UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za predšolsko vzgojo

DIPLOMSKO DELO

Liljana Prodanović

Maribor, 2010

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za predšolsko vzgojo

Diplomsko delo

PREDŠOLSKI OTROK IN LOČITEV STARŠEV – VLOGA VRTCA

Mentorica: Kandidatka:

izr. prof. dr. Liljana Prodanović

Jurka Lepičnik Vodopivec

Maribor, 2010

Lektorica:

Anita Leskovar, prof. slo.

Prevajalec:

Rajko Antlej, univ. dipl. ang.

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici izr. prof. dr. Jurki Lepičnik Vodopivec za

strokovno pomoč, usmerjanje in koristne napotke pri nastajanju diplomskega dela.

Hvala vsem strokovnim delavkam v vrtcu Rogaška Slatina, ki so mi s pomočjo

anketnega vprašalnika podale odgovore na zastavljena vprašanja, ki so

pripomogla k nastajanju empiričnega dela diplomske naloge.

Iskrena hvala tudi gospe Andreji Križan Lipnik, svetovalni delavki v vrtcu

Rogaška Slatina, ki mi je v intervjuju podala odgovore na zastavljena vprašanja,

ki so pripomogla k nastajanju empiričnega dela diplomske naloge.

Še posebej pa se za moralno podporo, razumevanje, motivacijo in vzpodbudo

zahvaljujem svoji družini, ki mi je ves čas študija stala ob strani.

Hvala pa tudi vsem drugim, ki so me podpirali in na kakršen koli način prispevali

k nastanku mojega diplomskega dela.

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Liljana Prodanović, rojena 21. 7. 1987, študentka Pedagoške fakultete

Univerze v Mariboru, smer Predšolska vzgoja, izjavljam, da je diplomsko delo z

naslovom Predšolski otrok in ločitev staršev – vloga vrtca, pri mentorici izr. prof.

dr. Jurki Lepičnik Vodopivec, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni

viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Liljana Prodanović

___________________________________

Maribor, 8. 11. 2010

POVZETEK

Ločitve so v zadnjih desetletjih postale pogost pojav v razvitem svetu in tudi pri

nas. Za vse člane družine pa pomeni ločitev boleče in stresno dogajanje, ob

katerem ne more ostati nihče neprizadet. Otroci se na ločitveno dogajanje različno

odzivajo. Običajno so zmedeni, ko spoznajo, da se njihovi starši ločujejo. V

naslednjem trenutku so zelo žalostni, v drugem pa jezni na starše. V procesu

ločevanja otroci utrpijo veliko škode. Pogosto pa so tudi prepričani, da so nekako

krivi za ločitev.

V diplomskem delu smo želeli predstaviti, kako otrok doživlja, občuti, razume

ločitev svojih staršev, kakšne so posledice ločitve staršev za otroka, kako vpliva

ločitev staršev na otroka glede na njegovo starost in spol, kaj se dogaja z družino

v obdobju pred, med in po ločitvi in kakšno je ozračje, komunikacija v družini v

procesu ločevanja.

Najbolj pa nas je zanimalo, kakšno vlogo imajo pri otroku vzgojitelji, svetovalni

delavci v vrtcih v procesu ločevanja otrokovih staršev, kako vzgojitelji, svetovalni

delavci v vrtcih ocenjujejo otrokovo doživljanje, občutenje, razumevanje ločitve,

otrokovo vedenje, odnos v igri do ostalih otrok, njegovo ravnanje z igračami v

času ločevanja staršev, kako se vzgojitelji zanimajo za temo o ločitvi in kako

svetovalni delavci v vrtcih ocenjujejo ozračje v družini in komunikacijo med

družinskimi člani v času ločevanja staršev.

Ko se v družini pojavi ločitev staršev, se pogostokrat vedenje otroka spremeni.

Otroci postanejo bolj agresivni, razdražljivi, jokavi, potrebujejo več pozornosti, se

zaprejo vase, postanejo nekomunikativni, imajo motnje v spanju ali pa celo

prenehajo jesti. Za vsakega otroka predstavlja ločitev staršev težavno obdobje, ki

mu ga lahko pomagajo prebroditi vzgojitelji, svetovalni delavci v vrtcih in seveda

starši sami, če prisluhnejo temu, kaj njihov otrok doživlja, občuti.

Ključne besede: otrok, ločitev staršev, družina, vrtec, vzgojitelj, svetovalni

delavec v vrtcu

ABSTRACT

Divorces have become very frequent in the last few decades in the developed part

of the world and Slovenia is no exception. Divorce is painful and stressful for all

family members. Children respond to divorce differently. Usually they are

confused when they realize their parents are separating. In the next moment they

are very sad and then angry at their parents. Children suffer a lot of damage in the

divorce process. In many cases they also believe they are in a way guilty for the

divorce.

In this thesis we wanted to present how children experience, feel and understand

the divorce of their parents, which are the consequences of a divorce for children,

how does divorce affect children with regard to their age and sex, what is

happening with the family in the period before, during and after the divorce and

about the atmosphere and communication in a family during a divorce process.

Most of all we were interested in the role that childcare workers and education

counsellors in kindergartens have with regards to the child in the process of

parents’ divorce. How childcare workers and education counsellors in

kindergartens assess the child’s experience, feelings and understanding of divorce,

child’s behaviour, how a child acts when playing with the other children and how

a child treats toys in the process of divorce. We also wanted to know how much

interest childcare workers put into divorce and how education counsellors in

kindergartens evaluate the atmosphere in the family and communication between

family members at the time of parents’ divorce.

When parents divorce the behaviour of children often changes. Children become

more aggressive, irritable, they cry more, need more attention, become introvert,

non-communicative, have problems sleeping or they even stop eating. Divorce of

their parents is a difficult period for every child. Childcare workers, education

counselors in kindergartens and of course the parents themselves can help their

children to overcome it, if they listen to what the child is experiencing and feeling.

Keywords: child, divorce of parents, family, kindergarten, childcare worker,

education counselor in kindergarten

KAZALO VSEBINE

1 UVOD .................................................................................................................. 1

2 TEORETIČNI DEL ............................................................................................. 3

2.1 Družina v 21. stoletju .................................................................................... 3

2.2 Proces ločevanja staršev ................................................................................ 6

2.2.1 Družina v obdobju pred ločitvijo staršev ............................................... 7

2.2.2 Družina v obdobju med ločitvijo staršev ............................................. 10

2.2.3 Družina v obdobju po ločitvi staršev ................................................... 15

2.3 Vpliv ločitve staršev na otroka v predšolskem obdobju ............................. 23

2.3.1 Znaki, da je otrok v stiski ..................................................................... 25

2.3.2 Starost ter spol otroka in njegovo reagiranje na ločitev staršev ........... 28

2.3.2.1 Starost otroka in njegovo reagiranje na ločitev staršev ................. 28

2.3.2.2 Spol otroka in njegovo reagiranje na ločitev staršev .................... 30

2.3.3 Posledice ločitve staršev za otroka ....................................................... 33

2.4 Pomoč vrtca otroku ob ločitvi staršev ......................................................... 37

3 EMPIRIČNI DEL .............................................................................................. 41

3.1 Namen ......................................................................................................... 41

3.2 Razčlenitev, podrobna opredelitev .............................................................. 41

3.2.1 Raziskovalna vprašanja ........................................................................ 41

3.2.2 Raziskovalne hipoteze .......................................................................... 43

3.2.3 Spremenljivke ...................................................................................... 45

3.2.3.1 Seznam oštevilčenih spremenljivk ................................................ 45

3.2.3.2 Izvori podatkov za spremenljivke ................................................. 45

3.2.3.3 Tabelarični pregled preizkušanja zvez med spremenljivkami ...... 46

3.3 Metodologija ............................................................................................... 47

3.3.1 Raziskovalne metode ........................................................................... 47

3.3.2 Raziskovalni vzorec ............................................................................. 47

3.3.3 Postopki zbiranja podatkov .................................................................. 49

3.3.3.1 Organizacija zbiranja podatkov..................................................... 49

3.3.3.2 Vsebinsko-metodološke značilnosti instrumentov ........................ 50

3.3.4 Postopki obdelave podatkov ................................................................ 51

3.4 Rezultati in interpretacija ............................................................................ 52

3.4.1 Rezultati in interpretacija anketnih vprašalnikov za strokovne

delavke v vrtcu .......................................................................................... 52

3.4.2 Rezultati in interpretacija intervjuja s svetovalno delavko v vrtcu ter

preverjanje zastavljenih hipotez ................................................................ 68

3.5 Sklep ............................................................................................................ 73

Literatura ........................................................................................................... 75

Priloge ............................................................................................................... 77

1

1 UVOD

»V igri življenja ni najpomembneje,

da dobiš dobre karte.

Veliko pomembneje je,

da znaš tudi s slabimi kartami dobro igrati.«

(H. T. Leslie)

Naše življenje je res kot nekakšna igra s kartami. Tako kot jih bomo igrali, tako

bomo živeli. Ta igra se igra tudi v naših družinah in partnerskih odnosih. Karte pa

lahko privedejo tudi do ločitve staršev. Za nekatere je ta izid dober, ampak je za

večino ljudi slab, saj prinese veliko težav, skrbi, obupa in druge negativne

posledice.

V 21. stoletju so ločitve staršev pogost pojav. Tudi sama poznam precej primerov

ločitev staršev. Le-teh pa je žal vedno več. V času študija, ko sem opravljala

prakso v vrtcu, se mi je en primer ločitve staršev močno vtisnil v spomin. Na pet

letni deklici sem opazila zelo veliko spremembo v njenem vedenju. Kazala je zelo

močne občutke jeze, žalosti, obupa. Ti občutki so se odražali skozi dekličino

vedenje, njeno igro v odnosu do ostalih otrok in v ravnanju z igračami. Spomnim

se, kako je nekega dne, ko jo je vzgojiteljica okarala, ker je udarila drugo deklico,

v trenutku planila v jok, hkrati pa je do vzgojiteljice, ki jo je hotela umiriti,

izražala močno jezo. Najbolj pa sem se zgrozila, ko je deklica rekla vzgojiteljici:

»Ko bom šla k atiju, bom pri njem vzela nekaj, kar skriva na polici, in se ubila.«

Takrat sva obe z vzgojiteljico obnemeli. Deklici sva povedali, da jo imamo vsi

radi. V tistem trenutku je do deklice prišel njen prijatelj iz skupine in jo objel. Ta

objem je deklico umiril. Res je včasih grozno, kaj vse doživljajo otroci, katerih

starši se ločujejo. Vse to pa je tudi razlog za izbiro teme mojega diplomskega

dela.

Seveda pa ločitve potekajo zelo različno, nekatere so manj boleče, druge bolj. Vse

pa pustijo določene posledice, kot sta na primer reorganizirana družina ali

2

enostarševska družina. Življenje se spremeni tako za starša kot za otroke, ki pa se

morajo navaditi na to spremembo. V diplomskem delu bo tako govora o družinah

v 21. stoletju, o samem procesu ločevanja staršev in o vplivih ločitve staršev na

otroka v predšolskem obdobju.

Ločitev staršev ima na otroka velik vpliv. Otroci takrat kažejo določene znake, ki

pa so seveda odvisni od otrokove starosti in spola. Ob znakih, ki jih kažejo otroci,

pa pusti ločitev staršev pri otrocih določene posledice.

Posebno poglavje pa bo posvečeno temi, ki zajema pomoč vrtca otroku ob ločitvi

staršev. To pa zato, ker se bom kot vzgojiteljica verjetno velikokrat srečala z

otroki ločenih staršev. Vzgojitelj pa je lahko v tem obdobju otroku v veliko

podporo, prav tako pa mu lahko pomaga, da otrok spozna, da za ločitev staršev ni

kriv on in da prične otrok gledati na to s pozitivne strani. Zelo pomembno je, da se

vzgojitelji seznanijo s tem sodobnim problemom in se naučijo, kako ravnati v

takih primerih in kako pomagati otroku.

Kako se posvečajo otroku v času ločevanja njegovih staršev vzgojitelji in

strokovna delavka v vrtcu, je prikazano v empiričnem delu diplomskega dela.

Rezultati te raziskave pa so lahko v pomoč vsem vzgojiteljem, pa tudi vsem, ki jih

ta tema iz kakršnega koli razloga zanima, in tistim, ki se tako ali drugače srečujejo

z otroki in njihovimi starši, ki se ločujejo.

Miller (2000) je mnenja, da so krize in stiska sodobnega življenja problem

odraslih, pa vendar močno vplivajo tudi na otroke. Otrok lahko doživi zaradi

problema ali stiske veliko psihološko škodo, če pri tem ni posredovanja odraslih,

pojasnjevanja in pogovora. Zato se morajo vzgojitelji spoprijeti z otrokom, ki mu

je zaupan, s trenutno situacijo in se odzvati na način, ki daje otroku tolažbo in

podporo. Vzgojitelj naj prepreči nadaljevanje otrokove stiske. V okviru možnosti

vrtca naj pomaga staršem, da se spoprimejo s problemom in jih napoti po ustrezno

strokovno pomoč. Vzgojitelji se moramo zavedati, da smo z otroki, ki preživljajo

težke čase, zato ker jim želimo pomagati.

3

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Družina v 21. stoletju

Ko omenimo izraz družina, najprej pomislimo na mamo, očeta in enega ali več

otrok, ki so bratje in sestre. Tako nam bo opisal družino že predšolski otrok. Tudi

avtorji, ki govorijo v svojih delih o družini, nam podajo podobne definicije

družine. Tako na primer Košiček (1992) navaja, da družino sestavljajo odrasla

človeka, ki sta stopila v življenjsko skupnost, ne glede na to, ali sta se poročila, in

otroci, ki sta jih vključila v skupno življenje. Ti otroci so lahko skupni, toda lahko

pripadajo le enemu odraslemu članu skupnosti. Včasih pa otrok ni v biološkem

odnosu z nobenim izmed njiju, kadar je posvojen.

Družina je značilna za vse znane kulture in že od prazgodovine naprej predstavlja

pomembno ustanovo v družbi. Tako lahko rečemo, da je ena najstarejših in

najpogostejših človeških institucij. Večina ljudi odraste v njej in nato kot odrasli

oblikujejo svojo lastno (Štadler, 2009, str. 30–33).

V družbi opravlja družina številne posebne naloge, kar med drugim vključuje skrb

za otroke, njihovo vzgojo in učenje. Družina je pomembna za razvoj otrokove

osebnosti, poleg tega pa še poskrbi za otrokovo bivališče, prehrano, obleko,

izobrazbo. V družini si otrok pridobiva prve izkušnje o ljudeh, o medsebojnih

odnosih, o življenju in njegovih težavah. Tu si ustvari tudi prve vtise o samem

sebi, o lastni vrednosti in o svojem položaju v človeški skupnosti. Te prve

izkušnje so najvažnejše, saj v otroku pustijo najglobljo sled, nanjo vplivajo, ko je

še povsem neizoblikovana, za vse spremenljiva in močno občutljiva (prav tam, str.

30–33).

Tudi Košiček (1992) je podobnega mnenja, saj pravi, da je družina prva človeška

skupnost, v katri se otrok znajde, ko se rodi. To je zanj človeška družba v malem,

okolje, v katerem si pridobiva izkušnje o odnosih med ljudmi in o svojem

4

položaju med njimi. Družina je otrokova najpomembnejša šola življenja. Tisto,

česar se bo naučil v njej, bodisi pozitivnega, bodisi negativnega, bo pustilo v njem

precej globljo sled kot katero koli poznejše učenje. Družina vpliva predvsem na

njegova čustva, spodbuja razvoj otrokovih funkcij in ga sili k prilagajanju

življenjskim razmeram.

V zadnjih desetletjih so se družine v razvitih državah močno spremenile. Večina

otrok je prej odraščala v tradicionalnih družinah z dvema biološkima staršema.

Dandanes pa je čedalje več družin posvojitvenih, številne dvostarševske družine

so krušne, nastale po ločitvi, narašča pa število drugih netradicionalnih družin, kot

so enostarševske, homoseksualne ali take, ki jih vodijo stari starši. Vse več otrok

vsaj del otroštva preživi samo z enim staršem, saj v zadnjih desetletjih število

ločitev narašča. V ZDA se razveže kar približno polovica zakonov, v Sloveniji

vsak tretji zakon (Štadler, 2009, str. 30).

Ko se ljudje poročijo, upajo, da bodo srečno živeli do konca svojih dni. Živeti z

nekom ni vedno lahko, prinese pa lahko veliko zadovoljstva. Mnogo parov se

skupaj zabava in uživa ter si pomaga, ko nastopijo težave. Kljub temu moramo

sprejeti resnico, da se veliko zakonov danes konča z ločitvijo. Za nekatere pare

poteka ločitev brez trpljenja, za večino družin pa je razhajanje zelo boleče

(Bingham, 2006, str. 4–6).

V vseh družinah se pojavljajo problemi in so normalen del družinskega življenja.

Precej problemov lahko družina rešuje sama in ostaja funkcionalna, nekateri

problemi pa so lahko težavnejši. Tako v primeru, ko so v delovanju družine

prisotni nezdravi vzorci, govorimo o disfunkcionalni družini. Zanjo so značilni

pogosti problemi, na primer konflikti, lahko pa celo različne vrste zlorab. Če

nastajajo nerešeni problemi, lahko le-ti privedejo do ločitve med partnerjema.

Otrokovo življenje se po tem dogodku nadaljuje v reorganizirani družini (Štadler,

2009, str. 32–33).

5

Včasih se družina, ki ima težave, odloči, da si poišče svetovalno pomoč.

Svetovalci so posebej usposobljeni, da prepoznajo težave v odnosu in jih

pomagajo reševati. Družini pomagajo, da skupaj raziščejo težave in ugotovijo, kaj

si resnično želijo. Velikokrat se zgodi, da svetovanje družini pomaga ostati

skupaj. Tistim, ki se odločijo za ločitev, pa jim svetovalec pomaga, da se mirno

pogovorijo in tako poiščejo najboljši način za ločitev (Bingham, 2006, str. 22).

Družine v 21. stoletju so si med seboj zelo podobne. Danes se v vsaki družini

pojavijo težave, konflikti, včasih celo nasilje in le-teh velikokrat ne znamo rešiti

drugače, kot da se ločimo. Ločitev je v 21. stoletju postala nekakšna rešitev za

nastale težave v družini. Sanders (1999) pravi, da tako danes zelo veliko odraslih

in mladih ljudi po vsem svetu živi v tako imenovanih novih družinah. Število

novih družin pa bo še naprej naraščalo. Nove družine so le ena izmed različnih

vrst družin, ki nastanejo, ko se dva odrasla odločita, da bosta živela skupaj, eden

ali oba pa imata otroke iz svoje prejšnje zveze. Nove družine so take kot vse druge

družine. Vendar pa se srečujejo s posebnimi izzivi, ker nastajajo iz poprejšnjih

družin. Da se navadimo živeti s povsem novo skupino ljudi, še posebno kadar gre

za nove brate in sestre, lahko traja dolgo časa. Nekateri otroci postanejo člani

dveh novih družin, kadar imajo starši nove partnerje, čeprav redno živijo v eni

novi družini, drugo pa občasno obiskujejo.

Lahko rečemo, da je družinsko življenje v današnjem času podobno gledališču, saj

posamezniki lahko igrajo več vlog hkrati: oče in mož, mati in žena, sin in brat, hči

in sestra. Ko pa vključimo še širšo družino (tašča, mačeha, pastorka …), postane

delitev vlog še bolj zapletena. Zato ni čudno, da se v vsakdanjem življenju

gledališki zapleti spogledujejo z romantično zgodbo in že v naslednjem trenutku s

burlesko in s tragikomedijo, včasih pa mejijo celo na dramo. Družinski odnosi res

niso enostavni in neredko postane njihova dinamika tako kompleksna, da sami ne

vidimo rešitve iz nastale situacije. Na žalost se vse več družin sooča s problemom

usklajevanja večdružinskega življenja in posledično – z ločitvijo (Frelih Gorjanc,

2008, str. 24–25).

6

2.2 Proces ločevanja staršev

Kdaj »poči bomba«, ko se začne v družini govoriti o ločitvi, ne vemo. Vemo pa,

da ima ločitev že »zasidrane korenine« mnogo prej, kot pa se je zavedajo starši,

otroci ali kdo drug. Da se lahko nekako opredelimo, kako ločitveni proces poteka,

govorimo o dogajanju oziroma o družini pred, med in po ločitvi. Vsako od teh

treh dogajanj ali faz pa ima svoje posledice tako za starše kot za otroka.

Zavedati pa se moremo tega, da tudi če so partnerske vezi zelo razrahljane in

odnosi napeti, ni nujno vse izgubljeno, če se vpletena zavedata, da je zveza

dragocena in da se velja zanjo potruditi. Pri nekaterih parih v teh primerih pomaga

začasna ločitev – oba si naj privoščita nekaj tednov vsak zase, da se ohladita, da

si nekaj časa ne gresta »na živce«. A to naj ne bo umik, temveč aktiven čas, ko na

samem razmislita o vrednotah, o dobrih lastnostih partnerja ter o prednostih in

slabostih razveze. Pomembno, da si jasno postavita svoje cilje, ovrednotita svoja

pričakovanja ter si priznata, da mogoče ni s partnerjem nič narobe. Potrebno je, da

razmislita, kaj lahko sama storita za ohranitev zveze. Če pa ugotovita, da nikakor

ne moreta dati tega, kar en partner od drugega pričakuje, potem sledi ločitev.

Ločitev pa ne pomeni zgolj ločiti postelji, razdeliti premoženje, se dogovoriti o

skrbi in vzgoji otrok. V bistvu pomeni razpad »imperija«, saj ločitev potegne s

sabo toliko različnih ljudi, toliko dogodkov, prijateljev in nenazadnje reči,

skupnih spominov, skupnih doživetij, da pri ločitvi trpijo vsi vpleteni (Kruder,

2009, str. 46).

Ločitve sprožijo procese, ki vplivajo na to, da se oblikujejo iz družin ali

življenjskih skupnosti manjše skupine, na primer povečuje se število žensk, ki

živijo same v velikih mestih. Čeprav ne živijo pod isto streho, pa so nekako

vendar med seboj povezani. Včasih nastajajo iz teh manjših skupin nova sorodstva

in s tem novi medsebojni odnosi. Otroci dobijo polbrate in polsestre oziroma

»brate« in »sestre«, s katerimi si niso v sorodu. Pa tudi starši materinega novega

partnerja so sedaj v tej skupnosti, ki nastane. Tako se zgodi, da otroci nimajo le

dveh parov starih staršev, ampak tri (Kunztag, 1997, str. 77–78).

7

2.2.1 Družina v obdobju pred ločitvijo staršev

Mnogi ljudje so prepričani, da bi bolj srečna izbira partnerja preprečila

marsikatere težave v družini ter da so nekateri pari že po horoskopu bolj skladni in

je sreča v ljubezni bolj odvisna od usodnega srečanja kot od naših zavestnih

odločitev in izbir. Noben par si ne želi ločitve, temveč se je boji, je ne načrtuje, a

tudi pomisli nanjo, če bi se slučajno zgodilo, kot se je že staršem, znancem ali

komu drugemu. Usodne odločitve za ločitev niso zapisane v zvezdah, ampak

domujejo v naših značajih, osebnostnih potezah, izkušnjah in navadah, ko v

začaranem krogu vidimo vrline drugega zgolj kot napake in nadležne navade. Po

mnogih razočaranjih se eden ali oba odločita za ločitev (Kren, 2007, str. 522–

523).

Ločitev ni le pravno dejanje, vendar se začenja že veliko pred tem, ko do nje

dejansko pride. Proces ločevanja lahko traja mesece, celo leta, in običajno se

proces psihične in čustvene ločitve začne pri enem partnerju prej kot pri drugem

(Stražar, 2007, str. 216).

Živeti z nekom je kar velik izziv. Nihče izmed nas ni videti fantastično in ni

čudovito razpoložen ves čas, pomembno je, da imamo o tem realna pričakovanja.

Čeprav se partnerja dobro razumeta, se vedno najdejo stvari, ki ju pri drugem

motijo. Zato je pomembno, da v vsakem odnosu svojo pozornost usmerimo na

dobre stvari, zaradi katerih smo skupaj. Vendar pa tudi najsrečnejše družine lahko

preživljajo težke čase. Težki časi pa včasih žal trajajo zelo dolgo in zdi se

nemogoče, da bi se kakor koli izboljšali. Takrat je najbolje, da se partnerja

razideta (Bingham, 2006, str. 7–11).

V teh težkih časih so prisotni prepiri, celo tako imenovani tihi tedni in včasih tudi

fizični obračuni. Tako je družina v obdobju pred odločitvijo za ločitev v zelo

stresnem obdobju. Žal pa so udeleženci celotne situacije tudi otroci.

8

Zakonski prepiri se ponavadi začnejo zelo nežno – v začetku gre lahko le za

prerekanje ali občutek neupoštevanja. Vendar se sčasoma, ko partnerja manjše

nesporazume potiskata stran, v njunem odnosu nabira vse več konfliktov, ki

prizadenejo tako enega kot drugega, in nezaupanje med njima raste. Odnos in

pogovor med partnerjema tako postaja vedno bolj površinski, razdalja med njima

pa raste. Prepiri in napetosti med partnerjema se odražajo v celotni družinski

atmosferi. Tudi če se partnerja trudita obdržati svojo jezo in frustracije pod

kontrolo, otroci čutijo, da se nekaj dogaja. Koliko in kaj vedo, pa je odvisno od

njihove starosti, čustvene zrelosti ter odnosov, ki jih imajo s starši (Stražar, 2007,

str. 216, 218).

Ves ta proces zakonskih prepirov lahko ponazorimo z naslednjimi stopnjami:

1. Šok. Partnerja dobesedno padeta v šok, saj je boleče spoznanje, da lahko

partner, o katerem sta sanjala vse najlepše in najboljše, tudi tako

brezmejno rani. Gre za razočaranja, ki presegajo vse meje in je nanje

nemogoče razumsko odgovoriti ali čustveno mirno odreagirati, še manj pa

dojeti, kaj se zares dogaja.

2. Zanikanje. Ko se partnerja počasi začneta zavedati, da njuna odločitev za

skupno življenje vodi v nova razočaranja, se v začetku skušata reševati z

zanikanjem. To zanikanje pa onemogoča, da bi se med njima res nekaj

bistvenega začelo spreminjati.

3. Jeza. Nastopi po spoznanju, da nikoli ne bo drugače. Lahko se

nepredvidljivo povečuje, še zlasti če si partnerja ne moreta zares povedati,

kaj ju je prizadelo in se namesto tega drug drugemu izogibata. Tako se

jeza in zamere samo še kopičijo in ko najmanj pričakujeta, izbruhne jeza,

ki najgloblje rani.

4. Žalost in depresija. Ob bolečem spoznanju razočaranja se najprej pojavi

občutek globoke žalosti, ki ji lahko sledi depresija.

5. Pogajanje. Partnerja se začneta pogajati na osnovi »daj – dam« (če boš ti

naredil, bom jaz naredila to).

6. Obup. Kar sta si partnerja najbolj želela oziroma drug o drugem

pričakovala, sta sedaj spoznala, da sta najmanj pripravljena tudi dajati. To

9

kruto spoznanje ju vodi do nove, še večje razočaranosti, jeze, besa in

novih zamer. Na zunaj lahko še vedno delujeta kot par, v njuni notranjosti

pa sta čustveno mrtva in samo še čakata ugodno priložnost, da se

dokončno ločita.

7. Ločitev. Ko partnerja dokončno uvidita, da so njuni spori in zamere

nerazrešljivi, njun obup in globoko razočaranje pa brez izhoda, se ločita

(Gostečnik, 1999; povz. po Stražar, 2007, str. 217–218).

Nekateri se prepirajo, drugi se ignorirajo in imajo tihe tedne ali pa celo tihe

mesece. Takrat se partnerja zapreta v svoja svetova in se ne pogovarjata o svojih

občutkih in mislih. Tudi v takšnem ozračju, ko sta starša prevzeta vsak s svojim

svetom, otroci zelo trpijo (Mirnik, 2008, str. 34).

Nekomunikacija pa ne pomeni nujno tišine. Pomeni lahko to, da se partnerja med

seboj preprosto ne poslušata, in kadar jima tema pogovora ni všeč, jo hitro

spremenita. Partnerja se lahko dolgo poizkušata pogovarjati, potem ko eden od

njiju ugotovi, da se preprosto ne moreta več pogovarjati. Kadar partnerja začutita,

da sta se nehala pogovarjati, poiščeta za pogovor nekoga drugega, ki ju razume in

pomaga najti vzroke za žalost ter ju mogoče prepriča, da se o tem pogovorita s

partnerjem (Bingham, 2006, str. 14–15).

Nekateri starši gredo še korak globlje in pričnejo fizično obračunavati med seboj,

čeprav tega niso počeli nikoli poprej. V svojih burnih prepirih se prepustijo

svojim čustvom in ko jim zmanjka besed, uporabijo roko, nogo. Takrat je

najbolje, da poiščejo pomoč strokovnjaka ali druge bolj pozitivne oblike reševanja

skupnih težav (Mirnik, 2008, str. 34).

Starši poskušajo na različne načine skriti svoje zakonske prepire pred otroki,

vendar ne vsi, saj se nekateri za njihovo prisotnost sploh ne zmenijo. Otroci so

tako priče prepirom med staršema in pogosto čutijo, da morajo poseči vmes ter

preprečiti njihovo nadaljevanje ali celo fizično nasilje. Na žalost pa starši, ki so

emocionalno izčrpani od stalnih prepirov, napetosti in poizkusov, da bi rešili

10

zakonsko zvezo, pogosto nimajo moči, da bi se ukvarjali še s tem, kako se

počutijo otroci (Stražar, 2007, str. 218–219).

Veliko trpljenja in marsikatero ločitev pa bi lahko povsem preprečili, če bi bila

oba partnerja zmožna in pripravljena ustvarjalno ukrepati, še preden se njuni

odnosi tako poslabšajo, da se zdi ločitev neizogibna. Številnim parom, ki v

svojem zakonu doživljajo hude čase, se posreči rešiti težave. Ne preživijo pa jih

tisti, ki težav ne razrešijo. Velikokrat je tako, da se ljudje, ki so zrasli v

prepirljivih družinah, pogosto tudi sami znajdejo v prepirljivih zakonih. Včasih pa

ločitev postane neizogiben naslednji logični korak (Charlish, 1998, str. 13–14).

2.2.2 Družina v obdobju med ločitvijo staršev

Odločitev za ločitev in razlogi zanjo

Ko se odločimo za ločitev, je treba ta korak narediti skrajno previdno. Vendar to

ne pomeni, da bi si morali zaradi otrok zatiskati oči in se za vsako ceno izogniti

ločitvi. Bistvenega pomena je, da se ločitve ne lotimo v duhu maščevanja. O

ločitvi bi morali začeti razmišljati samo v primeru, če je zakon dokončno in

nepopravljivo propadel. Zavedati se moramo tega, da je ločitev le redko rešitev, s

katero so vsi zadovoljni. Številni ločeni pari obžalujejo, da so se ločili, saj pogosto

pridejo do spoznanja, da bi se ločitvi lahko izognili (Charlish, 1998, str. 13–15).

Tudi ko se starši odločijo za ločitev, je življenjskega pomena, da se zavedajo, da

jim je roditeljska vloga namenjena vse življenje. Starševskega odnosa do otrok ni

mogoče kar opustiti. Zelo slabo je, da starši izrabljajo otroke in jih pridobivajo

zase, da bi s tem kaznovali partnerja (prav tam, str. 33–34).

Starša se odločita za ločitev zaradi različnih razlogov. Sedanji pravni razlogi za

ločitev so nezvestoba, nespametno vedenje in nepremostljiva nasprotja. V teh

razlogih pa se skriva cela vrsta težav v zakonu. Nekatere od njih je mogoče

ublažiti, še preden postane ločitev neizogibna, seveda če sta se oba partnerja

11

pripravljena pogajati in se dogovoriti. Škodljive posledice za enega ali oba

partnerja lahko prinesejo naslednje težave ali okoliščine:

- težave v spolnem življenju (kar je navadno znamenje drugih težav);

- nenehni in siloviti prepiri o spolnosti, denarju, otrocih in domačih

opravilih;

- zelo velike spremembe v življenju (na primer rojstvo otroka, zamenjava

službe ali selitev);

- neutemeljeno ljubosumje;

- nezvestoba;

- težave z otrokom ali z otroki;

- usihanje ljubezni, odtujitev in razlike v pogledih na to, kaj partnerja želita

od zakona in življenja;

- alkoholizem ali uživanje mamil (prav tam, str. 19–20).

Nezvestoba je ena najbolj bolečih prelomljenih obljub v razmerjih. V razmerjih si

večinoma obljubimo intimno, seksualno zvestobo, ki je na nek način eden izmed

temeljev razmerja. Vendar pa nezvestoba ne rani samo naše intimnosti oziroma

seksualnosti, ampak se ob nezvestobi vzpostavljajo tudi vprašanja nezaupanja,

laži in nespoštovanja. To je tudi razlog, da nezvestoba tako močno poseže v

razmerje in ga rani (Barborič, 2009, str. 14–15).

Nezvestoba je le primer morebitnih vzrokov za razpad zakona. Kot vse velike

težave v zakonu, jo je mogoče premagati, če sta oba partnerja pripravljena to

poskusiti. Otrokom, seveda pa tudi partnerjema, koristi, če v takšnem položaju

oba sprejmeta pomoč poklicnega svetovalca, ki jima pomaga odpustiti, se

sprijazniti s tem, kar se je zgodilo, in pogledati naprej (Charlish, 1998, str. 21–22).

Z velikimi težavami se spopadajo tudi družine, katerih starši so zasvojeni s pijačo

ali z mamili, srečujejo se lahko tudi z nasiljem v družini. Ko sta partnerja že nekaj

časa poročena, postane včasih eden od njiju zasvojen. S časom ponavadi takšna

težava raste, dokler eden od partnerjev ne začuti, da tako ne more več. Take

težave pa je težko reševati brez opogumljanja in pomoči. Večini ljudi je

12

dobrodošla pomoč profesionalcev, kot so socialni delavci ali svetovalci. Nekateri

ljudje so nasilni in zlorabljajo svoje partnerje ali celo otroke. Zloraba je grozljiva

izkušnja za vso družino. Zelo pomembno je, da žrtve nasilja ne molčijo in ne

trpijo, ter da si poiščejo pomoč. Včasih je skupno življenje prenevarno in družina

se spopade z edino varno rešitvijo – to je ločitev. Žalost zaradi ločitve zato ni nič

manjša (Bingham, 2006, str. 20–21).

Kako povedati otrokom

Ko se zakonca odločata, da bosta razdrla družino, je treba prej ali slej povedati

otrokom, kaj se dogaja in kako bo to spremenilo njihovo življenje. Številni ljudje

so tako zbegani, vznemirjeni in zmedeni zaradi ločitve, da se niso sposobni o tem,

kaj se dogaja, primerno pogovoriti z otroki. Vendar pa nikoli ni bolj kot v tem

trenutku pomembno, da otrokom okoliščine primerno razložimo ter popolnoma in

prepričljivo pomirimo njihove strahove glede prihodnosti. Zelo težko je ugotoviti,

kdaj je treba otrokom povedati, da je ločitev neizogibna. Včasih je to dejansko

nemogoče. V mnogih primerih eden od partnerjev preprosto odide, ne da bi

premislil, kako se bodo na to odzvali otroci. Takrat otroku povzročimo še hujšo

čustveno stisko (Charlish, 1998, str. 37–39).

Starši naj povedo otrokom za ločitev šele, ko so zanjo trdno odločeni, in ne takrat,

ko o njej samo razmišljajo. Strokovnjaki svetujejo, naj bosta pri tem navzoča oba

starša. V pogovoru z otrokom pa morata opustiti vse medsebojne očitke, jezo in

obžalovanje. Sporočilo o ločitvi naj bo primerno otrokovi starosti. Ne glede na

starost pa mora otrok prejeti temeljno sporočilo, ki mu pove, da ločitev nima

nobene zveze z njim in da zaradi ločitve ljubezen staršev do njega ne bo nič

manjša. Na primer: »Mama in očka sta se imela rada in sta bila srečna, zdaj pa

nista več, zato sta se odločila, da bosta srečnejša, če ne bosta več skupaj. To, kar

se je zgodilo, se je zgodilo med nama. Vedno bova tvoja starša in vedno bova

tukaj, da te bova imela rada in skrbela zate« (Zajc, b. d.).

13

Novica, da se starši razhajajo, lahko otroke popolnoma ohromi. Nekaj časa so

preveč šokirani, da bi sploh lahko kaj občutili. V tem času otroci ne uživajo več v

stvareh, v katerih so prej uživali, in imajo občutek odrezanosti od celotne okolice,

celo od najljubših prijateljev. Mnogo mladostnikov težko verjame, da se bodo

njihovi starši resnično razšli. Dopovedujejo si, da bo njihova družina kmalu spet

skupaj. So pa tudi otroci, ki niso žalostni, če se njihovi starši odločijo za ločitev.

Za te otroke predstavlja ločitev olajšanje, saj so se starši neprestano prepirali

(Bingham, 2006, str. 26–27).

Pomembno je, da starši otrok ne zavajajo, kajti laži jih lahko zmedejo in

spodkopljejo njihovo zaupanje vanje. Ta pa seveda ne pomeni, da morajo starši

otrokom povedati vse o svojih zakonskih problemih, pač pa jih morejo obvestiti o

tistih stvareh in spremembah, ki se tičejo njih, in sicer njihovi starosti primerno in

z izrazi, ki jih bodo razumeli. Predvsem pa otroci potrebujejo zagotovilo, da jih

imajo starši radi kljub odločitvi za ločitev in da oni zanjo niso krivi (Stražar, 2007,

str. 220).

Postopek ločitve

Vsa dogajanja pred ločitvijo so povezana s samo družino in mogoče še z

nekaterimi sorodniki in prijatelji. Ko pa eden od partnerjev vloži prošnjo za

razvezo in se začne sodni proces, postanejo razveza in vsa dogajanja med njo

javna tema oziroma zadeva, saj se vključijo tako centri za socialno delo, kakor

tudi sodišče. Za partnerja sama – predvsem za njune otroke – je zelo pomembno,

da se zakonska zveza humano in kakovostno razveže. To pomeni, da se zakonca

razideta s čim nižjo stopnjo napetosti in medsebojnih konfliktov, kar pa je odvisno

tudi od njiju samih, od tega, ali imata otroke, ter tudi od širšega okolja in

usposobljenosti strokovnjakov, ki vodijo postopek razvezovanja (prav tam, str.

222–224).

14

Ponavadi se starša že v trenutku, ko nehata živeti skupaj ali celo še pred tem,

odločita, kdo od njiju bo skrbel za otroke oziroma pri kom bodo le-ti živeli. Tako

starša povečata zmožnost otrok, da obdržijo dobre odnose z obema staršema in

zmanjšata vlogo sodišča. Sodišče le še oceni, ali je ta sporazum v skladu s

koristijo otrok, in če je, njuno odločitev tudi uradno potrdi. Seveda pa se starši

včasih tudi ne morejo dogovoriti sami. Takrat odloči sodišče, in sicer na podlagi

tega, kar bi bilo najboljše za otroke (prav tam, str. 224).

Pri nas se v zadnjih desetletjih precej nagibamo k temu, da se ob ločitvi otroke

zaupa v nadaljnjo vzgojo materi, očetu pa se naloži dolžnost plačevanja

preživnine in določi pravica za stike nekajkrat na teden in vsako drugo nedeljo po

dogovoru. Pri tem pa moramo poslušati tudi želje in potrebe otrok, ne pa samo

prepovedi staršev. Naravna in kulturna pravica otroka do obeh staršev v ločitvi

trga, maliči, ogroža, zato zakon o zakonski zvezi nalaga sodišču dolžnost, da

zaupa skrbništvo za otroke ali materi ali očetu, redkeje obema sporazumno (Kren,

2007, str. 527–528).

Večini ljudi najprej mine pripravljenost, da bi s svojim partnerjem še nadalje

sodelovali. Praviloma se zato ženske odločijo za pomoč odvetnika. Olajšane

potem večkrat poslušajo, kakšne pravice jim določa zakon in zaradi tega izgubijo

nekaj strahu pred negotovo bodočnostjo. Oddahnejo si, ker je preživnina

zagotovljena in otroci lahko ostanejo pri njih. Moški pa se zaradi odločnosti

svojih žena, ki jih s tem presenetijo, znajdejo pogosto v situaciji, ki jih popolnoma

zmede in jim odvzame vsako moč, in to doživljajo kot način, ki jih spravlja na

kolena. Kot nadomestilo za svoje občutke nemoči ogrožajo materialni dohodek

žene in otroka in odklanjajo plačevanje preživnine. Vsekakor je dobro, da v takem

primeru odvetniki poskrbijo za pomembna pojasnila (Kunztag, 1997, str. 31).

V skladu z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih so starši dolžni

svoje otroke preživljati – če se redno šolajo – tudi po polnoletnosti ne glede na

obstoj roditeljske pravice. Tako je ob razvezi zakonske zveze pomembno, da se

starši dogovorijo o plačevanju preživnine, torej denarne pomoči, tistemu od

15

staršev, ki ima pravico do varstva in vzgoje otrok. Boj za preživnino med starši pa

ni samo stvar, ki se tiče dveh, ampak se morajo zavedati, da je njihova dolžnost

poskrbeti za to, da bodo otroci imeli zadovoljene osnovne življenjske potrebe in

dostojno življenje, saj oni niso krivi za ločitev svojih staršev. Nagajanje oziroma

maščevanje bivšemu zakoncu z neplačevanjem preživnine vedno bolj kot tega

prizadene otroke, ki v tem vidijo le še eno potrditev več, da jih odseljeni starš

nima rad (Stražar, 2007, str. 228).

2.2.3 Družina v obdobju po ločitvi staršev

Ločitev naj ne bi smela vplivati na normalne odnose med otroki in starši. Zato bi

se morali starši že takoj ob odhodu enega izmed njih ali vsaj v času ločitvenega

postopka dogovoriti o vzdrževanju rednih, stalnih stikov, saj le-ti otrokom nudijo

veliko prednosti. Kljub poudarjanju, da otrok potrebuje aktivno prisotnost obeh

staršev tudi po ločitvi ter da je pomembno, da vzpostavi s tistim od staršev, ki ne

živi več z njim, ljubeč in zadovoljiv odnos, nekateri avtorji opozarjajo, da stiki

med odsotnim staršem in otrokom po ločitvi niso koristni v vseh primerih. Na

primer, ko so starši težko psihično bolni, kažejo močno agresivnost do otroka, na

razna perverzna nagnjenja, na alkoholizem v poznem stadiju. Problematika stikov

se najpogosteje pojavlja v času ločevanja staršev in nekaj časa po njihovi dejanski

razvezi. Med staršema ostane edina resnična vez – to so njuni otroci, ki jih imata

oba rada. Stiki torej niso stvar samo enega od staršev, ampak je za njihovo trajno

in kakovostno izvajanje potrebno sodelovanje obeh. Za uresničitev tega mora

dogovor glede stikov med odseljenim zakoncem in otroki slednjim dajati

možnost, da s staršem preživijo dovolj časa in da z njim zaživijo čim bolj

»naravno« domače življenje. Žal pa se tega zaveda premalo staršev (Stražar, 2007,

str. 225–227).

Ni pretirano znova in znova poudarjati, kako pomembno je za otroka, da ima po

ločitvi še naprej prijateljske stike z obema staršema. To potrjuje tudi veliko število

raziskav. Številni starši ugotavljajo, da je to zelo težko, nekateri pa tudi, da je to

nemogoče doseči. Tako otrok za vedno izgubi stik z enim od staršev. Pomembno

16

je, da se oba starša zavedata, da se stiki z otrokom ali otroki navežejo takoj po

njuni ločitvi in se redno in ne samo občasno nadaljujejo. Kadar sta starša zelo

jezna drug na drugega, zlahka pozabita na to, kako pomemben je vsak od njiju za

otroka. Dogovor o stikih je uspešen le tedaj, kadar se z njim strinjata oba starša.

Raziskave kažejo, da si otroci navadno želijo pogostih in rednih obiskov pri

odsotnem staršu in da je to za otroka brez dvoma najbolje. Najbolj običajen

dogovor, za katerega se starši odločijo, je, da otrok vsak drugi konec tedna preživi

z odsotnim staršem. Starši pa se odločajo za druge možne vzorce vzdrževanja

stikov:

- Razdeljen teden. Otroci preživijo nekaj dni v tednu pri materi, nekaj dni

pa pri očetu. Takšen dogovor jim zagotavlja tesen in nenehen stik z obema

staršema. Na nekatere otroke pa lahko tako razdeljen teden vpliva slabo,

saj čutijo, da ne sodijo niti v materin niti v očetov dom. Tako morajo

otroci svoj življenjski slog nenehno prilagajati, saj se domače življenje v

enem in drugem domu razlikuje.

- Vsak konec tedna. Otroci preživijo vsak konec tedna s staršem, ki je

odseljen. To pa otroku ni v korist, saj tako nikoli ne preživi prostih dni s

staršem, s katerim živi (na primer z mamo). Tako je iz takšnega vzorca

razvidno, da je na primer mati odgovorna za to, da otrok hodi v šolo, da

mu pomaga pri domačih nalogah, da go pravočasno spravi spat, da mu

pere in tako dalje. Nikoli pa ne dobi priložnosti, da bi preživela z njim ves

dan, na primer na morju, ali pa bi ga peljala na obisk k svojim staršem.

Otrok je lahko s takšnim dogovorom nezadovoljen. Če pa otrok rad vse

konce tedna preživlja z očetom, potem pa je to zagotovo najboljša rešitev.

- En dan vsak konec tedna. Otroci pri odsotnem staršu preživijo dan, pri

njem prespijo, nato pa se naslednji dan vrnejo k staršu, pri katerem živijo.

- Vsak drugi konec tedna. Otroci preživijo vsak drugi konec tedna z

odsotnim staršem. Ta dogovor je dober zato, ker so obiski redni. Vendar

utegne za otroka biti dvanajst dni predolgo obdobje med dvema obiskoma.

Prav tako pa je dvanajst dni predolgo obdobje za marsikaterega odsotnega

starša. Zato bi se morala otrok in odsoten starš v teh vmesnih dneh večkrat

slišati po telefonu in enkrat ali dvakrat priti na kratek obisk (morda za

17

nekaj uric). Ta dodatni stik lahko pripomore k temu, da bo postal odnos do

odsotnega starša bolj naraven.

- En konec tedna na mesec. Takšen dogovor pride v poštev, če odsoten

starš ne živi v bližini. Za otroka pa takšna rešitev ni preveč primerna, saj je

osemindvajsetdnevna odsotnost enega od staršev v življenju otroka lahko

prevelika.

- Samo med počitnicami. Tak stik je za številne edina izvedljiva rešitev, ki

jo je mogoče sprejeti. To se zgodi v primerih, ko odsotni starš na primer

živi v drugi državi. V takšni situaciji traja obisk v idealnem primeru nekaj

tednov. Tako ima otrok priložnost ponovno navezati in utrditi odnose s

tistim od staršev, ki ne živi z njim. Pomembno pa je, da otroku damo

priložnost, da tudi med šolskim letom pride z odsotnim staršem večkrat v

stik po telefonu ali s pismi. Ravno tako pa naj bi pisal ali telefoniral

materi, ko je na počitnicah pri očetu.

- Občasni, neredni stiki. Neredni stiki z odsotnim staršem so za otroka

navadno mučni in nezadovoljivi. Zato je pomembno, da gledamo otroku v

korist in tako vzdržujemo, kolikor je le mogoče, redne stike z odsotnim

staršem. Paziti moramo, da se dogovor o stikih zanesljivo izpolnjuje, saj je

tako za otroka najbolje, če zagotovo ve, kdaj bo spet videl očeta oziroma

mater.

- Posebne priložnosti. Oba starša si želita, da bi bila za otrokov rojstni dan

ali božič skupaj z otrokom. Zato se nekateri starši dogovorijo, da bodo te

posebne priložnosti z otokom praznovali izmenično. Drugi najdejo

drugačen način. Ko pa so otroci dovolj veliki, je dobro, da jih spodbudimo,

da sami povedo, s katerim staršem bi radi praznovali (Charlish, 1998, str.

67–78).

Potem ko se starši dogovorijo glede skrbništva in osebnih stikov z otroki ter so si

uredili premoženjske zadeve, se s tem začne novo poglavje tako v njihovem

življenju kakor tudi v življenju njihovih otrok. V prvih mesecih po ločitvi se

morajo starši in otroci navaditi in prilagoditi na drugačen ritem in način

družinskega življenja ter se spopasti s posledicami, ki jih je prinesla ločitev

18

staršev. To lahko pomeni za starše selitev, menjavo delovnega mesta, dodatno

zaposlitev, za otroke pa menjavo šole in prijateljev. Otroci se morajo prilagoditi

na manj pogoste stike in manjšo vpletenost s tistim od staršev, ki ne živi skupaj z

njim, kot s tistim, s katerim živi, ker je le-ta prepogosto preobremenjen,

razdražljiv in preobčutljiv. Preoblikuje se ustaljena družinska rutina in vloge, zato

družinsko okolje pogosto postane kaotično (Stražar, 2007, str. 229).

Družino po ločitvi imenujemo reorganizirana družina. Prejšnji družinski sistem je

razpadel, ob tem pa je prišlo tudi do spremenjene organizacije odnosov na ravni

starševstva. V kolikor otrok nadaljuje življenje z enim staršem, lahko pride do

sprememb na več ravneh praktičnega vsakodnevnega življenja (Štadler, 2009, str.

77). Bingham (2006) pravi, da lahko kar precej časa traja, da se navadimo na nov

način življenja in da otroci večinoma pogrešajo posebne stvari, ki so jih počeli z

mamo ali očetom. Veliko otrok v enostarševskih družinah ne uspe preživeti toliko

časa s starši kot bi želeli. Saj so ob koncu dneva ločeni starši lahko zelo utrujeni,

ker morajo več časa delati, da imajo potem dovolj denarja za osnovne življenjske

potrebe. Nekateri ločeni starši pa ugotovijo, da imajo potem več časa za prijetne

trenutke kot pa prej.

Kadar ločena ženska z otrokom dolgo živi sama, pogosto pade v skušnjavo, da bi

razvadila otroka, da bi ga preveč navezala nase, da bi v njej videl edino

vzgojiteljico, edino odraslo osebo, ki ji lahko popolnoma zaupa. To se zgodi zlasti

takrat, kadar taka mati meni, da se mora vsa posvetiti otroku, da se sme ukvarjati

samo z njim, ko ima prosti čas, da je dolžna žrtvovati materinstvu ljubezensko

življenje in živeti sama z otrokom. Od takšne materine »žrtve« pa otrok nima

nobene koristi. Tak materin odnos do njega ga duševno poškoduje, zadržuje ga v

čustveni nezrelosti, dela ga razvajenega mehkužneža. Povrhu tega pa taka mati

razvija v otroku posestniško stališče do nje. Ker jo je navajen imeti zmeraj in

povsod le zase, si sploh ne more zamisliti, da bi se lahko mati zaljubila v kakega

moškega, da bi ga celo lahko pripeljala k njima in zapravljala zanj del časa,

energije in čustev, ki jih je doslej posvečala izključno otroku. Če se to zgodi, je

19

razumljivo, da se otrok čuti zanemarjenega, zavrženega in odvečnega. To ga bo

naredilo ljubosumnega (Košiček, 1992, str. 249).

Matere, pa tudi očetje, morajo zato paziti, kako ravnajo s svojim otrokom, ko

pride do enostarševske družine. Starši se morajo zavedati, da bodo na takšen

način, kot je napisan v zgornjih vrsticah, otrokom delali samo še škodo. S

takšnim ravnanjem bo otrok bolj zbegan, počutil se bo zapuščenega, če se njegova

mati ali oče odloči za novega partnerja. Bolje je, da otroka ne »lepimo« nase, saj

bo v primeru, če se njegova družina ponovno poveča, zanj tako lažje.

Zelo veliko ločenih staršev se ponovno odloči za partnerstvo. V tem primeru

enostarševska družina predstavlja predhodno fazo v razvoju družine po ločitvi, ki

najpogosteje traja dve leti ali več. Nato pa se oblikuje dopolnjena družina, ki je

življenjska skupnost enega starša in njegovih otrok z novim partnerjem. Pri tej

družini je potrebno razpoznati in vzpostaviti spet nov družinski sistem, v katerem

vsak član najde svoje mesto. V novi družini se oblikujejo nove navade, rituali. S

tem pa se prične razvijati občutek skupnosti in tovarištva (Štadler, 2009, str. 77–

79).

Mnogim otrokom so njihovi novi oziroma krušni starši takoj všeč, včasih pa ni

tako. Velikokrat otroci primerjajo krušne starše s svojimi biološkimi starši. Ker

imajo svojega biološkega starša zelo radi in ga pogrešajo, pogosto zavračajo

krušne starše. Ob tem pa doživljajo, da ta oseba poskuša nadomestiti odsotnega

starša in da njegova navzočnost pomeni grožnjo ljubezni in spominu nanj. Takšni

občutki so še posebej prisotni, če je zveza med otrokovimi biološkimi starši

razpadla zaradi srečanja enega od staršev s svojim sedanjim partnerjem. Tudi

novim staršem je v novi družini lahko zelo težko, še posebno, če nimajo svojih

otrok. Vsakdo, ki je vpleten v te spremembe, mora vsem ostalim dati čas za

prilagajanje. Z novo družino pa lahko otrok ali otroci dobijo novega brata ali

sestro. Velikokrat prihod novega brata ali sestre skupaj z maminim ali očetovim

partnerjem vzbudi v otroku občutek, da je zdaj njegov položaj v družini ogrožen.

Otroci, ki so postali člani iste družine, pogosto tekmujejo med seboj za

20

naklonjenost in pozornost različnih staršev. To lahko vzbudi nejevoljo, zamero in

ljubosumje. Zgodi pa se tudi, da imajo otroci svojega očima ali mačeho raje kot pa

svojega pravega starša (Sanders, 1999, str. 7–15).

Zelo pomembno je, da ob nastanku nove družine sprejmemo tudi spremembe.

Postati član nove družine pomeni zelo veliko spremembo. Za prilagoditev na tako

veliko spremembo potrebujemo veliko časa. Da pa bi sprememba postala uspešna

in zadovoljujoča izkušnja, je potreben čas in trud vseh. Če vsi člani družine

razumejo in spoštujejo čustva drugih članov, bo nova družina dobro delovala,

negovala zaupanje in smisel za sodelovanje. Učinkovito sporazumevanje z

drugimi družinskimi člani je zelo pomembno. Biti član nove družine ima mnogo

dobrih plati. Člani take družine namreč spoznajo, da sta sprejemanje sprememb in

izkušnja učenja vzpostavljanja novih odnosov zelo koristna tudi na drugih

področjih njihovega življenja (prav tam, str. 21, 27).

Kadar so ljudje odkriti in ne hlinijo čustev, ki jih nimajo, jim sorodniške vezi ne

pomenijo veliko. Drugega človeka lahko sprejemamo prijateljsko, s simpatijo ali z

ljubeznijo, zato ker nam je bližji kot oseba, ker smo našli skupni jezik z njim v

psihološkem smislu in se z njim ujemamo v mislih in čustvih, željah in vedenju,

ne pa zato, ker nam je sorodnik. Zavedati se moramo, da samo biološko sorodstvo

ni podlaga za čustveno sorodnost med ljudmi. Zato tudi otrok sprejme, spoštuje in

ima rad odrasle ljudi ob sebi kot starše, ker ravnajo z njim roditeljsko, ne pa zato

ker so ga rodili. Otrok pravzaprav ne potrebuje bioloških staršev, saj je za njegov

naraven duševni razvoj bistveno, da raste ob ženski in moškem, ki ga sprejemata

kot svojega otroka in ga imata rada. Mnogi očimi so zato zelo dobri očetje, mnoge

mačehe pa zelo dobre matere svojim pastorkom ali pastorkam. Že nemški satirik

Wilhem Busch (1832 – 1908) je povedal prav: »Postati oče ni težko; biti oče pa je

precej težje.« (Košiček, 1992, str. 246–247).

Poznamo več tipov dopolnjenih družin:

- Družina z očetovo partnerko. V tem primeru gre za družino očeta in

otrok, ki jo je dopolnila očetova partnerka. Krušna mati ne more preprosto

21

stopiti na materin prostor, njeno vlogo je treba na novo definirati. To

nalogo pa lahko v začetku otežujejo predsodki o hudobni mačehi. Tudi

vloga očeta je pri tem izrednega pomena, saj je zelo pomembno, da bo

znal v in izven skupnosti vzpostaviti z vsakim poseben odnos.

- Družina z materinim partnerjem. To je družina matere in otrok, ki jo je

dopolnil materin partner. Krušni očetje se praviloma srečujejo z manj

negativnimi reakcijami kot krušne matere, to pa tudi zato, ker ponavadi

preživijo manj časa z otroki kot one.

- Sestavljena dopolnjena družina. V tej družini se združita dve nepopolni

oziroma enostarševski družini v novo skupnost. Čeprav imata v teh

družinah oba starša izkušnjo biološkega starša, pa se morata hkrati tudi

naučiti biti krušna starša. Ta tip dopolnjene družine zahteva mnogo

spretnosti v medsebojnih odnosih, saj je potrebno med seboj povezati dva

doslej samostojno delujoča podsistema.

- Dopolnjena družina s skupnim otrokom ali otroki. Gre za dopolnjeno

družino, v kateri se rodi otrok. S tem otrokom se ustvari biološka družina

znotraj dopolnjene, ki pa lahko deluje kot vez ali pa tudi kot vir konfliktov

(Štadler, 2009, str. 79–80).

Ločitev staršev pa ne povzroči samo reorganizacije družine, ampak tudi

reorganizacijo razširjene družine, v katero spadajo otrokovi stari starši. Zelo

žalostno je, da pri tem nekateri stari starši popolnoma izgubijo stik s svojimi

vnuki. Vzrok za to so lahko zamere, nerazumevanje z bivšo snaho ali zetom in

nestrinjanje s samo razvezo. Najbolj prikrajšani pri tem so spet otroci, ki za samo

stanje sploh niso nič krivi (Stražar, 2007, str. 232).

Otroci ločenih staršev imajo lahko pomembno psihično oporo. Ob ločitvi staršev,

ko sta ta dva preobremenjena s svojimi problemi in ne najdeta časa za otroke,

lahko stari starši nudijo otroku notranji mir in stabilnost, ki jo otrok pri starših

zelo pogreša. Ker stari starši takrat razmišljajo bolj trezno od staršev, vidijo

otrokove stiske prej kot pa otrokovi starši. Zato lahko pri otroku omilijo napetosti,

občutek poraženosti, izgube ter mu ponudijo pogovor in topel objem, ki ga otrok

22

takrat najbolj potrebuje. Stari starši so lahko v tem težavnem obdobju otroku kot

svetovalci in terapevti. Zato je zelo slabo, če starši prekinejo stike s starši svojega

bivšega partnerja ali partnerke.

»Če stari starši prižgejo svetilnike v svojem pristanišču, ko so otroke v svoj

vrtinec potegnile težave njihovih staršev in se kot brodolomci spet najdejo na

raztreščenih deskah svoje potapljajoče se varnosti, pomeni to veliko srečo. Oni

poznajo viharje življenja in so že tolikokrat ponovno pogumno začeli od začetka

(Kuntzag, 1997, str. 61).«

Medsebojna ljubezen med vnuki in starimi starši naj ne bi bila obremenjena z

ločitvijo staršev, saj so v takem trenutku stari starši tisti, ki lahko nudijo otroku

varnost. Čeprav stari starši svojim vnukom, ne morejo vedno neomejeno in

zanesljivo pomagati, da prebrodijo čase divjih družinskih viharjev, pa njihova

življenjska situacija načeloma odpira dobre izhodiščne točke za pomoč. To pa je

tako tudi zato, ker izzive življenja veliko mirneje sprejemajo kot ljudje, ki so v

srednjem življenjskem obdobju. Ker pa za otroke ostajajo odgovorni na koncu

koncev le njihovi starši, lahko stari starši nudijo svojo pomoč svojim vnukom

samo v dogovoru s starši. V taki situaciji pa je tudi koristno, če je ta razdelitev

skrbništva otrokom dobro pojasnjena z razlago okoliščin, na osnovi katerih so

vidiki starševske odgovornosti preneseni na druge pomembne osebe (prav tam,

str. 61–62) .

23

2.3 Vpliv ločitve staršev na otroka v predšolskem obdobju

Otroci že od ranih otroških dni vedo, da se jim starši ljubeče posvečajo, če se sami

dobro počutijo. Zato težko prenašajo, če je njihovim staršem hudo. Takrat se

otroci še posebej trudijo, da bi bilo vse vredu. Majhni otroci so zelo odvisni od

svojih staršev. Če pa naenkrat en del staršev manjka, otroci ne morejo več zbirati

med dvema. Potrjevanje, dotikanje in pogovor morajo iskati pri tistem staršu, ki je

ostal. Ampak, če se na primer mama ne počuti dobro in za otroka pogosto nima

več časa, se bo otrok še bolj trudil izpolniti njene želje, da ji bo kmalu šlo bolje.

Seveda pa v otrokovi notranjosti tli jeza, ker so njegove lastne potrebe prezrte ali

neizpolnjene. Otrok je mnenja, da njegovih občutkov mama ne sme opaziti, ker bo

potem vse še slabše. Namesto tega se otrok trudi, kar uničuje njegova lastna

čustva, da bi bil zanjo nadomestilo za očeta, ki je odšel. Tako se otroci čutijo bolj

odrasle in navdaja jih s ponosom, da so že tako pomembni. Vsekakor pa plačajo

visoko ceno za tako hitro prehojeno pot skozi otroštvo. Zavedati bi se morali tega,

da naj bi otroke obvarovali pred vse več vneto skrbjo za mater in očeta; odrasli v

stiski pa naj zase iščejo pomoč pri drugih odraslih, ne pa pri otrocih (Kunztag,

1997, str. 52–54).

Razpad družine sprejme zelo malo otrok. Večina si jih želi, da bi njihovi starši

ostali skupaj, čeprav je ozračje v družini težavno. Doslej je vladalo prepričanje, da

je za otroke bolje, če se starši, ki drug z drugim ne morejo shajati, ločijo, zdaj pa

so ugotovili, da so otroci med ločitvenim procesom in še leta zatem tako

razdvojeni in nesrečni, da ima to zanje škodljive posledice na številnih področjih

njihovega življenja. Otroci ločenih staršev so prizadeti, družabno, čustveno,

finančno in prikrajšani za dosežke v šoli. Ko odrastejo, pa je okrnjena njihova

sposobnost, da vzpostavijo uspešno partnerstvo in uspejo na svoji poklicni poti.

Zato je še tako smiselno, da se ločitvi, če je le mogoče, izognemo in ukrenemo

vse, da čim bolj zmanjšamo hude posledice, ki jih ima za otroke (Charlish, 1998,

str. 16).

24

Ob prepirih in nesoglasjih staršev začenja otrok dvomiti v svoje zaznavanje in

čustva, ki so v skladu s tem, kar se dogaja. Če ima otrok brate in sestre, je dosti

lažje, saj takrat lahko z njimi primerja svoja opažanja in sprosti nemirno notranjo

napetost. V teh težkih časih in v tem napetem ozračju, ki vlada pri otroku doma,

vlada v otroku strah, zlasti strah pred izgubo tistega dela staršev, do katerega naj

bi drugi z vso silo gasil občutja in čustva. V otroku pa raste tudi duševno trpljenje,

ko taji svoja čustva in močno zaznava občutja staršev. Celo predšolski otroci

razumejo odnose, če jim pojasnimo jasno in z občutkom. To jih bo sicer bolelo,

ne bo pa vodilo v duševno trpljenje. Bolečino se da olajšati. Potrebno je samo

zaupati sebi in drugim, saj takrat nastajajo zaupni odnosi, ki lahko premagajo to

krizo (Kuntzag, 1997, str. 20–21).

Otrok ima mater in očeta tako zelo rad, da se mu zdi, če se bo moral odločati med

materjo in očetom, da ga bo raztrgalo na dve polovici. Nesporazumi in konflikti

med njegovima staršema otroka tiščijo v želodcu. Otrok je tako vedno bolj jezen

na starša in zaveda se, da doma ni več tako kot nekoč. Družinski nesporazumi se

pri otroku tako pogosto pokažejo kot padec uspeha, glavobol ali motnje zbranosti.

Tako otok na tihem upa, da bo učiteljica ali vzgojiteljica spravila njegove starše k

pameti. Vendar pa se moreta starša zavedati, da ostane skrb za otroka odgovornost

obeh tudi, ko se drug od drugega oddaljujeta (prav tam, str. 23–25).

Obdobje ločitve staršev je posebno težko obdobje za vsakega otroka ne glede na

starost. Ljudje večkrat pravijo, da še dobro, da sta se ločila sedaj, ko so otroci še

majhni, ker ne razumejo. Otroci v predšolski dobi morda res še ne znajo izraziti

svojih čustev z besedami, vendar vse čutijo in veliko razumejo. Veliko več, kot se

jim pripisuje. In vse, kar doživijo v otroštvu, pride za njimi v adolescenci (Mirnik,

2008, str. 35).

Kasneje po ločitvi se stvari nekoliko uredijo in vsi začnejo živeti novo življenje.

Otroci pa še vedno ostanejo ujeti med oba starša, le da se njihov odnos do tega

spremeni. Sčasoma želijo otroci razdrte družine potegniti tudi nekaj dobrega zase

in začnejo izkoriščati slabo vest staršev. Običajno se s taktiziranjem obrnejo na

25

tistega od staršev, ki ne živi doma, da bi pri njem dosegli, česar doma ne smejo.

Tako kot v zakonu je torej izrednega pomena to, da se starši v svojih zahtevah do

otroka uskladijo oziroma da si ne mečejo polen pod noge in otežujejo odnos tako,

da otrok postane sredstvo njihovega boja. Ob pravilnem ravnanju in pravočasnem

odzivu staršev na otrokovo počutje lahko seveda ločitev mine z veliko manjšimi

posledicami in z manj težkimi situacijami (Primožič, 2009).

Oba starša imata možnost – čeprav ne živita skupaj – pomagati otroku, da bi

pridobil koristna spoznanja o odnosu med spoloma. S tem bosta vsaj deloma

zdravila nezdrave otrokove predstave o skupnosti ženske in moškega, ki jih

pridobi, medtem ko živi ob neuspešnem zakonu svojih staršev. Bistveno je, da

otrok dojame, da slab zakon ni usoda, da ni pomanjkanje sreče, temveč posledica

določenih življenjskih zablod in napak, ki se človeku neizogibno maščujejo. Za

otroka je torej koristno, da se srečuje s staršem, ki ne živi z njim. Vendar ko se

bivša zakonca srečata, naj se pred otrokom obnašata mirno, prijazno in brez

medsebojnih očitkov. To je za otroka pomembno, saj tako ne doživlja novih

nesporazumov med staršema. Tako lahko otrok ponovno zaživi (Košiček, 1992,

str. 284–285).

2.3.1 Znaki, da je otrok v stiski

Čustva, kot so občutek krivde, jeza, žalost in strah, so čustva, ki jih otroci staršev,

ki se ločujejo, najpogosteje občutijo. Ker se v otoku ta čustva zbirajo oziroma

nastajajo kot »notranji vihar«, se le redko zmorejo z enim ali drugim od staršev

pogovoriti na samem in mu povedati, kaj občutijo. Svoja čustva in občutke otroci

velikokrat bolj učinkovito izražajo z dejanji kot pa z besedami. Tako svoje

nasprotovanje in stisko pokažejo na različne načine:

- dobesedno visijo na starših, nočejo jih pustiti same, so jokavi in se

pritožujejo;

- kažejo znamenja strahu, so nerodni;

- so nenavadno težavni in neubogljivi;

- hočejo spati v postelji svojih staršev;

26

- njihovo vedenje je agresivno, nenehno se prepirajo in pretepajo z brati,

sestrami in prijatelji;

- zvečer nočejo v posteljo;

- so vase usmerjeni, težko jih je čustveno prebuditi;

- imajo pogoste izbruhe jeze in joka;

- lažejo ali pa celo kradejo;

- močijo posteljo (v starosti, ko tega že zdavnaj več niso počeli);

- starše nočejo pustiti same, zato nočejo oditi v šolo ali vrtec (morda hlinijo

bolezen);

- med spanjem jih tlači mora;

- imajo nerazložljive bolečine v želodcu, glavobole, slabosti, so depresivni

in druge zdravstvene težave (Charlish, 1998, str. 16–18).

Otroci pri svojih starših iščejo popolno in brezpogojno ljubezen, jim zaupajo in

tako močno verjamejo, da so jih njihovi starši sposobni obvarovati pred vsemi

težavami, da v poznejšem življenju skoraj gotovo nobena druga oseba ni več

deležna tolikšnega zaupanja. Zato so starši tisti, ki najlažje ublažijo trpljenje

svojih otrok zaradi ločitve. V težkih čustvenih situacijah pomagajo svojim

otrokom tako, da jim ponudijo brezpogojno ljubezen in podporo. Na žalost pa

temu ni vedno tako. Pogosto starši težko pomagajo svojim otrokom in težko

priznajo vzrok kakršnih koli čustvenih težav in težko sprejmejo dejstvo, da je

vzrok za vedenje otrok čustvene narave. Z otroki o tem zelo težko razpravljajo

neprizadeto, objektivno in konstruktivno. Najbolje je, da so starši v takem

obdobju z otroki prijazni in jih ne kritizirajo, kaznujejo ali zavračajo. Saj otroci

doživijo ob odhodu starša, ki odide zaradi ločitve, največjo stisko. Ob tej

priložnosti in še več let pozneje potrebujejo otroci največjo podporo (prav tam,

str. 18–19).

Otroci v nasprotju z odraslimi nimajo čustvene zrelosti, da bi zmogli obvladati

boleča in moteča čustva, tudi ne morejo nadzorovati nastali položaj, kljub temu da

nočejo, da bi se njihovi starši ločili. Njihova čustva pa se utegnejo občasno kazati

s katerim koli ali z vsemi od teh znakov: zanikanjem (preprosto ne verjamejo

27

tistega, kar so jim povedali starši), šokom, jezo, prepiri, strahom, negotovostjo,

osamljenostjo, občutkom krivde, občutkom sramu in bednim počutjem. Otrokova

čustva se navadno izražajo z zmedenim življenjskim slogom. Otroci hodijo pozno

spat, pogosto zbolevajo tudi za psihosomatskimi boleznimi (navadno jih boli

glava, želodec ali bruhajo) (prav tam, str. 45–55).

Možno je, da otrok s svojimi glavoboli reagira na odsotnost očeta ali na preveč

trmasto olepševanje njegove matere. K očetu mu misli in občutki uhajajo celo

takrat, ko se mu pri materi dobro godi in čeprav ga je oče pogosto razočaral.

Vendar se v otrokovo doživljanje odnosov med očetom in njim hitro prikradejo

dvomi, kadar si mati ustvari svet, v katerem je oče vedno krivec. Za mater je to

samo varovalni mehanizem, ampak mora biti kljub temu sposobna sprejeti, da je

otrok imel s svojim očetom drugačne izkušnje kot jih je imela ona z njim kot

soprogom (Kuntzag, 1997, str. 36–37).

Kadar so otroci ob ločitvi staršev soočeni z izgubo ljubljene osebe – večinoma

očeta, pogosto zavestno doživljajo strah pred izgubo te osebe. Pogosto se

predvsem mlajši otroci skrijejo za občutke in ravnanja, ki na prvi pogled niso

povezana z ločitvijo. Otroci ne morejo zaspati in razlagajo, da imajo hude sanje, v

katerih se v gozdu sami soočajo s pošastjo. Nočejo iti v šolo ali vrtec, čeprav je

učiteljica ali vzgojiteljica zelo tankočutna in gre otrok z veseljem v razred

oziroma igralnico. Otrok si predstavlja, da lahko mama ponoči ali v času, ko je v

šoli ali vrtcu, umre. V takem svetu predstav lahko pogosto odsotna mati sproži

občutke ogroženosti in strahu, ki se včasih razplamtijo v paniko, da se mogoče

nikdar več ne bo vrnila. Čim večja je povezanost s tistim, ki gre, tem močneje se

otrok odziva na zapuščenost (prav tam, str. 54–56).

Dogaja se tudi, da otroci v isti družini ločitev prenesejo različno. Nekateri žalost

pokažejo takoj in ti običajno tudi prej dobijo potrebno pozornost in tolažbo. Drugi

pa prevzamejo vzorce obnašanja tistega od staršev, pri katerem živijo, in se trudijo

biti močni. Pogosto se zgodi, da otrok vzrok za ločitev staršev prevzame nase. Ko

pa mine faza samoobtoževanja, pa se otrok običajno zateče v jezo. Tudi njegovo

28

obnašanje postane agresivnejše, staršem se upira na vsakem koraku. Ves čas tarna

in joka, če se mora ločiti od starša (Primožič, 2009).

2.3.2 Starost ter spol otroka in njegovo reagiranje na ločitev

staršev

2.3.2.1 Starost otroka in njegovo reagiranje na ločitev staršev

Otroci se različno odzivajo in prilagajajo na nove okoliščine. Kakšen bo otrokov

odziv na samo ločitveno dogajanje in kako bo to vplivalo na njegov kasnejši

razvoj, je poleg teže konfliktnosti v družini in stiske ob razpadu celovitosti

družine odvisno tudi od nekaterih drugih dejavnikov. Ti so otrokova starost,

njegov temperament, druge osebnostne značilnosti in sam splet okoliščin, v

katerih se ločitveno dogajanje dogaja. Predšolski otrok ob ločitvi svojih staršev še

ne more oceniti dogajanja, motivov in čustev svojih staršev, niti svoje lastne vloge

v tem dogajanju. Ker je v tem obdobju močno odvisen od svojih staršev, ima

manjše zmožnosti za samostojno obvladovanje in reševanje nalog, težav in ovir,

stresnih in problemskih situacij (Štadler, 2009, str. 46–48).

Strah in zaskrbljenost, ki ju doživlja otrok ob izgubi starša, sta lahko različno

močna in sta odvisna od otrokove starosti. Tako številne majhne otroke skrbi, kdo

bo zanje skrbel. Nekatere raziskave kažejo, da so številni devet do deset let stari

otroci prepričani, da po ločitvi sploh ne bodo več imeli dostopa do svojega očeta.

Otroci, mlajši od pet let, so bolj izpostavljeni čustvenim tveganjem zaradi izgube

starša po ločitvi, saj je predšolski otrok zmeden in nesposoben razumeti resničnost

položaja, ki ga zanj prinese ločitev staršev. To pa seveda še ne pomeni, da starejši

otroci ne trpijo. Seveda trpijo, in to zelo. Zelo verjetno pa je, da je starejše otroke

mogoče zelo zlahka pritegniti kot zaveznike v zakonskih bitkah zato, ker se bojijo,

da jih bodo starši pustili na cedilu, če v bitkah ne bodo sodelovali in staršem

pokazali svoje koristnosti (Charlish, 1998, str. 57, 75).

29

Čeprav imajo predšolski otroci veliko skupnih značilnosti, pa se le-ti med seboj

glede na starost zelo različno odzivajo na ločitev svojih staršev. Glede na njihov

odziv jih bomo opredelili na tri starostne skupine:

Od rojstva do drugega leta

Otroke v tem obdobju razburijo spremembe dnevnega ritma, druge spremembe in

hitre odločitve. Prizadene jih tudi daljša ločitev od oseb, s katerimi so močno

povezani. Ko se ločijo od teh oseb, doživljajo strah pred zapustitvijo od ljubljenih

oseb oziroma tako imenovan separacijski strah. Ko pride do takšne situacije, se v

otroku lahko pojavijo naraščajoči nemiri in jok, spremembe prehranjevalnih navad

in spalnih navad, odmaknjenost, pasivnost in druge oblike vedenja, ki jih pred tem

ni bilo. Zato otroci v obdobju ločitve staršev potrebujejo usklajenost in rutino,

pomirjeni so v okolju in med ljudmi, ki jih poznajo in so nanje navezani. Preko

sprememb v ravnanju z njimi samimi v glavnem prepoznavajo spremenjeno

družinsko situacijo (Štadler, 2009, str. 48).

Od drugega do petega leta

Otroci v starosti od drugega do petega leta so v aktivnem razvoju lastne

samostojnosti, zato potrebujejo usklajeno vodenje staršev. Spremenjeno družinsko

situacijo zaradi ločitve staršev že nekoliko jasneje prepoznavajo kot pa otroci pred

drugim letom starosti. Vendar se kljub temu pojavijo jok, izbruhi jeze (ti so lahko

usmerjeni na katerega od staršev) in nemir. Zaradi ločitve pa se pojavijo tudi

znaki stresa, ki se kažejo v tem, da začnejo otroci ponovno sesati prst, imajo

težave s kontrolo odvajanja, s spanjem ali izražajo drugo vedenje, ki je značilno za

mlajše otroke. Lahko pa se pri otrocih pojavijo tudi različni strahovi, zlasti strah

pred tem, da ga zapusti še tisti od staršev, ki je ostal z njim (prav tam, str. 48).

Od petega do osmega leta

V tem obdobju otroci potrebujejo kakovostno preživljanje časa z vsakim staršem

posebej. Želi pa si, da oba starša z njim preživita zadostno količino časa, da je

zanj pravično. Tudi realnost ločitve bo otrok lažje sprejel, če mu bo omogočeno,

da bo dovolj časa preživel ločeno z vsakim staršem posebej. Hkrati pa otroci te

30

starosti aktivno spremljajo spremenjeno družinsko situacijo in jo skušajo

razumeti. Razmere v družini si lahko razlagajo po svoje, pogosto v povezavi s

seboj, saj se čutijo krive za prepir med staršema. Otrokom je v tem obdobju zaradi

različnih razvojnih dejavnikov lažje razložiti situacijo. Saj mineva zelo močno

čustveno obdobje navezanosti na starše in otrok postaja vedno bolj razumsko

raziskovalno usmerjen. Otroku je tako v tem obdobju mogoče dokaj preprosto

razložiti, da ima vsak otrok očeta in mamo ne glede na to, ali živita skupaj ali ne.

Sposoben je razumeti, da se situacija, ki se je zgodila v njihovi družini, dogaja v

več družinah in da ni on edini otrok ločenih staršev (prav tam, str. 49).

Najpogostejša znamenja otrokove čustvene stiske v tem obdobju so: otopelost in

potrtost, pogosti strahovi, jokavost, neobičajna pridnost, izguba interesa za igro z

vrstniki ali težava v medsebojnih odnosih, dnevno sanjarjenje in zamišljenost,

umik vase, nemirnost, upornost, agresivnost, pretirana zaskrbljenost glede

odsotnega starša. Občutje nesreče zaradi ločitve staršev otrok izraža z žalostjo,

jezo ali celo agresivnostjo. Težave se lahko odražajo tudi na telesni ravni, kot so

bolečina v želodcu, neješčnost, glavobol, motnje spanja in odvajanja (prav tam,

str. 49).

Šele v puberteti se otrok v tolikšni meri loči od staršev, da dojame, da duševne

bolečine njegovih staršev izvirajo od drugod kot njegove. V predšolskem obdobju

pa je otrokova »notranja kamrica« v najširšem pomenu opremljena s pohištvom

staršev. Starši oblikujejo družinsko življenje kot stvarnost in vzdušje. V otroku pa

se gradi duševni relief, na katerega šele z odraščanjem vplivajo osebne izkušnje

(Kuntzag, 1997, str. 26–27).

2.3.2.2 Spol otroka in njegovo reagiranje na ločitev staršev

Ko se starša ločujeta lahko brat in sestra starše zelo različno doživljata. To pa

zato, ker ima vsak svoj odnos do mame in očeta od rojstva naprej. Vlogo pa igra

tudi različna vzgoja, ki so jo dečki in deklice deležni. Otroci se poenotijo v družini

v določeni fazi z očetom ali materjo, pri čemer je to lahko tudi s staršem

31

nasprotnega spola. Na primer, če sta oče in hčerka tesno povezana, bo tako njuna

žalost ob očetovem odhodu vzajemno čustvo. Vendar pa pogosto odhod očeta

globlje pretrese sinove kot pa hčerke (Kuntzag, 1997, str. 43–45).

Dečki ločenih staršev bi morali v obdobju med devetim in enajstim letom starosti

večino časa preživeti z očetom. Saj takrat začnejo iskati pozornost odraslih

moških in čutijo, da je čas, da iz materinega sveta prestopijo čez most v očetov

svet. Tako bo sin iskal priložnost, da bi čim več časa prebil s svojim očetom.

Hkrati pa želi sin očetu ugajati za vsako ceno. Celo kadar se zdi, da ga sovraži, si

globoko v sebi močno želi njegove potrditve. Ta očetova potrditev dečke pomirja

in jim daje občutek, da je z njimi vse vredu. Če se dečkom posvečamo in jim

govorimo o njihovih dobrih lastnostih ter resno prisluhnemo njihovim strahovom,

jih s tem pomirjamo (Elium, 2000, str. 30, 38).

Samske matere in sinovi so v tem obdobju zavezanih rok. Mama sicer lahko sinu

pripoveduje o razlikah, o njegovi vlogi v življenju in o silah, ki se v njem

porajajo, toda ker ni moški, mu ne more dajati notranjega zavedanja o tem, kaj to

zares pomeni. Sin sprejema njeno telo drugače, kot pa očetovega. Če oče ni

dosegljiv, mu mora mama omogočiti, da bo prihajal v stik z drugimi odraslimi

moškimi, ki mu bodo nudili pozornost in mu pokazali, na kakšen način uporabiti

sile, ki ga potiskajo v moški svet (prav tam, str. 33).

Iz zgornjih stavkov ugotavljamo, da je za sinove izrednega pomena njihov oče, saj

mu mati ne more nuditi tega, kar mu lahko ponudi njegov oče. Tako sklepamo, da

je čisto logično, da sinove zelo prizadene ločitev staršev, še posebno odhod očeta.

Odhod očeta sinu predstavlja strah, strah pred izgubo osebe, ki mu je predstavljala

vzor v njegovem odraščanju. Zelo pomembno je, da starši zagotovijo otroku, da

bo tudi z odsotnim staršem imel redne stike in da ne bo ta starš izginil iz

njegovega življenja. Otrok potrebuje za svoj razvoj oba starša, pa naj bo to sin ali

hči.

32

Ločitev staršev velikokrat vzpostavlja med očetom in hčerjo še večje razdalje.

Med materami in hčerami pa se pogosto vname tekma za pozornost in

naklonjenost. Očetje se morajo zavedati, da so takrat, ko se spopadajo s svojimi

občutki jeze, lahko veliko bolj odprti za hčerina čustva. Hčeram naj namenijo

veliko več pozornosti in svojega časa in naj se odprejo njihovim čustvom, saj je za

matere v tem času dokaj tvegano deliti s hčerjo vso svojo bolečino in žalost zaradi

ločitve. Za hčer je najbolje, če mati razčisti s svojimi čustvi in je z njimi ne

obremenjuje (Elium, 2001, str. 109–111).

Nobenega dvoma ni, kako pomembna je mati v dekletovem življenju. Vendar jih

še vedno večina pristaja na tezo, da se morajo hčere od matere odtrgati in se bolj

navezati na očeta, če želijo razviti samostojni jaz ter kot odrasle ženske delovati

neodvisno in avtonomno. Očetova vloga naj bi hčere usposobila za srečno in

uspešno življenje v družini (prav tam, str. 99–101).

Tudi za hčere je zelo pomemben oče, ampak one potrebujejo očeta v svojem

razvoju prej kot pa sinovi. Ugotavljamo, da mora tako v času ločitve staršev oče

svoji hčeri posvetiti veliko časa, kljub temu, da se odseli od nje. Poskrbeti mora za

redne stike z njo in ji vedno stati ob strani. Saj bo le-tako vodil svojo hčer na

njeno uspešno in samostojno življenjsko pot.

Svoja negativna čustva, kot posledico ločitve staršev, navzven bolj izražajo dečki,

deklice pa jih bolj zadržujejo v sebi. Praviloma je ločitev bolj stresna za dečke,

medtem ko deklice vnovič preživljajo težke trenutke največkrat ob ponovni poroki

svoje mama ali očeta. Večja verjetnost je, da bodo razvile sovražen odnos do

svojega krušnega očeta deklice, medtem ko se dečki, če je krušni starš pri vzgoji

nežen, a odločen, prej ustalijo in si opomorejo hitreje (Volčič, 2010).

Preden dekle svojim krušnim staršem prizna kakršno koli avtoriteto v

medsebojnem odnosu lahko v povprečju traja kakšna tri leta, saj bo dekle nekaj

časa opazovalo, ali se bo nova zveza sploh obdržala. Potem bo poskušalo, koliko

si lahko dovoli. V težavnejših krušnih družinah dekleta zelo hitro odkrijejo

33

razpoke v partnerskem zavezništvu in jih začnejo izkoriščati. Kljub temu pa imajo

mnoga dekleta krušne starše zelo rada, vendar pa hkrati ostajajo zvesta svojim

pravim staršem (Elium, 2001, str. 112–113).

2.3.3 Posledice ločitve staršev za otroka

Nekatere raziskave kažejo, da otroci staršev, ki se ločujejo, zelo veliko škode

utrpijo v obdobju, še preden se starši odločijo, da se bodo razšli, in preden otroci

zvedo, da se njihovi starši nameravajo ločiti. Otroci imajo že iz obdobja pred

dejansko ločitvijo določene težave, ki se kažejo tudi kasneje v življenju. Ločitev

staršev pri otrocih spodkoplje občutek lastne vrednosti ter njihovo telesno in

duševno zdravje. Pogosti prepiri med starši, ki jih otroci poslušajo, privedejo do

tega, da so nesrečni in negotovi. Kljub temu da si starši prizadevajo, da se ne bi

prepirali pred otroki, se večina otrok zaveda, da se njihovi starši ne razumejo.

Otroke ločitev staršev zbega in velikokrat odhod enega od staršev za njih

predstavlja šok (Charlish, 1998, str. 32–33).

Za otroke je ločitev staršev neprimerno hujša od smrti enega od staršev. Občutki

negotovosti in strahu, ki jih otrok občuti ob izgubi svojega starša pri ločitvi, so za

otroka neznosni. Da pa je ločitev za otroke zares hujša od smrti, pa so pokazale

velike raziskave, ki so jih opravili v zadnjih dvajsetih letih. Na primer, če otroku

umre eden od staršev, mu ni treba poslušati groznega pripovedovanja o tem, kaj je

pokojnik naredil hudega v svojem življenju. Pokojnega se vsi spominjajo z

ljubečo žalostjo, naklonjenostjo, celo s humorjem. Ob ločitvi pa je ponavadi starš,

ki ostane z otrokom, zelo jezen na nekdanjega partnerja. V takšnih okoliščinah ja

zelo težko predstaviti idealizirano podobo, ki jo o umrlem dobi otrok. Po smrti čas

zaceli rane. Po ločitvi pa se rane ponovno odpirajo, ko ima otrok priložnost

videvati odsotnega starša. Ob smrti otroku ni potrebno izbirati med mamo in

očetom tako kot pri ločitvi. Poleg tega je precej verjetno, da otrok ob ločitvi

izgubi polovico sorodnikov, medtem ko so mu ob smrti številni sorodniki v oporo

(prav tam, str. 54–55).

34

Veliko ljudi misli, da je za otrokovo duševno blaginjo bistveno, da živi z obema

staršema, celo takrat, kadar je njun zakon ponesrečen. Zato so mnenja, da morajo

starši žrtvovati osebno srečo v prid otroku tudi takrat, ko med njima ni več

ljubezni in se ne trpita. Res je, da otrok potrebuje ob sebi oba starša, vendar

potrebuje tudi njuno čustveno skupnost oziroma njuno vzajemno ljubezen in

sodelovanje na vseh življenjskih področjih. To je za otroka močan vir občutka

varnosti. Vendar če mora otrok gledati neslogo staršev, njune spopade, vzajemne

grobosti ali hladnost, odtujenost in nestrpnost, je zelo nesrečen. Slab odnos med

staršema jemlje otroku zaupanje do odnosa med ljudmi nasploh, zlasti pa med

spoloma. To dela otroka negotovega, nezadovoljnega s svojo osebo in s svojim

obstojem. Hkrati pa ta slab odnos med staršema povzroči, da ju otrok doživlja kot

sovražnika in otrok izgubi zaupanje v njiju. Zato se velikokrat dogaja, da veliko

otrok svetuje staršema, naj se ločita, ju prosi ali celo to zahteva od njiju, naj to

storita. Žalostno je, da starši vztrajajo v zakonu »samo zaradi otrok« in s tem

»žrtvujejo« sebe. Vendar to za otroke ni koristno, to jih samo obremenjuje, ker jih

izpostavlja nenehnim duševnim poškodbam. Življenje s staršema, ki se mučita

drug z drugim, gotovo poškoduje mlado osebnost. Življenje brez enega starša

oziroma ob le občasnih srečanjih z njim pa ne more toliko poškodovati

otrokovega duševnega razvoja. Sreča in korist otrok ne bi smeli staršem biti

razlog, da se ne razideta; nasprotno: to jim bi moral biti močan razlog, da

zapustijo ponesrečeno življenjsko skupnost (Košiček, 1992, str. 281–282).

Ločitev staršev ima za otroka lahko velike posledice, zato je še toliko bolj

pomembno, da dobijo v tem času veliko pomoči, ljubezni in dokazovanja

pripadnosti. Starši pa se morajo zavedati tudi tega, da otroku ne dovolijo, da

prevzame vlogo tolažnika. V tem obdobju so otroci najverjetneje težavni, morda

tihi, prizadeti, nespečni in neješči. Tega ne smemo prezreti. Upoštevati moramo

želje otrok, kadar le-ti želijo biti z drugim od staršev. Naj vidijo, da ima mogoče

razpadli zakon tudi kakšno prednost. Zato skušajmo otroka kreativno vključiti v

nove razmere in v novo organizacijo družine (Kruder, 2009, str. 47).

35

Resda so otroci ločenih staršev velikokrat nevrotični, slabo so obnašajo in je

njihovo čustveno življenje obremenjeno. Vendar to ni dokaz, da je te težave

povzročila ločitev njihovih staršev. Velikokrat, ko se starša, ki ne moreta živeti

skupaj, res in pravočasno ločita in ko med njima preneha sovraštvo ali pa nimata

več medsebojnega stika, veliko otrok zaživi, duševno okrevajo, znebijo se

duševnega pritiska, pod katerim so živeli. To pa se dogaja tem pogosteje in tem

popolneje, čim pravilnejša je vzgoja, ki jo daje otroku starš, pri katerem je ostal

po razvezi zakona in čim bolj naravno se obnašata starša, ko se srečata, ter čim

bolj zdravo ravna z otrokom drugi starš pri srečanju z njim. Živeti v neuspešnem

zakonu pomeni biti sovražen do sebe in nepošten do zakonca. Ampak ko se starša

odločita za ločitev, naj povesta otroku, kaj se bo zgodilo in kako bodo živeli

naprej. Saj je bistveno tisto, kar je otrok doživljal, dokler je še imel poleg sebe

oba starša, in tisto, kar doživlja, ko se ločita. Ločitev staršev ne vzame otroku

starša. Če se otrok loči od starša, ki ga je slabo vzgajal, mu je to le v prid. Seveda

pa ne moremo pričakovati, da bo otrok to sprevidel (Košiček, 1992, str. 283–284).

O tem, kakšne posledice pusti razdrti zakon na otroku, pa imamo s strani

strokovnjakov dve različni mnenji:

1. Prvi menijo, da so/imajo otroci iz razdrtih zakonov:

- bolj plahi;

- bolj občutljivi za stres;

- slabše orientirani;

- pogosteje preobremenjeni;

- moteno zaznavanje občutka bližine in distance;

- težave s sprejemanjem avtoritete;

- glede partnerskih odnosov bolj zaskrbljeni.

2. Drugi menijo, da so/imajo otroci iz razdrtih zakonov:

- bolj samozavestni;

- dolgoročno bolj pripravljeni na obremenitve;

- bolj vztrajni;

- samostojnejši;

36

- prej zreli;

- bolj odgovorni;

- bolje pripravljeni na partnerstvo.

Ob teh dveh različnih mnenjih pa strokovnjaki poudarjajo, da je vse odvisno od

posameznih okoliščin in od tega, ali je ločitev staršev otroku prizadela globljo

duševno rano ali ne. Takšne posledice bo potem otrok občutil vse svoje življenje.

Psihologi vedno poudarjajo predvsem dejstvo, da sama ločitev ne odloča o tem,

koliko bodo otroci ostali osebnostno zdravi. Veliko pomembnejši je način, na

katerega se starša ločujeta (Schöberl, 2006, str. 86–87).

Vsi otroci so izjemni opazovalci. Z opazovanjem odnosa med staršema se otrok

uči že od prvega dne. Hkrati pa se uči, kdo je on sam in kako se doživlja, kako se

bodo drugi odzvali na njegova čustva, uči se razmišljanja o svojih čustvih in tega,

kakšne možnosti ima za izražanje svojih čustev, pa tudi, kako naj prepoznava

svoje želje, upe in strahove. Otroci vidijo, opazijo in razumejo več, kot si mislimo.

Če so starši otrokom v čustveno oporo, so otroci psihično bolj zdravi in notranje

trdnejši, ko naletijo na težave. Če pa otroci izhajajo iz nesrečnih, nefunkcionalnih

družin, v katerih so konflikti neprestano na dnevnem redu, so tudi sami nesrečni,

depresivni, so nepriljubljeni med vrstniki, zapletajo se v prepire in spore. Zelo

slab odnos med staršema tako otroka ovira v vsem: v družabnem življenju in

otroci so celo manj odporni na bolezni. Še posebno slabo pa jo odnese otrok, ki je

odraščal v takšnem družinskem okolju že od začetka. Če pa sta mu starša pred

sporom nudila toplo družino, bo travmo ločitve prestal bolje in tako bodo

posledice ločitve manjše (Črepinšek, 2009, str. 22–23).

37

2.4 Pomoč vrtca otroku ob ločitvi staršev

Zaradi sprememb v otrokovem življenju, ki nastanejo zaradi ločitve staršev, je

otrok pogosto pobit, zmeden in čuti potrebo po podpori. O stvareh, ki ga težijo, se

želi z nekom pogovoriti. Velikokrat si otrok za pogovor ne izbere svoja starša, saj

ju noče nadlegovati in sta ga konec koncev onadva spravila v ta položaj. Svoje

težave je najbolje, da otrok zaupa nekaterim drugim osebam, na primer prijatelju,

teti, stricu, starim staršem ali pa terapevtom, strokovnjakom, vzgojiteljem in

učiteljem (Schöberl, 2006, str. 24–25).

Kuntzag (1997) je mnenja, da če socialno omrežje, ki ga sestavljajo prijatelji in

sorodniki, ne zdrži obremenitev, ki jih doživljajo družine v ločitvi, naj pot vodi v

posvetovalnice za otroke, mladostnike in družine. Seveda pa lahko tudi vzgojitelji,

učitelji in zdravniki s svojimi priporočili pomagajo premagati strah, zaradi

katerega mnogi starši ne iščejo strokovne pomoči.

Veliko staršev je mnenja, da bi vzgojiteljem svojih otrok morali povedati, da se

ločujejo. To je nedvomno utemeljeno mnenje v številnih primerih. Saj vzgojitelj

utegne biti toplejši in bolj razumevajoč do težavnega otroka, ali bolje rečeno do

otroka, ki doma doživlja težave (Charlish, 1998, str. 43).

Vzgojitelji so navajeni na sodelovanje z otroki, načrtujejo njihove dejavnosti,

opazujejo njihove igre in jim pomagajo urejati socialne probleme. Vendar pa

težko posegajo v stiske, ki jih doživljajo otroci v svojih družinah. Sprašujejo se:

»Je to moja stvar? Se smem vplesti?« Včasih se težko odločijo, celo takrat, ko

pride situacija v odkrit problem in otrok potrebuje strokovno pomoč. Vzgojitelji

pa probleme včasih prepoznajo sami, drugič jim svoje stiske zaupajo otroci ali

njihovi starši. Dobro je, da se vzgojitelj drži pravila, da je njegova odgovornost

primerno ukrepati, če je na podlagi svojih preteklih izkušenj presodil, da je

ogrožen otrokov fizični ali čustveni razvoj. Problem, v katerega je vpleten otrok,

ki je zaupan vzgojitelju, je potem tudi vzgojiteljeva stvar. Kadar vzgojitelj

pomaga otroku v stiski, ga to zelo zbliža z otrokom. Na nek način je vzgojitelj

38

otrokov zagovornik. Otroku lahko pomaga duševno in čustveno napredovati tudi

tako, da podpre in krepi vlogo otrokove družine (Miller, 2000, str. 15).

Vzgojitelj ne bo mogel pomagati otroku, ki je v stiski, če ne bo sodeloval z

njegovo družino. Pomoč pri utrjevanju vezi med otrokom in starši je pomemben

vidik vzgojiteljeve vloge. Vzgojitelji predstavljajo začasen vpliv na otrokovo

življenje, družina pa je nekaj trajnega. Zato je najboljši način pomoči otroku,

pomoč družini, da postane učinkovitejša (prav tam, str. 20).

Vzgojitelji lahko pokažejo staršem pot razumevanja, da bodo le-ti lažje pomagali

otrokom premostiti nastale težave zaradi ločevanja staršev. Tudi starši se morajo

zavedati, da lahko brez sramu spregovorijo z vzgojiteljem o težavah ali pa mu

dajo pobudo za razvoj komunikacije in nastalih težav skozi obdobja odraščanja

svojih otrok. Zelo dobro za otroka je, da so vzgojitelji in starši dosegljivi, ne pa

nedostopni v sodelovanju in komunikaciji. Večina staršev bi želela spregovoriti,

vendar ker niso poučeni o poteku komunikacije, mora ponavadi prvi spregovoriti

pedagoški kader – namigniti z opisom opaženega dogajanja, vendar brez poskusa

vdiranja v osebni prostor staršev. Prav vsako sodelovanje pripomore otroku, zato

je pomembno, da starši odprejo srce za svojega otroka, če začutijo, da se nekaj

nepravilno odvija in pokažejo interes za komunikacijo problema z vzgojitelji

(Muhič, 2009, str. 26–28).

Ko se v otrokovem življenju pojavi problem ali stiska, naj bo vzgojitelj pozoren

na otrokovo vedenje, ne le na besede. Vloga vzgojitelja je, da pri tem otroka

sistematično opazuje, je pozoren, kaj se dogaja z otrokom in si za to vzame čas v

svojem delovnem dnevu. Natančno naj spremlja vsebino otrokovih iger, risb ali

zgodb. Ko ima možnost, naj si zabeleži svoja opažanja. Najpomembnejša stvar, ki

jo lahko vzgojitelj naredi za otroka, ki doživlja krizo ali stisko, je, da ga spodbuja,

naj spregovori o svojih občutkih ali jih izživi skozi igro, da jih bo lažje razumel.

Otroku naj vzgojitelj ponudi pogovor, kadar koli bo želel. V pogovoru z otrokom

pa naj vzgojitelj upošteva pravila dobrega poslušanja:

- otroku naj dopusti dovolj časa, da se izrazi, zato naj ga ne prekinja;

39

- otrokove besede naj parafrazira, da bo vedel, da ga pravilno razume;

- otroku naj razloži, da je povsem prav, če ima takšne občutke;

- otroku naj pomaga občutiti, da ni sam, da so tudi nekateri otroci v

podobnih okoliščinah tako kot on;

- izogiba naj se sodbam in naj ne moralizira: »Nikar ne misli tako.« ali

»Prepričana sem, da ni tako mislil.«;

- ne vznemirja, če ne ve, kako odgovoriti na otrokova vprašanja.

Vzgojiteljeva pomembna naloga je, da opazi, kdaj se z otrokom dogaja nekaj

nenavadnega, saj kadar so druge osebe v otrokovem življenju same obremenjene s

travmatičnimi dogodki, je manj verjetno, da bodo opazile občutljive spremembe v

otrokovem vedenju. Vzgojitelj, ki pa z otrokom preživi večji del dneva, lahko

opazi spremembe in pomaga staršem in drugim, da se primerno posvetijo otroku.

Mlajši otroci svojih težav pogostno ne morejo ubesediti, zato morajo vzgojitelji

biti zelo pozorni na njihovo vedenje in morebitne spremembe (Miller, 2000, str.

23–25).

Vrtec je pogosto ob ločitvi staršev najstabilnejši dejavnik v otrokovem življenju.

Saj lahko vzgojitelj močno vpliva na otrokovo pozitivno prilagajanje

spremenjenim razmeram. Vrtec je tudi nevtralno območje, kjer si ločeni starši

izmenjajo otroka ali drug drugemu pustijo sporočila. Vzgojitelj lahko s svojo

podporo pomaga tudi staršem. Hkrati pa mora vzgojitelj dati otroku in njegovim

staršem občutek, da jih spoštuje in podpira (prav tam, str. 60).

Vloga vzgojitelja je ob ločitvi staršev zelo pomembna. Pomembno pa je, da v tem

času vzgojitelj ve, kako ravnati. Vzgojitelj zato ravna tako, da:

- je otroku dosegljiv (Pomembno je, da otrok ve, da je vzgojitelj seznanjen s

situacijo in se je z njim pripravljen pogovoriti in ga poslušati. Vendar pa

naj vzgojitelj ne sili otroka, naj spregovori.);

- spodbuja izražanje občutkov (Otroka zato vključuje v dejavnosti, ki

spodbujajo izražanje občutkov. Pove mu, da ima vsakdo svoj razpon

čustev in mu pomaga pri premagovanju zavor.);

40

- otroku pomaga sprejeti spremembe (Spregovori z otrokom o spremembah

in ga vključuje v dejavnosti, ki poudarjajo, da so spremembe del

življenja.);

- spodbuja starševsko ljubezen (V pogovoru z otrokom poudari, da starši

nikoli ne nehajo ljubiti svojih otrok. Čeprav partnerja prenehata biti mož in

žena, nikoli ne nehata biti mamica in očka.);

- otroke opozori na vse tiste ljudi, ki ga imajo radi in skrbijo zanje, vključno

z vzgojiteljem. Spodbudi jih, naj narišejo risbe vseh tistih ljudi, ki jih

imajo radi.);

- je dosleden in tako otroku zagotovi stabilnost (prav tam, str. 62).

Vzgojitelj lahko v času ločitve staršev otroku ponudi vrsto različnih dejavnosti in

iger, ki so otroku v pomoč. Otroka spodbudi na primer z igro s hišico za lutke.

Hišica za lutke je zelo privlačna igrača, v kateri si lahko otrok ustvari popoln svet,

v katerem ima več nadzora nad situacijo kot v svojem življenju. Vzgojitelj pri tej

igri priskrbi figurice, ki predstavljajo nove brate, sestre, starše. Vzgojitelj lahko

uprizori tudi lutkovno predstavo, v kateri se par lutk pogovarja o občutkih

zavračanja in ljubosumja. Lahko pa prebere otroku knjigo, ki govori o ločitvi in je

namenjena otrokom. Vendar pa se mora vzgojitelj izogibati pravljicam, ki

utrjujejo mit o »zlobni mačehi« (prav tam, str. 67–68).

41

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Namen

Namen empiričnega dela je proučiti:

- vlogo strokovnih delavk in svetovalne delavke v vrtcu pri predšolskem

otroku, katerega starši se ločujejo;

- otrokovo vedenje, njegov odnos v igri do ostalih otrok in njegovo ravnanje

z igračami v času ločevanja njegovih staršev z vidika strokovnih delavk v

vrtcu;

- otrokovo doživljanje, občutenje, razumevanje in posledice ločitve njegovih

staršev ter vpliv starosti in spola z vidika svetovalne delavke v vrtcu;

- pogostost pojavljanja otrok v vrtcu, katerih starši se ločujejo;

- od katerih oseb strokovne delavke in svetovalna delavka v vrtcu

najpogosteje izvedo, da so otrokovi starši v postopku ločevanja;

- kakšno je zanimanje strokovnih delavk v vrtcu za temo o ločitvi, ko izvedo

za ločitev otrokovih staršev;

- kakšno je ozračje v družini in komunikacija med družinskimi člani v času

ločevanja staršev z vidika svetovalne delavke.

3.2 Razčlenitev, podrobna opredelitev

3.2.1 Raziskovalna vprašanja

Raziskovalna vprašanja pri anketnem vprašalniku za strokovne delavke v vrtcu:

1. Kolikokrat so že strokovne delavke v vrtcu imele v skupini otroka,

katerega starši so se ločevali?

1.1 Ali so v številu otrok ločenih staršev v skupini razlike glede na

delovno dobo strokovne delavke v vrtcu?

2. Od katerih oseb strokovne delavke v vrtcu izvedo, da so otrokovi starši v

postopku ločevanja?

42

3. Ali so se strokovne delavke v vrtcu potem, ko so izvedele za ločitev

otrokovih staršev, začele podrobneje zanimati za temo o ločitvi?

3.1 Ali so v zanimanju za temo o ločitvi razlike glede na delovno dobo

strokovne delavke v vrtcu?

3.2 Ali so v zanimanju za temo o ločitvi razlike glede na delovno mesto,

ki ga strokovna delavka v vrtcu opravlja?

4. Kako so strokovne delavke v vrtcu ocenile otrokovo vedenje pred

procesom ločevanja njegovih staršev?

4.1 Ali so v ocenjevanju otrokovega vedenja pred procesom ločevanja

njegovih staršev razlike med otroki različne starosti?

4.2 Ali so v ocenjevanju otrokovega vedenja pred procesom ločevanja

njegovih staršev razlike med otroki različnega spola?

5. Kako so strokovne delavke v vrtcu ocenile otrokovo vedenje v času

ločevanja njegovih staršev?

5.1 Ali so v ocenjevanju otrokovega vedenja v času ločevanja njegovih

staršev razlike med otroki različne starosti?

5.2 Ali so v ocenjevanju otrokovega vedenja v času ločevanja njegovih

staršev razlike med otroki različnega spola?

6. Kako so strokovne delavke v vrtcu ocenile odnos otroka v igri do ostalih

otrok v času ločevanja njegovih staršev?

6.1 Ali so v ocenjevanju otrokovega odnosa v igri do ostalih otrok v času

ločevanja njegovih staršev razlike med otroki različne starosti?

6.2 Ali so v ocenjevanju otrokovega odnosa v igri do ostalih otrok v času

ločevanja njegovih staršev razlike med otroki različnega spola?

7. Kako so strokovne delavke v vrtcu ocenile otrokovo ravnanje z igračami v

času ločevanja njegovih staršev?

7.1 Ali so v ocenjevanju otrokovega ravnanja z igračami v času ločevanja

njegovih staršev razlike med otroki različne starosti?

7.2 Ali so v ocenjevanju otrokovega ravnanja z igračami v času ločevanja

njegovih staršev razlike med otroki različnega spola?

8. Kako so strokovne delavke v vrtcu ravnale z otrokom v času ločevanja

njegovih staršev oziroma kakšna je bila njihova vloga?

43

8.1 Ali so v ravnanju strokovnih delavk z otrokom v času ločevanja

njegovih staršev razlike glede na delovno mesto, ki ga strokovna delavka v

vrtcu opravlja?

Raziskovalna vprašanja pri intervjuju s svetovalno delavko v vrtcu:

1. Kako pogosto se svetovalna delavka v vrtcu srečuje z otroki in njihovimi

starši, kateri so v procesu ločevanja?

2. Kako svetovalna delavka ocenjuje situacijo: kdo se najprej obrne nanjo?

3. Kako svetovalna delavka opredeljuje svoje mnenje o tem, ali lahko vrtec

ponudi otroku ločenih staršev ustrezno pomoč in kako jo lahko nudi?

4. Kako svetovalna delavka opredeljuje svojo vlogo pri otroku, katerega

starši se ločujejo?

5. Kako svetovalna delavka ocenjuje otrokovo doživljanje, občutenje,

razumevanje ločitve staršev?

6. Kako svetovalna delavka ocenjuje vpliv starosti in spola na otrokovo

doživljanje, razumevanje ločitve staršev?

7. Kako svetovalna delavka ocenjuje posledice, ki jih pusti ločitev staršev na

otroku?

8. Kako svetovalna delavka ocenjuje ozračje v družini in komunikacijo med

družinskimi člani v času ločevanja staršev?

3.2.2 Raziskovalne hipoteze

Raziskovalne hipoteze pri anketnem vprašalniku za strokovne delavke v vrtcu so

implicitno izražene v obliki raziskovalnih vprašanj o odvisnih zvezah in razlikah

(poglavje 3.2.1).

44

Raziskovalne hipoteze pri intervjuju s svetovalno delavko v vrtcu:

H1: Predpostavljamo, da se svetovalna delavka v vrtcu pogosto srečuje z otroki in

njihovimi starši, kateri so v procesu ločevanja.

H2: Predpostavljamo, da se po pomoč k svetovalni delavki v vrtcu najpogosteje

obrnejo starši, ki so v procesu ločevanja.

H3: Predpostavljamo, da je vrtec tisti, ki lahko ponudi otroku ločenih staršev

ustrezno pomoč.

H4: Predpostavljamo, da je vloga svetovalne delavke zelo pomembna pri otroku v

času ločevanja njegovih staršev.

H5: Predpostavljamo, da vse otroke ločitev staršev zelo prizadene.

H6: Predpostavljamo, da ločitev staršev še posebej prizadene mlajše otroke in pa

dečke.

H7: Predpostavljamo, da ločitev staršev pri otroku pusti vidne posledice.

H8: Predpostavljamo, da je ozračje v družini v času ločevanja staršev pogosto

zelo napeto in komunikacija med družinskimi člani je zajeta v prepire ali pa celo

tišino.

45

3.2.3 Spremenljivke

3.2.3.1 Seznam oštevilčenih spremenljivk

1. Delovno mesto strokovne delavke v vrtcu.

2. Delovna doba strokovne delavke v vrtcu.

3. Pogostost otrok ločenih staršev v skupini v vrtcu.

4. Osebe, ki strokovnim delavkam v vrtcu zaupajo, da so otrokovi starši v

postopku ločevanja.

5. Zanimanje strokovnih delavk v vrtcu za temo o ločitvi.

6. Starost otroka.

7. Spol otroka.

8. Ocenjevanje otrokovega vedenja pred procesom ločevanja njegovih

staršev.

9. Ocenjevanje otrokovega vedenja v času ločevanja njegovih staršev.

10. Ocenjevanje otrokovega odnosa v igri do ostalih otrok v času ločevanja

njegovih staršev.

11. Ocenjevanje otrokovega ravnanja z igračami v času ločevanja njegovih

staršev.

12. Ravnanje oziroma vloga strokovne delavke v vrtcu pri otroku v času

ločevanja njegovih staršev.

3.2.3.2 Izvori podatkov za spremenljivke

Podatki za vse spremenljivke so zbrani z anketnim vprašalnikom (Priloga 1).

46

3.2.3.3 Tabelarični pregled preizkušanja zvez med spremenljivkami

Tabela 1: Odvisne zveze med spremenljivkami

Zaporedna številka

raziskovalnega

vprašanja/hipoteze

Neodvisne

spremenljivke Odvisne spremenljivke

1.1 2 3

3.1

3.2

2

1

5

5

4.1

4.2

6

7

8

8

5.1

5.2

6

7

9

9

6.1

6.2

6

7

10

10

7.1

7.2

6

7

11

11

8.1 1 12

47

3.3 Metodologija

3.3.1 Raziskovalne metode

Uporabili smo deskriptivno metodo in kavzalno-neeksperimentalno metodo

empiričnega pedagoškega raziskovanja.

3.3.2 Raziskovalni vzorec

Raziskovali smo na neslučanjostnem – priložnostnem vzorcu 49 strokovnih

delavk v vrtcu Rogaška Slatina, ki so odgovarjale na vprašanja anketnih

vprašalnikov, razdeljenih v mesecu aprilu 2010.

V vrtcu Rogaška Slatina smo na priložnostnem vzorcu v mesecu aprilu 2010

izvedli tudi intervju s svetovalno delavko.

Tabela 2: Številčni prikaz raziskovalnega vzorca

Anketni vprašalniki f

Razdeljeni 49

Vrnjeni 44

Pravilno izpolnjeni 36

Neustrezni 8

Iz tabele 2 je razvidno, da je bilo razdeljenih 49 anketnih vprašalnikov, od tega je

bilo vrnjenih 44. Pravilno in ustrezno izpolnjenih je bilo 36, le-ti so uporabljeni v

obdelavi podatkov. 8 anketnih vprašalnikov je bilo za našo obdelavo neustreznih,

saj ti anketni vprašalniki niso mogli biti izpolnjeni, ker te strokovne delavke v

vrtcu niso imele v skupini otroka ločenih staršev.

48

Tabela 3: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) strokovnih delavcev glede na delovno mesto

Delovno mesto f f %

Vzgojitelj 17 47,2

Pomočnik vzgojitelja 19 52,8

Skupaj 36 100

Na anketne vprašalnike je odgovarjalo 47,2 % vzgojiteljev in 52,8 % pomočnikov

vzgojiteljev.

Tabela 4: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) strokovnih delavcev glede na delovno dobo

Delovna doba f f %

1–5 let 9 25

6–10 let 3 8,3

11–15 let 5 13,9

16–20 let 3 8,3

21–25 let 4 11,1

26 let ali več 12 33,4

Skupaj 36 100

Rezultati anket so pokazali, da je večina strokovnih delavk v vrtcu, ki so

odgovarjale na anketni vprašalnik, zaposlenih v vrtcu 1–5 let (25 %) ali pa 26 let

ali več (33,4 %). Medtem ko je v vzorcu število strokovnih delavk v vrtcu z

delovno dobo 6–25 let manjše.

Tabela 5: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) otrok po starosti

Starost otrok f f %

1–2 leti 7 19,4

3–4 leta 19 52,8

5–6 let 10 27,8

Skupaj 36 100

49

Iz tabele je razvidno, da v vzorcu prevladuje število otrok starih 3–4 leta (52,8 %),

medtem ko je razlika med otroki starimi 1–2 leti in 5–6 let minimalna.

Tabela 6: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) otrok po spolu

Spol otrok f f %

Moški 22 61,1

Ženski 14 38,9

Skupaj 36 100

V vzorcu je več dečkov (61,1 %) kot deklic (38,9 %), vendar pa razlika ni tako

velika, zato lahko rečemo, da gre za vzorec, ki je z vidika spola dovolj

uravnotežen.

3.3.3 Postopki zbiranja podatkov

3.3.3.1 Organizacija zbiranja podatkov

Sondažni anketni vprašalnik je bil izveden marca 2010. Rezultati so pokazali, da

so strokovne delavke v vrtcu razumele vprašanja in so lahko odgovorile nanje.

Definitivni anketni vprašalnik je tako bil izveden v mesecu aprilu 2010 po

odobritvi ravnateljice vrtca Rogaška Slatina. Anketiranje je potekalo skupinsko in

nevodeno. Strokovne delavke v vrtcu so imele za izpolnitev anketnega

vprašalnika na voljo štirinajst dni.

Prav tako je bil v mesecu aprilu 2010 izveden intervju s svetovalno delavko v

vrtcu Rogaška Slatina. Intervju je potekal v pisarni svetovalne delavke. Svetovalni

delavki je bila v naprej predstavljena tema pogovora, nato pa so ji bila postavljena

vnaprej sestavljena vprašanja odprtega tipa. Odgovori svetovalne delavke so bili

sproti zapisani. Svetovalni delavki je bilo omogočeno dovolj časa za razmislek in

za odgovarjanje na postavljena vprašanja.

50

3.3.3.2 Vsebinsko-metodološke značilnosti instrumentov

a) Vsebinsko – formalna stran instrumentov

Anketni vprašalnik vsebuje vprašanja o pogostosti pojavljanja otrok ločenih

staršev v skupini v vrtcu; o osebah, ki strokovnim delavkam v vrtcu zaupajo, da so

otrokovi starši v postopku ločevanja; o zanimanju strokovnih delavk v vrtcu za

temo o ločitvi; o ocenjevanju otrokovega vedenja pred in v času ločevanja

njegovih staršev; o ocenjevanju otrokovega odnosa v igri do ostalih otrok in

ravnanju z igračami v času ločevanja njegovih staršev; o vlogi strokovne delavke

v vrtcu v času ločevanja otrokovih staršev. Vsa vprašanja, razen zadnjega, so

zaprtega tipa, in sicer z verbalnimi odgovori ter vprašanja s sodbami.

Intervju vsebuje vprašanja o pogostosti srečevanja strokovne delavke v vrtcu z

otroki in njihovimi starši, ki so v procesu ločevanja; o osebah, ki se najprej

obrnejo na svetovalno delavko v vrtcu, ko otrok potrebuje pomoč v času ločevanja

staršev; o mnenju svetovalne delavke, ali je vrtec tisti, ki lahko ponudi otroku

ločenih staršev ustrezno pomoč in o nudenju le-te; o vlogi svetovalne delavke v

času ločevanja otrokovih staršev; o ocenjevanju otrokovega doživljanja,

občutenja, razumevanja ločitve staršev in vpliva otrokove starosti, spola na to; o

ocenjevanju posledic, ki jih pusti ločitev staršev pri otroku; o ocenjevanju ozračja

v družini in komunikacije med družinskimi člani v času ločevanja otrokovih

staršev. Vsa vprašanja so odprtega tipa.

b) Merske karakteristike instrumentov

Veljavnost anketnega vprašalnika in intervjuja je bila kontrolirana tako, da sta

instrumenta pred sondažno uporabo bila pregledana s strani mentorice ter bila je

izvedena sondažna uporaba anketnega vprašalnika.

Zanesljivost anketnega vprašalnika in intervjuja je bila zagotovljena s podanimi

natančnimi navodili in enopomenskimi specifičnimi vprašanji. Zanesljivost

anketnega vprašalnika pa je kontrolirana tudi pri obdelavi podatkov, in sicer tako,

da so se odgovori primerjali z vsebinsko sorodnimi vprašanji.

51

Objektivnost anketnega vprašalnika je bila kontrolirana z uporabo vprašanj

zaprtega tipa brez sugestije in brez možnosti subjektivnega presojanja

spreminjanja informacij. Zagotovljena je bila tudi pri anketnem vprašalniku in

intervjuju pri analiziranju vprašanj odprtega tipa, kjer se s subjektivno presojo ni

spreminjalo informacij.

3.3.4 Postopki obdelave podatkov

Podatki pri anketnem vprašalniku, ki so zbrani z vprašanji zaprtega tipa, so

tabelarično prikazani z navedbo absolutnih (f) in odstotnih frekvenc (f %).

Odgovori na vprašanje odprtega tipa pa so signirani in kategorizirani, kategorije

pa so rangirane po pogostosti njihovega pojavljanja (f) in tako urejeni podatki so

tabelarično prikazani.

Odgovori na vprašanja odprtega tipa v intervjuju so povzeti in interpretirani s

pomočjo razlagalnega pristopa. Hkrati pa so preverjene zastavljene hipoteze,

zapisane v poglavju 3.2.2.

52

3.4 Rezultati in interpretacija

3.4.1 Rezultati in interpretacija anketnih vprašalnikov za strokovne delavke v

vrtcu

1. Kolikokrat so že strokovne delavke v vrtcu imele v skupini otroka,

katerega starši so se ločevali?

Tabela 7: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) odgovorov strokovnih delavk v vrtcu na vprašanje:

»Kolikokrat so že strokovne delavke v vrtcu imele v skupini otroka, katerega starši so se

ločevali?«

Odgovori f f %

1-krat 17 47,3

2-krat 7 19,4

3-krat 5 13,9

Več kot 3-krat 7 19,4

Skupaj 36 100

Iz tabele je razvidno, da je imela polovica strokovnih delavk v vrtcu (47,3 %) v

skupini otroka, katerega starši so se ločevali, samo 1-krat. Ostala polovica

strokovnih delavk pa je imela v skupini otroka ločenih staršev 2-krat, 3-krat ali

več kot 3-krat. Iz dobljenih rezultatov tako lahko sklepamo, da je pogostost

pojavljanja otrok ločenih staršev v vrtcu kar velika.

53

1.1 Ali so v številu otrok ločenih staršev v skupini razlike glede na delovno

dobo strokovne delavke v vrtcu?

Tabela 8: Delovna doba strokovne delavke v vrtcu in pogostost otrok ločenih staršev v skupini

Delovna doba 1–10

let

11–20

let

21 let

ali več Skupaj

Pogostost otrok ločenih staršev

1-krat 8 4 5 17

2-krat 2 1 4 7

3-krat 0 2 3 5

Več kot 3-krat 2 1 4 7

Skupaj 12 8 16 36

Dobljeni rezultati so pokazali, da delovna doba strokovne delavke v vrtcu ni

dejavnik, ki bi vplival na pogostost otrok ločenih staršev v skupini. Zato lahko

sklepamo, da je za to kriva slučajnost. Tako lahko ima na primer strokovna

delavka samo 5 let delovne dobe in v teh letih slučajno ona dobi v svojo skupino

otroka ločenih staršev ali pa ga v teh letih svoje delovne dobe sploh ne dobi.

2. Od katerih oseb strokovne delavke v vrtcu izvedo, da so otrokovi starši v

postopku ločevanja?

Tabela 9: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) odgovorov strokovnih delavk v vrtcu na vprašanje:

»Od katerih oseb strokovne delavke v vrtcu izvedo, da so otrokovi starši v postopku ločevanja?«

Odgovori f f %

Od staršev 22 61,1

Od otroka 7 19,4

Od otrokovih sorodnikov 2 5,6

Od svetovalne delavke 3 8,3

Od sodelavk 2 5,6

Skupaj 36 100

54

Kaže se, da večina strokovnih delavk v vrtcu (61,1 %) podatek najprej izve od

staršev otroka, torej da so le-ti v postopku ločevanja. Nato se v 19,4 % primerov

zgodi, da strokovne delavke v vrtcu izvedo od otroka, da se njegovi starši

ločujejo. V malo primerih pa se zgodi, da strokovne delavke v vrtcu za ločitev

otrokovih staršev izvedo iz drugih virov, kot so od svetovalne delavke, sodelavk

ali otrokovih sorodnikov. Tako lahko sklepamo, da otrokovi starši in strokovne

delavke v vrtcu dobro sodelujejo med sabo in si zaupajo ter sledijo temu, da so

oboji potrebni za otrokovo premagovanje posledic ločitve staršev.

3. Ali so se strokovne delavke v vrtcu potem, ko so izvedele za ločitev

otrokovih staršev, začele podrobneje zanimati za temo o ločitvi?

Tabela 10: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) odgovorov strokovnih delavk v vrtcu na

vprašanje: »Ali so se strokovne delavke v vrtcu potem, ko so izvedele za ločitev otrokovih staršev,

začele podrobneje zanimati za temo o ločitvi?«

Odgovori f f %

Da, začela sem brati literaturo o tej

temi. 11 30,5

Da, o tem sem se pogovorila s

svetovalno delavko v vrtcu. 15 41,7

Ne. 10 27,8

Skupaj 36 100

Iz tabele 10 je razvidno, da se večina strokovnih delavk v vrtcu, potem ko izve za

ločitev otrokovih staršev, začne zanimati za temo o ločitvi. Od tega jih polovica te

večine (30,5 %) začne brati literaturo o tej temi, druga polovica (41,7 %) pa se

raje o tej temi pogovori s svetovalno delavko v vrtcu. Zelo malo (27,8 %) pa je

takih strokovnih delavk, ki jih tema o ločitvi takrat ne zanima.

55

3.1 Ali so v zanimanju za temo o ločitvi razlike glede na delovno dobo

strokovne delavke v vrtcu?

Tabela 11: Delovna doba strokovne delavke v vrtcu in zanimanje za temo o ločitvi

Delovna doba 1–10

let

11–20

let

21 let

ali več Skupaj

Zanimanje za temo o ločitvi

Da, začela sem brati literaturo o tej temi. 2 1 8 11

Da, o tem sem se pogovorila s svetovalno

delavko v vrtcu. 4 5 6 15

Ne. 6 2 2 10

Skupaj 12 8 16 36

Rezultati so pokazali, da je lahko delovna doba strokovne delavke dejavnik, ki

vsaj malo vpliva na zanimanje za temo o ločitvi, kadar ima strokovna delavka v

svoji skupini otroka ločenih staršev. Tako se strokovne delavke z več leti delovne

dobe bolj zanimajo za temo o ločitvi kot pa strokovne delavke z manj leti delovne

dobe. Tak rezultat je najbrž zato, ker so strokovne delavke z manj leti delovne

dobe tudi mlajše in tako je minilo manj let od njihovega šolanja oziroma njihove

strokovne podkovanosti.

3.2 Ali so v zanimanju za temo o ločitvi razlike glede na delovno mesto, ki

ga strokovna delavka v vrtcu opravlja?

Tabela 12: Delovno mesto strokovne delavke v vrtcu in zanimanje za temo o ločitvi

Delovno mesto Vzgojitelj

Pomočnik

vzgojitelja Skupaj

Zanimanje za temo o ločitvi

Da, začela sem brati literaturo o tej temi. 6 5 11

Da, o tem sem se pogovorila s svetovalno

delavko v vrtcu. 8 7 15

Ne. 3 7 10

Skupaj 17 19 36

56

Kot lahko vidimo v tabeli, delovno mesto strokovne delavke v vrtcu nima večjega

vpliva na njeno zanimanje za temo o ločitvi, kadar je v njeni skupini otrok ločenih

staršev. Tako lahko sklepamo, da se tako vzgojiteljice kot pomočnice vzgojiteljic

enako zanimajo za to temo. Rečemo lahko, da je zelo majhna razlika v zanimanju.

Le-ta pa je vidna v tem, da je malo več pomočnic vzgojiteljic kot vzgojiteljic, ki

jih tema o ločitvi ne zanima.

4. Kako so strokovne delavke v vrtcu ocenile otrokovo vedenje pred

procesom ločevanja njegovih staršev?

Tabela 13: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) odgovorov strokovnih delavk v vrtcu na

vprašanje: »Kako so strokovne delavke v vrtcu ocenile otrokovo vedenje pred procesom

ločevanja njegovih staršev?«, rangirani po pogostosti

Rang Otrokovo vedenje pred procesom ločevanja njegovih

staršev f f %

1 Imel je veliko energije, bil je družaben, pobudnik za

neko dejavnost in rad je bil v središču pozornosti. 20 55,6

2

Svoj čustveni odziv in razpoloženje je zelo hitro

spreminjal, spremembe je sprejemal z nezaupanjem

in trmo.

11 30,5

3

Do neke mere je živel v svojem svetu, bil je zaprt

vase, za dejavnost je potreboval mnogo spodbude in

stežka je navezal stik z vrstniki.

5 13,9

Skupaj 36 100

Kar polovica strokovnih delavk v vrtcu (55,6 %) je ocenila, da je imel otrok pred

procesom ločevanja njegovih staršev veliko energije, bil je družaben, pobudnik za

neko dejavnost in rad je bil v središču pozornosti. 30,5 % strokovnih delavk v

vrtcu je ocenilo, da je otrok svoj čustveni odziv in razpoloženje zelo hitro

spreminjal, spremembe pa je sprejemal z nezaupanjem in trmo. Tak rezultat je

najverjetneje zato, ker otroka v predšolskem obdobju spremljata trma in

57

spreminjajoče razpoloženje – to vedenje je značilno skoraj za vsakega

predšolskega otroka, ne glede na to, kaj se dogaja pri njemu doma. Zelo malo

(13,9 %) pa je otrok, za katere so strokovne delavke v vrtcu ocenile, da do neke

mere živijo v svojem svetu, so zaprti vase, za dejavnost potrebujejo mnogo

spodbude in stežka navežejo stik z vrstniki. Takšno vedenje otroka pa lahko

pripišemo njegovemu temperamentu in ni nujno, da pomeni neko težavo.

4.1 Ali so v ocenjevanju otrokovega vedenja pred procesom ločevanja

njegovih staršev razlike med otroki različne starosti?

Tabela 14: Starost otroka in njegovo vedenje pred procesom ločevanja njegovih staršev

Starost otroka 1–2

leti

3–4

leta

5–6

let Skupaj Otrokovo vedenje pred procesom

ločevanja njegovih staršev

Imel je veliko energije, bil je družaben,

pobudnik za neko dejavnost in rad je bil v

središču pozornosti.

4 9 7 20

Svoj čustveni odziv in razpoloženje je zelo

hitro spreminjal, spremembe je sprejemal z

nezaupanjem in trmo.

1 7 3 11

Do neke mere je živel v svojem svetu, bil je

zaprt vase, za dejavnost je potreboval

mnogo spodbude in stežka je navezal stik z

vrstniki.

2 3 0 5

Skupaj 7 19 10 36

Kaže se, da imajo predšolski otroci ne glede na starost veliko energije, so družabni,

pobudniki za neko dejavnost in so radi v središču pozornosti. Spreminjajoče

razpoloženje in čustveni odziv, sprejemanje sprememb z nezaupanjem in trmo pa se

pogosto pojavlja v obdobju 3–4 leta. Ta rezultat je pričakovan, saj je trma v tem

obdobju značilnost otrokovega razvoja in se ji takrat ne moremo izogniti. Vedenje

otroka, ki živi do neke mere v svojem svetu, je zaprt vase, za dejavnost potrebuje

58

mnogo spodbude in stežka naveže stik z vrstniki, je prisotno v prvem starostnem

obdobju, kar lahko povežemo z otrokovim socialnim razvojem.

4.2 Ali so v ocenjevanju otrokovega vedenja pred procesom ločevanja

njegovih staršev razlike med otroki različnega spola?

Tabela 15: Spol otroka in njegovo vedenje pred procesom ločevanja njegovih staršev

Spol otroka

Moški Ženski Skupaj Otrokovo vedenje pred procesom

ločevanja njegovih staršev

Imel je veliko energije, bil je družaben,

pobudnik za neko dejavnost in rad je bil v

središču pozornosti.

10 10 20

Svoj čustveni odziv in razpoloženje je zelo

hitro spreminjal, spremembe je sprejemal z

nezaupanjem in trmo.

8 3 11

Do neke mere je živel v svojem svetu, bil je

zaprt vase, za dejavnost je potreboval

mnogo spodbude in stežka je navezal stik z

vrstniki.

4 1 5

Skupaj 22 14 36

Dobljeni rezultati so pokazali, da imajo predšolski otroci tudi ne glede na spol

veliko energije, so družabni, pobudniki za neko dejavnost in so radi v središču

pozornosti. Pojavljajo pa se tudi razlike v vedenju med deklicami in dečki. Kot je

razvidno iz tabele, se pri dečkih pojavlja več različnih vedenj, kot so spreminjajoče

razpoloženje, sprejemanje sprememb z nezaupanjem in trmo, živijo v svojem

svetu, so zaprti vase, za dejavnosti potrebujejo mnogo spodbude in stežka navežejo

stik z vrstniki. Pri deklicah je takšno vedenje manj pogosto.

59

5. Kako so strokovne delavke v vrtcu ocenile otrokovo vedenje v času

ločevanja njegovih staršev?

Tabela 16: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) odgovorov strokovnih delavk v vrtcu na

vprašanje: »Kako so strokovne delavke v vrtcu ocenile otrokovo vedenje v času ločevanja

njegovih staršev?«, rangirani po pogostosti

Rang Otrokovo vedenje v času ločevanja njegovih staršev f f %

1 Postal je agresiven, razdražljiv, jokav in zahteval oz.

potreboval je več pozornosti s strani vzgojitelja. 17 47,2

2 Zaprl se je vase, postal je nekomunikativen, prenehal

je jesti oz. manj je jedel in imel je motnje v spanju. 10 27,8

3 Njegovo vedenje se ni spremenilo. 9 25

Skupaj 36 100

Iz tabele 16 je razvidno, da se pri večini predšolskih otrok vedenje v času

ločevanja njegovih staršev spremeni. Od tega kar 47,2 % predšolskih otrok

postane zaradi ločevanja njegovih staršev agresivnih, razdražljivih, jokavih in

zahtevajo oz. potrebujejo več pozornosti s strani vzgojitelja. 27,8 % otrok se v tem

obdobju zapre vase, postane nekomunikativnih, prenehajo jesti oz. manj jejo in

imajo motnje v spanju. Ti rezultati nam pokažejo, da ima ločitev staršev na

predšolskega otroka velik vpliv, saj otroci kažejo določene znake in posledice, ki

jih strokovni delavci v vrtcih opažajo. Le 25 % je tistih otrok, na katere ločitev

staršev nima vpliva in se tako njihovo vedenje ni spremenilo.

60

5.1 Ali so v ocenjevanju otrokovega vedenja v času ločevanja njegovih staršev

razlike med otroki različne starosti?

Tabela 17: Starost otroka in njegovo vedenje v času ločevanja njegovih staršev

Starost otroka 1–2

leti

3–4

leta

5–6

let Skupaj Otrokovo vedenje v času ločevanja

njegovih staršev

Postal je agresiven, razdražljiv, jokav in

zahteval oz. potreboval je več pozornosti s

strani vzgojitelja.

4 8 5 17

Zaprl se je vase, postal je nekomunikativen,

prenehal je jesti oz. manj je jedel in imel je

motnje v spanju.

2 6 2 10

Njegovo vedenje se ni spremenilo. 1 5 3 9

Skupaj 7 19 10 36

Dobljeni rezultati kažejo na to, da otroci stari 1–2 leti in 5–6 let bolj razburljivo

reagirajo na ločitev svojih staršev: postanejo agresivni, razdražljivi, jokavi in

zahtevajo več pozornosti s strani vzgojitelja. Medtem ko otroci stari 3–4 leta

večkrat reagirajo na ločitev staršev tako, da se zaprejo vase, postanejo

nekomunikativni, prenehajo jesti oz. manj jedo in imajo motnje v spanju.

Sklepamo lahko tudi, da se v obdobju 1–2 leta pojavi več sprememb v vedenju kot

pa v obdobju 3–4 leta in 5–6 leta starosti.

61

5.2 Ali so v ocenjevanju otrokovega vedenja v času ločevanja njegovih staršev

razlike med otroki različnega spola?

Tabela 18: Spol otroka in njegovo vedenje v času ločevanja njegovih staršev

Spol otroka

Moški Ženski Skupaj Otrokovo vedenje v času ločevanja njegovih

staršev

Postal je agresiven, razdražljiv, jokav in zahteval

oz. potreboval je več pozornosti s strani vzgojitelja. 10 7 17

Zaprl se je vase, postal je nekomunikativen,

prenehal je jesti oz. manj je jedel in imel je motnje

v spanju.

6 4 10

Njegovo vedenje se ni spremenilo. 6 3 9

Skupaj 22 14 36

Dejavnik, kot je spol otroka, nima močnega vpliva na to, kako se bo pri otroku

spremenilo njegovo vedenje zaradi ločevanja njegovih staršev. Kljub temu, da spol

nima močnega vpliva na spremembo otrokovega vedenja, pa rezultati kažejo, da se

pri deklicah pojavlja več sprememb v vedenju kot pa pri dečkih.

6. Kako so strokovne delavke v vrtcu ocenile odnos otroka v igri do ostalih

otrok v času ločevanja njegovih staršev?

Tabela 19: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) odgovorov strokovnih delavk v vrtcu na

vprašanje: »Kako so strokovne delavke v vrtcu ocenile odnos otroka v igri do ostalih otrok v času

ločevanja njegovih staršev?«

Odgovori f f %

Agresiven 4 11,1

Konflikten 14 38,9

Pasiven 3 8,3

Umirjen 15 41,7

Skupaj 36 100

62

Večina predšolskih otrok je v igri do ostalih otrok v času ločevanja svojih staršev

konfliktnih (38,9 %) ali umirjenih (41,7 %). Manj pa je tistih otrok, ki so v igri

pasivni ali pa celo agresivni. Iz teh rezultatov lahko sklepamo, da ločitev staršev

na igro otroka z ostalimi otroki nima tako zelo velikega vpliva.

6.1 Ali so v ocenjevanju otrokovega odnosa v igri do ostalih otrok v času

ločevanja njegovih staršev razlike med otroki različne starosti?

Tabela 20: Starost otroka in njegov odnos v igri do ostalih otrok v času ločevanja njegovih staršev

Starost otroka 1–2

leti

3–4

leta

5–6

let Skupaj Otrokov odnos v igri do ostalih otrok v

času ločevanja njegovih staršev

Agresiven 2 1 1 4

Konflikten 2 10 2 14

Pasiven 1 1 1 3

Umirjen 2 7 6 15

Skupaj 7 19 10 36

Kaže se, da imajo otroci stari 3–4 leta konflikten ali pa umirjen odnos v igri do

ostalih otrok v času ločevanja svojih staršev. V starostnem obdobju 5–6 let je ta

odnos pri večini otrok umirjen, tako lahko rečemo, da po petem letu starosti ločitev

staršev na otrokov odnos v igri do ostalih otrok nima velikega vpliva. Prav tako pa

tudi nima velikega vpliva na otroke stare 1–2 leti. To pa zato, ker je v tem

starostnem obdobju otrokova igra drugačna – otrok se ponavadi še ne igra z

vrstniki, ampak se večinoma igra sam in tako ne moremo opaziti njegovega odnosa

v igri do ostalih otrok.

63

6.2 Ali so v ocenjevanju otrokovega odnosa v igri do ostalih otrok v času

ločevanja njegovih staršev razlike med otroki različnega spola?

Tabela 21: Spol otroka in njegov odnos v igri do ostalih otrok v času ločevanja njegovih staršev

Spol otroka

Moški Ženski Skupaj Otrokov odnos v igri do ostalih otrok v

času ločevanja njegovih staršev

Agresiven 1 3 4

Konflikten 12 2 14

Pasiven 1 2 3

Umirjen 8 7 15

Skupaj 22 14 36

Razvidno je, da imajo dečki pogosteje konflikten odnos v igri do ostalih otrok v

času ločevanja staršev kot pa deklice, ki imajo pogosteje ta odnos bolj umirjen. Ta

rezultat je bilo za pričakovati, saj so tudi drugače dečki v igri do ostalih otrok bolj

konfliktni od deklic.

7. Kako so strokovne delavke v vrtcu ocenile otrokovo ravnanje z igračami v

času ločevanja njegovih staršev?

Tabela 22: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) odgovorov strokovnih delavk v vrtcu na

vprašanje: »Kako so strokovne delavke v vrtcu ocenile otrokovo ravnanje z igračami v času

ločevanja njegovih staršev?«

Odgovori f f %

Nad njimi je izživljal bes, jezo, agresijo: jih uničeval,

trgal, razmetaval oz. z njimi grdo ravnal. 8 22,2

Kazal je občutke žalosti, osamljenosti, obupa: jih

ljubkoval oz. z njimi lepo ravnal. 8 22,2

Do igrač ni kazal nobenih izrazitih občutkov in čustev. 20 55,6

Skupaj 36 100

64

Po ocenah strokovnih delavk v vrtcu je razvidno, da polovica predšolskih otrok

(55,6 %) do igrač ne kaže nobenih izrazitih občutkov in čustev v času ločevanja

staršev. Ostala polovica otrok pa nad igračami izživlja bes, jezo, agresijo; jih

uničuje, trga, razmetava oz. z njimi grdo ravna ali pa kaže nad igračami občutke

žalosti, osamljenosti, obupa: jih ljubkuje oz. z njimi lepo ravna.

7.1 Ali so v ocenjevanju otrokovega ravnanja z igračami v času ločevanja

njegovih staršev razlike med otroki različne starosti?

Tabela 23: Starost otroka in njegovo ravnanje z igračami v času ločevanja njegovih staršev

Starost otroka 1–2

leti

3–4

leta

5–6

let Skupaj Otrokovo ravnanje z igračami v času

ločevanja njegovih staršev

Nad njimi je izživljal bes, jezo, agresijo: jih

uničeval, trgal, razmetaval oz. z njimi grdo

ravnal.

1 7 0 8

Kazal je občutke žalosti, osamljenosti,

obupa: jih ljubkoval oz. z njimi lepo ravnal. 2 4 2 8

Do igrač ni kazal nobenih izrazitih občutkov

in čustev. 4 8 8 20

Skupaj 7 19 10 36

Iz dobljenih rezultatov sklepamo, da 1–2 leti in 5–6 let stari otroci do igrač ne

kažejo nobenih izrazitih občutkov in čustev, tako ločitev staršev nima večjega

vpliva na ravnanje otroka z igračami v tem starostnem obdobju. Na otroke stare 3–4

leta ima ločitev staršev večji vpliv na ravnanje z igračami, saj je razvidno iz tabele,

da je več kot polovica otrok te starosti kazala določene občutke do igrač.

65

7.2 Ali so v ocenjevanju otrokovega ravnanja z igračami v času ločevanja

njegovih staršev razlike med otroki različnega spola?

Tabela 24: Spol otroka in njegovo ravnanje z igračami v času ločevanja njegovih staršev

Spol otroka

Moški Ženski Skupaj Otrokovo ravnanje z igračami v času

ločevanja njegovih staršev

Nad njimi je izživljal bes, jezo, agresijo: jih

uničeval, trgal, razmetaval oz. z njimi grdo

ravnal.

6 2 8

Kazal je občutke žalosti, osamljenosti,

obupa: jih ljubkoval oz. z njimi lepo ravnal. 3 5 8

Do igrač ni kazal nobenih izrazitih občutkov

in čustev. 13 7 20

Skupaj 22 14 36

Kaže se, da so v času ločevanja otrokovih staršev v ravnanju otroka z igračami

majhne razlike med spoloma. Tako dečki v ravnanju z igračami pogosteje izražajo

bes, jezo, agresijo: jih uničujejo, trgajo, razmetavajo oz. z njimi grdo ravnajo kot

pa deklice, ki pogosteje kažejo do igrač občutke žalosti, osamljenosti, obupa: jih

ljubkujejo oz. z njimi lepo ravnajo. Takšen rezultat je bil pričakovan, saj je že v

naši kulturi, okolju znano, da so deklice nežnejši spol, dečki pa radi pokažejo

svojo moč.

66

8. Kako so strokovne delavke v vrtcu ravnale z otrokom v času ločevanja

njegovih staršev oziroma kakšna je bila njihovo vloga?

Tabela 25: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) odgovorov strokovnih delavk v vrtcu na

vprašanje: »Kako so strokovne delavke v vrtcu ravnale z otrokom v času ločevanja njegovih

staršev oziroma kakšna je bila njihovo vloga?«, rangirani po pogostosti

Rang Ravnanje oziroma vloga pri otroku v času ločevanja

njegovih staršev f f %

1 Otroku sem ponudila več pozornosti, čustvene opore,

ljubkovanja, tolažbe. 18 50

2 Moje ravnanje oziroma vloga pri otroku je bila enaka

kot pred procesom ločevanja njegovih staršev. 10 27,8

3 Z otrokom sem se pogovarjala o ločitvi, o odnosih v

družini. 8 22,2

Skupaj 36 100

Rezultati anketnih vprašalnikov so pokazali, da je kar polovica (50 %) strokovnih

delavk v vrtcu odgovorilo, da je njihova vloga pri otroku v času ločevanja

njegovih staršev takšna, da v tem obdobju otroku ponudijo več pozornosti,

čustvene opore, ljubkovanja in tolažbe. Žal pa je kar precejšen odstotek (27,8 %)

tistih strokovnih delavk, pri katerih se vloga v času ločevanja otrokovih staršev ni

nič spremenila. Razlagamo si tako, da je takšen rezultat možen tudi zato, ker

strokovne delavke v vrtcu včasih sploh ne opazijo spremenjeno vedenje otroka

zaradi ločitve njegovih staršev, ali pa sploh ne vedo za ločitev, ali pa se pri otroku

vedenje zaradi ločitve nič ni spremenilo. Upamo, da je tistih strokovnih delavk, ki

spremenjenega otrokovega vedenja sploh ne opazijo, zelo malo. Samo 22,2 %

strokovnih delavk se z otrokom pogovarja o ločitvi in o odnosih v družini.

Takšnih strokovnih delavk, ki tako ravnajo v času ločevanja otrokovih staršev bi

lahko bilo več, saj je za otroka še kako pomemben pogovor in še posebej to, da

mu prisluhnemo.

67

8.1 Ali so v ravnanju strokovnih delavk z otrokom v času ločevanja njegovih

staršev razlike glede na delovno mesto, ki ga strokovna delavka v vrtcu

opravlja?

Tabela 26: Delovno mesto strokovne delavke v vrtcu in njeno ravnanje oziroma vloga pri otroku v

času ločevanja njegovih staršev

Delovno mesto

Vzgojitelj Pomočnik

vzgojitelja Skupaj Ravnanje oziroma vloga pri otroku v

času ločevanja njegovih staršev

Otroku sem ponudila več pozornosti,

čustvene opore, ljubkovanja, tolažbe. 9 9 18

Moje ravnanje oziroma vloga pri otroku

je bila enaka kot pred procesom

ločevanja njegovih staršev.

7 3 10

Z otrokom sem se pogovarjala o ločitvi,

o odnosih v družini. 1 7 8

Skupaj 17 19 36

Tako vzgojiteljice kot pomočnice vzgojiteljic v času ločevanja otrokovih staršev

ponudijo otroku več pozornosti, čustvene opore, ljubkovanja in tolažbe.

Pričakovano je bilo, da se v tem obdobju z otrokom več pogovarjajo o ločitvi in o

odnosih v družini vzgojiteljice, ker so bolje izobražene ter voditeljice skupine

otrok in dejavnosti, posledično pa naj bi zato dobro poznale skupino otrok, ki jo

vodijo in zanjo načrtujejo dejavnosti. Vendar pa dobljeni rezultati kažejo ravno

obratno. Tako vidimo, da se pomočnice vzgojiteljic več pogovarjajo z otroki o

ločitvi, o odnosih v družini. Pri vzgojiteljicah pa se vloga pri otroku v času

ločevanja otrokovih staršev velikokrat sploh ne spremeni. Verjetno je do takšnega

rezultata prišlo zato, ker so pomočnice vzgojiteljic več časa v skupini otrok kot pa

vzgojiteljice in tako več delajo z otroki ter jih tako bolje poznajo.

68

3.4.2 Rezultati in interpretacija intervjuja s svetovalno delavko v vrtcu ter

preverjanje zastavljenih hipotez

1. Kako pogosto se svetovalna delavka v vrtcu srečuje z otroki in njihovimi

starši, kateri so v procesu ločevanja?

Svetovalna delavka v vrtcu se letno povezuje s starši nekaj več kot 30 otrok.

Približno polovica od njih potrebuje vzpostavitev dolgotrajnejšega svetovalnega

odnosa. Od tega se svetovalna delavka pri svojem delu dokaj pogosto srečuje s

starši, ki so v procesu ločevanja in z njihovimi otroki. Svetovalna delavka pravi, da

se že več let izkazuje, da so ravno ločitev staršev in stiske otrok, ki iz tega izhajajo,

najpogostejši ali pa vsaj eden od treh najpogostejših razlogov svetovanja in pomoči

staršem in otrokom. Tako je hipoteza, s katero smo predvidevali, da se svetovalna

delavka v vrtcu pogosto srečuje z otroki in njihovimi starši, kateri so v procesu

ločevanja, potrjena.

2. Kako svetovalna delavka ocenjuje situacijo: kdo se najprej obrne nanjo?

Kaže se, da se v času ločevanja staršev na svetovalno delavko v vrtcu najprej

obrnejo matere otrok, redkeje najprej očetje. Občasno pa svetovalno delavko o

stiski otroka obvesti tudi vzgojiteljica in se šele kasneje razkrije, da je stiska

povezana z ločitvijo staršev. Svetovalna delavka v vrtcu pravi, da ima tudi primere,

ko se starši nanjo obrnejo zaradi običajnih vprašanj o otrokovem razvoju (kdaj in

kako odstraniti pleničko, kako se spoprijemati z otrokovo naraščajočo

samostojnostjo ipd.), kaj kmalu pa se razkrijejo resnejše stiske in strahovi pri skrbi

za otroka, ki so nastale kot posledica začasno porušenega ravnovesja v družini ob

ločitvi. Zaradi takšne ocene strokovne delavke je hipoteza, s katero smo

predpostavljali, da se najpogosteje obrnejo na pomoč k svetovalni delavki v vrtcu

starši, ki so v procesu ločevanja, potrjena.

3. Kako svetovalna delavka opredeljuje svoje mnenje o tem, ali lahko vrtec

ponudi otroku ločenih staršev ustrezno pomoč in kako jo lahko nudi?

Iz intervjuja s svetovalno delavko v vrtcu smo ugotovili, da je po mnenju

svetovalne delavke vrtec tisti, ki ima veliko moč nudenja pomoči otroku, ki

69

doživlja stiske ob ločevanju staršev. Tako je hipoteza, s katero smo predpostavljali,

da je vrtec tisti, ki lahko ponudi otroku ločenih staršev ustrezno pomoč, potrjena.

Strokovna delavka je mnenja, da takrat pogosto ravno vrtec otroku predstavlja

trdno, stabilno okolje, ki mu je še ostalo, ko so se »domači zidovi« krepko

zamajali. Občutek varnosti je ena od temeljnih otrokovih potreb in ob ločitvi

staršev je lahko ta občutek pri otroku zelo ogrožen. Poleg tega je otrok v težkih

časih ločitve zaradi stiske staršev in njihove čustvene vpletenosti v medsebojne

težave od njih pogosto prezrt. Ne razume, kaj se dogaja, čuti, da je izrinjen na

stran, ne zna pa si razložiti zakaj. Otrok lahko zelo hitro začne iskati krivdo pri

sebi. Vrtec pa lahko takšnemu otroku nudi varnost, zaščito, posebno pozornost in

tudi do neke mere razlago dogajanja. Strokovna delavka pa hkrati še opozarja na

to, da je pomembno, da otrokovi vzgojitelji vedo za to, da se v družini dogaja

ločitev, da lahko otroku primerno pomagajo. Tako lahko vzgojitelji v vzgojno delo

vključujejo tudi literaturo, ki je napisana z namenom pomagati otrokom v primeru

ločitve staršev. Poleg tega lahko vrtec prepreči, da bi eden od staršev v vrtcu

neutemeljeno zahteval prekinitev stika otroka z drugim staršem.

4. Kako svetovalna delavka opredeljuje svojo vlogo pri otroku, katerega

starši se ločujejo?

Svetovalna delavka v vrtcu opredeljuje, da je njena temeljna vloga vračati

pozornost staršev iz (pre)močnega ukvarjanja s problemi partnerstva, na starševsko

nalogo. Saj otrok potrebuje ljubečo vzgojo staršev ne glede na vse drugo. V

svetovalnem odnosu se svetovalna delavka usmerja k otroku na različne načine,

hkrati pa skuša pomagati obema staršema, da bi v procesu ločitve zaščitila otroka

in ga ne vmešavala v medsebojno obračunavanje. Sicer pa s svojo svetovalno

dejavnostjo občasno prevzema vlogo mediatorja pri dogovarjanju staršev o otroku

ter občasno nudi podporo in spodbudo staršu, ki se je skupaj z otrokom umaknil od

nasilnega partnerja ali spodbuja starša, ki je ostal sam, za aktivno izvajanje stikov z

otrokom. Kadar je potrebno, se svetovalna delavka posvetuje o pristopu k otroku

tudi z vzgojitelji. Zelo redko pa nudi tudi neposredno pomoč otroku ločenih

staršev. Nazadnje je bila njena neposredna pomoč otroku potrebna pri pripravi

otroka na prvi stik z očetom po več mesecih. Sicer pa je pomoč svetovalne delavke

70

povsem posredna. S hipotezo smo predpostavljali, da je vloga svetovalne delavke

zelo pomembna pri otroku v času ločevanja njegovih staršev. To hipotezo lahko

potrdimo, vendar pa lahko dodamo, da je njena vloga izredno pomembna tudi pri

starših, ki se ločujejo, preko katerih posredno pomaga otroku.

5. Kako svetovalna delavka ocenjuje otrokovo doživljanje, občutenje,

razumevanje ločitve staršev?

Svetovalna delavka v vrtcu ocenjuje, da majhni otroci občutijo predvsem

spremembe v ravnanju z njimi in stisko ob ločitvi od osebe, s katero so bili v

tesnejšem stiku, če se ta nenadoma prekine. Starejši predšolski otroci pa že o

dogajanju v družini veliko vedo in si ga tudi razlagajo. Vendar si lahko dogajanje

zaradi svoje razvojne usmerjenosti vase, pogosto razlagajo v povezavi s sabo. Zato

je, po oceni svetovalne delavke, zelo pogost problem otrok staršev, ki se ločujejo,

ta, da sebe krivijo za neprijetno dogajanje v družini. Morebitna daljša odsotnost

starša, na katerega so bili navezani, lahko pri otroku povzroči močan udarec

občutku lastne vrednosti. Otrok lahko doživlja, da ni vreden, da bi ga imela

ljubljena oseba rada. Tak občutek lahko otrok ponese celo v odraslost. Po

odgovoru svetovalne delavke v vrtcu sklepamo, da je hipoteza, s katero smo

predpostavljali, da otroke staršev ločitev zelo prizadene, potrjena.

6. Kako svetovalna delavka ocenjuje vpliv starosti in spola na otrokovo

doživljanje, razumevanje ločitve staršev?

Iz intervjuja s svetovalno delavko v vrtcu smo ugotovili, da ocenjuje, da na

doživljanje in razumevanje ločitve med staršema zagotovo vpliva otrokova starost.

Svetovalna delavka meni, da starejši kot je otrok, bolje lahko razume dogajanje v

družini. Vendar pa razumevanje še ne pomeni, da ne bo doživljal stiske in da

ločitev nanj ne bo delovala stresno. Hkrati pa je mnenja, da o stopnji stresnosti

ločitve za otroka odloča predvsem stopnja konfliktnosti med otrokovima staršema,

starost in spol pa so drugotnega pomena. Hipoteza, s katero smo predvidevali, da

ločitev staršev še posebej bolj prizadene mlajše otroke in dečke, je tako le delno

potrjena, saj po mnenju svetovalne delavke vidimo, da starost in spol otroka nista

71

tako vplivna dejavnika, po katerima bi lahko predvidevali, kako se bo otrok odzval

na ločitev svojih staršev.

7. Kako svetovalna delavka ocenjuje posledice, ki jih pusti ločitev staršev na

otroku?

Po oceni svetovalne delavke v vrtcu se kaže, da otroci ob ločitvi staršev doživljajo

najprej kratkotrajne posledice ločitve, saj so njihove težave v začetku večje

intenzitete in so navadno očitne. Te težave pa lahko otroci izražajo preko

naraščajočega nemira, odmaknjenosti, pasivnosti, preko različnih oblik vedenja, ki

jih prej ni bilo zaznati. Otroci lahko stisko izražajo preko izbruhov joka, jeze,

lahko se pojavijo značilnosti, ki so značilne za mlajše otroke (ponovno močenje,

sesanje prsta ipd.). Otroci lahko začno tudi doživljati različne strahove, med njimi

najmočneje strah pred zapustitvijo. Številni otroci lahko začetne stiske in težave

zaradi ločitve staršev prebolijo v roku enega do treh let, ko se njihovo življenje

ustali in znova zaživijo zdravo in zadovoljno. Svetovalna delavka pravi, da lahko

žal otroci utrpijo tudi dolgoročne posledice ločitve, ki so sicer manj očitne, vendar

otroku dolgoročno zmanjšajo zmožnost za kakovostno življenje. Nekateri otroci se

tako v novih družinskih situacijah ne zmorejo več dobro ustaliti in se počutijo

nesrečne, nekaterim se lahko zmanjša zanimanje za okolje, za učenje ter s tem učni

uspeh in drugo. Po odgovoru svetovalne delavke v vrtcu na to vprašanje lahko

hipotezo, s katero smo predpostavljali, da ločitev staršev pri otroku posti vidne

posledice, v celoti potrdimo. Saj otroci utrpijo, po mnenju svetovalne delavke tako

kratkoročne kot dolgoročne posledice ločitve. Ali pa bo otrok utrpel le ene ali tudi

druge, je odvisno predvsem od stopnje konfliktnosti med njegovima staršema in od

njegovega zadovoljstva z življenjem v novi obliki družine.

8. Kako svetovalna delavka ocenjuje ozračje v družini in komunikacijo med

družinskimi člani v času ločevanja staršev?

Ko je svetovalna delavka v vrtcu pričela odgovarjati na to vprašanje, je najprej

odgovorila: »Lahko si le zamislimo.« Nato je ocenila, da je ozračje odvisno od

zrelosti obeh odraslih in od brutalnosti odnosov, ki so pripeljali v ločitev. Lahko

je to ozračje pravzaprav enako kot že nekaj časa pred tem. Ločitev pa tako pomeni

72

le zaključek ohlajenih odnosov. Lahko pa je zelo – zelo vroče. V vročih odnosih

pa takrat ni prisotna toplota ljubezni, pač pa pekoče sovraštvo. Svetovalna delavka

meni tudi, da lahko ločitev partnerjev dva odrasla človeka tako zelo zaposli, da sta

v svoji zaposlenosti drug z drugim in s sabo zmožna celo prezreti otroka. Takrat

pa potrebuje otrok zagotovo pomoč. Tako je hipoteza, s katero smo

predpostavljali, da je ozračje v družini v času ločevanja staršev pogosto zelo

napeto in komunikacija med družinskimi člani je zajeta v prepire ali pa celo tišino,

delno potrjena. Svetovalna delavka meni, da je lahko ozračje v družini v času

ločitve res zelo napeto, vendar pa ni mogla podati podatka, kakšna je pogostost

pojavljanja takšnega ozračja, zato lahko zastavljeno hipotezo le delno sprejmemo.

73

3.5 Sklep

Za otroka je družina najpomembnejša v njegovem življenju, pa naj bo ta družina

reorganizirana, enostarševska, posvojitvena ali dvostarševska krušna. Zanj ni

toliko pomembna oblika družine, pomembno mu je samo to, da se počuti

ljubljenega, varnega in sprejetega. Če so v družini odnosi napeti in partnerske vezi

zelo razrahljane, se mnogo otrok žal ne počuti ljubljenih, varnih in sprejetih. Zato

pomeni ločitev staršev za otroka mnogokrat olajšanje od vseh teh napetosti in

včasih tudi od skoraj sovražnih odnosov.

Danes je ločitev staršev kar pogost pojav, saj je že skoraj vsaka strokovna

delavka imela v skupini v vrtcu otroka ločenih staršev. Prav tako se kaže, da ima

večina predšolskih otrok veliko energije, so družabni, pobudniki za neko

dejavnost in so radi v središču pozornosti. Ko pa se pojavi v družini ločitev

staršev, pa se pogostokrat vedenje predšolskega otroka spremeni. Otroci postanejo

bolj agresivni, razdražljivi, jokavi, potrebujejo več pozornosti s strani vzgojitelja,

se zaprejo vase, postanejo nekomunikativni, imajo motnje v spanju ali celo

prenehajo jesti.

Ločitev staršev je obdobje, ki je za vsakega otroka težavno. To so kaže preko

nekaterih znakov, kot je na primer sprememba vedenja. Ugotovljeno je, da

dejavnika, kot sta spol in starost otroka nimata močnega vpliva na to, kako bo

ločitev staršev vplivala na spremembo otrokovega vedenja. Strokovne delavke v

vrtcu opažajo, da pa ločitev staršev nima velikega vpliva na igro otroka z ostalimi

otroki ter da je le malo otrok, ki zaradi ločitve staršev nad igračami izživljajo bes,

jezo, agresijo; jih uničujejo, trgajo, razmetavajo oziroma z njimi grdo ravnajo.

Charlish (1998) navaja, da so raziskave v ZDA razkrile, da številni učitelji

otrokom staršev, ki so se ločevali, niso bili sposobni ponuditi opore, ki bi si je

starši želeli.

74

S pomočjo študije primera smo ugotovili, da temu le ni tako. Mogoče res kateri

otrok, po mnenju staršev, ne dobi potrebne opore. Vendar je možno, da ta otrok ne

kaže izrazitih sprememb v vedenju. Pa tudi če starša ne zaupata vzgojitelju, da se

ločujeta, on za situacijo ne more vedeti. Kaže pa se, da v večini primerov ločitve

starši vzgojiteljem zaupajo, kaj se dogaja pri njih doma. Tako lahko vzgojitelji

nudijo otrokom ustrezno oporo. Večina strokovnih delavk otroku, v času

ločevanja njegovih staršev, ponudi več pozornosti, čustvene opore, ljubkovanja,

tolažbe. To otrok takrat res najbolj potrebuje. Vendar pa je žal zelo malo

strokovnih delavk v vrtcu, ki bi se v času ločevanja staršev z otrokom pogovarjale

o ločitvi, o odnosih v družini. Pogovor je za otroka v tem obdobju zelo

pomemben, zato upamo, da bo vedno več strokovnih delavk v vrtcu ravnalo tudi

tako. Zelo dobro pa je, da se strokovne delavke v vrtcih potem, ko izvejo za

ločitev otrokovih staršev, začnejo zanimati za temo o ločitvi. Vse to nam daje

informacijo, da so vzgojitelji sposobni ponuditi oporo otrokom ločenih staršev, se

zavedajo posledic, ki jih pusti pri otroku ločitev in jih z oporo poskušajo omiliti.

Prav tako pa oporo otrokom in staršem, ki so v ločitvenem postopku, nudijo

svetovalni delavci v vrtcih, ki se lahko še bolj podrobno spoprimejo s tem.

Svetovalni delavci in strokovni delavci v vrtcih pa pri tem pogosto sodelujejo.

Vendar pa se svetovalni delavci bolj povezujejo z samimi starši, ki so v

ločitvenem postopku, vzgojitelji pa se bolj posvečajo otroku teh staršev.

Vzgojitelji, pomočniki vzgojiteljev, svetovalni delavci, starši in vsi tisti, ki vas

obdajajo otroci, zavedajte se, da so otroci naše bogastvo in zato je pomembno, da

poskrbimo, da svoje otroštvo preživijo s čim manj pretresljivimi situacijami, kot

je ločitev staršev. Če pa se otrok sreča z ločitvijo svojih staršev, mu pomagajmo

po naši najbolj strokovni moči, da zanj ta situacija ne bo imela velikih posledic na

njegovi nadaljnji življenjski poti. Omogočimo otrokom srečno otroštvo.

75

Literatura

Barborič, D. (2009). Nezvestoba v partnerskem razmerju. Ringarajine iskrice, 2

(1–2), 14–15.

Bingham, J. (2006). Zakaj se družine razidejo?. Ljubljana: Grlica.

Charlish, A. (1998). Med dvema ognjema. Ljubljana: DZS.

Črepinšek, M. (2009). Topel dom = uspešen otrok. Moj malček, 13 (3), 22–23.

Elium, J. in Elium, D. (2000). Vzgoja sinov: starševstvo in vzgoja zdravega moža.

Ljubljana: Orbis.

Elium, J. in Elium, D. (2001). Vzgoja hčera: vloga staršev v razvoju zdrave

ženske. Ljubljana: Orbis.

Frelih Gorjanc, J. (2008). (Ne)navadne družine. Ringarajine iskrice, 1 (1), 24–25.

Košiček, M. (1992). Otrok, moja skrb!. Maribor: Obzorja.

Kren, T. (2007). Usodne življenjske odločitve. Socialna pedagogika, 11 (4), 517–

538.

Kruder, T. (2009). V dobrih odnosih tudi po ločitvi. Otrok in družina, 58 (3), 46–

47.

Kuntzag, L. (1997). Ločitev boli: otroci in starši v ločitvenem dogajanju.

Ljubljana: Kres.

76

Miller, K. (2000). Otrok v stiski: priročnik za vzgojitelje, učitelje, strokovnjake in

starše, ki se srečujejo z otroki, ki doživljajo stiske, krize in stres. Ljubljana:

Educy.

Mirnik, L. (2008). Ločitev: Bova srečna do konca svojih dni?. Ringarajine iskrice,

1 (2), 34–35.

Muhič, B. (2009). Ločitev – drugačen pogled. Ringarajine iskrice, 2 (1–2), 26–28.

Primožič, S. (2009). Ob ločitvi ne pozabite na otroka. Pridobljeno 30. 1. 2010, iz

http://www.pozitivke.net/article.php/20090723213858163

Sanders, P. (1999). Nove družine. Ljubljana: DZS.

Schöberl, E. (2006). Moja starša se ločujeta: priročnik za mladostnike.

Radovljica: Didakta.

Stražar, N. (2007). Bolečina in izziv ločitvenega procesa. Socialna pedagogika,

11 (2), 213–236.

Štadler, A., Starič Žikič, N., Borucky, V., Križan Lipnik, A., Černetič, M., Perpar,

I. idr. (2009). Otrok in ločitev staršev: da bi odrasli lažje razumeli otroke.

Ljubljana: Otroci.

Volčič, N. (2010). Starša sta ločena, njun otrok pa…?. Pridobljeno 21. 8. 2010, iz

http://clanki.potdomov.com/odnosi/otork-in-locitev

Zajc, K. (b. d.). Ločitev od partnerja ne sme biti tudi ločitev od otroka.

Pridobljeno 10. 1. 2010, iz http://www.viva.si/clanek.asp? arhiv=1&id=945

Priloge

A: ANKETNI VPRAŠALNIK

Spoštovani vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev!

Sem Liljana Prodanović, absolventka Pedagoške fakultete v Mariboru, smer

predšolska vzgoja. Pripravljam diplomsko nalogo na temo Predšolski otrok in

ločitev staršev – vloga vrtca in v ta namen sem pripravila anketni vprašalnik.

Vljudno vas prosim, da si vzamete nekaj minut časa in odgovorite na zastavljena

vprašanja. Anketni vprašalnik je anonimen. Pridobljeni podatki pa se bodo

uporabili izključno samo za izdelavo te diplomske naloge.

Liljana Prodanović

__________________________________________________________________

Navodilo: Obkrožite črko pred ustreznim odgovorom ali zapišite odgovor na črto.

1. Delovno mesto, ki ga opravljate.

a) vzgojitelj b) pomočnik vzgojitelja

2. Koliko let ste zaposleni v vrtcu?

a) 1–5 let d) 16–20 let

b) 6–10 let e) 21–25 let

c) 11–15 let f) 26 let ali več

3. Kolikokrat ste že imeli v skupini otroka, katerega starši so se ločevali?

a) 1-krat

b) 2-krat

c) 3-krat

d) drugo: __________

4. Od koga ste izvedeli, da so otrokovi starši v postopku ločevanja?

a) od staršev

b) od otroka

c) od otrokovih sorodnikov

d) drugo: _________________________________________

5. Ste se potem, ko ste izvedeli za ločitev otrokovih staršev, začeli

podrobneje zanimati za to temo?

a) da, začela sem brati literaturo o tej temi

b) da, o tem sem se pogovorila s svetovalno delavko v vrtcu

c) ne

6. Koliko je bil otrok star, ko so se njegovi starši ločevali?

______ let

7. Katerega spola je bil ta otrok?

a) moški b) ženski

8. Kakšno je bilo otrokovo vedenje pred procesom ločevanja njegovih

staršev? (obkrožite lahko več odgovorov)

a) imel je veliko energije

b) bil je pobudnik za neko dejavnost

c) bil je družaben

d) rad je bil v središču pozornosti

e) za dejavnost je potreboval mnogo spodbude

f) svoj čustveni odziv in razpoloženje je zelo hitro spreminjal

g) spremembe je sprejemal z nezaupanjem in trmo

h) stežka je navezal stik z vrstniki

i) do neke mere je živel v svojem svetu, bil je zaprt vase

9. Kakšno je bilo otrokovo vedenje v času ločevanja njegovih staršev?

(obkrožite lahko več odgovorov)

a) postal je agresiven

b) postal je razdražljiv, jokav

c) postal je nekomunikativen

d) zaprl se je vase

e) prenehal je jesti oz. manj je jedel

f) imel je motnje v spanju

g) zahteval oz. potreboval je več pozornosti s strani vzgojitelja

h) njegovo vedenje se ni spremenilo

10. Kakšen je bil odnos otroka v igri do ostalih otrok v času ločevanja

njegovih staršev?

a) agresiven

b) konflikten

c) pasiven

d) umirjen

11. Kako je otrok ravnal s igračami v času ločevanja njegovih staršev?

a) nad njimi je izživljal bes, jezo, agresijo: jih uničeval, trgal, razmetaval

oz. z njimi grdo ravnal

b) kazal je občutke žalosti, osamljenosti, obupa: jih ljubkoval oz. z njimi

lepo ravnal

c) do igrač ni kazal nobenih izrazitih občutkov in čustev

12. Kako ste ravnali z otrokom v času ločevanja njegovih staršev oz. kakšna

je bila vaša vloga?

____________________________________________________________

____________________________________________________________

____________________________________________________________

Hvala za sodelovanje!

B: INTERVJU S SVETOVANLO DELAVKO

Tema: Predšolski otrok in ločitev staršev – vloga vrtca

Vprašanja:

1. Kako pogosto se v vašem poklicu srečujete z otroki in njihovimi starši,

kateri so v procesu ločevanja?

2. Kdo se najprej obrne na vas, ko otrok potrebuje pomoč v času ločevanja

staršev?

3. Kakšno je vaše mnenje, ali je vrtec tisti, ki lahko ponudi otroku ločenih

staršev ustrezno pomoč, ki jo le-ta potrebuje in kako jo lahko nudi?

4. Kakšna je vaša vloga pri otroku v času ločevanja njegovih staršev?

5. Kako otroci doživljajo, občutijo, razumejo ločitev svojih staršev?

6. Ali lahko na otrokovo doživljanje, razumevanje ločitve staršev vpliva

njegova starost in spol? Kako?

7. Kakšne posledice pusti ločitev staršev pri otroku?

8. Kakšno je ozračje v družini in kakšna je komunikacija med družinskimi

člani v času ločevanja staršev?