Univerza v Mariboru - CORE · S spodbudnimi besedami ste velik del opravili tudi vi. ... 2 2 TERORIZEM.....3 2.1 Vrste terorizma ... leta 1995 uporabila kemi čno orožje na japonski

Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO

Teror v imenu religije

Sašo Žurga

September, 2010 Mentor: doc. dr. Igor Areh

Zahvaljujem se vsem, ki so pripomogli k nastanku mojega diplomskega dela.

S spodbudnimi besedami ste velik del opravili tudi vi.

Posebno se zahvaljujem mentorju dr. Igorju Arehu,

ki mi je z usmeritvami pomagal pri izdelavi tega dela.

KAZALO

1 UVOD............................................................................................................................ 1

1.1 Metodološko-hipotetični okvir................................................................................ 2 2 TERORIZEM................................................................................................................. 3

2.1 Vrste terorizma........................................................................................................ 4 2.1.1 Verski terorizem .............................................................................................. 4

2.1.2 Nacionalistični terorizem................................................................................. 5

2.1.3 Državni terorizem ............................................................................................ 6

2.1.4 Računalniški terorizem .................................................................................... 8

3 VERSKI TERORIZEM ............................................................................................... 10

3.1 Islamski verski terorizem...................................................................................... 10 3.2 Islam...................................................................................................................... 11

3.2.1 Islamski fundamentalizem ............................................................................. 11

3.2.2 Islamski radikalizem ...................................................................................... 12

4 ANALIZA TERORISTIČNIH SKUPIN Z MOTIVOM VERSKEGA

FUNDAMENTALIZMA................................................................................................ 14

4.1 Teroristična skupina Al Kaida .............................................................................. 14 4.1.1 Delovanje ....................................................................................................... 14

4.1.2 Prepričanje in cilji .......................................................................................... 15

4.1.3 Odgovornosti za teroristična dejanja ............................................................. 15

4.1.4 Rekrutiranje in usposabljanje......................................................................... 16

4.2 Teroristična skupina Hamas.................................................................................. 17 4.2.1 Delovanje ....................................................................................................... 17




4.3 Teroristična skupina Hezbolah ............................................................................. 20 4.3.1 Delovanje ....................................................................................................... 20




5 ELEMENTI POGOJEVANJA VERSKEGA TERORIZMA...................................... 23

5.1 Motivacijski elementi............................................................................................ 23 5.2 Religija.................................................................................................................. 23 5.3 Mučeništvo............................................................................................................ 24

5.4 Ekonomski elementi.............................................................................................. 25 5.5 Nacionalno-politični elementi............................................................................... 26 5.6 Psihološki in socialni elementi.............................................................................. 26

5.6.1 Mentalno stanje.............................................................................................. 26

5.6.2 Fanatizem....................................................................................................... 27

5.6.3 Družbeni status .............................................................................................. 28

5.6.4 Okolje............................................................................................................. 28

6 RAZPRAVA................................................................................................................ 30

7 LITERATURA ............................................................................................................ 33

POVZETEK

V diplomskem delu je opisan pojav verskega terorizma. Kot dodatno pa so opisani še

drugi motivacijski in psihosocialni elementi, ki imajo lahko velik vpliv na to, ali se oseba

odloči postati terorist.

Primerov novodobnih terorističnih dejanj, pri katerih religija predstavlja glavno

motivacijo, je ogromno. Napad na New York 11. septembra 2001 je eden izmed najbolj

svetovno znanih.

Čeprav teroristična dejanja niso del vsakdanjika pri nas, pa le ne moremo zanikati, da niso

sestavni del našega življenja. Vsak dan smo priča novim primerom ekstremnih dejanj na

straneh časopisov, prek radijskih postaj in televizijskih zaslonov. V današnjem pregledu

dogodkov je mogoče opaziti vse večji porast verskega terorizma, ki predstavlja eno izmed

najnevarnejših oblik. Žal je religija tista, ki jo ambiciozni voditelji, ki so željni politične

moči, interpretirajo v takšnem smislu, da dobi negativni predznak.

Zahodno videnje verskega terorizma se običajno poenoti s pojmom islama. Kljub temu pa

po mnenju strokovnjakov religija islama ni osamljen primer tovrstnega terorizma. Na tem

mestu lahko omenimo vse večje religije, ki so na neki način izrabljene v prid

posameznikov ali skupin posameznikov.

Ključne besede: motivacija, psihosocialni elementi, religija, terorist, vera, verski

terorizem.

TERROR AND RELIGION

SUMMARY

In my thesis I describe the phenomena of religious terrorism. In addition there are

descriptions of psychosocial elements and elements of motivation, which determine the

fact on wether a person, will become a terrorist.

There is a lot of modern cases of terrorist acts, which includes religious elements as the

main motivation. Suicide attack on New York, on the 11th of September 2001 is one of

the world famous examples.

Although terrorist acts are not common amongst our Slovenian society, we still cannot

deny, that they do not represent a part of our lives. Every day we witness new cases of

extreme acts in the world on the covers of newspapers, trough radio stations and

television news.

Through daily review of events we notice, that religious terrorism has come to an

increasing growth. This type of terrorism represents one of the most dangerous forms of

terror. Unfortunately religion is the one who gets a negative sign, because of those leaders

who are longing for political power. Such ambitious leaders interpret religious doctrines

in a quite radical way.

Islam is usually unified with religious terrorism by western conception. However experts

consider that religion of Islam is not the only case of such terrorism. At this point we can

mention all great religions, which were in a way used to benefit individuals or a group of

individuals.

Key words: motivation, psychosocial elements, religion, terrorist, faith, religious

terrorism.

1

1 UVOD

Nasilna dejanja, ki so storjena v imenu vere, ne bodo obravnavana kot slaba dejanja,

ampak bodo nagrajena z življenjem po smrti. S takšnimi motivacijami so v preteklosti

spodbujali navadne ljudi k neracionalnim dejanjem. Današnja podoba dogodkov se žal ne

distancira daleč od zgodovine. Na prvi pogled se zdi, kot da bi hodili po isti poti

križarskih pohodov, kjer je sveta vojna ali džihad najpomembnejši cilj vsakega pravega

vernika.

Različne teroristične skupine hočejo v današnjem času doseči različne stvari. Skupnega

imenovalca zahtev nimajo, nekaterih pa sploh ni mogoče v potankosti razbrati iz

gostobesednih političnih programov. Problem nastane, ko se skuša prek religije nasilno

uveljaviti tovrstne politične programe. V islamskih državah, kjer sta se od nekdaj

prepletala ta dejavnika, pa je težava še očitnejša. Vera naj bi predstavljala za posameznika

stanje, v katerem ne čuti vznemirjenosti, jeze ali drugih negativnih občutenj. Nekateri

celo govorijo o veri kot o opiju za ljudstvo. Razmere za izkoriščanje tega dejstva so se

izkazale za najprimernejše.

Konservativno usmerjeni verski voditelji islama v tem vidijo prednost v novačenju

mladih gorečnežev, ki bi bili pripravljeni narediti vse za dobro boga. Medtem pa

krščanstvo s svojo vero že nekaj časa išče prave spodbujevalnike za priljubljenost vere;

religiji islama to uspeva že dlje časa. Pot do uspeha se ne kaže le v odnosu do vere;

odločilen dejavnik je tudi okolje, v katerem se ustalijo prepričanja. Razlikovati začnejo

svet na nas in one, pri čemer nasprotnika predstavlja Zahod z vsemi svojimi vidiki.

Zahodna skupnost s svojim političnim sistemom novodobne demokracije pa še dodatno

priliva ogenj na že tako vroče razmere Bližnjega vzhoda.

Podpora Izraela, ki je v srcu radikalnih muslimanov zapisana z negativnim predznakom,

jim predstavlja dodaten spodbujevalni element konceptu mi proti vam.

2

1.1 Metodološko-hipotetični okvir

Namen diplomskega dela je raziskati, v kolikšni meri je religija vzrok za motivacijo

terorističnih napadov.

Namen diplomskega dela je predstaviti povezanost religije (oziroma verskega fanatizma)

s terorističnim dejanjem. Prav tako želim v diplomskem delu predstaviti druge

motivacijske elemente, ki so vzrok za pridružitev skrajnežem, in predstaviti teroristične

skupine, ki imajo kot glaven motivacijski element religijo.

V diplomskem delu bom preverjal naslednje hipoteze: 1) storilci pogosto prihajajo iz

družbenega dna in imajo nižjo izobrazbo; 2) za storitev samomorilskega terorističnega

dejanja se ne odločijo prostovoljno sami; 3) religija jim narekuje teror do nevernikov

oziroma zahodnih držav.

Pri izdelavi diplomskega dela bom uporabil deskriptivno metodo, kjer bom s pomočjo

primarnih in sekundarnih virov opisal osnovne pojme. V nadaljevanju bom uporabil

razlagalno metodo in kompilacijo.

3

2 TERORIZEM

Posledice terorističnih dejanj ne predstavljajo le gmotne škode (ekonomskih posledic) za

državo in žrtev med civilnim prebivalstvom, ampak vplivajo tudi na kakovost življenja v

okolju (Kranjc in Kanop, 2002).

Kot ugotavlja veliko avtorjev, je pojem terorizma preširok in vsebuje več različnih

definicij.

Kljub temu pa se lahko poslužujemo dejstva, da vse definicije terorizma vsebujejo

naslednje ključne elemente (Silke, 2003):

� Uporaba oziroma grožnja s silo.

� Povzročiti strah.

� Ustrahovati širšo javnost (posredne žrtve).

� Vplivati na spremembe in ideologije.

Jenkins (1990) navaja podobno definicijo izraza terorizem. Terorizem vidi kot nasilje ali

grožnjo s silo, pri katerem se ustvarijo pogoji za implementacijo strahu v okolje, s tem pa

povzroči niz sprememb v okolju in v političnem smislu.

Richardson (2006, po Johnson, 2009) pa razširi karakteristike pojma novodobnega

terorizma na naslednje elemente:

� Teroristično dejanje ima politično ozadje.

� Vsebovati mora nasilje ali grožnjo z nasiljem.

� Cilj terorističnega dejanja ni premagati nasprotnika, ampak poslati sporočilo v

svet.

� Dejanje terorizma in žrtev sta v vzajemnem odnosu in imata posledično

simboličen pomen.

� Terorizem ni dejanje držav.

� Žrtve terorističnih dejanj pogosto služijo kot odsev delovanja vlad.

� Namenska uporaba nasilja proti civilnemu prebivalstvu.

4

Ker ima teroristično dejanje politično ozadje in zaradi dejstva, da žrtve predstavljajo

simboličen pomen, je razvidno, da vera in politika delujeta v vzajemnem odnosu.

Dodaten dokaz za to nam potrjuje, da zagovorniki džihada1 odločno zavračajo vrednote

zahodnega sveta, pa naj govorimo o demokraciji kot obliki političnega sistema ali pa

kulturni in religiozni raznolikosti (Čebron, 2002).

2.1 Vrste terorizma

V današnji informacijski dobi, kjer nas mediji obsipavajo z nasilnimi dogodki z različnih

koncev sveta, je včasih težko postaviti ločnico med terorizmom, vojno in med navadnimi

kaznivimi dejanji. Teroristične taktike so namreč prisotne skoraj v vsaki vojni, prav tako

pa se nemalokrat storilci kaznivih dejanj poslužujejo istih metod (Griset in Mahan, 2003).

Kljub temu pa je treba omeniti, da obstaja več vrst terorizma, ampak v okviru tega dela

omenjam le naslednje, ki se navezujejo na verski terorizem.

2.1.1 Verski terorizem

Verski terorizem ima za ospredje božje cilje, pa jih s pomočjo nasilja želi uresničiti. Med

skupinami, ki imajo cilj uresničiti tovrstne božje cilje in posledično tudi uvesti radikalni

način vodenja družbe, so vsem znani: Al Kaida, Hamas, Hezbolah na Bližnjem vzhodu in

japonski Aum Šinrikjo (izvršna resnica) (Pavič, 2009).

V preteklosti in danes pa verski terorizem in verski fanatizem nista le posledica dejanj ene

večje religije. Tudi krščanski kulti in sekte v Združenih državah Amerike, ki pridigajo s

sovražno propagando in protisemitizmom, se uvrščajo v verski terorizem.

V isto kategorijo sodijo tudi versko motivirani teroristi modernega judovskega

fundamentalizma. Februarja 1994 je judovski ekstremist Baruch Goldstein umoril 29

vernikov v mošeji v Hebronu. Bil je pod navdihom rabina Kahane, ki je bil znan po tem,

1Džihad v dobesednem pomenu: »bojevati se« ali »truditi se«. Radikalni islamisti pa izraz uporabljajo za sveto vojno proti sovražnikom islama (Bodansky, 2002).

5

da se je zavzemal za t. i. Veliki Izrael brez arabskega prebivalstva (American-Israeli

Cooperative Enterprise, 1993).

Islamski ekstremisti, desničarski ekstremisti, ki jih vodi Biblija, in sekte se skušajo

približati iracionalnim ciljem z iracionalnimi dejanji. Japonska sekta (Aum Šinrikjo) je

leta 1995 uporabila kemično orožje na japonski podzemni železnici. Omenjena sekta se je

posvetila teologiji uničenja, s katero bi dosegla nadraso, ki bi jo sestavljali člani te

skupine (Harmon, 2008).

Po drugi strani pa se skupini, kot sta Hezbolah in Hamas, trudita za uničenje države

Izrael. Njun namen se namreč ne kaže izključno v verski dominaciji, ki bi jo želeli

vzpostaviti, ampak se politične ambicije tovrstnih skupin uspešno implicirajo pri

uveljavljanju radikalnega islama. Večnega sovražnika islama pa bodo po njihovem

mnenju vedno predstavljale Združene države Amerike in njihova politika navideznega

demokratičnega vodenja države.

2.1.2 Nacionalistični terorizem

Pavič (2009) meni, da pod to vrsto terorizma sodijo skupine, kot so: Irska republikanska

armada (IRA), Palestinska osvobodilna organizacija (PLO), baskovska separatistična

organizacija (ETA) in Kurdska delavska stranka.

Eden izmed glavnih ciljev teroristov je pridobitev podpore lastnih ljudi in na splošno

javnosti. S pozornim izbiranjem nasilnih sredstev skrbijo za to, da ne izgubijo podpore

somišljenikov. Eden izmed načinov, da dosežejo prej omenjeni cilj, je, da se prek

nacionalne strategije identificirajo kot nacionalistična teroristična organizacija.

Tovrstne skupine delujejo v smeri, da skušajo s svojimi dejanji otežiti vodenje države

obstoječi vladi. Poslužujejo se nasilnih dejanj, da dokažejo nepravično politiko in vodenje

države vladajočih elit. Dejanja so usmerjena roti vojakom, policistom, političnim

voditeljem in veleposlaništvom (Hibbert, 2002).

6

Sodoben primer uporabe načina nacionalne strategije teroristov je uporabljen proti

ameriško-iraško oblikovani vladi v Iraku. Delujejo z namenom osvoboditve svojega

ljudstva iz rok muslimanov, ki so prevzeli zahodni način razmišljanja, predvsem pa sta za

te skupine pomembni inspiracija ljudstva za pridružitev in podpora svetega boja. Na tem

mestu bi lahko skušali tudi skicirati ozadje nesporazuma na Bližnjem vzhodu med Izraelci

in Arabci. Vsekakor se lahko poslužujemo dejstva, da sta trčila dva nasprotujoča si

nacionalizma, izmed katerih pa je izraelski daleč uspešnejši.

Ne le da uspešno izrablja svoje prednosti (boljša organizacija, enotnost in podpora

svetovne židovske skupnosti ter še zdaleč najpomembnejša podpora velesile), ampak tudi

slabosti arabskega nasprotnika (razdrobljenost in nenehno izrabljanje Palestincev s strani

okoliških arabskih režimov) (Čuček, 1981).

Po mnenju neodvisne svetovne javnosti je mogoče pravično rešitev za bližnjevzhodno

krizo doseči tako, da se omogoči uresničitev zakonitih pravic palestinskega ljudstva. To

vključuje ustanovitev njihove lastne neodvisne in samostojne države, umik Izraela z vseh

zasedenih arabskih ozemelj in zagotovitev Izraelu, da lahko obstaja kot neodvisna država

(Čuček, 1981).

Žal epiloga tovrstne rešitve bližnjevzhodne krize nismo dočakali do teh dni. Sam način

vodenja politik držav, ki si nasprotujejo, se po besedah strokovnjakov ne spreminja in

ostaja enak. Izraelci na zasedenem arabskem ozemlju še vedno veljajo za okupatorja,

njihov sistem pa se šteje za teror, ki mora nujno vzbujati odpor.

2.1.3 Državni terorizem

Državni terorizem v svojem bistvu vedno deluje s skrivnimi mehanizmi, s katerimi

prekrije dejansko stanje (O'Kane, 1996, po Pilisuk in Wong, 2002). Državni terorizem je

bil najopaznejši v obliki totalitarnih režimov v prejšnjem stoletju pri nacistični Nemčiji in

Sovjetski zvezi, ki sta s tovrstnimi mehanizmi uspešno prikrivali število žrtev. Danes so

na seznamu tovrstnega terorizma države, kot so: Iran, Kuba, Sirija, Severna Koreja in

Sudan.

7

Iran nudi svojo podporo mnogim izmed terorističnih skupin, med drugim Hezbolahu v

Libanonu, Hamasu v Palestini in palestinskemu Islamskemu džihadu.

Kuba dandanes predstavlja zatočišče za veliko beguncev iz Združenih držav Amerike,

prav tako pa nudi podporo članom FARC-a2.

Sirija je obtožila napad na New York leta 2001 in se zavezala, da nudi pomoč pri

preiskavi celic Al Kaide. Kljub temu pa nudi drugim terorističnim organizacijam varna

zatočišča. Predvsem je viden napet odnos z Izraelom, saj Sirija podpira ključne

organizacije, ki delujejo izključno protisemitsko.

Severno Korejo zunanjo ministrstvo Združenih držav Amerike obtožuje prikrivanja

številnih ugrabiteljev japonskega letala iz leta 1970. Dodatni dokazi kažejo na to, da

Severna Koreja trguje z orožjem, katerega odjemalci so različne teroristične skupine.

Za Sudan je značilna ista zgodba kot za Sirijo. Kljub neodobravanju septembrskega

napada še vedno postaja prehodno ozemlje za pripadnike Al Kaide, Hezbolaha,

palestinskega Islamskega džihada in za člane Hamasa (Gus, 2003).

Na splošno pa totalitarni režimi ne predstavljajo edinih prikritih oblik državnega

terorizma. Na tem področju se ne moremo oddaljiti niti od demokratičnih Združenih

držav Amerike. Te imajo največji gospodarski interes od držav, ki se poslužujejo takšne

vrste terorizma.

Primer Gvatemale potrjuje, da je administracija ZDA odprto podprla vojaški udar in prek

Cie pripomogla k padcu vlade leta 1954. Naslednja vlada, ki jo je vodil vojaški

polkovnik, rekoč, da je vzpostavil svobodo v tej državi, si je v resnici na nasilen način

podredila civilno prebivalstvo (Ball, Kobrack in Spirer, 1999, po Pilisuk in Wong, 2002).

Ena takšnih držav, ki prav tako uživa podporo ZDA pri okupacij ozemelj, je Izrael. To je

območje Gaze. Zadnji primer okupacije je bil v tritedenski vojni v obdobju 2008–2009

med Izraelom in Hamasom (Zanotti, 2009).

2FARC je oznaka za Revolucionarne oborožene sile Kolumbije. Skupina predstavlja največjo komunistično usmerjeno skupino v Kolumbiji (Falk, 1990).

8

Pilisuk in Wong (2002) ugotavljata, da se pri tovrstnem pojavu državnega terorizma

pojavljata dva vzorca, ki pogojujeta obstoj te vrste terorizma. Kot prvega omenjata, ko

oblast izvaja nasilna dejanja nad civilnim prebivalstvom brez zakonske določitve kaznivih

dejanj. Kot drugi način pogojevanja pa vključuje dejanja države, da doseže nadzor nad

prebivalstvom in ozemljem s pomočjo nasilja, vendar brez uradne razglasitve vojne.

2.1.4 Računalniški terorizem

Pavič (2009) ugotavlja, da ni opredelitve za tovrstni terorizem, ampak vidi internet

predvsem kot sredstvo za širjenje terorističnih zamisli. To dejstvo pozitivno spremlja

predvsem lastnost interneta, kot sta lahek dostop in nemalokrat anonimnost tistih, ki to

želijo.

Belič (2001) pa razlikuje štiri oblike delovanja terorističnih skupin v informacijskem

smislu:

� Medsebojne komunikacije.

� Propagandna dejanja.

� Zbiranje informacij.

� Teroristični napadi z informacijskimi orodji.

Ker se lahko propagando uspešno širi prek medijev, torej tudi prek spletnih strani,

predstavlja tovrstno orodje idealni virtualni glas terorističnih organizacij. Pomembna je

pred izvedbo napada in tudi po izvedbi napada.

Iz teroristove perspektive se učinek uspešno izvedenega napada meri z manipulacijo

odzivov javnosti. Uspešno zmanipulirana žrtev, ki v tem primeru predstavlja širšo

javnost, bi bila tista, ki začne spreminjati svoje potovalne navade zaradi strahu pred tem,

da bi postala žrtev. Strah pred viktimizacijo je resničen, še posebej med tistimi, ki so

vsakodnevno odvisni od medijev (Gus, 2003).

Internet lahko s pomočjo teroristov ustvari vzdušje virtualnega strahu, ki terorizira ljudi.

Splet omogoča manjšim terorističnim skupinam lažno predstavljanje dejanskega števila

9

članov. Virtualni svet, ki se ustvari prek medmrežja, omogoča, da se javnosti prikazujejo

zavajajoči podatki. Če se na spletu prikaže podatek, da se Al Kaidi dnevno pridružuje na

tisoče pripadnikov, bo javnost takšnemu podatku dala kredibilnost.

K zavajajočim podatkom na spletu lahko prištevamo tudi pridobivanje finančnih sredstev

za dejavnosti svoje organizacije. Al Kaida je prek humanitarnih prispevkov zbirala denar

za sveto vojno proti sovražnikom islama. Na osnovi ugotovitev analize bančnih računov

Al Kaide in humanitarnih agencij je bilo ugotovljeno, da so organizacije vedno opravljale

transferje na isti račun, račun, ki je bil v lasti Al Kaide (Jabbour, 1994).

Ker se svet giba na osnovi vsakodnevne uporabe spleta, elektronike, spletnega

nakupovanja, virtualne tehnike in drugih nevidnih opravil, je jasno, da bi teroristični

napad na eno izmed teh dejavnosti onemogočil del sodobnega načina življenja.

10

3 VERSKI TERORIZEM

3.1 Islamski verski terorizem

Pomembno je dejstvo, da je terorizem voditeljev vseh večjih religij obsojen in zaničevan.

Absurdno bi bilo poistovetiti religijo islama s terorizmom samo zaradi dejanj

ekstremističnih skupin, ki delujejo skladno s svojimi interpretacijami naukov islama

(Wilkinson, 2002).

V skupino islamskega verskega terorizma se uvrščajo skupine, kot so: Al Kaida,

palestinska sunitska organizacija Hamas, libanonska šiitska organizacija Hezbolah. Kljub

razdvojenosti prepričanj nekaterih islamističnih verskih skupin pa te skupine prek

prirejenih verskih naukov in političnih srečanj vodstva najdejo skupen cilj.

Tako je bila ustanovitev Svetovne islamske fronte leta 1998 velik dosežek terorističnih

skupin, ki jih podpirajo Iran, Sudan in Pakistan. Na srečanju so voditelji s skupnim

podpisom fatve3 pozabili na nekatera nesoglasja, poleg tega pa privolili v skupen cilj.

Skupen cilj je predstavljal – kot veliko islamskim verskim terorističnim skupinam – boj

proti Židom in Američanom (Bodansky, 2002).

Ti se namreč štejejo za novodobne križarje, ki pomenijo nepretrgano grožnjo, ki jo

predstavljajo Bližnjemu vzhodu, predvsem pa religiji islama.

Pri tovrstnih skupinah pa se ne čuti glavnega sovraštva samo proti Združenim državam

Amerike in Izraelu, ampak tudi proti vsem drugim zahodnim državam. Naenkrat so

islamske verske skupine razširile delovanja proti državam Zahoda in proti zahodnim

civilistom, kar potrjuje tudi primer ugrabitve zahodnih talcev v Libanonu leta 1980;

ugrabitev je izvedel Hezbolah.

3Fatva pomeni dekret, ki ga izda verski voditelj in ki predstavlja napotke za vernike (Bodansky, 2002).

11

3.2 Islam

Temeljno načelo islama je stremljenje k enotnosti. Islam predstavlja za muslimane pravilo

življenja. Vsakdanjik muslimana zaznamuje vrsta strogih obveznosti. Če si hoče oseba

islamske veroizpovedi zagotoviti zveličanje na drugem svetu, mora izpolnjevati naslednje

obveznosti: izpoved vere, molitev petkrat dnevno, z obrazom, obrnjenim v smeri Kaabe4,

post v mesecu ramazana5, predpisana miloščina in romanje v Meko (Mole, 2003).

Vsi verniki so pred Alahom enaki, prav tako pa v mošejah ni dovoljena nobena hierarhija.

To pomeni, da noben musliman ne potrebuje duhovne vodje kot pri krščanstvu (Ali,

2002).

Danes v islamskem svetu ni enotnosti, saj se loči na dve veliki ločini: sunite in šiite.

Suniti se kot pravoverni čutijo zavezane izročilu, vendar pa imajo različno mnenje glede

prerokovega nasledstva. Suniti predstavljajo večino v muslimanskem svetu.

Šiiti pa v primerjavi s suniti verujejo v zakonitost naslednikov družine preroka

Mohameda in ne priznavajo oblasti Mohamedovih učencev ter sodelavcev (Lipušček,

1982; Škafar, 1998, po Kranjc in Kanop., 2002).

3.2.1 Islamski fundamentalizem

Islamski fundamentalizem je nastal kot odgovor bližnjevzhodnih intelektualcev na

industrializacijo Evrope. Filozofiji razsvetljenstva in industrializacije v Evropi je namreč

sledila renesansa v islamu, ki so jo vodili egipčanski in sirsko-libanonski intelektualci. Iz

nje se razvijeta dve veji: liberalni modernizem in islamski fundamentalizem (Kranjc in

Kanop., 2002).

Islamski fundamentalizem se je v Egiptu sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja okrepil

z aktivisti z zahodnjaško, pretežno posvetno in tehnično izobrazbo, ki so obupali nad tem,

4Zgradba kockaste oblike v Meki (Mole, 2003). 5Ramazan predstavlja mesečni post za muslimanske vernike (Mole, 2003).

12

da bi v svetu, ki ga obvladuje Zahod s svojimi vrednotami, dobili dostojno mesto

(Bodansky, 2002).

Po besedah karizmatičnih voditeljev so učenje, treniranje in predanost ključni za

prihodnje generacije. Okolje za učenje je primerno v priljubljenih mošejah in v

stanovanjih fundamentalistov, daleč stran od vidnega polja policije.

Število fundamentalistov tako narašča zaradi dejstva, ker je okolje pripravljeno na

novačenje, discipliniranje in na vzpodbujanje novih komandosov islama (Jabbour, 1994).

3.2.2 Islamski radikalizem

Doktrina islamskega radikalizma predstavlja ideološki okvir, na katerega se opira

današnji boj, prav tako pa prispeva k novačenju množic novih teroristov. Radikalni

islamisti se zavzemajo za vrnitev h koreninam političnega islama, kar predstavlja

nasprotje modernizaciji.

Med letoma 1950 in 1960 so radikalni suniti začeli načrtno in aktivno delovati v politiki.

Ta prehod od besednega pesimizma k dejanjem je zanetil poraz arabskih držav v vojni z

Izraelom leta 1984 in leta 1967. Radikalisti so tako ustanovili še intenzivnejšo radikalno

islamsko ideologijo, podprto z revolucionarnimi idejami, osnovanimi na nasilju. V tem

obdobju so verski voditelji poudarjali, da vojna proti Izraelu ni sveta vojna v pravem

pomenu (Wurmser, 2001).

Da uničijo pojav sionizma6, morajo vojno najprej usmeriti znotraj arabskega sveta.

Radikalni muslimani so se tako v naslednjih dvajsetih letih bojevali proti režimom, ki so

bili po njihovem mnenju odpadniški in nacionalistično usmerjeni. Napadi so bili

usmerjeni proti voditeljem teh režimov in tudi proti gospodarskim interesom tovrstnih

držav. Prvi primer je bil uboj predsednika Egipta Anwarja Sadata oktobra leta 1981

(Prelude, 1996). Primeri, ki so se navezovali na gospodarski vidik držav, pa so

6Predstavlja politično gibanje za ustanovitev popolnoma judovske države (Ali, 2002).

13

vključevali napade na zahodne turiste, saj so ti po njihovem mnenju skušali namenoma

uničiti turistično industrijo v arabskih državah.

Osnovo takšnega razmišljanja je zasnoval sunitski radikalni teoretik Sayyid Qutb, eden

izmed ključnih voditeljev Muslimanske bratovščine. Zagovarjal je negativna stališča

naproti ameriškemu sistemu, kjer je mogoča izključno ekonomska zadovoljitev, ni pa

nobenega moralnega vodenja. Qutb je poudarjal, da Zahod ne prispeva ničesar k človeški

duši (Musallm, 2005).

Člani radikalne islamske elite prihajajo iz bogatih in privilegiranih družbenih slojev;

imajo dobro izobrazbo (Bodansky, 2002). Poznajo delovanje zahodnega sveta. Kot

takšnega je poznal tudi Qutb, saj se je šolal na veliko ameriških univerzah (Musallm,

2005). Tako člani predstavljajo ravno nasprotje od naše običajne predstave radikalnega

islamskega terorista, ki prihaja iz družbenega dna.

Islamski radikalisti sebe vidijo kot zadnjo obrambo pred nasilno vcepitvijo zahodnih

vrednot na ozemlje islamskih držav. Po njihovem mnenju je razcvet modernizma celo v

državah islama povzročil razcepitev in razdvojenost (Wurmser, 2001).

Po besedah posvetnih vodij arabskega sveta je razkol znotraj islama povzročil, da se je

število članov verskih skupnosti zmanjšalo samo zato, ker so ljudje postavili državne

koristi pred pomen vere. Položaj v državnih upravah in višina plače sta postala vrednoti

uradnih uslužbencev v islamu (Wurmser, 2001).

14

4 ANALIZA TERORISTIČNIH SKUPIN Z MOTIVOM

VERSKEGA FUNDAMENTALIZMA

4.1 Teroristična skupina Al Kaida

4.1.1 Delovanje

Vsem dobro znana teroristična skupina Al Kaida je bila ustanovljena leta 1988. Al Kaida

kot mednarodna teroristična mreža je pomagala pri financiranju, novačenju, transportu in

pri usposabljanju več tisoč bojevnikov, ki so se med sovjetsko okupacijo Afganistana

borili na strani okupiranih (Daly in Gerwehr, 2006).

Po umiku Sovjetske zveze iz Afganistana se je Osama bin Laden, vodja skupine, vrnil v

Savdsko Arabijo, medtem ko je Al Kaida še vedno izvajala akcijske vaje v Afganistanu.

Zaradi nasprotovanja vladi Savdske Arabije med časom zalivske vojne se je bin Laden

preselil v Sudan, v katerem je takrat divjala državljanska vojna. V tem času je prek

različnih navidezno dobrodelnih organizacij pridobival finančno podporo za podporo

svoji organizaciji.

Leta 1996 je bil izgnan iz Sudana; tako se je vrnil nazaj v Afganistan z nekaterimi

sudanskimi operativnimi agenti.

Uspešnost delovanja skupine se kaže v rezultatu na več tisoče usposobljenih bojevnikov z

vseh koncev sveta, ki so se urili v Al Kaidinih centrih. V veliko svetovnih konfliktih so se

pozneje udeležili bojevanja in tako prispevali svoj delež v dobro islama. Kljub razlikam v

etnični pripadnosti pripadnikov Al Kaide pa se povezanost znotraj skupine kaže v

fundamentalistični interpretaciji islama.

Po napadu na New York in Pentagon 11. septembra 2001 so Združene države Amerike

napovedale in usmerile vojno v Afganistan, da s tako imenovano vojno proti terorizmu

uničijo Al Kaido ter z zrušenjem talibanov pripomorejo k zmanjšanju moči bin Ladna in

njegove organizacije (Ali, 2002).

15

Ker je organizacija v svojem delovanju tako razpršena, je mogoče trditi, da se lahko

infiltrira in prilagodi vsakemu družbenemu sistemu. S sodelovanjem z drugimi

terorističnimi skupinami in s podporniki pa so njene zmogljivosti dostikrat zelo visoke in

uspešne. Znanje, ki so ga pridobili tudi na univerzah, jim omogoča lažje razumevanje in

vključitev v družbeni sistem zahodne države, ki predstavlja nasprotje njihovemu

pojmovanju ureditve države (Bodansky, 2002).

4.1.2 Prepričanje in cilji

Cilj je prevzeti oblast v islamskih državah, prav tako pa se boriti proti večnemu

sovražniku islama, tj. ZDA.

Cilji džihada so po mnenju skupine Al Kaida naslednji (Daly in Gerwehr, 2006):

� Vzpostavitev vladanja Boga na Zemlji.

� Vključevanje dejanj mučeništva za Boga.

� Očiščenje med vrstami islama.

Po veliko poročanjih in javnih bin Ladnovih razglasitvah je očitna njegova želja po

pridobitvi biološko-kemičnega orožja. S takšnimi vrstami uporabe orožja pa se obseg

posledic in uresničitev zadanih ciljev res lahko udejanji.

4.1.3 Odgovornosti za teroristična dejanja

Taktike te skupine vključujejo atentate, bombne napade, ugrabitve, samomorilske napade.

Z možnostjo vse večje uporabe spleta pa se njihove taktike odražajo v veliki meri tudi

prek posnetkov javnih usmrtitev. Na spletu prikažejo neusmiljenost do zajetih oseb, ki v

večini prihajajo z Zahoda.

Tarče so po navadi simboličnega pomena, te pa vključujejo: javne zgradbe,

veleposlaništva, vojaško osebje. Vse te tarče so omejene na Združene države Amerike,

njihove zaveznike in na novodobne muslimanske vlade (Bodansky, 2002).

16

Al Kaida je bila odgovorna za naslednje napade (Kurth, 2004):

� Leta 1993 je bila skupina odgovorna za bombni napad na WTC7, ki ga je izvedla v

New Yorku. Glavni organizator Ramzi Yousef se je pred tem usposabljal v centrih

Al Kaide.

� Avgusta leta 1998 so izvedli bombni napad na veleposlaništvo v Keniji.

� Dve leti pozneje so izvedli ponovno večji samomorilski bombni napad, takrat na

rušilcu ameriške mornarice USS Cole, ki je bil v Jemnu. Za posledicami tega

napada je umrlo 17 mornarjev, več jih je bilo ranjenih.

� 11. september 2001 je eden izmed najodmevnejših dogodkov v zgodovini

terorističnih dejanj. Vključeval je napad na WTC in Pentagon, in sicer z

ugrabitvijo letal in posledično z njihovim strmoglavljenjem v prej omenjene cilje.

� V letu 2002 je zaznanih več bombnih napadov v Pakistanu, prav tako pa je pečat

pustila na obali Jemna, kjer je bil uničen francoski tanker.

� Maja leta 2003 so izvedli bombne napade z avtomobili na tri stanovanjske

komplekse v Riadu v Savdski Arabiji. V teh stanovanjskih kompleksih so bili

ameriški in zahodni civilisti.

� V mesecu juliju leta 2010 so pripadniki teroristične mreže Al Kaida izvedli napad

na sedež varnostne in obveščevalne službe na jugu Jemna.

4.1.4 Rekrutiranje in usposabljanje

Natančno število pripadnikov je težko ugotoviti, tj. predvsem zaradi decentralizirane

strukture same organizacije. Po nekaterih podatkih ima skupina več tisoč pripadnikov in

podpornikov po vsem svetu. Organizacija je znana po zloglasnih centrih za usposabljanje,

med katere sodi tudi Khalden. Na teh centrih v Afganistanu se je izoblikovalo več kot

5.000 pripadnikov od leta 1980.

Ti centri oziroma kampi pa ne predstavljajo le krajev za usposabljanje, ampak tudi

kontaktne točke za sunitske ekstremistične skupine (Daly in Gerwehr, 2006).

7Svetovni trgovski center (World Trade Center).

17

Rekrutiranje poteka na podobnih osnovah kot pri drugih tovrstnih islamskih

organizacijah. Al Kaida je znana po tem, da novači svoje pripadnike prek medijev in tudi

prek osebnih stikov v ožjih krogih.

V tem primeru so paramilitaristični kampi za usposabljanje idealno okolje za pridobivanje

novih gorečnežev (Daly in Gerwehr, 2006).

4.2 Teroristična skupina Hamas

4.2.1 Delovanje

Ustanovitelj šejk Ahmed Yassin je ustanovil Hamas leta 1987 kot nasledstvo skupine

muslimanske bratovščine. Skupina se tako pojavi podprta s strani socialnih institucij, ki

so imele velik vpliv na okupiranih ozemljih. Ime Hamas je bilo prvič omenjeno istega leta

na letaku, ki je obtoževal Izraelsko obveščevalno službo spodkopavanja morale v vrstah

Palestinske mladine kot način Mosadovega8 novačenja. Hamasova vojaška veja, brigada

Izz ad din al Qassam, je bila ustanovljena leta 1992. Čeprav je brigada integralni del

Hamasa, pa deluje popolnoma neodvisno, saj je v nasprotju s politiko skupine med letoma

1992 in 2000 izvedla številne samomorilske napade. Ti napadi so bila dejanja, ki so

predstavljala nasprotje ključnim točkam sporazuma iz Osla9, ki ga je Yasir Arafat

podpisal. Taktično je tako Arafat še vedno podpiral napade na Izrael, in sicer predvsem

zato, ker se ni strinjal s pogoji razorožitve Hamasa.

Hamas deluje obojestransko, to je kot teroristična organizacija in kot vladajoča stranka v

Palestini. Zgodovinsko gledano, je Hamas operiral na območju Gaze na Zahodnem bregu

ter tudi znotraj države Izraela. Z dobljeno večino na parlamentarnih volitvah leta 2006 je

Hamas prevzel nadzor nad ozemljem Gaze (Feldman, 2006).

Izvaja glavne oblike terorja, med katere sodijo: samomorilski atentati, bombni napadi,

ugrabitve. Kljub zelo razvejani socialni in finančni mreži je za Hamas značilno, da ga

8Izraelska obveščevalna služba. 9Mirovni sporazum iz Osla leta 1993 je predstavljal pot k mirnemu reševanju sporov na Bližnjem vzhodu. Podpisnika sta bila Izrael in Palestina (Feldman, 2006).

18

financira država. Državi, ki se štejeta med donatorje te organizacije, sta Iran in Savdska

Arabija (Gus, 2003).

Hamas uporablja gverilsko taktiko bojevanja. Že od ustanovitve je Hamas uspešno

prilagodil tovrstno taktiko na območju Gaze.

Težava, ki predstavlja izraelskim oblastem pri odkrivanju in zadajanju hujših udarcev

Hamsovi taktiki, je tihotapljenje orožja. Hamas naj bi s pomočjo razširjene socialne

mreže in podpore ljudstva, ki jo uživa, pretihotapil več ton kosov orožja skozi meje na

območje Gaze (O'Loughlin in Walker, 2009).

Hamasovo vojaško krilo naj bi po nekaterih ocenah dosegalo več kot tisoč aktivnih

članov in še večje število podpornikov ter simpatizerjev. Ob Yassinovi smrti v mesecu

marcu leta 2004 je bilo ocenjeno, da je njegov pogreb spremljalo okoli dvesto tisoč

podpornikov in simpatizerjev njegove ustanovljene organizacije Hamas. Podobno število

udeležencev se je zbralo mesec pozneje, ko je bil v napadu izraelske vojske ubit

soustanovitelj Hamasa, tj. Rantissi (Rantissi killing, 2004).


Skupina se je razvila leta 1987 iz palestinske Muslimanske bratovščine. Hamas v svojem

bistvu združuje ideje nacionalizma in tudi islamskega fundamentalizma. Z načelom

protisemitizma so glavni cilji te skupine eliminacija države Izraela in postavitev islamske

države na Zahodnem bregu in na območju Gaze.

Hamasove izjave o njihovih verskih ciljih se v svojem bistvu ne spreminjajo od časa

ustanovitve do današnjih dni. Imad Saluji, nekoč vodja Hamasovega političnega krila, je

trdil, da Palestina ne more biti svobodna, dokler je islamska država. Cilji za osvoboditve

Palestine se prav tako ne razlikujejo v izjavah prej omenjenega ustanovitelja Ahmeda

Yassina. Palestina je po njegovem mnenju namenjena oziroma posvečena prihodnjim

muslimanskim generacijam. V mislih je imel radikalno usmerjene vodje, ki ne delujejo

skladno z modernim zahodnim svetom (Duke University Press, 2001).

19

Cilj Hamasa, ki vključuje ustanovitev islamske države, ki obkroža celotno Palestino, pa

se ne sklada z verskimi načeli. To, da se skupina poslužuje taktik samomorilskega

terorizma, nas pripelje prej do pragmatičnosti oziroma praktičnosti za skupino kot pa do

upoštevanja verskih naukov (Youssef, 2005).


Hamas se šteje za eno izmed najnevarnejših terorističnih organizacij na svetu. Odgovorni

so za številne samomorilske bombne napade. 140 žrtev so Hamasovi bombni napadalci

povzročili v znani diskoteki v Tel Avivu 1. junija 2001. Restavracija v Jeruzalemu je bila

mesec pozneje naslednja tarča pripadnikov Hamasa (Hamden, 2002). Eden izmed

tovrstnih napadov je tudi napad na dva avtobusa v Beršebi ne jugu Izraela septembra leta

2004. V napadu je umrlo 16 ljudi. Leto po tem napadu je spet s pomočjo samomorilskega

napadalca odjeknila eksplozija v istem kraju (Holguin, 2004). Čeprav je v tem napadu

odgovornost prevzela skrajna teroristična skupina Islamski džihad, je znano, da Hamas

sodeluje s to skupino, predvsem pa podpira tovrstne napade na Izrael. Po nekaterih

podatkih je Hamas odgovoren za več kot 500 žrtev v 350 terorističnih napadih od leta

1993 (Feldman, 2006).


Palestinska organizacija Hamas uporablja religijo za novačenje kandidatov, pridobivanje

sredstev, predvsem pa za motivacijo (Pavič, 2009). Zelo razvejana in široka socialna

mreža ter vsekakor politična veljava te skupine omogočata lažje rekrutiranje novih

članov.

Pri pridobivanju novih članov v vrste Hamasa religija prispeva velik del. Mošeje so center

zbirališča in pozneje odvajanja novih prihodnjih mučenikov. Duhovniki, ki poučujejo v

mošejah, sami izberejo in predlagajo goreče navdušence za selekcijo (Pavič, 2009).

Hamas je tako ustvaril najcenejši in najugodnejši način pridobivanja mladih, ki so sami

pripravljeni dati življenje za ceno mučeništva.

20

4.3 Teroristična skupina Hezbolah

4.3.1 Delovanje

Hezbolah, kar v prevodu pomeni božja stranka, se v zahodnem svetu šteje za teroristično

organizacijo. Je prav tako šiitska politična organizacija, ki predstavlja interese na jugu

Libanona. Njeni začetki segajo v leto 1980. Po tem obdobju se je ta libanonska šiitska

organizacija prilagodila v gverilsko skupino, da se bori proti izraelski okupaciji južnega

Libanona. Prav zaradi tega zgodovinskega dejstva pa Libanon ne ukrepa zoper to

organizacijo, kajti ima jih za legitimno odporniško gibanje (Harmon, 2008).

Največji podpornik Hezbolaha predstavlja Iran, v katerem prevladujejo šiiti. Po nekaterih

podatkih naj bi ta pomoč po letu 2006 znašala 40 milijonov dolarjev mesečno (Zanotti,

2009).

Hezbolah predstavlja eno izmed organizacij, ki je med prvimi razvila in uporabila taktiko

samomorilskega bombnega napada (Harmon, 2008). Štejejo se za razvito organizacijo, saj

poleg uspešnih vojaških akcij zagotavljajo izobraževalne programe in vodijo svojo lastno

televizijsko postajo Al Minar v Libanonu. Kot prej omenjeno, pa še zdaleč niso omejeni

samo na vojaške operacije, ampak že dolgo časa uspešno zasedajo več sedežev v

parlamentu (Shawn, 2004).


Začetni cilj gibanja je bil izgon okupatorjev iz Libanona, katerega sta v tistem času

predstavljala Izrael in Amerika.

Zdajšnji cilji Hezbolaha so omejeni na napade na Izrael in zagotovitvi izpustitev

simpatizerjev, ki jih ima Izrael zaprte, predvsem pa se osredinja na politično veljavo v

Libanonu (Donovan, 2002).

21

Organizacija deluje proti Izraelu z naslednjimi nameni (Daly in Gerwehr, 2006):

� Prepelje teroriste skozi državne meje z uporabo lažnih potnih listov.

� Vzpostavi teroristično mrežo znotraj Izraela, Judeje in Gaze.

� Vzpostavi se tihotapska pot, ki vključuje tihotapljenje orožja in teroristov.

� Podpira s finančnimi vložki palestinske organizacije in skupine.


S finančno podporo Irana in Sirije Hezbolah ostaja organizacija, pri kateri ni omejitev za

izvedbo terorističnega napada. Kot eni izmed ustanoviteljic zloglasnih taktik

samomorilskih bombnih napadov se ji šteje za uspešno izvedbo akcij napad na ameriško

veleposlaništvo v Bejrutu aprila 1983. Manj kot tretjino mrtvih so v tem napadu

predstavljali državljani ZDA.

V istem letu so izvedli napad na dve oporišči, tj. oporišče ameriških marincev in

francosko oporišče mednarodnih sil. V napadu je bilo 299 smrtnih žrtev. Takšno število

mrtvih je predstavljalo drugo največjo dnevno izgubo ameriškega vojaškega osebja od

vietnamske vojne naprej.

Leta 1984 so razširili delovanje na taktiko ugrabitev. Pri uspešno izvedeni akciji so

ugrabili in pozneje usmrtili opazovalca mednarodne misije polkovnika Willama Higginsa.

Z drugimi ugrabitvami so Hezbolahovi pripadniki dosegli, da je večina tujcev zapustila

Bejrut, tj. skupaj z odhodom ameriških sil (Harmon, 2008).

Ostali pa niso le pri taktikah ugrabitev oseb, ampak so uporabili podobne taktike

ugrabitev letala kot tovrstne militantne skupine v tistem času. Tako so leta 1985 ugrabili

letalo, ki je bilo namenjeno v Italijo, nato pa v London. Večino talcev so predstavljali

ameriški državljani. Po ugoditvi terorističnih zahtev so bili talci izpuščeni (Daly in

Gerwehr, 2006).

Najpogostejši pojav vojskovanja med Izraelom in Hezbolahom pa se v zadnjih tridesetih

letih nagiba k raketnemu obstreljevanju obeh strani. Leta 2006 so Hezbolahovi skrajneži z

22

raketami obstrelili severno mesto Naharija, Izrael pa je s povračilnimi ukrepi napadel

njihovo televizijsko postajo (Starr, Vause in Mills, 2006).


Skupina se poslužuje podobnih metod rekrutiranja kot druge teroristične skupine. Za

novačenje uporablja mošeje in domove šiitskih fundamentalistov. S tem ko imajo v lasti

svojo televizijsko mrežo, lahko lažje manipulirajo in prikažejo informacije v povezavi z

gibanjem.

Politična veljava te skupine se pozitivno odraža v pridobivanju legitimnosti drugih držav.

V mislih imamo predvsem Iran in Sirijo, ki sta že v preteklosti odprto podprla napade na

Izrael ali zahodne civiliste.

Natančnega števila pripadnikov se glede na svetovne podatke ne more določiti, tj.

predvsem zaradi razpršenosti delovanja skupine in namernega zavajanja s podatki na

obeh straneh. Po besedah zunanjega ministrstva (State Departement) naj bi se število

gibalo okoli nekaj tisoč pripadnikov in podobno število aktivnih teroristov, medtem ko se

po podatkih Hezbolaha njihovo število giba od 5.000 do 10.000 članov (Daly in Gerwehr,

2006).

23

5 ELEMENTI POGOJEVANJA VERSKEGA TERORIZMA

5.1 Motivacijski elementi

Motivacija predstavlja notranje spodbude in zunanje vplive, ki človeka spodbudijo k

določeni motivaciji, jo sprožijo, usmerjajo, opredelijo jakost in trajanje. Tako doseže cilje

in zadovolji potrebe (Anejčič, 2006).

Nekateri znanstveniki so odkrili, da člani tolp uporabljajo nasilje do drugih, da se

dokažejo, da pripadajo tej skupini. Tolpa ustvari lastna pravila, s katerimi določi, kakšno

ravnanje je pravilno in kakšno ni – ne oziraje se na zunanje dejavnike. Veliko izmed teh

vzorcev vedenja naj bi odkrili znotraj teroristične skupine (Hibbert, 2002).

V razvitem svetu velik del ljudi trdi, da je odločitev za teroristično dejanje povezana z

nasprotovanjem globalizaciji in kapitalizmu, ki predstavljata nasprotje duhovnemu svetu

in svetu, v katerem ne prevladuje logika kapitala (Ardila, 2002).

Če podrobno proučimo dogodke, vidimo, da se pri terorističnih in tudi kriminalnih

dejanjih ne ponavlja vedno isti motiv. Motivi se tako nemalokrat prepletajo in tudi

pogojujejo. Vsaka teroristična skupina pa ima zaradi kulturnega, ekonomskega,

političnega in družbenega konteksta različne motive.

5.2 Religija

Religija lahko služi kot primarni motiv za politično nasilno vedenje, nekatere teroristične

skupine pa izrabijo religijo za sekundarni motiv (Gus, 2003).

Za vsako religijo je značilno, da so jo na določeni stopnji privrženci izrabili v svoje

namene (Kranjc idr., 2002). Tako lahko križarske pohode kristjanov in nasilno širjenje

vahabizma10 poenotimo do te mere, da so jima skupni verski fanatizem, vojaška

brezobzirnost in politična skorumpiranost. Na prvi pogled so to le zgodovinska dejstva, 10Vahabizem predstavlja dominantno obliko islama v Savdski Arabiji (Ali, 2002).

24

ampak skupek navedenih kombinacij danes predstavljajo temeljni kamen vodenja

nekaterih držav. Mednje sodi Savdska Arabija, iz katere prihajajo najpomembnejša imena

terorističnih organizacij (Ali, 2002).

Ko je na neki stopnji ogrožena vera oziroma religija prebivalstva, ki predstavlja

povezanost in identifikacijo v njihovem okolju, je nasilje pravi odgovor. Še posebej pride

do izraza dejstvo, da je v religiji islama dovoljeno braniti vero z uporabo nasilja (Umek in

Areh, 2001).

Religija in mučeništvo se v današnjem poznavanju fenomena verskega terorizma

velikokrat povezujeta.

Na primeru Hamasa in palestinskega Islamskega džihada se opazi uporaba mučenikov v

boju proti Izraelu. To so večinoma verni moški, neporočeni, s srednjo izobrazbo in stari

približno 28 let. Nekateri se ne prijavljajo v organizacije sami, ampak jih priporočijo

duhovni vodje (Arnejčič, 2007).

5.3 Mučeništvo

Mučeništvo se v islamu izraža s pojmom šahada ali šuhada, kar pomeni smrt na božji

poti. Kakor hitro bi skušali enačiti mučeništvo s samomorom, bi v islamski veri naleteli

na gluha ušesa. Koran namreč prepoveduje samomor. Zagovorniki radikalnega islama pa

s svojimi interpretacijami in z nauki skušajo tovrstni način priznati kot dejanje, ki ga

mora pravi vernik priznavati in podpirati.

Mučeništvo predstavlja v islamskem radikalizmu pomembno vlogo pri dejanju

samomorilskega napadalca. Pavič (2009) navaja, da tovrstni napadalci pošljejo pismo

družini, v katerem jih prosijo, naj ne žalujejo za njimi, ampak naj se veselijo z njimi, saj

so se pridružili Alahu.

Dejanje mučeništva se tako ne more enačiti s samomorom, saj je mučeništvo dejanje, ki

ga storilec stori zaradi skupnosti. Iz tega sledi, da lahko bog (Alah) nagradi posameznika,

25

tako da postane mučenik zaradi svoje nesebičnosti in požrtvovalnosti za skupnost (Frank,

2005).

Takšen način nesebičnosti je opisoval že Emil Durkheim. Opisal je štiri vrste samomorov.

Drugi način, ki se navezuje na pojav mučeništva, pa bi lahko opisali kot nesebični

samomor.

Tovrstni način samomora se pojavi, ko je socialna vez tako močna, da je posameznik

pripravljen žrtvovati svoje življenje za interese skupine ali skupnosti. Tako se v tem

primeru posameznik ne čuti dolžnega odločati, ali si ima sam pravico odvzeti življenje,

ampak se sprašuje, ali to družba pričakuje od njega (Sutton, 2005).

Nadalje nam pojav mučeništva pri verskem terorizmu obrazloži tretji način storitve

samomora po Durkheimu. Ta predstavlja nadgradnjo nesebičnemu modelu, saj

posamezniki znotraj verskih kultov vidijo svoje življenje kot nepomembno v primerjavi z

božansko izkušnjo, ki jo občutijo pri tem dejanju (Sutton, 2005).

5.4 Ekonomski elementi

Finančna korist terorista, natančneje samomorilskega napadalca, lahko predstavlja

boniteto njegovi družini. Družina namreč prejeme finančno pomoč, vključno s

spoštovanjem in častjo, ki jo izkažejo tisti oziroma tista organizacija, ki je prek skrbno

izbranega postopka izbrala njihovega »mučenika« (Umek in Areh, 2001).

Teroristične skupine nudijo posameznikom, ki čutijo frustracijo in jezo nasproti drugačni

kulturi, socialnim statusom, religiji, celo vrsto čustvenih, socialnih in ekonomskih koristi.

Teroristične organizacije so se včasih financirale pretežno s fundacijami držav in

organizacij ter prek premožnih podpornikov. Vključno s tovrstnim financiranjem pa se

danes tudi pojavljajo finančni prilivi prek proizvodnje in trgovanja s prepovedanimi

drogami. Ta sredstva gredo neposredno v krepitev organizacije, in sicer v gmotnem

smislu in smislu plačevanja podpore družinam mučenikov.

26

Z dejanjem samomorilskega napada ali s pridružitvijo skrajnim terorističnim

organizacijam se oseba tako zaveda, da tovrstna financiranja niso namenjena osebni

koristi, ampak za dobro organizacije, posledično pa tudi za dobro okolice (Feldman,

2006).

Takšno dejanje, ki ne vključuje finančnih koristi posameznika, ampak se navezuje na

dobro družbe, nakazuje prej omenjeni Durkheimov nesebični način storitve samomora, ki

pojasnjuje storitev dejanja mučeništva.

5.5 Nacionalno-politični elementi

V svetu islama obstaja že dolga tradicija pravičnega upora in tiranije, osnovanih na

konceptu džihada in mučeništva.

Wikinson (2000) trdi, da so skupine, kot so: Hezbolah, Hamas in alžirski FIS, usmerjene

bolj v povečanje politične moči, da bi s tem trenutni režim zamenjale s svojim. Nadalje

ugotavlja, da delovanje tovrstnih skupin mogoče na prvi pogled izkazuje verski fenomen,

vendar v veliki meri delujejo za politični nadzor in socialnoekonomske zahteve.

5.6 Psihološki in socialni elementi

5.6.1 Mentalno stanje

Vprašanje na tem mestu bi se postavilo v obliki tega, ali so teroristi ljudje, ki trpijo za

posledicami psihičnih bolezni.

Revizija iz leta 1981 je na to vprašanje odgovorila, da terorizem spremljajo duševne

motnje. Corrado (1981, po Silke, 2003) je tako sklenil, da je bila povezava med

teroristom in duševnim bolnikom najpogostejša asociacija, ki so jo v začetkih

osemdesetih let prejšnjega stoletja pripisali znanstveniki.

27

V nadaljnjih revizijah je Silke (1998, po Silke, 2003) argumentiral, da se vsi pomembni

znanstveniki vsaj načelno strinjajo, da so teroristi normalni posamezniki. Avtorji, kot so:

Gustav Morf (1970), Rasch (1979) in McCauley (1991), so podprli to tezo in se strinjali,

da ne obstajajo nobeni duševnobolezenski znaki ali razlogi za dejanje terorizma (Silke,

2003).

McCauley (2002) sicer trdi, da je mogoče, da teroristične skupine rekrutirajo duševnega

bolnika za nalogo, ki pa ne zahteva posebne koordinacije. Pomenilo bi, da ta oseba ni

odgovorna za napad v večjem obsegu, delovati pa bi morala samostojno, kar v prvi vrsti

pomeni manjše zaupanje temu posamezniku.

Po drugi strani aktivnosti duševnega bolnika znotraj takšnih organizacij mečejo slabo luč

na celotno organizacijo. To ne daje zgleda drugim pripadnikom, predvsem pa takšna

dejanja služijo kot slaba medijska propaganda (Pavič, 2009).

5.6.2 Fanatizem

Fanatizem je še en pojem, ki se pogosto uporablja za označevanje posameznikov, ki

nimajo racionalne meje pri verovanju. Verski fanatiki tako ne ustvarijo lastnega

prepričanja, ampak ga povzamejo prek ignoriranja drugih dejstev in prek čustvenih

govorov voditeljev. Netolerantnost se kaže v tem, da se ne dopušča nobenega drugega

mnenja kot le mnenje fanatika.

Prek tega lahko tovrstni pojav povzroči, da se posameznikova normalna osebnost

spremeni v terorista, ki bo deloval na osnovi verskega fanatizma (Umek in Areh, 2001).

Vsi mednarodni dogodki – na čelu z ameriško prisilo padca vlade Sadama Huseina – so

na dan spravili nekoč pozabljene fanatične voditelje različnih terorističnih celic in skupin.

S to potezo si je ameriška politika prislužila dodaten negativen predznak v ogledalu

Bližnjega vzhoda.

28

5.6.3 Družbeni status

Silke (2003) navaja, da so teroristi dobro preskrbljeni posamezniki, prav tako pa dobro

izobraženi. Veliko teroristov, ki so se poslužili terorističnih dejanj, je hodilo na univerze.

Gledano z vidika zahodne perspektive, so imeli in imajo visok družbeni status – ne glede

na to, da je njihovo dejanje iz naših oči velikokrat označeno za bizarno.

Russell in Miller (1977, po Borum, 2004) sta oblikovala profil teroristov, ki so izvedli

samomorilski napad. V glavnem gre za moške storilce, stare 22–25 let; po večini so

neporočeni. Živijo v večjih prestolnicah ter prihajajo iz srednjega in višjega družbenega

sloja. Od 350 individualnih teroristov, ki sta jih zajela v to študijo, sta imeli dve tretjini

posameznikov univerzitetno izobrazbo.

Družbeni status posameznika, ki se pridruži teroristični skupini v okolju, kjer tovrstni

način bojevanja podpirajo, bo višji. S sodelovanjem terorista, ki v družbi uživa višji

status, se zagotavlja organizaciji boljše propagandno gradivo za pridobitev novih članov.

Kljub redni službi in plači, ki so jo mnogi teroristi prej imeli, se ti dejavniki ne povezuje s

storitvijo dejanja terorizma (Pavič, 2009).

5.6.4 Okolje

Okolje, v katerem nenehno potekajo mednarodni konflikti ali pa je vera izrednega

pomena za to okolje, bo to imelo velik vpliv na izoblikovanje posameznika. V tovrstnem

okolju je novačenje lažje, in sicer zaradi frustracij in sovraštva na strani ogrožene družbe.

V tem primeru gre predvsem za manjšino, ki v tistem trenutku ni zadovoljna s statusom

ali krivicami, ki se jim godijo. Okolje z vsemi svojimi političnimi, z zgodovinskimi, s

kulturnimi, z verskimi in ekonomskimi dejavniki vpliva na posameznika (Pavič, 2009).

Po podatkih strokovnjakov je za veliko terorističnih novincev značilno, da jih z

novačenjem v svoje vrste pridobijo znanci. V okolju se pojav novačenja novih teroristov

odraža prek poznanstev takšnih ljudi, ki jim zaupajo in jih spoštujejo (World Defense

Review, 2004).

29

Dejstvo pa je, da si s pridružitvijo na takšen način pridobijo čustveno nagrado v okolju; to

vključuje odobravanje ter ponos družine in okolice, da bo postal mučenik. Po drugi strani

pa je ekonomska stran uspeha manj pomembna pri samomorilskem napadalcu.

Palestinske organizacije v takšnem primeru zagotovijo finančno pomoč družini

samomorilskega napadalca zaradi dejanja mučeništva (Fossati, 2005).

Po drugi strani pa posameznik, ko vstopi v teroristično organizacijo, prekine stike s

prejšnjo družbo in z okolico, da tako pridobi nove vrednote, nov način razmišljanja. S tem

se vzpostavi stanje, da posameznik deluje in razmišlja kot skupina (Umek in Areh, 2001).

30

6 RAZPRAVA

Kot prvo hipotezo sem navedel, da storilci pogosto prihajajo iz družbenega dna in imajo

nižjo izobrazbo. Isto vprašanje bi – zgodovinsko gledano – dobilo jasen odgovor, da so

teroristi posamezniki, ki svojo revščino in obup opravičujejo z najhujšimi sredstvi.

Podrobnejša proučevanja so nas pripeljala do nasprotnega mišljenja o vzrokih za takšna

dejanja, predvsem pa o tem, kako posamezniki, ki so odgovorni za dejanja terorizma,

sodijo v celoten družbeni kontekst tovrstne problematike.

Predhodno označevanje in etiketiranje storilcev z nehumanimi zločinci, ki znajo ubogati

le na ukaz brez lastnega mišljenja, bi bilo tako rekoč neutemeljeno. Po drugi strani pa nas

zahodni tip mišljenja vodi do podobne usode, kot jo sami pripisujemo Bližnjemu vzhodu

in njegovim »zločincem«. Strokovna mnenja znanstvenikov, ki so v nasprotju s prej

omenjenimi zgodovinskimi mnenji, da je terorist neizobražen in reven posameznik,

dokazujejo, da se pravi vzroki za storitev dejanja terorizma skrivajo nekje drugje kot pa v

okviru izobrazbenega in socialnega konteksta.

Po mojem mnenju izobrazba ne služi kot zaviralen dejavnik za odločitev pridružitvi

terorističnim skupinam, ampak predstavlja ključen faktor za okrepitev tovrstnih

organizacij. Če pogledamo z vidika voditeljev terorističnih skupin, bi se njihovo znanje

lahko impliciralo v izboljšanje strategij in znanj teroristov za doseganje zadanih ciljev.

Organizacije se namreč zavedajo, da se v boju proti velesilam ne izplača bojevati samo s

posamezniki, ki se poslužujejo taktik kamikaz.

Prvo hipotezo tako v celoti zavračam, se pa poslužujem dejstva, da v teh primerih

izobrazba deluje v dveh smereh. V prvi smeri se navezuje na okrepitveni faktor za

organizacijo, v drugi pa služi kot promocijsko gradivo za lastne podpornike organizacije

in tudi širšo javnost.

Drugo hipotezo sem si zastavil glede na to, ali se posamezniki za storitev terorističnega

dejanja odločijo prostovoljno. Oblikoval sem jo na tem, da se ne odločijo prostovoljno

sami. Objektivno gledano, je na dogodke, ki smo jim priča v današnjih dneh, mogoče

31

pripisati manjšo mero upravičenih razlogov za storitev tovrstnih dejanj. Toda to nas ne

pripelje do tega, da lahko trdimo, da bi se posameznik odločil prostovoljno za storitev

dejanja.

Med strokovnjaki s tega področja velja ugotovitev, da prihodnje teroriste predhodno že

izberejo verski vodje. Verski voditelji tako izberejo tak kader, ki – misleč za vero –

opravi samomorilsko akcijo. V večini primerov ta selekcija ne predstavlja ovir, saj goreča

vera predstavlja dolžnost pravega muslimana. Zato tukaj ne gre obsojati samo storilcev

zaradi okrutnega dejanja, ampak se razlogi skrivajo v manipulacijah in napačnih

radikalnih interpretacijah vodij. Tudi zaradi povezave nasilja z vero islama in videnja

zahodnega sveta na temo islama je manipulacija lažja.

Zaradi tega drugo hipotezo potrjujem in vidim tovrstni pojav novačenja kot neustavljivo

dejanje zaradi koristi drugih. V tem kontekstu pravzaprav tudi ni težko predvideti

naslednje žrtve manipulacij in posledično žrtve terorističnih dejanj.

Terorizem je zamenjal velike vojne v modernem svetu. Svetovna javnost do zdaj še ni

našla pravilnega odgovora na vprašanje, kako ravnati s terorizmom. V zdajšnjem času je

islamski terorizem v ospredju, temelji na fanatizmu in napačni interpretaciji Korana.

Težava je v tem, da skušajo zahodne države ustvariti svet po svojem videnju. Odpor je v

tem primeru logičen odgovor. Medtem ko bijejo vojno proti terorizmu, lahko države

žrtvujejo tisto, kar naj bi morale braniti, to je demokracijo.

O ameriškem vplivu na Evropo je bilo že veliko napisanega in se strinjam, da se v tem

skriva del resnice. Če se osredinimo na zloglasno ameriško politiko vojne proti terorizmu,

se ne oddaljimo daleč od dejstva, da je bila širša javnost zmanipulirana. Žal pa nam

pogled skozi prizmo političnih dogodkov poda le delen odgovor na to, ali terorist stori

dejanje zaradi religije ali politike.

Tako pridemo do zadnje hipoteze, ki se je glasila, da posameznikom religija narekuje

teror do nevernikov oziroma zahodnih držav. Dejstvo je, da se politika in religija

prepletata vse od nastanka večjih imperijev.

32

Po pregledu podatkov iz zgodovinskih dogodkov opazimo, da so se teroristične skupine

za zagotovitev svojih zahtev posluževale vseh vrst terorističnih taktik. Kljub temu pa se

skozi obdobja spreminjajo politike držav, vključno s politiko pogajanja s teroristi. Znana

je politika ZDA v tem kontekstu, ki zajema načelo, da se vlada Združenih držav Amerike

ne pogaja s teroristi.

Skladno s politikami držav pa se spreminjajo tudi politike terorističnih skupin. Še pred

dvema desetletjema je bil namreč za skupine značilen način, ki je težil k izpolnitvam

političnih zahtev. Primeri so se navezovali na ugrabitve letal ter posledično na zahteve o

umiku »okupatorskih sil« in izpustitvi »borcev za svobodo«.

Menim, da je bila potrebna sprememba na tem področju s strani terorističnih organizacij

nujna, ker so uvideli, da pri zahtevah ne bodo uspešni. To pa predvsem zato, ker se

politike držav v večini nagibajo k temu, da se ne pogajajo s teroristi.

Uporaba cenejših taktik, ki vključuje manj vodstveno-organizacijskega dela, pa je

pripeljala svetu samomorilske bombne napade. Tovrstni napadi pridejo nepričakovano in

ne vključujejo nobenih pogajanj. Posledice so hujše, kar je še pomembnejše, pa je to, da

ustvarijo vzdušje, ki se nagiba na to, da ni kraja, kjer tovrstna taktika ni uspešna.

Religija lahko le delno narekuje nasilje do nevernikov, to pa takrat, ko je ogrožena. S tega

vidika je ta hipoteza relativna in jo lahko le delno potrdim. Žal pa v tem kontekstu služi

kot odlično orodje v rokah terorističnih organizacij. Zato je potreben širši pogled na

religijo islama; iz tega kroga je treba izločiti fundamentalistične vodje, katerim tovrstna

taktika novačenja in manipuliranje predstavljata edino rešitev iz krize Bližnjega vzhoda.

33

7 LITERATURA

Ali, T. (2002). Spopad fundamentalizmov: križarstvo, džihad in modernost. Ljubljana:

Znanstveno in publicistično središče.

Ardila, R. (2002). The Psychology of the Terrorist: Behavioral Perspectives. V Stout, C.

E. (ur.) (2002), The Psychology of Terrorism: A Public Understanding (str. 9–16).

Westport: Praeger Publishers.

Arnejčič, B. (2006). Psihologija terorizma. Slovenska vojska, 14(18), 24–25.

Arnejčič, B. (2007). Psihološki profil terorista samomorilca. Slovenska vojska, 15(6), 24–

26.

Bodansky, Y. (2002). Mož ki je napovedal vojno Ameriki in korenine islamskega

terorizma. Ljubljana: Orbis.

Borum, R. (2004). Psychology of terrorism. Tampa: University of South Florida.

Čebron, U. L. (2002). Plodna tla za terorizem. V Jezernik, B. (ur.) (2002), Besede terorja:

Medijska podoba terorja in nasilja (str. 153–164). Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Čuček, J. (1981). Terorizem. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Daly, S. in Gerwehr, S. (2006). Al Qaida: Terrorist Selection and Recruitment. V

National Security Research Division (73–89). Santa Monica: RAND Corporation.

Donovan, M. (2002). In the Spotlight: Hezbollah (Party of God). Pridobljeno 10. 4. 2010

s spletne strani Center for Defense Information,

http://www.cdi.org/terrorism/hezbollah.cfm.

34

Falk, R. A. (1990). Revolutionares and Functionaries: The Dual Face of Terrorism. V

Kegley, C. W. (ur.) (1990), International Terrorism: Characteristic, Causes, Controls

(str. 39–44). New York: St. Martin's Press.

Feldman, N. (2006). Why Not Talk? Pridobljeno 14. 5. 2010 s spletne strani Council on

Foreign Relations, New York, http://www.cfr.org/publication/11563/why_not_talk.html.

Fossati, M. (2005). Terorizem in teroristi. Ljubljana: Sophia.

Frank, A. (2005). So samomorilski napadalci res verski fanatiki? O razumevanju

samomorilskih napadov. Revija za humanistične in družbene znanosti, 7(2), 117–133.

Griset, P. L. in Mahan, S. (2003). Terrorism in perspectives. Thousand Oaks, London,

New Delhi: Sage.

Harmon, C. C. (2008). Terrorism Today. Abingdon, New York: Routledge.

Hibbert, A. (2002). Terrorism. London: Franklin Watts.

Holguin, J. (2004). 16 Dead In Israel Bus Bombs. Pridobljeno 10. 8. 2010 s spletne strani

http://www.cbsnews.com/stories/2004/09/01/world/main639984.shtml.

Jabbour, N. T. (1994). Islamic Fundamentalism: Implications for Missions. International

Journal of Frontier Missions, 11(2), 81–86.

Jenkins, B. M. (1990). International Terrorism: The Other World War. V Kegley, C. W.

(ur.) (1990), International Terrorism: Characteristic, Causes, Controls (str. 27–38). New

York: St. Martin´s Press.

Johnson, T. A. (2009). The War on Terrorism: A Collision of Values, Strategies and

Societies. Boca Raton: CRC Press.

Kaplan, E. (2006). Tracking Down Terrorist Financing. Pridobljeno 9. 7. 2010 s spletne

strani Council on Foreign Relations, New York,

http://www.cfr.org/publication/10356/tracking_down_terrorist_financing.html#p2.

35

Kranjc, D. in Kanop, M. (2002). Odnosi med muslimani in drugače verujočimi. V

Jezernik, B. (ur.) (2002), Besede terorja: Medijska podoba terorja in nasilja (str. 189–

213). Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Kurth, A. (2004). Terrorist Attacks by Al Qaeda. Pridobljeno 20. 7. 2010 s spletne strani

http://www.fas.org/irp/crs/033104.pdf.

Martin, G. (2003). Understanding Terrorism: challenges, perspectives, and issues.

Thousand Oaks, London, New Delhi: Sage.

McCauley, C. (2002). Psychological Issues in Understanding Terrorism and the Response

to Terrorism. V Stout, C. E. (ur.) (2002), The Psychology of Terrorism: Theoretical

Understandings and Perspectives (str. 3–30). Westport: Praeger Publishers.

Mole, M. (2003). Muslimanski Mistiki. Ljubljana: Kud Logos.

Musallm, A. A. (2005). From Secularism to Jihad: Sayyid Qutb and the Fundations of

Radical Islamism. Westport: Praeger Publishers.

O'Loughlin, T. in Walker, P. (2009). US prepares deal to end Gaza assault. Pridobljeno 5.

8. 2010 s spletne strani http://www.guardian.co.uk/world/2009/jan/17/gaza-israel-attacks-

ceasefire.

Pavič, L. (2009). Terorizem smo ljudje: kako razumeti sodobni samomorilski terorizem.

Radovljica: Didakta.

Pilisuk, M. in Wong, A. (2002). State Terrorism: When the Perpetrator Is a Government.

V Stout, C. E. (ur.) (2002), The Psychology of Terrorism: Clinical Aspects and Responses

(str. 105–132). Westport: Praeger Publishers.

Rantissi killing: World reaction. (18. 4. 2004). Pridobljeno 15. 6. 2010 s spletne strani

http://news.bbc.co.uk/2/hi/middle_east/3635907.stm.

Shawn, M. (2004). Hezbollah TV. Pridobljeno 5. 8. 2010 s spletne strani

http://97.74.65.51/readArticle.aspx?ARTID=13110.

36

Shyovitz, D. (1993). Rabbi Meir Kahane. Pridobljeno 23. 6. 2010 s spletne strani

American-Israeli Cooperative Enterprise, Alabama,

http://www.jewishvirtuallibrary.org/jsource/biography/kahane.html.

Silke, A. (2003). Terrorists, victims and society: psychological perspectives and its

consequences. Chichester: Wiley, cop.

Starr, B., Vause, J. in Mills, A. (2006). Israeli warplanes hit Beirut suburb. Pridobljeno

17. 6. 2010 s spletne strani

http://edition.cnn.com/2006/WORLD/meast/07/13/mideast/index.html.

Sutton, P. in Vertigans, S. (2005) Resurgent Islam: a sociological approach. Cambridge:

Polity press.

Umek, P. in Areh, I. (2001). Osebnostne značilnosti teroristov. Varstvoslovje, 3(4), 247–

253.

Wikinson, P. (2001). Terrorism versus Democracy: The Liberal State Response. London:

Frank Cass Publishers.

Wurmser, M. (2001). The Roots of Islamic Radicalism. Pridobljeno 16. 8. 2010 s spletne

strani Hudson Institute, Washington,

http://www.hudson.org/index.cfm?fuseaction=publication_details&id=1084.

Youssef A. E. (2005). Hamas: A Further Exploration of Jihadist Tactics. Strategic

Insights, 4(9), 1–12.

Zanotti, J. (2009). Israel and Hamas: Conflict in Gaza. Pridobljeno 10. 7. 2010 s spletne

strani Congressional Research Service, Italija,

http://italy.usembassy.gov/pdf/other/R40101.pdf.

37

DELOVNI ŽIVLJENJEPIS KANDIDATA

Rojen sem 22. 5. 1986 v Trbovljah, odraščal pa sem v Zagorju ob Savi. Osnovno šolo

sem obiskoval v Litiji, nato pa nadaljeval šolanje na Srednji trgovski šoli v Zagorju. Po

uspešno opravljeni maturi sem pridobil naziv ekonomski tehnik.

Sledil je vpis na Fakulteto za varnostne vede, kjer sem pridobil različna znanja. V okviru

mednarodne izmenjave sem uspešno končal tudi šolanje v tujini.

Do zdaj sem opravljal različna dela s področja administracije in fizičnih del. Veselje do

dela mi predstavlja izdelava lesarskih izdelkov.

38

IZJAVA O AVTORSTVU

Spodaj podpisani Sašo Žurga z vpisno številko 07060026, rojen 22. 5. 1986 v Trbovljah,

sem avtor diplomskega dela z naslovom Teror v imenu religije.

S svojim podpisom zagotavljam, da:

� je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

� sem poskrbel, da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v

predloženem delu, navedena oz. citirana skladno s fakultetnimi navodili;

� sem poskrbel, da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v

seznamu virov, ki je sestavni element predloženega dela in ki je zapisan skladno s

fakultetnimi navodili;

� sem pridobil vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v

predloženo delo, in sem to tudi jasno zapisal v predloženem delu;

� se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del v obliki citata ali v obliki

skoraj dobesednega parafraziranja ali v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje

predstavljene kot moje lastne – kaznivo po zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih

pravicah, Uradni list RS št. 21/95), prekršek pa podleže tudi ukrepom Fakultete za

varnostne vede v skladu z njenimi pravili;

� se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo

delo in za moj status na Fakulteti za varnostne vede.

V Ljubljani, 8. 9. 2010 Sašo Žurga

Documents

Univerza v Mariboru - CORE · S spodbudnimi besedami ste velik del opravili tudi vi. ... 2 2 TERORIZEM.....3 2.1 Vrste terorizma ... leta 1995 uporabila kemi čno orožje na japonski