UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Sanja Bogdan

Politični diskurz v luči Lacanove psihoanalize

Diplomsko delo

Ljubljana, 2011

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Sanja Bogdan

Mentor: doc. dr. Andrej Kurnik

Politični diskurz v luči Lacanove psihoanalize

Diplomsko delo

Ljubljana, 2011

Zahvala

Rada bi se zahvalila svojemu mentorju, ki mi je prijazno priskočil na pomoč in mi omogočil, da do konca izpeljem celoten proces.

Posebna zahvala tudi prof. dr. Milanu Balažicu in vsem profesorjem za pridobljeno znanje, nasvete, kritike in pomoč tekom študija.

Posebna zahvala gre tudi moji družini, saj brez nje ne bi postala to kar sem.

Zahvala gre tudi kolegom in kolegicam ter vsem prijateljem, ki so mi pomagali, če se je kdaj pojavila kakšna težave, me spodbujali in nasmejali.

In nenazadnje bi se rada iz srca zahvalila svojemu fantu Ištvanu, da mi je vselej stal ob strani, da je verjel vame in ni obupal niti takrat, ko sem sama že obupala. Svojo diplomsko nalogo

posvečam njemu.

Politični diskurz v luči Lacanove psihoanalize

Lacan je poskusil razlagati delovanje družbe s psihoanalizo. Pri tem je razvijal svoje pojme in izhajal iz diskurzov kot nosilcev družbenih vezi. Za izvorni diskurz, ki je vzpostavil družbo, imamo lahko imamo diskurz Gospodarja. Iz tega diskurza je nato razvil še ostale tri diskurze in poudarjal, da si ne sledijo po časovnem zaporedju. A kljub temu je imel Lacan leto 1968 za prelomno na družbenem in političnem polju ter zaradi spremenjene družbene realnosti izrazil potrebo po oblikovanju novega diskurza, to je diskurza Univerze, ki ga je imenoval za modernega in modificiranega diskurza Gospodarja. S tem se je izvršil prehod od tradicionalnega do modernega gospodarja. Kot primer diskurza Gospodarja lahko podamo fašizem, kot primer diskurza Univerze pa leninizem ter njegov nasproten diskurz kapitalizma, ki je privedel do novih skrajnostih, ta pa do vladavine strahu., Zato je treba po enajstem septembru in po finančni krizi leta 2008 poiskati alternativo obstoječemu družbenemu redu ter temu primerno oblikovati nov diskurz. Ključne besede: diskurz, gospodar, fašizem, leninizem, kapitalizem.

Political discourse in the aspect of Lacan’s psychoanalysis

Lacan studied the society through psychoanalysis. He developed his own theory and concepts and considered the discourse as the bearer of social ties. The original discourse, which established the society, is the Discourse of the Master. From this discourse he later developed the other three discourses and stressed that they don’t follow in chronological order. However Lacan considered the year 1968 as a turning point in society and politics and, because of altered social reality, expressed the need for developing a new discourse, the Discourse of the University, which he described as the modern and modified Discourse of the Master. He thus performed the transition from the traditional to the modern master and from the traditional to the modern slave. An example for the Discourse of the Master is fascism, and an example for the Discourse of the University is Leninism and its opposite discourse of the capitalism, which has led to new extremes; it has led to reign of fear, therefore after the 11/9 and the financial crisis in 2008, it is necessary to find an alternative for the existing social order and appropriately develop a new discourse. Key words: discourse, master, fascism, Leninism, capitalism.

5

Kazalo

1 UVOD.......................................................................................................................... 6

2 METODOLOŠKO-POJMOVNI OKVIR ................................................................... 8

2.1 Uporabljene metode raziskovanja ........................................................................ 8

2.2 Struktura diplomske naloge .................................................................................. 9

3 LACANOVA PSIHOANALIZA .............................................................................. 10

3.1 Na kratko ............................................................................................................ 10

3.2 Psihoanaliza na področju družbenega in političnega .......................................... 13

3.2.1 Fantazma v službi ideologije ....................................................................... 15

3.3 Vzpostavitev družbene vezi: diskurzi in matrica ................................................ 16

3.3.1 Funkcije diskurza po Lacanu ....................................................................... 18

4 DISKURZ GOSPODARJA ...................................................................................... 19

4.1 Vloga očetovske figure in identifikacija preko Drugega .................................... 19

4.2 Pomen diskurza Gospodarja v polju družbenega ............................................... 20

4.2.1 Heglov gospodar in hlapec .......................................................................... 21

4.3 Fašizem kot diskurz gospodarja ......................................................................... 23

4.3.1 Hitler kot objekt x ........................................................................................ 23

4.4 Fašizem kot despotizem? .................................................................................... 26

5 DISKURZ UNIVERZE ............................................................................................. 29

5.1 Kapitalistični diskurz .......................................................................................... 31

5.2 Od marksizma do leninizma ............................................................................... 33

5.3 Klasični gospodar vs. moderni gospodar – antični suženj vs. moderni suženj .. 35

5.4 Ideologija kot znanost......................................................................................... 37

6 POST 11. SEPTEMBER – scienza nuova? ............................................................... 39

6.1 Znanost kot religija ............................................................................................. 42

6.2 V iskanju alternative ali doba po letu 2008 ........................................................ 44

7 ZAKLJUČEK ............................................................................................................ 45

8 LITERATURA .......................................................................................................... 48

6

1 UVOD

Pri tako kompleksni temi kot je Lacanova psihoanaliza je težko začeti pisati pri začetku, saj

je zelo mikavno stvar začeti in medias res ali pa kar na koncu. In kje je sploh začetek?

Psihoanaliza se na splošno ukvarja z nezavednimi procesi, ki uravnavajo naše zavestno

delovanje. Je teorija in dekonstrukcija simbolnih razmerij na polju družbenega (Rutar 2006,

36). Za očeta psihoanalize se omenja Sigmunda Freuda, ki izhaja predvsem iz analize sanj,

njegova interpretacija pa v glavnem temelji na iskanju potlačenih seksualnih želja in

fantazem. In kam umestiti Lacana? Lacan se je pri svojem delovanju dotikal več področij

hkrati. Za nas je relevantno njegovo delovanje na polju družbenega oziroma političnega. Če

smo preciznejši, nas zanima uporabnost njegove teorije pri razlaganju pojavov na področju

politologije.

Če želimo razumeti in uporabiti Lacanovo psihoanalizo pri interpretaciji določenega

političnega režima, moramo najprej razložiti ključne pojme, ki jih uporablja Lacan. To so:

diskurz, matrica, Gospodar, Univerza, želja, vednost, subjekt-za-katerega-se-predpostavlja,-

da-ve, razcepljeni subjekt, Drugi, objekt želje, manko.

Z izdelavo matrice štirih diskurzov, ki so odličen približek ˝spravljanja družbenega v

formule˝, je Lacan hkrati izdelal odlično orodje za enostavno, za nekatere precej

nerazumljivo, razumevanje delovanja družbenih in oblastnih razmerij. Izdelal je matrico štirih

diskurzov: diskurz Gospodarja, diskurz Histeričarke, diskurz Univerze in diskurz Analitika.

Velja poudariti, da si diskurzi ne sledijo v zgodovinskem zaporedju, vendar pa oblikujejo

polje družbenega in političnega. Vsako matrico sestavljajo štirje členi in štiri mesta delovanja.

Ti členi in mesta so: S1 (mesto dejavnika), S2 (drugi), $ (resnica) in a (objekt želje). Členi se

izmenjujejo v smeri urinega kazalca, ki nakazuje na vrtenje oziroma na revolucijo. Vrtenje

tudi vedno nakaže na vrnitev na začetno, izhodiščno stanje (Balažic 2007a, Lacan 2008). Pri

tem vrtenju dobimo štiri strukture, ki nakazujejo na neko trenutno stanje, ki je vselej vpisano

v realnost (Lacan 2008).

Lacan daje velik pomen govoru, ki vzpostavlja in ohranja družbena ter politična razmerja. Z

govorom lahko pridemo do samega izvora stvari (Lacan 2008). Na polju političnega zmeraj

poteka boj za prevlado na simbolni ravni, to je boj za označevalce. Pri predstavah o tem, kaj

govorimo, vzpostavljamo polje bojev in tekmovalnosti; pri tem spopadu mnenj vedno očitamo

drugemu, da nam hoče ukrasti naš lastni užitek. Iščemo svoj mali a, vendar želje nikoli ne

moramo zapolniti. Od tod izhaja razcepljenost, histerizacija subjekta. Vpetost v jezik

7

(Gospodarja) nas določa in nam hkrati onemogoča, da bi ta jezik razumeli, zato je jezik

velikokrat izvor konflikta in nesoglasja, po drugi strani pa nam mora biti vedno razumljiv do

te mere, da lahko ubogamo ukaze Gospodarja. Skozi jezik se tudi vzpostavljajo identitete, ki

temeljijo na našem razmerju do Drugega, ki je deležen našega prezira in sovraštva, saj nam

nenehno predstavlja grožnjo. Vedno se moramo ozirati nazaj, saj nam Drugi poskuša ukrasti

tisto, kar imamo, kar ljubimo. Iz te logike lahko nadalje izpeljemo matrico diskurza

Gospodarja na praktičnem primeru (in tudi vse ostale diskurze) iz zgodovine, to je na

fašističnem diskurzu, ki je bil prevladujoč med drugo svetovno vojno v Nemčiji. Ker bom v

svoji diplomski nalogi primerjala diskurza Gospodarja in Univerze, bom (po Lacanu)

slednjega prikazala na primeru leninističnega/stalinističnega diskurza. Diskurz Univerze je

modificiran in bolj prefinjen diskurz Gospodarja, ki je prevladujoč danes (Lacan v

Balažic 2007b, 325). Zato ga lahko razlagamo tudi na diskurzu kapitalizma in globalizacije, ki

se legitimira preko vednosti (Balažic 2007a). To lahko dodatno podkrepimo s Heideggerjevo

trditvijo (v Žižek 2000, 11): »amerikanizem in marksizem sta metafizično ista«. Dve strani

iste medalje.

V času turbokapitalizma1 se vedno bolj uresničuje Lacanova trditev, kjer svobodo imenuje kot

svobodo »sužnjev, ki so se odkupili« (Balažic 2007a, 375). Vendar se vseeno zdi, da imamo

preveč svobode, kar ustvarja nelagodje2 (Balažic 2007b, 277), kar nas frustrira in veča

potrebo po iskanju Gospodarja.

Ne moremo pa niti obiti vloge Vodje kot točko identifikacije množice, ki je pripravljena slepo

slediti ukazom vodje in delovati v nasprotju s svojo moralo. Libidinalna vez (Freud v

Balažic 2007b) med vodjo in množico je izjemno močna, saj temelji na simbolni

identifikaciji3. Osrednjo figuro seveda predstavlja vodja kot »očetovska metafora« (Lacan v

Miller 2001, 33–37). Skupino lahko obravnavamo tudi kot »očetovsko krdelo« (Balažic

2007b, 67), kjer posamezniki izoblikujejo povsem nove lastnosti in pustijo nezavednim

gonom prosto pot (prav tam, 45–46).

Če aktualiziramo obravnavano tematiko in se poskušamo poigrati s posameznimi členi ter

pojmi in če ob tem pristanemo na trditev, da je diskurz Univerze danes prevladujoč diskurz, ki

se kaže kot diskurz kapitalizma, kjer na mestu dejavnika stoji vednost (pri diskurzu

1 Marx delavce v kapitalistični proizvodnji imenuje kot »mezdne sužnje« (v Fulcher 2010, 25). 2 Freudovo nelagodje v kulturi v glavnem govori o različnosti, ki se pojavljajo znotraj kulture in privedejo do nelagodnih občutkov posameznikov (Freud 2001). 3 Pomembno vlogo ima tudi hipnotična moč besed.

8

Gospodarja to mesto zavzema gospodar), ali bi lahko na mesto dejavnika postavili novo

entiteto, nov pojem? 4

V diplomski nalogi bom poskusila odgovoriti na zastavljena vprašanja oziroma teze.

Teza 1: Pri oblikovanju gospodarjev oziroma pri diskurzih ˝gospostva˝ (sem štejem diskurz

Gospodarja in diskurz Univerze) lahko zasledimo neko časovno linijo. Kajti če leto 1968

(Balažic 2007a) predstavlja točko preloma, kamor Lacan postavi potrebo po oblikovanju

novega diskurza, to je diskurza Univerze, ali imamo lahko 11. september ter finančno krizo

leta 2008 za ponovno prelomnico na polju družbenega in političnega?

Teza 2: V postmodernem času vzporedno potekata diskurz Gospodarja in diskurz Univerze,

torej ne moremo trditi, da je slednji danes prevladujoč diskurz. Danes bolj velja trditev, da se

je modificiral diskurz Univerze, ne pa da je ta modificiran diskurz Gospodarja. Na mesto

dejavnika v postkapitalističnem diskurzu vstopa strah, ne več znanje. Subjekti pa se

prostovoljno podrejajo obema oblikama diskurza, ker ne prenesejo svobode. Potrebujemo

oblikovanje novega diskurza, ker stari diskurzi več ne morejo dohajati realnega dogajanja v

družbi, ti so namreč bili uporabni, dokler smo lahko pospravili svet v predale oziroma dokler

smo ga lahko razdelili na Vzhod in Zahod, na demokratičen in socialističen.

2 METODOLOŠKO-POJMOVNI OKVIR

2.1 Uporabljene metode raziskovanja

Pri pisanju svoje diplomske naloge bom uporabila naslednje raziskovalne metode. Uporabila

oziroma analizirala in interpretirala bom sekundarne vire, torej bom analizirala monografske

in serijske publikacije. Razvoj družbenega in političnega diskurza bom prikazala v teoretičnih

in zgodovinskih okvirih, kjer bom uporabila historične metode. Pri klasifikaciji pojmov se

bom posluževala deskriptivne metode raziskovanja. Uporabila bom tudi metodo primerjanja

oziroma komparacije, kjer bom primerjala različne pojme oziroma koncepte. Z metodo

kompilacije bom podala različna mnenja različnih avtorjev o istih tematikah in problematikah.

Skozi sintetizacijo bom poskusila sestaviti delčke v celoto oziroma podati neko zaključeno

4 Na to razmišljanje me je navedla knjiga Naomi Klein Doktrina šoka (2009), kjer igra ključno vlogo zastraševanje in povzročanje vsesplošne panike.

9

enoto na koncu dela. Posluževala se bom tudi analize primera, saj bom analizirala primer

diskurza Gospodarja na fašizmu in diskurz Univerze na leninizmu ter kapitalizmu. Ker bo

moje celotno pisanje temeljilo na psihoanalitičnih oziroma na Lacanovih teoretičnih

konceptih, se bom posluževala konceptualne analize.

2.2 Struktura diplomske naloge

V uvodnem delu bom poskusila podati oris tega, kar bo sledilo v nadaljevanju. Postopoma

bom opisala pojme, ki se mi zdijo ključni pri pisanju naloge in jih sproti razlagala. Postopoma

bom prehajala na pomen samega diskurza v polju družbenega in političnega ter pri

oblikovanju obojega. Pri pisanju bom izhajala iz Lacanove psihoanalize. Ker bom primerjala

diskurz Gospodarja in diskurz Univerze, bosta to glavni temi v osrednjem delu. Oba primera

bom prikazala na praktičnem zgodovinskem primeru, kjer bom dodala še dva tipična

predstavnika antičnega in modernega gospodarja. Izpostavila bom tudi pomen skupinske

identifikacije, ki je privedel do fenomena fašistične množice. Poskusila bom tudi prikazati,

kako se oblast legitimira v obeh diskurzih, tako bom postopoma prešla na prikaz

prevladujočega diskurza v današnjem postmodernem svetu. Tu bom poskusila argumentirati

trditev, da na mesto znanosti v diskurzu Univerze vstopa strah ter da je možno, da v

ekstremnih situacijah paralelno potekata oba diskurza. Torej ne moremo trditi, da je diskurz

Univerze le modificiran diskurz Gospodarja, saj se je celotna družbena in politična slika sveta

tako drastično spremenila, da se ta dva diskurza dopolnjujeta in da je mogoče čas za

oblikovanje novega diskurza. Na koncu dela pa bom poskusila zavreči oziroma potrditi

zastavljene teze in ovrednotiti celotno nalogo.

10

3 LACANOVA PSIHOANALIZA

3.1 Na kratko

Lacan5 velja za zelo kontroverznega in nekonvencionalnega teoretika, ki je s svojo pojavo in s

filozofskim stališčem razburjal strokovno ter civilno javnost in tako postal »izobčenec«6

(Miller v Žižek, ur. 1983, 8).

Svoje delovanje na področju psihoanalize7 je začel iz »vrnitve k Freudu« 8(Miller v Žižek, ur.

1983, 8), zato si je prislužil vzdevek »revizionističnega izmečka« (Balažic 1995, 321), saj naj

bi se njegova celotna teorija naslanjala na Freudova izhodišča, kljub redefiniranju ključnih

pojmov. Po drugi strani ga zaznamuje prehod k antifilozofiji9, ki se vpelje kot pozicija, »iz

katere je mogoče ovrednotiti univerzitetni diskurz v njegovem logičnem, to je fantazmatskem

okviru«10 (Tomšič 2010, 34). Njegovo razumevanje vloge jezika in govorice je v določenih

vidikih precej podobno Heideggerjevi filozofiji, nekatere pojme pa si je izposodil pri

formalnih logikih (Balažic 1995). Niti vpeljava etike v psihoanalizo ni iznajdba Lacana. Pod

velik vprašaj se postavlja izvirnost njegovih idej (Miller 2001). Pri svojem delovanju se je

naslanjal tudi na Heglovo fenomenologijo. Kljub navedenim kritikam pa je lacanovska moda

trajala trideset let, kar je presunilo mnogo intelektualcev, saj načeloma velja, da v Parizu

nobena moda ne traja tako dolgo, a kljub temu mu veliko intelektualcev ni uspelo priti do dna

(Miller v Žižek, ur. 1983). Njegovo delovanje je moč razdeliti na več obdobij11, ker je svojo

teorijo sproti preobražal in razlagal na različne načine, njegove posamezne faze delovanja

najlažje razumevamo za nazaj (Miller v Balažic 2007b).

5 Njegova dela so v dveh oblikah: teksti, ki jih je objavil sam v Spisih, in njegovi seminarji, ki so jih transkribirali in tudi objavili drugi (Milner 2005, 15). 6 Po mnenju Milnerja je bil Lacan, tako kot Freud, premoderen oziroma »je potreboval kulturo, da bi ga razumeli« (Milner 2005, 21). Milner ima za zmagovalca Lacana, saj je po njegovem mnenju poleg Freuda drugi, ki se omenja na področju psihoanalize. Izobčili so ga iz Pariškega psihoanalitičnega združenja po ustanovitvi društva Francosko psihoanalitsko združenje – Skupina za freudovske študije in raziskave (Hribar 1995, 410). Lacan je nato na Althussserjevo povabilo začel predavati na Ecole normal supérieure, kjer je pridobil še večje občinstvo. 7 Rojstvo psihoanalize lahko umestimo v zadnjo polovico 20. stoletja (Lagache 1970). 8 Lacan je želel freudovsko teorijo urediti v urejeno, skladno enoto, podobno kot so »parki versajskega dvorca« (Miller v Žižek, ur. 1983, 10), pri tem je izhajal iz teze, da Freudove neusklajene ideje izhajajo iz predpostavke, da je »nezavedno strukturirano kot govorica« (prav tam). Sam Lacan pa je razvijal svojo teorijo nepretrgano in jo sproti preobražal, tudi iz tega izhaja dejstvo, da je težko razumljiv (prav tam). 9 Antifilozofija ne podpira nobenega gospodarja, za razliko od filozofije, ki je vselej na strani gospodarja. Še več. Po Milnerju je »antifilozofija le drugo ime za matem« (Milner 2005, 152). Filozofija in matem se medsebojno izključujeta. 10 Ta premik se lahko razlaga tudi kot prehod iz univerzitetnega v psihoanalitični diskurz (prav tam). 11 Miller (v Žižek, ur. 1983, 13) njegovo delovanje razdeli na tri obdobja: od leta 1953 do 1963 ga je zaznamovalo njegovo učenje o freudovskih tekstih, od leta 1964 do 1974 predava predvsem o lastnih terminih, tretje obdobje se začne leta 1974, ko se loti razvijanja lastnega diskurza, zlasti razdelave trojne strukture – realno-simbolno-imaginarno.

11

Lacan je izhajal iz pojmovanja ljudi kot fantazmatskih bitij, ki osmišljajo svojo realnost in

svoje videnje sveta v fantazmah ter skozi njih zasledujejo svoj užitek. Po drugi strani pa si

prizadevamo vse ubesediti – vse se začne z besedo. Tu se lahko navežemo na citat iz Biblije:

»V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog« (Biblija, Jn 1, 1–

18). Pri predstavah o tem, kaj govorimo, vzpostavljamo svetove zase, vzpostavljamo polja

bojev in tekmovalnosti; pri tem spopadu mnenj vedno očitamo drugemu, da nam hoče ukrasti

naš lastni užitek12.

Diskurz v marsičem presega govor in lahko vztraja v temeljnih razmerjih (Lacan 2008, 9). Tu

so vpisane strukture kot razmerje med označevalcem in označencem, to je tudi mesto vznika

subjekta, saj označevalec deluje kot zastopnik subjekta za nek drug subjekt. Oziroma kot je

trdil Lacan v Subverziji subjekta in dialektiki želje: označevalec je to, kar zastopa subjekt za

nek drug označevalec. Ta označevalec bo torej označevalec, za katerega vsi ostali označevalci

zastopajo subjekt: se pravi, da bi brez tega označevalca vsi ostali ne zastopali nič« (Lacan v

Žižek, ur. 1985a, 80). Drugi označevalec vedno zastopa praznino prvega označevalca (prav

tam). Hkrati je to rojstvo diskurza: ko S1 (označevalec) intervenira v polje govorice in

vzpostavi strukture ter družbena razmerja (Lacan 2008, 9–10). Z intervencijo S1 vznikne $

oziroma razcepljeni subjekt, lahko ga beremo tudi kot »prečrtani označevalec« (Žižek, ur.

1985a, 80), saj iz te strukture nekaj vedno izpade, to je mali a, ki ga Lacan imenuje objet petit

a (objekt subjektove želje), to pa je tudi mesto produkcije želje (Balažic 2007a)13. Celotno

razmerje subjekta do Drugega se poraja na podlagi neke zeví14 (Lacan 1996, 192).

Subjekti nenehno zasledujejo svoj objekt a in vedno naletijo na nezmožnost zadovoljitve le-

tega. Funkcijo izgubljenega objekta a Lacan črpa iz Freudove teorije o specifičnem pomenu

ponavljanja pri govorečem bitju; iz tega potegne paralele z pojmom užitek. Nadalje Lacan

izpelje logiko, da je vednost užitek drugega, tega pa vzpostavi vdor označevalca v

označevalni verigi (Lacan 2008, 12). Drugi predpostavlja našo lastno željo (iz tega sledi

logično nadaljevanje: tisto, kar sovražimo v/pri Drugem, je tisto, kar sovražimo v/pri sebi).

Užitek zahteva ponavljanje, enako kot govor. Govor ne artikulira resnico, temveč zmedo in

12 Rutar je trdil, da je najmočnejši dejavnik družbenih sprememb beseda (2006, 35). 13 Sam subjekt je prazna vsebina, je nič, v iskanju zapolnitve tega praznega prostora gre v bistvu za iskanje objekta a, ki je v resnici le »fantazmatska vsebina« (Žižek, ur. 1985b, 80), iluzija, nič. Tega manka nikoli ne moremo zapolniti, ker je sama želja v svoji biti nič, torej je nezapolnljiva. 14 Hribar (1995, 472) to zev prikaže na zgodbi o malem otroku, ki ga je mati zapustila in ima sebe za dejavnik, ki povzroča njeno izginotje. Od tega dogodka dalje otrok bdi pred vrati, skozi katere je mati odšla, a ne pričakuje njene vrnitve skozi ta vrata. Tako ostane ta zev vselej odprta in pušča rezi drugemu, da se vanj umešča.

12

željo po izstopu iz sistema, to željo pa pogojuje iskanje smisla (Lacan 2008), ki ga subjekti

ves čas zasledujemo pri svojem delovanju. Užitek kot privilegij gospodarja15 predpostavlja

nek status quo (prav tam). Na simbolni ravni zmeraj poteka boj za označevalce16 v

označevalni verigi, saj lahko vsak zasede mesto gospodarja S1 (Lacan v Balažic 2007a).

Lacan reče za označevalca, da je »neumen«17 (Tomšič 2010, 199). Kako pridemo do

označevalca gospodar? Enostavno tako, da »izpostavimo le en označevalec, ki subjekt zastopa

za vse ostale«18 (Žižek, ur. 1985a, 81). Tako se vzpostavljajo razmerja v družbi: retroaktivno

in z vzajemnim priznavanjem simbolnega mandata. To lahko imenujemo tudi »utemeljujoča

beseda« (prav tam, 88), iz tega nastane začetek nove družbene veze, ki ga vzpostavi diskurz

Gospodarja: »Opraviti imamo s temeljem ali utemeljujočo besedo – Ti si to, moja žena, moj

gospodar in še tisoč drugih stvari. Ko sprejmem ti si ta ti si to, naredi iz mene v besedi nekaj

drugega kot to, kar sicer sem« (Lacan v prav tam, 88). Ta simbolni mandat se lahko bistveno

razlikuje od realnosti. Kralj je kralj, dokler ga podložniki imenujejo za kralja. To nakazuje na

pomen in moč besed. Skozi simbolizacijo se ne le vzpostavljajo identitete, temveč se tudi

uničujejo, zato je potrebno pri vsakem boju proti drugemu najprej uničiti njegov simbolni

svet. Najbolj trdne identitete se vzpostavijo skozi množično verovanje v velikega Drugega kot

zunanjega sovražnika (v leninističnemu diskurzu ta postane notranji). Drugemu se

predpostavlja, da uživa, da krade naš lastni užitek!19 Pozneje Lacan zanika obstoj Drugega in

trdi, da je Eno. To Eno pa se vzdržuje »iz bistva označevalca« (Tomšič 2010, 200) oziroma iz

neumnosti označevalca20. Pri vprašanju užitka in tudi manipulacije je Lacan pozneje uporabil

boromejski vozel21. Ta operira s prepleti treh užitkov, gre za troedinost22, in sicer prvič

faličnega užitka, ki se navezuje na polje simbolnega in se kaže kot označevalec, zakon, drugič

15 Pri tem nas zanima ta status in hkrati tudi vloga filozofije pri tem, saj ta predstavlja v svoji zgodovinski funkciji rop oziroma iztrganje hlapčeve vednosti, ki jo je pretvorila v gospodarjevo vednost kot teoretsko vednost. 16 Lacan izhaja iz kritike Aristotela oziroma iz njegovega razlikovanja med tistim, kar in tistim, kar mora biti. Iz tega izhaja razmerje gospostva.Označevalec je tisti,ki zapoveduje kaj mora biti (Tomšič 2010, 213). 17 Na drugi strani pa za užitek trdi, da ne služi ničemur (prav tam). 18 Tu lahko potegnemo vzporednice z Marxovo tezo o razvoju blagovne znamke. Blago B zastopa vrednost blaga A, v razviti formi blago A zastopa cela vrsta blag C, D, E. na koncu pa vendarle pridemo do nekega splošnega ekvivalenta, to je do blago A, ki se sedaj zastopa vsa blaga (Žižek, ur. 1985a, 81 problemi t.fetišizma). 19 Za boromejski vozel se izkaže, da gre za trojico: realnega (R), simbolnega (S) in imaginarnega (I) (Milner 2005, 145). Vpelje se z povsem drugačni namenom kot matem. Medtem ko matem predstvalja neko enotnost in prenosljivost, boromejski vozel implicira na mnoštvo, na razpršenost (Tomšič 2010, 54). 20 Lacan gre tako daleč, da bo trdil, daje neumnost tista, ki drži diskurz skupaj (Tomšič 2010). To postane najbolj očitno pri diskurzu Analitika. 21 Gre za »singularnost izkustva« (Tomšič 2010, 127–128): singularnost izkustva –R, strukture –S, vidnosti –I. Iz teh razmerij med R, S in I se kaže problem neobstoja, neobstoj Drugega, metajezika, pozitivnega obstoja. 22 Tu se lahko navežemo na krščanstvo in njeno idejo o Sveti Trojici, kjer gre za združitev treh členov v Eno (Tomšič 2010, 126–127).

13

v smislu, ki se navezuje na polje imaginarnega in se kaže v vezeh, metonimijah, ter tretjič v

»neobstoječem užitku zaprečenega Drugega« (Tomšič 2010, 55), ki se navezuje na polje

realnega in se kaže kot necelota, nezakonitost. V samo osrčje te zagate pa se umešča objekt a.

Dejanskost se vzpostavlja ˝za nazaj˝, skozi fantazmatske projekte na polju političnega in

družbenega, to vzpostavlja kontingenco in samoumevnost dejanja (prav tam, 357–358). Lacan

prek točke prešitja oziroma vrzeli manka v Drugem23, to je Simbolnem, na novo definira

koncept subjektivnosti, ki temelji na razmerju med označevalcem in objektom (Žižek,

ur. 1985a, 108).

Po Lacanu je mogoče subjekt24 povzeti s tremi S-ji: subjekt-za–katerega-se-predpostavlja-da-

ve. Ta subjekt je brez substance, ni ne duša, ne forma, na laž postavlja vsako človekovo

naravo in vsako konceptualizacijo tega25.

Histerizacijo in razcep subjekta določa dvoje: histerija simbolizira prvotno nezadovoljeno

željo (Lacan 2008, 82–83), razcep pa vpetost v jezik, ki ga subjekt ne obvlada. Hegel je trdil,

da obstaja razlika med tem, kaj je hotel subjekt reči in kaj je dejansko rekel: vedno rečemo

preveč ali premalo. To protislovje pa poganja proces naprej26. Jezik je zmeraj jezik gospostva,

ki ga mora hlapec razumeti, da lahko udejanji gospodarjeve zahteve.

3.2 Psihoanaliza na področju družbenega in političnega

»… ko nastopi kriza, takrat je odvisno, kateri diskurz bo s kontingentno simbolno operacijo s

točko prešitja, prešil polje družbenega in političnega« (Lacan v Balažic 2007a, 457).

23 Lacan se je preučevanja o imaginarnem lotil s tako imenovanim »zrcalnim stadijem« (Miller 1983, 14). V grobem gre za to, da se človeška bitja rodilo nepopolna, kar nas kot dojenčke privede do bede in stiske. Nenazadnje se dojenčke prepozna v zrcalu, kar pritegne njegovo zanimanje, saj je njegova zrcalna slika popolna in dovršena, medtem ko on ni (prav tam). Ta podoba je hkrati njegova in od nekoga drugega. V razmerju do tega drugega je pomanjkljiv, ravno zaradi tega se s to podobo identificira. Od tod tudi izhaja človekovo paranoično razmerje do svojega objekta, kar pomeni, da ga objekt zanima le dokler ga poskuša drugi ukrasti (prav tam). 24 Lacan je svojo teorijo ustalil na štirih črkah oziroma členih. S1, S2 predstavljata označevalno verigo, $ predstavlja subjekt, »ki je njen učinek« (Miller 1983, 27) ali pa je njen produkt. Subjekt konstruira »označevalni par«, njegov rez, zato je subjekt prečrtan. Subjekt je »manko biti«, zato se mora identificirati (prav tam, 27). S1 je označevalec, ki ga prevzame, a to je možno le, če se artikulira s S2 (prav tam). 25 To je najbolj radikalna in presenetljiva definicija subjekta po Lacanu (Lacan v Miller 2001, 242). 26Tudi Lacan razlikuje med pomenom oziroma signification in pomenjanjem oziroma signifiance) (Žižek, ur. 1985b, 70).

14

Lacan v svojem seminarju z naslovom Hrbtna stran psihoanalize leta 1969 vpelje svoje štiri

diskurze. Njegove diskurze27 lahko interpretiramo tako, da »vanjo umestimo politiko,

filozofijo, subjekt in etiko« (Balažic 2008, 332). Kje je točka prešitja med psihoanalizo in

področjem političnega? Odgovor je enostaven: v užitku. »Užitek je politični faktor: prvič kot

obljuba: ˝še malo se potrudite, še malo potrpite, pa ga boste deležni˝, in drugič kot imperativ,

zapoved, nelagodni ukaz ˝Uživaj˝ali ˝Bodi srečen˝« (Balažic 2007a, 431)28!

Lacanova definicija družbe je tudi precej neobičajna: »˝družba˝ je nemogoči-netotalizabilni

objekt, zato je polje ˝družbenega˝ ireduktibilno odprto, naddoločeno, necelo, prav to izvirno

ne-celost oz. odprtost pa skuša ˝suturirati˝ /prešiti/ ideološka hegemonija, ki se opira na

simbolni mehanizem ˝točke prešitja˝« (Žižek, ur. 1985a, 95). Družba se ne more vzpostaviti

kot Celota, saj to onemogoča notranja blokiranost (prav tam, 108). Pri točki prešitja gre za

vdor novega označevalca29, ki ne prinese nobenega novega pomena (»označevalec brez

označenca«), ki »izvrši čudežno ˝sprevrnitev˝ celotnega danega pomenskega polja, redefinira

njegovo ˝berljivost˝«, ta čisti označevalec »na nov način vpotegne v tekst samega subjekta,

radikalno spremeni njegov diskurzivni status« (Lacan v Žižek, ur. 1985a, 86)Laclau opozarja

na negotovost vsakega prešitja, saj je to mesto manka (prav tam, 109) in nima nobene

garancije v zunanji simbolni dejanskosti ter je vsakokrat odvisna od mehanizmov, ki jih

uporablja določena ideologija v boju za to točko. Rezultat tako nikoli ni samoumeven in

pričakovan, temveč se vedno znova »premešča, dezartikulira in realtikurira« (prav tam, 101).

Družba ni le simbolna konstrukcija, temveč je tudi seštevek lebdečih označevalcev, ki jih

vsakokratna oblast poskuša ujeti. Pri boju za oblast gre zmeraj za boj za označevalce; gre

enostavno za to, kateri označevalec oziroma pomen bo prevladujoč v družbi. To dejanje,

prehod iz lawless v lawlike, je zmerom slepo dejanje, saj dobi pomen retroaktivno

(Balažic 2007a, 357.)30.

27 Po Lacanu je teorija diskurzov enaka kot teorija družbenih vezi (Tomšič 2010, 34). 28 Sreča in užitek nastopata kot politični in moralni faktor (prav tam). 29 Označevalec je razmerje: »zastopa za in je tisto, za kar zastopa« (Milner 2005, 131). Je tudi črka v razmerju do drugih črk. Označevalec je v razliki do črke brez pozitivnosti, brez kvalitet in ni identičen s sabo, ker je brez sebstva. Nemogoče ga je premestiti, ker je določen z mestom v sistemu, je tudi neuničljiv: v verigi označevalcev zastopa subjekt za nek drug označevalec (prav tam). 30 Hkrati gre tudi za tendence vzpostavljanja družbene identitete

15

S psihoanalizo si lahko pomagamo pri interpretaciji fenomenov ideologij in polja političnega

(Balažic 1995, 260), delovanja posameznih političnih in družbenih akterjev, pri tej razlagi

izhajamo iz razlage notranjosti, ki jo prelijemo v zunanjo realnost.

3.2.1 Fantazma v službi ideologije

Če govorimo o fantazmi, ne moremo uiti pojmu želje, o katerem je sicer že bilo nekaj govora.

Po Freudu je želja neuničljiva in izvira iz notranjosti posameznika kot klic ali ukaz, ki lahko

posameznika iztrga iz vsakdanje rutine in udobja31 (Balažic 1995, 278).

Pri iskanju izgubljenega objekta gre hkrati tudi za vprašanje sublimacije oziroma možnosti

zadovoljitve želje. Obstajata dve možnosti pojmovanja sublimacije. Prvič gre lahko za

možnost, da človek naredi svoje želje za tržno blago, kar je še posebej aktualno v

kapitalistični družbi. In drugič za pojmovanje sublimacije kot »zadovoljitve težnje v

spremembi njenega objekta brez potlačitve« (Lacan 1988, 295), to pa je možno zaradi

zaznamovanosti z artikulacijo označevalca. Gre za prehod od nevednosti k vednosti, za

spremembo objekta v njem samem (prav tam).

Psihoanaliza nas o polju političnega in družbenega pouči, da posameznik ni nagnjen k sreči.

Če smo bolj konkretni, bi posamezniki celo bili nagnjeni k samodestrukciji in bi uživali v

trpljenju, Lacan bi ta užitek imenoval za presežnega. Freud bi temu dodal, da smo

posamezniki kot govorna bitja določeni z »gonom smrti« (Balažic 2007b, 264). Zato smo

sužnji lastnih fantazem, ki nas »naučijo kako želeti« (Žižek 1997, 13), ne le to: fantazma služi

tudi za zakritje izvorne zagate. Pomembna komponenta je spoznanje, da je želja, ki se

realizira skozi fantazmo, vedno želja drugega (prav tam). Uprizarja dejanje vzpostavitve

zakona, intervencijo simbolne kastracije, zato je pojem fantazme blizu pojma perverzije (prav

tam). V ozadju vsakršnega javnega ideološkega teksta se vselej skriva fantazma kot njegova

opora in varovalo pred vdorom Realnega (Prav tam, 82), saj je fantazma realnejša od same

realnosti (Balažic 2007b, 425). V samem temelju je nedostopna subjektu, to naredi subjekt za

31 Freud to imenuje »načelo ugodja« in »načelo realnosti« (Balažic 1995, 278). Načelo ugodja pogojuje iskanje objekta, ki nikoli ni bil izgubljen (Lacan 1988, 61) in nikoli ne bo najden.

16

»praznega« in »zaprečnega« (Žižek 1997, 142). V fantazmi zaprečen subjekt sreča razlog

svoje želje, ne da bi se tega zavedal in ga zato nikoli ne more najti (Balažic 2007b, 287)32.

Pri ideologiji ne gre zanemarjati niti vloge nacionalnega jezika, ki ga odlikuje prevedljivost v

ideologijo in vice versa. Nacionalni jezik je produkt vladajoče diskurzivne prakse, ki oblikuje

ideološko polje družbe in se z njo legitimira ter oblikuje družbena razmerja in identitete

(Balažic 2007b, 345–346).

Ne le fantazma, tudi iluzija igra pomembno vlogo pri uspešnosti delovanja posamezne

ideologije (v našem primeru bosta to fašizem in leninizem)33.

3.3 Vzpostavitev družbene vezi: diskurzi in matrica

»4 mesta, 4 členi, sami se znajdite, da spravite vanje svoje čete, svoje prestole in svoja

cesarstva« (Miller v Balažic 1995, 303).

Če želimo na kratko opredeliti funkcijo posameznega diskurza, bi to bilo: diskurz Gospodarja

vzpostavi družbeno vez, diskurz Univerze je moderen in bolj prefinjen diskurz gospodarja,

diskurz Histeričarke predstavlja diskurz opozicije in diskurz Analitika predstavlja mesto

vednosti. Po Lacanu družbe, ki ne poznajo diskurza Gospodarja, ne poznajo niti ostalih

diskurzov (Balažic 1995, 303). Lahko obračamo črke kakor želimo, vendar nikoli ne pridemo

do tega, da bi katera zasedla drugo mesto; v diskurzu vedno naletimo na element

nezmožnosti, ki leži v osnovi strukturnega dejstva (Lacan 2008, 48). In kaj Lacan meni o

malih črkah in »algebričnih formulah« v svojih delih? V Seminarju XX. reče, »da niso za

branje«, temveč, da so tu (Balažic 1995, 247). Če jih že ne moremo brati, pa jih vsaj

opredelimo.

Kot je že bilo omenjeno, so matrice sestavljene iz štirih členov in štirih mest.

32 Fantazma nikoli ne bi mogla delovati, če bi bila zgolj subjektivne narave. 33 »Iluzija, na kateri temelji mnenje, da pomeni absolutna vednost končno dosežen sklad subjekta in objekta, vednosti in resnice itd., t. j. zapolnitev manka v absolutni identiteti, ki povzame vase vse razlike« (Žižek, ur. 1985b, 103). Če se doseže to stanje, so možne velike stvari. Možno je seveda tudi popačenje določene ideologije in iluzije, ki si s tem prisluži vzdevek aluzija (to se pogosto omenja pri popačenju marksizma, ki je služila za legitimiranje oblasti v Sovjetski zvezi (več o tem pri diskurzu Univerze). Zanimivo je tudi razmerje med ideologijo in znanostjo, ki postane še bolj izstopajoče pri diskurzu Univerze.

17

Ti členi so:

S1 – je označevalec gospodar, ki daje smisel vsemu drugemu, on sam pa nima nobenega

smisla, v sebi ima nekaj bebavega, je označevalec brez označenca;

S2 – pozitivna vednost, osmisli ga S1;

$ – razcepljeni subjekt, to smo mi vsi, ker nas omejuje jezik, ki ga govorimo (povemo preveč,

premalo, drugo kot smo mislili);

a – objekt želje; želja, užitek nas poganja, objekti želje so različni, ampak nikoli ne moremo

zadovoljiti svoje želje, ker je a v sebi nič (Balažic 2007a, Lacan 2008).

Iz teh štirih členov izhajajo štiri različne pozicije. Iz teh štirih členov izhajajo štiri različne

pozicije: Levo zgoraj se nahaja dejavnik, levo spodaj resnica, desno zgoraj drugi in nazadnje

desno spodaj produkcija (Hribar 1995, 492).

Zgornja raven poganja diskurz, daje smisel, je izjemno mesto, ima neko moč v sebi, a je brez

razloga, saj gospodar ne argumentira svoje volje, svojih dejanj. Spodnja raven predstavlja

tisto, kar izpade iz diskurza, smisel mu daje S1, pri tem pa gre za hipnotično razmerje, za

razmerje podrejenosti in neenakopravnosti ter vzajemnega priznavanja (Balažic 2007a).

Iz zgoraj navedenih členov in pozicij pa so sestavljene matrice diskurzov, ki jih dobimo z

vrtenjem v smeri urinega kazalca za tričetrtinski obrat. Vrtenje nakazuje, da se vedno vrnemo

na izhodiščni položaj, to je na diskurz gospodarja. Vrtenje nakazuje na revolucijo: ne gre za

revolucijo v smislu prevračanja družbenih vezi, vendar Lacan ta pomen modificira

(Tomšič 2010, 117). Vrtenje v krogu se zgodi, ko členi zamenjajo svoja mesta34. Po Lacanu ta

vsakokratni premik označuje razrešitev ostalih diskurzov in vstop na hrbtno stran. Hrbtna

stran ni kraj, temveč razmerje teksta, teksture (Lacan 2008, 59). Kaj je pravzav hrbtna stran?

»Zveni podobno kot resnica« (prav tam, 60). Resnica pa ni nič drugega kolikor ta ne zahteva

objekta, temveč smisel (prav tam). Torej pri diskurzih ne gre za nič drugega kot iskanje

resnice in smisla, ki deluje kor realnost diskurza in je vsakokrat umeščen v nek zgodovinski

trenutek in kraj.

34 To Lacan naveže na problematiko prebujanja: vrtenje kot dozdevka diskurza. Torej: »Če je mogoče revolucijo označiti za sanje, potem so sanje realnost dozdevka« (Tomšič 2010, 117). Nadalje celotno idejo naveže na predpostavko o večnosti, iz katere izhaja tudi ideja o nemožnosti prebujanja.

18

Matrice (v Balažic 2007a):

Diskurz gospodarja: S1$ → S2a

Diskurz histeričarke: $ → S1S2

Diskurz analitika: aS2 → $S1

Diskurz univerze: S2S1 → a$

3.3.1 Funkcije diskurza po Lacanu

Lacan je v svojem delu Hrbtna stran psihoanalize (2008) opredelil funkcije in značilnosti

posamezni diskurzov, ki jih lahko strnemo v nekaj stavkih.

V svojem izhodišču diskurz Gospodarja izključuje fantazmo, zato je v svojem temelju slep.

Vzpostavitev diskurza označuje razcep in razlikovanje označevalca gospodarja od vednosti35.

V tem diskurzu je subjekt povezan z označevalcem gospodar, medtem ko je njegova

vključitev v užitek stvar vednosti. Mesto, ki se nahaja pod željo, je mesto resnice. Pod

Drugim se nahaja mesto, kjer se proizvaja izguba užitka, od tod izhaja funkcija presežnega

užitka. Diskurz Histerika razkrije razmerje do diskurza Gospodarja, do užitka: v tem diskurzu

pride na mesto užitka vednost. Histerični subjekt se oddalji od označevalca gospodarja

(histerik ni hlapec) in čeprav ves čas nasprotuje poziciji gospostva, si želi gospodarja, ki mu

lahko oponira. Diskurz Univerze pokaže na mesto, kjer se lahko pregreši, obenem pa v svoji

osnovni funkciji nakaže, iz česa se vzdržuje diskurz znanosti (Lacan 2008, 104–124).

35 Hegel (1998) je trdil, da je v označevalcu gospodarja nekaj bebavega.

19

Zakaj matemi? Po Lacanovem mnenju matemi omogočajo matematično formalizacijo, to pa

omogoča prenosljivost36. Matemi37 hkrati omogočajo vzajemno artikulacijo »propozicij, ki

zadevajo doktrinal znanosti, črko38, matematiko in filozofijo« (Milner 2005, 125).

4 DISKURZ GOSPODARJA

4.1 Vloga očetovske figure in identifikacija preko Drugega

Čeprav sem se želela izogniti nekaterim terminom in tematikam, ki jih Lacan uporablja pri

svoji teoriji in ki se uporabljajo tudi v freudovski psihoanalitični teoriji, pa se mi zdi nujno

vključiti določene pojme za nadaljnje razumevanje. Pojem očeta igra pomembno vlogo pri

opredelitvi diskurza gospodarja kot utemeljujočega diskurza.

Freudov ojdipov kompleks39 bi naj bil pomemben pri posameznikovem razvoju osebnostnih

značilnosti. Ta pojem vključuje cel niz travmatičnih spoznanj mladega fantka, ki se začne

zavedati svoje seksualnosti. Spozna, da mu oče krade mater in uživa v njej, zato postane

ljubosumen na očeta, mu zavida in mu celo želi smrt. Mati je tu pojmovana kot objekt

seksualne želje svojega sina. Izvor pojmovanja omenjenega kompleksa najdemo v

Sofoklesovi tragediji Kralj Ojdip.

Druga zgodba: umor očeta prahorde. Oče je imel vse ženske zase, zato ga mlajši moški

ubijejo. Posledica je povsem drugačna od Ojdipove. Morilci ugotovijo, da so bratje. Sklenejo,

da se mater ne bodo dotikali, saj jih je oče imel vse zase (Lacan 2008, 129–130). Umor očeta

kot pogoj užitka je prevladujoč motiv delovanja oziroma čutenja v obeh primerih. Pri umoru

očeta prahorde gre tudi za točko identifikacije znotraj posamezne skupine. Te vezi so izredno

trdne in trajne, saj jih povezuje skrivnost skupnega zločina. Pri ojdipovem kompleksu pa gre

za drugačno vrsto identifikacije, namreč za istovetenje sina z očetom preko matere.

36 Za prenos vednosti je ključnega pomena vznik subjekta, ki je nenadomestljiv – ta subjekt imenujemo učitelj, ki s svojo Besedo in Prisotnostjo deli presežni užitek (Milner 2005, 126). Brez te modrosti in ljubezni ter brez podpore učitelja se ta prenos ne bi mogel zgoditi v celoti (prav tam). 37 Metem ni neka propozicija, vzeta ločeno. Matem obstaja kot soočenje dveh »nespravljivih parov« (Milner 2005, 133). 38 Matematika paradigme je prenosljiva zaradi črke (prav tam). Vendar črka ni označevalec. 39 »Psihoanaliza pa nas je poučila: če se prvotni objekt zaradi potlačitve izmuzne vzgibu želje, ga bo pogosto zamenjal neskončni niz nadomestnih objektov, od katerih pa nobeden ne nudi popolne nadomestitve. To nam lahko pojasni nestanovitnost v izbiri objekta, lakoto po dražljajih, ki je tako pogosto značilna za ljubezensko življenje odraslega. Freud (v Barša 2009, 95) tako oriše vpliv ojdipovega kompleksa za nadaljnja razmerja v življenju odraslega človeka.

20

Ojdip igra vlogo vednosti, ki pretendira na resnico, to se pravi na vednost, ki se v diskurzu

analitika umešča na mesto tistega, čemur rečemo mesto resnice (Lacan 2008, 112). Lacan

opozarja na neuporabnost ojdipovega kompleksa, ko gre za vprašanje zagotavljanja stalnega

objekta (prav tam).

Lacan vpelje pojem očetovska metafora (2001, 33–37). Pravega očeta imenuje mrtvi oče, da

bi pokazal, da oče ne dela (prav tam, 32), enako kot velja za gospodarja. Izvor jezika

predpostavlja očetu, še več, oče se enači z govorico (prav tam, 37), ki je sama v sebi prepoved

(oče ima glavno besedo, on ukazuje in prepoveduje ter ima moč in oblast)40.

Skupinska identiteta, če želimo, skupinska psihologija, temelji na moči besed in podob, ki jih

besede izzovejo pri posameznikih. Ni pomembna resničnost izjav, temveč njihov učinek41.

Zato lahko upravičeno trdimo, da so množice neracionalne. Na oblikovanje množic ter na

njihovo miselnost vplivajo vsakokratne zgodovinske okoliščine. Kako daleč segajo meje

naivnega verjetja skupine, pa je odvisno od tega, kako močno se identificirajo s svojimi vodji.

Slednje pa je odvisno od tega, kako močno verjame vodja v svoje trditve, v svojo zgodbo. Ne

gre se čuditi, da so se mnogi psihologi in različni teoretiki posluževali medicinskih diagnoz o

abnormalnem vedenju in psihozah pri razlaganju vzgibov, ki vodijo množice (Laclau 2008),

namreč posameznikom znotraj skupine povsem odpovejo moralne zavore42 in so zmožni

najbolj ostudnih dejanj. In kje točno se zgodi skupinska identifikacija? Na mestu plavajočega

označevalca v verigi označevalcev. Tisti, ki ujame tega označevalca, postane gospodar

pomena. To je tudi polje najsrditejših bojev na polju družbenega in političnega ter tudi objekt

fantazme posameznikov.

4.2 Pomen diskurza Gospodarja v polju družbenega

Kljub temu, da si Lacanovi diskurzi ne sledijo po časovnem zaporedju, velja diskurz

Gospodarja za utemeljujoč in prvotni diskurz, ki vzpostavi družbo in družbena razmerja. Ta

naloga se že od Aristotla dalje predpostavlja filozofiji. Filozofija vzpostavi gospostvo s

predajo vednosti, ki jo ukrade hlapcu. Razmerje med hlapcem in gospodarjem temelji na

40 Družina kot institucija obstaja v družbeni sferi kot ga konstruira gospodar (prav tam, 31). 41Le Bonovo teorijo o psihologiji množic bi lahko razložili tudi z razmerjem med označevalcem in označencem (Laclau 2008, 23). 42 Nekateri avtorji trdijo celo, da se množice zvedejo na prvotno naravno stanje, kjer prevladajo čisti živalski nagoni po samoohranitvi in podobno (Laclau 2008). Množice si mnogokrat pridobijo tudi naziv drhal (prav tam), saj se predpostavlja, da množico sestavljajo različni kriminalci in postopači.

21

avtoriteti, ki izhaja iz patrimonialne družbe, kjer je oče glava družine, ostali družinski člani pa

so mu podrejeni. To hierarhično razmerje se ohranja tudi v diskurzu Gospodarja. Ime očeta

zamenja vloga gospodarja (Lacan 2008, 107), označevalec gospodar pa določa kastracijo

(prav tam, 99). Uvedba funkcije očeta predpostavlja sublimacijo, ki potrebuje nekaj od

znotraj, da to avtoriteto utrdi. Freud problem sublimacije vzpostavi na samem začetku, ki ga

lahko razložimo le skozi mitologijo, ki se navezuje na smrt Boga; ta mit služi za podlago pri

vpeljavi uboja očeta (Lacan 1988, 143).

4.2.1 Heglov gospodar in hlapec

Filozofija po mnenju Lacana govori zgolj o diskurzu gospodarja. Ta opazka je še bolj očitna

pri Heglu (Lacan 2008, 19). Filozofijo v svojem razvoju zaznamuje ta rop oziroma kraja

praktične vednosti od hlapca, ki jo filozofija epistemologizira in jo preda gospostvu. Zato

vedno rečemo, da filozofija zmeraj stoji na strani gospostva. Episteme so pripeljale do neke

vednosti, ki jo je že Aristotel opredelil kot vednost gospodarja (prav tam). Vendar se znanost

rodi šele, ko se subjekt izloči iz razmerja med S1 in S2.

In kaj bo vednost gospodarju? NIČ. Gospodar ne želi nič vedeti, želi si le, da stvar deluje

(prav tam). In kaj je funkcija hlapca? Da ve, kaj gospodar hoče, saj to omogoča, da vse deluje

(prav tam). Hegel zato trdi, da je na poziciji gospodarja nekaj bebavega43. S1 je označevalec,

na katerega se opira gospodar, S2 je vednost, ki v svojem izvoru pripada hlapcu44.

Problem ˝jastva˝ (Ichheit)45 se razvija v najbolj znanem in dramatičnem delu Fenomenologije,

v paraboli o ˝hlapcu in gospodarju˝ (Solomon in Higgins 1998, 327). Pisana je v preprostem

jeziku in govori o soočenju dveh samozavedanj, ki se zavzemata za vzajemno priznanje. V tej

43 Mesto S1 je izjemno mesto, saj predstavlja moč, na katerem temelji gospostvo. Vsebuje tudi elemente magičnega in fascinantnega. Gospodar nima notranje želje, kar je pogoj, da je sploh gospodar. Kajti če bi vedel. kaj hoče, ne bi več zasedel te pozicije. 44 V antiki se pojmovanje hlapca razlikuje od današnjega; hlapec ne predstavlja nekega razreda, temveč funkcijo, ki je vpisana v družbo (prav tam, 19). 45 Le spoznanje ni dovolj, Hegel pravi, da imamo sklope nasprotujočih se kategorij (Solomon in Higgins 1998, 326). Hegel ne najde smisla v Kantovi teoriji, da svet lahko delimo na svet, kot ga spoznamo, in svet na sebi. Zanj je »pojem dveh svetov« nesmisel (prav tam, 327). Podobno je z možnostjo dveh različnih pogledov ali teorij, zato Hegel poziva k »praktičnemu razmisleku« (prav tam, 327). Izbira naj bo praktična in naj ne temelji le na teoriji. Tu se zavest razvije v »samozavedanje« in Fenomenologija gre v smeri »samogotovosti« (Prav tam, 327). Ta se začne z zdravim in samozavestnim konceptom jaza oz. z Descartesovo maksimo ˝mislim, torej sem˝, vendar pri Heglu »kartezijaski jaz« ni gotov (prav tam, 327). Jaz je družbeno konstruiran, družba ga ustvari z medosebno interakcijo (prav tam). Jaz se zmede o samem sebi, dokler obup končno ne najde pot k »absolutni samopotrditvi« (prav tam, 327).

22

bitki za smrt dobimo zmagovalca in poraženca: eno postane gospodar, drugo pa hlapec.

Vsakdo dobi priznanje in se opredeli ˝skozi oči drugega˝ (prav tam, 327). Jastvo se razvija

skozi vzajemno priznanje, tako je jaz tudi družben, ne le psihološki ali epistemološki. Hegel

poskuša prikazati naravo določene vrste medosebnih odnosov, ki so jih pred njim poskušali

prikazati že številni filozofi v hipotezah o naravnem stanju. Človek je najprej posameznik, po

vzajemnem sporazumu pa postane član družbe. Za Hegla je ta predpostavka nesmisel, saj se

individualnost začne šele znotraj ˝medosebnega konteksta˝ (prav tam, 327), saj ljudje

potrebujejo priznanje. V Fenomenologiji Hegel razkriva nezadostnosti v oblikah zavesti in

nas v ˝neprekinjeni dialektiki˝ (prav tam, 328) vodi od enega odnosa do drugega. Pokaže, da

sta bila hlapec in gospodar enako nesrečna, in nas popelje skozi različne filozofske pozicije

kljubovanja in ogibanja življenjskih težav. Ko pridemo do ˝duha˝ (ki je vrhunec

Fenomenologije), začnemo razumeti, da ˝se ne le vzajemno opredeljujemo s priznanjem in

vlogami, ki jih igramo˝ (prav tam, 328), ampak se vsi medsebojno identificiramo. To se

dogaja skozi dojemanje samih sebe in s svojimi predstavami o svetu in nas, skozi religijo. Vsi

smo en duh, prepoznanje te najpomembnejše resnice je ˝absolutni konec˝ (prav tam, 328)

Heglove filozofije. Politično lahko konec dialektike razumemo kot svobodo, da smo, kar smo

(prav tam).

Vse to dogajanje poteka na polju simbolnega. Gospodar ne le, da tvega smrt, temveč je zanj

značilno, da nima nič. In ker ima ta nič, mu ga tudi ne morejo odvzeti. Gospodarjeva celotna

bit se izrazi z neko mrtvo točko, z označevalcem, imenom (če navedemo primer, je najbolj

očiten vzklik fašističnih množic Heil Hitler! ali pa primer iz naše preteklosti S Titom naprej!).

S tem, ko nekaj posedujemo ali nekaj ljubimo, torej z vstopom na polje realnega, tvegamo, da

nam to odvzamejo in nas ranijo. Gospodarjev dodaten atribut je torej tudi neranljivost46.

Zakaj hlapec pristane na ta položaj? Odgovor leži v presežnem užitku, ki se nahaja v

odpovedi užitku. Izvorno se užitek pripisuje gospodarju, kar mu hlapec zavida. Po drugi strani

pa hlapec postane hlapec tako, da se v boju za življenje in smrt odreče užitku in pristane na

podrejenost ter da bo delal za gospodarjev užitek (Hribar 1995, 492). Hlapec si želi z delom

utreti pot do svobode in do lastnega užitka; današnji hlapci pa najdemo presežni užitek v

46 Tu lahko potegnemo vzporednice z zgodnjim krščanstvom.

23

presežni vrednosti, kjer se vednost prevaja v vrednost in se prodaja najboljšemu kupcu.

Gospodar lahko pride do vednosti le preko užitka Drugega.47

4.3 Fašizem kot diskurz gospodarja

4.3.1 Hitler kot objekt x

To poglavje začnimo z vprašanjem, na katerega bom poskusila odgovoriti v diplomskem delu.

Postavlja se vprašanje, zakaj ne umorijo Hitlerja, ki prav tako predstavlja objekt, drugačen od

ostalih, objekt x, »katere funkcije pri homogenizaciji množice s pomočjo identifikacije nam

pokaže Freud« (Lacan 1988b, 93). Odgovor poskusimo najti v nadaljevanju.

V razmerju gospodar – hlapec je nekaj hipnotičnega, saj mora gospodar pripraviti množico,

da mu sledijo. Lacan (v Žižek, ur. 1985b, 102) pravi, da se v hipnozi I oziroma ideal jaza

prekrije z a. I kot čisti označevalec manka, »ki refleksivno zastopa manko označevalca«, se

torej prekrije z »objektom na mestu manka v Drugem« (prav tam, 102). V primeru fašizma se

je ta hipnotična moč gospodarja najbolj jasno izrazila skozi misterioznost, ki je obdajala

Führerja, o njegovi preteklosti, o njegovem izvoru, tragedijah, ki so ga kot mladeniča

zaznamovale. V resnici pa je šlo le za vrsto travmatičnih doživetij v otroštvu, katere posledica

je bila mentalno nezdrava osebnost, ki je privedla do ene izmed največjih tragedij človeštva.

Za njegov vzpon na oblast pa je bil odločilen tudi čas, saj je nemško ljudstvo po izidu 1.

svetovne vojne krvavo rabilo nekoga, ki ponovno povede nemški narod na pot zmagoslavja in

veličanstva, kar je privedlo do oblikovanja totalitarnega režima v Nemčiji. Zakaj je ljudstvo

pristalo na to? Odgovore lahko iščemo na različnih koncih. Za totalitarne režime namreč

velja, da so na videz izredno všečni. Blisk in sijaj, veličina, pompoznost. Ljudje so aktivirani

kot občinstvo, politično in družbeno življenje se jim odvija praktično pred očmi, podobno, kot

bi bili gledalci v gledališču. In vsi vemo, koliko čustev lahko v nas izzove dobro odigrana

drama. Skratka, celotno fašistično gibanje se je opiralo na mobilizacijo množic (Offe 1985,

57). Po drugi strani pa so ljudi zaslepili s ceremonijami in obredi, ki so se ves čas ponavljali

in so temeljili na izredno trdnih temeljih, kot so miti in simboli (prav tam). Podobno kot

47 Na ta način si pridobi tudi teoretsko vednost in tako dobimo »presežno hlapčevstvo« (Hribar 1995, 493), ki se popolnoma zaveda svoje pozicije.

24

otroške pravljice za lahko noč, ki imajo na otroke pomirjujoč učinek48. In ravno na teh mitih o

čisti arijski rasi in podobnem je temeljilo tudi sovraštvo do ostalih ras.

Gonja proti Židom49 je temeljila na rasističnih predstavah določenega kroga vplivnežev in

intelektualcev.50 Če se na tej točki navežemo na parabolo o gospodarju in hlapcu, lahko

vidimo, da gospodar v resnici nič ne želi vedeti, pomembno je, da so hlapci podkovani z vsem

potrebnim znanjem, ki jim omogoča, da stvari izpeljejo po načrtih in željah gospodarja. Na

tem mestu se zares pokaže bebavost, ki izhaja iz pozicije gospostva. Ne le to, spet se lahko

vprašamo, zakaj se hlapec ne osamosvoji, ko pa ima vse znanje, brez katerega bi bil gospodar

le bebec, ki ne ve nič. Mogoče lahko najdemo odgovor v trditvi, da ljudje enostavno

potrebujemo gospodarja, ki nase prevzame vso breme odgovornosti za izvršena dejanja51.

Sedaj pa spravimo Führerja, Žide in fašistični množico v matrico ter jo prikažimo na diskurzu

gospodarja52. HitlerRazcepljenisubjekt → MnožicaljudiŽid

Kako nam lahko psihoanaliza pomaga pri pojasnjevanju fenomena fašizma kot družbenega

gibanja? Lahko ponudi odgovor na vprašanje »Kako so lahko nagoni skozi družbeno instanco

družine potlačeni in skrivenčeni do tiste mere, da ljudje, proizvodi družinske socializacije, ne

le pristajajo na obstoječi družbeni red, temveč celo sami aktivno podpirajo in zahtevajo

avtoritarno gospostvo« (Dolar 1982, 60)? Po Freudu so odgovor seveda potlačeni nagoni in

libidinalna vez med množico ter vodjo, ki temelji na potlačenih seksualnih željah in fantazijah

(prav tam). Fromm in Reich pa podata precej drugačen odgovor od Freuda: posamezniki naj

48 Bodimo iskreni: nacisti so bili odlični režiserji in igralci. Hitler je izžareval karizmo, saj je pripravil množice ljudi, da so ga ure in ure poslušali. Njegove besede so imele hipnotičen učinek na ljudi. Kako jih je lahko prepričal? Enostavno tako, da je tudi sam verjel v to, kar je govoril. Ne le množica, tudi on sam je bil zaslepljen od lastnih idej in utvar, kar je že bilo nevarno blizu blaznosti. 49 In tudi proti Romom, Slovanom, homoseksualcem in ostalim marginaliziranim skupinam. 50 Kar se inteligence tiče, pa se sam Führer ne more ravno pohvaliti z visokim inteligenčnim kvocientom. Njegovo delo, ki ga je ˝napisal˝ v zaporu, Mein Kampf, je v resnici le narekoval svojemu sojetniku, vendar imamo lahko to knjigo za njegov politični program. In tudi sicer je bil obkrožen z izjemno inteligentnimi sodelavci in velikimi znanstveniki. 51 Čeprav so se posamezniki ali skupine s skupnimi interesi skozi zgodovino ves čas bojevali za svojo svobodo in na ves glas klicali gesla o svobodi, ljudje enostavno ne prenesemo, da smo svobodni. 52 Pri tem diskurzu je moč zaslediti izgubo distance. Tako fašistični gospodar kot Žid postaneta pregnanca s strani drugega.

25

ne bi bili sposobni navzeti bremena svobode na svoja pleča, zato to odgovornost predajo

vodji, gospodarju.

Množice na različne načine postavljajo vodje na to mesto. Kelsen (v Šumič-Riha 1996, 16)

postavi tezo, da se demokracija pravzaprav razlikuje od diktature ali avtokracije v načinu,

kako ljudstvo izbira voditelja. On pravi (prav tam, 17), da: »Iz ideje, da smo vsi enaki, idealno

enaki, lahko izpeljemo, da nihče ne sme ukazovati nekomu drugemu. Toda izkustvo nas uči,

da moramo, če hočemo ostati enaki tudi v realnosti, prav narobe, dovoliti, da nam ukazujejo«.

Avtokracija se od demokracije razlikuje tudi po načinu, kako se kreira vodja. V demokraciji

so to volitve, v avtokraciji oziroma diktaturi pa se vodje postavijo glede na izjemne lastnosti

in značilnosti, ki jih posedujejo. Mnogokrat vsebujejo pridih božanskosti in nadnaravnega

(prav tam)53.

Za Reicha (v Dolar 1982, 63–64) so » avtoritarneži in nevrotiki tisti, ki nimajo dostopa do

polnega mesta užitka, do izživetja lastnega telesa«. Zato očitajo, da jim ga Drugi krade. V

primeru fašizma je to židovska skupnost, ki hkrati postane identifikacijska točka za fašistično

množico. Žide so obsodili vsežidovske zarote, še več, predpostavljali so jim vednost. Zato ga

fašist preganja, hoče ga uničiti. Židje so predstavljali konkurenco za svetovno nadvlado. Za

Hitlerja je to spoznanje neznosno, namreč Žid pozna njegove težnje, njegov namen. Žid je

lahko skrit kjer koli med nami, zato je še bolj nevaren, saj ni viden! Hitlerja obseda moč in

Židova vednost, kar jim hoče ukrasti. Vendar, kako? Odgovor je v uničenju Žida. Hitler se ne

zadovolji le s tem, da uniči identifikacijo Židov na simbolni ravni, temveč gre v čisto

skrajnost, kjer jih popolnoma dehumanizira in fizično uniči54.

Adorno se v svojem tekstu Freudovska teorija in struktura fašistične propagande naveže na

Freudovo Množično psihologijo in analizo jaza, ki je bila napisana, preden se je razmahnilo

fašistično gibanje (v Dolar 1982, 72). V grobem gre za analizo strukture množice in njene

identifikacije. Fašizem je na tej točki zanimiv zato, ker gre za »prvo zgodovinsko gibanje, ki

je odločilno uporabilo množično identifikacijo kot svoj nujni in ključni sestavni del« (prav

53 Tega lahko zasledimo tudi pri Hitlerju, a ne le pri njem. Božansko poslanstvo in nadnaravne lastnosti so se predpostavljali tudi monarhom, despotom. Nenazadnje vsaka skupina svoji vodji predpostavlja pridih božanskosti. 54 Zaradi neposrednih izkušenj iz 2. svetovne vojne je nastalo delo Avtoritarna osebnost s strani frankfurtskega inštituta (Dolar 1982, 64–65). Razvili so celo tako imenovano F-skalo, ki je merila prikrite notranje vzorce posameznikov o političnih, ideoloških vprašanjih, ki bi morebiti lahko nakazovala na »avtoritarni značaj« posameznika.

26

tam, 72). Odgovor za skrivnostno zvezo med množico in vodjo je zaljubljenost in hipnoza po

Freudu. Skozi ljubezen, ki postavi vodjo na mesto ideala jaza posameznika, ta objekt omogoči

»vzajemno identifikacijo« (prav tam, 75) vsem, ki tvorijo primarno množico55.

Identifikacija se lahko zgodi tudi skozi »unarno potezo« (Lacan v Dolar 1982, 76) s tem

Lacan imenuje posamezno lastnost ali potezo določene osebe, ki jo druga oseba posnema).

Posamezniki se lahko identificirajo tudi z željo drugega, kar se je dogajalo s fašistično

množico: povezala jih je močna želja po uničenju Židov.

4.4 Fašizem kot despotizem?

V fašizmu ves čas stopa v ospredje triada Volk-Gegenvolk-Führer (Dolar 1982, 145). Na to

strukturo se veže vsa »pisana mnogoterost ideologemov, vsakdanjih praks in ritualov« (prav

tam, 145), od tod izvira to, kar imenujemo moč: v spremembi pomena vsakdanjih stvari in

ideoloških aparatov. Fašizem je bil pravzaprav velikanski spektakel56, ki je vključeval

različne obrede in rituale, s katerim so posegli v življenja vsakdanjih ljudi in so služila kot

odvrnitev pozornosti od dejanskih dogodkov in njihovih pomenov ter slepilo, da so

posamezniki udeleženi pri veliki stvari, da so del političnih odločitev. V resnici pa je prišlo do

»popolne depolitizacije« (prav tam, 145), kjer so množice izgubile svoje temeljne pravice.

Zabrisale so se meje med političnim in nepolitičnim, na ta način je vsakdanje življenje dobilo

»političen pomen« (prav tam, 145)57. Vse, kar obeležuje vsakdan kot njegova prekinitev,

praznovanja, navade, zareze letnih časov ali starosti, je včlenjeno in povezano s fašistično

celoto, tako da se ta reflektira v vsem, kar se le sveti in privlači. Prisvojitev filogenetsko

pomembnih kulturnih stopenj – obvladovanja ognja, ukročenje živali, uporaba orožja, a tudi

obnašanja do prijateljstva in seksualnosti, prvi sneg, sneženi mož, kresna noč, velikonočni

zajček, božič in še in še. »Sleherni interes, sleherna ljubezen, sleherni idealizem in sleherna

zmožnost navdušenja – vse je vpreženo« (prav tam, 145–146).

55 Freud v Dolar pravi: »Identifikacija je v psihoanalizi znana kot najzgodnejši izraz čustvene vezi na drugo osebo« ter »igra določeno vlogo v predzgodovini ojdipovega kompleksa« (prav tam, 75). Mali deček torej postavi svojo mater kot svoj seksualni objekt, očeta pa kot točko identifikacije. Podobno se dogaja tudi v množični identifikaciji. 56 Celotna propaganda in nešteto njegovih posnetkov so ustvarili Hilerja kot karizmatičnega vodjo (Roberts 2003). 57 Ljudje so bili vključeni v dogajanja do te mere, da več niso bili sposobni kritične misli in niso več mogli jasno razločiti, kaj je dobro in kaj slabo. Komunistične množice so se bolj zavedale nevarnosti, ki jim je pretila v primeru nasprotovanja oblasti, medtem ko so bile fašistične množice del politične mašinerije, kjer so svojo agresijo usmerili navzven.

27

Pri Lacanovi interpretaciji ideologije se poskuša ta interpretirati kot diskurz (Dolar 1982,

149). Na tem mestu še enkrat oprimo na matrico diskurza Gospodarja in si predstavljajmo, da

obstaja puščica med levim in desnim delom matrice, nad puščico pa stoji pojem nezmožnost.

Na ravni diskurza Gospodarja mesto levo spodaj lahko dejansko zasede samo $, ki na prvi

pogled ni nujen, to mesto zasede lahko le tisto, kar se v izhodišču ne postavlja kot identično

samemu sebi. Prav iz tega izhaja načelo gospodarjevega diskurza, saj se ima za enoznačnega

(Lacan 2008, 116).

Pri razlaganju fašizma se postavlja vprašanje, ali je fašizem zvrst despotizma, saj lahko tako

razložimo »prostovoljno sužnost« (prav tam, 149), v katero so privolili ljudje. Že Ferguson je

opozarjal, da je družba ta, ki omogoča vznik despotizma (v Keane 1990, 22). Torej je uspelo

fašizmu obuditi pošast, ki je lomastila po Evropi v sedemnajstem in osemnajstem stoletju58?

Kaj je potrebno, da despot postane despot? Prvi pogoj, ki dela despota za despota je njegovo

ime, nek označevalec. Hitlerjev oče si je dal spremeniti družinsko ime Schicklgruber v Hitler,

ko je bil Hitler še mlad fant. To je bila gotova velika prelomnica v njegovem življenju, saj si

le stežka predstavljamo, da bi množice klicale Heil Schicklgruber! (prav tam, 149). Drugi

pogoj pa je njegov pogled, despotove oči. Ta magičen, hipnotičen pogled, ki so ga vsi njegovi

privrženci občudovali in se ga hkrati bali. Njegove oči so primerjali s modrimi zvezdami,

čeprav je imel za Arijca netipične rjave oči. Za razliko od despota, ki si ga nihče ni upal

pogledati v oči, saj bi na ta način lahko oslepel, pa je Hitler pomagal množicam spregledati.

Hitler je bil vselej videni in je tudi on videl vse ter vsakogar (Keane 1990,

Grosrichard 1985)59. Gospodar je gospodar pogleda (Grosrichard 1985)60.Na tej točki lahko

pridemo tudi do razlik med fašizmom in stalinizmom.

58 Govora je o pošasti despotizma (Grosrichard 1985, 9). 59 Gospodar mora zatrditi množici, da je on tisti, ki ima simbolno moč, da je on gospodar. Simbolna moč gospodarja se kaže v dveh pomembnih točkah. Prvič je to označevalec oziroma ime gospodarja, ki postane geslo fašistične množice. Druga pomembna točka pa je pogled gospodarja (Balažic 2007a). 60 Pa čeprav je gospodar bebec, čeprav nič ne ve, čeprav je bolan ali nesposoben, vidi. Služiti gospodarju je enako priznanju monopola nad pogledom svojemu gospodarju. Zaradi tega ima moč, da s pogledi vara (Grosrichard 1985).

28

Druga točka je nezaupanje do črke, do označevalca, kar je značilno za Hitlerja. Večje

zaupanje kaže do glasu, tudi svoje delo Mein Kampf je zgolj narekoval svojemu sojetniku v

zaporu. Hitlerja torej zaznamujeta pogled in glas (prav tam, 151), stalinističnega gospodarja

pa črka (kot tudi despota). Torej gospodar postane gospodar s tem, ko govori, množica pa

postane množica, ko sprejme ta glas (prav tam, 151).

Tako kot je despotizem možen s prostovoljnim podrejanjem ljudi, velja enaka trditev tudi za

fašizem. Za fašistično množico so bile značilne prevzetost, očaranost, zaljubljenost in morda

celo obsedenost s Führerjem,vendar je tudi Führer zaljubljen – v Žida, ki je njegov objekt a,

njegov objekt poželenja. Tudi Žid, tako kot Gospodar, podeljuje vid. Pomagal je spregledati

Gospodarju, ko je on nekega večera zagledal pojavo na dunajski ulici:

Ko sem nekoč tako taval po (dunajskem) Notranjem mestu, sem nanadoma naletel na pojavo (eine Erscheinung) v dolgem kaftanu s črnimi kodri.

Ali je tudi to Žid? je bila moja prva misel.

Kradoma in previdno sem opazoval tega moža, a čim dlje sem strmel v ta tuji obraz in raziskujoč preverjal potezo za potezo (Zug und Zug), tem bolj se je v mojih možganih prvo vprašanje spreminjalo v neko drugo vprašanje:

Ali je tudi to Nemec (prav tam, 152)?

V diskurzu Gospodarja imamo opravek z zunanjim sovražnikom, v despotizmu pa je

sovražnik notranji, tako kot v diskurzu univerze. V despotizmu je oblast razvejana. Despot

ima ob sebi še svojega vezirja, tega Hitler vsaj na videz nima (prav tam, 153). Za to strukturo

razvejane oblasti je značilna ambivalentnost čustev: enega ljubimo, drugega sovražimo. V tej

funkciji nastopa Žid kot vezir: njega sovražimo, Führerja61 ljubimo. Kot Hitlerjev vezir drži

61 Imel je neustavljivo karizmo, ki je bila sicer umetno ustvarjena. Obdajala ga je neka misterioznost, zaradi katere je večino spreletel srh, ko so mu segli v roko. Njegove oči so bile hipnotične, velikokrat se omenja ta njegov pogled (tudi T. Junge, njegova tajnica), ki je bil strah zbujajoč in hkrati nepozaben. Čeprav je bil kratkoviden, v javnosti ni nikoli nosil očala, da ne bi uničil svojega videza vsemogočnega. V javnosti ni nikoli hotel izkazovati čustev. Ampak spet po drugi strani pa se je poskušal prikazati kot nekdo, ki razume vse normalne ljudske probleme in radosti. Zato se je velikokrat in zelo rad slikal z živalmi in z otroki. Prav ta celotna propaganda in nešteto njegovih posnetkov so ustvarili Hitlerja kot karizmatičnega vodjo (Roberts 2003, 98–101).

29

Žid vso oblast v svojih rokah za njegovim hrbtom in temu hoče Hitler narediti konec. Želi si

združiti vso oblast v svojih rokah62.

Gospodar si želi prilastiti S2, saj je brez tega le goli označevalec brez pomena. Pomen pa mu

dodeli ravno S2 oziroma v našem primeru Žid. Vendar to razmerje v diskurzu Gospodarja ni

možno (Dolar 1982, 154), saj Žid obdrži vso vednost tudi po izgubi oblasti. Zato Žid izpade iz

diskurza kot mali a, kot odpadek (prav tam).

Hitler gospoduje, ne da bi želel kar koli vedeti, drugi vladajo namesto njega. On se pa predaja

življenju brez užitka, kot se spodobi za Gospodarja, in se ukvarja z vojskovanjem. Vendar

odloča sam, je edini pravi poznavalec stvari (Prav tam, 155). Torej tudi za Hitlerja kot

Gospodarja velja, da ne želi vedeti nič, želi si le, da stvar deluje. In stvar je delovala,

posledice pa so bile strašanske.

Kot lahko vidimo, se fašizem precej razlikuje od despotizma, kljub nekaterim podobnostim.

Kot je bilo že nakazano, pa ima več skupnih točk z despotizmom stalinizem oziroma

leninizem, o tem več v nadaljevanju, saj prehajamo na diskurz Univerze.

5 DISKURZ UNIVERZE

Pri pisanju tega dela diplomske naloge bom izhajala predvsem iz dela Milana Balažica z

naslovom Politična antifilozofija (2007a).

Lacanov Seminar XVII. pomeni odziv na politično in družbeno dogajanje leta 1968 in prehod

od diskurza Gospodarja k diskurzu Univerze oziroma od klasičnega, tradicionalnega

gospodarja k modernemu gospodarju (Balažic 2007a, 329). Lacan v navedenem seminarju

izpelje diskurz Univerze iz Marxove doktrine razrednega boja kot nadaljevanja diskurza

Gospodarja, drugače povedano Univerzitetnik postane nov Gospodar (prav tam, 366). V tem

prehodu hlapec le zamenja svojega gospodarja. Proletariat zamenja antičnega sužnja in

postane potrošni produkt (prav tam, 360). Kapitalizem ga povsem oropa vednosti, tako da jo

naredi za neuporabno. Vednost se dejansko prevede v vrednost. V diskurzu Univerze

postaneta presežna vrednost in presežni užitek homogeni enoti (prav tam, 360). Na mesto

dejavnika stopa vednost, na mesto drugega pa mali a oziroma presežni užitek. Na mesto

62 Vendar Žida ne nehamo sovražiti niti tedaj, ko mu iztrgamo vso oblast iz rok, tedaj ga lahko sovražimo še bolj. Židova moč izhaja tudi iz njegovega vedenja o željah arijske rase, pozna njihove najgloblje skrivnosti in fantazije. Tega vedenja pa mu ne moremo odvzeti, saj se vedno globlje usidra (prav tam, 154).

30

resnice se vpisuje unarni označevalec63. Subjekt v tem diskurzu se lahko identificira le skozi

objektivnost in nevtralnost ter se ji ta identifikacija že vnaprej onemogoči. Novi gospodar ne

potrebuje več hlapca in hierarhije, kajti sedaj postane on sam strokovnjak, ki drži v svojih

rokah vso vednost (Hribar 1995, 496–497).

Diskurz Univerze lahko prikažemo skozi stalinistični diskurz64 ali kot moderni, kapitalistični

diskurz. Ta diskurz se vzdržuje preko prevare, da vemo. V stalinističnemu diskurzu fantazma

prevzame oblast: S1 predstavlja oblast, S2 birokracijo, ki nastopa kot nevtralna vednost (prav

tam, 357). Partija se predstavlja kot nadjaz oziroma kot realnost (Žižek, ur. 1985a, 92).

Vsevednost pride na mesto gospodarja in postane »skelet nove tiranije vednosti« (Balažic

2007a, 360). Zgodi se pomemben preobrat: S2 je v diskurzu Gospodarja na mestu hlapca,

sedaj pa se premakne na mesto Gospodarja (prav tam). Objekt a pa pride na mesto »bolj ali

manj znosnega izkoriščanja« (prav tam, 360). Lacan se sprašuje, kako se rešiti iz tega.

Odgovor leži v zagati, da to ni možno, saj bolj ko si prizadevamo, da izstopimo iz diskurza

Univerze, bolj stopamo vanj (prav tam). Dovršenost prehoda iz enega diskurza v drugega se

kaže v legitimizaciji modernega Gospodarja preko svoje strokovne vednosti (prav tam). Za

stalinistični diskurz je prav tako značilna odkritost, ta diskurz nič ne taji ter igra nasprotij:

dobro in slabo, Partija in sovražniki, resnica in laž. Ta diskurz ne daje nobene izbire, lahko

izbiramo med Vsem in Ničemer, ni srednje poti, ne alternative (prav tam). Žižek (v

Balažic 2007a, 369) za stalinistično ideologijo označi kot psihotični diskurz, kjer se velikokrat

utaji realnost in se notranja psihična realnost kaže kot zunanja.

Medtem ko je v fašizmu osrednje berilo Mein Kampf, pa v stalinizmu to postane Kratki kurz

Zgodovine. Fašistični gospodar je Gospodar besede, stalinistični pa Komentar (prav tam). V

fašističnem diskurzu »Gospodar manifestira iracionalno voljo, ki oblikuje kaotično materijo

sveta«, stalinistični diskurz pa skozi »teorijo odraža in pasivno spoznava objektivne

zakonitosti« (prav tam, 371). Diskurz Univerze se svojega objekta, cilja (to je socializma)

loteva z zunanje objektivno nevtralne distance (prav tam) s primesi misterioznosti (Keane

1990). Argumenti se povezujejo za nazaj, torej se vse odločitve utemeljujejo retroaktivno

(Balažic 2077a, 372), čeprav so mnogokrat čudne in nerazumljive (Keane 1990). V stalinizmu

partija uteleša vednost, prav zaradi tega, ker ima vedno prav, se v socialističnih sistemih

63 Oziroma prvi označevalec, ki zastopa subjekt za drugega označevalca(Hribar 1995, 492). 64 Lahko ga imamo tudi za povsem ponoreli diskurz (Žižek, ur. 1985a, 92), saj si je sposoben izmisliti vrsto zločinov in kaznivih dejanj ter tudi dokazov zanje. V svoji norosti pa gre tako daleč, da obtoženca ne postavi pred nobeno izbiro in ga prisili priznati zločin, ki ga ni zagrešil.

31

odvzame pravica državljanom, da sami izberejo svoje vodje. Ta naloga pripada partiji. Med

drugim je partija sinonim za življenje samo: »Življenje je na strani partije, partija je srce, je

duša življenja« (prav tam, 96). Stalinista fascinira drugost, stalinist beži od svoje želje, vendar

pa zahteva priznanje želja tistih, ki jih pripelje pred procese. To željo priznava žrtev

stalinizma. V stalinističnem diskurzu je sovražnik vedno notranji, eden izmed nas65,

nasprotnik sistema (pa naj bo namišljen ali resničen). V tem diskurzu zaseda pomembno

mesto črka oziroma zapis (različne brošure, spisi). Stalinski gospodar deluje v imenu

delavstva, njegova temeljna naloga pa je »čiščenje«. Ne le to, povsod je razglašeno, da sta

partija in ljudstvo eno66, le-ta s svojimi pomožnimi členi usmerja vsako organizacijo in vrši

vpliv na vsakega posameznega državljana67 (Keane 1990). Obstaja neka objektivna vednost, v

imenu katere se vlada in skozi katero se legitimira oblast (Balažic 2007a).68. Ne fašist, tudi

komunist je prepričan v svojo večvrednost in neranljivost. To pa izhaja iz dejstva, da je

komunist iz posebnega testa, lebdeč med dvema smrtma in neposrednega utelešenja

»Velikega Drugega Zgodovine« (Žižek, ur. 198a, 156). Prav zaradi svoje nedotakljivosti in

neranljivosti se Partija ponaša kot neko mistično mesto.69

5.1 Kapitalistični diskurz

Druga stran iste medalje je kapitalizem oziroma kapitalistični diskurz, ki živi od prekoračenja

samega sebe (Balažic 2007a, 375–376)70. Žižek (v Tomšič 2010) kapitalizem imenuje kot

»permanentno revolucijo« (prav tam, 182), kar pomeni nenehno vračanje na začetek. Kot je

že bilo omenjeno, iz diskurza Univerze ne moremo izstopiti. Kapitalizem predstavlja sebe kot

Eno71, kljub razrediščenosti in notranjih trenj. V kapitalizmu se srečamo s problemi, ki so

65 Znotraj partija je piramidalna struktura, kjer so vsi enaki, le da so tiste višje bolj enaki oziroma ˝prvi med enakimi˝ (Keane 1990). 66 Zato se zato pogosto uporablja zaimek »mi« (Keane1990, 96). 67 Na podlagi članstva v partiji se delijo državljani na različne kategorije. Tisti, ki niso del partije se smatrajo za drugorazredne državljane in imajo zalo omejene možnosti napredovanja v družbi. 68 Ta sistem pa je sigurno spadal v enega najbolj krutih v zgodovini človeštva. Aleksander Solženicin je v svoji knjigi Rusija v razsulu, obdobje komunizma v Rusiji opisal kot » neskončno surovega in neusmiljenega stoletja Rusije« (2001, 5). 69 Podobno kot v risanih filmih ali pa celo v akcijskih, ko junaka raznese bomba ali nanj strmoglavi letalo pa za hip že lovi nepridiprave kot da se mu ne bi nič zgodilo. 70 Kapitalizem kot tak ni neposredno diskurz Univerze, temveč dinamika ekonomije, ki se poveže z diskurzom Univerze na točki presežnega užitka, ki je ekvivalent presežne vrednosti (Balažic 2007a, 326). Od tod izhaja red, ki posten samemu sebi drugi in sledi ukazu Uživaj!. 71 Je dogodek, ki se ne neha dogajati. Zaradi tega ne proizvaja »resničnih procedur« (Tomšič 2010, 182), temveč označevalce – gospodarje, ki se vedno postavijo na središče.

32

značilni za današnji postmoderni čas. Ta problem izhaja iz nasičenosti užitka72. Užitka je kar

naenkrat preveč, kar privede do uživanja brez užitka, prihaja do imitacije užitka: kava brez

kofeina, bombon brez sladkorja (Balažic 2007a, 374). Naenkrat je vsega preveč: preveč

užitka, preveč vrednot, preveč svobode. Zato subjekt iz tega diskurza izpade kot izmeček

(prav tam)73. Funkcija drugosti v kapitalističnem diskurzu je v tem, da se na tej ravni oblikuje

presežna vrednost. Oblikuje se tudi bolj liberalni odnos do Drugih. V ta namen se napišejo

številne deklaracije, obdržijo številni kongresi, a je kljub temu ta odnos dvojne narave: na eni

strani se ta drugost spoštuje, na drugi strani pa se kaže strah do nje (prav tam). Do Drugih

smo strpni le, dokler nam ne pride nevarno blizu!

Druga pomembna komponenta kapitalističnega diskurza je delo. Marx za delo reče, da je

ustvarjalno dejanje, ki ustvarja človeka »in njegovo zgodovino v soočenju človeka z naravo«

(v Garaudy 1974, 82). Delo se postavi na piedestal, časti se ga bolj kot kdaj koli v zgodovini

človeštva. A hkrati vrednotenje dela delo povsem razvrednoti, delo se različno ovrednoti in se

različno plača, ne obstaja noben kriterij pravičnosti (Balažic 2007a, 375). Nedelo postane

sramota. Zgodi se družbena revolucija: »vrednost posameznika ne določa več njegov položaj,

temveč njegova tržna vrednost, utemeljena v svobodi prodaje dela« (prav tam, 376). Tudi

naše življenje je poblagovljeno. Ne le to – vse se računa, vse se prevede v številke, diagrame,

kar posledično pomeni, da vse dobi monetarno vrednost. Za vsem tem pa se krije izguba

vednosti, ta upada, presežni užitek pa narašča (prav tam). Kaj se zgodi s subjektom v

marksističnem diskurzu? Tudi on postane odtujen: od svojega bistva, od svojega dela. Ravno

na relaciji S1–S2 se dogaja proces izginevanja subjekta, skozi to drsenje se ohranja subjekt pri

življenju. J.-A. Miller (Žižek, ur. 1985a, 22) imenuje tak subjekt kot »nomadski subjekt«.

Enako velja za subjekt v kapitalizmu, le da kapitalizem hoče povsem prekiniti s starimi

tradicijami in proizvesti »svoje lastne pošastne duhove« (Žižek 2000, 9). Predstavlja se kot

ideologija v najčistejši obliki in nas vseskozi prepričuje, da smo njegovi naslovniki mi (prav

tam)74.

72 Žižek (2000, 15) poda slikovit primer objekta a v kapitalistični družbi, in sicer je ta objekt a coca cola. Coca cola je namreč je simbol kapitalističnega razmaha po celem svetu in tudi simbol presežnega užitka. 73 Na ta način se oblikujejo nove generacije sužnjev. 74 Manko se nahaja zunaj diskurza Univerze. Nasilje kot konstruktivni element vsakega diskurza, se iz notranjosti usmeri v zunanjost, kar se kaže tudi v delitvi na Nas in Druge (prav tam, 376). Kaj se zgodi z označevalcem Gospodar? Danes se srečamo z njegovim upadom (prav tam, 377), zato smo nenehno soočeni z iskanjem novega gospodarja. V diskurzu Univerze pride do nove zvrsti legitimacije oblasti: Gospodar se noče več kazati kot Gospodar, temveč kot služabnik ljudstva (prav tam, 377). Tukaj se zgodi drugi rop: vednost je

33

»Leninsko–stalinski diskurz Univerze se vzdržuje preko sprenevedanja o vednosti, preko

prevare, da vemo« (Balažic 2008, 152). Na mestu dejavnika deluje metagovorica v obliki

objektivne in nevtralne vednosti in »spoznanja objektivnih tokov sveta« (prav tam, 152), ki se

kažejo ko absolutno univerzalni75. Filozofski nazor stalinističnega diskurza »je teorija odraza,

pasivno spoznanje objektivnih zakonitosti« (prav tam, 153). Znanost poskrbi za to, da vsi

razumejo jezik gospostva. V stalinističnem komunizmu (in tudi v fašizmu) je najbolj očiten

zdrs postnewtonovske znanosti (prav tam). Oblast vzpostavi polje »možne vednosti«, vednost

pa krepi oblast – v razmerju oblast–znanost se »poraja absolutna in ekskluzivna oblast

vednosti« (prav tam, 153).

5.2 Od marksizma do leninizma

»Marksistična ne-filozofija76 ne teži k temu, da bi bila nad ljudmi, temveč si želi postati

zavest in gibanje dejanj, s katerimi človek spreminja stvari in sebe in sam dela zgodovino«

(Garaudy 1974, 26).

Ta ne-filozofija ne teži k oblikovanju dokončnega sistema, ki mnogokrat zaide k igri

protislovij zaradi spreminjanja stvarnosti. Od tod tudi zmotno enačenje socialistične prakse

20. stoletja s sistemom, ki so ga enačili z Marxovo težnjo po emancipaciji proletarstva77.

Marksizem si prizadeva, da bi »misel razumela dejanja, da bi jo dejanja spodbujala in tudi

presegala« (prav tam, 26)78. Marxov nauk79 želi pojasniti, da je mesto filozofije vedno

določena z mestom, ki ga ima v družbenih konfliktih in bojih (Balibar 2002).

Marksistično dialektiko želi Lenin v svojih Filozofskih spisih »šablonsko sistematizirati v prid

nove sovjetske znanosti« (Balažic 2008, 151). Leninovi spisi, ki so nastali po prvi svetovni

vojni, so poglavitni del Leninove »preocene« delavskega gibanja, na kateri temelji njegova

bila povrnjena hlapcu kot teorem, ki predstavlja neko univerzalno teoretsko vednost, ki jo hlapec zdaj deli z gospodarjem, kar potrjuje podvrženost hlapca gospodarju (prav tam, 378). 75 Stalinistična znanost se dela, kot da bi opisovala neko objektivno realnost, neko objektivno stanje stvari, v resnici pa vedno razsoja (Balažic 2008). 76 Balibar (2002, 9) Marxovo filozofijo imenuje za ne-filozofijo in celo za antifilozofijo, saj je pretrgal s starimi tradicijami in formami, značilnimi za filozofski diskurz. Cilj: svoboda, emancipacija. 77 Balibar v svojem delu z naslovom Marxova filozofija (2002) razpravlja o tej problematiki, gre celo tako daleč, da reče, da ni nikoli obstajalo kaj takega, kot je marksistične filozofija ali marksistični svetovni nazor dela vsakega razreda. V bistvu se je dogajalo to, da so celotnemu socialističnemu gibanju v 20. stoletju le naknadno pripisovali to, da je izhajala iz Marxove teorije. 78 Zato je to gibanje materialistično in tudi dialektično: gre za poistovetenje gibanja stvari in ljudi, ki prispevajo k temu (prav tam, 26). 79 Vedno se je navezoval na aktualne dogodke.

34

odločitev, da bo ustanovil novo komunistično gibanje (Lenin 1975, 8). Njegovi zapisi so tudi

sistematizacija njegovih izkušenj, popravek lastnih nazorov, torej so »filozofski del

revolucionarne renesanse marksizma« (prav tam, 8). Po Leninu naj bi veljalo: »Ni moč do

kraja doumeti Marxovega ´Kapitala´ in zlasti njegovega I. poglavja, če nisi preštudiral in

doumel vse Heglove logike. Torej nihče od marksistov ni doumel Marxa pol stoletja sem«

(Balažic 2008, 151)! S Heglom se tako začenja »dialektična pot spoznanja resnice« (prav

tam, 151). Ne le Lenin, tudi Marx in Engels sta pripisovala velik pomen nemški klasični

filozofiji in jo imenovala za temeljni vir marksizma (v Garaudy 1974, 28). Engels v

Predgovoru h Kmečki vojni (iz leta 1874) trdi: »Če ne bi bilo že prej nemške filozofije,

predvsem Heglove, bi znanstveni socializem … nikoli ne nastal« (prav tam, 28)!

Iz Heglove logike in zgodovine filozofije po Leninu »izhaja ideja univerzalnega gibanja in

spreminjanja kot imanentnega izraza razločkov, notranje objektivne logike evolucije in boja

nasprotij, polarnosti« (Balažic 2008, 151). Tu gre za spoznanje protislovij, med seboj se

izključujočih tendenc na vseh področjih narave, družbe in duha, kar je v »družbeni znanosti

razredni boj« (prav tam, 151). Dialektiko lahko opredelimo kot »znanost o najsplošnejših

zakonih vsega gibanja« (prav tam, 151). Dialektika se giblje »navzgor« (prav tam, 152), od

velikega poka dalje do nastanka zvezd, rastlinske in človeške družbe, različne družbene

ureditve, vse od kapitalizma do komunizma. To je tudi glavna ideja Marxovega in

Engelsovega Manifesta (1977): s proletarsko revolucijo zrušiti kapitalizem, zgraditi

socializem, ki bi sčasoma prešel v komunizem oziroma v brezrazredno družbo. Vendar ima

Marx številne pomisleke glede petih stopenj razvoja zgodovine, saj je ta model

evropocentrično obarvan in izključuje razvoj drugih družb, a se kljub temu predstavlja kot

absolutna in dokončna80.

Marx se v drugi tezi o Feuerbachu vpraša, če lahko pridemo do objektivnega spoznanja –

odgovor je pritrdilen, do njega lahko pridemo zgolj s prakso in ne z golo teorijo

(Garaudy 1974, 29). Po Leninu gre pri spoznavanju resnice za dialektični proces (prav tam).

Zgodovinski razvoj je vedno rezultat boja med nasprotji, »vsaka razredna družba predstavlja

enotnost nasprotij« (Balažic 2008, 152). Ta pot vodi skozi relativne resnice, saj je vsako

80 Z Engelsom sta bila mnenja, da: »Te abstrakcije same po sebi, odtrgane od resnične zgodovine, nimajo prav nikakršne vrednosti. Kvečjemu lahko služijo zato, da lagodneje razvrstimo zgodovinsko gradivo, nikakor pa ne nudijo kot filozofija, nobenega recepta, nobene sheme, po kateri bi lahko razdelili zgodovinska obdobja« (Garaudy 1974, 31–32).

35

spoznanje omejeno z zgodovinsko doseženo stopnjo znanja, vendar nikoli ne moremo priti do

absolutne resnice (prav tam)81.

5.3 Klasični gospodar vs. moderni gospodar – antični suženj vs. moderni suženj »Težava, ki nam jo predstavi že gola ideja te naloge, je v naslednjem:

Človek je žival (Tier), ki potrebuje, če živi med drugimi svojega rodu,

Gospodarja (einen Herrn nötig hat)«82 (Balibar 2004, 127).

Opis začnimo z najbolj očitnima značilnostma, ki odlikujeta politične vodje. To sta otročjost

in neumnost (Balažic 2007a, 376). Kritika jih ne ustavi, ampak okrepi. Kot je za gospodarja

značilno, ne želijo vedeti nič, iz tega pa izhaja njihov užitek in blaženost. Njihova naloga je,

da identifikacijo razširijo tudi izven lastne skupine in tako razširijo svoj vpliv izkoriščanja na

Tujce, na Drugega (prav tam, 376).

Kot smo že omenili, pride do zamenjave klasičnega gospodarja z modernim gospodarjem.

Moderni gospodar noče biti del menjave, ki je značilna za kapitalistično družbo.

Gospodarjevo početje je odvečno, saj ga družba ne potrebuje (Balažic 2007b, 277–278).

Klasični gospodar83 tvega neznano (tvega celo lastno smrt) in je sposoben pripraviti ljudi, da

ga podpirajo in ustvari neke vrste koalicijo z množico podpornikov. Vendar, pozor! Lahko

izpade kot osamljeni bedak, saj je to tveganje vselej nepredvidljivo (prav tam). S propadom

lika klasičnega gospodarja se spremenijo tudi sami subjekti, ki postanejo zmedeni, saj se

izpostavijo dvoumnosti želje gospodarja. Javnost, še posebej mediji, nas dan za dnem

bombardirajo z zahtevami, naj izberemo. Subjekti tega niso zmožni oziroma ne prenesejo

svobode, ki jih ta izbira prinaša s seboj, zato se na gospodarja obračajo kot na sss, kot na

subjekt-za-katerega-se-predpostavlja-da-ve, ve kaj hoče, kaj si želi (Balažic 2007a, 326). V

ospredje pride popolna prevlada velikega Drugega, ki izbriše možnost izbire in jo nadomesti

le »goli videz« (Balažic 2007b, 278): »če ni nobene prisilne izbire, ki bi omejevala polje

svobodne izbire, izgine samo svobodna izbira« (Žižek v Balažic 2007b, 278). Vsega je preveč

81 Svoboda je »spoznavna nujnost« (Balažic 2008, 152): objektivni družbeni zakoni določajo narodom, strankam, razredom naloge po nareku zgodovinske nujnosti, ki je hkrati tudi objektivna podlaga za svobodo in zavestno dejavnost ljudi, ki si prizadevajo za uresničevanje »zgodovinsko nujnih nalog« (prav tam). 82 Največji gospodar pa je država (prav tam). 83 Marx pri razvoju svoje teorije že vpelje pojem gospostva v same koncepte. Med vladajoči sloj postavi latnike kapitala, ki razpolagajo tudi z duhovnim bogastvom, torej so njihove misli, navade vladajoča »duhovna moč« (Balibar 2002, 54) v družbi. So tudi nosilci vladajoče ideologije.

36

in ravno to nam onemogoča izbiro. Kot smo že rekli, se diskurz Univerze razcepi na pola.

Lacan v svojem Seminarju XVII. govori o tem, da znanost postane podložna gospodarju, ki

mu omogoča, da postane vednost gospodarja (prav tam, 325). V diskurzu Univerze je

gospodar sprijeni, perverzni, ki je spodoben izzvati zelo močna čustva v posameznikih, kot je

na primer občutek sramu (prav tam, 326). To se še stopnjuje, do vrelišča pride po 11.

septembru, kar privede do vrhunca manipulacije s posameznikovimi najglobljimi čustvi in

vrednotami. Gon po samoohranitvi posameznika najbrž še nikoli v zgodovini človeštva ni bil

tako okrepljen; k temu je veliko prispeval diskurz terorja, ki je postal naslednik diskurza

vednosti.

Če za klasičnega gospodarja velja tveganje lastne smrti, pri modernemu gospodarju to

funkcijo prevzameta »upravljanje s telesi in preračunljivo vodenje življenj«

(Balažic 2007b, 326) posameznikov. Gospodar je gospodar življenje in smrti.84 Gospodar ima

še eno pomembno funkcijo, namreč utelešuje nevidno grožnjo, njeno gesto, ki je neizrekljiva.

Če jo izrečemo, preneha njena nevidnost in izgubi na svoji moči85.

Žižek v Kugi fantazem (1997, 66) pravi, da je bil stalinistični vodja primoran ploskati samemu

sebi, saj je resnični naslovljenec aplavza množic veliki Drugi Zgodovine, ne pa on sam.

Stalinistični vodja je le podložnik in služabnik Zgodovine. Za razliko od stalinističnega

diskurza, se fašistični vodja86 prepozna kot naslovljenec aplavza ljudstva. Žižek (prav tam)

prvega imenuje perverznež, drugega pa paranoik. Paranoični fašist je verjel lastni utvari

oziroma vsežidovski zaroti, perverzni stalinisti pa imeli aktivno vlogo pri izumljanju zarot87.

Postavlja se vprašanje, kam umestiti danes vodilne svetovne politike, med paranoike ali med

perverzneže.

84 Živi in pusti umreti! Nevarno blizu tej zapovedi je rasizem, za katerega Lacan raje uporablja izraz segregacija, ki po njegovem izhaja iz govorice. To je tudi vodilo celotne zadeve, saj je mesto rojstva objekta a (Balažic 2007b, 326). 85 Nenazadnje je nevidna grožnja, grožnja kastracije, izgube falosa (prav tam, 329). 86 Dejstvo pa je, da je bil Hitler sam sebi največji občudovalec. Ko je videl, kaj zmore, je hotel še več. Nemčijo oziroma njeno zgodovino je enačil s svojim biografskim življenjem. Nemčija bo propadla hkrati z njim. Z njegovo smrtjo bi bilo konec vsega, sledila bi apokalipsa (Haffner 2006). Imel se je za nenadomestljivega, za take je smatral tudi svoje bližnje sodelavce, zato bi ti imeli dolžnost, da skrbijo za svojo varnost in bi tako izkazali največjo oddanost svojemu narodu in državi. Le kako mu ljudje ne bi verjeli, ko pa je bil tako prepričan v sebe in v svoj prav? 87 Fašistični gospodar prepove uživanje in proizvede presežno uživanje skozi fasciniranostjo z žrtvijo (Lacan v Balažic 1995, 363), stalinistično vodja zapove uživanje.

37

5.4 Ideologija kot znanost

»Iluzija ideologije je v tem, da pozablja, da je vsakršna, kot tudi vsakršna teorija, porojena iz

prakse in zgodovine« (Garaudy 1974, 3).

V obeh diskurzih nastopa ideologija kot fantazma, ki se hrani z iluzijami in postane gonilna

sila celotnega družbenega ustroja in delovanja. Ideologijo88 bi lahko povsem upravičeno

označili za utopijo89 oziroma za sanje o boljši prihodnosti, ki se velikokrat sprevržejo v vse

kaj drugega. V leninističnem diskurzu pride do prevrata. V leninizmu se je ideologija

legitimirala skozi znanost, s tem je poskušala delovati kot objektivna stvarnost.

Kako postane marksizem znanstven? Ta prehod se zgodi paralelno s prehodom od idealizma k

materializmu in s prehodom od »spekulacij h kritiki in od utopije k eksperimentalni metodi«

(Garaudy 1974, 32). Vendar je kljub temu bila Stalinova politika blizu spekulaciji, takrat ko

jo je materializem izkoristil ne kot znanost, temveč kot ideologijo, ki je opravičevala njegova

politična dejanja (prav tam). Marx, Engels in Lenin so uporabljali izraz ideologija kot

»sinonim za teorijo« (prav tam, 33) in so bili mnenja, da ideologija kljub temu, da se

postavlja kot opozicija znanstvenim teorijam, ni nujno napačna oziroma »določena kot zmota

nasproti resnici, kot mnenje nasproti konceptu, kot napačna podoba stvarnosti njeni resnični

podobi, temveč je njena glavna značilnost v tem, da ne spozna svojih izvorov in svoje

relativnosti« (prav tam, 33).

Engels je poudarjal, da ideologija v ničemer ni popačena realnost. Kot nova znanost se je

socializem tako moral nasloniti na stare teorije, kljub svojim ekonomskim izvorom. Nezrelost

teorije je rezultat nezrelosti kapitalizma in nezrelosti razrednega položaja. Tako niti zahteva

po oblikovanju boljše družbe ne more biti plod razuma, temveč vere. Engels niti ni zavračal

ideološkega podstata na novo porajajoče se teorije. Bil je mnenja, da je Marx socializem

naredil za znanost z dvema velikima odkritjema: »z materialističnim pojmovanjem zgodovine

88 Lacan govori o »ločitvi« in najtežji vidik tega je ohranjanje distance med jedrom uživanja in načinom, kako to jedro kotira v ideoloških poljih. Vsaka ideologija se poveže z jedrom uživanja, vendar ohranja status dvoumnega preostanka. 89 Utopijo so mnogi postavili v ˝časovni no man´s land˝ (Dilas-Rocherieux 2004, 251), kamor bi pobegnili nasprotniki sedanjosti, katero imajo za odvratno in nesprejemljivo. Oddaljevanje od realne družbe ima cilj izostritve kritike obstoječe družbe, vendar s tem lahko utopist sam pade v past, ko si zaželi svojo domišljijo uresničiti.

38

in z razkritjem skrivnosti kapitalistične proizvodnje s pomočjo presežne vrednosti« (prav tam,

34), ki je postalo osrednje pojmovno vodilo kapitalistične družbe90.

Če se vrnemo na sam začetek nastanka koncepta ideologije, se znajdemo v 18. stoletju, ko je

Destutt de Tracy v Franciji dal predlog, da »znanost o idejah« dobi ime ideologija (A. van

Dijk 2006, 12). Vendar ideologija kot znanost ni povsem zaživela, razen če ne vzamemo

filozofijo za njeno predstavnico. V vsakodnevni uporabi se ideologija jemlje kot neka vsota

lažnih, izkrivljenih ali napačno usmerjenih prepričanj, ki jih pripisujemo našim družbenim in

političnim nasprotnikom. Mnogi izobraženci, misleci in povsem vsakdanji ljudje, so imeli

komunizem za izprijeno in izkrivljeno ideologijo, zanemarili so dejstvo, da je bila sama

komunistična filozofija podprta z znanstvenimi tezami in znanstvenimi načini argumentiranja.

Tako je zapuščina Marxa in Engelsa pridobila negativen prizvok s tem, da se jo je označilo

kot ideologijo (prav tam). Kljub temu je marksizmu uspelo ostati aktualen in globalno

razširjen. S tem vprašanjem se ukvarja tudi Lucio Colleti v svojem eseju Marx čez sto let (v

Elmar 1984). Kot mogoči odgovor navaja dvoje: prvo je razumevanje marksizma kot

znanstvene revolucije, druga pa enačenje marksizma s teologijo. Če ovržemo obe

predpostavki, se nam nudi še tretji odgovor: to je »edinstvenost teorije in prakse« (prav tam,

91), ki ga proizvedel marksizem. Marksizem je v bistvu spoj ideologije in znanosti v iskanju

boljše prihodnosti človeške družbe, katere končni cilj je ukinitev izkoriščanja šibkejših s

strani bogatejših in sprememba mentalitete ljudi, ne le prazna teorija o razumevanju delovanja

družbe (prav tam, 93). Zato lahko komunizem označimo tudi kot sanje o boljši prihodnosti

človeške eksistence in predstavlja alternativo91 današnjemu turbokapitalizmu92.

90 En pogled, ki poskuša pojasniti razmerje med znanostjo in ideologijo v svojem jedru, trdi »da lahko postane ideologija v svoji najpopolnejši obliki in na najvišji stopnji svojega razvoja znanstvena – da je s preprosto besedo povedano enaka znanosti ali že kar z njo istovetna« (Kos 1970, 9). S tem se ideologiji poskuša dati neko višjo vrednoto, kar izhaja iz »že kar malikovavske ljubezni do tistega, kar znanost v resnici ali pa vsaj navidez predstavlja« (prav tam, 9). Ta trditev izhaja od častilcev znanosti in ideologije, izhaja iz nekega globljega prepričanja, da je naš človeški svet, poln pomanjkljivosti in napak »mogoče odrešiti z ideologijo, ki se bo izkazala tudi kot znanost« (prav tam, 10). Torej je odrešitev možna z združitvijo znanosti in ideologije v enotno silo. 91 Tudi Balibar (2002) je tega mnenja, poudarja tudi aktualnost vprašanj, ki jih je izpostavil Marx v svojih delih. 92 S tega vidika je zanimivo zlasti področje resocializacije, ker se mora človek v moderni družbi nenehno socializirati in usklajevati z ustanovami in situacijami. Pri tem pa je mogoča tudi spreobrnitev v popolnoma drug svet ideologije in vedenja. Na tem mestu lahko govorimo o alternaciji (Južnič 1989, 60–62). Vsekakor so te stvari tesno povezane s pojmom užitka, ki ga Žižek (1997, 54–59) razlaga kot ontološki odklon oziroma porušeno ravnotežje, ki povzroči prehod od Niča k Nečemu. Lacan govori o »ločitvi« in najtežji vidik tega je ohranjanje distance med jedrom uživanja in načinom, kako to jedro kotira v ideoloških poljih. Vsaka ideologija se poveže z jedrom uživanja, vendar ohranja status dvoumnega preostanka.

39

Leninizem je bila v svojem temelju napačna interpretacija marksizma, ki je vodila v vrsto

agresij v Vzhodni Evropi, Aziji in Latinski Ameriki. Te stigme se marksizem ni znebil niti

danes, saj se ga enači s socialistično prakso naše bližnje preteklosti in se pozablja na njegovo

temeljno sporočilo. Od tod izhaja tudi Lacanov diskurz Univerze: iz sprememb družbene in

politične realnosti v drugi polovici 20. stoletja93.

6 POST 11. SEPTEMBER – scienza nuova?

»Obstaja duh terorizma. Tako pravi Jean Baudrillard in nobenega razloga nimamo, da mu ne

bi verjeli, zato bomo razmišljali o duhu terorizma, ki očitno lomasti po svetu. Tako kot je

nekoč lomastil duh komunizma. Ali pa je bila prikazen, o kateri sta govorila Marx&Engels«

(Rutar 2004, 133)?

Čeprav se 11. september omenja kot neka prelomnica, ki je postavila nove vrednote in

prioritete, ki je postavila varnost pred demokracijo, pred človekove pravice, pa se je ta prelom

dolgo pripravljal. Živimo v obdobju popolnega razmaha kapitalizma, ki nam nudi vse za

denar, vendar je ta svet bolj abstrakten, kot je bil kdaj koli. Bolj prazen, kot je bil kdaj koli.

Bolj odtujen, kot je bil kdaj koli. Mali a še nikoli ni bil tako velik. Množice še nikoli tako

velike in abstraktne94. Subjekti brez subjektivitete95. In ravno v tem času sta padla dvojčka.

Baudrillard ta dogodek96 imenuje kot najbolj čistega, ki je ponudil odlično zgodbo za medije,

ki so naredili iz tragedije spektakel. Fantazma, prikazovana v filmih, se je končno dogajala v

živo. Vendar so ljudje izgubili navdušenost nad dogajanjem, kot se vselej zgodi, ko se nam

izpolni objekt naše fantazme (Rutar 2004). Po teh dogodkih je nastala zev v človeški

zgodovini, podobno zevi pri malem otroku, ki opazuje, kako ga zapušča mati. Po tem

dogodku si moramo vzeti čas97 in oblikovati novo besedišče, s katerim lahko dejansko

93 To obdobje lahko upravičeno imenujemo za »imperij taborišč« (Courtois 1999). 94 Današnje množice so neštevne, ker so tako velike. Pri teh množicah skoraj nikoli ne pride do fizičnega kontakta med posameznimi pripadniki. So pa močnejše kot kdaj koli. V imenu lastne varnosti so pripravljene postati krvoločne črede. 95 Današnji diskurz se vse bolj obrača na »viktimizirani tretji svet« (Balibar 2004, 503). Gre za tako imenovan »diskurz humanitarnega intervencionizma« (prav tam, 503), kjer se žrtvi oziroma drugemu odreka politična subjektivizacija in kjer razviti Zahod kot bumerang dobi nazaj svoje lastno sporočilo. Današnji diskurz se vse bolj poskuša prikazati kot etika in hoče izražati razliko med dobrim in zlim. V resnici pa gre le za širitev neuporabnih pravic in vrednot. 96 Imenuje ga celo za »mater vseh dogodkov« (prav tam, 135). 97 Podobno kot po vseh velikih uničevalnih dogodkih, kot so koncentracijska taborišča, atomska bomba, odvržena nad Japonsko. Potreben je čas, da jih lahko predelamo (Rutar 2004).

40

opišemo dogodek in svet po njem. Ta dogodek je bil neizbežen, saj je nakopičena moč trčila

na nekaj, kar jo je ustavilo (prav tam).

Vse to pehanje za Nič nas je prisililo, da si poiščemo nove žrtve, ki nas osmišljajo in nam

nudijo varnost skupne identitete. Žide smo že uničili v taboriščih, sedaj imamo namesto njih

muslimane. Bojte se jih! Kujejo vsemuslimansko zaroto za svetovno nadvlado, nad nami

ateističnimi kristjani98. Ne nov diskurz, ampak nove entitete so tiste, ki določajo prevladujoč

družbeni in politični diskurz99. Lacan se je že v svojem času spraševal, če že ni prišel čas za

scienza nuovo oziroma za oblikovanje novega diskurza100.

Bolj kot diskurz znanosti, bi za danes prevladujoč politični in družbeni diskurz lahko rekli, da

gre za diskurz strahu ali celo za teroristični diskurz101 (Lefort 1999, 107). Gre za razmah

politike strahu (Žižek 2007, 41 ), ki je ljudi povsem razvrednotila in ohromila, saj se bojijo za

lastno življenje, pri tem pa podpirajo preganjanje čarovnic in kršenje človekovih osnovnih

pravic. Politika se zateka k strahu kot svojemu mobilizacijskemu načelu, ki z vselej navzočo

nevidno grožnjo drami ljudi; strah je zasejan vsepovsod: strah pred imigranti, strah pred

muslimani, strah pred homoseksualci, strah pred boleznimi, strah pred naravnimi

katastrofami, strah pred gospodarsko krizo (prav tam, 43). Paranoja vsepovsod! Tako je tudi

strah postal globalen igralec, ki se je širil hkrati s kapitalizmom.

Sprašujem se, v čem se pravzaprav razlikuje politika zahodnega sveta od hitlerjevske politike?

To ˝razliko˝ najlažje prikažemo na matrici diskurza Gospodarja. Prvič, poglejmo fašistični

diskurz, nato pa matrico ˝ameriškega˝ diskurza102: HitlerRazcepljenisubjekt → MnožicaljudiŽid

98 Spomnimo se, kako zagrizeno branimo kos naše zemlje, kamor bi, povsem ustavno, muslimanska skupnost postavila džamijo, kako oblasti goreče prepoveduje nošenje naglavnih pokrival muslimankam. 99 Po Lacanu je danes prevladujoč diskurz diskurz Univerze. Sprašuje se, če ta diskurz v svojem bistvu ni le bolj prefinjen diskurz gospodarja. 100 Umrl je leta 1981, tako da velikih prelomnic, ki so zaznamovala razvoj zgodovine, sploh ni doživel: razpad SZ, rušitev berlinskega zidu, razmah neoliberalnega kapitalizma v nezamisljive razsežnosti, boj proti muslimanskih fundamentalistom, 11. september in tako dalje. 101 Za ta diskurz je značilno, da izreče tisti neizrekljivo (prav tam). 102 Tu ne gre le za politiko ZDA, ampak so ključni akterji pri tej ideologiji, poslušno pa jim sledi praktično cel Zahod, če hočemo, tako imenovani prvi svet.

41

"ZDA"Razcepljenisubjekt → MnožicaljudiMusliman .

Na mesto dejavnika sedaj postavimo ZDA, ker predpostavljamo, da imajo pri odločanju vse

niti v svojih rokah. Tako kot Führer, imajo tudi ZDA celo ekipo strokovnjakov in izvedencev,

ki skrbijo za to, da stvar deluje. Gospodar pa je bolj bebav, kot je kdaj koli bil103, kljub temu

pa ima moč, da prepriča množice, da je on tisti, ki jih bo odrešil sovražnika. Gospodar je

vselej na očeh vsem, na različnih shodih, tiskovnih konferencah, v različnih medijih. Kot

veliki Drugi pa v tej zgodbi nastopa muslimanska skupnost104, ki povezuje množice širom

sveta in nam grozi, da nam bo odvzel vse. Celo naše domove in življenja. Mi ga moramo

uničiti prej! Torej si to zgodbo lahko razložimo tudi na ta način, vendar je sedanja slika precej

bolj kompleksna, saj si le stežka lahko privoščimo, da bi izpustili glavno gonilno silo celotne

zgodbe. Denar, seveda, zato se nam na tem mestu pridruži diskurz Univerze, ki pomaga

bebavcu s svojim najmočnejšim orožjem, to je s sejanjem strahu, celotno stvar izpeljati. Zdi

se, kot da v današnjem svetu paralelno potekata oba diskurza: fašistični in kapitalistični

diskurz.

Tudi Noam Chomsky je mnenja, da živimo v posebnem obdobju zgodovine. Imenuje ga

obdobje velikih upov in priložnosti, kljub temu, da je to »mračno obdobje vzpona

neoliberalističnega Imperija, njegove arogance, ošabnosti in predrznega vedenja, preventivnih

vojn in ˝izvažanja demokracije˝ z orožjem« (Rutar 2004, 170). Za to obdobje je značilno

nezaupanje ljudi v voditelje, ki izhaja iz zavedanja ljudi resnične nevarnosti105. A kljub temu

podpirajo takšno politiko, predvsem iz strahu, ki je bil dodatno okrepljen s terorističnimi

napadi na ZDA in druga večja evropska središča. Ljudje verjamejo v trditev, da je najboljša

obramba napad.

Danes prevladujoči diskurz v politiki je v veliki meri odraz razdeljenosti sveta na centre moči

(prav tam). V nekaj desetletjih se je razširila »doktrina neoliberalizma in gospodarskega

103 Na primer Bush ml., težko bi našli bolj bebavega predsednika. Ne gre se niti čuditi, da so njegovo neumnost že skoraj občudovali, kljub temu, da je na njegovih plečih mnogo odločitev, ki so dodobra pretresle svet. 104 Tudi danes kljub govoričenju o multikulturalizmu in odprtosti do drugačnosti zavračamo tujost (Balibar 2004, 350). To zavračanje je lahko tako močno, da lahko sproži različna družbena gibanja ali akcije posameznikov, ki vodijo v vrsto agresivnih dejanja. Spomnimo se streljanja na otoku Utoya julija 2011, kjer je šlo za akcijo posameznika v imenu zavračanja multikulturne družbe in boja proti muslimanskim skupnostim. In tudi sicer obstajajo različne neofašistične skupine. 105 Zavedajo se, da so ZDA večja grožnja za mir, kot pa na primer Severna Koreja ali Afganistan.

42

racionalizma, ki je prežeta z dobro mero goljufij … in neposredne nepoštenosti« (Chomsky v

Rutar 2004, 173). Današnji svet je svet lažnivih iluzij, ki se ponujajo ljudem na vsakem

koraku. Na poti k temu pa stojijo znani izreki, kot so »spopad civilizacij«, »grožnja z

mednarodnim terorizmom« (prav tam, 173) ali fukuyamistični konec zgodovine, ki služijo za

zavajanje množic in za legitimiranje političnih odločitev. Današnji subjekti se, kljub

zasičenosti z informacijami in znanjem, pretvarjajo, da ne vedo nič106. Subjekti varajo sami

sebe z lažnimi iluzijami o etnično zavednih posameznikih, ki so preveč občutljivi za

neposredno trpljenje soljudi (Žižek 2007, 43). Ampak če se to že zgodi, nič hudega, gre le za

humanizirano nasilje: ne za usmrtitev s strelom, temveč usmrtitev z injekcijo, ne strelski

obračun med talibani in Natovimi vojaki, temveč odvržena bomba na njihova skrivališča. Gre

za tako imenovano legitimizacijo mučenja po Alanu Derschowitzu (v Žižek 2007, 43). Torej

je strah, ki ga občutimo, opravičilo za mučenje, ki ga izvajamo. Vendar pozor! V Hitlerjevi

Nemčiji je bilo vsaj jasno, kdo je sovražnik in kaj se bo z njim zgodilo. Danes je lahko

sovražnik kdor koli izmed nas. Usoda takega posameznika je še bolj negotova in grozljiva,

kot je bila usoda Židov: za njih je vsaj obstajalo upanje – poraz Hitlerja in prihod zaveznikov.

Kdo pa lahko reši nas? Subjekti se pretvarjamo v objekte, katerih bolečina je nevtralizirana in

zavedena na posamezno lastnost, s katerim lahko opravičimo bolečino, če lahko na njen račun

preprečimo večje zlo (prav tam, 45).

6.1 Znanost kot religija »Pripravljamo se, ko da bo jutri vojna, delajmo na tem, da bo večni mir« (Tito v

Žižek 1989, 72).

Funkcija znanosti je, da poskrbi za občutek varnost in nudi upanje na rešitev življenjskih

zagat. Kot bi dejal Lacan, je znanost na tej točki »˝diskurz univerze˝ v najčistejši obliki:

vednost, katere ˝resnica˝ je označevalec–gospodar, tj. oblast« (Žižek 2007, 77). Žižek (prav

tam) opozarja na novo funkcijo znanosti: ta namreč sedaj nastopa v funkciji religije. Kot je

nekoč religija bila ta, ki je nudila tolažbo in oporo, je to zdaj naloga znanosti. Le razvoj

znanosti nam lahko nudi boljšo prihodnost, nam pomaga ozdraveti, pomaga oživiti

gospodarstvo, prinese vsesplošno blaginjo. Podobno, kot se je religija posluževala nasilnih

prijemov pri svojem razmahu, se nasilja poslužuje tudi kapitalistična neoliberalna politika.

106 Chomsky verjame v tezo, da se bodo ljudje vedno upirali vsem oblikam gospostva in nadvlade (prav tam, 174), Lacan nasprotno trdi, da ljudje vedno iščejo nove gospodarje, ker ne prenesejo svobode in odgovornosti.

43

Naomi Klein je to poimenovala doktrina šoka. Ravno zaradi naštetih značilnosti postmoderne

politike in njenih mehanizmov je tvegano trditi, da je danes prevladujoč diskurz v politiki

diskurz univerze. Dandanes se namreč prepletajo elementi, ki so izvorno kontradiktorni. Že

sama trditev, da znanost nastopa kot religija, je v svojem izvoru precej pereča, kajti znanost se

je stoletja poskušala osvoboditi izpod jarma religije. Kritizirala je tudi vlogo znanosti kot

ideologije in poskušala orisati mejo med eno ter drugo. Sedaj je prevladujoča neoliberalitična

ideologija, ki operira z znanstvenimi koncepti in metodami ter ne nastopa v vlogi subjekta-za-

katerega-se-predpostavlja-da-ve, temveč subjekta-za-katerega-se-predpostavlja-da-posiljuje

(Žižek 2007). Posiljuje vse: ženske, otroke, moške, bele, rumene, homoseksualce, katolike in

muslimane. Globalni kapitalizem namreč, v imenu katerega so zagrešeni najhujši zločini:

zastraševanje ljudi, neusmiljena izpraševanja, sodbe brez sojenja, vojne.

Šok, strah, teror. To so pojmi, ki poganjajo postkapitalistični diskurz in so zaslužni za to, da

Žižek današnjo politiko imenuje politika strahu (Žižek 2007). Na mesto znanosti vstopa strah,

ki se predstavlja kot objektivno dan. Zato se zdaj oblast legitimira skozi strah. Težko je

določiti, kdo je naš sovražnik: ali je ta eden izmed nas ali pa nekdo zunanji. Na koncu se

izkaže, da smo to lahko vsi, zato nihče ni varen. Naloga oblasti pa je, da čisti, da odstrani vse,

ki nasprotujejo sistemu. Kot da je nehal strašiti duh strašne preteklosti, kot je bil holokavst

(Žižek 2000, 49), in nam pustil, da pozabimo na zgodovinska dejstva. Mogoče pa še vedno ne

moremo verjeti, da se je zares zgodilo107

Današnja doba je doba blagovnega fetišizma108, ki zamegli razmerja med individualnim in

materialnim do te mere, da vse postane predmet menjave. Niti posamezniki niso izjema. Če je

bil kapitalizem alternativa komunizmu, je sedaj lahko alternativa kapitalizmu komunizem.

107 Mogoče smo ta dogodek pozabili, ker je bil tako travmatičen (Žižek 2000) za nas zahodnjake, podkovane z vsemi moralnimi zakoni, in smo potlačili v nezavedno, kljub temu, da poznamo potek dogodkov skoraj do potankosti. 108 »Blagovni fetišizem« pravi Marx, je dejstvo, da »določeno družbeno razmerje med ljudmi samimi (…) zanje privzame fantazmagorično formo razmerja med rečmi« (Balibar 2002, 68). Če smo 20. stoletje imenovali kot imperij taborišč, lahko sedanje obdobje imenujemo kot imperij nebotičnikov. O blagovnem fetišizmu in njegovih skrivnostih razpravlja Marx v Kapitalu (1961).

44

6.2 V iskanju alternative ali doba po letu 2008109

»Socializem je propadel, kapitalizem je bankrotiral. Kaj sledi« (Hobsbawm v

Žižek 2010, 92)?

Komunizem. Komunizem je gotovo ena od alternativ110, ki se pojavljajo v teh časih. Ta pot bi

sicer pomenila radikalen premik v vodenju in mišljenju, toda prav gotovo bi to prineslo

pozitivne spremembe. Zlasti če upoštevamo nasvete, da je potrebno staro prakso komunizma

ločiti od same teorije. Napačno bi bilo namreč misliti, da se je komunizem kot ideja izrodila v

preteklosti, saj komunizem že po sami definiciji in v svojem bistvu predstavlja neko

alternativo in hkrati sistem pravičnosti ter enakovrednosti. Je eden izmed možnih odgovorov

na neoliberalne šoke, na vojne proti terorju, recesijo, gospodarsko krizo.

Navsezadnje pa so ukrepi nujno potrebni, v nasprotnem primeru se namreč lahko zgodi, da se

bo naša oblika vladavine izrodila v avtoritarni model kapitalizma. To pa bi pomenilo odmik

od kolektivnega delovanja, svobode in povsem drugačno politično kulturo.

109 S to letnico se navezujem na finančno in gospodarsko krizo, ki se je razširila iz ZDA. Žižek (2010) ta dogodek primerja s šok terapijo, ki je služila za prebuditev ljudi iz apatije. Ne morem se upreti citatu, o ustreznosti na tem mestu, pa naj odloči vsak sam: »Mnoštva, mnoštva v dolini odločitve. Saj v deželi bliža se GOSPODOV dan« (geslo za rekrutiranje novih članov CSA) (Žižek 2010, 58). 110 Seminar O ideji komunizma, ki se je odvijal v Londonu marca 2009, bi lahko vzeli kot odgovor na nebrzdano divjanje kapitalizma, kot odgovor na neoliberalne šoke, ki so denimo vodili do vojne proti terorju, recesije in gospodarske krize ter nenazadnje do vrnitve komunizma in Karla Marxa. Žižek je na konferenci dejal, da je prav sedaj čas za špekulacije. Radikalni časi zahtevajo radikalno misel – in ti časi so tako radikalni, da kar sami silijo k radikalni misli. »Ne bojte se – zaupajte teoriji,« kot je rekel Žižek. »Bodite leninisti« (Štefančič 2009)!

45

7 ZAKLJUČEK

Pri pisanju svoje naloge sem izhajala iz Lacanove teorije o diskurzih, kateri vzpostavljajo

družbene vezi in so odraz vsakokratne družbene ter politične stvarnosti. Diskurzi so

pravzaprav štirje in vsi igrajo svojevrstno ter posebno vlogo pri oblikovanju družbe. Vendar

sem izhajala iz dveh diskurzov, ki sem si ju upala poimenovati diskurza gospostva, kajti

oboje, tako diskurz Gospodarja kot diskurz Univerze, obravnavata prevladujoča diskurza v

nekem zgodovinskem obdobju in konstruirata družbeno ter politično realnost. Ob tem ne

trdim, da ostala dva diskurza nimata nobene funkcije pri oblikovanju družbe, le potrebno se

mi ni zdelo, da bi ju obravnavala, saj sem tudi tako lahko prikazala značilnosti enega in

drugega diskurza ter kako je prišlo do oblikovanja novega diskurza. Ob tem sem zanemarila

še eno stvar, namreč funkcijo diskurza Histeričarke, kater bistvo je v tem, da odstavlja in na

novo postavlja gospodarje. Sama sem to funkcijo pripisala radikalnim družbenim

spremembam. Najbrž se zdi, da sem največ pozornosti namenila diskurzu Gospodarja in

posledični analizi fašizma. To je bil tudi namen, saj je diskurz Gospodarja prvotni diskurz, iz

katerega izhajajo ostali trije. Poskusila sem prikazati, kako se je ta prvotni diskurz

preoblikoval, zastaral, ponovno oživel ter kako je njegova modifikacija zastarela.

Lacan je trdil, da si njegovi diskurzi ne sledijo po zgodovinskem vrstnem redu. Vendar sem

sama izhajala prav iz nekega časovnega reda, kjer sem obravnavala diskurz Gospodarja in

diskurz Univerze. Na začetku naloge sem namreč prvega opredelila kot tradicionalni diskurz,

ki je proizvedel tradicionalnega gospodarja, slednjega pa kot moderni diskurz in iz tega

izhajajoč modernega gospodarja. Kot lahko zasledimo že tukaj, obstaja nek logičen potek,

kjer preidemo od enega gospodarja do drugega. Težava nastane pri eni stvari: Lacan je

namreč opredelil ločnico, saj je trdil, da ni več smiselno govoriti o diskurzu Gospodarja, in je

zato prešel na nov diskurz. Oblikovanje novega diskurza so zahtevale družbene okoliščine, ki

so se obrnile v radikalno smer in star diskurz enostavno ni več zmogel, da bi lahko tedanjo

družbeno stvarnost spravili v njegov okvir. Tako smo leta 1968 dobili nov diskurz in bolj

prefinjenega gospodarja. Tudi sužnji so se modernizirali do te mere, da več ne poznajo

nobene svobode, ker jih je kapitalizem povsem zaprl v svoje okove. Vendar sta se nato

zgodila dva dogodka, ki sta povsem prevladala nad letom 1968. To sta leti 2001 in 2008.

11/9: fantazma postane resničnost. Hkrati je to prvi dogodek, ki pokaže zahodu njegovo

ranljivost. Še več, ta dogodek nam ponudi nekaj, kar nam je močno primanjkovalo, to je

občutek skupne identifikacije. Posledično dobimo vrsto novih tradicionalnih gospodarjev, pri

46

katerih se pokaže podobna miselnost kot pri fašističnemu gospodarju. Oblikujejo se množice,

ki zahtevajo maščevanje in odstranitev tistih, ki nas ogrožajo.

2008: finančna in gospodarska kriza. Drugi dogodek, ki nas rani. Kapitalistični sistem postane

ranljiv in nebogljen kot majhen otrok. Poruši se vse, za kar smo se borili. Edini jezik, ki ga

poznamo, se pred našimi očmi ruši. Krivulje na borzah nebrzdano padajo. Niti šok terapija

več ne pomaga.

To sta dva dogodka, ki sta pretresla celoten družbeni in politični ustroj zahodnega sveta, zato

ne moremo več trditi, da je danes prevladujoč diskurz diskurz Univerze. Kot je bilo

omenjeno, v določenih situacijah, ko so ogrožene naše najbolj temeljne vrednote,

potrebujemo tradicionalnega gospodarja, ki je sposoben ustvariti množico in Drugega. Torej

lahko oba diskurza potekata vzporedno. Ampak samo dokler se ne zgodi leto 2008. Ta

dogodek povsem zamaje zaupanje posameznika v oblast, ki se je prisiljena poslužiti novega

orodja – strahu. Kot je trdil Žižek, je današnja politika politika strahu, ne več znanja. Subjekt

ni več tisti, za katerega se predpostavlja, da ve, temveč tisti, za katerega se predpostavlja, da

posiljuje. Drugi je lahko praktično vsak izmed nas. Ta nevidna, vseprisotna grožnja nas je

sposobna povsem ohromiti in prisiliti, da se na vsak način branimo pred tujim in drugačnim.

Hkrati nas ti dogodki prisiljujejo, da svet ponovno razdelimo na pole. Postavlja se tudi

vprašanje iskanja alternativ obstoječemu redu izčrpanih označevalcev. Zato je to obdobje

polno lebdečih označevalcev, ki čakajo, da se jih zgrabi.

Prišli smo do modifikacije modificiranega diskurza Gospodarja, kajti na mesto znanja je sedaj

stopil strah. Te nove okoliščine zahtevajo nov diskurz in novega Gospodarja, ki bo premogel

lastnosti tako tradicionalnega kot modernega gospodarja, zaradi specifičnosti obdobja, v

katerem živimo, in kompleksnosti dogodkov, ki so se vrstile in se še vrstijo ter jih je zato

težko spraviti v nek razumen okvir.

Skozi pisanje diplomske naloge sem se naučila veliko novih stvari, a sem še daleč od tega, da

bi lahko trdila, da obvladam to področje. Obstaja veliko literature, napisane na to temo. Brala

sem tako Lacanova dela kot tudi interpretacije njegove teorije, ki so grobi povzetki njegovih

idej. Kljub temu, da je to področje dobro raziskano, obstaja potreba po aktualizaciji njegove

teorije, kar nekaterim avtorjem dobro uspeva in je ena od možnih oblik razlaganja družbenih

ter političnih pojavov.

47

Ker nam je nekdo od profesorjev v prvem letniku dejal, da obstaja več stopnic znanja, po

katerih bomo napredovali med študijem, moram priznati, da sem tudi sama napredovala in

sedaj stojim eno stopnico višje. Sedaj vem, kaj ne ve.

48

8 LITERATURA

1. A. van Dijk, Teun. 2006. Ideologija. Multidisciplinaran pristup. Zagreb: Golden

marketing-Tehnična knjiga.

2. Alvater, Elmar. 1984. Marx nakon sto godina. Zagreb: Globus.

3. Biblija. 2011. Evangelij po sv. Janezu. Dostopno prek:

http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=jn+1%2C+18&compact=1&id5=1&pos=0&set=

2&l=sl (24. avgust 2011).

4. Balažic, Milan. 1995. Gospostvo. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

5. --- 2007a. Politična antifilozofija. Ljubljana: Založba Fakulteta za družbene vede.

6. --- 2007b. Psihoanaliza politike. Ljubljana: Sophia.

7. --- 2008. Znanost in realno. Ljubljana: Založba Sophia.

8. Balibar, Étienne. 2002. Marxova filozofija. Ljubljana: Krtina.

9. --- 2004. Strah pred množicami. Ljubljana: Studia humanitatis.

10. Barša, Pavel. 2009. Gospostvo človeka in želja ženske. Ljubljana: Društvo Apokalipsa.

11. Courtois, Stéphane. 1999. Črna knjiga komunizma. Ljubljana: Mladinska knjiga.

12. Dilas-Rocherieux, Yolene. 2004. Utopija ali spomin na prihodnost. Ljubljana:

Mladinska knjiga Založba.

13. Dolar, Mladen. 1982. Struktura fašističnega gospostva. Ljubljana: Univerzum.

14. Fulcher, James. 2010. Kapitalizem: zelo kratek uvod. Ljubljana: Krtina.

15. Freud, Sugmund. 2001. Nelagodje v kulturi. Ljubljana: Gyrus.

16. Garaudy, Roger. 1974. Marksizem 20. stoletja. Ljubljana: Mladinska knjiga.

17. Geary, Dick. 1995. Hitler in nacizem. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

18. Grosrichard, Alain. 1985. Struktura seraja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske

fakultete.

19. Haffner, Sebastian. 2006. Hitler. Ljubljana: Mladinska knjiga.

20. Hegel, Georg Wilhelm Friedrich. 1998. Fenomenologija duha. Ljubljana: Društvo za

teoretsko psihoanalizo.

21. Hitler, Adolf. 2003. Mein Kampf. Zagreb: Croatiaprojekt.

22. Hribar, Tine. 1995. Fenomenologija II: Heidegger, Levinas, Lacan, Derrida.

Ljubljana: Slovenska matica.

23. Junge, Traudl. 2002. Do zadnjega trenutka. Ljubljana: Mladinska knjiga:

24. Južnič, Stane. 1989. Politična kultura. Maribor: Obzorja

25. Keane, John. 1990. Despotizem in demokracija. Ljubljana: Knjižnica revolucionarne

teorije.

49

26. Klein, Naomi. 2009. Doktrina šoka. Ljubljana: Mladinska knjiga.

27. Kos, Janko. 1970. Znanost in ideologija. Maribor: Založba Obzorja.

28. Lacan, Jacques. 1988a. Etika psihoanalize. Ljubljana: Delavska enotnost.

29. --- 1988b. Hamlet. Ljubljana: Društvo za teoretskopsihoanalizo.

30. --- 1996. Štirje temeljni koncepti psihoanalize. Ljubljana: Društvo za teoretsko

psihoanalizo.

31. --- 2008. Hrbtna stran psihoanalize. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo.

32. Laclau, Ernesto. 2008. O populističnem umu. Ljubljana: Sophia.

33. Lefort, Claude. 1999. Prigode demokracije. Ljubljana: Liberalna akademija.

34. Lagache, Daniel. 1970. Psihoanaliza. Zagreb: Matica hrvatska.

35. Lenin, Vladimir Ilič. 1975. Filozofski zapisi. Ljubljana: Cankarjeva založba.

36. Marx, Karl. 1961. Kapital. Ljubljana: Cankarjeva založba.

37. Karl Marx in Friedrich Engels. 1977. Manifest komunistične stranke. Ljubljana:

Komunist.

38. Miller, Jacques-Alain. 2001. O nekem drugem Lacanu. Ljubljana: Društvo za

teoretsko psihoanalizo.

39. Milner, Jean-Claude. 2005. Jasno delo. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.

40. Offe, Claus. 1985. Družbena moč in politična oblast. Ljubljana: Delavska enotnost.

41. Roberts, Andrew. 2003. Hitler és Churchill - A vezetés titkai. Magyarország: Gold

book.

42. Rutar, Dušan. 2004. Globalni fašizem: od Karla Marxa do Noama Chomskega.

Ljubljana: Samozaložba.

43. --- 2006. Kaj je psihoanaliza ali zakaj ne moremo spoznati sebe v enajstih korakih.

Ljubljana: Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.

44. Solženicin, Aleksander. 2001. Rusija v razsulu. Ljubljana: Mladinska knjiga.

45. Štefančič, Marcel jr. 2009. Prihodnost bo komunistična ali socialistična. Mladina, 20.

marec. Dostop prek: http://www.mladina.si/tednik/200911/prihodnost_bo_

komunisticna_ali_socialisticna_ (12. september 2011).

46. Šumič-Riha, Jelica: 1996. Totemske maske demokracije. Ljubljana: Zanansveto in

publicistično središče.

47. Tomšič, Samo. 2010. Druga ljubezen. Ljubljana: Založba ZRC, ZRS SAZU.

48. Wajcman, Gerard. 2007. Objekt stoletja. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo

49. Žižek, Slavoj, ur. 1983. Gospostvo, vzgoja, analiza. Ljubljana: Univerzum.

50

50. --- 1985a. Problemi teorije fetišizma. Filozofija skozi psihoanalizo / II. Ljubljana:

Društvo za teoretsko psihoanalizo.

51. --- 1985b. Hegel in objekt. Filozofija skozi psihoanalizo / III. Ljubljana: Društvo za

teoretsko analizo.

52. Žižek, Slavoj. 1989. Druga smrt Josipa Broza – Tita. Ljubljana: Državna založba

Slovenije.

53. --- 1997. Kuga fantazem. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo.

54. --- 2000. Krhki absolut. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo.

55. --- 2007. Nasilje. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo.

56. --- 2010. Najprej kot tragedija, nato kot farsa. Ljubljana: Društvo za teoretsko

psihoanalizo.