2

Jesen -čas setve

Njegovo telo in mi

Cerkev v Sloveniji je vstopila v novo pasto-ralno leto, v leto evharistije. V leto, ki se bo obrnilo in se izteklo kot vsako drugo in sledilo mu bo novo in temu še eno in vedno naslednje. Kako hitro se človeku zgodi, da se požene za ciljem z vsemi svojimi močmi. Teče in se bori. In potem je na cilju hudo. Razočaran spozna, da cilj ni pravi, da je bil v sanjah tisočkrat lepši in stori še večje hudo. Razočaran obs-tane, ne da bi hotel naprej in ne da bi mogel nazaj. Želim si, da bi bilo za nas, kristjane v Sloveniji, to leto drugače.

Zelo blizu mi je misel, ki jo je zapisal veliki slovenski alpinist Nejc Zaplotnik: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Kakšna resnica. Tudi za nas in leto, v katerega ko-rakamo.

Kako zelo bi zgrešili bistvo evharistije, če bi jo razumeli kot cilj in ne kot pot. Če bi bila evharistija zgolj cilj krščanskega življenja, bi Jezus pri zadnji večerji verjetno razlomil kruh, ga dal učencem in s tem opravil svoje. Vendar je najpomembneje šele sledilo. Jezus je takoj zatem vstal od mize, odšel in v last-nem telesu odživel besede: »To je moje telo, ki se daje za vas.« Dal je človeku svoje telo, da z njim naredi karkoli hoče samo zato, da bi enkrat za vselej pokazal, kako zelo in brez zadržka ga ljubi. In prav za Njegovo telo se gre v tem letu. Za Njega, ki po svoji smrti in vstajenju ostaja z nami in hodi z nami.

Kolikokrat ljudje iščemo Boga na vseh mogočih mestih. Hodimo na predavanja, simpozije, srečanja takšnih in drugačnih skupin, celo na evharistične shode. Vse lepo in prav. Aktivizem je potreben. Zelo pa bi bilo škoda, če bi ravno v tem letu pozabili, da je bistvo evharistije to, kar so naredili učenci ob Jezusu pri zadnji večerji. In kaj so delali? Nič posebnega. Samo vzeli so si čas za Gospoda, sedli so z njim za mizo, pustili, da jih On očisti

in jim umije noge, dovolili, da brez razum-ske razlage vstopi Jezus v njihova življenja v podobi kruha in vina. Kako daleč so še bili takrat od cilja. Stopili so samo na pot poseb-nega druženja s Kristusom, ki jih je tako zelo okrepila z vero in gorečnostjo, da so prav vsi na koncu svoje poti brez zadržka prelili kri za svojega Učenika.

Sam verjamem, da je leto pred nami priložnost za vsakega izmed nas, da se ustavi pred ta-bernakljem, da tja pridemo kot skupnost bra-tov in sester in preprosto rečemo: »Tukaj si Gospod in pri vsaki maši prekrižaš našo pot s svojo, mi pa te iščemo na tako napačnih mes-tih. Naša prizadevanja in še tako goreča dela se podrejo in zlomijo, če nisi Ti z nami. Zato hočemo iz tvojega telesa zajemati vse sveto in lepo. Hočemo prihajati pred Tabernakelj, da

bi sami lahko bili tabernakelj, prebirati Bese-do, da nam ne bi zmanjkalo besed, prejemati Kruh, da bi sami lahko bili kruh, piti Kri, da bi zmogli točiti svojo.«

Tone Pavček je zapisal: »Nikoli ne moreš ra-zumeti skrivnosti: ne božjega rojstva, ne troj-stva, ne vstajenja. A razumeš odpuščanje in pričakuješ ljubezen.« Ta svet potrebuje ravno slednje. Ponesimo oboje izza vrat naših cerk-va in naj Njegovo telo pride preko nas na uli-ce, delovna mesta, v hiše, na igrišča, v naša življenja.

Urban Lesjak

Jesen 2009 • 6-7

PO

ŽIR

EK

ZA

DU

ŠO

3

Jesen -čas setve

Mitja Markovič župnik

Toplo poletno sonce nas je grelo dolgo v jesenske mesece in nas prijetno osrečevalo. Dober občutek pa jeseni dajejo pred-

vsem bogati sadovi narave, ki nagrajujejo prizadevno delo vinogradnikov, vrtičkarjev, kmetov.

Učenci, dijaki in študentje pa njihovi učitelji, profesorji in nenazadnje kateheti pa jeseni ne obiramo sadov, ampak pričenjamo z novo setvijo. Šolsko in vzgojno področje je

gotovo eno najpomembnejših, predstavlja nekakšno skico družbenih odnosov, vrednot ter načina življenja in delovanja še

čez desetletje in več. Šolsko področje bi tako moralo biti med najbolj skrbno gojenimi s strani politike, lokalnega okolja in tudi

župnije.

Prvi vtis je, da je temu res tako. Malo bolj poglobljen pogled pa pokaže, da je šolsko in vzgojno področje izpostavljeno

predvsem nevarnemu eksperimentiranju, preštevilnim, velikokrat hitrim in nedomišljenim spremembam. Hkrati pa je premalo

podvrženo tistemu, čemur običajno rečemo modrost, včasih pa so temu rekli zdrava pamet.

Droben delček vzgojnih prizadevanj odpade tudi na Cerkev, konkretno na župnijo. Spet ponavljamo tisto, kar vedno znova

ponavljamo, vedno znova pa zato, ker se zdi, da se tega ne zavedamo dovolj. Namreč, da so starši prvi vzgojitelji svojih

otrok in da so tudi njihovi prvi kateheti. Gotovo ni realno pričakovati od ene ure verouka na teden verskega izkustva, ki ga za vzgojo k osebni veri otroci nujno potrebujejo. Verouk je

le droben dodatek in pripomoček krščanskim staršem in nič več kot to. Starši, ki računajo, da bo verouk opravil versko vzgojo

namesto njih, svoje otroke obsodijo na to, da verskega

izkustva najverjetneje sploh nikoli ne bodo imeli. Nastalo duhovno praznino pa bodo polnili z najrazličnejšimi tako in drugače nevarnimi nadomestki. Tudi o tem v pričujočem Videmčanu.

Otroci verjamejo tisto, kar je dragoceno njihovim staršem. Otroci, ki gredo skupaj s svojimi starši obhajat nedeljsko sveto mašo, bodo slej ko prej sveto mašo začutili kot veliko vrednoto. Otroci, ki vidijo starše moliti pred jedjo, v avtomobilu ... bodo po obdobju osebnega preizkušanja tudi sami odkrili molitev kot izjemno dragocenost. In obratno.

Nenazadnje pa moramo vsi župljani potrkati še na svoje prsi. Poleg staršev je za versko vzgojo odgovorna celotna župnija. Vsak kristjan. Nekateri to opravljajo kot prostovoljni kateheti, nekateri tako, da prispevajo svoj dar, ki je v veliki meri namenjen veroučnim pripomočkom, veroučnim prostorom in nasploh dobremu počutju otrok pri verouku in dru-gih dejavnostih, ki jih v župniji or-ganiziramo zanje. Tudi temeljite obnove župnijskih prostorov smo se minulo poletje lotili z na-menom, da bi se v župnišču vsi, ki vanj prihajajo – med njimi se tam vsak teden zvrsti več kot 300 veroučencev – dobro počutili. Vsi pa se moramo zavedati, da otrokom največ pripoveduje naš zgled. Vsako srečanje odras-lih kristjanov in otrok je lahko priložnost za pričevanje naše vere, ali pa bognedaj priložnost, da pohujšamo »katerega teh malih«. Seveda veste, kako svarilne besede je uporabil Jezus za slednje ...

4

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Največja nevarnost je nevednost

MIS

LIM

, TO

RE

J S

EM

Jesen 2009 • 6-7

»Kako pa naj vemo, če pa nam nihče nič ne pove?!« lahko oporeka vsak, ki ne ve.

Na kratko bi vam rada opisala Alenkino zgodbo.

Alenka je bila vesela in zdrava najstnica. S starši in dve leti starejšo sestro je živela v Slovenski Bistrici. V šoli ni imela nobenih težav. Osnovno šolo je končala z odliko, pa tudi v gimnaziji je bila odlična učenka.

Na koncu tretjega letnika so z razredom odpo-tovali v Španijo, v že tako znani Loret de Mar. Nihče ni vedel, da bo ta maturantski izlet zanjo in še za dva sošolca, tako usoden.

Z nekaj sošolci (pri tem niso sodelovali vsi, zato nihče ni znal ali hotel natančno pove-dati, kaj vse se je v tistem početju natanko dogajalo) so se dogovorili, da bodo klicali duhove. Tisti, ki niso sodelovali pri tem, so znali povedati le to, da so pred tem prižgali sveče. Od tistega početja dalje Alenka ni bila več to, kar je bila do tedaj.

Videla sem jo, kako je nemo sedela, se v zrak smejala in njeno vedenje je postalo zelo čudno. S starši se je včasih pogovarjala na nivoju trmastega 2,5 letnega otroka, se zvijala, se spet zarežala. Na spodbudo tujih ljudi se ni odzivala in odtlej je s starši hodila na redna srečanja v psihiatrično bolnišnico. Jemati je morala pred-pisane tablete (ne vem natanko, na kaj vse so vplivale oz. kaj so uravnavale). S starši se takrat nisem upala pogovarjati o teh novih problemih, ker so bili popolnoma izčrpani, obupani in nemočni. Kako težko je bilo gledati muko te ljubeče mame, obupanega očeta in žalostne sestre, ki je izgubila svojo ljubo sestro. V družino se je naselil pravi pekel!

Kdo si tega želi?! NIHČE!

Zato vas resno opozarjam, še posebej na pod-lagi izkušnje te družine, NIKOLI NE KLIČITE DUHOV!!!

Čeprav vas k temu vabijo prijatelji in pravijo, da to ni nič hudega, NI RES!

UMAKNI SE! ODIDI! NE SODELUJ! OPOZORI NA NEVARNOST!

Duhovni svet je resničen. Ker ne vemo natanko, S KOM IMAMO OPRAVKA, JE ZELO NEVAREN! Eden izmed mnogih dokazov za to je Alenka.

Vem, svet je danes duhovne hrane zelo lačen, zato je tudi tako zelo naiven in sprej-me za hrano celo nevarne strupe!

Duhovni svet je črn ali bel. Sivega spektra tam ni! Tukaj in sedaj imam možnost izbire med bolj ali manj sivim. Ne morem sedeti na dveh stolih hkrati. Odločitev je osebna. Naj bo modra!

Tudi to, kar se bo morebiti dogajalo v Mladinskem centru na predvečer praznika vseh svetnikov, t.i. noč čarovnic (bela, črna), JE ZELO RESNO NE-VARNA STVAR!

Zgoraj opisana izkušnja nesrečne družine naj bo odgovor na vprašanje – ZAKAJ bi to bilo ne-varno.

Zelo zaskrbljena mama

5

Pred dnevi me je nekdo vprašal, ali je res mogoče klicati duhove in ali nam duhovi, oziroma duše naših prednikov, res lahko napovejo prihodnost. Tudi to vprašanje, tako kot članek na levi, je bilo postavljeno v kontekstu pogovorov o poganskem kultu halloween.

Oboje – namreč klicanje duhov in hallo-ween – sicer ni neposredno povezano, ima pa halloween pomembne elemente okul-tizma.

O izvoru praznika halloween so mnenja različna, bolj kot ukvarjanje z vprašanjem izvora pa se mi zdi širjenje tega »praznika« pomembno razumeti kot simptom. Vse več ljudi na zahodu se oddaljuje od tradicional-nih in preizkušenih verskih praks, duhovno praznino pa v vedno pomembnejšem deležu napolnjujejo s posameznimi ele-menti poganstva ali s celotnimi »duhovni-mi« sistemi. Mnogi od njih so povezani s temnimi silami, z okultnimi praksami, z ele- menti strahu in spiritizma, nemalokrat z neposrednim izkazovanjem časti Hudiču. Še več takih »duhovnih« sistemov je na zu-naj zelo »prijaznih«, velikokrat se povezuje-jo z duševnim (ali tudi telesnim) zdravjem, v ozadju pa gre prav tako za manipuliranje s silami zla, za uporabo magije, urokov. Kot je v članku na levi zapisala upravičeno zaskrbljena mama, je v duhovnem svetu zares mogoče samo dvoje: ali se izročamo Bogu in z njim ljubezni, dobroti, svetlobi, upanju, ali pa se izročamo njegovemu nas-protniku, ki je Hudič, z njim pa slej ko prej razdoru, uničenju, zlu, strahu, grozi, temi in

občutkom brezizhodnosti in nesmisla.

Vrnimo se k izhodiščnemu vprašanju, ki se nanaša na klicanje duhov, oziroma k vprašanju, ali nam duše prednikov v spiritističnih seansah lahko napovejo pri-hodnost ali pravilno odgovorijo na nekatera vprašanja. Na načelni ravni lahko rečemo, da bi Bog to lahko dopustil. Vsekakor bi to Bog dopustil, če bi šlo za dobro človeka, za njegovo spreobrnjenje in odrešenje. A v evangeliju Jezus pripoveduje zgodbo o bogatašu in revežu, ki sta po smrti prišla v pekel oziroma v nebesa. Bogataš prosi Abrahama, da bi nekdo od umrlih šel v njegovo hišo in posvaril njegove domače. Abraham na to odgovarja, da imajo tudi njegovi domači Sveto pismo in da če ne verjamejo Svetemu pismu, ne bodo verjeli tudi če pride kdo iz »onostranstva«.

Poleg tega vemo, da rajni bivajo drugačen način bivanja kot mi, ki še živimo v času in prostoru in da smo z njimi povezani tako, da mi lahko zanje molimo, obhajamo sveto mašo, darujemo dobra dela, tisti med nji-mi, ki so že zveličani, pa za nas prosijo pri Bogu.

A tudi, če bi Bog dopustil komu od njih, da se za nekaj časa »vrne« v zemeljsko biva-nje in na neki način »komunicira« z ljudmi, bi to naredil v svoji neskončni svobodi in ljubezni, ne pa po okultni manipulaciji, v kateri ga nekdo k temu skuša »prisiliti«. Ker to pač ne more biti dobro za človeka.

Kako je potem mogoče, da nekdo v spiritistični seansi zares sliši glas svoje pokojne prababice in kako je mogoče, da nihalo pravilno »odgovori« na zastavljeno vprašanje?

Odgovor bomo spet poiskali v duhovnem svetu, v katerem ni palete, ampak sta tam samo Bog in tisti, ki se je od Boga ločil. Ve-deti moramo, da je tudi Hudič duhovno bitje in da je kot tak tudi bistveno manj

Noči čarovnic in klicanju duhov

ob rob

6

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

LE

TO

SV

ETE

EV

HA

RIS

TIJ

E

Jesen 2009 • 6-7

SVETA MAŠAVerjamem, da je Bog z menoj na mojih poteh. Ko pa pridem v cerkev, k sveti maši, pa jaz pridem k njemu.Tu se počutim domače in blizu Boga.Tu se počutim prijetno in blizu pri-jateljem.Tu se počutim sprejeto in blizu družini.Tu se počutim najdeno in blizu sebi.

Včasih lovimo ure in minute, ko pa smo tukaj, se čas vsaj na kratko ustavi.Umirimo se.Najmlajši se stisne k meni in čutim njegovo toploto in mehkobo.Že pri vstopu, pri kesanju, se prijazno ogovorimo: »Vsemogočnemu Bogu in vam, bratje in sestre ...«Tu smo kot bratje in sestre – prav poseb-na družina, prav posebna župnija.Skupaj v molitvi, povezani, ko si voščimo mir in si podamo roke,blizu okrog ene mize, pri istem kruhu.

Maša je čas, ko si lahko privoščimo biti blizu, biti povezani.Maša je čas, ki kot balzam celi naše rane ločenosti in osamljenosti.Pesnik pravi: »... nekomu moraš naslo-niti roko na ramo, da se, lačna, nasiti bližine ...«Maša je čas, ki se me dotika.

Čas bližine

omejen kot smo ljudje, ki smo tudi te-lesna bitja. Hudič seveda lahko »ve« tudi za našo prihodnost in s ciljem, da nas zmede in prestraši, hkrati pa pritegne k sebi, se seveda lahko »oglaša« tudi z gla-som pokojne prababice, ali kogar koli že. To torej ni pokojna prababica, ki je prišla iz onostranstva na spiritistično seanso in raz-laga našo prihodnost, ampak je to Hudič, ki je pripravljen uporabiti vsa sredstva, še posebej pa duhovno odprtost in mistično razpoloženje, ki ga mediji v takih seansah vzpostavijo (sveče, dim, mrak, noč, mrmra-nje, strašljivi prostori, primerna glasba ...)

Ne smemo pa pozabiti, kaj je končni cilj Hudiča: odtrgati človeka od neskončne Božje očetovske ljubezni. In za dosego tega cilja je pripravljen uporabiti vsa sredstva.

V tem smislu bi samo še močno podčrtal in se še sam podpisal pod roteče svarilo, naj se vseh takih praks na daleč izogibamo in naj se o teh vprašanjih na pravilen način pogovorimo tudi s svojimi otroki in mladi-mi. Klicanje duhov, izreki urokov in izvajan-je najrazličnejših okultnih praks se namreč zelo širijo. Vse to pa pomeni, da se odpira vedno več »vstopnih točk«, kjer Hudič in in z njim zlo vstopa v življenje posameznika, velikokrat družine in nasploh v človeštvo.

Bog se je učlovečil zato, da bi nas osvo-bodil in odrešil. Osvobodil od strahu in zla in nas pritegnil v svoj ljubeči objem. Še trdneje in v vsej svobodi se ga oklenimo in kličimo njegovega blagoslova in njegove ljubezni nase in na svet. On je močnejši od vseh sil zla in teme. In če jim sami ne damo priložnosti, da prihajajo v ta svet, ne morejo priti. Osvobajajmo se greha in ve-liko molimo, izročajmo sebe in svoje drage v Božje varstvo, da se ne bomo nikoli ločili od njegove ljubezni in dobrote!

Mitja Markovič

7

SVETA MAŠASkavti vedo, da je maša čas, ko si poda-rimo objem, ko začutimo, da pred izzivi življenja ne stojimo sami, da imamo so-potnika, nekoga, ki gre z nami v korak.In če se koraki nato včasih porazgubijo, se prisotnost Boga ne more izgubiti, ker preprosto je – vedno navzoča, vedno tu.

Moj Bog – naj ti bom blizu,naj bom blizu sebi, temu kar resnično sem in hočem biti,naj bom blizu vsem mojim dragim – naj jim bližina govori o tem, da so ljubljeni in pomembni,naj bom blizu tistim, ki jih srečujem – da ne bom tujka, ampak obraz, ki se ga razveseliš,naj bom blizu tudi vsem, ki jim lahko pomagam in naredim prijazen dan.

Moj Bog – hvala, ker mi dovoliš, da sem ti blizu.

Alenka Gorjan

Čas molitveČas najglobljega pogovora in povezanosti z Bogom. Pri sv. maši se naučimo, kako se namen in razpoloženje naše molitve prepleta in dopolnjuje. Tako kot spokorna molitev, slavljenje, prošnje, molitev pred Najsvetejšim, zahvalna molitev oblikujejo daritev sv. maše, tudi v našem vsakdan-jem življenju potekajo ob različnih obdobjih različne molitve. Je čas, ko neprenehoma prosimo in je čas, ko naše srce občudujoče in preprosto moli.

Lahko bi rekli, da je sv. maša vrhunec molitve. Razmišljam o naši molitvi ob nedeljski sv. maši:- naj bo spokorna, čeprav velikokrat ne opazimo svojih napak, - naj z njo slavimo, čeprav Boga v svojem življenju ne znamo postaviti na prvo mesto,- naj bo v molitvi skrita prošnja, čeprav včasih še sami ne verjamemo, da lahko to, kar prosimo, tudi prejmemo,- naj bo sveta pred Najsvetejšim, ki jo lahko zmolimo kljub svoji majhnosti in- naj bo zahvalna, čeprav se nam zdi v življenju vse tako samoumevno.

Nebeški oče, naučil si nas moliti in učiš nas, da je v naši ponižnosti ključ, da je hrepenen-je po nebeškem sila, ki nas vleče k dobremu in da je srečanje ob darovanj-ski mizi pri sv. maši najčistejša in najgloblja molitev.

Nebeški oče, pomagaj nam, da bomo s tabo povezani v trenutkih žalosti, veselja, v srečnih in nesrečnih trenutkih. Naj znamo v pogovoru s Tabo, ki je molitev in v času sv. maše, kjer si posebej navzoč, priznati svoja občutja, te prositi, kar potrebujemo, se ti za-hvaliti, opravičiti in te slaviti.

Manja Molan

8

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Ata Smrk pod srečno zvezdoReportaža s treh skavtskih taborov

Jesen 2009 • 6-7

SK

AV

TS

KO

PO

LE

TJE

Poletje. Knjige v kotu pripravljene, da se na njih nabere zavidljiva plast prahu. Malo stran od njih šolska torba, vsa žalostna se ni premaknila od dne, ko je šolski zvonec zadnjič zaigral šolarjem tako prijetno melodijo. In ko že pričakuješ, da boš nadebudneža našel v postelji in z vsemi štirimi od sebe, se nepričakovano pojavi pred tabo opasan s kričeče oranžnim krojem, na hrbtu se mu bohoti velikan-ski nahrbtnik, obraz pa mu prekriva širok nasmeh in pravi: »Na tabor grem-mmmmm!«

Tako nekako so morali moje prve skavt-ske tabore doživljati moji starši. To je bilo takrat, ko še nisem nosil odgovornosti voditelja in sem bil tudi malo bolj brezskrb-nih misli in dejanj. Tudi sedaj, ko je od

tedaj preteklo že nekaj pestrih let, še ved-no rad razlagam svojim o svojih bogatih doživetjih iz skavtskih vrst.

Poletje je čas taborov. Poletni tabor je neke vrste vrhunec skavtskega leta, še bolje rečeno nagrada vsem tistim, ki so se čez leto pridno učili skavtskih in vseživljenjskih veščin, poglabljali vezi in rasli v prijateljstvu, se igrali, zabavali in predvsem živeli po skavtskih načelih. Vsi ti se v času poletnih počitnic odpravijo za približno deset dni stran od svojih staršev, računalnikov in televizije ter izkusijo, kaj pomeni biti skavt. Tudi to leto ni bilo nič drugače ...

Naši najmlajši volčiči so se odpravili v Smr- kodol (Podčetrtek) in se predali čarobni zgodbi o malih modrih in navihanih Smrk- cih. Omenjeni tabor je bil tudi prvi poletni

9

Ata Smrk pod srečno zvezdoReportaža s treh skavtskih taborov

tabor zanje, zato je bilo še toliko bolj za-nimivo vse dogajanje, ki jih je preko iger, izletov in ročnih spretnosti pripeljalo do trenutka, ko so prejeli prelepe rjave rutice, znamenje volčje obljube ...

Izvidniki in vodnice so svoj tabor postavili v kraju Podvolovjek, kjer so v šotorih in ob hrani, ki so si jo zvečina sami priprav-ljali, preživljali nekoliko drugačen, a nič manj pester tabor. Vse dnevne dejavnosti so popestrili še z nepozabnimi večeri ob ognju, si nabrali nekaj pestrih izkušenj iz nočne straže, ko jim je zastava nekajkrat ušla, sprejeli nekaj novih nadebudnežev, nekaj najbolj zrelih pa pospremili pri pre-hodu v starejšo vejo, imenovano klan ...

Klan pa se je potepal »Pod srečno zvez-do« po Julijskih Alpah in se preizkušal

v vzdržljivosti, prijateljstvu in zaupanju. Naporna pot je bila zaznamovana s umetniško kuhanimi jedmi, nenavadnimi prenočišči, prijaznimi ljudmi, (pre)težkimi nahrbtniki, smehom, tudi solzami in nenazadnje obljubo ponosne skavtinje, ki sedaj sliši na ime »Neupogljiva svižčevka«.

Po dolgih dneh sem ponovno uzrl svoje starše. Bil sem utrujen, umazan od glave do peta, pa vendar se je na mojem obrazu iskril tisti čarobni nasmešek, ki je skrival dogodivščine iz preteklih dni. In še preden so me starši uspeli pozdraviti, sem jih že preglasil s svojo neustavljivo pripovedjo o vsem, kar se mi je pripetilo na taboru, kaj vse smo jedli, kje smo se potikali, o vseh podvigih, dogodivščinah, moji novi rutki; prvi stavek pa se je glasil: »Vesta kaj, noro je bilo!«

Aleš Erjavec

10

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Foto

: Arh

iv st

ega K

K1

NO

VIC

E Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA

Jesen 2009 • 6-7

11

Foto

: Arh

iv st

ega K

K1

Naši verni predniki so se vsako jesen odpravili na romanje k Mariji na “Daljne gore”, kakor so včasih imenovali romarski kraj Svete Gore nad Bistrico ob Sotli, da bi se zahvalili za srečno vrnitev iz izgnan-stva. V zadnjem času temu hvaležnemu namenu dodajamo še gorečo prošnjo za blagoslov novega pastoralnega leta. Tako je bilo tudi letos.

Tudi letos so se najbolj »zagnani« na ro-manje odpravili še v trdi temi, ob petih zjutraj izpred cerkve oziroma z Rese. Pet ur peš hoje po hribih in dolinah, medse-bojni pogovor, molitev in darovana žrtev. Kolesarji so spali nekoliko dlje, saj so vzeli pot pod noge malo pred osmo zjutraj, vsi ostali pa so se na parkirišče pred cerkvijo pripeljali s svojimi avtomobili ali avtobu-som.

Do vrha smo skupaj molili križev pot, vr-hunec romanja pa je bila sveta maša z ljud-skim petjem, med katero je župnik Mitja orisal nekatere pastoralne in duhovne poudarke letošnjega pastoralnega leta. Čaka nas še dodelava župnijskega pas-toralnega načrta, sicer pa bomo sledili »trendu« vse Cerkve na Slovenskem in dali temeljni poudarek sveti Evharistiji.

Foto

: And

reas

Rep

še

Po modrem nasvetu našega škofa bomo skušali največ svojega prizadevanja vložiti v poglobljeno, lepo in duhovno bogato obhajanje nedeljskega bogoslužja.

Dnevna božja beseda nas je vzpodbudila, naj pri tem ne pozabimo te »hiše«, tega pastoralnega leta, postaviti na skalo in ne na pesek, za začetek pa moramo skupaj s Pavlom priznato svojo nemoč, grešnost in majhnost in priznati Gospodu, da brez njegove milosti ni nič.

Župnik se je zahvalil vsem, ki smo se zbrali na romanju, za pričevanje in žrtvovan čas ter obenem spet poudaril pomen žrtev, dobrih del in molitev za rast Božjega kraljestva.

Po sveti maši smo se zbrali še ob milostni podobi in s hvaležnostjo molili za vse do-brotnike naše župnije.

(povzeto po Videmcan.SI)

Romanje na Svete Gore

ob novem začetku

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

NO

VIC

E Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA

12 Jesen 2009 • 6-7

Rupertova nedelja Zadnjo septembrsko nedeljo smo v župniji praznovali god našega zavetnika sve- tega Ruperta. Sveta maša ob 10. uri je bila zato posebaj slovesna. Vodil jo je naš nek-danji kaplan, sedanji župnik v Ravnah na Koroškem, gospod Slavko Bek. Vsi, ki nas je njegovo zavzeto delovanje v župniji v letih 1981-1986 zaznamovalo, smo bili ve-seli ponovnega snidenja. Gospod Slavko je poudaril misijonsko poslanstvo, ki smo ga prejeli s krščanstvom našega zavetnika in se razveselil znanih obrazov. Tedanje mini-strante je prepoznal v očetih sedanjih.

Organistka Manja je z rahločutnostjo izbra-la mašne pesmi in pripravila zbor, ki nas je vodil po znanih, neznanih in morda poza-bljenih poteh.

Po maši smo se zadržali v prijetnem druženju pred cerkvijo, nekdanji »mladinci« pa smo dobili priložnost klepetati z gos-podom Slavkom tudi na kosilu pri Kelhar-jevih. Sončna nedelja je bila kulisa sončnim spominom in ravno takšnim vzpodbudam.

Alenka Gorjan

Foto

: Pet

er G

orja

n

13

Foto

: Arh

iv an

imat

orsk

e sku

pine

Stična mladih ‘09

Na zelo obetavno jutro smo se mladi kristja-ni župnije Krško - Videm ob Savi pridružili tisočerim drugim, ki so se odpravljali v Stično na festival mladih.Polni pričakovanj smo se povzpeli na av-tobus in se odpeljali najboljšemu dnevu naproti. V naših srcih je bilo čutiti napetost in pričakovanje, misli pa so iskale zaprašene spomine, živeče le še v sanjah.Ko smo stopali iz avtobusa in so naše oči ne-mirno iskale znane obraze, ki so se že skoraj izgubili med vsemi spomini, so naša srca bila vse hitreje in pozitivna energija in živa vera množice najstnikov se je še v isti minuti, ko smo stopili na trdna tla, prelila na nas.Dogajanje je bilo tudi letos pestro in dolgčas je bila le še včerajšnja beseda. Lahko smo obiskali delavnice več misijonarjev, se preiz-kusili ali naučili kaj novega v animatorskih delavnicah, malo pogledali k vojakom in policistom, čas pa smo seveda lahko name-nili tudi pogovoru z Bogom ali spovedi. Po končanem dopoldnevu je sledila maša, ki je bila res nekaj posebnega in prevzemajočega.Skratka, dan je bil poln petja, veselja, ljubezni in neopisljive energije. Med nami so se sple-tle nove vezi, se utrdile stare, nekje globoko v sebi pa smo si zopet lahko priznali, da Ga še vedno čutimo in sprejemamo v vsej svoji polnosti.

Špela Černič in Klara Kukovičič

Foto

: Pet

er G

orja

n

14

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Foto

: Sla

vica i

n M

atja

ž Ban

NO

VIC

E Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA

Jesen 2009 • 6-7

Zdolani na romanjuv Slovenskih goricah in na Slomškovem grobu

V soboto, 26. septembra, smo župljani Zdol in nekaj naših prijateljev iz sosednje vi-demske župnije romali v Slovenske gorice. Ogledali smo si cerkev Svete Trojice ter za-peli nekaj pesmi; na orglah nas je sprem-ljal g. Mitja. Pater Papež nam je predstavil cerkev, župnijo in skupnost mladih, ki se odvajajo od odvisnosti in imajo prostore v enem krilu njihovega samostana. Za tem smo se odpravili na krajši sprehod do Trojiškega jezera. Pot smo nadaljevali v Benedikt. Tam smo imeli v podružnični cerkvi svetih Treh kraljev mašo, daroval jo je naš župnik Mitja. V tej cerkvi, ki je najlepša poznogotska cerkev v Slovenskih goricah, je imel tudi novo mašo. Po maši so nas domačini pogostili. Hvala jim. Nazaj v Benedikt smo se po stopnicah

Foto

: Sla

vica i

n M

atja

ž Ban

nekateri spustili peš, ostali pa z avtobusom. Tudi tukaj smo si ogledali župnijsko cerkev, ki je bila zelo lepo okrašena, saj so ravno v tem času tamkajšnji župljani sprejemali novega župnika. Sledilo je kosilo v gostišču Petelin. Pot smo nadaljevali v Zagajski Vrh, kjer je dom našega župnika Mitja. Sprejeli so nas njegovi domači. Cilj našega romanja je bil Maribor in grob blaženega Antona Martina Slomška. Prav na dan velikega Slomškovega slavja smo se pridružili sklepni molitvi na njegovem grobu v stolnici in se mu tako priporočili. Večina se nas je povzpela še na razgledno ploščad na stolniškem zvoniku in si ogleda-la Slomškovo mesto s ptičje perspektive. Še skupna fotografija in že smo se vračali domov. Veseli in zadovoljni, zazvenela je tudi harmonika. Kar pa je najbolj pomem-bno: bili smo duhovno obogateni in upa-mo, da bo naše romanje obrodilo tudi duhovne sadove.

Slavica Ban

je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi.

Ureja ga uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Alenka Gorjan, Tomaž Petan, Martina Žagar, Urban Lesjak in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič.

Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: KolorTisk, Krško. Naklada: 600 izvodov.

Spletno mesto: Videmcan.SI.

KJE JE BOG V SLUŽBI ...V prvem razredu spoznavamo cerkev. Preden odidemo iz nje, se še enkrat ozremo okrog sebe in ponovimo nekatere nove pojme. »Vidite večni lučki?« vprašam otroke. »Ti lučki zmeraj gorita. Ko vi odidete od doma, mama in oče pa v službo, ugasnete luči, da se že od daleč vidi, da vas ni doma. Ti lučki pa vedno gorita,« ponovim otrokom. »Ja, zato ker je tu Bog vedno v službi,« me na kratko dopolni Jan.

... IN KJE BOG ŽIVI ... V prvem razredu sedimo na tleh se pogovarja-mo o tem, kje vse stanujemo ljudje in različne živali. Otroci brez težav nanizajo odgovore. Nato jih vprašam: »Kaj mislite, kje stanuje Bog?« Po začetni tišini naštevajo: »V župnišču, na drevesu, v hiši, tukaj.« Pa se Manja obrne proti sošolki, povzdigne glas in pravi: »Kako misliš tukaj! V učilnici? Kaj misliš, da Bog spi kar na tleh?!« »Kaj pa ti misliš. Kje stanuje Bog?« posežem vmes. »Tam,« mirno odvrne Manja in z roko pokaže v smeri župnikove spalnice. »Tam ima posteljo.«

CVET KE IZ VEROUCNIH KLOPI-

16

Karitasovo prvo leto

Župnijska karitas Videm-KrškoSavska pot 1,

Krško.TRR: SI56 0298 0009 2052 287

Sklic: 00 27112008

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

KA

RIT

AS

Jesen 2009 • 6-7

Ledina organiziranega karitativnega dela v naši župniji je zorana, saj je za nami prvo leto delovanja. Kljub začetnim težavam lahko rečemo, da smo s sprejemanjem drug drugega, nekatere od njih uspešno rešili.

Po ustanovnem občnem zboru smo v mesecu decembru s prodajo piškotov in knjig gospe Janje Blatnik zbrali prva de-narna sredstva. Tako smo lahko v začetku letošnjega leta že začeli z reševanjem vlog in prosilcem pomagali pri plačilu položnic in s paketi hrane. V Mercatorjevih trgo-vinah so se zaradi dobrote občanov vozički hitro polnili, nekaj hrane pa smo dobili iz EU rezerv. Veliko težavo je predstavljalo skladiščenje hrane in obleke, problem smo rešili z namestitvijo skladišča v župnišču na Zdolah, kar pa seveda ni dolgoročna rešitev. V začetku šolskega leta pa smo družinam pomagali z nakupom šolskih potrebščin. Pisarna Karitas deluje v župnišču na Vidmu in je odprta vsak prvi ponedeljek od 17.-19. ure, skladišče na Zdolah pa deluje vsak zad-nji torek od 17.-19 ure. Trenutno poteka ak-

cija Dar sveče ter intenzivne priprave na do-brodelni koncert 8. novembra v Kulturnem domu Krško.

Sodelavci Karitas se zavedamo, da naše po-slanstvo ni le zbiranje in deljenje material-nih dobrin. Sodelovali smo tudi v drugih oblikah solidarnosti (postni pohodi, duhov-ni vikendi za birmance, oratorij, podpiranje akcije 40 dni brez alkohola …). S skromno pozornostjo otrokom pri krstu in spomin-sko svečo pri pogrebni sveti maši pa želimo povedati, da Karitas v župniji deluje in je namenjen vsem ljudem v kakršnikoli stiski od rojstva do smrti.

Vse leto smo skrbeli tudi za osebno duhovno rast in se izobraževali. Udeležba na Plenumu v Celju, delavnica s social-nima delavkama CSD Krško, duhovno izobraževalno romanje, predstavitev vizije mladih v Karitas, seminar Kruh za življenje, zgodbe za razmišljanje in molitev so olajšali osebne stiske in dali odgovor na mnogo-tera vprašanja o smislu prostovoljnega dela.

Zahvaljujemo se vsem, ki ste nam na kakršenkoli način pomagali in nam tako olajšali začeti korak. Toplo vas vabimo, da se nam pridružite pri humanitarnem delu, ker vsi lahko pomagamo. Eni z molitvijo, drugi z materialno pomočjo, tretji s prijateljsko bližino, z vzpodbudo ali besedo tolažbe, nekateri s strokovnim svetovanjem. Skupaj se bomo trudili uresničevati misel apostola Pavla: »Pri vas naj se vse dela iz ljubezni!«

Župnijska karitas Videm-Krško in Zdole

18

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Jesen 2009 • 6-7

NO

VIC

E Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA

Foto

: Met

od Vo

deb

Nov oltar in ambonVeliki šmaren v Dolenji vasi

V našem kraju se na hribčku sredi vasi dviga preko 300 let stara cerkev Matere Božje, podružnica sv. Ruperta na Vidmu ob Savi.

Vsakoletna slovesnost je pri nas na veliko mašo, 15. avgusta. Letos je bilo še pose-bej lepo, saj smo prvikrat prisostvovali sv. daritvi na novi oltarni mizi. Blagoslov mize in ambona ter sv. mašo je opravil vi-demski župnik Mitja Markovič ob pomoči vestnega ministranta Tima.

Simbola na sprednji strani mize - hostija in kelih - poudarjata njeno vlogo, kar je v letu evharistije, ko je pred nami slovenski evharistični kongres, še posebej pomem-bno.

Največ zaslug za novo pridobitev v naši cerkvi ima družina Zinke in Martina

Držaniča, ki vestno, s srcem in ob pomoči drugih častilcev Marije, skrbi za čistočo in urejenost notranjosti in okolice cerkve.

Kot vsako leto je tudi tokrat ob tej sloves-nosti iz skupnih grl donela nam tako znana zahvalna pesem dolenjevaški Ma-riji za srečno vrnitev iz izgnanstva med II. svetovno vojno: »Izgnani smo bili, prosili smo te, domov nas pripelji, so bile želje. Si uslišala nas, spolnila naš glas, o, Mati v zahvalo in čast!«

Prosimo Boga in Marijo za nove duhovniške poklice, da bi bila lahko tu pogosteje sveta maša in ne bi, obnovlje-na in lepo vzdrževana cerkev, samevala sredi vasi.

Anica Vodeb

19

SKAVTI

volčiči: 7. in 14. november

izvidniki: 7. november

izvidniki vodniki: 14.-15. november

KREMEN

Martinova nedelja: 15. 11. ob 1115

ADVENTNI ORATORIJ

sobota, 28. november, od 10h-15h

MINISTRANTSKA SKUPINA

srečanje: 7. in 21. november

škofijski kviz: 14. november

PRIPRAVA NA KRST

5. november ob 16.30

3. december ob 16.30

KARITAS

uradne ure: prvi ponedeljek v mesecu od 17h-19h

izdaja/sprejem v skladišču na Zdolah: zadnji torek v mesecu od 17h-19h

teden karitas: 23.-29. november

dobrodelni koncert: 8. november

MOLITVENA SKUPINA

ob četrtkih po sveti maši

OBISK BOLNIKOV

petek, 6. november

POMEMBNO

Miklavžev obisk: 5. december

prvo sveto obhajilo: 16. maj 2010

sveta birma: 5. junij 2010

evharistični kongres: 13. junij 2010

WWW.VIDEMCAN.SI/KOLEDAR

Foto

: Met

od Vo

deb

DO

BR

OH

OTN

A P

OV

AB

ILA

Za vse, ki bi radi biliše boljši starši

9. januar, 13. februar in13. marec od 14.30-18.00

Izvajalci: p. Silvo Šinkovec, Ana Nahtigal in Klara Ramovš

Prijave: milena.zickar@guest.arnes.si

ŠOLA ZA STARŠE 2009-10

OČKA, MOJ OČE

Blagoslov obnovitvenih del

v pritličju župnišča

bo v nedeljo,22. novembra,

po sveti maši ob 10h.

Vabljeni!

Karitas vabi k akciji

Dar sveče. Da bodo

sveče gorele v spomin rajnim

in v blagorživim.

Karitasovesveče lahko kupite po nedeljskih

sv. mašah ali v pisarni. Izkupiček je namenjen pomoči

potrebnim.