UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKO DELO

Rok Batinica

Maribor, 2012

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKO DELO

VLAHI V LIKI IN KRBAVI V ZGODNJEM NOVEM

VEKU

Mentor: doc. dr. Andrej Hozjan Kandidat: Rok Batinica

Maribor, september 2012

Lektor:

Iztok Mikulan, prof. slovenščine

Prevajalka:

Mihaela Juričan, prof. zgodovine in angleščine

ZAHVALA

Najprej bi se rad iskreno zahvalil mentorju doc. dr. Andreju Hozjanu za strokovno pomoč,

vodenje in nasvete pri nastajanju tega diplomskega dela in za čudovita in nadvse poučna

predavanja skozi čas mojega študija, brez katerih to delo zagotovo ne bi nastalo.

Velika zahvala gre moji mami Juditi, očetu Jovanu, bratu Luki, babici Zaliki,

bratrancu/lektorju Iztoku in ostali družini za vso potrpežljivost, spodbudo in podporo v času

mojega študija in še posebej v času nastajanja tega diplomskega dela. Prav tako bi se rad

zahvalil prijateljem Aneju, Andreju in Gašperju, ki so mi dajali mnogo navdiha, in seveda

tudi študijskim kolegom Andražu, Žigi in Milanu, ki so skupaj z mano gulili klopi na Oddelku

za zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru. Posebna zahvala gre tudi prijatelju doc. dr.

Alešu Mavru, ki me je s svojo bistrostjo vedno znova presenečal in mi marsikdaj postregel s še

kako pametnim nasvetom.

IZJAVA

Podpisani-a Rok Batinica rojen-a 12. 6. 1986 študent-ka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru,

smer Enopredmetna nepedagoška zgodovina, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Vlahi v Liki

in Krbavi v zgodnjem novem veku pri mentorju-ici doc. dr. Andreju Hozjanu, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez

navedbe avtorjev.

__________________________________ (podpis študenta-ke) Kraj, Maribor Datum, 30. 8. 2012

POVZETEK

Diplomsko delo z naslovom Vlahi v Liki in Krbavi v zgodnjem novem veku predstavlja

kompleksen opis problema vlahov na Balkanu in v točno določenih delih hrvaške Vojne

krajine. Vlahi še danes predstavljajo svojevrsten etnični in socialno-ekonomski problem na

prostoru Balkana. Z njimi so se in se še danes ukvarjajo predvsem evropski znanstveniki:

etnologi, etnografi, jezikoslovci, antropologi, pravniki, zgodovinarji idr. Obravnavani so v

različnih nacionalnih zgodovinopisjih, jaz pa sem posebej izpostavil hrvaško in srbsko. S

prihodom Slovanov in drugih ljudstev na Balkanski polotok so se pričele intenzivnejše

migracije, mešanja različnih ljudstev in nastajanje novih socialno-ekonomskih skupin. V času

srednjega veka pa so vpadi osmanskih Turkov pričeli pospeševati migracije tako vlaškega

elementa kot tudi drugih. Migracije in mešanje prebivalstva so potekale več stoletij, s tem pa

tudi integracija v različne etnije, kjer je imela močan vpliv predvsem vera. Vlahi so že proti

koncu 16. in tekom 17. stoletja na področju Like in Krbave predstavljali večji del takratnega

prebivalstva. Od zavzetja tega področja s strani osmanskih Turkov leta 1527 do leta 1689, ko

so to ozemlje Habsburžani uspeli pripojiti nazaj k Vojni krajini, pa do sredine 18. stoletja se je

prebivalstvo velikokrat izmenjalo. Na to področje je bilo poleg vlaškega elementa s prihodom

Turkov naseljenih tudi veliko muslimanov, ki so predstavljali večino prebivalstva v naseljih

okoli trdnjav. Po porazu Turkov pred Dunajem leta 1683 in do leta 1689 je bilo tedanje

prebivalstvo iz Like in Krbave v večini izgnano, področje pa opuščeno. A se je kmalu začelo

ponovno naseljevanje, predvsem z vlahi. Muslimani so skoraj popolnoma izginili. Tisti, ki so

ostali, so sprejeli katoliško, redkeje pa tudi pravoslavno veroizpoved. Nekaj je bilo tudi

Hrvatov, Bunjevcev in ostalih. Popis prebivalstva Like in Krbave iz leta 1712 potrjuje, da je

bilo vlaškega elementa na tem področju največ in da se je do takrat že popolnoma udomačil.

Nacionalno pa se je tekom stoletij predvsem zaradi vpliva vere asimiliral, preko pravoslavja v

srbsko in preko katolištva v hrvaško etnijo. Tako je danes beseda, pomen oziroma ime vlah iz

spomina tamkajšnjih prebivalcev skoraj popolnoma zbledela.

Ključne besede: Vlah, krajišnik, Balkan, Lika in Krbava, Vojna krajina, Hrvaška, Karlovški

generalat, Habsburžani, osmanski Turki, pravoslavna vera, katoliška vera, etničnost.

ABSTRACT

The graduation thesis Vlachs in Lika and Krbava in the Early Modern Age presents the

complex description of the Vlachs problem in the Balkans and in some of the specially

defined parts of Croatian military frontier Vojna krajina. The Vlachs still represent the unique

ethnic and social-economic problem in the Balkans. They were and still are studied by mostly

European scientist, such as ethnologists, ethnographer, linguists, anthropologists, jurists,

historians and others. Vlachs are discussed in different national historiographies; however,

this diploma thesis focuses on Croatian and Serbian historiographies. Intensive migrations,

blending of different nations and formation of new social-economic groups all started with the

arrival of the Slavs and other nations on Balkan Peninsula. In the Middle Ages the migrations

of Vlachs and other nations were accelerated by the invasions of the Ottoman Turks. Such

migrations and blending of nations continued for several centuries. All that caused the

integration in different ethnicities in which the religion had a strong influence. Vlachs

represented the majority of population in Lika and Krbava at the end of the 16th

and during

the 17th

century.

However, the population in this area often changed. The area was inhabited by Vlachs and

after Turkish conquest also by Muslims who represented the majority of population in

settlements around fortresses. After the defeat of the Turks before Vienna in 1683 and until

1689 the population of Lika and Krbava was mostly exiled and the area was abandoned.

However, the resettlement, especially with the Vlachs, soon began. Muslims almost entirely

disappeared or accepted Christianity or Orthodoxy. There were also some Croats, Bunjevacs

and others. The census of population in Lika and Krbava from 1712 confirms that the Vlachs

prevailed in this area. Through centuries the religion led to the assimilation in Serbian

orthodox or Croatian catholic ethnicity. Thus, the word, meaning and name Vlach almost

completely faded form the memory of inhabitants of Lika and Krbava.

Key words: Vlachs, krajisnik, Balkan, Lika and Krbava, military frontier Vojna krajina,

Croatia, Head of Military Frontier in Karlovac, the Hapsburgs, Ottoman Turks, Orthodoxy,

Christianity, ethnicity.

KAZALO

UVOD ........................................................................................................................................ 1

1. KDO SI – Vlah ali vlah? .................................................................................................. 3

1.1 Vlahi v hrvaškem in srbskem zgodovinopisju ......................................................... 7

Vlahi v hrvaškem zgodovinopisju ...................................................................................... 8

Vlahi v srbskem zgodovinopisju ...................................................................................... 14

2. MIGRACIJE VLAHOV ................................................................................................ 20

2.1 Migracije vlahov po Balkanu .................................................................................. 20

2.2 Prihod vlahov na območje Like in Krbave ........................................................... 23

Hrvaška od Matije Korvina do meddeželnega zbora v Brucku na Muri leta 1578 in

izgradnje trdnjave Karlovac leta 1579.............................................................................. 23

2.3 Migracije in vlahi v Liki in Krbavi ........................................................................ 30

Lika pod osmanskimi Turki od leta 1527 do leta 1689 .................................................... 31

Lika in Krbava v obdobju brezvladja in pod Karlovškim generalatom do srede 18.

stoletja .............................................................................................................................. 39

2.4 Nacionalna integracija vlaškega elementa in vlaške zadruge v Liki in Krbavi . 46

Nacionalna integracija vlaškega elementa ....................................................................... 46

Zadruge ............................................................................................................................. 49

OBDELANI VIR ....................................................................... I.-XIV. (neoštevilčene strani)

3. OBDELAVA IN PREVOD VIROV .............................................................................. 51

3.1 Prevod vira Popisani Zemlia ij Puskari skupa sa ostolom Celiadom u Grachachu

(Popisana zemlja in puškarji skupaj z ostalimi prebivalci v Gračacu) ......................... 53

4. ANALIZA IN SINTEZA VIROV ................................................................................. 72

4.1 Analiza in sinteza vira Popisani u Grachachu Pres Zemliachi 1712 (Popisani

brezzemljaki v Gračacu leta 1712) ................................................................................... 72

4.2 Analiza in sinteza vira Popisana Zemlia ij Puskari skupa sa ostolom Celiadom u

Grachachu (Popisana zemlja in puškarji skupaj z ostalimi prebivalci v Gračacu) ..... 75

4.3 Analiza in sinteza virov Popisani u Grachachu Pres Zemliachi 1712 (Popisani

brezzemljaki v Gračacu leta 1712) in Popisana Zemlia ij Puskari skupa sa ostolom

Celiadom u Grachachu (Popisana zemlja in puškarji skupaj z ostalimi prebivalci v

Gračacu) .............................................................................................................................. 81

5. ZAKLJUČEK ................................................................................................................. 84

VIRI IN LITERATURA ........................................................................................................ 87

1

UVOD

Rdeča nit mojega diplomskega dela so vlahi na Balkanskem polotoku, natančneje v Liki in

Krbavi. V diplomskem delu obdelujem temo iz vsebinskega kompleksa migracij na prostorih

Balkana v zgodnjem novem veku. Na osnovi literature in s pomočjo vira Conscriptio

terrenorum et hominum beeder Grafschaften Lica vnd Corbavia (Popis zemlje in ljudi v obeh

grofijah Liki in Krbavi), skušam prikazati takratno prebivalstvo in vsakdanje življenje v točno

določenih delih hrvaške Vojne krajine. S pomočjo literature pa prav tako prikazujem, kako so

srbski in hrvaški zgodovinarji obravnavali problematiko vlahov na Balkanu, s posebnim

poudarkom problematike vlahov v hrvaški Vojni krajini. Na osnovi dognanj sem se

distanciral od etnične opredelitve vlahov, zato vlahe obravnavam izključno kot socialno-

ekonomsko skupino.

V prvem poglavju strnjeno povzamem začetek pojava migracij na Balkanu in mešanje

različnih narodov oziroma plemen. Govorim o uporabi in izvoru imena vlah v hrvaškem in

srbskem zgodovinopisju ter jasno zastavim svojo opredelitev glede tega vprašanja. Vse od

prihoda Slovanov in ostalih ljudstev na območje Balkana, pa do današnjih dni so vlahi in

njihov način življenja začeli predstavljati pomembno obliko življenja med balkanskimi

ljudstvi. Njihova etnična identiteta je skozi stoletja izgubila na pomenu, zato pa se je toliko

bolj izoblikoval njihov specifičen način življenja.

Drugo poglavje diplomskega dela je ključno za razumevanje fenomena vlahov na področju

Balkana in predvsem takratne in tudi današnje Hrvaške ter je hkrati najobširnejše. V njem

strnjeno obdelam migracije vlahov po Balkanu, predvsem od prihoda osmanskih Turkov na ta

prostor, ki je njihove migracije močno pospešil. V nadaljevanju se posvetim zgodovini

Hrvaške od Matije Korvina do izgradnje trdnjave Karlovac leta 1579 in vzpostavitvi

obrambnega sistema proti osmanskim Turkom, imenovanega Vojna krajina. Večino

napisanega namenim migracijam, življenju in veri vlahov na področju Like in Krbave od

prihoda osmanskih Turkov do sredine 18. stoletja.

Tretje poglavje je prevod manjšega dela že objavljenega vira Conscriptio terrenorum et

hominum beeder Grafschaften Lica vnd Corbavia iz leta 1712. Pred samim prevodom v

poglavju razložim, kako je vir nastal, kje lahko vir najdemo in kakšni problemi so se v samem

viru pojavljali. Zaradi lažjega razumevanja sem pred začetekom poglavja dodal že objavljeni

2

vir. Vir je transliteriran. Naslov tega dela vira se glasi Popisani Zemlia ij Puskari skupa sa

ostolom Celiadom u Grachachu (Popisana zemlja in puškarji skupaj z ostalimi prebivalci v

Gračacu). Prevajal sem iz starohrvaškega (ikavskega) jezika in v manjšem delu iz nemškega

ter latinskega jezika v slovenščino. Iz samega vira je razvidno, da sem se osredotočil na

kapetanijo Gračac, ki je imela takrat pomebno vlogo na tem področju in kjer so takrat gotovo

v večini, če ne izključno, živeli vlahi.

V četrtem poglavju podrobno analiziram in sintetiziram prevedeni vir. V prvem podpoglavju

se podrobno posvetim prebivalcem kapetanije Gračac, ki niso imeli zemljiške posesti. V

drugem podpoglavju podrobneje obdelam prebivalstvo kapetanije Gračac z zemljiško

posestjo. V tretjem podpoglavju pa skupno analiziram obe vrsti prebivalcev, tako tistih brez,

kot tistih z zemljiško posestjo.

V petem in hkrati zadnjem poglavju strnem vsa dognanja in sklepe, do katerih sem prišel s

pomočjo literature in podrobnim proučevanjem vira; na koncu diplomskega dela navedem

vire in uporabljeno literaturo.

Tega diplomskega dela pa ne bi bilo mogoče začeti bolje kot z mislijo Theodorja Adorna:

Razumnik ne upa, da bo vplival na svet, temveč da bo nekoč nekje nekdo tisto, kar je napisal,

prebral natanko tako, kot je napisal.1

1 Theodor Adorno, citirano po Maria Todorova, Imaginarij Balkana, Ljubljana 2001 (dalje: Todorova, Imaginarij

Balkana), str. 17.

3

1. KDO SI – Vlah ali vlah?

Za lažje razumevanje pojava migracij in mešanja različnih narodov oziroma plemen se je

treba vrniti v obdobje zgodnjega srednjega veka, k velikim selitvam narodov in propadanju

dotedanjih civilizacij v Evropi in na Balkanu. Večino takratnega Balkana so poseljevali

romanizirani Kelti in Iliri, Grki ter drugi t. i. staroselci. Pri migracijah pa ni pomembno

izključno zgodovinsko dojemanje prostora Balkanskega polotoka, temveč tudi njegova

geografska lega.

Balkanski polotok nima izrazite naravne meje proti celini, tako kot jo imata Apeninski in

Pirenejski polotok, ki sta ločena od preostale Evrope z ogromnimi gorskimi verigami, kar pa

ne pomeni, da Balkanski polotok ni gorat.2 Za razliko od Apeninskega in Pirenejskega

polotoka je Balkanski polotok poln gorskih masivov.3 Balkansko gorovje, Dinarsko gorovje,

gorovje Prokletije, Albansko gorovje, Šarsko-Pindsko gorovje, Rodopi, na Balkan z vzhoda

segajo tudi Karpati, z zahoda pa Julijske in Kamniško-Savinjske Alpe. Balkanski prostor

geografsko ni enoten, povsod prevladuje gorata pokrajina, kjer so med posameznimi gorovji

manjše in večje planote ter kotline, razen na severu (Pomoravje, Panonska nižina, severna

Bolgarija), jugu (Makedonija) in vzhodu (Trakija) kjer se razprostirajo večje ravnine. Njegov

vzhodni del, bolgarsko-romunska obdonavska ravan, je kot odprta vrata, skozi katera so

prihajali in vpadali na Balkanski polotok razni narodi in ljudstva. Eni so prihajali le plenit

(Huni, Langobardi, Heruli, Gepidi, Pečenegi, Obri ali Avari, Tatari idr.), drugi, ki so bili

pretežno poljedelci, pa so stremeli za stalno naselitvijo (Slovani). Na narode Balkanskega

polotoka pa je močno vplivalo tudi morje in preko njega vplivi iz Italije in Male Azije

(Jadransko morje, Jonsko morje, Egejsko morje, Črno morje, Sredozemsko morje), čeprav so

vpliv iz morja na balkansko zaledje ovirala težko prehodna gorstva. Balkanski polotok je bil v

zgodovini tipično prehodno ozemlje, kjer so se križali različni politični in kulturni vplivi, prek

njega so potekale pomembne trgovske in druge komunikacijske poti.4

Južni Slovani so prišli v dobi velikih selitev s severa, iz step osrednje Azije, preko Karpatov,

nato pa so prečkali reko Donavo. Razpršili so se po celotnem Balkanu, od Alp do Peloponeza,

2 Ignacij Voje, Nemirni Balkan, Zgodovinski pregled od 6. do 18. stoletja, Ljubljana 1994 (dalje: Voje, Nemirni

Balkan), str. 8. 3 Stevan K. Pavlović, Istorija Balkana, Beograd 2001 (dalje: Pavlović, Istorija Balkana), str. 5.

4 Voje, Nemirni Balkan, str. 8–9.

4

s svojim naseljevanjem pa so v celoti spremenili etnično sestavo polotoka. Helenizirani,

romanizirani in ostali staroselci so se začeli preseljevati v gorovja, priobalna in otoška

zatočišča, ali pa so se pomešali z množico priseljencev, ki so se tudi sami asimilirali med

prodiranjem na grško ozemlje. Rezultat tega je bil poslovanjen širok kopenski pas od Jadrana

do Črnega Morja. Splošen naziv Slovani (dobljen od Bizantincev) je bil sprejet za obmejno

prebivalstvo, ki se je v celoti razlikovalo od Neslovanov. Kasneje so se stara imena vodilnih

plemen razširila na vse tiste, ki so se naselili od zahodnih dolin do Jadrana (Hrvati), in na tiste

vzdolž južnih pritokov Donave in okoliških nižin (Srbi). Pomešano germansko, slovansko in

grško prebivalstvo se je imenovalo s skupnim imenom Vlahi; izraz je morda nastal od keltske

romanizirane skupnosti za romanizirane pripadnike njihovega okolja ali za vse druge, ki so

živeli na podoben način.5 Vlahi so bili, kljub temu da se to do potankosti ne more dokazati, v

večini potomci romaniziranih Ilirov, ki so živeli v mestih in oblasteh v bližini obale.6 Končni

rezultat dolgotrajnega boja Slovanov s staroselci je bil iztrebljenje ali zasužnjenje velikega

dela romanskih, ilirko-traških in grških prebivalcev; preostali pa so se, kot sem že omenil,

naselili v gorah od Velebita do osrednjega in južnega dela Balkanskega polotoka, kjer so se

ukvarjali s polnomadskim pastirstvom (na primer planina Stari Vlah pri Užicu je dobila svoje

ime po njih).7

Velik del romaniziranega prebivalstva se je naselil v planinah. Tu so naleteli na ilirsko-

albansko prebivalstvo, ki se je ukvarjalo s pastirstvom. Ta selitev v planine je prisilila

dotakratne mestne prebivalce, da se organizirajo na podoben način kot že obstoječe pastirske

skupnosti v teh prostorih, in to tako v družbenem kot v gospodarskem pogledu.8

Vlahi in Albanci so nadaljnjih nekaj stoletij sami vladali v planinskih regijah. Specializirali so

se za pastirski način življenja, izoblikovali točno določen način obnašanja in vztrajali pri tem

skozi stoletja, pri tem pa preizkušali vse variante in izločevali napačne. Mogoče je

predpostaviti, da so zaradi vzdržnega števila prebivalcev imeli možnost izkoriščanja

neizmernih površin planinskih pašnikov. Arheologi predpostavljajo, da je mogoče na osnovi

ostankov iz 7. in 8. stoletja v planinskih okoljih identificirati dve kulturi, ki se ne moreta jasno

ločiti, a se vseeno dovolj razlikujeta. Prva nakazuje stopnjo predalbanske kulture, imenovane

Komani-Kruja, druga pa je izvirala iz ostankov romaniziranega prebivalstva, ki je bilo že v

5 Pavlović, Istorija Balkana, str. 6–7.

6 Karl Kaser, Porodica i srodstvo na Balkanu; Analiza jedne kulture koja nestaje, Beograd 2002 (dalje: Kaser,

Porodica i srodstvo), str. 76. 7 Voje, Nemirni Balkan, str. 35.

8 Kaser, Porodica i srodstvo, str. 76–77.

5

poznorimski dobi pregnano iz odprtih vasi na bolje zaščitena mesta v planinah. V 7. stoletju

so se jim pridružili novi romanizirani prebežniki z dalmatinsko-albanskega primorja. Slovani

so zasedli nižine in doline; romanizirani naseljenci oziroma Vlahi so živeli v nižjih,

neromanizirani proto-Albanci pa v višjih planinskih predelih.9

Tema dvema skupinama planinsko-pastirskega prebivalstva so se v vse večji meri pričele

pridruževati slovanske pastirske skupine. Ne more se točno določiti obdobja, v katerem se bi

naj zgodila takšna slovansko-vlaška in tudi slovansko-albanska simbioza, morda v 10. in 11.

stoletju. Lahko pa se skoraj z gotovostjo trdi, da je to pridruževanje potekalo v miru.

Slovanski priseljenci niso prihajali v planine kot osvajalci, ampak so bili najverjetneje v

iskanju novih življenjskih možnosti. Tako so vzpostavili kontakt s tistimi, ki so najbolje

poznali planinski način življenja – Vlahi in Albanci. Pri tem so prevzeli njihov način življenja

in pastirsko prakso, ki so jo le-ti negovali že stoletja. Z drugimi besedami, prevzeli so

obstoječi način družbene in gospodarske organizacije v planinah. To naseljevanje Slovanov je

imelo za Vlahe in Albance različne posledice. Planinska prostranstva, v katerih so živeli

Vlahi, so se nahajala v sredini območij, ki so jih poselili Slovani, medtem ko so tista, kjer so

živeli Albanci, zajemala neprekinjena območja na obrobjih. Vlahi so bili zaradi tega veliko

bolj izpostavljeni valu priseljevanja Slovanov kot Albanci, s tem pa posledično tudi

asimilaciji. To je bil kasneje tudi razlog, zakaj so se Vlahi v tako veliki meri asimilirali.10 Zato

na primer poimenovanje Vlah v srednjeveški srbski državi in nato pod osmanskimi Turki ni

označevalo več izključno etnične skupine, ampak tudi družbeno pripadnost (pastirji-

živinorejci).11

Že več kot dve in pol stoletji problem Vlahov ne preneha biti predmet evropskih

znanstvenikov: etnologov, etnografov, jezikoslovcev, antropologov, zgodovinarjev idr. Ne

glede na vse pa je več kot očitna njihova prisotnost v samem srcu multietničnega Balkana, in

ne samo na njem.12 Mnogokrat se je v različnih zgodovinopisnih delih pojem Vlah uporabljal

na različne načine. Mnogi zgodovinarji so pojem Vlah pisali z veliko začetnico, ne ozirajoč se

na dejstvo, da s tem dajejo temu pojmu etnični predznak. Izpostaviti je treba opozorilo

9 Kaser, Porodica i srodstvo, str. 77.

10 Ibidem, str. 77–78.

11 Voje, Nemirni Balkan, str. 37.

12 Zef Mirdita, Vlasi u historiografiji, Zagreb 2004 (dalje: Mirdita, Vlasi), str. 7.

6

hrvaškega zgodovinarja Jaroslava Šidaka (1903–1986), ki je zapisal, da se naziva Vlah v

resnih znanstvenih delih ne bi smelo uporabljati z malo začetnico.13

Jaz se opozorila Jaroslava Šidaka ne bom držal in bom pojem Vlah uporabljal izključno z

malo začetnico, saj bom o vlahih govoril kot o socialno-profesionalni skupini in ne o njihovi

etnični pripadnosti. Razen v točno določenih primerih, kjer bom jasno nakazal in kjer bo

natančno razvidno, da govorim o Vlahih kot o etniji, oziroma kjer bo razvidna razprava o

njihovem narodnostnem obstoju, a še to vedno v kurzivi.

Na primer, kot je pisal Fedor Moačanin (1918–1997), naziv vlah za priseljence iz Turčije v

16. in 17. stoletju izhaja iz njihovega stvarnega in kdaj tudi predhodnega vlaškega statusa v

Osmanskem imperiju. Ta status pa so priseljenci, sicer v prilagojeni obliki, dobili tudi na

krščanski strani. Brez dvoma pa lahko trdimo, da etnični oziroma narodnostni sestav vlahov v

Osmanskem imperiju ni bil edinstven. Taista trditev velja tudi za vlahe, ki so se priseljevali na

beneško ozemlje. Ravno tako ne moremo trditi za vse vlahe, ki so bili v hrvaški Vojni krajini

oziroma v Karlovškem generalatu, da so srbska narodnostna skupina. Tudi kadar so krajišniki

hrvaškega narodnostnega porekla vztrajali pri tem, da so vlahi, s tem nikakor niso hoteli

nakazovati, da bi lahko pripadali srbski etnični skupini. Krajišniki Hrvati so na primer v

Varaždinskem generalatu obravnavani enako kot Srbi, to je kot vlahi v socialnem pomenu te

besede.14

Vlahi se v različnih virih in zgodovinskih delih nahajajo pod mnogimi različnimi imeni, kot

so: Aromun, Bes/Bos, Bunjevec, Cincar, Čič, Martoloz, Morlak, Olach, Prebeg, Raščan,

Uskok idr. Že na podlagi vseh teh spoznanj o vlahih se je treba oddaljiti od pojma Vlah z

veliko začetnico, ki označuje neko etnično skupino, kar pa seveda ne pomeni, da ni mogoče,

da na primer med vlahi v hrvaški Vojni krajini ni bilo Vlahov, ki so bili romanskega,

romaniziranega ali natančneje aromunskega porekla in ki so imeli svoj jezik in svoje

specifične navade.

13

Fedor Moačanin, Pokušaji sporazumijevanja između hrvatskog plemstva i vlaha varaždinskog generalata u 17.

stoljeću, v: Vojna krajina; Povjesni pregled – Historiografija – Rasprave, Zagreb 1984 (dalje: Moačanin,

Pokušaji sporazumijevanja), str. 276. 14

Ibidem, str. 276–277.

7

1.1 Vlahi v hrvaškem in srbskem zgodovinopisju

Pretekla zgodovina je zaključena stvarnost, ki je predmet objektivne znanstvene ocene.

Sedanje življenje pa je še nezaključena stvarnost, kjer se vsakodnevno oblikujejo nova

dejstva, ki se naslanjajo na preteklo zgodovino. Tako je nastala kontinuiteta, ki je ni mogoče

prekiniti.15

V času, ki ga obravnavam, je bilo življenje na meji z Osmanskim imperijem, ki ni bila nikoli

mirna, zelo težko. Beneška, avstrijska in madžarska oblast niso upoštevale posebnosti ne

Hrvatov in ne Srbov. Zapisana izjava nekega krajišnika se glasi: Od nečesa se mora živeti!16 Z

njo se je nekako hotel otresti slabih stvari. Življenje na tem območju za nikogar ni bilo

enostavno, a vseeno sta se razvijala gospodarstvo in kultura. Nastajali so zapisi na kamnu, na

lesu, na platnu, zapisi o življenjskih mukah na meji med dvema imperijema, ki sta se borila ne

samo zaradi ozemlja, oblasti in gospostva, temveč tudi iz nekega iracionalnega motiva, ki ga

vsekakor ne smemo zanemariti.17

Vera, ki je bila nekoč pomemben znak razlikovanja, je vnašala delitve med prebivalstvom in

jih vodila v spore ter vojne. Tri vere na habsburško-beneško-osmanski meji so bile velika

zgodovinska in kulturna izkušnja. Znaka križa in polmeseca se nikakor nista mogla spraviti, a

tudi križ je bil prepolovljen na pravoslavni in katoliški, tako sta ta dva šla skupaj proti

polmescu, neredko pa tudi eden proti drugemu.18

V preteklosti so se izmenjavale metode zgodovinskega raziskovanja, napredovalo se je v

znanju vseh vrst, zato nam neka starejša historiografska dela ne morejo služiti v poduk in kot

navdih, lahko pa pomagajo kot dokumenti za potrditev analiz. Kritično napisana zgodovina na

osnovi zanesljivih dokumentov je prava znanstvena zgodovina, ki se je je na primer pri Srbih

posluževal srbski zgodovinar Ilarion Ruvarac (1832–1905).19 Ko je govor o metodah

raziskovanja, je sam Ruvarac definiral svoje delo s temi besedami: Nisem pripovedovalec,

15

Stanko Korać, Bibliografija radova o srpskoj istoriji i kulturi u Hrvatskoj, v: Zbornik radova; O povijesti i

kulturi srpskog naroda u Socialističkoj Republici Hrvatskoj, Knjiga 1, Zagreb 1988 (dalje: Korać, Bibliografija

radova), str. 173. 16

Neznani avtor, citirano po Korać, Bibliografija radova, str. 173. 17

Korać, Bibliografija radova, str. 173. 18

Ibidem. 19

Ibidem, str. 174.

8

zato ne pišem zgodbe o knezu Lazarju, ampak samo razpravljam o zgodovinskih vprašanjih,

ki se tičejo kneza Lazarja.20

Tako se vzpostavljajo vprašanja o tem, kaj so sami Srbi naredili, koliko so se trudili za

preučevanje svoje zgodovine in kulture na tem območju; pa tudi, koliko so na tem delali

Hrvati in Srbi iz drugih držav. Kadar je govor o zgodovini tega prostora, se izkaže, da so

mnoge teme skupne (torej tako hrvaške kot srbske), obstajajo pa tudi ločene teme.21

Vlahi v hrvaškem zgodovinopisju

V hrvaškem zgodovinopisju je problem Vlahov, ki je sicer eden izmed najtežjih, prevzel

važno vlogo v zgodovinskih, etnoloških, jezikovnih in pravno-socioloških delih. To je seveda

razumljivo, saj so Vlahi od prodora osmanskih Turkov na Hrvaško postali pomemben element

v javno-pravnem in vojaškem življenju tega področja. Stališča in znanstveni rezultati o

problemu Vlahov se pogosto razlikujejo od izraženih stališč drugih južnoslovanskih

zgodovinopisij.22

Kdaj so se Vlahi prvič pojavili na področju današnje Hrvaške? Po hrvaškem zgodovinarju

Ivanu Lučiću (Johannes Lucius, 1604–1679) se je ime Vlah pojavilo v dalmatinskih listinah

pred letom 1300. Hrvaški pravnik in politik Josip Smodlaka (1869–1956) je zapisal, da so se

v hrvaških virih iz 9. in 10. stoletja v mestih bizantinske Dalmacije omenjala nekatera osebna

imena, ki so se končevala s končnico -ul, značilno za Vlahe. To končnico pa imajo tudi

nekatera območja na otokih v Kvarnerju in pri Zadru. Po bosansko-hrvaškem zgodovinarju in

politiku Dominiku Mandiću (1889–1973) bi lahko osebna in krajevna imena s to končnico

izšla od Mavrovlahov z otokov Krka ali Paga, ki sta v tistem času spadala pod bizantinsko

oblast. Po sodobnem hrvaškem zgodovinarju Tomislavu Raukarju prve vesti o Vlahih prinaša

splitski kronist Miha Madijev de Barbezanis, ki Vlahe omenja v vojski bana Dalmacije,

Hrvaške in Bosne Mladena II. Šubića Bribirskega (1312–1322) v bitki pri Blizni (pri

Trogirju) leta 1322. Zagotovo pa drži, da se Vlahi v dokumentih prvič omenjajo šele leta 1345

pod madžarskim imenom Olachi v vojni službi taistega Mladena. Nadalje se omenjajo Vlahi

(ponovno pod madžarskim imenom Olachi) v listini Ivana Ćuze (1356–1358), bana cele

Hrvaške in Dalmacije, iz leta 1357, katerim se ni dopuščalo, da bi pasli svojo živino na

področju, pripadajočem mestu Šibenik. Leta 1371 se ustali v dokumentih namesto imena

20

Ilarion Ruvarac, citirano po Korać, Bibliografija radova, str. 174. 21

Korać, Bibliografija radova, str. 174. 22

Mirdita, Vlasi, str. 270.

9

Olach ime Vlah. V Liki in Vinodolu se prvič omenjajo v letih 1405, 1420 in 1430. Njihov

pravni in socialni položaj na Hrvaškem izkazuje, da so se nahajali na kraljevskih in velikaških

posestvih kot pastirji ali vojščaki, zato so se obravnavali kot kraljevski ali velikaški Vlahi.23

O Vlahih se govori v mnogih delih hrvaških kronistov in zgodovinarjev. Prvi je o njih pisal

benediktinec, potomec dubrovniške plemiške rodbine, Ludovik Crijević Tuberon (1459–

1527). Treba je poudariti, da je pri njemu težko identificirati različne etnonime, tako kot tudi

sam pojem Vlah. Nekje na primer navaja, da so na obeh straneh Donave in Črnega morja

obdajali Madžarsko kraljestvo Geti, ki so se nekoč imenovali Moldavci, sedaj pa se imenujejo

Valachi. V njegovem delu omenja tudi Morlake, ki da so bili številčni in so govorili različne

jezike. Omeni slovanski jezik, za katerega pravi, da so mu Madžari rekli gotski itn. Hrvaški

polihistor in izumitelj Faust Vrančić (1551–1617) je avtor zgodovine o dalmatinskih Slovanih

De Sclavinis seu Sarmatis in Dalmatia, pa tudi avtor petjezičnega latinsko-italijansko-

nemško-hrvaško-madžarskega slovarja. V njegovem uvodu pravi, da se cirilice, katere avtor

je Ciril24, poslužujejo ne samo Dalmati, nasledniki grške veroizpovedi, ampak tudi Ruteni

oziroma Moskoviti in Vlahi. Kot sem že omenil, je o Vlahih pisal tudi Ivan Lučić; v svojih

delih se je naslanjal predvsem na bizantinske pisce oziroma zgodovinarje Ano Komneno

(1083–1154), Nikito Honijata (1155–1217), Laonikosa Halkokondila (1425–1490) idr. Lučić

pravi, da bi naj bilo ime Vlah bolgarskega porekla. Vlahe v svojih delih omenja tudi hrvaški

književnik in zgodovinar Pavel Ritter Vitezović (1652–1713). On se je v svojih delih

naslanjal na podatke grških, latinskih, bizantinskih in drugih avtorjev, glavni vir pa so mu

predstavljala dela Ivana Lučića. V enem od svojih del navaja, da so se Vlahi nahajali od

Jadranskega morja preko Hrvaške, Madžarske, Dakije, Poljske in Rusije, vse do Severnega

morja, ter da so živeli v številčnih skupnostih in govorili en jezik. S tem jasno nakazuje, da so

bili samostojna narodnostna skupina.25

Tudi v cerkvenih krogih je dobil problem Vlahov veliko vlogo. Po porazu Hasan paše

Predojevića pri Sisku leta 1593 in po Dolgi vojni (1593–1606) med habsburško monarhijo in

Osmanskim imperijem je nastopilo dolgo obdobje miru brez večjih vojaških spopadov. To pa

je vplivalo na številčnejše preseljevanje ljudi iz osmansko-turškega področja na področje

Vojne krajine in druge dele opustošenega ozemlja. Tako so se začeli na ta področja

množičneje preseljevati tudi Vlahi. Ker se je začelo na tem ozemlju mešati različno

23

Mirdita, Vlasi, str. 270–271. 24

Ciril in Metod sta pri oznanjevanju krščanstva med Slovani uporabljala pisavo, imenovano glagolica. 25

Mirdita, Vlasi, str. 272–278.

10

prebivalstvo, so se začeli pojavljati tudi problemi. Poleg socialno-političnih in pravnih

problemov so novi naseljenci z osmansko-turškega področja, ki so bili pravoslavne

veroizpovedi, ustvarili probleme tudi na cerkvenem polju, saj je bilo prvotno prebivalstvo

krajiškega področja večinoma katoliške veroizpovedi. Tako se je ustanovila pravoslavna

škofija (Marčanska škofija) na hrvaških tleh pod vodstvom episkopa Simeona Vretanje, ki ga

je takrat še notranjeavstrijski knez Ferdinand II. (1578–1637) s patentom, izdanim 23. marca

1611, priznal za škofa Valachorum et Rascianorum (Vlahov in Raščanov). V virih cerkvene

provenience tega časa se naziv Vlahi pojavlja vzporedno z Raščani. Tako lahko najdemo

zapise zagrebških škofov, ki se navezujejo na Marčansko škofijo, kot so Valachi seu Rasciani.

Oni se omenjajo v delu Relationes Benedikta Vinkovića (1581–1642) in Petra Petretića

(1604–1667), ki do njih nista gojila prijateljskih odnosov. Avtorjev tega dela ni zanimalo

etnično poreklo teh Vlahov, ampak samo njihova verska pripadnost. Naziva Vlah in Raščan

najdemo tudi v delu zagrebškega kanonika Baltazarja Adama Krčelića (1715–1769). V

njegovem delu navaja rokopis nekega neznanega jezuita, ki govori o dogajanjih v Marčanski

škofiji od leta 1666 do 1670, kjer le-ta pravoslavce naziva z razkolniškimi Tračani ali

Rasciani, ki se običajno imenujejo Vlahi, po njem pa je bil prvi marčanski škof posvečen v

Peći kot episcopus Rascianorum. Poleg tega se je v tem obdobju pojem Vlah uporabljalo za

privilegirano prebivalstvo, ne ozirajoč se na narodnostno poreklo. Zato ni presenetljivo, da so

katoliški avtorji etnonim Srb kot sinonim za pojem Vlah mnogokrat nezavedno širili na

področje Hrvaške.26

Pomembni avtorji hrvaškega zgodovinopisja v poznem 19. stoletju, ki v svojih delih omenjajo

Vlahe, so bili Ivan Kukuljević Sakcinski (1816–1889), Šime Ljubić (1822–1896), Franjo

Rački (1828–1894), Radoslav Lopašić (1835–1893) idr.27 Lopašić se je posvetil preteklosti

Vojne krajine, o Vlahih pa je pisal tako:

Prvi Vlahi se pojavljajo na začetku 16. stoletja okoli Dinarskih planin in pri izvoru Une, okoli

Unca, Srba in Glamoča […] Leta 1551 je javljal general Ivan Lenković kralju Ferdinandu, da

so Turki vzeli iz notranjosti Turčije več tisoč Morlakov ali Vlahov (in jih tam naselili). […]

Veliki zaščitniki pravoslavnih Vlahov so bili nekateri bosanski paše in sandžaki (osebno sam

Hasan paša Predojević). […] Po službenem ukazu okupirajo Vlahi, po Hasanovem ukazu,

26

Mirdita, Vlasi, str. 279–281. 27

Ibidem, str. 281.

11

kraje okoli Brekovice, Ripča in Ostrovice in v Veliki dragi do Sokolca se kasneje množijo

vsaki dan.28

O življenju Hrvatov v srednjem veku z ostalimi prebivalci, konkretno Vlahi, je pisal:

V planinskih in primorskih predelih, vse od Gvozda Modruškega pa do Dubrovnika in

Kotarja, je bilo že v srednjem veku poleg Hrvatov tudi drugih prebivalcev, ki so se imenovali

Vlahi ali Morovlasi (Morlaki). To niso bili priseljenci iz Bosne in srbskih ozemelj, kjer je bilo

veliko Vlahov, temveč domači živelj, Latini ali romanizirani Iliri, ki so bili po prihodu

Hrvatov poslovanjeni. Pohrvačenje romanskih Vlahov na hrvaškem ozemlju (izvzevši

nekatera primorska mesta) se je končalo zelo zgodaj, tako se oni od 14. stoletja, od takrat ko

se listine o Vlahih na Hrvaškem pojavljajo, ne ločijo od Hrvatov etnografsko, temveč samo z

delom in interesi, stanujoči največkrat v gorskih in gozdnatih predelih ter ukvarjajoči

predvsem s pastirstvom.29

Tukaj Lopašić jasno nakazuje, da so bili Vlahi na Hrvaškem avtohtono prebivalstvo, hkrati pa

nakazuje, prav tako kot so to počeli srbski zgodovinarji, da so Vlahi skozi čas izgubili svojo

narodnostno identiteto.

S problemom Vlahov so se ukvarjali tudi hrvaški zgodovinarji, kot so Tadija Smičiklas

(1843–1914), Vjekoslav Klaić (1843–1928), Milan Šufflay (1879–1931) in književni

zgodovinar Đuro Šurmin (1876–1937).30 Vjekoslav Klaić je recimo trdil, da so bila takšna

vlaška naselja, ki so bila v 14. in 15. stoletju na tleh slednjih v Kliško-livanjskem, Liško-

zakrškem in bihaškem sandžaku, pa so v 16. in 17. stoletju prešli na krščansko Hrvaško. Prvi

so se pripojili Srbom, drugi pa Hrvatom.31 Zanimiva je tudi njegova trditev, da so tisti Vlahi,

ki so v 16. in 17. stoletju prišli iz osmanskih pokrajin oziroma iz bosanskega vilajeta v

Hrvaško in Slavonijo […] govorili in pisali že pred preselitvijo hrvaški ali srbski jezik.32 Iz te

njegove trditve se lahko sklepa, da so Vlahi prišli na področje Hrvaške že posrbljeni ali

pohrvateni. Milan Šufflay je imel Vlahe za potomce romunskih plemen, ki so jih Slovani s

svojo naselitvijo na Balkanski polotok prisilili k bežanju proti jugu.33

28

Radoslav Lopašić, Bihać i Bihaćka Krajina: mjestopisne i poviestne crtice, Zagreb 1943, str. 10–11. 29

Radoslav Lopašić, citirano po Mirdita, Vlasi, str. 282. 30

Mirdita, Vlasi, str. 283–285, 294. 31

Vjekoslav Klaić, citirano po Mirdita, Vlasi, str. 285. 32

Vjekoslav Klaić, citirano po Mirdita, Vlasi, str. 285. 33

Mirdita, Vlasi, str. 285, 294.

12

Vlahi se v hrvaškem zgodovinopisju skozi 20. stoletje proučujejo v sklopu raznih znanstvenih

disciplin. V jezikoslovju, socialni zgodovini, socialni politiki, ekonomiji, etnologiji; nato v

kontekstu proučevanja Vojne krajine; z analiziranjem bizantinskih in osmanskih virov,

pristopajoč Vlahom kot etničnem elementu pod nazivom Aromun, Cincar ali Čič, ali pod

pojmom vlah kot socialno-gospodarska skupina. Takšen multidisciplinaren pristop je

pripomogel k vsestranskem razsvetljevanju vloge Vlahov v zgodovini hrvaškega naroda.

Večina znanstvenikov je s pojmom vlah negirala njihov etnični element, vsekakor pa to ne

zmanjšuje njihove prisotnosti v zgodovinskih dogodkih na Hrvaškem, ne glede na to, ali so se

le-ti pohrvatili ali posrbili.34

V prvi polovici 20. stoletja so se s problemom Vlahov ukvarjali hrvaški arheolog in

zgodovinar Ćiro Truhelka (1865–1942), jezikoslovec Petar Skok (1881–1956), Vladimir

Mažuranić (1845–1928), Stjepan Pavičić idr. Mažuranić je sintetiziral vse, kar je bilo

storjenega o Vlahih do njegovega časa na področju lingvistike, prava, zgodovine in

etnogeneze. Po Pavičićevem mišljenju so bili dalmatinski Vlahi zahodna oziroma hrvaška

skupina Vlahov, ki se je razlikovala od tistih, ki so prišli iz Srbije, po veroizpovedi in jeziku.

Vlahi iz Srbije so bili pravoslavni, govorili so štokavsko in jekavsko, Vlahi v Dalmaciji pa so

govorili čakavsko ali ikavsko oziroma pol-štokavsko in so bili katoliki. Skupno jim je bilo

ime, duhovno življenje in materialna kultura. Vlahe na področju med Zrmanjo in Kotarjem

izenačuje s Hrvati, ker bi naj prešli iz živinoreje na poljedelstvo.35

V drugi polovici 20. stoletja se je hrvaško zgodovinopisje razvijalo v sklopu jugoslovanskega,

ki je bilo zasnovano na marksistični ideologiji in metodologiji dialektičnega materializma ter

je bilo v funkciji jugoslovanske ideologije in državne politike. Vseeno je problem Vlahov

postal vse bolj prisoten v filološko-jezikovnih, socialno-zgodovinskih in etnoloških

znanstvenih disciplinah. Posebna pozornost znanstvenikov je bila osredotočena na

Istroromunske Čiče, po katerih se imenuje tudi hriboviti predel severovzhodne Istre. O njih je

pisal Kruno Krstić, ki pravi, da se Čiči kot priimek pojavijo v prvih desetletjih 15. stoletja, kot

naziv za etnično skupino pa se prvič omenjajo leta 1463. Enako kot Skok misli, da so po

poreklu Cetinski Vlahi. Izpostavil je tudi dejstvo, da se je dialekt istrskih Čičev, kljub temu da

je pomešan s slovanskimi in kdaj tudi z italijanskimi elementi,36 ohranil do danes v osmih

naseljih Čičarije, od katerih jih je sedem združenih v dve skupini okoli Učke, osma pa leži

34

Mirdita, Vlasi, str. 289, 297–298. 35

Ibidem, str. 289–296, 298. 36

Ibidem, str. 303.

13

severozahodno od Reke.37 Znan romanist, ki se je prav tako ukvarjal s Čiči, je August

Kovačec. Z njihovim fenomenom se ukvarja tudi Srđa Orbanić, ki trdi, da kljub temu da so

bilingvisti in da znajo nekateri celo italijansko, nimajo občutka nacionalne pripadnosti

Romunom. Z nekaterimi vidiki problema Vlahov se je ukvarjala tudi zgodovinarka Nada

Klaić (1920–1988), ki pa ni nikoli posvetila neke posebne pozornosti njihovi narodnostni

identiteti. Z njimi se je ukvarjal že prej omenjeni izvrstni poznavalec hrvaškega srednjega

veka Tomislav Raukar, in še Josip Adamček (1933–1995), ki se je s fenomenom Vlahov

ukvarjal, kot večina hrvaških zgodovinarjev, v sklopu problema Vojne krajine ter odnosa

hrvaških fevdalcev in cesarske oblasti do teh priseljencev.38

Jaroslav Šidak je prišel do zaključkov, da lahko ime Vlah vzamemo kot sinonim za etnično

ime Srbov. Le-ti so po njegovem Srbi, zato je edino pravilno, da se njihovo ime piše z veliko

začetnico, ampak v narekovajih. Kot sem že omenil, je Šidak zagovarjal tezo, da bi se moralo

v resnih znanstvenih delih pojem Vlah pisati z veliko začetnico. Nasprotnega mnenja glede

pisanja pojma Vlah z veliko začetnico je bil Fedor Moačanin. Po njegovem mnenju se je tako

Hrvate kot Srbe v Varaždinskem generalatu jemalo za vlahe v socialnem pomenu te besede.

Tudi Drago Roksandić je v svojih delih govoril o Vlahih. On trdi, da o Vlahih na področju

hrvaške Vojne krajine ni bilo dvoma, da če so bili pravoslavci, so bili tudi Srbi. O vlaškem

vprašanju pa pravi, da to ni le jabolko spora med Srbi in Hrvati, saj se z njim soočajo vsi

narodi v jugovzhodni Evropi.39

V devetdesetih letih 20. stoletja se je začelo preučevanje Vlahov v hrvaškem zgodovinopisju

preusmerjati. Vlahe se je začelo preučevati kot posebno narodnostno skupino. Eden izmed

razlogov za takšen preobrat je bila vsekakor tudi zadnja vojna na tleh Hrvaške, ki je močno

zaostrila odnose med Hrvati in Srbi. Hrvaškim politikom pa tolmačenje, da naj bi bili vsi

Vlahi, ki so bili pravoslavne veroizpovedi, Srbi, ni bilo več pogodu. Ideologi velikosrbske

ideje bi se lahko oziroma so se sklicevali, da bi naj bila področja, kjer so bili poseljeni Vlahi v

službi takratnih Habsburžanov, poseljena s Srbi.40 To pa ne pomeni, da je prišlo v tistem času

do popolnega preobrata v hrvaškem zgodovinopisju glede problema Vlahov. V tistem času so

37

Kruno Krstić, citirano po Mirdita, Vlasi, str. 303. 38

Mirdita, Vlasi, str. 304–312. 39

Ibidem, str. 315–319. 40

Ibidem, str. 320.

14

o Vlahih pisali Mirko Valentić, Snježana Buzov, Nenad Moačanin idr. Vsi našteti so o Vlahih

pisali tudi na osnovi proučevanja starih osmanskih dokumentov.41

Zasledil sem še novejše delo, ki sistematično zajema proučevanje problematike Vlahov v

hrvaškem zgodovinopisju, in sicer knjigo hrvaškega zgodovinarja Ivana Mužića, Vlasi u

starijoj hrvatskoj historiografiji, ki je bila izdana leta 2010. Deloma pa sta se v svojih

zgodovinskih delih lotila problematike Vlahov tudi hrvaška zgodovinarja novejše dobe,

Željko Holjevac in Neven Budak.

Sklepa se lahko, da so rezultati in stališča avtorjev, ki obravnavajo problem Vlahov, vse od

humanističnih zgodovinarjev in kronistov pa do sedanjih časov, le odraz družbeno-političnih

okoliščin, kjer se je hrvaško zgodovinopisje razvijalo.42 Tako je le-to dajalo prednost

dojemanja pojma Vlah v socialno-proklicnem pogledu kot pa v njihovi lastni narodnostni

identiteti, razen v nekaterih izjemah.

Vlahi v srbskem zgodovinopisju

Srbsko zgodovinopisje ne more zanikati obstoja Vlahov v duhovni in materialni kulturi

srbskega naroda skozi zgodovino. Vseeno pa je njegovo stališče v pogledu narodnostne

identitete Vlahov dvostransko, predvsem odvisno od tega, katero ozemlje zajema in o katerem

obdobju govori. V obzir je treba vzeti dejstvo, da je bilo srbsko zgodovinopisje že od svojih

začetkov v službi aktualne politike, zato taki dvostranski pogledi na tematiko niso

presenetljivi. Kadar se govori o Vlahih na nesrbskem področju, so za srbsko zgodovinopisje

Vlahi. Kadar pa se nahajajo na srbskem področju, se o njih ne govori kot o etničnem

elementu, ampak kot o socialno-poklicni strukturi.43

Vlahi so na primer omenjeni v listinah srbskih vladarjev. Prvič so omenjeni v listini Štefana

Nemanje (1189–1199), kjer on daruje veliko bogastvo samostanu Hilandar, kjer bo preživel

preostanek življenja pod samostanskim imenom Simeon. V tej listini se omenja 170 družin

Vlahov. Istemu samostanu je Štefan Uroš I. (1242–1276) daroval 30 družin Vlahov, ki so se

nahajale ob reki Drim. Štefan Prvovenčani (1196–1228) je samostanu Žiča daroval 200

vlaških družin, ki so se po priliki nahajale na pobočjih Prokletije pri Peći. K temu je leta 1220

dodal še ukaz, da morajo vsi Vlahi njegovega kraljestva pripadati Žički arhiepiskopiji. Štefan

Uroš II. Milutin (1282–1321) je z listino daroval samostanu Banjska Kosovski Mitrovici šest

41

Mirdita, Vlasi, str. 320–329. 42

Ibidem, str. 335. 43

Ibidem, str. 156.

15

katunov (vlaških vasi, op. R. B.). V tej darovnici se prvič omenja Zakon Vlahom. Štefan

Dečanski (1321–1331) je leta 1330 samostanu v Visokih Dečanih, ki ga je sam ustanovil,

daroval pašnike in katune Vlahov, ki so se nahajali ob rekah Drim in Lim. V tej darovnici je

bila jasno izražena narodnostna individualnost Vlahov, saj so bili omenjeni ob naštevanju

drugih narodov. Tudi Štefan Dušan Silni (1331–1355), 16. 3. 1346 v Skopju kronan za carja

Srbov in Grkov44, je jasno razlikoval med Arbanasi, Srbi in Vlahi. Z darovanjem Vlahov

samostanom je nadaljeval tudi Štefan Uroš II. (1355–1371). V njegovi listini se Vlahi

omenjajo kot pripadniki samostana Sv. Nikole v Hvosnu pri Peći, 30 družin Vlahov pa kot

sluge samostana Gračanica pri Prištini.45

V listinah in zakonskih aktih srbskih vladarjev je obstajala izrecna prepoved poročanja med

Srbi in Vlahi. To prepoved lahko najdemo v listinah banjskega in dečanskega samostana. Vuk

Branković (ok. 1345–1397) je dovoljeval Srbom in Vlahom neovirano trgovanje z

Dubrovnikom, pri čemer naj bi se jasno videla vlaška samostojna narodnostna identiteta.46

Srbski znanstvenik novejše dobe Jovan Cvijić (1865–1927) je zapisal:

Ni se mogoče vedno z gotovostjo odločiti, ali se je ime Vlah nanašalo samo na prave

Aromune ali na srbske živinorejce, zato ker je v srednjem veku ime Vlah izgubilo svoj

etnografski pomen, saj so z njim poimenovani živinorejci ne glede na njihovo narodnost.47

Ta izjava Jovana Cvijića je postala ena od glavnih tez srbskega zgodovinopisja nove dobe. To

je s pojmom Vlah zaobjelo, še posebej od 12. do začetka 13. stoletja, določene socialno-

poklicne kategorije. Podobno mišljenje ima tudi srbski zgodovinar Sima Ćirković (1929–

2009), ki ima Vlahe za posebno socialno skupino. Le-ti so bili poslovanjeni, a zaradi svojega

posebnega dela in oddajanja obvez v kraljevskih aktih nasproti Srbom, ki so imeli zemljiške

dajatve in obveze.48 Na drugem mestu pa taisti zgodovinar o Vlahih pravi to:

V srednjeveških virih se na srbskem področju pojavljajo Vlahi, Arbanasi, Sasi in Latini. Vlahi

so bili do konca srednjega veka skoraj jezikovno in kulturno v veliki meri prilagojeni sredini,

ki jih je obkroževala. Posamično vključevanje v srbsko etnično maso je bilo nedvomno

olajšano, a v celoti Vlahi niso bili integrirani niti niso bili sprejeti kot del osnovne etnične

44

Voje, Nemirni Balkan, str. 103. 45

Mirdita, Vlasi, str. 157–159. 46

Ibidem, str. 159. 47

Jovan Cvijić, Balkansko poluostrvo i južnoslovenske zemlje; osnove antropogeografije, Zagreb 1922, str. 250. 48

Mirdita, Vlasi, str. 156.

16

mase. Dosledno razlikovanje Vlahov in Srbov v virih je bila posledica ločitve Vlahov kot

skupine drugega porekla, načina poslovanja in statusa.49

Srbski zgodovinar Konstantin Josef Jireček (1854–1918) je trdil, [d]a v srednjeveški Srbiji ni

bilo narodnostnih preprek. Arbanaške in Vlaške pastirske občine, romanski in grški meščani,

kot saški rudarji so se medsebojno zelo dobro razumeli. Med plemstvom in nižjim plemstvom

so bili tudi Nesrbi, kot grški arhonati, plemstvo romansko (dalmatinskega), Vlaško

(romunskega) in arbanaškega porekla. Lahko bi se reklo, da so bile med pravoslavnimi in

katoliki predvsem cerkvene razlike.50

Kot samostojen etnični element so bili Vlahi prisotni tudi v delih srbskega baročnega

zgodovinopisja, kar je zelo pomembno, ker ima le-to lastnosti, kot je rekel srbski strokovnjak

za barok Milorad Pavić (1929–2009), […] diplomatskega memorialnega akta, kot

memorandum posredovan tujim silam ali dvorom v Evropi o srbskem vprašanju […] da

evropske države spomnijo na balkanske Slovane, na srbski narod in druge narode, ki jih je

okupiral Osmanski imperij.51 Tako je grof Đorđe Branković (1645–1711), ki je versko

pripadnost, konkretno pravoslavje, v svojem delu Hronika jemal kot determinanto, v sklopu

pravoslavnih narodov omenjal tudi Vlahe. Srbski zgodovinar Radovan Samardžić (1922–

1994) je rekel za Đorđa Brankovića takole: Vsak napad na pravoslavje je istočasno grožnja

obstanku srbskega naroda. Njemu so drugi pravoslavni narodi bili blizu toliko kot Srbi (tudi

če se v njihovi zgodovini ni nahajal temelj lastnih vladarskih pretenzij).52

Vlahe pod imenom Cincarji (to ime se pojavi sredi 18. stoletja) omenja tudi Simeon Piščević

(1731–1797), ki je bil prvi srbski predromantik. O njih govori kot o trgovcih, ki so za časa

druge selitve Srbov v Avstrijo (1740) z osmanskega ozemlja prišli v Novi Sad. V svoji Istoriji

med ostalimi omenja Srbe, Bošnjake, Cincarje, Grke in Žide. V delih srbskega romantičnega

zgodovinopisja, katerega predstavnik je Vuk Stefanović Karadžić (1781–1864), pod vplivom

političnih odnosov med Srbi in Hrvati, se Vlahi ne omenjajo kot samostojna etnija. Slednji

postanejo samo Srbi in nič drugega. To je razvidno iz sintagme Vuka Stefanovića Karadžića

Srbi vsi in povsod. Srbe je po njegovem zagotovo moč najti od Trsta do reke Bojane. Karadžić

je šel v svojih mišljenjih tako daleč, da je predvideval, da se bodo štokavci rimske

veroizpovedi morali kmalu navaditi, da se bodo poimenovali Srbi – tudi če jim je to težko –

49

Sima Ćirković, citirano po Mirdita, Vlasi, str. 157. 50

Konstantin Josef Jireček, citirano po Mirdita, Vlasi, str. 164. 51

Milorad Pavić, citirano po Mirdita, Vlasi, str. 160. 52

Radovan Samardžić, citirano po Mirdita, Vlasi, str. 161.

17

ker če ne bodo hoteli biti Srbi, ne bodo imeli nikakršnega narodnega imena. To mišljenje se je

vsekakor navezovalo tudi na poimenovanje Vlahov za Srbe. Tudi srbski zgodovinar in politik

Ljubomir Stojanović (1860–1930) je bil mišljenja, da je ime Vlah tekom celotnega srednjega

veka označevalo samo status.53

Ni dvoma, da je imela podobno mnenje o tem tudi Srbska pravoslavna cerkev, saj je bilo v

srbskem zgodovinopisju zelo zakoreninjeno mnenje, da so bili Vlahi že najkasneje v 14.

stoletju vključeni v proces poslovanjenja. Resnici na ljubo se fenomenu poslovanjenja Vlahov

kot posledice simbioze ne more oporekati. A ta proces je treba dojeti, kot pravi hrvaški

zgodovinar Radoslav Katičić, v zelo širokem smislu in ne tako specifično, kot je o vlaško-

slovanski simbiozi govoril Ivić (srbski zgodovinar Aleksa Ivić (1881 – 1948)). V tem primeru

bi se moralo bolj govoriti v vzajemni akulturaciji. Fenomen poslovanjenja je treba dojeti kot

problem jezika, ki se izraža skozi različne oblike socialne zavesti in ne kot narodnostno

preobrazbo oziroma popolno stapljanje v neko novo etnijo. Ne sme se pozabiti dejstva, da so

bili Vlahi bilingvisti. Tako so doma in med seboj govorili vlaško, z zunanjim svetom pa so

komunicirali v jeziku okolice, kjer so živeli. S tega vidika je neutemeljeno vsako vztrajanje na

popolni asimilaciji Vlahov s Slovani ali s katerim koli drugim narodom na Balkanu. Obstoj

večjezičnosti v javnem komuniciranju je bil splošna značilnost ne samo v levantskih mestih,

temveč tudi na Balkanu. Večjezičnost je pravzaprav odraz večstoletne žive simbioze na

Balkanu, kjer so Vlahi kljub poslovanjenju in pravoslavju oziroma katolištvu, islamizaciji in

albanizaciji ohranili svojo narodnostno identiteto, pa čeprav pod drugimi etničnimi nazivi.54

O življenju in navadah Vlahov je pisal tudi hrvaško-srbski zgodovinar, etnolog in Karadžićev

sodobnik Nikola Begović (1821–1895). Njegova dela so bila velikokrat obarvana z versko

tematiko. V njegovem najobširnejšem delu z naslovom Život Srba graničara je opisoval

življenje, običaje in versko pripadnost Srbov v hrvaški Vojni krajini. Opisoval je predvsem

kraje, kjer je živel in delal. Zanj so bili vsi pravoslavni prebivalci tega področja Srbi, zato v

svojih delih imena Vlah ne uporablja.

O oblačilih teh krajišnikov je Begović pisal takole:

Srbi po mestih (verjetno Karlovac, op. R. B.) nimajo svojih narodnih oblačil, ampak se

oblačijo tako moški, kot ženske, mali in veliki, kot ostali, kakor bi se reklo: »Po modi.« – A v

starejših časih so Srbi, ki so prišli v te kraje, prinesli s seboj tudi svoja oblačila, takšna kot so

53

Mirdita, Vlasi, str. 161–162. 54

Ibidem, str. 162–163.

18

jih nosili tam, od koder so prišli. Še se spominjajo, da so bila ta oblačila okrašena z zlatom, in

da so bila zelo dragocena.55

Kljub dejstvu, da srbsko zgodovinopisje ne priznava narodnostne identitete Vlahov (kadar

pišejo o Cincarjih, kljub temu da bi bili srbizirani, jih vedno, čeprav ne izrazito, predstavljajo

kot posebno etnično skupino), so njegovi rezultati s področja socialno-ekonomske in politične

strukture Vlahov zelo pomembni. Dovolj je, če izpostavimo delo Selo srbskega zgodovinarja

in politika Stojana Novakovića (1842–1915), ali pa razprave bosansko-srbskega zgodovinarja

Branislava Đurđeva (1908–1993), bosansko-srbskega etnologa Milenka S. Filipovića (1902–

1969), srbske zgodovinarke Desanke Kovačević-Kojić, srbske zgodovinarke Dušanke Dinić-

Knežević, srbskega zgodovinarja Bogumila Hrabaka (1927–2010), bosansko-srbskega

zgodovinarja Milana Vasića (1928–2003) idr.56

Hrabak v svojih delih pojem Vlah piše z veliko in malo začetnico. Ko govori na primer o

hercegovskih Vlahih, piše pojem z veliko začetnico, čeprav ga ne uporablja kot pomen za

etnično skupino, ampak kot splošen naziv, glede na to, da trdi, da Vlahov v 15. stoletju na tem

področju ni bilo več. Po njegovem mišljenju so se le-ti tekom 14. in 15. stoletja poslovanili in

začeli govoriti srbsko oziroma srbohrvaško. Pred osmanskimi Turki in z njimi pa gredo proti

severu in prispejo vse do Istre, kjer se pomešajo z romanskimi Čiči. Zgodovinar Ivan Božić

(1915–1977) pristopa k problemu Vlahov na obzirnejši in tolerantnejši način, tako v

narodnostnem kot socialno-ekonomskem smislu. Trdil je, da se Vlahe v 15. stoletju težje

razloči od slovanskega življa, saj so tudi oni imeli slovanska imena in priimke, a so

Dubrovčani, in tudi drugi, točno vedeli, kdo so Sclavi in kdo so Vlachi na področju

srednjeveškega Huma …57 O Vlahih govori kot o zaprtih skupnostih in živeči v njih so bili

povezani z mnogimi skupnimi lastnostmi in značilnostmi, po katerih so se razlikovali od

okolice, kjer so živeli. Hrvaški Vlahi, to so vlaške skupnosti, ki so živele med Hrvati, so se

razlikovale od samih Hrvatov, tako kot so se Vlahi, ki so živeli v srbski sredini, med srbskim

življem, razlikovali od Srbov.58 Po Božiću so Vlahi, kljub temu da so poslovanjeni in kot taki

postanejo Srbi oz. Hrvati, ločen etnični element, ki živi zaprto, ločeno od ostalega sveta, z

lastnimi običaji, zakoni in prilagoditvami drugim etničnim skupinam, s katerimi kohabitira.

55

Nikola Begović, Život Srba graničara; Život i običaji Srba graničara, Beograd 1986 (dalje: Begović, Život

Srba), str. 19. 56

Mirdita, Vlasi, str. 166. 57

Ivan Božić, citirano po Mirdita, Vlasi, str. 170. 58

Ivan Božić, citirano po Miridta, Vlasi, str. 170.

19

Srbski zgodovinar Vasa Čubrilović (1897–1990) je v svojih diskusijah o Vlahih namesto

pojma Vlah uporabljal pojem Roman.59

Srbski zgodovinar Tatomir P. Vukanović (1907–1997) z delom Les Valaques, habitants

autochtones des pays balkaniques pravi, da vsi navedeni elementi in fenomeni, o katerih

razpravlja svojina balkanskih Vlahov ali Aromunov, in oni sami s svojo jezikovno in

antropološko karakteristiko ter svojo specifično fizionomijo predstavljajo edinstven etnološki

fenomen na Balkanskem polotoku. Stoletja so bili glavni predstavniki balkanskega

nomadskega pastirstva, mestne trgovine in mestne obrti na Balkanu. S takšnim mnenjem se

razlikuje od večine srbskih zgodovinarjev. Srbski etnolog in etnograf Dragoslav Antonijević

za razliko od večine srbskih zgodovinarjev Vlahom priznava edinstven etnogenetski tip ne

glede na to, kakšen jezik uporabljajo danes, niti za kakšno nacionalnost se sami proglašajo.60

Srbsko zgodovinopisje se je vedno zavedalo in se zaveda še danes, da obstajata dve skupini

Vlahov: vlahi in Vlahi. Tako pojem vlahi, pisan z malo začetnico, pomeni socialno-poklicno

skupino ljudi, Vlahi z veliko začetnico pa narodnostno skupino. Treba pa je poudariti, da je

negativen pogled o narodnostni identiteti Vlahov skupen vsem balkanskim zgodovinopisjem,

razen turškemu in deloma makedonskemu. To niti ni presenetljivo, saj je balkansko

zgodovinopisje odraz nacionalno-zgodovinskega romantizma v funkciji narodnostnega

centralizma in narodnostno-geopolitičnega integralizma ter seveda dnevne politike. Za

balkansko mentaliteto je težko verjeti, da je lahko ena država večnacionalna ali da lahko ena

nacija živi v več državah.61

59

Mirdita, Vlasi, str. 169–172. 60

Ibidem, str. 174, 177, 179. 61

Ibidem, str. 164.

20

2. MIGRACIJE VLAHOV

Pojav migracije vlahov se je začel s prihodom barbarskih ljudstev na področje Balkanskega

polotoka. O teh migracijah in njihovih posledicah sem govoril že v prvem poglavju. Kasnejše

migracije vlaškega elementa pa je povzročila predvsem prisotnost osmanskih Turkov na

Balkanu. Osmanski imperij je močno spremenil etnično podobo Balkana, saj je s svojim

delovanjem in prodiranjem proti zahodu prisiljeval tamkajšnje prebivalstvo v izseljevanje.

Proces migracij je zaradi osvajalne politike Visoke porte dobil nepojmljive razsežnosti, k

temu pa so pripomogle tudi takratne balkanske državice in evropske velesile, ki zaradi

medsebojnih sporov nikakor niso zmogle resneje stopiti v bran prodirajoči sili.

Balkanske obrambne politike, ena za drugo, organizirane s strani srbskih in bosanskih držav,

hrvaškega in madžarskega plemstva, Habsburžanov in Beneške Republike, niso zadržale

osmanskega prodora. Osmansko zavzetje Balkanskega polotoka ni z lahkoto nadomestilo

zamenjave propadlih držav. Čeprav so prevzeli mnogo vzorcev prejšnjega življenja na

Balkanu in jih vzdrževali z manjšimi spremembami, je bila sprememba, povzročena z invazijo

in spremembami, vsiljenimi s strani osmanske oblasti, vodilo novega razvoja teh področij.

Posledice te invazije na Balkanu pa se niso ustavile na mejah osvojenih ozemelj, ampak so

povzročile tudi temeljite socialno-ekonomske spremembe v deželah, ki so jim stale nasproti.62

2.1 Migracije vlahov po Balkanu

V zahodnih in centralnih krajih Balkana je treba razlikovati različne vale migracij.

Najpogostejši je bil tisti, ki je ljudi iz dinarskih planin prinesel v nižine, zato se ta val migracij

imenuje dinarski. V vrtincu migracij, povzročenih z osmanskimi osvajanji, so mnogi vlahi

pričeli zapuščati planine. V toku 14. stoletja lahko zaznamo konstantno širjenje pastirskega

načina življenja in zmanjšanje obdelovalnih površin v dolinah. Neobdelane površine zemlje

so bile spremenjene v pašnike. Pastirske skupnosti so se začele pojavljati v nižinah. Pojav

različnih vlaških družin v nižinah je bil velikokrat zabeležen tudi v raznoraznih srednjeveških

dokumentih. Prehod v drugačno ekološko okolje jim je vsekakor spremenil način življenja.

62

Catherine Wendy Bracewell, The Uskoks of Senj; piracy, banditry and Holy war in sixteenth-century Adriatic,

Ithaca – London 2010 (dalje: Bracewell, The Uskoks of Senj), str. 20–21.

21

Njihovega tradicionalnega izvora prihodkov, živinoreje, niso mogli več izvajati v taki meri

kot nekoč. Zato se je začela njihova asimilacija z ostalim prebivalstvom pospeševati.63

V centralnih in zahodnih območjih Balkana, še pred tem pa v zahodni Bolgariji, Srbiji, Bosni

in albanskih krajih, so vlahi prevzeli važno vlogo. Deloma so opravljali vojaške funkcije že

pod Bizantinci in v srednjeveških slovanskih državah, zato so se v posamičnih vojaških

vlogah z lahkoto integrirali tudi v osmansko upravo. S tem so si pridobili poseben status, t. i.

ius valachorum oziroma adet-i-eflaki. V glavnem so služili v martoloških in janičarskih

odredih, ki so med 15. in 18. stoletjem, zahvaljujoč svoji mobilnosti, imeli pomembno vlogo

v osmanski vojski. Te posadke so bile ponavadi nameščene ob mejah Osmanskega imperija,

pa tudi na ozemlju Grčije, Bolgarije, Makedonije in Srbije.64

Vlahi, ki so na ta način prestopali v osmansko vojsko, so prihajali iz centralnih območij

Balkana.65 Ta pastirska vlaška naselja so se nahajala v planinskih predelih v porečjih Ibra,

Zahodne Morave, gornjega toka Drine, Lime, Tare, Pive, Zete in Neretve ter po Dinari in

Velebitu.66 Osmanski Turki so večji del teh območij, brez Velebita, priključili svojemu

ozemlju že proti koncu 14. stoletja, tamkajšnje vlahe pa vključili v svoje vojaške enote. Vlahi

so tako spremljali osmanska osvajanja od juga proti severu, svoja bivališča nastanjali v na

novo osvojenih krajih, s tem pa znatno širili ozemlje svojega poseljevanja.67

Po letu 1480 lahko vlaška naselja najdemo v spodnjem toku Neretve (Hercegovini) in v

zgornjem toku reke Bosne. Na to območje so vlahi prispeli iz južnih območij Balkana.

Najpogostejše naseljevanje vlahov je bilo dokumentirano na območju okoli Maglaja, ko je

bilo naštetih okoli 900 družin. To se je zgodilo neposredno po pokoritvi osrednje Bosne s

strani osmanskih Turkov leta 1476. Ker je bil kmalu osvojen še preostanek Bosne, so se

mnogi vlahi tekom 15. in 16. stoletja zaradi strateških razlogov (utrjevanja meje proti

Hrvaški) naseljevali na severozahodu osmanskega ozemlja.68

Med 15. in 18. stoletjem so iz območja Ibra, Lime, Pive in Morače neprestano prodirali novi

vali vlahov v iskanju pašnikov, ki so prispeli vse do severnih, zahodnih in vzhodnih meja

Osmanskega imperija. Leta 1526 je bila osvojena Hrvaška južno od Velebita (razen trdnjav

63

Kaser, Porodica i srodstvo, str. 106. 64

Ibidem, str. 106–107. 65

Kaser, Porodica i srodstvo, str. 107. 66

Stjepan Pavičić, Seobe i naselja u Lici, reprint izdanje Zbornika za narodni život i običaja južnih Slavena, Tom

41, Zagreb 1962, Gospić 1990 (dalje: Pavičić, Seobe i naselja), str. 101. 67

Kaser, Porodica i srodstvo, str. 107. 68

Ibidem, str. 107–108.

22

Obrovac in Klis). Osmanska poročila nam poročajo o vlaških naselbinah v zaledju Splita.

Obrovac je padel leta 1527, Klis pa leta 1537. Domače prebivalstvo je pobegnilo, na njihovo

mesto pa so se postopoma priseljevale vlaške družine.69 Osmanski Turki so območje Like

proti koncu 16. stoletja naseljevali po že izoblikovanem obrazcu. Na to območje so preselili

razmeroma veliko ljudi, povečini so bili to pastirji iz južnih krajev (beri vlahi), ostali so bili

muslimani.70

Največjo koncentracijo prebivalstva z vlaškim statusom se lahko potrdi v drugi polovici 15.

stoletja v trikotniku med Nišem, Smederevom in Vidinom. To območje je bilo v tistem času

obmejno območje med Osmanskim imperijem in Madžarsko kraljevino. Močno koncentracijo

lahko najdemo tudi v sandžaku Hercegovina, kjer je bilo okoli 7.000 vlaških družin. Takšne

družine so bile pogoste tako v Bosni kot tudi na Kosovu. V dvajsetih letih 16. stoletja je bilo

celotno prebivalstvo Črne Gore zaradi neplodovite zemlje po statusu izenačeno s preostalimi

tam živečimi vlahi.71

Ker so mnoge srbske družine po padcu Srbske despotovine leta 1459 pobegnile na sever (proti

madžarskemu območju) ali v regijo dinarskih planin, njihovo ozemlje pa je postalo del

Osmanskega imperija, se je pričelo novo množično naseljevanje območij v zaledju Beograda.

Naseljenci so bili vlahi, ki so jih iz dinarskih planin (Stari Vlah, srednji tok reke Drine,

Hercegovina, Črna Gora) premamile obljube o privilegijih. Tukaj so si zagotovili svoje

zimske pašnike, skozi leto pa so se vračali nazaj v njim dobro poznana planinska območja.

Leta 1476 je bilo samo v sandžaku Smederevo naštetih okoli 7.600, leta 1516 pa že okoli

12.000 vlaških družin.72

Nove vlaške naselbine niso zajele samo krajev pod oblastjo Osmanskega imperija, temveč

tudi beneške in habsburške kraje na drugi strani meje. Verjetno je veliko vlaških družin prešlo

mejo zato, ker so pri beneških in habsburških oblasteh pričakovali boljše statusne in naravne

pogoje. Drugi cilj njihovih selitev je bila dalmatinska obala. Vlaške družine so se že od konca

14. stoletja v dobi zimske pašnje pojavljale v zaledju dalmatinskih mest in se deloma začele

na ta področja tudi naseljevati. Po nastanitvi so prešle na mešano, poljedelsko-pastirsko

obliko preživljanja. Leta 1412 so kot vlaške naselbine omenjeni kraji okoli reke Cetine na

Petrovem polju, pa tudi tisti okoli Omiša in Klisa. V štiridesetih letih 15. stoletja so se na ta

69

Kaser, Porodica i srodstvo, str. 109. 70

Pavičić, Seobe i naselja, str. 132. 71

Kaser, Porodica i srodstvo, str. 109. 72

Ibidem.

23

območja naselili vlahi iz Hercegovine, konec istega stoletja pa vlahi iz Bosne in severne

Dalmacije. Vlahi so se naselili tudi na otoke Rab, Pag in Krk. Naseljevanje vlahov na

Velebitu, oziroma v pasu med Velebitom in obalo, je bilo tako intenzivno, da so Benečani to

območje imenovali Montana della Murlacca (Morlaške planine). Na dalmatinski obali so bili

vlahi pogostokrat imenovani morlaki. V 16. stoletju pa so mnoge vlaške družine začele

zapuščati Velebit in se pričele naseljevati v Istro, kjer so ustanovile nekaj vasi; avstrijske

oblasti so jim ponudile možnost svobodne pašne živali. Te vlahe so imenovali Čiči.73

Množično priseljevanje vlahov iz Hercegovine v severno Dalmacijo se je zavleklo vse tja do

dvajsetih in tridesetih let 16. stoletja. Leta 1543 je bilo na območju okoli Zadra že 49 vlaških

naselbin. Verjetno so prišli iz Hercegovine. V kolikor še niso bili katoliki, so bili tu

pokatoličanjeni in hrvatizirani.74

2.2 Prihod vlahov na območje Like in Krbave

Za lažje razumevanje velikih migracij prebivalstva na območju Like in Krbave se je treba

seznaniti z zgodovino širšega območja poznosrednjeveške in začetnega obdobja novoveške

Hrvaške in predvsem, kako je nastal sistem obrambe pred osmanskimi Turki, ki je od svojih

zametkov obstajal kar dobrih štiristo let. Na osmanski strani pa, kako so se osmanski Turki

soočali s poselitvijo zapuščenih območij Like in Krbave po tem, ko je za stoletje in pol to

območje prešlo pod njihovo oblast.

Hrvaška od Matije Korvina do meddeželnega zbora v Brucku na Muri leta 1578 in

izgradnje trdnjave Karlovac leta 1579

Hrvaška zgodovina je bila v drugi polovici 15. stoletja, v zatonu srednjega veka,

zaznamovana s porastom osmanske nevarnosti in pluralizmom oblasti na hrvaškem

zgodovinskem območju. Ne samo, da so Benetke osvojile največji del obale od Istre do

Korčule (nazadnje je pod oblast beneških dožev leta 1480 prišel otok Krk), ampak so bile tudi

hrvaške dežele pod madžarsko-hrvaškimi kralji razdeljene na Kraljevini Dalmacijo in

Hrvaško ter regnum Slavonijo. Na skrajnem jugu je pričela Dubrovniška republika s

krmarjenjem med vladarji v Budimu in Carigradu nadgrajevati svojo samostojnost. Osrednja

Istra z mestom Reko je bila v rokah Habsburžanov, vzhodni del savsko-dravskega medrečja

73

Kaser, Porodica i srodstvo, str. 110–111. 74

Ibidem, str. 111.

24

pa je bil popolnoma podrejen madžarski kroni. Dva sabora in dva bana (hrvaški in slavonski)

so morali med drugim posvečati vse večjo pozornost obrambi pred Turki.75

V poskusih zaustaviti osmansko prodiranje je vladar vzpostavil niz vojaških poveljstev

(Senjska kapetanija, banovini Jajce in Srebrnik) na obmejnem področju, s čimer so bili

postavljeni temelji bodoče Vojne krajine. Obrambna organizacija je kljub svojim slabostim na

koncu zaustavila širjenje Osmanskega imperija na zahod, a je privedla do nadaljnjega

razdeljevanja hrvaškega zgodovinskega območja. Vse večji pritisk Turkov je v 16. stoletju

privedel Hrvaško in Slavonijo na ostanke ostankov (reliquiae reliquiarum), plemstvo pa

prisilil, da sprejme Habsburžane za nove vladarje, saj so jim le oni bili zmožni nuditi pomoč

za obrambo. Migracije, ki so bile posledica stalnega vojskovanja in pustošenja, so izgnale

velik del prebivalstva v druge dežele, hkrati pa so pospešile politično in kulturno integracijo

Hrvaške in Slavonije. Etnično podobo hrvaških dežel je spremenilo tudi priseljevanje novih

ljudi, ki so prišli iz ozemelj pod osmansko oblastjo.76

V začetnem času osmanskega prodiranja na to območje so na Hrvaškem vladali štirje zelo

različni vladarji; madžarsko-hrvaški kralj Matija Korvin (1458–1490), češki kralj iz poljske

dinastije Jageloncev Vladislav II. Jagelonec (1490–1516), sin Ludvik II. Jagelonec (1516–

1526) in avstrijski nadvojvoda Ferdinand I. Habsburški (1527–1564).77

Že v prvem letu vladanja Matije Korvina je leta 1459 padlo Smederevo, z njim pa Srbska

despotovina. Štiri leta za tem je prišlo do konca Bosanskega kraljestva, s tem dogodkom pa je

bil zabit klin med Hrvaško in Slavonijo. Soočen s tako nevarnostjo se je Matija leta 1464

odločil za vojni pohod, s katerim je osvojil velik del Bosanskega kraljestva in ga vključil v že

prej omenjeni banovini s središčema v Jajcu in Srebrniku. Čeprav je Matija v protiosmanski

politiki pokazal večjo odločnost kot njegovi predhodniki, se je soočal z enakimi problemi kot

na primer Sigismund Luksemburški (1387–1437). Niti Matija, poleg dolgoletnega cesarja, se

ni mogel ograditi od vmešavanja v razmere v Svetem rimskem cesarstvu. Uspešni boji na

Češkem in v Avstriji, ki so se na koncu zaključili z osvajanjem Dunaja leta 1485, so mu

odvrnili pozornost od južnih meja in Turkom, ne glede na utrjen obrambni pas, omogočili

nadaljnje ropanje in prodiranje na Hrvaško. Njegova vladavina je bila prekinjena s prezgodnjo

smrtjo leta 1490. Res je, da so za časa njegove vladavine Turki in Benetke osvojili nova

75

Neven Budak, Hrvatska i Slavonija u ranome novom vijeku, Zagreb 2007 (dalje: Budak, Hrvatska i Slavonija),

str. 9. 76

Ibidem, str. 9–10. 77

Voje, Nemirni Balkan, str. 159–161.

25

področja hrvaškega kraljestva; a integriteta Hrvaške in Slavonije je ostala, zahvaljujoč

kraljevim vojaškim in reformatorskim sposobnostim, v glavnem še ohranjena.78

Naslednik Matije Korvina je leta 1490 postal Vladislav II. Jagelonec, ki pa je zaradi tega

prišel v spor z Maksimiljanom I. Habsburškim (1486 – 1519), ki je na osnovi dedne pogodbe

z njegovim očetom Friderikom III. Habsburškim in Matijo zahteval krono zase. Spor se je

zgladil leta 1491 z novo dedno pogodbo med Vladislavom II. in Maksimiljanom I.79 V spor je

bil vmešan tudi Ivaniš, nezakonski sin Matije Korvina. Ta se je odrekel prestolu, kot

odškodnino pa je dobil naziv hercega celotne Slavonije ter hrvaško-dalmatinskega bana.

Vladislav II. pa se je že takoj po izboru za kralja izkazal za zelo slabega Matijevega

naslednika, ravno takšnega, kot si ga je želela večina velikaških plemičev.80

Obramba Hrvaške in Slavonije je bila prepuščena predvsem plemstvu, a glavno nalogo pri

novačenju in organiziranju vojske so imeli bani. Kljub temu, da so sredstva za obrambo

prihajala iz dvorne blagajne, ta niso bila zadostna. V takih okoliščinah so se Hrvati soočali s

prodori osmanskih roparskih skupin, ki jim je bil pogosti cilj Kranjska in ne le sama Hrvaška,

ki je bila tako že neprenehoma na udaru. Pozno poleti leta 1493 je osmanski paša Jakub preko

Like na čelu relativno močnega odreda prodrl na slovensko/avstrijsko območje. Običajna

taktika Hrvatov je bila, da so le-ti počakali roparske odrede ob vračanju, ko so jim plen in

sužnji onemogočali hitro premikanje, ter jih takrat skušali poraziti. Tako sta tudi tokrat ban

Emerik Derenčin in Bernardin Frankapan, med drugim, da bi si Frankapan povrnil v svojo

posest Senj, na hitro zbrala vojsko in se odločila pričakati Turke pri Udbini. Bitka na

Krbavskem polju 9. septembra 1493 se je končala s strahovitim hrvaškim porazom, kjer je bil

ban zajet, mnogo plemičev in vojakov je bilo ubitih ali pa so bili zajeti v suženjstvo.

Bernardinu Frankapanu se je uspelo z delom svojega spremstva rešiti. Krbavski poraz je bil

težak, v kolektivni zavesti Hrvatov je pustil veliko brazgotino, a v samem bistvu ni bil tako

katastrofalen, kot se je to pogosto izpostavljalo. Hrvaško plemstvo, naslanjajoč se predvsem

na svojo moč, je še dobrih trideset let branilo področje Like in Krbave pred pritiski Turkov iz

Bosne. Krbavski poraz pa je hkrati povečal vpliv Habsburžanov na Hrvaškem. Tako je

Maksimiljan I. pošiljal Hrvatom čete v pomoč pri obrambi tega področja. Vseeno pa je na

78

Budak, Hrvatska i Slavonija, str. 14–15. 79

Voje, Nemirni Balkan, str. 159–160. 80

Budak, Hrvatska i Slavonija, str. 15–16.

26

obmejnih področjih Hrvaške postala stalna nevarnost za osebno svobodo in odvzem lastnine

vsakdanjik, ki je prisilil ljudi k izseljevanju ali vključevanju v vojaško službo.81

Na organizacijo hrvaške obrambe pred Turki je imel velik vpliv tudi herceg Ivaniš Korvin, ki

je Turkom zadal dva huda poraza pri Kninu in Jajcu, s tem pa je za določen čas zagotovil

nedotakljivost meje na Vrbasu in v zaledju dalmatinskih mest. Ti boji so se pričeli z vojno,

začeto leta 1501, kjer so se združili Vladislav II. in Benetke proti Osmanskem imperiju.

Benetke so bile v vojno vmešane predvsem zaradi svojih posesti v Dalmaciji, zato so poleg

papeža Aleksandra VI. izdatno financirale Vladislava II., da bi jim pomagal s svojo vojsko. V

tem obdobju sta bila za obrambo Hrvaške pomembna tudi dva plemiča, hrvaški ban Ivan

Karlović in slavonski plemič Peter Berislavić. Slednji je Turkom pri Dubicah leta 1513 zadal

hud poraz. Res pa je, da je bil Ivan Karlović kot hrvaški plemič pod veliko večjim pritiskom

Turkov kot Peter Berislavić, ki je leta 1514 postal ban Slavonije in Hrvaške z Dalmacijo.

Resnici na ljubo so slavonski plemiči v svoji kratkovidnosti zavrnili denarno pomoč za

obrambo Hrvaške, saj po starih običajih tega niti niso bili dolžni, osmanska nevarnost pa za

njih v tistem času niti približno ni bila tako velika kot za hrvaško plemstvo.82

Po smrti Vladislava II. leta 1516 je oblast prevzel njegov sin Ludvik II., za čigar vladavine se

je nadaljevalo slabljenje kraljestva. V tem času so Turki začeli intenzivneje prodirati na

območje Hrvaške. Leta 1522 sta padla Knin in Skradin, leto kasneje pa še Ostrovica.83

Katastrofalne za Hrvaško in Slavonijo pa so bile posledice bitke med madžarsko in osmansko

vojsko na Mohačkem polju 29. avgusta 1526, kjer je bila madžarska vojska popolnoma

razbita, kralj Ludvik II. pa je med begom utonil.84 V času vladanja Ludvika II. so pričeli

Habsburžani prevzemati trdnjave na Hrvaškem v svoje roke. Leta 1522 so bile prevzete prve

tri od prvotno šestih trdnjav (Senj, Krupa in Klis; Knin, Skradin in Ostrovica so, kot zapisano,

že padle v osmanske roke).85 Formalne pravice, da posega v hrvaške zadeve, Ferdinand I.

sicer ni imel, saj je Hrvaška spadala pod madžarskega kralja. V času, ko je bil nemški državni

zbor popolnoma neprizadet ob prošnjah Bernardina Frankapana, sta leta 1522 Ludvik II. in

Ferdinand I. v Nürnbergu sklenila pogodbo, s katero se je Ferdinand obvezal, da bo trdnjave

na Hrvaškem okrepil. Poslej je število prevzetih trdnjav v oskrbi Ferdinanda I. hitro naraščalo.

81

Budak, Hrvatska i Slavonija, str. 16. 82

Ibidem, str. 17. 83

Ibidem, str. 18. 84

Voje, Nemirni Balkan, str. 160–161. 85

Vasko Simoniti, Doprinos Kranjske financiranju protuturske obrane u 16. stoljeću, v: Vojna krajina; Povjesni

pregled – Historiografija – Rasprave, Zagreb 1984 (dalje: Simoniti, Doprinos Kranjske), str. 205.

27

Varnost na Hrvaškem ni bila več stvar privatne pobude, marveč je postala načrtno vodena

akcija.86

V okoliščinah razpadanja obrambe in kraljeve nemoči ni bilo nenavadno, da so hrvaški in

slavonski plemiči razmišljali o formalni zamenjavi vladarja, saj so mnogi med njimi že tako

ali tako bili v službi Habsburžana Ferdinanda I. saj je ta bil edini, ki jim je nudil neko

konkretnejšo pomoč. Sprva je bil najbolj goreč pristaš Ferdinanda I. Bernardinov sin Krištof

Frankapan, ki je v začetku leta 1526 na saboru v Križevcih nagovarjal hrvaško in slavonsko

plemstvo, naj sprejme Ferdinanda I. za kralja. Bernardin in Krištof, ki si je kmalu premislil,

na koncu nista podprla Ferdinanda I. za kralja, namesto njega pa sta za kralja predlagala

domačega madžarsko-erdeljskega plemiča Ivana Zapoljo.87 Plemstvo južno od Kolpe se je v

večini opredelilo za Ferdinanda I., v Slavoniji pa so bili v večini na strani Ivana Zapolje. Po

pogajanjih, ki so trajala polne tri mesece in na katerih je plemstvo postavilo splošne politične

in stvarne obrambne pogoje za priznanje, se je končno 31. decembra 1526 zbral sabor

hrvaškega plemstva, z navzočnostjo Ferdinandovega odposlanca Nikolaja Jurišića, v

frančiškanskem samostanu v Cetinu in 1. januarja 1527 izvolil v imenu vsega ljudstva

plemenitih županij, mest in okrajev kraljevine Hrvaške nadvojvodo Ferdinanda I.

Habsburškega za kralja Hrvaške. Razdvojenost med hrvaškim in slavonskim plemstvom glede

izvolitve vladarja se je sprevrgla v dolgotrajno državljansko vojno. Kljub temu se je Hrvaška

s tem dejanjem za več stoletij tesno povezala s slovenskimi deželami in drugimi

notranjeavstrijskimi deželami, prek njih pa tudi z dogajanjem v srednji Evropi.88

Na saboru Slavonije v Dubravi je bil samo pet dni po Ferdinandovi izvolitvi za kralja izbran

erdeljski vojvoda Ivan Zapolja. Izbor dveh kraljev je pripeljal do državljanske vojne v

celotnem Madžarskem kraljestvu, a je Ferdinand I. s hitrim prodorom osvojil osrednje dele

Madžarske in zadal Zapolji strahovit poraz. Situacija pa se je hitro obrnila, ko je Zapolja

sklenil sporazum s sultanom Sulejmanom Veličastnim, ki je osvojil osrednjo Madžarsko in jo

predal v upravo svojemu novemu zavezniku. Sulejman je nadaljeval svoj pohod proti Dunaju,

a se je njegovo obleganje leta 1529 izjalovilo. Zato so Turki za nekaj časa opustili nadaljnje

osvajanje Madžarske kraljevine. Leta 1532 so šli ponovno proti Dunaju, a je bil en del

osmanske vojske zaustavljen pred Kőszegom v zahodnem delu Madžarske kraljevine, ki mu

86

Vasko Simoniti, Turki so v deželi že; Turški vpadi na slovensko ozemlje v 15. in 16. stoletju, Celje 1990

(dalje: Simoniti, Turki), 110–112. 87

Budak, Hrvatska i Slavonija, str. 17. 88

Voje, Nemirni Balkan, str. 161.

28

je poveljeval Nikolaj Jurišić. Borbe na poti so toliko izčrpale napadalce, da se je sultan odločil

zaustaviti napade in se vrniti nazaj. Med vračanjem je šel en del vojske tudi preko Slavonije,

kjer je povzročil ogromno škode.89

Zveza z Turki Zapolji v njegovem kraljestvu ni prinesla miru in gotovosti. Po nekaj

zapravljenih letih za pogovore med vsemi tremi stranmi so osmasnke čete leta 1537 osvojile

Požego, istega leta pa je padel tudi Klis. Tako je Hrvaška južno od Velebita v celoti padla v

roke Turkov in Benetk. Ker pa je hotel Ferdinand I. pokazati, da je on edini zaščitnik svojih

podanikov, je isto leto, ko sta padla Požega in Klis, poslal veliko vojsko z Ivanom

Kacijanarjem na čelu proti Osijeku in Sremu. Vojaški pohod je propadel zaradi slabe

organizacije, vojska pa je doživela dokončen poraz pri Gorjanu. V takih okoliščinah

Ferdinandu in Zapolji ni preostalo drugega, kot da skleneta mir. Ferdinand I. je leta 1538 v

sporazumu, sklenjenem v Velikem Varadinu (Nagy Várad), priznal Zapoljo za kralja v tistih

delih Madžarskega kraljestva, kjer je vladal, on pa je Habsburžanu odstopil Slavonijo in

Hrvaško, kjer tako ali tako ni imel več nobenega vpliva. Dogovorjeno je bilo tudi, da

Ferdinand I. po smrti Zapolje prevzame njegov del kraljestva, a se Zapolja tega dogovora

kasneje ni držal. Ponovni poskus Ferdinanda I., da osvoji Madžarsko kraljestvo, pa je izzval

reakcijo Sulejmana. Tako je leta 1541 v sultanove roke padel Budim in leta 1543 celotni del

osrednje Madžarske.90

Lika in Krbava sta v osmanske roke padli že v poznem poletju leta 1527, ko so Turki s

svojimi četami vkorakali v Udbino. Potrebovali so nekaj časa, da so utrdili oblast v teh krajih,

razporedili vojsko po trdnjavah in vzpostavili upravo po celotnem osvojenem ozemlju.

Udbino so izbrali za središče oblasti na novo osvojenih območjih.91 Vzhodna Slavonija je

padla v osmanske roke že po Mohački bitki leta 1526. Zaradi čedalje večje ogroženosti pred

Turki so hrvaški plemiči grozili, da se bodo pokorili osmanski oblasti. V teh okoliščinah niso

bili zmožni vzdrževati svojih trdnjav, zato so jih pogosto predajali hrvaškemu kralju, naj jih

on vzdržuje kakor zna in zmore. Tako se je število trdnjav tekom 16. stoletja, za katere je

moral kralj neposredno skrbeti, stalno povečevalo. Tako so bile na Hrvaškem organizirane

Ogulinska in Hrastovačka kapetanija, v Slavoniji pa Koprivniška, Križevaška in Ivanićka

kapetanija. Žumberška kapetanija je bila ustanovljena na deželnoknežji posesti na Krajnskem,

a je bila že od samih začetkov v vojnem pogledu organizacijsko povezana z Vojno krajino na

89

Budak, Hrvatska i Slavonija, str. 19–20. 90

Ibidem, str. 20. 91

Pavičić, Seobe i naselja u Lici, str. 128.

29

Hrvaškem.92 Leta 1542 je bilo prevzetih s strani Habsburžanov deset trdnjav, leta 1563 pa 55

trdnjav (od tega 39 v Hrvaški krajini in 16 v Slavonski krajini). Leta 1568 je bilo število

trdnjav v habsburških rokah 52), leta 1572 pa jih je bilo v obeh krajinah že več kot 60.93 Poleg

vrhovnega poveljnika kraljeve krajiške vojske se pojavljajo še posebni podpoveljniki Hrvaške

oziroma Slavonske krajine. Leta 1568 je bilo ukinjeno enotno poveljstvo, tedaj dobita obe

krajini vsaka samostojnega poveljnika.94

Ozemlje Hrvaške se je v četrt stoletja več kot prepolovilo: od 50.000 km2, kolikor je približno

obsegala leta 1526, se je zmanjšalo na nekaj več kot 20.000 km2. Od tega ozemlja je na koncu

stoletja ostalo samo še 16.800 km2. Med napredovanjem Turkov je bil ukinjen dualizem, ki je

hrvaško ozemlje delil na dve kraljevini: Slavonijo in Hrvaško z Dalmacijo. Leta 1558 sta se

dotlej ločena sabora združila v enega, s tem pa je bila upravna delitev Hrvaške na dva dela

končana.95

Od tridesetih let 16. stoletja finančno breme za obrambo obmejnih trdnjav od Drave do

Jadrana čedalje bolj prevzemajo dežele Štajerska, Koroška, Kranjska in Goriška ter Trst, saj je

bil Ferdinand I. primoran to pomoč iskati v svojih dednih deželah. Enako je bilo tudi po

njegovi smrti leta 1564, ko je z njimi upravljal nadvojvoda notranjeavstrijskih dežel, ki pa ni

bil ista oseba kot tisti, ki je nosil madžarsko-hrvaško in svetorimsko krono. Občasna pomoč se

je s časom spremenila v stalno financiranje. To pa ni ostalo brez posledic. Svetorimski cesar

in madžarsko-hrvaški kralj Rudolf II. Habsburški (1575–1612) je leta 1578 prepustil upravo

Hrvaške in Slavonske krajine svojemu stricu, deželnemu knezu notranjeavstrijskih dežel

Karlu II. Habsburškemu (1564–1590). Na Karlov dvorni vojni svet v Gradcu so bili vezani

ban, kot tudi hrvaški in slavonski plemiči. Da bi lahko nadvojvoda Karel II. upravljal Vojno

krajino, je moral od plemičev svojih dežel izprositi odobritev finančnih sredstev. Na

meddeželnem zboru v Brucku na Muri leta 1578 so predstavniki plemstva Štajerske, Koroške,

Krajnske in Goriške po dolgih pregovarjanjih z nadvojvodo in med seboj priznali potrebo za

obrambo pred Turki in odobrili denarna sredstva za vzdrževanje krajiških trdnjav in vojske,

hkrati pa zahtevali učinkovitejšo organizacijo Vojne krajine.96

92

Fedor Moačanin, Vojna krajina do kantonskog uređenja 1787, v: Vojna krajina; Povijesni pregled –

Historiografija – Rasprave, Zagreb 1984 (dalje: Moačanin, Vojna krajina), str. 25. 93

Simoniti, Doprinos Kranjske, str. 205–206. 94

Moačanin, Vojna krajina, str. 25–26. 95

Voje, Nemirni Balkan, str. 223. 96

Moačanin, Vojna krajina, str. 29–30.

30

V zvezi s tem se je leta 1579 začela gradnja trdnjave Karlovac (ki je dobila ime po Karlu II.),

novega sedeža poveljnika hrvaške Vojne krajine. Nova trdnjava je bila zgrajena predvsem za

zaščito Kranjske. Hrvaško plemstvo si je želelo, da bi se trdnjavo zgradilo na spodnji Kolpi,

ki bi branila Turopolje in prehod do Zagreba. Prevladali so interesi Notranje Avstrije,

financerja Vojne krajine, hrvaškim plemičem pa ni preostalo drugega, kot da dajo svoje

podložnike za izgradnjo trdnjave, ki jih je tako posredno ščitila. Verjetno pa je gradnja

karlovške trdnjave naredila velik vtis na Turke, saj niso nikoli niti poskušali, da bi jo resnično

napadli.97 S pomočjo ustaljenih sredstev za obrambo, ki so omogočali postavitev stalne

vojske, so Štajerska, Koroška, Kranjska in Goriška zgradile zase uspešen obrambni sistem, ki

pa žal še ni preprečil ropanja in pustošenja po Hrvaški in Slavoniji.98

2.3 Migracije in vlahi v Liki in Krbavi

Zgodovina prebivalcev Vojne krajine je neločljiva od zgodovine migracij, tako tistih na tleh

same krajine kot onih na širšem prostoru. Pravzaprav je krajiško prebivalstvo nastalo kot

rezultat migracij, izzvanih z destruktivnim delovanjem osmanske prisotnosti na prostoru

srednje in jugovzhodne Evrope. Osmanska strategija pustošenja, predhodnica njihovim

osvajanjem, je soočala domače prebivalstvo z grozno perspektivo, ki se je v glavnem končala

s smrtjo, suženjstvom ali izselitvijo.99

Del staroselskega prebivalstva je pričel zapuščati ogrožene predele spontano ali organizirano.

Izseljevali so se v velikem številu v ostanke ostankov ali celo preko meja Hrvaško-

slavonskega kraljestva. Predvideva se, da je bilo v največji migraciji iz krajev med Dravo in

Jadranom proti zahodni Madžarski (današnja Gradiščanska in sosednji kraji) v toku 16.

stoletja zajetih več kot 100.000 ljudi. Tisti, ki so ostali, so se pred osmansko nevarnostjo

ponavadi zatekli v okolico posamičnih utrdb, ki so bile edini resnični varuh stalne

naseljenosti. Osmansko zavzemanje posamičnih oporišč je povzročilo razseljevanje iz krajev,

ki so bili povezani s temi oporišči, kar pa ne pomeni, da vsaj del staroselskega prebivalstva ni

ostal pod osmansko oblastjo.100

97

Moačanin, Vojna krajina, str. 30. 98

Simoniti, Turki, str. 186. 99

Željko Holjevac, Nenad Moačanin, Hrvatsko-slavonska Vojna krajina i Hrvati pod vlašću Osmanskog Carstva

u ranome novom vijeku, Zagreb 2007 (dalje: Holjevac, N. Moačanin, Hrvatsko-slavonska Vojna krajina), str. 53. 100

Ibidem.

31

Kasneje so se v ostanke hrvaških dežel pričeli v večjih skupinah priseljevati vlaški (delno tudi

Bunjevci in drugi) priseljenci iz osmanskih ozemelj, ki jih je habsburška uprava sprejemala in

naseljevala na opustelem krajiškem območju z namenom, da bi čim bolj stabilizirala obrambo

krajine. Razmeroma pogosta so bila posamična priseljevanja iz osmanskega na habsburško ali

beneško ozemlje. Vsekakor pa se je to dogajalo tudi v obratni smeri, odvisno od okoliščin. Z

zadrževanjem dela staroselskega prebivalstva in doseljevanjem novega prebivalstva na

obmejnih predelih Hrvaške, Slavonske in Banske krajine se je v 17. stoletju vzpostavila

pomembna menjava narodnostnega sestava v primerjavi s srednjeveško etnično sestavo na teh

področjih.101

Na opustelem področju v 15. in 16. stoletju, ki se je raztezalo od Zagore in vzhodne Like, je

praznino poseljevalo povsem novo pravoslavno vlaško prebivalstvo. V delih Zagore, Primorja

in Hercegovine so bili katoliški vlahi naseljeni že v poznem srednjem veku, v času 16. stoletja

pa se je njihovo število v teh krajih še povečevalo. Vprašanje, kdo je vlah in kdo ne, zapleta

dejstvo dvostranske vlahizacije prostranih ozemelj, ki segajo od nekaj deset do sto in več

kilometrov v notranjost prvih krščanskih oporišč. Z ene strani se številni otoki starega življa z

načinom življenja na meji asimilirajo z vlaškim kulturološkim modelom, z druge pa osmanske

oblasti mnoge nevlaške skupine zaradi praktičnih razlogov podrejajo davčnemu sistemu, ki

zahteva pavšal v denarju (en dukat) in obvezo pomožne vojaške službe, kar je bilo tipično za

vlahe. Njihova etnična identiteta je bila šibka. V tem času se nedvomljivo vlaška identiteta,

izpopolnjena z močnim občutkom pripadnosti enemu specifičnemu modelu organizacije

življenja, pri pravoslavnih vlahih začne mešati s srbskim etničnim korpusom, kar pospešuje

pripadnost srbski pravoslavni cerkvi. V nekaterih podobnostih in tudi razlikah pa se je pričela

pri katoliških vlahih integracija v novoveški hrvaški korpus. Tu je govora o večstoletnem

procesu nešteto različnih lokalnih posebnosti pri procesu asimilacije vlaškega elementa in

obratno.102

Lika pod osmanskimi Turki od leta 1527 do leta 1689

Osmanski defterji kot najuporabnejši viri za etnološko-demografska raziskovanja ne

razlikujejo katolikov in pravoslavcev. Osmanski pravni predpisi, osnovani na šeriatu, so

izključevali etnično strukturiranje prebivalstva, verske razlike pa so zabeležili samo v

razmerju muslimani – nemuslimani. Defterji omogočajo vpogled le v socialno-ekonomski

101

Holjevac, N. Moačanin, Hrvatsko-slavonska Vojna krajina, str. 53. 102

Ibidem, str. 130.

32

sestav prebivalstva. Ker sta si bili srbska in hrvaška onomastika v 16. stoletju po večini zelo

podobni, so predvsem za vlaško vprašanje raziskovanja tega obdobja v pogledu nacionalnih

razločevanj zelo otežena. Kljub temu da ti osmanski viri ignorirajo verske razlike med

kristjani, zgodovinsko ni sporno, da so osmanske oblasti poleg muslimanov na območja, ki so

mejila na katoliške dežele, naseljevale predvsem pravoslavno prebivalstvo. Pri tem ni bilo

tako pomembno, v kakšnem odnosu so si bili le-ti z osmanskimi oblastmi, ampak predvsem

to, da so se versko razlikovali od sosedov na meji.103

Turki so se ozemlju med reko Uno in Velebitom približali že proti koncu 15. stoletja, saj so

pri svojem napredovanju v Bosni prišli do črte Kamengrad Ključ Glamoč. To mejo so si

zagotovili tudi s sporazumom iz leta 1503, ki jo je priznaval tudi dvor v Budimu. V zaledju so

ležali še neosvojeno Jajce in nekoliko trdnjav v njegovi okolici, a to Turkov ni oviralo pri

prodiranju na zahod. To novo področje so hitro uredili s svojo upravo in vojsko. Njihova

vojaška ureditev pa je bila v tistem času razdeljena na redno in neredno vojsko.104

Pri svojem prodiranju so imeli ustaljen, z dolgoletnimi izkušnjami preizkušen način prodora.

Sprva so se posluževali preizkušenih blažjih koruptivnih sredstev. Pogosto je bilo treba

pokazati tudi svojo moč, zato so na sovražnikovo ozemlje pošiljali skupine pomožnih

vojaških čet, ki so temeljito plenile in ugrabljale ljudi in jih vodile v suženjstvo. Če pa niso

uspeli pridobiti napadenega ozemlja na svojo stran z blažjimi sredstvi, so ga napadli s polno

vojaško močjo. Iz bližnjega področja so zbrali vse svoje vojaške moči, ki so jih imeli na

razpolago. Redna vojska je imela pri osvajanju nalogo osvojiti vse utrjene gradove in

sovražnika premagati v odprtih bitkah. Pomožna vojska pa je uničevala nasprotnika tam, kjer

je bil najbolj ranljiv, z zasužnjevanjem navadnega prebivalstva in ropanjem njihove

lastnine.105 S takim načinom osvajanja so si pridobili tudi ozemlje Like in Krbave.

Turki so po osvojitvi Like in Krbave to območje poseljevali razmeroma počasi. Prva

desetletja so v teh krajih imeli samo vojaške posadke. Na ta način so nastajala majhna

trdnjavska naselja, a niti ta niso imela značaja stalne naseljenosti, saj so se vojaške posadke v

njih stalno izmenjavale. Na samem začetku Turki niso teh krajev jemali za popolnoma varne,

saj je severni del tega območja prodiral globoko v področja sovražnikov.106

103

Drago Roksandić, Srbi u Hrvatskoj; od 15. stoljeća do naših dana, Zagreb 1991 (dalje: Roksandić, Srbi u

Hrvatskoj), str. 43–44. 104

Pavičić, Seobe i naselja, str. 99–100. 105

Ibidem, str. 101. 106

Ibidem, str. 129.

33

Krajišniki iz Hrvaške so po letu 1527 pogostokrat napadali osmansko Udbino. Ti navali

krščanske vojske so se še pospeševali, ko je bila vzpostavljena hrvaška Vojna krajina in ko so

se v Senju dokončno nastanili uskoki. V večje napade pa se habsburški vojaški krogi ki so

Hrvatom večkrat obljubljali pomoč, a jim je nikoli niso dali niso hoteli spuščati. Naposled

pa, ko je Wolf Auersperg s krajiško vojsko leta 1544 napadel Udbino, je ta doživela hud

udarec, a se ji je vseeno uspelo obdržati. Posledično so zaradi tega Turki dobro zgradili svoje

utrdbe, ki so obstale celoten čas osmanskega vladanja na teh območjih. Odločili pa so se, da

na območje med zgornjim in srednjim tokom Une ter Velebitom naselijo svoj narod, ki bo te

kraje branil z največjo srčnostjo in močjo.107 Muslimani, ki so predstavljali vodeči sloj in

vlahi, ki so bili tja naseljeni iz južnih predelov Balkana v drugi četrtini 16. stoletja, so tvorili

dve največji skupini takratnega prebivalstva na območju Like in Krbave.108

Vlahi so bili v Osmanskem imperiju krščanski živinorejski element. Turki so jih naseljevali

na opustela zemljišča, predvsem v obmejne kraje, kjer so se ukvarjali s pastirstvom in

obdelovanjem zemlje. Hkrati so opravljali tudi vojaško in njej podobne službe, za to pa so

dobivali privilegije pri plačevanju davka in dajatvah. Njihovi starešine so bili oproščeni

plačevanja davkov in dajanja dajatev, mnogi izmed njih pa so postali osmanski spahije. Ko pa

so Turki po bitki pri Mohaču poskušali izenačiti vlahe z navadnim prebivalstvom, je del

vlahov pričel bežati preko meja, preostalim pa so Turki odobrili privilegije.109

Veliko poseljevanje opustelega ozemlja med gornjo in srednjo Uno ter Velebitom so Turki

začeli okoli leta 1550. Takrat so preselili iz osrčja Osmanskega imperija na Balkanu na tisoče

pastirskih naselij in njihove prebivalce nastanili vzdolž meje v Pounju, Krbavi, Bužanih in

Liki. O tem je leta 1551 poročal tudi Ivan Lenković, ki je postal leta 1556 vrhovni poveljnik

Hrvaške in Slavonske krajine. Med tem časom so se vlahi naselili po celotnem udbinskem

področju, Hotuči in južnem delu Like okoli Lovinca, Raduče, Metka in Bilaja. Po dveh, treh

letih se je to naseljevanje premaknilo tudi na sever in severovzhod Like okoli Ribnika,

Ostrovice itd. Vlahi so se naselili tudi po severnem delu Krbave okoli Bunića in Korenice.

Leta 1553 so se v Bunić in Perušić naselili tudi muslimani; ta dva kraja sta v tistem času

ležala daleč na severu, v neposredni bližini meje s hrvaško Vojno krajino. Začela sta se

107

Pavičić, Seobe i naselja, str. 129–130. 108

Karl Kaser idr., Popis Like i Krbave 1712. godine; Obitelj, zemljišni posjed i etničnost u jugozapadnoj

Hrvatskoj, Zagreb 2003 (dalje: Kaser, Popis Like i Krbave), str. 9. 109

Fedor Moačanin, Društveni razvoj u Vojnoj krajini, v: Društveni razvoj u Hrvatskoj; od 16. do početka 20.

stolječa, Zagreb 1981 (dalje: Moačanin, Društveni razvoj), str. 84.

34

razvijati v močni trgovski središči. Turki so za na novo priseljene vlahe ustanovili središča

predvsem v Gračacu, Udbini in Ostrovici.110

Kljub temu je v Liki v petdesetih letih 16. stoletja vladala opustošenost. Nekaj vojske, v

glavnem v Udbini in Gračacu, je nadziralo dve večji nahiji, Liko in Krbavo. Šele leta 1560 je

prišlo do odločitve, da se na tem področju popravi sedemdeset ruševin trdnjav in to področje

naseli, a to na način, da se listine o lastnini (tapije) dajo od države podložnikom in vojski, ki

bodo dajali dajatve. Višino dajatev bi bilo treba oceniti za vsako lastnino in popis dostaviti

Visoki porti. Zemljo bi bilo treba dati tistim, ki jo obdelujejo, in ne filurdžijam (vlahom). Na

začetku je imela takšna politika uspeh, saj popis iz leta 1574 izkazuje, da so od zemljiških

posesti dobivali desetino in običajne pristojbine. Nedolgo zatem se pričnejo na to območje

izvrševati pogosti uskoški oziroma vlaški napadi iz hrvaške Vojne krajine, zato se situacija

okoli leta 1600 že popolnoma spremeni. To področje je bilo že dosti bolj poseljeno, dosti je

bilo nahij, a še več vlahov, ki so imeli samo obvezo filurije v korist sandžakbegu, čiftluki pa

so dajali samo pavšal v denarju. Desetina se je dajala zelo poredko. Takšna je bila cena

stabilizacije osmanske oblasti.111

Po dvajsetih letih so Turki na celotnem področju severozahodne meje intenzivno nadaljevali s

poseljevanjem. Na področju zahodno od gornje Une, v Krbavi, Liki in Bužanih so pričeli z

novim naseljevanjem, da bi utrdili svoj položaj. Oblasti Vojne krajine so hitro zvedele za to

novo delovanje Turkov in se hitro seznanile s tem, kakšna nevarnost jim grozi. Zato so začeli

leta 1583 zbirati vojsko za velik pohod na to ozemlje. Še istega leta so napadli, a brez uspeha.

Turki so bili dovolj močni, da so krajiško vojsko premagali. Po tem so krajišniki, še posebej

senjski uskoki, še nekajkrat napadli ta področja in imeli celo nekaj uspehov, a velikega

naseljevanja ozemlja med Uno in Velebitom niso mogli zaustaviti.112

Turki so v obdobju desetih let od leta 1576 do 1586 intenzivno nadaljevali s poseljevanjem. Z

gotovostjo se lahko trdi, da so privedli veliko različnih ljudi, večino med njimi so predstavljali

vlahi, ostali pa so bili muslimani. Vlahe so naseljevali razpršene po celotnem ozemlju, najbolj

pa na obmejnih področjih, kjer se Turki sami še niso upali naseljevati. V času novih selitev so

bili deležni goste naselitve kraji pod Velebitom; Počitelj, Divoselo in Smiljan, ki do takrat

niso bili naseljeni zaradi strahu pred senjskimi uskoki. Nove prebivalce sta dobila tudi Perušić

in Pazarište. Največje število novih priseljencev se je namestilo v severnem delu Krbave, od

110

Pavičić, Seobe i naselja, str. 131. 111

Holjevac, N. Moačanin, Hrvatsko-slavonska vojna krajina, str. 157. 112

Pavičić, Seobe i naselja, str. 131–132.

35

Bunića proti Vrhovini s središčem v Korenici. Muslimansko prebivalstvo se je doselilo v tiste

kraje, ki so bili z muslimani naseljeni že do leta 1576. Nekaj let po tem so Turki preuredili

svojo vojaško in civilno upravo. Celotno ozemlje med Uno in Velebitom so razdelili na

vzhodni in zahodni del. Vzhodni del je zaobjel Pounje in ozemlje Krbave okoli Bunića in

Korenice, ta del so pripojili Kliškemu sandžaku. V njem so se nahajale trdnjave Boričevac,

Ostrovica in Bunić. Zahodni del je pripadel Ličkemu sandžaku, ki je zajemal Zakrčje, Kotare,

Bukovico, Kninsko polje, Odorje, Hotučo, južno Krbavo, Liko in Bužane. Na severnem delu,

med Hotučo in Bužani, so se nahajale trdnjave Zvonigrad, Gračac, Udbina, Bilaj, Novi,

Budak Stari, Budak Novi, Grebenar itd. Turki so na tem ozemlju vzpostavili sedem kotarjev

in nekaj vojvodstev.113

V času, ko je spadalo področje Like in Krbave pod Osmanski imperij, se je v njegovi

neposredni bližini zgodilo veliko sprememb. Leta 1592 so Turki osvojili Bihaško in

Hrastoviško kapetanijo in s tem svoje ozemlje proti hrvaški Vojni krajini še razširili. Ostale

kapetanije od morja do Kolpe, vključno z Žumberkom, so sestavljale proti kocu 16. stoletja

hrvaško Vojno krajino. Obstaja še poseben naziv Primorska krajina, ki se navezuje samo na

Senjsko kapetanijo, ki je bila pod poveljstvom generala hrvaške Vojne krajine s sedežem v

Karlovcu. Zato se je za hrvaško Vojno krajino začel uporabljati naziv Karlovški generalat.

Turki pa so leta 1593 doživeli pri Sisku hud poraz, ki je bil uvod v habsburško-osmansko

vojno oziroma Dolgo vojno (1593–1606), kjer so Turki bili vsaj navidezno zmagovalci. A

pričakovanih ozemeljskih pridobitev niso več dosegli, zato je ta vojna privedla do

dolgotrajnega ravnotežja na meji s Hrvaško. Posledica te vojne pa je bilo tudi množično

preseljevanje vojaškega prebivalstva iz ozemlja Osmanskega imperija na ozemlje hrvaške

Vojne krajine.114 Kar so zagotovo občutili tudi Liški vlahi.

V hrvaško Vojno krajino so vlahi prihajali v valih skozi dolgo časovno obdobje (v Gomirje

leta 1600 in 1601, v Lič leta 1605, okolica Ogulina, Modruša in Oštarija leta 1609 in 1612,

okolica Brinja, Brloga in Otočca leta 1611 in 1638–1658, Vitunj 1639, Dubrava in Ponikva

1642, Dabar 1672 itd.). Tako so na Hrvaškem v drugi polovici 17. stoletja, kot je rekel

general Herberstein, vlahi bili med krajišniki enako številčni kot hrvaška nacija. Nove vlaške

skupine pa so prihajale pogostokrat v spor s prej naseljenimi, največkrat zaradi pašnikov.

Zaradi enakih razlogov so prišli v spor tudi s senjskimi uskoki in starimi hrvaškimi krajišniki

113

Pavičić, Seobe i naselja, str. 133. 114

Moačanin, Vojna krajina, str. 32, 34.

36

v Ogulinu, Brinju in Otočcu. Žumberški uskoki so se pritoževali nad novimi vlahi, ker so jim

le-ti zasedali plačana mesta v krajiški vojski. V tem obdobju je v Karlovškem generalatu

prišlo tudi do večjih sporov med seboj sprtih krajišnikov in zemljiških gospodov, pravzaprav

je šlo za spore med krajišniki ter Zrinskimi in Frankapani. Zato tudi krajišniki Karlovškega

generalata niso dobili skupnih privilegijev, tako kot tisti v Varaždinskem generalatu.115

Če se vrnem nazaj v Liko in Krbavo, je treba nekaj besed posvetiti tudi muslimanskim

naseljem v njej. Ta naselja so se delila na nekaj družbenih skupin. Največja med njimi je bila

skupina vojakov. Vojaki so imeli v lasti zemljo in jo sami tudi obdelovali. Muslimanski

vojaki so živeli v središčih in po manjših vaseh v bližini trdnjav. S svojo močjo in številom so

dajali glavne značilnosti muslimanskim naseljem. Ta so bila na področju stare županije Like,

okoli Ribnika, Bilaja, Noviga, Barleta, Grebenarja, Smiljana in Perušića. Drugo skupino so

predstavljali večji zemljiški posestniki, ki so imeli svoje podložnike. Ti ljudje so predstavljali

mali odstotek muslimanskega prebivalstva, a so imeli razmeroma visoko družbeno vlogo.

Stanovali so v večjih krajih ali na svojih posestvih, kjer so se zaščitili z gradnjo manjših utrdb.

Tretjo skupino so predstavljali muslimanski trgovci in obrtniki, ti so bili najmočnejša vez med

muslimanskim in nemuslimanskim prebivalstvom. Četrto skupino so tvorili predstavniki

vojaške, upravne in sodne oblasti. Nekateri med njimi so bili tudi zemljiški posestniki s

podložniki. Največ teh ljudi je bilo v Udbini, ki je bila središče vojaške, mestne in sodne

uprave.116

Na področju Like je bilo takrat najpomembnejše naselje vsekakor Udbina. V trdnjavi je bila

takrat nameščena stalna posadka z okoli 500 vojaki, ki so s svojimi družinskimi člani

predstavljali velik del prebivalcev Gornjega grada. Pod gradom je bilo v Udbini v prvi

polovici 17. stoletja okoli 300 hiš s približno 1500 prebivalci. Udbina je bila sedež kapetana,

kadije in večjega števila višjih upravnih predstavnikov, ki so poleg ag in zemljoposestnikov

predstavljali gornji sloj takratnega mesta. Prebivalstvo pod gradom je bilo povsem

muslimansko, vasi okoli mesta so bile mešane vlaško-muslimanske ali, kar je bilo pogosteje,

čisto vlaške. Podobni vzorci naseljenosti so obstajali tudi v okolici drugih večjih utrdb

oziroma krajev.117

Posebej je treba izpostaviti tudi mesto Gračac, kjer se je razvilo glavno muslimansko naselje v

spodnjem delu Like. Tam so Turki poselili večino zgradb iz časa pred njihovim prihodom. V

115

Moačanin, Vojna krajina, str. 40. 116

Pavičić, Seobe i naselja, str. 134–135. 117

Kaser, Popis Like i Krbave, str. 9.

37

stari utrdbi so imeli okoli leta 1620 posadko s 50 vojaki, ki so s svojimi družinami

predstavljali prebivalstvo trdnjave. Nekaj ag pa je bilo tudi poveljnikov okoliških martolozov

(vlahov). Pod gradom je bilo v tem času okoli 100 muslimanskih hiš. Kot središče kotarja je

Gračac v 17. stoletju hitro napredoval. Poročevalec, ki je opisal pohod hrvaških krajišnikov

leta 1689, je opisal, da je bil Gračac eno od najodličnejših mest v Liki. Predpostavlja se, da je

bilo v njem proti koncu osmanske oblasti okoli 300 muslimanskih hiš.118

V prvih desetletjih 17. stoletja manjši roparski pohodi posamičnih band iz hrvaške Vojne

krajine na osmansko stran, kot tudi pohodi z osmanskega področja na druge strani Triplex

Confiniuma – osmansko-habsburško-beneškega obmejnega kompleksa, niso bili nič

neobičajnega, za del krajiškega prebivalstva na vseh treh straneh pa so predstavljali delni vir

dohodkov za preživetje. A je v tistem času bilo relativno ravnotežje moči na vseh straneh,

zato se še ni niti razmišljalo o spremembah meja.119 Kmalu pa je prišlo do velike krize v

Osmanskem imperiju in s tem posledično do velikih sprememb za obmejno prebivalstvo, tako

na eni kot na drugi strani.

Veliki, zgodovinski umik Osmanskega imperija iz večjega dela Panonske nižine in delov

Balkana se je začel s porazom osmanske vojske med obleganjem Dunaja leta 1683. Ta umik

je bil v veliki meri posledica pučev in vstaj v širokem delu zahodnega Balkanskega polotoka,

tam je bil odpor proti osmanski oblasti tudi najmočnejši, najmočnejši pa so bili tudi osmanski

protinapadi. Iz perspektive vlahov v hrvaških deželah, je bila velika selitev Srbov leta 1690

konec migracij, ki so trajale dve stoletji in ki so svoj vrhunec dosegle v vojnah med letoma

1683 in 1690. Puči in vstaje proti osmanski oblasti so bile v hrvaških deželah narodnostno

povezane. V severni Dalmaciji in Liki ter Krbavi, na področjih osmanske oblasti, je bil vpliv

vlahov na potek vstaj nedvomno velik.120 V Liki in Krbavi je v osemdesetih letih 17. stoletja

niz vojnih obračunov med habsburškimi in osmanskimi silami v nekaj letih pripeljal do

razpada regionalne socialne strukture. Te vojne, tekom katerih je bilo izgnano skorajda

celotno tedanje prebivalstvo Like, pa so pustile za sabo opustošeno ozemlje.121

Poraz osmanske vojske pred Dunajem in napredovanje sil Svete lige so tudi za območje Like

in Krbave ustvarili popolnoma novo situacijo. Trdnjavske posadke v sandžaku Lika in

sosednjih sandžakih so bile prepuščene same sebi in v zelo slabem vojaškem položaju. To so

118

Pavičić, Seobe i naselja, str. 136. 119

Kaser, Popis Like i Krbave, str. 9. 120

Roksandić, Srbi u Hrvatskoj, str. 47–48. 121

Kaser, Popis Like i Krbave, str. 9.

38

vedele tudi prostovoljne vojaške enote, ki so se začele v vse večjem številu spontano zbirati

pod svojimi vodjami na mejah osmanskega ozemlja, in to na habsburškem, beneškem ali celo

na samem osmanskem področju. Do prvih borbenih delovanj je prišlo v dalmatinskem

planinskem zaledju že celo nekaj mesecev pred osmanskim obleganjem Dunaja. Brinjski pop

Marko Mesić je v tem smislu povedel prostovoljne enote krajiških kmetov iz področja okoli

Brinja in prostovoljne enote iz Senja, skratka enote iz habsburške strani. Ti so se združili z

upirajočimi vlaškimi skupinami iz Dalmacije in pričeli z osvajanjem osmanskih utrdb.

Osvojili in izropali so Benkovac, Obrovac, Nadin, Ostrovico, Polesnik in Perušić. Tekom teh

vojnih spopadov pa se je dvignil prvi velik val prebežnikov, kjer je na stotine vlaških družin

prebegnilo na beneško stran (številne vlaške družine iz Like so se odselile na ozemlje pod

habsburškim nadzorom).122

Ko je leta 1684 Beneška Republika vnovič (po 1667) vstopila v vojno proti Osmanskem

imperiju, so se beneške sile od takrat borile skupaj s prostovoljnimi enotami, s tem pa so bile

v naslednjih letih osvojene tudi druge utrdbe. Leta 1688 je bil osvojen tudi Knin, glavna

osmanska utrdba v jugozahodni Hrvaški. Še isto leto so prostovoljni odredi izvedli prvi veliki

osvajalski pohod v Liki in tudi na dalmatinskem področju. Pod vodstvom dveh knezov –

tradicionalni naziv za vojne poveljnike med vlahi in Bunjevci – Jerka Rukavine in Dujma

Kovačevića, je napadla velika skupina prostovoljcev, večinoma Bunjevcev iz Primorske

krajine. Osvojili so več manjših krajev v bližini Velebita, skoraj bi jim uspelo osvojiti tudi

večja naselja, kot na primer Oštarije in Brušane. Po vojnem pohodu Bunjevcev so leta 1685

sledile tudi druge skupine prostovoljcev iz habsburškega obmejnega področja in iz Dalmacije.

Končno je pod poveljstvom grofa Herbersteina, generala Karlovškega generalata, uspel v

Liko prodreti odred habsburške vojske. Vojska je v spremstvu prostovoljnih enot eno za

drugo osvojila in uničila osmanske utrdbe. Tako so bili zavzeti Bunić, Grebenar in Korenica,

v Budaku pa je Turkom uspelo odbiti napad. Ta osvajalni pohod je bil pospremljen z

ropanjem, uničevanjem in masovnim begom tako muslimanskega kot tudi vlaškega

prebivalstva.123

Po teh vojaških pohodih so se razmere v Liki stabilizirale kljub posamičnim roparskim

pohodom prostovoljnih enot, ki so se dogajali predvsem zaradi tega, ker se je habsburška

krajiška vojska premaknila na druga bojišča vzdolž novonastale bojne linije. Ta nova bojna

122

Kaser, Popis Like i Krbave, str. 9–10. 123

Ibidem, str. 10.

39

linija ni obstajala dolgo, saj je bila osmanska oblast v Liki končana leta 1689. Istega leta 15.

junija se je pred utrdbo Novi, ki je bila še vedno v osmanskih rokah, zbrala ogromna vojna

sila, ponovno pod poveljstvom grofa Herbersteina. Ko se je posadka Novega predala, so

pričele utrdbe padati ena za drugo. Najprej Ribnik, potem Vrebac, Bilaj, Budak, Perušić,

Široka Kula in Bunić. Septembra se je po kratkotrajnem obleganju predala tudi posadka

Udbine, s padcem Zvonigrada in Rakovnika pa so padla še poslednja osmanska oporišča v

Liki.124

Lika in Krbava v obdobju brezvladja in pod Karlovškim generalatom do srede 18.

stoletja

Po tem, ko sta okoli stoletje in pol grofiji Lika in Krbava pripadali Osmanskem imperiju, se je

pričela leta 1685 že prej omenjena protiofenziva habsburške vojske proti Osmanskemu

imperiju in ponovno zavzetje tega ozemlja. Leta 1689 so se morale osmanske trdnjavske

posadke dokončno umakniti iz Like.125

Po ponovni zasedbi se je pričelo dvajsetletno prerekanje med prebivalstvom Like, dvorno

komoro v Gradcu in Dunaju ter krajiškimi oblastmi o bodočnosti Like. Ponovno

inkorporiranje Like v Kraljevino Hrvaško je bilo vzeto v razmislek, a v nobenem trenutku ni

imelo možnosti za uspeh. Niti restitucija nekdanjih lastnikov grofij ni prišla v poštev, saj bi

možnost za to imele edino plemiške rodbine Zrinski in Frankapan, a so bile že dve desetletji

pred tem izključene iz političnega življenja.126

Podobno kot osvobojena področja v Slavoniji, ki so bila prodana po delih zainteresiranim

kupcem, je bila tudi Lika prodana grofu Adolfu pl. Sinzendorfu. On je leta 1692 kupil Liko

skupaj z obmorskim mestom Karlobagom za 80.000 goldinarjev (gld). Vojaška oblast je bila

močno proti prodaji civilnim lastnikom, ker so v tem videli nepotrebno izpostavljanje

nevarnosti, saj je Lika mejila na Osmanski imperij in beneške posesti. Na drugi strani so tudi

Ličani s povodom prodaje prvič resneje pokazali, da pod nobenim pogojem niso pripravljeni

postati podložniki, obvezni dajati dajatve in tlako, niti grofu Sinzendorfu niti dvorni komori.

Ko so hoteli upravniki grofa Sinzendorfa od Ličanov pobirati desetino, so ti leta 1693

124

Kaser, Popis Like i Krbave, str. 10–11. 125

Karl Kaser, Slobodan seljak i vojnik; Rana krajiška društva (1545–1754) I., Zagreb 2007 (dalje: Kaser,

Slobodan seljak i vojnik I.), str. 163. 126

Kaser, Slobodan seljak i vojnik I., str. 163.

40

zagrozili z uporom. Ker pa je oblast hotela na tem obmejnem področju preprečiti nemire, so

vojne in komorne oblasti nagovorile Sinzendorfa, da odstopi od nakupa.127

Lika administrativno ni pripadala dvorni komori na Dunaju, ampak je bila predana v

upravljanje notranjeavstrijski dvorni komori v Gradcu. Leta 1694 je graška dvorna komora

imenovala za upravitelja Like – z nazivom poveljnika in velikega kapetana Like in Karlobaga

– grofa Antona Coroninija.128

Po podpisu miru z Osmanskim imperijem v Sremskih Karlovcih leta 1699 in zagotovo

potrditvijo meje med Liko in Osmanskim imperijem se je ponovno vzpostavilo vprašanje

bodočnosti Liške krajine. Po dolgih razpravah med dvornim vojnim svetom in dvorno komoro

je dal v avgustu leta 1700 kralj Leopold I. Habsburški (1657–1705) svoje soglasje za projekt,

ki je zaradi svojih daljnosežnih posledic bil že v naprej obsojen na neuspeh. V osnovi je ta

projekt predvideval, da bi en del Like ostal pod upravo dvorne komore, področje tik ob meji

pa bi pripadlo vojaški upravi. Novembra 1701 sta se dvorna komora in dvorni vojni svet

dogovorili glede področji, ki bodo pripadala enim in drugim. Izvedba tega načrta bi privedla

do popolne razpustitve Karlovškega generalata, saj je bil za področje krajine določen le ozek

pas meje, ki se je pričel pri Slunju, preko Paškega, Jesenic, Vrhovine in doline Brezovca šel

dalje v Krbavo, preko Korenice in Udbine v gornjo Liko, kjer bi področje okoli Popine,

Zvonigrada in Gračaca zaključile zamišljeno mejo.129

Težavne razmere v Liki pa so bile glavni krivec, da do izvedbe tega načrta nikoli ni prišlo.

Upravitelj, ki je zastopal dvorno komoro, grof Anton Coronini, je bil zaradi vse pogostejših

pritožb proti njegovem uradovanju na začetku leta 1700 poklican nazaj v Gradec in zamenjan

s kapetanom Jakobom Rambschüsslom iz Turanjske kapetanije. Ta novi zastopnik dvorne

komore je očitno zelo hitro postal močno osovražen med prebivalstvom Like. Na vrhuncu

spora, ki je že mejil na odprti boj, se je kot upravitelj vrnil Anton Coronini. V Ribniku, ki je

bil v tistem času sedež uprave, je prišlo avgusta 1702 do odprtega boja med zbranimi Ličani

na eni in obema upraviteljema na drugi strani, ki se je končal s smrtjo obeh upraviteljev. Tako

je bila izvedba tega načrta predčasno onemogočena. Leto po tem pa je dvorna komora

ponovno določila novega upravitelja za Liko, barona Andreja Oberburga. A ga je leta 1709

dočakala podobna usoda kot njegova predhodnika: razjarjeno prebivalstvo ga je skupaj z

127

Kaser, Popis Like i Krbave, str. 11. 128

Kaser, Slobodan seljak i vojnik I., str. 164. 129

Ibidem, str. 165–166.

41

upravnimi uslužbenci izgnalo iz Like, veliki senjski kapetan pa je moral prevzeti upravo.130

Večji zabeleženi upori liških krajišnikov, ki so se upirali fevdalni podrejenosti, so bili v letih

1693, 1702, 1704 in 1711. Po dvajsetih letih naporov dvorne komore je dvorna komisija leta

1712 zaključila, da se ne more tega divjega naroda, niti približno in najmanj obvezati s

kontribucijo, glavarino ali drugimi dajatvami.131 Žilav odpor liškega prebivalstva proti upravi

dvorne komore je tako pridobil želeno, združenje celotne Like pod vojno upravo. Karlovški

generalat je obstal v njegovem dotakratnem obsegu in se še povečal, celotna Lika pa je

postala del Vojne krajine, s tem pa tudi Karlovškega generalata.132

V drugi polovici leta 1712 so pooblaščenci dvorne komore storili vse potrebno, da bi lahko

Lika prešla pod vojno upravo. Liški distrikt je v Karlovškem generalatu prevzel poseben

upravni status. Poveljnik distrikta je dobil funkcijo velikega kapetana, po položaju je bil

recimo enak kapetanu Senja. Njegova funkcija je bila nadrejena ostalim, ker je bilo za Liko

ustanovljeno eno samo vojaško sodišče z jurisdikcijo nad dvanajstimi kapetanijami. Liško

vojaško sodišče je bilo v kazenskopravnih zadevah podrejeno Karlovškem polkovniškem

sodišču. V civilnih zadevah je bilo liško sodišče neodvisno od Karlovškega, v teh zadevah je

bil notranjeavstriski dvorni vojni svet v Gradcu druga in poslednja instanca. V

kazenskopravnih zadevah pa je bil dvorni vojni svet tretja in poslednja instanca.133

Oktobra leta 1712 je bila dokončana administrativna delitev Liškega distrikta na kapetanije in

porkulabe. V Krbavi so bile tri kapetanije in en porkulab. Krbava je bila deljena na kapetanijo

Bunić, kapetanijo Udbina in kapetanijo Podlapac. Porkulab je bil v Komiću, upravno pa je

spadal pod kapetanijo Udbina. Lika je bila razdeljena na devet kapetanij in tri porkulabe. Na

kapetanijo Zvonigrad, kapetanijo Gračac, kapetanijo Lovinac, kapetanijo Bilaj, kapetanijo

Perušić, kapetanijo Novi, kapetanijo Ribnik, kapetanijo Vrebac in kapetanijo Medak.

Porkulaba Smiljan in Pazarište sta spadala pod kapetanijo Novi, porkulab Široka Kula pa pod

kapetanijo Perušić. Vse skupaj je bilo v distriktu Lika dvanajst kapetanij in štirje porkulabi.134

Vojni spopadi v Liki od leta 1685 do leta 1689 so povzročili masovni beg prebivalstva.

Muslimansko prebivalstvo je zapustilo Liko in se je v največjem delu preselilo na za njih

varnejša področja.135 Ljudje iz malih muslimanskih naselij vojaškega in zemljoposestniškega

130

Kaser, Slobodan seljak i vojnik I., str. 166–167. 131

Moačanin, Društveni razvoj, str. 92. 132

Kaser, Slobodan seljak i vojnik I., str. 166–167. 133

Ibidem, str. 167. 134

Ibidem, str. 167–168. 135

Ibidem, str. 171.

42

značaja so lažje zapustili Liko kot tisti po trdnjavah, ki so se še skušali braniti. Liški

muslimani so se nastanili v Bosni okoli Bihaća, Cazina, Krupe in Petrovca. Tja so prenesli

tudi spomin o svojem poreklu, ki so ga ohranili vse do danes.136 Drugi velik del prebivalstva,

vlahi, pa so pobegnili v največjem številu na področje med Otočcem in Brinjem. Samo od

oktobra leta 1685 do marca leta 1686 je mejo prešlo 530 družin s kar 4.111 osebami. Leta

1689 je bila Lika skorajda popolnoma nenaseljena.137

A v naslednjih dveh desetletjih so Liko ponovno poselili. Sklepajoč, da je ostalo zelo malo

družin, tiste pa, ki so pobegnile, so se samo v malem številu vračale nazaj, se je prebivalstvo

Like v teh dveh desetletjih skoraj v celoti zamenjalo. Nekaj muslimanskih družin je ostalo

samo v sedmih vaseh, Perušiću, Novem, Široki Kuli, Budaku, Bilaju, Ribniku in Buniću. V

Počitelju, Vrebacu in Ostrovici pa so morda za stalno ostali samo vlahi. Ponovno naseljevanje

se je pričelo že v letih 1685 in 1686, ko se je ena skupina dalmatinskih Bunjevcev in ena

skupina družin iz gornjega toka Kolpe naselila v Smiljanu in njegovi okolici. Večina teh

družin je imelo prebivališča tudi v Karlobagu,138 verjetno zaradi zimskih pašnikov. Iz

osmanske strani Une se je pričelo v tem času priseljevati tudi srbsko prebivalstvo, ki je živelo

oddaljeno od obmejnih predelov in ni imelo nobene veze niti z upravnim niti z vojaškim

vodstvom. Naselili so se v Hotučo in Odorje, v Lapac in Srb in gotovo tudi v južni del

Krbave.139 Kasneje so se ti Srbi zagotovo povlašili.

Prvi ponovno stalno naseljeni kraji so bili od leta 1690 Vrebac, Korenica in Pazarište.

Mušaluk je bil ponovno naseljen leta 1693. Od leta 1696 do 1701 je bilo obdobje ponovnega

intenzivnega naseljevanja. V tem času so bile ponovno naseljene vasi Podlapac, Kaluđerovac,

Mogorić, Jošane, Bruvno in Divoselo. Raduč in Medar sta ponovno dobila stanovalce leta

1696, Pisač leta 1697, Udbina, Srednja Gora in Lovinac leta 1698. Leta 1700 in 1701 so bili

med drugimi ponovno naseljeni Gračac, Mekinjar, Komić in Visuć. V letih od 1696 do 1701

se je število ponovno naseljenih družin potrojilo, od 553 družin leta 1696 jih je bilo v Liki leta

1701 1.630. Do leta 1712 se je število družin povečalo na 2.112.140

Število novih kristjanov (muslimanskih družin, ki so prešle v katoliško vero, izjemoma

pravoslavno) je ostalo v obdobju od leta 1696 do leta 1701 nespremenjeno s 161 družinami.

136

Pavičić, Seobe i naselja, str. 140. 137

Kaser, Slobodan seljak i vojnik I., str. 171. 138

Ibidem. 139

Pavičić, Seobe i naselja, str. 169. 140

Kaser, Slobodan seljak i vojnik I., str. 173.

43

Do leta 1712 je močno upadlo, na samo še 46 družin. Število hrvaških družin je kontinuirano

rastlo od leta 1696 (42 družin) do leta 1712 (299 družin). Število bunjevaških družin je

naraščalo do leta 1701 (229 družin), a je do leta 1712 počasi upadlo na 204 družine. Število

vlaških družin pa je od leta 1696 do leta 1701 skokovito naraščalo, od 300 na 1.120, do leta

1712 pa je postopoma narastlo na 1.563 družin. Te skupine ljudi so bile v tistem času

naseljene na področju Like in Krbave. Največ je bilo vlahov, sledili so jim Hrvati, a jih je bilo

veliko manj, nato Bunjevci in potem novi kristjani oziroma bivši muslimani. Lika je bila

poseljena s štirimi skupinami prebivalstva: vlahi, Hrvati, Bunjevci in novimi kristjani.141 V

Liki je bilo leta 1712 tudi 400 družin, ki niso posedovale nobene zemlje in tudi niso bile

vštete v zgoraj navedene številke. Teh 400 družin je bilo po večini vlaškega izvora.

Podoba prebivalstva v posamičnih krajih Like se je v zelo kratkem časovnem obdobju močno

spreminjala, to je veljalo predvsem za muslimanske družine, ki so bile pred tem v določenih

vaseh v absolutni večini, leta 1712 pa so bile te vasi poseljene izključno z vlaškim ali

hrvaškim prebivalstvom. Do začetka leta 1696 je bilo katoliziranih 882 muslimanov,

istočasno so bile štiri džamije pretvorjene v katoliške cerkve. Novi kristjani so bili tako od

drugih katolikov, kot tudi od vlahov izpostavljeni velikim pritiskom in napadom, tako da je

velik del teh bivših muslimanov, ki so ostali, predvideval – tudi če ponovno menjajo vero – da

se je bolje odseliti v Osmanski imperij.142

T. i. Bunjevci ali Valachi Catholici, kakor so jih takrat imenovali, so prišli v Liko iz dveh

smeri. Ena skupina je prišla iz področja Dalmacije in se naselila preko reke Zrmanje.

Bunjevci, ki so prišli od tam, so se naselili po večini na področje Gračaca in Lovinca. Druga

skupina Bunjevcev je prišla iz primorskega področja Karlovškega generalata: iz Jablanca,

Svetega Jurja, iz okolice Senja, Krmpota itd. Področje naseljevanja te skupine je bilo v

glavnem področje Smiljana in Pazarišta.143

Pri hrvaških priseljencih sta se razlikovali dve skupini: Hrvati in Krajnci ali Cragnioli. Velik

del Hrvatov je prišel iz področja Modruš-Stajnica-Otočac-Brinje-Senj. Krajnci/Cragnioli

najverjetneje niso bili Kranjci ali Slovenci, ampak prav tako Hrvati. Oni so bili verjetno

imenovani za Krajnce/Cragniolce zato, ker so prišli iz hrvaško-krajnskega obmejnega

141

Kaser, Slobodan seljak i vojnik I., str. 172–174. 142

Ibidem, str. 175. 143

Ibidem.

44

področja, natančneje iz področja Delnice-Brod-Moravice. Veliko se jih je naselilo po vaseh

Kaluđerovac, Mušaluk in Brušane.144

Kot sem že izpostavil, so bili vlahi največja skupina ljudi, ki je na novo poselila področja

Like. Naziv vlah je večinoma uporabljen za to, da bi se se izpostavila pripadnost teh ljudi

grško-srbsko-pravoslavni verski skupini. Vlahi, ki so prispeli v Liko, so prišli iz

najrazličnejših področji. Del njih je v letih 1685 in 1686 pobegnil iz področja Otočac-Brinje

in se ponovno vrnil v Liko. Ti vlahi so naselili vasi Vrebac, Komić, Mutilić in Pećane. En del

vlahov je prišel iz dalmatinskega področja reke Zrmanje in naselil področja okoli Popine in

Gračaca. Veliko število vlahov je prišlo iz osmanskega obmejnega področja. Tako so bila

naselja Široka Kula, Korenica, Mekinjar in Vrebac naseljena z vlahi iz Kupresa, Grahova in

Knezpolja. Vlahi v Popini in Mazinu so v velikem delu prišli iz Plavnega pri Kninu. V popisu

prebivalstva iz leta 1712 je navedena tudi ena posebna skupina vlahov – skupaj jih je samo

deset družin: ena v Buniću, ena v Mogoriću in osem v Gračacu (o teh družinah iz Gračaca

govorim v analizi in sintezi virov) – imenovani Stari Vlahi. Po vsej verjetnosti so ti vlahi

prišli iz Srbije iz področja Stari Vlah.145

Popis iz leta 1712 od 400 družin brez zemljiške posesti za 87 od njih navede njihovo

prostorsko poreklo. Za dvajset od njih je bil kot tak naveden Osmanski imperij, sedemnajst

družin je prišlo iz Kotarja, štiri iz Knina, štiri iz Broda, štiri iz področja Kapele, štiri iz

Brloga, tri iz Gerone, dve iz Kosinja, dve iz Vrhovina, dve iz Senja, dve iz Dubrovnika, ena iz

Krmpota, ena iz Reke, ena celo iz okolice Budve itn. Skratka, v Liki je v tistem času živelo

vsekakor raznoliko prebivalstvo.146

Podobno raznolika pa so bila tudi naselja, ki so v tistem času nastajala. Tudi za Liko je pričelo

veljati to, kar je veljalo za ostale dele Vojne krajine: krajiške vasi so bile zelo razdrobljene,

pogostokrat nepovezane in nepravilno urejene naselbine. Naseljevanje je bilo samo v redkih

primerih načrtovano in organizirano. V večini primerov je bilo tako, da takoj, ko si je nekdo

našel nek kos zemlje, je tam zgradil tudi hišo.147

Naselja pa niso bila raznolika samo v urbanističnem, ampak tudi v narodnostnem pogledu. Na

primer, od 36 vasi, ki so bile navedene v popisu iz leta 1712, jih je bilo enajst takih, ki so bile

nastanjene z vlahi in katoliki. V večini teh vasi so obstajale tudi razne manjšine drugih ljudi.

144

Kaser, Slobodan seljak i vojnik I., str. 175. 145

Ibidem, str. 175–176. 146

Ibidem, str. 176–177. 147

Ibidem, str. 177.

45

Korenica je imela leta 1712 27 katolikov in 1.786 vlahov, Bunić je imel 18 katolikov in 1.488

vlahov, Ostrovica je imela 361 katolikov in 57 vlahov itn. Osem vasi je bilo popolnoma

katoliških in sedemnajst popolnoma vlaških.148

Burno ponovno naseljevanje distrikta Lika je bilo v večini končano že leta 1712. Do leta 1746

število prebivalstva ni znatno narastlo. Porast prebivalstva v obdobju med letoma 1712 in

1746 je bil povečini zaradi naravnega prirastka. Število prebivalstva je v 34 letih naraslo za

8.235 oseb, kar je pomenilo, da je bilo vsako leto v Liki v povprečju 242,2 osebe več. Je pa

res, da je bila možnost migracij družin v sami Liki zelo verjetna, saj se je v nekaterih krajih v

teh letih znatno zmanjšalo število prebivalstva, v nekaterih krajih pa močno povečalo.149 A

leta 1715 se je iz Karlovškega generalata izselilo 1.111 vojščakov z družinami, več kot

polovica jih je bilo iz Ogulinske kapetanije. Iz Like in Krbave se je odselilo le malo njih,

večinoma pa so se naselili na beneško ozemlje. Kot vzroki za selitve so bili navedeni na

prvem mestu lakota, nato globe, preprodajanje soli, prenaseljenost in tlaka v trdnjavah.150

Zaradi enakih in podobnih razlogov je prišlo vsako desetletje do vsaj ene močnejše vstaje

krajišnikov (1719, 1728, 1732, 1746 in 1751), hajduštvo pa je predstavljalo stalno obliko

upora. Največja med njimi je bila brinjsko-liška vstaja leta 1746. Tega leta je

Hildburgshausen upravno in vojaško reorganiziral generalate in formiral regimente.

Krajšnikom, razjarjenim zaradi preureditve, so se pridružili tudi nekateri oficirji v vojski.

Oficirji so imeli verjetno koristi od tega, da se borijo za stari sistem, ki jim je omogočal

zlorabljanje položaja.151

Kot zadnje, do sredine 18. stoletja so bile za vlahe na območju Like in Krbave pomembne

Hildburgshausnove reforme uprave iz leta 1746. Karlovški generalat je bil po teh reformah

razdeljen na štiri regimente. Vasi Slunjskega, Ogulinskega in Otočaškega regimenta so bile

sestavljene vsaka iz štirih bataljonov, vasi Liškega regimenta pa iz šestih bataljonov. Vsega

skupaj je bilo v Karlovškem generalatu osemnajst bataljonov. En bataljon je bil sestavljen iz

štirih kompanij, kar je pomenilo, da je bilo lahko vsega skupaj 72 kompanij. Ena kompanija je

bila sestavljena iz 240 krajišnikov. Tako je moralo biti skupno vpoklicanih 17.280

krajišnikov. Ti so morali služiti kot pešaki. Ob 72 kompanijah pešakov je bilo formiranih še

osem huzarskih (konjeniških, op. R. B.). Ena huzarska kompanija je bila sestavljena iz 100

148

Kaser, Slobodan seljak i vojnik I., str. 177. 149

Ibidem. 150

Moačanin, Vojna krajina, str. 49. 151

Ibidem.

46

krajišnikov. Tako je moralo biti za Karlovški generalat v stalni pripravljenosti 18.080

krajišnikov. Od 240 infanteristov je bilo lahko plačanih le 36, v huzarski kompaniji od 100

samo osem. Leta 1748 pa se je financiranje Karlovškega generalata prekinilo s strani

hrvaškega in notranjeavstrijskega plemstva, zato je skupna denarna bremena prevzela

država.152

Za nameček je reforma privedla tudi do zaostritve izvrševanja vojaških obvez. Do reforme je

imel generalat na razpolago 12.000 krajišnikov, po reformi pa jih je potreboval preko 18.000.

Do reforme je bilo na služenje vojske pozvana približno četrtina moškega prebivalstva,

oziroma polovica za vojno sposobnih moških. Leta 1746 je bilo število moških prebivalcev v

celotnem Karlovškem generalatu 48.384, od njih je bilo vse do nove reforme za služenje

vojske obveznih 12.000. Za služenje vojske je bilo sposobnih 24.010 moških, torej je pred

reformo služila polovica teh. Z novo reformo pa se je močno povečalo število vojaških

obveznikov. Tako je bilo kar tri četrtine (18.000) moških, sposobnih za služenje, obvezanih

na služenje vojske.153

Vsekakor pa takšne razmere niso bile pogodu vlahom, ki so v največji meri sestavljali

krajiško vojsko. Niso pa te reforme prinesle samo slabega, a vseeno je vlaški status skozi

desetletja in stoletja pričel izgubljati na pomenu, zato je tudi sama beseda vlah pri prebivalcih

Like in Krbave začela v njihovem spominu bledeti.

2.4 Nacionalna integracija vlaškega elementa in vlaške zadruge v Liki in Krbavi

Nacionalna integracija vlaškega elementa

Vojna krajina ni bila običajno evropsko območje, krajišniki niso bili običajni ljudje, zato ni

čudno, da je proces nacionalne integracije na tem območju potekal zelo drugače. Na tem

mestu se je potrebno vprašati, zakaj na področju krajine ni nastala nacija Vojne krajine,

ampak se je krajiško prebivalstvo integriralo v hrvaški in srbski nacionalni element. S pogleda

današnjih nacionalnih ideologij je bil to edini logični razvoj. Dejstvo je, da je verska

152

Kaser, Slobodan seljak i vojnik I., str. 159–160. 153

Ibidem, str. 160.

47

pripadnost krajiških družin v tem procesu igrala odločujočo vlogo. Drugi elementi v procesu

nacionalne integracije so bili postranskega pomena.154

Proces nacionalne integracije se je ponavadi odvil iz prednacionalnih skupin, ki so se

izoblikovale na socialni, regionalni, kulturni in politični osnovi. Za področje Like in Krbave

bom izpostavil dve skupini; Bunjevce in vlahe. Bunjevci so predstavljali značilno

prednacionalno skupino, ki se je pričela kmalu prekrivati s hrvaško nacionalno identiteto

(zaradi njihove katoliške vere, op. R. B.). Po številu večja in pogostejša prednacionalna

skupina so bili vlahi. V svojem izražanju kulture so se z Bunjevci brez dvoma jasno

medsebojno razlikovali. Tudi sami sebe so tako eni kot drugi jemali za dve posebni skupini.

Statuta Valachorum in mnogi drugi zapisi Walachov v pisanih virih jasno nakazujejo to, da se

vlahov vsaj do 18. stoletja ni enačilo s Srbi ali Raci (kot sem že pisal v prvem poglavju, se je

v dokumentih hrvaških cerkvenih krogov že proti koncu 16. in predvsem v 17. stoletju vlahe

pogosto enačilo z Raščani oziroma Raci, op. R. B.). Pred tem (18. stoletjem) so bili

pogostokrat označeni kot šizmatiki.155

Z vlaškimi družinami, ki so prebegnile v Varaždinski generalat, je v drugi polovici 16. stoletja

prispela tudi cerkvena infrastruktura. Med begunci se je med letom 1578 in 1588 nahajal tudi

vladika Gavrilo Avramović, ki je takoj po naselitvi utemeljil samostan Marča (med reko

Čazmo in Ivanićem). Ta samostan je postal prvo duhovno-religijsko središče pravoslavnih

priseljencev na obočje hrvaške Vojne krajine. Prvi v Hrvaški imenovan vladika je bil Simeon

Vretanja. Na njega se je začel izvrševati močan pritisk, da prestopi k unijatskemu gibanju.

Zaradi tega je leta 1611 priznal zagrebškega škofa za svojega cerkvenega poglavarja, papež

pa ga je imenoval za grško-pravoslano-katoliškega škofa v Marči. Verniki sami se s tem niso

pretirano ukvarjali, pravoslavni menihi, vojvode in drugi pomembni možje pa so izbrali

marčanskega vladika za svojega cerkvenega poglavarja. Pogoj, da bo sprejet, je bil, da mora

biti dober pravoslavec, hkrati pa se je moral izražati za unijata, da bi ga priznali zagrebški

škof in habsburški vladar. Do sedemdesetih let 17. stoletja se je ta oblika pravoslavne

cerkvene organizacije v hrvaški Vojni krajini še nekako obnesla, leta 1673 pa se je pod

vodstvom jezuitov pričel čedalje večji unijatski pritisk, ki je imel za cilj popolno

pokatoličenje pravoslavcev. Razpoloženje med pravoslavno-vlaškim prebivalstvom je postalo

zelo uporniško. Pritisk na pravoslavne pope in menihe je bil ogromen, krajišniki so bili

154

Karl Kaser, Slobodan seljak i vojnik; Povojačeno društvo (1754–1881) II., Zagreb 1997 (dalje: Kaser,

Slobodan seljak i vojnik II.), str. 183. 155

Ibidem, str. 184.

48

prisiljeni, da se poročajo s katoličankami in da po tem prestopijo v unijatsko cerkev. Vlahi so

pričeli, med drugim tudi zaradi tega, z velikimi upori leta 1715 in 1718–1719, ki so privedli

do konca unijatskega pritiska. Leta 1737 se je uspelo ustoličiti prvemu pravoslavnemu vladiki

v Lepavini, ki ni bil unijat.156

Pravoslavna cerkev ni mogla v času zgodnjega krajiškega prebivalstva ne v Varaždinski in ne

v Karlovški krajini vzpostaviti žarišča svoje duhovne in cerkvene organizacije. V Karlovški

krajini je bil leta 1600 utemeljen samostan Gomirje, ki je bil glavna točka pravoslavne vere na

tem področju. Ta pa je bil podrejen unijatskemu vladiki (episkopu), ki je bil v času 17. stoletja

nadrejen za celotno Vojno krajino. Zgodnji samostanski centri, kot je bil Gomirje, so bili zelo

pomembni za ohranitev pravolsavja. Šele kasneje, posledično zaradi velike selitve Srbov leta

1690, pa je prišlo do popolne izgradnje pravoslavne cerkvene organizacije na Hrvaškem

oziroma v Vojni krajini. Leta 1695 je bila utemeljena Karlovška eparhija s sedežem v

samostanu Medak (Lika); sedež se je leta 1721, po kratkem obdobju v Gomirju, prestavil v

Plaško (okolica Ogulina).157

Čas zgodnjega krajiškega prebivalstva je bil za pravoslavno cerkev v Vojni krajini zelo

neugoden. Ni obstajala nikakršna organizacija pravoslavne cerkve, obstajali so samo

posamični samostani; edina glavna cerkvena organizacija je bila unijatska, a nje pravoslavne

vlaške družine v večini niso priznavale. Vse do sredine 18. stoletja je bila dovoljena samo

gradnja lesenih pravoslavnih cerkva. Oskrba pravoslavnih svečenikov je bila veliko slabša kot

katoliških. Za razliko od katoliške, pravoslavna cerkev ni dobivala nikakršne državne

podpore. Episkope in parohe so vzdrževali izključno verniki. Za razliko od pravoslavne pa je

katoliška cerkev imela tudi podporo vladarske hiše (Habsburžanov).158

Proces nacionalne integracije v Vojni krajini je bil vsekakor dolgotrajen. Spet pa je treba

izpostaviti tisto, kar sem izpostavil že pri cerkveni organizaciji, in sicer, da so bile razmere za

srbsko stran večinoma težje kakor za hrvaško. Srbsko/vlaško prebivalstvo Vojne krajine ni

razpolagalo z zgrajeno komunikacijsko mrežo z bosanskimi Srbi ali s tistimi v Srbiji. Oni so

morali iznajti svojo lastno nacionalno ideologijo, ki je bila omejana sprva z razmerami v

Vojni krajini, kasneje pa v Hrvaški. Vojna krajina, kar je izpostavil tudi Drago Roksandić, je

predstavljala blokado skozi celoten proces srbske nacionalne integracije. V nasprotju s Srbi je

Hrvatom v Vojni krajini poudarek imena ozemlja in nacije nedvomno olajšal proces

156

Kaser, Slobodan seljak i vojnik II, str. 185–186. 157

Ibidem, str. 190–191. 158

Ibidem, str. 191–193.

49

nacionalne integracije. Razpustitev Vojne krajine je enakomerno pospešil proces integracije

Srbov in Hrvatov; ampak so si morali Srbi v Hrvaški svojo pozicijo še definirati.159

Zadruge

Vedoč, da je bil krajišnik več kot tri stoletja hkrati vojak in kmet, sta bila dva temeljna stebra

njegovega življenja družba, ki ga je obdajala, in hišna zadruga. Da bi bil lahko vedno na

razpolago svojim poveljnikom, so morali zanj delati, ga prehranjevati, oblačiti in celo

oborožiti ostali člani njegove zadruge.160

Hišna ali družinska zadruga oziroma hiša, skupnost, občina, velika hiša ali skupščina je stara

gospodarska in družbena oblika skupnega življenja. Obstajala je že v rodovnih skupnostih pri

različnih evropskih in drugih narodih, a se je najdlje obržala pri južnih Slovanih. Zaradi tega

se je dolgo, a neupravičeno predvidevalo, da je ustanova skupnega življenja samo slovanska

oziroma južnoslovanska posebnost.161

Če je starešina družine umrl in za sabo pustil potomce, brate in druge sorodnike, ki so skupaj

živeli v družini/zadrugi, ga je nasledil po starem običaju in krajiškem statutu (Statuta

Valachorum) tisti, ki je bil zato najsposobnejši. Nasledstveno pravo je že leta 1630 vzelo v

obzir možnost obstoja zadruge.162 Zadruge pa so obstajale že pred tem.

V stoletju od objave Statuta Valachorum se je zadruga regenerirala. Dejstvo in normalen

pojav ni bila več posamična družina, ampak zadruga. Starešina ni več samo starešina

posamične družine, temveč celotne zadruge. V primeru Statuta Valachorum se govori še o

možnosti skupnega nasledstva, v Statutih iz leta 1737 pa se sploh ne govori več o nasledstvu,

ampak samo o tem, da se v zadrugi sami določi novi starešina. O nasledstvu sploh ni več

govora, ker je zemljiška posest ostala v skupnem posedovanju celotne zadruge.163 Skozi

različna časovna obdobja so se zadruge večale in manjšale, delile in celo izginjale ter nastajale

nove. Razlogov za to je bilo zagotovo več: migracije, slaba zemlja, naravne katastrofe, vojne,

bolezni in prav gotovo tudi medsebojni spori v samih zadrugah in med različnimi zadrugami

itd.

159

Kaser, Slobodan seljak i vojnik II., str. 195–196. 160

Dragutin Pavličević, O problemu krajiških kućnih zadruga – historiografsko-kritički osvrt, v: Vojna krajina;

Povjesni pregled – Historiografija – Rasprave, Zagreb 1984 (dalje: Pavličević, O problemu), str. 141. 161

Ibidem. 162

Kaser, Slobodan seljak i vojnik II., str. 139. 163

Ibidem.

50

Gospodarsko nujnost ohranjana hišnih zadrug in njihovo povezovanje z vojaško obvezo

krajišnikov so avstrijske oblasti spoznale šele v 18. stoletju. Šele na začetku 19. stoletja pa so

se začele truditi, da bi jih ohranile, uvedle več reda in discipline v odnose med zadrugami,

preprečile njihove pretirane in neupravičene delitve ali celo omogočile nastajanje novih.164

164

Pavličević, O problemu, str. 141.

OBDELANI VIR

I. (neoštevilčena stran)

II. (neoštevilčena stran)

III. (neoštevilčena stran)

IV. (neoštevilčena stran)

V. (neoštevilčena stran)

VI. (neoštevilčena stran)

VII. (neoštevilčena stran)

VIII. (neoštevilčena stran)

IX. (neoštevilčena stran)

X. (neoštevilčena stran)

XI. (neoštevilčena stran)

XII. (neoštevilčena stran)

XIII. (neoštevilčena stran)

XIV. (neoštevilčena stran)

51

3. OBDELAVA IN PREVOD VIROV

Za popis prebivalstva Like in Krbave leta 1712 je bila izbrana pooblaščena komisija pod

vodstvom velikega kapetana Like, grofa Rajmunda pl. Attemsa, in poverjenika J. F. Edler zu

Lebenegga, ki sta bila zadolžena za izvedbo tega popisa. Ta komisija, katere sestava ni do

potankosti poznana, je odšla iz Karlobaga 17. septembra leta 1712 in pričela z delom v

Korenici 20. septembra, delo pa je verjetno zaključila 30. oktobra istega leta v Novem.

Rezultati tega popisa so k sreči ohranjeni. To je bil prvi popis, izveden v enem večjem,

celovitem delu Vojne krajine, in edini, ki je v celoti ohranjen s podrobnimi rezultati na ravni

prebivalstva.165

Danes se vir Conscriptio terrenorum et hominum beeder Grafschaften Lica vnd Corbavia,

nahaja pod signaturo 1712-X-268 v fondu Miscellanea Notranjeavstrijske dvorne komore v

Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu. Deli popisa (številčni izkazi) se nahajajo v Hrvaškem

državnem arhivu v Zagrebu (SLK, škatla 4) in v Dunajskem vojaškem arhivu

(IÖHKR/Croatica, 1713-V-35; IÖHKR/Croatica, 1714-IV-21: navodila, končno poročilo ter

naknadni popis Smiljana in Brušana). Vsega skupaj fond obsega okoli dva tisoč strani.166

Popisovalci, ki so bili razdeljeni na manjše skupine, so skoraj gotovo delovali po že vnaprej

določenih pravilih, saj so najprej napisali ime vasi in njen položaj v upravni strukturi Like in

Krbave, nato so zabeležili religijski oziroma etnični sestav vasi, potem pa so prešli na

popisovanje prebivalcev, pri čemer so običajno pričeli s hišo poveljnika trdnjave oziroma

vaškega starešine ali pravoslavnega oz. katoliškega svečenika. Sledili so še morebitni drugi

dostojanstveniki in preostale hiše v vasi, pri čemer je bilo vedno na prvem mestu zapisano

ime glave družine, zemljiška posest okoli hiše in posamični deli zemljiške celovitosti, potem

so sledila imena in leta moških članov družine, starejših od šestnajst let – to je število mož,

sposobnih za vojno – in njihove sorodstvene vezi z glavo družine, nato je sledilo število

moških članov družine, ki še niso bili sposobni za nošnjo orožja, ter število ženskih članov

družine. V primeru družin, ki še niso posedovale zemlje, podatki niso bili navedeni tako

podrobno.167

165

Kaser, Popis Like i Krbave, str. 14. 166

Ibidem. 167

Ibidem, str. 14–15.

52

Pričakovati je, da vsebuje cenzus iz začetka 18. stoletja veliko problemov različne narave. Pri

tem je treba razlikovati probleme formalne in probleme vsebinske narave. Pri pregledu

formalnih problemov je treba imeti v mislih, da je bilo popisovanje izvedeno v relativno

kratkem obdobju in da je zapisovanje osebnih imen ter nazivov delov zemljišč temeljilo na

ustnem izročilu in ne na že obstoječih zapisih. Ni znano, ali so podatki, ki se nanašajo na

osebe in zemljišča, prevzeti iz zbranega gradiva vaških starešin ali iz popisovanja po

posameznih hišah. V vsakem primeru so zapisi nastali v veliki naglici, zato so zapisane izjave

v velikem delu težke za dešifriranje. Zapisi so napisani na papirje različnih formatov in

nikakor ne temeljijo na vnaprej pripravljenih obrazcih. Zaradi hitrosti, s katero je bilo

izvedeno popisovanje, so se pojavile napake in nedoslednosti v primerih pisanja osebnih imen

in v popisu nazivov delov zemljišč.168

Dejstvo, da je komisija za popis prebivalstva delovala v več manjših skupinah, ne pride do

izraza samo v različnih rokopisih in različnem formalnem stilu, s katerim je popisano vaško

prebivalstvo, temveč tudi v jeziku. Conscriptio terrenorum et hominum beeder Grafschaften

Lica vnd Corbavia je napisan v treh jezikih: v nemškem, hrvaškem (ikavskem) in

italijanskem, pri čemer se del posamičnih jezikov v odstotkih ocenjuje na okoli 80 % (nemški

jezik), 15 % (hrvaški jezik) in 5 % (italijanski jezik). Ni mogoče ugotoviti, zakaj se je za

popisovanje prebivalstva uporabljalo različne jezike. Lahko se predpostavi, da je bilo to

povezano z jezikovnimi sposobnostmi posamičnih pisarjev. Format popisanih listov

posamičnih vasi je tako zelo heterogen.169

Ena izmed pomembnih formalnih omejitev pri popisu je bil tudi problem težko berljivih listov

posamičnih vasi. Avtor transkripcije, dr. Karl Kaser, se je na podlagi lažje berljivih

dokumentov toliko poglobil v njihovo materijo, da je na njihovem temelju in na tistem, kar se

je dalo predpostaviti, rekonstruiral dejansko besedilo. Kljub temu ni mogel identificirati vseh

besed ali celo skupka besed, kot tudi ne nekaterih črk. Zato je posamične neberljive besede

označil z […], skupek besed z [… …], posamične neberljive črke pa z [.]. Očitne napake

posamičnega pisarja je označil z [!], njegove dvomljive prepise pa z [?].170 Vse njegove

oznake sem v prevod vira vstavil tudi jaz. V prevod sem vstavljal tudi svoje oznake, pripombe

in pripise, ki pa jih razlagam v samem prevodu s sprotnimi opombami.

168

Kaser, Popis Like i Krbave, str. 15. 169

Ibidem. 170

Ibidem.

53

Vsebinsko gledano je ta popis v primerjavi s popisom Slavonije (1698) popolnejši in točnejši.

Slavonski popis ne navaja mladoletnih oseb in žensk, podatki o rodbinskih vezeh so

nenatančni: tako sta recimo pojma, kot sta sin in brat, označevala tudi druge sorodstvene

vezi.171 Več o formalnih in vsebinskih problemih ter omejitvah bom govoril v analizi in

obdelavi vira.

3.1 Prevod vira Popisani Zemlia ij Puskari skupa sa ostolom Celiadom u Grachachu

(Popisana zemlja in puškarji skupaj z ostalimi prebivalci v Gračacu)

Popisani brezzemljaki v Gračacu leta 1712

1. Vojin Brekić – 66 let, starejši brat Petar – 30 let, 1 otrok (moški)172, 4 ženske

2. Marko Kovač – 30 let, oče Gvozden – 100 let, brat Mitar – 20 let, 3 ženske

3. Radosav Stančević – 30 let, 3 otroci (moški), 3 ženske

4. Mitar Grubačević – 30 let, starejši brat Toma – 40 let, 3 otroci (moški), 7 žensk

5. Mihajlo Ostojić – 30 let, brat Vid – 20 let, 1 otrok (moški), 5 žensk

6. Stanislav Komljenović – 50 let, sin Stanivuk – 26 let, sin Milivoj – 17 let, 2 otroka

(moški), 2 ženski

7. Nikola Vujanović – 30 let, 2 otroka (moški), 2 ženski

8. Stipan Sekulić – 35 let, 2 otroka (moški), 7 žensk

9. Milosav Vuković – 40 let, brat Velisav – 20 let, 1 otrok (moški), 6 žensk

10. Miloš Čakić – 50 let, brat Marko – 24 let, posinovljenca Jovan – 19 let in Nikola – 16

let, 1 otrok (moški), 6 žensk

11. Vukosav Bulaja Stari Vlah – 48 let, brat Nikola – 40 let, brat Petar – 30 let, 7 otrok

(moški), 5 žensk

12. Marjan Herendas Stari Vlah – 40 let, posinovljenec Stanko – 30 let, 7 otrok (moški), 6

žensk

171

Kaser, Popis Like i Krbave, str. 16. 172

Moj pripis v oklepaju, ki nakazuje, da so vsi, ki so bili šteti kot otroci, moškega spola.

54

13. Negomir Vodogas – 30 let, tisto leto prišel iz Turkov, iz polia bilaiskoga, bratje Pavel

– 24 let, Vučen – 20 let, Marko – 16 let, 1 otrok (moški), 5 žensk

14. Anton Bulić – 50 let, tri leta je od tega, da je prišel iz Klina iz principoue zemlje, 1

otrok (moški), 6 žensk

15. Stanko Mihoković – 40 let, štiri leta je od tega, da je prišel iz Klina iz Principoue

zemlje, brat Todor – 30 let, 1 otrok (moški), 5 žensk

16. Pavel Segojević Stari Vlah – 60 let, zet Ivan – 30 let, 6 žensk

17. Vućić Popović – 60 let, deset let je od tega, da je prišel iz Principoue zemlje, 3 otroci

(moški), 3 ženske

18. Kuzman Cegarać – 40 let, on je šel k Turkom in spet prišel od Turkov, sin Jovan – 20

let, sin Vučen – 18 let, 3 otroci (moški), 4 ženske

19. Vuk Misljenović – 40 let, on je prišel pred letom od Turkov, sin Stojan – 16 let, 3

ženske

20. Vasil Jovanović – 40 let, on je prišel od Turkov in tri leta, da je prišel iz Srbije, 2

otroka (moški), 2 ženski

21. Jovan Preradović Stari Vlah – 50 let, 1 otrok (moški), 1 ženska

22. Vdova Cuita pokojnega Nikole Ivaniševića je prišla iz Kotara in ima 5 sinov, Simun –

20 let, Nikola – 16 let, 3 otroci (moški), 3 ženske

23. Mikula Oljerović Stari Vlah – 20 let, nič drugega [?]

24. Vujasin Gredal – 60 let, pred letom je prišel od Turkov, sin Radosav – 20 let, sin

Radovan – 18 let, 3 otroci (moški), 2 ženski

25. Vučeta Grbić – 28 let, bil je že tukaj, pa je odšel k Turkom in prišel spet nazaj, 4 otroci

(moški), 4 ženske

26. Marko Blagojević – 28 let, bil je že tukaj, pa je odšel k Turkom in prišel spet nazaj, 1

otrok (moški), 4 ženske

27. Radosav Pupavac – 30 let, prišel iz Kotara to Prolitie, 3 otroci (moški), 3 ženske

28. Gvozden Pupavac – 30 let, pred sedmimi leti je prišel iz Kotara, 2 otroka (moški), 3

55

ženske

29. Ivan Vostarenić Stari Vlah – 20 let, 2 ženski

30. Mitar Krivokuća – 28 let, pred štirimi leti je prišel iz Kotara, Milisav – 50 let, Mitrov

brat Ivan – 16 let, 3 otroci (moški), 4 ženske

31. Marko Volarević – 28 let, prišel je iz Kotara od Benkouiza, 3 otroci (moški), 3 ženske

32. Stojće Popučić – 30 let, pred letom je prišel od Turkov, brat Bogić – 20 let, Vasil – 16

let, 4 otroci (moški), 5 žensk

33. Miloje Popučić – 22 let, pred petnajstimi dnevi je prišel od Turkov, brat Stojak – 16

let, 2 otroka (moški), 3 ženske

34. Vujasin Macut – 20 let, pred letom je prišel iz Lapcha od Turkov, brat Jurica – 18 let, 2

otroka (moški), 3 ženske

35. Simeon Pavelić Stari Vlah – 14 let, starejši brat Marko – 31 let, Dujam – 16 let, 1 otrok

(moški), 2 ženski

36. Milić Dukić – 30 let, pred letom in pol je prišel iz principoue zemlje, brat Vujica – 20

let, 2 otroka (moški), 4 ženske

37. Stojće Gvokić – 38 let, pred tremi leti je prišel iz Kotara, 3 otroci (moški), 4 ženske

38. Todor Čalić Stari Vlah – 20 let, 1 ženska

56

Popisana zemlja in puškarji skupaj z ostalimi prebivalci v Gračacu

1. Kapetan Miho Božić – 40 let, mali sin, 1 ženska, ima podnajemnika Pavla – 26 let;

zemlje ima 40173, enako pod gradom 70, prav tam za gradom 20, v Sarampoiui 20, v Polizu

20, pod Casbine (počasbina)174 20 – skupaj 200 in nihil amplius (nič dodatnega) [! –

190]175

2. Porkulab176 Jovan Dosenović – 51 let, oče Petar – 78 let, tri sine, dve Nikoli, eden ima

20 let, drugi ima 17 let, 2 otroka (moški), 6 žensk; ima zemljo pod hišo 80, enako v

Tupolik 110, na Gubaucha poliu in Klanichu 30, v Glogouom 5, v barahi Liuade 30, v

Palizu 8, pod Gachesinom hišo 9, v bari liuade 5, pri Mlina 5, v Resniku 3, v Kokirinoi

10, Pochasbine (počasbina) 20, v Gubaucha Poliu 20 – skupaj 300 [! – 335]

3. Duet: Mirko Milušević – 60 let, ima dva brata, Vujak – 50 let, Milosav – 46 let, dva

Mirkova sina, Todor – 36 let, Gvozden – 36 let, Vujakov sin Dragić – 20 let, Milosavljeva

sina Maksim – 23 let in Stipan – 19 let, 10 otrok (moški), 20 žensk; zemljo ima pod sabo

94, enako pod uodenom glauom 44, v Gubaucha poliu 110, v bari 9, v Polichu pod

Kossom 90 – skupaj 328 [! – 347]

4. Vukadin Inđić – 68 let, sin Ilija – 25 let, Vukosav – 24 let, 5 otrok (moški), 7 žensk;

zemljo ima pod sabo 15, enako v Glubauca poliu 20, prav tam 6, bare 2, pri Kersta 4, v

glogouom 4, v Gubaucza 6 – skupaj 57 [═]177

5. Gnatija Hrastović – 34 let, oče Radoje – 70 let, brat Željko – 20 let, 5 otrok (moških), 5

žensk; zemlje ima 10, enako v poliu na Kuchiscu 30, v Lukah 6, prav tam 9, v Kokirinoi

60, v glogouom 15 , bare liuade 10 – skupaj 221 [! – 140]

6. Sodnik Mišljen Dragosavac – 36 let, brat Vasil – 25 let, 6 otrok (moški), 3 ženske;

zemlje ima 15, enako v Smiceuu 5, v vodenoi glaui 50, v Resniku 5, v Tupalih 5, v

173

Štrik, ploščinska enota, ki so jo uporabljali za popis velikosti zemljiške posesti. 174

Komorna uprava je dodelila častnikom zemljiško posest, oproščeno plačevanja davkov. Te posesti so se

imenovale »častniška zemlja« ali »počasbina«, ki so služile kot dodatek za plačilo opravljanja častniške službe.

Dejansko vsak častnik ni imel na razpolago počasbine. Del počasbine je bil v celotni posesti nekega častnika

ponavadi zelo majhen. (Kaser, Popis Like i Krbave, str. 40). 175

Moja opazka, da seštevek popisane zemlje ne ustreza seštevku zemlje v originalnem popisu. Moj lasten

popravek seštevka. 176

»Porkulab« pomeni častniški rang, katerega so dobivali poveljniki utrdb, ki so spadale pod glavno

poveljništvo kapetanov. Hkrati opravlja funkcijo upravnika gradu in utrdbe. (Kaser, Popis Like i Krbave, str. 15). 177

Moja opazka, da seštevek popisane zemlje ustreza seštevku zemlje v originalnem popisu.

57

liubouiczu 6, prav tam 7, v bari liuade 8 – skupaj 146 [! – 101]

7. Milašin Desić – 43 let, 4 otroci (moški), 2 ženski; zemlje ima že 40, v Tupulih 20, enako

v barah 9, v Gubaucza poliu 30 – skupaj 99 [═]

8. Radosav Merdal – 36 let, bratranec Trifun – 26 let, 6 otrok (moški), 6 žensk; zemlje ima

75, enako pri Cankovićevi hiši 20, v Susniu 12, v vodenoi glaui 6, v Tupalih 35, v

Gubaucha poliu 23, prav tam 5, pod glauichami 4, v Rasniku 9, v Lukah 3, v barah 12 –

skupaj 191 [! – 204]

9. Nikola Čalić – 20 let, 2 otroka (moški), 4 ženske; zemlje ima 10, enako v Tupolih 20, v

lipouoi glauichi 5 – skupaj 35 [═]

10. Stanko Radaković – 28 let, oče Jovan – 60 let, Stankovi bratje, Janko – 25 let, Luka –

20 let, Pavel – 18 let, bratranec Vuk – 20 let, 6 otrok (moški), 9 žensk; zemljo ima

Comunitei (skupno izkoriščana zemlja)178 90, enako v Smiceiui 100 – skupaj (?) [! – 190]

11. Lazo Tomac – 60 let, brat Juraj – 28 let, 3 otroci (moški), 8 žensk; zemljo ima

Comunitei (skupno izkoriščana zemlja) 90, enako bare 9 – skupaj 99 [═]

12. Vukašin Čujić – 40 let, 1 otrok (moški), 5 žensk; zemlje ima pod hišo 20, v Gubaucza

Poliu 20 – skupaj 40 [═]

13. Staniša Tertića – 60 let, sin Perica – 18 let, 3 ženske; zemljo ima Comuniter (skupno

izkoriščana zemlja) 70 – skupaj (?) [! – 70]

14. Damjan Tertića – 50 let, nima ženske; ima zemljo Comuniter (skupno izkoriščana

zemlja) 30 – skupaj (?) [! – 30]

15. Milovan Hrelić – 60 let, ima tri sinove, Marko – 26 let, Radivoj – 20 let, Dragaš – 18

let, 1 otrok (moški), 7 žensk; zemlje ima 50, enako v Gubacha Poliu 55 – skupaj 105 [═]

16. Ilija Staničić – 30 let, 3 otroci (moški), 1 ženska; zemlje ima 50, enako pod glauom

vodenom 17, pod gradom 8, v varicha Poliani 10, v kruskouom Selischu 17, v Gerchaly 10

– skupaj 112 [═]

17. Stojak Vučković – 70 let, ima tri sinove, Radovan – 30 let, Radojće – 26 let, 4 otroci

(moški), 7 žensk; zemljo ima Comuniter (skupno izkoriščana zemlja) 100 – skupaj (?) [! –

178

Moja predpostavka, da je to skupno izkoriščana zemlja (gozd ali pašnik), ki je bila v lasti posamičnih družin.

To zemljo so lahko koristili tudi drugi v zameno za določeno obliko plačila.

58

100]

18. Manojlo Osmokruh – 46 let, sin Jeptenje – 20 let, 2 otroka (moški), 6 žensk; zemlje

ima 16, enako v Prauij 10, na osimchi 10, v Gubacha poliu 30, v Drenachchu 12 – skupaj

84 [! – 78]

19. Vučen Vučković – 80 let, ima dva sinova, Milak – 30 let, Nikola – 28 let, 2 otroka

(moški), 4 ženske; zemljo ima Comuniter (skupno izkoriščana zemlja) 100, enako v bare

liade 10 – skupaj (?) [! – 110]

20. Radisav Dukić – 50 let, bratje Mirko – 48 let, Radosav – 38 let, Toma – 30 let,

bratranec Stipan – 30 let, Vučko – 25 let, 9 otrok (moški), 19 žensk; zemljo ima

Comuniter (skupno izkoriščana zemlja) 140, enako v barak liuade 30, na Planini 20, v

Gubacza poliu 80 – skupaj 450 [! – 270]

21. Ratko Grubišić – 48 let, brat Jovica – 30 let, 3 otroci (moški), 8 žensk; zemlje ima že

40, enako v Lukah pod velebitom 10, v Gubaucha poliu 10, pri otuca 5, bare liuade 10 –

skupaj 75 [═]

22. Radojće Canković – 45 let, ima dva brata, Novak – 40 let, Božo – 28 let, 3 otroci

(moški), 11 žensk; zemljo ima Comuniter (skupno izkoriščana zemlja) 80, enako bare

liuade 8 – skupaj (?) [! – 88]

23. Vid Milušević – 30 let, 2 otroka (moški), 1 ženska; zemljo ima Comuniter (skupno

izkoriščana zemlja) 70, enako v bare liuade 7, v gubauca poliu 2 – skupaj 79 [═]

24. Janjat Ostojić – 30 let, ima dva brata, starejšega Leonida – 38 let, Vučkotin – 20 let, 3

otroci (moški), 6 žensk; zemljo ima Comuniter (skupno izkoriščana zemlja) 50, enako v

Smiceuu 10, v Hrasniku liuade 30 – skupaj 90 [═]

25. Konstantin Korać – 80 let, dva sina, Stojan – 16 let, 1 otrok (moški), 3 ženske; zemljo

ima Comuniter (skupno izkoriščana zemlja) 50, enako v Smeceui 2 – skupaj 73 [! – 52]

26. Dragosav Korać – 30 let, 1 otrok (moški), 4 ženske; zemljo ima Comuniter (skupno

izkoriščana zemlja) 40, enako v Smeceu 2 – skupaj 42 [═]

27. Vujasin Mančić – 50 let, sinovi Kuje – 28 let, Mihat – 25 let, Trifun – 20 let, Vukosav

– 16 let, posinovljenca Nikola – 20 let, Dragosav – 19 let, 7 otrok (moški), 7 žensk; zemlje

ima vsega 130, enako v bari liuade 13 – skupaj 133 [! – 143]

59

28. Družine pod številko osemindvajset v popisu ni, iz številke sedemindvajset preide

popis kar na številko devetindvajset.

29. Stanislav Žutić – 30 let, 1 otrok (moški), 3 ženske; zemljo ima Comuniter (skupno

izkoriščana zemlja) 10, enako v Smecuu 10 – skupaj (?) [! – 20]

30. Mihajlo Maričić – 60 let, ima dva brata, Stepan – 50 let, Simo – 49 let, Mihajlov sin

Aćim – 30 let, Stepanov sin Mitar – 19 let, 4 otroci (moški), 11 žensk; zemlje ima 40,

enako v bari 30, v Gerchalih 10, vise Sborisiche 30, pod Kokirinom 30, v Cipcu 10, pod

lachinom gradom 10, v Omisihij 10, prav tam liuade 10, niza bunara 10, bare liuade 15, v

ogradinah 30 – skupaj 265 [! – 235]

31. Ilija Bulajić – 30 let, 2 otroka (moški), 1 ženska; zemlje ima 60, enako v bare liuade 4

– skupaj (?) [! – 64]

32. Jovan Damjanović – 36 let, 4 otroci (moški), 5 žensk; zemlje ima 15, enako na omsichi

in vsega ostalega 15, v Sabaucza poliu 10 – skupaj (?) [! – 40]

33. Lazo Vuković – 30 let, brat Savan – 29 let, 4 otroci (moški), 4 ženske; ima zemljo

Comuniter (skupno izkoriščana zemlja) 70 – skupaj (?) [! – 70]

34. Janko Kesić – 30 let, brata Petar – 29 let in Božo – 26 let, 8 otrok (moški), 4 ženske;

ima zemljo pod hišo 60, enako v bare liuade 4, v Gubaucha poliu 30, v Gechalih 50, v

Omsichi 10, v Kokirini 30, v Lukauchih pod velebitom 20, v Smacheuu 30 – skupaj 234

[═]

35. Jure Gutlavi – 60 let, sinova Dobre – 18 let in Todor – 16 let, 4 ženske; zemljo ima

Comuniter (skupno izkoriščana zemlja) 30, enako v Kercheuine 30 – skupaj (?) [! – 60]

36. Grga Starčević – 30 let, 1 otrok (moški), 4 ženske; zemlje ima 200, enako v barah 2 –

skupaj (?) [! – 202]

37. Novak Selanović – 36 let, brat Radan – 25 let, 3 otroci (moški), 4 ženske; zemlje ima

30, enako v Gubaucha poliu 20, v Glogouom 10, v bari 9, bara liuade 10, pri Otuice 10 –

skupaj 170 [! – 89]

38. Vukosav Kesić – 36 let, 2 otroka (moški), 3 ženske; zemlje ima že pod 20, enako na

omisichi 20, v Gubaucha poliu 25, pod Kokirinom liuade 30, v Gubacza poliu liuade 10, v

Gubaucza 14 – skupaj 119 [═]

60

39. Miloš Žeželj – 50 let, 5 otrok (moški), 3 ženske; zemlje ima pod hišo 10, enako v

Lukah pod velebitom 12, v vodenoi glaui 9, v poliu Smecheuu 100, v barij liuade 30, v

Kokirinoi 5 – skupaj 166 [═]

40. Radovan Inđić – 20 let, 6 otrok (moški) in posinovljenci, 2 ženski; zemlje ima 40,

enako v Gubaca poliu 40, v Lukauchik 30, v Smecauu 50, v bari liuade 15, bare pri hiši 10

– skupaj 195 [! – 185]

41. Niđa Dukić – 40 let, brat Bile – 36 let, 3 otroci (moški), 8 žensk; zemlje ima pod hišo

55, enako pod velebitom 33, v Glogouom 60, liuade v planini 30, v Smechiu 50, v barah

liuade 10 – skupaj 138 [! – 238]

42. Jovica Čučković – 26 let, 2 otroka (moški), 3 ženske; zemlje ima pod hišo 40, enako v

Gubaucheu poliu 50, v omischi 20, v Sabaucheu poliu 10, na polju pod hišo 30, v Planini

liuade 10, v bari liuade 20, v Gerchalih 20 – skupaj 200 [═]

43. Todor Tučaković – 30 let, 2 otroka (moški), 5 žensk; zemlje ima že pod 10, pod

velebichem 27, v Smeceuu 20, v Glogouu 2 – skupaj 64 [! – 59]

44. Bogdan Banjanin – 36 let, brat Lazo – 30 let, 4 otroci (moški), 7 žensk; ima že 80,

enako v Tupalih 50, v Stikachi 20, v Smicheui 20, v Gubaucha poliu 20 – skupaj 190 [═]

45. Radovan Popović – 25 let, 4 otroci (moški), 6 žensk; zemlje ima 14, enako v

Gubaucha poliu liuade 30, v barah 15, v Smicheuu 140, v Planini 3, v Tomichicha gaiu

70 – skupaj (?) [! – 272] in še v tej hiši na tej zemlji je starejši brat Dane Popović – 40 let,

brat Simo – 20 let, 5 otrok (moški), 4 ženske

46. Toma Popović – 60 let, sinova Jovan – 20 let in Radovan – 16 let, 4 ženske; zemlje

ima že 20, enako v Gubaucha poliu 10, v Saram pouci 30, za uodom 7, pod bukarichinom

glauichom 40 – skupaj 107 [═]

47. Vučić Vučković – 50 let, sinova Petar – 20 let in Toma – 16 let, 4 otroci (moški), 1

ženska; zemlje ima 40, enako v Smicheuu 30, v Kokirinoi 10, v bari 3 – skupaj 83 [═]

[Opazka: Ima listine o pridobljeni zemlji.]

48. Nikola Lanušić – 40 let, 5 otrok (moški), 2 ženski; zemlje ima 60, enako v Strazistu

30, v polu pod hišo 60, bare liuade 10, v Resniku 10, na medi Bruanskoi 10 – skupaj 180

[═]

61

49. Jovan Brujća – 30 let, brat Vučko – 28 let, 3 otroci (moški), 8 žensk; zemlje ima 10,

prav tam 4, v Gubauczu Poliu 30, v Tupali 40, v Smecauu 30, v Basichinichi 4, v barah

liuade 10 – skupaj 120 [! – 128]

50. Radivoj Žutić – 40 let, brat Zaviša – 30 let, 4 otroci (moški), 8 žensk; pod sabo ima

zemljo Comuniter (skupno izkoriščana zemlja) 140, enako v Resniku 3, Vise Caternie 8, v

bari Liuade 8 – skupaj 159 [═]

51. Jovan Seganović – 30 let, 3 otroci (moški), 2 ženski; zemlje ima 10, v uodenoi glaui

20, v Smichauu 10, v bari liuade 5 – skupaj 45 [═]

52. Zastavnik Stipan Sovjil – 46 let, 4 otroci (moški), 5 žensk; zemlje ima 30, enako v

Gardachischu 5, v Gubaucha Poliu 10, v Kianih pri Potoga 6, v barӱ Liuade 30, v

Kokorini 2 – skupaj 83 [═]

53. Vukovoj Jelačić – 30 let, 3 otroci (moški), 4 ženske; zemlje pod hišo ima 30, enako v

Gubacha Poliu 10, enako v Barach liuade 10, v poliu 20 – skupaj 70 [═]

54. Jovan Desić – 30 let, 3 otroci (moški), 4 ženske; zemlje ima 70, enako v Smeceuu 30, v

poliu 10, v bari liuade 7 – skupaj 117 [═]

55. Ostoja Dragišić – 40 let, brat Vučen – 20 let, 5 otrok (moški), 1 ženska; zemlje ima 20,

enako v tupalih 20, v Osmecheuu 20 – skupaj 60 [═]

56. Radivoj Desić – 30 let, 3 otroci (moški), 2 ženski; zemlje ima 50, enako v Smechauu

20, v bari liuade 5 – skupaj 75 [═]

57. David Petrović – 30 let, bratranca Radovan – 26 let in Nikola – 18 let, 2 otroka

(moški), 8 žensk; zemlje ima 70, v Gubaucha Polia 120, v Kokirinoi 5, v barij 30 – skupaj

270 [! – 225] [Opazka: Ima listine o pridobljeni zemlji.]

58. Vuk Kovač – 60 let, 3 otroci (moški), 2 ženski; zemlje ima 4, enako v Gubaucha poliu

20, v Tupalih 15, v Liubauichia 10, v Smcheuu 10, v glauichi Bukarichinom 5, v Tupelik 8

– skupaj 72 [═]

59. Andre Kokotović – 70 let, ima tri sinove, Petar – 35 let, Gajo – 28 let, Vuk – 21 let, 5

otrok (moški), 8 žensk; zemlje ima že 30, enako pod glauichom bukarichinom 10, v

Gubaucha poliu 17, v Smicheuu 25, pri Debeloga liuade 7, v barah liuade 7, v liubouichiu

6, v Resniku 10 – skupaj 92 [! – 112]

62

60. Vujasin Merdal – 70 let, sinovi Radjen – 40 let, Robman – 36 let, Radovan – 30 let,

Jajro – 23 let, Stipan – 18 let, Radjenov sin Todor – 19 let, 7 otrok (moški), 15 žensk;

zemlje ima že 40, v Tomichica Gaiu 50, v Gubaucha poliu 40, v Tupalih 60, v Resniku 6,

v Jasenaru 15, v barah 30, v Tarsou doliu 30, v Poleuine Gmaini 100 – skupaj 361 [═]

61. Marko Zubović – 50 let, ima dva brata, starejši brat Janko – 53 let, Vučen – 47 let,

sinovi Radoje – 30 let, Milašin – 28 let, Radan – 25 let, Đuro – 20 let, Jovan – 18 let, 5

otrok (moški), 20 žensk; zemlje ima že 70, enako za vodine glaui 70, v Gubaucha poliu

50, v poliu Senecheuu 150, v bare liuade 30, v Resniku liuade 30 – skupaj 260 [! – 400]

62. Stojak Dragišić – 40 let, brat Save – 35 let, Stojakov sin Jovan – 16 let, 1 otrok

(moški), 2 ženski; zemlje ima že 10, enako v vodenoi glaui 10, v Tupalih 13, v Gubaucza

poliu 10, v Tomichicha gaia 10, v Smecheuu 20 – skupaj 78 [! – 73]

63. Petko Rađenović – 30 let, brat Perica – 20 let, posinovljenec Toma – 20 let, bratranci

Radulko – 20 let, Mileta – 18 let, Blagoje – 16 let, 5 otrok (moški), 8 žensk; zemlje ima

70, enako v bari liuade 12, v Otochi 10, v verbichi 15 – skupaj 107 [═]

64. Jovan Čalić – 80 let, dva sinova, […] – 20 let, Ilija – 17 let, 7 žensk; zemlje ima 10,

enako v tupali 5, v Smecheuu 10 – skupaj 25 [═]

65. Vujo Čalić – 50 let, sin Jovan – 18 let, Pavel – 16 let, 1 otrok (moški), 2 ženski; zemlje

ima 3, enako v Tupali 30, v dubaucha poliu 10, v vodenom dolu 3, v […] 2, v bari liuade

7 – skupaj 55 [═]

66. Marko Vučinić – 30 let, brat Janko – 26 let, Sava – 20 let, 3 otroci (moški), 5 žensk;

zemlje ima že 10, enako v Tupalih 5, v Gubacu poliu 3, v Lipouoi glaniczi 4, v Silienachi

4, v Smecheuu 10, v baraz 7 – skupaj 43 [═]

67. Bogdan Segan – 30 let, sin Nikola – 20 let, 2 otroka (moški), 42 žensk; zemlje pod

sabo ima 10, enako za runiauom glauiczom 30, pri Basini 10, v Jasenaru 5, v Gubaucha

poliu 3, v Baraz liuade 8, v Smecheuu 20 – skupaj 86 [═]

68. Ilija Oragišić – 30 let, 1 otrok (moški), 2 ženski; zemljo ima v tupalih 13, enako v

Vodenoi glaui 7, v turouom dolu 15 – skupaj 35 [═]

69. Ivan Stojisavljić – 46 let, sin Mile – 17 let, 1 otrok (moški), 1 ženska; zemlje že ima

20, enako vise hiše 6, v dolu […] bare kozagine 7, v uerhu omishe 20, v Zrenouchu 11, v

preuӱ 14, v poliu [?], bare liuade 5 – skupaj 88 [! – 83, na enem mestu ni razvidno koliko

63

zemlje ima, tako da je možno, da je pravilen skupni seštevek]

70. Jovan Uzelać – 48 let, sinova Marko – 23 let in Jakov – 18 let, 2 otroka (moški), 6

žensk; zemlje ima že 30, enako v Lukauczu 26, v barah luke 14, v polani pri Vernicheua

17, v stikadi 2, bare liuade 8, pri hiši Kercheuine 2 – skupaj 167 [! – 99]

71. Bogoje Jelačić – 30 let, ima štiri brate, starejši brat Cujo – 50 let, Savan – 28 let, Miloš

– 23 let, Radoš – 20 let, 13 otrok (moških), 10 žensk; zemlje ima 70, enako v Gubaucza

poliu 50, v Richichah 30, v Pereui 4, v Liuade v barah 15, v Kkirinoi liuade 10 – skupaj

179 [═]

72. Bomeštar Ivan Ivezić – 58 let, sinovi Miho – 30 let, Petar – 26 let, Filip – 20 let, Ivan –

16 let, 4 otroci (moški), 6 žensk; zemljo ima Communiter (skupno izkoriščana zemlja)

160, enako v bari liuade 15 – skupaj (?) [! – 175] [Opazka: Ima listine.]

73. Mihajlo Vučinić – 30 let, brat Stanko – 20 let, 3 ženske; zemljo ima Communiter

(skupno izkoriščana zemlja) pri hiši 50, enako v barah liuade 3 – skupaj 53 [═]

74. Damjan Cvitković – 40 let, sin Mihajlo – 16 let, 1 otrok (moški), 6 žensk; Comuniter

(skupno izkoriščana zemlja) 150 – skupaj (?) [! – 150]

75. Milić Poplasen – 56 let, 2 otroka (moški), 5 žensk; pod hišo ima 120, enako v Glogouu

20, v labusouom Kuchischiu 20, bara v Kauerchi 3 – skupaj 163 [═]

76. Radonja Kovčarević – 36 let, 1 otrok (moški), 6 žensk; zemljo ima v poliu 50, enako v

barah liuade 3 – skupaj 53 [═]

77. Milojin Bulaja – 50 let, 2 ženski; pod hišo ima zemlje 50, enako v barah v luhi 40, pod

hišo 140, v Glogouom 20, v bari liuade 4 – skupaj 254 [═]

78. Desetnik Vuk Gaćeša – 38 let, starejši brat Savan – 40 let, brat Vukosav – 30 let,

Vukova sinova Stojan – 24 let in Stojak – 22 let, Savanov sin Ostoja – 20 let, 5 otrok

(moški), 7 žensk; zemlje ima že 8, enako Staro Kuchische 50, v Lukah bare 93, pod

gradom 20, v grabu 12, v Subaucza poliu 12, v Slogoiui 15, v Vrachih 10, v mihi […] 40,

v bari liuade 10, bar […] vrahe 20 – skupaj 170 [! – 290]

79. Gvozden Gaćeša – 50 let, 3 otroci (moški), 4 ženske; zemlje ima 8, enako v Smeceuu

10, v Lukah pod Vrachich 60, v Jououu 5, v uerbici 8 – skupaj 91 [═]

80. Pantelija Adamović – 70 let, brat Branislav – 60 let, Pantelijin sin Mitar – 20 let, 4

64

otroci (moški), 6 žensk; pod sabo ima zemlje 10, enako v Vrachih 6, v Lukah 4, za hišo

uiola 2, pri Mlina 5, v Prisichi kerceuine 4, v Glogouom 5, v bari liuade 2 – skupaj 38 [═]

81. Ostoja Dragoracić – 30 let, sinova Stanko – 17 let, Filip – 16 let, 4 otroci (moški), 4

ženske; zemljo ima Comuniter (skupno izkoriščana zemlja) 60, enako v bare liuade 10 –

skupaj 70 [═]

82. Simo Utišanović – 30 let, brat Radojća – 18 let, 1 otrok (moški), 6 žensk; zemljo ima

Comuniter (skupno izkoriščana zemlja) 120, enako v Kokirinoi 15, liuade v bari 10 –

skupaj 145 [═]

83. Janko Sanader – 50 let, sin Vojin – 17 let, 6 otrok (moški), [?] žensk; zemlje ima že 3,

enako v Lakah 30, v glogouom 20, v bari liuade 5, v Milinoi liuade 20, v Kokirinoi 3 –

skupaj 81 [═]

84. Vučen Dragosavac – 28 let, 4 otroci (moški), 5 žensk; zemlje ima 20, enako v vodenoi

glaui 20, v liubosuriu 3, pod bukarichinom glauichom 5, v liubouichiu 4, v Smeceuu 3, v

bari liuade 5 – skupaj 60 [═]

85. Stanko Jakšić – 30 let, 2 otroka (moški), 2 ženski; zemlje ima 15, enako pod Stazom

13, pri Ponora 13, pod Kekirinom 30, v Srichhoricku 20, v Glogouom 15, v bari liuade 5,

v glogouom 4 – skupaj 109 [! – 115]

86. Petar Ceranić – 30 let, starejši brat Mihat – 40 let, 5 otrok (moški), 5 žensk; zemljo ima

Communiter (skupno izkoriščana zemlja) 130, enako v bari liuade 5, v Planini Kecheuine

10, na Gmanij 10 – skupaj 260 [! – 155]

87. Stanko Stanisavljić – 60 let, sin Petar – 20 let, 1 otrok (moški), 5 žensk; zemlje ima 10,

enako v luki 7, v Poliu pod Kokirine 20, v Glagouom 5, v barach liuade 8 – skupaj 50 [═]

88. Stanoje Đekić – 40 let, brat Bile – 30 let, 3 otroci (moški), 4 ženske; zemlje ima 25,

enako v lukah 50, v Glogouom 10, v Vrachih 15, v bari liuade 13 – skupaj 113 [═]

89. Grubiša Kesić – 36 let, brat Radovan – 30 let, 5 otrok (moški), 8 žensk; zemljo ima

Communiter (skupno izkoriščana zemlja) 150 – skupaj (?) [! – 150]

90. Ivan Bobić – 30 let, starejši stric Radojće – 50 let, 2 otroka (moški), 5 žensk; zemljo

ima Communiter (skupno izkoriščana zemlja) 10 – skupaj (?) [! – 10]

91. Nikola Mamuzić – 20 let, brat Petar – 19 let, 2 otroka (moški), 3 ženske; zemlje ima že

65

60, enako v Gubaucza poliu 20, spet pod hišo 20, v bari liuade 2 – skupaj 102 [═]

92. Radovan Cvetković – 60 let, brata Marčeta – 30 in Radivoj – 26 let, 8 otrok (moški), 8

žensk; zemlje ima že 60, enako v lukah 60, v Glogouom 20, v Kokirini 5, pod Kokirinom

10, v bari liuade 13 – skupaj 168 [═]

93. Vučko Miluš – 36 let, brata Sava – 30 let in Radosav – 23 let, 3 otroci (moški), 6

žensk; zemljo ima Communiter (skupno izkoriščana zemlja) 100, enako v barah liuade 13

– skupaj (?) [! – 113]

94. Radak Trbuhović – 30 let, brat Stanoje – 23 let in Pasanći Ivan – 30 let, 5 otrok

(moški), 7 žensk; zemlje ima 40, enako v luchi 40, v Planini 20, v bari liuade 13 – skupaj

113 [═]

95. Milan Dukić – 30 let, brata Radovan – 25 let in Nikola – 20 let, 3 otroci (moški), 1

ženska; zemljo ima umrecheuu Comuniter (skupno izkoriščana zemlja) 50, enako v

glogouom 20 – skupaj 70 [═]

96. Mihat Đekić – 30 let, brata Milan – 20 let in Mitar – 16 let, 2 otroka (moški), 7 žensk;

zemlje ima 80, enako v bari liuade 2 – skupaj 82 [═] Dessen brueder einer ist gestorben,

der aber ist in die türkhey [… …] (En njegov brat je mrtev, ali pa je v Turčiji…)

97. Blagoje Komljanić – 25 let, 1 otrok (moški), 1 ženska; zemlje ima 6, enako v Lukah

16, v Kokirinoi 5, v Glugouom Liuade 5, Vise bukoia 5, v bari ½ - skupaj 37 [! – 37 ½]

98. Petar Grbić – 60 let, sin Stojan – 30 let, 5 otrok (moški), 8 žensk; zemlje ima že 9,

enako pod Kruskoue Lokue 60, enako v uuchi poliu 60, v Cerouih Dolchih 6, v poliu urie

2, v barah liuade 4 – skupaj 141 [═]

99. Vučen Burnović – 26 let, 3 ženske; zemlje ima že 15, enako v Lucki 20, v Glogouom

10, vise tochaka 4, v Poliu 15 – skupaj 64 [═]

100. Gvozden Sanader – 60 let, sinova Grujića – 30 let in Jerko – 19 let, 5 žensk; pod sabo

ima zemlje 60, enako v uchai poliu 4, za hišo 7, v barah suih 3 – skupaj 74 [═]

101. Ilija Mihoković – 30 let, posinovljenci Jovan – 26 let, Jovica – 20 let, 5 otrok

(moški), 8 žensk; zemlje ima 40, enako v Lukah 25, v Kokirinoi 6, v Dolonih 8, Vise

tocaka 20, v bari liuade 8 – skupaj 102 [! – 107]

102. Zaviša Dukić – 30 let, ima dva brata, Stanoje – 26 let in Vuk – 19 let, 7 otrok

66

(moški), 9 žensk; zemljo ima Communiter (skupno izkoriščana zemlja) 90, enako v

Resniku 7, v Smezeuu 10, v barah liuade 6, v Cernouczu 5 – skupaj 118 [═]

103. Radosav Kobiljanin – 60 let, ima štiri brate, Vukosav – 30 let, Radovan – 26 let,

Milovan – 18 let, 4 otroci (moški), 6 žensk; zemlje ima že 20, enako pri gruba voda 37, pri

uucie Jame 70, v Glogouom 40, v Ogredinah 30, v ucoi 10, nize Terzine hiše 30, v cerdecu

hiše 15, v bari liuade 20 – skupaj 267 [! – 272]

104. Nikola Končar – 25 let, brat Marko – 18 let, 4 ženske; zemlje ima 30, enako v lukah

in v Vrachih 30, za bare 10, v burah liuade 3 – skupaj 73 [═]

105. Jovan Sanader – 36 let, starejši brat Marjan – 60 let, posinovljenec Juraj – 20 let,

Jovanov sin Janjat – 18 let, 1 otrok (moški), 5 žensk; zemljo že ima communiter (skupno

izkoriščana zemlja) 60, enako v milinoi gori 10, v bari liuade 4, v Glogouom 10 – skupaj

84 [═]

106. Blagoje Sladojević – 40 let, sina Stojan – 18 let in Mihovilo – 16 let, 4 otroci (moški),

4 ženske; zemljo ima communiter (skupno izkoriščana zemlja) 110, enako v bari liuade 5,

v Glogouom 5, v liscu 4 – skupaj 124 [═]

107. Sava Stanisavljić – 40 let, brata Tadija – 30 let in Vučen – 20 let, 5 otrok (moški), 7

žensk; zemlje ima 25, enako v luki 80, v Glogouom 5, v bari liuade 13, pod Kokirine 15 –

skupaj 138 [═]

108. Stojan Prisika – 30 let, sin Mitar – 18 let, 3 otroci (moški), 4 ženske; zemlje ima 50,

enako za Porkulabovo hišo 8, pod Velebita 2, prav tam 8, v Kokirinoi 6, vise Popine 5 –

skupaj 79 [═]

109. Pavel Ketmanović – 25 let, starejši brat Milivoj – 30 let, 3 otroci (moški), 4 ženske;

zemlje ima 30, enako na Starom kuchiscu 30, v lukij pod uelebitom 15, v Glagouom 10, v

Smoceu 30, pod Kokirinom 2, enako v barah liuade 1 – skupaj 118 [═]

110. Marko Jakšić – 33 let, brat Vujasin – 28 let, 3 otroci (moški), 6 žensk; zemlje ima že

25, enako pod Velebitom 40, na glogouom 20, pri Jezera 10, v bari Liuade 4, pod

Kokirinom 15 – skupaj 114 [═]

111. Staniša Vučković – 43 let, 4 otroci (moški), 3 ženske; zemljo ima Communiter

(skupno izkoriščana zemlja) 60, enako v barah liuade 6 – skupaj (?) [! – 66]

67

112. Todor Bukaničić – 30 let, bratje Trifun – 29 let, Milan – 20 let, Radosav – 18 let, 7

žensk; zemlje že ima 50, enako v Gubaucza Poliu 30, enako za uodom 2 – skupaj 82 [═]

113. Janko Božić – 58 let, brat Marko – 50 let, 2 otroka (moški), 5 žensk; zemlje že ima

50, enako v Kokirinoi 15, v Kokirinoi 8 – skupaj 63 [! – 73]

114. Pop Trifun Kovačević – 46 let, 4 otroci (moški), 4 ženske; že ima 100, enako bare

cerkoune 30, Cerkoune 300, v bare liuade 100 – skupaj 530 [═]

115. Jure Sikić – 50 let, sinova Stipan – 30 let, Miho – 20 let, 3 otroci (moški), 4 ženske;

zemlje že ima 70, enako v bara liuade 7 – skupaj 77 [═]

116. Ivica Vučković – 30 let, 2 otroka (moški), 4 ženske; zemlje ima 110, enako v barah

liuade 10 – skupaj 120 [═] [Opazka: Ima listine.]

117. Knez Radosav Surlić – 50 let, sin Petar – 20 let, posinovljenca Prodan – 20 let in

Miloš – 19 let, 6 žensk; zemlje že ima 90, enako v barah liuade ato Pocasbine (počasbina)

30, liuade v barah 30 – skupaj 150 [═]

118. Mihajlo Bukarica – 30 let, brat Jovica – 29 let, 4 otroci (moški), 7 žensk; zemlje že

ima 50, enako v barah liuade 4 – skupaj (?) [! – 54] [Opazka: Ima dekret o pridobljeni

zemlji.]

119. Petko Basta – 24 let, brat Stanko – 18 let, posinovljenec Miladin – 16 let, 3 otroci

(moški), 6 žensk; zemlje pod sabo ima 120, enako v barah liuade 12, enako v vodenem

poliu ½ - skupaj (?) [! – 132 ½] [Opazka: Ima listine.]

120. Radojće Rusnovoj – 40 let, 3 otroci (moški), 4 ženske; zemlje že ima 40, enako v

Subaucza polia 100, v bari liuade 4 – skupaj 144 [═]

121. Vučić Susa – 30 let, starejši brat Vuk – 40 let, brat Vujasin – 28 let, 8 otrok (moški),

11 žensk; zemlje ima 150, enako v Verbici 3, v barah liuade 16, v liubouichiu 6 – skupaj

125 [! – 175]

122. Kojo Pavković – 30 let, 3 otroci (moški), 3 ženske; zemlje že ima 50, enako v barah

liuade 5 - skupaj 55 [═]

123. Milan Cvijanović – 30 let, 2 otroka (moški), 2 ženski; zemlje ima 110, enako

Kercheuine 6, v barah liuade 10 – skupaj 126 [═]

124. Maksim Krivokuća – 36 let, 1 otrok (moški), 5 žensk; zemlje ima 80, enako v barah

68

liuade 8, v Lukauchih 6 – skupaj 94 [═]

125. Marko Ivanišević – 40 let, brat Anton – 30 let, 4 otroci (moški), 3 ženske; zemlje ima

15, enako v Verbichi planina 30, v ubarah liuade 10 ½ - skupaj 55 [! – 55 ½]

126. Ivan Ivkovica – 40 let, 2 otroka (moški), 2 ženski; zemlje ima 50, enako v barah

liuade 5 – skupaj 55 [═]

127. Jovan Čalić – 40 let, 1 otrok (moški), 5 žensk; pod sabo ima zemlje 70, enako v

barah liuade 5, v Resniku 5 – skupaj 80 [═]

128. Radosav Banjanin – 45 let, sin Radoje – 17 let, 1 otrok (moški), 4 ženske; zemlje ima

60, enako v barah liuade 6, v Subaue Zapolie 15 – skupaj 81 [═]

129. Mihajlo Dukić – 30 let, oče Stojan – 60 let, Stojanovi sinovi Mitar – 28 let, Ivan – 23

let, Radosav – 18 let, Simo – 16 let, 6 otrok (moški), 6 žensk; pod sabo ima zemlje 110,

enako v barah liuade 13, v Smecouu 100 – skupaj 223 [═]

130. Mihajlo Oljerović – 30 let, brat Toma – 20 let, 2 otroka (moški), 5 žensk; zemlje ima

50, enako v bari liuade 8, v liubouicziu 20, pri cerkue v Stikadi 9 – skupaj 87 [═]

131. Luka Kosanović – 54 let, sin Sava – 20 let, 3 otroci (moški), 2 ženski; zemlje že ima

90, enako v barah liuade 7 – skupaj 97 [═]

132. Jovan Žutić – 58 let, sin Vuk – 26 let, 2 otroka (moški), 5 žensk; zemlje ima 70,

enako v barah liuade 7, v grabouom klanczu 2, v Liubouichiu 6 – skupaj 85 [═]

133. Đuro Lončarević – 38 let, starejši brat Simo – 40 let, 7 otrok (moški), 5 žensk; zemlje

ima 130, enako v bari liuade 12, v Stikadi 13, v Kercheuini pod vodom 10 – skupaj 165

[═]

134. Mirosav Agbabić – 28 let, bratje Mitar – 24 let, Ilija – 20 let, Radota – 18 let, Božo –

16 let, 1 otrok (moški), 6 žensk; zemlje ima 130, enako v bari liuade 10, v Turouom dolu

20, v Gubaucha Poliu 10, v Smeceuu 30, v Smeceuu pri Dola loga luga 20 – skupaj 220

[═]

135. Desetnik Ivan Duperović – 40 let, starejši brat Luka – 50 let, brat Vukodrag – 30 let,

11 otrok (moški), 11 žensk; zemlje ima 90, enako […] 10, v lukauchich za uodom 30, v

Resniku 4, okoli hiše 7, v bari liuade 20 – skupaj 171 [! – 161]

136. Petar Dosenović – 50 let, 4 otroci (moški), 3 ženske; zemlje že ima 100, enako v bari

69

liuade 3 – skupaj 103 [═]

137. Miloš Zubović – 30 let, ima šest bratov, Mihajlo – 20 let, Bajo – 19 let, Jovan – 16

let, 12 otrok (moški), 9 žensk; zemlje ima 50, enako v bari liuade 11, v Resniku 2,

Kerceuine 40 – skupaj 93 [! – 103]

138. Ilija Matjević – 30 let, starejši brat Petar – 40 let, brat Miliša – 25 let, brat Nikola –

20 let, 7 otrok (moški), 8 žensk; pod sabo ima zemlje 30, enako v barah liuade 10, v

Stikacz 30, pri Planine tremzӱne 8, v Lukauchik 10, v Luibouiczui 6, v vodenoi glaui 34, v

Turouom Dolu 30, v Tuieuom Selischiu 14, pri grebia v Stikadi 7, prav tam 5 – skupaj 256

[! – 184]

139. Toma Radašović – 50 let, posinovljenec Ivan – 20 let, 1 otrok (moški), 4 ženske; pod

sabo ima zemlje 20 – skupaj (?) [! – 20]

140. Vdova Cuita pokojnega Stanoja Vručinića, ima sina Luko – 10 let, 1 ženska; zemlje

ima 20, enako pod lipouom glauichom 3, v gubaucza poliu 20, v barah liuade 5, v

Smeceuu 5 – skupaj 34 [! – 53]

141. Vuk Vručinić – 28 let, 2 otroka (moški), 3 ženske; pod sabo ima zemlje 1, enako v

Smeceuu 5 – skupaj 6 [═]

142. Ivan Momčilović – 40 let, sin Andrija – 16 let, 4 otroci (moški), 6 žensk; zemlje ima

30, enako v polia prima hiši 28, v Glogouom 22, prav tam 10, v lukah pod uelebita 10,

prav tam 20, prav tam 20, vise mlina Porkulaba 10, v barah liuade 15, pod velebitom 10, v

Kokirinom 5, v poliu pod kokirine 30 – skupaj 200 [! – 210]

143. Ilija Nanić – 60 let, brat Radoje – 40 let, posinovljenec Cujo – 20 let, 2 otroka

(moški), 5 žensk; pod sabo ima zemlje aliti hišo 3, enako v omsichi 30 – skupaj 33 [═],

Soll hatt 80 strickh (Moral bi imeti 80 štrikov.)

144. Milan Mihoković – 40 let, 2 otroka (moški), 5 žensk; pod hišo ima zemlje 50, enako

v lukeh pod velebita 40, v Glogouom 10, vise Tocka 20, prav tam liuade 20, v Kokirinoi

10, v poliu pod kokirine 20, kercheuine v grabu 10, v poliu bare 18 – skupaj 188 [! – 198]

145. Aleksa Dragišić – 40 let, brata Kojo – 29 let in Vučen – 23 let, 2 otroka (moški), 1

ženska; pod hišo ima zemlje 5, enako na starom kuchiscu 30, v lukah pod velebitom 29, v

Gubaucha Poliu 20, v Planini liuade 2, pri otuce luka 4, v omsichi 6 – skupaj 76 [! – 96]

70

(Brez zaporedne številke) Radosav Dobać – 30 let, brat Radojća – 26 let, 4 ženske; pod

hišo ima zemlje 30, enako v lukah pod velebitom 20, prav tam 20, v Smeceuu 30, v Planini

liuade 20, v liscu 10 – skupaj 130 [═]

147. David Hrelić – 50 let, 1 otrok (moški), 1 ženska; pod hišo ima zemlje 30, enako v

lukah pod velebitom 30, v barah liuade 2 – skupaj 62 [═] [Opazka: Ima dekret o

pridobljeni zemlji.]

148. Jure Panjević – 23 let, 3 ženske; pod hišo ima zemljo Communiter (skupno

izkoriščana zemlja) 30 – skupaj (?) [! – 30]

149. Miloš Konta – 36 let, sin Grgur – 17 let, 3 otroci (moški), 4 ženske; pod sabo ima

zemljo aliti pod hišo 60, enako v Smeceuu 30, v barah liuade 6 – skupaj 96 [═]

150. Vuk Žeželj – 20 let, 2 otroka (moški), 1 ženska; pod sabo ima zemljo aliti pod hišo

10 – skupaj (?) [! – 10]

151. Savan Baljanin – 20 let, brat Ilija – 17 let, 3 otroci (moški), 3 ženske; zemlje ima 10,

enako v Glogouom 5, v lukas 10, v Kokirinoi 2, v barah liuade 12 – skupaj 34 [! – 39]

152. Rade Medaković – 17 let, brat Petar – 16 let, 2 otroka (moški), brez žensk; zemlje

ima pod hišo 60, enako v lukah pod velebitom 26, v vrachih 6, v Kokirinoi 10, v

Glogouom 10, bere 10, za Zapnisike 10 – skupaj 132 [═]

153. Jovan Bulajić – 30 let, 1 otrok (moški), 3 ženske (3 - ?); zemlje ima pod Gubaucza

poliu 30, enako v barah liuade 2 – skupaj 32 [═]

154. Juriša Dobać – 30 let, brat Radivoj – 28 let, 5 otrok (moški), 9 žensk; zemlje ima Z.

30, enako v lukah 50, v Polia 20, v Kokirinoi 10, v dolouich 10, v Milnoi gori 10, vise

tocaka 20 – skupaj 150 [═]

155. Miloš Jerković – 30 let, 3 otroci (moški), 4 ženske; zemlje ima že pod 40, enako v

luchi 20, v Kokirinoi 6, Kercheuine 8, v barah liuade 3, v Turouom dolu 10 – skupaj 87

[═]

156. Rade Kalunđija – 30 let, brat Jovan – 20 let, 1 otrok (moški), 2 ženski; zemlje ima z.

50, enako v Kokirinoi 2 – skupaj 52 [═]

156. [!] Vasilij Rusnov – 50 let, sin Ilija – 17 let, 3 otroci (moški), 3 ženske; pod sabo ima

zemlje 50, enako Kercheuine 10 – skupaj 60 [═]

71

157. Lazo Radić – 20 let, 2 ženski; pod hišo ima zemlje 6, enako Kercheuine 3 – skupaj 9

[═]

158. Vukosav Sovjil – 30 let, posinovljenec Todor – 16 let, bratranec Marko – 43 let, 3

otroci (moški), 5 žensk; pod hišo ima zemlje 200, enako v richicah liuade 200, v Kokirinoi

liuade 10, barah liuade 15 – skupaj 225 [! – 425]

Pritličje hiše Gvozdena Berlinića je zapuščeno [?]. Sava Ljubović in Ilija Ljubović sta

odšla k Turkom: […] hiša [?] in zemlja je zapuščena.

Mile Gickić je prav tako zapustil [?] svojo hišo.

72

4. ANALIZA IN SINTEZA VIROV

4.1 Analiza in sinteza vira Popisani u Grachachu Pres Zemliachi 1712 (Popisani

brezzemljaki v Gračacu leta 1712)

V tem viru so popisane družine oziroma osebe, ki nimajo lastnine nad nobeno zemljo, a kljub

temu živijo v kapetaniji Gračac. Takih družin je 38. Teh 38 družin zajema skupaj 292 (100 %)

oseb, od tega je 150 oseb moškega spola (51,4 %) in 142 oseb ženskega spola (48,6 %).

Moški spol številčno prevladuje.

Od vseh prebivalcev brez zemlje jih je 72 (24,7 %) moškega spola, starih šestnajst ali več let.

Izjemoma sem k tem 72 možem prištel še enega štirinajstletnika, ki je v popisu naveden kot

glavar družine, kljub temu da ima starejšega brata; dopuščam možnost, da je prišlo do napake

v popisu ali da obstaja kakšen drug vzrok. Vsi starejši od šestnajst let, so se šteli za puškarje,

može, ki so smeli nositi orožje in opravljati vse svoje vojaške dolžnosti. Fant je tako s svojimi

šestnajstimi leti postal mož. To je razvidno tako, da so vsi, stari šestnajst let ali več, navedeni

v popisu z osebnim imenom in številom let, kar je popisovalcem nudilo točen vpogled v

število mož, ustreznih za službo na Vojni krajini. Seveda so obstajale tudi izjeme, ko so bili

za puškarje všteti tudi fantje, mlajši od šestnajst let.179 Glavarji družine so navedeni v popisu z

imenom in priimkom, razen v primeru, ko prevzamejo vlogo glavarja družine ženske. V tem

primeru so le-te v popisu navedene brez imena in zgolj kot vdove z imenom in priimkom

svojega pokojnega moža. V popisu so navedene tudi družinske vezi med polnoletnimi

moškimi, kot so oče (otacz itn.), brat (brat, brati, brat Starij itn. – v primeru, kadar je prevzel

vlogo glave družine mlajši brat), sin (sin, sini, Sinou itn.), posinovljenec (Sinouacz, Sinouaczi

itn.) in v enem primeru celo zet (zetu). V popisu so posebej navedeni tudi otroci, a le tisti,

moškega spola. To so otroci oziroma fantje, stari od nič do šestnajst let. Teh je bilo od vseh

prebivalcev brez zemlje 78 (26,7 %). Razmerje v odstotkih med številom polnoletnih in

mladoletnih oseb moškega spola je 48 % proti 52 % v korist mladoletnih, kar kaže na to, da je

bil delež mlade populacije ogromen, žal pa ta podatek ne more biti popolnoma

reprezentativen, saj ženske v popisu niso zabeležene z leti.

179

Kaser, Popis Like i Krbave, str. 14–15 in 52–56. Na strani 52 je primer iz popisa Korenice, kjer je

petnajstletni Vučen, sin Mileta Govercina, vštet med može, ki so lahko nosili orožje. V nadaljevanju pa je znanih

mnogo primerov, kjer so našteti fantje, mlajši od šestnajst let, pa vseeno šteti za može, vredne za nošnjo orožja.

73

Ženske so namreč v popisu navedene samo s številom, koliko jih je, zato iz popisa ni

razvidno, koliko so stare, niti v kakšnih družinskih vezeh so medsebojno in z moškimi v

njihovih družinah. Ne da se razbrati, če so žene, sestre, hčere ali drugo. Ta podatek pa nam

nakazuje, da so takrat poznali izključno patriarhalno obliko družine in družbe, kjer je imel

moški najvidnejšo vlogo v družini in v družbi. Iz popisa je razvidno, da so ženske v družinah

marsikdaj številčno dominirale, kar se recimo vidi na primeru Antona Bulića – 50 let, tri leta

je od tega, da je prišel iz Klina iz principoue zemlje, 1 otrok (moški), 6 žensk, kjer je bilo od

osmih družinskih članov kar šest žensk; ali na primeru Pavla Segojevića (Stari Vlah) – 60 let,

zet Ivan – 30 let, 6 žensk, kjer je bilo prav tako od osmih družinskih članov šest žensk. Vzrok

temu bi lahko bila smrt ostalih moških družinskih članov zaradi bolezni, lahko pa tudi zaradi

padlih mož v boju, ali pa iz najpreprostejšega razloga, ker so se v teh družinah rojevale

povečini ženske. Vzorec primerov je premajhen, da bi lahko prišli do gotovih zaključkov.

Popis za osebe brez lastnine nad zemljo nam postreže tudi s podatki o njihovem krajevnem

izvoru (seveda ne za vse). Tako lahko recimo razberemo, da je deset družin, tj. 26,3 % vseh

družin brez zemlje, ali vsaj njihovih posamičnih članov prišlo na območje kapetanije Gračac

iz ozemlja Osmanskega imperija. Osem družin (21,1 %) je prišlo iz kadiluka Stari Vlah

(področje jugovzhodno od Beograda –gornji tok rek Studenica, Moravica in Rzava), ta

predpostavka je zelo verjetna, saj so se mnoge družine s področja Stari Vlah pridružile t.i.

veliki selitvi Srbov na Madžarsko leta 1690. Del teh Starih Vlahov se najverjetneje ni

pridružil izseljencem na Madžarsko, temveč je odšel v Liko.180 Tu pride do zanimivega

pojava: kar štirje primeri glavarjev družin v popisu, označeni z oznako Stari Vlah, so zelo

mladi (Mikula Oljerović – 20 let, Ivan Vostarenić – 20 let, Simeon Pavelić – 14 let in Todor

Čalić – 20 let). Ti so verjetno prišli na to področje v kasnejšem obdobju, ali pa so naziv Stari

Vlah obdržali po svojih prednikih. O tem je govoril tudi Karl Kaser v delu Slobodan seljak i

vojnik; Rana krajiška društva (1545–1754) I.. Šest družin (15,8 %) je prišlo iz področja

Kotara (področje v severni Dalmaciji med Bukovico na severovzhodu, Krko in Prokljanskim

jezerom na jugovzhodu, Biogradskim in Zadarskim primorjem na jugozahodu ter Podgorskim

kanalom in Novigradskim primorjem na severozahodu).181 Štiri družine (10,5 %) so prišle iz

Klina in ali iz Principoue zemlje, kar verjetno pomeni, da so prišle iz Knina.182

180

Kaser, Popis Like i Krbave, str. 21. 181

Ibidem, 21–22. 182

Ibidem, str. 22.

74

Tabela 1: Migracijski potek družin brez lastnine nad zemljo v kapetaniji Gračac

Prišleki iz

Osmanskega

imperija

Prišleki s

področja Stari

Vlah

Prišleki s

področja

Kotara

Prišleki s

področja

Knina

Ni podatkov,

od kod so

prišli

GRAČAC/38 10 8 6 4 10

100 % 26,3 % 21,1 % 15,8 % 10,5 % 26,3 %

Popis pa ni zelo izpoveden samo glede podatkov o krajevnem izvoru družin. Dostikrat pove

tudi, kdaj so ti prišleki prispeli na to področje. V nekaterih primerih so celo napisani podatki,

da so isti ljudje že bili tukaj, odšli drugam in se ponovno vrnili. Ta podatek nam ponudi

zanimivo informacijo, kako je potekal del migracij. Po vsej verjetnosti je oseba, ki je zapustila

zemljo ter odšla drugam, šla iskat boljše pogoje za življenje, ker teh drugje ni našla, se je

vrnila nazaj. To se posebej izpostavi v primerih, ko je oseba prešla iz osvobojenega krajiškega

ozemlja na ozemlje Osmanskega imperija, a se je kasneje vrnila. Tak primer je bil recimo

Marko Blagojević – 28 let, bil je že tukaj, pa je odšel k Turkom in prišel spet nazaj, 1 otrok

(moški), 4 ženske, ki pa ni bil edini. Za preostalih deset družin (26,3 %) popis ne postreže s

podatki, od kod so prišle. Obstaja možnost, da so bile te družine na tem področju že dolgo, še

v času, ko je bilo to ozemlje pod oblastjo Osmanskega imperija ali še dlje. Lahko pa se je

zgodilo, da zaradi takšnih in drugačnih razlogov ljudje popisovalcem niso povedali, niso znali

ali niso želeli dati podatkov, od kod so prišli

V popisu imamo dve družini brez zemlje, ki imata med svojimi člani največ oseb, in sicer

petnajst. To sta družini Vukosava Bulaje in Marjana Herendasa. Petnajst oseb predstavlja 5,1

% vseh oseb, ki živijo v kapetaniji Gračac in nimajo zemlje. Ti dve družini pa predstavljata

5,3 % vseh družin brez zemlje, ki živijo v kapetaniji Gračac. V popisu obstaja tudi družina, ki

jo tvori le en član, in sicer dvajsetletni Mikula Oljerović iz Starega Vlaha, on sam predstavlja

dobrega 0,3 % vseh prebivalcev v kapetaniji Gračac, ki nimajo zemlje. Drži pa, da je v tem

primeru avtor prepisa dr. Karl Kaser označil svoj dvom pri pravilnosti prepisa. Obstaja

možnost, da je imel tudi Mikula Oljerović družino. Povprečna velikost družin, ki niso imeli

zemlje, je bila 7,7 oseb na družino.

75

Tabela 2: Velikost družin brez lastnine nad zemljo v kapetaniji Gračac

0–5

5–10

10–15

15–20

Povprečna

velikost

družine

GRAČAC/38 4 25 7 2 7,7

100 % 10,5 % 65,8 % 18,4 % 5,3 %

4.2 Analiza in sinteza vira Popisana Zemlia ij Puskari skupa sa ostolom Celiadom u

Grachachu (Popisana zemlja in puškarji skupaj z ostalimi prebivalci v Gračacu)

V tem viru so popisane družine oziroma osebe, ki so posedovale zemljo v kapetaniji Gračac.

Takih družin je 158. Te družine tvori 1.705 oseb (100 %), od tega jih je 869 (51 %) moškega

in 836 (49 %) ženskega spola. Razmerje med številom oseb moškega spola in številom oseb

ženskega spola se ne razlikuje bistveno med tistimi, ki v kapetaniji Gračac posedujejo zemljo,

in tistimi, ki zemlje nimajo. Moški spol tudi v tem primeru številčno prevladuje.

Popis pa ima tudi kar nekaj napak, na primer pri seštevkih celotne zemlje v posesti posamične

družine, kar sem popravljal že sproti v prevodu in upošteval pri skupnih seštevkih vseh

zemljiških posesti. Kar 63 od 158 družin ima v popisu zapisan napačen seštevek celotne

zemlje, ki jo ima posamična družina v posesti, kar predstavlja 39,9 % napačno zapisanih

seštevkov zemlje. Napake se niso dogajale samo pri seštevku zemljiških posesti, temveč tudi

pri zapisih zaporednih številk družin. Tako lahko v popisu zasledimo, da številki 27 sledi

številka 29, ali da je za številko 145 družina brez zaporedne številke, a ji nato pravilno sledi

številka 147, in da se številka 156 enkrat ponovi. Kljub temu se končna številka v popisu

ujema s številom družin, ki so posedovale zemljiško posest v kapetaniji Gračac. Problemi so

se pojavljali tudi pri zapisih imen in priimkov oseb, saj so kdaj enaka imena in priimki

napisani na več različnih načinov (Popović – Popouich, Popouicz itn.), prav tako so kraji, kjer

so imeli ljudje zemljo, napisani na več različnih načinov (Gubaucha poliu, Gubaca poliu,

Gubaucheu poliu, Gubacza poliu, Gubaucza poliu itn.). Tudi zapisi enakih sorodstvenih vezi

med polnoletnimi moškimi in glavo družine so velikokrat zapisani različno. Različnih zapisov

enakih besed in pojmov je v popisu še veliko, izpostavil sem le nekaj pomembnejših. Takšne

76

napake so se pojavljale tudi pri popisu ljudi brez zemljiške posesti v kapetaniji Gračac. Zakaj

je do tega prihajalo, ni moč zagotovo trditi. Dejstvo pa je, da so popisovalci naredili popis v

zelo kratkem roku in v hudi naglici, kar je najverjetneje vodilo do manjših in večjih napak.

Tudi pri letih glavarjev družin sem opazil, da so velikokrat zaokrožena na okrogle številke

(20, 30, 40, 50 itn.), kar nakazuje, da so glavarji družin sami sporočali svoja leta na nekje od

nič do pet let gor ali dol, kar pa ne gre šteti kot napako popisovalcev.

Od vseh prebivalcev, ki imajo zemljiško posest, je 371 (21,8 %) takšnih, ki so starejši od

šestnajst let in so lahko nosili orožje. Glavarji družine so tudi v tem delu popisa navedeni z

imenom in priimkom, razen v primeru, ko prevzamejo vlogo glave družine ženske, potem so

kot ženske v popisu navedene brez imena in zgolj kot vdove z imenom in priimkom svojega

pokojnega moža. Fantov mlajših od šestnajst let, je od vseh prebivalcev 498 (29,2 %), tako je

razmerje v odstotkih med številom polnoletnih in številom mladoletnih oseb moškega spola

42,7 % proti 57,3 % v korist mladoletnih.

Ženske so tudi tukaj popisane samo s številom, koliko jih je. Se pa je tudi pri družinah z

zemljiško posestjo velikokrat zgodilo, da so v družini številčno dominirale ženske, kar lahko

vidimo na primeru Bogdana Segana – 30 let, sin Nikola – 20 let, 2 otroka (moški), 42 žensk;

zemlje pod sabo ima 10, enako za runiauom glauiczom 30, pri Basini 10, v Jasenaru 5, v

Gubaucha poliu 3, v Baraz liuade 8, v Smecheuu 20 – skupaj 86 [═], kjer je bilo od 46

družinskih članov kar 42 žensk ter samo dva odrasla moška in dva mladoletna, kar pa se mi

zdi precej neverjetno, zato dopuščam možnost, da je v popisu prišlo do napake. Kljub temu ta

primer v številčni dominaciji žensk nad možmi ni bil osamljen. Za potrditev naj izpostavim

verjetnejši primer Sime Utišanovića – 30 let, brat Radojće – 18 let, 1 otrok (moški), 6 žensk;

zemljo ima Comuniter (skupno izkoriščana zemlja) 120, enako v Kokirinoi 15, liuade v bari

10 – skupaj 145 [═], kjer je od devetih družinskih članov šest žensk, dva odrasla moška in

eden mladoleten. Prav tako bi lahko bil tukaj vzrok enak tistemu, ki sem ga navedel že pri

družinah brez zemljiške posesti.

Največja družina z zemljiško posestjo v kapetaniji Gračac je štela 46 oseb, za katero sem že

izrazil svoj dvom, saj je od 46 oseb kar 42 žensk. A kljub temu 46 oseb predstavlja 2,7 %

vseh oseb z zemljiško posestjo v Gračacu. Druga največja družina v Gračacu šteje 38 oseb in

pri njej ni dvoma, da bi lahko v popisu prišlo do napake, saj je od 38 članov osem polnoletnih

in deset mladoletnih oseb moškega spola in dvajset oseb ženskega spola, za nameček pa ima

ta družina še dokaj veliko zemljiško posest (347 štrikov), kar za družino takšne velikosti ni

77

bilo nenavadno. Za to družino je bilo v popisu zabeleženih tudi veliko sorodstvenih vezi.

Glavar družine Mirko Milušević je bil star šestdeset let, imel je dva brata in dva sinova.

Bratoma je bilo ime Vujak (50 let), ter Milosav (46 let). Mirkova sinova sta bila Todor, ki je

imel šestintrideset let, in Gvozden, ki je prav tako imel šestintrideset let. Tudi Mirkova brata

sta imela sinove; Vujak enega, ki mu je bilo ime Dragić in je štel dvajset let, Milosav pa dva,

in sicer Maksima, ki je bil star triindvajset let, in Stipana, ki jih je imel devetnajst. V družini

je bilo še deset fantov, ki so bili mlajši od šestnajst let in za katere v popisu ni podatkov, v

kakšnih sorodstvenih vezeh so bili z odraslimi možmi v družini. Verjetno so bili sinovi in

vnuki polnoletnih moških ter žensk. Za ženske, kot je bila praksa v celotnem popisu, ni

zabeleženih posebnih podatkov, razen tega, koliko jih je bilo v družini. Če izhajam iz

predpostavke, da so imeli vsi polnoletni moški žene, je bilo tako od dvajsetih žensk osem

poročenih, ostale so bile verjetno hčere in vnukinje polnoletnih oseb. Glede na starost glave

družine, njegovih dveh bratov in njihovih sinov ter na število članov družine lahko sklepam,

da so v tej družini živele skupaj vsaj tri generacije. Ta družina z 38 člani je predstavljala 2,2

% vseh prebivalcev z zemljiško posestjo. Tako sta dve največji družini z zemljiško posestjo

skupaj predstavljali skoraj 5 % prebivalcev z zemljiško posestjo v kapetaniji Gračac.

Najmanjša družina z zemljiško posestjo šteje samo enega člana, kar predstavlja 0,06 % vseh

prebivalcev z zemljiško posestjo v Gračacu. Družin, ki so štele manj kot pet oseb na družino,

je bilo štirinajst, tj. 8,9 % vseh družin z zemljiško posestjo v Gračacu. Seštevek oseb v teh

štirinajstih družinah je 45 oseb, kar je ena oseba manj kot v največji družini z zemljiško

posestjo v Gračacu. To sicer predstavlja zgolj 2,6 % vseh prebivalcev z zemljiško posestjo v

kapetaniji Gračac. V tako malih družinah praviloma ni živelo več generacij skupaj, ampak

samo starši z otroki. Družin, ki so imele od pet do deset članov v družini, je bilo največ.

Takšnih družin je bilo 72, kar predstavlja 45,5 % vseh družin z zemljiško posestjo. Tudi v teh

družinah praviloma ni živelo več kot dve generacije skupaj. V družinah, ki so imele deset in

več članov, pa so praviloma živele že vsaj tri generacije skupaj. Takšnih družin je bilo 72, kar

predstavlja 45,5 % vseh družin z zemljiško posestjo. Sklepamo lahko, da je največ oseb živelo

v družinah, kjer so živele skupaj najmanj tri generacije. V Gračacu velike družine niso bile

izjema. Takšne družine so bile značilne predvsem za vlaško prebivalstvo183, saj so jim nudile

neke vrste zaščito, večje možnosti za obstoj in nadaljnji razvoj.

183

Kaser, Popis Like i Krbave, str. 23–29.

78

Tabela 3: Velikost družin z zemljiško posestjo v kapetaniji Gračac

0–5

5–10

10–15

15–20

20–30

30–40

40–50

Povprečna

velikost

družine

Gračac/

158

14 72 43 16 9 3 1

10,8

100 % 8,9 % 45,6 % 27,2 % 10,1 % 5,7 % 1,9 % 0,6 %

V Gračacu je bilo osem ljudi s pomembnejšimi funkcijami. Kapetan, porkulab, knez, sodnik,

zastavnik, dva desetnika in pop. V popisu sem naletel tudi na zabeleženo funkcijo Duet.,

katere pomena nisem nikjer zasledil, niti je nisem mogel razvozlati sam. Sklepam lahko, da je

bila funkcija zelo pomembna, saj je bila v popisu zabeležena na tretjem mestu. Poleg tega je

imel ta funkcionar kar 347 štrikov veliko posest (kar je bila ena izmed večjih posesti v

kapetaniji Gračac) in družino z 38 člani.

Prvi med zemljo-posestniki je v popisu naveden kapetan kapetanije Gračac, Miho Božić, ki je

imel v svoji posesti 190 štrikov, kar je v primerjavi s porkulabom Jovanom Dosenovićem, ki

je imel v svoji posesti 335 štrikov, razmeroma malo. Drži pa, da je imela družina Mihe Božića

samo štiri družinske člane, medtem ko jih je imela družina Jovana Dosenovića kar dvanajst.

Potrebno je izpostaviti tudi družino kneza Radosava Surlića, ki je imela deset družinskih

članov, posesti pa le 150 štrikov, medtem ko je imela na primer družina popa Trifuna

Kovačevića, ki je imela devet družinskih članov, kar 530 štrikov posesti, kar predstavlja tudi

največjo zemljiško posest v kapetaniji Gračac. Do teh anomalij je prihajalo v družinah, ki so

opravljale najvišje funkcije. Na zgoraj naštetih primerih in na primeru sodnika Mišljena

Dragosavca, čigar družina je imela enajst članov, posedovala pa le 101 štrik zemlje, lahko

sklepamo, da ni bilo pravilo, da je visoka funkcija v družbi samodejno prinašala veliko posest.

Odstopanja med številom družinskih članov in velikostjo posesti so nastopala tudi pri ljudeh,

ki niso imeli visokih funkcij. Primera Milojina Bulaje, čigar družina je imela tri družinske

člane in je imela 254 štrikov zemljiške posesti, in Ivana Bobića, čigar družina je imela devet

družinskih članov in samo 10 štrikov posesti, sta nazoren pokazatelj, da zemlja ni bila

enakomerno porazdeljena. V popisu najdemo še več takšnih izjemnih primerov.

79

V popisu so samo trije primeri ljudi s častniško funkcijo v Gračacu, ki so bili takšni, da so

imeli poleg svoje zemlje še počasbino. To so bili kapetan Miho Božić, porkulab Jovan

Dosenović in knez Radosav Surlić. Počasbina kapetana je bila velika 20 štrikov, kar je

predstavljalo 10,5 % vse zemlje, ki jo je imel v lasti. Počasbina porkulaba je bila velika prav

tako 20 štrikov, kar je predstavljalo 6 % vse zemlje, ki jo je imel v lasti. Počasbina kneza je

bila velika 30 štrikov, kar pa je predstavljalo 20 % njegove celotne posesti. Tako je imel

največji delež počasbine knez. Sklepam lahko, da je bil del počasbinske zemlje razmeroma

majhen v primerjavi s preostalo zemljo, ki so jo imeli. Ti primeri pa potrjujejo tudi ugotovitve

Karla Kaserja.184

Tabela 4: Velikost zemljiških posesti na družino v štrikih v kapetaniji Gračac

0–100

100–200

200–300

300–400

400–550

Povprečna

velikost

posesti na

družino

Gračac/158 83 54 15 3 3 118,4

100% 52,5 % 34,2 % 9,5 % 1,9 % 1,9 %

Zgornja tabela prikazuje, kakšne velikosti posesti so imele družine v Gračacu. Izpostavil bom

samo število družin z najmanjšimi posestvi in število z največjimi. 83 družin (52,5 %) je

imelo posest, manjšo od 100 štrikov, le tri družine (1,9 %) pa so imele posest, večjo od 400

štrikov. Razlika je očitna. Odstotek družin z najmanj zemlje (52,5 %) je večji, kot skupen

odstotek vseh ostalih (47,5 %). Če vzamem, da je povprečna velikost zemlje od 100 do 300

štrikov zemlje, lahko rečem, da živi na povprečno velikih posestvih 69 družin (43,7 %).

Sklepam lahko, da je v tistem času v Gračacu živelo veliko ljudi v hudem pomanjkanju,

posamezne družine pa so živele v izobilju.

Pomemben podatek, ki nam ga izkazuje popis je tudi zemlja Communiter (več različič

zapisa). To je bila skupno izkoriščana zemlja, verjetno gozd ali pašnik, ki jo je imela

posamična družina v lasti. Sklepam, da so skupno izkoriščano zemljo lahko koristili tudi drugi

prebivalci kapetanije Gračac, v zameno pa so lastniku zemlje plačali neko dajatev v obliki

184

Kaser, Popis Like i Krbave, str. 40.

80

denarja, verjetneje pa kar v materialnih dobrinah. Družin z zemljiško posestjo v kapetaniji

Gračac, ki so imele v lasti skupno izkoriščano zemljo je bilo 31, kar je predstavljalo 19,6 %

vseh družin z zemljiško posestjo. Ponavadi je bila taka zemlja v lasti posamične družine, tudi

največji del zemlje, ki jo je družina posedovala, kar lahko opazimo pri skoraj vseh takšnih

primerih. Tak primer je bila družina Radisava Dukića – 50 let, bratje Mirko – 48 let, Radosav

– 38 let, Toma – 30 let, bratranec Stipan – 30 let, Vučko – 25 let, 9 otrok (moški), 19 žensk;

zemljo ima Comuniter (skupno izkoriščana zemlja) 140, enako v barak liuade 30, na Planini

20, v Gubacza poliu 80 – skupaj 450 [! – 270]. V veliko primerih pa je bila takšna oblika

zemljiške posesti tudi edina, ki jo je posamična družina imela. To lahko vidimo na primeru

družine Staniša Tertića – 60 let, sin Perica – 18 let, 3 ženske; zemljo ima Comuniter (skupno

izkoriščana zemlja) 70 – skupaj (?) [! – 70].

Zanimivo je, da so v popisu navedene tudi družine, ki so imele listine oziroma dekrete o

pridobljeni zemlji. Teh družin je bilo sedem, kar predstavlja 4,4 % vseh zemljiško posestnih

družin. Zakaj jih je bilo tako malo, bi lahko bil vzrok v tem, da so si prišleki na to območje v

veliki večini kar prilastili zapuščeno zemljo. V Liki so bile sicer tri možnosti pridobitve

zemlje. Prva je bila nakup zemlje, kar je bilo v praksi najmanj uporabljano. Druga možnost je

bila dodelitev zemlje od dvorne komore, pri tem je družina dobila potrdilno pismo (samo 7 od

158 družin v Gračacu). Po tretji možnosti, ki je bila najpogostejša, pa je bila velika večina

zemljišč osvojena s sabljo, to pomeni, da so si ljudje večino zemlje prisvojili z bojem,

oziroma da so jo prilastili s silo. Lika je bila Turkom res odvzeta z bojem, a samo mali del

Ličanov, ki so kasneje posedovali zemljo, je sodeloval v njenem ponovnem osvajanju.185

V popisu je bilo zapisanih nekaj lokacij, kjer so imeli takratni prebivalci zemljo, ki verjetno

obstajajo še danes. Te lokacije so Gubavčevo Polje (Gubaucha Poliu), Glogovo (Glogoum),

Tomingaj (Tomichicha (= Tomičića) Gaiu), Kijani (Kianih) idr.186

185

Kaser, Popis Like i Krbave, str. 33–34. 186

http://www.gracac.hr/sadrzaj/o-gracacu.php, 15. 7. 2012

81

4.3 Analiza in sinteza virov Popisani u Grachachu Pres Zemliachi 1712 (Popisani

brezzemljaki v Gračacu leta 1712) in Popisana Zemlia ij Puskari skupa sa ostolom

Celiadom u Grachachu (Popisana zemlja in puškarji skupaj z ostalimi prebivalci v

Gračacu)

Vseh popisanih družin v kapetaniji Gračac je bilo 196, od tega 38 (19,4 %) brez zemljiške

posesti in 158 (80,6 %) z zemljiško posestjo. Vseh oseb skupaj je bilo 1.997, 292 (14,6 %) jih

je bilo brez zemlje in 1.705 (85,4 %) z zemljo. Od vseh oseb je bilo moških 1.019 (51 %),

žensk pa 978 (49 %). Moški spol je številčno prevladoval. Od 1.019 moških jih je bilo 443

(43,5 %) polnoletnih in 576 (56,5 %) mladoletnih. Od 443 polnoletnih moških jih je bilo 72

(16,3 %) brez zemlje in 371 (83,7 %) z zemljo. Od 576 mladoletnih oseb moškega spola jih je

bilo 78 (13,5 %) brez zemlje in 498 (86,5 %) z zemljo. Od 978 žensk jih je bilo 142 (14,5 %)

brez zemlje in 836 (85,5%) z zemljo.

Različnih priimkov družin v popisu kapetanije Gračac je bilo 136. Najbolj pogost priimek je

bil Dukić (6 družin), kar je predstavljalo 3,1 % vseh družin, sledijo mu Čalić (5 družin) in

Vučković (5 družin), ta dva priimka skupaj predstavljata 5,1 % vseh družin, ter Popović (4

družine), kar predstavlja 2 % vseh družin. Priimki Mihoković, Desić, Žutić, Kesić, Dragišić in

Sanader, se ponovijo trikrat (9,2 %). Družine, katerih priimki se ponavljajo po dvakrat, so

Kovač, Ostojić, Vuković, Inđić, Bulaja, Ivanišević, Oljerović, Grbić, Pupavac, Krivokuća,

Popučić, Božić, Dosenović, Milušević, Dragosavac, Merdal, Tertića, Hrelić, Korać, Bulajić,

Žeželj, Banjanin, Sovjil, Jelačić, Zubović, Gaćeša, Jakšić, Stanisavljić, Dobać, Đekić, Vučinić

in Vručinić. Teh družin je 32,6%. Vsi ostali priimki sodijo samo k eni družini, te družine pa

so Brekić, Stančević, Grubačević, Komljenović, Vujanović, Sekulić, Čakić, Herendas,

Vodogas, Bulić, Segojević, Cegarać, Misljenović, Jovanović, Preradović, Gredal, Blagojević,

Vostarenić, Volarević, Macut, Pavelić, Gvokić, Hrastović, Radaković, Tomac, Čujić,

Staničić, Osmokruh, Grubišić, Canković, Mančić, Maričić, Damjanović, Gutlavi, Starčević,

Selanović, Čučković, Tučaković, Lanušić, Brujća, Seganović, Kokotović, Rađenović, Segan,

Oragišić, Stojisavljić, Uzelać, Ivezić, Cvitković, Poplasen, Kovčarević, Adamović,

Dragoracić, Utišanović, Ceranić, Bobić, Mamuzić, Cvetković, Miluš, Trbuhović, Komljanić,

Burnović, Kobiljanin, Končar, Sladojević, Prisika, Ketmanović, Bukaničić, Kovačević, Sikić,

Surlić, Bukarica, Basta, Rusnovoj, Susa, Pavković, Cvijanović, Ivkovica, Kosanović,

Lončarević, Agbabić, Duperović, Matjević, Radašović, Momčilović, Nanić, Panjević, Konta,

82

Baljanin, Medaković, Jerković, Kalunđija, Rusnov in Radić. Družine, katerih priimek se

pojavi v popisu samo enkrat, predstavljajo 48 % vseh družin v kapetaniji Gračac.

Družine, katerih priimki se večkrat ponavljajo, bi si lahko bile medsebojno v sorodu, a popis

tega neposredno ne nakazuje. Možnost, da so si bili v sorodu, obstaja. Skoraj zagotovo so se

dogajali primeri, ko so sinovi ali bratje odšli živeti drugam oziroma na svoje, a žal takšnih

primerov ne morem ne potrditi ne ovreči. Recimo primer Stojaka Vučkovića – 70 let, ima tri

sinove, Radovan – 30 let, Radojća – 26 let, 4 otroci (moški), 7 žensk; zemljo ima Comuniter

(skupno izkoriščana zemlja) 100 – skupaj (?) [! – 100] in Vučena Vučkovića – 80 let, ima dva

sinova, Milak – 30 let, Nikola – 28 let, 2 otroka (moški), 4 ženske; zemljo ima Comuniter

(skupno izkoriščana zemlja) 100, enako v bare liade 10 – skupaj (?) [! – 110] bi lahko bil

takšen. Po letih sta si bila dokaj blizu. Vučen je imel osemdeset let in bi lahko bil Stojakov

starejši brat, živela pa sta ločeno vsak na svoji zemlji in s svojo družino. Takšnih primerov je

še kar nekaj, a niti v enem primeru popis tega ne potrjuje.

V popisu, ki sem ga obdelal, nikjer nisem zasledil podatka, kakšne narodnosti oziroma kakšne

veroizpovedi so bili takratni prebivalci Gračaca. V uvodu vira pa sem zasledil podatek, da bi

naj leta 1712 v Gračacu živeli izključno vlahi, ta podatek pa se ponavlja na več mestih.187

Hkrati je bil v kapetaniji Gračac edini predstavnik cerkvene organizacije le pravoslavni pop,

kar deloma dokazuje, da so bili prebivalci Gračaca pravoslavci.

Ugotovil sem tudi, da se moji podatki in izračuni za kapetanijo Gračac, velikokrat razlikujejo

od podatkov, ki so navedeni v uvodu vira in tudi v viru samem. Tako recimo navajam, da je

bilo v Gračacu leta 1712 1.705 oseb z zemljiško posestjo, medtem ko je v uvodu v vir na več

mestih navedeno, da je bilo teh oseb 1.651. Zasledil sem še, da uvod na nekaterih mestih

navaja, da je bilo v Gračacu 158 družin z zemljiško posestjo, na drugih pa, da je bilo teh

družin 156. Tudi moji izračuni povprečne velikosti družin, tako tistih brez zemlje, kot tudi

tistih z njo, se razlikujejo od tistih, navedenih v uvodu. Prav tako se razlikujejo tudi podatki o

velikosti zemljiških posesti.188 Moji podatki se razlikujejo od podatkov v viru samem na

tistem mestu, kjer so v viru naredili skupen cenzus prebivalcev in zemlje, ki jo imajo le-ti v

posesti. Tako recimo vir navaja, da je bilo v Gračacu skupaj 1.940 oseb, jaz pa sem jih naštel

1.997. Po viru je skupaj 439 mož lahko nosilo orožje, jaz sem jih naštel 443. Vir prav tako

navaja skupno število otrok in žensk, in sicer naj bi jih bilo skupaj 1.501, jaz sem jih naštel

187

Kaser, Popis Like i Krbave, str. 18–23. 188

Ibidem, str. 9–45.

83

1.554. Prišlo je tudi do razlik v skupni površini zemlje; vir pravi, da so imeli prebivalci

Gračaca skupaj 18.785 štrikov zemlje, jaz sem jih naštel 18.701,5.189 Razlike niso zelo velike,

so pa očitne. Zakaj je do tega prišlo, z gotovostjo ne morem trditi, verjetno pa se popisovalci

niso tako podrobno posvečali točno določenim krajem in so zato marsikaj spregledali ali

napačno izračunali.

Slika 1: Oblačilo uskoškega vodje.190

Slika 2: Krajišnik, ki se vrača domov.191

189

Kaser, Popis Like i Krbave, str. 47. 190

Reprodukcija dela Cesarja Vecellija Habiti antichi et moderni (Benetke, 1590) v Bracewell, Uskoks of Senj,

v uvodnih neoštevilčenih straneh. 191

Bakrorez avtorja Đenarja Vasila v Begović, Život Srba, str. 95.

84

5. ZAKLJUČEK

Vlahi v Liki in Krbavi so nedvomno bili v času zgodnjega novega veka večinsko prebivalstvo

tega področja. V okviru Osmanskega imperija in Habsburške monarhije so predstavljali

pomemben branik meja med obema državama. Njihova vojaška funkcija, vera in način

življenja so postali pomemben dejavnik, ki je dokončno spremenil srednjeveško sestavo

prebivalstva na tem področju.

V začetku je bila slaba organizacije obrambe pred osmanskimi Turki glavni krivec, da je do

teh sprememb sploh prišlo. Nenehne razprtije med hrvaškim in madžarskim plemstvom ter

hrvaško-madžarskimi kralji in Habsburžani, pa tudi prodiranje Beneške republike na področje

Hrvaške je onemogočalo vzpostavitev učinkovitejšega obrambnega sistema. Korenine teh

zapletov so se pričele že v poznosrednjeveškem obdobju in imele za območje Hrvaške

nepopravljive posledice. Meja med državama se je ustalila šele proti koncu 16. oziroma

začetku 17. stoletja.

Življenje ljudi na meji med državama je bilo zelo oteženo, stalni boji in vojne so prebivalstvo

utrdili in jih prisilili, da svoje življenje prilagodijo takšnim pogojem. Odnos obeh držav do

njih samih je bil pogostokrat mačehovski, pogostokrat so bili izkoriščani, zlorabljeni in vpeti

v razprtije, ki jim nikakor ni hotelo biti konca. Njihova neizmerna volja do življenja in

njihova bojevitost pa jih je ohranila pri življenju in obstoju njihove kulture.

S problemom vlaškega vprašanja se je ukvarjalo veliko znanstvenih disciplin, med drugim

tudi zgodovinska znanost. Hrvaško in srbsko zgodovinopisje je namenilo temu vprašanju

veliko prostora. Glede tega so mnogokrat prišli do različnih ugotovitev in mnenj, vsem pa je

bilo po večini skupno to, da so vlahe obravnavali predvsem kot socialno-ekonomsko skupino

in se z njihovim etničnim poreklom niti niso toliko ukvarjali. Večinoma pa, kadar so

poudarjali njihovo etnično pripradnost, so jo določevali predvsem na podlagi veroizpovedi.

Stapljanje, predvsem v dve etniji, hrvaško in srbsko, je bilo neizbežno. Najbolj bistveno je k

temu pripomoglo prebivalstvo, med katerem so se vlahi znašli, in vera, ki so jo vlahi gojili.

Moč je trditi, da je bila velika večina vlahov, ki so prispeli na območje Like in Krbave, že

poslovanjenih (Srbi in Hrvati), to je bilo moč ugotoviti iz njihov imen in priimkov, jezika, ki

so ga uporabljali v vsakdanjem življenju, in tudi iz njihove veroizpovedi. Bunjevci kot vlahi

85

katoliki so se asimilirali v hrvaški etnični korpus, medtem ko so se ostali vlahi, ki so bili

pravoslavne veroizpovedi, asimilirali v srbski etnični korpus. Prav tako so se sami Srbi in

Hrvati mešali z vlaškim prebivalstvom in prevzemali njihov vlaški status, zato je dejstvo, da

kadar je govora o vlahih, je treba o njih govoriti predvsem kot o skupini s socialno-

ekonomskimi lastnostmi brez izpostavljanja njihove etničnostne pripadnosti, saj je bila ta v

tistem času popolnoma drugotnega pomena. Pomembneje je bilo, kako živiš in kakšno

funkcijo in pravice imaš, kot pa kdo si. Nacionalne ideologije pri tem niso imele nikakršne

moči.

Vlahi so v času vladavine Osmanskega imperija v Liki in Krbavi od leta 1527 do 1689

predstavljali velik del takratnega prebivalstva tega področja. Imeli so poseben status in

pravice, v zameno za le-te pa so morali opravljati vojaško službo. Njihov način življenja in

njihova vera se je razlikovala od vere preostalih prebivalcev, ki so bili muslimani. Odnosi

med njimi niso bili tako pomembni kot odnosi vlahov z njihovimi sosedi na drugi strani meje,

ki so bili še vsaj na začetku prihoda osmanskih Turkov na to področje po večini druge

veroizpovedi. Ko pa so začeli posledično zaradi slabih razmer v Osmanskem imperiju vlahi

prehajati intenzivneje na področje hrvaške Vojne krajine, se je tudi tam podoba prebivalstva

začela spreminjati, tako so si začeli na obeh straneh meje stati nasproti ljudje z enako vero in

enakimi socialno-ekonomskimi lastnostmi. Kasnejša kriza je po porazu osmanskih Turkov

pred Dunajem leta 1683 in z mnogimi upori različnih skupin v samem Osmanskem imperiju

pripeljala do začetka konca osmanske vladavine na področju Like in Krbave.

Po letu 1689 preide oblast tega področja v Habsburške roke, z njo pa tudi ponovna menjava

prebivalstva na tem področju. Muslimani skoraj popolnoma izginejo, nekaj starega vlaškega

prebivalstva ostane, a se jim po večini pridruži novo vlaško prebivalstvo ter Hrvati. Tako

povečini začnejo novo prebivalstvo sestavljati zopet vlahi, drugo večjo skupino pa pričnejo

predstavljati Hrvati. Veliko novih priseljencev je prišlo iz centralnih območji Balkana, dosti

jih je prišlo iz območja hrvaške Vojne krajine, nekaj pa tudi od drugod.

Popis prebivalstva Like in Krbave iz leta 1712 močno pomaga orisati novo sliko tamkajšnega

prebivalstva. Iz popisa sem obdelal kapetanijo Gračac, kjer so leta 1712 večinsko že živeli

vlahi. Popis Gračaca je bil velik in primeren vzorec za boljši vpogled v življenje takratnega

prebivalstva hrvaške Vojne krajine oziroma Karlovškega generalata. Popis nam lahko

postreže z golimi številkami, na primer koliko ljudi je v določenih krajih sploh živelo, koliko

moških, koliko žensk. Prav tako ponudi ogromno podatkov o družinah, ki so tam živele,

86

koliko jih je bilo, kako velike so bile, kakšne medsebojne družinske odnose so gojile.

Izpostavi tudi nadvlado patriarhalne družbe, kjer so samo polnoletni moški, ki so samodejno

lahko nosili orožje, tisti, ki so v popisu označeni z imeni, ženske pa so samo številke. Prikaže

nam tudi, koliko generacij je živelo v posamični družini oziroma zadrugi, s tem posledično

prikaže, koliko ljudi je živelo v obliki zadruge in koliko ljudi v posamičnih, manjših družinah.

Zadruge so bile pomemben način preživljanja, saj so med drugim oskrbovale može/krajišnike,

da so lahko imeli obleko in orožje in bili vedno pripravljeni za boj. Preko popisa, kjer je

zapisana tudi zemljiška posest posamičnih družin, lahko hitro ugotovimo, v kakšnih

življenskih razmerah so živeli in da so bile te po večini težke in neizprosne. Večina jih je

živela v hudem pomanjkanju, nekaj med njimi pa verjetno tudi v izobilju. Dosti družin je bilo

tudi brez zemljiške posesti, kar nakazuje, da so prišli na to območje pozneje ali da še niso bili

tako močni, da bi si lahko zemljo prilastili, oziroma jim je oblasti še niso podarile. V popisu

lahko opazimo, kakšno organizacijo so imeli. Imeli so svoje vodje, kapetane, porkulabe,

kneze in druge vojaške funkcionarje, prav tako so imeli organizirano tudi sodno oblast z

vlaškimi sodniki in cerkveno organizacijo s svečeniki (pravoslavni pop). Popis je imel tudi

nekaj napak, predvsem pri seštevkih zemljiških posesti posamičnih družin, verjetno zaradi

kratkega obdobja in naglice, v kateri je bil popis izveden.

Ime vlah je zaradi velikih sprememb na tem območju skozi čas izgubilo na pomenu, saj so se

vlaške pravice od sredine 18. stoletja pričele postopoma zmanjševati. Dokončno pa vlahi in

njihovo ime izginejo v 19. stoletju z ukinitvijo Vojne krajine leta 1881. Ime vlah pa je v

spominu današnjega prebivalstva Like in Krbave skoraj popolnoma zbledelo.

Za konec je prav, da dodam še eno misel, navezujočo se na skrivnostni Balkan, katerega del

so bili še skrivnostnejši vlahi:

Za tiste, ki ga še niso obiskali, je Balkan skrivnostno kraljestvo duhov, za tiste, ki ga poznajo,

pa postane še skrivnostnejši … Na nek način postaneš del uroka, skrivnosti in čara vsega

tega.192

192

Artur Douglas Howden Smith, citirano po Todorova, Imaginarij Balkana (del opisa Balkana, Američana

Arthurja D. H. Smitha, ki se je leta 1907 pridružil makedonski vojaški skupini), str. 40–41.

87

VIRI IN LITERATURA

VIRI:

Objavljeni:

- Conscriptio terrenorum et hominum beeder Grafschaften Lica vnd Corbavia, v: Karl Kaser

idr.: Popis Like i Krbave 1712. godine; Obitelj, zemljišni posjed i etničnost u jugozapadnoj

Hrvatskoj, Srpsko kulturno društvo Prosvjeta, Zagreb 2003

LITERATURA:

- Nikola BEGOVIĆ, Život Srba graničara; Život i običaji Srba graničara, Prosveta, Beograd

1986

- Catherine Wendy BRACEWELL, The USkoks of Senj: piracy, banditry, and holy war in the

sixteenth-century Adriatic, Cornell University Press, Ithaca – London 2010

- Neven BUDAK, Hrvatska i Slavonija u ranome novom vijeku, Leykam international d.o.o.,

Zagreb 2007

- Jovan CVIJIĆ, Balkansko polustrvo i južnoslovenske zemlje; osnove antropogeografije,

Hrvatski štamparski zavod, Zagreb 1922

- Željko HOLJEVAC, Nenad MOAČANIN, Hrvatsko-slavonska Vojna krajina i Hrvati pod

vlašću Osmanskog Carstva u ranome novom vijeku, Leykam intenational d.o.o., Zagreb 2007

- Karl KASER idr., Popis Like i Krbave 1712. godine; Obitelj, zemljišni posjed i etničnost u

jugozapadnoj Hrvatskoj, Srpsko kulturno društvo Prosvjeta, Zagreb 2003

- Karl KASER, Porodica i srodstvo na Balkanu; Analiza jedne kulture koja nestaje, Udruženje

za društvenu istoriju Beograd, Beograd 2002

- Karl KASER, Slobodan seljak i vojnik: I. – Rana krajiška društva (1545–1754), II. –

Povojačeno društvo (1754–1881), Naprijed, Zagreb 1997

- Stanko KORAĆ, Bibliografija radova o srpskoj istoriji i kulturi u Hrvatskoj, v: Zbornik

radova; O povijesti i kulturi srpskoh naroda u Socialističkoj Republici Hrvatskoj, Knjiga 1,

Jugoslovanska akademija zananosti i umjetnosti, Zagreb 1988

88

- Radoslav LOPAŠIĆ, Bihać i Bihaćka Krajina; mjestopisne i poviestne crtice, Matica

hrvatska, Zagreb 1943

- Zef MIRDITA, Vlasi u historiografiji, Hrvatski institut za povijest, Zagreb 2004

- Fedor MOAČANIN, Društveni razvoj u Vojnoj krajini, v: Društveni razvoj u Hrvatskoj: od

16. stoljeća do početka 20. Stoljeća, Sveučilišna naklada Liber, Zagreb 1981

- Fedor MOAČANIN, Pokušaji sporazumijevanja između hrvatskog plemstva i vlaha

varaždinskog generalata u 17. stoljeću, v: Vojna krajina; Povjesni pregled – Historiografija –

Rasprave, Sveučilišna naklada Liber, Zagreb 1984

- Fedor MOAČANIN, Vojna krajina do kantonskog uređenja 1787, v: Vojna krajina; Povjesni

pregled – Historiografija – Rasprave, Sveučilišna naklada Liber, Zagreb 1984

- Stjepan PAVIČIĆ, Seobe i naselja u Lici, reprint izdanje Zbornika za narodni život i običaje

južnih Slavena, Knjiga 41, Jugoslovanska akademija znanosti i umjetnosti, Zagreb 1962,

Muzej Like, Gospić 1990

- Dragutin PAVLIČEVIĆ, O problemu krajiških kućnih zadruga – historiografsko-kritički

osvrt, v: Vojna krajina; Povjesni pregled – Historiografija – Rasprave, Svučilišna naklada

Liber, Zagreb 1984

- Stevan K. PAVLOVIĆ, Istorija Balkana, Clio, Beograd 2001

- Drago ROKSANDIĆ, Srbi u Hrvatskoj; od 15. stoljeća do naših dana, Vjesnik, Zagreb 1991

- Vasko SIMONITI, Doprinos Kranjske financiranju protuturske obrane u 16. stoljeću, v:

Vojna krajina; Povjesni pregled – Historiografija – Rasprave, Sveučilišna naklada Liber,

Zagreb 1984

- Vasko SIMONITI, Turki so v deželi že; Turški vpadi na slovensko ozemlje v 15. in 16.

stoletju, Mohorjeva družba, Celje 1990

- Maria TODOROVA, Imaginarij Balkana, Inštitut za civilizacijo in kulturo – ICK, Ljubljana

2001

- Ignacij VOJE, Nemirni Balkan; Zgodovinski pregled od 6. do 18. stoletja, Državna založba

Slovenije – DZS, Ljubljana 1994

Internetni viri:

- http://www.skdprosvjeta.com/pdf/9.pdf, 15. 7. 2012

89

- http://www.gracac.hr/sadrzaj/o-gracacu.php, 15. 7. 2012