... ampakV I Z I J E Z A K O R O Š K O

DNIXIVŠ T I R I N A J S T

P R I L O G AF E B 1 3

K U L T U R A

ddddddDDDDDD RRRRRR UUUUUU ZZZZZZ IIIIII NNNNNN AAAAAAiiiiiiiidddddd

iiiiiiii nnn DDDDDD OOOOOOOO MMMMMM

KULT_priloga_05.indd 1 25.01.13 16:35

XIV ŠTIRINAJST DNI2

uvodnik

Ko sem bil nagovorjen, da naj napišem svojo vizijo o Koroški in o idejah, ki jih potrebujeta naša dežela in narodna

skup nost, mi je prišlo na misel preteklo leto. S podelitvijo nagrade Državljan Evrope sem bil neštetokrat soočen z zunanjo sliko dežele Ko­roške. Ta slika je žal povsem negativna in pol­na predsodkov. Moja razmišljanja bi omejil bolj na mogoče gospodarske vizije in modele za Ko­roško.

Evropska unija je opredelila nove načine za krepitev gospodarske rasti in zaposlovanja. Ta področja so obravnavana v sedmih vodilnih po­budah. To so evropska digitalna agenda, mladi in mobilnost, unija inovacij, Evropa, gospodar­na z viri, gospodarska politika v času globali­zacije, program za nova znanja in spretnosti in nova delovna mesta ter Evropska platforma proti revščini in socialni izključenosti.

Za Koroško in vsako drugo regijo v Evropi bo ključni element uspeha, ali bo mogoče nuditi mladim ustrezna in atraktivna delovna mesta v domačem kraju ali v bližnji okolici. Demograf­ski kazatelji za Koroško so žal že več let nega­tivni.

Kako to spremeniti in kako priti do atraktivnih delovnih mest? Tukaj konkretno mislim na ob­novljive vire, ki so pred našimi vrati. To so vse oblike obnovljivih virov. Začenši pri lesnem go­spodarstvu in tja do solarne energije in foto­voltaike. Ni vzroka, zakaj občine ne bi pridelo­vale iz sekancev lastno energijo za komunalne objekte. Pri tem konceptu pridelave energije ostaja delovna sila doma, domače surovine pre­delujejo na kraju samem. Gotovo so manjši kro­gi gospodarstva učinkovitejši in tudi okolju pri­jazni. Nekatere občine na Koroškem so se že zavezale tem načelom in si prizadevajo za ener­

getsko avtarkijo. Želel bi si, da si vsak pridela na svoji hiši s fotovoltaiko svoj tok. Tako bi postali bolj neodvisni od globalnih ponudnikov.

Obnovljivi viri energije so sestavni del boja pro­ti podnebnim spremembam, obenem pa prispe­vajo h gospodarski rasti, ustvarjanju novih de­lovnih mest ter povečujejo energetsko varnost. Med obnovljive vire energije štejemo biomaso, sončno energijo, hidroenergijo, vetrno energijo ter geotermalno energijo.

Digitalna agenda in znanje, ki je najbolj drago­cena surovina prihodnosti, sta dva pomembna faktorja uspešnih regij. Živimo v času hitrih in­formaciji in neverjetnih ter novih možnostih pridobivanja znanja. Želim si, da bi imelo vsako gospodinjstvo na Koroškem dostop do široko­pasovnih omrežij in s tem tudi dostop do zna­nja in mogočih novih delovnih mest. Mobilnost in delo doma sta temi, ki nas bodo kmalu zapo­slovali. Na Koroškem bi lahko nastala univerza novega znanja za celotni Alpsko­jadranski pro­stor, ki vključuje vse jezike in posebnosti te re­gije.

Boj proti revščini in socialni izključenosti mora biti eden izmed centralnih ciljev naše družbe. Temeljne in splošne vrednote Evropske uni­je so solidarnost in socialna pravičnost. Pa kljub temu danes še skoraj 80 milijonov (16 %) Evro­pejcev živi pod pragom revščine. Za vse to je nujno potrebno pozitivno ozračje v deželi. Začenši od politike, gospodarstvenikov, kulturnikov, medijev in vseh, ki oblikujejo jav­no mnenje. Potrebujemo klimo odprtosti, go­stoljubnost in odkrito sodelovanje. Za koroške Slovence pa si želim, da bi bil vsak vesel uspe­hov drugega – to res ni tako težko, kot zveni. Vsaj na facebooku je tako, samo en gumb je, in sicer tisti – všeč mi je!

Znanje je najbolj dragocena surovina prihodnosti

K o r o Š K a 2 0 2 0

Franz Tomažič je poslovodeči družbenik agenci­je ilab crossmedia in član upravne­ga odbora Slo­venske gospodar­ske zveze. Leta 2012 je prejel na­grado Državljan Evrope.

... ampakV I Z I J E Z A K O R O Š K O

DNIXIVŠ T I R I N A J S T

P R I L O G Af e b 1 3

K U L T U R A

iiddii n DD OO MM

ddddddDDDDDD RRRRRR UUUUUU ZZZZZZ IIIIII NNNNNN AAAAAAiiiiiiiidddddddd

iiiiii nnn DDDDDD OOOOOO MMMMMM

K naslovnici

Na naslovnici piše v manjših črkah »Vizije za Koroško« nato pa v veliko večjih črkah »ampak«. Tako je. Prebivalci na Koroškem imajo vizije, pri uresničitvi le­teh pa je tolikokrat največja spotika tisti nevidni AMPAK. Ta »ampak« je sestavljen iz neštetih polen, ki včasih onemogočajo, da se v deželi kaj spremeni. Lahko pa ta »ampak« pomeni tudi: »Zdaj šele prav za uresničitev vizij«. Prav slovenski kulturni praznik, ki ga Slovenci praznujemo vsako leto 8. februarja na dan smrti največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna, je lahko tudi dan, ko enkrat ne gledamo na to, kaj vse ni uspelo in kaj vse je ostalo samo pri načrtih. Naredimo iz tega dneva dan, ko pogledamo, kaj vse je uspelo in kako dobro je uspelo. Tudi to je treba videti vsaj enkrat na leto.

Pa preberite, kakšne vizije imajo nekateri avtorji tokratne kulturne priloge!

KULT_priloga_05.indd 2 25.01.13 16:35

XIV 3ŠTIRINAJST DNI

Zgodilo se je leta 2013, v letu vere. »Tiste dni je bila Gospodova beseda redka, vide­nje ni prodrlo skozi« (1Sam 3,1). Papež Be­

nedikt XVI. pa je nekega vigrednega dne zaslišal nasvet svojega zavetnika, ki si ga je sam izbral – sv. Benedikta. Zanj je bilo jasno: kadar se obrav­navajo pomembne zadeve, je treba zbrati vse čla­ne samostana. Kajti Bog marsikdaj po najmlajšem bratu razodene, kaj je bolje. Če pa stvar ni tako pomembna, zadostuje, da se opat pomeni le s sta­rejšimi. (pravilo sv. Benedikta, RB 3,12)

Nekaj tednov zatem so se dijaki Slovenske gimna­zije s svojim veroučiteljem mudili v Rimu. V sre­do dopoldne so po posebnem naključju pri avdi­enci dobili sedeže v papeževi bližini. Ko je že vse minilo, se je papež ozrl h koroškim gimnazijcem in jih povabil v posebne prostore. Najprej jim je pripovedoval o 18­letnem Avstrijcu, ki je bil izre­dno nadarjen goslač. Vse, kar potrebuje za uspeh, je imel: nadarjenost, navdušenje in vsestransko podporo. Obetala se mu je sijajna kariera. A ta se je razblinila pri prometni nesreči. Le en tre­nutek, in življenje se mu je obrnilo. Kaj naj sto­ri? Ali naj kloni in se vda usodi? Je to res božja volja, da neha igrati violino? Morda bi z velikim trudom le uspel igrati v majhnem domačem or­kestru? Sanjal pa je o drugih stvareh! Čutil je, da ni vse pogorelo. Žar notranjega ognja je tlel na­prej v njem. Preusmeril je svoj talent. Če mu ni namenjeno, da igra violino, bo postal dirigent. 35 let pozneje je zares svetovno znan. 1. januarja je dirigiral novoletni koncert dunajskih fi lharmoni­kov: Franz Welser­Möst.

Nato je papež nadaljeval, da dobro pozna polo­žaj Cerkve v Avstriji in v drugih državah. Zdi se, kot da bi bilo že vse pogorelo in da je vera že upe­peljena. Ko pa je gledal obraze mladih Koroščev, je začutil, da jih je navdajal poseben žar. Zato jih je spodbujal, da bi mu povedali, kako da je treba začeti s cerkveno obnovo. Želel je slišati njihove

predstave, saj je prva naloga papeža, da posluša. »Nihče ne more ‚imeti‘ resnice, resnica ima nas, ker je nekaj živega.«

Mladi Korošci sprva niso dojeli, kaj se dogaja. Po dolgem trenutku molka so začeli pripovedovati, da se jim Cerkev zdi zastarela. Preveč ljudi je, ki pravijo: »Vse mora ostati pri starem«. Pred sto in več leti ni bilo ne letal, ne avtomobilov, zdaj tudi papež potuje z letalom in prevažajo ga v najno­vejšem »papamobilu«. Prav je, da Cerkev uporab­lja sodobna sredstva tehnike in lepo, da je mogo­če biti s svetim očetom povezan prek socialne mreže twitter.

»Sveti oče, želimo si spremembe in žive Cerkve. Radi bi sodelovali v njej. Saj čutimo, kako po­membna je. Le zunanje oblike se nam zdijo tako okostenele. Nočemo drugega Kristusa. To, kar pojemo: ‘naš najboljši brat je Jezus’, to tudi zares verujemo. Imamo pa svoje predstave o partner­stvu in družini. Ne razumemo, zakaj mora mlad človek živeti osamljen, brez ljubljenega člove­ka, če želi postati duhovnik. Kaj naj stori ta, ki se želi poročiti in bi kljub temu rad postal duhovnik in širil Kristusovo blagovest? Ali ne bi bilo mo­goče, da bi imeli tako neporočene in poročene duhovnike? Saj je zakonska skupnost prav tako božji dar!«

Spoštljivo jih je papež poslušal in nato od­govoril: »Dragi mladi koroški Slovenci! Vi pojete: naš najboljši brat je Jezus – torej: ne

recite mi: sveti oče. Kajti vsi smo bratje in sestre, le eden je naš Gospod. Želim, da ga opevate in o njem govorite. Zdi se, da je prišel čas, da stopa­mo v novo dobo. Vidim, da žarite v svoji notranjo­sti. Tega žaru žive vere nihče ne sme ugasiti. Tre­ba je, da odstranimo pepel minulih stoletij. Veter Svetega Duha naj ga odnese in žar naj se razpla­meneti. Preusmerite svoje talente. Slovenski na­rod na Koroškem potrebuje mlade duhovnike!«

Moja vizija za leto 2020Pet slovenskih novomašnikov na Koroškem

kratki valkratki valJože Valeško

KULT_priloga_05.indd 3 25.01.13 16:35

XIV

Vizije osredki

za Koroško

»Življenje je bogastvo, ohranjaj ga,« pravi mati Tereza.

Živim v enem najlepših pre­delov sveta, na Koroškem, kjer sem doma, kjer so bili doma tudi že moji predniki. Tukaj so moje korenine. Na Koroškem, v neposredni bli­žini Tromeje, kjer se srečajo in se vpletajo slovanski, ger­manski in romanski jezik in kultura. Na to sem zelo po­nosna.Imam dodaten zaklad: od­raščala sem dvojezično in z dvema kulturama. Zakaj naj ne bi bila vesela in ponosna? Dediščina mojih prednikov mi vliva samozavest. Zidam na močnih koreninah in vem ravnati z našo zgodovino in iz nje črpati moč.Pomembno se mi zdi, da se zavedamo lastne kulture. Šele z zdravo samozavestjo lah­ko stopimo sosedu v deželi v sproščenem odnosu naproti.Zavedajmo se pomena našega jezika v prvi vrsti sami doma, v toplem družinskem gnezdu, vrtec in šole bodo dale svo­je in podpirale domačo go­vorico. Spoznajmo odgovor­nost do našega jezika, ki ni zdaj nič manjša kot kadar­koli v zgodovini; le dejanjske mož nosti za uresničevanje je­zika so neprimerljivo večje. Tudi za jezik velja, kar ve­lja za svet: prejeli smo ga od prednikov, skrbimo zanj in ga ohranimo za vnuke. Zase in za Evropo pa bomo toliko bo­gatejši in zanimivejši, kolikor

bolj svoji bomo ostali.Vsak posameznik naj prispe­va svoje dragocenosti k raz­vijanju in obstoju slovenske narodne skupnosti v naši pre­lepi Koroški: Naš jezik je naša skrb.

Uporabljajmo ga čim večkrat, v prvi vrsti pa doma.In nastopajmo skupno, če­prav imamo različna mne­nja in gledanja. Skupno skrbi­mo za obstoj, za ohranitev in nego naše domače slovenske besede in pesmi. Iščimo nove možnosti in poti, da mladi rod vzljubi slovensko pesem, slo­vensko igro, slovensko knjigo, da znova začne ceniti lastno ustvarjalnost in dobi veselje in odnos do slovenskega jezi­ka. Odprimo jim pogled na ti­sto, kar so ustvarili naši pes­niki, pisatelji, skladatelji in kar je ustvaril narod sam z narodno pesmijo in vsem, kar je shranjeno v bogati narodni kulturni zakladnici. Spoznaj­mo tudi nove potrebe časa in razvijmo sodobne oblike kul­turnega izražanja in udejstvo­vanja.

Naš jezik je vreden življenja, lepoto materinščine se splača posredovati naprej in ohra­njevati to naše neprecenljivo bogastvo.Naloga človeka je, da osreču­je druge in skrbi za to, da živi srečno drug z drugim in rav­na spoštljivo drug z drugim. Tretje tisočletje naj ne bo brez slovensko govorečih mladih ljudi. Vsak je vabljen in pozvan, da prispeva svoje in pogleda dlje ...

»Oba schen is schon – Ampak lepo je že«To je bil rezime diskusije o Koroški, ki sem jo imel z nekim Korošcem, ki živi na Dunaju. Ampak je lepa pokrajina dejansko edino pozitivno, česar se spomnimo, ko mislimo na to deželo? Koroška kot večna sramota Avstrije, se ni nič spremenilo?

Če grem danes na vas, med mladino, me tam vsi poznajo kot Slovenca. Da bi kdaj slišal kako slabo besedo, da bi se kdo pri­tožil glede dvojezičnih tabel? Nikakor ne. Moji sovrstniki me sprejmejo takšnega, kakršen sem. In jaz njih. Za to ne potre­bujem ne foruma za dialog ne neke druge funkcionarske skupinske terapije. Zado­stuje, da stopim z ljudmi v kontakt, da me spoznajo in si mislijo: »Tip je Slovenec, a kljub temu v redu«. Dobro, vem, da ni pov­sod na Koroškem tako. Vem, da v Dobr­li vasi in v Pliberku mažejo table. A v pri­merjavi s tem, kar poznam iz spominov moje babice in moje mame, so to malenko­sti. Prijave za pouk slovenščine narašča­jo in prevladuje vtis, da se je situacija za nas le izboljšala. In tu je problem: situacija se je izboljšala le v odnosu do naše manjši­ne. Splošno mišljenje na Koroškem je osta­lo isto. Ni nas več veliko, politika potre­buje nove grešne kozle: tujce, azilante, tu pa tam še kaka porcija seksizma in voilá, prebivalstvo ji daje aplavz. Sicer ima zdaj Dörfl er Slovenke in Slovence za prijatelje, zato pa azilante za kriminalce in lenuhe, seveda se Feldner in Heimatdienst zavze­mata za dober odnos do slovenske narod­ne skupnosti, istočasno pa hujskata proti islamizaciji in tujcem. Včasih tudi s po­močjo Slovencev. Isti princip, nove žrtve. Tako da je morda zaenkrat le še čudovita pokrajina edino, na kar smo lahko ponos­ni. Morda pa je tudi prav moja generacija – ne glede ali je slovenskega ali nemškega rodu – zmožna, da se spomni novega nači­na sožitja. Bomo videli. Upam, da bo prvi korak storjen že 3. marca.

a N i C a l E S J a k - r E S S M a N N M a T E J Z E N Z

4 ŠTIRINAJST DNI

KULT_priloga_05.indd 4 25.01.13 16:35

Vizije za Koroško

AMPAK!»Umetnost hoče svobodo. Če te svobode ni, se mora zače­ti ukvarjati z elementarnimi etičnimi, političnimi in druž­benimi vprašanji,« je že pred leti pointirano napisal pisa­telj Drago Jančar. Ker je politi­ka očitno odpovedala, gre proš­nja umetnicam in umetnikom, manjšini znotraj manjšine, za dobro premišljene prispevke. Torej ni svobode. Torej ne ži­vimo prosto in v sožitju. Torej ima Ibsenov junak v igri »So­vražnik ljudstva« prav, če reče: »Manjšina ima zmeraj prav!«

AMPAK!

Na Koroškem veljaš že za vizi­jonarnega revolucionarja, če tri dni ne pomivaš posode.Nepomivanje posode kot sred­stvo upora se upira vsakr­šni logično dojemljivi razlagi. Potemtakem samega deja­nja nepomivanja ne moremo ovred notiti. Na razsežnost de­janja oz. ne­dejanja in njego­vo socialno, politično, ekonom­sko in kulturno vrednost lahko sklepamo zgolj iz intencije ose­be, za katero vemo, da ga je sprožila. Tako sklepanje pa bi bilo spekulativno, saj sama na­rava dejanja in poznavanje ne­katerih značajskih potez ime­novane osebe ne zadostujeta, da bi v sprejemljivi meri lah­ko določili, ali je samemu deja­nju nepomivanja uporniška in­tencionalnost imanentna ali ne. Tako ostane vprašanje dejanja nepomivanja glede na njego­vo vizijonarno, uporniško vre­dnost sporno, predvsem pa ne­

rešeno. Grozljivo, če bo za to izvedel kak stürmarski funkci­onar, se bo že spomnil rešitve, in rešitev bo koroška: papptel­ler in plastikbestek. Zamolča­nje dejstva, da noče vsak izmed nas celo leto živeti na zeltfe­stu, pa logična posledica take rešitve.

AMPAK!

Več kot tisočglavo občinstvo je celovški župan v Mestnem gle­dališču pozdravil tudi v slo­venščini. »Dober večer, dra­gi prijatelji Slovenci«, je rekel in prav tem namenil prisrčno dobrodošlico. Nemško in slo­vensko govoreči Korošci in Korošice so prišli – ne samo 8. decembra – v Stadttheater, da bi dostojno slavili navzo­čega koroškega pisatelja Flor­jana Lipuša, ki je z literarnim branjem iz svojega ogromne­ga opusa navdušil publiko. Am­pak ...

Razlika med prvim in drugim AMPAK je, da je prvi bridka koroška realnost, brez izgledov na radikalno spremembo pičle­ga nivoja, drugi pa čista vizija. Vizija, ki bi Koroško dvignila v zgledno deželo. Seveda slavja ni bilo v Celovcu, ampak v Tr­stu, gledališče ni Stadttheater, ampak teatro Verdi, slavljenec pa ne Florjan Lipuš, ampak slo­vesnosti upravičeno deležen veliki mož mesta Trst Boris Pa­hor. Trst je postal tako vse bolj evropsko, odprto in tolerantno mesto. Dejstvo, ki ga ni mogoče spregledati.

In Celovec? Metropola evrop­skega duha? Kdaj?

N i k a S O M M E r E G G E r

ŠTIRINAJST DNI 5XIV

KULT_priloga_05.indd 5 25.01.13 16:35

XIV ŠTIRINAJST DNI6

Stanje v Koroškem deželnem mu-zeju bi lahko videli kot menetekel za odnos dežele do svoje zgodovine in kulture. Je mogoče to stanje po-praviti z denarjem ali pa je potreb-no še veliko več?

Waldner: Denar je seveda v prvi vrsti najpomembnejše. Vendar da lahko sploh ukrepamo, sta vna­prej potrebna politični konsenz in skupna opredelitev vseh politično odgovornih v naši deželi. Mora­mo razvijati jasno zavest za svojo zgodovino in svojo identiteto. Vsi nadaljnji ukrepi, ki jih moramo uresničiti za deželni muzej v pri­hodnje, da bi odvrnili nepoprav­ljivo škodo, pa ne smejo postati žogica politike ali pa postati žr­tev besednih dvobojev v volilnem boju, kakor je bilo, ko sem orga­niziral takojšnje ukrepe. Štirikrat sem moral začeti, da sem lahko sprostil denar iz svojega kulturne­ga proračuna, da smo lahko ure­sničili potrebne takojšnje ukrepe ter preprečili reduciranje osebja.

Odmevni nastop Meine Schellan-der pri podelitvi kulturne nagra-de je nakazal, da je odnos med poli-tiko in umetniki problematičen, če to povemo tako milo. Ali je mogoče rešiti ali naj rešimo to nasprotje?

Waldner: Seveda je potrebno tako stanje razrešiti. Ko sem prišel na Koroško, je bila ena izmed pr­vih stvari, ki sem jih opazil, ta, da je velik prepad med kulturnimi ustvarjalci in politiko, ki pome­ni isto kot imaginarna stena. Po­trebujemo spremembo sistema in moramo skrbeti za to, da umetni­kov in umetnic ne držimo na po­vodcu in da niso odvisni od samo­volje posameznika.

Realistično gledano pa tega na­sprotja ni mogoče razrešiti v ce­loti, kajti politika naj naprej nudi priložnosti trenja za umetnost, vendar je potrebno in je mogo­če na vsak način izboljšati okvir­ne pogoje in predvsem ravnanje s kulturnimi ustvarjalci te dežele.

S pomočjo Vaše nebirokratske in hitre odločitve za finančno podpo-

ro spominskega mesta na Ljube-lju se vsiljuje vprašanje, zakaj je na Koroškem nenadoma mogoče ne-kaj, kar po podatkih vseh vlada-jočih strank dolga leta ni bilo mo-goče?

Waldner: Ničesar drugega ni­sem naredil, kot pa uresničil sklep deželnega zbora, ki do da­nes na žalost ni bil uresničen. Spet nadaljnji vzrok, da nagovo­rim spremembo sistema. Koncep­ti in predlogi so na mizi, potrebno jih je le začeti izvajati in jih jema­ti resno.

Podobno je s slovensko Glasbe-no šolo, kjer so odgovorni v deže-li enakovredno ravnanje učencev imeli za nesramnost in predrzno zahtevo slovenske narodne skup­nosti. Ali obstaja upanje na spre-membo te drže? Waldner: Ja, zelo upam. Ljudstvo bo odločilo pot prihodnje politi­ke. Zaupam na novo razumevanje in ne samo na priznanja v različ­nih memorandumih in pogodbah. Ravno na področju slovenske­ga glasbenega šolstva je potreb­no nujno popraviti šele lani skle­njen zakon o glasbenih šolah, da lahko vzpostavimo enakovredno ravnanje.

Prihajate od zunaj. Kje v tej deže-li se zrcalita širina in kakovost so-dobne družbe?

Waldner: Družba je v primerja­vi s politiko zelo odprta. V teku razprav okoli rešitve dvojezičnih krajevnih napisov je bilo mogoče kot zunanji opazovalec zaznavati, da je bila pripravljenost prebival­stva za rešitev bistveno večja kot pa tista odgovornih politikov.Na čemer pa moramo delati, je sa­mozaupanje. Dolga leta so Koro­ško daleč čez meje spravljali na slab glas zaradi političnih razmer. Koroško prebivalstvo naj se ne čuti manjvrednejše kot pa Dunaj­čan, Zgornji Avstrijec ali Tirol­čan. Imamo neverjeten potencial, ki bi z veliko samozaupanja in iz tega izhajajočo samozavestjo našo

Sloven - ščina je del koroške kulture ...

pogovor

Pripravila p r i p r a v i l a H a N Z i T O M a Ž i Čv i N C E N C G O T T H a r D T

w o l f g a n g w a l d n e r

Deželni svetnik za visoko kulturo Wolfgang Waldner je že po nekaj ted nih dokazal: tudi na Koroškem je nemogoče mogoče. Slovenski Glas­beni šoli, ki še vedno čaka na obljub­ljeno rešitev, ki je zapisana v me­morandumu, je Waldner iz svojega referata nakazal 200.000 evrov. Tudi nekdanje koncentracijsko ta­borišče na avstrijski strani Ljubelja je bilo deležno podpore iz kulturne­ga referata. Prav tako je Wolfgang Waldner hitro pomagal Koroške­mu deželnemu muzeju, v katerega se je naselil ples in tako nehote po­stal simbol za ravnanje koroške poli­tike do kulturne dediščine v preteklih desetletjih. Njegov pristop lepo po­kaže, ure lahko gredo na Koroškem tudi drugače.

KULT_priloga_05.indd 6 25.01.13 16:35

XIV 7ŠTIRINAJST DNI XIV 7ŠTIRINAJST DNI

deželo spravil daleč naprej.

Zdaj pa konkretno: Handke pravi: Nemščina me navdušu-je, slovenščina pa me oživlja. Kako Vi vidite vlogo slovenšči-ne v deželi? Waldner: Slovenščina in de­lež slovensko govorečega pre­bivalstva na Koroškem sta del naše kulture in dvojezičnost je lahko v združeni Evropi le prednost in jo je potrebno oce­niti pozitivno. Vseeno kateri materni jezik govori kdo v tej deželi. Korošec je Korošec in ne smemo dopuščati, da razli­kujejo med pravimi in nepra­

vimi Korošci. Koroška je dežela tisočerih cerk va. Katere možnosti vidi-te, da bi Cerkev ostala aktiv-ni impulz za umetnost in kultu-ro v deželi?

Waldner: Dežela Koroška na področju občinskega oddel­ka in na kulturnem področju živi zelo dobro partnerstvo s Cerkvijo. Cerkev je neposred­na sestavina našega življenja in naše kulture in je garant za posredovanje vrednot. Dialog in skupni projekti so zame po­membni in v prihodnosti nuj­no potrebni.

Kdo je Wolfgang Waldner?

Wolfgang Waldner je koroški deželni

svetnik. Odgovoren je za visoko kulturo.

Na Dunaju je študiral pravo, opravil študij

»International Relations« ter v franco­

skem Grenoblu študiral Evropsko inte­

gracijo. Svojo poklicno kariero je začel v

80­ih letih v zunanjem ministrstvu. Bil je

osebni tajnik takratnega zunanjega mini­

stra Aloisa Mocka. Bil je direktor Avstrij­

skega kulturnega instituta v New Yorku.

To delovno težišče je Waldner nadaljeval,

ko je kot direktor prevzel »Wiener Mu­

seumsquartier«. Preden je avgusta 2012

prišel na Koroško in postal deželni svet­

nik, je bil državni sekretar v zunanjem

minstrstvu.

KULT_priloga_05.indd 7 25.01.13 16:35

XIV ŠTIRINAJST DNI8

Jozej Strutz(pesmi)

na svetlo dano

Platamonas (Pod Olimpom)Svilnata luč zapleše natipkalnicah jutra,nezavedno, igrivo, pomehkih valovihpomladi.

Kot potepuh duhasi spet nasedel pasti trenutka,milini jutranjega morja.

Na terasi ob morjuCefir in sonce pospravita kraj,mestece ob morju,kjer sva sanjala vso nočpod zvezdami ljubezniin se zaupalamorju.

Drevo ob morjuKot rahla risba,osnutek gazele, obrisštorklja ob poti.Prav odločno je zraslo, gor,ob svetilki,malenkost nad človeka, in razpenjalo prste,po katerih igra cefir.

Jutranje morjePosoda svetlobe, posteljasvilenih sanj, rožnataspalnica neba.Cefir v nezavestniigri z morjem.Ljudje na obali: za trenutekodrešeni križa.

Ob morju (Galaxidis)Plava preproga misli, hrepenenja,en sam sunek vetra pa tespodi stran kot psa, nepovabljenegana ples cefira, pogostijo tišine,napovedano nekdanjemučloveku.

Pred kavarno Apollon (Delfi)Mačka me dolgo gleda in mesprejema. Vračalsem sena kraj spoznanja.Ozke delfske hiše, rjavakavarna, na obronku, polnemoznanjevanj,v rumenem sojuresničnosti.

Zaliv v objemu hribov

(Ahileío) Tihi zaliv, nekje pred Jasonovim Volosom,tvoje srce je čakalo nanj, na vrnitevv prejšnji čas,zdaj te pa napol zavrača inte pribije na križ dvoma,a ženska z rdečimi copatami,ki jo zagledaš ob cesti,te privzdigujekot nekakšen spev,vsekakor sočen zvokživljenja, čvrsto kikirikanjedneva.

Dnevnik mornarja (Igoumenitsa)Sedem let na ladji,zdaj pa pripluješ v pristanišče.Na terasi je vse po starem,mize v soju, lepa pisava valov,cefir na bregu,sanje zaspale, železje zarjavelo,a vendar: kakšen plessončnih tipalkna obrazih.

Jozej Strutz se je rodil leta 1952 na Rudi, učitelj na Trgovski akademiji (1978­2010), živi kot avtor na Rudi in v Celovcu. Pesniški zbirki: Orglanje svetlobe (1995), Sunki morja (2000), dve kriminalki: »Kratka pomlad«(2005), »Kamuflaža na bazenu« (2011).

KULT_priloga_05.indd 8 25.01.13 16:35

XIV 9ŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI

Z leve zgoraj: Verica Sturm, Katja Sturm in Camlekovi otroci ter Andrej Sturm in Stanko Jelen leta 1942 v taborišču Eichstätt

9

Jozej Strutz Stefan Lesjak(fotografije)

Stefan Lesjak je doma v Goselni vasi. Po poklicu je učitelj. Kot fotograf se je predstavil javnosti lani oktobra v Kulturnem domu v Dobrli vasi. Razstavljal je fotogra­fije pod naslovom »Beasts«. Objavljene fotografije je poslal na razpis pretekle kulturne priloge, v katerem smo iskali najlepšo fotografijo lesa.

KULT_priloga_05.indd 9 25.01.13 16:35

XIV ŠTIRINAJST DNI10

Pripravila p r i p r a v i l a J E r N E J a J E Z E r N i k

poglejmo čez plot

Večinoma se ukvarjate z raziskova-njem 17. in 18. stoletja. Kaj Vas na tem področju še posebej zanima?Vidmar: Za to mojo raziskovalno usmeritev je kriva zaljubljenost v ba­rok. Zanima me pravzaprav celotno politično, kulturno in umetnostno dogajanje tega časa. Kot študent sem se začel ukvarjati z beneško arhitek­turo, potem pa sem zaradi zaposlitve na Inštitutu za slovensko literaturo prišel do čisto drugačnih tem, na pri­mer do preroda slovanskih narodov. Ne glede na predmet in metodo je cilj mojega dela vedno enak: rekonstruk­cija preteklosti s pomočjo neznanih ali slabo raziskanih virov.

V sklopu svojega dela ste prevzeli tudi strokovno delo v ljubljanski Semeniški knjižnici, edini v celoti ohranjeni ba-ročni knjižnici v Sloveniji. Zakaj je ta knjižnica tako edinstvena, da je kot ce-lota zaščitena kot kulturni spomenik?Vidmar: Gre za najlepši in najkva­litetnejši profani baročni prostor v Sloveniji, za harmonično celostno umetnino, ki jo sestavljajo arhitektu­ra Carla Martinuzzija, freske Giulia Quaglia, oprema Jožefa Berganta in seveda sočasna knjižna zbirka. Tudi nekatere druge dežele imajo lepe ba­ročne knjižnice, ki so pogosto večje in razkošnejše, na primer biblioteke v samostanih Melk in Strahov, v du­najskem Hofburgu itn. Toda Seme­

niška knjižnica je kljub temu poseb­na celo v evropskem okviru: za mesto s 7000 prebivalci, kolikor jih je v času ustanovitve premogla Ljubljana, je bila takšna knjižnica osupljivo velika in sodobna.

Zanimiv je podatek, da je katoliška Se-meniška knjižnica po letnici svojega nastanka (1701) tudi in predvsem prva javna znanstvena knjižnica na Sloven-skem. Povezana je z nastankom Aka-demije operozov na takratnem Kranj-skem in namenom, da bi imel vsak intelektualec v tistem času prost do-stop do znanosti ...Vidmar: Semeniška knjižnica je celo ena prvih javnih znanstvenih knjiž­nic severno od Alp. Ustanovil jo je ljubljanski škof na pobudo Akademi­je operozov, ki si je okoli leta 1700 prizadevala za kulturno preobrazbo Ljubljane po zgledu Benetk in Rima. Operozi so pripadali novi, samoza­vestni in kozmopolitski generaciji kranjskih izobražencev. Večinoma so izšli iz nižjega plemstva in meščan­stva, po končani izobrazbi na italijan­skih in nemških univerzah ter vrnitvi v Ljubljano pa so zasedli pomemb­na mesta v deželni in cerkveni upra­vi. Po zgledu milanske Ambrosiane in rimske Angelice so zasnovali knjižni­co, v katero je imel vstop vsak izobra­ženec ne glede na stan. Kako pa se je z leti spreminjala sesta-

va knjižnega gradiva? Semeniška knji-žnica naj bi imela v zlati (baročni) dobi svojega delovanja dve tretjini ne-teoloških in le tretjino teoloških knjig, potem pa se je to razmerje obrnilo v prid teologiji.Vidmar: Semeniška knjižnica je kot cerkvena knjižnica v duhu baročnega univerzalizma in humanizma težila k čim bolj popolnemu zbiranju zapisov z vseh področij človeškega znanja in ustvarjanja. Ta zlata doba se je kon­čala z razsvetljenstvom. Knjižnica ni več dohajala zahtev po najnovej­ših naravoslovnih in filozofskih de­lih, poleg tega so jo prizadeli radikal­no spremenjeni odnosi med državo in Cerkvijo. Zaradi ponavljajočih se po­skusov podržavljenja v času cesarja Jožefa II., pa tudi zaradi ustanovitve bližnje Licejske knjižnice leta 1791, se je na začetku 19. stoletja postopno preobrazila iz javne znanstvene v za­prto teološko biblioteko.

Katere redkosti danes hrani Semeni-ška knjižnica? Kako so sploh prišle v knjižnico?Vidmar: Med največjimi dragoce­nostmi so: iluminirani rokopis Bibli­je z začetka 14. stoletja, ki so jo ško­fu Hrenu darovali grofje Auerspergi, okoli trideset inkunabul ali prvoti­skov, večinoma last bibliofila škofa Petra pl. Seebacha in Hrenovega ge­neralnega vikarja Adama Sontnerja,

LUKA VIDMAR pozna dragocenosti ljubljanske Semeniške knjižnice, edine v celoti ohran-jene baročne knjižnice v Sloveniji, ki je kot celota zaščitena kot kulturni spomenik. V pogovoru boste tudi izvedeli, zakaj je ta knjižnica posebna tudi v evropskem okviru.

LUKAVIDMAR

SLOVENIJA • LJUBLJANA

Luka Vidmar se ukvarja s književnostjo, likovno umetnost­jo in kulturo baroka ter razsvetljenstva, v tem okviru pa zla­

sti s prepovedanimi knjigami, Akademijo operozov, Semeni­ško knjižnico in Zoisovim krogom. Leta 2009 je pod naslovom Trubar, Hren, Valvasor, Dolničar: O slovstvu na Kranjskem iz­dal štiri najstarejše preglede književnosti na Slovenskem, leta 2010 pa objavil knjigo Zoisova literarna republika: Vloga pis­

ma v narodnih prerodih Slovencev in Slovanov. Ureja Leksikon cerkva na Slovenskem, ki izhaja od leta 2004. Luka Vidmar je

sodelavec Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ter Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije zna­

nosti in umetnosti (ZRC SAZU).

Dalmatinova biblija je bila sveta tudi katoličanom

KULT_priloga_05.indd 10 25.01.13 16:35

11ŠTIRINAJST DNI XIV

Sem z obeh

edini, čeprav nepopolno ohranjeni iz­vod hrvaške protestantske obredne knjige iz leta 1564, edina svetovna iz­voda hrvaških protestantskih pesma­ric Grgurja Mekinića iz let 1609 in 1611, ki ju je daroval dekan Dolničar, rokopisi operozov iz njihovih študij­skih in popotnih let ter ne nazadnje zbirka več sto redkih libretov itali­janskih opernih predstav v Benet­kah, Ljubljani, Celovcu, na Dunaju in v drugih mestih iz prve polovice 18. stoletja.

Semeniška knjižnica kot katoliška ustanova je imela v lasti tudi uradno prepovedane knjige večinoma prote-stantskih piscev. So imele knjige na in-deksu različne statuse, in če, kakšne? Katere od njih so npr. smeli brati s po-sebnim dovoljenjem Kongregacije Sve-te inkvizicije in katere so bile lažje dostopne? Kdaj je katoliška Cerkev od-pravila ta indeks?Vidmar: Knjižnica je hranila več sto knjig, ki jih je prepovedoval rimski Index librorum prohibitorum. Tisti, ki jih je želel brati, je moral pridobi­ti dovoljenje bodisi od Kongregacije Svete inkvizicije bodisi od krajevne­ga škofa. To je bilo odvisno od sta­tusa knjige na indeksu, ki je bil lah­ko zelo različen. Za najbolj nevarne so veljali celotni opusi t. i. krivover­cev prvega razreda, recimo Luthra, Zwinglija, Trubarja, Rabelaisa, Ma­

chiavellija. Tem so po pomembnosti sledila v celoti prepovedana posame­zna dela, npr. Voltairjeva Filozofska pisma, nato dela s spornimi odlomki, prepovedana do prečiščenja, npr. Bo­ccacciev Dekameron, in dela, katerih raba je bila pogojno dovoljena, npr. protestantski prevodi klasičnih del in Biblije (Dalmatinova Biblija). Večina tovrstnih knjig je postala v habsbur­ški monarhiji uradno dovoljena z re­formo državne cenzure in s toleranč­nim patentom cesarja Jožefa II. leta 1781, v Cerkvi pa formalno šele leta 1966.

Hkrati pa pravite, da je bila protire-formacija na Kranjskem med bolj bla-gimi v Evropi. Da so bili lastniki pre-cejšnjega števila protestantskih knjig tudi katoliški duhovniki. Da je celo škof in vodja protireformacijske komi-sije Tomaž Hren hranil pri sebi Eraz-movo zbirko pregovorov kot spomin na svojo protestantsko vzgojo. Hren pa je bil tudi tisti, ki je dovolil uporabo Dalmatinove biblije na Kranjskem.Vidmar: Boj med protestantizmom in katolištvom je bil na Slovenskem relativno blag, saj drugače kakor v mnogih nemških in francoskih deže­lah ni zahteval smrtnih žrtev. Podi­ranje drugoverskih objektov in uni­čevanje drugoverskih knjig ni bilo v tistem času žal nič posebnega. Ti pojavi so nujno spremljali uvelja­

vitev verske politike lokalnega vla­darja tako v katoliških kakor prote­stantskih državah. Na Kranjskem so protestantske knjige uničevali zla­sti leta 1600 in 1601, ko je protirefor­macijska komisija na ukaz nadvojvo­da Ferdinanda Habsburškega izvajala rekatolizacijo njegovih dežel. Sežigi knjig so bili v večini mest predvsem eksemplarični, le v Ljubljani so sež­gali večjo količino, nekaj sto knjig. V nasprotju s splošnim prepričanjem so bile to zlasti nemške teološke knji­ge, slovenskih pa je bila približno de­setina. Prepovedane knjige so zače­li kmalu nato vključevati v cerkvene, tako škofijske kakor samostanske knjižnice.

Katera knjižna redkost v Semeniški knjižnici pa je za Vas osebno najbolj dragocena?Vidmar: Zame osebno so to potopi­si ljubljanskega plemiča Aleša Žige Dolničarja, ki se je več let izobraže­val v Italiji, nato pa leta 1708 komaj triindvajsetletni umrl v Neaplju. Do­mov k njegovemu očetu so se vrnili le ti zvezki, polni opisov in risb antič­nih, renesančnih in baročnih spome­nikov. K omenjenim rokopisom se vedno rad vračam, ker me navdušu­jejo popolnoma iste stvari kakor tega operoza.

Intervju pripravila Jerneja Jezernik

LUKAVIDMAR

SLOVENIJA • LJUBLJANA

KULT_priloga_05.indd 11 25.01.13 16:35

XIV ŠTIRINAJST DNI12

D O K U M E N T A C I J A

Drago mi je, da se tudi ob tej priložnosti zahvalim za ve­liko priznanje in čast v ime­

nu izrednega kulturnika in elitnega političnega predstavnika slovenske­ga koroškega občestva. A počaščen sem tudi zato, ker mi nagrado pode­ljuje Narodni svet koroških Sloven­cev. Seveda skupaj s Krščansko kul­turno zvezo, ki jo zelo cenim, saj je pred prvo svetovno vojno izrecno po­udarjal italijanski socialist Angelo Vi­vante, da brez Cerkve ni mogoče re­ševati narodne manjšine. A naj mi bo oproščen poudarek na obstoju Naro­dnega sveta, ker ta je višji organ eno­tnosti, je združitev teženj, brez kate­rih je vsekakor reševanje identitete zelo oteženo, še posebej, če je pov­zročitelj škod ljive neenotnosti nazor­sko­politični princip. Žal smo bili taki teoriji, bila je internacionalistična, po vojski takó ali drugače vsi podvrženi – in smo v glavnem še – ker levica od­klanja izraz narod, zadošča ji zvesto­ba jeziku in kulturi, kot da bi jezik in kultura lahko obstajala brez narodne zavesti.Poleg levice imamo danes še tako imenovano globalnost, kar je v bistvu dominacija tehnike, za katero je naša domovina svet, kar je sicer lepo slišati in tudi čutiti, a samo če ne gre za vna­prejšnjo zatajitev izvirne identitete in njenega bogatega izročila.

Domačo govorico »nucat tudi domá«.To se pravi, da nas global­nost neposredno ne ogroža, mi si lahko namreč prisvojimo še doda­tno, univerzalno identiteto, če se ne odrekamo svoji. Žal pa se to doga­ja. Predsednik Narodnega sveta Va­lentin Inzko je pred kratkim ugoto­vil, da se slovenščina uporablja domá in je tudi tukajš nji gospod škof obža­loval, da slovenščina upada, v Bene­čiji časnik Dom, ki deloma uporablja tudi narečno slovenščino, poudar­ja, da je treba domačo govorico »nu­cat tudi domá«. No, treba pa je pri­znati, da smo v resnici v nevarnosti. Ko smo bili skozi stoletja od Trubar­ja dalje obkroženi dan in noč od tuje­ga jezika, smo ga varovali v domačem krogu, ker je prevladovala zavest, na­rodna namreč, kot se ji pravi, ki pa se jo danes nalašč zamenjuje z naciona­lizmom, z izrazom, ki sta ga fašizem in nacionalizem uporabljala v odklo­

nilni interpretaciji, ker, medtem ko je narodna zavest, naravna vrednota, kr­ščansko­socialni filozof Emmanuel Mounier poudarja, da je narodni čut skrb za skupnost, zato je proti ego­izmu, proti vtikanju zunanjih sil v ži­vljenje skupnosti. Kafka trdi celó, da je narodni čut obramba pred civiliza­cijo. Če bi danes živel, bi rekel, da šči­ti pred globalizacijo. V tem smislu je tudi združena Evropa skupno življe­nje raznih entitet. Francoski predse­dnik Chirac je v govoru, ki

ga je imel predstavnikom kulture dr­žav, ki so se s Slovenijo pridružile Evropi, rekel: Zdaj so se pridružile te, kmalu se bodo še druge države, tako bomo velika družina, a kljub temu bomo jutri bolj Nemci, bolj Španci, bolj Francozi, kot smo danes. Gre to­rej za potrditev posameznih entitet, kar pravzaprav za nas ni nič nove­ga, zmeraj smo zagovarjali svojo po­sebnost, tudi glede bivanja v Evropi. Srečko Kosovel je umrl leta 1926, a že leto prej izjavlja: smo za evropskega človeka, imejmo se radi, a ohranimo vsak svoj obraz!

Upor proti liberalističnemu ego-izmu Pri tem je izredno značilno, da tudi Stéphane Hessel, – 96­letni fran­

coski kulturnik, nekdanji politični so­delavec generala De Gaulla v Resis­tanci, potem deportiranec in obsojen na smrt, ki je pred dvema letoma iz­dal brošuro –, spodbuja k mirnemu, dostojanstvenemu uporu proti seda­nji družbi, kjer namesto etike vlada li­beralistični egoizem. Ker je množica prisluhnila in pokupila skoraj dva mi­lijona brošuric, je Hessel skupaj s filo­zofom in sociologom Edgarom Mori­nom izdal nov vademekum z nasveti

o nujnih spremembah. In ob govoru o globalizaciji pravita: moramo biti za in moramo biti proti. Za v tem, kar je za vse koristno, a poleg tega, kar ve­lja za skupno Mater zemljo, je treba povrniti avtonomijo lokalnemu, de­želnemu, nacionalnemu ter povsod zaščititi posamezne kulturne poseb­nosti.

Natančno je naveden izraz nacional­na posebnost, zato imamo tudi v tem dokumentu potrditev načrta, v kate­rem smo bili in skušamo biti zvesti v naših žal številnih slovenskih skupno­stih, od poglavitne državne do koro­ške, primorske, naših na Madžarskem in na Hrvaškem pa vse do Buenos Ai­resa, Clevelanda in Avstralije.

G o v o r T i s c h l e r j e v e g a n a g r a j e n c a B o r i s a P a h o r j a

Smo za Evropo, a ohranimo vsak svoj obraz!

KULT_priloga_05.indd 12 25.01.13 16:35

XIV 13ŠTIRINAJST DNI

“gregejevi citati

Se je Bog zmotil, ko je slovenski jezik dal samo dvema milijonoma ljudem?

G r e g e j K r i š t o f

Koroške Slovenke in Sloven­ci ne živimo v kulturni pam­pi. Dobro vemo, da nič ni bolj

odporno proti krizi kot hrepenenje po kulturi. Nagon h kulturnemu de­lovanju vedno znova požene mladi­ke. Naše kulturne delavke in delavci že desetletja dokazujejo, da le kultu­ra doseže ozkosrčne trdobučneže, jih omehča in jim razširi pogled. 

Prav kultura nam daje moč in ugled, dostojanstvo, nam daje sposobnost, da brez večjih posledic prenašamo nedopustne dogodke. Kultura pripo­more k temu, da se »modra ušesa ne zmenijo za neumne besede«, kot je to zapisal Ivan Cankar.

Kar nekaj slovensko govorečih koro­ških pisateljev in pisateljic je izred­nega, svetovnega formata. Njihova besedila, proza, pesmi so prevede­ni ne samo v nemščino, pač pa tudi v druge jezike. Umetnine naših likov­nih umetnikov in umetnic visijo v ne­kaj tisoč dnevnih sobah po vsem Ko­roškem – tudi nemško govorečih sodeželanov – v galerijah in muzejih. Graška »Diagonala« je nagradila fi l­me naših ustvarjalcev in režiserk, lut­karje in odrske ustvarjalce povabi­jo po vsej Evropi. Skozi desetletja je kultura edini upravičeni odgovor za utrpelo krivico.

V Pliberku je Anita Hudl leta 1972 na napade odgovorila kulturno. Ustano­vila je »Oder '73«. Sodelovanje z mla­dimi igralci in glasbeniki je bilo zelo plodovito. Leta 1976 so v nabito pol­ni dvorani gostilne Schwarzl v Pliber­ku na predvečer preštevanja zaigra­li pop­kompozicijo z besedilom: »Poj z menoj zdaj alelujo, za vse brate, ki v strahu zdaj živijo in za vse, ki jih Slo­venci tlačijo ...« Srčno smo jim plo­skali in se nasmejali, posnetek pa ima Jožko Hudl, ki ga zainteresiranim

bralkam in bralcem »kulturne prilo­ge« rade volje pošlje po elektronski pošti (josef.hudl@schule.at). 

Mogotci in oblasti nam neprestano vbrizgavajo tesnobo in strah, kultur­ni ljudje pa se veselimo lahko vsaj to­liko, kot so se mnogi veselili že zme­raj ob smislu, spoznanju in občutku lepega.

Ivan Cankar je komedijo »Za naro­dov blagor« napisal, Marjan Štikar jo je posodobil. Nad 1500 gledalcev je komedijo v Celovcu in Pliberku že videlo. Svečana 2013 jo bodo igral­ci uprizorili še v Št. Jakobu v Rožu z nemškimi nadnaslovi. Marjan se ved­no trudi za kvaliteto, doseže pa še več in sicer, kar je pravzaprav nemo­goče: v njegovih očeh dežuje v nebo (ali navzgor).

Pa še to: kakšno veselje, v Pliberku na oder pred predstavo ni našel no­ben narodni voditelj, pa tudi po pred­stavi ne. Kako tudi. Pred nastopom in po nastopu Cankarja in Štikarja lahko samo izgubiš. Star moraš človek po­stati, da kaj takega doživiš – ne skri­vam presenečenja.

Prav ob kulturnem prazniku slo­venščino obožujem. Primo­rec in perfekcionist Saša Vuga

omenja v vsakem pogovoru, da se je gospod Bog zmotil, ko je jezik, na­menjen 250­im milijonom ljudem, dal dvema milijonoma čudno brez­brižnih, »vseenostnih«, nemarnežev. Slovenščina je krasen jezik. France Vrbinc nam to vsako nedeljo v jezi­kovnem kotičku dokazuje. Poleg tega je z njim mogoče izraziti marsikatere čutne pojave. Čeprav danes sloven­ščine ne govori vsa Evropa, vemo, da sodi med več kot šest tisoč jezikov na svetu k tistim petim odstotkom, ki so najbolj razširjeni.

gregejevi citatiG o v o r T i s c h l e r j e v e g a n a g r a j e n c a B o r i s a P a h o r j a

Brez samo-poniževanja! Zato če iz­gubljamo, je poleg slabega vpliva le­vice glede zavesti, še naša krivda, da se imamo za številčno skromne, kot da je kultura odvisna od števila pre­bivalcev neke dežele, in da se prema­lo cenimo, medtem ko spadamo med najbolj bistra, iznajdljiva vsestran­sko sposobna občestva, samo žal, naše genialne osebnosti se pojavljajo v raznih leksikonih s tujimi priimki.

Kaže, da bi morali o sebi povedati mladini brez samohvale, a tudi brez dejanskega samo­poniževanja, ki nam ga je vsilil tujec in ga, kjer more, vsiljuje z zakoni in pravili. In ne bi bilo slabo, ko bi izdali knjigo z na­vedbo vseh osebnosti, ki so sloven­skega rodu, a kot naši niso poznani. Začeli bi lahko kar z raketnim in­ženirjem Hermanom Potočnikom, predhodnikom načrta za potovanje v vesolje.

Pomen partikularnega Do tod moj prispevek k problemu zavesti. A rad bi že rečeno okrepil s podatkom, ki je pa oseben in mi ga zato oprosti­te. Lani sem spoznal omenjenega Stephana Hessla in sva se pobratila, ker sva bila v istem taborišču Dora Mittelbau, kjer so gradili pomembne V2. Takó sva bila skupaj na transpor­tu smrti od Dore do Bergen­Belsen, a je on, pogumen človek, med pot­jo ušel, medtem ko sem jaz kot bol­ničar ostal s tistimi, ki so bili še živi v štiridesetih vagonih. No, slovenska veleposlanica v Franciji, Veronika Stabej, skupaj z nekdanjim franco­skim ministrom za kulturo Jacque­som Langom sta organizirala sreča­nje naju dveh skoraj stoletnikov v Parizu 30. novembra 2012. Pomemb­no je, da je Hessel v tistem dialogu poudaril prav pomen partikularnega, ki sem ga že prej navedel: lokalnega, deželnega, nacionalnega. Minister Lang pa je dialog uvodoma pozdra­vil, povedal, da prihaja iz Maribo­ra, mesta kulture, ki ga je navdušilo, zato da nazdravlja: Vive la Slovénie. Vse zelo prisrčno. Torej, ko pa sem dobil besedo, sem se zahvalil za tisti »živela«, a da naj mi bo hkrati dovo­ljeno, da ga malo razširim na vse, ki kulturno ustvarjamo zunaj Slovenije in ki nas ni malo.

KULT_priloga_05.indd 13 25.01.13 16:35

XIV ŠTIRINAJST DNI14

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

V arhivih proučuje in ne brska

Rojen je bil leta 1950 v Ljublja­ni, kjer je končal gimnazijo, eko­nomsko fakulteto in tam tudi magistriral. Po osamosvojitvi je bil generalni direktor SDK, po­slanec državnega zbora in ljub­ljanski podžupan. Od takrat, ko je odšel iz javnih funkcij, se ukvarja s pisanjem knjig o no­vejši zgodovini Slovenije. V ta namen že šest let v slovenskem državnem arhivu proučuje par­tijske in udbovske dokumente o propadlem socialističnem re­žimu. V procesu slovenske demokrati­zacije je bil aktiven člen nastaja­joče opozicije takratnemu eno­partijskemu režimu (npr. član vodstva Odbora za varstvo člo­vekovih pravic). Doslej je napisal naslednje knji­

Igor Omerza: 88 stopnic do pekla. Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todoro-vića Knjiga 88 stopnic do pekla je zgodba o udbovski ugrabitvi srbskega poslovneža, februarja 1975, v Italiji, o pripravah jugoslovanske in slovenske taj-ne politične policije na to kriminalno dejanje, do-gajanjih po izvedeni ugrabitvi in o političnih vzro-kih ter ozadjih tega državnega zločina. Knjiga dokumentirano prikazuje, kako je bil sam držav-ni vrh vpleten v ta državni terorizem. S tem nam avtor spregovori o mafijskih metodah sloven-ske in jugoslovanske Udbe, ne more pa niti mimo udbov skih tihotapcev zlata ipd. 272 strani, trda vezava, isBn: 978-3-7086-0725-2, 26 evrov

igo

r o

Mer

za

Mohorjeva založba je iz-dala že dve knjigi avtor-ja Igorja Omerze, ki se je zapisal preučevanju pol-

KULT_priloga_05.indd 14 25.01.13 16:35

XIV 15ŠTIRINAJST DNI

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

V arhivih proučuje in ne brska... o arhivih: Večkrat se piše, da brskam po arhivih. To ne drži. Pač pa je res, da sistematično proučujem slovensko ud­bovsko, pravosodno in partijsko doku­mentacijo za obdobje od leta 1960 do leta 1990. Čeprav je večina udbovske­ga gradiva uničena, je vendarle mogo­če s tem, kar je ostalo, sestaviti dokaj dober vpogled v to mračno kraljestvo tajne politične policije. Samo moje delo v Arhivu Slovenije poteka v dnev­nem pregledovanju nekaj tisoč arhiv­skih škatel in fotografiranju zanimivej­ših vsebin.

… o zgodovini: Zgodovina je pomemb­na predvsem zato, da bi se iz nje ljud­je kaj pametnega naučili in tako ne bi ponavljali napak iz preteklosti. Mislim pa, da je v vseh obdobjih razvoja člove­ške vrste in tudi danes širše poznava­nje zgodovine pomanjkljivo, saj ljudje in države vztrajno ponavljajo mno­ge že iz preteklosti znane in tragične prak se.

… o Udbi: Udba je ponarodel naziv za tajno politično policijo propadle socia­listične Jugoslavije (in v njenem okvi­ru tudi Slovenije). Sam naziv izhaja iz srbščine, saj se je ta tajna policija od

leta 1946 do leta 1966 imenovala Upra­va državne bezbednosti (UDB), v slo­venščini pa Uprava državne varnosti (UDV). Od tod torej to skrajšano po­imenovanje, namreč Udba.

… o demokraciji v Sloveniji: Demokra­cija v Sloveniji preživlja zoprne otro­ške bolezni, saj je nastala šele leta 1990 in se še nista mogli vzpostaviti prvič boljša politična kultura in drugič učin­kovitejše demokratično upravljanje mlade slovenske države.

… o zamejstvu V času bivše in propad­le Jugoslavije je komunistična oblast precej sektašila v zamejstvu in bolj protežirala levo orientirane zamej­ce in njihove organizacije. Obenem je tudi udbovsko nadzorovala in šikani­rala posameznike in institucije v za­mejstvu, ki so bili kritični do oblasti v domovini. Tu bi omenil samo Bori­sa Pahorja, Alojza Rebulo in Mohorje­vo družbo v Celovcu. Danes menim, da se je stanje precej normaliziralo in tudi vstop Slovenije v Evropsko unijo je go­tovo izboljšal komunikacijo med mati­co in zamejstvom in tudi povečal razu­mevanje tujine do našega zamejstva.

Igor Omerza:

Od Belce do Velikovca ali Kako sem vzljubil bombo

Knjiga Od Belce do Velikovca ali Kako sem vzljubil bombo je sestavljena iz dveh delov: Tragično življenje Janeza Topliška in Koroška v plamenih. Prvi del opi-suje osebno in politično življenje ter nasilno smrt emi-granta Janeza Topliška, ki se je na začetku 60-ih let 20. stoletja namenil z orožjem zrušiti diktaturo v do-movini in vzpostaviti samostojno Slovenijo. Drugi del analizira 13 bombnih atentatov na dvojezičnem Koro-škem v obdobju 1972 – 1979. Poseben poudarek je na mednarodnem državnem terorizmu oz. na ponesre-čenem velikovškem bombnem atentatu, ki sta ga (po nalogu jugo-slovenskega režima), septembra 1979, izvedla Luka Vidmar in Marina Blaj. 360 strani, trda vezava, 2011, isBn: 978-3-7086-0622-4, 32 evrov

Igor Omerza: Bomben- attentate

Vom tragischen Le-ben eines sloweni-schen Antikommu-nisten & Eine Bombe im Völkermarkter Heimatmuseum 1979 474 strani, trda ve-zava, 2012, isBn: 978-3-7086-0648-4, 34,90 evra

ge: Ricardova teorija vredno­sti (tu podaja zgodovino klasič­ne politične ekonomije), Cestna afera (delo opisuje politično epizodo likvidacije Kavčičeve­ga liberalizma), Edvard Koc­bek, osebni dosje št. 584 (gre za prikaz režimskega preganjanja Koc beka), Od Belce do Velikov­ca ali Kako sem vzljubil bom­bo (knjiga pripoveduje zgodbi o Janezu Toplišku in velikov­ški udbovski bombi), Bomben­attentate (nemška, razširjena izdaja Od Belce do Velikov­ca) in sedaj 88 stopnic do pek­la – Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todorovića.V pripravi ima še najmanj dve novi knjigi: Gradniki Odbora za varstvo človekovih pravic in Udba­Land Slovenija.

pretekle zgodovine. Prva uspešnica, ki še vedno buri duhove, je prevedena tudi v nemščino.

Kaj pravi Igor Omerza ...

KULT_priloga_05.indd 15 25.01.13 16:36

XIV ŠTIRINAJST DNI16

jez ik

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredil Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Gabi Frank. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, frank@nedelja.at / gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec

pokaži

Matjaž Smrtnik

Matjaž Smrt­nik – obiskuje 6. B ZG in ZRG za Slovence – je zmagovalec le­tošnjega govor­niškega nateča­ja ob Tischlerjevi nagradi. Z govo­rom je nastopil tudi na podelitvi Tischlerjeve na­grade v četrtek, 24. januarja, v Tischlerjevi dvo­rani v Celovcu. Bil je deležen ve­likega aplavza. Prvi, ki mu je za govor čestital, je bil Tischler­jev nagrajenec Boris Pahor. Za vse, ki Matjaže­vega govora niso slišali, mu lahko prisluhnejo na prireditvi ob slo­venskem kultur­nem prazniku v petek, 8. febru­arja, ob 19.30, v farni dvorani v Šmihelu.

Ali je Kärnten zrel za Koroško?... // Nezaupanje in strah pred drugačnostjo sta se skozi leta dobesedno zacementirala v misel­nosti Korošcev, temu sta seveda svoje dodali dolgoletno hujskanje in populistična propagan­da raznih politikov, ki se tudi danes še pojavljajo na parketu dogajanja in v središču deželne po­litike. Toda dovolj je negativizma, dovolj obrekovanja, dovolj kazanja s prstom drug na drugega. Kaj­ti iz zgodovine smo sklesani in vsak izmed nas nosi del zgodovine v sebi. Brez te zgodovine naš narod ne bi bil to, kar je. Odkar živimo tu na tej zemlji, smo se bíli z raznimi tegobami. A nobeni sili, nobeni vojni in nobeni krivici se nismo pre­dali. In danes stojimo tu na svobodni zemlji, kot svobodni ljudje in prebivalci te dežele.

Memorandum je le prvi korak v boljši jutri. Sle­diti morajo, in o tem sem prepričan, še mno­gi drugi koraki. A to, kar se dogaja pri okrogli mizi, ta ali druga pogajanja, so le simboličnega pomena. Nikakor nočem reči, da to ni pomemb­no, vendar mislim, da je bolj bistveno to, v kate­ro smer se bo razvilo sožitje med ljudmi, kakšno bo ozračje in kakšni bodo odnosi med obema narodnima skupnostima. Ali bo raslo sodelova­nje v naših kulturnih društvih, ali bo slovenšči­na v okolju otrok spet pogosteje zazvenela, ali bo znova zrasla naša narodna zavest?

Ob tem ne smemo pozabiti bistvene točke, ki nas koroške Slovence tako izrazito označuje. In sicer: naša kultura. Naša kultura je velik, če ne največji steber naše narodne identitete. Če jo bomo naprej ohranjali in gojili, bomo obstali in s tem bo tudi naš jezik za večinski narod po­stal bolj atraktiven in prikupen. Vedno manj bo sovraštva in vedno večja bo akceptanca s strani nemško govoreče narodne skupnosti. Seveda je

pot do popolnoma poravnanih odnosov še dol­ga, a mislim, da se izplača boriti se za boljši ju­tri v tej deželi.

Prehod v novo tisočletje je zrahljal tudi med­državne odnose. Nahajamo se v času združene Evrope, kjer je Slovenec spoštovan in prepozna­ven. To je v dobro nam zamejskim Slovencem. Odkar je Slovenija postala članica Evropske unije, je njen glas lahko tudi učinkovitejši, ka­dar gre za manjšinska vprašanja. V Alpsko­ja­dranskem prostoru se je bolj in bolj razširil duh skup nega gospodarskega in kulturnega sodelo­vanja. Koroška Slovenka Maja Haderlap je pre­jela za svojo uspešnico »Engel des Vergessens/Angel pozabe« literarno nagrado Ingeborg Ba­chmann. Če pomislimo desetletje nazaj, takšen dosežek verjetno ne bi bil mogoč. Tudi prijav k pouku slovenščine v ljudskih šolah je vedno več. Vedno več je staršev, ki obžalujejo, da so izgu­bili stik do slovenščine in jim njihovi starši niso več posredovali slovenskega jezika. To izgublje­no dobrino bi v svojih otrocih v močnem upanju spet radi spoznali, vendar so zelo nemočni, kajti odvisni so od raznih ustanov in šol.

Dela v šolah nikakor nočem osporavati, am­pak te vrednote, ki jih naj bi gojili starši do jezi­ka, teh žal ne more nadomestiti. In česar sam ne sprejmeš, tega ne moreš posredovati naprej... //

Narodna pripadnost, narodna identiteta ali dru­gače rečeno: narodna zavest je nekaj povsem is­krenega. Nekaj, kar si ali nisi. Kar te zaznamu­je v tujini. Nekaj, kar ti narekuje vedeti: »Sem to, kar sem.« In če bomo to koroški Slovenci ohra­nili, potem se bo nekega dne zbudil kralj Matjaž v Peci in odrešil slovenski narod. Tega dne bo »Kärnten« resnično zrel za Koroško.

i z g o v o r a o b p o d e l i t v i t i s c h l e r j e v e n a g r a d e

KULT_priloga_05.indd 16 25.01.13 16:36