Vinika v Trenti

Sobota, 23. avgust 2014

Jutro. Lije kot iz škafa. Trenta. Vinika že ob 8.00 zbor v Desklah. Zamujam. Nič novega. Le

da tokrat za tri ure in ne le trideset minut. Gimnazijski dom v Trenti. Sami moški. Tudi tu

lije. Franko in Radovan v solzah. V kuhinji. S čebulo. Ostali nasmejani, s kozarcem v roki,

se stiskajo pod strehico. Kako ne bi, saj so do poldne pojedli že tri rihte, nam zaupa Andrej.

Vinik ni. Se pa iz hiše sliši uglašeno petje. Me takoj zamika. V pravem trenutku zapolnim

praznino tria v Črjšnjah. Ma se ne prav nič pritožim, ko se pesem kmalu konča in je kosilo

na vrsti.

Pršut, meso in briški lulčki. Ma kako? Saj je bilo rečeno samo pršut... So lastniki na ognjišče

nastavili gardelu in zmamli moške, da so z litrom vina fehtali pri sosedovi hiši za drva.

Blagovna menjava. V marketu v Trenti pa so vse police z mesnimi izdelki že ob 11-ih

prazne. Slastno kosilo z zelenjavno dekoracijo. Kafe in dolče - Karmen Gorica je res

poskrbela za naše kile, da slučajno ne pade kako dol. Ma kar gre gor, naj gre tudi dol:

Danila, Nataša, Dušica, Barbara in Natašca grejo hodit do čudovitega slapa in pridejo nazaj

mokre, kot da so plavale v njem.

Naglih na vaje. Ma saj ni hudega. Niso s cukra. Natašca, ki je bolj občutljiva, pa ima

osebnega slugo, ki ji zrihta suhe kalcete in krokse, da se ne prehladi. Po tem, ko Franka s

sintisajzerja pobriše umetnije Tišlerjevih podmladkov, začnemo z drugim delom intenzivnih

vaj. Tokrat zdržimo skoraj dve uri in pol, saj se iz tega, da se v sosednjem prostoru, v

kuhinji, gajsajo vsi moški, rodi bogata zamisel. Postreženi smo s kafetom in pecivom.

Ko pa se drugi alti pritožijo, da do njih ni prišlo nič, pride Bojan s pladnjem umetniške

instalacije: kafeta, čaja, peciva, hrušk, sliv, čebule in kumarice. Prav nič nam ne fali.

Turnus za drugo skupino pohodnic s Franko na čelu se odpravi po cesti proti Gorici. Z

Jankotom jih zadaj loviva, a nato zavijeva proti Prehodavcem. Čudovit pogled v z mahom

postlan smrekov gozd in kar zamika me, da bi se v lovu na gobe zgubila v njem. A ura teče

in golaž kliče. Glavni kuhar Radovan se utaplja v naših pohvalah. Res je slastno. Moški, ste

se zares izkazali, ni kaj. Otroška miza znotraj (žal sem jo zamudila), odrasla miza zunaj. Saj

se radi stiskamo. Prijetno vzdušje.

Po večerji program. Učiteljica Vesn je pripravila zabavni program: igrico S prstom zadeni

tarčo – z zavezanimi očmi.

Smeha, da padeš dol. Od tamalih do najstarejših. Vse je v glavnem tavalo sem in tja.

Sama sem se troštala, da če bom skupaj s predsednico, bom v prednosti, a sem pozabila na

moško naravo. Neusmiljeni. Polni idej. Brez zavor. V trenutku so naju zagrabili, pritisnili s

hrbti skupaj in začeli odevat v vse sorte cunj. Od tega, da sem mislila, da se mi bo kakšna

leča zarila v oko, do tega, da sem se imela za zadušit in za umret od smeha, da sem slišala

predsednico, da so tudi z njo brez milosti, da me kliče in ne sliši, ko ji odgovarjam… Hvala

Bogu, nisva prišle v drugi krog.

V finalah so se pomerili najboljši: Janko, Barbara, Karmen Breg, Valentina in gusar Lojšč, ki

pa se je spreobrnil in si zaželel pravične zmage. Pristal je na drugem mestu. Tretje mesto je

zaslužila Bregarca, zlato medaljo pa je odnesla dobro »orientirana« Barbara. Po prejemu

medalj so s solzami v očeh ponosno prisluhnili slovenski himni.

Po kratkem premoru smo se preselili v nočni kino. DJ Bruno nas je očaral s celovečerci

Vinika na Bavarskem, Frankinih 60 let in Abraham obišče Vesno. Izvrstno izbrana glasbena

podlaga je še obogatila neprecenljive posnetke Vinikine izvirnosti. Mislim, da nihče od nas

ne bo pozabil, da se lahko Vinika sanka celo po hribu navzgor.

Otroci so postopoma cepali v postelje (da jih vsaj segrejemo, če jih bomo že plačali), odrasli

pa smo se še malo preselili na zrak. Z ognjem v kaminu, zvezdicami na nebu in pršutu »alla

Bojan« je večer dosegel svoj višek. Dobro zadimljeni postopoma tudi mi popadamo v

postelje.

Nedelja, 24. avgust 2014

7.45 Skozi okno sije sonce. Rezultat jasnega, z zvezdicami posutega nočnega neba. Očitno se

nam obeta še en krasen dan.

8.15 na hodniku tuli budilka. Žal se ji ne da vzet baterij ven. Pa smo vsi pokonci. Pod strehco

je že živžav. V ognjišču ostanki večernega trebljenja kikirikija. Na mizi marmelade vseh

barv in okusov. Nad nami pa se bohoti s soncem obsijan Triglav. Čudovito jutro.

A uživanje ne traja dolgo, saj Franka ni pozabila glavnega namena našega druženja. Vse

punce zbor v skupnem prostoru. Urica pevskih vaj.

Po uvodnem upevanju, ob katerem Franka poleg igranja na sintisajzer pazi še na razigrane

otroke, ki preskakujejo stole in mize, sledi »jutranja molitev« Laudi alla vergine Maria. Se

trudimo, a je kar zahtevno.

Ob 11.00 se s Franko odpravimo k maši (samo naša družina). Vidimo cerkev v Trenti –

prazno, a prijazno. Franka se pri sosedi pozanima glede maše, ki jo nato z veliko zamudo

ulovimo v Soči. Ostali pa poskrbijo za telesno hrano. Ko se vrnemo, je miza še vedno polna.

Aleš, ki se nam je pridružil šele danes zjutraj, že ima funkcijo: obrat pršut do kosti.

Odlično mu uspeva. In nam praznit krožnik tudi. Pa kuhinja je tudi že prazna in čista. Hvala

pridnim rokam. Otroci so si naredili odbojkarsko igrišče in vztrajno teptajo travico pred

domom.

Pa še ena novost je: pridružila se nam je še Karmen Kozlink (s soprogom seveda) in takoj

dobila kazen. Za vaje mora skuhat lonec sirkove mineštre s kostjo od pršuta.

Ko jasnino neba prekrijejo sivi oblaki se končno odpravimo novim dogodivščinam naproti.

Izvir Soče. Kekčeva domačija. Nič kaj prijazna. Odslovijo nas, češ da so itak vsi stoli mokri

in se nimamo kam usest. Pa so si zapravili dnevni dobiček, saj smo imeli namen popit

sodčke pive in litre kave. Pa še kaka kokakola bi padla. A nas ne gane. Saj ima Lujšč

»priritnik« s slastnimi borovničkami in kljub temu, da se nebo spet raztrga in nas moči,

stisnjeni pod dežniki in palerinami z občutkom zapojemo Aj zelena je. Ana bi se zjokala, če

bi bla z nami…

Gremo nazaj (al pa naprej). Odločitev pade. Izvir Mlinarice. Z avti se zapeljemo do

parkirišča, nato pa naprej peš. Pod dežniki. Potka se vije čez Sočo po srhljivem, zibajočem se

mostičku. Otroci uživajo. Jaz malo manj. A vsi pridemo čez in nadaljujemo še malo naprej.

Bučanje vode. Izmed skal teče kristalna voda. Veličasten pogled, pa tudi zvok. Gasilska slika

Vinike s podmladkom.

Dež nas kaj kmalu prežene nazaj k avtomobilom in zgodba se konča. Za danes. A kmalu

nadaljevanje…

Hvala Viniki in njenemu možu!

Zapiski po občutkih drugega soprana