Vaja 11: Pljučni volumni72

Vaja 11: PLJUČNI VOLUMNI

Dihalni cikelPljučni volumni in kapaciteta pljuč

Pljučni pretoki in forsiran ekspiratorni volumen

1 UVOD

Dihalni sistem ima tri primarne naloge, ki so uspešne le v popolnem sodelovanju s krvnimi obtočili: zagotoviti kisik za energetske potrebe človeškega telesa (vdih), •zagotoviti izločanje ogljikovega dioksida (izdih) •in vzdrževati pH krvne plazme. •

Dihalni plini se transportirajo preko daljših razdalj s konvekcijo (ventilacija, cirkulacija) in z difuzijo preko membran (alveolarne membrane, celične membrane). O2, ki prispe v pljuča med vdihom, di-fundira do pljučnih kapilar in se po vezavi na hemoglobin v eritrocitih prenese do tarčnih celic. Tam se uporabi v dihalni verigi (v mitohondrijih) za nastanek energetsko bogate molekule ATP. Celice izmenjajo O2 s CO2, ki je glavni odpadni produkt energetskega metabolizma. CO2 se po krvi prenaša v treh oblikah: (a) raztopljen (CO2), (b) vezan s proteini eritrocitov preko karbaminskih vezi, največ pa ga je v obliki (c) bikarbonata (HCO3

-). HCO3- in H+ nastaneta v eritrocitih iz vode in CO2 ob delovanju

karbonske anhidraze (slika 1, spodaj). Rdeče krvničke prenašajo CO2 in H+ nazaj do pljuč, HCO3- pa

difundira in se prenaša po krvi v topni obliki. V pljučnih kapilarah je položaj obrnjen: HCO3- difun-

dira nazaj v eritrocite, veže H+ in nastaneta voda in CO2 (slika 11.1).

Slika 11.1: Prenos CO2 v največji meri povezan s prenosom bikarbonata

Vdih in izdih sta procesa, ki sestavljata mehaniko dihalnega cikla. Med vdihom se skeletne mišice (kot so trebušna prepona in zunanje medrebrne mišice) krčijo, pri čemer narašča prostornina prsne votline in pljuč. Povečana prostornina posledično zmanjša tlak v pljučih v primerjavi z okolico, zato zrak vdre v pljuča. Neprisiljen izdih v mirovanju je pasivni dogodek in ne zahteva dodatnega dela mišic. Izdih postane med aktivno vadbo ali prisiljenim izdihovanjem (npr. kašelj) aktiven dogodek, ki je odvisen od krčenja dihalnih mišic. Te potisnejo prsni koš navzdol in stisnejo pljuča.

1.1 PLJUČNI VOLUMNI IN KAPACITETE

Kisik je nujno potreben za celični metabolizem, zato je količina zraka, ki ga pljuča prinesejo v orga-nizem, pomembna za določanje zgornje meje delovne kapacitete in metabolizma. Merjenje pljučnih volumnov in hitrosti pretoka zraka je tako pomembno orodje pri ugotavljanju zdravstvenega stanja.

Prostornino vdihanega in izdihanega zraka merimo s spirometrom (spiro = dihati, meter = meriti). Klasični zvonasti spirometer sestavlja zvon, napolnjen z zrakom, ki »plava« na vodi med dvema

73Vaja 11: Pljučni volumni

stenama cilindra. Pisalo je pripeto na zvon, rezultate pa zapisuje na vrteči se boben (kimograf). Med vdihom porabimo zrak iz zvona, zato se pisalo premakne/dvigne in izpiše vrednost vdihanega volu-mna. Izdihani zrak dvigne zvon in tako preko pisala na valju zapiše vrednost izdihanega volumna. Rezultati prikazujejo časovne spremembe v volumnih.

Totalno pljučno kapaciteto lahko razdelimo na štiri funkcionalne volumne (Slika 11.2):Dihalni volumen,•Inspiratorni rezervni volumen,•Ekspiratorni rezervni volumen,•Rezidualni volumen.•

Slika 11.2: Dihalni volumni in pljučna kapaciteta.

Dihalni volumen (ang. »tidal volume«, TV) je prostornina vdihanega in izdihanega zraka med di-hanjem. Oseba v mirovanju diha normalno, pri čemer znaša dihalni volumen približno 0,5 l. Med telesno vadbo se lahko dihalni volumen poveča tudi do 3 l.Inspiratorni rezervni volumen (IRV) je prostornina zraka, ki ga lahko dodatno maksimalno vdih-nemo po normalnem vdihu. IRV v mirovanju je približno 3,3 l pri mladih odraslih moških in okrog 1,9 l pri mladih odraslih ženskah.Ekspiratorni rezervni volumen (ERV) je prostornina zraka, ki ga lahko maksimalno izdihnemo po normalnem izdihu. ERV v mirovanju je približno 1 l pri mladih odraslih moških in okrog 0,7 l pri mladih odraslih ženskah. Rezidualni volumen (RV) je prostornina zraka, ki ostane v pljučih po maksimalnem izdihu. Za raz-liko od zgoraj omenjenih TV, IRV in ERV se rezidualni volumen z vadbo ne spreminja. Rezidualni volumen znaša pri povprečnem odraslem moškem 1,2 l in 1,1 l pri povprečni odrasli ženski. RV je tista prostornina zraka, ki ga pridobimo s »prvim vdihom« ob rojstvu. Pljučna kapaciteta je vsota dveh ali več primarnih pljučnih volumnov. Poznamo 5 tipov (slika 10.2):

Inspiratorna kapaciteta1. (IC) IC = TV + IRVEkspiratorna kapaciteta2. (EC) EC = TV + ERVFunkcionalna rezidualna kapaciteta3. (FRC) FRC = ERV + RVVitalna kapaciteta4. (VC) VC = IRV + TV + ERVTotalna pljučna kapaciteta5. (TLC) TLC = IRV + TV + ERV + RV

Pljuča ležijo v prsni votlini, zato je vitalna kapaciteta omejena z velikostjo prsne votline posamezni-ka. Na kapaciteto respiratornega sistema tako vplivajo dejavniki, kot so spol, teža in starost

VC – vitalna kapaciteta (l), H – višina (cm), A – starost (leta)

Moški VC = 0,052xH – 0,022xA – 3,60

Ženske VC = 0,041xH – 0,018xA – 2,69

Enačba za izračun predvidene vitalne kapacitete

Vaja 11: Pljučni volumni74

Z uporabo zgornjih izračunov lahko ocenimo vitalno kapaciteto. Vitalna kapaciteta upada s starostjo. Ženske imajo v splošnem manjše pljučne volumne kot moški iste velikosti, telesne mase in starosti. S povečano telesno maso se volumen poveča, toda pretežki ljudje imajo navadno zmanjšane pljučne volumne.

Poleg pljučnih volumnov in kapacitet navadno merimo tudi forsiran ekspiratorni volumen (FEV) ter maksimalno prostovoljno ventilacijo. Te meritve kažejo na zgornjo mejo dela, ki ga oseba lahko opravi, glede na sposobnosti njegovega/njenega respiratornega sistema.

Forsiran ekspiratorni volumen je test, pri katerem je postavljena časovna omejitev, ko mora osebek izdihati volumen vitalne kapacitete. FEV1, FEV2 in FEV3 so definirani kot volumni, ki jih lahko po maksimalnem vdihu prisilno izdihamo v času ene, dveh in treh sekund (slika 11.3).

Slika 11.3: Odsek posnetka forsiranega ekspiratornega volumna

Običajno lahko odrasla oseba z maksimalnim trudom izdiha 66–83 % volumna vitalne kapacitete v prvi sekundi (FEV1), 75–94 % v drugi sekundi (FEV2) in 78–97 % v tretji sekundi (FEV3). Astmatiki imajo pri testu forsiranega izdihanega volumna z maksimalnim naporom izmerjene FEV1 močno zmanjšane zaradi zožanja dihalnih poti, ki je posledica čezmernega izločanja mukusa in bronhokon-strikcije. Vitalna kapaciteta je lahko normalna.

Pri maksimalni prostovoljni ventilaciji (ang. »maximal voluntary ventilation«, MVV) merimo naj-višje zmožnosti delovanja pljuč in respiratornega mišičja. MVV izračunamo kot prostornino zraka, ki se pretoči med hiperventilacijo skozi pljučni sistem v eni minuti. Za učinkovito in pravilno izvedbo tega testa mora oseba vdihovati in izdihovati hitro in globoko, kot je le mogoče (> 1 dih/sek), pri če-mer merimo dihalni volumen in frekvenco dihalnih ciklov. Maksimalno hitrost dihanja je težko vzdr-ževati, zato lahko oseba hiperventilira le približno 15 sek. Za izračun MVV pomnožimo povprečen volumen dihalnih ciklov (v litrih) s številom ciklov na minuto (l/min).

Slika 11.4: Merjenje maksimalne prostovoljne ventilacije − MVV

Normalne vrednosti se razlikujejo glede na spol, starost in težo. MVV je meritev, ki pove, koliko je zmožnost opravljanja dela in vadbe omejena zaradi pljučnega sistema. Le redko se lahko preseže MVV, tudi v kratkih časovnih periodah. MVV torej dejansko omejuje količino kisika, ki je mišicam na voljo med opravljanjem dela. V splošnem se lahko za delo, daljše od 10 min, uporabi le 50 % MVV. Večina ljudi težko diha že pri porabi 30–40 % MVV.

75Vaja 11: Pljučni volumni

1.2 URAVNJAVANJE DIHANJA

Številni dejavniki sodelujejo pri uravnavanju ventilacije, frekvence in globine dihanja. Osnovni di-halni ritem je določen z inspiratornimi nevroni dorzalnega respiratornega centra, ki leži v podalj-šani hrbtenjači. Njihova ritmična depolarizacija določa ritem kontrakcije diafragme in s tem dihalni ritem. Med normalnim, tihim dihanjem v mirovanju (evpnea) znaša povprečna dihalna frekvenca 12–14 ciklov na minuto. Na ta osnovni dihalni ritem vplivajo preko povratne zveze periferni in cen-tralni kemoreceptorji ter receptorji na nateg. Periferni kemoreceptorji, ki so v karotidnih in aortnih telesih, se najbolj odzovejo na arterijsko hipoksijo. Če parcialni tlak kisika (pO2) močno upade, spro-žijo povečano ventilacijo pljuč, kar kompenzira spremembo arterijskega pO2. Centralni kemorecep-torji, locirani v več jedrih podaljšane hrbtenjače, so primarno občutljivi na arterijsko hiperkapnijo in z njo povezano respiratorno acidozo. Njihovo delovanje je najverjetneje povezano z zaznavanjem znižanega pH v njihovi okolici in ne neposredno pCO2. V stenah bronhiolov pljuč so receptorji na nateg (»stretch« receptorji) pljuč, ki preko povratne zanke podajajo informacijo o raztegu pljuč in prisotnosti tujkov v pljučih. Med povečanjem ventilacije, ko je potreben aktiven ali forsiran izdih, se aktivirajo tudi ekspiratorni nevroni ventralnega dihalnega centra. Nevroni tega centra so med normalnim dihanjem neaktivni. Tako postane tudi izdih aktiven proces. Seveda imamo tudi zavestno kontrolo dihanja, ki jo nadzira korteks. Na primer, pri odvzemu krvi lahko pri bolniku opazimo kon-trolo možganov na dihalne centre: potem ko se zdravstvena oseba približa z injekcijo, se bolnikov dihalni cikel začasno upočasni. Kontrola možganov je očitna tudi med govorom, ki zahteva pretok izdihanega zraka mimo glasilk.

Občutljivost uravnavanja dihanja je veliko večja na spremembe pCO2 kot na pO2, saj se telo odziva že na zelo majhne spremembe v arterijskem pCO2 (2–3 mmHg). Pri hiperventilaciji sta frekvenca in globina dihanja povečani, tako se pljuča znebijo CO2 iz telesa hitreje od njegovega nastanka. pH arterijske krvi naraste, ker se H+ ioni odstranjujejo iz telesnih tekočin. To zmanjša ventilacijo, vse do-kler vrednosti pCO2 in H+ ionov niso spet normalne. Začasen upad frekvence dihanja po prostovoljni hiperventilaciji je poznan pod imenom apnea vera. Pri hipoventilaciji (plitko in/ali počasno dihanje) pljuča odstranjujejo CO2 počasneje od njegovega nastanka. S tem povezana hiperkapnija povzroči povečano koncentracijo bikarbonata, neto pridobitev H+ ionov in s tem respiratorno acidozo. Povratna zveza kemoreceptorjev povzroči pospešeno ventilacijo, dokler se količina pCO2 in pH zunajcelične tekočine ne znižata na normalno raven.

Zanimivost: Pri visokih nadmorskih višinah je količina O2 tako majhna, da pri nekaterih posame-znikih privede do respiratorne alkaloze. Kako? Zelo majhne količine arterijskega pO2 stimulirajo povečano ventilacijo, kar znižuje pCO2 in H+. To povzroči porast pH in respiratorno alkalozo. Take osebe se najenostavneje zdravi v zaprti vreči. Ko oseba vdihuje, povečana količina CO2 vzpostavi ravnotežje pH v krvi.

1.4 PLJUČNE BOLEZNI

Pljučne volumne, pljučne kapacitete in pljučne pretoke navadno merimo, ko preverjamo zdravstveno stanje respiratornega sistema, in sodijo k diagnozi in oceni zdravstvenega stanja dihalnega sistema. Pri pljučnih boleznih se tako volumen kot tudi kapaciteta spremenita.

Kronične bolezni pljuč v splošnem delimo na:Kronične obstruktivne pljučne bolezni (KOPB):•

Pri obstruktivnih pljučnih boleznih, kot je npr. emfizem, je zmanjšan pretok skozi pljuča zaradi ode-belitev sten. Posledica je močno zmanjšan FEV1, razmerje FEV1/FVC in maksimalni pretok zraka (ang. »Peak Expiratory Flow«, PEF). Nekateri med obstruktivne bolezni uvrščajo tudi astmo. Vnetje zračnih poti, sekrecija mukusa ter bronhokonstrikcija pri astmi zmanjšata premer in povečata upor zračnih poti. Posledica je piskajoč zvok in močno zmanjšan pretok zraka skozi pljuča.

Kronične restriktivne pljučne bolezni (KRPB):•Pri restriktivnih pljučnih boleznih je zmanjšana sposobnost polnjenja in praznjenja pljuč. Zato so vre-dnosti pljučnih volumnov in kapacitet zelo nizke. Npr., pri pljučni fibrozi je vitalna kapaciteta nižja

Vaja 11: Pljučni volumni76

zaradi zmanjšanja inspiratornega in ekspiratornega rezervnega volumna. Ta pojav opazimo tudi pri silikozi in drugih kroničnih boleznih pljuč, pri katerih pljuča postanejo manj elastična.Kljub različnemu vzroku za bolezen pa ni nenavadno, da osebek hkrati boleha za obstruktivno in restriktivno pljučno boleznijo.

Vprašanja v razmislek

1. Ali bi testirana oseba zadržala dih dlje po hiperventilaciji ali hipoventilaciji? Zakaj?2. Kako se spremenijo vrednosti pljučnih volumnov pri obstruktivnih pljučnih boleznih? Naštejte

nekaj primerov obstruktivne pljučne bolezni.3. Zakaj lahko hiperventiliramo le kratek čas?

2 NAMEN VAJEPosneti in izmeriti ventilacijo s pneumografom in merilcem temperature zraka.•Pokazati povezavo med ventilacijo in temperaturnimi spremembami pri pretoku zraka skozi •nosnico.Opazovati in posneti spremembe v frekvenci in globini dihalnega cikla zaradi vpliva možga-•nov.Opazovati, izmeriti in izračunati pljučne volumne, kapacitete, FEV• 1 in MVV.Primerjati izračunane vrednosti pljučnih volumnov in kapacitet s povprečnimi vrednostmi in s •predvidenimi izračunanimi vrednostmi. Primerjati normalne vrednosti pljučnih volumnov in kapacitet osebkov različnega spola, staro-•sti, višine in mase. Primerjati vrednosti MVV glede na spol, starost, maso, stopnjo treniranosti ipd. •

3 PRIPOMOČKImerilec pretoka zraka (BIOPAC − SS11LA);•bakteriološki filter (BIOPAC − AFT1) ;•ustnik (BIOPAC − AFT2) ;•stišček za nos (BIOPAC − AFT3);•0,6 l umeritvena brizgalka (BIOPAC − AFT6);•dihalni • »transducer« (BIOPAC − SS5LB );merilec temperature (BIOPAC − SS6L);•računalo in ravnilo.•

4 POTEK VAJE

DIHALNI CIKEL

Merili boste frekvenco in globino dihalnega cikla. Pomagali si boste z napravo, ki zaznava razširjanje in krčenje prsnega koša in informacijo spreminja v spremembe napetosti. Dihalni cikel bo posnet kot porast napetosti (naraščajoč odsek) med vdihom in upad napetosti (upadajoč odsek) med izdihom.

Dodatno boste s temperaturno sondo opazovali temperaturo vdihanega in izdihanega zraka iz nosni-ce. Temperatura zraka mimo sonde je obratno sorazmerna z razširjanjem ali krčenjem prsnega koša. Med vdihom (razširjanje prsnega koša) vdihne testiranec relativno hladen zrak (v primerjavi s telesno temperaturo testirane osebe). Zrak se v telesu ogreje. Med izdihom (krčenje prsnega koša) je toplejši zrak iztisnjen iz pljuč in dihalnih poti.

4.1.1 Nastavitev inštrumentov

1) Najprej priklopite: dihalni »transducer« v kanal 1 – CH 1, merilec temperature v kanal 2 – CH 2.

77Vaja 11: Pljučni volumni

2) Namestite trak kot kaže slika 11.5. Pri tem je pomembna pravilna napetost elastičnega pasu, in sicer tako, da je zelo ohlapno nameščen tudi pri maksimalnem izdihu (bodite zelo previdni pri delu s trakom, saj je zlasti občutljiv na nateg).

Slika 11.5: Namestitev traku in termometra.

3) Namestite merilec temperature, kot prikazuje slika 11.5. Pri tem pazite, da se ne dotika obraza in je tik pod nosnico.

4) Vklopite enoto BIOPAC MP35, zaženite program »BSL Lessons« in izberite nalogo »L08-Re-sp-1«. Vnesite ime datoteke: ime-priimek_V11-1.

4.1.2 Umerjanje

Preden se lotite izvedbe nalog, natančno preberite navodila!

UMERITEV1. Ko ste pripravljeni na izvedbo vaje, kliknite na ukaz »calibrate«. V oknu se bodo pojavila

navodila za nalogo, ki jo mora testirana oseba izvesti. 2. Počakajte 2 sek, nato 1-krat globok vdihnite in izdihnite ter nadaljujte z normalnim dihanjem

(program potrebuje za pravilno umeritev maksimalno dihalno prostornino in temperaturno spremembo).

3. Po 8 sek snemanja je umerjanje končano. 4. Preverite, če je umeritev potekla kot je prikazano na sliki 11.6.

Slika 11.6: Primer pravilne umeritve za »nalogo 1«.

4.1.3 Izvajanje meritev

NALOGA 1.1 – Normalno dihanje1. Ob kliku na ukaz »record« boste začeli merjenje in marker »Seated and relaxed« avtomatsko

označi nalogo 1. 2. Snemajte 15 sek (0. –15. sek) ob normalnem dihanju. 3. Nato snemanje prekinite s klikom na ukaz »suspend«. S tem se meritev NE konča!

Vaja 11: Pljučni volumni78

NALOGA 1.2 – Hiperventilacija in okrevanje1. Ob kliku na ukaz »resume« nadaljujte z merjenjem, marker »hyperventilation and recovery«

avtomatsko označi nalogo 2.2. Snemajte 60 sek (16. –75. sek): – prvih 30 sekund (16. –45. sek) testirana oseba hiperventilira, diha hitro in globoko skozi usta, – sledi okrevanje naslednjih 30 sek (dihanje skozi nos). 3. Snemanje nato prekinite s klikom na ukaz »suspend«. S tem se meritev NE konča!

NALOGA 1.3 – Hipoventilacija in okrevanje1. Preden nadaljujete z vajo, mora testirana oseba zopet normalno dihati. Ob kliku na ukaz »resume«

nadaljujte z merjenjem, marker »hypoventilation and recovery« avtomatsko označi nalogo 3.2. Snemajte 60 sek (76. –135. sek): – prvih 30 sek (76. –105. sek) testirana oseba hipoventilira, diha plitko in počasi skozi nos, – sledi okrevanje naslednjih 30 sek (dihanje skozi nos). 3. Snemanje nato prekinite s klimom na ukaz »suspend«. S tem se meritev NE konča!

NALOGA 1.4 – Kašljanje in glasno branje1. Preden nadaljujete z vajo, mora testirana oseba zopet normalno dihati. Ob kliku na ukaz »resume«

nadaljujte z merjenjem, marker »Cough, then read aloud« avtomatsko označi nalogo 4.2. Snemajte 60 sek (136. –195. sek): – testirana oseba najprej večkrat močno zakašlja, – nato prične z glasnim branjem. 3. Snemanje nato prekinite s klikom na ukaz »suspend« in končajte nalogo z ukazom »done«.

PLJUČNI VOLUMNI in KAPACITETA

4.2.1 Nastavitev inštrumentov

1) Najprej priklopite: Merilec pretoka zraka v kanal 1 – CH 1.

2) Sestavite opremo, kot je prikazano na sliki 11.7: bakteriološki filter in umeritveno brizgalko priklo-pite na dovodno stran (oznaka »inlet«) merilca pretoka zraka.

3) Vklopite enoto BIOPAC M35.

4) Zaženite program »BSL Lessons«, izberite nalogo »L12-LUNG-1« in poimenujte datoteko: ime-priimek_V11-2.

Slika 11.7: Primer pravilno sestavljene opreme.

79Vaja 11: Pljučni volumni

4.2.2 Umerjanje

Bat potegnite iz brizgalke do konca in celoten komplet držite v vodoravni legi. Merilec pretoka zraka je občutljiv na gravitacijo, zato ves čas merjenja pazite na pravilno lego. Umerjanje ni potrebno, če ste sistem že umerili in uporabljate isti merilec pretoka zraka in isti bakteriološki filter.

UMERITEV1. Ko ste pripravljeni na izvedbo vaje, kliknite na ukaz »calibrate«. V oknu se bodo pojavila

navodila za nalogo, ki jo mora testirana oseba izvesti. 2. Prvi del traja 8 sek – ves čas pazite na pravilno lego merilca pretoka zraka.3. V drugem delu je potrebno stisniti in izvleči bat 5-krat zaporedoma. Vsak potisk in iztis zraka naj

traja 1 sek s premorom 2 sek. 4. Umerjanje končajte s klikom na ukaz »end calibration«. Rezultati umerjanja morajo biti podobni

sliki 11.8.

Slika 11.8: Primer umerjanja sistema za »nalogo 2«.

4.2.3 Izvajanje meritev

Odstranite umeritveno brizgalko in na bakteriološki filter namestite ustnik (slika 11.9). Testirana ose-ba naj bo ves čas meritve čim bolj sproščena in umirjena. Pripnite si nosno ščipalko in dihajte skozi merilec pretoka zraka. Vsaka meritev naj se začne z vdihom in konča z izdihom. Merilec pretoka zraka naj bo ves čas meritve v vodoravni legi.

Slika 11.9: Pravilna namestitev filtra in ustnika na merilec pretoka zraka.

NALOGA 21. Merjenje začnete ob kliku na ukaz »record«. Najprej naredite 3 normalne dihalne cikle (3 vdihi

in izdihi), četrti vdih naj bo maksimalno globok. 2. Nato naredite še 3 normalne dihalne cikle in pri četrtem maksimalno izdihnite. 3. Zadnji trije cikli dihanja naj bodo normalni. 4. Ko ste končali, kliknite na ukaz »suspend«. Če je bila meritev izvedena nepravilno, ker je

testirana oseba npr. kašljala ali dihala mimo ustnika, ponovite meritev. Sicer končajte s klikom na ukaz »done«. Računalniški program bo izračunal volumen na podlagi izvajanega dihanja.

Vaja 11: Pljučni volumni80

PLJUČNI PRETOKI IN FORSIRAN EKSPIRATORNI VOLUMEN

4.3.1 Nastavitev inštrumentovNastavitev je enaka kot pri prejšnjem delu te vaje – Pljučni volumni in kapaciteta.

Zaženite program »BSL Lessons«, izberite nalogo »L13-LUNG-2« in poimenujte datoteko: ime-priimek_V11-3.

4.3.2 UmerjanjeUmerjanje je enako kot pri prejšnjem delu te vaje – Pljučni volumni in kapaciteta.

4.3.3 Izvajanje meritevPreden se lotite izvedbe nalog, natančno preberite navodila!

Odstranite umeritveno brizgalko in na bakteriološki filter namestite ustnik (slika 11.9). Testirana ose-ba naj bo ves čas meritve čim bolj sproščena in umirjena. Nos naj si zatisne s stiščkom za nos in začne dihati skozi merilec pretoka zraka. Vsaka meritev naj se začne z vdihom in konča z izdihom. Merilec pretoka zraka naj bo ves čas merjenja v vodoravni legi.

Za pravilno izvedbo meritev pazite na naslednje: stišček za nos naj bo dobro nameščen, da ne bo prišlo do izhajanja zraka preko nosa; •testirana oseba naj ne nosi pretesnih oblačil, da bo raztezanje prsnega koša nemoteno; •testirana oseba naj maksimalno vdihne in izdihne, ko je to potrebno; •med merjenjem FEV naj testirana oseba izdihne čim hitreje in se proti koncu izdiha po potrebi •nagne naprej, da res popolnoma izdihne; med merjenjem MVV naj testirana oseba vdihne in izdihne čim hitreje in čim globlje, hitrost di-•hanja mora biti večja od 1 diha/sek, hitro in globoko dihanje mora vzdrževati vsaj 12–15 sek; vedno naj začne z dihanjem skozi merilec pretoka zraka že pred začetkom snemanja in konča •šele po končanem snemanju.

NALOGA 3.1 – FEV11. Merjenje začnete ob kliku na ukaz »record«.2. Testirana oseba naj naredi 3 normalne dihalne cikle (3 vdihi in izdihi), četrti vdih naj bo

maksimalno globok in na koncu naj za trenutek zadrži dih.3. Sledi naj popolni sunkoviti izdih, pri čemer izdihne čim več zraka,4. Zadnji 3 cikli dihanja (5. –7.) naj bodo ponovno normalni. 5. Ko ste končali merjenje, kliknite na ukaz »stop«. Računalniški program bo na podlagi izvajanega

dihanja izračunal volumen. Primer rezultata je prikazan na sliki 11.10 (levo). 6. Če je bila meritev izvedena nepravilno, ker je testirana oseba npr. kašljala ali dihala mimo merilca,

ponovite meritev. Meritev je bila izvedena nepravilno tudi, če ne vidite začetka maksimalnega izdiha. 7. Če je bila meritev izvedena pravilno, izberite segment maksimalnega izdiha (slika 10, levo). Časovni

interval izbranega segmenta naj bo daljši od 3 sek. Nato kliknite na ukaz »setup FEV«. Program bo izrezal izbran interval, ga pomnožil z –1 in prenesel v novo okno (slika 11.10, desno).

Slika 11.10: Merjenje FEV1.

81Vaja 11: Pljučni volumni

NALOGA 3.2 – MVV1. Ob kliku na ukaz »record« začnite z merjenjem. 2. Naredite 5 normalnih dihalnih ciklov,3. Nato naslednjih 12-15 sek dihajte maksimalno hitro in globoko (> 65 vdihov/min).4. Zadnjih 5 ciklov dihanja naj bo spet normalnih. 5. Ko ste končali, kliknite na ukaz »stop«. Računalniški program bo na podlagi izvajanega dihanja

izračunal volumen. 6. Če so bile meritve izvedene pravilno, kliknite na ukaz »done«.

5 ANALIZA REZULTATOV

5.1 Analiza rezultatov za nalogo 1 – odprite posnetke meritev: Lessons > review saved data in od-prite shranjeno datoteko.

Odpre se okno z dvema podoknoma, v katera so se shranjevali zapisi meritev:•kanal CH 2 (rdeče) predstavlja o temperaturo zraka,kanal CH 40 (modro) predstavlja o dihanje.

Okna je potrebno pripraviti za optimalno analizo podatkov. Nastavite:•CH 40 – deltaT (razlika v času),o CH 40 – BPM (frekvenca dihanja (na minuto), izračunana iz deltaT), o CH 40 – p-p (peak-peak),o CH 2 – p-p (peak-peak).o

5.2 Analiza rezultatov za nalogo 2 – odprite posnetke meritev: Lessons > review saved data in odprite shranjeno datoteko.

Odpre se okno z dvema podoknoma, v katera so se shranjevali zapisi meritev:•kanal CH 1 (modro) predstavlja o pretok zraka,kanal CH 2 (rdeče) predstavlja o volumen zraka.

Okna je potrebno pripraviti za optimalno analizo podatkov. Nastavite:•CH 2 – p-p,o CH 2 – max (maksimalna vrednost), o CH 2 – min (minimalna vrednost),o CH 2 – deltaT.o

5.3 Analiza rezultatov za nalogo 3 – odprite posnetke meritev: Lessons > review saved data in Za prvi del analize izberite shranjeno datoteko «FEV-L13«.

Odpre se okno z dvema podoknoma, v katerem so se shranjevali zapisi meritev:•kanal CH 2 o predstavlja volumen zraka.

Okna je potrebno pripraviti za optimalno analizo podatkov. Nastavite:•CH 2 – deltaT (razlika v času),o CH 2 – p-p, o Vključite tudi “mrežo” za lažje odčitavanje rezultatov: o file > display preferences > grids > show grids.

Za drugi del analize izberite rezultate »MVV-L13«. Odpre se okno z dvema podoknoma, v katerega so se shranjevali zapisi meritev:•

kanal CH 21 predstavlja volumen zrakao Okni je potrebno pripraviti za optimalno analizo podatkov. Nastavite:•

CH 2 – deltaT (razlika v času),o CH 2 – p-p, o