Vaje iz tesnobe

Vinko Möderndorfer (1958) je pesnik, pisatelj, dramatik in režiser. Diplomiral je iz režije na Akademiji za gledališËe, radio, film in televizijo. Sodeluje z razliËnimi gledališËi, kjer je do danes zrežiral nad sto gledaliških in opernih predstav. Dela tudi kot radijski, televizijski in filmski režiser (avtor dveh celoveËernih filmov: Predmestje in Pokrajina številka 2). V televizijskem mediju režira predvsem igre in dokumentarne filme po svojih scenarijih. Za radio je napisal prek osemdeset radijskih iger in zanje prejel številne nagrade. Mnoge radijske in gledališke igre so bile uprizorjene tudi v tujini.

V knjižni obliki je objavil veË kot štirideset del proze, poezije, dramatike in esejistike. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med drugim tudi nagrado Prešernovega sklada in ŽupanËiËevo nagrado.

Romani:Tek za rdeËo hudiËevko, 1996; Pokrajina št. 2, 1998; Pred-

mestje, 2002; Omejen rok trajanja, 2003; Ljubezni Sinjebrad-ca, 2005; NespeËnost, 2006; Odprla je oËi in šla k oknu, 2007; Opoldne nekega dne, 2008; NihËe veË ne piše pisem, 2011

Kratka proza:Krog male Smrti, 1993; Tarok pri Mariji, 1994; Ležala

sva tam in se slinila ko hudiË, 1996; »as brez angelov, 1997; Nekatere ljubezni, 1998; Total, 2000; Poletje v zgodbi, 2002; Druga soba, 2004; Vsakdanja spominjanja, 2008; Kino dom, 2008; Plava ladja, 2010

22,95 €

Foto

: Bor

ut K

ranj

c

Vinko Möderndorfer

Vink

o Möd

ernd

orfer

Va

je iz

te

sno

be

2012

Matjaž ZupanËiË Shocking Shopping

Jurij Hudolinna kolodvorSki ulici ni» novega

Vinko Möderndorfervaje iz teSnobe

Vanja PeganŠtiri morSke milje

Rade KrstiÊbojevnik

Magda Reja Sledi v peSku

Jani KovaËiËSocialitete ino Štorijali

Iztok Osojnikporo»ena na rde»e

Vinko MöderndorferVaje iz tesnobe

Enajst zgodb Vinka Möderndorferja razkriva, da se tesnobnost lahko skriva za vedno nasmejanim obrazom, ždi v preveË posesivni materi ali v anoreksiËnem telesu, ni daleË, ko se poslavljamo od dolgoletnih Ëloveških ali živalskih sopotnikov ali ko se prepušËamo sanjarjenju … Vaje iz tesnobe ne zdrsnejo v repetitivnost; pisateljev pretanjeni obËutek za detajle in razliËni obrazi tesnobe naredijo vsako vajo drugaËno.

Kadar koli je govoril z njo, ni nikoli toËno vedel, kdaj misli resno in kdaj samo dramatizira. Leta je razmišljal o njej. MuËil se je, da bi razumel njena dejanja, vendar mu nikoli ni bilo povsem jasno, kdaj je bila iskrena in kdaj se je samo tako spretno izmikala in pretvarjala. Tudi zdaj ni vedel. Je njen krhki glas in mehki pogled, kot pogled srne, ko se zazre v lovËev nož, iskren ali samo nekakšna igra, nekakšna sentimentalna igra, kateri verjame celo sama.

Vaje iz tesnobe_oprema.indd 1 3/20/12 9:00 AM

Vinko Möderndorfer Va j e i z t e s nobe 5/5

Vse infor ma ci je o knji gah Zaloæbe Mladinska knji ga so tudi na inter ne tu: www.emka.si

CIP — Kataloæni zapis o publi ka ci jiNarodna in uni ver zi tet na knjiænica, Ljubljana

821.163.6-32

MÖDERNDORFER, Vinko, 1958- Vaje iz tesnobe : enajst zgodb / Vinko Möderndorfer. — 1. izd.— Ljubljana : Mladinska knjiga, 2012. — (Nova slovenska knjiga)

ISBN 978-961-01-2147-3259990784

Brez pisnega dovoljenja Zaloæbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobËitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delovv kakrπnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru doloËil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

/ Vs e bi n a /

Punca brez imena / 7Nina je rekla, da je nima nihËe zares rad / 28

Danes smo sedemnajstega / 45Slovo / 58

Ne morem se veË spomniti, kakšne barve oËi je imela moja mama / 61

Tri sestre / 72SreËa / 89

Obisk / 104Tesnoba / 121Sprehod / 133

Dolga noË / 140

Za tri sestre: Miro, Dušo in Mojco.


P u n c a b r e z i m e n a

i.

Prišel je iz gostilne, ko jo je zagledal.Deževalo je. Pa ne preveË. Nobeden od njegovih prijateljev, s kate-

rimi so se dobivali ob Ëetrtkih enkrat meseËno, ni imel dežnika. Stali so na pragu obmestne gostilne, si podajali roke in gledali v noËno nebo, od koder so kot iz niËesar padale redke kaplje dežja.

Danes je bilo zelo lepo.Kot vedno.Vse smo obdelali.NeËesa nismo.»esa?Naših žensk.Ah! A ni zadosti, da nas doma muËijo?!Se vidimo.Ja. V Ëetrtek. Naslednji mesec.Potem so se odpravili vsak k svojemu avtomobilu. To je bila stara in dobra družba. Dobivali so se že petnajst let.


Klepetali so o politiki. Športu. Ponavljali stare zanimive zgodbe. VËasih tudi kaj popili. Pa ne preveË. Vsi so bili zreli in zaupanja vredni petdesetletniki, šestdeset- in veËletniki … Vsako leto veË.

Ostal je sam na pragu gostilne. Tisti veËer je kar nekaj popil. Pa vseeno ne preveË. Bil je prijetno omamljen. Mehak. Dež, ki je padal iz Ërnega neba, in sladka omotica sta šla zelo dobro skupaj. To so bili trenutki, ko se je zdel svet ljubko žalosten. Ljubka žalost je žalost, ki jo pestuješ, ki jo neguješ, ker je prijetna, ker v njej uživaš. Sam si, vendar samota ne boli. Veš, da imaš dom, kjer je toplo, kjer so suhe brisaËe spravljene v velikih predalih, nogavice, perilo, fletkana trenirka, ki jo boš navlekel na golo kožo, sveža pižama, dišeËa po mehËalcu …, zato ti je vseeno, Ëe te zmoËi dež, Ëe te malce zebe v noge, ker veš, da bo potem vse lepo in spokojno. ObËutek ljubke žalosti, ki pa nima posebnega in enotnega imena, morda bi si ga bilo treba izmisliti, mu je grel telo, ko je stal na ploËniku in so se že vsi prijatelji razšli. Malce užitka v zapušËenosti, trpljenje bi bila prehuda beseda, in malce trepetanja v trebuhu, sladkega utripanja, kot da imaš v sebi gnezdo drobnih metuljev, vse to ga je prevevalo v neznanem priËakovanju … In tako se je skozi dežne kaplje, ki so prijetno padale nanj, poËasi napotil k svojemu avtomobilu.

Preden je sedel za volan, je pogledal navzgor po ulici. Zagledal jo je.V hrbet.Opotekala se je. Pa ne preveË. Vsake toliko jo je malo nagnilo v

levo in potem v desno. Predvsem pa je dež ni motil. Hodila je poËasi, kot da ne dežuje. Pomislil je, da je pijana. Potem je pomislil, da je najbrž kakšna mlada narkomanka, džankica, kot jim reËejo. Kajti, gotovo, bila je mlada. Videti je bila res mlada. »eprav jo je gledal v hrbet, je prepoznal mlado telo. Pravilna postava, ozki boki, lepa okrogla ritka … Lase je imela dolge in gladke. Padali so ji do sre-

de hrbta. Med pasom kavbojk in roza majËko se je belil trak bele kože. Mlade kože. Najbrž jo zebe, je pomisli. Za ta letni Ëas … Takole razkrita … Kot da je pobegnila od nekod … Ali pa je namenoma … tako razgaljena …? V roki je držala rdeËo plastiËno torbico na dolgem roËaju, da ji je opletala okrog kolen in jo ob vsakem opotekajoËem koraku udarila ob stegno.

MogoËe je prostitutka, je pomislil. RdeËa plastiËna torbica mu je dala misliti, in pa njena poËasna, opotekajoËa hoja, kot da se gospo-diËna bolj brez cilja sprehaja, kot pa da bi hotela zares kam priti. Ne, ni kurba, je odkimal. Pri nas ni kurb, mislim, vsaj ne uliËark, mislim, nisem še slišal, da bi bile, mislim. Pri nas je bolj doma prostitucija na poziv, telefonska. Ali pa javne hiše malo ven iz centra. O tem so se pogovarjali pred kakim mesecem. Prijatelji, ki se na to spoznajo, so rekli, da so taksisti pravi naslov, Ëe hoËeš najti takšno javno hišo. Samo taksista moraš vprašati, pa te pelje tja, kjer so punce na prodaj. Vsaka ima svojo sobico, prijeten obËevalni cimer, so klepetali in modrovali, se pri tem hihitali in muzali, mežikali z oËki na vse strani, sami petdeset-letniki, šestdeset- in veËletniki … PlaËaš, opraviš, ali pa ona opravi s tabo, po želji, in to je to. Seveda pa nihËe od njih ni nikoli priznal, da je že kdaj bil tam. In v resnici, skoraj gotovo, je pomislil, nihËe od njegove družbe ni zares bil v takšni hiši. PreveË so bojazljivi. PreveË dobro pospravljeni, z ženami, vnuki in vnukinjami. Pa tudi preveË stari. Najbrž.

Še enkrat je pogledal za punco, ki se je poËasi in brez cilja pre-mikala pred njim, potem je sedel v avto, zaloputnil z vrati, se pripel, vtaknil kljuË v utor pod volanom, prižgal motor, vkljuËil smerokaz, se ozrl Ëez ramo, da bi varno speljal na cesto … in potem je še en-krat pogledal na ploËnik pred sabo … in punce, mlade ženske, ki se je še malo prej majala tam, ni bilo veË. Kam je izginila? je pomislil. NemogoËe! Kot bi se v zemljo udrla. Cesta je ravna. PloËnik teËe ob zidu …


Nikamor ni mogla izginiti. Ugasnil je motor in izstopil. Ležala je na tleh. Padla je. Omedlela. Pogledal je naokrog. Nikjer nikogar.

»Gospa … GospodiËna … Vam je slabo?«PoËepnil je k njej. Prijel jo je za glavo. Pomislil je, da se je mogoËe

udarila … »GospodiËna! PokliËem rešilca?«Odprla je oËi: »Ne,« je rekla, »samo malo poËivam.«Ni vedel, kaj naj stori. Vstal je in še enkrat pogledal po ulici. Kot

da išËe pomoË. Kot da išËe nekoga, ki bo prevzel nase neprijetno situacijo, in bo lahko on hitro odpeljal domov in skoËil v Ëisto, sveže oprano pižamo. Nikogar ni bilo. In prav tisti hip so se iz Ërnega neba usule še debelejše dežne kaplje.

»Ne morete kar ležati tu …« je rekel. »Vas lahko kam odpe-ljem?« Ko je to izrekel, se je ženska brez besed pobrala in ga prijela pod roko. Prikimala je.

O, jebemti! je pomislil. Kurba je. Zakaj nisem raje ostal v avtu.»Prav, odpeljem vas do doma. Samo do doma, gospa …«ZaËutil je, kako ga je pod roko moËneje stisnila, potem ga je

pogledala tik ob rami navzgor, za celo glavo je bila manjša od njega, kar se mu prej, ko jo je gledal v hrbet, ni zdelo, »gospodiËna,« ga je popravila.

»Prav … GospodiËna … Peljem vas.«Odprl ji je vrata avtomobila in ji kot dobro vzgojen gospod po-

znih srednjih let pomagal, da je sedla na sprednji sedež. Ni toËno vedel, ali je pijana. Ni smrdela po alkoholu … Najbrž je narkomanka, je pomislil in neskonËno mu je bilo žal, da je še enkrat pogledal za njo. Potem je sedel za volan, se pripel, zagnal motor, vkljuËil sme-rokaz, pogledal Ëez ramo in speljal.

2.»Kam vas peljem?« je vprašal, ko sta zavila na glavno cesto.

Ni odgovorila. Gledala je nekam v prazno predse. Pogledal jo je. Bila je lepa. In še mlajša, kot je sprva mislil. Še enkrat je vprašal: »Kje stanujete?«

»Ne vem,« je skomignila.O, bog! je vzdihnil sam pri sebi. Kot ateist ni nikoli uporabljal

takšnega vzdiha, samo v res zoprnih situacijah in ta je oËitno bila takšna. Kako jo bom zdaj spravil iz avta? je pomislil.

»Kje vas pa potem odložim …?« je vprašal in se poskušal na-smehniti.

»Kjer koli,« je rekla. »Vseeno mi je.« Njen glas se je prelomil. Kot bi v njej nekaj drobno poËilo.

Ustavil je na križišËu. RdeËa luË. Pogledal jo je. Za hip. Ni želel, da bi bil njegov pogled vsiljiv, kot da si jo ogleduje kot žensko, Ëeprav si jo je hotel ogledati tudi kot žensko … Po licu so ji tekle solze. Neme solze. To ga je zmedlo.

Zelena luË.Speljal je. Proti svojemu domu.Tišina.»Zakaj jokate?« jo je Ëez Ëas vprašal. Ni je hotel vprašati tega.

Sploh ne! Res ne! Ni bil Ëlovek, ki bi tako direktno in brez pred-hodnih zapletanj postavil tako intimno vprašanje. Zdaj pa je vprašanje kar izletelo … Mislil je popraviti: »Oprostite … Pre-veË sem …« iskal je primerno besedo … beseda vsiljiv se mu ni zdela primerna, beseda teËen je bila preveË pogovorna … radoveden spet ni pomenila tega, kar je hotel povedati, ker v resnici sploh ni bil radoveden, bil je zaskrbljen, ja, to bi bila prava beseda, bil je zaskrbljen nad iztekom veËera … Toda trenutek, v katerem bi lahko dokonËal misel, je zamujeno padel v prazno. Zato je raje kar utihnil.

»Nagnal me je,« je rekla Ëez Ëas sama od sebe.


MolËal je, Ëeprav se mu je zdelo, da bi bilo primerno, da bi vpra-šal: Kdo?

»OËe,« je odgovorila, kot bi slišala njegovo neizgovorjeno vpra-šanje, in Ëez nekaj trenutkov nadaljevala, »oËe mojega otroka.«

Prikimal je, Ëeprav je vedno manj razumel. Nagnal jo je oËe njenega otroka?

»Ja,« je rekla, kot da bere njegove misli, kot da se hoËe z njim prepirati, mu nasprotovati z vso silo in trmo, kot otrok, ki ga starši ne pustijo v temno in pozno noË, Ëeprav on ni niË rekel, niË na-sprotoval, niË prepovedal, samo molËal je, pravzaprav je spraševal samo v mislih in ona mu je odgovorila … »Ja! Ven me je zabrisal. Moj tip, s katerim imam otroka, sina, tri leta ima, me je nagnal, pa ne prviË, ven me je vrgel, ker nisem spodobna mama, ker ne znam bit dobra žena, ker ne znam kuhat, ker nisem niti dobra ljubica niti solidna kurba, ker je imel že boljše, ki so znale vse in še veË, ker mi je padel otrok z rok, pa ne na tla, nazaj v stajico mi je padel, ko je bil star nekaj mesecev, in zdaj to poslušam, zdaj imam to servirano vsak dan, ker sem neumna, ker niË ne zaslužim, ker sem grda, ker ne bom nikoli tako dobra kot njegova mama, ker sem se spogledovala z njegovim prijateljem, Ëeprav se nisem, ampak on že ve, on vse ve, da sem navadna nastavljaËa, da mi ni nikoli dovolj, brcnil me je ven, skozi vrata, v rit me je brcnil na stopnicah, kot da sem ciganka, ki je prišla pozvonit na njegov dom, nagnal me je, ker nisva poroËena, sploh ne poroËena, ker se jaz nisem hotela, pa je silil, veËkrat je silil, zato ker sta njegova dva poroËena, jaz pa ne, pa ne, nisem in nisem, in to zato, ker sem vedela, kakšen je … Kam naj grem, kam v pizdo materno!!« je nenadoma vzkliknila in potem utihnila.

Medtem ko je govorila, medtem ko se je iz njenih ust usuval plaz zadrževanih besed, ga sploh ni pogledala. Skozi vetrobransko steklo je med enakomernimi drsljaji brisalcev negibno strmela nekam daleË

v mokro temo, ustnice pa so se ji premikale z vso silo, kot bi grizla besede, kot bi jih izgovarjala kot kletev, njena mala in tanka dekliška usta so utripala v plazu izgovorjenih besed kot v boleËini …

Spet se mu je zdelo, da bi moral nekaj reËi. Se postaviti na njeno stran. Takole nagnati mater svojega otroka na cesto! Pripravljal se je, da bo izrekel ogorËeno misel in potem še naslednjo in na-slednjo: To se ne dela! Jaz bi takšne kaznoval! LoËiti otroka od matere! Nezaslišano!

»Mislil sem, da vam je slabo … ko ste padli tam, na ploËniku …« je na koncu izjecljal.

»In prepriËani ste bili, da sem pijana. In da sem kurba,« ga je prekinila in prviË tudi zares pogledala. Spet je bila rdeËa luË. Tudi on jo je gledal. Njuna pogleda sta se sreËala in ostala tako pripeta drug na drugega nekaj kratkih hipov.

»Ja, mislil sem … Zanašalo vas je …«»VËeraj …«»Prosim?«»VËeraj zveËer me je nagnal. Celo noË in ves dan se potikam

okoli. Mislila sem skoËit v reko.«MolËal je.»Zelena je.«»Reka?« je vprašal in pomislil, da je reka, ki teËe skozi mesto,

res zelena. Zelena reka Urške in povodnega moža. Zelena reka! Zna-menitost mesta!

»Na semaforju!« je rekla in se nasmehnila. Imela je res lep na-smeh. Otroški.

Malo je pomolËal, potem pa se je tudi on zasmejal. Jasno! Zelena na semaforju! Zadaj v koloni je nekdo nervozno potrobil. »Saj grem, že grem!« je vzkliknil in se še enkrat nasmejal. Odkrito. Zares. Kot že dolgo ne, je pomislil.

Documents

Vaje iz tesnobe