UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE · 3.6.3 KLASI ČNA OPERACIJA ZATRDITVE LEDVENE HRBTENICE ..... 14 3.6.4 ZAPLETI OPERATIVNIH POSEGOV LEDVENE HRBTENICE ... zato so

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

OBRAVNAVA PACIENTA S SKOLIOZO

( Diplomsko delo)

Maribor, 2013 Barbara Štern

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

MENTORICA: predav. Barbara Donik, univ. dipl. org.

ZAHVALA

Zahvaljujem se vsem, ki so mi na kakršenkoli način pomagali pri izdelavi diplomskega

dela.

Posebna zahvala je namenjena moji družini, Aljažu in Tamari za podporo, potrpljenje ter

spodbudo tekom celotnega študija.

Zahvala moji mentorici predav. Barbari Donik, univ. dipl. org. za strokovno pomoč,

usmerjanje, prijaznost in mnenja, tekom izdelave diplomskega dela.

Zahvalila bi se še ortopedskemu oddelku v UKC Maribor, predvsem ga. Hildi Rezar za

pomoč in posredovane podatke.

I

POVZETEK

V diplomskem delu smo opisali obravnavo pacienta s skoliozo. Skolioza je nepravilno ukrivljena hrbtenica, ki se lahko razvije v različnih časovnih obdobjih našega življenja in vzrok za njo je pogosto neznan. Povzroča različne težave in jo zdravimo na več načinov. Namen diplomskega dela je opisati obravnavo pacienta, ter s študijo primera prikazati zdravstveno nego in vlogo medicinske sestre. Posebej smo izpostavili bolečino in samooskrbo pred in po operativnem posegu. Raziskovalni del temelji na študiji primera pacienta s skoliozo, natančneje pred in po operativnem posegu, kjer smo pacientu postavili odprta vprašanja. Obravnava pacienta je potekala po osnovnih življenjskih aktivnostih, kot osnovo smo uporabili konceptualni model Virginije Henderson, vendar smo model zaradi specifičnih potreb pacienta s skoliozo razširili z natančnejšim opisom obravnave bolečine in zmožnostjo samooskrbe po posegu. Rezultati so bili pričakovani in so potrdili cilje katere smo si zastavili. Pacientu se je po operativnem posegu življenje bistveno izboljšalo. V povprečju je pacient brez bolečin in lahko skrbi sam zase, saj pacienta bolečina ne omejuje več pri vsakodnevnih aktivnostih. Z analizo pridobljenih podatkov smo določili aktualne in potencialne negovalne diagnoze in ugotovili, da so prioritetne negovalne diagnoze predvsem samonega, zmanjšana zmožnost samostojnega izvajanja osebne higiene in opravljanje telesne potrebe, utrujenost, navzea, nevarnost padcev in strah. Pacient pa je za svoje zdravje in uspešno rehabilitacijo v veliki meri odgovoren sam, kako upošteva dana navodila in kako je dovzeten za učenje.

Ključne besede: hrbtenica, skolioza, bolečina, zdravstvena nega, samooskrba, ortopedija,

spondilodeza

II

ABSTRACT

In the diploma paper we described the treatment of a patient with scoliosis. Scoliosis is an incorrectly curved spine, which can develop in different periods of our lives and the reason for it is often unknown. It causes various problems and is being treated in several ways. The purpose of the diploma paper is to describe the treatment of a patient, and with a case study to show the health care and the role of a nurse. Especially we highlighted the pain and self-care before and after the surgery. The research is based on a case study of a patient with scoliosis, specifically before and after the surgery, where the patient was confronted with open questions. Patient treatment was conducted according to basic living activities. As a basis, we used the conceptual model of Virginia Henderson, but we have expanded the model because of the specific needs of a patient with scoliosis with a more precise description of the treatment of pain and the ability to self-care after surgery. The results were as expected and confirmed the goals that we have set ourselves. Patient’s life after the surgery has significantly improved. On average, the patient is free of pain and can take care of himself, because the patient is no longer limited by the pain in his daily activities. With the analysis of the data we determined current and potential nursing diagnoses and found out that the priority nursing diagnoses are especially health care, reduced ability to independently carry out personal hygiene and perform physical needs, tiredness, nausea, risk of falls and fear. The patient is for his health and a successful rehabilitation mainly responsible himself, how he abides given instructions and how he is receptive to learning.

Keywords: spine, scoliosis, pain, health care, self-sufficiency, orthopaedics, spinal fusion

III

KAZALO

1 UVOD ............................................................................................................................ 1

2 NAMEN IN CILJI .......................................................................................................... 3

2.1 Namen ..................................................................................................................... 3

2.2 Cilji ......................................................................................................................... 3

3 SKOLIOZA .................................................................................................................... 4

3.1 PATOGENEZA ...................................................................................................... 4

3.2 POIMENOVANJE IN OBLIKE KRIVIN .............................................................. 4

3.3 VRSTE SKOLIOZ .................................................................................................. 5

3.4 NAPREDOVANJE SKOLIOZE IN RIZIČNI FAKTORJI .................................... 8

3.5 DIAGNOSTIČNI POSTOPKI ZA UGOTAVLJANJE SKOLIOZ ........................ 8

3.5.1 KLINIČNI PREGLED PACIENTA ................................................................ 8

3.5.2 DIAGNOSTIČNE PREISKAVE .................................................................. 10

3.6 ZGODOVINA ZDRAVLJENJA SKOLIOZE ..................................................... 12

3.6.1 ZDRAVLJENJE SKOLIOZE V DANAŠNJEM ČASU ............................... 12

3.6.2 MINI INVAZIVNA SPONDILODEZA ....................................................... 13

3.6.3 KLASIČNA OPERACIJA ZATRDITVE LEDVENE HRBTENICE .......... 14

3.6.4 ZAPLETI OPERATIVNIH POSEGOV LEDVENE HRBTENICE ............. 15

4 PREDOPERATIVNA IN POOPERATIVNA ZDRAVSTVENA NEGA PRI

ZDRAVLJENJU SKOLIOZE ............................................................................................. 16

4.1 PREDOPERATIVNA ZDRAVSTVENA NEGA ................................................ 16

4.1.1 VLOGA OPERACIJSKE MEDICINSKE SESTRE ..................................... 16

4.1.2 OCENJEVANJE SAMOOSKRBE PACIENTA S SKOLIOZO PRED IN PO

ZDRAVLJENJU .......................................................................................................... 17

4.1.3 OBRAVNAVA BOLEČINE PRI PACIENTU S SKOLIOZO ..................... 18

4.2 POSTOPERATIVNA ZDRAVSTVENA NEGA ................................................ 20

IV

4.2.1 REHABILITACIJA PACIENTA PO OPERATIVNEM POSEGU .............. 21

4.2.2 ZGODNJA POOPERATIVNA REHABILITACIJA .................................... 21

5 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA ...................................................................... 24

5.1 RAZISKOVALNO VPRAŠANJE ....................................................................... 24

5.2 RAZISKOVALNE METODE .............................................................................. 24

5.3 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV ............................................................... 24

5.4 RAZISKOVALNI VZOREC ................................................................................ 24

5.5 RAZISKOVALNO OKOLJE ............................................................................... 24

5.6 ETIČNI VIDIK ..................................................................................................... 25

6 REZULTATI ................................................................................................................ 26

6.1 OSNOVNI PODATKI O PACIENTU ................................................................. 26

6.2 NEGOVALNA IN MEDICINSKA ANAMNEZA .............................................. 26

6.3 PODATKI O ZDRAVSTVENEM STANJU PACIENTA ................................... 26

6.4 OBRAVNAVA PACIENTA PO KONCEPTUALNEM MODELU VIRGINIJE

HENDERSON – 14 ŽIVLJENSKIH AKTIVNOSTI ...................................................... 28

6.4.1 Dihanje .......................................................................................................... 28

6.4.2 Prehranjevanje in pitje ................................................................................... 30

6.4.3 Izločanje in odvajanje .................................................................................... 33

6.4.4 Gibanje in ustrezna lega ................................................................................ 35

6.4.5 Spanje in počitek ........................................................................................... 38

6.4.6 Oblačenje in urejanje ..................................................................................... 39

6.4.7 Vzdrževanje normalne telesne temperature ................................................... 40

6.4.8 Izogibanje nevarnostim v okolju ................................................................... 42

6.4.9 Komunikacija, odnosi z ljudmi, izražanje čustev, občutkov, potreb ............. 45

6.4.10 Vera in zaupanje ............................................................................................ 46

6.4.11 Koristno delo, razvedrilo in rekreacija .......................................................... 46

V

6.4.12 Učenje in pridobivanje znanja ....................................................................... 47

6.5 PRIMERJAVA BOLEČINE IN SAMOOSKRBE PACIENTA V ZVEZI Z

BOLEČINO PRED IN PO OPERATIVNIM POSEGOM SKOLIOZE ......................... 47

6.5.1 REZULTATI VPRAŠALNIKA O BOLEČINI ............................................ 48

6.5.2 REZULTATI VPRAŠALNIKA O SAMOOSKRBI PACIENTA GLEDE NA

VPLIV BOLEČINE PRI VSAKODNEVNIH AKTIVNOSTIH ................................. 49

7 RAZPRAVA ................................................................................................................ 50

8 SKLEP .......................................................................................................................... 55

LITERATURA .................................................................................................................... 56

PRILOGE .............................................................................................................................. 1

Barbara Štern: Obravnava pacienta s skoliozo

1

1 UVOD

Hrbtenica nosi glavo, ramenski obroč z obema rokama, ter trup, obenem pa predstavlja

elastično, ekscentrično postavljeno os telesa. Sestavljena je iz serije 33 ali 34 kosti –

vretenc, ki se večajo v smeri od vratu navzdol. Naloge, ki jih mora izpolnjevati so tako

statične kot dinamične narave. Z razvojem pokončne drže in hoje ima nosilno vlogo –

preko nje se prenaša sila teže zgornjega dela telesa na spodnje okončine. Celotna

kombinacija nalog, ki jih ima, pa ni najbolje združljiva, zato se pri njej že v mladosti

pričnejo degenerativni procesi, ki lahko povzročajo bolezenske težave. Lahko bi rekli, da

ni idealno oblikovana za pokončni položaj. Normalno razvita hrbtenica odraslega človeka

ni ravna, ampak je ukrivljena s tako imenovanimi »fiziološkimi krivinami« (Bunc, 2008).

Najgibljivejši je vratni del hrbtenice, ki omogoča vse gibe, tudi rotacijo. Torakalni del je

zelo malo gibljiv. Ledvena hrbtenica omogoča gibanje naprej in nazaj, manj pa rotacijo,

zaradi pokonci ležečih fasetnih sklepov. V ledveni hrbtenici prihaja do največjih tlačnih in

strižnih sil, zato so degenerativne spremembe prav tu najpogostejše. Zaradi tega je v

ledvenem predelu tudi največ problemov (Skodič & Dragšič, 2012).

Skolioza je okvara hrbtenice s krivino v čelni oziroma frontalni ravnini. Sama po sebi

skolioza ni bolezen, je pa posledica različnih nenormalnosti in bolezenskih procesov.

Spremembe zaradi neenakomerne obremenitve se pojavljajo tudi na medvretenčnih

ploščicah, ki se ožijo na konkavni strani, kjer pride tudi prej do degenerativnih sprememb

zaradi večje obremenitve (Berden, 2000).

Najpomembnejši test za ugotavljanje skolioze je test predklona (Adamsov test), kjer se pri

maksimalnem predklonu pojavi asimetrija prsnega koša – različna višina obeh polovic

prsnega koša (pri skoliozi v prsnem delu hrbtenice) ali ledvenega predela (pri skoliozi v

ledvenem delu hrbtenice) (Ullrich, 2007). Košak (2008) pravi, da asimetrija nastane kot

posledica rotacije vretenc, ki je poglaviten sestavni del vsake skolioze, pri tem prihaja do

dviga trupa na konveksni strani skoliotične krivine (vretenca so z zadnjimi deli zarotirana

proti konkavni strani skoliotične krivine).

Za ugotavljanje uspehov tako operativne kot rehabilitacijske obravnave je nujno

ocenjevanje pacientov. Pri tem imamo na razpolago številne vprašalnike, lestvice in teste.


2

Pri opredelitvi bolečine se najpogosteje uporablja vidna analogna lestvica (Visual analogue

scale – VAS). Veliko se uporablja tudi lestvica za ocenjevanje prizadetosti pacientov

(Oswestry Disability Index – ODI) pred in po operaciji, glede na dnevne aktivnosti, ki jih

lahko pacienti izvajajo (Kos & Sedej, 2005).

Zdravljenje skolioz je konzervativno ali operativno. Konzervativno zdravljenje pomeni, da

pacienta opazujemo v časovnih intervalih in po potrebi rentgensko slikamo, če je potrebno

zdravimo z ortozami. V primeru hude progresije, krivine skolioze zdravimo operativno.

Pri različnih tipih skolioz je tudi indikacija za operativno zdravljenje različna (Hero, 2012).

Medicinska sestra v kirurgiji mora biti usposobljena za načrtovanje in izvajanje

zdravstvene nege ter za nadzor pacientovega zdravstvenega stanja. Vse to od nje zahteva

temeljito osnovno znanje o človeku, o dejavnikih, ki vplivajo na zdravje in o

patofizioloških motnjah. Medicinska sestra mora imeti znanja o epidemiologiji in

etiologiji, patofiziologiji, o znamenjih ali simptomih obolenja, o zdravljenju in o zdravilih,

saj le tako ugotavlja pacientove potrebe in načrtuje ter izvaja zdravstveno nego (Ivanuša &

Železnik, 2000).

Skolioza pomeni zvita hrbtenica oziroma nepravilno ukrivljena hrbtenica. Za zdravljenje

skolioze se zdravniki najpogosteje odločijo za spondilodezo. To je operativni poseg, pri

katerem zatrdijo del hrbtenice, da ostane v določenem položaju in ne povzroča težav. Prve

dni po operativnem posegu čutijo pacienti povečane bolečine, zato je izredno pomembno,

da prejemajo dovolj analgetikov, ki jih predpiše zdravnik. Samo okrevanje po operativnem

posegu zahteva veliko mero potrpežljivosti in upoštevanja zdravnikovih navodil, le tako

bomo prišli do najboljših rezultatov same operacije. Operacija skolioze pozitivno vpliva na

kvaliteto nadaljnjega življenja.


3

2 NAMEN IN CILJI

2.1 NAMEN

Namen diplomskega dela je opisati obravnavo pacienta s skoliozo, ter s študijo primera

prikazati zdravstveno nego in vlogo medicinske sestre pri obravnavi pacienta s skoliozo.

2.2 CILJI

• Predstaviti skoliozo, zgodovino te bolezni, razširjenost, vrste skolioz in dejavnike

tveganja.

• Predstaviti bolezenske znake in diagnostične postopke za ugotavljanje skolioze.

• Opisati zdravljenje skolioze in rehabilitacijo po operativnem posegu.

• Opisati samooskrbo in bolečino pri pacientu s skoliozo.

• Predstaviti aktualne in potencialne negovalne diagnoze pri pacientu s skoliozo.

• Izdelati načrt zdravstvene nege in predstaviti aktivnosti medicinske sestre pri

pacientu s skoliozo.


4

3 SKOLIOZA

Definicija skolioze: Strukturna skolioza je trodimenzionalna deformacija hrbtenice s

komponento lateralne ukrivljenosti in rotacije ter lordozo ali kifozo (Hero, 2012).

Sama po sebi skolioza ni bolezen, je pa posledica različnih nenormalnosti in bolezenskih

procesov (Berden, 2000).

Beseda skolioza v svojem grškem korenu pomeni »zvit«. Je ena najbolj pogostih

deformacij hrbtenice pri otroku, ki je bila opisana že v antiki (Hipokrates). Skoliozo

definiramo kot deformacijo določenega dela hrbtenice v vseh treh ravninah hkrati. Rotacija

vretenc je glavni poglavitni sestavni del vsake skolioze. Glavna značilnost pravih skolioz

je, da se s hotenimi gibi ne morejo korigirati, kar jih razlikuje od nepravih skolioz, ki

nastajajo zaradi nekaterih drugih stanj (posledica krajše ene spodnje okončine, bolečine,

asimetrične zakrčenosti obkolčnih mišic …) (Košak, 2008).

3.1 PATOGENEZA

Skolioza se kot vse druge deformacije skeleta spreminja z rastjo in večinoma najbolj

napreduje v obdobjih hitre rasti zaradi neenakomernih pritiskov na rastni hrustanec. Z

napredovanjem deformacije se telesa vretenc obračajo v smer izbočenja oziroma

konveksitete krivine. To obračanje je najizrazitejše v vrhu krivine. Zaradi delovanja

stalnega pritiska pride do motene rasti: na konkavni strani so vretenca nižja, na konveksni

pa višja. Istočasno se spreminja tudi oblika in smer trnastih izrastkov in ostalih struktur

vretenca. Deformira se tudi hrbtenični kanal, ki je na konkavni strani ožji. Na skoliotično

krivino deluje sila teže, ki povečuje njeno ukrivljenost, zato se v položaju razbremenitve

skolioza zmanjša, dokler je še fleksibilna (Berden, 2000).

3.2 POIMENOVANJE IN OBLIKE KRIVIN

Primarna krivina je tista, ki jo bolezenski proces najprej zajame, to pomeni, da gre za

strukturno spremembo. Za refleksno ohranjanje ravnotežja nastane nad in pod primarno

krivino tako imenovana sekundarna krivina, ki zagotavlja uravnotežen položaj telesa z

ravno medenico in rameni. V kolikor razvoj sekundarnih krivulj ni možen ali zadosten,

pride do dekompenzacije drže. Le ta se kaže kot nagib trupa na izbočeno stran ukrivljenosti


5

in z nagibom medenice. Primarna krivina je pogostejše daljša od sekundarne in rigidna.

Možna je tudi dvojna primarna skolioza. Glede na število prizadetih vretenc delimo krivine

na dolge in kratke. Po vrhu (apeksu) krivine so skolioze razdeljene na: cervikalne, cerviko-

torakalne, torakalne, torakolumbalne, lumbalne in lumbosakralne. Glede na smer

izbočenega (konveksnega) dela krivine delimo na smer vrtenja vretenca pozitivne, če je

telo vretenca rotirano proti konveksni, procesus spinosus pa proti konkavni strani in

negativne, če je rotacija telesa vretenca usmerjena proti konkavni strani (Berden, 2000).

Naravni potek skolioze je pomembno vodilo pri prognozi zdravljenja. Progresivni razvoj

krivine je definiran s povečanjem krivine za 5° ali več, merjeno po Cobbu v času med

posameznimi pregledi, zato je pomembno ugotavljati potek bolezni z zveznim

opazovanjem. Napredujoča (progresivna) krivina je tista, ki se, če ni bila zdravljena, veča

tudi v odrasli dobi in običajno preseže 30°. Na razvoj krivine vplivajo: starost ob začetku

ukrivljanja in zrelost skeleta, velikost krivine, vrsta krivine, spol in velikost rotacijske

deformacije (Brecelj, 2000).

3.3 VRSTE SKOLIOZ

Skolioze delimo glede velikosti krivine hrbtenice. Velikost ukrivljenosti hrbtenice –

angulacijo, merimo glede na velikost kota ukrivljenosti s posebnim načinom merjenja.

Ukrivljenost hrbtenice merimo od začetka do konca krivine, preko vrhnjega – apikalnega

vretenca. To je tako imenovana meritev po Cobbu. Pri tem upoštevamo tudi zasuk ali

rotacijo vretenc. Pri lažjih skoliozah je kot ukrivljenost do 24 stopinj, pri srednjih od 25 do

70 stopinj in pri težkih nad 70 stopinj. Pomembna je etiološka razdelitev strukturnih

skolioz. Pri približno 80 do 90 odstotkov je vzrok neznan (Baebler, 2000).

Poznamo idiopatsko skoliozo, ki se največkrat pojavlja v treh življenjskih obdobjih in zato

jo po teh obdobjih tudi razdelimo v tri podvrste. Idiopatska skolioza predstavlja 80

odstotkov vseh pacientov, kjer je etiologija neznana. O idiopatski skoliozi lahko govorimo

le v primerih, ko smo z natančnim kliničnim pregledom izključili nevrološke bolezni in z

rentgenskim slikanjem kongenitalne nepravilnosti, kot vzrok ukrivljenosti hrbtenice.

Tovrstna skolioza lahko nastane v katerikoli dobi rasti skeleta. Idiopatska strukturna

skolioza se bolj pogosto pojavlja znotraj družin, vendar jasne genetske podlage zanjo ni.

Idiopatska skolioza pomeni progresivno strukturno okvaro, ki je posledica nenormalne


6

asimetrične rasti hrbtenice (Brecelj, 2000). Ullrich (2007) navaja, da se pojavlja pri otrocih

starih od 10-18 let. V hujših primerih lahko napreduje hitreje kot otrok raste. Pacienti

redko čutijo bolečine zaradi same skolioze.

Tri podvrtste idiopatske skolioze so:

- Infanitalna idiopatska skolioza: se razvije v prvih treh letih življenja brez vidnega

vzroka. Ob kliničnem pregledu otroka ne najdemo nobenega znaka

nevromuskularne bolezni in nobenih strukturnih ali razvojnih nepravilnosti vretenc.

Infanitilna skolioza je bolj pogosta pri dečkih. Pogostejša je levostranska torakalna

skolioza. Večina teh infanitalnih skolioz (cca. 85 odstotkov) se pozdravi in izgine

spontano, brez zdravljenja. Petnajst odstotkov infanitilnih skolioz pa se postopoma

slabša in se lahko razvije v težko obliko skolioze, ki jo moramo zdraviti (Baebler,

2000).

- Juvenilna idiopatska skolioza: je definirana kot skolioza, ki se pojavi v starosti od

4. do 10. leta, brez prepoznavnega vzroka. Fizični pregled otroka z adolescentnim

nastopom skolioze vključuje oceno trupa (položaj lopatic, višino ramen, rotacije),

pregled dolžine okončin (vključno z medenico), kože in okostja. Zdravljenje je

podobno kot pri idiopatski adolescentni skoliozi (Gabos, 2006).

- Adolescentna idiopatska skolioza: je pogostejša pri deklicah, kot pri dečkih.

Redko je vzrok za bolečine v hrbtenici ali funkcionalne težave v otroštvu ali

mladosti. Čeprav je vzrok še vedno neznan, pa so populacijske študije pokazale, da

je večje pojavljanje adolescentne skolioze v družini kot v sami populaciji. Poznamo

tri možne načine zdravljenja adolescentne skolioze. To so: opazovanje, utrjevanje

in kirurški poseg. Kirurški poseg potrebuje le okrog 10% pacientov (Lehman &

Kuklo, 2006). Beabler (2000) trdi, da se pojavi v starosti nad 10 let. Najpogostejša

je v dobi hitre rasti pred puberteto ali med njo. Najbolj pogosto je prisotna

desnostranska torakalna skolioza, ter kombinirana dvojna primarna desnostranska

prsna in levostranska ledvena krivina hrbtenice.

Poznamo še nevromuskularno skoliozo, ki ni samostojna bolezen, pač pa le simptom

nekega stanja in je gotovo ena najresnejših in najbolj pogostih zapletov pri pacientih z

živčno mišičnimi boleznimi. Ta deformacija hrbtenice zmanjša sposobnost samostojnega

sedenja in je pogosto vzrok, da postane pacient vezan na posteljo. Pri pacientih z živčno-


7

mišičnimi boleznimi gre vsekakor za asimetrično izgubo mišične mase in s tem do

porušenega ravnotežja med mišicami. Skolioze pri pacientih z živčno mišičnimi boleznimi

so večinoma progredientne in napredujejo tudi, ko je kostna rast končana. Napredovanje

skolioze pa je različno pri različnih oblikah bolezni. Pacienti z nevromišičnimi boleznimi

so posebna rizična skupina pacientov, pri katerih skolioza še dodatno slabša njihove

funkcionalne sposobnosti. Operativna terapija je edina prava terapija skolioze pri teh

pacientih in je indicirana že v zgodnji fazi bolezni, ko se krivina šele pojavlja. Operativna

terapija skolioze pri pacientih z živčno-mišičnimi boleznimi je torej indicirana, vendar le v

centrih, kjer je možno skupinsko delo zdravnikov različnih specialnosti, s katerimi

zmanjšamo možnost peri in postoperativnih komplikacij (Gorenšek, 2000).

Naranđa (2012) navaja, da je kongenitalna skolioza povečana lateralna ukrivljenost

hrbtenice kot posledica kongenitalnega nepravilnega razvoja hrbtenice. Navadno je vzrok

motena formacija ali segmentacija, lahko pa sta prisotni obe motnji hkrati. Nepravilnost se

pojavi že zelo zgodaj v embrionalnem razvoju – v prvih štirih tednih embrionalnega

razvoja. Genska predispozicija do danes še ni poznana. Redko je prisotna izolirana

skolioza, pogosto je prisotna še kifoza, redkeje tudi lordoza. Kljub temu, da je defekt

hrbtenice prisoten že ob rojstvu, se klinično pokaže šele kasneje v otroštvu, kadar se

skolioza progresivno slabša. Pregled pacienta je predvsem osredotočen na simptomatiko,

fizikalni pregled in slikovno diagnostiko. Uspešnost zdravljenja je odvisna od čimprejšnje

postavitve diagnoze, kadar skolioza še ni napredovala.

Najpogostejša je degenerativna skolioza, ki se pojavi pri ljudeh starih nad 65 let. Pojavi

se bolečina vendar ne pri vseh pacientih. Pri pacientih se pojavljajo bolečine in togost v

sprednjem in spodnjem delu hrbtenice, kar se lahko kaže kot odrevenelost in šibkost v

nogah stopal. Za degenerativne skolioze ocenjujejo, da se pojavlja pri starejših od 6-68

odstotkov, odvisno kako je skolioza opredeljena. Ker se ukrivljenost hrbtenice meri v

stopinjah se nekateri strokovnjaki pri 10% skoliozi za degenerativno skoliozo ne odločijo.

Najpogostejši simptomi pri degenerativni skoliozi so, da se bolečina slabša postopoma v

daljšem časovnem obdobju; bolečina, ki se pojavlja zjutraj je najhujša; boljše je sedeti kot

stati ali hoditi, saj se pri sedenju spinalni kanal razširi, pri sami hoji in stoji se zelo zoži in

prihaja do večjega tlaka oziroma obremenitev. Vzroki pri degenerativni skoliozi so znani,

in sicer: poslabšanje fasetnih sklepov v hrbtenici zaradi staranja in vnetja degenerativnih


8

sklepov (vzrok bolečine). Krivulja skolioze poteka pri degenerativnih pacientih zelo počasi

od 1-2 stopinje na leto. Zato zdravljenje ni osredotočeno na upočasnitev ukrivljenosti

ampak na lajšanju bolečin (Ullrich, 2007) .

3.4 NAPREDOVANJE SKOLIOZE IN RIZIČNI FAKTORJI

Ko skoliozo opazimo je pomembno ugotoviti, kako se bo deviacija razvijala. Pri lažji

skoliozi pacienta le opazujemo. Pri srednje težki skoliozi, kjer je ukrivljenost hrbtenice

med 25 in 70 stopinj, moramo pacienta najprej redno opazovati in ga pri napredovanju

skolioze zdraviti. Pri težki stopnji skolioze, kjer je ukrivljenost hrbtenice preko 70 stopinj,

pa moramo pacienta intenzivno zdraviti. Težko je zanesljivo napovedati, kako se bo

krivina večala in zato moramo vse paciente s skoliozo redno opazovati. Skoraj 10

odstotkov vseh ljudi ima manjšo stopnjo ukrivljenosti hrbtenice, kjer zdravljenje ni

potrebno. Lažje skolioze se pojavljajo enako pogosto pri deklicah in dečkih, težke skolioze

pa so desetkrat bolj pogoste pri deklicah (Baebler, 2000).

3.5 DIAGNOSTIČNI POSTOPKI ZA UGOTAVLJANJE SKOLIOZ

Anamneza je prvi in najpomembnejši korak pri postavitvi pravilne diagnoze. Bolečina v

križu in/ali nogi lahko nastopi zaradi nekaj temeljnih vzrokov, ki jih moremo anamnestično

ločiti. Razlikujemo med mehanično bolečino, bolečino zaradi utesnitve živčnih struktur,

bolečino ob poškodbah oziroma ob patoloških zlomih vretenc, ter bolečino vnetne geneze.

Najpogosteje je vzrok za bolečino ledvene hrbtenice mehaničen. Gre za ostro, lahko tudi

pekočo, na premike telesa in fizične aktivnosti vezano bolečino. Bolečina se širi v spodnji

okončini, vendar praviloma le do kolen. Pri spinalni stenozi se pojavlja nevrogena

klavdikacija, to je bolečina v spodnjih okončinah, ali celo odpovedovanje le-teh; ta je

izrazitejša, čim dlje pacient hodi (Vengust, 2009).

3.5.1 KLINIČNI PREGLED PACIENTA

Pacienti s skoliozo le redkokdaj iščejo zdravniško pomoč zaradi težav, ki bi jih povzročala

deformacija hrbtenice. Ko pa težave nastopijo, pa so to običajno kozmetične motnje zaradi

asimetrije ramenskih sklepov, štrleče lopatice ali asimetrije prsi, ali tudi zaradi

prominentne ene strani črevnice oziroma bokov, slabe drže ali izrazite ukrivljenosti

hrbtenice. Skolioza je simptom in ne bolezen oziroma diagnoza. Zelo redko pa ob skoliozi


9

nastopijo bolečine. Če je pri deformaciji hrbtenice prisotna bolečina, moramo le-to skrbno

ovrednotiti (Brecelj, 2000).

Vengust (2009) pravi, da je klinični pregled ortopedskega pacienta nadaljevanje anamneze

in je natančno usmerjen k težnji po potrditvi diagnoze. Med pregledom ledvene hrbtenice

mora biti pacient slečen do spodnjega perila. Kjer opazujemo pacientovo hojo in stojo.

Brecelj (2000) navaja, da izmerimo še višino stoje (brez obutve) in sede. Nadaljuje

Vengust (2009), ki opisuje da je naslednji korak pri kliničnem pregledu ocena gibljivosti

ledvene hrbtenice. Najpomembnejša je ocena predklona.

Adamsov test predklona je pomemben za opazovanje velikosti in smeri rotacije vretenc,

kjer je pomembno, da so kolena iztegnjena, stopala skupaj in dlani staknjene v opoziciji

(Brecelj, 2000). Vedeti moramo, da pri predklonu sodelujejo tako ledvena hrbtenica kot

kolki, pri čemer je za prvih 60 odstotkov predklona odgovorna hrbtenica. Specifični testi

nam pomagajo pri odkrivanju točno določene patologije v predelu ledvene hrbtenice. Test

predklona nam potrdi morebitno skoliotično ukrivljenost hrbtenice. Pri predklonu se

namreč stran oledja, kjer je krivina konveksna, dvigne nad nasprotno, konkavno stran

(Vengust, 2009).

Klinični pregled ledvene hrbtenice vedno vključuje tudi nevrološki pregled spodnjih

okončin. Najprej opravimo testa za nateg ishiadičnega in femoralnega živca. Test za nateg

ishiadikusa imenujemo tudi Lasegueov znak. Test izvedemo tako, da dvignemo iztegnjeno

spodnjo okončino od podlage pri legi na hrbtu. Pregled nadaljujemo z oceno mišične moči,

refleksov in senzibilitete spodnjih okončin. Funkcionalno ocenjujemo moč posameznih

mišičnih skupin tako, da naročimo preiskovalcu, naj hodi po petah, po prstih oziroma, da

stopi na pručko. Zavedati se moramo, da lahko s starostjo refleksi fiziološko oslabijo, tako

da neizvabljiv Ahilov refleks pri starostniku ni nujno posledica patologije perifernega

živčevja. Na spodnji okončini preizkušamo pateralni refleks in Ahilov refleks. V okviru

nevrološke preiskave testiramo tudi občutek za dotik (z vato) in redko tudi bolečino (z

iglo). Ugotavljamo območja kože, kjer je občutek za dotik slabši (hipestezija) ali odsoten

(anestezija). Pri sumu na spinalno stenozo je potrebno izključiti ishemično arterijsko

bolezen spodnjih okončin. Tipamo pulze arterije tibialis posterior in arterije dorzalis pedis,

ter preverimo kapilarno polnitev prstov na stopalih (Vengust, 2009).


10

Pri samem pregledu naredimo tudi pretrkavanje (perkusijo) hrbteničnih vretenc v celoti (če

gre za vnetje ali tumor je večinoma prisotna omejena bolečina). Narahlo udarimo tudi v

predelu ledvic (izključimo ledvične kamne oziroma vnetje sečnega sistema oziroma vzroka

od tam). Med celostnim pregledom ves čas opazujemo pacientovo gibljivost, saj pacienti z

resno prizadetostjo ne morejo simulirati in nasprotno razni »namišljeni« pacienti svoje

gibljivosti sproti prilagajajo, ko menijo, da je to potrebno (Bajec, 2012).

3.5.2 DIAGNOSTIČNE PREISKAVE

Z diagnostičnimi preiskavami nadaljujemo klinični pregled na poti do postavitve pravilne

diagnoze. Najpomembnejše mesto pri diagnostiki ledvene hrbtenice zavzemajo radiološke

preiskave, med njimi nativno rentgensko slikanje (RTG) in magnetna resonanca (MR)

(Vengust, 2009).

Hiter napredek slikovnih metod omogoča vse natančnejši prikaz patoloških dogajanj, kar

bo v prihodnosti še povečalo vlogo radiologije, predvsem v prikazu zgodnjih, zlasti

degenerativnih sprememb, ki predstavljajo daleč najpogostejši vzrok za bolečino v križu.

Vendarle pa omejitve v dostopnosti in ceni teh metod, kot tudi odsotnost koristi ob

neutemeljeni indikaciji, zahtevajo racionalnost pri pošiljanju pacientov na slikovne

preiskave (Rupreht, 2012).

Rentgenska preiskava

Pregledani rentgenski posnetek (RTG) je najstarejša metoda prikaza skeleta. Gre za

najenostavnejšo in najcenejšo slikovno preiskavo, ki lahko ob natančni analizi ter dodatnih

projekcijah in funkcionalnem preizkusu nadaljnjo slikovno diagnostiko pravilno usmeri

(Rupreht, 2012).

Rentgensko vidne degenerativne spremembe ugotavljamo pri večini pacientov, starih nad

40 let. Pogosto opisane spremembe nimajo zveze z pacientovimi simptomi. Drugače je z

zapleti degenerativnih sprememb, ki so lahko ali pa tudi ne simptomatski. Mednje

prištevamo zdrs vretenca naprej ali nazaj, pride lahko do nesimetrične obrabe

medvretenčne ploščice, kar lahko vodi v stranski zdrs vretenca ali v degenerativno

skoliozo ledvene hrbtenice (Vengust, 2009).


11

Ob pregledu pacienta s skoliozo naredimo rentgenogram celotne hrbtenice stoje v AP in

stranski projekciji. V prvi vrsti pa na osnovi rentgenske slike postavimo diagnozo za

kakšno skoliozo gre. Ocena teh je pomembna pri odločitvi o načinu zdravljenja. Pri

rentgenskem slikanju je pomembno, da je celotna doza izpostavljenosti ionizirajočemu

sevanju čim manjša, zato rutinskih rentgenskih posnetkov hrbtenice ne delamo in tudi ne

slikamo na vsakem pregledu. Slikamo vedno stoje, pri iztegnjenih kolenih in izravnano

medenico (Brecelj, 2000).

Magnetna resonanca

Preiskava se je uveljavila kot zlati standard pri diagnosticiranju patologije ledvene

hrbtenice. Deluje na podlagi vzbujanja in relaksacije vodikovih jeder (vezanih v vodi) v

močnem magnetnem polju. Za svoje delovanje ne uporablja potencialno škodljivega

rentgenskega sevanja. Prednost pred vsemi drugimi radiološkimi preiskavami se kaže tudi

v zelo dobrem prikazu in razlikovanju različnih tkiv (Vengust, 2009).

Magnetna resonanca (MR) je danes najpomembnejša radiološka preiskava pri bolečini v

križu. Njena najpomembnejša lastnost je visoka kontrastna ločljivost, ki omogoča

neinvaziven prikaz mehko tvornih intra- in ekstraduralnih struktur. Magnetna resonanca

omogoča prikaz najzgodnejših degenerativnih sprememb (Rupreht, 2012).

Računalniška tomografija

Metoda temelji na merjenju absorpcije rentgenskih žarkov, računalnik pa na osnovi

dobljenih podatkov ustvari prikaz notranjosti organizma. Posnetki so preglednejši od

rentgenskih slik, saj je zaradi boljšega kontrasta možno razlikovati med različnimi tkivi,

kot so kosti, mišice in maščoba. Indikacija za CT je tudi, ko druge metode ne zagotavljajo

zanesljivih dokazov o bolezni, klinična slika pa kaže na bolezenski proces, ki bi ga bilo

možno ozdraviti z operacijo, a tudi, kadar so ti podatki zbrani s pomočjo drugih

preiskovalnih metod, nasprotujoči ali pa premalo zanesljivi za dober načrt in zanesljivo

izvedbo operacije ali drugih oblik zdravljenja. CT hrbtenice opravljajo po delih, glede na

diagnozo, in sicer CT vratne, prsne, ledvene in križne hrbtenice. CT celotne hrbtenice pa v

večini primerov opravljajo pri poškodbah (Kojić, 2009).

Večrezinska spiralna računalniška tomografija (CT) omogoča izredno hitro preiskavo

boleče hrbtenice. Računalniška obdelava omogoča ogled prerezov v katerikoli ravnini, ter


12

možnost prikaza notranjosti spinalnega kanala. Zato je najnatančnejša slikovna metoda za

prikaz patoloških sprememb skeleta, kalcinacij in osifikacij, pa tudi plina (Rupreht, 2012).

Računalniška tomografija je pomembna diagnostična metoda, pri kateri je sevanje bistveno

večje kot pri nativnih rentgenogramih (Vengust, 2009).

3.6 ZGODOVINA ZDRAVLJENJA SKOLIOZE

Že v 16. stoletju so poskušali z nategovanjem in s pritiski zravnati krivino. V tridesetih

letih 20. stoletja so s posebnim programom fizioterapije skušali uravnotežiti mišice na

obeh straneh hrbtenice in tako vplivati na krivino. Krivina se je resda zmehčala in tudi

nekoliko zmanjšala, toda te izravnave ni bilo mogoče trajno ohraniti. To nalogo so prevzeli

stezniki. Fizioterapevtsko zdravljenje je bilo zelo razširjeno, dokler ni medicina toliko

napredovala, da so postali operativni posegi manj tvegani. Operacij je bilo vse več in bile

so čedalje uspešnejše. S tem so zapostavili konzervativno zdravljenje, češ, da tako ali tako

ni dovolj uspešno. V anglosaških deželah to mnenje prevladuje še zdaj in številni zdravniki

operaterji so se odločili, da brez zdravljenja počakajo, ali se bo krivina tako zelo povečala,

da jo bo treba operirati. V nasprotju s tem se je v Evropi ohranila tradicija zdravljenja s

fizioterapijo in stezniki. Na pobudo zdravnikov, prepričanih, da ima tovrstno zdravljenje

svoje mesto, in staršev, ki je pristajajo na filozofija »počakaj in glej«, je bilo leta 2003

ustanovljeno Mednarodno združenje za ortopedsko in rehabilitacijsko zdravljenje skolioze

(SOSORT). Med njegovimi člani so fiziatri in kirurgi, ki menijo, da je konzervativno

zdravljenje primerna metoda pri krivinah, manjših od 50 stopinj po Cobbu pri juvenilni in

zgodnji adolescentni skoliozi (Pleničar & Popovič, 2010).

3.6.1 ZDRAVLJENJE SKOLIOZE V DANAŠNJEM ČASU

Zdravljenje skolioz je odvisno predvsem od velikosti skoliotične krivine (meritev po

Cobbu) in starosti. Skoliotične krivine hrbtenice do 25 stopinj po Cobbu ne potrebujejo

posebnega zdravljenja (Košak, 2008).

Zdravljenje skolioz je konzervativno ali operativno. Konzervativno zdravljenje pomeni, da

pacienta opazujemo v časovnih intervalih in po potrebi rentgensko slikamo, če je potrebno

zdravimo z ortozami. V primeru hude progresije krivine skolioze zdravimo operativno. Pri


13

različnih tipih skolioz je tudi indikacija za operativno zdravljenje različna. Prav tako je

lahko indikacija za operativno zdravljenje različna glede na starost pacienta (Hero, 2012).

CILJI OPERATIVNEGA ZDRAVLJENJA SO:

- korekcija krivine;

- prevencija progresije krivine;

- prevencija kardio-pulmonarnih težav;

- korekcija dekompenzirane drže;

- prevencija nevroloških okvar;

- potrebe po izboljšanju estetskega izgleda (Hero, 2012).

3.6.2 MINI INVAZIVNA SPONDILODEZA

Začetki te operativne tehnike segajo v leto 1980 in se v zadnjem času nenehno

izpopolnjujejo. Z računalniško tehnološko podporo ter najnovejšimi specialnimi

instrumenti je postala minimalno invazivna tehnika operacije hrbtenice (ang. MISS)

vodilna tehnika na področju operacij. Zaradi zmanjšane postoperativne bolečine, manjše

možnosti infekcije in ohranitvijo struktur hrbtenice pacient po operaciji hitreje okreva

(Strnad & Železnik, 2012).

Cilj minimalno invazivne hrbtenične kirurgije je doseganje zastavljenih ciljev zdravljenja,

kot so ustrezna dekompresija živčnih elementov ali fiksacija nestabilnih segmentov

hrbtenice, ob upoštevanju nekaterih ključnih konceptov. Strategija minimalno invazivnih

hrbteničnih operacij temelji na:

- manjši poškodbi mišičnega tkiva,

- izogibanju sproščanja narastišč hrbtnih mišic na trnaste odrastke in sklepne

nastavke vretenc,

- ohranjanju celovitosti prsno-ledvene fascije,

- čim manjši resekciji kostnih elementov,

- uporabi znanih žilno-živčnih ravnin,

- natančni določitvi mesta kirurškega pristopa (Rečnik, 2012).

Minimalno invazivna tehnika operacije hrbtenice (ang. MISS) je kirurški pristop k

operaciji, pri kateri uporabljajo inovativne tehnike s pomočjo najnovejših tehničnih naprav


14

za zdravljenje bolečin v križu in bolečin v vratu. Pri tej metodi operativnega posega ne

režejo več vezi, ter mišic kot so to počeli pri klasični metodi operativnega posega. Danes je

to eden izmed najbolj razširjenih kirurških posegov. Zatrditev ledvene hrbtenice je

standardni ortopedski operativni poseg, pri katerem se učvrsti nestabilno hrbtenico z

osteosintetskim materialom. Pri mini invazivnem pristopu zatrditve hrbtenice se preko

vodilne žice na koži naredi več manjših rezov (2 za vsako stran), skozi katere se na točno

določeno mesto v hrbtenico uvedejo dilatatorji za portale (prostor posega). Skozi te se nato

uvedejo vijaki, palice in sprostijo živci. Mišice tako utrpijo bistveno manjše poškodbe, saj

se pri uvajanju osteosintetskega materiala razmikajo, za razliko od klasične tehnike kjer se

mišice poškoduje. Pri obeh tehnikah operativnega posega je količina vstavljenega

materiala (vijakov, palic in kletk) enaka (Strnad & Železnik, 2012).

Strnad & Železnik (2012) opisujeta prednosti MISS:

- hitro okrevanje po operaciji;

- manjša pooperativna bolečina;

- manj časa trajajoča hospitalizacija;

- mali kožni rezi;

- nizka izguba krvi;

- manjše poškodbe mišic in tkiv;

- malo tveganje za okužbo.

Uvajanje transpedikularnih vijakov na perkutani način je najmanj invazivni način za

doseganje stabilizacije hrbteničnega segmenta. Pri uvajanju transpedikularnih vijakov na

perkutani način potrebujemo zaporedne rentgenske posnetke in to v dveh projekcijah. Vse

to podaljša čas sevanja, ki ni ugoden za pacienta in niti za kirurga. Tehnično zahteven

operativni poseg prinaša s sabo prikrite pasti, ki bi lahko prinesle nepotrebne težave ob

pomanjkanju šolanja in tehnične podpore (Rečnik, 2012).

3.6.3 KLASIČNA OPERACIJA ZATRDITVE LEDVENE HRBTENICE

Zatrditev prizadetih vertebrodinamičnih segmentov predstavlja zlati standard zdravljenja

degenerativne bolezni hrbtenice. Dinamična stabilizacija hrbtenice naj bi zaradi delne

ohranitve gibljivosti prizadetega segmenta manj obremenjevala sosednja medvretenčna


15

diska in fasetne sklepe, kar naj bi teoretično zmanjšalo možnost pojava bolezni sosednjega

segmenta (Fokter, 2012).

Pri klasični operaciji zatrditve ledvene hrbtenice se naredi en daljši kožni rez v sredini

lumbalne hrbtenice, nato pa je potrebno močne mišice ob hrbtenici odluščiti do kosti, da se

lahko uvedejo inštrumenti, se sprostijo živci, vstavijo vijaki, palica in kletke. Mišice

hrbtenice so ob tem zaradi grobega odmikanja močneje prizadete (Strnad & Železnik,

2012).

3.6.4 ZAPLETI OPERATIVNIH POSEGOV LEDVENE HRBTENICE

Slabši pooperativni rezultat pričakujemo v primeru zapletov, do katerih lahko pride med

operacijo ali po njej. Ločimo operativne zaplete in splošne zaplete, med katere prištevamo

različne internistične zaplete (na primer kardiovaskularne) in zaplete zaradi anestezije.

Komplikacije so znatno pogostejše pri reoperacijah kot pri primarnih posegih.

Intraoperativno lahko pride do poškodbe živčnih struktur (sindrom kavde ekvine, poškodba

posamezne korenine) ali duralne vrečke, lahko tudi do pomembne krvavitve ali poškodbe

velikih žil. Po operaciji se lahko pojavi večja krvavitev, povrhnje ali globoko vnetje

operativnega polja. Ob segmentni fiksaciji in zatrditvi je najpogostejši intraoperativni

zaplet, napačen položaj osteosintetskega materiala (pedikularnega vijaka). Po operaciji

lahko pride do bolečine na odvzemnem mestu in do nezaraščanja med segmentoma.

Poškodba velikih žil je hud, potencialno smrten zaplet operacij ledvene hrbtenice. Na srečo

je izjemno redek in se pojavlja približno v enem primeru na 2000 operacij. Po operaciji

lahko pride do povrhnjega vnetja. Takšnega pacienta je potrebno redno sterilno

prevezovati. Praviloma se vnetje umiri po dveh tednih po operaciji brez antibiotičnega

zdravljenja. Resnejši pooperativni zaplet je globoko pooperativno vnetje, daleč

najpogosteje kot spondilodiscitis. Do tovrstnega vnetja pride pogosteje, če je bila

napravljena fiksacija s spondilodezo. Povečana telesna temperatura je nezanesljiv

pokazatelj pooperativnega vnetja. Od laboratorijskih parametrov je najbolj povečan CRP.

Povišane vrednosti ali rast CRP-ja po tretjem pooperativnem dnevu kažejo na pooperativno

vnetje (Vengust, 2009).


16

4 PREDOPERATIVNA IN POOPERATIVNA

ZDRAVSTVENA NEGA PRI ZDRAVLJENJU SKOLIOZE

Operacija je eden izmed pomembnih načinov zdravljenja v medicini, ki posega v celovitost

človekovega organizma, kar povzroča stres za pacienta, prav tako pa tudi ogroža njegovo

življenje. Največkrat povzroča operacija bolečino, zato mora medicinska sestra pomagati

pacientu pri obvladovanju vzrokov bolečine z ustreznim načinom lajšanja bolečine in k

vrnitvi optimalnega delovanja. Operacija na paciente različno učinkuje, saj imajo o njej

posebne predstave, hkrati pa tudi upajo, da bo dobro uspela (Ivanuša & Železnik, 2000).

4.1 PREDOPERATIVNA ZDRAVSTVENA NEGA

Pri sami pripravi pacienta je namen pri vseh operativnih posegih njegova varnost. Cilji so:

preprečevati morebitne poškodbe, opekline, infekcije operativnih ran in pooperativne

bolečine zaradi nefiziološkega položaja med operativnim posegom. Pri tem je zelo

pomembna subjektivna ocena, na podlagi katere operacijska medicinska sestra kategorizira

riziko posega za pacienta in mu z varnostnimi mehanizmi omogoča večjo varnost. Pri

poziciranju za spondilodezo namestimo pacienta v trebušni položaj s podloženim prsnim

košem in medenico. V položaj za operativni poseg nameščamo skrbno, da odpravimo

tveganje zlomov in drugih poškodb. Sodeluje celotna kirurška ekipa. Posebno pozornost

namenimo stiku koščenih delov na podlago, ki jih podložimo z blazinami iz gela.

Preverimo položaj genitalij pri moškem, namestimo urinsko vrečko v vidno polje

anesteziologa, pogledamo ali je trebuh prost, roke namestimo pod kotom približno 90

stopinj, kontroliramo položaj glave, nosu, okončin in poravnavo pacienta na operativni

mizi (Strnad & Železnik, 2012).

4.1.1 VLOGA OPERACIJSKE MEDICINSKE SESTRE

Operacija na paciente različno učinkuje, saj imajo o njej posebne predstave, hkrati pa tudi

upajo, da bo dobro uspela. Glavna naloga kirurške medicinske sestre je, da varuje in ščiti

pacienta – zato mora imeti ustrezno znanje in izkušnje ter sposobnost, da se povezuje z

drugimi člani zdravstvenega in negovalnega tima; zato zagotavlja pacientu med kirurškim

zdravljenjem uspešno, varno in učinkovito zdravstveno nego (Ivanuša & Železnik, 2000).


17

Glede na področja delovanja operacijske medicinske sestre, so v procesu najpomembnejša

(Strnad & Železnik, 2012):

- Zagotavljanje nege pacientov, ki združuje znanje in na dognanjih zasnovano

prakso.

- Zagotavljanje varnega in učinkovito okolje za izvajanje uspešne nege pacientov.

- Izvajanje in uvajanje ustreznih strategij obvladovanja tveganj, da preprečimo

nezgode.

- Pri zagotavljanju perioperativne nege slediti načelom nadzora nad okužbami.

- Sprejemanje konkretnih poklicnih odgovornosti, kjer je najpomembnejše dejstvo,

da operacijska medicinska sestra posodablja znanje v odnosu do trenutnih trendov

in razvojnim premikov v praksi, tako da vzdržuje svojo raven kompetenc. S svojim

proaktivnim iskanjem priložnosti za izobraževanje in nenehnim raziskovanjem.

- Z izvajanjem revizije praks skrbi za najboljšo zdravstveno nego pacientov. Pri mini

invazivnih pristopih zdravljenja hrbtenice je to še kako pomembno.

4.1.2 OCENJEVANJE SAMOOSKRBE PACIENTA S SKOLIOZO PRED IN PO

ZDRAVLJENJU

Prizadetost pacienta in vpliv bolečine na pacientovo vsakdanjo življenje (Oswestry Pain

Disability Questionnaire) je lestvica, ki opredeljuje vpliv bolečine na opravljanje osnovnih

dnevnih opravil, vključuje pa tudi zaposlovanje, potovanje itd. S to lestvico je bilo mogoče

dokazati zanesljivo večje zmanjšanje prizadetosti po ustreznem zdravljenju pri pacientih s

kronično bolečino v križu brez nevrocirkulatornih izpadov na spodnjih udih, v primerjavi z

nevrocirkulatornimi izpadi. Prav tako je bilo mogoče dokazati večjo učinkovitost

fizikalnega zdravljenja, kombiniranega z edukacijo pacientov, za preventivno vedenje v

prihodnosti (Globokar, 2003).

Je tudi eden izmed pomembnejših testov pri ocenjevanju pacientov, ki imajo težave z

ledveno hrbtenico. Poleg vpliva bolečine na vsakodnevne aktivnosti se ocenjuje tudi vpliv

bolečine na potovanje, zaposlovanja, spanje in družbeno življenje. Vprašalnik ima deset

skupin, v vsaki je možnih 6 odgovorov. Odgovori se od 0 do 5. Skupno število možnih

točk je od 0 (brez funkcionalnih motenj) do 50 (najnižje funkcioniranje). Za interpretacijo

testa se uporabljajo procenti prizadetosti, kar je potrebno izračunati. Rezultate smo

interpretirali tako, da smo bolnike glede na procent prizadetosti uvrstili v eno od 5 skupin:


18

0-20% je minimalna prizadetost, 20% - 40% je zmerna prizadetost, 40%-60% je huda

prizadetost, 60%-80% je oviranost in od 80%-100% so pacienti vezani na posteljo (Kos &

Sedej, 2005).

4.1.3 OBRAVNAVA BOLEČINE PRI PACIENTU S SKOLIOZO

Bolečina je neprijetna senzorična in čustvena izkušnja, povezana z dejansko ali možno

poškodbo tkiva, ali pa se kot taka vsaj kaže. Njeno ocenjevanje je pomembno za določanje

moči, kakovosti in trajanja bolečine, pomoči pri diagnostiki, izbiro vrste zdravljenja in

oceno relativne učinkovitosti različnih oblik zdravljenja. Bolečina je osebna, subjektivna

izkušnja, zato je samoocenjevanje najbolj primerna metoda ocenjevanja. Bolečina je vedno

subjektivna. Občutek bolečine zaznamo v delu ali delih telesa, vendar je vedno neprijetno

doživetje, povezano s čustvi. Bolečina je večdimenzionalna, sestavljajo jo senzorna,

čustvena, evaluativna, kognitivna in vedenjska dimenzija. Zato bolečina ni samo zaznava,

fiziološki odziv ali čustveno stanje, ampak celostna izkušnja. Bolečina predstavlja

zapleteno socialno-psihološko-vedenjsko sestavljanko, ki zahteva oceno na različnih

ravneh. Redko je možno oceniti vse dimenzije bolečine, zato je pomembno poiskati tisto,

ki je še posebej pomembna. Najpogosteje ocenjujemo moč bolečine. Čeprav je subjektiven,

posameznikov opis in samoocenjevanje običajno zagotavljata natančen, zanesljiv in

zadosten dokaz za prisotnost in moč bolečine (Novak & Meh, 2003).

Bolečina v ledvenem predelu hrbtenice je najbolj pogosta bolečina gibal pri človeku.

Devetdeset odstotkov odraslih oseb v času svojega življenja vsaj enkrat ali tudi večkrat

začuti značilno bolečino v križu. Periferni dražljaj je potreben za prenos bolečine po telesu,

ki ga spremljajo periferni receptorji. Bolečinski receptorji so prosti živčni končiči

primarnih senzoričnih nevronov, ki imajo telesa v hrbteničnem gangliju in ležijo v

podkožju, koži ter drugih tkivih. Poznamo mehanične, toplotne in nespecifične bolečinske

receptorje. Značilno je, da lahko končiče vzburi pritisk, še hitreje pa različne kemične

snovi v zunajcelični tekočini, ki nastajajo v poškodovanem in obolelem tkivu. Živčne

končiče lahko vzburi še (Nagy, 2012):

• akutna bolečina, ki je fiziološka bolečina, znak bolezni ali poškodbe, ter opozarja,

da je v telesu nekaj narobe in da je treba ukrepati. Ima nenaden občutek in omejen

čas trajanja, mine, ko je vzrok zanjo odstranjen. Pri zdravljenju po potrebi


19

predpisujemo standardne odmerke analgetikov, zato je zdravljenje akutne bolečine

enostavno.

• kronična bolečina, ki je patološka bolečina, traja dlje časa kot traja pričakovano

zdravljenje bolezni ali poškodbe. Ima neomejen čas trajanja, saj bolečina ne mine

niti, ko odstranimo vzrok zanjo. Ne gre za nenehno ponavljanje akutne bolečine,

temveč bolečino, ki postaja bolezen s svojimi značilnostmi. O kronični bolečini

govorimo, ko so prisotne stalne bolečine in trajajo tri do šest mesecev.

Bolečina je skoraj pri vseh kirurških posegih, kjer so bila tkiva ali organi rezani ali kako

drugače manipulirani. Pri tem so bili stimulirani živčni končiči s kemičnimi snovmi, ki so

se sproščale pri operaciji ali pa zaradi ishemije tkiv pri moteni cirkulaciji po pritisku,

mišičnem spazmu ali edemu. Pooperativna bolečina običajno traja 24 do 48 ur, lahko pa se

nadaljuje, odvisno od obsega operacije, pacientovega praga bolečine in odzivanja na

bolečino. Bolečina podaljšuje čas okrevanja, ker ovira aktiviranje pacienta (Ivanuša &

Železnik, 2000).

Srečevanje medicinske sestre s pojavom bolečine je pri njenem delu zelo pogosto.

Pomembna je pomoč pacientu, ki jo nudi z namenom, da se zmanjša dražljaj, ki povzroča

bolečino in vpliva na vedenjsko reakcijo. Učinkovitejša obravnava bolečine v zdravstveni

negi vključuje tudi psihosocialno podporo, saj ima tudi psihosocialno sestavino. Ker je

občutenje bolečine predvsem individualna izkušnja, je osnovna metoda ocenjevanje

bolečine besedna in nebesedna komunikacija z pacientom (Nagy, 2012).

Kakovostna zdravstvena nega obvladovanja bolečine se meri z vidika pacienta in je cilj

aktivnosti medicinske sestre. Med aktivnosti medicinske sestre za ugotavljanje kakovosti

spadajo prizadevanja za izboljševanje ali vzdrževanje njegovih funkcionalnih sposobnosti,

zagotavljanje psihofizičnega ugodja in doseganja pacientovega zadovoljstva po opravljeni

zdravstveni negi (Nagy, 2012).

Vloge medicinske sestre v odnosu do pacienta, ki ima bolečino, so:

- Ocenjevati stanje in ugotavljati potrebe.

- Preprečiti pojav bolečin tako, da z intervencijami zdravstvene nege ne izzove ali

poveča bolečine.


20

- Spremljati stanje tudi skozi besedno in nebesedno komunikacijo.

- Podpirati pacientove metode za odpravo bolečine, kot sta višanje tolerance za

bolečino ali zmanjševanje jakosti že prisotne bolečine.

- Izvajati nefarmakološke in farmakološke intervencije ter ocenjevati njihov učinek

oziroma stranske učinke.

- Je zdravstvena vzgojiteljica za pridobitev kontrole nad bolečino, moči in

dostojanstva ter mu pomaga razumeti pojav bolečine, učinkovitost analgetikov,

trajanje bolečine in pomen določenih izrazov (Nagy, 2012).

Vizualna analogna lestvica

Vizualna analogna lestvica (visual analogue scale – VAS) omogoča enostavno, učinkovito

ocenjevanje moči bolečine, ki pacienta ne napeljuje k odgovoru. Primerna je tako za

klinične kot tudi za raziskovalne namene, kadar je potrebna hitra ocena bolečine, ki ji

lahko pripišemo številčno vrednost. Običajno je 10 cm dolga vodoravna, redkeje navpična

črta. Levi (oziroma spodnji) konec črte je označen z »ni bolečine«, desni (oziroma zgornji)

pa z »najhujša možna bolečina« oziroma s podobnima napisoma. Pacienta prosimo, da na

črti označi mesto, ki ustreza moči njegove sedanje bolečine. Razdaljo (v centimetrih) od

levega (spodnjega) konca VAS do označenega mesta uporabimo kot številčno oceno moči

bolečine. Lestvica je kratka in enostavna za uporabo, tako za ocenjevalca, kot za

preiskovalca, pod pogojem, da slednjemu damo jasna navodila. Zagotavlja enakost

razmerij, kar omogoča primerjavo med rezultati posameznih meritev opravljenih pri istem

preiskovalcu v različnih časovnih obdobjih (pred in po operativnem posegu) (Novak &

Meh, 2003).

4.2 POSTOPERATIVNA ZDRAVSTVENA NEGA

Pacienta pripeljemo iz operacijske v intenzivno nego, kjer je prvih 24 do 48 ur po

operativnem posegu. Paciente spodbujamo k čimprejšnjem okrevanju in imobilizaciji, da

se vrnejo čim prej na oddelek. Tekočino pacientu po operativnem posegu lahko začnemo

dovajati takoj, ko v trebušni votlini slišimo šume. Vse do takrat pa lahko pacientu vlažimo

ustnice z vodo ali ledom, saj s tem zmanjšamo postoperativne zaplete (bruhanje, slabosti).

Bolnišnično zdravljenje je odvisno od starosti pacienta, soobolenj in prisotnosti kakršnih

koli perioperativnih zapletov. Mlajši pacienti ponavadi zapustijo bolnišnico po 5 do 7


21

dneh, starejši ostanejo nekaj dni dlje. Ko je pacient odpuščen, lahko začne voziti avto šele

takrat, ko ne bo užival več narkotikov. Na delovno mesto se lahko vrne po 6. mesecih, do

enega leta. Športne dejavnosti so dovoljene šele po 6. mesecih, do enega leta, z ozirom, da

so rentgenske slike pokazale, da je vse v redu (Kostuik, Anderson, & Kebaish, 2006).

4.2.1 REHABILITACIJA PACIENTA PO OPERATIVNEM POSEGU

Zgodnja medicinska rehabilitacija pacientov, ki so bili operirani na hrbtenici, predstavlja

nepretrgano verigo fizikalnih postopkov, katerih osnovni cilj je preprečitev pričakovanih

zapletov na dihalih, prebavilih, ožilju, pri odvajanju vode in blata, ter preprečiti

kontrakture in preležanine, zato je še poseben poudarek namenjen zgodnjemu vstajanju

pacienta (Demšar, 2003) .

4.2.2 ZGODNJA POOPERATIVNA REHABILITACIJA

Strnad in Železnik (2012) pravita, da ima pomembno vlogo pri okrevanju in pri

preprečevanju ponovnih težav fizioterapija in pacientova volja do spremembe življenjskih

navad. Že na dan operacije, ali prej fizioterapevt seznani pacienta s fizioterapevtskimi

postopki, ki zajemajo:

- Pravilno ležanje v postelji: ležanje na hrbtu in ležanje na boku. Po operaciji

hrbtenice je priporočljivo tri ure ležati na hrbtu. S tem položajem pacient izvaja

kompresijo na operativnem mestu in tako vpliva na čim hitrejšo zaustavitev

krvavitve. Med ležanjem na hrbtu je dovoljeno premikanje rok, nog in stopal.

Pacient naj bi imel na vzglavniku dano le glavo, ramena morajo sproščeno ležati na

postelji, če želi, mu lahko podložimo kolena. Vzglavje postelje je lahko dvignjeno

največ pod kotom 20 stopinj. Kasneje lahko pacient leži tudi na boku. Pri tem daje

vzglavnik oporo vratu in glavi; glava je poravnana s hrbtenico. Spodnja noga je

iztegnjena v kolku, zgornja pa počiva na blazini.

- Dihalne vaje: pacient jih izvaja z namenom preprečevanja pljučnih zapletov po

operaciji, kar dosežemo s izboljšano predihanostjo pljuč, ter zaradi učenja različnih

vzorcev dihanja, z namenom predihavanja vseh pljučnih segmentov. Uči se

umirjenega in sproščenega dihanja in bogatenja krvi s kisikom. Pacient leži pri

izvedbi dihalnih vaj na hrbtu. Vdihuje skozi nos in izdihuje skozi usta z

izgovorjavo črke »Š«. Pacient vsako vajo izvede vsaj 5-krat v enem ciklusu in vsaj

3-krat dnevno. Prvi dan po operaciji izvaja trebušno (preponsko) in prsno dihanje.


22

- Vaje za cirkulacijo: pacient izvaja aktivne vaje s stopali za poživitev krvnega

obtoka. S tem preprečujemo zastoj krvi v venah in nastajanje krvnih strdkov. Vaje

izvaja v postelji leže na hrbtu večkrat dnevno.

- Vaje za stabilizacijo hrbtenice in medenice: pacienta učimo kontrakcije m.

transversus, m. multifidus, mišic medeničnega dna in trebušne prepone po principu

stabilizacije hrbtenice in medenice, za podporo in zaščito hrbtenice med različnimi

funkcionalnimi obremenitvami. V bolnišnici učimo pacienta samo vaje prve in

druge stopnje: vaje izvaja leže na hrbtu in na boku, enkrat do dvakrat dnevno.

- Mobilizacija v postelji (obračanje na bok): nekaj ur po operaciji se lahko pacient

obrne na bok. Pacient leži na hrbtu in pokrči obe nogi. Z izdihom stisne trebušne

mišice in se obrne na bok. Pacientu odsvetujemo uporabo posteljnega trapeza.

- Sedenje in leganje v posteljo: po operaciji hrbtenice lahko po navodilih operaterja

pacienta vertikaliziramo že isti ali naslednji dan. Če pacient dobiva zaščito proti

nastajanju strdkov, mora imeti pred vstajanjem noge povite z elastičnim povojem, s

čimer se zmanjša možnost tvorbe krvnih strdkov in posledično nastanka globoke

venske tromboze. Pri posedanju pacient leži na hrbtu in pokrči obe nogi. Z izdihom

stisne trebušne mišice in se obrne na bok. Z rokami pred seboj se odrine od podlage

in sočasno nogi spusti preko roba postelje. Za leganje postopek ponovi v obratni

smeri.

- Sedenje: pacient lahko sede še isti dan ali dan kasneje. Sedi lahko krajši čas, in

sicer po obrokih.

- Hoja: na dan operacije ali dan kasneje pacient prvič vstane s fizioterapevtovo

pomočjo. Običajno pacient hodi brez tehničnih pripomočkov. Prvič prehodi pot do

sanitarij ali po sobi. Pacient skuša hoditi vsaj 3-krat dnevno, vsakič nekoliko dlje.

- Hoja po stopnicah: običajno učimo pacienta hoje po stopnicah tretji dan po

operaciji, preden zapusti bolnišnico. Če lahko pacient normalno obremenjuje obe

nogi, naj bo hoja po stopnicah običajna, kot pred operativnim posegom. V kolikor

je ena noga oslabela oziroma slabša, pa je način hoje sledeč: navzgor gre najprej

boljša noga in nato dostopi s slabšo. Navzdol začne slabša noga in dostopi z boljšo.

Pomembna so tudi navodila, ki jih mora pacient po operativnem zdravljenju hrbtenice

upoštevati, saj bo le tako njegova rehabilitacija in okrevanje po sami operaciji izboljšano.


23

Skodič in Dragšič (2012) navajata, da se mora pacient držati navodil glede:

- Pravilne drže in sedenja: primeren je čvrst sedež z dovolj visokim naslonom.

Sedenje naj bo vzravnano, med naslon in ledveni del hrbtenice lahko pacient

podloži manjši valj ali blazinico. Zadnjica naj bo pomaknjena nazaj do roba stola,

stopala so položena na tleh. Ko pacient dobro okrepi mišice, ki stabilizirajo

medenico in hrbtenico, je priporočljivo sedenje na žogi (ta naj bo pravilne

velikosti).

- Pravilnega dvigovanja bremen: pravilno dvigovanje je tisto, ki ga opravimo z

najmanjšim možnim naporom in minimalnim neugodjem. Na voljo imamo dva

načina dvigovanja bremen. Kolenski način: ročica bremena se skrajša, pritisk na

diskus je enakomeren, za dvig bremena uporabimo stegenske mišice. Pred dvigom

je treba predhodno stisniti trebušne mišice in mišice medeničnega dna. Hrbtni

način: je najslabši, dolga je ročica, prihaja do asimetrične obremenitve diskusov.

- Izbire primerne telesne dejavnosti: priporočljivi so lagodni sprehodi, nordijska

hoja, plavanje, kolesarjenje po ravnem, tek. Odsvetovane so vse dejavnosti z

izrazito obsežnimi, sunkovitimi obremenitvami in vrtenjem okrog svoje osi.

- Vožnje z avtomobilom: vsaj mesec dni odsvetujemo daljše vožnje z avtomobilom.

Sedež naj bo rahlo nagnjen nazaj, križni del pa podprt z blazino. Pri vožnji na

daljše razdalje so priporočeni postanki na vsako uro.

Programi rehabilitacije niso nekaj univerzalnega, pač pa so individualno prilagojeni.

Pomembna je tudi vzgoja pacienta. Pacient med izvajanjem rehabilitacijskega programa

spozna, kaj lahko in kaj mora narediti sam, da bodo težave manjše in manj pogoste.

Zavedati se mora pomena nujnosti redne vadbe vse življenje, saj z njo pridobiva gibčnost

in kondicijo, ob tem pa je možnost ponovitve bolezni vse manjša (Skodič & Dragšič,

2012).


24

5 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA

5.1 RAZISKOVALNO VPRAŠANJE

V diplomskem delu smo si postavili naslednja tri raziskovalna vprašanja:

1. Kakšne potrebe po zdravstveni negi ima pacient s skoliozo?

2. Kateri negovalni problemi so pri pacientu s skoliozo najpogostejši?

3. Ali se je fizično počutje pacienta in opravljanje vsakodnevnih aktivnosti po

operativnem posegu pri pacientu s skoliozo izboljšalo?

5.2 RAZISKOVALNE METODE

Raziskava je temeljila na kvalitativni metodologiji, izvedli smo študijo primera pacienta s

skoliozo. Pacient je v naprej prejel sestavljen vprašalnik, ki je bil delno strukturirane

narave in se je nanašal na oceno bolečine (Novak & Meh, 2003) in vprašalnik o

samooskrbi pacienta glede na vpliv bolečine pri vsakodnevnih aktivnostih (Pynsent, 2000).

5.3 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV

Podatke o pacientu smo pridobili na osnovi študije primera pacienta s skoliozo in sicer s

pomočjo intervjuja pacienta in medicinske dokumentacije. Informacije o pacientu smo

pridobili s postavljanjem odprtih vprašanj, opazovanjem in ocenjevanjem pacientovega

zdravstvenega stanja. Intervju s pomočjo vprašalnika - lestvice o samooskrbi pacienta

glede na vpliv bolečine pri vsakodnevnih aktivnosti smo pri pacientu ponovili en mesec po

operativnem posegu. Po ugotovljenih potrebah pacienta smo opredelili aktualne in

potencialne negovalne diagnoze ter napisali načrt zdravstvene nege pacienta s skoliozo.

Študijo primera smo vključili v empirični del diplomskega dela.

5.4 RAZISKOVALNI VZOREC

V raziskavo je bila vključena odrasla pacientka s skoliozo pred in po operativnem posegu.

5.5 RAZISKOVALNO OKOLJE

Študijo primera paciente s skoliozo smo izvedli v Univerzitetnem kliničnem centru

Maribor, na oddelku za ortopedijo.


25

5.6 ETIČNI VIDIK

Za odobritev izpeljave raziskovalne naloge smo zaprosili Komisijo za medicinsko-etična

vprašanja v UKC Maribor. Pred začetkom raziskave smo pacientki razložili namen, cilje in

metode naše raziskave, ter ji predstavili možnost zavrnitve sodelovanja. Pacientki smo

pojasnili načelo zaupnosti in varovanja podatkov. Predstavili smo ji način objave njenih

podatkov (uporabljene bodo inicialke, podatki o prebivališču in ostali splošni podatki ne

bodo objavljeni…), ter z njo izvedli intervju in ji obrazložili vprašalnik, ter ji zagotovili

intimnost (v posebnem prostoru, kjer ni bilo ostalih pacientov in osebja). Upoštevali smo

etična načela Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije.


26

6 REZULTATI

6.1 OSNOVNI PODATKI O PACIENTU

V študiji primera smo obravnavali pacientko z diagnosticirano skoliozo, staro 60 let.

Rojeno leta 1953 v Mariboru. Upokojena je že več let. Pred osmimi leti je izgubila moža,

je vdova.

6.2 NEGOVALNA IN MEDICINSKA ANAMNEZA

Pacientka živi v svoji hiši, skupaj s snaho in vnukinjo. Snaha je po poklicu trgovka in je

redno zaposlena v eni izmed trgovin. Vnukinja je študentka. Pacientka ima sina in hčer s

katerimi so v prijetnih odnosih. Velikokrat se slišijo po telefonu ali se med seboj

obiskujejo. Stanovanjske in higienske razmere so urejene, ekonomsko stanje je

zadovoljivo.

6.3 PODATKI O ZDRAVSTVENEM STANJU PACIENTA

Pacientka je bila leta 1997 operirana na levem kolku, kjer so ji naredili umetni kolk (TEP).

Že 7 let se zdravi za KOPB II, zato redno jemlje Seratide discus 50mcg/500 mcg 2x1 vdih

in Ventolin po potrebi. Ima tudi arterijsko hipertenzijo za katero še ne uživa zdravil.

Pacientka se zdravi za glavkomom in jemlje Cosopt 25mg/ml 2x1 supp. Zaradi težav z

želodcem, natančneje zgage jemlje Nolpaza 1x1 tbl. Kadi že 45 let, pokadi 15 cigaretov na

dan. Jemlje še Aspirin protect 100mg in Edemid 40mg tbl 1x1. Pred dvema letoma pa je

bila na operativnem posegu desnega kolena (TEP). Ob bolečini jemlje Ibuprofen belupo

600mg film. obl. tbl. 2x1 tbl, ob hujših bolečinah tudi 3x1 tbl. Pacientka navaja alergijo na

Penicilin.

Pacientka je že več kot 20 let čutila bolečine v predelu ledvene hrbtenice, ki so se z leti

stopnjevale in postajale vse bolj neznosnejše. Hodila je na redne letne zdravstvene

preglede v ortopedske ambulante, kjer so ji večkrat predpisali fizioterapijo in

protibolečinske injekcije. Odkrili so ji naslednje diagnoze: Scoliosis degenerativa lumbale,

Stenosis canalis spinalis in St. post TEP coxae sin et TEP gen dex. V zadnjih letih je trpela

hude bolečine v predelu ledvene hrbtenice (VAS 8 od 10), ob daljši stoji in hoji ji je začela

mrtveti leva noga, bolečina se je širila (bolečina podobne intenzitete). Ponoči se je zaradi


27

bolečin večkrat tudi prebujala in ni našla udobnega položaja. Za dokončno rešitev njenih

težav ji je zdravnik svetoval večji operativni poseg – spondilodezo. Pacientka se je po

premisleku odločila za operativni poseg na katerega je bila naročena v Juniju 2013.

Na sprejem za operativni poseg je prišla pacientka zvečer okrog 18. ure v spremstvu

vnukinje in snahe. Pacientka je orientirana in komunikativna. Krvni tlak ob sprejemu

130/85mmHg. Koža je bila na dotik topla, turgor dober. Pacientka je na dan sprejema

čutila tesnobo in strah, saj jo je skrbelo stanje po operativnem posegu in razplet same

operacije. Hodila je brez težav in pripomočkov, bila je samostojna pri življenjskih

aktivnostih. Telesna temperatura je bila 36,1°C.

Naslednji dan v dopoldanskem času je bila prva na programu za operativni poseg. Od

polnoči naprej je morala biti pacientka tešča (brez pitja, žvečilke, cigarete, hrane …). Na

dan operacije se je pacientka oblekla v posebno haljo in leže čakala na odhod v operativne

prostore. Pred operativnim posegom je bil krvni tlak 135/68mmg, pulz 85 udarcev na

minuto in telesna temperatura 36,6°C. Premedikacije pacientka ni dobila.

Pacientka je bila operirana v splošni anesteziji. Sam operativni poseg je trajal 5 ur brez

komplikacij. Prejela je dve dozi zamrznjene krvne plazme. Imela je vstavljen en dren v

predelu križa (količina 100ml, vsebina: kri), ki so ji ga odstranili drugi dan operacije.

Analgetike je pacientka dobivala po intravenski poti (Dipidolor 1amp in Analgin 1 amp) le

2 dni, kasneje je dobivala »per os« terapijo (Doreta). Dobivala je tudi antibiotik za zaščito

(Cefamezin 2g/ 8h i.v) 3 dni. Antikoagulantno terapijo Fraxiparine 0,4ml/ 24h s.c. je

pacientka prejemala štirinajst dni od dneva operativnega posega.

Pacientki so prevez rane naredili prvi dan po operativnem posegu po aseptični metodi dela,

rano so ji razkužili s Dermacinom. Rana je bila sanirana in suha. Prevez rane smo delali na

24h. Pacientka se je dan po operativnem posegu prvič postavila na noge s pomočjo dveh

fizioterapevtk. Že naslednji dan je hodila vse do stranišča in se sprehajala po hodniku

oddelka. Intravenske kanile in trajni urinski kateter so ji odstranili tretji dan po

operativnem posegu. Pacientka je bila v bolnišnični oskrbi po sami operaciji 6 dni.


28

6.4 OBRAVNAVA PACIENTA PO KONCEPTUALNEM MODELU VIRGINIJE

HENDERSON – 14 ŽIVLJENSKIH AKTIVNOSTI

6.4.1 Dihanje

Dihanje je življenjska aktivnost, ki je za človekovo preživetje najpomembnejša. Z

dihanjem se pri človeku zadovoljuje potreba po kisiku, ki je lahko včasih večja ali manjša.

Respiracija je fiziološka funkcija, ki s pomočjo dihalnih organov izmenjava kisik in

ogljikov dioksid v telesu. Dihanje je povezano z respiracijo, in sicer gre za mehansko

vdihovanje in izdihovanje zraka (Pajnkihar, 1999).

UGOTAVLJANJE POTREB PO ZDRAVSTVENI NEGI

Pacientka v času hospitalizacije ni imela težav z dihanjem. Njeno dihanje je bilo normalno

17 vdihov na minuto. Saturacija v krvi pa 97% (SpO2). Dihanje je bilo ritmično, prsno in

enakomerno. Njena osnovna bolezen, ki vpliva na dihanje je astma oziroma KOPB II. Kot

terapijo, redno jemlje Seretide discus 50/500, ki si ga aplicira dvakrat dnevno po en vpih.

Pacientka svojo osnovno bolezen dobro pozna, saj z njo živi že 7 let. Pacientka je poučena

o pravilnem jemanju terapije in jo je v času hospitalizacije samostojno jemala in imela

zdravilo tudi pri sebi.

Na osnovi ugotovljenih potreb smo določili naslednjo negovalno diagnozo:

� UČINKOVITO OBVLADOVANJE TERAPEVTSKIH PREDPISOV (terapija

astme)

Definicija: sposobnost vgrajevanja terapevtskih postopkov v dnevne aktivnosti, da bi

dosegli specifične zdravstvene cilje (Gordon, 2006).

Lastnosti:

- Pravilna izbira dnevnih aktivnosti za dosego ciljev zdravljenja (astme oziroma

KOPB II) ali preventive.

- Bolezenski znaki (astme oziroma KOPB II) v normalnem obsegu.

- Izražena želja o obvladovanju bolezni (astme oziroma KOPB II) in preprečevanju

njenih posledic.


29

- Izražena namera za zmanjševanje dejavnikov tveganja, ki bi vodili v poslabšanje

bolezni (astma oziroma KOPB II) in njenih posledic.

Cilji:

- Pacientka bo redno in pravilno uporabljala predpisano stalno terapijo v času

hospitalizacije.

- Pacientkino zdravstveno stanje se v času hospitalizacije, glede astme oziroma

KOPB II ne bo poslabšalo.

Načrtovanje aktivnosti zdravstvene nege:

- Skupaj s pacientko ponoviti pravilno jemanje predpisane terapije za zdravljenje

astme oziroma KOPB II.

- Pacientko opazovati pri jemanju prvih samostojnih inhalacij in jo opomniti o

morebitnih napakah.

- Pacientko opomniti pri vsakem deljenju terapije na redno jemanje terapije, katero

ima predpisano.

- Preveriti, če je pacientka vzela svoje zdravilo.

- Dokumentirati, da pacientka jemlje terapijo sama.

Izvajanje aktivnosti zdravstvene nege:

Pacientka je povedala, da uporablja ta zdravila za zdravljenje astme oziroma KOPB II že

veliko let. Pacientka je medicinski sestri povedala, kako uporablja inhalator, ter koliko krat

na dan. Potem je tudi pred njo vzela zdravilo. Ob vsakem deljenju terapij smo pacientko

opomnili na jemanje svoje terapije. Preverili smo, če je zdravilo res vzela in to

dokumentirali.

Vrednotenje in počutje pacienta:

Pacientka ni imela težav. Svojo terapijo je jemala redno. Terapijo si je vsak dan aplicirala

na pravilen način in ob pravilnem času. Astma se ji v ni poslabšala v času hospitalizacije.


30

6.4.2 Prehranjevanje in pitje

Prehranjevanje in pitje je življenjska aktivnost, ki je nujno potrebna za človekovo

preživetje. Gre za sprejemanje hrane oziroma hranilnih snovi in tekočin. Hranjenje in pitje

je povezano s prebavo, presnovo in odvajanjem (Pajnkihar, 1999).

UGOTOVLJENJE POTREBE PO ZDRAVSTVENI NEGI

Pacientka ni imela težav s požiranjem, pri hranjenju je bila samostojna. V bolnišnici je

imela slabši apetit. Po operativnem posegu 8 ur ni smela jesti, pila le po požirkih oziroma

smo ji ustnice vlažili z vodo. Po operativnem posegu je bruhala in naslednji dan (prvi dan

po operativnem posegu) je bruhala še enkrat, kasneje jo je samo sililo na bruhanje. Ko je

slabost ponehala, pacientka kljub boljšemu počutja ni dobila apetita – jedla je zelo slabo.

Posebnih želja glede hrane ni imela. Dobivala je navadno hrano. Apetit se ji je izboljšal

tretji dan po operativnem posegu. Pila pa je zelo veliko tekočine, saj je bila vedno žejna.

Pila je večinoma mineralno vodo.


� NAVZEA

Problem: neprijeten občutek v celotnem predelu trebuha, ki povzroči bruhanje (Gordon,

2006).

Vzročni dejavniki:

- nadražen prebavni sistem (anestezija)

Simptomi:

- pacientka poroča, da ji gre na bruhanje

- pacientka poroča o slabosti v želodcu

- bledica

- bruhanje

Cilji:

- pacientko ne bo sililo na bruhanje


31

- pacientka ne bo bruhala

- pacientka se bo boljše počutila

Načrtovanje aktivnosti zdravstvene nege:

- aplicirati predpisano terapijo (Torecan 1amp p.p.)

- pacientki zagotoviti ledvičko za enkratno uporabo in papirnate robčke na nočno

omarico ali v bližino v primeru ponovne slabosti

- opomniti pacientko kje ima zvonec, da nas pokliče če bo potrebovala pomoč

- pacientki dajati dovolj tekočine

- nuditi pomoč pacientki pri bruhanju

- pacientko urediti po bruhanju

- dokumentirati dano terapijo, učinek terapije, pogostost, količino in izgled izbruhane

mase.

Izvajanje zdravstvene nege:

Pacientka je terapijo proti bruhanju sprejela. Na nočno omarico smo pacientki dali

ledvično za enkratno uporabo in papirnate brisače, ter čaj. Pacientki smo pokazali kje ima

zvonec, da nas je lahko poklicala, ko nas je potrebovala. Ko je pomoč potrebovala smo ji

pomagali in jo po bruhanju ustrezno uredili. Nadaljnje dni je bruhanje in slabost izzvenelo.

Količino in izgled smo dokumentirali ter prav tako terapijo, ki smo jo aplicirali pacientki.

Vrednotenje zdravstvene nege:

Po samem bruhanju se je pacientka počutila bolje za nekaj ur. Siljenje na bruhanje je bilo

zmanjšano. Ostale dni se je bruhanje pri pacientki ustavilo. Počutje pacientke se je

izboljšalo.

� NEURAVNOVEŠENA PREHRANA, MANJ KOT TELO POTREBUJE

Problem: uživanje premalo hrane v primerjavi z metaboličnimi potrebami (Gordon, 2006).

Vzročni dejavniki:

- neugoden občutek


32

- pomanjkanje apetita

Simptom:

- utrujenost

- premalo zaužite hrane kot jo telo potrebuje

Cilji:

- pacientki se bo apetit izboljšal

- zaužila bo zadovoljivo količino hrane

- pacientka se bo dobro počutila

Načrtovanje zdravstvene nege:

- vprašati pacientko o hrani katero ima rada in ji naročiti hrano po želji

- ponuditi pacientki manjše obroke večkrat dnevno

- poskrbeti, da bo servirana hrana topla

- spodbujati pacientko pri hranjenju

- pustiti pacientki čas, da se v miru nahrani

- dokumentirati zaužito količino hrane


Pacientka ni imela posebnih želja glede hrane. Pacientki smo hrano servirali v sobi na

mizico pri nočni omarici. Pacientka je imela čas in mir da poje svoj obrok. Med

posameznimi obroki smo ji ponudili jogurt ali sadje vendar tega ni želela, saj ni čutila

lakote. Količino zaužite hrane smo ustrezno dokumentirali.


V začetku hospitalizacije prva dva dni, ni pacientka jedla skoraj nič, razen juhe pri

glavnem obroku. Šele naslednje dni se ji je apetit malo stopnjeval. Pojedla je vedno več in

bila zadovoljna, njeno počutje se je izboljšalo.


33

6.4.3 Izločanje in odvajanje

Izločanje in odvajanje je življenjska aktivnost, ki omogoča odstranitev produktov prebave

in je v tesni povezavi s prehranjevanjem. Nanaša se predvsem na mikcijo in defekacijo.

Izločanje poteka skozi uropoetski sistem (uriniranje), prebavni sistem (defekacija),

sluznice in kožo (potenje). Defekacija pa je tesno povezana s posameznikovo prehrano. Pri

tem so pomembni uživanje vlaknin, količina zaužite hrane in razporeditev obrokov hrane

(Pajnkihar, 1999).

UGOTOVLJENE POTREBE PO ZDRAVSTVENI NEGI

Pri izločanju pacientka v času hospitalizacije ni imela težav, redno je jemala svojo terapijo

(Edemid). Prve tri dni je imela vstavljen trajni urinski kateter. Dnevno je izločila približno

1500ml urina. Odvajala pa je šele tretji dan po operativnem posegu, ko je lahko samostojno

odšla na stranišče. Sprememb v količini in konsistenci blata ni opazila.


� SAMONEGA, POMANKLJIVA ZMOŽNOST SAMOSTOJNEGA

OPRAVLJANJA TELESNE POTREBE (II.stopnja)

Problem: nepopolna sposobnost opravljanja vseh aktivnosti v zvezi s telesno potrebo

(izločanjem) (Gordon, 2006).

Vzročni dejavniki:

- neugodje, bolečina

- mirovanje po zdravnikovem naročilu

Simptomi:

- pacientka ima vstavljen trajni urinski kateter

- nezmožnost hoje

Cilji:


- do infekcije trajnega urinskega katetra ne bo prišlo


34

- pacientka in njena okolica bo čista


- spodbujati k pitju

- opazovati vsebino, količino in barvo urina

- paziti na samo lego katetra

- redno beležiti izločen urin in barvo

- paziti na nego kože in pravilno rokovati s urinskim katetrom

- narediti zdravstveno nego urinskega katetra

- redno prebrizgavati kateter in prazniti urinsko vrečko

- menjavati urinsko vrečko vsakih 24 ur

- urejati posteljo in nočno omarico, ko je to potrebno

- redno jemati terapijo (Edemid 1x1 tbl)

- odstraniti urinski kateter

- dokumentirati vse intervencije in dano terapijo, poročati o odstopanjih


Pacientka je čez cel dan pila čaj in mineralno vodo. Vsako jutro smo ji zamenjali umazano

perilo, tudi čez dan če je bilo to potrebno. Redno je jemala predpisano terapijo za

odvajanje vode (Edemid). Pri pacientki smo opazovali količino izločenega urina in barvo,

ter redno preverjali lego katetra. Pacientko smo tudi poučili o pravilni legi katetra. Diurezo

in vse intervencije smo tudi redno dokumentirali. Urinsko vrečko smo menjali na vsakih 24

ur in jo tudi redno praznili.


Pacientka je imela vstavljen urinski kateter tri dni. Diureza je bila dnevno okrog 1500ml.

Pacientka je spila veliko tekočine. Urin je bil temno rumene barve. Po odstranitvi stalnega

urinskega katetra je pacientka normalno izločala urin v straniščno školjko in ni imela

nobenih težav. Redno je jemala predpisano terapijo. Posteljo in nočno omarico smo ji

uredili v dopoldanskem času, kasneje če je bilo potrebno. Urinsko vrečko smo menjali dva

krat, redno smo jo tudi prebrizgavali in pazili na pravilno lego katetra. Pacientka je bila

zadovoljna.


35

6.4.4 Gibanje in ustrezna lega

Gibanje in premikanje sta osnovni lastnosti živih organizmov. Gre za krčenje in

iztegovanje mišic oziroma mišičnih skupin, tako da se človek lahko giblje v okolju, to pa je

odvisno od usklajene funkcije lokomotornega aparata. Gre za osnovno življenjsko

aktivnost, ki omogoča človeku zadovoljevanje tudi drugih življenjskih aktivnosti

(Pajnkihar, 1999).


Pacientka je pred operativnim posegom bila samostojna v tej aktivnosti in brez

pripomočkov. Takoj po operativnem posegu je bila odvisna, saj se ni smela vstati iz

postelje, niti hoditi. Naklon vzglavja je lahko imela dvignjen le za 20°, saj je morala biti

hrbtenica v vodoravni legi. Lahko se je obračala počasi le levo in desno po postelji. Bilo ji

je zelo neprijetno, saj je ves ta čas gledala samo v strop bolniške sobe. Prvič je s pomočjo

dveh fizioterapevtk poskusila vstati že naslednji dan po operativnem posegu. Vstati je

morala iz bočnega položaja, ter se usesti na rob postelje. Paziti je morala, da je bila čim

bolj vzravnana v predelu hrbtenice. Pri prvem vstajanju je imela vrtoglavico, zato se je po

par korakih hitro ulegla nazaj v posteljo. Že naslednji dan (drugi dan po operaciji) je počasi

v spremstvu fizioterapevtke odšla do stranišča v bolniški sobi, ter hodila po hodniku

oddelka. Že naslednji dan se je zjutraj v postelji sama umila.


� NEVARNOST PADCEV

Problem: zvišano tveganje za padce, ki bi lahko povzročili poškodbo (Gordon, 2006).

Vzročni dejavniki:

- postoperativno stanje

- slabša fizična mobilnost

Cilji:

- nevarnost padcev bo zmanjšana

- pacientka bo pri hoji in vstajanju previdna


36

- do padca oz. poškodbe ne bo prišlo


- pacientko poučiti kje so klicne naprave in jih namestiti njej v bližino in ji razložiti

kako naj jih uporabi

- pacientko poučiti o pravilnem vstajanju iz postelje

- poučiti o pravilni in previdni hoji

- ji povedati, da naj ob slabem počutju takoj pokliče na pomoč

- ponuditi ji spremstvo ob daljši hoji

- pacientko poučiti o nevarnosti padcev po operativnem posegu

- pacientko poučiti o pomenu mirovanja v pravilnem položaju

- v primeru padca ponuditi pacientki pomoč in hitro ukrepati, poklicati zdravnika in

izpolniti obrazec o samem incidentu

- svetovati o primerni obutvi

- v primeru zapletov dokumentirati in poročati


Pacientko smo poučili o nevarnosti padcev. Svetovali smo ji, naj hodi počasi in previdno.

Opozorili smo jo, naj pokliče pomoč kadarkoli, ko bo mislila, da jo potrebuje. Pacientka je

bila poučena s strani zdravnika in medicinske sestre, o pomenu mirovanja in je nasvet

upoštevala.


Pacientka je v času hospitalizacije mirovala, ob hoji je bila previdna. Do padcev in

poškodb ni prišlo, zato dodatnih ukrepov ni bilo potrebno izvajati.

� MOBILNOST, NEPOPOLNA TELESNA MOBILNOST (II. STOPNJA,

prvi in drugi dan po operativnem posegu)

Problem: omejitev v samostojnem ciljanem telesnem gibanju v okolju (Gordon, 2006).

Vzroki:


37

- neugodje in bolečina

- predpisano omejeno gibanje (vezanost na posteljo en dan po operativnem posegu)

Simptomi:

- pacientka poroča o bolečinah v predelu operativne rane

Cilji:

- pacientka razume pomen mirovanja in lege v postelji

- pacientka bo mirovala predpisano število ur

- do zapletov ne bo prišlo


- pacientki pojasniti da bo morala nekaj časa ležati

- pacientki pojasniti, da si ne sme vzdigovati vzglavja za več kot 20 stopinj

- pacientki povedati da se lahko obrača počasi in previdno na levi in desni bok

- pacientko poučiti o nevarnih komplikacij, če navodil ne bo upoštevala

- pacientko opozoriti na morebiten pojav glavobola, zaradi stroge vodoravne lege

- pacientki pomagati pri aktivnostih, ki jih sama ne zmore (piti, hraniti, oblačiti,

umivati,…)

- negovalne intervencije ustrezno dokumentirati


Pacientko smo poučili o pomenu mirovanja in trajanju le tega. Razložili smo ji nevarnosti

in komplikacije, ki se lahko pojavijo ob neupoštevanju navodil. Pokazali smo ji, koliko je

lahko vzglavje njene postelje dvignjeno (20 stopinj). Razložili smo ji, kako naj se obrača

na levi in desni bok in na kaj mora posebej paziti. Hrano in tekočino smo ji servirali na

mizico nočne omarice in ji pomagali pri hranjenju. Zvečer smo ji prinesli tudi umivalnik s

toplo vodo in ji pomagali pri umivanju. Obveza operativne rane je ostala suha. Vse

intervencije smo dokumentirali. Drugi dan po operativnem posegu je pacientka že vstala s

pomočjo dveh fizioterapevt. Naslednje dni je hodila do stranišča in po hodniku brez

pomoči.


38


Pacientka je upoštevala čas mirovanja, ki ji je bil predpisan. Ležala je predpisano število ur

v vodoravnem položaju, kjer je imela vzglavje dvignjeno le za 20 stopinj. Od te lege je

prišlo tudi do glavobola. Ob vstajanju in hoji je bila pacientka zadovoljna in vesela.

6.4.5 Spanje in počitek

Spanje in počitek je življenjska aktivnost, ki je za človekovo življenje bistvenega pomena.

Spanje je opredeljeno kot čas fiziološkega počitka, je stanje, za katerega je značilno

prenehanje budnosti, ki se v trenutku lahko povrne. Ta sprememba loči spanec od kome ali

narkoze. Spanje je v bistvu izguba kritičnega odzivanja, torej zmožnosti, da se ustrezno

odzovemo na določen splet okoliščin. Z aktivnostjo spanja in počitka človek zadovoljuje

potrebe po optimalni psihofizični sprostitvi in si nabira moči za telesno in umsko delo

(Pajnkihar, 1999).


Pacientka se je v domačem okolju velikokrat prebujala v poznih nočnih urah, zaradi

bolečin v predelu ledvene hrbtenice. V času hospitalizacije pacientka posebnih motenj ni

imela spala je celo noč. Bila je utrujena in zaspana, veliko časa je prespala tudi čez dan.

Nameščena je bila v več posteljni sobi, kjer so bile še tri pacientke.


� UTRUJENOST

Problem: občutek izčrpanosti, zmanjšana sposobnost za normalne telesne in duševne

aktivnosti (Gordon, 2006).

Vzročni dejavniki:

- stres

- postoperacijsko stanje

Problemi:

- spanje ob nenormalnem času


39

- pomanjkanje energije

- utrujenost, zaspanost

- potreba po počitku

Cilji:

- utrujenost bo zmanjšana

- pacientki se bo povrnila energija

- pacientka ne bo spala ob nenormalnem času

- zaspanost pri pacientki bo zmanjšana


- pacientki povedati in ji svetovati ob katerih urah je primerno počivati (kadar ne

potekajo vizite, jutranje nege, obiski …)

- pacientko čim manj obremenjevati

- skrbeti za primerno mikroklimo in redno zračiti sobo

- vse negovalne intervencije ustrezno dokumentirati


Pacientki je bilo povedano, da more veliko počivati in ob katerih trenutkih je to najbolj

primerno. V sobi smo izvajali samo nujne aktivnosti. V dopoldanskem in popoldanskem

času smo sobo tudi redno prezračili. Negovalne intervencije smo tudi dokumentirali.

Vrednotenje:

Pacientka je prve tri dni veliko spala in bila utrujena, ni imela prave energije. Potem je z

vsakim dnem bila boljše razpoložena in imela več energije. Ni bila več utrujena in ni več

spala od nenormalnem času. Redno je opravljala dnevne aktivnosti.

6.4.6 Oblačenje in urejanje

Oblačenje in slačenje je življenjska aktivnost, ki ščiti telo pred vplivi okolja, pomaga pri

vzdrževanju telesne temperature in higiene kože, izraža pa tudi estetsko in kulturno

naravnanost človeka (Pajnkihar, 1999).


40


Pacientka s to aktivnostjo ni imela težav, ne v domačem okolju in ne v bolnišnici. Na

oddelku je bila oblečena v bolniško haljo in imela je svoje copate. Prva dva dni po

operativnem posegu je bila odvisna od pomoči zdravstvenih delavcev.

6.4.7 Vzdrževanje normalne telesne temperature

Normalna telesna temperatura je osnova za zagotavljanje optimalne človekove psihične in

fizične aktivnosti, ter za njegovo dobro počutje. Pomembno je tudi, da človek pozna vplive

iz okolja in se ustrezno zaščiti. Temperaturo uravnava termoregulacijski center s

sodelovanjem perifernih receptorjev za mraz in toploto (Pajnkihar, 1999).


Pacientka ni imela težav s povišano telesno temperaturo. Ne doma in ne v kliničnem

okolju. Najvišja telesna temperatura v času hospitalizacije je bila 36,8 stopinj. Izmerjena je

bila z ušesnim termometrom.

6.4.7.1 Osebna higiena in urejenost

Vzdrževanje telesne čistoče in urejenosti je življenjska aktivnost, ki omogoča človeku

zadovoljevanje osebne higiene in urejenosti, kar je pogoj za ohranitev zdravja in ugodnega

počutja. Čistoča telesa je osnovni pogoj za zdravo življenje in pomaga preprečevati

infekcije. S to aktivnostjo zadovoljuje človek svoje estetske potrebe in potrebe po

ustvarjalnosti (Pajnkihar, 1999).


Pacientka je bila pri aktivnosti samostojna v domačem okolju. Na oddelku smo pacientko

prvi dan seznanili kje se nahaja kopalnica, kje so klicne naprave in kako jih pravilno

uporabljati. Pacientka je vsak dan dobila sveže perilo, brisačo in umivalno krpico. Vse

ostale pripomočke je pacientka imela svoje. Prva dva dni je bila pri urejanju odvisna od

zdravstvenih delavcev. Tretji dan po operativnem posegu se je pacientka prvič samostojno

umila ob robu postelje, seveda smo ji pomagali pri tistih predelih katerih še sama ni

dosegla (hrbet, noge). Prevez operativne rane smo pri pacientki naredili drugi dan po

operativnem posegu, ter ga ponavljali na 24 ur.


41


� SAMONEGA, ZMANJŠANA ZMOŽNOST ZA SAMOSTOJNO OSEBNO

HIGIENO (II.stopnja)

Problem: zmanjšana sposobnost opravljanja vseh aktivnosti osebne higiene (Gordon,

2006).

Vzroki:

- stanje po operativnem posegu

- nepopolna telesna mobilnost

- neugodje in bolečina

Simptomi:

- zmanjšana sposobnost do vodnih virov

- težje umivanje nekaterih delov telesa

Cilji:

- pacientka bo čista in umita

- pacientka se bo dobro počutila in bo zadovoljna


- pacientki zagotoviti intimnost in zapreti okna

- pacientko aktivirati pri izvajanju osebne higiene v njenih zmožnostih in

upoštevanju omejitev

- pacientki prinesti umivalnik k postelji in poskrbeti za primerno temperaturo vode

- pacientki umiti vse predele telesa katerih si sama ne more

- poskrbeti za sveže perilo

- urediti posteljo in nočno omarico

- poskrbeti za nego ustne votline (zobne proteze)

- pripraviti si stvari za aseptičen prevez rane


42

- po aseptični metodi redno izvajati prevez operativne rane, rano čistiti s

Dermacinom

- javiti zdravniku o morebitnih spremembah, barvi, izločku iz rane

- vse intervencije dokumentirati


Pacientki smo pred izvajanjem osebne higiene zagotovili intimnost z zavesami, ki so med

posteljami in zaprli vrata, ter okna. Pacientko smo postopoma slačili. K postelji na mizico

nočne omarice smo ji prinesli umivalnik s toplo vodo. Pacientka se je sama umila, kjer se

je lahko, ostalo smo ji pomagali. Priskrbeli smo ji sveže perilo in jo preoblekli. Uredili smo

ji posteljo in počistili nočno omarico. Pomagali smo ji pri umivanju ustne votline in ji

umili zobno protezo. Prevez operativne rane smo prvič naredili po aseptični metodi drugi

dan po operaciji in nato vedno v dopoldanskem času, vsak dan en krat. Vse negovalne

intervencije smo dokumentirali.

Vrednotenje:

Pacientka je prva dva dni po operativnem posegu bila odvisna od pomoči zdravstvenih

delavcev, nato je z vsakim naslednjim dnem napredovala in na koncu hospitalizacije, naše

pomoči skoraj ni več potrebovala. Prevez rane so redno izvajali, rana je bila sanirana in

suha. Pacientka je imela 24 »klanf«.

6.4.8 Izogibanje nevarnostim v okolju

Bistvo te aktivnosti je, da nevarnost prepoznamo in se nanjo ustrezno odzivamo tako, da

nam bo v okolju uspelo preprečiti, zmanjšati ali vsaj omiliti neugoden vpliv na zdravje. Za

samostojno izvajanje te osnovne življenjske aktivnosti sta človeku potrebni fizična in

intelektualna sestavina (Pajnkihar, 1999).


Pacientka je bila sposobna nevarnost v domačem okolju prepoznati in se ji tudi izogniti.

Zaradi bolečin in posledično tudi nestabilnosti je obstajala nevarnost padcev in poškodb.

Po operativnem posegu je pacientka imela rano vzdolž hrbtenice, ki je bila primerno

sanirana. Vstavljen je imela tudi stalni urinski kateter in dren. Na obeh rokah je imela


43

vstavljeni dve periferni intravenski kanili (20 GA), po katerih je prejemala infuzijske

tekočine. Na desni roki je imela vstavljeno arterijsko kanilo. Zaradi vseh teh posegov v

telo, je obstajala nevarnost vdora mikroorganizmov v telo in pri tem tudi v krvni obtok.


� NEVARNOST INFEKCIJE (i.v, TUK, infuzijski sitemi, infuzijska

tekočina, operativna rana)

Problem: prisotnost zvišane možnosti za vdor patogenih organizmov (i.v., TUK, infuzijski

sistemi, infuzijska tekočina, operativna rana).

Vzročni dejavniki:

- poškodba kože (nastavitev i.v. kanala in kirurške rane)

- zvišana ogroženost infekcije s patogenimi organizmi iz okolja (kontaminirana

infuzijska tekočina ali sistem, vstavljanje trajnega urinskega katetra)

Cilji:

- pacientka ne bo imela znakov vnetja, okužbe in edemov na koži

- do sistemske okužbe ne bo prišlo

- infekcija bo nadzorovana



- pravilno umivati in razkuževati roke zdravstvenega osebja, pacienta in pacientove

okolice

- redno uporabljati zaščitna sredstva kadar so potrebna (rokavice)

- ob nastavitvi intravenske kanile in infuzijske tekočine upoštevati pravila asepse

- dokumentirati nastavitev intravenske kanile in infuzijske tekočine

- opazovati vbodno mesto in pretok infuzije

- prevezati intravensko kanilo na 24-48 ur


44

- seznaniti pacientko, da naj opazuje vbodno mesto in, če se v infuzijskem sistemu

pojavi kri ali, če je vbodno mesto rdeče, otečeno ali boleče in, če so obveze že

mokre, da mora takrat poklicati medicinsko sestro

- pacientko opozoriti, na omejenost gibanja roke

- menjati infuzijski sistem na 24ur oz. če je krvav

- seznaniti pacientko o pravilni legi urinskega katetra

- pravilno rokovati z urinsko vrečko in jo redno prazniti

- paziti, da urinske vrečke ne dvignemo višje od mehurja, da ne bi urin zatekal nazaj

- izvajati redno anogenitalno nego

- redno menjavati urinsko vrečko (na 24ur)

- redno meriti in beležiti diurezo

- odstraniti arterijsko kanilo (drugi dan po operativnem posegu)

- dokumentirati vse negovalne intervencije, morebitne zaplete in ukrepe ob zapletih


Pacientki sta bila nastavljeni dve intravenski kanili (leva in desna roka) in ena arterijska

kanila (desna roka), pri tem so bila upoštevana vsa navodila asepse, ter tudi pri aplikaciji

predpisane infuzijske tekočine. Pacientko smo seznanili z vsemi znaki, ob katerih mora

poklicati medicinsko sestro. Svetovali smo ji, da naj roko drži čim bolj položno in na miru,

ter naj pazi da ne bo ležala na infuzijskem kanalu. V primeru, da se bo želela preobleči pa

naj pokliče zdravstvene delavce. Pacientka je dobila infuzijsko stojalo, da ji bo lažje iti na

stranišče, kopalnico… Intravenske kanile smo redno prevezovali na 24 ur. Intravenski

kanili in arterijsko kanilo smo odstranili tretji dan po operativnem posegu, ko pacientka ni

več prejemala intravenske terapije. Pacientko smo poučili o pravilni legi urinskega katetra,

da ne sme ležati na njem. Redno smo izpraznjevali urinsko vrečko in dokumentirali

diurezo. Pazili smo, da urinske vrečke nismo dvigovali višje od mehurja, da urin nebi

zatekal nazaj. Pacientko smo poučili, da v primeru rdečice, srbečice ali bolečine v predelu

vstavljenega urinskega katetra, sporoči zdravstvenem osebju. Vse negovalne intervencije

smo dokumentirali.


Do infekcije in do sistemske okužbe, vnetja kože ni prišlo. Pacientka se je dobro počutila.


45

6.4.9 Komunikacija, odnosi z ljudmi, izražanje čustev, občutkov, potreb

Komuniciranje je osnovna življenjska aktivnost, ki pri človeku zadovoljuje potrebe po

izmenjavi informacij, znanj, izkušenj, potreb, občutkov, in je tesno povezana z učenjem.

Komunikacija med udeleženci lahko poteka, če sta prisotna razumevanje in zadostna

stopnja zaupanja. Verbalna komunikacija nikoli ne poteka samostojno, ampak je povezana

z neverbalno, ki nam včasih ponudi celo več iskrenih informacij. V zdravstveni negi

poteka tudi terapevtsko komuniciranje (Pajnkihar, 1999).


Pacientka je bila komunikativna. Odgovarjala je na zastavljena vprašanja in, če jo je kaj

zanimalo tudi kaj povprašala. Ni bilo opaziti motenj čustvovanja in govora. Redno so jo

obiskovali svojci in znanci v času hospitalizacije. Pri pacientki pa je bilo za opaziti strah in

negotovost pred operativnim posegom, ter pred samim izidom operativnega posega.


� STRAH (pred operativnim posegom in izidom operacije)

Problem: občutek ogroženosti zaradi znanega vzroka z identificiranim virom nevarnosti

(pred operativnim posegom in izidom operacije) (Gordon, 2006).

Vzročni dejavniki:

- pomanjkanje znanja

- občutek nesposobnosti, da bi obvladovali zadeve

- operativni poseg

Simptomi:

- pacient izraža strah, nervozo in skrb zaradi operativnega posega

- zaskrbljenost glede izida operacije

- pogosto spraševanje in iskanje informacij

Cilji:

- pacientkin strah bo zmanjšan


46


- pacientki omogočiti pogovor z zdravnikom

- pacientki odgovoriti na vsa zastavljena vprašanja, če je v naših kompetencah

- pomiriti pacientko pred posegom s stiskom roke, lepimi besedami

- vse intervencije dokumentirati


Pacientka se je pogovorila z zdravnikom. Razložil ji je sam operativni poseg, ter

rehabilitacijo po njem, katera bo odločilnega pomena. Pacientka je bila pred operativnim

posegom pomirjena. Premedikacije pred operativnim posegom pacientka ni dobila.


Pacientka je delovala pomirjeno, čeprav je bil strah še vedno prisoten. Poznala je postopek

same operacije, čas trajanja, okrevanja in same rehabilitacije.

6.4.10 Vera in zaupanje

Izražanje verskih čustev je življenjska aktivnost, ki omogoča človeku zadovoljevanje

potreb po verski pripadnosti. Izražanje aktivnosti je tesno povezano s komunikacijo

bolnika (Pajnkihar, 1999).


Pacientka ne izraža posebnega zanimanja in potreb po izražanju verske skupnosti. Je

krščanske vere, cerkev obiskuje le ob večjih praznikih.

6.4.11 Koristno delo, razvedrilo in rekreacija

Delo je življenjska aktivnost, ki omogoča človeku pridobivanje sredstev za življenje.

Razvedrilo in rekreacija sta aktivnosti, ki omogočata, da se človek sprošča, vzdržuje

ustrezno psihofizično kondicijo in si nabira novih moči za delo in življenje (Pajnkihar,

1999).



47

Pacientka v domačem okolju rada kuha in vrtnari. Rada pogleda dober film ali oddajo. Gre

na kakšen krajši sprehod. V bolnišnici se pacientka nikakor ni mogla zaposliti vsaj prve

dneve po operativnem posegu ji je bilo težko, saj je ležala v takšnem položaju kjer ni

mogla nič. Naslednje dni je brala revije, se pogovarjala s ostalimi pacientkami v sobi in

odšla v avlo bolnišnice.

6.4.12 Učenje in pridobivanje znanja


Pacientka je sodelovala glede svoje bolezni. Kazala je zanimanje, postavljala vprašanja in

sodelovala pri vseh preiskavah in aktivnostih. Vse te podatke je dobila od zdravnika,

medicinskih sester nekaj pa si je tudi sama že prebrala na internetu. Med samo

hospitalizacijo je bila poučena o zdravi prehrani, ter zdravem načinu življenja, o pomenu

rednega gibanja, ter o pravilnih obremenitvah in vajah za hrbtenico (pravilno vstajanje iz

postelje, pravilno sedenje, hoja…). Ob odpustu je dobila navodila, da naj veliko počiva, se

izogiba naporom, da ne sme dvigovati težkih bremen. Lahko se prepogiba (v predklon),

vendar previdno, le do bolečine. Ne sme hoditi v hrib in se voziti z avtom na kakšno daljšo

pot oziroma relacijo, vsaj en mesec po operativnem posegu. Ob odpustu je dobila navodila,

da se mora oglasiti pri svoji osebni zdravnici za prevez operativne rane in kasneje za

odstranitev »klanf«. V primeru poslabšanj naj se nemudoma oglasi na oddelku. Na pregled

uspešnosti operativnega posega k operaterju pride šele po dobrih dveh mesecih in po

opravljenih še dodatnih terapijah (zdravilišče). Na pregled mora priti s svežimi

rentgenskimi fotografijami hrbtenice.

6.5 PRIMERJAVA BOLEČINE IN SAMOOSKRBE PACIENTA V ZVEZI Z

BOLEČINO PRED IN PO OPERATIVNIM POSEGOM SKOLIOZE

Pacientki smo pred operativnim posegom predstavili oba vprašalnika (vprašalnik o bolečini

in o samooskrbi v zvezi z bolečino), ter ji ga razložili, da je razumela kako ga izpolniti.

Zagotovili smo ji mir. Povedali smo ji, da bo oba vprašalnika rešila pred operativnim

posegom in mesec dni po njem, da bomo primerjali njene rezultate.


48

6.5.1 REZULTATI VPRAŠALNIKA O BOLEČINI

Pred OP posegom:

Pacientka je ob reševanju vprašalnika o bolečini odgovorila, da je danes čutila bolečino, ki

se razlikuje od vsakdanjih bolečin (blažji glavobol, zvin in zobobol). Njena najhujša

bolečina v prejšnjem tednu je bila 9 od 10. Njena najblažja bolečina v prejšnjem tednu pa

je bila 6 od 10. Pacientkina povprečna jakost bolečin je 7 od 10. Bolečina, ki jo je čutila v

trenutku, ko je izpolnjevala ta vprašalnik je bila 8 od 10. Bolečine si je pacientka lajšala s

Iboprufenom 600, ki ga je jemala 3x1 tbl. Ta zdravila so ji le 30% pomagala pri ublažitvi

bolečin. Pacientko so bolečine pri določenih aktivnostih ovirale:

- Vsakdanje aktivnosti 6 od 10

- Razpoloženje 6 od 10

- Hoji 8 od 10

- Običajnih opravilih 6 od 10

- Odnosih so ljudi 4 od10

- Spanju 7 od 10

- Uživanju življenja 8 od 10

Po OP posegu (en mesec po operativnem posegu):

V trenutku izpolnjevanja vprašalnika, pacientka ni čutila nobene bolečine. Njena najhujša

bolečina v prejšnjem tednu je bila 3 od 10. Najbolj blaga pa, da bolečin sploh ni čutila 0 od

10. Povprečna bolečina, ki jo pacientka čuti po operativnem posegu je 2 od 10. Ker

praktično pacientka nima bolečin ne jemlje več zdravil, razen ko se bolečine pojavijo si jih

lajša s Iboprufenom 600, ki ga vzame 1x1 in ji zdravila pomagajo pri ublažitvi bolečin

100%.

Pacientko bolečine pri določenih aktivnostih ovirajo:

- Vsakdanje aktivnosti: 1 od 10

- Razpoloženje: 0 od 10

- Hoji 2 od 10

- Običajnih opravilih 0 od 10

- Odnosih do ljudi 0 od 10


49

- Spanju 1 od 10

- Uživanju življenja 0 od 10

6.5.2 REZULTATI VPRAŠALNIKA O SAMOOSKRBI PACIENTA GLEDE NA

VPLIV BOLEČINE PRI VSAKODNEVNIH AKTIVNOSTIH

Vprašalnik je sestavljen tako, da ima ponujenih več odgovorov, pacient pa mora izmed teh

izbrati trditev, ki velja za njegovo zdravstveno stanje.

Pred OP posegom:

Pacientka je opredelila njeno intenzivnost/jakost bolečine z bolečino, ki je zelo huda.

Glede osebne higiene in urejanja, pacientka čuti bolečino in je zato počasnejša in

previdnejša. Bolečina ji prepreči dvigovanje bremen iz tal, vendar lahko dvigne lažja

bremena, če so le ta na mizi. Bolečina pacientki preprečuje hojo nad 1 km in prepreči

sedenje nad 1 uro. Zaradi bolečine pacientka ne more stati več kot 30 minut, da pri tem ne

bi čutila bolečine. Zaradi spanja je pacientka spala 6 ur na noč. Socialno življenje je

omejila na dom zaradi bolečin in pri potovanju je sicer bolečina manjša, vendar na poti

dolgi manj kot 2 uri.

Po OP posegu:

Pacientka je brez bolečin (jakost). Normalno skrbi zase, saj ne čuti bolečin. Bremen še ne

dviguje, saj še jih ne sme po navodilih zdravnika. Pri hoji ni omejena z bolečino in v stolu

lahko sedi poljubno dolgo. Stoji lahko poljubno dolgo brez, da bi ob tem začutila bolečino.

Spi brez bolečin. Družabno življenje je zadovoljivo, saj več nima bolečin in potuje lahko

kamorkoli brez dodatnih bolečin.


50

7 RAZPRAVA

Pri pisanju diplomskega dela smo si zastavili tri raziskovalna vprašanja:

Kakšne potrebe po zdravstveni negi ima pacient s skoliozo?

Pri pacientu s skoliozo smo ugotovili, da ima različne potrebe po zdravstveni negi in so

izredno pomembne za kakovost življenja. Govorimo o telesnih potrebah, ki zajemajo

veliko počitka, saj smo ugotovili, da je pacientka, ki smo jo obravnavali imela pred

operativnim posegom slabšo kvaliteto spanja. Pacientka je potrebovala pomoč pri

vsakodnevnih aktivnostih, saj je hitreje omagala in bila nesigurna pri gibanju. Ob daljši

hoji in stoji (30 do 60 minut) je pacientka čutila močne bolečine (8 od 10) v predelu

ledvene hrbtenice in v levi nogi je čutila mravljinčenje. Probleme je imela tudi z daljšim

sedenjem, saj so se ponovno pojavljale bolečine v ledvenem predelu, če je sedela več kot

eno uro. Pri opravljanju osebne higiene je bila počasnejša in previdnejša. Pred operativnim

posegom je imela pacientka tudi čustvene potrebe, ki so se kazale predvsem pri odnosih z

ljudmi, nihanju razpoloženja (bolečine), sigurnosti, uživanju življenja in potrebi po dajanju

(druženju, navezovanju stikov in pri različnih aktivnostih).

Po operacijskem posegu je pacientka veliko pridobila, saj se je njeno fizično in psihično

stanje izboljšalo. Kvaliteta spanja se je pri pacientki popolnoma izboljšala, sedaj spi brez

bolečin in prebujanja. Vsakodnevne aktivnosti lažje premaguje, saj pri gibanju ni več

omejena in lahko hodi in stoji brez časovne omejitve, saj se je bolečina bistveno zmanjšala,

prav tako pa tudi mrtvičenje v levi nogi. Sedaj pacientka čuti bolečino 2 od 10 in je bolj

sigurna vase. Sedi lahko poljubno dolgo. Pri osebni higieni je hitrejša in spretnejša. Pri

čustvenih potrebah je pacientka po operativnem posegu veliko pridobila, saj sedaj ni več

toliko omejena na sam dom, temveč lahko gre kamor želi. Lažje lahko navezuje stike,

sodeluje pri različnih aktivnostih, se druži… Njeno razpoloženje ne niha več, saj je sigurna

vase in spet uživa življenje.

Kateri negovalni problemi so pri pacientu s skoliozo najpogostejši?

Pri obravnavi pacientke smo ugotovili veliko negovalnih problemov pred in po samem

operativnem posegu. Pred operativnim posegom smo pri pacientki izpostavili naslednje


51

negovalne diagnoze: učinkovito obvladovanje terapevtskih predpisov (terapija astme), saj

je bila pacientka o jemanju terapije dosledna in natančna. Prioritetne negovalne diagnoze

so: utrujenost, zaradi slabšega spanja ponoči in nevarnost padcev. Pomembno je omeniti

tudi strah pred samim operativnim posegom in izidom le tega.

Po operativnem posegu smo izpostavili več negovalnih diagnoz, saj je pacientka

potrebovala največ pomoči in vzpodbude. Potencialne negovalne diagnoze, ki smo jih na

podlagi analize podatkov izpostavili so strah in nevarnost infekcije.

Aktualne negovalne diagnoze, ki smo jih izpostavili so: neuravnovešena prehrana, manj

kot telo potrebuje in navzea, saj je pacientka imela zelo slab apetit prve dneve po

operativnem posegu, občutila je tudi slabost in dvakrat bruhala. Zaradi mirovanja po

samem posegu smo pri pacientki izpostavili samonego, pomanjkljivo zmožnost

samostojnega opravljanja telesne potrebe (II. stopnje), saj je pacientka imela vstavljen

urinski kateter (tri dni) in potrebovala je pomoč pri negovalni diagnozi samonega,

zmanjšana zmožnost za samostojno osebno higieno, kjer smo ji pomagali pri umivanju in

redno izvajali prevez rane. Zaradi bolečin, ki jih je pacientka imela po operativnem posegu

in navodil glede mirovanja, vstajanja in hoje smo vključili tudi mobilnost, nepopolna

telesna mobilnost (II. stopnja po operativnem posegu). Saj je pacientka prve dni po

operativnem posegu imela predpisano mirovanje in se je lahko obračala samo levo in

desno z vzdignjenim vzglavjem za največ dvajset stopinj. Naslednje dni je s pomočjo

fizioterapevtke vstala in hodila brez opore, kjer je bila nevarnost padcev in poškodb

povečana, vendar do njih ni prišlo.

Medicinska sestra lahko pomaga pacientu pri doseganju ciljev zdravstvene nege na

različne načine. Cilj zdravstvene nege je namreč doseči najboljšo možno raven zdravja in

delovanja pacienta. Zdravstvena nega poudarja lastno oskrbo, saj je pacient tisti, ki je v

največji meri odgovoren za vzdrževanje svojega zdravja. Tako so poučevanje, svetovanje

in motiviranje najpomembnejše aktivnosti pri zagotavljanju zdravstvene nege (Ivanuša &

Železnik, 2000).

Ali se je fizično počutje pacienta in opravljanje vsakodnevnih aktivnosti po operativnem

posegu pri pacientu s skoliozo izboljšalo?


52

Pacientka se po operativnem posegu odlično počuti, saj je bolečina skoraj popolnoma

izginila in tako se pacientka z vsakdanjim aktivnostmi lažje in dlje časa ukvarja. Počne

stvari katerih prej ni mogla ali jih je s težavo opravila. Ta odgovor na to vprašanje smo

dobili predvsem s vprašalnikoma o bolečini in samooskrbi, ki jih je pacientka rešila pred

operativnim posegom in en mesec po operativnem posegu in rezultati so:

Primerjava pred in po operativnim posegom je zelo očitna. Pacientka je pred operativnim

posegom čutila močne bolečine celo 9 od 10, njena najblažja bolečina pa je bila 6 od 10. V

povprečju je čutila moč bolečine 7 od 10. Pacientka si je bolečine lajšala s Ibuprufenom

600, ki ga je jemala 3x1 tbl, le te so ji 30% pomagale pri ublažitvi bolečin. Najbolj je

bolečina pacientko ovirala pri naslednjih aktivnostih : pri vsakdanjih aktivnostih,

razpoloženju in običajnih opravilih je čutila bolečino 6 od 10. Med spanjem je bila stopnja

bolečine 7 od 10. Največ težav je pacientka imela pri hoji in uživanju življenja, kjer je bila

intenziteta bolečine kar 8 od 10. Po operativnem posegu (po enem mesecu) pacientka ni

več čutila bolečin. Najhujša bolečina je bila 3 od 10. Pacientka terapije več ni potrebovala,

razen v primerih, ko se bolečina pojavi, si jo lajša s Iboprufenom 600, ki ga vzame 1x1 tbl

in ji pomaga pri ublažitvi bolečin 100%. Sedaj pacientko bolečina ne ovira več pri

aktivnostih, edino bolečino čuti 2 od 10 pri daljši hoji.

Ugotovili smo, da je bolečina pri pacientki za 95% manjša in, da se je njena kvaliteta

življenja izboljšala in spremenila na boljše. Pacientka je veliko bolj razpoložena, lažje

opravlja vsakodnevne aktivnosti, boljše spi in ne čuti bolečin pri hoji. Pacientko še v

prihodnosti čaka rehabilitacijska terapija, od katere pričakuje še dodatno izboljšanje.

Bolečina je redni spremljevalec našega življenja, spremlja pa nas od rojstva, pa vse do

smrti. Predstavlja tako pomemben medicinski, družbeni, socialni in ekonomski problem, da

bi moralo biti zanimanje za razvoj bolečinske medicine dosti večje. Načeloma je bolečina

za življenje koristna. Živ organizem ob poškodbi telesa refleksno reagira in prepreči še

večjo poškodbo. Bolečina je koristna tudi kot klinično znamenje bolezni, lahko pomeni

zgodnjo diagnozo in učinkovitejše zdravljenje (Nagy, 2012).

Pacientka je zelo vesela, da se je odločila za operativni poseg, saj se ji je življenje po

operativnem posegu obrnilo na boljše. Počuti se sposobno in pridobila je na samozavesti.


53

Pri samooskrbi je razlika pred operativnim posegom in mesec dni po njem, saj je pacientka

pred operativnim posegom opredelila njeno intenzivnost, oziroma jakost bolečine, z

bolečino, ki je zelo huda. Pri osebni higieni je zato tudi previdnejša in počasnejša. Bolečina

ji tudi prepreči dvigovanje bremen iz tal, vendar pa lahko dvigne lažja bremena, ki so na

mizi. Pacientka pred operativnim posegom ni mogla hoditi več od 1 km, stati 30 minut in

sedeti več kot 1 uro, da pri tem ne bi čutila bolečine. Pacientka je spala le 6 ur na noč,

življenje je omejila na dom, saj ni mogla potovati dlje kot za 2 uri, ob tem je čutila

bolečine. Po operativnem posegu pa je pacientka brez bolečin in skrbi zase. Pri hoji, stoji

in sedenju ni več omejena in bolečina se ne pojavi več. Spi brez bolečin. Družabno

življenje je zadovoljivo in potuje lahko kamorkoli, saj je bolečina ne omejuje. Bremen še

pacientka ne sme dvigovati.

Glede na rezultate vprašalnika o samooskrbi, se je njeno življenje izpopolnilo, saj lahko

spet opravlja in počne, kar si želi in kako dolgo želi. V povprečju je brez bolečin, ki bi

vplivale na njeno samooskrbo. Lahko skrbi sama zase, saj je bolečina ne omejuje. Hodi in

stoji lahko poljubno dolgo, ne da bi začutila bolečino. Bremen še po enem mesecu ne sme

dvigovati, vendar je prepričana, da bo tudi to v prihodnosti lahko počela.

Pacientka je upoštevala vsa navodila, ki so ji bila dana po operativnem posegu. Zelo je

srečna in zadovoljna, da se je odločila za operativni poseg, ki ji je izboljšal kvaliteto

življenja.

Prizadetost je kakršna koli omejitev ali pomanjkanje sposobnosti za opravljanje normalne

dejavnosti oziroma aktivnosti v vsakodnevnem življenju. Prizadetost pacientov resno

vpliva na funkcionalno sposobnost in delovni status. Dokazano je, da bolečina v hrbtenici

omejuje sposobnost za opravljanje dejavnosti vsakodnevnega življenja in zmanjšuje z

zdravjem povezano kakovost življenja. Pri pacientih s kronično bolečino v hrbtenici je

težko upravljanje vseh dnevnih aktivnosti, saj poleg same bolečine vse to povezano tudi z

psihološkim odzivov. Zato pri kronični bolečini v hrbtenici ni dovolj oceniti samo

intenziteto bolečine, temveč tudi stopnjo prizadetosti pri teh pacientih. Šele takrat lahko

ocenimo njihove funkcionalne omejitve in vrednotimo rezultate (Klemenc, 2010).

Najpomembnejša je pacientova miselnost, da se nauči sprejeti dejstvo, da so sami

odgovorni za svoje lastno zdravje, njegovo izboljšanje in ohranitev. Bolj kot bo pacient to


54

razumel, uspešnejša bo njegova rehabilitacija in nadaljnjo življenje. Predvsem se mora

pacient v prvih mesecih izogibati prepogibanju (prepogiba se lahko samo do bolečine),

nošenju težkih bremen, hoji v hrib (strmino) ter daljši vožnji z avtomobilom. Pacient se

mora gibati in ohranjati mišično moč, saj se mora zavedati da osnovna bolezen ni bila

odstranjena z operativnim posegom (skolioza) in da, kljub operativnemu posegu lahko

napreduje, samo napredovanje pa lahko pacienti upočasnijo sami z zdravim načinom

življenja.


55

8 SKLEP

Hrbtenica ima v našem telesu izredno vlogo, ki se je marsikdaj ne zavedamo, dokler ne

pride do težav, ki nas začnejo ovirati pri naših vsakodnevnih aktivnostih. Največ

problemov se pojavlja v ledvenem predelu.

Skolioza resda ni bolezen, vendar je pa posledica različnih bolezenskih težav, ki nastopijo

in s katerimi se pacienti srečujejo, ter z njimi živijo. Zanimivo je, da poznamo toliko

različnih tipov skolioz, a vzroka nastanka ne. Poznamo različne načine samega zdravljenja,

za katerega se odločimo, je odvisno od diagnostičnih preiskav, da dobimo pravilno sliko

dogajanja v telesu. Za operativno zdravljenje se odločimo predvsem takrat, kadar

konzervativno zdravljenje ni več dovolj učinkovito. V zadnjem času je najpogostejši

operativni poseg, ki se izvaja na hrbtenici im. spondilodeza, ki pomeni zatrditev dela

hrbtenice. Prinaša najmanj kontraindikacij in uspešnejše okrevanje.

Pri pacientu je pomembno ocenjevanje bolečine in samooskrbe pred in pooperativnem

posegu, saj je to pokazatelj uspešnosti samega operativnega posega. Ta pa je izredno

pomembna za kvaliteto pacientovega življenja po samem posegu.

Ne smemo pozabiti dejstva, kako pomembna je sama vloga medicinske sestre pri

zdravstveni negi ortopedskega pacienta. Da je zdravstvena nega teh pacientov izredno

zahtevna in da moremo pacienta obravnavati celostno in individualno vse od sprejema in

do odpusta. Medicinska sestra se mora zavedati kako pomembno je prisluhniti pacientu in

mu nuditi tisto, česar sam ne more narediti. Okrevanje pacienta po operativnem posegu je

odvisno v veliki meri od pacienta samega, koliko se je pripravljen učiti in upoštevati

navodila.


56

LITERATURA

Baebler, B. (2000). Vrste skolioz. V S. Herman (Ured.), Skolioze,endoproteze velikih

sklepov (str. 11-14). Ljubljana, Slovenija: Ortopedska klinika, klinični center Ljubljana.

Bajec, T. (2012). Bolečina v križu - vzroki in pregled. V M. Vogrin, Z. Krajnc, & R. Kelc

(Ured.), Hrbtenica v ortopediji. 300, str. 65-68. Maribor: Univerzitetni klinični center

Maribor.

Berden, N. (2000). Skolioza: opredelitev, patogeneza, oblike krivin. V S. Herman (Ured.),

Skolioze, endoproteze velikih sklepov (str. 7-8). Ljubljana, Slovenija: Ortopedska klinika,

klinični center, Ljubljana.

Bertoncelj, M., & Šiško, M. (2012). Študija primera zdravstvene nege pacientke z

diagnozo spondilodiscitis. V M. Vogrin, Z. Krajnc, & R. Kelc (Ured.), Hrbtenica v

ortopediji. 300, str. 213. Maribor: Univerzitetni klični center Maribor.

Brecelj, J. (2000). Diagnoza skolioze. V S. Herman (Ured.), Skolioze,endoproteze velikih

sklepov (str. 15-28). Ljubljana, Slovenija: Ortopedska klinina, klinični center Ljubljana.

Bunc, T. K. (2008). Anatomija in patologija križnega dela hrbtenice. V R. Vajd (Ured.),

Priročnik fizikalne medicine in rehabilitacije (str. 33-45). Ljubljana, Slovenija: Zavod za

razvoj družinske medicine.

Calderone R., R., & Toutant E., L. (2006). Degenerative scoliosis. V D. Anderson, A.

Vaccaro R., & E. Gumpert (Ured.), Decision making in spinal care (str. 207-212). New

York, United states of America: Thieme.

Demšar, A. (2003). Ortopedija. (S. Herman, Ured.) Maribor, Slovenija: Univerza v

Mariboru, Visoka zdravstvena šola.

Fokter, F. S. (2012). Dinamična stabilizacija hrbtenice. V M. Vogrin, Z. Krajnc, & R. Kelc

(Ured.), Hrbtenica v ortopediji (str. 141-145). Maribor, Slovenija: Univerzitetni klinični

center Maribor.


57

Gabos, G. P. (2006). Juvenile Idiopathic Scoliosis. V G. Anderson D., & A. Vaccaro R.,

Decision making in spinal care (str. 257-261). New York: Thieme Medical.

Gilmour, D. (2010). Perioperative care. V R. Pudner (Ured.), Nursing the surgical patient.

tretja izdaja, str. 17-32. UK, United states of America: Elsevier.

Globokar, D. (2003). Ocenjevanje bolnikov z bolečino v križu. V H. Burger, & N. Goljar

(Ured.), Ocenjevanje izida v medicinski rehabilitaciji (str. 203-212). Ljubljana, Slovenija:

Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo.

Gordon, M. (2006). Negovalne diagnoze-priročnik. (T. Geč, Ured.) Ljubljana, Slovenija:

Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca Maribor, Kolaborativni center SZO za primarno

zdravstveno nego.

Gorenšek, M. (2000). Nevromuskularne skolioze. V S. Herman, & S. Herman (Ured.),

Skolioze, endoproteze velikih sklepov (str. 47-53). Ljubljana, Slovenija: Tiskarna Littera

Picta, d.o.o.

Hero, N. (2012). Zdravljenje skolioz. V M. Vogrin, Z. Krajnc, & R. Kelc (Ured.),

Hrbtenica v ortopediji (str. 45). Maribor: Univerzitetni klinični center Maribor.

Ivanuša, A., & Železnik, D. (2000). Osnove zdravstvene nege kirurškega bolnika. (V.

Brumec, L. Lednik, & M. Kokoš, Ured.) Maribor, Slovenija, Slovenija: Univerza v

Mariboru, Visoka zdravstvena šola.

Janša, J. (2003). Ocenjevanje funkcijskega stanja z Barthel indeksom dnevnih aktivnosti. V

H. Burger, & N. Goljar (Ured.), Ocenjevanje izida v medicinski rehabilitaciji (str. 51-58).

Ljubljana, Slovenija: Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo.

Jenkins W., G., Kemnitz P., C., & J.Gerard, T. (2007). Anatomy and Psysiology. USA:

John Wiley & Sons.

Jevtič, V. (1997). Radiološka diagnostika degenerativnih bolezni hrbtenice. V V. Pavlovčič

(Ured.), Bolečina v križu (str. 25-36). Ljubljana, Slovenija: Ortopedska klinika, Klinični

center Ljubljana.


58

Kelc, R. (2012). Funkcionalna anatomija hrbtenice. V M. Vogrin, Z. Krajnc, & R. Kelc

(Ured.), Hrbtenica v ortopediji (str. 13-23). Maribor, Slovenija: Univerzitetni klinični

center Maribor.

Klemenc, Z. K. (2010). Disability in patients with chronic non-specific low back pain:

validation of the Slovene version of the oswestry disability index. (I. Švab, Ured.)

Zdravstveno varstvo , 400, 88-94.

Kojić, T. (9. November 2009). Kaj se skriva za kraticami diagnostičnih preiskav CT, MRI,

PET? Prevzeto 13. Julij 2013 iz Viva: http://www.viva.si/Diagnostika/473/Kaj-se-skriva-

za-kraticami-diagnosti%C4%8Dnih-preiskav-CT-MRI-PET

Kos, N., & Sedej, B. (2005). Uporaba ocenjevalnih lestvic pri bolnikih po operativnem

zdravljenju degenerativnih sprememb lumbalnega dela hrbtenice. V R. Komadina, & A.

Strahovnik (Ured.), Zbornik izbranih predavanj simpozija o poškodbah in okvarah

hrbtenice (str. 138). Celje, Slovenija: Splošna bolnišnica Celje.

Košak, R. (2008). Anteriorna korekcija skoliotičnih deformacij hrbtenice. V V. Pavlovčič

(Ured.), Novosti v ortopediji (str. 29-30). Ljubljana, Slovenija: Ortopedska klinika, klinični

center, Ljubljana.

Kostuik, J. P., Anderson, G. D., & Kebaish, K. M. (2006). Surgery for adult spinal

deformity. V T. Albert J., R. Heary F., & B. Brandenburg (Ured.), Spinal deformities: The

essentials (str. 217-229). New York: Thieme Medical.

Lehman, A. R., & Kuklo, R. T. (2006). Adolescent idiopathic scoliosis. V D. Anderson, &

A. Vaccaro R., Decision making in spinal care (str. 263-268). New York: Thieme Medical.

Lim R., M., Yung Lee, J., & Albert J., T. (2006). Adult scoliosis. V D. Anderson, A.

Vaccaro R., & E. Gumpert (Ured.), Decision making in spinal care (str. 279-285). New

York, United states of America: Thieme.

Lubicky P., J. (2006). Congenital Scoliosis. V D. Anderson, A. Vaccaro R., & E. Gumpert

(Ured.), Decision making in spinal care (str. 245-250). New York, United states of

America: Thieme.


59

Nagy, A. (2012). Zdravstvena nega bolnika z bolečinami v ledvenem delu hrbtenice -

križu. V M. Vogrin, Z. Krajnc, & R. Kelc (Ured.), Hrbtenica v ortopediji. 300, str. 183-

187. Maribor: Univerzitetni klinični center Maribor.

Naranđa, J. (2012). Prirojene nepravilnosti hrbtenice. V M. Vogrin, Z. Krajnc, & R. Kelc

(Ured.), Hrbtenica v ortopediji. 300, str. 25-32. Maribor: Univerzitetni klinični center

Maribor.

Novak, P., & Meh, D. (2003). Ocenjevanje bolečine. V H. Burger, & N. Goljar (Ured.),

Ocenjevanje izida v medicinski rehabilitaciji (str. 75-85). Ljubljana, Slovenija: Inštitut

Republike Slovenije za rehabilitacijo.

Oakley, M. (2010). Day surgery. V R. Pudner (Ured.), Nursing the surgical patient. tretja

izdaja, str. 35-42. UK: Elsevier.

Pajnkihar, M. (1999). Teoretične osnove zdravstvene nege. (A. Hajdinjak, B. Filej, & S.

Vuga, Ured.) Maribor, Slovenija.

Pleničar, M. Č., & Popovič, J. (2. November 2010). Viva. Prevzeto 12. Julij 2013 iz

Zdravljenje skolioz: http://www.viva.si/Kosti-in-sklepi-Ortopedija/5561/Zdravljenje-

skolioz?index=1

Pynsent, F. J. (2000). Oswestry Low Back Pain Disability Questionnaire. Prevzeto 05.

Junij 2013 iz http://webcache.googleusercontent.com/search?q=cache:rXG-

MrqJg6QJ:www.workcover.com/documents.ashx%3Fid%3D1295+&cd=1&hl=sl&ct=clnk

&gl=si

Rečnik, G. (2012). Manj invazivna zatrditev ledvene hrbtenice. V M. Vogrin, Z. Krajnc, &

R. Kelc (Ured.), Hrbtenica v ortopediji (str. 139). Maribor, Slovenija: Univerzitetni

klinični center Maribor.

Rosenfeld R., S. (2006). Infantile Scoliosis. V D. Anderson, A. Vaccaro R., & E. Gumpert

(Ured.), Decision making in spinal care (str. 251-254). New York, United states of

America: Thieme.


60

Rupreht, M. (2012). Slikovne preiskave v diagnostiki hrbtenice. V M. Vogrin, Z. Krajnc,

& R. Kelc (Ured.), Hrbtenica v ortopediji (str. 97-99). Maribor, Slovenija: Univerzitetni

klinični center Maribor.

Shen H., F., Thompson W., P., & Arlent, V. (2006). Neuromuscular Scoliosis. V D.

Anderson, A. Vaccaro R., & E. Gumpert (Ured.), Decision making in spinal care (str. 271-

278). New York, United states of America: Thieme.

Skodič, J., & Dragšič, L. (2012). Predoperativna in pooperativna rehabilitacija pri bolečini

v križu. V M. Vogrin, Z. Krajnc, & R. Kelc (Ured.), Hrbtenica v ortopediji (str. 163).

Maribor, Slovenija: Univerzitetni klinični center Maribor.

Strnad, S., & Železnik, P. (2012). Mini invazivna spondilodeza izziv ali zahteva

operacijske medicinske sestre. V M. Vogrin, Z. Krajnc, & R. Kelc (Ured.), Hrbtenica v

ortopediji (str. 189). Maribor, Slovenija: Univerzitetni klinični center Maribor.

Travnik, L. (1997). Anatomija in biomehanika hrbtenice. V V. Pavlovčič (Ured.), Bolečina

v križu (str. 7-12). Ljubljana, Slovenija: Ortopedska klinika, klinični center Ljubljana.

Tušek-Bunc, K., & Suzana, K. (2006). Anatomija in patologija ledvenega dela hrbtenice. V

K. Tušek-Bunc (Ured.), Vzajemna oskrba bolnika: bolečina v križu, bolezni venskega

sistema, bronhopnevmonija (str. 33-45). Maribor, Slovenija: Združenje zdravnikov

družinske medicine SZD.

Ullrich, F. P. (17. September 2007). Spine health. Prevzeto 12. Julij 2013 iz

http://www.spine-health.com/conditions/scoliosis/degenerative-scoliosis

Vengust, R. (2009). Degenerativne bolezni ledvene hrbtenice in operativno zdravljenje.

(V. Antolič, & U. Rot, Ured.) Celje, Slovenija: Mavrica d.o.o.

Winter, B. (2006). Congenital Scoliosis. (B. Brandenburg, Ured.) New York, United States

of America: Thieme.


1

PRILOGE

VPRAŠALNIK Sem Barbara Štern, študentka zdravstvene nege na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Mariboru. Pišem diplomsko delo z naslovom »Obravnava pacienta s skoliozo«. Namen, ki ga imam s svojim diplomskim delom je predstaviti zdravstveno nego in obravnavo pacienta s skoliozo, ter se podrobno poglobiti v bolečino in samooskrbo pacienta s skoliozo pred in po operativnem posegu. S pomočjo tega vprašalnika, želim ugotoviti kateri so najpogostejši negovalni problemi pred in po operativnem posegu, ki pestijo paciente s to boleznijo. Podatke, katere mi boste posredovali, bom uporabila izključno za namene diplomskega dela. Pri tem pa bom upoštevala načelo anonimnosti in druga etična načela Kodeksa etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Za Vaše sodelovanje se vam že v naprej zahvaljujem.

Barbara Štern VPRAŠALNIK PO ŽIVLJENJSKIH AKTIVNOSTIH OSEBNI PODATKI

• Spol : M q Ž q

• Leto rojstva / starost : _____________________________

• Kraj bivanja : ___________________________________

• Poklic in zaposlitev : _____________________________

MEDICINSKA ANAMNEZA

• Medicinska diagnoza : _____________________________________

• Kako so vam bolezen odkrili in kakšne simptome ste imeli v začetku?

• Koliko časa se že zdravite za skoliozo?

• Se zdravite še za kakšno drugo boleznijo? Katero?

• Ste že bili kdaj operirani?

• Jemljete kakšna zdravila? Kakšna?

• Kakšne preiskave ste vse opravili v času zdravljenja?

• Imate kakšne alergije?

• Družinska anamneza (bolezni v družini)?


2

MERITVE IN VITALNI ZNAKI Pred OP posegom: Po OP posegom :

Dihanje: Dihanje : Pulz: Pulz: Krvni tlak: Krvni tlak : Telesna temperatura: Telesna temperatura:

SOCIALNA ANAMNEZA Pred OP posegom:

• Živite v domačem okolju sami ali z družino?

• Kakšni so vaši medsebojni odnosi v družini?

• Kakšne so vaše stanovanjske, ekonomske in higienske razmere?

• Kako vaša družina sprejema vašo bolezen in zdravljenje, ki bo potrebno po

operacijskem posegu?

Po OP posegu: • Kdo bo za vas poskrbel v domačem okolju?

DIHANJE Pred OP posegom :

• Imate ali pa ste v preteklosti imeli težave z dihanjem? Kakšne (npr.: oteženo

dihanje, astma, dušenje, kašelj …)?

• Ali kadite ali ste kadili kdaj v preteklosti? Koliko časa in koliko cigaret dnevno?

Po OP posegom: • Imate ali ste imeli po operativnem posegu kakšne težave z dihanjem?

PREHRANJEVANJE IN PITJE Pred OP posegom:

• Telesna teža v kg: _____

• Telesna višina v cm: _____

• Kakšen je vaš vzorec prehranjevanja (število obrokov dnevno, kakšna hrana,

konsistenca hrane, dieta)?

• Imate dober apetit?

• Koliko tekočine zaužijete dnevno? Kakšna je ta tekočina (gazirane pijače, voda,

sokovi)?

• Uživate alkohol?

• Imate ali ste imeli kdaj probleme s slabostjo in bruhanjem?

• Imate ali ste imeli kdaj težave pri žvečenju in požiranju?


3

Po OP posegu :

• Ali ste imeli kakšne težave s slabostjo in bruhanjem?

• Kdaj ste lahko zaužili tekočino in prvi obrok hrane?

• Ste imeli težave pri žvečenju in požiranje?

• Ste imeli apetit?

IZLOČANJE IN ODVAJANJE Pred OP posegom:

• Imate kakšne težave z izločanjem in odvajanjem? Kakšne?

• Se veliko potite?

• Kakšno je stanje vaše kože (barva, poškodba, znamenja)?

Po OP posegu : • Ste imeli kakšne težave z izločanjem in odvajanjem v času hospitalizacije?

• Ste se veliko potili?

• Ste imeli vstavljen urinski kateter? Koliko časa?

• Ste imeli tudi kakšen dren?

• Ali je prišlo do kakršnih koli zapletov? Kakšnih?

• Kakšna je bila vaša koža, je bilo kaj posebnosti?

GIBANJE IN USTREZNA LEGA Pred OP posegom:

• Uporabljate ali ste uporabljali kakšne pripomočke pri gibanju? Kakšne?

• Katere fizične aktivnosti redno izvajate?

• Imate dovolj energije za potrebne in želene aktivnosti? Ali vam kaj onemogoča

vsakodnevno aktivnosti? Kaj?

Po OP posegu: • Kdaj ste prvič stopili na noge?

• Ali so vam ob prvem vstajanju povili noge?

• Ste uporabljali kakšen pripomoček pri gibanju (hoduljo, bergle, palico …)?

• Kako dolgo ste v času zdravljenja potrebovali pomoč pri hoji, obračanju,

posedanju?

SPANJE IN POČITEK Pred OP posegom:

• Ali čez dan počivate? Koliko časa traja počitek?


4

• Spite dobro ali se čez noč zbujate? Kako pogosto?

• Kako ste premagali nespečnost (zdravila, druge metode)?

Po OP posegu: • So se vaše navade v času zdravljenja spremenile?

• Spite dobro ali se čez noč zbujate? Kako pogosto?

OBLAČENJE IN SLAČENJE Pred OP posegom:

• Potrebujete v vsakodnevno pomoč pri oblačenju in slačenju? Kdo vam pomaga?

• Kakšna oblačila nosite?

Po OP posegom: • Ali ste v času vašega zdravljenja potrebovali pomoč pri oblačenju in slačenju?

Kako dolgo in kdo vam je pomagal?

• Kaj je bilo tisto najtežje ki vas je oviralo pri oblačenju in slačenju?

VZDRŽEVANJE NORMALNE TELESNE TEMPERATURE Pred OP posegom:

• Ste imeli v zadnjem času zvišano telesno temperaturo?

• Kako ste jo zniževali?

Po OP posegu: • Ali ste imeli v času zdravljenja povišano telesno temperaturo? Za koliko in kako

dolgo?

• Kako ste jo zniževali?

ČISTOČA IN NEGA TELESA Pred OP posegom:

• Potrebujete pomoč pri osebni higieni?

• Kako skrbite in kakšne so vaše navade za osebno higieno?

• Ali imate zobno protezo?

• Imate kakšna posebna znamenja na koži?

Po OP posegu: • Kako dolgo ste potrebovali pomoč pri osebni higieni in kdo vam je pomagal?

• Pri katerih aktivnostih ste potrebovali največjo pomoč?

IZOGIBANJE NEVARNOSTIM V OKOLJU Pred OP posegu:

• Imate težave z vidom? Uporabljate očala?


5

• Imate težave s sluhom? Uporabljate slušni aparat?

• Ocena tveganja za padec – MLP lestvica _____, število točk ____.

• Ste imeli v preteklosti težave z izogibanjem nevarnosti v okolju?

Po OP posegu: • Ocena tveganja za padec – MLP lestvica _____, število točk ____.

• So bile kakšne posebnosti?

KOMUNIKACIJA, ODNOSI Z LJUDMI, IZRAŽANJE ČUSTEV, OBČUTKOV, POTREB Pred OP posegom:

• Kako bi se opisali? Doživljate kakšne spremembe v zvezi s seboj ali s svojim

telesom, odkar ste zboleli?

• Kako se spoprijemate s spremembo življenjskega sloga, bolezenskimi težavami ter

zdravljenjem, ki sledi?

• Imate občutek nelagodja? Strahu? Kako to obvladujete?

• Vam je težko sprejeti odločitve v življenju?

• S kom najlažje govorite o težavah? So vam ti ljudje sedaj dostopni?

VERA IN ZAUPANJE Pred OP posegom:

• Ali vam je religija pomembna? Se pogosto zatekate k njej?

• Ali imate zaupanje v zdravljenje svoje bolezni?

Po OP posegu: • Sprejemate svoje zdravstveno stanje?

KORISTNO DELO, RAZVEDRILO IN REKREACIJA Pred OP posegom:

• Kako preživljate prosti čas?

• Imate kakšne hobije v katerih uživate in se sprostite?

Po OP posegu: • Kako ste si krajšali čas?

• Kdaj ste lahko odšli prvič na sprehod?

UČENJE IN PRIDOBIVANJE ZNANJA Pred OP posegom:

• Ali imate dovolj informacij o svoji bolezni?

• Ali redno jemljete predpisana zdravila?


6

Po OP posegu: • Se aktivno vključujete v lastno zdravljenje in kako?

NEVROLOŠKE IN MENTALNE FUNKCIJE Pred OP posegom:

• Imate kakšne težave pri orientaciji?

• Imate težave s koncentracijo in spominom?

• Kako bi opisali vaše občutke pred operativnim posegom? Vas je strah?

Po OP posegu: • Ste imeli kakšne težave v orientaciji in spominu? Kakšne?

• Kakšno je bilo vaše počutje?

KRVNI OBTOK IN CIRKULACIJA Pred OP posegom:

• Imate pogosto občutek utrujenosti, izčrpanosti?

• Imate vrtoglavice?

• Vam otekajo noge?

• Čutite kakšne krče v nogah?

• Ali vas velikokrat zebe v noge?

Po OP posegu: • Ali ste se počutili utrujeno, izčrpano? Kako dolgo?

• Ste imeli kakšne vrtoglavice?

• Ste imeli kakšne druge težave?

BOLEČINA Pred OP posegom:

• Trenutno čutite bolečino (lokacija, pogostost)?

• Kako bi ocenili vašo bolečino (VAS lestvica)?

• Kako si lajšate bolečine (zdravila, druge metode)?

• Imate zaradi bolečine kakšne omejitve v svojem vsakdanjem življenju?

Po OP posegu: • Kako bi ocenili vašo bolečino (VAS lestvica)?

• Kako si lajšate bolečine (zdravila, pogostost, druge metode)?

• Ali je bolečina enaka kot pred operativnim posegom? V čem se razlikuje?

• Imate še vedno bolečine, ki vas omejujejo v vsakdanjem življenju? V čem? Kako

dolgo?


7

SPOLNI - REPRODUKTIVNI SISTEM

• Kdaj ste dobili prvo menstruacijo?

• Kdaj ste imeli zadnjo menstruacijo?

• Kakšen je vaš menstrualni ciklus?

• Imate kaj otrok?

OSTALA OPAŽANJA _________________________________________________________________________

_________________________________________________________________________

_________________________________________________________________________

___________________________.


8

KRATEK VPRAŠALNIK O BOLEČINI

Datum: ____________. Začetnica imena in priimka. _______.

1. Večina ljudi v življenju občasno začuti bolečino (npr. blažji glavobol, zvin in zobobol). ali ste danes čutili kakšno drugo bolečino, razen naštetih vsakdanjih bolečin? DA q NE q

2. Na risbi osenčite področja, kjer čutite bolečine. Področje, kjer os te najmočnejše označite z x.

3. Prosimo ocenite svoje bolečine in obkrožite številko, ki ustreza vašim najhujšim bolečinam v prejšnjem tednu.

NI BOLEČIN 0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 NAJHUJŠE BOLEČINE

4. Prosimo ocenite svoje bolečine in obkrožite številko, ki ustreza vašim najblažjim bolečinam v prejšnjem tednu.


5. Prosim ocenite svoje bolečine in obkrožite številko, ki ustreza povprečni jakosti vaših bolečin.


6. Prosimo ocenite svoje bolečine in obkrožite številko, ki ustreza bolečinam, ki jih čutite sedaj.


9


7. Kako lajšate bolečine oz. katera protibolečinska zdravila jemljete? ___________________________________________________________________

8. V kolikšni meri so vam prejšnji teden predpisane oblike zdravljenja in zdravila olajšale bolečine? Prosim, obkrožite odstotek, ki ustreza stopnji ublažitvi bolečin po zdravljenju ali prejetem zdravilu.

0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80% 90%

100%

NE OLAJŠA POPOLNOMA OLAJŠA

9. Obkrožite število, ki ponazarja, koliko so vas bolečine prejšnji teden ovirale pri:

o VSAKDANJIH DEJAVNOSTIH

NISO OVIRALE 0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 POPOLNOMA OVIRALE

o RAZPOLOŽENJU


o HOJI


o OBIČAJNIH OPRAVILIH


o ODNOSIH DO LJUDI


o SPANJU


o UŽIVANJU ŽIVLJENJA



10

LESTVICA O SAMOOSKRBI PACIENTA GLEDE NA VPLIV BOLEČINE PRI

VSAKODNEVNIH AKTIVNOSTIH (Oswestry Pain Disability Questionnaire)

Ta vprašalnik boste izpolnili pred vašim operativnim posegom in mesec dni po

operativnem posegu, da bomo lahko primerjali vaše rezultate.

Vse kar morate pri tem vprašalniku narediti je, da pri vsakem vprašanju označite samo eno

trditev, ki velja za vas:

1. INTENZIVNOST BOLEČINE q trenutno nimam bolečin

q trenutno čutim majhno prisotnost bolečine

q bolečina, ki jo čutim je zmerna

q bolečina, ki jo čutim je zelo huda

q bolečina, je najhujša nepredstavljiva v tem trenutku

2. OSEBNA HIGIENA (UMIVANJE, UREJANJE) q lahko poskrbim zase brez da ob tem čutim bolečine

q lahko poskrbim zase in ob tem čutim lažjo bolečino

q čutim bolečino, zato sem počasnejša in previdnejša

q potrebujem vsakodnevno pomoč pri osebni higieni zaradi hujših bolečin

q potrebujem vsakodnevno pomoč se zelo težko umijem, se ne preoblačim iz

pižame, ostajam cel dan v postelji, neznosne bolečine

3. DVIGOVANJE BREMEN q lahko dvignem bremena brez dodatne bolečine iz tal

q lahko dvignem bremena iz tal vendar čutim rahlo bolečino

q bolečina mi prepreči dvigovanje bremen iz tal, vendar lahko dvigujem težja

bremena, če so le ta na mizi

q bolečina mi prepreči dvigovanje bremen iz tal, vendar lahko dvignem lažja

bremena, če so le ta na mizi

q lahko dvignem zelo lahka bremena in čutim bolečine

q ne morem dvigovati ničesar, saj je bolečina neznosna

4. HOJA q bolečina mi ne onemogoča hoje, prehodim lahko kakršno koli razdaljo brez

bolečin


11

q bolečina mi preprečuje hojo nad 2 km

q bolečina mi preprečuje hojo nad 1 km

q bolečina mi preprečuje hojo nad 500m

q pri hoji zaradi hudih bolečin uporabljam palico ali berglo

q ne hodim, sem v postelji večino časa

5. SEDENJE q lahko sedim v kakršnem koli stolu, kolikor dolgo želim

q lahko sedim samo v mojem najljubšem stolu, kolikor dolgo želim

q bolečina mi prepreči sedenje nad 1 uro

q bolečina mi prepreči sedenje nad 30 min

q bolečina mi prepreči sedenje nad 10 min

q sploh ne morem sedeti, zaradi bolečin

6. STATI q lahko stojim dolgo časa brez bolečine

q lahko stojim dolgo časa brez bolečine, vendar začnem občutiti bolečino

q bolečina mi prepreči stati več kot 1 uro

q bolečina mi prepreči stati več kot 30 min

q bolečina mi prepreči stati več kot 10 min

q bolečina mi prepreči stati, da sploh ne morem stati

7. SPANJE q nikoli se ne zbudim ponoči zaradi bolečin

q moje spanje občasno prekine bolečina

q zaradi spanja spim le 6 ur na noč

q zaradi spanja spim le 4 ure na noč

q zaradi spanja spim le 2 uri na noč

q bolečina onemogoči moje spanje, zato sploh ne spim ponoči

8. SPOLNO ŽIVLJENJE q moje spolno življenje je normalno, ne povzroča bolečin

q moje spolno življenje je normalno, povzroča malo bolečine

q moje spolno življenje je zelo boleče

q moje spolno življenje strogo omeji bolečina

q moje spolno življenje manjka zaradi bolečine

q zaradi bolečin nimam spolnega življenja


12

9. SOCIALNO ŽIVLJENJE q moje socialno življenje je normalno, ne povzroča bolečin

q moje socialno življenje je normalno, ampak z prisotnostjo bolečine

q bolečina nima vpliva na moje socialno življenje razen na omejevanje v rekreaciji

q bolečina je omejila moje socialno življenje na dom

q nimam nobenega socialnega življenja zaradi bolečine

10. POTOVANJE q lahko potujem brez bolečin kamorkoli

q lahko potujem vendar z bolečino

q bolečina je majhna, vendar potujem na pot dolgo manj kot 2 uri

q bolečina me omejuje na pot dolgo manj kot 1 uro

q bolečina me omejuje samo na kratko nujno pot manj kot 30 minut

q bolečina me onemogoča za potovanja, razen če gre za v zdravstvene namene

(zdravnik, rehabilitacija, zdravilišče)

Documents

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE · 3.6.3 KLASI ČNA OPERACIJA ZATRDITVE LEDVENE HRBTENICE ..... 14 3.6.4 ZAPLETI OPERATIVNIH POSEGOV LEDVENE HRBTENICE ... zato so