Videmčan 3-4 (2015)

2 Velika noč 2015 • 3-4

Velikonočni zajčki ali vstali Jezus?

Zmeraj znova me presenetijo moji veroučenci, ko se pogovarjamo o največjem cerkvenem prazniku, o veliki noči. Prvo, kar jim pade na pamet, so – ZAJČKI!

In takrat se moram vedno znova potruditi, da jim na nji-hov način pojasnim, da je velika noč nekaj povsem dru-gega kot praznik velikonočnih zajčkov. Iskreno, še danes ne vem točno, kakšno zvezo imajo zajčki z veliko nočjo!

In razmišljam, da če bi Jezus danes vstal od mrtvih … kaj bi se zgodilo? Bila bi to novica na prvi strani vseh medijev, mogoče kakšen video, celo kakšen selfi. Nekaj dni bi vsi govorili o tem, novinarji bi hiteli na mesto praznega gro-ba, fotografi bi poskušali ujeti Umrlega - Živega, ezoteriki in energetiki bi se razgovorili o nevidni energiji, astrologi bi govorili o sozvočju vseh ozvezdij v vesolju … Ja, filozofi bi znova razpravljali o večnem življenju in kaj to pomeni

za ljudi in za naš planet, ki je že zdaj prenaseljen, politiki bi nabirali točke ob čim bolj spektakularnih obljubah o ljudskih pravicah do večnega življenja …

Potem pa bi kar naenkrat vse izginilo, umolknilo. Prišla bi druga novica, druga spektakularnost bi prekrila pla-net medijev in … Konec!

A tisto pravo vstajenje se je zgodilo že pred skoraj 2000 leti in novica še zmeraj buri duhove, sega v srce, dviga potrte, povzroči nasmehe umirajočih, solze kesanja pri zapornikih in upanje sredi vojne morije.

Kajti tisto vstajenjsko jutro po veliki noči, po noči vseh noči, ni bilo samo spektakel, ampak realnost, ki še danes razsvetljuje noči človeškega duha in srca. Tisto vsta-jenjsko jutro je bilo jutro odrešenja, neponovljivo jutro, zato je tudi danes novica, ki ni samo novica, ampak je

obenem prisotnost. Prisotnost Vstalega, prisotnost Njega, ki je zaradi nas in naših grehov šel skozi trpljenje in smrt in ju premagal. Jezus Kristus je Odrešenik. Močnejši od smrti! On edini.

V življenju se srečujemo ne samo z eno smrtjo, v vsakdan-jem življenju nas spremljajo mnoge »male smrti«, ki pa znajo pav tako boleti kot velika smrt: slovo od doma, slo-vo od otrok, slovo od šole, neuspeh na delovnem mestu, odhod ljubljene osebe, neuspeli zakon, nerazumevanje … V času žalovanja za vsemi temi in podobnimi stvarmi smo zelo občutljivi, ranjeni v svojih globinah. Že v teh »malih vsakdanjih smrtih« nujno rabimo nekoga, da je ob nas, da je z nami. Rabimo Njega, ki ve, kaj se v nas dogaja in je sposoben našo bolečino spremeniti v drago-cen biser življenja.

Zato je vsakoletno praznovanje velike noči dosti več od praznika »zajčkov«.

Je vera v Kristusa, Vstalega in Poveličanega, v Njega, ki ga nič več ne more premagati, ki mu niti smrt ne more škodovati!

Ali ne bi bilo lepo, če bi se potrudili in našim otrokom prenesli tole veličastno sporočilo?

Da bi namesto zajčkov vedeli, da je velika noč zato VELIKA, ker je premagano vse hudo tega sveta in ker imamo upanje na večno življenje! Poskusimo! Otroci ve-liko več razumejo, kot si mislimo!

VESELO, PONOSNO, BLAGOSLOVLJENO PRAZNO-VANJE VELIKE NOČI VAM ŽELIM! ALELUJA!

s. Emanuela

PO

ŽIR

EK

ZA

DU

ŠO

Bodi misel,ki rada

nasmeje

Sara Capl urednica

Pomlad vedno pride, pomlad ne trpi … Besede iz pesmi, ki so me nagovorile, ko sem iskala navdih za tale uvodnik.

Pomlad je res prišla. Pomlad mogoče ne trpi, ali pač? Trpiš ti? Trpi ON? Kaj pa jaz? Trpim jaz? Odrasla sem. Ampak

bližje, ko so prazniki, kot je velika noč, težje mi je. Z velikim veseljem se vedno rada spominjam vseh priprav na veliko noč, ko sem še živela z mami in sestricama. Še zdaj imam pred očmi dan, kako smo vse skupaj pripravljale košarice,

kamor nikoli nobena ni dala iste barve jajčka, rožica na vrhu prtička ni bila enaka, ali pa je prtiček sam izžareval svojo

belino in to je bilo dovolj. Potem se je bilo treba lepo urediti in pravočasno oditi od doma. Včasih rajši in z dovolj dolgim korakom, drugič s sklonjeno glavo, počasnim, zasanjanim

korakom in besedo »ZAKAJ«. Kaj sem želela sporočiti z besedo trpim? Vse to že nekaj let ni del mene. Odšla sem od doma, prav tako sestra Natalija. Sama ne pripravljam praznične košare, prsti niso več pisanih barv. A vsako leto

pomislim na tisto majhno košarico, ki je MOJA, in katero mi mami vsako leto lepo ponudi, da si jo odnesem k sebi. A je nikoli ne odnesem. Nekako želim, da ta košarica ne odide

od DOMA. Trpim zato, ker pogrešam stvari, ob katerih sem rasla, se veliko naučila, za katere mi je bilo vedno rečeno, da jih bom pogrešala. In res jih pogrešam in še kako bi se rada vrnila v obdobje svojega otroštva. A misel na vse to

me nasmeje. Oko se zarosi in srce upočasni svoj utrip. Je to trpljenje? Ali hrepenenje? Najbrž oboje, v pravi dozi zdravega.

Veselim se nove priprave na veliko noč, ko bo mogoče malo drugače. Mogoče bom lahko nečaku Aljažu pomagala pri pripravi njegove košarice, z njim kuhano jajce pomočila v barvo. Rada bi se spet smejala na ves glas, mu povedala, kaj pomeni rdeče obarvano jajce, zakaj je hren tako hud … Vsega ne bo razumel, ampak čez čas bo in v to tudi verjel.

Dragi moji Videmčani. Želim vam, da se veselite njegovega vstajenja, prihoda velike noči in naj bo beseda trpljenje daleč stran od vaših src.

Jaz pa … Da se opogumim, obarvam kakšno velikonočno jajce, spečem hlebček kruha … In z odprtimi dlanmi sprejmem svojo košarico.

… LE ZAUPAJ … NE OBUPAJ …

4

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

VE

LIK

ON

OČ

NE

MIS

LI

Velika noč in jagodeMogoče bi danes posadila nekaj novih sadik jagod! Stare so se namreč že izčrpale in ne morejo dajati več toliko sadu … Pripravim vrtno orodje in pričnem lopa-tati. Zemlja je zbita in težka. Svoj pečat nanjo je odtisnila dolga zima, prav tako je le-ta vzela s seboj mojo delovno kondicijo. Ampak jagode … Mmmm … Saj so vendar tako dobri sadeži, še posebej tiste čisto prve, ki jih moja hčerka z neizmernim veseljem neučakano pobira, še preden dovolj dozorijo. Če je kakšna jagoda še posebej velika, naju navda s čudenjem. Lepi utrinki minulih spominov privrejo na dan … Topel spomladanski vetrič pa me kmalu prijazno poboža in spomni, da sem pre-kopala komaj dve vrstici, da je zemlja še vedno zbita in da so dnevi sladkih jagod še precej, precej daleč!

Po uspešno prekopani prvi gredici si privoščim krajšo pavzo, sedem in takole razmišljam … Ljudje imamo načeloma vedno raje sadež kakor njegovo sajenje in oskrbo (rezanje, privezovanje, škropljenje). Radi jemo pecivo, odbija pa nas misel na goro umazane kuhinj-

ske posode … Radi se vozimo v sijočih avtomobilih, odveč pa je misel na pranje … Radi bi imeli kužka ali muco, da bi ju božali, odbija pa nas misel na vso skrb, ki jo prinesejo … Ampak brez sajenja ne bo sadežev, brez peke ne peciva in brez požrtvovalne ljubezni ne bo zdravih in srečnih hišnih ljubljenčkov, otrok, moža! To je tista ozka in tesna pot, o kateri govori Gospod, pot, ki terja od nas nekaj žrtve, nekaj nelagodja in morda tudi trpljenja! To je pot v Življenje! In na tej poti ni mogoče, da ne bi kdaj pa kdaj tudi padli (ker živim na precej strmi parceli, to dobesedno večkrat doživim). Pa saj lahko jagode kupimo … Saj lahko hodimo božat tetinega psa … Saj enostavno naročimo torto pri slaščičarki … Ljudje znamo večkrat spretno najti 101 alternativo, da se izognemo žrtvi. Vendar, ali bodo občutki enaki? Ne bo okus kupljene jagode prazen in premalo sladek (da ne govorim o vonju po škropivu!)? Ne bo torti nekaj manjkalo ali pa bo dišala zgolj po margarini? Tetinega psa ne moreš preprosto objeti, ko se ti tako zazdi ali se poleti celo uleči na zeleno travo zraven njega. Vsemu

Velika noč 2015 • 3-4

temu bodo manjkali naš trud, naša žrtev, naša »sol«, kakor pravi Jezus, delček nas samih – naša ljubezen! Trpljenje (če lahko temu tako rečem) bo prineslo in prinaša vsemu v našem življenju nenadomestljivo pol-nost. Kar v življenju pridobimo brez truda, vedno nosi znamko samoumevnosti, nizke vrednosti. Mi smo sol zemlje in naša naloga je izboljševati okus življenja (življenja bližnjih in posledično svojega)! Skrivnost naše soli pa je samo in edinole ljubezen. Pa saj to vsi zagotovo že veste (in vemo), da kakšna bližnjica - namesto vedno striktne strme poti - tu in tam zelo prav pride!

Vsak trud, vsak žrtvovan delček našega časa, ki ga podarjamo nečemu ali nekomu, izgublja ostrino, če je podarjen ali žrtvovan z ljubeznijo. Če imamo nekaj ali nekoga zares radi, potem naša žrtev ni tako težka, prav nasprotno, postaja lahka in znosna … Postane del nas … Zamižim in obraz nastavim spomladanskemu soncu … Misel sreča Gospoda … On je vedno tu, ko si želim srečanja z Njim … Gospod, ampak Tvoja žrtev me vselej presune! Pred Tvojo žrtvijo vedno onemim! Vse moje majhne in večje žrtve so ob Tvoji kot majhni milni mehurčki. Koliko Ljubezni si za nas, zame premogel Ti, da Ti je omilila ostrino biča, trnjeve krone in neznos-nega križa … Da si ves izmučen in osramočen s križa še vedno mogel izlivati Ljubezen in prositi odpuščanja za nas … Da si zavestno daroval za nas svoje življenje!!! Ne le košček časa ali truda! Življenje! In res si – mnoge,

mnoge pritegnil k sebi! Predstavo o bogatem Bogu na pozlačenem prestolu, o vladarju z mogočno palico in o mogočnem kraljestvu na nebu, ki se je slikalo v mislih mnogih ljudi pred tvojim prihodom, si povsem porušil! Prišel si kot reven Učitelj brez svojega doma, da nam podariš Življenje in nas vse pritegneš v svoj objem! Ker Tvoj objem, Gospod, je vse, kar potrebujem, vse, kar si tolikokrat želim in v mislih podoživljam! Tvoj objem je vse, po čemer hrepenim! O Bog, nauči me dajati, kakor si dajal Ti! Nauči me ljubiti, kakor si ljubil Ti! S Teboj vse v meni dobiva nove barve, radost napolnjuje moje srce … Saj Ti si vstal, Ti si svet premagal!!! Ti me imaš zares rad, zelo rad …

Z mislijo na svoja otroka sem z lahkoto do konca pre-kopala tri gredice. Jagode sem posadila, pognojila in skrbno zalila. Nato sem prosila Gospoda, da jih nežno poboža, da nanje razlije svoj blagoslov … Zdaj nastav-ljajo listke soncu in vetru in rastejo, dihajo, živijo … Z majhnim delčkom moje ljubezni bodo spomladi rodile sladke sadeže, s katerimi bom lahko razveselila svoje najbližje in jim tudi tako pokazala, da jih imam rada! In ko ljudem okoli sebe pokažem, da jih imam rada, imam v njih rada tudi Tebe, moj Jezus … Torej bodo vendarle moje jagode tudi Zate …

Natalija Andrejaš

5


VE

LIK

ON

OČ

NE

MIS

LI

6

Na začetku letošnje pomladi me je intervju zanesel k družini Kuselj. Ko sem že razmišljala, kako jih bom v temi iskala po razpotegnjeni Libni, kjer še nikogar ne poznam, sem presenečeno ugotovila, da se nedaleč stran od njihove hiše vsakodnevno vozim v službo že več kot sedem let. Dovolj dolgo torej, da lahko bolje spoznam družino, ki jo kar dejavno srečujemo ob številnih župnijskih prilikah.

Ta večer sta me v svoji kuhinji nasmejano sprejela Jani in Biserka, nato pa še Pika, Jan in Tina. Povedali so mi, da manjka le Matic, ki študira v Mariboru. In ko smo že sedli za družinsko mizo, je nekdo vztrajno praskal po steklenih balkonskih vratih. Z mahajočim repom in radovednim smrčkom me je prišla pozdravit še psička Bučka, ki je nato s slastno nagrado morala nazaj na svoje mesto.

Bistvo vsega je,da smo skupaj

Foto

: dru

žinsk

i arh

iv

Otroške oči so tako iskrivo strmele vame, da so kar same izzvale vprašanje o tem, česa se trenutno najbolj veselijo in kaj radi počno.

Tina: »Najbolj se veselim daril, ker imam zdaj kmalu rojstni dan. Pa tudi jajčk in pomladi, ker se lahko igra-mo zunaj. Z Bučko se lovimo in ji mečemo žogico, ki jo prinaša nazaj. Ko je doma Matic, mi je najbolj všeč, ker lahko plezam po njem, on me pa dviguje. Rada tudi izdelujem rožice iz papirja.«

Jan: »Najbolj se veselim praznovanja z družino. Ko pridejo vsi k nam in se zbere cela družina – babi-ca, dedka, stric, teta, bratranci in sestrične. Skupaj uživamo in se igramo. Všeč mi je naša družabnost. Rad počnem veliko stvari. Trenutno imam najraje igrice na


7

Foto

: dru

žinsk

i arh

iv

računalniku.«

Pika: »Najbolj mi je všeč, ko se za večje praznike zbe-remo skupaj iz različnih koncev. Ker pridejo iz Zagorja, Domžal in Vrhnike, si imamo veliko povedati. Kaj rada počnem? Vsega po malem. Rada sem zunaj, najraje pa sem s prijatelji. Ko čakamo po šoli, ko gremo v glasbeno šolo ali na treningu klepetamo o vsem, o čemer se da pogovarjati. Najtežje pa čakam šmarnice.«

Biserka: (se nasmehne) »V času šmarnic ni nikoli treba reči: »Gremo k maši.« Vedno sami kličejo s trenin-gov: »Mami, pridi pravočasno, da gremo k maši!« Če začneš že pred veliko nočjo in nadaljuješ s šmarnicami, prideš s to pozitivno energijo do poletja.«

Postni čas nas uvaja v veliko noč. Kako v vaši družini preživite ta čas?

Jani: »Jaz sem manj na računalniku.«

Biserka: »Pogovarjamo se o predlogih in kaj nam ti prinesejo. Potem si postavimo izzive in se zanje odločimo. V tem času se več pogovarjamo, v družini se igramo igre s kartami. Najbolj mi je všeč igra King Artur, ki jo je iz pozabe prinesel Matic in nas čisto okužil z njo.«

Jan: »Če smo vsi, pa se igramo tudi Enko ali Jangle speed. Ta je fina, samo moraš biti hiter.«

Tina: »Pa včasih se pri njej poškodujemo.«

Jani: »Ker moraš biti hiter.«

Pika: »Letos sem se odločila za poseben izziv. V šoli se malo pogovarjamo, ker so vsi na telefonih, zato sem se odločila, da bom tisti čas preživela s sošolci. Ko so videli, da se res pogovarjam z vsakim, so se odzvali. Zdaj se kot razred bolj pogovarjamo in smo bolj povezani med sabo. Spet smo ugotovili, da imamo veliko tem za pogo-vor, zato so odmori prekratki. Drugače pa je vsak zase na svojem telefonu in se sploh ne pogovarjamo.«

Biserka: »Tudi sama opažam veliko odtujenost med ljudmi. Ko jih opazujem, se sprašujem, zakaj hodijo skupaj na kavo, če pa so medtem osredotočeni vsak na svoj telefon.

Pri nas v postnem času dajem poudarek temu, da se vse bolj umiri in da smo skupaj kot družina. Vedno znova me nagovarja misel, da naj se spomnim, zakaj je Jezus

sploh umrl. Zato, da si človek za človeka. V družini. V krogu. Da se ponovno zaveš, da je treba upoštevati tudi druge. To ni vedno lahko, se pa tega veselimo. Zdi se mi, da se v tem času začneš umsko in miselno prebujati z naravo in greš z drugačnim zavedanjem naprej. Da te takoj ne potegne naglica vsakdana.«

Že prej so otroci omenili, da se veselijo družabnosti, ki vas povezuje za velikonočne praznike. Kako še drugače izgledajo ti dne-vi?

Biserka: » Kadar delamo take stvari, smo po navadi vsi doma.«

Jani: »In vsak ima svoje delo. Medtem ko gredo ženske na veliko noč k maši, midva z dedijem pripraviva bogat zajtrk, na katerem je vedno zelo lepo dekoriran

VE

LIK

ON

OČ

NE

M

ISL

I

8


velik krožnik sveže zelenjave. To zelo rad počnem. Bistvo vsega pa je, da smo skupaj!«

Ste številčna družina z veliko dejavnostmi. Kako vam uspe krmariti z njimi? Kako naj- deta čas zase, za svojo dušo?

Jani: »Prvih 14 dni v septembru je kar šok. Potem pa se utiriš.«

Biserka: »Naši otroci so navajeni, da sem doma. In ko pridejo iz šole, pripovedujejo o tem, kaj se je dogajalo. Bili bi zelo žalostni, če ne bi bilo nikogar, ki bi opazil, da so žalostni.«

Jani: »Čeprav so štirje, so med sabo zelo različni. In ni enega recepta, po katerem bi vzgajal vse.«

Biserka: »Večkrat v letu si vzameva pavze. Tudi pred božičem in v postnem času vikende bolj posvečamo sebi. Pa ne, da ne bi šli v družbo. V tem času gledam, da se malo osamiš in spraviš v balonček. Da se umiriš. Med tednom greva z Janijem večkrat na sprehod, da imava čas za sproščen pogovor. V januarju pa za nekaj dni

odideva sama na dopust. Takrat za otroke skrbi moja mama.

Jani: »Zame so zelo pomembne tudi vsakoletne družinske počitnice za prvi maj in potem še en poletni mesec, ki ga preživimo v šotoru na Rabu.«

Vsi otroci pa tudi obiskujejo glasbeno šolo.

Jani: »Matic je igral kitaro, Pika igra violino, Jan har-moniko in Tina saksofon.«

Biserka: »Zdi se mi velika prednost, da si otroci raz-vijajo še drugo stran možganov, zato jih podpiram pri tem, če želijo v glasbeno šolo. Vsakega pa tudi spodbu-jam, da si izbere en šport in vsi so pri skavtih. Tako si razvijajo različne veščine. Doma pa ima vsak tudi svojo obveznost – pomivalni, pralni in sušilni stroj.«

Pika: »Zadolžitve si menjamo in se ne upiramo. Nima smisla. Naredimo, pa je.«

Biserka: »Moj moto je, da imam vse prav. Če pa me lahko prepričaš, da imaš ti prav, pa je seveda lahko po tvoje.«

Pika: (smeje) »Samo, da pri njej nikoli ne veš, kdaj bo rekla ja, kdaj pa ne.«

Medtem ko so otroci že spali in je dež v večkratnih in-tervalih škrebljal po oknu nad mizo, smo še vedno sproščeno klepetali o vseh mogočih rečeh. Pri tem se nam je pridružila tudi Bučka, ki se je nežno smukala med našimi stoli in prosila za svoj kanček pozornosti.

Tako kot Boter mesec iz Zvezdice Zaspanke smo se tudi mi strinjali, da ima vsaka reč svoj prostor na nebu in da se vse dogaja ob pravem času. Le začutiti ga moraš in se odločiti zanj.

Pogovarjala sem se Martina Makovec Žagar

je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi. Ureja ga uredniški odbor: Špela Černič,

Sara Capl, Tomaž Petan, Martina Makovec Žagar, Urban Lesjak

in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič.

Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: KolorTisk, Krško. Naklada: 900 izvodov.

Spletno mesto: Videmcan.SI.

9

Velika noč kot največji praznik krščanske vere obilno zareže v vsako celico prenekatere krščanske družine in s tem očisti rane preteklosti in preizkusi, še raje preveri, mojo, tvojo, našo pripravljenost na velikonočni blagoslov.

Prevetri celoten postni čas, vse odpovedi, dobra dela, skupno molitev, kesanja … Pravzaprav me kot kristjana preizkuša. Ali bom opravil z vsemi »obveznostmi« in nato stopil pred vstalega zveličarja?

Sem mož in oče, duhovnik svoje družine. Ob pomoči svoje žene in mame najinih otrok, se borim, da ohranim družino v »popolnih« okvirih. V času, ki se spopada z nenormalnimi idejami, predlogi, odločitvami …

In kako ob vsem tem ohraniti trezno glavo, zdravo presojo in pričevati za resnico, da nas je nebeški oče ustvaril kot može in žene, kot očete in matere in ne kot oštevilčene starš-e? In nam podaril otroke, ki so ustvar-jeni kot fantje in dekleta, od spočetja do smrti. Moški smo moški in ženske so ženske. Zato se veselim teh raz-

lik in jih cenim.

Ja, ko pogledam vase, premerim postno pripravo, in ko opazim še nasmeh na obrazih v svoji družini, potem vem, da se je še kako izplačal vsak napor, vsaka zdra-vamarija, vsaka beseda, vsak podpis, vsako dobro delo …

Da bomo v velikonočno jutro vstali kot velikonočna družina, brez starih spon, tegob in bremen, da bomo umrli v svojih slabostih, nato pa zazrti v obličje najvišjega veselo izrekli, da smo dober boj izbojevali, tek dokončali, vero ohranili.

In jo nosili tistim, ki je še ne vidijo, razumejo, zaznajo …

Tomaž Petan

Velikonočna družina


10 Velika noč 2015 • 3-4

Nov obraz. Veliko zgodb življenja. Iskren nasmeh. Iskrive oči. Močan stisk roke.

V veliko veselje mi je bilo spoznati gospo Marijo Petan, gospo, ki je v 91. letu in izgleda čudovito. Minute pogo-vora so kmalu dohitele uro in še malo čez. A verjemite, če bi le čas dopuščal, bi še poslušala. Veselila se je pogovora, veselila, da lahko deli svoje spomine.

Navdušeno sem sedela ob njej, opazovala njen obraz, ki je toliko povedal, tudi če ne bi govorila. Obrazne gube, ki so me vedno navduševale pri babicah in dedkih. Ne vem zakaj. Ja, mogoče kažejo starost. A meni vse drugo kot samo to. Kažejo ljubezen, skrbi, trpljenje, veselje, upanje, strah skozi življenje. Gospa, ki še vedno sama poskrbi zase, obdeluje svoj vrtiček, opazuje svoja pravnuka, kako igrata košarko pred domačo hišo, me je najbolj ganila z besedami, ko je omenila svojega pokojnega moža. »Moj lubi«, ki si po tolikih letih še vedno zasluži ta naziv. Tisti pravi, edini, s katerim sta si delila dobre in slabe drob-tinice skupnega življenja.

Govorili sva o veliki noči. Kako je bilo nekoč, kaj je drugače sedaj. Velika noč ji pomeni veliko, rojstni dan, ki pa se drži tega pričakovanja, pa samo še dodatno popestri.

A naj spomine, ki jih hrani v sebi, deli z vami: »Kot otro-ci smo k maši redno odhajali vsi. K prvi maši so vedno

Spoštljivo v praznik

VE

LIK

ON

OČ

NE

M

ISL

I

Foto

: dru

žinsk

i arh

iv

odšli mama in brat. K drugi pa so odšli teta, drugi brat in jaz. Na cvetno nedeljo ni bilo veliko razkošja pri bu-taricah. Teta so vedno nabrali pušpan, malo božjega drevca in dodali nekaj mačic za lepši izgled, in to je bilo dovolj. Cvetni teden je bila velika priprava na prazno-vanje. Trli smo orehe, na zemlji nismo smeli delati, dom smo nadvse lepo očistili, pekli smo potice. Na veliko so-boto in nedeljo smo kleče molili rožni venec. Pred in po jedi pri mizi smo zmolili angelsko češčenje. Na ta pose-ben praznik smo se tudi lepo oblekli, včasih dobili nova oblačila. Ko sem bila dovolj pri močeh in malo starejša, sem se s prijateljico že lahko pridružila skupini žensk, ki so na ta velik praznik nosile “korbe” na glavi. To je res poseben trenutek in pravo doživetje. Ko pa sem postala mamica, smo vsi skupaj odhajali k drugi maši. Otroci so zrasli, oni obdržali navado za drugo mašo, sama pa sem začela obiskovati prvo, saj sem potem imela čas narediti sveže rezance, ki so bili navada, da so se delali ob ne-deljah. Ob tem lepem, cvetočem prazniku vsem skupaj želim veliko miru, da bi se imeli radi in si znali med se-boj odpuščati, ker nas to dela dobre kristjane.«

Na obisku sem bila Sara Capl

Nedavno je papež Frančišek nepričakovano določil na-slednje leto za sveto leto usmiljenja in ob tem dejal:

»Bog je resnično ‘bogat v usmiljenju’. Poklicani smo gledati onstran, staviti na srce, da bi videli, koliko velikodušnosti je nekdo sposoben. Nihče ne more biti izključen iz Božjega usmiljenja. Vsi poznajo pot, ki vodi vanj, in Cerkev je dom, ki sprejema vse ter nikogar ne zavrne.«

Koliko smo v resnici velikodušni in usmiljeni drug do drugega v naši družini?

Ali smo se sposobni brezpogojno sprejemati ali se kar naprej trudimo, da bi drug drugemu čim bolj »prilepili« svoja pričakovanja in svoje podobe?

Kolikokrat si celo v imenu ljubezni želimo malo boljšega moža/ženo, malo bolj pridne otroke – in otroci malo bolj moderne starše?

Kolikokrat znamo težko besedo zamenjati za nežen objem?

Kolikokrat uspemo »slab« šolski dan otrok skupaj po-zabiti v sončnem popoldnevu, ki dviguje obraz v svetlo nebo, bežeče oblake ali žareče cvetlice?

Kolikokrat znamo ali uspemo drug drugega »pocar-tati« in si ne šteti napačnih korakov, napačnih besed, napačnih dejanj …

Kolikokrat nismo čisto nič ocenjevalci in sodniki, celo ne vzgojitelji, ampak samo preprosto usmiljeni, radodarni in ljubeči?

Nič zahtevneži in tirani, ampak tisti, ki svoje najdražje popolnoma sprejemamo?

»Vsi poznamo pot,« pravi papež.

Vsi si želimo dom, kjer bomo sprejeti in varni.

In včasih je vse, kar potrebujemo drug od drugega: roka za držanje, objem za bližino in srce za razumevanje.

(Iz uvoda v družinsko sveto mašo) pripravila torkova zakonska skupina

Težko besedozamenjati zanežen objem

Foto

: dru

žinsk

i arh

iv


IZ Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA

12 Velika noč 2015 • 3-4

V soboto, 28. 3., je v naši župniji potekal postni oratorijski dan. S peščico animatorjev in otroki smo se v jutranjih urah zbrali v cerkvi in začeli naše druženje z veselo in razigrano pesmijo ter z jutranjo molitvijo, ko smo prosili za blagoslov našega oratorijskega dneva.

Animatorji so otroke kasneje popeljali v tri delavnice. Ena izmed delavnic je potekala na tržnici na Vidmu, kjer so si otroci najprej ogledali zanimivosti, ki jih je ponujala praznično pripravljena tržnica z vsemi ponudniki do-brot, potem pa so si izdelali vsak svojo butarico, ki nas je spomnila na Jezusov slovesni vhod v mesto Jeruzalem. Drugi dve delavnici smo pripravili v našem župnišču. Tu so otroci pokazali svojo ustvarjalnost pri izdelovanju velikonočnega zajčka in svoje veroučno znanje pri

Velikonočni oratorijski dan

premagovanju vprašanj velikonočnega kviza.

Pred sklepom oratorija smo se najprej okrepčali z malico in se še za trenutek poigrali pod toplim spo-mladanskim soncem na župnijskem travniku. Veseli in nasmejani smo se ob koncu zopet podali v cerkev, kjer smo blagoslovili naše izdelke in sklenili, da bomo tudi mi Jezusa vselej z navdušenjem sprejeli medse, kadar se nam bo približal v molitvi, v hostiji ali v prijatelju na poti. Iskrena beseda zahvale pa gre seveda vam anima-torji: Nina, Anemari, Adrijana, Jurij, Anej, Matic, Denis, Sara, Ana, Ela in Tanja. Vaš darovan čas in trud je bilo navdihujoče opazovati, kakor tudi smeh in zadovoljstvo otrok, ki so vam bili zaupani.

Urban Lesjak

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

13

Vsak dan se na svojstven način učim biti usmiljena do bližnjih. Ko začutim, da so žalostni, ko začutim, da jim nekaj ne gre prav, ko začutim, da jih boli krivica, ko začutim … ko začutim tisto žalost, tisto lakoto po pozor-nosti in bližini – dobim priložnost, da se razodenem. Lepo je, če smo dobri in sočutni drug do drugega. Topli so naši odnosi in vse skrbi so manjše, če se potrudimo in smo čuječi za čutenje drugega. Prijetni so dnevi, ki jih zaključimo z dejstvom, da sem se tisti dan potrudil za nekoga, da sem nekaj dal, naredil, nekaj malega po-vedal, da sem zmogel iskreno izreči nekaj toplih besed, ki zdravijo: hvala ker si, rad te imam, ponosen sem nate … tistih nekaj malih gest človeške topline. In delček teh znamenj, s katerimi si vsak dan pokažemo, da poskušamo biti usmiljeni, da si pripadamo, v družini, v župniji, v skupnostih, prinašamo na oltar.

Prinašamo srce. Srce je tisto prvo, ki začuti praznino sočloveka, zato ti prinašamo na oltar vsa dnevna čutenja, vse dnevne trenutke, s katerimi v srcu začutimo, da moramo narediti korak do bližnjega, do človeka.

Prinašamo ti besedo. Danes živimo v poplavi besed, ki so spregovorjene kar tako in mnoge izmed njih izzvenijo

Blagoslovi, Gospod,naše družine!

v prazno. Besede, s katerimi si izražamo pripadnost v družini in v skupnosti, so tople besede in danes ti jih prinašamo na oltar z obljubo, da bomo z njimi modro ravnali.

Prinašamo ti mobitel. Tako se živi, da so trenutki, ko smo dejansko skupaj, redki. Pa vendar. Tudi signali so tisti, ki nas povežejo tudi takrat, ko smo prazni na drugi strani telefona in pričakujemo razumevanje in toplino osebe, ki nas pokliče. Polagamo ti na oltar vsa tista drob-na sporočilca, s katerimi se dnevno povežemo .

Rožni venec. Ko utihne srce, ko izzvenijo besede v praz-no, ko smo na robu obupa in nimamo moči, da bi si v odnosih pokazali sočutnost, da bi znali biti usmiljeni do drugega … pridejo besede molitve. Z njimi nas vedno povežeš in v njih vedno spoznamo, da smo tu, v tem trenutku zato, da smo usmiljeni drug do drugega, da živimo za to, da pokažemo, da znamo ljubiti in vse te molitve povezovanja prinašamo na oltar.

(Iz uvoda v darovanje pri družinski maši) pripravila torkova zakonska skupinaFo

to: M

iloš K

ukov

ičič

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

14 Velika noč 2015 • 3-4


Družina. Gnezdo? Varno zatočišče? Skupnost? Maj-hna Cerkev? Temelj družbe? Mesto popolne sprejetosti? Svetišče Svetega Duha? Kraj odpuščanja? Zavetje?

O vsaki od teh tem in še o marsikateri bi lahko razmišljal ob pojmu družine. Vsako leto. Letos pa mi ob besedi »družina« misli vznemirjeno in begajoče švigajo sem in tja.

Pred nekaj tedni smo z birmanci in animatorji preživljali drugi letošnji birmanski vikend. Igrali smo se parlament ... in seveda je tudi v tistem našem parlamentu bila na dnevnem redu sprememba zakona o zakonski skup-nosti in družinskih razmerjih ... spremembe zakona ni-smo izglasovali ... Zanimivo ... s presenetljivo treznimi in premišljenimi argumenti ...

Kaj se potem spremeni, da pa aktualna »moderna« ide-ologija najde tako na široko odprta vrata v misli mladih ljudi, srednješolcev in študentov, ki v veliki meri povsem drugače gledajo na družino, kot mi? In to ne le mladi, ki bi

Misli o družiniObsojati ideologijo, ljubiti človeka

odraščali daleč od dobre družine ali oznanila krščanskih vrednot. Kaj se spremeni v glavi mladega človeka danes? Je to zgolj najstniška upornost? Uspešnejša in prepričljivejša nova ideologija? Ali pa je preprosto nekaj »v zraku«?

Da je nekaj precej narobe, sem s skrbjo ugotovil, ko sem oblikoval povabilo na letošnjo družinsko mašo ob tednu družine. Ko sem se lotil oblikovanja vabila, sem zbral na namizju vrsto lepih družinskih slik, s katerimi sem na-meraval »ilustrirati« vabilo na to naše srečanje ... In sem pričel tehtati in izločati vse tiste, ob katerih se mi je zdelo, da bi naključen prejemnik morda pomislil, da se želimo nocoj iti kake ideološke boje in prepričevanja. Končno sem izločil vse lepe družinske slike. Ujej! Kaj pa je to?

Zaskrbelo me je. »Družino«, nekaj, kar je bilo še pred pol leta pojem varnosti, topline, skupnosti, ljubezni, podar-jenosti in otroštva, smo v tako kratkem času tako silno obremenili, da razmišljam, ali lahko k vabilu na družinsko sveto mašo prilepim sliko »tradicionalne« družine, če naj

MIS

LI

O D

RU

ŽIN

I

jo tako imenujemo. Ali bo imela ideološki predznak, če bosta na njej ata in mama? A se bo zato čutila priza-deta in nenagovorjena mamica samohranilka? In koliko naj bo na sliki otrok? Ali naj bo sploh kakšen? Ali bosta ob ljubkih otrocih na sliki prizadeta mož in žena, ki že dolgo hrepenita po otroku, pa ga verjetno ne bosta nikoli dočakala?

Nazadnje se je na vabilu znašla risanka družine, ki se mi je zdela preprosto simpatična in taka, da prej privabi na obraz nasmeh kot kako težko vprašanje.

Morda pa ni narobe, da smo ob vseh vprašanjih, ki se zastavljajo ob družini, postali bolj občutljivi. Vemo, da je veliko družin v stiski. Tudi brez novega zakona o zakonski skupnosti. In kristjani smo najprej poklicani biti občutljivi, sočutni in ljubeči. Cerkev mora biti prvo okolje, kjer se vsa-kdo počuti sprejetega, ljubljenega in dobrodošlega.

Pa to naše župnijske skupnosti niso vselej. Tudi v našem občestvu smo se že spraševali, ali je nekdo primeren, da pride v cerkev, ali je primerno, da nekdo drug poje na koru, ali je primerno, da prinese svojega otroka h krstu.

In kako bo čez nekaj let? »Kako se bosta počutili dve part-nerki, ki bosta čez dve leti prišli v našo cerkev v nedeljo k maši skupaj z majhnim otrokom?« je na srečanju ene od zakonskih skupin izzval razmišljanje eden od članov skupine v minulem tednu.

Da, počutiti se bosta morali sprejeti. Ali pa je z nami nekaj narobe.

Upam, da pravilno razumete moje sporočilo in namig.

Ko se zavzemamo za vrednoto družine ... moramo raz-likovati med ideologijo in osebo.

Tako kot je pri grešnosti treba razlikvovati med grehom in človekom. In če je greh pravilno obsoditi, je človeka treba vselej ljubiti. Pomislimo na Jezusa in grešno ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju in jo privlekli pred Jezusa. »Poj-di in odslej ne greši več,« je Jezus obsodil greh. Obenem pa se je ob njem čutila tako ljubljeno in sprejeto, da je preo-stanek svojega življenja postala ena njegovih najtesnejših učenk in sodelavk.

Obsoditi greh. Sprejemati človeka.

Prav tako je pravilno obsoditi moderno ideologijo, ki je vodila naše poslance v oblikovanje novega družinskega zakona, ob tem pa moramo sprejemati in bomo morali sprejemati vsakega človeka, ne glede na to, kaj misli, kaj čuti, kako je usmerjen in v kaki skupnosti živi.

Cerkev je in mora biti ljubeča mati, ki sprejema vsakogar. To ne pomeni, da se strinja z vsakim življenjskim stilom. Ne. A sprejema vsakogar, je sočutna, mu pomaga in ga želi voditi za roko, da bi rasel v svojem človeškem dosto-janstvu.

Ko se borimo za vrednoto, ko se borimo proti ideologiji ... Moramo biti pri tem zelo previdni, da ne bi dajali tudi najmanjšega vtisa, da sovražimo kakega človeka ali sku-pino ljudi, da preziramo kogar koli ... In včasih pri tem nismo dovolj previdni.

Je prav, da se na vsak način borimo za to, da pojem družine v družbi ostane rezerviran za skupnost moža,

VE

LIK

ON

OČ

NE

M

ISL

I

16 Velika noč 2015 • 3-4


Zgodbi četrte in pete postne nedelje sta dokončali pravljični postni čas, ki smo ga letos uži(va)li verniki na Vidmu.

POGANJKI NA DREVESUNekoč je bila majhna vas. Tako majhna, da je sploh ni bilo na velikih državnih zemljevidih. Tako majhna, da je imela en sam trg, na katerem je rastlo eno samo drevo. Toda ljudje so imeli radi vas, prav tako njen trg in drevo. Orjaški ombu je rastel prav na sredi trga. Bil je središče vaškega življenja. Tam so sklepali pomem-bne posle, sprejemali odločitve o vasi, se dogovarjali za poroke in se spominjali mrtvih.

Nekega dne pa se je zgodilo nekaj nenavadnega in čudovitega: na stranski korenini je iz nič pokukala zelena vejica z dvema listoma ter se obrnila proti son-cu. Bil je poganjek. To je bil prvi poganjek na ombuju, kar je kdo pomnil. Vaščani so imeli mešane občutke. Eni so bili navdušeni nad novim poganjkom, drugi so menili, da novi poganjek prinaša samo težave. Stražar ombuja je kmalu oznanil: “Mislim, da je

V postu ti povem zgodboDRUGI DEL

žene in njunih potomcev, tako kot je to po naravnem redu? Absolutno prav je!

Je prav, da sprejemamo vsakega človeka in da z dobrohot-nostjo pokažemo dobrodošlico prav vsakemu človeku v cerkveni skupnosti? Nujno in neobhodno potrebno!

Kot nalašč nas je prav v teh dneh spet prijetno presenetil naš papež ... in kakor bi odgovoril prav na naša številna vprašanja, je naznanil, da bomo jeseni pričeli obhajati iz-redno sveto leto, ki se bo imenovalo leto Božjega usmiljen-ja.

Kako čudovito! Vsi ga potrebujemo. Vsi!

Razprimo jadra duha, naj naše družine Božje usmiljenje okrepi v medsebojni zvestobi, ljubezni in podaritvi. Naj dvigne, okrepi in opogumi vse družine, ki so v kakršni koli stiski ali preizkušnji. Naj jim pokaže pot preko velikega petka, da se bodo spet veselili velikonočnega jutra. Naj razsvetli našo domovino in vse odgovorne v njej, da bodo prepoznavali, kaj je v resnici dobro in prav. Naj objame naše otroke in mlade, ki bodo jutri stopali na pot ustvar-janja lastnih družin. Naj vse ljubeče varuje.

Mitja Markovič (iz razmišljanja med družinsko sveto mašo)

17

ombu zbolel in bo morda umrl.”

Tega dne se je med večernim sprehodom razvnel prepir. Nekateri so govorili, da so vsega krivi poganjki. Njihovi razlogi so bili jasni: dokler se niso pojavili, je bilo vse v najlepšem redu. Tisti, ki so poganjke zagovarjali, so go-vorili, da prvo nima zveze z drugim, in da bodo poganj-ki nadomestili staro drevo, če se mu bo kaj zgodilo. Tako sta se oblikovali dve jasno ločeni skupini. Prva je dajala prednost staremu ombuju, druga pa novim poganj-kom. Še sami niso vedeli, kako je razprava postala vse bolj razvneta, skupini pa vedno bolj sprti.

Prerekanje se je vedno bolj in bolj sprevračalo v spor, spor v prepir, v katerem niso manjkali niti vpitje, žalitve in brce. V naslednjih dneh se je življenje v vasi popol-noma spremenilo. Obe skupini sta skušali pridobiti čim več članov in podpore, zato so o svojih prizadevanjih obvestili vaščane in vsak, ki se je pridružil eni skupini, je postal sovražnik druge.

Nazadnje so se na smrt sprte strani odločile, da za mnenje vprašajo mirovnega sodnika, sicer duhovnika v vaški cerkvici. Razsodil naj bi naslednjo nedeljo ...

Stari, modri mož je bil prav ta deček, ki je ustanovil vas, razporedil ulice, razdelil zemljo in seveda posadil ombu. Vsi so ga spoštovali. Mož se je trudoma povzpel na oder in spregovoril: “Bedaki! Ne zavedate se svoje zmote in ne eni ne drugi nimate prav. Ombu ni kamen. Živo bitje je in tako kot vsa živa bitja ima svoj življenjski cikel. Ta cikel pomeni tudi, da daje življenje tistim, ki ga bodo nasledili, se pravi, da poskrbi za poganjke, iz katerih bodo zrasli novi ombuji. Toda, vi, bedaki, poganjki so le poganjki. In zato ne bi preživeli, če bi ombu umrl, om-bujevo življenje pa ne bi imelo smisla, če se ne bi moglo podaljšati v novo življenje.

Zagovorniki? Saj vam je samo še do uničevanja. Pri tem pa ne opazite, da boste s tem, ko uničujete za vedno uničili tudi vse, kar nameravate ubraniti. Premislite. Ni-mate več veliko časa.”

OMBUJEV NAUKTudi mi se lahko učimo od ombujevega drevesa. Lahko se naučimo, da se resnično duhovno živi tako, da se ved-no znova doživi veliko noč, to pa pomeni, da greš skozi smrt in vstajenje. Da si sposoben v nečem umreti, se odpovedati, darovati, da bo vstalo nekaj novega. Prav je, da me življenje pripelje do točke, kjer nekaj umira in se rojeva novo, ko sem se pripravljen odpovedati kdaj tudi svoji volji, svojemu človeškemu ponosu, s katerim gremo skozi življenje in sem odprt novim držam.

ZGODBA O BRAZGOTINCUV plemenu Črna noga je nekoč živel reven deček, čigar oče in mati sta umrla in ni imel prijateljev, ki bi skr-beli zanj. Prijazne Indijanke so skrbele zanj in mu da-jale hrano in obleko, ki so jo lahko pogrešale; možje so mu dovolili, da je z njimi odhajal na lovske pohode in ga naučili izdelovati lesoreze, kakor so učili svoje otroke. Deček je odrasel v močnega fanta in možje so govorili, da bo nekoč velik lovec. A ko je bil še deček, se je na lovu spopadel z grizlijem, se z njim pogumno boril in ga nazadnje tudi pokončal. Med bojem pa mu je medved zasadil kremplje v obraz in mu raztrgal lice. Ko se je rana zacelila, mu je ostala grda brazgotina, zato so ga poimenovali Brazgotinec.

Fantu ta hiba ni pomenila veliko, vse do trenutka, ko se je zaljubil v lepo hčerko svojega poglavarja. Vedel

VE

LIK

ON

OČ

NE

M

ISL

I

18

se je po lahki in hitri poti vrnil domov v poglavarskih oblačilih. Ljudje ga najprej niso prepoznali, le deklica je z vzklikom skočila takoj k njemu, saj je videla, da je brazgotina izginila in vedela je, kaj to pomeni. Še isti dan sta se poročila in poglavar je dal hčerki velik vig-vam. Srečno sta živela mnogo let.

VSI SMO BRAZGOTINCIMorda na našem obrazu res ni brazgotine, a na nek drug način smo vendarle vsi “Brazgotinci”. Dejstvo je, da ima tudi naš obraz, naša duša, naša oseba, vsak človek, tudi svojo temno plat. Vendarle pa to še ne pomeni, da si preklet, še manj, da si zavržen, obsojen na životarjenje in nevreden lepote življenja, sreče, ljubezni. Mogoče nas v to prepričuje ta svet, ljudje, ki smo si drug drugemu najstrožji sodniki. Naš Oče si tega vsekakor ne misli. Tone Pavček je zapisal: “Vsak otrok je svoji mami lep, najlepši.” Tako nas vidi tudi naš “bog sonca”, naš Stvarnik in naš Oče. On ne samo, da nas vidi kot lepe, vredne ljubezni, on nam pomaga, da se lahko vzljubimo tudi sami, da se rane zacelijo, da v tem postnem času doživiš objem, da objameš končno samega sebe. Ali znate odpustiti? Ali znate pozabiti? Ali lahko rečete komu: “Je že dobro, tudi ti si samo človek, pridi, da te objamem.” Potem je čas, da se tudi sami vrnemo v objem, da doživimo to najlepše, kar se da doživeti, da objamemo sebe, da se v tem postu spravimo sami s se-boj, zaživimo v miru odpuščanja sebi in drugim, da se ozdravimo in z novo ljubeznijo stopimo vase, h Gospodu in nato nazaj v življenje k drugim.

Urban Lesjak

je, da roko poglavarjeve hčere dobi samo najlepši in najspretnejši ter najpogumnejši lovec v plemenu. Sam ni imel ničesar velikega, kar bi lahko ponudil deklici, za povrhu pa je na obrazu nosil grdo brazgotino, ki ga je zelo kazila. Brazgotinec je obupoval in preprosto vedel, da takšen, reven in zaznamovan z brazgotino nikoli ne bo mogel poročiti poglavarjeve hčere in tako nikoli ne bo resnično srečen. Svojo ljubezen je zaupal deklici in tudi ona mu je izpovedala svojo. A poroka je bila še vedno nemogoča. Po verovanju plemena je namreč sam bog sonca prepovedoval poglavarjevi hčeri, da bi se poročila z nepopolnim moškim. Deklica je prosila in Brazgotinec je obljubil: “Šel bom, poiskal boga sonca in ga prosil, naj te odveže zaobljube, naj se naju oba usmili.”

Brazgotinec se je podal na dolgo in nevarno pot. Vsako jutro se je odpravil naprej in upal, da bo morda ta večer našel velika zlata vrata, ki so vodila v svetlo deželo boga sonca. Minili so tedni in meseci in Brazgotincu se je zdelo, da je kljub naporu vedno dlje od cilja. Celo podvomil je, da njegov cilj, bog sonca, zares obstaja. Po srečnem naključju je vendarle vstopil v svetlo deželo samega boga sonca in ga tudi poprosil: “V svoji deželi ljubim dekle, ki je hčerka poglavarja. Sam sem reven in iznakažen, grd na pogled, a ona me je priprav-ljena ljubiti tudi takega, če ti dovoliš.” Sončni bog se je nasmehnil in ljubeznivo pogledal Indijanca. “Vrni se,” je rekel, “in vzemi to dekle za ženo. To je moja volja in v dokaz ji reci, naj te pogleda in se prepriča, kaj je gospodar sonca storil s tvojim obrazom.” Bog sonca se je nežno dotaknil njegovega obraza in brazgotina je v trenutku izginila. Indijanec, nič več Brazgotinec,



19

Karitas je Ljubezen. Karitas je dajanje, iskanje in odpiranje! Dajanje – ne samo materialnih dobrin; tem darovom moramo pridružiti sebe, svojo ljubezen. Če pomagamo človeku najti rešitev iz obupa in žalosti; če mu pomagamo najti izgubljenega Boga ... tudi to je Karitas.

Karitas so tudi številke. Opravljene ure prostovoljnega dela, zbrana in razdeljena sredstva.

Zbrana sredstva:Prispevek Občine 595,00 €Prispevek podjetij 900,00 €Zbrana sredstva (koncert, adv. venčki) 2.141,00 €Nabirka nedelje Karitas 175,00 €Darovi posameznikov 347,00 €Donacije za poplave 1.300,00 €Skupaj: 5.458,00 €

Porabljena sredstva:Stroški najemnine prostorov 900,00 €Stroški manjših popravil, vzdrževanje 174,50 €Stroški koncerta in akcij 530,11 €Pomoč družinam 1.665,38 €Pomoč starejšim 230,00 €Pomoč otrokom (delavnice) 80,00 €Nakazilo za poplave 1.300,00 €Skupaj: 4.879,99 €

V teh suhoparnih številkah je skritih preko 600 ur pros-tovoljnega dela sodelavcev, 811 kg zbrane hrane, kar je omogočilo, da naše police niso bile nikoli prazne. V teh številkah je skrita skrb, žalost, veselje ... V teh številkah je skrita vaša odprta dlan.

Ivanka Zupančič voditeljica Župnijske karitas

Ali res delamo zastonj?

Karitas v 2014

Foto

: Mitj

a Mar

kovič

20


IZ Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA

Srečanje skavtov mariborske regije

V petek smo se v poznih popoldanskih urah zbrali na železniški postaji v Celju. Zbrani klanovci iz vseh vetrov Mariborske škofije smo se najprej napotili na Celjski grad. Na grajskem dvorišču nas je pozdravil sam grof Herman II., ki nam je na hitro predstavil slavno zgod-bo o še bolj slavnih Celjskih grofih. Vzeli smo si še par minut in uživali v nočnem razgledu na Celje. Sledila je še krajša kateheza v svetlobi svečk in prepevanje. Ker je vsak izmed nas v mislih že sanjal o večerji, smo se kaj hitro odpravili nazaj v Celje. Ko smo poskrbeli, da so naši možgani spet trezno razmišljali, smo se zbrali v eni izmed učilnic. Sledila je ura neprestanega nape-njanja trebušnih mišic (od smeha seveda). Ogledali smo si namreč videe, ki smo jih posneli v preteklih tednih o zgodbi Friderika in Veronike. Pod vtisom druženja smo se razdelili po učilnicah in kaj hitro zatisnili oči. Navse-zgodaj so organizatorji izkazali svoj bobnarski talent in nas prebudili iz sna. Po zboru na dvorišču je sledil čas za zajtrk in razdeljevanje v delavnice. Nato smo se

skupaj sprehodili do glavnega prizorišča dogodka in se srečali z ostalimi člani stega. Klanovci smo se razkropili po izbranih delavnicah, mlajši so druženje nadaljevali na prizorišču. Znova smo se zbrali pri kosilu in si de-lili prve vtise o doživetem. Pripravili smo še sladico, nato pa se prepustili kitari, petju in zabavi. Sledil je trenutek, na katerega smo vsi čakali, razglasitev zma-govalca najboljšega videa. Ker Kul Klan je kajpak znova navdušil in zasedel prvo mesto. Kmalu je prišel čas za vrnitev v cerkev in skupna maša. Nabito polno cerkev je preplavilo prepevanje in skavtski duh. Sledili so še prijateljski objemi ter skupna fotografiranja in slovo od mesta Celje.

Za nami je vikend smeha, zabave, novih spoznanj pa tudi starih srečanj. Na kratko bi rekli, da smo preživeli še en pravi skavtski vikend. Tokrat se je v tem srednjeveško obarvanem mestu zbralo kar 600 skavtov. Mlajši so se poučili o pomembnem delu naše zgodovine,

tisti malce starejši, pa smo znanje obnovili. Seveda smo si že rezervirali prost vikend za naslednji JAM, ki bo čez dve leti potekal v Mariboru. Si začutil naše doživetje? No, razlogov za tvojo prihodnjo udeležbo je več kot dovolj. Klanovci že čakamo obljubljenih palačink z več kot zasluženim kozarcem džema in pričakujemo novih luštnih druženj. Sledečega JAM-a pa tudi ne izpustimo, pa ti?

Nina Kukovičič

»Kaj iščete živega med mrtvimi, vstal je, kakor vam je rekel. Pojdite in povejte mojim učencem, naj gredo v Galilejo, tam me bodo videli.« Da, v Galilejo. Od tam so bili doma. Tam se je vse začelo. Tam jih je Jezus pokli-cal iz njihovih čolnov in jih povabil na pot

za njim. Tri leta z Jezusom niso bila dovolj. Niso se osvobodili svojih zemeljskih predstav o Božjem kraljestvu. Ena sama noč po tem pa je bila dovolj. Še enkrat pojdite v Gali-

lejo, dragi apostoli. Samo eno srečanje je še potrebno in iz prestrašenih in neukih mož boste postali pričevalci njegovega vstajenja, ki jim nihče več ne bo mogel zapreti vaših ust. Iz strahopetcev, ki pred deklami tajite,

da poznate Gospoda, boste postali nje-govi neustrašni pričevalci do konca zemlje. Nobeno ustrahovanje in nobena grožnja trpljenja vas ne bo mogla utišati. In ko

bo vaše življenje izgorelo zanj in za njegov evangelij, bo tudi vaša prelita kri govorila o njem in o resnici, da je za nas umrl in vstal. In vašemu zgledu in pričevanju bodo sledili

novi učenci in njihovemu spet novi. In tako bo novica o tvojem vstajenju in našem odrešenju čez dva tisoč let z nezmanjšano močjo prišla tudi v deželo na sončni strani

Alp. V majhnem mestecu ob Savi bodo njegovi učenci prisluhnili oznanilu o Go-

spodovem vstajenju in tudi oni bodo verovali in pričali o tej resnici. Živeli bodo v veselju, v tistem neminljivem veselju, ki ga lahko živi samo človek, ki ve, da mu nič in nihče ne more do živega, saj je sam Bog na njegovi

strani, saj je sam Božji sin iz ljubezni do njih dal svoje življenje.

Živeli bodo v veselju, ki ga lahko doživi samo nekdo, ki je slišal najpomembnejšo novico

med vsemi novicami vseh milijard let: »Kaj iščete živega med mrtvimi. Ni ga tukaj.

Vstal je, kakor vam je rekel.«

Blagoslovljeno veliko noč! Uredništvo Videmčana

Foto

: Rok

Rak

un, M

itja M

arko

vič

Pripravil: Urban Lesjak

Documents

Videmčan 3-4 (2015)