UNIVERZA NA PRIMORSKEM PEDAGOŠKA …...pripravljenim merskim pripomočkom (ček lista). Vsekakor pa gre poudariti tudi pomembnost vzporedne igre, ob kateri se otroci igrajo eden poleg

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKA NALOGA

EVA LIPOVEC

KOPER 2019

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Visokošolski strokovni študijski program

prve stopnje Predšolska vzgoja

Diplomska naloga

SOLINE IN DELOVNA ORODJA SOLINARJEV

SKOZI PRIKAZ DEJAVNOSTI V VRTCU

Eva Lipovec

Koper 2019

Mentor: izr. prof. dr. Darjo Zuljan

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju izr. prof. dr. Darju Zuljanu za strokovno pomoč in nasvete,

s katerimi mi je pomagal pri izdelavi diplomske naloge.

Hvala tudi otrokom skupine Medvedki, ki so aktivno sodelovali pri nastajanju

empiričnega dela moje naloge.

Zahvaljujem se družini, ki me je skozi celoten študij optimistično spodbujala in mi

stala ob strani. Še posebej se zahvaljujem svoji mami, ki se je marsičemu odpovedala,

da bi bila moja pot lažja, in mi z vso ljubeznijo stala ob strani. Hvala tudi Anžetu za vso

podporo in tehnično pomoč.

Za bodrenje in spodbudne besede se zahvaljujem prijateljici Reufi.

Hvala vsem solinarjem, ki so stoletja obdelovali svoja morska polja in se trudili, da

bodo imeli naslednji rodovi bogato zapuščino.

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Eva Lipovec, študentka visokošolskega strokovnega študijskega

programa prva stopnja Predšolska vzgoja,

izjavljam,

da je diplomska naloga z naslovom Soline in delovna orodja solinarjev skozi prikaz

dejavnosti v vrtcu:

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis: ______________________

V Kopru, dne: ______________________

IZVLEČEK

V diplomski nalogi smo želeli prek dejavnosti na preprost način predstaviti

pridobivanje morske soli v solnih bazenih, delovno orodje in pripomočke solinarjev ter

same lastnosti soli.

Glede na populacijo otrok, ki je bila zajeta v empiričnem delu (osrednjeslovenska

regija), smo predvidevali, da le-ti solin in načina pridobivanja morske soli ne poznajo.

Tako se nam je zdelo pomembno in koristno, da otroci vedo, na kakšen način in kje se

pridobiva morska sol, ki jo poznajo iz kulinarike.

Prek metod pogovora, demonstracije, igre in raziskovanja smo poskušali prikazati

in utemeljiti pomen izkustvenega učenja za boljše pomnjenje.

Ker otrok naravo spoznava prek lastne aktivnosti, smo dejavnosti podkrepili z

gibanjem. Ob tako načrtovanih dejavnostih otrok krepi svoje razmišljanje in s tem razvija

kognitivne sposobnosti.

Z različnimi dejavnostmi, ki so sledile ciljem, zapisanim v Kurikulumu za vrtce, s

področij narave in gibanja, smo poudarili tudi vrednost senzorične in konstruktivne igre

v predšolskem obdobju.

Diplomska naloga v nadaljevanju opozarja na pomembnost tehnološke pismenosti

v obdobju zgodnjega učenja in poudarja nujnost tehničnih vsebin v vrtcih.

Podatke o delu otrok in njihovem sodelovanju pri aktivnostih smo zbirali z vnaprej

pripravljenim merskim pripomočkom (ček lista).

Vsekakor pa gre poudariti tudi pomembnost vzporedne igre, ob kateri se otroci igrajo

eden poleg drugega in s tem razvijejo prepotrebne socialne veščine.

Ključne besede: izkustveno učenje, igra, gibanje, tehnološka pismenost, sol,

soline, predšolski otrok.

ABSTRACT

Salt pans and tools of solinars through the presentation of activities in kindergarten.

In the thesis, we wanted to present throught simple activities the production of sea

salt in salt pools, working tools and accessories of salt men and characteristics of salts.

According to the population of children incuded in the empirical part (the central

Slovenian region), we assumed that they do not know anything about salt and the

method of producting salt from the sea. It seemed important to us to teach children how

and where eadable salt come from.

Through the metods of conversation, demonstration, games and research, we tried

to demonstrate and substabitate the importance of experiential learning for better

knowledge.

A child becomes acquainted with nature through his own activity, which is the

supported by movement. With such activities the child strengthens his thinking and thus

develops cognitive abilities.

With different activities that follow the goals written in the Kuriculum for

kindergartnes from the field of nature and movment, we also emphasized the value of

sensorical and constructive games in pre-school period.

Furthermore, the thesis emphasises the importance of technological literacy in the

period of early learning and the needs for technical content in kindergartens.

The information about the work of children and their participation in the activities was

collected with a pre-prepared measuring device (check list).

The importance of the parallel game, that allows to in which children play with each

other and thus develop the necessary social skills, it also considerable.

Key words: experiential learning, play, movement, technological literacy, salt, salt

pools, preschool children.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD .................................................................................................................... 1

2 TEORETIČNI DEL ................................................................................................. 2

2.1 Spoznavni razvoj predšolskega otroka............................................................ 2

2.2 Prek igre do učenja ......................................................................................... 4

2.3 Pomen gibanja za razvoj uma ......................................................................... 7

2.4 Tehnološka pismenost .................................................................................... 9

2.5 Tehnologija pridelave soli ............................................................................. 11

2.5.1 Tradicionalna pridelava soli ............................................................... 11

2.5.2 Uporaba soli ...................................................................................... 15

2.5.3 Solinar in njegovo delovno orodje ...................................................... 15

3 EMPIRIČNI DEL .................................................................................................. 20

3.1 Problem, namen in cilji .................................................................................. 20

3.2 Raziskovalne hipoteze .................................................................................. 20

3.3 Metodologija ................................................................................................. 20

3.3.1 Vzorec ............................................................................................... 20

3.3.2 Metoda .............................................................................................. 20

3.3.3 Postopki zbiranja podatkov ................................................................ 20

3.3.4 Postopek obdelave podatkov ............................................................ 21

3.3.5 Rezultati in razprave .......................................................................... 21

4 SKLEPNE UGOTOVITVE .................................................................................... 35

5 LITERATURA IN VIRI .......................................................................................... 37

6 PRILOGE ............................................................................................................ 39

KAZALO SLIK

Slika 1: Vetrna črpalka ............................................................................................... 14

Slika 2: Solni bazeni ................................................................................................... 14

Slika 3: Solinarjevo orodje in oprava .......................................................................... 16

Slika 4: Solinarski voziček .......................................................................................... 17

Slika 5: Solinarska hiša .............................................................................................. 18

Slika 6: Solinarska kuhinja .......................................................................................... 18

Slika 7: Solinarji .......................................................................................................... 19

Slika 8: Maketa solin .................................................................................................. 21

Slika 9: Strukturni odstotek (f %) otrok, ki poznajo, razumejo sistem delovanja solin .. 22

Slika 10: Strukturni odstotek (f %) otrok, ki poznajo tehnologijo pridobivanja soli ....... 23

Slika 11: Prvi stik s soljo ............................................................................................. 24

Slika 12: Solinarka...................................................................................................... 25

Slika 13: Navodila za delo v ilustrativni obliki .............................................................. 26

Slika 14: Videoposnetek navodila za delo .................................................................. 26

Slika 15: Strukturni odstotek (f %) otrok, ki sledijo skici z navodili za izdelavo orodja . 27

Slika 16: Solno polje in oprava solinarjev ................................................................... 27

Slika 17: Strukturni odstotek (f %) otrok, ki poimenujejo tehnične materiale ............... 28

Slika 18: Strukturni odstotek (f %) otrok, ki poimenujejo tehnične pripomočke ............ 28

Slika 19: Strukturni odstotek (f %) otrok, ki so pri dejavnosti vztrajni .......................... 29

Slika 20: Strukturni odstotek (f%) otrok, ki so izdelek končali ..................................... 29

Slika 21: Sestavljanje (vijačenje) solinarskega strgala ................................................ 30

Slika 22: Sestavljanje solinarskega strgala ................................................................. 30

Slika 23: Dela solinarjev na solnem polju ................................................................... 31

Slika 24: Stik s soljo na solnem polju .......................................................................... 31

Slika 25: Strukturni odstotek (f %) otrok, ki imajo ustrezno fino motoriko .................... 32

Slika 26: Rezanje usnjenega traku za izdelovanje taperinov ...................................... 32

Slika 27: Strukturni odstotek (f %) otrok, ki so nalogo opravljali samostojno ............... 33

Slika 28: Strukturni odstotek (f %) otrok, ki varno uporabljajo pripomočke oziroma

orodje ......................................................................................................... 33

KAZALO PRILOG

Priloga 1: Soglasje staršev ......................................................................................... 39

Priloga 2: Ocenjevalna lestvica - ček lista ................................................................... 40

Priloga 3: Navodila za sestavo solinarskega strgala ................................................... 41

Priloga 4: Prošnja za sodelovanje v vrtcu ................................................................... 43

Priloga 5: Zgodba o solnem cvetu .............................................................................. 44

Priloga 6: Priprava na izvedbo dejavnosti ................................................................... 46

Lipovec, Eva (2018): Soline in delovna orodja solinarjev skozi prikaz dejavnosti v vrtcu. Diplomska naloga.

Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

Solinarstvo je že v preteklosti predstavljalo pomembno panogo, ki je imela velik vpliv

na gospodarstvo in življenjske razmere pri nas, o čemer pričajo viri, ki izvirajo že iz druge

polovice 13. stoletja in opisujejo obseg trgovine s soljo (Bonin, 2009, v Apat, 2016;

Vinčec, 2009, v Apat, 2016).

Piranske soline, ki delujejo v Strunjanu in Sečovljah, so še vedno delujoče soline iz

niza solin, ki so nekoč delovale vse od Trsta do Sečovelj ter Vrsarja do brionskih otokov

(Glavaš, 2013, v Apat, 2016).

S površino približno 750 ha leži Krajinski park Sečoveljske soline (KPSS) na

skrajnem jugozahodnem delu Slovenije, tik ob meji z Republiko Hrvaško, v južnem delu

občine Piran. Sečoveljske soline so nastale na naplavinah reke Dragonje in so delo

človeških rok. Območje KPSS ima etnološki, tehnični, zgodovinski, naselbinski pomen

(Škornik, Mijatovič in Makovec, 2018).

V letu 2017 je park obiskalo 54.209 ljudi, od tega 50,3 % domačih gostov in 49,7 %

tujcev, predvsem Italijanov, Nemcev, Angležev in Francozov. Po strukturi prebivalcev so

na prvem mestu odrasli obiskovalci (55,4 %), drugi otroci (23,1 %), sledijo upokojenci

(14 %) in študenti (7,2 %). Število obiskovalcev raste, leta 2017 je bil obisk rekorden.

Največji obisk je bil zabeležen v juniju in septembru, ko je sezona solinarstva na vrhuncu,

najmanjši obisk beležimo decembra in januarja (Škornik, 2008).

Populacija otrok predstavlja drugi največji odstotek obiskovalcev, kar kaže na to, da

se naše vzgojno-izobraževalne ustanove vse bolj zavedajo vloge in pomena

izkustvenega učenja v procesu pridobivanja novih znanj.

Učenje, v katerem učenci sodelujejo z vsemi čutili, je učinkovitejše, zanj so tudi bolj

motivirani. Neposredne izkušnje pomagajo k lažjemu učenju in razmišljanju (Hvala in

Krnel, 2005).

S tako imenovanim izkustvenim učenjem bodo otroci razvijali medpredmetne

povezave in ohranjali dolgotrajnost znanja (Bahovec, Bregar-Golobič in Kranjc, 1999).


Koper: UP PEF.

2

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Spoznavni razvoj predšolskega otroka

Razvoj mišljenja v predšolskem obdobju je eno tistih področij psihologije, ki so ga

proučevali številni avtorji. V našem prostoru se najbolj opiramo na spoznanja Piageta.

Skladno z njegovo spoznavno teorijo oz. teorijo o razvoju mišljenja je otrok, star od

tri do šest let, na predoperativni stopnji mišljenja. V tem obdobju še niso prisotne takšne

oblike mišljenja, ki bi jih Piaget imenoval operacije (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Predoperativna stopnja mišljenja je druga razvojna stopnja, za katero je značilno

simbolno mišljenje. Le-to se kaže v odloženem posnemanju, simbolni igri, ki je

pogostejša in poteka na višjih razvojnih stopnjah, v likovnem izražanju in rabi govora.

Sposobnost rabe simbolov posamezniku omogoča bolj fleksibilno mišljenje, razmišljanje

o dogodkih in s tem preseganje relativno omejenih zaznavno-gibalnih izkušenj

(Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

»Predoperativno mišljenje ima, upoštevajoč Piagetovo teorijo, več omejitev, kot so

egocentrizem, animizem, centriranje in ireverzibilnost mišljenja, osredotočanje na stanje

in ne spremembe, nezmožnost razlikovanja med zunanjostjo oz. videzom in realnostjo.«

(Marjanovič Umek in Zupančič, 2004, str. 291).

Otrok je v zgodnjem otroštvu nezmožen zavzeti perspektivo drugega. Ne razume,

da lahko druge osebe isto stvar vidijo in razumejo drugače kot on sam (Marjanovič Umek

in Zupančič, 2004). Otrok je usmerjen zgolj na svoje zaznavanje in mišljenje. Piagetovi

kritiki so se v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja lotili ugotavljanja otrokove

sposobnosti zavzemanja perspektive drugega. Ugotovili so, da predšolski otroci že

presežejo egocentrično razmišljanje in zmorejo zavzeti perspektivo drugega. Pri tem so

poudarjali empatijo, saj so v svojih raziskavah dokazovali, da je večina petletnih otrok

sposobna razumeti čustva, misli drugih otrok. Zaključujejo, da otroci že lahko razmišljajo

z vidika perspektive drugega (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Ena od značilnosti

otrokovega mišljenja na predoperativni stopnji, kot jo označuje Piaget, je tudi

nezmožnost razlikovanja med subjektivnim in objektivnim, ki se izkazuje ob različnih

oblikah razumevanja sveta, kot sta animizem in artificializem (Marjanovič Umek in

Zupančič, 2004).

Predvsem pri razumevanju pojmov naravoslovja gre za pogosto povezovanje

animizma in artificializma. Številni raziskovalci, ki so bili kritični do Piagetovih rezultatov

o animizmu, so prišli do ugotovitev, da se je animizem pri predšolskih otrocih izkazoval

pri stvareh, o katerih so vedeli zelo malo oz. so bile zelo daleč. O stvareh, ki so jim bile


Koper: UP PEF.

3

znane in so z njimi imeli več izkušenj, pa animizem ni bil več prisoten (Marjanovič Umek

in Zupančič, 2004).

Za mišljenje na predoperativni stopnji je po Piagetu značilno centriranje mišljenja,

kar pomeni, da zmore otrok hkrati razmišljati le o enem vidiku problema. Otrok lahko

usmeri svojo pozornost le na eno situacijo, drugih vidikov pa še ni sposoben zavzeti


Pri ocenjevanju razvojne stopnje mišljenja predšolskih otrok je Piaget trdil, da le-ti

še niso sposobni usvojiti načel miselnega ohranjanja, ker je njihovo mišljenje

osredotočeno le na en vidik problema. Otroci ne zmorejo na predstavni ravni narediti

miselne operacije nazaj na izhodiščno stanje (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Sposobnost konzervacije oz. ohranjanja količine kaže na določeno stopnjo v razvoju

mišljenja otrok. Petletni otrok rešuje naloge konzervacije vode na osnovi tega, kar vidi.

To pomeni, da oceni količino vode v kozarcu po tem, v katerem je gladina vode višja.

Številni avtorji so v raziskavah dokazali, da so v razvoju sposobnosti ohranjanja količin

določena zaporedja in časovni zamiki. Tako se npr. sposobnost ohranjanja količine

tekočine razvije pred sposobnostjo ohranjanja teže, ta pa pred sposobnostjo ohranjanja

prostornine (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Na predoperativni stopnji razvoja

mišljenja otroci oblikujejo tudi pojem prostora in časa.

Otrokovo razumevanje prostora je na predoperativni stopnji mišljenja že vezano na

uporabo zunanjih predmetov oz. prostorskih znamenj kot pomembnih referenčnih točk

za orientacijo v prostoru. Tako otroci v tem razvojnem obdobju že lahko uporabljajo

preproste načrte in zemljevide, ki jim pomagajo pri sestavljanju določenega modela


Pri razumevanju pojma časa so raziskovalci ugotovili, da se razumevanje daljših

časovnih intervalov razvije kasneje kot razumevanje krajših. Otroci tako prej razumejo

dele istega dneva kot dneve v tednu, prej razumejo pojem včeraj kot pojem jutri


Vse te značilnosti otrokovega mišljenja, ki jih je v svojih teorijah opisoval Piaget, so

bile v novejšem času deležne številnih kritik. Kritiki menijo, da mišljenje predšolskega

otroka v sedanjosti le ni tako nebogljeno, egocentrično ali celo animistično.

Pri tem moramo upoštevati velik vpliv informiranosti sodobnega otroka prek

najrazličnejših virov, kar je bistveno drugače kot v letih, ko je raziskoval Piaget.


Koper: UP PEF.

4

Predšolski otrok je veliko bolj realističen in mnogo manj egocentričen, ko mora

reševati probleme, s katerimi ima vsakdanje življenjske izkušnje (Horvat in Magajna,

1987).

In kakšna je vloga odraslih pri vplivanju na razvoj teh procesov pri otroku?

Odrasli lahko močno vplivamo na to, kako bo otrok opazoval in raziskoval svojo

okolico. Z organizacijo okolja in ustreznimi spodbudami lahko otroku pomagamo, da bo

razumel in obvladal svoje okolje (Horvat in Magajna, 1987).

O pomenu ustrezne organizacije okolja je že v štiridesetih letih prejšnjega stoletja

pisala Maria Montessori. V knjigi Skrivnost otroštva je trdila, da otrok pri svojem

raziskovanju okolja potrebuje odraslega, ki mu »pomaga, da naredi sam«. S to trditvijo

je nedvomno poudarila pomen strukturiranega okolja in materiala, ki otroka obdaja, da

spontano raziskuje, eksperimentira, ustvarja in si s tem pridobiva izkušnje.

V svoji knjigi Srkajoči um je Maria Montessori napisala tudi: »Če hočemo otroku

pomagati rasti, mu moramo slediti, ne pa vsiljevati svojih zakonov. Otroci morajo imeti

priložnost, kjer jih vodi njihovo zanimanje.« (Montessori, 2011 str. 19).

Predšolsko obdobje ima pomembno vlogo za nadaljnji intelektualni razvoj

posameznika. Številne raziskave so poudarjale, da se polovica celotne posameznikove

inteligentnosti razvije že v predšolski dobi (Horvat in Magajna, 1987). Ta podatek

vsekakor govori o velikem pomenu ustreznih spodbud za miselni razvoj predšolskega

otroka.

2.2 Prek igre do učenja

V predšolskem obdobju igra še vedno ostaja prevladujoča dejavnost otroka. Igra

starejšega predšolskega otroka se v marsičem razlikuje od igre mlajšega otroka.

Bistvena razlika je predvsem v predmetih, ki jih otrok rabi v igri, in v socialnih odnosih, v

katere vstopa s svojimi soigralci (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Pri proučevanju značilnosti igre, ki se izraža kot prevladujoča v posameznih

obdobjih otroštva, je v pedagoški praksi uveljavljena klasifikacija iger v štiri glavne

skupine. Vrste najpogosteje navedenih otroških iger so: funkcijska igra (razvoj gibalnih

in zaznavnih funkcij), konstrukcijska igra (otrok povezuje, sestavlja, gradi), dojemalna

igra (poslušanje, opazovanje, posnemanje in branje), simbolna igra (otrok predstavlja

neko dejanje, predmet, osebo ali pojav iz realnega ali domišljijskega sveta) in socialna

igra (igra s pravili in sociodramska igra) (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

V Kurikulumu za vrtce je o igri zapisano, da se otrok najbolje uči skozi igro in druge

dejavnosti, za katere je motiviran. Igra je tista dejavnost, ki na najbolj naraven način


Koper: UP PEF.

5

združuje temeljna načela predšolske vzgoje in je v primeru, da je opredeljena dovolj

široko, razumljena kot način otrokovega razvoja in učenja v zgodnjem obdobju (Bahovec

idr., 1999). »Otroška igra je dejavnost, ki se razvija zaradi nje same, je notranje

motivirana, svobodna, odprta in za otroka prijetna.« (Bahovec idr., 1999, str. 19).

Funkcijska oblika igre po tretjem letu otrokove starosti upada, večji delež pridobiva

simbolna igra. Tudi konstrukcijska igra predstavlja velik delež igre štiriletnih otrok, ki so

jih opazovali v vrtcih (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Večja spretnost drobnih gibov omogoča natančnejše in bolj usklajene gibe. Otroci

zato že lahko ustvarjajo zahtevnejše konstrukcije, ki so tudi tridimenzionalne in vsebujejo

simbole, s katerimi otrok označuje realnost. Konstrukcijska igra otroka že dobiva namen

oz. cilj (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Starejši predšolski otrok ima vse bolj razvito sposobnost razumevanja odnosov in

večjo govorno kompetentnost. Kar vidi, tudi poimenuje ali opisuje svoja dejanja. V tem

obdobju je že sposoben slediti navodilom, odgovarjati na vprašanja, dajati navodila,

zastavljati vprašanja (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Vse omenjene spretnosti govorijo v prid dojemalni igri, katere pogostost se prav tako

poveča v starejšem predšolskem obdobju (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Pogosta igra v predšolskem obdobju, ki se ohranja tudi v šolskem obdobju, je igra s

pravili. Bistvena značilnost te igre je, da od otroka zahteva sprejemanje in podrejanje

vnaprej določenim, dogovorjenim in sprejetim pravilom (Marjanovič Umek in Zupančič,

2004). Te igre že zahtevajo tudi sodelovanje med člani igre oz. igralci.

»Ko takšna dejavnost vključuje sodelovanje vsaj dveh otrok in igra poteka na osnovi

interakcij med igralci, ki igrajo vsak svojo vlogo ..., ta vrsta igre predstavlja sociodramsko

igro. Razvoj sociodramske igre poteka od posnemanja vedenja in govora določene

osebe ter uporabe visoko strukturiranega materiala ... prevzetih vlog in namišljenih

situacij.« (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004, str. 384).

S starostjo otroka postaja igra vse manj odvisna od igrač in materiala, ki ga ima na

voljo, saj se pogosteje odvija na abstraktnem, miselnem nivoju in z rabo govora


Ustvarjalne igre dobivajo vse izrazitejšo vlogo in predstavljajo uvod v obliko dela,

kot je učenje (Horvat in Magajna, 1987).

V predšolskem obdobju imajo igre raziskovanja pomembno mesto, saj otrok želi

potešiti svojo prirojeno radovednost in stalno eksperimentira z različnimi materiali in

situacijami (Horvat in Magajna, 1987).


Koper: UP PEF.

6

Prav zato potrebuje spodbude v obliki ustreznih igrač oz. strukturiranega materiala,

kot ga je imenovala Maria Montessori. Neposredne izkušnje, ki jih otrok dobi z lastnim

preizkušanjem, da začuti lastnosti narave z vsemi čutili, so neprecenljive. »Spoštujmo

njegov način razmišljanja in metode dela ter ga navajajmo, da izkušnje opisuje.«

(Bahovec idr., 1999, str. 38).

»Kar slišim – pozabim,

kar vidim – si zapomnim,

kar naredim – to znam.«

(Ocepek, 2012, str. 242)

Izkušnje predšolskega otroka temeljijo na njegovi neposredni interakciji z materiali,

ljudmi in dogodki. Vse to mu pomaga k lažjemu učenju in razmišljanju.

Vrtec za otroka predstavlja življenjski prostor za aktivno učenje. »Učenje v vrtcu je

na eni strani povezano z vprašanjem o razvoju mišljenja in drugih področij osebnosti

predšolskega otroka, na drugi pa z načeli, metodami in oblikami vzgojnega dela, ki naj

bi prispevale k njegovemu razvoju in učenju.« (Učenje v vrtcu, 2018, str. 1).

Pri izvajanju dejavnosti moramo biti pozorni na upoštevanje načel kurikula, ki

spodbuja samostojnost in iniciativnost otrok, upoštevanje individualnosti, omogočanje

izbire ... V predšolskem obdobju prevladuje spontano učenje. Otroci se učijo predvsem

prek igre, praktičnih dejavnosti in rutin, ki potekajo v raznolikih socialnih interakcijah z

vrstniki in odraslimi. Učijo se s pomočjo opazovanja, posnemanja, preizkušanja,

poslušanja, spraševanja ... Učenje ni povezano le z otrokovim miselnim razvojem,

ampak zadeva vsa področja osebnosti, tj. gibalni, spoznavni, čustveni, socialni in moralni

razvoj (Učenje v vrtcu, 2018).

Učenje, v katerem sodelujejo z več čutili, je učinkovitejše, zanj so tudi bolj motivirani.

Neposredne izkušnje pomagajo k lažjemu učenju in razmišljanju. »Pri opazovanju

pojavov okoli sebe, razmišljanju in delu s predmeti in snovmi razvijajo čut za naravo in

jo hkrati spoznavajo.« (Hvala in Krnel, 2005, str. 5).

Piagetova teorija je za predšolsko vzgojo pomembna, ker je opozorila na škodljivost

neupoštevanja razvojnih značilnosti otroka oziroma prehitevanja razvoja. Razvoj je po

njegovem mnenju spontan proces, ki izhaja iz zorenja in iz otrokovega raziskovanja

sveta, ki mu išče pomen. Pri tem je vloga odraslih, da otroka spodbujamo in mu nudimo

izzive, ne pa da ga direktno poučujemo. Otroci v predšolskem obdobju dosežejo velik

napredek v razvoju mišljenja le s spontanim učenjem ob raziskovanju okolja (Učenje v

vrtcu, 2018).


Koper: UP PEF.

7

O pomenu dela in dejavnosti otrok je na svojih znanstvenih simpozijih predavala tudi

Maria Montessori. »Otrok ima vedno pred seboj veličastno in zares nujno delo. Zanj je

vsaka minuta dragocena, ker mu pomeni prehod od nižjega stanja k višjemu.«

(Montessori, 2009, str. 122).

»Mali otroci veliko raje delajo, kot pa se igrajo, kako veliko je v njih intelektualno

zanimanje, ki jih samoizgrajuje, in kako velik občutek imajo za osebno dostojanstvo. Za

otroke je delo vir sreče in radosti.« (Montessori, 2011, str. 67). Aktivno učenje je bistvo

sodobnega koncepta vzgoje in izobraževanja. Definiramo ga kot učenje, pri katerem

otrok deluje na predmete in vstopa v interakcijo z ljudmi, pri tem pa konstituira novo

razumevanje. Pri aktivnem učenju so pomembni dejavnost, raziskovanje in neposredne

izkušnje otrok. Bolj kot bodo otroci radovedni, več bodo raziskovali, tako pa tudi več

odkrili in pridobili več znanja (Hvala, 2012). »Pri aktivnem učenju gre predvsem za

spoznanje, da morajo biti otroci med dejavnostjo in učenjem dejavni.« (Hvala, 2012, str.

61). Gre za raziskovanje, ki je metoda aktivnega učenja, s katero ustvarimo pogoje, v

katerih lahko otroci poskušajo reševati probleme. Tako se učijo v interakciji z okoljem

(Hvala, 2012).

Odrasel opazuje otroke pri raziskovanju in stopa v interakcijo z njimi. Organizira jim

spodbudno učno okolje, spodbuja otrokova dejanja in njegovo razmišljanje. Pomembno

je, da vzgojitelj spodbuja in vodi otroke, ne da jim sugerira (Hvala, 2012).

V pedagoškem procesu je pomemben osebni izgled, ki je za okoljsko vzgojo več kot

dobrodošel (Hvala, 2012).

»Sodobni didaktični modeli pouka izpostavljajo pomen konstruktivističnega pristopa,

usmerjenega v učenca in učenčevo aktivno vlogo v vseh etapah učnega procesa.«

(Valenčič Zuljan, 2002, v Zuljan in Valenčič Zuljan, 2015, str. 107).

2.3 Pomen gibanja za razvoj uma

Motorika, ki ji latinsko rečemo motor, kar pomeni gibalo, in movere – gibati, je veda

o gibalnih funkcijah, o celoti vseh gibalnih zmožnostih človeka. »Gibalna učinkovitost

poteka v stalni soodvisnosti vseh dimenzij psihosomatskega statusa.« (Retar, Plevnik,

Bednarik in Pišot, 2014, str. 13).

Redno in zadostno gibanje je pomembno pri otrocih, prav tako pri mladostnikih, saj

vpliva na njihov celostni razvoj. Pri otroku, ki se bo redno in dovolj gibal, bo to pozitivno

vplivalo na razvoj in zdravje kosti, sklepov, mišic, motoričnih sposobnosti (hoja, tek,

skakanje, preskakovanje, poskakovanje, plezanje, metanje itd.). Prav tako pa vpliva tudi


Koper: UP PEF.

8

na razvoj finomotoričnih sposobnosti, ki jih otrok potrebuje za pisanje, risanje (Zurc,

2008).

»Potrebi po gibanju in igri sta primarni otrokovi potrebi. Z gibanjem telesa je

pogojeno zaznavanje okolice, prostora, časa in samega sebe. V predšolskem obdobju

otroci z igro pridobivajo raznovrstne gibalne izkušnje, ki jim prinašajo veselje in

zadovoljstvo.« (Bahovec idr., 1999, str. 10). Otrok torej naravo spoznava prek gibanja,

prek lastne aktivnosti.

Življenje otroka je prežeto z gibanjem. Otroci s pomočjo gibanja spoznavajo svet

okoli sebe. Pridobivajo predstave, ob njih razmišljajo, s tem pa krepijo svoje

razumevanje. Tako si z gibanjem otroci razvijajo tudi intelektualne sposobnosti. »V

moralnem in intelektualnem razvoju igra gibanje tako vlogo kot čutila. Ker pri razvoju

nujno sodelujejo tudi čutila, ostane otrok, ki ima manj priložnosti za senzorične aktivnosti,

na nižji umski ravni.« (Montessori, 2011, str. 169). Če se ljudje ne bi gibali, bi se naši

možgani razvijali drugače. Gibi, ki jih um ne nadzoruje, se pojavljajo naključno, lahko so

škodljivi. Zato se mora gibanje razvijati na umski ravni (Montessori, 2011).

Mlajši otroci (v starosti pod deset let) se gibljejo predvsem zaradi naravne potrebe

po gibanju. Mlajši otroci se gibljejo zelo spontano in gibalna aktivnost je tudi eden

najpomembnejših načinov, s pomočjo katerega spoznavajo svet okoli sebe. Za večino

mlajših otrok je gibanje zabavno in ga imajo radi, saj v njem uživajo, uživajo pa tudi v

socialnem okolju, v katerem se gibajo (Zurc, 2008).

Telesna oz. gibalna dejavnost pozitivno vpliva tudi na razvoj kognitivnih

sposobnosti. Kot so pokazale raziskave, si otroci, ki so gibalno zelo aktivni, prej in lažje

zapomnijo novo snov, lažje sledijo pouku in imajo boljšo sposobnost koncentracije, poleg

tega pa za šolsko delo porabijo manj časa kot drugi otroci (Zurc, 2008).

Večina otrok uživa v gibanju in se z veseljem vključuje v spontane in vodene

dejavnosti. Pri izvajanju različnih dejavnosti odrasli otroke spodbuja, usmerja,

demonstrira, z njimi sodeluje ... K motivaciji za njihovo izvajanje odločilno prispeva

prijetno vzdušje, kjer imajo otroci možnost izbire in raziskovanja (Bahovec idr., 1999).

Predšolsko obdobje je za otroka zelo pomembno, saj mu predstavlja neko odskočno

desko za nadaljnji razvoj.

»Skrajni čas je, da izobraževalna teorija začne na gibanje gledati z novega zornega

kota. Šolska vzgoja, ki daje prednost umu, vlogo gibanja žal še vedno zanemarja ali pa

se ga spomni v omenjenem okviru telovadbe, telesne vzgoje ali iger. Tako prezremo zelo

pomembno povezavo med gibanjem in razvijajočim umom.« (Montessori, 2011, str.


Koper: UP PEF.

9

164). »Ko opazujemo otroka, postane popolnoma jasno, da se njegov um razvija s

pomočjo gibanja. Po vsem svetu otroci s pomočjo gibanja poskušajo doseči boljše

razumevanje. Gibanje pomaga razvoju uma, da najde svoj izraz v novem gibanju in

dejavnosti. Razvoj poteka v ciklih, saj sta um in gibanje dela ene in iste celote.«

(Montessori, 2011, str. 169).

Poleg ustaljenih oblik gibalnih dejavnosti lahko gibanje otrok spodbujamo tudi z

vključevanjem gibanja v učenje posameznih vsebin (npr. področje dejavnosti – narava).

Učenje je namreč najbolj učinkovito, če poleg vida, sluha in govora vključuje tudi gibanje.

»Izražanje in ustvarjanje z gibanjem poglabljata doživljanje, to pa povečuje motivacijo,

olajšuje razumevanje in izboljšuje zapolnitev.« (Križnar, 2013, str. 40).

2.4 Tehnološka pismenost

»Tehnološka pismenost je v 21. stol. nujno potrebna.« (Zuljan, 2014, str. 19).

»Tehnologija je veda o uporabi materialov, orodij, tehnike in izvorov moči za lažje,

preprostejše, prijaznejše življenje in učinkovitejše delo.« (Zuljan, 2014, str. 13).

Tehnologija obstaja že od časa, ko je človek izdelal prvo orodje. V kameni dobi,

3.500.000 let pred našim štetjem, so ljudje izdelali pestnjak. Poiskali so kamen in ga s

pomočjo drugega kamna izklesali. Narejen je bil tako, da se je prilegal obliki pesti. Ljudje

so ga uporabljali večinoma za boj in lov (Krhin, 2013). Tako so različne vrste tehnologij

zelo vplivale na človeka in okolje. Tehnologija izboljšuje življenja vseh ljudi, zato se

moramo z njo seznanjati. Z uvajanjem in uporabo orodij v dejavnosti otrokom prikažemo,

kako nam ta olajšajo delo in rešijo delo. »Otroci se bodo skozi praktične dejavnosti

naučili, da tehnološka dejavnost zahteva orodja, materiale, gibanje, varnost in

načrtovanje.« (Zuljan, 2014, str. 24). Otrokom je treba ponujati priložnosti in situacije, da

opazujejo pojave in se o njih pogovarjajo.

Raven tehnološke pismenosti se od človeka do človeka razlikuje. Odvisna je od

izobrazbe, interesov, stališč, sposobnosti in ozadja. »Tako kot pri bralni ali katerikoli

drugi pismenosti, je tudi pri tehnološki pismenosti osnovni namen zagotoviti ljudem

ustrezna orodja, da bodo lahko uspešnejše in bolj aktivno delovali v sodobnem,

tehnološko razvitem okolju.« (Krhin, 2013, str. 6). Življenje v 21. stoletju zahteva od

vsakega posameznika poznavanje in razumevanje tehnološkega okolja. Prav zato je

pomembno pri otrocih razvijati tehnološko pismenost in spodbujati interes za tehniko.

»Obstajajo različne definicije tehnološke pismenosti: najširše sprejeta je opredelitev

združenja ITEEA, ki tehnološko pismenost opredeljuje kot posameznikovo sposobnost

uporabe, upravljanja, vrednotenja in razumevanja tehnologije.« (Zuljan in Valenčič

Zuljan, 2015, str. 105). Za doseganje posameznikove tehnološke pismenosti je poleg


Koper: UP PEF.

10

vsebinskih sklopov zelo pomemben način poučevanja. »Pomembno je slediti didaktičnim

načelom aktivnosti in individualnosti ter omogočiti vsakemu učencu čim večjo mero

aktivnosti in samostojnosti.« (Zuljan, 2014, str. 116).

Tudi prek aktivnosti v vrtcu moramo otroke aktivno vključevati v vse faze dejavnosti.

Otrokom moramo omogočiti, da po različnih poteh in z različnimi vrstami dejavnosti

pridobijo spoznanje, kar je še zlasti pomembno za mlajše. Tovrsten način dela pa

zahteva tudi poznavanje tehnologije, kar prispeva k večji pestrosti.

»Otroci so izpostavljeni različnim izdelkom in sistemom, ki jih imajo možnost pravilno

uporabljati. Otroci naj odkrivajo, kako stvari delujejo, njihovo uporabo in njihov namen.«

(Zuljan, 2014, str. 66). Ker so otroci radovedni, jih zanima, kako stvari delujejo in zakaj

so takšne. Otroke spodbujamo k razmišljanju z odprtimi vprašanji in jih vodimo do

pravilnih rešitev. Odprta vprašanja spodbujajo miselne procese pri otrocih. Pri našem

raziskovanju smo izhajali iz njihovega predznanja. Začeli smo s tistim, kar so vedeli in

znali. Zavedati pa se moramo otroških izkušenj in razumevanja, ki nas vodijo pri

postavljanju vprašanj. Pri tem je pomembna preusmeritev iz otroškega zakaj v vprašanje

kako. Pri iskanju odgovorov je treba otroke spodbujati, da sledijo navodilom, ki so lahko

napisana v obliki simbolov. Simboli so informacije in napotki za delo z nekim izdelkom.

Čeprav otroci posamezna orodja že poznajo, morda ne vedo, kako jih pravilno

uporabljati. Ob skici otrokom ponazorimo, kako se deli orodij ujemajo in kako jih

sestavimo v uporabno celoto. »Oznake in simboli so uporabljeni kot sredstvo za

komunikacijo v tehnološkem svetu.« (Zuljan, 2014, str. 67). Pri tem je bistvena

sposobnost opazovanja, sklepanja in učinkovite motorike. »Glede na faze v razvoju

otrokove motorike so najprej sposobni bolj grobih, preprostih, potem šele finejših gibov,

kar vpliva tudi na uporabo orodja.« (Zuljan, 2014, str. 67). Že predšolske otroke moramo

navajati na opazovanje okolja in ugotavljanje razlik med naravnim in umetnim okoljem.

»Otroci začnejo raziskovati, kako so ljudje razvili načine za oblikovanje okolja, za

izboljšanje okolja, lažje delo in povečanje prostega časa.« (Zuljan, 2014, str. 19). Skozi

dejavnosti, ki jih načrtujemo, se otroci lahko naučijo, kakšen vpliv ima tehnologija na

življenje ljudi. Otroke usmerjamo v opazovanje naravnega sveta in njegovih elementov

ter umetnost grajenega sveta, ki je rezultat dela človeka.

Pri dejavnostih, katerih cilj je spoznavati področja tehnologije, otroci uporabljajo

orodja oz. preproste predmete, ki jim pomagajo opraviti nalogo ali narediti izdelek. Pri

tem uporabljajo različne snovi in materiale. Najpogostejše so naravne snovi (npr. les,

kamni, školjke ...) in tehnološki materiali (papir, blago, karton ...). Koristno je, da otroci

delajo z različnimi vrstami materialov, saj tako tudi preizkušajo njihove lastnosti. K sami

tehnologiji sodi tudi oblikovanje izdelka. Ta mora biti načrtovan, oblikovan, izdelan in


Koper: UP PEF.

11

predan v uporabo. Otrokom moramo predstaviti pomembnost oblikovanja izdelka, ki

mora biti učinkovit in služiti namenu. Tu je koristno z otroki voditi debato ali diskusijo ter

spodbujati deževanje idej. Tako otroke že v obdobju zgodnjega učenja navajamo na

kritično razmišljanje in spodbujanje svežih idej. Vendar pa mora biti kader, ki poučuje

otroke, usposobljen za poučevanje tehnologije.

Pomembno je, da vzgojitelj poudari pomen varnosti orodij in materialov. Ko otroci

rokujejo z materialom, pridobivajo pomembne izkušnje in motorične spretnosti, kot so

označevanje, rezanje, privijanje ... Pri uporabi tehnoloških proizvodov je treba otroke

opozarjati tudi na primerno vzdrževanje le-teh. »Otroke bi bilo treba spodbujati, naj

proučijo vsak element, ga razstavijo ali ga primerjajo s podobnimi predmeti.« (Zuljan,

2014, str. 66). Tako otroci odkrivajo, kako stvari delujejo in kakšna je njihova uporaba.

»Otroke je treba spodbujati, da sledijo navodilom. Navodilo je vrsta sporočila, ki nudi

smernice o tem, kako pravilno uporabiti orodje ali izdelek.« (Zuljan, 2014, str. 66).

Otrokom lahko navodila posredujemo tudi v obliki ilustracije, ki prikazuje, kako izdelek

pravilno sestavimo. Pri tem mora biti vzgojitelj pozoren, da je slika nazorna in dovolj

velika.

Z dejavnostmi pri predšolski vzgoji bodo otroci imeli priložnost za raziskovanje,

odkrivanje in ugotavljanje povezave med tehnologijo in drugimi področji (Zuljan, 2014).

S tako imenovanim izkustvenim učenjem bodo otroci razvijali medpredmetne

povezave in ohranjali dolgotrajnost znanja.

2.5 Tehnologija pridelave soli

2.5.1 Tradicionalna pridelava soli

Osnovno surovino za pridelavo soli predstavlja morska voda ali slanica. Morska sol

se pridobiva v morskih solinah. Njeno pridobivanje je vplivalo na lokalno in širšo okolico,

saj je človek v ta namen celo preoblikoval okolje. Morske soline so naravna obrežna

mokrišča, ki imajo zgrajene nasipe, kanale in plitve bazene. Morske soline najdemo

najpogosteje ob izlivih rek. V Sloveniji pridelujejo sol v piranskih solinah, ki delujejo v

Strunjanu in Sečovljah (Škornik, 2008).

Soline so tehnološki objekt, ki ga je treba stalno vzdrževati v primernem stanju.

Postopki pridobivanja soli vplivajo tudi na zaposlovanje ljudi. Tehnologija se razlikuje

glede na vrsto soli, saj morska sol nastaja s pomočjo vetra in sonca z zgoščevanjem

morske vode v izhlapevalnih bazenih. Načinu pridobivanja soli so prilagojeni tudi

tehnološki postopki predelave in orodja, ki se pri tem uporabljajo (Geister, 2004).


Koper: UP PEF.

12

Tradicionalna pridelava solin ustvarja solinski prostor, s postopki solinarjenja pa se

ohranja biotska pestrost. Sečoveljske soline so največje slovenske soline in zavzemajo

približno 650 ha površine ob ustju Dragonje pri Sečovljah. Soline so oddaljene od

urbanih naselij, da je zagotovljena dovolj kakovostna morska voda za pridelavo soli

(Škornik, 2008). Površin, namenjenih pridobivanju soli, je približno 593 ha, za

tradicionalno pridelavo soli pa je v rabi 435 ha. Ti so razdeljeni na območji Fontanigge

in Lera. »Območje Fontanigge se uporablja za pripravo slanic, območje Lera pa tako za

pripravo slanic kot za kristalizacijo soli.« (Škornik, 2008, str. 62).

Čista morska voda, sredozemsko podnebje in rodovitna prst so bistveni elementi

tega okolja. Iz čistega morja lahko pridobimo sol najvišje kakovosti.

Za pridelavo soli se s plimo zajema morsko vodo. Dotoki zunanjih vod so

onemogočeni z obrobnimi kanali in nasipi (Škornik, 2008). »Sveža morska voda je

pritekla v solno polje skozi odprto zapornico, kar je bilo možno le ob plimi. Natekla se je

v zbirni bazen, ko se je ta napolnil, so se zaradi naravnega padca napolnile še

zgoščevalne grede, kjer je voda ostala toliko časa, da je dosegla primerno zgoščenost.«

(Geister, 2004, str. 106). Pri visoki zgostitvi sol kristalizira. Ko je sonce močno in piha

ugoden veter, se kristaliziranje opazi s prostim očesom (Škornik, 2008). Vsak solni fond

je razdeljen na več bazenov. Bazeni so med seboj povezani z zapornicami, nasipi in

kanali, po katerih se pretaka voda iz bazena v bazen.

»Vodarji preko obsežnih izhlapevalnih površin pripravljajo (zgoščujejo) morsko vodo

po posameznih območjih izhlapevanj in jo kot svežo slanico (20°–22° Bé) vsak dopoldan

dolijejo v postrežnice.« (Škornik, 2008, str. 78). Želene gostote slanice se v bazenih

prvega izhlapevanja gibljejo med 3,5–7° Bé, v drugem izhlapevalnem bazenu med 7–

12° Bé in v tretjem bazenu med 12–20° Bé. Ob ugodnih razmerah so lahko gostote v

tretjem izhlapevalnem bazenu tudi višje, vendar naj ne bi presegale 24° Bé, saj bi v tem

primeru začela sol kristalizirati že v postrežnicah. V slabih razmerah so lahko tudi nižje,

vendar ne nižje od 18° Bé, saj bi se v tem primeru na kristalizacijskih gredah začela

raztapljati sadra. »Nasičenost slanice dosežejo že po dveh, treh tednih.« (Škornik, 2008,

str. 78). Fondi se med seboj razlikujejo, saj so bili narejeni glede na površino tal. Na

solinah se je odvijalo sezonsko delo, vendar dela v solinah ni bilo nikoli konec. Same

priprave na novo sezono so se začele že po končani zadnji jesenski žetvi soli.

Pomembno je vedeti, da sama prst v piranskih solinah ni primerna za pridobivanje soli.

Tla so mehka in ilovnata. Prav zaradi tega so morali v naših solinah na naravnih tleh iz

ilovice vzgojiti umetno plast oz. skorjo. Skorjo je bilo treba skrbno obnavljati vse od jeseni

do pomladi (Geister, 2004).


Koper: UP PEF.

13

Najpomembnejše zunajsezonsko opravilo je bila skrb za talno skorjo, t. i. petolo

(umetno gojeno skorjo), ki preprečuje soli mešanje morskega blata na dnu grede. V

marcu je bilo treba pospešiti rast petole v novih in popravljenih bazenih. Z lesenimi nosili

so znosili ob kavedine sveže črno blato. S sitom so ga presejali in z grebljo razmazali po

novih in popravljenih kavedinih. Nato so z navadno zgoščeno svežo morsko vodo zalili

bazene in pustili do dvajset dni. Ta čas je bil potreben, da se je morska voda zgostila

(Geister, 2004). Nov tanek sloj petole je skupek mikroorganizmov iz morja in

premazanega blata. Takšno pripravljanje kavedinov se je spomladi opravljalo do dvakrat.

Preden se je začel prvi postopek kristalizacije, so pustili, da se je na petolo »prilepila« v

zgoščeni vodi raztopljena sadra, tako je petola postala močnejša in bolj odporna

(Geister, 2004). Tiste solne grede, v katerih so želi sol, so ostale vso zimo pod vodo,

čeprav le nekaj centimetrov globoko. »Kadar pa je bilo treba zaradi obnavljanja dna ali

skorje vodo izpustiti, je bil še najbolj nevaren dež, kajti v sladki vodi petola neverjetno

hitro zgnije. Deževnico mora tedaj čim prej zamenjati morska voda. Dela prek zime tako

nikoli ni zmanjkalo.« (Geister, 2004, str. 106).

Petola je nekaj milimetrov debela trdno sprijeta želatinasta preproga cianobakterij,

pomešana s karbonatnimi materiali in glino. Je črne barve (Škornik, 2008). Bazeni za

pridelavo slanic imajo ilovnato dno in so prekriti s slojem petole. Le-ta deluje kot biološki

filter. Talna skorja je zelo občutljiva, je živ organizem, ki ga je treba paziti, da ne zamre.

To se je lahko zgodilo, če je bila voda izpuščena, če je bila skorja predolgo izpostavljena

soncu, burji ali zmrzali. Na površini slanice iz kristalov soli nastane solni cvet. Je

najdragocenejši pridelek na solinah, ki nastane le ob brezvetrju. V času pobiranja ga

solinarji pobirajo s posebno prirejeno mrežico, ki je vpeta v leseni okvir. Le-ta tvori

navzdol obrnjeno piramidno strukturo v obliki tanke, krhke skorje. Najkakovostnejši solni

cvet nastane v višji koncentraciji slanice, kristalizira pa lahko tudi v celotnem

kristalizacijskem območju soli. Solni cvet je bele do rahlo rožnate barve. Za solni cvet je

značilno, da je njegova teža veliko manjša v primerjavi z drugo soljo. Manjši kot so

kristali, višja je kakovost solnega cveta. Od ostalih soli se loči po puhlosti in lahkosti.

Lahko ga drobimo med prsti (Škornik, 2008).

Podlaga solin je sediment, ki ga preplavijo reke. Sediment je osnovni material za

gradnjo solinske strukture, kot so nasipi in kanali. Nasipi so delno obloženi z lesom in

kamnom, da se zmanjša delovanje erozije. Prav tako erozijo zmanjšuje delna

zaraščenost večjih nasipov (Škornik, 2008).

Sistem solin sestavlja omrežje nalivnih in odlivnih kanalov, črpališča, zapornice za

uravnavanje pretokov in lopute za polnjenje in praznjenje sistemov. Voda se pretaka po


Koper: UP PEF.

14

kanalih skozi zapornice ali s pomočjo črpalk, ki so bile nekoč ročne, nato vetrne, danes

pa električne.

Slika 1: Vetrna črpalka (Omahen, 2015)

Območja solin so razdeljena na bazene, ki so povezani z zapornicami, s katerimi se

uravnavajo pretoki in količina slanice. Uravnavanje zapornic je pogojeno z vremenskimi

razmerami. »Kristalizacijske grede so ograjene z nasipi iz sedimenta, brežine nasipov

pa so obložene z lesom.« (Škornik, 2008, str. 68).

Slika 2: Solni bazeni

Sezona pobiranja soli traja od junija do polovice septembra. »Kadar je izhlapevanje

izredno močno, morajo solinarji dolivati vodo v bazene tudi v popoldanskem času, in

sicer še pred pobiranjem soli, ki se običajno začne po 16. uri.« (Škornik, 2008, str. 78–

80). Pri vsakodnevnem pobiranju kristalov soli je na dnu bazena preproga debela samo,

kolikor je debel kristal soli. Solinarji z lesenim strgalom (gaverom) postopoma z blagim

porivanjem ali vlečenjem mešanice slanice in kristalov približujejo sol k dostopni poti s

kolskim tirom (cavazalu), kjer oblikujejo več nizkih in širokih kupov soli, ki jih oblikujejo v


Koper: UP PEF.

15

večstranske piramide (grumi). V kupih se sol odcedi, odcejeno sol pa z lopato previdno

natovorijo na voziček – vagonet.

2.5.2 Uporaba soli

Že Egipčani so ugotovili, kako koristna je lahko sol. Uporabljali so jo za mumificiranje

umrlih, z njo utrjevali barve oblačil in jo uporabljali za konzerviranje hrane. Nekoč je

veljala toliko kot zlato, z njo so plačevali sužnje in legionarje. Sol je bila privilegij višjih

slojev, uporabljali so jo pri odpravljanju slabih energij, urokov. Za odganjanje hudiča so

sol na primer metali čez levo ramo. Sol je veljala za prvi predmet trgovanja in prvo

obdavčeno dobrino (Škornik, 2008). »Vse kulture na svetu uporabljajo sol kot močno

sredstvo očiščevanja.« (Škornik, 2008, str. 48). Sol, ki jo pridelujejo v sečoveljskih in

strunjanskih solinah, je ne mleta, nerafinirana in bogata z minerali morja. Tudi v piranskih

solinah pridelujejo različne vrste nerafinirane morske soli (Škornik idr., 2018).

Sol ima že od nekdaj pomembno vlogo na različnih področjih. »Sol se uporablja v

prehrambni industriji, tako za tehnološke potrebe, kot konzervans, kakor tudi zaradi

okusa.« (Škornik, 2008, str. 51).

Glede na podatke je največji porabnik soli industrija.

V farmaciji jo uporabljajo za izdelavo fiziološke raztopine, za izpiranje ran,

infuzijo itd.

Tudi kozmetična industrija uporablja sol za pripravo kopalnih soli, izdelkov s sodo

bikarbono itd. Sol torej uporabljamo v kulinariki, medicini, kozmetiki, gospodinjstvu,

živilstvu, poljedelstvu, kmetijstvu ... V zimskih mesecih sol uporabljajo kot posipni

material voznih cest, proti poledici.

»Da je sol življenjskega pomena, so od nekdaj vedeli ljudje in živali. Sol je za nas,

ljudi, prav tako pomembna kot voda.« (Škornik, 2008, str. 50). Slovensko prebivalstvo

največ soli zaužije s kruhom in krušnimi izdelki, mesnimi izdelki, siri in vloženo zelenjavo.

Nekateri avtorji trdijo, da so nekateri elementi soli pomembni za prehrano ljudi. »Med

take elemente sodijo kalij, železo, baker, cink, mangan, selen, magnezij, jod.« (Apat,

2016, str. 27). Največji porabniki soli so v Severni Ameriki in jugovzhodni Aziji (Gale,

Rman, Škrinjar in Žvab, 2007 v Apat, 2016).

2.5.3 Solinar in njegovo delovno orodje

Pridobivanje soli na tradicionalen način zahteva ustrezno znanje in orodje (Škornik,

2008). Delo v solinah zahteva uporabo ročne tehnike za obdelavo ilovnatega terena.

Solinarji pri svojem delu še vedno uporabljajo orodja iz lesa, ki niso kemično obdelana

ali premazana. Prav zaradi lesene opreme so potrebna redna vzdrževalna dela, ki


Koper: UP PEF.

16

potekajo v zimskem času. Zato je med solinarji veljal rek: »Sol se dela pozimi.« S tem

so mislili na pripravo solinarskega polja za poletno žetev soli (Škornik, 2008). »Gavero

ali greblje za strganje soli v cavedinih so primer delovnega pripomočka, ki so ga solinarji

ob lepem vremenu vsakodnevno uporabljali.« (Žagar, 1996, str. 145).

Leseno strgalo z dolgim ročajem in nanj pribito prečno deščico je bilo za strganje

soli v bazenih. Strgala so bila različna glede na dolžino ročaja. Obstajala so otroška

strgala, saj so v višku sezone za delo morali prijeti tudi otroci (Žagar, 1996).

Za hojo po solnem polju je solinar obul taperine, leseno obutev pravokotne oblike.

Na sredi so imeli ozek pas, narejen iz žakljevine. »Taperini so imeli dvojno vlogo:

solinarjeva stopala so obvarovali pred poškodbami, predvsem pa so preprečevali, da bi

se poškodovala petola.« (Žagar, 1996, str. 145).

Za prenos soli so uporabljali tako imenovane »nečke«, kasneje pa samokolnice, ki

so imele val namesto kolesa (Žagar, 1996). Nečka je preprosta posoda, izdolbena iz

lipovega ali topolovega lesa. Le-ta ni služila samo za prenos soli (s polj do skladišča),

temveč so v njej mesili testo, redko kdaj pa so jo uporabili za zibelko. Nečko so polnili s

palmoni (to je preprosta lesena zajemalka), narejenimi iz trdega lesa, po navadi iz

bukovega. Uporabljali so tudi badil, kovinsko lopato z lesenim držalom, ki so jo uporabljali

pri vzdrževalnih delih v solnih poljih (Žagar, 1996).

Slika 3: Solinarjevo orodje in oprava

Beaumejev aerometer je eden izmed pomembnejših solinarjevih pripomočkov. Gre

za merilec gostote tekočin, ki izkorišča vzgon. To je steklena zaprta cevka, ki je

opremljena z merilno skalo za odčitavanje gostote. Je trebušaste oblike in obtežena, da


Koper: UP PEF.

17

stabilno plava v vzorčni raztopini. Solinarji ga uporabljajo za merjenje gostote slanice

(Grobelnik, Zupan, Gosak, Markovič, Ketiš, Repnik in Jug, 2013, v Apat, 2016). Pred tem

so za ugotavljanje slanosti vode uporabljali neolupljen krompir. Le-ta je pri gostoti 14°

Bé priplaval na površje. Za pobiranje soli so solinarji uporabljali leseno lopato. Z njo so

polnili leseno samokolnico, ki je namesto kolesa imela valj. Valj je služil predvsem zato,

da ne bi poškodovali nasipa, ko so vozili sol v skladišče. Prednja stranica samokolnice

je bila dvižna, da je olajšala stresanje soli. Za prevoz soli v državna skladišča so

uporabljali barke, tako imenovane »barkine« in »maone«. Barke so po kanalih vlekli z

vrvmi, na odprtem morju pa z vlačilcem (Žagar, 1996).

Slika 4: Solinarski voziček

Postopek pridobivanja soli na solnih poljih je pomenil, da je celotna solinarjeva

družina čez poletne mesece bivala na solinah. Solinarske hiše so bile postavljene v

pravilnih vrstah ob plovnih kanalih, tako da so bile solinarjem čim bolj dostopne. Vhod v

solinarsko hišo je bil običajno obrnjen proti solnemu fondu. Gradnja solinarskih hiš je bila

nezahtevna. Zgrajene so bile po večini iz obdelanega laporja ali pa v kombinaciji z belim

istrskim apnencem (Hieng, 2008).


Koper: UP PEF.

18

Slika 5: Solinarska hiša (O parku, 2018)

»Značilnost vseh solinarskih hiš je bila, da so bile zidane le za sezonsko bivanje.«

(Hieng, 2008, str. 54). Prostori so bili namensko urejeni. Spodnji prostori so služili za

shranjevanje soli, v zgornjih prostorih pa so imeli solinarji kuhinjo, dnevni prostor in dve

spalnici (Hieng, 2008, 2017).

Slika 6: Solinarska kuhinja

»Danes je vse skupaj videti zelo drugače, kot da bi iz tega morja ne bi bila nikdar

vzeta nobena solza soli in kot da bi v teh hišah nikdar ne bival noben solinar.« (Geister,

2004, str. 122).


Koper: UP PEF.

19

Slika 7: Solinarji (Škornik, 2008, str. 33)

Značilna solinarska hrana so bile ribe, morski polži, školjke, zelenjava in solinske

rastline. Najbolj znana solinarska rastlina je navadni osočnik, ki so ga solinarji velikokrat

pripravili v solati. Skoraj vsak dan pa sta se na krožnikih znašla tudi riž in polenta. Prav

posebna je bila peka kruha. Vsaka hiša ni imela svoje peči, zato so v hišah, kjer so imeli

krušne peči, pekli kruh tudi ostalim družinam. Kruh so ločili tako, da je imela vsaka hiša

svoj žig, s katerim so ga označili pred peko (Hieng, 2008).


Koper: UP PEF.

20

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Problem, namen in cilji

Sol je dnevno prisotna v naši prehrani. Kako pa sol pride do potrošnikov, se redko

sprašujemo. V Sloveniji pridelujejo sol v piranskih solinah, ki delujejo v Strunjanu in

Sečovljah. Razumevanje tehnologije pridobivanja soli je za predšolskega otroka

prezahtevno, zato smo z načrtovanimi dejavnostmi poskušali otrokom približati to

področje in ga ustrezno poenostavili. Namen diplomske naloge je bil približati otrokom

svet solin in delo solinarjev. Z multisenzornim pristopom, izkustvenim učenjem in igro

vlog smo otroke postavili v središče procesa, kjer so prek gibanja in rokovanja z orodjem

spoznali pot soli od morja do kulinarike. Prav tako je bil naš cilj raziskati stopnjo

tehnološke pismenosti predšolskih otrok, zajetih v vzorec.

3.2 Raziskovalne hipoteze

H1: Otrok pozna tehnologijo pridobivanja soli.

H2: Otrok pozna glavna orodja in opravo solinarjev.

H3: Otrok pozna, razume sistem delovanja solin.

3.3 Metodologija

3.3.1 Vzorec

V raziskovalni nalogi je sodelovalo osem otrok, od tega pet dečkov in tri deklice v

starosti štiri do pet let. Dejavnost smo izvedli v vrtcu Brezovica, v enoti Vnanje Gorice.

3.3.2 Metoda

Uporabili smo kvalitativno in opazovalno empirično raziskovalno metodo.

3.3.3 Postopki zbiranja podatkov

Podatke smo zbirali prek načrtovane dejavnosti, ki smo jo izvajali v skupini osmih

otrok vrtca Brezovica. Otroke smo opazovali pri delu v kotičkih in si doseganje

posameznih ciljev beležili v ček listi. Le-ta je obsegala cilje, ki so zapisani kot trditve in

preverjajo otrokovo poznavanje sistema delovanja solin in področje tehnologije

pridobivanja soli. Sklop ciljev se je nanašal tudi na preverjanje tehnološke pismenosti

otrok, starih štiri do pet let. Pri pripravi ček liste smo izhajali iz posameznih ciljev,

zapisanih v Kurikulumu za vrtce (področje dejavnosti narava in gibanje), ki smo jih

prilagodili omenjeni dejavnosti. Posamezni cilj je obsegal tri stopnje: da, ne, delno, s

katerimi smo poskušali ovrednotiti otrokovo doseganje ciljev. Pred samo izvedbo smo

pridobili tudi soglasja staršev otrok, ki so bili udeleženi v raziskavi. Zbiranje podatkov je


Koper: UP PEF.

21

potekalo v juliju 2018 v skupini Medvedki (otroci, stari štiri do pet let) vrtca Brezovica, v

enoti Vnanje Gorice.

3.3.4 Postopek obdelave podatkov

Pri obdelavi podatkov smo uporabili zgoščeno predstavljanje rezultatov glede na

trditve, ki smo si jih zastavili in se navezujejo na cilje, zapisane v Kurikulumu za vrtce

(področje dejavnosti narava, gibanje). Trditve smo zapisali v ček listo in opazovali otroke

pri posameznih dejavnostih.

3.3.5 Rezultati in razprave

Sledi predstavitev rezultatov, ki smo jih zabeležili med samim opazovanjem otrok pri

dejavnostih. Rezultati so predstavljeni posamično, po posameznih ciljih in prikazujejo

učinkovitost in sledenje otrok. Prva dva cilja, ki smo ju vnesli v ček listo, sta preverjala

otrokovo poznavanje sistema delovanja solin in tehnologijo pridobivanja soli. Ker je

področje tehnologije zelo zahtevno za petletnike oz. otroke v zgodnjem procesu učenja,

smo jim sistem predstavili multisenzorno, tj. s pomočjo zgodbice, slik, makete in

demonstracije. V samem uvodu v dejavnosti smo prebrali zgodbico o solinarju Janu, kjer

so se otroci spoznali s terminologijo sistema delovanja solin (npr. kanali, zapornice,

nasipi, bazeni in solna polja). Vse smo še slikovno podkrepili. Po zaključku branja

zgodbe smo sistem preizkusili na maketi. Le-to smo demonstrirali z »vodo«, soljo, kanali

in zapornicami.

Slika 8: Maketa solin


Koper: UP PEF.

22

Na osnovi njihove igre vlog in komunikacije lahko sklepamo, da so vsi otroci spoznali

sistem delovanja solin. Pri tem so v večini uporabljali ustrezno terminologijo.

Slika 9: Strukturni odstotek (f %) otrok, ki poznajo, razumejo sistem delovanja solin

S to dejavnostjo so otroci »opazovali pretakanje vode po koritih, se igrali z vodnimi

tokovi in zapornicami.« (Bahovec idr., 1999, str. 37). Prav tako pa je igra z maketo

predstavljala vrsto simbolne igre, za katero so bili otroci visoko motivirani. Tako smo

sledili tudi ciljem, ki so zapisani v Kurikulumu za vrtce.

Poleg izkustvenega spoznavanja poti od morja do soli smo ves čas usmerjali fokus

in vzdrževali motivacijo otrok z raziskovalnimi vprašanji: Ali ste že poskusili morsko sol?

Kakšen okus ima? Kje najdemo sol? Ali lahko sol ločimo od vode? Kako bi to storili? Kaj

počnejo ljudje na sliki (slika solinarjev)? Kako solinarji pridobijo sol iz morske vode?

Prek zapisanih vprašanj smo vodili diskusijo, ki nas je pripeljala do ustreznih

zaključkov. Ko so otroci razmišljali o ločevanju vode od soli, so nizali številne odgovore,

ki so plod njihove bujne domišljije: »Sol nastane, ko je morje zelo, zelo slano.« »V

bazenčke bi dal skale, potem bi se pa sol nabrala na njih, voda bi pa pol šla dol.«

Tako smo postopoma prihajali do rešitev, da mora voda izhlapeti. Ob tem smo si

pomagali tudi z »mini poskusom«, ki se je odvijal na okenski polici vrtca. V plitvo kad, ki

je predstavljala solni bazen, smo vlili malo morske vode in jo pustili na soncu.

Otroci so prek »mini poskusa« začeli sklepati, da tudi v solnih bazenih voda izhlapi.

Pri razmišljanju jim je pomagala tudi prebrana zgodba o solinarju Janu. S pomočjo

namigov in podvprašanj so prišli do ugotovitve, da mora biti za pridobivanje soli zelo

vroče, sijati mora sonce, dobro pa je tudi, da piha veter, ker le-ta »odpihne« vodo iz

bazenov.

87 %

0 %13 %

Otrok pozna sistem delovanja solin

Da – 7 Ne – 0 Delno – 1


Koper: UP PEF.

23

In vloga solinarjev? Ti morajo sol, ki je ostala v bazenu, hitro pospraviti na kupe.

Potem jo naložijo na vozičke in odpeljejo v skladišče. Ko so otroci celotno pot opisali, so

se tudi sami preizkusili v vlogi solinarja. Naslednji dan so preverili rezultate našega »mini

poskusa«, so se prepričali v to, da sonce in njegova toplota pripomoreta k izhlapevanju

vode. Nekateri so celo ugotavljali, da se mokro perilo na soncu tudi posuši. Voda je

namreč izhlapela, na dnu pa so ostali vidni kristali soli. Ker je obravnava področja

tehnologije, ki se povezuje in izkorišča moč naravnih pojavov, zahteven proces za

predšolske otroke, menimo, da nam je tudi naslednji cilj, zapisan v Kurikulumu za vrtce

(tj. otrok spoznava izhlapevanje tekočin), uspelo doseči.

Ponovno se je izkazalo, da otroci z lahkoto usvajajo cilje, če so le-ti posredovani

prek zanimivih in mnogoterih dejavnosti. Prek izkustvenega učenja pa je tudi trajnost

znanja večja.

Slika 10: Strukturni odstotek (f %) otrok, ki poznajo tehnologijo pridobivanja soli

Naslednja dejavnost se je nanašala na prvi stik s soljo, ki so jo otroci zaznavali prek

tipa, vida, vonja in okusa. Otrokom smo ponudili sol v različnih oblikah: solni cvet, grobo

sol, fino sol, nepredelano sol. Sol smo potresli na črno podlago, da so otroci lažje

primerjali in opazovali obliko soli. Kot pripomoček jim je služilo tudi povečevalno steklo.

75 %

0 %

25 %

Otrok pozna tehnologijo pridobivanja soli

Da – 6 Ne – 0 Delno – 2


Koper: UP PEF.

24

Slika 11: Prvi stik s soljo

Ob opazovalni nalogi in raziskovalnih vprašanjih so otroci odgovarjali, da je sol

grenka in slana, če jo povohajo, jim »smrdi«. Sol se jim je zdela sivo-bela in umazana,

edino fino mleta sol se jim je zdela bela. Le-to poznajo tudi iz kulinarike. Vsi so želeli

pogledati sol tudi s pomočjo povečevalnega stekla. Med opazovanjem smo poudarili, da

povečevalno steklo uporabljamo za opazovanje majhnih stvari, ki jih s prostim očesom

ne moremo dobro videti. Ko so otroci opazovali prek povečevalnega stekla, so

ugotavljali, da se sedaj zelo dobro vidi »majhne kristalčke, diamante«.

V zadnji dejavnosti so otroci izdelovali solinarske natikače in lesena strgala. Prek

raziskovalnih vprašanj smo vodili pogovor. Pri vprašanjih višjega tipa nas je zanimalo,

zakaj uporabljajo solinarji leseno obutev in ne obutev iz blaga. Njihova razmišljanja so

bila zelo različna: »Če solinar hodi po vodi bos, sol zlomi.« »Če bi hodili bosi, bi jih pikalo

v noge.« »Če bi bili taperini iz blaga, bi 'potonili', če bi bili pa iz kartona, bi se pa zmočili

in strgali.« Predstavitvi orodja in oprave solinarjev je sledila demonstracija, pri kateri smo

prikazali način uporabe le-tega.


Koper: UP PEF.

25

Slika 12: Solinarka

Naslednje trditve so obsegale področje opazovanja tehnološke pismenosti otrok. Po

demonstraciji je sledila delavnica izdelave orodja in pripomočkov. Ko smo si podrobno

ogledali solinarjevo strgalo oz. gavero, smo ga najprej razstavili, nato pa dele zopet

sestavili skupaj. V nadaljevanju so otroci izdelali vsak svoje strgalo. Pri izdelavi jim je

bilo v pomoč navodilo za sestavo orodja in že izdelan pripomoček. Otroke je treba

spodbujati, da sledijo navodilom. Navodilo je neke vrste sporočilo, ki nudi smernice o

tem, kako pravilno uporabiti orodje ali izdelek. Navodilo je lahko napisano v pisni obliki

ali ilustrativno (Zuljan, 2014). Ker otroci še ne sledijo pisnim navodilom, smo jim le-te

pripravili v ilustrativni obliki, kot skico. Ponujen pa jim je bil tudi videoposnetek izdelave

orodja brez zvočnih navodil.


Koper: UP PEF.

26

Slika 13: Navodila za delo v ilustrativni obliki

Slika 14: Videoposnetek navodila za delo

Glede na obe ponujeni možnosti so se otroci raje posluževali video prikaza. Pri

odločanju o izbiri navodila (tj. grafično ali video navodilo) se je pet otrok odločilo za video

navodilo, le trije so sledili grafični skici. Iz opazovanega lahko sklepamo, da jim je video

prikaz bližji, saj jim je računalniška oz. tehnologija IKT vsakodnevno dostopna, z njo

imajo tudi več izkušenj. Po naših ocenah je 75 % otrok sledilo ali delno sledilo navodilom


Koper: UP PEF.

27

za izdelavo orodja, dva otroka pa sta stalno potrebovala pomoč, saj nista uspela slediti

nobenemu od ponujenih navodil.

Slika 15: Strukturni odstotek (f %) otrok, ki sledijo skici z navodili za izdelavo orodja

Pri pripravi na delo smo bili pozorni na ustrezno poimenovanje materialov, iz katerih

so otroci izdelovali orodja in pripomočke. Uporabljali smo les in usnje. Pri izdelavi

pripomočkov smo ves čas poudarjali pomen ustreznega poimenovanja materialov.

Slika 16: Solno polje in oprava solinarjev

S komunikacijo in vprašanji smo spodbujali otrokovo sporočanje, da je ob

izdelovanju pripomočkov tudi samostojno poimenoval ustrezne materiale. Sedem otrok

je omenjeni cilj doseglo in so ustrezno poimenovali vse materiale, en otrok cilja ni

dosegel.

37 %

25 %

38 %

Otrok sledi skici z navodili za izdelavo orodja

Da – 3 Ne – 2 Delno – 3


Koper: UP PEF.

28

Slika 17: Strukturni odstotek (f %) otrok, ki poimenujejo tehnične materiale

Tudi s poimenovanjem tehničnih pripomočkov, ki smo jih uporabljali pri delu, otroci

niso imeli večjih težav. Uporabljali smo vijake pri sestavi solinarjevega strgala, ko so

morali na grablje privijačiti dolg ročaj. Pri izdelovanju natikačev oz. taperin pa so morali

na leseno deščico, ki je bila že pripravljena, pritrditi usnjen pas, ki so ga morali sami

načrtati, izrezati in pritrditi na leseno podlago. Pri tem so uporabljali flomaster, ravnilo in

škarje. S poimenovanjem teh pripomočkov po večini niso imeli težav. Šest jih je

pripomočke ustrezno poimenovalo, eden delno, eden pa poimenovanja ni usvojil. Pri

poimenovanju vijaka kot tehničnega pripomočka moramo poudariti, da so otroci ves čas

uporabljali žargonski izraz »šrauf«. Omenjeni izraz smo vrednotili kot ustrezen, saj so

otroci v prostem pogovoru izkazali, da razumejo povezavo vijak – »šrauf«.

Slika 18: Strukturni odstotek (f %) otrok, ki poimenujejo tehnične pripomočke

Skozi potek dejavnosti, ki so si sledile v kotičkih, smo ugotovili, da so bili otroci

vztrajni in motivirani za izdelavo končnega izdelka. Po svojih zmožnostih so sledili

navodilom za delo in si prizadevali končati svoj izdelek. Vsi so imeli neizmerno željo, da

87 %

13 %

0 %

Poimenuje tehnične materiale

Da – 7 Ne – 1 Delno – 0

75 %

12,5 %

12,5 %

Poimenuje tehnične pripomočke

Da – 6 Ne – 1 Delno – 1


Koper: UP PEF.

29

se preizkusijo v vlogi solinarjev. Tudi izdelava natikačev oz. taperinov je potekala brez

težav. Vsi otroci so pri dejavnostih vztrajali in oba izdelka tudi dokončali. V samem

procesu je bilo potrebno nekaj pomoči, predvsem v tehničnem smislu, saj je bilo potrebno

vijačenje in natančno rezanje.

Slika 19: Strukturni odstotek (f %) otrok, ki so pri dejavnosti vztrajni

Slika 20: Strukturni odstotek (f%) otrok, ki so izdelek končali

Naše dejavnosti so zahtevale kar nekaj prstne spretnosti oz. fine motorike, saj so

otroci pri izdelavi pripomočkov morali vijačiti, če so hoteli sestaviti solinarjevo strgalo.

Proces je zahteval sestavljanje spodnje deske in lesenega držala.

100 %

0 % 0 %

Pri dejavnosti je vztrajen

Da – 8 Ne – 0 Delno – 0

100 %

0 %0 %

Izdelek je končan

Da – 8 Ne – 0 Delno – 0


Koper: UP PEF.

30

Slika 21: Sestavljanje (vijačenje) solinarskega strgala

Slika 22: Sestavljanje solinarskega strgala

Pri izdelavi natikačev je bilo treba odrezati ustrezno dolg usnjeni trak, ki je služil kot

nartni trak in držal stopala na leseni deščici. Stopalni, leseni del taperinov je bil že

odrezan in pripravljen, otroci so imeli nalogo, da pritrdijo nanj nartni trak.

Omenjena dejavnost je poleg cilja razvijanja fine motorike sledila tudi razvijanju

natančnosti, moči in vztrajnosti (Bahovec idr., 1999). Poleg samega izdelovanja, ki je

zahtevalo ustrezno razvito fino motoriko, pa se je pri igri otrok izkazovala tudi ustrezna


Koper: UP PEF.

31

groba motorika. Gibanje oz. hoja z rekviziti (npr. natikači) je zahtevala od otrok kar nekaj

spretnosti.

Slika 23: Dela solinarjev na solnem polju

Premagovanje ovir, nošenje in rokovanje z različnimi predmeti je še ena od

pomembnih dejavnosti v vrtcu, ki sledijo ciljem razvoja predšolskih otrok (Bahovec idr.,

1999). Tudi bosa hoja po imitaciji solnega bazena je za otroke predstavljala svojevrstno

izkušnjo, ki so je redko deležni.

Slika 24: Stik s soljo na solnem polju


Koper: UP PEF.

32

Pri področju fine motorike so se otroci v 75 % izkazali kot uspešni, dva otroka pa sta

potrebovala pomoč odrasle osebe, predvsem pri načrtanju in rezanju.

Slika 25: Strukturni odstotek (f %) otrok, ki imajo ustrezno fino motoriko

Pri teh dveh nalogah se je izkazalo, da imajo otroci z nalogami, ki zahtevajo prstne

spretnosti, kar nekaj težav. Omenjeni nalogi sta bili tudi nekoliko specifični, saj otroci

redko ali nikoli ne delajo z vijaki, prav tako ne režejo usnja. Pri tej dejavnosti je kar

polovica otrok potrebovala pomoč odrasle osebe, druga polovica je nalogo opravila

samostojno.

Slika 26: Rezanje usnjenega traku za izdelovanje taperinov

75 %

0 %

25 %

Ima ustrezno fino motoriko

Da – 6 Ne – 0 Delno – 2


Koper: UP PEF.

33

Slika 27: Strukturni odstotek (f %) otrok, ki so nalogo opravljali samostojno

Vse aktivnosti, ki so podpirale zgodnje učenje tehnologije, smo načrtovali tako, da

je bilo zagotovljeno varno delo otrok in da so tudi sami varno uporabljali pripomočke oz.

orodja. Že pred samo aktivnostjo so otroci vedeli namen in cilje dela, s čimer smo

povečali njihovo motivacijo za delo in težnjo po dokončanju lastnega izdelka. Ob

predhodni demonstraciji postopka dela smo sprotno opozarjali na varno izvajanje dela.

Pred samim izvajanjem dela so otroci sami še enkrat opisali varen postopek dela. Otroci

so morali biti pozorni na natančno vijačenje in rokovanje z večjimi kosi naravnih snovi (tj.

les). Tu so morali ustrezno načrtovati svoj delovni prostor, saj bi z delom v skupini, ko bi

bili preblizu skupaj, lahko poškodovali drugega otroka. Tudi delo s tehnološkim

materialom (tj. usnje) je zahtevalo natančnost in previdnost, saj so ga morali natančno

odrezati in pritrditi na leseno podlago. Vsi otroci so orodja oz. pripomočke za delo varno

uporabljali.

Slika 28: Strukturni odstotek (f %) otrok, ki varno uporabljajo pripomočke oziroma orodje

50 %50 %

Nalogo je opravljal samostojno

Da – 4 Ne – 4 Delno – 0

100 %

0 % 0 %

Varno uporablja pripomočke oziroma orodje

Da – 8 Ne – 0 Delno – 0


Koper: UP PEF.

34

Otroci so nam v sklepni diskusiji povedali, da jim je bila vloga solinarja zelo všeč,

saj so lahko hodili bosi po grobi soli. Hoja v taperinih jim je bila zanimiva, saj so obuvala

tudi sami izdelali. Ko smo analizirali delo po posameznih kotičkih, jim je bilo najbolj

zanimivo delo na solnem polju, ko so samostojno strgali sol z gaverami na kup.

Samostojno izdelavo orodij so označili kot zabavno, vendar so pri navodilih za sestavo

orodja lažje sledili video navodilom kot papirnatemu prikazu načrta izdelave. Otroci so

pojasnili, da so lažje gledali posnetek, kjer nekdo sestavlja orodje.

Uro smo zaključili s prosto igro. Otroci so se razporedili glede na interes. Nekateri

so se zaigrali z maketo solin, ki je bila izdelana v solinarskem vozičku, drugi pa so z

lastno izdelanimi strgali »opravljali delo solinarja« na solnih poljih. Dejavnost smo

zaključili okoli enajste ure.


Koper: UP PEF.

35

4 SKLEPNE UGOTOVITVE

Namen diplomske naloge je bil, da otroke poučimo o tem, kako se pridobi morska

sol, ki jo kot končni produkt poznajo iz kulinarike. Z uporabo aktivnih metod dela smo

»prehodili« celotno pot od solnih polj do solnega cveta oz. soli. Ker je tehnologija

pridobivanja soli za razumevanje predšolskih otrok preveč abstraktna, smo jo

poenostavili z uporabo pravljice in multisenzornih pristopov, kot so maketa solnih polj,

strukturiran material in fotografije. Ker je omenjena tematika otrokom osrednjeslovenske

regije, ki smo jo zajeli v vzorec, popolnoma nepoznana, smo predvidevali, da solin in

pridobivanja soli ne poznajo. To se nam je v uvodnem razgovoru z njimi tudi potrdilo.

Zato smo skrbno oblikovali in načrtovali dejavnosti, na podlagi katerih bi otroci z

izkustvenim učenjem pridobili novo znanje. Dejavnosti so od otrok zahtevale lastno

aktivnost. Ob koncu dejavnosti se je vsak otrok izkazal z lastnim izdelkom. Pri

dejavnostih smo si pomagali s tehnologijo IKT in fotografijami. Otroci so se preizkusili

tudi v sledenju navodilom za delo, ki niso bila posredovana ustno, temveč slikovno

(načrt) in prek video prikaza.

Vse tri hipoteze, ki smo si jih zastavili na začetku empiričnega dela, so se skozi

dejavnosti potrdile.

Ob skrbno načrtovanih dejavnostih, prek aktivnih metod in oblik dela, z mnogoterimi

ponazorili oz. pripomočki so otroci dokazali, da poznajo tehnologijo pridelovanja soli.

Otroci so skozi odgovore na zastavljena vprašanja in z lastno vključenostjo v simbolno

igro to tudi dokazali.

Skozi opazovanje in beleženje v ček listo smo ugotovili, da 75 % otrok to pozna, 25

% pa delno.

Tudi hipoteza, da otrok pozna in razume sistem delovanja solin, se je potrdila. S

pomočjo zgodbice, makete solin in lastne aktivnosti so otroci dokazali, da jim je sistem

delovanja solin s kanali in zapornicami razumljiv. To je bilo moč opaziti skozi njihovo

spontano igro, ki je vključevala igro vlog. Seveda je bil sistem delovanja solin

poenostavljen in približan predšolskim otrokom. Vključeval je le kanale, solna polja in

zapornice za prepust vode.

Da poznajo in razumejo ta sistem, je dokazalo 87 % otrok, en otrok pa le delno.

Potrjena je bila tudi zadnja hipoteza, v kateri smo trdili, da otroci poznajo glavna

orodja in opravo solinarjev.

Otroci so se z orodji in opravo seznanili prek zgodbice, nato so se sami preizkusili v

izdelovanju solinarskih strgal in natikačev. S praktičnim delom, ko so si le-to tudi sami


Koper: UP PEF.

36

izdelali, so pridobili neposredno izkušnjo, ki je gotovo pripomogla k boljši zapomnitvi,

predvsem pa k uporabnosti znanja. Vedenje o uporabnosti posameznih predmetov smo

preverili tudi z raziskovalnimi vprašanji odprtega tipa.

Aktivno, izkustveno učenje z uporabo giba je izredno pomembno v predšolskem

obdobju, saj se otroci iz konkretnih izkušenj najlažje učijo in si največ zapomnijo. Ob

dejavnostih so se urili v fini motoriki in socialnem učenju, z igro vlog so se preizkušali v

medsebojnih odnosih. Vse dejavnosti so sledile tudi ciljem, zapisanim v Kurikulumu,

predvsem s področja narave in gibanja.

Otroci so po naravi vedoželjni, zato so zanje posebej primerne dejavnosti, pri katerih

sami raziskujejo in tako prihajajo do novih ugotovitev. Konkretne izkušnje so za otroke

bistvene, vendar je v procesu pridobivanja znanj potrebna tudi prisotnost odraslega,

strokovno usposobljenega vzgojitelja oziroma učitelja, ki otroke usmerja in vodi na

»pravo pot«. Otroka moramo voditi po poti razmišljanja in mu ne vsiljevati lastnih miselnih

struktur, saj jim otrok še ni sposoben slediti. Prav tako mu ne dajemo neposrednih

odgovorov, ampak ga s podvprašanji vodimo, da pride z lastno aktivnostjo do rešitev

(Horvat in Magajna, 1987).

S pisanjem diplomske naloge smo veliko pridobili. Razširili smo svoje znanje o

solinah, solinarstvu in življenju solinarjev, hkrati pa predšolskim otrokom predstavili

celotno pot soli »od morja do krožnika«.

Pomembno je, da vzgojitelji v svoje delo vključujejo čim več aktivnih oblik in metod

dela, saj otroci prek takšnih aktivnosti veliko pridobijo. Če v izvajanje vključujemo tudi

uporabo različnih pripomočkov oziroma orodij, dejavnost postane še bolj zanimiva,

posledično se poveča motivacija otrok in želja po lastnem izdelku. Seveda pa moramo

biti pri tem odrasli pozorni na varno delo pri zgodnjem učenju tehnologije. Takšne oblike

dela je treba čim več vključevati v pedagoško delo.


Koper: UP PEF.

37

5 LITERATURA IN VIRI

Apat, N. (2016). Z izkustvenim učenjem do znanja o lastnostih, uporabnosti in pridobiva-

nju soli. Magistrsko delo. Koper: Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta.

Bahovec, E. D., Bregar-Golobič, K. in Kranjc, S. (1999). Kurikulum za vrtce. Ljubljana:

Ministrstvo za šolstvo in šport.

Gale, L., Rman, N., Škrinjar, P., Žvab, P. (2007). Sol in njen pomen za mineralne suro-

vine. Mineralne Surovine, 3,1: 184-191.

Geister, I. (2004). Sečoveljske soline. Ljubljana: ČDZ Kmečki glas.

Hieng, P. (2008). Nad kavedini sečoveljskih solin. Brezovica pri Ljubljani: Zavod za za-

ložniško dejavnost Harlekin No. 1.

Hieng, P. (2017). Soline- med nebesi in zemljo. Brezovica pri Ljubljani: Zavod za založ-

niško dejavnost Harlekin No. 1.

Horvat, l. in Magajna L. (1987). Razvojna psihologija. Ljubljana: Državna založba Slove-

nije.

Hvala, B. (2012). Naravoslovje za najmlajše – aktivno učenje. V M. Duh (ur.), Ekološka

in etična zavest skozi edukacijski odnos do narave in družbe: znanstvena monogra-

fija (str. 56-65). Maribor: Pedagoška fakulteta.

Hvala, B. in Krnel, D. (2005). Zakaj? Zakaj? Zakaj? Raziskovalne igre s snovmi v vrtcu.

Ljubljana: Založba Modrijan.

Krhin, T. (2013). Tehnološka pismenost v prvi triadi osnovne šole. Diplomsko delo. Lju-

bljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

Križnar, U. (2013). Vpliv športno-gibalne aktivnosti na vedenjske težave. Diplomsko delo.

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (ur.) (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana: Zalo-

žba Rokus.

Montessori, M. (2009). Skrivnost otroštva. Ljubljana: Uršulinski zavod za vzgojo, izobra-

ževanje in kulturo.

Montessori, M. (2011). Srkajoči um. Ljubljana: Uršulinski zavod za vzgojo, izobraževanje

in kulturo.

O parku. (2018). Pridobljeno 25. 8. 2018, http://www.kpss.si/si/o-parku.


Koper: UP PEF.

38

Ocepek, R. (2012). Vzgoja za odgovoren odnos do narave. Premagajmo predsodke do

živali. Ljubljana: Agencija Baribal.

Omahen, R. (2015). Sol: Valuta, »ki naj ji gospodar daje prednost pred denarjem«. Pri-

dobljeno 25. 8. 2018, http://www.times.si/kultura/sol-valuta-ki-naj-ji-gospodar-daje-

prednost-pred-denarjem--53254196e3b49d36c657ae65a7b231d4cd7c0421.html.

Retar, I., Plevnik, M., Bednarik, J. in Pišot, R. (2014). Gibalni razvoj otroka v zgodnjem

otroštvu. Koper: UP PEF.

Škornik, I. (2008). Spoznajmo soline. Portorož: Soline.

Škornik, I., Mijatovič, I. in Makovec, M. (2018). Krajinski park Sečoveljske soline. Porto-

rož: Soline.

Učenje v vrtcu. (2018). Pridobljeno 25. 8. 2018, http://www.pef.uni-lj.si/~vilic/gradiva/2-

pp-ucenje-vrtec.rtf.

Zuljan, D. (2014). Tehnološka pismenost v obdobju zgodnjega učenja. Koper: Univerzi-

tetna založba Annales.

Zuljan, D. in Valenčič Zuljan, M. (2015). Tehnološka pismenost študentov, bodočih uči-

teljev, z vidika znanja, izkušenj ter ocene pomembnosti tehnologije v življenju in v

procesu šolanja. Revija za elementarno izobraževanje, 8(4), 103–120.

Zurc, J. (2008). Biti najboljši: pomen gibalne aktivnosti za otrokov razvoj in šolsko

uspešnost. Radovljica: Didakta.

Žagar, Z. (1996). Delovno orodje in pripomočki v solinah (odraz stoletnih izkušenj in iz-

najdljivosti). Traditiones, 25, 139–150.


Koper: UP PEF.

39

6 PRILOGE

Priloga 1: Soglasje staršev

Spoštovani!

Sem Eva Lipovec, absolventka Univerze na Primorskem, smer predšolska vzgoja.

Pišem diplomsko nalogo z naslovom Soline in delovna orodja solinarjev skozi prikaz

dejavnosti v vrtcu.

Za potrebe diplomske naloge bi potrebovala vaše soglasje, saj načrtujem aktivno

udeležbo otrok pri izvajanju posameznih dejavnosti. Dejavnosti bi tudi fotografirala,

slikovno gradivo pa bi uporabila izključno za raziskovalne namene.

Hvala za vaše razumevanje in pomoč.

Eva Lipovec


Koper: UP PEF.

40

Priloga 2: Ocenjevalna lestvica - ček lista


Koper: UP PEF.

41

Priloga 3: Navodila za sestavo solinarskega strgala

Navodila za sestavo

- Sestavni del:

- Vijak vstavimo v desko:


Koper: UP PEF.

42

- Vijak in desko pritrdimo na palico:

- Vijak zavrtimo v smeri urinega kazalca: (vrtimo v desno)

- Končni izgled:


Koper: UP PEF.

43

Priloga 4: Prošnja za sodelovanje v vrtcu

Eva Lipovec

Gmajna 26

1357 Notranje GoriceVrtci Brezovica

Nova pot 9

1351 Brezovica

Datum: 23. 5. 2018

ZADEVA: Prošnja za sodelovanje otrok pri diplomski nalogi

Spoštovani!

Sem Eva Lipovec, absolventka Univerze na Primorskem, smer predšolska vzgoja.

Pišem diplomsko nalogo z naslovom Soline in delovna orodja solinarjev skozi prikaz

dejavnosti v vrtcu.

V diplomski nalogi bi izvedla nekaj dejavnosti na temo solin.

V dogovoru z vzgojiteljico Joži Erbežnik bi dejavnosti izvajala v skupini Medvedkov.

Potrebovala bi otroke, ki bi sodelovali pri omenjeni dejavnosti. Slikovno gradivo bi

uporabila izključno za raziskovalne namene.

Hvala za pomoč in sodelovanje.

Eva Lipovec


Koper: UP PEF.

44

Priloga 5: Zgodba o solnem cvetu

Solinar Jan

(Jan je na počitnicah pri dedku v Sečovljah. Dedek mu pripoveduje zgodbe in

prigode iz mladosti. Zaupal mu je prav posebno zgodbo.)

Dedek Janez je v času poletnih počitnic vsako leto hodil s svojim stricem Antonom

na soline. Anton je bil solinar, zelo rad je opravljal svoje delo, Janov dedek pa mu je z

veseljem pomagal pri opravilih.

V spomin na svojega strica in na skupno delo, ki sta ga z veseljem opravljala, mu je

ostal drag spomin - solni cvet, ki mu ga je podaril stric Anton.

Jan je dedka Janeza prosil, da mu pokaže solni cvet. Dedek pa mu je žalostno

odgovoril, da stekleno posodico s solnim cvetom že nekaj let neuspešno išče.

Jan se je odločil, da bo dedku našel solni cvet.

Zgodaj zjutraj se je odtihotapil iz hiše. Odpravi se je na bližnje Sečoveljske soline,

kamor je njegov dedek v mladosti hodil s svojim stricem.

Jan je hodil po solinah in pogledoval v solne bazene. ”Ko bi le našel solni cvet.

Dedku ta zelo veliko pomeni,« si je mislil.

Iz daljave ga je opazoval gospod, obut v lesena obuvala, na glavi je imel slamnik, v

roki pa leseno orodje, ki je spominjalo na grablje.

Gospod je pristopil k Janu in ga vprašal: “Fant, kako ti lahko pomagam? Si kaj

izgubil?”

Deček mu je odgovori: ”Rad bi pomagal dedku, izgubil je solni cvet, ki mu je veliko

pomenil. Povsod sem ga iskal, vendar ga nisem našel.”

Solinar se je nasmehnil in odvrnil: “Jaz ti lahko pomagam.” Janu je razložil, da solni

cvet nastane v bazenih, kjer ni veliko vetra. Tu nastane tanka plast slane skorje iz

kristalov soli, ki so belo rožnate barve.

Solinar ga je prijazno povabil k delu in mu obljubil solni cvet za dedka. “Obuj si

taperine in v roke primi gavere.” Deček ga ni razumel, saj ni poznal oprave in orodja

solinarjev. Solinar mu je razložil, kaj pomenijo »taperini«. To so lesena obuvala

solinarjev, ki jih solinarji uporabljajo, da ne poškodujejo soli. Gavere pa so lesena ravna

strgala, ki služijo za pobiranje soli.” Solinar mu je ponudil še slamnik, saj je sonce že

močno pripekalo.


Koper: UP PEF.

45

Razložil mu je, kako se na solnih poljih pridobiva sol: »Če si solinar, vstaneš že zelo

zgodaj. Pripraviš vse potrebno delovno orodje in pripomočke, ki jih boš potreboval. Nato

v bazene, po kanalih, s pomočjo zapornic spustiš malo slane vode. Voda čez dan

izpareva in tako v bazenih ostane sol.

Največ soli nastane, kadar je sončno vreme in piha rahel veter. Ko voda izhlapi,

solinarji sol, ki nastane, z lesenim strgalom spravimo na kupčke in pustimo, da se dobro

odcedi. Nato jo naložimo na posebne vozičke in odpeljemo v prostor za shranjevanje.«

Jana je solinarjevo delo zelo zanimalo. Bil je tako neučakan, da je solinarja prosil,

če lahko kar takoj začneta z delom.

Solinar se je nasmehnil in rekel: “Pridi Jan, pa ne pozabi na taperine in gavere.”

»Juhej!« je vzkliknil Jan, »mislim ,da bodo to moje najzanimivejše počitnice!«

Zgodbo pripravila in zapisala: Eva Lipovec


Koper: UP PEF.

46

Priloga 6: Priprava na izvedbo dejavnosti

Vzgojiteljica: Joži Erbežnik

Vrtec: Vrtci Brezovica

Starost otrok: 4-5 let

Število otrok: 8

Absolventka: Eva Lipovec


Koper: UP PEF.

47

PROSTOR: igralnica DATUM: 12. 7. 2018 URA: 9.30-11.00

TEMA:

Spoznavanje pridobivanja soli

CILJI dejavnosti:

- Otrok preko različnih čutov (vid, tip, vonj,

okus) zaznava lastnosti soli,

- otrok razume proces pridelave soli (od sol-

nih polj do kulinarike),

- otrok spozna tehnologijo pridobivanja soli,

- otrok razume tehnologijo pridelovanja soli.

OBLIKE DELA:

- Individualna,

- skupna,

- skupinska.

METODE DELA:

- Pripovedovanje,

- razlaga,

- pogovor,

- demonstracija.


Koper: UP PEF.

48

PODROČJA:

- Družba,

- narava,

- jezik,

- gibanje.

MATERIALI in PRIPOMOČKI (spodbude):

- Slikovno gradivo,

- solni cvet, groba sol, fina in nepredelana

sol,

- povečevalno steklo,

- črna podlaga za opazovanje soli,

- zgodba o solinarju,

- solinarski voziček/maketa solin (zapornice,

lesena strgala),

- morska voda,

- 4 plastične posode,

- lesene palice,

- vijaki,

- lesene deske,

- škarje,

- ravnilo,

- flomaster,

- lepilni trak,

- usnje,

- groba sol,

- ponjava (podlaga za solno polje),

- gavere,

- taperini,

- slamnik,

- prenosni računalnik,

- video posnetek za sestavo orodja - gaver,

- načrt za izdelavo gaver.


Koper: UP PEF.

49

UVODNI DEL (cca. 20 min)

Skupaj z otroki se posedemo na blazine v igralnici.

Uvodna motivacija: Otrokom preberem zgodbo o solinarju in njegovem delu (priloga

5). Pripoved spremlja slikovno gradivo in tehnični pripomoček - solinarski

voziček/maketa solin.

Po končani zgodbi otrokom zastavim nekaj vprašanj, s katerimi preverim njihovo

predznanje.

RAZISKOVALNA VPRAŠANJA:

- Ali ste že poskusili morsko sol?

- Kakšen okus ima?

- Kje najdemo sol?

- Ali lahko sol ločimo od vode?

- Kako bi to storili?

- Kaj počnejo ljudje na sliki (slika solinarjev)?

- Kako solinarji pridobijo sol iz morske vode?


Koper: UP PEF.

50

GLAVNI DEL (cca. 30 min)

1. DEJAVNOST:

Prva dejavnost se nanaša na prvi stik s soljo, ki bi ga otroci zaznavali preko tipa,

vida, vonja in okusa.

Ob tem jim zastavim nekaj raziskovalnih vprašanj.


- Kakšna je sol na otip?

- Kakšna se vam zdi sol, če jo pogledamo s prostim očesom, in kakšna, če jo

pogledamo s pomočjo povečevalnega stekla?

- Kakšen je vonj soli?

- Kakšnega okusa je morska sol?

2. DEJAVNOST:

Otrokom s pomočjo makete solin in tehničnih pripomočkov čim bolj nazorno

prikažem pridobivanje morske soli.

Preko makete solin otroci “opazujejo pretakanje vode po koritih, igrajo se z vodnimi

tokovi in zapornicami”, spoznajo sistem solin oziroma solnih polj ter delovnih orodij,

ki jih potrebujejo solinarji za pridelavo morske soli.

Po končani dejavnosti sledijo raziskovalna vprašanja.


- Zakaj je v solnih poljih tako malo vode?

- Kaj se zgodi, ko vode zmanjka?

- Zakaj so narejeni nasipi?

- Zakaj so zapornice?


Koper: UP PEF.

51

3. DEJAVNOST: (cca. 30 min)

V zadnji dejavnosti bodo izdelali solinarske natikače in lesena strgala.

Preverila bom njihove ročne spretnosti (spretnost rokovanja s škarjami, rezanje

usnja, privijačenja palice in deske).

Prav tako bom spremljala grobo motoriko (npr. premikanje v solinarskih natikačih in

zbiranje soli s strgalom).


- Zakaj solinar nosi leseno obutev, ko hodi po solnih poljih?

- Kaj bi se zgodilo, če bi bila obutev iz blaga?

- Zakaj niso solinarji bosi?

- Zakaj potrebujejo solinarji gavere (slika) in ne grabelj?

- Zakaj so orodja narejena iz lesa?

ZAKLJUČNI DEL in EVALVACIJA (cca. 20 min)

Otroci bi se preko igre vlog poizkusili kot solinarji. Pri tem bi uporabljali opravo

solinarjev:

gavere, taperine, solinarski slamnik.

Dejavnost bom zaključila s pogovorom oz. diskusijo z otroki o današnjih dejavnostih

in njihovem počutju ob tem.


Koper: UP PEF.

52

LITERATURA:

- Kurikulum za vrtce, 1999, ZRSŠŠ.

- Škornik I., Mijatovič I., Makovec M., Krajinski park Sečoveljske soline.

- SOLINE, Portorož: Pridelava soli d.o.o.

Documents

UNIVERZA NA PRIMORSKEM PEDAGOŠKA …...pripravljenim merskim pripomočkom (ček lista). Vsekakor pa gre poudariti tudi pomembnost vzporedne igre, ob kateri se otroci igrajo eden poleg