UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za sociologijo

Diplomsko delo IZBRANA POGLAVJA IZ ANTROPOLOGIJE VSAKDANJEGA

ŽIVLJENJA:

ŽIVLJENJE Z MULTIKULTURNO DRUŽINO ZAČASNO ŽIVEČO V

SINGAPURJU

Mentorica: Kandidatka: Doc. dr. Vesna Vuk-Godina Katja Čuk

Maribor, 2009

LEKTORICA: Mojca Garantini, prof. slov. j. PREVAJALKA: Katja Puhar, univ. dipl. prevajalka

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici, dr. Vesni Vuk-Godina, ki je s predavanji in članki

spodbudila moje zanimanje za antropologijo in podprla mojo družbeno kritičnost, ki

je dandanes še kako potrebna.

In predvsem gre zahvala družini Seničar, trenutno živeči v Singapurju, ki mi je

ponudila priložnost tamkajšnjega bivanja in dela. Ne le, da so mi omogočili

okoliščine za delo, bili so del nepozabne izkušnje. In nudili so mi prijetno družinsko

okolje. Nezavedno so me marsikaj novega naučili. Hvala za vse!

Nenazadnje se zahvaljujem vsem tistim, ki vas imam tako zelo rada, in brez katerih

moje življenje ne bi bilo to kar je. In srečna sem. Hvala.

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Katja Čuk, rojena 09. 04. 1984 v Mariboru, študentka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, smer sociologija in pedagogika, izjavljam, da je diplomsko

delo z naslovom

IZBRANA POGLAVJA IZ ANTROPOLOGIJE VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA:

ŽIVLJENJE Z MULTIKULTURNO DRUŽINO ZAČASNO ŽIVEČO V

SINGAPURJU

pri mentorici dr. Vesni Vuk-Godina avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni

viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

__________________________________

Maribor, 21. 10. 2009

POVZETEK

Diplomsko delo predstavlja izbrane rezultate terenskega dela v Singapurju, kjer sem

bivala z družino začasnih priseljencev od 22. 1. 2008 do 6. 7. 2008. Ves čas bivanja z

njimi sem vodila antropološki dnevnik, ki je osrednji vir empiričnih informacij

diplomskega dela.

Delo se deli na teoretični in empirični del.

Teoretični del diplomskega dela predstavi antropologijo in njen predmet, terensko

delo in metodo opazovanja z udeležbo, kulturni šok ter izbrana poglavja iz

antropologije vsakdanjega življenja: hrano in prehranjevalne navade, dar in

obdarovanje, jezik in uporabo jezika(-ov) ter vpliv gospodinje na socializacijo otrok v

večkulturni družini, živeči v multikulturnem okolju.

V empiričnem delu diplomskega dela so predstavljeni empirični podatki s terena, ki

sledijo temam, predstavljenim v poglavju o antropologiji vsakdanjega življenja. Z

analizo podatkov smo potrdili domnevo, da življenje v drugačnem, novem kulturnem

okolju, Singapurju, vpliva na vsakdanje življenje družine začasnih priseljencev.

Ugotovljena je tudi funkcionalnost multikulturne družine za bivanje v multikulturnem

okolju, v Singapurju. V vsakdanjem življenju družine, začasno živeče v drugem,

družbeno-kulturnem okolju, smo opazili sovplivanje kultur, iz katerih družinski člani

izhajajo, in kulture okolja, v katerem družina trenutno biva.

Ključne besede: opazovanje z udeležbo, antropologija vsakdanjega življenja,

kulturni šok, jezik, hrana, socializacija, obdarovanje

ABSTRACT

This thesis presents the results of the field work in Singapore, where the author was

staying with a family of temporary immigrants from the end of January 2008 until

July 2009. The principal reference of the empirical information embraced in this

thesis is an anthropological diary which the author kept in the time of residing in

Singapore.

The thesis is divided into two parts: the theoretical and the empirical part.

The theoretical part of the thesis presents anthropology and its subject, the field work

and the method of observation with participation, the culture shock and selected

topics from the anthropology of everyday life: food and eating habits, gift-giving

customs, language and the usage of language(s) and the influence of the maid on the

socialisation of the children of the multicultural family living in a multicultural

environment.

The empirical part of the thesis includes and presents the empirical field data stated in

accordance with the succession of the topics presented in the section about

anthropology of everyday life. On the basis of a thorough analysis the author

confirmed the hypothesis that living in a new and different cultural environment, in

Singapore, affects the everyday life of the family of temporary immigrants. The

author also ascertained the way of functioning of the multicultural family and their

way of living in a multicultural environment in Singapore. In the everyday life of the

family living in a different socio-cultural environment the author became aware of the

co-effect of the culture from which the family members originate and the culture of

the environment in which the family is currently residing.

Keywords: observation with participation, anthropology of everyday life, culture

shock, language, food, socialisation, gift-giving

KAZALO:

1 UVOD ........................................................................................................................1 2 O ANTROPOLOŠKEM PREUČEVANJU DRUŽBENIH IN KULTURNIH POJAVOV.....................................................................................................................4

2. 1 ANTROPOLOGIJA IN NJEN PREDMET .......................................................4 2. 2 TERENSKO DELO ...........................................................................................5 2. 3 METODA OPAZOVANJA Z UDELEŽBO......................................................6

2. 3. 1 PREDNOSTI IN POMANKLJIVOST METODE OPAZOVANJA Z UDELEŽBO..........................................................................................................7

3 IZKUŠNJA S TERENOM: KULTURNI ŠOK........................................................10 4 POGLAVJA IZ ANTROPOLOGIJE VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA ...................17

4. 1 ANTROPOLOGIJA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA .....................................17 4. 2 HRANA IN PREHRANJEVALNE NAVADE................................................18 4. 3 JEZIK IN UPORABA JEZIKA(-OV)..............................................................21 4. 4 DAR IN OBDAROVANJE..............................................................................24 4. 5 AGENSI SOCIALIZACIJE - GOSPODINJA KOT DEL DRUŽINE.............28

5 ANALIZA TERENSKEGA MATERIALA: POGLAVJA IZ VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA MULTIKULTURNE DRUŽINE, ZAČASNO ŽIVEČE V SINGAPURJU.............................................................................................................32

5. 1 METODA.........................................................................................................32 5. 2 STRUKTURA DRUŽINE ...............................................................................33 5. 3 UPORABA JEZIKA(-OV)...............................................................................34 5. 4 DAR IN OBDAROVANJE..............................................................................41 5. 5 HRANA IN PREHRANJEVALNE NAVADE................................................45 5. 6 AGENSI SOCIALIZACIJE - GOSPODINJA KOT DEL DRUŽINE.............51

6 ZAKLJUČEK...........................................................................................................55 7 VIRI..........................................................................................................................59

1

1 UVOD

Za diplomsko delo iz področja antropologije sem se odločila iz dveh razlogov: zaradi

zanimanja za antropologijo in antropološko raziskovalno delo ter zaradi svojega bivanja v

drugačnem družbeno-kulturnem prostoru, v Singapurju.

Singapur je moderna mestna država v jugovzhodni Aziji. Zaradi gospodarske razvitosti,

stabilnosti in odprtosti za tujce država privlači mnogo priseljencev, ki, daljši ali krajši čas

kot začasni državljani živijo in delajo v Singapurju. V Singapurju začasno biva več tisoč

posameznikov in družin, ki so se priselili tako iz azijskih držav, kot tudi iz drugih

kontinentov. Družina, pri kateri sem bivala v Singapurju, je ena takšnih začasno

priseljenih družin.

Diplomsko delo obravnava poglavja iz vsakdanjega življenja večkulturne družine

začasnih priseljencev v Singapurju. Tema se mi je zdela zanimiva, ker migracije

posameznikov, družin in skupin v modernem svetu naraščajo. Vsakdo, ki je priseljen v

novo družbeno-kulturno okolje, se srečuje s podobnimi, vendar drugačnimi, pozitivnimi

in negativnimi izkušnjami: s kulturnim šokom, ohranjanjem etnične identitete,

prevzemanjem kulturnih elementov nove kulture, socializacijo otrok med »domačo in

tujo« kulturo in s številnimi drugimi problemi.

Raziskovalno vprašanje mojega diplomskega dela se nanaša na sovplivanje kulturnih

ozadij oz. tradicij, iz katerih izhajajo posamezni družinski člani, in novega okolja, v

katerem živi družina. Raziskovalno vprašanje se glasi:

• Ali življenje v drugačnem, novem kulturnem okolju, vpliva na vsakdanje življenje

družine začasnih priseljencev v Singapurju, in če da, kako?

Raziskovalno vprašanje sem razdelila na podvprašanja:

• Ali jezik novega kulturnega okolja, Singapurja, vpliva na uporabo jezika v

vsakdanjem življenju družine začasnih priseljencev, in če da, kako?

2

• Ali prehranjevalne navade novega kulturnega okolja, Singapurja, vplivajo na

prehranjevalne navade v vsakdanjem življenju družine začasnih priseljencev, in če

da, kako?

• Ali navade obdarovanja novega kulturnega okolja, Singapurja, vplivajo na navade

obdarovanja družine začasnih priseljencev, in če da, kako?

• Ali življenje z gospodinjo iz drugačnega kulturnega okolja vpliva na socializacijo

otrok v družini začasnih priseljencev, in če da, kako?

Z osnovnim raziskovalnim vprašanjem je povezana tudi glavna hipoteza diplomskega

dela, ki se glasi:

• Življenje v drugačnem, novem kulturnem okolju, vpliva na vsakdanje življenje

družine začasnih priseljencev v Singapurju.

Skladno z raziskovalnimi podvprašanji sem jo razčlenila na več podhipotez:

PODHIPOTEZA 1:

• Jezik novega kulturnega okolja, Singapurja, vpliva na uporabo jezika v

vsakdanjem življenju družine začasnih priseljencev.

PODHIPOTEZA 2:

• Prehranjevalne navade novega kulturnega okolja, Singapurja, vplivajo na

prehranjevalne navade v vsakdanjem življenju družine začasnih priseljencev.

PODHIPOTEZA 3:

• Navade obdarovanja novega kulturnega okolja, Singapurja, vplivajo na navade

obdarovanja družine začasnih priseljencev.

PODHIPOTEZA 4:

• Življenje z gospodinjo iz drugačnega kulturnega okolja vpliva na socializacijo

otrok v družini začasnih priseljencev v Singapurju.

Empirične podatke za diplomsko delo sem zbrala na terenu v Singapurju, kjer sem bivala

od 22. januarja 2008 do 6. junija 2008. Metoda terenskega dela je bila opazovanje z

udeležbo. V času bivanja v Singapurju sem vodila antropološki dnevnik, ki predstavlja

osrednji vir empiričnih informacij mojega diplomskega dela.

3

Diplomsko delo je razdeljeno na teoretični in empirični del. V teoretičnem delu je najprej

predstavljena antropologija in njen predmet preučevanja, nato metoda terenskega dela in

opazovanja z udeležbo, kulturni šok ter štiri poglavja iz antropologije vsakdanjega

življenja: prehranjevalne navade; obdarovanje; jezik; ter gospodinja in njen vpliv na

socializacijo otrok.

V empiričnem delu pa so predstavljene ugotovitve s terena. V prvem poglavju

empiričnega dela je predstavljena družina opazovancev. Imena in drugi osebni podatki

namenoma niso navedeni, da je zagotavljena anonimnost opazovancev. V naslednjih

poglavjih pa so podrobneje predstavljeni podatki iz antropološkega dnevnika, ki

obravnavajo teme: prehranjevalne navade; obdarovanje; jezik; ter gospodinja in njen

vpliv na socializacijo otrok.

Diplomsko delo končuje zaključek, v katerem so povzete ugotovitve in predstavljeni

dosežki in pomanjkljivosti diplomskega dela.

4

2 O ANTROPOLOŠKEM PREUČEVANJU DRUŽBENIH IN

KULTURNIH POJAVOV

2. 1 ANTROPOLOGIJA IN NJEN PREDMET

Predstavili bomo tri definicije antropologije, ki nam bodo pomagale razumeti, kaj

antropologija je in kaj je predmet antropološkega preučevanja.

»Že ime pove, da je antropologija nekakšna splošna znanost o človeku. V tem pa je njena

prva zanka, zagata. V taki opredelitvi je takoj izpostavljena svojim prezahtevnim

ambicijam.« (Južnič, 1987; 15)

Navedimo še dve drugi definiciji antropologije:

»Antropologija je veda, ki preučuje človeštvo povsod, ne glede na prostor in čas, in ima

za cilj dognati dejstva o človeku in njegovem obnašanju. Želi dognati, kaj imajo ljudje

skupnega in kaj jih dela različne.« (Haviland, 1999; 5)

Eriksen pa antropologijo definira takole: »Antropologija je primerjalni študij kulturnega

in socialnega življenja družb. Njena najpomembnejša metoda je opazovanje z udeležbo,

katera temelji na dolgotrajnem terenskem delu v določenem socialnem okolju.« (Eriksen,

2001; 4)

Antropologija je torej veda, ki preučuje človeka oz. človeštvo. Za antropologijo je

pomemben vpliv socialnega in kulturnega okolja na človeka, oz. na njegovo vsakdanje

življenje. Že v Eriksonovi definiciji je bila izpostavljena metoda opazovanja z udeležbo,

ki je značilna za antropološko raziskovanje.

Tudi Monaghan in Just sta izpostavila metodo opazovanja z udeležbo kot specifiko in

prepoznavni znak antropologije. Pravita, da bi bila ena od stvari, o kateri bi se vsi

5

strinjali: »da je etnografija, terensko delo tisto, ki antropologijo loči od drugih ved«

(Monaghan, Just, 2008; 8).

Zato bomo v naslednjih poglavjih podrobneje opisali to metodo antropologije.

2. 2 TERENSKO DELO

Eriksen, kot že prej izpostavljena Monaghan in Just, prav tako izpostavlja dejstvo, »da je

terensko delo kot vir informacij o družbah in kulturah najočitnejše, kar loči antropologijo

od drugih ved« (Eriksen, 2001; 24).

Terensko delo je »praksa, ko antropolog, vključen v dnevno življenje neke kulture, zbira

podatke in testira hipoteze« (Ferraro, 1998; 364). Ali, kot piše Barfield v The Dictionary

of Anthropology: »Terensko delo je dolgoročno antropološko raziskovanje v skupnosti

ljudi« (Barfield, 1998; 188).

Antropološko terensko delo je konceptualno drugačno od terenskega dela v drugih vedah.

Stereotipno velja za antropološko terensko delo, da temelji na opazovanju z udeležbo,

vendar se antropologija poslužuje tudi drugih metod za preučevanje terena, kot so analize

tekstov, demografske analize in druge, odvisno od pogojev in narave terena in dela (prim.

Barfield, 1998; 188-189). Vendar pa so te metode praviloma vedno sekundarnega

pomena.

Zagovorniki terenskega dela se sklicujejo na pomen neposredne izkušnje, interakcije za

razumevanje ljudi in kultur. To pomeni, da raziskovalec lahko neposredno sliši, vidi in

doživlja način življenja ljudi, ki jih preučuje. Zagovorniki terenskega dela trdijo, da se

bodo ljudje določene skupnosti bolj sprostili in dali več informacij, če in ko bodo z

raziskovalcem vzpostavili tesnejši odnos. V nasprotnem primeru, ko tesen odnos še ni

vzpostavljen, lahko ljudje delujejo nenaravno in drugače, kot delujejo v vsakdanjem

življenju (prim. Brfield, 1998; 189).

6

Čeprav dve izkušnji s terenom nikoli nista povsem enaki, lahko izpostavimo faze dela, ki

praviloma veljajo za vse, ki opravljajo terensko delo:

• izbira raziskovalnega problema,

• oblikovanje raziskovalnega dela oz. postopanja,

• zbiranje podatkov,

• analiziranje podatkov,

• interpretacija podatkov (prim. Ferraro, 1998; 85).

Zgodovina terenskega dela sega vsaj v 18. stoletje, kadar govorimo o sistematičnem

terenskem delu, ki je služilo kasnejšemu znanstvenemu delu. Terensko delo do

Malinowskega se razume kot etnološko terensko delo. Od antropološkega terenskega dela

ga ločijo nekatere premise, ki jih je uvedel in podčrtal kot pomembne prav Malinowski.

Sem spada zahteva po odpravi informatorjev, po neposredno pridobljenih podatkih s

terena. Če so se pred Malinowskim in v njegovem času antropologi posluževali

informatorjev kot zanesljivega ali celo edinega vira informacij s terena, so z

Malinowskim postale informacije informatorjev sekundarnega pomena. Torej naloga

antropologa je, da se nauči jezika domorodcev in da biva relativno dolgo obdobje v

izbrani skupnosti in počne, kar počno opazovanci. Malinowski je opozoril še na pomen

opazovanja vsakdanjega življenja in rutin, ki so na videz morda banalne in nepomembne.

Vse, kar se opazuje, je potrebno zabeležiti. Antropološki dnevnik, ki ga ob tem dnevno

vodi raziskovalec, je kasneje glavni vir informacij za preučevanje oz. raziskovalno delo

(prim. Godina, 1998; 268-272).

Najznačilnejša metoda terenskega dela v antropologiji je opazovanje z udeležbo.

2. 3 METODA OPAZOVANJA Z UDELEŽBO

Metodo dela na terenu, ko živimo v in s skupnostjo dovolj časa, da jo začenjamo

razumeti iz perspektive njenih članov, imenujemo opazovanje z udeležbo. Gre za

7

zasedanje položaja, ki so ga antropologi poimenovali »going nativ«. Antropolog v

tolikšni meri prevzame perspektivo, vedenje, način življenja neke družbe, da sam postane

kot ljudje, ki jih preučuje (prim. Barfield, 1998; 188).

Ferraro opazovanje z udeležbo definira takole: »Opazovanje z udeležbo je metoda

terenskega dela, pri kateri antropolog živi z ljudmi, ki jih preučuje, in opazuje njihove

vsakdanje aktivnosti.« (Ferraro, 1998; 364)

Teren antropološkega raziskovanja je lahko katerakoli skupnost ljudi v prostoru in času.

Za uporabo metode opazovanja z udeležbo je pomembno, da s to skupnostjo zaživimo

tam in takrat, kjer in ko se nahaja. Teren je lahko nekaj eksotičnega, kot dolga koča

plemena Ibanu v Maleziji, lahko pa je modeno stanovanje poslovneža v New Yorku. Res

je, da so bile izhodiščni predmet antropologije predindustrijske neevropske družbe.

Nekako od 60 let 20. stoletja pa so pomemben predmet postale tudi zahodne industrijske

družbe.

Torej, kaj počne antropolog na terenu? Opazuje kulturo in socialno organizacijo ljudi.

Kultura ni neposredno vidna. Kar je vidno, je vedenje ljudi. Zato antropolog opazuje

vedenje ljudi. Iz tega vedenja bo lahko sklepal na kulturo neke družbe. Da bi lahko bil

antropolog kar se da natančen in realističen pri podajanju ugotovitev o neki kulturi, mora

upoštevati več vidikov: prvič, kako ljudje v neki družbi sami razumejo, si razlagajo neko

pravilo, ravnanje in kako vpliva nanje; drugič, kako mislijo, da bi se morali obnašati v

odnosu do nekega pravila; in tretjič, kaj zazna zunanji opazovalec, torej, kako se kaže

njihovo vedenje kar se da nepristranskemu opazovalcu (prim. Haviland, 1999; 47).

2. 3. 1 PREDNOSTI IN POMANKLJIVOST METODE OPAZOVANJA Z

UDELEŽBO

Kot pri vsaki metodi moramo tudi pri opazovanju z udeležbo izpostaviti njene prednosti

in pomanjkljivosti. Ferraro izpostavlja naslednje pozitivne vidike uporabe metode

opazovanja z udeležbo: ker je antropolog vključen v vsakdanje življenje in aktivnosti in s

8

tem kaže interes za življenje in kulture ljudi neke skupnosti, se vzpostavi domačnost in

zaupanje; na podlagi tega so antropologu pogosto dostopne informacije, ki jih kot »tujec«

ne bi bil deležen. Druge metode ne omogočajo vzpostavitve takšnega odnosa zaupanja in

spoštovanja. Metoda opazovanja z udeležbo pa zaradi dolgoročnega bivanja s skupnostjo

in integracije v vsakdanje življenje takšne odnose omogoča. Opazovanje z udeležbo

antropologu omogoča tudi razlikovanje med normativnim in realnim obnašanjem, med

tem, kar bi ljudje naj počeli, kaj mislijo in govorijo, da počnejo, in tistim, kaj v resnici

počno (prim. Ferraro, 1998; 90-91).

Dodajmo še nekatere prednosti metode, ki jih izpostavlja Barfield. Opazovanje z

udeležbo je edina res uporabna metoda etnografskega dela v družbah, ki nimajo pisanega

jezika. Ker je raziskovalec prisoten »ves čas«, vidi več: vidi to, kar se dogaja pred in po

nekem dogodku, kot je na primer ceremonija. Vidi, ali se ljudje obnašajo v skladu s

pravili, ali pa jih kršijo. Ker je raziskovalec neposredno vključen v okolje in kontekst

dogajanja, lažje razume navade in poglede ljudi. Govorjenje jezika skupnosti pa še poviša

možnost razumevanja tega, »kaj se dogaja« iz perspektive skupnosti (prim. Barfield,

1997; 349).

Kot pomanjkljivosti metode navaja Barfield problem denarja in časa, ki sta potrebna za

metodo opazovanja z udeležbo. Druga pomanjkljivost je to, da prisotnost raziskovalca,

antropologa (lahko) vpliva na obnašanje ljudi v skupnosti. To pomeni, da se ljudje

praviloma v prisotnosti tujca ali gosta ne obnašajo naravno, temveč pazijo, kaj počnejo

ali rečejo (prim. Barfield, 1997; 349).

Kritike metode opazovanja z udeležbo in z njo dobljenih podatkov se vrtijo okrog

vprašanj, kot so: ali lahko antropolog, ki je sam pripadnik določene kulture, objektivno

opiše elemente druge kulture; ali lahko »tujec« resnično razume drugo kulturo; kako

bodo različni raziskovalci, antropologi razumeli in interpretirali nek dogodek, obnašanje.

V Encyclopedia of Cultural Anthropology (1996) Levinson in Ember podajata primer

kitajskega antropologa Li An-Chea, ki je primerjal svoje raziskovanje življenja Zunijev z

izsledki raziskav ameriških antropologov. Ugotovil je, da se je tisto, kar se je njemu

9

kazalo kot zanimivo, problematično, in očitno, precej razlikovalo od tega, kar se je kot

takšno kazalo ameriškim raziskovalcem (Levinson, Ember, 1996; 499- 500).

Vprašanja možnosti zagotavljanja objektivnosti in verodostojnosti podatkov, pridobljenih

z metodo opazovanja z udeležbo, so upravičena. Vsak raziskovalec, antropolog je sam

pripadnik in »ujetnik« lastne kulture, ki mu postavlja določene omejitve pri

raziskovalnem delu v drugi kulturi. Vseeno pa je metoda opazovanja z udeležbo še danes

ena osnovnih metod v antropološkem raziskovanju. Omogoča namreč vpogled v drugo

kulturo na način, ki ga druge metode ne omogočajo.

10

3 IZKUŠNJA S TERENOM: KULTURNI ŠOK

O kulturnem šoku poroča praviloma vsak antropolog, ki se je lotil terenskega dela.

Čeprav se pojavlja v različnih intenzitetah in ga posamezniki doživljajo na različne

načine, je ob soočanju z novo kulturo neizbežen.

Termin »kulturni šok« je uvedel antropolog K. Oberg leta 1954. S tem terminom je

razumel strah, vzbujen skozi stik z novo kulturo, občutek izgubljenosti, zmedenosti in

občutke nezmožnosti, nesposobnosti, ki se pojavijo kot rezultat začasne izgube utečenih

kulturnih navad in socialnih vlog (prim. Winkelman, 2003; np).

Lukšič-Hacin piše o kulturnem šoku kot o »poplavi novih vtisov … stanju brezupne

osuplosti, prepadenosti, zbeganosti in zmede … Vse to pripelje v apatijo in umik človeka

v izolacijo. Pri tem se med ukinitvijo starih norm in sprejemanjem novih pogosto pojavlja

kulturna praznina, ki lahko pripelje do pojava socialne patologije.« (Lukšič-Hacin, 1995;

105-112).

»Kulturni šok je občutek strahu in dezorientacije, ki se razvije v nepoznanih, novih

situacijah, kadar je posameznik zmeden in nesiguren, kako naj se obnaša in kaj naj

pričakuje.« (Heriss, 2000; 4)

Kulturni šok doživi človek ob stiku z novo, drugačno kulturo. Je globoka osebna

izkušnja, ki se razlikuje od osebe do osebe.

Avtorji knjige Komuniciranje: Raziskovanje kulture navajajo, da je kulturni šok proces

privajanja na neznano kulturo. Gre za okoliščine, ko se mora posameznih prilagoditi

neznani družbi ali družbeni skupini. Ob tem ni prepričan, kaj pričakujejo od njega, ali kaj

lahko sam pričakuje od ljudi. Kulturni šok je mogoč tudi od seznanjanju z novo šolo,

mestom, podjetjem ali družino (prim. Hofstede, Pedersen, Hofstede, 2006; 37-39).

11

Posameznik, soočen z novim kulturnim okoljem, se pogosto ne zaveda, da so spremembe,

tako na psihični kot fizični ravni, posledice kulturnega šoka, ki ga doživlja. Spremembe

pri posamezniku ali simptomi kulturnega šoka so lahko:

• žalost, osamljenost, melanhonija, depresivnost;

• obsedenost z zdravjem;

• alergije;

• težave s spanjem: prevelika ali premajhna mera spanja;

• idealiziranje stare kulture;

• izguba identitete;

• stereotipi o novi kulturi;

• občutki prezrtosti, nesprejetosti (Guanipa, 1998; 1-3).

Lukšič-Hacin navaja Zalokarja, psihiatra in izseljenca, ki je služboval med slovenskimi

izseljenci v Avstraliji. Zalokar opozarja na socialno patološke pojave, ki jih je mogoče

zaslediti pri izseljencih, ki so izolirani od domače, njim znane kulture in imajo težave ob

soočanju z novim kulturnim okoljem. Nekateri socialno patološki pojavi, ki so rezultat

kulturnega šoka, so:

• marginalizacija in marginalna identiteta, s katero mislimo identiteto, ki je v

večinskem, normalnem obrazcu prepoznana kot bistveno drugačna zaradi jezika,

navad, fizičnega izgleda, osebnostnih lastnosti ali socialnega porekla; marginalizacija

je lahko posledica izključujočega odnosa netolerantne večine do drugačnosti, ali pa je

posledica samoizolacije;

• nostalgija;

• prekomerno uživanje hrane;

• pijača in alkoholizem;

• delomanija;

• zatekanje k družabnosti ali »alkoholizem družabnosti in govorjenja« (prim. Lukšič-

Hacin, 1995; 110-111).

12

Kulturni šok je vedno osebna, individualna izkušnja. To pomeni, da so lahko spremembe,

ki jih doživlja posameznik, med posamezniki različne. Tudi posameznik lahko dve

izkušnji z različnima kulturama doživlja različno. Na to, katere simptome in v kakšni

intenziteti bo posameznik doživel, vpliva mnogo dejavnikov, od osebnostnih lastnosti

posameznika, njegovega psiho-fizičnega stanja v času soočanja z novo kulturo, do

stresorjev v novem kulturnem okolju.

Antropologi, ki so se ukvarjali s kulturnim šokom, so razdelali tudi faze kulturnega šoka.

Različni avtorji so podali različne lestvice faz, ki vsebujejo različno število stopenj.

Winkelman navaja štiri značilne faze kulturnega šoka: Prva faza se imenuje »faza

medenih tednov«. Zanjo je značilno začetno navdušenje, radovednost, evforičnost,

optimizem, pozitivna pričakovanja, celo idealiziranje nove kulture. Posameznika

spremljajo pozitivna občutenja in mišljenje o novi kulturi (Winkelman, 2003; np).

V drugi fazi razlike med staro in novo kulturo postanejo bolj zaznavne in moteče.

Posameznik se počuti nerazumljenega, nesprejetega ali ima težave z vključevanjem v

kulturo. Posledično pogreša elemente domače kulture. Okrepi se hrepenenje po bližnjih

odnosih in domačih navadah. Te občutke in nezadovoljive osebne odnose lahko

spremljajo tudi fiziološke motnje, kot so motnje spanja in hranjenja. To drugo fazo

Winkelman imenuje »krizna faza« (Winkelman, 2003; np). Kdaj ta faza nastopi, je

odvisno od posameznika, njegovih motivov, zaradi katerih se je znašel v drugi kulturi, in

od mnogih drugih dejavnikov. Za nekatere lahko ta faza nastopi že na začetku vstopa v

novo kulturo, ali pa kmalu potem (Winkelman, 2003; np).

Naslednja, tretja faza kulturnega šoka, se imenuje »faza prilagoditve in reorganizacije«

(Winkelman, 2003; np). To je faza adaptacije, prilagajanja, sprejemanja, pogosto tudi

spremembe mišljenja in delovanja. Tuja kultura postane ponovno zanimiva. Posameznik

jo začenja razumevati in v njej uživati. Do nje si ustvari pozitiven odnos. Alternativa

takšnemu prilagajanju sta izolacija in pobeg. S pobegom mislimo na vrnitev v domačo

kulturo (Winkelman, 2003; np).

13

Zadnja faza kulturnega šoka po Winkelmanu pa je »faza adaptacije ali akulturacije«

(Winkelman, 2003; np). Ta faza se pojavi, ko je posameznik razvil načine, s katerimi se

uspešno spopada s problemi v novi kulturi, ko je prevzel in sprejel njene navade in

običaje. Gibanje in počutje tako v domači kot tudi tuji kulturi postane domače.

Posameznik se bolje adaptira, prilagodi novi kulturi. In čeprav lahko posameznik

prevzame mnogo kulturnih elementov, načinov obnašanja in delovanja nove kulture, se

večina antropologov strinja, da je popolna asimilacija posameznika v novo kulturo težka

in dolgotrajna, če ne celo nemogoča (Winkelman, 2003; np).

Hofstede, Pedersen in Hofstede pišejo še o »fazi obratnega kulturnega šoka« (Hofstede,

Pedersen, Hofstede, 2006; 37-39). Z obratnim kulturnim šokom je mišljen kulturni šok, ki

ga posameznik doživi ob vrnitvi v domačo, matično kulturo. Po daljšem bivanju v tuji

kulturi je doživljanje kulturnega šoka ob ponovnemu srečanju z matično kulturo pogost in

normalen pojav. Če je posameznik daljši čas živel v drugi kulturi, prevzel nekatere njene

navade, vrednote, spremenil mišljenje, lahko čuti nelagodje, ko se vrne v svojo domačo

kulturo. Lahko se zgodi, da posameznik po vrnitvi v domačo kulturo določene elemente

tuje kulture vrednosti višje kot enake elemente svoje kulture. Lahko je spremenil stališča

ali vrednote, in ko je ponovno soočen s shemami, ki mu jih ponuja, oziroma s katerimi

živi domača kultura, se čuti nenagovorjenega, zmedenega (prim. Hofstede, Pedersen,

Hofstede, 2006; 37-39).

Winkelman je analiziral vzroke, zaradi katerih prihaja do kulturnega šoka. Med vzroki

poudarja stres. Stres je prisoten zaradi novih okoliščin, potrebe po prilagajanju,

razumevanju. Psihična preobremenitev posameznika zaradi stresa se lahko kaže v slabem

telesnem počutju. Nadalje, sprememba okolja in klime povzroči fiziološke spremembe.

Posameznik vlaga več napora v razumevanje konteksta, jezika, vedenja, odnosov. To

lahko pripelje do prenasičenosti z informacijami. Vzrok za kulturni šok je lahko tudi

sprememba in izguba vlog, ki jih je posameznik vajen. Vloge, ki jih »igra« v svojem

vsakodnevnem življenju in so pomembne za posameznikovo identiteto, se lahko izgubijo.

Spremembe v socialnih vlogah in medosebnih odnosih vplivajo na posameznikovo

14

počutje in identiteto. Pogosto se posameznik znajde v okoliščinah, v katerih za obdobje

bivanja v drugi kulturi opusti stare vloge in sprejme nove (Winkelman, 2003; np).

Kot primer stresa na terenu navajamo izsek iz dnevniških zapisov A. B. Weinerja, ki jih

citira Haviland: »… naučiti se vrednot, ki jih živijo drugi, razumeti, kako drugi razumejo

smrt, družino, prijatelje, ni lahko … obremenjen sem z jezikom, informacijami …

Ugotavljam, da kljub vsemu poprej pridobljenemu znanju o Trobriancih na licu mesta

veliko stvari ne poznaš in ne razumeš…« (Haviland, 1999; 48-49).

Simptome kulturnega šoka je mogoče razbrati tudi iz dnevniških zapisov Malinowskega,

ki opisuje dolgočasje, izčrpanost, hrepenenje po domačem okolju (prim. Godina, 1998;

273- 274).

Na tem mestu bom predstavila kulturni šok iz lastne izkušnje, ki sem ga doživela v času

svojega terena v Singapurju, čeprav se takrat še nisem zavedala, da so določena

razmišljanja, ravnanja, simptomi oziroma posledica kulturnega šoka. Kulturni šok sem

doživljala v času svojega bivanja v Singapurju leta 2008, doživela pa sem ga tudi ob

vrnitvi domov istega leta.

Šele kasneje sem se ob prebiranju literature na to temo in prebiranju lastnega dnevnika

zavedla teh povezav. Danes lahko posamezne dnevniške zapiske umestim v faze

kulturnega šoka, kot smo jih predstavili po Winkelmanu.

Najprej je tudi pri meni nastopila prva faza, »faza medenih tednov«, za katero so značilni

navdušenje nad novim in nepoznanim. Sama sem prve vtise opisovala na enak način:

začetno navdušenje nad stanovanjem z ogromno teraso, opremljenim v zahodnjaškem

stilu, z azijsko dekoracijo; navduševala sta me bazen in fitnes, ki sta sodila k našem

kompleksu stanovanj; navduševala me je azijska kuhinja: različna zelenjava in sadje, ki

ga poprej še nisem poznala ali okusila, itd. Prve obiske mesta sem opisovala kot zanimive

in prijetne, počutje pa kot domače in nič neprijetnega. Obiskovala sem hindujske templje,

se tam udeležila njihove maše. Bila sem priča malezijski poroki. Vse, kar je bilo novo in

15

nenavadno, je bilo dobro. Prve tedne nisem občutila nobenega domotožja. In ko me je

družina spraševala, kako se pri njih počutim in ali pogrešam domače in zaupne ljudi, sem

odkrito priznavala, da se počutim zelo dobro. Le občasno sem pogrešala kakšnega

prijatelja za večerni izhod in klepet.

Sledila je »krizna faza«. Razbrati jo je mogoče posredno in neposredno iz dnevniških

zapisov. Seveda je tudi spomin še živ. Glavni simptom so bile motnje spanja, nespečnost,

občasno pretirano hranjenje, malo volje za aktivnosti in udejstvovanje. Ta faza je

nastopila po dobrem mesecu in pol mojega bivanja v Singapurju. Nič več ni bilo tako

novo in zanimivo. Začele so me motiti malenkosti. Začela sem se počutiti osamljeno,

pogosto nerazumljeno. Dnevne obveznosti in delo z otroci mi je postalo naporno in

utrujajoče.

Če ostanemo pri Winkelmanovi lestvici, ki sem jo navajala poprej, naslednjo fazo

imenujmo »faza prilagoditve in reorganizacije«. V tej fazi sem se začela ponovno počutiti

bolje, sprejeto, potrebno in ne več tako osamljeno. Čas je prinesel svoje. Otroci so me

vzljubili. Tudi z ostalimi člani družine smo vzpostavili bližnji in bolj zaupljiv odnos, kar

je zagotovo pripomoglo k spremembi lastnih občutenj. Bolj pogosto sem začela

obiskovati jutranjo telovadbo in občasno ob vikendih odhajala v mesto. Spoznala sem

nekaj novih ljudi moje starosti in tako pridobila nekaj družbe. Zavedala sem se, da je

približno polovica dela v Singapurju za menoj in posledično sem postala bolj motivirana

in optimistična. Več časa sem posvetila pisanju diplomskega dela in na šoli otrok izvajala

intervjuje. Začela sem planirati potovanje, ki me je čakalo po Singapurju. In vse to me je

navdajalo z novo energijo. Ljudje okrog mene so se mi ponovno zdeli zanimivi, drugačni

in simpatični.

Zanimiva in morda manj predvidljiva je faza »obratnega kulturnega šoka«. Z obratnim

kulturnim šokom mislimo na kulturni šok, ki ga doživimo ob vrnitvi v matično kulturo.

16

Svoj osebni primer navajam, ker se mi zdi dober oris osebne preobrazbe, spremembe

stališč po izkušnji terena. Kaže tudi na kulturni šok, ki ga doživiš, ko se ponovno soočaš

z matično kulturo.

Kar se je zgodilo po moji vrnitvi v Slovenijo, je presenetilo tudi mene. Spremenila se je

moja precepcija sebe. Nase sem začela gledati kot na celovito in odraslo osebo, ne več

kot na mladostnico. Povsem sprejemljivo se mi je začelo zdeti, da bi lahko imela družino.

Mislim, da sem tej vlogi dorasla. Tukajšnje mišljenje mladih odraslih zdaj pogosto

dojemam kot beg pred odgovornostjo in neumno izmikanje osamosvojitvi. Če sem pred

izkušnjo v Singapurju mislila, da je potrebno uživati življenje in da bi osamosvojitev in

družina to onemogočila, zdaj razmišljam drugače. Pogosto pa v svojem kulturnem okolju

naletim na nestrinjanja sovrstnikov. Ugotovila sem, da izkušnja daljšega bivanja v drugi

kulturi lahko spremeni stališča, vrednote in pogled na življenje posameznika. Če je v

našem kulturnem okolju povsem sprejemljivo in normalno, da si pri 24. letih študent,

opravljaš priložnostna dela, da razmišljaš o zabavi, potovanjih in prostem času in da so

otroci in družina nekaj, kar »še lahko počaka«, saj je postalo povsem sprejemljivo, da

odlašamo s starševstvom, osamosvajanjem od staršev, da podaljšujemo mladost, zdaj

vem, da lahko druga kultura precej ali povsem drugače razume vlogo 24-letnika. V

Singapurju se nisem mogla otresti začudenih pogledov tam živečih Filipink, Indijk in

nekaterih drugih Singapurcev, ko sem povedala, da pri svoji starosti še nisem ne v resni

vezi, ne poročena, da nimam otrok in da jih tudi verjetno še nekaj let ne bom imela.

17

4 POGLAVJA IZ ANTROPOLOGIJE VSAKDANJEGA

ŽIVLJENJA

4. 1 ANTROPOLOGIJA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA

»Vsakdan je neviden, ampak vedno prisoten. Poln je kontradikcij, lahko je

transcendenten, presežen. Dejanja, ki soustvarjajo vsakdanje življenje, so manipulacija s

pogoji eksistence in koeksistence.« (Miller, McHoul, 1998; 9)

Z vsakdanjim življenjem mislimo ritem in rutine vsakodnevnega obstoja. Vsakdanje

življenje je staro, kot je stara družba. Kot pojem, koncept se je vsakdanje življenje

uveljavilo šele v 20 letih 20. stoletja in postalo priljubljena tema v družboslovno

humanističnih disciplinah po drugi svetovni vojni. Ko obravnavamo vsakdanje življenje,

obravnavamo običajno navadne, povprečne ljudi: njihove navade, rutine, njihov način

življenja. Vsakdanje življenje ni nič drugega kot odgovor na vprašanje, kako živimo oz.

se spoprijemamo z življenjem iz dneva v dan. To opozarja na naslednji vidik vsakdanjega

življenja: dnevi vsakdanjega življenja so drugačni od »drugih« dni. Vsakdanje življenje je

drugačno oz. ločeno od posebnih dni, kot so prazniki, praznovanja in drugi »posebni

dogodki« (Bennett, Watson, 2002; 10-11).

Vsakdan je postal danes aktualen predmet raziskav v družboslovnih vedah. Iz zanimanja

za makrostrukture, kot so država, religija, politika, se je zanimanje obrnilo na

mikroraven, k človeku kot posamezniku in s tem je postalo zanimivo tudi vsakdanje

življenje ljudi.

Opozorili smo že na pomen metode opazovanja z udeležbo, ki jo ima le-ta za

antropologijo. Antropologijo smo definirali kot vedo, ki proučuje človeka, človeško

družbo in kulturo in želi dognati dejstva o človeku in njegovem načinu življenja,

obnašanja v prostoru in času. Tako je razumljivo, da je vsakdanje življenje zanimiva tema

18

za antropološke raziskave. V vsakdanjem življenju ljudi, torej v ritmu, navadah,

obnašanjih, govoru, uporabi ali neuporabi predmetov, lahko pridemo do spoznanj o

človeku in družbeno-kulturnem vplivu nanj.

V vsakdan človeštva v prostoru in času se stekajo družbeno-kulturni elementi in

posamezniki, ki v povezavi z družbeno-kulturnimi elementi okolja in v medsebojnih

stikih oblikujejo vsakdanje življenje. Za vsakdanjim življenjem ljudi, za tistim, kar je

vidno, se lahko skriva mnogo več, kot lahko zazna laični opazovalec. Predmeti,

obnašanje, navade nosijo v sebi zgodbo. Dokopati se do te zgodbe, razumeti elemente in

povezave v vsakdanjem življenju ljudi, je cilj veje antropologije, katere predmet je

vsakdanje življenje ljudi in se imenuje antropologija vsakdanjega življenja. Ukvarja se s

tistim kar je vidno, vendar neozaveščeno in nerazumljeno (prim. Miller, McHoul, 1998;

10).

Skozi posamezna poglavja bomo pokazali, da vsakdanje reči, kot so hrana in

prehranjevalne navade, ni le hrana. Je medij, ki ima sporočilno vrednost. Govori o

človeku, predvsem pa o njegovi družbeni in kulturni pripadnosti.

4. 2 HRANA IN PREHRANJEVALNE NAVADE

Hrana in prehranjevalne navade so lahko medij za uvid v kulturo in njeno razumevanje.

Pomen hrane je bistven za človeka, čeprav je to dejstvo mnogokrat prezrto v zahodnih

družbah, kjer je hrane v izobilju in katerih posamezniki v večini niso neposredno

vključeni v pridelavo, oziroma proizvodnjo hrane.

Hrana in prehranjevalne navade so kulturno specifične, odvisne od kulture in okolja.

Hrana, ki je sprejeta za »zdravo in normalno« v eni kulturni, ni nujno kot takšna sprejeta

v drugi kulturi. Na primer žuželke, ki so v nekaterih kulturah vključene v prehranjevanje,

so za Evropejce prehranjevalni tabu. Kakšna hrana je na dnevnem jedilniku, kako je

19

pripravljena, kdo in kdaj sede k obroku, katero hrano se streže ob posebnih priložnostih,

kot so prazniki in praznovanja, so vprašanja, na katera odgovarja družba v skladu s svojo

kulturo (prim. Levinson, Ember, 1996; 503-507).

Hrana in prehranjevalne navade so odličen simbolni medij. Hrana lahko simbolizira

etnično pripadnost, vzpostavlja in razdira socialne vezi. Lahko simbolizira čustveno

stanje posameznikov. Doprinaša k identiteti tako etnične skupine kot posameznika.

Čeprav je hrana ena od osnovnih človekovih potreb, pa hrana ni nikoli »samo hrana«.

Vselej je vezana na kulturne ideje in klasifikacije. Govori tako o socialnih relacijah, kot o

odnosu kulture do telesa in zdravja (prim. Caplan, 1997; 1).

Vsaka kultura uči svoje pripadnike, člane uporabe in odnosa do hrane. Če bomo jedli

meso, katero in kako pogosto, je kulturno podano, včasih zapovedano. To pa ne pomeni,

da se prehranjevalne navade ob stikih z drugimi kulturami ne spreminjajo. Spreminjajo se

lahko tako na nivoju družbe, družbene skupine kot tudi na nivoju posameznika (prim.

Levinson, Ember, 1996; 503-507).

Zanimanje antropologov za hrano in prehranjevalne navade ljudi se je povečalo v 60.

letih 20. stoletja. Lévi-Strauss, osrednji predstavnik strukturalizma, je razumel hrano kot

kulturni sistem. Razlagal je, da je okus kulturno izoblikovan in podvržen družbeni

kontroli. Hrana ima simbolni in metaforični pomen. Lévi-Strauss je zagovarjal, da bi

razumevanje uporabe hrane in prehranjevalnih navad ljudi pripeljalo antropologa do

znanja o nezavednem, o nezavednih strukturah, ki vodijo družbo in njene posameznike v

delovanju in obnašanju (prim. Caplan, 1997; 1-2).

Antropologi, ki so se ukvarjali s hrano kot vidikom kulture in družbe, so preučevali tako

pridelavo kot predelavo hrane, pogojenost prehranjevanja družbe z geografskim okoljem,

simbolni pomen hrane, in še mnogo več.

Družbena pravila, vezana na hrano in prehranjevalne navade, izhajajo iz kulture in

posamezniki kulturo, z upoštevanjem ali neupoštevanjem pravil, oblikujejo. Hrana in

20

prehranjevalne navade so vezane na, oziroma so odvisne tako od spola kot tudi od

družbenega razreda. Hrana ima sporočilno vrednost. Pogosto so bile prehranjevalne

zapovedi vezane na religijo družbe (prim. Barfield, 1997, 197-200).

Že prej smo omenili, da tudi hrana sooblikuje posameznikovo in družbeno identiteto.

Opredeljevanje za vegetarijanca, jedca psov ali žuželk pripomore k ločevanju

posameznika od ostalih in k oblikovanju njegove samopodobe. Na osnovi

prehranjevalnih navad in zapovedi se tudi družbe ločujejo med seboj.

Specifična etnična hrana je vezana na etnično identiteto. Hrana prispeva k identiteti

nacije, države in k njeni reprezenci. Družba, država se lahko predstavlja preko nacionalne

hrane in je po njej prepoznavna (prim. Caplan, 1997; 72-73). Krajnska klobasa v

Sloveniji, paella v Španiji, testenine v Italiji - vsaka družba, država ima nacionalno jed, s

katero se identificira in po kateri je prepoznavna za druge družbe, kulture. Tako kot k

identiteti družbe in k njeni prepoznavnosti hrana prispeva tudi k identiteti posameznika

kot njenega pripadnika.

Zveza med hrano, identiteto in kulturo ima tako dolgo zgodovino, kot jo ima človeštvo.

Kljub stikom in prenosom med kulturami ter kljub globalizaciji tudi na področju hrane ter

posledični dostopnosti različnih kuhinj in hrane po svetu, je hrana še vedno sooblikovalka

identitete in kulture tako na lokalnih, kot tudi na nacionalnih nivojih (prim. Caplan, 1997;

72-73).

Na odnos med prehranjevalnimi navadami in družbenim razredom je opozoril Bordieu

(Caplan, 1997; 74). Bordieu je predstavil hrano kot simbolni medij. Hrana in

prehranjevalne navade so vezane na habitus (življenjski prostor) posameznika oziroma

skupine. Bourdieu je dokazoval, da ljudje z izborom hrane in negovanjem

prehranjevalnih navad simbolno reproducirajo lastni položaj v družbi (prim. Caplan,

1997; 74). Raziskave prehranjevalnih navad so potrdile, da so za nižje sloje značilni bolj

kalorična, težka hrana, medtem ko srednji in višji sloji precej bolj posegajo po lažji hrani

in se bolj osveščajo glede hranile vrednosti in pridelave hrane (prim. Caplan, 1997; 74).

21

4. 3 JEZIK IN UPORABA JEZIKA(-OV)

»Jezik, ki ga najdemo v vseh kulturah sveta, je simbolni sistem zvokov, ki, kadar je

sestavljen glede na določena pravila in zakonitosti, podaja pomen, vsebino tistim, ki ga

uporabljajo… Danes je široko sprejeto, da bi bilo težko, če že ne nemogoče, razumeti

kulturo brez razumevanja jezika, in da bi bilo nemogoče razumeti jezik izven kulturnega

konteksta.« (Ferraro, 1998; 104, 110)

Jezik je osrednji medij sporazumevanja. Brez obvladovanja in uporabe jezika je

komunikacija z okoljem otežena. Jezik ima izreden pomen za prevzemanja in prenašanje

kulture in zato je učenje jezika pomemben vidik socializacijskega, inkulturacijskega

procesa.

Na povezavo, soodvisnost jezika-kulture-posameznika sta opozorila tudi Sapir in Whorf

(Ferraro, 1998; 112). Njuno razumevanje te povezave je znano kot Sapir-Whorfova

hipoteza. Dokazujeta, da jezik določa kulturo in kultura jezik. Česar ni v jeziku kulture, v

kulturi ne obstaja. Kultura določa posameznika in posameznik kulturo. Posameznik brez

kulture ne bi obstajal. Prav tako ne bi obstajala kultura brez posameznikov, ki jo

določajo, jo »nosijo« in prenašajo. Jezik zaznamuje tako kulturo kot posameznika kot

pripadnika kulture. Omejuje ju s svojimi določili, pravili in besednjakom. Tako ni nič

nenavadnega, da imajo raziskovalci manjše ali večje težave s prevajanjem jezikov.

Posamezne besede ali besedne zveze, ki obstajajo v enem jeziku in kulturi, ne obstajajo

tudi nujno v drugem. Pri dobesednem prevajanju pa se lahko pomen popolnoma izgubi

(prim. Ferraro, 1998; 112-113).

V antropološki disciplini je na pomen jezika opozoril že Malinowski. Na pomen jezika za

uspešno opravljanje terenskega dela ga je pripeljala lastna izkušnja na Trobriandskem

otočju. Izpostavil je dvoje: potrebno je obvladati jezik domorodcev oz. skupine, ki jo

preučujemo, ter analizirati jezik, govorjeno glede na kontekst. Kot je nesmiselno

nenatančno analizirati običaj izven konteksta dogajanja, tako je tudi jezik potrebno

preučevati v kontekstu - kdaj, kje, v kateri okoliščini, na kakšen način se jezik uporablja.

22

Malinowski je zaznal, da je jezik neke družbe, skupine precej samozadostna celota, ki se

je razvila v skladu s potrebami in kulturo specifične družbe. Problemi se pojavijo, ko

želimo jezik prevesti v drug jezik. Ker se družbe in kulture med seboj bolj ali manj

razlikujejo, se dogaja, da ni enakovredne besede, fraze v drugem jeziku (prim. Godina,

1998; 287- 289).

Jezik je ob nebesednem komuniciranju pomemben za sporazumevanje tako znotraj ene

kulture kot tudi za medkulturni dialog.

Jezik posameznik osvoji skozi proces socializacije. Jezik mu je posredovan iz ožjega in

širšega socialnega in kulturnega prostora. Materni jezik je prvi jezik, ki se ga otrok nauči

in je praviloma jezik prvega socialnega okolja, doma.

Znan je pojem »kritičnega obdobja za učenje jezikov« (Marjanovič-Umek, Zupančič,

2004; 330), ki traja od 2. leta do pubertete. Psihologi so podkrepili tezo, da je osvajanje in

učenje jezikov v tem obdobju najbolj učinkovito. »Za osvojitev in ohranjanje

materinščine je pomembna otrokova potreba po komuniciranju v tem jeziku. Otrokov

govor se namreč razvija zaradi potrebe po sporazumevanju s pomembnimi osebami, kot

so starši, sorojenci, vrstniki, vzgojitelji.« (Marjanovič-Umek, Zupančič, 2004; 330)

Družine, ki se izselijo in so priseljenci v novi državi, pogosto naletijo na drug jezik v

novem okolju. Lukšič-Hacin, ki je preučevala slovenske izseljence, pravi: »pri zamenjavi

kulturnega in družbenega okolja je jezik ena temeljnih preprek za vključevanje in

razumevanje načina življenja v novi sredini« (Lukšič Hacin, 1995; 111).

Do kakšne stopnje se bo posameznik naučil novega, drugega jezika, je pogojeno z več

dejavniki: ali se bo v novo okolje preselil sam, z družino ali v okviru skupnosti; stopnja

vključenosti v okolje v okvirju institucij, kot so šola, služba, klubi; osebe iz okolja, ki

postanejo pomembne za posameznika in s katerimi vzpostavi intenzivni odnos, razmerje.

Še več je dejavnikov, ki vplivajo na učenje, prevzemanje drugega jezika v novem okolju.

Eden od teh je na primer tudi, ali je in do kolikšne mere je posameznik pred prihodom v

23

novo državo obvladal drug jezik. Pomemben je tudi njegov odnos (pozitiven ali

negativen) do nove države in ljudi. Intenzivnost uporabe novega jezika vpliva tudi na

negovanje maternega jezika. Zaradi večje vključenosti v inštitucije in vsakdanje življenje

v novem okolju in manj intenzivne vpetosti v družinsko življenje se lahko, predvsem pri

otrocih, materni jezik začne pozabljati, ali pa se nikoli ne razvije do stopnje, do katere se

razvije drugi jezik (prim. Lukšič Hacin, 1995; 111-114).

Govorjeni jezik je pomemben za identiteto posameznika in pogosto tudi za skupinsko

identiteto. Znana je močna vez med nacionalno identiteto in jezikom. Preko jezika se

posameznik identificira z določeno skupino in drugimi posamezniki. Zaradi jezika se

lahko čuti povezanega z drugimi ali ločenega od drugih. Še posebej to velja, ko gre za

manjšine ali multilingvistični prostor (prim. Robbins, 1997; 139).

Etnične manjšine priseljencev v državah po svetu so pogosto organizirane v skupnosti,

društva. Na ta način, z druženjem s sonarodnjaki, se ohranja nacionalna identiteta,

predvsem pa se neguje jezik.

Z vidika socializacijskega, inkulturacijskega procesa so agensi socializacije pogosto v

razhajanju. To je pogost primer v primeru priseljencev. Družina in šola ter vrstniška

skupina so le en tak primer. Z vidika jezika bi to pomenilo, da otrok v šoli in vrstniški

skupini govori le drugi jezik, doma pa se starši trudijo vzdrževati materinščino (prim.

Lukšič Hacin, 1995; 176).

Otroci se v večini držav v šoli kot formalni instituciji za vzgojo in izobraževanje učijo ob

materinščini enega ali več jezikov. Zaradi migracij in selitev pa postajajo pogostejše tudi

družine, ki svoje otroke vzgajajo dvojezično. Otrok v takšnih družinah osvaja dva ali celo

več jezikov hkrati. »Dvojezičnost ali večjezičnost je sposobnost razumevanja in

sporočanja v dveh ali več jezikih. Ločujemo posameznikovo dvojezičnost in dvojezičnost

avtohtone skupnosti, ki živi na določenem geografskem območju.« (Marjanovič- Umek,

Zupančič, 2004; 329)

24

Kljub temu, da otrok osvaja dva ali več jezikov hkrati, ni nujno, da se bodo ti jeziki

razvili do enake stopnje. »Trajanje in intenzivnost potrebe po sporazumevanju s

specifičnimi pomembnimi drugimi v otrokovem okolju v večji meri vpliva na razvoj

dvojezičnosti, na stopnjo, do katere se vsak izmed jezikov razvije, na njihov nadaljnji

razvoj, ohranjanje in opuščanje.« (Marjanovič-Umek, Zupančič, 2004; 330)

Vidimo torej, da jezik določa posameznikovo realnost in hkrati določa posameznika kot

individuuma. Prispeva k njegovi identiteti, pa tudi k identiteti skupine oz. skupin, ki jim

posameznik pripada. Pomemben, če ne odločilen, je tako za sporazumevanje v lastnem

kulturnem okolju, kot tudi za medkulturni dialog.

4. 4 DAR IN OBDAROVANJE

Izmenjavanje, prejemanje in dajanje sodijo v področje menjave ali izmenjave. Menjava je

prisotna v vseh človeških družbah: menjava predmetov, storitev, žensk. Človek je od

nekdaj vstopal v odnose menjave. Antropologi so zamejili in opredelili tipe menjav, ki se

porajajo v družbah. Tako je menjava, pri kateri je ekonomska vrednost podarjenega

podrejena in pri kateri v ospredje stopa vzpostavljanje in ohranjanje socialnih vezi, dobila

posebno mesto v teorijah menjave. Gre za obdarovanje, oziroma za izmenjavo daril

(prim. Barfield, 1997; 224).

Vprašanje daru in darovanja je na posebno mesto antropološke vede postavil M. Mauss s

svojim Esejem o daru (1996).

Kaj darujemo, kdaj darujemo, kdo in kako daruje, so značilnosti darovanja, ki se med

družbami razlikujejo. Akt darovanja je vezan na pravila, ki so pogosto neozaveščena, a

prisotna, kot se zdi, univerzalno, torej ne glede na družbo in kulturo. Eno izmed

univerzalnih pravil, vezanih na dar oziroma obdarovanje, smo že omenili: gre za

vzpostavljanje in ohranjanje socialnih vezi. Z aktom menjave daril, oziroma dajanja in

sprejemanja, vstopamo v odnos z drugim posameznikom. Naš položaj v tem odnosu je

25

odvisen od tega, ali smo prejemnik daru ali smo ga podarili. Če smo darilo prejeli, smo v

začasnem položaju dolžnika. Tisti, ki nam je dar podaril, pa je v začasnem položaju

upnika. Uporabljamo zvezo »v začasnem«, kajti to razmerje se s trajanjem odnosa

spreminja. Kadar nekaj podarimo, pričakujemo, da nam bo darilo nekoč, nekje povrnjeno.

Praviloma se obdarovanje nanaša na kulturno podane, zapovedane dneve. Če nekdo

podari ob rojstnem dnevu, pričakuje povračilo tudi ob rojstnem dnevu, če nekdo podari

za božič, pričakuje povračilo, dar za božič. To je naslednje pravilo, o katerem je govoril

Mauss (Mauss, 1996, 27-28): dar je potrebno sprejeti in dar je potrebno vrniti. In skladno

s sprejemanjem in vračanjem se spreminja razmerje med upnikom in dolžnikom v

odnosu. Če dara ne sprejmemo, ali ne povrnemo, s tem razdiramo odnos, oz. podiramo

socialne vezi. Mauss opozarja na še eno pomembno lastnost daru. Dar ima simbolno

vrednost. Laično povedano, ko gre za darilo, ni pomembno, koliko je stalo v denarju, oz.

koliko je vredno na trgu. Pri daru je pomembno, kakršno vrednost ima na osebni ravni

tistega, ki mu je namenjen, oziroma tistega, ki podarja (Mauss, 1996, 102-110).

Dar se poklanja in pričakuje v poklon predvsem ob kulturno določenih dnevih. V

modernih družbah so rojstni dnevi eden takšnih dni. Slavljeneca obdarujejo. S čim in na

kak način, je odvisno od specifičnega kulturnega okolja in navad ter drugih družbeno-

kulturnih možnosti in omejitev.

Barfield opozarja, na kar so opomnili že drugi antropologi, da ekonomska vrednost

podarjenega ni brez pomena, kot je trdil Mauss. Čeprav pogosto velja reklo, ki pravi, da

ni pomembna vrednost daru, temveč je misel tista, ki šteje, pa se »ekonomsko

preračunavanje pogosteje vključi v izmenjavo daru, kot je Mauss želel zaznati« (Barfield,

1997; 224).

Raziskovanje daru oz. obdarovanja se še bolj zaplete, ko vključimo denar kot možno

darilo. Ob podarjanju oziroma prejemanju denarja kot darila se postavi pod vprašaj

simbolna vrednost daru, ki jo je izpostavljal Mauss. Prej sem že omenila, da ima dar

predvsem, če ne povsem, simbolno vrednost in ne ekonomske. Postavijo se naslednja

vprašanja: če je denar nosilec ekonomske vrednosti predmetov menjave v družbah in se

26

kot tak podarja, ali je takšen dar še vedno dar, o katerem je govoril Mauss? Je tak dar še

vedno dar, ki vzpostavlja in razdira odnose, razmerja?

Pregled zgodovine menjav in obdarovanja kaže na spremembe, ki so se dogajale na tem

področju skladno z drugimi družbeno-kulturnimi spremembami. Predvsem z uporabo

denarja in uvedbami drugačnih ekonomskih in političnih sistemov so se odnosi menjave,

in s tem tudi menjave daril, spremenili (Godelier, 2006; 250-256).

»Recipročnost, menjava daril je imela večji pomen kot ekonomska inštitucija v

plemenskih skupnostih kot jo ima danes v modernih državah, kjer v ospredje menjav

stopa tržna menjava.« (Eriksen, 1995; 185)

Eriksen podaja tudi naslednji primer: ko evropski oče podari svoji hčerki žepnino, ne

pričakuje, da mu jo bo vrnila. Vseeno pa hčer sprejem žepnine postavi v dolžniški položaj

(prim. Eriksen, 1995; 181).

Tudi denar je danes lahko predmet menjave v menjavi daril, obdarovanju. Pravzaprav je

postal relativno pogosto darilo: ob porokah, rojstnih dnevih in drugih priložnostih

pogosto prejemamo (predvsem mlajši od starejših sorodnikov) denar. Čeprav je z

denarjem darilu odvzeta simbolna vrednost daru, ki jo je pri opisu daru izpostavljal

Mauss, denar kot darilo odgovarja vsem drugim zakonitostim, ki obdarovanje spremljajo

in katere smo že opisali.

Na idejo denarja, ki se podarja kot darilo, nas je napotila navada obdarovanja za kitajsko

novo leto v Singapurju (ta navada je razširjena v večjem delu Azije, ki praznuje kitajsko

novo leto): starejši (starši in stari starši) poklonijo mlajšim sorodnikom in prijateljem

vrečko z denarjem. Ker se denar za kitajsko novo leto podarja praviloma mlajšim, še

neosamosvojenim od staršev, prijateljev ali sorodnikov, naletimo tukaj na primer tega, o

čemer je govoril Godelier. Darovi staršev ali starejših mlajšim oziroma otrokom so

darovi, ki slednje postavljajo dolgoročno v dolžniški odnos. V modernih družabah je

tako, da starši ali starejši dajejo nekaj, za kar bodo prejeli protidar (če bodo) čez odložen

27

čas. Ko bodo ostareli in bodo potrebovali nego in skrb, bodo imeli mlajši priložnost

poplačati svoj dolg (prim. Godelier, 2006, 253-256).

Obdarovanje ni vezano le na kulturno določene praznike, ko darilo pričakujemo ali se

čutimo obvezani podariti ga. Dar je lahko tudi stvar osebne odločitve, ki nastane iz

konteksta. Dar lahko podarimo kot protiuslugao, protiutež ali kot sporočilo, ki govori:

»Hvala, veliko mi pomeniš«. Podarjeno darilo ni neizbežno podarjeno za povračilo

prejetega darila.

Torej darilo podarimo nekomu, s katerim smo v dobrem odnosu, oziroma nekomu, ki je

nekaj dobrega prispeval k našemu odnosu z njim. Z darilom »vrnemo storjeno« in si

hkrati zagotovimo, da bo drugi še naprej delal dobro. Če smo ga z darilom poplačali za

trud oziroma za storjeno, smo ga z darilom tudi postavili v dolžniško razmerje in s tem

zagotovili, da se bo posameznik še naprej trudil za odnos. Opisano bi lahko ponazorili z

naslednjim primerom: če delodajalec nagradi delavca za marljivost in dobro delo z

darilom, bo delavec najverjetneje še naprej dobro delal, da bi poplačal prejeto.

S tem primerom smo nagovorili še eno temo, ki zadeva dar in obdarovanje. Gre za

hiererarhijo odnosov, za socialni položaj tistih, ki so, ali ki vstopajo v razmerje

obdarovanja - prejemanja in vračanja.

Dar bo v funkciji ustvarjanja solidarnosti, socialnih vezi predvsem, kadar bo šlo za

izmenjavo daru med posamezniki z bolj ali manj enakim socialnim statusom. Pri osebah z

neenakim statusom so darila, ki praviloma prehajajo od osebe z višjim statusom do tiste z

nižjim, dobrodelnost, ki prejemnika postavlja v podrejen položaj, ker ni zmožen

povračila. V primerih (ob)darovanja med osebami očitno neenakega statusa

(ob)darovanje služi bolj vzpostavljanju ali ohranjanju hierarhije odnosov kot ustvarjanju

in utrjevanju socialnih vezi solidarnosti (prim. Barfield, 1997; 224).

Za konec poglavja bi še enkrat izpostavili družbeno-kulturno pogojenost obdarovanja z

nekaj primeri. V Sloveniji se obdarujemo predvsem za praznike, kot je božič, Novo leto

28

in ob rojstnih dnevih. Kaj bomo podarili, je odvisno od našega socialnega statusa. Darila

variirajo od čokolade do avtomobila. Pogosto pa mlajši, ekonomsko neosamosvojeni

dobimo od starejših v dar denar. V večjem delu Španije je osrednje obdarovanje za

praznik Svetih treh kraljev, in ne ob božiču. Obdarovanje posameznika ob obhajilu, birmi

in drugih krščanskih obrednih slovesnostih je pogojeno z versko pripadnostjo. Na Baliju

ob pogrebni slovesnosti cela vas obdaruje družino umrlega in tako prispeva k pogrebnem

obredu. Več primerov družbeno-kulturno pogojenega obdarovanja bomo predstavili tudi

v tistem delu diplomskega dela, v katerem bomo obravnavali terenski material.

4. 5 AGENSI SOCIALIZACIJE - GOSPODINJA KOT DEL DRUŽINE

Godina citira Childovo definicijo socializacije, ki pravi, da je socializacija »celoten

proces, v katerem je posamezniku, rojenemu s potenciali obnašanja izredno širokega

obsega, dovoljeno razviti dejansko obnašanje, ki je omejeno na mnogo manjši obseg - na

raven, ki je v navadi in ki je sprejemljiva zanj glede na standarde njegove skupine«

(Child, 1954; 655 v Godina, 1998; 220).

Barfield pa podaja citat T. Williamsa, ki socializacijo definira kot »medgeneracijsko

transmisijo kulture« (T. Williams, 1972 v Barfield, 1997; 432).

Oba citata nam razkrivata pomembna dejstva, ki jih vežemo na pojem in proces

socializacije. Posameznik se rodi s širokim spektrom biološko danih predispozicij. Od

okolja, kulture neke družbe pa je odvisno, katere izmed njih in do kakšne stopnje se bodo

razvile. Torej je socializacija družbeno-kulturno pogojen proces realizacije

posameznikovih biološko danih predispozicij. Socializacija pomeni posameznikovo

»učlovečenje«. Je pa socializacija tudi proces, skozi katerega posameznik postaja član

določene družbe in njene kulture in je, zaradi prenosa med generacijami, medgeneracijski

proces.

Blizu pojmu socializacije je pojem inkulturacija. Žigon komentira, da nekateri avtorji

procesa socializacije in inkulturacije enačijo ali se strinjajo, da gre pri pojmih le za

29

različna analitična pristopa, drugi pa ju razmejujejo. Pri pojmu inkulturacija se poudarja,

da gre za prevzemanje kulture, vraščanje v kulturo. Če družba želi, da se bo nadaljevala,

je nujno, da svojo kulturo prenaša na nove generacije (prim. Žigon, 1998; 23).

Najpomembnejši člani socializacijskega, inkulturacijskega procesa so člani otrokove

primarne skupine. Praviloma je osrednja primarna skupina otroka družina, agensi oz.

agenti socializacije pa so člani družine.

Agensi socializacije so skupine, posamezniki ali socialno okolje, znotraj katerega se

dogaja proces socializacije. Primarna socializacija traja od rojstva do otroštva in je

najbolj intenzivno obdobje učenja, prevzemanja kulture. To je čas, ko se otrok uči jezika

in osnov vedenja, ki postanejo temelji za kasnejše učenje oz. razvoj (prim. Giddens,

2006; 166).

Primarna socializacija otroka v prvih letih njegovega življenja je izredno pomembna.

Številne raziskave so potrjevale, kako so prva leta življenja pomembna za otrokov razvoj.

To opozarja na vpliv oseb, napogosteje družinskih članov, ki igrajo osrednjo vlogo v

socializacijskem, inkulturacijskem procesu posameznika v njegovih zgodnjih letih (prim.

Giddens, 2006; 166-167).

Tako v modernih državah kot drugod po svetu najdemo široko paleto tipov družin. Če kot

tipično v zahodnem svetu dojemamo nuklearno družino, sestavljeno iz para in vsaj enega

otroka, tak tip družine izpodbijajo drugi tipi drugod po svetu.

Za člane ožje družine, in s tem najpomembnejše agense socializacije v naši družbi

štejemo mater in očeta otroka. Nemalokrat so v zgodnjo vzgojo intenzivno vključeni tudi

stari starši. Antropološke raziskave so pokazale intenzivno vključenost tet in stricev v

družino in vzgojo otrok. Torej agensi primarne socializacije so lahko vsi posamezniki, ki

živijo v družini, v gospodinjstvu z otrokom in so vključeni v njegovo vzgojo, oziroma

kadar predstavljajo za otroka »pomembnega drugega« (prim. Giddens, 2006; 166-167).

30

»Otrok zavestno in podzavestno posnema »junake«, na katere je čustveno navezan (oče,

mati, starejši brat, junak iz pravljice …), dokler si ne oblikuje lastne identitete.« (Žigon,

1998; 23) Lukšič Hacin citira Bergerja in Luckmanna: »Pravzaprav imamo dober razlog,

da verjamemo, da bi bilo učenje brez čustvene navezanosti na pomembne druge vsaj

težko, če že ne nemogoče. Otrok se identificira s pomembnimi drugimi preko različnih

načinov čustvovanja. Kakršnikoli so že, internalizacija se pojavi samo skupaj z

identifikacijo…« (Berger, Luckmann, 1988; 123).

V zgoraj omenjenih primerih, ko so v vzgojo hkrati intenzivno vključeni starši, stari

starši ali varuška, pa lahko prihaja do konfliktov in trenj glede načinov postopanja v

vzgoji med posamezniki, ki so zanjo odgovorni, ali se zanjo čutijo odgovorne. Kljub

temu, da gre praviloma za pripadnike enake kulture, ki želijo to enako kulturo

posredovati mlajši generaciji, lahko prihaja do različnih mnenj, pogledov, pristopov v

postopanju pri vzgoji otrok. Kadar so v proces primarne socializacije vključeni

posamezniki iz različnih družbeno-kulturnih okolij, so lahko te razlike v vzgajanju še

očitnejše.

Selitve družin znotraj matičnega mesta, države kot tudi v druge države so pogosta praksa

predvsem v modernem svetu. Takšna nuklearna družina, živeča daleč od sorodnikov in

domačega okolja, je pogosta tudi v Singapurju, kjer sem opravljala terensko delo.

Zanimivo se mi je zdelo, da ima večina (začasnih) priseljenih družin hišno pomočnico,

oz. gospodinjo (ang. maid). Tu gre za žensko, ki živi z družino v skupnem gospodinjstvu

in skrbi predvsem za gospodinjstvo in, v večji ali manjši meri, tudi za otroke. Ker je del

skupnega gospodinjstva in v dnevni interakciji z otroci, jo obravnavam kot enega izmed

agensov socializacije. Njeno bivanje z družino in skrb za gospodinjstvo in otroke jo, tako

posredno kot neposredno, vključi v socializacijo otrok.

Njeno drugačno kulturno ozadje vnaša v socializacijski proces elemente, ki jih otrok,

živeč v okvirih nuklearne družine, ne bi bil deležen. Tukaj mislim na njeno (pogosto

nekoliko drugačno od staršev) vzgojo, versko pripadnost, prehranjevalne navade, jezik,

način komuniciranja, vzorce obnašanja. Vse te »drugačne« elemente drugega družbeno-

31

kulturnega okolja lahko otrok skozi socializacijski proces prevzame in ponotranji. V

kolikšni meri se bo to zgodilo, je odvisno predvsem od kakovosti in intenzivnosti odnosa

med gospodinjo in otrokom.

Že prej sem govorila o jeziku. Izpostaviti ga velja tudi na tem mestu. Pokazala sem, da

sta procesa socializacije in inkulturacije vezana na prenašanje oz. prevzemanje kulture.

Ker je jezik nosilec kulture in brez njega posameznik v nekem kulturnem okolju težko

funkcionira, je pomemben del socializacijskega in inkulturacijskega procesa prav učenje

oz. prevzemanje jezika. Akterji v socializacijskem procesu imajo tako tudi odločilno

funkcijo pri jezikovnem razvoju otroka. Ko v gospodinjstvu živi gospodinja, ki ne govori

maternega jezika družine, temveč jezik okolja (v primeru mojega terena govorimo o

švedskem maternem jeziku in prevladujoči angleščini v okolju), se zgodi, da otroci tudi

doma, v družini pogosto uporabljajo jezik okolja in manj govorijo, negujejo materni

jezik, kot bi ga sicer.

Primer z vplivom na uporabo jezika je le eden od vplivov, ki jih lahko ima gospodinja na

socializacijo otrok. Več jih bom predstavila v delu diplomskega dela, v katerem bom

predstavila material s terena.

32

5 ANALIZA TERENSKEGA MATERIALA: POGLAVJA IZ

VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA MULTIKULTURNE DRUŽINE,

ZAČASNO ŽIVEČE V SINGAPURJU

5. 1 METODA

Za pridobitev empiričnih podatkov v diplomskem delu je bila uporabljena metoda

opazovanja z udeležbo. Metoda opazovanja z udeležbo, njene prednosti in

pomanjkljivosti so bile predstavljene v teoretičnem delu diplomskega dela, v poglavjih 2.

2 in 2. 3. Čas terenskega dela je bil omejen na čas od 22. januarja 2008 do 6. junija 2008.

Ta čas sem preživela v Singapurju kot del družine. Živela sem z njimi in se vključila v

njihov ritem življenja.

Skladno s priporočili za uporabo metode sem redno vodila antropološki dnevnik. Pisala

sem v dva dnevnika. Eden je bil antropološki dnevnik, kamor sem beležila opazovanja

okolja in ljudi. Drugi dnevnik je predstavljal moj osebni dnevnik, kamor sem beležila

lastne misli in občutke. Drugi dnevnik je služil kot »ventil« in mi pomagal, da bi, kolikor

se da, v antropološki dnevnik beležila le opažanja, brez osebne note. Dnevnik sem pisala

praviloma ob večerih ali dopoldnevih, ko sem bila sama v svoji sobi. Dogodilo se je, da

kak dan dnevnika nisem pisala. Razlogi so bili različni: ali nisem našla časa, ali pa je bil

dan zame tako nezanimiv, da nisem nič zabeležila.

Deljena so mnenja glede vprašanja »predpriprav« oziroma priprav na teren. Medtem ko

nekateri zagovarjajo, da je potrebno pred odhodom na teren študirati tisto, kar bomo

želeli na terenu preučevati, drugi menijo, da bi lahko teoretično predznanje izmaličilo

sliko dejanskega dogajanja.

Po posvetu z mentico sem ubrala drugi način. Na terensko delo se predhodno nisem

posebej pripravljala. Na ta način se tudi nisem tematsko omejila. Sproti sem v dnevnik

zapisovala opažanja iz vsakdanjega življenja v Singapurju. Po prihodu iz terena sem ob

33

ponovnem prebiranju antropološkega dnevnika izbrala teme, ki se skozi dnevnik pogosto

pojavljajo. Izbrane štiri teme sem preučila in jih predstavila skladno z raziskovalno

hipotezo in podhipotezami:

HIPOTEZA:

• Življenje v drugačnem, novem kulturnem okolju, vpliva na vsakdanje življenje

družine začasnih priseljencev v Singapurju.

PODHIPOTEZA 1:

• Jezik novega kulturnega okolja, Singapurja, vpliva na uporabo jezika v

vsakdanjem življenju družine začasnih priseljencev.

PODHIPOTEZA 2:

• Prehranjevalne navade novega kulturnega okolja, Singapurja, vplivajo na

prehranjevalne navade v vsakdanjem življenju družine začasnih priseljencev.

PODHIPOTEZA 3:

• Navade obdarovanja novega kulturnega okolja, Singapurja, vplivajo na navade

obdarovanja družine začasnih priseljencev.

PODHIPOTEZA 4:

• Življenje z gospodinjo iz drugačnega kulturnega okolja vpliva na socializacijo

otrok v družini začasnih priseljencev v Singapurju.

5. 2 STRUKTURA DRUŽINE

Družina, katere del sem bila od 22. januarja 2008 do 7. junija 2008, živi v Singapurju od

jeseni 2006. Pred selitvijo v Singapur so živeli na Tajskem. Družino sestavljata zakonca

in trije otroci. Starejši otrok je bil v času mojega bivanja z njimi star 7 let, mlajša,

dvojčka, deklica in deček, pa 4 leta.

34

Družina je švedskega in slovenskega porekla. Oče je rojen Slovenec, ki se je s starši kot

otrok preselil na Švedsko in tam živel večino otroštva in mladosti, mama pa Švedinja.

Tako so stari starši otrok živeči na Švedskem, z izjemo starega očeta po očetovi strani, ki

živi v Sloveniji.

Z njimi je od septembra 2007 živela Filipinka, hišna pomočnica ali gospodinja ali

»maid«, kot jim pravijo v angleščini in v Singapurju. Družina jo je imenovala in

obravnavala kot člana družine. Z njimi je živela, v svoji sobi, celo leto, z izjemo 14 dni

počitnic, ko se je vrnila domov na Filipine. Družina je z drugo gospodinjo živela že v

času bivanja na Tajskem. Torej to ni bila prva oz. enkratna izkušnja razširitve družine z

gospodinjo.

Medtem ko so se naloge gospodinje nanašale predvsem na gospodinjstvo in v manjši

meri na skrb za otroke, je bila moja naloga preživljanje prostega časa z otroki. Na ta

način smo jih, po dogovoru s starši otrok, želeli naučiti osnov slovenskega jezika za

vsakdanje sporazumevanje na obiskih v Sloveniji.

5. 3 UPORABA JEZIKA(-OV)

Najprej bom, za boljše razumevanje kasneje predstavljenih podatkov iz terena, podala

nekaj osnovnih podatkov o jezikovnem profilu okolja in družine, s katero sem bivala v

Singapurju.

V Singapurju so uradni štirje jeziki. Ti so: angleščina, tamal - indijski jezik, malezijski

jezik in mandarinščina - kitajski jezik.

Družina, pri kateri sem bivala, in je švedsko-slovenskega porekla, govori švedski jezik,

starša slovenskega (predvsem oče, ki je rojen Slovenec) in angleščino, ki je pogovorni

jezik v večjem delu Singapurja. Da bolj ali manj obvladajo še nekatere druge tuje jezike,

na tem mestu ni toliko pomembno. Najpomembnejša jezika za družino sta bila švedščina

35

in angleščina. Švedščina zato, ker je materni jezik otrok po mami, in angleščina zato, ker

je internacionalni jezik in tudi najbolj pogosto uporabljen jezik v Singapurju, kjer sedaj

živijo.

Mati meni, da je materni jezik njenih otrok švedščina. Mati družine je večkrat omenila,

da je zanjo pomembno, da otroci ohranjajo švedski jezik, ker je to njen materni jezik in

ker imajo njene starše na Švedskem. Hkrati je želela, da osvojijo vsaj osnove slovenskega

jezika, ker stari oče po moževi strani živi v Sloveniji in tudi sami poleti redno letujejo v

Sloveniji.

Oče je rojen Slovenec in oba starša govorita bolj ali manj dobro slovenščino. Oba sta

želela, da se otroci naučijo vsaj osnove slovenskega jezika, kar je bila tudi glavna naloga

mojega bivanja z njimi. V družino so želeli vključiti nekoga, ki bi preživljal čas z njimi in

govoril tudi, oziroma predvsem, slovenski jezik. Postavi se vprašanje, zakaj v družino

vključiti še nekoga slovensko govorečega, ko pa starša sama znata slovenski jezik?

Odgovor je v tem, da starša slovenskega jezika ne uporabljata, oziroma ga v družini nista

vajena uporabljati. Njun medsebojni jezik vsakdanjega sporazumevanja je predvsem

švedščina.

Mati se je trudila večino časa doma govoriti z otroki švedsko, da bi le-ti vadili in ne

pozabili svojega maternega jezika. Otroci so med seboj komunicirali v angleščini, le s

starši v švedščini, kadar so starši dali pobudo za uporabo švedskega jezika. Ker pa sva

midve z gospodinjo govorili angleško, švedsko pa ne, je bil v času mojega bivanja doma

prevladujoč jezik angleščina.

Najstarejši otrok, star 7 let, je tedensko obiskoval šolo, kjer se je učil švedsko. Pouk je

organizirala švedska skupnost, živeča v Singapurju. Švedščino so tam poučevale matere

švedskih družin in tečaj so obiskovali njihovi otroci in prijatelji. Švedi, živeči v

Singapurju, se lahko vključijo v omenjeno švedsko jezikovno šolo za otroke in so člani

švedske skupnosti. Tako jezikovna šola kot skupnost sta namenjeni druženju s

sonarodnjaki in ohranjanju švedskega jezika v tujem okolju. Udeležila sem se

36

zaključnega nastopa švedske jezikovne šole in prireditve švedske skupnosti ob koncu

šolskega leta.

Konec maja je imela švedska jezikovna šola nastop. Starši so doma pripravili in prinesli s

seboj različna peciva, kekse in torte, značilno švedske, kot so mi povedali. Program so

vodile učiteljice - mame nekaterih otrok, ki začasno živijo v Singapurju in na ta način

ohranjajo švedski jezik. Pesmi, recitacije, celotni program je bil v švedščini. Razumela

nisem skoraj nič. Tja sem šla, ker je šla cela družina in ker je nastopal tudi najstarejši

otrok, ki je ob petkih obiskoval pouk švedščine. Družine so bile švedske in nekaj mešanih

parov, kar pomeni staršev iz različnih držav. Tako je bil tudi pogovorni jezik na druženju

po uradnem nastopu večinoma le švedščina.

Dan pred mojim odhodom, 6. 6. 2008, je švedski klub oziroma skupnost priredila

tradicionalno zabavo ob zaključku šolskega leta otrok. Na vrtu klubske stavbe so bile

postavljene mize. Predsednik kluba je imel pozdravni govor, seveda v švedščini. Otroci

so zapeli švedsko pesem. Zabavati jih je prišel tudi klovn. Namen je bilo druženje in

povezovanje švedskih družin, živečih v Singapurju. Mama otrok moje tamkajšnje družine

je z vsemi govorila švedsko, ljudje, katerim me je predstavila, pa z menoj angleško.

Zanimivo je bilo, da so otroci menjavali iz švedščine v angleščino, odvisno od tega, s

kom so se igrali. Če je otrok začel pogovor ali igro v švedščini, so se igrali v švedščini.

Če pa se je pridružil kdo, ki je začel govoriti angleško, pa so govorili tudi angleško.

Kot omenjeno, je bil glavni sporazumevalni jezik otrok v družini angleščina. Razumljivo,

kajti angleščina je jezik poučevanja v šoli in vrtcu. Ob tem so angleščino morali

uporabljati, da so se sporazumevali z gospodinjo, ki je ob filipinskem jeziku govorila tudi

angleško. Angleščina je bil jezik, v katerem so se lahko sporazumevali z mano in z

večino prijateljev in sosedov (z izjemo švedskih otrok, s katerimi so občasno

prijateljevali). In če upoštevamo še dejstvo, da je bila angleščina osrednji jezik

sporazumevanja v okolici in mestu Singapur, kjer so trenutno živeli, je večinska uporaba

angleščine v njihovem vsakdanu razumljiva.

37

Šola, ki jo obiskujejo otroci, je internacionalna šola. Pouk poteka v angleščini. Kot tuj

jezik se otroci že v predšolskih razredih učijo francoščino in mandarinščino:

»Danes so imeli v šoli dan odprtih vrat. Otroci so naju z njihovo mamo popeljali po

učilnicah in nama pokazali, kako in kaj se učijo. Začeli smo v učilnici za mandarinščino.

Oba mlajša otroka štejeta do 30 v kitajščini, poznata besede za predmete in barve. Ob

kaseti, ki jo je prižgala učiteljica, sta zapela tudi pesnico v mandarinščini.

V učilnici za francoščino sta imela priložnost preko igre spomin pokazati svoje

poznavanje besed v francoščini. Vendar se večine besed nista spomnila.« (dnevnik, 12. 5.

2008)

Če povzamem: otroci, stari 4 in 7 let, govorijo angleški in švedski jezik, poznajo in

spoznavajo pa še mandarinščino, francoščino in slovenščino.

Zaradi opisane večkulturnosti moje družine v Singapurju se je jezik pogovora pogosto

menjaval. Jezik pogovora se je menjaval glede na okoliščine in udeležence pogovora.

Jezik, ki smo ga vsi v družini razumeli, je bil angleščina. Iz obzirnosti do naju z

gospodinjo se je za mizo, ob skupnih obrokih, govorilo angleško. Le občasno, kadar je

mati otroke na kaj opozorila, ali jih skregala zaradi obnašanja, je to storila v švedščini.

Tudi kadar smo sprejeli obiske, je bil jezik pogovora odvisen tako od sestave gostov kot

od tega, kdo od nas je sedel pri mizi. Opazila sem, da ko smo večerjali skupaj, smo se

pogovarjali v angleščini, četudi so bili gosti Švedi. Ko pa so starši otrok ostali za mizo

sami z gosti, ali so vodili pogovor s posameznim gostom, so govorili v švedščini.

»Na obisku je bil prijeten, švedsko-tajski par. Skupaj smo večerjali. Pogovor je večino

časa potekal v angleščini. Le občasno, ko sta se oče ali mati otrok pogovarjala

neposredno in samo z gostom (ki je Šved), sta spregovorila par stavkov v švedščini.

Drugače so/smo se, verjetno predvsem zaradi tajske gostje, pogovarjali v angleščini.«

(dnevnik, 12. 5. 2008)

38

Tudi naslednja primera opozarjata na menjavanje jezika: »Postajam pozorna, kdaj se

menjava jezik pogovora. V hiši govorimo švedsko, slovensko in angleško. Dejstvo je, da

se jezik pogovora namenoma menja, ko ne želiš, da te vsi razumejo. Vendar se to dogaja

tudi spontano. Na obisku je romunsko-švedski par. Oče moje družine ju je vprašal, v

katerem jeziku se kregata, ker, kot je komentiral oče družine, vsak spontano komunicira v

jeziku, v katerem je najbolj »doma«.« (dnevnik, 26. 1. 2008)

In:

»Ko so mati otrok, oče in stari oče med seboj, govorijo švedsko. Ker pa sva pri mizi tudi

midve z gospodinjo, govorita mati in oče angleško, z mano in dedkom otrok pa tudi

slovensko. Včasih staremu očetu otrok razložijo kaj v švedščini, kar jaz nič ne razumem.«

(dnevnik, 13. 2. 2008)

Podana primera opozarjata na včasih spontano, včasih zavestno menjavanje jezika, ki je

odvisno od več dejavnikov, kot so udeleženci pogovora in tema pogovora.

Že omenjeni stari oče, ki je bil na obisku in z nami preživel skoraj mesec dni, govori

švedsko. Ker sedaj živi v Sloveniji in je v Sloveniji rojen, želi in spodbuja otroke k

učenju slovenščine. Želi, da bi govorili tudi njegov jezik. Kar je paradoksalno, pa je, da

sam z njimi ves čas govori švedsko in le občasno doda kakšno slovensko frazo, kot:

»Dobro jutro!«. Trud in poučevanje slovenskega jezika je prepustil meni, ki sem, kot je

bilo povedano, bila s tem namenom sprejeta v družino:

»Stari oče otrok je rojen Slovenec, ki je veliko let dela preživel na Švedskem. Babica

otrok živi na Švedskem, čeprav je bila rojena v Sloveniji. Stari oče otrok ima velika

pričakovanja napram meni. Da bom z otroci govorila slovensko, kar se da veliko. Sam pa

z njimi neprestano govori kar v švedščini.« (dnevnik, 1. 2. 2008)

Kakšne metode dela bom ubrala, da bi otroke naučila slovenščino, je bilo prepuščeno

meni. Starša sta mi na začetku povedala, da je pomembno, da je sploh nekdo v hiši, ki kot

39

svoj prvi jezik uporablja slovenščino. Tudi s staršema sem se veliko pogovarjala v

slovenščini. Na ta način smo želeli doseči, da slovenski jezik »pride otrokom v uho« in

da postane normalen del njihovega vsakdana.

Cilj staršev je bil, da v času mojega bivanja z njimi otroci osvojijo osnovne fraze za

sporazumevanje in igro v slovenskem jeziku. Že na začetku sem se odločila, in starša sta

se povsem strinjala, da bom težila k spontanem in ne načrtnemu učenju. Torej učenju

jezika preko skupnega druženja in igre in ne preko usmerjenega in načrtovanega

poučevanja.

Med časom mojega bivanja smo s starši nekajkrat naredili evalvacijo napredovanja

slovenščine pri otrocih in se tudi reorganizirali glede časa in načina, ki sem ga preživljala

z otroci:

»Starša otrok sta se strinjala in predlagala, da sem vsak popoldan le z enim izmed otrok,

ker je prišel čas, da pričnemo bolj intenzivno z učenjem slovenščine. Otroci, navajeni na

angleščino tako v šoli kot z gospodinjo in predvsem na švedščino s starši, počasi

napredujejo pri pomnjenju slovenskih besed. V vrtcu ali šoli se učijo še mandarinščino in

francoščino. Zato je učenje slovenščine dodatno oteženo. Do sedaj so osvojili le nekaj

velelnih glagolov, kot so: poglej, gremo, nehaj, plavat, in nekaj osnovnih fraz, kot: dober

tek, dobro jutro, pa nekaj posamičnih besed kot: sonce, voda, roža.

»Odločila sem se za novo metodo. Vsakič, ko bom z enim izmed otrok, bom počela z

njim pretežno tisto, kar rad počne (risanje, igranje nogometa, …), ob tem pa se bom

trudila govoriti dvojezično - v slovenščini in v angleščini. Vsakič pa bomo posamezne

fraze ali besede posebej izpostavili, da bi si jih zapomnili.« (dnevnik, 19. 2. 2008)

Po opisani metodi druženja in igre so do konca mojega bivanja otroci znali povedati

nekaj osnovnih stavkov, ki se nanašajo na njihovo vsakdanje življenje, ki obsega dom,

šolo, hrano, igranje in podobno. Znali so zapeti tudi nekaj kratkih pesmi v slovenščini:

40

»Otroci so začeli peti pesem v slovenščini, ki si jo predvajamo zjutraj na CD-ju. Ker jim

je glasba prijetna in zabavna, uspešno ponavljajo tudi besedilo.« (dnevnik, 14. 5. 2008)

Uvidela sem, da se lahko tudi preko glasbe dobro in uspešno osvaja jezik in da si besede

celo lažje zapomniš, ko so uglašene in v ritmu. Začela sem sestavljati kratke, 4 vrstične

pesmice, ki smo se jih učili.

Velja omeniti še omejitve, ki jih posamezniku postavlja jezik. Večkrat se je zgodilo, da v

pogovorih nismo našli primernega substituta za kakšno besedo v angleščini. To se je

dogajalo tako gospodinji, katere jezik je filipinski, kot mami otrok in meni. V vseh

primerih smo besede ali fraze, ki smo jih navajene uporabljati vsaka v svojem maternem

jeziku, razlagale s pomočjo drugih besed v angleščini. Koliko je bil na ta način

posredovan pomen tistega, kar je posameznica želela povedati, ostaja vprašljivo.

Za konec naj dodamo, da znanje več jezikov vsekakor daje posamezniku odprtost in

širino. Predvsem v multikulturnih državah kot je Singapur, kjer se dnevno srečujejo

posamezniki z različnim kulturnim poreklom, je obvladanje angleščine kot

internacionalnega in uradnega jezika v Singapurju, velika prednost.

Poznavanje slovenščine bo otrokom odprlo možnost poznanstev in igre na obiskih v

Sloveniji. Ohranjanje švedščine pa je ob sporazumevalni vrednosti pomembno tudi za

ohranjanje in negovanje nacionalne identitete družine. Priseljenska družina v novem

okolju želi ohraniti svojo nacionalno, etnično identiteto in pri tem je pomembno

ohranjanje materinščine. Materinščini dajejo prednost doma predvsem starši. K

negovanju nacionalne identitete in materinščine pa prispeva tudi vključevanje v skupnost,

društvo, ki jo organizira skupina priseljencev iz iste države, ter jezikovno šolo za

ohranjanje materinščine.

Ker so v socializacijskem, inkulturacijskem procesu pomembni tudi drugi agensi

socializacije, kot so vrstniki, šola, delo, lahko drug jezik v vsakdanjem življenju

posameznika prevladuje, materinščina pa začne posledično nazadovati. Spet je to odvisno

41

ali se doma, v gospodinjstvu obvlada in uporablja tudi drugi jezik. V mojem primeru so

otroci največ uporabljaji angleški jezik, ki je bil ključ do sporazumevanja v šoli, doma z

mano in gospodinjo in prevladujoč jezik v okolju. Vpliv novega kulturnega okolja na

uporabo jezika v vsakdanjem življenju družine je velik.

5. 4 DAR IN OBDAROVANJE

Družina, s katero sem živela v Singapurju, je ohranjala običaj praznovanja rojstnega

dneva, kot ga negujejo oziroma izvajajo na Švedskem.

»Danes ima najstarejši otrok rojstni dan. Prvič smo ga proslavili že v soboto. S torto in

prvim darilom. Pomembno je bilo, da je bila zbrana vsa družina, ker je ponoči oče odletel

na službeno pot. Drugo darilo so lahko otroci odprli včeraj, preostala pa danes. Darila so

dobili vsi trije. Čeprav jih je slavljenec dobil nekaj več. Mama otrok mi pove, da je v

navadi, da ko so otroci še majhni, vsi dobijo kakšno darilo, ko ima eden od njih rojstni

dan. In da je daril toliko, ker jih je prinesla še iz Švedske od starih staršev, tet in nekih

znancev. Dobili so otroške knjige, športne copate, igrače za bazen, sladkarije. Najstarejši

pa tudi karte, kviz in škatlo eksperimentov, znanstvenih preizkusov za otroke, ki ga zelo

zanimajo.« (dnevnik, 11. 2. 2008)

Običaj je tudi, da se slavljenca preseneti že zjutraj, pomožnosti kar v postelji:

»Mama otrok mi je povedala, da je navada, da slavljenca za rojstni dan družina zbudi s

torto in/ali darili in da mu zapoje.« (dnevnik, 11. 2. 2008)

Podobno smo ravnali za vse rojstne dneve, ki smo jih praznovali v času mojega bivanja z

družino: »Stari oče otrok ima jutri rojstni dan. Ko je oče otrok prišel domov, je naročil

gospodinji, da speče torto, napihne balone in gre po rože, da bo vse zjutraj ob pol osmih

na mizi.« (dnevnik, 5. 2. 2008)

42

In:

»Danes ima rojstni dan mama otrok. Včeraj je sama spekla švedsko pecivo kot alternativo

torti za rojstni dan. Včeraj zvečer, ko so otroci spali, sem šla po 4 šopke rož: za vsakega

izmed otrok in mene. Budilko si nastavim pred 7. Tako bomo mamo presenetili v postelji,

kot je sama razložila, da je običaj. In ji zapeli vse najboljše. Tudi gospodinja je prišla z

darilom. Kupila ji je knjigo in na paket je napisala: God blass you.« (1. 3. 2008)

Kaj in na kak način podariti nekomu ob rojstnem dnevu, je določeno s kulturo

posameznika, ki podarja, in tistega, ki sprejema. Sama tako ne bi nikoli napisala: »Naj te

Bog blagoslovi«, ker sem prvič neverna in drugič blagoslavljanja ne vežem z rojstnim

dnevom človeka, ki je zame oseben praznik posameznika. Gospodinja, ki pa je verna in

redno obiskuje cerkev, je tak ali podoben stavek dodala na vsako darilo, ki ga je podarila

v času mojega bivanja v Singapurju kateremukoli članu družine.

Nekaj novega zame so bila tudi povratna darila, ki so jih povabljenci dobivali na otroških

rojstnih dnevih. Vsak izmed otrok, ki je obiskal rojstni dan svojega prijatelja, se je tudi

sam vrnil z manjšim darilom. Razložili so mi, da je običajno, da slavljenec podari

vsakemu otroku v zahvalo za obisk in za darilo majhno darilo. Najpogosteje so bila ta

»protidarila« vrečka sladkarij. Dobili pa so tudi knjigo in igro. Za praznovanje rojstnega

dne najstarejšega otroka smo tudi mi pripravili takšna darilca za goste:

»Gospodinja se loti pripravljanja nekakšnih paketov. Začnem pomagati. Razloži mi, da so

to darila za otrokove prijatelje, ki pridejo jutri na njegovo rojstnodnevno zabavo. Tudi

otrok je, ko je prišel nekaj tednov nazaj iz ene zabave za rojstni dan, prinesel vrečko s

sladkarijami. Mama otrok mi je razložila, da je tu navada, da daš otrokom nekaj v

zameno za darilo, ki so ga prinesli slavljencu za rojstni dan.« (dnevnik, 19. 4. 2008)

Opisan primer z darili in »protidarili« ob praznovanju rojstnih dni otrok opozarja na

hkratno razmerje oz. sočasen položaj upnika in dolžnika, na katerega smo opomnili v

teoretičnem delu o daru in obdarovanju.

43

Čeprav smo kot evropska družina praznovali Božič in Novo leto, smo se vključili tudi v

praznovanje kitajskega Novega leta. Kitajsko Novo leto zaznamuje prehod v obdobje

novega astrološkega znamenja in prihod pomladi. Spremlja ga kopica običajev in

prepričanj, na primer, da je potrebno pred vstopom v novo leto stanovanje temeljito

očistiti, da s tem ne nesemo stare umazanije v novo leto.

V kitajski četrti so množično prodajali najrazličnejše okraske in spominke ter sadeže. Le-

ti se tradicionalno podarjajo v času praznovanja kitajskega novega leta (praznovanje traja

cel mesec). Podarjen sadež, kot sta pomaranča ali pomelo, pomenita podarjanje sreče.

Tudi mi smo imeli za čas praznovanja doma pomelo in pomaranče. Uveljavljeno darilo

ob vstopu v novo leto je denar:

»Danes je praznovanje kitajskega novega leta. Za darilo je običajno denar. Starejši

podarijo mlajšim nek znesek, ki ga dajo v malo vrečko. Tudi oče otrok je pred odhodom

v mesto dal vsakemu od nas vrečko z denarjem. Otrokom po 10 singapurskih dolarjev,

meni 50. Povsod po mestu so prodajali pomaranče in pomelo po znižani ceni. Te sadeže

se podarja za čas kitajskega novega leta in simbolizirajo srečo.« (dnevnik, 6. 2. 2008)

Za obdarovanje so primerni tudi »novejši kulturno podani« prazniki, kot je Valentinovo.

Presenečena sem bila nad majhno ponudbo in reklamo okrog praznika v Singapurju.

Morda bi ga celo prezrla, če si otroci v vrtcu in šoli ne bi izmenjali daril za Valentinovo.

Naloga je bila, da vsak izdela čestitko, sliko, ki jo bo podaril vsakemu v razredu:

»Čeprav nisem zaznala nekega »posiljevanja« z darili za današnji Valentinov praznik,

smo včeraj z otroci izdelovali čestitke za v šolo. In danes so domov prinesli cel kup

čestitk in sladkarij kot darila od drugih otrok.« (dnevnik, 14. 2. 2008)

Naslednji primer pa opisuje obdarovanje izven kulturno podanih praznikov.

44

Starša sta odpotovala za 3 dni na Tajsko. Ob zajtrku nam je gospodinja nastavila darila.

Starša sta jih pustila za nas vse. Dobili smo knjige. Tudi jaz. S posvetilom.

»Kasneje od mame otrok izvem, da je tudi gospodinja dobila darilo. Knjigo. Mama otrok

je presenečena, da mi je ni niti omenila, niti pokazala. Gospodinja sama ni niti tisto jutro,

niti kasneje omenila, da je tudi ona dobila darilo, tako kot otroci in jaz. Kot tudi ni

povedala ali pokazala, kakšno verižico sta ji starša otrok podarila za rojstni dan.«

(dnevnik, 26. 5. 2008)

Obnašanje gospodinje v zgornjem primeru kaže na problem sprejemanja darila. Dar je

tako potrebno sprejeti kot vrniti. In odklanjanje ali nesprejemanje daru lahko ošibi odnos,

razmerje med posameznikoma. »Tihi« odnos do darila je, v zgoraj navedenem primer, v

neprijeten položaj in dvom o primernosti daru postavil starše otrok.

Tudi jaz sem z gospodinjo, oz. njenim sinom, izmenjala darilo.

Gospodinja je aprila letela domov na Filipine, kjer je ostala s sinom en teden. Pred

njenim odhodom sem jo vprašala, ali bi sprejela darilo za sina. Ker se je strinjala in

zahvalila vnaprej, sem kupila namizno svetilko in športno majico. Ko se je vrnila iz

Filipinov, mi je dala arašide in sladko-kisle bombone. Ob tem je dejala, da sta jih kupila

skupaj s sinom in da mi jih njen sin pošilja v zahvalo za moje darilo. Kljub razlikam v

socilnem položaju sta mi s sinom dar povrnila v simbolni vrednosti, ki jo dar ima.

Kot smo že izpostavili, je menjava daril, obdarovanje družbeno-kulturno pogojeno,

vendar temelji na univerzalnih zakonih, o katerih je pisal že Mauss: dar je potrebno

sprejeti; dar je potrebno vrniti; dar ima simbolno vrednost, in dar vzpostavlja, ohranja in

razdira socialne vezi.

Ob katerih praznikih, priložnostih bomo nekaj podarili, je kulturno podano, zapovedano:

takšni primeri so bili, v mojem primeru, novo leto in rojstni dnevi. Darila pa smo

izmenjavali tudi izven konteksta kulturno podanih praznikov. Še vedno so ta darila imela

45

osnovno funkcijo ohranjanja, negovanja socialnih vezi. Lahko bi jih razumeli kot

protidarilo za delo, trud, uslugo.

Vsak, ki darilo sprejme, čuti obvezo, da ga nekako povrne. Naj gre za povrnitev daru ob

naslednjem kulturno določenem prazniku ali ob drugi priložnosti (na primer: jaz ti

prinesem nekaj s potovanja in ti mi prineseš nekaj s potovanja, ali mi doma nekaj izdelaš,

ker na potovanja ne hodiš).

Videli smo, da je tudi denar lahko darilo. In to v modernih državah vse pogosteje postaja.

Ostaja vprašanje, kje se izgublja simbolna vrednost daru? In predvsem, kaj nam to pove o

odnosih med posamezniki, ki so v obdarovanje vključeni? Kaže denar kot darilo na

brezoseben, manj intimen odnos med posamezniki?

5. 5 HRANA IN PREHRANJEVALNE NAVADE

Že v teoretičnem delu smo opozorili na družbeno in kulturno določenost hrane in

prehranjevalnih navad. Katera hrana bo na dnevnem jedilniku, kako bo pripravljena, kdo

in kdaj sede k obroku, kaj se postreže ob posebnih priložnostih, kot so prazniki, vse to so

vprašanja, na katere odgovarja družba skladno s svojo kulturo.

Tako kot je bila družina, s katero sem živela v Singapurju, večkulturna, je bil večkulturen

tudi naš jedilnik. Hrana, ki smo jo dnevno uživali, je bila mešanica evropske hrane

(predvsem švedske in slovenske) ter azijske kuhinje (pretežno tajske in kitajske).

Določena hrana, ki so jo imeli člani družine še posebej radi, je bila redno v hladilniku, pa

čeprav je to pomenilo, da jo je bilo potrebno s seboj prinašati s potovanj v Evropo:

»Ko gredo otroci v posteljo, dobijo stekleničke, mislim da z mlekom. Tudi najstarejši, ki

je star 7. Mama otrok mi pove, da je to mleko s tremi žlicami praha (nekakšne žitarice),

ki ga prinašajo iz Švedske. Ker je »zdravo in dobro za otroke«, ga še vedno pijejo vsi.«

(dnevnik, 23. 1. 2008)

46

In:

»Danes opoldne smo skupaj malicali (ker kosila kot osrednjega obroka tukaj ni, je

večerja). Na mizi je bil pršut in klobasa iz Slovenije, pa švedski sir in kruh. Mama otrok

pravi, da omiliš domotožje, če imaš tukaj tisto, kar imaš rad doma.

Pogovarjamo se o kulturnih razlikah. Mama otrok pripomni, da je na Švedskem

nevljudno pustiti kaj na krožniku ali v kozarcu, medtem ko v Sloveniji to lahko storiš. Jaz

se spomnim, da mi je prijateljica iz Španije razlagala, da pa se pri njih spodobi, je skoraj

nuja, da pustiš nekaj malega na krožniku.« (dnevnik, 13. 2. 2008)

Citat opozarja še na eno pomembno značilnost hrane: hrana se veže na posameznikovo

identiteto in je simbol nacionalne identitete. Kadar zaradi daljše odsotnosti pogrešamo

dom, pogosto pogrešamo tudi domačo hrano.

Kulturne razlike, vezane na hrano in prehranjevalne navade, kot so predstavljene v

naslednjem citatu, sem opazila večkrat. Takšna je tudi zgodba o uživanju kave:

»Za zajtrk je na mizi kot vedno tudi tajska kava. Starša otrok jo pijeta črno in nesladkano.

Gospodinja ima svojo kavo, ta ji je pregrenka. Mama otrok mi pove, da velja kava na

Švedskem za dobro in priporočljivo pijačo, ne pa tudi kozarec vina, kot v Sloveniji.«

(dnevnik, 11. 3. 2008)

Švedski par, ki je bil nekoliko kasneje na obisku, je prav tako pil črno, nesladkano kavo.

Sladkorju pravijo na Švedskem »beli strup« in je skrajno nepriporočljiv, sta povedala.

Pitje črne kave pa jim je v navadi.

Prehranjevalne navade so v veliki meri odvisne od možnosti naravnega okolja, v katerem

bivamo. Čeprav je skozi proces globalizacije in povezovanja najrazličnejša hrana iz

različnih koncev sveta dosegljiva v modernih državah, še vedno okolje pogojuje

pogostost uporabljene hrane v vsakdanji kuhinji:

47

»Morska hrana, ribe so tukaj kot meso v Evropi. Pogosto in cenovno dosegljivo za

večino. Povejo mi, da je veliko azijske hrane pikantne. Tega nisem vedela. Kuhajo

ogromno zelenjave. Zelenjava je dnevno na jedilniku. Tudi sveže sadje je prav vedno

doma.« (dnevnik, 23. 2. 2008)

Riž je v azijskem prostoru osnovna hrana. Izven mest ga še danes jedo za vsak obrok.

Tudi v mestih ta navada ni povsem usahnila. Gospodinja je pogosto jedla riž z zelenjavo

že dopoldan za zajtrk in še kasneje za kosilo in/ali večerjo. Tega je bila vajena od doma:

»V ponedeljek sem za naju z gospodinjo kuhala krompir, polnjen z zelenjavo, ki je ostal.

Ampak vidim, da ji okus ni všeč. Danes kuha ona riž in zelenjavo. Reče mi, da je

skuhano in naj si vzamem, ko mi bo, ker ona je tako že jedla. Spet jem sama … Kasneje,

ko se pogovarjava, mi razlaga, da je bil riž osnovna hrana tako za zajtrk, kosilo kot

večerjo, ko je kot otrok živela doma na Filipinih. Starši so bili kmetje. Čeprav so bili

revni, ni nikoli trpela lakote.« (dnevnik, 18. 3. 2008)

Hrana in kuhanje sta bila v največji meri domena gospodinje:

»Mama otrok se z gospodinjo dnevno dogovarja, kaj bo gospodinja kuhala. Večino časa

ima proste roke. Najpomembneje je, da so pripravljeni redni in hranljivi obroki za otroke.

Kdaj in kaj jesta starša, se glede na službo in voljo sproti dogovorijo. Občasno (za peko

kakšnega peciva ali kakšno bolj zahodno hrano, kot je pica ali pita) je za kuho poskrbela

mama otrok sama.« (dnevnik, 14. 5. 2008)

Dnevne nakupe je opravljala gospodinja, večje tedenske nakupe sta opravljali skupaj z

mamo otrok. Gospodinja je kuhala predvsem azijsko hrano. Najpogosteje je bila osnova

riž, občasno testenine. Po želji staršev otrok je kuhala tajsko hrano, ki sta jo starša imela

rada še iz časa življenja na Tajskem. Najpomembneje je bilo, da je poskrbela za rednih 5

obrokov za otroke: zajtrk, malico in kosilo je pripravila v paketu za vrtec ali šolo, po šoli

jih je čakala malica doma in okrog šestih popoldne je bil čas za večerjo otrok:

48

»Gospodinja vsako jutro, še preden se mi zbudimo, pripravi otrokom kosilo za v šolo in

malico. Za malico so piškoti, jogurt ali sadje. Za kosilo jim pogosto skuha riž ali

testenine. Ponavadi je dodan še ketchup, ki ga otroci obožujejo. Ob tem imajo v plastenki

vodo in kak sok.« (dnevnik, 26. 2. 2008)

»Gospodinja zjutraj pripravi mizo: Pogrinjke in skodelice z mlekom za otroke. Otroci

skoraj vsak dan jedo ene izmed kosmičev z mlekom, ki jih imamo 4-6 vrst vedno doma.

Vsako jutro tudi pripravi kavo. Jaz in mama otrok (pa tudi oče, ko je doma) si za zajtrk

pripravimo oziroma vzamemo, kar sami želimo. Gospodinja nikoli ne zajtrkuje z nami. Je

prej, ali ko gredo otroci od doma. Pravi, da ima rada mir, da ve, da je vse postorjeno.«

(dnevnik, 26. 2. 2008)

»Otroci po šoli, ob pol štirih, najprej nekaj pojedo. Ponavadi juho ali sadje. Morajo.

Gospodinja jih včasih hrani, če ne želijo jesti. In jim razlaga o lačnih otrocih po svetu.«

(dnevnik, 24. 1. 2008)

Gospodinja je imela zaradi svojega kulturnega odzadja zelo spoštljiv odnos do hrane in je

ni jemala kot samoumevno dobrino. Kot je opisano v citatu, je občasno znala na vrednost

hrane opozoriti tudi otroke. To je storila tako, da jim je pripovedovala, kako je ona jedla

na Filipinih in kaj jedo otroci v nerazvitem svetu. Hrane tudi ni nikoli metala stran:

»Ko odidejo, pregledam hladilnik in izpraznim posode, kjer se hrani hrana. Večina hrane,

ki se ne poje, se hrani za naslednji dan in se ne meče proč.« (dnevnik, 5. 4. 2008)

Občasno, ko je bila cela družina doma, smo jedli tudi v kakšni manjši restavraciji ali v t.i.

»foodmarketu« zunaj doma. Ko je družina jedla zunaj, smo bili s tem vabljeni vsi člani

družine - tudi gospodinja in jaz. Kam bomo šli, sta izbrala starša, kaj bomo jedli, pa smo

se lahko odločili sami, ali pa je oče otrok naročil različne jedi. Naslednji primer je z

obiska malezijske restavracije v malezijski četrti mesta Singapur:

49

»Hrana nekoliko spominja na bosansko ali pa turško. Vse je precej mastno. Veliko

listnega testa in jajc. Naročili so tudi dve mesni jedi: dobili ovčje meso in neka mleta

jetra - tudi oče otrok je deloval nekako zgrožen. Do sedaj smo že večkrat jedli zunaj: v

Maleziji, v kitajski četrti, v ulici s tajsko hrano in danes v muslimanski četrti. Oče družine

vedno vpraša, kdo kaj posebej želi, potem pa naroči različne jedi, da lahko vsi

kombiniramo, kaj želimo. In tudi vedno on vse plača. Še vedno je bila povabljena tudi

gospodinja.« (dnevnik, 8. 2. 2008)

Tako kot je bilo obedovanje v restavraciji pogojeno s tem, da je bila cela družina zbrana

(tudi oče otrok, ki je bil sicer veliko na poti), tako so bili tudi obroki doma nekoliko

pogojeni z očetovo prisotnostjo. Kadar je bil doma tudi oče otrok, smo zajtrkovali in/ali

večerjali praviloma na terasi, kjer smo nato še malo posedeli in se pogovarjali, ali pa sta

to storila le starša sama. Če smo, ko očeta otrok ni bilo doma, večkrat jedli vsak zase in le

otroci po utečeni rutini, smo zaradi njega bolj pogosto skupaj jedli vsi:

»Iz službene poti se je spet vrnil oče otrok. Sobota je. Zajtrkujemo vsi skupaj na terasi.

Za vikende, ko je oče otrok doma, se pripravi konkreten zajtrk in se, če je le lepo vreme,

zajtrkuje na terasi. On sam pripravi sadni sok ali »milkshake« iz sadja, ki je tako vedno

doma. Ko je on doma, družina tudi ponavadi večerja skupaj na terasi.« (dnevnik, 9. 3.

2008)

Hrana je praviloma posebna ob slavjih in praznikih. Tako je bila torta ali švedsko pecivo

pripravljeno za vsak rojstni dan, ki smo ga praznovali. Ko smo gostili goste, je oče

družine odprl boljšo steklenico vina in gospodinji je bilo naročeno, naj pripravi kakšno

posebno jed. Večkrat je za goste oče družine sam pekel na žaru. Kasneje jih je pogostil še

s cigarami in viskijem. Vedno je bilo vsega na pretek. Starša otrok sta bila dobra

gostitelja.

Še en primer posebne, praznične hrane je iz časa praznovanja kitajskega novega leta.

Menedžer našega stanovanjskega kompleksa je za stanovalce priredil proslavo, ki so jo

spremljali tradicionalni plesni teater in hrana:

50

»Pred predstavo »lion dance« smo jedli tradicionalno kitajsko jed, ki je namenjena - tako

kot skoraj vse v tem času kitajskega novega leta - za srečo. Kot večino stvari dandanes jo

lahko »instant« naročiš na dom. Na zelenjavno podlago (zelje, korenje, kalčki, …) so

polili sladko-kisle prelive in posipali žitarice ter losos. Vsak je dobil kitajske jedilne

palčke. Skupaj smo mešali to hrano, jo dvigovali v zrak, ob tem pa na glas govorili želje

za novo leto.« (dnevnik, 16. 2. 2008)

V času mojega bivanja v Singapurju sem tako poiskusila veliko različne hrane: od

kitajske, tajske, do filipinske in malezijske. Kot vsi drugi sem sčasoma začela tudi sama

pogrešati »domačo hrano«, kot je juha ali pire krompir s špinačo. Lahko bi rekli, da

domotožje čutiš tudi v želodcu.

Vse povedano kaže na to, da se okus za hrano in prehranjevalne navade ljudi z življenjem

v drugačnem kulturnem okolju spreminjajo. Prisotnost tajske in kitajske kuhinje ter okus

za pikantno, močno začinjeno hrano so bili v moji družini posledica vpliva okolja.

Ugotovila sem, da je tudi v primeru te družine hrana predmet domotožja in predmet

identifikacije z matično nacionalno identiteto. Način, kako lajšaš domotožje in zadovoljiš

željo po »domači hrani«, je lahko, da jo prineseš s seboj v novo okolje. Ob rojstnih

dnevih se je tradicionalno proslavilo s torto ali švedskim pecivom. Otroci so ob večerih

pili napitek iz žitaric in mleka, kar je tudi navada iz Švedske.

Večerja je ostala osrednji obrok družine. In pomembno je bilo, da družina obeduje

skupaj, kadarkoli je bilo to mogoče.

Na primeru hrane in prehranjevalnih navad sem pokazala, da novo kulturno okolje vpliva

na prehranjevalne navade priseljenske družine, vendar je vpliv omejen. Še vedno se v

veliki meri ohranjajo navade in obeduje evropska oz. švedska hrana, ki jo družina

povezuje z matično državo.

51

5. 6 AGENSI SOCIALIZACIJE - GOSPODINJA KOT DEL DRUŽINE

Večkulturnost ali različna kulturna odzadja agensov socializacije so se stekala v

socializacijski proces otrok. V tem poglavju bom izpostavila gospodinjo in njen vpliv na

socializacijo otrok. Primer njenega vpliva na vzgojo je bilo mogoče razbrati že iz

poglavja o hrani in prehranjevalnih navadah. Opisano je bilo, kako je skozi zgodbe o

prehranjevalnih možnostih na Filipinih in lačnih otrocih spodbujala večjo spoštljivost do

hrane pri otrocih. V nadaljevanju bom pokazala še več primerov njenega vpliva na vzgojo

otrok.

Ker so gospodinjo imenovali za del družine in jo kot družinskega člana tudi obravnavali,

je to pomenilo, da je bila povabljena tudi na družinski izlet, večerjo v restavracijo in

šolski nastop otrok. Velikokrat je (samo zajtrkovati ali jesti sama z očetom družine ni

želela) jedla z družino pri mizi. V veliki meri je bila seznanjena z dogajanjem v družini.

Tudi o intimnih stvareh nekaterih njenih članov je vedela veliko. Sama je, tako s starši

otrok in tudi z mano, odkrito spregovorila o svojih osebnih težavah, o sinu, o pokojnem

možu.

Otroci nanjo niso gledali kot na nekoga, ki kuha in pere, temveč kot na nekoga, s komer

se lahko igrajo, gredo na dvorišče, kot na nekoga, pri komur se lahko celo prespi, ko ne

moreš zaspati. To navajam, da bi pokazala na dejstvo, da se je v odnosu gospodinje z

drugimi člani družine presegal običajen odnos delodajalca in delavca. Že dejstvo, da je

bila celo leto prisoten član družine, je pomenilo, da so se vzpostavili bolj ali manj tesni

odnosi med njo in drugimi člani družine. Gotovo je njeno bivanje z njimi prispevalo k

dinamiki same družine, oziroma družinskega življenja.

»Mati otrok za gospodinjo pravi, da dela več, kot je potrebno. Da se je precej vključila v

vzgojo otrok, oz. v skrb za otroke. (Razmišljam, da je to pogojeno z njeno nezmožnostjo

skrbeti za lastnega sina, ki odrašča pri teti in starem očetu na Filipinih. Njemu ne more

biti mama, kot bi si to želela. Ker je tukaj v Singapurju in ga vidi enkrat na leto ali

dvakrat za krajši čas …) Z otroci ima nekako tak dnevni ritual: bujenje okrog 7, pripravi

52

zajtrk. Tuširanje in oblačenje. Vsako jutro deklici uredi lase. Nato pa, če je mama otrok

doma, ta sama pospremi otroke na šolski avtobus, drugače pa to stori gospodinja. Ko

pridejo otroci iz šole, jih že čaka malica na mizi. Zvečer jih tušira in spravi v posteljo

(včasih to stori mama). Mama otrok pravi, da se tako gospodinja počuti bolj odgovorno in

potrebno.« (iz dnevnika, 27. 1. 2008)

Trinajst dni smo preživeli tudi brez mame otrok. Takrat se je angažma gospodinje okrog

otrok še povečal:

»Otroci jo imajo zelo radi. Sedaj, ko mame ni, dajejo prednost gospodinji pred vsemi

drugimi (tukaj smo še njihov stari oče na obisku, oče in jaz.)« (iz dnevnika, 2. 2. 2008)

Ta čas je postalo očitno, da jih zna gospodinja disciplinirati, da jim predstavlja nekakšno

avtoriteto, ki jo spoštujejo in ubogajo. Ko niso želeli jesti ali česa opraviti, jih je znala

pripraviti do tega, da so tisto nekaj vseeno postorili. Skozi zgodbe iz Filipinov in o

otrocih iz nerazvitega sveta je otrokom razvijala spoštovanje do hrane, obleke in igrač.

»Opažam, da je otroke naučila nekega svojega reda. Pogosto po obroku otroci odnesejo

vsak svoj krožnik in kozarec v kuhinjo in se ji zahvalijo za dober obrok. Občasno ji kateri

želi pomagati v kuhinji (predvsem deklica). To rada sprejme in ji pokaže, kako in kaj ji

lahko pomaga pri kuhinjskih opravilih.« (dnevnik, 17. 3. 2008)

Otroci so nanjo navezani. Ko kateri izmed otrok ni mogel zaspati, je občasno šel h

gospodinji v posteljo. Ko so se vrnili iz obiska na Švedskem, so jo objeli. Največji vzgled

je bila predvsem deklici. Vsako jutro je želela, da ji gospodinja uredi lase. Občasno ji je

rada pomagala v kuhinji. Z njo je želela tudi v cerkev:

Naša gospodinja je proste nedelje izkoriščala le za obisk cerkve. V svoji filipinski verski

skupnosti pri metodistični cerkvi je bila ena izmed vodij pevskega programa. Veliko so

peli in se pogovarjali. Bili so si v oporo in si delili podobne življenjske okoliščine, kot mi

je pripovedovala. Je globoko verna, pravi sama.

53

Otroci niso bili deležni verske vzgoje od staršev. Nekega dne je najstarejši sin prosil

mamo, naj mu kupi Biblijo. Gospodinja mu je razlagala zgodbe iz Biblije in o Jezusu.

Mama je knjigo kupila. Otroško Biblijo, ki jim jo je gospodinja brala. Mama pravi, da ni

opredeljena do verske vzgoje. Vendar, da ne vidi nič slabega v tem, da jim želi

gospodinja to približati skozi branje.

Teden kasneje pelje gospodinja deklico s seboj v cerkev, kjer imajo verski vrtec za

otroke. Deklica se precej navdušena vrne nazaj in kaže slike (Jezus in Marija), ki so jih

barvali, in zgodbe, ki so jih tam prebirali.

Deklica je v času mojega bivanja v Singapurju cerkev z gospodinjo obiskala le dvakrat.

Najstarejši sin pa je rad poslušal zgodbe iz otroške Biblije. Tudi skupaj sva jih brala, če

me je prosil. Tako je gospodinja vpeljalata element verske vzgoje v socializacijski proces

otrok, ki ga sicer verjetno ne bi bili deležni.

Gospodinja pa je bila v vzgojo otrok še bolj intenzivno vključena pred mojim prihodom v

njihovo družino v Singapur. Občasno mi je dala občutek, da sem ji odvzela del njene

vloge v družini: »Kljub temu da se z gospodinjo dobro razumem, imam občasno občutek,

da ji je moja prisotnost odveč. Pa ne toliko zaradi mene same. Bolj zaradi tega, ker sem

veliko z otroci. In je morda posledično ona manj. Z njimi si je ustvarila utečen dan (kdaj

se je, kdaj gre spat, gre plavat, …). Razumljivo ni najbolj prijetno, če ti nekdo odmika

dnevno rutino.« (iz dnevnika, 19. 4. 2008)

Predstavljeni primeri kažejo na težo, ki jo ima njena prisotnost v gospodinjstvu in

družinskem življenju. Otroci, živeči z gospodinjo, so deležni dodatnega agensa

socializacije, ki neizbežno vpliva na njihov socializacijski proces.

Ob tem velja omeniti opažanje, da je zanimiv odnos, ki se vzpostavi do »druge ženske v

gospodinjstvu«, torej do ženske, ki ni mati ali stara mama in torej ni sorodstveno

povezana z otroci, hkrati pa ta ženska igra podobno vlogo kot mati ali prevzema del njene

54

vloge, kot je skrb za obroke in spanje. V našem primeru sem opažala, da se otroci pri

zadovoljevanju osnovnih potreb, kot so hrana, spanje, pa tudi zabava, kot je branje ali

plavanje, pogosteje obračajo na gospodinjo kot na druge člane družine in da imajo hkrati

do nje precej spoštljiv odnos:

»Pri njej si ne privoščijo toliko, kot pri mami. Manj si izmišljujejo in izsiljujejo. Tudi

utišati in umiriti jih gospodinja zna hitro.« (dnevnik, marec, 2009)

Filipinska hrana, zgodbe iz njenega domačega okolja, verska vzgoja, vsi ti elementi,

predvidevamo, da pomembno prispevajo k socializaciji otrok. Predvsem prinašajo

odprtost do različnih kultur in ljubezen do drugačnosti. Ti dve karakteristiki pa postajata

pomembni v današnjem povezujočem se svetu.

Ker je gospodinja obravnavana kot del družine in dnevno prisotna v vsakdanjem življenju

otrok, predvsem pa, ker z njimi goji dober in ljubeč odnos, menim, da pomembno vpliva

na socializacijo otrok. Moč njenega vpliva je bila razločno razvidna v času odsotnosti

mame otrok. Njen vpliv na vzgojo otrok je zanimiv, ker kot ženska iz drugačnega

družbeno-kulturnega okolja vnaša v družino drugačne kulturne elemente: morda bi tu

izpostavili versko vzgojo, odnos do hrane in stvari, zgodbe iz vsakdanjega življenja na

Filipinih.

55

6 ZAKLJUČEK

Diplomsko delo obravnava vsakdanje življenje družine začasnih priseljencev v novem

kulturnem okolju, v Singapurju.

Namen diplomskega dela je bil potrditi ali zavreči zastavljeno hipotezo in z njo povezane

podhipoteze. Zato želimo še enkrat izpostaviti hipotezo in podhipoteze, preden nato

podamo ugotovitve:

HIPOTEZA:

• Življenje v drugačnem, novem kulturnem okolju, vpliva na vsakdanje življenje

družine začasnih priseljencev v Singapurju.

PODHIPOTEZA 1:

• Jezik novega kulturnega okolja, Singapurja, vpliva na uporabo jezika v

vsakdanjem življenju družine začasnih priseljencev.

PODHIPOTEZA 2:

• Prehranjevalne navade novega kulturnega okolja, Singapurja, vplivajo na

prehranjevalne navade v vsakdanjem življenju družine začasnih priseljencev.

PODHIPOTEZA 3:

• Navade obdarovanja novega kulturnega okolja, Singapurja, vplivajo na navade

obdarovanja družine začasnih priseljencev.

PODHIPOTEZA 4:

• Življenje z gospodinjo iz drugačnega kulturnega okolja vpliva na socializacijo

otrok v družini začasnih priseljencev v Singapurju.

Hipoteze so bile potrjene. Življenje v Singapurju, ki predstavlja drugačno kulturno okolje

za švedsko-slovensko družino, vpliva na vsakdanje življenje te družine, ki začasno živi v

Singapurju. Vpliv drugačnega, novega kulturnega okolja Singapurja sem podrobneje

56

predstavila na primerih štirih tem: uporabe jezika(-ov) v vsakdanjem življenju družine,

prehranjevalnih navad, navad obdarovanja in na primeru vpliva gospodinje (kot članice

družine začasnih priseljencev) na socializacijski proces otrok.

Angleščina, ki je prevladujoč uradni jezik v Singapurju, je bila v največji meri prisotna v

vsakdanjem življenju družine začasnih priseljencev v Singapurju. Kljub težnji k

ohranjanju maternega jezika, švedščine, je angleščina prevladovala. Prvič zato, ker je bila

osrednji sporazumevalni jezik v okolju, drugič zato, ker so tako v šoli kot v službah

staršev govorili predvsem angleško, in tretjič zato, ker je bila angleščina osrednji jezik

sporazumevanja z gospodinjo in menoj, ki sva predstavljali del družine. Prva

podhipoteza, ki domneva, da jezik novega kulturnega okolja, Singapurja, vpliva na

uporabo jezika v vsakdanjem življenju družine začasnih priseljencev, je bila potrjena.

Potrjena je bila tudi druga podhipoteza, ki domneva, da prehranjevalne navade novega

kulturnega okolja, Singapurja, vplivajo na prehranjevalne navade v vsakdanjem življenju

družine začasnih priseljencev. Pokazala sem, kako z »uvažanjem« hrane iz Švedske in

Slovenije družina blaži domotožje po domači hrani. Hkrati pa sem pokazala, da je azijska

kuhinja redno prisotna na jedilniku družine.

Za opazovanje navad obdarovanja ni bilo toliko priložnosti. Obdarovali smo se ob

rojstnih dnevih, za kitajsko novo leto in izmenjali nekaj daril ob odhodu/prihodu iz

potovanj. Rojstni dnevi so se praznovali po švedskem vzoru s torto, pesmijo in darili.

Podarjeni paketki z denarjem ob kitajskem novem letu pa pričajo o vplivu kulturnega

okolja Singapurja na navade obdarovanja. Čeprav nisem zaznala velikega vpliva okolja

na navade obdarovanja, sem vpliv vendarle zaznala, in s tem domnevo, da navade

obdarovanja novega kulturnega okolja, Singapurja, vplivajo na navade obdarovanja

družine začasnih priseljencev, potrdila.

Pokazala sem tudi, da je gospodinja vplivala tako na versko vzgojo otrok, prehranjevalne

navade oz. odnos do hrane, da je z njimi brala, se pogovarjala, skratka bila tudi drugače

vključena v vsakdanje življenje otrok, ne le kot gospodinja družine. Tako lahko potrdim,

57

da življenje z gospodinjo iz drugačnega kulturnega okolja vpliva na socializacijo otrok v

družini začasnih priseljencev v Singapurju.

Večkulturno družino v večkulturnem okolju vidim kot pozitivno z vidika podobnosti med

»zunanjim in notranjim okoljem«. Če je posameznik soočen z večkulturnostjo v

družinskem krogu, mu bo večkulturnost toliko domača, da se bo lažje vključil v

večkulturno okolje. Menim, da bi se priseljenska družina z izrazitim poudarjanjem ene,

matične nacionalne, etnične identitete, očitneje zamejila, razlikovala od večkulturnega

okolja. Stekanje različnih kulturnih tradicij in kulturnih vplivov v omenjeni družini

ustvarja vzdušje večkulturnega okolja v malem in prispeva k udobnemu sobivanju

priseljenske družine v novem, večkulturnem prostoru. Večkulturnost družine, predvsem z

vidika bivanja z gospodinjo in varuško iz drugačnih kulturnih okolij, se kaže kot

funkcionalna za bivanje v večkulturnem prostoru.

Kljub potrjeni hipotezi in podhipotezam pa moram opozoriti, da sem zaznala željo in

voljo po ohranjanju »večinske« nacionalne, etnične identitete družine: ohranjanje

švedskega jezika, način praznovanja praznikov, kot so rojstni dnevi po vzoru švedske

tradicije, uživanje švedske hrane. Še vedno obstaja močna identifikacija z matično

kulturo in želja po ohranjanju te identitete. Vsi člani družine se sami imenujejo za

začasne priseljence in tako kot dojemajo sebe, dojemajo tudi okolje kot začasno državo

bivanja. Željo po ohranjanju matične nacionalne, etnične identitete predvsem prve

generacije izseljencev (starši otrok) je , kot pričajo številne raziskave, zaznati pri večini

izseljencev (prim. Lukšič Hacin,1995; Žigon, 1998).

Za konec bi izpostavila nekatere pomanjkljivosti metode opazovanja z udeležbo, na

katere sem postala pozorna ob sami uporabi metode in ki so vsekakor vplivale na moje

diplomsko delo. Prva je pisanje antropološkega dnevnika. Pojavi se problem

organiziranja časa za pisanje dnevnika, predvsem pa predstavlja problem selekcija

vsebine. Ob prebiranju dnevnika pogosto zasledim, da sem kaj antropološko zanimivega,

za diplomsko delo relevantnega, pozabila zapisati. Ali pa se mi tisti dan ni zdelo vredno

tolikšne pozornosti. Prav tako sem občasno zvečer le zabeležila dogajanje dneva, ker sem

58

bila preutrujena za izčrpen in podroben opis dneva ali dogodka. Na ta način se lahko

informacije tudi izgubijo oz. pozabijo.

Naslednji problem, ki bi ga obravnavala, je doživljanje kulturnega šoka. Kaj kulturni šok

je in kako vpliva na posameznika, sem predstavila v tretjem poglavju diplomskega dela.

Na tem mestu bi izpostavila v razmislek naslednje: kako lahko raziskovalec, antropolog,

kljub kulturnemu šoku ohranja objektivnost in nepristranskost v opazovanju in

zapisovanju? Ali čustvena in razpoloženjska nihanja, ki so posledica kulturnega šoka, ne

vplivajo na raziskovalčevo, antropologovo zaznavanje okolja in ali ne izkrivijo njegovega

pogleda na družbeno-kulturno dogajanje v okolju?

Kakorkoli že, s svojo diplomsko nalogo sem pokazala na nekatere vidike kulturnega

sovplivanja v večkulturni družini, živeči v večkulturnem okolju. Menim, da moje

diplomsko delo prispeva k razumevanju priseljenskih družin in podaja »pogled od

znotraj«, kakeršnega člani družine verjetno ne morejo podati.

Ker so družine priseljencev dandanes pogoste v mnogih državah po svetu in se srečujejo s

podobnimi okoliščinami, ko zaživijo med lastno in tujo kulturo, upam, da bo tudi moje

diplomsko delo pobuda za nadaljna raziskovanja na tem področju.

59

7 VIRI

• Barfield, T. (1997). The Dictionary of Anthropology. Oxford: Blackwell

Publishers.

• Bennett, T., Watson, D. (2002). Sociology and Society: Understanding Everyday

Life. Cambridge: The Open University: Blackwell Publishing.

• Berger, P., Luckmann, T. (1988). Družbena konstrukcija realnosti. Ljubljana: CZ

• Eriksen, T. H. (2001). Small Places, Large Issues: An Introduction to Social and

Cultural Antropology. London: Pluto Press.

• Ferraro, G. (1998). Cultural Anthropology: An Applied Perspective. West:

Wadsworth Internacional.

• Giddens, A. (2006). Sociology. Cambridge: Polity Press.

• Godelier, M. (2006). Uganka daru. Ljubljana: Študentska založba.

• Godina, V. (1998). Izbrana poglavja iz zgodovine antropoloških teorij. Ljubljana:

FDV.

• Guanipa, C. (1998). Culture Shock, San Diego State University:

http://edweb.sdsu.edu/people/CGuanipa/kultscok.htm (dne 12. 1. 2009)

• Haviland, W. A. (1999). Cultural Anthropology. Ermont: University of Ermont,

Haviland.

• Hofstede, G. J., Pedersen, P. B., Hofstede, G. (2006). Komuniciranje:

Raziskovanje kulture. Ljubljana: Družba Piano.

• Južnič, S. (1987). Antropologija. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

• Levinson, D., Ember, M. (1996). Encyclopedia of Cultural Anthropology,

Volume 2. New York: HH & Co.

• Levinson, D., Ember, M. (1996): Encyclopedia of Cultural Anthropology,

Volume 3. New York: HH & Co.

• Lukšič Hacin, M. (1995). Ko tujina postane dom. Ljubljana: Znanstveno in

publicistično središče.

60

• Marjanovič Umek, L., Zupančič, M. (2004). Razvojna psihologija. Razprave

filozofske fakultete. Ljubljana: Založba Rokus.

• Mauss, M. (1996). Esej o daru in drugi spisi. Ljubljana: ŠKUC.

• Miller, T., McHoul, A. (1998). Popular Culture and Everyday Life. London:

SAGE.

• Monaghan, J., Just, P. (2008). Socialna in kulturna antropologija: zelo kratek

uvod. Ljubljana: Založba Krtina.

• Nastran Ule, M. (1993): Psihologija vsakdanjega življenja. Ljubljana: Znanstveno

in publicistično središče.

• Žigon, Z. (1998). Otroci dveh domovin. Ljubljana: Založba ZRC.

• Winkelman, M. (2003). Cultural Shock and Adaption, Arizona State University,

Department of Anthropology:

http://www.asu.edu/slas/shesc/projects/bajaetnography/shock.htm (dne 12. 1. 2009)