WWW.VIDEMCAN.SI

2

PO

ŽIR

EK

ZA

DU

ŠO

Junij 2007 • 6

Sveti Duh Tisti, ki v nas ljubi, razsipno ljubi

Sveti Duh je oseba in ne nekaj! Tako oseben je, kakor Bog Oče in Bog Sin. Je tisti, ki v nas ljubi; razsipno ljubi, veselo ljubi, nesebično, ne-zahtevno ljubi. Najlaže si ga predstavljamo kot Jezusovega Duha, ki živi v njegovih učencih in nadaljuje njegovo delo. Prvič se je v zgodovini obilno razlil nad človeštvo na binkoštni dan. Pri svetem krstu smo krščeni v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. S tem se človek duhovno rodi za Boga. Nadaljevanje poti, kjer tudi prejmemo Svetega Duha, je sveta birma. S prejemom svete birme se utrdimo v veri, upanju in ljubezni. Moč Svetega Duha birmanca kliče k bolj zvesti hoji za Kristusom in mu nalaga dolžnost pričevanja za vero. Sveti Duh nam podarja svoje darove: dar

modrosti, dar umnosti, dar sveta, dar moči, dar vednosti, dar pobožnosti in dar strahu božjega. Vsakdo prejme darove zato, da bi jih delil dru-gim. S poslušnostjo oziroma z odprtostjo Sve-temu Duhu se bo v nas poznal Njegov sad, in sicer »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blá-gost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoob-vladanje« (Gal 5,22-23).

Poslušnost, odprtost »da«, ko prenehamo bežati pred seboj, ko odpiramo svoje srce Bogu in ga v tišini svojega srca kličemo: »Oče naš.« Kdo nas pri tem vzpodbuja, kdo moli z nami? Sveti Duh. Sveti Duh, moli v nas in z nami.

Brat, sestra z vero v Svetega Duha, pokliči ga po imenu, povabi ga v svoje srce. Naj bo srce polno Svetega Duha. Prepusti se mu. Dovoli si, da mu prisluškuješ, da ga slišiš kot nežen veter, kot nežen val morja, kot mehak dotik otroške roke, kot nežen poljub ...

On je tvoj pravi in edini kažipot v življenju. Dos-tikrat na svoji poti življenja občutimo bolečino, strah, obup ... Dovolimo mu, da nas tolaži, da nas krepča. Pustimo mu, da v nas z neizrekljivi-mi besedami moli za nas.

Ali vemo, kaj je prav, kaj je dobro za nas, kaj potrebujemo, ko se obračamo z molitvijo k Bogu? Ne, ne vemo. Nič zato! Ima ga, imaš ga. Je v tebi, je del tebe. Je tu. Je resničnost, ki ti pomaga. Je zastonjski božji dar.

Spoznanje zame je: »Sveti Duh je dar, dar od Boga.« Vse prevečkrat namreč v svojem življenju opažam, da na ta dar pozabljam. »Jaz« je tisti, ki poskuša biti močnejši od »Njega«, ki mi ne dovoli, da ga slišim, da se mu prepustim. Ven-dar On trka in trka, čaka in čaka, potrpežljivo, nevsiljivo, da se ustavim, zazrem vase in si končno priznam: »Renata, sama ne zmoreš! Dovoli mi! Ne boj se!«

»Gospod, v trenutkih srečanj in tišine slutimo, katere sile gibljejo in vodijo naše življenje. Od-krivamo, kako močni so: strah, nezaupanje, nemoč, sovraštvo in smrt. Čutimo, kako utes-njeno je naše življenje in kolikokrat zgodovino vodi duh laži, suženjstva in uničenja.

Toda prav v teh trenutkih še bolj želimo verovati, upati in ljubiti. Kajti vemo, da se lahko prepus-timo Tvojemu Duhu. On v nas priča, da je res-nica močnejša od laži, da je svoboda močnejša od suženjstva, da sta ljubezen in življenje močnejša od sovraštva in smrti.

Hvala ti, Gospod, da se lahko z zaupanjem pre-pustimo Tvojemu Duhu. Hvala ti za ogenj, ki si ga prižgal v naših srcih in za veter, ki nas osvežuje in nosi. Hvala ti za trenutke, ko lahko o neizrekljivem izkustvu Tvojega Duha samo molčimo.

In hvala ti za trenutke, ko o njem moramo go-voriti. Hvala ti, Gospod, za dar tvojega Duha. Hvala ti, ker lahko verujemo, upamo in ljubi-mo.«

Renata Učanjšek

3

Praznovanje nas povezuje

Mojca Kukovičič, urednica

Dobro se spominjam praznovanj v naši družini. Vem, da nas ta praznovanja na nek način povežejo, hkrati pa v središče

naših misli in src postavijo za nekaj časa tistega, ki praznuje. Praznovanje v domači hiši nima samo svoje sladkosti, s

katero se pravzaprav ustavi hitenje vsakdana, zaradi tiste lepe torte, ki se razdeli povabljenim, ampak ima včasih celo večjo

vznemirljivost in veličino že sama priprava na praznovanje. Res prijetne so tiste švigajoče misli in ideje in drobne pozor-

nosti, s katerimi člani družine načrtujemo, da bomo slavljencu polepšali praznik. Običajno se našemu praznovanju v družini

pridruži še hiša, ki v tistih dneh dodobra spremeni podobo. Saj veste, če ne drugega, baloni za nekaj časa dobijo naš naslov za naslov svojega stalnega prebivališča. Vsako praznovanje nas tako obogati in nas v družini še bolj poveže. In temu je tako, ker si v družini pripadamo, ker smo preprosto skupaj.

Prav je, da današnji človek išče in najde razloge za prazno-vanje. Star pregovor pravi, da je življenje brez praznovanj

kot dolga pot brez gostilne. In verjamem, da si lahko v teh soparnih dneh vsako izmed vas samo predstavlja, kakšne

bi bile naše poti, če ni … tistega postanka v senci ... in vsaj takšno, kot ta soparna pot brez zelene sence, je tudi življenje

brez praznovanja.

Župnija smo ljudje in samo vsi skupaj smo Cerkev. Prav je, da tudi ta skupnost praznuje. Tisti, ki ste minulo nedeljo botrovali lepoti praznovanja župnijskega dne verjamem, da ste v sebi

na ta slavnostni dan čutili veliko merico ponosa. Verjamem, da ste ponosni na dejstvo, da je prav ta Cerkev, vaša domača

Cerkev, vaše domače ognjišče in vem, da ste čutili povezanost in pripadnost, da smo v župniji preprosto povedano – skupaj.

Ob slehernih praznovanjih naše župnije vedno pomislim, da je Bog v tem delu Slovenije ob deljenju darov in talentov bil še posebej radodaren. O slednjem dejstvu pravzaprav govori vse, kar spre-mlja praznovanje župnije: plakati, ki vabijo, program, maša, ubrano petje …

Vem, da imajo tudi v župniji priprave na praznovanje svojo pot in da niso nič manj prijetne kot tiste, s katerimi se na prazno-vanja pripravljamo doma. Talenti, darovi, ideje, delo, pridne roke, hitenje – z namenom, da bi bilo praznovanje župnije lepo in sveto – za vse. Verjamem, da ob tem sodelovanju rok pri pripravi praznovanja marsikdo odkrije v sebi svoje talente in darove, na katere je pozabil, da jih sploh ima, po drugi strani pa marsikdo dobi možnost, da izrazi tisto, za kar ga hitenje vsakdana prikrajša. Zato preljubi Videmčan; pri pripravi naslednjega praznovanja te župnije pridi s svojimi talenti in darovi; vrata župnišča so za vse odprta. Verjemi, ne bo ti žal.

Ob lepoti praznovanja naše župnije te junijske nedelje bomo prav gotovo še dolgo časa napajali svojo dušo … in temu je tako, ker je res lepo, ko naša župnija praznuje ... Lepo je biti skupaj in veseli smo, da imamo drug drugega … In konec koncev nas vsako praznovanje še bolj poveže ...

10

»Ž

UP

NIJ

A O

DP

RTIH

VR

AT«

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Prva junijska nedelja je bila v naši župniji rezervirana za praznovanje. Lan-skoletno obhajanje 850-letnice nam je bilo vzpodbuda in izziv, da tokrat pripravimo drugačno nedeljo, da pokažemo, kako živa je naša cerkev, da predstavimo de-javnosti in skupine, s pomočjo katerih želimo svojo vero udejaniti in čutiti Duha, ki veje koder hoče ...

Ob desetih smo pripravili slavnostno sve-to mašo, ki smo jo z gospodom župnikom Mitjem oblikovali mnogi in si tako poda-rili enkraten občutek povezanosti. Številni ministranti so obkrožili oltar; pevski zbor in otroški pevski zbor Iskrice ter gostje iz Glasbene šole Krško so nam podarili glas-bo; bralci božje besede in molitvena skupi-na so nas opozorili na Sveto pismo, ki je pomembno v življenju vsakega kristjana. Prošnje so oblikovali: ministranti, sestre z Rese, zakonci, skavti, pevci, molitvena skupina, bolniki in ključarji. Zakonske skupine so simbolično darovale: poročno zaobljubo, poročne prstane, ključe doma, uro kot opomin na čas, ki si ga daru-jemo, luč, ki jo potrebujemo na svoji poti in mobitel kot simbol pogovora. Zaveda-mo se, da Gospodova dobrota in ljubezen množi naše iskrene darove. Skavti so v svojih krojih pred Očenašem »preplavili« osrednjo pot do oltarja in nas pozvali, da se pri molitvi povežemo v skupnost otrok, mladostnikov in odraslih. Miru nam je voščil predstavnik župnijskega pastoral-nega sveta.

»Župnija odprtih vrat« je bila vključena

Župnija odprtih vrat: SKUPAJ SMO CERKEV

Praznovali smo župnijski praznik 2007

Junij 2007 • 6

tudi med prireditve ob občinskem prazniku,zato nas je po maši nagovorila podžupanja, gospa Nuša Somrak.

Prvič so bila podeljena župnijska priznanja kot znak zahvale za preteklo požrtvovalno delo v župniji in vzpodbudo za nadaljnje sodelovanje. Prvi prejem-niki so: Ema Pangrič, Ana Vodeb, An-drej Petan in Ivan Resnik. Župljani pa

smo se zahvalili gospodu župniku in gos-podu kaplanu, ki sta najbolj zaslužna, da življenje v župniji brsti, raste in cveti.

Okoli cerkve so se na stojnicah izvirno predstavile skupine, ki so sodelovale pri maši, dodatno pa še mladi in animatorji ter Karitas »v ustanavljanju«. Razveselili smo drug drugega s spoznanji in dejanji in si nabirali idej, kako lahko živimo svo-jo vero in smo drug drugemu v oporo.

Ob hrani in pijači smo se dolgo zadržali v prijetnem druženju.

Skoraj sto se nas je ob treh – v od Boga podarjenem vremenu zopet zbralo pred cerkvijo, od koder smo krenili na kole-sarski maraton, ki je bil glede na večino udeležencev in približno 30 prevoženih kilometrov – do Brežic in po Krškem polju nazaj na izhodišče – družinskega značaja.

Praznik župnije je pokazal, da se znamo ustaviti in veseliti, da znamo uspešno združiti voljo in dejanja in precenite, če imam prav: več kot podariš, tokrat skup-nosti – župniji, več dobiš.

Alenka Gorjan

Župnija odprtih vrat: SKUPAJ SMO CERKEV

Praznovali smo župnijski praznik 2007

6

ŽIV

ETI

V S

VE

TE

M D

UH

UŽupnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Veselje je sad DuhaVeselite se … (Flp 4,4)Gospod, vabiš me k veselju.Veselite se …, ponavljam vam, veselite se. (Flp 4,4)Vabilo je mikavno. Zgleda, da resno misliš. Sicer pa, kdo ni rad vesel? Saj to je tisto, kar si v bistvu vsi zares želimo.Veselite se v Gospodu … (Flp 4,4)Kaj pa zdaj to pomeni?! Veselje: v Gospodu in veselje brez Gospoda? Ali obstajajo razlike v veselju? DA. Vabiš me k odgovornemu veselju. Veseljačenje torej nima nič skupnega z veseljem v Tebi. Veselje me ne sme voditi v greh.Veselite se v Gospodu zmeraj. (Flp 4,4)Ja, čakaj malo, Gospod, zmeraj pa res ne morem biti vesela.Zmeraj se veselite. (1 Tes 5,16)Kako to misliš – zmeraj? Pa saj se mi ne dogajajo neprenehoma same lepe reči.Oče, da bodo imeli moje veselje v sebi dopol-njeno. (Jn 17,13)Da, to si želim; da bi imela Tvoje veselje v sebi. Vedno in ne samo takrat, ko gre vse kot nama-zano.Jezus je v svojih molitvah Očeta prosil za nas, da bi nam podaril nadnaravno, Božje veselje. Kaj nam torej preprečuje, da bi bili zmeraj veseli?Vstopi v veselje svojega gospodarja. (Mt 25,21)Vstopiti moram. Ja, nihče namesto mene ne more premikati mojih nog. To je moj del! To je torej moja odločitev.Močno sem se razveselil v Gospodu. (Flp 4,10)Da, Gospod, razumem. Pričevalci. Imajo izkustvo delovanja in sadov Sv. Duha.Zdaj se veselim, ko trpim za vas (Kol 1,24)

Veseli se, ko trpi … za druge … Svoje trpljenje združuje s Kristusovim in ga daruje. Njegovo trpljenje je osmišljeno in ni zaman! Gospod, ni lahko trpeti in sprejemati križ …… kadar ste lačni …, kadar vas bodo ljudje sovražili in vaše ime zavrgli…razveselite se tisti dan in poskočite od sreče (Lk 6,23)Gospod, to se zdi skregano s človeško logiko! To je nesmiselno. Govoriš, da naj poskakujemo od sreče takrat, ko je tako zelo zelo težko.Vesel sem torej slabosti, žalitev, potreb, prega-njanj in stisk za Kristusa: Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten. (Kor 12,9-10)Kako naj se veselim svoje nemoči? Ne morem se iskreno veseliti svojih slabosti, nesreč, bolezni, nasprotovanj … Ko gre vse narobe, naj bom jaz vesela?!Moje žalovanje si spremenil v rajanje, … me opasal z veseljem (Ps 30,12) Veselje je vsajeno v srcu iskrenih. Veselite se, pravični v Gospodu (Ps 97,11-12)Daješ mi spoznati pot življenja, polnost veselja pred tvojim obličjem. (Ps 16,11) Dal si več veselja v moje srce, kakor v času, ko je obilje … (Ps 4,8)Po njem torej Bogu neprenehoma prinašajmo na oltar HVALNO ŽRTEV, namreč sad ustnic, ki slavijo njegovo ime (Hbr 13,15)Hvaliti in slaviti Vsemogočnega v težkih situaci-jah, je res prava žrtev; stvar moje volje, moje odločitve.Gospodovo veselje je vaša moč (Neh 8,10)Tvoja moč podarjena meni, da z njo premagam skušnjave, probleme in se znajdem v težkih situ-acijah. Hvaljen moj Gospod.Vztrajajte v molitvi, bedite v njej in se zahvaljujte (Kol 4,2)Priznam, da se mi velikokrat ne ljubi vztrajati ... Kje je torej smisel in vzrok mojemu veselju?Gospod je blizu. Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki pre-sega vsak um, bo … (Flp 4,5b-7)Neprestano biti »priklopljena« na Gospoda, sicer sem nekoristna ...

Renata Mavrek

Junij 2007 • 6

7

Prišel si kot PrijateljRazmišljanje ob potrditvi v Svetem Duhu, katerega darove je na binkoštni dan prejelo deset naših katehumenov

Prišel si kot Prijatelj, ponižen in obziren, in si mi ponudil svoje prijateljstvo.

Ob mnogo pretrdi in boleči življenjski izkušnji sem stopila v prostor teme.

Tema je bila boleča, mi zadajala rane in me razdvajala. Tedaj sem končno dovoli-la, da je Njegova luč posijala v mojo temo in mi odprla srce in oči. Ob sprejemanju, razumevanju in podpori moje družine in iskrenih prijateljev ter ob spoznavanju in osebnostni rasti v katehumenski skupini se je v nasmehu te binkoštne nedelje začela moja pot. Drugačna pot. Sveti Duh me utrjuje v pogumu, modrosti in še zlasti v ljubezni. In ko ob vsem tem doživljam občutek moči, pripadnosti, ljubezni, svo-bode in blagosti, vem, da je vredno ljubiti in živeti. Vsaka misel ima ponovno spet smisel, vsaka pot svoj cilj, življenje je zo-pet zasijalo v vseh mavričnih barvah. Da, ta dan ob prejemu svetega zakramenta je

bil zame prav poseben dan. Darila sem skrbno spravila v škatlo spominov na polico svojega doma, kjer me bodo vsak dan spominjala na ta dogodek. A darovi bodo ostali za vedno shranjeni v mojem srcu. Vsa blagost tega dne, topel objem in solze v očeh mojih najbližjih, čestitke, trden stisk roke in prijazni vzpodbudni pogledi prijateljev in znancev.

In ko prebiram molitve Srečanja Igna-

8

ŽIV

ETI

V S

VE

TE

M D

UH

UŽupnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Ooo, kje je že to!Ja, ja, ko malo pomislim, se je moja sveta birma dogajala pred davnimi leti, tam okoli petdesetih let prejšnjega stoletja. Če sem bolj natančna, je bil ta zame tako pomemben dan 22. april 1951, a imena in priimka delilca zakra-menta svete birme se več ne spo-minjam. To je bil čas po 2. svetov-ni vojni in spominjam se, da ni bilo takega blišča in pompa, kot je to dandanes.

Nas, birmance, je bilo zelo strah srečanja z gospodom škofom oziroma izpraševanja. Kajti takrat je vsak birmanec dobil vprašanje, na katerega je moral odgovoriti in zgodilo se je, da kdo tudi česa ni vedel. Tako je gos-pod škof odločil, ali si smel k birmi ali ne.

Priznam, da pravega pomena svete birme takrat nisem dojela, a sedaj vem, da je Sveti Duh postopoma a vztrajno vlival v mojo dušo vse svoje kreposti in modrosti vere in življenja. Kasneje, ko sem se znašla v zelo težkih in stresnih trenutkih, sem dojela, da je bil Nekdo vedno ob meni, ki mi je da-jal moč, pogum in tolažbo, da sem vse te težave lažje prenesla. Po delovanju Svetega Duha sem spoznala, da se je vse moralo zgoditi tako, kot se je, da sem tudi sama ob vsem duhovno rasla.

Bogu hvala za vse prejete darove Svetega Duha.

Zato birmanci: le pogum in prisluhnite notran-jemu glasu, kaj vam govori in prepričana sem, da boste postajali bolj in bolj prepričani verniki, ki bodo ponos župniji, pa tudi Jezu-su in Mariji.

Mija Glavač

cia Larranaga, španskega misijonarja iz Južne Amerike, izberem odlomke molitve, ki jo podarjam vsem ljudem do-brega srca: »V mirnem večeru večnosti, ko si bil življenje in ogenj, ki se širi, sem živela v tvoji misli.Božal si me kot zlate sanje, imel si moje ime napisano na dlani svoje desnice.Nisem bila vredna, ti pa si me že ljubil brez razloga, ljubil si me, kot ljubimo sina edinca. Rada bi imela orlove oči, otroško srce in v molku zglajen jezik, da bi ti prepevala, o Jezus, moj Gospod.Dotakni se mojega srca, Gospod.Dotakni se ga in videl boš, kako se prebu-dijo sanje, zakopane v človeške korenine od začetka sveta!Ti si moje ognjišče in moja domovina.«

Marina Novak Rabzelj

Junij 2007 • 6

9

Vem, da je zakrament svete birme za vsake-ga kristjana nekaj posebnega. To doživetje pusti sled v srcu človeka. Se še spominjate dne, ko ste prejeli ta zakrament?

Marija Resnik: Da. Tega dne se dobro spominjam in ga ne bom nikoli pozabila. Birma je bila binkoštni dan leta 1948, zakra-ment svete birme pa mi je podelil škof Mak-similjan. Na ta dan je zakrament svete birme prejel še moj brat in oba moja bratranca. Bir-

manci smo bili med sabo zelo različne staros-ti, saj zaradi takratnih razmer k sveti birmi ni hodila generacija otrok, ampak smo k birmi hodili otroci zelo različne starosti. Obleke so bile skromne, kar smo pač imeli pri roki. Na ta dan je bilo v cerkvi veliko ljudi.

Prejem zakramenta svete birme predpostav-lja ustrezno pripravo. Kako pa ste se vi pripravljali?

Marija Resnik: Priprave so bile tudi pri nas zelo resna stvar. Gospod Ivan Vodeb nas je pripravljal in morali smo znati kar veliko snovi. Na splošno smo se zelo bali srečanja s škofom, saj je bil škof za nas zelo velika avtoriteta, zato smo se vsi potrudili, da smo snov zelo dobro poznali. Do tega dejanja smo se obnašali zelo odgovorno.

Vem, da je dar botrov stvar oz. dejanje, ki birmo spremlja in vsekakor birmance zelo

Spomin na mojo birmo

Birmanka Mija, 22. aprila 1951

razveseljuje. V današnjem času, vsaj tako pravijo izkušnje nekaterih botrov in staršev, je težko postaviti mejo z darilom, saj so želje birmancev včasih tako nerazumljive. Kaj pa vaše darilo?

Marija Resnik: Moje darilo je bilo za tisti čas tako dobro, zame tako pomembno, tako vredno … da bi lahko rekla, da že kar sveto. Običajno smo birmanci takratnega časa pre-jemali uro. Sama sem uro že imela, zato mi

je moja botra kupila rožni venec, čokolado in torbico; tako damsko, da sem jo lahko nosila čez rame. Darila sem bila res neznansko ve-sela.

Omenili ste, da je bila vaša botra teta. Ste kasneje v življenju z botro imeli še stik?

Marija Resnik: Z mojo botro sva imeli dober, pravi prijateljski stik. Moja botra je bila pravilna izbira, saj sem se v življenju nanjo lahko zanesla.

Kar nekaj mladih bo naslednji teden v naši Cerkvi prejelo zakrament svete birme. Kaj bi jim vi, v nekaj stavkih, sporočili?

Marija Resnik: Vsi radi imejte svoje starše, ki vas vzgajajo, radi imejte svoje bo-tre in ostanite v življenju zvesti veri. Vera in molitev rešujeta življenja.

Z našo župljanko Marijo Resnik se je pogovarjala Mojca Kukovičič

ŽIV

ETI

V S

VE

TE

M D

UH

UŽupnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

»Prejmi potrditev,dar Svetega Duha!«

Zakrament svete birme – binkoštni praznik za veroučence osmega razreda

Minulo soboto je petinštirideset naših osmošolcev pristopilo k zakramentu svete birme. Nekatere od njih smo povprašali, kako so se počutili v so-boto pred gospodom škofom ob pre-jemu zakramenta svete birme?Presenetljivo sproščeno in mirno. Bil je zelo lep občutek. (Nataša)

Bil je drugačen občutek. Nekako neponov-ljiv, čuden. Ob sprejemu tega zakramenta

sem bila zelo vesela. Vsekakor je bilo ne-ponovljivo, ker birmo prejmemo samo enkrat v življenju. (Natalija)

Počutila sem se drugačno, popolnoma novo. (Maruša)

Najprej, preden sem stopila pred škofa, sem bila zelo živčna. Ko sem z veseljem po-dala roko škofu, pa je bilo pravo olajšanje. (Barbara)

Počutila sem se zelo dobro in zanimivo. V sebi sem začutila nekakšno srečo in misel na to, da sem prejela darove Svetega Duha, me je osrečila. (Tadeja)

Sveta maša ob birmi je bila praznična in zelo slovesna. Kako ste jo doživeli birmanci?Bila je zelo lepa. Lahko bi še več peli, saj bi tako sprostili napetost. Prav je, da je taka maša bolj slovesna, saj si jo bomo dobro zapomnili. (Nataša)

10 Junij 2007 • 6

11

Sveta maša mi je bila zelo všeč, saj ni bila predolga. Pa tudi škofa sem poleg srečanja v sredo v živo videla prvič. In tudi vreme je bilo lepo. (Natalija)

Sveta maša se mi je zdela res slovesna, bila je taka, kot sem si jo predstavljala. Motilo me je le eno: da smo tako doooolgo stali. Cerkev je bila tudi zelo lepo okrašena s cvetjem in plameni, ki pomenijo darove Svetega Duha. (Barbara)

Sveta maša mi je bila zelo všeč, bila je tako slovesna in vesela. Motilo me je, da so se poleg fotografa, mnogi sorodniki bir-mancev sprehajali po cerkvi in fotografi-rali. (Tadeja)

Birmanci ste se na birmo dobro pripravljali. Tudi gospod škof je bil zadovoljen z vašim znanjem in je po srečanju dejal, da ste prijetni in da se je med vami dobro počutil. Kako ste sicer doživeli devetdnevnico in celotno pripravo na birmo? Maše devetdnevnice so bile zelo dobre, saj niso bile »običajne«. Bile so zabavne, saj smo lahko razgibali tudi svoje glasilke in roke. (Natalija)

Zakon!!! Všeč mi je petje, pa tudi pri vero-uku sem uživala. In pri šmarnicah, na duhovnem vikendu ... (Barbara)

Verouk je bil zelo zelo zanimiv, saj smo se pogovarjali tudi o »naših« temah in težavah. (Tadeja)

Z birmankami so se pogovarjali animatorji

Poročilo z junijske seje ŽPS ob škofovem obiskuSejo je vodil Anton Stres, škof naše, celjske škofije. Po uvodnem nagovoru ter pozdravu tajnika ŽPS s kratko predstavitvijo dejavnosti v naši župniji, je g. Stres navzočim članom podal kar nekaj vzpod-bud, predvsem pa predlogov za nadaljnje uspešno delovanje župnije.

Škof je člane ŽPS seznanil, da je prihodnje pas-toralno leto posvečeno družini. Škofijski načrt bo v prihodnjih letih usmerjen k družini, mladim, ka-ritativni dejavnosti ter vzgoji članov za opravljanje raznovrstnih dejavnosti v župniji.

Člane ŽPS je škof seznanil, da veliko energije in temeljitega razmisleka usmerja v čim ustreznejšo razporeditev duhovnikov v škofiji kot celoti. Poudaril je, da je ob vse manjšem številu duhovnikov v celjski škofiji racionalno urejanje župnijskega življenja nujno potrebno. Župnija mora razmisliti tudi o razporedu dnevnih, nedeljskih ter prazničnih svetih maš ter maš v podružničnih cerkvah.

Kot vzpodbudo ter v razmislek je škof podal nekaj predlogov o različnih oblikah sodelovanja in vključitve laikov v župnijsko življenje, posebej je iz-postavil službo stalnih diakonov. Poudaril pa je tudi pomen vključevanja laikov – voditeljev. Tako naj bi duhovnik v župniji postal voditelj voditeljev, koordi-nator med delujočimi skupinami.

Skupaj smo razmišljali tudi o možnostih izobraže-vanja laikov ter ob tem računali na pomoč škofije. Škof se zaveda oddaljenosti naše župnije od sede-ža škofije, Celja, ki je hkrati izobraževalno središče, zato je škofija pripravljena izobraževalne programe seliti tudi v druge kraje, centre.

G. Stres se je ustavil tudi ob prostovoljnem delovan-ju župljanov, ki je po njegovem nenadomestljivo.

Člani ŽPS smo ob besedah našega škofa začutili povezanost z našo mlado škofijo ter dobili potrdi-tev, da gredo naša prizadevanja v pravo smer. Člani ŽPS se ob tej priliki zahvaljujemo vsem ak-tivnim župljanom, ki z delovanjem v naši župniji v kakršnikoli obliki pripomorete, da je Župnija Videm-Krško živi ud Kristusove Cerkve.

Zapisala: Manja Molan

12

PR

ED

STA

VL

JAM

O:

DR

UŽ

INA

IN

ŽIV

LJE

NJE

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Zakonski skupiniDružina in Življenje

V letošnjem pastoralnem letu sta zaživeli dve zakonski skupini

Zakonski skupini, ki delujeta v okviru društva Družina in Življenje, sta precej mladi, saj delujeta šele od jeseni.

Pri srečanjih uporabljamo gradiva, ki nam pomagajo pri gradnji naših medsebojnih odnosov. Teme temeljijo na svetopisemskih odlomkih in nas učijo reševati vsakdanje probleme in težave. Zakonca si po tem pro-gramu lahko vzameta čas zase vsaj trikrat. Udeležita se srečanja z drugimi zakonci; del gradiva predelata sama doma (otroci bi temu rekli, da opravita domačo nalogo), ob tem pa si »privoščita« še zmenek (randi).

Želimo, da zakonca gradita svoj odnos, da vsak dan znova ugotovita, da sta si podar-jena in da sta po božjem načrtu odgovorna za duhovno rast sozakonca. V nadaljevanju preberite nekaj misli zakoncev ene od zakon-skih skupin programa Družina in Življenje.

Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med nji-mi (Mt 18,20). Nagovor božje besede naju spremlja oziroma navdihuje pri snidenjih s člani zakonske skupine v božjem imenu. Prijetno se je srečevati, si podeliti izkušnje zakonskega življenja v dvoje, se učiti drug od drugega, spoznavati in sprejemati drugačnost tako moža kot žene, spozna-vati samega sebe.

Pomembno je spoznanje božje bližine, ki vodi in vstopa skozi vsakega posameznika, »moža« in »ženo«. Vedno znova spoznava-va, da sva hkrati, vsak zase »jaz, Renata«, »jaz, Ivan«, a vendar združena v sve-tem zakonu predstavljava polnost božjega načrta.

Zahvaljujeva se za vsakega posameznika, za njegovo odprtost do božje besede, iz ka-tere črpamo še nam neznano in ima pose-bno mesto pri naših mesečnih srečanjih.

Renata in Ivan

Junij 2007 • 6

13

Sprejela sva povabilo – sodelovanje v novi zakonski skupini. Na začetku sva bila polna vprašanj, različnih pogledov in pričakovanj, kasneje pa so srečanja posta-la vse bolj pristna in odprta, pozitivno us-merjena, začinjena s humorjem. Čeprav različni med seboj, vemo, da moramo med-sebojni odnos graditi, si zanj prizadevati, ter da ob tem nismo nikoli sami.

Za ljubezen se je vedno vredno truditi. Hvala vsem!

Stanka in Metod

Hvaležna sva za čas, ki nama je podarjen v skupini in želiva si še nadaljnjih srečanj.

Boža in Branko

Kar nekaj časa sva že razmišljala, da morava narediti tudi kaj zase, za oboga-titev najine vere. Pred slabim letom se je ponudila priložnost, zato nisva oklevala, ampak sva se z veseljem pridružila zakon-ski skupini.

Druženje nama pomaga globlje spoznava-ti najsvetejše, odnos med nama in prema-govati vsakdanje skrbi ter nama daje moč in upanje. Zato skupinsko odkrivanje skrivnosti in izmenjava izkušenj še dodat-no bogati najino duhovno življenje.

Bogu hvala za najine prijatelje, druženje v zakonski skupini in najina otroka.

Stanka in Aleš

Skupina nudi prijazen prostor za izražanje misli, spoznavanje vrednot drugih ter vedno znova preverjanje lastnih vrednot, dajanje in prejemanje pozitivnih zgledov ljubezni do bližnjega in Najvišjega.

Temelj našega druženja so pozitivne misli in besede, s katerimi bogatimo in gradimo svojo notranjost. Zato sva tu.

Magda in Slavc

V času obiskovanja zakonske skupine, sva izvedela za duhovni vikend na Debe-lem Rtiču. Odločila sva se, da se prijaviva. Na pot sva se odpravila polna mešanih občutkov, saj sva po šestnajstih letih za-kona prvič odšla od doma čez vikend brez otrok. Imava dva sina, stara štirinajst in osem let. Duhovni vikend, ki sta ga vodi-la zakonca Siter, je bil za naju zelo lepa življenjska izkušnja. S pomočjo odlomkov iz Svetega pisma in zgodb iz vsakdanjega življenja sta nam predstavila božji načrt za zakon. Tam smo imeli med predavan-ji dovolj časa, da smo se lahko zakonci posvetili sebi, partnerju in Bogu ter tako utrdili naše odnose v zakonu in družini. Veliko smo tudi peli. Bilo je prečudovito. Pri večerni sv. maši v Kopru smo obnovili poročne zaobljube. Za naju je bil ta vikend pravi božji dar.

Jožica in Ivan

Zakonska skupina nama rešuje življenje! Tu dobiva vzpodbudo za najin boljši odnos, tu se učiva spretnosti sporazumevanja, tu sva spoznala, da morava živeti v edinosti, če hočeva živeti po Božjem načrtu. Čutiva pripadnost zakonski skupini in potrditev, da sva na pravi poti.

Milena in Tomaž

(Misli članov druge zakonske skupine Družina in Življenje boste lahko prebrali v poletni številki Videmčana.)

14

DO

GO

DK

I M

INU

LE

GA

ME

SE

CA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Fatima je eden najpomembnejših romar-skih ciljev na svetu. Na leto jo obišče na milijone romarjev. Delček njih smo bili tudi Slovenci in med njimi štirje Krčani ob častitljivi 90-letnici prikazovanj.Na večer pred obletnico (13. maj 1917) smo se udeležili sv. maše in procesije z lučkami. Med molitvijo rožnega venca se je med množico 500–700 tisoč verni-kov razlegala tudi slovenska desetka. Pri petju Ave Marija smo vsi dvignili lučke

– veličasten pogled s solzo v očeh. Nasled-nji dan smo v jutranjih urah pobožno opravili križev pot po nasadu oljk. V vasici Aljstrel sta rojstni hiši vidcev, ki sta preurejeni v muzej. Pri maši v kapeli prikazovanj je bilo slovesno in sloven-sko. Pot nas je vodila naprej po prelepi pokrajini mimo Porta do Brage, kjer smo si ogledali veličasten križev pot in baročno stopnišče, okrašeno s cvetličnimi parki. Na hribu je gotska cerkev, ki ima v glavnem oltarju upodobljeno Golgoto. Naš cilj je bil Santiago de Compostela. To je mesto apostola Jakoba starejšega. V katedrali se nahajata njegov grob in kip. Hkrati je to cilj približno 800 km dolge romarske pešpoti – El Camino de Santiago. Mesto je čudovito. Priznana univerza pritegne študente, zato je vedno živahno in mladostno.Vrnili smo se v Porto, ki ga zaznamu-jejo živopisane hiše, ki se stiskajo po gričih ob reki Douro. Mestu dajejo čar tudi starodavni čolni, ki so jih upora-bljali za prevoz vina. Ustavili smo se v kleti z 7,5 milijonov litrov vina. Zad-nji dan smo se peljali proti Lizboni ob

Vtisi z romanja v FatimoNaši župljani v Fatimi ob 90. obletnici prvih Marijinih prikazovanj

obali, kjer je Atlantik butal z visokimi valovi. Glavno mesto Portugalske nas je navdušilo s stražarskim stolpom, spomenikom in mostom Vasca de Gama ter samostanom San Jeronimus, kjer sta sarkofaga pomorščaka Vasca de Gama in največjega portugalskega poeta Kamueša. S preprostimi besedami se ne da opisati romarskega vzdušja – to moraš doživeti. Marija nam je kažipot h Gospodu, zato

se radi zatekamo k njej. Vsem, ki boste v tem mesecu romali v Fatimo, želim nepozabnih doživetij in spominov, ki nas bodo povezovali.

Vida Šoba

Junij 2007 • 4

»Misel na tiste, ki so živeli, delali in ljubi-li na tem mestu stoletja in desetletja pred nami, nas opogumlja, nam vliva upa-nja, krepi našo vero in nas napolnjuje z upravičenim ponosom. Ponosom, da smo člani tako častitljive in starodavne ma-tere, pražupnije svetega Ruperta.

Prav in primerno je, da nekatere teh ljudi zapišemo v kamen, saj čutimo, da je nji-hov prispevek naši zgodovini neminljiv. Precej številnim možem in ženam naše zgodovine bomo postavili vsaj skromen spomenik z zbornikom, ki bo izšel letošnjo jesen. Ime enega od mož, ki je bistveno za-znamoval življenje naše župnije v bližnji preteklosti, pa se je velikemu številu naših župljanov zdelo vredno in primerno vkle-sati v kamen.

Janez Zorko, dekan in častni kanonik, tukajšnji župnik od 1974 do 2001. Kratko in zgoščeno stoji njegovo ime zapisano med imeni nesmrtnih naše župnije pod starodavnim zvonikom takoj pri vhodu v našo cerkev.«

Iz govora ob župnijskem prazniku

Ob obletnici spominsko obeležje kanoniku

Janezu Zorku

Ob prazniku Občine Krško so v okviru sodelovanja med Osnovno šolo Jurija Dal-matina, Glasbeno šolo Krško in našo župnijo nastali čudoviti akvareli. Ustvarili so jih učenci osnovnih šol naše občine in zajemajo motive cerkva naše župnije. Ob otvoritvi razstave v naši cerkvi pa so učenci glasbene šole poust-varjali sakralna glasbena dela.

Mladi likovni in glasbeni umetniki v naši cerkvi

15

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

DO

BR

OH

OTN

A O

BV

ES

TIL

A

Maša TurkLovro Udovč

Gašper VolčanšekTonja Eva Pirc

Na binkoštni praznik soprejeli zakrament svete birme:

Nina Lipič,Miran Zlobko,

Vesna Stevanovič,Petra Krošelj,

Marina Novak Rabzelj Aleksandar Radišič,

Samo Medvešek,Leo Kolman,

Denis Polšak inJože Pacek.

Junij 2007 • 6

Ivanka HlavaJožefa Štojs

Ljudmila GlavanDragica Jakše

Naša župnija se za pomoč pri izved-bi župnijskega praznika zahvaljuje vsem, ki ste darovali pecivo,

vino in svoje daroveter sponzorjem:Občini Krško,

E-stilu,Pekarni Papež,

Vinu Brežice, Gostišču Racman,

Elmontu,Antonu Petroviču in

Centru za razvoj podeželja.

Župnija čestita prejemnikom letošnjih župnijskih priznanj:

Emi Pangrič,Ani Vodeb,

Andreju Petanu inIvanu Resniku.

Vsem župljanom čestitke in hvala, da smo skupaj Cerkev!