UNIVERZA V LJUBLJANITeorija in metodika košarke VPLIV ŠESTTEDENSKEGA TRENINGA NA RAVNOTEŽJE V RITMIČNI GIMNASTIKI DIPLOMSKO DELO MENTOR dr. Goran Vučković Avtor dela RECENZENT

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Športno treniranje

Teorija in metodika košarke

VPLIV ŠESTTEDENSKEGA TRENINGA NA RAVNOTEŽJE V

RITMIČNI GIMNASTIKI

DIPLOMSKO DELO

MENTOR dr. Goran Vučković Avtor dela RECENZENT IGOR CESAR dr. Maja Bučar Pajek KONZULTANTKA dr. Branka Vajngerl

Ljubljana, 2016

Hvala mentorju, dr. Vučkovič Goranu za nasvete in pomoč pri izdelavi diplomskega dela.

Hvala Mitiji Samardžija Pavletiču za vso pomoč, spodbudo in potrpežljivost.

Posebno zahvalo namenjam svojim staršem, ker so mi omogočili študij in mi stali ob strani.

Hvala, Ksenija. Brez tebe mi ne bi uspelo.

Ključne besede: propriocepcija, proprioceptivna vadba, preventiva, ritmična gimnastika.

VPLIV ŠESTTEDENSKEGA TRENINGA NA RAVNOTEŽJE V RITMIČNI GIMNASTIKI

Igor Cesar

IZVLEČEK

Z raziskavo, predstavljeno v diplomski nalogi, smo želeli ovrednotiti vpliv proprioceptivne vadbe na športnika in s pomočjo ravnotežnih testov ugotoviti ali obstajajo razlike pri kazalnikih ravnotežja po izvajanju izbrane preventivne vadbe ter na ta način zmanjšati tveganje za nastanek poškodb. V raziskavi je sodelovalo 9 vrhunskih tekmovalk ritmične gimnastike starih 16 ± 4,33 let. Uporabili smo test 30 sekund stoja na eni nogi z odprtimi očmi, na pritiskovni plošči. Izmerili smo začetno stanje in po opravljenem šesttedenskem programu preventivne vadbe še končno stanje. Analiza rezultatov je bila narejena z opisno statistiko za vsak parameter posebej. Analizo razlik na ravni posamezne tekmovalke smo preverili s pomočjo T-testa za odvisne vzorce. Spremljali smo štiri kazalnike: pot, ki jo opiše projekcija centra pritiska na podlago (CoP), povprečna pot, ki jo opiše CoP na podlago, frekvenca nihanj CoP na podlago in indeks utrujenosti. Vse kazalnike smo spremljali v smeri naprej – nazaj (A-P) in v smeri levo – desno (M-L).

Glede na povprečje začetnega in končnega stanja smo pri dveh kazalnikih ugotovili statistično značilne razlike in izboljšanje končnega stanja. Pri kazalniku skupna pot CoP na podlago v smeri A-P je značilnost 0,000 pri p<0,05 (interval zaupanja 1625,18 ±764,93), pri kazalniku skupna pot CoP na podlago v smeri M-L je značilnost 0,027 pri p<0,05 (interval zaupanja 1850,67±2059,56), pri kazalniku frekvenca nihanj CoP na podlago v smeri A-P je značilnost 0,000, pri p<0,05 (interval zaupanja 27,81±2,58) in pri frekvenca nihanj CoP na podlago v smeri M-L kjer je značilnost 0,001, pri p<0,05 (interval zaupanja 20,74±12,17). Pri kazalnikih povprečna pot, ki jo opiše CoP na podlago in indeks utrujenosti statistično značilne razlike nismo dobili.

Z meritvami ravnotežja, smo ugotovili, da je program propioceptivne preventivne vadbe pozitivno vplival na sposobnost vzdrževanja ravnotežja. Z vadbo smo vplivali na izboljšanje nadzora telesa in na ta način zmanjšali tveganje za pojav poškodb.

Key words: proprioception, proprioceptive training, prevention, rhythmic gymnastics.

IMPACT OF SIX WEEKS TRAINING ON BALANCE IN RHYTHMIC GYMNASTICS

Igor Cesar

ABSTRACT

The study was aimed at the impact of the proprioceptive training on the athlete and at determining, by using equilibrium tests, whether there are differences in the balance indicators after performing the selected preventive exercise and thereby reduce the risk of injury. The study included nine top rhythmic gymnasts aged 16 ± 4.33 years. We used the test of 30 seconds of one leg stand with eyes open on the force plate. We measured the initial state, and after the six-week programme of preventive exercise, also the final state. The analysis of the results was done by using descriptive statistics for each parameter separately. The analysis of the differences at the level of individual contestants was checked with t-test for dependent samples. We observed four indicators: the path drawn by the projection of the pressure centre on the ground (CoP), the average path drawn by CoP to the ground, the oscillation frequency CoP to the ground and the index of fatigue. We observed all indicators in the direction forwards- backwards (A-P) and in the direction left - right (M-L).

Regarding the average of the initial and final state two indicators showed statistically significant difference and an improved final state. For the indicator of the total path CoP to the ground in the direction forwards - backwards (AP) the significance has been 0.000 at p <0.05 (confidence interval of 1625.18 ± 764.93), for the indicator of the total path of CoP to the ground in the direction left - right (ML) the significance has been 0.027 at p <0.05 (confidence interval of 1850.67 ± 2059.56), for the indicator of the oscillation frequency of CoP to the ground in the direction forwards - backwards (AP) the significance has been 0.000, with p <0.05 (confidence interval 27.81 ± 2.58) and for the oscillation frequency of CoP on the ground in the direction left - right (ML) the significance has been measured at 0.001, at p <0.05 (confidence interval of 20.74 ± 12.17). For the indicators of average path drawn by the CoP to the ground and for the index of fatigue there were no statistically significant differences measured.

By measuring equilibrium, we found that the program of proprioceptive preventive exercise had a positive impact on the ability to maintain balance. Through exercise we influenced the improvement of the body control and thereby reduced the risk of injury.

Kazalo

1. Uvod ................................................................................................................. 9 1.1. Propriocepcija ................................................................................................... 9 1.2. Propriocepcija kot preventivna vadba za gleženj ............................................ 13 1.3. Gimnastika ...................................................................................................... 13 1.4. Ritmična gimnastika ........................................................................................ 14 1.5. Preventivna vadba .......................................................................................... 16 2. Cilji .................................................................................................................. 18 3. Hipoteze.......................................................................................................... 19 4. Metode dela .................................................................................................... 20 4.1. Vzorec merjencev ........................................................................................... 20 4.2. Vzorec spremenljivk ........................................................................................ 20 4.3. Testni protokol ................................................................................................ 21 4.4. Vadbeni program ............................................................................................ 22 4.4.1. Uvodni del preventivnega programa - ogrevanje ............................................ 22 4.4.2. Glavni del preventivnega programa – proprioceptivna vadba ......................... 22 4.5. Obdelava podatkov ......................................................................................... 23 5. Rezultati .......................................................................................................... 24 5.1. Osnovne značilnosti izbrane skupine .............................................................. 24 5.2. Vpliv vadbe na kazalnik pot, ki jo opiše projekcija CoP na podlago v smeri naprej – nazaj (A-P) .................................................................................................. 25 5.3. Vpliv vadbe na kazalnik pot projekcije CoP na podlago v smeri levo – desno (M-L) ………………………………………………………………………………………...27 5.4. Vpliv vadbe na kazalnik povprečna pot projekcije CoP na podlago v smeri naprej nazaj (A–P) .................................................................................................... 30 5.5. Vpliv vadbe na povprečni premik CoP v smeri M-L ........................................ 32 5.6. Vpliv vadbe na frekvenco nihanj CoP v smeri naprej-nazaj (A-P) ................... 35 5.7. Vpliv vadbe na frekvenco nihanj CoP v smeri levo-desno (M-L) ..................... 37 5.8. Vpliv vadbe na indeks utrujenosti v smeri naprej-nazaj (A-P) ......................... 40 5.9. Vpliv vadbe na indeks utrujenosti v smeri levo-desno (M-L) ........................... 41 6. Razprava ........................................................................................................ 44 7. Sklep ............................................................................................................... 48 8. Viri .................................................................................................................. 49

Kazalo slik

Slika 1. Povprečne vrednosti rezultatov meritev devetih tekmovalk na pritiskovni plošči za kazalnik pot projekcije CoP na podlago v smeri naprej – nazaj ................. 25 Slika 2. Rezultati meritev na pritiskovni plošči za kazalnik pot projekcije CoP na podlago v smeri naprej – nazaj za posamezno tekmovalko...................................... 26 Slika 3. Delež spremembe med začetnim in končnim stanjem izražen v % za kazalnik pot projekcije CoP na podlago v smeri naprej – nazaj .............................................. 27 Slika 4. Povprečne vrednosti rezultatov meritev devetih tekmovalk na pritiskovni plošči za kazalnik pot projekcije CoP na podlago v smeri levo - desno .................... 28 Slika 5. Rezultati meritev na pritiskovni plošči za kazalnik pot projekcije CoP na podlago v smeri levo-desno za posamezno tekmovalko........................................... 28 Slika 6. Delež spremembe med začetnim in končnim stanjem izražen v % za kazalnik pot projekcije CoP na podlago v smeri levo-desno ................................................... 29 Slika 7. Povprečne vrednosti rezultatov meritev devetih tekmovalk na pritiskovni plošči za kazalnik povprečna pot projekcije CoP na podlago v smeri naprej-nazaj .. 30 Slika 8. Rezultati meritev na pritiskovni plošči za kazalnik povprečna pot projekcije CoP na podlago v smeri naprej-nazaj za posamezno tekmovalko ........................... 31 Slika 9. Delež spremembe med začetnim in končnim stanjem izražen v % za kazalnik pot projekcije CoP na podlago v smeri naprej-nazaj ................................................. 31 Slika 10. Povprečne vrednosti rezultatov meritev devetih tekmovalk na pritiskovni plošči za kazalnik povprečna pot projekcije CoP na podlago v smeri levo-desno .... 32 Slika 11. Rezultati meritev na pritiskovni plošči za kazalnik povprečna pot projekcije CoP na podlago v smeri levo-desno za posamezno tekmovalko .............................. 33 Slika 12. Delež spremembe med začetnim in končnim stanjem izražen v % za kazalnik pot projekcije CoP na podlago v smeri levo-desno ..................................... 34 Slika 13. Povprečne vrednosti rezultatov meritev devetih tekmovalk na pritiskovni plošči za kazalnik er frekvenca nihanj CoP v smeri naprej-nazaj ............................. 35 Slika 14. Rezultati meritev na pritiskovni plošči za kazalnik frekvenca nihanj CoP v smeri naprej-nazaj za posamezno tekmovalko ......................................................... 36 Slika 15. Delež spremembe med začetnim in končnim stanjem izražen v % za kazalnik frekvenca nihanj CoP v smeri naprej-nazaj ................................................ 36 Slika 16. Povprečne vrednosti rezultatov meritev devetih tekmovalk na pritiskovni plošči za kazalnik frekvenca nihanj CoP v smeri levo-desno .................................... 37 Slika 17. Rezultati meritev na pritiskovni plošči za kazalnik frekvenca nihanj CoP v smeri levo-desno za posamezno tekmovalko ........................................................... 38 Slika 18. Delež spremembe med začetnim in končnim stanjem izražen v % za kazalnik frekvenca nihanj CoP v smeri levo-desno ................................................... 39 Slika 19. Povprečne vrednosti rezultatov meritev na pritiskovni plošči za kazalnik indeks utrujenosti v smeri naprej-nazaj..................................................................... 40 Slika 20. Rezultati meritev na pritiskovni plošči za kazalnik indeks utrujanja v smeri naprej-nazaj za posamezno tekmovalko................................................................... 41 Slika 21. Povprečne vrednosti rezultatov meritev na pritiskovni plošči za kazalnik indeks utrujenosti v smeri levo-desno ....................................................................... 42

Slika 22. Rezultati meritev na pritiskovni plošči za kazalnik indeks utrujanja v smeri levo-desno za posamezno tekmovalko ..................................................................... 43

Kazalo tabel

Tabela 1: Vzorec spremenljivk s pripadajočim opisom (Šarabon, Kern, Loefler, in Rosker, 2010): .......................................................................................................... 20 Tabela 2: Vsebina uvodnega dela preventivnega programa - ogrevanje .................. 22 Tabela 3: Vsebina glavnega dela preventivne vadbe - propriocepcija ...................... 22 Tabela 4: Značilnosti vzorca merjencev.................................................................... 24 Tabela 5: Osnovne značilnosti analiziranih kazalnikov ............................................. 24 Tabela 6: T-test za odvisne vzorce za kazalnik pot projekcije CoP na podlago v smeri naprej-nazaj .............................................................................................................. 27 Tabela 7: T-test za odvisne vzorce za kazalnik pot projekcije CoP na podlago v smeri levo-desno ................................................................................................................ 29 Tabela 8: T-test za odvisne vzorce za kazalnik povprečna pot projekcije CoP na podlago v smeri levo-desno ...................................................................................... 32 Tabela 9: T-test za odvisne vzorce za kazalnik povprečna pot projekcije CoP na podlago v smeri levo-desno ...................................................................................... 34 Tabela 10: T-test za odvisne vzorce za kazalnik frekvenca nihanj CoP v smeri naprej-nazaj ......................................................................................................................... 36 Tabela 11: T-test za odvisne vzorce za kazalnik frekvenca nihanj CoP v smeri naprej-nazaj ......................................................................................................................... 39 Tabela 12: T-test za odvisne vzorce za kazalnik indeks utrujenosti v smeri naprej-nazaj ......................................................................................................................... 41 Tabela 13: T-test za odvisne vzorce za kazalnik indeks utrujenosti v smeri levo-desno ................................................................................................................................. 43

9

1. Uvod

1.1. Propriocepcija Vadba propriocepcije se nanaša na sposobnost zaznavanja položaja, drže in gibanja posameznih delov telesa v prostoru in času. Temelji na kontinuiranem dotoku senzoričnih informacij iz perifernih receptorjev v centralni živčni sistem. Gre za kompleksno sodelovanje različnih senzoričnih sistemov (kožni, mišični, kitni, sklepni receptorji, organ za vid, ravnotežni organ), na podlagi katerih se oblikujejo gibalni odgovori za vzdrževanje oziroma vzpostavljanje ravnotežja (Šarabon, 2005). Propriocepcija je sposobnost senzoričnih sistemov mišic, kit, sklepov in kože, da odgovorijo na specifične, pogosto tudi neobičajne položaje in okoliščine posameznih delov telesa (Potach in Borden, 2000; Strojnik in Šarabon, 2003). Propriocepcija je v ožjem pomenu opredeljena kot sposobnost organizma za zavestno in podzavestno prepoznavanje položajev delov lastnega telesa v prostoru (Enoka, 1994). K temu sodi tudi zaznavanje gibanja, smeri gibanja ter spremembe smeri in hitrosti gibanja, kar imenujemo kinestezija (Dereani, 2010). Na nivoju živčno-mišične kontrole je propriocepcija kompleksen živčno-mišični proces, v katerem je vključen aferentni vnos informacij in tudi eferentni odziv nanje, ki omogoča organizmu ohranjati stabilnost in orientacijo med dinamičnimi in statičnimi aktivnostmi (Horvat, 1994). Poznamo dva nivoja propriocepcije, zavestnega in podzavestnega. Zavestni nivo propriocepcije omogoča pravilno funkcijo sklepov in mišic pri gibanjih, za katere smo se zavestno odločili, medtem ko podzavestni deluje na nivoju hrbtenjače in povzroča reflekse, ki ohranjajo stabilno stanje sistema. Zavestni gibi so pogosto prepočasni, da bi pravočasno korigirali gibalni program in mogoče preprečili poškodbo, saj ukazi prihajajo iz možganske skorje, katerega živčne poti so daljše od živčnih poti refleksov. Na podzavestni ravni z refleksnim odzivom telesa lahko zaščitimo sklep v kritičnih okoliščinah, še posebej, če preventivno opravljamo vadbo refleksne propriocepcije, katera nam omogoči bolj učinkovito in pravočasno preprečitev poškodb sklepov (Laskowski, Newcomer-Anery in Smith, 2000). Proprioceptivni sistem deluje pod pogojem, da so vsi potrebni receptorji in centralni živčni sistem usklajeni. Mehanoreceptorji (receptorji v mišicah, kitah, sklepnih strukturah in v koži), preko aferentnih živčnih vlaken sporočajo v centralni živčni sistem informacije v kakšnem položaju je določen del telesa. Pri tem so dejavni (Spreizer, 2012):

10

mišična vretena, receptorji, ki dajejo čutno informacijo o absolutni dolžini mišice in hitrosti spremembe dolžine mišice ter tako nenehno informirajo centralni živčni sistem o stanju mišice;

Golgijev kitni organ, ki je detektor za zaznavanje napetosti v mišici ter tako z inhibicijo mišice, v kateri se nahaja, zmanjša njeno aktivacijo, s tem pa tudi silo v mišično-kitnem kompleksu;

Pacinijeva telesca, ki imajo nizek prag vzdraženosti za mehanični pritisk in se hitro prilagajajo;

Ruffinijevi končiči, ki so vzdraženi, dokler dražljaj traja zaradi ekstremnih gibov (na upogibni strani sklepa), in dajejo informacijo o položaju sklepa in premikih sklepa;

Golgijevi končiči, ki so podobni Golgijevem kitnemu organu in merijo napetost v ligamentih;

prosti končiči, ki imajo visok vzdraženi prag in se vzdražijo, ko je sklep izpostavljen nenormalnemu mehaničnemu stresu.

Mehanoreceptorjem pri zaznavanju pomagajo tudi termoreceptorji in receptorji za bolečino. Za uspešno propriocepcijo sta potrebna še dva organa, in sicer organ za vid in organ za ravnotežje. Oba sporočata svoje aferentne informacije za nadzor gibanja. Vsi ti dejavniki se med seboj prepletajo in dopolnjujejo (Horvat, 1994). Mehanoreceptorji so odgovorni za pošiljanje informacij v centralni živčni sistem in za sprožanje refleksnega odziva. Refleks je predvidljiv, nehoten in stereotipen odgovor na dražljaj. Refleks oziroma refleksni lok lahko razdelimo na tri dele, to so:

a) senzorični receptor in aferentni senzorični nevron, ki prenese informacijo v centralno živčevje;

b) centralni del, ki zajema sinapse in internevrone v centralnem živčevju; in c) eferentni motorični nevroni, ki prenesejo informacijo od skeletnih mišičnih

vlaken, motorične ploščice. (Horvat, 1994). Refleks na nateg je odziv živčnega sistema na nepričakovano podaljšanje mišice. To je obrambni mehanizem, ki pomaga mišici pri ustrezni reakciji na nepričakovane motnje položaja telesa ali telesnega segmenta in pri kontroli mišične togosti. V ta refleksni krog so vključeni mišica, mišično vreteno raztegnjene mišice, gama motorična živčna vlakna, aferentna živčna vlakna Ia in II, alfa motorična živčna vlakna in centralni živčni sistem (Dolenc, 1999). Ko pride do spremembe dolžine mišice, se odzove mišično vreteno, ker leži vzporedno z ekstrafuzalnimi mišičnimi vlakni in se razteza ali krajša vzporedno z njimi. Ko se raztegne mišično vreteno, se raztegnejo tudi infrafuzalna mišična vlakna, kar zaznajo živčni končiči Ia in II aferentnih živčnih vlaken. Nastane akcijski potencial,

11

ki se prek aferenc prenese do mišice in centralnega živčnega sistema. Da bi se sprožil refleks na nateg, ni potrebno, da je mišica aktivna, saj se lahko pojavi refleks tudi ob relativno sproščeni mišici. Pokaže pa se razlika v latencah sproščene in aktivne mišice. Pri sproščeni mišici gre le za odziv kratke latence, katerega zakasnitveni čas znaša okoli 30 ms do 40 ms (za mišice spodnjih okončin). Pri aktivirani mišici pa kratki latenci refleksa sledita še srednja in dolga latenca, prva pri 60 ms do 90 ms in druga pri 90 ms do 120 ms po začetku raztegovanja mišice. Na velikost refleksnega odziva vplivajo amplituda, dolžina in hitrost raztezanja mišice. Velikost odziva aktivirane mišice pa je odvisna tudi od trenutnega nivoja predaktivacije, ki pripomore k večjemu odzivu (Horvat, 1994). Recipročna inhibicija dopolnjuje refleks na nateg. Pri nepričakovanem raztegu mišice potuje informacija o raztegu po Ia aferenci do hrbtenjače. V hrbtenjači se Ia aferenca veže na motorični nevron iste mišice in hkrati na motorični nevron nasprotne mišice, vendar pa je pred vezavo na motorični nevron nasprotne mišice vezan neposredno na vmesni inhibinatorni nevron, prek katerega pride do inhibicije mišice. Recipročna inhibicija dopolnjuje refleks na nateg, ko se zgodi nepričakovan razteg mišice in se po Ia aferenci sproži signal, ki dodatno poveča kontrakcijo agonista in hkrati zmanjša kontrakcijo antagonista. Na inhibitorno vmesno živčno vlakno vplivajo tudi višji centri centralnega živčnega sistema, tako da recipročna inhibicija ni vedno mogoča. Ali bo do recipročne inhibicije prišlo ali ne, je odvisno tudi od skupnega priliva vseh inhibitornih in ekscitatornih dražljajev na inhibitorno vmesno živčno vlakno, ki izhajajoiz višjih centrov centralno živčnega sistema in periferije. Pri znižanju dotoka impulzov oziroma, če se recipročna inhibicija sploh ne pojavi, lahko govorimo o hkratni aktivaciji agonistov in antagonistov ali tako imenovani koaktivaciji. Recipročna inhibicija nastane tudi na nivoju centralnega živčnega sistema. Pri zavestnem gibanju se iz možganskega korteksa širi ukaz za gibanje v periferijo. Ta ukaz potuje do hrbtenjače in do istih motoričnih nevronov kot pri refleksu. Tako se zgodi, da ukaz za gibanje eno mišico aktivira, drugo pa inhibira in zato se pri raztegnjenem antagonistu ne sproži refleks na nateg. Vse to nam omogoča gladko gibanje (Enoka, 2006). Rekurentna inhibicija je lokalna povratna zanka, ki lahko spremeni odziv refleksa prek internevrona, imenovanega Renshowa celica. Renshawo celico lahko aktivirajo skupina III in IV mišične aference in skupne veje alfa motoričnih aksonov. Tako Renshowa celica generira inhibinatorni postsinaptični potencial na istem motoričnem nevronu in na drugih internevronih. Aktivacija rekurentne inhibicije je rezultat zmanjšanja vzdraženosti motoričnih nevronov. Rekurentna inhibicija je visoka predvsem, ko so aktivirane male motorične enote, in nizka pri močnejših kontrakcijah. Zvišanje rekurentne inhibicije lahko zaznamo tudi pri utrujenosti. Rekurentna inhibicija lahko tudi inhibira inhibicijo antagonista, kar pomeni, da sodeluje pri recipročni inhibiciji antagonista. Rekurentna inhibicija deluje predvsem pri koaktivaciji

12

agonista in antagonista ob refleksnem odzivu. Deluje pa tudi na gama motorična živčna vlakna, kar pomeni, da je eden od mehanizmov za modulacijo vzdraženosti mišičnega vretena in posledično refleksa na nateg (Enoka, 2006). Predsinaptična inhibicija je še eden izmed načinov kako lahko modificiramo reflekse. Predsinaptična inhibicija deluje inhibitorno na aferentna živčna vlakna I in II, saj inhibira akcijske potenciale, ki potujejo po aferentnem živčnem vlaknu še preden ti prispejo do sinapse. Vir predsinaptične inhibicije izhaja iz raznih vmesnih živčnih vlaken, ki tvorijo povezave z aferentnimi vlakni blizu stika z motoričnimi živčnimi vlakni, tako lahko dobimo ob istem dražljaju mnogo raznovrstnih odzivov. Predsinaptična inhibicija sodeluje pri gibanju, tako da je nivo inhibicije na živčna vlakna Ia povečan pri tistih mišicah, ki ne sodelujejo pri gibanju (Strojnik, 2010). Alfa-gama koaktivacija pravimo hkratnemu delovanju alfa in gama motoričnih živčnih vlaken. Gama motorični nevroni prilagajajo občutljivost mišičnega vretena dolžini mišice. Če se ekstrafuzalni del mišice skrči, se mišično vreteno razbremeni, kar povzroči prekinitev draženja aferentnih vlaken mišičnega vretena. Mišično vreteno postane neobčutljivo na nadaljnje spremembe dolžine mišice. Ta pojav lahko preprečimo, če se vzporedno z alfa motoričnimi nevroni, ki povzročijo krčenje ekstrafuzalnih vlaken, vzdražijo tudi gama motorični nevroni in povzročijo sočasno krčenje intrafuzalnih vlaken. Takšna koaktivacija dovoljuje stalno pripravljenost in pravilni odziv organizma na nepričakovani dražljaj (Lenasi, Cankar, Finderle in Starc, 2012). Golgijev kitni refleks ščiti mišice in kite pred prevelikimi silami, ki lahko nastanejo pri mišični kontrakciji in lahko poškodujejo mišično-kitni kompleks. Ob močni kontrakciji mišice se deformira živčno vlakno Ib, ta pa tvori impulz , ki potuje do inhibitornega vmesnega živčnega vlakna, ki deluje inhibitorno na alfa motorična živčna vlakna agonista in ekscitatorno na alfa motorična živčna vlakna antagonista. Inhibicija agonista ni vedno nujna, saj inhibitorno vmesno živčno vlakno prejema dražljaje iz različnih virov, ki so močnejši in prevladajo nad živčnimi vlakni Ib. S treningom moči lahko vplivamo na refleks in ga lahko občutno zmanjšamo in tako podzavestno določimo velikost vpliva akcijskih potencialov (Dolenec, 1999). Koaktivacija pomeni hkratno aktivnost mišic agonistov in antagonistov. Mehanski učinek koaktivacije je v tem, da povzroči večjo stabilnost sklepa s povečanjem togosti v mišicah. Togost je vidna v velikem prirastku sile oziroma v strmem razmerju sila−dolžina. S koaktivacijo se povečuje togost sklepa in s tem tudi njegova stabilnost, zato je zelo uporabna pri učenju novih motoričnih nalog ali pa pri izvajanju gibov, ki zahtevajo veliko mero natančnosti. Z vadbo določenega giba, ki smo se ga učili, pada nivo koaktivacije. Pri gibanju se raven koaktivacije in recipročne inhibicije spreminja, saj oba mehanizma pomagata pri gibanju. Energijsko je koaktivacija zelo potratna, vendar pa je uporabna

13

pri gibih, ki zahtevajo maksimalno silo ali pa pri nadomestku padajoče sile zaradi utrujenosti (Pevec, 2008).

1.2. Propriocepcija kot preventivna vadba za gleženj Ravnotežje je kompleksna gibalna sposobnost, ki vključuje številne živčno-mišične procese (Allum, Bloem, Carpenter, Hulliger in Hadders-Algra, 1998). Sestavljeno je iz senzoričnega sistema, centralnega živčnega sistema in živčno – mišičnega sistema. Senzorične informacije za ravnotežje prihajajo iz vestibularnega aparata, okulomotornega sistema in proprioceptivnega sistema (Lephart, Pincivero in Rozzi, 1998). Slaba propriocepcija se je povezovala z zvini gležnja, kronično nestabilnostjo gležnja in bolečinami v spodnjem delu hrbtenice (Horak, 1987; Testerman in Vander Griend, 1999). Ravnotežje je, tako kot v vseh športih tudi pri ritmični gimnastiki ena ključnih sposobnosti za preventivo pred poškodbami. Glede na izsledke dosedanjih raziskav (C. A. Emery, 2003b; Lephart, Pincivero, in Rozzi, 1998; Shumway-Cook in Woollacott, 2001; Williams, Chmielewski, Rudolph, Buchanan, in Snyder-Mackler, 2001) o slabšem ravnotežju lahko sklepamo, da je razvijanje ravnotežja lahko ključnega pomena pri preventivnih ukrepih proti poškodbam. V večjem številu raziskav (Cornwall in Murell, 1991; Lentell idr., 1995; Lentell, Katzman, in Walters, 1990; Rozzi, Lephart, Sterner, in Kuligowski, 1999) je bilo dokazano, da imajo športniki, ki tožijo za občutkom nenehne nestabilnosti po zvinu gležnja zmanjšano proproceptivno funkcijo (Tropp, Odenrick in Gillquist, 1985). Proproceptivno funkcijo se da v veliki meri povrniti s pomočjo vaj na ravnotežni deski (Holme idr., 1999; Tropp, Askling, in Gillquist, 1985; Wester, Jespersen, Nielsen, in Neumann, 1996; Gauffin, Tropp in Odenrick, 1988). Prav tovrstni program se je izkazal kot zelo koristen pri zmanjševanju tveganja ponovne poškodbe pri nogometaših s funkcionalno nestabilnimi gležnji (Tropp, Odenrick in Gillquist, 1985)

1.3. Gimnastika Gimnastika predstavlja najbolj temeljno športno panogo, ki je izjemnega pomena za gibalni razvoj posameznika, saj omogoča zavesten nadzor položaja in gibanja telesa (Čuk, 1996). Glede na njeno vsebino in vrednotenje jo uvrščamo med polistrukturne konvencionalne športne panoge (Čuk, 1996). Polistrukturnost panoge poudarja

14

raznovrstno gibalno vsebino, konvencionalnost športne panoge pa pomeni, da se morajo vsa gibanja izvajati v okviru določenega modela gibanja (Čuk, 1996). Po Matweejevi klasifikaciji športnih panog spada športna gimnastika v prvo skupino športov, kjer so panoge, ki imajo značilen vpliv na transformacijo psihosomatičnega statusa športnika (Kolar in Piletič, 2005). Med najpomembnejše vloge gimnastičnega programa štejemo razvijanje osnovnih gibalnih sposobnosti, kot so moč, gibljivost, ravnotežje, koordinacija gibanja in hitrost (Zajc, 1992). Gimnastiko uvrščamo med športe, pri katerih je poudarek tudi na lepoti gibanja, pri čemer mora biti gibanje tehnično pravilno, vendar sproščeno in lahkotno. Ta gibalna razsežnost je mnogokrat zanemarjena, čeprav je ena temeljnih prvin človekove gibalne kulture in ekspresije posameznikove osebnosti skozi gibanje (Novak, Kovač in Čuk, 2008). Eden od najpomembnejših ciljev gimnastične vzgoje je razvoj zavestnega nadzora položaja in gibanja telesa. Brez primerno razvitih gibalnih sposobnosti telesnega nadzora ne more biti. Predvsem moč in gibljivost sta tisti gibalni sposobnosti, ki močno pogojujeta izkoristek ostalih sposobnosti gibanja (Novak, Kovač in Čuk, 2008). Gimnastika vključuje različne položaje in gibanja, med katerimi so nevarnejše prvine v vesah, leti, večkratni obrati okoli različnih osi, doskoki, posebej še, če so izvedeni na ožji ali labilni površini. Kljub temu pa so gibanja »zaprta« (Schmidt, 1991), torej predvidljiva in v naprej določena, zato jih je mogoče nadzorovati in primerno organizirati vadbo (Dowdell, 2011).

1.4. Ritmična gimnastika Ritmično gimnastiko uvrščamo v skupino konvencionalnih športnih panog, ki vsebujejo estetsko oblikovane in koreografsko postavljene aciklične strukture gibanja (Furjan Mandić in Vajngerl, 2008). Gibalne strukture so definirane s tekmovalnim pravilnikom ritmična gimnastika 2016 (SORGGZS, 2016) in tekmovalnim pravilnikom RG Code of Points 2017-2020 (FIGRGTC, 2015). Ritmična gimnastika je športna panoga, ki združuje prvine gimnastike, baleta in plesa. Tekmovalke odlikuje niz sposobnosti, ki si jih pridobijo z vztrajno vadbo: gibčnost, moč, ravnotežje, smisel za ritem in glasbo, izraznost in spretnost (Vajngerl, 1993). Na tekmovanjih se ritmičarke predstavijo v ekipnem mnogoboju in finalih po rekvizitih v individualnem delu s štirimi od petih rekvizitov (kolebnica, obroč, žoga, kiji in trak), ki jih FIG določi in spreminja na dve leti. V skupinskih sestavah, kjer tekmuje 5 tekmovalk, pa se le te predstavijo v dveh sestavah. V prvi sestavi imajo vse

15

tekmovalke enak rekvizit (na primer 5 obročev) in v drugi tekmovalni sestavi tri žoge in dve kolebnici. Tekmovalke v ritmični gimnastiki tako ne odlikuje le povezanost različnih elementov ob spremljavi glasbe, pač pa tudi zahtevne ročne spretnosti z vsemi petimi rekviziti. Osnovni ritmični elementi se uporabljajo samostojno v sestavi in v povezavi z omenjenimi rekviziti. Osnovni elementi brez rekvizita, ki jih lahko izvajamo z gibanjem po prostoru so:

korak, hoja in tek, elementi ravnotežja, poskoki in skoki, obrati in piruete, valovita gibanja (z rokami in telesom), določeni elementi akrobatike.

Osnovne ritmične prvine v ritmični gimnastiki so hoja in koraki, teki, poskoki in skoki, obrati in piruete, ravnotežja in elementi gibljivosti, ki prinesejo večino točk v skupni oceni. Poleg tega pa tekmovalke v ritmični gimnastiki izvajajo še različna valovita gibanja s telesom ter elemente posebne umetniške vrednosti in mojstrstva, ki so kombinacije zgoraj omenjenih ritmičnih elementov v povezavi z naštetimi ritmičnimi rekviziti. Sem sodijo tudi posebni meti in ujemi ter delo z rekvizitom brez pomoči rok (Vajngerl, 2001). Ne glede na to ali se vadba izvaja z rekviziti ali brez rekvizitov, je največja obremenitev na spodnjih okončinah. Dodatno tveganje za pojav poškodbe pa predstavlja dejstvo, da se večina prvin izvaja iz vzpona na nogi. Poleg tega traja povprečni trening vrhunskih tekmovalk v ritmičnih gimnastiki več kot šest ur, v Sloveniji več kot pet ur (Samardžija, Retar, Atiković in Kolar, 2014). Ugotavljamo, da tekmovalke v ritmični gimnastiki opravijo od 1300 do 1600 ur/leto treninga. Temu primerno je visoka pojavnost poškodb in znaša po različnih virih do 2,155 poškodb/1000/ur treninga (Cupisti idr., 2007; Saluan, Styron, Ackley, Prinzbach in Billow, 2015). Glede na anatomsko lokacijo poškodb je največja pojavnost poškodb v ritmični gimnastiki na gležnju in znaša od 38,9% do 44% vseh poškodb (Cupisti idr., 2007; Zetaruk, Violan, Zurakowski, Mitchell in Micheli, 2006). Zmanjševanje in preprečevanje števila poškodb je učinkovito z dodatnimi preventivnimi programi, predvsem vadbo ravnotežja. Vadba ravnotežja izboljšuje kinestetične občutke in propriocepcijo in glede na anatomsko lokacijo je primerna preventivna vadba (Ruiz in Richardson, 2005).

16

Osnovni pogoj za pravilno izvedbo prvin ravnotežij je pravilna drža telesa, pravilni položaj skupnega težišča telesa glede na podporno površino, ki je odvisna od ustrezne moči trupa in nog ter koordinacije celega telesa (Vajngerl, 1993).

1.5. Preventivna vadba Zaradi obremenitev na sklepe in mišice, ki nastajajo pri športni vadbi, je možnost poškodb velika, ne glede na to ali gre za tekmovalno ali rekreativno športno dejavnost. Različne študije kažejo na to, da z vključevanjem preventivne vadbe v trenažni proces lahko možnost nastanka poškodb zmanjšamo (Emery, Roy in Whittaker, 2015; Steffen, Emery in Romiri, 2013). Pomembno je poznati mehanizme nastanka poškodb in dejavnike tveganja za njihov nastanek. Pri športnem treningu je pomembno, da je preventivni program sestavni del načrta priprave vsakega športnika kot pomemben dejavnik pri doseganju kakovostnih rezultatov (Fajon, Pori, Šarabon, Stražar, 2007). Učinki preventivnega treninga se kažejo pri izboljšanju mišičnega in vezivnega tkiva, kot tudi v stimulaciji proprioceptorjev različnih oblik dražljajev (Jukić idr., 2002) in izboljšanju ravnotežja (Strojnik in Šarabon, 2003). Glavni namen take vadbe je z rušenjem ravnotežja telesa ali njegovih posameznih delov povečati stabilnost sklepov, omogočiti hitrejše in močnejše delovanje refleksov, razvijati eksplozivnost in natančnejše gibanje ter zmanjšati število poškodb. Sposobnosti ohranjanja ravnotežnega položaja skušamo meriti na različne načine ter s tem spremljati napredek ali primanjkljaj, ki sta lahko posledica vadbe ali raznih poškodb ter bolezni. Sposobnost ohranjanja ravnotežnega položaja je odvisna od velikosti podporne površine, višine centralnega težišča telesa in njegove projekcije na podporno površino, kar končno predstavlja center pritiska na podlago (COP) . Kadar je COP v mejah podporne površine, je telo v stabilnem položaju, kadar pa le-ta preide meje podpore, telo izgubi ravnotežje (Šarabon, Kern, Loefler in Rosker, 2010). Vsebine proprioceptivnega treninga so zelo učinkovite, sorazmerno varne, energetsko nezahtevne in hkrati zelo zabavne (Cescutti, 2010). Za povečevanje in/ali ohranjanje učinkovitosti delovanja propriocepcije mora biti proprioceptivna vadba prisotna v vseh vadbenih obdobjih (Strojnik in Šarabon, 2003; Petersen, Braun in Bock, 2005; Wedderkopp, Kaltoft, Holm in Foberg, 2003). Upoštevati moramo načela postopnega povečevanja obremenitev, od lažjega k težjemu, od preprostega h kompleksnemu, od osvojenega k novemu itn. Vsako vajo je mogoče izvesti na veliko različnih načinov, kar nam omogoča, da vajo lahko olajšamo ali otežimo (Strojnik in Šarabon; 2003).

17

Glavni cilj preventivne vadbe je torej zmanjšati pojavnost poškodb v športu in posledično vplivati na izboljšanje živčno-mišičnega zaznavanja, izboljšanje mišičnega ravnovesja in gibljivost telesa (Dervišević, 2008). Zato je predmet in problem naloge izbrati ustrezne ravnotežne teste in ugotoviti vpliv proprioceptivne vadbe na športnika oziroma razlike v rezultatih testov med začetnim in končnim stanjem.

18

2. Cilji Cilj diplomske naloge je ugotoviti ali izbrana vadba spreminja kazalnike, ki kažejo na raven ravnotežja in s tem posledično lahko vplivajo na manjše tveganje za nastanek poškodb. Na osnovi različnih testov smo si zadali naslednje cilje:

1. Ugotoviti ali program preventivne vadbe vpliva na izboljšanje ravnotežnih sposobnosti pri kazalniku skupna pot projekcije centra pritiska na podlago v smeri naprej – nazaj.

2. Ugotoviti ali program preventivne vadbe vpliva na izboljšanje ravnotežnih sposobnosti pri kazalniku skupna pot projekcije centra pritiska na podlago v smeri levo – desno.

3. Ugotoviti ali program preventivne vadbe vpliva na izboljšanje ravnotežnih sposobnosti pri kazalniku povprečna pot projekcije centra pritiska na podlago v smeri naprej - nazaj.

4. Ugotoviti ali program preventivne vadbe vpliva na izboljšanje ravnotežnih sposobnosti pri kazalniku povprečna pot projekcije centra pritiska na podlago v smeri levo – desno.

5. Ugotoviti ali program preventivne vadbe vpliva na izboljšanje ravnotežnih sposobnosti pri kazalniku frekvenca nihanj projekcije centra pritiska na podlago v smeri naprej - nazaj.

6. Ugotoviti ali program preventivne vadbe vpliva na izboljšanje ravnotežnih sposobnosti pri kazalniku frekvenca nihanj projekcije centra pritiska na podlago v smeri levo - desno.

7. Ugotoviti ali program preventivne vadbe vpliva na izboljšanje ravnotežnih sposobnosti pri kazalniku indeks utrujenosti v smeri naprej - nazaj.

8. Ugotoviti ali program preventivne vadbe vpliva na izboljšanje ravnotežnih sposobnosti pri kazalniku indeks utrujenosti v smeri levo - desno.

19

3. Hipoteze Na osnovi zadanih ciljev smo postavili naslednje hipoteze: H1: Med začetnim in končnim stanjem obstajajo statistično značilne razlike v skupni poti, ki jo opiše projekcija centra pritiska na podlago v smeri naprej – nazaj. H2: Med začetnim in končnim stanjem obstajajo statistično značilne razlike v skupni poti, ki jo opiše projekcija centra pritiska na podlago v smeri levo – desno. H3: Med začetnim in končnim stanjem obstajajo statistično značilne razlike povprečne poti, ki jo opiše projekcija centra pritiska na podlago v smeri naprej – nazaj. H4: Med začetnim in končnim stanjem obstajajo statistično značilne razlike povprečne poti, ki jo opiše projekcija centra pritiska na podlago v smeri levo – desno. H5: Med začetnim in končnim stanjem obstajajo statistično značilne razlike v frekvenci nihanj projekcije centra pritiska na podlago v smeri naprej – nazaj. H6: Med začetnim in končnim stanjem obstajajo statistično značilne razlike v frekvenci nihanj projekcije centra pritiska na podlago v smeri levo – desno. H7: Med začetnim in končnim stanjem obstajajo statistično značilne razlike v velikosti indeksa utrujenosti v smeri naprej – nazaj. H8: Med začetnim in končnim stanjem obstajajo statistično značilne razlike v velikosti indeksa utrujenosti v smeri levo – desno.

20

4. Metode dela

4.1. Vzorec merjencev Vzorec merjenk so tvorile tekmovalke ritmične gimnastike (N = 9, starost = 16 ± 4,33), ki so kategorizirane oziroma so izpolnile kriterije za kategorizacijo, pa je zaradi starostne omejitve nimajo. Vse tekmovalke, mlajše od štirinajst let, so morale v kadetski kategoriji na Državnem prvenstvu Slovenije ali Pokalu Slovenije doseči uvrstitev med prve tri ali na mednarodnih tekmovanjih uvrstitev med tri četrtine nastopajočih (na tekmovanju morajo nastopiti športniki iz najmanj treh držav). Obe navedeni merili sta pogoj za doseganje mladinskega ali državnega razreda po kriterijih Olimpijskega komiteja Slovenije.

4.2. Vzorec spremenljivk Vzorec spremenljivk so sestavljali testi, ki so opisani v Tabeli 1. Tabela 1: Vzorec spremenljivk s pripadajočim opisom (Šarabon, Kern, Loefler, in Rosker, 2010):

Opis spremenljivke Spremenljivka Merska enota

pot, ki jo opiše projekcija centra pritiska na podlago v smeri naprej – nazaj

CoP_pot_A_P mm

pot, ki jo opiše projekcija centra pritiska na podlago v smeri levo – desno

CoP_pot_M_L mm

povprečna pot, ki jo opiše projekcija centra pritiska na podlago v smeri naprej – nazaj

CoP_X_amp_A_P mm

povprečna pot, ki jo opiše projekcija centra pritiska na podlago v smeri levo – desno

CoP_X_amp_M_L mm

frekvenca nihanj centra pritiska na podlago v smeri naprej – nazaj

Frekvenca_A_P Hz

frekvenca nihanj centra pritiska na podlago v smeri levo – desno

Frekvenca_M_L Hz

indeks utrujenosti v smeri naprej – nazaj IND_utrujenosti_A_P % indeks utrujenosti v smeri levo – desno IND_utrujenosti_M_L % Ohranjanje ravnotežnega položaja je odvisno od velikosti podporne površine, višine težišča telesa in njegove projekcije na podporno površino, kar predstavlja center pritiska na podlago (CoP) (Latash, Krishnamoorthy, Scholz, in Zatsiorsky, 2005; Winter, 1995). CoP je točka vertikalnega vektorja reakcijske sile podlage. Če je ena

21

noga v stiku s podlago je skupni CoP nekje pod stopalom. V primeru, da gre za sonožno stojo, je skupni CoP nekje med obema stopaloma, odvisno od razporeditve telesne teže glede na vsako nogo. Lokacija CoP je odsev živčno-mišičnega nadzora stabilizirajočih mišic gležnja (Winter, 1995). V nalogi smo spremljali naslednje kazalnike (Šarabon, Kern, Loefler, in Rosker, 2010):

- pot, ki jo opiše projekcija CoP na podlago v različnih smereh, - povprečno pot, ki jo opiše projekcija CoP na podlago, ki je definirana kot

skupna pot projekcije CoP na podlago deljena s številom sprememb v določeni smeri (naprej-nazaj ali levo-desno)

- frekvence nihanja projekcije CoP, ki je definirana kot število doseženih vrhov v določeni smeri deljena s časom merjenja (naprej-nazaj ali levo-desno),

- indeks utrujenosti je definiran kot povprečna pot projekcije CoP v zadnjem (tretjem časovnem intervalu), deljena s povprečno potjo projekcije CoP v prvem časovnem intervalu v določeni smeri (naprej-nazaj ali levo-desno).

4.3. Testni protokol

Test je bil sestavljen tako, da so morali merjenci ohranjati ravnotežje na bilateralni pritiskovni plošči (proizvajalec S2P d.o.o. Ljubljana, Slovenija) v stoji na eni nogi. Velikost plošče je bila 600 × 600 mm (dva krat po 300 x 600 mm). Podatki so zajeti z osebnim računalnikom in obdelani s programsko opremo ARS, proizvajalca S2P d.o.o. Ljubljana, Slovenija. Njihova naloga je bila ohranjati ravnotežje 30 sekund z odprtimi očmi, pokončen položaj trupa, pogled pa usmerjen v predhodno določeno točko. Roke so bile ves čas meritev položene na boke. Druga noga je bila dvignjena od tal, koleno pokrčeno za 90 stopinj. Test so merjenci opravljali bosi največ tri krat po 30 sekund. Meritve so izvedene na dominantni nogi. Noga na kateri tekmovalka izvaja prvine (obrati, ravnotežja, skoki) je bila opredeljena kot dominantna noga. Testiranje je opravljeno dvakrat in sicer pred začetkom izvajanja preventivnega programa (začetno stanje) in po šesttedenskem izvajanju preventivnega programa (končno stanje).

22

4.4. Vadbeni program

Vsi merjenci so bili deležni identičnega protokola. Proces vadbe je potekal šest tednov, tri krat na teden po trideset minut. Vadba je bila izvedena pred začetkom specifičnega dela treninga in je bila vseh šest tednov enaka.

4.4.1. Uvodni del preventivnega programa - ogrevanje Ogrevanje je potekalo tako, da so tekmovalke 20 sekund delale, 10 sekund pa je trajal odmor. Ogrevanje je trajalo skupaj 3 minute. Tabela 2: Vsebina uvodnega dela preventivnega programa - ogrevanje

Vaja Čas trajanja

Tek na mestu 20 s Opora ležno spredaj 20 s Brcanje nazaj v teku na mestu 20 s Opora ležno bočno L 20 s Visoki skipping na mestu 20 s Opora ležno bočno D 20 s

4.4.2. Glavni del preventivnega programa – proprioceptivna vadba

Glavni del je bil sestavljen iz petih vaj. Vaje so merjenci izvajali eno za drugo, kakor so zapisane v Tabeli 3, izmenično z levo in desno nogo. Vsako vajo so izvedli tri krat. Tabela 3: Vsebina glavnega dela preventivne vadbe - propriocepcija

Vaja Opis izvedbe Čas trajanja

Stoja na eni nogi z iztegnjenim kolenom, odprte oči

Stoja na eni nogi, koleno je iztegnjeno, roke so oprte v bok, oči so odprte

3 x 30 s leva in desna noga

Stoja na eni nogi z iztegnjenim kolenom, zaprte oči

Stoja na eni nogi, koleno je iztegnjeno, roke so oprte v bok, oči so zaprte


Stoja na eni nogi z iztegnjenim kolenom na mehki podlagi, odprte oči

Stoja na eni nogi na mehki blazini, koleno je iztegnjeno, roke so oprte v bok, oči so odprte


23

Stoja na eni nogi z iztegnjenim kolenom, podajanje žogice

Stoja na eni nogi, koleno je iztegnjeno, podaje so nepredvidljive, da se je ob lovljenju žogice potrebno nagniti na stran, naprej, nazaj…


Skoki na eni nogi v zvezdi

Skoki na eni nogi v smeri zvezde, po doskoku je najprej potrebno ujeti ravnotežje, šele nato sledi naslednji skok


4.5. Obdelava podatkov Podatke smo obdelali s programskim paketom Microsoft Office - Excel 2013 in programom za statistično obdelavo podatkov IBM SPSS verzija 22. Analiza je narejena z opisno statistiko za vsak kazalnik posebej. Analizo razlik na ravni posamezne tekmovalke smo preverili s pomočjo T-testa za odvisne vzorce.

24

5. Rezultati V program je bilo vključenih devet tekmovalk. Pet tekmovalk je opredelilo levo nogo in štiri desno nogo kot dominantno. Meritve smo izvedli na dominantni nogi. Rezultati so za potrebe interpretacije, kot tudi zaradi boljše preglednosti predstavljeni:

- skupno, - po posamičnih kazalnikih, - po posameznih tekmovalkah.

Glavne značilnosti vzorca tekmovalk (število tekmovalk, starost, višina, teža in BMI) so podane v Tabeli 4. Tabela 4: Značilnosti vzorca merjencev

Število Povprečje in

standardna deviacija Minimum Maksimum

Starost (leta) 9 16,00 ± 4,33 13,00 27,00

Višina (cm) 9 155,27 ± 9,21 139,00 167,00

Teza (kg) 9 41,54 ± 6,53 30,70 50,50

BMI 9 17,11 ± 0,90 15,12 18,13

5.1. Osnovne značilnosti izbrane skupine Devet tekmovalk je opravilo šesttedenski program preventivne vadbe. Vadba je bila ciljno usmerjena na izboljšanje senzomotoričnih kazalnikov gležnja. Tabela 5: Osnovne značilnosti analiziranih kazalnikov

Začetno stanje Končno stanje

Povprečna vrednost

Standardna deviacija Minimum Maksimum Povprečna

vrednost Standardna deviacija Minimum Maksimum

CoP_pot_A_P 1245,9 164,4 1086,7 1566,7 2871,1 878,9 1800,0 4310,0

CoP_pot_M_L 1127,1 118,5 941,0 1313,3 2977,8 2095,5 1070,0 6980,0

CoP_X_amp_A_P 2,2 0,2 1,9 2,7 2,0 0,5 1,5 3,0

CoP_X_amp_M_L 2,1 0,3 1,6 2,4 2,3 1,1 1,3 4,7

Frekvenca_A_P 18,7 1,4 16,6 20,8 46,5 3,1 39,4 49,5

Frekvenca_M_L 18,5 1,8 15,4 20,1 39,2 11,4 24,0 49,9

IND_utrujenosti_A_P 94,1 10,6 78,8 109,4 100,2 5,0 91,7 108,0

IND_utrujenosti_M_L 94,9 10,3 75,4 107,4 99,5 6,3 88,6 112,0

25

V Tabeli 5 vidimo, da so se spremljanji kazalniki spremenili in je povprečno končno stanje drugačno glede na začetno stanje.

5.2. Vpliv vadbe na kazalnik pot, ki jo opiše projekcija CoP na podlago v smeri naprej – nazaj (A-P)

Slika 1. Povprečne vrednosti rezultatov meritev devetih tekmovalk na pritiskovni plošči za kazalnik pot projekcije CoP na podlago v smeri naprej – nazaj Na Sliki 1 vidimo, da je devet tekmovalk na začetku vadbenega obdobja doseglo povprečno skupno vrednost poti projekcije CoP na podlago v smeri naprej-nazaj 1245,9 mm, na koncu šesttedenskega vadbenega obdobja pa so iste tekmovalke v povprečju dosegle 2871,1 mm. Razlika med končnim in začetnim meritvami v smeri naprej-nazaj je 1625,2, mm, kar predstavlja spremembo povprečnega rezultata in sicer povečanje skupne poti glede na začetno stanje v smeri naprej-nazaj za 130,44 %.

26

Slika 2. Rezultati meritev na pritiskovni plošči za kazalnik pot projekcije CoP na podlago v smeri naprej – nazaj za posamezno tekmovalko Na Sliki 2 je prikazano, da je vseh devet tekmovalk doseglo spremembo, povečanje skupne poti projekcije CoP na podlago v smeri naprej-nazaj. Skupna pot v smeri naprej-nazaj je bila pri končnih meritvah večja kot pri začetnih meritvah (pri istih tekmovalkah). Največjo spremembo skupne poti projekcije CoP na podlago v smeri naprej-nazaj je dosegla tekmovalka 4 (T-4). Skupna pot v smeri naprej-nazaj je bila na končnih meritvah za 2560 mm daljša kot skupna pot na začetku obdobja, kar predstavlja spremembo povprečnega rezultata v smeri povečanja skupne poti projekcije CoP na podlago v smeri naprej-nazaj glede na začetno stanje za 215,13 % (Slika 3). Poleg T-4 je na koncu vadbenega obdobja še šest tekmovalk doseglo za več kot 100% večjo skupno pot?? projekcije CoP v smeri naprej-nazaj , dve tekmovalki (T-2 in T-3)pa sta dosegli manj kot 100 % (85,34 % in 41,73 %) povečanja skupne poti??, kar je razvidno tudi iz Slike 3.

27

Slika 3. Delež spremembe med začetnim in končnim stanjem izražen v % za kazalnik pot projekcije CoP na podlago v smeri naprej – nazaj Glede na povprečje začetnega in končnega »stanja« in smeri t-vrednosti (negativna pomeni izboljšanje začetnega stanja), za kazalnik pot projekcije CoP na podlago v smeri naprej-nazaj, iz Tabele 6 vidimo, da je prišlo do statistično značilne izboljšave končnega stanja pri stopnji značilnosti 0,000 (p<0,05), in sicer iz vrednosti 1245,93 ± 164,43 na 2871,11 ± 878,86 – izboljšanje je za 1625,18 ± 764,93. Tabela 6: T-test za odvisne vzorce za kazalnik pot projekcije CoP na podlago v smeri naprej-nazaj Povprečje N Standardni odklon Standardna napaka povprečja

Par 1 CoP_pot_A_P_zac 1245,93 9 164,43 54,81 CoP_pot_A_P_kon 2871,11 9 878,86 292,95

Razlika

t df Statistična značilnost Povprečje

Standardni odklon

Standardna napaka povprečja

95% Interval zaupanja Spodnji Zgornji

Par 1

CoP_pot_A_P_zac - CoP_pot_A_P_kon

-1625,18 764,93 254,98 -2213,16 -1037,20 -6,37 8,00 0,00

5.3. Vpliv vadbe na kazalnik pot projekcije CoP na podlago v smeri levo – desno (M-L)

28

Slika 4. Povprečne vrednosti rezultatov meritev devetih tekmovalk na pritiskovni plošči za kazalnik pot projekcije CoP na podlago v smeri levo - desno Na Sliki 4 vidimo, da je devet tekmovalk na začetku vadbenega obdobja, doseglo skupno pot projekcije CoP na podlago v smeri levo-desno 1127,1 mm, na koncu šesttedenskega vadbenega obdobja pa so iste tekmovalke v povprečju dosegle 2977,8 mm. Razlika med končnim in začetnim meritvami v smeri levo-desno je 1850,7 mm, kar predstavlja spremembo povprečnega rezultata in sicer povečanje skupne poti glede na začetno stanje v smeri levo-desno za 164,20 %.

Slika 5. Rezultati meritev na pritiskovni plošči za kazalnik pot projekcije CoP na podlago v smeri levo-desno za posamezno tekmovalko Na Sliki 5 vidimo, da je vseh devet tekmovalk doseglo spremembo, povečanje skupne vrednosti poti projekcije CoP na podlago v smeri levo-desno. Pri istih tekmovalkah je bila skupna pot v smeri levo-desno pri končnih meritvah daljša kot pri začetnih meritvah. Največjo spremembo skupnega premika v smeri levo-desno je dosegla tekmovalka 6 (T-6). Skupna pot projekcije CoP na podlago tekmovalke T-6 v smeri levo-desno je bila na končnih meritvah za 5690 mm daljša glede na skupno pot na začetku obdobja, kar predstavlja spremembo povprečnega rezultata v smeri povečanja skupne poti v smeri levo-desno glede na začetno stanje za 441,09 % (Slika 6). Poleg T-6 sta dve tekmovalki skupno pot v smeri levo-desno podaljšali za več kot 300% (311,21 % in 325,98 %), ena tekmovalka za več kot 200 % (263,89 %), pet tekmovalk pa za manj kot 100 % (9,94 %, 0,30 %, 13,71 %, 55,87 % in 25,63 %) , kar je razvidno tudi iz Slike 6.

29

Slika 6. Delež spremembe med začetnim in končnim stanjem izražen v % za kazalnik pot projekcije CoP na podlago v smeri levo-desno Glede na povprečje začetnega in končnega »stanja« in smeri t-vrednosti (negativna pomeni izboljšanje začetnega stanja), za kazalnik pot projekcije CoP na podlago v smeri levo-desno (Tabela 7), lahko rečemo, da je prišlo do statistično značilne izboljšave končnega stanja pri stopnji značilnosti 0,027 (p<0,05), in sicer iz vrednosti 1127,11 ± 118,50 na 2977,78 ± 2095,51 - izboljšanje je za 1850,67 ± 2059,56. Tabela 7: T-test za odvisne vzorce za kazalnik pot projekcije CoP na podlago v smeri levo-desno Povprečje N Standardni odklon Standardna napaka povprečja

Pair 2 CoP_pot_M_L_zac 1127,11 9 118,50 39,50 CoP_pot_M_L_kon 2977,78 9 2095,51 698,50

Razlika


Standardni odklon



Par 2

CoP_pot_M_L_zac - CoP_pot_M_L_kon

1850,67 2059,56 686,52 -3433,79 -267,55 -2,70 8,00 0,027

30

5.4. Vpliv vadbe na kazalnik povprečna pot projekcije CoP na podlago v smeri naprej nazaj (A–P)

Slika 7. Povprečne vrednosti rezultatov meritev devetih tekmovalk na pritiskovni plošči za kazalnik povprečna pot projekcije CoP na podlago v smeri naprej-nazaj

Na Sliki 7 se vidi, da je devet tekmovalk na začetku vadbenega obdobja doseglo povprečno vrednost povprečne poti projekcije CoP na podlago v smeri naprej-nazaj 2,2 mm, na koncu šesttedenskega vadbenega obdobja pa je povprečni premik znašal 2,0 mm. Razlika med končnim in začetnim meritvami v smeri naprej-nazaj je 0,2, mm, kar predstavlja spremembo povprečnega rezultata in sicer zmanjšanje povprečne poti glede na začetno stanje v smeri naprej-nazaj za 8,71 %.

31

Slika 8. Rezultati meritev na pritiskovni plošči za kazalnik povprečna pot projekcije CoP na podlago v smeri naprej-nazaj za posamezno tekmovalko

Na Sliki 8 je prikazano, da je sedem tekmovalk doseglo spremembo, zmanjšanje povprečne vrednosti povprečne poti projekcije CoP na podlago v smeri naprej-nazaj. Povprečna pot v smeri naprej-nazaj je bila pri končnih meritvah krajša kot pri začetnih meritvah . Največjo spremembo povprečne poti v smeri naprej-nazaj je dosegla tekmovalka 3 (T-3). Povprečna pot v smeri naprej-nazaj je bila na končnih meritvah za 0,8 mm krajša glede na povprečno pot na začetku obdobja, kar predstavlja spremembo povprečnega rezultata v smeri zmanjšanja povprečne poti projekcije CoP na podlago v smeri naprej-nazaj glede na začetno stanje za 64,41 % (Slika 9). Poleg T-3 je še šest tekmovalk na koncu vadbenega obdobja zmanjšalo povprečno pot v smeri naprej-nazaj, dve tekmovalki (T-4 in T-6) sta povečali povprečno pot (22,22 % in 12,41 %), kar je razvidno iz Slike 9.

Slika 9. Delež spremembe med začetnim in končnim stanjem izražen v % za kazalnik pot projekcije CoP na podlago v smeri naprej-nazaj V Tabeli 8 se vidi, da glede na povprečje začetnega in končnega »stanja« in smeri t-vrednosti (pozitivna pomeni izboljšanje začetnega stanja), ni prišlo do statistično značilne izboljšave končnega stanja pri stopnji značilnosti 0,252 (p<0,05).

32

Tabela 8: T-test za odvisne vzorce za kazalnik povprečna pot projekcije CoP na podlago v smeri levo-desno Povprečje N Standardni odklon Standardna napaka povprečja

Par 3 CoP_X_amp_A_P_zac 2,23 9 0,23 0,08 CoP_X_amp_A_P_kon 2,04 9 0,54 0,18

Razlika


Standardni odklon



Par 3 CoP_X_amp_A_P_zac CoP_X_amp_A_P_kon

0,19 0,47 0,16 -0,17 0,56 1,23 8,00 0,252

5.5. Vpliv vadbe na povprečni premik CoP v smeri M-L

Slika 10. Povprečne vrednosti rezultatov meritev devetih tekmovalk na pritiskovni plošči za kazalnik povprečna pot projekcije CoP na podlago v smeri levo-desno Na Sliki 10 vidimo, da je devet tekmovalk doseglo na začetku vadbenega obdobja povprečno vrednost poti projekcije CoP na podlago v smeri levo-desno 2,06 mm, na koncu šesttedenskega vadbenega obdobja pa je bila povprečna pot projekcije CoP na podlago 2,31 mm. Razlika med končnim in začetnim meritvami v smeri levo-desno je 0,25 mm, kar predstavlja spremembo povprečnega rezultata in sicer povečanje povprečne poti glede na začetno stanje v smeri levo-desno za 12,38 %.

33

Slika 11. Rezultati meritev na pritiskovni plošči za kazalnik povprečna pot projekcije CoP na podlago v smeri levo-desno za posamezno tekmovalko Na Sliki 11 je prikazano, da so štiri tekmovalke dosegle zmanjšanje povprečne vrednosti povprečne poti projekcije CoP na podlago v smeri levo-desno, pet tekmovalk pa je doseglo povečanje povprečne poti projekcije CoP na podlago v smeri levo-desno. Največje zmanjšanje povprečne poti v smeri levo-desno je dosegla tekmovalka 3 (T-3). Povprečna pot v smeri levo-desno je bila pri tekmovalki 3 na končnih meritvah za 0,7 mm krajša od povprečne poti na začetku obdobja, kar predstavlja spremembo povprečnega rezultata v smeri zmanjšanja povprečne poti v smeri levo-desno glede na začetno stanje za 34,18 % (Slika 12). Pet tekmovalk je povečalo povprečno pot v smeri levo-desno na koncu vadbenega obdobja, največ, za 2,5 mm (117,21 %), tekmovalka T-6, kar je razvidno tudi iz Slike 12.

34

Slika 12. Delež spremembe med začetnim in končnim stanjem izražen v % za kazalnik pot projekcije CoP na podlago v smeri levo-desno V Tabeli 9 se vidi, da glede na povprečje začetnega in končnega »stanja« in smeri t-vrednosti (pozitivna pomeni izboljšanje začetnega stanja),ni prišlo do statistično značilne izboljšave končnega stanja pri stopnji značilnosti 0,484 (p<0,05). Tabela 9: T-test za odvisne vzorce za kazalnik povprečna pot projekcije CoP na podlago v smeri levo-desno Povprečje N Standardni odklon Standardna napaka povprečja

Par 4 CoP_X_amp_M_L_zac 2,06 9 0,25 0,08 CoP_X_amp_M_L_kon 2,31 9 1,13 0,38

Razlika


Standardni odklon



Par 4 CoP_X_amp_M_L_zac CoP_X_amp_M_L_kon -0,25 1,04 0,35 -1,05 0,55 -0,73 8,00 0,484

35

5.6. Vpliv vadbe na frekvenco nihanj CoP v smeri naprej-nazaj (A-P)

Slika 13. Povprečne vrednosti rezultatov meritev devetih tekmovalk na pritiskovni plošči za kazalnik er frekvenca nihanj CoP v smeri naprej-nazaj Na Sliki 13 vidimo, da je na začetku vadbenega obdobja devet tekmovalk v povprečju doseglo povprečno frekvenco nihanj CoP v smeri naprej-nazaj 18,7 Hz, na koncu šesttedenskega vadbenega obdobja pa je povprečna frekvenca nihanj CoP bila 46,5 Hz. Razlika med končnim in začetnim meritvami v smeri naprej-nazaj je 27,8 Hz, kar predstavlja spremembo povprečnega rezultata in sicer povečanje povprečne frekvence nihanj CoP glede na začetno stanje v smeri naprej nazaj za 149,08 %.

36

Slika 14. Rezultati meritev na pritiskovni plošči za kazalnik frekvenca nihanj CoP v smeri naprej-nazaj za posamezno tekmovalko Na Sliki 14 vidimo, da je vseh devet tekmovalk doseglo spremembo, povečanje frekvence nihanj CoP v smeri naprej-nazaj. Največjo spremembo frekvence nihanj CoP v smeri naprej-nazaj je dosegla tekmovalka 1 (T-1). Frekvenca nihanj CoP v smeri naprej-nazaj je bila na končnih meritvah za 29,4 Hz večja od frekvence nihanj CoP na začetku obdobja, kar predstavlja spremembo frekvence v smeri naprej-nazaj glede na začetno stanje za 177,61 % (Slika 15) za T-1. Tudi vse ostale tekmovalke so na koncu vadbenega obdobja dosegle večjo frekvenco nihanj CoP za več kot 130 % v smeri naprej-nazaj, kar je razvidno tudi iz Slike 15.

Slika 15. Delež spremembe med začetnim in končnim stanjem izražen v % za kazalnik frekvenca nihanj CoP v smeri naprej-nazaj Glede na povprečje začetnega in končnega »stanja« in smeri t-vrednosti (negativna pomeni izboljšanje začetnega stanja), za kazalnik frekvenca nihanj CoP v smeri naprej-nazaj (Tabela 10), lahko rečemo, da je prišlo do statistično značilne izboljšave končnega stanja pri stopnji značilnosti 0,000 (p<0,05), in sicer iz vrednosti 18,66 ± 1,36 na 46,47 ± 3,05 – izboljšanje je za 27,81 ± 2,58. Tabela 10: T-test za odvisne vzorce za kazalnik frekvenca nihanj CoP v smeri naprej-nazaj Povprečje N Standardni odklon Standardna napaka povprečja

Par 5 Frekvenca_A_P_zac 18,66 9 1,36 0,45 Frekvenca_A_P_kon 46,47 9 3,05 1,02

Razlika


Standardni odklon



37

Par 5 Frekvenca_A_P_zac Frekvenca_A_P_kon -27,81 2,58 0,86 -29,80 -25,83 -32,31 8,00 0,000

5.7. Vpliv vadbe na frekvenco nihanj CoP v smeri levo-desno (M-L)

Slika 16. Povprečne vrednosti rezultatov meritev devetih tekmovalk na pritiskovni plošči za kazalnik frekvenca nihanj CoP v smeri levo-desno Na Sliki 16 vidimo, da je na začetku vadbenega obdobja devet tekmovalk, v povprečju doseglo povprečno frekvenco nihanj CoP v smeri levo-desno 18,5 Hz, na koncu šesttedenskega vadbenega obdobja pa je povprečna frekvenca nihanj CoP v smeri levo-desno bila 39,2 Hz. Razlika med končnimi in začetnim meritvami v smeri levo-desno je 20,7 Hz, kar predstavlja spremembo povprečnega rezultata in sicer povečanje povprečne frekvence nihanj CoP glede na začetno stanje v smeri levo-desno za 112,16 %.

38

Slika 17. Rezultati meritev na pritiskovni plošči za kazalnik frekvenca nihanj CoP v smeri levo-desno za posamezno tekmovalko Na Sliki 17 vidimo, da je vseh devet tekmovalk doseglo povečanje frekvence nihanj CoP v smeri levo-desno. Največjo spremembo frekvence nihanj CoP v smeri levo-desno je dosegla tekmovalka 2 (T-2), za malenkost je zaostala tekmovalka 1 (T-1). Frekvenca nihanj CoP v smeri levo-desno je bila na končnih meritvah za 34,5 Hz (T-2) in 34,3 Hz (T-1) večja od frekvence nihanj CoP na začetku obdobja, kar predstavlja povečanje frekvence nihanj v smeri levo-desno glede na začetno stanje za 223,4 % za T-2 oz 221,91 % za T-1. Tudi vse ostale tekmovalke so dosegle večjo frekvenco nihanj CoP v smeri levo-desno na koncu vadbenega obdobja, kar je razvidno tudi iz Slike 18. Na Sliki 18 opazimo tudi, da je bila najmanjša sprememba pri tekmovalki T-5 (24,31 %) in T-4 (28,55 %).

39

Slika 18. Delež spremembe med začetnim in končnim stanjem izražen v % za kazalnik frekvenca nihanj CoP v smeri levo-desno Glede na povprečje začetnega in končnega »stanja« in smeri t-vrednosti (negativna pomeni izboljšanje začetnega stanja), za kazalnik frekvenca nihanj CoP v smeri levo-desno (Tabela 11), lahko rečemo, da je prišlo do statistično značilne izboljšave končnega stanja pri stopnji značilnosti 0,001 (p<0,05), in sicer iz vrednosti 18,49 ± 1,84 na 39,22 ± 11,35 – izboljšanje je za 20,74 ± 12,17. Tabela 11: T-test za odvisne vzorce za kazalnik frekvenca nihanj CoP v smeri naprej-nazaj Povprečje N Standardni odklon Standardna napaka povprečja

Par 6 Frekvenca_M_L_zac 18,49 9 1,84 0,61 Frekvenca_M_L_kon 39,22 9 11,35 3,78

Razlika


Standardni odklon



Par 6 Frekvenca_M_L_zac Frekvenca_M_L_kon -20,74 12,17 4,06 -30,09 -11,38 -5,11 8,00 0,001

40

5.8. Vpliv vadbe na indeks utrujenosti v smeri naprej-nazaj (A-P)

Na Sliki 19 vidimo, da je devet tekmovalk na začetku vadbenega obdobja doseglo v povprečju indeks utrujenosti 94,1 % oz. raven utrujenosti 5,9 % v smeri naprej-nazaj, na koncu šesttedenskega vadbenega obdobja pa je bil povprečni indeks utrujenosti zelo dober -100,2 %. Razlika med končnimi in začetnimi meritvami v smeri naprej-nazaj je 6,1 %, kar predstavlja spremembo povprečnega rezultata, in sicer zmanjšanje ravni indeksa utrujenosti glede na začetno stanje v smeri naprej-nazaj za 6,52 %.

Slika 19. Povprečne vrednosti rezultatov meritev na pritiskovni plošči za kazalnik indeks utrujenosti v smeri naprej-nazaj Na Sliki 20 vidimo, da se je pri tekmovalkah zvišal prag utrujanja oziroma indeks utrujenosti. Tekmovalki, ki sta po začetnih meritvah kazale nižji indeks utrujenosti, T-2 = 78,77 % in T-1=84,63 % sta indeks dvignili in rezultat spremenili, T-2 za 12,9 % in T-1 za 17,4 %. Ostale tekmovalke so v glavnem ostale na ravni, pri kateri ne opozarjamo na pojav utrujenosti.

41

Slika 20. Rezultati meritev na pritiskovni plošči za kazalnik indeks utrujanja v smeri naprej-nazaj za posamezno tekmovalko V Tabeli 12 se vidi, da glede na povprečje začetnega in končnega »stanja« pri kazalniku indeks utrujenosti v smeri naprej-nazaj, ni prišlo do statistično značilne izboljšave končnega stanja pri stopnji značilnosti 0,089 (p<0,05). Tabela 12: T-test za odvisne vzorce za kazalnik indeks utrujenosti v smeri naprej-nazaj

Povprečje N Standardni odklon Standardna napaka povprečja

Par 7 IND_utrujenosti_A_P_zac 94,07 9 10,61 3,54 IND_utrujenosti_A_P_kon 100,20 9 5,03 1,68

Razlika


Standardni odklon



Par 7 IND_utrujenosti_A_P_zac IND_utrujenosti_A_P_kon -6,13 9,49 3,16 -13,43 1,17 -1,94 8,00 0,089

5.9. Vpliv vadbe na indeks utrujenosti v smeri levo-desno (M-L)

Na Sliki 21 vidimo, da je na začetku vadbenega obdobja, devet tekmovalk v povprečju doseglo indeks utrujenosti 94,9 % oz. raven utrujenosti 4,82 % v smeri levo-desno, na koncu šesttedenskega vadbenega obdobja pa je bil povprečni indeks

42

utrujenosti zelo dober - 99,5 %. Razlika med končnimi in začetnimi meritvami v smeri levo-desno je 4,6 %, kar predstavlja spremembo povprečnega rezultata, in sicer zmanjšanje ravni utrujenosti glede na začetno stanje v smeri levo-desno za 4,82 %.

Slika 21. Povprečne vrednosti rezultatov meritev na pritiskovni plošči za kazalnik indeks utrujenosti v smeri levo-desno Na Sliki 22 vidimo, da se je pri tekmovalkah zvišal indeks utrujanja v smeri levo-desno. Tekmovalki, ki sta po začetnih meritvah kazali nižji indeks utrujanja, T-2 = 75,4 % in T-8=83,2 % sta indeks dvignili in rezultat spremenili, T-2 za 25,6 % in T-8 za 13,6 %. Ostale tekmovalke so ostale na ravni, pri kateri ne opozarjamo na pojav utrujenosti.

43

Slika 22. Rezultati meritev na pritiskovni plošči za kazalnik indeks utrujanja v smeri levo-desno za posamezno tekmovalko V Tabeli 13 se vidi, da glede na povprečje začetnega in končnega »stanja« pri kazalniku indeks utrujenosti v smeri levo-desno, ni prišlo do statistično značilne izboljšave končnega stanja pri stopnji značilnosti 0,266 (p<0,05). Tabela 13: T-test za odvisne vzorce za kazalnik indeks utrujenosti v smeri levo-desno

Povprečje N Standardni odklon Standardna napaka povprečja

Par 8 IND_utrujenosti_M_L_zac 94,88 9 10,32 3,44 IND_utrujenosti_M_L_kon 99,46 9 6,34 2,11

Razlika


Standardni odklon



Par 8 IND_utrujenosti_M_L_zac IND_utrujenosti_M_L_kon -4,57 11,46 3,82 -13,38 4,24 -1,20 8,00 0,266

44

6. Razprava Ritmična gimnastika (RG) je sestavljena iz skokov, doskokov, ravnotežnih drž, obratov in piruet ter pogostih sprememb smeri. Za obvladovanje gibalnih nalog v RG je potrebna posebna sposobnost gležnja in sicer dinamična sklepna stabilizacija. Če sile prekoračijo moč stabilizirajočih struktur (ligamenti, mišice, sklepne ovojnice itn.), lahko pride do poškodb. Za zaščito gležnja je zato pomembna refleksna propriocepcija. Z vadbo propriocepcije poleg zaščite vplivamo tudi na izboljšanje ravnotežja, kar je za panogo pomembno zaradi boljše kontrole gibanja in vzdrževanja različnih telesnih drž. V tej smeri smo se v diplomskem delu usmerili na spremljanje kazalnikov sprememb ohranjanja ravnotežnega položaja. Prvi izmed kazalnikov spremljanja ravnotežja in sklepne stabilizacije v naši raziskavi je skupna pot projekcije CoP. Da bi ohranjali ravnotežni položaj moramo projekcijo CoP zadržati v mejah podporne površine, ker v primeru, da projekcija CoP na podlago preide meje podporne površine, telo izgubi ravnotežni položaj. V povezavi z nekaterimi drugimi kazalniki, se lahko povečevanje skupne poti projekcije CoP kaže kot izboljševanje sklepne stabilnosti in sposobnosti ravnotežja. Poudariti je treba, da še nimamo podatkov o povezanosti stabilnosti gležnja in velikosti podporne ploskve (Šarabon, Zacirkovnik, Rosker in Loefler, 2013). V nalogi ugotavljamo, da je prišlo do povečanja skupne poti CoP in predvidevamo da je sprememba nastala zaradi predpisanega vadbenega programa. Vadbeni program je bil usmerjen na spremembo lastnosti predvsem mišic evertorjev in invertorjev gležnja, abduktorjev in adduktorjev kolka, skladno z Winterjevo (1995) teorijo zagotavljanja ohranjanja ravnotežnega položaja po strategiji gležnja in kolka. Spremembe lastnosti mišic smo želeli doseči s povečanjem mišične aktivacije, s skrajšanjem odzivnih časov refleksa na raztezanje, z izboljšanjem medmišične koordinacije, ravnotežja, telesne drže in zavedanja telesa v prostoru. Predvidevamo, da je do sprememb dejansko prišlo in da jih lahko vrednotimo s kazalnikom skupna pot projekcije CoP na podlago. Nastala je statistično značilna razlika med meritvami začetnega in meritvami končnega stanja v dolžini skupne poti projekcije CoP na podlago. Spremembe bodo imele pozitiven vpliv na ohranjanje ravnotežnega položaja, saj smo z povečevanjem skupne poti povečali podporno površino v smeri naprej-nazaj in v smeri levo-desno. Povečanje podporne površine športniku nudi večjo varnost vadbe, kot tudi večjo učinkovitost pri izvajanju posameznih gibalnih nalog. Do podobnega efekta kot smo ga zasledili v naši raziskavi sta prišla Šarabon in Rošker (2013).

45

Menimo, da so velike spremembe pri kazalnikih skupne poti projekcije CoP na podlago (naprej-nazaj in levo-desno) učinek predpisanega vadbenega programa. S tem smo potrdili prvo hipotezo, ki pravi, da med začetnim in končnim stanjem obstajajo statistično značilne razlike v skupni poti, ki jo opiše projekcija centra pritiska na podlago v smeri naprej – nazaj in drugo hipotezo, ki pravi, da med začetnim in končnim stanjem obstajajo statistično značilne razlike v skupni poti, ki jo opiše projekcija centra pritiska na podlago v smeri levo – desno. Vendar, moramo biti previdni, saj pravih mehanizmov zakaj pride do povečanja kumulativnih kazalnikov poti projekcije CoP še ne poznamo. Predvidevamo, da so verjetno nastali predvsem zaradi povečane frekvence nihanj (Šarabon idr., 2010). Izbira kazalnikov povprečne poti projekcije CoP na podlago v obe smeri je sledila razmišljanju, da se poleg vpliva frekvence nihanj na spremembo kumulativne poti projekcije CoP na podlago (Šarabon, Rošker, idr., 2010), morda ugotovi še drugačna povezanost s povečanjem oblike in velikosti področja gibanja CoP. Z vadbo smo želeli zmanjšati povprečno pot projekcije CoP. S preventivno vadbo bi vplivali na zgoraj omenjene lastnosti mišic in zaradi tega z zmanjšanjem poti CoP, ustvarili večjo kontrolo pri izvajanju gibalnih nalog, tudi nepričakovanih dogodkov, tako pa bi povečali stabilnost gležnja. Pri tem predvidevanju nismo bili uspešni, saj preventivna vadba ni imela statistično značilnega vpliva na povprečno pot, ki jo opiše projekcija CoP na podlago v smeri naprej-nazaj in v smeri levo-desno. S tem zavračamo tretjo hipotezo, ki pravi, da med začetnim in končnim stanjem obstajajo statistično značilne razlike povprečne poti, ki jo opiše projekcija centra pritiska na podlago v smeri naprej – nazaj. Zavračamo tudi četrto hipotezo, ki pravi, da med začetnim in končnim stanjem obstajajo statistično značilne razlike povprečne poti, ki jo opiše projekcija centra pritiska na podlago v smeri levo – desno. Kljub temu primerjalna analiza rezultatov začetnega in končnega stanja posameznih tekmovalk v smeri naprej-nazaj (Slika 8) kaže, da obstaja trend zmanjševanja povprečne poti CoP pri šestih od devetih tekmovalk (67% delež). Podobno je tudi pri kazalniku povprečna pot CoP v smeri levo-desno, kjer vidimo, da je pri petih od devetih tekmovalk (Slika 11) povprečna pot CoP (56% delež) krajša. Ti rezultati so lahko smernica za prihodnje raziskave. Menimo, da bi bilo smiselno raziskati te povezave tudi na večjem vzorcu, saj se je zaradi majhnosti našega vzorca, spremljani kazalnik lahko pokazal kot premalo občutljiv. V nadaljevanju smo obravnavali kazalnik frekvenca nihanja projekcije CoP na podlago. Frekvenca nihanja kaže na sposobnost odzivanja živčno-mišičnega sistema na odmike od pričakovanega položaja in na ta način vpliva na ohranjanje ravnotežja in drže telesa. V nalogi ugotavljamo, da je prišlo pri končnih meritvah do povečanja

46

frekvence nihanja projekcije CoP na podlago. Večja frekvenca nihanja CoP izboljša ravnotežje in nadzor pri ohranjanju ravnotežnega položaja. Predvidevamo, da je povečana frekvenca nihanja CoP, pozitivna sprememba in da je nastala zaradi predpisanega vadbenega programa. Menimo, da smo z izvajanjem proprioceptivnega treninga izboljšali sposobnost živčno-mišičnega sistema, pravočasno ali hitreje zaznati odmik od želenega položaja in zato bi lahko prišlo do učinkovitejše izvedbe kompenzacijskih gibalnih akcij. S povečevanjem frekvence nihanja projekcije CoP na podlago smo verjetno povečali pogostost hitrih mišičnih kontrakcij in vplivali na natančnejši nadzor ravnotežja in izboljšanje sklepne stabilnosti gležnja, ki smo jo dosegli z povečanjem podporne površine, izmerjeno s kazalnikom skupna pot projekcije CoP na podlago. Predvidevamo, da omenjene spremembe lahko vrednotimo s kazalnikom frekvenca nihanja projekcije CoP na podlago. Nastala je statistično značilna razlika med meritvami začetnega in meritvami končnega stanja pri frekvenci nihanja projekcije CoP na podlago. Spremembe bodo verjetno imele pozitiven vpliv na ohranjanje ravnotežnega položaja, saj menimo, da smo povečali živčno-mišični nadzor. Skupaj s povečanjem podporne površine v smeri naprej-nazaj in v smeri levo-desno predvidevamo, da se bo izboljšala varnost in učinkovitost ritmičark. Pri kazalcih frekvence nihanja projekcije CoP na podlago (naprej-nazaj in levo-desno) je prišlo do velike spremembe. Menimo, da so ugotovljene spremembe učinek predpisanega vadbenega programa in predvidevamo, da so učinki pozitivni. S tem smo potrdili peto hipotezo, ki pravi, da med začetnim in končnim stanjem obstajajo statistično značilne razlike v frekvenci nihanj projekcije centra pritiska na podlago v smeri naprej – nazaj in šesto hipotezo, ki pravi, da med začetnim in končnim stanjem obstajajo statistično značilne razlike v frekvenci nihanj projekcije centra pritiska na podlago v smeri levo – desno. Pomen ravnotežja in propriocepcije je v ritmični gimnastiki nedvomno velik. V procesu treninga in v tekmovalnih sestavah je veliko tehničnih prvin ravnotežja. Ena tekmovalna sestava v ritmični gimnastiki (individualno) traja 90 sekund, v skupinskih sestavah pa 150 sekund. Sam trening kot tudi tekmovanje pa je časovno dolgo tri do sedem ur. Pri takih obremenitvah se pojavlja povečana raven utrujenosti kot dejavnik, ki povečuje tveganje za pojav poškodbe in kot dejavnik, ki zmanjšuje učinkovitost ter ima negativen vpliv na počutje športnice. Utrujenost opredelimo s trenutkom, ko nadaljevanje v naporu ni več mogoče z enako ali povečano intenzivnostjo (Ušaj, 2003). Pri ritmični gimnastiki je tehnična zahtevnost gibalnih nalog izjemno visoka, zato ima pojav utrujenosti, ki povzroča zmanjšanje živčno-mišične kontrole, negativen vpliv na kakovost izvajanja tehničnih prvin, kot tudi na varnost športnice.

47

Za spremljanje vzdržljivosti smo uporabili kazalnik indeks utrujenosti. Indeks utrujenosti opisuje dinamiko spreminjanja kazalnikov pri določenem testu. Ugotavljamo razmerje med zadnjim in prvim časovnim intervalom. Večja kot je razlika med intervaloma, ocenjujemo, da je večja utrujenost. Utrujenost ima negativen vpliv na živčno-mišično kontrolo, kot tudi na druge lastnosti mišice (mišične aktivacije, medmišične koordinacije itn.) in skladno s tem ima negativen vpliv na ohranjanje ravnotežnega položaja in pravilne drže telesa. Presenetilo nas je, da sta se izbrana kazalnika indeks utrujenosti v smeri naprej-nazaj in indeks utrujenosti v smeri levo-desno izkazala kot nepomembna. Preventivna vadba ni imela pomembnega vpliva na indeks utrujenosti v smeri naprej-nazaj in v smeri levo-desno. Zanimivo je, da nismo dobili pomembnega odstopa od optimalnega rezultata že pri ugotavljanju začetnega stanja. Glede na to, da preventivna vadba ni imela statistično značilnega vpliva na indeks utrujenosti v smeri naprej-nazaj in v smeri levo-desno zavračamo sedmo hipotezo, ki pravi da med začetnim in končnim stanjem obstajajo statistično značilne razlike v velikosti indeksa utrujenosti v smeri naprej – nazaj. Zavračamo tudi osmo hipotezo, ki pravi, da med začetnim in končnim stanjem obstajajo statistično značilne razlike v velikosti indeksa utrujenosti v smeri levo – desno. Skupno za oba indeksa utrujenosti lahko rečemo, da v takšni obliki, kot smo ju uporabili v raziskavi, v ritmični gimnastiki nista uporabna. Razloge je potrebno še poiskati. Menimo, da je glede na kakovostno raven obravnavanih športnic, bistveni razlog verjetno relativno kratek čas meritev (30s). Merjenke so namreč že pri merjenju začetnega stanja pokazale dobre rezultate oz. razmerje in potem ni bilo »prostora« za občutne izboljšave (Slika 20 in Slika 22). Kljub temu pa primerjava surovih rezultatov začetnega in končnega stanja (Slika 22) kaže na to, da so se rezultati izboljšali, saj je manjša razpršenost in so se rezultati končnega stanja grupirali okoli vrednosti 100, ki predstavlja optimalno razmerje. Glede na ta trend menimo, da bi lahko bil kazalnik ob prilagoditvi testa (daljši čas, dodatna obremenitev itn.), bolj občutljiv in bi ga bilo potem smiselno dodatno raziskati.

48

7. Sklep Z meritvami ravnotežja, smo ugotovili, da je preventivna vadba propriocepcije pri tekmovalkah ritmične gimnastike pozitivno vplivala na sposobnost vzdrževanja ravnotežja. Pri RG je veliko predpisanih prvin, kjer prihaja do skokov, hitrih zaustavljanj in sprememb smeri. Zaradi tega so sklepi spodnjih okončin in mehka tkiva izpostavljena velikim dinamičnim silam. Sposobnost kolena in/ali gležnja, da varno in učinkovito uravnava gibalne naloge na osnovi kompleksnih interakcij številnih živčno –mišičnih mehanizmov (C. A. Emery, 2003b; Williams idr., 2001) smo uporabili kot mehanizem za zmanjševanje tveganje za pojav poškodbe, ali ponovne poškodbe. S poznavanjem mehanizmov nastanka poškodb v ritmični gimnastiki ter dejavnikov uspešnosti v ritmični gimnastiki, športnica, ki ima določeno bazo predpripravljenih korektivnih programov, lahko prej sproži koordiniran mišični odziv ter na ta način prepreči poškodovanje ali ublaži posledice (Shumway-Cook in Woollacott, 2001). Lephart s sodelavci (1998) ugotavlja, da športnica na ta način, deluje preventivno in lahko zmanjša tveganje za pojav poškodbe ter poveča učinkovitost oz tekmovalno uspešnost. Trening propriocepcije kot podvrst je lahko ena izmed smeri do izboljšanja nadzora telesne drže v športnih situacijah in na ta način zaščita pred nekaterimi poškodbami. Model preventivnega vadbenega programa propriocepcije, ki smo ga v nalogi predstavili, ni časovno in energetsko zahteven. S ciljano biomehansko diagnostiko smo ugotovili, da je pri športnicah sprožil večino pozitivnih preventivnih mehanizmov o katerih smo govorili v nalogi. Skladno z ugotovitvami naše raziskave uporabljeni model vadbe, kot tudi druge modele propriceptivne vadbe, priporočamo trenerjem in športnikom in predlagamo, da se umesti v letni načrt vadbe, saj so možnosti njene uporabe izjemno široke in koristne.

49

8. Viri

Allum, JH., Bloem, BR., Carpenter, MG., Hulliger, M. in Hadders-Algra,M. ( 1998). Proprioceptive control of posture: a review of new concepts. Gait Posture, 8 214–242.

Cescutti, M. (2010). Preprečevanje poškodb sprednje križne vezi pri rokometašicah

in nogometašicah. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Cornwall, M., & Murell, P. (1991). Postural sway following inversion sprain of the

ankle. Journal of the American Pediatric Medical Association, 143-247. Cupisti, A., D´Alessandro, C., Evangelisti, I., Umbri, C., Rossi, M., Galetta, F., . . .

Piazza, M. (2007). Injury survey in competitive sub-elite rhythmic gymnasts. The Jouranl of sports medicine and physical fitness, 203-210.

Čuk, I. (1996). Razvoj in analiza nove gimnastične prvine (seskok podmet salto

naprej z bradlje). Doktorska naloga, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Dereani, B. (2010). Vpliv utrujenosti na natančnost izvedbe kate. Diplomsko delo,

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Dolenec, A. (1999). Vpliv treniranja globinskih skokov s plantarno in dorzalno tehniko

na delo gležnja pri globinskih skokih. Doktorska disertacija. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Dowdell, T. (2011). Is gymnastics a dangerous sport in the Australian sport context?

Science of gymnastics, 3(2),13–25. Dervišević, E. (2008). Preventiva v športu. V Globalna varnost (str. 55–61). Brdo pri

Kranju: Zavod za varstvo pri delu. Elliott, C., & Murray, A. (1998). Repeatability of body sway measurements; day-to-

day variation measured by sway magnetometry. Physiol Meas, 19(2), 159-164.

50

Emery, C. A. (2003a). Is there a clinical standing balance measurement appropriate for use in sports medicine? A review of the literature. J Sci Med Sport, 6(4), 492-504.

Emery, C. A. (2003b). Risk factors for injury in child and adolescent sport: a systematic review of the literature. Clin J Sport Med, 13(4), 256-268.

Emery, C., Roy, T., & Whittaker, J. (2015). Neuromuscular training injury prevention

strategies in youth sport: a systematic review and meta-analysis. BJSM, 49 (13), 865-870.

Enoka, M. R. (1994). Neuromechanical basis of kinesiology (Second edition).

Champaign (IL): Human Kinetics. Enoka, M. R. (2006). Neuromechanics of human movements. Champaign: Human

Kinetics. FIGRGTC. (2015). 2013-2016 Code of points RG. Retrieved from http://www.fig-

gymnastics.com/publicdir/rules/files/rg/RG%20CoP%202013-2016%20valid%201st%20January%202015_e.pdf website: http://www.fig-gymnastics.com/site/

Fajon, M., Pori, P., Šarabon, N., & Stražar, K. (2007). Poškodbe ramenskega sklepa

ter vloga vadbe moči in gibljivosti pri njihovem preprečevanju in zdravljenju. Športna medicina, 55 (3),17-25.

Furjan Mandić, G. in Vajngerl, B. (2008). Ritmična gimnastika: priročnik. Ljubljana:

Radenci samozal. M. Kondrič. Gauffin, H., Tropp,H. in Odenrick, P. (1988). Effect of ankle disk training on postural

control in patients with functional instability of the ankle joint. Int J Sports Med. 9(2):141-4.

Horvat, D. (1994). Proprioceptivna vadba. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v

Ljubljani, Fakulteta za šport. Helbostad, J. L., Askim, T., & Moe-Nilssen, R. (2004). Short-term repeatability of

body sway during quiet standing in people with hemiparesis and in frail older adults. Arch Phys Med Rehabil, 85(6), 993-999.

Holme, E., Magnusson, S. P., Becher, K., Bieler, T., Aagaard, P., & Kjaer, M. (1999).

The effect of supervised rehabilitation on strength, postural sway, position

51

sense and re-injury risk after acute ankle ligament sprain. Scand J Med Sci Sports, 9(2), 104-109.

Ishizaki, H., Pyykko, I., Aalto, H., & Starck, J. (1991). Repeatability and effect of

instruction of body sway. Acta Otolaryngol Suppl, 481, 589-592. Jukić , Milanović D., Vuleta, Harasin, Komes, Nakić, Milanović. (2002):Preventivni

kondicijski trening. Zbornik radova Dopunski sadržaji sportske pripreme. Zagreb: Zagrebački velesajam i Kineziološki fakultet.

Kolar,E., Piletič, S.( 2005). Gimnastika za trenerje in pedagoge 1. Ljubljana:

Gimnastična zveza Slovenije. Korpelainen, R., Kaikkonen, H., Kampman, V., & Korpelainen, J. T. (2005). Reliability

of an inclinometric method for assessment of body sway. Technol Health Care, 13(2), 115-124.

Laskowski, E. R., Newcomer-Aney K., in Smith, J. (2000). Physical medicine and

rehabilitation clinics of North America, 11(2), 323−340. Lenasi, H., Cankar, K., Finderle, Ž., in Starc, V. (2012). Povzetki predavanj.

Ljubljana: Fakulteta za šport. Latash, M. L., Krishnamoorthy, V., Scholz, J. P., & Zatsiorsky, V. M. (2005). Postural

Synergies and Their Development. Neural Plasticity, 12(2-3), 119-130. doi: 10.1155/NP.2005.119

Lentell, G., Baas, B., Lopez, D., McGuire, L., Sarrels, M., & Snyder, P. (1995). The

contributions of proprioceptive deficits, muscle function, and anatomic laxity to functional instability of the ankle. J Orthop Sports Phys Ther, 21(4), 206-215. doi: 10.2519/jospt.1995.21.4.206

Lentell, G., Katzman, L. L., & Walters, M. R. (1990). The Relationship between

Muscle Function and Ankle Stability. J Orthop Sports Phys Ther, 11(12), 605-611.

Lephart, S., Pincivero, D., & Rozzi, S. (1998). Proprioception of the Ankle and Knee.

Sports Medicine, 25 (3), 149-155. Markovic, G., Mikulic, P., Kern, H., & Šarabon, N. (2014). Intra-session reliability of

traditional and nonlinear time-series posturographic measures in a semi-

52

tandem stance: A reference to age. Measurement, 51, 124-132. doi: http://dx.doi.org/10.1016/j.measurement.2014.02.009

Novak, D., Kovač, M. in Čuk, I. (2008). Gimnastična abeceda. Ljubljana: Univerza v

Ljubljani, Fakulteta za šport. Petersen, W., Braun, C., Bock, W. ( 2005). A controlled prospective case control

study of a prevention training program in female team handball players: the German experience. Arch Orthop Trauma Surg.125(9):614-21

Pevec, N. (2008). Prikaz enoletnega programa vadbe za tekmovalce v triatlonu moči.

Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport. Potach, D. H., Borden, R. A. (2000). Rehabilitation and Reconditioning: Essentials of

Strength Training and Conditioning (Second Edition). Champaign (IL): Human Kinetics.

Proske, U. (2005). What is the role of muscle receptors in proprioception? Muscle

Nerve, 31(6), 780-787. doi: 10.1002/mus.20330 Rozzi, S., Lephart, S., Sterner, R., & Kuligowski, L. (1999). Balance Training for

Persons With Functionally Unstable Ankles. Journal of Orthopaedic & Sports Physical Therapy, 478-486.

Ruiz, R., & Richardson, M. T. (2005). Functional Balance Training Using a Domed

Device. Strength & Conditioning Journal, 27(1), 50-55. Samardžija P M, Retar I, Atiković A, Kolar E. ( 2014).The role of a sports manager in

reducing the incidence of sports injuries among adolescents in gymnastics. Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annales;

Saffer, M., Kiemel, T., & Jeka, J. (2008). Coherence analysis of muscle activity during

quiet stance. Exp Brain Res, 185(2), 215-226. doi: 10.1007/s00221-007-1145-3

Saluan, P., Styron, J., Ackley, J. F., Prinzbach, A., & Billow, D. (2015). Injury Types

and Incidence Rates in Precollegiate Female Gymnasts: A 21-Year Experience at a Single Training Facility. Orthopaedic Journal of Sports Medicine, 3(4). doi: 10.1177/2325967115577596

53

Shumway-Cook, A., & Woollacott, M. H. (2001). Motor Control: Theory and Practical

Applications: Lippincott Williams & Wilkins. SORGGZS. (2016). Tekmovalni pravilnik, ritmična gimanstika, 2016. http://www.gimnasticna-zveza.si/Dokumenti.aspx Spreizer, A. (2012). Vpliv kineziološkega traku na propriocepcije. Diplomsko delo.

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Steffen, K., Emery, C., & Romiri, M. (2013): High adherence to a neuromuscular

injury prevention programme (FIFA11+) improves functional balance and reduces injury risk in Canadian youth female football players: a cluster randomised trial. BJSM, 47 (12), 794-802.

Strojnik, V. (2010). Povzetki predavanj. Ljubljana: Fakulteta za šport. Strojnik, V. in Šarabon, N. (2003). Proprioceptivna vadba v rokometu. Trener

rokomet, 10 (1), str. 25–36. Šarabon, N., Zupanc, O., & Jakše, B. (2003). Pomen proprioceptivnega treninga v

vrhunski košarki. Šport. 51(3), 26-29. Šarabon, N. (2005). Proprioceptivni trening in šport.

https://www.researchgate.net/publication/265810191_PROPRIOCEPTIVNI_TRENING_IN_SPORT

Šarabon, N., Kosak, R., Fajon, M., & Drakslar, J. (2005). Nepravilnosti telesne drze -

mehanizmi nastanka in predlogi za korektivno vadbo = [Postural deviations: suggestions for exercise program for posture improvement]. Šport(53), 35-41.

Šarabon, N., Rošker, J., Loefler, S., & Kern, H. (2010). Sensitivity of Body Sway

Parameters During Quiet Standing to Manipulation of Support Surface Size. Journal of Sports Science & Medicine, 9(3), 431-438.

Šarabon, N., Kern, H., Loefler, S., & Jernej, R. (2010). Selection of body sway

parameters according to their sensitivity and repeatability. 2010, 20(1-2), 8. doi: 10.4081/bam.2010.1-2.5

54

Šarabon, N., Kern, H., Loefler, S., & Rošker, J. (2010). Selection of body sway

parameters. European Journal Translational Myology - Basic Applied Myology, 1(1), 5-12.

Šarabon, N., & Rošker, J. (2013). Effect of 14 days of bed rest in older adults on

parameters of the body sway and on the local ankle function. J Electromyogr Kinesiol, 23(6), 1505-1511. doi: 10.1016/j.jelekin.2013.09.002

Šarabon, N., Zacirkovnik, T., Rošker, J., & Loefler, S. (2013). Metric Characteristics

of the Tests for Dynamic Balance Evaluation. Phys Med Rehab Kuror, 23, 135-146.

Testerman, C. in Vander Griend, R. (1999).Evaluation of ankle instability using the

Biodex Stability System. Foot Ankle Int. 20(5), 317-21. Tropp, H., Askling, C., & Gillquist, J. (1985). Prevention of ankle sprains. Am J Sports

Med, 13(4), 259-262. Tropp, H., Odenrick P., & Gillquist, J. (1985). Stabilometry recordings in functional

and mechanical instability of the ankle joint. Int J Sports Med, 6(3), 180-2 Ušaj, A. (2003). Kratek pregled osnov športnega treniranja. Ljubljana: Fakulteta za

šport, Inštitut za šport. Vajngerl, B. ( 1993). Športna ritmična gimnastika. Priročnik,Ljubljana, Fakulteta za

šport. Vajngerl, B. ( 2001). Priročnik za vaditelje in trenerje ritmične gimnastike.

Priročnik,Ljubljana, Fakulteta za šport. Wedderkopp, N., Kaltoft, M., Holm, R. in Foberg, K. (2003). Comparison of two

intervention programmes in young female players in European handball- with and without ankle disc. Scand J Med Sci Sports, 13, 371–375.

Wester, J. U., Jespersen, S. M., Nielsen, K. D., & Neumann, L. (1996). Wobble board

training after partial sprains of the lateral ligaments of the ankle: a prospective randomized study. J Orthop Sports Phys Ther, 23(5), 332-336. doi: 10.2519/jospt.1996.23.5.332

55

Whitney, S. L., Poole, J. L., & Cass, S. P. (1998). A review of balance instruments for older adults. Am J Occup Ther, 52(8), 666-671.

Williams, G. N., Chmielewski, T., Rudolph, K., Buchanan, T. S., & Snyder-Mackler, L.

(2001). Dynamic knee stability: current theory and implications for clinicians and scientists. J Orthop Sports Phys Ther, 31(10), 546-566. doi: 10.2519/jospt.2001.31.10.546

Winter, D. A. (1995). Human balance and posture control during standing and

walking. Gait & Posture, 3(4), 193-214. doi: 10.1016/0966-6362(96)82849-9 Winter, D. A., Patla, A. E., & Frank, J. S. (1990). Assessment of balance control in

humans. Med Prog Technol, 16(1-2), 31-51. Winter, D. A., Patla, A. E., Prince, F., Ishac, M., & Gielo-Perczak, K. (1998). Stiffness

control of balance in quiet standing. J Neurophysiol, 80(3), 1211-1221. Zajc, B. (1992). Motorične sposobnosti slovenskih tekmovalk v športni gimnastiki v

primerjavi s povprečno šolsko populacijo. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Zetaruk, M. N., Violan, M., Zurakowski, D., Mitchell, W. A., & Micheli, L. J. (2006).

Injuries and training recommendations in elite rhythmic gymnastics. Medicina De L´esport, 100-106.

Documents

UNIVERZA V LJUBLJANITeorija in metodika košarke VPLIV ŠESTTEDENSKEGA TRENINGA NA RAVNOTEŽJE V RITMIČNI GIMNASTIKI DIPLOMSKO DELO MENTOR dr. Goran Vučković Avtor dela RECENZENT