UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

PETRA TOMŠIČ

RAZLIKE V GIBALNI UČINKOVITOSTI

MED DEČKI IN DEKLICAMI

STARIMI ŠTIRI IN ŠEST LET

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2015

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

PETRA TOMŠIČ

Mentorica: doc. dr. JERA GREGORC

RAZLIKE V GIBALNI UČINKOVITOSTI

MED DEČKI IN DEKLICAMI

STARIMI ŠTIRI IN ŠEST LET

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2015

»Zmaga nad samim seboj

je največja zmaga.«

– Platon, antični filozof

ZAHVALA

Zahvalila bi se:

- Mentorici doc. dr. Jeri Gregorc za vso pomoč, strokovnost in podporo pri nastajanju

diplomskega dela.

- Staršem, bratu Roku in širšemu družinskemu krogu za vso podporo v času mojega

študija.

- Zaposlenim v vrtcu Dobrova, še posebno vodji vrtca, Mojci Kogoj, in vsem

vzgojiteljicam, ki so mi omogočile testiranje otrok.

- Staršem testiranih otrok za dovoljenje, da so njihovi otroci lahko sodelovali v moji

raziskavi.

RAZLIKE V GIBALNI UČINKOVITOSTI MED DEČKI IN DEKLICAMI STARIMI

ŠTIRI IN ŠEST LET

Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, avgust 2015

Število strani: 61 Število tabel: 25 Število slik: 1

Število grafov: 4 Število virov: 31 Število prilog: 1

POVZETEK

Namen diplomskega dela je ugotoviti, ali obstajajo statistično pomembne razlike v gibalni

učinkovitosti med dečki in deklicami, ki so stari štiri in šest let. Prav tako nas je zanimalo, ali

se razlike pojavljajo tudi med dečki in deklicami enake starosti.

Za testiranje otrok je bil uporabljen test MOT 4–6, ki vsebuje 18 gibalnih nalog. Od tega se 17

gibalnih nalog ocenjuje, in sicer po tristopenjski lestvici (0, 1 ali 2 točki). Seštevek vseh točk

predstavlja gibalno učinkovitost posameznega otroka. Vzorec testiranih je zajemal 60 otrok,

od tega 30 štiriletnikov in 30 šestletnikov. Podatke smo zbirali v študijskem letu 2014/2015,

in sicer od oktobra 2014 do maja 2015.

Podatke smo obdelali s statističnim programom SPSS. Dokazali smo, da obstajajo statistično

pomembne razlike med štiriletniki in šestletniki, medtem ko se razlike med dečki in deklicami

niso izkazale za statistično pomembne.

Ključne besede: gibalna učinkovitost, razlike med dečki in deklicami, predšolski otroci.

DIFFERENCES IN MOTOR EFFICIENCY BETWEEN FOUR- AND SIX-YEAR-OLD

BOYS AND GIRLS

University of Ljubljana, Faculty of Education, August 2015

Pages: 61 Tables: 25 Pictures: 1

Graphs: 4 Sources: 31 Annexes: 1

ABSTRACT

The purpose of this thesis is to determine whether there are any statistically significant

differences in movement efficiency of 4 and 6 years old boys and girls. We were also

interested in the differences occuring among the boys and girls of the same age.

A MOT 4−6 test including 18 movement exercises has been used for testing the children. 17

of those movement exercises are graded according to a three-level scale (0, 1, or 2 points).

The sum of all the points achieved represents the movement efficiency of an individual child.

The testing sample included 60 children, comprising of 30 4-year-olds and 30 6-year-olds.

The data was collected during the study year of 2014/2015, namely from October 2014 until

May 2015.

The data was processed with a statistical programme SPSS. We have proven that statistically

significant differences exist between the groups of 4-year-olds and 6-year-olds, while the

differences among boys and girls were not proven to be statistically significant.

Key words: movement efficiency, differences among boys and girls, preschool children.

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................................ 1

2 PREDMET IN PROBLEM ................................................................................................ 2

2.1 OTROKOV RAZVOJ ...................................................................................................... 2

2.1.1 SOCIALNI IN ČUSTVENI RAZVOJ ...................................................................... 2

2.1.2 KOGNITIVNI RAZVOJ ...................................................................................... 3

2.1.3 TELESNI RAZVOJ ............................................................................................. 3

2.1.4 GIBALNI RAZVOJ ............................................................................................. 4

2.2 GIBALNE SPOSOBNOSTI OTROK IN GIBALNA UČINKOVITOST ................. 7

2.2.1 RAVNOTEŽJE .................................................................................................... 8

2.2.2 MOČ ................................................................................................................... 11

2.2.3 VZDRŽLJIVOST ............................................................................................... 12

2.2.4 RAZLIKE V GIBALNIH SPOSOBNOSTIH MED DEČKI IN DEKLICAMI 15

2.3 MERJENJE GIBALNE UČINKOVITOSTI ............................................................. 15

2.3.1 PROBLEMATIKA MERJENJA MOTORIČNIH SPOSOBNOSTI

PREDŠOLSKIH OTROK ................................................................................................ 15

2.3.2 TEST MOT 4–6 ................................................................................................. 16

3 CILJ .................................................................................................................................. 17

4 HIPOTEZE ....................................................................................................................... 17

5 METODE DELA .............................................................................................................. 17

5.2 RAZISKOVALNA METODA .................................................................................. 17

5.3 VZOREC ................................................................................................................... 17

5.4 NAČINI ZBIRANJA PODATKOV .......................................................................... 17

5.5 METODA OBDELAVE PODATKOV ..................................................................... 18

6 REZULTATI .................................................................................................................... 18

6.2 INTERPRETACIJA IZBRANIH SPREMENLJIVK ................................................ 18

6.3 INTERPRETACIJA REZULTATOV PO HIPOTEZAH ......................................... 40

6.3.1 HIPOTEZA 1 ..................................................................................................... 40

6.3.2 HIPOTEZA 2 ..................................................................................................... 41

6.3.3 HIPOTEZA 3 ..................................................................................................... 42

6.3.4 HIPOTEZA 4 ..................................................................................................... 43

6.3.5 HIPOTEZA 5 ..................................................................................................... 44

7 RAZPRAVA .................................................................................................................... 45

8 SKLEP .............................................................................................................................. 48

9 LITERATURA ................................................................................................................. 49

KAZALO TABEL

Tabela 1: Razvojne faze ............................................................................................................. 6

Tabela 2: Število merjencev po starosti in spolu ...................................................................... 19

Tabela 3: Rezultati merjencev pri hoji naprej. ......................................................................... 20

Tabela 4: Rezultati merjencev pri punktiranju oz. tappingu. ................................................... 21

Tabela 5: Rezultati merjencev pri prijemu krpe s prsti nog. .................................................... 22

Tabela 6: Rezultati merjencev pri bočnih poskokih. ................................................................ 23

Tabela 7: Rezultati merjencev pri ujemu palice. ...................................................................... 24

Tabela 8: Rezultati merjencev pri polaganju teniških žog v škatlo. ......................................... 25

Tabela 9: Rezultati merjencev pri hoji nazaj. ........................................................................... 26

Tabela 10: Rezultati merjencev pri zadevanju cilja. ................................................................ 27

Tabela 11: Rezultati merjencev pri zbiranju palčk. .................................................................. 28

Tabela 12: Rezultati merjencev pri prehodu skozi obroč. ........................................................ 30

Tabela 13: Rezultati merjencev pri enonožnem skoku v obroč. .............................................. 31

Tabela 14: Rezultati merjencev pri ujemanju obroča. .............................................................. 32

Tabela 15: Rezultati merjencev pri možičku kopitljačku. ........................................................ 33

Tabela 16: Rezultati merjencev pri preskoku vrvice. ............................................................... 35

Tabela 17: Rezultati merjencev pri bočnem valjanju. .............................................................. 36

Tabela 18: Rezultati merjencev pri vstajanju in sedanju z žogo. ............................................. 37

Tabela 19: Rezultati merjencev pri skoku z obratom. .............................................................. 38

Tabela 20: Vsota doseženih točk otrok, ki so stari štiri leta in tistih, ki so stari šest let. ......... 39

Tabela 21: Rezultati štiriletnih in šestletnih otrok. .................................................................. 40

Tabela 22: Rezultati šestletnikov v odstotkih. ......................................................................... 41

Tabela 23:Rezultati štiriletnikov v odstotkih. .......................................................................... 42

Tabela 24: Rezultati šestletnih otrok glede na spol. ................................................................. 43

Tabela 25: Rezultati štiriletnih otrok glede na spol. ................................................................. 44

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Merjenci po spolu. ....................................................................................................... 18

Graf 2: Merjenci po starosti...................................................................................................... 19

Graf 3: Rezultati šestletnih otrok glede na spol. ...................................................................... 43

Graf 4: Rezultati štiriletnih otrok glede na spol. ...................................................................... 44

KAZALO SLIK

Slika 1: Gibalni razvoj ................................................................................................................ 5

1

1 UVOD

Otrokov razvoj je večrazsežnosten in se odraža na različnih področjih. To so področja

gibalnega, telesnega, kognitivnega, čustvenega in socialnega razvoja. V predšolskem obdobju

razvoj poteka usklajeno in celostno (Videmšek in Pišot, 2007).

Človekov gibalni razvoj se začne že v predporodni dobi. Najbolj izrazit je v prvih treh letih

življenja. Človek že v prvih dveh letih življenja doseže najvišjo možno stopnjo – gibanje v

pokončnem položaju. Kot novorojenček je povsem nemočno bitje, ki že kot otrok doseže

samostojno premikanje po prostoru in upravljanje s predmeti po svoji volji. Gibalni razvoj je

pomemben del celostnega razvoja. Otroci z gibanjem zaznavajo in odkrivajo svoje telo.

Otroci tudi preizkušajo, kaj vse njihovo telo zmore, hkrati pa gradijo zaupanje vase. Z

gibanjem dobivajo občutek ugodja, varnosti, veselja oziroma se na splošno dobro počutijo ter

raziskujejo, spoznavajo in dojemajo svet okoli sebe (Videmšek in Visinski, 2011).

Telesna aktivnost je pomembna v vseh življenjskih obdobjih in ima nenadomestljivo vlogo.

Potrebna je za normalen razvoj na vseh področjih (Škof idr., 2005).

Gibalna dejavnost je medij, skozi katerega se otrok neposredno vključuje v okolje, hkrati pa

mu omogoča pridobivanje bogatih izkušenj in doživetij. Motorični razvoj predstavljajo

spremembe v motoričnem vedenju, ki se kažejo skozi razvoj motoričnih sposobnosti (Pišot in

Planinšec, 2005). Stopnjo razvitosti motoričnih sposobnosti pa predstavlja gibalna

učinkovitost. Do razlik med otroki pride ravno zaradi različno razvitih motoričnih

sposobnosti.

V diplomskem delu želimo ugotoviti, ali v gibalni učinkovitosti prihaja do razlik med dečki in

deklicami ter ali prihaja do razlik med štiri in šest let starimi otroki. Glede na to, kaj želimo

ugotoviti, smo si zastavili naslednje hipoteze: predvidevamo, da bodo 4-letniki dosegli slabše

rezultate v gibalni učinkovitosti kot 6-letniki; predvidevamo, da razlike v rezultatih v gibalni

učinkovitosti med 6-letniki ne bodo večje od 5 %; predvidevamo, da razlike v rezultatih v

gibalni učinkovitosti med 4-letniki ne bodo večje od 10 %; predvidevamo, da bodo imele 6-

letne deklice boljše rezultate v gibalni učinkovitosti kot 6-letni dečki, ter predvidevamo, da

bodo imele 4-letne deklice boljše rezultate v gibalni učinkovitosti kot 4-letni dečki.

2

2 PREDMET IN PROBLEM

2.1 OTROKOV RAZVOJ

L. Katz razloži pojem otrokov razvoj kot proces spreminjanja od nezrelega k zrelemu stanju

oz. delovanju. Ko razpravljamo o pojmu otrokov razvoj, predpostavljamo neko končno stanje,

pri čemer je pomembno, kako izkušnje, ki jih je otrok pridobil v zgodnjem otroštvu,

prispevajo k doseganju končnega stanja (Batistič Zorec, 2003).

V predšolskem obdobju otrokov razvoj poteka celostno, vendar se vsa posamezna področja,

kot so: telesno, gibalno, spoznavno, čustveno in socialno, med seboj prepletajo. Če uvedemo

spremembo na enem področju, s tem vplivamo na vsa ostala področja razvoja (Zajec idr.,

2010).

2.1.1 SOCIALNI IN ČUSTVENI RAZVOJ

Čustveni in socialni razvoj otrok sta tesno prepletena in ju zato pogosto obravnavamo skupaj.

Razvoj na tem področju je v zgodnjem otroštvu zelo razgiban. Otrok ima že kot novorojenček

sposobnost izražanja čustev (Pišot in Planinšec, 2005).

Pri socialnem in čustvenem razvoju otroka je zelo pomembno, da že v predšolskem obdobju

pomagamo razvijati otrokova lepa, prijetna in primerna čustva, to so: ljubezen, veselje,

zaupanje, zadovoljstvo in čustvo varnosti. Nato naprej razvijamo nova socialna čustva, kot na

primer veselje, dobroto, optimizem itd. Hkrati pa moramo paziti, da se v otroku ne

zakoreninijo negativna čustva, kot so: žalost, strah, ljubosumnost itd. V vrtcih in drugih

vzgojno-varstvenih ustanovah spodbujamo tudi razvoj otrokovega socialnega spoznavanja

(Benkovič, 2011).

Pri otrocih je zelo pogosto hitro menjavanje čustev, a se tudi to, tako kot intenzivnost čustev

in pogostost izražanja čustev, zmanjša z odraščanjem. Prav tako otrok z odraščanjem preživi

več časa s svojimi vrstniki. Tako se v zgodnjem otroštvu razvijejo nove oblike socialnih

interakcij in socialnih kompetenc. Otrok tako pridobi pripadnost k neki skupini, ki mu

pomaga razvijati njegovo samopodobo, ta pa se izpopolnjuje v kontekstu igre. Igra otrokom

omogoča komuniciranje, prek nje se vzpostavijo različne situacije, v katerih se otrok uči

nadzorovati svoje vedenje, izražati čustva in sodelovati z drugimi otroki. Pišot in Planinšec

(2005) pravita, da sodelovanje v gibalnih igrah pozitivno vpliva na otrokov socialno-čustveni

razvoj, pri tem pa se razvijata tudi samopodoba in samospoštovanje (Pišot in Planinšec,

2005).

3

2.1.2 KOGNITIVNI RAZVOJ

Kognitivni razvoj je razvoj mišljenja oz. tisti razvoj, ki vključuje intelektualne procese, to pa

so zaznavanje, predstavljanje, presojanje, sklepanje, spomin, govor, reševanje problemov, ki

omogočajo mišljenje, odločanje in učenje (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Piaget je kot prvi razložil dve stopnji mišljenja skozi asimilacijo in akomodacijo. Pri prvem

procesu gre za prilagajanje posameznikovih novih zaznav obstoječim miselnim strukturam,

ampak samo do točke, ko je mogoče nove zaznave še prilagoditi obstoječim strukturam. Pri

drugem procesu pa je število novih informacij že tako veliko, da se mora miselna struktura

spremeniti in prilagoditi novim informacijam (Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008).

Marjanovič Umek in Zupančič (2004) navajata štiri glavne stopnje Piagetove teorije o

kognitivnem razvoju.

• Zaznavno-gibalna ali senzomotorična stopnja poteka od rojstva do dveh let. Na tej

stopnji otrok spoznava in raziskuje okolje.

• Predoperativna stopnja poteka od drugega do sedmega leta. Otrok na tej stopnji

spoznava različne simbole in jih uporablja v praksi.

• Konkretno-operativna stopnja poteka od sedmega do enajstega leta. Otrok razvija

logične strukture, ki mu s pomočjo mišljenja omogočajo reševanje problemov.

• Formalno-operativna stopnja poteka od dvanajstega leta naprej in iz konkretnih

predmetov se miselne operacije prestavijo na abstraktno razmišljanje, to je jezikovno

in logično.

2.1.3 TELESNI RAZVOJ

Telesno rast lahko razdelimo na štiri različne sklope, ki jih lahko merimo in spremljamo, to

so:

• dolžinske mere – telesna višina, dolžina okončin;

• prečne mere – premer zapestja, premer kolena;

• obsegi – obseg okončin, obseg trupa;

• kožna guba – to je količina podkožnega maščevja na različnih delih telesa (Pišot in

Planinšec, 2005).

4

Celoten razvoj je pri vsakem otroku drugačen, zato se tudi telesni razvoj pri vsakem ne konča

v enakem starostnem obdobju. Rast posameznih delov telesa pa ne poteka vedno usklajeno z

enako hitrostjo, spreminja se tudi skozi razvojne stopnje (Pišot in Planinšec, 2005).

Na telesni razvoj vplivajo genski in okoljski dejavniki. Prvi imajo pomemben vpliv na

velikost in sestavo telesa, okoljski dejavniki pa vplivajo na telesno rast. Med okoljske

dejavnike sodijo prehrana, gibalna dejavnost, poškodbe in bolezni (Malina in Katzmarzyk,

2004).

V zgodnjem otroštvu je telesna rast zelo intenzivna, v obdobju otroštva pa se telesna rast

umiri. Od petega leta naprej se telesna višina poveča za 5 do 6 centimetrov letno, telesna masa

pa za 2,5 kilograma letno. Na težo močno vpliva kultura. V tistih kulturah, kjer so prisotni

spremenjeni vzorci prehranjevanja in manjša gibalna dejavnost, prevladuje delež otrok s

prevelikim indeksom telesne mase (Pišot in Planinšec, 2005).

2.1.4 GIBALNI RAZVOJ

Razvoj človeka poteka vse življenje, razlikuje se le intenzivnost le-tega (Cemič, 1997).

Človek se začne gibalno razvijati že v predporodni dobi, najbolj izrazit razvoj pa poteka do

tretjega leta. Nobeno drugo živo bitje ni sposobno doseči stopnje, ki jo človek doseže že v

prvih dveh letih življenja, to je gibati se v pokončnem položaju (Videmšek in Visinski, 2001).

Gibalna dejavnost je pomemben del otrokovega vedenjskega repertoarja in je medij, skozi

katerega se otrok neposredno vključuje v okolje. S tem otrok pridobiva bogate izkušnje, še

posebno v zgodnjem otroštvu (Pišot in Planinšec, 2005). Z gibanjem otrok zaznava svoje telo

in preizkuša, kaj vse zmore. Prav tako raziskuje in spoznava svet okoli sebe (Videmšek,

Berdajs, Karpljuk, 2003).

2.1.4.1 Smeri razvoja

Otrokov gibalni razvoj poteka v dveh smereh – po cefalokavdalni in proksimodistalni smeri –

in pomeni kvalitativne spremembe na individualni ravni delovanja. Pri cefalokavdalni smeri

se postopno razvijajo kontrole mišic od glave k nogam, pri proksimodistalni smeri pa se

razvija nadzor mišic, ki so bližje hrbtenici, kasneje pa tudi vse bolj oddaljenih (Cemič, 1997).

Tako otrok postopoma nadzira in izvaja zahtevnejše gibalne spretnosti (Pišot in Planinšeč,

2005).

5

Slika 1: Gibalni razvoj

Vir: Videmšek in Pišot, 2007.

Otrokov razvoj poteka v več smereh in hkrati na različnih področjih, kar pomeni, da je

motorični razvoj povezan s telesnim, kognitivnim, čustvenim in socialnim razvojem. Otrok se

motorično razvija v različnih obdobjih oz. v tako imenovanih razvojnih stopnjah. Na vsaki

razvojni stopnji opazimo določeno značilnost vedenja, ki velja za večino otrok. Vsaka

razvojna stopnja je rezultat predhodne in pogoj za vzpostavitev naslednje, višje stopnje.

Stopnje se praviloma pojavijo v enakih starostnih obdobjih in trajajo enako dolgo, a lahko

pride do individualnih razlik in tako se lahko posamezne razvojne stopnje pojavijo tudi v

različnih starostnih obdobjih, vrstni red njihovega pojavljanja pa običajno ostane enak (Pišot

in Planinšec, 2005).

6

Razvojne faze:

Tabela 1: Razvojne faze

Faze motoričnega razvoja Okvirno starostno obdobje Stopnje motoričnega

razvoja

Refleksna gibalna faza • prenatalno obdobje

do 4. meseca

• od 4. meseca do 1.

leta

• stopnja vkodiranja

(zbiranja)

informacij

• stopnja dekodiranja

(procesiranja)

informacij

Rudimentalna gibalna faza • od rojstva do 1.

leta

• od 1. do 2. leta

• stopnja inhibicije

refleksov

• predkontrolna

stopnja

Temeljna gibalna faza • od 2. do 3. leta

• od 4. do 5. leta

• od 6. do 7. leta

• začetna stopnja

• osnovna stopnja

• zrela stopnja

Specializirana gibalna faza • od 7. do 10. leta

• od 11. do 13. leta

• od 14. leta naprej

• splošna stopnja

• specifična stopnja

• specializirana

stopnja

Vir: Gallahue in Ozmun, 2006 v Zajec idr., 2010.

Gibanje v veliki meri vpliva na rast in razvoj otroka, zato je pomembno, da imamo za gibanje

urejene ustrezne razmere. Imeti moramo primeren prostor; ustrezno obleko in obutev; dobro

voljo; primerne športne pripomočke in ustrezna igrala, ki spodbujajo otroke h gibanju. Če

otrokom ne zagotovimo različnih gibalnih dejavnosti, lahko zaostanejo v razvoju (Videmšek

in Visinski, 2001).

7

2.2 GIBALNE SPOSOBNOSTI OTROK IN GIBALNA UČINKOVITOST

Gibalne sposobnosti otrok so latentne dimenzije človeka (Cemič, 1997), ki so v veliki meri

odgovorne za izvedbo vseh gibov in določajo gibalno stanje otroka (Videmšek in Pišot,

2007). S pomočjo gibalnih sposobnosti opravljamo točno določene naloge (Videmšek,

Berdajs, Karpljuk, 2003).

»Gibalne sposobnosti človeka so tiste sposobnosti, ki povzročajo razlike v gibalni

učinkovitosti posameznikov (Strel, 1996, str. 71).«

Gibalna učinkovitost je stopnja razvitosti motoričnih sposobnosti. Pri tem pride do

individualnih razlik, v največji meri ravno zaradi različne stopnje razvitosti motoričnih

sposobnosti. Posamezniki niso sposobni na enak način izvesti gibalnih nalog in niso vsi pri

vsaki nalogi enako uspešni (Pistotnik, 2003).

Na gibalno dejavnost otrok vpliva interpersonalno in socialno področje in okolje, v katerem

posameznik odrašča (Sallis in Owen, 1999 v Matejek in Planinšec, 2008).

Tako kot druge človekove sposobnosti, so tudi gibalne sposobnosti v določeni meri prirojene,

v določeni meri pa pridobljene z različnimi vadbami, izkušnjami in načinom življenja

(Pistotnik, 2011). Takoj ob rojstvu nam je dana stopnja razvitosti gibalnih sposobnosti, ki

hkrati določa, do kod se bodo lahko sposobnosti razvile ob normalni rasti in razvoju. To

stopnjo pa lahko tudi presežemo z ustreznimi gibalnimi aktivnostmi (Pistotnik, 2003) oz. z

uporabo naravnih oblik gibanja (Pistotnik, Pinter, Dolenc, 2003). Vse gibalne spodobnosti pa

se glede stopnje prirojenosti razlikujejo. Hitrost ima najvišjo stopnjo prirojenosti in je

prirojena med 80 in 95 %, kar pomeni, da jo lahko razvijemo zgolj s 5–20 % treningom. Moč

pa je prirojena v 50 %, kar pomeni, da jo lahko z različnimi vajami za moč razvijemo še

enkrat toliko. Ravno zaradi tega bodo rezultati razvoja moči vidni prej in v večjem obsegu kot

rezultati hitrosti (Pistotnik, 2003).

Gibalne sposobnosti pri predšolskih otrocih ne moremo opredeliti natančno (Videmšek in

Visinski, 2001), ampak lahko zgolj na osnovi rezultatov do sedaj narejenih raziskav

sklepamo, da je latentni prostor motorike otrok že precej razvit oz. diferenciran, vendar se še

vedno razlikuje od prostora odraslih (Videmšek, Berdajs, Karpljuk, 2003).

8

Poznamo šest primarnih motoričnih sposobnosti:

• ravnotežje;

• koordinacija;

• moč;

• hitrost;

• preciznost in

• gibljivost.

Hitrost in preciznost se v predšolskem obdobju razvijata skozi koordinacijo, medtem ko je

gibljivost v predšolskem obdobju maksimalna in je ni potrebno razvijati.

Nekateri med motorične sposobnosti uvrščajo tudi vzdržljivost, ki pa bolj sodi pod

funkcionalne sposobnosti, saj je odvisna od delovanja dihalnega in krvožilnega sistema

(Pistotnik, 2003). Vzdržljivost opredeljuje intenzivnost v izvajanju določene gibalne naloge z

nezmanjšano učinkovitostjo, to pomeni, da premaguje določen napor v motoričnih

sposobnostih (Videmšek in Pišot, 2007).

Te motorične sposobnosti lahko razdelimo tudi v dve splošni skupini, in sicer sposobnosti za

regulacijo energije in sposobnosti za regulacijo gibanja. Hitrost in moč sodita v skupino

sposobnosti za regulacijo energije, ker ti dve sposobnost omogočata optimalen izkoristek

energijskih potencialov pri izvajanju gibanja. Ostale motorične sposobnosti, to so

koordinacija, gibljivost, preciznost in ravnotežje, pa sodijo med sposobnosti za regulacijo

gibanja. Ta skupina motoričnih sposobnosti je odgovorna za oblikovanje, uresničevanje in

nadziranje izvedbe različnih nalog v prostoru in času (Pistotnik, 2003).

2.2.1 RAVNOTEŽJE

Pri motorični sposobnosti ravnotežje gre za sposobnost ohranjanja stabilnega položaja in

hitrega oblikovanja kompenzacijskih gibov (Videmšek, Berdajs, Karpljuk, 2003). Lahko pa

ravnotežje opredelimo tudi kot sposobnost za natančno določitev smeri in intenzivnosti

kompenzacijskih gibov, s katerimi se ohranja ali vzpostavlja ravnotežni položaj telesa v

prostoru (Pistotnik, 2003).

9

Ravnotežje delimo na:

• statično ravnotežje, pri katerem gre za ohranjanje položaja v mirovanju ali gibanju, ko

predhodno ravnotežni organ ni bil moten in

• dinamično ravnotežje, pri katerem gre za vzpostavljanje ravnotežnega položaja v

mirovanju ali v gibanju, ko je predhodno bil moten ravnotežni organ (Videmšek in

Pišot, 2007).

Na ravnotežje najbolj vpliva centralni ravnotežni organ v srednjem ušesu in ravnotežnostni

center v malih možganih. Vpliv pa imajo tudi čutila, in sicer čutilo vida, čutilo sluha, tetivni

in mišični receptorji, receptorji v obsklepnih strukturah in taktilni receptorji, ki se nahajajo v

koži (Pistotnik, 2003).

Predšolski otroci imajo slabo razvito sposobnost ravnotežja, ta se razvije nekje do petnajstega

leta starosti. Slabo razvita sposobnost ravnotežja zavira normalen razvoj gibalnih sposobnosti,

zato moramo začeti razvijati ravnotežje že pri mlajših otrocih. Ravnotežje je zelo pomembno

v vsakdanjem življenju in se s starostjo človeka slabša, vendar ga lahko s primernimi vajami

še dolgo ohranimo na visoki ravni (Videmšek in Pišot, 2007).

Na sposobnost ravnotežja lahko vplivamo, in sicer z velikim številom vadbenih enot z več

ponovitvami. Uporabljati moramo naloge, pri katerih porušimo vzpostavljeni ravnotežni

položaj, tako da izključimo čutila (sluh, vid), zmanjšamo in spremenimo podporno ploskev ali

pa dodamo zunanje dejavnike, ki moteče vplivajo na sposobnost koncentracije oz. ravnotežja

(Moscha, 2008).

Sposobnost za učinkovito oblikovanje in izvajanje sestavljenih nalog je koordinacija, ki pa je

hkrati tudi sposobnost, ki usmeri izkoristek energijskih-toničnih in programsko-gibalnih

potencialov v izvedbo kompleksnih gibanj (Pistotnik, 2003). Pri motoriki živih bitij je

koordinacija tista motorična sposobnost, ki je najbolj značilna za človeka.

Koordinacija je lahko definirana tudi kot razmerje med gibanjem glave, trupa in udov v

povezavi s tem, kaj se trenutno dogaja v okolju. S tem gibanje posameznika postavimo v

kontekst, v katerem se le-ta izvaja (Magill, 2011).

10

Koordinacija ima šest pojavnih oblik:

• gibalna inteligentnost,

• sposobnost za ritem,

• sposobnost uskladitve gibanja spodnjih okončin,

• sposobnost gibalnega učenja,

• sposobnost izkoriščanja gibalnega spomina in

• sposobnost časovne uskladitve gibov (Videmšek in Pišot, 2007).

Vidiki koordinacije:

• hitrost učenja in izvajanja zapletenih gibalnih nalog;

• agilnost (hitra sprememba smeri gibanja);

• timing (pravočasnost);

• koordinacija v ritmu;

• gibalno reševanje prostorskih problemov in

• reorganizacija stereotipnih gibanj (Cemič in Gregorc, 2012).

Cemič in Gregorc (2012) navajata, da vsi našteti vidiki kažejo na zahtevno gibalno delovanje.

Pri vsem tem gre za sposobnost združevanja senzoričnih informacij z gibanjem v času. Torej

moramo najprej sprejeti informacije, jih predelati, izdelati in izvršiti program ter nazadnje

združiti vse informacije (Cemič in Gregorc, 2012).

Koordinacija se začne razvijati že v fetalnem obdobju, kjer plod že pridobiva prve gibalne

izkušnje. Okoli šestega leta pa so otroci najbolj dojemljivi za sprejem raznovrstnih gibalnih

informacij in za njihovo združevanje v gibalne strukture, ki potekajo na višji ravni (Pistotnik,

1999).

Koordinacija je sorazmerno visoko prirojena (Videmšek, Berdajs, Karpljuk, 2003) in je

odvisna od delovanja centralnega živčnega sistema. V njem se oblikujejo gibalni programi, s

katerimi so opredeljene ravnine in amplitude gibov, hitrost, jakost izvedbe in položaj telesa.

11

Vse to pa poteka v odvisnost od zunanjih dejavnikov (Pistotnik, 2003). Koordinacija je

močno povezana z ostalimi gibalnimi sposobnostmi, ki morajo biti ustrezno razvite, da se

lahko koordinacija gibanja prek njih izrazi na najvišjem nivoju (Videmšek in Pišot, 2007).

Otroci morajo za razvijanje koordinacije izvajati naravne oblike gibanja in osnovne elemente

različnih športov. Imeti morajo čim bolj pester izbor gibanja, zato da se ta avtomatizira in

shrani v gibalnem spominu. Če otrok nima ustrezno razvitih koordinacijskih sposobnosti, je

pogosto lahko negotov, nespreten, počasi pridobiva nove gibalne vzorce in nenehno išče

pomoč, kar se odraža tudi na čustvenem in socialnem razvoju otroka (Videmšek in Pišot,

2007).

2.2.2 MOČ

»Moč je sposobnost za učinkovito izkoriščanje sile mišic pri premagovanju zunanjih sil

(Pistotnik, 2003, str. 43).« Je osnovna gibalna sposobnost, saj brez nje ni gibanja (Videmšek,

Berdajs in Karpljuk, 2003). Moč pa lahko opredelimo tudi kot produkt sile in hitrosti. Je

najbolj raziskana motorična sposobnost (Pistotnik, 2003).

Moč delimo na tri pojavne oblike:

• eksplozivna moč – sposobnost maksimalnega, kratkotrajnega začetnega pospeška

telesa v prostoru ali pri delovanju na predmete, ki se nahajajo v okolici (Pistotnik,

2003);

• repetitivna moč – sposobnost, pri kateri dlje časa traja dejavnost, ki zahteva

neprestano krčenje in sproščanje mišic. Prisotna je pri cikličnih gibanjih, to so hoja,

tek, kolesarjenje, plavanje itd. (Videmšek in Pišot, 2007);

• statična moč – sposobnost, pri kateri se dolgotrajno napenjajo mišice in zadržujejo

položaj med obremenitvijo (Videmšek in Pišot, 2007). Gre za povečano mišično

napetost (Cemič, 1997).

V predšolskem obdobju moramo biti pozorni, da z gibanjem razvijemo pravilno držo telesa.

Izogibati se moramo statičnim naprezanjem, saj statična moč v predšolskem obdobju ni

potrebna (Cemič, 1997). Majhnim otrokom primanjkuje moči za določena gibanja. Ko pa se

gibljejo, si z gibanjem razvijejo moč. Paziti moramo, da napori za otroka niso preveliki oz. da

12

so na primerni stopnji njegove razvitosti, če tega ne upoštevamo, je otrok prehitro utrujen. To

pa lahko vodi tudi v njegovo neaktivnost (Cemič, 1997).

Poleg delitve moči na tri pojavne oblike pa poznamo tudi dejavnike, ki vplivajo na to, koliko

bomo moč razvili. Ti dejavniki so lahko morfološki, funkcionalni, psihološki in biološki. Moč

je delno prirojena motorična sposobnost, delno pa jo lahko še razvijemo (Pistotnik, 2003). Pri

izvajanju nalog za razvoj moči moramo paziti, da na sklepe in hrbtenico ne nalagamo

prevelikih obremenitev. Pomembno je, da vmes izvajamo raztezne vaje. Pri otrocih se

moramo izogibati statičnim vajam za razvoj moči in izvajamo vaje dinamičnega značaja

(Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003).

2.2.3 VZDRŽLJIVOST

Vzdržljivost je funkcionalna sposobnost, pri kateri gre za sposobnost izvajanja dlje časa

trajajočih gibalnih nalog z nezmanjšano učinkovitostjo in zmanjšanje stanja utrujenosti (Škof,

2010).

Vzdržljivost delimo po več kriterijih, in sicer glede na topološki vidik, vidik načrtovanja

vadbe in glede na energijski oz. fiziološko-biokemijski vidik (Škof, 2007).

Delitev glede na topološki vidik:

• lokalno (aktivna je največ 1/3 mišične mase),

• regionalno (aktivna je od 1/3 do 2/3 mišične mase) in

• globalno (aktivni sta več kot 2/3 mišične mase) (Cemič, 1997).

Delitev glede na vidik načrtovanja vadbe:

• splošna in

• specifična vzdržljivost (Škof, 2007).

Delitev glede na energijski oz. fiziološko-biokemijski vidik:

• mišična oz. anaerobna in

• srčno-žilna oz. aerobna vzdržljivost (Škof, 2007).

Cemič (1997) pravi, da pri predšolskih otrocih razvijamo splošno aerobno dinamično

vzdržljivost. Med to vzdržljivost uvrščamo nizke in srednje intenzivne napore, v katerih

13

prevladujejo aerobni energijski procesi (Videmšek idr., 2003). A. Cemič (2004) je postavila

koncept »igra, gibanje in razvoj«, v katerem je izpostavila metodo igre kot najprimernejšo

obliko poučevanja v predšolskem obdobju. Prek te metode lahko razvijamo vse motorične

sposobnosti in tudi funkcionalno sposobnost, ki jo opisujemo, to je vzdržljivost.

Škof (2007) navaja, da za predšolske otroke pogosto pravimo, da so aerobni tipi, zato ker

otroci različne obremenitve rešujejo bolj aerobno kot odrasli. Razvoj vzdržljivost pa se pri

odraslih razlikuje od razvoja vzdržljivosti pri otrocih. Pri odraslih poznamo tri temeljne

metode, in sicer: neprekinjena metoda, intervalna metoda in fartlek (Škof, 2007).

2.2.3.1 NEPREKINJENA METODA

Neprekinjena metoda je najstarejša in najpreprostejša metoda za razvoj vzdržljivosti. Ta

metoda je najpogosteje uporabljena in najbolj pomembna v športni aktivnosti mladih in

začetnikov. Škof (2007) navaja, da tekači za razvoj aerobne vzdržljivosti uporabljajo

neprekinjene teke, ki pa jih izvajajo v enakomernem, pospešenem ali valovitem tempu, zato

tudi ločimo več oblik vadbe. To so:

enakomeren dolgotrajen neprekinjen tek,

progresivna oblika neprekinjenega teka,

neprekinjen tempo tek in

tek z valovanjem hitrosti.

Intenzivnost pri neprekinjeni vadbi je lahko nizka, zmerna ali srednja. Zmerna in srednja

intenzivnost pomenita tudi bazično vadbo, kar pomeni, da se pri tej stopnji intenzivnosti

razvija osnovna kondicija za skoraj vse športnike in je hkrati tudi osnovno sredstvo za razvoj

vzdržljivosti predšolskih otrok in mladine pri njihovi rekreaciji. Pri bazični vadbi aerobni

energijski procesi potekajo v počasnih mišičnih vlaknih. Na področju zmerne intezivnosti pa

aerobni energijski procesi v celoti zadovoljujejo energijske potrebe (Škof, 2007).

14

2.2.3.2 INTERVALNA METODA

To metodo sta razvila nemška zdravnika Reindell in Toskana ter trener nemških tekačev

Gerschler okoli leta 1935.

Pri intervalni metodi je način vadbe tak, da se izmenjujeta vnaprej določena dolžina vadbe in

odmor. Je nadgradnja neprekinjene tekaške vadbe. Pri intervalni metodi je intenzivnost

obremenitve višja kot pri neprekinjeni metodi. Izvaja se v območju srednje, visoke in najvišje

intenzivnosti.

Pri intervalni metodi upravljamo z naslednjimi parametri: dolžina intervala, hitrost

teka, število ponovitev, dolžina odmora in karakter (lahkoten tek, hoja ali mirovanje)

odmora.

Poznamo dve različici intervalnega teka:

ekstenzivni ali aerobni intervalni trening,

kratkotrajni ali anaerobni intervalni trening.

Tak način vadbe nikakor ni primeren za tekače začetnike, prav tako pa ni primeren za

predšolske otroke, zato ker imajo manjše srce in slabše razvit dihalni sistem. Če bi otroke

silili v tak proces pridobivanja vzdržljivosti, bi lahko negativno vplivali na otrokov razvoj

(Škof, 2007).

2.2.3.3 FARTLEK

Ime fartlek izhaja iz švedščine in pomeni »igra hitrosti« (Vrhovnik, 2008). Je nadgradnja

intervalne metode, ko govorimo o vadbi vzdržljivosti, in nekakšne vrste naravna oblika

intervalnega treninga. Bistvo vadbe fratleka je izvajanje vadbe vzdržljivosti v naravnem

okolju, kjer tekač vadbo prilagaja naravnem okolju in izkorišča možnosti, ki mu jih slednje

ponuja (Škof, 2007). Pretečene razdalje pri metodi fartlek niso pomembne, zato jih običajno

ne merimo (Vrhovnik, 2008). S fratlekom razvijamo vse ravni vzdržljivosti, njegova bistvena

lastnost pa je, da ni točno vnaprej definiran. Ravno zaradi tega je fratlek ena od najbolj

priljubljenih metod razvijanja vzdržljivosti (Škof, 2007).

15

2.2.4 RAZLIKE V GIBALNIH SPOSOBNOSTIH MED DEČKI IN DEKLICAMI

Razlike v gibalnih sposobnostih med predšolskimi dečki in deklicami so pogosto biološko

pogojene, to se kaže v deležu mišične in kostne mase ter maščobnega tkiva. Več mišične in

kostne mase imajo dečki, medtem ko je pri deklicah večji delež telesnega maščevja (Malina,

Bouchard in Bar, 2004 v Zajec idr., 2009). Razlike med spoloma se s starostjo povečujejo.

Na razlike vplivajo tudi okoljski dejavniki. Ob rojstvu je pomembno vedenje staršev do svojih

otrok, saj to vpliva na razvoj spolne identitete, ki se kasneje izraža v igri. Pozneje tudi ta

vpliva na razvoj. Deklice in dečki si izbirajo različne igrače, njihova igra pa ima drugačno

vsebino (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Dečki si pogosto izberejo igre, ki vsebujejo

veliko teka (npr. igranje z žogo, tek po igrišču ipd.), medtem ko se deklice takih iger hitro

naveličajo ali pa se jim že vnaprej izognejo in si izberejo bolj mirne igre (Zajec idr., 2009).

Dečki igro pogosto prilagajajo svojim sposobnostim, zato njihove igre s starostjo postanejo

zahtevnejše in kompleksnejše, kar jih vodi do novih izkušenj (Videmšek, Stihec in Karpljuk,

2008). Igre deklic pa niso tako gibalno bogate kot igre dečkov, zato ne dajejo dovolj možnosti

za razvijanje gibalnih sposobnosti (Zajec idr., 2009).

2.3 MERJENJE GIBALNE UČINKOVITOSTI

Da se bo otrok lahko optimalno razvijal, je pomembno zgodnje odkrivanje retardacijskih in

akceleracijskih razvojnih pojavov, s tem pa ugotavljanje motoričnega statusa otroka oz.

njegove gibalne učinkovitosti. To področje je slabo raziskano, saj na splošno velja, da je

testiranje predšolskih otrok zahtevno delo. Težave pa povzročajo tudi testi, ki morajo biti

prilagojeni prav za predšolsko obdobje. Poznamo več vrst testov, in sicer: test »okvirne norme

gibalnih sposobnosti za otroke«, test »MOT 4–6« in »informacijski sistem oz. športni karton«

(Cemič in Gregorc, 2012). V diplomskem delu bo poudarek na testu MOT 4–6.

2.3.1 PROBLEMATIKA MERJENJA MOTORIČNIH SPOSOBNOSTI

PREDŠOLSKIH OTROK

Prvi problem pri merjenju motoričnih sposobnosti predšolskih otrok so merilni postopki, saj

še vedno nimamo v celoti izdelane ustrezne testne baterije. Pri različnih raziskavah pogosto

isti testi opredeljujejo različne motorične dimenzije.

Sledi število uporabljenih testov pri meritvah. Nemogoče je, da bi pri testiranju predšolskih

otrok v določenem obdobju zbrali enako število podatkov kot pri testiranju starejših. Mlajši

otroci bi bili pri večjem številu testov preveč obremenjeni, kar bi lahko negativno vplivalo na

16

rezultate. Ravno to predstavlja problem, saj bi za temeljitejšo obravnavo potrebovali večje

število podatkov.

Na rezultate pri predšolskem otroku vpliva tudi število ponovitev določene gibalne naloge. Če

bi prišlo do prevelikega števila obremenitev, bi bilo to za otroke preobremenjujoče, kar bi se

kazalo na rezultatu. Premalo ponovitev pa bi zmanjšalo zanesljivost merilnega testa. Otroke

moramo pri zahtevnejših nalogah dodatno motivirati, saj lahko izgubijo motivacijo, če je

naloga prenaporna zanje. Pri predšolskih otrocih je zelo pogosto, da pri izvajanju zahtevnejših

nalog naredijo relativno veliko število napak.

Tem problemom se v predšolskem obdobju težko izognemo, zato je vse podatke o motoričnih

sposobnostih otrok potrebno upoštevati z določeno mero zadržanosti. Pišot in Planinšec

(2005) pa za konec navajata, da so kljub vsemu testi za ugotavljanje motoričnih sposobnosti

predšolskih otrok ustrezni.

2.3.2 TEST MOT 4–6

Test MOT 4–6 sta za ugotavljanje motoričnega razvoja predšolskega otroka zastavila Zimmer

in Volkamer. Test vsebuje naloge za ugotavljanje koordinacije, sposobnosti odzivanja in

napetosti ter nekaj finomotoričnih nalog. Vsebuje 18 gibalnih nalog, in sicer naslednje: skok v

obroč (ta naloga je ogrevalna in se ne ocenjuje), hoja naprej, punktiranje oz. tapping, prijem

krpe s prsti nog, bočni poskoki, ujem palice, polaganje teniških žog, hoja nazaj, zadevanje

cilja, zbiranje palčk, prehod skozi obroč, enonožni poskok v obroč, ujetje obroča, možiček

kopitljaček, preskok vrvice, bočno valjanje, vstajanje in sedanje z žogo in skok z obratom

(Cemič, 1993).

Motorični test pokrije naslednja področja gibalnega razvoja: splošna telesna spretnost in

koordinacijska sposobnost, finomotorična spretnost, ravnotežje, hitrost reagiranja, odrivna

moč, gibalna hitrost, gibalna natančnost (Videmšek in Cemič, 1991). Test zazna motorični

razvoj otroka in nam omogoča klasifikacijo individualnega otroka s primerjalno starostno

skupino. Omogoča nam tudi primerjanje skupin. Glede na to da vemo, da so razlike v razvoju

med dečki in deklicami majhne, je problem diplomske naloge ugotoviti, ali se kljub tem

majhnih razlikam v razvoju med dečki in deklicami pojavljajo razlike v gibalni učinkovitosti.

17

3 CILJ

V skladu s predmetom in problemom naše raziskave smo si zastavili naslednji cilj:

Ugotoviti razliko v gibalni učinkovitosti 4- in 6-letnih otrok ter analizirati razlike v gibalni

učinkovitost med dečki in deklicami.

4 HIPOTEZE

H 1: Predvidevamo, da bodo 4-letniki dosegli slabše rezultate v gibalni učinkovitosti kot 6-

letniki.

H 2: Predvidevamo, da odstopanja od povprečnih rezultatov v gibalni učinkovitosti med 6-

letniki ne bodo več kot 5 %.

H 3: Predvidevamo, da odstopanja od povprečnih rezultatov v gibalni učinkovitosti med 4-

letniki ne bodo več kot 10 %.

H 4: Predvidevamo, da bodo imele 6-letne deklice boljše rezultate v gibalni učinkovitosti kot

6-letni dečki.

H 5: Predvidevamo, da bodo imele 4-letne deklice boljše rezultate v gibalni učinkovitosti kot

4-letni dečki.

5 METODE DELA

5.2 RAZISKOVALNA METODA

V diplomskem delu smo uporabili deskriptivno metodo pedagoškega raziskovanja, ker smo

rezultate pridobili prek testiranja in tega stanja nismo vzročno preverjali.

5.3 VZOREC

Vzorec otrok je neslučajnostni. Zajemal je šestdeset predšolskih otrok, od tega je bila polovica

dečkov in polovica deklic. Polovica otrok je bila starih štiri leta, druga polovica pa šest let.

Motorični test smo izvajali v šolskem letu 2014/2015 v vrtcu Dobrova.

5.4 NAČINI ZBIRANJA PODATKOV

Šestdeset otrok smo individualno testirali z od 15- do 20-minutnim testom MOT 4–6, ki sta ga

zasnovala Zimmer in Volkamer. Ocenjevali smo jih s točkami 0, 1 in 2. Med samim

18

ocenjevanjem smo podatke zapisovali v vnaprej pripravljeno preglednico. Pred testiranjem so

starši vseh šestdesetih otrok podpisali soglasje o strinjanju, da je njihov otrok lahko vključen

v motorični test gibalne učinkovitosti.

5.5 METODA OBDELAVE PODATKOV

Podatke smo obdelali s pomočjo SPSS programa. Uporabili smo program FREQUENCIES za

izračun frekvence in odstotkov. Za ugotavljanje povezanosti ordinalnih in nominalnih

vrednosti smo uporabili podprogram CROSSTABS (hi-kvadrat), za ugotavljanje razlik med

numeričnimi spremenljivkami pa t-test za neodvisne spremenljivke (za preverjanje ustreznosti

testa smo uporabili podprograma: Lavenov test za ugotavljanje enakosti varianc in K-S test za

ugotavljanje normalnosti porazdelitve). Hipoteze smo sprejemali na ravni 5-odstotnega

tveganja.

6 REZULTATI

V nadaljevanju so prikazani in interpretirani rezultati, ki smo jih dobili s pomočjo testa MOT

4–6. Prikazani so s tabelami in grafi.

6.2 INTERPRETACIJA IZBRANIH SPREMENLJIVK

Graf 1: Merjenci po spolu

Vir: Lasten, 2015.

Iz Grafa 1 je razvidno, da je bilo v raziskavo vključenih šestdeset otrok. Od tega je bilo

trideset (50 %) dečkov in trideset (50 %) deklic.

30 30

Merjenci po spolu

Dečki

Deklice

19

Tabela 2: Število merjencev po starosti in spolu

Spol

Skupaj

Dečki Deklice

4 leta 15 15 30

6 let 15 15 30

Skupaj 30 30 60

Vir: Lasten, 2015.

Iz Tabele 2 lahko razberemo, da je bilo v raziskavo vključenih trideset otrok, starih štiri leta,

od tega petnajst dečkov in petnajst deklic, ter trideset otrok, starih šest let, od tega petnajst

dečkov in petnajst deklic.

Graf 2: Merjenci po starosti

Vir: Lasten, 2015.

Iz Grafa 2 je razvidno, da so v naši raziskavi sodelovali otroci, stari štiri in šest let. Trideset

(50%) otrok je bilo starih štiri leta in trideset (50 %) otrok je bilo starih šest let.

0

5

10

15

20

25

30

Štiriletniki Šestletniki

15 15

15 15

Deklice

Dečki

20

Test 1: Hoja naprej

Rekvizit: oznaka na tleh, velika 200 cm x 10 cm.

Naloga: Otrok hodi po 10 cm široki in 2 m dolgi črti naprej. Dolžino koraka si izbere sam. Ne

sme prestopiti roba črte. Ocenjujeta se dva poskusa.

Ocenjevanje:

0 točk: Noben poskus ni bil uspešen.

1 točka: En uspešen poskus.

2 točki: Dva uspešna poskusa.

Opomba: Otrok izvaja nalogo bos.

Tabela 3: Rezultati merjencev pri hoji naprej

TEST 1

Štiriletnik Šestletnik Vsi testiranci

skupaj Dečki Deklice Dečki Deklice

Hoja naprej

Noben poskus uspešen.

En uspešen poskus.

Dva uspešna poskusa.

60 %

(9)

13 %

(2)

27 %

(4)

20 %

(3)

60 %

(9)

20 %

(3)

13 %

(2)

47 %

(7)

40 %

(6)

7 %

(1)

40 %

(6)

53 %

(8)

25 %

(15)

40 %

(24)

35 %

(21)

Skupaj

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(60)

Vir: Lasten, 2015.

Iz tabele 3 lahko razberemo, da je bilo 25 % otrok pri hoji naprej neuspešnih, 40 % otrok je

bilo uspešnih v enem poskusu, 35 % otrok pa je bilo uspešnih v dveh poskusih.

21

Test 2: Punktiranje oz. tapping

Rekviziti: list papirja (A4), flomaster, štoparica.

Naloga: Otrok sedi za mizo. S flomastrom dela pike 10 sekund na list, ki ga ima pred seboj.

Pike lahko porazdeli, kakor želi.

Ocenjevanje:

0 točk: 26 in manj pik.

1 točka: 27–37 pik.

2 točki: 38 in več pik.

Tabela 4: Rezultati merjencev pri punktiranju oz. tappingu

TEST 2

Štiriletniki Šestletniki Vsi testiranci

skupaj Dečki Deklice Dečki Deklice

Punktiranje oz.

tapping

26 in manj pik.

27–37 pik.

38 in več pik.

40 %

(6)

53 %

(8)

7 %

(1)

26,7 %

(4)

66,6 %

(10)

6,7 %

(1)

0 %

(0)

60 %

(9)

40 %

(6)

0 %

(0)

53 %

(8)

47 %

(7)

17 %

(10)

58 %

(35)

25 %

(15)

Skupaj

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(60)

Vir: Lasten, 2015.

Iz tabele 4 lahko razberemo, da je 17 % otrok naredilo 26 pik in manj. 58 % otrok je naredilo

27 do 37 pik. 38 in več pik pa je naredilo 25 % otrok. Najbolj uspešne pri tej nalogi so bile

šestletne deklice, teh je bilo 7 %. Najmanj pa štiriletni dečki, ki jih je bilo kar 40 %.

22

Test 3: Prijem krpe s prsti nog

Rekvizit: krpa (iz blaga).

Naloga: Otrok stoji, 20 cm stran pa leži razgrnjena krpa. Otrok mora v času 5 sekund prijeti

krpo s prsti nog, jo dvigniti in jo dati testatorju. Ta jo vzame, ko jo otrok dvigne v višino

svojega kolena. Naloga se izvaja z levo in desno nogo.

Ocenjevanje:

0 točk: Brez uspešnega poskusa.

1 točka: En uspel poskus z desno ali levo nogo.

2 točki: En uspel poskus z desno in levo nogo.

Tabela 5: Rezultati merjencev pri prijemu krpe s prsti nog

TEST 3

Štiriletniki Šestletniki Vsi

testiranci

skupaj

Dečki Deklice Dečki Deklice

Prijem krpe s

prsti nog

Brez uspešnega

poskusa.

En uspešen poskus z

levo ali desno nogo.

En uspešen poskus z

desno in levo nogo.

33,3 %

(5)

33,3 %

(5)

33,3 %

(5)

7 %

(1)

53 %

(8)

40 %

(6)

0 %

(0)

33 %

(5)

67 %

(10)

13 %

(2)

20 %

(3)

67 %

(10)

13 %

(8)

35 %

(21)

52 %

(31)

Skupaj

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(60)

Vir: Lasten, 2015.

Iz tabele 5 lahko razberemo, da 13 % otrok ni imelo uspešnega poskusa. En uspešen poskus z

levo ali desno nogo je imelo 35 % otrok. Uspešen poskus z vsako nogo pa je imelo 52 %

otrok.

23

Test 4: Bočni poskoki

Rekvizita: 2 m dolga vrv, štoparica.

Naloga: Na tleh leži 2 m dolga vrv, ki je štirikrat prepognjena, tako da je dolga 50 cm. Otrok

stoji bočno ob njej. V 10 sekundah jo mora čim hitreje sonožno in bočno preskakovati.

Preskoke, pri katerih se ni odrinil sonožno in pri katerih se je dotaknil vrvi, ne štejemo, sicer

pa štejemo vsak preskok.

Ocenjevanje:

0 točk: 7 skokov in manj.

1 točka: 8–11 skokov.

2 točki: 12 in več skokov.

Tabela 6: Rezultati merjencev pri bočnih poskokih

TEST 4

Štiriletniki Šestletniki Vsi

testiranci

skupaj

Dečki Deklice Dečki Deklice

Bočni poskoki

7 skokov in manj.

8–11 skokov.

12 in več skokov.

33 %

(5)

60 %

(9)

7 %

(1)

40 %

(6)

47 %

(7)

13 %

(2)

20 %

(3)

67 %

(10)

13 %

(2)

0 %

(0)

67 %

(10)

33 %

(5)

23 %

(14)

60 %

(36)

17 %

(10)

Skupaj

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(60)

Vir: Lasten, 2015.

Iz tabele 6 lahko razberemo, da je 23 % otrok naredilo 7 skokov ali manj. 60 % otrok je

naredilo od 8 do 11 skokov, 17 % otrok pa je naredilo 12 skokov ali več. Najbolj uspešne pri

tej nalogi so bile šestletne deklice, saj nobena ni imela najslabšega rezultata in največ jih je

doseglo 2 točki.

24

Test 5: Ujem palice

Rekvizit: palica, dolga 80 cm in barvno razdeljena na štiri enake dele.

Naloga: Otrok stoji pred testatorjem z iztegnjeno prednostno roko. Testator drži palico tako,

da je spodnji konec med palcem in kazalcem otrokove roke. Razmik med palico in prsti naj bo

vsaj 1 cm. Testator brez napovedi izpusti palico. Otrokova naloga je, da jo čim hitreje ujame

brez pomoči druge roke. Dovoljena sta dva poskusa, boljši se oceni.

Ocenjevanje:

0 točk: Prijem za 4. del palice ali palica pade.

1 točka: Prijem za 2. ali 3. del palice.

2 točki: Prijem za 1. del palice.

Tabela 7: Rezultati merjencev pri ujemu palice

TEST 5

Štiriletniki Šestletniki Vsi

testiranci

skupaj

Dečki Deklice Dečki Deklice

Ujem palice

Prijem za 4. del ali

palica pade.

Prijem za 2. ali 3. del.

Prijem za 1. del.

60 %

(9)

40 %

(6)

0 %

(0)

73 %

(11)

27 %

(4)

0 %

(0)

60 %

(9)

33 %

(5)

7 %

(1)

60 %

(9)

40 %

(6)

0 %

(0)

63 %

(38)

35 %

(21)

2 %

(1)

Skupaj

100 %

(25)

100 %

(25)

100 %

(25)

100 %

(25)

100 %

(60)

Vir: Lasten, 2015.

Iz tabele 7 lahko razberemo, da je 63 % otrok prijelo za 4. del palice ali pa je ta padla na tla.

35 % otrok je prijelo palico za 2. ali za 3. del. Za prvi del palice pa je prijel le en šestletnik,

kar predstavlja 2 % vseh otrok.

25

Test 6: Polaganje teniških žog v škatlo

Rekviziti: tri teniške žogice, dve škatli iz kartona (velikost vsake 20 cm x 15 cm x 8 cm),

štoparica.

Naloga: V kartonski škatli na tleh so 3 tenis žoge in 4 metre stran leži druga škatla. Otrok

mora čim hitreje prenesti vse tri žoge v drugo škatlo, vendar eno za drugo. Merimo čas, ki ga

otrok porabi za ta prenos.

Ocenjevanje:

0 točk: 15 in več sekund.

1 točka: 12–14 sekund.

2 točki: 11 sekund in manj.

Tabela 8: Rezultati merjencev pri polaganju teniških žog v škatlo

TEST 6

Štiriletniki Šestletniki Vsi

testiranci

skupaj

Dečki Deklice Dečki Deklice

Polaganje tenis

žog v škatlo

15 in več sekund.

12–14 sekund.

11 sekund in manj.

33 %

(5)

47 %

(7)

20 %

(3)

20 %

(3)

73 %

(11)

7 %

(1)

13 %

(2)

67 %

(10)

20 %

(3)

26,7 %

(4)

46,7 %

(7)

26,7 %

(4)

23,3 %

(14)

58,3 %

(35)

18,3 %

(11)

Skupaj

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(60)

Vir: Lasten, 2015.

Iz tabele 8 lahko razberemo, da je za polaganje tenis žogic 23,3 % otrok potrebovalo 15

sekund ali več. Od 12 do 14 sekund je potrebovalo 58,3 % otrok. 11 sekund ali manj pa je za

prenos žogic potrebovalo 18,3 % otrok. Pri tej nalogi so bili tako dečki kot deklice približno

enako uspešni.

26

Test 7: Hoja nazaj

Rekvizit: oznaka na tleh, enaka kot pri nalogi 2 (črta 200 cm x 10 cm).

Naloga: Otrok hodi nazaj po 2 metra dolgi in 10 centimetrov široki oznaki in ne sme

prestopiti roba. Dolžino koraka si določi sam. Ocenjujeta se dva poskusa.

Ocenjevanje:

0 točk: Brez uspešnega poskusa.

1 točka: En uspešen poskus.

2 točki: Dva uspešna poskusa.

Tabela 9: Rezultati merjencev pri hoji nazaj

TEST 7

Štiriletniki Šestletniki Vsi

testiranci

skupaj

Dečki Deklice Dečki Deklice

Hoja nazaj

Brez uspešnega

poskusa.

En uspešen poskus.

Dva uspešna poskusa.

100 %

(15)

0 %

(0)

0 %

(0)

87 %

(13)

13 %

(2)

0 %

(0)

80 %

(12)

7 %

(1)

13 %

(2)

67,7 %

(10)

27,7 %

(4)

6,7 %

(1)

83 %

(50)

12 %

(7)

5 %

(3)

Skupaj

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(60)

Vir: Lasten, 2015.

Iz tabele 9 lahko razberemo, da je bilo pri hoji nazaj neuspešnih kar 83 % otrok. 12 % otrok je

bilo enkrat uspešnih. Dvakrat uspešnih pa je bilo 5 % otrok in med njimi ni bilo nobenega

štiriletnika.

27

Test 8: Zadevanje cilja

Rekvizita: okrogla tarča s premerom 40 cm, teniška žoga.

Naloga: Z razdalje 3 metrov otrok meče žogo v tarčo, ki je pritrjena na steno tako, da je

zgornji rob v višini 1,7 metra od tal. Razdalja je označena s črto. Dovoljeni so 4 poskusi.

Poskus je veljaven, tudi če se žoga dotakne roba tarče.

Ocenjevanje:

0 točk: Brez zadetka.

1 točka: En zadetek.

2 točki: Dva do štirje zadetki.

Rezultati merjencev pri zadevanju cilja.

Tabela 10: Rezultati merjencev pri zadevanju cilja

TEST 8

Štiriletniki Šestletniki Vsi

testiranci

skupaj

Dečki Deklice Dečki Deklice

Zadevanje cilja

Brez zadetka.

En zadetek.

Dva do štirje zadetki.

47 %

(7)

53 %

(8)

0 %

(0)

53 %

(8)

47 %

(7)

0 %

(0)

13 %

(2)

67 %

(10)

20 %

(3)

27 %

(4)

60 %

(9)

13 %

(2)

35 %

(21)

57 %

(34)

8 %

(5)

Skupaj

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(60)

Vir: Lasten, 2015.

Iz tabele 10 lahko razberemo, da 35 % otrok ni doseglo zadetka. En zadetek je doseglo 57 %

otrok. Od 2 do 4 zadetke pa je doseglo 5 (8 %) otrok. Vsi otroci z doseženim najvišjim

številom točk so bili šestletniki.

28

Test 9: Zbiranje palčk

Rekviziti: škatla, 40 palčk, štoparica.

Naloga: Otrok sedi za mizo, tako da ima pred seboj škatlo. Na desni in levi strani škatle – 15

cm stran sta kupčka po 20 palčk. Palčke mora otrok čim hitreje in hkrati z obema rokama

položiti v škatlo. Pri tem sme jemati iz vsakega kupa samo po eno palčko v vsako roko.

Otroka navajamo, da uporablja obe roki hkrati. Testator nalogo tudi pokaže. Meri se čas, ki ga

otrok potrebuje za preložitev palčk.

Ocenjevanje:

0 točk: 71 sekund in več.

1 točka: 54–70 sekund.

2 točki: 53 sekund in manj.

Tabela 11: Rezultati merjencev pri zbiranju palčk

TEST 9

Štiriletniki Šestletniki Vsi

testiranci

skupaj

Dečki Deklice Dečki Deklice

Zbiranje palčk

71 in več sekund.

57–70 sekund.

53 sekund in manj.

93 %

(14)

7 %

(1)

0 %

(0)

67 %

(10)

33 %

(5)

0 %

(0)

40 %

(6)

60 %

(9)

0 %

(0)

0 %

(0)

60 %

(9)

40 %

(6)

50 %

(30)

40 %

(24)

10 %

(6)

Skupaj

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(60)

Vir: Lasten, 2015.

29

Iz tabele 11 lahko razberemo, da je palčke v 71 sekundah in več zbralo 50 % otrok. 40 %

otrok je zbralo palčke v 54 do 70 sekundah. Samo 10 % otrok pa je zbralo palčke v 53

sekundah ali manj. Vseh 10 % otrok so predstavljale šestletne deklice.

30

Test 10: Prehod skozi obroč

Rekvizit: obroč premera 70 cm.

Naloga: Otrok prestopi skozi navpično postavljen obroč, ki se dotika tal, drži ga testator. Ne

sme si pomagati z rokami, ne sme se opirati na tla in se s telesom dotakniti obroča. Enako

ponovi z druge strani.

Ocenjevanje:

0 točk: Neuspeli poskus z obeh strani.

1 točka: Uspešen poskus samo z ene strani.

2 točki: Uspešen poskus z obeh strani.

Tabela 12: Rezultati merjencev pri prehodu skozi obroč

TEST 10

Štiriletniki

Šestletniki

Vsi

testiranci

skupaj

Dečki Deklice Dečki Deklice

Prehod skozi

obroč

Neuspeli poskus z

obeh strani.

Uspešen poskus samo

z ene strani.

Uspešen poskus z obeh

strani.

33%

(5)

20 %

(3)

47 %

(7)

6,7 %

(1)

46,7 %

(7)

46,7 %

(7)

0 %

(0)

13 %

(2)

87 %

(13)

0 %

(0)

13 %

(2)

87 %

(13)

10 %

(6)

23 %

(14)

67 %

(40)

Skupaj

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(60)

Vir: Lasten, 2015.

Iz tabele 12 lahko razberemo, da je bilo pri prehodu skozi obroč neuspešnih 10 % otrok.

Uspešen prehod skozi obroč z ene strani je opravilo 23 % otrok, 40 % otrok pa je bilo

uspešnih z obeh strani.

31

Test 11: Enonožni skok v obroč

Rekvizita: obroč premera 70 cm, štoparica.

Naloga: Otrok stoji za dolžino stopala od obroča. Z eno nogo skoči v njega in mora obstati na

tej nogi 5 sekund, ne da bi se z drugo nogo dotaknil tal. Nalogo izvede po dvakrat z vsako

nogo.

Ocenjevanje:

0 točk: Brez uspešnega poskusa.

1 točka: Eden do dva uspešna poskusa s katerokoli nogo.

2 točki: Več kot 2 uspešna poskusa.

Tabela 13: Rezultati merjencev pri enonožnem skoku v obroč

TEST 11

Štiriletniki Šestletniki Vsi

testiranci

skupaj

Dečki

Deklice Dečki Deklice

Enonožni skok

v obroč

Brez uspešnega

poskusa.

Eden do dva uspešna

poskusa s katerokoli

nogo.

Več kot 2 uspešna

poskusa.

67 %

(10)

20 %

(3)

13 %

(2)

47 %

(7)

40 %

(6)

13 %

(2)

13 %

(2)

40 %

(6)

47 %

(7)

7 %

(1)

13 %

(2)

80 %

(12)

33,3 %

(20)

28,3 %

(17)

38,3 %

(23)

Skupaj

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(60)

Vir: Lasten, 2015.

Iz tabele 13 lahko razberemo, da 33,3 % otrok ni uspešno enonožno skočilo v obroč. Od

enega do dva uspešna poskusa s katerokoli nogo je imelo 28,3 % otrok, 38,3 % otrok pa je

bilo pri enonožnem skoku v obroč uspešnih več kot dvakrat.

32

Test 12: Ujeti obroč

Rekvizit: obroč premera 10–15 centimetrov.

Naloga: Z razdalje 4 metrov otrok z obema rokama ujame obroč. Obroč se pri tem ne sme

dotakniti trebuha ali prsi. Testator mora obroč metati v loku. Če met testatorju ni uspel, tega

poskusa ne ocenimo in ga ponovimo. Dovoljeni so 3 poskusi. Dovoljen je tudi predposkus,

vendar se ta ne oceni.

Ocenjevanje:

0 točk: Brez uspešnega poskusa.

1 točka: En uspešen poskus.

2 točki: Več kot 1 uspešen poskus.

Tabela 14: Rezultati merjencev pri ujemanju obroča

TEST 12

Štiriletniki Šestletniki Vsi

testirancikupaj Dečki Deklice Dečki Deklice

Ujeti obroč

Brez uspešnega

poskusa.

Eden uspešen poskus.

Več kot 1 uspešen

poskus.

0 %

(0)

67 %

(10)

33 %

(5)

7 %

(1)

60 %

(9)

13 %

(5)

0 %

(0)

0 %

(0)

100 %

(15)

0 %

(0)

33 %

(5)

67 %

(10)

2 %

(1)

40 %

(24)

58 %

(25)

Skupaj

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(60)

Vir: Lasten, 2015.

Iz tabele 14 lahko razberemo, da samo 2 % otrok nista bila uspešna pri lovljenju obroča, kar

predstavlja eno štiriletno deklico. En uspešen poskus pri lovljenju je imelo 40 % otrok. Več

kot en uspešen poskus pa je imelo 58 % otrok, največ v tem sklopu je bilo šestletnikov.

33

Test 13: Možiček kopitljaček

Rekvizit: štoparica.

Naloga: Otrok 10 sekund skače, in sicer: z nogami iz stoje v razkorak in nazaj v stoje; z

rokami udari ob stegna, nato pa ploskne nad glavo. Gibanje rok in nog mora biti v istem ritmu

in tudi med posameznimi skoki ne sme biti odmora (vztrajanje v enem položaju). Gibanje se

mora ves čas izvajati v enakomernem ritmu.

Ocenjevanje:

0 točk: Otrok vaje ne more izvesti.

1 točka: - Vaja je pravilo izvedena, vendar ne v času desetih sekund.

- Koordinacija gibanja je pravilna, moten pa je ritem.

- Ritmično pravilna izvedba, a napačna gibalna koordinacija.

2 točki: Gibalno in ritmično cel čas pravilno izvedena vaja.

Tabela 15: Rezultati merjencev pri možičku kopitljačku

TEST 13

Štiriletniki Šestletniki Vsi

testiranci

skupaj

Dečki Deklice Dečki Deklice

Možiček

kopitljaček

Otrok vaje ne more

izvesti.

Nepopolno.

Gibalno in ritmično

pravilno izvedeno.

67 %

(10)

33 %

(5)

0 %

(0)

47 %

(7)

53 %

(8)

0 %

(0)

33 %

(5)

47 %

(7)

20 %

(3)

27 %

(4)

53 %

(8)

20 %

(3)

43 %

(26)

47 %

(28)

10 %

(6)

Skupaj

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(60)

Vir: Lasten, 2015.

34

Iz tabele 15 lahko razberemo, da 43 % otrok ne more pravilno izvesti vaje. 47 % otrok še

vedno vajo izvaja nepopolno. Vajo pa celoten čas trajanja pravilno gibalno in ritmično izvede

10 % otrok, kar predstavlja kar 6 šestletnikov.

35

Test 14: Preskok vrvice

Rekviziti: vrv, stojali za vrv.

Naloga: Vrv napnemo 35 centimetrov od tal. Otrok se postavi 15 ali 35 centimetrov stran od

vrvi (označimo s črto) in s sonožnim odrivom preskoči vrvico (ne sme se je dotakniti).

Preskok ponovi še z vrvico na 45 centimetrih višine. Dovoljena sta dva poskusa za vsako

višino. Vedno se oceni boljši.

Ocenjevanje:

0 točk: Brez uspešnega poskusa.

1 točka: Preskoči 35 cm.

2 točki: Preskoči 45 cm.

Tabela 16: Rezultati merjencev pri preskoku vrvice

TEST 14

Štiriletniki Šestletniki Vsi

testiranci

skupaj

Dečki Deklice Dečki Deklice

Preskok vrvice

Brez uspešnega

poskusa.

Preskoči 35 cm.

Preskoči 45 cm.

60 %

(9)

33 %

(5)

7 %

(1)

46,7 %

(7)

46,7 %

(7)

6,7 %

(1)

0 %

(0)

73 %

(11)

27 %

(4)

6,7 %

(1)

46,7 %

(7)

46,7 %

(7)

28 %

(17)

50 %

(30)

22 %

(13)

Skupaj

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(60)

Vir: Lasten, 2015.

Iz tabele 16 lahko razberemo, da vrvice sploh ne preskoči 28 % otrok. 35 centimetrov

preskoči 50 % otrok, 45 centimetrov pa preskoči 22 % otrok. Pri tej nalogi lahko iz tabele

razberemo, da so bili štiriletniki v večjem odstotku neuspešni kot šestletniki.

36

Test 15: Bočno valjanje

Rekviziti: niso potrebni.

Naloga: Otrok leži na hrbtu in ima roke v vzročenju. Napet se zvali na trebuh in naprej na

hrbet. Pri tem ne sme popustit napetosti (rok in nog ne sme skrčiti). Enako ponovi na drugo

stran. Oceni se valjanje na desno in levo stran.

Ocenjevanje:

0 točk: Brez uspešnega poskusa.

1 točka: Uspel poskus na eno stran.

2 točki: Uspel poskus na obe strani.

Tabela 17: Rezultati merjencev pri bočnem valjanju

TEST 15

Štiriletniki Šestletniki Vsi

testiranci

skupaj

Dečki Deklice Dečki Deklice

Bočno valjanje

Brez uspešnega

poskusa.

Uspel poskus na eno

stran.

Uspel poskus na obe

strani.

33 %

(5)

27 %

(4)

40 %

(6)

33 %

(5)

47 %

(7)

20 %

(3)

0 %

(0)

40 %

(6)

60 %

(9)

0 %

(0)

27 %

(4)

73 %

(11)

17 %

(10)

35 %

(21)

48 %

(29)

Skupaj

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(60)

Vir: Lasten, 2015.

Iz tabele 17 lahko razberemo, da je bilo 17 % otrok brez uspelega poskusa pri bočnem

valjanju. Na eno stran se je uspešno valjalo 35 % otrok. Na obe strani pa je bilo uspešnih 48

% otrok. Pri tej nalogi noben šestletnik ni bil neuspešen.

37

Test 16: Vstati in sesti z žogo

Rekvizit: gimnastična žoga.

Naloga: Otrok sedi v turškem sedu na tleh in z rokama drži žogo na glavi. Otrok vstane in

sede nazaj, ne da bi pri tem spremenil lego žoge.

Ocenjevanje:

0 točk: Ne zmore niti vstati niti sesti.

1 točka: Zmore vstati ali sesti.

2 točki: Zmore vstati in sesti (vstane in sede).

Tabela 18: Rezultati merjencev pri vstajanju in sedanju z žogo

TEST 16

Štiriletniki Šestletniki Vsi

testiranci

skupaj

Dečki Deklice Dečko Deklice

Vstati in sesti z

žogo

Ne zmore niti vstati

niti sesti.

Zmore vstati ali sesti.

Zmore vstati in sesti

(vstane in sede).

0 %

(0)

27 %

(4)

72 %

(11)

7 %

(1)

13 %

(2)

80 %

(12)

0 %

(0)

0 %

(0)

100 %

(15)

0 %

(0)

0 %

(0)

100 %

(15)

2 %

(1)

10 %

(6)

88 %

(53)

Skupaj

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(60)

Vir: Lasten, 2015.

Iz tabele 18 lahko razberemo, da 2 % otrok ne zmoreta vstati in sesti z žogo, to predstavlja

eno štiriletno deklico. 10 % otrok zmore vstati ali sesti z žogo, 88 % vseh zmore vstati in

sesti z žogo, od tega je kar 30 otrok šestletnikov.

38

Test 17: Skok z obratom

Rekvizit: obroč premera 70 centimetrov.

Naloga: Otrok z obratom za 180 stopinj skoči v obroč in takoj, tudi z obratom, iz njega, tako

da pride z drugim skokom z začetni položaj. Izbira smeri obrata je prepuščena otroku.

Dovoljena sta 2 poskusa in oba se ocenita.

Ocenjevanje:

0 točk: Brez uspešnega poskusa.

1 točka: En uspešen poskus.

2 točki: Dva uspešna poskusa.

Tabela 19: Rezultati merjencev pri skoku z obratom

TEST 17

Štiriletniki Šestletniki Vsi

testiranci

skupaj

Dečki Deklice Dečki Deklice

Skok z obratom

Brez uspešnega

poskusa.

En uspešen poskus.

Dva uspešna poskusa.

60 %

(9)

20 %

(3)

20 %

(3)

33 %

(5)

40 %

(6)

27 %

(4)

6,7 %

(1)

26,7 %

(4)

66,7 %

(10)

13 %

(2)

20 %

(3)

67 %

(10)

28 %

(17)

27 %

(16)

45 %

(27)

Skupaj

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(15)

100 %

(60)

Vir: Lasten, 2015.

Iz tabele 19 lahko razberemo, da je pri skoku z obratom neuspešnih 28 % otrok. En uspešen

poskus je imelo 27 % otrok, dva uspešna poskusa pa je imelo 45 % otrok.

39

Vsota doseženih točk

Tabela 20: Vsota doseženih točk otrok, ki so stari štiri leta in tistih, ki so stari šest let

Dosežene točke Štiriletniki Šestletniki

Število otrok Delež otrok v % Število otrok Delež otrok v %

5 1 3 % 0 0 %

6 1 3 % 0 0 %

7 1 3 % 0 0 %

8 1 3 % 0 0 %

9 4 13 % 0 0 %

10 0 0 % 0 0 %

11 4 13 % 1 3 %

12 3 10 % 0 0 %

13 2 7 % 1 3 %

14 2 7 % 0 0 %

15 2 7 % 1 3 %

16 3 10 % 0 0 %

17 2 7 % 3 10 %

18 1 3 % 0 0 %

19 1 3 % 3 10 %

20 0 0 % 4 13 %

21 1 3 % 1 3 %

22 0 0 % 1 3 %

23 0 0 % 2 7 %

24 1 3 % 3 10 %

25 0 0 % 5 17 %

26 0 0 % 0 0 %

27 0 0 % 1 3 %

28 0 0 % 0 0 %

29 0 0 % 2 7 %

30 0 0 % 0 0 %

31 0 0 % 1 3 %

32 0 0 % 1 3 %

Skupaj 30 100 % 30 100 %

Vir: Lasten, 2015.

40

6.3 INTERPRETACIJA REZULTATOV PO HIPOTEZAH

6.3.1 HIPOTEZA 1

Predvidevamo, da bodo 4-letniki dosegli slabše rezultate v gibalni učinkovitosti kot 6-letniki.

Tabela 21: Rezultati štiriletnih in šestletnih otrok

Gibalna učinkovitost predšolskih otrok Analiza variance

F Srednja vrednost Standardni odklon F Statistična značilnost

Štiriletniki 30 13,00 4,441

18,677

0,000 Šestletniki 30 22,03 5,027

Skupaj 60 17,52 6,547

Vir: Lasten, 2015.

Za preverjanje hipoteze 1 smo uporabili Independent-Simple t-test v statističnem programu

SPSS. Najprej smo sešteli skupek spremenljivk, ki predstavljajo gibalno učinkovitost. Vsak

otrok je opravil vseh 17 testov. Pri tem je dosegel teoretične vrednosti, in sicer minimalno 0

točk ali maksimalno 34 točk. Sešteli smo vrednosti štiri let starih otrok in vrednosti šest let

starih otrok. S programom SPSS smo poiskali srednjo vrednost in standardni odklon. Srednji

vrednosti gibalne učinkovitosti se med skupinama razlikujeta za približno 26 % v prid

šestletnikov. Standardni odklon pri obeh skupinah pa je od 22 do 34 %, kar kaže relativno

veliko razpršenost okoli srednje vrednosti.

S t-testom za ugotavljanje razlik med skupinama smo želeli ugotoviti, ali so razlike statistično

značilne in ali bi jih lahko posplošili na celotno populacijo. Statistična značilnost znaša 0,000,

zato lahko trdimo, da so razlike statistično značilne in HIPOTEZO 1 LAHKO

POTRDIMO.

41

6.3.2 HIPOTEZA 2

Predvidevamo, da odstopanja od povprečnih rezultatov v gibalni učinkovitosti med 6-letniki

ne bodo več kot 5 %.

V hipotezi 2 smo predvidevali, da razlike v gibalni učinkovitosti med šestletniki ne bodo

večje od 5 %.

Tabela 22: Rezultati šestletnikov v odstotkih

Srednja vrednost doseženih točk

Odstotki 60 %–70 %

Šestletniki

22 točk

65 %

20–24 točk

Število otrok v

tem območju

11

Število otrok

izven tega

območja

19

Vir: Lasten, 2015.

Za preverjanje hipoteze 2 smo izračunali odstotke vseh točk za srednjo vrednost. Šestletniki

so v povprečju dosegli 65 % točk. Glede na to, da smo trdili, da razlike v gibalni učinkovitosti

šestletnikov ne bodo večje od 5 %, smo izračunali vrednosti točk od 60 % do 70 %. 19

rezultatov je bilo izven tega območja, zato HIPOTEZO 2 ZAVRAČAMO.

42

6.3.3 HIPOTEZA 3

Predvidevamo, da odstopanja od povprečnih rezultatov v gibalni učinkovitosti med 4-letniki

ne bodo več kot 10 %.

Tabela 23: Rezultati štiriletnikov v odstotkih

Srednja vrednost doseženih točk

Odstotki 28 %–48 %

Štiriletniki

13 točk

38 %

10–16 točk

Število otrok v

tem območju

16

Število otrok

izven tega

območja

14

Vir: Lasten, 2015.

Za preverjanje hipoteze 3 smo prav tako izračunali odstotke od vseh točk za srednjo vrednost.

Štiriletniki so v povprečju dosegli 38 % točk. Glede na to, da smo trdili, da razlike v gibalni

učinkovitosti šestletnikov ne bodo večje od 10 %, smo izračunali vrednosti točk od 28 % do

48 %. 14 rezultatov je bilo izven tega območja, zato HIPOTEZO 3 ZAVRAČAMO.

43

6.3.4 HIPOTEZA 4

Predvidevamo, da bodo imele 6-letne deklice boljše rezultate v gibalni učinkovitosti kot 6-

letni dečki.

Tabela 24: Rezultati šestletnih otrok glede na spol

Gibalna učinkovitost predšolskih otrok Analiza variance

F Srednja vrednost Standardni odklon F Statistična značilnost

Dečki 15 22,73 5,574

0,573

0,455 Deklice 15 21,33 4,499

Skupaj 30 22,03 5,027

Vir: Lasten, 2015.

Graf 3: Rezultati šestletnih otrok glede na spol

Vir: Lasten, 2015.

V hipotezi 4 smo predvidevali, da bodo imele šestletne deklice boljše rezultate v gibalni

učinkovitosti kot njihovi vrstniki nasprotnega spola. Srednja vrednost pri dečkih je znašala

22,73 točk, s standardnim odklonom 3,456. Pri deklicah je bila srednja vrednost 21,33 točke,

standardni odklon pa je znašal 4,499.

S t-testom smo analizirali, ali med šestletnim dečki in deklicami obstajajo statistično

pomembne razlike v gibalni učinkovitosti. Statistična značilnost je znašala 0,455, kar pomeni,

da so razlike med skupinama neznačilne, zato HIPOTEZO 4 ZAVRAČAMO.

0

5

10

15

20

25

30

Dečki Deklice

22,73 21,33

5,574 4,499

Standardni odklon

Srednja vrednost

44

6.3.5 HIPOTEZA 5

Predvidevamo, da bodo imele 4-letne deklice boljše rezultate v gibalni učinkovitosti kot 4-

letni dečki.

Tabela 25: Rezultati štiriletnih otrok glede na spol

Gibalna učinkovitost predšolskih otrok Analiza variance

F Srednja vrednost Standardni odklon F Statistična značilnost

Dečki 15 12,07 5,161

1,340

0,257 Deklice 15 13,95 3,515

Skupaj 30 13,00 4,441

Vir: Lasten, 2015.

Graf 4: Rezultati štiriletnih otrok glede na spol

Vir: Lasten, 2015.

V hipotezi 5 smo predvidevali, da bodo imele štiriletne deklice boljše rezultate v gibalni

učinkovitosti kot njihovi vrstniki nasprotnega spola. Srednja vrednost pri dečkih je znašala

12,07 točk, s standardnim odklonom 5,161. Pri deklicah je bila srednja vrednost 13,95 točke,

standardni odklon pa je znašal 3,515.

S t-testom smo analizirali, ali med štiriletnim dečki in deklicami obstajajo statistično

pomembne razlike v gibalni učinkovitosti. Statistična značilnost je znašala 0,257, kar pomeni,

da so razlike med skupinama neznačilne, zato HIPOTEZO 5 ZAVRAČAMO.

0

2

4

6

8

10

12

14

16

18

Dečki Deklice

12,07 13,95

5,161 3,515

Standardni odklon

Srednja vrednost

45

7 RAZPRAVA

Gibalne sposobnosti so odgovorne za izvedbo vseh naših gibov. Določajo celostno gibalno

stanje človeka in s tem tudi njegov gibalni razvoj (Videmšek in Visinski, 2001). Gibalne

sposobnosti definirajo gibalno učinkovitost. V diplomskem delu smo želeli ugotoviti, ali v

gibalni učinkovitosti prihaja do razlik med dečki in deklicam, starimi štiri in šest let. Otroke

smo testirali v vrtcu Dobrova. Vzorec testiranih otrok je zajemal 60 otrok, od tega 15 dečkov

in 15 deklic, starih štiri leta ter 15 dečkov in 15 deklic, starih šest let. Uporabili smo test MOT

4–6, ki vsebuje 18 gibalnih nalog, in sicer naslednje: skok v obroč (ta naloga je ogrevalna in

se ne ocenjuje), hoja naprej, punktiranje oz. tapping, prijem krpe s prsti nog, bočni poskoki,

ujem palice, polaganje teniških žog, hoja nazaj, zadevanje cilja, zbiranje palčk, prehod skozi

obroč, enonožni poskok v obroč, ujetje obroča, možiček kopitljaček, preskok vrvice, bočno

valjanje, vstajanje in sedanje z žogo in skok z obratom. Otroke smo ocenjevali po

tristopenjski lestvici. Dobljene rezultate smo obdelali s statističnim programom SPPS in na

podlagi teh smo lahko potrdili oz. ovrgli hipoteze.

Prvo hipotezo, ki pravi, da predvidevamo, da bodo 4-letniki dosegli slabše rezultate v gibalni

učinkovitosti kot 6-letniki, smo potrdili.

Raziskava je pokazala, da prihaja do statistično značilnih razlik med štiriletniki in šestletniki.

Šestletniki v primerjavi s štiriletniki višje vrednotijo svoje sposobnosti, kar so dokazali pri

testu.

Drugo hipotezo, ki pravi, predvidevamo, da razlike v rezultatih v gibalni učinkovitosti med 6-

letniki ne bodo večje od 5 %, in tudi tretjo hipotezo, ki pravi, predvidevamo, da razlike v

rezultatih v gibalni učinkovitost med 4-letniki ne bodo večje od 10 %, smo ovrgli.

Rezultati raziskave so pokazali, da so razlike v gibalni učinkovitosti šestletnikov večje od 5

%. Prav tako pa so večje od 10 % razlike v gibalni učinkovitosti med štiriletniki.

Četrto hipotezo, ki pravi, predvidevamo, da bodo imele 6-letne deklice boljše rezultate v

gibalni učinkovitosti kot 6-letni dečki, in ravno tako peto hipotezo, ki pravi, predvidevamo, da

bodo imele 4-letne deklice boljše rezultate v gibalni učinkovitosti kot 4-letni dečki, smo

ovrgli.

Rezultati raziskave so pokazali, da je statistična značilnost pri šestletnikih znašala 0,455, pri

štiriletnikih pa 0,257, ker pomeni, da so razlike med spoloma neznačilne.

46

Do sedaj je bilo opravljenih zelo malo raziskav na področju gibalne učinkovitosti v

predšolskem obdobju. Našli smo raziskavo Rajtmajerja (1993), ki je raziskoval gibalne

sposobnosti pri dečkih in deklicah, ki so bili stari od pet do pet let in pol. Ugotovil je, da med

njimi ni nikakršnih razlik v eksplozivni moči iztegovanja rok, v sekvencionalni hitrosti, v

sposobnosti kortikalne regulacije gibanja, sposobnosti reorganizacije gibalnih stereotipov in

ravnotežju na eni nogi. Pojavile pa so se delne razlike v repetitivni moči nog, v funkcionalni

sposobnosti teka na tristo metrov in v sposobnosti manipuliranja z žogo. V strukturi skočne

moči, repetitivne moči trupa, kinetičnega reševanja prostorskih problemov, koordinacije rok

in preciznosti pa sta si bili skupini povsem različni.

V raziskavi Videmškove (1996), ki je ugotavljala strukturo gibalnih sposobnosti otrok, starih

tri leta, je bilo ugotovljeno, da ne prihaja do razlik med dečki in deklicami v uspešnosti

izvajanja gibalnih nalog.

Videmšek in Cemič (1991) sta v svoji magistrski nalogi uporabili test MOT 4–6, katerega

avtorja sta Renata Zimmer in Meinhart Volkamer, ki sta ugotovila, da v Nemčiji ne prihaja do

razlik med dečki in deklicami. Videmšek in Cemič (1991) sta test standardizirali na

populaciji petinpolletnih otrok in ugotovili sta, da v slovenski populaciji med dečki in

deklicami ne prihaja do statistično pomembnih razlik.

Vse dosedanje raziskave, ki smo si jih ogledali, se skoraj v celoti skladajo z našo opravljeno

raziskavo.

Na podlagi rezultatov, ki smo jih dobili, smo lahko ocenili gibalno učinkovitost. Pri merjenju

gibalnih sposobnosti in pri ugotavljanju gibalne učinkovitosti prihaja do problemov. Ti so

povezani z izvajanjem meritev, saj še vedno nimamo v celoti izdelanih ustreznih testnih

baterij za merjenje gibalne učinkovitost oz. motoričnih sposobnosti predšolskih otrok

(Videmšek in Pišot, 2007). Čim več informacij dobimo o otroku, manj možnosti imamo, da

napačno ocenimo njegov razvoj, sposobnosti, spretnosti in vedenje (Cemič, 1997).

Otroci se rodijo v družini, ki jim predstavlja primarno okolje. V primarnem okolju preživijo

prvo leto življenja. Nato otroci odidejo v vrtec, ki jim predstavlja sekundarno okolje. Slednji

sodeluje s starši pri vzgoji in varstvu otrok in tako skrbi za celostni razvoj otroka. Tudi gibalni

razvoj je pomemben del celostnega razvoja (Zajec, Videmšek, Štihec, Pišot in Šimunič,

2010). Kurikulum za vrtce (1999) vsebuje področje gibanja. Gibalni razvoj otrok poteka

najprej od naravnih oz. preprostejših oblik gibanja do sestavljenih in zahtevnejših oblik oz.

47

športnih dejavnosti. Otroci morajo imeti pri vseh gibalnih aktivnostih spodbudo, prav tako pa

jih moramo opogumljati in usmerjati. Videmšek in Pišot (2007) pravita, da moramo v vse

gibalne dejavnosti enakovredno vključevati dečke in deklice. Pomembno je tudi, da

spodbujamo otroke k iskanju lastnih poti pri reševanju gibalnih problemov. Vse to vpliva na

razvijanje gibalne učinkovitosti.

Lahko trdimo, da je vzorec testiranih otrok premajhen, zato smo mnenja, da bi lahko prišlo do

drugačnih rezultatov v primeru testiranja večjega števila otrok. To trdimo za razlike med

dečki in deklicami, medtem ko pri razliki med štiriletniki in šestletniki ne bi bilo razlik med

večjim in manjšim vzorcem testiranih otrok. Moramo vedeti, da na otroke pri testiranju vpliva

več dejavnikov. Eden izmed njih je tudi ta, da imajo nekateri otroci doma več gibalnih

spodbud kot drugi. Ravno zaradi tega se je zgodilo, da je pri testu štiriletnik dosegel enako

število točk kot šestletnik.

48

8 SKLEP

Namen diplomske naloge je bil testiranje gibalne učinkovitosti. Želeli smo ugotoviti, ali

obstajajo statistično pomembne razlike med štiriletniki in šestletniki ter ali prihaja do razlik

med spoloma znotraj enake starosti. V teoretičnem delu je na kratko predstavljen gibalni

razvoj predšolskega otroka; motorične sposobnosti, ki se razvijajo v predšolskem obdobju ter

razlike med spoloma. Predstavljen je tudi test MOT 4–6, ki je bil uporabljen za merjenje

gibalne učinkovitosti. V empiričnem delu diplomske naloge so predstavljeni in interpretirani

rezultati testa.

Da med otroki iste starosti prihaja do večjih razlik v gibalni učinkovitosti, smo že povedali.

Zato lahko trdimo, da bi lahko otrokom, ki so manj motorično spretni, ponudili več gibalnih

možnosti in spodbud za gibanje. Tako starši kot vzgojitelji smo dolžni poskrbeti za otrokov

zdrav celostni razvoj. Otroke moramo zato motivirati, saj s tem povečamo njihovo uživanje in

vztrajanje v aktivnosti.

Ugotovili smo, da med dečki in deklicami ne prihaja do statistično pomembnih razlik, zato

smo mnenja, da v predšolskem obdobju ni pomembno ločevanje aktivnost med njimi.

Živimo v hitrem življenjskem ritmu, zato so otroci velikokrat prikrajšani za gibanje v naravi.

Zaradi tega lahko pride do slabše gibalne učinkovitosti. Pogosto si vzgojitelji postavljamo

vprašanje, kako v gibanje vključiti vse otroke, saj so nekateri bolj, drugi manj spretni ter

nekateri se radi gibajo, drugi ne. Tukaj otroke motiviramo z stavkom: »Važno je sodelovati

in ne zmagati.« S tem lahko na zabaven način otroke gibalno aktiviramo in aktivno

preživljamo čas v vrtcu tako v zaprtih prostorih kot v naravi.

49

9 LITERATURA

Batistič Zorec, M. (2003). Razvojna psihologija in vzgoja v vrtcih. Ljubljana: Inštitut za

psihologijo osebnosti.

Benkovič, B. (2011). Socialni in čustveni razvoj predšolskega otroka. V: Željeznov Seničar,

M. in Šelih, E. (ur.). Socialni in čustveni razvoj predšolskega otroka (7−13). Ljubljana: MiB.

Cemič, A. (1993). Standardizacija testa MOT 4–6. V: Defectologica slovnica 1. 29−38.

Ljubljana.

Cemič, A. (1997). Motorika predšolskega otroka. Ljubljana: Dr. Mapet.

Cemič, A. (2004). Analiza uvajanja kurikula po konceptu igra – gibanje in razvoj v vrtcu

Marjetica. V: Pišot, R., Štemberger V. (ur.), Otrok v gibanju (Elektronska izd.). Koper:

Univerza na Primorskem, Znanstvenoraziskovalno središče, 7. str.

Cemič, A. in Gregorc, J. (2012). Motorika predšolskega otroka, študijsko gradivo za

študentsko leto 2012−2013. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Pedagoška fakulteta.

Hrast, K. (2014). Gibalna učinkovitost predšolskih otrok pri plezanju. Diplomsko delo.

Ljubljana. Univerza v Ljubljani. Pedagoška fakulteta.

Magill, R. A. (2011). Motor learning and control: Concepts and applications. New York:

McGraw-Hill.

Malina, R. M. in Katzmarzyk, P. T. (2006). Physical activity and fitness in an international

growth standard for predolescent and children. Dostopno na:

http://www.ingentaconnect.com/content/nsinf/fnb/2006/00000027/A00504s5/art00011 (14. 4.

2014)

Matejek, Č. in Planinšec, J. (2008). Gibalna učinkovitost mestnih, primestnih in podeželskih

otrok. Revija za elementarno izobraževanje 3(4), 5−12.

Moscha, L. (2008). Plezanje kot igra. Ljubljana. Založba Modrijan.

Marjanovič Umek, L. in Fekonja Peklaj, U. (2008). Sodoben vrtec: možnosti za otrokov

razvoj in zgodnje učenje. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (ur.) (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana:

Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

50

Pistotnik, B. (2003). Osnove gibanja, gibalne sposobnosti in osnovna sredstva za njihov

razvoj v športni praksi. Fakulteta za šport Ljubljana in Inštitut za šport.

Pistotnik, B. (2011). Osnove gibanja v športu: osnove gibalne izobrazbe. Ljubljana: Fakulteta

za šport.

Pistotnik, B., Pinter, S. in Delenec, M. (2003). Gibalna abeceda. Ljubljana: Fakulteta za

šport, Inštitut za šport.

Pišot, R. in Planinšec, J. (2005). Struktura motorike v zgodnjem otroštvu. Koper: Založba

Annales.

Rajtmajer, D. (1993). Komperativna analiza psihomotorične strukture dečkov in deklic, starih

5 do 5.6 let. Ljubljana: Šport, 4.

Strel, J. (1996). Športnovzgojni karton. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport.

Škof, B. (2007). Šport po meri otrok in mladostnikov. Pedagoško-psihološki in biološki vidiki

kondicijske vadbe mladih. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo.

Škof, B. (2010). Spravimo se v gibanje − za zdravje in srečo gre: kako do boljše telesne

zmogljivosti slovenske mladine? Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo.

Škof, B., Zabukovec, V., Cecić Erpič, S. in Boben, D. (2005). Pedagoško-psihološki vidiki

športne vzgoje. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Videmšek, M. (1996). Motorične sposobnosti triletnih otrok. Doktorska disertacija. Ljubljana:

Fakulteta za šport.

Videmšek, M., Berdajs P. in Karpljlik, D. (2003). Mali športnik. Ljubljana: Fakulteta za šport

Ljubljana.

Videmšek, M. in Cemič, A. (1991). Analiza in primerjava dveh različnih modelov

obravnavanja motoričnih sposobnosti pet in pol letnih otrok. Magistrsko delo, Ljubljana

Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport Ljubljana

in Inštitut za šport.

Videmšek, M. in Visinski M. (2001). Športne dejavnosti predšolskih otrok. Ljubljana:

Fakulteta za šport Ljubljana in Inštitut za šport.

51

Videmšek, M., Stihec, J. in Karpljuk, D. (2008). Analysis of preschool physical education.

Ljubljana: Faculty of sport, Institue of kinesiology.

Vrhovnik, T. (2008). Fartlek – igra hitrosti pri teku. Dostopno na:

http://www.cenim.se/vadba/fartlek-igra-hitrosti-pri-teku/ (28. 5. 2015)

Zajec, J., Videmšek, M., Štihec, J., Pišot, R. in Šimunič B. (2010). Otrok v gibanju doma in v

vrtcu. Koper: Univerza na primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za

kineziološke raziskave, Univerzitetna Založba Annales.

Zajec, J., Videmšek, M., Karpljuk, D. in Stihec, J. (2009). Značilnosti gibalnih/športnih

dejavnosti in specifičnosti v spodbujanju gibanja predšolskih otrok. V: Sodobna pedagogika,

2009, letn. 60, št. 3, 86–99.

PRILOGA 1

OBRAZEC ZA OCENJEVANJE TESTIRANIH OTROK S TESTOM MOT 4–6

ČAS OZ.

PONOVITEV

OCENJEVANJE TOČKE

1 Skok v obroč Se ne ocenjuje.

2 Hoja naprej 2 x 0 noben poskus ni bil uspešen.

1 1 uspešen poskus.

2 2 uspešna poskusa.

3 Punktiranje (tapping) 10 sekund 0 26 in manj pik.

1 27–37 pik.

2 38 in več pik.

4 Prijem krpe s prsti nog 2 x 5 sekund 0 brez uspešnega poskusa.

1 1 uspel poskus z desno ali levo nogo.

2 1 uspel poskus z desno in levo nogo.

5 Bočni preskoki 10 sekund 0 7 skokov in manj.

1 8–11 skokov.

2 12 in več skokov.

6 Ujem palice 2 x 0 prijem za 4. del ali palica pade.

1 prijem za 2. ali 3. del.

2 prijem za 1. del.

7 Polaganje tenis žog 0 15 in več sekund.

1 14–12 sekund.

2 11 sekund in manj.

8 Hoja nazaj 2 x 0 brez uspešnega poskusa.

1 1 uspešen poskus.

2 2 uspešna poskusa.

9 Zadevanje cilja 4 x 0 brez zadetka.

1 1 zadetek.

2 2–4 zadetki.

10 Zbiranje palčk 0 71 sekund in več.

1 70–54 sekund.

2 53 sekund in manj.

11 Prehod skozi obroč 1 x iz obeh

strani

0 neuspeli poskus z obeh strani.

1 uspešen poskus samo z ene strani.

2 uspešen poskus z obeh strani.

ČAS OZ.

PONOVITEV

OCENJEVANJE TOČKE

12 Enonožen skok v obroč 2 x z vsako

nogo

0 brez uspešnega poskusa.

1 1–2 uspešna poskusa s katerokoli

nogo.

2 več kot 2 uspešna poskusa.

13 Ujeti obroč 3 x 0 brez uspešnega poskusa.

1 1 uspešen poskus.

2 več kot 1 uspešen poskus.

14 Možiček kopitljaček 10 sekund 0 otrok vaje ne more izvesti.

1 - vaja je pravilo izvedena, vendar ne v

času 10 sekund.

- koordinacija gibanja je pravilna,

moten pa je ritem.

-ritmično pravilna izvedba, a napačna

gibalna koordinacija.

2 gibalno in ritmično pravilno izvedeno

v celem času.

15 Preskok vrvice 2 x na obeh

višinah

0 vez uspešnega poskusa.

1 preskoči 35 cm.

2 preskoči 45 cm.

16 Bočno valjanje 1 x na obe

strani

0 brez uspešnega poskusa.

1 uspel poskus na eno stran.

2 uspel poskus na obe strani.

17 Vstati in sesti z žogo 0 ne zmore niti vstati niti sesti.

1 zmore vstati ali sesti.

2 zmore vstati in sesti (vstane in sede).

18 Skok z obratom 2 x 0 brez uspešnega poskusa.

1 1 uspešen poskus.

2 2 uspešna poskusa.