ČASTNIK KRALJEVINE JUGOSLAVIJE - atene.veleposlanistvo.si · padla Habsburška monarhija in z njo skupni slovenski kulturni prostor, v katerem so v okviru tradicionalnih zgodovinskih

Tretja knjiga v zbirki V VIHRI PETIH VOJN

Andrej Zlobec

ČASTNIK KRALJEVINE JUGOSLAVIJE

2 Uvod

Zbirka: V VIHRI PETIH VOJN Tretja knjiga zbirke:ČASTNIK KRALJEVINE JUGOSLAVIJE Avtor: Andrej Zlobec Uredila: Dušica Kunaver Fotografije: Muzej novejše zgodovine Slovenije Pokrajinski arhiv Maribor Družinski arhiv Rokopis pregledala: Marko Štepec, magister zgodovine Željko Zlobec, univ. dipl. ing. geodezije Oblikovanje in stavek: Sandi Bertoncelj Samozaložba: Dušica Kunaver Tisk: Tiskana Žbogar, Begunje na Gorenjskem Copyright: Dušica Kunaver 2010

Knjigo je sofinancirala Javna agencija za knjigo, Ljubljana Na naslovnici: Avtor Andrej Zlobec, leta 1927, Kozennov, Geografički atlas za srednje škole, Dunaj 1912.

Naklada: 500 izvodovCena: 19,00 €

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-94929Zlobec A.

ZLOBEC, Andrej Častnik Kraljevine Jugoslavije / Andrej Zlobec ; [fotografije družinski arhiv, Muzej novejše zgodovine Ljubljana, Pokrajinski arhiv Maribor]. - Ljubljana : samozal. D. Kunaver, 2010. - (ZbirkaV vihri petih vojn ; knj. 3)

ISBN 978-961-6179-79-9

251798784

Uvod 3

Vsebina

Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7Iskanje izgubljenega doma . . . . . . . . . . . . . . 7Mojemu očetu v spomin . . . . . . . . . . . . . . .14O avtorju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .15Zbirka V vihri petih vojn . . . . . . . . . . . . . . .16Kratek opis vsebine prvih dveh knjig zbirke . . . . . . .18

V GRČIJO PO ANTANTINO OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI VOJNI PLEN . . . . . . . . . . . 21

Spet med prostovoljci . . . . . . . . . . . . . . . .22Solun – kot babilon . . . . . . . . . . . . . . . . .23Pretepi v Unionu . . . . . . . . . . . . . . . . . .27Razdeljevanje orožja . . . . . . . . . . . . . . . .30Kapetan Žilović . . . . . . . . . . . . . . . . . .30

V GRŠKO - TURŠKO VOJNO . . . . . . . . . . . . . . . . . . .33Odhod čez morje . . . . . . . . . . . . . . . . . .34V Mali Aziji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .36Pred začetkom boja . . . . . . . . . . . . . . . . .38Pod točo krogel . . . . . . . . . . . . . . . . . . .39Strašna novica - Drago je ranjen . . . . . . . . . . . .42Na stražo – po žrebu . . . . . . . . . . . . . . . .43Nazaj v Evropo! . . . . . . . . . . . . . . . . . . .46Turška svatba . . . . . . . . . . . . . . . . . . .48Troja – zgodovinsko mesto . . . . . . . . . . . . . .52Nevarna vožnja po morju . . . . . . . . . . . . . . .53Srečni konec nočnega napada . . . . . . . . . . . . .57Spet v Skopju . . . . . . . . . . . . . . . . . . .60

NA POHODU PROTI BIVŠEMU CESARJU KARLU HABSBURŠKEMU . . . . . . . . . . . . . . . 61

Ob Donavi pri Mohaču . . . . . . . . . . . . . . . .62Kaj pa zdaj? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .63

4 Uvod

VOJNA AKADEMIJA 1925 - 1928 . . . . . . . . . . . . . . . . . .65Beograd . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .66Drugi letnik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .72Na dvornem plesu . . . . . . . . . . . . . . . . .74Lepa Švicarka . . . . . . . . . . . . . . . . . . .78Zmenek na Kalemegdanu . . . . . . . . . . . . . .81

ZAGREB 1928 - 1929 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .87V prvi častniški službi . . . . . . . . . . . . . . . .88Nastop Josephine Baker v Zagrebu 1928 . . . . . . . .88

POTOVANJE PO EVROPSKIH DEŽELAH - poleti 1931 . . . . . .93Dunaj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .94Praga . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .99Berlin - Bruselj - Pariz . . . . . . . . . . . . . . . 100Judita . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 104Benetke . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 107Judita – dekle mojih sanj . . . . . . . . . . . . . 111Benetke – Maribor . . . . . . . . . . . . . . . . 113

V 45 . MARIBORSKEM PEŠPOLKU - od julija 1929 do novembra 1932 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 115

Maribor – ljubko mesto, najlepši garnizon . . . . . . . 116Maribor 1930 . . . . . . . . . . . . . . . . . . 117

PONESREČENI VOJAŠKI PUČ - MARIBOR 1932 . . . . . . . . 123Priprave na puč . . . . . . . . . . . . . . . . . . 124Dokončni načrt puča . . . . . . . . . . . . . . . 130Puč je odkrit . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 132Zadnje poglavje puča . . . . . . . . . . . . . . . 138Kazenska premestitev v Prilep . . . . . . . . . . . 141

NESREČA IN SREČA V KAMNIKU 1933 - 1935 . . . . . . . . . . 145Prvo dežurstvo – prva eksplozija . . . . . . . . . . 146Žalostna kamniška pomlad 1934 . . . . . . . . . . 148Osvajanje »trdnjave« . . . . . . . . . . . . . . . . 151

Uvod 5

ZADNJA LETA PRED ZAČETKOM DRUGE VOJNE . . . . . . . 155Pred začetkom druge vojne . . . . . . . . . . . . . 156

ČLAN GENERALŠTABA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 161Živčna vojna pred začetkom vojne . . . . . . . . . . 162Zadnja konferenca generalštaba jugoslovanske vojske . . 164

DNEVI PRED ZAČETKOM VOJNE . . . . . . . . . . . . . . . . 181Marec in april 1941 . . . . . . . . . . . . . . . . 182Sirene so zatulile . . . . . . . . . . . . . . . . . 184Zadnja konferenca štaba Triglavske divizije v Žužemberku, 10. aprila 1941 . . . . . . . . 187Vojni ujetnik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 190Kazen za »stare grehe« . . . . . . . . . . . . . . . . 191

Dodatek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 194Viri slikovnega gradiva: . . . . . . . . . . . . . . 194Zahvala . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 195

6 Uvod

Uvod 7

Uvod

Iskanje izgubljenega doma

»Razočaranje zaradi izgube mojega doma, ker nisem mogel več domov na Kras, je bilo tako hudo, da je srce želelo nekam. Kam? Naprej! V neznano!« Dogodki prve svetovne vojne so usodno posegli v življenjsko zgodbo Andreja Zlobca. Zaradi vojne je pro-padla Habsburška monarhija in z njo skupni slovenski kulturni prostor, v katerem so v okviru tradicionalnih zgodovinskih dežel živeli Slovenci. Prva svetovna vojna je s »totalno mobilizacijo«, ki ni vključevala le vojakov, grobo posegla v politično, socialno in gospodarsko življenje. Ob razpadu Avstro-ogrske so v vihri pre-vratnega obdobja na njenem ozemlju nastale nove države, med njimi tudi Država Slovencev Hrvatov in Srbov. Množica na Kongresnem trgu v Ljubljani je 29. oktobra 1918, ob splošnem veselju ob koncu vojne pozdravila mir in polna pričakovanj o boljšem življenju tudi predstavnike nove države. V veličastnem sprevodu, ki je potekal v torek 29. oktobra 1918 po ulicah Lju-bljane, se je množica udeležila »manifetacijskega obhoda po me-stu«. V skladu z vabilom na »narodni praznik«, ki je pozival hi-šne posestnike in stanovalce, da okrase svoje hiše s »slovanskimi zastavami«, je bila Ljubljana slavnostno okrašena v narodnih barvah in zastavah. Na Kongresnem trgu so navdušeno zbrano množico nagovorili Ivan Hribar, dr. Lovro Pogačnik, ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič in dr. Mihajlo Rostohar, ki je v imenu vojaštva prisegel narodni državi. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je obsegala južnoslovanska območja raz-padle Avstro-Ogrske, ni bila mednarodno priznana in ni imela določenih meja. Najvišji organ nove države je bil Narodni svet – Narodno vijeće – v Zagrebu, ki mu je predsedoval dr. Anton Korošec. Maja 1917 je v imenu slovenskih in ostalih južnoslo-

8 Iskanje izgubljenega doma

vanskih poslancev v dunajskem parlamentu prebral majniško deklaracijo s slovenskimi zahtevami po reformi in avtonomiji pod habsburškim žezlom. Njegov ugled je vse bolj naraščal, saj je po smrti Janeza Evangelista Kreka postal vodilni slovenski po-litik. Septembra 1917 se je začelo zbiranje podpisov v podporo slovenskim poslancem in njihovim zahtevam, ki je preraslo v množično deklaracijsko gibanje. Njegov simbol je postal zimze-len bršljanov list. Dr. Ivan Žolger je leta 1917 postal minister brez listnice in edini slovenski minister v avstro-ogrski vladi na Dunaju. Dogajanje je doseglo vrhunec 29. oktobra 1918, ko je množica navdušeno pozdravila prvo slovensko Narodno vlado z dvanajstimi ministrstvi - »upravnimi odseki« in njenega pred-sednika Josipa Pogačnika. Bila je prva slovenska vlada z vsemi pristojnostmi in organi za območje slovenskih dežel, brez Pre-kmurja. Imenovalo jo je Narodno vijeće v Zagrebu na predlog slovenskega Narodnega sveta. Bila je pravno najvišja oblast, ki je vodila politično, družbeno, gospodarsko in vojaško življenje. Množice avstro-ogrskih vojakov so se prvo polovico novembra vračale iz italijansko avstro-ogrske fronte in ostalih bojišč prek slovenskega ozemlja. Železniški promet je bil povsem prepuščen vojaškim potrebam. Na pomembnih križiščih in kontrolnih toč-kah so bili pripadniki narodnih straž, ki so bolj ali manj uspešno razoroževali umikajoče se vojake. V svojih spominih je Andrej Zlobec zapustil marsikateri neznani drobec o narodnih stražah v prevratnem obdobju in bojih za meje. Slovenski polki avstro-ogrske armade so bili ob koncu vojne večinoma daleč od sloven-skih dežel. Tako je kranjski 17. pehotni polk prišel v italijansko ujetništvo v dolini Assa na južnotirolskem bojišču. Tržaško-primorski 97. pehotni polk je konec vojne dočakal v Ukrajini. Celjski 87. pehotni polk se je vračal iz bojišča na Piavi. 2. gorski strelski polk je po oktobrskem uporu in povratku iz bojišča ob Pi-avi, v Gorici prevzel vlogo narodnih straž do prihoda italijanske vojske. V začetku novembra 1918 je italijanska vojska prestopi-

Iskanje izgubljenega doma 9

la predvojno avstro-ogrsko italijansko mejo ter začela zasedati obalna mesta in ozemlja na Primorskem in Notranjskem, ki so ji bila obljubljena z londonskim sporazumom, podpisanim z an-tantnimi državami aprila 1915, v zameno za vključitev v vojno na strani antante. Kljub uspešnemu delu pri urejanju vsakdanjega življenja, vra-

čanju vojakov, slovenizaciji šolstva in zagotavljanju prehrane je bila nova država v precejšnih težavah. 1. decembra 1918 se je združila s Kraljevinama Srbijo in Črno goro v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, pod vladarskim žezlom dinastije Kara-džordžević. Država je bila parlamentarna monarhija z enodo-mno skupščino v Beogradu. Pravni red nove, geografsko obse-žnejše večnarodne države, je določala vidovdanska ustava, ki je bila sprejeta z navadno večino. S prvo svetovno vojno so propadla cesarstva, v Rusiji je iz-

bruhnila boljševiška revolucija in predvojni svet meščanstva in vere v napredek se je izgubil v strelskih rovih, ki so prepletali Evropo. Skoraj deset milijonov mrtvih, številni invalidi, begunci in porušeni domovi so bili žalostna posledica vojne vihre. Mno-žice vojakov so izgubile vero v vrednote preteklega sveta in člo-večnost nasploh. Vojaški model življenja, ki so ga izkusili v strel-skih rovih, so številni veterani želeli prenesti v povojno življenje. Med mnogimi povratniki iz vojne, podaljšane z boji za severno in južno mejo Kraljevine, je bil tudi Andrej Zlobec. Po burnih dogodkih, ki jih je doživel v avstro-ogrsko-italijanski

vojni in bojih za severno mejo, ki so opisani v prvih dveh knjigah njegovih spominov, je zdaj pred nami njegova knjiga o življenju v času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, kasnejše Kralje-vine Jugoslavije, do njenega razpada ob začetku druge svetovne vojne. »Po vsem svetu je nastal mir. Albanija je bila zadnja, ki je doživljala nepotrebne boje, a tudi ti so se končali. Prve sve-tovne vojne je bilo torej dokončno konec. Narodi vsega sveta so


si oddahnili, le brezdomci in razočaranci, kakršen sem bil jaz, se niso pomirili.« Njegova edina osebna lastnina, ki jo je prinesel z dolgih poti in jo skrbno varoval, je bil šolski atlas slovenskega kartografa Blaža Kocena. Šolski atlas, ki je prvič izšel leta 1861, je bil prvi šolski atlas, v tedanji Avstro-ogrski in je doživel šte-vilne ponatise. V tretji knjigi spominov Andrej Zlobec nadaljuje svojo potopi-

sno pripoved s pomladjo leta 1923, ko je odšel v Solun v Grčiji, kjer je sodeloval pri prevzemu jugoslovanskega deleža orožja in vojaške opreme, zaplenjene poraženim centralnim silam. Jeseni 1923 se je skupaj s štiridesetimi drugimi vojaki iz svoje enote javil za prostovoljca za pomoč Grčiji v grško turškem spopadu. »Naslednji dan smo občutili vso grozoto vojne. Turki so ves sek-tor dobesedno prekrili z granatami, šrapneli in z vsem orožjem. Tako je ropotalo, da se je človek počutil kot v kipeči vodi. Kot piščanci smo čepeli v kaverni in pričakovali smrt. Vročina od eksplozij se je stopnjevala. V kavernah je postajalo nevzdržno.« V spominih je opisal vojaško življenje in številna srečanja z na-vadami prebivalcev na prehojeni poti. Njegovi opisi vsakdanjega življenja in običajev, kot je na primer njegov opis svatbe, nam ohranjajo etnološko dediščino dežel, ki jih je na svojem nenava-dnem popotovanju obiskal. Ali je mestece Troja (Ilion, Truva), s »tipičnimi turškimi hišami na precej obširnem hribu«, ki jo je obiskal, res mesto iz Homerjevega epa, niti ni pomembno, razen, da zahteva od bralca določeno pozornost in previdnost. »Zani-malo me je, kje so v davnih časih postavili slovitega trojanskega lesenega konja, a kako naj kaj zveš, ko pa se z živo dušo ne moreš pogovoriti.« Pomembneje je, da je pisec z odprimi očmi povezo-val doživeto resničnost s paleto vtisov razmislekov in mitov. Leta 1928 je prišlo v beograjski skupščini do streljanja in smr-

tnih žrtev. Kralj Aleksander je razpustil parlament in oklical osebno diktaturo. Konec dvajsetih let se je začela velika svetovna gospodarska kriza, ki je v Dravski banovini dosegla vrhunec v


letih 1932-33. V spominih je opisano življenje slovenskega ča-stnika kraljeve vojske od akademije v drugi polovici dvajsetih let do službovanja v Zagrebu, Mariboru, Prilepu in Kamniku. Da gre v marsičem za pravi zgodovinski potopis, potrjuje tudi poglavje o potovanju po evropskih mestih leta 1931. V času študija na beograjski akademiji se je udeležil dvornega plesa z mednarodno udeležbo in o tem zapustil zanimivo pričevanje o beograjskem življenju v dvorno diplomatskih krogih: »Na vra-tih se je pojavila mlada kraljica – kot v bajki. Obleko je imela iz svetlečih se lusk kot riba. Luske so se prelivale v različnih barvah v žarečih žarometih. Tudi vsa ostala najvišja družba je bila okrašena od pet do glave. Slišati je bilo predstavljanje v vseh mogočih jezikih, le v srbo-hrvaškem zelo malo. Zdelo se mi je, da nismo v Beogradu. Tudi prvaki Jugoslovani so se predstavljali v takrat modnem francoskem jeziku.« Prek celotnega besedila se pojavlja motiv prve svetovne vojne, kot tistega ključnega dogod-ka, ki je stari svet pahnil v nesrečo in seveda posledično povzro-čil izgubo doma in Primorske, njegove kraške domovine, ki je po svetovnem spopadu pripadla Italiji. »Popoldne tistega dne smo zagledali morje. Lažje smo marširali. Vedeli smo, da ta nežna modra voda veže vse kontinente tega sveta – pa tudi mojo Pri-morsko! Skoraj bi zajokal, ko sem se spomnil, da sem prav tako morje gledal tam iz Tržaškega zaliva.« V blišču dvornega plesa je razmišljal o svojih domačih krajih: »Odšel sem na galerijo in razmišljal o svoji usodi, o mojem nesrečnem domačem Krasu.« Ob obisku dunajskega muzeja poleti 1931 je ob razstavljenem peresu, s katerim je Franc Jožef podpisal vojno napoved Srbiji, razmišljal: »Človeka objame groza, ko strmi v to mizo in v to pero. Ta podpis je na smrt obsodil milijone ljudi in povzročil morje joka, žalosti, bolečin, revščine in trpljenja.« Iz obdobja svoje zaposlitve v Mariboru je opisal zanimiv po-

skus vojaškega puča oziroma takoimenovano mariborsko častni-ško afero. Aprila 1932 je bila v kontekstu političnih zaostritev


po kraljevem prevzemu oblasti, razpustitvi parlamenta in okli-cu osebne kraljeve diktature, odkrita skupina častnikov, ki je pripravljala vojaški upor. Zaradi dogodkov, ki jih je opisal kot napeto pustolovsko zgodbo, je bil tudi Andrej Zlobec kazensko prestavljen na novo službeno mesto. V spominih nastopajo mno-ge zgodovinske osebe, kot je general Petar Živković, predsednik kraljeve vlade, ban Dravske banovine Marko Natlačen in še kdo, ki ga je Andrej Zlobec srečal v svojem življenju.Tretja knjiga spominov se zaključi z vzdušjem ob propadu Kra-

ljevine Jugoslavije, kot se država imenuje od leta 1929 do svoje-ga konca. Z nemškim napadom na Poljsko, ki sta si jo razdelili Sovjetska zveza in Nemčija se je septembra 1939 v Evropi za-čela druga svetovna vojna. 6. aprila 1941 je Nemčija s svojimi zaveznicami napadla Kraljevino Jugoslavijo in druga svetovna vojna se je začela tudi na slovenskih tleh. Po kapitulaciji jugoslo-vanske vojske so si okupatorji razdelili poraženo Kraljevino. An-drej Zlobec oriše tesnobno vzdušje ob bližajoči se vojni in slabo stanje jugoslovanske vojske, ki jo je kot intendantski kapetan 1. razreda izredno dobro poznal. »Ko sem odhajal v svojo pisarno v Cekinovem gradu, sem že vnaprej videl vso mizerijo.« V Ce-kinovem gradu je danes Muzej novejše zgodovine Slovenije, ki hrani spominsko knjigo, arhivsko gradivo in muzejske predmete iz zapuščine Andreja Zlobca, ki jih je Muzeju prijazno podarila njegova hčerka, urednica spominov, Dušica Kunaver. Pričakovanja, da bo s koncem prve svetovne vojne orožje za

vekomaj umolknilo, se niso uresničila. Prav tako so ostale neiz-polnjene želje, da bo povojna ureditev osnovana na načelih naro-dne samoodločbe in da bo nova južnoslovanska država prinesla uresničitev vseh slovenskih državnih in narodnih ciljev. Po dveh desetletjih miru se je v Evropi začela nova vojna. Življenje v obdobju med obema svetovnima vojnama, ki ga nekateri zgodo-vinarji ne povsem točno celo razumejo kot dvajsetletno premirje, je Andrej Zlobec opisal s pogledom vojaka, častnika in predvsem


človeka, ki je vztrajno iskal svoj dom, družino in v vojnah izgu-bljene vrednote.

mag. Marko Štepec

14 Mojemu očetu v spomin

Mojemu očetu v spomin

V zbirki V VIHRI PETIH VOJN sem zbrala rokopise mojega očeta, ki zajemajo čas od začetka prve svetovne vojne do konca druge svetovne vojne.Mnogo hudega je doživel v petih vojnah, v zadnji vojni je po-

stal invalid, a ostal je - nasmejan! Ob njegovem toplem nasme-hu smo rasli in se greli njegovi trije otroci. Njegovega nasmeha mu nihče ni mogel vzeti – ne fronte, ne boji, ne ječe. Njegova življenjska vedrina je bila vsemogočna. Dokler je bil živ, so se tudi moje težave, kakršnekoli, ob njem razblinile in postale tako majhne, da jih nenadoma sploh ni bilo več. Človek, ki je doživel toliko hudega, je imel drugačna merila. Širino svojih meril je ši-ril okrog sebe. Sovraštvo se ga ni dotaknilo. «Vojna je vojna!« - je dejal, kadar nam je, otrokom, kaj pripovedoval o vojni, »a sedaj je mir!« - je dodal in se srečno nasmehnil.Velikokrat sem se čudila, kako mu je vendar po tolikih krivicah

uspelo ostati pravičen, kako mu je po tolikih žalostih uspelo osta-ti vesel, kako mu je ob tako trdem življenju uspelo ohraniti meh-kobo, kako mu je po tolikih sovraštvih uspelo ostati prijatelj, kako mu je po tolikih srečanjih s smrtjo uspelo ostati živ. Po vsem, kar je doživel v vojnah, je ohranil globoko vero v človeka. Spoznal je, da tudi v najbolj nečloveških trenutkih lahko srečaš – Človeka.Zbirka V VIHRI PETIH VOJN, ki popisuje vsa ta doživetja,

naj bi v štirih knjigah izšla skoraj trideset let po njegovi smrti, trideset let prepozno, a nikdar ni prepozno za sporočilo, ki ga je moj oče želel povedati: »Mladim sem hotel povedati, da se je vredno boriti za mir in za našo lepo deželo!«

Dušica Kunaver

O avtorju 15

O avtorju

Andrej Zlobec, rojen 1899 v Ponikvah na Krasu, kot prvi od devetih otrok na revni Matjaževini. Z domačega Krasa je pri-nesel le štiri razrede enorazredne vaške šole, a prinesel je nekaj mnogo bolj dragocenega kot šolsko znanje, prinesel je odpornost in trdoživost rastline, ki raste iz trde kraške zemlje.Spomine je začel pisati v italijanskem taborišču na gori Monte

Viso. V taboriščni kuhinji mu je uspelo ukrasti nekaj papirja, ki so ga rabili za podžiganje ognja. Ko se je po kapitulaciji Italije vrnil domov, je te zapiske prinesel s seboj. S pisanjem spominov je nadaljeval leta 1945, ko se je tik pred osvoboditvijo kot invalid vrnil iz Poljanske jetnišnice v Ljubljani. Eno leto ni bil sposoben za službo, zato je v tem času naredil to, kar si je želel tedaj, ko je umiral na mrzlih tleh temnice:»Če bom ostal živ, bom napisal spomine. Naj mladi vedo, da

njihovi očetje svobode niso dobili zastonj.«

16 Zbirka V vihri petih vojn

Zbirka V vihri petih vojn

Zbirka V VIHRI PETIH VOJN prinaša avtorjeve spomine na dogodke v petih vojnah: - prva svetovna vojna (1914 – 1918)- boji za severno mejo - Maistrov borec (1918 – 1919)- boji za južno jugoslovansko mejo v Albaniji (1921 – 1922)- vojna med Grčijo in Turčijo (1922 – 1923)- druga svetovna vojna (1941- 1945)

Vsebina knjig zajema tudi vmesni čas med vojnami in opisuje razna zgodovinska dogajanja in avtorjeva doživetja v času od začetka prve do konca druge svetovne vojne. Večina vsebine ce-lotne zbirke je prepisana iz rokopisa, ki ga je moj oče nameraval izdati kot knjigo, nekatera poglavja pa so vzeta iz raznih njego-vih neobjavljenih člankov, življenjepisov in pisem. Vsa besedila v tej knjigi so nelektorirana, ker je avtorjev vojaški jezik zelo težko spraviti v okvire slovnične pravilnosti, ne da bi posegli v pristnost njegove pripovedi.

Zbirko sestavljajo štiri knjige:V VIHARJU PRVE SVETOVNE VOJNE

(v prvi izdaji V VIHARJU SOŠKE)V BOJIH ZA SEVERNO IN JUŽNO MEJOČASTNIK KRALJEVINE JUGOSLAVIJEOBVEŠČEVALEC OSVOBODILNE FRONTE Vsebina zbirke ni le pripoved rodoljuba, ki je svoje življenje po-

daril bojem za svobodo svoje domovine, ampak je njegova pripo-

Zbirka V vihri petih vojn 17

ved tudi dragocen prispevek slovenski vojaški zgodovini. Vsebi-no te knjige je pisal poklicni vojak, ki je okusil gorje vseh vojn na našem ozemlju od leta 1914 do 1945 in še v povojnem času.V vihro prve svetovne vojne je bil vpoklican kot petnajstletni

fant, mobiliziran za delo v zaledju soške fronte, vojaško suknjo pa je odložil v začetku druge vojne, kot član generalštaba jugo-slovanske vojske, kot intendantski načelnik Triglavske divizije.Ko je po razsulu jugoslovanske vojske zakopal puško na skritem

kraju, se ni nehal bojevati. Vrgel se je v boj s tihim, skritim, ne-varnim orožjem obveščevalca, ilegalca, ki ga je lahko varoval le molčeči, trdni, zanesljivi in zvesti tovariš. Mnogim teh tovari-šev ne bomo nikdar zvedeli imena, a človeške veličine njihovega boja ne smemo pozabiti. Naj bo zadnja knjiga te zbirke poklon tudi njihovemu spominu.

18 Kratek opis vsebine prvih dveh knjig zbirke

Kratek opis vsebine prvih dveh knjig zbirke

I. knjiga V VIHARJU PRVE SVETOVNE VOJNEAvtorjeve spomine na soško in tirolsko fronto je izdala Funda-

cija Pot miru v Posočju leta 2008 pod naslovom V VIHARJU SOŠKE. Knjiga je izšla skrbno pripravljena in opremljena s slikovnim gradivom iz petih muzejev. V zbirko V VIHARJU PETIH VOJN bo vključena tudi vsebina te knjige, vendar bo njen obseg razširjen, naslov spremenjen in oblikovno bo uskla-jena s celotno zbirko.Spomini na prvo svetovno vojno so pripo-ved preprostega vojaka, ki mu je soška fronta opustošila rodne kraje in njegovo zgodnjo mladost. Že kot petnajstletni fant je bil mobiliziran na delo z ranjenci v zaledju soške fronte, ko pa je »dozorel« za fronto, so ga kot cesarskega gorskega lovca poslali v boje v zimske Dolomite. Kot komaj ozdravljeni ranjenec je dezer-tiral iz avstro-ogrske vojske v zeleni kader v Trnovskem gozdu. Pripravljen je bil na boj za svojo novo slovensko domovino. Čla-ni zelenega kadra in tudi Andrej, so se po razpadu avstro-ogrske armade na Piavi, pridružili Primorskim narodnim stražam.

II. knjiga V BOJIH ZA SEVERNO IN JUŽNO MEJO Maloštevilne Narodne straže, katerim se je Andrej pridružil v

Gorici, niso mogle ustaviti prodiranja italijanske vojske na slo-vensko ozemlje. Slovensko Primorje in tudi Andrejev Kras je bil tedaj izgubljen. Narodne straže in z njimi Andrej so se morale umakniti v Ljubljano. Tu so nadaljevali z razoroževanjem av-stro-ogrske armade. Ko pa je general Maister klical prostovoljce v boj za severno mejo, se jim je Andrej pridružil. Kasneje ga je bolezen izločila iz vrst Maistrovih borcev. Vrnil se je domov, a ker je v domači šoli, skupaj z vaškimi fanti poskušal razviti slo-vensko zastavo, je po pretepu z italijanskimi vojaki moral zbežati

Kratek opis vsebine prvih dveh knjig zbirke 19

v Jugoslavijo. Na vozu, polnem listja ga je neki kmet iz Hotedr-šice prepeljal čez mejo. Uspelo mu je priti v Podoficirsko šolo v Zagrebu. Končal je to šolo z odliko nato pa se je zagrenjeni brez-domec prostovoljno vključil v boje za južno jugoslovansko mejo proti Albaniji. Po koncu teh bojev se je odločil še za prostovoljni odhod v Grčijo, ko so antantne sile razdeljevale med svoje članice orožje, zaplenjeno na bojiščih prve svetovno vojne. V Grčiji je po čudnem naključju zašel še v grško-turško vojno. To pa je že začetek vsebine tretje knjige v zbirki.

20

V GRČIJO PO ANTANTINO OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI VOJNI PLEN

21

V GRČIJO PO ANTANTINO OROŽJE - PO JUGOSLOVANSKI

VOJNI PLEN


22 Spet med prostovoljci

Spet med prostovoljci

Po vsem svetu je nastal mir. Albanija je bila zadnja, ki je doživljala nepotrebne boje, a tudi ti so se končali. Prve svetovne vojne je bilo torej dokončno konec. Narodi vsega sveta so si oddahnili, le brezdomci in razočaranci, kakr-šen sem bil jaz, se niso pomirili.Grmado orožja in vojne opreme so po končani vojni pre-

važali z bojišč na zbirne centre, da bi ga razdelili in pri-pravili za naslednje morije, ko se bodo vsaj malo pozabile rane minule vojne. Bila je zgodnja pomlad 1923. Komaj sva se s prijateljem

in soborcem Dragom vživela v skopsko življenje, že so nam nekega dne na večerni »zapovesti« objavili, da zbira-jo prostovoljce, ki bi šli v Grčijo, v Solun, prevzemat jugo-slovanski delež orožja, zaplenjenega centralnim silam v prvi svetovni vojni. Po vojni je antanta (Amerika, Anglija, Francija, Italija) to orožje razdeljevala med svoje članice kot vojni plen. Kdo je pripravljen iti v Grčijo po orožje, ki pripada

Jugoslaviji? Z Dragom sva se javila med prostovoljce in nekaj dni

pozneje so že oblikovali četo dvestotih vojakov in šestih oficirjev, ki naj bi odpotovali v Solun.Z vlakom smo se odpeljali po pusti dolini Vardarja proti

Solunu. Velikokrat smo morali prestopati in pešačiti, ker so bili mostovi porušeni. Tako smo pol peš, pol z vlakom srečno prispeli v solunsko pristanišče, da bi tam sodelo-vali pri razdeljevanju vojaškega materiala.


Solun – kot babilon 23

Solun – kot babilon

Takrat je bil Solun pravi babilon. Mrgolelo je vojaštva z vsega sveta – Američani, Angleži, Francozi, Italijani, Bel-gijci, Avstrijci, Švedi, Španci, Rusi, Senegalci, Čehi, Ma-džari in drugi. Vsi smo se nagnetli v tem mestu, da sprej-memo vojni plen, ki je bil nakopičen na Kajmakčalanu in drugih bojiščih, na katerih so antantne sile premagale Avstrijce, Nemce in Bolgare.

Ko smo korakali skozi mesto, nas je vsa pisana vojaška družba čudno gledala, saj nas niso mogli opredeliti. Bili smo pisano opremljeni – z deli uniform vseh mogočih armad. Jugoslovanske smo imeli le spodnje hlače. Te so bile iz trde kotenine, krojene »na učkor« - okoli pasu so te hlače imele trak za pritegniti, kadar je bil fant lačen. Da so o našem »poreklu« le ugibali, uganili pa niso in niso vedeli kam spadamo, je bila okoliščina, ki nam je včasih kar prav prišla - kadar smo kaj »zakuhali«.


24 Solun – kot babilon

Odvedli so nas v neko šolo, v kateri razen slame ni bilo prav nobenega udobja. Sobice so bile majhne. Zdelo se nam je, da to ni šola, ampak nekak samostan. Bili pa smo povsem svobodni. Oficirjev nismo videli nikjer. Rekli so nam, da imajo neke konference, na katerih ugotavljajo, koliko plena, bo katera država dobila. Jedli smo še kar dobro.

Denarja smo dobili zelo malo. Shajali smo se v veliki pivnici sredi Soluna, imenovala se je Union, tam je res bil živi union. Sedeli smo na dvorišču in modrovali. V tem direndaju se je dalo »zabušiti« kako pivo, kavo ali limo-nado, vendar to ni bilo lahko, ker je Grk zahteval plačilo vnaprej. Ni bilo prijetno biti tako zelo brez denarja, zato nama z

Dragom ni preostalo drugega, kot da sva začela »študira-ti« kje naj dobiva kako drahmo. Ugotovila sva, da druga-če ne moreva priti do denarja, kot da enostavno na štantu


Solun – kot babilon 25

kaj suneš in nato to ukradeno robo prodaš naprej. Naredi-la sva načrt in ga začela izvajati.

Ob morju in ob železniških postajah je bilo veliko štan-tov še iz časa vojne. Prodajalci so ponujali svoje blago v vseh jezikih. Kričali so in hvalili vsak svoje blago. Pro-dajali so predvsem nogavice, električne svetilke – ročne baterije, svinčnike, različne kipce in podobno, a tudi ure, zapestnice, uhane in druge dragocenosti.Z Dragom sva se dogovorila, da bom jaz barantal s pro-

dajalcem za kakšno ničvredno stvar, medtem pa bo Drago kaj sunil. Predstavila sva se kot republikanska Avstrijca, torej kot vojaka nove Avstrije, zato sva pri barantanju na-stopala z nemščino. Grški prodajalec je kar rad kramljal z nama v slabi nemščini. Tako nama je nekajkrat sijajno uspela akcija. »Nakupila« sva nekaj svinčnikov in nekaj nogavic in si z njimi napolnila žepe. Med Čehi, ki so imeli precej drahem, sva to robo pod ceno prodala. Čehi so bili


26 Pretepi v Unionu

takrat ošabni. Prišli so iz Rusije, kjer so imeli svoje legije. Zdelo se nama je, kot da sami tiskajo drahme. Tako mali denarci so bili za naju preskromni. Morala

sva misliti na večje podvige. Prišla sva do prodajalca, pri katerem se nama je že nekajkrat posrečilo zmakniti nekaj svinčnikov. Ob koncu prodajalčeve mize sva zagledala lepo zamotan paketič. Naredila sva načrt za napad. Začel sem klepet z Grkom, medtem pa je Drago potisnil paketič pod suknjo. Hitela sva nato po stranskih uličicah in ko-maj čakala, da odpreva paket.»Težek je,« je dejal Drago, »najbrž so v njem ure ali pa

električne svetilke!«Ko sva bila dovolj daleč od prodajalca, sva zavila v neko

vežo in skrbno odvijala ukradeni paketič. A kaj zagleda-va! V paketiču je bila polovica zidne opeke! Joj, kakšno razočaranje! Kletvice so letele na prebrisanega Grka, a kaj sva hotela. To je bil konec najinih tovrstnih podvigov, saj sva vedela, da bi se na ta način kaj hitro znašla na koman-di mesta v »bojbuku« (po turško to pomeni zapor). V jezi sva krenila ven iz mesta. Dolga, ravna cesta vodi

iz Soluna proti Kajmakčalanu. Mogočni vrhovi te zgodo-vinske planine gledajo na solunsko ravnino. Šla sva po ravni cesti. Pogovarjala sva se le o tem, kako naj prideva do denarja. Ob straneh ceste so bili globoki jarki. Po tej ce-sti je bil v času vojne velikanski promet, ko pa sva midva pešačila po njej, tu ni bilo žive duše. Vrnila sva se proti Solunu in prišla v »geto«- v judovski

predel mesta. Tam sva prodala nekaj ukradenih malenko-sti in si kupila skledo za umivanje in tako pridobila nekaj udobja za najino sobico v šoli.


Pretepi v Unionu 27

Pretepi v Unionu

Tisti večer je bila sobota in na vrtu Uniona je bilo zelo živahno. Postavili so nizek oder za rokoborce, ki so bili tedaj v Grčiji zelo priljubljeni. V nedeljo popoldne se je zbrala v Unionu družba iz celega sveta. Vse je pričakovalo in se veselilo nastopa rokoborcev. Bil je lep jesenski dan.Na dvorišču Uniona je bilo vse zasedeno do zadnjega ko-

tička. Stoječih gostov je bilo stotine. Pijačo so delili tako, kot je bila tam takrat navada ob takih priložnostih. Nata-kar je nosil na hrbtu nekakšno brento –zelo lepo izdelano – v roki pa je nosil lonček. Za izplakovanje lončka je imel na pasu privezano posodo z vodo. Če si želel pijačo, je natakar podstavil lonček pod brento, ga napolnil, spiješ, vrneš lonček, plačaš in natakar gre naprej. Na sredi dvorišča sta na odru stala dva silaka, namaza-

na z olivnim oljem, da sta se svetila. Na trebuhu sta ime-la navezane usnjene pasove, okovane z žeblji z velikimi glavicami. Ko se je borba začela, so se začele tudi stave – največ za pijače. Sledilo je navijanje, sedaj za enega, sedaj za drugega. Nastalo je kričanje v vseh jezikih tega sveta. Natakarji so delili pijačo in družba je postajala vse bolj razgreta.Pijače so razgrevale vroče glave. Najbolj vroči so bili An-

gleži. Čehi so pili svojo »pivičko» in povsod so hoteli biti enaki Američanom. Borba med rokoborcema je postajala vse hujša. Stave so

padale. Kričanje in preklinjanje navijačev se je stopnjeva-lo. Brente na hrbtih natakarjev so se praznike. Sonce je pripekalo. V nekem kotu je nastal prepir, češ, da borba ni


28 Pretepi v Unionu

poštena in da ne poteka po pravilih. V drugem kotu je na-stal prepir, da nekdo ni plačal pijače. Francozi so se stepli zaradi francoskih pevk, nato so se sprli še naši in Čehi, s katerimi takrat nismo bili ravno prijateljski. Povsod veliki in manjši prepiri, dokler ni zavrelo. Cel Union je vzvalo-vil. Borca sta prekinila borbo. Kdo naj umiri to množico vojakov in civilistov sredi pretepa?Ko je eden od rokoborcev padel na tla, so Američani

ocenili, da to ni bilo pravilno. Vroči Francozi so trdili na-sprotno, Angleži so hladnokrvno pritrjevali sedaj enim sedaj drugim. Nastalo je strašno kričanje in preklinjanje. Oder se je prevrnil in nekaj vojakov se je znašlo pod njim. Zaslišali smo strašne krike. Francozi in Italijani so prebili obroč Američanov in jim padli za hrbet, a Američani so se obrnili in nenadoma se je ves Union znašel v vrtincu pre-tepa. Nastal je tragikomični prizor. Tam vidiš Italijana, ki se drži za glavo, tam Francoza, ki si gladi buško na čelu, tam hladnokrvnega Angleža s pipo v ustih, ki se škodo-željno smeji, tam vročekrvni Italijan grozi ameriškemu hrustu, od daleč vse to opazuje poševnooki Japonec in se hihita kot stara mama. Ošabni Čehi so vedno hoteli opo-našati Angleže in so posnemali tudi njihovo držo. Medtem se je kakih petdeset Američanov prijelo za roke

in gnali so kričečo in pretepaško družbo v kot. Protesti v vseh jezikih sveta niso pomagali. Tako tesno so stisnili pretepače skupaj v kot, da ni bilo več prostora za pretep. Stisnjeni kot sardele v konzervi so se morali nehati pre-tepati. Američani so držali pretepače v »objemu« več kot pol ure. Po »ameriško« so jih potisnili v en kot, tako kot to pri njih delajo krotilci divjih konj.


Pretepi v Unionu 29

Nenadoma so krotilci in z njimi vsi pretepači bruhni-li v silovit krohot. Tako gromozanskega krohota menda Evropa še ni slišala. Natakarji so skakali okrog in poskušali dobiti plačilo za

pijačo, vendar jim to ni uspelo. Velikokrat smo že videli v Unionu, da je prišlo do takih prepirov in pretepov zato, ker se v taki »gužvi« pač brišejo računi.Pozorni opazovalec bi v tem gostilniškem pretepu z lah-

koto proučeval značaje posameznih narodov. No, »baru-fa« se je srečno končala brez smrtnih žrtev. Natakarji so prenehali točiti vino, točili so samo še limonado, bozo, solep in ledeni čaj. Nekaj natakarjev je zaneslo v ameriški »ring« in so jim razbili brente in so potem nosili pijačo kar v »tepsijah« - posodah.Mi, »kombinirani« Jugoslovani, smo se previdno drža-

li blizu vrat, zato nas ameriški »krotilci« niso nagnali v kot. Z Dragom sva si raje v naši šoli ustvarjala »komfort«, kot da bi se pretepala. Poskusila sva izkoristiti »gužvo« v svojo korist, ter odnesti, kar bi se dalo. Pri izhodu je bilo tudi bilo bolj varno, in tako nisva prišla v »ameriški ring«. Iz Uniona sva odnesla stol. Srečno sva ga prinesla v šolo in z veseljem ugotovila, da imava v najini sobici sedaj skledo in stol. Tako je potekalo naše življenje v Solunu več kot štirinajst

dni. Toliko časa so oficirji potrebovali, da so naredili na-črt za delitev vojnega plena.


30 Razdeljevanje orožja

Razdeljevanje orožja

Ko so bila pogajanja oficirjev končana, smo začeli hoditi na polja zunaj Soluna sprejemat vojni material. Koliko je bilo tega vojnega plena se ne da opisati. Tu se je nagrma-dil material petih cesarstev. Bilo je ogromno vsega – nem-škega, ameriškega, francoskega, angleškega, bolgarskega in grškega vojaškega materiala - topovi, vozovi, avtomo-bili, strojnice, puške, pištole, granate, vsa mogoča vojaška oprema - vse to je ležalo na velikanskih poljanah blizu Soluna na območju od Kajmakčalana, do Sereza, Bitolje in Dojrana itd. Na tem sektorju se je kopičil ves ta material skoraj tri leta. Zdelo se je, da so vsi - antanta in centralne sile - imeli ta sektor za nadvse pomemben. Na tem obmo-čju se je zbrala ogromna količina orožja.Čeprav je v Solun prišlo kakih deset držav po vojni plen,

sta Jugoslavija in Grčija dobili največ. Dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem so vlaki vozili po Vardar-ski dolini ta vojni material v notranjost Jugoslavije. Ko smo začeli z delitvijo orožja, ko smo torej nastopili

»našo zaposlitev«, so nam začeli plačevati naše delo. Do-bili smo šestdeset drahem na teden, zato nam je življenje potekalo kar ugodno. Le nemir je še vedno tlel v nas.Pri meni je bila želja po domu vedno bolj boleča.

Kapetan Žilović

Nekega dne v pozni jeseni leta 1923 smo sedeli na ceveh ogromnih kanonov v vasi Jedininosu, severno od Soluna.


Kapetan Žilović 31

Naš vodja je tedaj bil star srbski oficir Žilović. Ta človek je dolgo živel v Rusiji, vendar ko se je začela balkanska voj-na med Srbi in Turki leta 1912, se je vrnil iz Rusije. Prišel je v domovino, da bi se boril proti Turkom in potem še proti Bolgarom. Njegovega očeta so Turki ubili, ko je bil Žilović še otrok, zato je postal zagrizen sovražnik Turkov. Tudi v rusko-turški vojni se je boril na strani Rusov, pro-ti Turkom. Vedno je iskal priložnosti, da bi se boril proti Turkom in tako maščeval smrt svojega očeta.Z nekako slavnostnim poudarkom nam je kapetan Ži-

lović povedal, da se je pravkar začela vojna med Grki in Turki. Fronta se je odprla v Mali Aziji, med Smirno in Dardaneli. Pojasnil nam je tudi zakaj. Turki hočejo oškodovati Grke

za neke otoke. To je za Grke krivična vojna, nam je dopo-vedoval Žilović in dokazoval, da Grkom po pravici pri-pada tudi Smirna in vsi otoki Egejskega morja, ker je tam največ Grkov.Pripovedovanje Žilovića je bilo tako prepričljivo, da smo

kar zijali v njega. V svojih besedah je branil »pravično stvar« Grkov in napadal Turke. Čeprav je v Turčiji Kemal paša vrgel sultana, je vendar za Žilovića bil - Turčin! Ko nas je skoraj omamil s takim pripovedovanjem, se

je dvignil s sedeža na topovski cevi, ter s povzdignjenim glasom rekel:»Dečki, čeprav sem star, se bom šel v Azijo tepsti za

Grke. Rad bi pa videl, če gre še kdo od vas z menoj!« Več kot polovica nas je skočilo pokonci. V en glas smo

zakričali, da gremo z njim. Mož se ni šalil, pa mi tudi ne. Vzel je svinčnik in zapisal naša imena Da bi bila družba večja, je odšel še k drugim vodom, ter še tam zbral kakih


32 Kapetan Žilović

dvajset mož. Vsega skupaj nas je bilo prijavljenih kakih štirideset prostovoljcev.Med njimi se bil tudi jaz. Razočaranje zaradi izgube

mojega doma, ker nisem mogel več domov na Kras, je bilo tako hudo, da je srce želelo nekam. Kam? Naprej! V neznano!Kapetan Žilović je celo zadevo kaj hitro uredil. Že v na-

slednjem tednu smo dobili iz Skopja zamenjavo pri delu ob delitvi orožja. V tem istem tednu pa so se boji v okolici Smirne hudo zaostrili. Časopisi so pisali, da se Grki umi-kajo in da se v novi turški armadi čuti duh Kemal paše, ki je uredil armado po nemškem vzorcu. Kemal paša je v prvi svetovni vojni služil v nemški armadi kot general-štabni oficir.Vsa ta poročila pa niso zmanjšala naše odločnosti za boj

proti Turkom.

V GRŠKO - TURŠKO VOJNO

33



34 Odhod čez morje

Odhod čez morje

Lepega jutra zbere kapetan Žilović četico svojih prosto-voljcev, ki je po svoji zunanjosti bila zelo pisana. Da pa bi bila ta naša pisanost še večja, nas je najprej spravil v neko grško skladišče v Solunu, kjer smo dobili kape grške ar-made, vso drugo opremo in obleko pa smo zadržali svojo.Grške kape so se nam zdele kaj smešne in prav nič se

niso prilegale francoski bluzi, angleškim hlačam, ame-riškim škornjem na »šnir« in jugoslovanskim spodnjim hlačam »na učkor«. Grška vojaška kapa ima en rogelj spredaj in en rogelj zadaj. Kadar pa smo »zbijali rihterja«, smo kapo tako postavili na glavo, da je bil na vsaki strani nad ušesom po en rogelj. S tako pokrito kapo je človek po-doben mlademu voličku ali bikcu, ki so mu pravkar začeli poganjati rožički. Še sedaj mi gre na smeh, če se spomnim našega krohota in smeha, ki smo ga imeli s tistimi roglji.S polnim zaupanjem smo se podredili vodstvu našega

starega, sivolasega kapetana. Lase je imel bele kot ovčka. Korakali smo po Solunu proti pristanišču. Ob pomolu je

bila zasidrana ogromna vojna ladja. Na njej je vse mrgole-lo, kot v panju. Po visokem mostičku smo stopali na ladjo. Tesno mi je bilo takrat pri srcu, a trenutna malodušnost je hitro izginila, ko nam je ob vstopu na parnik neki Grk pomolil steklenico vina, zavojček rozin in hlebec kruha. Požirek pikulita – izredno dobrega vina – je razgnal ma-lodušnost. Začeli smo zbijati rihterja – ta igra je bila tedaj v visoki modi.Grki so nas obstopili in se čudili našim kombiniranim

uniformam. Pri najboljši volji niso vedeli, kam naj bi nas vtaknili. Po govorici so videli, da nismo Grki, po obleki


Odhod čez morje 35

nas pa tudi sam hudič ne bi mogel opredeliti, h kateri armadi pripadamo. K nam je pristopil neki grški oficir in vprašal v najmanj petih jezikih – od kod smo. Ko je vprašal še v polomljeni nemščini, smo mu pojasnili, da smo njihovi sosedje - Jugoslovani in da smo se prišli pro-stovoljno boriti z njimi proti Turkom. Pristopil je tedaj naš kapetan Žilović, ki je medtem urejeval neke listine pri ko-mandantu ladje. Pozdravila sta se z grškim oficirjem in se spustila v pogovor v ruskem jeziku. Ladijska sirena je grozovito zatrobila in vojna ladja se

je premaknila ter se začela odmikati od pristanišča. Ma-hanje vojakov, ki so pozdravljali svojce na obali, nas je spravilo v žalost, a pod vplivom pikulita smo spet postali dobre volje.Po dvodnevni vožnji smo se izkrcali na otoku Tonedos, v

bližini obale pri Smirni. Že prvi vtisi nam niso obljubljali kaj prida. Izkrcavali so ranjence in bolnike. Iz parnika so vlekli mrtve, ki so umrli med vožnjo. Hiteli so z izkrcava-njem topov, streliva, orožja, vozov. V daljavi se je slišalo grmenje topov.Posedli smo v neki park pod oljke. Čeprav je bila že

pozna jesen, je vendar bilo prijazno toplo. Od nekod so pripeljali kosilo, džuveč, in dobro smo se okrepčali. Po-poldne istega dne je v malo pristanišče prišla cela vrsta malih parnikov. Vnovič smo se vkrcali in že smo se peljali na turška tla. Obala se nam je zdela tako blizu, da bi lahko preplavali

to razdaljo, vendar potovali smo tako dolgo, da smo se šele pozno zvečer izkrcali. Izkrcavanje je bilo kar na pro-stem. Z malih ladjic so vrgli dolge, lesene mostičke in od-šli smo na suho.


36 V Mali Aziji

Potopljen parnik ob maloazijski obali

V daljavi smo videli ogenj. Gorelo je mesto Smirna. Vse ceste so bile polne beguncev, Grkov, ki so morali zapustiti svoja domovanja in hiteti proti Grčiji.

V Mali Aziji

Tisti večer smo hodili in hodili. Bila nas je velika kolona. Proti jutru smo omagali, se ulegli in zaspali. Kako hudo je, ne spati – tega si nihče ne more predstavljati, kdor sam ni poskusil. Večkrat smo zaspali kar med maršem. Hodi-li smo in spali. Tistega marša po Turčiji ne bom pozabil, prav zaradi hudega zaspanca. Topla noč brez vetra, utru-jenost od morske vožnje in vse druge težave so nas napra-vile zelo zaspane. Prijeli smo drug drugega za jermenje


V Mali Aziji 37

od krušnih torb in mehanično prestopali in obenem spali. Ob odmorih smo popadali na tla in spali naprej.Ko smo se zjutraj prebudili, smo zagledali pred seboj

malo turško vasico. Trije vitki minareti sredi vasice so moleli proti oblakom. Prav takrat so prišli hodže na mina-rete in z glasnimi klici vabili vernike h klanjanju Alahu.

Mlatenje žita – bivoli hodijo po klasju

Nekaj naših fantov je preskočilo ograjo ob neki vaški hiši. Poskušali so v sadovnjaku nabrati nekaj sliv. Kakor da bi Turkom na srcu zrasle, tako so protestirali, ko so videli vojake v sadovnjaku. Spoznali smo, da nam niso niti malo naklonjeni. Prebivalci teh krajev so bili mešani – Grki in Turki.Popoldne istega dne smo prišli do neke manjše reke. Čez

reko so se slišali streli topov, strojnic in pušk. Polegli smo


38 Pred začetkom boja

med vrbovje in jelše ob reki. Koruza na bližnji njivi je bila zrela. Privoščili smo si jo. Šele proti večeru smo namesto kosila dobili nekaj »ajve« (halve) - to je sladka jed, ki zelo hitro nasiti, razen tega pa vsebuje tudi mak in se človek po tej jedi počuti dobre volje. Pred nočjo so pionirji prinesli gumijaste čolne, katere

smo napihnili in z njimi srečno prepluli mirno reko. Ko pa smo prišli na drugi breg reke, smo že zaslišali povelje: »V strelce!« Razpršili smo se in prav kmalu smo prišli do prvih linij Grkov, ki so ležali v koruzi. Turki so bile le ne-kaj sto metrov pred njimi.

Pred začetkom boja

Ko smo prišli do Grkov, so nas nagovarjali v grščini, a nobeden od nas ni znal odgovarjati. Nezaupljivo so nas gledal in se čudili tem »pisanim« Grkom. Kdor je imel dobre živce, je spal v koruzi. Lepa noč je

bila. Nočni mir so kalili le redki streli in tu pa tam je pa-del kakšen tromblon (bomba, ki se jo izstreli s puške). Skopali smo si volčje jame in čakali, kaj bo.Ob jutranji zori se še ves zaspan ozrem okoli sebe. Vse je

še spalo. Le en Grk je stokal v bolečinah. Dobil je kroglo skozi trebuh.Ležali smo pod malim gričem. Pokrajina je bila tu zelo

valovita, prekrita s polji koruze, le tu in tam je rasla kaka marelica, sliva, topol ali oljka. Razgledoval sem se po oko-lici. Zelo blizu Turkov smo! – sem dejal sam pri sebi. Na bližnjem gričku je kar mrgolelo turških fesov. Prvič sem


Pod točo krogel 39

videl turške vojake. Na hlačah so imeli velike »ture«.Prav nič si nisem želel pustiti svojih kosti v tej turški koruzi.Vse je kazalo, da se bomo tega dne spopadli. Na našo

stran je prihajalo vedno več enot. Turki pa so skakali sem in tja, kot da pričakujejo naš napad. Tudi mi smo priča-kovali njihov napad. Vsi smo postajali bolj in bolj živčni, vendar napadel ni nihče, a črni oblaki so se zbirali. Videl si, kako topničarji izpregajo konje od topov, ki ostajajo na gričku. Pešadijci so hiteli kopati strelske jarke. Konjeniki na malih belih konjih so dirjali sem in tja in prenašali povelja. Fesi so preskakovali iz enega koruznega polja na drugega. Čudež je bil, da še vedno ni padel noben strel ne na eni, ne na drugi strani. Vsi smo zaskrbljeno čakali spopada.Mi, nepravi Grki, smo mirno čakali v neki koruzi in jedli

ajvar. Zdelo se nam je, kot da nam bodo Turki prizanesli. Mir je trajal še celo popoldne in celo noč. Slišati je bilo le skakanje, hitenje, nervozo. Kazala se je jutranja zora. V okolici smo videli vitke mi-

narete. Z vseh minaretov se je slišal glas hodž, ki so klica-li k molitvi. Zdelo se nam je, da so to bojni klici.

Pod točo krogel

Ko se je zdanilo, se je bojni ples pričel. Za grički so se slišali topovi s svojim topim glasom. Zagrmela je granata in v naših vrstah dvignila velik kup zemlje, pomešan z ljudmi in orožjem. Zakadil se je dim razpočenega šrapne-


40 Pod točo krogel

la, rezgetale so strojnice. Že je bilo slišati obupne krike ranjencev. Za našimi hrbti so se oglasili grški topovi. Začelo se je! Stara pesem za starega soldata!

Bivoli vlečejo turško topništvo

Tu je padla bomba, tam se je razpočil šrapnel. Koruza se je cefedrala. Puške so drobile svojo smrtno pesem. Ele – ele! Alah - Alah! Turki so tako divje streljali, da je imel človek občutek, da stoji v kipeči vodi.Streljanje se je stopnjevalo in doseglo višek okoli desete

ure. Ranjeni in mrtvi so ležali po tleh kot snopje. Slišati je bilo strašno vpitje in stok. Od naše čete je bilo čudežno le pet ranjenih. Kapetan Žilović nas je znal dobro skriti pod gričem, kjer smo bili, kot je on rekel, »u mrtvom uglu«.Okoli poldne so topovi utihnili. Začelo se je premikanje.

Znašli smo se v navalu na grič. Vse je drvelo navzgor, a ko


Pod točo krogel 41

smo prišli na vrh grička, smo videli, kako Turki bežijo in kričijo Ele –le, ele –le, Ala-lah, Ala- lah. Streljali smo proti njim, a smo slabo zadevali. Le redko kateri med njimi se je zvrnil. Dobili smo povelje, da se moramo na gričku vkopati.

Kmalu so nam od nekod prinesli krampe in lopate. Začeli smo kopati strelske jarke. Sanitejci so odnašali ranjence in pokopavali mrtve. Sovražnik je zbežal in se poskril v koruznem polju, daleč pred nami.Kopali smo strelske jarke in kopali, celo popoldne in

tudi pozno v noč. Za naš oddelek smo skopali jarke in dve kaverni, ki sta bili povezani med seboj s posebnimi prometnimi rovi. Pozno ponoči smo se ulegli v izdelane brloge in utrujeni zaspali. Žilović je odločil, da menjava-mo stražo vsake pol ure, to pa zato, ker smo bili tako zelo utrujeni, a tudi zato, ker je nevarnost bila vedno večja. Žilović je sam skrbel, da se je straža zares točno vsake pol ure zamenjala. Ta človek ni poznal utrujenosti. Njegova glavna odlika pa je bilo poštenje starega kova. Imeli smo ga za očeta, ki enako skrbi za vse svoje otroke. Naslednji dan smo občutili vso grozoto vojne. Turki so

ves sektor dobesedno prekrili z granatami, šrapneli in z vsem orožjem. Tako je ropotalo, da se je človek počutil kot v kipeči vodi. Kot piščanci smo čepeli v kaverni in pričakovali smrt. Vročina od eksplozij se je stopnjevala. V kavernah je postajalo nevzdržno. Vsake pol ure je moral nekdo od nas ven, da opazuje

premikanje sovražnika. Žilović je skrbel, da je zamenjava tudi v tem času potekala točno. Po večkrat je stopil ven, da vidi ali nesrečnik, ki je moral iz kaverne, še živi v ti-stem peklu. Kako nam je bilo hudo, ko je ta stari vojščak stopil v kaverno s solzami v očeh ter oznanil:


42 Strašna novica - Drago je ranjen

»Dečki! Našega druga nema više medju živimi. Treba da ide sledeći!« S težkim srcem se je obotavljivo odpravil iz kaverne drugi, tretji, četrti…. Tam so ostali, zunaj, za več-ne čase. Trepetali smo od strašnih potresov granat, ki so padale na vse strani.

Strašna novica - Drago je ranjen

Pred večerom me je pretresla huda novica. Zvedel sem, da je moj najboljši prijatelj in moj edini rojak v tej tuji de-želi, Drago Kukman, ranjen. Kot omamljen sem skočil v ogenj, da ga še vidim, preden ga odnesejo. V pošastni svetlobi eksplozij sem zagledal bledi obraz

trpečega prijatelja. Spoznal me je. V suha usta sem mu vlil nekaj kapljic vode pomešane s kisom, ki sem jo še imel v čutari. Pokimal je z glavo v znak hvaležnosti. V levi rami pod ključnico je imel veliko, umazano rano, iz katere se je penila kri. Zdelo se mi je, da mu je krogla prestrelila pljuča, ker peneča kri naj bi pomenila raztrgana pljuča. Že so prišli sanitejci in odnesli ranjenca. Zdelo se mi je,

da se pogrezam od hudega. Skočil sem v kaverno. Prav kmalu je prišla vrsta na mene za stražo. Redki smo posta-jali. Malo je bilo tistih, ki so se vrnili zdravi v kaverno. V tistih trenutkih sem naravnost želel, da bi me zadela kro-gla, samo da bi me odnesli za Dragom. Toda, nič se mi ni zgodilo, tudi to pot, čeprav je vse okoli mene sikal ogenj.Vrnil sem se v kaverno, kjer je vladala strašna žalost. Ži-

lović je jokal. Le nekaj mož okoli njega je še ostalo. Ni bilo več mogoče držati se reda – vsake pol ure menjava straže.


Na stražo – po žrebu 43

Treba je bilo narediti nekaj drugega. Žilović se je zravnal ob vhodu v kaverno. Pri slabi leščerbi je bila njegova ve-lika postava podobna bronastemu kipu. Zrli smo v njega kot v rešitelja. Rekel je nekaj besed, ki so se mi vsadile v srce za vse življenje:»Dečki! Brdo sa brdom se nikada neće sastati, čovek sa

čovekom se može sastati. Zato ćemo deliti istu sudbinu. Neću da se sa nekim od vas sretnem u životu i da mi reće, da nisam bio drug. Svi smo od sada jednaki. Kocku ćemo baciti i koji dodje na red, dodje. Po deset minuta ćemo izlaziti na stražu.«

Na stražo – po žrebu

Bilo nas je še osemnajst v tej kaverni in vsi smo pritrdili njegovemu predlogu. Iz škatlice je izvlekel osemnajst vži-galic. Za hrbtom je eni vžigalici odlomil glavico in tisti, ki jo je izvlekel, je šel »na smeno«. Zunaj je bil pekel. Kakor, da bi zemljo dal v posodo in

jo premetaval z obema rokama. Eksplozije so bile nepre-trgane. Vsakih deset minut smo vlekli žreb in katerega je zadelo, je mirno šel v ogenj.V enem od desetminutnih presledkov nam je Žilović po-

vedal resnično zgodbo, ki je bila dokaj podobna naši v tistem trenutku. Povedal nam je, da je bil v Parizu v neki družbi. Pogovarjali so se o tem, kaj je strašno. Skoraj da so tekmovali, kdo bo povedal kaj še bolj strašnega. Tedaj je vstal star francoski general, ki je dolga leta preživel kot komandant tujske legije vAfriki. Začel je s pripovedjo:


44 Na stražo – po žrebu

»Bili smo v neki puščavski trdnjavi. Domačini so nas na-padli, a ker so bili v veliki premoči, smo morali trdnjavo zapustiti in se podati v beg v brezkončni pesek. Bilo nas je okoli dve sto prostovoljcev. Hodili smo in hodili. Nikjer oaze, nikjer kamele, bili smo brez hrane in vode in bili smo strašno utrujeni. Ljudje so drug za drugim padali v pesek in tam ostali za vse čase. Po sedmih dneh brez hrane in vode v hudi vročini nas je ostalo še triindvajset. Zbrali smo se na posvet. Komandant je predlagal, naj vsak drugi večer vržemo žreb, ki naj odloči, katerega bomo zaklali in pojedli. Vsi smo sprejeli predlog. Brez odlašanja je ko-mandant zbral 23 enakih kamenčkov, eden med njimi je bil rdeč. Rečeno storjeno. Komandant je vrgel 23 kamenč-kov v kapo. Vsi smo stopili v vrsto in vsak je potegnil iz kape en kamenček. Tisti, ki je potegnil rdečega, smo ga takoj ubili. Od triindvajsetih nas je v Oran prišlo sedem.«Mi smo bili sedaj v približno podobnem položaju. Med

tem pogovorom je preteklo deset minut in vlekli smo žreb. Žreb je padel na Žilovića. Pograbil je puško in planil v sikajoči ogenj. Vzljubili smo ga še bolj in bili smo pri-pravljeni pasti vsi skupaj. Kot omamljeni smo vsi skočili za njim. Legli smo okoli njega v luknje, ki so jih napravile granate. Granate, šrapneli in karteče so premetavali ze-mljo. V svetlobi eksplozij smo videli naša bakreno-rdeča lica v nadnaravni obliki. Nenadoma je nastala tema. Eksplozije so prenehale. To-

povi so utihnili. Tam daleč, na turški strani, se je slišal strašen vik in krik. Nismo mogli doumeti, kaj se dogaja. Juriš to ni bil, saj smo vendar bili le kakih 500 do 600 me-trov narazen. Vpitje se je bližalo našim postojankam. Vse je planilo iz kavern v strelske jarke. Ukazali so streljanje in krogle so sršele kot ose. Do juriša ni prišlo. Čez čas so se Turki ustavili.


Na stražo – po žrebu 45

Naslednji dan smo zvedeli za vzrok tistega nenadnega kričanja. Kemal paša je bil tistega večera zadet v levo stran prsi. Na srečo pa je v levem žepu na bluzi imel veliko uro in osebna pisma. Krogla je zadela uro in jo popolnoma zdrobila. To je za Turke pomenilo, da je Alah preprečil Kemalovo smrt in proglasili so ga za »nesmrtnega«. Do-bil je ime Kemal paša Atatürk, kar pomeni Kemal paša Nesmrtni. Pod tem imenom je Kemal paša Atatürk prišel v zgodovino – kot velik državnik, revolucionar in refor-mator Turčije.

Mustafa Kemal Paša

Po tistem hudem ognju je nastalo na bojišču precejšnje zatišje. Želeli smo si le umika – kamorkoli. Naše vrste so bile žalostno razredčene. Pogrešali smo prijatelje, ki so za vedno ostali v turški koruzi in zavidali smo tistim, ki so jih sanitejci odnesli kdo vedi kam. Tudi Žilović, večni vo-


46 Nazaj v Evropo!

jak, je bil potrt. Vedeli smo, da sebe bremeni s krivdo za nesrečo, ki nas je zadela. Ni nam povedal, kam gre, ko se je za nekaj časa poslovil od nas. Skoraj tretjina naše čete je ostala v turški koruzi.Molče smo ležali pod oljkami ob neki reki. Za hrbtom

smo imeli veliko, neprijazno gorovje. Zvedeli smo, da se to gorovje imenuje Kazdag (Kaz- dagi, Daglari).Po dolgem času se je Žilović vrnil. Že od daleč smo vide-

li, da prinaša ugodna poročila. S trpkim nasmeškom nam je sporočil, da je bil pri grški komandi, ki nam je dovolila, da gremo na drugo bojišče - v Evropo! Nadaljujemo lah-ko boje na Čataldži pri Carigradu. To sporočilo nas je vse razveselilo.

Nazaj v Evropo!

Odšli smo takoj. Hodili smo ob neki reki proti morju. Okrog nas je bilo vse polno beguncev. Vse je drvelo proti morju. Kemal paša Atatürk je zmagoval in podil iz Male Azije vse, kar ni bilo turškega. Vse Grke iz Azije je napo-dil v Grčijo. Menda je več kot sto petdeset tisoč Grkov te-daj moralo zapustiti svoje domove v Turčiji in se preseliti v Grčijo. Atatüruk je postal silno priljubljen med Turki. Povsod

so se z bobni, cimbalami, frulami in gajdami veselili nje-govih zmag in uspehov. Na sultana so Turki že skoraj pozabili.


Nazaj v Evropo! 47

Mustafa Kemal Paša Atatürk

V neki vasici, v kateri so bili pomešani Turki in Grki smo morali ostati nekaj dni, da so popravili most, ki je bil požgan.Domačini so bili še dokaj prijazni z nami. Prinašali so

nam »bozo«, »ajvar« in druge orientalske dobrote. Tudi prenočišče so nam radi dali. Efendija (nekak župan) v tej vasi je bil star mož. Po rodu je bil Grk. V tem obmorskem kraju je namreč takrat živelo mnogo Grkov. Dolgo let je bil v Rusiji vojni ujetnik. Ko ga je naš Žilović nagovoril v ruščini, je bilo njuno prijateljstvo v trenutku sklenjeno. Stari efendija je za četo pisanih »čaušev« (vojakov) prire-dil pravo pojedino.V nizki izbi v efendijevi hiši je bila dolga deska, nanjo so

prinesli več »činij« (skled), naloženih z džuvečem. Seveda o kakem jedilnem priboru ni bilo govora. Tudi stolov ni bilo. Posedli smo okoli deske po turško in z dvema pr-stoma zajemali dobrote iz skled in kadili turški tobak iz dolgih čibukov. V drugem koncu prostora so bile ovce, ki so mirno prežvekovale in začudeno strmele v čudno


48 Turška svatba

druščino vojakov. Seveda ni bilo pri mizi nobene »bule«, nobene ženske. Ko se je stemnilo, so nam ponudili neko jed, posuto z

makovim zrnjem. Celotna družba je nato zaspala spanje pravičnega, kar okoli mize. Naslednji dan nas je domačin, pri katerem smo dobili

prenočišče, povabil na slovesnosti ob poroki svojega sina. Tako smo v teh žalostnih dneh doživeli v tej vasi celo ve-seli dogodek – svatbo! Ženinov oče je sicer nosil fes in se je držal vseh turških navad, vendar je bil po rodu Grk.

Turška svatba

Po starodavni šegi se svatba v vasi, kamor smo prišli, ne objavlja vnaprej. Ostati mora tajnost, ker nihče ne ve, kdaj bo mladi »efendija« »ukradel« ženo. Nuditi se mu mora za to priložnost. Svatbena ceremonija pa traja tudi po tri dni. Seveda nas je ta dogodek zelo zanimal, zato smo ko-maj čakali nanj. Upali smo, da bomo videli nevesto in še nešteto drugih deklet, a bilo je vse drugače. Najbolj pogo-sto se tam ženijo ob sredah, zato, da se svatbe končajo v petek. Petek je turška nedelja. Neko sredo, navsezgodaj zjutraj, ko še ni bilo videti ju-

tranje zore, je začel v avliji (na dvorišču) dobočar (bobnar) udarjati po velikem bobnu tako glasno, da se je razlegalo v deveto vas. Okoli dobočarja je bilo še nekaj muzikantov – obvezni gajdaš, frulaš in cimbulaš. Muzikantje so stali v sredi avlije, okoli njih pa so vaški fantje plesali tipično


Turška svatba 49

orientalsko kolo. S tem se je začela svatba, za katero pa se še ni vedelo ali bo njen konec vesel ali žalosten.V trenutku torej, ko so muzikantje začeli igrati, je ženin

»ukradel« nevesto in jo odpeljal na svoj dom. Vsi smo pri-šli v avlijo in vsi smo morali plesati kolo. Tudi »čika gaz-da« se je priključil kolu. Na čelu kola je bil mladenič, ki je držal v roki belo brisačo ter visoko mahal z njo po zraku. Ta brisača je v teh krajih simbol nedolžnosti. Kje pa sta medtem bila ženin in nevesta? Odšla sta spat, srečna, ker se je »kraja« neveste posrečila. Kmalu so se zbrali v avliji vsi moški iz vasi. Niti ene žen-

ske ni bilo med njimi. Boben je bobnal, da se je vse treslo, frulaš je zavijal svoje melodije, gajdaš je napihoval ovčjo kožo, gajde in cimbale so hreščale. Kolo se je v lahnem tempu pomikalo naprej brez konca in kraja. Gazda je na-lival rakijo, strežaji so v fildžanih nosili črno kavo od ene-ga do drugega gosta. Nikjer nobene ženske. Čudno!Bilo je okoli desete ure, ko nas je gospodar povabil na

»meze«. Stopili smo v nizko sobico. V sredini precej dolge čumnate je bila deska, kakih 20 cm dvignjena od poda. Na deski, recimo ji miza, je bilo več skled džuveča, ni pa bilo biti ene žlice ali vilic. Na mizi je bil tudi tobak in čibuki. V kotu, ločenim z leso, je mirno prežvekovali »buša« (kra-va). Poleg nje je bila koza, ki je pravkar povrgla mladiče.V drugem kotu je žarela žerjavica, na kateri se je malo

prej kuhal džuveč. Ker v teh krajih kurijo največ s kravja-ki, je v sobi precej »dišalo«. V naslednjem kotu, ločenim z leso, sta ženin in nevesta preživljala prve trenutke sku-pnega življenja.Sedli smo okoli mize po turško, s prekrižanimi nogami

in slastno začeli jesti džuveč. Zajemali smo iz činije (skle-


50 Turška svatba

de) s kazalcem in sredincem desne roke. Šlo je kar dobro, tudi s takimi naravnimi vilicami. Strežnik je stregel bozo v tepsiji in rakijo v čutari.Po jedi smo vsi kadili kot Turki. Domačini so pripove-

dovali neke vice, ki pa jih mi seveda nismo razumeli. Po mezi (po jedi) smo polegli na patos (na pod), ter tam za-spali. Taka je namreč v teh krajih šega ob svatbi, vendar vse to je bil le nekakšen uvod v svatbo, sicer pa v teh kra-jih niti ni nujno, da do svatbe sploh pride. Vse se odloča med mladimi. Rezultat prvih ur skupnega bivanja je od-ločilen ali se bo svatba nadaljevala ali pa ne. V tej zadevi ima važno besedo predvsem tisti fant, ki v kolu vihti belo brisačo – simbol nedolžnosti.V našem primeru se je vse dobro obrnilo. Okoli pete ure

popoldne je »efendija« oznanil, da se svatba nadaljuje. To oznanilo je izvršil medtem, ko je mahal z brisačo, ki pa ni bila več povsem bela. Na avliji pa je že bila medtem zbra-na vsa vas. Staro in mlado se je gnetlo v malem prostoru. Vse ženske nad petnajst let so bile zakrite, mlajše pa ne. Seveda se je v tej družbi drenjala tudi cela naša pisana četica radovednežev.Hodža je slavnostno stopil na sredino dvorišča in oznanil

vsem zbranim, da se bo izvršila zveza dveh mladih, ker se je »preizkušnja« v redu zaključila. Frulaš je oznanil za-četek poroke. Mladenič in mladenka sta stopila pred hod-žo, ki si je navezal okoli rok neke pasove ter v arabskem jeziku precej časa nekaj govoril. Med govorom hodže sta se ženin in nevesta globoko klanjala ter polagala desnico na srce in izgovarjala nekaj o Alahu. Ko je bilo obreda konec, je efendija oznanil, da sta mlada dva postala za-konita mož in žena. Pripomnil je še, kakor nam je Žilović


Turška svatba 51

tolmačil, da si je ženin pridržal pravico, da se bo oženil še enkrat, dvakrat, trikrat, štirikrat …. do devetkrat!Bobnar je udaril ob boben, frulaš je zapiskal, gajdaš je

napihnil svoje gajde, cimbale so zapele in kolo se je razvi-lo in napolnilo celo dvorišče, a v kolu so bili sami moški. Bule so čestitale nevesti. Veselje se je nadaljevalo daleč v noč. Naslednji dan se je cela družba z muzikanti vred prema-

knila v avlijo hiše, iz katere je mladenič ukradel nevesto. Čez vso vas so plesali kolo z efendijem na čelu, ki je kar naprej vihtel okrvavljeno brisačo. Ta pohod na dom neve-ste je višek slavnosti, ki potrjuje, da je nevesta bila nedol-žna in da jo je mladi mož ukradel za svojo ženo. Drugi dan svatbe se veselje nadaljuje na nevestinem

domu, tretji dan pa se svatje spet vrnejo na ženinov dom in tako se slovesnosti zaključijo. Tako smo spoznali to za-nimivo svatovsko ceremonijo, ki se je dogajala le nekaj dni hoda od fronte.Naša svatba se je srečno končala. V primeru pa, da bi

efendija prišel od mladih z belo brisačo, bi objavil, da svatbe ne bo. Svatje bi se razšli, a nevesta bi se vrnila domov na svoj dom. Nikdar več se ne bi mogla poročiti. Osramočena bi za vedno ostala sama. Slišal pa sem, da se tem ženskam mnogokrat dogajajo hude krivice. To tudi ni čudno, če pomislimo, da se mladina v teh krajih nikdar ne druži, nikdar ne pogovarja, tako kot pri nas. Morda se pred poroko mlada dva še nikdar niti videla nista. Vse ženitovanjske zadeve urejajo starši ali pa mešetarji. Mla-denič ima dolžnost, da nevesto ukrade, a ko jo ukrade, si jo šele tedaj prvič dobro ogleda. Mnogokrat tako pride do razočaranja, vendar fant ima možnost, da objavi, da de-


52 Troja – zgodovinsko mesto

klica ni bila nedolžna (četudi to ni res) in jo vrne domov, s culico v roki, tako, kot jo je ukradel. Še nekaj dni smo bivali v tej prijazni vasici. Medtem so

popravili požgani most. Naš vodja Žilović nam je sporo-čil, da moramo v Trojo, kjer bomo dobili hrano za na pot ter marš-ruto za mesto Dedeagač, ki leži na grško-turški meji, tam blizu, kjer se izliva reka Marica v Egejsko morje.

Troja – zgodovinsko mesto

Ko sem slišal ime Troja (Troia – Ilion – turško Truva), sem se veselil, da bom videl to zgodovinsko mesto iz Ho-merjevih epov, a nesreča je hotela, da smo Trojo videli le zvečer, ko smo se ji bližali. V mesto smo prišli, ko je bila že tema, in nismo videli nič posebnega. Tipične turške hiše so nakopičene na precej obširnem hribu, kakršnih je tam veliko. Topoli, marelice, slive in vitki minareti so v Troji, tako kot v drugih turških mestih. Zanimalo me je, kje so v davnih časih postavili slovitega trojanskega lesenega konja, a kako naj kaj zveš, ko pa se z živo dušo ne moreš pogovoriti.V Troji smo dobili tri hlebce kruha, tri konzerve rib, ču-

taro pekulita in – nadaljevali smo našo pot. Ko smo bili že daleč iz mesta, smo okoli druge ure po polnoči prišli do neke mehane (gostilne). Tu smo popadali po tleh in zaspali. Naslednji dan smo nadaljevali pot proti morju. Na cesti

smo srečali mnogo ranjencev, Grkov in Turkov. Za njih


Nevarna vožnja po morju 53

ni bilo več sovraštva, vedeli so le, da jih rane bolijo in da potrebujejo pomoč.Popoldne tistega dne smo zagledali morje. Lažje smo

marširali. Vedeli smo, da ta nežna modra voda veže vse kontinente tega sveta - pa tudi mojo Primorsko! Skoraj bi zajokal, ko sem se spomnil, da sem prav tako morje gle-dal tam iz Tržaškega zaliva. A kaj sedaj? Sedaj tavam po svetu kot večni vandrovec, kot večni popotnik, kot pro-stovoljec – iz boja v boj. Bili smo v malem pristanišču ob vhodu v Dardanele. Ne

morem se spomniti imena tega kraja, a bil je to majhen kraj in tudi ladja, ki nas je sprejela na krov, ni bila velika. Priganjali so nas, naj se hitro vkrcamo. Zdelo se nam je, da so mornarji zelo živčni in hočejo čim prej iz tega kraja. Kapetan Žilović je nekje zvedel, da smo na turški zemlji in da je naša vožnja »na šverc«. Ko se je znočilo smo od-rinili v negotovost, v valove v območju Dardanel, kjer so bile možne mine, vojne ladje, mreže in kdo ve kaj še vse. Vedeli smo, da smo v nevarnih vodah.

Nevarna vožnja po morju

Okoli polnoči je nekdo na krovu zakričal, da vidi luči na obali. Veseli smo bili tega, vendar le za trenutek. Povedali so nam, da gremo mimo otoka Tornados in da se na njem ne bomo ustavili.Ladja je plula proti severu in kmalu smo lučke na otoku

videli za seboj. Sedeli smo na nekih vrečah na krovu ter


54 Nevarna vožnja po morju

ugibali, kaj vse se nam to noč lahko pripeti. Ladja je mir-no plula naprej.Stari vojak Žilović, v katerega smo še vedno imeli pol-

no zaupanje, si je osebno ogledal ladjo, da bi ugotovil, kaj vozi in ali obstoji nevarnost napada na ladjo ali ne. Ugo-tovil je, da ladja prevaža razno opremo, potrebno grški vojski v Aziji. Te vožnje opravlja »na šverc«, nas pa je ladja vzela na krov po osebni intervenciji grškega komandanta v Troji. To je Žilović zvedel od ladijskega kapitana, ki je poleg drugih jezikov govoril tudi ruskega.Mirno smo pluli po morski gladini. Stali smo na palubi.

Nikjer nobene lučke. Vse je bilo temno in mrtvo okoli nas, toda mornarjevo oko vidi drugače, kot oko navadnega potnika. Mornarji vedo za vsako spremembo vremena, vsaka zvezda je za njih pomembna , vsaka lučka jim nekaj govori. Tema je bila kot v rogu, ko nenadoma kapitan ladje za-

vpije v sireno, naj gremo takoj vsi v notranjost ladje. Spu-ščali smo se v trup ladje. Slaba luč je razsvetljevala večji prostor, v katerem smo stali. Bakreni obrazi prekaljenih vojakov so bili mrtvaško bledi. Nekaj se dogaja. Molče smo čakali, kaj bo.»Kapitan že ve, zakaj je dal tako povelje,« je dejal Žilović. V tistem trenutku smo zaslišali ostra povelja kapitana

ladje in spoznali smo, da je nevarnost blizu. Slišalo se je ropotanje v strojnem oddelku ladje. Spoznali smo, da se ladja v največji hitrosti obrača in spreminja smer. Spet rezka povelja in spet ropotanje strojev in že smo vozili v novi smeri. Menjavanje smeri se je nadaljevalo. Skozi okroglo okence smo zrli v penečo se vodo. V daljavi smo videli lučke – sedaj rdečo, nato belo, pa spet zeleno itd.


Nevarna vožnja po morju 55

Veliki reflektor je razsvetlil površino morja. Spoznali smo, da je naša ladja v območju zasledovalcev. Sovražnik daje signale, naj se naš brod ustavi, toda neposlušnik beži ter menjava smer, da bi ušel zadetkom. Bili smo ves čas pod reflektorji. Reflektor s sovražnikove ladje je svetil naravnost na našo

ladjo. Še malo leščerbo v pod palubju smo morali ugasni-ti. Naše zaskrbljene blede obraze smo sedaj lahko videli le, kadar je ladja prišla v tak položaj, da je reflektor svetil naravnost v okenca naše ladje. Mladina draga, naj govorijo hrabri kar hočejo, povem

vam, da telo, ko občuti grozo, samogibno trepeta. Poseb-no hudo je v situaciji, ko si ne moreš nič pomagati. Vsa hrabrost, vsa hladnokrvnost ne pomaga nič. Čepeti mo-raš in čakati, kaj ti je določila usoda. Stiskali smo se okoli okenc ter zrli v morje, obsevano

od reflektorjev. Naš brodič jo je še kar naprej hitro brisal naprej, da se je voda kar penila in šumela. Stroji so mo-notono udarjali. Nenadoma zagledamo, kako je prav ob reflektorju siknil ogenj proti nam. Žilović je zavpil: »Gad-jaju nas!« (Streljajo na nas!) Njegov glas je bil trepetajoč. V svitu reflektorjev smo videli njegov zaskrbljeni obraz, obraz kakršnega na kopnem nikdar nismo videli. Ogenj s sovražnikove ladje se je začel. Zamolkli streli so se slišali iz daljave. Tu pa tam se je dvignil steber vode, ki ga je povzročil padec granate.Na vse strani so začele padati granate. Nenadoma smo

zaslišali strahovito eksplozijo na krovu. Granata je uda-rila na krov. Morje je nenadoma postalo rdeče-belo vse okrog ladje. V vodo so padali razni predmeti. Cela ladja se je stresla. Utihnili smo. Tema je bila kot v rogu. Re-flektor nas je sedaj obseval z druge strani. Trepetali smo.


56 Nevarna vožnja po morju

Se bo kapitanov glas spet slišal? Je še živ? Je na krovu še kdo ostal živ? Nekdo je plezal po ozkem hodniku in nekaj kričal v grškem jeziku. Oglasili smo se. Spustil je nekaj na tla in odšel. Pritipali smo se do plutovinastih rešilnih pasov. Zdelo se nam je, da je konec naše slave, a smo si kljub temu drug drugemu pomagali navezovati okorno plutovino.Spet je odjeknila huda eksplozija na krovu ladje, vendar

manjša kot prva. Takoj smo občutili duh »šedita«, znane-ga razstreliva. Brod je dobil strel v kljun nad vodo. Pod krovom je nastala silna vročina. Valovi so divje udarja-li ob boke »Huzarja«, kakor smo imenovali to našo črno pošast.Sreča je bila, da je kapitan ostal živ. Stari morski volk se

je sedaj poslužil zvijače, kakršna nam, navadnim »zemlja-nom«, še na misel ne bi prišla. Uspela mu je! Ukazal je mornarjem, naj po krovu raztrosijo žagovino,

ki jo je verjetno imel že vnaprej pripravljeno v ta namen. Na krovu so raztresli nekaj vreč žagovine in jo polili s smolo in nafto. To mešanico so zažgali in v trenutki je bila cela ladja zavita v strašen dim. Silen požar je nastal. Morje je žarelo od temno-rdečega ognja. Streljanje je ponehalo. Turki so očitno verjeli, da je naša

ladja v plamenih zaradi njihovih zadetkov. Ko pa je kapi-tan menil, da je te predstave dovolj, je ukazal mornarjem, naj v največji naglici pometejo vso to žagovino v morje in naša ladja je zbežala v temo. Sovražnik je bil že daleč za nami. Prenehal je s strelja-

njem. Bil je prepričan, da je naša ladja zgorela zaradi nje-govih zadetkov. Umetni ogenj na naši palubi je torej pre-


Srečni konec nočnega napada 57

slepil sovražnika. Trenutni konec ognja, pa naj bi pomenil potop ladje. Tako smo si razlagali vsa ta dogajanja.Naš »Huzar« je spet pogumno rezal valove. V notranjo-

sti ladje se je kadilo kot v kakšni dimni kamri, toda ladja je bežala proč od nevarnosti. Jutranja sonce je vzhajalo. Šele tedaj smo si upali zlesti

na krov. Tam je bilo pravo razdejanje - vse ožgano, krva-vo, umazano. Debela železna plošča je bila upognjena in ukrivljena. Stekla v kapitanovi kabini so bila razbita. Pri stebru za vezanje sidra blizu kljuna je zijala velika luknja. Na prednji strani železne palube je bila jama tako velika, da bi vanjo lahko položili vola. Kljun ladje je bil razbit. Dimnika ni bilo več, kadilo se je kar iz votline bivšega dimnika. Kabine na krovu so bile razbite. En »matros« (mornar) je bil mrtev, dva sta bila ranjena, a srečno smo ušli sovražni ladji!

Srečni konec nočnega napada

Ko je bilo sonce že visoko, smo zavozili v majhno prista-nišče na otoku Samatros (Samothraki) v Egejskem morju. To je bilo majhno ribiško pristanišče. Mornarji so hiteli s pospravljanjem krova, mi pa smo šli v mestece. Čudno so nas gledali ljudje, niso vedeli od kod smo. Vse skupaj se je tudi nam zdelo čudno. Posebno se nam je zdela čudna naša ladja, tajinstveni črni hudič, v katerem smo se vozili, brez zastave, brez imena, brez vsakih znakov. Rekli smo mu »Huzar«. Sicer pa nam je bilo vseeno, komu pripada ta črna razbita spaka, samo da nas spravi na evropsko celino.


58 Srečni konec nočnega napada

V mestecu smo se oskrbeli s hrano in vinom in pri tem porabili skoraj vse drahme, kolikor smo jih imeli, vendar po dolgem času smo se najedli do sitega. V edini gostilni v pristanišču smo dobili koruzno polento, ribe, vino, sad-je in črno kavo.Okoli poldne so mornarji našega »Huzarja« končali svo-

ja dela na ladji. Ko smo jih zagledali v njihovih paradnih oblekah – popoldne je bil namreč napovedan pogreb ubi-tega matroza – smo jih kar občudovali. Krepki, zagoreli, čokati, prekaljeni in hladnokrvni so s svojim kapitanom na čelu ponosno stopali proti gostilni. Ob tretji uri popoldne je bil pogreb ubitega mornarja.

Vsa vas se je udeležila pogreba. Navade pri pogrebu so imeli kaj čudne, precej podobne turškim pogrebnim cere-monijam, čeprav so na otoku živeli samo Grki.Mrtveca nosijo na deski, pod katero so tri palice, kar po-

meni šest rogljev, tako da krsto nosi šest mož. Po poti se nosilci nepretrgoma menjavajo. Vsak pogrebec mora vsaj nekaj korakov nositi krsto, če ne, bi se mrtvecu zameril. Taka je navada v tem kraju. Za krsto gre en človek, ki nosi veliko število prtov, nekakšnih brisač. Vsak, ki hoče nositi mrtveca, dobi prt. Položi si ga na ramo, na kateri bo nosil mrtveca. Pogrebec pristopi k enemu od nosilcev, ga sune v rebra, ta mu odstopi svoje mesto in novi nosilec pod-stavi ramo. Prejšnji nosilec pa vrne prt nosilcu prtov in se vrne v pogrebni sprevod. Tudi mi vsi smo se izmenjali pri nošnji krste. Dobro, da je bilo pokopališče precej daleč iz vasi, drugače pri najboljši volji ne bi vsi mogli priti na vrsto. Bila je skoraj noč, ko smo se vrnili s pogreba. V gostilni

smo še nekaj pojedli, a ko se je znočilo, je kapitan ladje dal znak za vkrcanje.


Spet v Skopju 59

Po ozki deski smo drug za drugim vstopali v »Huzarja«. Kapitan je Žiloviću rekel, da se nam nocoj ni treba ničesar bati, ker smo zunaj območja turških križark. Utrujeni, po-mirjeni in tudi malce pijani smo na krovu polegli na neke vreče in trdno zaspali. Ko smo se zbudili, je bil »Huzar« že zasidran pred Dedeagačem.Poslovili smo se od naših vrlih mornarjev in od kapita-

na, ter odkorakali proti mestu. Evropska tla so nam še kako ugajala. Vsi smo sklenili, da se kar tako ne bomo več podali na morje!Žilović je odšel na komando mesta in tam zvedel, da ne

bodo nasprotovali, če bi se mi želeli vrniti v našo domovi-no. Storimo naj, kar želimo. Če bi se še želeli tepsti s Turki, se lahko tepemo z njimi pri Drenopolju ali Čataldži pred Carigradom ali pa še kje. Po govorjenju našega vodje Ži-lovića se nam je zdelo, da bi on na vsak način hotel pustiti svoje stare kosti v bitkah s Turki, mi pa seveda take želje nismo imeli. Vsi smo si želeli vrniti se v domovino. Dobili smo potrebne dokumente in se poslovili od našega vodje.V daljavi, v sivi megli je za nami ostal Zlati rog in sedež

sultanov, ustrahovalcev vseh dežel Evrope. Sedli smo na vlak. Vozili smo se čez Bolgarijo in Serez

proti dolini Vardarja. Po dveh dneh vožnje smo se spet znašli v Skopju. Skoraj celo leto je minilo od takrat, ko smo odšli iz tega mesta.


60 Spet v Skopju

Spet v Skopju

V Skopju smo se imeli kar dobro. Kmalu je priromal za menoj tudi moj prijatelj Drago Kukman. Bil je skoraj tri mesece v bolnici v Mitilini na otoku Lesbos. Malo težje je dihal, ker mu je krogla prebila vrh levih pljuč, vendar ostal je poln humorja, tako kot vedno. Veliko sva si imela povedati. Hodila sva po Skopju in okolici, ogledovala sva si »fore« - male turške trdnjavice v okolici Skopja, lovila sva ribe v Treski in uživala prednosti neke vrste herojev, starih borcev, ki potrebujejo počitka. Ta pomlad je minila prav lepo.

Skopje

NA POHODU PROTI BIVŠEMU CESARJU KARLU HABSBURŠKEMU

61



62 Ob Donavi pri Mohaču

Ob Donavi pri Mohaču

Da nama z Dragom ne bi bilo preveč lepo v Skopju, se je bivši avstro-ogrski cesar Karel I spomnil, da bi hotel dobiti nazaj krono svetega Štefana. Kakor grom z vedrega neba je prišel glas, da je Karel

Habsburg z letalom priletel iz Švice in da hoče s pomo-čjo ogrskih mogočnežev spet zavladati vsem ogrskim po-krajinam, ki so bile v sklopu nekdanjega avstro-ogrskega cesarstva. Za Jugoslavijo bi to pomenilo, da bi prišlo vse naše ozemlje do Save spet v ogrsko last. Tako bi Jugoslavi-ja, za katero smo se toliko borili, izgubila veliko ozemlja. Izdali so zato povelje, da mora vsa jugoslovanska vojska hiteti na ogrsko mejo. In res. V največji naglici smo se pri-pravili, oborožili z vsem mogočim orožjem. Mi, ki smo bili daleč od ogrske meje, smo se peljali z vlakom, tisti pa, ki so bili bliže, so pa kar pešačili proti meji. V nekaj dneh so bile naša Vojvodina, Slavonija in Hrva-

ška preplavljene z vojaštvom. Od vseh strani je pritekla ta pisana družba, da se upre bivšemu cesarju. Ta armada je imela kaj čudno podobo. Vojaki so bili oblečeni v vse mo-goče uniforme, samo ne v jugoslovanske. Tudi oprema je bila nadvse različna. Vsak vojak je bil opremljen z opremo vseh armad sveta, saj smo podedovali opremo mnogih armad. Naš polk je bil razmeščen pri Mohaču ob Donavi (Mo-

hacs). Kraj je po sklenitvi mirovne pogodbe pripadal Madžarski. V okolici Mohača smo pridno kopali strelske jarke, koketirali z ogrskimi dekleti, se vadili v streljanju, jedli segedinske golaže, igrali »čardaše« in se učili ma-džarščine. Vendar napovedane velike vojske bivšega ce-sarja ni bilo od nikoder.


Kaj pa zdaj? 63

Nekaj ogrskih bogatašev, ki so podpirali Karlovo početje, je umaknilo svojo pomoč in zadnji habsburški vladar je moral spoznati, da je njegova namera že vnaprej izgublje-na. Kakor je prišla novica o cesarjevem priletu na Ogrsko, tako je prišla novica tudi o njegovem odletu. In ker se ni bilo s kom tepsti, smo se v veliki poletni vročini vračali vsak v svojo garnizijo. Spet sem se znašel v Skopju.

Kaj pa zdaj?

Kaj pa zdaj? Moral sem začeti misliti na prihodnost. S prijateljem Dragom sva ugibala, kaj naj storiva. Službo je bilo takrat težko dobiti. Domov ne morem, ker ne smem. Na mojem Krasu gospodarijo Italijani. Zaprli bi me zara-di slovenske zastave, ki sem jo poskušal skupaj z vaškimi fanti razobesiti leta 1919. Tudi Drago je, tako kot jaz, pobe-gnil v Jugoslavijo pred italijanskim nacionalizmom. Oba z Dragom sva bila mlada po letih, a bila sva stara vojaka. Nadaljevati s šolanjem v gimnaziji ni imelo smisla, ker bi bila pot do kruha predolga. Ko sva z Dragom nekega dne pila kavo pred hotelom

Pariz v Skopju, sva v časopisih prebrala novico, da spre-jemajo gojence v Vojno akademijo. Imela sva pogoje za sprejem. Soglasno sva se odločila, da se prijaviva za spre-jem. Prijavila sva se in kmalu dobila poziv, naj odpotujeva v Beograd na zdravniški pregled in sprejemni izpit. Odpotovala sva v Beograd. Veliko poslopje Vojne akademije so popravljali in prena-

vljali za sprejem novih prebivalcev.


64 Kaj pa zdaj?

Bencinska črpalka, v ozadju poslopje Zvezne skupščine

Omnibus, ki je vzdrževal zvezo med Slavijo in Avalo

Na križišču Terazijein Knez-Mihajlove ulice

Stopila sva pred vrsto zdravnikov. Prvi je ugotovil vi-šino, širino in težino, drugi stanje pljuč, tretji vid, četrti sluh itd. Ugotavljali so tudi posledice ran iz preteklih bo-jev. Mene je samo potipal po vratu in po nogi, kjer so se še poznale brazgotine ran, Draga pa je zdravnik določil, da mora na röntgensko slikanje. Drago se je kmalu vrnil ves potrt, ne toliko zato, ker je bil zaradi rane na pljučih nesposoben za vojaško službo, predvsem pa zato, ker sva se morala ločiti. Težko, zelo težko sva se ločila. Mene so sprejeli, njega pa ne.

VOJNA AKADEMIJA 1925 - 1928

65



66 Beograd

Beograd

Najprej sem bil dodeljen na Komando Beograda in v ok-tobru 1924 sem odpotoval iz Skopja. Tam sem pustil mno-go dobrih prijateljev. S seboj sem vzel spominsko knjigo z njihovimi zapisi:Ovaj dan, prigodom premeštanja iz 21. pešadijskog puka u ko-

mandu mesta Beograd, istićemo vam u znak poštovanja i ljubavi. Zajednićki vam upisujemo ovu uspomenu za sećanje kroz život celi, to vas u znak ljubavi zdravimo - Živio – 105 zadovoljnih let!!! Želeći vam vaši redovi Ignac Vikovšak in Josip Ljubiša.

Čakala me je služba pri Komandi mesta Beograda in eno leto časa, da naredim izpite čez gimnazijo. Ko je bilo to za menoj, mi je bil vstop v akademijo odprt.


Beograd 67


68 Beograd

Bil sem presrečen, ko sem dobil pismo od doma,

Mati, brat Tone in sestra Ana


Beograd 69

Po dolgih letih sem se spet znašel v šolskih klopeh. Ka-kšno je življenje v vojaški šoli in v vojaškem internatu? Lepo je lahko življenje v vojaškem internatu, v Zavodu, pogoj je le, da mora človek v tako šolo stopiti tako mlad, da še ne pozna vseh lepot mladosti ali pa, da pride že kot vojak, ki pozna disciplino, red, odnos do predstojnikov in še kaj.Vstati je treba ob peti uri, se v četrt ure umiti, obleči, po-

spraviti posteljo in pripraviti vse šolske stvari. Ob 5.15 mora sedeti v šolski klopi in se pridno učiti. Od 6 – 7 ure – jutranja telovadba na telovadnih orodjih,

tek, preskakovanje ovir in različne vrste gimnastičnih vaj.Učenja je bilo dovolj. Imeli smo petindvajset šolskih

predmetov: strategija, taktika, vojna služba, jahanje, ek-sercir, spoznavanje orožij, balistika, fortifikacija, geogra-fija, kartografija, štirje tuji jeziki itd. Življenje v vojaški šoli poteka zelo hitro. Kot »stari« vo-

jak pa sem tudi vse druge pojave v šoli zasledoval na po-seben način. Seveda nisem bil samo jaz »stari« vojak, bilo nas je več takih in smo zato razne stvari sprejemali in do-jemali na svoj način, drugače kot naši neizkušeni tovariši. Star sem bil takrat 24 let.Nekega dne so pripeljali na dvorišče akademije nekaj to-

pov raznih modelov in raznih kalibrov. Ti topovi so svoj čas pripadali raznim armadam – francoski, nemški, an-gleški, bolgarski, ruski, srbski in kdo ve kateri še. Posedali smo po teh topovih, ter hvalili ali grajali vsa-

kega posebej. Nekateri so hvalili francoske topove, drugi ruske, tretji nemške, četrti avstrijske.


70 Beograd

Zanimivo je, da so celo Rusi hvalili francoske topove in grajali ruske. V našem razredu je bilo namreč tudi nekaj Rusov, ki so prišli iz Rusije in v našem Zavodu dobili svoj novi dom. Mi, starejši, nismo hvalili nobenega od topov, ker smo gorje topovskih žrel preizkusili na lastni koži. Večkrat je med gojenci prišlo tudi do prepirov prav za-

radi zagovarjanja te ali one strani. Pojavila sta se torej že tu, med gojenci vojaške akademije, dva nasprotna tabora: eden je zagovarjal panslavizem, drugi je zagovarjal zaho-dnjake (velika antanta). Med seboj smo dobro vedeli, kdo je za prvi in kdo za drugi tabor, toda vodstvo naše šole o tem ni vedelo.Čas je tekel naprej – učili smo se, telovadili in si dopiso-

vali z dekleti. Ob nedeljah smo zahajali v mesto. Kdor ni imel »pritvora« (zapora) se je na Kalemegdanu zafrkaval z dekleti, ki so kaj rade videle »rdečehlačnike«.Poleti, v času počitnic, smo potovali po deželi, da smo

spoznavali kraje naše domovine, pa tudi, da smo si ogle-dali predele, kjer bi sovražnik lahko vdrl v našo deželo. S teh potovanj imam najlepše spomine. Videli smo lepe kraje, bogata polja, lepa dekleta, posluša-

li smo pesmi domačinov in njihovo govorico. Naši dnev-niki spominov so se polnili z besedili, skicami in s slika-mi lepih motivov. Pred jesenjo smo se vračali v akademijo in nadaljeva-

li z učenjem. Kratek dopust, ki smo ga imeli jeseni je bil namenjen resničnemu oddihu, saj je bilo naše življenje v akademiji zares naporno.


Beograd 71

Leta 1924 Na meji

Dugo selo 1924


72 Drugi letnik

Spomin na kurz pri Rabusi

Drugi letnik

Učni načrt za drugi letnik je bil zelo obsežen, vendar ču-dili smo se, zakaj je ruski jezik, ki smo se ga v prvem le-tniku tako radi učili, v drugem letniku izločen iz učnega načrta. Spogledali smo se. Kaj to pomeni? Predobro smo vedeli, zakaj so opustili ruski jezik, toda molčali smo. Nič ni pomagalo. Učili smo se srbo-hrvaški, francoski, nem-ški in italijanski jezik, naš lanskoletni učitelj ruščine pa nas je učil kaligrafijo. Precej nas je bilo takih, ki smo ruski jezik delno znali že prej. Spoznali smo ga v času bojev na raznih bojiščih, zato smo radi zbadali tiste, ki že skoraj niso hoteli govoriti domačih, slovanskih jezikov. Vse to


Drugi letnik 73

je namreč bila malenkost, vendar je pozneje prišlo do re-snih razkolov, ker se je vojaška družba precej razdelila na zahodnjake in panslaviste.

V Beogradu 1926

Vodstvo našega Zavoda se je zelo trudilo, da bi duhove pomirilo. Vsestransko so pazili, da ne bi delali razlik po narodnostih, verah in drugih šegah. Pazili so tudi, da kdo od nas ne bi užival kakšnih privilegijev na račun druge-ga. Upoštevali so pridnost, discipliniranost in red.Prišel je zimski čas. V Beogradu je staro in mlado go-

vorilo o velikem dvornem plesu, ki bo 9. januarja v čast rojstnega dne mlade kraljice. Vsak bi rad videl ta dogo-dek, a kako, ko je bilo treba imeti povabilo. Tudi vodstvo naše akademije je prejelo nekaj velikih kuvert s povabili na ples. Kako jih razdeliti, da ne bi bilo zamere? Skoraj cel teden so ugibali, komu naj izročijo veliko belo kuverto z državnim grbom. V kuverti je tičalo sedem raznobarv-nih legitimacij. Končno je padla odločitev. Zbrali so naj-primernejše, toda ravnali so po načelu enakopravnosti: enako število Srbov, Hrvatov, Slovencev, ... Vendar niso pozabili pogledati v redovalnico.


74 Na dvornem plesu

Neverjetno! Tudi jaz sem bil med izbranci. Ko so me po-klicali v upravno pisarno, da sprejmem povabilo, sem kar kipel od veselja.

Na dvornem plesu

Čas je tekel in bližal se je imenitni dogodek, ki je napol-nil ves Beograd. Naš profesor bontona, Francoz Eric Polik, je imel polne roke dela, da nas je opozarjal o vsemogočih pravilih vedenja v tej najvišji družbi. Sneg je naletaval, ko se je devet rdečehlačnikov pomikalo

proti dvoru. Sedaj pa legitimacije v roke! Prvo gardnemu oficirju, ki je stal pri vhodu na dvorišče, drugo gardnemu oficirju, ki je stal pri vhodu v dvor, tretjo livreju, četrto v garderobi, peto v zimskem vrtu – kjer je bilo na pretek vseh dobrot za jesti, piti in kaditi. Šesto legitimacijo je bilo treba pokazati pri vhodu v slavnostno dvorano, nato je bilo treba pokazati še sedmo, osmo in deveto legitimacijo.


Na dvornem plesu 75

Devet je bila ura, ko smo stopili v slavnostno dvorano. Tu je bila zbrana najvišja družba tedanjega časa. V ve-likanski dvorani je bilo tisoče lučk. Stekleni lestenci so prelivali svetlobo. Vse je šumelo v svili in zlatu. Tu se je šopiril gardni oficir, tam spet kopica okrašenih generalov z epoletami in resami na ramah. Na drugem koncu so se zbirali vojni atašeji vseh dežel sveta. Videl si visokega Angleža v rdečem vojaškem mondiru, Francoza v skro-mnejši uniformi, pa Američana, Poljaka, Čeha, Madžara, Albanca, Italijana, Nemca, Šveda, Indijca, Japonca in še in še. Zdelo se je, da vse tekmuje, kdo bo bolj okrašen. Člo-vek ne bi mogel reči, kdo si je nataknil več okrasja. Na drugi strani dvorane so ponosno stali diplomati v

svojih imenitnih frakih, poleg njih pa ministri, princi, grofje, baroni …Na desni strani dvorane so se bleščale dvorne dame,

navadne dame in damice in žalostne ugotavljale, da ima morda ta ali ona lepšo plesno obleko, da ima morda kate-ra dama dragocenejši nakit.Ostroge so žvenketale, svila je šumela, zlato se je blešča-

lo, reflektorji so svetili. Družba se je še in še množila. Vse se je pripravljalo na

to, da sprejme najvišje goste – dvor! Nastopili so posebni režiserji, ki so vse urejevali za tako imenovani »serkl«, ki bo sledil, ko pridejo najvišji. Diplomati, ministri, genera-li in atašeji so bili razporejeni na eni strani dvorane, na drugi strani pa dvorne dame in damice. Razporedili so vso družbo, mi, »fičfiriči«, kakor so takrat rekli mladim oficirjem in kadetom, smo bili bolj zadaj.Minila je že deseta ura, fanfare na galerijah so bile pri-

pravljene, vse se je pripravilo na sprejem najvišjih. Bele ro-


76 Na dvornem plesu

kavice na roke! Popraviti frizuro! Naravnati kravate! Na-ravnati nakit! Vsi pogledi so bili uprti k vhodu v dvorano. Fanfare so s svojimi tankimi zvoki naznanile slovesni

trenutek. Luči in žarometi so zasvetili v različnih bar-vah tako, da so bili ljudje kot bi bili iz voska. Na vratih se je pojavila mlada kraljica - kot v bajki. Obleko je imela iz svetlečih lusk, kot riba. Luske so se prelivale v različ-nih barvah v žarečih žarometih. Tudi vsa ostala najvišja družba je bila okrašena od pet do glave.Začel se je circle – »serkl«. Slišati je bilo predstavljanje v

vseh mogočih jezikih, le v srbo-hrvaškem zelo malo. Zde-lo se mi je, da nismo v Beogradu. Tudi prvaki Jugoslovani so se večinoma predstavljali v takrat modnem franco-skem jeziku. Po dolgem času je bil serkl končan in začel se je ples. Vse

se je moralo dogajati po predvidenem redu. Stroga etike-ta! Nobena dama ali damica med plesom ni smela ostati na sedežu. Na to smo morali paziti najmlajši. Povedali so nam, da ne smemo hiteti, kadar začne ples, ampak da mo-ramo pobrati »ostanke«. Starejši imajo prednost, so nam rekli. Zdelo se mi je preneumno pobirati »ostanke« in vabiti

na ples damice, ki so »obsedele«. Kako rad bi se znašel na kakem skednju v domači vasi, kjer bi kak vaški fant raztegoval harmoniko. Kako naj se tu počutim srečnega? Odšel sem na galerijo in razmišljal o svoji usodi, o mo-

jem nesrečnem domačem Krasu. Mar ni Dunaj kriv vse naše nesreče, tudi moje? Mar ni Dunaj kriv za milijone žrtev v pretekli vojni? Ali je v vsem tem bleščečem labi-rintu kdo, ki bi mu lahko potožil svojo žalost? Naj stopim k ošabnemu italijanskemu diplomatu in ga vprašam, za-


Na dvornem plesu 77

kaj so Italijani zasedli slovensko Primorje? Naj stopim k obritemu, visokemu Angležu v rdečem mondiru in visoki kapi z nojevim perjem, ter ga vprašam, zakaj je dovolil, da so zasedli našo zemljo? Ali naj morda vprašam črnola-sega Francoza, ki sedi tam na rdečem fotelju in se zabava z mlado lepotico, zakaj so v Versaillesu sklenili krivični mir? Ali naj morda stopim k najvišjemu Jugoslovanu, h kralju in ga vprašam, zakaj je na vse to pristal? Nikjer ne vidim človeka, ki bi mu vse to povedal. Vse se mi je zdelo prazno. Domotožje je bila moja največja bolečina.Nisem in nisem se mogel vživeti v to, meni tako tujo

družbo. V vsem tem blesku sem bil samo še bolj nesrečen. Komu naj pojasnim svojo žalost? Tako sam sem bil, sam med tolikimi ljudmi. Domov bi šel, domov! A ne morem. Kadar pridejo nedelje in prazniki, se jih moji tovariši na akademiji tako veselijo. Vsi odhajajo domov, k staršem, dekletom, a jaz nimam kam iti. Koliko mojih kolegov bi se danes veselo predalo blesku tega večera. V lakastih škor-njih bi zaplesali z dražestnimi damami, ki jih je tu mno-go. Jaz pa imam glavo polno drugačnih misli.Tako sem zamišljen, da ne opazim, da je lepotici v moji

bližini padla žlička na tla.»Prosim, poberite žličko!« zaslišim srebrni glasek, ki kli-

če natakarja.Poberem žličko, se vljudno, zelo vljudno poklonim dovr-

šeni lepoti in odidem od nje proč, čim dlje proč.Najbolje, da si v zimskem vrtu poiščem trenutno tolaž-

bo, tam so dobrote vseh vrst, najboljša vina, šampanjci, likerji, najboljše cigarete. Vsega preveč. To vse domovina plača!


78 Lepa Švicarka

Predlagam prijatelju, da bo bolj prijetno, če greva v zim-ski vrt in se najeva, preden se starejši in višji ne »povuče-jo« tja. Šla sva v zimski vrt in začela kar po vrsti. Obšla sva precej bogato obloženih miz in poskusila od vsake dobrote po malem. Zalila sva vse z dobro kapljico in ka-dila najboljše cigarete. Šele takrat sva zares občutila, da sva na dvornem plesu. Seveda, bognedaj, da bi napravila pri vsem tem kako nepravilno kretnjo ali kaj rekla, kar ne spada na ta kraj. Takoj bi k nama pristopil kak eleganten gardni oficir in nama prav vljudno rekel: »Gospoda, poj-dita domov!« Ko sva s prijateljem prišla nazaj v dvorano, se je res »po-

vuklo« že veliko število starejših in višjih v zimski vrt. Sedaj pa je že bila izbira plesalk velika. Tudi starejše dame so se preselile k starejšim in v dvorani je zavladala mladi-na. Godba je igrala večinoma Straussove valčke.

Lepa Švicarka

Oko se mi je ustavilo na lepi mladi damici, ki je sede-la na rdečem plišastem stolu v beli svileni obleki. Pristo-pim k njej po vseh predpisih mednarodnega bontona ter jo v srbo-hrvaškem jeziku zaprosim za ples. Damica se je koketno nasmehnila, toda dvignila se ni, temveč je re-kla: »Monsieur, votre … s'il vous plait!« V trenutku sem se ustrašil, da me kliče na dvoboj, toda, ko se pogledam, vidim, da je ena moja rokavica bila med svetlimi gumbi mundira in ne na desni roki. Snel sem jo namreč v zim-skem vrtu, ko sva s prijateljem pospravljala hrano. Zrav-nal sem se pred damico, hitro vzel rokavico in se med


Lepa Švicarka 79

natikanjem v francoščini opravičil za svojo nerodnost. Ko sem imel obe rokavici na svojem mestu, je damica skočila pokonci in popeljal sem jo na plesišče. Vrtela sva se prav po domače. Valček je plesala tako dobro, da sem se čudil. Iskal sem besede v francoščini, da bi ji kaj rekel, a tedaj je godba ukazala, da se moramo vrteti v drugo smer. Preki-nil sem molk in svojo plesalko v slabi francoščini vprašal, kje se je naučila tako dobro plesati valček. Nasmejala se je in rekla. »V Lussani, v Švici.« Povedala mi je, da je hči švi-carskega konzula. Ko je videla, da slabo govorim franco-sko, me je vprašala, če lažje govorim v nemščini. Potrdil sem. Začela sva se pogovarjati v nemščini. Povedal sem ji, da sem v prvi vojni bil blizu Švice, v Bregencu. Vesela je bila teh besed in prav zadovoljna sva končala ples. Rekla je, da je škoda, da je konec plesa. Dejal sem, da, če se stri-nja, jo vabim na tango, ki bo po programu kmalu na vrsti. Z malim srebrnim svinčnikom in z malo belo ročico je to zabeležila na program, ki ga je imela v mali torbici. Kmalu je sledil tango. Bil sem dobre volje, pa tudi mlada

Švicarka je postala razpoložena. Brez posebnih formalno-sti sva začela plesati tango. Seveda tokrat nisem pozabil natakniti rokavic. Dobro sem samega sebe ogledal, pre-den sem se čez dvorano napotil proti deklici. Med plesom me je pogledala v obraz, kot bi hotela nekaj vprašati, a si ni upala. Pomagal sem ji iz zadrege. Rekel sem, da obču-dujem njeno deželo, čeprav sem si jo ogledal le v obmej-nem kraju. Spet je dvignila glavo, ter me sramežljivo vprašala ali

sem res videl Švico. Potrdil sem. Spoštljivo me je pogleda-la. Opazil sem solzno oko. Uvidel sem, da ima domotožje. Povedal sem ji, kako je mene usoda pripeljala v Bregenz in v plezanje čez Alpe. Bila je presenečena ob mojem pri-povedovanju. Občudovala je, kako da sem tako mlad pre-


80 Lepa Švicarka

hodil toliko krajev in dežel. To njeno občudovanje mi je bilo prav všeč. Rekel sem ji, kako more imeti domotožje, ko je vendar v mestu, pri starših, brez nevarnosti, in nocoj celo na dvornem plesu. Postala je spet dobre volje in poza-bila je na domotožje.Ko je bilo konec tanga, sem jo povabil na galerijo. Prista-

la je, vendar hitela je prej to povedat očetu, ki je sedel v pogovoru s svojo družbo. Godba je zaigrala kolo in vse se je razgibalo. Gledala sva z deklico ta labirint. Bilo je kot v bajki. Vsemogoče uniforme, okrašene z zlatimi našitki in kolajnami. Človek bi rekel, da so bile tu zbrane vse barve in vsi kroji uniform, kar jih premore svet. Vprašal sem damico, če ji je všeč ta mešana družba. Pritr-

dilno je odgovorila, vendar zadnja beseda je bila –»aber...« - ampak … Razumel sem, kaj hoče reči. Rekel sem zato, da je tudi meni všeč, vendar, da se počutim mnogo bolj ugodno na kmečki veselici na kakšnem skednju. Lepa Švicarka se je obrnila proti meni in rekla: »Spoštovani gospod, res je. Tudi jaz se počutim na kmečkem skednju ugodneje kot tukaj v tej visoki družbi.« S tem sem ji dal gradivo za govorjenje. Pripovedovala mi je o smučanju in drsanju, o izletih v hribe, o jodlanju, ter o domačih, pri-stnih zabavah. V kramljanju sva zapustila galerijo in šla v zimski vrt na krepčanje in od tam spet na plesišče. Prav lepo sva se zabavala ta večer. Bil sem tako predrzen, da sem jo okoli druge ure po polnoči, ko je morala domov, zaprosil za sestanek na Kalemegdanu prihodnjo nedeljo. Pristala je. Veliki dvorni ples se je končal zgodaj zjutraj. Seveda je

stara visoka družba že preje zapustila dvor. V globokem snegu se je družba rdečehlačnikov pomikala proti Zavo-


Zmenek na Kalemegdanu 81

du, s polnimi žepi cigaret in drugimi »spominčki« za to-variše, ki niso imeli sreče, da bi videli ta dogodek.

V Beogradu 1297

Zmenek na Kalemegdanu

Bližala se je nedelja. Težko pričakovani dan. Se bom sre-čal z damico iz Švice? Skrbno sem pazil, da ne bi dobil »nedeljnega pritvora« za kakšno ničvredno malenkost. »Nedeljni pritvor« je bil za nas huda kazen. Če si namreč dobil »nedeljni pritvor« nisi smel toliko nedelj v mesto, kolikor dni »nedeljnega pritvora« je veljala kazen.Prišla je nedelja. Lep sončen zimski dan. Po kosilu sem

se tako očedil, da mi dežurni oficir ne bi mogel dati kake pripombe. Stopili smo v vrste. Strogi pregled se je začel. Nekdo je bil izvržen, češ, da nima dovolj čistih škornjev, drugi, da je premalo očistil bele rokavice, tretjemu je na-


82 Zmenek na Kalemegdanu

šel belo dlako od odeje na rdečih hlačah, četrtemu ostan-ke čistila na grbu na gumbih. Peti ni imel »špade« (kratke sablje) dovolj čiste. Prišla je vrsta name. Strogi pogled je šel od glave do pete. Moral sem razpreti prste, da je videl ali niso morda rokavice kje pretrgane ali umazane med prsti. Ukazal mi je, naj se obrnem. Tudi od zadaj ni mogel najti ničesar. »Dobro!«- je rekel in mahnil sem jo proti sta-remu parku pri Kalemegdanu.

KalemegdanPostavil sem se na dogovorjeni kraj še pred dogovorje-

nim časom. Stara ura na Sahat kuli v trdnjavi je kazala tri popoldne.



Zindan kapija

Srce mi je močno utripalo. Ali pride ali ne pride? Kar vroče mi je postalo, ko je veliki kazalec na Sahat kuli po-kazal minute nad dogovorjenim časom. A, glej! Damica je prišla. Povabil sem jo na sprehod in šla sva po stopnicah Kalemegdana. Pripovedoval sem ji o zgodovini Beogra-da, a rekla mi je, da v šoli ni marala zgodovine, zato sem takoj preusmeril pogovor. Začela sva pogovor o planinah. Vsa je bila navdušena, ko sem ji govoril o Alpah. Nikdar ji ni bilo dovolj tega pripovedovanja. Kramljala sva do ve-čera. Tedaj me je povabila domov, v Kronsko ulico, kjer je s starši stanovala. Njena mama me je lepo sprejela. Malo je pokarala hčer, ker ni preje prišla domov. Brez oklevanja je rekla, da zaradi pogovora o planinah. Rekla je, da ji je silno dolgčas v Beogradu, ker tu ni gora. Povabila me je v domačo knjižnico in mi pripovedovala o romanih, ki jih rada bere, njena mati pa se je zanimala za grafologijo in druge čarovnije, na katere jaz nikdar nisem nič dal. Iz roke mi je začela brati mojo preteklost in marsikaj ugani-



la. V tem pogovoru sem pri konzulovih ostal preveč časa. Ko sem pogledal na uro, je bila devet - to je bil čas, ko bi že moral biti v Zavodu. Skočil sem pokonci, se hitro poslo-vil in stekel proti Zavodu. Prepozno sem prišel. Naslednji dan sem na raportu dobil pet dni »nedeljnega pritvora«. Žalostno vest sem sporočil moji Švicarki. Bog vedi, kako bi se vse to končalo, če takrat ne bi dobil pet nedelj »pri-tvora«. Pozneje sem zvedel, da je konzul bil prestavljen iz Beograda. Čas je mineval naprej. V tretjem letu se je končala moja

učna doba na akademiji. Odložil sem rdeče hlače in mo-der mundir ter malo »špado«, ter si pripasal svetlo oficir-sko sabljo.

Avtor v Beogradu 1927



Drugi razred intendantskih oficirjev 1928 (Vojna intendantska akademija je prvotno nosila

ime Administrativna škola oficira)



Po dolgih težavah se je začelo moje resno službovanje. Vrstila so se službena mesta - garnizoni, mesta in vasi – Zagreb, Štip, Strumica, Maribor, Prilep, Kamnik, Osijek, Ljubljana.Najprej v Zagreb!

Med kolegi

ZAGREB 1928 - 1929

87

ZAGREB 1928 - 1929

ZAGREB 1928 - 1929

88 V prvi častniški službi

V prvi častniški službi

Od januarja 1928 do junija 1929 sem bil zaposlen v Zavo-du za izdelavo uniform v Zagrebu. To je bilo moje prvo delovno mesto v častniški službi.

podnapis

Nastop Josephine Baker v Zagrebu 1928

Bilo je leta 1928 v Zagrebu. Delal sem v Zavodu za iz-delavo uniform. Bil sem mlad poročnik. Takrat še ni bilo ton filma, zato je bil edini način videti kakšno znamenito osebo samo na nastopu na odru. Tudi dvoran takrat še ni bilo. Za nastope so bile primerne večje gostilniške ali kavarniške sobe, ki so jim rekli dvorane.

ZAGREB 1928 - 1929

Nastop Josephine Baker v Zagrebu 1928 89

Ko se je zvedelo, da bo prišla v Zagreb svetovna zna-na umetnica, plesalka, mulatka Josephine Baker, so hiteli urejati dvorano »Balkan«, da bi tako imeli pogoje za njen nastop. Brali smo v časopisih o bajeslovnih uspehih te umetnice. Mladina je skrajšala in olepšala njeno ime – re-kli so ji Bekerica. Ko so objavili njen nastop, je nastala ve-lika tekma za vstopnice. Ker je bila cena vstopnic za plitve žepe nedosegljiva, da pa ne bi prireditev ostala brez uni-formirancev, so dodelili vsaki komandi nekaj vstopnic za-stonj. Tako sem dobil vstopnico in imel priložnost videti to veliko umetnico. V Zagrebu je nastalo veliko pričako-vanje. Povsod je bilo slišati ime Bekerica. O, da bi jo videli vsaj na ulici, so vzdihovali Zagrebčani. Njena popular-nost v Jugoslaviji se je stopnjevala še bolj, ko je sporočila, da bo dvakrat nastopila zastonj in to v korist invalidov.

Zagreb

ZAGREB 1928 - 1929

90 Nastop Josephine Baker v Zagrebu 1928

Na prvi dan prireditve se je prižgalo v dvorani nešteto žarnic, bilo je svetlo kot podnevi. Polna dvorana je prita-jeno vzdihovala - Bekerica! Bekerica!V napetem pričakovanju so zadonele fanfare in na oder

je stopilo ljubko bitje. Imela je bakreno barvo kože, po odru je zaplavala kot

vidra. Ko je bila prva točka končana, je nastal tak val plo-skanja, da je moral njen tajnik zaprositi publiko za mir-nejše ploskanje. Dvorana se je umirila in pričakovali smo naslednjo toč-

ko nastopa, vendar smo vsi imeli nek čuden občutek, da se bo pred koncem nekaj zgodilo. In res. Ko smo čakali na drugo točko, je v prvi vrsti v dvorani vstal mlad človek, elegantno oblečen in po videzu izobraženec. Vsi pogledi so bili uprti vanj. Obrnil se je proti publiki in zakričal: »Sramota, ljudstvo nima kaj jesti, tu pa plačujete po 1000

din da gledate plesalko, sramota!«V isti vrsti je sedel nek polkovnik, velik, močan človek.

Mirno je vstal in dejal: »Gospodine, pa i vi ste platili!« Mladi mož se je zaničljivo ozrl na polkovnika in glasno

zakričal: »Pa i vojska je ovdje!« Polkovnik je vstal in prisolil mlademu možu klofuto.

Policija je vdrla v dvorano in potegnila mladega moža iz dvorane. Nastalo je prerivanje. Ljudje so bežali proti izho-du. Preplah je bil tako velik zato, ker je nekaj tednov prej bilo streljanje v beograjskem parlamentu. Čez čas so se ljudje vrnili na svoja mesta in se umirili.Bekerica se je vrnila na oder in odplesala še eno točko,

vendar nastope za invalide je odpovedala. Ko je odhajala

ZAGREB 1928 - 1929

Nastop Josephine Baker v Zagrebu 1928 91

iz Zagreba, jo je na vlak spremljala nepregledna množica Zagrebčanov in vzklikala: Bekerica! Bekerica!

Na zagrebškem kolodvoru

ZAGREB 1928 - 1929

92

POTOVANJE PO EVROPSKIH DEŽELAH - poleti 1931

93

POTOVANJE PO EVROPSKIH DEŽELAH -

poleti 1931


94 Dunaj

Dunaj

Vedno sem si želel spoznati nove ljudi, nove dežele. Ve-liko sveta sem videl kot vojak, a želel sem si videti svet drugačen, kot v vojni. Hranil sem denar za potovanje. V Mariboru sem srečal prijatelja, Rudolfa po imenu, ki je imel enake želje. Dogovorila sva se, da bova zaprosila za mesec dni dopusta. Poleti leta 1931 so se nama te želje uresničile. Dobila sva dopust in potni list za vse evropske države.

Stopila sva k »Putniku« in tam predala načrt najinega potovanja. Dobila sva vozovnice za vsako relacijo pose-bej. Cel snopič vozovnic sva dobila za najino krožno vo-žnjo po Evropi in nazaj v Maribor. Dobila sva tudi kre-ditno pismo, s katerim sva v vsaki državi lahko dvignila denar tiste države.


Dunaj 95

Prišel je dan odhoda. Čez Gradec in Semmering sva pri-šla na Dunaj.Že iz vlaka sva strmela v podobo velikega mesta. Du-

naj! To je torej tisto mesto, ki je stoletja vladalo tolikim narodom. Tu, v tem mestu so se šopirili cesarji, knezi in baroni. Iz tega mesta so napovedali prvo svetovno vojno. Iz tega mesta so pahnili v boje milijone ljudi, iz tega me-sta so dajali povelja, da so umirali milijoni mladih ljudi po vseh frontah v prvi svetovni vojni, vendar to mesto ni nikdar videlo vojnih grozot. Tisoč misli mi je rojilo po glavi.Že naslednji dan sva si s prijateljem ogledala Dunaj z

odprtega avtobusa.

Vožnja po Dunaju

Na vrsti je bil nato ogled cesarskega dvora. Tu ni bilo več straže, kot koliko stoletij poprej. Dunajski dvor je postal muzej, dostopen vsakemu, ki je plačal vstopnino. S prija-teljem sva vstopila v grad.


96 Dunaj

Slike dunajskega cesarskega dvora


Dunaj 97

Z ogledom dvora smo začeli v zgodovinski sobi, v kateri stoji miza in na njej pod steklom velik zemljevid Bosne in Srbije. Zemljevid je ves prevlečen z raznimi črtami. Zra-ven zemljevida je črnilo in zlato pero, s katerim je Franc Jožef I. dne 28. julija 1914 podpisal vojno napoved Srbiji. S tem podpisom je stari cesar sprožil prvo svetovno voj-no. Vojne napovedi so se nato kar vrstile. Takoj zatem je Rusija napovedala vojno Avstriji, Nemčija Rusiji in Srbiji, Francija Nemčiji, Anglija Nemčiji in Avstriji, Bolgarija Sr-biji. Svet je stopil v vojni vrtinec, a sprožil ga je podpis tega peresa na tej mizi! Človeka objame groza, ko strmi v to mizo in v to pero. Ta podpis je na smrt obsodil milijone ljudi in povzročil morje solza, žalosti, bolečin, revščine in trpljenja. Molče sva s prijateljem buljila v pero na mizi. Kakor iz megle so mi pred očmi vstajali kupi mrtvih, mimo mene so hodile sence tovarišev, ki so padli med kraškimi skalami, nad tirolskimi prepadi, v albanskih gorah. Za koga? Za ta dvor? Za cesarje, ki danes ležijo pod Kapucinsko cerkvijo v tem velikem mestu?


98 Dunaj

S prijateljem Rudolfom sva se nato napotila še v Schön-brunn. Mogočen vhod v ta prostrani dvor napravi na člo-veka čuden vtis. Na visokih dveh obeliskih, stojijo veli-kanski črni orli, katere je dal postaviti Napoleon, da bi s tem prikazal moč in slavo Francije. Tudi ta dvor ima neskončno število dvoran. Vsaka ima svoje ime, v eni so gobelini, v drugi japonske dragocenosti, v tretji freske … V eni od dvoran je slika Napoleonove poroke z avstrijsko princeso Luizo, ki je zrasla na tem dvoru. Na tem dvoru so razstavljeni tudi vozovi in kočije, s

katerimi so se vozili presvetli cesarji. Najstarejši vozovi imajo v kolesu le štiri kline namesto dvajset ali več, kot jih ima danes leseno kolo. Najin naslednji cilj je bil - zlata Praga.


Praga 99

Praga

Z Rudijem sva sedela na Slovanskem ostrvu na Vltavi. Potekali so ravno dnevi slovitega sokolskega srečanja v Pragi. Pred nama so se ob poskočnih sokolskih zvokih vrteli nešteti mladi pari.

Sokoli

Oba z Rudijem sva postala pozorna na ogorelo črnolaso brhko deklico. Črni kodri so ji padali na ramena. Tako skladno je bila ljubka, da me je v trenutku prešinila misel, kako lepo bi bilo, če bi mi tako lepo dekle delalo družbo v skupnem domu. Poskusil sem priti na vrsto, da bi vsaj nekaj plesnih korakov zaplesal z njo, a nisem imel sreče. Njena družba je prekoračila mostiček čez Vltavo in znašla se je v velikanskem sokolskem vrvežu vseh slovanskih narodov. Nisem vedel ne kdo je ne od kod. Deklica mi je izginila izpred oči, a nenavadna želja, ki se mi je porodila ob pogledu nanjo, je ostala.


100 Berlin - Bruselj - Pariz

Sokolice - srednja je prava

Berlin - Bruselj - Pariz

Pot naju je z Rudijem vodila naprej - Karlovy Vary, Leib-nitz, Berlin. Berlin sva si ogledala na krožni vožnji v odprtem avto-

busu. Noč sva v Berlinu prespala na klopci v parku pri Brandenburških vratih. Drugače pa sva vedno načrtovala najino potovanje tako, da sva ponoči spala v vlakih, da nama ni bilo treba plačevati prenočišč v hotelih.Nadaljevala sva pot v Düsseldorf in nato v Aachen. Ko

sva napoti v Bruselj prestopala nemško-belgijsko mejo, so bili obmejni cariniki nadvse prijazni. V treh jezikih so nagovarjali potnike. Sploh niso gledali najinih kovčkov.


Berlin - Bruselj - Pariz 101

Carinik se nama je le nasmehnil, ko je videl slike v naji-nih potnih listih. V Bruslju sva želela obiskati prijatelje, kolege, ki so nada-

ljevali vojaško šolanje v tem mestu. Ko sva prišla do voja-ške šole in v nemščini vprašala mladega človeka, če nama lahko kaj pove o iskanih osebah, je le kratko odgovoril po rusko: «Ne ponimaju.« - Ne razumem. Ta mladenič je bil slušatelj iste šole kot najina dva prijatelja, ki sva ju is-kala, a ničesar nama ni želel povedati. Odhitel je naprej proti centru mesta. Ko sva z Rudolfom pozneje le našla najina dva bivša sošolca, sta nama pojasnila, da so njuni ruski sošolci zelo redkobesedni in zelo zaprti vase. Spo-mnil sem se ruskih sošolcev iz beograjske akademije in razumel sem njihovo molčečnost in nezaupljivost. Čeprav sva bila z Rudolfom utrujena od dolge poti, sva se vendar rada odzvala povabilu najinih starih šolskih prijateljev in odšli smo na večerjo. Po večerji smo sedeli v neki kavar-ni in do jutra razpravljali o raznih vprašanjih. To je bil čas, ko je stari Hindenburg veliko Nemčijo izročal svoje-mu nasledniku Hitlerju. V pogovoru smo si bili enotnega mnenja, da se Evropi bliža vojna.Mesta Bruslja si z Rudolfom skoraj nisva mogla ogledati,

ker so se številke na najinih kreditnih pismih krčile, mid-va pa sva želela še v Pariz in Benetke. V Pariz sva prišla prav v času, ko se je Francija pripra-

vljala na proslavo dneva zmage - 14. julija, ko slavijo oble-tnico padca Bastilje. Po srečnem naključju sva v Parizu videla ta velik dogodek, ki se v Parizu dogaja vsako leto že več kot sto let. Tega dne se zberejo milijoni Francozov ob cestah in ulicah, po katerih se premika zgodovinska povorka. Pariški Slavolok zmage pride tega dne do prave veljave. Okrog slavoloka je zbrana ogromna množica lju-


102 Berlin - Bruselj - Pariz

di, ki želijo videti nekdanjo slavo svoje domovine. Smisel te proslave je v tem, da v Francozih vzbudi spomin na slavne dni, na zmage, na veličino svojih prednikov.

Na čelu velikanske parade stopajo fanfaristi na belih ko-njih, oblečeni kot v času Napoleona. Fanfare naznanjajo prihod zgodovinske povorke.Za fanfarami stopajo nosilci starih vojaških razcefranih

zastav. Te zastave so videle goreti Moskvo, videle so gro-zote in trpljenje vojakov, ki jih je vodil Napoleon. Spoštlji-vo se Parižani odkrijejo tem zastavam. V povorki nato sledijo razne vojaške formacije iz stare dobe – nastopa-jo grenadirji, mušketirji, dragonci, huzarji, topničarji in drugi rodovi vojaštva starih časov. Vsi vojaki so oblečeni v uniforme tistih časov in tudi njihova oprema je taka, kot je bila takrat. Vse to te prisili, da se spominjaš zgodo-vine Francozov, istočasno pa se zavedaš tudi, koliko gorja je nekdaj povzročila ta pisana armada z Napoleonom na čelu.


Berlin - Bruselj - Pariz 103

Ko gre mimo zgodovinski del armade, nastopi moderna vojska Francije z vso moderno tehniko. Polnih pet ur se premika ta parada pred očmi Parižanov. Nehote si mora-jo ti ljudje ustvariti v sebi razmišljanja, kako je bilo pred dvesto leti in kako je danes. Če bi en sam tank prišel med slavno Napoleonovo armado, bi napravil vsemu konec. Zmaga bi bila na strani tanka.To je napredek tehnike, ki sta jo prinesli niti ne dve polni

stoletji.Rudolfu in meni, kot poklicnima vojakoma, se je prosla-

va zmage v Parizu tako globoko vtisnila v srce, da sva v Parizu ostala še en dan, da sva si ogledala hišo, v kateri je Napoleon stanoval, ko je bil še revni poročnik francoske artilerije in ogledala sva si tudi Invalidski dom, kjer da-nes počivajo ostanki tega francoskega ljubljenca. Skozi ta zgodovinski hram se je ves dan gnetla množica ljudi, da obudi spomin na preteklost svojega naroda.

Napoleonov grob


104 Judita

Meni pa so misli hitele daleč nazaj, v mojo preteklost, v mojo mladost. Ustavile so se na bitju, na katero sem mislil vsa ta leta.

Judita

Čim bolj sem se otresal misli, tem bolj živo mi je vedno bila pred očmi Judita. Sedaj je živela v Benetkah, v rani mladosti mi je bila najljubše in najbližje bitje na svetu. Po-slal sem telegram v Benetke in ji sporočil, da jo v nekaj dneh obiščem. V mladosti, ko sem bil še doma, v domači vasi, sem zelo

rad videl sosedovo Judito, prelepo dekle. Gojil sem do nje neizmerno ljubezen, vendar ji tega nikdar nisem smel po-vedati, saj je ona bila bogata, jaz pa reven, brez pravega cilja v življenju. Niti najmanjšega znamenja o svoji ljube-zni ji nisem smel dati. A kaj se je zgodilo!Ravno sem imel sedemnajst let, ona pa šestnajst. V sose-

dnji vasi je bila veselica z godci in plesom. Poprosil sem Judito za ples in zelo rada je zaplesala z menoj. Bil sem toliko predrzen, da sem jo vprašal, če jo po plesu smem spremiti domov. Ljubko je prikimala. Prelep poletni večer je bil, ko sva molče stopala po polju in gozdu proti doma-či vasi. Oba sva trepetala od sreče, ne da bi vedela zakaj. Bil je to presrečen večer za naju. Brez besed sva prišla do vasi. Predlagal sem ji, da še malo posediva na klopci pod starim drevesom. Sedela sva tam, gledala zvezde in bila srečna. Doživela sva srečo, ki je nisva poznala. Iz vsake najine besede je zvenelo nekaj veličastnega, nekaj prele-pega in presrečnega, nekaj, česar pero ne more opisati.


Judita 105

Zvezdnato nebo nad nama je bilo kot v bajki. Srce nama je utripalo tako glasno, da nisva slišala udarcev ure v av-berskem zvoniku. Vaški psi so utihnili in prelepa tišina je zavladala nad vasjo. Ta večer je bil najlepši v mojem življenju. Tudi Judita je izrekla te besede. Tiho sva sedela na klopci. Hladno je postajalo in stisnila

sva se drug k drugemu, ne da bi vedela, kaj hočeva. Po-stalo je še bolj hladno. Zdramila sva se iz opojnosti. Nisva mogla verjeti koliko je ura, a delal se je že dan. Šla sva srečna proti njeni hiši sredi vasi. Nič nisva govo-

rila, srečo in ljubezen sva razumela. Ko sva stopila pred vrata, ki vodijo na dvorišče, so se vrata odprla in njena mati je brez besed začela pretepati ubogo deklico. Jaz pa, nevešč mladenič, namesto, da bi se opravičil, sem stekel proti svojemu domu. Zlezel sem na seno in tam ostal cel ponedeljek. Nihče me ni klical ne h kosilu ne k večerji, sam pa se nisem upal v hišo. Bal sem se staršev. Na zvoniku je bila ura deset zvečer. Rahel šepet dveh

zaskrbljenih mater sem slišal pod seboj. Cvrčki so motili glasove, da nisem razumel, kaj se pogovarjata. Ugotovil sem, da sta spodaj Juditina in moja mati. Hvalil sem Boga, da ni bilo tam očeta. Vedel sem, da mi mati hoče pomaga-ti, vendar kaj pomeni prisotnost Juditine matere?Nastala je tišina. Samo cvrčki (črički) so še naprej prepe-

vali. Zaslišal sem mater, ki me je polglasno klicala:»Pridi doli!« Ko me je zaskrbljeno poklicala tudi Juditina mati, sem se

opogumil in zlezel na plan. Obe materi sta mi razložili, da je Judita hudo bolna in da me neprestano kliče.»Pojdi k njej!« sta mi rekli obe materi, »pomirila se bo.«


106 Judita

Počasi in tiho sem stopil v Juditino sobico. Pri oknu, v katerega sem tolikokrat strmel, je ležala lepa Judita, z rju-hami privezana k postelji. Njene lepe črne oči so se upira-le vame, razkuštrani lasje so ležali na beli blazini. Pristo-pil sem k njej ter jo nežno pobožal po licih. Brezčutno je buljila vame ne da bi trenila z očmi. Prosil sem jo, naj bo mirna, toda na nobeno besedo ni dala odgovora. Odhajal sem iz sobe. Prestrašeno je gledala za menoj, toda niti be-sedice ni spregovorila. Zapustil sem Juditino sobo, z ža-lostjo, ki je ne morem opisati. Nisem vedel, kaj se dogaja. Ko sem stopal po stopnicah navzdol, se mi je zdelo, da se pogrezam v globino. Ko sta obe materi videli, da se Judita ni pomirila, sta glasno zajokali. Naslednji dan so deklico odpeljali v bolnico. Dnevi so minevali. Zdelo se mi je, da živim v nekem

breznu, kjer vladata praznina in mraz. Nisem se mogel premagati. Naslednjo nedeljo sem se odpravil v bolnico, da Judito obiščem. Bal sem se. Koga in kaj naj vprašam? Vendar hrepenenje po Juditi je bilo močnejše kot strah. Na hodniku bolnice sem srečal človeka v beli halji, ter ga vprašal, če pozna Judito. Pritrdil je. Na vprašanje - ali bo kmalu zdrava - mi je odgovoril, da bo, vendar da ne sme biti nikdar sama, ne podnevi ne ponoči.Tema se mi je delala pred očmi. Nisem vedel, kje sem.

Kakor ranjena zver sem planil na cesto in taval naokoli, ne da bi vedel kje. Šel sem domov in bil tako zmeden, da nisem vedel, kaj delam. Nisem prenesel, da se nekdo pri-bliža bitju, ki mi je bilo najljubše.Kmalu zatem me je usoda vrgla v vojni vrtinec. Konec

je bilo mojega dela v zaledju fronte, v štanjelski vojaški bolnici. Dozorel sem za fronto. Poskusil sem pozabiti lju-bljeno bitje, a nisem in nisem mogel. Tudi sredi bojev sem


Benetke 107

mislil nanjo. Nisem se bal krogel, ki so mi frčale okrog ušes, ne granat ne šrapnelov. Moje misli so blodile tam daleč, daleč, pri moji ljubljeni deklici.Čas je mineval. Končal se je bojni vrtinec, vračalo se je

mirno življenje. Na Judito sem poskušal pozabiti povsod. Tudi v Beogradu, na akademiji, sem se trudil, da bi po-zabil na svojo prvo ljubezen, ko me je nekega dne pre-senetilo pisno od Judite. Dolgo pismo mi je pisala, osem strani dolgo je bilo njeno poslovilno pismo. Ob koncu je napisala: »V trenutku, ko pod menoj plešejo svatje, vri-skajo, pijejo in se zabavajo, zalivam jaz to pismo s solzami prav v tisti sobici, v kateri si me zadnjič videl. Veliko sem pretrpela zaradi najine ljubezni, a ostal mi je drag spomin na oni prelepi najin večer, ki je bil prvi in zadnji. Danes sem se omožila.«Pozneje sem zvedel, da je poročena z nekim lesnim tr-

govcem v Benetkah in da večkrat pride v Trst. Skrbno sem hranil oba naslova.

Benetke

Čez burgundsko deželo se je brzec pomikal proti Italiji. Blizu Dijona je zapeljal v dolino reke Rhone. Prelepa je ta dolina. Po reki plavajo bele ladjice, mirno, kot v sanjah. V daljavi vidiš Visoke Jure, medtem, ko vlak drvi mimo vasi in mest. Kakor golobi čepijo tu in tam belo popleskane tovarne. Ceste se vijejo od hriba do hriba, vse je usklajeno. Morda je ta dežela na mene naredila lepši vtis tudi zato, ker sem jo videl v soncu.


108 Benetke

Vlak je hitel proti vzhodu. V daljavi se je prikazal blešče-či vrh Mont Blanca.Stemnilo se je. Vlak je zavozil med planine. Ponoči naju

je z Rudijem prebudil obmejni komisar, zaradi obmejnih formalnosti. V potni list nama je prilepil znamkico »En-tre« ter čez znamko pritisnil žig obmejnega komisariata.Ropotanje koles čez nešteto tračnic na železniški postaji

v Torinu naju je prebudilo. Nisva imela namena, da bi se ustavila v Torinu, ker sva želela imeti več časa za Benet-ke, vendar sva svoj načrt spremenila, ko sva videla velike stavbe tovarne Fiat, ki so delno prav ob železnici. Sanjala sva o tem, da bi si kupila topolinčka ter z njim naslednje leto vandrala kamor bi želela. Izstopila sva v Torinu. Mesto samo ne vzbuja posebno-

sti, vendar imajo na ulicah nekatere navade, ki so tujcu zanimive. Na primer, ugibala sva, kje bi poceni zajtrko-vala. Sama kava je bilo le malo premalo, zato sva stopila h kuharju pod nekim platnom. Ta je imel pred seboj kotel in v njem kuhane dolge »bigulje« - makarone ali špage-te. Zaprosila sva za »marendo«. Prodajalec je vzel košček lesa, »špiljo« ter začel navijati makarone kar iz kotla na to paličico. Zvitek se je večal in večal. Od časa do časa je vprašal: »Quando?« - to je pomenilo - za koliko denarja makaronov naj navija. Bala sva se računa, zato sva pohi-tela z: »Basta! Basta! – Dovolj! Dovolj! Prodajalec je »ma-rendo« še dobro obložil s parmezanom ter nama ponudil paličico z marendo. Glej čudo! Samo »venti centessimi« je bila cena, to je sano dvajset centezimov! Nisva pa vedela, kako naj jeva to navito kačo. Mar kar ugrizneš? Padlo bi vse na tla! Hitro nama je stari Italijan pokazal. Z usti mo-raš poiskati konec špageta, nato grizeš in sproti odvijaš.


Benetke 109

Bila sva navdušena nad tako dobroto za tako malo denar-ja. Vrnila sva se po »repete«.Mesto Torino stoji na ravnem! Sredi mesta je visoka ku-

pola. Pravijo, da je visoka skoraj kakor Eifflov stolp v Pari-zu. V Torinu je ulica podobna ulici in neposloven človek, kot sva bila midva, bi rekel, da je to dolgočasno mesto. Od zunaj sva si ogledala kompleks tovarne Fiat in se z nasle-dnjim vlakom odpeljala naprej proti Benetkam.Vožnja po Padski nižini in Lombardiji ni prijetna. Sama

ravnina - riževa polja, vasice – polja …Vlak je hitel da-lje preko neskončnih ravnin. Nekje se je ustavil kar sredi proge, pred velikanskim starim spomenikom. Povedali so nam, da se vlaki tukaj ustavljajo, da bi potniki lahko videli ta spomenik, ki je bil postavljen v spomin na bitko pri Solferinu leta 1859. Po tej bitki so ustanovili Rdeči križ. Neki švicarski zdravnik je videl hudo trpljenje ranjencev, ki so po končani bitki umirali na bojišču brez vsake po-moči. Ta mož je izposloval, da so ustanovili Rdeči križ, ki še danes skrbi za ranjence, ujetnike in za vse pomoči potrebne. Tudi v Milanu nisva izstopila iz vlaka, občudovala sva

le velikost kolodvora, ki mu ni videti kraja. Žice in tiri se izgubijo šele na horizontu. Vsa železnica je tam elektrifi-cirana. V morju luči smo zapuščali to velikansko mesto. Premišljel sem o svoji usodi. Spet so mi misli hitele nazaj, ko sva z Judito preživela presrečen večer. Zaspati nisem mogel. Sredi noči so naju sopotniki opo-

zorili, da se peljemo mimo jezera Lago di Garda. Stopil sem k oknu. V mirnem jezeru so odsevale luči, jaz pa sem v luninem siju strmel proti severu, proti vrhovom Dolomitov.


110 Benetke

Tam so kraji - Trento, Bolzano, Merano. Iz teh krajev sem hranil bridke spomine. Od tam priteka Adiža. Koliko krvi je v prvi svetovni vojni preteklo po tej reki! Danilo se je, ko smo pri starem mestu – Veroni - prekoračili Adi-žo. S temnimi spomini sem gledal temno vodo, ko je vlak dirjal preko mostu. Zadnjič sem videl to reko pri Meranu, ko sem kot ranjenec šepal ob njenem bregu.Pred poldnevom smo prišli v Padovo, a je zaradi raz-

burjenja skoraj nisem opazil. Komaj sem čakal, da vidim Judito. Opoldne je naš vlak zavozil v Mestre. S prvim vlakom

sva z Rudijem odšla v Benetke. Človek bi mislil, da so Me-stre predmestje Benetk, a ni tako. Precej časa vozi vlak po nasipu do Benetk, ki so z vodo ločene od Mester. Vlak je hitro vozil proti Benetkam. Srce mi je močno utripalo. Srečal bom bitje, o katerem sem sanjal toliko let, kateremu sem poklonil prvo ljubezen in nešteto misli.Pri izhodu iz kolodvora se je usula na potnike gruča

ljudi, ki so ponujali svoje usluge: gondoljeri, »facini« (no-sači), vodiči, ponudniki sob itd. V vseh mogočih jezikih so hvalili sebe, svoje gondole, svoje znanje o Benetkah, udobne sobe, dobre jedi in še marsikaj. Z Rudijem sva se dogovorila, kje se zvečer dobiva, nato

pa sem nekemu staremu gondeljeru povedal ulico, kam naj me pelje. Po vodnih ulicah je gondoljer vodil svojo sta-ro gondolo. Voda je pljuskala pod »pločniki« starih hiš. Pogledal sem od spodaj in videl to, kar sem, že zdavnaj slišal od svoje stare mame: »Benetke stojijo na kraških hrastih!« Res, mnogo hiš v Benetkah stoji na »pilotih«, ki so zrasli na kamnitem Krasu. V vodi so okamneli.


Judita – dekle mojih sanj 111

»Ecco!«, je rekel gondoljer ter s prstom pokazal na vho-dna vrata neke hiše. Z veslom je udaril ob lesen drog, ki ga imajo v Benetkah namesto hišnega zvonca.

Judita – dekle mojih sanj

V temnem hodniku, v katerem je bilo slišati le pljuskanje vode, sva se po petnajstih letih srečala s sosedovo Judito. Brez besed sva bila. Oba sva mislila na usodo, ki je dolo-čila drugače, kot najino srce. Iz sobe je pritekel mali deček in zaklical: »Mami, mami!« - Juditin sinček. Ponudil sem mu bonbonček in banano. Takoj sva bila prijatelja. Stari gondoljer je ropotal z vesli, kar je pomenilo, da mo-

rava pohiteti. »Sinčka pustim pri noni,« je rekla Judita, »midva pa se

popeljeva malo na morje. Mož je šel po trgovskih poteh,« je še dodala.Morje je bilo mirno, najine misli pa so hitele daleč nazaj.Gondoljer je pograbil vesla in odpeljal na odprto morje.

Stal je kot kip pred kljunom gondole in mehanično veslal. Stotine takih gondoljerov je vozilo vesele in zaljubljene pare v okolico mesta. Vsak gondoljer poje pesem, ki se mu zdi primerna za potnike, ki jih vozi. Najin gondoljer je tiho prepeval:Morje, morje, tiho morje, kakor grob molčiva ti in jaz. Ne pogledam levo, desno, tudi vaju zadaj ne. Privoščita si srečo v beneški vodi,gondola vaju izdala ne bo ….


112 Judita – dekle mojih sanj

Judita mi je prevajala pesem gondoljera. Poskušala me je razvedriti. Čeprav sem toliko let hrepenel, da bi videl de-klico, ki sem jo toliko let nosil v srcu, da bi videl to bitje, ki mi je toliko pomenilo, a sedaj sem občutil neko tesnobo. Bili smo že precej daleč iz mesta, ko je morje začelo tre-

petati, kakor bi kipelo. Gondoljerev obraz je postal zaskr-bljen. Skoraj vse gondole so se že vrnile v mesto, le naša je še osamljena plula po morju. Gondoljer je spet začel peti. V pesmi je mož napovedal nevihto:Ne pojdi dalje, ne pojdi dalje,vrni se, ljubi moj…

Gondoljer je začel hitro veslati in obraz je imel vse bolj resen. Morje je bilo vse bolj vznemirjeno. Privalili so se temni oblaki, nebo je potemnelo, nastala je nevihta. Najin gondoljer je spet prepeval:Primi, mladec, primi, mladec, zajemalko to,a mladenka v pomoč ti bo.

Judita je prijela leseno zajemalko, ki je bila na dnu gon-dole, in mi jo podala. Zaskrbljeni gondoljer je veslal in pel naslednjo kitico iste pesmi:Ko hud vihar bo vodo v čoln zlil,ti hitro mu v obraz jo vrzi!Pogumen bodi, tujec, in zaupaj vame!

Ni mi bilo lahko pri srcu, ko mi je Judita prevajala bese-dilo pesmi. Spoznal sem, da je stvar resna. Gondola se je dvigala in spet padala v globino. Vsakokrat je zajela vodo in vsakokrat sem jo hitro metal ven z leseno zajemalko.


Benetke – Maribor 113

Z Judito sva ugotovila, da naš čoln veter žene proč od Benetk, proti Mestram. Najin gondoljer je spustil vesla in pograbil krmilo, ki ga dotlej ni rabil. Uravnal je gondolo tako, da je rezala valove in jo nato prepustil razburkane-mu morju, ki jo je premetavalo kot orehovo lupino. Šele proti večeru se je morje umirilo. Hud strah sva pre-

živela z Judito, namesto lepega izleta. Okoli devete ure zvečer smo bili nazaj v Benetkah. Po lesenem hodniku je Judita odšla domov. Moj pogled je šel za njo. Zadnjič!

Benetke – Maribor

Z Rudijem sva se odpeljala iz Benetk v Gorico in se zju-traj znašla na obmejni postaji Podbrdo (Piediccolo). Edi-na potnika sva bila, ki bi naju vlak moral odpeljati sko-zi predor v Jugoslavijo a fašisti na meji, naju niso upali spustiti nazaj v Jugoslavijo, dokler se niso prepričali, da sva »innocenta« - nedolžna, da nisva vohuna, da nisva kaj zagrešila v njihovi domovini itd. Pregledali so sezname osumljenih oseb, njihove slike, prstne odtise … Meni se je srce stiskalo ob misli na moj »greh« iz leta 1919, ko sem skupaj z vaškimi fanti razvil slovensko zastavo ob domači šoli v Avberu.


114 Benetke – Maribor

Srečno sva z Rudijem prišla nazaj v Maribor po osemin-dvajsetih dneh potovanja po Evropi.

V 45. MARIBORSKEM PEŠPOLKU - od julija 1929 do novembra 1932

115

V 45 . MARIBORSKEM PEŠPOLKU

- od julija 1929 do novembra 1932


116 Maribor – ljubko mesto, najlepši garnizon

Maribor – ljubko mesto, najlepši garnizon

Maribor, ljubko mesto z milim podnebjem in dobro vodo, smo včasih imeli za najlepši garnizon v Jugoslavi-ji. Mesto je bilo polno veselja in zabave, dobre družbe in dobrega vina, športa in lepih deklet. Vsi pogoji za lepo in prijetno življenje. Z malo denarja se je dalo lepo živeti. Osebno sem si uredil življenje po svoje. Zjutraj sem hodil na tenis, na lepa igrišča blizu Kamnice. Imel sem lepega konja, ki so ga vsi občudovali.

Na manevru 1930


Maribor 1930 117

Maribor 1930

V tem lepem štajerskem mestu so v času mojega služ-bovanja živeli ljudje raznih narodnosti – Slovenci, Srbi, Hrvati, Nemci, Judje, Madžari in drugi, ljudje raznih po-litičnih prepričan, raznih veroizpovedi, raznih poklicev, bogati in revni, a živeli so v lepem sožitju in dobri volji. Vsak Mariborčan je želel biti »pobič z zelenega Štajerja…«. Tudi člani posadke naše garnizije smo se radi družili z domačini. Življenje v Mariboru je bilo zelo prijetno.

Trg svobode Tržnica na Glavnem trgu

Rotovški trg Koroška cesta

Maribor so vojaške oblasti imele v tistih časih tudi za okrevanje oficirjev, ki so bili slabšega zdravja. Tako je Pera Živković, ki je tedaj vedril in oblačil v celi Jugoslaviji, poslal za komandanta Maribora nekega starega generala – svojega prijatelja. Ta bolehni dobričina je prišel nekje iz


118 Maribor 1930

skrajnega juga naše države. Nastanil se je v parku naspro-ti lepega jezerca, v katerem sta se ljubkovala dva labodka.

Mariborski Mestni park

Komandantovo komandiranje se je približno zaključilo s tem, da mu je vsako dopoldne njegov adjutant, poročnik Rudi, prinesel pošto na podpis in mu poročal o novicah. V štab komande mesta, ki je bil v Meljski vojašnici, je ge-neral le redko zahajal. Rudiju je govoril, da nerad pride tja, ker težko pride v drugo nadstropje, v katerem je bil štab. Dejal je tudi, da mu je nerodno, ko straža pred vra-ti, čim zagleda njegov koleselj, zakliče –»K orožju!« Tro-bentač tedaj zatrobi »Mirno!« in vse živo v vojašnici zve, da je prišel general in vse se vznemiri. Tega on ne mara! Tako sta general in njegov adjutant raje sedela za mizico ob oknu pred jezercem. Generalica jima je stregla s pi-kantnim »meze«. General je vedno pohvalil predsednika vlade in ministra vojske in mornarice, svojega prijatelja Pera. Pripovedoval je Rudiju, kako sta s Perom, kot mlada oficirja v Beogradu sodelovala, ko so leta 1903 zadnjega Obrenovića »izbacili kroz prozor«. Ko sta se general in Rudi podkrepila z »meze«, je general

rekel: «Idemo malo kod Brkonje!« -pri tem je mislil na ge-nerala Maistra, ki je nosil velike brke. Ukazal je »posilne-


Maribor 1930 119

mu« naj prinese sabljo in pištolo – brez teh rekvizitov se general nikdar ni podal iz hiše. Tako sta z Rudijem zavila v ulico, kjer je stanoval Maister. Na številki 15 v tej ulici se je general z lahkoto povzpel v drugo nadstropje na kra-mljanje z generalom Maistrom.

Maistrova ulica v Mariboru Maistrova 17 – Tu je od leta 1922 do 1934 stanoval general Maister.

Drugi važni komandant v Mariboru je bil takrat polkov-nik Dolenc, ki je kraljeval nad 45. pešpolkom. Bil je oficir stare Avstrije, postaven mož, zaveden Slovenec in mari-borsko navdahnjen. Želel je, da je šlo vse v redu in brez težav. Imel pa je hude težave s prijateljem mariborskega komandanta, s Petrom Živkovićem, ki so mu rekli »ka-plar«. Ta vzdevek je Živković dobil, ker se je rad vtikal v kaplarske pristojnosti.Zgodilo se je kmalu potem, ko je Petar Živković prevzel

celotno vojaško in politično vodstvo Jugoslavije. S prvim brzim vlakom iz Beograda se je pripeljal v Maribor, na obisk k svojemu prijatelju ob jezercu, pa seveda tudi, da bi malce »potipal« stanje v tej veseli garniziji. S kolodvo-ra je zavil naravnost v Meljsko vojašnico. Danilo se je, ko je trideset mož stopilo pod orožje, trobentač je zatrobil


120 Maribor 1930

»Mirno!« ter naznanil prihod najvišje vojaške osebnosti v državi. Pera pa je ukazal: »Uzbunu zatrobi!« Alarm!Z razburljivim regljanjem trobente je bil alarm sprožen.

Vse je pridrvelo na dvorišče. V nekaj minutah je bil polk zbran, vendar brez častnikov! »Ordonanci«, »sejzi« (ku-rirji) in »posilni« so se razbežali po mestu po svoje go-spode. Predsednika Pera Živkovića in njegovo spremstvo so odvedli v menzo podčastnikov, ki je bila na koncu vo-jašnice. Postregli so mu z »ljuto« in z dobro turško kavo. Medtem so se zbrali častniki in polk je bil pripravljen na odhod. Komandant polka Dolenc je na svojem belem konju skrbno mrmral besede raporta, katerega je moral podati predsedniku. Vedno znova je ponavljal, da mu ja ne bi ušla kaka beseda, tako je bil navajen iz časov stare Avstrije. Večkrat je pri sebi ponovil: »Gospodine generale, puk je spreman za pokret!«Zdanilo se je. Polk je dejansko bil v popolni bojni opre-

mi, pripravljen na odhod. Pero je prišel iz menze precej dobre volje. Čakalo ga je spremstvo na konjih. Za njega osebno so privedli izredno močnega konja, ker je bil mož zajetne postave. Cela skupina s Pero Živkovićem na čelu je zajahala proti komandantu polka.Dolenc vzpodbode svojega belca, zdrvi proti predsedni-

ku, da raportira, seveda z golo sabljo v roki. Ko je pri-jahal pred predsednika, je izvršil predpisani pozdrav z zamahom sablje in rekel: »Herr General, ich melde, dass Regiment marschbereit ist!« Pero Živković ga je premeril s pogledom od vrha do tal. Pobledel je in pordečel. Čakali smo na izbruh Živkovićeve jeze. Ko je videl tako zelo mu-čen položaj, je pomočnik komandanta stopil pred predse-dnika in pravilno raportiral: »Gospod general, javljam, da


Maribor 1930 121

je regiment pripravljen na marš.« S tem se je vse nekoliko pomirilo. Odkorakali smo na Tezno. Tam je bilo zbrano vse vo-

jaštvo naše garnizije. Živković se je postavil s svojim spremstvom poleg spomenika padlemu študentu. Od tam je ukazoval »pokrete«. Tega dne je bilo »svega i sva-šta«! Vem le to, da smo se okoli 11. ure vračali vsi blatni, lačni in do kraja izčrpani. Polkovnik Dolenc se je že čez teden dni znašel v Kolašinu v Hercegovini, kamor so ga poslali »radi izučavanja srpskog jezika«. Komandant enega od dveh bataljonov v Meljski vojašni-

ci je bil podpolkovnik Lujo Mičić, sin bogatega dubrovni-škega patricija. Lep, visok, eleganten človek, prava aristo-kratska pojava. Njegova »uradna» žena je bila neka polj-ska plemkinja, katero je spoznal, ko je bil kadet in je bil na ruski fronti v prvi svetovni vojni. Neuradnih žena pa je imel toliko, da sam ni vedel koliko. Skratka, v tistem času so mariborske dame iz višjih krogov dobro poznale Lujo. Posebno pa je postal »slaven«, ko ga je nekega večera re-šilni avto prepeljal od Treh ribnikov v bolnišnico, skupaj z neko zelo lepo mlado gospodično. Po nekaj dneh sta se vrnila iz bolnice. Ona je odvihrala v Ljubljano in naprej v Italijo, Lujo pa je postal pri ženskah še bolj priljubljen. De-narja ni nikdar imel. Zato je iskal vire dohodkov kjerkoli je mogel, samo ne pri ženskah. Bil je torej velik kavalir. Njegova komanda nad bataljonom je bila vsak dan dokaj enaka. Zjutraj okoli 8. ure mu je »sejz« pripeljal k stanova-nju osedlanega konja. Skupaj sta nato odjahala v Meljsko vojašnico, kjer je bil v visokem pritličju štab njegovega ba-taljona. Lujo je prijahal pod okno, potegnil sabljo in uda-ril z njo na šipo. Adjutant je odprl okno in Lujo je zakričal: »Čiro, ima li što novo?«


122 Maribor 1930

»Ništa, gospodine potpukovniće! Bataljon je na Teznu. Poštu ću vam doneti opodne k Zamorcu!« »U redu, Čiro!« je odgovoril Lujo.Odjahala sta s »sejzom« na Tezno. Komandirji so kar od

daleč raportirali Luju, da je »stanje u četi redovno« on pa je jahal naprej proti Pohorju. Tam je Lujo skoraj vedno pri-čakala kakšna damica. Dobro sta se okrepčala v gostil-ni »Pod Pohorjem«. Lujo je s sposojenim denarjem plačal tudi za »sejza« pol litra in se zmenil z njim, da ga počaka, z damico pa sta nadaljevala pot proti Pohorju.Bataljonski poveljnik v vojašnici na Tržaški cesti je bil

major Stokić. Bister, izobražen, energičen in pošten člo-vek, vendar do skrajnosti zagrenjen.Vsako povelje mu je bilo odveč. Navadno je rekel: »U Ru-

siji se nešto tako ne može desiti.«

PONESREČENI VOJAŠKI PUČ - MARIBOR 1932

123

PONESREČENI VOJAŠKI PUČ -

MARIBOR 1932


124 Priprave na puč

Priprave na puč

Glavna oseba v garniziji, ki je organizirala in pripravlja-la puč, je bil poročnik Mihajlo Milojković. Imenovali smo ga Mirko. Bil je čudežen človek. Njegova moč vplivanja na druge, je bila neverjetna. Njegova preteklost je bila trda. Kot 15-letnega mladeniča ga je oče, ki je bil srbski oficir že v balkanski in potem v svetovni vojni, povedel s se-boj v boje. Skupaj z očetom sta prehodila Albanijo. Oče je padel, neznani ljudje pa so Mirka spravili v Pariz, kjer je dokončal gimnazijo. Francozi so med vojno ustanovili gi-mnazije in tudi univerze »pour colonie et pour etranger« (za kolonije in za tujce). Kot izredno bister, talentiran in odporen proti vsemu, se je Mirko v tej šoli poleg obve-znega znanja naučil še marsičesa. Predvsem pa je študiral francosko revolucijo, ki jo je poznal kot himno. Napoleo-na je oboževal. Po končani šoli se je prostovoljno javil k armadi. Poslali so ga na solunsko fronto. Po končani vojni se je vrnil domov in našel mater še živo. Takoj potem je stopil v vojno akademijo v Beogradu. V tej visoki vojaški šoli je Mirko zaslovel kot izreden talent. Kot tak je z lah-koto obvladoval šolsko snov in se je še naprej ukvarjal z branjem ilegalne literature, ki je takrat prihajala iz Rusije. Dejal je, da ni nobene prepovedane knjige, ki je on ne bi dobil in prebral v francoščini ali ruščini.Še ko je bil v akademiji, so uradno prepovedali pouče-

vanje ruskega jezika. Namesto ruščine so uvedli nemški jezik, poleg francoščine. Mirko je takrat pred celim razre-dom in pred razrednikom zavpil: »Zapamtite, kada ste ukinuli ruski jezik!« Od tistega dne je bil Mirko v nemilo-sti. Med gojenci in poznejšimi oficirji pa je nastal razkol, ki je trajal do razpada jugoslovanske vojske leta 1941. Pov-


Priprave na puč 125

sod in vedno sta bili dve skupini: frankofili ali zahodnja-ki in rusofili ali rdeči.Po končani vojni akademiji so Mirka poslali na skrajni

jug, kjer so še vedno bili nemiri. Na bolgarski meji so bile bitke med komiti (uporniki proti oblasti), v Albaniji pa so bile borbe med pristaši Ahmed Beg Zogua (pozneje je po-stal kralj Albanije), katerega so podpirale jugoslovanske čete, na drugi strani pa se je boril za svoje pravice avstrij-ski princ Vid, katerega so podpirale razne sile po razpadu Avstro-Ogrske. V tej čudni mešanici je padlo mnogo bor-cev na obeh straneh. Mirkovo skupino šestdesetih mož so nekega dne popolnoma razkropili in pobili, njega pa so tako pretepli, da je obležal kot mrtev. Pozneje so ga našli in ga spravili v bolnico, kjer je okreval in postal spet sposoben za vojaško službo. Premestili so ga v Maribor. Njegove umske sposobnosti in moč osvajanja ljudi se je še povečala.Ne glede na to, da je v Mariboru prepričal za puč sko-

raj vse oficirje in veliko podoficirjev, je osvojil tudi ženo, za katero se je potegovalo mnogo mladih in lepih fantov, predvsem oficirjev. Takrat je namreč živela v Mariboru žena bogatega bankirja in tovarnarja, Šarlota. Njen mož je imel banko v Zagrebu, podjetja in tovarne pa v Mariboru in okolici. Na željo žene Šarlote so živeli v Mariboru. Šari, kakor so ji rekli, je bila izredno lepa in temperamentna Madžarka. V njej se je pretakala madžarsko-ciganska kri, združena z vsemi lepotami in čari, ki jih narava lahko po-dari nežnemu spolu. Dobivala je vsa mogoča darila. Vse je drlo za njo in jo skušalo osvojiti, a štiriindvajsetletna Šari je ostala vedno ista Šari, ki je bila z vsemi prijazna in vsakemu dostopna, a se ni vezala z nikomur, dokler je ni popolnoma osvojil Mirko. Ko so njenega moža po-slali v zapor zaradi bankrota, se je Mirko preselil k njej.



Stanovala je na vogalu Prešernove in Aleksandrove ulice (danes je to Partizanska ulica). Mirko je v Šari dobil tudi sodelavko pri organizaciji puča. Cela zadeva je tako hitre-je napredovala. V takih razmerah je bilo nujno združiti oficirje cele gar-

nizije v enem prostoru, da bi bilo delo olajšano. Ob po-znavanju slabosti generala ob jezercu, je Mirko s pomočjo podpolkovnika Luje in majorja Štokića, komandanta vo-jašnice ob Tržaški cesti, izposloval, da je general dovolil ustanovitev skupne oficirke menze pri »Zamorcu« v Go-sposki ulici. Ta centralna oficirska menza je postala zbirališče vseh

članov organizacije. Le kadeti so ostali ob strani. Mama »Zamorčeva« je dobro skrbela za prehrano, saj je tudi njej dobro neslo. Na koncu dvorišča je bila takrat mala soba za osem do deset gostov – tri mize. V tej sobi so kraljevali organizatorji. Tu so sedeli Lujo, Stokić, Milojković, Ata-načković, Džin in drugi. Mirko je bil pooblaščen, da vsak dan povabi po enega oficirja iz drugih »Zamorčevih« sob. Po večerji se je »slučajno« razvil pogovor, ki še zdaleč ni bil v skladu s tedanjim stanjem in ureditvijo.Mirko je na široko in globoko pojasnjeval teror, ki ga iz-

vaja Pero Živković in kako je treba nekaj proti temu ukre-niti. Nad vse je hvalil Rusijo in njeno ureditev. Ob koncu je še novemu gostu zabičal, da nihče ne sme ničesar izve-deti. Pozno ponoči, ko je novi gost zapustil »Zamorca«, se je na ulici potipal po glavi, ter se spraševal ali je še ve-dno isti človek, kot pred usodno večerjo. Mirko in ta mala družba sta ga spravili v organizacijo, iz katere bi ga tudi sam hudir več ne mogel potegniti.Skozi to kamrico pri »Pri zamorcu« se je zvrstil skoraj

celotni oficirski zbor tedanje garnizije v Mariboru. Šari



pa je po svoji liniji prirejala večerje v nekem stanovanju na Koroški ulici. Seveda vse po navodilih Mirka in Luje.

Glavni most v Mariboru leta 1933

Trg kralja Petra



Poleg organiziranja v samem Mariboru, se je Mirko po-vezal tudi s svojimi sošolci in prijatelji po raznih drugih garnizijah. Ko pa je organizacija dobila iz Dunaja precej denarja, se je podpolkovnik Lujo napotil v razne kraje, da obišče prijatelje, s katerimi se je Mirko dopisoval, v zvezi z razširitvijo organizacije. Nikdar nismo izvedeli, koliko je imel uspeha drugod. Ker pa je bil Lujo nenasiten na denar, je stopil v Dubrovniku v zvezo z vohunsko služ-bo sosednje države, kjer so se mu kazali veliki zaslužki. Za vohunstvo je, kakor je kazalo, delal veliko več, kot za lastno organizacijo in tudi lažje je zbiral podatke, saj je bil ugleden podpolkovnik. Lujota so nekega dne zgrabili, ga zaprli v beograjsko trdnjavo in ga tam pomladi 1932 usmrtili. Tako je končal nemirni duh dalmatinskega pa-tricija, ki je hotel v isti mah služiti kot oficir jugoslovan-skemu kralju Aleksandru I in kot vohun italijanskemu kralju Emanuelu III in še idealistično - Sovjetski zvezi.Strah je zavladal v Mariboru. Začasno je vse utihnilo, le

mlade dame so objokovale lepega Lujo. Kljub vsemu je organizacija delovala naprej.Denar je prihajal vse bolj redno in v vse večjih zneskih.

V začetku aprila so nam povedali, da bo v kavarni »Ja-dran« sestanek večjega števila oficirjev. Začetek sestanka bo šele potem, ko bo godba odigrala. Zbralo se nas je res precejšnje število oficirjev v zadnjem delu kavarne, kjer je vedno bila rezervirana loža za oficirje. Poleg oficirjev iz mariborske garnizije, jih je bilo precej tudi iz drugih gar-nizij. Med nami pa je bil en sam človek v civilni obleki. Bil je brezhibno oblečen v smoking, kar naj bi bil poudarek njegovi imenitnosti. Bil je čokat, črn mož, s črnimi brki, zelo energičen, samozavesten, brez nasmeha, skrajno re-sen, spregovoril pa ni celo noč niti besedice. Naslednji dan smo izvedeli, da je bil to Georgij Dimitrov (1882 –



1949), ki je bil takrat na Dunaju pri Kominterni (po drugi svetovni vojni je bil predsednik republike Bolgarije). Tisto noč smo spoznali, da je zadeva resna. Kmalu po tem sestanku so razdelili članom organiza-

cije tiskane načrte puča. Na tem letaku so bile določene dolžnosti posameznikov in organizacija oblasti v Mari-boru po puču. Ničesar pa ni bilo predvidenega, kaj se bo zgodilo s puntarji, če puč ne uspe. Povezava z Dunajem se je občutila vse bolj. Denarja je bilo dovolj. Organizirani oficirji in podoficirji so vse več mislili na puč, kakor na redno službo. Čeprav so bile vojašnice polne rekrutov, je bila skrb zanje bolj slaba. Podoficirji so delali dela, ki bi jih morali oficirji. Vsak je imel program kar v žepu. Priča-kovala se je samo noč, v kateri naj se odigra puč. To naj bi bila neka noč v maju mesecu. Mirko in lepa Šari sta se dogovorila, da se poročita ta-

koj, ko se puč konča in Mirko postane »velikan«. Da pa se Šari, ki je bila krepko povezana z organizacijo, ne bi kaj zgodilo, ji je Mirko svetoval, naj odpotuje za ta čas domov v Debrecen. Čim pa ji bo Mirko poslal telegram, naj se ta-koj vrne v Maribor in poročila se bosta. Pred odhodom je še povedala, kateri trgovci bodo dali na razpolago pisalne stroje, reprodukcijske stroje in papir. Tudi tiskarna je bila določena, ki bo tiskala plakate. S tem je Šari dejansko po-kopala precej civilnih oseb, ki so jih pozneje v Beogradu obsodili. Nastopil je prelepi maj 1932. General ob jezercu je še ve-

dno opazoval labode in zaljubljene parčke ter kramljal z Rudijem. Cela reč mu je sicer prišla na uho, vendar je vse to smatral za neresno. Čudno pa se mu je zdelo, ko je zvedel, da čete vodijo na vežbališče podoficirji in ne ko-mandirji. Naj je bilo tako ali tako, njegovo zdravje se je


130 Dokončni načrt puča

vračalo, kar je bilo zanj najbolj važno, vse ostalo pa bo že Pero pometel.

Dokončni načrt puča

Z Dunaja je prišlo sporočilo, da naj bi se puč izvršil v noči med 16. in 17. majem 1932. Po vseh vojašnicah naj bi bili dežurni oficirji, člani organizacije. V bolnico, kjer ni bilo nobenega, pa naj se pošlje dva namišljena bolnika – oficirja, enega od topničarjev in enega iz pehote. Tako so poslali namišljena bolnika poročnika Milanovića in ene-ga kapetana iz 45. peš polka.

Vojaška bolnišnica v Mariboru

Kadetnico naj bi spravila v puč dva organizirana oficirja in ducat podoficirjev.


Dokončni načrt puča 131

Vse vojašnice naj bi bile blokirane in nihče ne bi smel ven, čim bi odtrobili »povečerje«. Vsi organizirani oficirji naj bi ostali v vojašnicah. V kolikor pa bi se vojašnicam ponoči približali neorganizirani oficirji in podoficirji, bi jih morali takoj pobiti. Tako bi torej organizacija imela tisto noč v svojih rokah celotno moštvo, vso opremo in orožje in strelivo. Polastili bi se mesta z vsemi upravnimi stavbami - bankami, pošto, carino, bolnico itd. Nikdar pa nismo izvedeli, zakaj je 16. maja prišel iz Du-

naja telegram z naslednjo vsebino: »Sačekati, novac sti-že!« - Počakajte, denar prihaja! To je pomenilo - odložiti puč za nedoločen čas.Nervoza je postajala vse večja. Nekateri omahljivci so

začeli hoditi z rekruti na vežbališče, drugi so posedali po pisarnah, kavarnah in gostilnah. Največji vrvež pa je bil slej ko prej pri »Zamorcu«, kamor so se stekala vsa poroči-la. Tam je bilo videti tudi precej oseb sumljivega vedenja. Smatrali smo jih za predhodnike garnizij iz drugih krajev ali z Dunaja. Končno je prišel še en telegram, v katerem je bilo dolo-

čeno, da se bo puč začel o polnoči med 18. in 19. majem 1932. Nervoza je postajala še hujša. Ker pa je v organiza-cijo bilo vključenih tudi precej civilistov, je celotno mesto bilo videti drugačno, kot ponavadi. Zvedelo se je namreč, da je ta ali oni trgovec zapustil mesto in šel za dalj časa na poslovno potovanje, ali na dopust. Nastopilo je prelepo jutro – 18. maja 1932. Vse je zelene-

lo. Sonce je prijetno sijalo, sadno drevje je cvetelo, cvetoči kostanji so dišali. Pomladni duh je bil povsod. Po voja-šnicah so se zbirali mladi rekruti. Nihče ni slutil, kaj naj bi se tistega večera zgodilo. Tistega dne je bilo tudi precej oficirjev, ki so nameravali z vojaki na vojaške vaje. Slutili


132 Puč je odkrit

so nesrečo. V taki živčnosti so premalo pazili na načrte puča, katerega je skoraj vsak nosil v žepu. Zgodilo se je, da je nekemu poročniku v vojašnici na Tržaški cesti padel ta listič na tla, ko je potegnil robček iz žepa. Neki kape-tan, ki je šel za njim, je listič pobral z namenom, da mu ga vrne, ko pride do njega. Ker pa je videl, da je tiskovina, ga je razgrnil in prebral. Kot neorganiziran, ki ni ničesar ve-del, je ostrmel. Ko je prebral listič mu je zmanjkalo sape. Obstal je, kratko razmislil in ukrenil, kar je mislil, da je prav. Zajahal je konja in zdirjal v Meljsko vojašnico, kjer je bila komanda mesta, polka in brigade. Zadevo je prijavil novemu komandantu polka, ki je pravkar zamenjal Do-lenca. Celo stvar so tudi takoj javili generalu ob jezercu. Blokirali so vse vojašnice. Nihče ni smel ven. Vse vojaške vaje so bile ustavljene. Vojaki, ki bi morali odkorakati na vaje, so posedali v senci kostanjev.

Puč je odkrit

Mirko, ki še ni vedel za odkritje puča, je še spal. Poseb-na komisija, sestavljena iz pomočnika komandanta in še dveh oficirjev, ga je šla aretirat. Bil pa je previden in imel je pištolo na nočni omarici. Komisija se je potiho pripla-zila do vrat hiše. Ko je služkinja pokazala vrata njegove sobe, so vsi trije planili v sobo z naperjenimi pištolami. Mirko ni imel časa zgrabiti za svojo pištolo. Vdal se je. Ko so ga vklenjenega gnali iz Šarinega stanovanja, se je zbra-la velika množica ljudi, ki so že vse vedeli.Živčnost v Mariboru se je še stopnjevala. Meščani so

stikali glave in ugibali, kdo od civilistov bo tudi padel v


Puč je odkrit 133

to kašo. Pri »Zamorcu«, kjer je bilo vedno vse živahno, je nenadoma zavladala tišina. Da bi bil preplah še večji, je radio Dunaj poročal, da je v Mariboru vojaški puč. Več častnikov, da je ubitih, med njimi tudi nekaj višjih oficir-jev in celo en general. Čete iz Celja, Varaždina in drugod, da korakajo proti Mariboru, da zadušijo upor. Ta poročila niso bila povsem pravilna, vendar je že s prvim brzim vlakom iz Beograda prišla velika skupina novih oficirjev in podoficirjev. V garniziji je bilo objavljeno, da se morajo prejšnji oficirji ločiti od novih. Novi oficirji so dobili ime »rešitelji Maribora«, stari pa smo dobili ime «buntovnici« - uporniki. V vsaki vojašnici so določili po eno veliko sobo, v katero

so poleg postelj prinesli še dovolj omaric. Tako smo bili vsi buntovci lepo skupaj in zastraženi. Skozi okno smo gledali cvetoči kostanj, ki nam je zastiral pogled na Melj-ski hrib.Zamorčeva mama je od tega dne dalje kuhala drugim

oficirjem, a nič več ni videla veselih obrazov. Resnoba je zavladala pri Zamorcu, za buntovnike pa so kuhali v vo-jaških kuhinjah. Dobili smo hrano tako, da smo šli v »po-tiljak« (eden za drugim) s porcijo na »kazan« (kotel). Iz Beograda je prišla ponoči, prav takrat, ko bi se bil mo-

ral puč odigrati, stroga vojaška komisija, z ducatom ofi-cirjev – sodnikov, s sodnim generalom na čelu. Zasedli so štab 45. pešpolka na Melju.Zasliševanje buntovnikov se je začelo že zjutraj. V našo

sobo so stopili trije možje: vojak z nasajenim bajonetom, dežurni oficir z golo sabljo in en sodni oficir. Vstali smo v znak pozdrava. Sodni oficir pa je rekel prvemu od nas:


134 Puč je odkrit

»Gospodine majore, u ime zakona, vi ste lišeni slobode. Izvolite s nama.«Vsakega posebej so odvedli pred komisijo in obravnava

je trajala pri nekaterih po ves popoldan. Kogar so smatra-li za težjega krivca, so poslali v poseben zapor, druge pa so izpustili, da se branijo na svobodi. Centralni zapor je bil v Topniški vojašnici. Kolovodje pa so bili še vedno v posebnih zaporih Meljske vojašnice. Dne 19. maja se je zvedelo, da sta oba namišljena bolni-

ka pobegnila iz bolnice in zbežala v Avstrijo. V tej splo-šni zmešnjavi je novemu komandantu padlo na um, da je treba nekaj ukreniti in tako ali drugače dobiti ta dva buntovnika - ubežnika - nazaj, tako ali drugače. Zbrali so trideset postavnih vojakov in jih oborožili do zob. Po-leg puške, pištole in bodala, so dobili še vsak šest ročnih bomb. Tako oboroženi naj bi šli lovit dva pobegla mlada oficirja. Mahnili so jo proti Šentilju. Tam so zvedeli, da sta res dva oficirja nekje prešla čez Muro. Seveda, pove-lje je bilo treba izvršiti. Oborožena četa je nadaljevala lov. Obmejne straže pa so takoj, ko so videle to nenavadno družbo, telefonirale šefu policije v Mariboru in svoji višji enoti. Šef policije ni dolgo razmišljal. Takoj se je napotil v Melje. Ves poten in utrujen je šef policije Kerševan stopil v vojašnico in dal poklicati komandanta. Čim ga je za-gledal, je začel kričati: »Gospod polkovnik, kaj ga vendar lomite! Napravili ste mednarodni konflikt. Že vsi po Av-striji govorijo o vpadu naših čet. Celo radio Dunaj je baje to objavil. Cel preplah je med ljudmi!« Povedal je še, da je na svojo roko ukazal, naj se oborožena četa vrne. Četa se je res vrnila, vendar brez pobeglih oficirjev. Pre-

tolkla sta se srečno na Dunaj, do Kominterne. Z Dunaja so ju poslali v Rusijo. Tam je kapetan umrl, topniški po-


Puč je odkrit 135

ročnik Miladinović pa je hitro napredoval v ruski armadi. Ko je v Španiji nastala državljanska vojna, so ga leta 1936 poslali tja kot polkovnika. Tam je padel v neki bitki.Pri opisanem pobegu je najbolj »gor plačal« mladi zdrav-

nik – poročnik dr. Marko Korošec. Zdravnik, ki je prav-kar prišel v službo, za vso »rabuko« ni nič vedel. Vestno je pomagal bolnikom po svojih najboljših močeh, a čudno se mu je zdelo, ko mu je bilo ukazano, naj izredno pazi na dva oficirja, ki sta skupaj ležala v isti sobi. Umetno sta ustvarjala povišano telesno temperaturo. Sodnemu ma-jorju, ki mu je ukazal posebno pozornost tema bolniko-ma, je obljubil, da bo pazil nanju. Pri tem pa je mislil na zdravstveno nego, ne pa na kaj drugega. Ta naivna oblju-ba ga je stala šest mesecev zapora, češ, da je omogočil po-beg in ni dovolj pazil, kakor mu je bilo naročeno. Sodni major seveda na procesu ni povedal, zakaj mu je tak ukaz dal. V Meljski vojašnici je komisija še vedno pretresala do-

godke. Posebna komisija pa je zasliševala civiliste kar na policijski upravi. Težje »ribe« so pošiljali v zapor na sodi-šču, druge pa pustili, da so se branili na svobodi.Ves obveščevalni vojaški in civilni aparat je bil v akciji.

Ta aparat je zvedel, da je Mirko obljubil Šarloti, da ji bo poslal telegram, kadar bo za to primeren čas. Takrat naj se vrne v Maribor. Poročila se bosta in z veliko denarja odpotovala na poročno potovanje. Namesto Mirka pa je poslala telegram v Debrecen obveščevalna služba. Brzo-javka je bila kratka: »Šari, dodji. Venčamo se! Mirko«. Pri-di, Šari. Poročila se bova!Naivna Šari ni nič premišljevala. S svojo mamo je prihi-

tela v Maribor. Na postaji so jo zelo vljudno sprejeli oficir-ji. V belih uniformah so jima »Ljubili ruke!« in povedali,


136 Puč je odkrit

da jima je Mirko rezerviral najlepšo sobo v hotelu Meran. On pa je trenutno zadržan.Vsa blažena Šari se je z mamo podala v hotel, obkoljen z

mladimi oficirji. V hotelu Meran je res imela rezervirano najlepšo sobo v prvem nadstropju. Njeno sobo in cel blok, v katerem je hotel, pa je blokirala množica detektivov. Nihče ju ni smel obiskati. Celo stregli so jima preoblečeni agentje. Prav kmalu sta dami spoznali, da sta padli v za-sedo. Lahko sta samo skozi okno opazovali lepo pomlad in vse večje skupine radovednežev, ki so se zbirali pred hotelom in okolico. Nikamor nista smeli iz hotela. To je bil zanju zapor.V tem vsesplošnem razburjenju je v Maribor kot strela z

jasnega padla novica, da je glavni kolovodja in ljubimec Šarlote, poročnik Mirko, pobegnil iz vojaških zaporov, skupaj z dežurnim oficirjem (iz skupine »osvoboditeljev in rešiteljev«), poročnikom Altalerjem. Ko smo zjutraj prišli na dvorišče, je bila pred zapori

zbrana cela komisija, ter moštvo oficirjev – starih in no-vih. Novi komandant polka je kot ponorel skakal sem ter tja in z golo sabljo mahal po zraku. »Nikomur več ne zaupam dežurstva v polku. Osebno sem od sedaj naprej dežurni. Vsi so buntovnici. Zbral sem najboljšega od no-vih oficirjev. Sedaj pa, poglejte! Pred očmi petintridese-tih oboroženih mož pobegne glavni buntovnik. Največji škandal vseh časov!«Pobeg je potekal takole:Poročnika Mirko Milojković in Altaler sta bila prijatelja

in somišljenika že v akademiji. V času organiziranja puča sta si dopisovala. Slučaj je nanesel tako, da sta se trenutno znašla vsak v svojem taboru in še celo v smrtni nevarno-


Puč je odkrit 137

sti. Altaler kot »osvoboditelj, rešitelj«, Mirko pa kot vod-ja »buntovnikov«. Dogovorila sta se za pobeg in ga tudi speljala. Altaler, kot dežurni oficir, je bil štiriindvajset ur popolni vladar v vojašnici. Prinesel je Mirku pištolo in sa-bljo. Pri organizaciji pobega pa je poskrbel tudi za avto, ki ju je čakal pri brodu na Dravi. Ko so ponoči stražarji dremali v stražarnici in na straži okoli vojašnice, sta jo poročnika mirno pobrisala. To je bilo tem lažje, ker je bil dežurni z »ešarpo« (rumen pas) zraven in vojaki niso mo-gli dvomiti, da kaj ni v redu. Ob plotu, med štabom polka in prvo zgradbo v vrtu sta

prislonila sablji, da ju ne bi ovirale, ko sta preskočila plot in odkorakala proti Dravi. Obe sablji sta še zjutraj slone-li ob plotu. Gledali so ti dve sablji kot osamele rekvizite pobeglih.Avto je odpeljal begunca do meje. Tam nekje pri Šenti-

lju ju je odložil. Na meji je bilo vse pripravljeno za po-beg čez mejo. Avto se je vrnil, begunca pa sta jo mahnila proti Muri v dobrem prepričanju, da bosta prav kmalu v Avstriji. Kolovratila sta celo noč in proti jutri prišla do reke, za katero sta bila prepričana, da je Mura, bila pa je dejansko Drava. S čolnom sta prišla čez reko, ko pa se je zdanilo, sta spoznala, da sta ob Dravi in ne ob Muri. Bila sta torej ne daleč od Pobrežja blizu Maribora. Ker sta vedela, da so vse varnostne službe v akciji in da

ju preganjajo, sta zlezla na nek hlev in tam izmenično spala. Eden je spal, drugi pa s pištolo v roki dežural. Ves dan ju nihče ni opazil. Proti večeru sta bila pošteno lačna in utrujena od hudih dogodkov. Odšla sta na večerjo v go-stilno Renčelj na Pobrežju. Dobro sta se podprla, pri tem pa sta zvedela, da je Šari v hotelu »Meran«. Nič več nista razmišljala. Pozno zvečer sta jo z najetim avtom mahnila


138 Zadnje poglavje puča

v hotel Meran. Mirkova ljubezen do Šari je bila močnejša od nevarnosti in vsakega zdravega razmisleka.

Zadnje poglavje puča

Pri vratarju sta se prijavila pod napačnimi imeni. Takrat se oficirjem ni bilo treba legitimirati. Uniforma je bila le-gitimacija! Vratar ni delal sitnosti, ker je takrat bil v hote-lu velik »promet« oficirjev. Določil jima je sobo v drugem nadstropju, pri tem pa opazil, da nimata sabelj. Čudno se mu je zdelo, ker v tistih časih je vsak oficir moral obvezno nositi sabljo. Samo spat je lahko šel brez nje.Ko je naslednje jutro vratar, kakor ponavadi, prijavil šte-

vilo hotelskih gostov na policijsko upravo, je mimogre-de omenil, da sta prišla dva oficirja brez sabelj. Dovolj je bilo, da so ju osumili, čeprav sta bila prijavljena pod tujim imenom. Celotni policijski in vojaški aparat je šel na delo. Okoli

poldneva so nedvomno ugotovili, da sta prava. Takoj sta policija in vojaštvo obkolila ves trikotni blok, v katerem je hotel Meran. Ker je bilo ravno poldan, ko so šli otroci iz šol, trgovci iz trgovin in uradniki iz uradov (takrat se je delalo dopoldne in popoldne), so se pri hotelu zbrali skoraj vsi prebivalci mesta. Vse se je takoj razvedelo po vsem Mariboru.Nasproti hotela, na strmi cesti proti kolodvoru, so se

zbrale velike skupine oficirjev s sodno komisijo na čelu. Bila sta tam oba tabora: »osvoboditelji« in «buntovnici«,


Zadnje poglavje puča 139

vsi v belih uniformah. Bil je torej pravi bojni posvet z močnim rožljanjem orožja.General, predsednik sodne komisije, je vprašal navzoče,

če je kdo pripravljen iti v hotel aretirat begunce. Javil se je komandant polka, neki poročevalski kapetan in policijski oficir ter še en detektiv. To ni bila prijetna zadeva, saj se je bilo treba spoprijeti z dvema oboroženima oficirjema, ki sta že itak obračunala s svojim življenjem.Z nabitimi pištolami v rokah se je skupina teh štirih pro-

stovoljcev prerinila med ljudmi in se previdno ob zidovih približala hotelu, ki je bil v tistem trenutku kot nekak za-kleti grad. Vsi uslužbenci in gostje so ga zapustili in se pridružili gledalcem. Nastala je grobna tišina. Vsi pogledi so bili uprti v hotel. Minilo je morda pol ure, a še vedno ni bilo slišati nobenega glasu iz notranjosti stavbe. Nenado-ma je počil strel. Zadonelo je in odjeknilo, kakor da bi po-čilo več strelov. Zatem pa se je začelo - Bum! Bum! Bum! Bum! Eni streli so se slišali bolj, drugi manj. Streljali so v diagonali. Dva begunca iz sobe proti hodniku, napadalci pa iz hodnika v sobo. Eni in drugi so se bali stopiti pred vrata. Krogle so sekale vrata in jih razcefrale. Otroci, ženske in šolska mladina so začeli bežati izpred

hotela. Nastal je jok in krik. Prerivanje, kričanje, streljanje je bilo na višku, ko je kordon policistov in vojakov okoli hotela pripravil puške na strel. Ljudje so mislili, da je vsaj ducat oficirjev, ki streljajo v hotelu. Vsa okna hotela so bila prazna, le na enem oknu v prvem nadstropju je Šarlotina mati mahala z rokami in prosila naj jo rešijo. Nagibala se je skozi okno, kot bi hotela skočiti na cesto. Obupno je kričala v madžarskem jeziku. Šarloto pa so že v preteklih dneh premestili v Sodno ulico.


140 Zadnje poglavje puča

Streljanje je malo ponehalo. Na oknu drugega nadstro-pja se je pojavil poročnik Mirko. V desnici je držal pištolo, iz katere se je še kadilo, z levo roko pa je pozdravljal mno-žico. Neki oficirji v skupini so že zgrabili za svoje pištole, da ga ustrelijo, a v tistem trenutku je Mirko sam naslonil cev pištole na desno sence. Sprožil je. Omahnil je na okno in zdrsnil v notranjost sobe.Nastala je popolna tišina. Ljudi se je loteval preplah. Po-

licaji so se prerivali in tekali sem ter tja. Pripeljal je policij-ski avto, v katerega so naložili poročnika Altalerja. Mahal je z rokami in prepričeval navzoče, da ni kriv in da je bil zapeljan od Milojkovića. Nekaj dni zatem je prišel telegram od Mirkove matere z

besedami: »Šaljite mi telo Mirka«. Trupla ni dobila, nihče ni vedel, kam so ga pokopali.Sodna komisija je nadaljevala z delom. Nekaj dni po-

zneje je prišel na kolodvor v Maribor posebni vlak sa-mih pulmanov (spalnih vagonov). Na ta vlak so naložili ponoči veliko število oficirjev, podoficirjev in civilistov. Dobro zastraženi vlak je skupino buntovnikov zapeljal v beograjsko trdnjavo. Stari rimski kazemati so vzeli v svoje okrilje to mešano družbo iz lepega Maribora. Veliki proces pred vojaškim sodiščem v Beogradu je bil epilog ponesrečenega puča. Rezultat je bila sodba, s katero je iz-gubilo življenje nekaj mladih ljudi. Ostali buntovnici pa so povečini dočakali drugo svetovno vojno v kazematih in drugih zaporih. Časopisi Politika in Vreme pa tudi tedanje Jutro in drugi

listi so napačno predstavili za glavnega junaka puča po-ročnika Atanačkovića. Vse tako kaže, da so njega obdol-žili samo zato, ker ga je bilo treba obsoditi na smrt. Mirko je bil že mrtev. Lepa Šari je dobila osem let. Če je še živa,


Kazenska premestitev v Prilep 141

se bo spomnila tistih časov in njenih znanih in neznanih oboževalcev.

Kazenska premestitev v Prilep

Posledica vse te afere je bila, da smo morali vsi »buntov-nici« zapustiti Maribor in se preseliti v južne kraje. Tudi meni niso prizanesli. Prav kmalu sem dobil telegram iz Beograda, ki je glasil: »Putuj za Prilep!« Nič ni pomagalo. Sedel sem na brzi vlak in tri dni pozneje sem bil v zgo-dovinskem mestu, v katerem je kraljeval kraljevič Marko. Ko sem se peljal skozi prestolnico Beograd, nisem po-

zabil stopiti na Ministrstvo za vojsko in mornarico, da bi zvedel, zakaj so mi določili »najlepši« jugoslovanski gar-nizon. Zvedel sem, da so me tja poslali zaradi izboljšanja zdravja, češ, da mi je v Mariboru zrak škodoval, zato sem postal »buntovnik«. Pri mali artilerijski diviziji v Prilepu sem se počutil za-

res nesrečnega. Dodeljen sem bil 13. artilerijskemu polku. Zdelo se mi je tudi, da se me vsi izogibajo. Komaj sem čakal na napovedane jesenske manevre. Se vsaj za nekaj časa znebim tega neljubega kraja.Nekega dne so res napovedali manevre. V načrtu je bilo

zapisano, da so nas iznenada napadli Bolgari in da mora-mo hiteti na mejo. Zvečer smo zvozili skupaj naše gorske kanone in se zjutraj napotili proti Štipu. Tri dni smo ropo-tali po slabih poteh in se nato znašli v Strumici. Zavozili smo v malo ozko dolino, v kateri teče reka, mislim, da se imenuje Petrić. V tej dolini je zelo močvirno. Opozorili so


142 Kazenska premestitev v Prilep

nas, da moramo pridno goltati kinin, da ne dobimo mala-rije. In res, kinina je bilo na pretek. Na vsakem koraku so nam ponujali te bele bonbončke. Nekateri so jih požirali, nekateri pa ne. Med njimi sem bil tudi jaz.Nekega dne nisem mogel zlesti iz šotora. Mrzlica me je

tako tresla, da sem šklepetal z zobmi. Zdravnik je pomo-lil glavo v šotor in takoj vedel, kaj je. Pripeljal je rešilni avto in odpeljali so me v Skopje. Tam so zdravili mojo tropično malarijo kar tri mesece. Sreča pa je hotela, da je malarijo dobil tudi neki visoki opazovalec manevrov iz Ministrstva narodne obrambe. Postala sva prijatelja po sili razmer. Zaprosil sem ga, naj uredi mojo premestitev iz Prilepa. Obljubil mi je. Napol zdrava sva odšla vsak v svoj garnizon, a kmalu sem dobil prijateljev pozdrav iz Beograda, ki je glasil: »Putuj za Kamnik!«Kakšno veselje je zavladalo v mojem srcu! V ožjo do-

movino na službo! V lepo gorsko mestece pod ljubljene planine. Tega veselja ne morem popisati! Človek mora marsikaj doživeti, da razume, kaj je to domovina in kaj je domotožje. To pozna samo tisti, ki je skusil svet in tujino!Poslovil sem se od Makedonije. Po ozkotirni železnici, v

strašnem viharju in snežnem metežu smo se vozili proti Velesu. Tam sem presedel na normalen vlak in se dva dni vozil proti Sloveniji. Mnogo sem premišljeval na tej poti. Vedel sem, da je prišel skrajni čas, da začnem misliti na

družino. Oženiti se bo treba! Človek, ki je videl veliko sveta, veliko gorja, veliko revščine in veliko bogastva, se težko odloči za mirno življenje v domačem krogu – pri ženi in otrocih.Premišljeval sem o črnolasi deklici, ki sem jo videl v Pra-

gi na Slovanskem otoku. Tam je bilo tedaj srečanje vseh


Kazenska premestitev v Prilep 143

sokolov. Čudovito globoko se mi je zapičila v srce ta črno-lasa deklica. Kakorkoli sem misli odvračal od nje, so se mi vedno znova vračale. Kako lepo bi bilo če bi mi to lepo de-kle delalo družbo v novem, skupnem domu. Norec! Sem prepričeval samega sebe. Le kako boš našel neko deklico, ki si jo nekega dne pred tremi leti videl v Pragi, a ne veš ne kdo je, ne od kod je, ne veš ne njenega imena, ničesar!


144

NESREČA IN SREČA V KAMNIKU 1933 - 1935

145

NESREČA IN SREČA V KAMNIKU

1933 - 1935


146 Prvo dežurstvo – prva eksplozija

Prvo dežurstvo – prva eksplozija

V juliju 1933 sem prišel v Kamnik, v mestece, v katerem najdeš mir, dober zrak, prijetne ljudi, vse! Javil sem se v Smodnišnici, na Barutani, na svojem novem delovnem mestu. Bil sem po malariji zares oslabel, a kmalu sem si opomogel.

Kamnik 1933

S prijatelji v Kamniških planinah


Prvo dežurstvo – prva eksplozija 147

V Smodnišnici je bila nekakšna tradicija, da je moral vsak novinec, že prvo nedeljo dežurati. Ta »sreča« je do-letela tudi mene. Že prvo nedeljo sem dežural. Specialnih pravil za Smodnišnico seveda še nisem poznal. Zdelo se mi je vse drugače, kot v navadnih vojašnicah, vendar ta-koj v začetku še nisem dojel nevarnosti, ki v smodnišni-ci vedno grozi. Pri vratarju sem moral odložiti sabljo in ostroge. To je moral storiti prav vsak častnik. V primeru, da bi imel okovane čevlje, bi tudi te moral pustiti pri vra-tarju in natakniti lesene cokle. Nič hudega sluteč, sem slonel pri oknu sobe dežurnega

oficirja in gledal temne oblake, iz katerih je lilo kot za sta-vo. Strele so udarjale na vse strani. Od planin je odme-valo. Zdelo se mi je, kot da je ves Kamnik v bobnečem sodu. Nenadoma pa se strahovito zasveti. Zdelo se mi je, kot da je strela treščila vame. Pahnilo me je od okna in že sem ležal sredi sobe. Steklo razbitih šip je žvenketalo po tleh. Kakor v omotici slišim tekanje po hodniku. Pritekla je dežurna uradnica, po rodu je bila ruska grofica. Kričala je na ves glas: »Gospodžin, gospodžin, požar, gori, gori!« Dvignem se in se ozrem skozi okno. Pod gradom, ki sto-ji sredi smodnišnice, zagledam med starimi platanami in drugim drevjem steber temnega dima, pomešanega s plameni. Zavohal sem smrad po eksplozivu.Ne da bi pomislil na nevarnost, sem tekel k mestu poža-

ra, kakor je bilo določeno v splošnih pravilih službe. Ko sem pritekel kakih sto metrov do požara na neko jaso, sem zagledal nekaj gasilcev, ki so ležali, skriti v potoku in vsi so kričali name: »Nazaj! Nazaj!« Obstal sem in oce-nil situacijo. Možnost je bila, da se z raztresenimi ogorki gorečega objekta prenese požar in eksplozija na druge objekte. Saj tu je vendar vse prepojeno s smodnikom in drugimi eksplozivnimi snovmi. Hotel sem se obrniti od


148 Žalostna kamniška pomlad 1934

požara, ko je vnovič strahovito počilo. Občutek sem imel, kot da sem sredi močnega ognja. Pritisk zraka in ognja me je potisnil čez jaso in obležal sem ob gozdičku nezave-sten. Zavedel sem se šele v sobi, ko so me gasilci masirali s kisom.V naslednjih dneh sem se na pamet naučil »posebna pra-

vila službe v smodnišnici«.Žrtev ob eksploziji ni bilo, ker se je to zgodilo k sreči v

nedeljo. Stroje v dveh objektih pa je eksplozija popolnoma uničila. Ker pa so bili rezervni stroji že montirani, je delo teklo naprej.Eksplozije v smodnišnici so se še kar vrstile. Enkrat je šel

v zrak ta, drugič drugi objekt. Požar tu, požar tam. Iz Be-ograda so dolžili vodstvo smodnišnice, da so to sabotaže. Vodstvo smodnišnice je trdilo, da to ni res!

Žalostna kamniška pomlad 1934

Prišla je pomlad 1934. Vse je ozelenelo in se razcvetelo. Tudi za našimi dolgimi zidovi okoli smodnišnice so oze-leneli hrasti in breze, zacvetele so trobentice in vijolice, saj niso vedele, v kako nevarni bližini so pognale kali. Kaj se je zgodilo!Dne 4. maja 1934 okoli tretje ure zjutraj se je stresla ze-

mlja od strahovite eksplozije. Nebo je zažarelo v vseh bar-vah v temni noči. Svetlo je postalo kot podnevi. Sirena je zatrobila svojo žalostno pesem - »Na pomoč!« Njen tu-robni glas je odmeval od zelenih planin. Vsi zvonovi so zvonili. Gasilci iz bližnjih in daljnih vasi so drveli proti


Žalostna kamniška pomlad 1934 149

Smodnišnici. Rogovi so klicali na pomoč. Telefoni so br-neli. Vse je drvelo na kraj nesreče. Strašna noč je to bila.Pograbil sem obleko in se med tekom oblačil. Tekel sem

z gradu sredi smodnišnice po stopnicah proti kraju ne-sreče, vendar, spomnil sem se prvega požara, zato sem se pri jezercu malo pritisnil k tlom, ob misli, da bo morda še počilo.Spet se je stemnilo. Eksplozija je svoje dokončala. Iz goz-

da sem slišal strašno vpitje, jok in klice na pomoč. Drvel sem v gozd. Kakšno grozo sem zagledal! Delavke so te-kale sem ter tja, kot goreče bakle. Žvepleni ogenj jim je zažgal obleko in kožo. Nekatere niso več videle in so se zadevale ob drevesa. Tu je padla ena, tam druga. Klica-le so na pomoč. Nekatere so skakale v kanale, v katerih teče voda. Poskušale so se rešiti, kakor so vedele in znale. Čeprav ves zmeden, sem hitel vleči delavke iz vode, ker voda ni za take opekline. Tekel sem proti laboratoriju v upanju, da dobim vazelin. Za menoj je pritekla delavka Rezika. Obupno me je zagrabila za bluzo in vpila – »Po-moč!« Prijel sem jo za roko, s katere je že padala koža, ter jo peljal v stavbo. V laboratoriju sem našel vazelin. Pri stranki, ki je stanovala v gradu, sem dobil pet jajc. Razbil sem jih in jih pomešal z vazelinom. Hitel sem s tem ma-zilom mazati Reziko, ki je medtem ležala v travi. Mazanje je bilo strašno, ker se ji je koža luščila. Kolikor sem le mo-gel, sem jo namazal. Nekdo je prinesel rjuho. Zavil sem Reziko in hitel v pomoč onim delavkam, ki so obležale v gozdu. Medtem je bilo tam že nekaj reševalcev, pripeljal je tudi že rešilni avto, ki je začel nesrečnice voziti v bolnico. Na kraju nesreče je bilo strašno. Objekt, v katerem so iz-

delovali vžigalno vrvico, je bil popolnoma razrušen. Smr-delo je po smodniku in žveplu. Nekatere delavke so po-


150 Žalostna kamniška pomlad 1934

skakale v potok, ki teče prav mimo objekta. Nesrečnice so pehale druga drugo po potoku in dospele so v kanal pod cesto. Tam so obležale. Ko sem prišel tja, so jih vlekli ven.Okoli devete ure je bilo stanje delavk ugotovljeno, ven-

dar dveh ni bilo nikjer. Iskali so jih povsod, v gozdu, v vodi, povsod. Treba jih je bilo iskati še v razvalinah objek-ta. Določili so mene, da vodim dela pri iskanju med ruše-vinami. Prav kmalu smo jih našli. Bile so skoraj zoglenele. Končni rezultat je bil, da je od približno petdesetih de-

lavk umrlo sedemnajst, od ostalih, ki so ostale pri življe-nju, pa jih je precej ostalo invalidnih.Spet so iz Beograda obtožili direktorja in dokazovali, da

v Smodnišnici namenoma nastajajo nesreče. Le s težavo je uprava Smodnišnice dokazala, da to ni res. Nesreča se je zgodila zaradi nepremišljene zahteve delavk, da bi za-menjali pregorelo žarnico. To je potrdil edini moški, pred-delavec, ki je tik pred smrtjo razložil vzrok nesreče. Živel je še tri ure po nesreči, popolnoma pri zavesti in tudi dve nesrečni delavki sta to potrdili. Njihove izjave so se stri-njale z izjavo dežurnega oficirja, ki je zapustil objekt nekaj minut pred nesrečo. Zgodilo se je namreč tako:Stroj, na katerem so izdelovali vžigalne vrvice, je bil dolg

kakih dvajset metrov. Delavke so delale na obeh straneh. Vsakemu paru delavk je svetila ena žarnica, ki je bila na sredi, seveda dvakrat zavarovana z zaščitnimi stekli. To noč pa je ena žarnica pregorela in delavke so želele, da jim preddelavec namesti drugo žarnico, čeprav bi lahko dela-le pri svetlobi sosednjih žarnic, ki so bile samo en meter od njih. Strogo je bilo prepovedano menjavati žarnice v času obratovanja stroja. Pokojni preddelavec je odklonil zamenjavo žarnice in rekel, naj počakajo, da pride dežur-ni oficir. Ko je ta prišel, je tudi on odklonil zamenjavo žar-


Osvajanje »trdnjave« 151

nice, vendar na ponovne prošnje delavk se je preddelavec vdal – za ljubo miru. Šel je v predsobo, tam snel žarnico in jo hotel dati namesto pregorele žarnice. Ženske so še gledale, kako jemlje zaščitna stekla z luči, da bi monti-ral žarnico. V tistem trenutku pa je eno od stekel padlo v stroj in eksplozija je bila tu.»Videla sem veliko zvezd, nato pa je bila eksplozija,« - je

dejala neka delavka. Preddelavec pa je pred smrtjo nekaj-krat potrdil, da je za nesrečo kriv on. Kamnik se je zavil v črnino. Veliko družin je bilo priza-

detih. Jok je zavladal na cesti, pri delu, povsod. Vsak dan smo hodili na pogrebe, sedaj v eno, nato v drugo faro. V Kamniku je zmanjkalo pomladnih rož. Vse smo potrgali in znosili na grobove.Nekega dne, koncem meseca maja je umrla zadnja žrtev

nesreče. Šli smo na pogreb v Stranje. Jok svojcev nas je vse potrl. Molče smo odhajali s pokopališča. Direktor smo-dnišnice, general, že ni več vedel, kako naj pomiri živce. Dejal je: «Pojdimo v Kamniško Bistrico, morda najdemo tam malo miru.«

Osvajanje »trdnjave«

Odpeljali smo se v Bistrico. Sedeli smo pod lipo, blizu nas pa je družba mladih poslušala harmoniko. Direktor je nekaj časa gledal to mlado družbo, nato pa dejal »Glejte, kakšno lepo črnolasko imajo!«Ozrem se proti družbi. Svojim očem nisem mogel ver-

jeti. Zadrhtel sem. V tej črnolaski sem spoznal prav tisto


152 Osvajanje »trdnjave«

deklico, ki sem jo videl v Pragi na Slovanskem otoku pred tremi leti. Krasili so jo črni kodri. Prijel sem se za glavo, da bi se prepričal ali ne sanjam. Je to privid? So morda to sanje, ki so mi tolikokrat v zadnjih letih prinesle lik tega dekleta pred oči. Spoznal sem, da sem živ in zdrav in da sem tu v Kamniški Bistrici in da sem našel bitje, katero sem srečal v Pragi in ga nato iskal po vsem svetu. Takrat, ko sva s prijateljem Rudijem bila v Pragi, je bilo tam sre-čanje sokolov iz vseh slovanskih dežel.

Sedaj bo treba hiteti in prehiteti njene oboževalce, ki jih je gotovo mnogo. To ne bo lahko. Treba bo torej drznosti, odločnosti, a tudi potrpežljivosti, vljudnosti in kaj še vse-ga, da premagam ovire pri osvajanju te »trdnjave«. Take misli so mi rojile po glavi, ko sem buljil v deklico. Najraje bi skočil k njej, a to ni bilo mogoče. Strogi vojaški predpisi so velevali: mož v uniformi se vedno vede dostojanstveno! Ko je družba s črnolaso deklico preskočila mostiček čez

Bistrico, se mi je zdelo, da se je izpraznila vsa Bistriška


Osvajanje »trdnjave« 153

dolina in da so planine izgubile ves svoj čar. Koval sem načrt, kako naj izvem, kako je ime tej deklici, a pomirila me je že misel, da sem vedel o njej vsaj to, da je »naše domovine hči«. V Pragi, ko sem jo prvič videl, tega nisem mogel vedeti. Treba bo priti v Kamnik pred njo in nje-no družbo. To ne bo težko, saj smo mi imeli avto, veselo družbo pa je čakala pešpot do Kamnika. Borba za »trdnjavo« se je začela še isti dan. Videl sem,

da ima mnogo oboževalcev. »Obleganje« se je moralo za-četi od daleč in previdno. Vse znanje o strategiji in taktiki sem moral temeljito osvežiti, a moji načrti so bili pravilni. Obleganje «trdnjave« je trajalo le šest mesecev. Kako lepo je, ko jutranja zarja daje človeku nov up, nov

pogum, veselo pričakovanje in nove moči. Lepa črnolaska je postala moja ljuba ženica.


154

ZADNJA LETA PRED ZAČETKOM DRUGE VOJNE

155



156 Pred začetkom druge vojne

Pred začetkom druge vojne

Po obisku pri zdravniku dr. Neubauerju na Golniku je avtor knjige od Zdravniške zbornice za Dravsko banovino v avgustu 1935 prejel naslednje pismo:

Golnik, 3. avgust 1935

ZDRAVNIŠKO SPRIČEVALO

Andrej Zlobec, 35 let, intendantski poročnik, oženjen, boleha na pljučih že skoraj deset let. Bil je v oskrbi tukaj-šnjega zdravilišča od maja do julija 1928 in od maja do oktobra 1929.

Diagnoza: kronična tuberkuloza desne gornje pljučne krpe

Nujno priporočam da se imenovanega pusti v kraju z ugodnimi klimatskimi in splošnimi prilikami, kakor je na primer njegovo sedanje službeno mesto, Kamnik.

Dr. R. Neubauer, šef zdravnik Državno zdravilišče Golnik .


Pred začetkom druge vojne 157

To zdravniško spričevalo je preprečilo premeščanje avtorja na druga službena mesta in tako je po poroki ostal v Kamniku.

V istem letu, 1935, je napisal intendantski učbenik za Vojno akademijo (14 let prej je s štirimi razredi osnovne šole vstopil v podoficirsko šolo).

Avtor in njegov Potsetnik

Z zagnanostjo se je lotil učenja tujih jezikov. Leta 1940 je začel izdajati revijo EVROPA za učenje dvanaj-

stih evropskih jezikov.




Pred začetkom druge vojne 159

Tudi na vojaški lestvici je v tem času hitro napredoval. Leta 1939 je postal kapetan I. klase z naslednjim ukazom:



U ime Njegovog Veličanstva Petra II, po milosti božji i volji narodnoj, kralja Jugoslavije

na predlog Ministra vojske i mornarice rešili smo i rešavamo da se unapredi u čin intendant-

skog kapetana I. klase

g. Andrija Zlobec sa rangom 28.6.1939 god.

Ministar vojske i mornarice neka izvrši ovaj ukaz.Adj.Br.45274 31. decembra 1939 godine u Beogradu

Ministar Vojske i Mornarice: Milan Nedić

Odštampano: Vojni list br.47 od 31.decembra 1939 godi-ne (strana 2685)

Istega leta avtor Andrej Zlobec postane načelnik intendature Dravske divizije, v oktobru 1940 pa dobi službo upravnika Dra-vskega intendatskega slagališta v Ljubljani, v vojašnici v Mo-stah. To skladišče je z vojaškim materialom preskrbovalo skoraj vse ozemlje današnje Slovenije.

ČLAN GENERALŠTABA

161

ČLAN GENERALŠTABA

ČLAN GENERALŠTABA

162 Živčna vojna pred začetkom vojne

Štab Dravske divizije

Živčna vojna pred začetkom vojne

Ko je stari Hindenburg zatisnil svoje stare oči in izročil nemški Rajh Hitlerju, smo vsi kmalu spoznali, da se vojna hitro bliža. Kdor je le malo zasledoval dogodke, je moral uvideti, da bo do vojne prišlo. Odpoved vojne odškodni-ne, obnova nemškega militarizma, zasedba Porurja, pri-pojitev Avstrije, napad na Češko - vse to je dokazovalo, da se svetovna vihra bliža. Strah je prevzel vso Evropo. Čas od leta 1935 do l940 je bil čas živčne vojne. Kako daleč je segala živčna vojna v bivši Jugoslaviji, bo med drugim pojasnil naslednji dogodek:

ČLAN GENERALŠTABA

Zadnja konferenca generalštaba jugoslovanske vojske 163

Neki večer 1940 leta sem bil dežurni v štabu Dravske divizije v Ljubljani. Okoli polnoči so telefoni zabrneli. Iz raznih krajev na Štajerskem so telefonirali, da prihajajo poročila iz Avstrije, kako se velikanska nemška vojska pomika od Gradca proti meji.Sporočil sem vest komandantu Dravske divizije. Zbrali

smo se vsi oficirji štaba na posvetovanje. Ordonanci so dirjali po ljubljanskih ulicah ter klicali razne osebnosti, ki bi prišle v poštev, da se zadeva čim prej razjasni. Iz Maribora so hitro poslali nekaj vohunov v Avstrijo, da poizvedo, kaj se dogaja. Čete garnizonov Maribor, Ptuj, Varaždin, Slovenska Bistrica in Celje so hitele proti meji. V Ljubljani je bil sprožen alarm. Vse je bilo pod orožjem, pripravljeno za odhod na mejo. A glej, čudo! Tresle so se gore, rodila se je miš. Poročevalci so prišli nazaj iz Avstrije in sporočili, da res prihaja velikanska armada iz Gradca proti naši meji, vendar se vkrcavajo na vlake v Leibnitzu in drugih postajah. Nihče pa ni zvedel, proti kateri drža-vi je namenjena ta strašna vojska, pred katero je v tistem času trepetala vsa Evropa.Naslednji dan smo zvedeli, da je Nemčija brez vojne na-

povedi in brez kakega vzroka napadla Belgijo, Luksem-burg in Holandijo, ter da Nemci prodirajo proti Franciji. Komandant Dravske divizije s svojim štabom se je malce osmešil, vendar situacija je v tem času bila taka, da nobe-na država ni mogla vedeti, kdaj in zakaj bo napadena. V tem je tudi bila - živčna vojna.

ČLAN GENERALŠTABA

164 Zadnja konferenca generalštaba jugoslovanske vojske

Zadnja konferenca generalštaba jugoslovanske vojske

Meseca marca 1941 so sklicali konferenco v Beogradu - vse vodilne oficirje štabov divizij, ki naj bi vodili armado v vojni, ki je bila že na vidiku.

Beograd

ČLAN GENERALŠTABA


To je bil 11. marec 1941 ob 8. uri zjutraj. Konferenca je bila časovno razdeljena tako, da sta bila dva dneva name-njena poslušanju raznih navodil taktičnega in strateške-ga pomena. Tretji in četrti dan pa je bila prosta debata v zvezi z vodenjem vojske in nato skupno kosilo na Ratnem ostrvu pri Zemunu, na otoku v trikotniku Beograd-Ze-mun-Pančevo. Tam je bila velika vojaška ekonomija Mini-strstva vojske in mornarice.Na konferenco so povabili komandante armij, divizij,

načelnike štabov ter enot, komandante konjenice, koman-dante tankistov in aviacije in tudi komandanta za utrje-vanje meja, generala Rupnika.V veliki dvorani generalnega štaba se nas je zbrala pre-

cejšnja družba, okoli 300 udeležencev. Večinoma so bili stari »solunci« (veterani s solunske fronte leta 1916 -1918), ki se niso mogli vživeti v novo situacijo in razmere ter na-čin vojskovanja po novih metodah, ki so jih vpeljali Nem-ci. Zdi se, da so zelo malo zalegla poročila polkovnika Vladimira Vauhnika, šefa vojne delegacije v Berlinu, ki je natančno opisoval, kaj se godi v Nemčiji ter napovedal preobrat v načinu vojskovanja. Polkovnik Vladimir Va-uhnik je bil eden najboljših vohunov v Evropi. Pogledal sem okrog sebe po dvorani in videl same sta-

re, brkate, večinoma sivolase polkovnike in generale. Le malo je bilo podpolkovnikov in majorjev. Videl sem, da spadam med najmlajše po letih in činu. Okrog mene so bili ljudje iz časov balkanskih vojn in prve svetovne voj-ne, prekaljeni v bojih na raznih bojiščih, vendar za svoj visoki položaj v armadi dokaj zastareli. Ob napovedani uri je stopil v dvorano načelnik glavne-

ga generalnega štaba s svojim spremstvom. Visoki, sta-

ČLAN GENERALŠTABA


ri, sivolasi general nas je predpisano pozdravil: »Pomozi Bog, junaci!« Vzkliknili smo: »Bog ti pomogo!« Že pri tem pozdravu mi je padel na misel stari rek: Po-

magaj si sam, pa ti bo Bog pomagal. Ta rek je veljal takrat, velja še danes in velja za vse čase.General je nosil neki telegram v roki. Z zaskrbljenim

obrazom je pogledal svoje najbližje sodelavce, brez besed je dvignil papir, ki ga je držal v desni roki, z levico pa je potegnil k sebi sabljo – češ, sedaj bo govorilo orožje. Z gromkim glasom je začel: »Gospoda! Evo, telegram! Nemci hočejo, da jim pošljemo sedemsto vagonov koruze. Mi tega ne damo. Čez mesec dni bomo v vojni z Nemčijo in Italijo! Povabili smo vas na posvetovanje, kako se bomo branili.«V dvorani je nastala tišina, slišati je bilo le rožljanje sabelj

in ostrog. Moj sosed, generalštabni major artilerije mi je šepnil: »Pred sto leti bi to rožljanje bilo v redu, danes pa je smešno.«Posvetovanje se je začelo. Načelnik je orisal položaj in

nakazal smeri, od koder nas bodo verjetno napadli. Prav tako je nakazal strategijske smeri, v katere naj bi bile usmerjene naše sile. Poudaril je, da imamo sovražnika prav na vseh delih meje, ker so Nemci tedaj imeli v rokah Avstrijo, Ogrsko, Romunijo, Bolgarijo in Grčijo. Povedal je tudi, da zaenkrat ima stvari v rokah še diplomacija, ven-dar ob vsej situaciji uspeh diplomacije ni verjeten. (Takrat še nismo bili v trojnem paktu – Berlin-Rim-Tokio).Podal je še navodila, v kateri smeri naj poteka posve-

tovanje glede na razpoložljiva sredstva, prevoze, obve-ščanja, preskrbo, oborožitev, organizacijo in podobno. Posebno je poudaril, da so vsi načrti za mobilizacijo in

ČLAN GENERALŠTABA


koncentracijo armade že narejeni in da bi jih sedaj bilo težko spreminjati.Ko je načelnik tako povedal glavne smernice posveta, so

se posamezniki začeli prijavljati k razpravi, seveda, so se prvi priglasili najvišji in najstarejši generali.Kolikor nas je bilo tam mlajših – vendar bili smo na te-

kočem z dogodki v svetu – smo pričakovali, da bo po-svetovanje potekalo v širših in konkretnih obrisih. Poseb-no smo pričakovali razprave o delovanju naših velikih enot, ter sodelovanje med posameznimi rodovi vojske, da se bomo posvetovali o preskrbovalnih bazah za hrano, gorivo, vodo, o organizaciji preskrbe na terenu itd. Taka navodila smo potrebovali. Ker smo že vrsto let zasledo-vali velike premike in bitke v Abesiniji, Franciji, Belgiji, Poljski, Češki, Skandinaviji itd. smo vedeli, kako nastopa-jo Nemci in Italijani in kako se je treba proti njim boriti. Mnogo nas je bilo takih, ki smo smatrali, da bi bilo treba nastopati v obrambi po načelih partizanskega – gveril-skega bojevanja. Le tak način bi bil v tistem trenutku pri-meren za obrambo. Mobilizacija velikih enot na malem prostoru bi morala odpasti. Posebno še zaradi tega, ker nismo imeli skoraj nobene motorizacije, sovražniki pa so bili popolnoma motorizirani. Seveda bi cela organizacija vojske morala biti že zdavnaj prej usmerjena v sodobnej-šo strategijo bojevanja . A ravno ob dejstvu, da so armado v stari Jugoslaviji vodili stari ljudje, ki so imeli zasluge iz preteklih vojn, se ni dalo nič narediti. Bili so proti take-mu načinu vojskovanja. Na našem posvetovanju, v marcu leta 1941, pa je itak bilo prepozno za menjavo mobilizacij-skih in koncentracijskih načrtov.Posvetovanje je bilo polno otožnosti in zaskrbljenosti.

Govorili so stari komandanti, kako naj bi bili konji in voli

ČLAN GENERALŠTABA


dobro podkovani, kako naj bi si vojaki z lojem mazali noge, da jih obuvala ne bi ožulila, kako naj sedla obložijo. Vozovi in živina se mora premikati le ponoči in umakniti s cest čim se zdani. Pehota mora zasesti vse višje in nižje hribovje, topništvo naj bi pomagalo pehoti, konjenica naj bi bila le za posebne naloge in poročevalno službo. Vse je bilo torej usmerjeno v klasično vojskovanje, enako

kot pred dvajsetimi leti. Kot da ne bi bilo »Blitzkriega!« Nobenega govora ni bilo o tem, kako naj se zadržuje so-vražnika na utrjenih mejah, na Rupnikovi liniji. To je bilo za naše zborovanje nekaj novega in neznanega. Linija je torej še naprej ostala kot »strogo poverljivo«! Začeli so se vrstiti govorniki - strategi. Tolmačili so ra-

zne direktive, ki so ležale v železnih blagajnah po štabih divizij še iz tistih časov, ko je bil Adolf Hitler avstrijski pleskar. Ta navodila, oziroma operacijske načrte smo mo-rali mi vsi vedeti skoraj na pamet. Pojasnila na tej konfe-renci so imela namen bolj za koordinacijsko delo in razna druga manjša pojasnila taktičnega in izvršilnega pome-na. Seveda smo obdelovali v glavnem operacijske načrte za vojskovanje z Nemci in Italijani. Ker pa so takrat bili Nemci že gospodarji Madžarske in Bolgarije, je bilo treba zajeti celotne vojne načrte, to se pravi, predvidevati napad sovražnikov na vseh sektorjih državne meje in primerno temu tudi izpeljati mobilizacijo in koncentracijo čet, ure-diti preskrbovalne baze itd. Dva dni smo skoraj samo poslušali navodila, ki so jih

dajali razni generali, ki kljub svojim visokim položajem niso upoštevali dogodkov časa in ki so računali, da vojne več ne bo, a če bo do nje prišlo, bo taka kot prva z malimi variantami, t.j. večji poseg aviacije, tankov in seveda so takrat računali tudi na uporabo strupenih plinov.

ČLAN GENERALŠTABA


Pri obravnavanju Rupnikove linije je general Leon Ru-pnik zatrjeval, da so meje proti Italiji in Avstriji oz. tedaj že Nemčiji tako utrjene, da bo mogoče kljubovati navalu sovražnika najmanj šest tednov. Za toliko časa da je tudi vse preskrbljeno (strelivo, hrana, obleka, itd) v samem utrjenem pasu.Pri izvajanju svojega referata si je general večkrat pogla-

dil brado. Osebno sem v tej kretnji občutil nekaj, kar naj bi pomenilo, da ni vse tako, kot govori. Gladili so si obrite brade tudi nekateri poslušalci. Tudi v tem glajenju brad sem imel slab občutek. Tudi tem ljudem se je zdelo, da ni vse tako, kot napoveduje general Rupnik. Govorili so tudi razni drugi govorniki, ki so imeli nalo-

go poveljevati armadi v skorajda napovedani vojni proti Nemčiji in Italiji. Nekateri so se pritoževali, da ni dovolj protitankovskih topov, drugi zopet, da ni dovolj avtomat-skega orožja, tretji, da je premalo težke artilerije itd.Čeprav smo iz časopisov, radia in raznih tajnih poro-

čil dobro vedeli, kako so Nemci čez noč razbili mogoč-no francosko armado, pregazili Belgijo, Poljsko, Češko in druge države, se nihče v teh usodnih dneh ni poglobil v dejansko stanje in konkretnost. Človek, ki je to konferen-co zasledoval in istočasno tudi zasledoval dejansko sta-nje tedanjih naših sovražnikov, je moral spoznati, da se ta cela družba na konferenci ni resno zavedala resnosti položaja. Stari možakarji z generalskimi pletenicami na ramah so mislili na dobo pred petindvajsetimi leti, ko so zmagovali na Ceru, v Sremu, v Bosni, v Solunu proti bivši avstro-ogrski armadi. Res je, da je bilo precej takih, ki so položaj presojali, tak kot je bil, vendar ta struja ni prišla do veljave.

ČLAN GENERALŠTABA


V kratkem rečeno - na konferenci se je bolj razpravljalo o malenkostih - kako naj se vpreže konj, kako naj pritegne-jo ta ali oni jermen na opremi, kako naj si vojaki namažejo noge z lojem, da jih čevlji ne bodo žulili in podobno. Dva dni smo torej otepali prazno slamo, oziroma oži-

vljali stare bojne načrte, ki so z malimi popravki ležali po železnih blagajnah kot »strogo zaupno«, operacijski ma-teriali še iz časov, ko je v Nemčiji vladal stari Hindenburg in je Adolf Hitler razbijal kozarce na shodih v Münchnu. Dva dni je potekalo tako posvetovanje, ki še zdaleč ni

bilo primerno za tisti čas in situacijo. Vse več mladih ofi-cirjev se je priglašalo k razpravi, vendar besedo so dobi-vali stari. Vedeli so, da če bodo začeli razpravljati mlajši, bomo prišli do velikih nasprotij. Povem naj še, kako smo bili med seboj v celi armadi ta-

krat razdeljeni, kar je škodljivo vplivalo na armado. Seve-da je ta razdelitev bila skrita, tajna. V prvi, najvplivnejši skupini so bili frankofili. To so bili

večinoma stari gospodje, ki so končali vojaške šole v Fran-ciji. V drugo skupino so se šteli tisti oficirji, ki so vojaške šole končali v Rusiji - to so bili rusofili. Najmočnejša po številu je bila skupina oficirjev, ki so končali vojno akade-mijo v Beogradu, to je bila povojna generacija oficirjev. Ta skupina pa je bila pod vplivom prve in druge omenjene skupine. Nadaljnje delitve so bile po narodnosti. Seveda so bili

Srbi v veliki večini, Hrvatov je bilo zelo malo, Slovencev pa razmeroma veliko in povsod so nas radi imeli. Ome-niti moram še dve skupini, ker sta bili značilni in zelo vplivni: To je bila delitev na »prečane« in »ne prečane«. Sava in Donava sta bili nekakšna meja, ki je veljala za vse.

ČLAN GENERALŠTABA


Na koncu je bila še ena skupina oficirjev. Ta je pri rojstvu Jugoslavije leta 1918 pristopila iz avstro-ogrske armade k jugoslovanski armadi. Zadnje in najbolj tajne so bile skupine političnih strank -

radikali, demokrati, komunisti itd, vsi pa so svoje politič-no prepričanje držali za sebe, ker naj bi bila cela armada strogo apolitična. Ko so vodilni spoznali, da je na posvetovanju zelo nepri-

jetno vzdušje zaradi neprimernih gledanj na vse skupaj, so sklenili, da mora vsak, ki želi naslednji dan razpravlja-ti, priglasiti svoje sodelovanje na posvetu.Prišel je tretji dan konference. Dan, ko je bilo dovolje-

no, da spregovori vsak udeleženec konference. Seveda se je bilo treba temeljito pripraviti na diskusijo, oziroma na razne debate, ker v skupini 60 -70 samih najvišjih funkci-onarjev v armadi ni bilo mogoče klepetati karkoli, sicer bi se osmešil in onemogočil za vse čase. Čeprav so me razmere zanesle na to usodno konferenco

še razmeroma mladega po činu in po letih, sem se le pri-glasil k besedi. Vest mi ni dala miru. Moral sem povedati, kar me je težilo in občutil sem odgovornost do ljudi, ki bodo zelo kmalu morali dajati svoja življenja, morda po nepotrebnem.Stanoval sem v hotelu Moskva na Terazijah. Zgodaj sem

se zbudil in v glavnem sestavil vsebino besed, ki sem jih želel povedati. Vodilni general, ki je bil pred leti, še kot polkovnik, moj

profesor taktike in strategije na akademiji, me je osebno dobro poznal. Ko je prebral moje ime med prijavljenimi k debati, mi je povedal, da sem tretji na vrsti za referat tega dne. Zahvalil sem se mu. Pripomnil je, da sva stara znan-

ČLAN GENERALŠTABA


ca in da ga zanima, kaj bom povedal. Moram pa povedati, da mi je bil vedno naklonjen in je cenil, kar sem povedal. Tudi napisal sem kdaj kak članek v Vojni vestnik. V ta-kem spominu me je imel iz časov na akademiji, ko sem mu nekega dne neprijetno zavrnil neprimerno opombo. Obrnil se je namreč na mene in rekel: »Recite vi meni v vašem diplomatskom jeziku ….«. Vstal sem in odvrnil, da slovenski jezik ni diplomatski jezik, da pa tudi srbski ni, zato da ne želim takih pripomb. Lepo se je takrat opravi-čil meni in vsem Slovencem v razredu in ostala sva v zelo dobrih odnosih.Na ta zadnji dan konference, oziroma napovedane de-

bate, je prišlo veliko število tudi drugih generalov in ne samo tistih, ki so bili prejšnja dva dni navzoči. Napove-dali so tudi prihod kraljevega namestnika princa Pavla.Moja dva predgovornika sta bila precej kratka, vendar

povedala sta nekaj, kar je bilo koristno. V glavnem sta poudarila važnost posedovanja mejnih ožin in popolno koriščenje Rupnikove linije, ki je stala milijarde. Oba sta zahtevala, naj se takoj reorganizira armada na gverilsko bojevanje ter naj se zavrže klasično, zastarelo vojskovanje v masi. Le preskrba naj ostane taka, kot je določeno v mo-bilizacijskih načrtih, da ne bi nastala prevelika zmešnja-va. Ljudi in živino pa je treba takoj reorganizirati v male formacije. Prav, ko sem bil na vrsti za moj govor, je vstopil v dvora-

no kraljev namestnik. Pozdravil nas je predpisih: »Pomo-zi Bog, gospodo oficiri!« in dal znak, naj se posvetovanje nadaljuje. Načelnik me je prijazno pogledal in dejal: «No, gospod

Zlobec, da slišimo, kaj nam boste povedali.«

ČLAN GENERALŠTABA


Ko sem vstal, sem čutil, da je nastalo pritajeno šepetanje pri starih generalih, češ, kaj naj nam pove ta mladenič, ki ni bil na solunski fronti.Brez ovir sem začel. Vstal sem in glasno govoril: »Gospodje, sem načelnik intendanture Triglavske divi-

zije. Teren, na katerem bo naša divizija operirala, je veči-noma hribovit. V sklopu divizije imamo samo nekaj to-vornjakov, ki so namenjeni oskrbi materiala iz baz do di-vizije, vsa ostala oprema je na vozovih s tovorno in vpre-žno živino. Predstavljajmo si, da se celo noč pomika ta ogromna kolona vozil po ozki cesti. Le s težavo so možna prehitevanja hitrejših vozil in srečanja z druge strani. Na vozovih te kolone je 140 ton materiala za 34.000 vojakov in 10.000 glav živine. Ta količina je potrebna za le en sam dan življenja. Brez tega materiala bojna pripravljenost di-vizije ni možna.Gospodje! Kakor sedaj slišimo, se bomo v kratkem voj-

skovali z Nemci in Italijani. Nemška armada ima za seboj velikanske zmage. Dokazala je celemu svetu, da se zna bojevati in da je trenutno na višku. Tehnična sredstva te armade so preizkušena in znano nam je, da je njihova armada sposobna napraviti tudi 150 - 200 km dnevnega marša. Tudi italijanska vojska ni več to, kar je bila pred dvajsetimi leti. Čeprav ne zmaguje v Grčiji in v Albaniji, je treba računati z njenimi izkušnjami v Abesiniji, v Špa-niji in drugod. Mi vsi vemo, da so naši sovražniki moto-rizirani in da govorijo samo še o Blitzkriegu. Mi se z našo vprežno živino nimamo kam skriti s ceste, oba naša so-vražnika pa lahko v enem samem dnevu obvladata celo-tno naše ozemlje, medtem ko mi še pobegniti ne bi mogli. Lahko rečem, da smo vsi, kolikor nas je tu, v preteklih

dvajsetih letih premalo storili, ko smo videli, kaj se dogaja

ČLAN GENERALŠTABA


okoli nas. Nismo se zganili niti v zadnjih letih, ko nas je naš vojni ataše v Berlinu, polkovnik Vauhnik, opozarjal in sporočal kaj vse se tam dogaja. Svetoval nam je, kako naj se pripravimo na vojno. V Beogradu pa so le razmno-ževali njegova poročila in cele pravilnike. Vse to je prišlo do ljudi, ki bi morali ukrepati, »kot strogo zaupno«. Za-kleniti so morali vse to v železne blagajne. Ker je stanje tako, kakršno je, se pridružujem mojima dvema predgo-vornikoma. Takoj je treba predelati mobilizacijske načrte in organizirati bojevanje na gverilski, partizanski način. Sovražniki, če nas hočejo nadvladati, morajo priti v deže-lo. Četudi bodo prišli v tankih, se bodo morali izkrcati, takrat pa bo iz vsakega grma počila puška. Obstoj v taki deželi postane sovražniku težaven ali celo nemogoč. Ta-kšno bojevanje smo doživljali v Albaniji in ob koncu je morala naša armada oditi iz Albanije. Sedaj pa konkretno: Oblika našega terena je taka, da

imamo po večini ceste ob rekah in v dolinah med gorovji, kar nam daje le malo možnosti, da bi se ob letalskih napa-dih umaknili s cest. Po izvršenem nočnem maršu se ( na dnevne marše se takrat ni več računalo, zaradi aviacije) ljudje in živina kvečjemu lahko umaknejo s ceste, da ne ovirajo prometa in tako ostanejo utrujeni ves dan. Naše velike enote so zmožne napraviti samo 15-20 km na noč, medtem ko so sovražne enote sposobne napraviti 150 -200 km na noč, torej desetkrat več. Zamislimo si - ko se okoli 9. ure dvigne megla in odkri-

je vso revščino ob cesti, priletijo sovražne »štuke« (letala strmoglavci) in pokosijo vse, kar je živega na cestah in ob cestah ter odletijo. Če bom ostal živ, mi kot odgovornemu načelniku v štabu divizije ne bo preostalo drugega, kot da strumno stopim pred komandanta divizije in raporti-ram: Gospod general, vaša enota predstavlja kup ljudske-

ČLAN GENERALŠTABA


ga in živalskega mesa tam doli v dolini ob reki. Takrat si lahko oba prisloniva pištole k čelu in rečeva - Mea culpa, zbogom svet! Zbuditi se moramo, vsaj sedaj!« Mrtvo tišino v veliki dvorani so prekinili le globoki in

resni vzdihi visokih poveljnikov. Vodilni general je rekel: »To vidite, gospodje, je vprašanje, to je tisto, kar nas vse boli. Tega se vsi bojimo in to nas bo pokopalo. Mižimo pred resnico. Mižimo pred narodom.«Resno se je obrnil proti meni in rekel: »Jaz nisem mini-

ster financ. Ukrenili smo vse potrebno in prosili ministra financ, da nam da denar za avtomobile, tanke, topove, toda denarja nismo dobili.«»Eto, gospodo,« je dejal in se obrnil na vse. »Star izrek

Napoleona spet prihaja v veljavo: Prvič denar, drugič de-nar, tretjič denar, če hočeš voditi vojno.«Spet se je general obrnil proti meni in dejal:»Gospodine! Ne veste kakšne težave imamo s trmastimi

politiki, strankami in drugimi. Ena struja hoče to, druga drugo, nikdar ne pridemo na konec.«Na te besede sem odgovoril:»Gospod general, zakaj ne postavite naše finance na

tako podlago, kot so jo postavili Nemci, Italijani in koli-kor vem, tudi Rusi. Poslali ste nam na preučevanje lepo natisnjeno uredbo nemškega načina financiranja vojske. Zakaj se tudi pri nas ne ukine zlata podlaga denarja in postavi vrednost na drugo podlago ter se nakupi ali iz-dela v domovini avtomobile, topove, tanke in drugo, če pravite, da se mir ne more obdržati?«V dvorani je bilo slišati ploskanje in odobravanje. Poseb-

no mlajši oficirji so glasno odobravali moja izvajanja. Zde-

ČLAN GENERALŠTABA


lo se mi je, da se sprašujejo, kako sem mogel imeti toliko poguma, da sem odkrito izrekel obtožbe, takorekoč, na nas vse. Po teh nekaj mojih konkretnih vprašanjih se je razvila debata, ki je trajala tja do poldne. Na razne načine so komentirali vprašanja. Večina je bila mojega mnenja. Ko je šla debata o teh vprašanjih proti koncu, se je vodilni general spet obrnil na mene in rekel: »Ko ste vi razmi-šljali o teh vprašanjih, ki so povzročili toliko debate, ste verjetno razmišljali, kaj naj bi ukrenili, da ne bi prišlo do katastrofe.«Odgovoril sem da sem, razmišljal, toda sedaj bi bilo

težko govoriti o kakšnih organizacijskih spremembah v armadi, ko je tak sistem formacij že določen in mora pri mobilizaciji tak tudi ostati. Sicer pridemo v dezorganiza-cijo. Moje mnenje je, da je edina pot – gverila! Proti takim sovražnikom kot so Nemci in Italijani, se mi ne moremo boriti odprto.Spet je po dvorani zašumelo. Večina je bila mojega mne-

nja: »Gveril! Gveril!« so se slišali glasovi starih sivih mož, ki niso dorasli razmeram časa in ki so se šele tedaj resno prebudili. Ko se je hrup v dvorani pomiril, je vstal brkati veliki sta-

ri človek, ki me je ves čas meril s pogledi od nog do glave. Bil je ves okrašen z medaljami, pletenicami in našivki. Ko se je prav počasi dvignil z naslonjača, me je postalo strah, da bo zanikal moja izvajanja. Ta veliki mož je bil komandant konjenice in je bil z enim

mojih člankov v Vojnem vestniku zelo prizadet, zato je ta članek prinesel na konferenco v žepu. Ogrožen je bil namreč njegov visoki položaj. Da bi se pa v njegovih letih učil šofirati tanke in avtomobile, mu še na kraj pameti ni padlo. Še na konja se morda ni spravil že več let.

ČLAN GENERALŠTABA


Članek je bil torej popolnoma v redu, sicer bi ga general-ni štab ne dovolil objaviti. Izšel je leta 1939 in takrat je bil še čas likvidirati drago konjenico, od katere se ni moglo pričakovati nobene koristi in nakupiti tanke.Sedaj, na konferenci, je ta mož naprosil vodečega gene-

rala naj pojasnim kako pravzaprav mislim, da se da tra-dicionalno konjenico preoblikovati v tankovsko enoto. – »Pitajte vi njega…« Rekel sem samo, da ne bi imel nič več dodati. Rekel sem,

da je v članku natančno opisana moja zamisel, vendar se-daj nima smisla o tem govoriti, iz dveh razlogov: 1) V tem času nam nihče ne bi mogel dobaviti tankov,

medtem, ko bi nam pred dvema letoma tanke lahko do-bavila Češka ali celo Amerika ali Anglija. 2) Ker stojimo tik pred začetkom vojne in je o reorgani-

zaciji konjenice nesmiselno govoriti.Članek pa sem napisal, ko sem bral, da so Belgijci slav-

nostno prodali zadnjega konja svoje konjenice in za izku-piček nakupiti tanke in tovorne avtomobile. Napisal sem, da bi morali to storiti tudi mi. Dokazoval sem v članku, da se konjenica v našem, času ne more več uspešno boriti ter da jo je zato treba prodati in nakupiti tanke. Podrobno sem računsko dokazal, da bi od vsakega prodanega eska-drona 120 konj z opremo in vrednostjo oskrbe konj za eno leto, nakupili šest tankov in deset tovornih avtomobilov. Udarna moč te nove moderne enote pa bi bila desetkrat večja kakor od enega eskadrona, s katerim bi en sovražni tank obračunal v četrt ure. Dokazoval sem v članku, da se ni obnesla konjenica na Poljskem, a v francosko-nem-ški vojni leta 1940 se konjenica sploh ni omenjala. Končno sem poudaril, da 120 konj v eskadronu mora imeti dnev-

ČLAN GENERALŠTABA


no najmanj 300 kg krme, medtem ko tank rabi bencin samo, kadar vozi.Za izkupiček ob prodaji konjenice bi takrat kupili za

vsak eskadron (220 konj) po deset tankov in prav toliko tovornjakov. Ker imamo 144 eskadronov, bi lahko kupili 1440 tankov in toliko tovornjakov. Izračun sem naredil ob cenah nemških tankov in ob tem upošteval stroške oskrbe 220 konjenikov in 220 konj v enem letu. Odprto vprašanje pa sem pustil udarno moč enega eskadrona konjenikov ali ene baterije desetih tankov.V dvorani je spet zašumelo. Od vseh strani so dviga-

li roke. Načelnik je dal besedo mlajšemu konjeniškemu podpolkovniku. Ta je vstal in mirno začel razlagati udar-no moč eskadrona. Dejal je, da je udarna moč eskadro-na v današnjih časih enaka ničli. »Meni je potreben en sam tank s pripadajočo posadko in orožjem in bo naša konjenica likvidirana v najkrajšem času,» je govoril mladi konjenik in nadaljeval: »Videli smo, kako je bilo z dobro oboroženo francosko, poljsko, dansko in češko konjenico. Že v prvi svetovni vojni je bila le za ordonančne službe, sedaj pa niti za to ne pride več v poštev.«Komandant konjenice je bil ob vsem tem zelo prizadet.

Videl je, da je konjenica likvidirana in to brez žvenketa sabelj in topotanja konjskih kopit.Vodilni general je dejal, da bodo ukrenili, kar se bo dalo,

a položaj je bil s tem rešen in 5-6000 konj je še naprej po-jedlo stotine ton ovsa dnevno.Četrti dan našega bivanja v Beogradu je bil namenjen

druženju. Bil je lep pomladni dan.

ČLAN GENERALŠTABA


»Sedaj pa gremo vsi na Savsko pristanišče, kjer nas ča-kajo monitorji, da nas odpeljejo na Ratno ostrvo,« je dejal predsedujoči general.Na Ratnem ostrvu, na otoku, je bila tedaj velika in vzor-

na ekonomija Ministrstva za vojno in mornarico. Kar na prostem je bilo pogrnjenih več dolgih miz. Kosilo so pri-pravili res vzorno. Mize so bile postavljene v obliki pod-kve, pokrite so bile z belimi prti. Na sredi mize so nas ča-kale buteljke. Od miz je bil prekrasen pogled na Beograd in Zemun, na Donavo in Savo. Okrog miz nas je posedlo kakih 150 oficirjev. Po kosilu

so se vrstile zdravice. Ob koncu smo vstali in skupaj za-peli pesem:V boj, v boj, moč in slava ….Prisrčno smo se poslavljali, vsi smo vedeli, da je to naše

zadnje skupno kosilo.Kdo bi vedel, koliko od nas je preživelo vojno.Mesec dni pozneje je beli Beograd ležal v razvalinah in

pod njimi premnogo žrtev.

ČLAN GENERALŠTABA

180

DNEVI PRED ZAČETKOM VOJNE

181



182 Marec in april 1941

Marec in april 1941

Po beograjski konferenci so se dogodki vrstili kot na pla-tnu. Vsak dan je prinesel nove pretrese. Komaj sem se vrnil v Ljubljano, sem že zvedel, da so na

Dunaju podpisali pakt o pristopu Jugoslavije k osi Rim-Berlin-Tokio. S tem podpisom je naša armada tako rekoč ohromela. Sam pri sebi sem rekel: To pa ne bo držalo!Lutke ne bomo! – je šel glas po deželi. Že takrat smo ču-

tili, da ta pakt ne bo dolgo v veljavi. Sledil je 27. marec 1941 - »Bolje rat nego pakt!« je donelo

z beograjskih ulic.27. marec je z eno potezo postavil na ničlo vse paktiranje.

Tedaj smo vedeli, da je vojna neizbežna. Vprašanje je bilo le, kdaj bomo napadeni.Vse se je dogajalo z bliskovito naglico. Objava mobiliza-

cije se skoraj ni čutila, ker je vse šlo s pozivi. Petokolonaši so delali na vse pretege in ščuvali obveznike, naj ne gre-do v vojsko. Delali so v negativno smer, kjer so le mogli. Zmešnjava je bila vse večja. Štab nove Triglavske divizije se je formiral v hotelu Bellevue v Ljubljani, medtem ko so se enote zbirale v okolici Ljubljane, Kranja, Kamnika, Škofljice in Novega mesta. Štajerski del je tvoril Dravsko divizijo. Novi komandant Triglavske divizije je sedel v lepi sobi

hotela. Šel sem k njemu kot načelnik. Računal sem, da so na tako važno mesto postavili človeka, ki ima dovolj energije, poguma in nastopa. Razočaral sem se. Našel sem človeka brez energije in brez volje. Potegnili so tega generala iz penzije, katero je užival že deset let. Sedaj naj


Sirene so zatulile 183

bo komandant morda najvažnejše divizije in seveda tudi celotne Rupnikove utrjene linije od Blegoša pa tja do Su-šaka. Pod njegovim poveljstvom je bilo tedaj 34.000 mož in 10.000 glav živine. Ko sem se mu predstavil, je rekel, da ima o meni dobre informacije in kar bom jaz napisal, bo on podpisal - »Vi ćete napisati, a ja ću potpisati.«Ko sem odhajal v svojo pisarno v Cekinovem gradu, sem

že vnaprej videl vso mizerijo.Ozračje je bilo kaj čudno. Ljudje so odhajali v vojsko,

vendar z nekim občutkom, da bodo prav kmalu spet pri-šli nazaj. Potek mobilizacije je kljub vsemu potekal precej v redu. Oprema je bila pripravljena na zbornih mestih in obvezniki so jo takoj dobili. V soboto, dne 5. aprila 1941, smo dobili povelje, da mora

tudi štab Triglavske divizije na koncentracijski prostor. Zvečer smo se odpeljali v Višnjo goro, kjer je bilo v Kode-ljevem gradu določeno mesto za štab. V gradu sem dal še neka navodila in hitel pogledat, kako so se ljudje in živina spravili k počitku. Okoli četrte ure zjutraj sem šel po me-stu, ki je bilo v globokem spanju. Neki orožnik je stopil na cesto in mi rekel: »Pravkar govori Hitler! Če razumete nemščino, pojdite poslušat!« Stopil sem k aparatu in pri-sluhnil. Hitler je strahotno rohnel. Kričal je, da so njegovo sliko vlekli po ulicah v Beogradu, da so prelomili pakt. Slišal sem, ko je rekel: »Zaradi vsega tega dajem povelje nemškim oboroženim silam v zraku, na kopnem in na morju, da uničijo beograjsko kliko!«


184 Sirene so zatulile

Sirene so zatulile

Spoznal sem, da je od tega trenutka Jugoslavija v voj-nem stanju z Nemčijo. Šel sem v štab. Ukrenili smo vse potrebno za prehod v vojno stanje. Dejansko so v tistem trenutku bila nemška letala že v zraku in ob 5. uri zjutraj so napadla Beograd. Hitel sem po cesti z avtom proti Grosupljem, da bi dal

nalog kolonam, ki so se z vozovi in konjsko in volovsko vprego pomikali proti Višnji gori, naj se razbežijo s ceste, ker je verjetno, da nas bodo štuke napadle, čim se megla dvigne. Živina in ljudje, utrujeni od nočnega marša, so se res

umikali s ceste, kolikor se je dalo. Ali kam naj se uma-knejo? Z ene strani ceste kak globok jarek, z druge strani hrib. Le redko kateri voz je imel srečo, da je zavozil na kako kmečko dvorišče, pod kozolec ali v bližnji gozdiček.V Grosupljem na postaji sem zaslišal sirene. Tulile so

alarm. Groza me je prevzela, ko sem pomislil, da so ceste polne ljudi in živine, vozov in vojakov. Spomnil sem se tudi konference v Beogradu, od katere še ni minilo štiri-najst dni. Že so tu moja napovedovanja. Nisem pomislil, da bi bežal v zaklonišče, kamor je vse bežalo. Pograbil sem na postaji velik kos železa, železen mostiček, ki ga rabijo, da zapeljejo mali voziček z rampe na vagon. Poti-snil sem ta mostiček v avto. Tudi šofer je storil tako. Vozila sva nazaj proti Višnji gori. Pred šolo v Grosupljem zagle-dam skupino oficirjev, ki so se nekaj prerekali. Stopil sem mimo njih v šolo, kjer je bil štab enega od polkov Trigla-vske divizije. Že v prvi sobi sem opazil, da se dva majorja stiskata k radio aparatu. Bila sta bleda kot zid. A čudno se mi je zdelo, da sta ta dva človeka tukaj, ko vendar ne


Sirene so zatulile 185

sodita sem, temveč v Rupnikovo linijo. Vedel sem, da sta že od prej nezanesljiva. Želela sta se pomikati proti hrvaški meji, tako sta mislila

in tako sta tudi delala. Pozneje sem zvedel, da sta takoj, ko je bila objavljena samostojna Hrvaška, zbežala v Zagreb.Alarma še ni bilo konec. Usedem se v avto in rečem šo-

ferju, naj vozi proti Višnji gori. Takrat zaslišim glas ma-jorja B…..:»Počakaj, greva skupaj!« Povabil sem ga v avto in rekel: »Kaj pa ti tukaj? Saj bi vendar moral biti z Dravsko

divizijo!« Odgovoril je samo: »E, pa znaš!« Ko sva sedela v avtu je rekel: »Sada će doći štuke. Ti glej

skozi prvo, jaz pa skozi zadnje okno!« Ni še izgovoril teh besed do kraja, ko zagledam tri štuke,

ki so priletele čez hrib. Hitro pograbim železni mostiček in ga položim nad glave. V tistem trenutku so »štuke« že začele »štepati« po cesti. Silen udarec smo čutili na avtu. Zdelo se mi je, kot bi ga štuka oplazila. Ko štuke odletijo, šofer ustavi avto in si ga ogledujemo.

Kakih dvajset centimetrov za mojim hrbtom je usekala krogla v škatlo za orodje. Luknja je bila tako velika, kot če bi jo naredil s krampom. Orodje je bilo zveriženo.Spet smo se usedli v avto in nadaljevali pot proti Višnji

gori. Gorja smo videli več kot preveč. Tu se je stegoval vol, tam konj. Vojaki so trepetali od mraza in strahu. Štuke so opravile svoje in odletele.


186 Sirene so zatulile

Razpad 40. Pehotnega polka Triglavske divizije vojske Kraljevine Jugoslavije, posneta 11.4.1941 pri Višnji Gori pri Ljubljani

Pri neki skupini hiš sem izstopil in naročil šoferju naj vozi ranjence na previjališče v Grosupljem. Mesarski od-delek pa je hitel pobijati ranjene konje in drugo živino.Žalostna poročila so prihajala z vseh strani. Peta kolona

je skrbela, da so si bila poročila čimbolj nasprotujoča, čim bolj napačna in čim bolj žalostna. Veze z vrhovno koman-do so bile pretrgane. Poročila so govorila, da so Italijani že vkorakali v Ljubljano in Nemci v Maribor, a že nasle-dnji dan smo izvedeli, da vse to ni res. Zmešnjava je po-stajala popolna. Iz Beograda je prišel telegram: »Ne pružati više otpora!«


Zadnja konferenca štaba Triglavske divizije v Žužemberku, 10. aprila 1941 187

Zadnja konferenca štaba Triglavske divizije v Žužemberku, 10 . aprila 1941

Žužemberk

Pomikati smo se začeli proti Novemu mestu z namenom, da se pretolčemo čez Gorski Kotar v Bosno. V Trebnjem pride 7. aprila neki podpolkovnik v štab divizije in naroči, naj sprejmemo v oskrbo tudi 14.000 vojakov posadke iz utrjene Rupnikove linije. To poročilo je napravilo še večjo zmedo. Zakaj so se umaknile čete iz bunkerjev Rupniko-ve linije, v katerih so imele za šest tednov zalog vsega. To ni bilo nikomur znano. Brez enega strela so prepustile vse Italijanom! Čudna zadeva! Pozicijske čete so se umaknile iz utrjene linije in bežale proti Bosni!Dne 10. aprila 1941 okoli desete ure zvečer dobim pove-

lje, naj se takoj odpeljem v Žužemberk na neko konferen-co. Okoli 11. ure ponoči sem se znašel v starem gradu. Vse je bilo temno. Zdelo se mi je, kot da je grad zaklet. Končno


188 Zadnja konferenca štaba Triglavske divizije v Žužemberku, 10. aprila 1941

le najdem dvorano. V sredini dvorane je bila velika sta-rinska miza, okoli nje pa skupina zaskrbljenih obrazov. Na koncu mize je sedel komandant Triglavske divizije. Mož, ki ni dajal podobe človeka, ki bi dorasel dogodkom. Na eni strani mize je sedelo šest ali sedem civilistov, vsi v frakih in smokingih. Nekaj cilindrov je bilo na mizi, nekaj pa jih je viselo na starinskih obešalnikih. Druga stran mize je bila zasedena z oficirji, načelniki

našega štaba. Zadnji sem prišel jaz. Bilo je samo še eno prosto mesto na koncu mize. Sedela sva s komandantom eden proti drugemu.Civilisti so bili načelniki bivše banovine z banom Natla-

čenom na čelu. Ban je zahteval od komandanta, naj pre-vzame kot najvišji in najstarejši vojaški poveljnik koman-do nad vso Slovenijo, ter proglasi samostojno državo, kot so Hrvati proglasili samostojno Hrvaško. Pozneje da se bo videlo, kaj bo. Ban je upal, da se taki kombinaciji Nem-ci in Italijani ne bodo upirali. Tako bi prihranili mnogo življenj, je bil mnenja ban. General ni pokazal nobenega razumevanja za ta predlog. Izvijal se je na vse načine – da on to ne sme napraviti brez dovoljenja iz Beograda, da je on zaprisežen kralju, da to ne bi bilo v skladu s pravili vojskovanja, a sam ni vedel, kaj naj stori. Ban je poskušal pregovoriti generala, naj stori po njegovem, banovem pre-dlogu. Pogovor sta vodila skoraj sama. Le malo so pose-gali načelniki v debato.Medtem so se dogodki po svetu dogajali bliskovito. Po-

ročevalni oficirji štaba so od časa do časa prihajali do ge-nerala, ter mu poročali, kakšne vesti prihajajo s Hrvaške, kaj se je zgodilo v Beogradu, kako napredujejo Nemci in Italijani, kakšno je stanje v armadi.


Zadnja konferenca štaba Triglavske divizije v Žužemberku, 10. aprila 1941 189

Vsi smo občutili, da bi sklepi te konference morda le spremenili situacijo v deželi, čeprav samo začasno, a okoli dveh ponoči so bila poročila o stanju v armadi zelo slaba. Vojaki so zapuščali svoje enote, oficirji že niso več mogli držati v rokah razburkanih sil. Peta kolona je delala s pol-no paro. Bil je skrajni čas, da se nekaj ukrene.Proti tretji uri se je debata vse bolj zaostrovala. Ban je

zahteval odloke, general pa je vse odklanjal. Končno je zarohnel na bana in mu rekel, da je izdajalec. Med pri-sotnimi je nastalo šumenje. Ni se moglo vedeti, kdo je v katerem taboru. General je pograbil pištolo in jo položil na mizo in ponovil je še enkrat o izdajstvu. Takrat pa je ban rekel: »Če je tako, potem bom ukrenil, kakor smatram, da je v

tem trenutku prav.« Vzel je cilinder in odhitel iz dvorane. Vsi njegovi načel-

niki so šli za njim. Ostalo nas je v zakajeni dvorani še 10-12 oficirjev. Neodločni poveljnik je ukazal naj gremo na svoja mesta. Ob 6. uri zjutraj je radio Ljubljana poročal, da je oblast

v Sloveniji prevzel Vojni svet z banom na čelu. Plakati in radio so pozivali poveljnike enot in oficirje naj obdržijo disciplino. Takrat je bilo že za vse prepozno. Tudi ta poziv je pri-

šel prepozno. Armada je bila že v razsulu. Peta kolona je opravila svojo vlogo. Sovražnik je prodiral v našo deželo od vseh strani. Nemci so prodirali v našo deželo s severa in vzhoda, Italijani pa z zahoda.


190 Vojni ujetnik

Vojni ujetnik

Odšli smo na marš proti Novemu mestu in Črnomlju in od tam naj bi šli naprej proti Bosni. Vse skupaj je bilo ne-smiselno, vendar poskusiti smo morali.Naslednji večer smo se sešli s štabom divizije v neki go-

stilni blizu Novega mesta. Vsi smo bili potrti. Zmešnjava je bila popolna. Odpovedala je disciplina in vsak je de-lal na svojo roko. Naenkrat zaslišimo ropotanje motorjev. Spoznali smo, da to ni zvok naših motorjev. Nismo se še dobro osvestili, ko vpadejo na dvorišče Nemci, kot z ve-drega neba. Prišli so z navadnim avtomobilom, za njimi pa so že drveli tanki. Skočili so v sobo, v kateri se nas je gnetlo kar precej oficirjev. S pištolami so nas nagnali ven. Padlo je nekaj strelov, vendar ni bilo žrtev.Strpali so nas v tank in nas odpeljali v Brežice in nas tam

skupaj z mnogimi drugimi ujetniki zaprli v šolo. Tam smo bili zaprti tri dni. Naslednjo noč je pridrvel na dvo-rišče šole velik nemški avtobus. Nabasali so vse ujetnike v ta avtobus in nas odpeljali v smeri proti Zagrebu. Ko smo prekoračili Sotlo, je avtobus ustavil in kratko malo so nas izpustili. Verjetno so mislili, da smo sedaj v ustaških rokah in bodo že oni uredili zadevo. Nisem veliko razmišljal. Hitel sem nazaj proti Sotli. Na-

meraval sem preplavati reko. Ubral sem jo navzgor pro-ti toku in iskal čim bolj skrit kraj. V temi se nenadoma pojavi pred menoj ustaš, a bila sva si tako zelo blizu, da ni imel časa streljati. Skočil sem nanj in ga podrl na tla. Iztrgal sem mu puško, naboje in stekel naprej. Preplaval sem Sotlo in nato čez hribe in doline hitel proti Ljubljani. Ogibal sem se cest, ki so bile že polne Nemcev. Ko sem se bližal Ljubljani, sem na skritem prostoru v gozdu zakopal


Kazen za »stare grehe« 191

puško in si kraj dobro zapomnil. Srečno sem prišel do-mov. Doma so me čakali žena, petletni sinček in štiriletna hčerkica. Veliki »trdnjavi« Rožnik in Vič sta padli – tako so takrat

poročali časopisi in Ljubljana je bila premagana. Slovenijo so zavzeli okupatorji.

Italijanska vojska v Ljubljani

Kazen za »stare grehe«

Italijani niso pozabili prinesti s seboj evidence o ube-žnikih iz Italije. Vse stare grešnike je bilo treba polovi-ti in spraviti na varno. Tako sem tudi jaz dobil poziv naj se oglasim v Zvezdi na Kongresnem trgu na Corpo d'armato. Ko sem prišel v drugo nadstropje, so me teme-


192 Kazen za »stare grehe«

ljito pregledali. Stopil sem pred nekega črnosrajčnika, ki mi je v slovenščini razložil »barufo«, ki se je zgodila pred 22 leti v mojem domačem kraju. Pokazal mi je tudi sliko, na kateri sem spoznal samega sebe. Misel mi je poletela k slovenski zastavi, ki je tako uso-

dno začrtala moje življenje. Leta 1919 sem bil med vaški-mi fanti, ki smo se pred domačo šolo v Avberu stepli z ita-lijanskimi vojaki, ker nam niso dovolili obesiti slovenske zastave. Po pretepu sem zbežal v Jugoslavijo. Sedaj, 22 let pozneje, bom plačal račun za ta stari greh.Ko mi je črnosrajčnik vse razložil, mi je napovedal areta-

cijo. Vklenili so me, me potisnili v »marico« in odpeljali v zapore na Miklošičevi cesti. Pet železnih vrat so zalopu-tnili za menoj.

Italijanska vojska v Ljubljani


193

Nadaljevanje v knjigi OBVEŠČEVALEC OSVOBODILNE FRONTE, ki je četrta in zadnja knjiga zbirke V VIHRI PETIH VOJN

Dodatek

194 Viri slikovnega gradiva:

Dodatek

Viri slikovnega gradiva:

Družinski arhiv: 15, 60, 66, 67, 68, 71, 72, 73, 74, 81, 84, 85, 86, 88, 89, 91, 94, 95, 98, 100, 114, 116, 143, 146, 152, 153, 157, 162

Avtorjeva zbirka časopisov: 36, 37, 40, 45, 47, 96, 97, 99, 102, 103

Muzej novejše zgodovine Slovenije: 168, 191, 192

Pokrajinski arhiv Maribor: 117, 118, 119, 127, 130

Christos Akritidis: 23, 24, 25, 29

Fotografije Sandi Bertoncelj: 67, 98, 158, 159

Iz knjige Beograd (Turistička štampa, Beograd 1969): 64, 82, 83

Razglednice: 164, 187

Zemljevid na naslovnici iz atlasa: Kozennov, Geografički atlas za srednje škole, Dunaj 1912

Zahvala

Mag. Marku Štepcu iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani za uvodne besede, koristne nasvete ob nastajanju knji-ge, predvsem pa za njegovo skrbno preverjanje zgodovinskih po-datkov v knjigi.

Dr. Slavici Tovšak in Sabini Lešnik iz Pokrajinskega arhiva Maribor za fotografije Maribora.

Christosu Akritidisu, profesorju grščine, za fotografije Soluna v času grško-turške vojne.

Bratu Željku Zlobcu, univ. dipl. ing. geodezije, za pomoč pri pripravi rokopisa.

Documents

ČASTNIK KRALJEVINE JUGOSLAVIJE - atene.veleposlanistvo.si · padla Habsburška monarhija in z njo skupni slovenski kulturni prostor, v katerem so v okviru tradicionalnih zgodovinskih