Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
MUNCHAUSNOV SINDROM
Študentka: Simona Balek
Številka indeksa: 71154261
Študijski program: UNI-PRAVO
Študijska smer: Javno pravo
Mentor: doc. dr. Suzana Kraljić
Maribor, april 2011
Zahvala
Ob koncu študija bi se rada v prvi vrsti zahvalila svojim staršem za vso podporo in pomoĉ, ki sta mi jo nudila tekom šolanja.
Hvala sestri Tatjani, ki me je ves ĉas študija vzpodbujala in mi pomagala, kjer je le lahko.
Hvala Sašu in vsem prijateljem, da ste mi stali ob strani.
Posebej velja zahvala mentorici doc. dr. Suzani Kraljić za njene nasvete in strokovno pomoĉ pri oblikovanju diplomskega dela.
POVZETEK: V svojem diplomskem delu z naslovom Munchausnov sindrom opisujem vrsto
duševne motnje, ko se nekdo, ki rabi pozornost, pretvarja, da je bolan ali pa se namenoma
poškoduje. Predvsem pa sem se osredotoĉila na Munchausnov sindrom po namestniku, ko
neka oseba, veĉinoma je to mati, namerno povzroĉi bolezen pri svojem otroku oziroma druge
prepriĉa z laţmi, da je bolan. Skozi diplomsko delo so analizirani vzroki, simptomi, posledice
in zdravljenje tega sindroma.
V zaĉetku diplomskega dela je opisano nasilje v druţini, katero se nato opredeli na nasilje nad
otroki in potem konkretno na Munchausnov sindrom.
Ker je naslov diplomskega dela marsikomu nepoznan, se je prepoznavnost tega sindroma
ugotavljala z anketo, ki tako sestavlja zadnji del diplomskega dela. Prav tako je opisanih nekaj
primerov, s katerimi so navedbe o Munchausnovem sindromu tudi podkrepljene.
Ključne besede: nasilje v druţini, nasilje nad otroki, Munchausnov sindrom, Munchausnov
sindrom po namestniku.
ABSTRACT: In my diploma work entitled Munchausen syndrome I describe the type of
mental disorder when someone who needs attention is pretending to be sick or deliberately
injures himself or herself. In particular, I focus on Munchausen syndrome by proxy, when a
person, usually the mother, intentionally causes a disease at her child or she persuades others
through lying, that her child is sick. Throughout diploma work I try to identify the causes,
symptoms, consequences and the treatment of this syndrome.
At the beginning of my diploma work I describe domestic violence, on the basis of which I
pass on violence against children, and then specifically on Munchausen syndrome.
As the title of my diploma work was unknown to many people, I decided to find
recognisability of this syndrome with a survey which composes the last part of the diploma
work. I also describe a few examples, which support my quotes about Munchausen syndrome.
Key words: domestic violence, violence against children, Munchausen syndrome,
Munchausen syndrome by proxy.
KAZALO
UVOD V DIPLOMSKO DELO ............................................................................................. 1
1. DRUŢINA .............................................................................................................................. 4
2. NASILJE V DRUŢINI ........................................................................................................... 6
2.1 NASILJE MED PARTNERJEMA .................................................................................. 7
2.1.1 NASILJE MOŠKEGA NAD ŢENSKO ...................................................................... 7
2.1.2 NASILJE ŢENSKE NAD MOŠKIM .......................................................................... 8
2.2 NASILJE NAD STAREJŠIMI ........................................................................................ 9
2.3 NASILJE MED ISTOSPOLNIMA PARTNERJEMA ................................................ 10
2.4 NASILJE NAD OTROKI ............................................................................................. 10
3. OBLIKE NASILJA NAD OTROKI ................................................................................. 12
3.1 TELESNO NASILJE ..................................................................................................... 12
3.2 PSIHIĈNO NASILJE .................................................................................................... 14
3.3 SPOLNO NASILJE ........................................................................................................ 15
3.4 ZANEMARJENJE OTROK ......................................................................................... 16
4. MEJE DOPUSTNEGA KAZNOVANJA OTROK ............................................................. 17
5. ZAKONSKA UREDITEV PREPREĈEVANJA NASILJA NAD OTROKI ...................... 18
5.1 SLOVENSKA UREDITEV ............................................................................................ 18
5.1.1 USTAVA ..................................................................................................................... 18
5.1.2 ZAKON O PREPREĈEVANJU NASILJA V DRUŢINI........................................... 19
5.1.3 KAZENSKI ZAKONIK ............................................................................................... 19
5.2 MEDNARODNOPRAVNA UREDITEV....................................................................... 21
6. MUNCHAUSNOV SINDROM .......................................................................................... 23
6.1 IZVOR IMENA MUNCHAUSNOV SINDROM ........................................................ 23
6.2 SPLOŠNO O MUNCHAUSNOVEM SINDROMU ................................................... 24
6.3 VZROKI IN SIMPTOMI ................................................................................................ 25
6.4 MOŢNI ZAPLET…………………………………………………………...................27
6.5 ZDRAVLJENJE MUNCHAUSNOVEGA SINDROMA ........................................... 27
7. MUNCHAUSNOV SINDROM PO NAMESTNIKU ...................................................... 29
7.1 DEFINICIJA MUNCHAUSNOVEGA SINDROMA PO NAMESTNIKU ............. 30
7.2 SIMPTOMI MUNCHAUSNOVEGA SINDROMA PO NAMESTNIKU ............. 31
7.3 KLINIĈNI PRIMER MUNCHAUSNOVEGA SINDROMA PO NAMESTNIKU... 32
7.4 VPLIV MUNCHAUSNOVEGA SINDROMA NA OTROKA .................................. 33
7.4.1 KAKO POMAGATI OTROKU? .............................................................................. 34
7.4.2 KAKO RAVNATI V PRIMERU, KO SE SUMI NA MUNCHAUSNOV
SINDROM PO NAMESTNIKU? .............................................................................. 35
7.5 MANIPULACIJA STARŠEV Z ZDRAVSTVENIM OSEBJEM .............................. 37
7.6 OBNAŠANJE STARŠEV .............................................................................................. 38
7.7 KAKO STRAŠI POVZROĈIJO OTROKU BOLEZEN? .......................................... 39
7.8 OZADJE STARŠEV, KI TRPIJO ZA MUNCHAUSNOVIM SINDROMOM ........ 40
7.9 ZDRAVLJENJE MUNCHAUSNOVEGA SINDROMA PO NAMESTNIKU .......... 41
7.9.1 ZDRAVLJENJE OTROKA ........................................................................................ 41
7.9.2 ZDRAVLJENJE BOLNIKA Z MUNCHAUSNOVIM SINDROMOM
PO NAMESTNIKU ................................................................................................... 42
8. PO KRIVEM OBDOLŢENI MUNCHAUSNOVEGA SINDROMA PO
NAMESTNIKU ................................................................................................................... 43
9. REZULTATI ANKETE ...................................................................................................... 47
10. ZAKLJUĈEK ..................................................................................................................... 57
11. LITERATURA ................................................................................................................... 59
1
UVOD V DIPLOMSKO DELO
Nasilje v druţini je pojav, ki je v druţbi prisoten ţe od nekdaj. Tako ţe razliĉni pravni
in religiozni viri omenjajo nasilje, saj je oĉe lahko prodal sina v suţenjstvo, sinu so lahko
odsekali roko, ĉe je udaril oĉeta. Vendar je dandanes nasilje v druţini vedno bolj
transparentno in javno znano, in tako je tudi vedno veĉ primerov kazenskih ovadb. O nasilju
se govori na glas, prav tako so ţrtvam nasilja v pomoĉ razliĉne ustanove, kamor se lahko
zateĉejo in obrnejo po pomoĉ, naprimer varne hiše, SOS telefon. Prav tako pa drţava in
druţba s svojo kaznovalno politiko podrobno urejata to podroĉje.1
Druţina, ki bi naj predstavljala okolje, v katerem vlada ljubezen, razumevanje in
predanost se spremeni v okolje nasilja in konfliktov. Vzroke za to lahko išĉemo marsikje:
alkoholizem, droge, slabe socialne razmere, nezadovoljstvo s samim sabo. Nasilje v druţini je
v Sloveniji urejeno v Zakonu o prepreĉevanju nasilja v druţini, ki nasilje v druţini opredeljuje
kot druţbeni pojav, pri katerem gre za uporaba fiziĉnega, spolnega, psihiĉnega ali
ekonomskega nasilja enega druţinskega ĉlana nad drugim druţinskim ĉlanom oziroma
zanemarjanje druţinskega ĉlana, ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno
okolišĉino ţrtve ali povzroĉiteljice oziroma povzroĉitelja nasilja.
Ker sama osebno zelo nasprotujem tej vrsti nasilja in nikakor ne morem razumeti ljudi,
ki izvajajo nasilje nad ţenami, otroki in starejšimi, sem se odloĉila o tej temi pisati v svojem
diplomskem delu. Ker pa je nasilje v druţini širok pojem, sem se pri pisanju osredotoĉila
predvsem na nasilje nad otroki, ki predstavljajo najšibkejše ĉlane druţbe. Osredotoĉila sem se
na konkretno netipiĉno vrsto nasilja nad otroki, ki še v druţbi ni prav poznano, in je bilo
toliko bolj zanimivo o njem pisati. Munchausnov sindrom po namestniku je vrsta nasilja, ko
mati otroku namerno povzroĉi bolezen. Poslediĉno je otrok izpostavljen številnim
nepotrebnim zdravstvenim posegom. Zraven Munchausnovega sindroma po namestniku pa
poznamo tudi Munchausnov sindrom. To pa je sindrom, ko posameznik sam sebi povzroĉa
bolezen ali poškodbe z namenom biti v oskrbi zdravstvenega osebja, saj se le tako poĉuti
varno in zadovoljno. Vendar sem v svojem diplomskem delu dala poudarek na Munchausnov
sindrom po namestniku.
1A. Dvoršek in L. Selinšek, Nasilje v družini: kazensko pravni, kriminalistični in kriminološki problemi, avtor: S.
Kraljid, Razveza staršev kot oblika psihičnega nasilja nad otroci, Fakulteta za varnostne vede in Pravna fakulteta, Ljubljana, 2010, str. 84.
2
V prvem poglavju sem za zaĉetek opredelila druţino in opredelila, katere ţivljenjske
skupnosti razumemo pod pojmom druţine.
V drugem poglavju sem pisala o nasilju v druţini, vendar le toliko, kolikor je bilo potrebno
za potrebe diplomskega dela. Tako sem razdelila nasilje v druţini na nasilje med partnerjema,
nasilje nad starejšimi, nasilje med istospolnima partnerjema in nasilje nad otroki.
Nasilje nad otroki sem v tretjem poglavju definirala podrobneje, in sicer sem pisala o telesnem
nasilju: kateri so neposredni telesni napadi na otroke, ter kateri so tisti prikriti agresivni
odnosi do otrok, ki pa vseeno spadajo pod telesno nasilje; o psihičnem nasilju in njegovih
posledicah; o spolnem nasilju in o posledicah, ki se pojavijo takoj po spolni zlorabi in kasneje
ter o zanemarjenju otrok.
V ĉetrtem poglavju sem pisala o tem, kje je meja med dopustnim in nedopustnim
kaznovanjem otrok ter ali je klofuta, ki ne povzroĉa nobenih poškodb še v mejah dopustnega
kaznovanja. Nekatere drţave, kot so Švedska, Finska, Danska, Norveška, Avstrija, Ciper in
Hrvaška so kaznovanje otrok uredile na drugaĉen naĉin, saj na primer po švedski zakonodaji
ni nezakonito samo telesno kaznovanje, ampak tudi vse poniţujoĉe metode, kot so: groţnje
otroku, strašenje, zasmehovanje, zaklepanje otrok v sobo.
Peto poglavje je sestavljeno iz zakonske ureditve prepreĉevanja nasilja nad otroki v Sloveniji
ter aktov, ki urejajo to podroĉje na mednarodni ravni, kjer sem podrobneje izpostavila
Konvencijo ZN o otrokovih pravicah (KOP), UL RS, št. 35/1992, UL RS-MP, št. 9/1992. Pri
slovenski zakonski ureditvi sem izhajala iz Ustave Republike Slovenije, UL RS, št. 33/1991,
42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 68/2006, Zakona o prepreĉevanju nasilja v druţini
(ZPND), UL RS, št. 16/2008 ter iz Kazenskega zakonika (KZ-1), UL RS, št. 55/2008.
Šesto poglavje predstavlja zaĉetek osrednjega dela diplomskega dela in govori o
Munchausnovem sindromu, o izvoru imena tega sindroma, o simptomih in vzrokih ter
zdravljenju Munchausnovega sindroma.
Sedmo poglavje predstavlja vrsto nasilja nad otroki, ko mati namerno povzroĉa otroku
bolezen ali pa se pretvarja, da je otrok bolan. V tem poglavju sem opisala tako definicijo
Munchausnovega sindroma po namestniku kot simptome in zdravljenje tega simptoma. Za
laţje razumevanje in argumentiranje tega, kar sem napisala, sem opisala kliniĉni primer
štirimeseĉne deklice. Zelo me je zanimal naĉin, s katerim lahko starši oziroma skrbniki otroku
3
povzroĉijo bolezen ter kako lahko otroku v takem primeru pomagamo. Prav tako sem opisala
ozadje staršev, ki trpijo za Munchausnovim sindromom po namestniku oziroma, kaj bi lahko
bili vzroki, ki jih pripeljejo do tako krutega poĉetja.
Osmo poglavje mojega diplomskega dela pa sestavljajo navedbe o tem, ko so starši po krivem
obdolţeni Munchausnovega sindroma po namestniku, saj v praksi pride do zelo veliko takih
primerov. Vedno veĉ se pojavi laţnih obtoţb o Munchausnovem sindromu po namestniku, ko
so starši obtoţeni, da namerno povzroĉijo svojemu otroku bolezen, ĉeprav to ni res.
Diplomsko delo sestavlja tudi praktiĉni del, v katerem so analizirani rezultati ankete, ki sem
jo opravila v ĉasu pisanja diplomskega dela. Skozi opravljeno anketo sem ţelela ugotoviti
odgovore na bistvena vprašanja, ki so se mi zastavljala tekom pisanja, predvsem vprašanj, ki
se tiĉejo razpoznavnosti Munchausnovega sindroma, saj sem sama mnenja, da je ta sindrom v
moji bliţnji okolici nepoznan.
Cilj diplomskega dela je podrobneje opredeliti in raziskati Munchausnov sindrom.
Natanĉneje ţelim raziskati in spoznati ta sindrom, ki je v slovenski literaturi zelo redko
oziroma skoraj ni omenjen. Prav zaradi tega menim, da je sindrom pri nas premalo poznan in
je oĉem javnosti skrit. Ker pa zasledimo pojav tega sindroma po celem svetu, predvidevam,
da je prisoten tudi v naši druţbi, vendar se ga okolica niti ne zaveda. Prav zaradi te domneve
ţelim opraviti anketo in vsaj okvirno ugotoviti razpoznavnost tega sindroma. Vendar cilj
mojega diplomskega dela ni le v tem, ampak bom skušala raziskati in se poglobiti v razloge za
to vrsto motnje. Predvsem me zanimajo vzroki matere, ki otroku namerno povzroĉi neko
bolezen v prepriĉanju, da ga le tako lahko zašĉiti in mu pokaţe neizmerno ljubezen.
Osnovne delovne teze mojega diplomskega dela so:
- ozadje in vzroki, zakaj si starši izmišljajo, da je otrok bolan;
- kako starši prepriĉajo zdravstveno osebje, da je otrok bolan;
- kaj vzbuja sum, da gre za Munchausnov sindrom po namestniku.
4
1. DRUŽINA
Druţina je obstajala ţe pred pravom in pred drţavo in v tem dolgem obdobju so se tudi
njene funkcije venomer spreminjale. Primarne funkcije, ki jih druţina ima oziroma jih je
imela so: zagotavljanje reprodukcije druţbe z rojevanjem potomstva, osebnostna stabilnost
odraslih, socializacija otrok, zadovoljevanje spolnih potreb moškega in ţenske. Vendar je
drţava nekatere funkcije druţini odvzela ali pa jih je s svojimi aktivnostmi omejila. Vrtec in
šolski sistem sta postala pomembna dejavnika pri socializaciji otrok, otroški dodatki in
nadomestila za brezposelnost pomagajo pri zagotavljanju eksistence druţinskih ĉlanov. Prav
tako drţava posega s svojim normativnim urejanjem v druţinske odnose; doloĉa pravila za
sklepanje zakonske zveze in razveze, vsebino roditeljske pravice, ki jo lahko posamezniku
tudi odvzame, pravila o dedovanju, pravila o doloĉanju oĉetovstva in pravila o prepovedi
nasilja v druţini. Vendar se z izgubo nekaterih funkcij, ni zmanjšal pomen druţine za druţbo
in za posameznika, kveĉjemu so nekatere funkcije postale pomembnejše, kot naprimer
ĉustvena podpora, ki jo nudi druţinsko razmerje.2
Odbor za ĉlovekove pravice Sveta Evrope je zavzel stališĉe, da se mora termin druţina
široko interpretirati, da zajame vse oblike, ki jih drţava pojmuje kot druţina. Zato v teoriji
pod pojmom druţine razumemo naslednje oblike ţivljenjskih skupnosti:
- druţina orientacije: druţina v kateri se posameznik rodi
- druţina prokreacije: druţina, ki se oblikuje s sklenitvijo zakonske zveze ali s skupnim
ţivljenjem z drugo osebo
- zvezo istospolnih partnerjev
- dopolnjena druţina: ţivljenjska skupnost roditelja in otrok z novim partnerjem in
njegovimi otroci ali skupnim otrokom
- nuklearna druţina: oĉe, mati, otroci
- razširjena druţina: druţina, ki poleg zakoncev in njunih otrok vkljuĉuje tudi druge
sorodnike (brate, sestre, strice, tete).3
Na podlagi teh razliĉnih oblik druţine, ne moremo natanĉno doloĉiti definicije
druţine, saj bi s tem, ko bi dajali prednost eni vrsti druţine, izkljuĉili vse druge.
2K. Filipčič, Nasilje v družini, Bonex, Ljubljana 2002, stran 17.
3K. Filipčič, Nasilje v družini, Bonex, Ljubljana 2002, stran 21.
5
V Resoluciji o temeljih oblikovanja druţinske politike v Republiki Sloveniji, ki jo je
Drţavni zbor sprejel 9. julija 1993, je v 2. poglavju Opredelitev druţinske politike, druţina
opredeljena kot ţivljenjska skupnost staršev in otrok. Predstavlja primarni socialni prostor, ki
daje optimalne moţnosti za emocionalni in socialni razvoj otrok, obenem pa nosi tudi
odgovornost za njihovo blaginjo. Poleg tega pa ima tudi pomembno vlogo pri ohranjanju
kohezije druţbe in kot pomembna proizvodna in potrošniška enota vpliva tudi na gospodarski
razvoj druţbe.4
Zakon o zakonski zvezi in druţinskih razmerjih5 v svojem 2. ĉlenu druţino opredeljuje
kot ţivljenjsko skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uţiva posebno varstvo.
Druţino torej sestavljajo mati, oĉe in mladoletni otroci, to je tako imenovana nuklearna
druţina, ki je v razvitem industrijskem svetu najpogostejša.
V predlogu Druţinskega zakonika bi se 2. ĉlen interpretiral širše in sicer: »Družina je
življenjska skupnost otroka z enim ali obema staršema ali z drugo odraslo osebo, če ta trajno
skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene dolžnosti in pravice.«6
Pojem druţine, podan v predlagani doloĉbi, je širši kot po besedilu ZZZDR. Za
druţino štejemo tudi nekatere skupnosti ţivljenja otroka z odraslo osebo, ki ni njegov roditelj
ali posvojitelj, pod pogojema, da v skupnosti vlada individualni (dolgo)trajni odnos skrbi
odrasle osebe za otroka in da je ta skupnost tudi pravno blizu druţinski skupnosti staršev in
otrok, to je, da gredo po zakoniku odrasli osebi v razmerju do otroka doloĉene dolţnosti in
pravice, ki jih imajo sicer starši v okviru starševske skrbi. Najpomembnejši element, po
katerem se presoja, ali gre za druţino po tem zakoniku, je dolţnost oziroma pravica do
preţivljanja med otrokom in odraslo osebo. Po drugi strani pa ne pomeni druţine, ĉe s starimi
starši ţivi mladoletni vnuk ali ĉe odrasli sorodnik ţivi z mladoletnim sorodnikom, ĉetudi
odrasli sorodnik individualno in trajno skrbi za mladoletnika, kajti med sorodniki, ki niso v
razmerju starši-otrok, po našem pravu ni nobenih pravic in dolţnosti, niti dolţnosti
preţivljanja.7
4Resolucija o temeljih oblikovanja družinske politike v RS, UL RS, št. 40/1993.
5Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), UL SRS, št. 15-644/1976.
6http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/druzina/druzinski_zakonik/, povzeto dne 15.2.2011.
7http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/word/DZak.doc, str. 166, povzeto dne 15.2.2011.
6
2. NASILJE V DRUŽINI
Za druţino sta znaĉilni predvsem visoka stopnja intimnosti in zasebnosti in ravno ti
dve znaĉilnosti loĉita druţino od vseh drugih socialnih skupin. Druţina in dom bi naj
predstavljala varno okolje, kamor se posamezniki vraĉajo vsak dan in kamor se posamezniki
lahko umaknejo pred oĉmi javnosti. Vendar se v tem varnem zavetju stikajo razliĉni
generacijski, starostni, spolni interesi, ki pa lahko privedejo do konfliktov. Zato je druţinska
zasebnost tesno povezana z moţnostjo nasilnega vedenja. Druţinsko nasilje tako poteka v
okolju, v katerem bi naj vladala ljubezen, razumevanje, predanost, spoštovanje nikakor pa ne
nasilje in kaznivo dejanje.
Naloge sodobne druţine so reprodukcija, ĉustvena in telesna nega otrok, uĉenje,
doţivljanja mišljenja in govora, prvo uĉenje pravilnega in lepega vedenja ter medsebojna
ĉustvena nega odraslih ĉlanov, brez katere starši ne morejo ustrezno poskrbeti za svoje otroke.
Doloĉen del druţin veĉ tem nalogam ne more slediti oziroma jih ne more izpolnjevati, kar se
v druţini kaţe kot odtujenost druţinskih ĉlanov, v skrajnih primerih lahko tudi v obliki nasilja
med njimi.8
Zakon o prepreĉevanju nasilja v druţini opredeljuje nasilje v druţini kot poseben
druţbeni pojav, pri katerem gre za uporaba fiziĉnega, spolnega, psihiĉnega ali ekonomskega
nasilja enega druţinskega ĉlana proti drugemu druţinskemu ĉlanu oziroma zanemarjanje
druţinskega ĉlana, ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okolišĉino ţrtve ali
povzroĉiteljice oziroma povzroĉitelja nasilja. Druţinski ĉlani po ZPND so vse osebe, med
katerimi obstaja ali je obstajala tesnejša ĉustvena vez. Tako sodijo med druţinske ĉlane tudi
nekdanji zakonski ali zunajzakonski partnerji, partnerji in nekdanji partnerji v registrirani
istospolni partnerski skupnosti, osebe, ki imajo skupnega otroka in osebe, ki ţivijo v skupnem
gospodinjstvu. Nasilje se najpogosteje dogaja v druţinskih oziroma partnerskih odnosih.
Statistiĉni podatki kaţejo, da so ţrtve druţinskega nasilja v Sloveniji predvsem ţenske, otroci
in ostareli druţinski ĉlani.9 Na podlagi vrste opravljenih raziskav je mogoĉe zaznati porast
prijav nasilja v druţini. Razlogi za takšno situacijo so razliĉni, kot so alkoholizem, droge,
brezposelnost, osebna izkušnja iz otroštva.
8Več o tem uredila S. Kraljid, avtor članka Selinšek L., Kazenskopravni vidiki-zanemarjenje družinskih obveznosti, PRAVO-DRUŽINA-CIVILNA DRUŽBA, Maribor, Pravna fakulteta, 2004, str. 309.
9http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/r_nasilje_v_druzinah_rezulta ti.pdf, str. 6, povzeto dne 20.2.2011.
7
2.1 NASILJE MED PARTNERJEMA
Nasilje v druţinskem krogu (s strani intimnega partnerja ali roditelja) se pojavlja v
vseh drţavah, neodvisno od socialnega, ekonomskega, religioznega ali kulturnega okvira.
Ĉeravno so lahko tudi ţenske nasilne v partnerskih odnosih in se nasilje pojavlja tudi v
homoseksualnih razmerjih, pa je prevladujoĉ vzorec nasilja v partnerskih odnosih tisti, ko je
nasilneţ moški in ţrtev ţenska. Partnersko nasilje je veĉje v druţbah, kjer se vloga ţenske
spreminja. V okoljih, kjer imajo ţenske nizek status in malo druţbene moĉi, je nasilje nad
ţenskami nepotrebno, saj je tukaj moška avtoriteta nesporna. V druţbah, kjer pa imajo ţenske
dober status, kjer imajo veĉ druţbene moĉi, torej kjer so bolj modernizirane spolne vloge, pa
je partnersko nasilje bolj prisotno, saj ţenske prevzemajo netradicionalne vloge ter se bolj
vkljuĉujejo na trg delovne sile.10
2.1.1 NASILJE MOŠKEGA NAD ŽENSKO
Vloge ţenske v druţbi se je skozi zgodovino zelo spreminjala. V antiĉnih ĉasih se je
ţenska vloga kazala predvsem v tem, da je moţu zagotovila potomstvo, torej, da je rojevala.
Moţu je bilo ţeno dovoljeno pretepati in v nekaterih primerih celo ubiti. Ţena je morala moţa
ubogati, drugaĉe je zaradi neposlušnosti bila kaznovana.
V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je poloţaj ţensk v druţbi z
ţenskim gibanjem zaĉel zelo spreminjati. V tem obdobju se je zaĉel poudarjati problem
nasilja v druţini, sprejete so bile nove inkriminacije in zaĉeli so ustanavljati zatoĉišĉa za
pretepene ţenske.11
Ţal, ţenske še vedno prepogosto padajo po stopnicah in se pri tem udarijo na najbolj
nenavadna mesta. Ţenske, ki so preţivele ali še preţivljajo nasilje, ki ga (je) nad njimi izvajal
partner, velikokrat ne govorijo o oblikah nasilnega ravnanja in naĉinih, ki jih partner
uporablja, da bi odnos ohranile tak kot je. Lastnost nasilja v druţini je ta, da se ne pojavlja
samo v eni obliki, ampak se praviloma pojavlja veĉ oblik nasilja hkrati. Nasilje tako zajema:
odvzem denarja; odrekanje skupnega denarja; uniĉevanje skupne lastnine; uniĉevanje osebnih
stvari; partnerjev popoln prevzem odloĉanja in gospodarjenja v druţini; odklanjanje dela ali
10
P. Selič, Prepoznavanje znakov nasilja in zlorabljanja v družini: www.drmed.org/.../7287Prepoznavanjecznakovcnasiljacvcdruzini.doc, povzeto dne 26.2.2011.
11K. Filipčič, Nasilje v družini, Bonex, Ljubljana, 2002, str. 87.
8
skrbi za druţino; zahteva po partnerkini pokoršĉini; siljenje v stvari, ki jih partnerka ne ţeli;
obnašanje, kot da je partnerka suţnja; prepriĉevanje, da je partnerka slaba ţena, mati; groţnja,
da bo partner otroka odpeljal ali poškodoval; prepreĉevanje izhoda iz hiše; kriĉanje; ţaljenje;
zbujanje strahu; udarci z roko, s predmeti; butanje ob predmete; brcanje; pljuvanje; davljenje;
vleĉenje za lase; zvijanje rok; siljenje v spolne odnose; groţnje z oroţjem in drugo.12
V Sloveniji še ni bila opravljena obseţnejša raziskava, s katero bi natanĉneje ugotovili
prisotnost nasilja v partnerskih odnosih, vendar je društvo SOS telefon pripravilo oceno, da je
nasilje prisotno v vsaki peti druţini v Sloveniji. Društvo SOS telefon za ţenske in otroke je bil
ustanovljen leta 1989. Pobuda za organiziranje telefona je prišla s strani feministiĉne skupine,
kar je tudi pomenilo, da je telefon izkljuĉno namenjen pomoĉi ţenskam in otrokom, ki so
ţrtve kakršnegakoli nasilja v druţini oziroma izven nje.13
Posledice nasilja nad ţensko so prav tako številne in raznovrstne. Najpogostejše so
psihiĉne posledice na ţrtvi, ki pa v okolju ne vzbujajo suma: poveĉana stopnja anksioznosti in
depresije: ţenske ţivijo v nenehnem strahu, saj vedo, da jih bo moţ, ko se bo vrnil domov
pretepel, posilil ali oboje. Ţenske ne vedo, kdaj bo prišlo do nasilnega dejanja in katero
dejanje bo moškega izzvalo in zato so ves ĉas na preţi in s tem ţivijo v neki negotovosti in
nepredvidljivosti. Vztrajanje v nasilni zvezi je pogosto povezano s prepriĉanjem ţensk, da je
za otroke bolje, ĉe odrašĉajo v druţini z obema staršema, ĉeprav je eden nasilen. Ţrtev je
prepriĉana, da druţina mora ostati skupaj tako v dobrem kot v slabem. Vendar je to
prepriĉanje zelo zmotno.14
2.1.2 NASILJE ŽENSKE NAD MOŠKIM
Na vprašanje, ali obstaja nasilje ţensk nad moškim, lahko odgovorimo pritrdilno.
Vendar je ta vrsta nasilja manj opazna in zato se v okolju ne govori veliko o njej.
Najpogostejša oblika napada oziroma nasilja ţensk nad moškim poteka predvsem na verbalni
ravni. Gre za zmerjanje, ţaljenje, poniţevanje. Ĉe še k temu prištejemo glasnost in jezo,
dobimo kar neprijetno nasilno situacijo. Telesnega nasilja in napadov ţensk nad moškimi je
12
Društvo za nenasilno komunikacijo: http://www.drustvo-dnk.si/OP_seznam_nasilnih-dejanj.html, povzeto dne 26.2.2011.
13Lovran, Nasilje nad ženskami: zlasti v družini: seminar, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 1990, str. 36.
14Posebno poročilo: Nasilje v družini-poti do rešitev, Varuh človekovih pravic, Ljubljana, 2004, str. 48.
9
manj, in to iz preprostega razloga, ker so moški preteţno telesno moĉnejši. Raziskave so
pokazale, da so ţenske le nekoliko manj nasilne kot njihovi partnerji in da sta pri nasilnih
parih v polovici primerov nasilna oba partnerja. Konec sedemdesetih se je v ZDA oblikoval
nov termin sindrom pretepenega moškega (batteened husband syndrom).15
Ţenske so šibkejše
in zato so poškodbe, ki jih povzroĉijo moškim, le redko hujše. Ta naĉin nasilja povzroĉa pri
moških hude travme in psihološke posledice. Pri tej vrsti nasilja se pojavlja izredno nizka
stopnja prijav. Vzrok temu pa lahko pripišemo obĉutek sramu, saj je status takšnega moškega
v popolnem nasprotju z vlogo moškega, ki ga okolica od njega priĉakuje. Samo priznanje, da
je ţrtev nasilja, bi ga v druţbi stigmatiziralo in povzroĉilo obĉutek izgube moškosti. Ko so na
Dunaju poskusno ustanovili skupino za samopomoĉ moškim, ki so doţiveli nasilje ţensk, se
je sproţil plaz vprašanj in polemik. Medtem ko so eni trdili, da takšen projekt sploh ni
potreben, so drugi odloĉno zatrjevali, da nasilja ţensk nad moškimi kratko malo ni, ĉeprav
policijski registri ponujajo drugaĉno podobo. Polemike in razprave so bile polne zbadljivk,
predvsem na raĉun tistih, ki so oblikovali skupino, in tistih, ki so se vanjo zatekli.16
2.2 NASILJE NAD STAREJŠIMI
Starostniki so posebej izpostavljena skupina, v kateri se godijo zlorabe tudi v
domaĉem okolju. Tako tudi v zadnjih letih ugotavljamo, da v Sloveniji narašĉa nasilje,
zlorabe, diskriminacije nad starejšimi. Vendar, ker starejši nasilja ne prijavijo, odgovorne
institucije ne ukrepajo, ĉeprav ga v druţbi zaznajo. Starejši druţinski ĉlani so ţrtve vseh oblik
nasilja, tako fiziĉnega kot materialnega. Zdravstveno stanje starostnikom onemogoĉa upiranje
nasilju in zato se veĉkrat takšnemu dejanju podredijo in raje o tem molĉijo, saj bi se v primeru
prijave stanje le poslabšalo. Prav tako je treba omeniti tudi medicinsko zlorabo. To je vrsta
zlorabe, ko starejši osebi dajemo zdravila, ki za bolnika niso potrebna, na primer uspavala,
pomirjevala, ali pa neutemeljeno prenehamo nadaljnje zdravljenje z razlogom, da je bolnik za
doloĉeno vrsto zdravljenja prestar.17
Nekateri vidijo rešitev v odpiranju domov za ostarele,
kjer se ostarelim nudi ustrezna pomoĉ in skrb, vendar raziskave kaţejo, da do zlorab prihaja
tako doma kot v domovih za ostarele. Najveĉ nasilja utrpijo osebe med 75. in 85. letom. Ţrtve
so preteţno osebe z niţjo izobrazbo, med ţenskami so najpogostejše vdove ali ţenske, ki
ţivijo same. V Sloveniji smo dokaj pozno zaĉeli odkrivati to vrsto nasilja. V zadnjem ĉasu
15
Posebno poročilo: Nasilje v družini-poti do rešitev, Varuh človekovih pravic,Ljubljana, 2004, str. 49. 16
http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/333/Moški-žrtve-nasilja, povzeto dne 28.1.2011. 17
Posebno poročilo: Nasilje v družini-poti do rešitev, Varuh človekovih pravic, Ljubljana, 2004, str. 50.
10
razliĉna društva organizirajo okrogle mize na to temo, prav tako se te teme pogosteje
pojavljajo tudi v medijih.18
2.3 NASILJE MED ISTOSPOLNIMA PARTNERJEMA
V primerjavi z drugimi oblikami druţinskega nasilja je zelo malo literature o nasilju v
homoseksualnih skupnostih. Ţe teţko je ugotoviti število takšnih skupnosti, saj mnogi
homoseksualni pari ne ţelijo, da bi okolica izvedla za njihovo usmerjenost. Še teţje pa je
potem raziskati nasilje med temi pari. Nekatere raziskave trdijo, da je stopnja nasilja pri
homoseksualnih parih enaka kor pri heteroseksualnih parih in da so lezbijke agresivnejše od
gejev ali heteroseksualnih ţensk. Ţrtve so enako podvrţene telesnemu, spolnemu in
psihiĉnemu nasilju. Vendar so v homoseksualnih zvezah ţrtve ujete v nasilno zvezo, saj ţrtve
nasilja vedo, da bodo pri sluţbah za pomoĉ naleteli na gluha ušesa, zgolj iz razloga
usmerjenosti. Prav tako veĉkrat te ţrtve ne morejo najti utehe pri svoji druţini, ki jih je
izloĉila zaradi njihovega ţivljenjskega sloga. Zato bi se homoseksualne skupnosti morale še
posebej odzvati na te probleme ter ţrtvam nuditi pomoĉ. Vendar so tudi same skupnosti do
tega dokaj zadrţane, saj obstaja verjetnost, da bi priznanje tega problema še poveĉalo
druţbeno nestrpnost do njih.19
2.4 NASILJE NAD OTROKI
Spolnost, odnos do telesa, ugodje, bolezen, smrt - vse to so teme, o katerih se nekaj
desetletjih nazaj ni govorilo na glas. To so teme, ki so v naši kulturi dolgo ostale zastrte, z
namenom, da ne bi vznemirjale našega notranjega ravnoteţja. Bilo je tvegano govoriti o
stvareh, ki so se zdele osebne, zato je bilo bolje, ĉe so te teme ostale skrite nekje v predalih,
kateri se naj ne bi odprli. Vendar so se sĉasoma tudi tukaj zaĉele dogajati spremembe. Za
mnoge od teh, vĉasih strogo tabuiranih tem, si danes teţko predstavljamo, zakaj jih je bilo
potrebno potiskati izven meja našega zavedanja. Dobile so mesto v našem ţivljenju in prav
zato znamo z njimi ravnati bolje in z manj bojazni, tesnobe. Nekateri tabuji pa šele poĉasi
prihajajo iz teme. Med te bi lahko prišteli tudi nasilje nad otroki. Mnogi med nami še danes
18
M. Kožuh-Novak, Starejši o nasilju nad starejšimi v slovenski družini, Ljubljana, Slovenska filatropija, 2005, str. 51, 54.
19K. Filipčič, Nasilje v družini, Bonex, Ljubljana, 2002, str. 233, 234.
11
odvraĉajo pogled od te teme, vendar je cena za nekatere zaradi tega previsoka - za otroke, ki
so ţrtve zlorabe.20
Otroci spadajo med najbolj obĉutljive in najbolj nemoĉne ĉlane vsake druţbe. Vendar
so kljub temu podvrţeni nasilju, zlorabi, krivici in drugim škodljivim vplivom, ki lahko
usodno vplivajo na otrokovo nadaljnjo ţivljenje, mu onemogoĉajo enakovredno uveljavljanje
v druţbi in prepreĉijo razvoj v zrelo, zdravo, uravnoteţeno osebnost. Kot sem ţe dejala, so
otroci najšibkejši ĉlen vsake skupnosti, ne morejo se zagovarjati, ne morejo se braniti, niti ne
morejo izraziti svojega mnenja. In prav zaradi tega je pravni sistem poln pravnih aktov, ki te
najšibkejše ĉlane šĉiti. Slovenska ustava v svojem 56. ĉlenu doloĉa, da otroci uţivajo posebno
varstvo in skrb ter, da se jim zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim,
telesnim, duševnim ali drugim izkorišĉanjem in zlorabljanjem.21
Ustava s to doloĉbo otrokom poleg temeljnih pravic in svobošĉin zagotavlja tudi
posebno varstvo. Tako je zakonodajalec otroka zavaroval s predpisi na druţinskopravnem,
delovnopravnem, kazenskopravnem, socialnovarstvenem in drugih podroĉjih. S posebnim
varstvom otroka se uveljavlja pozitivni vidik pravice do spoštovanja druţinskega ţivljenja. Po
56. ĉlenu Ustave so otroci nosilci vseh ĉlovekovih pravic in svobošĉin, vendar Ustava doloĉa,
da temeljne pravice otroci uţivajo v skladu s svojo starostjo in zrelostjo.22
V teoriji ta doloĉila predstavljajo okvir za zašĉito otrok pred kakršnimkoli nasiljem,
ampak realnost je drugaĉna. Kljub natanĉni pravni ureditvi tega obĉutljivega podroĉja, obstaja
mnogo oblik in primerov trpinĉenih otrok, ki pa so velikokrat skriti za številnimi zidovi, pa
naj gre za šolsko ali domaĉe okolje.
20
M. Tomori, Nasilje nad otroki-tabu,ki ga lahko odstremo. Trpinčen otrok:kako prepoznati in preprečevati fizično in duševno trpinčenje otrok, Razširjen zbornik II. cikla seminarjev Namesto koga roža cveti. Ljubljana, 1997. str. 218, 219.
21Ustava Republike Slovenije, UL RS, št. 33/1991, 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 68/2006.
22L. Šturm, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 578.
12
3. OBLIKE NASILJA NAD OTROKI
V zaĉetku šestdesetih let prejšnjega stoletja so pediatri prvi zaĉeli opozarjati na telesno
nasilje nad otroki v druţini. Ameriški zdravnik Henry Kempe je leta 1961 organiziral
simpozij o zlorabi otrok ter predlagal sindrom pretepenega otroka (The battered child
syndrome). Tudi v Sloveniji so prvi o trpinĉenju otrok javno spregovorili zdravniki, vendar
komaj dve desetletji pozneje kot v ZDA.23
Na podlagi statistiĉnih analiz se ocenjuje, da
zdravniki med vsemi trpinĉenimi otroki ugotovijo pribliţno 70% telesne zlorabe, 25% spolne
zlorabe in 5% zastoja rasti zaradi nedohranjenosti. Najbolj so ogroţeni dojenĉki, 30% med
zlorabljenimi je starih od 1 do 6 let, nedonošenĉki so trikrat bolj ogroţeni.24
Bolj so ogroţeni
otroci, ki so nezaţeleni, otroci pri katerih obstaja dvom o oĉetovstvu, otroci za katere so starši
nezadovoljni s spolom, otroci s telesnimi hibami, duševno prizadeti.
3.1 TELESNO NASILJE
Kot telesno nasilje se šteje vsak namerni telesni napad ali kontakt, s katerim se otroka
fiziĉno ogroţa, poškoduje, se mu povzroĉi telesna boleĉina, neugodje ali smrt. ZPND v 3.
ĉlenu opredeljuje fiziĉno nasilje kot vsako uporabo fiziĉne sile, ki pri druţinskem ĉlanu
povzroĉi boleĉino, strah ali poniţanje, ne glede na to, ali so nastale poškodbe. Nedvoumno
gre za telesno nasilje otroka v primerih:
kaznovanje je bilo tako hudo, da ima za posledico natrganine, zlome, zvine sklepov ali
znatnejše modrice;
kaznovanje vkljuĉuje udarce s trdim ali ostrim predmetom: palica, pas;
odrasla oseba izgubi ob kaznovanju samokontrolo, kar se kaţe z metanjem otroka ob
zid ali s porivanjem otroka po stopnicah;
nasilje vkljuĉuje neobiĉajne ali nesprejemljive oblike telesnih poškodb, kot so
opekline, oparjenje.25
23
K. Filipčič, Nasilje v družini, Bonex, Ljubljana, 2002, str. 143-146. 24
J. Balažic, Zloraba in nasilje v družini in družbi. XII. Spominsko srečanje akademika Janeza Milčinskega, Inštitut za sodno medicino, Ljubljana, 2006, str. 85, 89.
25A. Mikuš- Kos, Psihosocialni vidiki trpinčenja otrok. Trpinčen otrok; Kako prepoznati in preprečevati fizično in duševno trpinčenje otrok, Ljubljana, Meridiana, 1997, str 57.
13
Med neposredne telesne napade na otroke prištevamo:
udarci s palicami, nogami, rokami, dlanmi, elektriĉnimi kabli, jermeni, letvami;
metanje otroka ob tla, razliĉne predmete in steno;
klofutanje in puljenje las, zvijanje ušes, nosu in okonĉin;
povzroĉanje opeklin z razliĉnimi predmeti, cigaretami, vrelo vodo;
okrutno obnašanje in grobi napadi, privezovanje otrok k stolu, omari, postelji, mizi.26
Za telesno trpinĉenega otroka je znaĉilno, da se v šoli teţko zbere, pri njem se
pojavljajo vedenjske motnje - agresivnost, krutost, kraje. Na trpinĉenega otroka moramo
posumiti tudi v primeru pretirane podredljivosti, izredne pasivnosti, splošnega strahu, ţalosti,
brezvoljnosti, nagnjenosti k samomoru, slabega šolskega uspeha, ki ne ustreza otrokovim
zmogljivostim. Pogosto ima nepojasnjene podplutbe, praske, otekline.
Za telesno nasilje velja, da je dokaj prepoznavna oblika, vendar pa tudi obstajajo
številni manj prepoznavni in prikriti agresivni odnosi do otrok:
»frcanje« otroka po glavi - z roko ali drugim predmetom;
groba šĉipanja;
vleĉenje za lase, okonĉine;
pogosto vbadanje s svinĉnikom ali drugim zašiljenim predmetom;
udarci s komolcem v ledja in rebra;
izmikanje stola;
odtegnitev pomoĉi v primeru poškodbe, padca s pretvarjanjem, da se ni niĉ zgodilo;
metanje otroka na tla in prepreĉevanje, da bi vstal;
namerno prepreĉevanje otroku, da uporabi sanitarije;
siljenje slabotnega ali mlajšega otroka, da nosi teţke stvari.27
26
J. Zlokovid in O. Dečman Dobrnjid, Zaprte oči ne vidijo zla, Trpinčenje, zanemarjenje in spolna zloraba otrok- odgovornost družine, družbe in šole, Ljubljana, Zavod RS za šolstvo, 2007, str. 46.
27J. Zlokovid in O. Dečman Dobrnjid, Zaprte oči ne vidijo zla, Trpinčenje, zanemarjenje in spolna zloraba otrok- odgovornost družine, družbe in šole, Ljubljana, Zavod RS za šolstvo, 2007, str. 47, 48.
14
3.2 PSIHIČNO NASILJE
Vsaka oblika trpinĉenja otrok, bodisi da gre za telesno, bodisi za spolno zlorabo,
spremlja tudi psihiĉno trpljenje otroka. Glede na to, da je psihološko nasilje prisotno v vseh
drugih oblikah nasilja, lahko domnevamo, da je ta oblika nasilja dokaj pogosta.
ZPND opredeljuje v 3. ĉlenu psihiĉno nasilje kot vsa ravnanja, s katerimi povzroĉitelj
nasilja pri druţinskem ĉlanu povzroĉi strah, poniţanje, obĉutek manjvrednosti, ogroţenosti in
druge duševne stiske. Pod psihološko nasilje bi lahko šteli ponavljajoĉe se oblike vedenja, ki
bi naj otroka prepriĉale, da je niĉvreden, neljubljen, nezaţelen, da je njegova vrednost zgolj v
zadovoljevanju potreb drugih, da je nesposoben. Nasilno je lahko prav tako pretirano
omejevanje otroka kot prevelika zašĉita, ki otroka ne usposobi za to, da bi se osamosvajal.
Prav tako so pretirana priĉakovanja od otrok, skozi katera starši ţelijo doseĉi neko
samopotrditev, lahko škodljiva vrsta psihološkega nasilja. In vso to negativno oznaĉevanje
otroka lahko pusti trajne posledice na njegovem vedenjskem, kognitivnem, ĉustvenem in
telesnem razvoju.28
Kot oblika psihiĉnega nasilja nad otroki je velikokrat tudi razveza/loĉitev staršev.
Otroci na razvezo staršev reagirajo razliĉno. Ker se otroci pogosto identificirajo z razlogi, ki
so pripeljali do loĉitve staršev, je zelo pomembno, da se otrokom pojasni, da niso oni krivi za
loĉitev. Razveza staršev kot oblika psihiĉnega nasilja nad otrokom je velikokrat vodilo k
slabšim šolskim uspehom, k slabšemu samospoštovanju otrok, k slabšemu ĉustvenemu
delovanju otroka. Prav tako lahko oznaĉimo za vrsto psihiĉnega nasilja nad otroki tudi
neprimerno komunikacijo staršev. Ĉeprav se prepir med staršema ne nanaša neposredno na
otroka, starši veĉkrat pozabijo, da so prav otroci tisti, ko to spremljajo. Prav zaradi tega je
zakonodajalec v 2. odst. 4. ĉlena ZPND doloĉil, da je otrok ţrtev nasilja tudi, ĉe je prisoten pri
izvajanju nasilja nad drugimi druţinskimi ĉlani ali ţivi v okolju, kjer se nasilje izvaja.29
Avtorji razliĉnih raziskav so izdelali dokaj obseţen seznam posledic psihiĉnega nasilja
nad otroki: slab tek, obĉutek krivde, laganje, tatvina, agresija, majhna samozavest, zmanjšana
28
J. Pajk, Trpinčenje otrok v družini in izven nje, Obzornik zdravstvene nege, 1999, št. 33. str. 55-60. 29
A. Dvoršek in L. Selinšek, Nasilje v družini: kazensko pravni, kriminalistični in kriminološki problemi, avtor: S. Kraljid, Razveza staršev kot oblika psihičnega nasilja nad otroci, Fakulteta za varnostne vede in Pravna fakulteta, Ljubljana, 2010, str. 86, 87.
15
ĉustvena odzivnost, nesposobnost postati neodvisen, depresija, prostitucija, uţivanje drog,
nagnjenost k samomoru, nagnjenost po trpinĉenju drugih.30
3.3 SPOLNO NASILJE
Za spolno nasilje uporabljamo razliĉne izraze: spolno nadlegovanje, spolna zloraba,
posilstvo, nasilni spolni stik, incest - samo poimenovanje je odvisno od naĉina in od osebe od
katere je ţrtev bila ogroţena. Spolno nasilje nad ţenskami in otroki v druţbi še vedno ni
dovolj resno obravnavano. Zadnje ĉase se zakonodaja spreminja, pa ĉeprav je še vedno
premila za storilce spolnih zlorab. Strokovna in širša javnost se vedno bolj zaveda tega
problema in o njem glasno spregovori, vendar je kljub temu toleranca in strpnost ljudi do tega
problema prevelika. Spolna zloraba ţensk in otrok je velik problem, ki je veĉkrat razumljen
kot zasebna stvar, vendar je to širši druţbeni problem, ki je vedno bolj pogost v naši druţbi.
Druţina je najintimnejši in najvarnejši prostor, kamor se otrok lahko zateĉe, prostor
kjer mu naj bi starši zagotovili varno in brezskrbno otroštvo. Vendar pa se najveĉ spolnih
zlorab zgodi prav v druţinskem krogu oţje ali razširjene druţine. Statistika navaja, da so
najpogostejši storilci spolne zlorabe v druţini oĉetje, oĉimi, dedje in bratje ter da se spolna
zloraba ne zgodi samo enkrat, ampak je to dolgotrajen proces.31
Vedno znova se postavlja vprašanje, zakaj odrasla oseba od otroka zahteva doloĉene
spolne aktivnosti in zakaj se med storilci najpogosteje pojavijo starši in krušni starši. Odgovor
na to je seveda zapleten. Vendar bi lahko rekli, da ni vodilni motiv ţelja po spolnosti in
intimnosti, ampak ţelja po uveljavljanju in dokazovanju moĉi. Posledice spolne zlorabe so
razliĉne in dolgotrajne. Travma pri spolno zlorabljenih otrocih s strani druţinskih ĉlanov je še
toliko veĉja, saj temelji na obĉutku, da je naše zaupanje izdal nekdo, ki nam je blizu.32
POSLEDICE SPOLNEGA NAPADA:
Takoj po spolnem napadu: šok, strah, jeza, jok, ihtenje, zmedenost, slabost, bruhanje,
nemir, fiziĉne poškodbe.
30
K. Filipčič, Nasilje v družini, Bonex, Ljubljana, 2002, str. 160. 31
J. Zlokovič in O. Dečman Dobrnjič, Zaprte oči ne vidijo zla, Trpinčenje, zanemarjenje in spolna zloraba otrok- odgovornost družine, družbe in šole, Ljubljana, Zavod RS za šolstvo, 2007, str. 68-70.
32K. Filipčič, Nasilje v družini, Bonex, Ljubljana, 2002, str. 153.
16
Kasneje (nekaj mesecev po spolni zlorabi): obĉutki krivde, sramu, samoobtoţevanje, strah,
travmafobije, ţalost, depresivnost, samomorilne misli, izguba zaupanja vase in v druge ljudi,
izoliranost, umaknjenost vase, motnje spanja, izguba spomina.33
Posledice spolnega nasilja so dolgotrajne in zahtevajo svoj ĉas. Ţrtve potrebujejo
veliko ĉasa, da ponovno vzbudijo obĉutek ravnovesja v svojem ţivljenju, obĉutek varnosti in
osnovnega dobrega poĉutja s samim seboj in drugimi ljudmi.
3.4 ZANEMARJENJE OTROK
Zanemarjenje je opustitev dejanja ali vedenja, s katerim odgovorni odrasli zadostijo
otrokovim telesnim, ĉustvenim, intelektualnim in drugim potrebam, ki otroka varujejo in mu
omogoĉajo normalen razvoj.
Zanemarjenje je lahko:
fiziĉne narave: neustrezno prehranjevanje; odsotnost skrbi za otrokovo varnost;
neustrezna skrb za otrokovo zdravje; ne iskanje zdravniške pomoĉi, ko je to potrebno.
ĉustvene narave: otrok je hudo prikrajšan za pozitivne ĉustvene odnose v druţini, ki
mu omogoĉajo zdrav razvoj.
izobraţevalne narave: odrasli onemogoĉajo otroku, da se izobraţuje- da obiskuje šolo,
vrtec.34
Nekateri raziskovalci loĉijo pasivno in aktivno zanemarjenje. Pri pasivnem gre za
nehoteno skrbnikovo nudenje pomoĉi in nege, morda zaradi pomanjkanja znanja, informacij.
Pri aktivnem zanemarjenju pa skrbnik le-to izvaja zavestno in se zave tudi morebitnih
posledic.
33
http://www.policija.si/images/stories/Preventiva/OsebnaVarnost/PDF/spolnoNasilje.pdf, povzeto dne 5.3.2011.
34A. Mikuš- Kos, Psihosocialni vidiki trpinčenja otrok, Trpinčen otrok; Kako prepoznati in preprečevati fizično in
duševno trpinčenje otrok, Ljubljana, Meridiana, 1997, str. 60.
17
4. MEJE DOPUSTNEGA KAZNOVANJA OTROK
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je glasneje zaĉelo govoriti o nasilju nad
otroki, se je pod pojmom telesno nasilje razumelo takšno pretepanje, ki je otroku pustilo vidne
poškodbe, pa ĉeprav manjše: npr modrice. To pomeni, da je zakonodaja pustila zmerno in
razumno telesno kaznovanje. Doloĉitev meje med dopustnim in nedopustnim kaznovanjem
otrok je bilo prepušĉeno sodišĉem, ki pa je odloĉalo glede na konkretni primer. Dopustnost
kaznovanja je bila odvisna od starosti otroka, njegovega psihofiziĉnega razvoja, spola otroka
in od kulture druţbe, v kateri je otrok odrašĉal. Na splošno je veljalo in še velja v veĉini
drţav, da je dovoljeno kaznovanje otrok v milejši obliki: klofute, udarec po zadnji plati, ki ne
povzroĉajo nobenih poškodb. Torej, ko govorimo o nasilju nad otroki, sem ne prištevamo
milejših oblik kaznovanja otrok. Takšne oblike kaznovanja še torej veljajo za dovoljene
oblike nasilja v druţini. Strokovnjaki so na tem podroĉju deljenega mnenja, nekateri menijo,
da na primer zaušnica otroku ne more škodovati, saj ga starši le opozorijo, da neko njegovo
ravnanje ni dobro. Nekateri pa so mnenja, da zaušnica lahko vpliva na otrokov razvoj in da to
ni primeren naĉin kaznovanja ter da nas zaušnica, ki je morda na kratki rok uĉinkovito
vzgojno sredstvo, lahko na dolgi rok pripelje le v slepo ulico, v zaĉarani krog nasilja.
Tako je Švedska bila prva drţava, ki je leta 1979 sprejela zakonsko prepoved telesnega
kaznovanja otrok v druţini. Po švedski zakonodaji ni nezakonito samo telesno kaznovanje,
ampak tudi vse poniţujoĉe metode: groţnje otroku, strašenje, zasmehovanje, zaklepanje otrok
v sobo, veĉdnevno ignoriranje otroka. Še istega leta je Komisija za ĉlovekove pravice prejela
pritoţbo staršev, ki so trdili, da švedska zakonodaja s tem krši njihovo pravico do spoštovanja
druţinskega ţivljenja, saj verjamejo v nujnost telesnega kaznovanja otrok. Komisija je
pritoţbo zavrnila kot nesprejemljivo in sklenila, da zakonodaja, ki prepoveduje vse oblike
telesnega kaznovanja otrok in ne doloĉa nobene sankcije, ne predstavlja posega v izvrševanje
pravic staršev do spoštovanja druţinskega ţivljenja.35
Prav tako so v osemdesetih letih sprejeli prepoved telesnega kaznovanja otrok Finska,
Danska, Norveška in Avstrija, v devetdesetih letih pa Ciper in Hrvaška. Za vse navedene
drţave, razen za Ciper, velja, da so to prepoved vkljuĉili v civilno zakonodajo, kjer sankcija ni
doloĉena, ĉe starši ne spoštujejo take prepovedi.36
35
Podrobneje glej: Seven Individuals v. Sweden 8811/79. 36
K. Filipčič, Nasilje v družini, Bonex, Ljubljana, 2002, str. 161, 173, 175.
18
V internetni izdaji ĉasopisa Dnevnik sem zasledila naslednjo zanimivo izpoved otroka,
v kateri dvanajstletni fant opiše svoje mišljenje glede svojega kaznovanja. Prav tako pa se mi
pri tem zastavi vprašanje, ali je navedena oblika kaznovanja še v mejah dopustnega?
»Po riti bi jo s kuhalnico. Fajn bi jo. Tako kot ona mene.«
"Mene oči velikokrat po riti, zato ker prepozno pridem domov." Zakaj pa prepozno prideš
domov? "Ker sem rad na dvorišču. Ampak mene ne s pasom, mene s kuhalnico." Kako pa to
zgleda? "Grdo. Tako, da me boli." A te po nagi riti? "Ne, čez hlače." Pa si velikokrat tepen?
"Ja." In potem jokaš? "Ja. Pa mami me bolj natepe. Oči udari samo enkrat, mami pa
večkrat." Pa je prav, da otroke tepejo s kuhalnicami? "Ja." Zakaj? "Zato, ker ne ubogajo." In
morajo biti kaznovani? "Ja." Zakaj pa so otroci najveĉkrat kaznovani? "Zato, ker delajo škodo
in prepozno pridejo domov." Pa bi kazen manj zalegla, ĉe bi otroke samo kregali? "Ja." Nekaj
mi povej, ĉeprav veš, da jih boš dobil po riti, vseeno prideš prepozno domov. Zakaj? "Zato,
ker pozabim, koliko je ura... Dobim jih po riti, potem sem pa hud na mamico. Ne govorim z
njo. Pa če me hoče pobožati, se umaknem". Kaj bi najraje takrat naredil z mamico? "Najraje
bi šel stran. In po riti bi jo s kuhalnico. Fajn bi jo, desetkrat jo bi! Tako ko ona mene."37
5. ZAKONSKA UREDITEV PREPREČEVANJA NASILJA NAD
OTROKI
5.1 SLOVENSKA UREDITEV
V Sloveniji nimamo zakona, ki bi v celoti uredil nasilje v druţini, zato je problematika
nasilja urejena v podroĉnih zakonih.
5.1.1 USTAVA
V Ustavi ne zasledimo doloĉb, ki bi se izrecno nanašale na nasilje v druţini. Vendar
pa nasilje pomeni kršitev ene ali veĉih ustavnih pravic, ki so zagotovljene v poglavju
Ĉlovekove pravice in temeljne svobošĉine.
V 18. ĉlenu (Prepoved mučenja) Ustava doloĉa, da nihĉe ne sme biti podvrţen
muĉenju, neĉloveškemu ali poniţujoĉemu kaznovanju ali ravnanju. Prepovedano je vsakršno
37
Podrobneje glej: http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/objektiv/332817, povzeto dne 15.3.2011.
19
neĉloveško ali poniţujoĉe kaznovanje ali ravnanje, kar je zajeto tudi v 34. ĉlenu Ustave
(Pravica do osebnega dostojanstva in varnosti). Posebno mesto med ĉlovekovimi pravicami
in temeljnimi svobošĉinami imajo doloĉbe, ki varujejo ĉlovekovo osebnost in dostojanstvo,
osebnostne pravice, njegovo zasebnost in varnost (od 34. do 38. ĉlena).38
Ustava RS doloĉa, da uţivajo otroci posebno varstvo in skrb. Drţava je dolţna skrbeti
za otroke, predvsem na podroĉjih, kjer so izpostavljeni ali nemoĉni. Otrokom se zagotavlja
posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim in drugim izkorišĉanjem
ali zlorabljanjem. Takšno varstvo ureja zakon.
5.1.2 ZAKON O PREPREČEVANJU NASILJA V DRUŽINI
V ZPND se 56. ĉlen Ustave RS tudi dejansko realizira. ZPND v svojih ĉlenih nudi
posebno varstvo otrokom v naslednjih doloĉbah:
- 4. ĉlen: Posebno varstvo pred nasiljem uţiva mladoletni druţinski ĉlan. Prav tako je otrok
ţrtev nasilja tudi, ĉe je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim druţinskim ĉlanom ali
ţivi v okolju, kjer se nasilje izvaja.
- 5. ĉlen: Ĉe je ţrtev nasilja otrok, imajo koristi in pravice otroka prednost pred koristmi in
pravicami drugih udeleţenk oziroma udeleţencev postopka. S tem ZPND povzame
temeljno naĉelo Konvencije ZN o otrokovih pravicah (3. ĉlen).
- 6. ĉlen: Organi in organizacije ter nevladne organizacije, so takoj dolţne obvestiti Center
za socialno delo, ĉe sklepajo, da se na podlagi okolišĉin izvaja nasilje. Prav tako morajo
strokovni delavci v zdravstvu ter osebje vzgojno- izobraţevalnih zavodov obvestiti
Center za socialno delo, policijo ali drţavno toţilstvo, ĉe sumi, da je ţrtev nasilja otrok.
5.1.3 KAZENSKI ZAKONIK39
V Kazenskem zakoniku so inkriminirane razliĉne oblike druţinskega nasilja: fizično
nasilje - umor (116. ĉlen), vse vrste telesnih poškodb (122-124. ĉlen), nasilništvo (296. ĉlen);
38
L. Šturm, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 209, 363.
39 Kazenski zakonik, UL RS, št. 55/2008.
20
spolno nasilje: posilstvo (170 ĉlen) in spolno nasilje (171. ĉlen); psihično nasilje: grdo
ravnanje (274. ĉlen). Kadar so ta dejanja izvršena nad otroki, predstavljajo teţjo obliko
kaznivega dejanja. Otroci so po naši kazenski zakonodaji deleţni kazenskopravnega varstva
pred vsemi kaznivimi dejanji, tako kot odrasle osebe. Poleg tega pa so otroci deleţni
posebnega varstva pred nekaterimi ravnanji, ki napadajo ali ogroţajo njihove specifiĉne
pravice in interese.
V kazenskem zakoniku je na novo vkljuĉen 191. ĉl., ki inkriminira nasilje v druţini.
Ta ĉlen pravi, da se z zaporom do petih let kaznuje tisti, ki v druţinski skupnosti z drugim
grdo ravna, ga pretepa ali drugaĉe boleĉe ali poniţujoĉe ravna, ga z groţnjo, neposrednim
napadom na ţivljenje ali telo preganja iz skupnega prebivališĉa ali mu omejuje svobodo
gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opušĉanju dela ali ga kako drugaĉe z nasilnim
omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen poloţaj. V drugem
odstavku piše, da se enako kaznuje, kdor stori tako dejanje v kakšni drugi trajnejši ţivljenjski
skupnosti. Po tretjem odstavku se kaznuje storilec z zaporom do treh let, ĉe je dejanje iz prvih
dveh odstavkov bilo storjeno proti osebi, s katero je storilec ţivel v druţinski ali drugi
trajnejši ţivljenjski skupnosti, ki je razpadla, je pa dejanje s to skupnostjo povezano.
Temeljno kaznivo dejanje, ki nudi kazensko varstvo otroku pred nasiljem v druţini in
je najbolj pogosto storjeno dejanje nad otroki, je kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne
osebe in surovo ravnanje po 192. ĉlenu KZ-1. V sodbi Višjega sodišĉa v Ljubljani
(VSL sodba II Kp 973/2009) se doloĉa, da ko obtoţeni z razliĉnimi izvršitvenimi oblikami iz
1. odst. 191. ĉlena KZ-1 izvaja nasilje v druţinskem krogu do svoje ţene v priĉo njunih otrok
in da je to takšno, ki prehaja v stanju, s tem stori ne samo kaznivega dejanja nasilja v druţini
po 1. odst. 191. ĉlena KZ-1, ampak tudi kaznivo dejanje zanemarjanja otroka po 1. odst. 192.
ĉlena KZ-1, v kolikor se ugotovi, da takšen vedenjski vzorec obtoţenca vpliva na nadaljnji
psihofiziĉni razvoj njegovih otrok.
V 195. ĉlenu je zakonsko sankcionirano kaznivo dejanje krvoskrunstva: Oseba, ki
spolno obĉuje z mladoletnim krvnim sorodnikom v ravni ĉrti ali z mladoletnim bratom
oziroma sestro, se kaznuje z zaporom do dveh let. V 173. ĉlen se kaznuje spolni napad na
osebo, ki je mlajša od 15 let.
21
5.2 MEDNARODNOPRAVNA UREDITEV
Na pravice otrok se nanaša tudi kar nekaj mednarodnopravnih aktov:
- Ustanovna listina OZN (1945), UL FLRJ-MP, št. 2/65 in 12/66, UL RS-MP, št. 35/92;
- Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (1966), UL RS, št.
35/1992, UL RS- MP, št. 9/1992;
- Mednarodni pakt o drţavljanskih in politiĉnih pravicah (1966), UL RS, št. 35/1992,
UL RS- MP, št. 9/1992;
- Konvencija ZN o otrokovih pravicah (1989), UL RS, št. 35/1992, UL RS- MP, št.
9/1992;
- Evropska konvencija ĉlovekovih pravic (1950), UL RS, št. 33/1994, UL RS- MP, št.
7/1994;
- Evropska socialna listina (1961), UL RS, št. 24/1999, UL RS- MP, št. 7/1999;
- Evropska konvencija o prepreĉevanju muĉenja in neĉloveškega ali poniţujoĉega
ravnanja ali kaznovanja: EKPM s protokoloma (1989), UL RS, št. 2/1994, UL RS-
MP, št. 1/1994;
- Evropska konvencija o uresniĉevanju otrokovih pravic (1996), UL RS, št. 86/1999,
UL RS- MP, št. 26/1999.
Kot najpomembnejša med njimi je Konvencija ZN o otrokovih pravicah, ki je eno
izmed pomembnejših dejanj pri spreminjanju pravnega poloţaja otrok. Ta dokument je prvi
mednarodnopravni zavezujoĉ pravni akt na podroĉju otrokovih pravic ter otroka obravnava
kot osebo (individuum), kateremu pripadajo doloĉene pravice. Glede prepovedi nasilja nad
otroki, KOP v 19. ĉlenu doloĉa: »Države pogodbenice bodo z vsemi ustreznimi
zakonodajnimi, upravnimi, družbenimi in vzgojnimi ukrepi varovale otroka pred vsemi
oblikami telesnega ali duševnega nasilja, poškodb ali zlorab, zanemarjanja ali malomarnega
ravnanja, trpinčenja ali izkoriščanja, vštevši spolne zlorabe, medtem ko je pod skrbništvom
staršev, zakonitih skrbnikov ali katerekoli druge osebe, ki skrbi zanj.« Tukaj KOP opredeljuje
dolţnost drţave, da otroka varuje pred vsemi oblikami telesnega in duševnega nasilja, saj
otrok zaradi svoje telesne in duševne razvitosti, ne more uveljavljati svojih pravic sam.40
Odbor za otrokove pravice, ki je najvišji organ za interpretacijo KOP, je veĉkrat poudaril, da
je zakonodajna in druţbena sprejemljivost telesnega kaznovanja, nezdruţljiva s KOP. V
40
N. Belopavlovič in A. Šelih, Pravni vidiki otrokovih pravic, Ljubljana, Uradni list RS, 1992, str. 12.
22
obliko telesnega kaznovanja so zajete vse oblike kaznovanja, tako milejše kot najmilejše.
Odbor je formalno priporoĉil prepoved vsakršnega telesnega kaznovanja otrok, tudi
kaznovanja v druţini. Le takrat, ko bo druţba spremenila odnos do telesnega kaznovanja
otrok v druţini, bo le-to lahko tudi zakonsko prepovedano. V nasprotnem primeru bo
zakonska sprememba brez pomena in brez uĉinka. Tega se morajo v prvi vrsti zavedati
zagovorniki prepovedi kaznovanja v druţini in javnost o tem informirati, ne pa samo strmeti
za dosego reforme.41
41
K. Filipčič, Nasilje v družini, Bonex, Ljubljana, 2002, str. 165, 166.
23
6. MUNCHAUSNOV SINDROM
Ţe viri v zgodovini omenjajo samopoškodbe. V 2 st. n. š je grški zdravnik Galen pisal
o pacientih, ki so si povzroĉali ali simulirali simptome, kot so bruhanje ali rektalne krvavitve.
Tudi biblija navaja ljudi, ki so se samopoškodovali. Omenjeno je predvsem v primeru
prisotnosti demonov.42
Soditi o zgodovinskih poroĉanjih skozi sodobno miselnost je pogosto
problematiĉno in teţko je reĉi, ali je dejansko šlo za fiktivno motnjo. Leta 1883 je škotski
vojaški zdravnik Gavin objavil esej z naslovom: »On the Feigned and Factitious Diseases of
Soldiers and Seaman, on the Means Used to Simulate or Produce Them, and on the best
Modes of Discovering Impostors.«
Ĉeprav je veĉina Gavinovih osebkov simuliralo simptome, z namenom izogniti se in
postati ena izmed mnoţiĉnih ţrtev v Napoleonovi vojski, pa Gavin vseeno omenja, da je bil
motiv nekaterih vojakov preprosto vzbuditi soĉutje ali zanimanje od drugih. Prav tako poroĉa
tudi o izjemnem zadovoljstvu teh vojakov, ki so uspeli prevarati svoje ĉastnike, tovariše in
kirurge.43
6.1 IZVOR IMENA MUNCHAUSNOV SINDROM
Karl Friedrich Hieronymus, Freiherr von Münchausen (1720-1797), poznan kot Baron
Münchausen, je bil nemški baron, rojen leta 1720 v Bodenwerderju. V svoji mladosti je bil
ĉlan ruske vojske, ki jo je sluţil do leta 1750. Po vrnitvi domov, je baron priĉel razlagati
izjemne zgodbe o svojih izmišljenih dogodivšĉinah. Po pripovedovanju drugih, med
Baronove presenetljive podvige sodijo jahanje topovskih krogel, potovanje na Luno, in pobeg
iz moĉvirja, tako, da se je sam za lase potegnil iz njega (ali pa za pas na škornjih, odvisno od
pripovedovalca).44
Leta 1951 je Richard Asher prvi opisal motnjo, pri kateri pacient simulira bolezen z
namenom, da bi pridobil od drugih pozornost in naklonjenost. Tako je napisal: »Tukaj je
opisan splošni sindrom, ki ga je ţe videla veĉina zdravnikov, a je o njem zelo malo
napisanega. Tako kot slavni baron Münchausen, so omenjene osebe divje potovale, njihove
42
Glej Sveto pismo, Marko 5: 2-6. 43
Kaplan & Sadock's: Comprehensive textbook of psychiatry, Philadelphia, Lippincott Williams & Wilkins, 2005, str. 1830.
44http://en.wikipedia.org/wiki/Baron_M%C3%BCnchhausen, povzeto dne 15.2.2011.
24
zgodbe, pa so tako kot baronove, dramatiĉne in neresniĉne.« In ta bolezen je bila tako
poimenovana po baronu Münchausnu.
6.2 SPLOŠNO O MUNCHAUSNOVEM SINDROMU
Munchausnov sindrom je resna duševna motnja, ko se nekdo, ki rabi pozornost
pretvarja, da je bolan ali pa se namenoma poškoduje. Ljudje s tem sindromom si lahko
izmislijo simptome, na podlagi katerih tvegajo nevarne operacije ali pa poskusijo prirediti
laboratorijske teste, z namenom, da bi bili deleţni soĉutja in skrbi drugih. Ĉeprav je
Munchausnov sindrom poznan ţe stoletja, še naprej ostaja skrivnosten in teţek za zdraviti.
Medicinska pomoĉ je kljuĉnega pomena, da bi se prepreĉile resne poškodbe ali celo smrt, ki
je lahko posledica samopoškodb, ki pa so dokaj znaĉilne za Munchausnov sindrom.45
Gre torej za kompulzivno naravo vedenja. Edini cilj takega vedenja je pridobivanje
pozornosti in statusa bolnika. Pogosto postane hospitalizacija cilj in naĉin ţivljenja. Bolnik
zahteva boleĉe, neprijetne in potencialno nevarne preiskave, vendar se kljub temu stanje ne
izboljša. Motnja je dokaj pogosta. Po nekaterih opravljenih študijah naj bi bilo kar 9% vseh
sprejemov v bolnišnice zaradi izmišljanja simptomov Od tega so 3% sprejemov zaradi
povišane temperature. Bolniki ponarejajo katerokoli psihiĉno ali telesno bolezen:
Najpogostejše psihiĉne bolezni so:
depresija;
disociativne motnje;
bizarno vedenje;
blodnja.46
Najpogostejši telesni simptomi pa so:
krvavitve;
abdominalne boleĉine;
45
http://www.mayoclinic.com/health/munchausen-syndrome/DS00965, povzeto dne 6.3.2011. 46
B. Brinšek in V. Stamos, Nevrotske, stresne in somatoformne motnje v splošni medicini in psihiatriji, Ljubljana, Psihiatrična bolnica Begunje, 1996, str. 56.
25
vroĉina;
slabost, bruhanje;
vrtoglavica;
krĉi.47
Ti bolniki imajo zelo verodostojne predstavitve bolezni. Tekom let so se nauĉili, kaj
ţeli zdravnik od njih slišati in ob katerih besedah zdravnik postane zaskrbljen. Svoje stanje
opisujejo zelo realno in dramatiĉno.
6.3 VZROKI IN SIMPTOMI
Veliko duševnih motenj se razvije na podlagi zapletene kombinacije biologije,
genetike in ţivljenjskih izkušenj. Ampak do zdaj obstaja zelo malo dokazov, ki bi potrdili, da
prav biologija in genetika igrata pomembno vlogo pri Munchausnovem sindromu.
Raziskovalci še vedno raziskujejo, kaj je tisto, kar povzroĉa, da ima nekdo moĉno ţeljo po
igranju vloge bolne osebe. Vendar pa so mnenja, da obstajajo dejavniki, ki lahko pri
posamezniku poveĉajo moţnost za nastanek sindroma:
otroške travme, kot so ĉustvena, fiziĉna, spolna zloraba;
hude bolezni v otroštvu, zaradi katerih so bili deleţni posebne nege;
izguba identitete ali samopodobe;
izguba ljubljene osebe zaradi smrti, bolezni ali zapustitve zgodaj v ţivljenju;
neizpolnjena ţelja postati zdravnik oziroma delovati na podroĉju zdravstva;
osebnostne motnje.48
Znaki in simptomi Munchausnovega sindroma se vrtijo okoli pretvarjanja ali
namernega povzroĉanja bolezni ali poškodbe z namenom, da se zadovoljijo globoke ĉustvene
potrebe. Ljudje z Munchausnovim sindromom storijo veliko v smeri prikrivanja njihove
prevare in prav zaradi tega je vĉasih teţko opaziti, da imajo simptome bolezni, ki je
pravzaprav del resne duševne motnje. Munchausnovega sindroma ne moremo enaĉiti s
47
B. Brinšek in V. Stamos, Nevrotske, stresne in somatoformne motnje v splošni medicini in psihiatriji, Ljubljana, Psihiatrična bolnica Begunje, 1996, str. 56.
48http://www.mayoclinic.com/health/munchausen-syndrome/DS00965/DSECTION=causes, povzeto dne 18.3.2011.
26
hipohondrijo. Ljudje s hipohondrijo resniĉno verjamejo, da so bolni, medtem ko ljudje z
Munchausnovim sindromom niso bolni, ampak to le ţelijo biti.49
Simptomi Munchausnovega sindroma so lahko:
razliĉne dramatiĉne zgodbe o številnih zdravstvenih teţavah;
pogoste hospitalizacije;
nejasni zdravstveni simptomi;
zdravstveno stanje se poslabša brez oĉitnega razloga;
zagnanost, da se opravijo pogosta testiranja ali riziĉne operacije;
obseţno znanje medicinske terminologije in bolezni;
zdravljenje pri razliĉnih doktorjih ali v razliĉnih bolnišnicah;
v primeru hospitalizacije pride na obisk malo ljudi;
nestrinjanje pacienta, da bi zdravstveni delavec govoril z druţino ali prijatelji;
pogoste zahteve po zdravilih, ki lajšajo boleĉine ali po drugih zdravilih.50
Ljudje z Munchausnovim sindromom postanejo strokovnjaki pri pretvarjanju in izmišljanju
bolezni oziroma povzroĉanju poškodb na sebi, tako da zdravstveni delavci in domaĉi teţko
vejo, ali so te bolezni resniĉne ali ne. Ti ljudje si lahko izmislijo simptome ali povzroĉajo
bolezni na veĉ naĉinov:
izmišljanje zgodovine: osebe z Munchausnovim sindromom lahko domaĉim,
zdravstvenem osebju ali skupinam za samopomoĉ podajajo laţne anamneze, kot na
primer, da so imeli raka ali HIV:
samopoškodovanje: lahko se sami poškodujejo ali pa si povzroĉijo bolezen z
injiciranjem bakterij, mleka, bencina ali iztrebkov. Lahko se poreţejo ali zaţgejo,
uţivajo zdravila, s katerimi oponašajo bolezen: zdravila za redĉenje krvi, zdravila za
kemoterapijo.
manipuliranje: te osebe lahko manipulirajo z medicinskimi pripomoĉki, tako da le-ti
prikaţejo neresniĉne podatke, kot je ogrevanje termometra ali pa zlorabljajo
laboratorijske preiskave z onesnaţevanjem vzorca urina s krvjo ali drugimi snovmi.51
49
http://www.healthocrates.com/Munchausen-Syndrome-Causes-Symptom-&-Treatment, povzeto dne 6.3.2011.
50http://www.mayoclinic.com/health/munchausen-syndrome/DS00965/DSECTION=symptoms, povzeto dne 6.3.2011.
27
6.4 MOŽNI ZAPLETI
Ljudi z Munchausnovim sindromom pesti takšna moĉna ĉustvena potreba po tem, da
bi bili videti bolni in slabotni, da so pripravljeni tvegati svoje ţivljenje. Pogosto trpijo tudi za
drugimi duševnimi motnjami. Ti ljudje se sooĉajo s številnimi moţnimi zapleti, kot so na
primer:
poškodbe ali smrt zaradi številnih samopoškodb;
hude zdravstvene teţave zaradi operacij ali drugih opravljenih postopkov;
izguba organov ali okonĉin zaradi nepotrebne operacije;
alkohol in zasvojenost;
poveĉano tveganje za samomor;
finanĉne teţave;
številne teţave v vsakdanjem ţivljenju, tako v medsebojnih odnosih kot v sluţbi.52
6.5 ZDRAVLJENJE MUNCHAUSNOVEGA SINDROMA
Munchausnov sindrom je dokaj redek pojav, vendar ni znano, koliko ljudi trpi za to
vrsto motnje. Nekateri ljudje uporabljajo laţna imena, da jih ne bi odkrili, spet nekateri
obiskujejo razliĉne zdravnike in bolnišnice. In tako je toliko teţje ugotoviti, koliko oseb
pravzaprav trpi za to vrsto motnje. Po podatkih bi naj bilo veĉ moških, ki imajo Munchausnov
sindrom in sicer mlajši moški oziroma moški srednjih let. Relativno malo empiriĉnega znanja
je na voljo o etiologiji, epidemiologiji, poteku in prognozi ter o uĉinkovitem zdravljenju
izmišljenih motenj. Najveĉ znanja prihaja iz poroĉil o primerih, informacij, ki so veĉkrat
sumljive, ali napaĉno podane. Znaĉilne so metodološke teţave za študij teh zavajajoĉih
pacientov, saj je te paciente teţko odkriti, ko pa jih, pa pogosto beţijo, da bi se izognili
obtoţbam bolnišnice ali zavarovalnic zaradi goljufije.53
51
http://www.mayoclinic.com/health/munchausen-syndrome/DS00965/DSECTION=symptoms, povzeto dne 6.3.2011.
52http://www.mayoclinic.com/health/munchausen-syndrome/DS00965/DSECTION=complications, povzeto dne 7.3.2011.
53Kaplan & Sadock's: Comprehensive textbook of psychiatry, Philadelphia, Lippincott Williams&Wilkins, 2005, str. 1829.
28
Ljudje z Munchausnovim sindromom se zavedajo nevarnosti poškodbe ali celo smrti,
ki je lahko posledica samopoškodb, vendar kljub temu ne morejo nadzorovati svojega vedenja
in je zato malo verjetno, da bodo poiskali pomoĉ. Ĉe menite, da se oseba, ki jo poznate,
pretvarja glede svojih zdravstvenih teţav, lahko pomagate tako, da se z njo pogovorite o vaših
skrbeh. Vendar se izogibajte jezi, oĉitanju, sojenju, temveĉ nudite podporo in ĉe je le mogoĉe
pomagajte pri iskanju primernega naĉina zdravljenja. Pot do ozdravitve Munchausnovega
sindroma je lahko teţka. Za tiste, ki se odloĉijo za ta korak, pa lahko pomagajo naslednji
nasveti:
držati se je potrebno načrta zdravljenja: udeleţiti se je potrebno terapij in upoštevati
je treba nasvete glede jemanja zdravil. Ĉe bolnik obĉuti ţeljo po samopoškodovanju
ali po povzroĉitvi bolezni, se naj iskreno pogovori s terapevtom.
zavedati se je treba nevarnosti: z vsako samopoškodbo ali nepotrebno opravljeno
operacijo, si lahko te osebe zadenejo trajno poškodbo ali celo smrt.
hipnotiziranje: nekatere raziskave kaţejo, da lahko hipnoza sprosti in da moĉan
obĉutek nadzora nad boleznijo.
neizogibanje težavam: upreti se je potrebno skušnjavi, da bi si pacient poiskal drugega
zdravnika ali pa, da bi šel nekam drugam, kjer zdravstveni delavci ne poznajo
njegovega ozadja.
navezovanje stikov: osebe z Munchausnovim sindromom pogosto nimajo prijateljskih
in drugih razmerij. Zato je priporoĉljivo, da te osebe najdejo nekoga, ki mu lahko
zaupajo, se z njim zabavajo in mu nudijo svojo podporo.54
54
http://www.mayoclinic.com/health/munchausen-syndrome/DS00965/DSECTION=lifestyle-and-home-remedies, povzeto dne 10.3.2011.
29
7. MUNCHAUSNOV SINDROM PO NAMESTNIKU
Leta 1977 je pediater Roy Meadow iz Anglije prvi opisal dva primera
Munchausnovega sindroma po namestniku: prva mati je zastrupila svojega otroka s
prevelikimi koliĉinami soli, druga pa je vnesla svojo kri v vzorec dojenĉkovega urina. Tako je
Munchausnov sindrom po namestniku opredelil kot novo obliko zlorabe otrok, ime zlorabe pa
je povzel po Munchausnovem sindromu. Povzroĉitelji so lahko mame, oĉetje, babice, maĉehe,
varuške oziroma vsi, ki za nekoga skrbijo. V nenavadnem primeru je 34 letni moţ zastrupljal
svojo ţeno z uspavalnimi tabletami, katere ji je dodajal v kavo. Prav tako ji je pod koţo
vbrizgaval bencin z namenom povzroĉati poškodbe, zaradi katerih je kasneje tudi umrla. Prav
tako je svoje dejanje kasneje ponovil pri varuški. V obeh primerih je deloval zelo zaskrbljen
in je bil v središĉu dogajanja v bolnišnici.55
Vendar je v devetdesetih odstotkih povzroĉitelj zlorab biološka mati. Vzrok za
prevlado ţensk na tem podroĉju je najverjetneje tipiĉni socializacijski vzorec, ki spodbuja
ţenske, da išĉejo soĉutje in pomoĉ. Raziskave so pokazale, da razlik med spoloma ni, da so
ţrtve tako deĉki in deklice. V pribliţno devetdesetih odstotkih pa se simuliranje otrokove
bolezni konĉa z otrokovo smrtjo.56
Kot sem ţe navedla, je Munchausnov sindrom stanje, ko se ljudje pretvarjajo, da so
bolni, ali si bolezen povzroĉajo sami brez drugega oĉitnega razloga, kot pa da prevzamejo
vlogo bolnika in se s tem izpostavijo boleĉim medicinskim posegom. Izraz Munchausnov
sindrom po namestniku pa se je prviĉ uporabil v zvezi s trpinĉenjem otrok, s katerim bi
oznaĉili otroke, katerim simptome bolezni povzroĉajo starši. Glede poimenovanja
Munchausnovega sindroma po namestniku je sprva bilo nekaj nejasnosti, ker ni bilo
opredeljeno, da gre za obliko trpinĉenja otrok ali vsaj, ker ni bilo uveljavljenih tipiĉnih naĉel
obravnave trpinĉenja otrok. Kliniĉni zdravniki, ki so se sreĉevali s tem pojmom, so tako
navedli razloge po katerih se Munchausnov sindrom po namestniku razlikuje od drugih oblik
trpinĉenja:
55
Kaplan & Sadock's: Comprehensive textbook of psychiatry, Philadelphia, Lippincott Williams&Wilkins, 2005, str. 1838.
56 M. Sever in D. Žužej Urlep, Zloraba otrok z izmišljanjem in povzročanjem bolezni, Munchausen syndrom by proxy, Medicinski mesečnik, 2008, let. 4. str. 145.
30
Munchausnov sindrom po namestniku je posebna psihiatriĉna motnja pri storilcu.
Smrtnost in obolevnost sta veĉji kot pri drugih oblikah trpinĉenja.
Munchausnov sindrom po namestniku nastane v preteţni meri z naklepom, ne da bi ga
spodbudila nenadna jeza ali pa ĉustvena prizadetost.
Seveda pa ti razlogi niso striktno zanesljivi, saj tudi tukaj lahko pride do odstopanj in
izjem. Vsakršno trpinĉenje, vkljuĉno z Munchausnov sindrom po namestniku, se najlaţje
dokaţe z navedbami ţrtev, s telesnimi pregledi ţrtev in drugimi preiskavami.57
7.1 DEFINICIJA MUNCHAUSNOVEGA SINDROMA PO
NAMESTNIKU
Munchausnov sindrom po namestniku je stanje, pri katerem neka oseba, v veĉini
primerov je to biološka mati, namerno povzroĉi bolezen pri svojem otroku oziroma prepriĉa
druge ljudi z laţmi, da je otrok bolan. Tako lahko mama pretirava, izdela in celo injicira
simptome bolezni otroku. Kot rezultat teh dejanj zdravniki opravijo številne preiskave,
poskušajo razliĉne vrste zdravil, otroka hospitalizirajo ali celo operirajo, da bi ugotovili vzrok
bolezni. Znaĉilno je, da se oseba z Munchausnovim sindromom po namestniku poĉuti
zadovoljna, ko s strani doktorjev otrok in tudi ona sama pridobivata pozornost in
naklonjenost. Ker starš v tem primeru deluje zelo skrbno in pozorno, velikokrat nihĉe ne
pomisli na kakršnokoli kršitev. Zelo zanimivo je tudi dejstvo, da ima starš sposobnost, da
manipulira in zavaja zdravnike in jih prepriĉa, da je otrok bolan. Velikokrat zdravniki
spregledajo, da bi na podlagi teh simptomov šlo za Munchausnov sindrom po namestniku, saj
je to velikokrat v nasprotju z njihovim prepriĉanjem, da bi katerikoli izmed staršev namerno
poškodoval svojega otroka.58
Mati poskuša pridobiti pozornost in priznanje za sebe, medtem ko v javnosti deluje kot
predana in ljubeĉa mati. Vendar pa, ko je sama z otrokom, bo otrok ţrtev zlorabe, tako
fiziĉne in ĉustvene, medtem ko ga bo naĉrtno skušala predstaviti kot bolnega. Na spletni
strani »Munchausen by Proxy Survivors Network«59
je podana razširjena definicija za to vrsto
motnje: »Otrok je žrtev slabega ravnanja, medtem ko odrasli poneverjajo fizične in
57
T. Donald in J. Jureidini, Münchausnov sindrom po namestniku, Munchausen syndrome by proxy, JAMA, 1997, št. 4, str. 30.
58 www.kidshealth.org, povzeto dne 17.3.2011.
59 Podrobneje: http://www.mbpsnetwork.com/, povzeto dne 18.3.2011.
31
psihološke znake pri otroku, da bi se le-ti šteli za bolne ali prizadete. Storilec, ki je ponavadi
starš ali skrbnik, namerno poneverja zgodovino, znake ali simptome bolezni otroka in s tem
zadovolji svoje egoistične psihološke potrebe. Ostali člani v družini pa pri tej prevari lahko
sodelujejo ali pa storilca podpirajo.«
Otroci, ki so bili ţrtve staršev, ki trpijo zaradi Munchausnovega sindroma po
namestniku, dokaj pogosto zahtevajo veliko zdravstvene oskrbe, veĉkrat je potrebno opraviti
nepotrebne preiskave, kot so boleĉe operacije in psihiĉne preskušanje. Starši z
Munchausnovim sindromom po namestniku se obiĉajno ne pojavijo psihotiĉni, ampak so
mirni in zbrani. Ţrtve so po starosti zelo razliĉne. Najmlajši poznan primer je bila mati, ki je
namerno škodovala svojemu plodu.60
In sicer si je sproţila porod tako, da si je z nohtom
poškodovala amnijsko ovojnico.61
7.2 SIMPTOMI MUNCHAUSNOVEGA SINDROMA PO
NAMESTNIKU
Kazalniki, ki lahko pokaţejo, da starši trpijo za Munchausnovim sindromom po
namestniku vkljuĉujejo, vendar niso omejeni na neskladje med zdravstvenimi evidencami
otroka in kaj se dejansko zdi logiĉno, da se je zgodilo. Otrok kaţe simptome, a se ne odziva
na zdravljenje, kot je bilo priĉakovano. Kaţejo se bolezni, ki se pojavijo samo ali postanejo
izrazitejše v prisotnosti staršev.
Sum na Munchausnov sindrom po namestniku vzbujajo:
trajni in ponavljajoĉi se bolezenski znaki nepojasnjenega vzroka;
razkorak med anamnezo, kliniĉnimi izvidi in splošnim zdravstvenim stanjem otroka;
domnevna diagnoza je redko obolenje ali pa izkušeni kliniki »še nikoli niso videli kaj
takega«;
simptomi se pojavljajo le v prisotnosti matere: ko je otrok v bolnišnici, brez obiskov
matere pa izginejo;
60
J. Feurtado, Münchausen by Proxy Syndrom: A Deadly disorder, AllPsych Journal, 2004, povzeto po http://allpsych.com/journal/munchausen.html dne 26.3.2011
61http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/17109674, povzeto dne 27.3.2011.
32
mati je zelo skrbna in pozorna do otroka in vztraja, da bi bila stalno ob njem v
bolnišnici;
simptomi ne reagirajo na ustrezno terapijo;
mati je manj zaskrbljena glede otrokove bolezni kot pa zdravstveno osebje;
pogosto se je zgodila v druţini nenadna smrt otroka;
mati je bila v preteklosti v ĉasu šolanja ali na delovnem mestu povezana s kako
zdravstveno dejavnostjo oziroma je imela dolgotrajne bolezenske teţave.62
Raznolikost medicinskih predstavitev pri Munchausnovem sindromu po namestniku je
velika. V obširnem pregledu tega sindroma, ki je bil objavljen leta 1987, je Rosenberg opisal
68 razliĉnih izmišljenih simptomov. Najpogostejši izmišljeni simptom je bila krvavitev
(44%), kapi (42%), depresije (19%), driska (11%), bruhanje (10%), vroĉina (10%), izpušĉaji
(9%). Veĉ otrok je imelo veĉ kot le en simptom. 25% primerov bolnikov je predstavljalo le
simuliranje bolezni, pri 50% bolnikov je bila bolezen povzroĉena, pri ostalih 25 % bolnikov
se je pojavljalo tako simuliranje, kot povzroĉanje bolezni.63
7.3 KLINIČNI PRIMER MUNCHAUSNOVEGA SINDROMA PO
NAMESTNIKU
Starši so pripeljali štirimeseĉno deklico v sprejemno ambulanto Klinike za pediatrijo
zaradi opaţanja krvave vsebine ob kašlju. Tri dni pred pojavom sveţe krvi v izpljunku je bila
deklica hospitalizirana zaradi akutne okuţbe dihal. Po odhodu domov je mati opisala, da je
deklica neprestano kašljala, sililo jo je na bruhanje, ob kašlju je bila prisotna precejšnja
koliĉina krvi. Zdravniki so opravili številne preiskave, vendar niso našli vzroka za opisano
krvavitev. Opazili pa so nenavadno obnašanje mame. Ko je zdravstvenemu osebju pokazala
plenico s krvjo, ni kazala zaskrbljenosti, ampak je delovala tako, kot da bi bila zadovoljna, da
je odkrila krvavitev pri deklici. Tekom hospitalizacije je zdravstveno osebje nakljuĉno
opazilo, da mama drgne s plenico po dekliĉinih ustih. Tako so pregledali dekliĉino nebo, ki je
kazalo na ranjeno sluznico.
62
A. Mikuš- Kos, Psihosocialni vidiki trpinčenja otrok. Trpinčen otrok; Kako prepoznati in preprečevati fizično in duševno trpinčenje otrok, Ljubljana, Meridiana, 1997, str. 60.
63Kaplan & Sadock's: Comprehensive textbook of psychiatry, Lippincott Williams&Wilkins, Philadelphia, 2005, str. 1838.
33
Nato je sledil pregled zdravstvene dokumentacije pri bratcu te deklice, ki je bil
hospitaliziran mesec dni pred hospitalizacijo sestrice. Mama ga je pripeljala zaradi pojavljanja
sveţe krvi v blatu. Tudi tukaj zdravniki niso našli nobenih odstopanj od normale. Zaradi
ponovnega pojava sveţe krvi med blatom je bila opravljena rektoskopija in glede na izvid
preiskave bi lahko pri deĉku šlo za namerno poškodovanje analnega predela. Obravnavan
kliniĉni primer lahko uvrstimo v sklop ene izmed oblik zlorabe otroka, saj je mati svoji hĉerki
namerno povzroĉala krvavitve, ki so bile povod za nepotrebne preiskave in hospitalizacijo.64
7.4 VPLIV MUNCHAUSNOVEGA SINDROMA NA OTROKA
V veĉini primerov Munchausnovega sindroma po namestniku starši ali skrbniki naredijo
marsikaj, da bi njihov otrok bil bolan. V nekaterih primerih, kadar je obstajal sum na
Munchausnov sindrom po namestniku, so v bolnišniĉne sobe otrok namestili kamere in tako
so storilce posnemali pri svojih dejanjih. Nekateri med njimi so zamenjavali zdravila, otroku
vbrizgavali urin, da se je povzroĉila okuţba ali pa so dajali kapljice krvi v otrokov urin.
Doloĉeni starši so poslabšali otrokovo stanje tako, da so otrokovo koţo ribali z ĉistilom za
peĉico, kar je povzroĉilo dolgotrajen izpušĉaj, spet drugi so na vse moţne naĉine skušali
doseĉi, da se rane niso zacelile. Otrok ima lahko zaradi Munchausnovega sindroma po
namestniku številne telesne in psihiĉne posledice, kot so:
strah;
boleĉina;
trpljenje;
stranski uĉinki zdravil;
posledice operativnih posegov in obremenilnih preiskav;
teţave pri navezovanju stikov in v odnosih z vrstniki;
izostajanje od pouka in teţave pri uĉenju;
epilepsija;
kroniĉne telesne okvare.65
64
M. Sever in D. Žužej Urlep, Zloraba otrok z izmišljanjem in povzročanjem bolezni, Munchausen syndrom by proxy, Medicinski mesečnik, 2008, let. 4, str. 145. 65
M. Sever in D. Žužej Urlep, Zloraba otrok z izmišljanjem in povzročanjem bolezni, Munchausen syndrom by proxy, Medicinski mesečnik, 2008, let. 4, str. 146.
34
Munchausnov sindrom po namestniku pa ima tudi širše druţbene in socialne posledice, kot
so:
nepotrebna poraba finanĉnih sredstev za zdravljenje,
izguba zaupanja med zdravstvenim osebjem in druţino.66
7.4.1 KAKO POMAGATI OTROKU?
Ĉe ţrtev Munchausnovega sindroma po namestniku ţivi toliko ĉasa, da se zave, kaj se
dogaja, so lahko psihiĉne poškodbe precejšnje. Otrok se bo lahko ĉutil ljubljenega le takrat,
ko bo bolan in zaradi tega bo lahko staršem celo pomagal prevarati zdravnike. In tako
nekatere osebe, ki so bile ţrtve Munchausnovega sindroma po namestniku, pozneje same
postanejo storilci. In zaradi tega je pomembno, kako bi v primeru suma na Munchausnov
sindrom po namestniku ravnala drţava?
Otroci v Sloveniji uţivajo po 56. ĉlenu Ustave posebno varstvo pred izkorišĉanjem in
zlorabljanjem. ZZZDR ureja tri oblike varstva otrok, za katere starši ne skrbijo: rejništvo,
skrbništvo in posvojitev. ZZZDR duševne bolezni kot je Munchausnov sindrom izrecno ne
našteva med razloge za odvzem otroka staršem, vendar pa je to razlog, zaradi katerega bi
starši lahko zanemarjali otrokovo varstvo, kar pa je razlog za odvzem otroka. Odvzem otroka
opravi Center za socialno delo v primeru objektivne odgovornosti staršev, ĉe so zanemarili
otrokovo vzgojo in varstvo, ali ĉe je to potrebno iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo
korist. Prav tako je duševna bolezen lahko take vrste, ki ne omogoĉa otroku pogojev za
zdravo rast in osebnostni razvoj, kar pa od staršev zahteva roditeljska pravica. V nekaterih
primerih Munchausnovega sindroma po namestniku so se otrokom razvile razliĉne skeletne
spremembe, duševne zaostalosti, moţganske poškodbe, ki so nastale kot posledica tega
sindroma. In zaradi tega je v takih primerih potrebno delovanje tako zdravstva kot drţave.67
V primeru P., C. AND S. v. ZDRUŽENO KRALJESTVO je P. spoznala C - ja v
ZDA, ki je prouĉeval ţenske, ki so po krivem bile obdolţene Munchausnovega sindroma. P.
je bila v ZDA obsojena zaradi namernega povzroĉanja bolezni sinu, zaradi ĉesar je nad njim
izgubila skrbništvo. Leta 1977 je P. prišla v veliko Britanijo, kjer se je poroĉila s C-jem in z 66
M. Sever in D. Žužej Urlep, Zloraba otrok z izmišljanjem in povzročanjem bolezni, Munchausen syndrom by proxy, Medicinski mesečnik, 2008, let. 4, str. 146.
67M. Longar, Kronika Evropskega sodišča za človekove pravice, Pravna praksa, 2002, let. 36, str. 27.
35
njim zanosila. Ker so socialni delavci bili seznanjeni s P-jevo preteklostjo v ZDA in so bili v
skrbeh za še nerojenega otroka so se s P-jem in C-jem ter njunimi odvetniki dogovorili, da
strokovnjak oceni nevarnost, ki preti nerojenemu otroku, kot to zahteva 47. ĉlen Zakona o
otrocih (Children Act 1989). Otrok se je rodil 1998 leta in zaradi P-jine preteklosti v ZDA ter
njenega in C-jevega nesodelovanja s socialnimi delavci, je lokalna oblast zahtevala odvzem
otroka staršem, ker naj bi bil to edini ukrep, s katerim bi lahko deklici zagotovili popolno
varnost. Tako sta P- ju bila odvzeta oba otroka. Na podlagi tega ukrepa so še isti dan otroku
dodelili skrbnika za posebne primere, deklico staršem odvzeli in jim priznali pravico do
stikov pod nadzorom. Lokalna oblast je na sodišĉu kmalu zahtevala oddajo otroka v varstvo
in vzgojo, decembra 1998 pa je vloţila še zahtevo za odvzem roditeljske pravice zaradi
namena posvojitve potem, ko je na podlagi mnenja strokovnjakov za deklico bilo bolje, da ne
ţivi s svojimi roditelji.68
V Sloveniji bi v takem primeru Center za socialno delo bil dolţan odvzeti otroka
staršem zaradi Munchausnovega sindroma. Odvzem roditeljske pravice s sodno odloĉbo in
oddaja otroka v posvojitev pa bi prišla v poštev le kot skrajni ukrep za zavarovanje otrokove
koristi. Milejši ukrep bi bilo rejništvo ali skrbništvo, saj v tem primeru starši ne izgubijo vseh
pravic in dolţnosti. O pravici do stikov bi odloĉalo socialno varstvo, vendar po vsej
verjetnosti stikov ne bi dovolilo, saj v tem primeru stiki ne bi prinesli otroku nobene koristi.
In prav zaradi otrokove koristi je bil staršem otrok odvzet.69
7.4.2 KAKO RAVNATI V PRIMERU, KO SE SUMI NA
MUNCHAUSNOV SINDROM PO NAMESTNIKU?
V literaturi se opaţa nejasnost glede razlikovanja med dejavniki, ki so za
Munchausnov sindrom po namestniku diagnostiĉni in tistimi, ki nanj le vzbudijo sum. Prav
vpletenost medicine je tista osnova, na kateri lahko Munchausnov sindrom po namestniku
razlikujemo od drugih oblik trpinĉenja. Veliko avtorjev je opozorilo na vlogo zdravnikov in
sester, pri ponavljanju in trajanju sindroma, saj je povpreĉen ĉas, ko zdravstveno osebje
dejavno sodeluje v primerih Munchausnovega sindroma po namestniku, veĉ mesecev.
68
Podrobneje glej: CASE OF P., C. AND S. v. THE UNITED KINGDOM, Application no. 56547/00. 69
M.Longar, Kronika Evropskega sodišča za človekove pravice, Pravna praksa, 2002, let. 36, str. 27.
36
Zdravnik je tista oseba, ki bo najveĉkrat pomislila na moţnost, da gre za Munchausnov
sindrom po namestniku. Razlogi, ki ga bodo pripeljali do tega suma, so:
otrokove zdravstvene teţave se ne odzivajo na zdravljenje, ali potekajo neobiĉajno;
znaki in simptomi otrokove bolezni se ne ponavljajo, ko starša nista zraven;
fizikalne in laboratorijske izvide se ne da razloţiti z obolenjem, so zelo nenavadni, ali
se zdijo neverjetni;
v druţinski anamnezi odkrivamo številne zdravstvene teţave, ki pa jih je teţko
dokazati in je njihova verodostojnost dvomljiva;
v druţinski anamnezi pripovedujejo o podobnih nerazloţljivih boleznih pri drugih
otrocih.70
Ko se pojavi sum, ga je potrebno razĉistiti z nepristransko poizvedbo o anamnezi
otrokovih bolezni in drugih druţinskih ĉlanov. Kadar se potrdi sum na Munchausnov sindrom
po namestniku, je potrebno zadevo predloţiti ustrezni drţavni skrbstveni sluţbi, vĉasih je
potrebno tudi vkljuĉiti policijo. Tudi kadar ni zbranih dovolj podatkov, vendar se meni, da je
ogroţeno otrokovo zdravje in ţivljenje zaradi Munchausnovega sindroma po namestniku, se
je priporoĉljivo povezati z uradnimi sluţbami. Ţe od vsega zaĉetka pa mora biti poudarek na
ugotavljanju stopnje otrokove varnosti in ogroţenosti. Ko gre za zašĉito otrokove varnosti, je
pomembno, da se za to zavzamejo in poveţejo vse drţavne uradne ustanove. Pomembno je,
da se ugotovi storilĉeva diagnoza in da se prepreĉi, da bi ponovno prizadel ţrtev. Primeri
Munchausnovega sindroma po namestniku predvsem zdravstveno osebje opomni na to, kako
pomembno je temeljito in skrbno jemanje anamneze ter da se vedno natanĉno preverijo
pridobljeni podatki, posebno takrat, ko gre za neke redke primere. V teţavnih in sumljivih
primerih pa je posvetovanje med zdravstvenim osebjem še kako pomembno.71
Po kliniĉnih izkušnjah se kaţe, da so ponekod ţe bolj sposobni prepoznati
Munchausnov sindrom po namestniku in tako zmanjšati število primerov in skrajšati ĉas
trpinĉenja otroka. Kljub temu pa se še vedno dela preveĉ nepotrebnih preiskav, otroci pa se še
naprej muĉijo zaradi bolezni, ki so jim jo starši povzroĉili ali si jo izmislili.
70
T. Donald in J. Jureidini, Münchausnov sindrom po namestniku, Munchausen syndrome by proxy, JAMA, The journal of the american medical association, 1997, št. 4, str. 34.
71T. Donald in J. Jureidini, Münchausnov sindrom po namestniku, Munchausen syndrome by proxy, JAMA, The journal of the american medical association, 1997, št. 4, str. 31, 34, 35.
37
7.5 MANIPULACIJA STARŠEV Z ZDRAVSTVENIM OSEBJEM
Vedno znova se nam postavi vprašanje, kaj starši storijo, da lahko preslepijo zdravnike
in medicinske sestre, ki veljajo za strokovno osebje, da je otrok bolan? Vendar so znani trije
naĉini, kako starši oziroma skrbniki lahko z zdravstvenim osebjem manipulirajo:
Izmišljevanje anamneze: starši si paĉ izmislijo nek doloĉen simptom, ki bi se naj pri
otroku pojavil. In tako zdravniki opravijo najrazliĉnejše preiskave, vĉasih celo otroka
hospitalizirajo.
Spreminjanje laboratorijskih vzorcev in podatkov na temperaturnem listu.
Povzroĉanje simptomov z izpostavljanjem otroka toksinom, zdravilom, telesni travmi
(vkljuĉno z dušenjem).72
Pri prvem in drugem naĉinu se otroku škoduje indirektno preko nepotrebnih
diagnostiĉnih preiskav zaradi bolezni, ki je sploh ni. Pri tretjem naĉinu pa se otroku škoduje
direktno. Najpogostejši naĉini, s katerimi starši otroku škoduje direktno so: zastrupitve (z
inzulinom, solmi, antidepresivi, antikoagulanti in belili) in dušenje.
Zastrupitev je verjetno najbolj pogost naĉin zlorabe otrok, v primeru ko starši trpijo za
Munchausnovim sindromom po namestniku. Ĉeprav je zastrupitev precej nenavadna oblika
zlorabe otrok, vendar ko pride do nje, je nevarnost preţivetja zelo majhna. V primeru
California case of People v. Phillips je Priscilla Phillips zaporedoma zastrupljala obe svoji
hĉerki, saj jima je namerno v hrano dajala mešanico natrija.73
Philipsovi so kot prvo izmed dveh hĉerk posvojili Tio. V štirih mesecih po njeni
posvojitvi, je bila Tia v bolnišnici na opazovanju zaradi simptomov, kot so zvišana telesna
temperatura in bruhanje. Medtem ko je bila v bolnišnici, je bilo materi dovoljeno ostati ĉez
noĉ pri njej in jo hraniti. Tia je še naprej imela ponavljajoĉe se napade bruhanja in driske, ki
pa so bili milejši, ko so jo hranili intravenozno, in so se spet okrepili takrat, ko ji je hrano
72
M. Sever in D. Žužej Urlep, Zloraba otrok z izmišljanjem in povzročanjem bolezni, Munchausen syndrom by proxy, Medicinski mesečnik, 2008, let. 4, str. 146.
73http://www.lexisnexis.com/de/business/frame.do?reloadEntirePage=true&rand=1298993390605&returnToKey=20_T11359204130&parent=docview&target=results_DocumentContent&tokenKey=rsh-20.323875.2290066026#n546n546, povzeto dne 27.3.2011.
38
dajala mati. Medtem, ko je bila hospitalizirana, je bila podvrţena številnim diagnostiĉnim
preiskavam, vendar testi niso pokazali nobene nepravilnosti. Po skoraj petih mesecih v
bolnišnici, je bila Tia iz bolnišnice odpušĉena, vendar je le devet dni kasneje mama klicala
pediatra, da je Tia ponovno zbolela za bruhanjem in drisko. Tia je bila hudo dehidrirana,
otrpla in se ni odzvala na stimulacijo. Ponovno je bila sprejeta v bolnišnico, kjer so testi
pokazali, da ima v krvi izjemno visoko raven natrija. Vendar Tiini zdravniki za ta pojav niso
imeli nobene razlage. Tiino stanje se je v bolnišnici hitro izboljšalo in tako je bila po treh
dneh odpušĉena. Dva tedna pozneje, je bila spet hospitalizirana zaradi istih simptomov. Ta isti
vzorec sprejemov v bolnišnico in pa hitro okrevanje je bilo v naslednjih petih mesecih veĉkrat
ponovljeno. Kasneje je bila Tia sprejeta na urgenco, bila je v kritiĉnem stanju in v krvi je
imela spet visoko vsebnost natrija. Naslednji dan je umrla. Nekaj mesecev po smrti Tie, je
Phillipsova posvojila drugega dojenĉka z imenom Mindy. Leto po Tiini smrti je bila Mindy
sprejeta v bolnišnico zaradi bruhanja, driske in povišane ravni natrija v krvi. Na podlagi
podobnosti v primerih Tie in Mindy in na podlagi dejstva, da nista bili gensko povezani, je
pediater zaĉel razmišljati o moţnosti, da je Mindyeva zastrupitev povezana z njeno materjo.
Ko materi ni veĉ bilo dovoljeno skrbeti za Mindy, se je hĉerkino stanje takoj izboljšalo. Na
sojenju gospe Phillips, ki je bila obtoţena za umor Tie in ogroţanja ţivljenja druge hĉerke, je
oglednik priĉal, da je bil vzrok Tiine smrti zastrupitev z natrijem. Po obseţnem zasliševanju je
porota obsodila mater za umor Tie in namernega ogroţanja ţivljenja druge hĉerke.74
7.6 OBNAŠANJE STARŠEV
Ko starši pridejo z otrokom v urgentno sluţbo, predstavijo otrokove simptome zelo
dramatiĉno, prepriĉljivo in na slikovit naĉin. Zelo dobro so seznanjeni o bolezni, ki jo
simulirajo, in s tem znanjem se radi postavijo v ospredje. Bolezen, ki jo simulirajo, je
ponavadi zelo redka, nenavadna in simptomi se ne ujemajo z opravljenimi preiskavami. Ko se
izkaţe, da izvid preiskave ne sovpada s simptomi, niso nad tem razoĉarani, ne navdušeni.
Prav tako ti simptomi izginejo, ko staršev ni zraven. Starši zahtevajo številne kliniĉne
preiskave, ki so nepotrebne. Prav tako z lahkoto sprejmejo in dovolijo opraviti preiskave, ki
so za otroka neprijetne ali celo boleĉe. Starši se v bolnišnicah poĉutijo sreĉni, sprošĉeni,
74
http://www.lexisnexis.com/de/business/frame.do?reloadEntirePage=true&rand=1298993390605&returnToKey=20_T11359204130&parent=docview&target=results_DocumentContent&tokenKey=rsh-20.323875.2290066026#n546n546, povzeto dne 27.3.2011.
39
navdušujejo jih podrobnosti bolezni in sami se radi zanimajo za podrobnosti zdravljenja.
Ko mati trpi za Munchausnovim sindromom po namestniku, si stalno prizadeva, da bi
prikrila ţivljenje za zaprtimi vrati. Ta proces nekateri imenujejo »materinska prevara«. Mati
poskuša prikazati navzven podobo popolnosti. Ona kaţe soĉutje in predanost do otroka tako,
da veliko ali ves svoj ĉasa porabi za spremljanje otroka v bolnišnici. Ĉeprav je zloraba otrok
najbolj razširjen vidik Munchausnovega sindroma po namestniku, pa je središĉe motnje odnos
med zdravnikom in staršem. Ko pediater ne izkaţe dovolj pozornosti materi in njenemu
bolnemu otroku, se simptomi še stopnjujejo, in mati poskuša še bolj vneto pridobiti pozornost
zdravnika. Mati se kar »razcveti« ob izkazovanju soĉutja in pozornosti, še posebej ĉe prihaja
iz strani zdravnika.
Še en znak, ki je skupen staršem, je njihova upraviĉena jeza, ko jih zdravnik sooĉi z
otrokovo fiktivno medicinsko zgodovino, ali povzroĉanjem simptomov pri svojem otroku.
Pogosto starš grozi s toţbo zaradi malomarnosti, ali celo povzroĉi, da otrok postane smrtno
bolan, samo da dokaţe, da je imel prav glede slabega otrokovega zdravja.75
7.7 KAKO STRAŠI POVZROČIJO OTROKU BOLEZEN?
Starši lahko otroku povzroĉijo bolezen na veĉ naĉinov:
z delnim dušenjem otroka, s toksini in zdravili starši lahko povzroĉijo pri otroku krĉe.
Z dušenjem je lahko povezana tudi nepojasnjena smrt dojenĉkov v posteljici,
starši dajejo otroku emetike (zdravila, ki sprožijo bruhanje) in s tem izzovejo kroniĉne
driske,
injiciranje inzulina za povzroĉanje epileptiĉnih napadov,
injiciranje glukoze za simuliranje diabetesa,
injiciranje okuţenih raztopin, odpadne vode in mleka pod koţo,
s koţnimi spremembami, ki se povzroĉijo s opeklinami, obarvanjem, tatuji, se simulira
na akutne in kroniĉne koţne bolezni,
75
J. Feurtado, Münchausen by Proxy Syndrom: A Deadly disorder, AllPsych Journal, povzeto po http://allpsych.com/journal/munchausen.html dne 26.3.2011.
40
z nanašanjem kisline, lugov in drugih škodljivih substanc, z gnetenjem, drgnjenjem
lahko pride do krvavitve in zastoja limfe,
kontaminacija krvnih vzorcev s tujo krvjo ali blatom,
umetno dvigovanje telesne temperature (z jemanjem škodljivih substanc),
umetno povzroĉene krvavitev,
umetno povzroĉanje prekomernega delovanja šĉitnice (jemanje šĉitniĉnih hormonov),
izkašljevanje krvi ( otroku starši namaţejo ustno votlino z ţivalsko krvjo),
travmatske poškodbe uretre (cev, ki odvaja seč iz ledvic v sečni mehur) z namenom, da
se prikaţe kri na blatu.76
7.8 OZADJE STARŠEV, KI TRPIJO ZA MUNCHAUSNOVIM
SINDROMOM77
Obstaja veĉ teorij o vzroku Munchausnovega sindroma po namestniku. Nekateri so
mnenja, da lahko bolni otrok zbliţa mater in njenega partnerja. Kajti pri bolnikih, ki hlinijo
pri otroku bolezen, pogosto sreĉamo teţave v partnerskih odnosih in prekinitve razmerij. Kot
oĉetje se v kliniĉnih podatkih pojavljajo moški, ki so odsotni, a si jih matere ţelijo imeti ob
strani. Ĉe mati ĉuti poveĉano odsotnost oĉeta v druţini se lahko zateĉe k poškodovanju
svojega otroka, z namenom spet doseĉi povezanost v druţini. Odsoten partner povzroĉi, da je
mati veliko ĉasa sama in lahko prizadene otroku poškodbe in bolezni, ki je sicer morda ob
prisotnosti svojega moţa, ne bi mogla.
Zelo verjetno je, da so matere, ki trpijo zaradi te motnje, bile v otroštvu ĉustveno
prikrajšane in obstaja velika verjetnost fiziĉnih zlorab v otroštvu. Pri starših teh oseb lahko
sreĉamo najrazliĉnejše odvisnosti, zaradi ĉesar so bile same pogosto zanemarjene in
prepušĉene same sebi. Takšne ţenske so najbolj verjetno depresivne in negotove, in usmerjajo
svoj osebni primanjkljaj v neprimerno obnašanje, s ĉimer obraĉajo pozornost nase. Za te
starše so znaĉilne tudi psihosomatske motnje, torej izraţanje ĉustvenih motenj na telesni ravni
76
M. Sever in D. Žužej Urlep, Zloraba otrok z izmišljanjem in povzročanjem bolezni, Munchausen syndrom by proxy, Medicinski mesečnik, 2008, let. 4, str. 146.
77 M. Sever in D. Žužej Urlep, Zloraba otrok z izmišljanjem in povzročanjem bolezni, Munchausen syndrom by proxy, Medicinski mesečnik, 2008, let. 4, str. 147. T. Donald in J. Jureidini, Münchausnov sindrom po namestniku, Munchausen syndrome by proxy, JAMA, The journal of the american medical association, 1997, št. 4, str. 31. J. Feurtado, Münchausen by Proxy Syndrom: A Deadly disorder, AllPsych Journal, povzeto po http://allpsych.com/journal/munchausen.html dne 26.3.2011.
41
oziroma s telesnimi simptomi. V ozadju so lahko tudi duševne motnje, kot so narcisoidnost,
osebnostne motnje, depresija, anksioznost, shizofrenska psihoza. Starš, ki povzroĉa otroku
bolezen, je lahko ţe prej skušal z boleznijo iskati in dosegati osebno zadovoljitev. Ĉe je sam
imel kako telesno okvaro, imamo lahko Munchausnov sindrom po namestniku za
nadaljevanje utrjenega vzorca odnosa do bolezni. Tako je moţno, da bi se Munchausnov
sindrom po namestniku priĉel z neko poškodbo, ki ni bila prizadejana z namenom pretvarjati
bolezen, ampak si zaĉnejo starši izmišljati šele, ko ugotovijo, da zdravstvu ustreţejo, ko
poskušajo prikriti trpinĉenje otroka.
Bolnišniĉno okolje daje materi priloţnost, da se znebi starševske odgovornosti,
medtem ko medicinsko osebje skrbi za njenega otroka. Njen bolni otrok ji pomaga vzpostaviti
skupno vez z drugimi materami v bolnišnici in tako dobi mati obĉutek pripadnosti. Starši, ki
za svoje otroke navajajo laţne simptome ali bolezni, da bi vzbudili zdravnikovo pozornost in
slišali za »diagnozo«, obdrţijo torej prednost v prizadevanju, da ostane vse pod njihovim
nadzorom.
7.9 ZDRAVLJENJE MUNCHAUSNOVEGA SINDROMA PO
NAMESTNIKU
Znanja, kako ravnati z Munchausnovim sindromom po namestniku, so omejena.
Znaki, ki zahtevajo bolnišniĉno zdravljenje, vkljuĉujejo samomorilna ali morilska nagnjenja
in hude invalidnosti (npr. bolniki, ki so nevarni za sebe ali druge, ali tisti, ki ne morejo skrbeti
sami zase). Zdravljenje Munchausnovega sindroma po namestniku vkljuĉuje zdravljenje
otroka (ţrtve), bolnika in druţine78
7.9.1 ZDRAVLJENJE OTROKA
Zdravljenje otroka zajema veĉ podroĉij, in sicer:
Najprej je treba otroku zagotoviti varno okolje, kjer je mogoĉe spremljati njegove
simptome, in sicer v odsotnosti bolnika z Munchausnovim sindromom po namestniku.
Tam lahko otrok prejme ustrezne terapije.
78
http://emedicine.medscape.com/article/295258-treatment, povzeto dne 25.2.2011.
42
Zdravljenje lahko vkljuĉuje skupinsko terapijo in / ali individualno terapijo, odvisno
od otrokove starosti.
Drug pomemben vidik je specifikacija/pojasnjevanje otrokovega zdravstvenega stanja.
Le en zdravnik, ki je seznanjen z zadevo bi moral biti odgovoren za spremljanje in
zdravljenje otroka.79
7.9.2 ZDRAVLJENJE BOLNIKA Z MUNCHAUSNOVIM
SINDROMOM PO NAMESTNIKU
Zdravljenje osebe z Munchausnovim sindromom po namestniku zahteva temeljito
oceno, individualno terapijo in šolo za starše. Brez zdravljenja, je moţnost ponovitve zelo
visoka. Pomembno je, da se ne spregleda zdravstvenih in drugih psihiatriĉnih bolezni. Matere
z Munchausnovim sindromom po namestniku imajo tako rekoĉ vse osebnostne motnje, zaradi
katerih se obnašajo ĉudno in celo uniĉujoĉe, še posebej, ĉe se poĉutijo pod stresom.
Pomembno je, da se matere vkljuĉijo v obseţno psihoterapijo. V veĉini primerov se mati
popolnoma zaveda svojega vedenja in ravnanja, ampak ga nerada odkrito prizna. Terapevtova
naloga je odkriti in interpretirati te fantazije in vedenja bolniku. Za starše, ki trpijo zaradi
Munchausnovega sindroma po namestniku, je zelo malo verjetno, da se prostovoljno
udeleţijo psihoterapije. Na ţalost je zelo malo spodbudnih podatkov na voljo za uspešno
terapevtsko delo z materami, ki imajo ta sindrom.80
Kliniĉne preiskave se izvajajo z namenom, da se ugotovi, ali so prisotni še drugi
problemi, ki zahtevajo zdravljenje. Študije vsebujejo naslednje:
fiziĉni pregled,
laboratorijske preiskave,
psihiatriĉne in / ali psihološke ocene.
79
http://emedicine.medscape.com/article/295258-treatment, povzeto dne 25.2.2011. 80
J. Feurtado, Münchausen by Proxy Syndrom: A Deadly disorder, AllPsych Journal, povzeto po http://allpsych.com/journal/munchausen.html dne 26.3.2011.
43
Individualna terapija je usmerjena k zmanjšanju anksioznosti, stresa in drugih teţav, ki
vodijo v bolezen.
odkrite teţave je potrebno ustrezno obravnavati,
uspešno zdravljenje temelji na sposobnosti bolnika, da premaga zanikanje in je
pripravljen, da opravi terapijo,
ĉe bolnik ne more premagati ugotovljenih teţav, so njegove moţnosti za
ozdravitev zelo slabe.
Potrebna je tudi šola za starše, da se bolnika pouĉi, kako uĉinkovito vzgajati kljub
izpolnjevanju svojih potreb.
Druţinske terapije: druţinska terapija se zaĉne z izobraţevanjem o Munchausnovim
sindromom po namestniku in pogovarjanjem o tem, ali je moţna ponovna zdruţitev
bolnika in otroka. Ĉe še drugi otroci ţivijo na bolnikovem domu, je potrebno oceniti
njihovo zdravstveno stanje in poskrbeti za ustrezno zdravljenje. Vsi ĉlani druţine naj
bi prejeli zdravljenje, vkljuĉno s starši, brati, sestrami in bolnim otrokom. Ĉe je
druţina ponovno zdruţena, je obvezen nadzor, da se zagotovi varnost otroka.81
8. PO KRIVEM OBDOLŽENI MUNCHAUSNOVEGA SINDROMA
PO NAMESTNIKU
Omenila sem ţe številne simptome, ki kaţejo na Munchausnov sindrom po namestniku.
Na simptome, na katere bi okolica in zdravstvo moralo biti pozorno. Prav tako je pri
ugotavljanju tega sindroma kljuĉno obnašanje staršev: ali so zaskrbljeni, ali pa zadovoljni in
potešeni, ko se nahajajo z otrokom v bolnišnici, saj so mnenja, da so takrat v središĉu
pozornosti ne glede na zdravje otroka. Vendar pri vseh teh simptomih in znakih moramo biti
zelo previdni. V praksi pride do zelo veliko primerov, ko so starši po krivem obdolţeni
Munchausnovega sindroma po namestniku. Vedno veĉ se pojavi laţnih obtoţb o
Munchausnovem sindromu po namestniku. Starši so obtoţeni, da namerno povzroĉijo
svojemu otroku bolezen, ĉeprav to ni res. Vedno bolj so druţine po vsej Ameriki, Veliki
Britaniji, Avstraliji, Kanadi in na Novi Zelandiji uniĉene zaradi zdravnikov in drugih
81
http://emedicine.medscape.com/article/295258-treatment, povzeto dne 25.2.2011.
44
strokovnjakov, ki dajejo laţne in celo zlonamerne obtoţbe zoper obupano mater kroniĉno
bolnih otrok. Vedno bolj pogosto se pojavljajo obtoţbe, da ima mati Munchausnov sindrom
po namestniku. Te obtoţbe so orodje, ki se pogosto uporablja s strani drţave za odstranitev
otrok iz skrbništva staršev, prenehanje starševske pravice ali v primeru smrti otroka, so starši
obsojeni umora. Pogoste so obtoţbe, ki jih uporabljajo zdravniki ali druge ustanove, z
namenom izogniti se zdravniški toţbi, ali da se preprosto znebijo moteĉe matere, ker ne
morejo diagnosticirati otrokovega stanja. Vsak od staršev, ki se resno zavzema za svojega
otroka, je v neposredni nevarnosti te krute in smešne trditve. Matere so ĉustveno posiljene,
javno obrekovane, kazensko obtoţene in celo zaprte v zapor. Tudi ĉe so spoznane za nedolţno
in dobijo nazaj svojega otroka, bodo celo ţivljenje trpele travmo, saj so bile obtoţene le zato,
ker so skrbele in se zavzemale za zdravje lastnega otroka.82
Beseda sindrom se navadno uporablja, ĉe je zdruţenih veĉ neobiĉajnih simptomov ali
znaĉilnosti za diagnosticiranje številnih razliĉnih genetskih bolezni. Beseda "sindrom" pri
diagnozi Munchausnovega sindroma po namestniku je zbirka normalnih osebnostnih lastnosti
(vĉasih celo opozorilnih znakov) skrbnika. Pediater nikoli ne bi smel sodelovati pri oceni
motiva staršev, ki so obdolţeni suma zlorabe. Pediater pri svojem delovanju ne sme biti
pristranski, temveĉ mora delovati v skladu s svojim podroĉjem.
Nedolţne matere, ki so obsojene takega ravnanja, so loĉene od bolnega otroka brez
kakega dokaza, ki bi kazal na kaznivo dejanje. Ţe en sam telefonski klic od zdravnika bo
zadošĉal, da bo otrok staršem odvzet. Starši po teh obsodbah najveĉkrat niti niso izprašani s
strani uradnih oseb (primer Venema v the Netherlands). Mama in oĉe sta takoj obravnavana
kot kriminalca, vse dokler ni dovolj dokazov, da sta nedolţna. Do takrat pa se lahko zgodi, da
jima Center za socialno delo odvzame preostale otroke.83
Zelo odmeven primer, v katerem je mati bila po krivem obsojena Munchausnovega
sindroma po namestniku, je primer Julia Patrick.
Philip Patrick se je prezgodaj rodil z veĉimi prirojenimi napakami. V prvih desetih
mesecih svojega ţivljenja se mu ni uspelo razviti in tako je prestajal razliĉne operacije in je
bil hospitaliziran v razliĉnih bolnišnicah. Zdravniki v bolnišnici Vanderbilt so ga zdravili
zaradi veĉ okuţb, nato pa so poĉasi zaĉeli verjeti, da bi lahko bila njegova mati Julie
odgovorna za Philipovo bolezen. Bila je osumljena, da je v sina vbrizgavala njegove iztrebke,
82
Mothers against Munchausen syndrome by proxy: http://www.msbp.com/, povzeto dne 15.3.2011. 83
Mothers against Munchausen syndrome by proxy: http://www.msbp.com/, povzeto dne 15.3.2011.
45
kar je povzroĉalo krvne okuţbe. Za te obtoţbe pa ni bilo niti enega dokaza. Drţava je
prevzela skrbništvo nad njenim sinom in Julie je imela pravico le do 15-minutnega
nadzorovanega obiska. Kljub loĉitvi od svoje matere, je Philip postajal vse bolj bolan;
odpovedale so mu ledvice, treba ga je bilo prikljuĉiti na respirator in dobival je transfuzijo
krvi. Umrl je sam, v roku enega meseca, odkar so ga mami odvzeli. In tako Julie Philip ni bila
nikoli obdolţena kaznivega dejanja.84
In sedaj se postavi vprašanje, komu verjeti v primeru, ko je nekdo obdolţen takšne
zlorabe? Vsekakor se zdravniki, sodniki in toţilci morajo v primerih Munchausnovega
sindroma po namestniku drţati stroţjih pravil glede dokazovanja tega sindroma. Veĉkrat se
zgodi, da zdravniki in toţilci nimajo zadostnih dokazov, ko obtoţijo nekoga takšne hude
zlorabe.
V primeru Venema proti Nizozemski85
je drţava odvzela otroka staršem, ker je
mama bila osumljena Munchausnovega sindroma po namestniku. Hĉerka jima je bila odvzeta,
ne da bi starša sploh bila seznanjena z razlogom, ki je do tega pripeljal.
Gospod Venema in gospa Venema- Huiting sta bila starša hĉerke Kimberly, rojene
14.2.1994. Kmalu po njenem rojstvu sta starša opazila, da je vĉasih prenehala dihati in da je
njeno srce zaĉelo hitreje biti. To je starša spodbudilo, da sta poiskala zdravniško pomoĉ.
Vendar pa so zdravniki ugotovili, da fiziĉno ni niĉ z njo narobe. Zaĉeli pa so sumiti, da je
moţno, da gospa Venema trpi zaradi psihološke motnje, znane pod pojmom Munchausnov
sindrom po namestniku. Na podlagi razliĉnih poroĉil, je okrajno sodišĉe izdalo odredbo, s
katero je bila Kimberly oddana v rejniški dom, in sicer brez vednosti njunih staršev. Starša
ves ĉas postopka nista bila seznanjena z obsodbami in sumi s strani bolnišnice. Zaradi
pomanjkanja vkljuĉevanja staršev v proces odloĉanja so starši vloţili toţbo zaradi kršitve
8. ĉlena EKĈP, ki pravi:
»Pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja
Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja,
svojega doma in dopisovanja. Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice,
razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti,
84
Podrobneje glej: http://www.lexisnexis.de/e-solutions/academic/en/index.html, povzeto dne 8.3.2011. 85
Podrobneje glej: Case of Venema v The Netherlands, 35731/97.
46
javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali zločin, da se
zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi.«
V obravnavani zadevi je ESĈP sklenilo, da je prišlo do kršitve 8. ĉlena (pravica do
spoštovanja zasebnega in druţinskega ţivljenja) EKĈP. Sodišĉe je dejalo, da vĉasih zaradi
nujnosti zadeve in varstva otrok ni moţno v proces vkljuĉiti oseb, ki imajo skrbništvo nad
otrokom. Vendar v tem primeru ni bilo dovolj dokazov, ki bi utemeljevali nenadno
odstranitev otroka od staršev brez predhodnega stika ali posvetovanja z njimi. Ni bilo pravega
razloga, zakaj se zdravniki, ki so bili vpleteni v ta primer, ali pa Center za socialno delo ne bi
mogli predhodno s starši pogovoriti o svojih pomislekih in jim dati moţnost, da bi le-te starši
ovrgli.
47
9. REZULTATI ANKETE
V tem poglavju bom predstavila rezultate ankete, ki sem jo opravila z namenom, da bi
vsaj malo ugotovila razpoznavnost Munchausnovega sindroma oziroma Munchausnovega
sindroma po namestniku v bliţnji okolici. Tako sem za ta raziskovalni del diplomskega dela
pripravila kratki anketni vprašalnik s sedmimi vprašanji. Uporabila sem vzorec tridesetih
oseb, ki sem jih razdelila v tri skupine, med katerimi sem opravila tudi primerjavo rezultatov.
Prva skupina desetih oseb je predstavljala študente razliĉnih študijskih smeri:
pedagoške smeri, kmetijstvo, ţivilstvo in prehrana, kemijske tehnologije, hortikulture,
politologija-mednarodni odnosi, socialno delo. Tukaj sem izbrala študente, ki se izobraţujejo
na razliĉnih podroĉjih, saj me je zanimalo ali se bo njihovo poznavanje Munchausnovega
sindroma po namestniku glede na vrsto študija kaj razlikovalo.
V drugi skupini desetih oseb pa sem anketirala pedagoške delavce bliţnje osnovne
šole, in sicer so med njimi bili svetovalna delavka, profesorji tujih jezikov, biologije,
slovenskega jezika in knjiţniĉarka. Prav oni so vsakodnevno v stiku z otroki in prav zaradi
tega sem ţelela med njimi ugotoviti razpoznavnost tega sindroma.
V tretjo skupino pa sem vkljuĉila deset študentov Medicinske fakultete. Tekom
diplomskega dela sem veĉkrat omenila, da so zdravstveni delavci tisti, ki bi naj najprej
pomislili na Munchausnov sindrom, saj imajo najveĉ stikov s temi pacienti. Tako ţelim z
anketo pokazati njihovo poznavanje tega sindroma in prav tako me je zanimalo, ĉe se
mišljenje bodoĉih zdravstvenih delavcev kaj razlikuje od mišljenja preostalih dveh skupin.
Za laţji prikaz sem odgovore ankete prikazala v grafih ter zraven rezultate opisala. Prav
tako sem zraven analiz še podala svoje mnenje in razmišljanje.
48
1. Ali ste ţe kdaj slišali za pojem Munchausnov sindrom po namestniku?
a) Da
b) Ne
c) Sem slišal/a, vendar ne vem kaj pomeni
Prvo vprašanje mojega praktiĉnega dela diplomskega dela bi naj pokazalo dejstvo, ki
sem ga tekom pisanja veĉkrat omenila, in sicer, da Munchausnov sindrom po namestniku
druţbi ni najbolj znan. Pridobljeni rezultati so pri študentih razliĉnih smeri in pri pedagoških
delavcih podobni, saj anketiranci obeh skupini v 80 % še niso slišali za pojem Munchausnov
sindrom po namestniku. 20% pedagoških delavcev je za ta pojem ţe slišalo, vendar niso
vedeli, kaj pomeni. Medtem ko sem od študentov medicine dobila drugaĉne rezultate. Kar
60% anketirancev je ţe slišalo za pojem Munchausnov sindrom po namestniku, medtem ko le
20% še ni slišalo. Preostalih 20% je ţe slišalo, vendar ne vedo kaj pomeni. Ţe pri prvem
vprašanju sem tako dobila razliĉne rezultate od študentov razliĉnih smeri in pedagoških
delavcev, kar sem tudi priĉakovala, saj študenti medicine Munchausnov sindrom po
namestniku obravnavajo pri predmetu Druţinska medicina.
0
10
20
30
40
50
60
70
80
90
100
Študenti različnih smeri Pedagoški delavci Študenti medicine
%
Da Ne Sem slišal/a, vendar ne vem kaj pomeni
49
2. Ali ste ţe kdaj slišali za motnjo, ko mati namerno povzroĉa otroku bolezen, tako da je ta
izpostavljen nepotrebnim zdravniškim posegom?
a) Da
b) Ne
Drugo vprašanje pa je bilo podobno prvemu, vendar je bilo postavljeno z opisom
Munchausnovega sindroma po namestniku. S tem vprašanjem sem ţelela ugotoviti, ali je
anketirancem na podlagi opisa Munchausnov sindrom po namestniku, kaj bolj znan. In tako
so rezultati pokazali, da so vse tri skupine na podlagi opisa ţe slišale za to vrsto motnje. Kar
90% študentov medicine je vedelo in slišalo ţe za to vrsto motnje. Tudi 70% pedagoških
delavcev je ţe slišalo, da takšna motnja obstaja. Študentje razliĉnih smeri so glede tega manj
seznanjeni, vendar jih je tudi kar polovica ţe slišala za to vrsto motnje. Tako sem ugotovila,
da je veĉina anketirance ţe slišala za motnjo, ko mati namerno povzroĉa otroku bolezen,
tako, da je ta izpostavljen nepotrebnim zdravniškim posegom. Vendar jim je motnja bolj
znana skozi opis, kot pa po imenu. Tudi sama bi pred zaĉetkom pisanja diplomskega dela
odgovorila podobno. Kot samo ime Munchausnov sindrom po namestniku mi ne bi veliko
povedalo, vendar pa sem o tem, kaj matere vse poĉnejo, ţe bila seznanjena.
0
10
20
30
40
50
60
70
80
90
100
Študenti različnih smeri Pedagoški delavci Študenti medicine
%
Da Ne
50
3. Munchausnov sindrom po namestniku je vrsta nasilja nad otroki. V 90% je
povzroĉiteljica biološka mati in kar 10% zlorab se konĉa s smrtjo. Ali menite, da je ta
sindrom prisoten tudi v naši druţbi/okolici?
a) Da
b) Ne
Pri pisanju diplomskega dela sem se veĉkrat spraševala, ali je Munchausnov sindrom po
namestniku prisoten tudi v naši druţbi, recimo Sloveniji? Statistiĉnih podatkov o tem ni, prav
tako ni veliko napisanega o tem, zato so me rezultati tega vprašanja kar presenetili. Kar 70%
študentov medicine meni, da je ta sindrom prisoten tudi v naši okolici/druţbi. Enakega
mnenja je tudi veĉina pedagoških delavcev, saj je kar 60% prepriĉanih, da se ta vrsta motnje
pojavlja tudi pri nas. Študenti razliĉnih smeri pa so kar z 80% prepriĉani, da Munchausnov
sindrom po namestniku v naši druţbi ni prisoten. Sama bi na to vprašanje podala pritrdilen
odgovor, saj sem mnenja, da se to dogaja tudi okoli nas, vendar je okolica glede tega zelo
malo osvešĉena in zato marsikdo na to vrsto nasilja sploh ne pomisli. Vsaka vrsta nasilja, ki
se izvaja nad otroki, je huda in mora biti sankcionirana. Vendar je o telesnem, spolnem, in
psihiĉnem nasilju velikokrat kaj napisano in povedano, medtem ko redkokdaj slišim, da bi
kdo omenjal takšno vrsto nasilja kot je Munchausnov sindrom po namestniku. In na podlagi
rezultatov, bi se moralo o tem zaĉeti ĉim prej govoriti, saj so ljudje prepriĉani, da se to dogaja
tudi pri nas.
0
10
20
30
40
50
60
70
80
90
100
Študenti različnih smer Pedagoški delavci Študenti medicine
%
Da Ne
51
4. Mati najveĉkrat otroka zastruplja tako, da mu v kri vbrizgava urin, sol ali celo blato, z
namenom, da se povzroĉi okuţba. Nekatere matere so s ĉistilom za peĉico ribale
otroško koţo, saj je tako nastal zapleten, dolgotrajen izpušĉaj. Kaj menite so vzroki, ki
mater pripeljejo do takih zlorab?
Ĉetrto vprašanje pa sem podala odprtega tipa, saj sem ţelela, da o vzrokih anketiranci
povejo lastno mnenje. Nekateri anketiranci so se razpisali, spet drugi so mi pripisali, da so
zgroţeni, da nekaj takega sploh obstaja. Tako je pri študentih razliĉnih smeri bil najpogostejši
odgovor kot vzrok za to vrsto materinega ravnanja psihosomatski vzrok, torej psihiĉne
motnje. Veliko jih je bilo mnenja, da je vzrok za to preobremenjenost z otroki, ter da mater
pomiri misel, da za otroke skrbi zdravstveno osebje. Prav tako se je med odgovori veĉkrat
pojavil odgovor, da mati ţeli, da bi njen otrok bil v središĉu pozornosti, da se bi mu vsi
posveĉali. Ostali odgovori pa so bili raznoliki: študentje so mnenja, da vzrok za to poĉetje tiĉi
v socialni stiski, alkoholizmu, nezaţeleni noseĉnosti, ţelji po mašĉevanju. Zanimiv mi je bil
odgovor, da pri tem gre za vrsto sadizma, ker mamo zadovolji dejstvo, da ima takšno premoĉ
nad otrokom.
Tudi pedagoški delavci so kot vzrok za to poĉetje najveĉkrat napisali psihološke
motnje. Ostali odgovori niso bili tako raznoliki, kot pri prejšnji skupini, vendar so prepriĉani,
da vzrok za to poĉetje tiĉi v slabi samopodobi matere, v disfunkciji druţinskih odnosov, v
nezaţeleni noseĉnosti, osamljenosti matere, v pomanjkanju pozornosti matere in v
podoţivljanju otroštva- mati je bila mogoĉe sama v svojem otroštvu podvrţena trpinĉenju ali
zlorabam.
Študentje medicine pa so v veĉji meri mnenja, da je vzrok za takšno poĉetje duševna
motenost ali pa ţelja matere po vzbujanju pozornosti v okolici. Ta dva odgovora sta bila
najpogostejša, saj sta se pojavila pri veĉini študentov. Ostali odgovori so se nanašali
predvsem na ĉustveno nestabilnost matere ter na pomanjkanje pozornosti v otroštvu. Zanimiv
odgovor in tudi najbolj opisan je bil ta, da mati veĉkrat poĉne to zaradi prikrivanja kakega
druţinskega problema. Pogosto se dogaja, da na primer matere, ki so ţene alkoholikov, k
zdravniku vozijo otroka, ki sploh ni bolan, ampak mu le matere pripišejo, da je bolan. To se
še bolj pogosto zgodi, ko pijan oĉe fiziĉno obraĉuna z materjo, ta pa to podzavestno prenese
na otroka in ga pelje k zdravniku. To pa naj bi pri oĉetu vzbujalo obţalovanje in kesanje, saj
52
se mu vsaj otrok smili in takrat ne pije. V glavnem se na ta naĉin ustvarjajo druţinski miti o
bolehnem otroku, ki pa sploh ni bolan, ampak so problemi v druţini nekje drugje.
Moj odgovor na to vprašanje bi bil podoben ţe opisanemu. V prvi vrsti sem prepriĉana,
da je vzrok za to duševna motenost matere. Kljub vsem socialnim stiskam, nezaţeleni
noseĉnosti, mašĉevanju, mati, ki je duševno zdrava, nekaj takega ne bi poĉela. Se pa strinjam
z navedbami, da je mogoĉe mati v otroštvu sama bila izpostavljena nasilju in zlorabam in
sedaj to nasilje izvaja nad lastnim otrokom. Vendar tukaj ne moremo govoriti o telesnem
nasilju, ampak o tem, da je mati prepriĉana, da je njen otrok najbolj varen v rokah
zdravstvenega osebja in da se mu tako ne more niĉ zgoditi. Zato vedno znova otroku povzroĉa
bolezen in se pri tem ne zaveda, v kakšno nevarnost spravlja otroka, pa ĉeprav ona misli, da je
tako najbolj prav. Spet po drugi strani pa je s tem ravnanjem v središĉu pozornosti, saj se
takrat vse vrti okrog nje in okrog otroka, kar pa ji ustreza in se zaradi tega poĉuti pomembno
in ljubljeno. Ustreza ji, ko so vsi okrog nje zaskrbljeni, in ko je od vseh deleţna soĉutja, sama
pa se poĉuti moĉno, ker ve, da je pametnejša in bolj prebrisana od zdravnikov.
53
5. Zdravniško osebje je prvo, ki bi simptome Munchausnovega sindroma po namestniku
moralo prepoznati, saj so ti otroci velikokrat hospitalizirani in mame so zelo zadovoljne,
ko se jim osebje posveĉa. Menite, da bi slovensko zdravstveno osebje pomislilo, da gre
za ta sindrom?
a) Da
b) Ne
c) Mogoĉe
Pri petem vprašanju pa me je predvsem zanimalo, kakšnega mnenja so anketiranci
glede tega, ali bi slovensko zdravstveno osebje pomislilo, da gre za Munchausnovega
sindroma po namestniku. Tako niso ne skupina študentov razliĉnih smeri, ne pedagoški
delavci mnenja, da bi zdravstveno osebje ta sindrom prepoznalo. Medtem, ko je 30%
študentov medicine prepriĉanih, da bi prepoznalo znake tega sindroma. Študenti razliĉnih
smeri so glede znanja našega zdravstva kar pesimistiĉni, saj je kar 70% prepriĉanih, da
zdravstveno osebje ne bi pomislilo, da gre za ta sindrom. Po drugi strani pa ni nobeden izmed
študentov medicine mnenja, da zdravstveno osebje ne bi pomislilo na ta sindrom. Veĉina
pedagoških delavcev, kar 90% je mnenja, da bi zdravstvo mogoĉe pomislilo na ta sindrom,
prav tako meni 70% študentov medicine.
Sama bi pri tem vprašanju odgovorila na odgovor c-mogoĉe. Ne morem trditi, da bi
zdravstvo pomislilo na ta sindrom, saj je o tem zelo malo pisanega, prav tako ni nobenih
0
10
20
30
40
50
60
70
80
90
100
Študenti različnih smeri Pedagoški delavci Študenti medicine
%
Da Ne Mogoče
54
primerov s tem sindromom v Sloveniji. Prav tako ne morem trditi, da nikakor ne bi pomislili
na ta sindrom, saj je na podlagi odgovorov študentov medicine vidno, da se o tem uĉijo in da
so glede tega kar dobro seznanjeni.
6. Ali ste se pri svojem delu, študiju ţe kdaj sreĉali z Munchausnovim sindromom po
namestniku in, ĉe da, kakšne so bile vaše izkušnje?
a) Da __________________________________________________________
b) Ne
Pri predzadnjem vprašanju pa sem od vseh treh anketiranih skupin dobila enake
odgovore. Vsi so 100% odgovorili, da se še pri svojem delu, študiju niso sreĉali z
Munchausnovim sindromom po namestniku. Takšne odgovore sem nekako ţe priĉakovala,
tako da me niso presenetili. Tudi sama se še nisem sreĉala s tem sindromom, bom pa v
prihodnje vsekakor bolj na to pozorna, saj nikoli ne vemo, kaj vse se lahko dogaja za zaprtimi
vrati.
0
10
20
30
40
50
60
70
80
90
100
Študenti različnih smeri Pedagoški delavci Študenti medicine
%
Da Ne
55
7. Kako pa bi reagirali Vi, v primeru, da bi vedeli, da se v vaši neposredni okolici dogajajo
take zlorabe? (možnih več odgovorov)
a) Molĉal/a bi
b) Poklical/a bi policijo
c) Poklical/a bi Center za socialno delo
d) Pogovoril/a bi se s starši/povzroĉitelji zlorabe
e) Kontaktiral/a bi osebnega zdravnika ţrtve in ga opozoril/a na dogajanje
f) Povzroĉitelju zlorab bi predlagal/a obisk pri psihiatru
Kako pa bi ravnali anketiranci, ĉe bi vedeli, da se v njihovi neposredni okolici
dogajajo take zlorabe? 90% študentov razliĉnih smeri, 80% pedagoških delavcev in 80%
študentov medicine bi se najprej odloĉili poklicati Center za socialno delo. 70% pedagoških
delavcev in 70% študentov medicine bi prav tako kontaktiralo osebnega zdravnika ţrtve. 50%
študentov razliĉnih smeri bi prav tako povzroĉitelju zlorab predlagalo obisk pri psihiatru,
0
10
20
30
40
50
60
70
80
90
100
Študenti različnih smeri Pedagoški delavci Študenti medicine
%
Molčal/a bi
Poklical/a bi policijo
Poklical/a bi Center za socialno delo
Pogovoril/a bi se s starši/povzročitelji zlorabe
Kontaktiral/a bi osebnega zdravnika žrtve in ga opozoril/a na dogajanje
Povzročitelju zlorab bi predlagal/a obisk pri psihiatru
56
medtem ko v preostalih dveh skupinah tega ne bi storil nihĉe. Prav tako bi se jih veliko med
njimi pogovorilo s starši/povzroĉitelji zlorab. Vesela sem, da nobeden izmed vprašanih glede
tega ne bi molĉal, ampak bi vsak pomagal otroku, pa ni vaţno na kakšen naĉin. Glavno je, da
se o tem nekoga obvesti, in da potem ta institucija oziroma ta oseba posreduje to prijavo
naprej.
Ĉe bi vedela, da se taka zloraba dogaja v moji bliţini bi najprej kontaktirala Center za
socialno delo. Ĉe pa s strani Centra ne bi prišlo do nobenega posredovanja, pa bi kontaktirala
osebnega zdravnika ţrtve, ki bi potem pri nadaljnjih pregledih bil bolj pozoren na to in bi se
tudi potem sam pogovoril z povzroĉitelji zlorab te oblike.
Z rezultati ankete sem zelo zadovoljna, predvsem zato, ker so odgovori treh skupin bili
kar raznoliki. Predvsem odgovori študentov medicine, kot bodoĉih zdravstvenih delavcev, so
se razlikovali od drugih dveh skupin. In prav zaradi tega sem kot tretjo ciljno skupino
anketirancev izbrala njih, saj me je predvsem zanimalo njihovo mnenje in njihovo poznavanje
Munchausnovega sindroma po namestniku. Vsak ima svoj pogled in svoje mnenje, kar je tudi
prav.
57
10. ZAKLJUČEK
Ljudje so ţe v zgodovini znali obrniti pozornost nase. Tako so se poĉutili ljubljene in
moĉnejše. Tako ţe škotski vojaški zdravnik Gavin omenja vojake, ki so simulirali razliĉne
bolezni, da bi preprosto vzbudili soĉutje ali zanimanje pri drugih. Tudi dandanes je ţelja po
pridobivanju pozornosti tako moĉna, da ljudje storijo vse mogoĉe, samo da bi imeli obĉutek
pomembnosti, ljubljenosti. Munchausnov sindrom je tista skrajnost, ko so se ljudje
pripravljeni sami poškodovati oziroma sami sebi povzroĉiti neko bolezen z namenom, da bi
našli neko samozadostnost. Vendar je ta samozadostnost le neka utvara, ki si jo »bolnik«
domišlja. Domišlja si jo zato, ker ve, da ni bolan, saj se popolnoma zaveda, da svojo bolezen
ustvarja sam.
Po mojem mnenju je to domišljanje rezultat razliĉnih problemov, s katerimi se je
oseba z Munchausnovim sindromom ţe sooĉila in se sooĉa. Te osebe išĉejo soĉutje,
ljubljenost, prijaznost in pozornost drugih, saj so prepriĉane, da jih v nasprotnem primeru
nihĉe ne mara. Vzroki, ki po mojem pripeljejo do takega ravnanja, se skrivajo ţe v otroštvu
teh oseb. Kot otroci niso bili deleţni starševske ljubezni, mogoĉe so jih starši celo izkljuĉili iz
svojega ţivljenja in tako so bili potisnjeni v kot druţbe. Zaradi tega so bili asocialni, kar je
vodilo do tega, da niso imeli nikogar, s katerim bi se te osebe lahko pogovorile. Ne trdim, da
so to edini razlogi, ki te osebe privedejo do takega ravnanja, so pa po mojem mnenju zelo
pomembni, saj se prav v otroštvu razvija ĉlovekova osebnost.
Na drugi strani pa obstaja Munchausnov sindrom po namestniku; to je stanje, ko neka
oseba, ponavadi je to mati, išĉe obĉutek priljubljenosti, ljubezni, soĉutja tako, da bodisi
poškoduje bodisi povzroĉa bolezen pri lastnem otroku. Vendar tako ne izpostavlja le lastnega
zdravja, ampak tudi zdravje nedolţnega otroka. Mnogi strokovnjaki se sprašujejo, kaj je tisto,
kar mater zadovolji, ko je njen otrok bolan? Mati s tem na otroku izvaja vrsto nasilja, ki je in
ki bi moralo biti strogo kaznovano, saj je otrok zaradi mamine sebiĉnosti izpostavljen
številnim nepotrebnim medicinskim posegom in ti otroci veĉkrat zaradi takšnega materinega
ravnanja umrejo.
Munchausnov sindrom je teţka oblika duševne motnje, ki jo je potrebno ĉim prej
ugotoviti in zdraviti. Na ţalost ne obstaja 100% zagotovljena ozdravitev. Pomembno je, da
58
oseba z Munchausnovim sindromom dela na sebi in da zaĉne verjeti v nesmiselnost svojega
poĉetja. V Sloveniji ni znanih podatkov niti primerov Munchausnovega sindroma in
Munchausnovega sindroma po namestniku, medtem, ko v Ameriki zasledijo vsako leto veĉ
primerov. Vprašanje, ali je v Sloveniji ta sindrom prisoten, je teţko. Ĉe še ni, pa menim, da v
prihodnosti bo, saj pri nas prav tako ţivijo ljudje, ki so potisnjeni na rob druţbe, ki so sami in
ki ne obĉutijo bliţine drugih. Mogoĉe bo ĉas prinesel to, da bodo tudi oni zaĉeli iskati tolaţbo
pri drugih s tem, da se bodo pretvarjali, da so bolni oziroma si bodo bolezen kar povzroĉili.
Tako se bodo poĉutili pomembnejše, kar pa seveda ni dobro za njihovo duševno ravnovesje.
Sprva, ko sem se odloĉila, da bom pisala diplomsko delo na temo Munchausnov
sindrom, si nisem predstavljala, da se nekatere osebe lahko na tako okruten naĉin izţivljajo
nad lastnim in otrokovim zdravjem. Ţe tako preţi na nas veliko bolezni, zato teţko razumem,
da nekatere osebe zadovolji dejstvo, da so bolne, oziroma da si celo same povzroĉajo bolezni.
Skozi pisanje diplomskega dela sem bila veĉkrat osupla, ko sem prebirala razliĉne ĉlanke o
tem, kaj vse so mame poĉele z lastnimi otroki. Od tega, da so otroku v kri vbrizgale urin do
tega, da so otroku namazale ustno votlino z ţivalsko krvjo, da bi izkašljeval kri. Po mojem
mnenju te osebe nikakor niso duševno zdrave in so nujno potrebne strokovne pomoĉi.
Za zakljuĉek bi rada še zapisala misel, ki sem jo zasledila med iskanjem literature, in
ki opisuje otroke takšne kot so: enostavno neprecenljivi! Zato jih zašĉitimo in si ne zatiskajmo
oĉi, kadar vemo, da so ţrtve trpinĉenja in ustrahovanja brezbriţnih ljudi. Pomagajmo jim!
Strmimo k temu, da bo vsak otrok imel najlepšo in brezskrbno otroštvo, saj bo le tako lahko
njegova prihodnost lepa in optimistiĉna.
Pri otrocih ni majhnih korakov. Vse, kar storijo in naredijo, so velike stvari.
Predvsem srca imajo velika. Vanje spravijo vse,
kar vidijo in vse, ĉesar se zavedajo – Tudi majhen kamenĉek,
ki so ga opazili na cesti, listek z drevesa, poljubĉek kar tako, mravljico ali ĉriĉka,
predvsem pa vse ljudi, ki so okoli njih.
(neznan avtor)
59
11. LITERATURA
1. BALAŢIC, J. (2006). XII. Spominsko sreĉanje akademika Janeza Milĉinskega. Zloraba
in nasilje v druţini in druţbi. Ljubljana: Inštitut za sodno medicino.
2. BELOPAVLOVIĈ, N. in ŠELIH, A. (1992). Pravni vidiki otrokovih pravic. Ljubljana:
Uradni list RS.
3. BRINŠEK, B. in STAMOS, V. (1996). Nevrotske, stresne in somatoformne motnje v
splošni medicini in psihiatriji. Ljubljana: Psihiatriĉna bolnica Begunje.
4. DOLNALD, T. in JUREIDINI, J. (1997). Münchausnov sindrom po namestniku. The
Journal of the American medical association. let. 4. JAMA, str. 30-35.
5. FILIPĈIĈ, K. (2002). Nasilje v druţini. Ljubljana: Bonex.
6. FUERTADO, J. (2004). Munchausen by proxy syndrome: A deadly disorder. AllPsych
Journal. Pridobljeno 26.3.2011 iz http://allpsych.com/journal/munchausen.html.
7. KAPLAN in SADOCK'S. (2005). Comprehensive textbook of psychiatry. Philadelphia:
Lippincott Williams&Wilkins.
8. KOŢUH-NOVAK, M. (2005). Starejši o nasilju nad starejšimi v slovenski druţbi.
Ljubljana: Slovenska filatropija.
9. KRALJIĆ, S. (2010). Razveza staršev kot oblika psihiĉnega nasilja nad otroci.
DVORŠEK, A. in SELINŠEK, L. Nasilje v druţini: kazensko pravni, kriminalistiĉni in
kriminološki problemi. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede in Pravna fakulteta.
10. LONGAR, M. (2002). Kronika Evropskega sodišĉa za ĉlovekove pravice. Pravna
praksa, let. 36, str. 27.
11. LOVRAN. (1990). Nasilje nad ţenskami. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v
Ljubljani.
12. MIKUŠ-KOS, A. (1997). Psihosocialni vidiki trpinĉenja otrok. Trpinĉen otrok; Kako
prepoznati in prepreĉevati fiziĉno in duševno trpinĉenje otrok. Ljubljana: Meridiana.
13. Nasilje v druţini- poti do rešitev. (2002). Ljubljana: Varuh ĉlovekovih pravic.
14. PAJK, J. (1999). Trpinĉenje otrok v druţini in izven nje. Obzornik zdravstvene nege,
let. 33. str. 55-60.
15. SELINŠEK, L. (2004). Kazenskopravni vidiki-zanemarjenje druţinskih obveznosti.
KRALJIĆ, S. Pravo-druţina-civilna druţba. Maribor: Pravna fakulteta.
60
16. SEVER, M. in ŢUŢEJ-URLEP, D. (2008). Zloraba otrok z izmišljanjem in
povzroĉanjem bolezni. Munchausen syndrome by proxy. Medicinski mesečnik, let. 4, str.
144-147.
17. ŠTURM, L. (2002). Komentar Ustave Republike Slovenije. Ljubljana: Fakulteta za
podiplomske in evropske študije.
18. TOMORI, M. (1997). Nasilje nad otroki- tabu, ki ga lahko odstremo. SATLER A.J.
Razširjen zbornik II. cikla seminarjev Namesto koga roţa cveti. Ljubljana: Meridiana.
19. ZLOKOVIĈ, J. in DEĈMAN DOBRNJIĆ, O. (2007). Zaprte oĉi ne vidijo zla.
Trpinĉenje, zanemarjenje in spolna zloraba otrok- odgovornost druţine, druţbe in šole.
Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.
INTERNETNE POVEZAVE
1. Društvo za nenasilno komunikacijo. Pridobljeno iz
http://www.drustvodnk.si/OP_seznam_nasilnih- dejanj.html, dne 26.2.2011.
2. SELIĈ, P. Prepoznavanje znakov nasilja in zlorabljanja v druţini, povzeto po
www.drmed.org/.../7287Prepoznavanjecznakovcnasiljacvcdruzini.doc dne 26.2.2011.
3. ZAJC, K. pridobljeno dne 28.1.2011 iz http://www.viva.si/Psihologija-in-
odnsi/333/Moški-ţrtve-nasilja.
4. IVELJA, R. (2008). Kjer poje šiba, umira dostojanstvo. Dnevnik. Povzeto dne 15.3.2011
iz http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/332817.
5. http://www.policija.si/images/stories/Preventiva/OsebnaVarnsot/PDF/spolnoNasilje.pdf,
povzeto dne 5.3.2011.
6. http://en.wikipedia.org/wiki/Baron_M%C3%BCnchhausen, povzeto dne 15.2.2011.
7. http://www.mayoclinic.com/health/munchausen-
syndrome/DS00965/DSECTION=symptoms, povzeto dne 6.3.2011.
8. http://www.mayoclinic.com/health/munchausen-
syndrome/DS00965/DSECTION=complications, povzeto dne 7.3.2011.
9. http://www.mayoclinic.com/health/munchausen-syndrome/DS00965/DSECTION
=lifestyle-and-home-remedies, povzeto dne 10.3.2011.
10. http://www.healthocrates.com/Munchausen-Syndrome-Causes-Symptom-&-
Treatment, povzeto dne 6.3.2011.
61
11. http://www.mayoclinic.com/health/munchausen-syndrome/DS00965/DSECTION=causes,
povzeto dne 18.3.2011.
12. http://www.kidshealth.org, povzeto dne 17.3.2011.
13. http://www.mbpsnetwork.com/, povzeto dne 18.3.2011.
14. http://emedicine.medscape.com/article/295258-treatment, povzeto dne 25.2.2011.
15. Mothers against Munchausen syndrome by proxy: http://www.msbp.com/, povzeto dne
15.3.2011.
16. http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/druzina/druzinski_zakonik/, povzeto dne
15.2.2011.
17. http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti_pdf/word/DZak
.doc, str. 166, povzeto dne 15.2.2011.
18. http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti_pdf/r_nasilje_v
_druzinah_rezultati.pdf, str. 6, povzeto dne 20.2.2011.
19. http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/17109674, povzeto dne 27.3.2011.
20. http://www.lexisnexis.com/de/business/frame.do?reloadEntirePage=true&rand=12989933
90605&returnToKey=20_T11359204130&parent=docview&target=results_DocumentCo
ntent&tokenKey=rsh-20.323875.2290066026#n546n546, povzeto dne 27.3.2011.
21. Primer Julia Patrick:http://www.lexisnexis.de/e-solutions/academic/en/index.html,
povzeto dne 8.3.2011.
22. Primer Venema v The Netherlands, 35731/97:
http://www.nkmr.org/case_of_venema_v_the_netherlands.htm, povzeto dne 8.3.2011.
23. Primer Seven Individuals v. Sweden 8811/79:
http://strasbourgconsortium.org/document.php?DocumentID=4769, povzeto dne 8.3.2011.
PRAVNI VIRI
1. Ustava Republike Slovenije, UL RS, št. 33/1991, 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004,
68/2006.
2. Zakon o prepreĉevanju nasilja v druţini (ZPND), UL RS, št.16/2008.
3. Zakon o zakonski zvezi in druţinskih razmerjih (ZZZDR), SRS, št. 15/1976, 1/1989, UL
RS, št. 64/2001, 16/2004, 69/2004.
4. Kazenski zakonik (KZ-1), UL RS, št. 63/1994, 70/1994, 23/1999, 40/2004, 55/2008.
62
5. Konvencija ZN o otrokovih pravicah, UL SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 15/1990, in
UL RS, Mednarodne pogodbe, št. 9/1992, 35/1992.
6. Evropska konvencija o varstvu ĉlovekovih pravic in temeljnih svobošĉinah, UL RS- MP,
št. 7/1994, UL RS (33/1994).
7. Resolucija o temeljih oblikovanja druţinske politike v RS, UL RS, št.40/1993.
63
64
65
