UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

PETRA CULETTO

EVROPSKA UNIJA IN RUSKA FEDERACIJA:

STRATEŠKI PARTNERKI ALI

REGIONALNI TEKMICI?

Magistrska naloga

Maribor, 2012

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

MAGISTRSKA NALOGA

EVROPSKA UNIJA IN RUSKA FEDERACIJA:

STRATEŠKI PARTNERKI ALI

REGIONALNI TEKMICI?

Avtorica: Petra Culetto

Številka indeksa: 71166857

Študijska smer: MAG - mednarodno pravo

Mentor: Prof. dr. Silvo Devetak

Maribor, marec 2012

Marku in vsem mojim hvala za podporo.

Iskreno se zahvaljujem tudi dr. Zvonku Bergantu, mag. Mojci Kleva in Mateju Marnu za popravke, pripombe in predloge ob prebiranju naloge. Prof. dr. Silvu Devetaku se zahvaljujem za mentorstvo in prijetno sodelovanje v času podiplomskega študija.

KAZALO

1. UVOD ............................................................................................................... 3

1.1. Opredelitev problema ................................................................................ 3

1.2. Hipoteza in cilji magistrske naloge ............................................................ 7

1.3. Metode dela in struktura naloge ................................................................ 8

1.4. Vrednost magistrske naloge za teorijo in prakso ..................................... 10

2. TEMELJNI POJMI .......................................................................................... 12

2.1. Evropa in Evropska unija ........................................................................ 12

2.2. Ruska federacija ..................................................................................... 15

2.3. Strateško partnerstvo .............................................................................. 16

3. PRAVNE IN DRUGE PODLAGE STRATEŠKEGA PARTNERSTVA MED EVROPSKO UNIJO IN RUSKO FEDERACIJO ..................................................... 24

3.1. Sporazum o partnerstvu in sodelovanju o vzpostavitvi partnerstva med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Rusko federacijo na drugi.............................................................................................. 25

3.2. Skupna strategija Evropske unije za Rusijo in Srednjeročna strategija Rusije do Evropske unije .................................................................................... 35

3.3. Štirje skupni prostori ................................................................................ 39

3.3.1. Skupni gospodarski prostor ................................................................. 41

3.3.2. Skupni prostor svobode, varnosti in pravice ........................................ 42

3.3.3. Skupni prostor zunanje varnosti .......................................................... 45

3.3.4. Skupni prostor raziskav in izobraževanja, vključno s kulturnimi vidiki .. 46

3.4. Partnerstvo za modernizacijo .................................................................. 48

3.5. Novi sporazum o partnerstvu in sodelovanju .......................................... 52

4. SKUPNA SOSEŠČINA ................................................................................... 59

4.1. Evropska sosedska politika ..................................................................... 60

4.1.1. Finančni instrumenti Evropske sosedske politike in Ruska federacija . 70

4.2. Vzhodno partnerstvo ............................................................................... 74

4.3. Severna dimenzija in Črnomorska sinergija ............................................ 78

4.4. Kaliningrad .............................................................................................. 83

5. ZAMRZNJENI KONFLIKTI V REGIJI .............................................................. 87

5.1. Pridnestrje ............................................................................................... 88

5.2. Gorski Karabah ....................................................................................... 93

5.3. Abhazija in Južna Osetija ........................................................................ 95

6. GOSPODARSKO SODELOVANJE ................................................................ 98

6.1. Energetska (so)odvisnost ........................................................................ 99

6.1.1. Pogodba o energetski listini ............................................................... 102

6.1.2. Plinovodi ............................................................................................ 104

6.2. Vstop Ruske federacije v Svetovno trgovinsko organizacijo in Organizacijo za gospodarsko sodelovanje in razvoj ........................................ 107

7. SODELOVANJE NA PODROČJU VARNOSTI ............................................. 110

7.1. Evropska varnostna in obrambna politika, Nato in Rusija ..................... 110

7.2. Evropski varnostni prostor ..................................................................... 114

8. SO OVIRE LAHKO POTENCIALNI VIR USPEŠNEGA PARTNERSTVA? ... 117

9. SKLEPNE UGOTOVITVE ............................................................................. 122

10. BIBLIOGRAFIJA ....................................................................................... 129

10.1. LITERATURA ........................................................................................ 129

10.2. VIRI IN PRAVNI VIRI ............................................................................ 135

1

POVZETEK

Magistrska naloga se ukvarja z vprašanjem dejanskega in ne zgolj deklarativnega

strateškega partnerstva med Evropsko unijo in Rusko federacijo. Dobri odnosi so namreč

ključnega pomena v luči pogajanj o novem sporazumu. Ruska federacija je ena izmed

najpomembnejših gospodarskih partnerk Evropske unije. Ta povezanost ju sili, da skušata

kljub ne vedno enakim in včasih celo nasprotujočim si pogledom globalne in regionalne

izzive reševati z medsebojnim sodelovanjem. Magistrska naloga podrobno predstavi

odnose med Evropsko unijo in Rusijo ter analizira dejavnike, ki prispevajo tako k

pozitivnemu razvoju odnosov kot k naraščanju napetosti. Na podlagi analize magistrsko

delo zaključi z ugotovitvijo, da se soodvisnosti med partnerkama ni mogoče izogniti in da

je napočil čas, da konfliktne predpostavke izkoristita kot možnosti za poglobljeno

sodelovanje in vzpostavitev stabilnih politik za reševanje skupnih izzivov.

Ključne besede: Evropska unija, Ruska federacija, strateško partnerstvo, Sporazum o

partnerstvu in sodelovanju, energetska soodvisnost, skupna soseščina.

SUMMARY

The thesis discusses the question of actual and of not just declarative strategic partnership

between the European Union and Russian Federation. Good relations are namely key in

the light of negotiations on the new agreement. Russian Federation is one of the most

important economic partners of the European Union. Despite not always equal and

sometimes even divergent positions this relation forces them to solve global and regional

challenges with cooperation. The relationship between the European Union and the

Russian Federation is presented in great detail. Individual factors, which contribute to a

positive development of relations on the one side and to the increase of tensions on the

other, are also analyzed. On the basis of the analysis the thesis concludes that

interdependence is inevitable and therefore the time has come to turn conflicting

suppositions into possibilities of profound cooperation and establishment of stable politics

to cope with common challenges.

Key words: European Union, Russian Federation, strategic partnership, Partnership and

Cooperation Agreement, energy interdependence, common neighbourhood.

2

KRATICE

AA – Pridružitveni sporazum

(angl. Association Agreement)

ENI – Evropski sosedski instrument

(angl. European Neighbourhood Instrument)

ENPI – Evropski sosedski in partnerski instrument

(angl. European Neighbourhood and Partnership Instrument)

ESP – Evropska sosedska politika

EU – Evropska unija

GATT – Splošni sporazum o carinah in trgovini

(angl. General Agreement on Tariffs and Trade)

NATO – Organizacija severnoatlantske pogodbe

(angl. North Atlantic Treaty Organization)

OECD – Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj

(angl. Organisation for Economic Co-operation and Development)

OVSE – Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi

OZN – Organizacija združenih narodov

PCA – Sporazum o partnerstvu in sodelovanju

(angl. Partnership and Cooperation Agreement)

SE – Svet Evrope

STO – Svetovna trgovinska organizacija

SVOP – Skupna varnostna in obrambna politika

SZVP – Skupna zunanja in varnostna politika

3

1. UVOD

1.1. Opredelitev problema

Ruska federacija1 je ena izmed najpomembnejših partnerk Evropske unije (EU).

Prav zato EU kot eno izmed svojih stalnih prioritet poudarja krepitev močnega

strateškega partnerstva z Rusko federacijo, ki bo temeljilo na medsebojnem

spoštovanju.2 Ruska federacija je od zadnjih dveh širitev EU v letu 2004 in 2007

največja soseda EU. Tudi Evropska varnostna strategija iz leta 2003 navaja Rusijo

kot ključnega geopolitičnega in varnostnega akterja na regionalni in na globalni

ravni.3 Zaradi zgodovinskih razlogov, geografske bližine in kulturnih povezav je

Rusija nepogrešljiv akter v skupni soseščini. Rusija je tudi največji dobavitelj

energentov za evropski trg, hkrati pa predstavlja velik in dinamičen trg za evropsko

blago in storitve. Poleg tega so Ruska federacija in države članice EU hkrati tudi

članice prestižnih mednarodnih organizacij, kot so Organizacija združenih narodov

(OZN), Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) ter Svet Evrope

(SE).

EU sicer razglaša, da sta z Rusijo zavezani temeljnim vrednotam in načelom

demokracije, človekovih pravic, vladavine prava in tržnega gospodarstva. Te

vrednote naj bi dodatno podkrepile bilateralen odnos med obema partnerkama,

temelječ na Sporazumu o partnerstvu in sodelovanju.4 Vendar se prav to

razglašanje skupnih vrednot pogosto izkaže problematično. Kljub ne vedno enakim

1 V nadaljevanju bo v besedilu kot enakovreden uradnemu nazivu Ruska federacija uporabljen tudi izraz Rusija. 2 European Commission: The European Union and Russia: Close Neighbours, Global Players, Strategic Partners, oktober 2007. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/external_relations/russia/docs/russia_brochure07_en.pdf (22. 10. 2009). 3 Evropski svet: Varna Evropa v boljšem svetu. Evropska varnostna strategija, 12. 12. 2003. Dostopno prek: http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cmsUpload/031208ESSIISL.pdf (20. 10. 2009). Evropska varnostna strategija navaja: »Še naprej si moramo prizadevati za tesnejše odnose z Rusijo, ki igra pomembno vlogo pri naši varnosti in blaginji. Spoštovanje skupnih vrednot bo izboljšalo napredek pri dosegi strateškega partnerstva.« Vendar pa Poročilo o izvajanju evropske varnostne strategije v podnaslovih Večje sodelovanje z našimi sosedami in Partnerstva za učinkovito večstransko sodelovanje Rusije kot strateške partnerke sploh ne omenja. O Rusiji poročilo navaja zgolj, da si bo »EU morala skupaj z ZN, OVSE, ZDA in Rusijo nenehno prizadevati za trajno stabilnost v sosednjih državah. Naši odnosi z Rusijo so se zaradi spora z Gruzijo poslabšali. EU pričakuje, da bo Rusija spoštovala svoje zaveze na način, ki ji bo povrnil potrebno zaupanje. Naše partnerstvo bi morali graditi na spoštovanju skupnih vrednot, zlasti človekovih pravic, demokracije, pravne države, načel tržne ekonomije ter skupnih interesov in ciljev.« Evropska komisija: Poročilo o izvajanju evropske varnostne strategije, Zagotavljanje varnosti v spreminjajočem se svetu, S407/08, 11. 12. 2008, str. 7. Dostopno prek: http://www.consilium.europa.eu/ueDocs/cms_Data/docs/pressdata/SL/reports/104650.pdf (16. 11. 2009). 4 Sporazum o partnerstvu in sodelovanju o vzpostavitvi partnerstva med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Rusko federacijo na drugi. Uradni list L 327, 28. 11. 1997, str. 1-69.

4

in včasih celo nasprotujočim si pogledom pa sta partnerki gospodarsko izjemno

povezani in se soočata z enakimi kompleksnimi, globalnimi in regionalnimi izzivi,

katerih reševanja se lahko lotita zgolj z medsebojnim sodelovanjem. Ravno zato

Rusija in EU nimata druge izbire, kot da vzpostavita tesno sodelovanje, kar pa

neizogibno pomeni tudi notranjo usklajenost EU oziroma dogovor o enotnem

stališču vseh držav članic EU glede Rusije. Evropska unija ima namreč dolg spisek

retoričnih obljub in zavez glede zunanjepolitičnih pobud, ki pa pogosto niso

izpeljane niti s strani nacionalnih vlad niti s strani dogovora o skupnih politikah.5

Tako kot na številnih drugih področjih, je tudi v politiki EU do Ruske federacije

prisoten velik razkorak med vzvišenimi skupnimi deklaracijami in namerami ter

stvarnostjo. EU se otepa ruskih zahtev, da ji prizna poseben (višji) status glede na

druge pomembne nečlanice EU, kot so na primer ZDA, Kitajska, Brazilija in Indija.

Na odnose med EU in Rusko federacijo pa posredno, večinoma negativno, vplivajo

tudi napetosti med Rusko federacijo, ZDA in Natom. Čeprav so odnosi med Rusko

federacijo in EU bolj kooperativni od slednjih, pa kljub temu (zaenkrat še) ne

dosegajo ravni dejanskega strateškega partnerstva. Tudi zaradi pogostega

soliranja največjih članic EU že dolgo ne uspeva voditi enovite politike do Ruske

federacije. To pa omogoča ruski diplomaciji izrabljanje razlik v odnosih z do nje

najbolj popustljivimi članicami (Nemčijo, Francijo in Italijo) na eni strani in na drugi

strani s članicami (Veliko Britanijo, Poljsko in tremi baltiškimi republikami), ki se

zavzemajo za ostrejši odnos do Rusije.6

S pričetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe7 1. decembra 2009 je EU dobila

sodobno institucionalno ureditev ter učinkovitejši instrumentarij za uspešno

spopadanje z izzivi današnjega časa. Lizbonska pogodba pomeni za EU nov

začetek, ki bi nedvomno lahko prinesel tudi novo, bolj enotno držo njenih članic

tudi do Ruske federacije. Ravno zaradi stabilnejšega in racionalnejšega

5 Wallace, William: Looking after the Neighbourhood: Responsibilities of the EU-25, Notre Europe, Policy Paper No. 4, 2003, str. 7. 6 Bebler, Anton: Politika Evropske unije do Ruske federacije. V: Kajnč, Sabina in Lajh, Damjan (ur.), Evropska unija od A do Ž, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2009, str. 293. 7 Lizbonska pogodba je pogodba, ki spreminja dve temeljni pogodbi Evropske unije, Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti, ki se je preimenovala v Pogodbo o delovanju Evropske unije.

5

institucionalnega okvira (kot so na primer uvedba mesta predsednika Evropskega

sveta z dvoinpolletnim mandatom, nova funkcija Visokega predstavnika EU za

zunanje zadeve in varnostno politiko ter dodelitev EU statusa pravne osebe) naj bi

Unija kot celota pridobila okrepljeno pogajalsko moč in učinkovitost na svetovnem

prizorišču.8 Vsekakor bosta v prihodnosti predsednik Evropskega sveta in Visoka

predstavnica EU za zunanje zadeve in varnostno politiko tista, ki bosta najbolj

prispevala k oblikovanju in uveljavitvi novo vzpostavljenih položajev. Ključno vodilo

mora biti, da je zgolj z učinkovito notranjo politiko mogoče vzpostaviti tudi

učinkovitejšo zunanjo politiko.

Kako so konceptualizirani odnosi med EU in Rusijo, dvema entitetama, katerih

interakcija – predvsem na področjih gospodarstva, energetike in varnosti – je

ključna za prihodnost celotne Evrope? Na eni strani lahko zaznamo pozitiven

razvoj z rusko vključitvijo v širšo evropsko politično skupnost. Ustanovitev

institucionaliziranih oblik sodelovanja z EU (srečanja na vrhu, stalni partnerski sveti

na ministrski ravni idr.) in vzpostavitev tesne mreže kontaktov med uradniki in

strokovnjaki z različnih področij z obeh strani kažeta svetlo točko. Na drugi strani

pa lahko opazujemo nekatere napetosti: pomanjkanje koherentne politike EU

oziroma skupne vizije EU v odnosih z Rusijo, nesoglasja glede skupne soseščine,

relativno ozka agenda sodelovanja na področju varnosti, spori glede gospodarskih

in energetskih vprašanj, rusko vztrajanje na enakovrednem partnerskem odnosu in

njeno nesprejemanje evropskih norm in modelov, vrednostni razkorak, skrbi

evropskih politikov glede ruskega političnega, socialnega in gospodarskega

razvoja, vizumska liberalizacija, položaj Kaliningrada in ruskih manjšin v treh

baltiških republikah, ruski izkaz spoštovanja človekovih pravic idr. Vsi ti faktorji so

že v preteklosti in tudi danes prispevajo k »zmanjšanju sistematične integracije

8 Kljub dejstvu, da je uveljavitev Lizbonske pogodbe nedvomno uspeh, ki naj bi omogočil enoten nastop EU v odnosih s partnerji po svetu, med drugim tudi z Rusijo, pa izvolitev prvega predsednika Evropskega sveta Hermana van Rompuya in prve Visoke predstavnice EU za zunanje zadeve in varnostno politiko Catherine Ashton, dveh politično precej neznanih figur, v določeni meri nakazuje na to, da nekatere države članice na čelu EU ne želijo markantnih oseb, ki bi utegnile zasenčiti voditelje in interese pomembnejših držav članic.

6

Rusije v Evropo ali evropeizacije Rusije«9 in ustvarjajo klimo omejenega in

pragmatičnega sodelovanja.

EU in Rusija sta med leti 2003 in 2006 šli skozi obdobje stagnacije v odnosih,

trenutno pa so odnosi v nekakšni fazi depresije, ki ima svoje temelje v vrsti

nesporazumov in frustracij. Z obeh strani pa je vidno očitno pomanjkanje želje po

reviziji obstoječega odnosa. To je bilo zaslediti na primer na vrhu EU - Rusija 18.

novembra 2009 v Stockholmu, kjer so najvišji predstavniki EU in Ruske federacije

v svojih izjavah v odnose sicer skušali vnesti novo dinamiko, vendar so se novo

nastajajočega sporazuma v pogovorih zgolj dotaknili, razpravljali pa so predvsem o

energetskih vprašanjih, okoljskih spremembah ter globalnem gospodarstvu.

Vrhova v letu 2010 sta sicer prinesla nekaj pozitivnih signalov v smeri bolj

poglobljenih odnosov, predvsem kar zadeva ustanovitev t. i. Partnerstva za

modernizacijo. Vrh junija 2011 se je osredotočil na razmere v svetovnem

gospodarstvu, odnose EU - Rusija, s poudarkom na Partnerstvu za modernizacijo,

ruskem približevanju Svetovni trgovinski organizaciji (STO) ter o stanju pogajanj

glede novega sporazuma med EU in Rusijo. Zadnji vrh decembra 2011 je ponovno

razpravljal o gospodarski situaciji v svetu, o partnerstvih za modernizacijo ter o

političnem dogajanju v Rusiji po parlamentarnih volitvah. Prav ta kontekst pa bi

utegnil biti idealna priložnost za redefinicijo obravnavanih odnosov. V luči pogajanj

okoli novega Sporazuma o partnerstvu in sodelovanju in glede na dejstvo, da se

soodvisnosti med EU in Rusijo ni mogoče izogniti, je napočil čas za refleksijo o

dosedanjem sodelovanju in vzpostavitvi novega pravnega okvira in temelja za

nadaljnje medsebojne odnose. Ključno vodilo pri vzpostavljanju tega okvira mora

biti dejansko, bolj poglobljeno in napredno strateško partnerstvo.

Magistrska naloga ima dvojen namen: prvič, prispevati k boljšemu razumevanju

konfliktnih predpostavk v odnosih med EU in Rusijo; ter drugič, identificirati poti v

evropsko-ruski interakciji, ki bi lahko vzpostavile stabilne in nekonfliktne skupne

politike.

9 Averre, Derek: Sovereign Democracy and Russia's Relations with the European Union, Demokratizatsiya, Vol. 15, No. 2, 2007, str. 173.

7

1.2. Hipoteza in cilji magistrske naloge

Ob upoštevanju predhodnih izsledkov bo cilj naloge pokazati, da so obstoječe

prepreke v odnosu med EU in Rusko federacijo lahko dejanska potencialna

področja intenzivnega sodelovanja, na kar bi morali biti snovalci novega

Sporazuma o partnerstvu in sodelovanju posebej pozorni. V skladu s tem bo

ključno vodilo oziroma hipoteza magistrskega dela naslednja:

Strateška partnerstva EU z že uveljavljenimi globalnimi akterji, kot je Ruska

federacija, lahko presežejo zgolj bilateralno sfero in postanejo pomembno okolje za

skupno oblikovanje mednarodne agende in v najboljšem primeru za oblikovanje

usklajenih strategij pri spopadanju z regionalnimi in svetovnimi izzivi. Politična

prioriteta EU bi morala zato biti preoblikovanje svojih bilateralnih odnosov z

globalnimi akterji, kot je Ruska federacija, v dejanska in ne zgolj deklarativna

strateška partnerstva, s čemer bi se dosegel učinkovit multilateralizem.

Nanašajoč se na osrednjo hipotezo skuša magistrska naloga v nadaljevanju

odgovoriti na naslednja vprašanja:

- Ali odnos med EU in Rusko federacijo lahko imenujemo strateško partnerstvo in

ali je dejansko strateško partnerstvo sploh možno?

- Ali so ovire v odnosu EU - Ruska federacija lahko tudi potencialne možnosti za

sodelovanje?

- Kako Evropska sosedska politika in Vzhodno partnerstvo vplivata na strateško

partnerstvo med EU in Rusko federacijo?

- Ali Evropska sosedska politika krepi ali spodkopava odnos EU - Rusija?

- Ali je rivalstvo v skupni soseščini res nujno?

- Kakšna je prihodnost novega Sporazuma o partnerstvu in sodelovanju?

- Ali lahko govorimo zgolj o energetski odvisnosti EU od Ruske federacije ali gre

za soodvisnosti?

- Ali obstajajo skupne vrednote EU in Ruske federacije?

8

- Ali je mogoče intenzivno sodelovanje na gospodarskem področju in na področju

operacij Skupne varnostne in obrambne politike (SVOP), boja proti terorizmu,

drogam in podnebnim spremembam prenesti tudi na druga področja?

- Kako gleda Ruska federacija na EU in kako EU na Rusko federacijo?

- Kaj mora EU storiti, da bo v očeh Ruske federacije postala kredibilen partner?

1.3. Metode dela in struktura naloge

Analiza v magistrskem delu je bila izvedena z uporabo naslednjih raziskovalnih

metod:

- z analizo in interpretacijo vsebine relevantnih primarnih in sekundarnih virov.

Metoda analize vsebin je bila uporabljena za interpretacijo obravnavane teme v

obstoječih virih. Z analizo pisnih virov, ki je v svojem bistvu kvalitativna analiza

vsebine uporabljenih pisnih virov, so bili analizirani obstoječi uradni dokumenti

in strokovna literatura, ki obravnavajo različne segmente problematike odnosov

med EU in Rusko federacijo. Tako pridobljeni podatki so podlaga za oblikovanje

izhodišč in za uporabo drugih metod.

- Nadalje analiza temelji na deskriptivni metodi, podkrepljeni s teoretičnimi

koncepti, ki na splošno opredeljujejo meje predmeta proučevanja in problema

analize (predvsem razlaga temeljnih pojmov).

- Zgodovinsko-razvojna analiza je glavni teoretični instrument pri kronološkem

pregledu konceptualnega razvoja in oblikovanja odnosa med EU in Rusko

federacijo ter normativne ureditve tega področja. Delo sledi tudi nekaterim

komponentam kognitivno-institucionalnega pristopa, kot so: umestitev predmeta

in problema analize v zgodovinsko-politični okvir, analiza kronologije razvoja

odnosov med obema glavnima akterkama ter razčlenitev tematike na

komponente in posamezne probleme.

- Sekundarna analiza statističnih in drugih podatkov je uporabljena pri podkrepitvi

argumentov. Pri tem so uporabljene že izdelane študije, poročila in podatkovne

baze raziskovalnih institucij, ki predlagano tematiko magistrskega dela

preučujejo na različnih ravneh. Visoka stopnja zanesljivosti podatkov je

9

utemeljena z dejstvom, da so izdajatelji publikacij priznane in uveljavljene

nevladne in mednarodne institucije, ki navadno uporabljajo kombinacijo več

različnih neodvisnih virov podatkov. Analiza in interpretacija sekundarnih virov

je uporabljena tudi pri preučevanju in kritičnem vrednotenju misli obravnavanih

avtorjev.

Splošen metodološki okvir za izdelavo magistrskega dela večinoma temelji na

uporabi multidisciplinarnega pristopa preučevanja, saj gre pri predmetu

preučevanja za preplet mednarodnega prava s politološkimi vedami, predvsem

mednarodnimi odnosi. Magistrska naloga skuša obstoječe mednarodnopravne vire

sklenjene med EU in Rusko federacijo, ter druge t. i. »soft law« dokumente jasno

konceptualno opredeliti in umestiti predmet preučevanja v dejanski družbeno

politični kontekst.

Magistrska naloga je sestavljena iz uvoda, sedmih osrednjih poglavij in sklepnega

poglavja. Uvodno poglavje skuša razjasniti relevantnost teme, hipoteze in cilje,

uporabljene metode raziskovanja, strukturo naloge ter omejitve magistrskega dela.

Prvo poglavje je namenjeno terminološki razjasnitvi ključnih pojmov, ki se

pojavljajo skozi celotno delo. V drugem poglavju so predstavljene ključne pravne,

pa tudi deklaratorne podlage, ki predstavljajo temelj evropsko-ruskega

sodelovanja. V tem poglavju je obravnavan tudi nastajajoči Sporazum o

partnerstvu in sodelovanju, ki bi utegnil predstavljati novo poglavje v strateških

odnosih med EU in Rusko federacijo. V naslednjem, tretjem poglavju, je

predstavljena skupna soseščina in posamezne pobude za boljše sodelovanje

regije - Evropska sosedska politika, s poudarkom na Vzhodnem partnerstvu,

Severna dimenzija s strategijo EU za regijo Baltskega morja, Črnomorska sinergija

ter status Kaliningrada. Posebna pozornost je namenjena t. i. Vzhodnemu

partnerstvu in njegovemu vplivu na odnose med EU in Rusko federacijo. Četrto

poglavje poda kratek zgodovinski oris in trenutno stanje ključnih zamrznjenih

konfliktov v regiji. Peto poglavje postreže s pregledom dobrega gospodarskega

sodelovanja med partnerkama, predvsem na pomembnem področju energetske

10

(so)odvisnosti, dotakne pa se tudi ruskega vstopa v STO. Ker se globalnim

varnostnim izzivom ne more izogniti nobena družba na svetu in ker je reševanje

teh vprašanj mogoče zgolj s sodelovanjem vseh, se šesto poglavje magistrskega

dela dotakne najbolj perečih mednarodnih varnostnih problemov in hkrati pokaže,

da skupna stališča in strategije premagovanja le-teh lahko pripeljejo do bolj

poglobljenega sodelovanja tudi na drugih področjih. Sedmo poglavje se loteva

vprašanja, ali so lahko trenutne ovire v odnosih med EU in Rusijo po temeljitem

premisleku obeh strani tudi morebitna potencialna področja uspešnega strateškega

sodelovanja. V sklepnem poglavju so preverjene hipoteze in cilji, ovrednoten

gospodarski in politični pomen sodelovanja obeh partnerk ter ocenjeno

raziskovalno delo v luči obstoječe literature. Z analitičnega vidika je v magistrskem

delu največ pozornosti namenjene predvsem razumevanju kompleksnosti odnosov

med EU in Rusko federacijo na gospodarskem, političnem, varnostnem in

vrednotnem področju.

1.4. Vrednost magistrske naloge za teorijo in prakso

Magistrska naloga se ukvarja z nedvomno aktualno temo vprašanja dejanskega in

ne zgolj deklarativnega strateškega partnerstva med EU in Rusko federacijo, kar je

ključnega pomena v luči pogajanj o novem Sporazumu o partnerstvu in

sodelovanju. Magistrska naloga je prispevek k celovitemu prikazu kompleksnosti

tako pravnih kot tudi političnih odnosov med EU in Rusko federacijo in t. i.

strateškega partnerstva. Skozi nalogo skušamo obstoječe pravne in druge vire, ki

so podlaga medsebojnega sodelovanja, postaviti v dejanski družbenopolitični

kontekst. Prispevek naloge pa je tudi v tem, da so ob koncu pregleda odnosov na

podlagi ugotovitev predlagane poti za naprej, ki bi lahko omogočile bolj uspešno

vzpostavitev dejanskega strateškega partnerstva med obema silama.

Pomembna vrednost naloge se kaže v dejstvu, da je predstavljen celovit pregled

ključnih dejavnikov, ki vplivajo na kompleksnost odnosa med EU in Rusko

federacijo, saj je problematika v strokovni literaturi obravnavana predvsem po

11

posameznih segmentih. Večina uradnih in znanstvenih virov, ki so bili preučeni, je

v angleškem jeziku, zato smo si prizadevali k razvoju prevodno ustreznega

izrazoslovja v slovenski jezik. Omejitev, ki se nakazuje že v samem začetku, je

dejstvo, da ni bila natančno predelana dostopna literatura v ruskem jeziku, čeprav

so ruski avtorji nedvomno upoštevani, saj je njihovo znanstveno raziskovanje

objavljeno tudi v drugih jezikih. Dodatno k temu se naloga nekaterih tem dotakne le

toliko, kolikor je to potrebno za boljše razumevanje obravnavane problematike,

zato bi si v drugem okviru zaslužile več pozornosti.

12

2. TEMELJNI POJMI

2.1. Evropa in Evropska unija

Glede na 49. člen Pogodbe o Evropski uniji lahko za članstvo v Uniji zaprosi

»vsaka evropska država, ki spoštuje vrednote iz člena 2.«10 Vendar se kljub tej

omejitvi poraja vprašanje kaj je Evropa in kje so njene meje.

V geografskem smislu je Evropa kontinent, ki ga je zelo težko definirati. Na severu,

jugu in zahodu je določitev meje relativno enostavna – Arktični ocean,

Sredozemsko morje in Atlantski ocean so v grobem naravne meje Evrope. Vendar

pa je na vzhodu evropsko mejo zelo težko določiti. Dolgo je kot naravna meja med

Evropo in Azijo veljala reka Donava. Rusko cesarstvo in njegpva orientiranost proti

Zahodu pod Petrom Velikim je prinesla širitev pojma Evrope čez Donavo vse do

Urala. Za tiste, ki močno dvomijo v evropske korenine te države, ki se razteza vse

do Vladivostoka, je Donava še vedno skrajna meja Evrope. Vseeno pa se v

(geo)političnem smislu poraja vprašanje ali je Rusija le evropska?

Huntington v svojem delu Spopad civilizacij ugotavlja, da je bila petinštirideset let

železna zavesa osrednja razmejitvena črta v Evropi, ki se je po njenem padcu

premaknila več sto kilometrov proti vzhodu. Zdaj je to črta, ki razmejuje narode

zahodnega krščanstva na eni strani od muslimanskih in pravoslavnih narodov na

drugi.11 O Rusiji meni, da je t. i. raztrgana država, ki sicer ima eno samo

prevladujočo kulturo, ki jo umešča v eno samo civilizacijo, vendar je dejansko

razdeljena, saj njeni prebivalci in voditelji ne vedo, ali naj se Zahodu pridružijo ali

naj ga izzovejo.12 Vseeno pa avtor zagovarja tezo, da je Rusija v prvi vrsti vodilna

oziroma jedrna nezahodna država ločene pravoslavne civilizacije, ki pa si po drugi

strani z Zahodom deli precejšen del kulturne dediščine.13

10 Vrednote navedene v 2. členu Pogodbe o Evropski uniji so spoštovanje človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanje človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. 11 Huntington, Samuel P.: Spopad civilizacij, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005, str. 21. 12 Ibid., str. 41, 178-179. 13 Ibid., str. 51.

13

EU ima 27 držav članic, ki se razprostirajo na ozemlju velikem 4.324.782 km2 in

imajo skupno 502.486.499 prebivalcev.14 V primerjavi z ostalimi državami in

zvezami držav, imajo države članice najmočnejše gospodarstvo glede na BDP, po

površini sedmo največje ozemlje in so na tretjem mestu po številu prebivalstva.

Glavni cilji EU15 so doseči uravnotežen in trajnosten razvoj na vseh področjih,

uveljaviti identiteto EU na mednarodnem prizorišču, razvijati državljanstvo EU,

ohranjati in razvijati EU kot območje svobode, varnosti in pravice ter ohranjati in

izpolnjevati pravni red EU.

Grozote druge svetovne vojne so evropske voditelje pripeljale do spoznanja, da je

združitev njihovih držav edini način, da zagotovijo trajni mir. Tako je francoski

zunanji minister Robert Schuman predlagal povezovanje premogovništva in

jeklarske industrije. Posledica je bil podpis Pariške pogodbe iz leta 1951 s strani

šestih držav, s katero je bila ustanovljena Evropska skupnost za premog in jeklo.

Naslednji korak v povezovanju je bil narejen leta 1957 s podpisom Rimske

pogodbe, ki je privedla k nastanku Evropske skupnosti za atomsko energijo

(EURATOM) in Evropske gospodarske skupnosti, ki je bila ključnega pomena za

nadaljnje povezovanje. Zgoraj omenjene tri skupnosti pa so leta 1967 spojile svoje

osrednje institucije. Nov korak na poti tesnejšega združevanja je bil sprejem

Enotnega evropskega akta (1987), ki je Evropski gospodarski skupnosti dodal

nove pristojnosti. Leta 1992 je bila podpisana Maastrichtska pogodba ali Pogodba

Evropske unije, ki je ustvarila unijo treh stebrov.16 Sledila je leta 1997 podpisana

Amsterdamska pogodba, ki je pomenila nadgradnjo Maastrichtske pogodbe,

predvsem v smislu nadaljnjega povezovanja drugega in tretjega stebra. Pogodba iz

Nice, ki je začela veljati leta 2003, je zadevala predvsem reformo institucij, da bi

lahko Unija po širitvi na 27 držav učinkovito delovala. V tem obdobju EU združuje

elemente klasične mednarodne organizacije, hkrati pa je nekakšna zveza »sui

14 Sredi leta 2013 bo EU dobila še 28 državo članico, in sicer Hrvaško, ki je pristopno pogodbo z EU podpisala 9. decembra 2011, njen vstop pa je po končanem ratifikacijskem procesu in referendumu na Hrvaškem predviden za 1. julij 2013. Tako se bo EU povečala za 56.594 km2 in za 4.443.000 prebivalcev (popis 2006). 15 Povzeto po: Vodnik, Tina, Kobar, Jasna in Horjak, Špela (ur.): Priročnik za sodelovanje slovenskih vladnih predstavnikov v postopkih odločanja v EU, Služba Vlade RS za evropske zadeve, Celje, 2004, str. 9. 16 Trije stebri so: prvi steber – Evropska skupnost (opuščen je bil izraz »gospodarska«), drugi steber – Skupna zunanja in varnostna politika in tretji steber – policijsko in pravosodno sodelovanje.

14

generis«. Na področju Skupne zunanje in varnostne politike (SZVP) ter

sodelovanja v kazenskih zadevah je EU ohranjala medvladno obliko sodelovanja,

medtem ko je v zvezi s politikami Evropske skupnosti že razvila nekatere elemente

nadnacionalnosti.

Nov prelom v zgodovini razvoja EU je bil dogovor o pripravi nove pogodbe, ki bi

omogočala učinkovitejše delovanje Unije, poenostavitev postopkov ter posledično

zmanjšanje demokratičnega deficita. To je pripeljalo do Leakenske deklaracije in

ustanovitve Konvencije za ustavo. Rezultat dela Konvencije je bil podpis Pogodbe

o Ustavi za Evropo s strani voditeljev držav in vlad petindvajsetih držav članic 29.

oktobra 2004 v Rimu. Pogodba je bila ratificirana le v nekaj državah, njen sprejem

pa so ustavile referendumske zavrnitve v Franciji in na Nizozemskem. Zavrnitev

Pogodbe o Ustavi za Evropo na referendumih je pripeljala do sklepov znotraj Unije,

da je treba spremeniti posamezne dele ustavne pogodbe in tako zaključiti

institucionalno krizo. Velik trud Nemčije v času njenega predsedovanja je pripeljal

do kompromisa o mandatu za novo medvladno konferenco o reformni pogodbi, ki

jo je sprejel Evropski svet 22. junija 2007 v Berlinu. Ključni dosežki dogovora o

reformi temeljnih pogodb so bili ohranitev večjega dela vsebinskih določil ustavne

pogodbe, dodelitev pravne osebnosti Uniji, odprava tristebrne strukture, lažji načini

odločanja v Svetu17 (odločanje s kvalificirano večino na mnogih novih področjih),

ohranitev rešitev na področju pravosodnega sodelovanja, vzpostavitev funkcije

predsednika Evropskega sveta in Visokega predstavnika za zunanje zadeve in

varnostno politiko, vključitev koncepta solidarnosti pri boju proti podnebnim

spremembam ter povečanje vloge nacionalnih parlamentov.18

Končno besedilo pogodbe, ki jo je pripravila medvladna konferenca, je bilo sprejeto

na neformalnem zasedanju Evropskega sveta 18. in 19. oktobra 2007. Države

članice so Lizbonsko pogodbo v Lizboni podpisale 13. decembra 2007. Podpisu

pogodbe je sledila uspešna ratifikacija v vseh 27 državah članicah, zato je

17 Z Lizbonsko pogodbo je bil naziv Svet EU spremenjen v Svet, vendar je zaradi pojmovne jasnosti v nalogi uporabljen naziv Svet EU. 18 Povzeto po: Vodnik, Tina: Poročilo zasedanja Evropskega sveta z dne 21. in 22. junija 2007, Coreper 2, Vladno gradivo, Misija EU Bruselj, 2007, str. 1.

15

Lizbonska pogodba stopila v veljavo s 1. januarjem 2009 in predstavlja novo

pravno podlago delovanja EU.

2.2. Ruska federacija

Ruska federacija je največja soseda EU. Njena površina (17.075.400 km2) se na

zahodnem delu stika z nekaterimi državami članicami EU (Estonijo na 294 km,

Finsko 1.340 km, Latvijo 217 km, Litvo (Kaliningrad) 227 km, Poljsko (Kaliningrad)

206 km). Prav tako je tudi najbolj poseljena soseda s skoraj 144 milijoni

prebivalcev. Okoli milijon jih živi v ruski eksklavi Kaliningrad. Rusija je glavna

strateška in diplomatska naslednica bivše Sovjetske zveze, saj je med drugim

podedovala sedež v Varnostnem svetu Združenih narodov in veliko vojaško

premoženje, vključno z obsežnim jedrskim arzenalom. Prav tako igra pomembno

vlogo v regiji, ki jo zaznamujejo nekateri zamrznjeni konflikti, kot sta Pridnestrje in

Gorski Karabah ter revolucije v Gruziji in Ukrajini.

Ruska federacija se je pridružila dejavnostim številnih organizacij v Evropi. Tako je

postala članica Sveta Evrope 28. februarja 1996, ratificirala je Evropsko konvencijo

človekovih pravic in priznala pravico individualne pritožbe 5. maja 1998. Kar

zadeva OVSE, je nadaljevala, kjer je nehala Sovjetska zveza.19 Po osamosvojitvi

se je Rusija vključila tudi v dejavnosti Nata z ustanovitvijo Severnoatlantskega

sveta za sodelovanje (angl. North Atlantic Cooperation Council), ki se je kasneje

preimenoval v Evro-atlantski partnerski svet (angl. Euro-Atlantic Partnership

Council). Leta 1994 se je pridružila programu Partnerstvo za mir, leta 2002 pa je bil

ustanovljen Svet Nato - Rusija.

V luči tega neizčrpanega seznama geopolitičnih in gospodarskih lastnosti Rusija ni

soseda EU »comme les autres«. Iz okvira Evropske sosedske politike (ESP) se je

Rusija dejansko izključila v želji, da jo EU obravnava kot veliko silo. Rusija zato

daje prednost razvoju strateškega partnerstva z EU, po vzoru odnosov med EU in

19 Sovjetska zveza je Helsinško sklepno listino podpisala leta 1975, Pariško listino pa leta 1990.

16

ZDA. Države članice so si sicer enotne v podpori načelu dobrih in tesnih odnosov z

Rusijo, ki temeljijo na skupnih vrednotah kot sredstvu za zagotavljanje stabilnosti in

blaginje na evropskem kontinentu. Po drugi strani pa se pogosto razlikujejo v

svojem odnosu do Rusije, nekaj kar se je še dodatno okrepilo s širitvijo leta 2004.

Povedano na kratko, Ruska federacija je in bo še naprej zahtevna partnerica za

EU, če ne celo največji izziv za evropsko Skupno zunanjo in varnostno politiko.20

2.3. Strateško partnerstvo

Urejanje odnosov med EU in državami, ki niso članice, je neizogibno v okolju, kjer

so prisotna varnostna tveganja in kjer je treba ohranjati tako gospodarske, politične

kot vojaške/varnostne interese. Partnerstva se gradijo na širokem pristopu k

varnosti in razvoju ter temeljijo na različnih ravneh sodelovanja. Namenjena so

skupnim strateškim in političnim interesom.

Strateška partnerstva EU z že uveljavljenimi globalnimi akterji, kot je na primer

Ruska federacija, pa tudi z akterji, ki postajajo na mednarodnem prizorišču vedno

bolj pomembni (med njih lahko nedvomno štejemo Brazilijo, Kitajsko, Indijo,

Japonsko in Južno Afriko), lahko presežejo zgolj bilateralno sfero in postanejo

pomembno okolje za skupno oblikovanje mednarodne agende in oblikovanje

usklajenih strategij pri spopadanju z največjimi svetovnimi izzivi. Vendar pa EU ni

razvila jasne definicije besedne zveze strateško partnerstvo. Delno jasno je zgolj

to, da želi s strateškimi partnerstvi spodbujati učinkovit multilateralizem pri

zasledovanju skupnih izzivov. Bolj konkretno naj bi bil glavni namen partnerstva

»omogočiti aktivno iskanje skupne podlage pri vprašanjih vzajemnega interesa,

podpirati politični agendi obeh pogodbenic in izvajati skupne politične ukrepe na

regionalni, /.../ in svetovni ravni.«21 Katera so vprašanja vzajemnega interesa, se

20 Blokmans, Steven in Lazowski, Adam (ur.): The European Union and its Neighbours, T.M.C Asser Institute, Haag, 2006, str. 464-465. 21 Evropska komisija: Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu: Strateškemu partnerstvu EU – Južna Afrika naproti, KOM(2006) 347, Uradni list EU C 225/10, Bruselj, 19. 9. 2006. Dostopno prek: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2006:0347:FIN:SL:HTML (28. 3. 2011).

17

razlikuje od partnerstva do partnerstva, za Rusijo so ta vprašanja nedvomno

energetika, zamrznjeni konflikti, trajna stabilnost v evropski soseščini idr.

Nekaj avtorjev sicer v nejasni definiciji strateških partnerstev ne vidi težav. Grevi22

celo meni, da je to prednost, saj omogoča določeno mero fleksibilnosti in

konstruktivne dvoumnosti, ki je nujna pri takšnem konceptu. Prostor, ki ni jasno

definiran, namreč omogoča koncesije, pragmatizem in prilagoditve. Na drugi strani

pa Biscop in Renard23 predstavljata mnenje večine kritikov koncepta, ki mu očitajo

pomanjkanje vsebinske jasnosti in s tem možnost neskončnega raztezanja

koncepta. Avtorja menita, da pogosto izgleda, kot da je sam obstoj partnerstva bolj

pomemben od njegove vsebine. Obstaja zgolj nekaj jasnih kriterijev, na podlagi

katerih se lahko posamezno državo kvalificira kot strateško partnerko. 21. člen

Pogodbe o Evropski uniji določa, da si »Unija prizadeva razvijati odnose in graditi

partnerstvo s tretjimi državami /.../, ki z njo delijo načela demokracije, pravne

države, univerzalnosti in nedeljivosti človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

spoštovanja človekovega dostojanstva, enakosti in solidarnosti ter spoštovanja

načel Ustanovne listine Združenih narodov in mednarodnega prava.«24 Dodatno k

temu naj bi bil »posebni namen statusa strateškega partnerja, da zmogljivost

države partnerice uporabi za izvajanje pomembnega vpliva na svetovna

vprašanja.«25 Zgoraj zapisano besedičenje kaže na dejstvo, da je uporaba

besedne zveze strateško partnerstvo postala zelo modna in izpraznjena prave

vsebine.

Brez prave strategije bi strateška partnerstva utegnila postati nepomembna,

medtem ko lahko s pravo strategijo postanejo zelo učinkovit instrument skupne

22 Grevi, Giovanni: The rise of strategic partnerships: between interdependence and power politics. V: Grevi, Giovanni in de Vascolencelos, Álvaro (ur.), Partnerships for effective multilateralism, EU relations with Brazil, China, India and Russia, Chaillot Paper 109, maj 2008, str. 158. 23 Biscop, Sven in Renard, Thomas: A Need for Strategy in a Multipolar World: Recommendations to the EU after Lisbon, Security Policy Brief No. 5, Egmont, januar 2010. Dostopno prek: http://www.egmontinstitute.be/papers/10/sec-gov/SPB-5_EU-Strategy-for-a-Multipolar-World.pdf (28. 3. 2011); Biscop, Sven in Renard, Thomas: The EU's Strategic partnerships with the BRIC: Where's the Strategy?, BEPA Monthly Brief, Issue 29, september 2009, str. 6-8. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/bepa/pdf/publications_pdf/special_editions/issue_29_final_-_bric.pdf (28. 3. 2011). 24 21. člen Pogodbe o Evropski uniji. 25 Evropska komisija: Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu: Na poti k strateškemu partnerstvu med Evropsko unijo in Mehiko, KOM(2008) 447 konč., Bruselj, 15. 7. 2008. Dostopno prek: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2008:0447:FIN:SL:HTML (28. 3. 2011).

18

evropske zunanje politike. Dodatni pomislek, ki se poraja, je tudi v razumevanju

strateškega partnerstva in multilaterlizma s strani države partnerke. Ruska

definicija multilateralizma pomeni prej pot za dosego ravnotežja moči kot pa

globalno vladanje, kar si s pojmom učinkovit multilateralizem predstavlja EU.

Herman van Rompuy, predsednik Evropskega sveta, je v svojem prvem

zunanjepolitičnem govoru februarja 2010 dejal, da mora EU »pregledati in okrepiti

odnose s ključnimi partnerji.«26 Pri tem je mislil predvsem na ZDA, Kanado, Rusijo,

Kitajsko, Japonsko, Indijo in Brazilijo. Nekaj mesecev kasneje je Visoka

predstavnica EU za zunanje zadeve in varnostno politiko Catherine Ashton na

konferenci v Atenah predstavila drugačen seznam strateških partnerjev EU.

»Vlagati moramo v partnerstva, nadaljevati z delom z našimi `veljavnimi

partnerstvi`, kot so ZDA, Rusija, Japonska in Kanada, in se osredotočiti tudi na

razvijajoče se odnose z nastajajočimi ali nastalimi silami Kitajsko, Indijo, Brazilijo,

Južno Afriko, Indonezijo.«27 Iz dokumentov EU je razvidno, da ima EU uradno

sklenjenih devet strateških partnerstev s tretjimi državami: Brazilijo, Indijo,

Japonsko, Južno Afriko, Kanado, Kitajsko, Mehiko, Rusijo in ZDA. Sicer ni povsem

jasno, na kakšen način je prišla do tega seznama in kakšni so razlogi zanj.

Nekatere države (na primer ZDA) so razumljene kot naravne partnerke EU, druge

pa so enostavno prevelike (na primer Kitajska in Rusija), da bi jih zanemarili. Za

vse ostale je logika, ki leži za partnerstvom, manj jasna.28 Predsednik Evropskega

sveta Van Rompuy je sicer iskren, ko govori o pomenu skupnih interesov pri izbiri

partnerjev. Zanj morajo »strateška partnerstva EU temeljiti na ravnotežju skupnih

prednosti in obvez. Prednosti globalnih omrežij mora spremljati občutek

odgovornega lastništva in vlaganje v njegovo delovanje. Ne sme se zgoditi, da

imajo nekatere partnerke koristi od mednarodne trgovine, hkrati pa manipulirajo s

pravili vlaganja in intelektualne lastnine.«29

26 Van Rompuy, Herman: Challenges for Europe in a changing world, govor za College of Europe, 25. 2. 2010. Dostopno prek: http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/en/ec/113067.pdf (28. 2. 2011). 27 Ashton, Catharine: Europe and the world, govor za Megaron »The Athens Concert Hall«, 8. 7. 2010. Dostopno prek: http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=SPEECH/10/378&format=HTML&aged=1&language=EN&guiLanguage=en (28. 3. 2011). 28 Renard, Thomas: Strategy Wanted: The European Union and Strategic Partnerships, Security Policy Brief No. 13, Egmont, september 2010. Dostopno prek: http://www.egmontinstitute.be/papers/10/sec-gov/SPB13-EU-Strategic-Partnerships.pdf (28. 3. 2011). 29 Van Rompuy, Herman: Tiskovna konferenca pred srečanjem G8, Toronto, 24. 6. 2010. Dostopno prek: http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/en/ec/115488.pdf (28. 3. 2011).

19

Renard30 pri razpravi o strateških partnerstvih EU govori o dveh predpostavkah.

Prvič, vsa strateška partnerstva niso identična; in drugič, vsa strateška partnerstva

niso enakovredna. Avtorjeva razmišljanja je mogoče ponazoriti v spodnji tabeli.

Tabela 1: Matrica strateških partnerstev EU

Neformalna partnerstva Formalna partnerstva

Supersila ZDA

Velesile Rusija Kitajska

Vodilna sila Japonska

Kanada

Indija

Brazilija

Mehika

Južna Afrika

Vir: Renard, Thomas: Strategy Wanted: The European Union and Strategic Partnerships, Security Policy Brief No. 13, Egmont, september 2010, str. 3.

Renard v zgornji matrici razlikuje med ravnijo strateške pomembnosti partnerjev na

eni strani in ravnijo formaliziranosti partnerstva na drugi. Vse države v tabeli so v

evropskem diskurzu imenovane kot strateške partnerke, vendar pa imajo nekatere

večjo težo kot druge. Avtor meni, da moramo zato ločiti formalna strateška

partnerstva od t. i. »resničnih strateških partnerstev« in enega »velikega

strateškega partnerstva«. Resničnega strateškega partnerja Renard definira kot

»ključnega globalnega akterja, ki ima osrednjo vlogo pri reševanju globalnih izzivov

- v smislu, da EU ne more rešiti teh vprašanj brez pozitivnega prispevka tega

partnerja - in ki je ključen za globalno povečanje učinkovitega multilateralizma.«31

Dodatno k temu Biscop in Renard32 menita, da obstajata za EU dve vrsti

partnerstev. Prvič, partnerstvo z Rusijo, Indijo, Kitajsko in ZDA za vsestransko

sodelovanje; in drugič, z ostalimi (Brazilijo, Mehiko, Južno Ameriko) za omejeno

30 Renard, Thomas: Strategy Wanted …, str. 2. 31 Ibid. 32 Biscop, Sven in Renard, Thomas: A Need for Strategy in a Multipolar World ..., str. 3.

Nujen partner Ključni partnerji Naravni zavezniki Regionalni partnerji

20

sodelovanje. Po mnenju Bendiekove in Kramerja33 starejša in bolj konsolidirana

partnerstva predstavljajo dodatno oviro pri postavljanju novih smeri in prioritet v teh

partnerstvih.

Podobno kot s precej arbitrarno izbiro strateških partnerjev je tudi z izbiro

tematskih področij, ki jih ta partnerstva pokrivajo. Evropska varnostna strategija

(2003) omenja terorizem, širjenje orožja za množično uničenje, regionalne

konflikte, nedelovanje držav in organiziran kriminal kot glavne globalne izzive, s

katerimi se je treba soočiti. Poročilo o izvajanju Evropske varnostne strategije

(2008) k zgornjemu naboru groženj doda še kibernetsko varnost, energetsko

varnost, podnebne spremembe, povezavo med varnostjo in razvojem, piratstvo ter

osebno in lahko orožje, kasetne bombe in protipehotne mine. Prav tako poudarja

pomen zaključka kroga pogajanj STO iz Dohe, reformo multilateralnega sistema

(OZN, Mednarodni denarni sklad, G8 itd.), krepitev Mednarodnega kazenskega

sodišča in človekovih pravic ter doseganje razvojnih ciljev tisočletja. Vse našteto

pa se ne odslikava nujno v strateških partnerstvih s tretjimi državami, ki pa vseeno

vsaj delno presegajo tipične trgovinske in razvojne sporazume.

16. septembra 2010 je v Bruslju potekal Evropski svet, kjer so predsedniki vlad in

držav med drugim razpravljali tudi o odnosih EU s strateškimi parterji. Razprava je

tekla v smeri razrešitve vprašanja, kako dati nov zagon zunanjim odnosom Unije in

pri tem v celoti izkoristiti priložnosti, ki jih nudi Lizbonska pogodba, ob odločnejšem

zastopanju svojih interesov in vrednot ter v duhu vzajemnosti in vzajemnih koristi.

V sprejetih sklepih je zapisano, da »strateška partnerstva s ključnimi svetovnimi

akterji Evropski uniji pomagajo pri uresničevanju evropskih ciljev in interesov,

vendar bo tako sodelovanje uspešno le, če bo temeljilo na vzajemnih interesih in

koristih ter če bo upoštevano dejstvo, da imajo vsi udeleženci pravice, pa tudi

dolžnosti. Popolna vključitev hitro rastočih gospodarstev bo omogočila

enakomerno izkoriščanje ugodnosti in pravično porazdelitev odgovornosti. V tem

33 Bendiek, Annegret in Kramer, Heinz: The EU as a Strategic International Actor: Substantial and Analytical Ambiguities, European Foreign Affairs Review, Vol. 15, Issue 4, november 2010, str. 472.

21

smislu je eden od ključnih ciljev /…/ okrepitev trgovine s strateškimi partnerji.«34

Ukrepi, ki jih predvidevajo sklepi, so v razmerah finančne in gospodarske krize

usmerjeni predvsem v sprejetje ambicioznih sporazumov o prosti trgovini in v

boljši dostop do tujih trgov za evropska podjetja ter poglobitev regulativnega

sodelovanja z glavnimi trgovinskimi partnerji. Glede strateških odnosov z Rusijo je

zapisano, da bo decembrsko srečanje (2010) na vrhu »priložnost za poglobitev

sodelovanja ter zlasti za razpravo o ruskem načrtu za modernizacijo; sodelovanje

bi moralo biti intenzivnejše pri gospodarskih vprašanjih, kot so energetika, naložbe

in inovacije, pri varnostnih vprašanjih, vključno z zamrznjenimi spori, pri

preprečevanju terorizma in organiziranega kriminala ter pri okoljskih vprašanjih,

vključno s podnebnimi spremembami.«35

Čeprav ostaja koncept partnerstva slabo definiran, uradni dokumenti vključujejo

dva konstitutivna elementa: skupne vrednote in skupno lastništvo.36 Tako na primer

Strategija ESP vključuje celotno poglavje o zavezah k skupnim vrednotam, kot so

spoštovanje človeškega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, vladavine

prava, spoštovanja človekovih pravic, pluralizma, strpnosti, pravičnosti, solidarnosti

in nediskriminacije.37 Vse našteto pa so pravzaprav abstraktne (zahodne) vrednote,

ki zahtevajo dodatno kontekstualizacijo, hkrati pa ni jasno, če so dejansko skupne

vsem partnerkam. Namesto tega Komisija navaja, da si EU »v svojih odnosih s

širšim svetom prizadeva za potrditev in spodbujanje teh vrednot«38 - torej

domnevno univerzalnih vrednot, kar jasno nakazuje na EU-centričen pogled na

vzpostavljanje odnosov z zunanjim svetom. Skupno lastništvo pa gradi na

implicitnem razumevanju skupnih vrednot in interesov zatrjujoč, da ni zgolj izid tisti,

temveč dejanski proces partnerstva, ki bi moral enakovredno zadovoljiti obe strani.

Tako Komisija meni, da je »skupno lastništvo procesa, temelječe na zavedanju

34 Evropski svet: Sklepi, EUCO 21/10, 16. 9. 2010, Dostopno prek: http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=DOC/10/3&format=HTML&aged=1&language=SL&guiLanguage=en (23. 1. 2011). 35 Ibid. 36 Korosteleva, Elena A.: Change or Continuity: Is the Eastern Partnership an Adequate Tool for the European Neighbourhood?, International Relations, Vol. 25, No. 2, junij 2011, str. 246-248. 37 European Commission: Communication form the Commission: European Neighbourhood Policy - Strategy Paper, COM(2004) 373 final, Bruselj, 12. 5. 2004, str. 12-13. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/world/enp/pdf/strategy/strategy_paper_en.pdf (19. 7. 2010). 38 Ibid.

22

skupnih vrednot in skupnih interesov, ključno. EU partnerjem ne želi vsiljevati

prednostnih nalog ali pogojev. Uspeh Akcijskih načrtov je odvisen od jasnega

priznanja skupnih interesov /.../. Od partnerjev se ne pričakuje sprejemanja nekih v

naprej določenih prednostnih nalog. Te bodo opredeljene s skupnim soglasjem.«39

Korosteleva40 ocenjuje, da se ideja partnerstva ob odsotnosti jasnih pravil

vzajemnosti sprevrže v enostransko vizijo EU, ki iz enačbe izvzame nasprotno

stran oziroma partnerja. Odsotnost partnerja v partnerski zvezi pa je problematična

vsaj na dveh ravneh, in sicer zaradi možnosti razveljavitve praktične

implementacije zunanje politike EU in ker bi utegnila ovirati razvoj ugleda EU kot

»sile dobrega« na mednarodnem prizorišču.

Grevi41 se loteva drugega vidika, tako da si zastavlja vrsto vprašanj, kot na primer

ali je EU pripravljena in zmožna biti strateški partner, ali je pripravljena določiti

načela in prioritete, ali ima zadostna sredstva in pogajalske sposobnosti in ne

nazadnje, ali ima priznanje drugih. Na ta vprašanja odgovarja avtor bolj ali manj

nikalno, vsekakor pa priznava, da bi utegnila biti Lizbonska pogodba korak v pravo

smer. Pri strateških partnerstvih EU je zaenkrat viden precejšen razkorak med

pričakovanji in resničnostjo, med pragmatično retoriko in dejansko vsebino. Ta

razkorak pa ima vzroke tako na strani partnerk kot tudi v sami notranji strukturi EU.

Primer ene od najvidnejših notranjepolitičnih in institucionalnih nedoslednosti, ki pa

pomembno ovira razvoj učinkovitega strateškega partnerstva med EU in Rusijo v

zadnjih letih, so temeljne razlike pri oceni grožnje med starimi in novimi članicami

EU glede Rusije. Vsekakor se bo v prihodnjih letih pokazalo, ali imajo

institucionalne spremembe, ki jih je prinesla Lizbonska pogodba, pomemben vpliv

na sistem odločanja v EU, s čimer bi naj Unija razvila večjo koherentnost svoje

zunanje politike.

39 Ibid., str. 8. 40 Korosteleva, Elena A.: Change or Continuity…, str. 248. 41 Grevi, Giovanni: The rise of strategic partnerships…, str. 154-157.

23

Kot že zapisano, se politike držav članic EU v svojih pogledih do Rusije precej

razlikujejo, vendar EU ugotavlja, da Rusija predstavlja »najpomembnejši,

najnujnejši in največji izziv, s katerim se EU sooča na začetku 21. stoletja.«42 Obe

strani že dolgo javno in vedno znova zagotavljata zavezanost k trajnemu in

mirnemu sodelovanju. Tako sta izjavili tudi ob največji širitvi leta 2004, ko sta se

»zavezali k zagotovitvi, da bo širitev EU še tesneje povezala EU in Rusijo v Evropi

brez delitvenih linij.«43 EU in Rusija se torej zavedata, da je njuno partnerstvo nujno

in koristno. Vendar pa se avtorji, ki v svojih prispevkih obravnavajo strateška

partnerstva, strinjajo, da tovrstnim partnerstvom manjka jasna strateška vsebina.

Nujna predpostavka uspešnih strateških partnerstev je, da se tudi EU razvije v

strateškega akterja. Transatlantsko partnerstvo zaenkrat ostaja nedvomno

najpomembnejše partnerstvo med vsemi, vendar pa se nakazuje dodaten, bolj

poglobljen razvoj odnosov tudi z državami BRICS,44 med katere sodi tudi Rusija.

42 Solana, Javier: The EU-Russia Strategic Partnership, Stockholm, 13. 10. 1999. Dostopno prek: http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/EN/discours/59417.pdf (15. 12. 2011). 43 European Union: Joint Statement in EU Enlargement and EU-Russia Relations, Bruselj, 27. 4. 2004. Dostopno prek: http://eeas.europa.eu/russia/docs/js_eu-russia_2004_en.pdf (15. 12. 2011). 44 BRICS je kratica za Brazilijo, Rusijo, Indijo, Kitajsko in Republiko Južno Afriko.

24

3. PRAVNE IN DRUGE PODLAGE STRATEŠKEGA PARTNERSTVA MED

EVROPSKO UNIJO IN RUSKO FEDERACIJO

Povezava med EU in Rusijo ter vizije glede prihodnost kontinenta so vidne v več

dokumentih EU. Leta 1995 je Komisija poudarila, da »je skrajni čas, da Evropska

unija in Rusija prepoznata svojo zgodovinsko poslanstvo kot dve ključni evropski

sili in si v skupnem interesu prizadevata za razvoj tesnega in medsebojno

obogatenega partnerstva, ki bo odseval njun politični, socialni in gospodarski

pomen, hkrati pa odražal njuno odzivnost in spoštovanje človekovih pravic, brez

česar bo sodelovanje ostalo neizpolnjeno in brez vsebine.«45 Evropska varnostna

strategija prav tako izpostavlja, čeprav zelo na kratko, da si mora EU »še naprej

prizadevati za tesnejše odnose z Rusijo, ki igra pomembno vlogo pri naši varnosti

in blaginji. Spoštovanje skupnih vrednot bo izboljšalo napredek pri dosegi

strateškega partnerstva.«46 Poleg dejstva, da je Rusija največja soseda EU,

pomemben politični akter v mednarodni skupnosti, tretja največja gospodarska

partnerka EU (za ZDA in Kitajsko) ter predvsem največja dobaviteljica energentov

(nafte in zemeljskega plina), od katerih je levji delež držav članic EU tudi odvisen.

Odnos EU - Rusija je trenutno pravno podkrepljen s Sporazumom o partnerstvu in

sodelovanju, sklenjenim leta 1994 med Evropskimi skupnostmi in njenimi članicami

na eni in Rusko federacijo na drugi strani.

V nadaljevanju poglavja je prikazan pregled ključnih pravnih podlag, na katerih

temelji odnos EU - Rusija.47

45 European Commission: Communication of the Commission on the European Union and Russia: the future relationship, COM(95) 223 final, Bruselj, 31. 5. 1995. Dostopno na: http://aei.pitt.edu/2789/01/057.pdf (10. 4. 2010). 46 Evropski svet: Varna Evropa v boljšem svetu. Evropska varnostna strategija..., str. 14. 47 Poudariti je treba, da se do začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe, ko je EU dobila pravno osebnost, vsi sklepi in pravni akti nanašajo na Evropske skupnosti in ne na EU, ki je sicer njena pravna naslednica. V besedilu bo zaradi lažje razumljivosti kljub temu uporabljena besedna zveza Evropska unija, razen v primerih doslednega navajanja naslovov in določil posameznih pravnih aktov.

25

3.1. Sporazum o partnerstvu in sodelovanju o vzpostavitvi partnerstva med

Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in

Rusko federacijo na drugi

Vzpostavitev in razvoj odnosov med EU in Rusijo sta relativno nova, če

upoštevamo dejstvo, da sta obe akterki na mednarodnem prizorišču relativno

mladi. Rusija je nastala kot suverena in neodvisna država po razpadu Sovjetske

zveze leta 1991. S strani Evropske skupnosti in njenih držav članic je bila kot

»nova neodvisna država«48 priznana 31. decembra 1991. V tem obdobju so bile

države članice Evropske skupnosti v postopku podpisovanja Pogodbe o Evropski

uniji, ki je vzpostavila Unijo s ciljem, da »uveljavi svojo identiteto na mednarodnem

prizorišču«,49 predvsem preko Skupne zunanje in varnostne politike.50 V tem

kontekstu je bil odnos med EU in Rusijo formaliziran v Sporazumu o partnerstvu in

sodelovanju o vzpostavitvi partnerstva med Evropskimi skupnostmi in njihovimi

članicami na eni strani in Rusko federacijo na drugi (v nadaljevanju Sporazum o

partnerstvu in sodelovanju ali PCA, angl. Partnership and Cooperation

Agreement), ki je bil podpisan 24. junija 1994. Kot del nastajajoče politike EU do

Vzhoda je ta sporazum zamišljen kot alternativa k pristopu, ki ga je Unija razvijala

do srednje in vzhodnoevropskih držav s t. i. Evropskimi sporazumi. Ti so kasneje

postali prva stopnička na poti k članstvu v EU. PCA je bil dopolnjen z več

sektorskimi sporazumi in vseobsegajočimi instrumenti, temelječimi na razvijajoči se

Pogodbi o Evropski uniji. Partnerstvo je zato dobilo precejšnje razsežnosti in

zajema različne dimenzije Unije ter ima posledično izjemno kompleksno pravno

naravo.

48 16. decembra 1991 je bil organiziran izredni ministrski sestanek v okviru Evropskega političnega sodelovanja. Ministri so sprejeli »Smernice za priznanje novih neodvisnih držav v Vzhodni Evropi in Sovjetske zveze«. V skladu z izhajajočo deklaracijo postopek za priznanje novih držav zahteva: spoštovanje načel Ustanovne listine Združenih narodov ter obveze zapisane v Helsinški sklepni listini in Pariški listini, predvsem glede vladavine prava, demokracije, človekovih pravic, zagotovila za pravice narodnih in etničnih manjšin, spoštovanje nespremenljivosti meja, ki se lahko spremenijo samo z miroljubnimi sredstvi in z medsebojnim dogovorom, sprejemanje vseh ustreznih obvez glede razoroževanja, neširjenja jedrskega orožja ter varnosti in regionalne stabilnosti, zaveza k sporazumnemu reševanju sporov, vključno kjer je to potrebno, z arbitražo, vseh vprašanj nanašajočih se na nasledstvo in regionalne spore. 49 Pogodba o Evropski uniji, člen B. 50 Pogodba o Evropski uniji, poglavje V.

26

V nadaljevanju bomo podali pregled ključnih elementov tega večplastnega

partnerstva. Najprej je predstavljen pregled glavnega pravnega temelja – PCA,

nadalje je predstavljena nadgradnja tega partnerstva, predvsem preko Skupne

strategije in štirih Skupnih prostorov, ki so bili postopoma vzpostavljeni preko PCA.

Ta del naloge se v nadaljevanju ukvarja z nekaterimi ključnimi vsebinskimi in

institucionalnimi določili. Največ pozornosti je namenjene določilom, ki zadevajo

različne oblike sodelovanja med partnerkama. Ob koncu je podan premislek o sami

originalnosti sporazuma v luči prava EU, povezanega z zunanjimi odnosi.

Partnerstvo med EU in Rusijo je bilo torej vzpostavljeno s PCA leta 1994. V veljavo

je sporazum stopil šele 1. decembra 1997, in sicer za obdobje desetih let. V času

podpisa sporazuma je Moskva iskala stike tako z EU kot celoto kot s posameznimi

državami članicami, vendar v tem času še ni imela izdelane politike za razvoj teh

odnosov. Na drugi strani je EU že imela pripravljena tri glavna načela za

vzpostavitev odnosov s postsovjetsko Rusijo: (1) spodbujati rusko transformacijo v

tržno demokracijo; (2) razjasniti, da implementacija načrtovanega partnerstva med

EU in Rusijo predpostavlja uveljavitev političnih in gospodarskih reform v Rusiji; (3)

zagotoviti rusko zavezo k skupnim vrednotam v okviru zahodnih norm, brez

pričakovanja polnopravnega članstva v EU.51 Dejstvo, da so bila vsa tri načela tudi

vključena v sporazum, kaže na takratno večjo pogajalsko moč EU in na njen uspeh

pri doseganju soglasja o različnih pristopih do držav Srednje in Vzhodne Evrope,

Rusije in drugih držav članic Skupnosti neodvisnih držav.

PCA temelji na naslednjih načelih in ciljih: spodbujanje mednarodnega miru in

varnosti, podpora demokratičnim normam ter političnim in gospodarskim

svoboščinam. Zasnovan je na ideji skupnega partnerstva, saj pokriva širok spekter

politik, vključno s političnim dialogom, trgovanjem z blagom in storitvami,

podjetništvom in investicijami, finančnim in zakonodajnim sodelovanjem, znanostjo

in tehnologijo, izobraževanjem in usposabljanjem, energetiko, sodelovanjem pri

jedrski in vesoljski tehnologiji, okoljem, transportom, kulturo in preprečevanjem

51 Roberts, Cynthia A.: Russia and the European Union: the Sources and Limits of »Special Relationship«, Strategic Studies Institute, Carlisle, februar 2007, str. 21.

27

ilegalnih dejavnosti. Tako 1. člen PCA predvideva dolg seznam zelo ambicioznih

ciljev, iz katerih je razvidno, da je namen partnerstva med EU in Rusijo:

- zagotavljanje primernega okvira za politični dialog med pogodbenicama, ki bi

jima omogočal razvoj tesnih političnih odnosov na tem področju;

- pospeševanje trgovine in naložb ter skladnih gospodarskih odnosov, temelječih

na načelih tržnega gospodarstva, in na ta način spodbujanje trajnostnega

razvoja;

- krepitev političnih in gospodarskih svoboščin;

- podpiranje ruskih prizadevanj za utrditev demokracije, razvoj gospodarstva in

prehod v tržno gospodarstvo;

- zagotavljanje podlage za gospodarsko, socialno, finančno in kulturno

sodelovanje temelječe na načelih vzajemne koristi, vzajemne odgovornosti in

vzajemne podpore;

- spodbujanje dejavnosti v skupnem interesu;

- zagotavljanje primernega okvira za postopno integracijo med Rusijo in širšim

območjem sodelovanja v Evropi;

- zagotavljanje pogojev za ustanavljanje območja proste trgovine med

Skupnostjo in Rusijo, ki naj bi se v največji meri nanašala na blagovno menjavo

med njima, in pogojev za svobodno ustanavljanje gospodarskih družb,

čezmejno trgovino s storitvami ter prost pretok kapitala.52

Ti cilji so presegli namen predhodnika PCA - Sporazuma o trgovini ter o

trgovinskem in gospodarskem sodelovanju53 iz leta 1989, sklenjenega med

Evropskimi skupnostmi in Sovjetsko zvezo. Nadgradnja odnosov v »partnerstvo«

upošteva politične in gospodarske spremembe, ki so se jih lotile ruske oblasti po

dezintegraciji Sovjetske zveze. Hkrati pa se »sprava« med EU in Rusijo, ki je

omenjena v sporazumu, razlikuje od tiste, zapisane v Pridružitvenih sporazumih, 52 1. člen PCA. 53 Sporazum o trgovini ter o trgovinskem in gospodarskem sodelovanju (angl. Agreement on trade and commercial and

economic cooperation) je bil podpisan med Evropskimi skupnostmi in Sovjetsko zvezo 18. decembra 1989, v veljavo je stopil 1. aprila 1990. Sporazum velja za začetek vzpostavitve uradnih odnosov med EU in Rusijo in se glede na takratne okoliščine nanaša zgolj na vzpostavitev sodelovanja, s poudarkom na spodbujanju in pospeševanju skladnega razvoja in razvejanosti medsebojne trgovine ter na razvoju različnih vrst trgovinskega in gospodarskega sodelovanja. Sporazum je dostopen prek: http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2008/july/tradoc_139580.pdf (28. 12. 2011).

28

sklenjenih v istem obdobju s srednje- in vzhodnoevropskimi državami in kasneje z

državami Zahodnega Balkana. PCA tako ne predvideva polnopravnega članstva v

Uniji. Temelji na pravni osnovi Evropske skupnosti, ki določa trgovinske sporazume

in sporazume o sodelovanju, tj. na prejšnjem 133. členu Pogodbe o Evropski

skupnosti oziroma na veljavnem 207. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije.54

PCA ne ustvarja posebnih, privilegiranih povezav med strankama v sporazumu.

Začetna pravna osnova je bila kasneje nadomeščena z dodatnimi določbami v

skladu z odločitvijo Evropskega sodišča v Mnenju 1/94 o Sporazumu Svetovne

trgovinske organizacije in upoštevajoč širok spekter trgovinskih in gospodarskih

določb tega sporazuma.

V svojem operativnem delu pokriva PCA trgovino z blagom in storitvami, vsebuje

določila o gibanju delavcev, predpisuje določila o približevanju zakonodaje,

spodbuja obe stranki, da sodelujeta na številnih področjih (znanost in tehnologija,

izobraževanje in usposabljanje, energetika, jedrski sektor, okolje, promet, mala in

srednje velika podjetja). Partnerstvu je bil že v samem začetku dan zelo velik

obseg, dodatno pa se je ta obseg predvidenega sodelovanja povečal s (1)

sprejetjem dveh protokolov, ki sta razširila uporabnost PCA na države, ki so

postale polnopravne članice EU v letih 2004 in 2007, (2) z instrumenti, sprejetimi

na podlagi določil Pogodbe o Evropski uniji,55 ter (3) - zaradi okornega

ratifikacijskega postopka sporazumov, ki bi nadomestili PCA – s »soft law«

instrumenti, kot so skupne deklaracije in izjave, sprejete na vrhovih EU - Rusija.

54 207. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije določa: »1. Skupna trgovinska politika temelji na enotnih načelih, zlasti glede sprememb carinskih stopenj, sklenitve sporazumov o carinskih tarifah in trgovini, ki se nanašajo na trgovino z blagom in storitvami, trgovinske vidike pravic intelektualne lastnine, tuje neposredne naložbe, doseganje enotnosti pri ukrepih liberalizacije, izvozno politiko in ukrepe trgovinske zaščite, na primer pri dampingu ali subvencijah. Skupna trgovinska politika se izvaja v okviru načel in ciljev zunanjega delovanja Unije. 2. Evropski parlament in Svet z uredbami, sprejetimi po rednem zakonodajnem postopku, določita ukrepe, s katerimi se opredeli okvir za izvajanje skupne trgovinske politike. 3. Če se je treba z eno ali več tretjimi državami ali mednarodnimi organizacijami pogajati in skleniti sporazum, se ob upoštevanju posebnih določb tega člena uporablja člen 218. Komisija predloži Svetu priporočila, ta pa jo pooblasti za začetek potrebnih pogajanj. Svet in Komisija zagotavljata, da so sporazumi, doseženi s pogajanji, skladni z notranjo politiko in pravili Unije. Komisija vodi pogajanja ob posvetovanju s posebnim odborom, ki ga Svet imenuje za pomoč Komisiji pri izvajanju te naloge, in v okviru smernic, ki jih Svet lahko naslovi nanjo. Komisija o napredku pri pogajanjih redno poroča posebnemu odboru in Evropskemu parlamentu.« 55 Ti instrumenti so na primer Skupna strategija Evropske unije 1999/414/CFPS z dne 4. junija 1999 za Rusijo, OJ 1999 L 157/1; Sporazum med Evropsko unijo in Rusko federacijo o sodelovanju Ruske federacije v Evropski policijski misiji (EUMP) v Bosni in Hercegovini, OJ 2003 L 197/38; Skupni ukrep Sveta 2004/796/SZVP z dne 22. novembra 2004 za pomoč pri fizičnem varovanju jedrskega območja v Ruski federaciji, OJ 2004 L 349/57.

29

Najboljši primer zadnjega zadeva ustanovitev t. i. skupnih prostorov, ki so

natančneje obravnavani v nadaljevanju naloge.

V PCA je velik in zelo pomemben del posvečen institucionalizaciji političnega

dialoga, ki je določen v preambuli, 1. členu sporazuma ter najbolj natančno v

drugemu naslovu sporazuma (6. - 9. člen). V preambuli PCA je navedeno, da sta

se EU in Rusija v želji »po vzpostavitvi rednega političnega dialoga, ki ga

nameravata razvijati in krepiti«,56 dogovorili, da v enem izmed ciljev partnerstva

»zagotovita primeren okvir za politični dialog med pogodbenicama, ki bi jima

omogočal razvoj tesnih odnosov na tem področju.«57 Naslov II PCA se imenuje

Politični dialog, obsega štiri člene in s tem pet različnih oblik političnega dialoga: (a)

srečanja na vrhu, (b) Stalni partnerski svet (prej Svet za sodelovanje), (c) srečanja

na ravni visokih uradnikov, (č) srečanja na ravni strokovnjakov in (d) politični dialog

na parlamentarni ravni (Parlamentarni odbor za sodelovanje). Strateški cilj PCA je

približevanje partnerk, ki naj bi mu sledilo gospodarsko zbližanje in na koncu tudi

zbližanje stališč glede mednarodnih zadev ter sodelovanje pri vprašanjih

demokracije in človekovih pravic.

a) Srečanja na vrhu

Srečanja na vrhu, vrhunska srečanja oziroma vrhove EU - Rusija določa poglavje

Politični dialog v 6. in 7. členu PCA. 6. člen določa:

»Med pogodbenicama se vzpostavi reden politični dialog, ki ga nameravata

razvijati in krepiti. Dialog spremlja in utrjuje približevanje med Evropsko unijo in

Rusijo, podpira politične in gospodarske spremembe, ki potekajo v Rusiji ter

prispeva k vzpostavitvi novih oblik sodelovanja. Politični dialog:

- krepi vezi med Rusijo in Evropsko unijo. Gospodarska konvergenca,

dosežena s tem Sporazumom, bo okrepila njune politične odnose;

- omogoča pospešeno konvergenco stališč o mednarodnih zadevah v

obojestranskem interesu in s tem povečuje varnost in stabilnost;

56 6. člen PCA. 57 Prva alineja 1. člena PCA.

30

- predvideva, da se bosta pogodbenici trudili za sodelovanje o zadevah v

zvezi z upoštevanjem načel demokracije in človekovih pravic in se bosta, če

bo treba, posvetovali o zadevah, povezanih z ustreznim izvajanjem teh

načel.«

Tabela 2: Srečanja na vrhu EU - Rusija

Datum Kraj 15. december 2011 Bruselj 9. - 10. junij 2011 Nizhny Novgorod 7. december 2010 Bruselj

31. maj - 1. junij 2010 Rostov na Donu 18. november 2009 Stockholm 21. - 22. maj 2009 Khaborovsk

14. november 2008 Nica 26. - 27. junij 2008 Khanti Mansijsk 26. oktober 2007 Mafra

18. maj 2007 Samara 24. november 2006 Helsinki

25. maj 2006 Soči 4. oktober 2005 London

10. maj 2005 Moskva 25. november 2004 Haag

21. maj 2004 Moskva 6. november 2003 Rim

31. maj 2003 Sankt Peterburg 11. november 2002 Bruselj

29. maj 2002 Moskva 3. oktober 2001 Bruselj

17. maj 2001 Moskva 30. oktober 2000 Pariz

29. maj 2000 Moskva 22. oktober 1999 Helsinki

15. maj 1998 Birmingham

Do konca leta 2011 je bilo izvedenih že 2858 vrhov EU - Rusija.

Prva točka 7. člena PCA pa določa operativno izvajanje vrhov, ki potekajo med

predsednikom Sveta EU in predsednikom Komisije na eni strani ter predsednikom

58 V razpredelnici je podan podatek le za zadnjih 26 vrhov, saj podatka za prva dva vrhova nismo uspeli zaslediti.

31

Rusije na drugi, načeloma dvakrat letno. Poudariti je treba, da je Rusija edina tretja

država, s katero EU organizira dve srečanji na vrhu letno.

b) Svet za sodelovanje in Stalni partnerski svet

Druga točka 7. člena PCA določa, da politični dialog na ministrski ravni poteka v

Svetu za sodelovanje (angl. Cooperation Council), ustanovljenim po 90. členu, ob

drugih priložnostih pa s trojko Evropske unije, po medsebojnem dogovoru. V 11.

naslovu PCA - Institucionalne, splošne in končne določbe - je v 90. - 94. členu bolj

natančno razdelano delovanje Sveta za sodelovanje. V skladu z 90. in 91. členom

je Svet za sodelovanje vzpostavljen za nadzor nad izvajanjem PCA. Srečuje se na

ministrski ravni enkrat letno ter kadar to zahtevajo okoliščine. Pristojnost ima

preiskovati katerokoli pomembno zadevo, ki izhaja iz PCA in katerokoli drugo

dvostransko ali mednarodno zadevo skupnega interesa, z namenom doseganja

ciljev PCA. Daje priporočila in je sestavljen iz članov Sveta EU in članov Komisije

na eni strani ter članov Vlade Ruske federacije na drugi. Predsedstvo rotira med

predstavnikom EU in članom ruske vlade. 92. člen določa, da Svetu za

sodelovanje pri opravljanju njegovih nalog, predvsem pa pri pripravi srečanj,

pomaga Odbor za sodelovanje (angl. Cooperation Committee). Svet za

sodelovanje lahko ustanovi tudi posebne odbore ali organe (93. člen), ki mu

pomagajo pri izpolnjevanju njegovih dolžnosti. Dodatno 94. člen zahteva, da pri

preučevanju zadev, ki se pojavijo v okviru PCA glede določb, ki se nanašajo na

določen člen Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (angl. General Agreement

on Tariffs and Trade - GATT) Svet za sodelovanje v največji možni meri upošteva

razlago posameznega člena GATT, ki jo na splošno uporabljajo pogodbenice

GATT.

Stalni partnerski svet (angl. Permanent Partnership Council), ki je naslednik Sveta

za sodelovanje, je še vedno odgovoren za nadzor nad izvajanjem PCA. V želji po

boljšem vodenju političnega dialoga in po vzpostavitvi močnejšega, bolj

učinkovitega in bolj transparentnega orodja za upravljanje sodelovanja je bilo na

32

vrhu EU - Rusija 31. maja 2003 dogovorjeno, da se Svet za sodelovanje

preoblikuje v Stalni partnerski svet, ki se bo sestajal bolj pogosto in v različnih

sestavah. V tretji točki Skupne izjave z naslovom Prenovljeni mehanizmi

sodelovanja in dialoga za partnerstvo EU - Rusija v 21. stoletju sta EU in Rusija

povedali naslednje:

»3. Upoštevajoč naše skupne interese pri nadaljnjem razvoju sodelovanja med

Rusijo in EU v 21. stoletju smo opredelili poti za povečanje učinkovitosti

sodelovanja med EU in Rusijo. Močna in učinkovita telesa, ki se ukvarjajo z

vsemi področji sodelovanja, so ključna v tem kontekstu. V ta namen smo se

odločili, da okrepimo obstoječi Svet za sodelovanje kot 'Stalni partnerski svet'.

Deloval bo kot klirinška hiša za vse zadeve našega sodelovanja. Srečeval se bo

bolj pogosto in v različnih formatih, podprt s temeljito pripravo in politično

koordinacijo na obeh straneh. Strukture političnega dialoga je treba racionalizirati.

Dogovorili smo se, da glede tega začnemo z usmerjeno razpravo.«59

Stalni partnerski svet omogoča ministrom, odgovorim za različna področja,

srečanja tolikokrat, kot je to potrebno za razpravo o specifičnih zadevah. Ta svet

se je do danes sestal na ravni zunanjih ministrov, ministrov za notranje zadeve in

pravosodje, energije, promet, raziskave ter okoljskih ministrov.

c) Posvetovanja na ravni visokih uradnikov in strokovnjakov

8. člen PCA določa, da lahko pogodbenici vzpostavita tudi druge postopke in

mehanizme političnega dialoga, zlasti v oblikah srečanj na ravni visokih uradnikov

med trojko EU na eni strani in državnimi uradniki Rusije na drugi (dvakrat letno).

Pri tem se polno uporabljajo vse diplomatske poti ter vsa druga sredstva, vključno

z možnostjo srečanj strokovnjakov, ki bi prispevala k utrjevanju in razvoju dialoga.

Dejansko se posvetovanja na ravni visokih uradnikov in strokovnjakov odvijajo v

okviru rednih srečanj političnih direktorjev zunanjih ministrstev, mesečnih srečanj

med ruskim stalnim predstavnikom pri EU in vodstvom Političnega in varnostnega

odbora EU (angl. Political and Security Committee) ter zasedanj strokovnjakov 59 European Union: Joint Statement, EU - Russia Summit, 9937/03, Presse 154, Sankt Peterburg, 31. 5. 2003. Dostopno prek: http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/en/er/75969.pdf (2. 8. 2010).

33

(več kot 20 zasedanj letno), ki pokrivajo širok spekter mednarodnih in regionalnih

tem. Mesečna srečanja med ruskim stalnim predstavnikom pri EU in vodstvom

Političnega in varnostnega odbora EU so se izkazala kot uporaben instrument

sodelovanja. Pri teh sestankih gre za izmenjavo pogledov glede širokega niza

relevantnih mednarodnih vprašanj. Dnevni red vsakokratnega srečanja se oblikuje

na podlagi predlogov obeh strani glede na trenutne aktualne mednarodne zadeve.

Na drugi strani so srečanja na ravni strokovnjakov - večinoma v Bruslju - še bolj

pogosta. Na teh srečanjih Rusijo zastopa pristojni strokovnjak Ministrstva za

zunanje zadeve, EU pa predstavniki Predsedstva, Generalnega sekretariata Sveta

EU in Komisije. Konzultacije o širitvi in državah, ki se pogajajo za vstop v EU, o

Zahodnem Balkanu, človekovih pravicah, izvozu konvencionalnega orožja,

globalnem razoroževanju in nadzoru nad orožjem, neširjenju jedrskega orožja,

OVSE in Svetu Evrope, boju proti terorizmu, Vzhodni Evropi in Srednji Aziji,

Bližnjem Vzhodu in bližnjevzhodnem mirovnem procesu, regijah Magreba in

Mašreka, OZN ter Aziji in Oceaniji se odvijajo dvakrat letno (enkrat na

predsedovanje Svetu EU). Srečanja strokovnjakov glede Latinske Amerike in

Karibov so načrtovana enkrat letno, običajno v drugi polovici leta.60

č) Odbor za parlamentarno sodelovanje61

Politični dialog v skladu z 9. členom PCA poteka tudi na parlamentarni ravni v

okviru Odbora za parlamentarno sodelovanje. Sestavo in delovanje Odbora za

parlamentarno sodelovanje določajo 95., 96. in 97. člen. Interval srečanj si Odbor

določi sam, praviloma pa je to enkrat letno. Srečanju običajno sledi tudi skupna

izjava. Odbor sestavljajo člani Evropskega parlamenta in člani ruskega parlamenta,

predsedovanje Odboru rotira. Parlamentarni odbor lahko od Stalnega partnerskega

sveta zahteva potrebne informacije glede izvajanja PCA, Stalni partnerski svet pa

ga mora obveščati o sprejetih priporočilih. Parlamentarni odbor lahko Stalnemu

partnerskemu svetu podaja priporočila. Omeniti je treba, da obstajajo tudi kontakti

60 Povzeto po uradni spletni strani Stalnega predstavništva Ruske federacije pri Evropski uniji. Dostopno prek: http://www.russianmission.eu/en/political-dialogue (2. 8. 2010). 61 V slovenski različici Sporazuma o partnerstvu in sodelovanju sta za to obliko političnega dialoga izmenično uporabljena izraza Odbor za parlamentarno sodelovanje in Parlamentarni odbor za sodelovanje.

34

med posameznimi odbori Evropskega parlamenta in Državno dumo, krepijo se

predvsem med odbori za podnebne spremembe, okolje, socialna vprašanja in

finančne zadeve.

Sodelovanje med posameznimi strankami Državne dume in političnimi skupinami

Evropskega parlamenta je pomemben dodatek dejavnostim medparlamentarnega

dialoga v okviru Odbora za parlamentarno sodelovanje. Tako je bil na primer aprila

2008 podpisan Memorandum o soglasju med stranko Pravična Rusija v Državni

dumi in Skupino naprednega zavezništva socialistov in demokratov (S&D) v

Evropskem parlamentu, s katerim se vzpostavlja osnova za aktivnosti stalne

delovne skupine. Ta oblika sodelovanja pomaga izboljšati skupno razumevanje in

vzpostavlja redno izmenjavo informacij o zadevah skupnega interesa.

Če ocenjujemo dejansko implementacijo PCA lahko rečemo, da sta partnerki

dosegli najboljše rezultate prav pri naslovu II – Politični dialog. Naslov III –

Blagovna menjava (10. - 22. člen) je posvečen ključni vsebinski materiji PCA.

Verjetno ni naključje, da to poglavje sledi poglavju o političnem dialogu, saj zadeva

ureditev gospodarskih tem med EU in Rusijo. Tudi to poglavje je prineslo številne

pozitivne spremembe, vendar pa ostaja dejstvo, da je Rusija po vseh teh letih za

EU še vedno predvsem glavna izvoznica plina in druga najpomembnejša izvoznica

nafte. EU se kljub sporazumu še zmeraj ukvarja z ruskimi antidampinškimi

postopki. Z vstopom Rusije v STO so mnoge težave sicer rešene, vendar bo tudi

nov sporazum moral temu poglavju nameniti še precej pozornosti. Podobno velja

za naslove IV in V – Določbe o pogojih poslovanja in naložbah (23. - 51. člen) ter

Plačila in kapital (52. člen). Naslov V – Konkurenca, zaščita intelektualne,

industrijske in poslovne lastnine, sodelovanje na področju zakonodaje (53. - 55.

člen) vsebuje številna določila, ki ostajajo aktualna tudi danes. Naslov VII –

Gospodarsko sodelovanje (56. - 83. člen) je najobsežnejše po številu tematskih

področij, ki jih regulira. Pokriva zelo praktična področja sodelovanja med EU in

Rusijo: industrijsko sodelovanje, spodbujanje in zaščito naložb, javna naročila,

varstvo potrošnikov, kmetijski in živilsko-predelovalni sektor, energetiko, jedrsko

35

področje, gradbeništvo, okolje, rudarstvo in surovine, znanost in tehnologijo,

izobraževanje in usposabljanje, promet, poštne storitve in telekomunikacije,

finančne storitve, regionalni razvoj, sodelovanje na socialnem področju, turizem,

mala in srednje velika podjetja, komunikacije in informacijsko infrastrukturo, carine,

sodelovanje na področju statistike, preprečevanje pranja denarja, prepovedane

droge idr. Naslovu VII sledijo trije krajši naslovi, in sicer naslov VIII – Sodelovanje

na področju preprečevanja nezakonitih dejavnosti (84. člen), naslov IX –

Sodelovanje na področju kulture (85. člen) in naslov X – Finančno sodelovanje (86.

- 89. člen). Sporazum se zaključi z naslovom XI – Institucionalne, splošne in

končne določbe (90. - 112. člen), ki smo jih podrobneje že obravnavali. Ta naslov

je posvečen političnim in tehničnim vidikom organizacije političnega dialoga med

partnerkama.

3.2. Skupna strategija Evropske unije za Rusijo in Srednjeročna strategija

Rusije do Evropske unije

Medtem ko je Sporazum o partnerstvu in sodelovanju, ki je bil obravnavan v

prejšnjem podpoglavju, temeljni pravni dokument za definiranje odnosov med EU

in Rusijo, je bil delni korak narejen tudi s sprejetjem Skupne strategije Evropske

unije za Rusijo.62 Skupne strategije63 so bile rezultat medvladne konference med

leti 1996 in 1997 in so predstavljale enega izmed instrumentov predvidenih znotraj

takratnega drugega stebra (SZVP), za območja, kjer imajo države članice

pomembne skupne interese. Dobri odnosi z Rusijo so nedvomno v interesu vseh

evropskih držav. Prva Skupna strategija, ki jo je EU sprejela, je bila prav za Rusijo.

Vizija EU, kar zadeva njeno partnerstvo z Rusijo, je bila sledeča: »stabilna,

demokratična in uspešna Rusija, trdno zasidrana v združeni Evropi, brez novih

62 European Council: Common Strategy of the European Union of 4 June 1999 on Russia, 1999/414/CFSP, OJ L 157/1. Dostopno prek: http://www.nti.org/e_research/official_docs/eu/eu_russia_99.pdf (6. 8. 2010). 63 Ideja skupne strategije je prišla kot francoski predlog za razrešitev zastoja medvladne konference in je bila del kompromisa za ohranitev predloga uporabe kvalificirane večine na področju SZVP. Namen skupnih strategij je bil vzpostaviti instrument za operacionalizacijo evropskega diskurza glede zunanje politike, tako znotraj EU kot zunaj nje, s čimer bi se preseglo nacionalne interese znotraj razvijajoče se SZVP. Na vrhu na Dunaju 1998 se je Svet EU odločil za štiri skupne strategije: za Rusijo, Ukrajino, Sredozemlje in Balkan. Zamišljeno je bilo, da bo skupna strategija predstavljala široko strateško odločitev, temelječo na soglasju, ki bo posledica manjših taktičnih korakov sprejetih s kvalificirano večino. Instrument se je v praksi izkazal za deklarativnega po naravi, saj ni bil pomemben niti za krepitev SZVP niti ni prispeval k boljši koordinaciji zunanjih odnosov EU.

36

ločnic, je ključna za dolgoročni mir na kontinentu. Vprašanja, s katerimi se sooča

cel kontinent, se lahko razrešijo zgolj skozi tesno sodelovanje med Rusijo in EU.

EU pozdravlja vrnitev Rusije na svoje zasluženo mesto v evropski družini v duhu

prijateljstva, sodelovanja in na temeljih skupnih vrednot zapisanih v skupni

dediščini evropske civilizacije.«64 Takšna visokoleteča retorika in drzne ambicije

sicer kažejo bolj na odsotnost zanesljive evropske strategije, ki bi povezala želene

cilje s potrebnimi sredstvi za njihovo uresničitev, pa vendar so cilji, ki jih predvideva

Skupna strategija naslednji:

- utrditev demokracije, vladavine prava in javnih institucij v Rusiji;

- integracija Rusije v skupni evropski gospodarski in socialni prostor;

- sodelovanje za utrditev stabilnosti in varnosti v Evropi in po svetu ter

- skupni izzivi na evropskem kontinentu.

»Rusija in Unija imata strateške interese in posebne odgovornosti pri ohranjanju

stabilnosti in varnosti v Evropi in v drugih delih sveta.«65 S tem Skupna strategija

namiguje na začetek varnostnega odnosa med EU in Rusijo, vključno z mirovnimi

misijami znotraj t. i. Petersberških nalog,66 bojem proti organiziranemu kriminalu in

okoljskimi zadevami. Na žalost pa Skupna strategija pušča nerešeno vprašanje, ali

je mogoče s partnerstvom doseči praktične cilje, preden se Rusija transformira,

oziroma ali naj bo glavna prioriteta partnerstva ravno spodbujanje ruskih reform.

Šibkost Skupne strategije je bila že v samem izvoru, saj v nasprotju s SZVP, ki je

zapisana v Pogodbi o Evropski uniji, Skupna strategija ni imela prave vsebine, niti

smernic za njeno implementacijo, prav tako ni bilo predvidenih sankcij v primeru

neizvajanja. Proces implementacije naj bi sicer določala vsaka Svetu EU

predsedujoča država posebej, v skladu s svojimi cilji in načrtom dela za

šestmesečno obdobje. To je pomenilo, da je bilo iskanje soglasja na ključnih

vprašanjih še težje, saj so predsedujoče države dodajale vedno več balasta, ki je

64 European Council: Common Strategy of the European Union of 4 June 1999 on Russia ... 65 Ibid. 66 Petersberške naloge so zapisane v Amsterdamski pogodbi in zajemajo humanitarne in reševalne operacije, naloge za ohranjanje miru ter bojne operacije za krizno upravljanje, vključno z ukrepi za vzpostavljanje miru.

37

temeljil na njihovih nacionalnih interesih, rezultat pa je bil nejasen strateški

dokument, katerega cilj je bilo izogibanje odločanju s kvalificirano večino.67

Nezadovoljstvo s Skupno strategijo EU za Rusijo je pripeljalo do revizije celotnega

instrumenta. Svet za splošne zadeve je oktobra 2000 izpostavil »pomembnost

skupnih strategij za koordinacijo, koherentnost in učinkovitost zunanjega

delovanja« in pozval Generalnega sekretarja Sveta EU in Visokega predstavnika

za SZVP Javierja Solano, da poda evalvacijsko poročilo o delovanju obstoječih

skupnih strategij in predlaga »poti za optimalno uporabo tega instrumenta v

prihodnosti«.68 Solana v poročilu69 priznava, da skupne strategije niso cenjene kot

notranje delovno orodje in da so omejene vrednosti, predvsem v primerih časovno

občutljivih kriznih situacij. Hkrati pa ni bilo jasno, kako je skupna strategija

povezana z obstoječimi pravnimi dokumenti, kot je PCA.

Rusija je oktobra 1999 na Skupno strategijo EU za Rusijo odgovorila s

Srednjeročno strategijo do EU za obdobje 2000-2010.70 Ruska srednjeročna

strategija je usmerjena k razvoju in krepitvi strateškega partnerstva med EU in

Rusijo v evropskih in svetovnih zadevah ter pri preprečevanju in reševanju lokalnih

konfliktov v Evropi, s poudarkom na nadvladi mednarodnega prava in neuporabi

sile. Ruska strategija prinaša vzpostavitev združene Evrope brez ločnic ter krepitev

medsebojno povezanega in uravnoteženega položaja Rusije in EU znotraj

mednarodne skupnosti 21. stoletja. Strategija odseva glavno usmeritev in cilje

Skupne strategije EU za Rusijo, vendar je Rusija za razliko od EU imela

sposobnost osredotočiti se na specifične nacionalne interese in strateške cilje, kot

so ustvarjanje protiuteži Natu, opozarjanje na diskriminacijo ruske manjšine v

baltiških državah, poseben ruski interes v Skupnosti neodvisnih držav. Rusi so

67 Za razpravo o pomenu skupnih strategij glej: Hughes, James: EU relations with Russia: partnership or asymmetric interdependency?, LSE Research Online, London, 2006, str. 4-7. Dostopno prek: http://eprints.lse.ac.uk/archive/0000065 (4. 5. 2009). 68 General Affairs: 2249th Council Meeting, Luxembourg, 9. 10. 2000. Dostopno prek: http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=PRES/00/364&format=HTML&aged=0&lg=es&guiLanguage=en (11. 12. 2011). 69 Secretary General/High Representative: Common Strategies Report, 14871/00, CAB 21, Bruselj, 21. 12. 2000. 70 The Russian Federation Middle-Term Strategy towards the European Union (2000 - 2010). Dostopno prek: http://www.delrus.ec.europa.eu/en/p_245.htm (6. 8. 2010).

38

prepoznali slabosti skupnih strategij EU in posledično poudarjali pomen ruskih

odnosov z EU na podlagi PCA, skupne strategije pa sploh niso omenjali.

Nedvomno obe strani skozi sprejeta dokumenta kažeta željo po združitvi naporov,

da se dosežejo v dokumentih navedeni cilji, in sicer preko rednih srečanj temelječih

na širokem političnem dialogu, političnih posvetovanjih, skupnih programih glede

implementacije PCA ter preko rednih diplomatskih poti. Vendar pa ruska strategija

ne vidi nobene potrebe po povezavi med razvojem strateškega partnerstva EU -

Rusija in demokratičnimi reformami v Rusiji ali skupnimi vrednotami. Sodelovanje

naj bo vzpostavljeno na enakosti med partnerkama in s polnim spoštovanjem ruske

suverenosti. Strategija je usmerjena k prepoznavnosti Rusije in Evrope v svetu ter

k mobilizaciji gospodarskega potenciala in upraviteljskih izkušenj EU za

spodbujanje razvoja socialno usmerjenega tržnega gospodarstva v Rusiji.

Strategija je bila tudi pritisk na EU, da prepozna Rusijo kot tržno gospodarstvo, kar

se je v letu 2002 tudi zgodilo.

V zadnjih letih je prišlo do preusmeritve ruske zunanjepolitične pozornosti in njene

okrepljene samozavesti. To je vidno v Novi strategiji nacionalne varnosti Ruske

federacije do 2020 in Programu učinkovite sistemske uporabe zunanjepolitičnih

dejavnikov z namenom dolgoročnega razvoja Ruske federacije. Nova Strategija

nacionalne varnosti Ruske federacije do leta 2020,71 ki je bila sprejeta z ukazom

predsednika Dimitrija Medvedjeva 12. maja 2009, poudarja, da se je za Rusko

federacijo končalo obdobje politične in socialno-gospodarske krize s konca 20.

stoletja. Rusija je postala eden od ključnih subjektov oblikujočih se multipolarnih

mednarodnih odnosov. Globalizacija je privedla do stanja, ko so vrednote in modeli

razvoja podvrženi konkurenci, pojavlja se nova tendenca reševanja kriznih situacij

v regionalnem okviru, brez udeležbe sil, ki niso del regije. Neučinkovitost obstoječe

globalne in regionalne varnostne arhitekture ter nedodelanost pravnih instrumentov

in mehanizmov predstavljata grožnjo mednarodni varnosti. Strategija poudarja

osrednjo vlogo OZN in Varnostnega sveta pri reševanju globalnih in regionalnih

71 Angleški prevod Ruske strategije nacionalne varnosti do 2020 je dostopen prek: http://rustrans.wikidot.com/russia-s-national-security-strategy-to-2020 (17. 12. 1011).

39

kriz. V dokumentu se napoveduje krepitev sodelovanja v formatih G8, G20,

skupina RIC (Rusija, Indija, Kitajska) in BRIC, ruska prioriteta pa ostaja

sodelovanje znotraj Skupnosti neodvisnih držav. Hkrati je izpostavljena potreba po

vzpostavitvi enakopravnega in polnovrednega strateškega partnerstva z ZDA.

Tudi Program učinkovite sistemske uporabe zunanjepolitičnih dejavnikov z

namenom dolgoročnega razvoja Ruske federacije72 je oprt na idejo o

multipolarnem svetu kot posledico konca bipolarnosti. Med drugim govori o

preusmeritvi ruske zunanje politike od zahodnih držav na azijske (zlasti Kitajsko) in

latinsko-ameriške države, sodelovanje v okviru G20, BRICS, Šanghajske

organizacije za sodelovanje, Carinske unije ter predvsem na srednje in manjše

države. To v praksi potrjuje pregled obiskov na ravni predsednika države,

predsednika vlade in zunanjega ministra Ruske federacije v zadnjem obdobju (ne

nazadnje tudi v Sloveniji). Dokument omenja krepitev soodvisnosti z vodilnimi

svetovnimi in regionalnimi silami, krepitev sodelovanja v okviru Skupnosti

neodvisnih držav, vzpostavljanje zavezništev na področju modernizacije z glavnimi

zahodnimi parterji in EU kot celoto (poudarek pri sodelovanju z EU je na

Partnerstvu za modernizacijo), načine za izrabo ameriškega tehnološkega

potenciala in vzpostavljanje tehnoloških partnerstev z Brazilijo, Indijo, Južno

Korejo, Singapurjem in Kitajsko. Podlaga za omenjeni Program je Zunanje politična

strategija Ruske federacije iz leta 2008.

3.3. Štirje skupni prostori

Še pred veliko širitvijo EU v letu 2004 in glede na ruski odpor glede vključitve

Ruske federacije v novo politiko EU, ki bo upravljala z odnosi EU in njenimi

geografskimi sosedami na vzhodu in zahodu, sta se EU in Rusija na 11. vrhu EU -

Rusija 31. maja 2003 odločili za alternativni pristop. Ta naj bi vdahnil novo življenje

72 Program učinkovite sistemske uporabe zunanjepolitičnih dejavnikov z namenom dolgoročnega razvoja Ruske federacije je dokument ruskega zunanjega ministrstva pripravljenega za predsednika Ruske federacije v februarju 2010. Program je bil objavljen v ruskem Newsweek-u, 11. 5. 2010. Dostop do dokumenta s te spletne strani je bil kasneje omejen (http://www.runewsweek.ru/country/34184/). Dokument je v ruskem jeziku še vedno dostopen prek: http://www.flot2017.com/file/show/none/24253 (29. 12. 2011).

40

obstoječemu PCA ter okrepil strateško partnerstvo z ustanovitvijo štirih skupnih

prostorov: (1) skupnega gospodarskega prostora, ki pokriva gospodarske zadeve

in okolje, (2) skupnega prostora svobode, varnosti in pravice, (3) skupnega

prostora zunanje varnosti, vključno s kriznim upravljanjem in neproliferacijo ter (4)

skupnega prostora raziskav in izobraževanja, vključno s kulturnimi vidiki.73

Ustanovitev štirih skupnih prostorov ni bila namenjena nadomestitvi PCA, so pa ti

prostori nadomestili Skupno strategijo iz leta 1999, katere veljavnost je bila

podaljšana zgolj enkrat do 24. junija 2004.74 Od odločitve o ustanovitvi skupnih

prostorov pa do maja 2005 so potekali pogovori za zapolnitev teh prostorov z

vsebino. Komisija se je v pogovorih sicer trudila, da bi v programe dela vnesla tudi

časovne okvire, zato je predlagala Akcijski načrt, ki bi prinesel dodelano časovno

agendo za skupne ukrepe znotraj prostorov. Akcijski načrt bi bil zgolj en skupen

dokument, dogovorjen med partnerkama.75 Osnutek Akcijskega načrta je bil z

ruske strani zavrnjen, namesto tega so bili na vrhu EU - Rusija 10. maja 2005

potrjeni štirje načrti (angl. road-maps) kot kratko- in dolgoročni instrumenti, ki

vzpostavljajo dolge sezname dejanj, ki bodo pospešili razvoj skupnih prostorov in

posredno tudi razvoj PCA.76 Po ocenah strokovnjakov sodelovanje v okviru štirih

skupnih prostorov poteka dobro, vendar pa obstaja še precej neizpolnjenih ciljev in

možnosti bolj intenzivnega sodelovanja. Podobno ugotavlja tudi Strateški

dokument EU 2007 – 2013 za Rusko federacijo.77 Največji neuspeh skupnih

prostorov je nedvomno dejstvo, da ni bilo uspešno rešeno vprašanje časa, kar

73 2. točka Skupne izjave na vrhu EU - Rusija, 31. 5. 2003 v Sankt Peterburgu: »Dogovorili smo se, da okrepimo naše sodelovanje z namenom, da dolgoročno ustvarimo skupni gospodarski prostor, skupni prostor svobode, varnosti in pravosodja, prostor sodelovanja na področju zunanje varnosti kot tudi prostor za raziskovanje in izobraževanje, vključno s kulturnimi vidiki. Postopen razvoj teh prostorov se bo odvijal v okviru Sporazuma o partnerstvu in sodelovanju. Pristop k temu procesu bo sistematičen in enakopraven, s posebnimi cilji in vzajemnimi dogovori v vsakem prostoru. Uresničen bo postopno in metodično. Če bo treba, bodo v ta namen izdelani načrti.« 74 European Council: Common Strategy 2003/471/CFSP of the European Council of 20 June 2003 amending Common Strategy 1999/414/CFSP on Russia in order to extend the period of its application, OJ 2003 L 157/68, 20. 6. 2003. Dostopno prek: http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cmsUpload/l_15720030626en00680068.pdf (4. 8. 2010). 75 Nikolov, Krassimir Y.: Introduction: The Context, Content and Concept of the Common EU-Russia Spaces. V: Nikolov, Krassimir Y. (ur.), Assessing the Common Spaces between the European Union and Russia, BECSA & TEPSA, Sofia, 2009, str. 13-27. 76 Načrti za štiri skupne prostore so dostopni prek: http://www.eeas.europa.eu/russia/common_spaces/index_en.htm (4. 8. 2010). 77 European Union: Country Strategy Paper 2007 – 2013, Russian Federation. Dostopno prek: http://eeas.europa.eu/russia/docs/2007-2013.pdf (11. 12. 2011).

41

pomeni, da načrti ne predvidevajo časovnega okvira, v katerem naj bi bili skupni

prostori uresničeni.

3.3.1. Skupni gospodarski prostor

Načrt za Skupni gospodarski prostor gradi na vnaprej dogovorjenih ciljih za

vzpostavitev enotnega gospodarskega prostora, nanašajoč se na rusko članstvo v

STO, nadaljnjo liberalizacijo ruskega gospodarstva ter na uporabo načel, zapisanih

v PCA. Vendar je napredek v smeri prostotrgovinskega območja manj natančno

določen kot v PCA in pušča odprto, čigavi standardi – EU, mednarodni ali ruski –

bodo uporabljeni. Ruski ekonomisti so že takoj na začetku izrazili zaskrbljenost nad

sprejetjem celotnega ali večine acquis-a. Enostransko rusko sprejetje acquis-a in

integracija brez članstva v EU bi namreč pomenilo biti brez vpliva pri oblikovanju

evropskih pravil in brez učinkovitega pravnega varstva v primeru konfliktov proti

EU.

Vseobsegajoč cilj v tem skupnem prostoru je ustvariti odprt in integriran trg med

EU in Rusijo. Za dosego tega cilja pa je treba vzpostaviti pogoje, ki bodo povečali

priložnosti za gospodarske subjekte, spodbujali trgovanje in investicije, pospeševali

vzpostavitev in delovanje podjetij na vzajemni osnovi, okrepili sodelovanja v

različnih sektorjih, kot so energetika, transport, informacijske in komunikacijske

tehnologije, kmetijstvo, vesolje, aeronavtika, raziskave in razvoj, makroekonomske

politike, finančne storitve, pravice intelektualne lastnine, naročila, investicije,

standardi in okolje, okrepili celotno gospodarsko sodelovanje in reforme ter

povečali konkurenčnost tako EU kot Rusije. Dodatno je namen skupnega

gospodarskega prostora okrepiti gospodarstvi EU in Rusije, ki temeljita na načelih

nediskriminacije, transparentnosti in dobrega upravljanja. Vendar pa je bilo

gospodarsko sodelovanje pogosto zasenčeno zaradi geopolitičnih premislekov.

Številne sektorje svojega gospodarstva Rusija dojema kot strateške in zato

ostajajo zaprti za evropske investicije. Tako Rusija še vedno ostaja

protekcionistična država, dejanska uresničitev cilja vzpostavitve odprtega in

42

integriranega trga pa je še precej oddaljena. Gospodarski protekcionizem v teh

strateško pomembnih sektorjih omejuje možnosti za investicije držav članic EU in

drugih držav. To onemogoča prilive razvojnega kapitala, potrebnega za

optimizacijo delovanja teh sektorjev.

V okviru tega skupnega prostora EU podpira Rusijo na poti članstva v STO, saj to

pomeni konsolidacijo ruskih gospodarskih reform. EU v ruskem članstvu v STO vidi

prednosti, saj bo le-to prineslo večjo stabilnost in predvidljivost, boljše pogoje

dostopa, povečano pravno varnost za investicije EU v Rusiji, ruski izvozniki pa

bodo imeli zagotovljene kanale izvoza na vse trge EU in trge ostalih članic STO.

Ne nazadnje je vitalni interes EU, da spodbuja blagostanje v svoji največji sosedi,

saj so ruski in evropski trgi komplementarni. EU je na znanju temelječe

gospodarstvo, ki si mora zagotoviti svojo dolgoročno perspektivo rasti, medtem ko

je Rusija hitro rastoče gospodarstvo, ki potrebuje dodatno znanje za izkoriščanje

svoje zgodovinske moči s področja znanosti in tehnologije. Zaenkrat sodelovanje

še ne poteka gladko, saj se evropska podjetja, ki želijo investirati na ruskem trgu,

pogosto srečujejo z zakonskimi in birokratskimi ovirami kot tudi visokimi carinami.78

Pričakuje se, da bo nedavni vstop Rusije v STO nekatere izmed teh ovir odpravil.

3.3.2. Skupni prostor svobode, varnosti in pravice

Pri vzpostavitvi Skupnega prostora svobode, varnosti in pravice79 je Moskva

vztrajala na vključitvi razprave o brezviznem potovanju znotraj schengenskega

območja, ki trenutno onemogoča Rusom svobodno potovanje v države članice EU.

Načrt za ta skupni prostor je bil dogovorjen na vrhu v Moskvi maja 2005 in

zmanjšuje pomen cilja »graditve nove Evrope brez razmejitvenih črt« kljub skupni

izjavi, da bosta partnerki proučili pogoje za brezvizno potovanje. Sodelovanje v

okviru tega prostora je predvideno tudi na drugih področjih skupnega interesa, in

78 Za poglobljeno razpravo o delovanju Skupnega gospodarskega prostora glej: Filis, Constantinos in Papadakou, Mona: Assessment of the Common Economic Space. V: Nikolov, Krassimir Y. (ur.), Assessing the Common Spaces between the European Union and Russia, BECSA & TEPSA, Sofia, 2009, str. 28-67. 79 Za poglobljeno razpravo o delovanju Skupnega prostora svobode, varnosti in pravice glej: Ehin, Piret: Assessment of the Common Space of Freedom, Security and Justice. V: Nikolov, Krassimir Y. (ur.), Assessing the Common Spaces between the European Union and Russia, BECSA & TEPSA, Sofia, 2009, str. 68-87.

43

sicer področju boja proti terorizmu, mednarodnemu kriminalu in preprečevanju

preprodaje drog, z mehanizmi za medagencijsko koordinacijo.

Leta 2006 na vrhu v Sočiju sta se strani dogovorili, da naredita manjše spremembe

pri pravilih za izdajo vizumov, z obojestransko poenostavitvijo postopkov za

določene kategorije državljanov, kot so študenti, novinarji, podjetniki, kulturniki,

znanstveniki in športniki. V letu 2010 sta se obe strani zavezali k dodatnim

pogajanjem glede vizumske liberalizacije. Na vrhu junija 2011 pa je predsednik

Evropske komisije José Manuel Barroso v svojem govoru pozdravil napredek na

tem področju in povedal, da sta se EU in Rusija »ob spoštovanju dogovora iz

preteklega leta od aprila pogajali o skupnih korakih za brezvizni režim in

napredovali.«80 Do konca leta 2011 je bil na področju vizumske liberalizacije

narejen dodaten napredek. Partnerki sta se v okviru pogovorov o nadgraditvi

Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Rusko federacijo o poenostavitvi izdajanja

vizumov državljanom Evropske unije in Ruske federacije81 dogovorili o bolj aktivni

rabi dolgoročnih vizumov za večkratni vstop in o pravici brezviznega obmejnega

prometa za vse rezidente Kaliningrada. Zagotovo najpomembnejši uspeh je

dokončno oblikovanje seznama skupnih ukrepov v smeri odprave vizumov, ki naj bi

prispevali k nadaljnji poenostavitvi vizumskih postopkov med Rusijo in EU.

Napredek se kaže v dejstvu, da se je EU (namesto predstavljanja pogojev za

odpravo vizumov) odločila za partnerski pristop, kjer je nakazala enakopraven

status med partnerkama in potrebo po skupnih korakih, ki bodo pripeljali do

želenega cilja. Področje svobode poleg dogovorov o vizumih vsebuje tudi

sodelovanje Evropske agencije za upravljanje in operativno sodelovanje na

zunanjih meja držav članic (Frontex) in ruske obmejne policije in carine pri

izboljšanju nadzora nad mejami.

80 Barroso, José Manuel: Govor predsednika Evropske komisije Barrosa po vrhu EU - Rusija, SPEECH/11/430, 10. 6. 2011. Dostopno prek: http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=SPEECH/11/430&format=HTML&aged=0&language=EN&guiLanguage=en (3. 8. 2011). 81 Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Rusko federacijo o poenostavitvi izdajanja vizumov državljanom Evropske unije in Ruske federacije, UL EU L 129/27, 17. 5. 2007. Dostopno prek: http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Konzularne_informacije/vizne_informacije/Olajsave_-_RF_-_sporazum.pdf (24. 4. 2012).

44

Področje varnosti pokriva boj proti terorizmu in organiziranemu kriminalu. Pri tem

so pomembna srečanja EU koordinatorja za protiterorizem in posebnega ruskega

odposlanca ter izmenjave informacij in dobrih praks na ekspertni ravni. To področje

vključuje tudi boj proti pranju denarja, drogam, trgovini z ljudmi in korupciji. Za

izmenjavo strateških informacij je bil leta 2003 sklenjen tudi sporazum o

sodelovanju med Europolom in Rusijo.

Področje pravice vključuje predvsem podporo EU pri reformi ruskega sodstva. EU

pomaga pri izobraževanju sodnikov in modernizaciji sodnega sistema. Aktivnosti

potekajo tudi na področju sodelovanja v okviru civilnih in kazenskih zadev, pri

čemer je aktiven predvsem Eurojust. Na tem področju so cilji sodelovanja

prispevati k učinkovitosti pravosodnega sistema v državah članicah EU in Rusiji,

neodvisnost sodstva in razvoj sodelovanja v pravosodju ter kazenskih in civilnih

zadevah.

V Skupni prostor svobode, varnosti in pravice pa spadajo tudi človekove pravice.

Leta 2005 so bile vzpostavljene redne šestmesečne konzultacije o človekovih

pravicah med partnerkama. Ob tem EU ohranja tudi reden dialog z ruskimi in

mednarodnimi nevladnimi organizacijami za spremljanje stanja človekovih pravic v

Rusiji. Vprašanja, na katera EU v okviru konzultacij pogosto opozarja, so stanje

človekovih pravic v Čečeniji in Severnem Kavkazu, vključno z mučenjem in slabim

ravnanjem, pravica do izražanja in združevanja, vključno s svobodo medijev, stanje

civilne družbe v Rusiji v luči zakonov o nevladnih organizacijah in ekstremističnih

aktivnostih, delovanje neodvisnega sodstva, upoštevanje standardov človekovih

pravic s strani organov pregona, rasizem in ksenofobija ter volilna zakonodaja. Po

drugi strani pa tudi Rusija opozarja na nekatere kršitve človekovih pravic znotraj

držav članic EU, predvsem pri temah, kot so svoboda medijev, obravnava Romov

ter spoštovanje pravic ruske manjšine v Litvi in Estoniji.

45

Napredek v tem skupnem prostoru se nadzoruje s srečanji med trojko EU in

ruskimi predstavniki dvakrat letno. Ključni cilj je razvoj strateškega partnerstva z

Rusijo.

3.3.3. Skupni prostor zunanje varnosti

Izmed vseh predvidenih skupnih prostorov so v Skupnem prostoru zunanje

varnosti tako Rusi kot Evropejci videli največji potencial za enakovredno

partnerstvo. Obe strani imata namreč jasno določljive skupne varnostne interese,

kar zadeva terorizem in neširjenje orožja za množično uničenje. Hkrati Rusija vidi

ta skupni prostor kot področje primerjalne prednosti. Načrt za Skupni prostor

zunanje varnosti predvideva, da bosta obe strani sodelovali pri reševanju t. i.

zamrznjenih konfliktov (Pridnestrje, Abhazija, Južna Osetija in Gorski Karabah), v

skladu z zavezami OZN in OVSE. Ni popolnoma jasno, če si Rusija dejansko želi

aktivno sodelovati pri reševanju konfliktov, ki tečejo ob skupni meji in v katerih je

sama pogosto tudi stranka spora. Ti nerešeni konflikti vključujejo občutljiva

vprašanja suverenosti, separatističnih skupin in prihodnjega ruskega vpliva v regiji.

Tematiki zamrznjenih konfliktov je več prostora namenjenega v nadaljevanju.

Področje Skupnega prostora zunanje varnosti vključuje pet prednostnih področij, in

sicer (1) okrepitev dialoga in sodelovanja na mednarodnem prizorišču, (2) boj proti

terorizmu, (3) neširjenje orožja za množično uničenje in s tem povezana krepitev

nadzora izvoznih režimov in razoroževanja, (4) sodelovanje pri kriznem upravljanju

in (5) civilna zaščita. V skladu s temi prednostnimi področji skušata EU in Rusija

okrepiti vlogo OZN, OVSE in SE. Ta skupni prostor pa posega tudi na območje

skupne soseščine, zaradi česar, kot že rečeno, tečejo redna posvetovanja okoli

zamrznjenih konfliktov. Sodelovanje na področju kriznega upravljanja je v teku,

glede civilne zaščite pa skušata partnerki okrepiti dialog in sodelovanje za hiter

odziv v primerih nesreč. Sodelovanje poteka med Centrom EU za spremljanje in

obveščanje (angl. EU Civil Emergency Monitoring and Information Center) ter

ruskim ministrstvom za izredne razmere. Praktično sodelovanje je bilo

46

vzpostavljeno leta 2004 in zagotavlja 24-urno izmenjavo informacij ter izmenjavo

osebja med centroma.

Strokovnjaki82 ocenjujejo, da ta skupni prostor deluje predvsem kot posvetovalni

mehanizem. Implementacija načrta, predvsem pri pomembnih področjih, kot je

krizno upravljanje, pa je izjemno počasna, saj si Rusija želi večjo vlogo pri

odločevalskem procesu EU. Tudi ruska stališča do aktivnosti v skupni soseščini

upočasnjujejo doseganje dogovorjenih ciljev za razvoj tega skupnega prostora.

3.3.4. Skupni prostor raziskav in izobraževanja, vključno s kulturnimi vidiki

Povečano sodelovanje na področju raziskav, razvoja, izobraževanja in kulture

predvideva prispevek k sodelovanju med institucijami in ljudmi, predvsem mladimi,

ter boljše razumevanje skupne zgodovine in kulture. Na področju raziskav in

razvoja sta se partnerki dogovorili o prednostnih področjih, ki vključujejo

vzpostavitev na znanju temelječe družbe v EU in Rusiji, spodbujanje visoke stopnje

konkurenčnosti in gospodarske rasti z modernizacijo nacionalnih gospodarstev in

implementacijo naprednih znanstvenih dosežkov, okrepitev in optimizacijo

povezave med raziskavami in inovacijami ter ohranjanje malih in srednje velikih

podjetij v sferi raziskav in razvoja.

Na področju izobraževanja je cilj spodbuditi integracijo in tesnejše sodelovanje v

okviru visokošolskega izobraževanja in bolonjskega procesa.83 To vključuje

uveljavljanje primerljivih stopenj na področju visokošolskega izobraževanja,

uvedbo kreditnega sistema, spodbujanje akademske mobilnosti, sodelovanje pri

določilih o kvaliteti učnih vsebin, spodbujanje vseživljenjskega učenja ter

povečanje privlačnosti sistema visokega šolstva v obeh partnerkah. Rusija se je

bolonjskemu procesu pridružila leta 2003. Sodelovanje na področju izobraževanja

82 Za poglobljeno razpravo o delovanju Skupnega prostora zunanje varnosti glej: Shopov, Vladimir: Assessment of the Common Space of External Security. V: Nikolov, Krassimir Y. (ur.), Assessing the Common Spaces between the European Union and Russia, BECSA & TEPSA, Sofia, 2009, str. 89-110. 83

Bolonjski proces je poimenovan po Bolonjski deklaraciji podpisani s strani 29 evropskih ministrov odgovornih za visoko šolstvo 19. junija 1999 v italijanskem mestu Bologna. Danes je v bolonjski proces vključenih 47 držav, ki so zavezane vzpostavitvi območja evropskega visokega šolstva.

47

poteka tudi v okviru programov Tempus84 in Erasmus Mundus85. Leta 2006 je bil v

Moskvi v okviru Državnega inštituta za mednarodne odnose (MGIMO) odprt tudi

Inštitut za evropske študije, ki predstavlja informacijsko točko za razumevanje EU

med ruskimi študenti in voditelji.

Področje kulture ima tri cilje, in sicer (1) spodbujanje strukturnega pristopa h

kulturnemu sodelovanju med EU in Rusijo, spodbujanje kreativnosti in mobilnosti

umetnikov, javni dostop do umetnosti, razširjanje umetnosti in kulture, medkulturni

dialog in znanja o zgodovini in kulturni dediščini ljudi v Evropi; (2) krepitev

evropske identitete na temelju skupnih vrednot, vključno s pravico do izražanja,

demokratičnim delovanjem medijev, spoštovanjem človekovih pravic in pravic

manjšin, spodbujanje kulturne in jezikovne raznolikosti kot osnove za vitalnost

civilne družbe v Evropi brez razmejitvenih črt; (3) razvoj sodelovanja med

kulturnimi industrijami v Evropi in Rusiji z namenom povečanja tako kulturnega kot

gospodarskega učinka.

Po ocenah strokovnjakov je znanstveno sodelovanje med EU in Rusijo zelo dobro

razvito in precej uspešno. Ta skupni prostor je tudi najmanj problematičen in je

med strokovnjaki86 razumljen kot najbolj uspešen in koristen za obe partnerki.

Rusija je najbolj uspešna tretja država, ki sodeluje v Okvirnem programu EU za

raziskave in tehnološki razvoj. Tako je v času trajanja šestega Okvirnega programa

EU za raziskave in tehnološki razvoj med leti 2003 in 2006 preko 300 Rusov

sodelovalo pri več kot 200 skupnih raziskovalnih projektih na različnih tematskih 84 Program Tempus skuša okrepiti sodelovanje na področju visokega šolstva med EU in partnerskimi državami iz Zahodnega Balkana, Vzhodne Evrope, Srednje Azije in sredozemske regije, z namenom povečanja razumevanja med kulturami. Tempus spodbuja stike med ljudmi, njegova dodana vrednost pa je promocija mednarodnega in regionalnega sodelovanja, ki omogoča boljšo komunikacijo ter ustvarjanje novih omrežij osebnih in strokovnih stikov med akademsko sfero v EU in partnerskimi državami. Tempus je v Rusiji pripomogel k poenotenju učnih načrtov, uporabi novih učnih metod in večji konkurenčnosti ruskih izobraževalnih ustanov. Več o implementaciji in učinkih programa Tempus v Rusiji na spletni strani Izvršne agencije za izobraževanje, avdiovizualnost in kulturo. Dostopno prek: http://eacea.ec.europa.eu/tempus/participating_countries/russia_en.php (24. 4. 2012). 85 Program Erasmus Mundus skuša povečati kvaliteto visokega šolstva preko štipendiranja in akademskega sodelovanja med državami članicami EU in preostalim svetom. Program omogoča finančno podporo tako za izobraževalne institucije kot štipendije za posameznike. Trenutno Evropska komisija preko tega programa finančno podpira okoli 100 magistrskih programov v Rusiji, od leta 2004 pa je bilo ruskim študentom podeljenih več kot 340 štipendij za dokončanje magistrskega študija v Evropi. Od leta 2009 so novost tudi doktorski programi Erasmus Mundus. Več o programu Erasmus Mundus in vključenosti Rusije na spletni strani Evropske komisije – Izobraževanje in usposabljanje. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/education/external-relation-programmes/mundus_en.htm (24. 4. 2012). 86 Za poglobljeno razpravo o delovanju Skupnega prostora raziskav in izobraževanja glej: Nikolov, Krassimir Y.: Assessment of the Common Space of Research, Education and Culture. V: Nikolov, Krassimir Y. (ur.), Assessing the Common Spaces between the European Union and Russia, BECSA & TEPSA, Sofia, 2009, str. 111-150.

48

področjih in podprogramih vrednih več kot 2 milijardi evrov. Skupaj so ruski

raziskovalci od Evropske komisije v tem obdobju prejeli okoli 45 milijonov evrov za

sodelovanje na teh projektih. Najuspešnejši so bili izvedeni na področju okolja in

trajnostnega razvoja, nanotehnologij, informacijske tehnologije, aeronavtike,

biotehnologije ter prehrambnih izdelkov in kmetijstvu. Trenutno je v teku sedmi

Okvirni program EU za raziskave in tehnološki razvoj (2007 – 2013), znotraj

katerega Rusija kot tretja država ponovno zaseda prvo mesto. Po podatkih iz junija

2011 sodelujejo ruske raziskovalne organizacije pri 218 projektih, za katere bo EU

prispevala 46 milijonov evrov. 87

3.4. Partnerstvo za modernizacijo

Med 31. majem in 1. junijem 2010 je v Rostovu na Donu potekal vrh EU - Rusija,

kjer je bila sprejeta Skupna izjava o Partnerstvu za modernizacijo. Partnerstvo za

modernizacijo je predlagal predsednik Evropske komisije Barroso; ta pa med

drugim predvideva krepitev vladavine prava v Ruski federaciji in postopno

harmonizacijo zakonodaj EU in Rusije. Predlog je bil prvič predstavljen na vrhu EU

- Rusija v Stockholmu dobrega pol leta pred tem in se navezuje na izjave in govore

ruskega predsednika Medvedjeva glede potrebe po modernizaciji Ruske

federacije. Partnerstvo je zamišljeno kot izmenjava dobrih praks v procesu

modernizacije. Rusija od partnerstva pričakuje predvsem sodelovanje na področju

gospodarstva in uvajanja novih tehnologij. Na drugi strani pa si EU želi, da

partnerstvo zajema tudi področje demokratičnih vrednot. Podlaga za skupno izjavo,

sprejeto na vrhu v Rostovu na Donu, je »non-paper«, ki Partnerstvo opredeljuje kot

nadgradnjo štirih skupnih prostorov in predvideva okrepljen dialog na desetih

področjih – vladavina prava, neposredne tuje investicije, globalno gospodarstvo in

krepitev trgovinske menjave, nadaljnja integracija evropskih in ruskih trgov,

ustvarjanje diverzificiranega, konkurenčnega in okolju prijaznejšega gospodarstva,

okrepljeno sodelovanje na področju znanosti in raziskovalne dejavnosti,

87 Compendium of Science & Technology Cooperation between the European Union, the EU Member States and the Russian Federation, Moskva, avgust 2011, str. 16-17. Dostopno prek: http://eeas.europa.eu/delegations/russia/documents/more_info/compendium_of_science_technology_cooperation_between_eu_and_russia_2011_en.pdf (24. 4. 2012).

49

uravnotežen razvoj, boljše medsebojno poznavanje, krepitev dialoga s civilno

družbo ter zagotavljanje ustreznega financiranja Partnerstva za modernizacijo.

Skupna izjava, sprejeta na vrhu, je kompromis dolgotrajnih usklajevanj znotraj EU.

Strukturno in konceptualno Partnerstvo za modernizacijo ne nadomešča

strateškega partnerstva, temveč mu je podrejeno. Vsebina dokumenta, ki je sprva

temeljila na skupnih vrednotah, je po vztrajanju ruske strani, da naj se osredotočijo

na praktična vprašanja in skupne interese, v tem pogledu zbledela.88 Skupna izjava

koordinatorjema na obeh straneh nalaga pripravo delovnega načrta, ki bo služil kot

podlaga za konkretne projekte.89 V decembru 2010 je bil tako oblikovan delovni

načrt za Partnerstvo za modernizacijo, ki naj bi se ga predvidoma redno

dopolnjevalo. Obstoječ program v obliki razpredelnice je kratek in vsebuje

predvidene naloge na petih konkretnih področjih: (1) oblikovanje raznolikega,

konkurenčnega, vzdržnega in nizkoogljičnega gospodarstva (energetska

učinkovitost, obnovljivi energetski viri in druga z energijo povezana vprašanja,

telekomunikacijske in informacijske tehnologije, zaščita okolja s spodbujanjem

vzdržnega, nizkoogljičnega gospodarstva in mednarodnih pogajanj o boju proti

podnebnim spremembam, promet, javno zdravje); (2) spodbujanje in liberalizacija

trgovine v globalnem gospodarstvu, vključno s povečanjem in poglobitvijo

bilateralnih trgovinskih odnosov (liberalizacija, integracija v globalno gospodarstvo,

identifikacija in odstranitev trgovinskih ovir, carine, uskladitev tehničnih predpisov

in standardov); (3) spodbujanje sodelovanja pri inovacijah, raziskavah in razvoju,

vključno z vesoljskimi in jedrskimi raziskavami (sodelovanje v ruskih in evropskih

raziskovalnih programih, globalne raziskovalne infrastrukture, skupni temeljni

raziskovalni programi, jedrske raziskave, izboljšanje pravnega okolja na področju

inovacij, spodbuda malim in srednje velikim podjetjem, komercialna implementacija

inovacij); (4) vladavina prava, krepitev pravnega okolja, izboljšanje investicij in

socialne klime (krepitev boja proti korupciji in pranju denarja, zagotovitev

88 Adomeit Hannes: Russia's »Partnerships for Modernisation«: Origins, Content and Prospect, prispevek na mednarodni konferenci »European Union and Russian Federation: prospects of cooperation and partnership«, Ljubljana, 18. 11. 2011, str. 17. 89 Glej: European Union: Joint statement on the Partnership for Modernization EU – Russia Summit, 31. 5. – 1. 6. 2010; Evropska unija: Sporočilo za javnost – EU and Russia launch a new partnership for modernization, IP/10/649, 1. 6. 2010. Dostopno prek: http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=IP/10/649 (5. 9. 2010).

50

učinkovitega delovanja pravosodja, vzpostavitev visoke stopnje pravic intelektualne

lastnine, uravnotežen razvoj ob upoštevanju regionalnih in socialnih posledic

gospodarskega prestrukturiranja); (5) spodbujanje stikov med ljudmi in dialoga s

civilno družbo (vizumska liberalizacija, krepitev dialoga s civilno družbo,

spodbujanje programov izmenjave, vključitev ruskih in evropskih podjetnikov v

dejavnosti evropsko-ruskega sodelovanja). Časovnica omenjenih ciljev je

predvidena za obdobje treh let (2011-2013).90

Z napredkom Partnerstva za modernizacijo so se seznanili tudi na 27. vrhu EU -

Rusija junija 2011. Voditelji so ocenili, da so pozitivni rezultati vidni predvsem na

področjih vladavine prava, razširitve investicijskih priložnosti, pospešitve

trgovinskih odnosov, uskladitve tehničnih predpisov in standardov ter pri boju proti

podnebnim spremembam.91 Na podlagi delovnega načrta sta bili do konca 2011

pripravljeni dve poročili o napredku, in sicer decembra 2010 in junija 2011.92 Če bi

želeli dobiti bolj celovito sliko o tem, kakšen napredek je bil pri implementaciji

projektov znotraj Partnerstva za modernizacijo dejansko storjen, bi bile potrebne

bolj temeljite analize ter več transparentnosti o samem dogajanju. Pri ocenah o

dosedanjem napredku je treba biti pazljiv. Junijsko poročilo o napredku glede STO

na primer navaja, da »v prednostnem področju pospeševanja in liberalizacije

trgovine in gospodarskih odnosov obe strani poudarjata njuno željo po ruskem

vstopu«.93 Takšne skupne želje niso nič novega, saj so bile pogosto izražene v

zadnjih dveh desetletjih. Cilj za leto 2011 je bil ruski vstop v STO, ki je izpolnjen,

vendar za to nikakor ne gre zahvala Partnerstvu za modernizacijo, temveč ruski

ugotovitvi, da modernizacija njene industrije ni mogoča, ne da bi se jo izpostavilo

mednarodni konkurenci.

90 Več o delovnem načrtu glej : http://www.eeas.europa.eu/russia/docs/eu_russia_workplan_2010_en.pdf (23. 1. 2011). 91 European Council: Sporočilo za javnost pred 27. vrhom EU - Rusija, PCE 144/11, 8. 6. 2011. Dostopno prek: http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_Data/docs/pressdata/en/ec/122461.pdf (3. 8. 2011). 92 European Union: Progress Report agreed by the Coordinators of the EU-Russia Partnership for Modernisation for the Information to the EU-Russia Summit of 7 December 2010. Dostopno prek: http://eeas.europa.eu/russia/docs/eu_russia_progress_report_2010_en.pdf (14. 12. 2011); European Union: Progress Report agreed by the Coordinators of the EU-Russia Partnership for Modernisation for the Information to the EU-Russia Summit of 11-12 July 2011. Dostopno prek: http://eeas.europa.eu/delegations/russia/documents/news/20110610_01_en.pdf (14. 12. 2011). 93 Progress Report agreed by the Coordinators of the EU-Russia Partnership for Modernisation for the Information to the EU-Russia Summit of 11-12 July 2011, str. 2.

51

Po ocenah strokovnjakov Partnerstvo za modernizacijo odseva prednostne naloge

ruskega vodstva94 in je zato bolj obetavno kot drugi projekti, saj vsebuje manjšo

politično konotacijo. Vseeno opozarjajo, da ostajajo razlike v pojmovanju

modernizacije tako znotraj Rusije kot med EU in Rusijo. Bivši predsednik Dimitrij

Medvedjev naj bi bil naklonjen širši definiciji modernizacije, ki bi vključevala

socialne, politične in obsežne gospodarske reforme. Na drugi strani bivši

predsednik Vlade in novi predsednik države Vladimir Putin razume modernizacijo

ožje, tako da bi vključevala predvsem tehnološki transfer, podporo inovativnim

industrijam in druge državne intervencije. Pri tem pa ne smemo zanemariti dejstva,

da so bile v Rusiji 4. marca 2012 predsedniške volitve, ki so na predsedniško

mesto po pričakovanjih ponovno popeljale Vladimirja Putina. Velja omeniti, da EU

podpira širši koncept modernizacije. Medtem ko Rusija trenutno v ospredje

postavlja harmonizacijo tehničnih standardov, industrijsko politiko, podporo

inovacijam, brezvizni režim in energetska vprašanja, EU poudarja potrebo po

okrepitvi vladavine prava in civilne družbe, integracijo trgov, sodelovanje na

področju znanosti in raziskovanja ter primerno skupno financiranje.95 Prav to

pomanjkanje soglasja se kaže tudi v delovnem načrtu. Ta navaja celo vrsto

prednostnih nalog, ki so izjemno široke in neosredotočene, hkrati pa ni jasno,

katera od njih je bolj pomembna od drugih. Zdi se, da je skoraj vse, kar je

povezano z gospodarstvom, zapisano kot prednostna naloga. Bolj perspektivna bi

zato utegnila biti bilateralna Partnerstva za modernizacijo med Rusijo in

posameznimi članicami EU. Do konca 2011 je bilo sklenjenih 23 takšnih

bilateralnih partnerstev za modernizacijo.96

94 Svojo vizijo ruske prihodnosti sta podala tako Putin z Razvojno strategijo 2020, 8. 2. 2008 kot Medvedjev v članku o modernizaciji objavljenem na spletni strani Gazeta.ru, 10. 9. 2009. 95 Za širšo razpravo glej: Partnership with Russia in Europe: Concrete steps towards cooperation between Russia and the EU, 9th meeting of the Working Group, 14. - 15. 2. 2011. Dostopno prek: http://library.fes.de/pdf-files/bueros/moskau/08159.pdf (8. 8. 2011). 96 Barroso, José Manuel: Izjava predsednika Evropske komisija Barrosa po vrhu EU – Rusija, SPEECH/11/894, 15. 12. 2011. Dostopno prek: http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=SPEECH/11/894&format=HTML&aged=0&language=EN&guiLanguage=en (23. 12. 2011). Bilateralno partnerstvo za modernizacijo je bilo sklenjeno tudi med Slovenijo in Rusijo, ko sta 17. 11. 2010 slovenski predsednik dr. Danilo Türk in ruski predsednik Vlade Vladimir Putin podpisala Deklaracijo o partnerstvu za modernizacijo.

52

3.5. Novi sporazum o partnerstvu in sodelovanju

Na vrhu EU - Rusija v maju 2005 so ruski in evropski politični voditelji »na kratko

razpravljali tudi o prihodnosti njihovih odnosov po izteku prvega obdobja veljavnosti

Sporazuma o partnerstvu in sodelovanju v letu 2007.«97 Omenjanje »prvega

obdobja veljavnosti PCA« je kazalo na to, da bi utegnila biti veljavnost Sporazuma

enostavno podaljšana. Vendar je dobro leto kasneje junijski Evropski svet v 24.

točki sklepov v okviru Evropske energetske politike sklenil, da mora EU razvijati

strateška partnerstva z glavnimi proizvajalci, tranzitnimi državami in porabnicami in

se predvsem osredotočiti na naslednji cilj: »Komisija naj pripravi elemente za

sporazum z Rusijo o energiji v okviru naslednika Sporazuma o partnerstvu in

sodelovanju«,98 kar je kazalo na to, da naj bi bil obstoječi sporazum nadomeščen z

novim tipom sporazuma.

Številni strokovnjaki so prepričani, da je PCA zastarel, saj ne ustreza obstoječi

naravi odnosov med EU in Rusijo. Ti sta od podpisa PCA doživeli korenite

politične, gospodarske in družbene spremembe, zato mora novi sporazum odražati

te spremembe in narediti kvalitativen korak naprej. Tako je v času od začetka

veljavnosti sporazuma EU priznala Rusiji status tržnega gospodarstva, ustvarjeni

pa so bili tudi štirje skupni prostori brez popravkov prvotnega sporazuma. Po drugi

strani pa so nekateri prepričani, da PCA še ni izčrpal vseh svojih potencialov, saj

sploh še ni v celoti implementiran. Tretji spet menijo, da bi bilo bolj smiselno

posodobiti obstoječi sporazum kot pa se dogovoriti za novega, saj bi »PCA bis«

zagotovil kontinuiteto, omogočil krajši ratifikacijski proces in implementacijo ter

preprečil tveganje, da se pogajanja o popolnoma novem sporazumu zaključijo z

neuspehom.99

97 Evropska unija: Sporočilo za javnost s 15. vrha EU - Rusija, 10. 5. 2005. Dostopno prek: http://www.delrus.ec.europa.eu/en/images/pText_pict/465/Press%20release.doc (4. 8. 2010). 98 European Council: Presidency Conclusions, 10633/1/06, 15. - 16. 6. 2006. Dostopno prek: http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_Data/docs/pressdata/en/ec/90111.pdf (4. 8. 2010). 99 Glej: Blockmans, Steven: EU-Russia Relations Through the Prism of the European Neighbourhood and Partnership Instrument, European Foreign Affairs Review, Vol. 13, No. 2, 2008, str. 171.

53

Vendar se je zaradi ohladitve političnih odnosov med EU in Rusijo100 ob preteku

PCA izkazal kot težaven tudi proces posodobitve sporazuma. Obenem pa kljub

napetostim nobena izmed pogodbenic ni pisno obvestila druge o odpovedi

sporazuma šest mesecev pred datumom izteka PCA; ta se je iztekel 30. novembra

2007. Tako je začel veljati 106. člen sporazuma, ki določa, da je »Sporazum

sklenjen za začetno obdobje desetih let. Sporazum bo avtomatično obnovljen leto

za letom v primeru, da nobena izmed strank pisno ne obvesti druge stranke o

odpovedi Sporazuma vsaj šest mesecev, preden ta poteče.«101

Novi sporazum bo moral oblikovati napredno pravno osnovo za odnose med EU in

Rusijo, ki bo interakcijo med obema partnerkama povzdignila na višjo raven, torej

na raven dejanskega strateškega partnerstva. Evropski parlament je do neke mere

že ugotovil, da »nov sporazum med EU in Rusijo ne sme biti zgolj politična

deklaracija, ki izraža nekatera splošna načela, ki bodo podkrepljena s sektorskimi

dogovori. /…/ EU mora ciljati na široko obsegajoč in pravno zavezujoč sporazum z

mehanizmi za reševanje sporov, ki bo usmerjal odnos in dolgoročno zagotovil

jasna pravila delovanja.«102 Med EU in Rusijo od julija 2008103 potekajo pogajanja

za sklenitev novega sporazuma o partnerstvu in sodelovanju. Pogajanja, ki so bila

v času gruzijskega konflikta za nekaj časa prekinjena, napredujejo zelo počasi.

Razhajanja so predvsem na področjih trgovinske menjave in dostopa do trgov, ki ju

želi Rusija obravnavati v posebnih sporazumih, EU pa želi, da novi sporazum

zaobjema vsa področja, tudi omenjeni dve. Začetne težave so se pokazale že v

pristopu obeh strani do samega sporazuma. Medtem ko je stališče Komisije, da je

bolje, da je na pogajalski mizi čim več vprašanj, saj to omogoča boljšo pogajalsko

100 K omenjeni ohladitvi odnosov je botroval poljski veto na začetek pogajanj o PCA zaradi ruske odločitve novembra 2005, da prepove uvoz mesa, ki izvira ali potuje čez Poljsko, zaradi domnevnih zdravstvenih zadržkov. Prepoved je bila umaknjena dve leti kasneje, decembra 2007. V letu 2006 je odnose oslabil skrivnosten umor bivšega agenta KGB Aleksandra Litvinenka v Londonu in smrt novinarke Ane Politkovskaye v Moskvi. Januarja 2008 je prišlo so spora med Veliko Britanijo in Rusijo, ko je slednja ukinila kulturne pisarne British Council-a, kar je bilo posledica prepira okoli izročitve domnevnega morilca Litvinenka. Energetika pa je jabolko spora med EU in Rusijo že od januarja 2006, ko je Gazprom prvič prekinil dobavo plina Ukrajini. 101 106. člen PCA. 102 European Parliament: The future of EU – Russia relations: a way forward in solidarity and the rule of law, 2009, str. 14. Dostopno prek: http://www.europarl.europa.eu/meetdocs/2004_2009/documents/dv/pe407011en_wilsonpopes/pe407011en_wilsonpopescu.pdf (11. 12. 2011). 103 Dogovor glede podelitve mandata za začetek pogajanj o novem sporazumu je bil dosežen v času slovenskega predsedovanja Svetu EU na vrhu EU – Rusija v Khanti Mansijsku junija 2008.

54

pozicijo in več možnosti za celovit dogovor, je bila Rusija, vsaj v začetku, bolj

naklonjena okvirnemu političnemu dogovoru, ki bi mu sledili sektorski sporazumi.

Rezultat bo nedvomno nekje vmes.

Ključna vprašanja pri pogajanjih bodo nedvomno ohranitev rednega političnega

dialoga, z možnostjo, da Stalni partnerski svet dobi tolikšno moč odločanja, da bi

omogočala sprejemanje pravno zavezujočih odločitev, preko katerih bi se

sodelovanje lahko poglabljalo. Novi dogovor bo najverjetneje vključeval tudi

določila o dobrem sodelovanju Severne dimenzije, Kaliningradu, Evropskem

sosedskem instrumentu, gospodarskih vprašanjih zaznamovanih predvsem z

ruskim vstopom v STO, vzpostavitvi prostotrgovinskega območja, energetskem

sektorju ter področju skupnih vrednot. Glede slednjih bo verjetno pomembno, da

EU vztraja pri zavezah Rusije k vrednotam, ki jih prinašajo OZN, OVSE, SE,

vključno z Evropskih sodiščem za človekove pravice. Te zaveze bi namreč

pokazale, da imata EU in Rusija skupno mednarodno pravno podlago za zaščito

človekovih pravic. Nadaljnja področja so še sodelovanje na področju pravice in

notranjih zadev, predvsem vprašanje sodelovanja pri izročitvah, ukinitev viz ter

področja raziskovanja, izobraževanja in kulture. Po mnenju nekaterih

strokovnjakov104 bi bilo priporočljivo, da imajo gospodarska, znanstvena in

tehnološka določila v novem sporazumu zagotovljen širši pravni okvir. Prav ta

področja namreč predstavljajo pomembne elemente v trenutnih mednarodnih

gospodarskih odnosih, ki gredo preko okvira tradicionalnega trgovanja in igrajo

ključno vlogo pri gospodarskih vezeh med podjetji. To pa žal še zdaleč ni

razumljeno kot prednostna naloga v odnosu EU - Rusija.

Začetni načrt ruske strani so bila vsekakor kratka pogajanja s kratkim okvirnim

sporazumom, ki bi jasno poudaril enakovreden status obeh partnerk, v katerem ne

bi bilo prostora za pogojevanje. Pogodba bi bila kratka, s preambulo in nekaj

vodilnimi poglavji, ki bi vključevali glavna določila, z namenom nadaljnjega razvoja

Skupnih prostorov ter ustanovitvijo mehanizma za skupno odločanje. Bolj natančno

104 Pankov, Vladimir: Options for the EU – Russia Strategic Partnership Agreement, Russia in Global Affairs, Vol. 6, No. 2, april – junij 2008, str. 172-184.

55

ureditev bi Rusija prepustila dopolnilnim sektorskim sporazumom. Za Rusijo so

pomembna tudi vprašanja vzpostavitve mehanizma za skupno odločanje, vključno

z odločitvami o zunanji varnosti in kriznem upravljanju, brezvizni režim med EU in

Rusijo, energetski sektor in gospodarstvo. Moskvo vsekakor manj zanimajo

vprašanja nadaljnje institucionalizacije sodelovanja na področju človekovih pravic

in vladavine prava.105

Do začetka novembra 2011 je bilo sklenjenih dvanajst uradnih pogajalskih krogov

glede novega temeljnega sporazuma. Zadnji krog, ki je potekal 20. decembra 2010

je po poročanju medijev prinesel napredek pri štirih poglavjih, in sicer pri političnem

dialogu in zunanji varnosti, pri sodelovanju na področju svobode, varnosti in

pravice, pri sektorskih gospodarskih vprašanjih ter na področjih kulture, raziskav,

izobraževanja, medijev, športa in mladinskih politik. Glede številnih členov naj bi bil

dosežen načelen dogovor. V luči uspešnega podpisa Memoranduma o soglasju na

decembrskem vrhu EU - Rusija v Bruslju 2010 je bila obravnavana tudi potencialna

vsebina trgovinskih in investicijskih določb v navezavi na perspektivo ruskega

članstva v STO in v zvezi z delovanjem Carinske unije Rusije, Belorusije in

Kazahstana. Nov, trinajsti krog pogajanj, ki je bil predviden za začetek februarja

2011, je bil do nadaljnjega preložen. Glavni pogajalci so se namreč dogovorili, da

morajo biti središče pogajanj trgovinska in investicijska določila. Dokler ne bo

narejen zadosten napredek na teh področjih ne bo pogajanj o netrgovinskih

vprašanjih.106

Vrh EU - Rusija v Rostovu na Donu maja 2010 se je seznanil z napredkom v

pogajanjih glede novega sporazuma med EU in Rusijo, ki naj bi »zagotovil trdno

osnovo za poglobljene dvostranske odnose, ki pokrivajo vse vidike odnosa.«107

Decembrski vrh (2010), ki je prinesel napredek pri trgovinskih vprašanjih med

partnerkama, pa predvideva, da bo nov bilateralni dogovor »trden, ambiciozen

105 Zagorski, Andrei: What Moscow thinks, Prospects for a new EU-Russia Agreement, Spotlight Europe, No. 8, Bertelsmann Stiftung, julij 2008, str. 3-5. 106 European Commission: Overview of FTA and other trade negotiations. Dostopno prek: http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2006/december/tradedoc_118238.pdf (11. 12. 2011). 107 European Union: EU and Russia launch a new partnership for modernization, Sporočilo za javnost. Dostopno prek: http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=IP/10/649 (5. 9. 2010).

56

sporazum, z vsebinskimi določbami na vseh ključnih področjih, vključno s trgovino,

investicijami in energetiko.«108 Tudi vrh EU - Rusija junija 2011 se je seznanil z

napredkom v pogajanjih. Predsednik Evropske komisije Barroso je v izjavi za

medije pred vrhom dejal: »Glede potekajočih pogajanj o novem sporazumu EU -

Rusija bom spodbudil predsednika Medvedjeva, da naj zasledujemo ta ambiciozni

cilj in napredujemo pri trgovinskih in investicijskih poglavjih. To bo dodatno

nadgradilo naš strateški odnos.«.109 V sporočilu za javnost po vrhu pa je zapisano:

»EU je poudarila potrebo po bolj uravnoteženem napredku v pogajanjih o novem

sporazumu med EU in Rusijo, predvsem glede trgovine in investicij, vključno z

energetiko, in spodbudila predsednika Medvedjeva, da ruskim pogajalcem v

kratkem podeli mandat za delo na poglavitnih določilih. /.../ EU je pozvala k

napredku pri energetskih določilih v novem sporazumu in k bolj konkurenčnim

pogojem na ruskem trgu, vključno z nediskriminatornim dostopom do energetske

infrastrukture in možnostjo izvoza energije.«110 Glede energetskih določil v novem

sporazumu se je izrekel tudi Evropski parlament. Ta Svet EU in Komisijo poziva,

»naj zagotovita, da bodo načela Energetske listine in njej priloženega prehodnega

protokola vključena v novi sporazum o partnerskem sodelovanju med EU in Rusijo,

s čimer bi zagotovili zanesljivo in varno oskrbo na podlagi enakih standardov.«111

Napredek v pogajanjih se redno pregleduje vsakega pol leta na vrhu EU - Rusija

kot tudi na drugih pomembnih srečanjih. Dejanska pogajanja glede najtežjih

vprašanj pa se zagotovo dogajajo izven uradnih pogovorov. Šele takrat, ko bo

dosežen načelni dogovor glede teh najtežjih tem, je pričakovati nov zagon pri

uradnih pogajanjih. Dejstvo, da je Rusija 12. decembra 2011 vstopila v STO,

nedvomno pomeni ostranitev velike ovire v pogajanjih. Ne smemo pozabiti, da bo

končni dogovor, kakršenkoli že bo, zahteval še ratifikacijo s strani

108 Barroso, José Manuel: Izjava predsednika Evropske komisija Barrosa po vrhu EU – Rusija, SPEECH/10/734, 7. 12. 2010. Dostopno prek: http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=SPEECH/10/734&language=en (23. 1. 2011). 109 Evropska unija: Sporočilo za javnost pred 27. vrhom EU - Rusija, 8. 6. 2011. Dostopno prek: http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_Data/docs/pressdata/en/ec/122461.pdf (3. 8. 2011). 110 Evropska unija: Sporočilo za javnost, vrh EU - Rusija - glavni rezultati, 10. 6. 2011. Dostopno prek: http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/EN/foraff/122688.pdf (3. 8. 2011). 111 Evropski parlament: Resolucija Evropskega parlamenta z dne 9. junija 2011 o vrhunskem srečanju med EU in Rusijo, 9. točka. Dostopno prek: http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?type=TA&reference=P7-TA-2011-0268&language=SL&ring=P7-RC-2011-0347 (4. 8. 2011).

57

sedemindvajsetih oziroma osemindvajsetih112 nacionalnih parlamentov držav članic

EU in ruskega parlamenta ter odobritev Evropskega parlamenta.

Glede na zapisano še vedno ni popolnoma jasno, kakšen naj bo dejanski domet in

namen novega sporazuma. Po našem mnenju je nujno, da se pogajalci

osredotočijo predvsem na reševanje praktičnih vprašanj, tako da ne bi postal novi

sporazum ponovno preveč politični dokument. Razlogov, zakaj potekajo pogajanja

tako počasi, je več. Najpomembnejši je najverjetneje trgovina. Zgodnji optimizem,

da bo to poglavje hitro zaključeno, je temeljil na predpostavki, da bo Rusija v

kratkem članica STO, vendar pa se zaradi številnih zapletov to ni zgodilo. Tudi

ustanovitev Carinske unije med Rusijo, Belorusijo in Kazahstanom je dodatno

upočasnila pogajanja pri ustanovitvi prostotrgovinskega območja med EU in Rusijo

ali vsaj skupnega gospodarskega prostora. Energetika je drugo problematično

področje. EU je namreč upala, da bodo členi o energetiki temeljili na načelih

Pogodbe o energetski listini, katere pa Rusija ni nikoli ratificirala. Rusija se hkrati

ne strinja niti s tretjim energetskim paketom EU, predvsem v delu, ki pooblašča

operaterje plinovodov, da na prostem trgu prodajo dostop do plinovodov. Rusija

namreč želi zase izjemo pri teh liberalizacijskih klavzulah. Gazprom se boji, da bi

lahko takšna klavzula negativno vplivala na dolgoročne dvostranske plinske

pogodbe z velikimi evropskimi kupci ter da bi mu tovrstna določila onemogočila

lastništvo in upravljanje s plinovodi na ozemlju EU.

Tako zaenkrat še vedno ne obstaja niti soglasje o tem, ali naj strani podpišeta

neambiciozen sporazum v bližnji prihodnosti ali naj si prizadevata za bolj obsežen

dogovor. Najverjetneje se podpis manj ambicioznega in manj obsežnega

sporazuma, kot je obstoječi PCA, skoraj ne splača. Treba bo najti primerno

ravnotežje med željami obeh strani. Kot priporoča Likhachev,113 morata partnerki

pri pogajanjih imeti v mislih različne zgodovinske, pravne in organizacijske oblike in

rešitve, ki obstajajo v svetu in mednarodnem pravu, ter da naj pri prihodnjem

112 Glede na to, da potekajo pogajanja okoli novega sporazuma razmeroma počasi, bo do podpisa in ratifikacije dokončnega dogovora najverjetneje polnopravna članica EU postala tudi Hrvaška. 113 Likhachev, Vassily: Russia and the European Union, International Affairs, Vol. 52, No. 2, 2006, str. 113.

58

konceptu odnosov sprejmeta in upoštevata vrsto teh pozitivnih izkušenj. Obstaja

upanje, da bodo pobude, predvsem Partnerstvo za modernizacijo, pomagale pri

izboljšanju stanja na področju vladavine prava v Rusiji in s tem omogočile

postopno približanje gospodarskega, mogoče pa tudi političnega in družbenega

sistema. Ne smemo pa pričakovati, da bo Moskva v pogajanjih popuščala, ne da bi

v zameno dobila ustrezne ugodnosti.

Jasno je, da bo moral nov sporazum temeljito spremeniti odnos med EU in Rusijo.

Močan in učinkovit institucionaliziran dogovor, ki bo zagotovil dobro upravljanje, je

ključen, saj so odnosi med partnerkama prepogosto zamegljeni zaradi čustev, ki

izhajajo iz skupne preteklosti. Trden dogovor bi lahko preprečil dnevno reševanje

nesporazumov, pri čemer je treba zgodovinsko razpravo prenesti na akademsko

raven, pri sklepanju sporazuma pa gledati v skupno prihodnost. Kljub zapisanemu

pa se zdi, da ob odsotnosti jasne definicije strateškega partnerstva ter ob prevladi

gospodarskih in energetskih tem nad vprašanji spoštovanja človekovih pravic in

reševanja zamrznjenih konfliktov lahko pričakujemo sporazum, ki bo sklenjen

predvsem zaradi novih geopolitičnih okoliščin in ne bo prinesel nič bistveno

novega.

59

4. SKUPNA SOSEŠČINA

V začetku novega tisočletja je agresija proti katerokoli izmed držav članic EU malo

verjetna. Namesto tega je EU soočena s številnimi varnostnimi grožnjami, ki so bolj

raznolike, manj vidne in manj predvidljive: nasilni zamrznjeni konflikti, terorizem,

širjenje orožja za množično uničenje, masovne ilegalne migracije iz Afrike,

čezmejno ilegalno tihotapljenje vseh vrst, čezmejna okoljska tveganja, prekinitve

ključnih energetskih virov idr.114 Največja širitev v letu 2004 je EU prisilila, da se

bolj neposredno ukvarja s temi grožnjami in izzivi, predvsem zato, ker jo je širitev

njenih meja na vzhod pripeljala bliže nekaterim omenjenim težavnim območjem.

V interesu EU je, da so države, ki nanjo mejijo stabilne. Sosedje, ki so zapleteni v

konflikte, šibke države, kjer organiziran kriminal cveti, nedelujoče družbe in

nenadzorovana rast prebivalstva na njenih mejah – vse našteto za EU predstavlja

izhodišče za zgoraj omenjene varnostne grožnje. Od tu torej izhaja potreba EU po

preprečevanju konfliktov, širjenju dobrega upravljanja, podpori socialnim in

političnim spremembam, spopadanju s korupcijo in izkoriščanjem oblasti, po

vzpostavitvi vladavine prava in zaščiti človekovih pravic v sosednjih državah. Vse

to pa EU vključuje v posebni okvir Evropske sosedske politike.

Na drugi strani je EU za Rusko federacijo nedvomno cenjena gospodarska

partnerka, predvsem, ko govorimo o energetskem sektorju, kjer obstaja vedno

večja soodvisnost. Kljub temu oblastem v Moskvi ni najbolj všeč zamisel o vedno

večji in vse bolj pomembni politični vlogi EU v skupni soseščini. EU je namreč

razumljena kot sila, ki lahko nasprotuje ali pa vsaj ovira ruske ambicije. Prav iz

tega razloga ruska politika ne gleda na EU več kot na neškodljivo silo in ni

navdušena nad razvojem EU v smeri »polnopravnega mednarodnega akterja«.

114 Za pregled uradnih globalnih izzivov in ključnih groženj, ki pretijo EU primerjaj Evropsko varnostno strategijo str. 2-5 in Poročilo o izvajanju evropske varnostne strategije, str. 3-6.

60

4.1. Evropska sosedska politika

Razumljivo je, da je razširitev reform na Evropo, ki je širša od skupka držav članic

EU in njenih kandidatk najboljši način za okrepitev evropskega reda. To hkrati

preprečuje oblikovanje novih razmejitev v Evropi po vsaki novi širitvi. Zato je

(samo)določena naloga EU, da ustvarja »krog prijateljev«,115 torej krog stabilnih

sosednjih držav na vzhodu ter na mejah Sredozemlja, s katerimi ima tesne in

kooperativne odnose. Prav oblikovanje ESP je bil odgovor Evropske komisije na

željo držav članic, da pred širitvijo leta 2004 razvijejo novo strategijo, s katero bi se

zmanjšali morebitni učinki izključenosti za države, kot so Ukrajina, Belorusija in

Moldavija, ter da se preprečijo morebitne slabosti, ki bi jih prinesla širitev za

sredozemske države, sodelujoče v t. i. »Barcelonskem procesu«.116

Uradna uporaba termina »soseščina« (angl. Neighbourhood) bi lahko imela

nekoliko negativno konotacijo, saj se jo da primerjati s podobnima konceptoma -

rusko »bližnjo tujino« (rus. Blizhneye zarubezhye) in ameriškim »dvoriščem« (angl.

Backyard). Vseeno pa pomeni evropsko različico, ki je relativno dobro sprejeta

med državami, ki so vključene v ESP. Z geografskega vidika je nekoliko

nenavadno, da EU uporablja ta termin zgolj za svoje sosede na vzhodu in v

Sredozemlju, medtem ko ima precej več sosed še v bolj neposredni bližini. Te so

Švica, države Evropskega gospodarskega prostora (Norveška in Liechtenstein),

mikro-države (Andora, Monako, San Marino in Vatikan), države pristopnice in

kandidatke (Hrvaška in Islandija, Turčija, Črna gora in Makedonija), preostanek

Zahodnega Balkana (Albanija, Bosna in Hercegovina, Srbija in Kosovo) ter ne

nazadnje Ruska federacija. Do posameznih skupin naštetih sosed uveljavlja EU

115 Besedno zvezo je uporabil Romano Prodi, nekdanji predsednik Evropske komisije, v svojem govoru A Wider Europe - A Proximity Policy as the key to stability, SPEECH/2/619, "Peace, Security And Stability International Dialogue and the Role of the EU", Sixth ECSA - World Conference, Jean Monnet Project. 5. - 6. 12. 2002. Dostopno na: http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=SPEECH/02/619&format=HTML&aged=0&language=EN&guiLanguage=en (4. 4. 2010). 116 Kot je povedal takratni Evropski komisar za zunanje odnose Chris Patten: »V zadnjem desetletju je bil najučinkovitejši zunanjepolitični instrument Unije nedvomno obljuba članstva v EU. To ni vzdržno. Za prihajajoče desetletje moramo najti nove poti za izvoz stabilnosti, varnosti in blaginje, ki smo jo ustvarili znotraj razširjene EU. Začeti moramo s soglasjem o jasni viziji glede odnosov z našimi sosedi«. (European Commission: Communication from the Commission to the Council and the European Parliament, Wider Europe - Neighbourhood: A New Framework for Relations with our Eastern and Southern Neighbours, COM(2003) 104 final, Bruselj, 11. 3. 2003. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/world/enp/pdf/com03_104_en.pdf (11. 12. 2011).

61

različne zunanje politike. Preko diferenciacije in diverzifikacije skuša Unija

vzpostaviti načine in orodja, s katerimi se bo bolje prilagodila in hkrati ohranila

svoje interese in želje ob upoštevanju priložnosti in groženj, ki jih s seboj prinašajo

posamezne države ali skupine držav.117

ESP je torej namenjena sodelovanju EU z državami, ki po kopnem ali na morju

mejijo na EU. Oblikovana je bila leta 2004 s ciljem izogniti se novim razmejitvam

med razširjeno EU in sosedskimi državami ter graditi na utrjevanju razvoja,

stabilnosti in varnosti vseh. S tem odraža ESP strateške cilje, zapisane v Evropski

varnostni strategiji. ESP je bila najprej zarisana v Sporočilu Evropske komisije o

Širši Evropi marca 2003,118 čemur je sledil Strateški dokument o Evropski sosedski

politiki,119 ki je bil objavljen maja 2004; ta je bil dopolnjen s številnimi poročili in

akcijskimi načrti za posamezne države. V njem so opredeljeni konkretni mehanizmi

sodelovanja EU s partnerskimi državami. Kot del poročil o implementaciji ESP pa

je Komisija oblikovala tudi predloge za nadaljnjo utrditev te politike.

ESP je instrument, ki je bil razvit z namenom zbliževanja med razširjeno EU in

sosednjimi državami, zato sosednjim državam nudi privilegiran odnos, ki temelji na

vzajemni zavezi skupnim vrednotam, na globljem političnem odnosu in gospodarski

integraciji. Raven tega odnosa pa je seveda odvisna od tega, koliko so zgoraj

omenjene vrednote dejansko skupne. Osrednji element ESP predstavljajo

bilateralni akcijski načrti med EU in vsako posamezno partnerico, v katerih je

zapisan niz političnih in gospodarskih reform. Implementacija akcijskih načrtov

trenutno poteka z Izraelom, Jordanijo, Moldavijo, Palestinsko oblastjo, Tunizijo,

Ukrajino, Armenijo, Azerbajdžanom, Gruzijo, Egiptom, Marokom in Libanonom.

Alžirija, ki sicer ima ratificiran pridružitveni sporazum z EU, se je odločila, da še ne

bo sklenila akcijskega načrta. ESP pa še ni aktiviran za Belorusijo, Libijo in Sirijo,

117 Blokmans, Steven in Lazowski, Adam (ur.): The European Union and its Neighbours …, str. 7-8. 118 European Commission: Communication from the Commission to the Council and the European Parliament, Wider Europe - Neighbourhood: A New Framework for Relations… 119 European Commission: Communication form the Commission, European Neighbourhood Policy - Strategy Paper, COM(2004) 373 final, Bruselj, 12. 5. 2004. Dostopni prek: http://ec.europa.eu/world/enp/pdf/strategy/strategy_paper_en.pdf (19. 7. 2010).

62

saj omenjene tri države še nimajo sklenjenih sporazumov z EU, kot sta na primer

Sporazum o partnerstvu in sodelovanju ali Pridružitveni sporazum.

ESP skuša slediti predpristopni poti in uporablja fleksibilen, a vendarle strukturiran

pristop. Pogodba o Evropski uniji v 8. členu obravnava ESP na naslednji način:

»1. Unija razvija posebne odnose z državami v svojem sosedstvu, da ustvari

območje blaginje in dobrega sosedstva, ki temelji na vrednotah Unije in za katero

so značilni tesni in miroljubni odnosi na podlagi sodelovanja.

2. Za namene odstavka 1 lahko Unija s temi državami sklepa posebne sporazume.

Ti sporazumi lahko vsebujejo vzajemne pravice in obveznosti, kakor tudi možnost

skupnega delovanja. O izvajanju teh sporazumov potekajo redna posvetovanja.«120

Ta pristop je preverjena metoda, ki je nedvomno prispevala k uspešnemu pristopu

desetih novih članic v Unijo in je v nekoliko spremenjeni obliki našla svoje ponovno

mesto v ESP. Ključna načela ESP so:121

- ESP je strategija, ki temelji na partnerstvu in skupnem lastništvu za

pospeševanje modernizacije in reform;

- ESP je enoten, vključujoč, uravnotežen in koherenten politični okvir;

- napredek na osnovi diferenciacije in pomoč, ki je prilagojena tako, da ustreza

posameznim državam, ostajata ključna za odnose EU s sosedskimi državami;

- ESP ostaja ločena od vprašanja članstva v EU in ne prejudicira prihodnjega

razvoja odnosov partnerskih držav z EU.

Motivacija EU za vzpostavitev ESP je dvostranska: zaščita EU in ohranjanje

oziroma pridobivanje vpliva v regiji. V središču ESP so nedvomno geopolitični

interesi, saj si EU okoli sebe skuša zgraditi obroč držav, nekakšno periferijo ali

zaščitni vmesni pas, medtem ko sama tvori regionalni center.122 Čeprav je Rusija

neposredna soseda EU, v to politiko ni vključena. Dejansko je celoten koncept

120 8. člen Pogodbe o Evropski uniji. 121 GAERC: Council Conclusions on Strengthening the European Neighbourhood Policy, 11016/07, Bruselj, 19. 6. 2007. Dostopno prek: http://register.consilium.europa.eu/pdf/en/07/st11/st11016.en07.pdf (19.7.2010). 122 Marchetti, Andreas: The European Neighbourhood Policy: Foreign Policy at the EU's Periphery, Zentrum für Europäische Integrationsforschung, 2006, str. 10-18. Dostopno prek: http://www.zei.de/download/zei_dp/dp_c158Marchetti.pdf (19. 7. 2010).

63

ESP zavrnila kot zmoten, saj ga razume kot konkurenco glede vpliva v evropskih

državah, ki pripadajo Skupnosti neodvisnih držav. Sprva je bilo v Rusiji čutiti tudi

užaljenost, ker jo je EU na začetku obravnavala kot eno izmed ostalih sosednjih

držav in ne kot silo s posebnim mestom v evropski varnosti. Iz takšnega odziva je

mogoče identificirati dva elementa v ruskem diskurzu do EU: prvič, zahtevo po

enakopravnem partnerstvu in drugič, zahtevo po obsežnem partnerstvu.123

Temeljna razlika med ESP in širitvenim procesom je v tem, da pogojevanje ne

temelji na potencialni pridružitvi, temveč na dolgoročnem načrtu razširitve acquis-a

s področja notranjega trga na sosednje države. Vendar pa, kar je delovalo pri

državah znotraj Evropskega gospodarskega prostora (Norveška, Islandija in

Liechtenstein) in Švici, ne bo nujno uspešno v razmerju do držav, kot so

Azerbajdžan, Ukrajina ali Egipt. Državam ESP sta s strani EU obljubljeni

abstraktna perspektiva sodelovanja na notranjem trgu in pomoč EU pri

zagotavljanju stabilnosti in blaginje v regiji.

Dodana vrednost ESP, ki presega predhodno sodelovanje, je predvsem v tem, da

je ESP sredstvo za bolj obsežen in bolj osredotočen nastop EU do njene soseščine

in da združuje ključne instrumente, ki jih ima EU na voljo. S tem pomaga pri

uresničevanju zunanjepolitičnih ciljev EU. Poleg tega nudi določeno stopnjo

integracije ter dostop do ključnih politik in programov EU, do katerih te države sicer

ne bi bile upravičene. ESP naj bi nadgradila politično sodelovanje s partnerskimi

državami in delovala kot spodbuda za reforme, ki bodo vodile do gospodarskega in

socialnega razvoja, vključno s pospeševanjem investicij. Prav tako naj bi ESP

izboljšala reševanje nerešenih vprašanj s partnerskimi državami.

Način delovanja ESP v grobem zajema štiri korake: (1) vzpostavitev pogodbenih

odnosov; (2) oblikovanje poročil o posamezni državi; (3) sklenitev in uveljavitev

Akcijskih načrtov; (4) implementacija in nadzor.124 To zaporedje je načeloma

123 Glej tudi: Delcour, Laure: Does the Neighbourhood Policy Make a Difference?, Policy Patterns and Reception in Ukraine and Russia, European Political Economy Review, No. 7, 2007, str. 118-155. 124 Marchetti, Andreas: The European Neighbourhood Policy: Foreign Policy at the EU's Periphery…, str. 7.

64

upoštevano, vendar pa obstajajo razlike v sporazumih, ki trenutno urejajo odnose

med sosedi. To je posledica tega, da je bila vrsta teh sporazumov podpisanih še

pred nastankom ESP. Z vzhodnimi partnerskimi državami EU podpisuje

Sporazume o partnerstvu in sodelovanju, s sredozemskimi državami pa

Pridružitvene sporazume. Ker sklepanje sporazumov poteka že več kot desetletje,

so stopnje sodelovanja in vsebine sporazumov različne.

Na začetku procesa je Komisija pripravila poročila o posameznih državah, v katerih

je ocenila politični in gospodarski položaj pa tudi institucionalne in področne vidike.

Namen je bil opredeliti, kdaj in kako bi bilo možno poglobiti odnos s posamezno

državo. Poročila so bila objavljena maja 2004, vključenih je bilo sedem držav, ki so

že imele sklenjene sporazume z EU. Nadaljnjih pet poročil je bilo objavljenih marca

2005, in sicer za države, ki so bile na novo vključene v to politiko, in za tiste,

katerih sporazumi z EU so postali takrat veljavni. Ta poročila so bila predložena

Svetu EU, ki je odločil o nadaljnjem sodelovanju.125 Nadaljnji korak je bilo

oblikovanje Akcijskih načrtov s posameznimi državami, ki so bili prilagojeni

potrebam, interesom in zmogljivostim obeh strani. Znotraj Akcijskih načrtov so

določeni kratko- in dolgoročni politični cilji in gospodarske reforme, katerih

implementacijo podpira raznolika finančna in tehnična pomoč s strani EU.

Napredek se meri na osnovi doseganja ciljev, t. i. »benchmarks«, ki ga nadzirajo

telesa, ustanovljena s Sporazumi o partnerstvu in sodelovanju ali Pridružitvenimi

sporazumi. Prednost teh je, da jih sestavljajo predstavniki partnerskih držav, držav

članic EU, Evropske komisije in Sekretariata Sveta EU. Ob tem pa Komisija

pripravlja redna periodična poročila o napredku. Pravnih sankcij za neupoštevanje

obvez iz načrtov ni, posledice pa so lahko politične in/ali finančne. EU gradi odnose

s partnerskimi državami predvsem na pozitivnem pogojevanju, to pomeni, da

dobijo sosedje, ki se dobro izkažejo, dodatna sredstva in druge ugodnosti.

125 European Commission: Communication from the Commission to the Council on the Commission Proposal for Action Plans under the European Neighbourhood Policy, COM(2004) 795 final, Bruselj, 9. 12. 2004. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/world/enp/pdf/action_plans/communication_commission_enp_action_plans.pdf (19. 7. 2010).

65

Že decembra 2006 je Komisija v poročilu o napredku in priporočilih za utrjevanje

ESP ugotovila, da je prišlo do napredka, predvsem na gospodarskem in političnem

področju. Partnerske države se pri tem soočajo s stroški reforme, medtem ko bodo

koristi vidne šele v prihodnje, zato je potrebna še večja spodbuda EU. V sporočilu

Komisije so bili zato predvideni ukrepi na področju trgovine, investicij, gospodarske

integracije (na primer liberalizacija trgovine), pospeševanja mobilnosti in urejanja

migracijskih tokov (na primer olajšanje postopka pridobivanja viz), medosebnih

stikov (na primer izmenjave vseh vrst), pri izgradnji tematske razsežnosti ESP

(povezovanje glede skupnih tem), političnem sodelovanju (na primer aktivnejše

reševanje konfliktov) in pri regionalnem sodelovanju (na primer intenzivnejše

sodelovanje v okviru Črnomorske sinergije) ter na področju finančnega

sodelovanja.126

Na tej podlagi je Evropski svet prosil nemško predsedstvo Svetu EU, da pripravi

poročilo o napredku pri implementaciji predlogov, zunanji ministri EU pa so junija

2007 sprejeli sklepe Sveta EU o ESP.127 Decembra 2007 je Komisija izdala

Sporočilo z naslovom Močna Evropska sosedska politika,128 ki zajema številna

priporočila za bolj vsebinske predloge EU partnerskim državam, še posebej glede

trgovine, mobilnosti in reševanja zamrznjenih konfliktov. V sporočilu Komisija

ugotavlja, da je treba graditi na močni ESP, saj gre za ohranjanje in utrjevanje

zmogljivosti EU, da razvije zunanjo politiko, ki je komplementarna širitvi in

učinkovita pri pospeševanju transformacije in reform. Ključni predlogi nadaljnjega

poglobljenega sodelovanja so zelo podobni predhodnim, dodatno je izpostavljeno

le reševanje zamrznjenih konfliktov v sosednjih državah.

126 Evropska komisija: Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o krepitvi Evropske sosedske politike, COM(2006) 726 konč., Bruselj, 4. 12. 2006. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/world/enp/pdf/com06_726_sl.pdf (4. 8. 2010). 127 GAERC: Council Conclusions - Strengthening the European Neighbourhood Policy … 128 Evropska komisija: Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in svetu, Močna Evropska sosedska politika, COM (2007) 774 konč., Bruselj, 5. 12. 2007. Dostopno prek: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2007:0774:FIN:SL:PDF (5. 8. 2011).

66

Tabela 3: Stanje pogodbenih odnosov držav ESP z EU

ESP partnerka

Kontakt

z EU

Poročilo

EK

Akcijski

načrt

Sprejetje s strani

EU

Sprejetje s strani

partnerke

Trajanje Akcijskega

načrta

Želja po članstvu v EU

Maroko AA,

marec 2000

maj 2004

konec 2004

21.2.2005 27.7.2005 3–5 let Ne

Alžirija AA,

sept. 2005

V pripravi.

Tunizija AA,

marec 1998

maj 2004

konec 2004

21.2.2005 4.7.2005 3–5 let Ne

Libija Pogajanja o Okvirnem sporazumu z Libijo so se začela novembra 2008.

Egipt AA, junij 2004

marec 2005

Konec 2006

5.3.2007 6.3.2007 3–5 let Ne

Jordanija AA, maj 2002

maj 2004

konec 2004 21.2.2005 11.1.2005 3–5 let Ne

Libanon AA, apr. 2006

marec 2005

jesen 2006 17.10.2006 19.1.2007 5 let Ne

Sirija Prenova AA se je začela dec. 2008, trenutno v fazi čakanja na podpis Sveta EU in ratifikacijo. Tudi Sirija je zavlačevala s podpisom v letu 2009. EU pričakuje polno

sodelovanje Sirije s Posebnim sodiščem za Libanon.

Izrael AA, junij 2000

maj 2004

konec 2004

21.2.2005 11.4.2005 3+ let Ne

Palestinska oblast

začasni AA, julij 1997

maj 2004

konec 2004

21.2.2005 4.5.2005 3–5 let Ne

Mavretanija Država je v procesu pogajanj za Zahodnoafriški sporazum o gospodarskem partnerstvu, je polnopravna članica Unije za Sredozemlje.

Moldavija PCA, jul. 98

maj 2004

konec 2004 21.2.2005 22.2.2005 3 let Da

Ukrajina PCA, mar. 98

maj 2004

konec 2004

21.2.2005 21.2.2005 3 let Da

Belorusija EU meni, da je beloruska oblast preveč nedemokratična, postopek ratifikacije PCA je zato od leta 1997 ustavljen.

Gruzija PCA, jul. 99

marec 2005

jesen 2006

13.11.2006 14.11.2006 5 let Da

Armenija PCA, jul. 99

marec 2005

jesen 2006 13.11.2006 14.11.2006 5 let Da

Azerbajdžan PCA, jul. 99

marec 2005

jesen 2006

13.11.2006 14.11.2006 5 let Da

Rusija PCA, dec. 97

Sodeluje preko skupnih prostorov. Namesto Akcijskega načrta so bili maja 2005 sprejeti

Roadmapi. Ne

Kazahstan PCA, jul. 99

Kazahstanski zunanji minister je izrazil interes za ESP, o tem so razpravljali tudi nekateri kazahstanski poslanci.

67

Februarja 2008 so zunanji ministri EU sprejeli sklepe,129 v katerih so pozdravili

zadnje sporočilo Komisije kot osnovo za nadaljnje razmišljanje o bolj učinkoviti in

atraktivni ESP, z namenom uresničiti celoten potencial te politike. V sklepih so

predvsem izpostavljeni potreba po poglobljenem gospodarskem sodelovanju,

pomen osebnih stikov in vloga civilne družbe kot elementov, ki pospešujejo skupna

načela in izboljšujejo vidnost ESP v regiji. Ker se je ESP že izkazala kot

pomembno orodje za pospeševanje reform v partnerskih državah, mora EU

ohraniti pripravljenost in odločnost pri nudenju pomoči sosedom pri njihovi

modernizaciji in sektorski reformi, še posebej na področjih, kot so energetska

varnost, podnebne spremembe, okolje, transport, raziskave, informacijska družba,

izobraževanje in usposabljanje, zaposlovanje in socialni razvoj, zdravje, pomorska

politika, kmetijstvo, ribištvo in regionalna politika.

Komisija meni, da bo ESP stopila v novo obdobje »temeljitih in celovitih

sporazumov« o prosti trgovini z vsemi državami partnerkami, katerih cilj bi v končni

fazi bil, da imajo partnerke skupno regulativno podlago.130 V poročilu Evropske

komisije maja 2010131 je ta povzela napredek pri implementaciji ESP v letu 2009.

Ugotovila je, da so se kljub splošno zahtevnim razmeram (svetovna gospodarska

kriza) odnosi EU z njenimi sosedami v letu 2009 še okrepili. EU bo v prihodnje

morala izkoristiti novosti, ki jih prinaša Lizbonska pogodba (večja konsistentnost,

koherentnost in koordinacija zunanje politike EU z imenovanjem visoke

predstavnice, vzpostavitev Službe za zunanje delovanje ter imenovanje komisarja

s posebnim regionalnim mandatom, ki se bo posvetil ESP in partnerskim državam).

Kljub vsemu se ESP sooča s pomembnimi izzivi. Hitrost napredka je odvisna od

volje partnerskih držav, da izvedejo potrebne reforme. Večje dosežke ugotavlja

Komisija na gospodarskem področju, predvsem trgovanju in regulatornem

približevanju, manjše pa na področju demokratičnega vladanja. Dodatno sta se

129 GAERC: Council Conclusions on European Neighbourhood Policy, 18. 2. 2008. Dostopno prek: http://www.consilium.europa.eu/ueDocs/cms_Data/docs/pressData/en/gena/98790.pdf (20. 7. 2010). 130 Evropska komisija: Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o krepitvi Evropske sosedske…, str. 4-5. 131 European Commission: Communication from the Commission to the European Parliament and the Council, Taking stock of the European Neighbourhood Policy, COM(2010) 207 final, Bruselj, 12. 5. 2010. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/world/enp/pdf/progress2010/com10_207_en.pdf (20. 7. 2010).

68

okrepili in nadaljujeta z delovanjem dve pomembni pobudi ESP - Unija za

Sredozemlje132 in Vzhodno partnerstvo.133

Slika 1: Države članice EU, kandidatke in potencialne kandidatke za članstvo ter

države, vključene v ESP

države članice EU države s perspektivo članstva v EU

ESP vzhodna skupina (Vzhodno partnerstvo) ostale ENPI države

ESP južna skupina (Unija za Sredozemlje) ostale države Unije za Sredozemlje

Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/European_Neighbourhood_Policy (6. 10. 2011).

Ena izmed glavnih težav ESP je ne le geografska, ampak tudi politična oddaljenost

držav, ki jim je bilo v skladu z ESP ponujeno partnerstvo. Ravno ta oddaljenost

predstavlja oviro pri zavarovanju trajnostnega procesa vseobsegajoče preobrazbe

zunanje periferije EU. Na eni strani je to posledica dejstva, da ESP ne prinaša

zadostnih spodbud (na primer zadostne finančne in tehnične pomoči za podporo

in/ali nagrado pri reformah, znatne stopnje integracije v politike in programe EU ter

132 Unija za Sredozemlje, ki temelji na barcelonskem procesu je dala nov zagon odnosom med EU in njenimi južnimi sosedami. Začela se je s pariškim vrhom julija 2008 in pomeni nadaljevanje Evro-mediteranskega partnerstva. Namenjena je večjemu solastništvu in konkretizaciji odnosov z regionalnimi in pod-regionalnimi projekti. Dogovor zajema tudi vzpostavitev Sekretariata, katerega statut je bil sprejet marca 2010. Prvi projekti zajemajo čiščenje Sredozemskega morja, vzpostavitev pomorskih poti in cestnih povezav, ukrepe civilne zaščite pred naravnimi in drugimi nesrečami, Evrosredozemsko univerzo v Sloveniji in sredozemsko pobudo za gospodarski razvoj, ki se osredotoča na mikro, mala in srednje velika podjetja. V letu 2009 je razvoj nekoliko obstal predvsem zaradi konflikta v Gazi. 133 Vzhodno partnerstvo je podrobneje predstavljeno v posebnem podpoglavju v nadaljevanju.

69

obeta polnopravnega članstva), ki bi jih sosednje države potrebovale, da bi nekega

dne izpolnile pogoje, ki jih določa 49. člen Pogodbe o Evropski uniji.134 Na drugi pa

je ESP razumljena kot šibka, ker sankcije, ki jih ima EU na voljo, niso dovolj

močne, da bi vladajoče politične elite prisilile na pot progresivnih demokratičnih

reform.135 Celo Komisija sama je v svojem sporočilu leta 2007 priznala, da so za

krepitev ESP potrebna dodatna prizadevanja.136

Evropska komisija in Visoka predstavnica EU za zunanje zadeve in varnostno

politiko Catherine Ashton sta 25. maja 2011 predstavila skupno poročilo glede

revizije ESP »Nov odziv na spremembe v sosedstvu«.137 Poročilo v določeni meri

vključuje spremenjen koncept sodelovanja z državami južnega Sredozemlja.

Ključni načeli ESP, to sta diferenciacija in pogojevanje, ostajata v novem sporočilu

bolj ali manj enaki. Pogojevanje s pristopom 'več za več' sicer pomeni novo smer, v

skladu s katero bodo partnerice, ki uspešno izvajajo reforme, prejele več dodatnih

spodbud za njihovo nadaljevanje. Glavni element, po katerem se bo ocenjeval

napredek, je definiran kot izvajanje reform v smeri krepitve in graditve globoke in

trajne demokracije. Skupno poročilo večjo pozornost namenja tudi strukturnemu

sodelovanju s celotnimi družbami partnerskih držav. Pozitivno pri tem je predvsem

dejstvo, da bosta sodelovanje in pomoč civilni družbi ostala na enaki ravni oziroma

celo naraščala tudi v primeru, da država ne bo izvajala reform s pričakovano

hitrostjo oziroma če bo stopnja demokratizacije začela upadati. Po našem mnenju

je premalo pozornosti namenjene multilateralnim vidikom ESP oziroma aktivnemu

iskanju priložnosti krepitve političnega ter gospodarskega regionalnega in sub-

134 »Vsaka evropska država, ki spoštuje vrednote iz člena 2 in si prizadeva za njihovo spodbujanje, lahko zaprosi za članstvo v Uniji. O tej prošnji se obvestijo Evropski parlament in nacionalni parlamenti. Država prosilka naslovi prošnjo na Svet, ki o tem odloča soglasno po posvetovanju s Komisijo in po odobritvi Evropskega parlamenta, ki odloča z večino svojih članov. Upoštevajo se merila za pristop, o katerih se je dogovoril Evropski svet. Pogoji sprejema in prilagoditve temeljnih pogodb Unije, ki so potrebne zaradi sprejema, so predmet sporazuma med državami članicami in državo prosilko. Ta sporazum se predloži v ratifikacijo vsem državam pogodbenicam v skladu z njihovimi ustavnimi pravili.« 135 Blockmans, Steven: EU-Russia Relations through the Prism of the European Neighbourhood and Partnership Instrument…, str. 174-175. 136 Evropska unija: Sporočilo za javnost - Za krepitev Evropske sosedske politike so potrebna dodatna prizadevanja, IP/07/1843, 5. 12. 2007. Dostopno prek: http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=IP/07/1843&format=HTML&aged=1&language=SL&guiLanguage=en (4. 8. 2010). 137 Evropska komisija: Skupno sporočilo Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij, Nov odziv na spremembe v sosedstvu, COM(2011) 303 konč., Bruselj, 25. 5. 2011, Dostopno prek: http://www.europarl.europa.eu/meetdocs/2009_2014/documents/com/com_com(2011)0303_/com_com(2011)0303_sl.pdf (9. 8. 2011).

70

regionalnega sodelovanja. V sporočilu pa pogrešamo tudi vključevanje regionalnih

sil, kot je Rusija, saj je sodelovanje z njimi lahko koristno za vse udeležene strani.

Kar zadeva Rusijo, se je le-ta izključila iz obsega ESP, saj se ni strinjala s tem, da

je EU skušala to politiko uveljaviti v Rusiji na enak način kot v ostalih državah,

vključenih v ESP. Rusija tako po drugi strani na ESP gleda s tekmovalnega

zornega kota, saj se z njo EU vmešava v njene varnostne interese v skupni

soseščini (Ukrajina, Gruzija, Moldavija in zamrznjeni konflikti).138 Po drugi strani pa

je prav presenetljivo, da je Rusija kot ena izmed prejemnic finančne pomoči

vključena v glavni finančni instrument ESP - Evropski sosedski in partnerski

instrument.

4.1.1. Finančni instrumenti Evropske sosedske politike139 in Ruska federacija

Finančna pomoč, ki jo zagotavlja Unija, je eno izmed orodij za podporo politikam,

usmerjenim v sosednje države. Glede na določila PCA o finančnem sodelovanju je

Rusija upravičena do začasne finančne pomoči Unije za doseganje ciljev

sporazuma in za pospeševanje preobrazbe v Rusiji.140 V praksi je v PCA

predvideno multidimenzionalno sodelovanje dobilo svojo aplikativno obliko najprej

v okviru programa TACIS. Tako je do 31. decembra 2006 potekala pomoč državam

ESP preko geografskih programov, kot sta TACIS141 (za vzhodne sosede in Rusijo)

138 Glej tudi: Zagorski, Andrei: Russia and the Shared Neighbourhood. V: Lynch, Dove (ur.), What Russia sees, Chaillot Paper 74, Institute for Security Studies, Pariz, januar 2005, str. 61-78. 139 Poleg najpomembnejšega finančnega instrumenta - Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva so drugi finančni instrumenti ESP še usmerjena pomoč strokovnjakov v obliki Tehnične pomoči in izmenjave informacij (angl. Technical Assistance and Information Exchange – TAIEX), dolgoročni twinning projekti, Sklad za upravljanje (angl. Governance Facility), Instrument za razvojno sodelovanje (angl. Development Cooperation Instrument), Instrument za stabilnost (angl. Instrument for Stability) ter Sosedski investicijski sklad (angl. Neighbourhood Investment Facility). 140 86. - 89. člen PCA 141 TACIS (angl. Technical Assistance to the Commonwealth of Independent States) je deloval od 1991 do 2006 in je bil glavni mehanizem, preko katerega je EU kanalizirala svojo finančno in tehnično podporo. Namenjen je bil podpori tranzicije v državah vzhodne Evrope (predvsem Skupnosti neodvisnih držav) in srednje Azije. Prioritetno je podpiral institucionalne, pravne in administrativne reforme ter privatni sektor, nudil je pomoč gospodarskemu razvoju, naslavljal socialne posledice tranzicije, namenjen je bil razvoju infrastrukturnih mrež, zaščiti okolja, razvoju podeželja in podpori jedrske varnosti. EU je preko tega programa prispevala 7,9 milijarde EUR pomoči, Rusija pa je bila največja prejemnica izmed 12 držav, saj je prejemala okoli 130 milijonov EUR letno. TACIS je bil vzpostavljen z Uredbo Sveta (Euratom, EGS) št. 2053/93 z dne 19. julija 1993, ki zadeva določila tehnične pomoči za gospodarsko reformo in okrevanje v neodvisnih državah bivše Sovjetske zveze in Mongolije. Omenjena uredba je nadomestila Uredbo sveta (EGS, Euratom) št. 2157/91 z dne 15. julija 1991, ki zadeva določila tehnične pomoči za gospodarsko reformo in okrevanje v socialističnih republikah Sovjetske zveze.

71

in MEDA142 (južni, sredozemski sosedje), kakor tudi tematskih programov, kamor

sodi Evropska pobuda za demokracijo in človekove pravice (angl. European

Initiative for Democracy and Human Rights - EIDHR). Rusija je preko programa

TACIS od leta 1991 do 2006 prejela preko 2,7 milijarde EUR pomoči za okoli 1.500

implementiranih projektov.143

S 1. januarjem 2007 je kot del reforme instrumentov pomoči obstoječe geografske

in tematske programe nadomestil oziroma dopolnil enotni instrument - Evropski

instrument sosedstva in partnerstva (angl. European Neighbourhood and

Partnership Instrument - ENPI).144 Gre za bolj fleksibilen in usmerjen instrument, ki

je poenostavil postopke in povečal učinkovitost. Namenjen je trajnostnemu razvoju

ter približevanju politikam in standardom EU. Podpira prioritete v okviru Akcijskih

načrtov ESP in strateško partnerstvo z Rusijo. Že samo ime pove, da se je pod nov

finančni dežnik skušalo vključiti tudi Rusijo. Prvoten predlog Komisije145 je

vključeval le sosednje države, kasneje pa so bile v končni predlog vključene tudi

partnerske države. Rusija ni nasprotovala vključitvi v obravnavani instrument

pomoči, ki je bil namenjen zgolj državam ESP, kljub njenemu zavračanju te

politike. Velik obseg pomoči, ki je bil v zadnjih dvajsetih letih odobren Rusiji, je igral

pomembno vlogo pri razvoju dvostranskih odnosov. Zgleda, da je bila zagotovitev 142 MEDA je bila ustanovljena 1996 kot osrednji finančni instrument EU za sredozemske partnerje. Program je nudil tehnično in finančno podporo gospodarskim in socialnim reformam kot tudi regionalnim projektom. Prednostno se je usmerjal k pripravam na svobodno trgovino z EU z izboljšanjem konkurenčnosti in doseganjem trajnostnega razvoja preko razvoja privatnega sektorja in z uvajanjem ustreznih socialnih političnih ukrepov. 143 Ehin, Piret in Nahtigal, Matjaž: Briefing Paper for the European Parliament's Committee on Foreign Affairs, Implementation of the ENPI: Analysis of the EU's Assistance to Russia, september 2008, str. 7. Dostopno prek: http://www.europarl.europa.eu/meetdocs/2004_2009/documents/dv/russiape406975/RussiaPE406975en.pdf (15. 12. 2011). 144 ENPI je bil vzpostavljen z Uredbo (ES) št. 1638/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 2006 o splošnih določbah o ustanovitvi Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva, OJ 2006 L 310/1, Aneks. Uredba je stopila v veljavo 26. 11. 2006 in se uporablja od 1. 1. 2007. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/world/enp/pdf/oj_l310_sl.pdf (5. 8. 2010). Od 1. 1. 2014 bo v veljavi nov finančni instrument EU - Evropski sosedski instrument (angl. European Neighbourhood Instrument - ENI), ki naj bi zadostil novi viziji ESP in bolje naslavljal posebne izzive in vprašanja te politike kot so izvajanje politike več za več, kompleksnost in dolžina procesov načrtovanja programov, obseg instrumenta, delno zastarela določila in pomanjkanje koherentnosti med zunanjimi instrumenti, določila čezmejnega sodelovanja, povezave z notranjimi politikami EU, razvijajoč se odnos z Rusijo. Za obdobje 2014 - 2020 je za ENI predvidenih 18.182.300.000 EUR. Kar zadeva Rusijo predlog Komisije za nov instrument ugotavlja, da je Rusija edina država, ki ni zajeta v ESP in je vseeno prejemnica ENPI. Kot ostale države ima Rusija pravico do bilateralnega, multilateralnega in čezmejnega financiranja in virov ENPI. Vendar pa je zaradi pomembnega izboljšanja ruskega fiskalnega položaja manj potreb po izdatni finančni pomoči. Rusija si želi odnosa med enakimi in je postala tudi sama donatorska država. Kot rezultat je v obdobju 2007 - 2013 prejela zgolj marginalna finančna sredstva iz bilateralnega dela ENPI. Sodelovanje v okviru multilateralnih programov ostaja tudi v ENI in zasleduje načelo sofinanciranja obeh. Rusija bo tudi v prihodnje financirala predvsem programe čezmejnega sodelovanja. Prav to pa odslikava spreminjajoč položaj Rusije kot strateške partnerke, kjer naj bi bili sofinancirani projekti v interesu obeh partnerk. Glej: European Commission: Proposal for a regulation of the European Parliament and of the Council establishing a European Neighbourhood Instrument, COM(2011) 839 final, Bruselj, 7. 12. 2011, str. 2-5. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/europeaid/how/finance/documents/prop_eu_neighbourhood_instrument_reg_en.pdf (23. 12. 2011). 145 Sporočilo Komisije z dne 1. julija 2003 o ustvarjanju pogojev za nov sosedski instrument, COM(2003) 393 konč., je predlagalo za obdobje od 2004 do 2006 uvedbo sosedskih programov, ki pokrivajo zunanje meje razširjene Unije.

72

nadaljnje finančne in tehnične pomoči za Rusijo bolj pomembna kot skrb glede

povezave s politiko, ki jo v osnovi zavrača. Prav ENPI, kot bo prikazano v

nadaljevanju, je postal glavni vir zunanje pomoči EU za Rusijo. V Uredbi o splošnih

določbah o ustanovitvi Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva (v

nadaljevanju: Uredba o ustanovitvi ENPI) je zapisano, da sta se »Evropska unija in

Rusija odločili, da bosta med seboj razvili posebno strateško partnerstvo, tako da

bosta oblikovali štiri skupne prostore, pomoč Skupnosti pa se bo uporabljala za

podporo razvoju tega partnerstva ter za spodbujanje čezmejnega sodelovanja na

meji med Rusijo in njenimi sosedami, ki so članice Evropske unije.«146

Cilji ENPI so na splošno zapisani v preambuli in bolj natančno v 1. in 2. členu

Uredbe o ustanovitvi ENPI. Ti cilji so: zagotovitev pomoči Unije pri razvoju območja

blaginje in dobrih sosedskih odnosov s partnerskimi državami, pospeševanje

čezmejnega ter transregionalnega sodelovanja, spodbujanje k prizadevanju za

vrednote svobode, demokracije, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih

svoboščin ter pravne države, izboljšanje sodelovanja in napredujoče gospodarsko

povezovanje, pospeševanje odgovornega upravljanja in pravičnega socialnega in

gospodarskega razvoja ter vrsta drugih ciljev.147 Za proračunsko obdobje 2007 -

2013 je za ENPI na voljo približno 12 milijard EUR, kar je 32 % več sredstev kot v

obdobju 2000 - 2006.148 Sredstva, porazdeljena po posameznih državnih

programih, so odvisna od potreb in zmožnosti absorbiranja ter implementacije

reform.149 Za Rusijo je EU v obdobju 2007 - 2010 namenila 120 milijonov EUR.150

Vsota je bila razdeljena med dva glavna cilja: 80 - 90 % pomoči je bilo namenjene

podpori za implementacijo načrtov štirih skupnih prostorov, preostalih 10 - 20 % je

bilo rezerviranih za razvoj Kaliningrada.151

146 Uredba (ES) št. 1638/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 2006 o splošnih določbah o ustanovitvi Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva, 11. točka. 147 Glej predvsem 1. in 2. člen Uredbo (ES) št. 1638/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 2006 o splošnih določbah o ustanovitvi Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva. 148 Evropska komisija: Evropska sosedska politika. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/world/enp/funding_en.htm (3. 8. 2011). 149 European Commission: Communication from the Commission to the European Parliament and the Council, Taking stock of the European Neighbourhood Policy… 150 Evropska komisija: Evropski instrument sosedstva in partnerstva - financiranje 2007 - 2013. Dostopno prek http://ec.europa.eu/world/enp/pdf/country/0703_enpi_figures_en.pdf (3. 8. 2011). 151 Ehin, Piret in Nahtigal, Matjaž: Briefing Paper for the European Parliament's Committee on Foreign Affairs, Implementation of the ENPI: Analysis of the EU's Assistance to Russia …, str. 8.

73

Rusija je poleg nacionalne alokacije virov iz ENPI upravičena tudi do finančnih

sredstev programov čezmejnega sodelovanja v okviru ENPI. Dodatno k temu pa

ima dostop še do finančne podpore EU preko instrumentov, kot so TAIEX in

twinning projekti ter do izbranih programov Unije, agencij in povezav. Res je, da je

pomoč EU za Rusijo v primerjavi z zneski, ki jih nameni drugim upravičenkam

ENPI, relativno nizka in zato lahko cilja zgolj na omejen izbor širokih ciljev,

zapisanih v skupnih prostorih. Ravno zaradi dejstva, da EU v Rusiji ne bo uspela

preboja z demokratičnim pogojevanjem, je smiselno, da pomoč osredotoča na

področja, kjer interesi obeh partnerk sovpadajo. Prednost naj se po mnenju Ehina

in Nahtigala152 daje projektom, ki bodo povečali stabilnost, blaginjo in varnost EU,

ob hkratnem zmanjševanju groženj, ki izhajajo iz obmejnih ruskih regij. Avtorja

ocenjujeta, da je trenuten okvir pomoči, ki se osredotoča na implementacijo

načrtov za skupne prostore, spodbujanje čezmejnega sodelovanja in razvoj

Kaliningrada, prava smer delovanja.

EU in njene predhodnice imajo dolgo zgodovino spodbujanja gospodarskih reform

z 'izvažanjem' zakonodaje notranjega trga. Po drugi strani pa ima EU relativno

kratko zgodovino vključevanja negospodarskih reform (spoštovanja človekovih

pravic in temeljnih svoboščin ter demokratičnih načel) v klasične instrumente

zunanje politike. Od zgodnjih devetdesetih let 20. stoletja je vključitev določil o

demokraciji in človekovih pravicah v trgovinske sporazume in oblike instrumentov

zunanje pomoči, pri čemer njihovo kršenje lahko privede do delne ali popolne

ukinitve ali odpovedi sporazuma oziroma pomoči, standardni del teh aktov. EU je

bila pri uveljavljanju tovrstnega pogojevanja najbolj učinkovita prav pri kandidatkah

za polnopravno članstvo in je zato postavila pogojevanje tudi v središče ESP, kjer

izpolnjevanje prioritet Akcijskih načrtov partnerskih držav ESP vpliva na

porazdelitev finančnih sredstev.

Prva alineja 28. člena Uredbe o ustanovitvi ENPI določa, da lahko »Svet na

predlog Komisije s kvalificirano večino sprejme vse potrebne ukrepe v zvezi z

152 Ibid., str. 14.

74

vsako obliko pomoči Skupnosti, ki je bila dodeljena partnerski državi v okviru te

uredbe, če partnerska država ne spoštuje načel iz člena 1.«153 V teoriji je torej

financiranje programov in projektov pogojeno (tudi za Rusijo) s spoštovanjem

dobrih sosedskih odnosov, vrednot svobode, demokracije, človekovih pravic in

temeljnih svoboščin ter vladavine prava. Vendar pa ta formula, čeprav pogojevanje

s človekovimi pravicami igra osrednjo vlogo pri oblikovanju politik EU do tretjih

držav, zaseda nerodno pozicijo v enačbi EU - Rusija, ki je definirana s številnimi

spremenljivkami, med katerimi so ključni geopolitika in vitalni nacionalni interesi. To

pa pomeni, da dejanja ruske politične elite, ki rušijo načelo demokracije, široko

razširjen vzorec grdega ravnanja in celo mučenja ter splošen slab izkaz

spoštovanja človekovih pravic v Rusiji še niso prisilili EU, da uveljavi določila, ki so

ji na voljo.154 Pri tem pa ni niti pričakovati, da bi države članice v prihodnosti

dosegle potrebno kvalificirano večino za uveljavitev teh določil.

4.2. Vzhodno partnerstvo

Vzhodno partnerstvo je bilo formalno ustanovljeno na vrhu v Pragi 7. maja 2009 z

namenom krepitve ESP v vzhodnoevropski regiji. Nova pobuda naj bi sledila

priporočilom »za močno ESP«155 in dala nov zagon tej politiki v regiji. Dodana

vrednost Vzhodnega partnerstva naj bi bila v »zasledovanju bolj ambicioznih

partnerstev med Evropsko unijo in partnerskimi državami«156 za zagotovitev

učinkovitosti in legitimnosti politike v soseščini. Vzhodno partnerstvo predvideva

številne pozitivne spremembe, s katerimi bi se zagotovila globlja integracija teh

držav v EU. Hkrati pa prinaša pobuda nov, dvotirni pristop, saj dodaja

multilateralno sodelovanje. Politika zariše štiri tematske sklope političnih,

gospodarskih, energetskih in družbenih reform, ki naj bi bili vključeni v

Pridružitvene sporazume in spekter specifičnih projektov, ki naj bi partnerje

pripeljali še bliže Uniji. Dolgoročni cilj Vzhodnega partnerstva je tudi popolna vizna

153 Prva alineja 28. člena, Uredba o ustanovitvi ENPI. 154 Blockmans, Steven: EU-Russia Relations through the Prism of the European Neighbourhood and Partnership Instrument…, str. 184-186. 155 Evropska komisija: Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in svetu, Močna Evropska sosedska politika… 156 Eastern Partnership Summit: Joint Declaration of the Prague Eastern Partnership Summit, 8435/09 (Presse 78), 7. 5. 2009. Dostopno prek: http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/en/er/107589.pdf (5. 8. 2011).

75

liberalizacija, ki je ključno vprašanje že vse od vzpostavitve schengenskega

prostora. Pobuda vključuje šest držav bivše Sovjetske zveze: Belorusijo, Ukrajino,

Moldavijo, Gruzijo, Azerbajdžan in Armenijo. Vzhodno partnerstvo pa pomeni

predvsem odziv nekaterih držav članic EU (Poljske, Švedske in Nemčije)157 na

uresničitev francoskega predloga o Uniji za Sredozemlje.

Vzhodno partnerstvo zgleda na prvi pogled bolj primerno in bolj raznoliko od ESP,

vendar pa se v svojem bistvu od originalne ideje znatno ne razlikuje. Dva ključna

elementa, ki sta usidrana že v ESP - skupno lastništvo in skupne vrednote -

predstavljata tudi tukaj temelj te pobude. Dodatno k temu je ideja partnerstva

osrednja filozofija sodelovanja s tretjimi državami, ki v tem partnerstvu sodelujejo,

hkrati pa je kot pri konceptu strateškega partnerstva slabo definirana tako v

delovanju kot v retoriki EU. Prav ta nedorečenost pa utegne imeti precejšnje

implikacije ne zgolj na učinkovitost in legitimnost Vzhodnega partnerstva kot celote,

temveč tudi na željo Unije, da v mednarodnih odnosih postane »sila dobrega«

(angl. force for good).158 Tudi Evropski parlament ugotavlja, da je »Vzhodno

partnerstvo dobrodošel napredek, vendar še vedno predstavlja zgolj 'ESP plus',

medtem ko je sama ESP v osnovi model 'članstvo minus'.«159

Partnerstvo, vsaj retorično, če že ne dejansko, daje pravico, da se partnerke

strinjajo z evropsko vizijo reform, hkrati pa jim daje tudi pravico do pogajanj o

vnaprej določenem sklopu acquis-a v procesu vzpostavljanja partnerskega odnosa

157 Od polnopravnega članstva Poljske v EU so si vse poljske vlade prizadevale za okrepitev politik EU, ki zadevajo vzhodne sosede. Predlog Unije za Sredozemlje s strani francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja pa je prinesel priložnost za pobude, ki krepijo tudi vzhodno soseščino. Poljski interesi za stabilno energetsko oskrbo so nedvomno igrali pomembno vlogo pri predstavitvi načrta. Poljska je tako uspela z argumentom, da tovrstno partnerstvo pomeni premoščanje delitve med novimi in starimi članicami, prepričati tudi Švedsko. Literatura o Vzhodnem partnerstvu je precej obsežna, med bolj zanimivimi so: Ochman, Cornelius: EU Eastern Partnership: Fine, but what about Russia?, Spotlight Europe, No. 9, Bertelsmann Stiftung, maj 2009; Longhurst, Kerry in Nies, Susanne: Recasting Relations with the Neighbours – Prospects for the Eastern Partnership, Ifri, Bruselj, februar 2009; Shapovalova, Natalia: The EU's Eastern Partnership: still-born?, Policy Brief, No. 11, FRIDE, maj 2009; Jesień, Laszek: Eastern Partnership – Strengthened ENP Cooperation with Willing Neighbours, PISM Strategic Files, No. 3, The Polish Institute of International Affairs, junij 2008; Wilson, Andrew in Popescu, Nicu: Reinvigorating the EU's Eastern Policy, European Council on Foreign Relations, junij 2009; Kochenov, Dimitry: The Eastern Partnership, the Union for the Mediterranean and the remaining need to do something with the ENP, CRCEES Working Papers No. WP2009/01, 2009. Dostopno prek: http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=1459560 (15. 12. 2011). 158 Solana, Javier: Countering Globalization’s Dark Side, Europe's World, policy dissier, 2007. Dostopno prek: http://www.consilium.europa.eu/ueDocs/cms_Data/docs/pressData/en/articles/96791.pdf (5. 8. 2011). 159 European Parliament: The future of EU – Russia relations: a way forward in solidarity and the rule of law..., str. 17.

76

v soseščini.160 S tem je nakazano vsaj delno razmišljanje EU, da ne pričakuje le

podreditve in uskladitve z normami EU, čeprav je ideja partnerstva v praksi

nadomeščena s politiko pogojevanja, ki pa v temelju nasprotuje načelom

partnerstva. Žal so odnosi s sosednjimi državami določeni predvsem s strateškimi

(varnostnimi) interesi EU, zaradi česar EU na sosede gleda kot na tiste, ki »želijo

članstvo«, ali tiste, ki »želijo denar«.161 Korosteleva162 je v svoji raziskavi o

uresničevanju Vzhodnega partnerstva ugotovila, da pri tej politiki manjkata jasna

vizija in koherentnost, da je preveč zbirokratizirana in da ne deluje proaktivno.

Tovrstno delovanje pa je v svojem bistvu enostransko in evrocentrično. Čeprav so

cilji, kot so stabilnost, blaginja in varnost preko meja EU pohvale vredni, pa so

nedvomno v prvi vrsti to le in predvsem cilji EU.

V zvezi z nadaljnjim razvojem Vzhodnega partnerstva, ki ne predvideva

institucionalnega sodelovanja Ruske federacije, pa bo največji izziv za uspeh le-

tega premostitev razhajanja v percepcijah varnostnih interesov Rusije in EU.

Odsotnost skupne varnostne percepcije v skupni soseščini predstavlja največji

izziv za evropsko politiko do Rusije. EU iz tega razloga v procesu spodbujanja

modernizacije v državah skupne soseščine vedno znova vztraja, da Vzhodno

partnerstvo ni uperjeno proti Rusiji. V luči tega naj opozorimo na Putinov predlog

integracije regije, ki po viziji EU spada pod okrilje Vzhodnega partnerstva –

ustanovitev t. i. Evrazijske unije,163 pri čemer se ne moremo otresti občutka, da gre

za kljubovanje EU in poskus oblikovanja Sovjetske zveze v novi obliki.

160 Korosteleva, Elena A.: Change or Continuity…, str. 245. 161 Ibid., str. 248. 162 Ibid., str. 248-251. 163 Ruski predsednik Vlade Putin je oktobra 2011, samo mesec po tem, ko je potrdil, da bo marca 2012 ponovno kandidiral za predsedniški mandat, v uvodniku časopisa Izvestija predstavil svojo vizijo integracije regije. Gre za t. i. Evrazijsko unijo, ki bi morala graditi na izkušnjah EU in drugih regionalnih povezav. Putin je projekt označil za »zgodovinski preboj« za vse države nekdanje Sovjetske zveze, vendar se kljub zanikanju ne moremo otresti občutka, da gre za oblikovanje Sovjetske zveze v novi obliki. Ta občutek pa se dodatno okrepi, če se spomnimo Putinove izjave, ko je razpad Sovjetske zveze označil za »največjo geopolitično katastrofo 20. stoletja«. Putin v članku zapiše, da morajo države v regiji zaradi globalne finančne krize resno nadgraditi svoja partnerska načela in spremeniti integracijo v stabilen in dolgoročen projekt. Predlaga model »močne nadnacionalne unije, ki lahko postane eden izmed svetovnih polov, medtem ko bo učinkovit povezujoč člen med Evropo in dinamično azijsko-pacifiško regijo. To tudi pomeni, da moramo, na temelju Carinske unije in Skupnega gospodarskega prostora, doseči tesnejše sodelovanje valutnih in gospodarskih politik in vzpostaviti celostno gospodarsko unijo. Kombinacija naravnih virov, kapitala in močnega človeškega potenciala bo naredila Evrazijsko unijo konkurenčno v industrijski in tehnološki tekmi za investicije, nova delovna mesta in napredno proizvodnjo. Skupaj z drugimi ključnimi akterji, kot so EU, ZDA, Kitajska in APEC bomo zagotovili vzdržnost globalnega razvoja.« Evrazijska unija bi bila predvidoma odprt projekt, kateremu se lahko prostovoljno pridružijo vse države. Nekatere države v regiji pa tovrstni ideji že nasprotujejo, saj menijo, da je to v nasprotju z njihovimi ambicijami po polnopravnem članstvu v EU. Angleški prevod uvodnika Izvestija je dostopen prek: http://rt.com/politics/press/izvestiya/integration-union-economic-future/en/ (5. 10. 2011).

77

Kljub dejstvu, da EU nenehno poudarja, da Vzhodno partnerstvo ni pobuda, ki bi

bila usmerjena proti Rusiji, so v varnostni politiki percepcije namer važnejše od

namer samih. Posledično je treba prakso »pojasnjevanja namer« zamenjati z

ukrepi za krepitev zaupanja. Samo na ta način je možno dolgoročno zbližati

razhajajoče se percepcije, predvsem na tistih področjih, kjer se interesi prekrivajo,

tj. na področjih preprečevanja konfliktov, energetske varnosti in gospodarskega

sodelovanja. Ključno, česar se mora EU zavedati, je, da Ruska federacija v skupni

soseščini razpolaga z ogromnim destabilizacijskim potencialom, hkrati pa ni najbolj

navdušena oziroma je celo zelo sumničava do ideje Vzhodnega partnerstva in

približevanja držav Skupnosti neodvisnih držav EU. Hkrati Vzhodno partnerstvo ne

posveča posebne pozornosti zamrznjenim konfliktom, saj ugotavlja zgolj, da

konflikti ovirajo dejavnosti sodelovanja in da zato obstaja potreba po mirni rešitvi,

temelječi na načelih in normah mednarodnega prava.164 Štiri od šestih partnerskih

držav so vključene v enega izmed teh konfliktov in v vsakem je Rusija neposredno

ali vsaj posredno vpletena.

Na zadnjem vrhu Vzhodnega partnerstva v Varšavi septembra 2011 so se srečali

predstavniki držav in vlad Armenije, Azerbajdžana, Gruzije, Moldavije, Ukrajine,

držav članic EU in predstavniki EU z namenom obnoviti svojo zavezo ciljem in

nadaljnji implementaciji Vzhodnega partnerstva. Plenarno zasedanje je bilo

razdeljeno na pet glavnih tem: (1) politični vidik sodelovanja, gospodarska

integracija in trgovina, (2) implementacija Vzhodnega partnerstva, (3) mobilnost,

ključne iniciative in sektorsko sodelovanje, (4) parlamentarno in nevladno

sodelovanje ter (5) financiranje in sodelovanje s finančnimi institucijami. Skupna

deklaracija165 je precej splošna, s standardnim priseganjem na skupne vrednote in

načela svobode, demokracije, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin

ter vladavine prava. Udeleženke ugotavljajo, da je bilo v preteklih letih veliko

164 Dragan, Gabriela in Serafimescu, Iulia: The future of our neighbours: EU’s Eastern partnership initiative, Strategic Impact, No. 2, Strategies for cooperation within the Black Sea area, 2009, str. 68. Dostopno prek: http://www.ceeol.com/aspx/issuedetails.aspx?issueid=e555bae0-00b2-4042-b91a-e7a510dda81a&articleId=626c78fc-71d3-4a16-91c7-3cfbfd31080e (15. 12. 2011). 165 Council of the European Union: Joint Declaration of the Eastern Partnership Summit, 14983/11, PRESSE 341, Warsaw, 29. – 30. 9. 2011. Dostopno prek: http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_Data/docs/pressdata/en/ec/124843.pdf (12. 12. 2011).

78

storjenega, predvsem na področju političnih in gospodarskih reform, na

poglabljanju odnosov med EU in vzhodnoevropskimi partnerkami, povečani

mobilnosti in dialogu o brezviznem režimu. Vseeno pa priznavajo, da je treba še

veliko storiti in temeljito okrepiti implementacijo Vzhodnega partnerstva, s ciljem

izgradnje skupnega območja demokracije, blaginje, stabilnosti ter povečanega

sodelovanja in izmenjave. S tem namenom so se udeleženke vrha dogovorile, da

poglobijo bilateralno sodelovanje s političnim združevanjem, socio-ekonomsko

integracijo in mobilnostjo, da EU omogoči dodatno okrepljeno sektorsko

sodelovanje partnerskih držav v EU programih in agencijah ter da sodelujoče

države okrepijo multilateralno sodelovanje. Za uresničitev teh ciljev se je EU

zavezala nameniti do 1,9 milijarde EUR v obdobju 2010 – 2013.

Ob koncu naj poudarimo, da mora EU pri obravnavi Vzhodnega partnerstva vedno

znova izpostavljati, da pobuda ni sovražno nastrojena proti Rusiji. Na drugi strani

pa bi se tudi Rusija morala izogniti vrnitvi h konceptu sfer vpliva, kar pobuda v

zvezi z Evrazijsko unijo zagotovo je. Obe strani se morata zavedati, da so teorije o

sferah vpliva in igre ničelne vsote v diplomacijo preživete. Medvedjev predlog o

novi evropski varnostni arhitekturi iz junija 2008 in predlog o Evropski varnostni

pogodbi iz novembra 2009 bi utegnila biti poskusa premostitve teh konceptov.

Vsekakor mora EU nadaljevati s podporo Rusiji pri integraciji v globalno

gospodarstvo in pri včlanjevanju ter delovanju v organizacijah multilateralnega

gospodarskega sodelovanja, kot sta STO in OECD.

4.3. Severna dimenzija in Črnomorska sinergija

Severna dimenzija, ki je bila vzpostavljena leta 1999, zagotavlja okvir za

sodelovanje med štirimi enakovrednimi partnerji, in sicer EU, Rusijo, Norveško in

Islandijo. Poleg omenjenih štirih partneric v Severni dimenziji sodelujejo tudi Svet

baltiških držav, Barentsov evro-arktični svet, Arktični svet, Nordijski svet ministrov,

mednarodne finančne institucije, kot so Evropska banka za obnovo in razvoj,

Evropska investicijska banka in Nordijska investicijska banka, regionalne

79

organizacije, nevladne organizacije in druge civilnodružbene organizacije. Kanada

in ZDA imata status opazovalke. Politika pokriva izjemno široko geografsko

območje, njene glavne prednostne naloge pa so zagotovitev skupnega okvira za

spodbujanje dialoga in konkretno sodelovanje, krepitev stabilnosti in blaginje,

intenziviranje gospodarskega sodelovanja ter spodbujanje gospodarske integracije,

konkurenčnosti in trajnostnega razvoja v severni Evropi. Prenovljena politika

Severne dimenzije je dobila ponoven zagon na vrhu v Helsinkih leta 2006, kjer sta

bila sprejeta dva pomembna dokumenta: (1) Politična deklaracija Severne

dimenzije166 in (2) Okvirni dokument politik Severne dimenzije.167 Za pospešitev

uresničevanja politik so bila ustanovljena partnerstva na področju okolja, javnega

zdravja in socialne blaginje, kulture ter transporta in logistike.168 Prav prenovljena

politika pa vnaša močan poudarek in navezavo med Severno dimenzijo in

Skupnimi prostori. Tudi Poročilo o napredku prenovljene politike Severne

dimenzije169 ugotavlja, da Severna dimenzija kot skupna politika vseh partnerjev

služi kot uspešno orodje regionalnega sodelovanja, hkrati pa prispeva k ohranitvi in

stopnjevanju odnosov med EU in Rusijo regionalno, predvsem na severozahodu

Rusije in v baltski regiji.

V letu 2009 je Evropska komisija na zahtevo Evropskega sveta za to regijo

dodatno pripravila še Strategijo EU za regijo Baltskega morja,170 ki prinaša nov

način sodelovanja v Uniji. Gre za prvo tovrstno strategijo EU na ravni makroregije,

katere temeljni cilji so spremeniti ta del Evrope v okoljsko trajnosten (s predelavo

odpadne vode), uspešen (s spodbujanjem inovacij v malih in srednje velikih

podjetjih), dostopen in privlačen (z izboljšanjem prometnih povezav) ter varen in

166 European Union: Political Declaration on the Northern Dimension Policy. Dostopno prek: http://eeas.europa.eu/north_dim/docs/pol_dec_1106_en.pdf (3. 8. 2011). 167 European Union: Northern Dimension policy Framework Document. Dostopno prek: http://eeas.europa.eu/north_dim/docs/frame_pol_1106_en.pdf (3. 8. 2011). 168 European Union: North Dimension. Dostopno prek: http://www.eeas.europa.eu/north_dim/index_en.htm (3. 8. 2011). 169 European Union: Progress report submitted to the Second ministerial Meeting of the renewed Northern Dimension Policy, Oslo, 2. 11. 2010, str. 17-18. Dostopno prek: http://www.eeas.europa.eu/north_dim/docs/progress_report_final.pdf (3. 8. 2011). 170 Evropska komisija: Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o Strategiji Evropske unije za regijo Baltskega morja, COM(2009) 248 konč., Bruselj, 10. 6. 2009. Dostopno prek: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2009:0248:FIN:SL:PDF (28. 12. 2011).

80

stabilen (z boljšim odzivanjem na nesreče).171 Komisija se je odločila za bolj

strukturiran kot selektiven pristop in je oblikovala okvir, ki je sestavljen iz

prednostnih nalog, kontinuiranih ukrepov in projektov z določenim rokom končanja.

Tako je ustvarila metodologijo, ki naj bi trajala, hkrati pa naj bi bila prilagodljiva, saj

se posamezni cilji in sredstva za doseganje teh ciljev spreminjajo glede na razvoj

regije. Akcijski načrt tako predlaga osemdeset projektov, ki naj bi utrli pot

uresničevanju petnajstih med seboj povezanih prednostnih nalog.172

Slika 2: Zemljevid držav Severne dimenzije

Vir:http://eeas.europa.eu/delegations/russia/eu_russia/fields_cooperation/regional_issues/northern_dimension/index_en.htm (14. 12. 2011).

Strategija naj bi se uporabljala za strukturiranje pristopa k regiji v prihodnjih letih,

vendar vsaki udeleženki – Švedski, Finski, Estoniji, Latviji, Litvi, Poljski, Nemčiji in

Danski – omogoča upoštevanje lastnih prednostnih nalog. Strategija je sicer

interne narave in je v prvi vrsti namenjena EU in njenim državam članicam, vseeno

171 Evropska komisija: Evropska komisija uvaja novo strategijo za hitrejši razvoj regije Baltskega morja - sporočilo za javnost, IP/09/893, 10. 6. 2009. Dostopno prek: http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=IP/09/893&format=HTML&aged=1&language=SL&guiLanguage=en (28. 12. 2011). 172 European Commission: Commission Staff Working Document accompanying the Communication from the Commission to the European Parliament, the Council and the European Economic and Social Committee and the Committee of the Regions concerning the European Union Strategy for the Baltic Sea Region, Action Plan, SEC(2009) 712/2, december 2010. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/regional_policy/sources/docoffic/official/communic/baltic/action_17122010_en.doc (28. 12 2011).

81

pa za zunanje vidike sodelovanja predlaga uporabo okvira Severne dimenzije z

možnostjo uporabe drugih poti.173 Odziv Rusije in drugih sosedskih držav je bil po

poročanju institucij EU pozitiven.174 Predvideni prispevki za regijo Baltskega morja

v obdobju 2007 – 2013 znašajo 209 milijonov evrov iz Evropskega sklada za

regionalni razvoj, dodatnih 23 milijonov evrov pa je zagotovljenih znotraj ENPI.175

EU podpira regionalni razvoj tudi v jugovzhodni Evropi, in sicer s Črnomorsko

sinergijo, ki vključuje Armenijo, Azerbajdžan, Gruzijo, Moldavijo, Rusijo, Turčijo in

Ukrajino ter predvsem Grčijo, Bolgarijo in Romunijo kot države članice EU. Čeprav

Armenija, Azerbajdžan, Moldavija in Grčija neposredno ne mejijo na Črno morje,

so zaradi zgodovinskih razlogov, bližine in tesnih vezi naravne regionalne akterke.

Pobuda Evropske komisije o ustanovitvi Črnomorske sinergije176 je bila potrjena s

sklepi Sveta EU v maju 2007. Uradno pa za začetek uveljavitve Sinergije velja

konferenca zunanjih ministrov EU in držav z območja Črnega morja v Kijevu leta

2008. Rezultat konference je bila skupna izjava,177 v kateri ministri ugotavljajo, da

je ključna naloga Sinergije razvoj sodelovanja v črnomorski regiji ter med EU in

regijo kot celoto.

Črnomorska sinergija predstavlja forum za soočenje s skupnimi problemi, hkrati pa

omogoča politične in gospodarske reforme. Prednostna področja delovanja so

razvoj in povezava prometa, energetske in komunikacijske infrastrukture,

zagotovitev pravičnega dostopa do energetskih virov in trgov, pospeševanje

energetske varnosti in okoljske vzdržnosti, izboljšanje učinkovitosti in varnosti

prometa, boljša koordinacija okoljskih programov, s poudarkom na kakovosti vode,

dialog na področju regionalne pomorske in ribiške politike, boj proti podnebnim

173 Strategija Evropske unije za regijo Baltskega morja ..., str. 2 in 11. 174 Strategija EU za regijo Baltskega morja - za trajnostno in uspešno prihodnost, Panorama Inforegio, št. 30, poletje 2009, str. 5. 175 Baltic Sea Region: Executive summary of the Baltic Sea Region Programme 2007 – 2013. Dostopno prek: http://eu.baltic.net/Programme_document.98.html (24. 4. 2012). 176 Evropska komisija: Sporočilo Komisije Svetu in evropskemu parlamentu, Sinergija črnega morja - nova pobuda za regionalno sodelovanje, COM(2007) 160 konč., Bruselj, 11. 4. 2007. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/world/enp/pdf/com07_160_sl.pdf (3. 8. 2011). 177 Glej tudi: European Union: Joint Statement of Ministers of Foreign Affairs of the countries of the European Union and of the wider Black Sea area, 14. 2. 2008. Dostopno prek: http://www.eeas.europa.eu/blacksea/doc/joint_statement_blacksea_en.pdf (3. 8. 2011).

82

spremembam ter preprečevanje in ukrepanje v primeru naravnih in s strani človeka

povzročenih nesreč.

Slika 3: Zemljevid držav v črnomorski regiji

Vir: Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu. Poročilo o prvem letu izvajanja Sinergije Črnega morja, COM(2008) 391 konč. z dne 19. junij 2008, str. 9.

Tesnejše regionalne vezi bi po mnenju EU lahko pomenile spodbudo za

demokratične in gospodarske reforme, podporo stabilnosti in spodbujanje razvoja,

pospešile bi lahko praktične projekte na področjih skupnih zadev, odprle nove

priložnosti in izzive preko koordiniranih dejanj znotraj regionalnega okvirja ter

spodbudile mirno reševanje konfliktov v regiji. Posamezna sektorska partnerstva

naj bi obravnavala promet, energetiko in okolje.178 Dodatne pobude bi utegnile

slediti na področju visokega šolstva, javnega zdravja in boja proti organiziranemu

kriminalu. Dejavnosti pa že potekajo na področju civilne družbe, raziskovanja in

informacijske družbe. EU je na tem območju vzpostavila tudi nov čezmejni program

178 Pri vzpostavitvi sektorskih partnerstev so najbolj aktivne tri države članice EU: Romunija pomaga pri Okoljskem partnerstvu, Grčija pri Prometnem partnerstvu in Bolgarija pri Energetskem partnerstvu.

83

sodelovanja za lokalne oblasti, ki nudi podporo organizacijam civilne družbe.

Poročilo o prvem letu implementacije Črnomorske sinergije poudarja praktično

uporabnost in potenciale za ta nov pristop k regionalni politiki EU. V Poročilu je

zapisano, da Sinergija dopolnjuje ESP, širitveno politiko za Turčijo in strateško

partnerstvo z Rusko federacijo.179 Komisija vidi pot naprej v smeri pragmatičnega in

projektno usmerjenega načina dela, ocenjuje pa, da so začetni rezultati

Črnomorske sinergije pokazali praktično uporabnost in potencial tega novega

pristopa regionalne politike EU. Črnomorska sinergija pomeni tudi dopolnitev

Vzhodnega partnerstva. Medtem ko Vzhodno partnerstvo spodbuja države

partnerke k približevanju EU, Črnomorska sinergija cilja k razvoju regionalnega

sodelovanja okoli Črnega morja. Finančno je Sinergija podprta delno s strani ENPI

in Sosedskega investicijskega sklada,180 prispevki pa se pričakujejo tudi s strani

partnerskih držav.

4.4. Kaliningrad

Kaliningrad je ruska eksklava, ki v odnosu EU - Rusija predstavlja posebno

poglavje. Umeščen med Poljsko in Litvo, Kaliningrad predstavlja del Ruske

federacije, ki je popolnoma obdan z ozemljem EU. Slab milijon prebivalcev je sicer

pred širitvijo 2004 imelo možnost prostega prehoda do Rusije preko Poljske in

Litve brez viz, kar pa se je po širitvi spremenilo. Rusi so bili ogorčeni, da bodo za

prehod v svojo matično državo morali za vizo zaprositi Litvo, vendar pa EU sprva ni

ugodila prebivalcem Kaliningrada z izjemo glede viznih zahtev, predvsem zaradi

dejstva, ker je Kaliningrad veljal za središče organiziranega kriminala, tihotapljenja

in nalezljivih bolezni.181 Po dolgotrajnih in polemičnih pogajanjih sta EU in Rusija

novembra 2002 le dosegli kompromis o tranzitnem prehodu. Od julija 2003 lahko

Rusi, ki potujejo med Kaliningradom in preostalim delom Rusije, pridobijo poseben

179 Evropska komisija: Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu. Poročilo o prvem letu izvajanja Sinergije črnega morja, COM(2008) 391 konč., Bruselj, 19. 6. 2008, str. 2. Dostopno prek: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2008:0391:FIN:SL:PDF (3. 8. 2011). 180 V letu 2007 je prispevek EU za Črnomorsko sinergijo znašal 837 milijonov evrov, od tega je bilo za čezmejno sodelovanje namenjenih 17,5 milijonov evrov. Ibid., str. 6-7. 181 Glej tudi: European Commission: Communication form the Commission to the Council, The EU and Kaliningrad, COM(2001) 26 final, Bruselj, 17. 1. 2001. Dostopno prek: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2001:0026:FIN:EN:PDF (12. 12. 2011).

84

potovalni dokument (angl. faciliated travel document - FTD), ki jim je olajšal

omenjene prehode. Gre za vize, ki so izdane mnogo hitreje in brezplačno.

Problem, ki ga je vzpostavitev posebnega transportnega režima prinesla

prebivalcem Kaliningrada, pa je, da ta posebni potovalni dokument ne omogoča

prostega gibanja po sosednji Poljski ali Litvi, kjer velja schengenski režim.

Slika 4: Zemljevid Kliningrada s sosednjimi državami

Vir: http://news.bbc.co.uk/2/hi/europe/4645447.stm (12. 12. 2011).

Leta 2006 je bila sprejeta Uredba o pravilih za obmejni promet na zunanjih

kopenskih mejah držav članic,182 ki za osebe, ki prebivajo na obmejnem območju,

dovoljuje dodatna odstopanja od splošnih pravil glede mejne kontrole iz Zakonika o

schengenskih mejah. Komisija je v svojem drugem poročilu o izvajanju in delovanju

Uredbe 1931/2006183 februarja 2011 ugotovila, da režim obmejnega prometa

bistveno lajša življenje osebam, ki prebivajo blizu zunanjih kopenskih meja. Hkrati

182 Uredba št. 1931/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o pravilih za obmejni promet na zunanjih kopenskih mejah držav članic in spremembi določb Schengenske konvencije, Ur. l. 405, 30. 12. 2006, str. i. 183 European Commission: Communication from the Commission to the European Parliament and the Council, Second report on the implementation and functioning of the local border traffic regime set up by Regulation No. 1931/2006, COM(2011) 47 final, Bruselj, 9. 2. 2011. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/home-affairs/news/intro/docs/COMM_PDF_COM_2011_0047_F_EN_RAPPORT.pdf (23. 8. 2011).

85

pa bi bila glede na posebno in edinstveno geografsko lego Kaliningrada, kjer gre

za relativno majhno območje, ki ga popolnoma obkrožata dve državi članici EU,

sprememba Uredbe o obmejnem prometu upravičena.

Na podlagi poročila je Komisija konec julija 2011 predložila dopolnitev Uredbe o

pravilih za obmejni promet na zunanjih kopenskih mejah držav članic, s katero naj

bi bilo prebivalcem Kaliningrada omogočeno še lažje prehajanje meje, saj bi se

celotno območje Kaliningrada štelo za obmejno območje. Dopolnitev Uredbe se

nanaša tudi na obmejno območje na poljski strani, kar naj bi pospešilo

gospodarsko in kulturno izmenjavo ter sodelovanje med območjema. Komisija v

svojem predlogu spremembe oziroma dopolnitve uredbe poudarja, da gre za

izjemo pri razširitvi obmejnega območja. Le-ta bi prispevala k nadaljnjemu

spodbujanju strateškega partnerstva med EU in Rusko federacijo v skladu s

prednostnimi nalogami, ki so v zvezi s čezmejnim sodelovanjem določene v

časovnem načrtu za Skupni prostor svobode, varnosti in pravice, in ki upoštevajo

okvir splošnih odnosov med EU in Rusijo.184 Predlagana izjema pri razširitvi

obmejnega območja bi utegnila naleteti na pridržke držav članic, predvsem v delu,

ki poseben režim, predviden z uredbo, razširja tudi na širše območje na poljski

strani meje (tudi do 100 kilometrov v notranjost Poljske). Predlagane spremembe

sicer ne posegajo v samo definicijo obmejne regije, vendar bi z njimi v praksi

veljavnost posebnih določb razširili na območje, ki znatno presega tisto iz

definicije. Pojavlja se strah, da bi se s tako odločitvijo ustvaril precedens, s katerim

bi se odprla vrata zahtevam drugih držav s primerljivimi zgodovinskimi, kulturnimi

in družbenimi odnosi, ki sklepajo podobne ločene dogovore.185 Evropski parlament

je 1. decembra 2011 z veliko večino že potrdil ta predlog Komisije, podpis z Rusko

federacijo pa se je zgodil 14. decembra 2011.

184 Evropska komisija: Predlog - Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1931/2006 v zvezi z vključitvijo območja Kaliningrada in določenih poljskih upravnih okrožij v obmejno območje... 185 Glej na primer Stališče Republike Slovenije do Predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1931/2006 v zvezi z vključitvijo območja Kaliningrada in določenih poljskih upravnih okrožij v obmejno območje – 133344/11, 3. 11. 2011.

86

EU je za razvoj Kaliningrada namenila kar nekaj finančnih sredstev. Med leti 2001

– 2006 je bilo za tehnično pomoč namenjenih okoli 100 milijonov EUR, za obdobje

2007 – 2013 pa dodatnih 50 milijonov EUR. S temi sredstvi EU podpira projekte s

področja izgradnje institucij, energetskega sektorja, transporta, prestrukturiranja

podjetništva in okolja.186 Kaliningrad ima zaradi svojega specifičnega položaja tudi

status Posebnega gospodarskega območja, ki omogoča ugodna pravila za plačilo

carinskih obveznosti. To je privedlo do vzpostavitve obratov za montažo blaga iz

uvoženih delov za ruski trg. Nova pravila iz leta 2006 pa so zaradi davčnih

spodbud še dodatno spodbudila večje naložbe v regijo. Kaliningrad postaja

pomembno izvozno okno za ruske surovine in uvozno okno za industrijske

proizvode iz EU. Hkrati se hitro razvijajo tudi turizem in druge storitve. Cilji EU, kar

zadeva Kaliningrad, so spodbujanje trajnostnega razvoja območja kot integralnega

dela tako Rusije kot baltske regije, zagotovitev učinkovitega pretoka ljudi in blaga

med Kaliningradom in preostalo Rusijo, pomoč pri zaščiti okolja ter prikaz

Kaliningrada kot pozitivnega primera sodelovanja med EU in Rusijo. 187

186 European Commission: The European Union and Russia: Close Neighbours, Global Players, Strategic Partners, Bruselj, 2007, str. 23-24. 187 European Union: Kaliningrad. Dostopno prek: http://www.eeas.europa.eu/russia/kaliningrad_en.htm (12. 12. 2011).

87

5. ZAMRZNJENI KONFLIKTI V REGIJI

Države Južnega Kavkaza so za EU strateškega pomena, kar je vidno tudi iz

dejstva, da predstavljajo pomemben del ESP. V teh državah ima EU priložnost

vplivati in voditi reforme na številnih področjih ter pri tem izkoriščati zavezanost teh

držav približevanju EU. Vendar pa zamrznjeni konflikti v regiji vzdržujejo stanje

nestabilnosti in nepredvidljivosti. Kljub številnim poskusom mednarodne skupnosti,

da bi jih zadovoljivo rešili, noben izmed konfliktov obravnavanih nadaljevanju

zaenkrat ne kaže znakov pozitivne rešitve. Glede na dejstvo, da je Rusija v večini

od njih vsaj posredno vpletena, bo ključno njeno iskreno in proaktivno sodelovanje

pri iskanju realnih rešitev. Vendar pa je bila ruska politika v preteklosti usmerjena

bolj v ohranjanje statusa quo, saj le-ta omogoča Moskvi močno politično,

gospodarsko in vojaško prednost pred državami, ki so prizadete zaradi konflikta.

V nadaljevanju je orisana zgodovina treh zamrznjenih konfliktov – Pridnestrja,

Gorskega Karabaha ter Abhazije in Južne Osetije – ter struktura zaenkrat še

nedokončanih pogajanj za končno ureditev teh konfliktov. Izpostavljena so ključna

področja, kjer morajo sprte in druge vpletene strani doseči dogovor. Uspešna

rešitev teh konfliktov, kjer pri mirovnih pogajanjih sodelujeta tako EU kot Rusija, bi

lahko predstavljala možnost za krepitev zaupanja med partnerkama in posledično

tudi bolj poglobljeno sodelovanje pri vprašanjih skupne soseščine.188 Kot bo

razvidno v nadaljevanju, je jasno, da »nobena 'mehka' politika EU ne bo omogočila

demokratične preobrazbe regije v odsotnosti 'trdih' vidikov zamrznjenih

konfliktov«.189

188 Glej tudi: Popescu, Nicu in Wilson, Andrew: The limits of enlargement-lite: European and Russian power in the troubled neighbourhood, European Council of Foreign Relations, London, junij 2009; Lynch, Dov: The Russia-EU Partnership and the Shared Neighbourhood, EU Institute for security studies, julij 2004. 189 Dragan, Gabriela in Serafimescu, Iulia: The future of our neighbours: EU’s Eastern partnership initiative…, str. 69.

88

5.1. Pridnestrje

Pridnestrska republika (uradno Pridnestrska moldavska republika; znana tudi kot

Pridnestrje, Pridnjestrovje) je odcepljena republika v okviru mednarodno priznanih

meja Moldavije. Kot država sicer mednarodno ni priznana od nikogar in je kot taka

de iure del Moldavije, ima pa republika de facto neodvisnost in deluje kot država.

Pridnestrje leži pretežno med reko Dnester in ukrajinsko mejo. Po razpadu

Sovjetske zveze je republika ob podpori Rusije razglasila neodvisnost, kar je

marca 1992 pripeljalo do vojne z Moldavijo, ki je bila končana z razglasitvijo

premirja julija 1992. Del dogovora je bila ustanovitev tristranske Komisije skupnega

nadzora, ki vzdržuje stabilnost v demilitariziranem tamponskem pasu v 20 krajih na

obeh bregovih reke. Trenutno sicer velja neprekinjeno premirje, a je politični

položaj regije še vedno nerešen. Za dosego mirne rešitve spora je bila v Moldavijo

leta 1993 poslana tudi misija OVSE, ki je na območju še vedno prisotna. Od leta

1999 je ta misija zadolžena predvsem za pospeševanje odstranitve in uničenje

ruskega streliva in oborožitve v regiji ter za zagotovitev transparentnosti tega

procesa.190

Številni poskusi rešitve konflikta so propadli: od sporazuma podpisanega leta 1994,

ki ga ruska Duma ni nikoli ratificirala, pa do t. i. Kozakovega memoranduma iz leta

2003 in Juščenkovega načrta iz leta 2005. Maja 1997 sta moldavski predsednik

Petru Lucinschi in pridnestrski predsednik Igor Smirnov podpisala Memorandum o

soglasju glede načel za normalizacijo odnosov med Republiko Moldavijo in

Pridnestrjem, znan tudi kot Primakov memorandum, ki ohranja vzpostavitev

pravnih in državnih odnosov med obema entitetama, čeprav si njegova določila

obe vladi razlagata različno. Novembra 2003 je svetovalec takratnega ruskega

predsednika Putina Dimitrij Kozak predlagal memorandum o vzpostavitvi

asimetrične federalne države Moldavije, kjer bi imela Moldavija večino, Pridnestrje

pa bi predstavljalo manjšinski del federacije. Predlog sicer ni sovpadal s

pridnestrsko zahtevo po enakovrednem statusu, vseeno pa mu je podeljeval

190 OSCE: OSCE Mission to Moldova. Dostopno prek: http://www.osce.org/moldova/43356 (12. 12. 2011).

89

pravico do veta pri spremembah ustave, zaradi česar se ga je odločilo podpisati.

Tudi moldavski predsednik Vladimir Voronin je predlog memoranduma sprva

podpiral, vendar ga na koncu ni podpisal zaradi pritiska opozicije, mednarodnega

pritiska OVSE in ZDA ter ker je Rusija sprejela pridnestrsko zahtevo po ohranitvi

ruske vojaške prisotnosti za naslednjih 20 let kot garancijo za načrtovano

federacijo. Zadnji pomembnejši poskus rešitve spora je pomenil Juščenkov načrt,

poimenovan po nekdanjem ukrajinskem predsedniku Viktorju Juščenku, vendar

tudi ta pobuda ni uspela zaradi nesoglasja glede definicije pravnega statusa

Pridnestrja.191 Načrt je predvideval, da naj moldavski parlament sprejme zakon o

posebnem statusu Pridnestrja, ki ohranja regionalno zastavo, grb in tri uradne

jezike. V primeru, da bi Moldavija prenehala obstajati kot neodvisna država (na

primer združitev z Romunijo), bi Pridnestrje postalo samostojna država.192

Slika 5: Prikaz ozemlja Pridnestrja

Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/File:Transnistria-map.png (14. 12. 2011).

191 Za obširnejšo razpravo o Pridnestrju in vlogi EU glej tudi: Giumelli, Francesco: EU Restrictive Measures on the Transnistrian Leaders: Assessing Effectiveness in a Strategy of Divide and Influence, European Foreign Affairs Review, Vol. 16, Issue 3, 2011, str. 359-378. 192 Na podoben način je že urejen status avtonomne pokrajine Gagauzije. Gagauzija je pokrajina na jugovzhodu Moldavije, ki obsega 1.832 km2 in ima 160.700 prebivalcev. V skladu z Zakonom o posebnem pravnem statusu Gagauzije lahko pokrajina samostojno odloča o vprašanjih povezanih z njenim političnim, gospodarskim in kulturnim razvojem. Zakon pa ji omogoča tudi pravico do samoodločbe v primeru, če bi se Moldavija odločila za združitev z Romunijo. Gagauzi so potomci turških plemen, ki so se na tem območju naselili v 11. stoletju.

90

Če odmislimo zgolj spor med Moldavijo in Pridnestrjem, je pri reševanju konflikta

ključnega pomena vloga Rusije, ki se je vanj formalno vpletla že v začetni fazi. Ta

vpletenost izhaja iz tesnih povezav s pridnestrsko stranjo in njeno gospodarsko

odvisnostjo od Rusije. Zaradi tega je sporen predvsem status ruskega vojaškega

kontingenta, saj trenutno v Pridnestrju ostaja še vedno med 1.200 in 1.300 ruskih

vojakov, kljub dejstvu, da sta že oktobra 1994 Rusija in Moldavija podpisali

sporazum, s katerim se je Rusija obvezala odpoklicati svoje enote v treh letih od

dneva, ko stopi sporazum v veljavo. Sporazum ni nikoli začel veljati, ker ga ruska

stran ni ratificirala. Naslednji poskus je bila Pogodba o konvencionalnih oboroženih

silah v Evropi, ki je vsebovala tudi odstavek o umiku ruskih vojaških enot z

moldavskega ozemlja in je bila del Istanbulske deklaracije OVSE leta 1999,193 s

katero se je Rusija zavezala umakniti svoje sile do konca leta 2002. To deklaracijo

je ruski parlament ratificiral šele junija 2004, nakar je takratni ruski predsednik

Putin podpisal Zakon o ratifikaciji Pogodbe o konvencionalnih oboroženih silah v

Evropi, s katero se je Rusija obvezala umakniti težko orožje. Kljub zastoju v

procesu ratifikacije je Rusija med leti 2001 - 2002 umaknila 125 kosov s pogodbo

določene opreme in šestdeset vagonov streliva z območja Pridnestrja. V letu 2002

je Rusija umaknila še tri dodatne vagone opreme in dva vagona streliva, v letu

2003 pa enajst konvojev, ki so prenašali vojaško opremo, in enaintridest konvojev

z 22.000 tonami streliva. Po podatkih misije OVSE v Moldaviji od marca 2004 na

tem področju ni bilo več tovrstnih aktivnosti, kljub dejstvu, da na območju ostaja

okoli 20.000 ton streliva in nekaj vojaške opreme, ki bi ga bilo potrebno uničiti.

Moldavski zunanji minister Andrei Stratan je v svojem govoru v okviru 12.

ministrskega srečanja OVSE v Sofiji decembra 2004 dejal, da je »prisotnost ruskih

sil na ozemlju Republike Moldavije v nasprotju s politično voljo moldavskih oblasti

in krši soglasno sprejete mednarodne norme in načela, s čimer moldavske oblasti

to prisotnost razumejo kot tujo vojaško okupacijo na svojem ozemlju«.194 Od leta

2007 pa Rusija vztraja, da je izpolnila vse obveze in da so sile, ki so na območju

navzoče, mirovniške sile, ki so bile dogovorjene v skladu s premirjem leta 1992 in

193 OSCE: Istanbul Document, str. 49-50. Dostopno prek: http://www.osce.org/mc/39569 (12. 12. 2011). 194 Stratan, Andrei: Govor ob vrhu OVSE v Istanbulu, 6. 12. 2004. Dostopno prek: www.osce.org/mc/39569 (12. 12. 2011).

91

ki ne predstavljajo kršitve Istanbulske deklaracije ter da bodo tam ostale, dokler ne

bo konflikt popolnoma razrešen. Tudi Nato je Rusijo s svojo Resolucijo o

prihodnosti odnosov Nato - Rusija 18. novembra 2008195 pozval, naj v bližnji

prihodnosti umakne svojo nezakonito vojaško prisotnost s pridnestrske regije v

Moldaviji.

V letu 2010 se je oblikovala t. i. meseberška pobuda, saj je Nemčija ocenila

moldavski konflikt zaradi Pridnestrja kot vprašanje, s katerim bi lahko EU dokazala,

da dobro sodeluje z Rusijo pri vprašanjih evropske varnosti. Dokument, ki ga je

predlagala nemška zvezna kanclerka Angela Merkel in ki sta ga skupaj

preoblikovala z ruskim predsednikom Dimitrijem Medvedjevom med njunim

srečanjem na gradu Meseberg junija 2010, je ključen za omenjen proces. V njem

predlagata ustanovitev skupnega Politično-varnostnega odbora, ki ga bosta vodila

visoka predstavnica EU za zunanjo politiko Catherine Ashton in ruski zunanji

minister Sergej Lavrov. Mandat odbora bi vključeval »postavitev osnovnih pravil za

skupne civilne in vojaške operacije kriznega upravljanja s strani EU in Nato«196 ter

»pripravo priporočil glede rešitve posameznih konfliktov in kriznih situacij, v katerih

bi EU in Rusija lahko prispevali znotraj primernih multilateralnih forumov«.197 Za

preverjanje potenciala glede morebitnega varnostnega sodelovanja memorandum

predlaga skupne korake EU in Rusije »s ciljem oprijemljivega napredka pri

reševanju konflikta v Pridnestrju znotraj obstoječega formata 5+2. Skupno delo bi

lahko vključevalo delovanje v smeri tranzicije od obstoječega stanja do končne

rešitve«.198 Memorandum prav tako predvideva »preverjanje doseženega napredka

v okviru novega odbora na naslednjem vrhu EU - Rusija«.199 Po vrhu EU - Rusija

decembra 2010 je predsednik Evropskega sveta Herman van Rompuy glede

Pridnestrja izjavil, da je »EU podala predloge za čim prejšnji zagon formalnih

195 NATO: Resolution 371 on the future of NATO-Russia relations, točka 11.b. Dostopno prek: http://www.nato-pa.int/Default.asp?SHORTCUT=1652 (12. 12. 2011). 196 Memorandum, Meeting of Chancelor Angela Markel and President Dmitri Medvedev on June 4-5 2010 in Meseberg, točka 2. Dostopno prek: http://www.bundesregierung.de/nsc_true/Content/DE/__Anlagen/2010/2010-06-05-meseberg-memorandum,property=publicationFile.pdf/2010-06-05-meseberg-memorandum (17. 12. 2011). 197

Ibid., točka 3. 198 Ibid., točka 4. 199 Ibid., točka 5.

92

pogajanj glede pridnestrskega procesa.«200 Predsednik Komisije Barroso in

predsednik Evropskega sveta Van Rompuy sta na skupni tiskovni konferenci še

dodala, da sta »EU in Rusija razpravljali o številnih ključnih mednarodnih in

regionalnih zadevah, vključno s konflikti v Pridnestrju in Gorskem Karabahu /…/.

EU je ponovila pomembnost dialoga in sodelovanja, kar zadeva izboljšanje

varnosti in stabilnosti v skupni soseščini.«201 Če EU kot celota podpira nemško

pobudo, iz teh izjav ni razvidno. Zdi se, da uradnega stališča EU ni. Vseeno pa bi

nemška pobuda utegnila ustvariti pozitivno dinamiko v pogajanjih glede

Pridnestrja.202

Ključni prispevek EU pri razrešitvi tega konflikta je zaenkrat Misija za pomoč na

mejah med Moldavijo in Ukrajino (angl. EU Border Assistance Mission to Moldova

and Ukraine – EUBAM), katere mandat je modernizacija nadzora skupne meje

med državama in prispevek k mirni rešitvi pridnestrskega konflikta. EUBAM je bila

vzpostavljena s podpisom Memoranduma o soglasju med Moldavijo, Ukrajino in

Evropsko komisijo 7. oktobra 2005 in je del ESP. Proračun EUBAM znaša 21

milijonov evrov (2011 – 2013), mandat misije je bil podaljšan že trikrat, trenuten

iztek mandata pa je predviden 30. novembra 2015. S preprečevanjem obmejnega

tihotapljenja se ukvarja okoli 100 strokovnjakov iz držav članic EU in več kot 120

strokovnjakov iz Moldavije in Ukrajine, ki skušajo s sodelovanjem prispevati k

izgradnji zaupanja na tem območju .203

Zaključimo lahko, da ima vprašanje Pridnestrja širši notranji in mednarodni

kontekst. Notranji kontekst pomeni dogovor o statusu spornega ozemlja, medtem

ko mednarodna dimenzija predstavlja sporno prisotnost ruskih vojaških enot na

200 Van Rompuy, Herman: Remarks by Herman van Rompuy President of the European Council at the press conference following the EU-Russia Summit, PCE 301/10, 7. 12. 2010. Dostopno prek: http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/en/ec/118284.pdf (15. 12. 2011). 201 Barroso, José Manuel in Van Rompuy, Herman: José Manuel Durão Barroso President of the European Commission Statement by President Barroso following the EU-Russia Summit Joint press conference with Herman Van Rompuy, President of the European Council and Dmitry Medvedev, President of Russia, SPEECH/10/734, Bruselj, 7. 12. 2010. Dostopno prek: http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=SPEECH/10/734 (14. 12. 2011). 202 Glej tudi: Popescu, Nicu in Wilson, Andrew: The limits of enlargement-lite… 203 European Union: EU Border Assistance Mission to Moldova and Ukraine. Dostopno prek: http://www.eubam.org/en/about/overview (24. 4. 2012).

93

tem ozemlju ter manj verjetno možnost moldavske združitve z Romunijo.204 Prav ti

dve zunanji dimenziji morata biti nujno upoštevani pri načrtovanju kakršnekoli

rešitve konflikta.205 Ravnanja in dogovori okoli prisotnosti ruskih vojaških sil bi

utegnili biti ključni pri razpletu konflikta in bodo zaradi občutljivosti tematike

zahtevali mednarodni sporazum med vsemi vpletenimi stranmi in ne zgolj

bilateralnega dogovora med Moldavijo in Pridnestrjem. Rusija in EU kot del formata

5+2206 bi v tem pogledu lahko pozitivno prispevali k čimprejšnjemu dogovoru.

5.2. Gorski Karabah

Konflikt glede Gorskega Karabaha je dejansko konflikt med dvema

mednarodnopravnima načeloma, ozemeljsko celovitostjo in pravico naroda do

samoodločbe. Azerbajdžan je bil mednarodno priznan leta 1991, priznanje pa je

vključevalo tudi regijo Gorskega Karabaha. Na drugi strani armensko prebivalstvo

s spornega območja, ki ga podpira tudi Armenija, zahteva pravico do

samoodločbe. Danes so v Gorskem Karabahu nameščeni armenski vojaki,

prebivalstvo območja ima armenske potne liste, Armenija pa to območje tudi

izdatno financira. Armenske sile in sile samooklicane Republike Gorski Karabah, ki

ni mednarodno priznana od nobene države, nadzorujejo okoli 15 odstotkov

azerbajdžanskega ozemlja. Glavni spopadi, ki so potekali v letih 1992 – 1994, so

se zaključili s premirjem 12. maja 1994. Od takrat konflikt velja za zamrznjenega,

vendar pa so kljub temu nazivu še vedno pogosti sporadični spopadi na armensko-

204 Ideja združitve Moldavije in Romunije se je pojavila konec 80. in v začetku 90. let 20. stoletja, danes pa so razprave o združitvi bolj teoretične. Kljub temu, da ima precejšnje število Moldavcev državljanstvo obeh držav, si glede na rezultate javnega mnenja večina te združitve ne želi oziroma se je celo boji. Na drugi strani pa je precej več Romunov, ki podpirajo idejo o združitvi. Vseeno pa o tej tematiki ni zaslediti uradnih pogovorov med vladama, pa tudi v parlamentih obeh držav ni niti ene stranke, ki bi zagovarjala združitev. Res pa je, da kljub dejstvu, da sta Moldavija in Romunija neodvisni državi, je nekaj svoje suverenosti Moldavija (v prid Romunije) izgubila predvsem v gospodarskem smislu. Številne moldavske medije namreč tako finančno kot dejansko nadzira Romunija, hkrati pa ta tudi izdatno investira v različne programe v Moldaviji. Sicer pa bi dejanska združitev obeh držav zagotovo stopnjevala napetosti okoli Pridnestrja in Gagauzije. Posledično bi bilo pričakovati tudi odziv EU, Rusije in ne nazadnje tudi Ukrajine in Turčije. 205 Glej tudi: Wolff, Stefan: A resolvable frozen conflict? The domestic and international policies of self-determination in Moldova and Transnistria, UNACES, 2011. Dostopno prek: http://www.princeton.edu/~lisd/events/talks/wolff_frozenconflict.pdf (12. 12. 2011). 206 Format 5+2 vključuje sprti strani, OVSE, Ukrajino in Rusijo ter EU in ZDA kot opazovalki. Zadnji uradni pogovori v tem formatu so potekali med 17. in 18. aprilom 2012 na Dunaju. Uradna pogajanja so se namreč ponovno začela novembra 2011 po skoraj šestletni prekinitvi. V aprilskih pogovorih je bil narejen napredek, saj so se strani dogovorile o načelih in postopkih za izvedbo formalnih pogajanj kot tudi za agendo samega procesa. Naslednje srečanje formata 5+2 je predvideno ponovno na Dunaju v sredini julija letos.

94

azerbajdžanski meji in ob kontaktni liniji z Gorskim Karabahom. Zaradi nenehnih

vojaških operacij je prizadeto predvsem civilno prebivalstvo s številnimi žrtvami,

begunci in notranje razseljenimi ljudmi. Mednarodna dimenzija se kaže v dejstvu,

da Azerbajdžan podpira Turčija, medtem ko Rusija podpira armenska

prizadevanja. Poleg tega je Rusija verjetno najmočnejša zunanja akterka v regiji, ki

bi lahko odločilno prispevala k aktivni rešitvi spora.207

Slika 6: Gorski Karabah

Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/File:Location_Nagorno-Karabakh2.png (14. 12. 2011).

Vprašanje statusa Gorskega Karabaha vpliva na mednarodni položaj Armenije in

Azerbajdžana ter na odnose v regiji. Iskanje mirne rešitve poteka pod okriljem

Skupine Minsk v okviru OVSE,208 ki jo vodijo trije sopredsedujoči, predstavniki

Rusije, ZDA in Francije. V letu 2010 je ponovno prišlo do zastoja pogajanj in celo

zaostrovanja stališč. K temu sta prispevala vztrajanje Azerbajdžana pri možnosti

rešitve vprašanja z vsemi sredstvi ter armensko prizadevanje za ohranitev statusa

207 Glej tudi: International Crisis Group: Europe Briefing No. 60, Armenia and Azerbajzan: Preventing War, 8. 2. 2011. Dostopno prek: http://www.crisisgroup.org/en/regions/europe/caucasus/B60-armenia-and-azerbaijan-preventing-war.aspx (12. 12. 2011); The Economist: Nagorno Karabakh: Conflict on Ice, 28. 10. 2011. Dostopno prek: http://www.economist.com/blogs/eastern-approaches/2011/10/nagorno-karabakh (12. 12. 2011); GlobalSecurity.com: Nagorno Karabakh, 7. 11. 2011. Dostopno prek: http://www.globalsecurity.org/military/world/war/nagorno-karabakh.htm (12. 12. 2011). 208 Zgodovina konflikta in nedavna pogajanja so povzeta po spletni strani OVSE - Minsk Group. Dostopno prek: http://www.osce.org/mg (14. 12. 2011).

Gorski Karabah

95

quo. Na srečanju v Sočiju 25. januarja 2010 je bila predstavljena prenovljena

verzija madridskih načel,209 tj. osnovnih smernic za reševanje konflikta.

Azerbajdžan je soglašal z iskanjem rešitve v okviru prenovljenih načel ter podprl

preambulo, medtem ko jih je Armenija zavrnila. Srečanje v Astrahanu 27. oktobra

2010 se je zaključilo s skupno izjavo sprtih strani, ki je humanitarne narave in

predvideva krepitev režima prekinitve sovražnosti ter krepitev zaupanja ob liniji

kontakta. 5. marca 2011 je sledilo srečanje predsednika Armenije Serzha

Sargsyana in predsednika Azerbajdžana Ilhama Alijeva, ob prisotnosti ruskega

predsednika Medvedjeva v vlogi mediatorja. Predsednika sta se dogovorila, da

bosta državi nadaljevali z izgradnjo zaupanja ter se zavezala za dokončno

izmenjavo vojnih ujetnikov. S strani sopredsedujočega Skupini Minsk veleposlanika

Bernarda Fassierja je bilo srečanje ocenjeno kot pozitivno, produktivno in

konstruktivno. Doseženi so bili nekateri načelni dogovori, ki jih bo Skupina Minsk

poskušala realizirati. Dodaten ukrep izgradnje zaupanja predstavlja tudi srečanje v

isti sestavi 24. junija 2011 v Kazanu. Kljub pozitivni retoriki in konstruktivnemu

dialogu pa med stranema ostajajo temeljne razlike. Azerbajdžan vztraja, da se bo k

pogajanjem vrnil le v primeru, če Armenija sprejme revidirana madridska načela.210

5.3. Abhazija in Južna Osetija

Gruzijski pokrajini Abhazija in Južna Osetija sta se odločili za odcepitev od Gruzije

po vojnah med leti 1989 – 1992 in 1992 – 1993. Južna Osetija je svojo neodvisnost

razglasila 29. maja 1992, Abhazija pa 26. novembra 1994. V letu 2006 sta se

republiki tudi medsebojno priznali, prvo uradno mednarodno priznanje pa je sledilo

26. avgusta 2008 s strani Rusije po njeni vojni z Gruzijo. Takoj za tem je gruzijski

parlament sprejel odločitev o ruski okupaciji gruzijskega ozemlja in o takojšnji 209 Madridska načela predstavljajo eno izmed predlaganih rešitev konflikta. Prva verzija načel je bila predstavljena armenskemu in azerbajdžanskemu zunanjemu ministru na ministrski konferenci OVSE novembra 2007. Načela temeljijo na določilih Helsinške sklepne listine iz leta 1975 in predvidevajo postopno reševanje konflikta. Prva faza vključuje umik dela armenske vojske ter organizacijo donatorske konference. Druga faza predvideva umik preostalega dela armenske vojske in vrnitev azerbajdžanskega prebivalstva v Gorski Karabah. Sledila bi odločitev o geopolitičnem statusu Republike Gorski Karabah znotraj Azerbajdžana ob predpostavki, da ta status ne bi kršil azerbajdžanske ozemeljske celovitosti. Načela so bila skoraj v celoti sprejemljiva za Azerbajdžan, vendar so doživela ostro nasprotovanje Armenije. 210 Glej tudi: OSCE: Skupna izjavo vodij delegacij Skupine Minsk ter izjavi zunanjega ministra Armenije in Azerbajdžana, 6. 12. 2011. Dostopno prek: www.osce.org/mg/85838 (12. 12. 2011).

96

prekinitvi diplomatskih stikov med državama. Po drugi strani je Rusija priznanje

obeh pokrajin opravičevala z dejstvom, da priznanje dokazuje, da nima ambicij po

očitanem širjenju ozemlja. Gruzijsko-ruska vojna je v obeh spornih pokrajinah

vzpostavila pogoje, v katerih sta bili entiteti sposobni konsolidirati svoj ločen status

in doseči nekaj mednarodnega priznanja. Poleg Rusije so Abhazijo in Južno

Osetijo priznale tudi Nikaragva, Venezuela in Nauru. Poleg medsebojnega

priznanja, pa je sledilo tudi recipročno priznanje s Pridnestrjem.

Slika 7: Gruzija s spornimi ozemlji - Abhazijo in Južno Osetijo

Vir: http://www.publications.parliament.uk/pa/cm200809/cmselect/cmdfence/276/27606.htm (14. 12. 2011).

Priznanje je sprožilo negativne odzive v večini zahodnih držav, kljub dejstvu, da

mnogi primerjajo rusko priznanje Abhazije in Južne Osetije s priznanjem Kosova s

strani številnih evropskih držav. Uradno stališče EU je podpora ozemeljski

celovitosti Gruzije znotraj mednarodno priznanih meja ter nepriznavanje

neodvisnosti Južne Osetije in Abhazije. Vojna med Rusijo in Gruzijo leta 2008 je

posledično pomenila tudi najhujši pretres v odnosih med EU in Rusijo v zadnjem

desetletju. Zaradi vojne je bil 1. septembra 2008 sklican tudi izredni Evropski svet,

Sporna

območja

97

ki je izrazil »resno zaskrbljenost« in je odziv Rusije označil za »neproporcionalen«

in »nesprejemljiv« ter jo pozval »naj se obnaša odgovorno, spoštujoč vse svoje

zaveze«.211

EU si na spornih območjih prizadeva za izgradnjo zaupanja med obema stranema

administrativne meje. V ta namen je 15. septembra 2008 ustanovila Opazovalno

misijo EU v Gruziji (angl. European Union Monitoring Mission in Georgia - EUMM)

z mandatom »prispevati k stabilizaciji situacije na terenu« in z normalizacijo in

ukrepi za izgradnjo miru »prispevati k prihodnjemu udejstvovanju EU v regiji«.212

Mandat misije je bil podaljšan že trikrat, trenutno je predviden datum konca misije

12. september 2012.

Sprte strani od leta 2008 rešujejo konflikt v okviru ženevskih pogovorov, kjer v vlogi

mediatorjev sodelujejo EU, OZN in OVSE. Namen ženevskih pogovorov je

zagotovitev varnosti in stabilnosti v regiji.213 15. krog pogajanj je potekal marca

2011, kjer pa znova ni prišlo do premikov. V okviru obravnave varnostnega

vprašanja je Rusija zavrnila gruzijska pričakovanja, da poda jamstvo o neuporabi

sile, kot je to storil predsednik Gruzije Mikheil Saakashvili novembra 2010 v

Evropskem parlamentu. Izjavo o neuporabi sile sta podala tudi de facto

predsednika Abhazije in Južne Osetije, pokojni predsednik Sergej Bagapš in

nekdanji predsednik Edvard Kokoiti. Rusija pa ob tem poudarja, da izjave ne more

podati, ker ni udeležena v konfliktu. Abhazija in Južna Osetija vztrajata na

bilateralno pravno zavezujočih sporazumih o neuporabi sile z Gruzijo ter zavračata

upoštevanje gruzijskega jamstva o neuporabi sile kot pravno zavezujočega. Kljub

relativnemu neuspehu ženevskih pogovorov je po mnenju strokovnjakov znotraj

tega okvira smiselno vztrajati. Forum namreč predstavlja edinstveno mednarodno

mediacijsko platformo, ki ohranja vse sprte strani za skupno pogajalsko mizo in v

rednih stikih.

211 Extraordinary European Council: Presidency Conclusions, 12594/2/08, Bruselj, 1. 9. 2011. Dostopno prek: http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_Data/docs/pressdata/en/ec/102545.pdf (23. 12. 2011). 212 European Union: European Union Monitoring Mission in Georgia. Dostopno prek: http://www.eumm.eu/en/about_eumm/?print=yes (23. 12. 2011). 213 Mikheliadze, Nona: The Geneva Talks over Georgia’s Territorial Conflicts: Achievements and Challenges, Documenti IAI 10/25, Institutio Afferi Internazionali, november 2010. Dostopno prek: http://www.iai.it/pdf/DocIAI/iai1025.pdf (12. 12. 2011).

98

6. GOSPODARSKO SODELOVANJE

Rusija je za EU ena izmed najpomembnejših gospodarskih partneric in obratno. V

letu 2010 je gospodarsko sodelovanje med EU in Rusijo delno okrevalo po

močnem padcu v letu 2009, ki je prekinil dolgo obdobje rasti. Izvoz EU v Rusijo se

je zmanjšal s 105 milijard EUR v letu 2008 na 66 milijard EUR v 2009. Tudi uvoz je

upadel s 178 milijard EUR v 2008 na 118 milijard EUR v 2009, vendar pa se je v

letu 2010 ponovno zvišal na 158 milijard EUR. V letu 2010 je bila Rusija za EU

tretja najpomembnejša trgovinska partnerica, za ZDA in Kitajsko. Rusko tržišče je v

letu 2010 predstavljalo 6 odstotkov izvoza EU in 11 odstotkov uvoza v EU. Med 27

državami članicami je Nemčija največja izvoznica v Rusijo, sledita ji Italija in

Francija. Nemčija je hkrati tudi največja uvoznica iz Rusije, sledijo ji Nizozemska,

Poljska, Italija in Francija. Okoli 85 odstotkov izvoza v Rusijo v letu 2010 so

predstavljali izdelki, medtem ko energenti predstavljajo skoraj tri četrtine uvoza.

Glavni izvozni proizvodi iz EU v Rusijo so zdravila, avtomobili, mobilni telefoni in

letala, medtem ko so glavne uvozne surovine nafta, plin in premog. Tudi trgovina s

storitvami si je leta 2010 po padcu v letu 2009 opomogla. V letu 2010 je EU

izvozila za 22,8 milijarde EUR storitev v Rusijo, uvoz je znašal 14,3 milijarde EUR.

Izvozne storitvene predstavljajo predvsem potovanja, finančne storitve, ter

računalniške in informacijske storitve. Ruski trg tako predstavlja 4 odstotke

celotnega trga storitev v EU.214

Pri gospodarskem sodelovanju med EU in Rusijo ne smemo pozabiti tudi na

specifične bilateralne odnose posameznih držav članic EU in Rusijo. Odnosi EU -

Rusija na gospodarskem področju so precej razpršeni za razliko od posameznih

bilateralnih odnosov. Tu Rusija vodi uspešno politiko o projektih s posameznimi

državami članicami EU in si zagotavlja njihovo močno podporo. Med temi projekti

so najpomembnejši Severni tok in železniški promet z Nemčijo, Južni tok z Grčijo,

Bolgarijo, Italijo in ne na zadnje tudi s Slovenijo, vesoljska tehnologija, proizvodnja

plina s Francijo, logistični sistemi in tranzitni koridorji s Finsko, Slovaško in Avstrijo

214 Eurostat: Press Release - partial recovery of trade in goods between EU27 and Russia in 2010, 9. 6. 2011. Dostopno prek: http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=STAT/11/82&type=HTML (4. 8. 2011).

99

idr. Pomanjkljivost bilateralnih pogovorov je v tem, da se izogibajo konceptualni

razpravi o poteh za razvoj odnosov Rusije z EU kot celoto.215

6.1. Energetska (so)odvisnost

Rusija in EU sta, predvsem v smislu strukture blagovne menjave, izjemno

neenakovredni partnerki, saj velike gospodarske asimetrije ustvarjajo neravnovesje

moči, ki precej slabi rusko pogajalsko pozicijo na vseh področjih, razen pri

energetiki, kjer se pojavlja medsebojna soodvisnost. Trgovinska menjava med EU

in Rusijo se je v zadnjih dvajsetih letih več kot podvojila, vendar ostaja struktura

blagovne menjave neuravnotežena. Glavni ruski izvozni artikli ostajajo energenti in

goriva, medtem ko evropski izvoz v Rusijo predstavljajo izdelki in storitve.216

Na vrhu EU - Rusija novembra 2009 v Stockholmu so pogovori tekli o podnebnih

spremembah, gospodarski in finančni krizi ter energetiki. Medvedjev je ponovno

omenil idejo o ustanovitvi »energetske unije ali skupnosti« med EU in Rusijo,

vendar s strani predstavnikov EU ni bil deležen pravega odziva. Na vrhu junija

2011 je pogovor ponovno tekel o energetskih vprašanjih, kjer naj bi bil narejen

napredek pri energetskem dialogu. Predsednik Komisije Barroso je poudaril, da

»ostaja zanesljiv in na pravilih temelječ energetski okvir ključna prioriteta. Tak okvir

namreč povečuje predvidljivost in trajnost, kar je v skupnem interesu.«217 Sporočilo

za javnost po vrhu navaja, da je razprava o energetiki poudarila primere dobrega

sodelovanja (Severni tok, Road Map 2050), izpostavila pa je tudi razlike v pogledih

glede tretjega paketa pravnih ukrepov za notranji energetski trg EU.218

215 Library of Institute of Contemporary Development: Russia and the European Union: exploring opportunities for greater cooperation, Moskva, 2009, str. 17. 216 Glej tudi: Roberts, Cynthia A.: Russia and the European Union: the Sources and Limits of »Special Relationship«…, str. 49-51; Fischer, Sabine: The EU and Russia: a contested partnership. V Grevi, Giovanni in de Vasconcelos, Alvaro (ur.), Partnerships of effective multilateralism: EU relations with Brazil, China, India and Russia, Chaillot Paper No. 109, Institute for Security Studies, Pariz, maj 2008, str. 115-132; European Commission: The European Union and Russia, Close Neighbours, Global Players, Strategic Partners, Bruselj, oktober 2007. 217 Barroso, José Manuel: Izjava predsednika Barrosa po vrhu EU - Rusija, 10. 6. 2011. Dostopno prek: http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=SPEECH/11/430&format=HTML&aged=0&language=EN&guiLanguage=en (3. 8. 2011). 218 Evropska unija: Sporočilo za javnost: Vrh EU - Rusija - glavni rezultati, 10. 6. 2011. Dostopno prek: http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/EN/foraff/122688.pdf (3. 8. 2011).

100

Tudi Evropski parlament je pred vrhom EU - Rusija junija 2011 sprejel resolucijo, ki

v 8. točki glede energetskih vprašanj »poudarja pomen energetske varnosti in

meni, da bo ruska energetska politika v razmerju do držav članic in držav v skupni

soseščini lakmusov test za ugotavljanje resnosti namena Rusije za modernizacijo

in demokratizacijo; poudarja, da oskrba z naravnimi viri ne bi smela biti politično

orodje; poudarja, da bi osnova takšnega sodelovanja morala biti načela

soodvisnosti in preglednosti ter enakega dostopa do trgov, infrastrukture in naložb;

pozdravlja zanimanje, ki ga je tudi Rusija pokazala za pravno zavezujoč energetski

okvir; ponovno poudarja, da je v interesu EU doseči uravnoteženo tristransko

rešitev med EU, Rusijo in Ukrajino o prihodnji oskrbi EU s plinom; poziva k

tesnemu sodelovanju med EU in Rusijo na področju oskrbe s surovinami in redkimi

zemljinami, predvsem tistimi, ki so označene kot kritične, in v zvezi s tem poziva k

spoštovanju mednarodnih pravil, predvsem pravil STO.«219

Trg z zemeljskim plinom je odvisen predvsem od dolgoročnih dobaviteljskih

sporazumov, običajno med energetsko revnimi, vendar tehnološko bogatimi

zahodnimi državami in energetsko bogatimi, a tehnološko in finančno omejenimi

gospodarstvi Rusije in Srednje Azije. Rusija je druga največja proizvajalka

naravnega plina in največja proizvajalka nafte na svetu. Prav tako je največja

izvoznica plina in druga največja izvoznica nafte. Takšne količine ruske proizvodnje

in izvoza pomembnih energentov pa seveda pomenijo, da je vsakršna globalna

razprava o energetskih vprašanjih brez prisotnosti Rusije popolnoma

brezpredmetna.

Med EU in Rusijo obstaja močan medsebojen interes po tesnejšem energetskem

partnerstvu. Odnos na tem področju naj bi bil takšen, da nudi varnost in

predvidljivost za obe strani. Energija, ki jo EU kupuje od Rusije, precej prispeva k

ruski gospodarski rasti. Na drugi strani pa stabilen pritok cenovno ugodne energije

ostaja pomemben motor evropske gospodarske rasti. V ta namen sta partnerki leta

2000 vzpostavili Energetski dialog za reševanje ključnih težav, kar je bila tudi ena

219 Evropski parlament: Resolucija Evropskega parlamenta z dne 9. junija 2011 o vrhunskem srečanju med EU in Rusijo…, 8. točka.

101

izmed redkih pozitivnih strani Skupne strategije EU za Rusijo, ta dialog pa je

vključen tudi v Skupni gospodarski prostor. Energetski dialog je imel že od samega

začetka jasen mandat: »zagotoviti napredek pri definiciji energetskega partnerstva

EU - Rusija in priprava dogovora«.220 Vprašanja, ki so obravnavana znotraj tega

foruma, so: ovire pri investicijah, transparentnost, vzajemnost in zaščita

investitorjev v energetskem sektorju ter sodelovanje pri novih tehnologijah in

infrastrukturnih projektih. Energetski dialog je pragmatičen in ne prinaša nobenih

visokoletečih političnih deklaracij, vendar pa služi svojemu namenu in počasi, a

vztrajno napreduje. Primeri dobre prakse so vzpostavitev Tehnološkega centra

energetskega dialoga v Moskvi, ruska ratifikacija Kjotskega protokola, povečanje

pomorske varnosti pri transportu nafte, spodbujanje stikov in izmenjav med

evropskimi in ruskimi energetskimi podjetji idr. Kljub pozitivnim trendom pa ostajajo

nerešena nekatera ključna vprašanja. Nadaljnji dialog bo potreben glede dostopa

neodvisnih energetskih proizvajalcev do ruskih plinovodov ter tranzitne poti čez

Centralno Azijo.

Trenutno EU predstavlja skupek nacionalnih energetskih trgov s precej raznoliko

energetsko strukturo. Za oblikovanje enotnega trga bo treba najprej poenotiti te

razlike. Institucionalni pogled na evropsko zunanjo energetsko politiko pokaže

notranjo razdrobljenost centrov odločanja – tako znotraj Komisije kot med državami

članicami. Če si države želijo avtonomnosti pri sprejemanju odločitev za notranje

energetske politike, to še toliko bolj velja na zunanjepolitičnem področju. Države

članice še vedno sklepajo dvostranske pogodbe z dobavitelji zemeljskega plina,

zato ima EU težave s kredibilnostjo pri gradnji večjih infrastrukturnih projektov, ki bi

zmanjšali energetsko odvisnost od Rusije.221 Za EU sta za varno energetsko

oskrbo ključni integracija energetskega trga in solidarnost. Posamezne države

članice bi manj skrbela njihova odvisnost od ruske dobave, če bi obstajal integriran

vseobsegajoč evropski energetski trg z vsemi potrebnimi fizičnimi povezavami za

220 Cleutinx, Christian in Piper, Jeffery: The EU-Russia Energy Dialogue. V: Barysch, Katinka (ur.), Pipelines, Politics and Power, Centre for European Reform, London, oktober 2008, str. 26. 221 Vidic, Manja: Evropska energetska politika. V Kajnč, Sabina in Lajh, Damjan (ur.), Evropska unija od A do Ž, Uradni list RS, Ljubljana, 2009, str. 69-74.

102

spodbujanje politike polne solidarnosti.222 Ne nazadnje je solidarnost ena izmed

temeljnih določil Lizbonske pogodbe,223 kar zadeva tudi energetski sektor.

Ključni predpogoj za boljše sodelovanje na področju energetike je liberalizacija na

obeh straneh, temelječa na recipročnosti. Rusija mora modernizirati svoj

energetski trg, če želi še naprej zanesljivo zagotavljati tako domačo dobavo kot

izvoz. Če upoštevamo njeno relativno zastarelo tehnološko opremo, bi Rusija

morala biti zainteresirana za odprtje svojega energetskega trga in za tesnejše

sodelovanje z energetskimi podjetji iz EU in ostalih industrializiranih držav. Če pa

želi EU omehčati rusko stališče o liberalizaciji energetskega trga, mora dokazati,

da so ruske obtožbe o njenem protekcionizmu neresnične. Z vprašanjema

liberalizacije energetskih trgov in učinkovite rabe energije so tesno povezana tudi

okoljska vprašanja, kot so podnebne spremembe in zaščita okolja, ki kažejo nova

področja potencialnega tesnega sodelovanja.

6.1.1. Pogodba o energetski listini

V devetdesetih letih 20. stoletja je EU skušala pomiriti nasprotja med

konkurenčnimi trgi in dolgoročnimi dobaviteljskimi sporazumi s t. i. Pogodbo o

energetski listini (v nadaljevanju Energetska listina),224 katere cilj je zagotovitev

varnosti in zaščite v energetskem trgovanju, prevozu in investicijah, in sicer z

odprtjem ruskega domačega energetskega trga konkurenci ter z zagotovitvijo

zanesljive dobave za EU pod ugodnimi trgovinskimi pogoji. Na Evropskem svetu v

Dublinu junija 1991 je nizozemski predsednik vlade Ruud Lubbers predlagal

začetek sodelovanja v energetskem sektorju z vzhodnoevropskimi državami in

državami bivše Sovjetske zveze z namenom spodbuditve gospodarske rasti in

izboljšanja varnosti dobave za EU. Evropski svet je povabil Komisijo, da preuči

222 Cleutinx, Christian in Piper, Jeffery: The EU-Russia Energy Dialogue…, str. 27. 223 Prvi odstavek 122. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije določa: »1. Brez poseganja v druge postopke, predvidene v Pogodbah, lahko Svet na predlog Komisije, v duhu solidarnosti med državami članicami odloči o ukrepih, ki ustrezajo gospodarskim razmeram, zlasti ob hudih težavah pri oskrbi z nekaterimi izdelki, zlasti na področju energetike.« 224 Pogodba o energetski listini in Protokol k energetski listini o energetski učinkovitosti in s tem povezanimi okoljskimi vidiki, Uradni list Republike Slovenije, št. 42/1997, 17. 7. 1997. Dostopno prek: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlmpid=199750 (9. 8. 2011).

103

najboljši način vzpostavitve tovrstnega sodelovanja. Komisija je na podlagi tega

predlagala Energetsko listino, pogajanja so se začela v Bruslju še istega leta in

dosegla vrh s podpisom zaključnega dokumenta v Haagu 17. decembra 1994.

Pogodba o energetski listini in Protokol k energetski listini o energetski

učinkovitosti in s tem povezanimi okoljskimi vidiki sta stopila v veljavo 16. aprila

1998.

Energetska listina ureja sodelovanje med 51 podpisnicami na področju energetike

med evropskimi državami in drugimi industrializiranimi državami, s ciljem razvoja

evropskega potenciala za srednje- in vzhodnoevropske države. Protokol k

Energetski listini o energetski učinkovitosti in s tem povezanimi okoljskimi vidiki želi

spodbujati politike energetske učinkovitosti, ki so združljive s trajnostim razvojem,

pospeševati bolj učinkovito in zdravo rabo energije pri proizvajalcih in uporabnikih

ter spodbujati sodelovanje na področju energetske učinkovitosti. Ključna določila

Energetske listine zadevajo zaščito investicij, trgovanje z energetskimi materiali in

izdelki, prevoz in reševanje sporov. Glede investicij morajo pogodbenice spodbujati

in ustvarjati stabilne, ugodne in transparentne pogoje za tuje vlagatelje in

uporabljati načelo največjih ugodnosti ali nuditi enako obravnavo, ki jo imajo

nacionalni vlagatelji. Trgovanje z energetskimi materiali in izdelki med pogodbenimi

strankami temelji na pravilih GATT. To pomeni, da morajo podpisnice uporabljati

pravila GATT za trgovanje z energetskimi materiali in izdelki, tudi če niso članice

STO ali GATT. Vsaka stranka mora narediti korake v smeri pospešitve prevoza

energetskih materialov in izdelkov, v skladu z načelom prostega prevoza brez

razlikovanja glede izvora, cilja ali lastništva teh energetskih materialov ali izdelkov,

brez diskriminatornega oblikovanja cen, temelječega na zgoraj omenjenem

razlikovanju, in brez namernih zamud, omejitev in nerazumnega obdavčevanja.

Energetska listina zagotavlja stroge postopke za reševanje sporov med državami

ali med privatnimi vlagatelji in državami, v katerih je bila investicija narejena. V

primeru spora med investitorjem in državo, se lahko vlagatelj odloči predati spor

pred mednarodno arbitražo. V primeru spora med dvema državama in

104

neuspešnega posredovanja diplomacija se lahko ustanovi ad hoc arbitražno

sodišče. Odločitve teh sodnih mehanizmov so zavezujoče.225

Tudi Rusija je Energetsko listina podpisala in jo začela začasno uporabljati, vendar

je ni nikoli ratificirala. Svojo ratifikacijo je povezovala s pogajanji o t. i. Tranzitnem

protokolu226 k Energetski listini. V pogajanjih je vztrajala, da neenaki pogoji

favorizirajo energetske porabnike ter da bi morala biti energetska varnost

definirana ne le v okviru dobave, temveč tudi kot varnost povpraševanja in

sprejemljive cene za dobavitelje. Decembra 2006 je Rusija nakazala, da ratifikacija

Energetske listine ni verjetna zaradi določil, ki zahtevajo dostop tretjih strank do

ruskih plinovodov. Avgusta 2009 je Rusija tudi uradno obvestila depozitarja

Energetske listine, tj. portugalsko vlado, da ne namerava postati pogodbena

stranka in z 18. oktobrom 2009 končuje svojo začasno uporabo Energetske listine

in Protokola o energetski učinkovitosti.227 Kljub zaključku začasne uporabe

Energetske listine pa ostajajo določila v zvezi s poravnavo sporov in zaščito

investicij v veljavi za nadaljnjih 20 let tudi v Rusiji. Tako je namreč odločilo Stalno

arbitražno sodišče v Haagu 30. novembra 2009, ko je ugotovilo, da bivši delničarji

Yukosa lahko nadaljujejo s fazo utemeljevanja v arbitražnem postopku proti ruski

vladi.228

6.1.2. Plinovodi

Rusija danes ohranja svojo moč predvsem zaradi vloge, ki jo ima kot dobaviteljica

energentov in naravnih virov. Ruska dobava zemeljskega plina v Evropo v tem

pogledu igra ključno vlogo, saj je pri tem njen pogajalski položaj zelo močan. Še

bolj pomembno je dejstvo, da so vse ruske sosede ali popolnoma odvisne od

225 Europa - Summaries of EU legislation: European Energy Charter. Dostopno prek: http://europa.eu/legislation_summaries/energy/external_dimension_enlargement/l27028_en.htm (9. 8. 2011). 226 Tranzitni protokol trenutno obstaja zgolj kot osnutek, ki naj bi okrepil določila Energetske listine o vprašanjih prevoza energentov. Pogajanja o vsebini protokola so se začela že leta 2000, kompromisni predlog, ki je odseval razpravo med EU in Rusijo, je bil predstavljen leta 2003, vendar vseeno ni bilo mogoče doseči dogovora. Dodatno je dogovor oteževala bilateralna energetska razprava med EU in Rusijo v kontekstu ruskega približevanja STO. Pogajanja o tem protokolu so bila zato začasno odložena leta 2003 in so se nadaljevala jeseni 2004. Končni dogovor še vedno ni dosežen. 227 Uradna spletna stran Energetske listine. Dostopno prek: http://www.encharter.org/index.php?id=18&L=0 (9. 8. 2911). 228 Energy Charter: Hulley Enterprises Ltd. v. Russia, Yukos Universal Ltd. v. Russia, and Veteran Petroleum Ltd. v. Russia, UNCITRAL, 2009. Dostopno prek: http://www.encharter.org/index.php?id=213&L=0#Hulley (8. 8. 2011).

105

dobav ruskega plina (na primer Ukrajina in Belorusija) ali pa so odvisne od njenega

plinskega omrežja (Azerbajdžan in Turkmenistan). Kar zadeva energetska

vprašanja v enačbi EU - Rusija, predvsem vprašanje dobave plina, EU ne bo

sposobna hitre diverzifikacije. To bi hkrati utegnilo tudi pomeniti, da bi v primerjavi

z Rusijo preklopila na manj zanesljive in stabilne trgovinske partnerice. Na drugi

strani pa bi za hitro diverzifikacijo izvoza v druge regije na svetu Rusija potrebovala

izjemno visoke investicije, ki jih v bližnji prihodnosti ni zmožna. Iz teh razlogov

Rusija in EU ostajata v tesnem soodvisnem razmerju.

Slika 8: Načrtovane smeri plinovodov Severni tok, Južni tok in Nabucco

Vir: Europe's Energy Portal

Rusija nedvomno sledi svojim gospodarskim interesom s svojo izvozno plinsko

politiko - predvsem takrat, ko se cene plina znižujejo - hkrati pa želi povečati svojo

vlogo na evropskem plinskem trgu in intenzivirati že obstoječe odvisnosti. Uspeh

tega scenarija je manj verjeten, saj je po ruski prekinjeni dobavi plina januarja 2009

EU postalo jasno, da bo treba večjo pozornost nameniti diverzifikaciji dobave

Južni tok Nabucco Severni tok

106

energentov. Ta politika diverzifikacije dobaviteljev plina je vidna v plinovodskem

projektu Nabucco, ki naj bi odprl južni koridor med Kaspijskim morjem, Srednjo

Azijo, severnim Irakom in Evropo. Nabucco, ki bo 3.300 kilometrov dolg, bo

dosegel Evropo preko Turčije in bo znatno zmanjšal odvisnost kaspijskih držav od

ruskih plinovodov in odvisnost jugovzhodnih držav članic EU od dobave ruskega

plina. Ob enem pa se pojavljata še dve razvojni poti, ki bi utegnili dodatno

zmanjšati energetsko odvisnost EU od Rusije: prvič, povečan uvoz utekočinjenega

plina ter - v povezavi s tem in z deregulacijo evropskega plinskega trga - drugič,

prehod od dolgoročnih sporazumov o dobavi energentov in vnaprej dogovorjenih

cen k plačilu in cenam, ki so odvisne od trenutne gospodarske situacije. Prav s

Severnim tokom v Baltiku in izjemno dragim Južnim tokom v Črnem morju pa

skuša Rusija na drugi strani ustvariti direktne povezave med Rusijo in EU, ki se

bodo izognile Ukrajini in zmanjšale pomen Nabucca. Glavna cilja sta pritisk na

Ukrajino, Azerbajdžan in Turkmenistan, ki želijo s plinom oskrbovati Evropo

neodvisno od Rusije, ter utrjevanje evropske odvisnosti od ruskih dobav.

Tabela 4: Zmogljivosti plinovodov Severni tok, Južni tok in Nabucco

Severni tok Južni tok Nabucco

Povezava Rusija - EU (preko Baltskega morja)

Rusija - EU (preko Črnega morja)

Kaspijska regija, Bližnji Vzhod, Egipt

do EU Transportna zmogljivost

55 milijard kubičnih metrov/leto

63 milijard kubičnih metrov/leto

31 milijard kubičnih metrov/leto

Partnerji

Gazprom 51%, BASF/Wintershall

20%, E.ON Ruhrgas 20%, Gasunie 9%

Gazprom 50%, ENI 50%

BOTAS, BEH, MOL, OMV, RWE,

Transgaz - vsak 16,67%

Predviden začetek

delovanja

2 liniji: prva november 2011,

druga predvidena za 2012

Konec 2015 Konec 2015

Vir: Europe's Energy Portal

Južni tok, ki bo 900 kilometrov dolg, bo tekel iz ruskega plinskega terminala

Beregovaja na jugu Rusije pod Črnim morjem v bolgarsko Varno, od tam pa do

bolgarskega mesta Pleven, kjer se bo razcepil na dva kraka. Južnozahodna cev bo

speljana skozi Grčijo in pod Jonskim morjem v južno Italijo, severnozahodna cev

107

pa bo tekla od Plevna preko Srbije v Madžarsko, Hrvaško in Slovenijo ter dalje v

severno Italijo. Severnozahodna cev bo dobila še dodaten krak do Avstrije. Na

severu se je Rusija lotila tudi 1.222 kilometrov dolgega Severnega toka, ki je

speljan pod Baltskim morjem in je rusko pristanišče Viborg povezal z nemškim

Greifswaldom. Prvi del je uradno začel delovati v novembru 2011, druga linija pa je

predvidena za leto 2012.

6.2. Vstop Ruske federacije v Svetovno trgovinsko organizacijo in

Organizacijo za gospodarsko sodelovanje in razvoj

Rusija se je za vstop v Svetovno trgovinsko organizacijo pogajala 18 let, čeprav je

povprečna doba pogajanj od 5 do 7 let. Do pred kratkim je bila tudi največja država

na svetu, ki ni bila vključena v to največjo gospodarsko organizacijo, ki trenutno

združuje 154 članic. Za članstvo v STO je zaprosila že leta 1993, vendar je to

postalo prednostna naloga šele v trenutku, ko je oblast prevzel predsednik Putin. V

letih 2001 – 2002 je Rusija precej napredovala, sprejela je številne pogoje glede

carin in prostega dostopa do trgov za večino proizvodov. Pomembna ovira je bila

odstranjena leta 2002, ko je EU Rusijo priznala kot tržno gospodarstvo. Zagon je

splahnel okoli leta 2003, ko je Rusija začela obtoževati EU, da jo ovira na poti

članstva v STO. Spor je tekel predvsem okrog nizke cene ruskega plina za domači

trg v primerjavi s cenami ruskega plina v EU.229

Proces vstopa Ruske federacije v STO je bil nekaj časa zamrznjen, potem ko je

Ruska federacija 9. junija 2009 prekinila individualni postopek kandidature in

zaprosila za pristop kot del Carinske unije z Belorusijo in Kazahstanom.230

229 Barysch, Katinka: The EU and Russia, Strategic partners or squabbling neighbours?, Centre for European Reform, London, 2004, str. 19-23. 230 Carinska unija med Rusko federacijo, Belorusijo in Kazahstanom je uradno pričela delovati 13. julija 2010. 18. novembra 2011 so države ustanovile Evrazijsko gospodarsko komisijo - nadnacionalni organ, ki naj bi integriral tri nekdanje sovjetske republike znotraj skupnega gospodarskega prostora, ki so ga države uradno vzpostavile s 1. januarjem 2012. Hkrati so predsedniki podpisali Deklaracijo o Evrazijski gospodarski integraciji. Gre za načrt integracijskega procesa, s ciljem vzpostavitve Evrazijske gospodarske unije, ki bo temeljila na carinski uniji in skupnem gospodarskem prostoru. Rusija pričakuje, da bi Evrazijska gospodarska unija pričela delovati leta 2015. Glede na izjave voditeljev se je obseg trgovanja znotraj Carinske unije povečal za 40 odstotkov v prvi polovici 2011. Za vse tri države ta podatek dokazuje učinkovitost gospodarske integracije. Razlog pa zagotovo leži tudi v ruski samopercepciji svoje vloge v svetu. Rusija se za ohranitev statusa svetovne velesile namreč zelo zanaša na Skupnost neodvisnih držav, saj ji le-ta predstavlja njen strateški varnostni zid.

108

Postopek se je zato zavlekel, kar pa je nujno potrebno upoštevati tudi pri

oblikovanju novega Sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med Rusijo in EU, saj

je predvideno, da bo Rusija pred njegovim podpisom že članica STO. Rusija je na

vrhu EU - Rusija, ki je potekal novembra 2009 v Stockholmu, že nekoliko omilila

svoja stališča in izrazila pripravljenost, da v STO vstopi sama, če njeni partnerici v

Carinski uniji ne bosta istočasno kot ona rešili odprtih vprašanj. Na vrhu EU -

Rusija decembra 2010 je bil po besedah predsednika Evropskega sveta van

Rompuya glede ruskega vstopa v STO narejen preboj. Evropski komisar za

trgovino Karel De Gucht in ruska ministrica za gospodarski razvoj Elvira Nabiullina

sta na omenjenem vrhu namreč podpisala Memorandum o soglasju glede

bilateralnih vprašanj, povezanih z vstopom Rusije v STO. S podpisom soglasja je

bila po predvidevanjih EU umaknjena ena izmed ovir, kar naj bi omogočilo, da bi

Rusija lahko postala članica STO še v letu 2011. Enako prepričanje je bilo ponovno

izraženo tudi na vrhu EU - Rusija junija 2011. Tudi direktor STO Pascal Lamy je

poleti 2011 v intervjuju za Reuters povedal, da »verjame, da je ruski vstop v STO

na vidiku.«.231 Dodal je, da je vstop mogoč do konca tega leta, ko bo potekala

ministrska konferenca STO. Po obljubi Rusije, da bosta državi, ki sta z njo v

Carinski uniji, upoštevali pravila STO, je bil 10. novembra 2011 narejen preboj, ko

je bil sprejet pristopni paket. Delovna skupina je pristopno priporočilo posredovala

ministrski konferenci, ki je potekala med 15. in 17. decembrom 2011 in tudi

odobrila pristopne dokumente. Rusija mora do 15. junija 2012 ratificirati pristopni

paket, polnopravna članica STO pa bo postala 30 dni po uradnem obvestilu STO o

ratifikaciji dokumentov.232 EU upa, da bo članstvo Rusije v STO okrepilo pravila

trgovanja in investicij v sami Rusiji, kar ne bo koristilo zgolj ruskim podjetjem in

državljanom, temveč tudi trgovanju in investicijam z EU. Posledično naj bi dogovor

pozitivno vplival na pogajanja o novem sporazumu med EU in Rusijo.233 Pristop

Rusije k STO zagotovo predstavlja enega večjih prebojev med partnerkama v

zadnjih letih, to pa je izjemnega pomena tudi za pogajanja o novem sporazumu.

231 Reuters: Intervju s Pascalom Lamyjem, direktorjem STO, 29. 7. 2011, Dostopno prek: http://www.reuters.com/article/2011/01/29/davos-trade-russia-idUSLDE70S0EH20110129 (4. 8. 2011). 232 World Trade Organisation: Accessions, Working Party seals the deal on Russia’s membership negotiations. Dostopno prek: http://www.wto.org/english/news_e/news11_e/acc_rus_10nov11_e.htm (12. 12. 2011). 233 Barroso, José Manuel: Izjava predsednika Evropske komisije Barrosa po vrhu EU - Rusija, SPEECH/10/734, 7. 12. 2010. Dostopno prek: http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=SPEECH/10/734&language=en (23. 1. 2011).

109

Vstop Rusije v STO bo olajšal tudi njen vstop v Organizacijo za gospodarsko

sodelovanje in razvoj (angl. Organisation for Economic Co-operation and

Development - OECD). Kljub temu, da gre pri pogajanjih za članstvo v STO in

OECD za dva popolnoma ločena in vzporedna procesa, obstaja neformalno

pravilo, da država, ki ni članica STO, ne more postati članica OECD. OECD in

Rusija sicer sodelujeta že od leta 1992, v letu 1996 pa je Rusija tudi uradno

zaprosila za članstvo v tej organizaciji. Države OECD so leta 1997 formalno

priznale, da je pristop Rusije kot polnopravne članice končni skupni cilj

sodelovanja. OECD je na Ministrskem svetu 16. maja 2007 sprejela resolucijo,234 s

katero je odprla pogajanja z Rusko federacijo za članstvo v organizaciji. Konec leta

2007 je Svet OECD odobril pristopni program235 za Rusko federacijo in štiri druge

države, med drugim tudi Slovenijo, ki je članica OECD od julija 2010. Pristopni

program podrobneje določa vsebinske elemente vključitve in pristopa vsake

posamezne kandidatke k OECD.

Ker OECD združuje 34 gospodarsko najrazvitejših držav na svetu, ki oblikujejo

svetovne standarde ter načela v gospodarskih in razvojnih politikah, je nujno, da

tako veliko gospodarstvo, kot je rusko, aktivno sodeluje v tej organizaciji.

234 OECD: OECD Council Resolution on Enlargement and Enhanced Engagement, 16. 5. 2007. Dostopno prek: http://www.oecd.org/document/7/0,3746,en_33873108_36016497_38604487_1_1_1_1,00.html (12. 12. 2011). 235 OECD: Roadmap for the accession of the Russian Federation to the OECD Convention, C(2007)103/FINAL, 2007. Dostopno prek: http://www.oecd.org/officialdocuments/displaydocumentpdf/?cote=C%282007%29103/final&doclanguage=en (12. 12. 2011).

110

7. SODELOVANJE NA PODROČJU VARNOSTI

EU in Rusija bosta imeli tudi v prihodnje nekatere skupne interese predvsem v luči

mednarodnih varnostnih izzivov. Naj omenimo vprašanje miru na Bližnjem Vzhodu,

odnose z Iranom, sodelovanje v OZN in problematiko globalnih podnebnih

sprememb, pa tudi izzive, kot sta preprečevanje širjenja orožja za množično

uničenje in razširjanje nalezljivih bolezni. Načeloma imata partnerki podobne

poglede glede stabilizacije skupne soseščine. To se kaže v dobrem sodelovanju na

področju preprečevanja organiziranega kriminala in trgovanja z drogami. To

sodelovanje se odvija znotraj štirih skupnih prostorov, posebej znotraj načrta za

Skupni prostor svobode, varnosti in pravice. Vseeno pa na drugih ključnih

varnostnih področjih sledita vsaka svojim ciljem. Medtem ko EU trdi, da je njena

politika usmerjena v dolgotrajno stabilnost regije preko socio-ekonomskega razvoja

in multilateralnega regionalnega sodelovanja, ruska politika temelji na percepciji

regionalnih odnosov ničelne vsote, ki onemogoča sodelovanje.236 Sklenemo lahko,

da največji problem strateškega partnerstva na področju varnosti med EU in Rusijo

zadeva sodelovanje pri regionalnih varnostnih vprašanjih.237 Kljub vsemu pa

morata Rusija in EU težiti k preoblikovanju partnerstva na področju regionalne

varnosti upoštevajoč izkušnje skupnega kriznega upravljanja in stremeti k razrešitvi

zamrznjenih konfliktov.

7.1. Evropska varnostna in obrambna politika, Nato in Rusija

Odnos med ZDA, EU in Rusijo ni samo težaven in ne prinaša samo tekmovalnih,

temveč tudi vzajemne interese, med katerimi izstopajo uravnavanje širjenja

jedrskega orožja, nadzor nad oborožitvijo, protiterorizem ter nekatere ne-varnostne

teme, kot so globalna finančna stabilnost, podnebne spremembe idr. Tudi nekateri

izmed najbolj konfliktnih interesov v trikotniku ZDA - EU - Rusija so prešli akutno

236 Fischer, Sabine: The EU and Russia: a contested partnership. V: Grevi, Giovanni in de Vasconcelos, Álvaro (ur.), Partnerships for effective multilateralism: EU relations with Brazil, China, India and Russia, Chaillot Paper No. 109, Institute for Security Studies, Pariz, maj 2008, str. 122. 237 Za obširnejšo razpravo o varnostnih implikacijah skupne soseščine na strateško partnerstvo glej tudi: de Wilde, Tanguy in Gaëlle, Pellon: The implications of European Neighbourhood Policy (ENP) on the EU-Russian ‘Strategic Partnership’, Helsinki Monitor, No. 2, 2006, str. 119-130.

111

fazo. Kosovo je razglasilo neodvisnost, gruzijsko in ukrajinsko članstvo v Natu je

premaknjeno v daljno prihodnost, ameriški načrt za raketni obrambni ščit v Vzhodni

Evropi je preklican. Finančni zlom in gospodarska kriza pa pomenita dodatno

priložnost za ponoven zagon sodelovanja. Ta priložnost pa je vseeno ozka in

časovno omejena, saj nobeno izmed zgoraj naštetih vprašanj ni bilo dokončno

rešeno, hkrati pa bi se utegnili pojaviti novi konfliktni interesi.

Relativno poglobljeni odnosi med Rusijo in Natom so se začeli s podpisom Rimske

deklaracije o novi kakovosti odnosov 28. maja 2002,238 s katero je bil ustanovljen

Svet Nato - Rusija. Ta format je vpeljal dialog med Rusijo in državami članicami

Nata, kar omogoča skupne odločitve na področjih vzajemnega interesa. Svet Nato

- Rusija je bil prvi poskus preoblikovanja tradicionalnega rusko-zahodnega

sodelovanja v partnerstvo enakih, kar pomeni dogovarjanje o skupnih odločitvah in

izvajanje koordiniranih akcij, ko je to mogoče. Tudi Rusija se je precej ogrela za

telo v tej postavitvi, zato Svet že od svoje ustanovitve deluje na devetih ključnih

področjih sodelovanja, ki so že prinesla pozitivne rezultate. Ta področja so

protiterorizem, razvoj koncepta za skupne mirovne operacije, neširjenje jedrskega

orožja, nadzor nad orožjem, raketna obramba, iskalne reševalne akcije v morju,

sodelovanje med vojskami, interoperabilnost in sodelovanje pri kriznem

upravljanju.

Odnosi med Rusijo in Natom so se po vojni v Gruziji avgusta 2008, ko so dosegli

verjetno najnižjo točko, precej izboljšali. Tudi Svet Nato - Rusija je po začasni

prekinitvi ponovno začel s svojimi rednimi sestanki in vojaškim sodelovanjem.

Najpomembnejši dejavnik, ki je pripomogel k izboljšanju odnosov, je dejstvo, da

nadaljnja širitev Nata ni predvidena niti v bližnji niti srednjeročni prihodnosti. Tudi

izboljšani odnosi med ZDA in Rusijo, predvsem s podpisom in ratifikacijo pogodbe

o jedrskem razoroževanju START 2, so dodatno pripomogli k boljšim odnosom

med Zahodom in Rusijo.

238NATO: NATO - Russia relations: A New Quality, Declaration by Heads of State and Government of NATO Member States and the Russian Federation, 28. 5. 2002. Dostopno prek: http://www.nato.int/cps/en/natolive/official_texts_19572.htm (16. 12. 2011).

112

Ob vrhu Nata v Lizboni 19. in 20. novembra 2010 je potekalo tudi zasedanje Sveta

Nato - Rusija. Izboljšani odnosi so bili potrjeni z Lizbonskim sporazumom, s

katerim sta se obe strani dogovorili o številnih konkretnih korakih boljšega

sodelovanja. Predsedniki držav in vlad so nastopili v konstruktivnem in pozitivnem

duhu, saj je po njihovem mnenju zasedanje Sveta Nato - Rusija predstavljalo novo

poglavje v odnosih med državami članicami oziroma Natom in Rusijo. To naj bi

vodilo k vzpostavitvi resničnega in strateškega partnerstva, temelječega na

vzajemnem zaupanju, spoštovanju, transparentnosti in predvidljivosti. Svet Nato -

Rusija je bil označen za forum, ki ga je treba uporabljati v vseh situacijah, ne glede

na različna mnenja posameznih strani. Na srečanju so potrdili Skupni pregled

varnostnih izzivov 21. stoletja, v katerem so orisani skupni pogledi glede ključnih

sodobnih varnostnih vprašanj. Sprejeta je bila odločitev o zasledovanju

sodelovanja med Natom in Rusijo na področju raketne obrambe, hkrati je bil

dosežen dogovor o skupni oceni grožnje širjenja balističnih raket ter o pripravi

celovite skupne analize prihodnjega okvira sodelovanja na področju raketne

obrambe. Dogovor o raketni obrambi je izjemno pomemben, saj je do nedavnega

prav ta tematika obremenjevala vse poskuse izboljšanja odnosa med Natom in

Rusijo. Če bo sodelovanje pri protibalistični raketni obrambi uspešno, bi to lahko

pomenilo precedens, ki bi omogočil boljšo zaščito tako EU kot Rusije. Nadalje je bil

dosežen tudi dogovor o okrepljenem sodelovanju glede Afganistana, potrjen

dogovor o razširitvi projekta za boj proti narkotikom ter sklenjen tranzitni sporazum

za prevoz blaga za potrebe ISAF čez ozemlje Rusije v obe smeri. Sprejeta je bila

še odločitev o vzpostavitvi Skrbniškega sklada v letu 2011 za vzdrževanje

helikopterjev ruske izdelave za potrebe ISAF in usposabljanje pilotov.239

Ob vsem napredku v odnosih pa ne smemo pozabiti na dejstvo, da Ruska

federacija v prvi vrsti še vedno zagovarja stališče, da je Nato ostanek blokovske

delitve, ki v sodobnem multipolarnem svetu nima več razloga za obstoj. Hkrati

poudarja, da je bila ob razpadu Sovjetske zveze zamujena zgodovinska priložnost

za vzpostavitev geopolitičnega ravnotežja s tem, ko ni sočasno z razpadom

239 NATO: NATO - Russia set on path towards strategic partnership, 20. 11. 2010. Dostopno prek: http://www.nato.int/cps/en/SID-B38C61E0-EC86B5A2/natolive/news_68876.htm (30. 3. 2011).

113

Varšavskega pakta prišlo tudi do ukinitve zveze Nato. Vsakršna nadaljnja širitev

Nato na področje nekdanjega Varšavskega pakta pa je za Rusijo povečanje

neravnovesja v svetu.

Sodelovanje na varnostnem področju med EU in Rusijo obstaja že od podpisa

PCA. Dodatno pa se je začelo krepiti ob razvoju SZVP ter SVOP. Rusija je tudi

uradno izrazila zanimanje za ti dve politiki. Že v prvem Putinovem mandatu sta

partnerki hitro dosegli pozitivne rezultate v okviru političnega dialoga in na

varnostnem področju, precej hitreje kot na drugih področjih sodelovanja. Tudi

Komisija v Pregledu odnosov EU - Rusija za področje varnosti ugotavlja, da je

»politični dialog pogost. EU sodeluje z Rusijo pri vprašanjih glede Irana, Bližnjega

Vzhoda, Afganistana, Balkana in drugje kot tudi v okviru mednarodnih organizacij,

kot sta OZN in OVSE, s ciljem razviti skupne poglede in pristope. Sodelovanje pri

bližnjevzhodnem mirovnem procesu in neproliferaciji v Iranu je bilo pozitivno. EU in

Rusija imata skupni interes pri neširjenju orožja za množično uničenje. /…/ Rusija

je ključna geopolitična akterka, katere konstruktivna vpletenost v mednarodne

zadeve je nujna predpostavka za učinkovito mednarodno skupnost.«240 Tudi kar

zadeva Afganistan, kaže Rusija izjemen interes po čimprejšnji stabilizaciji države,

predvsem zaradi trgovine z drogami, ki preko Centralne Azije poteka v Rusko

federacijo in pomeni zanjo dodaten vir kriminala in nestabilnosti.

Tako je na operativnem področju zunanje varnosti Rusija prispevala k vojaški

operaciji Euforja v Čadu v okviru SVOP s štirimi helikopterji in 120 člani osebja vse

do zaključka operacije marca 2009. To je bil dober primer učinkovitega

sodelovanja na področju kriznega upravljanja. Tudi usklajevanje s pomorsko misijo

EUNAVFOR Atalanta v okviru SVOP v boju proti piratstvu pred somalsko obalo je

bilo v letu 2009 zelo uspešno. Poleg tega je bila na vrhu EU - Rusija v Stockholmu

novembra 2009 sprejeta odločitev o ponovnem začetku ekspertnih pogajanj glede

okvirnega sporazuma o sodelovanju za rusko udeležbo pri operacijah kriznega

240 European Commission: Communication from the Commission to the Council, Review of EU-Russia relations…, str. 3.

114

upravljanja EU.241 Prvi neformalni stiki v tej zvezi so bili vzpostavljeni decembra

2009 in so se nadaljevali v letu 2010, vendar pa zaenkrat še niso prinesli

pričakovanega rezultata.

Napredek na področjih prekrivajočih interesov med ZDA, EU in Rusijo bi pomenil

prednosti za vse strani in s tem pomagal pri ponovni graditvi medsebojnega

zaupanja. Vseeno pa je ignoriranje tekmovalnih interesov kratkovidno in iluzorno,

saj bodo ti interesi zagotovo ponovno priplavali na površje. Samo strinjanje vseh

strani, da se ne strinjajo, ne more biti dolgoročno vzdržen pristop.

7.2. Evropski varnostni prostor242

Trajne stabilnosti na evropskem kontinentu ni mogoče doseči brez vključitve Rusije

kot konstitutivnega dela tega prostora. To zahteva sistem, ki bo temeljil na več

stebrih oziroma na priznavanju pluralnosti akterjev in njihovih varnostnih interesov.

Iz tega razloga morata EU in ZDA skupaj izdelati takšno strategijo evropskega

varnostnega prostora, ki bo vključevala Rusijo in bo predstavljala najboljši

instrument za ohranitev dolgoročne evropske stabilnosti.

Ruska federacija, ki želi zavezujoč mednarodni dokument o zagotavljanju varnosti

v Evropi, sprejema Krfski proces243 in razpravo v okviru OVSE, vendar želi v to

razpravo vključiti tudi ostale regionalne organizacije, ki obravnavajo vprašanja

varnosti. V ta namen je bil 29. novembra 2009 z ruske strani oblikovan predlog o

Evropski varnostni pogodbi, ki je sestavljen iz 14 členov in predvideva vzpostavitev

sistema urejanja konfliktov na treh ravneh – posvetovanja, konferenca in izredna

konferenca. Osnutek pogodbe predlaga tudi vzpostavitev novih mehanizmov

varnosti, hkrati pa predvideva, da ima vsaka pogodbenica sporazuma pravico 241 Visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko: Letno poročilo visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Evropskemu parlamentu o glavnih vidikih in osnovnih usmeritvah SZVP, 2009, str. 36. Dostopno prek: http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/librairie/PDF/SL_PESC%202009_web.pdf (10. 8. 2011). 242 Za poglobljeno razpravo o evropskem varnostnem prostoru glej tudi: Alcaro, Riccardo in Alessandri, Emiliano: Engaging Russia: Prospects for a Long-Term European Security Compact, European Foreign Affairs Review, No. 15, 2010, str. 191-07. 243 Krfski proces je bil dogovorjen junija 2009 na neformalnem srečanju zunanjih ministrov OVSE. Njegov namen sta ponovna vzpostavitev zaupanja in napredek pri dialogu o širši evropski varnosti. Več o Krfskem procesu je dostopno prek: www.osce.org/cio/46125 (9. 12. 2011).

115

razumeti oborožen napad na katero izmed podpisnic sporazuma kot napad nase.

Predlog sporazuma je Rusija posredovala nekaj dni pred ministrskim zasedanjem

OVSE v Atenah, ki je potekalo med 1. in 2. decembrom 2009. Evropska varnostna

pogodba naj bi končala z dediščino hladne vojne in odprla vrata vsem državam

evroatlantskega in evrazijskega prostora od Vancouvra do Vladivostoka. 244

Najpomembnejše pri razpravi o varnosti na evropskem kontinentu je dejstvo, da je

v procesu krepitve evropske varnosti treba okrepiti varnost vseh in za vse. Po

ruskem mnenju ustvarjajo nove varnostne grožnje potrebo po oblikovanju novih

zavezništev za zagotavljanje skupne varnosti. Koncept celovite, kooperativne in

nedeljive varnosti ostaja kljub spremembam v varnostnem okolju eden od temeljnih

stebrov evropske varnosti. Vendar pa mora razprava o evropski varnosti potekati

transparentno in temeljiti na skupnih vrednotah in zavezah OVSE. Prisluhniti je

treba tudi ruskim skrbem in vzeti na znanje varnostne interese Rusije, saj je nujno

skupno obravnavanje političnih in varnostnih vprašanj v evroatlantskem območju.

Tako je ruski predlog Pogodbe o evropski varnosti, ki v politični javnosti ni dobil

večjega odziva, lahko možnost za nadgradnjo evropske varnosti. Po mnenju

ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova bi sklenitev Pogodbe o evropski

varnosti »prispevala k ustanovitvi družbe varnosti /.../ ter začela proces skupne,

nedeljive varnosti, ki temelji na mednarodnem pravu.«245

Na koncu bosta EU in ZDA morali priznati, da Nato ne more zadovoljiti vseh

varnostnih potreb Evrope. Največji del bremena bo morala nositi EU, za trajnostno

varnost in stabilnost kontinenta pa bo morala biti del varnostnega sistema tudi

Rusija. Celo EU je že za spregledani Medvedjev predlog o novi evropski varnostni

arhitekturi iz junija 2008 ugotovila, da »mora razviti skupno stališče o ruskem

predlogu za nov evropski varnostni red«,246 kar pa se še do danes ni zgodilo.

Predlog o novi evropski varnostni arhitekturi in Pogodba o Evropski varnostni

244 President of the Russian Federation: European Security Treaty. Dostopno prek: http://eng.kremlin.ru/text/docs/2009/11/223072.shtml (30. 11. 2009). 245 Lavrov, Sergey: For the OSCE member states, a window of opportunity is opening up, Rossiyskaya Gazeta, 30. 11. 2010. Dostopno prek: http://www.denmark.mid.ru/fp-e-01.html (8. 8. 2011). 246 European Commission: Communication from the Commission to the Council, Review of EU-Russia relations…, str. 3. Glej tudi: Popescu, Nicu in Andrew Wilson: The limits of enlargement-lite…

116

arhitekturi, ki mu je sledila, žal nista bila deležna posebne razprave niti znotraj EU

niti v okviru OVSE. Kot se zdi, nova Evropska varnostna pogodba kot pravno

zavezujoč dokument trenutno ni nekaj uresničljivega, nedvomno pa je mogoč in

potreben politični dogovor. Oblikovanje tega dogovora bi morala postati prednostna

naloga varnostnih politik držav članic EU, EU kot celote, pa tudi Rusije in ameriške

politike do Evrope.

117

8. SO OVIRE LAHKO POTENCIALNI VIR USPEŠNEGA PARTNERSTVA?

EU in Ruska federacija razumeta besedno zvezo »strateško partnerstvo« precej

različno. Ključno vprašanje, ki se poraja, pa je, ali sta EU in Rusija trenutno sploh

sposobni vzpostaviti resnično strateško partnerstvo. Nedvomno obstaja nekaj

manevrskega prostora za pragmatično sodelovanje v konkretnih zadevah, ki bi se

ga moralo izkoristiti kot pot za širše skupno razumevanje glavnih političnih izzivov.

Potencialna področja, kjer so možnosti za tesno sodelovanje, so mednarodna

razvojna pomoč, nadzor nad širjenjem orožja, pa tudi vedno kontroverzna skupna

soseščina, kjer bi partnerki s skupnimi močmi lažje reagirali na skupne varnostne

grožnje, ki izhajajo iz politične in gospodarske nestabilnosti v regiji. Tukaj mislimo

najprej na možnost intenzivnega sodelovanja na področju preprečevanja

tihotapljenja drog in organiziranega kriminala, ki že relativno dobro poteka. Ne

nazadnje bi skupni napori lahko pripomogli k razrešitvi t. i. zamrznjenih konfliktov v

regiji, saj sta obe partnerki aktivno vključeni v posamezne forume, ki se ukvarjajo z

njihovo rešitvijo. Nedvomno bi bilo najlažje dodatno okrepiti tesno sodelovanje na

manj spornih področnih, kot sta na primer zdravstvo in izobraževanje. K okrepitvi

sodelovanja pa bi pripomogli tudi koraki, povezani z ukinitvijo viz - področje, ki

zaenkrat ne kaže hitrega napredka.

Kar zadeva države v skupni soseščini, ne moremo mimo dejstva, da imata v regiji

interese tako EU kot Rusija. Po eni strani gre za države, ki so vključene v ESP,

celotna regija pa je glede na Evropsko varnostno strategijo pomembna za EU,247

po drugi strani pa Skupnost neodvisnih držav predstavlja tudi glavno regionalno

prioriteto ruske zunanje politike.248 Interesi obeh obravnavanih akterk glede skupne

soseščine so si pogosto nasprotujoči, kar ima za posledico tudi krhko strateško

partnerstvo.

247 Evropska varnostna strategija, str. 8: »Ne želimo si, da bi s širitvijo postavili nove ločnice v Evropi. Prednosti gospodarskega in političnega sodelovanja morajo ponuditi tudi našim sosedom na vzhodu, hkrati pa moramo reševati politične probleme v teh državah. Čas je, da se odločneje in dejavneje posvetimo problemom, s katerimi se soočajo države na južnem Kavkazu, ki bo slej ko prej naša sosednja regija.« 248 Glej: IV. poglavje - Regionalne prioritete Zunanjepolitičnega koncepta Ruske federacije, odobrenega s strani predsednika Ruske federacije Vladimirja Putina, 28. 6. 2000. Dostopno prek: http://www.fas.org/nuke/guide/russia/doctrine/econcept.htm (7. 8. 2010).

118

V svojem letnem nagovoru 30. novembra 2010 se je ruski predsednik Dimitrij

Medvedjev zavzel za to, da bi bili odnosi z Evropo, še posebej z Evropsko unijo, v

prihodnjih letih osrednji zunanjepolitični interes Rusije. Izpostavil je predvsem

podporo članic EU pri ruski prošnji za članstvo v STO, postopno odpravo vizumov

in večjo akademsko izmenjavo in sodelovanje. V zadnjih nekaj letih je zaznati

precejšnje izboljšanje v odnosih med Rusijo in Zahodom,249 gospodarska kriza pa

je pomenila dodatno budnico za rusko vodstvo, ki je spodbudila vzpostavitev

številnih partnerstev za modernizacijo s ključnimi evropskimi državami kot tudi z

EU kot celoto. Kljub pozitivnemu ozračju v odnosih EU - Rusija pa je bilo na

konkretnih področjih narejenega manj napredka. Dolgoletne ovire za uspešno

sodelovanje sodelovanju, kot je odpor Rusije, da prizna EU večjo vlogo v soseščini

ali da bi enostransko prevzela pravila EU, ostajajo nerešene. Čeprav je tudi EU

navzven zgledala manj razdeljena, kar zadeva politiko do Rusije, ostajajo notranji

spori glede konkretnih politik stalnica. Tudi Lizbonska pogodba in ustanovitev

Službe za zunanje delovanje še nista prinesli konkretnih rezultatov in okrepljene

zunanje politike EU. Nova Putinova pobuda za Evrazijsko unijo, če je resna,

zagotovo ne bo pozitiven signal v procesu pogajanj o novem sporazumu in na poti

k poglobljenemu partnerstvu.

Ugotovitve, ki bi jih morali EU in Rusija upoštevati pri pogajanjih o novem

sporazumu in dodatnem poglabljanju strateškega partnerstva, lahko strnemo v

naslednje teze in priporočila:

1. EU in Rusija sta geografsko in civilizacijsko neločljivo povezani, ta povezanost

pa mora biti vodilo pri krepitvi medsebojnega sodelovanja na območju skupne

soseščine in v državah Srednje Azije. Ravno skupna soseščina bi po naši oceni

lahko bila pilotni preizkus za izboljšane odnose. V tem kontekstu so zamrznjeni

konflikti v Pridnestrju, Gorskem Karabahu, Abhaziji in Južni Osetiji tisti, ki bi

lahko predstavljali izziv za pripravljenost in sposobnost EU in Rusije, da

249 Na boljše odnose z EU so nedvomno vplivalo tudi ratifikacija sporazuma o jedrskem razoroževanju START 2 z ZDA, izboljšano sodelovanje pri varnostnih izzivih v Afganistanu in Iranu ter utišanje govoric o širitvi Nata na Ukrajino.

119

poiščeta skupne rešitve.250 EU in Rusija imata znanje in sredstva za

sprejemljivo rešitev vsaj nekaterih zamrznjenih konfliktov. Na eni strani ima

Rusija zgodovinske vezi in vpliv na območju, na drugi pa ima EU izkušnje z

ukrepi za krepitev zaupanja, manjšinskimi pravicami idr., na razpolago pa ima

tudi zadostne finančne spodbude.

2. EU mora bolj natančno definirati pojem strateškega partnerstva, hkrati pa se

mora tudi sama razviti v takšnega akterja, kakršnega pričakuje od svojih

partnerk. Odločna in predvsem enotna politika EU bo kvečjemu izboljšala in ne

dodatno obremenjevala odnosov z Rusijo, saj bo imela za posledico večjo

jasnost in predvidljivost.251 Potrebna je tudi notranja usklajenost EU, ki ne

pomeni zgolj sprejemanja deklarativnih dokumentov, temelječih na najmanjšem

skupnem imenovalcu, temveč enoten nastop pri dejanjih, s čimer se zmanjša

možnost izkoriščanja neenotnosti EU s strani Rusije.

3. Rusija je aktivno vključena v številne regionalne pobude in finančne

instrumente, ki jih dejavno podpira tudi EU (Črnomorska sinergija, Severna

dimenzija, ENPI, prihodnji ENI idr.), s čimer se kaže kompleksna prepletenost

in navezanost obeh partnerk. Delovanje v tovrstnih pobudah in forumih se je

izkazalo za zelo dobro in kaže potencial za dobro sodelovanje tudi na bolj

težavnih področjih. Hkrati pa tovrstne regionalne pobude delujejo kot ukrepi za

krepitev zaupanja, ki je potrebno pri vzpostavitvi poglobljenega partnerstva.

4. EU mora v odnosu s posamezno strateško partnerko gledati predvsem na

praktično sodelovanje in gradnjo koalicij na posameznih tematskih področjih,

kjer obstajajo skupni interesi, potem jih mora institucionalizirati in jih povezati v

dodatno sodelovanje na multilateralni ravni.

5. Če Rusija ne bo modernizirala svojega gospodarstva in družbe bo začela

zaostajati za starimi in novonastajajočimi velesilami. Nedvomno pri

modernizaciji potrebuje partnerje, saj sta njeno prebivalstvo in gospodarski

250 Tudi Evropski parlament je v resoluciji pred vrhom EU - Rusija junija 2011 pozval »Rusijo, naj deluje konstruktivno v primeru Pridnestrja in v pogajanjih o tamkajšnjem konfliktu, ter izraža svoje mnenje, da je Pridnestrje test za medsebojno podporo EU in Rusije pri reševanju zamrznjenih konfliktov.« (Evropski parlament: Resolucija Evropskega parlamenta z dne 9. junija 2011 o vrhunskem srečanju med EU in Rusijo, 21. točka. Dostopno prek: http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?type=TA&reference=P7-TA-2011-0268&language=SL&ring=P7-RC-2011-0347 (4. 8. 2011). 251 To je deloma EU že ugotovila, kar je razvidno na primer v dokumentu Evropskega parlamenta The future of EU – Russia relations: a way forward in solidarity and the rule of law.

120

potencial trenutno premajhna, da bi lahko igrala pomembno vlogo v novem

svetovnem redu. Njeno strateško jedrsko orožje počasi ne bo več zadostovalo

za ohranjanje mesta med najpomembnejšimi. Ruska prihodnost pa je še vedno

odvisna od cen nafte. Ruski spravljiv pristop do EU je tudi sicer v večji meri

osredotočen predvsem na gospodarsko in tehnološko modernizacijo.

6. Kljub temu, da finančna pomoč Rusiji spada pod ENPI, kjer je ključno

pogojevanje, bi morala EU v njenem primeru narediti izjemo. Kot pravi

Blockmans, ne bi smel biti »cilj zunanje politike EU do Rusije usmerjen proti

uveljavljanju pogojevanja, saj so navsezadnje ruski in evropski interesi v skupni

soseščini enaki.«252 Hkrati pa v tem trenutku ne kaže, da bi se v Rusiji utegnila

zgoditi vseobsegajoča politična demokratizacija, saj niti politična elita niti rusko

prebivalstvo ne kažeta pretirane naklonjenosti k tovrstnim spremembam. Iz

tega razloga EU ne bi smela nepremišljeno pritiskati in zahtevati sprememb, ki

so zgolj po njeni meri.

7. Osredotočanje na interese, ne na vrednote. Poudarjanje le skupnih vrednot ne

pelje v pravo smer. EU in Rusija sicer v določeni meri delita vrednote na

področjih človekovih pravic in demokracije, saj so tako Rusija kot države

članice EU sodelujoče države v OVSE, članice SE, podpisnice Evropske

konvencije človekovih pravic in vezane na odločitve Evropskega sodišča za

človekove pravice. EU mora sicer tudi v prihodnosti opozarjati na kršitve

človekovih pravic v Rusiji, vendar zgolj zanašanje na te skupne vrednote

zagotovo ne bo prineslo napredka. V odnosu EU - Rusija je nujno treba več

realizma. EU se mora nehati pretvarjati, da obstajajo skupne vrednote in mora

upoštevati, da se vrednote med partnerkama v določeni meri razlikujejo.

Pogosto si nasproti stojijo demokracija in vladavina prava ter nadzor in

vladavina reda, tržno gospodarstvo proti državnemu vmešavanju ali celo

lastništvu.

8. EU mora razumeti, da ruskih stališč o pomembnih mednarodnih in regionalnih

vprašanjih ni moč zanemariti. V tem pogledu se bo morala EU odločiti ali naj

252 Blockmans, Steven: EU-Russia Relations Through the Prism of the European Neighbourhood and Partnership Instrument..., str. 187.

121

vztraja na bilateralnih odnosih s posameznimi državami v regiji ali pa naj

opredeli svoj odnos in stališča do integracijskih procesov v soseščini. Smiselno,

če ne celo nujno, je zagotovo tudi slednje, saj je za EU nujno potrebno jasno in

enotno stališče do na primer že vzpostavljene Carinske unije in skupnega

gospodarskega prostora med Rusijo, Kazahstanom in Belorusijo ter do

napovedane Evrazijske gospodarske unije.

9. Rusija si želi nov PCA tudi iz razloga, ker jo obstoječi pravni dokument

spominja na obdobje njene šibkosti, hkrati pa ji kot pomembni velesili ni všeč,

da ima podobne sporazume EU sklenjene tudi z drugimi »manj pomembnimi«

in neenakovrednimi sosedami. Rusija potrebuje pravni dokument, ki bo

priznaval njen posebni status v mednarodni skupnosti.

10. Osredotočanje zgolj na energetska vprašanja ne prinaša napredka v

poglobljenem partnerstvu. Mnoga druga, manj problematična področja

sodelovanja ostajajo neizkoriščena in prav ta bi lahko predstavljala trden temelj

v izgradnji boljših odnosov med partnerkama. Kljub vsemu, pa ne moremo

mimo dejstva, da je energetski sektor hkrati izziv in del rešitve pri vzpostavitvi

resničnega strateškega partnerstva.

122

9. SKLEPNE UGOTOVITVE

Natančna analiza strateških partnerstev nam razkriva, da so bila strateška

partnerstva do danes uporabljena predvsem iz političnih razlogov, in sicer bolj za

nagrajevanje partnerjev ali za poudarjanje pomembnosti posameznega partnerstva

kot pa za doseganje resnih strateških ciljev. Kot je poudaril predsednik Evropskega

sveta van Rompuy: »Imamo strateške partnerje, sedaj potrebujemo strategijo.«253

Visoka predstavnica Catherine Ashton je sledila njegovemu pozivu in razglasila

strateška partnerstva za eno izmed prednostnih nalog EU za leto 2010 in naprej.

Od uveljavitve Lizbonske pogodbe je EU sicer pokazala ponovno zanimanje za

koncept strateških partnerstev, kar je po našem mnenju pozitivni signal, prihodnji

vrhovi s strateškimi partnerji pa bodo pokazali, če so razprave bolj strateške ali ne.

Trenutno ima EU sklenjenih devet uradnih strateških partnerstev s tretjimi državami

(Brazilija, Indija, Japonska, Južna Afrika, Kanada, Kitajska, Mehika, Rusija, ZDA) in

dve partnerstvi z mednarodnima organizacijama (Nato in Afriška unija). Strateškim

partnerstvom pa zaenkrat manjka prava vsebina. Res je, da sporazumi med EU in

tretjimi državami vključujejo določene skupne cilje, vendar tem dokumentom

pogosto manjkajo jasni časovni okviri, prioritete, učinkovit nadzor doseženih ciljev

ter sistematična ocena ustreznosti uporabljenih instrumentov. Medtem ko lahko

govorimo o visoki stopnji konsenza med EU in njenimi partnerji o globalnih ciljih

(mir, blaginja, demokracija, stabilnost), pa obstajajo znatne razlike glede

prednostnih nalog, načina dosega teh ciljev in uporabe sredstev za dosego teh

ciljev. Strateška partnerstva lahko postanejo učinkovita, če bo EU nanje začela

gledati kot na instrument za doseganje učinkovitega multilateralizma. Mnogi

analitiki menijo, da je ključen predpogoj za nadaljnji razvoj strateških partnerstev

nujnost preoblikovanja same EU v strateškega partnerja.

Iz podrobne predstavitve odnosov med EU in Rusijo v magistrski nalogi je jasno,

da imata partnerki različna razumevanja pojma strateško partnerstvo. Z ruskega

253 Glej: EU - External Relations: Video sporočilo Hermana van Rompuya, 14. 9. 2010. Dostopno prek: http://vloghvr.consilium.europa.eu/?p=2377 (8. 8. 2011).

123

vidika strateški partnerji sodelujejo na mednarodni ravni tam, kjer njihovi interesi

sovpadajo. Takšno razumevanje izključuje vmešavanje v notranje zadeve

posameznih držav in ne temelji na skupnih vrednotah, ki so ključne za pristop EU.

Na eni strani je Rusija spremenila svoj odnos tako do EU (kot potencialne

partnerke) kot do zunanjega sveta. Njena obnovljena samopercepcija globalne

akterke se kaže v precej bolj ostrih stališčih do številnih vprašanj. Prav na primeru

»oranžne revolucije« v Ukrajini, rusko-gruzijskega konflikta in v nekaterih drugih

varnostnih vprašanjih se je jasno pokazalo, da si pogosto EU in Rusija v skupni

soseščini stojita diametralno nasproti. V teh primerih je bila načelna ruska pozitivna

naravnanost do EU kot glavne trgovinske in modernizacijske partnerke zasenčena

z naraščajočim sumničenjem glede vloge EU na območju, ki ga Rusija še vedno

dojema kot svojo »naravno cono vpliva«. Danes ruske elite ne le, da opozarjajo na

različno razumevanje strateškega partnerstva, temveč se tudi sprašujejo o

smiselnosti strateškega partnerstva z nekom, ki ga vidijo kot šibkega. Moskva se je

v svojih odnosih z državami članicami EU obrnila v smer bilateralizma, kjer je

veliko manj poudarka na poglabljanju odnosov z EU kot celoto, kar je razvidno tudi

pri sklepanju bilateralnih sporazumov o partnerstvu za modernizacijo in pri

sklepanju pogodb za izgradnjo plinovodov.

Ruska federacija in Evropska unija sta geopolitični sosedi.254 Vprašanje, ali je njun

odnos dejansko sosedski, ne pa napet in tekmovalen, je pomembno za obe strani.

V preteklosti so številni bilateralni spori med državami članicami EU in Moskvo

pomembno vplivali na odnose EU - Rusija in ustvarili ostre delitve glede

evropskega pristopa do Rusije. Kljub zavedanju držav članic EU, da imajo lahko

posamezni bilateralni spori z Rusijo uničujoč vpliv na partnerstvo EU - Rusija (na

primer ruski embargo na poljske izdelke rastlinskega izvora ter na meso med leti

2005 in 2008, afera Litvinenko v letu 2006, premik spomenika Rdeče armade v

Talinu v letu 2007, spor med Nemčijo in Rusijo zaradi prepovedi preleta

Lufthansinega tovornega leta čez ruski zračni prostor v letu 2007), EU še ni razvila

primernega načina reševanja in reagiranja na tovrstne primere. Hkrati pa zna

254 Fischer, Joschka: Russia's Great Gas Game, Project Syndicate/Institute for Human Sciences, 26. 7. 2010. Dostopno prek: http://www.project-syndicate.org/commentary/fischer53/English (28. 7. 2010).

124

Rusija posamezne spore zelo dobro izkoristiti sebi v prid in s tem oslabiti enotnost

Unije kot celote.

Postavlja se vprašanje, kako trajno je trenutno ravnovesje. Kakšne spremembe bi

bile potrebne za povečanje ruske integracije v demokratično Evropo? Trije ključni

faktorji spodkopavajo poseben odnos in večjo integracijo med EU in Rusijo. Prvič,

korenite asimetrije definirajo odnos, v katerem je Rusija velik in relativno

samozadosten izvoznik energentov, vendar je njeno gospodarstvo majhno v

primerjavi z EU. Kot močnejša partnerka se lahko EU pogaja v smeri, da zahteva

rusko sprejemanje univerzalnih in evropskih norm ter vsaj neko mero integracije.

Če ji to ne uspe, se bo EU zadovoljila zgolj s površnimi in ozko usmerjenimi

začasnimi sporazumi, ki pomenijo samo visokoleteča srečanja in mednarodni

prestiž. Takšni dogovori so sicer res boljši od nobenih, vendar pa omejevanje

pogovorov predvsem na trgovinske teme in energetiko, kot se kaže v pogajanjih za

nov sporazum, ne bo prineslo dodane vrednosti strateškemu partnerstvu. Moskva

se skuša izogniti določanju tempa s strani EU s tem, da spodbuja večjo energetsko

odvisnost in krepi bilateralne odnose s posameznimi državami članicami EU.

Drugič, odsotnost močnih demokratičnih institucij in vladavine prava ter

gospodarski oligarhi onemogočajo Rusiji, da ostane kredibilna v svojih zavezah.

Vseeno je zanimivo dejstvo, da večina ruskega prebivalstva podpira vladajoče elite

(ponovna relativno visoka podpora Putinovi Enotni Rusiji na parlamentarnih

volitvah decembra 2011 in zmaga Vladimirja Putina na predsedniških volitvah v

marcu 2012), s čimer posredno podpira status quo v delovanju države. EU zahteva

spoštovanje evropskih norm in vladavine prava kot predpogojev za uveljavitev

tesnega partnerstva. Tretjič, tako Rusija kot EU se poleg prizadevanja za

poglobljeno partnerstvo ukvarjata tudi sami s seboj. EU je zaposlena s preteklimi in

prihodnjimi širitvami, v danem trenutku pa tudi s posledicami gospodarske in

finančne krize in s tem povezanim reševanjem skupne valute. Ruska usoda je sicer

evropska dolgoročna skrb, vendar kljub obstoju energetske soodvisnosti ni nujna

prioriteta in bi se po pričakovanjih EU utegnila razrešiti sama od sebe s

prevzemom skupnih evropskih norm. Na drugi strani se Rusija otepa integracije z

125

EU, ki ji vsiljuje svoje vrednote. Poleg pomislekov okoli suverenosti so tukaj še

interesi vladajočih elit, ki jim netransparentni ruski aparat samo koristi. Rusija si želi

enakovredno partnerstvo z EU, hkrati pa ne vidi težav z nadaljevanjem

gospodarskega sodelovanja znotraj Skupnosti neodvisnih držav z Rusijo kot

centralno silo ter s sklepanjem partnerstev z vzhajajočimi silami v Aziji.255

Kam se lahko Rusija torej obrne? Proti Vzhodni Aziji? Na jug in proti islamskemu

svetu? Nič od naštetega ni verjetna možnost. Rusija se lahko po našem mnenju

obrne zgolj proti Zahodu, predvsem pa proti Uniji.256 Za Evropo, po drugi strani, je

ruska vloga v regiji in v mednarodni skupnosti strateškega pomena. Tudi le delna

vrnitev postsovjetske ureditve v smeri povečane moči Rusije v bivših sovjetskih

državah bi drastično spremenila varnostno politiko in strategijo EU. Obe strani

trdita, da si želita izboljšanja bilateralnih odnosov, vendar obstaja dvom o tem, ali

Rusi in Evropejci razmišljajo o teh odnosih v enakih okvirih. Pogled preko zgolj

vljudnostne retorike odkriva globoke razlike. Vseeno pa smo v magistrskem delu

jasno poudarili, da se EU in Rusija medsebojni soodvisnosti ne moreta izogniti in

morata zato graditi na močni skupni prihodnosti. Pri tem morata upoštevati naravi

obeh partnerk, realnost ruskega gospodarskega potenciala, preusmeriti razpravo

stran od zgodovinskih tem in vrednot ter vzpostaviti povezavo med transatlantsko

razpravo in razpravo o medsebojnih odnosih.

Zdi se, da skuša Rusija v svoji soseščini odkrito vzpostaviti sistem, ki je obstajal

pred 1989/1990, medtem ko EU vztraja pri ohranitvi obstoječega stanja. Tako

dolgo, dokler ne bosta obe partnerki doumeli teh temeljnih razlik, Evropejci ne

bodo gledali na Rusijo kot državo priložnosti, ki se odpira proti Zahodu, Rusija pa

se bo še naprej srečevala z nezaupanjem do Evrope. Res pa je, da to nikakor ne

izključuje praktičnega in pragmatičnega sodelovanja na številnih področjih. V tem

255 Roberts, Cynthia A.: Russia and the European Union: The Sources and Limits of “Special Relationships”…, str. 4-6. 256 Vladimir Putin je 27. februarja 2012 v Moskovskiye Novosti objavil članek z naslovom »Rusija in spreminjajoč svet«, ker je zapisal, da je »Rusija neodtujljiv in organski del Velike Evrope in evropske civilizacije. Naši državljani se imajo za Evropejce. /…/ Zato Rusija predlaga korak naprej v smeri skupnega gospodarskega in človeškega prostora od Atlantskega do Pacifiškega oceana – skupnost, ki jo ruski strokovnjaki imenujejo »Unija Evrope«, ki bo okrepila ruski gospodarski potencial in položaj nasproti »novi Aziji«.« Putin, Vladimir: Russia and the Changing World, Moskovskiye Novosti, 27. februar 2012. Dostopno prek: http://rt.com/politics/official-word/putin-russia-changing-world-263/ (24. 4. 2012).

126

pogledu bo morala EU zavzeti tudi stališče do integracijskih procesov, ki se

dogajajo v skupni soseščini. Carinska unija in skupni gospodarski prostor med

Rusijo, Kazahstanom in Belorusijo ter napovedana Evrazijska gospodarska unija

zagotovo zahtevajo odziv in stališče EU. Kljub dejstvu, da strokovnjaki v teh

procesih vidijo nekaj težav (kot so neuravnoteženost moči med državami, ruska

premoč, verjeten tok kapitala, tehnologij in znanja od Kazahstana in Belorusije v

Rusijo ter v primeru gospodarske krize večja prizadetost Kazahstana in Belorusije),

bo EU, ko si ponovno gospodarsko opomore, najverjetneje morala intenzivirati

aktivnosti v regiji in bi posledično v določeni meri tudi sodelovati z novonastalimi

integracijskimi procesi.

Sklenemo lahko, da je Rusija nedvomno ena izmed najtežavnejših sosed EU, ne

zgolj zaradi dejstva, da je že po sami naravi zahtevna partnerka, temveč tudi

zaradi različnih interesov, ki jih imajo posamezne države članice EU do nje. Eden

izmed izzivov je tudi dejstvo, da Ruska federacija kljub svojemu šibkemu in

skorumpiranemu gospodarstvu, zelo dvomljivi demokraciji in slabemu izkazu

spoštovanja človekovih pravic zase še vedno jasno zahteva mesto politične

velesile, ki si ga najverjetneje tudi zasluži. V zadnjih dobrih desetih letih so se

odnosi med EU in Rusijo temeljito spremenili. Brez dvoma je širitev Nata in EU

zmanjšala rusko vplivno območje in spodbudila države srednje in vzhodne Evrope

na pot integracije. Spremenjene meje ruskega vpliva pa so posledično neposredno

vplivale ne le na odnose z Rusko federacijo temveč tudi na odnose z vsemi

vzhodnimi sosedami.

Kar zadeva pravne odnose med EU in Rusijo, je njihov temelj Sporazum o

partnerstvu in sodelovanju. V preteklih letih je prišlo do številnih poskusov za

izboljšanje tega okvira sodelovanja. V ta namen so bili ustanovljeni štirje skupni

prostori in prostotrgovinsko območje, pa tudi partnerstva za modernizacijo.

Trenutna pogajanja okoli novega Sporazuma o partnerstvu in sodelovanju puščajo

številne možnosti še vedno odprte. Zagotovo pa je v interesu EU, da poišče takšne

rešitve dobrega sodelovanje z Rusko federacijo, ki bodo zadovoljive za vse,

127

predvsem za tiste države članice, ki imajo v regiji vitalne interese. Pri tem je treba

poudariti, da v EU obstaja nujna potreba po koherentni politiki do Rusije. Vsi koraki

v tej smeri morajo temeljiti na natančni analizi potencialnih koristi za EU in njene

države članice. Nadalje mora ta odnos temeljiti na enakosti pravic in dolžnosti med

partnerkama. Kakršnekoli asimetrije v tem pogledu niso zaželene in ne bodo

omogočile resničnega partnerstva. Z evropske perspektive mora takšno

partnerstvo vključevati tako trgovinska vprašanja kot zaščito okolja, energetsko

oskrbo, jedrsko varnost ter sodstvo in notranje zadeve. V tem smislu je treba

pozitivno ovrednotiti štiri skupne prostore in druge poskuse, ki bi prispevali k

dejanskemu strateškemu partnerstvu, in jih vključiti v sporazum.

Žal se gospodarsko sodelovanje zaenkrat v enaki meri še ni preneslo v politično in

varnostno sfero. Prav to je dilema posebnih partnerstev, ki ne prinašajo najbolj

optimalnih, ali kvečjemu površne sporazume. Niti povečana gospodarska niti

energetska soodvisnost zaenkrat ni opogumila partnerk k ponovnemu premisleku

obstoječih paradigem, k večji predanosti in bolj vsebinskemu sporazumu. Trenutno

lahko evropsko-ruske odnose označimo ne kot konfliktne, temveč kot »nezadostno

kooperativne«,257 pri čemer morata partnerki pri uravnavanju svojih mednarodnih

odnosov upoštevati in si medsebojno priznati legitimne razlike v razumevanjih

posameznih tem.

EU se je v zadnjem desetletju notranje precej spremenila, saj je širitev na srednje-,

vzhodnoevropske in baltske države v proces definiranja odnosa do Rusije vnesla

nove akterje s precej specifičnimi pogledi in zgodovinskimi izkušnjami. Stališča

držav članic EU namreč segajo od pragmatičnega sodelovanja do omejevanja

ruskega vpliva v EU in njeni vzhodni soseščini.

Po našem mnenju je treba ponovna analiza obstoječih problemov, preprek in

možnosti za nadaljnjo poglobitev partnerstva. Še naprej ostaja dvom, če sta EU in

Rusija trenutno sposobni zgraditi pravo strateško partnerstvo. Nedvomno ostaja

257 Prozorov, Sergei: Understanding conflict between Russia and the EU: the limits of integration, Palgrave Macmillan, Houndmills and New York, 2006, str. 1.

128

prostor za pragmatično sodelovanje pri konkretnih vprašanjih, ki pa se morajo

izkoristiti kot pot za nadaljnje iskanje širših skupnih razumevanj glavnih političnih

izzivov. Potencial za resno strateško partnerstvo je po našem mnenju omejen,

vendar, če sledimo poti zmernega optimizma, ne moremo mimo dejstva, da imata

Rusija in EU več skupnih kot nasprotujočih si interesov, iz česar sledi, da je razvoj

še tesnejšega sodelovanja zagotovo mogoč.

129

10. BIBLIOGRAFIJA

10.1. LITERATURA

- Adomeit Hannes: Russia's »Partnerships for Modernisation«: Origins, Content

and Prospect, prispevek na mednarodni konferenci »European Union and

Russian Federation: prospects of cooperation and partnership«, Ljubljana, 18.

11. 2011, str. 13 – 21.

- Alcaro, Riccardo in Alessandri, Emiliano: Engaging Russia: Prospects for a

Long-Term European Security Compact, European Foreign Affairs Review, No.

15, 2010, str. 191 – 207.

- Averre, Derek: Sovereign Democracy and Russia's Relations with the European

Union, Demokratizatsiya, Vol. 15, No. 2, 2007, str. 173 – 190.

- Barysch Katinka: The EU and Russia, Strategic partners or squabbling

neighbours?, Centre for European Reform, London, 2004.

- Bebler, Anton: Politika Evropske unije do Ruske federacije. V: Kajnč, Sabina in

Lajh, Damjan (ur.), Evropska unija od A do Ž. Uradni list Republike Slovenije,

Ljubljana, 2009, str. 290 – 294.

- Bendiek, Annegret in Kramer, Heinz: The EU as a Strategic International Actor:

Substantial and Analytical Ambiguities, European Foreign Affairs Review, Vol.

15, Issue 4, november 2010, str. 453–474.

- Biscop, Sven in Renard, Thomas: A Need for Strategy in a Multipolar World:

Recommendations to the EU after Lisbon, Security Policy Brief No. 5, Egmont,

januar 2010. Dostopno prek: http://www.egmontinstitute.be/papers/10/sec-

gov/SPB-5_EU-Strategy-for-a-Multipolar-World.pdf (28. 3. 2011).

- Biscop, Sven in Renard, Thomas: The EU's Strategic Partnerships with the

BRIC: Where's the Strategy?, BEPA Monthly Brief, Issue 29, september 2009.

Dostopno prek:

http://ec.europa.eu/bepa/pdf/publications_pdf/special_editions/issue_29_final_-

_bric.pdf (28. 3. 2011).

130

- Blockmans, Steven: EU-Russia Relations Through the Prism of the European

Neighbourhood and Partnership Instrument, European Foreign Affairs Review,

Vol. 13, No. 2, 2008, str. 167 – 187.

- Blokmans, Steven in Lazowski, Adam (ur.): The European Union and its

Neighbours, T.M.C Asser Institute, Haag, 2006.

- Cleutinx, Christian in Piper, Jeffery: The EU-Russia Energy Dialogue. V:

Barysch, Katinka (ur.), Pipelines, Politics and Power, Centre for European

Reform, London, oktober 2008, str. 25 – 33.

- de Wilde, Tanguy in Gaëlle,Pellon: The implications of European

Neighbourhood Policy (ENP) on the EU-Russian ‘Strategic Partnership’,

Helsinki Monitor, No. 2, 2006, str. 119 – 130.

- Delcour, Laure: Does the Neighbourhood Policy Make a Difference?, Policy

Patterns and Reception in Ukraine and Russia, European Political Economy

Review, No. 7, 2007, str. 118 – 155.

- Dragan, Gabriela in Serafimescu, Iulia: The future of our neighbours: EU’s

Eastern partnership initiative, Strategic Impact, No. 2, Strategies for

cooperation within the Black Sea area, 2009. Dostopno prek:

http://www.ceeol.com/aspx/issuedetails.aspx?issueid=e555bae0-00b2-4042-

b91a-e7a510dda81a&articleId=626c78fc-71d3-4a16-91c7-3cfbfd31080e (15.

12. 2011).

- Ehin, Piret in Nahtigal, Matjaž: Briefing Paper for the European Parliament's

Committee on Foreign Affairs, Implementation of the ENPI: Analysis of the EU's

Assistance to Russia, september 2008. Dostopno prek:

http://www.europarl.europa.eu/meetdocs/2004_2009/documents/dv/russiape40

6975/RussiaPE406975en.pdf (15. 12. 2011).

- Ehin, Piret: Assessment of the Common Space of Freedom, Security and

Justice. V: Nikolov, Krassimir Y. (ur.), Assessing the Common Spaces between

the European Union and Russia, BECSA & TEPSA, Sofia, 2009, str. 68 – 87.

- Filis, Constantinos in Papadakou, Mona: Assessment of the Common

Economic Space. V: Nikolov, Krassimir Y. (ur.), Assessing the Common

131

Spaces between the European Union and Russia, BECSA & TEPSA, Sofia,

2009, str. 28 – 67.

- Fischer, Joschka: Russia's Great Gas Game, Project Syndicate/Institute for

Human Sciences, 26. 7. 2010. Dostopno prek: http://www.project-

syndicate.org/commentary/fischer53/English (28. 7. 2010).

- Fischer, Sabine: The EU and Russia: a contested partnership. V: Grevi,

Giovanni in de Vasconcelos, Álvaro (ur.), Partnerships for effective

multilateralism: EU relations with Brazil, China, India and Russia, Chaillot Paper

No. 109, Institute for Security Studies, Pariz, maj 2008, str. 115 – 132.

- Giumelli, Francesco: EU Restrictive Measures on the Transnistrian Leaders:

Assessing Effectiveness in a Strategy of Divide and Influence, European

Foreign Affairs Review, Vol. 16, Issue 3, 2011, str. 359 – 378.

- GlobalSecurity.com: Nagorno Karabakh, 7. 11. 2011. Dostopno prek:

http://www.globalsecurity.org/military/world/war/nagorno-karabakh.htm (12. 12.

2011).

- Grevi, Giovanni: The rise of strategic partnerships: between interdependence

and power politics. V Grevi, Giovanni in de Vascolencelos, Álvaro (ur.),

Partnerships for effective multilateralism: EU relations with Brazil, China, India

and Russia, Chaillot Paper 109, maj 2008, str. 145 – 172.

- Hughes, James: EU relations with Russia: partnership or asymmetric

interdependency?, LSE Research Online, London, 2006. Dostopno prek:

http://eprints.lse.ac.uk/archive/0000065 (4. 5. 2009).

- Huntington, Samuel P.: Spopad civilizacij, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005.

- International Crisis Group: Europe Briefing No. 60, Armenia and Azerbajzan:

Preventing War, 8. 2. 2011. Dostopno prek:

http://www.crisisgroup.org/en/regions/europe/caucasus/B60-armenia-and-

azerbaijan-preventing-war.aspx (12. 12. 2011).

- Javier Solana: Countering Globalization’s Dark Side, Europe's World, policy

dossier, 2007. Dostopno prek:

http://www.consilium.europa.eu/ueDocs/cms_Data/docs/pressData/en/articles/9

6791.pdf (5. 8. 2011).

132

- Jesień, Laszek: Eastern Partnership – Strengthened ENP Cooperation with

Willing Neighbours, PISM Strategic Files, No. 3, The Polish Institute of

International Affairs, junij 2008.

- Kochenov, Dimitry: The Eastern Partnership, the Union for the Mediterranean

and the remaining need to do something with the ENP, CRCEES Working

Papers No. WP2009/01, 2009. Dostopno prek:

http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=1459560 (15. 12. 2011).

- Korosteleva, Elena A.: Change or Continuity: Is the Eastern Partnership an

Adequate Tool for the European Neighbourhood?, International Relations, Vol.

25, No. 2, junij 2011, str. 243 – 262.

- Lavrov, Sergey: For the OSCE member states, a window of opportunity is

opening up, Rossiyskaya Gazeta, 30. 11. 2010. Dostopno prek:

http://www.denmark.mid.ru/fp-e-01.html (8. 8. 2011).

- Library of Institute of Contemporary Development: Russia and the European

Union: exploring opportunities for greater cooperation, Moskva, 2009.

- Likhachev, Vassily: Russia and the European Union, International Affairs, Vol.

52, No. 2, 2006, str. 102 – 114.

- Longhurst, Kerry in Nies, Susanne: Recasting Relations with the Neighbours –

Prospects for the Eastern Partnership, Ifri, Bruselj, februar 2009.

- Lynch, Dov: The Russia-EU Partnership and the Shared Neighbourhood, EU

Institute for security studies, julij 2004.

- Marchetti, Andreas: The European Neighbourhood Policy: Foreign Policy at the

EU's Periphery, Zentrum für Europäische Integrationsforschung, 2006.

Dostopno prek: http://www.zei.de/download/zei_dp/dp_c158Marchetti.pdf (19.

7. 2010).

- Mikheliadze, Nona: The Geneva Talks over Georgia’s Territorial Conflicts:

Achievements and Challenges, Documenti IAI 10/25, Institutio Afferi

Internazionali, november 2010. Dostopno prek:

http://www.iai.it/pdf/DocIAI/iai1025.pdf (12. 12. 2011).

- Nikolov, Krassimir Y.: Assessment of the Common Space of Research,

Education and Culture. V: Nikolov, Krassimir Y. (ur.), Assessing the Common

133

Spaces between the European Union and Russia, BECSA & TEPSA, Sofia,

2009, str. 111 – 150.

- Nikolov, Krassimir Y.: Introduction: The Context, Content and Concept of the

Common EU-Russia Spaces. V: Nikolov, Krassimir Y. (ur.), Assessing the

Common Spaces between the European Union and Russia, BECSA & TEPSA,

Sofia, 2009, str. 13 – 27.

- Ochman, Cornelius: EU Eastern Partnership: Fine, but what about Russia?,

Spotlight Europe, No. 9, Bertelsmann Stiftung, maj 2009.

- Pankov, Vladimir: Options for the EU – Russia Strategic Partnership

Agreement, Russia in Global Affairs, Vol. 6, No. 2, april – junij 2008, str. 172 –

184.

- Partnership with Russia in Europe: Concrete steps towards cooperation

between Russia and the EU, 9th meeting of the Working Group, 14. - 15. 2.

2011. Dostopno prek: http://library.fes.de/pdf-files/bueros/moskau/08159.pdf

(8. 8. 2011).

- Popescu, Nicu in Wilson, Andrew: The limits of enlargement-lite: European and

Russian power in the troubled neighbourhood, European Council of Foreign

Relations, London, junij 2009.

- Prozorov, Sergei: Understanding conflict between Russia and the EU: the limits

of integration, Palgrave Macmillan, Houndmills and New York, 2006.

- Renard, Thomas: Strategy Wanted: The European Union and Strategic

Partnerships, Security Policy Brief No. 13, Egmont, september 2010. Dostopno

prek: http://www.egmontinstitute.be/papers/10/sec-gov/SPB13-EU-Strategic-

Partnerships.pdf (28. 3. 2011).

- Reuters: Intervju s Pascalom Lamyjem, direktorjem STO, 29. 7. 2011,

Dostopno prek: http://www.reuters.com/article/2011/01/29/davos-trade-russia-

idUSLDE70S0EH20110129 (4. 8. 2011).

- Roberts, Cynthia A.: Russia and the European Union: the Sources and Limits of

»Special Relationship«, Strategic Studies Institute, Carlisle, februar 2007.

- Shapovalova, Natalia: The EU's Eastern Partnership: still-born?, Policy Brief,

No. 11, FRIDE, maj 2009.

134

- Shopov, Vladimir: Assessment of the Common Space of External Security. V:

Nikolov, Krassimir Y. (ur.), Assessing the Common Spaces between the

European Union and Russia, BECSA & TEPSA, Sofia, 2009, str. 89 – 110.

- The Economist: Nagorno Karabakh: Conflict on Ice, 28. 10. 2011. Dostopno

prek: http://www.economist.com/blogs/eastern-approaches/2011/10/nagorno-

karabakh (12. 12. 2011).

- Vidic, Manja: Evropska energetska politika. V: Kajnč, Sabina in Lajh, Damjan

(ur.), Evropska unija od A do Ž, Uradni list RS, Ljubljana, 2009, str. 69 – 74.

- Vodnik, Tina, Kobar, Jasna in Horjak, Špela (ur.): Priročnik za sodelovanje

slovenskih vladnih predstavnikov v postopkih odločanja v EU, Služba Vlade RS

za evropske zadeve, Celje, 2004.

- Vodnik, Tina: Poročilo zasedanja Evropskega sveta z dne 21. in 22. junija 2007,

Coreper 2, Vladno gradivo, Misija EU, Bruselj, 2007.

- Wallace, William: Looking after the Neighbourhood: Responsibilities of the EU-

25, Notre Europe. Policy Paper No. 4, 2003.

- Wilson, Andrew in Popescu, Nicu: Reinvigorating the EU's Eastern Policy,

European Council on Foreign Relations, junij 2009.

- Wolff, Stefan: A resolvable frozen conflict? The domestic and international

policies of self-determination in Moldova and Transnistria, UNACES, 2011.

Dostopno prek:

http://www.princeton.edu/~lisd/events/talks/wolff_frozenconflict.pdf (12. 12.

2011).

- Zagorski, Andrei: Russia and the Shared Neighbourhood. V: Lynch, Dove (ur.),

What Russia sees, Chaillot Paper 74, Institute for Security Studies, Pariz,

januar 2005, str. 61 – 78.

- Zagorski, Andrei: What Moscow thinks, Prospects for a new EU-Russia

Agreement, Spotlight Europe, No. 8, Bertelsmann Stiftung, julij 2008.

135

10.2. VIRI IN PRAVNI VIRI

EU

- Agreement between the European Economic Community and the European

Atomic Energy Community and the Union of Soviet Socialist Republics on trade

and commercial and economic cooperation, OJ L 68, 15. 3. 1990. Dostopno

prek: http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2008/july/tradoc_139580.pdf (28.

12. 2011).

- Baltic Sea Region: Executive summary of the Baltic Sea Region Programme

2007 – 2013. Dostopno prek: http://eu.baltic.net/Programme_document.98.html

(24. 4. 2012).

- Compendium of Science & Technology Cooperation between the European

Union, the EU Member States and the Russian Federation, Moskva, avgust

2011. Dostopno prek:

http://eeas.europa.eu/delegations/russia/documents/more_info/compendium_of

_science_technology_cooperation_between_eu_and_russia_2011_en.pdf 24.

4. 2012).

- Council of the European Union: Joint Declaration of the Eastern Partnership

Summit, 14983/11, PRESSE 341, Warsaw, 29. – 30. 9. 2011. Dostopno prek:

http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_Data/docs/pressdata/en/ec/12484

3.pdf (12. 12. 2011).

- Eastern Partnership Summit: Joint Declaration of the Prague Eastern

Partnership Summit, 8435/09 (Presse 78), 7. 5. 2009. Dostopno prek:

http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/en/er/107589

.pdf (5. 8. 2011).

- Education, audiovisual & culture executive agency: Tempus. Dostopno prek:

http://eacea.ec.europa.eu/tempus/participating_countries/russia_en.php (24. 4.

2012).

- European Commission – Education and Training: Erasmus Mundus. Dostopno

prek: http://ec.europa.eu/education/external-relation-

programmes/mundus_en.htm (24. 4. 2012).

136

- European Commission: Commission Staff Working Document accompanying

the Communication from the Commission to the European Parliament, the

Council and the European Economic and Social Committee and the Committee

of the Regions concerning the European Union Strategy for the Baltic Sea

Region, Action Plan, SEC(2009) 712/2, december 2010. Dostopno prek:

http://ec.europa.eu/regional_policy/sources/docoffic/official/communic/baltic/acti

on_17122010_en.doc (28. 12. 2011).

- European Commission: Communication form the Commission to the Council,

The EU and Kaliningrad, COM(2001) 26 final, 17. 1. 2001. Dostopno prek:

http://eur-

lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2001:0026:FIN:EN:PDF

(12. 12. 2011).

- European Commission: Communication form the Commission, European

Neighbourhood Policy - Strategy Paper, COM(2004) 373 final, Bruselj, 12. 5.

2004. Dostopno prek:

http://ec.europa.eu/world/enp/pdf/strategy/strategy_paper_en.pdf (19. 7. 2010).

- European Commission: Communication from the Commission to the Council

and the European Parliament, Wider Europe - Neighbourhood: A New

Framework for Relations with our Eastern and Southern Neighbours,

COM(2003) 104 final, Bruselj, 11. 3. 2003. Dostopno prek:

http://ec.europa.eu/world/enp/pdf/com03_104_en.pdf (11. 12. 2011).

- European Commission: Communication from the Commission to the Council on

the Commission Proposal for Action Plans under the European Neighbourhood

Policy, COM(2004) 795 final, Bruselj, 9. 12. 2004. Dostopno prek:

http://ec.europa.eu/world/enp/pdf/action_plans/communication_commission_en

p_action_plans.pdf (19. 7. 2010).

- European Commission: Communication from the Commission to the European

Parliament and the Council, Taking stock of the European Neighbourhood

Policy, COM(2010) 207 final, Bruselj, 12. 5. 2010. Dostopno prek:

http://ec.europa.eu/world/enp/pdf/progress2010/com10_207_en.pdf (20. 7.

2010).

137

- European Commission: Communication from the Commission to the European

Parliament and the Council, Second report on the implementation and

functioning of the local border traffic regime set up by Regulation No.

1931/2006, COM(2011) 47 final, Bruselj, 9. 2. 2011. Dostopno prek:

http://ec.europa.eu/home-

affairs/news/intro/docs/COMM_PDF_COM_2011_0047_F_EN_RAPPORT.pdf

(23. 8. 2011).

- European Commission: Communication of the Commission on the European

Union and Russia: the future relationship, COM(95) 223 final, Bruselj, 31. 5.

1995. Dostopno prek: http://aei.pitt.edu/2789/01/057.pdf (10. 4. 2010).

- European Commission: Proposal for a Regulation of the European Parliament

and the Council establishing a European Neighbouhood Instrument,

COM(2011) 839 final, Bruselj, 7. 12. 2011. Dostopno prek:

http://ec.europa.eu/europeaid/how/finance/documents/prop_eu_neighbourhood

_instrument_reg_en.pdf (23. 12. 2011).

- European Commission: The European Union and Russia: Close Neighbours,

Global Players, Strategic Partners, Bruselj, oktober 2007. Dostopno prek:

http://ec.europa.eu/external_relations/russia/docs/russia_brochure07_en.pdf

(22. 10. 2009).

- European Council: Common Strategy 2003/471/CFSP of the European Council

of 20 June 2003 amending Common Strategy 1999/414/CFSP on Russia in

order to extend the period of its application, OJ 2003 L 157/68, 20. 6. 2003.

Dostopno prek:

http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cmsUpload/l_15720030626en0068006

8.pdf (4. 8. 2010).

- European Council: Common Strategy of the European Union of 4 June 1999 on

Russia, 1999/414/CFSP, OJ L 157/1. Dostopno prek:

http://www.nti.org/e_research/official_docs/eu/eu_russia_99.pdf (6. 8. 2010).

- European Council: Presidency Conclusions, 10633/1/06, 15. - 16. 6. 2006.

Dostopno prek:

138

http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_Data/docs/pressdata/en/ec/90111.

pdf (4. 8. 2010).

- European Parliament: The future of EU – Russia relations: a way forward in

solidarity and the rule of law, 2009. Dostopno prek:

http://www.europarl.europa.eu/meetdocs/2004_2009/documents/dv/pe407011e

n_wilsonpopes/pe407011en_wilsonpopescu.pdf (11. 12. 2011).

- European Union: Common Spaces Roadmap. Dostopno prek:

http://www.eeas.europa.eu/russia/common_spaces/index_en.htm (4. 8. 2010).

- European Union: Country Strategy Paper 2007 – 2013, Russian Federation.

Dostopno prek: http://eeas.europa.eu/russia/docs/2007-2013.pdf (11. 12.

2011).

- European Union: Joint Statement in EU Enlargement and EU-Russia Relations,

Bruselj, 27. 4. 2004. Dostopno prek: http://eeas.europa.eu/russia/docs/js_eu-

russia_2004_en.pdf (15. 12. 2011).

- European Union: Joint Statement of Ministers of Foreign Affairs of the countries

of the European Union and of the wider Black Sea area, 14. 2. 2008. Dostopno

prek:

http://www.eeas.europa.eu/blacksea/doc/joint_statement_blacksea_en.pdf (3.

8. 2011).

- European Union: Joint statement on the Partnership for Modernization EU –

Russia Summit, 10546/10, PRESSE 154, Rostov na Donavi, 31. 5. – 1. 6.

2010. Dostopno prek:

http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_Data/docs/pressdata/en/er/11474

7.pdf (21. 12. 2010).

- European Union: Joint Statement, EU - Russia Summit, 9937/03, PRESSE

154, Sankt Peterburg, 31. 5. 2003. Dostopno prek:

http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/en/er/75969.

pdf (2. 8. 2010).

- European Union: Northern Dimension policy Framework Document. Dostopno

prek: http://eeas.europa.eu/north_dim/docs/frame_pol_1106_en.pdf (3. 8.

2011).

139

- European Union: Political Declaration on the Northern Dimension Policy.

Dostopno prek: http://eeas.europa.eu/north_dim/docs/pol_dec_1106_en.pdf (3.

8. 2011).

- European Union: Progress Report agreed by the Coordinators of the EU-Russia

Partnership for Modernisation for the Information to the EU-Russia Summit of 7

December 2010. Dostopno prek:

http://eeas.europa.eu/russia/docs/eu_russia_progress_report_2010_en.pdf

(14. 12. 2011).

- European Union: Progress report submitted to the Second ministerial Meeting

of the renewed Northern Dimension Policy, Oslo, 2. 10. 2011. Dostopno prek:

http://www.eeas.europa.eu/north_dim/docs/progress_report_final.pdf (3. 8.

2011).

- European Union: Workplan for activities within the EU-Russia Partnership for

Modernisation, 7. 12. 2010. Dostopno prek:

http://www.eeas.europa.eu/russia/docs/eu_russia_workplan_2010_en.pdf (23.

1. 2011).

- Evropska komisija: Poročilo o izvajanju evropske varnostne strategije,

Zagotavljanje varnosti v spreminjajočem se svetu, S407/08, 11. 12. 2008.

http://www.consilium.europa.eu/ueDocs/cms_Data/docs/pressdata/SL/reports/1

04650.pdf (16.11.2009).

- Evropska komisija: Skupno sporočilo Evropskemu parlamentu, Svetu,

Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij, Nov odziv na

spremembe v sosedstvu, COM (2011) 303 konč., Bruselj, 25. 5. 2011,

Dostopno prek:

http://www.europarl.europa.eu/meetdocs/2009_2014/documents/com/com_com

(2011)0303_/com_com(2011)0303_sl.pdf (9. 8. 2011).

- Evropska komisija: Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in svetu, Močna

Evropska sosedska politika, COM (2007) 774 konč., Bruselj, 5. 12. 2007.

Dostopno prek: http://eur-

lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2007:0774:FIN:SL:PDF (5.

8. 2011).

140

- Evropska komisija: Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu,

Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o Strategiji

Evropske unije za regijo Baltskega morja, COM (2009) 248 konč., Bruselj, 10.

6. 2009. Dostopno prek: http://eur-

lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2009:0248:FIN:SL:PDF

(28. 12. 2011).

- Evropska komisija: Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu:

Strateškemu partnerstvu EU – Južna Afrika naproti, KOM(2006) 347, OJ C

225/10, Bruselj, 19. 9. 2006. Dostopno prek: http://eur-

lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2006:0347:FIN:SL:HTML

(28. 3. 2011).

- Evropska komisija: Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu: Na

poti k strateškemu partnerstvu med Evropsko unijo in Mehiko, KOM(2008) 447

konč., Bruselj, 15. 7. 2008. Dostopno prek: http://eur-

lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2008:0447:FIN:SL:HTML

(28. 3. 2011).

- Evropska komisija: Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o

krepitvi Evropske sosedske politike, COM(2006) 726 konč., Bruselj, 4. 12.

2006. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/world/enp/pdf/com06_726_sl.pdf (4.

8. 2010).

- Evropska komisija: Sporočilo Komisije Svetu in evropskemu parlamentu,

Sinergija črnega morja - nova pobuda za regionalno sodelovanje, COM(2007)

160 konč., Bruselj, 11. 4. 2007. Dostopno prek:

http://ec.europa.eu/world/enp/pdf/com07_160_sl.pdf (3. 8. 2011).

- Evropska komisija: Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu.

Poročilo o prvem letu izvajanja Sinergije črnega morja, COM(2008) 391 konč.,

Bruselj, 19. 6. 2008. Dostopno prek: http://eur-

lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2008:0391:FIN:SL:PDF (3.

8. 2011).

- Evropska komisija: Sporočilo Komisije z dne 1. julija 2003 o ustvarjanju pogojev

za nov sosedski instrument, COM(2003) 393 konč., Bruselj, 1. 7. 2003.

141

- Evropski parlament: Resolucija Evropskega parlamenta z dne 9. junija 2011 o

vrhunskem srečanju med EU in Rusijo. Dostopno prek:

http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?type=TA&reference=P7-TA-

2011-0268&language=SL&ring=P7-RC-2011-0347 (4. 8. 2011).

- Evropski svet: Poročilo o izvajanju evropske varnostne strategije –

zagotavljanje varnosti v spreminjajočem se svetu, S407/08, 11. 12. 2008.

Dostopno prek:

http://www.consilium.europa.eu/ueDocs/cms_Data/docs/pressdata/SL/reports/1

04650.pdf (15. 12. 2011).

- Evropski svet: Sklepi, EUCO 21/10, 16. 9. 2010, Dostopno prek:

http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=DOC/10/3&format=H

TML&aged=1&language=SL&guiLanguage=en (23. 1. 2011).

- Evropski svet: Varna Evropa v boljšem svetu. Evropska varnostna strategija,

12. 12. 2003. Dostopno prek:

http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cmsUpload/031208ESSIISL.pdf (20.

10. 2009).

- Extraordinary European Council: Presidency Conclusions, 12594/2/08, Bruselj,

1. 9. 2011. Dostopno prek:

http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_Data/docs/pressdata/en/ec/10254

5.pdf (23. 12. 2011).

- GAERC: Council Conclusions on European Neighbourhood Policy, 18. 2. 2008.

Dostopno prek:

http://www.consilium.europa.eu/ueDocs/cms_Data/docs/pressData/en/gena/98

790.pdf (20. 7. 2010).

- GAERC: Council Conclusions on Strengthening the European Neighbourhood

Policy, 11016/07, Bruselj, 19. 6. 2007. Dostopno prek:

http://register.consilium.europa.eu/pdf/en/07/st11/st11016.en07.pdf (19. 7.

2010).

- General Affairs: 2249th Council Meeting, Luxembourg, 9. 10. 2000. Dostopno

prek:

142

http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=PRES/00/364&forma

t=HTML&aged=0&lg=es&guiLanguage=en (11. 12. 2011).

- Lizbonska pogodba, Uradni list EU, 2010/C 83/02, zvezek 53, 30. 3. 2010.

- Pogodba o energetski listini in Protokol k energetski listini o energetski

učinkovitosti in s tem povezanimi okoljskimi vidiki, Uradni list Republike

Slovenije, št. 42/1997, 17. 7. 1997. Dostopno prek: http://www.uradni-

list.si/1/objava.jsp?urlmpid=199750 (9. 8. 2011).

- Progress Report agreed by the Coordinators of the EU-Russia Partnership for

Modernisation for the Information to the EU-Russia Summit of 11-12 July 2011.

Dostopno prek:

http://eeas.europa.eu/delegations/russia/documents/news/20110610_01_en.pdf

(14. 12. 2011).

- Secretary General/High Representative: Common Strategies Report, 14871/00,

CAB 21, Bruselj, 21. 12. 2000.

- Solana, Javier: The EU-Russia Strategic Partnership, Stockholm, 13. 10. 1999.

Dostopno prek:

http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/EN/discours/

59417.pdf (15. 12. 2011).

- Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Rusko federacijo o poenostavitvi

izdajanja vizumov državljanom Evropske unije in Ruske federacije, UL EU L

129/27, 17. 5. 2007. Dostopno prek:

http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Konzularne_informacije/vizne_inf

ormacije/Olajsave_-_RF_-_sporazum.pdf (24. 4. 2012).

- Sporazum o partnerstvu in sodelovanju o vzpostavitvi partnerstva med

Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Rusko

federacijo na drugi. Uradni list EU L 327, 28. 11. 1997.

- Stališče Republike Slovenije do Predloga uredbe Evropskega parlamenta in

Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1931/2006 v zvezi z vključitvijo območja

Kaliningrada in določenih poljskih upravnih okrožij v obmejno območje –

133344/11, 3. 11. 2011.

143

- Uredba (ES) št. 1638/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra

2006 o splošnih določbah o ustanovitvi Evropskega instrumenta sosedstva in

partnerstva, Uradni list EU L 310/1, Aneks, 9. 11. 2006. Dostopno prek:

http://ec.europa.eu/world/enp/pdf/oj_l310_sl.pdf (5. 8. 2010).

- Uredba št. 1931/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra

2006 o pravilih za obmejni promet na zunanjih kopenskih mejah držav članic in

spremembi določb Schengenske konvencije, Uradni list EU L 405, 30. 12.

2006.

- Visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko: Letno

poročilo visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko

Evropskemu parlamentu o glavnih vidikih in osnovnih usmeritvah SZVP, 2009.

Dostopno prek:

http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/librairie/PDF/SL_PESC%202

009_web.pdf (10. 8. 2011).

NATO

- NATO: NATO-Russia relations: A New Quality, Declaration by Heads of State

and Government of NATO Member States and the Russian Federation, 28. 5.

2002. Dostopno prek:

http://www.nato.int/cps/en/natolive/official_texts_19572.htm (16. 12. 2011).

- NATO: NATO-Russia set on path towards strategic partnership, 20. 11. 2010.

Dostopno prek: http://www.nato.int/cps/en/SID-B38C61E0-

EC86B5A2/natolive/news_68876.htm (30. 3. 2011).

- NATO: Resolution 371 on the future of NATO-Russia relations. Dostopno prek:

http://www.nato-pa.int/Default.asp?SHORTCUT=1652 (12. 12. 2011).

OECD

- OECD: OECD Council Resolution on Enlargement and Enhanced Engagement, 16. 5. 2007. Dostopno prek: http://www.oecd.org/document/7/0,3746,en_33873108_36016497_38604487_1_1_1_1,00.html (12. 12. 2011).

144

- OECD: Roadmap for the accession of the Russian Federation to the OECD Convention, C(2007)103/FINAL, 2007. Dostopno prek: http://www.oecd.org/officialdocuments/displaydocumentpdf/?cote=C%282007%29103/final&doclanguage=en (12. 12. 2011).

OVSE

- OSCE: Istanbul Document, 1999. Dostopno prek:

http://www.osce.org/mc/39569 (12. 12. 2011).

- OSCE: Skupna izjavo vodij delegacij Skupine Minsk ter izjavi zunanjega

ministra Armenije in Azerbajdžana, 6. 12. 2011. Dostopno prek:

www.osce.org/mg/85838 (12. 12. 2011).

Rusija

- Memorandum, Meeting of Chancelor Angela Markel and President Dmitri

Medvedev on June 4-5 2010 in Meseberg. Dostopno prek:

http://www.bundesregierung.de/nsc_true/Content/DE/__Anlagen/2010/2010-06-05-meseberg-

memorandum,property=publicationFile.pdf/2010-06-05-meseberg-memorandum (17. 12. 2011).

- President of the Russian Federation: European Security Treaty, 2009.

Dostopno prek: http://eng.kremlin.ru/text/docs/2009/11/223072.shtml (30. 11.

2009).

- Program učinkovite sistemske uporabe zunanjepolitičnih dejavnikov z

namenom dolgoročnega razvoja Ruske federacije, februar 2010. Dostopno

prek: http://www.flot2017.com/file/show/none/24253 (29. 12. 2011).

- Putin, Vladimir: Russia and the Changing World, Moskovskiye Novost, 27.

februar 2012. Dostopno prek: http://rt.com/politics/official-word/putin-russia-

changing-world-263/ (24. 4. 2012).

- Putin, Vladimir: Uvodnik, Izvestija, 4. 10. 2011. Dostopno prek:

http://rt.com/politics/press/izvestiya/integration-union-economic-future/en/ (5.

10. 2011).

- Ruska strategija nacionalne varnosti do 2020. Dostopno prek:

http://rustrans.wikidot.com/russia-s-national-security-strategy-to-2020 (17. 12.

2011).

145

- The Russian Federation Middle-Term Strategy towards the European Union

(2000 - 2010). Dostopno prek: http://www.delrus.ec.europa.eu/en/p_245.htm

(6. 8. 2010).

- Zunanjepolitični koncept Ruske federacije, odobren s strani predsednika Ruske

federacije Vladimirja Putina, 28. 6. 2000. Dostopno prek:

http://www.fas.org/nuke/guide/russia/doctrine/econcept.htm (7. 8. 2010).

Izjave za javnost in govori

- Ashton, Catharine: Europe and the world, govor za Megaron »The Athens

Concert Hall«, 8. 7. 2010. Dostopno prek:

http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=SPEECH/10/378&for

mat=HTML&aged=1&language=EN&guiLanguage=en (28. 3. 2011).

- Barroso, José Manuel in van Rompuy, Herman: José Manuel Durão Barroso

President of the European Commission Statement by President Barroso

following the EU-Russia Summit Joint press conference with Herman Van

Rompuy, President of the European Council and Dmitry Medvedev, President

of Russia, SPEECH/10/734, Bruselj, 7. 12. 2010. Dostopno prek:

http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=SPEECH/10/734

(14. 12. 2011).

- Barroso, José Manuel: Govor predsednika Evropske komisije Barrose po vrhu

EU - Rusija, SPEECH/11/430 10. 6. 2011. Dostopno prek:

http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=SPEECH/11/430&for

mat=HTML&aged=0&language=EN&guiLanguage=en (3. 8. 2011).

- Barroso, José Manuel: Izjava predsednika Barrosa po vrhu EU - Rusija, 10. 6.

2011. Dostopno prek:

http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=SPEECH/11/430&for

mat=HTML&aged=0&language=EN&guiLanguage=en (3. 8. 2011).

- Barroso, José Manuel: Izjava predsednika Evropske komisije Barrosa po vrhu

EU – Rusija, SPEECH/10/734, 7. 12. 2010. Dostopno prek:

http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=SPEECH/10/734&la

nguage=en (23. 1. 2011).

146

- Barroso, José Manuel: Izjava predsednika Evropske komisije Barrosa po vrhu

EU – Rusija, SPEECH/11/894, 15. 12. 2011. Dostopno prek:

http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=SPEECH/11/894&for

mat=HTML&aged=0&language=EN&guiLanguage=en (23. 12. 2011).

- European Council: Sporočilo za javnost pred 27. vrhom EU - Rusija, PCE

144/11, 8. 6. 2011. Dostopno prek:

http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_Data/docs/pressdata/en/ec/12246

1.pdf (3. 8. 2011).

- European Union - External Relations: Video sporočilo Hermana van Rompuya,

14. 9. 2010. Dostopno prek: http://vloghvr.consilium.europa.eu/?p=2377 (8. 8.

2011).

- European Union: Sporočilo za javnost – EU and Russia launch a new

partnership for modernization, IP/10/649, 1. 6. 2010. Dostopno prek:

http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=IP/10/649 (5. 9.

2010).

- Evropska komisija: Evropska komisija uvaja novo strategijo za hitrejši razvoj

regije Baltskega morja - sporočilo za javnost, IP/09/893, 10. 6. 2009. Dostopno

prek:

http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=IP/09/893&format=H

TML&aged=1&language=SL&guiLanguage=en (28. 12. 2011).

- Evropska unija: Sporočilo za javnost - Za krepitev Evropske sosedske politike

so potrebna dodatna prizadevanja, IP/07/1843, 5. 12. 2007. Dostopno prek:

http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=IP/07/1843&format=

HTML&aged=1&language=SL&guiLanguage=en (4. 8. 2010).

- Evropska unija: Sporočilo za javnost pred 27. vrhom EU - Rusija, 8. 6. 2011.

Dostopno prek:

http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_Data/docs/pressdata/en/ec/12246

1.pdf (3. 8. 2011).

- Evropska unija: Sporočilo za javnost s 15. vrha EU - Rusija, 10. 5. 2005.

Dostopno prek:

147

http://www.delrus.ec.europa.eu/en/images/pText_pict/465/Press%20release.do

c (4. 8. 2010).

- Evropska unija: Sporočilo za javnost, vrh EU - Rusija - glavni rezultati, 10. 6.

2011. Dostopno prek:

http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/EN/foraff/122

688.pdf (3. 8. 2011).

- Prodi, Romano: A Wider Europe - A Proximity Policy as the key to stability,

SPEECH/2/619, govor za "Peace, Security And Stability International Dialogue

and the Role of the EU", Sixth ECSA - World Conference, Jean Monnet Project.

5. - 6. 12. 2002. Dostopno na:

http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=SPEECH/02/619&for

mat=HTML&aged=0&language=EN&guiLanguage=en (4. 4. 2010).

- Stratan, Andrei: Govor ob vrhu OVSE v Istanbulu, 6. 12. 2004. Dostopno prek:

www.osce.org/mc/39569 (12. 12. 2011).

- Strategija EU za regijo Baltskega morja - za trajnostno in uspešno prihodnost,

Panorama Inforegio, št. 30, poletje 2009.

- Van Rompuy, Herman: Challenges for Europe in a changing world, govor za

College of Europe, 25. 2. 2010. Dostopno prek:

http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/en/ec/11306

7.pdf (28. 2. 2011).

- Van Rompuy, Herman: Remarks by Herman van Rompuy President of the

European Council at the press conference following the EU-Russia Summit,

PCE 301/10, 7. 12. 2010. Dostopno prek:

http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/en/ec/11828

4.pdf (15. 12. 2011).

- Van Rompuy, Herman: Tiskovna konferenca pred srečanjem G8, Toronto, 24.

6. 2010. Dostopno prek:

http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/en/ec/11548

8.pdf (28. 3. 2011).

148

Uradne spletne strani

- Energy Charter. Dostopno prek: http://www.encharter.org/index.php?id=18&L=0

(9. 8. 2911).

- Energy Charter: Hulley Enterprises Ltd. v. Russia, Yukos Universal Ltd. v.

Russia, and Veteran Petroleum Ltd. v. Russia, UNCITRAL, 2009. Dostopno

prek: http://www.encharter.org/index.php?id=213&L=0#Hulley (8. 8. 2011).

- Europa - Summaries of EU legislation: European Energy Charter. Dostopno

prek:

http://europa.eu/legislation_summaries/energy/external_dimension_enlargemen

t/l27028_en.htm (9. 8. 2011).

- European Commission: Overview of FTA and other trade negotiations.

Dostopno prek:

http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2006/december/tradedoc_118238.pdf

(11. 12. 2011).

- European Union: European Union Monitoring Mission in Georgia. Dostopno

prek: http://www.eumm.eu/en/about_eumm/?print=yes (23. 12. 2011).

- European Union: EU Border Assistance Mission to Moldova and Ukraine.

Dostopno prek: http://www.eubam.org/en/about/overview (24. 4. 2012).

- European Union: Kaliningrad. Dostopno prek:

http://www.eeas.europa.eu/russia/kaliningrad_en.htm (12. 12. 2011).

- European Union: North Dimension. Dostopno prek:

http://www.eeas.europa.eu/north_dim/index_en.htm (3. 8. 2011).

- Europe's Energy Portal. Dostopno prek: http://www.energy.eu/ (9. 8. 2011).

- Eurostat: Press Release - partial recovery of trade in goods between EU27 and

Russia in 2010, 9. 6. 2011. Dostopno prek:

http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=STAT/11/82&type=H

TML (4. 8. 2011).

- Evropska komisija: Evropska sosedska politika. Dostopno prek:

http://ec.europa.eu/world/enp/funding_en.htm (3. 8. 2011).

- Evropska komisija: Evropski instrument sosedstva in partnerstva - financiranje

2007 - 2013. Dostopno prek

149

http://ec.europa.eu/world/enp/pdf/country/0703_enpi_figures_en.pdf (3. 8.

2011).

- OSCE: Corfu Process. Dostopno prek: www.osce.org/cio/46125 (9. 12. 2011).

- OSCE: Minsk Group. Dostopno prek: http://www.osce.org/mg (14. 12. 2011).

- OSCE: OSCE Mission to Moldova. Dostopno prek:

http://www.osce.org/moldova/43356 (12. 12. 2011).

- Stalno predstavništvo Ruske federacije pri Evropski uniji. Dostopno prek:

http://www.russianmission.eu/en/political-dialogue (2. 8. 2010).

- World Trade Organisation: Accessions, Working Party seals the deal on

Russia’s membership negotiations. Dostopno prek:

http://www.wto.org/english/news_e/news11_e/acc_rus_10nov11_e.htm (12.

12. 2011).

150

DELOVNI ŽIVLJENJEPIS

Petra Culetto je univerzitetna diplomirana politologinja, smer mednarodni odnosi.

Svojo službeno pot je začela marca 2007, najprej kot pripravnica, potem pa kot III.

sekretarka na Ministrstvu za zunanje zadeve Republike Slovenije v času

predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije, kjer se je ukvarjala s področjem

širitve Evropske unije. V septembru 2009 se je kot raziskovalka zaposlila na

Obramboslovnem raziskovalnem centru Fakultete za družbene vede v Ljubljani,

kjer je sodelovala pri raziskovalnih projektih s področja varnosti in obrambe. Od

leta 2010 je zaposlena v poslanski skupini Socialnih demokratov v Državnem

zboru Republike Slovenije, kjer opravlja delo podsekretarke in strokovno pokriva

področja zunanje politike, zadev Evropske unije, obrambe ter človekovih pravic.