UNIVERZA V LJUBLJANI

NARAVOSLOVNOTEHNIŠKA FAKULTETA

Avtor: Nataša Kolak

Mentor: dr. Tadeja Muck

BARVNI MODELI

Seminarska naloga

Tiskarski postopki

Golnik, 16. 11. 2006

2

KAZALO

1. UVOD .................................................................................................................. 3

2. ZGODOVINA BARVNIH MODELOV .................................................................. 3

2.1. KRATEK KRONOLOŠKI PREGLED ........................................................................ 3

2.2. TISKANJE V BARVAH ......................................................................................... 4

3. BARVNI MODELI................................................................................................ 5

3.1. STROJNO NARAVNANI BARVNI MODELI ................................................................ 5

3.1.1 Barvni model RGB................................................................................... 6

3.1.1.1. Aditivno mešanje barv...................................................................... 6

3.1.2. Barvni model CMY ................................................................................. 9

3.1.2.1. Subtraktivno mešanje barv ............................................................ 10

3.1.3. Barvni model YIQ ................................................................................. 11

3.2. UPORABNIŠKO NARAVNANI BARVNI MODELI ...................................................... 13

3.2.1. Barvni model HSL ................................................................................ 13

3.2.2. Barvni model HSV ................................................................................ 15

3.2.3. Barvni prostor YCbCr .......................................................................... 16

3.2.4. Barvni prostor CIE ................................................................................ 18

4. UPORABNOST BARVNIH MODELOV............................................................. 19

5. SLOVARČEK POJMOV.................................................................................... 23

6. ZAKLJUČEK..................................................................................................... 24

7. VIRI IN LITERATURA ....................................................................................... 25

3

1. UVOD

V svoji seminarski nalogi bom predstavila barvne modele vse od prvih definicij barv

in barvnih modelov ter različnih aspektov na tem področju raznih filozofov in

umetnikov še iz starih civilizacij. Zelo me fascinirajo dejstva, kako svetloba

pravzaprav vpliva na barve in kako velik pomen ima pri določanju le teh. Na tem

področju so nam zgodovinski zapisi v veliko pomoč saj z njimi lahko primerjamo

dojemanje barv in njihove intenzitete ljudi iz starih časov in vidik novega človeka

današnje dobe. Prav tako je zanimivo, da so nekatere teorije ostale popolnoma

enake in jih tudi sami še danes vestno uporabljamo. Ker poznamo več različnih

barvnih modelov, sem jih razdelila v dve skupini; strojno naravnani in uporabniško

naravnani barvni modeli. Vsakega posebej pa bom v nadaljevanju seminarske tudi

bolj podrobno predstavila in na nekaj primerih poizkusila predstaviti kakšen pomen

imajo ter kje vse jih lahko v današnjem življenju zasledimo.

2. ZGODOVINA BARVNIH MODELOV

2.1. Kratek kronološki pregled

Če pogledamo čisto v začetke barvnih teorij, nam filozofi iz antične Grčije ponujajo

razna teoretična znanja, bolj malo pa je tudi praktično preizkušenega. A vseeno so

se njihove teorije obdržale vse do prvega stoletja našega štetja. Prvi, ki je razvil

teorijo barv, je bil Empedokles, katerega prepričanje je bilo, da vsa narava izhaja iz

štirih elementov: zrak, voda, ogenj in zemlja. Kombinacije teh elementov, naj bi po

njegovem tvorile tudi vse barve: rdeča - zrak, rumeno ~ zelena - zemlja, bela -

ogenj in črna – voda.

Demokrit, je bil naslednji mislec, ki je zgornjo teorijo nadgradil, saj po njegovem

mnenju barva izhaja iz oblike atomov. Bil pa je tudi prvi, ki je odkril teorijo mešanja

barv iz primarnih.

4

Poleg splošno prezrtih Platonovih teorij o barvah, pa so grki zaupali Aristotlu iz

Stagire, ki je bil največji iz njihovega področja naravnih filozofov za teorije o

barvah. Zanj naj bi vse barve izhajale le iz dveh primarnih barv, in sicer bele in

črne, vse druge pa iz ustreznih mešalnih proporcev the dveh barv. Aristotel

razlaga, da je brava interakcija med materialom in svetlobo. Vsak objekt poseduje

bravo, šele svetloba pa bravo naredi vidno.

Pseudo-Dionizij je svetlobo skoraj častil, zanje je predstavljala božje znanje. Bil je

mnenja da razsvetljuje, daje življenje in naredi vidno vse, kar ji je izpostavljeno. Naj

bi bila merilo, večnost, število, vzrok in konec vseh stvari. Prav tako pa je za nekaj

svetega in božanskega smatral temo.

Skozi različna obdobja in med različnimi civilizacijami so se na področjih svetlobe

in barv spreminjala in odkrivala dejstva, zelo velik pomen pri tem razvoju je imela

tudi umetnost.

2.2. Tiskanje v barvah

Tiskanje v barvah za nas danes ne predstavlja nič novega, saj so se prve barvne

publikacije pojavile že na začetku devetnajstega stoletja. Razlike med takratno in

današnjo sodobno tehniko pa so kar precejšnje. Uporabljali so tja do dvajset

različnih barvnih tonov, izdelke pa so na koncu dodatno popravljali še na roke.

Pravo barvno tiskanje po sistemu štirih barv, ki nam je znano še danes, pa ima

svoje začetke šele ob prehodu v dvajseto stoletje. Tedaj so Angleži ugotovili, da je

mogoče s tremi osnovnimi barvami; cian, magento in rumeno (ter črno) dobiti

dovolj velik razpon.

Tako je v uporabo prišla kratica CMYK (cian, magenta, yellow, black), ki je sedaj

že starejša od sto let in ne kaže da bo kaj kmalu prešla iz svoje uporabe ali da bi jo

5

nadomeščale kakšne nove. To je navsezadnje tudi nemogoče, saj so njene osnove

v fiziološkem zaznavanju barvnih dražljajev.

3. BARVNI MODELI

Z osnovnimi barvami kot so rdeča, modra in rumena lahko tvorimo širok spekter

različnih barvnih kombinacij. Zato da bi lahko podali podroben opis barv vpeljemo

barvni prostor kot formalno metodo predstavljanja psihofizičnih občutkov barv.

Barvni prostor običajno ponazorimo s podmnožico 3D kartezičnega koordinatnega

sistema, ki ji pravimo barvni model. Tako lahko določeno barvo opišemo z

besedami ali s številskimi vrednostmi.

Ko so barve prikazane na računalniškem prikazovalniku, so ponavadi definirane v

RGB barvnem prostoru. To je še en način ustvarjanja enakih barv. Drugi način

ustvarjanja enakih barv, je uporaba njihovih barvnih odtenkov (X os), zasičenost (Y

os) in svetlost (Z os). Ta način prikazovanja se imenuje HSB. Obstaja še veliko več

barvnih prostorov in veliko jih je lahko predstavljenih kot 3D vrednosti na ta način,

da nekateri barvni prostori imajo več, nekateri manj dimenzij, nekateri pa sploh ne

morejo biti predstavljeni na ta način.

3.1. Strojno naravnani barvni modeli

Noben izmed barvnih modelov RGB, CMY in YIQ ne opisuje, kako barve dejansko

sprejemamo, zato pravimo, da se ti modeli nanašajo na aparaturno opremo.

6

3.1.1 Barvni model RGB

SLIKA 1: Prikazuje barvni model RGB (rdeča + zelena + modra = bela).

3.1.1.1. Aditivno mešanje barv

SLIKA 2: Prikazuje barve, ki jih dobimo z aditivnim mešanjem barv.

7

Svetloba iz različnih virov se pri aditivnem mešanju sešteva, zato lahko s

kombiniranjem rdeče zelene in modre barve dobimo večino barv vidne svetlobe.

Tako na primer s seštevanje zelene in rdeče dobimo rumeno bravo.

SLIKA 3: Prikazuje krog z različnimi barvnimi območji.

Če krog razdelimo na tri območja in jih obarvamo rdeče, modro in zeleno ter ga

zavrtimo se nam zdi, kot da se barvna območja zlijejo v eno novo bravo. S

primerno hitrostji in primernimi velikostmi barvnih območij lahko dosežemo barvni

učinek, ki je enak barvi notranjega kroga.

Za rdečo (Red), zeleno (Green) in modro (blue) pravimo da so primarne seštevalne

barve. Če jih v različnih količinah dodajamo skupaj, lahko proizvajajo večino barv.

Barvni model, ki ga sestavljajo te barve ponazarjamo z enotsko kocko v pozitivnem

oktantu 3D kartezičnega koordinatnega sistema.

8

SLIKA 4: Predstavlja ponazoritev barvnega modela RGB z enotsko kocko v

pozitivnem oktantu 3D kartezičnega koordinatnega sistema.

Seštevanje enakih količin rdeče, zelene in modre nam daje barve, ki jih prikazuje

zgornja slika.Točke na glavni diagonali so enako oddaljene od vseh treh primarnih

barv in prikazujejo nivoje sive barve.

Da lahko uporabnik nemoteno spreminja barve, obstajajo programi, ki imajo za

vsako komponento določeno število različnih vrednosti. RGB barvni prostor se

razteza od 8 do 24 bitov.

SLIKA 5: Prikazuje okno programa, ki ima za komponente vrednosti naravnih števil

med 0 in 100.

9

Predvsem za ustvarjanje barvnih učinkov pri barvnih prikazovalnikih ima RGB

pomembno vlogo, saj pomaga oblikovati metode, ki se pri tem uporabljajo, hkrati

pa zelo dobro ocenjuje delovanje človeškega očesa.

SLIKA 6: Prikaz uporabe RGB – ja pri barvnih prikazovalnikih.

3.1.2. Barvni model CMY

SLIKA 7: Prikazuje barvni model CMY (cian + magenta + rumena = črna).

10

SLIKA 8: Slika v RGB in CMY barvnem prostoru.

3.1.2.1. Subtraktivno mešanje barv

SLIKA 9: Prikazuje barve, ki jih dobimo s subtraktivnim mešanjem barv.

Pri subtraktivnem oziroma odštevalnem mešanju barv gre za to, da vsi predmeti, ki

jih vidimo obarvane vpijajo (odštejejo) del svetlobe, ki pade nanje. Tako rumena in

mangenta odšteti od bele svetlobe tvorita rdečo. Če z belo svetlobo posvetimo na

zmes rdečega in zelenega pigmenta, rdeča iz vpadle svetlobe vpije vse, kar ni

rdeče. Zeleni pigment od preostanka svetlobe, v katerem je zelo malo zelenega,

11

pobere še to. Ker sta si rdeča in zelena zelo tuji, vpijeta skoraj vso svetlobo. Nekaj

malega, kar ostane, se zdi rjavo.

Cian, magenta in rumena so komplementarne barve k rdeči, zeleni in modri.

Odštevalne primarne barve jim rečemo takrat, ko jih uporabljamo kot filter za

odštevanje barv od bele svetlobe. CMY je barvni model, ki uporablja te barve.

Bela ali sončna svetloba je tista, ki osvetljuje večino objektov opazovanih s

človeškim učesom. Objekt, ki je pri taki svetlobi rumen, absorbira komplementarno

barvo k rumeni, se pravi modro. Rumena izražena v primarnih seštevalnih barvah

je vsota rdeče in zelene. Površina, ki je videti črna, pa je obarvana z vsemi tremi

odštevalnimi primarnimi barvami in absorbira rdečo, zeleno in modro.

Tudi model CMY je podobno kot RGB predstavljen z enotsko kocko 3D

kartezičnega koordinatnega sistema. Tukaj vektor (1, 1, 1) predstavlja črno bravo,

v izhodišču pa je bela. Zvezo med obema predstavitvama predstavlje naslednja

enačba.

Pri nekaterih barvnih tiskalnikih in barvnih kopirnih napravah uporabljamo barvni

model CMY, njemu podoben model CMYK pa uporabljamo pri štiribarvnih

tiskalnikih. V modelu CMYK uporabljamo črno bravo namesto enakih količin cian,

magenta in rumene.

3.1.3. Barvni model YIQ

Barvni model YIQ uporabljamo pri barvni televiziji. Če želimo podatke RGB

učinkoviteje prenašati, da bi postali barvni signali združljivi s črno – belo televizijo,

12

potem uvedemo model YIQ. Komponenta Y predstavlja svetlost, in je edina

komponenta barvnega televizijskega signala, ki se prikaže na črno – belem

televizorju.

Nekatere lastnosti:

• Y je identičen YUV barvnem modelu

• če je [R G B]T = [1 1 1] potem [Y I Q]T = [1 0 0]

• analogni televizorji slonijo na YIQ barvnem modelu

• Y komponenta se odziva na svetlobo barve.

• I komponenta se odziva na rahlo oranžno barvo

• Q komponenta se odziva na magenta barvo

GRAF 1: Krivulje na grafu določajo standardne barvne vrednosti: X (rdeča), Y (je

identična s krivuljo relativne spektralne občutljivosti očesa na zeleno bravo pri

dnevni svetlobi) in Z (modra).

Model YIQ ponazorimo v 3D kartezičnem koordinatnem sistemu z obliko

konveksnega poliedra, ki leži znotraj kocke RGB. Za Pretvorbo iz modelaRGB v

model YIQ uporabimo spodnjo enačbo, pri kateri nam količine v prvi vrstici

13

pokažejo relativno pomembnost rdeče in zelene, in nepomembnost modre v

svetlosti.

Barvni model YIQ izrablja lastnost, da je naš vidni sistem bolj občutljiv za

spremembo svetlosti, kot po za spremembe barvnih odtenkov ali nasičenja.

3.2. Uporabniško naravnani barvni modeli

Glede na to, da barvna modela HSL in HSV zelo dobro ocenjujeta psiho –

fiziološke lastnosti barve, pravimo, da sta uporabniško naravnana.

3.2.1. Barvni model HSL

• Hue - barvni odtenek

• Saturation - nasičenje

• Brightness oz. Lightnes – osvetlitev

HSL prostor lahko predstavimo kot dvojni storž. Sistem predstavitve je nelinearen.

Vrh storža predstavlja belo barvo, čisto spodaj pa imamo črno barvo. Parameter

kota predstavlja barvni odtenek, razdalja od osi ustreza nasičenju, medtem ko

razdalja med vrhovoma med belo in črno predstavlja svetlost.

14

SLIKA 10: Levo je predstavitev HSL barvnega prostora z dvojnim storžem, desno

je barvni krog, v katerem barvni odtenek opisuje bravo in je razdeljen na 360 delov.

Vrednosti osnovnih barv v krogu:

• rdeča: 0 (=360)

• zelena: 120

• modra: 240

Nasičenje je vrednost (v %) in predstavlja količino sivine, ki je prisotna v barvi. 0%

predstavlja samo sivo, medtem ko 100% predstavlja čisto barvo. Svetlost barve se

tudi izraža v procentih. 0% predstavlja črno in 100% svetlost je bela. Obe sta

neodvisni od nasičenja.

15

PREGLEDNICA 1: To je barvna paleta, ki nam omogoča prikaz 3,564,000 barv

(360 barvnih odtenkov * 100 vrednosti nasičenj * 99 vrednosti svetlosti) 101 sivin.

3.2.2. Barvni model HSV

HSV barvni model je bil ustvarjen leta 1978 in je nelinearna transformacija RGB

barvnega prostora. Uporablja pa se pri različnih barvnih postopkih, predvsem v

grafičnih programih.

• H - barva oz. barvni odtenek (hue) zavzema vrednosti od 0 – 360

• S - nasičenje (saturation); včasih se imenuje tudi »čistost« (manjša kot je

čistost več sivine je prisotne in barva je bolj obledela)

• V - vrednost, svetlost (brightness) zavzema vrednosti 0 – 100%

16

SLIKA 11: Nekaj grafičnih načinov predstavitve barvnega modela HSV.

Uporaba:

• pri večini grafičnih programov

• barvni model HSV je izpeljan iz barvnega modela RGB

SLIKA 12: Slika v RGB in HSV barvnem prostoru.

3.2.3. Barvni prostor YCbCr

• uporabljen v video sistemih

• Y – svetlost (brightness)

17

• Cb, Cr – dvobarvna razlika med signali kjer Cb pomeni razliko B-Y, Cr pa

razliko R-Y (kjer sta R in B modra in rdeča komponenta iz RGB prostora.)

YCbCr barvni prostor ali krajše YCC, pogosto zamenjujejo z YUV barvnim

prostorom, katerega uporabljajo pri PAL in NTSC televizijskih sistemih. MPEG

komprimirani video posnetki, ki se snemajo na DVD in video CD-je,

pa so kodirani v YCC.

Enačba za pretvorbo iz RGB v YCbCr barvni prostor :

Y' = Kr * R' + (1 - Kr - Kb) * G' + Kb * B'

Cb = 0.5 * (B' - Y') / (1 - Kb)

Cr = 0.5 * (R' - Y') / (1 - Kr)

Konstanti Kr in Kb sta določeni glede na televizijski standard. Za HDTV in novejše

računalniške monitorje sta ti konstanti po standardu ITU-R BT.709:

Kb = 0.0722

Kr = 0.2126

Za starejše standarde televizij pa se uporabljajo vrednosti konstant:

Kb = 0.114

Kr = 0.299

R', G', B' so skalirane RGB komponente na območje 0 – 1.

18

SLIKA 13: Slika v RGB in YCbCr barvnem prostoru.

3.2.4. Barvni prostor CIE

Leta 1931 so se pri mednarodni komisiji za razsvetljavo (International Commission

on Illumination) CIE odločili, da bodo poimenovanje barv, s katero so se največkrat

ubadali slikarji, uredili malce bolj znanstveno. Po mnogih poiskusih so prišli do treh

funkcij, ki predstavljajo spektralno občutljivost človeškega očesa; le njegovega

središča – rumene pege, ki zavzema vidni kot 2 stopinji. Po matematičnih izračunih

so te tri funkcije spremenili v dvodimenzionalen graf, imenovan kromatični diagram

CIE XY ali enostavno CIEXY.

.

Kmalu so spoznali, da diagram CIEXY ne ustreza dejanskemu obsegu človeškega

vida. Z razvojem fiziologije vida so namreč odkrili, da tudi robni del mrežnice

sodeluje pri barvnem vidu. Zato so popravili krivulje pogleda na vidni kot 10 stopinj

in leta 1976 izdali popravek v obliki diagrama CIE-Lu’v’, ki je veliko boljši približek

barvnemu prostoru človeškega očesa. V diagramih vseeno večkrat dobimo

rezultate v obliki CIEXY, kar je predvsem posledica tradicije in počasnega

prilagajanja novostim.

19

Poznamo tudi sistem CIELa’b’, trirazsežni prikaz, ki temelji na Heringovem modelu

nasprotnih barv. Vrednost l predstavlja čisto svetlostno (črno-belo) vrednost,

medtem ko vrednosti a in b predstavljata rdeče-zeleno oziroma modro-rumeno

komponento. Lu’v’ in La’b’ sta logaritmična prikaza (kar je označeno z oznako ’ ali *

nad črko), ki s srednjo vrednostjo L= 20 % (za razliko od Y=50 %) veliko bolje

oponašata način gledanja človeka.

SLIKA 14: Slika v RGB in CIE prostoru.

4. UPORABNOST BARVNIH MODELOV

V očesu imamo dve vrsti svetlobnih receptorjev: paličnice in čepnice. Prve so

namenjene gledanju v temi, kjer barve niso pomembne, čepnice pa potrebujejo

posredovanje barvnih valenc možganom. Zato, da možgani dobijo čim bolj

natančen barvni vtis, se palčnice razlikujejo po občutljivosti. Glede na občutljivost

na valovne dolžine dražljajev lahko posplošimo, da so ti receptorji treh vrst: rdeči,

modri in zeleni. Naš vid deluje po načelu RGB, prav tako kot zasloni. Na nek način

se z našimi možgani malo poigramo; takšno igranje je pravzaprav bistvo osnovnih

tiskarskih barv, ki so dejansko preseki rdeče, zelene in modre. Gre za to, da papir

oddaja belo svetlobo, in tiskarske barve so nekakšni optični filtri: nasičen cian in

20

nasičena rumena tvorita zeleno, magenta in rumena rdečo in cian ter magenta

modro. Vse ostale kombinacije nastanejo z rastriranjem.V praksi se izkaže, da

troplastni nanos ne da črne, vendar prej rjavkasto, nečisto barvo, ki ne ustreza

slikam, še manj pa besedilu. Črna je torej nujna za kontrast in globino fotografij in

za tekst.

Čeprav imamo v tiskarstvu štiri barve, je končna paleta ožja od tiste v načinu RGB.

Če odpremo risarski program in zapolnimo zaslon z barvo vrednosti B255 ali G255,

dobimo tako živo modre ali živo zelene, ki jih v praksi ne bi nikoli dobili izpod

tiskarskih valjev; kot tudi ne flourescentnih barv (boljši grafični programi opozorijo

pri delu s težavnimi odtenki - gamut warning). To dejstvo, je najbolje da oblikovalec

vzame v zakup. V primeru, da zamisel zahteva brezkompromisno rabo določene

neizvedljive barve, kakršne so med drugim denimo metalne, je treba poseči po

tako imenovani peti barvi, ki se jo posebej pripravi in naknadno odtisne. Ko vidimo

revije z zlatimi, srebrnimi ali flourescentnimi naslovi, vemo, da je to to.

SLIKA 15: Klicaj, ki se prikaže v okenčku, pomeni, da izbrana barva v mešalniku

RGB ne more biti natisnjena.

Praktičen nasvet

Ker monitor prikazuje RGB barvno shemo, vedno poskrbimo, da so naše slike v

RGB, saj bodo le tako barve pravilne. Poleg tega nekateri brskalniki ne pokažejo

slik ki so v drugih barvnih shemah (npr. CMYK).

21

Znanstveno dokazano dejstvo

Če delamo spletno stran, za katero vemo, da bo imela zelo velik krog

obiskovalcev, moramo pri izbiri barv paziti na rdečo in zeleno barvo. Največ ljudi z

barvno slepoto namreč trpi za rdeče-zelenim defecitom. Narediti logotip z napisom

v rdeči ali zeleni barvi je lahko samomor.

24 bitna predstavitev

RGB barvo lahko v digitalni obliki definiramo s številom med 0 in 255, s

kombinacijo teh treh števil pa kombinacijo treh osnovnih barv.

SLIKA 16: Prikazuje razporeditev in koordinate točno določenih barv.

Tako je nastalo cel kup RGB barvnih prostorov. Najbolj znana sta verjetno sRGB

(Standard RGB) in Adobe RGB. sRGB je danes najbolj razširjen barvni prostor,

čeprav ni optimalen. Manjkajo mu nekateri cyan in modri odtenki, ki bi jih brez

problema lahko natisnili.

22

SLIKA 17: Prikazuje sRGB barvni prostor.

Sicer pa je bil ta RGB prostor ustvarjen za prikaz slik na monitorju, torej za internet.

Zato ne preseneča, da ta barvni prostor uporabljajo oblikovalci spletnih strani.

Idealen je tudi za povprečne amaterske slike. Zaradi tega in zaradi njegove

razširjenosti, so ga prevzeli tudi proizvajalci minilabov, vedoč, da bo nekaj

odtenkov manjkalo, ampak pri (amaterskih) fotografijah to tako ne bo opazno.

Uporabljajo ga tudi vse amaterske digitalne kamere. Zahtevnejše kamere pa nudijo

poleg že omenjenega sRGB-ja, tudi Adobe RGB. Ta barvni prostor je mnogo večji

od sRGB-ja in ima vse barve ki jih je možno izpisati. Tudi do sedaj, pa z Adobe

RGB prostorom še ni vse rešeno.

Malo manj poznan je CMYK barvni prostor, ki se večinoma uporablja pri tiskanju

barvih vsebin na različne medije. CMYK barvni prostor se pri tiskalnikih uporablja

zato, ker papir svetlobo delno odbija, delno pa jo absorbira, in če želimo na papir

iztiskati željeno barvo, je potrebno uporabit barvilo, ki absorbira vse barve, razen

23

barve, ki jo želimo prikazati. Za razliko od papirja nam prikazovalniki svetlobo

oddajajo, kar pomeni da lahko na njih uporabljamo RGB barvni prostor.

5. SLOVARČEK POJMOV

· BARVNI PROSTOR (Color Space)

Tridimenzionalna geometrična predstavitev barv, ki jih lahko vidimo ali upodobimo

s kakšnim barvnim modelom.

· BARVNI MODEL (Color Model)

Lestvica ali sistem, s katerim je mogoče upodobiti izmerjeno in numerično opisano

barvo oz. vsako izmed njenih lastnosti posebej. Na barvnih modelih temelji

upodabljanje barv v računalniški grafiki, v merilnih instrumentih in grafičnih

procesih.

· MONITOR RGB

Enak pomen kot RGB. Monitor RGB se nanaša na specifičen barvni prostor, ki ga

točno določen monitor lahko upodobi z različnimi kombinacijami rdeče (R), zelene

(G) in modre (B) svetlobe.

· LASTNOST (Attribute)

Razlikovanje pri zaznavanju, dojemanju ali vrsti videza. Barve najpogosteje

razlikujemo z opisovanjem lastnosti, kot so barvni ton, nasičenost in svetlost.

· NASIČENJE (Saturation)

Lastnost vizualnega dojemanja, s katero se kakšna barva razlikuje od enako svetle

nevtralne barve. Kolorimetrično ji ustreza kroma (Chroma).

· SVETLOBA (Light)

Elektromagnetno valovanje v spektralnem območju, ki ga lahko zaznavajo

človeške oči (približno od 380 do 720 nm).

24

· SVETLOST (Lightness)

Lastnost vizualnega dojemanja, s katero razlikujemo, koliko (več ali manj) svetlobe

kakšna površina oddaja (seva ali odbija). Nanaša se tudi na vizualno razlikovanje

belih in sivih objektov na eni ter svetlih in temnih barvnih objektov na drugi strani.

Svetlost uporabljamo predvsem za opisovanje svetlosti barvne svetlobe, ki jo

oddajajo sekundarna svetila, torej za opisovanje subtraktivnih barv in kolorantov

(opomba prevajalca). To lastnost uporabljamo v modelu za opisovanje barv L C H -

Lightness (svetlost), Chroma (kroma, nasičenost) in Hue (barvitost, barvni ton).

Svetlost moramo razlikovati od sijajnosti.

6. ZAKLJUČEK

Skozi svojo seminarsko nalogo sem poskušala to široko področje barv, barvnih

modelov in barvnih prostorov nekako spraviti v celoto in kar se da nazorno s

slikami in tabelami prikazala pri vsakem modelu ali prostoru kako približno naj bi to

izgledalo. Tudi sama sem svoje znanje izdatno dopolnjevala in se trudila zbirati čim

več različnih virov s pomočjo katerih, mi je po mojem mnenju uspelo narediti kar

zajetno seminarsko nalogo. Dotaknila sem se tudi zgodovine in opisala prve teorije

znanih filozofov. Ugotovila sem, da so se stvari do danes kar precej spremenile in

dopolnile, tudi s prihodom novejših in naprednejših tehnologij, toda osnove so, in

zgleda tudi bodo ostale enake še nekaj časa.

25

7. VIRI IN LITERATURA

1) Kumar Marko (1993): Tehnologija grafičnih procesov; Ljubljana : Tehniška

založba Slovenije

2) http://vlado.fmf.uni-lj.si/sola/1995/barve/model2.htm

3) http://uporabnost.info/content/Barve

4) http://storm.uni-mb.si/vaje/ls3-pipsss/nacrtovanje.html

5) http://en.wikipedia.org/wiki/Color_models

6) http://www.sketchpad.net/basics4.htm

7) http://www.telesat.si/~user239/zgodovinabarv.pdf