gledanju nasilnih prizorov,

poslušanju glasne glasbe. Vsi ti vtisi sicer ne ogrožajo otrokovega fizičnega življenja,

vendar jih telo sprejema in spoznava kot take. Človekov organizem se namreč še ni

prilagodil modernemu ritmu življenja in zato ne zna presojati, kdaj mu grozi resnična

nevarnost in kdaj je alarm lažen.

Psihologi (Šilc 2012) menijo, da so značilnosti ustvarjalnih in zadovoljnih ljudi med

drugim tudi: uživati znajo v samoti in tišini (sami s seboj), znajo se ukvarjati sami s

seboj in črpati iz svojih lastnih virov. Najbolje se počutijo v naravnem okolju, so v tesni

povezavi s svojimi čustvi, pri vseh odločitvah poslušajo svoj notranji glas.

Sprostitvena vzgoja torej veliko prispeva k razvoju otrokovih ustvarjalnih

zmogljivosti, zato si želimo, da bi postala sestavni del današnjega vzgajanja otrok, saj

je pomembna in v današnjem času celo nujna alternativa tistemu delu otrokovega

sveta, ki je poln nedejavnega in površnega doživljanja.

Sprostitvena vzgoja ni terapija, je pa preventivna metoda, ki otroke spodbuja s

preprostimi in igrivimi tehnikami, da najdejo v sebi svoj mirni pol, iz katerega lahko

potem črpajo nove moči.


9

3.2 Pomembni dejavniki pri sproščanju otrok

Otrok je po naravi radoveden in prav rad spoznava nove stvari, vendar morajo biti

te dovolj zanimive, da vzbudijo njegovo pozornost. Ne smemo pa pozabiti, da je vsak

otrok individualna in enkratna osebnost, kar je pri izvajanju sprostitvene vzgoje zelo

pomembno.

Preden se lotimo sprostitvene vzgoje moramo ugotoviti, kaj privlači otrokovo

pozornost. Ali jih privlači gibanje, poslušanje, ogledovanje, so to skupinske igre, likovno

ustvarjanje?

Zelo pomembno je, da otroke poznamo, da v skupini vlada zaupanje, saj se bodo

otroci lažje sprostili in sledili igri.

Sprostitvena vzgoja naj bo vabilo na potovanje k novim odkritjem, počasi naj se

stopnjuje in oblikuje na podlagi sposobnosti in znanja otrok. Otrok nikakor ne smemo

preobremenjevati, saj bi bilo to prav nasprotno od tistega, kar si želimo doseči s

sprostitveno vzgojo.

Srebot in Menih (1996: 18) opozarjata, da si moramo prostor, v katerem naj bi

vadili, najprej dobro ogledati in presoditi, ali:

- Je dovolj prostoren, da se otroci v njem lahko brez težav razgibajo, ne da bi se

zaletavali drug v drugega?

- Lahko naredimo krog?

- Bo imel vsak otrok dovolj prostora, da se bo udobno ulegel?

- Je v prostoru udoben kotiček za zasebno razpoloženje (pripoved, branje …)?

- Je na voljo dovolj blazin za sedenje na tleh, imamo odeje za ležanje?

- So zavese na oknih, da lahko, če je treba, prostor tudi zatemnimo?

Idealen prostor za sprostitev je velik in čim bolj prazen. Prenapolnjen prostor daje

otrokom preveč možnosti, te pritegnejo njihovo pozornost in jih motijo. Pozornost otrok

mora pritegniti sredina. Kadar delamo v krogu, lahko v ta namen postavimo na sredino

šopek rož ali pa prižgemo svečo ali razprostremo pisano ruto, skratka nekaj, kar otroke

pritegne.

Prej kot otrok spozna, da niso zanimivi le zunanji dražljaji z vso raznolikostjo,

ampak da obstaja tudi človekov notranji svet, ki pomaga »predelati« zunanje dražljaje.

Pomembno je, da spozna, da obstaja svet v katerega se lahko povleče in iz katerega

črpa nove moči, s katerimi bo lahko samostojno osvajal svet in se zavaroval pred

njegovimi negativnimi učinki.


10

3.3 Rituali

Ritual ali obred je zaporedje določenih dejavnosti, vsebin gibov, ravnanj, ki nam

dajejo smisel v življenju in posameznemu dnevu ritem, sproščenost ter občutek

varnosti in pripadnosti. (Srebot, Menih 1996: 35)

V šoli obrede narekuje dnevni red, ki pogosto zveni in deluje preveč togo in strogo.

Zato lahko učitelj, ki življenje v šoli sprejema kot darilo, uvod v vsako dejavnost

spremeni z malenkostmi (s predmetom, pesmijo, izštevanko) v obred in s tem obogati

sebe in otroke.

Kadar se odločimo za sprostitveno uro, najprej poskrbimo, da nas ne bo nihče

motil. Okna zapremo in na vrata obesimo napis: »Ne moti, sprostitvena ura!«

Srebot in Menih (1996: 19) navajata tudi, da otroci potrebujejo rituale, da bodo

lažje in bolj sproščeno sledili in uživali v tem kaj bo sledilo. Navedeta tudi primere in

načine, kako izvajamo posamezne rituale. Z določenimi rituali bodo otroci vedeli, kdaj

se dejavnost začne.

Rituali so lahko različni:

- Učitelj se usede na tla in molči, dokler se mu pri tem ne pridružijo tudi otroci.

- Učitelj obesi pred skupino določen simbol in ta pomeni tišino.

- Učitelj z določenim zvokom naznani začetek sproščanja.

- Učitelj lahko uporabi v ta namen sestavljen izrek, katerega izgovori šepetaje.

Primer: »Zdaj bomo tiho kot miške šli vsak na svoj prostor.«

S stoli ali blazinami naredimo krog. Otroci naredijo krog in se primejo za roke.

Določena melodija naznani začetek ure. Vsak otrok vzame svojo blazino.

Preden začnemo s sproščanjem in izvajanjem vaj, otroke navadimo na minuto

tišine: pri tem lahko sedimo, stojimo, ležimo, se držimo za roke … Zapremo oči. S tem

otroke spodbudimo k poslušanju zvokov okoli njih: avtomobila, ptičje petje … Sklepni

del sprostitvene urice je podoben. Dovolj je že, da eno minuto preprosto molčimo z

zaprtimi očmi.

Zavedati se moramo, da je sposobnost sprostiti se razvojni proces, ki potrebuje

svoj čas, zato ne smemo pričakovati takojšnjih rezultatov. Veseliti se moramo vsakega,

še tako majhnega uspeha. Veliko pomembneje od hitrega napredka je namreč skupno

doživljanje in zadovoljstvo na obeh straneh.


11

4 SPROSTITVENE IGRE IN HIPERAKTIVNI OTROCI

Igra »zajema« široko paleto različnih dejavnosti, tako pri otroku kot pri odraslem.

Enotno opredelitev otroške igre otežujeta dejstvi, da gre za igro pri različnih starostih in

za različne vrste igre (igro vlog, socialno igro, domišljijsko igro, sprostitveno igro …)

Pellegrini in Saracho (1991, v: Marjanović Umek, Zupančič 2006: 2) igro opredelita

kot:

- Igro, ki je notranje motivirana z dejavnostjo samo in ni vodena z zunanjimi

(socialnimi) dejavniki.

- Otroci se v igri bolj ukvarjajo z dejavnostjo samo kot s cilji. Cilje si definirajo sami,

vedenje udeležencev pa je spontano.

- Igralne dejavnosti so lahko domišljijske.

Igra pa je lahko tudi sprostitvena, užitkarska (v veselje) celo takrat, ko so otroci

resno zaposleni z dejavnostjo. Je tudi prostovoljna in notranje motivirana.

Otroci v razredu ali v vrtcu bi morali imeti vsaj enkrat na dan možnost za sprostitev,

da bi dosegli zbranost in bi lahko potovali v domišljijo ali se na kak drug način sprostili.

Kratke igre, ki sproščajo, omogočajo otrokom, da se osvežijo in da so se sposobni

ponovno zbrati. Daljše igre pa so primerne za umirjeno obdobje po tem, ko so se otroci

že dovolj gibali. Včasih imajo otroci radi te igre na začetku ali ob koncu ure ali kake

druge zaposlitve. Daljše sprostitvene igre lahko popeljejo otroke globlje v notranjo

tišino. Pomagajo jim, da se še bolj sprostijo. S kratkimi vajami se otroci vpeljejo v

doživljanje notranjih predstav (vizualizacija). Ob daljših sprostitvenih igrah pa se

umirijo, zberejo in dobijo zaupanje vase (Uranjek 1995: 73).

Uranjek (prav tam: 86) navaja, da kadar otroci delajo sprostitvene igre prvič, jih

pustimo nekoliko bolj izčrpno poročati o doživetjih, oziroma izkušnjah. Pri mlajših

otrocih je priporočljivo, da gre vodja - učitelj - od otroka do otroka in da mu vsak pove

svojo izkušnjo na uho. Priporočljivo je tudi, da upoštevamo splošna navodila za

sprostitev in da govorimo počasi z nizkim, skrivnostnim tonom.

Sprostitvenih iger ne uporabljamo tedaj, ko imajo otroci veliko potrebo po gibanju.

Kakšne igre izberemo je odvisno od razpoloženja otrok, od njihovega nivoja energije,

od vsebin, s katerimi so se ukvarjali pri pouku. Lastni občutek nas bo najbolje vodil,

kako izbrati najprimernejšo igro za določen čas.


12

Motnje pozornosti (prej MCD), motnje koncentracije, hiperaktivnost, ADHD ... so

različna imena za skupino motenj možganskega funkcioniranja.

Šilc (2012) navaja 6 tipov motenj pozornosti:

- Tip 1 (motnje v koncentraciji, hitra neorganiziranost, nemirnost, impulzivnost,

hiperaktivnost),

- Tip 2 (nepozornost, počasnost, nizka motivacija, sanjači),

- Tip 3 (imajo težavo zamenjati pozornost z ene stvari na drugo, negativno

razmišljanje, negativno vedenje, nefleksibilnost, zaskrbljenost)

- Tip 4 (nepozorni, razdražljivi, agresivni, črnogledi, menjajo razpoloženja, zelo

impulzivni),

- Tip 5 (nezbranost, ves čas nekoliko depresivni, so negativistični, nizka energija,

občutki brezupa in nizke lastne vrednosti),

- Tip 6 (zelo nepozorni, jezni, preveč občutljivi na okolje, npr. zvok, svetlobo,

temperaturo, ljudi, zelo nasprotujoči, veliko govorijo in imajo izrazita nihanja

razpoloženja).

Izraz motnje pozornosti s hiperaktivnostjo (ali brez hiperaktivnosti), poznano tudi

kot AD/HD se uporablja za označevanje skupine motenj z naslednjimi značilnostmi:

zgodnji nastanek (navadno v prvih petih letih življenja), pomanjkanje vztrajnosti pri

dejavnostih, ki zahtevajo kognitivno zavzetost in težnja k prehajanju od ene dejavnosti

k drugi, ne da bi bila katera koli od teh dejavnosti dokončana, skupaj z neorganizirano,

slabo usmerjeno in pretirano dejavnostjo. (Strong, Flanagan 2011: 9)

Avtorja navajata tudi, da so vzroki motenj v nevrokemičnih posebnostih (zlasti v

delovanju nevrotransmiterjev), ki vplivajo na delovanje izvršilnih funkcij in povzročajo

pretirano, brezciljno dejavnost (hiperaktivnost), premalo pozornosti ali impulzivnost.

Poleg teh osnovnih težav lahko pride še do zdolgočasenosti, izgube motivacije,

frustriranosti …

Kesič (2012) opozarja, da učenci z motnjo pozornosti niso vedno tudi hiperaktivni.

Učenci z motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo ali brez hiperaktivnosti imajo pogosto, ne

pa vedno, tudi specifične učne težave. Hiperaktivni (impulzivni) otroci zahtevajo, da se

jim takoj posveti pozornost, prekinjajo pogovore in dejavnosti drugih, težko čakajo, da

pridejo na vrsto, ne razmislijo, preden kaj rečejo ali naredijo, slabo predvidijo posledice

svojih dejanj, zelo hitri so pri reševanju nalog, ne kontrolirajo svojih izdelkov ipd. So

učno manj uspešni in imajo slabo samopodobo.


13

Strong in Flanagan (2011: 230) navajata, da ima slabša pozornost vpliv na težave

pri:

- poslušanju in pomnjenju informacij;

- zadrževanju in usmerjanju pozornosti (osredotočenost, vztrajanje);

- dokončanju nalog;

- prehajanju (npr. z ene na drugo temo, dejavnost, nalogo);

- organizaciji informacij, dejavnosti, nalog;

- izpolnjevanju zadolžitev (npr. izgubljanje stvari, pozabljanje nalog);

- gibalnem nemiru (npr. presedanju, »igračkanju«, sprehajanju med poukom);

- pretiranemu gibanju (npr. prekomernem tekanju);

- stalnem, nezaustavljivem govorjenju.

AD/HD je pogostejši pri dečkih, pri deklicah pa ga običajno odkrijejo pozneje, saj

se izraža v manj moteči in milejši obliki.

Ker starši največkrat prepozno odkrijejo, da ima otrok težave, morajo biti na znake

ADHD še posebno pozorni učitelji. Tak otrok se pogosto pritožuje, da se v šoli

dolgočasi, in brez vzroka izostaja od pouka. Šolske ocene se slabšajo, otrok se ne

zanima za šolske naloge. Pri šolskem delu je počasnejši, do učiteljev je zamerljiv.

Pogosto pozablja šolske potrebščine.

Učitelji se nad njim pritožujejo, ker nikoli ne dokonča naloge in kaže znake slabe

organiziranosti (njegovi zvezki so pomečkani, barvice neošiljene ...). Naloge opravi

brez zanimanja ali napačno, pravi, da mu je vseeno za šolo. Takšen otrok ima slabšo

samopodobo in kratkotrajno pozornost. Le stežka dokonča domačo nalogo. Je

motorično nemiren, pogosto se druži z mlajšimi ali manj sposobnimi od sebe in večkrat

namerno manjka v šoli. Četudi pri otroku opazimo le enega ali dva od naštetih znakov,

ga moramo pozorno opazovati, da ne bo zašel v začaran krog, ki ga ne bo mogel

pretrgati brez pomoči staršev in učiteljev.

Pri delu z nemirnim otrokom v okviru šolskega okolja skušamo povečati otrokovo

učno učinkovitost, razvijamo potrebne veščine za vzdrževanje učinkovitih medosebnih

odnosov in spodbujamo razvoj otrokove pozitivne samopodobe. Občasne individualne

ure z otrokom so lahko koristne in včasih celo nujno potrebne. Obenem pa je izrednega

pomena, da razredno okolje in način poučevanja prilagodimo in organiziramo tako, da

je otrok večino časa lahko prisoten, sprejet in uspešen tudi v razredu. Otroku tako

omogočimo več vmesnih odmorov v času učnega dela (razgibavanje, raztezanje ipd.)

in usmerjenega gibanja ter prav tako prilagodimo obseg učnih nalog (posamezno

nalogo razdelimo na več delov).


14

Ko učencu podajamo informacije, naj bodo le te kratke, enoznačne in razumljive,

posredujemo jih po več senzornih poteh (npr. po vidni in slušni poti) ter učenca učimo

strategij pomnjenja, sproščanja (Strong, Flanagan 2011: 230-231).

Prav pri otrocih z ADHD motnjo oziroma motno pozornosti in hiperaktivnosti lahko

največ dosežemo s sprostitvenimi tehnikami v razredu. Samemu učencu, prav tako pa

tudi ostalim učencem v razredu lahko na tak način omogočimo nadaljnje šolsko delo.

Učenci z motnjo pozornosti imajo težave s koncentracijo. Kadar šolsko delo postane

dolgočasno in nezanimivo je zelo primerno, da uporabimo katero od sprostitvenih

tehnik. Učenec s težavami se bo na takšen način umiril, ne bo motil ostalih učencev,

prav tako pa bodo ostali učenci bolj sproščeni za sprejemanje njegovih težav in za

nadaljevanje šolskega dela.


15

5 SPROSTITVENE TEHNIKE

5.1 Avtogeni trening

Avtogeni trening je ena od tehnik sproščanja, ki jo lahko prilagojeno uporabljamo

pri vseh starostih, tako pri odraslih kot tudi pri otrocih. Avtor te tehnike je psihiater I. H.

Schultz (Uranjek 1995: 8).

Avtogeni trening je način, s katerim se naučimo »preklapljati«. S posameznimi

vajami avtogenega treninga se človek prestavlja med budnostjo in spanjem. V tem

stanju se zmanjša stopnja zavesti, dihanje, srčni ritem, mišična napetost. S sprostitvijo

sprožimo v telesu spremembe, ki povzročajo tudi posebna prijetna duševna doživetja.

Ob večji umiritvi se poveča pozornost. Človek se bolj zave samega sebe in zato se

lahko bolje kontrolira in usmerja (Uranjek 1995: 8).

Wimes – Mielenhausen (1999: 74) navaja, da avtogeni trening človeku pomaga, da

se lahko kadarkoli in kjerkoli sprosti in umiri. Lahko se nauči, kako s pomočjo določenih

izrekov in predstav umiriti razbijajoče srce, in kako v kočljivih situacijah ohraniti

»trezno« glavo. Čeprav je avtogeni trening dandanes že zelo moden in se je z njim

spoznalo že veliko ljudi, so za ukvarjanje z njim potrebna določena izobrazba in

izkušnje.

Ko delamo vaje avtogenega treninga dosežemo, da dobijo otroci novo izkušnjo o

svojem telesu. Z usmeritvijo pozornosti na posamezne dele telesa se jih bolj zavejo in

jih intenzivneje doživijo. V pogovoru, ki sledi vajam, se otroci soočijo s svojimi občutki.

Zaradi duševnih in telesnih posebnosti mlajših otrok je za izvajanje avtogenega

treninga potrebna prilagojena izvedba tehnike, ki upošteva lastnosti in potrebe otrok.

Uranjek (1995: 12) navaja, da je ena teh lastnosti pozornost, ki je drugačna v

različnih razvojnih obdobjih. V obdobju otroštva prevladuje impulzivno vedenje, ki je

odvisno od danega trenutka, saj veliki možgani v tej starosti le v majhni meri usmerjajo

vedenje.

Drugi pomembni dejavnik je motivacija. V tem obdobju je otrok motiviran za tisto,

kar ga zanima in/ali do česa ima pozitiven odnos.

Prilagojena metoda avtogenega treninga temelji na posnemanju junakov v

zgodbah, katere otroci čustveno doživljajo in se z njimi enačijo. Otrokom

pripovedujemo zgodbice, v katerih junaki na razne načine doživljajo sprostitev. Ob

vživljanju tudi otroci doživijo sprostitev.

Vsaka vaja avtogenega treninga po Schultzu (prav tam: 14) mora imeti najprej

uvodno motivacijo, saj otroci še ne razumejo smisla sprostitvenih vaj.


16

Zadošča že takšna uvodna beseda: »Sedaj bomo medvedki (miške, muce …).

Tisti, ki lahko postane kot medved, se bo počutil tako dobro, srečno in prijetno, kot se

počuti medved.« (Uranjek 1995: 14)

Uranjek (prav tam: 14) navaja primer zgodbe:

Majhen kosmatinec z mehkim kožuščkom in črnim nosom je stanoval s

svojo mamo, očetom in mlajšim bratcem v majhni hiški v velikem črnem gozdu.

Celo poletje so delali in jeseni so imeli pripravljeno hiško za zimo ter v njej

dovolj hrane. Danes je naš mali kosmatinec težko delal in sedaj je zelo utrujen.

Njegove roke in noge ga bolijo. Mali kosmatinec leže na zemljo. Pod glavo si da

blazinico iz mehke trave. Zapre oči in stegne roke in noge tako, da so čisto

mehke. Kako prijetno in dobro se počuti sedaj. Je čisto miren.

Nenadoma začuti, da mu roke in noge postajo težke. Vedno težje so. So

tako težke, kot da bi bile iz kamna. Medved jih ne more dvigniti. Obe roki in obe

nogi sta težki, mehki, nemočni.

Medvedku je zelo prijetno in je čisto miren. Spočije si. Sliši, kako zunaj

pihlja veter. Tedaj medvedek opazi, da je njegova roka topla. Topla je, kot da bi

jo obsijalo sonce. Sončni žarki se razširijo še na drugo roko in na noge. Obe

roki in obe nogi sta težki, nemočni, topli. Prijetno mu je. Medvedek je miren,

dobro se počuti. Kako je prijetno. Najraje bi tako ležal, poslušal tišino in veter, ki

giblje liste na vejah. Dobro mu je, prijetno mirno.

Kratka pavza.

Sedaj bomo spet otroci. Premaknemo in iztegnemo roke. Globoko

vzdihnemo. Sedaj odpremo oči. Medvedek je ostal v gozdu, mi smo spet tukaj.

Dobro smo se počutili kot medvedki, dobro smo si odpočili. Sedaj smo

veseli in osveženi. Radi se bomo učili in delali.

Z globoko (popolno) sprostitvijo se naučimo, kako se »odklopiti« od okolja in s tem

navidezno zmanjšati količino motečih dejavnikov. Naučimo se obvladati misli in čustva,

prepoznati moteče vzorce ter jih poskušamo nadzorovati. Prav avtogeni trening je ena

od primernejših tehnik, da to stanje dosežemo. Še večji uspeh je zagotovljen, če

zagotovimo sproščeno vzdušje že pri najmlajših otrocih.


17

5.2 Joga za otroke

Gibanje je za otroka naravna in življenjska potreba. Današnji način življenja

marsikateremu otroku onemogoča, da bi se v zadostni meri razgibal na naraven in

zdrav način.

»Joga je prastari indijski sistem telesnega, duševnega in duhovnega

sproščanja. Beseda joga pomeni »zvezo«, ki povezuje fizično telo z mentalnimi in

duhovnimi pogledi na življenje.« (Schmidt 2002: 7.)

Teh telesnih vaj ne moremo primerjati z običajnimi telesnimi vajami. Tukaj se

posamezni položaji izvajajo zelo počasi in z zavestjo. V vsakem položaju je potrebno

nekaj časa vztrajati in se osredotočiti nase in na dihanje. Tu ne gre za to, kdo zmore

več, vsakdo vadi v skladu z svojimi zmožnostmi. Vaje nikakor ne učinkujejo samo na

naše telo. Z njimi obenem utrjujemo tudi svoj duhovni svet in povezavo med telesom in

duhom (Wilmes – Mielenhausen 1999: 58).

Jogijske vaje delujejo na ves organizem in so primerne za otroke vseh starosti.

Ustrezajo različnim gibalnim sposobnostim otrok. Povečujejo moč in gibkost ter

izboljšajo koordinacijo in držo. Med vadbo so otroci usmerjeni na položaje, na dihanje

in na občutje v telesu. V našem vse bolj stresnem in glasnem okolju pomagajo, da se

sprostijo, zberejo in umirijo.

Baptiste (2007: 45) navaja, da se z jogo naučimo krmariti med številnimi

življenjskimi izzivi in jih obračati v svoj prid. S telesno močjo, usklajenostjo,

ravnotežjem in zmožnostjo povezovanja stvari v celoto, pa razvijamo tudi

osredotočenost in vztrajnost. Vse te spretnosti zagotovo lahko uporabimo tudi na

drugih življenjskih področjih.

Pomislimo, kakšne preglavice nam dela telo, kadar skušamo delati, brati ali

poslušati. Kar naprej nas nekaj moti, čutimo srbenje, lakoto, žejo. S pomočjo jogijskih

vaj izurimo telo toliko, kolikor nam dopušča.

V skupini, kadar izvajamo jogijske vaje, so lahko otroci različne starosti in

zmožnosti. Cilj vadbe nista popolnost izvedbe in videz ter veselje do vadbe. Jogijske

vaje pomagajo tudi majhnim otrokom, da spoznajo svoje telo in njegovo delovanje, ter

ohranjajo njegovo gibčnost.

Izvajanje joge z otroki mora biti čim bolj zabavno in sproščeno, ker je njihova

koncentracija krajša. Zato za vadbo izbiramo asanse, ki imajo zanimiva imena (gora ali

velikan, drevo trikotnik, mačka …) in partnerja za sproščenost in smeh, saj je nekaj

asans takih, kjer potrebujemo pomočnika.


18

Otroci naj bodo oblečeni v udobna oblačila (trenirke ali žabe, majice), obuti v

nedrseče nogavice, lahko so tudi bosi. Vadimo lahko vsak dan 5 do 20 minut. Joga je

na začetku prav zabavna in smešna, saj smo bolj osredotočeni na obliko telesa in šele

z vajo se počasi osredotočimo na dihanje, sproščanje in napenjanje mišic.

Ko vadimo jogo za otroke z mlajšimi otroki, razdelimo otroke na dve skupini. Ena

skupina vadi, druga pa lahko v tišini barva mandale (Schmidt 2002: 9).

Schmidt (2002: 16-41) navaja primere za izvedbo celotnega postopka joge za

otroke:

Ogrevanje: GORA ALI VELIKAN, asansa: TADASANA

Stojimo z malce razmaknjenimi in stegnjenimi nogami. Smo prilepljeni na tla in

rastemo v višino. Ramena in roke so sproščene, glava je v osi telesa, v naravnem

položaju. Čutimo, kako nas nevidna vrv, pritrjena na vrh naše glave, vleče navzgor, da

zrastemo še kak milimeter in se počutimo visoke.

IGRA RAVNOTEŽJA

Oblikujemo majhen krog, sredi katerega stoji otrok, ki je zravnan, stopal ne

premika in miži. Roke ima prekrižane na prsih. Ostali soigralci ga obkrožijo. Stojijo v

majhnem počepu z eno nogo pomaknjeno naprej. Dlani položijo na hrbet, ramena ali

prsni koš in si otroka v sredini podajajo. Občutek, da padamo v prazno ni prijeten. Igra

naj bo prijetna in cilj igre je tudi, da gradimo zaupanje v skupini.

DREVO, asansa: VRKASANA

Naše noge so korenine, naš trup s hrbtenico je deblo in roke so veje. Stojimo

zravnano v poziciji GORE. Ob izdihu dvignemo desno nogo in prislonimo stopalo čim

više ob notranjo stran leve, stegnjene noge. Vsa teža je na levem stopalu, na katerem

stojimo, in se širi navzdol, v tla, kot korenine. Roke dvignemo do višine ramen, nato pa

dlani položimo drugo ob drugo v višino prsi. Z odprtimi ali zaprtimi očmi se

osredotočimo na vidno ali nevidno točko in ostanemo v tem položaju čimdlje.

TRIKOTNIK, asansa: TRIKONASANA

Osnova je trikotnik, ki ga tvorijo noge v razkoraku s tlemi. Stojimo zravnani kot

GORA. Postavimo desno stopalo naprej. Obdržimo obremenitev na levi nogi. Roke

odročimo. Ne da bi premaknili palce na nogah, se s prsnim košem zasučemo v pasu

na levo. Ob izdihu se nagnemo vstran tako, da se desna roka lahko dotakne narta

desne noge, leva pa je navpična. Pogled je usmerjen v levo dlan.


19

V drži ostanemo 10 - 20 vdihov in izdihov, oziroma, kolikor nam ustreza. Ob vzdihu

se počasi vrnemo v pokončni položaj. Ob izdihu se zasučemo v pasu v izhodiščni

položaj. Vajo ponovimo še v drugo smer.

Osrednji del: MAČKA, asansa: BIDALASANA

Sedimo na petah, z dlanmi na stegnih. Ob vzdihu stegnemo roke pred seboj in se z

zravnanim trupom dvignemo na kolena. Ob izdihu se sklonimo naprej, položimo dlani

na tla in se opremo nanje. Klečimo na vseh štirih, hrbet usločimo navzgor, kot mačka.

Glava sproščeno visi med rameni. Ob vdihu usločimo hrbet navzdol, kot konj.

Trebuh potegnemo navznoter. Glavo nagnemo nazaj, pogled usmerimo navzgor. Vajo

ponovimo trikrat. Po zadnjem »mačjem hrbtu« iztegnemo roke predse in se dvignemo

na kolena.

METULJ, asansa: BADDHA KONASANA

Sedimo s stegnjenimi nogami, ki naj bodo bolj narazen. Upognemo kolena, tako da

se dotaknejo tal. Z rokami primemo stopala in se počasi potegnemo čim bolj k njim. Ob

izdihu spustimo kolena proti tlom. Z vsakim izdihom se z glavo bolj bližamo tlom. Da bi

se približali tlom, ne smemo uporabljati rok.

Igra: BABIČINO DREVO

Eden izmed otrok je babica. Ostali se postavijo babici za hrbet, čim dlje od nje.

Babica miži. Ostali otroci se ji potihoma približujejo. Ko se babica nenadoma obrne, se

morajo vsi otroci postaviti v DREVO. Dovoljeno je nihanje, prepovedano pa je stati na

obeh nogah. Tisti, ki ga babica zaloti stati na obeh nogah, se mora vrniti v izhodiščni

položaj. Tisti, ki prvi doseže babico, se je dotakne in zamenjata vlogi.

Za konec: POČIVALČEK, asansa: SAVASANA

Vadbo joge vedno sklenemo z leženjem na hrbtu, ki naj traja vsaj pet minut.

Ležimo stegnjeni na tleh, kolena so upognjena in usmerjena navzgor. Roke prekrižamo

na prsih. Sprostimo hrbet in dihamo enakomerno. Tako ostanemo eno minuto. Ob

izdihu stegnemo noge, ki ležijo tesno skupaj. Roke padejo v stran na tla, z dlanmi

obrnjenimi navzgor. Telo občutimo kot ravno črto in zelo težko, ki se pogreza z vsakim

izdihom vse globlje v tla.

Wilmes – Mielenhausen (1999: 60) pa navaja, da lahko jogo za otroke izvajamo

tudi s pomočjo joga pravljic. Joga pravljica je primerna za otroke, starejše od štirih let.

Pomembno je, da se prepričamo, da je otrok pripravljen na vaje.


20

Vaje se z otrokom naučimo še pred branjem pravljice. Dobro je, da si izvedbo vaje

pogledamo na fotografijah in jih tudi skupaj z otrokom izvedemo. Pravljico lahko

beremo ali pripovedujemo. Govorimo umirjeno in počasi.

Primer joga pravljice (Wilmes – Mielenhausen 1999: 61):

Večer je. Nebo je temno in na njem se blešči vse polno zvezd. Mimo pride

vila Zvončica in te narahlo poboža po roki. Ali čutiš, kako te je pobožala?

»Poglej tja gor. Ali vidiš mesec?« te vpraša vila. »Danes ga je le pol. Ko se

te bom spet dotaknila, se boš spremenil v sijoči mesec.« Stoj vzravnano. Nogi

sta tesno ena ob drugi. Dvigni obe roki in jih iztegni nad glavo. Nagni se

nekoliko naprej. Ostani v tem položaju in čuti kako dihaš. Ti si polmesec, ki sveti

na Zemljo. Sedaj te je vila Zvončica prijela za roko. Slediš ji skozi gozd.

Drevesa te prav prijetno gledajo. Skozi gozd hodiš tako, da stopaš zavestno s

celim stopalom. Ali čutiš tla pod njimi? »Ali bi tudi ti bil rad drevo?« te vpraša

Zvončica. Prikimaš.

Na podoben način otroci postanejo tudi drevo, most, cvetlica, mačka, kobilica ali

sveča. Tako pridemo na cilj našega potovanja. Sprostimo se tako, da otroci mirno ležijo

na tleh, roki sta težki, nogi tudi, dihanje je mirno in enakomerno.

5.3 EFT metoda

Otroci se dandanes srečuje z različnimi težavi, med najpogostejšimi so:

- strahovi

- nesigurnost

- stres

- sramežljivost

- vedenjske težave

- učne težave

Vse več je otrok z motnjami pozornosti. Pomagamo jim lahko z različnimi zdravili,

ki lahko pomagajo ali pa imajo le mučne stranske učinke. Vsekakor zdravila ne morejo

biti edini način pomoči. Pomagati je treba predvsem staršem, da znajo otroku

pomagati, istočasno pa otroka učiti tehnik sproščanja in življenja s to motnjo.


21

Posebno poglavje so šole, kjer imamo različne izkušnje. Vse prevečkrat se zgodi,

da učitelji in svetovalci teh težav ne prepoznajo in je otrok deležen še hujših, škodljivih

pritiskov. V šolo ne hodi z veseljem, pogosto zboli, postaja depresiven…

Šilc (2012) opozarja, da so motnje pozornosti kronična težava, zato se jo moramo

lotiti čim prej, čim bolj sistematično in ji posvetiti dovolj časa. V nasprotnem primeru se

izgubljamo po labirintih, porabimo še več časa in si nakopljemo sekundarne težave, ki

potrebujejo še globljo in dolgotrajnejšo obravnavo.

Padubsky (2012) in Benesch (2006) predstavljata EFT metodo, ki je preprosta,

hitra in zelo učinkovita metoda, ki pomaga otrokom, da se razbremenijo negativnih

čustev, težav in strahov, ki jih obremenjujejo.

EFT metoda je oblika psihološke akupresure, pri kateri se s konicami prstov nežno

tapka po meridianih. Medtem ko tapkamo po meridianih, se s pravilno verbalno

komunikacijo identificira težavo in se odstranjuje negativna čustva in težav, ki jih

imamo. Z uporabo EFT metode so otroci bolj veseli, sproščeni, umirjeni, predvsem pa

bolj pozitivni.

Za premagovanje teh težav je primeren način tapkanja po točkah:

Slika 1: Medvedek Zdravko

Vir: Šilc 2012

Šilc (2012) navaja, da se otroci zelo hitro odzovejo na tapkanje, kadar pri tapkanju

uporabimo medvedka, punčko ali kakršnokoli drugo »magično igračko«, na katero

lahko našijemo, prilepimo, narišemo ali na nek način namestimo »magične gumbke«, ki

predstavljajo točke, po katerih tapkamo.


22

Na ta način otroci prenesejo vse svoje težave na igračko in se lažje znebijo težav,

ki jih imajo. Otroci so po naravi takšni, da radi ustrežejo in pomagajo. Na ta način jih

pripravimo, da bodo s svojo pomočjo »pomagali« igrački, ki ima težave.

Ko opazimo, da ima otrok težave ali kakršnokoli stisko, ga prosimo, naj pomaga

medvedku, da se bo bolje počutil in s tem pripravimo otroka, da svojo težavo izpove

medvedku. Ko otrok vzame igračko v roke (recimo, da je ta igračka medvedek), se

začne z njo pogovarjati in ji skozi igro zaupa svoje težave.

Padubsky (2012) navaja primer pogovora:

Učiteljica: »Kaj če bi ti pomagal medvedku, da se bo počutil bolje? Kaj

misliš, da bi medvedka spravilo v boljšo voljo? Zakaj se medvedek slabo

počuti?«

Otrok: »Medvedek noče v vrtec/šolo.«

Učiteljica: »Želiš, da ti pomagam tapkati za medvedka, ker danes noče v

šolo? Zakaj medvedek danes noče v šolo?«

Otrok: »Medvedka danes boli trebušček, zato noče v šolo.«

Učiteljica: »Čeprav medvedek noče v šolo, je še vedno čudovit medvedek.«

Nato začnemo tapkati po točkah na medvedku.

S tem, ko otroci »pomagajo« igrački, v bistvu pomagajo sebi, ker igrački

dobesedno izpovejo svoje težave in težave preženejo iz svojega energetskega

sistema. Na ta način se nam otrok odpre in dobimo približno sliko, v kateri smeri

moramo nadaljevati ter katere besede moramo uporabiti, da pomagamo otroku razrešiti

težavo.

Padubsky (2012) opisuje tudi EFT postopek, s katerim se otrokom še lažje

približamo. Ta postopek je EFT zabavnejši postopek za otroke. Otrok (ali pa otroci -

več jih je, bolj je zabavno) nas posnemajo, medtem ko tapkamo po točkah na telesu in

se zraven pretvarjamo, da smo opice, oz. katerakoli druga žival. Uporabljamo obe roki

in tapkamo na obeh straneh telesa, na različnih točkah hkrati. Na primer, z eno roko

tapkamo po vrhu glave, z drugo pa pod pazduho in medtem, ko se tapkamo na drugi

strani pod pazduho, se z drugo roko »praskamo« pod brado … ter med tapkanjem

delamo smešne podobe na svojem obrazu. Poskušamo tapkati na vse točke po telesu,

tako kot delamo pri običajnem EFT postopku. Med tapkanjem skušamo govoriti tiste

besede in stavke, za katere vemo, da otroku predstavljajo težavo in s tem poskrbimo,

da je otrok osredotočen na težavo in da je s težavo uglašen.


23

Šilc (2012) navaja, da pri svoji psihoterapevtski praksi lahko le manjšemu številu

ljudi predstavi energijske pristope k zdravljenju in boljšemu počutju. Zato je nujno

otroke učiti boljših odzivov na življenjske izzive.

Energijske tehnike nam omogočajo, da si pomagamo takoj, ko se nam kaj

neprijetnega zgodi. S tem ko uravnotežimo svoje energijske pretoke, omogočimo

telesu, da si samo pomaga v največji meri. Posledično se psihofizično bolje počutimo,

bolje funkcioniramo in nam zato življenje lepše teče.

V januarju 2009 je psihologinja Sabina Šilc (2012), ki se ukvarja z EFT metodo,

povabila k sodelovanju najboljše slovenske ustvarjalce za otroke. Nadeli so si ime KUD

EFTarce, ker so bile na začetku same ženske, vendar so kasneje priključeni moški

želeli to ime obdržati. Ustvarili so TIP TAPa, čudežnega polža, ki ga imajo otroci pri roki

v vsaki situaciji, kjer se ne počutijo dobro. Polž nastopa v pesmih, zgodbah, lutkovnih

igricah, otroke nagovarja skozi ilustracijo in petje.

Njihov logo je delo Silve Vovk Kette, imajo pa tudi svojo himno (Šilc 2012):

Slika 2: Polžek Tip Tap Slika 3: Himna KUD EFTarce

Vir: Šilc 2012 Vir: Šilc 2012

Na tak način lahko otroku pokažemo, da življenje v vrtcu in šoli ni pekel.


24

5.4 Bachovi cvetni plesi

Plesi v krogu so preprosti plesi in oblikujejo motive, ki so bili vsem ljudem v vseh

časih skupni in so pomembni tudi za današnjega človeka. Plešejo se v krogu, kjer ima

vsakdo zagotovljeno svoje mesto v skupini. Plešejo se okrog simbolnega središča, ki

ponazarja središče vesolja, izvir energije, luč. Ko se v plesu naravnamo na to skupno

središče, nas ples uči izkusiti lastno središče.

Roglič Kononenko (2012) navaja, da so plesi v krogu, kot so še danes ohranjeni v

folklori, najstarejša kulturna dobrina zahodnega sveta. To izročilo še danes nudi

bogastvo za prizadevanja v duhovnem življenju, v pedagoški in terapevtski praksi.

Latvijka Anastasia Geng (1922 - 2002) je folklorno izročilo baltskih dežel

preoblikovala v plese, posvečene rastlinam in drevesom, pojavom v naravi, kamenju in

luninim menam, zdravilnim zeliščem ... Ko pa se je srečala z Bachovo cvetno terapijo

(dr. Edward Bach: 1886 - 1936), je ustvarila plese za posamezne Bachove cvetove.

Teh cvetov in tako tudi plesov je 38 in zdravijo negativna čustvena stanja, kot so na

primer jeza, sovraštvo, strah ... in jih preoblikujejo v pozitivna, v notranji mir, sočutje,

pogum ... Podobno kot Bachove kapljice, lahko ob plesu na nas delujejo tudi Bachovi

plesi.

Scheffer (1994: 10) opisuje dr. Edward Bacha kot utemeljitelja terapije s cvetnimi

esencami. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je oblikoval sistem 38 cvetnih esenc, ki

vsaka uravnoteži določeno čustveno stanje. Pomagajo nam prepoznati negativne

miselne in čustvene vzorce ter jih postopno odpraviti. »Bachovi« plesi lahko postanejo

izkušnja miru v gibanju. Ti plesi celijo naše čustvene rane.

Roglič Kononenko (2012) pa poveže plese z zdravilnimi cvetnimi esencami. Na tak

način nam predstavi zdravilno in sprostitveno moč Bachovih plesov.

Bachovi cvetni plesi so:

- Ples trepetlike vzbuja občutke zaščitenosti, zaupanja in varnosti.

- Ples bukve tolerantnost in zmožnost vživeti se vase in v druge.

- Ples tavžentrože razvija moč volje, da izpolnimo lastne potrebe in želje.

- Rožič nam vliva zaupanje v notranje vodstvo.

- Macesen nam pomaga zaupati samemu sebi in ceniti lastne sposobnosti.

- Krinkar nam daje pogum in zaupanje v lastno notranjo moč.

- Gorjušica prižge v nas notranjo luč, ki prežene črne oblake obupa in potrtosti.

- Hrast nas vodi k popustljivosti do sebe, da ne zahtevamo od sebe preveč.

- Gaber nam daje vitalnost in duhovno svežino.

- Jesensko resje pripravljenost upoštevati tudi druge in jim prisluhniti.


25

- Repik nam pomaga izraziti globoke, skrite in izrinjene misli in čustva.

- Češnjelika sliva nas uči pomiriti silovita čustva in strah pred izgubo kontrole.

- Cvetni popek divjega kostanja spodbuja našo pozornost ter sposobnost učenja.

- Cikorija nas uči nesebične in brezpogojne ljubezni.

- Srobot prizemljitve in uresničitve svojih sanj tukaj in zdaj.

- Lesnika nas spodbuja, da sprejmemo lastno telo.

- Encijan nam daje življenjski optimizem, da ovire sprejmemo kot izzive in krize.

Prav vsak cvet in seveda vsak pripadajoči ples pa nas (v čemer je bistvo Bachove

cvetne terapije in »Bachovih« plesov) globlje poveže s svojo dušo, tako da smo sami

zmožni zaznati, kaj je za nas dobro in prav ter kam gre naša pot.

5.5 Mandala

Mandala, kot beseda in predmet, je zelo starega izvora. V mnogih ljudstvih

predstavlja osnovni simbol in pomaga pri koncentraciji ter prisostvuje pri številnih

ritualih.

Mandale so vir duhovne pomoči, sestavljene iz različnih znakov, likov, figur. Ti nam

pomagajo, da se razvijamo v harmonične osebe, ki so polne ljubezni, sočutja,

razumevanja in miru. Mandale nas usmerjajo, opozarjajo in vodijo. Življenje je gibanje,

spreminjanje, rast in razvoj. Z opazovanjem, koncentracijo in meditacijo uvidimo bistvo

mandal. Naše življenje poteka v krogu in tudi na to nas opozarjajo mandale. Rojstvo in

smrt sta zaključen krog. Poznamo tudi krog časa. Celo naše življenje je neke vrsta

mandala (Omejc, Železnik 2008: 5).

Mandala je, predvsem v klasični tibetanski tradiciji, kompozicija zapletenih vzorcev

in različnih ikonografskih slik. Četudi obstaja nešteto variacij in oblik mandal, ostaja

formalna struktura, ki obsega nekaj elementarnih oblik. Prevladujoča oblika je krog ali

koncentrični krog, ki obdaja kvadrat, ki je v nekaterih primerih razdeljen v štiri trikotnike;

osnovna kompozicija pa se sama po sebi nahaja znotraj kvadrata s štirimi vrati.

Z ustvarjanjem mandal (risanjem, petjem, plesanjem ... ) na novo izgrajujemo svojo

psiho in hkrati zdravilno učinkujemo nanjo. Psihična pozornost je usmerjena k

najglobljemu jedru psihe in to pomaga človeku zopet poiskati porušeno ter izgubljeno

psihično ravnotežje.

Ustvarjanje mandale predstavlja zdravilni ritual ali terapevtsko sredstvo, ki sproži

moči samozdravljenja in spreminja notranji nered v red in ravnotežje. V mandali lahko

jasneje prepoznamo notranje konflikte in motnje v duševnem ravnotežju in jih lahko

simbolično, z izbiro barv in oblik tudi izrazimo (Wilmes – Mielenhausen 1999: 82).


26

Energija tega razsvetljenja, ki jo zbudi likovno narejena ali drugače izdelana ali

izvedena mandala lahko čisto spontano reši nek človekov problem, ki je bil prej zanj še

nerešljiv. Tudi celotno osebnost reši iz primeža miselnih in čustvenih vozlov ter

samodejno vzpostavi nov smisel.

Če se odločimo za izdelovanje mandal v šoli, je kot prvo pomembno, da učencem

damo možnost, da skozi ustvarjanje izrazijo predvsem sebe. Otroci imajo mnogo

domišljije, vendar so prevečkrat zadržani in si ne upajo ustvarjati brez zadržkov.

To se dogaja najverjetneje zato, ker se bojijo kritik. Zato je ena izmed

najpomembnejših stvari, ki jih lahko vcepimo otroku, pozitivna samopodoba.

Številna ponavljanja krožnih likov ustvarjajo nek delovni ritem, ki sprošča in

osvobaja ogromno pozitivnega v notranjosti otroka. S tem se v otroku prebudijo

najčudovitejša čustva, kot so: sočutje, ljubezen, resnica, dobrota in lepota … Ta pa so

hkrati vrednote, ki so priznane v vseh kulturah na svetu.

Ko se prvič lotimo izdelovanja mandal z učenci v šoli, je potrebno, da jih najprej

seznanimo z nekaterimi splošnimi znanji o mandali (kaj to sploh je, od kod prihaja, kje

vse jo lahko najdemo, za kaj se uporablja). Po začetni motivaciji, ki ponuja mnogo

kreativnih možnosti, lahko učencem povemo, da je mandala »poseben« krog.

Začnemo lahko z razlago, kot je na primer (Omejc, Železnik 2008: 43):

»V mnogih državah po svetu ljudje ustvarjajo mandale – posebne kroge, v

katerih je neka slika, risba – kot del ustvarjanja neke posebne želje. Tej posebni

želji rečemo NAMEN. Ta namen lahko predstavlja vse, kar rabimo oz. hočemo

doseči.

Ko pridemo do napovedi smotra, jim povemo, da bodo sami izdelali vsak

svojo mandalo. Katero likovno tehniko in materiale bo izbral za izdelovanje

mandal je odvisno od učitelja. Mandale lahko izdelujemo iz peska (ki je po

možnosti obarvan), z voščenkami, vodenimi barvami, tempera barvami,

navadnimi barvicami, flomastri, iz drugih naravnih ali celo odpadnih materialov.

Izbiro podlage seveda prilagodimo izbiri pripomočkov, s katerimi ustvarjamo, ter

določeni likovni tehniki.

Napoved smotra lahko izpeljemo na primer tako:

»Danes bomo izdelali svoje slike, risbe v krogu iz … « (izbira materialov in

pripomočkov). Vsak od vas si bo izmislil svoj namen oz. željo in med

izdelovanjem te posebne slike, risbe v krogu, razmišljal o njem/njej.«


27

Če imamo dovolj časa, si pred samo izdelavo mandal lahko privoščimo

sprostitveno vajo, ki bo učencem pomagala pri sami izdelavi.

Ena od možnosti, kako lahko učence vodimo skozi to vajo (Omejc, Železnik 2008:

47):

1. Udobno se namestite in zaprite oči.

2. Trikrat globoko vdihnite zrak skozi nos in ga izdihnite skozi usta.

3. Dihajte dalje, skoncentrirajte se na svoje dihanje.

4. Pozabite na vse, kar se vam je zgodilo danes, posvetite se samo svojemu

dihanju, da vas umiri in se počutite dobro.

5. Zamišljajte si, da vas obkroža neka luč. Čutite jo na vrhu svoje glave, skozi

celotno telo, do podplatov.

6. Ta luč je topla, zdravilna in vas varuje. Zaradi nje se počutite zares varno in

veselo, srečno.

7. Luč vas v celoti pokrije, preplavi tako kot tudi vse v tej sobi, širi se njen topel,

prijeten učinek.

8. Sedaj si zamislite nek namen – svojo posebno željo, da se vam uresniči.

Predstavljajte si, da vam jo uresniči ta topla luč okoli vas.

9. Zdaj si predstavljajte, da se ta luč (razkropljena po vsej sobi, po vas) združi in

ustvari obliko kroga.

10. Ta krog je globoko v vas, v vaših srcih in postaja vedno večji.

Ko smo enkrat končali z izdelovanjem mandal, lahko učence poprosimo, da

povedo kaj o svojih željah, tistih, na katere so mislili med izdelovanjem svojih mandal,

in pa tudi, kako so se počutili med njihovo izdelavo. Za domačo nalogo jim lahko damo

napisati spis o tem, kako mislijo, da bi se njihove posebne želje lahko uresničile.

5.6 Masaža za otroke

Masaža je zelo stara veščina, ki nam omogoča blagodejen pogovor preko kože,

pogovor brez besed, le preko otipa, pogovor, pri katerem prihaja energija z enega

človeka na drugega. Kadar nas nekaj boli, nagonsko boleče mesto blažimo z roko.

Če smo žalostni, nam dotik posreduje občutek topline. Z nežnim božanjem

izražamo čustveno privrženost in ljubeč odnos do sočloveka. Masaža je prefinjena

umetnost dotikanja. Njen zdravilni učinek je nedvomen. Masaža je posebej lep in ljubeč

način telesnega stika z bližnjim.


28

Otroci se zelo radi prepuste sprostitvenemu vplivu masaže, zelo radi tudi sami

masirajo, z užitkom se prepustijo telesnemu stiku. Zato poskušajmo že otroke naučiti

temeljnih in nezahtevnih tehnik. Masiramo z roko, to imajo otroci radi, saj okolje v veliki

meri sprejemajo preko dotika: radi se igrajo z zemljo, božajo živali … In masaža je še

eno področje, kjer lahko otroci preizkusijo spretnosti svojih rok.

Način masaže moramo prilagoditi starosti otroka, predvsem pa jim masaže ne

smemo nikoli vsiljevati. Potrebujemo toplo podlago za ležanje in mirno glasbo, ki ni

nujna. Masažo najprej praktično pokažemo na otroku, ki to želi, drugi naj skrbno

opazujejo. Otrok, ki ga masiramo, naj bo oblečen.

Pred masažo si vedno temeljito umijemo roke in sezujemo čevlje. Prostor naj bo

topel, saj se telo v ležečem položaju hitro ohladi. Pazimo, da so otroci obzirni in nežni

drug z drugim. (Srebot, Menih 1996: 82)

Masaža je eden najbolj preprostih načinov za sproščanje napetosti tudi pri otrocih.

Z njo zbudimo različne občutke pri otrocih in jim z masažo pomagamo, da se začnejo

lažje zavedati svojega telesa in njegovih reakcij.

Wilmes-Mielenhausen (1999:56) navaja nekaj primerov masažnih igric:

ŽIVALI PRIHAJO

Cilj: Otrok se sprosti in uživa ter ne napenja možganov z ugibanjem.

Otrok naj sedi ali leži. Preko njegovega telesa ena za drugo tečejo razne živali. S

pomočjo gibov rok skušajte ponazoriti načine gibanja različnih živali, kot so na primer

majhna miška, ki steče preko hrbta in ogromen slon, ki ji sledi. Tu je še poskakujoč

zajček, bolha, ki žgečka in grize, muca …

DANES PEČEMO

Cilj: Otrok se pri igri sprosti in uživa.

Otrok leži na odeji. Igro lahko začnemo s fantazijskim opisom: »Predstavljaj si, da

je tvoj hrbet miza, na kateri gnetemo testo za piškote. Najprej ti na hrbet presejem

moko, nato vanjo naredim vdolbinico. V to vdolbinico ubijem jajce, nanj vsujem sladkor

in dodam več manjših kosov masla. Nato vse skupaj dobro pregnetem, testo razvaljam

in iz njega z majhnimi modeli izrežem piškote. Medtem ko se piškoti pečejo, odstranim

z mize ostanke moke in testa.

Posamezne faze obdelave testa ponazorimo z različnimi gibi rok; sejanje in

posipavanjem moke in sladkorja predstavim z rahlim bobnanjem prstov, dodajanje

koščkov masla z večkratnim, nežnim udarjanjem. Uporabimo še: potiskanje, gnetenje,

valjanje ... Pospravljanje mize ponazorim tako, da otroka večkrat pogladimo po hrbtu.


29

5.7 Domišljijske igre

Domišljija je skoraj vsem ljudem prirojena, vendar jo je potrebno razvijati, če

hočemo, da nam koristi v našem življenju, in če hočemo je lahko pot v naš notranji

svet.

Wilmes-Mielenhausen (1999: 66) navaja, da je naš notranji svet neusahljiv vir

podob in simbolov. Ukvarjanje z njim in njegovimi podobami ima zdravilno moč.

Je še eden izmed načinov, s katerim se lahko ubranimo stresa in aktiviramo

procese zdravljenja v našem telesu. Pot k tem notranjim podobam najdemo s pomočjo

fantazijskih potovanj. Takšna potovanja pa niso beg iz resničnosti v sanjski svet.

Razlaga, zakaj so simboli, podobe in formulacije pri fantazijskih potovanjih vedno

pozitivne, je (Uranjek 1995: 75):

»Simboli, podobe in formulacije so pri fantazijskih potovanjih namerno

izključno pozitivne zato, da lahko izhajamo iz predpostavke, da bodo pri večini

otrok vzbudile občutke ugodja in tako ustvarile pogoje za telesno sprostitev in

prosti tok osebnih podob.«

Zgodbe se lahko poslušajo sede ali leže. Brati moramo počasi in mirno. Ob koncu

mora imeti otrok dovolj priložnosti, da se pogovori o svojih občutkih.

S fantazijskimi potovanji otroke postopoma vpeljemo v igre vodene domišljije.

Otroci doživljajo, da so lahko brez strahu sproščeni. Uganka, vprašanje, ki je sestavni

del igre, usmeri otrokovo pozornost na znano točko in mu omogoči, da še nekaj časa

mirno leži ali sedi. Kratke domišljijske igre so predvaja daljših fantazijskih potovanj. Z

njimi otrokom za kratek čas omogočimo, da se sprostijo in potem ponovno zberejo

svojo pozornost. (Uranjek 1995: 74)

Uranjek (1995: 74) poda primeren način, s katerimi lahko začnemo domišljijsko

igro:

»Povedala vam bom uganko in vi jo boste poskusili rešiti. Spremenili se

bomo v nekaj drugega. Lezite in čisto tiho poslušajte, kaj v tej uganki ste. Ko

bom povedala uganko do konca, bom odšla do vsakega, da mi bo na uho

povedal, v kaj se je v uganki spremenil.«


30

Primeri domišljijskih iger (Uranjek 1995: 76, 82):

OBLAK

Cilj: Ta predstava poudarja lahkotnost, gibčnost in svobodo.

Si čisto mehak, mehak kot zrak. Nimaš telesa in nihče te ne more zgrabiti. Plavaš

visoko na nebu. Si bel, v deževnih dneh pa si lahko tudi siv ali črn. Prekriješ lahko

sončno svetlobo in jo zadržiš. Kaj si? (oblak)

GOZDNA ŽIVAL

Cilj: S to domišljijsko predstavo doživimo bližino narave in vpetost v okolje, ki

predstavlja varnost in svobodo.

Predstavljaj si, da si žival, ki živi v gozdu pod zelo visokimi drevesi. Greš na veliko

skalnato ploščo, ki jo je sonce prijetno ogrelo. Zelo udobno ležeš v majhno kotanjo, ker

želiš na soncu malo zaspati. Vse je tako prijetno. Ti si popolnoma sproščen in

zadovoljen v svojem gozdu. Katera žival si? (vsak otrok si izbere svojo gozdno žival)

Za vodeno vizualizacijo ali domišljijske igre v šoli lahko izberemo katerokoli

zgodbo, ki se nam zdi primerna, sproščujoča in ne predolga. Veliko pripravljenih

primerov pa najdemo v različnih knjigah, ki opisujejo sprostitvene tehnike.

Ob domišljijskih igrah otroci predvsem razvijajo domišljijo. Ob tem pa se

nezavedno na zabaven način tudi sprostijo. Otroci imajo domišljijske igre zelo radi in si

vedno znova želijo kakšne nove igre, predvsem pa domišljijske uganke ali

domišljijskega potovanja, kjer se skozi daljšo zgodbo odpravijo na različna domišljijska

potovanja, ob tem pa uživajo, se umirjajo in predvsem sprostijo.

5.8 Gibalne igre

Mir in gibanje v resnici nista nasprotji, čeprav se nam zdi tako. Poglejmo otroka, ki

se guga na gugalnici. Enakomerno gibanje gugalnice deluje pomirjajoče na njegovo

razpoloženje. Z guganjem se vzburjajo centri za ravnotežje, pride do omotičnosti, ki

otroka pomirja in mu daje občutek ugodja.

V tesni povezavi z duševno uravnovešenostjo so igre, ki vključujejo telesno

spretnost ravnotežja, kot je na primer lovljenje ravnotežja ob hoji po podrtih drevesih.

Občutek za ravnotežje je vse vključujoči nanašalni sistem, ki regulira in skrbi za to, da

delujejo naši čuti kot celota. Igre, ki vključujejo ravnotežje, otroke pomirjajo in jim

zvišujejo koncentracijo (Wilmes-Mielenhausen 1999: 52).


31

Uranjek (1995: 44, 70), opisuje nekaj primerov gibalnih iger:

PAPIRNATI ZMAJ

Cilj: Ta igra je primerna po neki naporni dejavnosti. Otroci sanjarijo, da bi mogli

leteti, zato se zanjo hitro ogrejejo.

Predstavljajte si, da ste papirnati zmaj, ki ima leseno in upogljivo ogrodje ter močan

papir. Kakšno barvo si želite? ... Na prsih imate privezano vrvico. Roke pa iztegnite

postrani nazaj.

Predstavljajte si, kako piha veter nasproti vam in kako vas vrvica drži, da se

dvigate vedno više in više. Kako visoko bi se radi povzpeli? ... Bi radi pogledali navzdol

na zemljo? ...

Začnite svoj vzpon. (1 minuta). In sedaj si predstavljajte, da veter pojenja in vi

drsite nazaj proti zemlji. Kako boste to storili? Vrnite se na zemljo, vsak na svoj način in

pazite, da bo zmaj ostal cel in nepoškodovan. Potem nekaj časa počivajte na tleh …

Šla bom od enega do drugega in vsak mi bo zašepetal na uho, kako mu je bilo …

SPREHOD V NARAVI

Cilj: Od časa do časa je zelo koristna pozorna in tiha hoja, ki jo otroci opravijo brez

navodil odraslih. To utrjuje samozavest in lastno odgovornost. Igro je najbolje izvesti ob

toplem vremenu nekje, kjer lahko otroci letajo bosi.

Sezujte svoje čevlje in pojdite ven vsak zase. Vsakdo bo lahko izkusil, kako je, če

hodi okrog bos in nič ne govori. Morda bo lahko odkril, slišal, povohal, občutil, kaj je

danes in v tem letnem času prav posebnega. Naj te vodi radovednost, kaj boš odkril.

Morda boš kaj prinesel tudi s seboj, ko se boš vrnil. Spomin. Na primer majhen

kamenček, list ali kaj podobnega, kar ti je bilo všeč.

Gibanje je ključ, ki odpira in sprosti še tako trdno zaprta vrata duševne in telesne

napetosti otrok in odraslih. Otroci občutijo naravno potrebo po gibanju, z gibanjem

izražajo življenjsko radost, zato jim ga omogočimo čim več.

5.9 Telovadba za možgane

Telovadba za možgane je zaporedje preprostih in lahkotnih gibov, ki jih izvajajo

učenci pri pedagoški kineziologiji za izboljšanje učenja s celotnimi možgani. Te vaje

olajšujejo vsako učenje, predvsem pa spodbujajo učne spretnosti.


32

Beseda pedagogika izvira iz grške besede paidagogein, ki pomeni »vzgajati«,

beseda kineziologija pa je izpeljanka iz grške besede kinein in pomeni raziskovanje

gibanja. Gre torej za vedo, ki raziskuje zakonitosti telesnih gibov.

Pedagoška kineziologija je sistem, ki ljudem vseh starosti omogoča,da se s

pomočjo gibanja sprostijo in odkrijejo svoje skrite sposobnosti (Dennison, Dennison

2007: 4).

Nastale učne težave najlažje rešimo z učenjem s celotnimi možgani. To lahko

dosežemo s prevzorčenjem gibanja in telovadbo za možgane. Obe metodi nam

omogočata povezavo s tistimi deli možganov, ki prej niso bili dosegljivi.

Ko učenec odkrije, kako lahko informacije sprejema in se hkrati izraža, je napredek

pri učenju in vedenju viden (prav tam: 5).

Dennison in Dennison (prav tam: 7) navajata temelje postavke na katerih temelji

Telovadba za možgane:

- učenje je naravna, prijetna dejavnost, ki traja vse življenje,

- učne blokade povzroča naša nezmožnost, da bi premagali stres in negotovost, ki

nas obide ob novih nalogah,

- vsi imamo tolikšne »učne blokade«, da smo se odvadili gibati

Marsikdo se je sprijaznil s tem, da so omejitve v njegovem življenju neogibne, ali

pa da morda ne prepozna koristnosti pozitivnega stresa. Telovadba za možgane je

naravna, zdrava zamenjava za napetost. Izvajamo jo, kadar se znajdemo pred

preizkušnjami.

Zdrav otrok ve, kdaj se mu je zataknilo, in s svojim vedenjem prosi za pomoč. Ni

lenih, vase zaprtih, agresivnih ali jeznih otrok, temveč so samo otroci, ki so prikrajšani

za možnost, da bi se učili tako, kot je zanje naravno.

Dennison in Dennison (prav tam: 7) navajata tudi, da če otroku omogočimo, da se

giblje po svoje, je sposoben dokončati učni proces. S pomočjo in dovoljenjem, da se

sme gibati po razredu, bo neprisiljeno in brez težav popolnoma razvil svojo edinstveno

nadarjenost. Ker se ne bo počutil oviranega, se bo zlahka učil.

Dennison in Dennison (prav tam: 14, 33) navaja nekaj primerov vaj:

OBRAČANJE GLAVE

Z obračanjem glave sproščamo vrat in napetost, ki se nakopiči, če ne zmoremo

prečkati vidne sredine ali delati v sredinskem polju.


33

Če vajo izvajamo pred branjem ali pisanjem, spodbujamo obojestranski vid in

obojestranski sluh. Glavo pravzaprav »kotalimo« sem in tja, saj kroženje, pri katerem jo

nagibamo nazaj, ni priporočljivo.

Nasveti za vajo

- Glavo počasi »kotalimo« z ene strani na drugo, kot da bi bila težka žoga, in

globoko dihamo.

- Pri obračanju glave brada v skrajnem položaju nikoli ne seže čez rob ključnice.

- Pozorni smo na zategnjena mesta in napetosti. Glavo držimo v tistem položaju,

dokler se vrat ne sprosti, in globoko dihamo.

- Predstavljamo si, da se glava med obračanjem izteguje iz telesa, ne pa seseda

vanj.

- Vajo izvajamo z zaprtimi očmi, nato jih odpremo.

Vaja spodbuja možgane za …

- binokularni vid ter sposobnost branja in pisanja v sredinskem polju,

- osredotočenje,

- sproščanje osrednjega živca,

- boljše dihanje,

- večja sproščenost.

ZEHANJE

Zehanje je naravni dihalni refleks, ki pospešuje dotok krvi v možgane in poživlja

celo telo. Kadar zehamo, moramo usta zakriti, nikoli pa zehanja ne poskušamo

potlačiti, ker bi povzročili napetost v čeljusti. Pri telovadbi za možgane je zehanje

dopustno. Če se med zehanjem dotikamo napetih točk na čeljusti uravnovesimo

lobanjske kosti in sproščamo napetost v glavi in čeljustih.

Nasveti za vajo

- Med zehanjem tesno zapremo oči in masiramo področje na licih okrog gornjih in

spodnjih kočnikov. Mišice, ki jih otipamo na licih ob zgornjih kočnikih, sodelujejo pri

odpiranju ust, tiste, ki jih otipamo ob spodnjih, pa pri zapiranju.

- Med masiranjem mišic oddajamo globok, sproščen glas.

- Postopek ponovimo trikrat.


34

Vaja spodbuja mišice za …

- boljše čutno zaznavanje in gibalne funkcije oči in mišic za oblikovanje glasov in

žvečenje,

- boljšo preskrbo organizma s kisikom ter učinkovito in sproščeno delovanje,

- boljšo vidno pozornost in zaznavanje,

- sproščeno premikanje obraznih mišic,

- boljše besedno sporazumevanje in izražanje,

- boljše ločevanje pomembnih informacij od nepomembnih.

Številne s stresom povezane težave so posledica napačnega razmišljanja, ki je

proces ustvarjen v naših možganih in se odraža tudi kot posledica učnih težav, ki

otrokom v šoli povzročajo največ stresnih situacij.

Zato si je dobro vzeti nekaj minut časa in z učenci izvesti telovadbo za možgane.

Na tak način se bodo učenci umirili, sprostili in se pripravili za nadaljnje miselne

procese.

5.10 Umetnostna terapija

Če človeku, ki ni zaskrbljen, zaide nekaj oblikovalskega v roke, se začne brez misli

in namenov igrati. Na peščeni obali med prsti pretaka suh pesek; odkrije oblikovalske

možnosti mokrega peska, sezida peščeni grad.

Likovno izražanje lahko privede do besedne komunikacije; deloma že med samim

delom, deloma po njem, ko se ljudje pogovarjajo o stvaritvah. Pri tem je

najpomembnejša njihova razlaga likovne stvaritve; ne pa učiteljeva ali terapevtova.

Likovna izraznost ima pogosto pomirjajoč in krepilen učinek. Včasih ljudje likovno

izrazijo tudi misli in čustva, ki jih vznemirijo in motijo, čeprav se tega niti ne zavedajo.

Včasih jih tako očitno izrazijo v posebnih oblikah in barvah, da to soljudje opazijo, sam

stvaritelj pa ne. Mogoče še ni pripravljen, da bi se soočil s temi mislimi ali čustvi.

Vendarle jih je lahko izrazil in jih, čeprav neosveščene, prelil v likovno obliko. (Vogelnik

1996: 15)

Umetnostno terapijo začnemo z uvodnimi besedami, s katerimi poskrbimo in

napovemo medsebojno usklajevanje, sprostitev in uglasitev, predno se bomo potopili v

dejavnost, ki bo mogoče nova, nenavadna in naporna.


35

Vogelnik (prav tam: 28) navaja, da je za začetek pomembno, da se pogovorimo o

namenu in osnovni dejavnosti umetnostne terapije:

- Ne bomo izdelovali dovršenih umetnin; tudi skice in prerisane risbe so dobre,

- slikali bomo spontano,

- odprto bomo raziskovali,

- noben način slikanja ni »pravilen« ali »napačen«,

- misli in občutke bomo izražali v umetniških materialih,

- izražali se bomo na svoj osebni način,

- potrebna ni posebna nadarjenost.

Odtajevalci ledu so dejavnosti, ki v prenesenem pomenu besede talijo led; ki

ogrevajo, povezujejo sodelujoče in usmerjajo skupino.

Odtajevalce ledu uporabimo v začetku, kot pomoč pri sodelovanju med udeleženci;

ali kadarkoli med delom – če je skupina brez delovnega zagona; če smo utrujeni po

težki nalogi; če je čutiti zaskrbljenost, stres in napetost.

Lahko jih uporabimo tudi kot obliko izkustvenega učenja. Vsebinsko so lahko

povezani z delovno temo ali pa ne (Vogelnik 1996: 32).

Primeri odtajevalcev ledu (prav tam: 33, 34):

VOZLI

Z zaprtimi očmi stopimo v gručo. Stegnemo roke navzgor. Vsak z vsako roko prime

neko drugo roko. Odpremo oči. Ne da bi se spustili, se poskušamo toliko časa

prestopati in obračati, da razvozlamo nastale »vozle« v enega ali več koncentričnih ali

prepletajočih se krogov. Na koncu ustvarimo skupino črtno risbo s prikazom pravkar

doživetega vozlanja in razvozlavanja.

DIHANJE IN GLASOVI

Sedimo z zaprtimi očmi. Globoko dihamo. Zamislimo si okolje – npr. travnik, ali

morsko plažo, gozd … Z glasovi, zvoki, tleski, žvižgi ustvarimo slušno okolje. Vsak naj

pri sebi razbere svoje barve in oblike in naj jih naslika.

Ko končamo z odtajevalci ledu, začnemo z glavnim delom umetnostne terapije.

Med glavno dejavnostjo so vsi člani skupine zatopljeni v svoje delo. Včasih se po

dogovoru med delom ne bomo pogovarjali. Sicer pa pogovor ob delu pomaga do

prijetnejšega počutja in bolj sproščenega vzdušja. Zlasti pri ljudeh, ki imajo težave s

komuniciranjem, je pogovor ob delu dobro spodbujati.


36

Ker je pozornost usmerjena v slikanje, tudi manj zgovornim besede lažje tečejo.

Pri glavni dejavnosti je dobro, da se udeleženci med seboj ne ovirajo in da so vnaprej

časovno omejeni. Učitelj poišče primeren uvod za začetek dela, in poskuša pomagati,

če nekdo res ne more začeti. Mogoče je tema zanj neprimerna; ali nečesa ni razumel…

Vogelnik (prav tam: 39) navaja nekaj splošnih pravil:

1. To so igre in ne naloge. To pomeni, da nikoli ni samo ene prave rešitve, ampak

je mnogo enako dobrih. Ker to delo ne bo ocenjevano, smo povsem sproščeni in zato

osredotočeni na delo. Pomembnejše je naše ustvarjanje in to, kaj se v nas spočne in

dogaja, kot pa končni izdelek.

2. Risbe in slike bomo delali izmenično stoje in sede, na mizah ali na tleh, v velikih

in malih formatih. Pri velikih bomo uporabljali grafit ali barvne krede ter ovojni papir, ki

ga bomo z lepilnim trakom pritrdili na mizo, na steno ali na tla. Pri malih formatih bomo

risali in barvali s svinčniki, flo-mastri, kuliji in barvnimi svinčniki na manjše liste. Včasih

bomo uporabili tempere in akrilne barve; lepili bomo kolaž ali gnetli glino.

Natančno sledimo navodilom za igro, ki spodbujajo domišljijo in hkrati pomagajo,

da ne zdrknemo v kalupe ali v neustvarjalno zasanjanost.

3. Z gibanjem se lahko pripravimo na temo. Stojimo v krogu. Vsak pove svojo temo

(sovraštvo, naloga, hiša …), pospremi jo z ilustrativno ali izrazno kretnjo. Skupina

enkrat ali večkrat ponovi posameznikovo besedo in kretnjo. Sproščanje z otresanjem

lahko uvede cik-cak teme, spiralna nihanja rok in nog spiralne črte, ritmičnemu gibanju

ob glasbi sledi slikanje glasbenega doživetja. Če so v skupini napetosti v osebnih

odnosih, bo mogoče primerna skupna risba.

Ko raziskujemo material oz. likovno sredstvo, ne sledimo svoji notranji zamisli; niti

ne psihičnim občutkom ali čustvom. Osredotočimo se na sredstvo in si izmišljamo kar

največ različnih načinov njegove uporabe (na primer glino poskušamo zlagati, kot da bi

bila papir). (Vogelnik 1996: 39-40)

Teme, ki jih lahko ustvarjalno izražamo, so lahko osebno izbrane, splošne ali pa z

njimi utrjujemo koncentracijo, spretnost, spomin, samopodobo z ustvarjanjem

avtoportreta, čustvena stanja, počutja, želje, družinske odnose. Delo lahko poteka

samostojno, v dvojicah ali pa v manjših ali večjih skupinah. Z umetnostno terapijo lahko

doživimo vizualizacijo ali pa se odpravimo na domišljijska potovanja. Zelo veliko

pozitivnih rezultatov pa umetnostna terapija prinese, če jo povežemo še z ostalimi

mediji kot so gibanje, drama, poezija, zvoki in glasbila, multimedia …

Vsak material skriva v sebi mnogo več ploskovnih, plastičnih in prostorskih

možnosti, kot pa razberemo z njegove površine.


37

Vzemimo material v roke, igrajmo se z njim, vrzimo ga v zrak, položimo na mizo,

zvijmo, prerežimo … Tako material ne bo več »material«, temveč sredstvo za

uresničevanje mnogih posebnih, njemu lastnih možnosti.

Predstavljene vaje so usmerjene v raziskovanje materialov in likovnih sredstev;

razvijajo domišljijo, sproščajo ustvarjalnost. Novi načini uporabe materialov vodijo v

igrivost, sproščenost in spontanost. Vaje spodbujajo duhovni zagon in ustvarjalno

raziskovanje. (prav tam: 41).

Primeri vaj umetnostne terapije (prav tam: 41-42):

ČEČKANJE Z ZAPRTIMI OČMI

Zapremo oči in se nekaj časa s svinčnikom sprehajamo po papirju. Odpremo oči in

si ogledamo, kaj je nastalo. Poiščemo smisel v risbi ter jo dodelamo z barvnimi

svinčniki, vodenimi barvicami, tempera barvami ali v kakšni drugi tehniki.

SKLADNOST IN PRIJETNO POČUTJE

Izberemo tri barve, ki se nam zdijo skladne in upodobimo prijetno počutje. Potem

izberemo barve, ki nam pomenijo neprijetno počutje in ga upodobimo. Nato izberemo

barve, ki so nasprotje temu negativnemu počutju.

Slikanje je lahko igra z likovnimi elementi in materiali, lahko pa tudi obnavlja

notranja stanja skozi doživljanje oblik in barv. Tako lahko neosveščena čustva, tudi

prikriti strah, stres, jeza in žalost prodrejo na površje. Človekova razpoloženja in

nagnjenja se z doživljanjem spreminjajo. Na istega človeka pa ista barva ne vpliva

vedno enako. Ker je človek aktivno bitje, mu najbolj pomaga, če barvo in obliko, ki mu

je trenutno najbližja in najprimernejša, poišče kar sam v svoji notranjosti in si jo izrazi

na papirju.

Umetnostno terapijo zaključimo z razgovorom o ustvarjenih izdelkih. Pomembno je,

da vsak vidi sliko, o kateri se pogovarjamo. Pri razgovoru se dogovorimo, kako bomo

predstavljali izdelke. Pri enakovrednem predstavljanju se nihče ne počuti

izpostavljenega.. V skupini se postopno gradi zaupanje, sproščenost pa na narašča.

(Vogelnik 1996: 98)

Ustvarjajmo! Delo z barvami, glino in maskami, namesto z logiko in razumevanjem

preseže um in omogoči spontan izraz. Zdi se, kot bi stopili v drug svet in spregovorili v

drugem jeziku. Umetnost ima posebno moč; omogoča nam, da pozabimo na ego ter se

znebimo vseh spon in pravil. Dovolimo si narisati, kar je, in ne tega, kar mislimo, da bi

moralo biti. Otroci so v tem pravi umetniki.


38

6 EMPIRIČNI DEL

6.1 Problem, cilji in hipoteze

PROBLEM

Stres je naš vsakdanji spremljevalec. Spremlja nas na vsakem koraku. Lahko je to

doma, v službi, v šoli, na cesti, itd. Zato ni človeka, ki ne bi doživel vsaj ene stresne

situacije na dan. Tudi otroci niso izjema. S stresom se srečujejo vsak dan, pravzaprav

kar vsako šolsko uro, čeprav se ga večina učencev verjetno niti ne zaveda. Mogoče je

na prvi pogled videti, da učenci niso oz. ne morejo biti pod stresom, pa to ni res. Pod

stresom so pred, med in po pisnem ali ustnem preverjanju znanja, ne glede na to ali

snov znajo ali ne, ko izvedo ocene, naj bodo dobre ali slabe, če dobijo opomin ali ukor.

Prav tako je stres prisoten, ko gre za nastope pred razredom (npr. deklamiranje,

predstavitev seminarske naloge), nastope na raznih šolskih prireditvah (npr.

povezovanje programa, petje v pevskem zboru, igranje inštrumenta), sodelovanje na

raznih tekmovanjih, itd. Pod največjim stresom pa so otroci takrat, ko starejši učenci

izsiljujejo mlajše učence, ko gre za izsiljevanje med vrstniki ali za pretepe med učenci.

Nekateri učenci so pod stresom bolj kot drugi. To je odvisno od vsakega posameznika,

kako se prehranjuje, koliko časa si vzame oz. porabi za domačo nalogo in učenje,

koliko se ukvarja s športom oz. rekreacijo, koliko časa nameni spanju, itd. Poleg tega

pa k stresu prispevajo tudi slabe družinske razmere oz. odnosi, negativni družinski

dogodki (npr. smrt, ločitev), pa tudi okolje, v katerem živi.

Kadar smo pod stresom, je naše telo v stanju visoke napetosti. Organi pospešeno

delujejo, mišice se napnejo, srčni utrip se poveča, dihanje pa postane hitrejše in

plitkejše. Ta reakcija lahko povzroči glavobol, bolečine v hrbtenici, stiskanje v prsih,

omotičnost, potenje in utrujenost. Ti simptomi stopnjujejo stres, s čimer je začarani

krog sklenjen. Stresa se lahko ubranimo s pomočjo sprostitvenih tehnik, katere otroke

lahko naučimo že v razredu. Zato sem raziskala, ob kateri izvedeni sprostitveni tehniki

v razredu so se učenci najbolje počutili oz. sprostili, in ali obstajajo razlike v počutju po

izvedeni sprostitveni tehniki glede na spol in razred. Na ta način upam, da bom

pripomogla k osveščenosti oz. zavedanju, da so tudi otroci pod stresom in da jim lahko

z različnimi sprostitvenimi tehnikami že v razredu pomagamo, da so bolj sproščeni in

da se znajo spoprijeti s stresnimi situacijami.


39

CILJI:

- ugotoviti, ob kateri sprostitveni tehniki se učenci najbolje počutijo,

- ugotoviti ali obstajajo razlike v počutju učencev po izvajanju sprostitvenih tehnik,

glede na spol učencev,

- ugotoviti ali obstajajo razlike v počutju učencev po izvajanju sprostitvenih tehnik

glede na drugi in tretji razred.

HIPOTEZE

Med odgovori učencev so statistično pomembne razlike:

H1: o počutju pri nekaterih izvedenih sprostitvenih tehnikah;

H2: po izvajanju nekaterih sprostitvenih tehnik, glede na spol učencev;

H3: po izvajanju nekaterih sprostitvenih tehnik, glede na drugi in tretji razred.

6.2 Metodologija

6.2.1 Opis načina in procesa zbiranja podatkov

Podatke sem v mesecu aprilu 2012 pridobila neposredno, v času obvezne

pedagoške prakse na OŠ Antona Ukmarja Koper, s pomočjo slikovnega vprašalnika, ki

so ga učenci izpolnili. Anketiranje je potekalo skupinsko in vodeno.

Pred izpolnjevanjem ankete in samim izvajanjem sprostitvenih tehnik, sem

učencem razložila nekaj osnovnih stvari o vsaki sprostitveni tehniki. Posamezno

sprostitveno tehniko smo nato izvedli v času pouka. Izvedene sprostitvene tehnike sem

izbrala zaradi preproste izvedbe, s katero nismo okrnili šolskega procesa, temveč smo

sprostitvene tehnike uporabili kot motivacijo za nadaljnje delo ali pa kot umirjen

zaključek šolske ure. Slikovni vprašalnik so učenci izpolnili na koncu tedna po vseh

izvedenih sprostitvenih tehnikah. Učence sem tudi prosila, naj odgovarjajo iskreno, saj

le tako pridobljeni podatki prikažejo resnično sliko počutje po izvedeni posamezni

sprostitveni tehniki. Ankete sem dobila nazaj še isti dan, takoj, ko so jih anketiranci

izpolnili.

Ta način sem izbrala zaradi možnosti anonimnosti. Lahko pa pri takšnem načinu

izvajanja anketiranja pride tudi do napak, saj nekateri anketiranci ne razumejo vprašanj

ali pa ne najdejo sebi ustreznega odgovora.


40

6.2.2 Vzorec

V času pedagoške prakse sem razdelila 50 slikovnih vprašalnikov učencem OŠ

Antona Ukmarja Koper, ki so sodelovali pri izvajanju sprostitvenih tehnik.

Celoten vzorec sodelujočih ima naslednje značilnosti, ki so predstavljene v tabelah

1 in 2.

Tabela 1: Število (f) in odstotek (f %) učencev po spolu

Spol f f %

dečki 22 44,0

deklice 28 56,0

Skupaj 50 100,0

Med učenci, ki so izpolnili slikovni vprašalnik je bilo 44,0 % dečkov in 56,0 %

deklic.

Tabela 2: Število (f) in odstotek (f %) učencev glede na razred

Razred f f %

drugi 26 52,0

tretji 24 48,0

Skupaj 50 100,0

Slikovni vprašalnik je izpolnilo 52 % učencev 2. razreda in 48 % učencev 3.

razreda.

6.3 Metoda in tehnika zbiranja podatkov

Uporabila sem deskriptivno in kavzalno – neeksperimentalno metodo empiričnega

pedagoškega raziskovanja. Ker je raziskava potekala na eni šoli, raziskava predstavlja

kvantitativno študijo primera.

Za zbiranje podatkov o uporabnosti sprostitvenih tehnik v razredu sem izbrala

tehniko anketiranja, in sicer slikovni vprašalnik (priloga 1).

Učenci so odgovarjali pisno, in sicer tako, da so za vsako posamezno sprostitveno

tehniko (bilo jih je 5) izbirali med 3 sličicami, ki so prikazovale njihovo počutje po

izvedeni sprostitveni tehniki.


41

Anonimen slikovni vprašalnik je bil namenjen ugotavljanju počutja po izvedeni

posamezni tehniki in ugotavljanju ali obstajajo razlike glede na spol in razred ob

posamezni tehniki. Ob vsaki izmed petih sprostitvenih tehnik (avtogeni trening, joga,

EFT metoda, Bachovi cvetni plesi, mandala) so narisane tri sličice, ki prikazujejo

razpoloženje otrok (vesel/a; niti vesel/a,niti žalosten/a; žalosten/a).

Na slikovnem vprašalniku so učenci označili tudi svoj spol in razred, ter na koncu

še splošno počutje po vseh izvedenih tehnikah, prav tako z obkrožanjem ene izmed

treh možnih izbir.

6.4 Obdelava podatkov

Podatke sem obdelala ročno.

Pri analizi podatkov sem uporabila naslednje statistične kazalce:

– število,

– odstotke,

– 2χ - preizkus hipoteze enake verjetnosti in 2

χ -preizkus hipoteze neodvisnosti.

Vse podatke sem uredila v enostavne ali kombinacijske tabele.

Zaradi ročnega računanja sem zanemarila pogoje za uporabo 2χ -preizkusa

hipoteze neodvisnosti.


42

6.5 Rezultati in interpretacija

6.5.1 Počutje učencev po izvajanju posameznih sprostitvenih tehnik


avtogenega treninga

Počutje po izvajanju

avtogenega treninga

f f %

vesel/a 34 68,0

niti vesel/a, niti

žalosten/a

12 24,0

žalosten/a 4 8,0

Skupaj 50 100,0

Iz tabele je razvidno da se je večina učencev počutila zelo dobro in umirjeno po

izvajanju avtogenega treninga, ker so obkrožili vesel obraz - smeška. Takšnih otrok je

34 od 50, kar predstavlja 68,0 %. Nadaljnje umirjeno šolsko delo je bilo dokaz

rezultatov razvidnih iz tabele. Avtogeni trening smo z učenci v drugem razredu izvedli

kot uvodno motivacijo spoznavanja življenjskega prostora, gozda.

Medvedek, ki nastopa v zgodbici avtogenega treninga, nam je bil vodilo sprostitve

in spoznavanja živih bitij v gozdu. V 3. razredu pa smo avtogeni trening izvedli kot

zaključni del športne vzgoje, kjer so se učenci umirili in sprostili po fizični aktivnosti.

Dobljeni rezultati potrjujejo teorije različnih avtorjev, ki navajajo, da se otroci ob in

po izvajanju avtogenega treninga počutijo sproščene in vesele, ter da radi sodelujejo v

izvajanju aktivnosti avtogenega treninga.

Izračun preizkusa: 2χ = 28,961 > 2

χ (P = 0,001, g = 2) = 13,82 kaže, da so

statistično pomembne razlike v počutju po izvajanju avtogenega treninga, saj se je 68,0

% učencev počutilo veselo.

Avtogeni trening, prilagojen za otroke, temelji na osnovi doživljanja pravljic. Glede

na to, da imajo posamezni učenci večje težave s koncentracijo in vživljanjem v

poslušano besedilo, je pričakovano, da so nastale razlike v počutju po izvajanju

avtogenega treninga. Kljub vsemu pa imajo otroci radi pravljice, kar se kaže tudi v

statistično pomembnih razlikah v odgovorih učencev.


43


joge za otroke


joge za otroke

f f %

vesel/a 32 64,0

niti vesel/a, niti

žalosten/a

14 28,0

žalosten/a 4 8,0

Skupaj 50 100,0

Rezultati slikovnega vprašalnika kažejo, da se je veliko učencev po izvajanju joge

za otroke počutilo zadovoljnih in sproščenih. Na to kaže odstotek otrok (64,0 %), ki so

na vprašanje, kako so se počutili po izvajanju te tehnike odgovorili, da veselo. Kljub

temu je to najmanjši odstotek otrok, ki izraža veselje po izvajanju sprostitvenih tehnik.

Učenci so bili po sami aktivnosti pozitivni in spodbudni. Na veliko obrazih je bilo

mogoče zaznati prijeten nasmeh in usklajeno nadaljnje delo. Le 4 učenci so se počutili

žalostne in nesproščene in le malo jih je nezadovoljstvo kazalo tudi ob samem

izvajanju sprostitvenih tehnik.

Tudi izračun 2χ - preizkusa: 2

χ = 24,154 > 2χ (P = 0,001, g = 2) = 13,82 kaže, da so

statistično pomembne razlike v počutju po izvajanju joge za otroke.

Telesnih vaj joge ne moremo primerjati z običajnimi telesnimi vajami. Pri jogi se

posamezni položaji izvajajo zelo počasi in z zavestjo.

V vsakem položaju je potrebno nekaj časa vztrajati in se osredotočiti nase in na

dihanje. Tu ne gre za to, kdo zmore več, vsakdo vadi v skladu z svojimi zmožnostmi.

Prav zaradi različnih zmožnosti se pojavijo razlike v počutju po izvajanju joge za otroke.

Učenci so jogijske vaje sprejeli nasmejani, kar pa ni napačno, saj tudi smeh uvrščamo

med sprostitvene tehnike. Potrebno jih je bilo le večkrat opozoriti, da se usmerijo na

dihanje in pravilno izvajanje posameznih položajev.


44


EFT metode


EFT metode

f f %

vesel/a 38 76,0

niti vesel/a, niti

žalosten/a

11 22,0

žalosten/a 1 2,0

Skupaj 50 100,0

Rezultati kažejo, da se je 38 otrok od 50 (76,0 %) počutilo veselo po izvajanju EFT

metode in le 1 otrok od 50 žalostnega. Iz teh rezultatov sklepamo, da je EFT metoda

od vseh izvedenih sprostitvenih tehnik otrokom pritegnila največ pozornosti, posledično

pa so se ob njej počutili najbolj vesele in sproščene. Medvedek Zdravko, ki nam je

pomagal pri izvajanju EFT metode, je otrokom pokazal vesel in sproščen način

umirjanja in sproščanja. Opaziti je bilo, da so učenci EFT metodo uporabili večkrat, tudi

samostojno. Predvsem pomembno pa je bilo to, da so bili učenci po izvajanju EFT

metode nasmejani in umirjeni ter pripravljeni za šolsko delo ter prijateljski odnos s

sošolci. Sabina Šilc (2012) navaja, da se otroci veselijo tapkanja in EFT metode ter da

so po izvajanju te sprostitvene tehnike sproščeni in umirjeni, kar naše ugotovitve samo

potrjujejo.

Izračun 2χ - preizkusa: 2

χ = 42,832 > 2χ (P = 0,001, g = 2) = 13,82 kaže, da so

statistično pomembne razlike v počutju po izvajanju EFT metode.

S tem ko učenci »pomagajo« igrački, v bistvu pomagajo sebi, ker igrački

dobesedno izpovejo svoje težave in težave preženejo iz svojega energetskega

sistema.

Nekateri učenci pa imajo težave z izpovedovanjem svojih težav. Namesto da bi se

sprostili, doživijo obraten in neprijeten občutek. To je občutil le en od 50 učencev.


45


Bachovih cvetnih plesov


Bachovih cvetnih plesov

f f %

vesel/a 36 72,0

Niti vesel/a, niti

žalosten/a

13 26,0

žalosten/a 1 2,0

Skupaj 50 100,0

Ugotovila sem, da so Bachovi cvetni plesi druga od izvedenih sprostitvenih tehnik,

po kateri je največji odstotek (72,0 %) otrok, ki so se po izvajanju tehnike počutili

veselo.

Le 1 učencu sprostitvena tehnika ni bila všeč oziroma se je po njej počutil žalosten

in nesproščen.

Ob Bachovih cvetnih plesih je bilo opaziti, da so učenci uživali. Bili so nasmejani,

sproščeni in umirjeni. Njihova koncentracija je naraščala z vsakim izvedenim gibom

Bachovih cvetnih plesov. Avtorji kot npr. Mechthild (1994), ki so preučevali vpliv

Bahovih cvetov na naše počutje so ugotovili, da imajo Bachovi cvetovi zelo pozitiven in

umirjajoč učinek na naše telo. Prav tako pa je bilo opaziti dobro in sproščeno počutje

otrok po izvajanju Bachovih cvetnih plesov. Učenci so plesne gibe izvajali zavestno in

proti mojim pričakovanjem, brez kakršnih koli komentarjev.


χ = 37,956 > 2χ (P = 0,001, g = 2) = 13,82 kaže, da so

statistično pomembne razlike v počutju po izvajanju Bachovih cvetnih plesov.

Bachovi cvetni plesi spodbujajo gibanje in plesno izražanje. Učenci, ki so sodelovali

v izvajanju sprostitvene tehnike, so bili učenci 2. in 3. razreda, ki na eni strani še ne

poznajo občutka neugodja ob plesanja in po drugi strani so se že pojavljali občutki

sramu in nezmožnosti pravilnih ritmičnih gibov. Prav zaradi tega je bilo opaziti razlike v

počutju in tudi nekaj neodločenih odgovorov.


46


mandal


mandal

f f %

vesel/a 35 70,0

niti vesel/a, niti

žalosten/a

12 24,0

žalosten/a 3 6,0

Skupaj 50 100,0

Iz tabele je razvidno, da so učenci dobro sprejeli sprostitveno tehniko mandala ter

da so se po izvajanju le te dobro in veselo počutili.

V ustvarjanju in barvanju mandal so učenci svoje veselje in sproščenost kazali z

izbiro veselih in živih barv ter z nasmejanimi in zadovoljnimi obrazi.

Slika 4: Mandale učencev 2. b razreda OŠ Antona Ukmarja ob koncu učne ure

Vir: Bilbija 2012

70,0 % otrok, ki so na vprašanje, kako so se počutili po izvajanju mandal,

odgovorilo, veselo je potrdilo navedbe avtoric (Omejc, Železnik 2008), da izražanje z

mandalami blagodejno vpliva na počutje in ravnanje otrok. Otroci so se po izvajanju

mandal počutili sproščene ter koncentrirane na šolsko delo in druženje z vrstniki.

Mandale smo z učenci ustvarili ob koncu šolske ure slovenščine (po nareku).


47

Učencem sem najprej razložila, kaj so mandale. Po uvodni besedi pa sem

učencem naročila, naj si izberejo risarski material, s katerim bodo mandalo ustvarili.

Njihova naloga je bila, da si zamislijo svojo težavo in njeno rešitev, ki jo bodo upodobili

z barvami v obliki kroga. Delo je potekalo individualno in v tišini. (Slika 4.)


χ = 37,951 > 2χ (P = 0,001, g = 2) = 13,82 kaže, da so

statistično pomembne razlike v počutju po izvajanju mandal. Razlike v odgovorih se

kažejo predvsem zaradi povezanosti mandal z likovnim izražanjem. Določenim

učencem je likovno izražanje in s tem povezana sprostitev bližje kot drugim, kar

posledično prinaša razlike v počutju po izvajanju posameznih sprostitvenih tehnik, kot

je mandala.


vseh sprostitvenih tehnik


vseh tehnik

f f %

vesel/a 40 80,0

niti vesel/a, niti

žalosten/a

8 16,0

žalosten/a 2 4,0

Skupaj 50 100,0

Splošno počutje učencev se ne razlikuje veliko, saj se je 80,0 % otrok po izvajanju

vseh sprostitvenih tehnik, počutilo veselo, zadovoljno in sproščeno. Njihova

koncentracija je bila večja, njihovo delo in odnos s sošolci in učiteljico pa naprednejši. 2

učencema sprostitvene tehnike niso bile všeč oz. so se po izvajanju le teh počutili

žalostne, kar pa je le dokaz, da smo si ljudje različni in da se na različne načine

sproščamo. Kljub temu, pa je iz rezultatov razvidno, da so sprostitvene tehnike

primeren in dober način sproščanja pri učencih.

Ugotovljeno so potrdile tudi učiteljice. Učence so po končanih sprostitvenih

tehnikah opisale kot bolj koncentrirane ter pripravljene za vzajemni pogovor in

dvosmerno komunikacijo.


48


χ = 50,074 > 2χ (P = 0,001, g = 2) = 13,82 kaže, da so

statistično pomembne razlike v počutju po izvajanju vseh sprostitvenih tehnik, kar

pomeni, da učenci uživajo v različnih oblikah sproščanja in so jim sprostitvene tehnike

v glavnem všeč.

Glede na rezultate potrdimo hipotezo 1 (H1), ki pravi, da so statistično pomembne

razlike med odgovori učencev o počutju pri nekaterih izvedenih sprostitvenih tehnikah.

6.5.2 Primerjava počutja glede na spol učencev

Tabela 9: Število in odstotek odgovorov o počutju po izvajanju avtogenega treninga

za vsak spol posebej

Počutje po izvajanju avtogenega treninga

Spol

učencev

vesel/a niti vesel/a, niti

žalosten/a

žalosten/a

Skupaj

dečki

12

54,6 %

7

31,8 %

3

13,6 %

22

100,0 %

deklice 22

78,6 %

5

17,9 %

1

3,5 %

28

100,0 %

Skupaj 34

68,0 %

12

24,0 %

4

8,0 %

50

100,0 %

Iz tabele je razvidno, da se je po izvajanju avtogenega treninga 22 od 28 deklic,

kar predstavlja 78,6 % ter 12 od 22 dečkov, kar predstavlja 54,6 %, počutilo bolj vesele

in sproščene.

Razlike med spoloma so bile opazne tudi pri samem izvajanju avtogenega

treninga, saj so po navedbah avtorjev (Šilc 2012) v tem starostnem obdobju dečki manj

skoncentrirani in pripravljeni na poslušanje in vživljanje v pravljice.

Podobno se je dogajalo tudi ob izvajanju avtogenega treninga. Dečkom je bilo težje

obdržati koncentracijo, zaprte oči in se vživeti v dogajanje v pravljici kot deklicam. Z

njihove strani je prihajalo do nepotrebnih komentarjev, kar je zmotilo sprostitveni

proces.


49

Kljub temu izračun 2χ - preizkusa: 2

χ = 3,611 < 2χ (P = 0,05, g = 2) = 5,991 kaže,

da ni statistično pomembnih razlik v počutju po izvajanju avtogenega treninga glede na

spol učencev. Dečki in deklice so si v tem starostnem obdobju, kljub manjši

koncentraciji dečkov, zelo podobni in še ne preveč raznoliki.

Tabela 10: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju joge za

otroke za vsak spol posebej

Počutje po izvajanju joge za otroke

Spol

učencev

vesel/a niti

vesel/a, niti

žalosten/a

žalosten/a

Skupaj

dečki

17

77,3 %

4

18,2 %

1

4,5 %

22

100,0 %

deklice 15

53,6 %

10

35,7 %

3

10,7 %

28

100,0 %

Skupaj 32

64,0 %

14

28,0 %

4

8,0 %

50

100,0 %

Rezultati slikovnega vprašalnika kažejo, da so razlike v počutju po izvajanju joge za

otroke, saj se 17 (77,3 %) dečkov in 15 (53,6 %) deklic počutilo veselih po izvajanju

sprostitvene tehnike. Prav tako je bil po izvajanju žalosten samo 1 (4,5 %) deček in 3

(10,7 %) deklice.

Razlike v počutju so nastale zaradi različnih zmožnosti in sposobnosti v tem

starostnem obdobju. Dečkom so v tem starostnem obdobju bolj všeč živali in položaji,

ki jih predstavljajo jogijske vaje. Prav tako je prisotno gibanje, ki ga dečki še bolj kot

deklice v tem starostnem obdobju iščejo. Deklicam pa je pri teh vajah primanjkovalo

motivacije, saj so že po določenih gibih želele prekiniti izvajanje vaj.

Izračun 2χ - preizkusa:

2χ = 2,957 < 2

χ (P = 0,05, g = 2) = 5,991 kaže, da ni

statistično pomembnih razlik v počutju po izvajanju joge za otroke glede na spol

učencev.

Kljub omenjenim razlikam v tem starostnem obdobju, pa razlike niso statistično

pomembne, saj so učenci še v fazi razvoja in se njihove zmožnosti in sposobnosti

razvijajo.


50

Tabela 11: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju EFT

metode za vsak spol posebej

Počutje po izvajanju EFT metode

Spol

učencev

vesel/a niti vesel/a,

niti žalosten/a

žalosten/a

Skupaj

dečki

14

63,6 %

7

31,8 %

1

4,6 %

22

100,0 %

deklice 24

85,7 %

4

14,3 %

0

0,0 %

28

100,0 %

Skupaj 38

76,0 %

11

22,0 %

1

2,0 %

50

100,0 %

Iz dobljenih rezultatov lahko ugotovimo, da so se deklice po izvajanju EFT metode

počutile bolj veselo in sproščeno. To kažejo rezultati, ki navajajo, da se je 85,7 % deklic

in 63,6 % dečkov, počutilo po izvajanju sprostitvene tehnike vesele. EFT metoda je

privlačna sprostitvena tehnika, saj vključuje tapkanje po točkah, ki nam prinašajo

sprostitev. Razlike so se kazale zaradi večje koncentracije in zmožnosti vživljanja ter

istovetenja z medvedkom, ki ima podobne težave, kot jih imajo učenci, s strani deklic.


χ = 3,763 < 2χ (P = 0,05, g = 2) = 5,991 kaže, da ni

statistično pomembnih razlik v počutju po izvajanju EFT metode glede na spol

učencev. EFT metodo so učenci odlično sprejeli in se zato tudi statistično pomembne

razlike niso pokazale.


cvetnih plesov za vsak spol posebej

Počutje po izvajanju Bachovih cvetnih plesov

Spol

učencev


niti žalosten/a

žalosten/a

Skupaj

dečki

17

77,3 %

4

18,2 %

1

4,5 %

22

100,0 %

deklice 19

67,9 %

9

32,1 %

0

0,0 %

28

100,0 %

Skupaj 36

72,0 %

13

26,0 %

1

2,0 %

50

100,0 %


51

Ugotovitve kažejo, da so majhne razlike v počutju po izvajanju Bachovih cvetnih

plesov, saj se je 77,3 % dečkov in 67,9 % deklic počutilo veselih in sproščenih po

izvajanju sprostitvene tehnike.

Do razlik bi lahko prišlo zaradi znane večje naklonjenosti deklic do plesnega

izražanja kot dečkov, vendar je bilo v tem primeru večji delež dečkov kot deklic bolj

veselih po izvajanju Bachovih cvetnih plesov. Zaradi manjšega števila različnih gibov,

ki so dečke motivirali in so ob njih lahko uživali ter se posledično sprostili, ne pa

dolgočasili, kot je to običajno ob drugih plesih, so bili dečki bolj sproščeni kot deklice ob

izvajanju Bachovih cvetnih plesov.


χ = 2,354 < 2χ (P = 0,05, g = 2) = 5,991 kaže, da ni

statistično pomembnih razlik v počutju po izvajanju Bachovih cvetnih plesov glede na

spol učencev. Otroci v tem starostnem obdobju še ne občutijo velike neugodnosti ob

javnem plesnem izražanju, ki se najbolj kaže pri dečkih, zato do statistično pomembnih

razlik v počutju tehnike ni prišlo.

Tabela 13: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju mandale

za vsak spol posebej

Počutje po izvajanju mandale

Spol

učencev


niti žalosten/a

žalosten/a

Skupaj

dečki

17

77,3 %

3

13,6 %

2

9,1 %

22

100,0 %

deklice 18

64,3 %

9

32,1 %

1

3,6 %

28

100,0 %

Skupaj 35

70,0 %

12

24,0 %

3

6,0 %

50

100,0 %

Rezultati kažejo, da se je 77,3 % dečkov in 64,3 % deklic po izvajanju sprostitvene

tehnike umirilo in občutilo veselje. Otroci se v tem starostnem obdobju radi likovno

izražajo, zato so dobro sprejeli tehniko mandale – in to bolj dečki kot deklice. Dečkom

so bile mandale bolj všeč kot deklicam, ker so se lahko prosto izražali in niso bili

omejeni z motivom. Na tak način so prišli nezavedno do umiritve in sprostitve, kar pa

dečki v tem starostnem obdobju, ne občutijo velikokrat.


χ = 2,666 < 2χ (P = 0,05, g = 2) = 5,991 pa kaže, da ni

statistično pomembnih razlik v počutju po izvajanju mandale glede na spol učencev.


52

Likovno izražanje, ki je del mandal in sproščanja, je otrokom zanimivo in

sproščujoče že samo po sebi. Prav tako ni potrebno izraziti posebnih likovnih

zmožnosti.

Tabela 14: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o splošnem počutju po izvajanju

vseh sprostitvenih tehnik za vsak spol posebej

Splošno počutje po izvajanju vseh tehnik

Spol

učencev


niti žalosten/a

žalosten/a

Skupaj

dečki

18

81,8

3

13,7

1

4,5

22

100,0

deklice 22

78,6

5

17,9

1

3,5

28

100,0

Skupaj 40

80,0

8

16,0

2

4,0

50

100,0

Glede na pridobljene podatke pa vidimo, da so bili dečki v nekoliko večjem deležu

bolj veseli kot deklice, saj se je 81,8 % dečkov in 78,6 % počutilo veselo in sproščeno

po izvajanju vseh sprostitvenih tehnik.

Kljub pričakovanjem, da se bodo deklice bolje počutile po vseh izvedenih

sprostitvenih tehnikah kot dečki, so dečki že med izvajanjem sprostitvenih tehnikah

kazali nasmejane obraze. Dečkom so sprostitvene igre predstavljale izziv in dobro

počutje, ki v tem starostnem obdobje še ne pozna razlik glede na spol.

Večina otrok, ne glede na spol je rada sodelovalo pri vseh sprostitvenih tehnikah.

Predvsem so bili učenci po izvajanju sproščeni, umirjeni in pripravljeni za nadaljnje

šolsko delo ter boljše odnose z vrstniki.

Tudi izračun 2χ - preizkusa: 2

χ = 0,191 < 2χ (P = 0,05, g = 2) = 5,991 kaže, da ni

statistično pomembnih razlik v splošnem počutju po izvajanju vseh tehnik glede na spol

učencev.

Ugotovitve kažejo da so otroci postali bolj sproščeni ter vztrajni in ustvarjalni pri

različnih dejavnostih, ne glede na spol.


53

Glede na predstavljene rezultate, hipoteze 2 (H2), ki pravi, da so med odgovori

učencev statistično pomembne razlike po izvajanju nekaterih sprostitvenih tehnik glede

na spol učencev, ne moremo potrditi. Podatki v tabelah so pokazali, da se je po

izvajanju nekaterih tehnik večji delež dečkov počutil bolj veselo, npr. pri jogi, Bachovih

cvetnih plesih in pri mandalah, pri drugih pa deklice (avtogeni trening in EFT metoda).

6.5.3 Primerjava počutja glede na razred učencev

Tabela 15: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju

avtogenega treninga za vsak razred posebej

Počutje po izvajanju avtogenega treninga

Razred vesel/a niti

vesel/a, niti

žalosten/a

žalosten/a

Skupaj

drugi

18

69,2 %

6

23,1 %

2

7,7 %

26

100,0 %

tretji 16

66,7 %

6

25,0 %

2

8,3 %

24

100,0 %

Skupaj 34

68,0 %

12

24,0 %

4

8,0 %

50

100,0 %

Iz tabele je razvidno, da 18 (69,2 %) učencev drugega razreda in 16 (66,7 %),

učencev tretjega razred je na slikovnem vprašalniku označilo svoje počutje z vesel/a.

Prav tako sta bila le 2 učenca drugega razreda (7,7 %) in 2 učenca tretjega razreda

(8,3 %) žalostna po izvajanju avtogenega treninga, kar pa ne predstavlja vidnih razlik v

počutju po izvajanju sprostitvene tehnike glede na razred.

Nekoliko večji odstotek veselih otrok po izvajanju tehnike je opazen v 2. razredu,

zaradi njihove nižje starosti in lažjega vživljanja v pravljice, kot učencev 3. razreda, ki

svet okoli sebe sprejemajo že bolj realno.


χ = 0,060 < 2χ (P = 0,05, g = 2) = 5,991 kaže, da ni

statistično pomembnih razlik v počutju po izvajanju avtogenega treninga glede na

razred učencev. Učenci drugega in tretjega razreda osnovne šole so si po starosti zelo

blizu, zato velikih razlik ni za pričakovati, saj so učenci še v razvoju in do pomembnih

starostnih razlik, še ne prihaja. Prav tako ne v počutju in načinu sproščanja.


54

Tabela 16: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju joge za

otroke za vsak razred posebej

Počutje po izvajanju joge za otroke

Razred vesel/a niti

vesel/a, niti

žalosten/a

žalosten/a

Skupaj

drugi

17

65,4 %

8

30,8 %

1

3,8 %

26

100,0 %

tretji 15

62,5 %

6

25,0 %

3

12,5 %

24

100,0 %

Skupaj 32

64,0 %

14

28,0 %

4

8,0 %

50

100,0 %

Iz tabele je razvidno da se je večina učencev počutila zelo dobro in umirjeno po

izvajanju joge za otroke, ne glede na razred. Nadaljnje umirjeno šolsko delo je bilo

dokaz rezultatov razvidnih iz tabele, prav tako v drugem kot tudi v tretjem razredu. 65,4

% učencev drugega in 62,5 % učencev tretjega razreda je po izvajanju joge za otroke

postalo bolj umirjeno in sproščeno. Prav gibanje je bilo dobra motivacija za sproščanje

in ni kazalo statistično pomembnih razlik v počutju glede na razred. Prav nasprotno.

Gibanje, kot sestavni del joge za otroke je bila skupna sprostitev in vir dobrega počutja,

tako učencem drugega kot tudi tretjega razreda.


χ = 2,356 < 2χ (P = 0,05, g = 2) = 5,991 kaže, da ni

statistično pomembnih razlik v počutju po izvajanju joge za otroke glede na razred

učencev. Glede na to, da jogo za otroke izvajamo kot vaje z različnimi imeni,

zanimivimi za otroke različnih starostnih skupin, nismo pričakovali, da jih učenci ne bi

dobro sprejeli in da bi se po izvajanju le teh počutili slabo in žalostno. Kljub temu so se

4 učenci po izvajanju tehnike počutili žalostne. Vzrok je bilo lahko njihovo splošno

slabo počutje in nezadovoljstvo, ali pa se jim na tak način ni uspelo sprostiti, kar je

povzročilo žalost in nezadovoljstvo.


55

Tabela 17 Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju EFT

metode za vsak razred posebej

Počutje po izvajanju EFT metode

Razred vesel/a niti

vesel/a, niti

žalosten/a

žalosten/a

Skupaj

drugi

20

76,9 %

5

19,2 %

1

3,9 %

26

100,0 %

tretji 18

75,0 %

6

25,0 %

0

0,0 %

24

100,0 %

Skupaj 38

76,0 %

11

22,0 %

1

2,0 %

50

100,0 %

76,9 % učencev drugega in 75,0 % učencev tretjega razreda je odgovorilo, da so

se po izvajanju EFT metode počutili veselo in sproščeno. Iz dobljenih rezultatov lahko

ugotovimo, da ni opaznih razlik glede na razred.

Medvedek Zdravko, ki je sestavni del izvedbe EFT metode, je bil dobra motivacija

za sprostitev tako učencem drugega kot tretjega razreda.


χ = 1,131 < 2χ (P = 0,05, g = 2) = 5,991 kaže, da ni

statistično pomembnih razlik v počutju po izvajanju EFT metode glede na razred

učencev. Opaznih razlik med samim izvajanjem in tudi po izvajanju EFT metode ni bilo

opaziti niti v drugem niti v tretjem razredu.

Učenci so bili zadovoljni, sproščeni ter umirjeni. Le 1 učenec 2. razreda je bil

žalosten. Njegovo razpoloženje je bila lahko posledica nepravilnega tapkanja in

sodelovanja, ali pa se ob tej sprostitveni tehniki ni počutil/a dovolj sproščenega.


56


cvetnih plesov za vsak razred posebej

Počutje po izvajanju Bachovih cvetnih plesov

Razred vesel/a niti

vesel/a, niti

žalosten/a

žalosten/a

Skupaj

drugi

18

69,2 %

7

26,9 %

1

3,9 %

26

100,0 %

tretji 18

75,0 %

6

25,0 %

0

0,0 %

24

100,0 %

Skupaj 36

72,0 %

13

26,0 %

1

2,0 %

50

100,0 %

Rezultati kažejo, da se je 18 (69,2 %) učencev drugega in 18 (75,0 %) učencev

tretjega razreda po izvajanju tehnike počutilo veselo in le 1 učenec drugega razreda je

označil žalosten obraz.

Do takšnega razpoloženja je lahko prišlo zaradi pomanjkanja sposobnosti izražanja

na glasbenem področju, posledično pa tudi do nezmožnosti sprostitve.

Učenci obeh razredov so bili navdušeni nad plesnimi gibi in so sproščen in

nasmejan obraz kazali že med samo izvedbo Bachovih cvetnih plesov.


χ = 1,031 < 2χ (P = 0,05, g = 2) = 5,991 kaže, da ni

statistično pomembnih razlik v počutju po izvajanju Bachovih cvetnih plesov glede na

razred učencev.

Center cvetnih esenc (2012) navaja, da cvetne esence, ki so izražene skozi

Bachove cvetne plese, blagodejno vplivajo na počutje, ne glede na starost. Tako

dobljeni rezultati pri učencih drugega in tretjega razreda njihove teorije samo potrjujejo.


57

Tabela 19: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o počutju po izvajanju mandale

za vsak razred posebej

Počutje po izvajanju mandale

Razred vesel/a niti

vesel/a, niti

žalosten/a

žalosten/a

Skupaj

drugi

18

69,2

6

23,1

2

7,7

26

100,0

tretji 17

70,8

6

25,0

1

4,2

24

100,0

Skupaj 35

70,0

12

24,0

3

6,0

50

100,0

Ugotovitve kažejo, da je 69,2 % učencev drugega in 70,8 % učencev tretjega

razreda svoje počutje opredelilo kot veselje in sprostitev.

Kljub temu, da v omenjenih razredih likovno izražanje ni omejeno le na barvanje,

očitnih razlik med razredoma ni bilo opaziti. Učenci obeh razredov so z veseljem

ustvarjali mandale. Trije »žalostni« odgovori kažejo na to, da določenim učencem

likovno izražanje ne prinaša sprostitve. Za njih je primerne katera druga oblika

sprostitve.


χ = 0,522 < 2χ (P = 0,05, g = 2) = 5,991 kaže, da ni

statistično pomembnih razlik v počutju po izvajanju mandale glede na razred učencev.

Mandale so po navedbah Omejc in Železnik (2008) vir dobrega počutja, tako za

starejše ali mlajše generacije. Učenci razredov, ki so sodelovali pri ustvarjanju mandal

so si po starosti blizu, zato tudi velikih razlik v počutju po ustvarjanju mandal nismo

opazili.


58

Tabela 20: Število (f) in odstotek (f %) odgovorov o splošnem počutju po izvajanju

vseh sprostitvenih tehnik za vsak razred posebej

Splošno počutje po izvajanju vseh tehnik

Razred

učencev

vesel/a niti

vesel/a, niti

žalosten/a

žalosten/a

Skupaj

drugi

23

88,5 %

2

7,7 %

1

3,8 %

26

100,0 %

tretji 17

70,8 %

6

25,0 %

1

4,2 %

24

100,0 %

Skupaj 40

80,0 %

8

16,0 %

2

4,0 %

50

100,0 %

Glede na pridobljene rezultate, ni razvidnih statistično pomembnih razlik v

splošnem počutju po izvajanju vseh sprostitvenih tehnik glede na razreda, v katerih so

bile izvedene sprostitvene tehnike.

Večina učencev se je po izvedenih tehnikah počutila vesele in sproščene (88,5 %

učencev drugega in 70,8 % učencev tretjega razreda), malo pa je bilo takšnih učencev,

ki jim sprostitvene tehnike niso bile všeč in so se po izvedbi le teh počutili žalostne (3,8

% učencev drugega in 4,2 % učencev tretjega razreda).


χ = 2,813 < 2χ (P = 0,05, g = 2) = 5,991 tudi potrjuje, da

ni statistično pomembnih razlik v splošnem počutju po izvajanju vseh tehnik glede na

razred učencev. Učenci v sprostitvenih tehnikah uživajo in se sproščajo, ne glede na

razred oz. starost otrok. Dobra motivacija in zanimive sprostitvene igre učencem

prinašajo sprostitev in zadovoljstvo.

Primerjava počutja učencev po izvajanju sprostitvenih tehnik glede na razred

učencev je pokazala, da so razlike glede na razred majhne in niso statistično

pomembne. Nekoliko bolje pa so sprostitvene tehnike sprejeli učenci drugega razreda

predvsem avtogeni trening, jogo in EFT metodo. Na to kaže večji delež učencev, ki so

označili »vesel obraz« po izvajanju tehnik. Učenci tretjega razreda pa so označili v

večjem deležu vesele obraze po izvajanju Bachovih cvetnih plesov in pri mandalah, a

razlike med odgovori učencev so bile majhne.

Glede na predstavljene rezultate zavrnemo tudi tretjo hipotezo (H3), ki pravi, da so

med odgovori učencev statistično pomembne razlike po izvajanju nekaterih

sprostitvenih tehnik glede na drugi in tretji razred učencev.


59

7 SKLEPNE UGOTOVITVE

Sprostitev in umiritev potrebujemo vsi – otroci, starši in vzgojitelji. Pri igrah in

tehnikah sproščanja in umirjanja si sprostimo telo in umirimo um. Hkrati zadovoljujemo

potrebe po gibanju, dotiku, čustveni toplini in varnosti, po druženju in sprejetosti v

družbo.

Otroci prav tako potrebujejo tišino, da lahko občutijo in doživijo svoje čustva, da se

osredotočijo na tisto kar delajo, da najdejo ravnotežje v sebi in si na tak način naberejo

novih moči. Stalni nemir, motnje koncentracije, vedenjske motnje, motnje spanja, vse

to so posledice hitrosti in preobremenjenosti s katero živimo in so značilne tako za

otroke, kot tudi za odrasle. Le tisti, ki je sam sposoben miru, lahko tudi otroka pripelje

do njega. Zato moramo začeti z delom pri sebi.

V diplomskem delu smo potrdili le prvo zastavljeno hipotezo, ki pravi, da so med

odgovori učencev statistično pomembnih razlike po izvajanju nekaterih sprostitvenih

tehnikah za učence, saj so bili v večjem deležu učenci veseli po izvedenih tehnikah

sproščanja.

Nismo pa dobili statistično pomembnih razlik po izvajanju tehnik (avtogeni trening,

joga za otroke, EFT metoda, Bachovi cvetni plesi, mandala) glede na spol učencev,

čeprav so dečki bolje sprejeli jogo za otroke, deklice pa avtogeni trening in EFT

metodo. Prav tako tudi splošno počutje ne izraža opaznih razlik v počutju učencev po

vseh izvedenih sprostitvenih tehnikah. Učenci so po izvajanju sprostitvenih tehnik, ne

glede na spol, postali bolj veseli in sproščeni. Svoje šolsko delo in odnos z vrstniki so

sprejeli in gradili na umirjen in sproščen način.

Opazila sem, da so bile za vaje sproščanja na začetku bolj navdušene deklice kot

pa dečki. Deklicam niso bile všeč vaje, v katerih je bilo prisotno gibanje, in so se hitro

utrudile. Avtogeni trening in EFT metoda sta bolj pritegnili deklice, medtem ko so dečki

bolj uživali pri izvajanju zapletenih položajev živali pri jogi. Bachovi cvetni plesi so bili

všeč tako deklicam kakor dečkom. Dečki so napredek pokazali pri sproščenem

plesnem izražanju, pri deklicah pa je bilo opazno domiselno in dopolnilno oblikovanje

plesnih gibov Bachovih cvetov. Razlik glede na spol pri ustvarjanju mandale nisem

opazila. Prav vsi so uživali v ustvarjanju, sproščanju in izražanju svojih misli s pomočjo

mandale. Občasno je bilo opaziti, kar so pokazali tudi rezultati vprašalnika, da so bili

dečki po izvajanju sprostitvenih tehnik malo bolj sproščeni kot deklice.

Ugotovila sem, da so otroci postali bolj vztrajni in ustvarjalni pri različnih

dejavnostih, ne glede na spol, k čemur so po mojem mnenju pripomogle igre

sproščanja. Igre sproščanja učencem nudijo počitek, sprostitev in osvežitev, da si

potem lahko naberejo novih moči in dosežejo večjo zbranost za »ustvarjalno delo«.


60

2χ - preizkus hipoteze neodvisnosti tudi ni pokazal statistično pomembnih razlik

glede na drugi in tretji razred učencev. Učenci drugega razreda so glede na rezultate

vprašalnika nekoliko bolje sprejeli avtogeni trening, jogo za otroke ter EFT metodo,

učenci tretjega razreda pa mandalo in Bachove cvetne plese. Tudi splošno počutje po

vseh izvedenih sprostitvenih tehnikah ne kaže pomembnih statističnih razlik v počutju

glede na drugi in tretji razred učencev.

Učenci, ki so sodelovali pri izvajanju sprostitvenih tehnikah, so si po starosti zelo

blizu, tako da velikih razlik nismo pričakovali, niti ne opazili. Učenci so radi sodelovali,

predvsem pa so bili zadovoljni, sproščeni in nasmejani. Pojavljale so se podobne

ugotovitve glede počutja pri obeh razredih. Največ sproščenosti smo dosegli, po mojem

mnenju, s sprostitvenima tehnikama Bachovi cvetni plesi ter EFT metodo, ob katerih so

učenci postali popolnoma umirjeni in pripravljeni za nadaljnje delo. Sledila ji je

sprostitvena tehnika avtogeni trening.

Najmanj sproščeni pa so bili učenci, glede na moje opazke in na dobljene rezultate

vprašalnika, po izvedeni sprostitveni tehniki joga za otroke. Učenci so premalo

pozornosti posvečali pravilnemu dihanju in pravilnemu izvajanju posameznih kretenj.

Poze so se jim zdelo smešne, kar pa ni bilo toliko slabo, saj je tudi smeh ena od

sprostitvenih tehnik.

Pri sprejemanju in vključevanju učencev v »sprostitveno vzgojo« ni bilo večjih

težav, saj so učenci radi sodelovali pri sprostitvenih dejavnostih ne glede na spol ali

razred. Prav pri vseh izvedenih sprostitvenih tehnikah so se učenci sprostili in si

pridobili novih moči za nadaljnje delo. Opazila sem, da so učenci sprostitvene tehnike

zelo dobro sprejeli, njihova sproščenost pa se je najbolje pokazala tudi pri nadaljnjem

delu.

V tednu izvajanja sprostitvenih tehnik je bilo opaziti pri učencih, da so radi hodili v

šolo, saj so se v skupini dobro počutili in bili sprejeti. Opazila sem, da se je zmanjšalo

agresivno vedenje, zapiranje vase in napadi besa. Učenci so postali veseli, sproščeni

in bolj strpni. Zdelo se mi je, da so postali tudi bolj pogumni in so se postopoma začeli

soočati s svojimi strahovi. Vendar so še vedno potrebovali veliko pozornosti, saj svojih

strahov, po mojem mnenju, niso popolnoma premagali.

Stres ponavadi pušča neizbrisne sledove, ki jih ni mogoče hitro odstraniti. Ni prav,

če za neprijetne dogodke, občutke ali bolezni krivimo stres in nič ne ukrenemo. Menim,

da si moramo vzet čas zase, poskrbeti za svoje potrebe ter se znati sprostiti, tako mi

kot učitelji, kot tudi učenci. Tako bomo zmanjšali oziroma obvladovali stres, zadovoljni

bomo sami s seboj, bolj bomo produktivni in boljše bo naše sodelovanje z okolico.

Predvsem pa ne smemo pozabiti na naše učence.


61

8 VIRI IN LITERATURA

Baptiste, Baron (2007): Moj očka je presta: joga za starše in otroke. Kranj: Damodar.

Benesch, Horst (2006): S trkanjem do zdravja: odpravljanje telesnih in duševnih težav

s tehniko EFT. Ljubljana: Aura.

Bujišić, Gordana (2005): Dijete i kriza : priručnik za odgajatelje, učitelje i roditelje.

Zagreb: Golden marketing - Tehnička knjiga.

Cencič, Majda (2009): Kako poteka pedagoško raziskovanje : primer kvantitativne

empirične neeksperimentalne raziskave. Ljubljana : Zavod RS za šolstvo.

Center cvetnih esenc (2012): Bachove cvetne esence. http://www.cvetneesence.si/

(16. 2. 2012).

Dennison, E. Paul, Dennison, E. Gail (2007): Telovadba za možgane: 26 vaj za boljši

učni uspeh. Ljubljana: Rokus Klett.

Gregorič, Barbara (2011): Skriti grafiti. Ljubljana : Viharnik.

Jeromen, Tina, Kajtna Tanja (2008): Sproščanje: moj mali priročnik. Ljubljana:

samozaložba.

Kesič, Katarina (2012): Hiperaktivnost-kaj je sindrom ADHD.

Http://www.viva.si/Otroške- bolezni-Pediatrija/172/Hiperaktivnost-kaj-je-sindrom

ADHD (16.2.2012).

Lieberman, Alicia F., Van Horn, Patricia (2011): Psychotherapy with infants and young

children : repairing the effects of stress and trauma on early attachment. New York;

London: The Guilford Press.

MacGilvery, Carole, Reed, Jimi, Mehta, Mira, Mehta, Silva (1997): Enciklopedija

aromaterapije, masaže i yoge : [opširan, praktični vodič prirodnih puteva do

zdravlja, opuštanja]. Rijeka : Leo-Commerce.

Marjanović Umek, Ljubica, Zupančič, Maja (2006): Psihologija otroške igre: od rojstva

do vstopa v šolo. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

Omejc, Vanda, Železnik, Gabrijela (2008): Mandala – mavrične steze. Žirovnica:

Medium.

Padubsky, Gaja (2012): EFT terapija Gaja Padubsky. http://www.efttehnika.si/ (16. 2.

2012).

Pearson, Mark, Nolan, Patricia (1995): Emotional release for children : repairing the

past - preparing the future. Melbourne: ACER.

Roglič Kononenko, Irena (2012): Plesi za Bachove cvetove.

http://www.mavrica.net/plesi-za-bachove-cvetove_clanek_139.html/ (16. 2. 2012).

Scheffer, Mechthild (1994): Bachova cvetna zdravila v teoriji in praksi. Ljubljana: DZS.


62

Schmidt, Gordana (2002): Začetni program joge za otroke – zbirka primerov za

usmerjene igralne in gibalne dejavnosti. Ljubljana: Schlamberger P & J.

Srebot, Renata, Menih, Kristina (1996): Potovanje v tišino – sprostitvena vzgoja za

otroke. Ljubljana: DZS.

Srebot, Renata, Menih, Kristina (1994): Sprostitve: praktični napotki za boljše telesno in

duševno počutje. Ljubljana: Domus.

Strong, Jeff, Flanagan, Michael O. (2011): Motnja pozornosti in hiperaktivnost za

telebane : [zlahka razumljiv vodič po možnostih obravnave in življenjskih strategijah

za otroke in odrasle]. Ljubljana: Pasadena: Društvo za pomoč osebam z depresijo

in anksioznimi motnjami.

Šilc, Sabina (2012): Medvedek Zdravko.

http://sabinasilc.com/eft_medved_zdravko.htm (16. 2. 2012)

Uranjek, Anica (1995): Sprostitvene igre za vrtec in šolo. Ljubljana: Svetovalni center

za otroke, mladostnike in starše.

Vogelnik, Mojca (1996): Likovnost v skupini in umetnostna terapija: priročnik za

ustvarjalno dojemanje in uporabljanje oblik in barv za vsakogar. Koper: Vita.

Wilmes-Mielenhausen, Brigitte (1999): Kje je doma tišina?: Starši in otroci odkrivajo

poti do sprostitve. Radovljica: Didakta.

Witkin, Georgie (1999): Brez napetosti v nov dan. Radovljica: Didakta.


63

9 PRILOGA – SLIKOVNI VPRAŠALNIK VPRAŠALNIK O POČUTJU PRI UPORABI SPROSTITVENIH TEHNIK V RAZREDU

SPOL (pobarvaj): RAZRED(obkroži): 2. 3.

Obkroži 1 slikico (smeška), ki prikazuje, kako si se počutil po izvajanju dejavnosti.

Avtogeni trening Joga za otroke

EFT metoda

Bachovi cvetni plesi Mandala

Splošno počutje po vseh izvedenih tehnikah

Documents

UNIVERZA NA PRIMORSKEM PEDAGOŠKA FAKULTETA · for children, the EFT method, Bach's floral dances, mandala, massage for children, imaginative games, active games, brain training,