UREJANJE PREHODNOSTI VODA ZA VODNE ORGANIZME V …mvd20.com/LETO2009/R25.pdf · Deponija odpadkov ob Gradaščici pri preži. Avtor fotografije Andrej Novotny, 2009. Antropogeni posegi

prof. dr. M. JANC, B. JERŠE

- 168 - AKTUALNI PROJEKTI S PODROČJAUPRAVLJANJA Z VODAMI IN UREJANJE VODA

MIŠIČEV VODARSKI DAN 2009

prof. dr. Miha JANC * Borut JERŠE**

UREJANJE PREHODNOSTI VODA ZA VODNE ORGANIZME V SLOVENIJI V LUČI SLOVENSKE IN EVROPSKE VODNE

DIREKTIVE

POVZETEK

Po določilih Evropske vodne direktive (Water frame directive, WFD) naj bi bile površinske vode v Evropski uniji povsod, kjer je to še mogoče, kemijsko in ekološko v dobrem stanju do leta 2015. Eden od bistvenih pogojev za tako stanje je prehodnost vodotokov za vodne organizme (horizontal continuity). Ker je večina rek pregrajenih z jezovi, je to mogoče le po ribjih prehodih. V Sloveniji imajo le zelo redki jezovi delujoče ribje prehode. Graditi jih je treba na vseh novih vodnih pregradah, postopoma pa tudi na tistih, ki jih nimajo. Hkrati je treba prenehati z uničevanjem vodnih habitatov s spreminjanjem voda v kanale, z onesnaževanjem in odlaganjem odpadkov, odvzemom vode preko biološkega minimuma in preprečiti čezmerno plenjenje ribojedih ptic, kajti v uničenih vodnih habitatih tudi ribji prehodi ne pomagajo veliko. Popravljati bo treba tudi stare napake in vodam začeti vračati naravno podobo, kjer je to sploh še mogoče Dosedanje ravnanje z vodami v Sloveniji, še posebej po osamosvojitvi, je povzročilo hudo zmanjšanje populacij nekaterih še pred kratkim množičnih domorodnih vrst rib. Evropska vodna direktiva in po njej povzet naš Zakon o vodah vsebujeta dve določili, bistveni za vodne habitate, namreč dobro kemijsko in ekološko stanje voda do leta 2015, kjer je to še mogoče doseči, in prehodnost voda (angl.: horizontal continuity), ki je eden od bistvenih pogojev za tako stanje. Glede na dosedanje dogajanje si je težko predstavljati, kako bomo to dosegli, še posebej, ker se ulov najštevilčnejših domorodnih vrst rib od leta 1986 drastično zmanjšuje. To kaže na zmanjševanje populacij in meče senco dvoma na zatrjevanje pristojnih uradnikov, da glede evropske Vodne direktive vse poteka po načrtih, skratka, da je vse v redu . Tudi podatki Agencije za okolje Republike Slovenije (S Pravilnikom o določitvi odsekov površinskih voda pomembnih za življenje sladkovodnih vrst rib (UL RS, št.28/2005), je bilo v Sloveniji v letu 2006 na podlagi ihtioloških podatkov določenih 13 salmonidnih in 9 ciprinidnih območij), po katerih je bila na vseh merilnih mestih salmonidnih območij leta 2006 kakovost vode ustrezna, na ciprinidnih vodah pa kakovost vode ni bila ustrezna na enem merilnih mestu (1), kažejo, da kemijska ustreznost še zdaleč ne pomeni tudi ekološke ustreznosti. Dvom o uresničljivosti ciljev evropske vodne direktive v Sloveniji vzbujajo škodljivi ali uničujoči posegi v življenjska okolja vodnih in obvodnih organizmov, ki se še vedno dogajajo in jih državni in paradržavni organi tolerirajo, če jih že eksplicitno ne dovolijo : * Prof. dr. Miha JANC, dr.vet.med, upokojeni profesor mikrobiologije, **Borut JERŠE, univ.dipl.oec., s.p.




- regulacije, ki so pogosto spreminjanje vodotoka v kanal, slika 1,

Slika 1. Most čez Gradaščico v Ljubljani na Barjanski cesti in betonski kanal namesto struge pod njim. Fotografija Igor Holy, 2007.

brezobziren odvzem vode za proizvodnjo energije, predvsem malih hidroelektrarn na malih vodah in za namakanje,

visoke pregrade brez prehodov za ribe, na hidroelektrarnah pa še brez naprav za odvračanje od turbin, slika 2,

Slika 2. Hidroelektrarna Boštanj. Avtor fotografije Igor Holy, avgust 2008.




onesnaževanje z odplakami in odpadki vseh vrst, slika 3.

Slika 3. Deponija odpadkov ob Gradaščici pri preži. Avtor fotografije Andrej Novotny, 2009. Antropogeni posegi in vplivi, kot so vodna zajetja, nove vodne površine in evtrofikacija, imajo še stranske učinke. Taka je za populacije nekaterih vrst rib uničujoča populacijska eksplozija velikega kormorana (Phalacrocorax carbo). V Sloveniji in ob njeni meji imajo 18 prenočišč (3). V Sloveniji med oktobrom in aprilom prenočuje do 4.000 kormoranov. S tem uvodom smo želeli povedati, da na zmanjšanje ribjih populacij vplivajo številni, po večini antropogeni dejavniki in da jezovi hidroelektrarn in druge visoke pregrade pri tem niso edini, so pa zelo pomemben dejavnik. Zato smo ribiči, združeni v nevladni organizaciji Ribiški zvezi Slovenije, zgroženi nad posegi v vode, ki so marsikje še vedno taki, kot, da ni Okvirne vodne direktive EU, (Water Frame Directive – WFD) in določil slovenske zakonodaje : Zakona o varstvu okolja, Zakona o ohranjanju narave, Zakona o vodah in Zakona o sladkovodnem ribištvu.. Od državnih ustanov, ki nadzirajo investitorje, pričakujemo dosledno spoštovanje predpisov EU in države Slovenije, ki predpisujejo postopke in ukrepe za varovanje vodnih habitatov in domorodnih organizmov, ki v njih živijo. Hidroelektrarne močno spremenijo reko na kateri stojijo. Pregrade preprečujejo gibanje živali navzgor in navzdol na poti za hrano, na drstišča in v skrivališča. To lahko povzroči veliko zmanjšanje nekaterih populacij, lahko pa tudi lokalno izumrtje določenih vrst. Turbine lahko poškodujejo in ubijejo znaten del rib, lahko tudi 10-20%; v seriji elektrarn tako lahko propade večina rib. Drstišča nad jezom so zalita, ona pod njim pa so na suhem. Potovanje mladih rib navzdol je v akumulaciji počasnejša, zato so izgube zaradi plenilcev večje. V podslapju zaradi zračnih mehurjev, ki implodirajo, prihaja do poškodb ribjega mehurja in krvnih obtočil. Nad jezom in pod njim se spremeni dno; nad njim se nalaga nanos (mulj), pod njim pa je struga bolj sprana, zato se v tleh spremeni zastopanost posameznih vrst nevretenčarjev in struktura celotne talne skupnosti, ki so hrana za ribe. Tok nad jezom je upočasnjen, kar spremeni lastnosti vode: v akumulaciji je temperatura višja poleti in nižja pozimi. Zaradi počasnega toka v akumulaciji raste rastlinski plankton, ki seveda odteka po reki navzdol in je zato voda bolj motna. Pretok vode pod jezom je neenakomeren in lahko močno niha – manjše ribe nasedejo ob nizkem vodostaju, nenaden izpust vode lahko ribe trešči ob skale in jih poškoduje ali ubije. Z jezom se usedajo toksične usedline, kar je še posebej uničujoče, če je reka hudo onesnažena. Če spuščajo vodo z dna, je lahko v njej strupeni žveplovodik ali nekatere kovine. Za jezom se na dno useda listje, ki se tam razkraja. V tropih se zaradi metanogeneze pri razkroju poplavljenega gozda sprosti več toplogrednih plinov kot iz elektrarne na fosilna goriva enake moči. Odjem vode majhnih elektrarn je lahko še posebej uničujoč.




Sprememba nikakor ni vezana samo na vodotok ali del vodotoka na območju posega, ampak se lahko kaže v celotnem rečnem sistemu ali povodju. Te reči so znane in je zato presenetljivo, da elektriko pridobljeno v hidroelektrarnah razglašajo za zeleno, to je okolju prijazno. Vodna energija je sicer obnovljiva, za vodne ekosisteme in organizme v njih pa so pregrade pogosto uničujoče, hidroelektrarne pa še posebej. V Sloveniji je na rekah 31 nad 15 m visokih pregrad in več deset pregrad, ki so prav tako neprehodne za ribe. Z redkimi izjemami so brez ribjih prehodov, poleg tega nobena elektrarna nima naprave za odvračanje rib od turbin. Do zagona jedrske elektrarne Krško leta 1980 je bila Sava od Medvod po toku navzdol do izliva v Donavo brez neprehodnih vodnih pregrad. Z izgradnjo jezu za JE Krško je bila prekinjena migracijska pot za vodne organizme. Tej pregradi na Savi so sledile še izgradnje HE Vrhovo in HE Boštanj, prav tako brez ribjih stez. Letos zgrajena HE Blanca je prva, kjer je investitor poskrbel za izgradnjo ribje steze po strokovnih načelih. Upamo, da bo funkcionalna. Veriga elektrarn na spodnji Savi je zgled, kako se vodna življenjska okolja do skrajnosti poškodujejo, po našem trdnem prepričanju veliko bolj, kot bi bilo nujno za dobro delovanje sistema elektrarn. Avtorici (7) Presoje vplivov na okolje na Savi v predelu HE Boštanj glede na ribe (Presoja) sta v tem predelu reke pred začetkom gradnje popisali 36 vrst rib iz enajstih družin. Enaindvajset vrst je sodilo med krapovce, med ostriže 4 vrste, med postrvi 2 vrsti, v druge družine pa je sodila po ena vrsta. Enaintrideset vrst je bilo domorodnih (avtohtonih) in 5 pa tujerodnih (alohtonih). Z Rdečega seznama ogroženih sladkovodnih rib (Pisces) in piškurjev (Cyclostomata) v Sloveniji je bilo 19 vrst, od tega 5 vrst med ranljivimi (vulnerable – V) in 14 ogroženih (endangered – E). V Presoji sta avtorici predvidevali, da bodo po ojezeritvi iz vplivnega območja HE Boštanj nekatere vrste izginile, druge naj bi se obdržale, če bodo imele ustrezne prostore za drst in razvoj mladostnih stadijev (plitvine, pasišča, hitro tekočo vodo v Savi in/ali v pritokih). Populacije tretje skupine rib naj bi ostale, nekatere pa naj bi se povečale. Na preglednici 1 se vidi, da naj bi po ojezeritvi HE Boštanj lokalno izginilo 6 ogroženih in dve ranljivi vrsti rib. Če ne bodo imele dostopa do drstišč v Savi ali njenih pritokih naj bi izginilo še 6 ogroženih in tri ranljive vrste rib, kar je glede na ureditev Save in njenih pritokov s kamnometom in betonom zelo verjetno. Zanimivo bo primerjati rezultate ihtioloških raziskav pred pričetkom gradnje hidroelektrarn na spodnji Savi s tistimi v prihodnjih desetih letih. Preglednica 1. Vrste rib, ki naj bi po Presoji izginile, pogojno ostale ali ostale po izgradnji HE Boštanj

Vrste rib, ki naj bi po ojezeritvi HE Boštanj izginile pogojno ostale ostale sulec E, bolen E, menek E potočna postrv E, platnica E linj E +, ameriški somič tujeroden +

zvezdogled V, ogrica E podust E, navadna nežica V navadni globoček , rdečerepka +

pisanka, smrkež E mrena E, jez E, blistavec E rdečeoka +, navadni osriž +

upiravec E, kapelj V rečna babica V, ščuka V srebrni koreselj tujeroden +, som V

klen, pohra, pisanec zelenika, beli amur tujeroden

ploščič +, sončni ostriž tujeroden +

smuč E +, krap gojeni +, androga

E -ogrožena vrsta V – ranljiva vrsta + - populacija se bo verjetno povečala Predvsem zaradi podusti, ki na drstišča plavajo tudi več kot 100 km daleč, sta avtorici Presoje priporočili izgradnjo ribjega prehoda. Treba je poudariti, da so ribji prehodi potrebni za vse vrste rib vseh starosti v določeni vodi, saj se vse ribe v skladu z življenjskim obdobjem in vsakokratnimi življenjskimi potrebami premikajo po reki navzgor in navzdol, zato neprehodni jezovi prizadenejo večino vrst. Ena od težav pri prehodu rib mimo jezu je, kako ribe usmeriti v želeno strugo. Ker ribe pri migraciji usmerja vodni tok, jih šibak tok po nadomestni ribji poti ne privlači. Bolj jih privlači močan tok skozi zapornice. Zaradi takih težav je treba učinkovitost na novo zgrajene ribje steze še nekaj let nadzorovati in jih po potrebi popravljati toliko časa, da deluje. Po oceni (4) je že med gradnjo na območju gradbene jame HE Boštanj v letih 2003-2005 prihajalo do uničenja vodnih organizmov zaradi poseka vegetacije, izkopa gradbenih jam, odvzema naplavin, gradnje začasnih transportnih poti, betoniranja, vgrajevanja lomljenca, gibanja delovnih strojev, črpanja cementnega mleka in mulja neposredno v vodotok, miniranja itd. Po oceni je bilo uničenih 25 % mase rib v neposrednem območju gradbene jame (450 m korita Save) in 5 % mase rib v




posrednem območju vpliva gradbišča do izliva reke Mirne (1.500 m korita Save). K temu je treba prišteti še izpad drsti šestih vrst rib, od tega petih ogroženih, na šestih registriranih drstiščih ter uničenje njihovih spolnih produktov. Zaradi pomanjkanja podatkov ocenjevalci niso mogli oceniti škode zaradi uničenja piškurjev, rakov, žab, školjk, talnih nevretenčarjev in perifitona ter izpada drsti in uničenja spolnih produktov tistih reofilnih in reoparnih rib, katerih drstišča niso znana ter povečane smrtnosti rib zaradi bolezni, ki so posledica mehanskih poškodb zaradi posegov pri gradnji. Čeprav je bila HE Boštanj zgrajena pred dvema letoma, ko je bila evropska zakonodaja že prenesena v naš pravni red in zato veljavna, nima ne ribje steze, ne sistema za odvračanje rib. Še več, posekali so vso obrežno vegetacijo, strugo Save so navzgor in navzdol od elektrarne, kolikor nese oko, obdali s kamnometom, njene pritoke pa oklenili z betonskimi koriti ali kamnometom in jih pregradili z za ribe neprehodnimi zadrževalniki naplavin, slike 5, 6 in 7.

Slika 4. Kamnomet pod HE Boštanj. Slika 5. Zadrževalnik naplavin na Podvinskem Fotografija:Jure Prezelj, 2008. potoku - gojitveni potok. Fotografija: Jure Prezelj

Slika 6. Zadrževalnik naplavin na Črnem potoku – gojitveni potok. Fotografija: Jure Prezelj Malo karikirano bi lahko rekli, da so reko poinženirili, saj v kanalu, v kar so jo spremenili, s pritoki z za ribe neprehodnimi zadrževalniki naplavin večina domorodnih (avtohtonih) organizmov ne more živeti. Popolno nerazumevanje pojma ekologija in vodnih življenjskih okolij s strani investitorjev dobro ponazori izjava enega od vodilnih energetikov, ki je gradbene podvige ob HE Boštanj razlagal s tem, da so okolico elektrarne uredili. Da to ni osamljeno stališče, priča tudi zapis prof. dr. Jožeta




Duhovnika (2), da je ekološka prednost hidroelektrarn, da je okolica urejena. Tudi za tako ugledno osebnost kot je dr. Duhovnik, je ekologija očitno le v sedanjem času obvezna mantra. Naravne reke polne življenja pač niso „urejene“, imajo poplavne ravnine, ki so rezervna struga ob visokih vodah, imajo strenske rokave, mrtvice, tolmune in prodišča. Vse to je nujno za življenje avtohtonih rastlin, talnih nevretenčarjev, rib, rakov, žab in školjk. Po desetletjih govorjenja in pisanja o planetarnih spremembah, ne samo klimatskih, ki jih človeštvo povzroča, je taka tehnicistična miselnost presenetljiva, nedopustno pa je, da država njeno uveljavljanje podpira, saj jo dovoli. Zmanjševanje biotske in genetske raznovrstnosti je logična posledica takega početja. Ribiška zveza Slovenije si je devet let brez uspeha prizadevala, da bi bil ob HE Boštanj vsaj prehod za ribe/ ribja steza. Zgradili je niso, ker ni bila predvidena v lokacijskem dovoljenju, ki je bilo na začetku gradnje staro 10 let. HE Boštanj je zdaj poleg Jedrske elektrarne Krško in HE Vrhovo tretja elektrarna brez delujoče ribje steze. Značilno je, da po izgradnji HE Vrhovo do leta 2002 ni bile narejena nobena ihtiološka raziskava (7). Spodnjo Savo s tem spreminjajo v zaporedje ribnikov, od koder izginjajo nekdaj množične avtohtone vrste rib, kot sta podust in platnica. Slika 8.

Slika 7. Risbi podusti in platnice, rib, za katere je jez brez ribje steze usoden. Avtor Jurij Mikoletič. Govorjenje o biološki in genetski pestrosti ter o ohranjanju habitatov se ob takem početju sliši kot posmeh. Naj ob tem spomnimo, da bodo vse hidroelektrarne na spodnji Savi prispevale komaj približno 6 % električne energije, proizvedene v Sloveniji, habitat pa bo v veliki meri uničen .

Male hidroelektrarne (MHE) so zgodba zase. V Sloveniji jih je 533, od tega 300 z deklaracijo. Elektrika iz njih je subvencionirana, torej draga, njihov prispevek v količino skupno proizvedene elektrike v državi pa 3,4% (8). To je malo, če upoštevamo škodo, ki jo povzročijo okolju. MHE s kapaciteto 10 do 50 kW so še posebej neučinkovite. Skoraj vse MHE so brez ribjih stez, ki bi ribam omogočale potovanje na drstišča. Prav tako MHE nimajo sistemov, ki bi ribam preprečevale dostop do turbin, ki ribe ubijejo ali močno poškodujejo tako kot v velikih HE. Nemški ribiči zato elektriki pridobljeni v MHE pravijo krvava elektrika. Za vodne organizme je pogubno tudi to, da upravljavci (lastniki) malih hidroelektrarn ne upoštevajo ekološko sprejemljivih pretokov, ki morajo ostati v strugah potokov ali rek ali v ribjih stezah, tako, da je voda prehodna za ribe po vsej dolžini v vseh letnih časih. Država tega ne nadzira in ne sankcionira. Šele zdaj se pripravljajo kriteriji za določitev ekološko sprejemljivega pretoka (Qes) ter način njegovega spremljanja in poročanja. Ko je vodostaj nizek morajo imeti prednost vodno življenjsko okolje in v njih živeči organizmi pred razmeroma malo kilovati in ekonomskimi interesi upravljavca.

Dodaten pritisk na ribje populacije povzroča neredno odstranjevanje naplavin in nihanje vodne gladine.

Z vsem naštetim mnogi posamezniki in podjetja uničujejo življenje v majhnih še posebej ranljivih vodah, ki so bile pred gradnjo elektrarn še najmanj prizadete zaradi onesnaženja, regulacij in drugih škodljivih posegov v vode in so bile marsikdaj vzrejne vode za avtohtone postrvje vrste rib. Klimatske spremembe ne smejo biti izgovor za uničevanje redkih od človeka še nespremenjenih vodnih življenjskih okolij.

Slovenski sladkovodni ribiči smo se na različnih predelih Slovenije žal brez uspeha trudili, da bi preprečili gradnje MHE. Še posebej veliko jih je v Savinjski dolini. Zdi se, da je lokalna oblast v navezi s politiko močnejša od razlogov za varovanje redkih malih vod, ki niso bile uničene z dosedanjimi posegi. Poleg tega gradnjo takih spornih objektov stimulira tudi država z dajanjem ugodnih posojil.




Opisani posegi v vode, plenjenje ribojedih ptic, predvsem kormoranov in sivih čapelj, in pri nekaterih vrstah morda tudi višja temperatura vode kot posledica globalnega segrevanja, povzročajo zmanjševanje ribjih populacij. Tako se je v Sloveniji ulov nekaterih domorodnih vrst rib, ki so bile v naših vodah množične, v 21 letih, od leta 1986 do leta 2007, močno zmanjšal. V tem času se je ulov lipanov zmanjšal za 89 %, podusti za 80 %, potočnih postrvi za 71%, linjev za 50 %, mren za 36 % in klenov za 25% (3, 6). Res so v tem času marsikje zaostrili ribolovni režim (večja mera, manjši dovoljeni dnevni uplen, ujemi in izpusti), vendar ne zato, ker je rib preveč, ampak zato, ker jih je vedno manj, kljub intenzivnemu vlaganju nekaterih vrst. Ravnanje z vodami v Sloveniji je slabo ne glede na deklaracije, vedno nove baze podatkov in vedno nove zagotovila o svetli prihodnosti. O vodah, se govori predvsem kot o viru energije in kadar poplavljajo, zelo redko pa kot občutljivem in zelo omejenem življenjskem okolju številnih rastlin in živali, ki ga brezobzirno uničujemo v imenu napredka ali iz nemarnosti. Če želimo v resnici, ne le deklarativno, začeti izpolnjevati določila evropske vodne direktive in vseh naših zakonov, ki naj bi ščitili naravo, se bo moralo marsikaj zasukati drugače, predvsem v naših glavah. Za ohranjanje in izboljšanje stanja domorodnih vrst rib (biotska in genetska pestrost) je nujno naslednje: ohranjanje obstoječih drstišč, pasišč in skrivališč rib; odstranitev visokih pregrad na pritokih rek in v izlivnih delih ureditev nadomestnih drstišč; izgradnja in aktiviranje ribjih prehodov mimo/ preko hidroenergetskih pregrad; vzdrževanje vodne infrastrukture in sanacija one, ki je neustrezna; izboljšati kvaliteto vode; zmanjšati število ribojedih ptic; prepovedati vnašanje in zmanjšati število tujerodnih vrst rib in rakov deseteronožcev; uveljaviti načrtovan in nadzorovan ribolovni režim. Ribiška zveza Slovenije kot nevladna organizacija, ki deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave, zahteva: 1. Spoštovanje slovenske in evropske zakonodaje pri vseh posegih v vode, še posebej pri gradnji vseh objektov na vodah; 2. Sanacijo napak, narejenih v preteklosti v smislu Evropske vodne direktive.

Literatura:

1. Agencija republike Slovenije za okolje: Poročilo monitoringa kakovosti voda za življenje sladkovodnih vrst rib za leto 2006. Ljubljana, junij 2007. 2. Duhovnik, Jože: Razpotje, ki ga določa razsodnost. Delo, sreda, 13. maja 2009. 3. Govedič, Marjan: Strokovne podlage za dolgoročni program reševanja problematike „kormorani-ribe“ - neodvisna analizain predlog rešitve. Miklavž na Dravskem polju, 2006. 4. IKRA, d.o.o, ihtiološki inženiring: Mnenje – ocena škode na ihtiofavni reke Save v vplivnem območju gradbene jame hidroelektrarne Boštanj 2003 – 2005. 5. Moss, Brian: Ecology of fresh faters. Man and medium, past to future. Izdaja. Blackwell Science, 1998. 6. Osnutek programa upravljanja z ribolovnimi viri v celinskih vodah Slovenije za obdobje 2010 – 2021. Ljubljana, Februar 2009

7. Šumer, Suzana, Meta Povž: Sava v predelu HE Boštanj. Presoja vplivov na okolje. Ribe. Poročilo, 23 str. Logatec, 2002. 8. www.agen-rs.si/dokumenti/36/2/2009/AGEN-RS_Porocilo_energetika_2008_SLO_1380.pdf .

Documents

UREJANJE PREHODNOSTI VODA ZA VODNE ORGANIZME V …mvd20.com/LETO2009/R25.pdf · Deponija odpadkov ob Gradaščici pri preži. Avtor fotografije Andrej Novotny, 2009. Antropogeni posegi