VLOGA DELOVNEGA PRAVA PRI RAZVOJU KADROVSKE …diplome.fov.uni-mb.si/dr/11941Kukec.pdf · univerza v mariboru fakulteta za organizacijske vede doktorska disertacija vloga delovnega

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE

DOKTORSKA DISERTACIJA

VLOGA DELOVNEGA PRAVA PRI RAZVOJU KADROVSKE

FUNKCIJE SKOZI PRIZMO REŠEVANJA KOLEKTIVNIH

DELOVNIH SPOROV

Vrhnika, februar 2006

mag. Bojan Kukec

mentor: prof. dr. Jože Florjančič

2

Za vsestransko pomoč, omogočanje dostopa do podatkov pri znanstveno raziskovalnem delu, še posebej pri empiričnih analizah KDS na Slovenskem, pa tudi za marsikateri koristen nasvet, pobudo in pripombo se iskreno zahvaljujem:

vodji delovnopravnega oddelka VS RS prof. dr. Janezu NOVAKU, ter sodnikom istega sodišča Miranu BLAHI, doc. dr. Alekseju CVETKU in mag. Ivanu ROBNIKU, prof. dr. Zvonetu VODOVNIKU, predsednici Višjega DSS v Ljubljani, sodnici Marti KLAMPFER; predsednici DSS v Ljubljani sodnici Andreji TOŠ - ZAJŠEK, ter sodnici istega sodišča Darinki PUČNIK, predsednicama-ku DS v Kopru, Celju in Mariboru, sodnicam –ku Marieli MARAS, mag. Idi DIMEC in Stanku OMERZUJU; prof. dr. Lojzetu UDETU, in prof. dr. Dragici WEDAM – LUKIČ in prof. dr. Polonci KONČAR s PF v Ljubljani, prof. dr. Arnetu MAVČIČU z US RS; nekdanji državni sekretarki mag. Nataši BELOPAVLOVIČ ter Ljiljani TRATNIK iz MDDSZ RS; Marjetki PENKO - NATLAČEN in Mihi POTOČNIKU iz GZS; odvetniškim kolegom Albinu PLOJU, Jožetu ILCU in doc. dr. KonraduPLAUŠTAJNERJU; (žal pokojnim:) sodnikom dr. Ivanu ŽUŽKU, Edvardu CENTRIHU, Albinu ŠIFRERJU in uredniku Dušanu SKOKU. In nadalje: Prof. dr. Mihajlu DIKI in prof. dr. Željku POTOČNJAKU iz PF v Zagrebu ter prof. dr. Seadu DEDIČU iz PF v Sarajevu; nekdanjemu predsedniku VS RH Ivici CRNIČU, prof. dr. Susan SAAB FORTNEY iz Texas - Tech Univesity ZDA; (upok.) sodniku Janezu OBREZI predesedniku Okrajnega sodišča na Vrhniki, predsedniku Okrožnega sodišča v Ljubljani Alešu ZALARJU knjižničarkam VS RS, PF v Ljubljani in PF v Mariboru (še posebej ge. Amaliji SPLINDLER); ge. Viki RAVNIHAR in odv. koncipientu Jerneju PODLIPNIKU za pomoč pri urejevanju besedil ter, čeprav na koncu, pa vendar ne nazadnje: mentorju prof. dr. Jožetu FLORJANČIČU s UM FOV v Kranju, ter prof. dr. Mitji NOVAKU s PF v Mariboru in prof. dr. Ludviku TOPLAKU s PF v Mariboru.

3

VSEBINSKO KAZALO

SEZNAM POMEMBNEJŠIH KRATIC ................................................... 13

POVZETEK V IN KLJUČNE BESEDE SLOVENSKEM JEZIKU ....... 15

POVZETEK IN KLJUČNE BESEDE V ANGLEŠKEM JEZIKU

(SUMMARY AND KEY WORDS)............................................................ 18

A. UVODNI DEL...............................................................................21

I . UVOD...................................................................................................... 21

1. OPREDELITEV PROBLEMA, MOTIVI ZA IZBIRO TEME IN NJENI CILJI

.....................................................................................................................................21

2. METODE RAZISKOVANJA ................................................................................29

2.1. Metode dela .......................................................................................................29

2.2. Izrazje - pravna terminologija ...........................................................................30

3. ŠTIRI VODILNE (HIPO)TEZE DOKTORSKE DISERTACIJE........................31

3.1. Opredelitev kolektivnega interesa in skupine ....................................................31

3.2. Predlog definicije KDS (elementi 6+3) ..............................................................31

3.3. Reševanje KDS, s poudarkom na ADR..............................................................32

3.4. Predlog postopka reševanja KDS ......................................................................32

4. PRIČAKOVANI IZVIRNI ZNANSTVENI PRISPEVEK K TEORIJI IN

PRAKSI.......................................................................................................................33

5. SODNA STATISTIKA ZA LETO 2004 – SLOVENIJA.......................................34

5.1. Gibanje zadev za leto 2004 ................................................................................36

6. O RAZVOJU KOLEKTIVNIH DELOVNIH RAZMERIJ (KDR) ......................39

6.1. Primerjalnopravno v svetu ................................................................................41

6.2. V Sloveniji - sklep..............................................................................................43

II. ZGODOVINSKI PREGLED REŠEVANJA KDS ............................... 46

1. V SVETU.................................................................................................................46

2. NA OZEMLJU SLOVENIJE.................................................................................48

3. KDS NA SLOVENSKEM PO II. SVETOVNI VOJNI.........................................51

4

III. MEDNARODNA UREDITEV KDS - POSTOPEK IN SODIŠČA... 54

1. SPLOŠNO ...............................................................................................................54

1.1. Univerzalna raven .............................................................................................58

1.1.1. Akti OZN – Organizacija združenih narodov (5)..........................................58

1.1.2. Za ADR in KDS najpomembnejše (11) konvencije in priporočila MOD (3)..61

1.1.2.1. Konvencija MOD št. 84 (ni ratificirana)................................................61

1.1.2.2. Konvencija MOD št. 87 (velja v RS) o sindikalni svobodi in varstvu

sindikalnih pravic (1948)...................................................................................61

1.1.2.3. Konvencija MOD št. 98 (velja v RS) o uporabi načel o pravicah

organiziranja in kolektivnega dogovarjanja, (1956) ...........................................62

1.1.2.4. Konvencija MOD št. 100 (velja v RS) o enakem nagrajevanju moške in

ženske delovne sile za delo enake vrednosti, (1951) ..........................................63

1.1.2.5. Konvencija MOD št. 110 (ni ratificirana)..............................................63

1.1.2.6. Konvencija št. 144 o tripartitnem posvetovanju (ni ratificirana) ............64

1.1.2.7. Konvencija MOD št. 149 (ni ratificirana)..............................................64

1.1.2.8. Konvencija MOD št. 151 (ni ratificirana) o varstvu pravice do

organiziranja in postopkih določanja delovnih razmer v javni službi (1978). .....64

1.1.2.9. Konvencija MOD 154 (ni ratificirana) o spodbujanju kolektivnega

pogajanja (1981) ...............................................................................................65

1.1.2.10. Konvencija MOD št. 160 (ni ratificirana)...........................................66

1.1.2.11. Konvencija MOD št. 181 (ni ratificirana)............................................66

1.1.2.12. Priporočilo MOD št. 91. (ni ratificirano) glede kolektivnih pogodb

(1951) ...............................................................................................................67

1.1.2.13. Priporočilo MOD št. 92 (1951) o prostovoljni pomiritvi in arbitraži ....67

1.1.2.14 Priporočilo MOD št. 130 glede pregleda delovnopravnih pritožb (1967)

..........................................................................................................................68

1.2. Regionalna raven ..............................................................................................69

1.2.1. Svet Evrope (SE)..........................................................................................69

1.2.2. Evropske skupnosti (EU) .............................................................................73

IV. PRIMERJALNOPRAVNA ANALIZA UREDITEV KDS V 4-IH

DRŽAVAH.................................................................................................. 75

1. NEMČIJA ...............................................................................................................76

2. FRANCIJA..............................................................................................................82

5

3. VELIKA BRITANIJA............................................................................................86

4. HRVAŠKA ..............................................................................................................90

5. SKLEP - SINTEZA...............................................................................................97

5. 1. Razlikovanje: pravni - interesni in IDS – KDS...............................................97

5.2. Postopek odločanja v KDS, v opazovanih državah ...........................................98

V. INSTITUCIJE IN ORGANI ZA REŠEVANJE KDS Z OZIROM NA

NIVOJE MANAGEMENTA.................................................................... 100

1. PRIMERJALNOPRAVNO ..................................................................................103

1.1. Javne službe za pomirjanje in posredovanje...................................................103

1.2. Zasebne institucije za pomirjanje in posredovanje ..........................................104

1.3. Sodni organi....................................................................................................104

1.3.1. Delovno sodišče ........................................................................................105

1.3.2. Sodišče splošne pristojnosti .......................................................................106

1.3.3. Upravno sodišče........................................................................................107

1.4. Pristojnost drugih državnih organov in organov lokalnih oblasti ..................107

1.5. KDS različnih ravni.........................................................................................109

1.5.1. Delodajalcu...............................................................................................109

1.5.2. Panožni .....................................................................................................109

1.5.3. Nacionalni.................................................................................................110

1.5.4. Transnacionalni in Evropski.....................................................................110

1.5.5. Medsindikalni spor kot kolektivni (ne delovni) spor ...................................111

2. V SLOVENIJI.......................................................................................................112

2.1. Vrhnji, operativni in izvajalski management v sodstvu ...................................112

2.2. Kadrovska funkcija (stanje) po sodni statistiki 2004 .......................................114

2.2. V organizacijah ...............................................................................................119

VI. NAČELA IN MODELI REŠEVANJA KDS S POMOČJO

KADROVSKE FUNKCIJE - PRIMERJALNOPRAVNO.................... 121

1. POVEZAVA KADROVSKE STRATEGIJE, STRATEGIJE ORGANIZACIJE

IN ZUNANJIH SISTEMOV (SODSTVA, SINDIKATOV, ZDRUŽENJ

DELODAJALCEV) PRI REŠEVANJU KDS .........................................................121

2. NAČELA REŠEVANJA KDS .............................................................................125

2.1. Načelo avtonomnosti .......................................................................................125

6

2.2. Načelo prostovoljnosti ....................................................................................126

2.3. Načelo tripartizma...........................................................................................126

2.4. Načelo nevtralnosti države .............................................................................127

3. MODELI REŠEVANJA KDS ..............................................................................128

3.1. Pravni in nepravni vidiki modela reševanja KDS............................................129

3.1.1. Pravni .......................................................................................................129

3.1.2. Nepravni ...................................................................................................129

3.2. Klasifikacija modelov reševanja KDS..............................................................130

3.2.1. Formalizirane in institucionalizirane metode in modeli .............................130

3.2.2. Neinstitucionalizirane metode in modeli ....................................................131

3.2.3. Mešani model ...........................................................................................131

3.3. Mogoči model reševanja KDS v Sloveniji ........................................................132

VII. USTAVA RS IN KDS........................................................................ 136

1. IZ KATERIH USTAVNIH NORM SE LAHKO RODI KDS?...........................136

1.1. Pravica do sodnega varstva in poštenega sojenja (fair trial) - po 23. členu.....137

1.1.1. Pravica do sodnega varstva v judikaturi US RS .........................................139

2. TRI NAJPOMEMBNEJŠE USTAVNE (KOLEKTIVNE) PRAVICE, ZA

REŠEVANJE KDS ...................................................................................................141

2.1. Pravica do soodločanja (75. čl.).......................................................................142

2.2. Pravica do sindikalne svobode (76. čl.) ...........................................................143

2.3. Pravica do stavke (77. čl.)................................................................................144

3. PRISTOJNOST US IN POSTOPEK, KO GRE ZA KDS ...................................147

3.1. Zakaj so KP »predpisi«, in je US RS pristojno za njihovo presojo ustavnosti in

zakonitosti? ............................................................................................................150

3.2. Kaj pomeni 57. člen ZDSS/94 oz. 53. čl. ZDSS/2004?...................................151

3.3. Pravna narava »splošno obveznih« kolektivnih pogodb..................................153

3.4. Ali je tretji odstavek 112. člena ZDR/90v skladu z Ustavo?.............................154

3.5. Pristojnost za presojo deliti med ustavnim in delovnimi sodišči ......................155

VIII. UREDITEV KDS V RS - MATERIALNOPRAVNI VIDIK......... 156

1. USTAVNA PODSTAT KDS................................................................................156

2. ZTPDR/89 .............................................................................................................157

3. ZDR/02 ..................................................................................................................158

7

4. ZSDU/93 ................................................................................................................159

5. ZDSS/2004.............................................................................................................161

6. SKPGD/97 .............................................................................................................163

7. KPNGD/91 ............................................................................................................163

8. ENAINTRIDESET (31) PANOŽNIH KP V SLOVENIJI...................................164

9. ZS/91......................................................................................................................164

10. ZRS/93 (ZAKON O REPREZENTATIVNOSTI SINDIKATOV)....................165

11. ZPP/99 .................................................................................................................166

12. PREDLOG NOVEGA ZKP/01 (OZ. 2006) .......................................................166

12.1. Kratki kritični prikaz vsebine.........................................................................167

12.2. Analiza – odprta vprašanja predloga ZKP.....................................................171

13. ZDSS/04...............................................................................................................173

14. SKLEP.................................................................................................................174

IX. VSEBINSKA ANALIZA 36. VELJAVNIH KP V SLOVENIJI ..... 176

1. KAJ KP DOLOČAJO (POSEBNEGA) GLEDE REŠEVANJA KDS IN METOD

ADR? (RAZLIKE - SPLOŠNO) ..............................................................................176

1.1. Terminološke razlike .......................................................................................177

1.2. Načelo in »favorem laboratoris« .....................................................................177

1.3. Opozorilna stavka............................................................................................177

1.4. Stavkovna pravila sindikata.............................................................................178

1.5. Specialno pristojnost arbitraž (ratione materiae) ............................................178

1.6. Kdaj gre po KP za KDS?..................................................................................178

1.7. Fakultativnost in obligatornost ADR v KDS ...................................................179

1.8. Stroški .............................................................................................................179

1.9. Komisije za poravnave kot oblika reševanja KDS............................................180

1.10. Učinki ter pravne posledice (sporazumne) rešitve KDS.................................180

X. EMPIRIČNE ANALIZE - KOT IZHODIŠČE ZA TEORETIČNI DEL

.................................................................................................................... 180

1. PLAČE ..................................................................................................................188

2. V SPORIH O SODELOVANJU DELAVCEV PRI UPRAVLJANJU ...............191

3. SPORIH O REPREZENTATIVNOSTI SINDIKATOV.....................................192

4. SPORI O ZAKONITOSTI STAVKE ..................................................................192

8

5. SPORI O PRISTOJNOSTI SINDIKATA V ZVEZI Z DELOVNIMI RAZMERJI

...................................................................................................................................194

B. OSREDNJI (TEORETIČNI) DEL – ZNANSTVENA RAZPRAVA.....................................................................................195

I. STALIŠČA TEORIJE O KDS.............................................................. 195

1. OPREDELITVE (DEFINICIJE) KDS................................................................195

1.1. V svetu.............................................................................................................195

2.1.1. Francoski teoretiki ....................................................................................195

2.1.2. Velika Britanija .........................................................................................198

2.1.3. Nova Zelandija ..........................................................................................198

2.1.4. Rusija ........................................................................................................198

2.1.5. Poljska ......................................................................................................198

2.1.6. Češka ........................................................................................................199

2.1.7. Hrvaška.....................................................................................................199

2.1.8. Srbija in Črna Gora ..................................................................................200

2.1.9. Nemčija .....................................................................................................201

2.1.10. Italija ......................................................................................................201

1.2. V Sloveniji ......................................................................................................202

1.2.1. Bajič..........................................................................................................203

1.2.2. Novak J. ....................................................................................................204

1.2.3. Etelka Korpič – Horvat..............................................................................205

2. DEFINICIJA KDS................................................................................................206

2.1. Šest (6) bistvenih elementov - spoznavnih znakov .........................................207

2.2. Trije (3) - rezervni (podelementi) definicije KDS ............................................209

2.2.1. Število udeležencev v sporu ......................................................................209

2.2.2. Posledice spora (npr. stavke).....................................................................209

3.2.3. Krog oseb: posamezniki, ali (formalno organizirana -sindikati - ali,

neorganizirana »skupina delavcev«) ...................................................................210

II. POJEM IN VRSTE KDS..................................................................... 211

1. POJEM..................................................................................................................211

1.1. Kolektivni interes.............................................................................................214

9

1.1.1. Primerjalnopravno ....................................................................................214

1.1.2. V Sloveniji .................................................................................................217

1.1.3. Kolektivne pravice.....................................................................................218

1.1.4. Definicija kolektivnega interesa - teorija interesov in skupine delavcev -

(problem 46. čl. ZDSS/94 oz. 47. čl. ZDSS/2004).................................................219

1.2. Subjekti - udeleženci........................................................................................224

1.2.1. Primerjalnopravno ...................................................................................224

1.2.1.1. Subjekti KDS na strani zaposlenih .....................................................224

1.2.1.2. Skupina delavcev................................................................................226

1.2.1.3. Svet delavcev......................................................................................227

1.2.1.4. Subjekti KDS na strani delodajalca ....................................................228

1.2.2. V Sloveniji .................................................................................................230

1.2.2.1. Število udeležencev v sporu...............................................................232

1.2.2.2. Posledice spora (npr. stavke)...............................................................233

1.2.2.3. Krog oseb (formalno organizirana -sindikati - ali neorganizirana

»skupina delavcev«) ........................................................................................233

1.3. Predmet spora..................................................................................................234

1.3.1. Primerjalnopravno ....................................................................................234

1.3.2. V Sloveniji .................................................................................................236

1.4. Načini in metode reševanja sporov................................................................238

1.5. Določenost v pravnih virih avtonomnega in heteronomnega prava ...............239

1.6. Postopek (predsodni, izvensodni ali sodni) ......................................................239

2. OPREDELITEV KDS NA PRAKTIČNEM PRIMERU...................................241

2.1. Ali KDS lahko sproži tudi fizična oseba kot posameznik? ..............................241

3. RAZMEJITEV MED KDS IN (MOREBITI KASNEJŠIM) IDS IN OBRATNO

...................................................................................................................................242

4. KDS TER »KREATIVNA FUNKCIJA SODIŠČA« ...........................................246

III. STAVKA - KOT NAJKONFLIKTNEJŠI KDS ............................... 249

1. STAVKA KOT SREDSTVO (NAČIN) REŠEVANJA KDS...............................249

2. STAVKA V PRIMERJALNEM PRAVU - TERMINOLOŠKO IN VRSTE......251

3. PRAVNA NARAVA PRAVICE DO STAVKE ...................................................254

4. STAVKE V ZVEZI S PRAVNIMI IN INTERESNIMI SPORI .........................259

5. INDUSTRIJSKE AKCIJE, RAZLIČNE OD STAVKE......................................260

10

5.1. Delavske straže (Picketing).............................................................................260

5.2. Odbijanje nadurnega dela (Overtime ban) .....................................................261

5.3. Bojkot (boycotting) ..........................................................................................262

5.4. Sabotaža (sabotage).........................................................................................262

5.5. Pasivni odpor (slow - down strike)...................................................................263

6. INDUSTRIJSKE AKCIJE DELODAJALCA ....................................................263

6.1. Izprtje (Lock - out) ..........................................................................................263

7. STAVKE IN MIRNO REŠEVANJE SPOROV (ADR).......................................269

8. POGODBENE OMEJITVE PRAVICE DO STAVKE ......................................273

9. PRAVICA DO STAVKE V (DRŽAVNIH) JAVNIH SLUŽBAH.......................273

10. VPLIV STAVKE NA DELOVNO RAZMERJE - POSLEDICE......................279

11. ANALIZA STAVK V SLOVENIJI 1990 –2000................................................281

12. ZAKAJ JE VAL STAVK V 90 -IH LETIH UPADEL? ....................................283

13. SKLEP.................................................................................................................285

IV. POSTOPEK V KDS ........................................................................... 285

1. AKTUALNO STANJE (STARI - NOVI ZDSS) – SPLOŠNO,

ORGANIZIRANOST IN PRISTOJNOST – POSEBNOSTI V KDS .....................285

2. ODLOČBE SODIŠČ IN SODNA PORAVNAVA ...............................................293

2.1. Sodba in sklep .................................................................................................293

2.2. Sodna poravnava v KDS..................................................................................295

3. POSTOPEK S PRAVNIMI SREDSTVI. .............................................................297

3.1. Redna pravna sredstva. ...................................................................................297

3.2. Izredna pravna sredstva ..................................................................................299

4. KATERI (PROCESNI) INSTITUTI ZPP NISO PRIMERNI (UPORABLJIVI) V

KDS? .........................................................................................................................301

V. ALTERNATIVNO - MIRNO REŠEVANJE KDS- »ADR« .............. 302

1. POJEM..................................................................................................................302

1.1. Metode mirnega reševanja KDS - primerjalnopravno:...................................303

1.1.1. Konciliacija (pomirjanje) ..........................................................................304

1.1.2. Mediacija (posredovanje) .........................................................................306

1.1.3. Arbitraža (razsojanje)................................................................................307

1.1.4. Fact finding (raziskovanje dejstev) ............................................................312

11

1.2. Oblike ADR glede KDS v Sloveniji ................................................................313

1.2.1. Arbitraža urejena v ZDR - postopek pomirjanja zakonsko neurejen .........313

1.2.1.1. Arbitraža po ZSDU.............................................................................318

1.2.2. Konciliacija - (pomirjanje) po SKPGD......................................................319

1.2.3. Mediacija - posredovanje v Sloveniji ........................................................321

1.2.3.1. Splošno...............................................................................................321

1.2.3.2. Mediacije po PZKP de lege ferenda ....................................................326

1.2.3.3. Sklep ..................................................................................................327

1.2.4. Razlage in priporočila Komisije za razlago kolektivnih pogodb .............329

1.2.5. Izvensodna poravnava v KDS ....................................................................331

1.4. Predlog mirnega – ADR reševanja KDS v praksi: primer TRIMO TREBNJE

d.d. – podjetniška KP..............................................................................................334

C. ZAKLJUČNI - SKLEPNI DEL ...............................................340

I. STALIŠČA, POBUDE, PREDLOGI (33) ............................................ 340

II. SEZNAM LITERATURE ................................................................... 347

1 .SAMOSTOJNA DELA IN KOMENTARJI:.......................................................347

2. ZBORNIKI, STROKOVNI ČLANKI IN RAZPRAVE ......................................354

3. PRAVNI VIRI......................................................................................................362

4. DOKTORSKE DISERTACIJE, MAGISTRSKA DELA, DIPLOMSKE

NALOGE ..................................................................................................................363

ŽIVLJENJEPIS (CURRICULUM VITAE)............................................ 365

SEZNAM GRAFOV (18)

Graf 1: Gibanje vseh sodnih zadev (2000-2004)................................................................35

Graf 2: Vse nove zedeve (2000-2004) .................................................................................36

Graf 3: Vse narešene zadeve (2000-2004) ..........................................................................37

Graf 4: Rešene zadeve na delovnih sodiščih ......................................................................38

Graf 5: Nerešene zadeve na delovnih sodiščih...................................................................38

12

Graf 6: Delodajalci in management v razmerjih socialnega partnerstva......................101

Graf 7: Pripad KDS na Slovenskem – po sodiščih 1. stopnje (1994-2004) .....................181

Graf 8: Pripad KDS na vseh treh stopnjah sojenja (1994-2004) ....................................182

Graf 9: KDS po uspehu na VS RS – način rešitve (1994-2004) ......................................182

Graf 10: KDS po uspehu na Višjem DSS v Ljubljani (1994-2004) .................................183

Graf 11: KDS po predmetu (vsebini) spora na Višjem DSS v Ljubljani (1994-2004)....184

Graf 12: KDS po predmetu (vsebini) spora na VS RS (1994-2004)................................185

Graf 13: Vloženi KDS po letih na VS RS (1994-2004) ....................................................186

Graf 14: Vloženi KDS po letih na Višjem DSS v Ljubljani (1994-2004) ........................187

Graf 15: Število mediatorjev po Okrožnih sodiščih v RS (leto 2005) .............................324

Graf 16: Struktura mediatorjev po zaposlitvi – Okrožno sodišče v Ljubljani (2005) ...324

Graf 17: Struktura mediatorjev na Okrožnem sodišču v Ljubljani po spolu – sodniki in

odvetniki (2005) ................................................................................................................325

Graf 18: Kvalitativna analiza – zadovoljstvo strank z mediacijo na Okrožnem sodišču v

Ljubljani ...........................................................................................................................325

SEZNAM TABEL (6)

Tabela 1: Vse nove sodne zadeve (2000-2004) ...................................................................35

Tabela 2: Sodniki - kadrovska funkcija...........................................................................115

Tabela 3: Struktura sodnikov po spolu ...........................................................................116

Tabela 4: Struktura sodnikov po posameznih DS...........................................................116

Tabela 5: Številčno stanje sodnikov in sodnega osebja na posameznih sodiščih na dan

31.12.2004 – kadrovska struktura....................................................................................118

Tabela 6: Model kadrovske strategije organizacije in zunanjih sistemov – poudarek na

sodstvu in ADR reševanju KDS .......................................................................................124

13

SEZNAM POMEMBNEJŠIH KRATIC

ADR Alternative dispute resolution

ArbGG Arbeitsgerichtgesetz

ARS Alternativno reševanje sporov

DSS Delovno in socialno sodišče

EGS Evropska gospodarska skupnost

EKČP Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin

ESČP Evrospko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu

EU Evropska Unija

GIZ Gospodarsko interesno združenje

GZS Gospodarska zbornica Slovenije

IDS Individualni delovni spori

ILO International labor organization

KDS Kolektivni delovni spori

KP Kolektivna pogodba

KPNGD Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti

MDDSZ Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve

MOD Mednarodna organizacija dela

OZ Obligacijski zakonik

OZS Odvetniška zbornica Slovenije

PZ Pogodba o zaposlitvi

P ZKP Predlog Zakona o kolektivnih pogodbah

SKPGD Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti

SPZ Stvarnopravni zakonik

SZD Sodišče združenega dela

URS Ustava RS

US RS Ustavno sodišče RS

ZASP Zakon o avtorski in sorodnih pravicah

ZDDO Zakon o delavcih v državnih organih

ZDR Zakon o delovnih razmerjih

ZDSS Zakon o delovnih in socialnih sodiščih

14

ZEPD Zakon o evidencah na področju dela

ZGD Zakon o gospodarskih družbah

ZGJS Zakon o gospodarskih javnih službah

ZIL-1 Zakon o industrijski lastnini

ZJSRS Zakon o jamstvenem in preživninskem skladu RS

ZKNS Zakon o kriterijih in načinu sofinanciranja uresničevanja pravic

presežkov delavcev

ZLPP Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij

ZM Zakon o menici

ZNVP Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih

ZOR Zakon o obligacijskih razmerjih

ZPDT Zakon o petdnevnem delovnem tednu v SR Sloveniji

ZPOmK Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence

ZPOMZO Zakon o predpisani obrestni meri, zamudnih obrestih in temeljni

obrestni meri

ZPP Zakon o pravdnem postopku

ZPPSL Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji

ZRSin Zakon o reprezentativnosti sindikatov

ZS Zakon o sodiščih

ZSDU Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju

ZSReg Zakon o sodnem registru

ZSt Zakon o stavki

ZTPDR Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja

ZTVP Zakon o trgu vrednostnih papirjev

ZUZIO Zakon o usposabljanju in zaposlovnaju invalidnih oseb

ZVZD Zakon o varnosti in zdravju pri delu

ZZad Zakon o zadrugah

ZZD Zakon o združenem delu

ZZK-1 Zakon o zemljiški knjigi

ZZT Zakon o zaposlovanju tujcev

ZZZPB Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposlenosti

15

POVZETEK V IN KLJUČNE BESEDE SLOVENSKEM JEZIKU

Doktorska disertacija obsega 366 strani, 664 opomb, 6 tabel in 18 grafov ter sinopsis -

povzetek v slovenskem in angleškem jeziku. Sestavljena je iz 3. vsebinskih celot, to je:

uvodnega dela, osrednjega (teoretičnega) dela – znanstvene razprave in zaključnega –

sklepnega dela. V delu je navedenih 255 enot uporabljene literature.

Doktorska disertacija posveča začetna poglavja (Uvodni del) opredelitvi problema, motivom

za izbiro teme, metodam raziskovanja ter ciljem disertacije.

Ponudi 4 vodilne (hipo)teze, ki so:

(1) Samo jasna opredelitev kolektivnega interesa in skupine: (npr. delavcev po ZDSS-1),

lahko razreši številne zagate in dileme slovenske (tudi sodne in organizacijske) prakse, da si

bo lahko odgovorila na vprašanje: kdaj gre v slovenski pravni in kadrovsko-organizacijski

ureditvi za kolektivni delovni spor (KDS)?

(2) Predlog definicije KDS (elementi 6+3): Naloga daje, po analitični obdelavi ter kritični

analizi, odgovor (mogočo definicijo KDS), na vprašanje: Ali so vsi elementi (6+3) oziroma

spoznavni znaki za jasno opredelitev KDS potrebni, uporabljivi ter možni za jasno opredelitev

KDS?

Glavni (vodilni) spoznavni znaki – elementi so:

• Kolektivni interes,

• Subjekti - udeleženci (posameznik le izjemoma)

• Predmet spora

• Načini in metode reševanja sporov

• Določenost v pravnih virih avtonomnega in heteronomnega prava

• Postopek (predsodni, izvensodni ali sodni)

ter kot »pomožni«, 3-je spoznavni elementi:

• krog subjektov – udeležencev (izjemoma posameznik)

• posledice spora ter

16

• število udeležencev.

(3) Reševanje KDS, s poudarkom na alternativnem reševanju sporov (ADR): Ključna pot

do razvoja kadrovske funkcije s pomočjo hitrejšega in učinkovitejšega reševanja kolektivnih

konfliktov (KDS), in varstva človekovih pravic nasploh, je v obsežnejši uvedbi reševanja

(predvsem interesnih) KDS v predsodnem postopku, z alternativnim - mirnim reševanjem

KDS (oblike ADR: konciliacija, mediacija, arbitraža, poravnava.... ), pri čemer je pomembno,

da je moč, z uporabo mirnih načinov reševanja sporov (ADR), preprečiti potrebo po sodni

intervenciji.

(4) Predlog postopka reševanja KDS: Sodni postopek v KDS bi bilo (de lege ferenda)

potrebno urediti s posebnim (specialnim) »Zakonom o postopku reševanja KDS«:; če že ne

celotni postopek reševanja vseh delovnih sporov urediti samostojno (»Delovnopravni

postopkovnik«); saj subsidiarna uporaba ZPP ni najbolj primerna, glede na številne

specifičnosti postopka pred specialnimi - delovnimi in socialnimi sodišči (DSS) ter v

organizacijah pri uresničevanju kadrovske funkcije.

Disertacija nato prikaže pričakovani izvirni znanstveni prispevek k teoriji in praksi, nato pa,

po poti analize k sintezi, svoje ugotovitve utemelji. Obravnavana tema je interdisciplinarna,

zato širše definirano kadrovsko funkcijo (kot procesno – sistemski model, katerega eden

izmed strukturnih delov se nanaša tudi na skrb za socialno varnost in delovna razmerja),

postavi v vsebinski okvir predpostavke teoretično utemeljenega ter praktično uporabnega

organizacijskega modela obvladovanja (kolektivnih) nesporazumov in razreševanja

kolektivnih delovnih sporov, med vrhnjim (top) srednjim (operativnim) ter izvajalskim

managementom. Prav v tem je pomembna vloga delovnega prava pri razvoju kadrovske

funkcije skozi prizmo reševanja kolektivnih delovnih sporov. Nato poda zgodovinski pregled

reševanja kolektivnih delovnih sporov, njihovo mednarodno ureditev, primerjalnopravno

analizo v štirih državah (Nemčija, Francija, Velika Britanija, Hrvaška), institucije in organe za

reševanje kolektivnih delovnih sporov glede na nivoje managementa, načela in modele

reševanja kolektivnih delovnih sporov (primerjalnopravno). Obdela materialnopravni vidik

ureditve kolektivnih delovnih sporov v RS, od Ustave preko zakonov do ureditve v trenutno

veljavnih (36) kolektivnih pogodbah vseh ravni, ki jih vsebinsko analizira. Hkrati poda

17

empirično analizo kolektivnih delovnih sporov zadnjih 10. let, kot izhodišče za teoretični del

disertacije.

V osrednjem (teoretičnem) delu – znanstveni razpravi, avtor najprej poda stališča teorije,

opredeli pojem in vrste kolektivnih delovnih sporov, postopek za njihovo razrešitev ter stavko

kot najkonfliktnejši kolektivni delovni spor.

V zadnjem poglavju te vsebinske celote prikaže najmodernejšo obliko razreševanja konfliktov

v delovnih okoljih, ki je še posebej pomembna za vse tiste, ki uresničujejo kadrovsko

funkcijo, s pomočjo alternativnega (mirnega) reševanja sporov, pri čemer ponudi tudi na

primeru Trimo Trebnje d.d. – kako naj bi v podjetniški kolektivni pogodbi, tovrstne probleme

razrešili, de lege ferenda.

V zaključnem – sklepnem delu najprej poda 33 stališč, pobud in predlogov, nato pa seznam

uporabljene (ter deloma priporočene) literature ter virov.

KLJUČNE BESEDE: • Kolektivni delovni spori (KDS) • Individualni delovni spori (IDS) • Mediacija (posredovanje) • Konciliacija (pomirjanje) • Arbitraža (razsodništvo) • Alternativno (mirno) reševanje sporov (ADR) • Management • Kadrovska funkcija • Delovno pravo • Sodstvo

18

POVZETEK IN KLJUČNE BESEDE V ANGLEŠKEM JEZIKU

(SUMMARY AND KEY WORDS)

»THE ROLE OF THE LABOR LAW IN THE DEVELOPMENT OF CADRE

FUNCTION THROUGH THE PRISM OF COLLECTIVE LABOR DISPUTES«

Characteristics of this doctoral dissertation are: 366 pages, 664 footnotes, 6 tables and 18

graphs. In the end it also includes summary in Slovene and English language. It is structured

from 3 chapters: Introduction, Main (Theoretical) part and Conclusion. The number of

references is 255.

The first chapters of the Doctoral dissertation (Introduction) determinate the problem,

motives for selection of the theme, research methods and goals that the author wants to

achieve with this work.

Four (4) leading (hypo)thesis are:

(1) Only clear definition of a collective interest and definition of a group (for example:

workers, according to Zakon o delovnih in socialnih sodiščih: Slovenian Code of Labor

disputes), can resolve numerous dilemmas of Slovenian (judicial and organizational) practice,

on a question: how can we, in Slovenian law and organizational regulation, differentiate

collective labor disputes (CLD), from other disputes?

(2) The author gives an answer to the question, how do we identify the collective labor

dispute, and the theoretically defines six main and three sub elements of these disputes. The

main elements are:

• Collective interest,

• Parties (participants) of the dispute (an individual, can only occasionally be a party

of these disputes),

• The subject matter of the dispute,

• Ways and methods of disputes resolution,

• How the autonomous and heteronymous legal documents define these disputes,

• Procedure (judicial and non-judicial),

19

The sub elements are:

• Circle of participants (an individual only exceptionally),

• Consequences of the dispute,

• Number of participants.

(3) The key way to the development of the cadre function, with the help of faster and more

effective collective dispute resolution and the protection of the human rights in general, is to

introduce the pre-judiciary resolution of collective (mainly interest) disputes. The author

suggests three methods of alternative (peaceful) dispute resolution: conciliation, mediation

and arbitration, to prevent the need of judicial intervention.

(4) In authors opinion there is a need for (de lege ferenda) special Law on collective labor

disputes resolution procedure. At least what the legislator would have to do in future is to pass

a Law on the procedure in labor disputes. The subsidiary use of the Slovenian Civil procedure

code (Zakon o pravdnem postopku) is unsuitable, because of numerous specificities of the

procedure before Labor and social courts and in companies, which exercise cadre function.

Later in the introductory part of the dissertation, the author explains the scientific contribution

to the theory and practice that is expected of him in this kind of work. He arguments his

findings with an analysis-synthesis method.

The theme of this dissertation is inter-disciplinary. The cadre function is widely defined as a

procedural – systematic model, of which, at least one structural part cares for social security

and labor relations. The cadre function sets in material frames presumptions of theoretically

founded and practically useful organizational model for commandment of (collective)

misunderstandings and collective dispute resolutions, between top, operational and

executional management. This is the essential role of the labor law in the development of

cadre function through the prism of collective labor dispute resolution.

Collective dispute resolution’s historical review is also included. As well as regulation on an

international level and comparison analysis of four countries: Germany, France, Great Britain

and Croatia. Later on the institutions and agencies (bodies) for collective dispute resolution

are presented in a way that differentiates management levels and principles as well as models

for collective labor dispute resolution (by a comparative method). Substantive law in

Republic of Slovenia (Constitution, Acts on labor issues and 36 collective agreements on all

20

levels) is presented and analyzed. Later on an empirical analysis of the collective labor

disputes, which have been performed in the last 10 years in Slovenia, is made.

In the main (Theoretical) chapter, which is a scientific discussion, next issues are discussed:

• View of the theory on collective labor disputes.

• Concept and sorts of the collective labor disputes.

• Procedure for the resolution of collective labor disputes.

• Relevant issues on strike (the most conflictive labor dispute).

In the last part of this chapter the author shows the most modern way of labor conflict

resolution, which is especially relevant for all who exercise cadre function, with the help of

alternative (peaceful) dispute resolution (for example: mediation, conciliation, arbitration

etc.). A practical example is also given. In concrete the author presents the content of articles

that can be written in company’s collective agreement, with the help of which, collective

disputes can be resolved peacefully.

In the last chapter (the Conclusion) the author presents 33 viewpoints, initiatives and

suggestions on discussed issues. After that a list of 255 units of references is written.

KEYWORDS: • Collective labor disputes • Individual labor disputes • Mediation • Conciliation • Arbitration • Alternative dispute resolution • Management • Cadre function • Labor law • Judicature

21

A. UVODNI DEL

I . UVOD

1. OPREDELITEV PROBLEMA, MOTIVI ZA IZBIRO TEME IN NJENI CILJI

Disertacija se ukvarja s problematiko in vlogo kolektivnega delovnega prava pri razvoju

kadrovske funkcije, skozi prizmo reševanja kolektivnih delovnih sporov (v nadaljevanju:

KDS). Prizadeva si podati organizacijski model obvladovanja (kolektivnih) nesporazumov

med vrhnjim (top), srednjim (operativnim) ter izvajalskim managementom.

Obravnavana tematika KDS je pri nas nedvomno aktualna, čeprav še ni ustrezno

sistematično in natančno obdelana. Njena aktualnost je ispričana tako z vidika strokovnih,

kot tudi praktičnih dilem. Nastajajoča teorija in praksa je nujno refleksija različnih

(kolektivnih) interesov. Zanje je značilno pomanjkanje ustreznih teoretičnih podlag, kar

deloma lahko odpravi predstavljena disertacija.

Predmet delovnih sporov so pravice, obveznosti, pravna razmerja in interesi, ki temeljijo na

tako imenovanem odvisnem delu. Ker je reševanje delovnih sporov neposredno povezano z

delom, ki je temeljna človekova dejavnost pa tudi dobrina, je njihov pomen v vsaki državi

večinoma večji, kot je pomen drugih sporov, kot navajajo novejši pravni teoretiki.1 Pomen teh

sporov se poveča, če je na primer brezposelnost visoka, če trg dela in kapitala ne deluje v

skladu s predpisi ali slabo delujeta, če stranke delovnih razmerij (predvsem delodajalci)

pravic in obveznosti iz teh razmerij ne izvršujejo v skladu z zakonom in kolektivnimi

pogodbami, če je nizka raven sporazumnega reševanja sporov (pomiritveni postopek –

postopek alternativnega reševanja sporov: v nadaljevanju ADR), če je nizka pravna kultura in

podobno.

Medčloveški odnosi so najpomembnejši za klimo v delovnem okolju. Zato so kadrovski

procesi (kot jih navajata npr. dr. Florjančič J. ter dr. Kavran D.),2 dinamične celote, ki

določajo tudi vsebino dela pri analizi in razvoju socialnega sistema organizacije. Nekateri

1 NOVAK J. (2004): str. 7 2 FLORJANČIČ J., KAVRAN D. (1992) »Kadrovska funkcija – management«, Moderna Organizacija, Kranj.

22

procesi ne spadajo neposredno v delovno področje in pristojnost kadrovske funkcije, kljub

temu pa odločilno vplivajo na zavzetost ljudi pri uresničevanju ciljev organizacije. Takšen

proces je npr. vodenje, tako delovnega procesa, kakor tudi procesa usklajevanja ter

(preventivnega) preprečevanja nesporazumov, katerih emanentni in eni najbolj kriznih izrazov

so KDS. Po vzoru ZDA se v zadnjih 20-ih letih v Sloveniji uveljavlja t.i. coaching, ki lahko

pomembno prispeva k preprečevanju ter razreševanju KDS.

Pomembna je širša definirana kadrovska funkcija kot procesno – sistemski model. Načelno

ima kadrovski sistem celo vrsto delov, oz. podsistemov, kadrovski proces pa je celota niza

med seboj odvisnih sub procesov. Teorija3 poudarja, da ob uporabi sistemske terminologije

lahko definiramo kadrovsko funkcijo kot planiranje, usmerjanje, usklajevanje, kontrolo in

razvoj mreže kadrovskih procesov v celi organizaciji, ki se med 12-imi pomembnimi

strukturnimi deli nanašajo tudi npr. na »skrb za socialno varnost in delovna razmerja«.

Zato je neke vrste predpostavka postaviti teoretično utemeljen ter praktično uporaben

organizacijski model obvladovanja (kolektivnih) nesporazumov in razreševanja sporov

(KDS) med vrhnjim (top), operativnim ter izvajalskim managementom (delavci).

Pomemben segment in prispevek pri izvajanju tovrstnih kadrovskih funkcij ima tudi država

(Vlada s pristojnim ministrstvom), ter ostali socialni partnerji (npr. trenutno v Sloveniji 28

reprezentativnih sindikatov na vseh ravneh njihove organiziranosti). Pri razvoju kadrovske

funkcije je še posebej pomembno, kako se organizirajo delovne naloge in delitev dela

podrejenih, ter natančno predstavi dolžnosti in nazorno prikaže opredelitev ključnih delovnih

področij. To seveda vključuje tudi potrebo po količinsko opredeljenih merilih in kriterijih

(vrednostnih), ki veljajo za delavca in njihovega nadrejenega, torej za vse oblike

managementa. Zato se ta disertacija ukvarja predvsem z mrežo medčloveških odnosov, ki se

pojavljajo v skupinah, pri čemer je odločilen kolektivni interes, ki ga je vedno treba imeti

pred očmi, tudi takrat, ko se preprečuje, s katero od oblik alternativnega reševanja

nesporazumov sporov (alternative dispute resolution: ADR), kot so: konciliacija (pomirjanje),

mediacija (posredovanje), arbitraža, fact finding (raziskovanje dejstev), (izven)sodna

poravnava v KDS, pri čemer je kadrovska funkcija pomemben sestavni del tovrstnih

postopkov reševanja KDS tudi po tem, ko (praviloma) najbolj konfliktne situacije v

organizacijah že nastanejo, predvsem pa, preden do tega pride.

3 FLORJANČIČ J. (2001): ibidem, str. 56 in 57 npr.

23

Bistveni problem je v dejstvu, da v Sloveniji še vedno nimamo jasno opredeljenih kriterijev

ter pogojev in načinov razreševanja KDS, pri čemer naj bi bil prispevek te doktorske

disertacije k razvoju znanosti v poglobljenem teoretičnem pristopu, ravni argumentacije

stališč, ki prevzema celotno delo, pa hkrati zagotavlja njegovo uporabnost v praksi.

Opredeljeni problemi so zagotovo dragoceni tudi bodočemu zakonodajalcu, saj ob analizi

temeljnih znanstvenih izhodišč povezujem temo z obravnavo zgodovinske razvojnosti,

primerjalnopravnih rešitev, mednarodno pravnih ureditev, ter (kot odvetnik in nekdanji sodnik

ter današnji mediator in arbiter) predvsem praktičnih primerjalnih izušenj. Po poti analize k

sintezi disertacija ustrezno uvršča KDS v bodoči pravni sistem RS (de lege ferenda), hkrati pa

tudi prikaže problem de lege lata.

V zadnjih letih opažamo neskladje med materialnim in formalnim pravom. Le-ta se kaže v

zaostajanju formalnega prava, predvsem glede (pred ter izven)sodnega varstva pravic. V

disertaciji ločim tri nivoje sodnega varstva pravic v KDS. Pod pojmom »izvensodno« je

najprej mišljeno vsako varstvo pravic, ki ne teče pred sodiščem (tako predsodne oblike ADR,

kot tudi primer posebnosti reševanja KDS celo med tekom postopka odločanja o rednih in

izrednih pravnih sredstvih). Pojem »predsodnega« varstva pravic je torej ožji, ter pomeni

vse oblike ADR preden pride do sprožitve spora pred delovnimi sodišči- v nadaljevanju: DS,

pojem »izvensodnega« varstva pravic, pa je širši, ker obsega vso pred in posodno varstvo

pravic v smislu, da je to varstvo tisto, ki ga sodišče prve stopnje ne opravlja v teku sodnega

postopka. Oba pojma sta si torej v nasprotju genus - species.

Od tod tudi številne, že več let v javnosti odprte, dileme o učinkovitosti varstva pravic ljudi.

Posebej izrazita so ta zaostajanja na področju kolektivnega delovnega prava oz. kolektivnih

delovnih razmerij, zato je tudi težiščna vsebinska orientacija disertacije usmerjena v reševanje

KDS, pri čemer si prizadeva problematiko povezati z razvojem kadrovske funkcije, saj se

ugotovi, da obstoji korelacija med obema področjema. Na elemente kolektivnih sporov

naletimo tudi na področju avtorskega, potrošniškega, konkurenčnega in ekološkega prava.

Opisani problemi so bili motiv za izbor predložene teme, zlasti še zato, ker v Sloveniji (še

zlasti s področja KDS) še nimamo zaokrožene analize, niti ne v celoti sprejete

pozitivnopravne zakonodaje, čeprav je bil sredi januarja 2004 sprejet temeljni organizacijski,

pristojnostni ter procesni Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1).

24

Še vedno pa nimamo sprejetega drugega pozitivnopravnega temeljnega (materialnega)

predpisa, to je bodočega Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKP); niti ne področnih zakonov,

ki bi urejali KDS (kot npr. Zakon o stavki, etc.).

Temeljni raziskovalni problem in ugotovitev doktorske naloge je v spoznanju, da tako

neurejeno področje KDS, povzroča težave pri izvajanju kadrovske funkcije vsem trem

ravnem managementa že v organizacijah, pa vse do sodne prakse, predvsem pa vsakomur

izmed ljudi v Sloveniji4 (tako delavcem, kot delodajalcem, pa tudi socialnim partnerjem

vključno z Vlado in sindikati), kadar naletijo na problem razreševanja tovrstnih

nesporazumov, konfliktov oz. sporov.

Zato sem v tej disertaciji opravil empirične5 analize sodnih zadev in prikazov podatkov ter

sodne statistike (priloge), iz katerih je moč sklepati, kakšna je evolucija KDS v Sloveniji v

zadnjih 10-ih letih, to je po sprejetju ZDSS/04, ki je v bistvu pomenil formalno (ponovno)

uvedbo KDS6 po II. svetovni vojni. Na drugi strani pa sta se še pred priglasitvijo in

odobritvijo predlagane teme doktorske disertacije pojavili dve (kolektivni) znanstveno -

raziskovalni7 deli ter učbenik8 za podiplomski študij na Pravni fakulteti v Ljubljani, ki s

strani doktrine, že dajejo določene analize, ugotovitve ter pobude in predloge za bodočo

ureditev obravnavanih pravnih področij, tako KDS kot, alternativnega reševanja in

preprečevanja sporov (ADR).

4 Evidenca reprezentativnih sindikatov je dostopna na spletnih straneh: http://www.gov.si.mddsz/delo/sindikati.htm 5 Delo je bilo zamudno, saj sem moral preštudirati zadeve, ki so jih sodišča obravnavala kot KDS (329 sodnih spisov) na vseh sodiščih v Sloveniji, kadar so le-ta (zelo neenotno) spore uvrščala in obravnavala, kot KDS. V letu 2003 pa še (dodatno) 22 zadev (delovno-socialnega oddelka VS RS). Strokovni posveti so bili opravljeni tudi s številnimi praktiki: Od kolegov - tistih na MDDSZ, GZS, PF do razpravljajočih sodnikov na vseh stopnjah, ki jih - ne zaradi nespoštovanja - temveč zgolj v izogib preobširnosti, ne navajam (razen uvodoma v nekakšnem »letter of thanks«) posebej. Analiziral sem (po številu zadev): 10 sodb US RS, 20 sodb VS RS, 77 sodb Višjega DSS, 182 sodb DSS v Ljubljani, 40 spisov drugih DS v RS; ko je šlo za KDS (16 Koper, 15 Maribor, 9 Celje). 6 tako VODOVNIK Z. (2001): npr. ugotavlja: »V pravni literaturi tematika vsebinskih materialno pravnih vprašanj KDS doslej (očitno v Sloveniji /B.K./) še ni bila sistematično obravnavana, več pa je del, ki se ukvarjajo s formalno pravnimi vidiki KDS. O tej problematiki med pomembnejša dela sodi zlasti delo mag. B. KUKCA: Plačilo za delo, kot kolektivni delovni spor, Podjetje in delo, 1998, št. 6-7 s. 1157 ter dr. J. NOVAK: Postopek v kolektivnih delovnih sporih, Inštitut za delo, Ljubljana (1999)«, Ibidem, s. 6. 7 KONČAR P. et al. (1999): Perspektive alternativnega reševanja civilno pravnih in delovnih sporov, kot način razbremenjevanja sodišč v RS (V5-0193-98), CRP: Strategija razvoja pravnega sistema RS do leta 2010, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta KONČAR P. et al. (2000): Primerjalno - pravna analiza postopkov posredovanja (mediacije), pomiritve (konciliacije) zgodnje nevtralne obravnave (ENE), kot oblika alternativnega reševanja sporov (V5-0270-99), CRP : Razvoj pravnega sistema RS do leta 2010, Univerze v Ljubljani, Pravna fakulteta.

25

Na drugi strani je treba že v uvodu napisati, da sta se po priglasitvi in odobritvi teme

disertacije pojavili še dve upoštevanja vredni strokovni deli s področja KDS vrhovnih

sodnikov Blahe in dr. Novak J., ki ju je: prvega zaradi natančne (vsebinske) analize KDS

pred VS RS, drugega pa zaradi odlične knjige, ki je prvenec s področja reševanja delovnih

sporov po osamosvojitvi Slovenije, nujno omeniti že v začetku tega dela.9

Namen naloge je (tudi) proučiti sodno prakso slovenskih DSS, Vrhovnega in Ustavnega

sodišča, ter ESČP v KDS, ter na podlagi lastnih spoznanj, sodne prakse ter delovnopravne,

organizacijsko-kadrovske in civilno-procesne teorije sistematično opredeliti vsebino KDS,

poizkusiti ponuditi definicije, ter podati stališča do posameznih procesnih jamstev v postopku,

nato pa stališča sodne prakse navedenih sodišč primerjati s pozitivno pravno ureditvijo ter

ponuditi možne rešitve za razvoj kadrovske funkcije in bodoče ravnanje vseh ostalih

subjektov (tudi sodišč), ki odločajo v KDS, vključno z Ustavnim sodiščem; pa tudi nakazati

rešitve za potrebne spremembe v zakonodaji, de lege ferenda.

Predpostavke in omejitve so pri pričujočem delu redna spoznanja.

Tema doktorske disertacije je široka, posega na različna pravna in kadrovsko-organizacijska

področja,zato jo je nujno omejiti. Pri njenem obravnavanju je treba ostati v okviru

(materialnega) kolektivnega delovnega prava, teoriji kadrovske funkcije managementa ter v

zadnjem delu, v okviru delovnoprocesnega in (delno) civilnega procesnega prava.

Gre torej za interdisciplinarni pristop.

Poudarek disertacije je na materialnopravni ureditvi KDS, kot nujni predpostavki za

ugotovitev vloge delovnega prava pri razvoju kadrovske funkcije in je prikaz postopka v

KDS (po ZDSS de lege lata in de lege ferenda), samo informativnega pomena. V času več-

letnega znanstveno-raziskovalnega dela se je namreč izkazalo, da prvotna zasnova, kjer naj bi

materialni in procesni vidik predstavljala nekako ekvivalent, nikakor ne ustreza, saj bi bila

8 NOVAK J. (1999): Postopek v kolektivnih delovnih sporih, prispevek za podiplomski študij na Pravni fakulteti v Ljubljani, Inštitut za delo pri PF v Ljubljani, 42 strani 9 BLAHA M. (2004): Reševanje kolektivnih delovnih sporov – dosedanja praksa in novosti po ZDSS – 1, Delavci in delodajalci, str. 261 – 176

26

takšna tema preobširna, in ne bi omogočala poglobljene analize posameznih institutov

kolektivnega delovnega prava in KDS, zato je v nalogi poudarek na materialnopravni ureditvi

in teoretičnih vidikih KDS in so procesni vidiki samo informativnega pomena, kolikor je

to nujno za celostni prikaz problematike reševanja KDS, saj jih odmisliti enostavno ni

mogoče, ker že sam naslov disertacije odkazuje tudi na procesno pravno naravo (»reševanja«)

obravnavane teme. Razen tega pa je materialnopravni vidik KDS, ključen pri proučevanju

vloge delovnega prava pri razvoju kadrovske funkcije.

Ustavnopravna in mednarodnopravna vprašanja so predmet te naloge le v obsegu, ki je

nujno potreben, da naloga tvori relativno zaokroženo celoto. Predmet te naloge tudi ni splošno

pravno teoretično obravnavanje problematike (najprej preprečevanja, nato pa razreševanja)

KDS; tako izvensodno kot v sodnih postopkih ter (izjemoma) pred ESČP v Strasbourgu,

kadar slednje odloča o sicer individualnih pravicah, ki pa so povezane z kolektivnimi

pravicami. ESČP namreč ne odloča o KDS neposredno, saj EKČP ureja individualne

pravice.10

Naloga temelji (tudi) na proučevanju konkretne sodne prakse, ter želi ponuditi konkretno

uporabne odgovore za ureditev ustreznega materialno-pravnega (poizkus definicije KDS) kot

tudi formalno-pravnega okvira (ureditev posebnega »Zakona o postopku za razreševanje

KDS«, oz. samostojnega« delovnopravnega »postopkovnika«).

Predmet te naloge tudi ni splošno pravno teoretično obravnavanje problematike kolektivnih

pravic (npr. čl. 75.-77- Ustave RS), čeprav se tem vprašanjem, v celoti ne izogne.

Predmet te naloge prav tako ni problematika, ki je povezana z organizacijskimi vidiki

pravosodja, sodišč, sodniške službe, čeprav se popolnoma ne more izogniti niti tovrstnim

zaznavam, saj brez njih ni celovitega prikaza obravnavane problematike. Gotovo so ta

vprašanja pomembna z vidika procesnih jamstev- predvsem pravice do neodvisnega sodišča

NOVAK J. (2004): Delovni spori (488 strani), katere recenzijo sem kot avtor objavil tudi v Odvetniku št. 24/2002 ter v Pravni praksi št. …./2004, str…. 10 EKČP govori o sindikalni svobodi v okviru določbe o svobodi združevanja (11. čl. ), ki zagotavlja predvsem varstvo zoper vmešavanje države v ustanavljanje in delovanje sindikatov. Tako že obstajajo pomembni judikati, npr. Profesionalni sindikat Belgijske policije v. Belgija, 27.10.1975, A.19, ali glede negativne pravice do združevanja SIBSON v.Velika Britanija, 20.4.1993, A. 258-A, obširneje o tem tudi v: BLAHA M.: Komentar Ustave RS, uredil Lovro ŠTURM, FDDES, Ljubljana 2002, str. 751 in naslednje.

27

in sodnika, vendar pa pri tem (pretežno) ne gre za vprašanja kolektivnega (materialnega)

delovnega prava in (civilnega) delovnega procesnega prava v ožjem - funkcionalnem smislu.

Da gre za zelo pomemben segment družbenega dogajanja na področju pravosodja, in tudi na

področju splošnega družbeno-ekonomskega in političnega življenja, kaže veliko število

delovnih sporov, ter zaostanki sodišč pri reševanju le-teh, čeprav bodo empirične analize 10-

letnega obdobja dela slovenskih DS pokazale, da je na področju KDS (še posebej, ker gre za-

formalno opredeljene -prednostne zadeve) problem sodnih zaostankov, kakor tudi sam

obseg pripada, manj izrazit kot na ostalem delovnopravnem in splošnem področju slovenskih

sodišč na eni strani, na drugi strani pa je tudi res, da obravnavana tematika preprečevanja in

reševanja KDS predstavlja gotovo eno izmed najbolj perečih (in konfliktnih) torišč

družbenega življenja, ki se kaj hitro lahko sprevržejo v splošno krizo nekega življenjskega

okolja in družbe.

To je še razlog več, da sem v posebnem poglavju obdelal institucije in organe za reševanje

KDS z ozirom na nivoje managementa v organizacijah, načela in modele reševanja KDS s

pomočjo kadrovske funkcije (primerjalnopravno) ter organizacijske podlage, modele

kadrovske funkcije kot bistvenega podsistema sodobne organizacije.

V disertaciji ugotavljam, da je podana tesna koleracijska zveza med vlogo delovnega prava

pri razvoju kadrovske funkcije ter reševanjem najhujših konfliktov v organizacijah (KDS) pri

čemer ni mogoče mimoiti tudi organizacijskih ter pravnih podlag (virov) urejanja

problematike KDS skozi kadrovsko funkcijo.

Zato je izbrana tema zagotovo upravičeno deležna posebne pozornosti vseh potencialno

udeleženih v tovrstnih (izvensodnih in sodnih) postopkih (delavci, delodajalci, sindikati,

sodišča,državno tožilstvo, državno pravobranilstvo, odvetniki itd.).

Cilj naloge je s proučitvijo pretekle 10-letne sodne prakse štirih slovenskih Delovnih in

socialnih sodišč: (DSS v Ljubljani, Mariboru, Celju, Kopru), Vrhovnega in Ustavnega

sodišča, ter Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu: (ESČP) v KDS, ter na

podlagi lastnih spoznanj, sodne prakse ter delovnopravne, civilno-procesne teorije; ter posebej

še s pomočjo teorije o kadrovskih funkciji managementa, sistematično opredeliti vsebino

KDS, poizkusiti ponuditi definicije, ter podati stališča do posameznih procesnih jamstev v

28

postopku, nato pa stališča sodne prakse navedenih sodišč primerjati s pozitivno pravno

ureditvijo ter ponuditi možne rešitve za bodoče ravnanje vseh, in še posebej v kadrovskem

procesu pri izvajanju kadrovske funkcije vseh ravni managementa (in tudi sodišč), kadar

odločajo glede preprečevanja ter razreševanja KDS; pa tudi nakazati rešitve za potrebne

spremembe v zakonodaji, de lege ferenda.

Cilj disertacije je še teoretično prispevati delež k utemeljitvi in uveljavitvi (v praksi)

predsodnih mirnih – (alternativnih) oblik reševanja družbenih konfliktov, ki lahko (in

dejansko tudi) nastajajo pri razvoju ter uresničevanju kadrovske funkcije v organizacijah. Še

posebej tistih, pri katerih je njihova pomembnost toliko večja, ker gre za uveljavljanje pravic

kolektivov; torej za zelo odmevne družbene zadeve (stavke, etc.) pri katerih je jasno, da je

potrebno izdelati zelo subtilen način reševanja konfliktov. V primeru, da do le-tega ne pride

na sporazumen način, tudi jasno predpisati pravila igre, ki so se jih udeleženci dolžni držati,

če želimo, da bodo prostovoljno izpolnjevali sprejete odločitve oz. sprejeli sodne odločitve za

svoje ter jih prostovoljno izvrševali.

Glede na zgoraj navedene motive in cilje je moje prizadevanje usmerjeno k samostojnemu in

izvirnemu prispevku k pravni ter organizacijski znanosti, delovnopravni disciplini in misli; s

pomočjo novih teoretičnih spoznanj, ki odkrivajo notranje značilnosti reševanja konfliktnih

situacij v kolektivnih razmerjih, samo naravo teh razmerij, spremembe pri določenih pojavih

pri razvoju kadrovske funkcije, povezave z drugimi sorodnimi pojavi ter verjetne smeri

razvoja.

Novost naslovne teze je v dejstvu, da moramo na Slovenskem opredeliti, kdaj imamo

opravka s KDS?, da bi udeleženci v organizacijah, ko razvijajo kadrovsko funkcijo in

sodišča, lahko odločala na podlagi jasnih pravil, in bi bilo njihovemu arbitriranju oz.

diskrecijskim pravicam prepuščenega čim manj prostora. Arbitriranje je primerno v

predsodnem postopku (ADR v organizacijah), ne pa v fazi sojenja, saj naj sodišča sodijo, ne

pa uresničujejo diskrecijskih upravičenj.

29

2. METODE RAZISKOVANJA

2.1. Metode dela

Pri opazovanju osrednjih, pravno teoretičnih vprašanj, sem izbral več metod, in sem jih med

seboj v ustreznem sorazmerju kombiniral tako, da doktorska disertacija ne predstavlja zgolj

pravne in organizacijske teoretične misli, pač pa ima tudi neposredno zvezo s praktičnim

življenjem; še posebej z vsakodnevno prakso v organizacijah, uresničevanjem kadrovske

funkcije pri tem, pa tudi z že obstoječo sodno prakso na Slovenskem.

V okviru metodološko – tehnične priprave disertacije, sem vzpostavil ustrezno razmerje

prikazovanja med:

Zgodovinskimi in današnjim stanjem na področju obravnavanih pojavov, med domačo in tujo

teorijo, sodno prakso in zakonodajo.

Metode dela so:

1. zgodovinska,

2. analiza pravnih virov,

3. semantična (po pomenu besed – problem terminologije),

4. empirična (s pomočjo podatkov konkretnih raziskav, izraženih tudi z ustreznimi grafi v

prilogah te disertacije),

5. teleološka (po pomenu).

Oris praktičnih primerov mi je (empirična metoda dela) - kot praktiku -še najbliže, zato je v

nalogo (kot priloge na koncu) vključenih precej statističnih podatkov (grafi I-VII s

komentarjem) ter obdelav konkretnih sodnih primerov in judikatov, vendar zgolj kot

»dodatek«, v upanju, da bo takšen prikaz služil le kot koristna informacija in argumentacija

bralcu, ter moje izhodišče za kasnejše teoretične zaključke, stališča in predloge.

Disertacija želi prispevati k pravni disciplini nekaj novega, pri čemer se seveda ne more

izogniti obravnavi že znanih pojavov z drugih vidikov, ki prav tako lahko prispevajo k

znanstveni disciplini; saj lahko odkrijejo pri obravnavi nerazrešenih vprašanj nove

30

značilnosti, povezave in razvojne smeri. Še posebej takrat, ko si prizadevam ta dogajanja

kritično oceniti in jih šele po taki oceni sprejeti ali odkloniti, na podlagi resne argumentacije.

Disertacija si prizadeva opisano problematiko celostno obdelati, nato pa postavljene

(hipo)teze potrditi v zaključku, na način in po metodah, kot sledi iz nadaljevanja.

2.2. Izrazje - pravna terminologija11

Bistveno za vsako stroko, torej tudi za pravno in organizacijsko stroko, je posebno

strokovno, v tem primeru pravno izrazje, s pomočjo katerega in s katerim se lahko

sporazumevajo stranke, ki sklepajo pravna razmerja. Še bolj kot za stranke je strokovno

izrazje pomembno za organe, ki odločajo o strokovnih vprašanjih, ki izhajajo iz nekega

življenjskega dogodka. V prvi vrsti gre tu za sodne organe in management vseh ravni.

Odločbe in odločitve teh organov so lahko strokovne, jasne in razumljive za stranke (to je tudi

njihov osnovni namen!), če je strokovno jasna zakonodaja, na kateri temeljijo in če je

predvsem sodna odločba napisana v knjižni slovenščini, brez nerazumljivih pojmov,

predvsem brez nepotrebnih tujk, ki pogosto, tudi če so uporabljene pravilno, povzročajo

težave pri razumevanju. Bistveno je, da so v obrazložitvah odločb navedeni strokovni pojmi,

torej pojmi, ki jih navaja oziroma uporablja pravna norma. Zato imajo pravne norme z vidika

izrazja tako velik pomen. Iz izrazja v posameznih zakonih, jezikovne razlage posameznih

pravnih norm, stališč stroke in iz ugotovitev sodne prakse lahko sklepamo, da je navedenim

vprašanjem namenjeno premalo pozornosti in da v zvezi z njimi večkrat velja nekakšna

brezbrižnost.12

11 Terminološka občutljivost ni sama sebi namen, temveč je nujno potrebna za strokovno pravniško delo. Na to je izrecno opozoril tudi tako eminenten zbor, kot se vsako leto zbere v Portorožu na Dnevih slovenskih pravnikov. Že leta 2000 je (točka 2.) v sklepih 7. sekcije z naslovom «Aktualne teme s področja delovnega prava in prava socialne varnosti« - ugotovitve in stališča,- jasno zapisano: »Skrbeti moramo za terminološko in vsebinsko točne prevode mednarodnih pogodb«. Vir: Poročilo o Dnevih slovenskih pravnikov 2000, Podjetje in delo, št. 8/2000, s. 1719 - sklep 7 sekcije. 12 Ta in druga vprašanja so bila obravnavana tudi na Dnevih slovenskih pravnikov 2002 v drugi sekciji. Jezik in pravo. Prispevki avtorjev Pavčnik M., Karlin Golob M., Igličar A., Šinkovec B., Ogrizek D., Trampuž M., Pavliha M., Kranjc J., so objavljene v reviji Podjetje in delo, št. 6-7/2002/XXVIII, s. 1041 do1123. Odnos do materinščine je (bistveno) drugačen kot nekoč Spomnimo se samo, na primer, koliko truda in dela so morali vložiti v prevod Občega državljanskega zakonika njegovi prevajalci, da so oblikovali izrazje in s tem slovenski strokovni jezik. (Primerjaj): Bežek B.. Predgovor k Občemu državljanskemu zakoniku z dne 1. junija 1881, št. 946 zb.p.z., v besedilu treh novel, prevedla dvornosodna svetnika Božidar Bežek in Fran Regally, Izdala in založila Tiskovna zadruga Ljubljana, Ljubljana, 1928), povzeto po NOVAK J. (2004) str. 75.

31

V zvezi s KDS13 in ADR je kar precej težav. Izrazje je bistveni del vsake pravne norme.

Jasni, v knjižni slovenščini izraženi in strokovno ustrezni pojmi bistveno prispevajo k

izvajanju pravne norme, s tem pa tudi na razvoj prakse, ki usmerjevalno vpliva na osebe, ki

sklepajo pravna razmerja. Zato je primerno, da spotoma v besedilu pojasnim svoja stališča in

opredelim, v kakšnem vsebinskem in formalnem smislu bom določene pojme uporabljal; npr.:

• Acquis communautaire – Evropski pravni red

• Directive - Smernice EU

• Evropska Unija - Evropska zveza

• Alternativno reševanje sporov (Alternative dispute resolution: ADR) – Nadomestno

reševanje sporov (NRS, etc.),

zavedajoč se pri tem, da so nekatera poimenovanja tako mejna, da zahtevajo posebno

(natančnejšo) obdelavo, za kar si bom prizadeval s pomočjo opomb v besedilu, ki sledi.

3. ŠTIRI VODILNE (HIPO)TEZE DOKTORSKE DISERTACIJE

3.1. Opredelitev kolektivnega interesa in skupine

Samo jasna opredelitev kolektivnega interesa in skupine (npr. delavcev po ZDSS-1),

lahko razreši številne zagate in dileme slovenske (tudi sodne in organizacijske) prakse, da si

bo lahko odgovorila na vprašanje: kdaj gre v slovenski pravni in kadrovsko-

organizacijski ureditvi za kolektivni delovni spor (KDS)?

3.2. Predlog definicije KDS (elementi 6+3)

Naloga bo dala, po analitični obdelavi ter kritični analizi, odgovor (mogočo definicijo

KDS): Ali so vsi elementi (6+3) oziroma spoznavni znaki za jasno opredelitev KDS

potrebni, uporabljivi ter možni za jasno opredelitev KDS?

13 Tako npr. NOVAK J. opozarja na neustrezne pojme v predlogu novega ZDSS-1, pri čemer, KDS, ki nas še posebej zanimajo glede na obseg disertacije pravi:« V KDS je treba dosledno uporabljati pojme: udeleženec (v IDS - stranka), predlagatelj in nasprotni udeleženec. Pojem »stranka« (50., 53., 54., 55. čl. - očitno predloga novega ZDSS-1/ B.K./) ni ustrezen. NOVAK J., (2003), str. 339

32

Glavni (vodilni) spoznavni znaki – elementi so:

• Kolektivni interes,

• Subjekti - udeleženci (posameznik le izjemoma)

• Predmet spora

• Načini in metode reševanja sporov

• Določenost v pravnih virih avtonomnega in heteronomnega prava

• Postopek (predsodni, izvensodni ali sodni)

ter kot »pomožni« 3-je spoznavni elementi:

• krog subjektov – udeležencev (izjemoma posameznik)

• posledice spora ter

• število udeležencev.

3.3. Reševanje KDS, s poudarkom na ADR

Ključna pot do razvoja kadrovske funkcije s pomočjo hitrejšega in učinkovitejšega

reševanja kolektivnih konfliktov (KDS), in varstva človekovih pravic nasploh, je v

obsežnejši uvedbi reševanja (predvsem interesnih) KDS v predsodnem postopku, z

alternativnim - mirnim reševanjem KDS (oblike ADR: konciliacija, mediacija, arbitraža,

poravnava.... ), pri čemer je pomembno, da je moč, z uporabo mirnih načinov reševanja

sporov (ADR), preprečiti potrebo po sodni intervenciji.

3.4. Predlog postopka reševanja KDS

Sodni postopek v KDS bi bilo (de lege ferenda) potrebno urediti s posebnim (specialnim)

»Zakonom o postopku reševanja KDS«:; če že ne celotni postopek reševanja vseh delovnih

sporov urediti samostojno (»Delovnopravni postopkovnik »); saj subsidiarna uporaba ZPP

ni najbolj primerna, glede na številne specifičnosti postopka pred specialnimi - delovnimi

in socialnimi sodišči (DSS) ter v organizacijah pri uresničevanju kadrovske funkcije.

Ta zgoščen prikaz osnovnih tez obravnava zgolj začasna stališča, saj je evolucija

znanstvenoraziskovalnega dela ter empiričnih raziskav že v obdobju pisanja te disertacije

33

pripeljala do nekaterih novih teoretičnih in praktičnih spoznanj, ki jih ob začetku, ko sem

predložil sinopsis naloge, še nisem poznal, niti se jih zavedal. Zato je povsem možno, da se

bodo stališča izražena v tej nalogi s časom evolutivno spreminjala, dopolnjevala, pa tudi

potrjevala. Z argumenti za in ugovori proti želim pokazati, v čem naj bi bil prispevek

disertacije k znanstveni misli, ter v čem je samostojnost in izvirnost disertacije .

4. PRIČAKOVANI IZVIRNI ZNANSTVENI PRISPEVEK K TEORIJI IN PRAKSI

Disertacija je usmerjena k samostojnemu in izvirnemu znanstvenemu prispevku pravni

znanosti, pa tudi kadrologiji, (kot izrazito interdisciplinarni znanosti, skozi prizmo pravne

subfunkcije kadrovske funkcije), delovnopravni disciplini in misli. S pomočjo novih

teoretičnih spoznanj, ki odkrivajo notranje značilnosti reševanja konfliktnih situacij v

kolektivnih razmerjih, samo naravo teh razmerij, spremembe pri določenih pojavih, povezave

z drugimi sorodnimi pojavi ter verjetne smeri razvoja kadrovske funkcije pri reševanju KDS,

si prizadeva doseči zastavljene (v tč. I. pisane) cilje.

Disertacija si prizadeva znanstveno pojasniti tako zgodovinsko razvojnost, primerjalno

ureditev v petih državah (Nemčija, Francija, Velika Britanija, Hrvaška in Slovenija),

mednarodnopravne relevantne pravne vire, kakor tudi pozitivno pravno zakonodajo, ki pa je

v Sloveniji izrazito podnormirana (nezadostna ter še neurejena), kar zadeva kolektivnih

delovnih razmerij, ter še posebej vlogo delovnega prava pri razvoju kadrovske funkcije

skozi prizmo reševanja KDS. Zato je pričakovani izvirni znanstveni prispevek tudi v dejstvu,

da bi lahko ta doktorska disertacija bila dragocen prispevek k bodočemu urejanju (de lege

ferenda) področja razreševanja KDS, pa tudi pri zapolnjevanju pravnih praznin, ki jih

slovenska sodna praksa še kako občuti ter zaznava pri vsakodnevnem sojenju, management

vseh ravni pa pri vsakodnevnem delu v organizacijah.

Iz že podanih ugotovitev je moč zaključiti, da doktorska disertacija lahko pomembno prispeva

k teoriji in praksi; tako s področja prava, kot kadrologije; še posebej pa s svojim

interdisciplinarnim pristopom.

Pomemben je znanstveni prispevek k opredelitvi vloge delovnega prava pri razvoju kadrovske

funkcije za, (pred ter izvensodno) reševanje KDS, s pomočjo (zadnjih 20. let nekako v modi,

34

po ameriškem vzoru), vseh oblik alternativnega (mirnega) reševanja KDS (metode ADR), saj

to zagotovo prispeva k razreševanju perečih družbenih konfliktov, kar nedvomno stavke in

podobne oblike KDS predstavljajo v vsakem družbenem okolju ter še posebej pri

uveljavljanju in razvoju kadrovske funkcije. Zato disertacija, po metodi analize k sintezi,

lahko prispeva delež k bodočemu razreševanju družbenih konfliktov na obravnavanem

področju.

5. SODNA STATISTIKA ZA LETO 2004 – SLOVENIJA

Za umestitev obravnavane problematike je koristno prikazati (na kratko in samo tiste podatke,

ki so za temo doktorske disertacije pomembni) stanje, ki ga s številkami prikaže empirična

raziskava.

Splošni pregled gibanja zadev na sodiščih kaže, da so sodišča v letu 2004 prejela v reševanje

627.638 novih zadev.14 Od tega števila zadev odpade 4.150 zadev na Vrhovno sodišče, 25.755

zadev na Višja sodišča, 123.836 zadev na Okrožna sodišča, 455.522 zadev na Okrajna

sodišča, 6.406 na Upravno sodišče, 2.633 na Višje delovno in socialno sodišče in 9.336

zadev (4) na ostala delovna in socialno sodišče (DSS). Zanimivo je, da je v primeravi z

letom 2003, v letu 2004 na vseh sodiščih prišlo do večjega pripada zadev. Izjemi sta Upravno

sodišče RS (- 8% zadev) in Višje DSS (-3,8% zadev).

Statistični podatki za vsa sodišča in vse zadeve sicer kažejo na 4,1% zmanjšanje nerešenih

zadev, iz česar lahko zaključim, da se je število sodnih zaostankov zmanjšalo. Število rešenih

zadev se je v povprečju povečalo za 14,3%. Zanimivo je, da se je na vseh sodiščih število

rešenih zadev povečalo, razen na DSS, kjer se je število rešenih zadev zmanjšalo za 12,4%.15

V zadnjih petih letih so imela sodišča splošne pristojnosti in specializirana sodišča prejetih,

rešenih in nerešenih zadev:

14 V primerjavi z letom 2003, ko so slovenska sodišča prejela v reševanje 588.957 zadev, pomeni število prejetih zadev v letu 2004, 6,5% povečanje (38.681 zadev). Vir: Sodna statistika 2004, str. 169. 15 Sodna statistika za leto 2004, str. 169.

35

Graf 1: Gibanje vseh sodnih zadev (2000-2004)

Tabela 1: Vse nove sodne zadeve (2000-2004)

Leto 2000 2001 2002 2003 2004

število 527.856 530.056 543.073 588.957 627.638

indeks 100 100 103 112 119

Iz tabele je razvidno, da je bil na sodiščih splošne pristojnosti in specializiranih sodiščih

največji pripad zadev v letu 2004, v letih 2000 in 2001 je število novih zadev bilo skoraj

nespremenjeno, v letu 2002 se je število novih zadev nekoliko povečalo v primerjavi s

predhodnim letom, v letu 2003 pa je zaznano večje povečanje pripadlih zadev. V letu 2004,

pa je število novih zadev v primerjavi z letom 2000, kar za 19% večje. V primerjavi z letom

2003, je leta 2004 prispelo na sodišča 6,6,% več zadev.

36

Graf 2: Vse nove zedeve (2000-2004)

5.1. Gibanje zadev za leto 200416

Sodišča so v letu 2004 rešila 652.001 vseh zadev. Na dan 31.12.2004 je ostalo nerešenih

566.588 zadev. Največ nerešenih zadev je bilo v letu 2003, v letu 2001 se je napram letu 2000

število zadev nekoliko zmanjšalo, v letih 2002 in 2003 se je ponovno povečalo in v letu 2004

začelo upadati.

16 Vir: Sodna statistika za leto 2004, Ministrstva za pravosodje RS, str. 1. Sodna statistika za leto 2004 je pripravljena na podlagi podatkov, ki jih v skladu z zakonskimi pooblastili zbira Ministrstvo za pravosodje. Zbrani in obdelani podatki dajejo pregled gibanja in reševanja zadev na sodiščih, trajanja postopkov, načina rešitve zadev, storilnosti sodišč, sodnih zaostankov, strukture nekaterih vrst zadev, starejših nerešenih zadev ter kadrovskega stanja sodnikov in sodnega osebja na sodiščih.

37

Graf 3: Vse narešene zadeve (2000-2004)

Število pomembnejših nerešenih zadev se je v letu 2004 zopet nekoliko zmanjšalo. V letu

2004 je v primerjavi z letom 2000 doseglo indeks 75. Ugodna je ugotovitev, da je letni obseg

rešenih pomembnejših zadev večji od števila novih zadev in da sodišča obvladujejo pripad.

Ugotovimo lahko nadaljevanje trenda zmanjševanja sodnih zaostankov v zadevah, ki jih

neposredno obravnavajo sodniki.

Število nerešenih zadev se je povečalo na Vrhovnem sodišču in sicer za 3.1%, na višjih

sodiščih za 7,9% in na okrožnih sopdiščih za 8,8%. Na vseh ostalih sodiščih se je število

zadev zmanjšalo: na okrajnih sodiščih za 5,4%, na Upravnem sodišču RS za 5,4%, na Višjem

delovnem in socialnem sodišču za 6,3% in na delovnih (4ih v RS) in socialnem sodišču za

9,1%. Razveseljuje in »kar v oči kolje« uspeh delovnih sodišč (9,1%). Razlogi zanj bodo

(deloma) analizirani v poglavju B. V.- »Postopek v KDS«.

Izračun storilnosti posameznih višjih sodišč pokaže, da je povprečna storilnost višjih sodnikov

glede na njihovo prisotnost 27,72 zadev na mesec in da je povprečni čas reševanja nerešenih

zadev pri teh sodiščih 3,93 meseca.

38

Graf 4: Rešene zadeve na delovnih sodiščih17

Graf 5: Nerešene zadeve na delovnih sodiščih18

17 Vir: Sodna statistika 2004, Ministrstvo za pravosodje RS, str. 50. 18 Vir: Sodna statistika 2004, Ministrstvo za pravosodje RS, str. 50.

39

Največ nerešenih zadev se nanaša na spore s področja socialne varnosti - teh je 5.076 ali

53,4%, individualne delovne spore - teh je 4.372 ali 46%, sledijo kolektivni delovni spori, teh

je 13 ali 0,1% in 48 ali 0,5% je nerešenih zadev brezplačne pravne pomoči.

6. O RAZVOJU KOLEKTIVNIH DELOVNIH RAZMERIJ (KDR)

Sistem kolektivnih delovnih razmerij - v nadaljevanju KDR - (ter v posledici tega tudi KDS)

označuje kombinacija elementov sodelovanja ter konfliktov med akterji industrijskih razmerij.

KDS predstavlja istočasno zvrst delovnega spora (poleg individualnega delovnega spora: v

nadaljevanju IDS, ki pa ni neposredni predmet te raziskave, če to ni nujno zaradi jasnosti), ter

je integralni del industrijskih razmerij.

Kolektivna delovna razmerja so (če jih poizkusim najkrajše opredeliti – definirati), v

načelu in v veliki večini primerov: »pravna (pa tudi »interesna«) razmerja med

predstavniškimi organizacijami delavcev in delodajalcev pa tudi posameznih delodajalcev.

Redko so to razmerja med določenimi skupinami delavcev in delodajalcem (na primer pri

stavki oziroma KDS, ki je nastal v zvezi s stavko). Skupina fizičnih oseb ali celo posameznik

je lahko stranka v takšnem pravnem razmerju, le če ji pravo pod določenimi pogoji tak

položaj izrecno priznava.« Kolektivna delovna razmerja se urejajo s posebnimi akti –

kolektivnimi pogodbami, ki imajo – kot je znano – dva dela: obligacijski in normativni del.

Prvi je pogodba in ureja pravna razmerja med strankami KP, drugi je norma, pravni vir. Ta je

predvsem podlaga za sklepanje KP, pa tudi za odločanje v morebitnem delovnem sporu. V teh

posebnostih je v bistvu podlaga za posebno urejanje postopka v KDS.

Kolektivni delovni spori (KDS) so spori posebne vrste, katerih posebnosti se nanašajo

predvsem na pravni in ekonomski kolektivni interes, na stranke, predmet spora in na pravno

podlago za odločanje.

Stranke teh sporov so v načelu predstavniške organizacije delavcev (sindikati) in delodajalcev

(na primer gospodarska zbornica). Takšnih posebnosti strank, ki nastopajo v sporih kot

kolektivni predstavniki, v drugih pravnih vejah ne poznajo.

40

Predmet kolektivnih delovnih sporov je lahko interes, ne(le) pravni!, temveč ekonomski

interes (na primer za sklenitev sprememb KP). To je posebnost, ki je drugi spori ne poznajo.

Pravna podlaga za odločanje v KDS je (seveda poleg druge materialne zakonodaje – npr.

ZDSS) tako imenovani obligacijski del KP. Normativni del KP je norma, pravna podlaga

za sklepanje KP in za reševanje IDS.

Navedene in druge značilnosti delovnih razmerij, še posebej KDS narekujejo potrebo po

sprejemanju posebnega procesnega delovnega prava za reševanje sporov s področja

delovnih razmerij. Posebne procesne norme so potrebne zaradi naštetih in drugih posebnosti,

ki bodo obravnavane v nadaljevanju.

Delovni spori - na splošno - so pravni spori, ker izpolnjujejo pogoje, ki jim dajejo tak

značaj. Ker so to pravni spori, je njihovo reševanje urejeno v pravnih normah.

Tudi za delovne spore velja enako, kot za druge spora – če je le mogoče, je treba njihovo

število zmanjševati, jih preprečevati ali se jim celo izogniti. Ker pa to zaradi stvarnih razlogov

pogosto ni mogoče, je treba - ko do spora pride - uporabiti vsa sredstva, da bi bil spor čimprej

rešen, zglajen. Bistveno vprašanje za reševanje delovnih sporov pri nas v teh razmerah torej

še ni, kako se jim izogniti, temveč kako jih rešiti. Ta raven naše pravne kulture, kot trdijo

nekateri avtorji,19 tako kažejo podatki – še ni tako visoka, da bi se mogli v prvi vrsti ukvarjati

s preprečevanjem sporov, kar je seveda pomembna dolžnost predvsem vseh vej oblasti in

socialnih partnerjev ter povsem na začetku, vseh ravni managementa, kadar udejanjajo

kadrovsko funkcijo v organizacijah. Podatki Sodne statistike 2003, ki jo prikazujem v prejšnji

točki, pritrjuje temu stališču, čeprav bo treba v prihodnosti usmeriti sile predvsem v

preventivno zmanjševanje vseh, tudi delovnih sporov.

Iz strokovne literature lahko sklepamo, da so zametki (osnove) sporov v nesoglasjih med

skupinami posameznikov, podjetij, organizacijami, sindikati, vlado in podobno. Nasprotja je

moč rešiti z uspešnimi pogajanji, ki merijo na odstranjevanje nasprotij. Nasprotja so

pozitivna, ker ustvarjalno vplivajo na reševanje posameznih spornih vprašanj. Neurejena in

19 NOVAK J. (2004): Ibidem, str. 24-38

41

nezglajena nasprotja se lahko izrodijo v spore. Za spore velja, da jih je pogosto težko rešiti,

njihovo urejanje je ponavadi dolgotrajno in naporno.20

Pri reševanju delovnih sporov navedenih stališč ni mogoče uporabiti v celoti, predvsem ne v

tistem delu, ki govorijo o ustvarjalni vlogi nasprotij.

Tudi pri reševanju delovnih sporov bi morali imeti pred očmi pomembne lastnosti

državljanov Republike Slovenije. Te lastnosti, tako je mogoče sklepati – večkrat pomembno

vplivajo na reševanje sporov. Prof. Trstenjak ugotavlja, da smo Slovenci sprt narod.21 Iz

podatkov, ki obravnavajo število sodnih sporov, tudi sodnih delovnih sporov, izhaja, da je

navedeni ugotovitvi moč pritrditi. Tako na primer iz statističnih podatkov o številu

nerešenih sodnih zadev v letu 2002 izhaja, da je bilo na vseh sodiščih v Republiki Sloveniji

nerešenih več kot 567.839 zadev.22 Vendar se ne strinjam z ugotovitvami nekaterih,23 ki

očitno napačno tolmačijo zgornjo ugotovitev (že pokojnega) dr. Trstenjaka, češ, da smo

Slovenci prepirljivci (kverulanti), da se radi pravdamo. To svoje stališče sem že večkrat javno

argumentiral in tudi javno zapisal, podkrepljeno z lastno, več kot 25-letno izkušnjo sodnika,

mediatorja, arbitra in začetku poklicne kariere tudi 8-letnega uresničevanja pravno-kadrovske

funkcije v gospodarstvu.24

6.1. Primerjalnopravno v svetu

Znanstvena disciplina industrijskih razmerij (Industrial relations; Rélations

professionelles) se je razvila v glavnem po II. svetovni vojni. Najprej v anglo-saksonskih

državah, po koncu 60.- ih let pa tudi v drugih državah. Proučuje pravne, ekonomske,

socialne, organizacijske, kadrovske in kulturne aspekte odnosa med akterji industrijskih

20 MOŽINA S., TAVČAR M., KNEŽEVIČ N., (1995): Poslovno komuniciranje, Založba Obzorja, Maribor, predvsem str. 305 in naslednje. 21 Primerjaj TRSTENJAK A. (1991): Misli o slovenskem človeku, Založba slovenske knjige, Ljubljana, s. 89 in naslednje. 22 Podatki so povzeti po prispevku VOVK I. (2003): 567.839 nerešenih zadev in 774 sodnikov. Pravna praksa, št. 14/2003, s. 30 in 31 23 Nazadnje npr. vrhovni sodnik Vasilij POLIČ in odvetniški kolega Jože ILC v oddaji TRENJA na POP TV, dne 11.11.2004 z naslovom: »Zakaj se prepiramo Slovenci?« 24 V isti oddaji sem kot gost – mediator – na vprašanje voditelja in pravnika Uroša SLAK-a: »Ali smo narod pravdačev, gospod KUKEC?, odgovoril: »Po moji oceni ne. Obstajajo le tovrstni stereotipi. Neupravičeno!« Obširnejša argumentacija zakaj tako mislim, bi presegala temo te disertacije. Vir: Okrožno sodišče v Ljubljani, 1752690.html – Pristop Web kliping, 18 strani, 15.11.2004.

42

razmerij. Industrijska razmerja predstavljajo podsistem globalnega ekonomsko-socialnega in

pravnega sistema, s svojim kontekstom, principi, ideologijo, institucijami in prakso.

Obsegajo razmerja, ki se pojavljajo v različnih fazah dela, kot klasičnih vejah industrije, pa

tudi v tako imenovanih negospodarskih dejavnostih (izobraževanje, zdravstvo, kultura, šport,

itd.), ter v javnem sektorju (javna podjetja, javne službe, država in lokalna samouprava).25

Ker pa določitev kadrovske strategije ni odvisna le od notranjih dejavnikov definiranja

strategije organizacije, temveč tudi od zunanjih, je Hendry26 oblikoval model povezave

kadrovske strategije, strategije organizacije in zunanjih sistemov, ki delujejo v okolju in

vplivajo na njeno definiranje.

V sklop orisa industrijskih razmerij spada še ugotovitev kadrovsko-organizacijske teorije:27

»Povezava med kadrovskim in vršnim managementom je z razvojem globalne družbe postala

vse močnejša. Združitve in prevzemi podjetij na različnih kontinetih so omogočili razvoj

svetovnih multinacionalk, ki povezujejo med sabo različne narode z različnimi jezikovnimi in

kulturnimi navadami. Vloga kadrovskega managementa je s tem prerasla okvirje

administrativnega vodenja kadrovskih procesov in postala pomemben element pri

sprejemanju poslovne strategije.«

KDS ali industrijski konflikti, metode in inštitucije njihovega razreševanja, so sestavni

del sistema pluralističnih industrijskih razmerij: »vsak model industrijskih razmerij

vključuje industrijske konflikte, kot možnost, čeprav ne tudi kot nujnost«.28

Spori so neizogibni del človeškega življenja na splošno, oziroma neizogibna karakteristika

družbe.29

KDS so posledica objektivno različnega položaja socialnih partnerjev (sindikatov zaposlenih,

združenj delodajalcev), ter drugih udeležencev industrijskih razmerij, legitimnosti njihovih

različnih ekonomskih, socialnih, profesionalnih ter ostalih interesov ter ciljev.30

25 Tako: MILLS (1989) str. 714 in ADAMS (1991), str. 1-2 26 HENDRY C. (2000): »Resource Management – a strategic approach to employment«, Butterworth – Heinemann, povzeto po FLORJANČIČ J., BERNIK M. (2004) »Kadrovski management, kot del poslovne strategije«, v Kadri in management, Moderna organizacija, Kranj, str. 19. 27 FLORJANČIČ J., BERNIK M. (2004): ibidem, str. 20. 28 WILIAMS (1998), str. 3

43

Z drugimi besedami, konflikti so izraz razlik glede »narave stvari (rerum naturae)«, to

pomeni narave odnosa na trgu delovne sile, kjer se nahajajo z ene strani lastniki kapitala

(delodajalci), ki jim lastninska upravičenja omogočajo, da organizirajo delovni proces in

izvršujejo disciplinsko oblast (lastninska teorija; medtem, ko pogodbena teorija ta

pooblastila izvaja iz svobodne volje zaposlenih). Z druge strani so zaposleni ter njihove

asociacije (sindikati), ki so ekonomsko odvisni od lastnikov kapitala.31

Industrijski konflikti se pojavljajo kot izvor nestabilnosti ter neravnotežja v odnosih med

socialnimi partnerji, kar ogroža socialno harmonijo ter industrijski mir, kot enega od osnovnih

postulatov v industrijskih razmerjih. So generatorji sprememb in teženj socialnih partnerjev

ter drugih akterjev industrijskih razmerij, da se vzpostavi ravnotežje ter dinamična stabilnost

v teh razmerjih. S tem pa tudi harmonija ter industrijski (socialni, delovni) mir, vsaj za

določeno obdobje.

Zato lahko KDS vodijo k začasni nestabilnosti, izjemno pa tudi k rušitvi sistema

industrijskih razmerij (regresivni potencial konfliktov), ali pa tudi k razvoju in napredku

pluralističnih industrijskih odnosov, oz. vzpostavljanju ravnotežja na višjem nivoju

(progresivni potencial konfliktov). Ohranitev relativnega ravnotežja na trgu dela, v podanih

zakonskih okvirjih ter s pogodbenim načinom, je svojevrstni socialni ideal industrijskih

razmerij, ki so jim socialni partnerji lahko več ali manj približajo v praksi, čeprav idealnega

in večnega ravnotežja ni.32

6.2. V Sloveniji - sklep

Nujnost uvajanja KDR, ter s tem poudarjena vloga delovnega prava se odraža tudi pri

razvoju kadrovske funkcije v organizacijah in drugih organizacijskih sistemih (npr.

sodiščih). Potreba za preprečevanje ter (raz)reševanje KDS je prisotna tudi v slovenski

družbi, iz večih razlogov. Najprej zaradi ohranitve in neogrožanja uvedenega sistema

pluralizma industrijskih razmerij, ter socialnega miru. Nato pa tudi zaradi uresničitve in

29 DE ROO, JAGTENBERG, (1994), str. 19 30 ŠUNDERIČ (1992), str. 236 - 237 31 DE ROO, JAGTENBERG, Ibidem str. 20 - 21

44

zaščite kolektivnih interesov ter pravic socialnih partnerjev ter ostalih udeležencev

industrijskih razmerij. Tudi v Sloveniji so (opisane) razmere takšne, da je treba nujno storiti

napor, da bi se družbene razmere - vsaj kadar gre za preprečevanje in razreševanje KDS v

kolektivih, - čimprej vzpostavile na ustrezno raven, kar danes (še) ni slučaj. Razreševanje

KDS v kolektivih, kjer je nujno preventivno - z oblikami ADR v izven in predsodnem

postopku; - pa tudi kurativno v sodnem postopku, razreševati konfliktne družbene situacije,

se zdi ena od primarnih nalog, tako znanosti, kot tudi vseh udeležencev KDS. Le na takšen

način bo moč uspešno razreševati konfliktne družbene situacije.33

Kolektivna delovna razmerja lahko definiram kot: tisti del delovnega prava, ki ureja

kolektivne pravice in pravna razmerja, v katerih so udeleženi kolektivni predstavniki delavcev

in delodajalcev, zgolj izjemoma skupina delavcev.

Podlage za kolektivna delovna razmerja najdemo že v Ustavi RS posebej (kolektivne pravice)

v členih 75. (soodločanje), 76. (sindikalna svoboda) in 77. (stavka). Določbe so umeščene v

poglavje o gospodarskih in socialnih razmerjih, kar pa ne spremeni dejstva, da gre za ustavno

zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine.

Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi Ustave, z

zakonom pa je mogoče predpisati le način njihovega uresničevanja. Kadar tako določa Ustava

ali, če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. Omejene so lahko

samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Zagotovljeni sta sodno varstvo

človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve (vse

15. člen Ustave).

Ustava zagotavlja delavcem pravico do sodelovanja pri upravljanju v gospodarskih

organizacijah in zavodih ( 75. člen) »na način in pod pogoji, ki jih določa zakon«. Pravica je

dana delavcem, torej vsakemu posebej, zakon pa lahko določi, kako se ta pravica uresničuje;

individualno ali kolektivno. Temeljni oziroma splošni predpis, ki ureja uresničevanje pravice

32 LUBARDA (1999), str. 20 33 Nenazadnje, na to opozarja tudi znana pravna teorija, ki poudarja, da razen razreševanja (pravnih) KDS s strani sodišč (naj bodo specializirana - delovna sodišča ali sodišča splošne pristojnosti v primerjalnem pravu) obstoje tudi nesodne, t.i. alternativne metode reševanja (ADR) industrijskih konfliktov. Mirne metode (- konciliacija, mediacija, arbitraža), kot tudi KDS metode kolektivne akcije (- štrajk, bojkot, piketing, lockout), so značilnosti KDS. Vir: Conciliation and Arbitration Procedures, (v nadaljevanju CAP;...) str. 1.

45

do soodločanja je Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Uradni list RS, št. 42/93,

61/2000-odl, US in 56/2001 - ZSDU), za posamezna področja nekateri področni zakoni (na

primer za banke, zavarovalnice, gospodarske javne službe), medtem ko za zavode posebne

zakonske ureditve še ni. Zakon o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91 in nasl.- ZZ) je bil sprejet

še pred Ustavo in na podlagi odločbe Ustavnega sodišča v letu 1996 dopolnjen le glede

sestave sveta zavoda kot edinega organa preko katerega lahko vsi zaposleni v zavodih

uresničujejo pravico do soupravljanja.

Sindikalna svoboda (76. člen ustave) je zagotovljena brez zakonskega pridržka, omejena je

torej lahko le s pravicami drugih – predvsem podjetnikov oziroma delodajalcev in njihovimi

pravicami do zasebne lastnine (33. čl. Ustave) in svobodne gospodarske pobude (74. člen

Ustave). Ker Ustava zagotavlja tudi svobodno delovanje sindikatov, je že v Ustavi

zagotovljena pravica sindikata kot takega in ne samo pravica delavca za ustanavljanje

sindikatov in svoboda (ne)včlanjevanja. Uresničevanje te pravice neposredno ali samo

posredno ureja več zakonov: Zakon o reprezentativnosti sindikatov (Uradni list RS, št. 13/93.

ZRS) in, še veljavne določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list

SFRJ, št. 60/89 in nasl.- ZTPDR, določbe 86. in 87. člena) in Zakon o delovnih razmerjih

(Uradni list RS, št. 14/90 in nasl.- ZDR90, določbe 112. do 119. člena), glede kolektivnih

pogodb. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02- ZDR) glede položaja in

pristojnosti sindikata pri urejanju individualnih delovnih razmerij.

Pravica do stavke je po Ustavi (člen 77.) pravica delavcev, narava te pravice pa zahteva

zakonsko ureditev njenega uresničevanja. Ustava dopušča zakonsko omejitev pravice do

stavke (omejitev, ne pa odvzem), če to zahteva javna korist, upoštevajoč vrsto in naravo

dejavnosti. V Sloveniji še vedno velja jugoslovanski Zakon o stavki (Uradni list SFRJ, št.

23/91, ZStk), kar sicer ne pomeni, da je zgolj zato slab. Predvsem pa ni v neskladju z Ustavo,

kar nedvomno izhaja iz odločitev Ustavnega sodišča, ki je presojalo ustavnost nekaterih

njegovih določb. Pravico do stavke, predvsem njene omejitve določajo nekateri posebni

zakoni (npr. Zakon o javnih uslužbencih - ZJU, področni zakoni o policiji, vojski, kontroli

poletov itd.).

Formalno-pravno podlago za sodno varstvo pravic iz kolektivnih delovnih razmerij oziroma

za reševanje kolektivnih delovnih sporov, je dal leta 1994 sprejeti Zakon o delovnih in

socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94. ZDSS). Poleg pravil postopka za njihovo

46

reševanje, je uredil tudi dve vprašanji, pomembni za ugotovitev, kdaj sploh gre za kolektivno

delovno razmerje (kolektivni delovni spor): predmet spora (z določbami o pristojnosti v 6.

členu) in stranke ( v določbah 45. do 49. člena). Vendar pa je bil ta zakon pomanjkljiv, pa tudi

novi ZDSS/03 še ni uspel odpraviti nejasnosti glede opredelitve KDS, čeprav prinaša nekatere

izboljšave (velja od 01.01.2005).

Disertacija opozarja na dejstvo, da je treba nujno upoštevati, da individualni ali kolektivni

značaj delovnega spora ni nujno opredeljen s številom delavcev, ki so vključeni v spor,

ampak z značajem obstoječega kolektivnega interesa udeležencev spora. Spor je kolektiven,

kadar je njegov predmet kolektivni interes. Ta okoliščina je »condictio non sine qua non«

za obstoj KDS. Zato se zavzemam za materialno (ugotavlja se kolektivni interes, primeroma

6. člen ZDSS)-formalno (v zakonu ali kolektivni pogodbi določeni subjekti KDS) koncepcijo

KDS, upoštevaje že v uvodu (poglavje I./3.2.) navedenih 6 vodilnih elementov – spoznavnih

znakov za KDS (brez 3-eh rezervnih). Uveljavi se objektivno (presoja po vsebini)-subjektivna

koncepcija (zakon daje nekaterim subjektom npr. sindikati, skupine delavcev, delodajalcu,

lastnost udeleženca in procesno legitimacijo) KDS.

II. ZGODOVINSKI PREGLED REŠEVANJA KDS

1. V SVETU

Delovno pravo se je začelo razvijati s posebno državno intervencijo na področje del, tudi za

reševanje KDS. Pri tem poglavju se bom omejil predvsem na obravnavanje inštitucij ter

postopka reševanja pred sodišči v zgodovini, zato bodo tudi glede pravnih virov omenjeni

zgolj tisti, ki se neposredno nanašajo na KDS.

Zgodovina reševanja KDS34 pred posebnimi organi ima sorazmerno dolgo tradicijo. Iz

pravne literature je npr. znano,35 da je bilo že leta 1882 v Ženevi ustanovljeno prvo

miritveno sodišče (Conciliation Court). Med razlogi za ustanovitev sodišča je navedeno, da:

34 Ta odstavek je v celoti povzet po NOVAK J. (1999), : »Postopek v kolektivnih delovnih sporih«- prispevek za podiplomski študij na Pravni fakulteti v Ljubljani, Inštitut za delo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, str. 9, in vse tam navedenih virih, kakor sledijo.

47

• delavci želijo, da jim sodijo osebe, ki so jim bližje, kot poklicni sodniki,

• da je postopek bolj neformalen, kot postopek pred rednimi sodišči,

• da so »sodniki« (posredniki, miritelji, arbitri), ki jih izbirajo delavci, bližje

problemom, ki se obravnavajo v delovnih sporih.36

Formalnemu delovnemu pravu je namenjena pomembna vloga v sodobni družbi, tako v

preventivnem kot v kurativnem pogledu. Delovno pravo je razvilo vrsto sodobnih institucij

za preprečevanje sporov, kot so predvsem mediacija (posredovanje), konciliacija

(pomirjanje) in arbitraža (razsojanje). V primeru, da vsa ta sredstva odrečejo, je formalno

delovno pravo skušalo tudi pravno urediti oblike odprtega razrednega spopada, kot so

stavka in izprtje.37

V ta namen je formalno delovno pravo razvilo tudi številne inštitucije za razreševanje KDS.

To je predvsem posebno, (specialno) sodstvo za delovne spore. Začetek takšnega sodstva

sega še v cehovsko dobo, za današnje industrijsko obdobje pa je pomembna Napoleonova

zakonodaja, ki ni oblikovala samo državljanskega zakona, ampak tudi ustanovo za razsojanje

v delovnih sporih (Conseil de prud'hommes, ustanovljenih v Lyonu, 1806. leta). Napoleon

je to institucijo udomačil v številnih državah Evrope, ki so šle po poti industrializacije. To

velja predvsem za Nemčijo, ki je tudi v kasnejšem obdobju, zlasti pa danes, razvila posebno

obliko sodstva za individualne in KDS. Ta organizacija je zgrajena v treh stopnjah, od

delovnih sodišč, preko deželnih, do zveznega sodišča za delovne spore (Arbeitsgericht,

Landesgerichte, Bundesarbeitsgericht). Posebnost tega sodstva se ne kaže samo v posebnih

inštitucijah za razsojanje te, za vsako industrijsko družbo pomembne materije, ampak tudi v

posebnostih postopka, ki ga terjajo delovni spori (KDS). Vrsta industrijskih držav je

pokazala, da se delovni spori ne dajo reševati več v okviru civilnega prava oz. civilno-

pravnega postopka, ampak, da je nujno izgraditi poseben postopek, ki odgovarja

posebnostim samostojne veje delovnega prava.38

35 Labour courts in Europe, Proceedings of a meeting organized by the International Institute for Labour Studies, edited by BERT ESSENBERG, International Institute for Labour Studies, Geneva, 1986, str. 57 - povzeto po NOVAK J. (1999), str. 9. 36 Skandinavske države (Finska - 1924, Islandija - 1938, Norveška - 1899, 1900, Švedska - 1929) so ustanovile posebne organe odločanja, predvsem na področju KDS, že pred drugo svetovno vojno, oziroma na prelomu 19. stoletja; vir povzet po Novak J. (1999), kot v opombi 13. 37 KYOVSKY (1971): Uveljavljanje pravic delavcev po delu, Inštitut za javno upravo in delovna razmerja, Ljubljana, str. 2. 38 KYOVSKY , Ibidem, stran 3.

48

2. NA OZEMLJU SLOVENIJE

Pravna zaščita delavcev se je v splošnem gibala le v okviru mezdnih sporov pred običajnimi

sodišči (mestnimi, rudniškimi ali patrimonialnimi). Če pustim ob strani primer mezdnega

gibanja iz leta 1622, so pogoje za skupni (kolektivni) nastop najbolj izpolnjevali rudniški in

fužinarski delavci, ki so delali v povezanih kolektivih. Dejansko so se rudarji vedno pokazali

kot borbeni in so imeli nemajhno vlogo tudi kot zavezniki kmečkih uporov na Slovenskem.

Zato rudniški redi vsebujejo določila proti snovanju uporov (štrajkov), in zahtevajo od

delavcev ustrezno prisego in predvidevajo ukrepe, ki naj bi upornim rudarjem preprečevali

zaposlitev v drugem rudniku.39 Prav v rudarstvu so začeli nastajati večji, trajnejši, interesno

povezani delovni kolektivi kot zametki interesov, ki se še danes uveljavljajo kot KDS. V

osrednjih evropskih pokrajinah se začenja ta razvoj že konec srednjega veka. Tipična oblika

rudarskega zavarovanja so bratovske zakladnice, ki delno slone na določilih rudniških redov

(jeseniški iz leta 1381, je zato seveda še prezgoden).

Začetek posebnega sodstva za delovne spore sega še v cehovsko dobo, pomembna pa je

Napoleonova zakonodaja (kot že rečeno), ki ni oblikovala samo državljanskega zakona,

temveč tudi ustanove za razsojanje v delovnih sporih (Conseils de prud'hommes).40

Tudi Ljubljana je bila za časa Ilirskih provinc (1808-1813) pod takšno zakonodajo, ki je to

institucijo udomačila v številnih evropskih državah (na primer v Nemčiji).41

Francozi so (tudi v Slovenijo) prenesli težišče krajevne uprave na občine. Uvedli so namesto

patrimonialnega sodstva, državno sodstvo v prvi inštanci, po sodnih okrajih - kantonih (na

Kranjskem jih je bilo 23), ki so obsegali po več upravnih občin.V kantonih so opravljali

39 VILFAN : Zgodovinska pravnotvornost in Slovenci, Cankarjeva Založba, Ljubljana 1996, str. 302. 40 Ker so Conseils de Prud´hommes na podlagi Kodeksa dela pristojne ratione materiae za vse IDS, prihaja med delodajalci in zaposlenimi delavci do sporov, izhajajoč iz pogodb o zaposlitvi. Njihov podrobnejši prikaz presega zanimanje tega prispevka , ki se ukvarja s KDR in KDS. Nedvomno pa so ti organi (Conseils de prud´hommes) inspirirali (današnjo) ureditev sestave senatov. ZDSS/94 (npr.) čl. 10/2 določa: Kadar v KDS sodi sodišče prve stopnje v senatu, je senat sestavljen iz enega sodnika, ki je predsednik senata, in štirih sodnikov porotnikov, od katerih sta dva izvoljena z liste kandidatov delavcev in dva z liste kandidatov delodajalcev. Podobno tudi v členu 14/IV ZDSS/04. V novejši pravni teoriji in strokovni literaturi je njihov celoten ustroj, detaljno prikazan v: KONČAR P.et al. (2000), s. 6-17. 41 KYOVSKY R.(1971): Uveljavljanje pravic delavcev po delu , Inštitut za javno upravo in delovna razmerja, Ljubljana, str. 2 in 3.

49

sodstvo mirovni sodniki (juges de paix), medtem, ko so o večjih zadevah sodila v prvi

inštanci sodišča na sedežih provinc (tribunali). Glede mirovnega sodnika za časa Ilirskih

provinc je za moj rojstni kraj- (Vrhniko) znano, da je postala 7.1.1812 sedež francoskega

kantona in je dobila še svojega mirovnega sodnika (in notarja).42 Za mirovnega sodnika je

bil imenovan dr. Jean Oblak, kasneje predsednik ljubljanske odvetniške zbornice (rojen

1780, umrl 1858 v Ljubljani).43

Večji del slovenskega ozemlja je bil na koncu prve svetovne vojne (1918), v avstrijski

polovici avstro-ogrske monarhije, za katero je veljala avstrijska zakonodaja.44

Po Zakonu o zaščiti delavcev (1922) je delovno razmerje urejala individualna in kolektivna

pogodba (delovni čas je bil še vedno od 8 do 10 ur). Zelo pomembna za KDS je bila Uredba

o določanju minimalnih mezd, sklepanju kolektivnih pogodb, poravnavanju in

razsodništvu, ki je določala osnovo za odmero minimalne mezde 2 dinarja na uro, od katere

so Bani za svoje področje v nekem razponu, pod in nad tem zneskom, lahko določali

minimalno mezdo za svoje območje. Kolektivne pogodbe (KP) so se lahko sklepale za

posamezna podjetja in za stroke. Medtem, ko je država prvotno posegala v urejanje delovnih

razmerij, na podlagi zelo okvirne zakonodaje, kvečjemu na tožbo ene izmed obeh strank v

rednem sodnem postopku, se je razvoj delovnega prava pozneje kazal v razvoju posebnih

pravnih in sodnih organov, ter uradoma priznanih organizacij.45

42 VILFAN S. (1996): »Zgodovinska pravnotvornost in Slovenci«, Cankarjeva Založba, Ljubljana, str. 302 43 V temeljnih pravnih virih (SLOVENSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON - SAZU Ljubljana, 1991, stran 213) se navaja, da ni znano, kje naj bi delal dr. Jean Oblak prva leta po končanih pravnih študijah in kdaj ter kje se je poročil. Ob raziskovalnem delu in pisanju monografije, ki sem jo napisal v počastitev 135 letnice Odvetniške zbornice Slovenije (leta 1997) z naslovom: »Slovensko in vrhniško odvetništvo - nekoč in danes« - monografija, Vrhnika, vinotok - oktober 1997, (108 strani), sem prišel do zanimivih podatkov, ki lahko zapolnijo manjkajočo vsebino uradnega SBL. Dr. Jean Oblak je bil za časa Ilirskih provinc (1809 do 1813) prvi znani vrhniški odvetnik, ki je deloval sicer v Ljubljani, vendar je tja prišel iz Vrhnike. Bil je prijatelj pesnika dr. Franceta Prešerna. Predno je bil imenovan za mirovnega sodnika je bil upravitelj samostana kartuzijancev Bistra pri Vrhniki. Dr. Oblak se je na Vrhniki poročil z Terezijo Mulič pl. Palmberg, njen oče Janez je bil zakupnik stanovske mitnice, ki je pobirala cestnino za novo cesto od Vrhnike do Planine. Prav po podatku glede žene, lahko utemeljeno sklepam, da gre za istega človeka. KUKEC B. (1997): »Slovensko in vrhniško odvetništvo - nekoč in danes«, monografija, Vrhnika, vinotok - oktober 1997, Galerija 2, Vrhnika, str. 38. 44 KRESAL F. (1968/69): Pregled razvoja delavskozaščitne zakonodaje in ustanov delavske zaščite v Sloveniji med obema vojnama, PZDG, št. 8/9, leto 1968/69, str. 103-190. Do 80.-ih let 19. stoletja ( razen posameznih določb) v zakonodaji ni bilo delavsko zaščitnih zakonov. Splošni kazenski zakonik (KZ 1803) je celo prepovedoval vsako združevanje delavstva; ODZ (1811) pa je dajal osnovo za sklepanje delovnih pogodb na individualni ravni. 45 Prvi znatnejši poseg države v delovna razmerja je bila uvedba obrtnih inšpektorjev, ki so imeli pristojnost ugotavljanja in nadzor splošnih delovnih pogojev (1883). Gre v bistvu za recepcijo angleške delavske zakonodaje. Ko so bila 1896. leta uvedena obrtna sodišča na sedežu deželnih sodišč (ali deloma tudi v njihovem sestavu), so ta sodišča prevzela tudi pristojnost za delovne spore.

50

Na ozemlju sedanje Slovenije so bile prve kolektivne pogodbe (KP), iz katerih izvirajo

KDS, sklenjene že konec prejšnjega stoletja. V stari jugoslovanski zakonodaji se prvič

omenjajo februarja 1922 v Zakonu o zaščiti delavcev (SL. Novine Kraljevine SHS, št. 127)

podrobnejše določbe o njih pa je prinesel novembra 1931 Zakon o obrtih (Sl. n.: Kraljevina

SHS, št. 2626). Za obdobje pred drugo svetovno vojno je gotovo najpomembnejša in

najpodrobnejša zakonodaja o sklepanju kolektivnih pogodb, ki jo je februarja 1937 prinesel

Odlok o določanju minimalnih mezd, sklepanju kolektivnih pogodb, poravnavanju in

razsodništvu skupaj z ustreznim Navodilom aprila 1937. Zato navedbe nekaterih avtorjev

(dr. Žužek, dr. Novak J.), da kolektivnih delovnih sporov doslej naša delovna pravna

zakonodaja ni poznala, ne držijo v celoti, vsaj ne za obdobje pred drugo svetovno vojno,

ko smo imeli tovrstne spore že kar zgledno urejene prav v navedeni »Uredbi«.46

Zakon o obrtih (1931) je predvidel za delovno razmerje razsodniške odbore (že prvo

obliko alternativnega reševanja delovnih – ADR - sporov v Sloveniji [op. B.K.]), ki naj bi

delovali pri tistih občih upravnih oblasteh prve stopnje, ki jih določi Ban.

Razsodba Vrhovnega sodišča (SSB - 1937) je izrekla, da je udeležba pri stavki razlog,

zaradi katerega sme podjetje odpustiti delavskega zaupnika.47

46 Obširneje o tem: BAJIČ, (1936), str. 300 - 319) 47 V stari Jugoslaviji so kmalu po sprejetju Vidovdanske ustave skušali končati štrajke na železnicah in v rudnikih z izrednimi določili (Uredbami o postopanju ob neredih, stavkah in pobunah na železnicah v kraljevini -1920), ko so razglasili vse moške uslužbence in delavce za zavezance vojaške ali rudniške komande. Medtem, ko je Zakon o zaščiti delavcev (1922) teoretično priznal pravico do združevanja delavcev, je Uredba o določanju minimalnih mezd, sklepanju kolektivnih pogodb, poravnavanju in razsodništvu (1937), skušala zajeziti stavkovno gibanje. Torej so že takrat na Slovenskem poznali KDS: Ob nesporazumih je bilo treba predvsem poskusiti s poravnavo pred občim upravnim oblastvom prve stopnje. Če se poravnava ni dosegla, sta sporni stranki lahko poverili rešitev spora razsodniškemu odboru, ki mu je predsedoval državni uradnik. Gre spet za eno izmed zgodnjih oblik alternativnega reševanja sporov (ADR) izven sodišč (op. /B.K./). VILFAN S. (1993): »Uvod v pravno zgodovino«, ČZ, Uradni list RS, 2 izdaja, Ljubljana 1993, str. 107. in 499

51

3. KDS NA SLOVENSKEM PO II. SVETOVNI VOJNI

V tem poglavju se omejujem le na tiste predpise, ki so pomembni z vidika KDS.

Zanimive, in tudi za današnji čas (posebej še za KDS, ko se konflikti zaostrujejo) uporabne

določbe, so bile tudi v Zakonu o reševanju delovnih sporov (Uradni list DR Jugoslavije,

6.julija 1945), ki je že imel definicijo delovnega spora, začasne odredbe in občudovanja

vredne procesne določbe za pospeševanje hitrosti postopka v delovnih sporih.48

Sodišča združenega dela (SZD) so od leta 1975 reševala v Sloveniji vse delovne spore, tako

tiste, ki so nastajali v organizacijah združenega dela, kakor tudi spore med zasebnimi

delodajalci in delavci. Reševanje (IDS) delovnih sporov (za razliko od statusnih, varstva

družbene listine,in tudi t.i. »kreativnih odločb« sodišč, npr. o veljavnosti samoupravnih

splošnih aktov- (pravilniki), je bilo temeljna preokupacija tega sodišča, saj so ti spori

predstavljali v celotnem obsegu dela kar 95%. Reševanje sporov je bilo seveda prilagojeno

pravni ureditvi, ki je v 80. letih v celoti zapolnila to problematiko - Zakonu o združenem delu

– ZZD/74).

Upoštevati je treba dejstvo, da v sistemu združenega dela, pa tudi še pred njim, postopki za

reševanje KDS niso bili urejeni, ker tudi KDS nismo poznali (vsaj v današnji obliki in obsegu

ne. Vprašanje sporov, ki jih ni bilo mogoče rešiti po redni poti, je s tega vidika poseben

problem. Kar zadeva t.i. »kreativnih sporov«, je treba jasno poudariti, da gre za kreativno

funkcijo sodišča, zato je o takšnih sporih mogoče govoriti samo takrat, kadar sodišča s svojo

odločbo (lahko tudi začasno, do ustrezne spremembe kolektivne pogodbe) nadomesti kakšno

določbo kolektivne pogodbe tako, da uredi neko vprašanje, ki bi sicer moralo biti urejeno s

kolektivno pogodbo.

Vse od uveljavitve ZDSS 1994, imamo v slovenski sodni praksi le eno tovrstno odločitev

sodišča (DSS v Ljubljani), ki je s svojo odločitvijo nadomestilo 17. čl. prej veljavnega

ZDR/90 (starejši delavci), o čemer bo podrobneje govora kasneje pri analizi prakse

slovenskih sodišč.

48 FABJANČIČ M. (1995), str. 19:

52

V 15. letih obstoja SZD državi ni uspelo pripraviti zakona, ki bi urejal postopek pred temi

sodišči. Prav tako se je postopek formiral v teku let tako, da se je opiral na oba zvezna

zakona. ZZD in ZSZD, (Uradni list SFRJ št. 24/74, 38/84) in na smiselno uporabo postopka

po ZPP.

Novi ZSZD (Uradni list SFRJ, št. 38/84) ni prinesel novih rešitev, kajti iz predloga zakona so

bile črtane skoraj vse postopkovne določbe, tako da gre pravzaprav le za organizacijski zakon,

čeprav je v členu 24/II obdržal uporabo ZPP.49 Teorija je poudarjala, da subsidiarna uporaba

ZPP ne pomeni arbitriranja sodišča, ali bo uporabilo določeno pravilo iz ZPP ali ne, temveč

obveznosti, da pravilo uporabi, razen, če bi bilo v nasprotju z ZSZD, ali če pravilo ne bi

ustrezalo naravi spora.50

Projekt, ki je bil sicer pripravljen leta 1985 in po katerem naj bi v Jugoslaviji dobili poseben

zakon o postopku pred sodišči združenega dela (ZPSZ)51 je usahnil skupaj z ZZD. Bil je

pač koncipiran kot postopkovni zakon, ki naj bi zagotavljal pravila postopka za reševanje

sporov, tako individualnih kot kolektivnih (KDS), vendar po izhodiščih ZZD/74. Povsem

logično je, da so bili tisti spori, tipični spori v okviru asociativnega (zdaj pogodbenega

/B.K./) delovnega razmerja.Tako razmerje pa ne daje jasne razmejitve med delavcem in

delodajalcem, kar je bila seveda, v končni konsekvenci, posledica družbene lastnine in

koncepta delovnega razmerja, temelječega na neodtujljivi pravici do dela z družbenimi

sredstvi.

Naše pozitivno pravo se doslej ni veliko ukvarjalo z vprašanjem reševanja KDS. V

začetnem obdobju razvoja samoupravljanja je pozitivna zakonodaja predvidela možnost

kolektivnih sporov samo na področju delovnih razmerij v zasebnem sektorju. Tu je člen

350. tedanjega Zakona o delovnih razmerjih (Sl. l. SFRJ 17/61) predvidel možnost

kolektivnih sporov in tudi organ, to je arbitražni svet, ki naj odloča o teh sporih. Z

Sodba prve stopnje je postala »izvršna« po treh dneh po ustni razglasitvi oziroma dostavi prepisa sodbe, ki je morala biti »stranki« stavljena v 24-ih urah po razglasitvi (oz. izdelavi sodbe [B.K.]. Pritožbeni rok je bil 3 dni, sodišče pa je moralo rešiti pritožbo najpozneje v 5-ih dneh. 49 ŽUŽEK I. (1986) Nekatere značilnosti v postopku in metodi dela SZD, Ljubljana, maj 1986 TRIVA S. (1980) str. 16-17 50 UDE L. (1980) str. 347. 51 O tem obširneje: KUKEC B. (1987): magistrsko delo, str. 24-26.

53

razveljavitvijo tega zakona je bila zadeva reševanja kolektivnih sporov v privatnem sektorju

prepuščena republiški zakonodaji.52

Ob osamosvojitvi Republike Slovenije je bilo področje civilnih sodnih postopkov urejeno

pretežno z zveznimi, delno pa z republiškimi zakoni. Tako je bilo zato, ker je bil po ustavi iz

leta 1974 za urejanje sodnih postopkov pristojna federacija, republike pa so bile

pristojne za organizacijo sodstva in za ureditev stvarne pristojnosti sodišč na svojem

območju ter za urejanje posebnih postopkov na področju, na katerih so bile pristojne za

urejanje materialnopravnih razmerij. Po 4.členu Ustavnega zakona za izvedbo temeljne

ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije se do izdaje ustreznih

predpisov v Republiki Sloveniji še vedno smiselno uporabljajo zvezni zakoni, ki so veljavi v

času njene osamosvojitve, če ne nasprotujejo pravnemu redu RS. Na področju civilnih sodnih

postopkov so bili to še vedno: ZPP iz leta 1977, in ZSZD iz leta 1984, posamezne procesne

določbe pa so vsebovali tudi drugi zakoni.53 Med tedanjimi republiškimi predpisi pa so bili

najpomembnejši Zakon o rednih sodiščih in Zakon o samoupravnih sodiščih (oba iz leta

1977) ter Zakon o nepravdnem postopku (ZNP) iz leta 1986; posamezni posebni postopki pa

so bili urejeni v nekaterih materialnopravnih zakonih (na primer v zakonskih sporih iz leta

1989). V ZPP in ZIP so bile spremenjene določbe, ki so urejale privilegiran položaj družbene

lastnine. Najpomembnejši zakoni z vidika KDS, ki so bili sprejeti kasneje so ZDSS (Uradni

list RS, št. 19/94 in št. 2/04, tudi ZPP/99 ter ZIZ/98, oba z novelami), ki ureja organizacijo

in pristojnosti delovnih in socialnih sodišč in je predmet obravnave v tej nalogi. Po drugi

svetovni vojni prvič prinaša KDS, ker v vmesnem obdobju kolektivni delovni interesi pravno

niso bili urejeni, zato tudi tovrstni spori niso bili predvideni kot način reševanja razmerij med

delodajalci in delojemalci (bolje: delavci /B.K./). Treba je pripomniti, da so bili po svoji

vsebini tudi v okviru samoupravnih sporov pred Sodišči združenega dela (SZD) nekateri

spori podobni, včasih celo enakovrstni sedanjim KDS, kar so pozornejši avtorji seveda

opazili.54

52 Te pravice je npr. uporabil Zakon o delovnih razmerjih SR Srbije, ki je v 54. členu govoril o kolektivnih pogodbah in s tem v zvezi z možnostjo urejevanja kolektivnih sporov tudi z arbitražo; IVOŠEVIČ (1991) , str. 3 in nasl. KYOVSKY R.: Ibidem, stran 26. 53 Na primer o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav iz leta 1982, o pomorski notranji plovbi iz leta 1977: 54 WEDAM -LUKIČ D. (1996) str. 6

54

Splošna SZD so bila, razen za spore iz delovnih razmerij, pristojna tudi za druge spore iz

samoupravnih pravic delavcev: med drugim tudi za spore o organiziranju TOZD-ov in spore o

medsebojni skladnosti samoupravnih aktov; o pravicah in obveznostih iz samoupravnega

sporazuma OZD in SIS; o usklajevanju planov in programov za delo in razvoj; o sklepu

družbene pravne osebe, sprejetem v nasprotju s prisilnim predpisom o razpolaganju s sredstvi

v družbeni lasti (33 taksativno naštetih primerov, kdaj se šteje, da gre za spor iz

družbenoekonomskih in drugih samoupravnih odnosov, iz drugega odstavka 18.člena ZZD

(Uradni list SFRJ, št. 24/75).55 Po vsebini so bili ti spori podobni, skoraj enaki današnjim

KDS. Bili so tudi spori, ki so se nanašali na ugotovitev zakonitosti stavke in plačila

nadomestila OD.56 Šlo je za zahtevne spore, ki so nastajali pri sklepanju samoupravnih

sporazumov med TOZD-i oziroma udeleženci svobodne menjave dela.57 Tu je prišlo do o

tako imenovanih »kreativnih odločb« po 14. členu ZSZD/74, ali odločb, izdanih na podlagi

335. člena in 341. člena ZZD.58 V praksi smo tudi že dotlej presojali medsebojno skladnost

kolektivnih pogodb oziroma skladnost z zakonom: na primer že v letu 1991, to je tri leta pred

sprejetjem in formalno uvedbo KDS59 v ZDSS/94.

III. MEDNARODNA UREDITEV 60 KDS - POSTOPEK IN SODIŠČA

1. SPLOŠNO

V tej disertaciji je posebno poudarjena primerjalno pravna metoda proučevanja KDS61

v različnih državah, kar je pomembno pogojeno tudi s tradicijo in specifičnim zgodovinskim

razvojem v določeni državi. Obravnavanje tujih pravnih ureditev je lahko zanimivo in tudi

bogat vir različnih idej za ureditev reševanja KDS, vendar je potrebna velika previdnost pri

prenašanju rešitev iz drugih ureditev v domači pravni sistem. Vsako nekritično povzemanje

55 O tem več STROHSACK B. (1975) str. 49-73 56 V takšnem sporu sem v svoji odvetniški praksi sam sodeloval že leta 1991: Odločba ZSD RS št. SP 1556/92, v zvezi z odločbo SZD Celje, opr.št. S 570/91- obe neobjavljeni. Šlo je za spor v Elkroju Mozirje, kjer je bil udeleženec tudi tedanji Družbeni pravobranilec samoupravljanja iz Velenja. 57 Več o tem GRUDEN J. (1982), str. 109-112 58 Več o tem ILEŠIČ Ma. (1982), str. 262 59 Npr. odločba SZD (takratno Delovno sodišče op.p. /B.K/) v Ljubljani, opr.št. S 1237/91 – neobjavljena. 60 O reševanju KDS z ADR metodami, bo natančneje govora v posebnem poglavju o mirnem - alternativnem reševanju KDS. V tem poglavju zgolj fragmentarno navajam to vsebino, kolikor je nujna za prikaz primerjalnopravnega pregleda KDS.

55

iz tujih ureditev, ki ne upošteva specifičnosti celotnega slovenskega pravnega sistema,

še posebej značilnosti delovnih razmerij in v tem okviru posebej KDS in tudi ustroja

delovnega sodstva, predvsem pa tradicije in specifičnih gospodarskih, socialnih,

političnih, kulturnih in siceršnjih razmer v posamezni državi, lahko povzroči še več

težav, namesto, da bi prispevalo h kvalitetnejšemu in učinkovitejšemu reševanju KDS oz.

varstvu pravic delavcev. Predvsem želim poudariti, da recepcija tujega prava sama po sebi

ni nič slabega, saj bi težko trdili, da je izvirnost pomembna pozitivna lastnost pravnega

sistema. Izvirnost mora obstajati tam, kjer so dejanska razmerja tako posebna, da zahtevajo

specialno pravno ureditev (kot je slučaj v KDS), sicer pa je kar logično, da podobna dejanska

razmerja zahtevajo tudi podobna pravna pravila. Dokazov v primerjalnem pravu in v novi

pravni zgodovini je dovolj.62

Podobno dr. Janez Novak navaja, da KDS v Sloveniji nimajo pravne tradicije. Pred

sprejemom zakonodaje na tem področju je zato potreben temeljit študij tuje zakonodaje,

prakse in teorije in ugotavljanje, katere ideje iz razvitih pravnih sistemov bi lahko uporabili

v naši državi.63

61 Obširneje glej: BELOPAVLOVIČ N. (2005): »Evropsko delovno pravo«, GV Založba, Ljubljana. 62 PAVLIHA M. (1998), s. 65-71 Tako npr. dr. PAVLIHA ugotavlja, da je Quebeški (Kanada) pravni sistem podoben našemu, ter ima prav tako korenine v rimskem in francoskem pravu, kar naj bi pomenilo, da Quebeški sodniki le interpretirajo pravo, a ga ne ustvarjajo. Podobno v provinci Common law -ja, kar je »navidezni paradoks »predstavljajo najpomembnejši pravni vir zakoni, med katerimi je še posebej karakterističen civilni zakonik (Civil Code of Lower Canada of 1866). Sicer pa so pravne kodifikacije značilne zlasti za kontinentalno pravo. Bistvena razlika med quebeškim pravnim redom in drugimi kanadskimi provincami je v pomenu sodne prakse, ki v Quebecu formalno ne zavezuje sodišča pri odločanju. Posebnost Quebeca v primerjavi s klasičnimi kontinentalno - pravnimi sistemi pa je v dejanski vlogi precedensov, saj Quebeška nižja sodišča spoštujejo sodbe višjih sodišč in še posebej odločbe Vrhovnega sodišča Kanade. Skoraj idealno simbiozo kontinentalnega in anglosaškega prava je npr. ustvaril novi Quebeški civilni zakonik, ki je nastal na podlagi več kot 100 letne sodne prakse ter se s tem prilagodil dejanskim potrebam družbe. Pravo se je tako razvilo na podlagi povratnih informacij o družbenih odnosih. Tak pristop bi po avtorjevem mnenju moral inspirirati tudi slovensko pravno srenjo; ali ILEŠIČ Ma. (1991), s. 480 Tudi prof. Ilešič Ma., sedaj sodnik na Sodišču Evropskih Skupnosti (SES) v Luksemburgu, kot morda najeklatantnejši primer popolne recepcije, navaja novo turško pravo (po Ataturkovem preobratu v 20-ih letih), ki so ga povsem povzeli po švicarskem. Pri tem so se zavedali, da recepcija ne pomeni samo prepisati ali prevesti zakonodajo, ampak tudi prenesti pravni duh. Zato so vrsto pravnikov poslali na šolanje v Švico, tamkajšnje strokovnjake pa vabili medse. Zato bo po njegovem mnenju v novem slovenskem pravnem sistemu treba prevzeti - tudi trajneje - tiste jugoslovanske zakone, ki so strokovno dobri, in niso v nasprotju s slovensko pravno tradicijo. S tem je mislil zlasti na ZOR in na nekatere procesne predpise... Težko vzdrži trditev, da slovenska pravna tradicija temelji na določenem ( najbrž germanskem) pravnem krogu. No, za področje KDS bi takšna trditev lahko vzdržala /B.K./. 63 NOVAK J. (1994) str. 248.

56

Kakšna je značilnost postopka reševanja KDS v mednarodni ureditvi? V večini pravnih

ureditev je določen predsodni postopek, katerega bistveni namen je pomiritev sprtih strani.64

Sestava sodišč je odvisna od tega, v kateri fazi je postopek, ali torej gre za predsodni

postopek ali pa sodni postopek, torej za postopek odločanja. V vseh postopkih odločajo

poklicni sodniki, ki so voljeni in imenovani na enak način kot sodniki drugih sodišč.V

pretežni večini držav sodelujejo tudi sodniki laiki (porotniki, kot v Sloveniji).

Položaj in pristojnost sodišč v ustavnem sistemu določene države je ne le politično, temveč

tudi strokovno vprašanje. Predvsem strokovna vprašanja o organizaciji sodišč, razmerja med

splošnimi in posebnimi sodišči, izvajanju enotne sodne oblasti v državi, poenotenju sodne

prakse v najbolj pomembnih pravnih vprašanjih, imuniteti in trajnosti sodniške funkcije,

volitvah oziroma imenovanju sodnikov, o strokovni in moralni, to je človeški vrednosti

sodnikov, so pomembna za prihodnjo pravno ureditev tudi v Republiki Sloveniji.

Menim, da je mogoče določena strokovna stališča zavrniti le z ustreznimi boljšimi, bolj

utemeljenimi in bolj sprejemljivimi nasprotnimi strokovnimi mnenji. Če želimo v svet, se

zgledujmo po njem in institute, ki so že uveljavljeni v drugih razvitih državah, kritično

upoštevajmo in jih uporabimo v našem pravnem sistemu, če je praksa pokazala, da so

koristni in ustrezni. To velja tudi (in predvsem) za specializirana sodišča za reševanje KDS.

Mednarodno pravo je množica pravnih norm, pri oblikovanju katerih sodelujeta dve ali več

držav in katerih veljavnost se po pravilu razteza preko meje posameznih držav. Glavni vir

norm mednarodnega prava so meddržavne pogodbe in akti mednarodnih organizacij. Ta

osnovna opredelitev mednarodnega prava velja tudi za sfero delovnega prava in prava

socialne varnosti. Predmet mednarodnega prava pa niso izvirne notranjepravne norme, ki

urejajo pravni položaj tujcev v državi. Prav tako tudi ni predmet mednarodnega prava notranja

ureditev, ki velja za domače subjekte, kadar se ti nahajajo v tujini (»detaširani delavci«) ali so

tam aktivni (eksteriorialni učinki notranjega prava).

64 V Španiji in Izraelu sodišča v takem postopku rešijo okrog 40% vseh sporov. Nekateri pisci (z njimi se strinjam /B.K./) menijo, da to dejstvo pri nas zanemarjamo. Na tak način delovnih sporov pri nas ne rešujemo. Na Švedskem je po mirni poti rešenih okrog 35% sporov, v ZR Nemčiji pa okrog 65%.

57

V sledečem poglavju bodo predstavljeni in obravnavani mednarodni dokumenti, sprejeti tako

na univerzalni ravni v okviru Organizacije združenih narodov (OZN) oz. Mednarodne

organizacije dela, (MOD), kot tisti, sprejeti na regionalni, tj. evropski ravni v okviru Sveta

Evrope (SE).65 Poznavanje in obravnavanje mednarodnih dokumentov s področja KDS je

pomembno tudi z vidika oblikovanja naše notranje pravne ureditve.66 Prav tako pa tudi z

vidika njihovega upoštevanja in uporabe pri konkretnem odločanju s strani delovnih sodišč.67

Obravnavani bodo tako dokumenti, ki zavezujejo Slovenijo, kot tudi drugi dokumenti, ki

Slovenije sicer še ne zavezujejo, a je njihovo poznavanje za celovito predstavitev

mednarodne ureditve na področju KDS in ADR nujno. Prav tako so ti mednarodni dokumenti

lahko posredno precej pomembni, saj pogosto - čeprav formalno (še) ne zavezujejo Slovenije

- vplivajo na oblikovanje notranje zakonodaje, dajejo ideje za možne rešitve določenega

problema, posredno usmerjajo ravnanja države in socialnih partnerjev, prav tako pa služijo

kot referenca za primerjavo in oceno naše veljavne pravne ureditve. Vključitev relevantnih

direktiv (EU) z obravnavanega področja pa ni utemeljeno le zaradi celovitega pregleda iz

teoretičnih razlogov, ali zaradi njihove posredne pospešujoče vloge, ampak tudi iz povsem

praktičnih razlogov zaradi (1.5.2004) polnopravnega članstva Slovenije v Evropski Uniji in

nujnosti uskladitve naše notranje zakonodaje z »acquis communautaire«.68

Uvodoma naj izpostavim, da v splošnem ni mogoče pričakovati zelo podrobne in

konkretne ureditve v zvezi s KDS in ADR na mednarodni ravni. Iz mednarodnih

dokumentov izhajajo predvsem nekatera temeljna načela, ki jih je treba upoštevati pri

pravnem urejanju na področju KDS in ADR. Poudariti je treba, da so tudi v zvezi z

obravnavano temo na mednarodni ravni priznane nekatere pravice, kot temeljne človekove

pravice. Iz priznanja nedeljive narave človekovih pravic, tako političnih in državljanskih, kot

65 npr. EKČP, sprejeta leta 1950 omenja sindikalno svobodo v 11. členu, ki je posvečen pravici do združevanja, O tem več: KONČAR P. (1997b), str. 285 – 288. 66 BELOPAVLOVIČ N. (1998), str. 1132-1137. 67 O tem BRONSTEIN A.(1995) str. 5-13, po KRESAL B:, Ibidem, str.1 68 Acquis communautaire - evropski pravni red. Z »udomačenim« izrazom si predstavljam celotni evropski pravni red, ki ga moramo prevzeti in udejanjati v slovenskem pravnem sistemu. Pojem acquis communautaire je vsebinsko dinamičen in se z razvojem skupnosti (EU) spreminja, predvsem pa je s prenašanjem čedalje večjega dela nacionalne suverenosti na nadnacionalno raven čedalje obsežnejši. Razumljivo je, da bo acquis leta 2010 precej drugačen od tistega leta 1997, pa tudi njegov pomen niha od uporabe v določenem kontekstu. Nekateri celo predlagajo opustitev uporabe pojma acquis communautaire (na primer WEATHETILL, s katerim se GRILC celo strinja) in njegovo nadomestitev z jasnejšo oznako. Podrobneje o tem: GRILC P.: Večpomenskost acquis communautaire?, Zbornik znanstvenih razprav -LIX. letnik, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 1999, str. 69 -89.

58

tudi ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic,69 izhaja nujnost zagotoviti njihovo priznanje

v nacionalni ureditvi in predvsem tudi njihovo učinkovito uresničevanje. V tej zvezi ni

mogoče mimo omembe, v okviru MOD,70 sprejete Deklaracije MOD o temeljnih načelih in

pravicah pri delu iz leta 1998.71 Nekateri mednarodni dokumenti- v mislih imam predvsem

nekatere konvencije MOD - gredo dlje od splošne opredelitve temeljnih pravic na tem

področju in določena vprašanja, (npr. v zvezi s plačami), precej podrobno urejajo. Njihova

vsebina je relevantna pri oblikovanju notranje zakonske ureditve s strani države, nemalokdaj

pa tudi za socialne partnerje pri usmerjanju njihovega ravnanja pri kolektivnem pogajanju.

1.1. Univerzalna raven

Glavni vir norm mednarodnega prava na področju delovnih in socialnih razmerij so akti

različnih mednarodnih organizacij. Tako je OZN sprejela več različnih aktov, ki določajo

univerzalne civilizacijske in kulturne temelje pri vrednostnem in pravnem opredeljevanju

položaja posameznikov na področju dela.

Med mednarodnimi viri so navedeni tisti, ki so (lahko) pomembni pri odločanju o kolektivnih

pravicah, obveznostih, pravnih razmerjih in interesih, ki izvirajo iz delovnega razmerja in v

zvezi s katerimi lahko pride do delovnega spora.

1.1.1. Akti OZN – Organizacija združenih narodov (5)

Pomembni so naslednji akti:

• Splošna deklaracija o človekovih pravicah, ki je bila sprejeta leta 1948,

• Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90,

v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS – MP, št. 9/92),

69 Ali imajo tudi temeljne socialne pravice oziroma določene pravice na področju dela lahko naravo temeljnih človekovih pravic in svoboščin, je bilo dolgo časa sporno vprašanje. O človekovih pravicah na področju dela in problemu njihove pravne narave: KONČAR,1990 a, s. 131-140. Med drugim avtorica predstavi razlike, ki se navajajo pri obravnavi teh pravic. 70 Naj navedem manj znani podatek: v Sloveniji velja kar 187 Konvencij MOD (ILO) iz Ženeve. 71 ILO - Declaration on fundamental principles and rights at work and its follow-ups. International Labour Conference, 86th Sesion, ILO Geneva, 1998.

59

• Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (Uradni list SFRJ, št. 11/81,

v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva , Uradni list RS –MP, št. 9/92),

• Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (Uradni list

SFRJ, št. 7/71, v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS – MP, št.

9/92)

• Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ,

št.7/71, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS – MP, št. 9/92).

Za pravilno razumevanje posameznih konvencij je treba upoštevati tudi priporočila, ki so

bila sprejeta v zvezi z njimi.

Na univerzalni ravni je z vidika normativne dejavnosti na področju delovnih in socialnih

razmerij najpomembnejša MOD (ILO), ki je specializirana organizacija OZN. MOD ima

svoj sedež v Ženevi. Vanjo je vključenih večina držav mednarodne skupnosti, ki so se s

sprejetjem ustanovne listine te organizacije zavezale, da si bodo z delovanjem v njej

prizadevale zavarovati pravni položaj zaposlenih ter za postopno izboljševanje delovnih

pogojev. Glavni organ Mednarodne organizacije dela je generalna skupščina, ki je

sestavljena po tripartitnem načelu. V generalni skupščini vsako državo, članico, predstavlja

delegacija, ki jo sestavljajo predstavniki sindikatov, predstavniki delodajalcev in

predstavniki vlade. To načelo je pomembno tudi za opredelitev procesov oblikovanja

vrednostnih standardov ter pravnih norm na področju delovnih in socialnih razmerij znotraj

samih držav članic te organizacije. Uveljavitev načela (tudi v KDS, npr. če gre za spremembe

KP - interesni KDS, sodelujejo, še preden je sprožen sodni spor (pri morebitni obliki mirne

rešitve KDS), socialni partnerji, to je predstavniki delodajalcev, sindikati na strani delavcev,

pogosto pa tudi vlada, če gre za javni sektor. Enako lahko pride do izraza to načelo socialnega

dialoga v času izpolnjevanja procesne predpostavke mirne rešitve KDS po 15. člen

ZDSS/94 in 23. člen ZDSS/04,72 (če gre za spore, ki izvirajo iz neizvrševanja KP - 1. do 3.

točka 6. čl. ZDSS). To vodi k standardu, po katerem se vsa pomembna vprašanja z

obravnavanega področja obravnavajo v okviru socialnega dialoga, to je sporazumevanja med

socialnimi partnerji na različnih ravneh. Tripartitno načelo pri oblikovanju predstavništev

posameznih držav v generalni skupščini MOD je uveljavljeno tudi v strukturi nekaterih drugih

organov te mednarodne organizacije.

60

Kot temeljni dejavnik mednarodnega prava na področju delovnih in socialnih razmerij, je

MOD pomembna zlasti, kot organizacija, ki sprejema mednarodne konvencije, ki na

mednarodni ravni urejajo (tudi kolektivna) delovna in socialna razmerja. Te pravne akte

države članice sprejemajo s podpisom, vendar s tem konvencije praviloma še ne postanejo

del notranjega pravnega reda države, ki s podpisom pristopi k konvenciji. Ob podpisu

konvencije lahko država izrazi tudi pridržke (rezervacije), če konvencija to dopušča, kar je

pogosto. Podpisana konvencija običajno po ustavni ureditvi večine držav ne velja

neposredno, zato je za veljavnost za notranji pravni red potrebna njena ratifikacija

(potrditev) v zakonodajnem telesu.73

MOD stalno nadzira izvajanje njenih konvencij v državah,ki so konvencijo vnesle v svoj

pravni red in, ki so dolžne v skladu z Konvencijo MOD št. 144 redno poročati organom

MOD o izpolnjevanju obveznosti iz konvencij. Za primere kršitve konvencij, pravila MOD

predvidevajo (za države kršiteljice) tudi pravne sankcije.

Druga vrsta aktov, ki jih sprejema MOD, niso pravni akti v ožjem smislu besede, ker ne

vsebujejo pravno zavezujočih norm. Ta so priporočila MOD. Priporočila niso predmet

rafitikacije in vnosa v notranji pravni red države. Gre za dokumente, ki so običajno sprejeti

skupaj s posameznimi konvencijami tako, da državam članicam predlagajo, da v notranji

pravni red vnesejo še naprednejši model ureditve konkretnega vprašanja od tistega, ki je

sprejet v pravno zavezujoči konvenciji. Čeprav ta priporočila pravno niso zavezujoča, so

pomembna. Sprejetje konvencije pogosto pomeni mednarodno pravno uveljavitev sorazmerno

skromnih delovnih in socialnih standardov, ker je treba pri snovanju konvencije doseči

ustrezen kompromis med zelo različnimi stališči in tudi različnimi objektivnimi

možnostmi, ki jih imajo države za izvajanje konvencije. Nekatere države se zavzemajo za

naprednejše konvencijske rešitve ter so sposobne in pripravljene v notranji pravni ureditvi

uveljaviti v priporočilih označene modele urejanja konkretnih vprašanj. Priporočila tako na

univerzalni ravni vplivajo na oblikovanje zahtevnejših standardov, katerim naj bi se

72 Ki pravi: »Kadar je z zakonom ali s kolektivno pogodbo določen obvezen postopek za mirno rešitev spora, je tožba dopustna pod pogojem, da je bil postopek predhodno začet, pa ni bil uspešen.« 73 V slovenski pravni ureditvi akt o ratifikaciji z zakonom sprejme Državni zbor, nato pa se zakon skupaj s konvencijo objavi v Uradnem listu ter začne veljati po preteku roka, ki ga določa zakon, s katerim se ratificirana konvencija objavi (vacatio legis).

61

približevale vse države. Tako nastajajo pogoji za dvigovanje delovnih in socialnih standardov

ter za uveljavljanje novih, izboljšanih konvencij MOD.

1.1.2. Za ADR in KDS najpomembnejše (11) konvencije74 in priporočila MOD (3)75

Uradni listi, v katerih so bile navedene konvencije objavljene, posebej niso navedeni, ker je

to navedeno v omenjenem Aktu o notifikaciji nasledstva/1992.76

1.1.2.1. Konvencija MOD št. 84 (ni ratificirana)77

V 5., 6. in 7.členu je urejeno reševanje sporov med delodajalci in delavci, pri čemer se

poudarja preventiven pristop (z mirnim reševanjem, z ADR metodami /B.K./), kar velja tudi

za KDS.

1.1.2.2. Konvencija MOD št. 87 (velja v RS) o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih

pravic (1948)

Osnovni cilj konvencije je v razmerju do države zagotoviti svobodno uresničevanje pravice

delavcev in delodajalcev, da se organizirajo in svobodno delujejo ter pri tem za uveljavljanje

in varovanje svojih interesov, uporabljajo različna legitimna sredstva.

74 Seznam obsega konvencije, katerih članica je bila nekdanja Jugoslavija in glede katerih je bil v Republiki Sloveniji sprejet Akt o notifikacijo nasledstva (Ur. l. RS, Medn. pog. št. 15/92). Naj še opozorim: ker so v aktu o nasledstvu navedeni nekateri naslovi konvencij napačno, v teoriji opozarjajo na razlike v poimenovanju nekaterih konvencij: KONČAR (1993), str. 171 in naslednje, Vir: KRESAL B. (1999), s. 35 in 40-47, po KONČAR P. (1999 - strategija) 75 Vsa tri priporočila št. 91., 92. ter 130, ki se (vsaj deloma) nanašajo na KDS - vir, internet, MOD v Ženevi. 76 O mednarodnih normah, ki urejajo npr. satus tujcev – migrantov, kar je tudi posredno povezano s temo, glej npr.: NOVAK M. (2001) »Zaposlovanje in delo tujcev po mednarodnih normah«, Delavci in delodajalci, Inštitut za delo pri PF v Ljubljani, str. 231-242. 77 MOD: Vse mednarodne pogodbe, ki jih je sprejela ta organizacija in jih je ratificirala nekdanja SFRJ, je Republika Slovenija priznala z Aktom o notifikaciji nasledstva (Uradni list RS – MP, št. 15/92, točka C Konvencije MOD), kot je že zgoraj omenjeno.

62

Za potrebe te naloge je ta konvencija ena najpomembnejših, saj prav iz kršitev njenih določb

lahko nastanejo najbolj konfliktne situacije oz. (nezakonite) stavke. Nenazadnje se je tudi

pozitivnopravna ureditev (6. čl. ZDSS), opredelila kar v dveh alineah po materialnopravni

koncepciji KDS: nezakonitost stavke ter pristojnosti sindikata v zvezi z delovnimi razmerji,

vendar je Odbor za sindikalno svobodo že leta 1952 kot nekakšno temeljno načelo, sprejel

stališče; pravica do stavke je ena od bistvenih in legitimnih sredstev, z uporabo katerih

delavci in njihove organizacije lahko uveljavljajo in branijo svoje socialne in ekonomske

interese.78 Pravica do sindikalne svobode je v Sloveniji samostojna ustavna pravica in

pomeni enega od posebnih vidikov pravice do združevanja. Sindikalno svobodo po eni strani

štejemo za individualno pravico delavcev in delodajalcev, po drugi strani pa zajema tudi

kolektivni vidik (pravice sindikata oz. organizacije delodajalcev do različnih aktivnosti). Zato

je pravica do sindikalne svobode lahko tudi praktični primer, kakšen je odnos individualna -

kolektivna pravica ter njuno medsebojno učinkovanje. Razlikovanje teh dveh pravic, ki sta

mnogokrat med seboj neposredno povezani ali celo prepleteni, je ena od tem, s katero se

ukvarja ta naloga. Pravica do sindikalne svobode sama pogojuje uresničevanje nekaterih

drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. In obratno. Resnično svobodno in neodvisno

sindikalno gibanje je možno le ob spoštovanju nekaterih drugih človekovih pravic in

svoboščin, kot npr. pravica do združevanja, pravica do svobode izražanja, pravica do osebne

svobode itd.. Zaradi vsega tega uresničevanje pravice do sindikalne svobode, vključno s

pravico do stavke, povsod po svetu posvečajo posebno pozornost, štejejo jo pa tudi za eno od

najpomembnejših človekovih pravic v svetu dela.79

1.1.2.3. Konvencija MOD št. 98 (velja v RS) o uporabi načel o pravicah organiziranja in

kolektivnega dogovarjanja, (1956)

Namen te konvencije je vzpodbujati razvoj postopkov prostovoljnega kolektivnega

dogovarjanja, po drugi strani pa želi konvencija zagotoviti uresničevanje sindikalne svobode

delavcev v razmerju do delodajalcev in njihovih organizacij. Prav tako želi preprečiti

medsebojno vmešavanje organizacij delavcev in delodajalcev v zvezi z njihovim

ustanavljanjem, delovanjem in upravljanjem. Za naše obravnavanje je pomembno, da tudi ta

konvencija prepušča državam članicam, da same s svojimi predpisi določijo obseg jamstev

78 Obširneje o tem: KONČAR P. (1997b), str. 282 - 284 79 KONČAR P. (1997 b), Ibidem, str. 277

63

iz konvencije, ki bo veljal za vojsko in policijo. Izrecno določa, da ne velja za javne

uslužbence, ki delajo v državni upravi. Prav s področja javnega sektorja je v Sloveniji znan

najobsežnejši in najdolgotrajnejši KDS (t.i. »certifikatska pravda«) o kateri govorim kasneje

pri analizi sodne prakse v Sloveniji.

1.1.2.4. Konvencija MOD št. 100 (velja v RS) o enakem nagrajevanju moške in ženske

delovne sile za delo enake vrednosti, (1951)80

Za postopke, ki jih urejajo navedene pravne norme je značilno predvsem, da so (naj bi bili)

enostavni in hitri ( 55.čl.). Pomeni, da je ta konvencija pomembnejša s procesnopravnega,

kot pa z materialnopravnega vidika. Ker pa določa posebej hitrost postopka kot eno izmed

načel, ki tudi veljajo v KDS, jo na kratko omenjam.

1.1.2.5. Konvencija MOD št. 110 (ni ratificirana)

Konvencija je pomembna zato, ker so v njej določena dejansko temeljna načela postopkov iz

delovnih sporov (KDS):

• enostavnost in hitrost postopkov,

• vzpodbujanje delodajalcev in delavcev, da se izognejo sporov,

• reševanje sporov s posredovanjem (konciliacijo),

• zagotavljanje posvetovanja s predstavniki delodajalskih in delavskih organizacij.

Pod IX. poglavjem, z naslovom Pravica do organiziranja in kolektivnega pogajanja med

drugim določa, da morajo biti postopki za obravnavo sporov med delodajalci in delavci

kolikor je mogoče enostavni in hitri. Določba I. odstavka 56. člena določa, da je potrebno

delodajalce in delavce spodbujati, da se izognejo sporom in da, v kolikor pride do spora,

dosežejo rešitev s pomočjo konciliacije.V 2. odstavku 56. člena je določeno, da naj se v ta

namen z vsemi praktični ukrepi zagotovi posvetovanje in vključevanje predstavnikov

delodajalskih in delavskih organizacij pri ustanovi in delovanju mehanizmov konciliacije.

Posredno sta za KDS pomembna tudi 56. in 57. člen.

80 Službeni vestnik Prezidijuma, Narodne skupščine FLRJ, št. 12/52)

64

1.1.2.6. Konvencija št. 144 o tripartitnem posvetovanju (ni ratificirana)

mednarodni standardi del – (1976), ker je za reševanje KDS in razvoj kadrovske funkcije še

posebno pomembna.


3. odstavek 5.člena določa, da je reševanje sporov, ki nastanejo v zvezi z določanjem pogojev

zaposlitve, potrebno poskušati reševati s pogajanji med strankama ali na tak način, ki

zagotavlja zaupanje zainteresiranih strank, preko neodvisnega in nepristranskega mehanizma,

kot je posredovanje, pomirjanje in prostovoljna arbitraža (oblike ADR /B.K./).

Posebej je poudarjena prostovoljnost arbitraže.81

1.1.2.8. Konvencija MOD št. 151 (ni ratificirana) o varstvu pravice do organiziranja in

postopkih določanja delovnih razmer v javni službi (1978).

Cilj konvencije, sprejete leta 1978, ki je RS še ni ratificirala, je zagotoviti varstvo javnih

uslužbencev v zvezi z uresničevanjem pravice do organiziranja.

8. člen (v V. delu konvencije, z naslovom Reševanje sporov) določa, da si je potrebno

prizadevati, da se reševanje sporov, ki nastanejo v zvezi z določanjem pogojev zaposlitve,

izvaja odvisno od nacionalnih okoliščin, s pogajanji med strankama ali s pomočjo

neodvisnega in objektivnega mehanizma, kot je posredovanje, pomirjanje in arbitraža

(oblike ADR /B.K./), ki je ustanovljen tako, da zagotavlja zaupanje zainteresiranih strank.

Glede na to, da konvencija št. 98. ne velja za delavce, ki delajo v državni upravi kot že rečeno,

je Konvencija št. 151. njena dopolnitev, saj predvideva razširitev kroga javnih uslužbencev,

ki naj bi uživali ustrezno varstvo zoper diskriminacijo s strani javnih oblasti zaradi

81 Konvencija MOD št. 151 ima podobno določbo, a v njej ni poudarjena prostovoljnost arbitraže.

65

sindikalnega organiziranja in udejstvovanja. To izhaja iz določbe 1. čl. Konvencije, ki določa,

da velja konvencija za vse osebe, zaposlene pri javnih oblasteh, če niso druge konvencije

zanjo ugodnejše. Uveljavi se načelo »in favorem laboratoris«, kot specifika delovnega

prava.

1.1.2.9. Konvencija MOD 154 (ni ratificirana) o spodbujanju kolektivnega pogajanja

(1981)82

katere glavne značilnosti so (6. čl.):

• prilagodljivost (flexibility) postopka,

• odsotnost zakonskih formalnosti,

• izražanje proste volje strank in predvsem,

• visoki standardi pomoči za reševanje sporov.

Določeno je, kako morajo biti oblikovani organi in postopek za reševanje delovnih sporov.

(tudi KDS). Kot različica tega sistema je posredovanje tretje stranke - mediatorja /B.K./ -,

določeno kot prva stopnja dogovarjanja in je zato nujno v postopku dogovarjanja. V 1.

odstavku 5. člena so predvideni ukrepi za pospeševanje kolektivnega pogajanja. Določba 2.

odstavka 5.člena opredeljuje, kaj morajo biti cilji teh ukrepov ( iz 1.odstavka) in med drugimi

v alinei e) določa, da: »...morajo biti telesa in postopki za reševanje delovnih sporov

oblikovani tako, da prispevajo k razvoju kolektivnega pogajanja…«. Očitno lahko torej tudi iz

kršitve teh konvencijskih določil nastane KDS, čeprav zaenkrat v Sloveniji še ne. Seveda pa

vse te mednarodne norme in tovrstni instrumenti mednarodnega prava že s svojo

argumentacijo ter prepričljivostjo vplivajo tudi na države, ki (formalno) še niso ratificirale

dokumentov.

82 NOVAK,(1999), str. 22, 25.

66


Po 15. členu je treba statistiko sporov iz delovnih razmerij očitno torej tudi KDS

(industrial disputes) oblikovati tako, da je reprezentativna za celotno državo in da pokriva,

če je mogoče, vse dejavnosti oziroma ekonomske aktivnosti.


10. člen določa, da mora pristojna oblast zagotoviti ustrezne mehanizme in postopke, ki

vključujejo najbolj reprezentativne delodajalske in delavske organizacije, za obravnavanje

pritožb, domnevnih zlorab in frauduloznega ravnanja v zvezi z aktivnostmi zasebnih agencij

za zaposlovanje (privat employment agencies).

Če po prikazani nekoliko podrobnejši analizi enajstih konvencij, ki so pomembne za

obravnavano temo disertacije, to je reševanje KDS ter ADR kot metode pri tem, lahko

ugotovim, da so za obravnavano nalogo izmed petih konvencij MOD o sindikalni svobodi,

pomembne zlasti naslednje tri: Konvencija št. 87 o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih

pravic (1948), Konvencija št. 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega

dogovarjanja (1949) in Konvencija št. 151. (še ni ratificirana v RS) o varstvu pravice do

organiziranja in postopkih določanja delovnih razmer v javni službi (1978). Vsem trem

konvencijam je skupno to, da izrecno ne omenjajo pravico do stavke, kar pa ne pomeni, da se

v MOD s pravico do stavke ne bi ukvarjali, kot poudarja teorija.83

Naj sklenem: Sedanjih 73 ratificiranih in za Slovenijo že zavezujočih konvencij MOD od

skupaj 185-ih je primanjkljaj.84

83 KONČAR P. (1997b), Ibidem, s. 277. 84 Z ustrezno pobudo zakonodajalcu bi bilo koristno doseči ratifikacijo vsaj še dveh aktualnih (»up-to date«) konvencij MOD iz Ženeve: to sta Konvencija št. 154 o spodbujanju kolektivnega pogajanja (1981) in Konvencijo št. 144 o tripartitnem posvetovanju – mednarodni standardi dela – (1976), ker so za reševanje

67

1.1.2.12. Priporočilo MOD št. 91. (ni ratificirano) glede kolektivnih pogodb (1951)85

Če analiziramo to priporočilo vidimo, da (1. čl.) za namen tega priporočila pomeni izraz

kolektivne pogodbe vse pisne pogodbe glede delovnih pogojev in pogojev zaposlovanja,

sklenjene med delodajalcem, skupino delodajalcev ali eno ali več delodajalskih organizacij na

eni strani, in eno ali več organizacij, ki zastopajo delavce, če pa takih organizacij ni,

predstavnike delavcev, ki so jih le-ti pravilno izbrali in pooblastili v skladu z nacionalnimi

zakoni in predpisi, na drugi strani (1. člen). Ničesar v tej definiciji ne bi smeli tolmačiti, kot

da vsebuje priznanje vzpostavljenega združenja delavcev, ki ga obvladujejo ali financirajo

delodajalci ali njihovi zastopniki.

V V. poglavju tega priporočila z naslovom: Tolmačenje kolektivnih pogodb«, se v 6. čl.

določa: »Spore ( KDS /B.K./), ki izvirajo iz tolmačenja kolektivne pogodbe, bi morali predati

v poravnavo z ustreznim postopkom, ki se vzpostavi bodisi z dogovorom med strankama

bodisi z zakoni ali predpisi, kot je ustrezno po nacionalnih pogojih.«

1.1.2.13. Priporočilo MOD št. 92 (1951) o prostovoljni pomiritvi in arbitraži86

Drugi odstavek glasi: »Določeno bi moralo biti, da se omogoči sprožitev postopka na pobudo

katerekoli stranke v sporu ali uradno s prostovoljnim organom za pomiritev«.

V 4. čl. je določba: «Če je bil spor predan v pomiritveni postopek s soglasjem vseh zadevnih

strank, bi morali le-ti spodbujati k temu, da se vzdržijo stavk in izprtij, dokler poteka

pomiritev«.

V 5. čl. se določa: »Vsi dogovori, ki jih stranke lahko dosežejo med pomiritvenim postopkom

ali zaradi njega, bi morali biti sestavljeni pisno in bi morali nanje gledati kot na enakovredne

dogovorom, sklenjenim na običajen način«.

KDS in razvoj kadrovske funkcije še posebno pomembni. Smiselno enako tudi: KRESAL B. (2005): Ratifikacija konvencije MOD št. 95 o varstvu plač. Pravna praksa, št. 3/2005, str. 12-15. 85 Originalni naslov tega poriporočila glasi: R91- »Collective Agreements Recommendation«, 1951, z dne 29.6.1951. Besedila vseh priporočil so skupaj s konvencijami objavljeni v: International Labour Conventions and Recommendations 1919 -1991, Vol. I. (1919 - 1962) in Vol. II (1963 -1991), ILO, Geneva 1992

68

V II. odstavku, kjer je poglavje »prostovoljna arbitraža«, pa je v 6. čl. določeno: »Če je bil

spor predan v arbitražo za dokončno pomiritev s soglasjem vseh zadevnih strank, bi morali le-

te spodbuditi, da se vzdržijo stavk in izprtij v času pomiritvenega postopka in sprejeti

arbitražno odločbo (očitno v KDS /B.K./).«

1.1.2.14 Priporočilo MOD št. 130 glede pregleda delovnopravnih pritožb (1967)87

V I. odstavku to priporočilo določa metode uresničevanja (Methods of Inplementation). To

priporočilo lahko začne veljati s pomočjo nacionalnih zakonov ali predpisov, kolektivnih

pogodb, pravilnikov o delu ali arbitražnih odločb ali na drug način v skladu z nacionalno

prakso, kot ustreza po nacionalnih pogajanjih.

V 4. poglavju z naslovom: »Prilagoditev neporavnanih delovnopravnih pritožb (tudi v KDS

/B.K./), se v 17. čl. določa da, kjer so bila vsa prizadevanja za poravnavo delovnopravnih

pritožb v podjetju neuspešna, bi morala ob upoštevanju narave delovnopravnih pritožb prek

enega ali več naslednjih postopkov obstajati možnost:

a.) postopkov, ki jih odloča kolektivna pogodba, kot so skupni pregled zadeve s strani

organizacij zadevnih delodajalcev in delavcev ali prostovoljna arbitraža osebe ali oseb,

določenih z dogovorom delodajalca in delavca, ali njunih ustreznih organizacij;

(očitno v KDS /B.K./);

b.) pomiritve ali arbitraže pristojnih javnih organov oblasti;

c.) dostopa do delovnega sodišča ali druge sodne oblasti;

d.) drugega postopka, ki je lahko ustrezen po nacionalnih pogojih.

Najpomembnejše za obravnavano problematiko disertacije, so konvencija št. 84, 87, 98, 110,

141 in 154. Pri tem izrecno poudarjam, da konvencija št. 84, 110 in 154 še niso ratificirane v

Sloveniji.88

86 Originalni naslov tega priporočila glasi: R92 »oluntery Conciliation and Arbitration« Recommendation, (1951). 87 Originalni naslov: » R130 - Examination of Grievances Resommendation«, 1967, sprejet 29.6.1967 v Ženevi. 88 Tako tudi NOVAK (1999), str. 22.

69

MOD tiska številne strokovne izdaje, v katerih objavlja konvencije in priporočila.89 Za sodno

prakso so pomembne nekatere revije, ki izhajajo redno,90 pa tudi občasne izdaje s posameznih

strokovnih področij.91

1.2. Regionalna raven

1.2.1. Svet Evrope (SE)92

Ob univerzalnih aktih MOD so z vidika mednarodnega prava pomembni tudi akti regionalnih

mednarodnih organizacij. V Evropi gre na prvem mestu omeniti akte Sveta Evrope, ki je

mednarodna organizacija, katere cilj je prizadevanje za uveljavljanje človekovih pravic in

temeljnih svoboščin na vseh področjih, vključno s področjem delovnih in socialnih razmerij

(tudi v KDS [B.K.]). Svet Evrope je sprejel več mednarodnopravnih aktov, ki so pomemben

vir delovnega prava in prava socialne varnosti. Najpomembnejša pravna akta, ki urejata

tematiko delovnih in socialnih razmerij pa sta Konvencija o človekovih (EKČP) pravicah in

temeljnih svoboščinah, s protokoli št. 3, 5, 8, 11, 13 in 14 ter dopolnjena s protokolom št. 2

(Uradni list RS- MP, št. 4/94 in Uradni list RS – MP, št. 7/99) ter spremenjena Evropska

socialna listina (v teoriji jo označujemo z: MESL/99).93 V MESL so za reševanje vseh

89 Na primer International labour Organization: International Labour Conventions and Resommendation (1957-1995), zv. III. International labour Office, Ženeva, 1996. 90 Na primer International Labour Review: Social and Labour Bulletin, International Labour Office, Ženeva, in podobno. 91 Na primer: Termonation of employment digest, International Labour Office, Ženeva, 2000, Zbirka obsega pregled pravnih ureditev in sodne prakse iz 72 držav, z vsega sveta. 92 O tem več WEITHERHILL, (1997), gradivo za seminar, PF v Ljubljani. 93 V Sloveniji smo spremenjeno Evropsko socialno listino že ratificirali (Uradni list št. 7/99, Mednarodne pogodbe). K uveljavitvi norm MESL bo zagotovo prispevalo dejstvo, da je 1. julija 1998 stopil v veljavo dodatni protokol k ESL, ki zagotavlja pravico do kolektivnih pritožb sindikatom in organizacijam delodajalcev ter mednarodnim organizacijam (MNO). Začetek veljavnosti protokola, ki omogoča kolektivne pritožbe pomeni, da lahko sindikati in organizacije delodajalcev iz držav, ki so ratificirale ali na drug način sprejele protokol, uveljavljajo pritožbe zoper svoje države. Več o tem: KUKEC B.(1998c), s. 2-4 in MURGEL J.(2000), priloga IV-IX. Za slovenski pravni sistem predstavlja pomembno spremembo uveljavitev (spremenjav MESL IV. dol. člen D 1.-12. čl.) in dodatnega protokola k tej listini, ki se nanaša na kolektivne pritožbe. Republika Slovenija je ESL podpisala 11. oktobra 1997, vendar je ni ratificirala. Dne 11. maja 1999 je Slovenija atificirala spremenjeno (MESL). Ob deponiranju listine o ratifikaciji ESL (spremenjene) je naša država izjavila v skladu s členom A-III. dela te listine in na podlagi člena G-V. dela, da jo do drugačnega obvestila generalnemu sekretarju SE, ne zavezujejo prvi in četrti odstavek 13.člena II. dela in drugi odstavek 18. člena II. dela te listine. Slovenijo torej ne zavezuje:

70

delovnih sporov pomembne določbe 1. člena (pravica do dela), 4. člena (pravica do

pravičnega plačila), 5. člena (pravica do organiziranja), 6. člena (pravica do kolektivnega

pogajanja), 20.člena (pravica do enakih možnosti pri zaposlovanju) in 24. člena (pravica do

varstva v primerih prenehanja zaposlitve).

Za namene te disertacije nas zanima, kaj je pomembno v zvezi z KDS in Svetom Evrope?

Treba je pojasniti, da ESČP obravnava (pretežno in predvsem) individualne pravice, zato za

potrebe te disertacije (razen že omenjenega 11. čl. EKČP o sindikalni svobodi in 6. člen

EKČP glede poštenega sojenja – »fair trial«) ni relevantna.

V EKČP so, kot rečeno, pomembne predvsem določbe 6. člena (pravica do odločanja

neodvisnega, nepristranskega in z zakonom ustanovljenega sodišča), 8. člena (pravica do

zasebnega življenja) in 11. člena (pravica do mirnega zbiranja, svoboda združevanja in

ustanavljanja sindikatov, ter Protokol št. 1. (lastnina).94

Ni si moč težko zamisliti primera, ko bi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice

(ESČP) v Strasbourgu prišla zadeva, ki bi bila po svojem predmetu in subjektih ter ostalih

spoznavnih znakih (kolektivni interes), lahko KDS. Vendar je treba vedeti, da ESČP ni ena

- sredstva in pomoč v bolezni in nega - tujca - odprava sodnih taks in stroškov - tujim delavcev in delodajalcem

Od leta 2000 lahko torej vložijo kolektivno pritožbo proti Sloveniji reprezentativne organizacije socialnih partnerjev - delodajalcev in sindikatov. Edina mednarodna organizacija - (MNO) s sedežem v Sloveniji (250 članov v Mariboru), ki jo je Vladni odbor leta 2000 uvrstil na seznam MNO s pravico do pritožbe v skladu s protokolom k ESL iz leta 1995, je Mednarodna znanstvena konferenca manjšine za jutrišnjo Evropo (ISCOMET). Omenjena MNO je hkrati edina MNO s sedežem v Sloveniji, ki ima posvetovalni status pri SE. Kakšne so perspektive uveljavljanja MESL v bodočnosti? Ugotovim lahko, da pridobiva v zadnjem času sistem norm ESL vedno večji pomen. K temu v veliki meri prispeva povečanje števila držav članic SE. Ta organizacija s svojim 45 članicami predstavlja najštevilnejšo medvladno regionalno organizacijo na evropskem kontinentu. Zaradi tega obstaja možnost, da postane MESL vseevropski instrument varovanja ekonomskih in socialnih pravic. Dejstvo je, da lahko MESL sprejmejo tudi države, ki niso članice SE. Za razliko od MESL, lahko EKČP sprejmejo le članice SE. 94 Avtor disertacije že dve leti pripravljam knjigo z naslovom »Slovenski odvetnik pred ESČP v Strasbourgu«, s prvotnim – očitno zamujenim – motivom: v počastitev 135. obletnice slovenskega odvetništva. (Za začetek slovenskega odvetništva štejemo leto 1868, ko je začel veljati “Advokatenordnung”, tj. Odvetniški red, ki je uvedel Odvetniško zbornico in s tem samoupravljanje odvetnikov, čeprav je bil že leta 1849. Sprejet Provizorični odvetniški red. Več o tem: KUKEC B. (1997) »Slovensko in Vrhniško odvetništvo – nekoč in danes«, monografija, str. 5 in 23. Projekt je podprl tudi sodnik ESČP iz Slovenije prof. dr. Boštjan M. Župančič, ki bo napisal za knjigo tudi ustrezen predgovor. Materialnopravne določbe EKČP bodo redko prišle neposredno v poštev pri reševanju KDS, ni pa to izključeno. Bolj pogosto bo prišlo do uveljavljanja procesnih kršitev (npr. pravica do sojenja v razumnem roku – trial within resonable time) ali pravica do enakosti orožij (equality of arms, egalite der armes),

71

izmed instanc rednega sojenja (tudi v KDS), temveč bi takšno sodišče lahko presojalo zgolj

kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Že do sedaj je obravnavalo kar nekaj

zadev, ki so s področja delovnega prava.95 Zgornji primer je zgolj hipotetičen, in ESČP do

sedaj še ni obravnavalo neposredno (izven okvira 11. čl. EKČP) KDS. Zato tudi ne bom

podrobneje obravnaval tovrstne sodne prakse, ki se nanaša na IDS, in jo dr. Galič citira v

svoji doktorski disertaciji.

Spremenjena Evropska socialna listina (MESL - Strasbourg 3. maj 1996), je prinesla

priznavanje prednosti spremenjene listine, ki naj bi postopoma nadomestila Evropsko

socialno listino (ESL), saj zajema tako pravice, zagotovljene z dopolnjeno listino, kot pravice

zagotovljene z dodatnim protokolom 1988, ter dodaja nove pravice. Za razliko od stare ESL

(European Social Charter), ki je določala 19 temeljnih socialnih in ekonomskih pravic

posameznika, sedaj MESL odloča kar 31 takšnih pravic (1.- 31. čl. II. dela).96

Za potrebe te disertacije je pomembno kakšna je narava kolektivnih pravic, zaradi katerih

prihaja do KDS. Tako npr. tč. 5 prvega dela MESL določa: »Vsi delavci in delodajalci imajo

pravico do svobodnega združevanja v organizacije na ravni države, ali v mednarodni

organizaciji zaradi varstva svojih ekonomskih in socialnih interesov.« In nadalje tč. 6, I. dela:

»vsi delavci in delodajalci imajo pravico do kolektivnih pogajanj«. Očitno gre torej za

kolektivne pravice, in jih lahko primerjamo s tistimi pravicami iz čl. 75. - 77. slovenske

Ustave (pravica do sindikalne svobode, do združevanja in organiziranja ter do stavke).97

Če podrobneje analiziram določbo 5. člena MESL, ki določa pravice do organiziranja,

ugotovim, da gre za varstvo ekonomskih in socialnih interesov, saj ta člen določa: »Da bi

zagotavljale ali uveljavljale svobodo delavcev in delodajalcev do ustanavljanja lokalnih,

državnih ali mednarodnih organizacij za varstvo njihovih ekonomskih in socialnih interesov

ter do vključevanja v te organizacije, se pogodbenice zavezujejo, da njihova notranja

v smislu 6. in 13. čl. EKČP, v zvezi z 15., 22. in 23. čl. Ustave RS. Sicer pa bi razglabljanje o tem presegalo predvideni obseg in samoomejevanje vsebine te doktorske disertacije. 95 O tem obširneje GALIČ (1998), doktorska disertacija, npr. str. 36, 38 npr. razporeditev računovodje, pokojninske zadeve itd. 96 O tem podrobneje publikacija: »Social Charter 2000« (spremenjena Evropska socialna listina), Dectorate General II - H Human Rights Council of Evrope, Strasbourg, Cedex F-67075, december 2000, SLV, str. 7 - 28. 97 Zanimivo je da uvod k MESL navaja, da je ministrska konferenca o človekovih pravicah, ki je potekala v Rimu, dne 5. novembra 1990, po eni strani poudarila potrebo po ohranjanju nedeljive narave vseh človekovih pravic, pa naj bodo državljanske, politične, gospodarske, socialne ali kulturne, po drugi strani pa potrebo po tem, da bi (očitno stari ESL /B.K./) jih ločeno obravnavali.

72

zakonodaja ne bo taka, da bi omejevali to svobodo, prav tako pa ne smejo biti uporabljeni na

način, ki bi to omogočal. V kakšnem obsegu veljajo jamstva, zagotovljena v tem členu za

policijo, je določeno z zakoni ali drugimi notranjimi predpisi. Pravilo, ki velja za uporabo teh

jamstev za pripadnike oboroženih sil in obseg, v katerem veljajo zanje, je prav tako določeno

z zakoni ali drugimi notranjimi predpisi«.

Za analizo v zvezi z KDS in Svetom Evrope je glede MESL pomemben še 6. člen, ki

določa pravico do kolektivnega pogajanja, zaradi česar tudi lahko pride do KDS. Ta člen

določa: »Da bi zagotavljale učinkovito uresničevanje pravice do kolektivnega pogajanja, se

pogodbenice zavezujejo, da:

a.) spodbujajo medsebojno posvetovanje delavcev in delodajalcev;

b.) spodbujajo, če je to potrebno in primerno, mehanizme za prostovoljna pogajanja

med delodajalci in njihovimi organizacijami in organizacijami delavcev, s ciljem, da

bi uredile pravice in pogoje za zaposlovanje na podlagi določb kolektivnih pogodb;

spodbujajo ustanavljanje in uporabo ustreznih mehanizmov za poravnavo in

prostovoljno arbitražo za reševanje delovnih sporov, in priznavajo;

d.) pravico delavcev in delodajalcev do kolektivnega delovanja v primerih interesnih

sporov vključno s pravico do stavke, v okviru obveznosti, ki bi izhajale iz predhodno

sklenjenih kolektivnih pogodb«:98

Iz citiranih dveh členov je za KDS izrednega pomena, da pozna prostovoljno arbitražo,

poravnavo za reševanje delovnih sporov (očitno tudi KDS /B.K./), ter da prizna »interesne

spore« vključno s pravico do stavke (kot eno izmed oblik KDS). Tudi prostovoljnost k

pogajanju ( 2. tč. I. odst. 6. člena) je pomembna, glede na določbe 15. čl. slovenskega ZDSS,

ki določa obligatorno procesno predpostavko mirne rešitve spora (po novem zgolj še v KDS;

v IDS ne več po novem ZDR/2002), o čemer bo (teoretično) govora v postopkovnem delu te

naloge.

98 MESL, Ibidem, str. 10 in 11

73

1.2.2. Evropske skupnosti (EU)99

Pri naštevanju aktov te organizacije veljajo enaka načela kot prej: navedene so le tiste

direktive, ki so (ali bi lahko bile) pomembne za odločanje v KDS.

Tudi Evropske skupnosti oz. Evropska unija imata na področju KDS določeno vlogo. Tako

so za (predsodno) preprečevanje ter reševanje KDS najpomembnejše tri direktive in

sicer:

Najpomembnejše (3) Direktive za KDS:100

• Direktiva št. 75/129/EGS, z dne 17.2.1975 (kolektivni odpusti),

• Direktiva št. 94/45/EGS, z dne 22.9.1994 (evropski svet delavcev),101

• Direktiva št. 98/59/ES, OJ L 225, 12.8.1998, str. 16 (kolektivni odpusti - nova).

Zaradi vstopa v EU Republiki Sloveniji ni treba vzpostavljati novega sistema sodelovanja

delavcev pri upravljanju. To pravico določa že Ustava RS v 75. členu v okviru urejanja

gospodarskih in socialnih razmerij. Že v letu 1993 (ZSDU) so bile vzpostavljene tudi

zakonske podlage za sodelovanje delavcev pri upravljanju, s sprejetjem Zakona o sodelovanju

delavcev pri upravljanju.102 Pravice do sodelovanja pri upravljanju uresničujejo delavci kot

posamezniki, ali kolektivno prek delavskega predstavništva (obveščanje, posvetovanje in

soodločanje), zbora delavcev ter prek predstavnikov delavcev v organizaciji družbe (takšen

KDS se, lahko po predmetu spora, pojavi tudi v Sloveniji (tč. 5., 6. člen ZDSS/94).

V okviru Evropske unije so bili sprejeti nekateri standardi, ki v okviru direktiv (na primer o

kolektivnem odpuščanju delavcev oziroma o varstvu pravic delavcev pri spremembi

99 Pogosto ni povsem jasno, kakšna je razlika med Evropsko unijo (EU) in Evropsko skupnostjo (ES)? Evropska unija (EU) je izraz, ki ga je uvedla pogodba o Evropski uniji iz Maastricshta (Maastrichtska pogodba, 1992) in predstavlja kolektivno ime za tri različne Skupnosti, ki sestavljajo prvi steber Unije. Gre za ESPJ (Evropska skupnost za premog in jeklo), EGS (Evropska gospodarska skupnost) in EURATOM (Evropska skupnost za jedrsko energijo). Izraz Evropska skupnost (ES) pa se je pred Maastrichtsko pogodbo v neuradnih besedilih uporabljal za vse tri omenjene Evropske skupnosti. Več o tem glej GRILC, str. 54 100 Obširneje o primarnih pravnih virih (Pogodba o EU), kakor tudio sekundarnih pravnih virih (uredbe, direktive itd.) glej: NOVAK M. (2003) »Slovensko pridruženje EU in prost pretok oseb«, Delavci in delodajalci št. 2/03-III, Inštitut za delo pri PF v Ljubljani, str. 301-317, 101 Na tej podlagi je bil v Sloveniji, dne 5.7.2002 sprejet Zakon o Evropskih svetih delavcev (ZESD), ter objavljen v Uradnem listu RS št. 59/2002, kar je tudi v strokovni javnosti (presenetljivo) manj znano dejstvo. 102 Očitno pod močnim vplivom oz. po nemškem vzoru.

74

lastništva podjetja ali dela podjetja) zavezujejo države članice k zagotovitvi obveščanja in

posvetovanja o odločitvi delodajalca z delavci, oziroma njihovimi predstavniki. V zvezi s

sodelovanjem delavskih predstavnikov v organih družbe obstajajo določene evropske

usmeritve v obliki predloga uredbe o statutu evropske družbe in predloga direktive o

dopolnitvi statuta evropske družbe glede sodelovanja delavcev v evropski družbi, ki se

nanašajo na udeležbo delavcev pri nadzoru in odločanju o strateškem razvoju družbe.

Omeniti pa je treba tudi v letu 1994 sprejeto direktivo o ustanovitvi evropskega sveta

delavcev ali uvedbi postopka obveščanja in posvetovanja z delavci v podjetjih ali skupinah

podjetij, ki delujejo v evropskem prostoru. Sicer pa naša zakonodaja že daje primerna

izhodišča za razvoj sodelovanja delavcev pri upravljanju, kot je zastavljeno v evropskem

merilu. Čeprav je v tem poglavju govora o mednarodni ureditvi v primerjalnem pravu na

regionalni ravni, pa naj dodam, da je implementacija te direktive že uresničena v slovensko

zakonodajo 5.7.2002.103

Evropska unija (EU) je evropska regionalna mednarodna organizacija, ki je pravna

naslednica evropskih skupnosti (Evropska skupnost za premog in jeklo, Evropska

gospodarska skupnost ter Euroatom), ki so imele skupne organe, ki so sprejemali različne

pravne akte, pomembne tudi za področje delovnih in socialnih razmerij. Organi Evropske

unije na različnih področjih, vključno s področjem delovnih in socialnih razmerij, sprejemajo

direktive104 (smernice), ki nimajo neposredne urejevalne funkcije, obvezne so le glede

103 Tako v 1. čl. ZESD/2002 določa, da zakon ureja ustanavljanje Evropskih svetov delavcev, postopke obveščanja in posvetovanja z delavci v gospodarskih družbah ali v povezanih gospodarskih družbah, ki so ustanovljene od držav članic EU in, ki poslujejo vsaj v dveh državah članicah EU. Cilj zakona je izboljšati pravico delavcev do obveščanja in posvetovanja, in v ta namen se ustanavljajo Evropski sveti delavcev (ESD). Pristojnosti in naloge ESD, veljajo tudi za vse podružnice, ki se nahajajo v določeni državi članici in v primeru povezanih družb, za vse družbe s sedežem v državah članicah, razen če ni dogovorjeno širše področje veljavnosti (npr. Revoz, Sava Tires, itd. v Sloveniji). Pomembna je določba 3. čl., ki predvideva, da se za družbo na območju EU šteje, takšna ki zaposluje najmanj 1000 delavcev, od tega najmanj 150 delavcev v vsaj dveh državah članicah EU. Konkretno za predmet obravnavanja te doktorske disertacije pa je pomemben 36. čl. ZESD, ki v VI. poglavju določa: »Reševanje sporov«. Ta člen se glasi: “Za reševanje sporov v zvezi z izvajanjem določb tega zakona je pristojno delovno sodišče.” Obstaja možnost, da bodo tudi slovenska sodišča v tovrstnih sporih odločala po pravilih in ob upoštevanju vseh (6) elementov za ocenitev kdaj gre za KDS, še posebej bo seveda treba ugotavljati, kolektivni interes ( v smislu 46. čl. ZDSS/94 oz. 51/IV člena novega ZDSS/04). 104 Za direktive ne bom uporabljal slovenske ustreznice, ker verjamem (žal že pok.) kolegu in prijatelju prof. dr. Mirku Ilešiču, ki je bil glede terminologije in prevodov iz večih tujih jezikov prezicen in nenadomestljiv, ter je opozarjal, da direktiv ne gre po vsej sili prevajati v slovenščino in naj ostanejo kar v originalu, saj so mednarodno uveljavljen “terminus tehnicus” evropskega prava. Seveda je to svoje stališče tudi prepričljivo argumentiral. Glej o tem oba učbenika: ILEŠIČ Mi. (1996 in 1997), PF v Mariboru

75

ciljev. Države članice so dolžne, da pravna pravila, ki jih vsebujejo direktive, na ustrezen

način uveljavijo (implementirajo) v notranjem pravnem redu. Gre za zadeve, katerih načina

izvajanja, zaradi različne posebnosti držav članic, ni mogoče urediti enotno za vse države

članice.

Druga vrsta normativnih pravnih aktov, ki jih sprejemajo organi Evropske unije so regulative

(uredbe), ki so neposredno zavezujoči akti. Urejajo tista vprašanja, glede katerih so države

članice Evropske unije na to mednarodno organizacijo prenesle del svoje suverenosti.

EU torej izdaja:

uredbe (regulations), direktive (directives), odločbe (decisions), priporočila (recomendations)

in mnenja (opinions).

Nekateri avtorji,105 razen že omenjenih »smernic«, direktive EU poimenujejo tudi (menim,

da neustrezno /B.K./), kot »navodila«.

IV. PRIMERJALNOPRAVNA ANALIZA UREDITEV KDS V 4-IH

DRŽAVAH

V tem poglavju so obravnavana predvsem sodišča v posameznih državah, kadar odločajo o

KDS. Na koncu poglavja (sklep - sinteza) pa se želi prikazati, katera so bistvena razlikovanja

med opazovanimi štirimi državami (delitev na pravne in interesne spore), kateri organi

pretežno odločajo o KDS (Nemčija v sodnem postopku, v Franciji je velik poudarek

arbitražam in pomirjanju, v Veliki Britaniji je težko razlikovati med kolektivnim pogajanjem,

dogovarjanjem ter reševanjem KDS in je pomembna značilnost načelo prostovoljnosti, na

Hrvaškem pa poznajo reševanje KDS kot pomirjanje, ki ga izvaja mirovni svet in arbitražo,

vendar v okviru sodne pristojnosti). Prikazano je tudi, kateri spori v posamezni državi štejejo

in »Terminološki kotiček«, katerega pobudnik je bil prav on, ter ga je uvedel kot novost v časopisu “Pravna praksa”. 105 Npr. NOVAK J. (1999) str. 22 - v prispevku za podiplomski študij na PF v Ljubljani; in isti avtor v najnovejši, odlični, knjigi: “Delovni spori”, 2004, str. 75, katere recenzijo glej v: KUKEC B. (2004) “Delovni spori“, Odvetnik št. 24/2004, str. 28-29.

76

za KDS in opozorjeno, ali se KDS rešujejo le po izvensodni poti oz. ali je zanje predvideno

tudi sodno varstvo.

1. NEMČIJA106

Temeljni zakon Zvezne republike Nemčije, tako imenujejo svojo zvezno ustavo, velja od

23.5.1949 dalje. V poglavju o pravosodju imajo zelo konkretno urejeno sodstvo. Za področje

rednega, upravnega, finančnega, delovnega in socialnega sodstva ustanovi zveza vrhovne

sodne dvore: zvezni sodni dvor (redno sodišče), zvezno upravno sodišče, zvezni finančni

dvor, zvezno sodišče za delovne spore in zvezno socialno sodišče. Za področja naštetih je

oblikovan skupni senat, ki skrbi za poenotenje sodne prakse. Tako kot pri vsakem zveznem

vrhovnem sodišču je tudi pri zveznem sodišču za delovne spore ustanovljen veliki senat, ki

je pristojen za odločanje o pravnih vprašanjih s področja sodstva za delovne spore.107

1.1. Bistvena značilnost nemške ureditve,108 ki pomembno vpliva na oblikovanje sistema

reševanja delovnih sporov, je strogo razločevanje med pravnimi in interesnimi spori, prav

tako pa tudi med individualnimi in kolektivnimi delovnimi spori. Za vse delovne spore,

tako individualne kot kolektivne (z nekaterimi razlikami med njimi, ki upoštevajo

106 Za primerjalnopravni pregled ureditve postopka, organizacije sodišč in sploh modernizacije pravosodnega sistema v Sloveniji, je dragocena raziskava z naslovom: »Analiza delovnega sodstva«, 17. do 25.3.2003, ki povzema v bistvu že predhodne ugotovitve, ki sta jih nemška eksperta ugotovila že pred dvemi leti (22.1. do 30.1.2001) z naslovom: »Poročilo, analiza delovnih sodišč, modernizacija sodstva in izobraževanje sodnikov«, v okviru Twinning projekta Slovenija. Poročilo iz leta 2001 vsebuje kar 20 strani, analiza delovnega sodstva iz leta 2003 pa 10 strani. Avtorja sta: BERTZBACH M.: predsednik deželnega delovnega sodišča Bremen, Nemčija, ter KIRCHNER W.: poslovodja istega sodišča. Obe ekspertni mnenji v okviru TWINNING projekta Slovenija, ki ga je organiziralo Ministrstvo za pravosodje RS, podaja obilo zanimivih predlogov, analiz ter stališč, o katerih pa bo več govora v zadnjem delu disertacije, ko se ukvarjam s procesnimi vprašanji. V splošnem prikazu nemške ureditve bom nalogo obogatil zgolj z nekaterimi empiričnimi podatki. O vlogi odvetnikov v postopku pred delovnimi sodišču - nemški eksperti na OZS, sem napisal tudi strokovni članek, kjer sem opisal dveurni razgovor zgoraj navedenih nemških ekspertov ter še pristopnega svetovalca v drugem tem Twinning projektu Normana Dukoffa. Na tem sestanku na Odvetniški zbornici Slovenije 17.3.2003, sem podal tudi nekaj predlogov kako, naj bi izboljšali novi ZDSS, Več o tem: KUKEC B. (2003): »Vloga odvetnikov v postopkih pred delovnimi sodišču - nemški eksperti na OZS«, Pravna praksa št. 15-16/2003, 24.4.2003, str. 15. 107 NOVAK J. (2000) Ibidem, str. 1631 – 1643. 108 Kot sem že v uvodu navedel, je za širše poznavanje primerjalnopravne ureditve KDS nujno preštudirati tudi odlično najnovejšo knjigo: NOVAK J. (2004): »Delovni spori«, za nemško ureditev glede pojma strank – udeležencev (str. 348), glede opredelitve predmeta spora, predvsem v zvezi s stavkami (str. 358), glede organov odločanja, kot so določeni v

77

specifičnosti enih in drugih), ki so spori o pravici, je določena pristojnost specializiranih

delovnih sodišč. Le-ta imajo dolgo tradicijo, z zametki že koncem 19. stoletja in

vzpostavitvijo temeljev sedanjega sistema leta 1926. Gre za dograjen sistem specializiranih

sodišč za delovne spore na vseh treh instancah. Ustanovitev in delovanje specializiranih

delovnih sodišč je utemeljena z razvojem obsežne delovne zakonodaje ter ob njej tudi

kolektivnih pogodb in sistema participacije delavcev, kar pogojuje obsežen korpus pravnih

pravil, ki urejajo delovna razmerja. Specifične značilnosti delovnih razmerij in

kompromisnost pravnih pravil na tem področju so tako upravičila obstoj specializiranega

delovnega sodstva.

V Nemčiji je tradicija specializiranega delovnega sodstva dolga,prav tako pa je mogoče

ugotoviti, da je sistem zelo dograjen in obsežen.

Prvi zametki specializiranih delovnih sodišč segajo v drugo polovico 19. stoletja. Leta 1890 je

bila v Gewerbegerishtsgesetz (GewGG) določena obveznost ustanovitve posebnih obrtnih

sodišč (Gewerbegerichte) v vseh občinah z več kot 20.000 prebivalci. Leta 1904 je

Kaufmannsegerichtsgesetz predvidel še ustanovitev posebnih trgovskih sodišč. Obrtna in

trgovska sodišča so bila pristojna za reševanje sporov z delavci, ki so bili zaposleni v obrtih

(industriji) in trgovini. Ta specializirana sodišča so bila ustanovljena le na prvi stopnji,

nadaljnji postopek pa se je nadaljeval pred rednimi sodišči. Prelomnico predstavlja leto 1926

ko je bil sprejet Arbeitsgerichsgesetz (ArbGG), s katerim so bila prvič ustanovljena

specializirana delovna sodišča. Vzpostavljen sistem se je nato ohranil in razvijal vse do danes,

tradicija je bila prekinjena le med drugo svetovno vojno. Leta 1926 sprejeti sistem je

predvidel specializirano delovno sodišče na prvi in na drugi stopnji, na tretji stopnji pa je bil

za delovne spore oblikovan poseben senat v okviru vrhovnega sodišča. Po drugi svetovni

vojni je bil ponovno vzpostavljen sistem specializiranega sodstva iz leta 1926.

Novi zakon o delovnih sodiščih (ArbGG), ki z nekaterimi spremembami velja še danes, pa je

bil sprejet leta 1953. Le-ta je dogradil dotedanji sistem, predvsem s tem, da je določil tudi

specializirano delovno sodišče na tretji stopnji in tako v celoti vzpostavil samostojen sistem,

ločen od rednega sodstva na vseh treh stopnjah.109

nemškem delovnem procesnem pravu (Zakon o delovnih sodiščih – Arbeitsgerichtsgesetz, str. 381; glede postopka reševanja (str. 404, 405 in ponovno 414- 417) in glede rešitev v KDS (str. 425). 109 Določbe veljavnega ArbGG povzemam po objavi v strokovnih publikacijah:

78

1.2. Značilnost delovnega sodstva v Nemčiji je, da na vseh treh stopnjah v senatih poleg

profesionalnega sodnika/ov sodeluje tudi enako število predstavnikov delodajalcev in

delavcev. Ureditev poudarja pospešitev postopka, nižje stroške kot pri rednem sodišču, večje

specializirano znanje s področja delovnega prava in industrijskih razmerij, itd. Pristojnost

delovnega sodišča pa je določena zelo široko in pokriva vse KDS, ki so spori o pravici, t.j.

pravni spori.

Ureditev loči med dvemi vrstami postopkov pred delovnimi sodišči. Postopek, ki se zaključi

s sodbo (Urteilsverfahren) in postopek, ki se zaključi s sklepom (Bechlussverfahren); prvi

je običajni postopek, drugi pa predviden za spore v zvezi s participacijo delavcev

V postopku pred delovnimi sodišči se subsidiarno uporabljajo določbe civilnega

pravdnega postopka (ZPO), kolikor ArbGG ne določa drugače; t.i. Urteilsverfahern je

precej podoben klasičnemu postopku, le z nekaj izjemami, ki upoštevajo specifičnosti

delovnega razmerja, medtem ko je t.i. Beschlussverfahern precej specifičen (začne se na

predlog, stranke so udeleženci, itd.), a tudi tu se subsidiarno uporabljajo določbe ZPO.

Ob taki ustavni ureditvi pravosodja je logično, da imajo tudi sodišča za delovne spore

ustrezno urejena. Ideja, da bi o delovnih sporih odločala posebna sodišča, pri katerih bi

sodelovali zastopniki delodajalcev in zastopniki delojemalcev (pojem delavec se redko

uporablja), izhaja iz francoske revolucije.110

Obrtna in trgovska sodišča so obstajala vse do uveljavitve zakona o sodiščih za delovne

spore v letu 1926. Takratni zakon o sodiščih za delovne spore je ustanovil široko pristojnost

za vse individualnopravne in kolektivnopravne spore z nadrejeno revizijsko stopnjo, ki je

zagotavljala poenotenje sodne prakse. Predvsem delavski sindikati so videli v prvi uvedbi

samostojnega sodstva za delovne spore, velik uspeh delavskega gibanja.

STEINMEYER H.D., (1994), UMBACH D.C., CLEMENTS T. (1992), BENDER M. (1990), HARLBAACH G., MERTENC A., SCHVEDES R., WOLTZ O. (1989), HANAU P., ADOMEIT K. (1988), GETTER W. (1987), DÄUBLER (1995): O organizaciji in delovanju delovnih sodišč v Nemčiji KERWER (1999), s. 250-256 110 Že leta 1897 oziroma 1904 so bila po sili razmer za občine z več kot 20.000 prebivalci ustanovljena sodišča za reševanje sporov med delodajalci in njihovimi delavci v obrti in trgovinskimi pomočniki.

79

Nova sodišča za delovne spore so bila razdeljena na tri stopnje. Sodišča za delovne spore so

bila organizacijsko popolnoma samostojna. Deželna sodišča za delovne spore, so bila v

sestavi deželnih sodišč, državno sodišče za delovne spore, pa je bilo vključeno v državno

sodišče. Po letu 1945 je bilo na novo urejeno samostojno sodstvo za delovne spore, četudi

najprej omejeno na prvo in drugo stopnjo.Do nove ureditve sodstva za delovne spore in

ustanovitev zveznega sodišča za delovne spore v letih 1953 in 1954 je veljal zakon o sodiščih

za delovne spore iz leta 1926, od leta 1953 dalje pa velja novi zakon o sodiščih za delovne

spore. Ta zakon, ki je uzakonil njihovo popolno ločitev od rednega sodstva, je v temeljnih

določbah ostal nespremenjen več kot 25 let.111

To pa med drugim pomeni, da v tem obdobju, pri sojenju sodišč za delovne spore na prvi in

drugi stopnji v komorah, na tretji stopnji pa v senatih, soodločajo »častni sodniki«. Ti so

po pariteti izbrani izmed delojemalcev in delodajalcev. Pri njihovi izbiri ima sindikat

pomembno vlogo. Popolna ločitev delovnega sodstva od rednega sodstva in soodločanje

delojemalcev in delodajalcev pri sojenju (kar je nedvomno tudi velika zasluga sindikata), so

tiste pridobitve današnje Zvezne republike Nemčije, ki jih - po besedah dr. Petra

Aleksandra, predsednik sodišča za delovne spore v Münchnu, - njihovim delojemalcem in

delodajalcem skupaj s sindikati, ne more nihče več vzeti.

1. 3. Častni sodniki so imenovani za 4 leta. Za imenovanje častnega sodnika pri sodišču za

delovne spore se zahteva izpolnjeno 25. leto starosti in, da je kot delodajalec ali delavec v

okraju sodišča za delovne spore. Za imenovanje častnega sodnika pri deželnem sodišču za

delovne spore je potrebno izpolnjeno 30. leto starosti, Pri zveznem sodišču za delovne spore

morajo častni sodniki imeti izpolnjeno 35. leto starosti, posebno znanje in izkušnje s področja

delovnega prava in življenja delavcev. Končno so morali biti tudi najmanj 4 leta častni

sodniki pri sodišču za delovne spore ali pri deželnem sodišču za delovne spore. Častni sodniki

imajo enake pravice kot poklicni sodniki in uživajo enako stvarno neodvisnost. Dolžni so

varovati tajnost glasovanja, imajo pravico vpogledati spis in lahko na obravnavi postavljajo

vprašanja strankam, pooblaščencem, pričam in izvedencem.112

111 ŠIFRER A. (1990b), str. 798: Za slovenske razmere bi bila uporabna za dosego razbremenitve sodišč (slovenskega Višjega DSS v Ljubljani, ki po rangu ustreza deželnemu sodišču v Nemčiji) nemška praksa, po kateri je pritožba v delovnem sporu dopustna le, če vrednost pritožbene zadeve presega 800 DEM. Zanimivo je tudi novo pravilo, ki pa ni v prid pospešitvi postopka /B.K./), ko so v reviziji odpravili premoženjsko mejo vrednosti spora, kar pomeni, odpravo dosedanje odvisnosti revizije od sporne vrednosti najmanj 6000 DEM. 112 Zvezna republika Nemčija je imela do združitve z Demokratično republiko Nemčijo, poleg Zveznega sodišča za delovne spore v Kasslu, še 14 deželnih sodišč za delovne spora in 94 sodišč za delovne spore (I.

80

1.4. V zvezi s postopkom pred sodišči za delovne spore moram opozoriti, da imajo sodbeni in

sklepni postopek.

V sodbenem postopku velja razpravna maksima. V sodbenem postopku so sodišča za

delovne spore stvarno pristojna za vse spore med tarifnimi pogodbenimi strankami ali med

temi in tretjimi iz tarifnih pogodb, v sporih o obstoju ali neobstoju tarifnih pogodb in ukrepih

za namene delavskega boja (štrajk, izprtje, bojkot); med delavci in med delodajalci iz

delovnega razmerja in v tej zvezi o zahtevi o obstoju ali neobstoju delovnega razmerja, iz

pogajanj o prenehanju delovnega razmerja in iz tega nastalih posledic, iz nedopustnih ravnanj

v zvezi z delovnim razmerjem kot tudi listinah o delu med delojemalci in delodajalci in

skupnimi ureditvami tarifnih pogodbenih strank ali socialnimi ureditvami privatnega prava, o

zahtevkih v zvezi z delovnim razmerjem.

V sklepnem postopku, kjer velja oficialna maksima, so sodišča za delovne spore stvarno

pristojna za spore iz zakona o podjetjih, za (pretežne) spore iz zakona o soodločanju kot tudi

za odločanje o tarifni sposobnosti in tarifni pristojnosti združenj.

V teh postopkih nastanejo sodni stroški, ki so običajno višji, če sodeluje odvetnik. Praviloma

velja, da stranka, ki pravdo zgubi, plača svoje stroške, ki so bili v postopku potrebni, in

potrebne stroške nasprotne stranke. Postopek pred sodišči za delovne spore je v primerjavi z

drugimi postopki stroškovno poceni. Obstajajo pa tudi stroškovni privilegiji, kot na primer,

da ni treba plačati stroškov postopka na posamezni stopnji odločanja, če je pred sodiščem

postopek končan bodisi zato, ker je bila pred njim sklenjena poravnava ali če je sodišču bilo

sporočeno, da so stranke sklenile izvensodno poravnavo.113

stopnje /B.K./), v okviru katerih je imela dežela Bavarska 8 dislociranih oddelkov, dežela Baden -Würtenberg 7 zunanjih komor in dežela Rheinland-Pfalz 4 zunanje komore. V zveznem sodišču za delovne spore je 28 poklicnih sodnikov in 170 častnih sodnikov. Od teh častnih sodnikov jih je 85 izmed delavcev in 85 izmed delodajalcev. Pri deželnih sodiščih za delovne spore je 150 poklicnih sodnikov in 2946 častnih sodnikov. Od teh časnih sodnikov jih je 1444 izmed delavcev in 1502 izmed delodajalcev. Pri sodiščih za delovne spore (I. stopnja) pa je 545 poklicnih sodnikov in 14732 častnih sodnikov. Od teh častnih sodnikov jih je 7299 izmed delavcev in 7433 izmed delodajalcev. 113 Če se postopek konča s sodbama na dveh stopnjah ob udeležbi enega odvetnika in ene priče, potem pri vrednosti sporne zadeve 10.000 DEM znašajo sodni stroški 1030,80 DEM, odvetniški stroški pa 4.390 DEM, kar je skupaj 5.421,05 DEM.

81

Do konca leta 1980 je po njihovem pravdnem postopku veljala pravica revnih (v Sloveniji

urejena z Zakonom o brezplačni pravni pomoči - BPP [op. B.K.])114 Ta je bila zamenjana s

pravico pomoči pri plačilu stroškov.Najprej so bili te pravice deležni finančno šibkejši, sedaj

pa velja tudi za prejemnika srednjih in višjih dohodkov pravica obročnega odplačevanja v

času 48 mesecev. Pri tem želijo doseči, da stroški ne bi bili ovira za sodno uveljavljanje

pravic. Posebno pozornost sodnika Šifrerja115 je pritegnil tudi Zakon o podjetjih

(Betriebsverfassungsgesetz).116

Ta zakon (tudi KP) zajema obrate (Betrieb) in podjetja (Unternehmen), ki so

organizacijske enote in se med samo razlikujejo po svojem namenu oziroma smotru. Navezna

točka za pravo podjetja je obrat in ne podjetje, pri čemer moram opozoriti, da v Nemčiji

obstaja definicija prvega in drugega pojma. Zakon o podjetjih ureja sodelovanje med

delodajalci in vsemi zaposlenimi v obratu. Reprezentant zaposlenih je obratni svet, ki ga

volijo zaposleni. Obratni sveti morajo biti voljeni v vseh obratih privatnopravnih nosilcev

pravic, v katerih je praviloma najmanj 5 stalno zaposlenih delojemalcev z volilno pravico, od

teh pa so trije lahko voljeni (pasivna volilna pravica). Temeljna osnova prava podjetja je

pravica obratnega sveta, da je udeležen pri odločitvah delodajalca v obratu. Zato ne more biti

v izključni pristojnosti delodajalca predvsem organizacija obrata, potek dela, zaposlovanje

delojemalcev in sestava zaposlenih (namestitev in odpustitev). »Absolutni« vodstveni pravici

so postavljene meje povsod tam, kjer je to v interesu zaposlenih kot tudi na področju

zagotovljene osebne, socialne in zdravstvene zaščite posameznega delojemalca. Temu pravijo

v prvi vrsti tudi pravice soodločanja, ki jih lahko obratni svet prek poenotenja v obratu

doseže proti volji delodajalca na področju socialnih in osebnih zadev kot tudi pri postavitvi

socialnega načrta, za primer sprememb v obratu. To velja v manjšem obsegu tudi za številne

zakonsko predvidene pravice soodločanja obratnega sveta na področju informacij, pravica do

poslušanja in posvetovanja pred odločitvijo delodajalca. Tudi te pravice lahko z diskusijami

in prepričevanji dosežejo trajen vpliv na področju (direktorskih) pravic delodajalca.117

114 O tem obširneje: KUKEC B. (1999 b), s. 28-30. 115 Pokojni predsednik DS v Mariboru, v 90.- ih letih in moj osebni prijatelj, ki je prvi precizno analiziral ob nekajtedenskem osebnem obisku nemškega delovnega sodstva – glej op. št. 103. 116 SFRJ smo (v letu 1951) imeli prvi delavski svet. V Nemčiji so imeli prve delavske svete v že letu 1948. Zakon o podjetjih je bil sprejet v letu 1952, kasneje pa spremenjen in dopolnjen v letu 1972 in v letih 1988/1989. 117 Obsežneje o vtisih iz strokovnega obiska in ekskurzije na sodišču za delovne spore v Münchnu, glej: ŠIFRER A. (1990), str. 723 - 729 in ŠIFRER A. (1990b), str. 797 – 812.

82

1.5. Izjemno zanimiv je institut poravnalne obravnave118 (Güteverhandlung). Ta se opravi

pred predsedujočim in zadošča navzočnost strank ali njihovih odvetnikov. Gre za zelo

sproščeno obravnavanje. Predsedujoči skupaj s strankama ali njunima odvetnikoma razpravlja

o celotnem spornem razmerju, pri tem se svobodno ocenjujejo vse okoliščine z namenom, da

bi bila dosežena poravnava. Tako ravnanje predsedujočega ni ovira za morebitno nadaljevanje

sporne zadeve na obravnavi spora pred komoro.

Če gledamo z vidika našega postopka, je presenetljivo, da predsedujoči dosegajo 65%

poravnav in s tem tudi socialni mir v podjetju. Posamezni poklicni sodnik reši od 550 do

600 spornih zadev na leto. Tu ne prihajajo do izraza samo poravnave, ampak tudi okoliščina,

da priznavajo in uveljavljajo tudi institut sodbe na podlagi izostanka (zamudna) in sodbe

na podlagi pripoznave.119

2. FRANCIJA120

V Franciji so dolgo časa kot edino kategorijo delovnih sporov poznali IDS. Za časa

Napoleona I. so uvedli novo strukturo sodišč, ki jim je bila naložena splošna pristojnost na

civilnem in kazenskem področju. V okviru sodišč so spori med gospodarji in služabniki

zasebnopravne narave na podlagi zakona iz leta 1790 prišli v pristojnost Juge de Paix

118 V Nemčiji poznajo dva sodna obravnava dneva na teden, pri čemer je en dan namenjen zgolj mirnemu reševanju spora pod vodstvom profesionalnega sodnika, pri čemer posamezni postopek ne traja več kot 20 minut. Senat lahko izdaja zamudne sodbe, razprava pa je razpisana najkasneje na vsaka dva meseca. Poznajo tudi t.i. kazenski termin, s čimer omejijo preobširno število pripravljalnih vlog ali zavlačevanje postopka. Podrobneje v: KUKEC B. (2003): Ibidem str. 15 119 Po zadnjih podatkih (KUKEC B. (2003), Ibidem str. 15) je npr. delovno sodišče v Bremnu meritorno (s sodbo) rešilo od pripadlih 500 do 700 zadev le 10 do 12% primerov. Vsi drugi primeri se končajo z umikom tožbe ali pritožbe, izvensodno poravnavo in podobno; torej na miren način, z metodami ADR, za kar se zavzemam tudi sam (hipoteza A.I.3.3. te disertacije). 120 V isti odlični knjigi že citiranega Novak J. (2004): »Delovni spori«, je podrobnejša francoska ureditev razvidna glede organov (ADR oblike) odločanja predvsem v zvezi s stavko, pri čemer je jurisdikcija za kolektivne akcije zaupana miritvenim sodnikom s posebnega oddelka za nujne zadeve občega prava na višjem sodišču, pri čemer naj še dodam, da so znani Conseil de prud´hommes (tako imenovani “Sveti modrecev”) pristojni tudi za odpuste stavkajočih delavcev, čeprav običajno odločajo samo v IDS, ki izvirajo iz pogodb o zaposlitvi. Kar zadeva postopek reševanja KDR, je Francija izjema, ker so sodniki porotniki vključeni v pomiritveni postopek (ADR), pri čemer to nalogo običajno opravljajo poklicni sodniki, ki bolje poznajo morebitne odločitve v sporu, če pomiritev ne bi uspela (str. 413). Glede načina rešitve KDS (v primerjalnem pravu so možne številne oblike od predloga (proposal) do odločitve, ki jo imenujejo award in, ki jo lahko sprejme sodnik ali razsodnik, torej arbiter), so določbe francoskega Zakonika dela podrobneje opisane na str. 424 in 425.

83

(mirovnega sodnika). Razsodišče je pomenilo temeljno raven tribunala v francoski sodni

hirearhiji.

Leta 1806 pa je cesar (res le za reševanje IDS /B.K./) odobril ustanovitev posebnega sodišča

v Lyonu. Imenovali so ga Conseil de Prud´hommes (slov.: Svet ponosnih ljudi, Svet

modrecev [op. B.K.]).121 Sistem teh posebnih delovnih sodišč se je postopno razširil po vsej

državi in je tako - z reševanjem delovnih sporov, v katerega so vključili delavce in

delodajalce (kot konciliatorje oziroma sodnike),- zelo pomemben, saj se je ohranil do

današnjih dni. Še več, pod vplivom francoskega sistema posebnih sodišč za delovne spore so

se podobna sodišča začela razvijati tudi v drugih evropskih državah (npr. v Nemčiji /B.K./).

2.1. V zvezi s KDS velja omeniti Waldeck - Rousseau zakon iz leta 1884, s katerim so v

Franciji želeli spodbuditi nekonfliktno kolektivno pogajanje. V nasprotju s tem pa je zelo

poraslo število stavk. Da bi jih omejili, je proti koncu 19. stol. prišlo do prvih predlogov

zakonov, ki so se nanašali na konciliacijo in arbitražo v primeru KDS.

Predlogi zakonov so se med seboj razlikovali glede rešitev nekaterih dilem, ki jih v Franciji

lahko zasledimo tudi v 20. stoletju.122

Zakon iz leta 1892, ki je vseboval tudi precej postopkovnih določil je veljal do leta 1936.

Ocenjujejo pa, da v praksi ni imel velikega učinka. Po postopkih, ki jih je urejal, so v obdobju

od leta 1920 poskusili rešiti le 18% kolektivnih sporov (KDS), med katerimi pa so

prevladovali tisti v zvezi z napovedanimi stavkami, ki jih je sprožil juge de paix, le

polovica sporov pa je bila uspešno rešena.

2.2. Obvezni postopek konciliacije in arbitraže pa je uvedel šele zakon iz leta 1936, ki je

bil dopolnjen leta 1938. S tem zakonom je bil bistveno spremenjen sistem reševanja KDS,

pri čemer je Francija bila edina evropska država, v kateri je bila v mirnem času

arbitraža, (ko se ni stavkalo npr.) obvezna.

121 Pogledano skozi zgodovinsko razvojnost je treba omeniti, da so se tudi v Italiji formirala posebna sodišča za delovne spore (med delodajalci in delavci kot dvema kategorijama) že leta 1893 (ne zgolj v Franciji Conseilles de prud'hommes), ko so bila ustanovljena t.i. Sodišča dobrih ljudi (Collegi dei probiviri). 122 O tem več KONČAR P.(2000) s. 1-21.

84

2.3. Z novelo zakona iz leta 1938 so uvedli razlikovanje na kolektivne interesne in

kolektivne pravne spore. Le za prve je zakon ohranil to, da arbitri v svojih odločitvah niso

bili vezani na pravo.

Razvoj sistema reševanja KDS je bil prekinjen z drugo svetovno vojno, ker je bila leta 1939 s

posebnim dekretom suspendirana zakonodaja o kolektivnih pogodbah in reševanju KDS.

Stavke so bile v tem času prepovedane.

Po drugi svetovni vojni so leta 1950 sprejeli zakon, ki je pomenil nov pravni okvir za

sklepanje kolektivnih pogodb. Zakon je pri tem kolektivno pogajanje štel kot prvo metodo

reševanja sporov, ki je morala biti predvidena v kolektivnih pogodbah, da je bila mogoča

njihova razširitev (proglasitev, da učinkuje erga omnes, torej zoper vsakogar).

Ta zakon je predvidel tudi prostovoljni arbitražni postopek. Spore, ki niso bili rešeni v

postopku konciliacije, predvidene s kolektivno pogodbo ali z zakonom, je bilo mogoče

predložiti Centralni arbitraži. Tudi ta postopek je bil v praksi redko uporabljen. Prav tako se v

praksi ni uveljavil sistem mediacije, ki so ga, kot dopolnitev konciliacije po zakonu iz leta

1952, predvideli s posebnim dekretom leta 1955.

Situacija se ni bistveno spremenila niti po spremembi zakonodaje leta 1982. Tudi na podlagi

veljavne (današnje) zakonodaje zatekanje k prostovoljnim postopkom konciliacije in

mediacije ni postalo bolj popularno.

Francoski sistem delovnega sodstva je nedvomno močno vplival na razvoj posebnega

delovnega sodstva v drugih državah in na samo sestavo sodišč. V primerjavi z drugimi

evropskimi državami, z izjemo Portugalske, pomeni Francija posebnost zato, ker so delovna

sodišča sestavljena bipartitno, drugod pa je sestava tripartitna.

85

2.4. Francija sodi med tiste države Evropske unije, v katerih je postopek pomirjanja (v IDS

in KDS) obvezen in je integriran v sodni postopek kot predhodna faza sodnemu

odločanju.123

Iz orisa razvoja reševanja delovnih sporov v Franciji je mogoče povzeti, da je zakonodaja

iz leta 1936 in 1938 določila obvezna postopka pomirjanja in arbitraže v smislu

predpostavke za zakonitost stavke oziroma izprtja. Postopek pomirjanja so morale urediti

kolektivne pogodbe. Če tega niso storile, sta bili sprti strani dolžne določiti vsaka enega

arbitra. Izbrana artibra sta lahko izbrala še tretjega arbitra (surarbitre). Arbitražno odločitev

je bilo mogoče izpodbijati pred Cour superieure dárbitrage, ki je izvajalo nadzor nad

zakonitostjo arbitražnih odločitev. Dogovor, sprejet v okviru postopka pomirjanja, in

arbitražna odločitev sta bila za stranki obvezujoča.

Leta 1950 sprejeti zakon je temeljil na ideji o povezanosti kolektivnega pogajanja in

pomirjanja ter arbitraže v smislu, da naj bi oba postopka omogočala lažjo sklenitev

kolektivnih pogodb in njihovo večje spoštovanje. Zakon je obligatorno arbitražo spremenil

v fakultativno.

2.5. Leta 1955 so tako v Franciji z dekretom uvedli ameriški postopek posredovanja

(mediacije), ki se je sprva pokazal kot dokaj učinkovit, pozneje pa se je uspešnost

posredovanja precej zmanjšala.

Leta 1982 so odpravili obligatornost postopka pomirjanja (Kodeks dela, art, L. 522-l do 526-

1). Reševanje KDS na podlagi omenjenih zakonskih členov je danes v velikem upadu.

123 V isto skupino sodijo poleg Francije tudi Nemčija, Belgija, Grčija, Portugalska, Španija. V državah, kjer je postopek pomirjanja fakultativen, večinoma ni integriran v postopek pred sodiščem (npr. v Veliki Britaniji, na Irskem in Italiji).

86

3. VELIKA BRITANIJA124

Še posebej v zvezi s KDS velja, da so se v razvoju vzpostavili številni različni mehanizmi

njihovega reševanja na različnih ravneh, ki so oblikovani s strani samih strank. V tej zvezi je

treba opozoriti na specifičnost sistema kolektivnih razmerij in še posebej kolektivnih

pogodb v Veliki Britaniji.

3.1. Kolektivne pogodbe niso zavezujoč in iztožljiv pravni vir. Razlikovanje med

pravnimi in interesnimi spori v Veliki Britaniji ni razvito.

Posledično je včasih težko razlikovati med mehanizmi kolektivnega pogajanja in

dogovarjanja ter mehanizmi reševanja kolektivnih sporov, saj se različni mehanizmi za

reševanje KDS pogosto obravnavajo v tesni povezavi s kolektivnim pogajanjem in celo kot

podaljšek klasičnih kolektivnih pogajanj. Pomembna značilnost vseh raznovrstnih postopkov

za reševanje KDS je tudi dosledno uveljavljeno načelo prostovoljnosti.

Če v Veliki Britaniji ni prisotno razločevanje med pravnimi in interesnimi (kolektivnimi)

delovnimi spori, pa je zelo prisotno temeljno razlikovanje med KDS in IDS, v okviru

slednjih pa še razlikovanje med spori o zakonskih pravicah in pravicah, ki izhajajo iz same

pogodbe o zaposlitvi in niso urejene v zakonodaji (pogodbene pravice), čeprav se to zadnje

razlikovanje z novo ureditvijo pristojnosti tribunalov postopno nekoliko zabriše. Le na

področju IDS (in še to, do zadnje reforme sodstva, le za spore v zvezi z zakonskimi pravicami

delavcev) je zagotovljeno sodno varstvo s strani specializiranega delovnega sodstva (t.i.

employment tribunals). Glede ostalih pravic delavcev, ki niso posebej urejene v delovni

zakonodaji in so podvržene common law pravilom je strogo veljala pristojnost rednih

sodišč. Postopno se v pristojnost specializiranih tribunalov vključuje vedno več zadev,

vključno z nekaterimi spori glede pogodbenih pravic.

124 Podrobneje je angleško ureditev moč proučiti v že večkrat omenjeni odlični knjigi NOVAK J. (2004): »Delovni spori«, in sicer glede organov reševanja KDS, svetovalne službe za pomiritev in arbitražo (Advisory Conciliation and Artbitration Service – ACAS) in tam navedene statistične podatke iz katerih je razvidno, da je npr. v letu 1990 bilo vseh zadev pred industrijskimi tribunali 31.913, pri čemer je prišlo do izvensodne rešitve pred ACAS 10.282 zadev ali nekako 1/3, za nadaljnjo 1/3 vlog je bil podan umik, za zadnjo tretjino (10.899 zadev) pa je odločil s svojo odločbo industrijski tribunal, kar tudi predstavlja nekako 1/3 (str. 383), glede strank predvsem v zvezi s stavkami, ko si morajo po Zakonu o zaposlovanju sindikati pridobiti “potrdilo o neodvisnosti- advisory” (str. 345), glede postopka reševanja; pri čemer je v Veliki Britaniji posebnost, da vse spore v zvezi s stavkami in drugimi industrijskimi akcijami rešujejo višja, torej redna sodišča, kar je v prvi vrsti odvisno od pojmovanja pravnega značaja KP (str. 407).

87

3.2. ACAS je sui generis podjetje, ki ga je vlada ustanovila leta 1975, kot službo za

pomirjanje in arbitražo - ACAS, da bi v KDS (in tudi IDS) posredovalo kot neodvisna

tretja stranka. V Veliki Britaniji zgodnja 70. leta pomenijo čas velike moči sindikatov in

visoke inflacije. Sindikati so delodajalcem vsiljevali neugodne sporazume in tako bremenili

gospodarstvo, nakar se je vlada odzvala z zakoni, ki so omejevali zahteve sindikatov.

Pred ACAS je arbitraže opravljalo Ministrstvo za delo, ki je tudi preverjalo skladnost

sporazumov z zakoni. Ker je bila veljavnost dogovorov v rokah uradnikov, se socialni

partnerji na pogajalski proces niso mogli več zanesti. Po treh letih se je pojavil nacionalni

konsenz, da je neodvisnost arbitražnega organa nujna, in kot že rečeno, leta 1975 se je rodil

ACAS.125

Kaj daje (tudi v KDS) ACAS samostojnost in neodvisnost? Predvsem se lahko samo odloči,

ali in kdaj se bo vključil v spor, pri tem pa od vlade ne sme dobivati napotkov, čeprav ga ta

financira. Usmerja ga tripartitni svet, ki mu predseduje predstavnik vlade in ga sestavljajo

predstavniki sindikatov, delodajalcev ter neodvisni člani iz pravniških in akademskih krogov.

V nedavni študiji, ki je bila opravljena med socialnimi partnerji, se je izkazalo, da je

nepristranskost najpomembnejša lastnost ACAS. Njegova vključitev vedno pripelje do

napredka v sporu, saj temelji na izboljšanju odnosov med ljudmi.

Velik ugled, ki ga ta institucija uživa, je povzročil, da so se njene pristojnosti od ustanovitve

naprej širile. Poleg delovanja na področju mediacije in arbitraže, skrbi za izobraževanje in

svetovanje delodajalcev ter delavcev, zbira uzance in standarde za področje disciplinskih

vprašanj, sindikatov in razkrivanja informacij, ki jih sprejemajo tudi redna in delovna sodišča,

izdaja certifikate o doseganju teh standardov. Odprt je tudi brezplačni telefon z nasveti, ki

prejme milijon klicev na leto.

Izhodiščna ugotovitev je, da je postopek konciliacije inkorporiran v sam sodni postopek.

Vendar pa konciliacija ali kakšni drugi alternativni načini niso institucionalno vključeni v

samo delovno sodstvo. Iz tega izhaja tudi ugotovitev, da so v Veliki Britaniji pravzaprav

125 LIPPIATT T.: Delovanje britanske inštitucije ACAS, posvet na GZS, v sodelovanju z Inštitutom za delo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 23.5.2003, citiranje povzeto po: JUREN J. (2003): »Arbitraža na področju IDR«, Pravna praksa št. 21/2003, 12.6.2003, str. 29.

88

vsi alternativni načini reševanja delovnih sporov hkrati tudi izvensodni načini.

Institucija, ki zagotavlja konciliacijo v teh primerih, je ločena od sodstva; je samostojna in

neodvisna institucija - Advisory Conciliation and Arbitration Service (ACAS). Zanimivo je,

da naj bi rešila kar dve tretjini vseh sporov.126

Sicer pa je treba omeniti, da so naloge ACAS-a zelo široke. Konciliacija - tako individualna

kot kolektivna - naj bi bila osrednja funkcija te institucije, vendar so njene ostale funkcije

tesno prepletene s to osnovno. Še posebej se vedno bolj izpostavlja njena svetovalna in

preventivna dejavnost.

ACAS vključuje tako IDS kot KDS kot sem že omenil. Zanima me predvsem področje KDS,

zato naj zgolj mimogrede omenim, da individualni konflikti (IDS) pred ACAS predstavljajo

tudi pritisk na gospodarstvo, saj statistike kažejo, da po končani pravdi 40 % delavcev

zapusti službo ali pa je odpuščenih. No nas, zanimajo bolj KDS na področju katerih je

situacija nekoliko drugačna. Čeprav je običajno v igri več milijonov funtov, je večina

kolektivnega dogovarjanja moralno obvezujočega. Enako velja za mediacijo in arbitražo.

Vendar se je le enkrat zgodilo, da delodajalec ni upošteval arbitrove odločitve. A, ker ni

izplačal dogovorjene povišice delavcem, je bil močno napaden s strani vlade, ker je

spodkopal avtoriteto takšne inštitucije, kot je ACAS. Na koncu je bil prisiljen izpolniti

dogovor.127 Zanimivo je, da se kopija vsake tožbe na delovni tribunal znajde tudi na mizi

mediatorjev ACAS. Mediator nato povabi obe stranki na poravnalni narok, po katerem

sodišču le sporoči rezultat. ACAS je pri tem zelo uspešen, saj se po njegovem posredovanju

tretjino primerov reši prijateljsko, tretjino sodb se opusti (ko mediator strankam razloži

uzance in prakso sodišča), preostala tretjina pa nadaljuje spor po sodni poti.

3.3. Zadnja reforma delovnega sodstva leta 1998 je prinesla novo nalogo ACAS-u za

arbitražno reševanje IDS, sprva le za spore v zvezi z odpustom delavcev, ki predstavljajo

največji delež med vsemi spori pred tribunali. No, IDS niso osrednja tema tega dela, omenim

jih le, kadar je to nujno za razumevanje koncepta KDS.

126 Vendar je treba opozoriti tudi na nasprotujoče si podatke glede uspešnosti konciliacije v Veliki Britaniji. Tako je npr. zaslediti tudi podatek, da je le 30% zadev bilo uspešno rešenih v postopku konciliacije. povzeto po VIVIER, GANTELME, ANTONA, BILIOT, (1993) st. 394, cit. po KRESAL, (2000), s. 28 - 54, v KONČAR, (2000)

89

Enostavnost, hitrost, ekonomičnost, fleksibilnost postopka, kvalitetno in učinkovito

varstvo pravic delavcev so bile glavne zahteve, ki so sredi 60-ih in 70-ih let narekovale

oblikovanje specializiranih tribunalov za delovne spore glede na redno sodstvo. Danes tudi ti

tribunali oziroma postopki pred njimi postajajo vse bolj strogo formalizirani, dolgotrajni,

dragi, kompleksni, tudi težje dostopni.128

Zato se spet pojavljajo zahteve po poenostavitvi in razvijanju alternativnih načinov reševanja

delovnih sporov.

3.4. Poleg ACAS-a obstajajo še druge institucije, ki omogočajo konciliacijo, mediacijo ali

arbitražo oziroma na kakšen drug način posegajo v postopke reševanja delovnih sporov, np.

Central Arbitration Committee (CAC).

Poudariti pa je treba, da vse oblike alternativnega reševanja delovnih sporov v Veliki

Britaniji izhajajo iz načela prostovoljnosti!, ki zavzema osrednje mesto med značilnostmi

angleškega sistema.

3.5. Angleški sistem, njegov razvoj in tradicija so precej drugačni od Slovenskega.

Specifičnosti ustroja in pomena (alternativnih) načinov reševanja delovnih sporov v Veliki

Britaniji pa so pogojene tudi s specifičnostmi njene pravne ureditve in dejanskih razmer v

praksi (delovna zakonodaja ni razvita, še posebej je tradicija na tem področju šibka;

kolektivne pogodbe niso zavezujoč in iztožljiv pravni vir; pomen avtonomnega urejanja

delovnih razmerij, nedefiniranost razlikovanja med interesnimi in pravnimi spori, če

naštejem le nekaj značilnih okoliščin). Zato menim, da bi bilo vsakršno prenašanje in

uvajanje - morda v Veliki Britaniji relativno uspešnih - institutov v slovensko pravno ureditev

in prostor, zelo delikatno in nepredvidljivo. Potrebovali bi podrobnejšo analizo129 vloge,

delovanja in pričakovanih učinkov določenega instituta v precej drugačnem družbenem okolju

in v precej drugačni pravni ureditvi. Prav tako se zdi vprašljivo vlagati obsežna sredstva in

napore v vzpostavitev nove, posebne institucije, ki bi bila primerljiva z ACAS-om, saj bi

potrebovali kar nekaj časa za njeno dejansko vzpostavitev, kaj šele za pridobitev potrebnih

izkušenj, tradicije in zaupanja ter s tem pogojenega učinkovitega delovanja.

127 JUREN J. (2003): Ibidem, str. 15 128 VRANKEN M. (1988), s. 508, 512-513. 129 Po začetku pisanja tega dela, je do nje tudi prišlo.

90

Primerneje se zdi iskati rešitve v smeri dograjevanja našega obstoječega sistema institucij

preprečevanja (ADR) s KDS, da do sodne intervencije sploh ne pride, morda celo z

ustanovitvijo ADR organa pri MDSSZ, oz. postopka reševanja KDS po npr. poljskem

vzoru.130

4. HRVAŠKA

Kot primer tranzicijske države nam lahko služi sosednja Republika Hrvaška, ki je posebej

zanimiva tudi zato, ker je pred osamosvojitvijo (1991) živela v enakem pravnem redu, v

sistemu urejanja delovnih razmerij, (in tudi KDS) kot Slovenija.

4.1. Na Hrvaškem so problem reševanja KDS uredili z Zakonom o radu leta 1995

(Narodne novine br. 38/95; kjer v 203.členu v poglavju z naslovom »Mirno reševanje

kolektivnih delovnih sporov« opredeljujejo definicijo KDS (kolektivni radni spor)).131

Posebej želim opozoriti na (po mojem mnenju slabo)132 definicijo KDS v prvem odstavku

203. čl., ki določa: »v slučaju spora o sklenitvi, spremembi in obnovi kolektivne pogodbe,

Glej KRESAL B. (2000), Ibidem 130 Pogajanja , Inšpekcija dela, mediator (Ministrstva za delo), kvazi sodni organi (socialna arbitraža). V srednje in vzhodnoevropskih državah je v času t.i. tranzicije poraslo število tako IDS, kot tudi KDS. Zato je postalo vprašanje sistema reševanja teh sporov tudi v teh državah zelo aktualno. V pretežni večini so v zadnjem desetletju sprejeli, z željo po vzpostavitvi sodobnih postopkov pomirjanja, posredovanja in arbitraže, nove zakone o reševanju KDS, pred tem pa jih, z izjemo Poljske, niso imeli. V vseh državah posebno pozornost posvečajo predvsem KDS, kar je glede na demokratizacijo družbe na eni strani in porastu stavk na drugi strani, razumljivo. Kot primer ene od vzhodnoevropskih držav bo v nadaljevanju obravnavana Poljska, za katero je zanimivo, da Kodeks dela iz leta 1974, ki je bil spremenjen in dopolnjen leta 1996, predvideva znotraj podjetja fakultativno pomirjanje v individualnih sporih, po drugi strani pa reševanje KDS ureja relativno nov poseben

� Zakon z dne 23.05.1991 o reševanju KDS. KDS definira kot: “Spor med dalavci in enim ali več delodajalci, ki se nanaša na delovne razmere, plače ali socialne dajatve, kot tudi pravice in interese delavcev ali skupin oseb, ki imajo pravico do ustanovitve sindikata.” 131 O tem več v nadaljevanju pri definiciji KDS - primerjalno, pogl. B. I.1, Pri tem se mi zdi dodatni argument za primernost predstavitve Hrvaške ureditve KDS tudi v dejstvu, da gre za sosednjo državo, s katero imamo zelo tesne gospodarske in siceršnje (turistične, kulturne, športne,ipd.) stike, bistveno pa je, da na območju Republike Hrvaške posluje čez 300 slovenskih gospodarskih družb, oz. subjektov ter organizacij s pretežno slovenskim kapitalom, ki so v svojem poslovanju in delu seveda dolžna spoštovati in uporabljati hrvaško delovno pravno zakonodajo, tako kot so bile dolžne (najkasneje do začetka leta 1996) vložiti zahtevke za preregistracijo podjetij po postopku, ki ga predpisuje hrvaški Zakon o trgovačkim društvima.

91

ali drugega podobnega spora, ki lahko privede do stavke ali druge oblike industrijske

akcije (KDS), če stranke spora niso dogovorile kakšen drugi način njegove mirne rešitve, se

mora izvesti postopek pomirjanja, ki je predpisan s tem zakonom.«

O KDS so sicer določbe v čl. 203. – 218 Zakona o radu (ZR).

4.2. Zakon o radu je začel veljati 16.6.1995, ter je po vsebini razdeljen na 27 poglavij.

V tem času je prišlo tudi že do prve spremembe in dopolnitve Zakona o radu (ZIDZR-

Zakon o izmjenama i dopunama zakona o radu (Narodne novine br. 17/01), ki je začela veljati

10. aprila 2001. Ta že prinaša za opazovane institute, ki so v zvezi KDS nekatere novosti.

Tako je (prejšnji 210. člen ZR, sedaj 66. člen ZIDZR) razširil primere, ko imajo delavci

pravico stavkati tudi za slučaj neizplačila plač. Izrecno je, kot opravičljiv razlog za stavko,

dodano tudi »neizplačilo plač« oz. nadomestila v roku 30 dni od dneva dospelosti. Ta dan je

določen z noveliranim IV. odst. 83. čl., po katerem se, če s kolektivno pogodbo ali s pogodbo

o zaposlitvi ni drugače določeno, plača za predhodni mesec izplačuje najkasneje do 15. dne

v naslednjem mesecu. V 6-letni pretekli sodni praksi (na podlagi 210.čl. ZR) stavka zaradi

neizplačila plač in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, pa četudi je bilo govora o

kršitvi pravice večjega števila zaposlenih (množični spor /B.K./) ni bila dopustna.133

4.3. Prav tako je s spremembo 217. čl., spremenjena določba o krajevni in delno tudi o

stvarni pristojnosti sodišča, za prepoved stavke in izprtja. Upoštevati je treba, da je

stavka sredstvo za reševanje kolektivnega (interesnega) spora, saj očitno hrvaška ureditev

glede na V. odst. 209. čl. ZR pravnega spora ne predvideva reševati v okviru KDS. Sodno

zaščito na prvi stopnji nudi županijski sud, če stavka ali izprtje obsega področje samo ene

županije, kot doslej. Če pa stavka ali izprtje obsega področje dveh ali več županij, pa o

tem odloča županijski sud v Zagrebu (izključna pristojnost torej [B.K.]) v senatu treh

sodnikov (profesionalcev). S tem je prenehala pristojnost Vrhovnega sodišča RH, da o teh

vprašanjih odloča na prvi stopnji. Postopek za prepoved stavke ali izprtja se začne z vložitvijo

Gre za zakon s podobno vsebino kot slovenski Zakon o gospodarskih družbah, iz decembra 1993, ki pa je doživel že 7 novel, nazadnje ZGD-H. 132 Zakaj se mi zdi definicija pojma KDS slaba, bom obrazložil kasneje v poglavju, ko govorim o definicijah KDS (tudi primerjalnopravno). 133 Odločba Vrhovnega sodišča RH , št. Gž 4/96, z dne 15.5.1996 O tem več CRNIČ I. (2001), s. 63 - komentar ZIDZR s pregledom novije sudske prakse.

92

tožbe.134 Precedenčna in pomembna za razvoj sodnega varstva v KDS glede stavk, pa je

odločba VS RS iz 1996 leta, kjer je ugotovljeno, da je prvostopno sodišče napačno uporabilo

materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek, s katerim se je uveljavljalo prepoved stavke,

zavrnilo kot neutemeljen. Iz obrazložitve sodne odločitve135 izhaja, da je stavka pravno

dopustna le s ciljem zaščite gospodarskih in socialnih interesov članov sindikata, ne pa tudi s

ciljem zaščite ali uresničitve že nastalih in pravno urejenih pravic iz kolektivne pogodbe. Zato

je stavka organizirana in izpeljana v nasprotju z zakonom, kar predstavlja razlog za njeno

prepoved na podlagi 215. čl. ZR. Iz obrazložitve še sledi, da je šlo za množični spor, kjer se

je uveljavljalo večje število individualnih pravic v zvezi z neizplačano plačo. Hrvaški

zakonodajalec torej izrecno ni odredil nedovoljenost stavke o vprašanjih, ki so pravno urejena

in zato sposobna za sodno oz. arbitražno odločanje, pri čemer je sodišče uporabilo

gramatikalno razlago 210. čl. ZR, v povezavi z 203., 206. ter 209. čl. istega zakona.

4.4. Prvič tudi v sodni praksi (/B.K./) se tudi postavlja razlikovanje med interesnim in

pravnim sporom. Interesni spor naj bi bil po V. odstavek 209. čl. tisti: »kar se uveljavlja

pravni značaj arbitražne odločitve o sporu o sklenitvi, spremembi in obnovi kolektivne

pogodbe. Medtem, ko »a contratio«, takšnega pravnega pomena nima arbitražna odločitev o

sporu o tolmačenju ali uporabi zakona, drugega predpisa ali kolektivne pogodbe (pravni

spor).

Zanimive so še tri odločbe Vrhovnega sodišča RH. Prva govori o tem, da na prvi stopnji o

prepovedi stavke odloča županijsko sodišče v senatu, sestavljenim iz enega sodnika kot

predsednika senata in dveh sodnikov porotnikov (7. čl.Zakona o sodiščih v zvezi z 217. čl.

ZR),kajti z nobenim zakonom ni določeno, da v delovnem sporu sodi sodnik posameznik.136

Sodišče je v drugem primeru izreklo, da je rok v katerem mora sodišče sprejeti odločitev o

zahtevi za prepoved stavke, instrukcijske narave (na prvi stopnji mora razsoditi v štirih

dneh od dneva podanega zahtevka po IV. odst. 217. čl. ZOR).

Prav tako je sodišče odločilo, da se za KDS, ki niso dokončani (so v teku - pendentni) ne

134 Tako tudi sodna praksa: Odločba VS RH, Gž 3/1997: iz obrazložitve sledi, da: „so toženci stavko začeli iz z zakonom nedovoljenih razlogov, zato je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je bila stavka nezakonita, kajti tožnik (delodajalec v konkretnem primeru [B.K.]) ima pravni interes, ker je bila stavka iz zakonom nedopuščenih razlogov ogrožala njegove premoženjske interese in koristi.“ 135 Odločba VS RH, Gž 41/996

93

uporablja I. odst. 240. čl. ZR.137 Stranki KDS (ne udeleženci kot v Sloveniji /B.K./) na

Hrvaškem pa niso zaposleni (niti skupine delavcev), ampak z ene strani delodajalec, z druge

strani pa sindikat (v smislu 185. čl. ZR).138

4.5. Kot oblike mirnega reševanja KDS so predvideni pomirjanje (člen 203-206 in

arbitraža, člen 207 -209). Predhodni postopek pomirjanja je procesna predpostavka, izvaja

pa ga mirovni svet (II. odst. 204. čl. ZR). Če stranke sprejmejo predloga mirovnega sveta,

ima ta predlog pravno moč in učinke kolektivne pogodbe (čl.306.). Neposredno na KDS se

nanašajo še določbe štirih drugih členov in sicer IV. odst. 143. čl., ki določa, da svet delavcev

ne sme sodelovati pri pripravi ali uresničitvi stavke (štrajka), izprtja (isključenje s rada)

ali druge industrijske akcije, niti se ne sme na kakršnikoli način vmešavati v KDS, ki lahko

privede do takšne industrijske akcije.

III. odst. 187. čl. določa, da ima lahko KP pravila o postopku kolektivnega dogovarjanja, ter o

sestavi in načinu dela teles, ki so pooblaščeni za mirno rešitev KDS. Predvideva se, da so

kolektivne pogodbe eden od virov prava.139

I. odst. 207. čl. ima določbo, da stranki lahko! (torej fakultativno /B.K./) rešujejo KDS

sporazumno s pomočjo arbitraže. V takšnem primeru arbitraža stopi na mesto mirovnega

sveta (nekaj podobnega kot naše komisije za pomirjanje), in v takšnem primeru se ne izvede

postopek pomirjanja iz 203. do 206. čl. Tudi v takšnem slučaju arbitraže se uporabi rok 5

dni, ko je potrebno dokončati pomirjanje ( 205.čl. ZR); to seveda zaradi tega, ker je arbitraža

po svoji obliki in ciljih tega zakona, samo posebna oblika mirnega reševanja spora (ADR).

Stavka se torej ne sme začeti pred izvedbo postopka mirne rešitve o kateri sta se stranki

sporazumeli (210. čl. III. odst.). Ta določba ni popolnoma jasna. No, z interpretacijo se lahko

razume, da se pred končanjem postopka pred arbitražo, stavka ne sme začeti. Tako tolmači to

določbo tudi Crnič v svojem komentarju ZR.140

136 Odločba VS RH Gž 1/1996 in Gž 3/1996. 137 O varstvu pravic zaposlenih, ki se očitno nanašajo na IDS, ne pa tudi na KDS, kajti govori o postopku uresničevanja in zaščite pravic zaposlenih pred začetkom veljavnosti ZR. 138 Odločba VS RH Gž 1/1996 vse povzeto po CRNIČ I. (1998), str. 13 – 19. Za potrebe te disertacije so še posebej zanimiva poglavja: XVIII. sodelovanje zaposlenih pri odločanju (čl. 132-158.), XIX. sindikati in druga združenja delodajalcev (čl. 159.-184.), poglavje XX. kolektivne pogodbe (čl. 185.- 202), še posebej poglavje XXI. mirno reševanje KDS (čl. 203.-209.), poglavje XXII. štrajk in izprtje (čl. 2l0.-218.) ter poglavje XXIII. gospodarsko socialni svet (čl. 219.-220). 139 tako tudi LONČARIČ A. (1994), str.16. 140 CRNIČ I. (1995), str. 138.

94

Zadnja določba, ki se neposredno nanaša na KDS pa je 219. čl. ZR, ki pri pooblastilih

gospodarsko - socialnemu svetu daje, med številnimi pristojnostmi tudi to, da spodbuja

mirno reševanje KDS. Nikjer ni sicer napisano na kakšen način, gre pa očitno za določbo

socialnega partnerstva.

4.6. Celotna zasnova hrvaškega zakona o delu temelji na izrazito civilističnem (»gradjansko-

pravnom«) pristopu. Ena bistvenih značilnosti je opustitev razumevanja delovnega razmerja

kot statusnega odnosa, urejenega pretežno z zakonskimi normami prisilne narave, pri čemer je

bilo zapostavljeno področje tako imenovanih kolektivnih delovnih razmerij.141

Iz zgornjega, temeljnega teoretičnega razlikovanja in stališča izhajajo tudi vsa nadaljnja

razlikovanja ter specifične rešitve v novem hrvaškem zakonu o delu (ZR).

Že uvodoma namreč Crnič142 pronicljivo ugotavlja, da bo civilistični pristop k delovnemu

razmerju (s pogodbo o zaposlitvi, ki ima temelj v kolektivnih pogodbah in pravilnikih o delu,

kot avtonomnem pravu) bistveno spremenil vlogo sodišč. Drugače kot doslej bodo

avtonomni pravni akti na nižjem nivoju imeli večjo veljavo pri presoji obveznosti v delovnih

sporih, zato je pričakovati, da bo sodna praksa manj temeljila na zakonskem predpisih in več

na individualnih pogodbah o zaposlitvi (ugovor o radu) ter na kolektivnih pogodbah vseh

ravni; zato bo treba KP posvetiti bistveno več pozornosti kot doslej, obenem pa ne zanemariti,

da so delovna razmerja urejena tudi z drugimi predpisi, ki se nanašajo na posamezne

dejavnosti npr. na državno upravo, sodno oblast, notranje zadeve, šolstvo, zdravstvo,

zaposlovanje tujcev, varstvo pri delu, zaposlovanje, ipd. Crnič zato svetuje, da bi zaradi

položaja sodišč, predvsem pa njihove neodvisnosti, bilo koristno znotraj obstoječega sistema

sodišč organizirati specializirane senate, ki bi sodili v delovnih sporih (tudi KDS). S takšno

rešitvijo bi, po mojem mnenju, prišlo do teoretičnega odmika, od klasičnega civilno-pravnega

temelja delovnih sporov, kot je sedaj postavljen. V kolegijskem odločanju, kjer sodijo

specializirani senati, je namreč vsebovano tudi sodelovanje več predstavnikov asociacij

Avtor je sicer predsednik Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške, bivši minister, odvetniški kolega in prijatelj. 141 Če takšno osnovno izhodišče hrvaškega zakonodajalca primerjamo z rešitvami, v novem slovenskem ZDR/2002, lahko ugotovimo, da oba pravna sistema opuščata pojmovanje delovnega razmerja kot medsebojnega delovnega razmerja; vendar pa se pojavlja bistvena razlika, ker hrvaška rešitev temelji na civilističnem pristopu, medtem ko slovenska pravna teorija (prof. Končarjeva, dr. Mežnar) izhaja iz opredelitve, da gre pri delovnem razmerju za razmerje podrejenosti; temu bi morala biti prilagojena substančna ureditev posameznih pravic iz delovnega razmerja in ureditev (pred)sodnega postopka v IDS, pa tudi v KDS.

95

delodajalcev in delojemalcev. Očitno je zakonodajalec takšno možnost specializiranih

sodišč oziroma vsaj sodnih senatov v delovnih sporih potihoma predvideval, saj si drugače

ni moč pojasniti dikcije glede sodne pristojnosti - namreč, da je na podlagi tega zakona

pristojno tisto sodišče, ki je pristojno za delovne spore »...(člen 127.« ZR). Čeprav je jasno,

da je pristojno sodišče na prvi stopnji v času sprejetja tega zakona občinsko sodišče, (2. tč. I.

odst. 16. čl. Zakona o sudovima, Nar. nov. št. 3/94), ki je redno in ne specializirano sodišče.

Zanimiva je določba o sodni pristojnosti v zvezi s prepovedjo stavke in izprtja (217. čl.

ZR). Takšne rešitve v primerjalnem pravu ni zaslediti, saj določa za sodno varstvo na

prvi stopnji županijsko (v RS je to Okrožno sodišče) ali Vrhovno sodišče RH, odvisno pač

od območja, ki ga stavka zajema. Če gre samo za eno županijo, je pristojno županijsko

sodišče, če pa stavka ali lock-out obsega območje dveh ali več županij, o njegovi prepovedi

na prvi stopnji odloča senat vrhovnega sodišča v sestavi treh sodnikov.143 O pritožbi proti tej

odločbi odloča senat vrhovnega sodišča v sestavi petih sodnikov. Glede na socialni značaj

stavke je rok za odločitev kratek - 4 dni, za odločitev o pritožbi pa 5 dni od vložitve

pritožbe. Avtor komentarja144 ZR takoj opazi, da je zakonodajalec opustil predpisati

pritožbeni rok, zato stoji na stališču, da so le-ti odvisni od tega: ali gre za pravdni postopek

(takrat bi bil rok 15 dni, v smislu 348. čl. ZPP), ali pa tak spor ocenimo za KDS (v tem

primeru pa bi bil pritožbeni rok 8 dni, v smislu (takrat veljavnega /B.K./) 437. čl. ZPP.

Očitno je posledica civilne koncepcije tudi dejstvo, da predhodno uveljavljanje zahtevkov

zaposlenega proti delodajalcu ni procesna predpostavka za nudenje sodnega varstva.

Delovno razmerje po ZR ni več statusno, razmerje, temveč civilno-pravna pogodba.

15-dnevni rok za sodno varstvo je prekluziven, razen v primeru, ko zaposleni zahteva

povračilo škode ali drugo denarno terjatev.

Sodelovanje zaposlenih pri upravljanju (kot obliki KDR) je bilo ena izmed spornih točk v

razpravi pred sprejemom zakona. Tako kot je delodajalec dolžan sprejeti pravilnik o delu, s

katerim ureja plačo, organizacijo dela in druga vprašanja, zgolj takrat, ko ima več od 20

zaposlenih, je za ustrezno pravico zaposlenih, da izvolijo svet delavcev (»zaposleničko

142 Več o tem: KUKEC B. (1996) str. 28-30. 143 Kot že predhodno povedano, je z novelo ZRH/2001 ta (izključna) pristojnost prešla na zagrebški Županijski sud - /B.K./).

96

viječe«) postavljen limit 20 zaposlenih in več. Za ustanovitev sindikata ali združenja

delodajalcev je potrebnih najmanj 10 polnoletnih fizičnih (oziroma pravnih) oseb, ki so

poslovno sposobne, skladno z I. odstavkom 59. čl. Ustave republike Hrvaške in Konvencije

MOD št. 87 o svobodi združevanja.

Izredno zanimive (tudi za bodočo slovensko ureditev) so določbe v zvezi s stavko ter

izprtjem (lock-out), ki so v razpravah pred sprejetjem zakona povzročile največ burnih

reakcij, predvsem s strani sindikatov. Ustavna podlaga za pravico zaposlenih do stavke je

v 60.čl. Ustave RH, medtem, ko avtor komentarja (Crnić) utemeljeno kritično opozarja, da

ustavne podlage za izprtje ni, čeprav je Vlada RH v parlamentarni razpravi izvajala to

pravico do lock-outa iz ustavnega postulata glede svobode združevanja in delovanja (43. čl.

Ustave RH).

Stavka se ne sme začeti pred končanjem postopka pomirjevanja oziroma arbitraže, obvezno

pa mora biti najavljena delodajalcu (razlogi, kraj, dan, čas začetka). Treba je sprejeti tudi

pravila o delih, ki se ne smejo prekinjati v času stavke ali lock-outa po 233. čl. ZR.

Organiziranje ali sodelovanje v stavki ne predstavlja kršitve pogodbe o zaposlitvi

(disciplinske odgovornosti), zato je zaposlenemu lahko podana odpoved le, če je sodeloval v

stavki, ki ni bila organizirana v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo ali pravili sindikata

(nezakonita stavka). Vendar se lahko zaposlenemu, ki je sodeloval v stavki, plača in dodatki

k njej (razen otroškega dodatka) zmanjšajo v sorazmerju s časom sodelovanja v stavki, kar je

v dispoziciji delodajalca. Predvidena je sodna prepoved nezakonite stavke in povrnitev

škode. Posebej je določeno, da stavko v oboroženih silah, policiji, državni upravi in javnih

službah urejajo posebni zakoni. Tudi zoper nezakoniti lock-out je predvideno sodno varstvo

in ga ni moč s strani delodajalca uvesti, oziroma bi bil nezakonit, če zaposleni niso (prej)

organizirali stavke. Že prej sem opozoril na originalno rešitev glede pristojnosti, odvisne

od območja, ki je obseženo s stavko, ki je z novelo ZR odpadla, v korist zagrebškega

okrožnega sodišča.

144 CRNIČ I. (1995) Ibidem, str. 29.

97

Zakon nima določbe, koliko dni pred začetkom mora sindikat, delodajalcu najaviti stavko.

To bo v praksi gotovo povzročalo velike težave, še posebej v primerih zahteve (ne tožbe!

/B.K./) za sodno prepoved nezakonite stavke in nadomestila škode (215. čl. ZR).

4.7. Če po prikazanih bistvenih rešitvah KDS na Hrvaškem, ter kratki analizi in komentarju

nekaterih najpomembnejših določb, strnem pregled ZR je treba poudariti, da zakonodajalec

ni bil dosleden v terminologiji, ko (sicer po mojem mnenju - sprejemljivo) podaja pojem

zakona o delu (radu), saj je takšen naziv zakona po svoji vsebini širši in zato ustreznejši

od npr. Slovenskega ZDR/02 Zakona o delovnih razmerjih. Na drugi strani je treba

opozoriti na nedoslednost, ko zakonodajalec poimenuje pogodbo o zaposlitvi kot »ugovor o

radu«, čeprav v uvodnih določbah podaja definicije; »zaposleni« (namesto delavec,

delojemalec) ter na drugi strani »delodajalec«. Če bi bila podana terminološko usklajenost,

potem bi morali imeti opravka z »Ugovorom o zaposlenju«, če pač imamo »zaposlenika«.

Seveda pa v delovnem pravu srečujemo tudi druge pojme zaposlenih (npr. uslužbenec,

nameščenec, predvsem v javnem sektorju, etc.).

Hrvaški zakonodajalec se je torej po sami nomotehnični sistemski plati očitno odločil za

ureditev, ki se že približuje kodifikaciji (celotne) delovnopravne zakonodaje. Takšna

rešitev ima določene prednosti (preglednost) pa tudi slabosti, (težave pri spremembah in

dopolnitvah).

5. SKLEP - SINTEZA

Če poizkusim na zgoraj prikazanih primerjalnopravnih analizah štirih držav (od tega zadnje

tranzicijske) vzpostaviti sintezo opazovanih pojavov, lahko glede posameznih institutov KDS

ugotovim:

5. 1. Razlikovanje: pravni - interesni in IDS – KDS

Pri opazovanju pojava se pokaže, da je to razlikovanje po posameznih državah izpeljano v

nekakšnem loku:

98

5.1.1. od najbolj strogega razločevanja med pravnimi in interesnimi spori (tudi med IDS in

KDS) v Nemčiji, koncem 19. stoletja, ter z dokončnim sistemom specializiranih sodišč za

KDS na treh instancah leta 1926);

5.1.2. preko uvedbe razlikovanja na interesne in pravne KDS (z novelo zakona leta 1938 v

Franciji).

5.1.3. do situacije v Veliki Britaniji, kjer razlikovanje med pravnimi in interesnimi spori ni

razvito, pa zato toliko bolj delitev na IDS – KDS.

5.1.4. in nazadnje, do nove hrvaške ureditve (Zakon o radu, ZR - 1995 z novelo 2001), ki

prvič prinese razlikovanje med interesnimi in pravnimi KDS (V. odst. 209. čl.), kjer se tudi

prvič v sodni praksi postavlja to razlikovanje.

5.2. Postopek odločanja v KDS, v opazovanih državah

5.2.1. V Nemčiji obstaja ločitev med dvema vrstama postopkov (sodbeni postopek, kjer

velja razpravna maksima in sklepni postopek, kjer velja oficialna maksima). Že od leta 1926

odločajo specializirana sodišča za KDS na vseh treh instancah (na prvi in drugi stopnji sodijo

v komorah, na tretji stopnji pa v senatih. Soodločajo »častni sodniki«.

5.2.2. V Franciji je velik poudarek arbitražam in pomirjanju (po zakonodaji iz leta 1938 je

mogoče arbitražno odločitev izpodbijati pred Cour superiere dárbitrage). Oblike ADR, kot

metoda reševanja in preprečevanja KDS imajo (še vedno) pomembno vlogo, čeprav zakon

1950 obligatorno arbitražo spremeni v fakultativno, leta 1955 pa uvedejo z dekretom celo

(ameriško) mediacijo. Leta 1982 odpravijo obligatornost postopka pomirjanja

(konciliacije). Francija sodi med tiste države EU, kjer je postopek konciliacije (tudi v KDS)

integriran v sodni postopek, kot predhodna faza sodnemu odločanju.

5.2.3. V Veliki Britaniji je težko razlikovati med mehanizmi kolektivnega pogajanja,

dogovarjanja ter reševanja KDS. Pomembna značilnost je načelo prostovoljnosti. Postopek

konciliacije je inkorporiran v sam sodni postopek, značilno pa je, da so vsi ADR načini

99

reševanja KDS hkrati tudi izvensodni načini. Konciliacijo zagotavljajo samostojne in

neodvisne institucije (ACAS, ki reši kar 2/3 sporov, CAC).145

Morda se še največja razlika glede reševanja v predsodnem in v sodnem postopku kaže

med sui generis institucijo ACAS v Veliki Britaniji ter med nemškim sodbenim in sklepnim

postopkom.

5.2.4. Za razliko od prvih treh prikazanih (držav) ureditev postopka v KDS (z oblikami ADR),

na Hrvaškem poznajo za mirno reševanje KDS postopek pomirjanja, ki ga izvaja mirovni

svet (čl. 203. do 206.) ter arbitražo (čl. 207. do 209. /R). Originalna je bila določba o sodni

pristojnosti v zvezi s prepovedjo stavke in izprtja (217. čl. ZR). Takšne rešitve v primerjalnem

pravu ni zaslediti, saj je sodno varstvo v KDS na prvi stopnji nudilo (po noveli ZR/01 le

izključno zagrebško) županijsko ali Vrhovno sodišče, odvisno od območja, ki ga je stavka

zajemala. Ne poznajo specializiranega sodnega organa za reševanje KDS ali posebnega

postopka, saj je tudi za te spore na prvi stopnji pristojno občinsko sodišče (16. čl. ZS).

5.3. Postavi se vprašanje: kateri spori v posamezni državi štejejo za KDS in, ali se KDS

rešujejo le po izvensodni poti oz., ali je zanje predvideno tudi sodno varstvo?

Iz analize štirih primerjalnopravnih ureditev KDS izhaja, kateri spori v posamezni državi

štejejo za KDS, zato lahko ugotovim, da se KDS rešujejo v vseh štirih primerjalnopravno

pravno prikazanih državah tako po izvensodni poti, zanje pa je predvideno tudi sodno

varstvo. Seveda v različnih državah v različnem obsegu, ter v svojstvenih oblikah, pa vendar

je lahko to skupna značilnost. Po obeh poteh torej. Posamezne razlike pa so razvidne iz

predhodno opisane ureditve v posamezni državi.

Čeprav je med opazovanimi 4-imi državami več razlik kot sličnosti, pa je le moč ob

primerjavi ureditev reševanja KDS v posameznih pravnih sistemih, opaziti določene

sorodnosti, ter jih po poti analize k sintezi, tudi izpostaviti. Na koncu prikaza ureditve

145 Na te razlike med britanskim in nemškim sistemom je opozoril tudi dr. RISHER H., na že omenjenemu posvetu na GZS, v sodelovanju z Inštitutom za delo pri Pravni fakulteti v Ljubljani 23.5.2003, ko je poudaril: »te razlike se izražajo predvsem na treh področjih: v zgodovini razvoja odnosov med socialnimi partnerji, saj na kontinentu ni zgodovine poseganja vlade v kolektivna pogajanja, v strukturi odnosov, kjer imajo pri uveljavljanju pravic delavcev močno vlogo sveti delavcev in v sami kulturi. V Nemčiji arbitraže ne zavezujejo in jih morajo stranke naknadno potrditi. Citirano po JUREN J. (2003): Ibidem str. 15.

100

v vsaki posamezni izmed štirih držav, je kratek komentar, tako, da ima proučevanje

primerjalnopravnih ureditev glede slovenske (bodoče in sedanje) ureditve, reševanja

(ADR) KDS tudi s tega zornega kota svoj pomen in primerjalnopravni smisel.

V. INSTITUCIJE IN ORGANI ZA REŠEVANJE KDS Z OZIROM NA

NIVOJE MANAGEMENTA

Upoštevajoč naslovno temo te disertacije je prav, da podam tudi grafični prikaz vloge

(predvsem kolektivnega: poudarek /B.K./) delovnega prava pri razvoju kadrovske funkcije

skozi prizmo reševanja KDS. Kolektivno delovno pravo ter delodajalci in management so v

razmerjih socialnega parnetrstva in v času globalizacije trgov, ter zaostrene tekmovalnosti

usmerjeni k novim rešitvam pri vodenju in organizaciji dela, s tem tudi k oblikovanju

kadrovske funkcije.

Nekateri avtorji so že dovolj plastično opisali bistvene podmene za sodelovanje managementa

v razmerjih socialnega partnerstva.146 Dr. Vodovnik je tako v teoriji podal dovolj povedno

strukturo delodajalcev in managementa v razmerjih socialnega partnerstva, ki jo tu

povzemam, saj je celovita in se neposredno nanaša na vsa tri vsebinska področja obravnavane

problematike (kolektivna delovna razmerja, razvoj kadrovske funkcije in KDS).

146 VODOVNIK Z. (1998): Pravna ureditev zaposlovanja in dela, v zborniku Management kadrovskih virov, FDV, Ljubljana, str. 305 in naslednje.

101

Graf 6: Delodajalci in management v razmerjih socialnega partnerstva147 DELOVNO PRAVO

KOLEKTIVNO INDIVIDUALNO

- tripartizem - zaposlovanje

- kolektivno sporazumevanje - pogodba o zaposlitvi

- sindikalizem - delovni pogoji

- participacija - varstvo pravic zaposlenih

- preprečevanje in razreševanje sporov - nadzor in sankcije

- stavke

(POST)INDUSTRIJSKA UPRAVLJANJE KADROVSKIH

RAZMERJA VIROV

Kar zadeva institucij in organov za reševanje KDS bi jih v osnovi lahko razdelili na:

- sodne,

- nesodne (predsodne ali celo izvensodne organe, ali organe v okviru organizacije).

Vse te institucije in organi imajo svoj management. V nasprotju s splošno prevladujočim

stališčem, pa je v zadnjem času (po ameriškem vzoru, ki prihaja k nam zadnjih 20 let npr.

glede ADR reševanja sporov), moč tudi v Sloveniji opaziti, nekatere funkcionarje v sodstvu,

ki imajo izrazito pristop sodnika – managerja. Takšen je npr. predsednik Okrožnega sodišča v

Ljubljani, sodnik A. Zalar, ki je uspešno razvil Center za alternativno reševanje sporov pri

Okrožnem sodišču v Ljubljani, na katerem sem med (začetnimi) 40-imi mediatorji (sedaj

106)148 tudi že sam, od maja 2003 leta.149

147 Vir: VODOVNIK Z. (1998), str. 317. 148 Ažurirane podatke v začetku leta 2006 – glej iz grafov št. 15, 16, 17, kasneje, v poglavju B.1.2.3.1. – Mediacije v Sloveniji. 149 Med danes že 106 mediatorji v programu ljubljanskega Okrožnega sodišča (stanje konec leta 2005) za področje (klasičnega) civilnega, gospodarskega in družinskega prava nas je 32 odvetnikov/odvetnic, od tega pretežno kolegice – odvetnice (18), pa tudi vrhovni, višji in okrožni sodniki in sodnice etc. Za uspešno vlogo mediatorja so potrebna interdisciplinarna znanja, med katerimi je zagotovo tudi obvladovanje pojavnih oblih

102

Seveda je potrebno opredeliti pojem managementa, ki se praviloma razume kot izvršilni

organ, v širšem, nepravnem smislu besede pa vso vodilno strukturo.150 V spodaj citiranem

uvodu v knjigo (večih avtorjev, urednika dr. Florjančiča), je dr. Toplak podal tudi kratko,

vendar izčrpno in še kako resnično opredelitev managementa skozi življenjski lok evropske

civilizacije nekaj desetletji nazaj, do prehoda na tržno ekonomijo, ko se tudi pri nas uveljavlja

management kot organizacijska, pravna in socialna kategorija.

Nadalje še (dokaj kritično) navaja: »Za nami je tudi obdobje, ko se je pravno definirana

nedefinirana kategorija direktorja (managerja) nadomestila s pravno nedefiniranim

poslovodnim organom, nedefinirane OZD, temelječe na nedefinirani družbeni lastnini vse v

pogojih dogovorne ekonomije. Tudi to je odgovarjalo mednarodno pogojenemu voluntarizmu,

ki se je izražal v paroli »razvrednotiti vrednote«.

Po nekaj desetletjih, danes lahko rečemo civilizacijske stranpoti, ponovno uvajamo tržno

ekonomijo v preizkušenih organizacijskih oblikah, kot so podjetje, obrt, zavodi, po

preizkušenem modelu upravljanja, zlasti delitvi upravljavske moči med posameznimi organi,

kot so skupščina (role making body), organom odločanja (decision making body) in

izvršilnim organom (executive body), vse v pogojih definirane lastnine. Posebej pa je

nepogrešljiv organ kontrole, ki zagotavlja, da bo funkcioniral sistem odgovornosti.

Podobno v isti knjigi opredeljuje tudi dr. Bohinc, da je pojem managementa razmeroma nov,

kar zadeva njegovo praktično rabo na Slovenskem. Prav zato so nadvse koristni predlogi za

njegovo pojmovno opredelitev ter pregled tipologije različnih vrst managementa.151

Isti pisec še navaja, da avtorji152 ugotavljajo, da se vodenje in upravljanje kot pojma, ki

običajno obsegata management, marsikje prepletata. Sicer pa naj bi ime management bila

polidisciplinarna znanstvene disciplina in veščina procesa upravljanja in vodenja organizacije

procesov. Odprto je vprašanje, ali je management znanost, vsekakor pa je to veščina oz.

ustvarjalna praksa zasnovana na znanju. Hkrati je management poslovna filozofija in

vseh treh ravni managementa, ter razreševanje konfliktnih situacij in nesporazumov med udeleženci postopkov mediacije, predvsem z mirnim reševanjem, pa tudi s empatijo do strank. 150 Tako npr. TOPLAK L. (1994): v uvodu h knjigi »Globalni kadrovski management«, Uredil FLORJANČIČ J., FOV Kranj, str. VI in VII. 151 BOHINC R. (1994): »Globalni kadrovski management«, skupina avtorjev, v uvodu str. V., Uredil FLORJANČIČ J., FOV Kranj

103

podjetniška strategija gospodarjenja. Avtorji nadalje ugotavljajo, da je management tudi

družbena funkcija.

Ko sta tako opredeljena institucija in organi za reševanje KDS in sam pojem managementa,

je treba opredeliti še nivoje (ravni) managementa, ki so naslednji:

• vrhnji (top),153

• operativni (kadrovska funkcija),

• izvajalski (delavski).

Podrobneje bo vloga managementa (predvsem sodnega) vsakogar opredeljena v osrednjem

teoretičnem delu – znanstveni razpravi (tč. B. te disertacije).

1. PRIMERJALNOPRAVNO

Mirne metode reševanja KDS lahko vključujejo:

• prostovoljne metode (voluntary procedures) - prostovoljno pomirjanje,

posredovanje in (svetovalna) arbitraža, pa tudi

• oficialne (obvezne) metode - obvezno pomirjanje, posredovanje in obvezno

(prisilno) arbitražo.154

1.1. Javne službe za pomirjanje in posredovanje

Takšne službe so v primerjalnem pravu znane pod različnimi nazivi in predstavljajo

najpomembnejše inštitucije za mirno reševanje KDS oz. industrijskih konfliktov. Ne glede

kako se imenujejo te upravne agencije155 jim je skupno, da je njihova ustanovitev,

organizacija in pristojnost urejena z zakonom. Glede na njihovo naravo pri reševanju KDS so

152 V prejšnji op. Citirani knjigi so avtorji Andrejčič R., Brekič J., Florjančič J., Jereb J., Jesenko J., Kavčič B., Pavlin N., Ekart V., Kokalj J., Ritonja S., Štrajhar M. in Vošnik I. 153 Imenovani tudi »vršni« v teoriji, glej npr: FLORJANČIČ J., BERNIK M. (2004): »Kadrovski management kot del poslovne strategije«, Kadri in management, Moderna organizacija, Kranj, str. 11-22. 154 CAP, str. 27 155 GOLDMAN, str. 28

104

seveda precejšnje razlike po posameznih državah EU (Švedska, Velika Britanija, Nemčija,

Italija) pa tudi v državah Severne Amerike (ZDA in Kanada), na Japonskem, kjer takšne

službe igrajo pomembno vlogo pri mirnem reševanju KDS.

Za potrebe te disertacije zgolj navajam, katere države poznajo takšne ustanove oz. agencije

kot javne službe.156

1.2. Zasebne institucije za pomirjanje in posredovanje

Obstajajo kot stalne ali ad hoc institucije, katerih ustanovitev, organizacija in pristojnosti se

uredijo po volji strank v sporu oz. z avtonomnimi pravnimi akti (s klavzulami obligacijskega

dela KP ali posebnimi procesnimi sporazumi). Lahko imajo zopet različne nazive, in so

predvidene za reševanje KDS na različnih ravneh (od zasebnega podjetja preko panožnega pa

vse do nacionalne ravni v privatnem sektorju).

Poznajo jih skoraj vse države razvite tržne ekonomije (Nemčija, Italija, Francija, ZDA) pa

tudi nekatere države v tranziciji ( Madžarska).157

1.3. Sodni organi

V KDS so razvite alternativne metode reševanja (ADR)158 tako, da sodišča niso nikoli imela

pri reševanju KDS popolni monopol. Prednost z izven in predsodnim reševanjem (tudi

preprečevanjem, ko sploh še ni sodne intervencije) KDS, namesto sodnega reševanja, je treba

iskati predvsem v naravi KDS (predmet spora, kolektivni interes, subjekti - udeleženci, itd).

Pomembni sta dve načeli mednarodnih delovnopravnih standardov: načelo dvostopnosti

sodišča in zagotovitve mehanizma za prostovoljno reševanje KDS.159

156 Več o tem LUBARDA, str. 122 - 132 157 Več o tem LUBARDA, Ibidem, str. 132 - 135 158 Pomirjanje se namreč pojavi tudi v sodnem postopku, ko sodišče poizkuša pomagati strankam v (pravnem) KDS, (v Sloveniji celo obveznim) poravnalnim narokom po čl. 52 .ZDSS), da bi same dosegle sporazumno rešitev KDS.

105

Tudi v primerjalnem pravu je tako in zelo karakteristično za postopek pred Industrijskimi

Tribunali v Veliki Britaniji in pred Svetom modrecev (dobrih ljudi) v Franciji.160 Dajanje

prednosti reševanju KDS institucijam svetovalnega karakterja, v obliki alternativnih (izven in

pred sodnih) metod kot so konciliacija, mediacija in arbitraža, namesto sodnega reševanja

KDS, ima čvrste razloge tako teoretične kot praktične narave. Večina KDS po svoji naravi

ni najbolj primerna za razsojanje. V ospredju mora biti prostovoljnost ter varovanje

avtonomije socialnih partnerjev (udeležencev v sporu). Poudarjeno je načelo pravičnosti

(sojenje ex aequo et bono). Razen tega sodnik (juge dórdre judiciaire) ne more imeti

vlogo arbitra. On ne sme ocenjevati racionalnosti (in ustreznost, predvsem pri interesnih

sporih) subjektov kolektivnih delovnih razmerij in kolektivnih pogajanj. Sodnik se ne more

spuščati v reševanje problemov tehnološke, ekonomske in druge profesionalne narave. Še

posebej ne za uresničevanje kadrovske funkcije ter vlogo managementa pri tem.

Ne glede na zgoraj povedano, pa imajo delovna sodišča pri reševanju KDS pomembno vlogo.

Običajno so to specializirana delovna sodišča, (Nemčija) delovni tribunali (poklicni ali

nepoklicni) - Velika Britanija in sodišča splošne pristojnosti (Italija, ZDA, Nizozemska,

Grčija).

V primerjalnem pravu obstoje primeri, da se za reševanje (pravnih) KDS angažira

(pre)sojevalec (rent a judge, settlement judge). V ZDA in Avstraliji se (z zakonom)

dopušča sodnikom rednih sodišč (splošne pristojnosti), da imenujejo nevtralno fizično osebo

(rent a judge), da prouči zadevo in odloči, pri čemer ima njegova odločitev enako moč kot

sodba sodišča. Kadar se spor rešuje ob sodelovanju tretje osebe (settlement judge), stranke v

sporu zaupajo tretji osebi, da jim predoči (verjetni) izid spora pred rednim sodiščem (če

stranke same ne odločijo ADR metodo reševanja KDS).

1.3.1. Delovno sodišče

Ideja formiranja specializiranih delovnih sodišč (tribunalov) je vezana na sam začetek XIX.

stoletja, ko je v času Napoleona I., to je 1806. leta, sprejet zakon, ki je prinesel Svet modrecev

(dobrih ljudi: Conseil de prud´homme), kot neprofesionalno delovno sodišče v Franciji.

159 DE ROO, JAGTENBERG, str. 4 160 Ibidem, str. 24

106

Kmalu je ta ideja dobila pristaše tudi v drugih evropskih državah in so tudi tam ustanovili

(npr. Nemčija) profesionalna in specializirana delovna sodišča.161

Zaradi specifičnosti KDS so večinoma delovna sodišča (tribunali) poklicni (npr. Nemčija,

Švedska, Španija), pa tudi nepoklicni niso nepoznani (npr. Francija, Belgija, Luxemburg),

ponekod pa se pojavijo kot industrijski tribunali (Velika Britanija). V nekaterih državah so

specializirana sodišča in delovni tribunali pristojni zgolj za reševanje pravnih KDS (ne tudi

interesnih) kot npr. v Nemčiji, Švedski, Norveški, Danski, Franciji.162 V državah, kjer imajo

specializirana delovna sodišča, se pojavljajo nekatere razlike glede njihove organizacijske

strukture in sestave, manj glede pristojnosti. Sistem specializiranih (delovnih) sodišč je lahko

dosledno izpeljan od prvostopnega sodišča, preko apelacijskega, do najvišje sodne instance

(Nemčija). Obstaja pa posebnost, ko je specializirano (poklicno) delovno sodišče (Švedska)

oziroma (nepoklicni) delovni tribunal (Francija) predviden samo kot prvostopno sodišče.

1.3.2. Sodišče splošne pristojnosti

Tovrstna sodišča oz. pravdna sodišča, so pristojna za reševanje KDS na Hrvaškem, kot sem

že opisal in na Nizozemskem (brez specializiranega oddelka; v okviru sodišča za delovne

spore, kot podvrste pravdnega sodišča (kar smo nekoč poznali tudi v Sloveniji), pa tudi v

Italiji in Grčiji, kjer poznajo posebne specializirane senate za »socialno pravo«.163

161 VIVIER et al., str. 403 in podobno tudi v: CAP, str. 5-6 Conseils de´prud hommes imajo največ zaslug za (tudi npr. sedanjo slovensko) sestavo senatov, kjer se v KDS sodi v sestavi petih sodnikov pri čemer je predsednik senata profesionalni sodnik, po dva člana senata pa sta iz vrst predstavnikov delavcev (sindikatov) ter delodajalcev (glej npr. čl.10.ZDSS/94). Očitno je francoska rešitev inspirirala vsaj v nekaterih rešitvah tudi današnje slovenske rešitve, čeprav sta od takrat pretekli že skoraj dve stoletji. 162 CAP, str. 7 Več o organizaciji pristojnosti ter odločanju specializiranih delovnih sodišč in tribunalov: LUBARDA, Ibidem, str. 138 - 146 163 Na tem mestu je treba pojasniti termin »socialno pravo«. V slovenski pravni terminologiji se pogosto nepravilno uporablja ta termin za »pravo socialne varnosti«, kar pa je v primerjalnem pravu ožji pojem od širšega »socialno pravo«, ki v sebi zaobsega tako delovno pravo kot pravo socialne varnosti. Teoretična utemeljitev in primerjalnopravni prikaz te terminologije glej: STRBAN G.,(2002) Pravna praksa

107

1.3.3. Upravno sodišče

Upravno sodišče je praviloma pristojno za reševanje KDS kot t.i.: delovnih »uslužbenskih«

sporov med različnimi kategorijami javnih uslužbencev, kjer je država delodajalec.164

1.4. Pristojnost drugih državnih organov in organov lokalnih oblasti

V primerjalnih pravnih industrijskih razmerjih ter modelih reševanja KDS, še posebej v t.i.

vitalnih dejavnostih (promet, zdravstvo, itd.) so predvideni tudi drugi državni organi ter

organi lokalnih oblasti, kot pristojni organi za reševanje KDS. Takšen je primer s

predsednikom ZDA.165

V sosednji Italiji pa ima celo predsednik občine določena pooblastila pri reševanju KDS. Za

razliko od ZDA, Japonske, Nemčije in vrste drugih držav, v Italiji ne obstoji posebna

delovna zakonodaja o reševanju KDS v dejavnostih posebnega družbenega pomena. Še

vedno velja odredba zakona iz 1934 leta,166 ki daje pooblastila predsedniku občine, da izda

začasno odredbo o prepovedi industrijske akcije zaradi ohranitve javnega zdravja, varnosti ali

reda. Vprašanje plač je bilo najpogostejši predmet interesnih KDS v 50-ih in 60-ih letih,

medtem ko se je v 70-ih letih najpogosteje postavilo vprašanje delovnih pogojev,

skrajševanja delovnega časa, zaščite starejših delavcev in odpustov ter uvajanja minimalnega

delovnega odmora delavcem, ki delajo na težjih delih, ipd.167

V ZDA se je razen vprašanja plač (wage rates) ter drugih prejemkov (fringe benefits),

pojavljalo kot predmet KDS vprašanje vrednotenja delovnih mest (klasifikacije), razporeditev

164 VIVIET et al., str. 384 165 Določila Taft-Harklijevega zakona, predvidevajo federalno službo za pomirjanje in posredovanje, če gre za KDS v dejavnosti, ki ogrožajo nacionalno varnost in zdravje (tako GOLDMAN, str. 308). Predsednik ZDA lahko oceni, da bi stavka ali lock out lahko ogrozil nacionalne interese in v takšnem primeru imenuje člane specialnega odbora za preiskovanje dejstev (inquariboard). Zato lahko predsednik ZDA zahteva od javnega tožilca, da od pristojnih oblasti (sodišča) zahteva izdanje začasne prepovedi stavke (lock outa) v trajanju 80 dni. Tudi na Japonskem je pooblastilo vlade (predsednika), da nemudoma reagira, če gre za ogrožanje nacionalne ekonomije življenja in zdravja prebivalstva. Sprejme se takojšnja odločba o nujni ureditvi spora (emergency adjusment). V času, ko takšna odločitev o nujni rešitvi KDS velja (to je 50 dni od objave premierove odločitve) ni dovoljeno uporabljati industrijskih akcij (stavka - lock out). Tako HANAMI, str. 143 in 158 166 Musolinijeva zakonodaja, ki pa je imela reševanje KDS odlično urejeno. Več o tem: DIKA, (1993), str. 512 - 535

108

izmenskega dela, odmorov, senioritete, napredovanj, kolektivnih odpustov, pokojninskega

zavarovanja in dr.168

Čeprav so sindikati v ZDA, koncem 90-ih let včlanjevali zgolj 15% (civilne) delovne sile, je

vpliv sindikatov na oblikovanje sistema plač še vnaprej pomemben. Sindikalno organizirani

delavci imajo po pravilu ugodnejše plače po pogodbah in druge prejemke (fringe benefits),

kot sindikalno neorganizirani delavci.169

Kolektivni interesi delavcev v širšem smislu, so lahko predmet KDS, če gre za zaščito širšega

poklicnega (profesionalnega) ter ekonomsko-socialnega interesa od tistega, ki je predmet

kolektivnega pogajanja. Tako so kolektivni interesi tako glede participacije (to je svet

delavcev in delodajalcev - sui generis KDS), kot glede (makro)ekonomskih in socialnih

interesov delavcev glede vladne politike, zakonodajne politike, ipd. Za usklajevanje teh

makro ekonomskih interesov se oblikujejo tripartitna telesa na makro nivoju, najpogosteje

pod nazivom ekonomsko-socialni svet, (podobno kot obstaja tudi v Sloveniji).

Kadar gre za omenjeni sui generis KDS med svetom delavcev in delodajalci (točneje:

managementom) je v Nemčiji mišljen spor glede sklepanja in uporabe avtonomnega akta, ki

ga imenujejo delovni sporazum (Betriebvereinbarung). Če se takšen sporazum (za katerega

je predpisana pisna oblika) ne sklene, je predviden posebni postopek reševanja s pomočjo

Komiteja za pomirjanje (Einigungstelle), ki ga sestavljajo v enakem številu člani

delodajalcev in sveta podjetja, ter še en član, ki je predsedujoči takšnega komiteja in ga

imenujeta obe strani sporazumno, najpogosteje je to sodnik delovnega sodišča.170

Kolektivni interesi delodajalcev v ožjem smislu so njihovi interesi, ki se lahko pojavijo kot

vprašanje predmeta kolektivnih pogajanj, od podjetniškega nivoja preko panoge do

nacionalnega (v obliki SKP) kolektivnega pogajanja.

167 WEISS, SIMITIS, RYZDY, str. 98 - 99 168 Obstaja posebnost glede KDS v ZDA, kjer se vprašanje plač, ki je urejeno z zakonskimi akti in uredbami vlade, ne more urejati s kolektivnim pogajanjem glede javnih uslužbencev. 169 LUBARDA (1993) in tam citirani avtorji: MILKOVICH, NEWMANN, str. 20 - 21 170 BERGHAHN, KARSTEN, str. 114 – 116, tudi: WEISS, str. 161, povzeto po LUBARDA (1993), ibidem.

109

V širšem smislu pa so kolektivni interesi delodajalcev glede vprašanj, ki ne spadajo v

kolektivno pogajanje, temveč se nanašajo na makro ekonomske in socialne politike vlade, ki

ima vpliv na poslovanje in odnose do delavcev.

1.5. KDS različnih ravni

Razlikujemo mikro in makro KDS oz. industrijske konflikte. Pojavijo se lahko na ravni

podjetja, ali celo njegovega organiziranega dela (obrat, podružnica, ipd.) na ravni ene ali

večih industrijskih vej ali panog, oz. dejavnosti (tudi branž [B.K.], pa tudi na ravni cele

države. Poleg tega se lahko pojavijo tudi transnacionalni in mednarodni KDS, posebno

pozornost pa zasluži vprašanje evropskega KDS (sedaj ko smo postali članica EU npr.).

Seveda raven, na kateri nastane KDS determinira v določeni meri izbor metode za njegovo

razreševanje (bolje: preprečevanje), pri čemer so te metode lahko bolj ali manj neformalne

(ADR , od good services dalje).

Tako torej glede na raven ločimo KDS pri:

1.5.1. Delodajalcu

Pri tem je treba ločiti KDS pri zasebnem delodajalcu v privatnem podjetju, od tistih v javnih

podjetjih oz. v javnem sektorju.

1.5.2. Panožni

značilni so za države, kjer je sprejeto centralizirano kolektivno pogajanje, pri čemer so panoge

pomembne (Švedska, Nemčija, Avstrija in niz drugih evropskih držav).171

171 CAP, str. 7

110

1.5.3. Nacionalni

Takšen sistem kolektivnega pogajanja je najbolj razvit na Švedskem in v Avstriji, medtem

ko se nacionalne KP o pogojih dela ne sklepajo npr. v Veliki Britaniji, Nemčiji, ZDA in

na Japonskem. Posebna je nemška ureditev, ko je njihova konfederacija sindikatov (DGB)

in delodajalcev (BDA) sklenila sporazum o modelu pomirjanja (Model Conciliation

Agreement), ki je po naravi svojevrstna (procesna) KP, s katero so se zavezali, da med

postopkom pomirjanja in do njegovega končanja ne bodo uporabili direktne industrijske

akcije nasproti drugi strani (stavka , oz. lock out).

1.5.4. Transnacionalni in Evropski

Je precejšnja redkost in bolj teoretična možnost kot realnost. Ni pa si težko zamisliti

praktičnega primera, ko bi do njih lahko prišlo (denimo zapiranje delov podjetij, članic

multinacionalnih kompanij: (npr. slovenski Revoz v Novem Mestu, kot se je zgodilo z

Renaultovo tovarno v Turčiji).172 Glede na to, da so vse države članice EU (trenutno 25)

ratificirale EKČP in MESL (čl. 6/3 Evropske socialne listine) je jasno, da so se obvezale

»vzpostaviti in uporabiti ustrezne mehanizme za pomirjanje in prostovoljno arbitražo zaradi

reševanja delovnih sporov«. Prav prostovoljnost kaže na veliko vsebinsko podobnost med

konvencijo MOD št. 98 in MESL.173

Evropski KDS je bolj hipotetičen, čeprav je v nekem smislu že predvideno njegovo

reševanje. Pri tem pa je treba vedeti, da so po pravu ES sindikalna svoboda, stavka in izprtje v

pristojnosti nacionalnih zakonodaj držav članic. Evropska Komisija je objavila »sprejem in

razvoj socialnega dialoga na komunitarnem nivoju »(COM - 98 - 32220/5/98) v katerem so

že navedene ključne akcije, s ciljem razvoja kolektivnega pogajanja na komunitarni ravni

(tudi panožni).174

172 V Sloveniji imamo že sprejet Zakon o Evropskih Svetih delavcev (ZESD), ki je bil sprejet 5.7.2002 (Uradni list 59/2002), ter katerega bistvene značilnosti sem prikazal že v poglavju A. III. 1.2.2., ko sem opisoval pomembne pravne vire na regionalni ravni v okviru EU. 173 DE ROO, JAGTENBERG, str. 348 -354 174 Več: European Trade Union Information Bulletin, Issue 2/98,. str. 8

111

1.5.5. Medsindikalni spor kot kolektivni (ne delovni) spor

Gre za priznanje pogajalskih pravic sindikatov, tako v državah, kjer je sprejet model

izključnega predstavništva delavcev (model večinskega sindikata v ZDA, Kanadi, bivši

Jugoslaviji) kakor tudi v državah, kjer je sprejet model reprezentativnosti (kot v Franciji,

Belgiji, Madžarski, Rusiji, pa tudi Sloveniji). Specifičnost te vrste sporov je v metodah

(prepoved stavke) in institucijah za njihovo reševanje (npr. specialni postopek v Kanadi). Če

bi prišlo do stavke bi bila le ta ocenjena kot nepoštena praksa (unfair labor practice v ZDA)

in takšna stavka ne bi bila priznana kot zakonita.175 Tudi v Nemčiji je za reševanje teh sui

generis sporov predviden poseben sodni postopek pred delovnim sodiščem, ki temelji na

ugotavljanju resničnih dejstev s strani sodišča, z razliko od tega, da vsa druga vprašanja

predstavljanja delavcev navzven (participacije), razen volilnega postopka, spadajo v

pristojnost civilnih (pravdnih) sodišč.176

Sem lahko prištejemo tudi vprašanje reševanja medsindikalnih sporov (v okviru iste

konfederacije ali zveze) glede priznavanja sindikatov kot pogajalskih partnerjev, sprejemanja

splošnih aktov itd.. Za reševanje teh sporov je važna vloga države, ki formira javne službe za

konciliacijo in mediacijo, subjekti KDS pa se obligatorno morajo obrniti na takšno državno

službo pred eventuelno uporabo metod borbenih industrijskih akcij.177

Takšen KDS se (hipotetično) lahko pojavi v podjetju nadnacionalnega (evropskega) obsega,

pri čemer se v EU razume, da je to podjetje z najmanj 1000 delavcev, dvema tovarnama v

državah članicah, ki ima vsaka najmanj 100 zaposlenih. Skladno z Akcijskim programom

komisije, je svet ministrov z direktivo št. 94/45/EEZ, (že) predvidel informiranje in

posvetovanja delavcev v takšnih skupinah podjetij nadnacionalnega pomena in obsega.

175 CAP, str. 30 176 WEIS, str. 165 - 186 Leta 1984 je bilov Nemčiji 8105 primerov uporabe posebnega postopka (Order procedure), ki so se v glavnem nanašali na vprašanja sveta delavcev. 177 HANAMI, str. 159

112

2. V SLOVENIJI

Zagotovo so (še vedno) v Sloveniji sodišča; (ko gre za KDS so to štiri specializirana sodišča -

DS v Ljubljani, Kopru, Celju in Mariboru;, Višje DSS, ter VS RS. Sem bi lahko prišteli tudi

US RS, ter na koncu še ESČP v Strasbourgu in po novem morda tudi SES v Luxemburgu, po

tem, ko je Slovenija postala polnopravna članica EU),; tiste institucije in organi, ki se

spopadajo z največjih številom konfliktov in nesporazumov, za razreševanje kolektivnih

delovnih razmerij. Takšna so pač dejstva, čeprav bi si marsikdo želel, da bi pridobile večjo

veljavo mirne oblike (ADR) reševanja KDS (konciliacija, mediacija, arbitraža ter izvensodne,

kakor tudi sodne, poravnave). Pa v praksi (še vedno) temu ni tako.

2.1. Vrhnji, operativni in izvajalski management v sodstvu178

Zato je prav, da pogledamo, kaj pravijo kvantitativni podatki glede kadrovskega stanja v

slovenskem sodstvu, vsaj v tistem delu, ko se nanašajo na delo delovnih sodišč vseh ravni,

ter tudi kadrovsko stanje vseh treh nivojev managementa, saj tudi v sodstvu obstaja vrhnji,

operativni in izvajalski management. Zavedajoč se številne specifike pravosodnega sistema

in sodstva posebej, bi z nekoliko rezerve, upoštevajoč že znana teoretična izhodišča širše

definicije kadrovske funkcije, po kateri je kadrovski proces celotni niz med seboj odvisnih

subprocesov,179 kot globalni in kadrovski management lahko opredelili zakonodajalca,

izvršilno oblast na čelu z ministrstvom in sodni svet, glede kadrovske funkcije –

managementa sodnikov.

178 Kot najnovejši vzor odličnega managementa v sodstvu, lahko prikažem primer Okrožnega sodišča v Novem mestu: »Minister za pravosodje je po obisku novomeškega okrožnega in okrajnega sodišča, kjer se je pogovarjal o delu sodišč, povedal, da sta novomeški sodišči med najboljšimi v državi, okrožno sodišče pa je lahko vzor slovenskim sodiščem. Minister za pravosodje je v okviru obiska slovenske vlade na Dolenjskem in Beli krajini obiskal tudi okdajno sodišče v Trebnjem in zapore na Dobu, pa tudi okrožno in okrajno sodišče v Novem mestu, pristojno tožilstvo ter novomeške zapore. »Ko bi bila vsa sosišča v Sloveniji taka, kot sta novomeška, Sloveniji ne bi imeli problemov s sodnimi zaostanki. Na registrskem oddelku novomeškega okrožnega sodišča so lani sprejeli tisoč zadev in ob koncu leta jih je ostalo le 25. Sicer pa je število nerešenih zadev na novomeškem okrožnem sodišču vsako leto bistveni nižje kov v drugih slovenskih sodiščih,« je povedal minister Lovro Šturm. In zakaj sta novomeški sodišči tako uspešni? Minister meni, da ni mogoče iti mimo dejstva, da sta izjemno dobro vodeni. »Na okrožnem sodišču je zagotovljeno, da ima predsednik stalen pregled ned delom. Tako ima denimo predsednik okrožnega sodišča Janez Smolej vsako jutro sestanek z vsemi sodniki, prav tako popoldne, ko pregledajo opravljeno delo in se dogovorijo za naprej. To je zagotovo nekaj, kar bi veljalo priporočiti drugim sodiščem ob še nekaterih drugih pomembnih podrobnostih.« Tako o zadevi piše: KRASKO J. (2005) »Novomeški sodišči sta lahko za zgled.«, Dnevnik, z dne 25.1.2006, str. 25.

113

Sodnike bi lahko opredelili kot operativni – izvršilni management, saj prav oni (seveda

upoštevajoč samostojnost in neodvisnost v fazi sojenja, (ne pa v fazi kadrovanja oz.

izvrševanja kadrovske funkcije ter sodne uprave), neposredno odločajo v sodnih zadevah.

Obstaja pa v sodstvu še tretja raven, to so sodno osebje na sodiščih (sekretarji, strokovni

sodelavci, po noveli ZS tudi »sodniški pomočniki« ostalo sodno osebje, etc.), ki bi ga lahko

opredelil kot izvajalski management, saj ta kader (na katerega globalni management delegira

vrsto funkcij) opravlja dela, ki jih mora operativni management opraviti. Opravlja tista dela,

ki jih operativni management (sodniki) delegira na nižji strokovni kader – management, v

direktno izvršitev.180

Pri tem naj omenim, zadnjo novost, ki jo je prinesla novela Zakona o sodiščih, in je začela

veljati 20.7.2004, ki vpeljuje nov poklic »sodniški pomočnik«. Očitno se je zakonodajalec

oz. predlagatelj (Vlada z Ministrstvom za pravosodje) končno odločil, da razbremeni sodnike

(operativni management) z nesodniškim delom, po vzoru nekaterih primerjalnopravnih

ureditev. Tako sem recimo na ESČP v Strasbourgu, ko sem prisostvoval glavni obravnavi v

zadevi Pelissier, Sassi proti Franciji (pred Velikim senatom »Grand chambre« 17-ih

sodnikov), lahko opazoval vlogo francoskega »greffierja«, ki je blizu ideji sodniškega

pomočnika. Še bližje sedanji rešitvi pa je avstrijski in nemški institut »Rechtspflegerja« po

katerem so se zgledovali pisci novele. Njihovo delo sem lahko spoznal že leta 1998, ob

obisku nemškega (zveznega) Ustavnega sodišča v Karlsruhreju, kjer ima sedež (in ne v

Berlinu, ali Bonnu).

Že dolgo je znano, da sodniki opravljajo tudi veliko dela, ki nima nobene zveze s sojenjem,

kar je dodaten razlog za sodne zaostanke in neučinkovito delo sodišč. Zato so na

pravosodnem ministrstvu pripravili novelo Zakona o sodiščih, ki uvaja nov poklic, sodniške

pomočnike. Ti naj bi sodnike razbremenili nesodniškega dela.

Novela zakona (ZS/04) razlikuje sodniške pomočnike, samostojne sodniške pomočnike in

višje sodniške pomočnike po nalogah, ki so jim zaupane. Tako bodo sodniki pomočniki

sprejemali na zapisnik vloge ter izjave strank in po naročilu sodnika opravljali manj zahtevna

dela v zvezi s pripravo na glavno obravnavo oziroma na druga dejanja v postopku, pripravljali

179 FLORJANČIČ J., VUKOVIČ G. (2001): Kadrovska funkcija – management, FOV, Kranj, str. 56 in 57. 180 Primerjaj: OVSENIK M., AMBROŽ M. (2000) Ibidem, str. 11, 35, 103.

114

obračun stroškov, izdelovali osnutke odločb in opravljali drugo delo, ki jim ga bo zaupal

sodnik.

Samostojni sodniški pomočnik in višji sodniški pomočniki bodo vodili postopke v zvezi s

sodnim registrom in izvršilne postopke, izdajali sklepe o dovolitvi izvršbe, za izterjavo

denarnih terjatev, sklepe o dovolitvi izvršbe na podlagi verodostojnih listin ter sklepe in

odredbe o predujmih, varščinah in stroških postopkov ter o sodnih taksah, odločali na prvi

stopnji o vpisih (o katerih po zakonu, ki ureja zemljiško knjigo, sicer presoja sodnik

posameznik), in odločali v zapuščinskih zadevah zakonitega dedovanja, ko gre za premično

premoženje.

Pri tem naj opozorim na osupljive rezultate najnovejše raziskave (o sicer kazenskih, ne DS v

Sloveniji, pa vendar), ki ugotavlja, da je obremenjevanje sodnikov z birokratsko –

administratorskimi opravili, (kar bi moral opravljati izvajalski management na sodiščih

/op. B.K./), in ne »odvetniške igrice« kot velja vsesplošno prepričanje v javnosti, glavni

razlog za sodne zaostanke oziroma dolge (kazenske) postopke pri nas. Namen novele zakona

o sodiščih je prav odpraviti in preprečiti nesodniško delo sodnikom ter s tem pospešiti sodne

postopke na vseh ravneh ter povečati učinkovitost dela vseh ravni managementa v sodstvu.181

2.2. Kadrovska funkcija (stanje) po sodni statistiki 2004

Ker je predmet raziskovanja razvoj kadrovske funkcije in vloga kolektivnega delovnega

prava pri tem, skozi prizmo reševanja KDS, je pomembno prikazati tudi zadnje (dosegljive)

statistične podatke.182

181 BOŠNJAK M., raziskovalec z Inštituta za kriminologijo pri PF v Ljubljani, Delo, 7.8.2004, str. 26, kjer se navaja, da je obremenjevanje sodnikov z birokratsko – administratorskimi opravili, ki naj bi jih po novem opravljali sodniški pomočniki, glavni razlog za dolge sodne postopke pri nas. To je ena izmed bistvenih ugotovitev najnovejše raziskave o trajanju (sicer kazenskih) postopkov pri nas, ki so jo opravili po naročilu Ministrstev za pravosodje ter šolstvo, znanost in šport. Do takšnih ugotovitev se je dokopalo deset avtorjev, skoraj 700 strani obsežne raziskave, ki je prva tovrstna raziskava pri nas po 20-ih letih. 182 VOVK I. (2006) Pravna praksa, str. 32 piše: »Na slovenskih (vseh – rednih in specializiranih – poudarek [B.K]) sodiščih sodijo v večini ženske, sa je sodnic kar 71 odstotkov; vseh sodnic in sodnikov je 852. Spolna struktura je glede na vrsto sodišča zelo različna: na okrajnih sodiščih je zaposlenih 77 odstotkov sodnic, na okrožnih jih je 68 odstotkov, na višjih 67 odstotkov, na upravnih 71,5 odstotka, na vrhovnem le 34 odstotkov sodnic, višje delovno in socialno sodišče zaposluje 56 odstotkov žensk, delovna in socialna pa kar 83 odstotkov.«

115

Tabela 2: Sodniki - kadrovska funkcija

Sodišča Sistematizirana

mesta

Zasedena

mesta:

Stanje na dan

31.12.2004

% zasedbe

Vrhovno sodišče 38 38 100%

- dodeljeni sodniki 9

Višja sodišča 111 111 100%

Okrožna sodišča 244 231 94,7%

Okrajna sodišča 321 291 90,7%

Upravno sodišča RS 31 28 90,3%

Višja DSS 18 18 100%

Delovna sodišča 62 54 87,1%

SKUPAJ 825 780 94,5%

Pri Vrhovnem sodišču RS je dodatno dodeljeno 9 sodnikov.

Na sodiščih splošne pristojnosti in specializiranih sodiščih je zasedenih 780 sodniških mest,

od tega 680 (87,2%) sodniških mest na sodiščih splošne pristojnosti in 100 (12,8%) sodniških

mest na specializiranih sodiščih.

Na Vrhovnem sodišču dela dejansko 47 sodnikov. Od tega števila je na delo na to sodišče

dodeljenih devet sodnikov iz drugih sodišč.183

Pri zgornji tabeli razen kvantitativnih podatkov lahko podam še dve zanimivi vsebinski

ugotovitvi:

Tabela pove še eno zanimivost, ki je presenetljiva. Prav delovna sodišča so najslabše

zasedena glede na sistemizirana mesta (zgolj 87,1 %). Zaskrbljujoče.

Kje so globji razlogi za takšno stanje? Odgovor presega temo te disertacije. Podatek je le »ad informandum«. 183 Vir: Sodna statistika 2004, str. 13.

116

Tabela 3: Struktura sodnikov po spolu

Sodišče Moški % Ženske %

SKUPAJ 231 29,6% 549 70,4%

Vrhovno sodišče 25 65,8% 13 34,2%

- dodeljeni sodniki 3 33,3% 6 66,7%

Višja sodišča 37 33,3% 74 66,7%

Okrožna sodišča 73 31,6% 158 68,4%

Okrajna sodišča 68 23,4% 223 76,6%

Upravno sodišče RS 8 28,6% 20 74,4%

Višje DSS 8 44,4% 10 55,6%

Delovna sodišča 9 16,7% 45 83,3%

Tabela 4: Struktura sodnikov po posameznih DS

Sodišče Zasedena

mesta

Moški % Ženske %

VIŠJE DELOVNO IN

SOCIALNO SODIŠČE

18 8 44,4% 10 55,6%

DELOVNA IN SOCIALNA

SODIŠČA

54 9 16,7% 45 83,3%

CELJE 4 0 0,0% 4 100,0%

KOPER 5 1 20,0% 4 80,0%

DSS LJUBLJANA 31 2 6,5% 29 93,1%

MARIBOR 14 6 42,9% 8 57,1%

Če komentiram zgornje podatke po vsebini je očitno, da se delež žensk manjša glede na

stopnjo sojenja. Največ žensk je na prvi stopnji (83,3% ali 45), na višjem DSS je ta delež že

55,6% ali 10 sodnic. Na Vrhovnem sodišču, je zgolj še 13 žensk, ali 34,2%.Vsi ostali so

moški vrhovni sodniki. Čeprav podatki tega ne povedo, pa sem ob raziskovanju ugotovil, da

stalno sodijo v senatu delovno-socialnega oddelka VS RS 5 sodnikov – ic, od česar je le ena

117

ženska. Res se včasih senatu pridružujejo sodniki iz drugih oddelkov (npr gospodarskega ali

civilnega), vendar to ne spremeni zaskrbljujoče ugotovitve, da se po spolni strukturi

kadrovska funkcija slabša od začetne faze sojenja do najvišjih faz.

Nekoliko boljša je situacija na slovenskem Ustavnem sodišču, kjer imamo skoraj polovica

žensk (4 od 9 ustavnih sodnikov).184

Tudi to je lahko eden izmed razlogov za slabo kadrovsko funkcioniranje, predvsem

izvajalskega managementa na sodiščih, kar se potem odraža v slabi učinkovitosti, sodnih

zaostankih, dolgem sojenju, kar so že dolgo znane slabosti našega (pravo)sodnega

sistema.

184 Vir :Sodna statistika 2004, str. 15 in 17.

118

Tabela 5: Številčno stanje sodnikov in sodnega osebja na posameznih sodiščih na dan 31.12.2004 – kadrovska struktura185

SODNIKI SODNO OSEBJE

PREDSEDNIK

SODIŠČA IN

SODNIKI

SEKRETARJI STROKOVNI

SODELAVCI

OSTALO SODNO

OSEBJE

SODNO OSEBJE

SKUPAJ SODIŠČE

Zasedena mesta

31.12.2003

Zasedena mesta

31.12.2003

Zasedena mesta

31.12.2003

Zasedena mesta

31.12.2003

Zasedena mesta

31.12.2003

VIŠJE DSS 17 1 7 10 18

DELOVNA IN SOCIALNA

SODIŠČA

52 2 11 89 102

CELJE 4 0 1 10 11

KOPER 5 1 0 11 12

DSS LJUBLJANA 29 1 9 49 59

MARIBOR 14 0 1 19 20

185 Vir: Sodna statistika 2004, str. 23.

119

Na Vrhovnem sodišču RS dela dejansko 47 sodnikov. Od tega števila je na delo na to

sodišče dodeljenih 9 sodnikov iz drugih sodišč.186

2.2. V organizacijah

Po institucijah in organih za reševanje KDS z ozirom na nivoje managementa v

organizacijah,187 bo obširneje govora še kasneje, nekaj pa je bilo že povedanega v uvodu k

temu poglavju, predvsem citirajoč teorijo (Florjančič J. , Toplak J. in Bohinc R.).188

Po procesno – sistemskem modelu kadrovske funkcije in njegovih podsistemov, lahko ob

uporabi sistemske terminologije definiramo kadrovsko funkcijo kot planiranje, usmerjanje,

usklajevanje, kontrolo in razvoj mreže kadrovskih procesov v celi organizaciji.189

Teorija odgovarja tudi na vprašanje: Kaj je management?190

To je delo, ki ga opravljajo vodilni delavci. Na splošno ni jasno, ali je za vodilno delo

potrebna posebna izobrazba ali ne. Kadar se vodilnim zastavi vprašanje: kateri so osnovni

elementi poslovodstva oziroma katere so glavne naloge vodilnih – njihovi odgovori niso jasni,

natančni konkretni. Vsebina odgovorov je krajši ali daljši opis, odgovarja pa se nakako z

oklevanjem ipd.

186 Vir: Sodna statistika 2004, str. 23. 187 Obširneje o teorijah, modelih, organizacijski kulturi in strategiji organizacije glej: OVSENIK M. AMBROŽ M. (2000): »Ustvarjalno vodenje poslovnih procesov.«, str. 147 in dalje, z recenzijama prof. dr. Florjančič J. in prof Bonutti K. in tudi ista avtorja: »Neprofitni avtopoietični sistemi«, (glede pregleda razvoja sistemske teorije), str. 1-21. 188 FLORJANČIČ J. et al. (1994), str. III. – VII. n str. 153 - 188 189 FLORJANČIČ J., VUKOVIČ V. (2001): Kadrovska funkcija in management, str. 56, glej tudi: KAVRAN D., FORJANČIČ J. (1992): Kadrovska funkcija – management – obe Moderna organizacija, Kranj 190 VILA A. (1994) Organizacija in organiziranje. FOV, Moderna organizacija, str. 31.

120

Eden od prvih strokovnajkov v zgodovini na tem področju, ki je določena znanja o

organizaciji in managementu sistematiziral in opisal, je bil Francoz Henry Fayol (1841-

1929), ki je bil tudi sam nekaj desetletij direktor neke francoske rudarske družbe. Področje

managementa je definiral takole:

1. planiranje,

2. organiziranje,

3. koordiniranje,

4. ukazovanje,

5. kontroliranje.

Definicija je odlična, glede na to, da je bila dana na začetku tega stoletja, meni dr. Vila. V

zadnjih desetih letih se veliko govori, da sta upravljanje (management) in vodstvo

(leadership) prav tisti dve stvari, ki bi morali biti združeni v enem človeku v vodji –

managerju. Dokler je poslovodstvo miselni proces, ki vsebuje elemente, kot so planiranje,

organiziranje in kontrola opravljenega oziroma spremljanje izvajanja programa, vodenje

vključuje motiviranje in inspiriranje izvajalcev, v kar so vključene tudi emocije. Vsi izvedenci

na področju organizacijskih znanosti si niso enotni ali je upravljanje in vodenje potrebno

obravnavati ločeno ali pa pod upravljanje dodati še motiviranje, v katerem bi bila vsebovana

tudi ideja o vodenju.

Naj zgolj za kratko ilustracijo aktualnega stanja glede položaja kadrovskih služb (kadrovska

funkcija v ožjem smislu) v Sloveniji, na Češkem in Madžarskem prikažem raziskavo med

managerji, ki jo je pripravil Hernstein International Management Institute z Dunaja.191

V Sloveniji in na Češkem imajo skoraj vsa velika podjetja (97%) svoj kadrovski oddelek,

medtem ko se je zanj odločilo le 75 % madžarskih delovnih organizacij. Podobno je tudi v

Avstriji, Nemčiji in Švici, kjer po predhodni študiji zaposluje svoje kadrovske delavce skoraj

88 % velikih podjetij. Avstrija zaostaja s 75 %, med tem, ko imajo svoj specializirani oddelek

za opravljanje človeških virov čisto vsa nemška podjetja. Skupna ugotovitev je: kadrovniki

še vedno opravljajo klasične naloge, predvsem zaposlujejo nove delavce in skrbijo za razvoj

zaposlenih. Sicer pa glede te problematike obširneje v naslednjih poglavjih.

191 VOLK L. (2004) Delo, 25.5.2004, str. 15.

121

Naj omenim še drugo aktualno študijo, to je letošnja raziskava Inštituta za razvoj

managementa (IMD) o konkurenčnosti, ki je pri nas dvignila prah, še preden je bila

pravzaprav uradno javno objavljena. Domači vrhunski managerji v anketah za raziskavo IMD

ugotavljajo in opozarjajo v glavnem, da nimamo dovolj kakovostnega srednjega

managementa. Takšnim opozorilom je najbrž treba prisluhniti in ustrezno ukrepati.

Zaskrbljujoče je, da ocena slovenske konkurenčnosti pada, sicer pa se podobno dogaja celo

Finski in Luxemburgu, ki sta letos na lestvici IMD izgubila še več mest kot Slovenija.

Skupna ugotovitev je: zadnje čase »umira« več domačih podjetij, kot se jih »rodi«.

VI. NAČELA IN MODELI REŠEVANJA KDS S POMOČJO

KADROVSKE FUNKCIJE - PRIMERJALNOPRAVNO

1. POVEZAVA KADROVSKE STRATEGIJE, STRATEGIJE ORGANIZACIJE IN

ZUNANJIH SISTEMOV (SODSTVA, SINDIKATOV, ZDRUŽENJ DELODAJALCEV)

PRI REŠEVANJU KDS192

Teorija kadrov in managementa193 poudarja, da kadrovska funkcija predstavlja most med

interesi zaposlenih in vodstvom organizacije. Zato se npr. kadrovski vodja ponekod uvršča

med vrstni management, saj predstavlja vir pomembnih informacij. Obstaja delitev dela med

kadrovskim in vršnim (top) managementom, saj so ponekod meje med delom kadrovskega in

vršnega managementa rahlo zabrisane, zato je sodelovanje med njima odvisno od velikosti

organizacije ter njene organiziranosti. Naloga kadrovske funkcije (vodij) je zato tudi skrb za

dodajanje vrednosti z vodenjem, kjer morajo ne le usposobiti zaposlene, da dosežejo svoje

cilje, temveč morajo predvsem pripraviti, da to želijo. Dodajanje vrednosti z vodenjem

predstavlja razmerje med vložkom in izložkom njegovega dela, kjer je izložek vreden več kot

vložek. Iz tega vidika se vodenje opredeljuje kot zmožnost vzpodbujanja in pripravljanje ljudi

za doseganje skupnih ciljev. Ljudi je namreč potrebno pripraviti do tega, da sami želijo delati

192 FLORJANČIČ J. (1994): »Globalni in kadrovski management«, str. 47-54 in 133-146.

122

v smeri doseganja skupnih ciljev. To pa je tista odlika, ki odločilno vpliva na povečanje

obsega dodane vrednosti zaposlenih. Zato taki opredelitvi kadrovske funkcije ter njene vloge

vidim jasno korelacijsko zvezo ter povezavo z načeli ter modeli reševanja KDS v

organizacijah tako v Sloveniji, še posebej pa primerjalnopravno v Evropi in Svetu, kot se

prikaže v tem poglavju.

Dolžnosti kadrovskih vodij se torej v sodobnem poslovanju delijo na direktne in kadrovske,

pri čemer so prve povezane z vsemi opravili ravnanja organizacije v smeri uresničevanja

zahtev poslovne politike.194 Iz prikaza citirane kadrovske in organizacijske teorije lahko

torej povzamem, da k uresničevanju zahtev poslovne politike vključno z kadrovsko funkcijo

spada tudi motiviranje ter usposabljanje ter informiranje vseh ravni managementa za

preprečevanje KDS, v kolikor do njih pride pa za mirno – alternativne oblike in metode

reševanja KDS, ter šele kot ultima ratio reševanje KDS v sodnih postopkih. Tudi za tovrstno

upravljanje poslovnih funkcij je potrebna posebna usposobljenost.

Zato je po stališču najnovejše teorije,195 eden od odločujočih dejavnikov pri inovativnosti

reševanja problemov (vključno s reševanjem KDS – /poudarek B.K./), na kadrovskem

področju uporaba ustreznih metod in tehnik pri pridobivanju informacij, med katerimi so v

novejšem času izpostavljene metode in tehnike upravljanja z znanjem, odkrivanja zakonitosti

iz podatkov, sistemi za pomoč pri odločanju ipd.. To pomeni, da je z njihovo pomočjo moč

postaviti in definirati predvsem tiste ključne elemente kadrovskega managementa, ki se tičejo

strateškega izvajanja kadrovske funkcije in na ta način povezati kadrovsko strategijo s

strategijo podjetja. Če že citirano obstoječo teorijo dopolnim še s svojimi spoznanji naj

dodam, da v ta sklop uvrščam tudi znanja, metode in tehnike reševanja KDS, pa naj si gre za

izvensodno, predsodno ali sodno fazo. Ista teorija poudarja, da je povezanost

informacijskega, odločitvenega in izvedbenega procesa ključna.196 Kar zadeva pristojnosti

in odgovornosti v organizaciji je značilno, da gre o razmerjih do nosilcev različnih funkcij z

razlike v obsegu, ne pa v vrsti oz. kvaliteti odgovornosti. To se kaže v razporeditvi moči in

oblasti v orgnaizaciji, ki je lahko zaradi njihove centralizacije prihaja do zlorabe položaja in s

193 FLORJANČIČ J., PAAPE B. (2004) »Kadri in management – izbrana poglavja, Moderna organizacija Kranj 194 FLORJANČIČ J., BERNIK M. (2004) »Kadrovski management kot del poslovne strategije«, str. 12 in 13 v knjigi »Kadri in management – izbrana poglavja, Založba Moderna organizacija Kranj, 2004, (ured. Florjančič J. in Paape B.) 195 FLORJANČIČ J., BERNIK M. (2004), Ibidem str. 13 196 Glej npr. grafični prikaz – slika 1, v prejšnji opombi citiranih avtorjev, Ibidem str. 15.

123

tem do zlorabe pristojnosti in odgovornosti. Dr. Florjančič s sodelavci197 definira moč kot

»sposobnost enega od akterjev v socialnih interakciji, da uveljavi svojo vlogo ne glede na

odpor«. V tem primeru je naloga kadrovske funkcije, da s strokovnimi predlogi minimalizira

neustrezen vpliv in moč posameznikov ter neformalnih skupin na procese odločanja. Brez

dvoma se takšna ugotovitev nanaša tudi na reševanje KDS.

Nekateri avtorji opozarjajo, da je kadrovska funkcija še vedno premalo obravnavana,198 kar pa

ne velja npr. za Veliko Britanijo, kjer ima kadrovska funkcija močno vlogo v poslovanju

organizacije (glej v opombi navedeno raziskavo Hussei, 1996).

Če pogledam še povezavo kadrovske strategije s strategijo podjetja je v novejši pravni teoriji

že znana ugotovitev, da določitev kadrovske strategije ni odvisna le od notranjih dejavnikov

definiranja strategije organizacije, temveč tudi od zunanjih. Tako je že Hendry leta 2000

oblikoval model povezave kadrovske strategije, strategije organizacije in zunanjih

sistemov, ki delujejo v okolju in vplivajo na njeno definiranje.199

V citirani metodološki shemi povezave kadrovske, strategije organizacije in zunanjih

sistemov, se mi zdi primerno dopolniti glede kadrovskega managementa v organizaciji ter

njegovih nalog, še nalogo (na koncu) reševanja sporov (z modelom ADR – mirnimi

metodami). Pri označbi zunanjih sistemov pa bi lahko dopolnili tretjo kategorijo, to je

Sindikate in profesionalna združenja še s »profesionalna združenja delodajalcev«, kajti

oboji so, po formalno-materialni koncepciji KDS za katero se zavzemam, udeleženci KDS

(glej čl. 47. – udeleženci v sporih v zvezi z KP, 48., udeleženci v sporih o zakonitosti stavke,

čl. 49. udeleženci v sporih o pristojnosti sindikata v zvezi z delovnimi razmerji, čl. 50.,

udeleženci v sporih o reprezentativnosti sindikata, čl. 51. udeležba drugih oseb v postopku –

po 4. tč. odločilen kolektivni pravni interes, čl. 52., spori o sodelovanju delavcev pri

upravljanju), vse v najnovejšem ZDSS/2004, ki se uporablja od 1.1.2005.

Poleg zgornjih navedenih izboljšav bi lahko prikazano shemo dopolnili na strani zunanjih

sistemov še s šestim, to je pravosodnim sistemom in v njegovem okviru (ožje) sodstvom

197 FLORJANČIČ J. et. al (2003) povzeto po Ibidem str. 16 198 FERJAN M.: Some chracteristich of cadre acquisition in Slovenia, Organization, No. 1 2003, p.p. 14-23, povzeto po FLORJANČIČ J., BERNIK M., Ibidem str. 17 199 HENDRY C. (2000): Human Resource Management – a strategic approach to employment, Butterworth – Heinemann, povzeto po FLORJANČIČ J., BERNIK M., Ibidem str. 19, vključno s tam prikazano sliko št. 2

124

(124.-137. člen Ustave RS), ki igra na koncu pri reševanju KDS odločilno vlogo, pa naj si gre

za nacionalno ali mednarodno raven, kot je opisano že v predhodnih poglavjih.

Tabela 6: Model kadrovske strategije organizacije in zunanjih sistemov – poudarek na

sodstvu in ADR reševanju KDS

Tržna struktura in konkurenčnost okolja Zunanji trgi delovne sile Sindikati in profesionalna združenja – formalni udeleženci v KDS Plačni sistem in sistemi izobraževanja Vloga države pri izobraževanju, zaposlovanju in plačnem sistemu Pravosodni sistem – Sodstvo in reševanje KDS

KADROVSKI MANAGEMENT

Poslovna strategija Zaposlovalna strategija Filozofija managementa Velikost Rast Lastninski odnosi Zastopanje zaposlenih Notranji sistem zaposlovanja Reševanje sporov (ADR – mirne metode)

POVRATNA INFORMACIJA Poslovni kriteriji: Inovativnost Zanesljivost Kvaliteta Kontrola stroškov REZULTATI Kadrovski kriteriji: Fleksibilnost Uspešnost zmanjševanja stroškov Predvidljivost

Iz zgoraj prikazanih povzetkov spoznanj najnovejše slovenske in mednarodne kadrovsko –

organizacijske teorije, je moč zaključiti, da je povezava med kadrovskim in vršnim

managementom z razvojem globalne družbe postala vse močnejša. Združitve in prevzemi

podjetij na različnih kontinentih so omogočili razvoj svetovnih multinacionalk, ki povezujejo

med sabo različne narode z različnimi jezikovnimi in kulturnimi navadami.

Zato je prav, da v nadaljevanju tega poglavja primerjalnopravno prikažemo načela in modele

reševanja KDS. Vloga kadrovskega managementa je s tem prerasla okvirje administartivenga

vodenja kadrovskih procesov in postala pomemben element pri sprejemanju poslovne

strategije, kamor brez dvoma sodi tudi načrtovanje, vodenje ter tehnike in modeli reševanja

KDS tako v organizacijah, kot pred pristojnimi sodišči na vseh ravneh.

Reševanje KDS (grievance adjustement, disputes settlement), je ozko povezano z načeli

industrijskih odnosov kadrovskih ter organizacijskih strategij in s tem tudi kolektivnih

delovnih razmerij v posameznih družbenih okoljih. Splošna načela industrijskih razmerij:

125

avtonomnost, prostovoljnost, tripartizem in nevtralnost države: se jasno odražajo tudi pri

modelih, metodah in institucijah za reševanje KDS.

Pri tem naj pojasnim, da je v tem poglavju mišljen tako izvensodni kot sodni postopek

reševanja KDS.

2. NAČELA REŠEVANJA KDS

2.1. Načelo avtonomnosti

Pomeni ne samo, da so socialni partnerji avtonomni nasproti države, politične stranke, cerkve

ipd., temveč tudi da lahko avtonomno urejajo pogoje dela zaposlenih in medsebojne odnose.

V takšnem kontekstu se torej ta princip uveljavlja tudi pri reševanju KDS, ker socialni

partnerji urejajo tudi način reševanja: metode (pogodbene, avtonomne) in institucije mirnega

reševanja KDS. V obligacijskem delu KP lahko predvidijo klavzule o ADR.

V primerjalnem pravu je npr. v Nemčiji določeno, da delovna sodišča rešujejo KDS zgolj, če

stranke niso pri tem predvidele (pravne) arbitraže. Podobno je na Švedskem ter v drugih

državah, ki imajo specializirana delovna sodišča (Velika Britanija npr. industrijske tribunale).

Tudi, če se pravni KDS rešuje pred sodiščem, so večinoma sodniki zavezani k poskusu mirne

rešitve spora (kompromis, poravnava) medtem ko je sodba zgolj ultima ratio. Tako je npr. v

Nemčiji leta 1979 bilo rešenih 37% vseh delovnih sporov s sporazumom ali poravnavo med

sindikatom in delodajalcem. Umik tožbe je končal v 41% sporov, medtem, ko je bilo

meritorno razsojeno zgolj v 10% sporov.200

Razumljivo je, da je avtonomnost socialnih partnerjev kot načelo reševanja industrijskih

konfliktov, pogojevana s določbami heteronomnega prava, z upoštevanjem (procesnega)

načela »in favorem laboratoris«. To načelo (materialnega) delovnega prava pomeni, da je

treba uporabiti tista določila (običajno) avtonomnih pravnih aktov, ki so za delavca ugodnejši.

(Običajno KP vsebujejo ugodnejše določbe za delavce glede na heteronomne pravne akte -

zakone).201 To načelo torej predvideva derogacijo v korist zaposlenih.202 No, izjemoma je

200 WEISS, str 103 - 105 201 Več o načelu in favorem laboratoris v poglavju : Temeljna (procesna) načela v KDS.

126

moč dopustiti tudi kolektivno pogajanje »in peius« za delavce (npr. zakoni Delabarre iz leta

1986 in Seguin iz leta 1987 v Franciji), vendar zgolj z namenom, da bi se povečala

fleksibilnost kolektivnih pogajanj, če ekonomske okoliščine to (izrecno) zahtevajo.203

2.2. Načelo prostovoljnosti

Je v tesni zvezi s prvim načelom (avtonomnosti) ter se lahko v negativnem smislu izrazi s

tem, da država oz. zakon ne more obvezati udeleženca v KDS kako naj spor rešuje. Pri tem je

treba opozoriti, da mednarodne norme (npr. 6. čl. MESL) določajo, da mora biti arbitraža

prostovoljna.

V pozitivnem smislu pa je ta princip izražen kot fakultativno predhodno uporabljanje ADR

metod, preden se gre v direktne industrijske akcije. Izvedenka tega principa prostovoljnosti je

tudi npr. fakultativna arbitraža kot pravilo, medtem ko je obvezna arbitraža izjema v

primerjalnem pravu.

Tudi mednarodni akti princip prostovoljnosti oziroma fakultativnosti upoštevajo kot

pomembno načelo, kar kaže priporočilo št. 92 o prostovoljnem pomirjanju (posredovanju) in

arbitraži, prav tako tudi priporočilo št. 130 o preizkušanju sporov.204

2.3. Načelo tripartizma

Obstaja poleg načela dipartizma in vključuje v odnos socialnih partnerjev še državo.

Filozofija (neo)liberalizma (laisser faire) prepušča samim socialnim partnerjem, (ob

minimalnem vplivu in vlogi države), da urejajo medsebojna kolektivna delovna razmerja in

tudi sami določajo metode ADR za reševanje KDS. To načelo pridobiva vse večji pomen

posebej glede institucionalizacije ADR (nesodnega) reševanja KDS z mirnimi metodami (npr.

ACAS v Veliki Britaniji in FMCS v ZDA). Načelo tripartizma je na določen način vgrajen

202 CAMERLYNCK, LYON - CAEN, PELISSIER, str. 846 - 851 203 BLANC - JOUVAN, (1991), str. 364 - 365 204 DE ROO , JAGTENBERG, str. 21

127

tudi v sestavo senatov delovnih sodišč in delavskih tribunalov (sodnik - država, delodajalec -

prvi laični član senata, predstavniki delavcev (sindikati) - drugi laični član senata). Prvi

začetki takšnih sestav senatov so se pojavili pri francoskih svetih modrecev (Conseilles de

prud´hommes).

Na drugi strani pa se načelo tripartizma pojavlja tudi v državah, kjer imajo večjo vlogo

intervencionizem in model socialne države (družba blagostanja). Kaže se v ekonomsko

socialnih svetih in podobnih telesih (npr. v skandinavskih državah, Nemčiji, Avstriji, Franciji

itd.).

2.4. Načelo nevtralnosti države

Država v industrijskih razmerjih nastopa v večih vlogah. Glede na zakonodajo ustvarja

zakonski okvir, spodbuja razvoj socialnega dialoga in kolektivnega pogajanja (npr. zakonska

obveznost pogajanja »bona fidei«, pomaga udeležencem KDS da z mirnimi metodami (ADR)

rešujejo takšne spore, (ko ustanavlja javne službe za pomirjanje in posredovanje). Posebno

pomembno je načelo nevtralnosti države v konkretnem KDS, da se ne bi favorizirala

katerakoli stranka med socialnimi partnerji. Tako je v francoskem delovnem pravu npr.

določeno, da občinski sveti (izvršilni organi) ne smejo dajati podpore katerikoli stranki v

KDS, če pride do takšnega spora na lokalnem nivoju.205

V delovnem pravu Rusije pa je v Zakonu o kolektivnih pogodbah in sporazumih iz 1992. leta

izrecna določba, da se izvršni oblasti (in političnim strankam) prepoveduje, na kakršenkoli

način intervenirati pri omejevanju pravic delavcev med sklepanjem, spremembo ali uporabo

KP in sporazumov (čl. 5/2).206 Iz takšnega zakonskega določila ni neposredno razvidno, da

bi šlo za KDS, to lahko zgolj domnevam, upoštevajoč pri tem dejstvo, da gre v primerih, ko

država nekaj prepoveduje, zagotovo za sporno razmerja, ki je že nastalo, ali pa preti. Kot

sem že opozoril zgoraj, je treba upoštevati, da mednarodne norme določajo, da mora biti

arbitraža prostovoljna (npr. 6 čl. MESL, Priporočilo MOD št. 92. o prostovoljnem pomirjanju

in arbitraži, itd.).

205 CAMERLINCK, LYON, CAEN, PELISSIER, str. 940 206 ILO, NATLEX, DATA BASE , INTERNET, 1998

128

Pojavi se vprašanje: kaj pa takrat, ko se država pojavi kot delodajalec? V takšnem primeru se

predvidijo posebne metode reševanja KDS, kot izjeme od načela prostovoljnosti in

fakultativnosti v obliki obvezne arbitraže.

3. MODELI REŠEVANJA KDS

Predstavljajo sestavni del širših kolektivnih industrijskih razmerij v posamezni državi.

Razumljivo je, da se razlikujejo po posameznih okoljih, ker nanje vplivajo številni faktorji,

pravni in nepravni. Zato je multidisciplinarni pristop k proučevanju reševanja KDS

učinkovitejši od samo pravnega.207

Ta ugotovitev pomeni še, da je kadrovska in organizacijska strategija ter funkcija

enakovreden del proučevanja te disertacije, čeprav je poudarek na pravnih vidikih

medsebojnega učinkovanja, kolektivnega delovnega prava, razvoja kadrovske funkcije in

reševanja KDS. Ocenjujem, da je med vsemi tremi instituti podan pozitivni korelacijski

koeficient, kar pomeni, da je med njimi zveza.208

Pri oceni uspešnosti posameznega modela reševanja KDS je z gledišča mednarodnih

delovnih standardov pomembno, v kakšni meri je moč zagotoviti pravico dostopa na sodišče

na eni strani, ter pravico na prostovoljno reševanje KDS (dostopnost javnih služb za

pomirjanje in posredovanje, stalne arbitraže, ipd.), po drugi strani.209 Še posebno pozornost

privlači proces dograjevanja komunitarnega (acquis communitaire) modela reševanja KDS

(Mastrichtska pogodba EU).210

Zato je koristno poznati ne zgolj pravne vidike, temveč tudi socialne, ekonomske, kulturno-

zgodovinske in politične, ko se rešujejo kolektivni industrijski konflikti.

207 DE ROO, JAGTENBERG, str. 12. 208 Obširneje o vlogi korelacijskega koeficienta: BAJT A., ŠTIBLAR F. (2002): »Statistika za družboslovce«, Založba GV, str. 110 in 111. 209 Ibidem, str. 7 210 Ibidem, str. 15

129

Določeni modeli reševanja KDS so zaradi svojega vpliva dobili oznako »sistemski modeli«

kot npr. francoski, ki je v mnogočem vplival na belgijski in nizozemski model reševanja

KDS.211

Opredelitev in izbor posameznega modela reševanja KDS, je še posebej zapletena naloga v

državah tranzicije centralne in vzhodne Evrope (vključno s Slovenijo), glede na to, da pogosto

niso dovolj jasno zaključeni niti procesi (lastninjenje, itd.) novega ekonomskega, političnega

in pravnega sistema.

3.1. Pravni in nepravni vidiki modela reševanja KDS

3.1.1. Pravni

Zadevajo razvitost in koncept delovne in socialne zakonodaje, pomen sodnega reševanja

KDS, stopnjo razvitosti in pomen ADR, stopnjo intervencionizma države ali filozofija

socialne (liberalne države), razvitost tripartizma in institucij, razvitost avtonomnega pravnega

urejanja industrijskih razmerij, ter razvitost sistema kolektivnih pogajanj.

Vsak model reševanja KDS označujeta splošni in posebni pravni režim.212 Pravna pravila

kolektivnih pogajanj, stavke, lock-outa in podobno, nikakor ne morejo biti neposredno

prenesena v posamezne pravne sisteme držav, (preprosto transplantirana), glede na to, da je

vsaka pravna rešitev tesno povezana in tudi rezultat zgodovinskih, kulturnih, ekonomskih,

geografskih posebnosti, še posebej pa političnega konteksta.213

3.1.2. Nepravni

Nanašajo se na značaj in tradicijo socialnega partnerstva (kulturo socialnega dialoga) sistem

vrednost ter etična načela in njihovo stabilnost, stopnjo sindikalizacije, socialno moč

sindikatov ter združenj delodajalcev, ekonomsko in socialno filozofijo (liberalizem ali

211 DE ROO, JAGTENBERG, str. 14 212 Več o tem LUBARDA, str. 71 213 DE ROO, JAGTENBERG, str. 16

130

socialna država), hitrost sprememb in nivo tehnološke razvitosti, stanje na tržišču delovne

sile, tradicijo in mentaliteto naroda, politično okolje (kontekst), mednarodno ekonomsko

okolje, itd.214

V primerjalnih ureditvah je poznan japonski model reševanja KDS, kjer je vpliv kulture in

filozofije konfucionizma pripeljal do tega, da se spori v praksi rešujejo veliko bolj po

neformalnih poteh in metodah z medsebojnim zaupanjem, kot pa v formalnih postopkih po

modelu zahodnih (npr. ameriških) držav.

Delodajalci (managment), ki obravnavajo delavce kot dostojanstvene osebe z integriteto,

dobivajo za povračilo visoko delovno moralo ter povečano produktivnost dela.

V državah, kjer je sindikalno gibanje tradicionalno radikalnejše, so stavke pogostejše pri

reševanjih KDS (npr. Italija in Francija).215

3.2. Klasifikacija modelov reševanja KDS

V primerjalnem pravu bi lahko reševanje KDS razvrstili v tri oblike:

3.2.1. Formalizirane in institucionalizirane metode in modeli

(skandinavske države, Nemčija, ZDA, Kanada)

Razumljivo je, da so formalizirane in institucionalizirane metode reševanja KDS predvsem

sodni postopki, obvezne arbitraže, ter centri za pomirjanje npr. na Ministrstvih za delo.

Zagotovo je po moji oceni v celem svetu najbolj institucionalizirana metoda reševanja KDS

v sodnem postopku, nemški sodbeni in sklepni postopek.

214 TURNER, (1991), str. 4 215 TREU, str. 151

131

3.2.2. Neinstitucionalizirane metode in modeli

(Francija,216 Italija, delno Velika Britanija).

Tudi v naštetih državah obstajajo institucionalizirane metode, vendar v veliko manjši meri,

ker se daje večji poudarek prostovoljnim rešitvam KDS z oblikami ADR (pomirjanje,

posredovanje, arbitraže). Še posebej izstopa pri tem ACAS v Veliki Britaniji, kot je bilo že

predhodno v primerjalnopravnem prikazu ureditve v štirih državah prikazano, ter se v izogib

ponavljanju (tudi francoskih in nemških rešitev) ne navajajo ponovno.

3.2.3. Mešani model

Poglavje se nanaša na primerjalnopravne ureditve, zato je treba priznati, da se v večini držav

uveljavlja prav mešani model reševanja KDS, predvsem v obdobju zadnjih 30 let, ko so

metode ADR dobile velik zagon v državah zahodne demokracije (npr. ZDA, Velika

Britanija), nekoliko manj pa se izvensodne metode oz. modeli reševanja KDS uveljavljajo v

npr. Nemčiji, ki ima po drugi strani spet zelo razvit in učinkovit sistem npr. sklepanja

sodnih poravnav v okviru sodnega postopka, saj rešijo tudi do 90% delovnih sporov (tu je

mišljeno vseh, ne zgolj KDS), na takšen način s poravnavo, umikom tožbe, umikom pritožbe,

ipd..

Realno je pričakovati, da se bo medsebojni vpliv socialnih kultur z intenziviranjem

integracijskih procesov v EU, približeval modelom reševanja KDS s krepitvijo pomena

mirnih (ADR) metod, čeprav bodo razlike ostale kot plod različnih zgodovinskih,

ekonomskih, socialnih in kulturnih okoliščin, v katerih so se razvijala posamezna kolektivna

delovna razmerja in s tem tudi modeli reševanja KDS. Zato harmonizacija delovnega in

socialnega prava v EU ne pomeni tudi unifikacije modela reševanja KDS.

216 V francoski teoriji delovnega prava se opozarja na neuspeh mirnih metod reševanja KDS - uradnega pomirjanja, posredovanja in arbitraže, ter se pledira za proučitev celovitejšega modela reševanja KDS. CAMERLINCK, LYON - CAEN, PELISSIER, str. 995 - 996

132

3.3. Mogoči model reševanja KDS v Sloveniji

Za razumevanje kadrovske strukture kot pomembnega elementa reševanja KDS, je

pomembna delitev sistemov na zaprte in odprte sisteme. Načelo je organizacija odprt sistem,

saj nastaja in se razvija v najtesnejši soodvisnosti z okoljem. To vidimo iz tega, da

organizacija: uporablja najrazličnejše vložke: kapital, sredstva, ljudi in informacije, ki prihaja

iz okolja, je sposobna spreminjati zaželene rezultate svojega dela, svoje cilje, da bi se

prilagodila zahtevam okolja, vpliva na okolje s svojimi izhodi.

Zaprti sistem nima izmenjave z okoljem in ni sposoben za adaptacijo.Čim bolj je organizacija

odprta vplivom okolice, tem skladnejši, so njeni rezultati z družbeno sprejetimi cilji, tem

uspešnejša in učinkovitejša je sama organizacija.217

Čim bolj trdno je organizacija hierarhično konstruirana, tem manjše je potrebno število

upravljalnih impulzov. Tako je npr. potrebno manj ukazov za vodenje vojaške enote kot v

znanstvenem laboratoriju.218

Res je sicer, da je naslov tega poglavja Načela in modeli reševanja KDS s pomočjo

kadrovske funkcije - primerjalnopravno, vendar se mi zdi koristno na tem mestu potegniti

primerjavo in paralelo z pozitivnopravno ter bodočo ureditvijo v Sloveniji, posebej oziraje se

na mogoči model reševanja KDS, ki bo v Sloveniji prevladoval (po bodočem ZKP) in že

veljavnem ZDSS/2004, ki ga uporabljamo od 1.1.2005.

Ker je treba model reševanja KDS metodološko pravilno opredeliti v kontekstu bistvenih

značilnosti sistema kolektivnih delovnih odnosov ter industrijskih razmerij, ni moč podati

zaključka o (priporočenem) modelu reševanja KDS v Sloveniji, brez, da bi analizirali celotno

problematiko sistema industrijskih razmerij - njenega današnjega stanja ter relativne

217 Glej tudi KAVRAN D. (1968): odgovornost, efektivnosti i efikasnosti«, v knjigi » Odgovornost u radnim organizacijama u sistemu društvene svojine i samoupravljanja«, Institut za uporedno pravo, Beograd, 1968, str. 325 – 333. 218 Glede odprtih in zaprtih sistemov in razumevanja kadrovske funkcije FLORJANČIČ J. (2001): str. 52. Razlika je predvsem v značaju organizacije: vojaška enota ima kot kriterij uspešnosti hitrosti, znanstveni laboratorij pa kvaliteto. Vojaška enota mora nalogo opraviti v točno določenem času, za znanstveni laboratorij pa je pomemben rezultat, ne glede na rok. V vojaški enoti je položaj na lestvici hierarhijske strukture eden od osnovnih kriterijev za oblast, v laboratoriju pa strokovnost. Vojaška enota varuje ali ogroža največje dobrine: obstoj družbe in življenje vojakov, znanstveni laboratorij zasleduje relativno oddaljene potrebe. Zaradi vsega tega so različne tudi potrebe po splošnem profilu kadrov in mehanizmu organizacije.

133

(ne)razvitosti pravnega (zakonskega in avtonomnega) ter institucionalnega okvirja pri

reševanju KDS v Sloveniji.

Od štirih zakonodajnih stebrov, za kolektivna delovna razmerja, kot so:

- zakonske ureditve sindikalnega in delodajalskega pluralizma (reprezentativnost)

- zakonske ureditve kolektivnih pogajanj ter javnih služb za pomirjanje in posredovanje v

KDS

- zakonske ureditve oblik kolektivnih akcij delavcev in delodajalcev

- zakonske ureditve participacije zaposlenih pri upravljanju, vključno z udeležbo delavcev pri

dobičku, (slednjega zakona še vedno ni).

Lahko ugotovim, da so (v določeni meri, ne celovito) zgolj parcialno urejena posamezna

zgoraj našteta področja, ki pa so bistvenega pomena tudi za urejanje kolektivnih delovnih

pravic, ki izhajajo iz zgoraj naštetih področij.

Predvsem nesprejem Zakona o kolektivnih pogodbah ima velik vpliv na naštete

pomanjkljivosti. Še vedno zija pravna praznina glede reprezentativnosti delodajalcev.

Reprezentativnost sindikatov je (za silo) urejena z ZRS (bo pa tudi deležna precejšnjih

sprememb v ZKP).

ZDR (Uradni list RS št. 42/2002, z dne 15.5.2002), ki je začel veljati 1.1.2003, v končnih

določbah (245. čl.) še vedno vzdržuje v veljavi 86. in 87. čl. ZTPDR (Uradni list SFRJ št.

60/89 in 42/90),ki se uporabljata do uveljavitve zakona, ki bo urejal kolektivne pogodbe (

ZKP). Enako je še vedno ostalo neurejeno področje urejanja kolektivnih pogodb na podlagi

republiškega ZDR ( Uradni list RS št. 14/90, in spremembe), kjer se določbe 112. do 119.

čl. tega zakona še vedno uporabljajo do uveljavitve zakona, ki bo urejal kolektivne pogodbe (

ZKP).

Kolektivno pogajanje in participacija delavcev, je sicer urejena v ZSDU/93, vendar v

Sloveniji (še) ne poznamo javnih služb za pomirjanje in posredovanje (npr. pri Ministrstvu

za delo, družino in socialne zadeve o katerih smotrnosti bi veljalo razmisliti).

134

Prav tako je zakonska ureditev oblik kolektivnih akcij zaposlenih (kar naj bi prinesel novi ZS)

pomanjkljivo urejena, glede kolektivnih akcij delodajalcev pa je sploh neurejeno stanje.

Očitno pa se je predlagatelj ZDSS/94 (Vlada s pristojnim ministrstvom MDDSZ) že zavedla

pravnih praznin s področja urejanja KDS, zato ni slučajno v tč. č) I. odstavka 6. čl.

ZDSS/2004 dodana k dosedanji dikciji »o zakonitosti stavke« še »in drugih industrijskih

akcij«. S takšno dodatno določbo je očitno zakonodajalec želel odpreti vrata za kasnejše

opredelitve industrijskih akcij delodajalcev (kot je npr. izptrje – lock out) na strani

delodajalca ali tudi druge vrste industrijskih akcij razen že edine do sedaj poznane, to je

stavke, kot so npr.: bojkot, stavkovne straže (picketing), bela stavka (work to rules, go slow

ipd., kar je že dolgo poznano v primerjalnem pravu in v tej disertaciji na drugem mestu tudi

dovolj izčrpno prikazano). Na tem mestu ne bom razširjal problematike saj govorim zgolj o

mogočem modelu reševanja KDS v Sloveniji, de lege ferenda.

Naj zgolj poudarim da Ustava RS (77. čl.) ter (zastareli) Zakon o stavki (ZS - povzet po SFRJ

ureditvi) urejajo v določeni meri pravico do stavke in pogoje za njeno zakonitost, popolna

pravna praznina pa je pri pravici delavcev do drugih oblik in metod (borbene) kolektivne

industrijske akcije, kot so npr. picketing ali bojkot na strani delavcev, ter lock out (izprtje) na

strani delodajalcev. Seveda je moč te pravne praznine zapolniti z ustreznimi tehnikami

pravne interpretacije, kar pa ne pomeni, da imamo ta področja ustrezno urejena z

heteronomnimi, pa tudi ne z avtonomnimi akti. Tako (ustrezno) v novejši pravni teoriji npr.

Vodovnik219 opozarja, da je moč te pravne praznine zapolniti tudi s pomočjo neposredne

uporabe mednarodnih pogodb v Sloveniji (na podlagi pravila 8. čl. Ustave RS).

Pri tem je treba biti pozoren in kritično obravnavati stališče dr.Vodovnika. Odbor neodvisnih

strokovnjakov, ekspertov iz 25. čl. MESL je ta problem vedno razlagal v smislu, da izprtje ni

obvezno urediti na nacionalni ravni.220

219 VODOVNIK: Pravosodni bilten, št. 1/2001 str, 13 navaja: »To ustavno pravilo (8. čl. Ustave o razmerju med notranjim in mednarodnim pravom /B:K./) ima konkretne učinke na slovenski pravni red in je pomembno za ugotavljanje veljavnosti ter časovnih razsežnosti veljavnosti mednarodnih norm v Sloveniji. Npr., v slovenski pravni ureditvi doslej ni obstajala pravica delodajalcev do izprtja. To pravico delodajalcu določajo norme Evropske socialne listine, zato je ta pravica delodajalcev v slovenski pravni ureditvi priznana od uveljavitve zakona o ratifikaciji Evropske socialne listine dalje«. Republika Slovenija je (staro) ESL podpisala 11. oktobra 1997, vendar je ni ratificirala. Dne 11. maja 1999 pa je ratificirala spremenjeno ESL, to je MESL. 220 Po stari ESL se je (prav tako v 25. členu) ta strokovni organ MOD imenoval odbor ekspertov, ki ga je sestavljalo največ 7 članov, ki jih je določil odbor ministrov iz seznama neodvisnih ekspertov najvišje zavesti in

135

Ker predlog ZKP še ni prešel faze druge obravnave v Državnem zboru RS, tudi ni izrecne

(heteronomne) ureditve zakonske opredelitve KDS na interesne in pravne spore, kar bi

metodološko in sistematično lahko prispevalo k jasnejši in učinkovitejši rešitvi tovrstnih

sporov. Res je sicer, da nekatere KP dejavnosti (panog) že same prinašajo opredelitev, da

poznamo pravne in interesne spore (pri čemer pa jih ne definirajo, ter ne povedo kaj takšna

delitev v posledici (materialno in procesnopravno) za udeležence KDS pomeni.221

V zadnjem času je opaziti, da se kultura socialnega dialoga med sindikati in delodajalci pa

tudi državo) v Sloveniji krepi, kar je videti z uspešnim socialnim sporazumom glede

ZDR/2002, ter (pred parlamentarno obravnavo) dogovorom socialnih partnerjev o bistvenih

vsebinah novega ZDR222 Takšni družbeni pojavi ohrabrujejo in krepijo upanje, da se bo tudi

na področju KDS pojavil podoben trend sodelovanja socialnih partnerjev, predvsem pa

krepitve neformalnih postopkov reševanja KDS, ki po vzoru primerjalnopravnih prikazanih

ureditev zagotovo dajejo najboljše rezultate v večini držav. Seveda je pri tem treba upoštevati,

da je rešitve prilagoditi slovenskim razmeram in jih ne avtomatsko presajati, kot je bilo že

opozorjeno. Krepiti je treba torej kulturo socialnega dialoga, v kolektivnih pogajanjih pa

filozofijo tolerance in kompromisa pri urejanju kolektivnih delovnih razmerij.

Afirmacija tolerance kot temeljne socialne vrednote (»Com licet fugere non luaere

litem«223) je temeljnega pomena za (bodoče) odnose med socialnimi partnerji v Sloveniji.

Zato je še posebno pomembno spremeniti mentaliteto socialnih partnerjev, pri uresničevanju

njihovih (sicer legitimnih) ciljev in zahtev delovnosocialne narave. Pogosto je opaziti, da se

reševanja konfliktov iz kolektivnih delovnih razmerij in s tem tudi KDS lotijo na najbolj

preprost način, to je s poglabljanjem konfliktov (na kar kažejo npr. zadnje stavke v Sloveniji:

npr. šolnikov, zdravnikov, itd.). Na drugi strani je v vsakdanjem delu pri reševanju KDS v

priznano sposobnih za področje mednarodnih specialnih vprašanj, ki jih bodo predlagale pogodbene stranke. Imenovani so bili za dobo 6 let. Po novi - spremenjeni MESL pa mora biti odbor neodvisnih strokovnjakov sestavljen iz najmanj 9 članov, ki jih izvoli parlamentarna skupščina z večinskim glasovanjem iz seznama strokovnjakov najvišje poštenosti in priznane sposobnosti v nacionalnih in internacionalnih socialnih vprašanjih, ki jih predlagajo pogodbene stranke. Točno število članov je odločil odbor ministrov. Izvolijo se lahko prav tako za 6 let in so lahko enkrat ponovno izvoljeni. Tako SOCIAL CHARTER (2000) MESL, 3.5.1996, str. 34 in 35. 221 O tem, da (nekatere) panožne KP že opredeljujejo KDS na interesne in pravne, več v vsebinski analizi KP na Slovenskem. 222 Kljub 8.-letnemu pogajanju in kar 90 vladnim amandmajem, še v tretjem branju ZDR, pred sprejemom 24.4.2002.

136

praksi224 moč opaziti tudi dokajšnjo aroganco delodajalcev glede na sindikat in zaposlene,

nespoštovanje obvez delodajalcev iz sklenjenih kolektivnih kot najpogostejšem razlogu

industrijskih konfliktov in stavk. (neizvrševanje KP po 1. tč. 6. čl. ZDSS).

Ker se stopnja razvitosti in zrelosti industrijskih razmerij ter kolektivnih delovnih razmerij v

posamezni državi ocenjuje (tudi) z gledišča razvitosti in institucionaliziranosti mirnih metod

reševanja KDS (ADR) je jasno, da je do dosege polne zrelosti in ustrezne urejenosti

industrijskih razmerij in KDS pri nas, treba prehoditi še precejšnjo pot. Eno najpomembnejših

postaj na tej poti predstavlja uvedba (ustreznih) mirnih metod reševanja KDS, kar je tudi eno

temeljnih sporočil in zavzemanje v tej disertaciji.

Ob zgoraj prikazanih problemih ter analizi trenutnega pozitivnopravnega stanja v Sloveniji,

lahko podam odgovor na v uvodu poglavja zastavljeno vprašanje: kateri pa je tisti mogoči

model reševanja KDS v Sloveniji?

Če upoštevam klasifikacijo modelov reševanja KDS bi Slovenijo lahko uvrstil v kategorijo

neinstitucionaliziranih in neformaliziranih modelov reševanja KDS, saj razen sodnega

reševanja tovrstnih sporov ni predpisanih kakšnih drugih modelov (kot npr. javne službe za

pomirjanje in posredovanje, obvezna arbitraže, itd.).

VII. USTAVA RS IN KDS

1. IZ KATERIH USTAVNIH NORM SE LAHKO RODI KDS?

Ustava je pravni akt, ki vsebuje pravne norme različne pravne narave. Za obravnavanje

specifičnih družbenih razmerij kot so kolektivna delovna razmerja in KDS je pomembno

upoštevati, katere ustavne norme so posebej pomembne na tem področju ter kakšna je njihova

pravna narava.

223 Slov.: »Kadar je le mogoče se je treba sporom izogibati« 224 npr. zadeva pred delovnim sodiščem v Kopru, zaradi ugotovitve nezakonitosti stavke LAMA d.d. Dekani, ca KNSS - Neodvisnost Lame Dekani, opr.št. Kd 1/2002

137

Vprašanje iz naslova je gotovo relevantno za obravnavanje teme disertacije. Če bi sistematsko

analiziral Ustavo RS, bi lahko njene določbe v zvezi z kolektivnimi delovnimi razmerji,

varstvom pravic delavcev ter reševanje KDS razdelil v tri vsebinske sklope:

- procesne

(npr. enako varstvo pravic po 22. čl., pravica do sodnega varstva po 23. čl. kot

najpomembnejšo in v zvezi z 6. čl. EKČP, javnost sojenja po 24. čl., pravica do pravnega

sredstva po 25. čl., itd.).

- materialne

(zagotovo za reševanje KDS najpomembnejše, kot so naslednje kolektivne pravice: npr.

pravica do soodločanja, 75. čl., pravica do sindikalne svobode, 76.čl., in pravica do stavke 77.

čl.)

- programske

(kot npr. enakost pred zakonom po 14. čl., uresničevanje in omejevanje pravic po 15. čl.,

odvetništvo - svobodna gospodarska pobuda po 74. čl., ter večina (sicer individualnih) pravic

iz III. poglavja - gospodarska in socialna razmerja Ustave, predvsem, varstvo dela po 66. čl.,

razen že omenjenih kolektivnih pravic iz čl. 75. - 77. ).

1.1. Pravica do sodnega varstva in poštenega sojenja (fair trial) - po 23. členu

Po sprejetju ustave RS je v teoriji že več prispevkov, ki so problematiko pravice do sodnega

varstva po 23. členu ustave obravnavali bodisi samostojno, bodisi obenem z drugimi

ustavnimi pravicami. Nekateri avtorji v okviru pisanja o pravici do sodnega varstva, pravico

do dostopa do sodišča (acess to Court) obravnavajo le površno ali pa je niti ne omenjajo ter

določbo 23. člena ustave obravnavajo le z vidika ustavnih procesnih garancij.225 Pa vendar iz

tega še ni mogoče sklepati, da ti avtorji zanikajo obstoj ustavno varovane pravice do dostopa

do sodišča. Tako npr. Ude sicer pravico do dostopa do sodišča utemeljuje le v zvezi s 15.

členom ustave, pri katerem pa je garancija dostopa do sodišča omejena le na varstvo

človekovih pravic in svoboščin. Ob 23. členu ustave Ude poudarja predvsem vsebino

procesnih garancij v postopku, vendar je glede na to, da v zvezi z arbitražnimi dogovori

razpravlja o (ne)dopustnosti odreka sodnemu varstvu očitno, da predpostavlja, da iz 23. člena

225 ZUPANČIČ B. M. (1996), ki poudarja pravico do neodvisnega sodnega varstva, str. 58,

138

ustave izhaja tudi pravica do dostopa do sodišča. Isti zaključek mora veljati tudi za avtorje, ki

vsebino pravic po 23. členu ustave primerjajo in enačijo s 6.členom EKČP, saj je ta glede 6.

člena EKČP že dolgo nesporno uveljavljena (npr. Šinkovec, Šipec, Plauštajner, Jambrek.226

Tudi Koman - Pereničeva se s tem, ko navaja, da 23. člen ustave vsebuje dve temeljni načeli

- namreč, da mora za vsak civilnopravni zahtevek biti predvidena možnost, da o njem odloči

sodišče, in da ni dopustna odklonitev sodnega varstva, - v bistvu povzema stališča ESČP v

zadevi Golder. Šinkovec 23. člen ustave sicer celoviteje obravnava glede kazenskega

postopka, vendar tudi za civilnopravne zadeve ugotavlja, da iz pojmovanja pravne države

izhaja tudi pravilo, da mora biti zagotovljeno sodno varstvo in da je dostop do sodišča ustavno

zagotovljen.

Obširno je različne vidike pravice do sodnega varstva po 23. členu ustave, tudi ob primerjavi

s sodno prakso ESČP obravnavala prof. Wedam-Lukičeva.227 Sklicujoč se na sodbo

Evropskega sodišča v primeru Golder ugotavlja, da mora tudi po 23. členu ustave RS biti

priznana pravica do dostopa do sodišča. Ob tem obširno obravnava predvsem vprašanje

razmejitve med upravno in sodno pristojnostjo, ugotavlja, da možnost upravnega spora, ki ni

spor polne jurisdikcije, ne predstavlja zadovoljivega nadomestila sodnega postopka, ter, da bi

za zagotovitev kvalitete sodnega varstva bilo potrebno določene zadeve prenesti iz upravne v

sodno pristojnost. Dr. Wedam-Lukičeva je tudi edina izmed vseh omenjenih avtorjev, ki

ustavno oz. konvencijsko pravico do dostopa do sodišča primerja s stališči teorije civilnega

procesnega prava glede pravice do tožbe v pravdnem postopku. Pri tem ugotavlja, da ta teorija

( pa tudi ne ZPP) ne daje zadostnega odgovora na vprašanje, ali je pravica do tožbe tudi

ustavna kategorija, tako, da bi izključitev sodnega varstva, tj. opustitev določitve sodne

pristojnosti, pomenila kršitev te pravice. Ker se ZPP pri sodnem reševanju KDS uporablja

subsidiarno ( 14. čl. ZDSS), je ta problematika v neposredni zvezi z reševanjem KDS.

Med človekove pravice sodijo tudi pravica do sodnega varstva, pravica do neodvisnega ,

nepristranskega in zakonitega sodnika, pravica do javnosti sojenja ter pravica do sojenja v

razumnem roku. Vsa navedena procesna jamstva je mogoče skupno uvrstiti pod naslov

pravica do poštenega sojenja (fair trial). Res je sicer, da se institut, kot so pravica do sodnega

varstva (pravica do tožbe), enakopravnost pravdnih strank, načelo kontradiktornosti,

nepristranost sodišča, javnost sojenja, pospešitev postopka; v pravdnem postopku niso

226 GALIČ A., (1998) Ibidem, str. 65 227 WEDAM - LUKIČ , Pravica do sodnega varstva, str. 305 in sl. po GALIČ A: Ibidem, ss. 66

139

uveljavili šele na podlagi ustavnih ali mednarodnopravnih norm, saj gre pretežno za institute,

ki so plod (večtisočletnega) razvoja ureditve pravdnega postopka in, ki so bili v pravdnem

postopku uveljavljeni tudi pred sprejemom ustreznih ustavnih ali mednarodnih norm. Iz

povzdignjenja procesnih jamstev na ustavno oz. konvencijsko raven tudi izhaja, da je v

primeru zakonske praznine obstoj ustrezne pravice mogoče utemeljiti neposredno s

sklicevanjem na ustavo.

KDS je pravni pojem, ki ga v slovenski pozitivnopravni ureditvi prvič omenja ZDSS, (Uradni

list RS št 19/94). Sam pravni pojem KDS ustreza novim ustavnim izhodiščem urejanja

kolektivnih delovnih razmerij kot dvostranskih pogodbenih razmerij. Ta izhodišča pa niso

povsem nova. Tudi v sistemu asociativne koncepcije delovnih razmerij je prihajalo do sporov

med zaposlenimi in konkretnimi organizacijami zaradi ureditve delovnih pogojev. Sindikat je

imel formalno priznano pravico izpodbijati veljavnost samoupravnih splošnih aktov.

Pravni red je zaposlenim priznaval tudi pravico do stavke. Kljub drugačni naravi KDS v

prejšnji pravni ureditvi, ki je v bistvu opozarjala na protislovja zasnove medsebojnih oziroma

asociativnih delovnih razmerij, je treba pri obravnavanju tega pravnega in družbenega pojava

imeti pred očmi njegove razvojne vidike. Posebej pomembno je upoštevati, da sprememba v

temeljni zasnovi v delovnih razmerjih oziroma prehod od medsebojnih delovnih razmerij na

dvostranska pogodbena delovna razmerja ni bil trenutni dogodek, temveč postopni proces, pri

katerem so obstajali nekateri vidni in drugi, manj vidni, mejniki.

1.1.1. Pravica do sodnega varstva v judikaturi US RS228

Pravico do sodnega varstva sem z nekoliko splošnejšega stališča ter podrobneje obravnaval

zato, ker se lahko pojavi tudi v okviru KDS (predvsem v sistemu ustavne pritožbe) tovrstna

trditev kršitve temeljnih človekovih pravic. Po drugi strani pa menim, da pravica do sodnega

varstva iz 23. čl. Ustave obsega tudi pravico do »kolektivnega« sodnega varstva oz. bi bilo

mogoča v skladu z Ustavo zagotoviti sodno varstvo kolektivnih pravic. Podrobneje o

228 Obširneje o tem: GALIČ A.(1998), s. 2-5 in 61-64

140

kolektivnih pravicah, ki jih zagotavlja ustava in s tem v zvezi lahko pridejo v poštev tudi v

KDS, bo govora v naslednjem poglavju, v poglavju B II. 1. 2.1.1. - Kolektivne pravice. 229

Čl. 23/1 Ustave RS določa:

»Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez

epotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče«.

Slovenski ustavodajalec se je pri oblikovanju tega člena očitno zgledoval po 6. členu EKČP.

Vendar pa iz besedila navedenega člena slovenske ustave bolj jasno kot iz 6. člena EKČP

izhaja, da se v njej vsebovane pravice ne nanašajo zgolj na kvaliteto sodnega varstva v sodnih

postopkih, ko enkrat do njih pride, pač pa, da pravica do sodnega varstva pomeni tudi pravico

do dostopa do sodišča (Access to Court)- Da je 23. člen ustave potrebno razumeti v tem

smislu, je potrdilo tudi ustavno sodišče, pri čemer, verjetno zato, ker je že besedilo 23. člena

ustave dovolj jasno, ustavno sodišče ni natančneje teoretično utemeljevalo samega obstoja te

pravice. Ustavno sodišče je tako (ob presojanju ustavnosti zakona o denacionalizaciji, glede

določb o pristojnosti upravnih organov) potrdilo, da iz 23. člena ustave izhaja zahteva, da

mora biti za odločanje o pravicah in obveznostih zagotovljena pristojnost sodišča.230

Ustavno sodišče se je že ukvarjalo tudi z vprašanjem razmerja med pravico do dostopa do

sodišča ter stroški postopka. Pritožnik je v ustavni pritožbi zatrjeval kršitev ustavnih pravic,

ker je sodišče zavrnilo njegovo zahtevo za oprostitev plačila sodnih taks, ker ni predložil

potrebnih potrdil). Skladno s stališči Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Airey

je tudi ustavno sodišče potrdilo, da ne zadošča, če je pravica do sodnega varstva priznana le

teoretično, pač pa mora biti zagotovljeno dejansko in učinkovito izvrševanje te pravice.231

Temu namenu služi tudi možnost oprostitve plačila sodnih taks, kar v KDS ne pride v poštev,

saj se jih po izrecni določbi, v KDS ne plačuje (čl. 61/ZDSS).

229 V ustavnopravnem smislu gre za tipičen primer »kolektivne pravice« v III. odst. 64. čl. Ustave RS, ki določa, da sta narodni skupnosti neposredno zastopani v Državnem zboru, priznava posebno pravico italijanski in madžarski narodni skupnosti v Sloveniji.Vendar nas ta vidik kolektivnih pravic z stališča obravnavane teme disertacije ne zanima posebej, ŽAGAR M., NOVAK A.: »Ustavno varstvo in ustavno sodna presoja zaščite manjšin, Pravna praksa, 1997, št. 379, str. 2 230 Odločba ustavnega sodišča z dne 10.6.1993 v zadevi U-I-2/92 231 Sklep civilnega senata v zadevi Up 40/97 z dne 7.3.1997

141

Iz odločb ustavnega sodišča tudi jasno izhaja, da pravica do sodnega varstva (tudi v KDS) po

23.členu ustave ne vsebuje pravice do pravilne odločitve sodišč. Ustavno sodišče namreč

večkrat ponavlja, da očitek nepravilnosti in zakonitosti sodbe še ne zadošča za ugotovitev

kršitve pravice do sodnega varstva po 23. členu ustave. V okviru presoje kršitve te ustavne

pravice ustavno sodišče ne more presojati, ali so sodišča v pravdnem postopku pravilno

ugotovila dejansko stanje ter pravilno uporabila materialno in procesno pravo. V zvezi s

pravico do sodnega varstva ustavno sodišče presoja le, ali so bile v sodnem postopku

spoštovane temeljne človekove pravice procesne narave.232

2. TRI NAJPOMEMBNEJŠE USTAVNE (KOLEKTIVNE)233 PRAVICE, ZA

REŠEVANJE KDS

Z uveljavitvijo Ustave RS 1991 je prišlo do ureditve temeljev kolektivnih delovnih razmerij,

ki obsegajo tematiko delavske participacije, sindikalne svobode, sindikalnega organiziranja in

delovanja ter stavke. Formalni temelji za razreševanje sporov iz teh razmerij so nastali šele

leta 1994 s sprejetjem ZDSS (Uradni list RS, št. 19/94), ki določa pristojnost delovnih sodišč

za odločanje o KDS ter tudi nekatera posebna pravila tega postopka.

V (domači /B.K./) pravni literaturi tematika vsebinskih (ustavnopravnih /B.K./)

materialnopravnih vprašanj KDS doslej še ni bila sistematično obravnavana, več pa je del, ki

se ukvarjajo s formalnopravnimi vidiki KDS.234 Pravica do soodločanja (75. čl.), pravica do

sindikalne svobode (76. čl.), ter pravica do stavke (77. čl.), so v slovenskem pravnem

sistemu opredeljene kot samostojne ustavne pravice. Kljub temu so pravice med seboj tesno

povezane.

232 Npr. odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up 348/96 z dne 28.5.1998. Iz orisa razvoja razmerij med delodajalci in zaposlenimi ob prehodu iz prejšnje ustavne ureditve v novo ustavno ureditev je razvidno, da pred uveljavitvijo ZTPDR v formalno - institucionalnem smislu kolektivna delovna razmerja niso obstajala, prav tako pa tudi ne KDS, razen nekaterih izjem. 233 Če te pravice v okviru ustavnosodne obravnave imenujem »kolektivne«, je to zgolj v metodološke namene, da bi poudaril njihovo razlikovanje od ostalih ustavno zagotovljenih pravic. Sicer pa imam pri tem v mislih, da gre tudi pri teh treh pravicah, če želimo zadevo teoretično čisto postaviti za: »individualne pravice, ki se lahko uveljavljajo zgolj na kolektivni način«, kot v kasnejših delih te naloge jasno zavzamem stališče. 234Tako VODOVNIK Z., v Ibidem 2001, s. 6 navaja: » O tej tematiki med pomembnejša dela sodi zlasti delo mag. B. Kukca: Plačilo za delo kot kolektivni delovni spor, Podjetje in delo, 1998, št. 6-7s. 1157, ter dr. J. Novaka: Postopek v kolektivnih delovnih sporih (Inštitut za delo, Ljubljana ¸1999),

142

Vsem trem pravicam je z vidika reševanja KDS najpomembnejša skupna značilnost: »imajo

naravo ustavnih individualnih pravic delavcev, ki pa se uresničujejo kolektivno«.

2.1. Pravica do soodločanja (75. čl.)

Ustava RS določa: »delavci sodelujejo pri upravljanju v gospodarskih organizacijah in

zavodih na način in na pod pogoji, ki jih določa zakon«. Ta pravica je umeščena v III.

poglavje Ustave, kjer so pretežno pozitivne, socialno-ekonomske in kolektivne temeljne

pravice. Prva vrsta naj bi predvsem varovala posameznika pred posegi države, druga pa naj bi

le zavezovala državo, da ustvarja pogoje za njihovo izvrševanje, pri čemer tudi druge pravice

ne bi bile zagotovljene vsem in v vseh primerih. V III. poglavju se uporabljajo pojmi, katerih

vsebine v Ustavi ni mogoče opredeliti, temveč jim daje vsebino in začrta njihove meje šele

zakonodaja. Naslovnik pravice do soodločanja so delavci v gospodarskih organizacijah in

zavodih, (torej so zajete tudi negospodarske organizacije), vključno z javnimi zavodi, ki

opravljajo javno službo, npr. na področju vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa,

zdravstva, socialnega varstva, otroškega varstva, invalidskega varstva, socialnega zavarovanja

in drugih podobnih dejavnosti. Ne pa tudi organi državne uprave in lokalne samouprave, kar

je posebnost, in je na to treba opozoriti.235 Posledica te ustavne določbe je zakonska ureditev

ZSDU.236

Ustavno sodna slovenska praksa je zanimiva tudi v neki odločbi, ko je Ustavno sodišče reklo,

da navedeni zakoni (npr. Zakon o zdravstveni dejavnosti), ne določajo še kake druge oblike

kolektivnega uresničevanja pravice delavcev do sodelovanja pri upravljanju zavoda (razen

udeležbe delavskih predstavnikov v sestavi organa upravljanja zavoda, to je v svetu zavoda,

kot edini možni obliki), v kateri bi bili udeleženi vsi zaposleni delavci. Izpodbijana ureditev

zato ne more pomeniti samo določitve načina in pogojev uresničevanja pravic v smislu

ustavne določbe, temveč poseg v samo pravico, saj je celi skupini delavcev ne priznava.«237

235 BLAHA M. (2002): str. 744 in naslednje 236 Ustavno sodišče je v zvezi z krogom udeležencev reklo: »tudi pravica delavcev, zaposlenih v zavodih, do sodelovanja pri upravljanju zavoda, izhaja iz 75. čl., pri čemer mora način in pogoje določati zakon in zato ne morejo biti predmet dogovarjanja med strankami kolektivne pogodbe«. Odločba US RS III 86, U-I-104/92, Uradni list RS št. 45/94. 237 Prej citirana ustavna odločba U-I-104/92, enako tudi odločbi US VIII, 155/ U-I-78/79, Uradni list RS št. 54/99 ter

143

2.2. Pravica do sindikalne svobode (76. čl.)

Ta čl. Ustave določa: »Ustanavljanje in delovanje sindikatov ter včlanovanje vanje je

svobodno«.

Ustava opredeljuje sindikalno svobodo kot pravico do svobodnega ustanavljanja in delovanja

sindikatov ter svobodnega včlanjevanja vanje. Kot samostojna pravica naj bi bila opredeljena

zato, da bi se poudaril njen pomen bistvenega sestavnega dela gospodarskega sistema. Zato je

tudi vključena v poglavje o gospodarskih in socialnih razmerjih, čeprav gre v izhodišču

predvsem za poseben vidik pravice do svobode združevanja (42. čl.). Po mnenju nekaterih.238

Pravica delodajalcev do združevanja je zagotovljena v okviru splošne pravice do

združevanja.239

Pravica do sindikalne svobode sicer pomeni enega od posebnih vidikov pravice do

združevanja.240 S tem pa, ko jo je Ustava opredelila kot samostojno pravico, je jasneje

opredelilo obseg te pravice. Sindikalno svobodo po eni strani štejemo za individualno pravico

delavcev in delodajalcev, po drugi strani pa zajema tudi kolektivni vidik (pravice sindikata oz.

organizacije delodajalcev do različnih aktivnosti). Pravica do sindikalne svobode sama

pogojuje uresničevanje nekaterih drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. In obratno.

Zaradi vsega tega uresničevanje pravice do sindikalne svobode, vključno s pravico do stavke,

povsod po svetu posvečajo posebno pozornost, štejejo pa tudi za eno najpomembnejših

človekovih pravic v svetu dela. Na pravico do sindikalne svobode se v določeni meri

navezujeta tudi pravica do kolektivnega pogajanja in pravica do stavke. Uresničevanje pravic

iz 76. in 77. čl. Ustave je končno zanimivo tudi z vidika dosedanje ustavnosodne slovenske

prakse. Število zadev s tega področja sicer ni veliko, je pa vsaj ena odločba, ki jo je sprejelo

sodišče, tudi teoretično zanimiva. Odločba se nanaša na oceno ustavnosti ustreznih določb o

odločba US VII, 17, U-I-53/95, Uradni list RS št. 13/98 238 BLAHA M. (2002), str. 748 239 Zlasti konvencije MOD in ESML kot tudi EKČP, pa obravnavajo pravice tako delavcev kot delodajalcev do ustanavljanja svojih združenj (organizacij) enako (skupaj), zato je po mnenju Blahe ureditev nedosledna - BLAHA (2002), Ibidem. 240 KONČAR P. (1997), str. 277 in naslednje

144

omejevanju pravice do stavke v Zakonu o notranjih zadevah, v Zakonu o izvrševanju

kazenskih sankcij, v Zakonu o carinski službi in v Zakonu o zračni plovbi.241

Izmed petih konvencij o sindikalni svobodi, ki jih je sprejela MOD, so pomembne zlasti tri,

to je Konvencija št. 87 o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic (1948), Konvencija

št. 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja (1949), in

Konvencija št. 151 (Republika Slovenija je še ni ratificirala) o varstvu pravice do

organiziranja in postopkih določanja delovnih razmerij v javni službi (1978). Vsem trem

konvencijam je skupno to, da izrecno ne omenjajo pravice do stavke, kar pa ne pomeni, da

se v MOD s pravico do stavke ne bi ukvarjali. Podrobnejšo analizo teh konvencij sem podal

že predhodno v poglavju III. Mednarodna ureditev KDS, zato je ne ponavljam. Iz mednarodne

ureditve bi sem lahko prišteli še Konvencijo ESČP, ki v 11. čl. omenja sindikalno svobodo.

Izmed norm OZN pa Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter Mednarodni

pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (Ur. l. SFRJ št. 7/71). Oba sta bila sprejeta

leta 1966, vendar obstaja med njima protislovnost glede določitve dopustnih omejitev pravice

do sindikalne svobode.242

2.3. Pravica do stavke (77. čl.)243

Ta člen Ustave določa:

»Delavci (poudarek /B.K./) imajo pravico do stavke.

Če to zahteva javna korist, se lahko pravica do stavke, upoštevajoč vrsto in naravo dejavnosti,

z zakonom omeji«.

Pravica do stavke je torej samostojna ustavna pravica, katere naslovnik ( titular) s sodelavci.

Gre za individualno pravico, ki pa se lahko uresničuje le kolektivno, kot poudarja slovenska

teorija.244

241 KONČAR P. : Ibidem str. 279 242 Več o tem: KONČAR P. (1979), Ibidem str. 292 in naslednje 243 Več o tem tudi: KUKEC (1996, 1998 c) SINAY, (1984) 244 KONČAR (1989), str. 196 - 206 in KONČAR (1992), str. 818-826 in KONČAR (1997), str. 270 - 304

145

Ustava ne določa izrecno, da način uresničevanja pravice do stavke predpiše zakon. Vendar

je pravica do stavke ena od človekovih pravic take narave, da je način njenega uresničevanja

treba predpisati z zakonom (II. odst. 15. čl.).245 Zakonodajno urejanje sindikalnih pravic, med

katere sodi tudi pravica do stavke, posredno predvideva Konvencija MOD št. 87. o

sindikalnih svoboščinah in varstvu sindikalnih pravic.

Glede zakonske ureditve v ZS (Uradni list SFRJ št. 23/91) v zvezi z odlokom Skupščine RS

o soglasju k temu zakonu (Uradni list RS št. 22/92), ne omenja na tem mestu, saj je predmet

obravnavanja v poglavju V., I.- KDS kot (nezakonita) stavka. Na tem mestu naj zgolj

omenim, da je tudi ustavno sodišče sprejelo že kar precej judikatov v zvezi z stavko in

predvsem njeno zakonitostjo organiziranja. Tako je denimo reklo, da je sicer res, da je stavka

organizirana prekinitev dela delavcev za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in

interesov iz dela (po I. odst. 1. čl. ZS), vendar je pravica do stavke vezana na delavce, torej

osebe v delovnem razmerju. Ravnanja drugih oseb, tudi če gre za uveljavljanje socialno-

ekonomskih interesov, ni mogoče opredeliti kot stavke (lahko gre za javno zborovanje kot

izraz pravice iz 42. čl. Ustave). To velja tudi za bivše (odpuščene) delavce, neglede na to, da

svoje ravnanje opredelijo kot stavko zoper nekdanjega delodajalca in da je izvedeno v

organizaciji sindikata.246 Ustava torej zagotavlja sodno varstvo pravic, pri čemer je za spore,

ki se nanašajo na uresničevanje pravice iz 77. čl. sodno varstvo zagotovljeno v KDS pred

DSS ( 4. tč. 6. čl. ZDSS).

Glede judikature v mednarodnem primerjalnem pravu je posebej zanimiva odločitev ESČP v

zadevi Schmidt in Dahlstromc V. Švedska.247 Po mnenju ESČP določba 11. čl. EKČP izrecno

ne ščiti pravice do stavke, čeprav gre nedvomno za zelo pomembno, ne pa izključno sredstvo

članov sindikata za zaščito (dosego) svojih interesov. Taka pravica je (tudi ob predpostavki,

da bi bila varovana z 11. čl. EKČP), lahko v vsakem primeru omejena z nacionalno

zakonodajo. Država more pustiti sindikatom zadostno (dovolj široko) področje delovanja za

uveljavljanje interesov članic delavcev, saj bi bila sindikalna svoboda drugače iluzorna,

vendar ji daje prosto izbiro sredstev za dosego tega namena. Sodišče se je pri tem sklicevalo

na IV. odst. 6. čl. ESL.

245 Tako odločba Ustavnega sodišča US VIII,199,U I 230/96. z dne 28.10.1998. 246 Sklep US št. Up -236/96 z dne 24.9.1997, računalniška baza US, povzeto po BLAHA (2002), str. 756 247 Sodba ESČP , z dne 6.2.1976 A 21

146

V zvezi z ustavnosodno presojo je zanimiv še en judikat, ko je Ustavno sodišče v odločbi

zavzelo stališče:,248 da nasproti pravici delavcev do stavke postavlja pravico delodajalca do

lastnine (33. čl.) in do svobodne gospodarske pobude (74. čl.). Vprašanje pa je, ali je ustrezno

(prav), da je US o tem odločilo s sklepom na podlagi II. odst. 26. čl. ZUSTS in s tako skopo

(pomanjkljivo) obrazložitvijo, oz. glede ugotovitve, da gre za poseg v ustavno pravico in ne le

za določitev načinov uresničevanja, celo brez obrazložitve, kot menijo nekateri teoretiki.249

V zvezi s pravico do stavke teorija opozarja še na dve dilemi (predvsem glede te pravice v

javnem sektorju).250 Veljavna Ustava (1991) ne predvideva več, da pogoje, pod katerimi

imajo delavci pravico do stavke določa zakon, pač pa v II. odst. 77. čl. dopušča, da se lahko

pravica do stavke z zakonom omeji, če to zahteva javna korist, upoštevajoč vrsto in naravo

dejavnosti. V zvezi s tako ureditvijo se lahko postavita tudi dilemi, ali je sploh še dopustno

zakonsko urejanje uresničevanja pravice do stavke, pri čemer je stališče teorije pozitivno, s

čimer se tudi sam strinjam, saj bi omejevanje možnosti določanja pravice do stavke z zakoni

predvsem v posameznih panogah predstavljala nedopustno omejitev.

Druga dilema je povezana z dejstvom, da Ustava ne predvideva omejevanja pravice do

sindikalne svobode (tudi akcijske svobode ne!), dopušča pa omejevanje pravice do stavke, če

bi to zahteval javni interes. Ali bi lahko tako ustavno ureditev razlagali tako, da so omejitve

pravice do stavke dopustne le, kadar stavko organizirajo sami delavci, da pa omejitve ne bi

bile v skladu z Ustavo, če bi stavko organiziral sindikat? Menim, da je odgovor negativen.

Glede obstoječe ustavnosodne prakse je treba izpostaviti vsaj eno stališče US RS, ki je tudi v

povezavi z zgornjimi dilemami, glede pravice do sindikalne svobode in pravice do stavke,

kjer je doslej prihajalo do sporov predvsem v gospodarstvu. Za javni sektor, vključno z

državno upravo, pa je zanimiv postopek za oceno ustavnosti, ko je bilo odločeno, da »niso v

neskladju z ustavo RS in ratificiranimi mednarodnimi pogodbami določbe 98 b. čl. ZNZ,

122a. čl. ZIKS, 35a. čl. ZZS ter 147a. čl. ZZP, s katerimi so določena dela in naloge, ki jih

morajo določene osebe opraviti tudi med stavko oz. katerih opravljanje mora biti vedno

zagotovljeno.251 Najpomembnejši argument za navedeno odločitev je bil, da se je

ustavodajalec očitno odločil, da dopust omejevanje pravice do stavke po 77. čl. po

248 odločba US 799, U-I- 230/96, z dne 28.10.1998 249 BLAHA (2002), str. 758 250 KONČAR (1997), str. 294 in 295

147

objektivnem kriteriju, čeprav oba mednarodna pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih

pravicah, ter o državljanskih in političnih pravicah, dopuščata omejevanje pravice po

objektivnem kot tudi po subjektivnem kriteriju. Sodišču se je pri tem zdelo posebej

pomembno poudariti, da Ustava pri dopuščanju zakonodajalčevih omejitvenih posegov

uporablja izrazito raztegljive pojme in tako omogoča široko zakonodajalčevo vrednotenje in

določanje, kako daleč bo omejil pravico do stavke v posamezni dejavnosti. Nekateri avtorji v

teoriji imajo do takšne interpretacije pomisleke.252 Ta odločitev sodišča ni bila sprejeta

soglasno in je en sodnik dal odklonilno ločeno mnenje, ker je menil, da je sodišče napačno

interpretiralo 77. čl. Ustave, ter delno napačno interpretiralo mednarodni pakt o ekonomskih,

socialnih in kulturnih pravicah. Vsaj prepričljivo je sodnik obrazložil, da bi moralo sodišče

pojem »omejitev ustavne pravice« vedno interpretirati le kot omejitev v smislu določanja

načina uresničevanja pravice do stavke, ne pa kot odvzem pravice. (Če tudi gre za javni

interes /B.K./).

Za področje KDS je treba podati jasen pozitiven odgovor na vprašanje, ali pravica do

sodnega varstva iz 23. čl. Ustave obsega tudi pravico do »kolektivnega« sodnega varstva,

kar je zelo razvidno iz številnih odločb Ustavnega sodišča ter že obstoječe ustavnosodne

presoje v Sloveniji, ko je Ustavno sodišče odločalo npr. o sindikalnih zahtevah oz.

sindikalnih pobudah.

3. PRISTOJNOST US IN POSTOPEK, KO GRE ZA KDS

Ustavno sodišče odloča o skladnosti pravnih aktov z ustavo ter postopkov, po katerih so bili

ti akti sprejeti, z Ustavo RS.253

251 Odločbe in sklepi Ustavnega sodišča RS (1995), str. 179 - 186 252 KONČAR (1997), Ibidem str. 299 - 301 253 KRIVIC M.: Ustavno sodstvo, PAVČNIK M. in MAVČIČ S., s. 111-116 Sindikalnih zahtev je bilo na Ustavnem sodišču RS v prvotnem obdobju skoraj enako število kot občinskih (47), če mednje štejemo tudi sindikalne pobude. V prvih dveh letih, ko je bilo 16 vlog zaradi posebnega procesnega položaja sindikatov in zaradi še ne stabilizirane sindikalne »scene««, strogo razlikovanje med predlogi in pobudami sploh ni bilo možno, od uveljavitve ZUstS (2.4.1994) dalje pa je sicer formalno možno (12 zahtev in 19 pobud), vendar ni smiselno. Po ZUstS lahko nastopajo kot predlagatelji (z zahtevo) »reprezentativni sindikati za območje države, če so ogrožene pravice delavcev«. Procesna predpostavka »če so ogrožene pravice delavcev« to zahtevo že močno približuje pobudi, kjer je treba izkazati pravni interes pobudnika - razlika je le v tem, da sindikatu ni treba izkazovati svoje lastne prizadetosti, ampak zadošča, da izpodbijani predpis »ogroža pravice delavcev«. Z druge strani pa je praksa US vsem sindikatom priznala (drugim organizacijam in društvom pa le v povsem izjemnih primerih), da jim tudi kot pobudnikom ni treba izkazovati lastne

148

Prav tako US odloča tudi o ustavnosti posamičnih aktov, za katere posamezniki ocenjujejo, da

so bile z njimi povzročene kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter jih zato

izpodbijajo pred US z ustavno pritožbo. Ta je dopustna le, če je bila pred tem izčrpana pot s

pravnimi sredstvi254, razen če zakon določa drugače.

Ob tem, da v navedenih zadevah US odloča, pa ima v nekaterih zadevah posvetovalno

funkcijo. Na predlog predsednika Republike, Vlade ali tretjine poslancev Državnega zbora,

US v postopku ratifikacije mednarodne pogodbe izreka mnenje o njeni skladnosti z ustavo, s

tem da je Državni zbor v tem primeru vezan na mnenje Ustavnega sodišča (160. člen Ustave).

Postopek pred Ustavnim sodiščem je urejen z ustavo in Zakonom o ustavnem sodišču.

(Uradni list RS, št. 33/91) ter Poslovnikom Ustavnega sodišča RS (Uradni list RS, št. 49/98).

Ti akti urejajo zlasti nekatere posebnosti postopka, po katerih se ta postopek loči od pravil o

postopkih pred drugimi sodišči, sicer pa se za postopek pred US smiselno uporabljajo pravila,

ki se ob upoštevanju narave zadeve uporabljajo pred sodišči. Ustavno sodišče lahko neustavna

zakonska določila razveljavi (učinek ex tunc), druge pravne akte pa lahko tudi odpravi.255

Z zakonom je mogoče določiti US tudi druge pristojnosti za odločanje v zvezi z nadzorom

ustavnosti na področju delovnih in socialnih razmerij. US pa ne presoja zakonitosti pravnih

aktov,256 (kar se mi zdi sporno /B.K./), vsaj kar zadeva KP z učinkom erga omnes in za

celotno Slovenijo (ko učinkujejo kot predpis«).

prizadetosti, ampak prav tako zadošča ogroženost pravic delavcev, ki jih sindikat zastopa. S tem je razlika med zahtevo in pobudo pri sindikatih praktično izginila in je zato avtor (Krivic /B.K./) ne upošteva. 254 Zoper kršitev pravice iz 23. člena Ustave do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ima stranka upravni spor po 3. odstavku 157 člena Ustave . Dokler to pravno sredstvo ni izčrpano, niso izpolnjeni pogoji za vložitev ustavne pritožbe po I. odst. 51. čl. Zakona o Ustavnem sodišču. Sklep Up -139/97 Ustavno sodišče zavrže ustavno pritožbo, če v konkretnem delovnem sporu ni bil izpolnjem procesni pogoj v smislu predhodnega izčrpanja vseh pravnih sredstev. 255 Če se določilo razveljavi, razveljavitev učinkuje le v naprej, odprava določila pa ima učinke od takrat, ko je bilo to sprejeto, torej za nazaj. Ko odloča o ustavni pritožbi lahko ob tem Ustavno sodišče ugotovi tudi protiustavnost predpisa ali splošnega akta ter ga odpravi ali razveljavi (II. odst. 161. člena Ustave). 256 S sklepom Odl.US VIIII,-233, je US zavrglo pobudo za začetek postopka za presojo ustavnosti in zakonitosti Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest v Davčni upravi RS, kar bi lahko bil tudi KDS, saj gre za akt v zvezi z delovnimi razmerji, če bi bil predlagatelj sindikat (smiselno uporaba tč. 6. čl. 6. v zvezi s I. odst. 47. čl.ZDSS). Nekaj tovrstnih KDS so slovenska sodišča že obravnavala v preteklosti (gl. kar 5 zadev z označitvijo predmeta spora »razveljavitev Pravilnika o sistemizaciji«, v tabeli II.7.-1- pregled nerešenih (14)in rešenih (70) KDS na DSS v Ljubljani, (1994 - 2001)- v prilogah.

149

Eno najzanimivejših vprašanj v KDS je razmejitve med pristojnostjo US in DSS, predvsem z

ustavnopravnega vidika (pa tudi iz procesnega vidika, o čemer bo nekaj govora v zadnjem -

procesnem delu naloge). Seveda se ta razmejitev pristojnosti nanaša na odločanje v zvezi z

zakonitostjo in skladnostjo kolektivnih pogodb z Ustavo. Ključno vprašanje po mojem

mnenju: ali je mogoče kolektivne pogodbe (pri tem izvzemam podjetniške kolektivne

pogodbe), ki učinkujejo in veljajo za celo Slovenijo, opredeliti kot »predpis«, ali pa gre

zgolj za heteronomni pravni akt socialnih partnerjev oz. udeležencev? Odgovor na to

teoretično vprašanje je odvisen tudi, kako bo reševanje KDS v bodoče funkcioniralo v praksi.

S tem vprašanjem imajo problem tudi člani delovne skupine za pripravo Zakona o delovnih

sodiščih, ko je npr. predsednik Višjega DSS sodnik Robnik opozoril, v zvezi s krajevno

pristojnostjo na neustrezno ureditev izključne pristojnosti ljubljanskega sodišča in na to, da

18. čl. predloga ZDS zajema vse kolektivne pogodbe, ustrezneje pa bi bilo, če bi ločeval med

KP glede na raven njihovega sklepanja.257

Slovensko US, se je glede vprašanja ali je pristojno odločati glede presoje ustavnosti določb

izpodbijane kolektivne pogodbe že izreklo za nepristojno in je pobudo zavrglo.258 Kot že

rečeno je Ustavno sodišče zadevo zavrglo iz razloga nepristojnosti, na podlagi 25. čl. ZUS

(Uradni list RS št. 15/94), pri čemer ni nepomembno, da je sklep sprejelo s 6 glasovi proti 3.

Proti so glasovali sodniki Jerovšek, Šturm in Krivic, pri čemer je slednji podal po moji oceni

zelo kompetentno in argumentirano odklonilno ločeno mnenje, s katerim se v celoti strinjam,

zato ga tudi povzemam, kot relevantno za pristojnost sojenja v KDS.

V točki 2. navedenega sklepa je US odločilo: »po določbi 3. tč. I. odst. 6. čl. ZDSS (Uradni

list RS št. 19/94) so skladnosti KP z zakonom, pristojna odločati delovna sodišča v

kolektivnih sporih. Glede na to, da so po Ustavi (125. čl.) sodniki pri opravljanju sodniške

funkcije vezani na Ustavo in zakon, vsebuje sodna presoja skladnosti kolektivnih pogodb z

zakonom, hkrati tudi presojo njihove skladnosti z Ustavo. Če pa bo delovno sodišče pri

presoji zakonitosti kolektivne pogodbe menilo, da je zakon, s katerim mora biti kolektivna

257 Zapisnik 3. seje delovne skupine za pripravo ZDS, z dne 11.7.2002, str. 3 258 Sklep US RS U-I-220/94 z dne 6.2.1997 V konkretni zadevi je bila vložena pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti I. odst. tč. D, SKPG ( Uradni list RS št. 39/93), češ da je določba 44. čl. SKPG (regres) po mnenju pobudnice v nasprotju z 154. čl. Ustave, ki nalaga obveznost, da morajo biti predpisi objavljeni, preden pričnejo veljati in, da predpis začne veljati 15 dan po objavi, če v njem ni drugače določeno. Pobudnica je predlagala, naj US ugotovi, da je izpodbijana določba SKPG v nasprotju z Ustavo.

150

pogodba skladna, v neskladju z ustavo, bo moralo po 156. čl. Ustave postopek prekiniti, in

začeti postopek za oceno ustavnosti zakona pred Ustavnim sodiščem«.

V svojem odklonilnem ločenem mnenju sodnik Krivic navaja: »Kratki sklep, zoper katerega

dajem to odklonilno ločeno mnenje, se v bistvu omejuje na stališče, da Ustavno sodišče za

presojo ustavnosti (in zakonitosti) kolektivnih pogodb ni pristojno in se s tem izogne vrsti

pomembnih teoretičnih in praktičnih vprašanj, pomembnih za kasnejše spore v zvezi z

ustavnostjo in zakonitostjo kolektivnih pogodb. Temeljno tako vprašanje je, ali kolektivne

pogodbe (vse ali le tiste s splošno veljavnostjo tudi za nepodpisnike) spadajo med »splošne

akte za izvrševanje javnih pooblastil?« za presojo katerih Ustavno sodišče po 160. členu

Ustave je pristojno.

3.1. Zakaj so KP »predpisi«, in je US RS pristojno za njihovo presojo ustavnosti in

zakonitosti?

Če spadajo tja, potem nepristojnosti Ustavnega sodišča za presojo njihove ustavnosti in

zakonitosti ne bi bilo mogoče utemeljiti zgolj z ugotovitvijo iz 2. tč. obrazložitve, da o

njihovi zakonitosti (in po dodatni interpretaciji celo ustavnosti) odločajo delovna sodišča - saj

zakonska pristojnost delovnih sodišč (po ZDSS) za take spore ne more izključiti ustavne

pristojnosti Ustavnega sodišča in bi bilo v takem primeru treba odgovoriti na vprašanje, ali je

taka zakonska ureditev v skladu z Ustavo.

Če obravnavana kolektivna pogodba ne spada med »splošne akte za izvrševanje javnih

pooblastil«, pa Ustavno sodišče za presojo njene ustavnosti ni pristojno iz tega razloga - in

ne iz razloga, navedenega v 2. tč. obrazložitve.

Do te indirektne in nejasne argumentacije je očitno prišlo zaradi izognitve prej omenjenemu

temeljnemu vprašanju.

Mislim, pa, da sklep (implicitno, to v njem ni izrecno povedano) temelji tudi na napačnem

razumevanju 57. čl. ZDSS, iz katerega po mojem mnenju ne izhaja pristojnost delovnega

sodišča za presojo zakonitosti (in ustavnosti) kolektivnih pogodb v istem smislu, kot to velja

151

za presojo ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem, to je z možnostjo razveljavitve

ali odprave nezakonitega ali protiustavnega splošnega akta.«((poudarki so moji /B.K./)

3.2. Kaj pomeni 57. člen ZDSS/94 oz. 53. čl. ZDSS/2004?259

Po prvem odstavku tega člena (54.) delovno sodišče (poudarki so Krivičevi /B.K./) ugotovi

kršitev pravic ali obveznosti, neskladnosti kolektivne pogodbe z zakonom ali neskladnosti

med kolektivnimi pogodbami; delno ali v celoti razveljavi oz. odpravi splošni ali posamični

pravni akt in glede na okoliščine primera naloži udeležencem sprejem ali sklenitev novega

pravnega akta«.

Na prvi pogled je v 2. točki delovnemu sodišču dano tudi pooblastilo za razveljavljene oz.

odpravljanje kolektivnih pogodb (ki so, razen v svojem obligacijskem delu, nedvomno splošni

pravni akti) - toda natančnejša analiza pokaže, da z izrazom »splošni akt« v 2. točki ni mišljen

katerikoli splošni akt, ampak je ta izraz tu uporabljen v mnogo ožjem smislu in sicer v tistem

smislu, kot se uporablja v naši delovnopravni zakonodaji ( v ZDR) - kjer pojma kolektivna

pogodba in splošni akt nista v razmerju ožji: širši pojem (species - genus), ampak v razmerju

dveh vrstnih pojmov, ki se medsebojno izključujeta. To se jasno vidi iz cele vrste členov ZDR

(npr. 9., 17. itd.), kjer je rečeno, da se to in to ureja »s kolektivno pogodbo oziroma s

splošnim aktom«, pri čemer tisti »oziroma« nesporno pomeni »ali«: tisto vprašanje je torej

lahko urejeno ali s kolektivno pogodbo ali s splošnim aktom, z izrazom splošni akt pa so

mišljeni nekdanji samoupravni splošni akti, torej danes interni splošni akti posameznih

organizacij.

Pravilnost te interpretacije potrjuje tudi naslednji (drugi) odstavek 57. člena ZDSS, ki se glasi:

»V primerih iz 1. točke prejšnjega odstavka ( ko se torej le ugotovi neskladnost kol. pogodbe

259 Novi 53. čl. ZDSS/2004 določa: (navajam le 1-3 odstavke, ter 4. in 5. za to kritiko nista relevantna /B.K/) Če sodišče ugotovi, da je zahtevek utemeljen, glede na naravo razmerja predvsem: Ugotoviti veljavnost ali neveljavnost kolektivne pogodbe, kršitev pravic ali obveznosti iz kolektivne pogodbe, neskladnost kolektivne pogodbe z zakonom, neskladnost med kolektivnimi pogodbami ali neskladnost splošnega akta delodajalca z zakonom oziroma s kolektivno pogodbo: Delno ali v celoti razveljavi oziroma odpravi splošni akt delodajalca ali posamični pravni akt in, glede na okoliščine primera, naloži sperjem ali izdajo novega pravnega akta. V primerih iz 1. točke prejšnjega odstavka lahko ne glede na naravo razmerja sodišče na zahtevo posameznega udeleženca naloži drugemu udeležencu izpolnitev določene obveznosti. Kadar sodišče ravna po določbi prejšnjega odstavka, lahko zahteva izvršitev odločbe vsak, ki mu je bila z njo priznana kakšna pravica, tudi če ni bil udeleženec tega postopka.

152

z zakonom, kajti razveljavitev je možna le v primerih iz 2. točke!) lahko glede na naravo

razmerja sodišče na zahtevo posameznega udeleženca naloži drugemu udeležencu izpolnitev

določene obveznosti.

Še dodatno pa pravilnost gornje interpretacije potrjuje logika nadaljnjih odstavkov 57. člena:

cit. drugi odstavek posebej za primere iz 1. točke (kjer gre za kolektivne pogodbe) omogoča

naložitev določene obveznosti drugemu udeležencu prav zato, ker je za primere iz 2. točke

(kjer ne gre za kol. pogodbe, ampak za interne spl. akte) to urejeno drugače: že v 2. točki

piše, da sodišče po razveljavitvi /odpravi lahko naloži udeležencem sprejem ali sklenitev

novega pravnega akta (splošnega ali posamičnega) in bodo obveznosti torej naložene tam - če

je za varstvo pravic to nujno in se na sklenitev novega akta ne more čakati, pa lahko sodišče

ob razveljavitvi (da tu ni omenjena tudi odprava, je verjetno lapsus) »s sklepom delno ali v

celoti nadomesti sporni akt«.260

Iz gornje analize sledi, da zakon delovnim sodiščem ni dal pristojnosti za razveljavljane oz.

odpravljanje kolektivnih pogodb, ampak le za ugotovitvene odločbe o njihovi neskladnosti z

zakonom. Pri tistih kolektivnih pogodbah, ki jih ni mogoče šteti za »splošne akte za

izvrševanje javnih pooblastil« (gotovo pri tistih iz 113. člena ZDR- »kolektivna pogodba za

posamezno organizacijo oz. delodajalca«), gotovo ni razloga, da zakon takega pooblastila

delovnim sodiščem ne bi dal - nasprotno, priporočljiva bi bila ustrezna dopolnitev zakona v

tej smeri. Drugače pa je pri tistih kolektivnih pogodbah, ki ne veljajo le za delavce in

delodajalce znotraj določenih organizacij, ampak veljajo (po tretjem odstavku 112. člena

ZDR) za vse delavce in delodajalce v Sloveniji in je torej njihova veljavnost splošna in to kar

v dveh pogledih:

(1) teritorialno - za vso državo in (2) personalno - tudi za delavce in delodajalce, ki jih

skleniteljice take kolektivne pogodbe morda ne zastopajo. Ker je splošna veljavnost takih

kolektivnih pogodb (ali so to le t.i. splošne kolektivne pogodbe ali tudi panožne, je posebno

vprašanje) enako splošna kot veljavnost državnih predpisov in ker jih je tudi sicer šteti za

260 Teoretično oz. sistemsko sicer Krivic ne vidi razloga, da se analogna ureditev ne bi mogla vpeljati tudi za kolektivne pogodbe (če bi zakon dovoljeval tudi njihovo razveljavljanje) - toda ta zakon (ZDSS) tega očitno ne omogoča, ampak stoji na koncepciji, da sodišče interne splošne akte lahko razveljavlja (in po potrebi nadomešča z lastnimi sklepi), glede kolektivnih pogodb pa lahko zgolj ugotovi njihovo nezakonitost in potem po čl. 57/II le na zahtevo enega udeleženca » naloži drugemu udeležencu izpolnitev določene obveznosti«- kar pa po vsebini seveda ni dosti drugače, kot če bi smelo kolektivno pogodbo razveljaviti in jo nadomestiti z lastnim sklepom;

153

»splošne akte za izvrševanje javnih pooblastil« (o tem več v nadaljevanju), pa zanje seveda ne

bi mogla veljati enaka pristojnost delovnih sodišč, ampak bi o njihovi zakonitosti in

ustavnosti moralo odločati Ustavno sodišče. Na takih izhodiščih je to vprašanje urejeno tudi v

vsaj okvirno primerljivih ureditvah teh vprašanj v Nemčiji in Avstriji - o vsem tem več v

nadaljevanju.

3.3. Pravna narava »splošno obveznih« kolektivnih pogodb261

Splošna obveznost nekih splošnih pravnih aktov (ne nujno za vse državljane - lahko le za

določene kategorije ali tudi le za določen ožji teritorij, npr. lokalni predpisi) je v nemškem in

avstrijskem pravnem redu že dovolj, da take akte štejejo kar pod ustavnopravno kategorijo

izvršilnih oz. podzakonskih predpisov (Verordnungen), ker posebne ustavnopravne kategorije

»splošnih aktov za izvrševanje javnih pooblastil«262 niti ne poznajo. Med predpise sicer pri

njih ne štejejo nobene vrste kolektivnih pogodb, vsaj neposredno ne - to pa iz preprostega

razloga, ker pri njih nobena kolektivna pogodba sama po sebi nima splošne veljavnosti.

Splošno veljavnost lahko neki kolektivni pogodbi izjemoma podeli šele ustrezen državi organ

(v Nemčiji ministrstvo oz. v Avstriji poseben Einigungsamt pri ministrstvu) - in formalno

potem štejejo za predpis, ki je podvržen tudi ustavnosodni presoji, ta državni akt, z njim

razglašeno kolektivno pogodbo kot splošno veljavno pa le posredno (podobno, kot

razlika je morda le v tem, da tak sklep, ki nadomešča interni splošni akt, velja gotovo tudi za bodoče primere, medtem ko določba čl. 57/II govori bolj o naložitvi (enkratne?) »izpolnitve določene obveznosti«. 261 Vlada je konec leta 2005 sprejela še Zakon o kolektivnih pogodbah, pri katerem so imeli socialni parnerji veliko in pomembno vlogo. Zakon je bil v usklajevanju približno deset let, sedanje ministrstvo pa ga je pripravilo v nekaj mesecih. Zakon določa hierarhijo kolektivnih pogodb in izhaja iz predpostavke, da je sklepanje pogodb svobodno in prostovoljno. Uveljavlja se reševanje sporov s pomočjo arbitraže, za uveljavitev pa je določeno triletno prehodno obdobje. 262 In tudi kategorije »javnega pooblastila« ne: za njim spada kar v državno eksekutivo (pravo) vse izvrševanje »javnih nalog« »öffentlishe Aufgaben), t.j. zakonsko določenih dejavnosti, funkcij in opravil, ne glede na to, kdo take »javne naloge« opravlja. Po tem, kdo jih opravlja, Nemci ločijo neposredno in posredno državno (!) upravo, pri čemer so nosilci slednje javnopravne korporacije, zavodi in ustanove, Avstrijci pa »posredno državno upravo« enačijo s pojmom »samouprave v pravnem smislu«, ki jo delijo na tipično samoupravno (lokalno - občine in personalno - gospodarske in poklicne zbornice), atipično samoupravno (socialno zavarovanje in univerze) in na »ureditve, podobne samoupravi« (RTV, vodne, agrarne, lovske skupnosti itd., verske skupnosti itd.). - Naš pojem organizacije z »javnimi pooblastili« bi bili torej treba razmeti analogno njihovem pojmu organizacij z »javnimi nalogami«, torej z zakonsko določenimi nalogami, ki jih opravljajo v javnem (in ne v zasebnem) interesu - ne pa pojem »javnega pooblastila« iz 153. in 160. člena Ustave enačiti z (vsaj pri nas) ožjim pojmom »javnega pooblastila za upravljanje nekaterih funkcij državne uprave« iz 121. člena Ustave, ki ga vsaj del naše teorije še dodatno zožuje zgolj na pooblastilo za izdajanje odločb, potrdil in podobnih posamičnih upravnih aktov. Na nujnost širšega razumevanja pojma »javnega pooblastila« kaže tudi 145. člena Ustave (pod naslovom »Druga samouprava«), po katerem se državljanom lahko z zakonom prepusti samoupravno urejanje posameznih zadev iz državne (torej ne le upravne op. M.K.) pristojnosti.

154

neposredno presojajo ustavnost ratifikacijskega akta, ustavnost ratificirane mednarodne

pogodbe pa le posredno).

Da je pri nas že kar z zakonom razglašena splošna veljavnost (nekaterih) kolektivnih pogodb,

je za t.i. splošne kolektivne pogodbe (za gospodarstvo in za negospodarstvo) morda

razumljivo, smotrno in sprejemljivo - za t.i. panožne ali branžne kolektivne pogodbe (kolikor

bodo ostale) pa se že postavlja vprašanje, ali ne bi bil nemško-avstrijski sistem primernejši.

Toda sedanja ureditev je, kakršna je - in iz nje izhaja, da so pri nas sedaj že kar po zakonu

splošno obvezne kar vse kolektivne pogodbe (razen tistih iz 113. člena ZDR). To pomeni, da

je zakonodajalec pogajalskima stranema (delavskim in delodajalskim organizacijam) vnaprej

dal »javno pooblastilo«, da urejata vrsto delovnopravnih vprašanj ne le z veljavnostjo za

svoje člane, ampak kar s splošno veljavnostjo za vse.Da je tako kolektivno pogodbo potem

nujno treba šteti za »splošni akt za izvrševanje javnega pooblastila«, za katerega presojo je

že po Ustavi pristojno Ustavno sodišče, je po mojem razumevanju teh vprašanj zunaj vsakega

razumnega dvoma. Ob takem stališču bi se seveda za take kolektivne pogodbe potem

zastavilo vprašanje, ali je zakonska ureditev po ZDSS, po kateri o skladnosti vseh kolektivnih

pogodb z zakoni odločajo delovna sodišča, v skladu z Ustavo - ali pa bi bilo v tem delu treba

to določbo 57. člena ZDSS spoznati za neskladno z Ustavo, kolikor posega v ustavne

pristojnosti Ustavnega sodišča (čeprav po sovji sedanji dikciji delovnim sodiščem

razveljavljanja in odpravljanja kolektivnih pogodb sicer ša ne omogoča - glej zgoraj pod 1.)

3.4. Ali je tretji odstavek 112. člena ZDR/90263v skladu z Ustavo?

Če bi ga razumeli tako, kot da se nanaša na vse kolektivne pogodbe (tudi na tiste iz 113. člena

ZDR), potem bi ga bilo po mojem mnenju treba šteti za neskladnega z Ustavo - vendar pa je

tako razumevanje najbrž že pojmovno izključeno. Kolektivna pogodba »za posamezno

organizacijo oziroma delodajalca« že po definiciji ne more veljati »za vse delavce....pri

delodajalcih v Sloveniji«, poleg tega pa to jasno sledi tudi iz normativne sistematike, saj

263 Kot že večkrat opozorjeno v disertaciji je treba upoštevati, da ta člen starega ZDR še vedno velja, na podlagi 245. čl. ZDR/2002 (Uradni list RS št. 42/2002, z dne 15.5.2002). Opozoriti je treba, da je tudi po novem ZDR (Ur. l. RS, št. 42/2002), po izrecni določbi 245. člena, ne prenehajo veljati členi 112-119, vse do uveljavitve zakona, ki bo urejal kolektivne pogodbe.

155

obravnavani določbi neposredno sledi že omenjeni 113. člen ZDR, ki se glasi: »Kolektivna

pogodba se lahko sklene tudi za posamezno organizacijo oziroma delodajalca.« - torej, poleg

tistih, ki so splošno obvezne, tudi taka, ki velja zgolj znotraj ene organizacije.

3.5. Pristojnost za presojo deliti med ustavnim in delovnimi sodišči

Gornje stališče je v skladu tudi s predlogom zakona o kolektivnih pogodbah, kjer se v

besedilu za prvo obravnavo z dne 24.3.1994 v poglavju o kolektivnih sporih člen 26. glasi

takole (poudarek Krivic ,/B.K./)

»Vsakdo, ki ima pravni interes, lahko začne pred sodiščem, pristojnim za delovne spore,

postopek v zvezi s sporom o:

- veljavnosti kolektivne pogodbe,

- skladnosti kol. pogodbe z drugo kol. pogodbo, s katero mora biti skladna,

- skladnost kol. pogodbe z zakonom in drugimi predpisi, razen v primerih, v katerih je možno

sprožiti spor pred ustavnim sodiščem,

- drugim kolektivnih sporom, za katerega je v skladu z zakonom pristojno sodišče za delovne

spore.

Odločba sodišča je obvezna za pogodbeni stranki in vsakogar, na katerega se kolektivna

pogodba nanaša.«

Tudi ta predlog zakona (pripravljan v istem času kot zgoraj analizirani ZDSS - marca 1994

torej), enako kot ZDSS, ne daje delovnim sodiščem pristojnosti razveljavljanja ali

odpravljanja kolektivnih pogodb (vsaj izrecno ne), poleg tega pa tiste kolektivne pogodbe, za

katere je pristojno Ustavno sodišče, izrecno izvzema iz pristojnosti delovnih sodišč. Povedati,

katere so te kolektivne - torej narediti ločnico med enimi in drugimi - pa bi končno ne le

moglo, ampak tudi moralo Ustavno sodišče, drugače se bodo nejasnosti v zvezi z vsem tem v

teoriji in v praksi še kar nadaljevale in kopičile.

Predlog Zakona o kolektivnih pogodbah, ki ga je 15.12.2005 sprejela Vlada RS, določa, da je sklepanje kolektivnih pogodb svobodno in prostovoljno. Zakon pa določa tudi triletno uvajalno obdobje.

156

VIII. UREDITEV KDS V RS - MATERIALNOPRAVNI VIDIK264

1. USTAVNA PODSTAT KDS265

Glede na dejstvo, da sem že v prejšnjem poglavju podrobno opredelil pomembne

ustavnopravne probleme (posebej še pristojnost US RS), v zvezi s sojenjem in nasploh s KDS,

naj zato v tem uvodnem poglavju zgolj na kratko povzamem za kolektivna delovna razmerja

bistvene značilnosti.

Ustava Republike Slovenije266 zaposlenim, na temelju dela, ne jamči neposrednih pravic

odločanja in oblikovanja pravnih norm. Tovrstnemu upravičenju se ustavno besedilo še

najbolj približa v določilih 75. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da imajo delavci

pravico sodelovati pri upravljanju gospodarskih organizacij in zavodov pod pogoji in na

način, kot to določa zakon, saj z upravljanjem pojmujemo sprejemanje odločitev v širšem

smislu, vključno z odločanjem o pravnih normah. Z omenjeno ustavno normo je delavcem na

temelju dela zagotovljeno jamstvo za vključevanje in upoštevanje njihove volje pri odločanju

in pri normativnem urejanju delovnih pogojev v organizacijah. Zakonodajalec naj bi to

tematiko uredil po znanih evropskih modelih in ob upoštevanju mednarodnopravnih

standardov.

Kolektivna delovna razmerja so razmerja med zaposlenimi in delodajalcem, v okviru katerih

je na splošen način urejen položaj zaposlenih pri delodajalcu. Ta položaj delavcev je urejen s

predpisi, kolektivnimi pogodbami ter splošnimi akti delodajalca.267

Najpomembnejše ustavne norme,268 ki določajo pravni okvir kolektivnih delovnih razmerij,

264 Za poljudno napisane pravne vsebine glej: KUKEC B. (2004,2005) »Veliki pravni priročnik za podjetnike (VPPP)«, Založba Arkadija, str. 385-402 in 577. 265 Ker sem mednarodno pravne vire, ki urejajo KDS prikazal že v pogl A/III., se v tem poglavju omejujem zgolj na ureditev KDS v RS. 266 Na tem mestu bom zgolj informativno naštel pravne vire in veljavno pozitivnopravno zakonodajo (ker tudi KP veljajo za celo RS, jih štejem med »predpise«), kajti podrobneje (po vsebini) kanim obdelati vrste KDS v poglavju B II. .- vrste KDS po vsebini (in merito). 267 medtem, ko pogodba o zaposlitvi ureja individualno razmerja med delavcem in delodajalcem. 268 Podrobneje je analiza ustavnih določil relevantnih za KDS podana v predhodnem poglavju VI. Ustava RS in KDS, zato je tu ne ponavljam.

157

ki v končni fazi (ob prizadetosti kolektivnih interesov delavcev) lahko predstavljajo tudi

izvor KDS, pa so:

• določilo, po katerem je Slovenija pravna in socialna država (2. člen Ustave RS),

• določila o dolžnosti države, da ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter da

zagotavlja nujno zakonsko varstvo ( 66. člen Ustave RS),

• določila o relativni prostosti gospodarske pobude (74. člen Ustave RS),

• določila o soodločanju in sodelovanju delavcev pri upravljanju (75. člen Ustave

RS),

• določila o sindikalni svobodi ( 76. člen Ustave RS),

• določila o pravici do stavke ( 77. člen Ustave RS).

2. ZTPDR/89

Novi ZDR/2002 je v svojem 245. čl., ki predvideva prenehanje veljavnosti zakonov dopustil

izjemo, ko določa, da z dnem uveljavitve novega ZDR, ne preneha uporaba določb ZTPDR v

86. in 87. čl., ki se uporabljata do uveljavitve ZKP.

Zato je treba pogledati katere določbe starega ZTPDR so za kolektivna delovna razmerja in

reševanje KDS sploh relevantne.

Nedvomno je to VI. poglavje z naslovom »Kolektivna pogodba«, iz katerih seveda lahko

najpogosteje prihaja do KDS (smiselno 1. - 3. tč. 6. čl.ZDSS/94, enako tč. a – c ( 6 čl.)

ZDSS/2004).

V I. odst. 85. čl. je določeno, da KP vsebuje tako imenovani normativni del (v njem so

urejene pravice in obveznosti delavcev) in obligacijski del (zakon govori o ureditvi pravic in

obveznosti organizacij in delodajalcev. Zanimivo je, da ZTPDR (kot zvezni predpis) še ni

predvideval možnosti sklepanja KP na ravni podjetja t.i. podjetniške pogodbe.

Za vsebino te naloge je relevanten 86. čl., ki določa vsebino KP. Iz njega je razbrati, da je v

obligacijskem delu določeno, naj bi KP po zakonu urejala tudi med ostalimi vprašanji: način

in postopek reševanja medsebojnih sporov (mišljeni so interesni KDS), ki jih v tujini rešujejo

158

po mirni poti, s pomočjo konciliacije, mediacije ali arbitraže, po prisilni poti pa s pomočjo

stavk in izprtja delavcev. Pravne spore namreč najpogosteje rešujejo sodišča.269

Pomembna je tudi določba III. odst. 86. čl., ki določa načelo »in farovem laboratoris«, kar

pomeni, da KP kot pravni vir nimajo imperativnega značaja v tem smislu, da jih individualne

PZ nebi mogle »derogirati«, če so za delavce ugodnejše. KP tudi ne sme biti za delavce manj

ugodna od zakona, sicer se uporabljajo neposredno ustrezne zakonske določbe oz. še točneje:

to načelo pomeni, da je treba uporabiti v primeru kolizije posameznih predpisov tiste določbe

(zakonov PZ ali KP), ki so delavce ugodnejše.

3. ZDR/02

Pri analizi relevantnih določb za reševanje KDS je treba podobno kot v zgornjem primeru

ZTPDR, tudi glede ZDR/90, upoštevati prehodno in končno določbo ZDR/2002, ki v II.

odst. 245. čl. določa, : » z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati ZDR (Uradni list

RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), razen določb 112. - 119. čl., ki se uporabljajo do uveljavitve

zakona, ki bo urejal KP«. Določbe navedenih členov v poglavju IX. se nanašajo na KP. Za

nas je zanimivo določilo II. odst. 112. čl., ki v obligacijskem delu za KP določa, da se od

normativnega razlikuje po tem, da so z njim urejene medsebojne pravice in obveznosti strank

(torej ne udeležencev). V obligacijski del med drugim sodijo tudi določbe glede »reševanja

sporov«, itd.. 113. čl. uvaja podjetniško KP. Predvideva celo sklenitev pogodbe za območje

ene ali več občin, kar pa v dosedanji praksi v Sloveniji še ni bil slučaj, če analiziram zakaj, je

odgovor da verjetno zato, ker pri tem izrecno določa omejitev, da je takšna rešitev možna

edinole za tiste KP, s katerimi se urejajo delovna razmerja pri zasebnih delodajalcih. Za

potrebe te disertacije je pomemben 117. čl., ki določa reševanje KDS (imenuje jih, : »odloči

o spornih vprašanjih arbitražni svet«, če se pogodbeni stranki ne sporazumeta o sklenitvi,

spremembi ali dopolnitvi KP oz. drugih ukrepih za reševanje spornih situacij. Čeprav sama

zakonska dikcija ne predvideva delitve na pravne in interesne KDS, pa to navaja komentar.270

Pri tem, isti avtor že opredeljuje pravni spor kot tisti, ki temelji na obstoječem pravnem

stanju, interesni spor pa meri na vzpostavitev novega pravnega stanja (npr. določitev nove

najnižje plače). Iz dikcije I. odst. 117. čl ni jasno razvidno, ali gre zgolj za interesne spore, na

269 Tako tudi v komentarju ZTPDR, KONČAR, str. 255 270 KORUN V., Komentar ZDR, str. 259

159

kar kaže spornost sklenitve, spremembe oz. dopolnitve KP. Te situacije pa so praviloma, če

prav ne nujno, interesni spori. Glede na to, da arbitražni svet odloči tudi, če se stranki ne

sporazumeta »o drugih ukrepih za reševanje spornih situacij«, bi se dalo sklepati, da lahko gre

tudi za pravni spor, kot ukrep za reševanje spornega položaja bi lahko šteli npr. zahtevek za

artentično razlago« KP, pri čemer gre seveda za pravni spor.

Arbitražno reševanje KDS je obligatorno, organ, ki spor rešuje pa zakonodajalec imenuje

arbitržani svet. Lahko je oblikovan kot stalno telo, lahko pa se oblikuje tudi od primera do

primera (ad hoc). Glede sestave tega organa je zakonodajalec povzel splošna pravila o sestavi

arbitraže. Za potrebe te analiza pa je sedaj nujno zgornje določbe povezati z čl. 38. - 60.

ZDSS, kot organizacijskim in procesnim predpisom. Predvsem je pomembno s tega vidika

materialnega prava, 40. čl. ZDSS, ki določa, da se v posameznih spornih vprašanjih odloča

pred arbitražo.Tudi ZSDU je navezni predpis, ki ureja reševanja medsebojnih sporov za

arbitražo v VII. poglavju) ter določa, da je sicer odločba aribtraže dokončna, vendar imata

stranki pravico do sodnega varstva s tem, da izpodbijata arbitražno odločbo pred delovnim

sodiščem (104. čl. ZSDU).

ZDSS opredeljuje sodni preizkus arbitražne odločbe v določbah 26. - 28. čl. (čeprav so te

določbe menim da napačno /B.K./) uvrščene v poglavje o postopku v IDS. Določba 40. čl.s e

namreč sklicuje na določbe, ki veljajo tudi v primerih, ko se arbitražne odločbe nanašajo na

KDS, o katerih je odločala arbitraža, ki je lahko stalna ali priložnostna. Gre za tista sporna

vprašanja, ki se nanašajo na uveljavljanje kolektivnih delovnih interesov, kot nas v konkretni

analizi zanima. Preizkus takšne odločbe poteka pred DSS in sicer po pravilih KDS, kar

pomeni, da se postopek ne začne s tožbo, ampak s predlogom. Podrobnejša analiza določb o

izpodbijanju arbitražnih odločb v KDS bo podana v procesnem - (zadnjem) delu te disertacije.

4. ZSDU/93

Že v zgornjih analitičnih ugotovitvah, so prikazana pomembna dejstva, kot navezna

okoliščina v zvezi s KP in reševanjem KDS s pomočjo arbitraže, ki jih določa ZSDU. Zato v

tem poglavju zgolj nadaljujem z ugotovitvami.

160

Če podana kratko analizo ZSDU, je za KDS še posebej pomemben, lahko ugotovim, da je

bil sprejet na podlagi 75. čl. Ustave RS kot sistemski predpis, ter ureja kolektivno

uresničevanje pravice delavcev do sodelovanja pri upravljanju. Sodno varstvo ter izvršitev

te pravice je zagotovljeno pred DSS (106. čl. ZSDU in 5. tč. 6. čl. ZDSS), ter Ustava

zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic ( IV. odst. 15. čl.).

V analizi lahko zasledim, da je sporna prehodna določba 110. čl. ZSDU, ki dopušča urejanje

pravice delavcev zavoda do sodelovanja pri upravljanju s kolektivno pogodbo.271 Zakon

namreč ustavnega pooblastila za ureditev načina uresničevanja ustavne pravice ne more

udejanjiti tako, da bi svoje pooblastilo prenesel na podzakonske predpise, ki jih sprejemajo

nosilci izvršilne veje oblasti ali kolektivne pogodbe, kot v konkretnem primeru. Nekatere KP

urejajo sodelovanje delavcev pri upravljanju zavodov (npr. KP zdravstva in socialnega

varstva, Uradni list RS št. 15/94, KP za kulturne dejavnosti v RS, Uradni list RS št. 45/94,

itd..).

Tudi tu se pokaže, že omenjeno (po mojem mnenju sporno) stališče US RS, da ni pristojno

za presojo skladnosti KP z Ustavo, neposredna presoja ustavnosti te KP ni mogoča po že

citirani značilni odločbi, katere komentar in argumentacijo nekdanjega ustavnega sodnika

mag. Krivica sem prehodno prikazal ( še iz leta 1994, pa zato danes nič manj aktualno).

Naj v zaključki zgolj omenim, da sem imeal prav pred zadnjim ažuriranjem besedila te

disertacije v obravnavi zadevo, ki je po vsebini: KDS iz ZSDU. Kot predsednik arbitraže (3

članski senat po 101. in 102. členu ZDSU) sem napisal arbitražno odločbo, s katero je bilo

ugodeno zahtevku Sveta delavcev, zaradi nespoštovanja 67. člena ZSDU, saj ob ukinitvi

poslovalnice, delodajalec ni pridobil soglasja Sveta delavcev, čeprav ga je ta v postopku

razporeditve predsednice Sveta delavcev, na to obličnost izrecno opozoril. Odločitev je bila

zgolj deklaratorna, ker je nekaj mesecev za tem, delavka podpisala ponujeno novo pogodbo o

zaposlitvi (po 109. členu ZDR). Arbitraža je morala po konstituiranju opredeliti vsebino in

predmet KDS. Pri tem smo sklenili, da obravnavamo le kršitev ZDSU. V drugi del zahtevka,

ki po naši oceni pomeni IDS, pa se nismo spuščali (premalo plače, stimulacije, izguba naziva

»vodja« etc.). Pravno arbitražna odločba lahko predstavlja morebitni temelj za kasnejši IDS,

vendar le za 5 mesecev (do prostovoljne sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi delavke).

271 Že citirana odločba US III, 86, U-I-104/92, Uradni list RS št. 45/94.

161

Pričakujemo pa težave povezane z izterjavo stroškov in nagrad, saj smo skladno s teorijo:

UDE L. (2004): »Arbitražno pravo«, GV Založba, str. 426-428, na prvem naroku

udeležencema predočili pričakovane stroške arbitraže (po 500 EUR vsak arbiter, predsednik

pa 2000 EUR – ne glede na število razprav in upoštevajoč administrativne stroške, ker sam

piše zapisnike, odločbo in je sestavil splošni akt za delo arbitraže: »Pravila arbitraže«, v

konkretni zadevi: predlagatelj: Svet delavcev – nasprotni udeleženec: Viator & Vektor d.d.,

Ljubljana.

5. ZDSS/2004

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS št. 19/94- ZDSS) je zagotovo prvi in

najpomembnejši pozitivnopravni vir glede urejanja reševanja KDS v Sloveniji po II. svetovni

vojni. Vsebuje materialno -(6. čl.) - formalno (40. - 48. čl.) koncepcijo KDS. Do takšnega

zaključka lahko pridemo z interpretacijo ter analizo zakonskih določb,272 ki bo podrobneje

prikazana v zadnjem - procesnem delu te disertacije (poglavje B VI), pri čemer bom poleg

pozitivnopravne ureditve najpomembnejših členov ZDSS, ki se nanašajo na KDS, še posebej

podrobno analiziral predvideno bodočo ureditev, v predlogu ZKP, ki je še v obdelavi delovne

skupine in predstavil tudi nekatera relevantna teoretična stališča nemških ekspertov iz

Twining projekta Slovenije.

Slovensko pozitivno pravo ne opredeljuje natančno pojma KDS, zato lahko o njegovih

bistvenih značilnostih sklepamo le iz vsebine npr. 6. čl. ZDSS, v zvezi z 40., 46. - 48. čl.

istega zakona. K razjasnitivi pojma KDS pa lahko prispevajo tudi nekateri drugi viri, ki jih

pa (še) ni mogoče šteti med veljavno pravo.273

272 V slovensko pozitivno pravo, je treba šteti tudi tukaj nenaštete zakone (npr. ZUOI, ZLPP, ZESD, itd.) na podlagi 245. čl. novega ZDR (Uradni list RS št. 42/2002 ) še vedno uporabnih določb ZTPDR, kot že rečeno (86. in 87, čl. glede kolektivnih pogodb) ter stari ZDR (čl. 112 do 119); vse do uveljavitve zakona, ki bo urejal KP (v obeh primerih). Neposredno uporabni viri so v Sloveniji tudi vse ratificirane (že naštete) mednarodne pogodbe(n.pr. Konvencije MOD, ki imajo lahko vpliv za KDS), na podlagi 8. čl. Ustave RS; pa tudi 36 veljavnih kolektivnih pogodb vseh ravni (2 splošni, 3 poklicne, 31 panožnih). 273 npr. predlog ZKP, druga obravnava 20.2.2001. Prvi tekst predloga ZKP je bil objavljen v Poročevalcu DZ RS št. 14/94, že daljnjega 5.4.1994, str. 16 - 18.

162

Materialna koncepcija KDS po 6. čl. ZDSS/04 zgolj primeroma (in ne taksativno) našteva

8 primerov, ko zakon določa, kdaj gre za KDS, glede na predmet spora.274

Značilno za ZDSS je, da je v drugem poglavju IV. dela ( 38. - 60. čl.- »postopek v KDS«)

glede na druge pravne ureditve, znatno širil krog na aktivni ali pasivni strani udeleženih

strank, ki se imenujejo udeleženci, po vzoru na Zakon o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS

št. 30/86). (ZNP) Glede udeležencev (strank) v KDS so še posebej pomembne določbe 45.

do 49. čl. ZDSS (predlagatelj, organizacija proti kateri je predlog vložen: osebe, ki jih določa

zakon, organizacije delodajalcev, podpisniki KP, skupine delavcev, sindikat v zvezi s

pristojnostmi s področja DR, sindikat, ki ne izpolnjuje pogojev reprezentativnosti, organizator

stavke, osebe, organi in organizacije, ki jih o uvedbi KDS (poudarjeno načelo oficielnosti)

obvesti sodišče in so nosilci pravic v razmerju, o katerem se odloča itd.

Bistven za KDS je skupinski (bolje: kolektivni /B.K./) interes, sicer pa bo več govora o

spoznavnih znakih KDS v posebnem poglavju, Teorija utemeljeno kritizira 8. točko 6. čl.

ZDSS, ki (edini primer v naši ureditvi) predvideva (z izrecno zakonsko določbo), da gre za

KDS, tudi, ko gre za spore za razliko med dejansko izplačano osnovno plačo in plačo,275 ki bi

jo delavec prejel ob upoštevanju določb KP (čl. 2/2 ZUOI).276

274 Podrobneje bom prikazal posamezne kategorije KDS po ZDSS (materialnopravna ureditev) v poglavju B- teoretični del IV. točka 2. 275 Osebni dohodek – plača – (terminološke nedoslednosti) Že v svojem referatu za Portoroške dneve slovenskih pravnikov leta 1998 sem zapisal, da je stara zakonodaja uporabljala pojem ( še zmeraj ga uporablja tista, ki (le delno) še velja npr. ZDR in ZTPDR ter nekatere KP) osebni dohodek (OD); zakonodaja, sprejeta po letu 1992 pa uporablja pojem »plača«. Vendar ta distinkcija pri slovenskem zakonodajalcu ni dosledno izpeljana in se kasnejši pravni predpisi (še posebej tisti v obliki uredb na področju javnega sektorja) še vedno »uporabijo« ter zapišejo tam, kjer mislijo plačo, izraz »osebni dohodek«, vendar tudi pri tem zakonodajalec ni dosleden. Zato je treba kritično opozoriti, da (denimo) v razlagah Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd) govori (pravilno) o plači (Uradni list RS št. 10/2000, str. 1466, z dne 4.2.2000); 5 mesecev za tem pa se zopet vrača k zastareli terminologiji v sklepu o uskladitvi zajamčenega osebnega dohodka (namesto pravilno: plače), ko določa, da zajamčeni OD od vključno meseca julija 2000 dalje znaša 42.456,00 SIT (Uradni list RS št. 62/2000, str. 7908, z dne 7.7.2000). Sicer pa je v teoriji ta problem že natančno obdelan, pri čemer Kresalova meni, da glede na sedanje družbeno ureditev v Sloveniji ni primerno ohraniti uporabo izraza »osebni dohodki« in da je navkljub dejstvu, da se ta izraz uporablja v objavljenem slovenskem prevodu Konvencija MOD št. 131, (o minimalnih osebnih dohodkih…)« v uradnem listu, pravilneje uporabljati izraz »plača«, saj je tudi pravilnejši prevod izvirnega angleškega (»wage«) oz. francoskega (»salary«) teksta konvencije. Še več. Sprememba izraza »osebni dohodek«, v sedanji izraz »plača« ni zgolj oziroma sploh ni le terminološka. KRESAL B. (2000) Tako npr. ugotavlja: »Osebni dohodek je delavcu pripadal na temelju njegove pravice do dela in do samoupravljanja, ki jih je uresničeval v organizacijah združenega dela skupaj z drugimi delavci, ki so na tej podlagi tudi odločalo o uporabi in delitvi ustvarjenega dohodka ter del tega dohodka namenil za osebne dohodke. Plača delavcu pripada na temelju njegove pravnoposlovne, pogodbene zaveze delodajalcu, da bo zanj (za drugega) opravljal delo. Gre za pogodbeno, sicer specifično delovnopravno, razmerje med delavcem in delodajalcem. Pravni temelj je pogodbeni; delavec je glede plače upnik delodajalca in delodajalec je dolžnik,

163

6. SKPGD/97277

V III. delu ureja pravice in obveznosti strank, ter način reševanja ( KDS /B.K./) sporov (57. -

67. čl.) Iz teh določb lahko sklepamo, da so KDS tisti spori, ki jih začnejo, ali so v njih

udeležene podpisnice navedenih KP in katerih predmet je sprememba, dopolnitev, sklenitev

ali odpoved KP. Organa, ki odloča o takšnih sporih, sta komisija za pomirjanje in arbitraža

(61. čl.).278 Odločbo takšne arbitraže pa je na podlagi 40. čl. dovoljeno izpodbijati pred

delovnim sodiščem po določbah 26. do 28. čl. ZDSS, kar je utemeljeno kritizirano v pravni

teoriji.279 Pri tem moram opozoriti, da je bila s 1.1.2006 SKPGD odpovedana, tako da do

1.7.2006 velja le še normativni del, tarifni pa ne več.

7. KPNGD/91280

Omenjam le določbo, ki je pomembna za to disertacijo oz. reševanje KDS. Po določbi 5. čl. se

šteje, da gre za KDS med strankama, če se stranki ne sporazumeta o sklenitvi, spremembi oz.

dopolnitvi KP oz. o drugih ukrepih za reševanje spornih vprašanj.

ki je zavezan delavcu izpolniti svojo obveznost plačila, za katero se je zavezal. Gre za temeljno sistemsko spremembo, ki bistveno spreminja pravno naravo plače, do katere je upravičen delavec.« 276 Tako npr. NOVAK J. (1999), str. 12, stoji na (prepričljivem /B.K./) stališču, da je ta določba ZUOI nesprejemljiva zaradi načelnih pravnih razlogov o značilnostih KDS (kolektivni interes) prav tako pa tudi z vidika primerjalnega delovnega prava. 277 Ta, prva od dveh SKP je bila objavljena v Ur. l RS, št. 40/97, ter nato kar 18 krat novelirana. 278 Več o problematiki v zvezi s organi za reševanje KDS v KP, prikažem v vsebinski analizi 36. veljavnih KP v Sloveniji. (pogl. A. IX.) 279 NOVAK J. (2001), str. 1276 280 Uradni list RS št. 18/91, nato je ta SKP doživela največ sprememb in dopolnitev in sicer kar 63 krat, pri čemer je bila v Uradnem listu šr. 2/97 ter v Uradnem listu 99/2001 tudi 2 krat popravljena. Vir: htpp:/zakonodaja,gov.si/RPSI/kazala-področje/kazalo10, stanje 2005.

164

8. ENAINTRIDESET (31) PANOŽNIH281 KP V SLOVENIJI282

Podrobnejše razlike, (ki niso zgolj navidezne in ni res, »da naj bi bile vse pogodbe med seboj

v bistvu enake«),283 kot (netočno) navajajo nekateri avtorji (dr. Novak J.), podajam v poglavju

o vsebinski analizi 36 veljavnih KP v Sloveniji, zato na tem mestu ne ponavljam ugotovitev

(v pogl. A. IX.).

9. ZS/91

Razumljivo je, da ne opredeljuje KDS, saj ureja le enega od primeroma naštetih

(materialnopravno) KDS v ZDSS (čl. 6/5) - zakonitost stavke. Zato pa definira stavko, ki je

le ena od oblik KDS (tudi v primerjalnem pravu zgolj ena od metod industrijskih akcij). Po

1. čl. je »stavka (definicija) organizirana prekinitev dela delavcev za uresničitev ekonomskih

281 Dejavnost - panoga - branža - poklic (v zvezi s KP) -Terminološko: Menim, da je najširša opredelitev glede kolektivnih pogodb »dejavnost«, saj imata že obe splošni KP ta izraz v samem naslovu, pri čemer pa je moč zaslediti od preostalih veljavnih 31.KP panog oz. branž, da gre tudi za dejavnost v ožjem smislu, kot v smislu branže oz. panoge. Zato razumem naziv »panoga« za istopomenko »branže«, ker je tudi jezikovno med njima enakost. VRBINC, (1994), s. 102 Zmoti lahko zgolj tretja označba glede poklicnih KP (trenutno jih imamo v Sloveniji tri) saj nekatere druge pogodbe, ki imajo že tudi v naslovu dejavnost ali panogo, po vsebini napotujejo tudi na poklic. Zato bom pri nalogi zastopal naslednje stališče: Dejavnost bom imenoval zgolj javni in zasebni sektor (po novem je opuščeno delitev na gospodarske in negospodarske dejavnosti na podlagi zadnje SKPGD/97). Glede drugega nivoja KP, ki so prav tako stvarno veljavne na področju cele države, bo za mene pomenilo: panoga je enako branža. Glede poklicnih KP, prav tako z veljavnostjo za celo državo: zanje je za odločanje v KDS izključno pristojno delovno sodišče v Ljubljani. Za razliko od podjetniških KP, (kjer se spori lahko vložijo tudi na drugih 3-eh delovnih sodiščih), pa bom upošteval zgolj te tri KP, (gl. Priloge: tabelo B.-1 - Pregled veljavnih kolektivnih pogodb): To je KP za zdravnike in zobozdravnike, za poklicne novinarje ter za zaposlene v zdravstveni negi. 282 Pri metodologiji štetja koliko panožnih oz. branžnih oz. dejavnosti KP v Sloveniji, je bilo treba upoštevati, da je KP gradbenih dejavnosti prvič bila sklenjena leta 1998, danes pa v veljavi tista Uradni list RS št. 1/2005. Ni jasno, zakaj se v uradnem registru predpisov Slovenije ta kolektivna pogdoba navaja 2 krat. Podobna metodološka nedoslednost je pri kolektivni pogodbi za dejavnost kovinskih materialov in livarn, ter za kovinsko in elektro industrijo Slovenije, ki je bila prvič sklenjena Uradni list št. 37/96, nato 9 krat spremenjena in dopolnjena oz. noevlirana, nazadnje pa je bila sklenjena še Kpo izplačilu plač za leto 1994 za dejavnosti kovinskih materialov, livarn in kovinske ter elektro industrije Slovenije in dogovor o pripravi nove kolektivne pogodbe (Uradni list RS št. 79/2004). Podoben je primer s tretjo, to je KP za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije, ki je bila prvič sklenjena Uradni list RS št. 47/1994, nato 4 krat novelirana, popravljena še v Uradnem listu 25/2002, sedaj pa velja Uradni list št. 70/2004. Ni jasno, čemu takšne metodoloke nedoslednosti, dolžan pa sem seveda nanje opozoriti, če sem pri študiju in pisanju disertacije nanje naletel. Vir: htpp:/zakonodaja,gov.si/RPSI/kazala-področje/kazalo10, stanje 7.1.2005 283 - oz.....»da tudi med splošnima in panožnimi kolektivnimi pogodbami ni bistvenih razlik v ureditvi postopka za reševanje kolektivih delovnih sporov..... Takšna ureditev narekuje poenotenje ureditve postopka, torej ureditev v dveh kolektivnih pogodbah (npr. v eni splošni in eni za vse panoge), ali le v eni kolektivni pogodbi« . –NOVAK J., (1999), str. 24.

165

in socialnih pravic in interesov iz dela«.284 Za naše obravnavanje KDS je pomembno, da v

zvezi s stavko velja v RS na podlagi posebnega odloka skupščine RS iz leta 1991 začasno, do

sprejema novega zakona ( ki ga še vedno ni!) ZS ( Uradni list SFRJ št. 23/1991). Zakon

poleg drugega določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za zakonito stavko. Med njimi je tudi

obvezna napoved stavke, pri čemer je rok različen glede na to, ali gre za stavko v

gospodarstvu (najmanj 5 dni, državni upravi ali javnih službah (dejavnost posebnega

družbenega pomena) kjer velja najmanj 10 dnevni rok za napoved stavke. Poleg tega zakon

določa še dva pogoja, to je zagotovitev minimuma delovnega procesa, ki zagotavlja varnost

ljudi in premoženja ali je nenadomestljiv pogoj za življenje in delo občanov ali za delo drugih

organizacij ter zagotovitev izpolnjevanja mednarodnih obveznosti. Glede pogojev, pod

katerimi se lahko uresničuje pravica do stavke v vojski in policiji, ZS odkazuje na ureditev

v posebnih zakonih.

ZS ureja tudi mirno reševanje sporov v 4. členu.

10. ZRS/93 (ZAKON O REPREZENTATIVNOSTI SINDIKATOV)

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v okviru svojih pristojnosti, ki izhajajo iz

Zakona o reprezentativnosti sindiaktov (Uradni list RS, št. 13/1993), na podlagi dokazil o

izpolnjevanju pogojev, skladno z zakonom, izdaja odločbe, o reprezentativnosti sindikatov,

in sicer za zveze oziroma konfederacije sindikatov, samostojne sindikate, ki so reprezentativni

v panogi, dejavnosti, poklicu, občini, ozorima širši lokalni skupnosti. Reprezentativnost

sindikata za posamezno dejavnost ali poklic se ugotavlja v skladu s standardno klasifikacijo

dejavnosti in standardno klasifikacijo poklicev.

Zdaj je v Republiki Sloveniji 30 reprezentativnih sindikatov, od tega je 6 zvez oziroma

konfederacij ostali so reprezentativni v posamezni dejavnosti ali poklicu.

284 Več o stavkah v posebnem poglavju kakor tudi v primerjalnopravnem pregledu. Seznam reprezentativnosti sindikatov z navedbo dejavnosti oziroma poklica, v katerem so pridobili reprezentativnosti: Vir: http//www.gov.si/mddsz/delo/sindikati.htm, stanje 7.1.2005

166

11. ZPP/99

Glede na izrecno določbo 14. čl. ZDSS/94 enako 19. čl. ZDSS/2004 je ZPP za KDS (v še

večjem obsegu pa tudi za IDS) najpomembnejši procesni pravni vir, izven specialne ureditve

kolektivnih delovnih razmerij. Za razširitev in poglobitev mirnega reševanja sporov bi lahko

ob določbah 306. do 308. čl. ZPP (sodna poravnava) bil pomemben tudi 309. čl. ki ureja

možnost poravnave pred vložitvijo tožbe, to je , mutatis mutandis, tudi predloga v KDS.

Da ne bi prišlo do podvajanja navedb, odkazujem na poglavje B, VI. - Postopek v KDS, kjer

je opravljena primerjava med temeljnimi načeli, ki veljajo v KDS, ter načeli ZPP, prav tako

pa je odgovorjeno na vprašanje: (poglavje B, VI., tč. 5.) Kateri (procesni) instituti ZPP niso

primerni (uporabljivi) v KDS? Na tistem mestu je tudi opravljena podrobnejša analiza.

12. PREDLOG NOVEGA ZKP/01 (OZ. 2006)

Vprašanja, povezana s pripravo in s sprejemom ZKP so med delovnopravnimi strokovnjaki

in med predstavniki zainteresirane javnosti, pri čemer mislim, zlasti na predstavnike

reprezentativnih sindikatov in delodajalcev, prisotna že več kot 12 let.

Dejstvo je, da smo se v Republiki Sloveniji že pred leti odločili, da bomo individualna

delovna razmerja, torej rezmerja, ki nastanejo med delavcem in delodajalcem na podlagi

pogodbe o zaposlitvi, ter kolektivna razmerja, ki izhajajo iz kolektivnih pogodb, urejali

ločeno.

S tem namenom je bil leta 1994 pripravljen prvi predlog ZKP, katerega cilj je bil urediti

sistem kolektivnih pogodb ter uveljaviti načelo prostovoljnosti njihovega sklepanja.

Ob sklicevanju na Socialni sporazum za obdobje 2003-2005 pa v zvezi s pripravo Zakona o

kolektivnih pogodbah ne smemo prezreti še enega, pomembnega dela dogovora med Vlado in

socialnimi partnerji. Podpisniki Socialnega sporazuma so se namreč dogovorili, da je pogoj za

sprejem tega zakona soglasje partnerjev o ključnih vprašanjih. Takega soglasja pa do tega

trenutka, kljub številnim srečanjem in usklajevanjem, ni bilo mogoče doseči. To pa je tudi

167

osnovni razlog, zakaj je minister za delo, družino in socialne zadeve usklajevanje na zakon

začasno ustavil.285

Zakon o kolektivnih pogodbah je končno nared za vlado in državni zbor. Socialni partnerji so

15.12.2005 končali usklajevanje – vodil ga je minister za delo Janez Drobnič – o predlogu

Zakona o kolektivnih pogodbah. Dosegli so soglasje o večini odprtih členov, tako da gre

predlog zakona, ki se pripravlja že deset let, v nadaljnjo obravnavo in sprejetje na vladi in v

državnem zboru. Med najbolj spornimi vprašanji je bilo prehodno obdobje za sodelovanje

delodajalskih organizacij z obveznim članostvom pri sklepanju pogodb. Podprli so predlog

ministra, razen združenja delodajalcev (ZDS), da prehodno obdobje traja tri leta po uveljavitvi

zakona. To bi prostovoljnim združenjem omogočilo, da se okrepijo in v celoti prevzamejo

obveznosti. Usklajevali so tudi odprta vprašanja v zvezi s hierarhijo pogodb, naknadnim

pristopom in razširjeno veljavnostjo kolektivnih pogodb.

12.1. Kratki kritični prikaz vsebine286

Predlog zakona o kolektivnih pogodbah (ZKP)287 je v parlamentarni obravnavi že od junija

leta 1994, v predalu pa je obležal zato, ker je tesno vezan na novi ZDR, ta pa je bil sprejet šele

24.4.2002. Reprezentativni sindikati bi morali do 10.aprila 2002 na ekonomsko-socialni svet

poslati dopolnila za drugo obravnavo ZKP, vendar so to do roka storili le Zveza svobodnih

sindikatov, Združenje delodajalcev Slovenije in kot zainteresirana javnost Združenje svetov

delavcev slovenskih podjetij, ki ni član ekonomsko-socialnega sveta.288

285 BELOPAVLOVIČ N. (2004) »Odprta vprašanja predloga Zakona o kolektivnih pogodbah«, Delavci in delodajalci, št. 2-3/04, Inštitut za delo pri PF v Ljubljani, str. 233-245. 286 Več o tem glej: VODOVNIK Z. (2004) »Kolektivne pogodbe v javnem sektorju«, Delavci in delodajalci št. 2-3/04, Inštitut za delo pri PF v Ljubljani, str. 245-261. 287 Pri komentarju nastajanja novega ZKP se opiram tudi na komentarje in strokovne pripombe mednarodnih ekspertov DAÜBLER, (Nemčija) in CASALE (ILO/CEET), ki so že posredovane na MDDSZ, in so upoštevane pri predlogu ZKP - za drugo obravnavo, vključno z amandmaji vlade RS. 288 Primerjalnopravno so glede organiziranosti sindikatov v Evropi uveljavljeni trije modeli. Relativno močne sindikate, ki temeljijo na enotnosti, imajo v Nemčiji, Avstriji in na Švedskem, precej razdrobljene, maloštevilne in na politične stranke naslonjene sindikate imajo v Franciji, Italiji, Grčiji na Portugalskem in v Španiji. Zlasti v Veliki Britaniji in na Irskem imajo sindikate, ki temeljijo zlasti na poklicni in stanovski pripadnosti. Vse bolj se uveljavlja decentralizacija kolektivnih pogajanj V vseh državah morajo stranke kolektivnih pogajanj izpolnjevati določena merila reprezentativnosti. V Nemčiji, Avstriji in v Španiji imajo pristojnost za sklepanje podjetniških tarifnih sporazumov tudi (obratna) voljena delavska zastopstva.

168

Prvo obravnavo predloga Zakona o koletivnih pogodbah – ta naj bi sistematično uredil sistem

kolektivnih pogodb ter uveljavil načelo prostovoljnega sklepanja teh pogodb – je državni zbor

opravil že junija 1994. Socialni partnerji oziroma zastopniki vlade, delodajalcev in sindikatov

pa so se priprave zakona intenzivneje lotili šele v zadnjih dveh letih.

Na delovni skupini so februarja 2005 socialni partnerji prvič izrazili interes, da bi se znova

pričeli pogajati, tako da bi bil zakon sprejet že letos. Odslej se bodo partnerji pogajali vsak

teden, prvo naslednje srečanje pa bo 15. februarja. Pogajalci bodo pozorni zlasti ne že dlje

časa odprta vprašanja, kot so veljavnost kolektivnih pogodb, razširitev in kriteriji za razširitev

kolektivnih pogodb, reprezentativnost delodajalskih in sindikalnih organizacij.

Ekonomsko-socialni svet (ESS) je na predlog ministrstva za delo, družino in socialne zadeve

marca 2002 naložil tridelni delovni skupini, da nadaljuje postopek za sprejem zakona. Tako

naj bi skupina pripravila amandmaje k predlogu zakona za drugo obravnavo. Podlaga za

nadaljnje delo je bil predlog zakona o kolektivnih pogodbah, ki je bil objavljen v Poročevalcu

št. 8, v letu 1995. Matični odbor DZ je sklenil, da se sprejem zakona odloži do sprejema

Zakona o delovnih razmerjih; ta je bil sprejet marca 2002.

Marca 2003 so se pogajanja prekinila in sicer zaradi večjih razhajanj o ključnih vprašanjih,

kot so ureditev kolektivnega dogovarjanja za javni sektor; reprezentativnost sindikatov in

delodajalcev ter prehodno obdobje za obe zbornici; ureditev arbitraže; splošna in razširjena

veljavnost kolektivnih pogodb; hierarhija kolektivnih pogodb in njihova medsebojna

usklajenost.

Socialni sporazum za obdobje 2003-2005 je zavezal socialne partnerje za pospešeno delo.

Zato je resorni minister marca 2003 sklical prvi sestanek, na katerem so socialni partnerji

predstavili svoja stališča. Dogovorjeno je bilo, da se sestanki intenzivirajo. V letu 2003 so se

sestali sedemkrat. Predlagali so, da se pripravi novo delovno gradivo, in sicer brez določb o

reprezentativnosti socialnih partnerjev, pri čemer ministrstvo upošteva že usklajene rešitve in

Zakonsko obvezna kolektivna pogajanja poznajo na Portugalskem, v Luksemburgu, Belgiji, Španiji in v Franciji. V Veliki Britaniji in na Irskem kolektivne pogodbe niso neposredno obvezujoče in iztožljive, ampak so njihove določbe zavezujoče le, če so vključene v posamezne pogodbe o zaposlitvi.

169

pri zadevah, kjer ni bilo doseženo soglasje, pripravi svoje rešitve oziroma rešitve v variantah.

To besedilo je bilo nato podlaga za nadaljevanje usklajevanja.

Predlog ZKP vsebuje 41. členov in predvideva prenehanje veljavnosti 112. do 119. čl. ZDR.

V čl. 19. do 28. ureja mirno reševanje KDS, zato na tem mestu ne bom obravnaval tega

poglavja, ker bom to storil pri ADR.

Predlog ZKP ureja stranke, (zanimivo, da jih ne imenuje udeleženci /B.K./), vsebino,

postopek sklenitve KP, njeno obliko, veljavnost in prenehanje, mirno reševanje KDS ter

evidenco in objavo KP. KP sklepajo sindikati in njihove zveze oz. konfederacije, delavci,

posamezni delodajalci in njihova združenja, Vlada RS ali od nje pooblaščeno ministrstvo, ali

drug z zakonom pooblaščen organ, če se sklepajo za območje RS, za zaposlene v državnih

organih - javni sektor, skupaj z združenji delodajalcev v dejavnosti, ki se opravlja kot javne

službe.

Predlog ZKP posega tudi na področje reprezentativnosti sindikatov opomba289 (bo torej na

novo uredil dosedanji ZRS) pa tudi reprezentativnost združenj delodajalcev. Ker po

materialnopravni koncepciji KDS (7. tč. 6. čl. ZDSS) v Sloveniji velja izrecna določba, da gre

za KDS v zvezi z določitvijo reprezentativnosti sindikata, je seveda pričakovati, da bo iz

tovrstnih razmerij prihajalo tudi v bodoče do KDS (pa tudi doslej je po pogostnosti

nenazadnje, tudi zadnji predlog ZDS - delovno besedilo v čl. 5. tč. 2. ko taksativno našteva

KDS po vsebini, ohranja v 7. tč. KDS kot » v zvezi z določitvijo lastnosti reprezentativnosti

sindikata«.290 Za reprezentativna združenja delodajalcev za območja cele države se (zdaj)

štejejo tista, ki (v različnih dejavnostih) zaposlujejo najmanj 10% zaposlenih dejavnosti.

Velike razlike, obstajajo tudi glede ravni kolektivnih pogajanj, čeprav kot najpomembnejša raven v večini držav velja panoga. 289 Reprezentativne- (zainteresirane), organizacije delodajalcev in delavcev - Terminološko Slovenski prevod konvencije MOD št. 131 o določanju minimalne plače s posebnim ozirom na države v razvoju (1970) in spremljujočo istoimensko priporočilo MOD (Uradni list SFRJ - M.P, št. 14/82, z dne 31.12.1982) Slovenijo zavezuje, na podlagi I.odstavka 3. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine, o čemer je bil sprejet Akt o notifikaciji Uradni list RS - MP, št. 15/92, z dne 13.11.1992 Vendar slovenski prevod konvencije namesto izraza »reprezentativne« uporablja izraz » zainteresirane« organizacije delodajalcev in delavcev, čeprav iz angleškega teksta, objavljenega v Uradnem listu izhaja, da konvencija govori o reprezentativnih organizacijah delodajalcev in delavcev (sindikati). Obširneje o tem: KRESAL B. (2000), s. 2-13 Spet primer več neustreznih prevodov mednarodnih dokumentov. 290 Predlog ZDSS - delovno besedilo, Ljubljana 2.6.2003.

170

Za reprezentativna združenja delodajalcev za (posamezno) dejavnost, pa se štejejo tista, ki

zaposlujejo najmanj 15% zaposlenih te dejavnosti. Tudi po novem odločbo o

reprezentativnosti izda minister pristojen za delo.

Doslej, za razliko od reprezentativnosti sindikatov, vprašanje reprezentativnosti delodajalcev

(doslej) ni bilo posebej zakonsko urejeno.

Kar zadeva vsebine KP, le - ta v obligacijskem delu ureja pravice in obveznosti strank in

ADR (način mirnega reševanja KDS), v normativnem delu pa vsebuje določbe, s katerimi se

urejajo vsebina, sklenitev, prenehanje DR, plače, varstvo pri delu, pogoji za delovanje

sindikata. Z amandmajem Vlade k 4. čl. je vsebina usklajena z »pomenom izrazov v

SKPGD, ki je besedo »delojemalci« nadomestil z besedo »delavci«.

KP lahko vsebuje le določbe, ki so za zaposlene ugodnejše od določb vsebovanih v zakonih

in podzakonskih predpisih. Uveljavi se specialno načelo delovnega prava » in favorem

laboratoris«.

Za zaposlene v policiji, oboroženih silah in drugih državnih organih ter v javnih službah, ni

mogoče s KP določati posameznih pravic in obveznosti iz DR, ki so določene z zakonom.

Takšna dikcija je posledica uskladitve s Konvencijo MOD št. 98. o uporabi načela o pravicah

organiziranja in kolektivnega dogovarjanja, zlasti v delu, ki zadeva delavce v državnih

organih. Določena je tudi hierarhija KP, ki so neposredno uporabne. Z amandmajem Vlade k

7. čl. (iz leta 1997) se predvideva tudi situacija, ko gre za možnost sklepanja več KP med

različnimi sindikati oz. delodajalci za iste dejavnosti ali posameznega delodajalca in so

določene rešitve za te primere (compulsory effect, zwingende Wirkung).291

Predviden je rok, v katerem KP še obvezuje (6 mesecev), določena je tudi splošna veljavnost

KP za območje RS (najmanj 50% zaposlenih podpisnikov v dejavnosti oz. podpis večine

reprezentativnih sindikatov, v katerih je včlanjenih najmanj 50% zaposlenih v dejavnosti).

Zaposleni bodo lahko (kot upniki) predlagali stečajni postopek, če delodajalec ne bo tri

mesece zaporedoma izplačal s kolektivno pogodbo dogovorjene plače.

291 Pripomba eksperta prof. dr. DAÜBLERJA, Bremen, 4.3.1997.

171

Denarna kazen za prekršek v zvezi s kolektivno pogodbo znaša za pravne osebe in

posameznike, ki samostojno opravljajo dejavnosti, najmanj milijon tolarjev, za odgovorne

osebe pa najmanj 100.000 tolarjev.

12.2. Analiza – odprta vprašanja predloga ZKP

Cilj Zakona o kolektivnih pogodbah je uveljaviti načelo prostovoljnosti njihovega sklepanja

ter urediti sistem kolektivnih pogodb, vključno s postopkom sklepanja kolektivne pogodbe,

njeno obliko, veljavnostjo in prenehanjem, reševanjem KDS ter evidenco in objavo

kolektivnih pogodb.

Ker je zakon za socialne partnerje izjemno pomemben, želijo pred njegovim sprejemom

uskladiti vsa ključna vprašanja. Na to je pristala tudi Vlada RS, ki se je v okviru Socialnega

sporazuma za leto 2003-2005, s predstavniki delavcev in delodajalcev dogovorila, da je pogoj

za nadaljnjo obravnavo ter sprejem tega zakona soglasje socialnih partnerjev o vseh

najpomembnejših vprašanjih. Čeprav je bilo v pripravo zakona vloženega že veliko dela, pa

je postopek nastal. Ker še vedno ostajajo odprta nekatera vprašanja. Med ta vprašanja sodijo

zlasti:

Vprašanja povezana s spremembo reprezentativnosti sindikatov in določitvijo

reprezentativnosti delodajalcev v okviru tega zakona,

- vprašanje hierarhije kolektivnih pogodb in njihove medsebojne usklajenosti ter

- vprašanje splošne in razširjene veljavnosti kolektivnih pogodb.

- izpostavljeno pa je tudi razmišljanje, ki se nanaša na možnost drugačne ureditve določenih

vprašanj kolektivnega dogovarjanja za javni sektor.

V ZKP bi morali vnesti načelo prepoved kolektivnega urejanja dvostranskih delovnih

razmerij z enostranskimi splošnimi akti na katerikoli ravni, ter uveljaviti kolektivne pogodbe

kot edino možno obliko avtonomnega urejanja delovnih razmerij s splošnimi pravnimi

normami.Takšna rešitev bi bila skladna s priporočili mednarodnih dokumentov (MOD).

172

Zakon o kolektivnih pogodbah (ZKP) bi moral odgovoriti, ali je predvideni pogajalski

monopol sindikatov v resnici smiseln, za delavce koristen in potreben tudi na ravni podjetij?

To naj bi bilo ključno strateško vprašanje, ki bo odločilno vplivalo na razvoj industrijske

demokracije na ravni podjetij v Sloveniji, za naslednjih deset do petnajst let.

Posebej zanimiva je določba II. odst. 15.člena, ki je v prvotnem besedilu določala, da se

lahko zoper ugotovljeno splošno veljavnost KP glede skladnosti z Ustavo, zakoni in

ratificiranimi mednarodnimi pogodbami, sproži spor pred Ustavnim sodiščem. To določilo je

Vlada nato po sklepu US RS št. U-I 220/94, z dne 6.2.1997 amandirala tako, da US RS ni

pristojno za oceno ustavnosti SKP.292

Nova je tudi določba v 38a. amandmaju vlade, da se lahko do uveljavitve ZKP združenja

delodajalcev ustanovi v skladu z ZGD (ki ureja ustanavljanje gospodarskih interesnih

združenj).293

Zakon naj bi bil sprejet še letos (2006), v obsegu kot sem že omenil (v točki 12). Doslej so

pogajalski partnerji uskladili večino členov. Tako so socialni partnerji v prejšnjih pogajanjih

že uskladili določbe, ki urejajo reševanje KDS, evidenco in objavo kolektivnih pogodb ter

nadzor nad njihovim izvajanjem.

Odprta pa (vsaj po mojem mnenju, op. B.K.) so še vedno ostala najbolj ključna vprašanja

veljavnosti in hierarhije kolektivnih pogodb ter reprezentativnosti sindikatov in

delodajalskih organizacij – gre predvsem za vprašanje, ali Gospodarska zbornica Slovenije

lahko nastopa kot pogajalec na strani delodajalcev ali ne.

292 Nekoliko drugačno mnenje ima ILO (MOD) - CASALE, ki preizkus prvostopnega sodnika (judge of substance) pri KP opredeljuje kot mogoč le v omejenem obsegu (»is only possible to a limited extend, namber to see whether they are violating the Constitution, the mandatory law, the normal »moral standards« or basic principles of labor law ...«) Zanimivo je, da je v svojem mnenju tudi DAÜBLER napisal dobesedno: ...«Would it not better to go to labour courts?«...torej tudi on meni (v nasprotju z menoj in Krivicem), da Ustavno sodišče naj ne bi presojalo skladnosti KP z Ustavo, zakoni in ratificiranimi mednarodnimi pogodbami. Zato je sledil vladni amandma besedila: »pred ustavnim sodiščem«, ki ga je nadomestila z besedami » pred pristojnim sodiščem«. 293 Tudi glede te določbe ILO (CASALE) vidi več problemov. V 19. čl. ZKP uvaja tudi v primerjalnem pravu pogosto, KDS kot interesne (zgolj o posameznih vprašanjih) glede sklenitve, dopolnitve ali spremembe KP (ker so po dodatnem proučevanju strokovnjaki delovnega prava ugotovili, da arbitraža ne more nadomestiti volje strank za sklenitev, spremembo in dopolnitev (celotne) kolektivne pogodbe, zato je posredovanje (mediacija) in arbitriranje mogoče samo glede posameznih spornih vprašanj.

173

Glede reprezentativnosti so obšli dilemo, ali to področje izpustiti in ga urediti v posebnem

zakonu ali prepustiti državnemu zboru, da o tem odloči. Oblikovsan je bil nov predlog, po

katerem bi lahko reprezentetivni sindikati in delodajalci naknadno pristopali h kolektivni

pogodbi z razširjeno veljavnostjo, ne glede na soglasje strank.

Vprašljiva ostaja (vsaj po moji oceni, op. B.K.) vloga GZS. Glede vloge Gospodarske

zbornice Slovenije minister meni, da bi bilo veliko bolj preprosto in učinkovito, če bi bil njen

status delodajalca jasen – zdaj to ni, ker zbornica nastopa v različnih funkcijah, kar postavlja

pod vprašaj tudi njeno avtentičnost in pogajanja s socialnimi partnerji. Zato bi kazalo

razmisliti o njeni čistejši vlogi, s tem pa bi dali tudi preimernejši status tistim organizacijam,

ki delujejo kot pravi delodajalci, na primer Združenje delodajalcev Slovenije in drugi.294

Tudi dr. Novak Mitja295 je na lanskih (2005) Dnevih delovnega prava opozarjal na

Konvenciji MOD št. 87 in 95, ki določata načelo prostovoljnosti – zlasti glede predstavništva

na strani delodajalcev (GZS), kar je ena temeljnih zahtev konvencij MOD. Zaenkrat je

članostvo v GZS še obvezno, kar je sporno.

13. ZDSS/04

Kot že večkrat omenjeno je s 1.1.2005 začel veljati ZDSS/04, ki je zagotovo temeljni pravni

vir za reševanje KDS in s tem tudi za opazovanje vpliva na razvoj kadrovske funkcije vseh

ravni managementa. Specialne določbe o KDS vsebuje v členih 44-57,296 v členih 18-34 pa so

enake določbe, ki veljajo za IDS, socialne spore in za KDS seveda, če ni podrobnejših

(specialnih določb v področnih zakonih ali v samem ZDSS/04).

Uveljavi se (še vedno) materialno-formalna oz. subjektivno-objektivna koncepcija KDS.

Glede te opredelitve ni novosti (6. člen ZDSS/04). Nove so le tri pomembne določbe (v 6.

členu). Prva je, da so zdaj DS: »krivda« za presojo skladnosti splošnih aktov s KP (kot KDS).

Druga je, da je presoja glede zakonitosti stavk razširjena še na druge industrijske akcije (točka

294 GAČEŠA J. (2005) »Socialni partnerji na pogajanjih vsak teden«, Delo 2.2.2005, str. 2 in LORENČIČ M. (2005) »Stekla pogajanja o KP«, Dnevnik, 2.2.2005, str. 3. 295 NOVAK M. (2005) »Med solidarnostjo in konkurenčnostjo«., Pravna praksa, str. 3. 296 Sedaj so KDS obravnavani v 13-ih členih, v ZDSS/94 je bil ta del obsežnejši, ker so bili ti spori obravnavani v 22-ih členih (čl. 38-60). Teorija pravi, da to ni sprejemljivo: NOVAK J (2004) Komentar ZDSS-1, str. 28.

174

6.). In tretjič: Besede o obstoju ali neobstoju KP, so zamenjanje z besedami: »nejasnost KP«.

To v praksi pomeni širitev presojanja.297

Menim, da te širitve presoje ne bodo predstavljale večjega problema v sodni praksi, Kažejo le

na okoliščino, da se je tudi zakonodajalec počasi začel zavedati zahtevnosti in kompleksnosti

postopkov reševanja KDS.298

Več o ZDSS/04 bo govora v poglavju o postopku reševanja KDS, pa tudi že doslej je bilo

precej napisanega, zato naj, na tem mestu, zadostujejo zgornja stališča in opozorila.

14. SKLEP

Če pogledamo pozitivnopravno slovensko ureditev KDS z materialnopravnega in procesnega

vidika lahko torej že na prvi pogled ugotovimo: da v naši pravni ureditvi predmeta spora v

KDS (predvsem v sodnem postopku) nimamo dovolj jasno določenega. Res ga je težko

določiti, ker ni jasno določeno, kaj je KDS, katere so njegove vrste, predvsem pa katera so

merila za ločevanje teh sporov od IDS (spoznavni znaki). Kolektivni interes pri ločevanju

med IDS in KDS v glavnem ni upoštevan, zato je v praksi večina KDS, dejansko večje število

združenih IDS299 (ko lahko prerastejo v množični spor (MS).

Če v sklepu poizkušam izluščiti splošno ugotovitev - (materialnopravne)300 značilnosti

ureditve KDS na Slovenskem - so te predvsem :

Prva bistvena posebnost izhaja iz vsebine 14. čl. ZDSS/94, 19. čl. ZDSS/2004, ki ureja

postopek v vseh delovnih sporih, in torej velja tudi za KDS.Določa subsidiarno uporabo ZPP,

297 Kritični do takšnih rešitev so še posebej praktiki – sodniki. Tako npr. predsednica Višjega DSS KLAMPFER M. na Društvu za delovno pravo in socialno varnost, dne 17.02.2005, na PF v Ljubljani. 298 Več o tem ROBNIK J. (2005) »ZDSS-1« v uvodniku Pravne prakse, št. 2/2005, str. 3-4. 299 KUKEC B. (1996), str. 970 - 990, kot sem zapisal in povedal v svojem referatu na Dnevih slovenskih pravnikov v Portorožu, že pred 6 leti. Po drugi strani pa mi je Novak izrazil dvom o teh trditvah, kajti po njegovih podatkih zaradi skromnega števila KDS, tisti (takrat zgolj 3) na revizijski stopnji, ki jih je do takrat reševalo Vrhovno sodišče RS, zaradi njihovega skromnega števila te trditve ne potrjujejo. Tako NOVAK, (1999), str. 17 op. 20. 300 Procesnopravne značilnosti ureditve KDS na slovenskem bodo podrobneje tako analitično kot sumarno ter z ustreznimi sklepi prikazane v poglavju o postopku v KDS (B, VI.)

175

kar pomeni, da bi bilo treba (formalno) uporabljati tudi nekatere institute ZPP/99, ki pa v

KDS niso primerni.301

Naslednja posebnost izvira iz 15. čl. ZDSS/94, zdaj čl. 23 ZDSS/04, po kateri je postopek za

mirno rešitev spora (praviloma določen v obeh splošnih in vseh panožnih KP) procesna

predpostavka za KDS. Ni povsem jasno, ali je temu res tako, še posebej glede na določbe

novega v 23. čl. ZDSS/2004.302

Slovenska pravna ureditev KDS (še) ne loči sporov o interesu in sporov o pravici (razen v

2-eh panožnih KP). Ker navedenega razlikovanja ni, je ostalo odprto vprašanje ali je smotrno

in potrebno, da je dovoljeno izpodbijati arbitražne odločbe, ki so sprejete po KP. Torej so v

bistvu spori o interesu (ekonomski), s katerimi se urejajo bodoča kolektivna delovna razmerja,

in ne spori v zvezi z odstopom, ali odpovedjo KP, ki so po svoji naravi spor o pravici (pravni-

legalni spori).

Posebnost naše pravne ureditve je tudi zelo širok krog udeležencev (strank), ki lahko

nastopajo v KDS (po ZDSS/94 jih je 13). V tujih pravnih ureditvah velja prevladujoče načelo,

da so stranke lahko le predstavniške organizacije delavcev (sindikati) in delodajalcev. Izjeme

veljajo tudi za skupine delavcev, ker veliko število delavcev ni članov sindikatov.

V primerih, ko v predpisih (zakonih, konvencijah) kolektivnega delovnega prava ni mogoče

najti odgovorov na določena vprašanja (tudi pri mirnem in alternativnem reševanju KDS) je

treba uporabiti določbe civilnega prava, predvsem ZOR (za razmerja do 1.1.2002 na podlagi

10., 1062 čl. ZOR, za kasnejša razmerja pa člene 11., 1059. do 1090. OZ , ki urejajo

poravnavo, ter eno izmed metod in oblik (ADR) za reševanje KDS določenih v panožnih KP,

oz. 11. čl. OZ (mirno reševanje sporov) .

301 Več o tem gl. v poglavju o postopku v KDS, V. tč. 5. 302 Čl. 243. ZDR (Uradni list RS št. 42/2002) namreč določa, da z dnem uveljavitve zakona (1.1.2003) preneha uporaba določbe 15. čl. ZDSS, v primeru reševanja individualnih delovnih sporov, v skladu z določbo 205. čl. ZDR (po katerem se lahko s KP določi Arbitražo). V primeru spora pred DS v Kopru v zadevi Kd 1/2002, (udeležencev: Lama Dekani d.d., ca sindikati KNSS), zaradi nezakonitosti stavke, kjer sem zastopal delodajalce, pa na drugem mestu prikazujem številne dileme v zvezi s tem, teoretičnim in praktičnim vprašanjem.

176

IX. VSEBINSKA ANALIZA 36. VELJAVNIH KP V SLOVENIJI 303

Čeprav prevladuje v javnosti (napačno) stališče, da so si v Sloveniji kolektivne pogodbe med

seboj v glavnem podobne in glede določil enake, pa ob natančni (vsebinski) analizi vseh 36.

pogodb ugotavljam, da temu ni tako. Vsaj kar zadeva KDS so med njimi kar pomembne in

zanimive razlike, čeprav glede tega celo v pravni stroki obstajajo nasprotna stališča.304

1. KAJ KP DOLOČAJO (POSEBNEGA) GLEDE REŠEVANJA KDS IN METOD

ADR? (RAZLIKE - SPLOŠNO)

- Ob vsebinski analizi veljavnih KP v Sloveniji (obeh splošnih, vseh treh poklicnih, ter

panožnih oz. dejavnosti) me je zanimal odgovor na vprašanje: kaj KP določajo (posebnega) v

zvezi z reševanjem KDS in metodami ADR in katere so temeljne značilnosti ter morebitne

razlike?

Po analizi sem prišel do nekaj zanimivih ugotovitev ter splošnih razlik, ki so v naslednjem:

Od celotnega vzorca 36.-ih KP zgolj dve KP (9. čl. KP za dejavnost železniškega prometa ter

čl. 12/2 KP med delavci in družbami drobnega gospodarstva) že sedaj (pred predvideno

spremembo ZKP) ločita pravne in interesne KDS.305

- Le dve KP določata smiselno uporabo SKPGD/97 (61. čl. KP za zavarovalstvo in 67. čl.

KP med delavci in zasebnimi delodajalci).

Razen obeh SKP le tri panožne pogodbe vsebujejo določila o pravicah in obveznostih

delavcev v primeru stavke kot ene izmed metod in oblik KDS (čl. 183 - 191 KP dejavnosti

303 Vir: http:/www.gov.si/mddsz/delo/sindikati,htm, stanje 7.1.2005 304 NOVAK J. (1999), str. 24 npr. navaja....«analiza nekaterih naključno izbranih doslej sklenjenih 36- panožnih kolektivnih pogodb (npr. kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn, ter za kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Ur. l. RS št. 37/96), kolektivne pogodbe za lesarstvo Slovenije (Ur. l. RS št. 67/96), in kolektivne pogodbe o dejavnosti železniškega prometa (Ur. l. RS št. 1/92) pokaže, da tudi med splošnima in panožnimi kolektivnimi pogodbami ni bistvenih razlik v ureditvi postopka za reševanje KDS....« ter nadalje še ......«takšna ureditev narekuje poenotenje ureditve postopka, torej ureditev v dveh kolektivnih pogodbah npr. v eni splošni in v eni za vse panoge) ali le v eni kolektivni pogodbi.....« Morda je takšen ( preuranjen) zaključek posledica metode, saj avtor navaja, da je šlo zgolj za (tri) naključno izbrane panožne KP, kar pa lahko rezultat analize popači, saj to pomeni manj kot 10 % analiziranega vzorca za raziskavo. 305 Zaradi preglednosti prikaza vsebinske analize tu zgolj vsebinsko opišem za kakšno naravo panoge gre.

177

železniškega prometa, 63. čl. KP dejavnosti trgovine, ki določa način opravljanja dela med

stavko pri trgovcih z osnovnimi živili ter 9. čl. KP za zaposlene v zdravstveni negi).

1.1. Terminološke razlike

- Obstaja terminološka razlika v dikciji (običajno) podpoglavja »reševanje kolektivnih (brez

delovnih /B.K./) sporov«. Nekako polovica primerov je, ko so za reševanje KDS med

strankami (ne udeleženci) kolektivne pogodbe določeni trije načini oz. organi: medsebojna

pogajanja, komisija za pomirjevanje (to sta po vsebini dve obliki konciliacije) in arbitraža (ali

arbitražni svet). Iz nadaljnjih določil KP ni razvidno, da bi med tema dvema arbitražnima

organoma bila kakšna vsebinska razlika. Od 16. panožne pogodbe dalje se pojavi za isti organ

naziv »arbitražni svet«.306 Po drugi strani pa je (ne glede na datum prvega sprejema), v

nekaterih KP ta organ imenovan enostavno »arbitraža«.307

1.2. Načelo in »favorem laboratoris«

je pogosto uveljavljeno v panožnih KP, čeprav ne vedno in povsod308

1.3. Opozorilna stavka

Pozna jo kot metodo reševanja KDS zgolj KP med delavci in družbami drobnega

gospodarstva, (ki sicer v 12. čl. pozna tudi pravni in interesni spor), ki v V. odst. 1 13. čl.

306 (npr. 56. čl. KP gospodarskih javnih služb na področju komunalne dejavnosti in vodnega gospodarstva, 5. čl. SKPNG, 42. čl. KP poklicnih novinarjev, 26. čl. KP celuloze, 63. čl. KP grafične dejavnosti, 65. čl. KP časopisnoinformativne in založniške dejavnosti, 65. čl. KP pridobivanja nekovinskih rudnin, 69. čl. KP kemične in gumarske industrije, 23. čl. KP tekstilne, oblačilne in usnjarske panoge, 73. čl. KP gradbene dejavnosti, 8. čl. KP dejavnosti zdravstvenega in socialnega varstva, 4. čl. KP zdravnikov in zobozdravnikov...« 307 (61. čl. SKPGD, 61. čl. KP dejavnosti poslovanja z nepremičninami, 63. čl. dejavnosti trgovine, 165. čl. dejavnosti bank in hranilnic, 62. čl. KP za špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko dejavnost), pri čemer je zanimivo, da KP za dejavnost železniškega prometa, ki pozna pravne in interesne spore, sploh nima arbitražnega organa, temveč pozna zgolj v 9. čl. komisijo za pomirjevanje. 308 npr. čl. 183.- 191. KU dejavnosti železniškega prometa, 63. čl. KZ dejavnosti trgovine, ki določa način opravljanja dela med stavko pri trgovskih z osnovnimi živili ter 9. čl. KP za zaposlene v zdravstveni negi: V. odst. 9. čl.te KP določa: ... »Če zaposleni stavkajo zaradi kršitve določil KP, ki jo z ugotovitvijo potrdi arbitražni svet, so za čas stavke upravičeni do nadomestila plače, kot če bi delali. Nadomestilo gre v breme delodajalca««. Takšne rešitve so torej bistveno bolj ugodne v panožnih, od npr. SKPGD, ki v čl. 48/8 določa, da gre stavkajočim delavcem nadomestilo plače zgolj za prve štiri dni v višini 70% osnove. Uveljavi se načelo: »In favorem laboratoris«.

178

določa: »Če so pogajanja neuspešna, sindikat najprej organizira opozorilno stavko, ki je

praviloma krajša in ne traja več kot en delovni dan«.

1.4. Stavkovna pravila sindikata

Ista panožna KP (to je KP med delavci in družbami drobnega gospodarstva) ima torej dve

posebnosti.309 Druga posebnost je, da ima edina KP določbo, da je sindikat pri delodajalcu

dolžan organizirati stavko v skladu z zakonom in stavkovnimi pravili sindikata (112. čl.).

Identično določbo ima le še SKPGD/97 v 8. toč., II. odst.

1.5. Specialno pristojnost arbitraž (ratione materiae)

ima za reševanje stavk, kot metodo KDS, le nekaj KP (npr. 87. čl. KPDKM).310

1.6. Kdaj gre po KP za KDS?

Podobna in zelo raznolika (neenotna) je ureditev opredelitve (po smislu: definicije) kdaj gre

za kolektivni (večinoma brez dodatka, »delovni««) spor? Vendar je ta raznolikost in

neenotnost bolj terminološke narave, kajti po vsebini zadreg ni, saj je očitno, da so določbe

vseh KP neenotne in pomanjkljive, glede opredelitve KDS in zato neskladne z zakonom

(ZDSS/94, 6., 40., 45. do 48. čl.). Tako se ponekod uporablja dikcija: »za KS se po tej

pogodbi razume opredelitev v ZDSS« - (tako določa čl. 165/2 KP bank).

Drugič je spet nekoliko drugačna dikcija (najpogostejša), ki določa » šteje se, da gre za

309 Čeprav ne spada neposredno v proučevanje KDS, pa naj omenim, da ima v 114. čl. določeno, da vsi zneski po tej KP, ki se nanašajo na plače in nadomestila plače, so v brutto zneskih. To je bilo doslej mnogokrat v praksi sporno, vendar je z zadnjo zbirko odločb (1998 - 2000), Založba GV 2001,s. 192 delovno-pravnega oddelka Vrhovnega sodišča RS ta dilema odpravljena, še posebej pa s sprejetjem novega ZDR/2002, ki bo začel veljati 1.1.2003. Vendar to naj omenim samo kot zanimivost, ker IDS niso predmet te disertacije, čeprav se v izjemnih primerih lahko tudi plača pojavi kot predmet KDS, o čemer bo govora kasneje. 310 Ta člen KP dejavnosti kovinskih materialov in livarn, ter za kovinsko in elektro industrijo Slovenije določa:« Za reševanje kolektivnih sporov med udeleženci te KP je v primeru, da pomirjanje med udeleženci ni uspešno, pristojna arbitraža. Arbitraža je pristojna za odločanje v naslednjih KDS med udeleženci KP: - o obstoju ali neobstoju KP pri delodajalcu in o njenem izvrševanju, o pristojnostih za kolektivno pogajanje, o zakonitosti stavke, o pristojnostih ki jih ima sindikat v zvezi z delovnimi razmerji. Vidimo torej, da gre tukaj za

179

spor..... (117. čl. KP elektrogospodarstva),311 enako tudi 4. čl. KP, zdravnikov in

zobozdravnikov, 6. čl. KP vzgoje in izobraževanja in nenazadnje tudi 5. čl. SKPNG).

Ponekod pa je določba: »do spora med strankama pride...« (čl. 4/2 KP kulture).

Najdemo tudi dikcijo: »velja da gre za spor... (61. čl. KP za lesarstvo, KP za premogovništvo,

itd.).

1.7. Fakultativnost in obligatornost ADR v KDS

Pomembna ugotovljena razlika pri vsebinski analizi 36. KP je tudi v dejstvu, da je včasih

oblika ADR, (kot sporazumna rešitev kolektivnega spora) obligatorna (87. čl. KP dejavnosti

kovinskih materialov.....).312 Po drugi strani pa je npr. v KP bank določba v 168. čl., kjer je

arbitraža zgolj fakultativna.313

Problem je v tem, da je arbitraža obligatorna že po (starem) ZDR, ki glede na prehodno

določbo 245. čl. novega ZDR /2003 še vedno velja do sprejema novega ZKP v čl. 112. -

119. Zato je na temelju tega zakona (ZDR) arbitraža določena tudi v KP.314

1.8. Stroški

Le ena KP panoge (KP za zaposlene v zdravstveni negi (v 9. čl.) določa, da je vsaka stranka

dolžna kriti polovico stroškov, ki nastajajo v oblikah ADR.315

omejene (zožane) stvarne pristojnosti arbitraže, v primerjavi s materialnopravno koncepcijo KDS v 6. čl. ZDSS/94. 311 V celoti se 117. čl. te KP glasi: »Šteje se, da gre za spor med strankama KP, če se ne sporazumeta o: sklenitvi, spremembi oz. dopolnitvi KP, enotni uporabi KP ukrepih za reševanje takih spornih primerov«. 312 Ta člen določa: »Za reševanje kolektivnih sporov med udeleženci te KP je v primeru, da pomirjanje med udeleženci ni uspešno, pristojna arbitraža«, (torej obligatorno- /B.K./) 313 Ta čl. določa: »V primeru ustavitve postopka pomirjanja lahko (torej fakultativno /B.K./) katerakoli stranka sproži postopek pred arbitražo, v roku 30 dni od dneva ustavitve postopka pomirjanja.« 314 Upoštevati je treba prehodne in končne določbe (X. poglavje) novega ZDR /2002, ki v 245. čl. določa, da se z dnem uveljavitve novega ZDR preneha uporabljati ZTPDR (Uradni list SFRJ št. 60/89 in 42/90), razen določb 86. in 87. čl., ki se uporabljata do uveljavitve zakona, ki bo urejal kolektivne pogodbe (ZKP). Taka določba je tudi v II. odst. tega člena, ki določa prenehanje veljavnosti (republiškega) ZDR, (Uradni list RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), razen določb 112. - 199. čl., ki se prav tako uporabljajo do uveljavitve zakona, ki bo urejal kolektivne pogodbe (ZKP). 315 9. čl. odloča: »V postopkih pod tč. 5. (komisija za pomirjevanje), 6. (arbitražni svet), 7. (poravnali svet), 8. (organ za razlago pogodbe), je vsaka stranka dolžna kriti polovico stroškov«.

180

1.9. Komisije za poravnave kot oblika reševanja KDS

Le ena KP pozna posebno »komisijo za poravnave«, kot obliko reševanja KDS za odločanje

kot stopnjo pred arbitražnim svetom ( 4. čl. KP za kulturne dejavnosti).

1.10. Učinki ter pravne posledice (sporazumne) rešitve KDS

Tovrstne določbe panožnih KP (zgolj v štirih npr. čl. 84/3 in čl. 90. KPDKM...) se mi zde

ene najpomembnejših, saj gre za t.i. »kreativne odločbe« organov za konciliacijo in mediacijo

ter arbitražo, določenih v avtonomnih pravnih virih.316

X. EMPIRIČNE ANALIZE - KOT IZHODIŠČE ZA TEORETIČNI DEL317

Empirična analiza pripada na prvostopnih sodiščih v obdobju 1994 – 2004 (ugotovitev, kdaj

so v KDS uspeli predlagatelji, ter členjenje teh podatkov po predmetu spora v KDS ter po

vloženih predlogih za sodno varstvo na vseh treh stopnjah sojenja v Sloveniji), pokaže

svojevrstno značilnost teh sporov, ki so pomembni za argumentacijo teoretičnih spoznanj in

stališč. Le iz resnih analiz je mogoče argumentirano ubraniti uvodne vodilne (hipo)teze te

disertacije, pa tudi 32 (koristnih) stališč, pobud in predlogov de lege ferenda, v zaključku tega

znanstvenoraziskovalnega dela (poglavje C.-1). Z dobro argumentacijo, ki izvira iz

empiričnih raziskav in analiz, zaključki in ugotovitve ter teze vzdržijo (ali padejo). Zato je

bilo vredno opraviti raziskovalni napor v tej smeri, saj empirične raziskave pokažejo kar nekaj

podatkov, ki nasprotujejo uveljavljenim stereotipom o reševanju KDS, njihovi učinkovitosti,

preglednosti itd.

316 Tako recimo III. odst. 84. čl. te KPDKM določa: »Sporazum strank v postopku pomirjevanja dopolnjuje KP oziroma nadomešča določbe KP, ki so z njimi v nasprotju…« Čl. 90. pa določa: »Odločitev arbitražnega sveta je dokončna. Kadar gre za spor med strankami te KP, odločba postane sestavni del te KP in jo spreminja oz. dopolnjuje«. 317 Pri izdelavi statističnih podatkov v empirični raziskavi so upoštevana spoznanja pravne teorije s področja statistike.

181

Graf 7: Pripad KDS na Slovenskem – po sodiščih 1. stopnje (1994-2004)

Očitno je, da je kar 78% zadev v KDS na prvostopnih sodiščih vloženih na DSS v Ljubljani.

Temu pripomore seveda tudi izključna pristojnost za sojenje oz. odločanje v KDS (9. čl.

ZDSS/2004), ko gre za KP, ki veljajo za območje Republike Slovenije, kjer je krajevno

izključno pristojno DSS v Ljubljani.

BAJT A., ŠTIBAR F. (2002): »Statistika za družboslovce«, str. 85–92 in str. 110-113.

182

Graf 8: Pripad KDS na vseh treh stopnjah sojenja (1994-2004)

Če pogledamo drugi podatek vidimo, da je pripad KDS na vseh treh stopnjah sojenja v 10

letnem obdobju razporejen tako, da je na sodiščih prve stopnje bilo obravnavano 65,2%

zadev, na Višjem DSS 27,.6% in na Vrhovnem sodišču – delovnosocialni oddelek zgolj 7,2%

vsega pripada.

Graf 9: KDS po uspehu na VS RS – način rešitve (1994-2004)

183

Empirična analiza pokaže, da je po uspehu (načinu rešitve), v obravnavanem 10-letnem

obdobju, bilo na Vrhovnem sodišču ugodenih 6 zadev, 5 zavrženih, 9 pa zavrnjenih.

Uspešnost revizij torej ni bila visoka.

Graf 10: KDS po uspehu na Višjem DSS v Ljubljani (1994-2004)

Nekoliko drugačno sliko pokaže analiza spornih zadev na Višjem DSS v Ljubljani. Potrjenih

je bilo kar 43 zadev (od skupaj 77), spremenjenih 14 in razveljavljenih 13. Ta podatek kaže,

da pritožniki niso bili prav uspešni v zadnjih 10-ih letih.

184

Graf 11: KDS po predmetu (vsebini) spora na Višjem DSS v Ljubljani (1994-2004)

185

Graf 12: KDS po predmetu (vsebini) spora na VS RS (1994-2004)

Zanimiva je analiza iz katerih razlogov po (čl. 6. ZDSS/94 in ZDSS /2004) so bili vloženi

spori - predmet spora (in merito). Na vseh treh stopnjah prevladujejo spori iz prvih treh točk

6. čl. ZDSS, to je iz kolektivnih pogodb. Zanimivo pa je, da je pri Višjem sodišču več sporov

po točki 6/6 v zvezi z 47. čl. ZDSS, to je zaradi stavk in pristojnosti sindikata v zvezi z

delovnimi razmerji, kot na Vrhovnem sodišču.

186

Graf 13: Vloženi KDS po letih na VS RS (1994-2004)

Če pogledamo še pripad vloženih KDS v 10-letnem obdobju vidimo, da je v začetku

opazovanega obdobja (1994) na Vrhovnem sodišču bil zgolj v letu 1996 en primer; ter v letu

1993, 4 primeri. Največ zadev pa je bilo v letu 2002 (6).

187

Graf 14: Vloženi KDS po letih na Višjem DSS v Ljubljani (1994-2004)

Empirična analiza (po sodnih vpisnikih) Višjega DSS kaže, da je bil pripad v letu 1994 zgolj

1 zadeva, največ v letu 2002 (18 zadev) ter v letu 2003, 8 zadev.

Če analiziram po vsebini (in merito) zgornje podatke, lahko ugotovim:318

Število vloženih predlogov za sodno varstvo v KDS doseže komaj kakšnih 0,5% do 1% vseh

zadev letno, do revizije pa pride povprečno le v parih zadevah na leto. Ta statistični podatek

seveda ne zmanjšuje pomembnosti in konfliktnosti tovrstnih KDS.

Empirična analiza pokaže, da stroga delitev KDS ni vedno možna, saj je npr. vprašanje

reprezentativnosti sindikatov tesno povezana z vprašanjem pristojnosti za kolektivno

pogajanje ali vprašanjem o zakonitosti stavke, kadar jo organizira sindikat.

Vsebinska analiza zgornjih empiričnih podatkov privede do naslednjih zaključkov:319

318 Tako tudi BLAHA M. (2004): »Reševanje KDS: dosedanja praksa in novosti po ZDSS – 1«, delavci in delodajalci, št. 2-3/2004, str. 245 – 261.

188

Dosedanja praksa pri reševanju KDS je že zavzela nekaj pomembnih stališč, pri čemer je

treba opozoriti, da so to stališča Vrhovnega sodišča – delovnosocialni oddelek RS,320 pri

čemer je treba vedeti, da so tovrstna stališča obvezna zgolj za senate Vrhovnega sodišča, ne

pa za sodišča prve ali druge stopnje. Zgolj s prepričljivostjo argumentacije lahko vplivajo na

sojenje na prvih dveh stopnjah, sicer pa sta prvi dve sodišči pri odločanju neodvisni.

Če (po vsebini) pogledamo dosedanjo sodno prakso v 10. letnem obdobju sojenja Vrhovnega

sodišča RS, lahko, upoštevajoč statistične podatke in empirične raziskavo, ki je že prej

prikazana ugotovimo:

1. PLAČE

Največ KDS se je nanašalo na spore o veljavnosti in izvrševanju KP, na skladnost KP z

zakonom oziroma medsebojno skladnost KP, pa tudi na skladnost splošnih aktov delodajalca

z zakonom, kolektivno pogodbo in drugimi predpisi.

Največkrat je šlo za vprašanje v zvezi s tistimi določbami KP, ki se nanašajo na plače:

obračun in usklajevanje plač. Pri tem je upoštevati tudi dejstvo, da je šlo praviloma za

»tranzicijske« spore zaradi zahtevkov po izplačilu premalo izplačanih plač v postopkih

lastninskega preoblikovanja in zaradi spora o tem, ali se upošteva intervencijska zakonodaja

ali kolektivne pogodbe.321

Vendar pa ostaja še vnaprej vprašanje: ali je spor za razliko med dejansko izplačano plačo in

plačo, določeno s kolektivno pogodbo, kolektivni ali individualni delovni spor? V postopkih

lastninskega preoblikovanja podjetij je bil tak spor opredeljen kot KDS s posebnim zakonom

(Zakon o ureditvi obračunavanja in plačevanja določenih davkov in prispevkov v postopkih

lastninskega preoblikovanja podjetij, Uradni list RS št. 69/94 in 7/95).Vrhovno sodišče pa je

že v sporu o pristojnosti v letu 1997 (št. VIII R 7/97 z dne 30.9.1997) sprejelo stališče, da »ni

319 Tako tudi BLAHA M. (2004), Ibidem, str. 264 – 276. 320 Navedene sodne odločbe so objavljene v računalniški bazi odločb Vrhovenga sodišča nekatere pa tudi v Zbirki sodnih odločb Delovno – socialnega oddelka Vrhovnega sodišča RS: sodba št. VIII Ips 141/96 v rpvi knjigi; sklep št. VIII Ipr 70/2000, VIII Ipr 171/98 in VIII Ipr 168/99, v drugi zbirki za obdobje 1998-2000, sklepa št. VIII Ipr 239/2000 in VIII Ipr 90/2000 ter odločba št. VIII Ips 23/2001 v Zbirki za obdobje 2001-2002.

189

razloga, da se spori, ki se nanašajo na razliko med dejansko izplačano osnovno plačo in plačo,

določeno s kolektivno pogodbo, tudi v drugih primerih in dejavnostih, ne bi obravnavali kot

KDS po določilih ZDSS, saj gre za isto naravo spornega razmerja«. V konkretni zadevi je bila

tožeča stranka delodajalec – javni zavod, ki je uveljavljal plačilo sredstev v višini premalo

izplačanih plač svojim delavcem od financerja – mestne občine.

Pred sodišči pa so se obravnavali tudi IDS, v katerih so delavci kot posamezniki, vsak zase,

zahtevali plačilo razlike med dejansko izplačano osnovno plačo in plačo, določeno s

kolektivno pogodbo. Večkrat je šlo tudi za t.i. množične spore (MS), kjer so se zahtevki

opirali na isto pravno podlago in na enako (podobno) dejansko podlago.

Očitno je sodna praksa dopuščala obe vrsti sporov, strankam pa je bilo prepuščeno, ali se

bodo vodili IDS ali pa bo sprožen KDS, ki je v MS zaradi kršitve kolektivne pogodbe tudi

bolj smiseln. Nenazadnje lahko sodišče v KDS na podlagi 57. člena ZDSS (enako sedaj 53.

člen ZDSS/04) naloži udeležencu izpolnitev določene obveznosti, taka odločba pa je izvršilni

naslov tudi za vsakega, ki mu je pravica priznana, ne glede na to ali se je udeleževal postopka

ali ne. Tako je tudi stališče izvršilnih sodišč (glej na primer sklepa Višjega sodišča v Ljubljani

št. III Cp 601/2001 z dne 29.3.2001 in št. III Cp 484/2001 z dne 23.5.2001).

Tudi v sporih o veljavnosti in izvrševanju kolektivnih pogodb se je pojavilo vprašanje

procesnih predpostavk za sodno varstvo. V zadevi št. VIII Ips 90/2001 z dne 12.2.2002 je

šlo nesoglasje med delodajalcem – gospodarsko družbo in v družbi organiziranim sindikatom

o tem, katera kolektivna pogodba velja za delodajalca in pri njem zaposlene delavce. Za

delodajalca je veljala Kolektivna pogodba med delavci in družbami drobnega

gospodarstva.Sindikat organiziran v družbi ni predlagal kolektivnega spora zaradi

neizvrševanja le kolektivne pogodbe oziroma neskladnosti splošnih aktov z njo ali zaradi

neskladnosti podjetniške kolektivne pogodbe z zakonom. Predlagal je ugotovitev, da za

delodajalca velja druga kolektivna pogodba dejavnosti, oziroma, da za delavce družbe velja

tudi kolektivna pogodba dejavnosti, ki jo je sklenila konfederacija sindikatov, katere član je

sindikat v družbi (in ki je določene pravice uredila ugodneje za delavce). Kolektivna pogodba

za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektro industrijo Slovenije v

87. členu izrecno določa postopek za arbitražno reševanje kolektivnih sporov med

321 Na primer v zadevi št. VIII Ips 70/2000 z dne 5.12.2000 in št. VIII Ips 17/2003 z dne 16.12.2003.

190

udeleženci, med katere šteje tudi spore o obstoju ali neobstoju kolektivne pogodbe pri

delodajalcu – torej o tem, katera kolektivna pogodba velja pri delodajalcu.

Možnost neposrednega sodnega varstva za tovrstne spore je nesprejemljiva že iz povsem

načelnih razlogov. Ustava Republike Slovenije v 76. členu zagotavlja v okviru sindikalne

svobode tudi akcijsko svobodo sindikatov. To je pravico sindikata do prostega delovanja in v

tem okviru tudi do kolektivnega dogovarjanja in sklepanja kolektivnih pogodb. Pri tem pa

mora tudi sindikat upoštevati, da je sklepanje kolektivnih pogodb svobodno in prostovoljno

(4. člen Konvencije MOD št. 98, podobno tudi 6. člen Evropske socialne listine, Uradni list

RS – Mednarodne pogodbe, št. 7/99). Pravice sindikata ni mogoče razlagati tako, da ima

sindikat pravico do sklenitve kakršnekoli ali katerekoli kolektivne pogodbe. Tako razumljena

bi namreč pomenila, obveznost sklenitve kolektivne pogodbe na delodajalski strani. Vendar

ne svobodno in prostovoljno, ampak na zahtevo druge pogodbene stranke.

Sodišče je tudi zapisalo, da za navedbe v reviziji, da je obveznost arbitražnega reševanja

sporov predpisana le za reševanje interesnih sporov, v veljavni zakonodaji ni podlage.

ZDR/90 v 117. členu res primeroma našteva spore, ki so po svoji naravi predvsem (ne pa

samo) interesni, sklenitev, sprememba ali dopolnitev kolektivne pogodbe. Vendar s splošno

klavzulo napotuje na arbitražno reševanje tudi vseh drugih sporov, ne, da bi pri tem katerekoli

spor posebej zaključil. Take izključitve tudi ni v določbah ZDSS. Če je s kolektivno pogodbo

ustanovljena arbitraža pristojna za reševanje vseh medsebojnih sporov med strankami in

udeleženci kolektivne pogodbe, je zato arbitražni postopek procesna predpostavka za sodno

varstvo.

Podobno je sodišče odločilo tudi v zadevi VIII Ips 197/2002 z dne 21.10.2003, kjer je šlo za

spor o izvršitvi aneksa k kolektivni pogodbi (o uskladitvi plač). Po kolektivni pogodbi je

predpisano mirno reševanje sporov pred komisijo za pomirjanje in arbitražnim svetom. Spori

so bili opredeljeni tako, da ne gre samo za interesne spore o sklenitvi, spremembi ali

dopolnitvi kolektivne pogodbe, ki po svoji naravi niso primerni za reševanje pred sodiščem,

temveč tudi za pravne spore v primerih, ko se stranke ne sporazumejo o ukrepih za reševanje

spornih razmerij. Med take spore spada tudi spor o realizaciji aneksa k Kolektivni pogodbi.

Ob tem je revizijsko sodišče poudarilo, da prihaja določba 15. člena ZDSS, o sprožitvi

postopka za mirno rešitev spora kot procesni predpostavki za sodno varstvo, praviloma v

poštev pri pravnih sporih (sporih o pravici, saj v interesnih sporih do sodnega postopka ne

191

pride že zato, ker taki spori po svoji naravi in vsebini niso primerni za reševanje v sodnem

postopku.

Sodišča so spore o skladnosti splošnih aktov delodajalcev z zakonom in kolektivnimi

pogodbami obravnavali kot KDS že na podlagi ZDSS, čeprav izrecno niso bili našteti v 6.

členu, kar pomeni, da ZDSS v tej zvezi ni prinesel neke povem nove pristojnosti. Čeprav to ni

bil argument sodnih oblasti je treba spomniti na drugi odstavek 86.člena ZTPDR, ki šteje kot

ustrezno ureditev pravic in obveznosti delavcev s podjetniško kolektivno pogodbo oz.

ureditev s splošnih aktom. Določba 6. člena ZDSS/04 na novo prinaša sodno pristojnost, da

bodo o KP ne glede na raven, za katero so sklenjene DS presojala tudi zakonitost oziroma

skladnost splošnih aktov SKP.

Med spore iz KP bi lahko šteli tudi spore, zaradi (neplačevanja) oziroma neodvajanja

sindikalne članarine, ki jo delodajalec obračunava delavcem. Sodišče je štelo (zadevi št. VIII

R 4/96 z dne 20.5.1996 in podredno tudi št. VIII Ipd 30/2003, z dne 13.6.2004, da bi šlo za

KDS le, če delodajalec s kolektivno pogodbo določenih obveznosti - pobiranja članarine - ne

bi izpolnjeval. Kolikor pa gre le za vprašanje odtegnjenega denarja delavcev, gre za civilni

spor med delodajalcem in sindikatom.

2. V SPORIH O SODELOVANJU DELAVCEV PRI UPRAVLJANJU

V sporih o sodelovanju delavcev pri upravljanju revizijsko sodišče meritorno ni odločalo.

Vložene so bile le revizije v sporih po I. odstavku 59. člena ZDSS, v katerih po III: odstavku

istega člena, revizija ni dovoljena. Ker jo po ZDSS (Uradni list RS, št. 2/2004, ZDSS-1)

revizija v KDS vedno dovoljena, je dosedanja sodna praksa o tem ali gre za spor iz 59. člena

ZDSS ali pa za drug spor iz participativnih razmerij, brezpredmetna – vključno z vprašljivo

obrazložitvijo odločitve iz leta 1998 (zadeva šv. VIII Ips 171/98), da revizija v nobenem

kolektivnem delovnem sporu iz participatvnih razmerij ni dovoljena.

192

3. SPORIH O REPREZENTATIVNOSTI SINDIKATOV

Glede sporov o reprezentativnosti sindikatov je mogoče ugotoviti, da je revizijsko sodišče

odločalo predvsem o vprašanjih pristojnosti delovnega sodišča.

Prvič, razmejilo je odločanje o reprezentativnosti sindikata po II. poglavju ZRS in odločanje

o pridobitvi lastnosti pravne osebe oziroma o hrambi statuta sindikata po I. poglavju ZRS in.

Za slednje je pristojno Upravno sodišče, saj ne gre za KDS (spor o pristojnosti št. VIII R

14/2002 z dne 4.10.2002).

Drugič, odločilo je glede razumevanja določbe IV. odstavka 10. člena ZRS. Po kateri je

zagotovljeno sodno varstvo le zoper odločitve o reprezentativnosti sindikata pri posameznem

delodajalcu (spor o pristojnosti št. VIII R 4/97 z dne 27.5.1997). Kasneje sprejeti ZDSS je v

II. odstavku 47. člena jasno razširil pristojnost delovnega sodišča tudi na spore zoper

odločitve, ki jih o reprezentativnosti sindikata izda minister.

Tretjič, presodilo je, da sodišče lahko meritorno odloči v tovrstnem sporu in določi sindikat

kot reprezentativen pri delodajalcu (odločba št. VIII Ipr 23/2001 z dne 15.1.2002), če ugotovi,

da so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za reprezentativnost. Najbrž ni razlogov, da bi

sodišče enako odločalo tudi v drugih primerih, ko bi šlo za spor o tem, ali je nek sindikat

reprezentativen ali ne.

4. SPORI O ZAKONITOSTI STAVKE

Sporov o zakonitosti stavke je nekoliko več, čeprav v vseh zadevah (glede na v javnosti

znane primere stavk), v katerih je bil sprožen sodni spor, ni bila vložena tudi revizija. Omeniti

velja dve zadevi, v obeh je revizijsko sodišče odločalo dvakrat.

V prvi zadevi je bilo sprejeto stališče, da stavka ni dovoljena za uresničitev posamičnih

pravic oziroma obveznosti (zadeva VIII Ips 248/2002 z dne 21.10.2003, prvič je bila zadeva

vrnjena v novo sojenje s sklepom št. VIII Ips 239/2000). Stavkovne zadeve so se nanašale na

odpravo suspenzov in umik zahtev za uvedbo disciplinskega postopka.V konkretnem

primeru je šlo dejansko za dve stavki.V prvi je bila ena od stavkovnih zahtev tudi ukinitev

193

nezakonito planiranega nadurnega dela. O stavkovnih zahtevah v prvi stavki je bil dosežen

sporazum, ki pa naj glede delovnega časa ne bi bil izpolnjen oziroma ga je delodajalec

prekršil z odreditvijo dela ob sobotah. Zoper delavke, ki odrejenega dela ob sobotah niso

hotele opravljati, so bili izrečeni suspenzi in uvedeni disciplinski postopki. Sodišče je

odločalo o zakonitosti druge stavke in ugotovilo, da (novi) sklep o razporeditvi delovnega

časa v drugi stavki ni bil (več) predmet stavkovnih zahtev, ter, da uvedba disciplinskih

postopkov zoper delavke ni bila posledica nespoštovanja dogovora o stavkovnih zahtevah,

doseženega po prvi stavki. Na povsem načelni ravni je stališče najbrž povsem sprejemljivo,

pokaže pa se, da je v sodnem postopku pomembno tudi kako je vsaka posamična stavka

formalno napovedana in izpeljana.

V drugem primeru (zahteva za varstvo zakonitosti št. VIII Ipd 49/2003 z dne 20.6. 2003,

prvič je bilo ugodeno reviziji: sklep VIII Ips 168/99 z dne 7.12.1999) je bila ugotovljena

nezakonitost stavke zato, ker so stavkajoči delavci delavcem, ki v stavki niso sodelovali,

preprečevali, da bi delali (kršitev II. dostavka 5. člena Zstav). Zakon je v tem delu povsem

jasen (stavkajoči »ne smejo« preprečevati dela tistim, ki ne stavkajo). V tej zadevi pa je

revizijsko sodišče sprejelo še dve stališči. Prvič, stavka je v tisem časovnem obdobju (ista

stavka) lahko samo kot celotna zakonita ali samo nezakonita. Ni možno, da bi bila samo v

enem delu zakonita (na primer na nekaterih delovnih mestih), deloma pa nezakonita (na

primer v tistem delu, kjer se preprečuje delo nestavkajočim delavcem oziroma v delu

delovnega procesa, kjer se delo opravlja). In drugič, stavka se po 6.členu ZS neha na dva

načina: s sklepom tistega,ki je sprejel sklep o začetku stavke ali s sporazumom. Začasna

prekinitev (»zamrznitev«) stavke ni možna z enostransko odločitvijo organizatorja stavke,

temveč le sporazumno. Kolikor sporazumna ni, stavka lahko enostransko le preneha in se

lahko nadaljuje le kot ponovno organizirana stavka, z upoštevanjem vseh zakonskih zahtev in

postopkov.

V zadevi št. VIII Ips 20/2003 ( sklep z dne 17.2.2004), kjer je bil predmet spora ugotovitev

nezakonitosti stavke, pa sodišče ni odločalo meritorno, temveč je predlog zavrglo zaradi

neizpolnjene procesne predpostavke iz 15. člena ZDSS. ZDSS-1 ima podobno, ne pa povsem

enako določbo v 23. členu, zato bo to vprašanje lahko sporno tudi še vnaprej. V navedeni

zadevi je treba upoštevati ureditev v Kolektivni pogodbi za dejavnost kovinskih materialov

in livarn ter za kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Uradni list RS št. 37/96), po kateri je

za reševanje sporov med strankami in udeleženci kolektivne pogodbe predviden predhodni

194

postopek mirnega reševanja sporov (pred komisijo za pomirjanje) in arbitražni postopek.

Med kolektivnimi spori, ki jih rešuje arbitraža, je izrecno naveden tudi spor o zakonitosti

stavke. Predmet mirnega in izvensodnega reševanja medsebojnih sporov torej niso samo tista

sporna vprašanja, zaradi katerih je prišlo do stavke, temveč tudi zakonitost stavke same.

5. SPORI O PRISTOJNOSTI SINDIKATA V ZVEZI Z DELOVNIMI RAZMERJI

Sporov o pristojnosti sindikata v zvezi z delovnimi razmerji praktično ni bilo. Edina

zadeva, ki bi bila na revizijski stopnji kot taka lahko vsebinsko obravnavana (Opr. št. VIII Ips

141/96 z dne 10.6.1997), se je končala z odločitvijo o tem, da sindikat lahko take pristojnosti

(pravice) pridobi šele potem, ko delodajalca formalno obvesti o svojem obstoju v podjetju.

Ob tem pa so sodišča sprejela tudi stališča o obveznosti upoštevanja mnenja sindikata k

odločitvam o delovnih pogojih. S kolektivno pogodbo dejavnosti je bilo določeno, da

delodajalec odloči o delovnem času »ob upoštevanju mnenja sindikata«. Po stališču sodišč

vprašanje razporeda delovnega časa šteje v upravljanje podjetja in o tem odloča pristojni

organ podjetja, ki mnenje sindikata lahko upošteva, ni pa tega dolžan storiti. Iz takega stališča

sledi, da je predmet sodne presoje le zagotavljanje možnosti sindikatu, da pove svoje mnenje

o tem, ali je mnenje utemeljeno ali ne, pa sodišče ne presoja.322

322 Smiselno povzeto po: BLAHA M. (2004): »Reševanje KDS – dosedanja praksa in novosti po ZDSS-1«, Inštitut za delo pri PF v Ljubljani, Delavci in delodajalci, št. 3/2004 – III. Dnevi delovnega prava in socialne varnosti, Portorož, 2.6.2004, Ljubljana VI/2004, str. 261-276.

195

B. OSREDNJI (TEORETIČNI) DEL – ZNANSTVENA

RAZPRAVA

I. STALIŠČA TEORIJE O KDS

1. OPREDELITVE (DEFINICIJE) KDS

Danes so možnosti, da s študijem tuje zakonodaje, teorije in sodne prakse, poskušamo

razumeti nekatere teoretične opredelitve KDS, ter probleme pri vplivu kolektivnega

delovnega prava na razvoj kadrovske funkcije (tudi v zvezi z definicijami), ki se kažejo pri

reševanju KDS.

1.1. V svetu

Enotne (kakovostne) definicije KDS v primerjalnem pravu ni!323

Pa vendar so nekatere opredelitve že poznane.

2.1.1. Francoski teoretiki

so se veliko ukvarjali z definicijo kolektivnega spora. Tako Vizioz324 vidi kolektivni spor po

strankah, ki morajo biti kolektivne ter v samem predmetu spora, ki je označen s tem, da

zadeva kolektivni interes.

323 Za podrobnejši komentar glej najnovejšo knjigo: BELOPAVLOVIČ et. al: (2005) »Evropsko delovno pravo., GV Založba, Ljubljana. V vsaki knjigi so sistematično zbrani in urejeni (v slovenščini in angleščini) najpomembnejši členi iz PES, uredbe, direktive, najpomembnejše sodne odločbe Sodišča ES, obširna uvodna pojasnila pa razlagajo evropske pravne akte in njihovo upoštevanje v slovenski zakonodaji. Urednica zbirke je dr. Trstenjak V. 324 VIZIOZ, (1939) Droit Social, str. 160: vsi tu navedeni francoski teoretiki, (od op. 2-6 ter 8) po BAJIČ (1940): Kolektivni spor, Slovenski pravnik, Ljubljana, str.7.

196

Cuche325 poudarja samo predmet spora, ki se mora nanašati na splošne delovne pogoje.

Drugače pa pojmuje kolektivni spor Teitgen,326 ki ugotavlja, kot predmet kolektivnega spora,

zahtevo skupnosti oz. zoper njo.

Pinto327 skuša dognati pojem po treh znakih, to je po kolektivnih strankah¸ po kolektivnem

predmetu in po kolektivnem učinku, ter izrecno podčrtava, glede predmeta spora, kot

odločilni kolektivni interes.

V Franciji KDS ni opredeljen v zakonu. Tako si teoretiki pri obravnavanju pojma pomagajo

s sodno prakso. Po tej, sta za obstoj kolektivnega delovnega spora potrebna dva kumulativna

pogoja. Prvi je ta, da je v spor vključena skupina delavcev (lahko so organizirani v sindikat,

lahko gre za neorganizirano skupino). Pri tem gre lahko za spor med delodajalcem in

sindikatom, med delodajalcem in delavci ali med dvema skupinama delavcev. Drugi pogoj se

nanaša na predmet spora. Spor je »kolektiven« le takrat, ko se nanaša na pravice ali interese

skupine delavcev (razlaga kolektivnih pogodb, izvajanje in razlaga zakona, sprejemanje in

spreminjanje kolektivnih pogodb itd.).

Kolektivne delavske pravice se lahko uresničujejo samo kolektivno (trdijo). To je, z

aktivnostjo več zaposlenih neposredno (kadar delavci organizirajo sindikat, ali kadar skupine

(večina) delavcev organizira in začne stavko), ali s posredovanjem sindikata in sveta

delavcev.

Teoretično je najpravilneje te (kolektivne) pravice poimenovati: »individualne pravice, ki se

uresničujejo kolektivno«.

Takšno opredelitev pojma kolektivnih pravic delavcev je moč zaslediti predvsem v

francoski delovnopravni teoriji,328 ker pripadajo vsakomur od zaposlenih delavcev. Vendar je

treba upoštevati, da je nujno kolektivno delovanje več delavcev, da bi se te kolektivne pravice

uresničile, kajti posameznik ne more ustanoviti sindikata, se kolektivno pogajati,

325 CUCHE (1939), str. 3 326 TEITGEN (1938), str. 9 327 PINTO, Remarques sur la notion de differend collectif du travail, Dalloz 1938, str. 49. 328 CAMERLYNC, LYON - CAEN, PELISSIER, str. 381 in naslednje RIVERO, SAVATIER, str. 305 in naslednje;

197

stavkati (razen izjemoma),329 ali sodelovati v upravljanju. S kolektivnimi pravicami se

torej ščitijo kolektivni interesi zaposlenih.330, 331, 332

Posameznik kot fizična oseba ne more zakonito, ne napovedati (organizirati,) niti zakonito,

voditi stavke, ker je: »pravica do stavke individualna pravica, ki se uveljavlja na kolektiven

način«.333

S kolektivnimi pravicami se namreč ščitijo (zgolj) kolektivni interesi delavcev, ki pa

(teoretično) ne pomenijo zgolj seštevek večih - (množičnih, skupinskih) - individualnih

interesov.

V Franciji še vedno ni prave (celovite) definicije KDS, čeprav je bilo v razpravi o zakonu,

dne 11. februarja 1950 (4.člen osnutka) že predlagana definicija, ki je nato doživela prehudo

kritiko,334 kot se navaja v primerjalnem pravu.335

329 CONCILIATION AND ARBITRATION PROCEDURES IN LABOUR DISPUTES (1980), Comparative Studies, International labour Organization,Geneva. tudi: CONCILIATION AND ARBITRATION PROCEDURES IN LABOUR DISPUTES, (1989) International Labour Office,Geneva; ter še : CONCILIATION IN INDUSTRIAL DISPUTES (1983), A practical guide, International labour organisation,Geneve, V nadaljevanju: CAP, str. 3 330 V francoskem pravu je lahko skupina delavcev brez lastnosti pravne osebe udeleženec (stranka) KDS, pod pogojem, da gre za najmanj 1/4 zaposlenih.Ta kolektivnost delavcev je lahko sindikalno organizirana ali neorganizirana, lahko pa gre za pripadnike iste branže (panoge) oz. kategorije delavcev (piloti, strojevodje metrojev, vlakov, itd..) ali za delavce celotnega podjetja, panoge ali cele dejavnosti. CAMERLYNCK, LYON - CAEN, PELLISSIER, str. 988 331 TARAKCIOGLU, str 16 – 17. 332 CAMERLYNCK, LYON - CAEN, PELLISSIER, str. 988 333 V slovenski pravni teoriji je moč zaslediti tudi nasprotno stališče, ki ga zagovarja npr. prof. dr. Vodovnik Z. VODOVNIK, (2001): Ustava ter kolektivni delovni spor, Pravosodni bilten, 1. XXII. Ljubljana, s. 9-14, str. 12, pravi: »Delavec lahko tudi sam napove stavko. Zakonsko pravilo o večinski odločitvi o tem ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije 1991, ter Konvencijo MOD št. 89. Delavec kot edini zaposleni je lahko upravičenec do kolektivnega sporazumevanja ter je zato tudi legitimiran za uvedbo in vodenje kolektivnih delovnih sporov. Nosilcem kolektivne pravice ni mogoče odrekati položaja stranke v postopku reševanja kolektivnih delovnih sporov, če zakon celo dopušča, da ima položaj stranke tudi tisti, ki uveljavlja zgolj »skupinski interes«, ne, da bi sploh bil nosilec kolektivne pravice (vsebinsko nejasna opredelitev II. odst. 46. čl. ZDSS)«. /iz leta 1994 op. B.K./ 334 RIVIERO I.(1950), s. 146 335 SUPIOT A. (1987). s. 91

198

2.1.2. Velika Britanija

V Veliki Britaniji je v nasprotju s Francijo npr. KDS opredeljen v zakonu (Trade Union and

Labor Act 1974). Gre za spor med delodajalci in delavci in med delavci in delavci.

Praviloma se KDS delijo na dve skupini, to je na pravne spore (conflicts of law) in na

interesne spore (conflicts of interests).336

Razlikovanje med individualnim in kolektivnimi konflikti - spori je skoraj neznano v Veliki

Britaniji in ZDA.

2.1.3. Nova Zelandija

(Točno) definicijo KDS ima npr. Novozelandski zakon (1925) po katerem so industrijski

spori (industrial disputes) spori, ki nastanejo med enim ali več podjetniki ali industrijsko

združbo, ali podjetniško organizacijo in med eno ali med več zvezami delavcev glede

delovnih vprašanj.337

2.1.4. Rusija

Tudi Rusija (točneje nekdanja) Sovjetska zakonodaja pozna kolektivne spore, ki pa jih ne

odvaja strogo od individualnih (170. čl.Zakonika o delu 1922).

2.1.5. Poljska

Poljski zakon z dne 23. maja 1991 o reševanju KDS, slednjega definira kot: »spor med

delavci in enim ali več delodajalci, ki se nanaša na delovne razmere, plače ali socialne

336 KOUKIADIS I.,(1991), Methods of settlement of collective interest disputes; General report XIIth congress International Sociaty for Labour, Law and Social Secrurity, Athens, september, s. 25 in naslednje 337 BAJIČ (1940), str. 7

199

dajatve, kot tudi pravice in interese delavcev ali skupin oseb, ki imajo pravico do ustanovitve

sindikata«.

2.1.6. Češka

Po definiciji iz češkega zakona št. 2/1991 o kolektivnih pogajanjih, spor za sklenitev

kolektivne pogodbe sploh ni pravni spor, kjer naj (ne) bi šlo za varstvo subjektivnih pravic,

temveč za doseganje soglasij udeležencev o vsebini kolektivne pogodbe.338

2.1.7. Hrvaška

V nasprotju z nami, so na sosednjem Hrvaškem z delovnopravno zakonodajo bolj na

tekočem, saj je Sabor RH že davno sprejel339 Zakon o radu (Nar. Novine, št. 35/95, z novelo

ZR 2001), ki je začel veljati 16. junija 1995. Kljub precejšnjim pomanjkljivostim zakonskih

rešitev, do katerih se je moč kritično opredeliti,340 je zanimiv hrvaški poskus opredelitve

pojma - definicija KDS.341 Ta določa: »V primeru spora o sklenitvi, spremembi ali obnovi

kolektivne pogodbe ali druge podobne pogodbe, ki lahko pripelje do stavke ali druge oblike

industrijske akcije (»kolektivni delovni spor).«342

338 Tako tudi: BELINA M. (1992); Češkoslovenske pracovni pravo, Nakladen spolku ČS Pravniku, Praha, str. 76-120, ki na 77. strani posebej poudari, da ni treba v KDS iskati enotne definicije za vse primere, nato pa povzema definicijo mednarodne organizacije dela (ILO) iz leta 1981 pri čemer ugotavlja, da tudi ta definicija ni popolna. 339 Na Hrvaškem je začela veljati novela Zakona o radu (v nadaljevanju : ZR: - Narodne novine, št. 114/03), s katero so nezadovoljni tako sindikati kot delodajalci, medtem ko strokovnjaki delovnega prava ocenjujejo, da so uveljavljene spremembe in dopolnitve zakona politični namesto strokovni kompromis. Zato se ne gre čuditi tudi netočnostim v parlamentarni razpravi o ZR, ko so se nekateri poslanci (npr. Damir Kajin – IDS) zavzemali za dopolnitev novele s t.i. „slovensko klavzulo“ glede začetka veljavnosti in uporabe zakona. Slovenski ZDR/2003 namreč ne vsebuje določb o odloženi uporabi posameznh institutov zakona do vstopa v EU (predvidoma 1.5.2004), pač pa ima takšno opredelitev npr. Zakon o odvetništvu, katerega zadnja novela (Ur. L. RS, št. 24/2001) določa glede pogojev za „evropskega odvetnika“, da tovrstne določbe začenjajo veljati z dnem polnopravnega članstva RS v Evropskih skupnostih, ki delujejo v okviru Evropske unije (82. čl. – končna določba). Sicer pa več o tem: KUKEC B. (2003): Novela Zakona o radu in “slovenska klavzula” – Hrvaška, Pravna praksa št. 36-37/3002, str. 32- 35. 340 Analiza takšne rešitve in kritika podrobneje je navedena v (v op. citirani) doktorski disertaciji - Hrvaška 341 Člen 203. Zakona o radu (v originalu) določa: » U slučaju spora u sklapanju, izmjeni ali obnovi kolektivnog ugovora ili drugog sličnog ugovora, koji može dovesti do štrajka ili drugog oblika industrijske akcije (kolektivni radni spor)« 342 Ena od pomembnih novosti je v 58. čl., ko se glede kolektivnih delovnih sporov dopolnjuje bivši 203. člen tako, da v poglavju: „stavka in reševanje kolektivnih delovnih sporov določa tudi stavko zaradi plače oz. njenega nadomestila, če ni izplačana v roku 30 dni od dneva dospelosti.

200

Tintič opredeljuje KDS kot tisto vrsto delovnega spora, ki nastane s kršitvijo kolektivnih

pravic ali zaradi zaščite kolektivnih interesov glede kolektivnih delovnih razmerij.

Opredeljuje ga /namreč KDS op. B.K./ kolektivnost v pogledu subjektov (strank) in predmeta

spora, razrešuje pa se z udeležbo tretje strani s sodno intervencijo ali t.i. alternativnimi

metodami - (ADR) ter metodami kolektivnih (industrijskih) akcij.«343

Ta opredelitev oz. definicija se mi zdi veliko kvalitetnejša kot trenutno veljavna v Hrvaškem

ZR/95, čeprav je zgodovinsko gledano nastala več kot četrt stoletja prej.

2.1.8. Srbija in Črna Gora

V nekaterih primerjalnopravnih teorijah,344 (npr. ex. jugoslovanski345 - Lubarda) je moč

zaslediti opredelitev integralnega pojma KDS, kot seštevek materialnopravnih in

formalnopravnih obeležij spora. Tako Lubarda definira:

»KDS je vrsta delovnega spora, ki nastane med delodajalcem, združenjem delodajalcev in

sindikatom, svetom delavcev ali skupino (večino) delavcev, zaradi sklenitve ali izvršitve

kolektivne pogodbe, uporabe določil o kolektivnih pravicah in obveznostih delodajalcev in

delavcev, oziroma njihovih asociacij, vsebovanih v drugih splošnih avtonomnih pravnih aktih

(sporazumi, pravilniki, ipd.) ter v splošnih aktih heteronomnega prava (zakon, uredbe, ipd.)

in, ki se rešujejo s pomočjo tretje strani - z mirnimi metodami (pomirjanje, posredovanje,

Gre torej za bistveno razširitev ratione materiae in možnosti „štrajka“ (kot ga imenujejo), pri čemer je določena procesna predpostavka mediacije („mirenja“) še ena novost v zvezi s štrajki. Uvaja se „štrajk solidarnosti“, ki se lahko začne brez postopka pomirjevanja, vendar ne pred iztekom 2 dni od dneva začetka stavke, v podporo katerega se organizira. V pismu s katerim se napoveduje stavka, je treba določiti: razloge za stavo, njeno mesto, dan in čas začetka. Gospodarsko – socialni svet pa določi listo mediatorjev, pri čemer je nesistemska rešitev, da sklep o višini plačila stroškov za delo mediatorja sperjme minister, pristojen za delo, po predhodnem mnenju gospodarsko – socialnega sveta ter (še dodatno) ob soglasju ministra za finance. Kar dodlgo proceduro bo treba izvesti, preden bodo mediatorji prejeli plačilo na podlagi posebnega pravilnika o načinu njihovega izbora, vodenja postopka pomirjevanja in opravljanja administrativnih del, KUKEC B. (2003), Ibidem str. 35 343 TINTIČ, (1969): Radno i socialno pravo, Knjiga I, -Radni odnosi, Narodne novine, str. 17, Zagreb. 344 LUBARDA ,B.A. (1999): Reševanje kolektivnih radnih sporova, Metodi i institucije, JURS, Beograd, str. 42 345 V naslovu upoštevam najnovejše statusno pravno stanje države, ki je nastala iz bivše Jugoslavije, ter je dne 23.aprila 2003, bila sprejeta v Svet Evrope kot 45. članica, kar pomeni, da jo tudi vežejo vsi mednarodni akti, (npr. EKČP) pa tudi mehanizem ESČP. Nov uradni naslov države sem zavestno zapisal, čeprav je na citiranem pravnem viru (LUBARDA B.) kot izdajatelj“ navedeno: Jugoslovensko udruženje za radno pravo i socialno osiguranje.

201

arbitraža) ali v postopku pred pristojnim sodiščem, pa tudi z metodami kolektivne akcije

(stavka, picketing, bojkot - na strani delavcev; ali lock out - na strani delodajalcev.)«.

2.1.9. Nemčija

Birk podaja le definicijo stavke in lock -out, celovite definicije KDS ni.346

Razen navedenih pravnih opredelitev pojma KDS, je mogoče podati tudi sociološki pojem

KDS, oziroma industrijskega konflikta, kot »konflikta stališč med delodajalci in delavci...., ki

se kažejo( manifestirajo) kot oddaljevanje od normalnega procesa dela«.

Takšna sociološka opredelitev KDS je znana v primerjalnem pravu kot »bihevioristična

definicija konflikta.«347

2.1.10. Italija

Gledano skozi zgodovinsko razvojnost je treba omeniti, da so se tudi v Italiji formirala

posebna sodišča za delovne spore (med delodajalci in delavci kot dvema kategorijama) že leta

1893 (ne zgolj v Franciji Conseilles de prud'hommes), ko so bila ustanovlejna t.i. Sodišča

dobrih ljudi (Collegi dei probiviri).348, 349

Po padcu fašizma so kolektivne pogodbe, sklenjene za časa režima, ostale v glavnem v veljavi

(zak. Odlok 369/1944, čl. 43), medtem ko je bil korporativistični sistem ukinjen. Kolektivne

pogodbe, ki pa so jih sindikati sklepali kasneje, niso imele veljave »erga omnes«.

346 BIRK (1990): »The Law of Strikes and Lock -out« -Germany, Comparative Labor Law I, s. 266, in 280, XI. Chapter, s. 265 - 291 347 Mišljena je bihevioristična opredelitev konflikta, ki je prevzeta v določenih študijah v okviru OECD. Več o tem v CAP...., Ženeva 1989, s. 3. 348 Kasneje so sledile Commissioni di conciliazione per il lavoro nelle risaie, Commissioni per léquo trattamento del personale dei pubblici trasporti, Commissioni per límpiego privato, leta 1926 pa je bila ustanovljena t.i. Magistratura del lavoro; v njeno pristojnost so najprej spadali samo kolektivni delovni spori, z zakonom št. 471 iz leta 1928 pa tudi individualni delovni spori. 349 Po italijanskem Zakonu o ureditvi kolektivnih delovnih odnosov z dne 3. aprila 1926 so smele postopek v kolektivnih delovnih sporih sprožiti samo zakonsko priznane organizacije; tožba je morala biti naperjena zoper prav take organizacije, kjer obstoje; če jih ni, zoper skrbnika, ki ga je določil predsednik apelacijskega sodišča.

202

1.2. V Sloveniji

Opredelitev pojma KDS po veljavni slovenski pravni ureditvi350 je bila doslej lahko le

približna. Treba je pripomniti, da so bili po svoji vsebini tudi v okviru samoupravnih

sporov pred sodišči združenega dela (SZD) nekateri spori podobni, včasih celo enakovrstni

sedanjim KDS, kar so pozornejši avtorji seveda opazili.351

Splošna SZD so bila, razen za spore iz delovnih razmerij, pristojna tudi za druge spore iz

samoupravnih pravic delavcev: med drugim tudi za spore o organiziranju TOZD-ov in spore o

medsebojni skladnosti samoupravnih aktov; o pravicah in obveznostih iz samoupravnega

sporazuma OZD in SIS; o usklajevanju planov in programov za delo in razvoj; o sklepu

družbene pravne osebe, sprejetem v nasprotju s prisilnim predpisom o razpolaganju s sredstvi

v družbeni lasti (33 taksativno naštetih primerov, kdaj se šteje, da gre za spor iz

družbenoekonomskih in drugih samoupravnih odnosov, iz drugega ostavka 18. člena ZZD

(Ur. l. SFRJ, št. 24/75).352 Po vsebini so bili ti spori podobni, skoraj enaki današnjim

KDS. Bili so tudi spori, ki so se nanašali na ugotovitev zakonitosti stavke in plačila

nadomestila OD.353 Šlo je za zahtevne spore, ki so nastajali pri sklepanju samoupravnih

sporazumov med TOZD-i oziroma udeleženci svobodne menjave dela.354 Tu je prišlo do tako

imenovanih »kreativnih odločb« po 14. členu ZSZD/74, ali odločb, izdanih na podlagi 335.

člena in 341. člena ZZD.355 V praksi smo tudi že dotlej presojali medsebojno skladnost

kolektivnih pogodb oziroma skladnost z zakonom: na primer že v letu 1991, to je tri leta pred

sprejetjem in formalno uvedbo KDS356 v ZDSS/94.

350 V slovensko pozitivno pravo, je treba šteti tudi tukaj naštete zakone (npr. ZUOI, ZLPP, ZESD, itd.); na podlagi 245. čl. novega ZDR (Ur. l. RS št. 42/2002) še vedno uporabnih določb ZTPDR/89, kot že rečeno (86. in 87. čl. glede kolektivnih pogodb) ter stari ZDR/90 (čl. 112-119); vse do uveljavitve zakona, ki bo urejal KP (v obeh primerih). Neposredno uporabni viri so v Sloveniji tudi vse ratificirane (trenutno jih je v Sloveniji 118) mednardne pogodbe (npr. konvencije MOD, ki imajo lahko vpliv na KDS), na podlagi 8. Čl. Ustave RS; pa tudi 36 veljavnih kolektivnih pogodb vseh ravni (2 splošni, 3 poklicne, 31 panožnih). 351 WEDAM-LUKIČ D. (1996, Pravica do sodnega varstva civilnih pravic, ZZR, s. 6 in 303). 352 O tem več STOHSACK B. (1972), Individualni sodni delovni spori SFRJ (teoretični aspekti in analiza na podlagi faktografskega prikaza sodnih delovnih sporov na območju SRS, s. 49-73, 502 strani, doktorska disertacija 353 V takšnem sporu sem v svoji odvetniški praksi sam sodeloval že leta 1991: odločba ZSD RS št. SP 1156/92, v zvezi z odločbo SZD Celje, opr. št. S 570/91 – obe neobjavljeni. Šlo je za spor v Elkorju Mozirje, kjer je bil udeleženec tudi tedanji Družbeni pravobranilec samoupravljanja iz Velenja. 354 Več o tem GRUDEN J. (1982): Vloga SZD pri reševanju sporov, ki se pojavljajo pri sklepanju SAS med TOZD oz. udeleženci svobodne menjave dela, Združeno delo, št. 24/82, str. 1009-1011 355 Več o tem ILEŠIČ Ma. (1982), Združeno delo, s. 262 356 Odločba SZD v Ljubljani, opr. št. S 1237/91 – neobjavljena

203

Res je sicer, da je težko stališča o današnji ureditvi KDS argumentirati z doktrinarnimi

stališči izpred II. svetovne vojne. Vendar je treba upoštevati dejstvo, da po II. svetovni

vojni pri nas, vse do leta 1994 (praktično; z izjemo podobnih sporov po ZSZD/74), nismo

imeli urejenih KDS, ki jih je prinesel formalnopravno šele ZDSS/94. Sicer pa so bili KDS

pred II. svetovno vojno kar ustrezno ter zgledno opredeljeni, zato je za celovitost analize

potrebno seči tudi v tisto obdobje.

1.2.1. Bajič

Po Bajič-u, je357 KDS opredeljen na sledeč način:

»Kolektivni delovni spor je spor med osebami, ki so kolektivni predstavniki delavcev

(sindikata) in delodajalcev (organizacija delodajalcev) in katerega predmet je kolektivni

(ekonomski) interes (interesni spor) ali pravica (legalni spor).«358

Vendar ta opredelitev ni, (in je v teoriji upravičeno kritizirana) popolna, ker stranke v sporu

niso vedno le kolektivni predstavniki ene ali druge strani, ampak so lahko tudi druge osebe,

npr. skupina delavcev pri stavki, ali individualni delodajalec pri sporu v zvezi s tako

imenovano »podjetniško« kolektivno pogodbo.359

- Prvi v Sloveniji je (še v stari Jugoslaviji) torej podal definicijo kolektivnega (delovnega)

spora Bajič,360 ki ga je opredelil (tudi): »kolektivni spor« je torej spor o objektivni pravni

ureditvi v širšem smislu, med kolektivi (razen posameznega službodavca v okviru obrata,) ki

imajo kolektivno -predstavniška oz. kolektivno - opravilna zastopstva«.

Če poskusim komentirati definicijo Bajiča moram reči, da je za današnje razmere precej

zastarela, čeprav opozarja na nekatere bistvene elemente KDS.

Le en takšen primerj se je doslej v Sloveniji že zgodil v zadevi I Kd 177/98, ko je DSS v Ljubljani razveljavilo 2. odst. 17. Čl. SKPGD (Ur. l. RS, št. 40/97) - dokup delovne dobe starejšim delavcem. 357 (po moji sodbi, v celotni zgodovini, enem najodličnejših delovnopravnih teoretikov na Slovenskem /B.K./) 358 BAJIČ S. (1936): Delovni zbornik, Slovenski pravnik, Ljubljana, str. 187 359 NOVAK J. (1999): Postopek v kolektivnih delovnih sporih – Prispevek za podiplomski študij na PF v Ljubljani, str. 14. 360 BAJIČ S. (1936) Ibidem str. 14 in 15.

204

1.2.2. Novak J.

Novak J. je gotovo v slovenskem pravnem prostoru, med sodobniki, največ objavljal s

področja KDS (predvsem primerjalnopravno, ob svojih izkušnjah in stikih s svetovnimi

(delovnimi) sodniki na kongresih), pri čemer je poizkušal opredeliti pojem KDS po slovenski

pravni ureditvi (definicija) kot: »KDS je spor med udeleženci, ki jih določajo norme

procesnega prava (45. - 48. čl. ZDSS) in /ali, ki so nosilci pravic in obveznosti v razmerju, ali,

ki izkažejo skupinski interes v razmerju, o katerem se odloča (I. odst. 49. čl. ZDSS), katerega

predmet je določen v 6. členu ZDSS ali posebnem zakonu (npr. v ZUOI, ZS, ipd.) in, ki ga

stranke kolektivnih delovnih razmerij lahko sprožijo pred organi, ki so določeni v kolektivnih

pogodbah (npr. Komisija za pomiritev, arbitraža) in /ali pred delovnim sodiščem«.

Že sam avtor ugotavlja, da bi bila lahko takšna opredelitev (definicija) KDS »le

približna«.361

Ta (starejša) definicija Novaka J., je izrazito pozitivistična, ker upošteva trenutno pozitivno

veljavno pravo, ne ponuja pa vizije, kako bi na področju doktrine poizkusili podati definicije;

KDS, uporabne; za današnji in prihodnji čas.362

Isti teoretik (in praktik),363 je v svoji najnovejši – odlični – knjigi364 opredelil pojem KDS:

»KDS je spor med strankami kolektivnih delovnih razmerij in med osebami, ki jim je

priznan položaj stranke, katerega predmet so kolektivna pravica, obveznost, pravo razmerje

ali interes, ki ga po določenem postopku stranke lahko rešijo same, ali pa v njem sodeluje

in / ali spor zgladi tretja stranka, ki je lahko tudi sodišče (zgladitev spora).«365

361 NOVAK J. (1999): Ibidem, str. 13 362 Definiciji se pozna, da je bila pisana v okviru učbenika za III. stopenjski študij delovnega prava (zato verjetno pozitivističen pristop). glej: NOVAK J. (1999),: Ibidem,str. 13 363 Gre za vodjo Delovno – socialnega oddelka Vrhovnega sodišča RS, ter rednega prof. za delovno pravo in socialno varnost na Pravni fakulteti v Mariboru. 364 NOVAK J. (2004): „Delovni spori“, Založba GV Ljubljana, 2004, 487 strani 365 NOVAK J. (2004): Ibidem, str. 327.

205

Zaradi korektnosti je treba dodati, da Novak J. navaja: »Treba je pripomniti, da popolne

pravne opredelitve KDS v naši pravni ureditvi ni mogoča. Tako trditev utemeljujeta

predvsem dva razloga.«366

Pri tej (najnovejši) definiciji KDS Novak J., se mi zdi pomembno podauriti avtorjevo

sugestijo, (ki jo je sicer zapisal v opombah), ki pa se mi zdi še posebej pomembna.367

1.2.3. Etelka Korpič – Horvat

Avtorica je že leta 1996368 podala definicijo KDS (zgolj posredno), ko navaja: »KDS se

presoja po normah kolektivnega delovnega prava, prava skupinskih interesov, to je interesov

delojemalcev oz. interesov delodajalcev.«369 Ta poizkus definicije KDS je bil kasneje

objavljen v citiranem Pravosodnem biltenu, vendar se mi zdi nejasen, zato se z opredelitvijo

cenjene kolegice nisem mogel strinjati,370 saj ne drži, da bi tedaj, ko se ne izvaja KP

dejavnosti »sodišče lahko naložilo nasprotnim udeležencem omenjena plačila (po III. odst.

57. čl. ZDSS /B.K/.), vendar na splošno za vse prizadete delavce, ne pa za posameznega

delavca, ki bi po tem svoje zahtevke neposredno uveljavljati v izvršbi, ali pa bi v IDS

zahtevali (posamično ali skupinsko) z eno tožbo svoje denarne zahtevke...«.

366 NOVAK J. (2004): Ibidem, str. 327, pri čemer avtor navaja kot prvi razlog, da nimamo zakonodaje na dveh pomembnih področjih: na področju kolektivnega dogovarjanja oz. Sklepanja kolektivnih pogodb in na področju industrijskih akcij (velja še stari Zakon o stavki iz 1991. leta /B.K./), kot drugi razlog pa navaja, da je dokaj skromna sodna praksa na tem področju, ki se, ob pomanjkljivi zakonodaji, ni mogel razviti tako kot npr. v drugih državah. Določen vpliv na raven delovnih sporov ima gotovo tudi dokaj skromno strokovno izročilo na tem področju (vse to ugotovitev želim s pričujočim člankom odpraviti /B.K./). Zaradi povedanega, na eni strani ni potrebne zakonodaje, na drugi pa uvajanja in razlaganja posameznih pojmov v sodni praksi, ker pač zanje ni potrebne pravne podlage“. In še nadalje avtor poudarja: „Ta opredelitev (definicija KDS /B.K./) zajema splošni pojem delovnega spora, v njej pa so tudi poudarjene razlike v primerjavi s pravno opredelitvijo individualnih delovnih sporov ( IDS). Podobno kot IDS ima tudi KDS posebnosti, ki se nanašajo na: stranke, predmet spora, organe, ki sodelujejo ali odločajo o postopku, postopek in način rešitve spora, oz. na odločitev“, Ibidem, str. 328. 367 NOVAK J. (2004): Ibidem, str. 328: „Treba je omeniti, da je bilo v zvezi z novim ZDSS (2004 /op. B.K./), predlagano, da naj novi zakon glede na veljavno besedilo ZDSS zmanjša število strank v KDS. To bi bil, tako lahko sklepamo iz prakse Dsod (delovnih in socialnih sodišč /op.p.B.K./), pomemben prispevek k večji preglednosti in poenostavitvi postopka v KDS. Zadnje razprave kažejo, da se ureditev na tem področju, v primerjavi z veljavnim ZDSS ne bo pomembno spremenila. In še nadalje: avtor zapiše, da si je mogoče pri opredeltivi KDS v slovenskem pozitivnem pravu pomagati z nekaterimi bodočimi pravnimi normami, ki se šele pripravljajo: „sem bi lahko šteli npr. Predlog Zakona o kolektivnih pogodbah (prva obravnava, Poročevalec Državnega zbora RS, št. 14/94, z dne 14.4.1994, str. 6-18; druga obravnava z dne 20.1.2001), Ibidem str. 327. 368 Na posvetovanju sodnikov delovnih in socialnih sodišč (DSS) dne 25. in 26.3.1996, ki sta ga pripravila Vrhovno sodišče RS in Ministrstvo za pravosodje. 369 KORPIČ – HORVAT E. (1996): Kolektivni delovni spori, Pravosodni bilten, št. 1 –2/1996, str. 55 – 78. 370 Zato sem takšnem stališču ugovarjal v svojem prispevku za Dneve slovenskih pravnikov, Portorož 1996

206

Takšno stališče je sicer (upoštevajoč veljavno materialno in formalno pravo) korektno,

vendar po moji oceni pretogo.

Nikakršnega razloga ni, da ne bi že v prvi odločitvi sodišče v izreku sodbe (oz. preambuli

sodne odločbe) navedlo kroga udeležencev, ki je sodišču že znan; prav tako pa tudi višino

plačil zneskov, ki so sodišču že predočeni in so med udeleženci celo nesporni.371

2. DEFINICIJA KDS

Ključno vprašanje je: Kaj sploh je (po definiciji) in kdaj gre za KDS, ter kako

identificirati KDS v praksi?, saj 6. člen ZDSS (po materialni koncepciji) opredeljuje

kolektivne delovne spore zgolj primeroma in ne taksativno, še manj pa ta določba pomeni

definicijo, ki bi bila nujna, saj bi z njo lahko dosegli poenotenje sodne prakse, podobno kot

je slučaj izboljšave slovenskega pravnega reda z uvedbo mešanega koncepta gospodarskega

spora v ZPP/99 - 481. - 485.čl.372

Poizkusil bom z nekoliko drugačnim pristopom, od zgoraj prikazanih avtorjev, pri čemer

bom uvrstil v definicijo tako formalno, kot materialno plat. Podal 6 elementov oz.

spoznavnih znakov KDS, ki so bistveni, kar pomeni, da morajo biti podani v vsakem

primeru, da je moč spor opredeliti kot KDS. Treba pa je tu poudariti, da včasih tudi

(rezervni – pomožni) (pod)elementi lahko prispevajo k opredelitvi, vendar niso odločilni.

Včasih so podani, drugič ne, lahko pa pripomorejo k korektni opredelitvi KDS, kot že

rečeno.

Zato naj podam (poizkus) definicije KDS:

Glej: KUKEC B. (1996): Kolektivni delovni spori, Podjetje in delo št. 5-6/1996, str. 985 371 Več o tem KUKEC B. (1996): Ibidem str. 986 372 V ZPP/99 (s spremembami in dopolnitvami)je podana drugačna definicija gospodarskega spora, in sicer subjektivno-objektivna. ZPP je do leta 1977 opredeljeval gospodarski spor po objektivnem merilu in ves čas je bilo v praksi nejasno, ali gre za gospodarski spor ali ne. Pri mešanem konceptu se uveljavi včasih prvo in drugič drugo merilo, saj so se v teoriji nekateri (prof. dr. Ude) bolj zavzemali za subjektivno (po strankah), drugi (vrhovni sodnik Šlibar) pa bolj za objektivno merilo, češ, da je teoretično čistejše (po vsebini spora, kot je bil urejen v ZPP leta 1956).

207

- »Za KDS gre, kadar se uveljavlja pravno varstvo kolektivnih pravic in interesov« (1.

kolektivni interes) med delodajalcem, združenjem delodajalcev in sindikatov ali skupino

delavcev, (2. subjekti – udeleženci), zaradi sklenitve ali izvršitve kolektivne pogodbe,

uporabe določil o kolektivnih pravicah in obveznosti delodajalcev in delavcev oz. njihovih

asociacij, (3. predmet spora), vsebovanih v splošnih avtonomnih aktih (KP, pravilniki, ipd.),

ter v splošnih aktih heteronomnega prava (zakoni, uredbe, ipd.) – (4. pravni viri).

Ti spori se rešujejo s pomočjo tretje strani, z mirnimi metodami alternativnega reševanja

sporov v predsodnem ali/in izvensodnem postopku (konciliacija, mediacija, arbitraža,

poravnava), ali pred sodiščem (sodna poravnava, sodba), pa tudi z borbenimi metodami

kolektivne akcije (stavka oz. izprtje, (5. načini in metode, ter 6. postopek) !).

»Kadar posameznik uveljavlja pravno varstvo kolektivnih ( skupinskih) pravic in interesov,

je podan KDS le v primeru, ko gre za interesni spor in, če tako izrecno določa zakon ter, če

izkaže, da pripada krogu oseb, ki je opredeljiv kot formalno organizirana (organizacija

delavcev - sindikat- oz. delodajalcev, ali posamezni delodajalci, ki so podpisniki, ali zanje

velja kolektivna pogodba), ali neorganizirana skupina, ki utemeljeno uveljavlja kolektivni

interes in v kateri je udeleženih več fizičnih oseb, ki so med seboj tako tesno interesno

povezane, da njihovi predlogi (zahtevki) za (sodno) varstvo pravic temeljijo na isti dejanski

in pravni podlagi«.

2.1. Šest (6) bistvenih elementov - spoznavnih znakov

Če na kratko opredelim najpomembnejših 6 elementov, so le ti:

- kolektivni interes,

- subjekti - udeleženci,

- predmet spora,

- načini in metode rešitve sporov,

- določnost v pravnih virih avtonomnega in heteronomnega prava,

- postopek (predsodni, izvensodni ali sodni).

Kolektivni spor lahko, de lege ferenda, jasno določi le izrecna pravna (zakonska) določba.

208

Ker je ta strokovni prispevek usmerjen v bodočnost, je potrebno opozoriti, da je v že veljavni

zakonodaji v RS,373 ki se je začnela uporabljati 1.1.2005,374 predvidena materialno –

formalno koncepcijo KDS, vendar na drugačen način, kot menim, da bi bilo primerno.

Tako npr. v 6. členu (materialna koncepcija) določa stvarno pristojnost delovnega sodišča v

KDS.375 V 3. poglavju novega (ZDSS/2004) zakona, pa so tudi elementi formalne

koncepcije KDS, kot npr.:

• določba o udeležencih ( 45. čl.),

• o udeležencih v sporih v zvezi z KP (47. čl.),

• o udeležencih v sporih o zakonitosti stavke (48. čl.),

• o pristojnostih sindikata v zvezi z delovnimi razmerji (49. čl.),

• o udeležencih v sporih o reprezentativnosti sindikata (50. čl.),

• o udeležbi drugih oseb v postopku ( 51. čl.), ter

• o sporih o sodelovanju delavcev pri upravljanju (52. čl.).376

Če strnem: Splošni pojem KDS lahko opredelim s pomočjo materialnopravnih (kolektivni

interes, predmet spora, pravni viri) ter formalnopravnih elementov (načini in metode za

reševanje sporov, udeleženci – stranke in postopek).

Osnovna delitev delovnih sporov na IDS ter KDS je pomembna zaradi večih razlogov.

Posebno še zato, ker obstoje bistvene razlike v metodah ter institucijah za rezreševanje (tudi

predsodno preprečevanje) teh sporov.

Za reševanje pravnih KDS sporov je najpogosteje v svetu377 predvidena sodna pristojnost,

medtem, ko je za reševanje interesnih KDS predvidena alternativna metoda - ADR (za

razliko od sodnega reševanja), ki je zopet lahko v obliki mirnih metod (konciliacija,

373 Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS- 1, Uradni list RS št. 2/2004) 374 Vacatio legis je bil dovolj dolg, kar je razumljivo, upoštevajoč zapletenost razmerij ki jih ureja. 375 »Delovno sodišče je pristojno odločati o veljavnosti KP in njenem izvrševanju med strankami KP ali med strankami KP in drugimi osebami, o pristojnosti za kolektivno pogajanje, o skladnosti KP z zakonom, medsebojni skladnosti KP in skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in KP, o zakonitosti stavke in drugih industrijskih akcij, o sodelovanju delavcev pri upravljanju, o pristojnosti sindikata v zvezi z delovnimi razmerji, v zvezi z določitvijo reprezentativnosti sindikata in za katere tako določa zakon.« 376 O nedoslednosti, nepopolnosti ter nekaterih pomanjkljivostih zgornjih določb: (več), glej v doktorski disertaciji, KUKEC B.(2004), Ibidem. 377 Glej pogl. II./1.1.

209

mediacija, arbitraža), ali v obliki metod industrijske kolektivne akcije (stavke, picketing,

bojkot), na strani zaposlenih in sindikatov, ali lock-out na strani delodajalcev in njihovih

združenj).378 Takšno načelno koncepcijo bi lahko sprejeli tudi pri nas.

2.2. Trije (3) - rezervni (podelementi) definicije KDS

2.2.1. Število udeležencev v sporu

Obravnavam samo kot rezervni podelement KDS, ki ni odločilen.

Čeprav sem v začetku imel idejo, da bi v definiciji KDS, za katero se zavzemam, opredelil

udeležence tudi po številu, sem kasneje, ob detaljnem premisleku, takšno idejo opustil. Zato

je sedanja definicija zgolj opredeljena z »več fizičnih oseb oz. delavcev.« Argument, češ, da

je tudi v drugi delovnopravni zakonodaji (npr. ZSDU, ZGD, bodoči ZUDD, etc.) kot eno

izmed meril, predvideno število delavcev; ni prepričljiv, kajti zgolj v povezavi z ostalimi

spoznavnimi znaki za KDS lahko učinkuje. V zgodovini so sicer nekatere zakonodaje imele

takšne določbe.379

2.2.2. Posledice spora (npr. stavke)380

Tudi ta element KDS je le t.i. »rezervni«.

Določene posledice KDS, ki jih spor utegne povzročiti so še posebej problematične, oz.

včasih kar dramatične, v življenju človeka.381

378 DE ROO, JAGTENBERG, (1993): Settling labour disputes inEurope, CBCE, Kluwer, Rotterdam 1993, str. 24 in tudi CAP /...., str. 8-9 379 Turški zakonik o delu (1936), je določal, da je kolektivni spor tisti, ki nastane zaradi delovnih pogojev med 1/5 obratne posadke, najmanj pa nad 10 delavci in podjetnikom. Tudi po francoskem Dekretu o posredovanju in arbitraži v Indokini (1932), je šlo za kolektivni spor, če obsega vsaj 1/4 obratne posadke. BAJIČ (1940): Kolektivni spor, Slovenski pravnik, Ljubljana, str. 5. 380 Najnovejša, zelo odmevna je bila stavka 23.12.2005 v ZDA. Stavka, ki je v zanjih dnevih decembra 2005 skorajda popolnoma ohromila New York je bila prekinjena. Voditelji sindikatov, ki združujejo okoli 34.000 delavcev pa bodo znova sedli za pogajalsko mizo z delodajalci. Stavko so povzročila nesoglasja o višini plač, socialnem varstvu in pokojninah, zato je obstal javni promet, predvsem pa avtobusi in podzemeljska železnica, ki jih v New Yorku vsak dan uporablja približno sedem milijonov potnikov.

210

Kot je razvidno iz empiričnih analiz, ki se nanašajo na nezakonitost stavke, in kjer je bilo

zahtevku predlagatelja (delodajalcev) ugodeno in ugotovljeno, da so delavci382 nezakonito

stavkali, je šlo resnično za veliko stisko ljudi. Takšen primer je bila npr. tudi odločitev

Delovnega sodišča (DS) v Postojni, glede stavke v Javor Pivka, kot že omenjeno kjer so

delavci – ker več mesecev stavkali na dveh lokacijah (v Pivki in v Belskem). Sodišče v

Postojni je (vmes) izdalo začasno odredbo, s katero je prepovedalo preprečevanje dovoza

surovin v proizvodni proces, na koncu pa odločilo, da je bila stavka nezakonita. Zadeva je

imela velik odmev v javnosti in je bila za lokalno prebivalstvo pretresljiv dogodek (še

posebej, ker so se med stavko pojavljala težko razumljiva ravnanja delodajalcev (najeli so

varnostnike, ki so fizično obračunavali s stavkajočimi). O stavki je sicer več govora v že

citirani disertaciji,383 za potrebe tega strokovnega prispevka, pa naj zgolj navedem primer,

kako na praktičnem primeru ocenjevati, ali gre za KDS ali ne?384

3.2.3. Krog oseb: posamezniki, ali (formalno organizirana -sindikati - ali, neorganizirana

»skupina delavcev«)

Gre v bistvu za spoznavni znak kroga subjektov KDS (udeležencev) in njihove narave

(sindikat, delodajalci, posamezni podpisnik KP, celo Vlada, itd.). Pri tem elementu je

predvidena izjema, od načela, da posameznik ne more samostojno uveljavljati (kolektivnih)

pravic in interesov.385

381 V zadevi Opr. št. Pd 12/2001. zunanjega oddelka v Postojni, DSS v Ljubljani, v sporu zaradi nezakonitosti stavke in izdaje začasnih odredb, ko je šlo za stavko v Javor Pivka na dveh lokacijah (Belsko, Pivka), kjer so se npr,. Delavci–ke vlegli pod tovornjake, da bi preprečili oskrbo s surovinami firme oz. odpravo gotovih izdelkov. 382 Tudi del obratov, kot v primeru stavke v KOTO - 81 delavcev šoferjev v obratu Zalog- zadeva I Kd 669/95, DSS v Ljubljani 383 KUKEC B. (2004): Ibidem 384 Francosko “Cour Superieure dÁrbitrage “- CSA (francosko višje arbitražno sodišče/B.K./) je odklanjalo stavko ali nevarnost stavke kot znak, da gre za kolektivni spor (odločba iz leta 1938). Enako je odločilo, da nevarnost stavke ali izprtja, sama po sebi, ne more dati sporu kolektivnega značaja (odločba iz leta 1937) ali, da nezakonita stavka (pred iztekom ADR /B.K./) ne more spremeniti individualni spor v kolektivnega. 385 Kadar zakon izrecno daje aktivno legitimacijo posamezniku- npr. čl. 6/5 v zvezi z bivšim čl. 59. ZDSS/94 - spori iz participativnih razmerij, n. pr. volitve v Svet delavcev (SD) ipd.

211

Kadar zakon izrecno daje aktivno legitimacijo posamezniku, kar pa v novi zakonodaji ni več

slučaj, razen, če gre za (še vedno veljavni ) lex specialis, kot že prej navedeni386 zakon. O

tem so seveda tudi nasprotna stališča v slovenski pravni teoriji.387

Kot že omenjeno, so trije rezervni (podelementi oz spoznavni znaki na strani subjektov –

udeležencev) ter možnost, da KDS sproži ter in v njem sodeluje posameznik, kot fizična

oseba, strogo izjemna.

Predvidena je (bila ) izjema v treh primerih. In sicer, če delavcu - udeležencu takšno pravico

izrecno daje zakon (smiselno že sedanja 8. točka 6.čl. ZDSS), če gre za interesni spor

(smiselno povzeta ideja po predlogu ZKP) in, ko mora posameznik še nujno izpolniti dodatni

pogoj, kolektivnega interesa, ki ga sodišče (še vedno) mora preverjati (kot v dosedanjem

46. čl. ZDSS). In tretjič:

Izrecna določba zakona je obstajala tudi do sedaj (npr. po točki 6/5 ZDSS), v zvezi z

volitvami ali po 40. čl. ZDSS (glede imenovanja arbitra oz. predsednika arbitraže), da je bil

posameznik aktivno legitimiran za KDS.

II. POJEM IN VRSTE KDS

1. POJEM

Splošni pojem KDS lahko opredelim, s pomočjo materialnopravnih (kolektivni interes,

udeleženci- stranke, predmet spora) ter formalnopravnih elementov (načini in metode za

reševanje sporov, in postopek).

Osnovna delitev delovnih sporov na IDS ter KDS je pomembna zaradi večih razlogov.

Posebno še zato, ker obstoje bistvene razlike v metodah ter institucijah za razreševanje (tudi

predsodno preprečevanje) teh sporov.

386 Doslej v Sloveniji edini, ko je šlo za certifikate javnih uslužbencev.

212

Za reševanje pravnih KDS sporov je najpogosteje v svetu predvidena sodna pristojnost,

medtem ko je za reševanje interesnih KDS predvidena alternativna metoda - ADR (v

primerjavi s sodnim reševanjem), ki je zopet lahko v obliki mirnih metod (konciliacija,

mediacija, arbitraža) ali v obliki metod industrijske kolektivne akcije (stavke, picketing,

bojkot), na strani zaposlenih in sindikatov, ali lock-out na strani delodajalcev in njihovih

združenj).388

Natančnejše strokovno proučevanje (predvsem materialnega) pojma KDS zahteva posebno

proučitev vseh 6. elementov - spoznavnih znakov KDS.

Pojem kolektivnih pravic delavcev (ki so določene z zakonom ali podzakonskimi splošnimi

akti, s kolektivno pogodbo ali z drugimi avtonomnimi splošnimi akti), se določa glede na dva

osnovna kriterija:

• uresničevanje pravice in

• interes (kolektivni), ki se ščiti.

Kolektivne delavske pravice se lahko uresničujejo samo kolektivno, to je z aktivnostjo več

zaposlenih neposredno (kadar delavci organizirajo sindikat, ali kadar skupine (večina)

delavcev organizira in začne stavko) ali s posredovanjem sindikata in sveta delavcev.

Teoretično je najpravilneje te (kolektivne) pravice poimenovati: »individualne pravice, ki

se uresničujejo kolektivno«.

Takšno opredelitev pojma kolektivnih pravic delavcev je moč zaslediti predvsem v

francoski delovnopravni teoriji,389 ker pripadajo vsakomur od zaposlenih delavcev. Vendar je

treba upoštevati, da je nujno kolektivno delovanje več delavcev, da bi se te kolektivne pravice

uresničile, kajti posameznik ne more ustanoviti sindikata, se kolektivno pogajati,

387 kot že navedeno VODOVNIK, Ibidem. 388 DE ROO, JAGTENBERG, str. 24 in tudi CAP /...., str. 8-9 389 CAMERLYNC, LYON - CAEN, PELISSIER, str. 381 in naslednje RIVERO, SAVATIER, str. 305 in naslednje CAP, str. 3

213

stavkati (razen izjemoma)390 ali sodelovati v upravljanju. S kolektivnimi pravicami se

torej ščitijo kolektivni interesi zaposlenih.391

V slovenski pravni teoriji pa je moč zaslediti tudi nasprotno stališče, ki ga zagovarja npr.

prof. dr. Vodovnik.392

Prav zaradi normativnega dela kolektivnih pogodb, se KDS ne more pojaviti v zvezi z

urejanjem individualnih pravic delavcev (npr. samo zaradi plač, kajti pogosto so takšni spori

zgolj seštevek večih individualnih zahtevkov, pa najsi gre tudi za več tisoč delavcev in

ker jim manjka kolektivni interes, gre za množični (MS) - spor (IDS), ne pa za KDS). Če

delodajalec ne spoštuje in ne izvrši kolektivne pogodbe glede prikrajšanja na plačah npr.,

takšnemu sporu manjka poglavitni spoznavni znak za KDS, to je kolektivni interes, saj

seštevek mnogih individualnih interesov še ne predstavlja KDS, temveč le množični

(individualni) spor.

Mogoče pa si je predstavljati (in v praksi se je to tudi že zgodilo),393 da IDS »preraste« v

KDS in obratno (vsaj teoretično).

390 O tem obširneje v pogl. B. , I. tč. 3. 391 V francoskem pravu je lahko skupina delavcev brez lastnosti pravne osebe udeleženec (stranka) KDS, pod pogojem, da gre za najmanj 1/4 zaposlenih.Ta kolektivnost delavcev je lahko sindikalno organizirana ali neorganizirana, lahko pa gre za pripadnike iste branže (panoge) oz. kategorije delavcev (piloti, strojevodje metrojev, vlakov, itd..) ali delavce celotnega podjetja, panoge ali več dejavnosti. TARAKCIOGLU, str. 16 – 17. CAMERLYNCK, LYON - CAEN, PELLISSIER, str. 988. 392 VODOVNIK, (2001), str. 12, pravi: »Delavec lahko tudi sam napove stavko (zakonsko pravilo o večinski odločitvi o tem ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije 1991 ter Konvencijo MOD št. 89). Delavec kot edini zaposleni je lahko upravičenec do kolektivnega sporazumevanja ter je zato tudi legitimiran za uvedbo in vodenje kolektivnih delovnih sporov. Nosilcem kolektivne pravice ni mogoče odrekati položaja stranke v postopku reševanja kolektivnih delovnih sporov, če zakon celo dopušča, da ima položaj stranke tudi tisti, ki uveljavlja zgolj »skupinski interes«, ne, da bi sploh bil nosilec kolektivne pravice (vsebinsko nejasna opredelitev II. odst. 46. čl. ZDSS)«. 393 KDS na DSS v Ljubljani, predlagateljev Sindikat KNSS ca. Zavod za gozdove Slovenije, kjer je 260 revirnih gozdarjev in lovcev najprej v predlogu za sodno varstvo uveljavljalo nezakonitost akta o sistemizaciji, izobraževanju in plačah (imeli so določbo, da se za določen procent plače znižajo tistim, ki v petih letih ne dokončajo visokošolske izobrazbe), nato pa so v tožbenem zahtevku, uveljavljalo tudi povračilo prikrajšanja na plačah za obdobje nekaj let (v poravnavi smo nato opozorili, da je zastaralni rok 5 let ter smo se v mediaciji pogajali zgolj o nezastaranem znesku, nato pa so dosegli nekako 60 % izplačilo plače v sodni poravnavi, glede na to, da je Državni pravobranilec, kot predstavnik Vlade, ki je bila tudi podpisnica izpodbijane kolektivne pogodbe, zagotovil lahko le tolikšno vsoto denarja (šlo je za nekaj 100 milijonov SIT). Ker so torej predlagatelji organizirani v sindikat, v tem primeru najprej tožbeni zahtevek uperili na ugotovitev nezakonitosti avtonomnega pravnega vira (kolektivne pogodbe oz. pravilnika), je tudi zahtevek za plače v smislu III. odst. 57. čl. ZDSS, bil kot kondemnatorni dovoljen in dopuščen, in zato je sodišče pravilno odločilo, da gre za KDS. Če pa bi šlo zgolj za zahtevke vseh 260 delavcev za izplačilo prikrajšanja na plačah, pa bi bil to množični (IDS) in ne KDS!

214

Pri tem je treba opozoriti, da je lahko delovni spor po svojem izvoru individualni, pa

naknadno postane kolektivni, če gre za kršitev tako važne pravice, da se IDS pojavi kot

direktni povod za KDS. (npr. odpuščanje delavcev zaradi sindikalnih aktivnosti).394 V

primerjalnem pravu (Francija) se je ta pojav preraščanje IDS v KDS ščasoma pokazal tako,

da se je pristojnost »sveta modrecev« (Conseil de prud´hommes) širil iz ravni IDS na raven

(pravnih) KDS.395

1.1. Kolektivni interes

1.1.1. Primerjalnopravno

Opredelitev kolektivnih interesov, kot pojma, je v pravni teoriji primerjalnega prava

skoraj toliko, kot je avtorjev. Tako npr. Lubarda396 opredeljuje (definicija): »Kolektivni

interesi zaposlenih delavcev so skupni, profesionalni, ekonomsko-socialni in kulturni interesi,

ki so lahko predmet kolektivnih pogajanj ali drugih posebnih oblik, v katerih se izražajo

industrijski (medsebojna kolektivna) razmerja«.

- Kolektivni interesi delavcev se lahko pojavijo kot predmet KDS v ožjem ali v širšem

smislu.

- Kolektivni interesi v ožjem smislu:

394 Tudi sam sem imel v odvetniški praksi takšen slučaj na Delovnem sodišču v Kopru. Gre za KDS predlagatelja LAMA d.d. Dekani, proti KNSS - sindikat Neodvisnosti tega podjetja. Po vsebini je šlo spor zaradi ugotovitve nezakonitosti stavke. Delodajalci pa imajo v ozadju širše interese po discipliniranju organizatorjev in vodij stavke (4 delavci). Vsi člani - (sicer 10-članskega Izvršilnega odbora sindikata,- so se (po Statutu sindikalne organizacije) v primeru stavke avtomatično preoblikovali v stavkovni odbor, kar je originalna rešitev, vprašanje pa je, če se bi izkazala za zakonito, predvsem zato, ker kvorum (zgolj 4 od 10) članov IO, ob sklepu o napovedi stavke ni bil dosežen. Ker se v tem podjetju sindikat periodično poslužuje pravice do organiziranja stavke (predvsem v zvezi s plačami) imajo delodajalci namero, da bi zoper njih (potem, ko bi na sodišču bila izdana pravnomočna odločba o ugotovitvi nezakonitosti stavke), izpeljali ustrezne disciplinske postopke (kar sem jim sam odsvetoval, glede na kratke zastaralne roke; pa tudi iz »moralnih« razlogov). Najmanj kar želijo doseči pa je, da bi glede na novelo ZGD takšnim delavcem, ki so bili organizatorji (nezakonite) stavke, kasneje (po uveljavitvi odškodninskega zahtevka zaradi izpadle proizvodnje in razčlenitvi odgovornosti posameznika za nastale posledice), dosegli prenehanje mandata delavskim predstavnikom v upravi družbe. 395 CAMERLYNCK, LYON - CAEN, PELISSIER, str. 989 396 LUBARDA str. 39

215

a.) Takšni so samo tisti interesi, ki se pojavijo med pogajanji glede sklenitve kolektivne

pogodbe, oziroma njenih sprememb in dopolnitev, v zvezi z možnimi vprašanji kolektivnega

pogajanja.

Delimo jih lahko na kolektivne interese v zvezi s sklenitvijo klavzule v obligacijskem delu

kolektivnih pogodb (medsebojna razmerja pogodbenih strank), kot v zvezi z določanjem

pogojev dela v normativnem delu kolektivnih pogodb. Statistični podatki jasno kažejo, da je

v primerjalnopravnih kolektivnih delovnih razmerjih največje število interesnih KDS v

zvezi z vprašanji plač in drugih prejemkov delavcev, medtem, ko se interesni spori glede

vprašanj delovnega časa, letnih dopustov, informiranja, zapiranja dela podjetja, ipd, pojavljajo

v znatno manjšem deležu.397

V Nemčiji, je bilo vprašanje plač najpogostejši predmet interesnih KDS v 50.- ih in 60.-ih

letih, medtem ko se je v 70.-ih letih najpogosteje postavilo vprašanje delovnih pogojev,

skrajševanja delovnega časa, zaščite starejših delavcev in odpustov ter uvajanja minimalnega

delovnega odmora delavcem, ki delajo na težjih delih, ipd.398

V ZDA, se je razen vprašanja plač (wage rates) ter drugih prejemkov (fringe benefits),

pojavljalo kot predmet KDS vprašanje vrednotenja delovnih mest (klasifikacije), razporeditve

izmenskega dela, odmorov, senioritete, napredovanj, kolektivnih odpustov, pokojninskega

zavarovanja in dr.399

Čeprav so sindikati v ZDA, koncem 90.- ih let včlanjevali zgolj 15% (civilne) delovne

sile, je vpliv sindikatov na oblikovanje sistema plač še v naprej pomemben. Sindikalno

organizirani delavci imajo po pravilu ugodnejše plače po pogodbah in druge prejemke

(fringe benefits), kot sindikalno neorganizirani delavci.400

397 HANAMI, (1984), str. 202 - 203 Tako je, upoštevajoč letni pregled delovnih sporov Ministrstva za delo na Japonskem , 1980. leta bilo kar 60% KDS v zvezi s plačami in drugimi prejemki, pri čemer se je vprašanje zvišanja plač pojavilo v skoraj 50 % primerov. Spori za vprašanja odpuščanja, zapiranja ali odpiranja novih podjetij, obratov in tovarn, je bilo okoli 5%, glede klavzule o sindikalni imuniteti pa vsega 2,7 %. 398 WEISS, SIMITIS, RYZDY, str. 98 - 99 399 Več St. ANTOINE, str. 261 Obstaja posebnost glede KDS v ZDA, kjer se vprašanje plač, ki je urejeno z zakonskimi akti in uredbami vlade, ne more urejati s kolektivnim pogajanjem glede javnih uslužbencev. 400 MIRKOVICH, NEWMANN. (1993), str. 20 - 21

216

- Kolektivni interesi v širšem smislu:

Delavcev so lahko predmet KDS, če gre za zaščito širšega poklicnega (profesionalnega) ter

ekonomsko-socialnega interesa od tistega, ki je predmet kolektivnega pogajanja. Tako so

kolektivni interesi glede participacije (to je svet delavcev in delodajalcev -sui generis KDS),

kot glede (makro)ekonomskih in socialnih interesov delavcev, glede vladne politike,

zakonodajne politike, ipd. Za usklajevanje teh makroekonomskih interesov se oblikujejo

tripartitna telesa na makro nivoju, najpogosteje pod nazivom ekonomsko-socialni svet.401

Kadar gre za omenjeni sui generis KDS med svetom delavcev in delodajalci (točneje:

managementom) je v Nemčiji mišljen spor glede sklepanja in uporabe avtonomnega akta, ki

ga imenujejo delovni sporazum (Betriebvereinbarung). Če se takšen sporazum (za

katerega je predpisana pismena oblika) ne sklene, je predviden posebni postopek reševanja s

pomočjo Komiteja za pomirjanje (Einigungstelle), ki ga sestavljajo v enakem številu člani

delodajalcev in sveta podjetja, ter še en član, ki je predsedavajoči takšnega komiteja in ga

imenujeta obe strani sporazumno (najpogosteje je to sodnik delovnega sodišča).402

- Kolektivni interesi delodajalcev

- V ožjem smislu so njihovi kolektivni interesi, ki se lahko pojavijo kot vprašanje predmeta

kolektivnih pogajanj; od podjetniškega nivoja, preko panoge, do nacionalnega (v obliki

SKP) kolektivnega pogajanja.

- V širšem smislu pa so kolektivni interesi delodajalcev glede vprašanj, ki ne spadajo v

kolektivno pogajanje, temveč se nanašajo na makroekonomske in socialne politike vlade, ki

ima vpliv na poslovanje in odnose do delavcev.

401 podobno kot tudi v Sloveniji. 402 BERGHAHN, KARSTEN, str. 114 - 116 WEISS, str. 161

217

1.1.2. V Sloveniji

O kolektivnem interesu kot ključnem momentu za opredelitev in spoznavo KDS, bo

podrobneje govora v tem poglavju (teorija interesov), kjer je podan tudi poizkus definicije

(kolektivnega) skupinskega interesa po 46. členu ZDSS. Ker ni moč podati opredelitve KDS

de lege ferenda, brez analize sedanje ureditve, zato že na tem mestu poudarjam dolžnost

sodišča (II. odst. 46.čl. ZDSS/94, zdaj tudi III. odst. 47. čl. ZDSS/04) v zvezi z

ugotavljanjem skupinskega (po dikciji ZDSS, pravilneje: kolektivnega /B.K./) interesa.

Postavi se teoretično vprašanje, ali ima tudi posameznik lahko kolektivni interes?

Odgovor na to dilemo je takšen, da ga fizična oseba, kot posameznik, lahko uveljavlja (le

izjemoma) kot je bilo opisano zgoraj (v primeru volitev403 oz., če mu posebni zakon (po čl.

6/VIII ZDSS/04 to dopušča), vendar le takrat, kadar gre za interesni spor.

Ta izrecna določba ZDSS se mi zdi sporna, kajti menim, da bi za spore (četudi jih označimo

kot KDS), glede volitev bila ustrezneje določena pristojnost upravnega sodišča (glede

njegovih štirih pristojnosti po določbah ZUS, kjer je ena izmed teh tudi presojanje zakonitosti

volitev).

Sicer pa nimam samo jaz takšnih pomislekov o veljavni ureditvi, saj je denimo že pok. dr.

Žužek v komentarju ZSDU, avgusta 1994404 ugotovil, da so v 5. točki 6. čl. ZDSS navedeni

možni spori, vendar je besedilo dvoumno, saj se iz gramatikalne razlage povzema, da naj bi

šlo za tiste vrste KDS, v katerih se zagotavlja varstvo delodajalcem pred nezakonitimi sklepi

SD. Tudi ZSDU/93 predvideva sodno intervencijo delovnega sodišča v določbah 33., 44.,

53., 83., 102. in 106. člena, vendar se ta intervencija nanaša na sodno varstvo sodelovanja

delavcev pri upravljanju. Z intervencijo sodišča se tako zagotavlja varstvo zakonitosti pri

oblikovanju in delovanju SD. Zato je po mojem mnenju vsaj dvomljivo, ali gre v tovrstnih

sporih glede (vseh vrst) volitev v participativnih razmerjih res za KDS? Zato ni nobene škode

da je v novem ZDSS/04 ta določba opuščena in očitno (vsaj glede volitev) sodno varstvo

določeno v okviru upravnega sodstva.

403 5. točka 6. čl. ZDSS (ki je v veljavi) je določala (izrecno), da gre za KDS tudi v delovnih sporih, ki izvirajo iz ZSDU in se nanašajo na kršitev zakona s strani SD, na spore med vodstvom in SD, na izvolitve delavskih zaupnikov, članov SD in nadzornega sveta, če ni z zakonom drugače določeno. Po novem ZDSS/04 te pristojnosti ni več. 404 ŽUŽEK (1994), str. 23 in 24

218

1.1.3. Kolektivne pravice

Z uveljavitvijo Ustave RS 1991 je prišlo do ureditve temeljev kolektivnih delovnih razmerij,

ki obsegajo tudi nekatere kolektivne pravice: npr. delavske participacije, sindikalne

svobode (76. čl. Ustave) sindikalnega organiziranja in delovanja (Konvencija MOD št.

98) ter stavke (77. čl. Ustave). Formalni temelji za razreševanje sporov iz teh razmerij so

nastali šele leta 1994 s sprejetjem ZDSS (Uradni list RS, št. 19/94), ki določa pristojnost

delovnih sodišč za odločanje o sporih na tem področju ter tudi nekatera posebna pravila tega

postopka.

Na 4., pravzaprav že tradicionalnih dnevih delovnega prava in socialne varnosti, ki so bili 2.

in 3. junija 2005 v Portorožu, so obravnavali aktualno tematiko kolektivnih delovnih

razmerij, spremembe delodajalca, uslužbeniških delovnih razmerij, sodne prakse in ZDR, pa

področju socialne varnosti pa široko temo socialne varnosti v času globalizacije in aktualno

tematiko stroškov zdravstvenega varstva.

Da smo v Sloveniji letos v prav posebnem obdobju glede urejanja pravic iz dela in urejanja

socialne varnosti, je pravnim teoretikom in prektikom znano. Gre za čas, ko želijo delodajalci

(tudi z zmanjševanjem delovnopravnih pravic delavcev) znižati stroške proizvodnje, enako pa

na strani izdatkov socialne varnosti čim več zadev prevaliti na državo oziroma tudi na

zaposlene.

Težnja po prožnejšem urejanju delovnih razmerij je v zadnjem času znana iz primerjalnega

prava, saj bi radi tudi v drugih državah (zlasti v starih članicah EU) z možnostjo lažjega

odpuščanja zaposlenih in zmanjševanjem ugodnosti za zaposlene v času trajanja delovnega

razmerja vzpostavili večjo konkurenčnost nacionalnih gospodarstev na svetovnem trgu. Tega

se dobro zavedajo tudi strokovnjaki MOD, ki skušajo pri svojem delu uravnoteženo

obravnavati zaščito zaposlenih na eni strani in obveznosti delodajalcev na drugi strani.

Tudi v Slovenijise v prihodnje ne bomo mogli v celoti izogniti raznim oblikam fleksibilnega

urejanja delovnih razmerij, vendar bo pri tem treba vedno upoštevati pravo mero med preveč

ugodnim urejanjem na eni strani in premajhno zaščito zaposlenih na drugi strani. Pomembno

vlogo pri tem morajo seveda odigrati tudi socialni partnerji, saj je od njih odvisno urejanje

219

razmerij med delavci in delodajalci v kolektivnih pogodbah. Ob tem ni nepomembno

vprašanje, kdo sploh so lahko socialni partnerji, in sicer tako glede ureditev v Konvencijah št.

87 in št. 98 MOD, kot glede na dosedanjo specifično situacijo v Sloveniji, zlasti glede

predstavništva GZS na strani delodajalcev – seveda v povezavi s prostovoljnostjo, ki je ena

temeljnih zahtev konvencij MOD.405

1.1.4. Definicija kolektivnega interesa - teorija interesov in skupine delavcev - (problem 46.

čl. ZDSS/94 oz. 47. čl. ZDSS/2004)

Poudarjam dolžnost sodišča v zvezi z ugotavljanjem skupinskega (po dikciji ZDSS;

pravilneje: kolektivnega /B.K./ interesa). Postavi se teoretično vprašanje, ali ima tudi

posameznik lahko kolektivni interes? Po moje je odgovor na to dilemo takšen, da ga fizična

oseba, kot posameznik lahko uveljavlja le izjemoma, kot je bilo opisano zgoraj (v primeru če

mu posebni zakon po čl. 6/9 ZDSS/04 to dopušča), vendar takrat, kadar gre za interesni

spor. Ker predlog novega ZKP tudi že zakonsko loči spore na pravne in interesne (18. čl.),

bo verjetno v bodoče takšno stališče sprejemljivo.

Udeleženci delovno pravne sekcije, Dneva slovenskih pravnikov v Portorožu od 17. do 19.

oktobra 1996, so na moj predlog, oblikovali (med osmimi) tudi peti sklep, stališče oziroma

smernico, ki se v prvem delu glasi:

»Za poenotenje sodne prakse, naj se sprejme načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča

Republike Slovenije v zvezi z vprašanjem: Kdaj gre za skupino delavcev pri KDS?«

To stališče (ni bilo realizirano op. [B.K.], ki gotovo predstavlja odziv strokovne pravne

javnosti na probleme, ki jih pri svojem delu zaznavajo DSS v praksi zadnjih letih , pa ni bilo

predstavljeno prvič. Že na strokovnem posvetu, spomladi 1992, je bilo izrecno opozorjeno, s

strani vseh slovenskih sodnikov DSS (takratnih SZD), ob navzočnosti državne podsekretarke

v Ministrstvu za pravosodje (odgovorne sestavljalke delovnega osnutka ZDSS), kot gostje.

Vendar - kot se je v preteklosti že mnogokrat dogajalo - pripombe praktikov (pa tudi

nekateri sodniki, ki se ukvarjajo s pravno teorijo so bili med nami) na gradivo za posvet o

405 NOVAK M. (2005) Med solidarnostjo in konkurenčnostjo, Pravna praksa, z dne 26.5.2005, str. 3.

220

osnutku delovnega besedila ZDSS, z dne 24.4.1992, niso doživele ustreznega odziva, ne pri

sestavljalcih zakona, ne pri zakonodajalcu.406

Če na zgoraj nakazani problem poizkušam odgovoriti, je ena izmed možnih opredelitev

(definicija), za katero se zavzemam, naslednja:

»Skupina delavcev, v smislu ZDSS je podana tudi v primeru, kadar gre za sicer

formalno neorganizirano skupino zaposlenih, v kateri je udeleženih več fizičnih oseb, ki

so med seboj tako tesno interesno povezane, da njihovi zahtevki temelje na enakovrstni

dejanski in pravni podlagi.«

Ena izmed ugotovitev, ki so jo ponudile opravljene empirične analize zadev v KDS407 je, da

po obstoječi zakonodaji (ZDSS) in sodni praksi še vedno ni jasno, kdaj gre za »skupino

delavcev«, ki izkažejo »skupinski interes«, v smislu ZDSS. V zvezi s tem je tudi še vedno

nejasno, kaj sploh je (po definiciji) KDS, saj 6. člen ZDSS opredeljuje KDS zgolj

primeroma in ne taksativno, še manj pa ta določba pomeni definicijo, ki bi bila nujna, saj

bi z njo lahko dosegli poenotenje sodne prakse; podobno, kot je to vprašanje ustrezno

rešeno408 z uvedbo mešanega koncepta gospodarskega spora.

Za razrešitev opredeljenega problema je zato nujno doseči teoretično opredelitev, ki se bo

(lahko) kasneje uveljavila tudi v novi zakonodaji in praksi, ter odgovoriti na vprašanji:

- Kdaj se šteje, da je skupina delavcev izkazala, da upravičeno uveljavlja »skupinski

interes«?409

406 V zapisniku strokovnega posveta sodnikov SZD Slovenije na Otočcu o osnutku ZDSS, z dne 11. in 12.5.1992 - stran 4 se navaja: »V II. odstavku 46. člena je potrebno definirati skupino delavcev.« 407 O številnih zadregah, ki jih je bilo opaziti pri slovenskih sodiščih, od uveljavitve ZDSS maja 1994 dalje, zaradi različnega opredeljevanja zadev, kot IDS in KDS, gl. podrobneje analizo v: KUKEC B. (1996) » Kolektivni delovni spori«, referat na Dnevu slovenskih pravnikov v Portorožu , Podjetje in delo št. 5-6/1996 408 V ZPP/99, je podana nova - drugačna definicija gospodarskega spora, kot je veljala doslej in sicer subjektivno - objektivna. 409 Ustreznejša bi bila zakonska dikcija, da gre za »utemeljeno« /B.K./ uveljavljanje "kolektivnega delovnega interesa", saj je temeljni namen KDS spora sodno varstvo kolektivnih delovnih interesov. Dikcija ZDSS »upravičeno« kaže na procesni značaj, ki pa je preozek. Ustreznejši je »utemeljeno«, saj gre za udeležence v materialnopravnem pomenu.

221

Treba je postaviti jasno razlikovanje med skupinskim in kolektivnim (pravnim)

interesom. V sociološko - pravnem smislu je skupina manj kohezivna in medsebojno

povezana navznoter, v smislu medsebojne sociološke mreže interesov.410

Zato je »skupinski interes« rahlejši kot »kolektivni interes«. Treba je tudi razlikovati med

kolektivnim interesom organizacij delavcev in delodajalcev, pa tudi delodajalcev, kot

posameznikov ter skupin delavcev, katerih interes je neposredno prizadet, zaradi

neizvrševanja kolektivne pogodbe oz. njene neskladnosti z drugo kolektivno pogodbo, ali

zaradi nezakonitosti posameznih njenih določb. Ko gre za ugotavljanje obstoja kolektivnega

interesa je potrebno razčistiti pravna in dejanska vprašanja, na kar utemeljeno opozarja

ZDSS, ki nalaga sodišču, da mora pretehtati vse okoliščine primera in ugotoviti, ali je

asociacija oz. skupina upravičena uveljavljati tak interes v KDS? Če so kolektivne pogodbe

sklenjene na različnih ravneh (splošna, dejavnosti, podjetniška), mora sodišče natančno

presoditi, ali gre za kolektivno pogodbo na taki ravni, da se lahko uveljavlja neposredno in ali

bodo lahko udeleženci uveljavljali varstvo kolektivnega interesa v KDS. Nekateri avtorji411 so

zato utemeljeno opozarjali, da bo sodiše lahko s tako (negativno) odločitvijo (po čl. 46/1.

ZDSS/04) omejevalo pojav prevelikega števila IDS, v katerih delavci uveljavljajo

individualne pravice neposredno na podlagi kolektivne pogodbe. To je posebej pomembno

zaradi izvršitve sodne odločbe v KDS, kot je to predvideval II. odstavek 57. člena

ZDSS/94 in sedanji III. odstavek 53. člena ZDSS/04.

Ustava v 23. členu zagotavlja odločanje o pravicah (in obveznostih). Že iz bistva sodne

funkcije izhaja, da mora biti to odločanje potrebno - to pa je v primeru spora, ko so pravice

strank (po njihovem mnenju) prekršene ali ogrožene. Le v teh primerih je namreč mogoče

govoriti o sodnem odločanju kot zagotavljanju pravnega varstva pravic.

Podobno kot ugotavlja teorija glede 24. člena italijanske ustave, je tudi v slovenskem pravu

mogoče ugotoviti, da je v 23. členu ustave (pa tudi v varstvu pravic drugih ljudi; čl. 15.

Ustave) temelj za določitev procesne predpostavke pravnega interesa. Pravico do sodnega

410 O teoriji pravnega interesa gl. npr.: - BUGARIČ B.: Ustavno sodstvo in (ali) parlamentarna demokracija: o doktrinah pravnega interesa in političnih vprašanj, Zbornik znanstvenih razprav PF Univerze v Ljubljani, LV letnik, (1995), stran 43-67; GALIČ A.: Pravni interes pri ugotovitveni tožbi, ibidem, stran 67-89. BAJIČ J. (1940), Ibidem s. 15 BIBIČ A. (1972), s. 1620 -1635 MAVČIČ A. (2000), S. 259.273

222

varstva kot pravico do meritorne odločitve ima le tisti,412 ki izkaže pravni interes za

zagotovitev željenega pravnega varstva, to je tisti, ki izkaže, da je intervencija sodišča za

varstvo njegovih pravic (katerih obstoj zatrjuje) nujna.413 Vsaj v nemški in slovenski

civilnoprocesni teoriji in sodni praksi je pravni interes priznan kot splošna procesna

predpostavka (čeprav je po čl. 256. nemškega ZPO in čl. 187. ZPP izrecno določen le pri

ugotovitveni tožbi). Smisel te predpostavke je v tem, da prepreči pravde, s katerimi se

nepotrebno in nesmiselno obremenjuje sodišče in nasprotno stranko. Nobenega smisla ne bi

imelo priznati (celo ustavno) pravico do sodbe tistemu, ki sodbe za varstvo svojih pravic ne

potrebuje (pa čeprav je njegov zahtevek po materialnem pravu morda utemeljen). Pravni

interes je podan (in s tem tožba - predlog v KDS - dopustna) le, če tožnik zatrjuje, da je

njegova pravica kršena ali ogrožena in, če izkaže za verjetno, da mu bo v primeru, če bo

tožbenemu zahtevku ugodeno, zagotovljena pravna korist, ki je brez sodbe sodišča ne bi

mogel ustvariti.

Pri dajatveni in oblikovalni tožbi se obstoj pravnega interesa sicer predpostavlja, saj je

že iz vsebine tožbenega zahtevka jasno, da so zgoraj navedeni pogoji izpolnjeni.414 Pač pa pri

tretji obliki tožb v pravdnem postopku, ugotovitveni tožbi - takšen sklep ni mogoč. Zgolj

dejstvo, da obstoji določeno pravno razmerje samo po sebi še ne more utemeljevati

intervencije sodišča, saj ne izkazuje, da so tožnikove pravice ogrožene ali celo kršene.

Teorija procesne predpostavke, kar velja »mutatis mutandis« tudi za KDS, praviloma

deli v tri temeljne skupine.415 Tiste, ki se nanašajo na stranke (sposobnost biti stranka,

procesna sposobnost, postulacijska sposobnost, procesna legitimacija), tiste, ki se nanašajo na

sodišče (mednarodna, sodna, krajevna, stvarna pristojnost) in tiste, ki se nanašajo na sporni

411 ŽUŽEK I.: (1994), s. 78 412 Pravni interes združenja za vložitev pobude ni podan, če pobudo vlaga zaradi varstva interesov svojih članov. Sklep US RS, št. U-I-198/00, z dne 19.10.2000 413 Pravnega interesa za vložitev tožbe seveda ne gre mešati z utemeljenostjo tožbenega zahtevka in ga priznati le tistemu, ki je pravni nosilec pravice materialnega prava - slednje je namreč povezano z vsebino meritorne odločitve, ne pa z njeno dopustnostjo. Gl. npr. TRIVA, BELAJAC, DIKA, s. 111 414 Najbolj je to očitno pri oblikovalni tožbi.Ta namreč predstavlja način izvrševanja tistih oblikovalnih upravičenj, ki jih stranka ne more uveljaviti z enostransko izjavo volje, pač pa le prek sodišča (npr. pravica do prenehanja pogodbe - tudi n.pr. KP - zaradi zmote, pravica do prenehanja zakonske zveze z razvezo ipd). Pravni interes za vložitev tožbe izhaja že iz dejstva, da stranka tovrstnega oblikovalnega upravičenja ne more uveljaviti drugače kot z oblikovalno sodbo, s katero sodišče preoblikuje določeno pravno razmerje. Prav tako je že iz vsebine tožbenega zahtevka mogoče domnevati obstoj pravnega interesa za vložitev dajatvene tožbe. S to tožbo tožnik uveljavlja določen materialnopravni zahtevek, ki ga ima zaradi prekršene pravice proti tožencu in ker je samopomoč načeloma prepovedana, je dajatvena sodba edini način, da tožnik doseže ravnanje, kakršnega ima od toženca pravico zahtevati po materialnem pravu, tako GALIČ A. (1998)- dok. disertacija, s. 116

223

predmet (litispendenca, pravnomočnost, res transacta, pravni interes,416 formalna popolnost

tožbe).

Ni namen doktorske naloge na tem mestu širše obravnavati procesne predpostavke. Ker pa

se z njimi omejuje pravica do sodnega varstva tudi v KDS, kot pravica do meritorne

odločitve, bo obravnavana v zadnjem - procesnem delu.

Utemeljeno uveljavljanje kolektivnega interesa,417 je ena izmed varovalk za

preprečevanje KDS, pri čemer ne gre za »za sojenje pred sojenjem«, temveč za oceno

»prima facie«, da sprožen KDS ne pomeni zgolj »šikaniranja, nagajanja« ali drugačne

»očitno neutemeljenega zahtevka v predlogu«, ali pa, da gre celo za objestno pravdanje

(kveluranstvo), čeprav skupine prizadetih.418

415 Nekateri avtorji pravni interes štejejo med procesne predpostavke glede strank, npr. TRIVA, BELAJEC, DIKA, s. 25 416 GALIČ , Ibidem, s. 112 417 Kolektiv - skupina - množica - grupa : Terminološko Glede vsakega izmed teh pravnih institutov, ki se predvsem v zvezi s KDS pojavljajo tako v praksi, še posebej pa v primerjalni teoriji, bom v disertaciji jasno opredelil, kaj pod njim razumem? Gre za to, da se pojmi med seboj tako v primerjalnem, kot domačem pravu precej mešajo. Zavzemam se, da se glede sporov, kjer prevladuje kolektivni interes, za to uporablja tudi ustrezen termin, to je »KDS«. Takšno poimenovanje je najširše in stališče argumentiram s semantiko, pa tudi razvojno - zgodovinsko (Bajič je že pred II. svetovno vojno uporabljal ta termin) in predvsem v sociološko pravnem smislu. Razlikovanje med vsemi štirimi izrazi je nujno zaradi jasnosti, še posebej glede distinkcij v zvezi s sosporništvom, množičnimi (ponekod tudi grupnimi, kar pa je po moje posledica nepreciznega prevoda) ter skupinskimi spori, kot se ponekje v praksi KDS tudi poimenujejo. ZDSS pozna izraz »skupina delavcev« (46.člen), izraz »množični spori«, se uporabljajo predvsem v praksi delovnih sodišč (DSS v Ljubljani je sprejelo interno navodilo o reševanju prednostnih zadev, kjer opredeljujejo kot »množične spore« tiste, kjer je udeleženih več kot 20 strank, (iz analize sodnih odločb in sodnih spisov je razvidno, da gre večinoma za denarne - dajatvene zahtevke v zvezi s plačami in odpravninami). Množični spori se pojavljajo tudi v upravnem postopku in jih rešujejo »vzorčno« (42. člen ZUS). Skupina je po moje v mreži medsebojnih interesov sociološko manj trdno povezana kot kolektiv, zato je distinkcija med obema izrazoma: tako v vsebinskem (kvalitativnem) smislu, glede trdnosti medsebojnih (kolektivnih) interesov, (v kazensko pravnem smislu je skupina lahko celo naključna, brez globjih povezav), kot v formalnem (kvantitativnem) smislu (saj običajno šteje manj ljudi - udeležencev; npr. po čl. 213. v KZ RS zadostujeta že dva udeleženca za kvalificirano obliko ropa). 418 Čeprav IDS niso predmet disertacije, naj vseeno opozorim na pojav, ki bi lahko nastal tudi v zvezi s KDS. V praksi se namreč že pojavljajo primeri, ko je II. odst. 22. čl. ZDSS/94 (glede prenehanja delovnega razmerja) »izrabljen« v škodo delodajalcem, vsaj v zvezi s tem: kdo trpi stroške v tovrstnih sporih?. Prihajalo je do izigravanja s strani delavcev, ki se na ta način »maščujejo« delodajalcem, predvsem pa njihovim direktorjem, s tem, da predlagajo večje število izvedencev (medicinske ali drugih strok), super izvedenstvo, itd., pri čemer naša DSS, točneje: le nekateri sodniki, slabo obvladajo materialno procesno vodstvo in običajno takšnim predlogom ugodijo (zaradi ljubega miru, in da se na inštanci zadeva ne bo vrnila z mislijo - »pa naj še enkrat odločajo, če se še kaj pokaže«). Ta člen je v novem ZDSS/04 sicer spremenjen – omiljen (čl. 38), pa vendar še vedno nezadostno. Gre za smiselno enako idejo, kot je sedaj vgrajena v novem ZBPP/2001, za omejevanje pripada sodnih zadev. To se je tudi že dejansko zgodilo. Posebnih določb o stroških v KDS ZDSS/04) ne vsebuje. Sicer pa podrobneje o tem več v zadnjem delu disertacije.

224

1.2. Subjekti - udeleženci


Kolektivnost glede subjektov KDS se kaže v tem, da so (kolektivni) interesi in pravice več

zaposlenih delavcev, oziroma njihovih sindikatov kršene z posameznimi dejanji ali ravnanji

(odločitvami) delodajalcev oz. njihovih združenj in nasprotno, mutatis mutandis.419

Zato se lahko kot specifična vrsta KDS pojavi tudi medsindikalni spor med dvema ali več

sindikati, bodisi zaradi priznanja lastnosti reprezentativnosti420 (francoski model) ali zaradi

tega, ker sindikati želijo biti izključni predstavniki delavcev v KDS (ameriški model).421

1.2.1.1. Subjekti KDS na strani zaposlenih

Subjekt KDS na strani zaposlenih je najpogosteje sindikalna organizacija, redkeje skupina

zaposlenih,422 ki niso sindikalno organizirani in (včasih) tudi svet delavcev.

Sindikat zaposlenih lahko nastopa kot subjekt KDS bodisi, da gre za interesni ali pravni

KDS. Lahko je to sindikat, ki je pooblaščen za sklepanje kolektivnih pogodb, odvisno od

modela,ki je v posamezni državi sprejet. Lahko je to reprezentativni ali večinski sindikat.

V Veliki Britaniji npr. pa se ne postavljajo posebni pogoji sindikatu za pridobitev

pogajalskih upravičenj.423

419 RIVERO, SAVATIER, str. 412 420 Tudi po obstoječi slovenski sodni praksi npr. sodba v zadevi KDS opr. št. VIII Ips 23/2001, VS RS zaradi priznanja reprezentativnosti sindikata, kjer revizija ni bila uspešna, šlo pa je za spor med udeleženci Sindikat voznikov JP LPP Ljubljana, ca. Javno podjetje LPP d.o.o., Ljubljana, zaradi priznanja reprezentativnosti sindikatov. 421 V primerjalnem pravu se ponekod takšni KDS ne more smatrati kot KDS, ker se za takšno opredelitev nujno zahteva konflikt med socialnimi partnerji (naj bo na strani zaposlenih ali na strani delodajalcev). Tako tudi CAMERLYNCK, LYON - CEAN, PELISSIER, (1986) str. 988 tudi CAP, str. 3 422 (Smiselno čl. 46. slovenskega ZDSS/94 oz. 47. čl. ZDSS/04) 423 MOREGENSTERN (1994), str. 16, vsi avtorji od op. 297 - 301, povzeti po LUBARDA (1002) - Ibidem

225

Model reprezentativnosti sindikatov je uporabljen v celem nizu držav razvite pluralistične

industrijske demokracije: tako npr. v Franciji,424 Belgiji, Španiji in Italiji425 po izrecni

odredbi zakona, v Nemčiji426 (po zakonskih določbah), kakor tudi v nizu držav v tranziciji

(Madžarska,427 in Hrvaška).428

Ne glede na razlike, ki se pojavljajo glede na kriterij reprezentativnosti med pravnimi

sistemi posameznih držav, pri čemer je najpogosteje kot skupni kriterij število članstva in

avtonomija glede na delodajalce, je takšnemu modelu skupno to, da je dosega lastnosti

reprezentativnosti pogoj za pravico do kolektivnega pogajanja (ali za pravico do

predstavljanja zaposlenih v tripartitnih telesih,429 ter v organih in fondih socialnega

zavarovanja ipd.). Ob proučitvi primerjalnopravnih ureditev se pokaže, da je model

reprezentativnosti sindikatov bolj uveljavljen v državah, za katere je značilni sindikalni

pluralizem z več nacionalnih sindikalnih konfederacij,430 tako v razvitih državah tržnega

gospodarstva, kakor tudi v državah tranzicije. Takšen model blaži ostre medsindikalne

konflikte, ki se pojavljajo v pogojih (izrazito) sindikalnega pluralizma. Problematično pa je,

da se pojavljajo medsindikalne tenzije in vzajemno nasprotovanje legitimnosti, če

zakonodajalec uporabi takšen model večinskega sindikata, kajti manjšinski sindikat nima v

tem slučaju pravice sklepanja kolektivnih pogodb.431

Današnja kriza sindikalnega gibanja v posameznih državah EU, ki so sprejele model

reprezentativnosti sindikatov, posebno v Franciji432 navaja posamezne avtorje433 na

razmišljanje o eventualni opustitvi modela reprezentativnosti (podobno ameriškemu

modelu).

Model večinskega sindikata je sprejet v več državah pluralističnih industrijskih razmerij

(ZDA,434 Kanada435), medtem, ko se v tranzicijskih državah ta model436 redko uporablja.437

424 RIVERO, SAVATIER, str 148 - 151 425 TREU str. 164 in naslednje 426 WEISS (1987) str. 184 427 ACT XXII of 1992 on the Labor Code (čl. 29.). 428 Zakon o radu, Narodne novine št. 39/1995 čl. 186. 429 Kot npr. v slovenskem Ekonomsko-socialnem svetu 430 Kot v Sloveniji 431 Kar je tudi očitno problem slovenske ureditve. 432 Kjer se zaradi padca stopnje sindikalizacije pod 10% zaposlenih, govori celo o »sindikatih brez članstva« 433 Več o tem BLANC JOUVAN, (1997), str. 159 - 171, vsi avtorji od op. 307 - 309, povzeti po LUBARDA (1992) - Ibidem 434 GODMAN (1992), str. 374 - 398

226

Ameriški in Kanadski model, ki ju označuje natančno zakonsko reguliranje postopkov

pridobivanja lastnosti izključnega predstavljanja zaposlenih v pogajanjih (certification),

kažeta na to, da ima pri teh pogajanjih odločilno vlogo Nacionalni odbor za delovna

razmerja, v čigar pristojnost spada odločanje o zahtevah za volitve glede priznavanja

sindikalnih pravic ter glede sklepanja kolektivnih pogodb.438

1.2.1.2. Skupina delavcev

Temeljno vprašanje je v kakšni meri je treba, glede na število zaposlenih, priznati skupini

delavcev (neorganiziranih), ki nimajo lastnosti pravne osebe, subjektiviteto v KDS? S tem v

zvezi se postavi tudi vprašanje, kako lahko takšna skupina delavcev išče pomoč v mirnem

reševanju KDS, kakor tudi pravica do industrijskih akcij?439 Odgovor na ta vprašanja v

primerjalnem pravu ni enoznačen.

Skupina delavcev se lahko zgolj izjemno pojavi kot subjekt KDS v posameznih

delovnopravnih sistemih. Za razliko npr. od nemškega in japonskega prava, kjer se skupina

delavcev ne more pojaviti (kot neorganizirana) skupina zaposlenih, temveč zgolj sindikat,440

se v francoskem,441 britanskem442 ter celo v jugoslovanskem443 predvideva, da odločitev o

začetku stavke lahko sprejme (tudi in zgolj) večina (vseh) zaposlenih.444

435 OPIE, BATES (1996), str. 539 - 547 436 Kot recimo je že nekaj časa uveljavljen v Sloveniji, vendar zgolj na strani zaposlenih, še vedno pa ne na strani delodajalcev, kar naj bi popravil novi ZKP 437 Npr. v pozitivnem delovnem pravu SR Jugoslavije, kjer je še vedno tudi v Srbiji in Črni Gori z zveznim Zakonom o temeljnih delovnih razmerjih (Službeni list SRJ št. 29/1996) to prepuščeno republiškim zakonom o delovnih razmerjih (Službeni glasnik RS št. 55/96, čl. 123. in 124). 438 Nacionalni odbor za delovna razmerja (National Labor Relations Bord) je avtonomna federalna agencija, ki je bila ustanovljena z Nacionalnim zakonom o delovnih razmerjih (National Labor Relations Act - Wagner Act). Ta odbor ima pet članov, ki jih imenuje predsednik ZDA, s soglasjem Senata. Mandat članov odbora je 5 let. V njegovo pristojnost spada tudi raziskovanje primerov nepoštene delovne prakse (unfair labor practices). 439 CAP., str 10 440 HANAMI (1985) str. 131 441 TARACKIOGLU, str. 16, vsi avtorju v op. 315 - 316 povzeti po LUBARDA 442 BETTEN, (1985) STR. 167 443 Zakon o štrajku (Službeni list SRJ, št. 29/96), čl. 3/1 444 Podobno določbo ima tudi III. odst. 2. čl. Zakona o stavki (Ur. l. SFRJ št. 23/1991), ki določa: »sklep o začetku stavke lahko sprejme tudi večina delavcev v organizaciji, delu organizacije ali pri delodajalcu », ki se na podlagi odločbe o soglasju k zakonu o stavki v tem času (do sprejetja novega ZS) še vedno uporablja kot pozitivnopravni predpis tudi v Sloveniji.

227

V jugoslovanskem delovnem pravu je (bila) torej skupina delavcev (brez lastnosti pravne

osebe) lahko subjekt KDS.

Zanimivo je, da v bivšem jugoslovanskem pozitivnem pravu (zdaj države Srbije in Črne

Gore) skupina delavcev ne more biti subjekt kolektivnih pogajanj (celo, če ni formiran

sindikat pri delodajalcu), lahko pa se pojavi kot subjekt KDS zgolj v enem - specifičnem

primeru, skladno z Zakonom o štrajku.445 Gre za primer organizacije stavke s strani večine

zaposlenih v podjetju (ali njegovem delu), oziroma pri drugem delodajalcu (pravni ali fizični

osebi) kot tudi pri organizaciji opozorilne stavke pri delodajalcu, ki lahko traja najdlje eno

uro (čl. 2/III ZOŠ). Na tak način je zakonodajalec omogočil, da tudi večina delavcev, čeprav

nimajo lastnosti pravne osebe, lahko postane subjekt KDS.446

V Veliki Britaniji, ki jo označuje sui generis koncepcija stavke, lahko na podlagi zakona o

sindikatih in delovnih razmerjih iz leta 1994, obstaja celo možnost, da se v sporih, kjer so

stranke sindikati in združenja delodajalcev, ti spori smatrajo tudi kot spori, v katerih so

stranke neposredno delavci in delodajalci.

1.2.1.3. Svet delavcev

Včasih se lahko pojavi svet delavcev kot subjekt (sui generis) KDS, kadar gre za vprašanja,

ki spadajo na področje soupravljanja in pooblastil sveta delavcev in delodajalca (direktorja).

Takšen sui generis KDS poznajo v primerjalnem pravu npr. v Nemčiji (Betriebrat), v

Franciji (Commité déntreprise) .

V modelu francoskega in nemškega sveta delavcev, posebej glede vprašanja, ki spadajo v

področje soodločanja in soupravljanja, se lahko pojavi KDS.447

445 Službeni list SFRJ, št. 29/96, čl. 3/I 446 Več o tem LUBARDA, (1992) – Ibidem , str. 29 447 Podobno kot v slovenski ureditvi (tč. 5., 6. čl. ZDSS/94 je izrecno določala kot zgoraj čl. 6/d ZDSS/04): »delovna sodišča so pristojna odločati v naslednjih KDS: ....ki izvirajo iz Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU) in se nanašajo na kršitev zakona s strani sveta delavcev, na spore med vodstvom in svetom delavcev na izvolitev delavskih zaupnikov, članov sveta delavcev in nadzornega sveta, če ni z zakonom drugače določeno«.

228

V francoskem in nemškem pravu se pojavijo KDS, kot tudi v švedskem,448 in v

jugoslovanskem,449 delovnem pravu, glede »udeležbe pri odločanju o uporabi posebnih

fondov in sredstev podjetja«.450

1.2.1.4. Subjekti KDS na strani delodajalca

Na strani delodajalca je lahko subjekt KDS delodajalec sam, več delodajalcev ali celo

združenje delodajalcev.451

- Delodajalcu se v primerjalnem pravu ne prizna vedno (kot fizični osebi) pravico do

sklepanja kolektivnih pogodb.452 Čeprav individualni delodajalec npr. v Avstriji nima

pravice do sklenitve kolektivne pogodbe, skladno z Zakonom o kolektivnih delovnih

razmerjih iz 1974 leta, pa je le moč izjemno dopustiti, da se posamezne določbe uporabijo

samo v določenih podjetjih na podlagi kolektivne pogodbe višjega nivoja, ki jih sklenejo

organizacije delavcev in delodajalcev.

Če se ozremo za definicijo delodajalca, lahko v primerjalnem pravu ugotovimo, da se pod

delodajalcem razume: »fizična ali pravna oseba, ki zaposluje enega ali več delavcev in, ki za

izpolnitev svojih obvez do zaposlenih delavcev odgovarja s (svojim lastnim) premoženjem.453

»Za t.i. male delodajalce (za razliko od srednjih in velikih podjetij kot delodajalcev) so v

delovnem pravu predvidene številne specifičnosti v zvezi z pravicami, obveznostmi in

odgovornostmi.454

Kot subjekt KDS v javnem sektorju se lahko pojavi tudi država oziroma vlada. Gre

predvsem za javna podjetja in zavode, kjer je ustanovitelj in delodajalec država.

448 SCHMIDT (1977) str. 79-80....zaradi tega ker so sindikati na Švedskem številčni, in je vanje včlanjeno veliko število zaposlenih, je vloga sindikata pomembnejša od vloge sveta delavcev, ki igra večjo vlogo v državah z nižjo stopnjo sindikalizacije (npr. v Nemčiji). 449 LUBARDA (1992), Ibidem , str. 529 - 535 450 Zakon o poduzečima ( Službeni list SRJ št. 29/96), čl. 95 /I 451 CAMERLYNCK, LYON - CAEN, PELISSEIR, str. 988, vsi avtorji v op. od 325 - 327 povzeti po LUBARDA RIVERO, SAVATIER, str. 525 452 MORGENSTERN, str. 99 in 114 453 OPIE, BATES, str. 568 - 569 454 Tako tudi v našem ZGD/93 in spor oz. ZSDU/93 (tudi tu naletimo na merila, ki so številčno opredeljena kot npr., da je delavski direktor v podjetju z več kot 500-imi delavci obvezen).

229

Vlada lahko predvidi mehanizme razreševanja KDS (npr. z ustanovitvijo javnih služb za

pomirjanje in posredovanje, v obliki upravnih agencij s posebnima avtonomnim

statusom). Če se vlada pojavlja v dvojni vlogi (kot delodajalec in kot (izvršilni organ državne

oblasti), lahko v praksi privede do vprašljivosti enega od temeljnih principov pri reševanju

KDS, to je principa nevtralnosti države pri rešitvi konkretnega KDS.455

- Združenje delodajalcev lahko sestavljajo privatni delodajalci ali delodajalci v javnem

sektorju. V teoriji456 se kot pojem združenje delodajalcev razume (definicija): »kot

združenje (privatnih) delodajalcev razumemo združenje, ki je ustanovljeno s ciljem, da se

urejajo odnosi med delodajalci in sindikati zaposlenih, da se rešujejo pogoji dela (posebej

plače in drugi prejemki delavcev) s pomočjo sklepanja kolektivnih pogodb, in da se

institucionalizira reševanje KDS in vzpostavijo določni (prostovoljni ter avtonomni) okviri za

konkurenco na tržišču«.

Združenje delodajalcev se po pravilu razlikuje od gospodarskih zbornic, posebej še z

gledišča osnovnih ciljev organizacije in funkcij. Gospodarske zbornice so asociacije na

področju gospodarskega prava, med tem ko so združenja delodajalcev asociacije s

pristojnostmi na področju delovnega prava. Gospodarske zbornice so lahko osebe javnega

prava, in z zakonom obvezna oblika združevanja gospodarskih subjektov ali pa fakultativne

oblike (prostovoljna oblika združevanja gospodarskih subjektov kot npr. v anglosaksonskem

pravu), kar je bolj v duhu demokratičnih načel svobode združevanja. Zbornice se organizirajo

glede na panožni, strokovni ali teritorialni princip.457

Konfederacija združenj delodajalcev, se pojavi kot subjekt kolektivnega delovnega

razmerja pri sklepanju splošnih (nacionalnih, interpanožnih, regijskih ali dejavnosti)

kolektivnih pogodb.

455 DE ROO, JAGTENBERG, str 23 - 24 456 LUBARDA (1992), Ibidem str. 98 - 103) 457 Tudi glede statusa slovenske GZS, je bilo v preteklosti kar nekaj nesoglasij. Predvsem so nekateri ugovarjali obvezno članstvo. Z predlogom novega ZKP, se bo reprezentativnost delodajalcev uredila v celoti (čl. 98.), kar pa po najnovejših podatkih (januar 2006) ni več tako gotovo.

230

1.2.2. V Sloveniji

ZDSS poimenuje udeležence v postopku tako, da se kot udeleženci štejejo predlagatelji - to

je oseba, organ ali organizacija, ki je predlog vložila - ter nasprotni udeleženec - to je tista

oseba, organ ali organizacija proti kateri je bil predlog vložen. Nasprotnega udeleženca označi

predlagatelj v predlogu, zato sta predlagatelj in tisti udeleženec, ki je naveden v predlogu,

udeleženca v formalno pravnem pomenu.

Kot udeleženci kolektivnega spora se štejejo tudi osebe, organi in organizacije, za katere tako

določa zakon, kar pomeni, da imajo lahko udeleženci legitimacijo že na podlagi samega

zakona: Udeleženci, ki jim daje legitimacijo zakon, se udeležijo postopka, ne glede na

stališče predlagatelja oziroma nasprotnega udeleženca. Udeleženci v KDS pa so tudi tiste

osebe, organi ali organizacije, ki so nosilci pravic in obveznosti v razmerju, o katerem teče

postopek - torej gre za materialnopravne udeležence (45. in 52. čl. ZDSS/04).

Vsi podpisniki KP se lahko udeležijo postopka v zvezi s sporom o veljavnosti, skladnosti,

zakonitosti ali izvrševanju KP. Udeležbo predvideva 47. člen ZDSS, ne glede na to, kako je

predlagatelj udeležence označil v predlogu. To pomeni, da gre za udeležence v

materialnopravnem pomenu, saj so nosilci pravic in obveznosti iz KP.

Ker se KP nanašajo tudi na delavce in delodajalce, ki niso sodelovali kot podpisniki pogodbe

(SKP in kolektivne pogodbe dejavnosti), jim zakon daje možnost udeležbe v postopku, če so

izpolnjeni po zakonu predvideni pogoji:

a. kolektivna pogodba se mora nanaša na skupino delavcev oziroma delodajalcev,

b. izkazati morajo upravičen skupinski (kolektivni) interes;

c. postopek lahko sprožijo samostojno, lahko pa se pridružijo postopku v KDS, v katerem

nastopajo kot udeleženci sami podpisniki kolektivne pogodbe.

Ko gre za vlogo sindikata pri varstvu pravic delavcev iz delovnega razmerja, ima aktivno

legitimacijo za začetek KDS samo sindikat. Gre za spore, ki se nanašajo na vlogo sindikata

pri varstvu pravic delavcev v zvezi z zagotavljanjem pravic trajnim presežkom delavcev, za

udeležbo v disciplinskem postopku in v postopku za varstvo pravic znotraj organizacije ali

družbe. Delodajalec je dolžan spoštovati pravice, ki jih ima sindikat oziroma njegov

231

sindikalni zaupnik pri varstvu individualnih pravic delavcev, pa tudi pri varstvu kolektivnih

delovnih interesov. Omeniti moram tudi zakonsko zagotovljeno imuniteto sindikalnih

zaupnikov (v smislu ZDR, 33. čl. SKPG).

KDS lahko sproži tudi tisti sindikat, ki mu pristojno ministrstvo oziroma delodajalec nista

priznala reprezentativnosti po zakonu (ZRS).

Sindikatu, ki uveljavlja status reprezentativnosti, daje zakon pravico do sodnega varstva

tudi v primeru, če minister oziroma delodajalec v roku dveh mesecev po vloženi zahtevi ne

odločita o reprezentativnosti. Zakonska presumpcija negativne odločitve, daje sindikatu

aktivno legitimacijo za začetek sodnega postopka. Sindikat bo v tem primeru kot predlagatelj

uveljavljal odločitev sodišča, da nadomesti izostalo odločbo in prizna reprezentativnost.

Formalno - materialni značaj udeležbe v postopku KDS nalaga sodišču dolžnost, da mora po

uradni dolžnosti ugotoviti, kdo so nosilci pravic in obveznosti v razmerju o katerem teče

postopek ter jih o uvedbi postopka obvestiti. Prav zaradi tega mora tudi preveriti navedbe

predlagatelja o nasprotnem udeležencu ali udeležencih, saj od predlagateljeve navedbe

sodišča ni odvisno, koga bo obvestilo o uvedbi postopka .

Udeleženci KDS niso sami fizične in pravne osebe, pač pa tudi organi oziroma organizacije,

ki takega svojstva nimajo. Udeleženci lahko sami prijavijo svojo udeležbo v postopku bodisi

pisno, bodisi na naroku za glavno obravnavo. Če o uvedbi postopka niso bili obveščeni

oziroma se sami niso odločili za prijavo udeležbe, potem lahko podajo izjavo o nameravani

udeležbi po obvestilu sodišča, vendar se morajo o tem izjaviti v roku, ki ga določi sodišče.

Sodišče sámo preverja, ali je udeleženec, ki ga je kot nasprotnega udeleženca označil

predlagatelj, nosilec pravic in obveznosti v razmerju, o katerem teče postopek oziroma o

katerem bo sodišče odločalo. Prav tako samo preverja utemeljenost prijav oseb, organov in

organizacij, ki so se same prijavile kot udeleženci v postopku. Če pri tem ugotovi, da tisti, ki

se je prijavil kot udeleženec, nima pravnega interesa v razmerju o katerem teče postopek,

izda sklep, s katerim ugotovi, da se udeležba ne dopusti. Tako odločitev sodišča lahko

predlaga vsak udeleženec v postopku. Zoper sklep ima oseba, organ ali organizacija pravico

do pritožbe.

232

Ker ima predlagatelj, pa tudi drugi udeleženci možnost predlagati sodišču, da zavrne udeležbo

posamezne osebe, organa ali organizacije, mora sodišče v takem primeru sprejeti sklep o

tem, da se udeležba dopusti. Zoper tak sklep udeleženci nimajo posebne pritožbe, lahko pa

uveljavljajo pritožbo skupaj s pritožbo o glavni stvari.

V prekluzivnem 8-dnevnem roku od dneva obvestila o umiku ima vsak udeleženec pravico

sporočiti sodišču, da nadaljuje s postopkom. S tem udeleženec prevzame vlogo

predlagatelja, saj meni, da je potrebno o KDS odločati s sodno odločbo. Seveda sme tudi

novi predlagatelj do konca glavne obravnave umakniti predlog, ki ga je prevzel.

1.2.2.1. Število udeležencev v sporu

Obravnavam ga samo kot rezervni (pod)element KDS, ki ni odločilen.

Čeprav sem v začetku disertacije imel idejo, da bi v definiciji KDS, za katero se zavzemam,

opredelil udeležence tudi po številu, sem kasneje, ob detaljnem premisleku, takšno idejo

opustil. Zato je sedanja definicija zgolj opredeljena z »več fizičnih oseb oz. delavcev«.

Argument, češ, da je tudi v drugi delovnopravni zakonodaji (npr. ZSDU, ZGD, bodoči

ZUDD, etc.) kot eden izmed meril predvideno število delavcev, ni prepričljiv, kajti zgolj v

povezavi z ostalimi spoznavnimi znaki za KDS lahko učinkuje. V zgodovini so sicer nekatere

zakonodaje imele takšne določbe.458

458 Turški zakonik o delu (1936), je določal, da je kolektivni spor tisti, ki nastane zaradi delovnih pogojev med 1/5 obratne posadke, najmanj pa 10 delavci in podjetnikom. Tudi po francoskem dekretu o posredovanju in arbitraži v Indokini (1932) je šlo za kolektivni spor, če obsega vsaj 1/4 obratne posadke. BAJIČ (1940), s. 5

233

1.2.2.2. Posledice spora (npr. stavke)

Tudi ta element KDS je t.i. »rezervni« (podelement).

Določene posledice KDS, ki jih spor utegne povzročiti so še posebej problematične, oz.

včasih kar dramatične, v življenju človeka.459

Takšne so npr. vse odločbe, kot so razvidne iz empiričnih analiz,ki se nanašajo na

nezakonitost stavke, in kjer je bilo zahtevku predlagatelja (delodajalcev) ugodeno in

ugotovljeno, da so delavci460 nezakonito stavkali. Takšen primer je tudi odločitev DS v

Postojni glede stavke v Javor Pivka, kjer so delavci več mesecev stavkali na dveh lokacijah

(v Pivki in v Belskem), sodišče v Postojni je vmes izdalo začasno odredbo, s katero je

prepovedalo preprečevanje dovoza surovin v proizvodni proces, na koncu pa odločilo, da je

bila stavka nezakonita. Zadeva še ni pravnomočna, imela pa je velik odmev v javnosti in je

bila za lokalno prebivalstvo pretresljiv dogodek (še posebej, ker so se med stavko pojavljala

težko razumljiva ravnanja delodajalcev (najeli so varnostnike, ki so fizično obračunavali s

stavkajočimi, ki so le stali pred tovornjaki, itd. ). O stavki bo sicer več govora v naslednjem

poglavju (KDS po vsebini - stavke), za potrebe tega poglavja pa naj zgolj navedem primer,

kako na praktičnem primeru ocenjevati, ali gre za KDS ali ne?461

1.2.2.3. Krog oseb (formalno organizirana -sindikati - ali neorganizirana »skupina delavcev«)

Gre v bistvu za spoznavni znak kroga subjektov KDS udeležencev in njihove narave

(sindikat, delodajalci, posamezni podpisnik KP, celo vlada, itd.). Pri tem elementu je

predvidena izjema, od načela, da posameznik ne more samostojno uveljavljati (kolektivnih)

pravic in interesov (kadar zakon izrecno daje aktivno legitimacijo posamezniku).

459 Opr. št. Pd 12/2001. zunanjega oddelka v Postojni, DSS v Ljubljani, v sporu zaradi nezakonitosti stavke in izdaje začasnih odredb, ko je šlo za stavko v Javor Pivka na dveh lokacijah (Belsko, Pivka). 460 Tudi del obratov, kot v primeru stavke v KOTO - 81 delavcev šoferjev v Zalogu (kafilerija) - zadeva I Kd 669/95, DSS v Ljubljani. 461 Francosko Cour superieure dárbitrage - CSA (francosko višje arbitražno sodišče) je odklanjalo stavko ali nevarnost stavke kot znak, da gre za kolektivni spor (odločba iz leta 1938), enako je odločilo da nevarnost stavke ali izprtja sama po sebi ne more dati sporu kolektivnega značaja (odločba iz leta 1937) ali, da nezakonita stavka (pred iztekom ADR /B.K./) ne more spremeniti individualni spor v kolektivnega, tako tudi BAJIČ, Ibidem

234

Kot že omenjeno, sta dva rezervna elementa oz. spoznavna znaka na strani subjektov –

udeležencev, število udeležencev ter možnost, da KDS sproži in v njem sodeluje posameznik,

vendar strogo izjemoma!

Predvidena je izjema v dveh primerih. In sicer, če mu takšno pravico izrecno daje zakon

(smiselno že sedanja 9. točka 6.čl. ZDSS/04), če gre za interesni spor (smiselno povzeta

ideja po predlogu ZKP) in, ko mora posameznik še nujno izpolniti dodatni pogoj,

kolektivnega interesa, ki ga sodišče (še vedno) mora! preverjati ( kot v dosedanjem 46. čl.

ZDSS/94).

In tretjič: Ko gre za spoznavni znak številčnosti, kot rezervni element KDS je treba

poudariti, da je ta znak je (lahko) zgolj eden izmed naveznih, ne more pa biti edini in

odločujoč. Od prvotne ideje, da bi število določil v absolutnem znesku sem odstopil iz

razlogov, ki jih že še pojasnil v tej nalogi. Zato se mi zdi primerno (za splošno sprejemljivo

definicijo) opredeliti število z »več delavcev«.

1.3. Predmet spora


Predmet KDS so lahko kolektivne pravice ali kolektivni interesi subjektov KDS.462 Z

drugimi besedami, za svoj predmet ima lahko KDS kolektivne pravice in interese delavcev

(zaposlenih, ko gre za njihove pogoje dela), oziroma sindikatov (sindikalne pravice in

svoboščine), kot tudi kolektivne pravice in interese delodajalcev oziroma njihovih združenj.463

462 Ureditev ZDSS/94 v zvezi s strankami je bila v teoriji grajana (tako navaja npr. NOVAK J. (2004), Ibidem, str. 30,- op.št. 15), ker je priznaval položaj stranke preveč široko. Če upoštevamo primerjalno pravo, so stranke (bolje: udelženci) KDS v načelu najvišje predstavniške organizacije delavcev in delodajalcev in posamezni delodajalci. Osnovni razlog za takšno ureditev je v plačilni sposobnosti (solventnosti zaradi morebitnih odškodninskih sporov) ali naložitev globe (predvsem pri nezakonitih industrijskih akcijah, na primer pri stavkah). Podobno se je zahtevalo v lanski stavki v Unior Zreče /op.B.K./) 463 PIRON, str. 118

235

Predmet spora v primerjalnem procesnem pravu izvira iz pravne narave interesnih

(ekonomskih), pravnih (legalnih sporov, sporov o pravici) KDS. Ureditev v posameznih

državah je dokaj pestra, vendar delitev na navedeni skupini KDS večinoma velja.

Predmet spora v interesnem (ekonomskem) sporu je lahko določen interes, ki je povezan z

vsebino bodoče kolektivne pogodbe (oziroma tarifne pogodbe v nemškem pravu). Interes se

lahko nanaša na spremembo ali dopolnitev kolektivne (tarifne) pogodbe ali pa na sklenitev

nove kolektivne (tarifne) pogodbe. Predmet spora je torej že po njegovi naravi tak, da je

najustreznejši način za reševanje spora pogajanje med strankama kolektivne pogodbe.

Predmet spora v sporih o pravici je v glavnem:

- kršitev določb kolektivne pogodbe,

- zakonitost stavke in drugih industrijskih akcij,

- odškodninski zahtevki, ki izvirajo predvsem iz nezakonitih industrijskih akcij.

V prvi skupini sporov je predmet spora: kršitev, razlaga in/ali veljavnost kolektivne pogodbe

(npr. Finska, Island, Izrael, Norveška, Španija, Švedska, ZR Nemčija).

Ugotavljanje, ali je bila stavka zakonita, in odločanje o drugih (večinoma odškodninskih)

zahtevkih, ki so s tem povezani, je najbolj pogosti predmet spora v zvezi z industrijskimi

akcijami.

Nekateri drugi predmeti spora - npr. sodelovanje delavcev pri upravljanju - se pojavljajo

le v nekaterih zakonodajah (npr. v Nemčiji).

Izjemne so tudi ureditve, v katerih delovna sodišča, ki v načelu odločajo le o KDS lahko

odločajo tudi v IDS. Tako je npr. na Norveškem določeno, da je dana pristojnost delovnega

sodišča za ugotavljanje odškodninske odgovornosti zaradi kršitve kolektivne pogodbe.

Zanimiva je pravna ureditev v Belgiji, kjer stavke ne sodijo v pristojnost delovnih sodišč in

zanje tudi niso pristojna redna sodišča. Zato nekateri Belgijo imenujejo tudi kot »raj za

stavke«.464

464 Obširneje o tem: NOVAK J., (1999), str. 16.

236

Bistvene mednarodne norme, iz katerih je treba sklepati tudi o predmetu KDS, so: ESL,

Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodni pakt o ekonomskih,

socialnih in kulturnih pravicah, Konvencija MOD št. 87 o sindikalni svobodi in varstvu

sindikalnih pravic in Konvencija MOD št. 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in

kolektivnega dogovarjanja.

Značilnost teh pravnih virov je, da urejajo temeljna načela o kolektivnem dogovarjanju,

mirnem oz. nadomestnem reševanju sporov (ADR), pa tudi o industrijskih akcijah. Izredno

ali posredno torej urejajo tudi stavko, ki je najpogostejši predmet spora v KDS (podrobneje o

teh virih, pogl. A. III. in V.).

1.3.2. V Sloveniji

Če primerjamo 6. člen ZDSS/94, ki ureja stvarno pristojnost DS v KDS, ugotovimo, da 6.

člen ZDSS/04 prinaša naslednje novosti:

1. besede v prvi alinei 6. člena ZDSS/94: »obsoju ali neobstoju kolektivne pogodbe«, so

zamenjane z besedami »veljavnost kolektivne pogodbe«.

2. Po toški c) je lahko predmet KDS tudi ugotavljanje skladnosti splošnih aktov delodajalca

s kolektivnimi pogodbami, ker je bila pomanjkljivost 6. člena ZDSS/94.465

3. Poleg zakonitosti stavke je lahko predmet spora tudi ugotavljanje zakonitosti drugih

industrijskih akcij (točka č) čl. 6.)

Sodišče mora v KDS razčistiti pravna in dejanska vprašanja tudi glede predmeta spora na

kar utemeljeno opozarja III. odst. 46. člena ZDSS/94 (oz. 47. čl. ZDSS/04), ki nalaga

sodišču, da mora pretehtati vse okoliščine primera in ugotoviti, ali je asociacija oziroma

skupina upravičena uveljavljati tak interes v KDS. Če so KP sklenjene na različnih ravneh

(splošna KP dejavnosti, podjetniška KP) mora sodišče natančno presoditi, ali gre za KP na

taki ravni, da se lahko uveljavlja neposredno in, ali bodo lahko udeleženci uveljavljali varstvo

kolektivnega interesa v KDS. Sodišče bo namreč lahko s tako odločitvijo omejevalo pojav

465 tako n. pr. NOVAK J (2004): navaja: Ta določba je nastala zaradi potreb v praksi. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v dveh sklepih (U.1378/96 z dne 26.1.1996 in U-I.87/97 z dne 19.11.1998 sprejelo

237

prevelikega števila KDS v katerih delavci uveljavljajo individualne pravice neposredno na

podlagi KP. To je posebej pomembno zaradi izvršitve sodne odločbe KDS, kot to

predvideva II. odst. 57. člena ZDSS.

Seveda je treba pri tem upoštevati, da se samo s tem institutom število KDS466 ne bo omejilo.

Za dosego takšnega cilja so popolnoma druga sredstva (npr. ADR v predsodnem in

izvensodnem postopku) kot pa odločitev sodišča, ko spor že »visi«.

Ko gre za vlogo sindikata pri varstvu pravic delavcev (tudi čl. 6/6) iz delovnega razmerja,

ima aktivno legitimacijo za začetek kolektivnega spora samo sindikat. Gre za spore, ki se

nanašajo na vlogo sindikata pri varstvu pravic delavcev v zvezi z zagotavljanjem pravic

trajnim presežkom delavcev (35. čl. ZDR), za udeležbo v disciplinskem postopku in v

postopku za varstvo pravic znotraj organizacije ali družbe. Delodajalec je dolžan spoštovati

pravice, ki jih ima sindikat oziroma njegov sindikalni zaupnik pri varstvu individualnih

pravic delavcev, pa tudi pri varstvu kolektivnih delovnih interesov. Omeniti moram tudi

zakonsko zagotovljeno imuniteto sindikalnih zaupnikov v smislu ZDR in 33. člena SKPG.

KDS lahko sproži tudi tisti sindikat, ki mu pristojno ministrstvo oziroma delodajalec nista

priznala reprezentativnosti po zakonu o reprezentativnosti sindikata.

K obravnavanju subjektov - udeležencev gotovo najprej spadajo sindikati.

Sindikatu, ki uveljavlja status reprezentativnosti, daje zakon pravico do sodnega varstva

tudi v primeru, če minister oziroma delodajalec v roku dveh mesecev po vloženi zahtevi ne

odločita o reprezentativnosti. Zakonska presumpcija negativne odločitve, daje sindikatu

aktivno legitimacijo za začetek sodnega postopka. Sindikat bo v tem primeru kot predlagatelj

uveljavljal odločitev sodišča, da nadomesti izostalo odločbo in prizna reprezentativnost.467

stališče, da ni pristojno za oceno ustavnosti in zakonitosti pravilnika o sistemizaciji delovnih mest. DS so zato sprejela pristojnost v sporih, v katerih so bili izpodbijani splošni akti delodajalca. 466 razen z uvedbo instituta vzorčnega sojenja, ki se v praksi sicer že pojavlja, npr. na ljubljanskem DSS, kot že omenjeno (40. čl. ZDSS/04) in katerega sem v praksi že tudi (nemudoma) izrabil (npr. 1 + 5 tožnikov – tožbe pred DSS v Ljubljani, vložene dne 17.1.2005 – zaradi plačila razlike odpravnin- problem netto – brutto osnova plače… 467 Poseben značaj udeležencev (strank) določenih organizacijskih oblik (npr. strokovne organizacije) je poznal tudi npr. Zakon zapadne Avstralije (1995) o industrijski arbitraži, po katerem so lahko sprožile KDS samo vpisane strokovne organizacije. Tudi po italijanskem zakonu o ureditvi KDS (1926) so smele postopek o KDS pokreniti samo zakonsko priznane organizacije.

238

V predlogu opredelitve KDS za v bodoče sem se odločil, da v drugem delu definicije

postavim besedilo, da predlog za sodno varstvo v KDS temelji na isti dejanski in pravni

podlagi. Gre namreč za reševanje enega samega predloga, naj se določeno sporno kolektivno

razmerje razreši. Od razrešitve tega razmerja pa je lahko odvisna odločitev o vrsti

»enakovrstnih« zahtevkov, ki pa so lahko predmet IDS (povezava je možnost neposredne

izvršbe po III. odst. 57. čl. ZDSS oz. 53. čl. ZDSS/04). Pri tem je mišljeno, da delavci v

skupini lahko uveljavljajo zgolj skupinski interes.

Pojavi se problem takrat, kadar gre za individualne pravice, ki se lahko uveljavljajo zgolj na

kolektivni način (npr. čl. 75. Ustave RS). V takšnem primeru menim, da, če zakon ne daje

ekstra pooblastilo, recimo 8. točka 6. čl. ZDSS ali 5. točka 6. člena ZDSS, posameznik ne

more uveljavljati posamične pravice. V tem primeru gre pač za IDS oz., če je več

posameznikov gre lahko tudi za MS.

1.4. Načini in metode reševanja sporov

Vsebinsko je bilo to poglavje že obdelano v poglavju B. VI. tč. 2 (modeli reševanja KDS),

predvsem s primerjalnopravnega vidika. KDS se rešujejo s pomočjo tretje strani,

najpogosteje z mirnimi metodami alternativnega reševanja sporov (ADR) kot so:

konciliacija, mediacija, arbitraža ter izvensodna ali predsodna poravnava, takrat kadar

še ne gre za sodni spor.

Druga vrsta načinov reševanja sporov pa je tekom sodnega postopka in sicer s sodno

poravnavo ali sodno odločbo. To je ena vrsta klasifikacije, druga vrsta pa so (kot nasprotje

mirnim oblikam reševanja sporov), borbene metode kolektivne akcije, kot so, stavka na

strani delavcev ter izprtje na strani delodajalcev. Podrobneje so ti načini, tako v slovenski

pravni ureditvi, kot primerjalnopravno, opisani na drugih mestih disertacije, zato naj za

potrebe definicije oz. spoznavnih znakov ter elementov na tem mestu zgolj informativno

povzemam stališča.

239

1.5. Določenost v pravnih virih avtonomnega in heteronomnega prava

V definiciji sem kot enega od elementov navedel tudi, da je pri uveljavljanju pravnega

varstva kolektivnih pravic in interesov (zgolj izjemno individualnih) pomembno, da so le te

vsebovane v splošnih avtonomnih pravnih aktih (KP, pravilniki, ipd.), v splošnih aktih

heteronomnega prava (zakoni, uredbe, ipd.), pogosto pa so določene tudi v normah

mednarodnega prava, v kolikor se le te nanašajo na KDS, in kot je bilo že obdelano v

poglavju A. III.- mednarodna ureditev KDS. Zato imamo tako na področju reševanja KDS,

kot ADR ureditev na univerzalni ravni (konvencije in priporočila MOD), na regionalni ravni

(SE in EU), glede sodne prakse pred ESČP (posebej kadar gre uresničitev po 11. čl. EKČP),

že nekaj direktiv EU, ki se vsaj posredno tičejo tudi KDS in ADR, kot najpriporočljivejše

in pogostejše mirne oblike reševanja KDS. Tu je pomembno poudariti specialno načelo

delovnega prava »in favorem laboratoris«, ki v bistvu pomeni: da kadar gre za določenost

v »predpisih« (sam sem štejem tudi KP, na ravni iznad podjetniških KP), ki določajo

različno kvaliteto in obseg (kolektivnih) pravic; takrat je organ ali sodišče, ki odloča, dolžan

uporabiti tisto določbo, ki je v primeru kolizije določenosti v avtonomnih ali heteronomnih

aktih, ugodnejša za delavca-ce. Seveda gre za načelo materialnega delovnega prava.

1.6. Postopek (predsodni, izvensodni ali sodni)

Že v uvodu te disertacije sem jasno postavil distinkcijo, kaj razumem pod posamezno vrsto

postopka. Za mene pomeni predsodni postopek tisto »najblajžjo« obliko reševanja KDS, ki

povzroča najmanj nadaljnjih konfliktov, ter je najcenejša, najhitrejša in »najprijaznejša » za

udeležence. V takšnem primeru sploh še ne pride do sodnega postopka, zato obe stranki

jemljeta rešitev kot svojo in sta jo tudi prostovoljno pripravljeni izvršiti, kar je še posebna

kvaliteta tovrstnega načina reševanja KDS.

Z razliko od zgornje oblike pa ločim izraz »izvensodno« reševanje KDS, pri čemer sta si

oba termina v razmerju splošni - posebni oz. genus - spieces. Pri tem je genus »izvensodno«

reševanje KDS, species pa »predsodno« reševanje KDS.

Po drugem merilu, če opazujem iz drugega zornega kota oba termina, lahko med njima

opazim tudi razliko, ter jo sam postavljam v obliki, da je izvensodno reševanje KDS tisto

240

reševanje, ki ni v okviru sodnega postopka. To pomeni,da glede na že obstoječo specialno

določbo ZDSS, ki velja zgolj v KDS (53. čl.), lahko med postopkom udeleženci vsak čas do

pravnomočnosti odločbe sklenejo poravnavo. Ob pravilni interpretaciji te zakonske norme, ki

je že veljavna, je jasno, da sodišče ne zapoveduje, da se lahko sklene zgolj «sodna

poravnava«, temveč je mogoča vsakršne vrste »poravnava«, tudi tista v smislu 10. čl. OZ v

zvezi z čl. 1016. OZ s področja civilnega prava. Do izvensodne poravnave lahko pride celo že

po tem, ko se zadeva nahaja v pritožbenem postopku, ali celo v revizijskem postopku. Zato

je seveda izraz »predsodni« postopek preozek, saj se nanaša zgolj na reševanje KDS do

sprožitve sodnega postopka s predlogom. Izraz »izvensodni« postopek reševanja KDS,

pa ima v mislih, ko se, že v teku pritožbenega ali celo revizijskega postopka, stranki-

udeleženci (na podlagi moči argumentov, nove zakonodaje, ali npr. na novo sprejetega

načelnega pravnega mnenja delovno - socialnega oddelka VS RS, novih spoznanj teorije),

skratka, na podlagi prepričljivosti argumentov, sami odločita, da bosta sklenili

poravnavo. To odločitev sodišču tudi sporočita in ga obvestita, nakar sodišče ravna tako, kot

je določeno v II. odst. 53. čl. ZDSS in dosedanje odločbe razveljavi, ter razpiše narok, na

katerem udeleženci potrdijo ta kompromis. Obravnavani ZDSS v 53. čl. ne omenja posebej,

da je možno sodno poravnavo doseči za ves zahtevek, kot tudi del zahtevka, postavljenega v

konkretnem KDS, kar ne pomeni, da ni mogoča sodna poravnava o delu zahtevka na temelju

splošne ureditve sodne poravnave v civilnem ZPP. Vendar me na tem mestu zanima

materialnopravna ureditev, procesne dileme pa bom obravnaval kasneje. V primeru, ko je

sodna poravnava sklenjena tudi v »izvensodnem«, postopku sodišče hkrati (ko razveljavi

(prejšnjo) odločitev, s katero je razsodilo v KDS), sprejme sklep, s katerim ugotovi, da je

med udeleženci sklenjena poravnava, jo potrdi in s katerim ustavi postopek (55. čl. ZDSS).

Tudi de lege ferenda menim, da je takšna ureditev primerna, saj ne vidim razloga, da ne bi

omogočili doseči temeljnega cilja reševanja KDS, to je, da se spor razreši v zadovoljstvo vseh

udeležencev, pri čemer naj sodišče odigra pozitivno vlogo stimuliranja reševanja in končanja

sporov, ne pa, da bi zaradi kakšnih formalnih razlogov zaviralo tovrsten zaključek in

reševanje KDS. Treba je slediti ratio ter kolektivni interes udeležencev, ki je gotovo v

tem, da se sporno razmerja odpravi oz. razreši.

241

2. OPREDELITEV KDS NA PRAKTIČNEM PRIMERU

Treba je upoštevati, da se samo s številčno omejitvijo KDS (razen z uvedbo inštituta

vzorčnega sojenja, ki se je v praksi sicer že pojavljalo468 (že pred uvedbo ZDSS/04, 40. čl.,

npr. na ljubljanskem DSS)469 število sporov ne bo omejilo. Za dosego takšnega cilja so

popolnoma druga sredstva (npr. ADR v predsodnem in izvensodnem postopku) kot pa

odločitev sodišča, ko spor že » visi« (litispendenca), čeprav bo manj časa in poti le

prihranjeno. (PZDSG ga že tudi formalno predvideva v 34. členu - »vzorčni postopek«).

KDS opredeljuje le skupaj vseh 6 elementov iz definicije - spoznavnih znakov: Seveda

so možne tudi kombinacije naštetih spoznavnih znakov.470 Če kateri od njih manjka, ne gre za

KDS (razen že in še opisanih izjem).

Naj na tem mestu zgolj opozorim na dilemo:

2.1. Ali KDS lahko sproži tudi fizična oseba kot posameznik?

Po mojem mnenju je načelni odgovor: ne!, vendar z dvema omejitvama, upoštevajoč mogoče

izjeme.

468 Npr. v moji praksi: opr. št. I Pd 66/2005, pred DSS v Ljubljani, pendentna zadeva (v januarju 2006), zato ne citiram strank. Gre za plačila odpravnin: tožnik in še štiri vzorčne tožbe. 469 Prav gotovo je vzorčno reševanje zadev eden od možnih ukrepov, s katerimi se sodišče ažurno odziva na spremembe v zakonodaji. Učinkovit pa je takrat, ko se odloča o vzorčnih zadevah, ki jim sledi še par sto ali tisoč že vloženih tožb. O uporabljivosti instrumenta vzorčnega reševanja zadev lahko odočajo le stranke v postopku oziroma njihovi pravni pooblaščenci, ki koordinirano in kontrolirano vlagajo tožbe. Če to povem konkretneje: zastavlja se vprašanje: ali je res potrebno, smotrno in opravičljivo vložiti večje število istovrstnih zadev (100,200 ali več), nato pa po odločeni vzorčni zadevi posredovati enako število umikov tožb? S tem se stranke, brez potrebe izpostavlja riziku kritja celotnih stroškov postopka, ki tudi v delovnih sporih niso več zanemarljivi, po drugi strani pa se sodišče namesto s sojenjem v zadevah, ukvarja s pravno tehničnimi opravili, ki jih po zakonu lahko opravi le sodnik, ki je tako odtegnjen od vsebinskega dela. Menim, da množično vlaganje zadev tudi za predlagatelje, ki imajo iste pooblaščence, ni koristno ter je tovrstne probleme mogoče reševati s pravočasnim vlaganjem vzorčnih zadev ali kolektivnih sporov - vse odvisno od vsebine problemov. Konkretne izkušnje na tem področju so pozitivne, saj se je sodišče ognilo večjemu številu IDS, ko je v KDS odločalo o pravicah v zvezi z napredovanjem zaposlenih v enem od državnih organov. S tem pa se doseže še nekaj več. Problemi, ki se pojavljajo v posameznih delovnih sredinah, se razrešujejo, za večino zaposlenih, po mirni poti, in se ne nagovarja na pravdanje tiste delavce, ki se sicer sami, brez vzpodbude, za to ne bi odločili. 470 V Franciji je npr. dana sodstvu in pravni znanosti obširna možnost, da svobodno določi obseg tega (novega) pojma - KDS.

242

Prva izjema je že bila predvidena v 5. točki I. odst. 6. člena ZDSS/94, ko govori, da so

kolektivni spori tudi tisti, ki izvirajo iz ZSDU in se nanašajo na izvolitve delavskih

zaupnikov, članov sveta delavcev in nadzornega sveta. V takšnem primeru bi lahko bil

aktivno legitimiran tudi individuum, pa bi šlo vseeno za KDS, saj bi odločitev posegala tudi v

kolektivne interese vseh ostalih članov delovnega kolektiva. Novi ZDSS/04 te določbe več ne

pozna.

Druga izjema pa bi bila mogoča na podlagi 8. tč. I. ZDSS/94 oz. 9. tč. 6. člena ZDSS/04, ki je

določala »za katere zakon tako določa...«, če bi seveda lex specialis določal izrecno, da gre

za KDS.

V (sicer zelo pičli in redki) slovenski strokovni literaturi, je zaslediti tudi drugačna stališča,

kot ga sam zastopam. Tako npr. Vodovnik471 stoji na stališču, (ko podaja komentar k 48.

čl.ZDSS v zvezi s predlogom za uvedbo postopka o zakonitosti stavke), da: »...pravica do

stavke je sicer kolektivna pravica zaposlenih, vendar to pravico lahko v nekaterih primerih

uresničuje tudi delavec posameznik«. S takšnim stališčem se ne strinjam, saj gre za ustavno

pravico iz 77. čl. Slovenske Ustave, ki izrecno določa: »delavci (torej množina) imajo

pravico do stavke«. V tem primeru je treba uporabiti gramatikalno in teleološko razlago,

zato posameznik po mojem mnenju ne more sprožiti KDS v zvezi s stavko. Takšen spor lahko

sproži le skupina delavcev (več ). Dopuščam pa možnost, da sem v zmoti.472

3. RAZMEJITEV MED KDS IN (MOREBITI KASNEJŠIM) IDS IN OBRATNO

Že v prikazu primerjalnopravne ureditve glede predmeta spora in subjektov sem navedel,

da je v nekaterih pravnih ureditvah (npr. Francija, Belgija) mogoča situacija, ko spor, ki je

nastal kot IDS, kasneje preraste v KDS.

Tudi v Sloveniji si je lahko takšno situacijo predstavljati.

471 NOVAK J., VODOVNIK Z,., ŽUŽEK I. (1994), str. 80 472 Več o teh dilemah: KONČAR P.: (1986) str. 207 Iz teorije glede stavke izhaja, da v nekaterih drugih državah postavljajo zelo jasno meje med individualnimi in KDS (Francija), drugod zoper je to razlikovanje manj jasno oziroma ga sploh ne poznajo ( ZDA, VB).

243

Ni vsak spor v zvezi s stavko že KDS. Po 6. tč. č. ZDSS/04 je KDS zgolj spor o »zakonitosti

stavke in drugih industrijskih akcij«.473 Tako je lahko spor o povračilu nadomestil plač za

čas stavke enkrat KDS, drugič pa IDS, ne glede na to, da gre lahko tudi za več sto

tožnikov474 (ne udeležencev).V takšnem primeru gre torej za enotno sosporništvo in za tako

imenovani množični ali skupinski spor (group dispute).475

Ali gre za kolektivni ali individualni spor je treba ugotoviti z ustrezno teleološko razlago.

Bistven je kolektivni interes, subjekti ter predmet spora. Zato je odločilna okoliščina, ki

naj jo sodišča upoštevajo pri odločanju, kdaj gre za kolektivni spor, oblikovanje zahtevka.

a.) Če je tožbeni zahtevek postavljen v smislu 1. točke I. odstavka 53. člena (ugotovitev

kršitve pravic ali obveznosti, neskladnosti kolektivne pogodbe z zakonom ali neskladnosti

med kolektivnimi pogodbami) in se pod tč. 1. glasi: »ugotovi se, da je bila stavka, dne ...., v....

(ne)zakonita«, - (ugotovitveni zahtevek), nato pa pod točko 2.«tožbeni zahtevek meri na

plačilo določenega nadomestila za čas stavke po seznamu posameznih delavcev (70 % plače)

je to kolektivni delovni spor, saj takšno situacijo predvideva III. odst. 53. čl. ZDSS. Sodišče

naloži drugemu udeležencu izpolnitev določene obveznosti in je na podlagi ugotovitvenega

zahtevka nato ugodeno tudi dajatvenemu zahtevku.

Seveda bi šlo v primeru, da ne bi delavci (pri čemer sodišče mora ugotoviti njihovi kolektivni

interes po 51/4 čl. ZDSS) uveljavljali neskladnosti KP z zakonom, oz. neskladnost med

samimi KP (izrecna materialna določba, da gre v teh primerih za KDS po 1. tč. 6. čl.

ZDSS), in bi (četudi nekaj tisoč predlagateljev oz. tožnikov) delavci predlagali zgolj plačilo

nadomestila za čas stavke; v tem primeru ne bi šlo za KDS, temveč zgolj za množični IDS.

V časovnem smislu je razmerje med IDS in KDS torej takšno, da je rešitev v KDS lahko

predhodnega pomena (prejudicialno vprašanje) za rešitev velikega števila IDS (množičnih) v

katerih posamezniki uveljavljajo vsak svoj zahtevek. Če tožijo skupaj, pa niso enotni

473 Pri nas je v 10. letih po osamosvojitvi še vedno v veljavi Zakon o stavki bivše Jugoslavije (Uradni list SFRJ št. 23/91, v zvezi z Odlokom o soglasju k Zakonu o stavki, Uradni list RS št. 22/91). Tudi SKPGD/97 v 8. točki II. odstavka določa, da so za čas stavke delavci upravičeni do nadomestila v višini 70% osnovne plače za največ 4 delovne dneve, v primeru kršenja imunitete sindikalnih zaupnikov pa 2 delovna dneva, pod naslednjimi pogoji, ki se upoštevajo skupaj:

- da se stavka zaradi kršitev kolektivne pogodbe glede plač, regresa ali imuniete sindikalnih zaupnikov in - da je stavka organizirana v skladu z Zakonom in po stavkovnih pravilih.

474 Več o oblikah sosporništva gl. BETETTO N: Sosporništvo, magistrska naloga - neobjavljena, Ljubljana 1997. 475 DE ROO A. IN JAGTENBERG R.: (1995), str. 22.

244

sosporniki. Po ZPP gre namreč za formalno sosporništvo (zahtevki iste vrste, ki izvirajo iz

istovrstne pravne in dejanske podlage, po višini so lahko različni, nekateri so lahko

utemeljeni, drugi ne), ki je po učinkih vedno navadno. Ti posamezniki bi morda bili enotni

sosporniki kvečjemu v sporu o obstoju ali veljavnosti KP, če se ta nanaša na vse od njih, v

sporu glede denarnega zneska (npr. plačila nadomestila plače za čas stavke), pa so navadni

sosporniki. Ta, čeprav procesno pravna dopolnitev, je nujna na tem mestu, glede na to, da se

obravnava eno najzahtevnejših vprašanj, to je: razmejitev med IDS in (morebiti kasnejših)

KDS, oz. med KDS ter (morebiti kasnejšim) IDS. Ta druga varianta je teoretično pravilna.

Delavci lahko (množične) IDS na podlagi ZDSS, sprožajo, na podlagi rešitve KDS, ki je v

tem primeru predhodnega pomena za rešitev velikega števila IDS, pri čemer je jasno, da so

posamezni zahtevki delavcev po višini različni.

b.) Če je spor sprožilo več delavcev, (pa ni nujno, da prav vsi v podjetju), se uveljavi ena

največjih novosti, ki jih je ZDSS prinesel, to je pravna posledica izvršitve odločbe, brez

predhodnega sodnega postopka, v smislu III. odst. 57. čl. ZDSS/94 pa tudi čl. 53/I tč. 3

ZDSS/04. Ta namreč določa, da: »...kadar sodišče ravna po določbi prejšnjega odstavka

(določi izpolnitev določene obveznosti v našem primeru, plačilo nadomestila plače za čas

zakonite stavke [poudaril B.K.]) lahko zahteva izvršitev odločbe vsak!, ki mu je bila z njo

priznana kakšna pravica, tudi če ni bil udeleženec tega postopka.«476

Odločba tistih delavcev, ki so v KDS uspeli, se vzame kot izvršilni naslov za vsakogar, ki

mu je bila z njo priznana pravica, čeprav se ta postopka ni udeleževal. Gre torej za jasno

postavljeno stališče. KDS je lahko predhodnega pomena za rešitev števila IDS, in ne

obratno, vsaj kar se tiče časovnega smisla. Gre seveda za izjemo od načela, da se lahko

sodna odločba nanaša le na udeležence v postopku (spregled subjektivnih meja

pravnomočnosti). Tisti, ki bo predlagal izvršbo na podlagi takšne sodne odločbe bo moral

izkazati zgolj :

- da je z odločbo drugemu priznana pravica, ki je bila kršena oz., da so bile njegove pravice

prizadete zaradi kršitve kolektivne pogodbe s strani udeleženca, ki mu je sodišče naložilo

izpolnitev določene obveznosti (drugemu delavcu), te obveznosti pa ni izpolnil prostovoljno (

tudi za druge »udeležence« v sporu).

476 Takšna rešitev se v praksi še ne uporablja in prav rad bi doživel, da bi lahko tovrstno izvršbo tudi v praksi izpeljal. V pogovoru z izvršilnimi sodniki sem ugotovil, da se ne spomnijo takšnega primera. Strokovni izziv bo: v praksi to zakonsko določbo spraviti v življenje in kakšne bodo pri tem težave.

245

- da spada v krog upravičenih udeležencev (to v praksi pomeni, da je bil v času - npr.

zakonite stavke zaposlen v podjetju),477

- s podatki računovodske službe, pa izkazati tudi višino svojega prikrajšanja, npr. na

nadomestilu plače.

c.) V nasprotnem primeru, ko pa tožbeni zahtevek ni postavljen na ugotovitev po 1. točki I.

odstavka 57. čl., ampak meri zgolj na plačilo nadomestila plače, za časa (ne)zakonitosti

stavke, pa gre za množični spor, čeprav je lahko sospornikov tudi nekaj tisoč. Šlo bo za

dispozitivno enotno sosporništvo (člen 191-199 ZPP/99).

Jasno je treba tudi ločiti (in ne mešati med seboj) terminov KDS, skupinski spori, množični

spori, sosporništvo in «kolektivni spori«, (n.pr. avtorsko, ekološko, konkurenčno, potrošniško

pravo), kar je včasih zaslediti v literaturi.

O stavki, ki so jo delavci (ne vsi, le 21 šoferjev na lokaciji kafilerije Zalog) Tovarne

beljakovinskih koncernov iz Zaloga organizirali od 4. do 7.julija 1995, velja podati

(vsebinsko) analizo sodnega spisa, kjer odpira nekaj relevantnih vprašanj, ki v predpisih

(ZDSS, ZS, KP) niso rešena (obstaja pravna praznina), pa so pomembna za temo te

disertacije.

Iz sodbe478 in obrazložitve je moč povzeti, da stavka ni bila zakonita, ker se delavske

zahteve (sprejete na zboru 28.6.1995), niso nanašale na plače in druge prejemke iz dela.

Stavka se tako naj ne bi nanašala na uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic iz

dela. Dopolnitev stavkovnih zahtev (sprejeta na zboru 4.7. istega leta) pa nima značaja

stavkovnih zahtev. Udeleženci stavke niso izkazali, da so dopolnjene stavkovne zahteve do

konca stavke sploh vročili organu upravljanja in poslovodnemu organu Kota. Sodišče ni

upoštevalo, da so delavci že pred stavko izražali nezadovoljstvo tudi s plačami, še posebej

šoferji. Za zakonito stavkovno zahtevo je štelo le zahtevo po takojšnji razrešitvi direktorja

M. S. in še dveh direktorjev479 ter izločitvi tovarne beljakovinskih koncentratov iz sestave

Kota. Med stavkovne zahteve pa je štelo še odpravo 12 različnih nepravilnosti. Sodišče je v

zaključku utemeljitve sodbe zapisalo, da stavkovne zahteve niso izražale nezadovoljstva s

477 To bo dokazal npr. s kopijo delovne knjižice. 478 I Kd 669/95, DSS v Ljubljani

246

plačami, dodatki in pravilniki, zaradi česar stavka ni bila zakonita. Drugostopenjsko sodišče

je razveljavilo odločitev prvostopenjskega sodišča, po katerem 81 delavcev za tri dni stavke

nima pravice do nadomestila plače. Sodišče je to odločitev utemeljilo s tem, da v KDS, kot je

bil ta, zakon ne predvideva reševanja individualnih sporov, kar je izplačilo nadomestila plače,

ki je različno od delavca do delavca. Po mojem mnenju je očitno spregledalo (takrat

veljavni) III. odst. 57. čl. ZDSS. Sodna zadeva je vredna podrobnejše predstavitve, saj gre

za enega prvih primerov, ko je delodajalec izkoristil pravico, da po sodni poti dokaže

stavkajočim delavcem, da so stavkali nezakonito.480,481

4. KDS TER »KREATIVNA FUNKCIJA SODIŠČA«

Ko gre za analizo ter dejansko vprašanje sodnih odločb, naj zgolj omenim, da se je v

dosedanjem tekstu včasih (zaradi ekonomičnosti) kot sinonim za odločbe DS, kadar v KDS

odigrajo kreativno funkcijo, uporabljal tudi krajši izraz »kreativni spor«. Teoretično čistejše

je »kreativna funkcija sodišča pri reševanju KDS.« Torej lahko o t.i. »kreativnih sporih« v

zvezi z KDS govorimo samo takrat, kadar sodišče s svojo odločbo (lahko tudi začasno- do

ustrezne spremembe KP) nadomesti kakšno odločbo KP, tako da, uredi neko vprašanje, ki bi

moralo biti urejeno s KP. V slovenski praksi smo doslej imeli eni in edini primer pri

razreševanju KDS, da je sodišče nadomestilo določbo II. odst. 17. čl. SKPG (starejši delavci).

Takšna vrsta sporov v slovenski delovnopravni tradiciji ni popolna novost, saj smo jih poznali

tudi že v preteklosti. Po takratnem ZSZD/74, je imelo SZD pooblastilo izdajati t.i. »kreativne

sodne odločbe«.482

Tudi v današnjem času obstaja pravna podlaga za tovrstno odločanje KDS v 4. tč. I. odst. v

53. čl. ZDSS.483

479 vprašanje je če to ni zahteva, ki pomeni »politično stavko« in ne ekonomsko - socialnih pravic, saj ne skupina delavcev, niti sindikat, niso pristojni preverjati odločitev lastnikov o sestavi uprave d.d. 480 ter.... kot zapiše novinar F.K. v Delavski enotnosti št. 41 z 18.11.1999, stran 2...« da mora biti red tudi pri stavki, najostrejši obliki sindikalnega boja...« 481 Na seji Društva za delovno pravo, dne 17.2.2005 je referent višji sodnik DS DEBELJAK M. predstavil stališče, da so kriteriji mednarodnih nadzornih organov višji… kar bi pomenilo, da je stavka zakonita. 482 ILEŠIČ Ma., (1991), str. 479 - 481 483 Če sodišče presodi, da je nujno za varstvo pravic udeležencev, lahko v primerih iz 2. točke pravega odstavka tega člena s sklepom delano ali v celoti nadomesti sporni akt.

247

Prvi odst. tega člena ne opredeljuje v vseh načinov odločanja, ki jih bo moralo sodišče

uporabiti glede na opredelitev raznovrstnih KDS iz 6. čl. ZDSS. 1. točka I. odst. se nanaša na

KDS, ki so opredeljeni v prvih treh točkah 6. člena ZDSS in se nanašajo na kolektivne

pogodbe (sodišče ugotavlja obstoj ali neobstoj KP, kršitev pravic in obveznosti iz KP,

neskladnost KP med seboj ali z zakonom in pravico sodelovanja pri sklepanju KP).

Če je torej v 1. tč. I. odst. 53. čl. predvidena ingerenca sodišča, ki se izvaja z deklaratornimi

odločbami, pa 2. točka predvideva konstitutivno vlogo sodnih odločb. Sodišče namreč lahko

delno ali v celoti razveljavi oz. odpravi splošni ali posamični akt, in glede na okoliščine

primera naloži udeležencem sprejem ali sklenitev novega pravnega akta. Sodišče torej ne

nadomešča pristojnosti in volje udeležencev, pač pa njihove splošne ali posamične akte

razveljavlja ( ex nunc) oz. odpravlja (ex tunc).

Citirani spor z izdajo »kreativne odločbe (IKd 277/98) zasluži tudi vsebinsko analizo, ne

glede na to, da je doslej edini tovrstni spor. Gre za pristojnost delovnega sodišča, ki je

precej podobna po svojih posledicah pristojnostim Ustavnega sodišča na področju

heteronomnih pravnih aktov (zakoni, predpisi, itd.). DSS v Ljubljani je v tej zadevi (uradno

je bila označena kot: » zaradi presoje II. odst. 17. čl. SKPg), določilo te SKPg/97 razveljavilo

in ne odpravilo; kot so predlagatelji predlagali v zahtevku. Očitno je sodišče dobro

premislilo, kakšne posledice bi se lahko z nasprotno odločitvijo (odpravo) pojavile, saj bi v

takšnem slučaju bilo pričakovati veliko odškodninskih zahtevkov za nazaj, tako pa je sodišče

(pragmatično) rešilo zadevo zgolj za v naprej, z razveljavitvijo (učinek ex nunc).

Sodišče je v zadevi I KD 270/98, z dne 9.7.1998 v obrazložitvi reklo, da se je SKPG v letu

1997 sprejemala v zaostrenih gospodarskih razmerah - ostrejše konkurence med

gospodarskimi subjekti, zato naj delodajalci ne bi bili bolj obremenjeni kot doslej. Določilo

čl. 17/2 SKPG pa je doseglo ravno obratno, saj je (v nasprotju z določilom 36d. čl. ZDR)

favoriziralo državo nasproti delodajalcu. V praksi se je namreč pokazalo, da morajo zaradi

spornega določila čl. 17/2 SKPg delodajalci obdržati na delu takšno kategorijo (starejših)

delavcev daljši čas, kot po določilih 36d. čl. ZDR. Po drugi strani pa je predpis (ZDR)

močnejše veljave kot KP in točno določa, kdo so starejši delavci in bi vsakršno spreminjanje v

tem smislu pomenilo poseganje v pravice, določene v zakonu, s strani nepristojnega organa.

Sodišče je zato ugotavljalo, da napadeno določilo čl. 17/2 SKPGD oži pravno varnost

kategorij starejših delavcev od 55 let in delavk starejših od 50 let, ki imajo najmanj 15 let

248

delovne dobe pri delodajalcu oz. 25 let skupne delovne dobe v primerjavi z II. odst. 36d. čl.

ZDR. Na koncu obrazložitve je sodišče še zapisalo: »V predmetni zadevi se za to uporablja

določilo 36d. čl. ZDR«. Taka določba ne sodi v obrazložitev (kajti ta ne postane

pravnomočna) temveč v izrek sodne odločbe (sodbe I Kd 277/98) katere izrek je bil glede tega

pomanjkljiv, saj je pod tč. 1. razveljavilo sporno KP, pod točko 2. pa odločilo, da vsak

udeleženec trpi svoje stroške postopka (50. čl. ZDSS). Ni mi znano ali je takšen poseg v KP

sodišče tudi objavilo (po pravnomočnosti). Le tako bi bilo lahko pravno učinkovito [poudaril

B.K.].

Naj zaradi celovitosti vsebinske analize še poudarim, da je bil v tej zadevi izdan tudi sklep

o zavrnitvi predloga predlagateljev za izdajo začasne odredbe.484 Sodišče je določbo KP

razveljavilo, zato je mogoče pravico uveljavljati neposredno na podlagi zakona, o tem ni

treba odločati v izreku, ker se to razume samo po sebi. V konkretnem primeru se je predlog

za izdajo začasne odredbe predlagateljev glasil: »zaradi očitne samovoljnosti oz.

protipravnosti spornega določila SKOP, naj sodišče izda začasno odredbo, s katero bo

prepovedalo uporabo II. odst. 17. čl. SKP«. Sodišče je tej začasni odredbi ugodilo.

Delovno pravo je torej v okviru procesnih institutov razvilo pojem posebnega KDS, ki je

spor posebne vrste in, ki ga predvsem zaradi naštetih (in tudi nekaterih drugih značilnosti

npr. po načinih reševanja sporov: npr. konciliacija, mediacija), lahko ločimo od drugih vrst

reševanja sporov (odločitev npr. o skladnosti KP panoge po ZDSS). Velja za vse

(individualne) delavce in delodajalce na območju cele Slovenije, tudi če niso bili udeleženi v

KDS - učinkuje - »erga omnes«. Sodišče je torej izdalo t.i. »kreativno odločbo«.485

484 I Kd 270/98 z dne 9.7.1998, ko se je sklep glasil: Predlog predlagateljev za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: »Zaradi očitne samovoljnosti oz. protipravnosti spornega določila SKP naj sodišče izda začasno odredbo, s katero bo prepovedalo uporabo II. odst. 17. čl.SKPg«; se kot neutemeljen zavrne. V obrazložitvi je sodišče pojasnilo, da ni pomembno če SKPg drugače ureja problematiko kot SPGn, saj tudi sicer posamezne panožne kolektivne pogodbe različno urejajo posamezne pravice in odgovornosti delavcev. Razen tega je sodišče spoznalo, da samovolje nasprotnih udeležencev (na pasivni strani je bilo 10 udeležencev - vsi podpisniki SKPg/97), nenadomestljive škode pri predlagateljih (na aktivni strani so sodelovali TP Potrošnja d.d. Zagorje ter štiri delavke, ki so dobile zavrnilo odločbo o pravici do denarnega nadomestila med brezposelnostjo).........ni zaznalo, zato je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. 485 Le en takšen primer se je torej doslej že zgodil v zadevi« I Kd 177/98, ko je DSS v Ljubljani razveljavilo 2. odst. 17. čl. SKPGD ( Ur. l.RS, št. 40/97)- dokup delovne dobe starejšim delavcem.

249

III. STAVKA - KOT NAJKONFLIKTNEJŠI KDS486

1. STAVKA KOT SREDSTVO (NAČIN) REŠEVANJA KDS

Stavka (na strani delavcev) in lock out (na strani delodajalcev) sta glavni orožji pritiska ter

načina (methods and forms) industrijskih akcij, tako v primerjalnem pravu,487 kot na

Slovenskem.

Po točki č. 6. člena slovenskega ZDSS/04, so delovna sodišča pristojna odločati tudi v sporih

o zakonitosti stavke in drugih industrijskih akcij. Takšna omejevalna določila bi lahko ob goli

gramatikalni razlagi odkazovala na to, da v vseh ostalih sporih, ki izvirajo iz stavke, sodišče

ne odloča v postopku kot velja za KDS, temveč v IDS. Vendar temu ni tako. 6. člen namreč

navaja zgolj primeroma vrste KDS po vsebini, čeprav v g. točki 6. člena predvideva tudi

druge primere KDS, ko pravi » za katere tako zakon določa«.

Glede na materialno - formalno koncepcijo KDS, ki je očitno sprejeta v slovenski

zakonodaji, je potrebno opredeliti vrste KDS iz različnih zornih kotov ter z raznoterimi

kriteriji. Po vsebini oz. predmetu spora, po subjektih - udeležencih, glede na posledice, glede

na pravni karakter spora (- interesni in pravni spori -), glede na oblike mirnega reševanja

KDS (ADR) in glede na področja nastanka KDS v družbi – (državne, javne službe in

dejavnosti posebnega pomena ). Tudi terminološko je treba488 izrazje izčistiti.

486 Obširneje o tem glej: NOVAK M. (1986) O stavkah pri nas. Združeno delo št. 3/1986. in VODOVNIK Z. (1986) Stavka in problem odgovornosti. Združeno delo št. 3/1986. 487 VIRK, str. 266 488 HREŠČANEC R. Po pojasnjenju pomena angleškega glagola » to strike«, zaključi, da v hrvaškem jeziku za štrajk ni ene besede, ki bi vsebovala njegov pomen. HRAŠČANEC R.: Ibidem, stran 40. V teoriji obstaja že kar nekaj definicij in opredelitev stavke. Skoraj vsak pravni podsistem ima svojo opredelitev. Na Slovenskem smo za poimenovanje stavke uporabili izvirni slovenski izraz, enako tudi za izprtje (ki je antipod stavke, kot oblika industrijske akcije na strani delodajalca), z razliko od nekaterih tranzicijskih dežel. Npr. Hrvaška je v Zakonu o radu - (1995) terminološko nedosledna saj v 210. čl. uporablja izraz štrajk, za industrijsko akcijo na delojemalski strani, medtem ko v naslednjem členu (211. ZR) uporablja tako domačo besedo » izključenje s rada«, s pojasnilom v naslovu člena (resda v oklepaju) »lock -out«. Medtem pa Potočnjak meni, da se je tudi tujka »štrajk« do sedaj že tako udomačila, da ne bi bilo primerno iskati hrvaško besedo za ta pojem, za vsako ceno. Do nedavnega se je iz političnih razlogov, vztrajno izogibalo uporabljati besedo »štrajk« v vseh uradnih dokumentih, zato so bile uporabljene sintagme: »konfliktne situacije« in »spori, ki se niso mogli rešiti po redni poti«. POTOČNJAK , Ibidem, str. 14

250

S pravno pravilno razlago in ob tolmačenju Zakona o stavki,489 je treba razjasniti, kdo je ta,

ki »ima po zakonu pravico organizirati stavko«? Očitno to ne more biti fizična oseba,

kot posameznik, (če 77. čl. Ustave pravi: »delavci! imajo pravico...«). Drugi element 48. čl.

ZDSS pa je v tem, da je predlog za uvedbo postopka o zakonitosti stavke upravičen vložiti

tudi tisti, proti kateremu je stavka uperjena (zakon pravi: »organizirana«). Stavka je običajno

uperjena zoper delodajalca. Seveda pa si je moč s široko interpretacijo predstaviti tudi primer

v praksi, ko je uperjena le zoper del delavcev (nekega samostojnega obrata, npr.81 šoferjev-

skupina delavcev -, kot v primeru stavke v podjetju Koto d.d. iz Ljubljane).490

Seveda pa se odpira vprašanje, ali imajo aktivno legitimacijo za predlog na ugotovitev

zakonitosti stavke preostali delavci v tem podjetju, ki niso sodelovali v stavki? Menim,

da ne. Je pa lahko to stališče teoretično sporno, upoštevajoč teorijo interesov.491

Glede vsebine stavke je zanimiva praksa v Sloveniji, ko so delavci soglasno zahtevali

odstop direktorice. Stavkalo je več kot 200 delavcev, ki so v prvi vrsti zahtevali pravico do

osebnega dostojanstva in s tem povezovali odstop direktorice. Stavko so končali šele, ko

je slednja resnično odstopila. Seveda so pred tem (že v letu 1989) v isti organizaciji delavci

stavkali tudi zaradi zanimivega razloga in sicer (prvič), zaradi previsoke nagrade sanacijski

ekipi, ki je (že) takrat menila, da je ta organizacija zrela za stečaj.492

Tudi v Sloveniji je bila podobna situacija kot na Hrvaškem (glede pravno političnih razlogov)

saj vemo, da smo stavke pred časom imenovali »prekinitve dela«, (ki pa so bile kvalitativno

nekoliko drugače opredeljene).493

489 Višji sodnik DS v Ljubljani DEBELJAK M. je na že omenjeni seji, dne 17.2.2005, na PF v Ljubljani, Društva za delovno pravo in socialno varnost opozoril na nedorečenosti slovenske ureditve. 490 Ta zadeva je bila v začetku julija 2000 pravnomočno rešena na Višjem Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, kot (po mojem védenju) prva pravnomočna zadeva glede (ne)zakonitosti stavke. 491 Sicer pa je iz primerjalnega prava popolnoma jasno (npr. Hrvaška, čl. 210. in 211. štrajk in lock - out), da so aktivno legitimirani le sindikati in njihova združenja višjega nivoja, tisti, ki imajo pravico pozvati na štrajk. Tako je moč sklepati tudi iz originalnih določb 214. do 217. čl. Zakona o radu Hrvaške, ki določata sodno prepoved nezakonite stavke in nadomestilo škode (čl. 215. na strani delodajalca in njegovih združenj) čl. 216. pa na strani sindikata. Zelo jasno je torej, da je tudi po teh primerjalnih ureditvah izključena pravica posameznika, da bi lahko začel štrajk in kasneje tudi sprožil KDS v zvezi s stavko (najsi bo o ugotovitvi zakonitosti ali o posledicah, ki jih bi lahko uveljavljal na podlagi III. odst. 57. čl. slovenskega ZDSS, o čemur bo govor kasneje). 492 Gre za dogodke 15. 6.2000, ko je v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič odstopila direktorica. BPT Tržič ima za seboj 115 letno zgodovino poslovanja, pa tudi dolgotrajno 15 let dolgo krizo. Po nekaterih mnenjih je bila ta stavka politična (Brajer C., Dnevnik 22.6.2000, stran 2), v članku: »Papež na volitvah«): Ta stavka je zanimiva tudi zato, ker jo je izrecno podprl novi minister za gospodarstvo in minister za delo, varuh človekovih pravic je obljubil, da bo delavcem stopil v bran /B.K./. 493 POTOČNJAK Ž.: Ibidem, stran 14.

251

2. STAVKA V PRIMERJALNEM PRAVU - TERMINOLOŠKO IN VRSTE

V različnih državah so v uporabi različni izrazi za to (borbeno industrijsko akcijo) metodo

reševanja KDS. Izraz kolektivna akcija se uporablja v francoski teoriji delovnega (action

collective).494

Tudi v Japonski teoriji delovnega prava in industrijskih razmerjih (čeprav ne tudi v Ustavi)

se uporablja izraz kolektivna akcija.495

V britanski in ameriški teoriji industrijskih razmerij496 se uporablja izraz (direktna)

industrijska akcija ( industrial action). Razen tega uporabljajo še izraz prenehanje dela (work

stoppages)497 ter še izraz - usklajena (istočasna) aktivnost (concerted activities).

V nemški delovnopravni teoriji in v teoriji kolektivnih pravic se govori o pravici delavskega

boja, za kar so določena pravila sodnega porekla, v kontekstu logike enakosti borbenih

sredstev (arbeitskampfrecht).498

Stavko (strike, la gréve, sciopero, Streik, štrajk) Potočnjak opredeljuje z definicijo: »stavka je industrijska akcija delojemalca (zaposlenega delavca), ki s prekinitvijo dela poizkuša izsiliti od delodajalca ali neke druge osebe določeno dobroto (ustupak)v zvezi z njihovimi skupnimi interesi«. Pri stavki kot obliki industrijske akcije je jasno, da se nasprotni strani povzroča škoda ali vsaj grozi. Zato je stavka način borbenega (nasilnega) reševanja interesnih sporov med delavci in delodajalci. V teoriji je namesto zgoraj navedene dihotomne razdelitve načina reševanja interesnih sporov (razlikovanje mirnega in borbenega reševanja KDS) moč zaslediti tudi drugačno delitev. Tako npr. Goldman definira sedem modelov reševanja interesnih sporov: - popuščanje zahtevam druge strani (acquiesence in Unilateral Action) - odločitve državnih organov (Govermental Fiat) - politična disciplina (Political Discipline) - sojenje (Adjutication) - glasovanje (Voting ) - pogajanja (Negotiation) - pogajanje s pomočjo posrednika (Conciliated Negotiation). Tej delitvi primanjkuje jasni kriterij razlikovanja (klasifikacije) načina reševanja sporov, zato se nekaterim avtorjem (Potočnjak, Ibidem) zdi, da je navkljub zanimivosti posameznih Goldmanovih zaznavanj (npr. o problemih glasovanja), takšna delitev nepraktična za sistemsko obravnavo pravnih vprašanj reševanja interesnih sporov. 494 RIVERO, SAVATIER, str. 303 - 324 495 HANAMI, str. 131 in nasl. 496 WDDERBURN, str. 171 in nasl. 497 MILLS, str. 292 in nasl. 498 WEISS, str. 141 - 142 in tudi CAP, str. 34

252

V jugoslovanski pravni literaturi se je (neustrezno) uporabljal izraz »agresivna metoda499 ali

»metoda prisile (metodi prinude«). Nekateri teoretiki iz tega pravnega področja (utemeljeno)

opozarjajo, da bi namesto teh dveh izrazov bilo pravilneje govoriti (vsaj) o metodah

ekonomske prisile ali morda o metodah pritiska, če se že ne osvojiti primernejši izraz -

kolektivna ali industrijska akcija.500

V mednarodnem delovnem pravu je v okviru MOD v uporabi izraz industrijska akcija ali

usklajene aktivnosti,501 medtem, ko se v uporablja tudi izraz kolektivna akcija.502

Pravica na kolektivno (industrijsko) akcijo - pripada samo subjektom KDS (industrijskega

konflikta), ne pa tudi subjektom vsake vrste KDS (npr. Svet delavcev nima pravice na

organiziranje stavke, čeprav se pojavlja kot subjekt sui generis v KDS).

Izraz v angleškem jeziku »strike« se izvaja iz izraza »to strike sail«, kar pomeni - spustiti

jadra oz. zaustaviti plovbo. V smislu prekinitve dela (kot se je tudi v času socializma v bivši

Jugoslaviji na slovenskih tleh reklo stavki, se izraz strike pojavi koncem XVIII. stoletja.

Francoski izraz »la gréve«, izhaja iz imena nekega trga v Parizu (La place de la Gréve),na

katerem so se delavci običajno zbirali, ko so iskali delo.503

Če pogledamo genezo pravice do stavke vidimo, da se je najprej stavka pojavila kot socialno

dejstvo in kot izraz delavske solidarnosti. Prvotno je bila to nezakonite metoda reševanja

KDS, kar je imelo za posledico tudi kazenskopravno504 in civilnopravno odgovornost

udeležencev stavke. S priznavanjem pravice na sindikalno organiziranje in kolektivno

499 MARKOVIĆ, str. 65 500 LUBARDA, str. 150 501 BEN- IZRAEL, str. 26 - 27 502 HARRIS, str. 76 in 316 (čl. 6/4 ESL) 503 TARAKCIOGLU, str. 64 - 65 V hrvaškem in srbskem ter bošnjaškem izrazoslovju se izraz »štrajk« s katerim imenujejo stavko, uporablja pod direktnim vplivom angleškega izraza »strike«, z razliko od izraza »sindikat«, ki je na naše kraje prišel pod vplivom francoskega jezika. Izraz štrajk se uporablja tudi izven konteksta KDS, če se izraz »štrajk« uporabi tudi kot ena njegovih vsebinskih lastnosti, to je prenehanje aktivnosti kot element vezan na cilj za zadovoljevanje kolektivnih zahtev. Tako poznamo: stavko trgovcev (kadar zaprejo svoje prodajalne), stavko študentov, če bojkotirajo obiske predavanj, stavko kmetov, (ko prenehajo dobavljati svoje pridelke na tržnice), stavko davčnih zavezancev (kadar zavrnejo plačilo davka), ipd. Vsem tem primerom pa je skupno, da se z uporabo suspenzije, udeležbe v delu in življenju skupnosti, želi doseči in izvršiti pritisk, s ciljem, doseči spremembe odločitev pristojnih (običajno javnih oblasti). Tako : RIVIERO, SAVATIER , 373.

253

pogajanje, je nujno prišlo tudi do ukinitve, najprej kaznivega dejanja (stavke) po tem pa tudi

do civilnega delikta oz. materialne odgovornosti zaradi udeležbe v stavki. Tako je prišlo do

priznanje svobode stavke, in končno tudi do priznanja pravice do stavke (smiselno enako 77.

čl. slovenske Ustave). V primerjalnem pravu je ta pravica dvignjena na raven ustavne

pravice, v mednarodnem delovnem pravu pa se razglaša kot integralni del korpusa sindikalnih

pravic delavcev. Z drugimi besedami, pravica do stavke je priznana kot osnovno socialna

pravica, z enakopravnim statusom glede na druge (osebne, civilne, politične) pravice in

svoboščine.505

V liberalnejših pravnih režimih, se pravica do stavke razume kot »individualna pravica«

delavcev, ki se uresničuje kolektivno, kar daje pravico tudi skupini (celo sindikalno

neorganiziranih) delavcev, (npr. v Franciji zadostuje 1/10 delavcev v podjetju razen v

podjetjih v javnem sektorju,506 ali večini delavcev v podjetju (npr. v Jugoslaviji), da

organizirajo stavko (neodvisno od tega ali so v podjetju organizirani sindikati ali ne). Tudi v

Sloveniji Zakon o stavki zahteva kvorum (večino) zato, da je stavka zakonita.

V primerjalnem pravu je nekoliko drugačna ureditev od slovenske, kar zadeva zlorabo

pravice do stavke.

Francoski kazenski zakonik (čl. 414) predvideva kaznivo dejanje kršitve svobode dela, pri

katerem se kot izvršilno dejanje lahko pojavi prisila ali grožnja s strani udeležencev stavke,

drugim delavcem, ki žele delati. S tem se seveda omejuje in prizadene pravica tistih, ki niso

za stavko. Proti storilcu takšnega kaznivega dejanja je predvidena kazen zapora ali denarna

kazen.507

Nekoliko drugačna je ureditev v ZDA. Če k nezakoniti stavki pristopijo javni uslužbenci, je

predvidena denarna ali kazen zapora. Tako je v državi New York z zakonom (Taylor Act)

določena denarna kazen za vsak dan udeležbe v nezakoniti stavki (izguba dvodnevne plače za

504 npr. v Franciji je zakon (Loi Le Chapelier) iz 1791 leta predvideval stavko kot kaznivo dejanje. Tako:COMMUNOD, str. 248 505 Več o genezi pravice do stavke : LUBARDA, str. 153 in naslednje 506 CAMERLYNCK, LYON - CAEN, PELISSIER, str. 931, 976 507 RIVERO, SAVATIER, str. 387

254

vsak dan). Proti sindikatu pa se izreče kazen odvzema določenega dela sindikalne članarine (v

skladu s klavzulo check - off ).508

3. PRAVNA NARAVA PRAVICE DO STAVKE

To vprašanje je eno najzanimivejših s področja delovnega prava in v zvezi s tem tudi

reševanja KDS. Pri pojmovni opredelitvi pravice do stavke je odločilen problem: ali gre

sploh resnično za pravico v tistem smislu, kot jo običajno razumemo pravniki? Po mnenju

nekaterih (Potočnjak).509 se pravica do stavke vse bolj približuje subjektivni pravici

posameznika v klasičnem smislu, to je individualni pravici fizične osebe (delavca), da nekaj

stori (da nekaznovano odkloni izvršitev svoje delovne obveze). V teoriji je zaslediti tudi še

nekoliko drugačna stališča. Ravnič510 pristopa k vprašanju: ali gre za pravico delavca kot

posameznika ali za pravico skupine delavcev? Avtor opozarja na obstoj različnih koncepcij

o pravici do stavke, med katerimi je zaslediti spoznanja, da je pravica do stavke :

- subjektivna , individualna (privatna) pravica

- subjektivna javna pravica

- upravičenje in osebna pravica.

Ravnič se opredeli za tretjo koncepcijo. Ob takšnem pristopu pravica do stavke ne more biti

subjektivna pravica....« zato, ker bi v tem primeru zaposleni lahko zaščitil svoj profesionalni

interes kot posameznik, samostojno. Predmet stavke pa je, kot vemo, kolektivni interes...“

Pravica do stavke kot uresničenje kolektivnega interesa, se ne nanaša zgolj na stranke

delovnega razmerja, ne deluje inter partes, kar je osnovna karakteristika subjektivnega

prava, temveč deluje super partes. Pravica do stavke je »zaradi prisotnosti kolektivnega

interesa v njej upravičenje, ne subjektivna pravica«. Na morebitni ugovor, da vsaka

subjektivna pravica vsebuje upravičenje, ta avtor odgovori, da »...gre tukaj za svojevrstno

upravičenje, za upravičenje, ki je označeno s kolektivnim profesionalnim interesom.

Praktična stran takšnega razlikovanja je v dajanju prednosti kolektivnim -nasproti

individualnim interesom. Razen te civilno pravne narave pravice do stavke pa obstaja tudi

njena javno pravna stran. Njen temelj predstavlja pravica do stavke, razumljena kot

508 CHAMBERLAIN, str. 430 509 POTOČNJAK Ibidem, s. 26. 510 RAVNIČ A.: (1974), str. 35.

255

absolutna pravica, kot pravica, ki spada v kategorijo svoboščin. Glede na to ima pravico do

stavke civilno pravno in javno pravno stran, obe obeležji pa sestavljata enotno pravico, ki

jo lahko poimenujemo »pravica do stavke«.

Za razliko od zgoraj navedenih pravnih opredelitev, pa prof. Končarjeva zastopa koncepcijo

o subjektivni naravi pravice do stavke. Avtorica opozarja, da »...pravico do stavke

uvrščamo med socialno ekonomske pravice...«, medtem ko, »...čeprav gre za individualno

pravico, jo je mogoče kot večino socialno - ekonomskih pravic uresničiti samo

kolektivno«.511

Potočnjak se zavzema za koncepcijo o pravici do stavke kot subjektivni pravici zaposlenih

(delavcev posameznikov). Zaveda se vseh omejitev, ki izhajajo iz kolektivne narave te

industrijske akcije. Meni pa vseeno, da kolektivni element (izražen skozi število udeležencev

stavke) počasi izgublja svojo vlogo in pomen, ki jo je imel prej pri presoji dopustnosti

stavke512 (danes je v nekaterih pravnih sistemih stavka dovoljena tudi če v njej sodeluje

samo ena zaposlena oseba, npr. ZDA, Švedska). Slednjemu avtorju je zato najbližje

razumevanje, da je pravica do stavke pravica delavca, ne pravica sindikata, zato meni, da

je lahko titular te pravice samo tisti subjekt, ki mu pravni red prizna lastnost pravnega

subjekta, to pa je lahko le zaposleni in ne, več ali manj, nedoločena skupina delavcev (delovni

kolektiv, delovna skupnost in podobno). Tudi v novejši pravni teoriji je zaslediti v Sloveniji

stališče, ki je podobno ameriški in švedski ureditvi. Tako Vodovnik,513 zastopa stališče, da

je pravica do stavke sicer kolektivna pravica zaposlenih, vendar to pravico lahko v

nekaterih primerih uresničuje tudi delavec posameznik.

Če (samokritično) povem svoje stališče glede zgornje dileme ali je pravica do stavke

individualna ali kolektivna pravica,?: lahko zapišem, da sem bil še v letu 1996 mnenja, da

posameznik ne more uveljavljati te pravice v KDS oz. pred sodiščem, ter nadalje, da gre za

511 KONČAR: (1989), str. 201. Nadalje avtorica še meni, da »...je od pravice do stavke treba razlikovati pravico do organiziranja stavke«. Po njenem stališču je pravica na organiziranje stavke individualna pravica delavcev tudi v Franciji in Italiji, kjer »...so organizatorji stavke razen sindikata lahko tudi delavci, oz. stalna ali začasna združenja delavcev«. »Drugačna pa je situacija v ZR Nemčiji, kjer je zakonita samo stavka, ki jo organizira in proglasi oz. naknadno odobri sindikat, ali na Poljskem kjer je prav tako z zakonom ustanovljen sindikalni monopol na organiziranje stavke«. Glede na dejstvo, da je po Ustavnem amandmaju XXVIII, bila pravica do stavke v Jugoslaviji individualna pravica delavcev, prof. Končarjeva nasprotuje sindikalnemu monopolu pri organiziranju stavk in se zavzema za uzakonitev pravice delavcev do organizacije stavke. 512 POTOČNJAK Ibidem, str. 28 513 VODOVNIK: (1994), str. 80,

256

kolektivno pravico, ki bi se lahko uveljavljala zgolj kolektivno oz. preko sindikatov oz.

skupine delavcev (več posameznikov). Svoje stališče sem tudi na glas povedal v referatu na

Dnevih slovenskih pravnikov leta 1996 v Portorožu,kjer pa je bil referent tudi dr. Vodovnik,

ki je v razpravi mojemu stališču nasprotoval ter povedal argumente, zakaj meni tako, kot je

zapisal v komentar ZDSS. Tistikrat me ni prepričal, s svojo argumentacijo. Po študiju vseh

zgoraj navedenih teoretikov, ter še proučitvi novejših virov primerjalnega prava514 in že

obstoječe najnovejše sodne prakse (npr. case law v zvezi z MESL515 (predvsem

slovenskega Ustavnega sodišča) ter citiranega glosarja - klasifikacije, Beneške komisije

Sveta Evrope,ki uvršča pravico do stavke med ekonomske, socialne in kulturne pravice,

sem prišel do zaključka, da je pravico do stavke moč opredeliti kot : » individualno

pravico, ki se uveljavlja kolektivno«. Takšna zelo kratka definicija po moje pove vse, ne

glede na dejstvo, da me je v začetku zelo motila dikcija 77. člena slovenske Ustave, ki

pravico do stavke opredeljuje kot: »delavci (ne torej posameznik, ampak v množini) imajo

pravico do stavke«. Samo s pomočjo gramatikalne razlage bi torej prišel do napačnih

zaključkov. Ko pa sem si pomagal (še najbolj) z ugotovitvami ekspertov SE v zvezi z

MESL (Comité Evropéen des Droits Sociaux, Conclusions 2002), kjer je med

analiziranimi državami: (Francija, Italija, Romunija in Švedska) tudi Slovenija in sicer kar

na 58. straneh. (str. 177 -235). V tej knjigi ugotovitev glede Slovenije ter case - law v

zvezi z MESL - Charte sociale Européenne (révisée) je na strani 198 pod paragrafom 4, z

naslovom »Actions collectives« dobesedno zapisano, da je v slovenskem poročilu moč

razbrati, da ta pravica (čl. 6. MESL) temelji na čl. 77. slovenske ustave.516

Tudi z glosarjem Beneške komisije, sem prišel do podobnega zaključka kot je zgoraj naveden.

Ta glosar namreč določa med 18 pravicami in svoboščinami (Rights and Freedom) na 8.

mestu tudi pravico do stavke (Right to strike) in sicer v okviru poglavja ekonomske,

socialne in kulturne pravice (Economic, social and cultural rights). Zanimivo je, da v to

poglavje spadajo s področja delovnega prava tudi pravica do dela, svobodne izbire poklica,

svoboda sindikatov, pravica do intelektualne lastnine, socialnega zavarovanja, zdravega

514 Npr. Systematic Thesaurus, European Commission for Democracy Through Law, Venice Commission, 17. junij 1999, CDL- JU (99)12, version 11 515 LENIA SAMUEL, (2002), str. 103 - 150 in med drugim še navaja: 516 »La gréve est une interruption organisée du travail ´laquelle recourent letravailleurs (torej delavci! - množinska oblika /B.K./ )dans le but déxerces des droits économiques et sociaux découlant de leur employ...«, str. 198.

257

delovnega okolja, itd.). Po obstoječi sodni praksi slovenskega Ustavnega sodišča,517 izhaja,

da neskladja Zakona o stavki, (čeprav izvira še iz bivše SFRJ), z novo slovensko Ustavo

ni. Pravica do stavke je ena od človekovih pravic takšne narave, da je način njenega

uresničevanja treba predpisati z zakonom (II. odst. 15. člena Ustave). Taka je pravna izkušnja

tudi mnogih drugih demokratičnih držav. Konvencija št. 87 o sindikalnih svoboščinah in

varstvu sindikalnih pravic, ki jo je leta 1948 sprejela Splošna konferenca MOD, zakonsko

urejanje sindikalnih pravic (med katere sodi tudi pravica do stavke, in v tem okviru je

pomembno kakšna pravica ta je - individualna ali kolektivna), v 8. členu posredno

predvideva zakonsko urejanje sindikalnih pravic. Tudi Mednarodni pakt o ekonomskih,

socialnih in kulturnih pravicah (generalna skupščina OZN, 1971) v točki D. I. odst. 8. čl.,

ki zavezuje države članice k zagovarjanju pravice do stavke določa, da se ta pravica uveljavlja

po zakonih posamezne države. Zakonodajnega urejanja samega po sebi ni mogoče šteti za

administrativno poseganje, izpodbijani Zakon o stavki pa upravnim organom ne daje

pooblastil. »Zato tudi, za očitek pobudnika v tem ustavnem sporu, da zakon prepoveduje

povzročanje materialne škode, v določbah zakona ni opore«. Dolžnost vnaprejšnje napovedi

stavke vsebuje večina zakonov demokratičnih držav. Ne glede na to, kakšne so v posamezni

pravni ureditvi posledice opustitve te dolžnosti, v končni konsekvenci ta dolžnost pomeni

omejevanje ustavne pravice do stavke. Kot omejitev pravice do stavke pa ta zahteva vzdrži

ustavno sodni test sorazmernosti.518

Stavka je po svoji naravi ogrožanje materialnih interesov delodajalca ali napad nanje. Z njeno

legalizacijo je delodajalec bistveno omejen pri izbiri sredstev, s katerimi bi se ji sicer lahko

zoperstavil (disciplinski pregon, odpuščanje z delovnega razmerja, materialni zahtevki). Ko

torej zakonodajalec po eni strani vzakonja pravico do stavke, mora hkrati v najnujnejši meri

spoštovati tudi pravico delodajalca do lastnine (33. čl. Ustave) in do svobodne

517 Sklep Ustavnega sodišča RS, UI 230/96, z dne 28.10.1998, ko je ocenjevalo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o stavki (Uradni list SFRJ št. 23/91) in jo zavrnilo. 518 Metoda iskanja ravnotežja (nekateri jo imenujejo tudi načelo oz. test sorazmernosti oz. proporcionalnosti, se je v Sloveniji začelo uporabljati sorazmerno pozno, šele v praksi ustavnih sodnikov po osamosvojitvi. Prišla pa je k nam iz ameriške pravne tradicije. Pogosto se to načelo tudi »uporablja« za omejevanje pripada zadev - npr. ustavnih pritožb-, da US ne bi bilo preobremenjeno. Sicer pa je načelo sorazmernosti - proporcionalnosti tako zahteven pravni institut, da bi njegova teoretična in praktična obdelava lahko predstavljala samostojno temo za doktorsko disertacijo). Med ustavnimi vrednotami je posebej nazorno razvidna iz sklepa Ustavnega sodišča Republike Slovenije, s katerim je Ustavno sodišče odločilo, da ni v nasprotju z ustavo zakonsko določilo, ki od udeležencev stavke zahteva predhodno napoved. Ustavno sodišče se je opredelilo, da »zahteva za vnaprejšnjo napoved stavke ni v nasprotju z Ustavo, ker je neogiben, najbližji in za delojemalca kar najmanj omejevalen ukrep za varstvo pravic delodajalca«. (Sklep št. U-I-230/96, z dne 28.10.1998, obj. US VII 199).

258

gospodarske pobude (74. čl. Ustave). Tako se je ustavna pobuda torej izkazala za očitno

neutemeljeno, zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

Čeprav se zavedam, da je opredelitev »da je pravica do stavke individualna pravica, ki se

uveljavlja na kolektivni način« lahko pomanjkljiva, pa so za takšno stališče še nekateri

razlogi pravnoteoretične narave.

Problem skupnega (kolektivnega) uresničevanja (izkoriščanja) pravice do stavke se pojavi

tudi pri nekaterih drugih človekovih pravicah (npr. pravice manjšin, narodov, interesnih

skupin in podobno). Vendar se ta problem pojavlja tudi pri »klasičnih« pravicah, katerih

titular je lahko več oseb (npr. solastništvo). Zato kolektivno uresničevanje (uveljavljanje) teh

pravic ne vpliva na njihovo naravo. Tako npr. Potočnjak meni, da v sodobnih nacionalnih

pravnih sistemih ni ovir, da bi se pravici do stavke priznal značaj subjektivne pravice, kot

se je na jasno stališče postavila tudi Končarjeva, ki se opredeli za koncepcijo o subjektivni

naravi pravice do stavke, kot že opisano. Seveda to ne vpliva na možnost določanja meja

njene dopustnosti. Zato je eno od postavljenih omejitev lahko tudi zahteva za kolektivnim

izvrševanjem te (sicer subjektivne) pravice.519

Zato menim, z upoštevanjem izjem, opisanih pri definiciji in spoznavnih znakih KDS, da je

pravica do stavke individualna pravica, ki se lahko uveljavlja le na kolektivni način.

Kolektivni element je namreč po pojmu in pravni naravi pravice do stavke izražen in prisoten

skozi zahtevo, da je govora o dejavnosti, ki je usmerjena na zaščito skupnih (kolektivnih)

interesov zaposlenih delavcev. S tem je stavka in pravica do nje oddvojena od individualnega

delovnega spora, v katerem lahko eden ali več delavcev, (če gre za množični spor) nastopi za

zaščito svojih posamičnih (individualnih, osebnih) interesov.

Seveda bo končno sodbo o navedenih dilemah in pravnih opredelitvah ter stališčih, - ki so

zagotovo zapletena in po katerih bo moč jasno razmejiti, individualne od kolektivnih

industrijskih akcij,- ter dokončen odgovor podala in razrešila (zgolj) sodna praksa.

519 (Nenazadnje se tudi nekatera solastniška upravičenja in volilna pravica uresničujejo kolektivno , skupno). N.pr. čl. 64.-66. Slovenske Ustave – kolektivne pravice.

259

4. STAVKE V ZVEZI S PRAVNIMI IN INTERESNIMI SPORI

Različni nacionalni pravni sistemi praviloma dopuščajo samo stavke glede interesnih

sporov. Tudi po že navedenem glosarju Beneške komisije Sveta Evrope, ki uvršča pravico

do stavke med ekonomsko - socialne in kulturne pravice, bi takšnemu stališču lahko

pritrdili.520 Podobno stališče zagovarja tudi ameriški teoretik Goldman.521

S kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi se lahko vprašanje, kdo nosi riziko stavke

tudi drugače uredi. Vendar je v primerih, ko je nemogoče opravljati delo na strani delavca,

mogoče delodajalca osvoboditi obveznosti izplačila plač. Rizik pade na delavce takrat, če je

govora o stavki v drugem podjetju, stavko pa organizirajo s strani drugega sindikata in tudi

kadar je govora o »divji stavki« (wild cat strike).522

Primeri stavkovnih straž (picketinga) ali zasedb podjetij so posebej pogosti v državah

sindikalnega pluralizma in slabe sindikalne discipline (npr. Francija in Italija), izjemno

redko pa se pojavljajo v državah, kjer so sindikati močni in dobro organizirani ter zato

sposobni disciplinirati svoje člane (npr. v ZDA, Veliki Britaniji, Švedski).523

Glede na dejstvo, da pri interesnih sporih ne obstoje pravne podlage, po katerih bi se

razsodil spor (npr. o višini plače), se delavcem interesni spori praviloma dopuščajo in tudi

stavka je dovoljena, če so izpolnjeni drugi pogoji za njeno dopustnost. 524

Popolnoma drugačna pa je situacija, kadar gre za pravni spor (spor o pravici). V večini

pravnih ureditev je znana prepoved ali vsaj znatno omejena možnost uporabe stavke v

zvezi s pravnim sporom. Tako je npr. Nemčiji, Avstriji, Švici, Švedski, Danski, Madžarski

in Poljski prevladalo prepričanje, da stavka v zvezi s pravnim sporom ni dopustna. V

520 WEISS M. (1987), stran 135. V Nemčiji, npr. v letu 1984. V stavko je bilo zajetih 57.000 delavcev, z lock outom (ki je na svetu najpogostejši v Nemčiji), pa je iz proizvodnje bilo izključenih 155.000 delavcev. Skupaj je bilo zaradi stavke in lock outa onemogočeno delo 195.000 delavcem. 521 GOLDMAN (1990), poglavje XXIV, CLL. Settlementt of disputes ower Interests«.(UDA) 522 Od leta 1973 je Zvezno sodišče za delovne spore uporabljalo teorijo področja odgovornosti (Spharen teorije), po kateri za povzročitev škode v Nemčiji odgovarjajo vsi delavci, ne glede na to, ali stavkajo ali ne. KYOVSKY R.: (1989), rokopis, s. 77 523 BLANC - JOUVAN X.: (1972), s. 246. 524 The Prevention and Settlement of the Industrial Conflicts in the Community Member States, Commisition of the EU, Luxembourg, 1984, stran 47.

260

drugih pravnih sistemih je sicer dopustna, vendar predvsem zato, ker ne obstojijo jasne

razlike med pravnimi in interesnimi spori.

5. INDUSTRIJSKE AKCIJE, RAZLIČNE OD STAVKE

V praksi se različne oblike industrijskih akcij medsebojno prepletajo in dopolnjujejo. Zato ni

zgolj stavka po vsebini mogoča oblika KDS, temveč bi lahko prišlo do KDS tudi z ostalimi

oblikami industrijskih akcij, ki so priznane v primerjalnem pravu, čeprav na Slovenskem

(vse) nimajo svojih izraznih oblik. Če povzamem obstoječo teorijo, je po prof. Potočnjaku

moč tovrstne oblike razdeliti na:

5.1. Delavske straže (Picketing)

To je industrijska akcija delavcev (večih - očitno množina /B.K./) pri izvrševanju katere se

eden ali več delavcev na mestu (ali z obhodi) v bližini mesta opravljanja delodajalčeve

dejavnosti ter običajno tudi na drugi način (z ustmenim sporočanjem, s transparenti, z letaki),

obveščajo delavce in druge osebe, da obstoji spor s delodajalcem ( najpogosteje o pogojih

dela ali o sindikalnem organiziranju delavcev) in pozivajo delavce in tretje osebe, da se

vzdržijo dela, oziroma poslovanja s tem delodajalcem.525

Potočnjak meni, da je pri tem mišljen prevod angleškega pojma »picketing«.526

Delovanje delavskih straž je v Franciji v načelu dovoljeno, prepovedano pa postane, če je

obnašanje delavcev nasilno in ima karakter prevare (fiolences, bioes de fait, menaces

oumanouvres fraudulentes). Takšno ravnanje nima samo njihove civilne temveč tudi

kazensko odgovornost (414. čl. KZ).

V Nemčiji morajo delavske straže zadovoljiti načelu »sorazmernosti«, po katerem se ocenjuje

njihova dovoljenost, če so spremljane z netočnimi izjavami, žaljivo propagando, grožnjami,

525 V teoriji HRAŠČANEC na večih mestih opozarja na posebno industrijsko akcijo, ki jo naziva »ogradom«. 526 POTOČNJAK Ž: Pravo na štrajk, Ibidem, str. 230

261

sabotažo ali dejanji maščevanja. Takšne dejavnosti lahko pripeljejo do civilne (823. čl.

civilnega zakonika) in tudi do kazenske odgovornosti (125. in 240 čl. KZ).

V ZDA je Noris - Laguardia act iz 1932 leta priznal delavcem pravico do »javne oznanitve

obstoja delovnega spora in dejstva, vezana z njim, naj si bo z oglaševanjem, govorjenjem ali

obhodom (patrolling) ali na kakršnikoli način, ki ne pomeni prevare ali nasilje«.527

Picketing pa je pomembna in običajna oblika industrijskih akcij v Veliki Britaniji. Takšna

dejavnost delavskih straž je legalna, če nima nasilnega karakterja. Udeleženec delavske straže

ni ne civilno, ne kazensko odgovoren, delavske straže so dovoljene, če je njihov cilj zbiranje

in dajanje obvestil o delovnem sporu ali nenasilno pogojevanje delavcev, da delajo ali ne. S

takšno imuniteto ni zaščitena dejavnost, ki je usmerjena proti kupcem (consumer

picketing).528

5.2. Odbijanje nadurnega dela (Overtime ban)

Je posebna industrijska akcija delavcev, ki ima določene podobnosti s prekinjevalno stavko.

Delavci odbijejo delo, vendar ne v celoti, ampak samo tistega, ki presega trajanje rednega

delovnega časa. Glede ocene dovoljenosti take industrijske akcije se postavlja vprašanje, ali

iz pogodbe o zaposlitvi izhaja obveznost nadurnega dela in ali iz pravice delavcev do stavke

izhaja pooblastilo za takšno dejavnost (overtime ban)? Najčešče je odgovor na prvo vprašanje

pozitiven, na drugo pa negativen. Prevladujoče je stališče, da se s sklenitvijo pogodbe o

zaposlitvi delavec obveže tudi delati dlje od rednega delovnega časa (nadure), če je to

potrebno. Zato je v nekaterih pravnih sistemih (npr. ZDA) splošno sprejeto stališče, da je

odklanjanje nadurnega dela brez zaščite kot jo imajo sodelujoči v dovoljeni stavki.

V Franciji pa je odklonitev takšnega (nadurnega) dela nedopustno, če je delo prek polnega

delovnega časa odobril inšpektor dela.

527 RAMM T.: (1972), str. 274. 528 KAHN FREUND O.: Ibidem, stran 28.

262

V Veliki Britaniji je zakonitost nadurnega dela odvisna od vsebine določb kolektivne

pogodbe o delu preko rednega delovnega časa in sindikalnem miru.529

5.3. Bojkot (boycotting)

S to industrijsko akcijo se delavci in druge osebe (npr. potrošniki) spodbujajo na odvračanje

od dela z blagom določenega proizvajalca ali od nakupa njegovega blaga, kajti delavci ali

sindikati imajo s proizvajalcem spor.530

V Veliki Britaniji je prepovedan »sekundarni bojkot«, ki je uperjen proti delodajalcu, ki ni

neposredno vključen v delovni spor. V praksi ima pogosto obliko odbijanja prevoza ali

manipuliranja z robo delodajalca, ki je v sporu z sindikatom (hot cargo).

Bistvena razlika med bojkotom ter stavko in picketingom, kot oblikami industrijske akcije

je v tem, da se pri bojkotu informacije posredujejo po sredstvih javnega obveščanja, z

leplenjem posebnih nalepnic, s katerimi je mogoče razlikovati blago, ki je izdelano od

sindikalno organiziranih delavcev (labeling). Redkeje pa je bojkot uporabljen v državah

evropskega kontinentalnega prava, kot v anglosaksonskem pravnem sistemu.

5.4. Sabotaža (sabotage)

- je industrijska akcija, s katero delavci namerno poškodujejo stroje, surovine, gotove

izdelke ali drugo imovino delodajalca, pri čemer ga na tak način poizkušajo prisiliti, da

sprejme njihove zahteve. Ta industrijska akcija je redka in jo najpogosteje tudi sindikati

smatrajo z nesprejemljivim sredstvom industrijske akcije.

529 KAHN FREUND O. : Ibidem, stran 21. 530 HRAŠČANEC navaja, da je beseda »bojkot« nastala po osebnem imenu trgovca Boykotta, kateremu so Irci odklonili plačilo odkupnine in sploh z njimi prekinili vsak promet. Tako tudi: HRAŠČANEC R.: »Radnici u pokretu (strike) s etičkog gledišta«, Ibidem, str. 38. Z bojkotom se najpogosteje omejuje trg blaga, ki je bilo proizvedeno s strani delodajalca, s katerim je sindikat v sporu.

263

5.5. Pasivni odpor (slow - down strike)

Pasivni odpor zajema vse tiste oblike upora delavcev proti delodajalcu, pri katerih delavci

navidezno izpolnjujejo svoje delovne obveze, vendar je iz celotnega uspeha dela razvidno,

da je zaradi njihovega nezadovoljstva, količina in kakovost dela ni na običajni in od

delodajalca pričakovani ravni. Ker je pri predhodno opisanih štirih oblikah industrijske akcije

spor neposredno moč prepoznati, je pri pasivnem odporu v sporu in nezadovoljstvu delavcev

moč zaključiti zgolj na podlagi posledic in slabih delovnih rezultatov. Med temi oblikami je

najpogosteje namerno zmanjševanje učinka dela (slow down) ter natančno spoštovanje

delovnih pravil (working to rule) npr. carinskih delavcev.

6. INDUSTRIJSKE AKCIJE DELODAJALCA

- so manj predmet znanstvenih in strokovnih raziskav kot industrijske akcije delavcev.

Najpogosteje je njihova odprta akcija odgovor na stavko ali drugo industrijsko akcijo

delavcev. Zato jih lahko glede na način njihovega izražanja delimo na: odprte in prikrite.

Odprta industrijska akcija delodajalca je lock - out, prikrite industrijske akcije delodajalcev

pa so različne oblike zastraševanja in zlorabe poslovodnih pooblastil, da bi se delavce

prisililo k sprejemu zahtev delodajalca.

6.1. Izprtje (Lock - out)

Tako kot stavka je izprtje za razliko od drugih industrijskih akcij, odprta oblika dejavnosti in

s stavko v ravnotežju glede negativnih učinkov. Obe industrijski akciji sta javni, škodljive

posledice pa prizadenejo obe stranki spora. V industrijsko razvitih državah (z izjemo Nemčije

in Švedske), se izprtje uporablja relativno redko, najpogosteje kot ukrep maščevanja proti

določenih oblik nedovoljenih industrijskih akcij delavcev (prekinjanih, rotirajočih ali

selektivnih stavk).531

531 V teoriji je več opredelitev pojma lock - out. Po R. Birknu je to prekinitev dela, ki jo povzročita eden ali več delodajalcev, s tem ko zapreta podjetje z namenom, da prisilita delavce naj se odrečejo svojim zahtevam ali da sprejmejo zahteve delodajalca.

264

V zvezi z obravnavanjem izprtja de lege ferenda na Slovenskem, bi bilo treba upoštevati

teorijo o enakosti orožij (égalite des armes, equalitiy of arms), ki predstavlja eno od dveh

najpomembnejših izrazov (najširše) pravice do poštenega obravnavanje (fair trial). Druga

tovrstna pravica je zahteva po kontradiktornem postopku (adversarial proceedinngs). Po

stališčih ESČP gre za dva elementa pravice do poštenega obravnavanja, ki jo je mogoče

medsebojno ločiti.532 Zato je tudi pri morebitni uvedbi izprtja v formalno slovensko ureditev

(zakonsko ali celo povzdignjeno na ustavni nivo, kot samostojno pravico), treba v zvezi z

reševanjem KDS (na splošno) torej mogoče ugotoviti, da fair trial v pravdnem postopku in s

tem tudi v postopku KDS, upoštevajoč subsidiarno uporabo ZPP po 14. čl. ZDSS oz. zdaj 19.

čl. ZDSS/04, pomeni predvsem dvoje: da bo sodišče stranko obravnavalo enakopravno

glede na nasprotno stranko, obema strankama (pravilneje: udeležencema v KDS) pa bo

zagotovljeno aktivno sodelovanje s postopku.533

Čeprav sem se s pravico po 23. čl. Ustave RS ukvarjal že v poglavju o Ustavi RS in KDS

(poglavje A, VII.), pa naj na tem mestu zgolj še dodam, da je pravica do enakega varstva

pravic v postopku (čl. 22 Ustave RS) temeljno procesno jamstvo, ki ga za vse sodne, (torej

tudi za pravdni oz.po ZDSS) postopke zagotavlja Ustava. Na jamstva v postopku, pa se kot

rečeno in že obravnavano, nanaša tudi 23. čl. Ustave, ki velja tudi glede reševanja KDS, ki

zagotavlja pravico od sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja (trial within resonable

time) pred neodvisnim, nepristranskim in zakonitim sodiščem. Razmerje med jamstvi 22. in

in 23. čl. Ustave, US RS še ni opredelilo. US praviloma kontradiktornost postopka presoja z

vidika 22. čl. Ustave,534 vendar pa se v nekaterih primerih sklicuje tudi na 23. čl. Ustave.535

Ob tem se slovensko Ustavno sodišče večkrat sklicuje tudi na 6. čl. EKČP, ob čemer navaja,

da se vsebina navedenih dveh členov ustave v celoti krije z vsebino 6. čl. EKČP. Razmerje

med 22. in 23. čl. Ustave je zato mogoče opredeliti podobno kot praksa ESČP loči elemente 6.

čl. EKČP. Vsebini 22. čl. Ustave bi zato ustrezala pravica do poštenega obravnavanja (fair

hearing), 23. čl. Ustave pa bi zagotavljal ostale pravice v smislu 6. čl. EKČP. Zato menim, da

BIRK R.: (1985), s. 400 532 Tako je (sicer brez nadaljnje obrazložitve) ESČP izreklo v zadevi Ruis Mateos proti Španiji A 226, str. 25, povzeto po GALIČ, doktorska disertacija , str. 158. 533 Tako je sodišče reklo, v zadevi Feldbrugge proti Nizozemski, A 99 str. 17, cit. po GALIČ, Ibidem. 534 Odločba US RS v zadevi Up 39/95, z dne 16.1.1997 535 Sklep civilnega senata v zadevi Up 107/96, z dne 25.9.1996.

265

bi glede KDS in obravnavano pravico izprtja, bilo nujno potrebno upoštevati teorijo o

enakosti orožij,536 se je do te pravice že kritično opredelila.537

Po mnenju Potočnjaka pa je lock-out dejavnost delodajalca, enega ali več skupaj, s katero se

v primeru delovnega spora (v pravilu gre za interesni spor), začasno ali popolno delavcem

odvzame delo (enostavno suspendirajo pogodbe o zaposlitvi) z namenom, da jih tako prisilijo

na sprejem svojih (delodajalskih) zahtev v zvezi z sindikalnim organiziranjem, plačami,

delovnim časom ali ureditvijo drugih vprašanj iz delovnega razmerja, oziroma v zvezi z

delovnim razmerjem.538

Dovoljeni (zakoniti) lock-out v večjem številu držav pripelje do suspenzije delovnega

razmerja, na pravice in obveznosti iz delovnega razmerja pa ima enak učinek kot dovoljena

stavka.

Čeprav Potočnjak539 navaja, da »...Slovenci su tuđicu nadomjestili riječju »isprt«, je na tem

mestu le treba poudariti, da smo Slovenci izraz »izprtje« (in ne ,«isprt«/B.K./) poznali že

pred drugo svetovno vojno. V 16. členu Uredbe o določanju minimalnih mezd, sklepanju

kolektivnih pogodb, poravnavanju in razsodništvu je namreč že ta slovenski izraz uporabljen

in se glasi: »ob sporu med službodavcem in njegovimi delavci morajo sporne stranke, preden

se objavi stavka ali izprtje, sporazumno poveriti rešitev spora razsodniškemu odboru, ki je

sestavljen…«.540

Res pa je po drugi strani, da se ta slovenska pomenska ustreznica, za veliko širše znani in

sprejeti institut »lock-out«, še ni popolnoma prijela. Verjetno tudi zato ne, ker glede te

industrijske akcije v slovenskem pravnem sistemu obstaja pravna praznina.541

536 Teorija (predvsem Galič, ter tudi sodna praksa, ki jo isti avtor citira v svoji doktorski disertaciji z naslovom: »Pravica do poštenega sojenja v pravdnem postopku, prikaz s poudarkom na praksi ESČP, ter slovenskega in nemškega US«), 537 vendar bi podrobnejša razprava presegla okvir te disertacije, zato več o tem: GALIČ, Ibidem, str. 158 - 177. 538 POTOČNJAK Ž.: Ibidem, s. 240. 539 POTOČNJAK Ž.: Ibidem, s. 240 ,opomba št. 915 540 BAJIČ S.: (1940), s. 311 541 Ko sprašujem kandidate na državnem pravniškem izpitu iz predmeta »delovno in socialno pravo«, jih na vprašanje o zakonitosti stavke večina ve povedati, kot antipod stavki na strani delodajalca »lock-out«, pri čemer jim je jasen pomen tega pravnega instituta, zelo malo jih pa ve za slovensko ustreznico »izprtje«. Celo nekateri drugi izpraševalci (med njimi so tudi ustavni in vrhovni ter višji sodniki, odvetniki, državni tožilci, itd..) so mi odkrito priznali, da jim ta izraz doslej še ni bil znan v slovenskem pravnem sistemu.

266

Menim, da bi v novi delovno pravni zakonodaji (najbolje tam, kjer se bo urejala stavka)

podobno kot so to uredili Hrvati v Zakonu o radu (čl. 211. govori o »izključenje s rada - lock

out«) uredili institut izprtja tudi v Sloveniji, v zakonu. Ne glede na to, da Ustava izrecno

ne predvideva (kot za pravico do stavke v 77. členu) tega pravnega instituta. Vendar pa bo

treba takšno uvrstitev instituta izprtja v zakonodajo dobro premisliti, kajti tudi v

primerjalnem pravu ( npr. na Hrvaškem leta 1995 ob sprejemu Zakona o radu) so bila mnenja

o učinku pravnega instituta lock outa deljena celo med sindikalnim vodstvom.542

Na Hrvaškem je v členu 211. določena omejena pravica izprtja. Delodajalec ga lahko

uporabi le kot odgovor na že začeto stavko, in ne sme začeti postopka izprtja pred

potekom 8 dni od začetka stavke. Število izprtih delavcev ne sme biti večje od polovice

zaposlenih, ki sodelujejo v stavki. Zanje mora delodajalec plačati prispevke, katerih osnova

je najnižja plača. V. odstavek 211. člena pa ima izrecno določbo, da se vse te določbe zakona

izrecno nanašajo tudi na pravice delodajalca v KDS, glede izprtja zaposlenih.

Po mnenju Crnića, izrecnih ustavnih podlag (kot obstajajo za pravico do stavke) za izprtje

(lock out) ni! Podobno lahko trdimo tudi za slovenske razmere. Ta pravica delodajalca je

s strani predlagatelja zakona bila izpeljana v obravnavi v Saboru RH iz ustavnega postulata

svobode združevanja in delovanja (čl. 43. Ustave RH). Pri tem je vlada navajala, da je institut

izprtja v večini držav zahodne Evrope urejen s kolektivnimi pogodbami. Po stališču vlade, kot

predlagatelja zakona, je bilo primerno urediti z zakonom predpis o izprtju, kajti na Hrvaškem

nimajo odgovarjajoče tradicije v kolektivnem pogajanju. Med tem ko v uporabi pravnega

instituta stavke že obstajajo določene izkušnje, pa praktično nikakršnih izkušenj ne obstoji z

institutom izprtja. Delodajalec ga lahko uporabi samo v odgovoru na že začeto stavo, zato

ga ne more uporabiti v drugih primerih, kadar ne doseže soglasja z zaposlenimi v zvezi z

njihovimi zahtevki. Npr., nezakonit bi bil lock out, pri pogajanjih o kolektivni pogodbi, če

542 Tako Ivica Crnić v komentarju Zakona o radu (stran 141) navaja, da je tajnik Matice hrvatskih sindikata Krešimir Rožman v Novem listu pisal, da je »lock out » z zakonom tako omejen (lahko se začne samo če stavka traja več kot 8 dni, ne sme obsegati več od polovice zaposlenih delavcev, na katere se stavka nanaša, v času lock outa poslodajalec plača vse prispevke), da ni verjetno pričakovati njegovo večjo uporabo. Sicer pa lock out lahko posebej koristi, kadar sindikati zaradi prihranka stavkovnih fondov, pozovejo v stavko npr. 50 ključnih delavcev, zaradi česar se blokira proizvodnja, tudi v drugih delovnih enotah. Delodajalec takrat odgovori z izprtjem ostalih delavcev in tako prevali stroške ponovno na sindikat. Po hrvaškem Zakonu o delu bi lahko v navedenem primeru izprl vsega 25 delavcev. Njegovega mišljenja pa ni bil Boris Kunst, predsednik »Udruge radničkih sindikata javnih poduzeča Hrvatske«, ki je v Vestniku (prav tako leta 1995) zapisal: »Menim, da ni doseženo nič bistvenega za delavce, še posebej ne pri vprašanju izprtja (lock-out) ki se ne uporablja v evropskih državah. Ni razlogov za veselje, če delodajalec še

267

zaposleni niso organizirali stavke. Če bi delodajalec uporabil nezakoniti lock out, bi sindikati

lahko zahtevali sodno zaščito (čl. 216. ima izrecno določbo, o sodni prepovedi nezakonitega

izprtja in tudi o nadomestilu škode (II. odstavek). Z izprtjem delavcem ne preneha pogodba o

zaposlitvi, zato je delodajalec dolžan plačevati prispevke. Sindikat (ne skupina delavcev ali

posameznik /B.K./) pa lahko zahteva od sodišča prepoved organiziranja in uporabe lock

outa, ki je v nasprotju z določili Zakona o radu, pa tudi nadomestilo škode, ki bi nastala

sindikatu ali zaposlenim delavcem. Stvarna pristojnost sodišča za takšno odločitev je

določena v 217. členu Zakona o radu. Pristojna so, odvisno od področja kjer se stavka,

županijski (v Sloveniji bi bilo to lahko Višje DSS) oziroma Vrhovni sud RH (z zadnjo novelo

ZRH-2001 - Županijski sud u Zagrebu). Roki za sodno odločitev so zelo kratki, kar je

razumljivo glede na socialno naravo stavke. Sodno odločbo glede zahtevka za prepoved

stavke ali izprtja je treba na prvi stopnji izdati v 4 dneh od vložitve zahtevka (ne tožbe op.p.),

odločitev o pritožbi pa v roku 5 dni od dneva vložitve pritožbe. Pri tem je nastala pravna

praznina, saj je zakonodajalec izpustil predpisati rok pritožbe v teh hitrih - nujnih

zadevah.543 Če se stavka nanaša na področje dveh ali več županij, odloča na prvi stopnji

Vrhovno sodišče v sestavi treh sodnikov, o pravnem sredstvu (pritožbi) zoper njihovo

odločitev pa na drugi stopnji odloča senat Vrhovnega sodišča v sestavi petih sodnikov.

Člen 218. Zakona o radu ima tudi posebno podpoglavje z naslovom: »Stavka v oboroženih

silah, policiji, državni upravi in javnih službah« ter določa, da se v teh primerih pravica do

stavke ureja s posebnimi zakoni

Takšna ureditev ima temelj v II. odstavku 60. čl. Ustave RH.

Skupno vsem sodobnim pravnim sistemom je, da lock out,( kakor stavka), sama po sebi ne

predstavljata kaznivega dejanja. Zanimivo je, da se pravni temelj lock outa v nekaterih

državah poskuša izpeljati iz pravice oziroma svobode organiziranja (kot že rečeno

Hrvaška), ki je z ustavami (npr. Nemčije, Francije, Italije) zajamčena, tako delavcem kot

delodajalcem. Iz ideje, da se naj meje dopustnosti lock- outa določajo enako kot za stavko

izhajajo pravni sistemi Nemčije, ZDA, Velike Britanije, Češke, Danske, Švedske. Zato je v

v naprej zadrži pravico do izprtja ( 50 % delavcev od števila, ki sodeluje v stavki) in ne izplačuje plač za čas trajanja stavke«. 543 Po stališču Crnića bi šlo za 15 dnevni rok po 348. čl. ZPP, če bi se osvojila njegova teza, da gre za pravdni postopek. Če bi pa spor bil ocenjen za delovni spor (kot jaz mislim, da je utemeljeno) pa bi bil rok za pritožbo 8 dni ( 437. čl. ZPP 77), ki se še uporablja na Hrvaškem za tovrstne delovne spore).

268

teh sistemih lock-out dovoljen, a določene omejitve je mogoče določiti v Zakonu ali v

kolektivnih pogodbah. Kot že povedano na drugem mestu, je Nemčija, država z najširšo

prakso uporabe lock outa v interesnih sporih.544

V Franciji lock out nima ustavne zaščite kot stavka, niti ni omenjen v zakonih, temveč je

pretežno normiran s sodnimi precedensi. Ker je s stališča pogodbe o zaposlitvi lock out

enostavna suspenzija pogodbe od strani delodajalca, je logično da predstavlja kršitev pogodbe

o zaposlitvi. Zato sodna praksa le v treh izjemnih slučajih priznava dovoljenost lock outa.

Kasacijsko sodišče je zavzelo stališče, da je lock out dovoljen v primeru preprečevanja

nastopa posledic stavke, ki na dejavnost podjetja deluje kot višja sila (rotirajoča stavka). V

drugem primeru je obrambni lock out dovoljen v primeru, ko stavka ne temelji na ustavnem

jamstvu pravice do stavke (npr. upočasnjevanje dela, ali če gre za zlorabo pravice do stavke

(npr. politična stavka ali nedovoljena stavka solidarnosti). V tretji zadevi pa je Kasacijsko

sodišče Francije leta 1964 pravni temelj za dovoljenost obrambnega lock outa našlo v

institucionalni teoriji podjetja.545

V Italiji prevladuje stališče, da ne obstaja pravica do lock outa, temveč samo svoboda

njegovega organiziranja. Takšno pravno stališče se mi zdi sprejemljivo tudi za slovensko

bodočo pravno ureditev. Tudi v Italiji Ustava ne govori o pravici do lock outa, temveč zgolj

o pravici do stavke, doktrina in judikatura pa sta zavzeli stališče, da stavka in izprtje

nimata enakega pravnega položaja. Drugače pa je kadar gre za izprtje, ki je uporabljeno

zaradi obrambe od nezakonite (npr. rotirajoče) stavke. V takšnem primeru italijanska sodna

praksa smatra takšno dejavnost delodajalca za dovoljeno in mu ni treba izplačevati plač.546

Zakoni vzhodno evropskih držav načeloma ne vsebujejo določb o lock outu. Izjemi sta

Češka in Bolgarija. Češka regulativa izenačuje pogoje za dopustnost lock outa in stavke,

v Bolgariji pa je možnost uporabe lock outa tudi kadar gre za obrambnega, precej omejena.

Podobno kot je Hrvaška ureditev sedaj.

544 Tako je v ZR Nemčiji 1984 leta zaradi stavke izgubljeno 9,981.000 delovnih dni, zaradi lock outa pa je istega leta izgubljenih 3,565.000 delovnih dni. WEISS M.: Labour law and industrial relations in the F.R. of Germany, Ibidem, stran 133. 545 The prevention and setelment of the industrial conflict in the comunity member states, Ibidem, stran 90. 546 RAMM T.: Ibidem, stran 291.

269

Za razliko od pravice do stavke, se pravica do lock outa ne omenja v mednarodnih

pogodbah.

Zanimivo pa je, da je 60. člen portugalske Ustave celo izrecno prepovedal lock out.547

7. STAVKE IN MIRNO REŠEVANJE SPOROV (ADR)

Ko omenjam zanimivejše stavke v Sloveniji glede vsebine konflikta, naj navedem tudi

stavko, ko so delavci v sodelovanju s predstavniki sindikata novemu direktorju in njegovim

ožjim sodelavcem prepovedali vstop v podjetje. Gre za neko vrsto izprtja (lock out) celo na

strani delavcev, čeprav je to teoretično vsaj neobičajno, če že ne nemogoče. V praksi pa se

takšne življenjske situacije očitno dogajajo.

Delavci Lesne industrije Litija so bili nezadovoljni z novim vodstvom, zato so direktorju

vstop prepovedali. Vodstvu so zamerili predvsem to, da postavlja lastne interese, nad interese

podjetja. Čeprav je prihajalo do konfliktov ne samo med novim in starim vodstvom temveč

tudi med nekdanjim vodstvom in delavci, pa so slednji po prihodu novega direktorja oz.

sanatorja, le-temu vstop prepovedali, čeprav je navidezno izgledalo, da so se zadeve začele

umirjati. Za ta korak so se odločili zaradi številnih zamer, med drugim mu očitajo, da lastne

interese postavlja daleč pred interese podjetja. Kaplja čez rob pa je bila namera, da si

direktor izplača visoko nagrado (10 Mio SIT) za delo, ki še zdaleč ni dokončano. V LIL so

imeli od srede decembra 1998 kar dve vzporedni vratarski službi (stavkovna straža -

picketing v primerjalnem pravu). Eno so opravljali delavci podjetja Sintal, ki je bila najeta s

strani direktorja (varnostna služba), drugo pa so po razpustitvi, nazaj ponovno vzpostavili kar

delavci sami.548

Tudi v Sloveniji je že prišlo do izprtja (lock out) v Makolah.549

547 BIRK R.: Ibidem, stran 407 548 NAGODE J.: »Direktorju vstop prepovedan«, Dnevnik, 19.12.1998, stran 11. 549 V svetu so izprtja pogostejša, glej npr.: «Hyundai izprl delavce«: Dnevnik 11.1.1997, str. 6.

270

Zanimiva je bila tudi stavka, ko je vodstvo podjetja (Alprem Kamnik) poslalo sodišču

predlog, naj stavko razglasi za nezakonito.550 Stavkajočim delavcem pa je poslalo na dom

sklepe o začasni odstranitvi z dela551 (suspenz, po stari zakonodaji).

V (slovenski) zgodovini stavkovnega gibanja so še posebej karakteristične tri stavke v

Sloveniji. In sicer stavka rudarjev v revirjih 1958. leta, stavka v Luki Koper in stavka

mariborskih delavcev, poleti leta 1988.552

Kot sem že teoretično obrazložil na drugem mestu te disertacije, po mojem mnenju v

konkretnem primeru (Alprem) ni šlo za KDS kljub drugačnemu stališču sodišča, da gre v tej

zadevi za KDS, ker »...gre posebno za spor o izplačilu plač v skladu s kolektivnimi

pogodbami dejavnosti, zato je spor šteti za kolektivni...« Zadeva ne vzdrži preizkusa

kolektivnosti delovnega spora, ne po materialni, niti ne po formalni koncepciji. Kot sem pa

že povedal, je pri nas uveljavljena mešana: materialno - formalna koncepcija KDS. Iz

prikaza merituma zadeve je razvidno, da je bil predlagatelj v tem postopku sindikat.

Sindikat ima res izrecno poudarjeno vlogo pri varstvu pravic delavcev iz delovnega razmerja

in tudi podeljeno aktivno legitimacijo za začetek KDS (samo sindikat izrecno, skladno z I.

odst. 47. čl. ZDSS). Pri tem niti ni pomembno, da KDS lahko sproži tudi tisti sindikat, ki mu

pristojno ministrstvo oz. delodajalec nista priznala reprezentativnosti po Zakonu o

reprezentativnosti sindikatov. V konkretnem primeru je pomembneje, da je bil sindikat, kot

organizacija delavcev (po I. odst. 46. čl. ZDSS) tudi podpisnik kolektivne pogodbe, ki naj bi

predstavljala pravni temelj zahtevka ter, je izrabil svoje pooblastilo iz zakona in začel

postopek. Vendar pa je sodišče pri tem spregledalo, da bi za opredelitev KDS moralo zavzeti

stališče do vprašanja, ali gre v konkretnem primeru za uveljavljanje skupinskega - (zakonska

dikcija, pravilneje: kolektivnega) interesa za organizacije delavcev (očitno sindikati). Po

izrecni določbi II. odst. 46. čl. ZDSS morajo izkazati, da je ta interes upravičen. Prav tako bi

sodišče moralo imeti razloge o izpolnjenosti pogojev iz III. odst. 46. čl. ZDSS, čeprav je ta

V svetu je eden najbolj znanih primerov izprtja v južno korejski avtomobilski družbi Hyundai, ki je stavkajočim delavcem zagrozila, da jim bo za nedoločen čas prepovedala priti v tovarno. S tem se je odzvala na njihove proteste proti novi delovni zakonodaji. 550 III Kd 245/97, DSS v Ljubljani 551 KAČIČ F.: »Delavcem hodijo po glavi - se v Alpremu piše nova stavkovna zakonodaja«? Delavska enotnost, 17.4.1997 stran 2. V drugem sporu je šlo je za zaostanek pri izplačilu plač in regresa za leto 1994, 1995 in 1996 (tudi v Alpremu). Tretji KDS v isti organizaciji, pa se nanaša na razveljavitev volitev I Kd 36/96 - DSS v Ljubljani Ta faktografski podatek naj služi zgolj za ilustracijo, kajti v zvezi s temi »starimi« stavkami je neprimerljivo navezovanje na sedaj veljavni ZDSS/04, saj gre za novejši predpis. 552 REDNIK V..: ( Maribor, februar 1990) -magistrsko delo - neobjavljeno, stran 167 - 179.

271

določba precej nejasna (blanketna), ko navaja, da: »upravičenost uveljavljanja skupinskega

(pravilno: kolektivnega) interesa iz prejšnjega odstavka sodišče »presodi glede na vse

okoliščine primera«, zlasti pa pri tem upošteva raven, na kateri je bila sklenjena kolektivna

pogodba. V konkretnem primeru je zahtevek res meril na premalo izplačane plače in pravna

podlaga zanj je bila v kolektivni pogodbi dejavnosti, kot je sodišče pravilno ugotovilo. Ni pa

bila to edina pravna podlaga, če je pri svojem odločanju sodišče upoštevalo še 31. člen ZLPP,

ter Uredbo o izdaji, razdelitvi in uporabi lastniških certifikatov (1992). Sodišče je z

opustitvijo ugotavljanja kolektivnega interesa, da bi lahko indentificiralo naravo

(kolektivnega) spora napačno presodilo, da gre za KDS po kriteriju formalne koncepcije

KDS. Glede plač in regresa za LD je šlo za množični spor, če pa bi sodišče določilo

predmet spora (kot ga ni) za » o zakonitosti stavke«, pa bi šlo po čl. 4/IV ZDSS za KDS.

Menim pa, da tudi kriterij materialne koncepcije KDS iz 6.člena ZDSS v konkretnem

primeru ni izpolnjen. Vsaj sodišče do njega ni zavzelo stališča in je neodgovorjeno ostalo

vprašanje: ali je šlo v konkretnem primeru za kršitev kolektivne pogodbe dejavnosti, saj

predlagatelj (sindikat) v svojem predlogu (zahtevku) ni napadal in uveljavljal kršitev splošne

kolektivne pogodbe dejavnosti (ne njeno skladnost, nepristojnost za pogajanje,

neizvrševanje), temveč je (kot je razumeti ob študiju celotne sodne zadeve), zahteval

spremembo sklepa o izdaji lastniškega certifikata tako, da bi se njegova vrednost določala

v tolarjih s protiprednostjo v nemških markah. Takšen zahtevek pa ni temeljil na

kolektivni pogodbi, temveč na že omenjenem 31. čl. ZLPP in ustrezni uredbi. Nenazadnje

je iz tega razloga tudi prvostopno sodišče zahtevek predlagatelja v predlogu zavrnilo,

njegovo pritožbo pa višje DSS zavrglo zaradi prekludiranosti, oz. poteka 8 dnevnega

pritožbenega roka. Torej tudi po materialni koncepciji ni šlo za nobenega od primerov iz 1.

2. ali 3. točke 6. člena ZDSS. Prav tako ni šlo za 8. točko I. odstavka 6. člena ZDSS, ki bi

eventuelno lahko prišla v poštev, če bi ZLPP izrecno določil, da so spori za razliko med

dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo delavec prejel ob upoštevanju določb kolektivnih

pogodb, kolektivni spori po ZDSS, kot je takšno določbo izrecno določil Zakon o ureditvi

obračunavanja in plačevanja določenih davkov in prispevkov v postopku lastninskega

preoblikovanja podjetij ( ZUOI).

- Uradni list RS št. 69/94), v II. odstavku 2. člena. Nenazadnje je bil ta zakon z izrecno

določbo, da gre za KDS, ki je edini primer v naši zakonodaji uporabe zakonskega

pooblastila po 8. točki 6. člena ZDSS, kar dve leti starejši od ZLPP in eno leto poznejši od

Uredbe ( 1993), ki naj bi bila oba pravna podlaga za odločitev v sporu.

272

S to analizo zanimivega sodnega judikata sem želel pokazati, da so bile moje ugotovitve

v pisnem prispevku553 in stališča v referatu na Dnevih slovenskih pravnikov - delovno pravna

sekcija v Portorožu 1996 leta pravilne, ker so izhajale iz preštudiranih sodnih zadev, ki so jih

obravnavala slovenska sodišča v razdobju 4 in pol let in jih opredeljevala kot KDS, čeprav so

nekateri teoretiki554 na moje trditve iz raziskave (referata) ugotavljali: «predmet spora v

delovnih sporih pred delovnimi sodišči je težko določiti, ker ni jasno določeno, kaj je KDS,

katere so njegove vrste, predvsem pa, katera so merila za ločevanje teh sporov od

individualnih delovnih sporov. Kolektivni interes pri ločevanju med IDS in KDS v

glavnem ni upoštevan, zato je večina KDS dejansko večje število združenih IDS „izražali

določeno rezervo…«, ker naj bi doslej reševane zadeve na Vrhovnem sodišču RS, zaradi

njihovega skromnega števila te trditve ne potrjevale…«555

Negativne posledice stavk spodbujajo subjekte, pa tudi države kot zaščitnice širših družbenih

interesov, da ustanovijo oblike in načine mirnega reševanja delovnih sporov (ADR). Takšni

postopki (praviloma gre za interesne spore) se pojavljajo kot načini preprečevanja

(prevencije) stavk ali kot načini hitrega končanja že začetih stavk. Uporaba teh postopkov je

lahko za stranke ( točneje : udeležence) v sporu prostovoljna ali obvezna. Če je predhodno

določeno, da je poizkus postopka mirnega reševanja spora obvezen, se ne more začeti

zakonito industrijsko akcijo, če prej ni bil preizkušen postopek mirne rešitve spora. Smiselno

takšno določbo imamo tudi v 15. čl. slovenskega ZDSS (procesna predpostavka).

Kot že rečeno, menim, da je pravica do stavke individualna (subjektivna) pravica, ki se

lahko uresničuje zgolj na kolektivni način. Zato se ni moč strinjati s stališčem (Vodovnik)

da je: »Pravica do stavke sicer kolektivna pravica zaposlenih, vendar to pravico lahko v

nekaterih primerih uresničuje tudi delavec posameznik«. Ob korektni interpretaciji

slovenskega 48. člena ZDSS/94 in 04- enako /B.K./ ki navaja, da je predlog za uvedbo

postopka o zakonitosti stavke lahko vloži tisti, ki ima po zakonu pravico organizirati stavko

553 KUKEC B.: (1996). s. 970-990. 554 NOVAK J.: (1990), s. 17 ( v opombi št. 20) 555 NOVAK J.: Ibidem, v zgoraj citirani opombi še navaja: »...KDS, ki jih je na revizijski stopnji doslej reševalo Vrhovno sodišče RS, zaradi njihovega skromnega števila te trditve ne potrjujejo (to je moje trditve, da »...kolektivni interes pri ločevanju med IDS in KDS v glavnem ni upoštevan, zato je večina KDS dejansko večje število združenih IDS« /B.K./...). Nato pa prof. Novak našteje vse (po številu 4) zadeve, ki jih je do tedaj Vrhovno sodišče RS reševalo (opravilna št. VIII Ips 141/96 - zaradi pristojnosti sindikata v zvezi z delovnim časom, VIII Ips 95/98 - razveljavitev odpovedi kolektivne pogodbe, VIII Ips 171/98 - zaradi razveljavitve volitve članov sveta delavcev, VIII Ips 168/99- zaradi zakonitosti stavke). Stojim na stališču, da je ob podrobni analizi tega judikata (Alprem) moč zaključiti, da je šlo v konkretnem primeru za (individualni - množični spor).

273

in tisti, proti kateremu je stavka uperjena, je jasno, da je imel zakonodajalec tukaj v mislih

(teleološka razlaga /B.K./) predvsem sindikat, kajti v sporih o zakonitosti stavke je po

določilu II. odstavka 48. člena ZDSS sindikat v vsakem primeru upravičen, da se udeležuje

sodnega postopka, tudi če se ta ni začel na njegov predlog (ampak npr. na predlog skupine

delavcev iz 46. člena). Zakon ne omejuje te pravice le na reprezentativni sindikat, torej

ima to pravico vsak pri delodajalcu organizirani sindikat. Nikakor pa te pravice ni moč

dati delavcu - posamezniku. Težko si je namreč predstavljati, kako naj bi delavec

posameznik uveljavljal kolektivni interes, če se mu pri predlogu za sodno varstvo nihče

od sodelavcev ne želi, ali pa ne more pridružiti.

8. POGODBENE OMEJITVE PRAVICE DO STAVKE

V večini pravnih sistemov ni mogoče omejiti s pogodbo o zaposlitvi pravice do stavke. V

Franciji je vsaka tovrstna določba pogodbe o zaposlitvi nična, zaradi njene protipravnosti

javnemu redu (ordre public) po katerem je z Ustavo zajamčena ta pravica.556

Enaka je situacija v Italiji, kjer prav tako ni dovoljeno omejiti pravice na stavko v

individualni pogodbi o zaposlitvi.557

V Veliki Britaniji se na to vprašanje nanaša določba člena 18. IV. odstavek TURLA, po

kateri je dovoljeno vnašati klavzule o industrijskem oz. sindikalnem miru v individualno

pogodbo o zaposlitvi samo »…če so te izrecno predvidene v pismeno sklenjeni kolektivni

pogodbi, in če je delavcu omogočen vpogled v to kolektivno pogodbo na njegovem delovnem

mestu«.558

9. PRAVICA DO STAVKE V (DRŽAVNIH) JAVNIH SLUŽBAH

Pravica do stavke v javnem sektorju, ter pravica do sindikalne svobode, sta v

slovenskem pravnem sistemu opredeljeni kot samostojni ustavni pravici, in sta med

556 DESPAC, ROJOT: ( 1987), s. 299. 557 KAHN - FREUND: ( 1974), s. 44. 558 THE PREVENTION AND SETLEMENT OF INDUSTRIAL CONFLICTS... Ibidem stran 111.

274

seboj tesno povezani. Pravica do sindikalne svobode pomeni enega posebnih vidikov pravice

do združevanja in sindikalno svobodo po eni strani štejemo za individualno pravico delavcev

in delodajalcev, po drugi pa zajema tudi kolektivni vidik (pravice sindikatov oz. organizacije

delodajalcev, do različnih aktivnosti. Pogojuje uresničevanje nekaterih drugih človekovih

pravic in temeljnih svoboščin ter obratno.

V svetu smo priča pomembni preobrazbi pravnega položaja zaposlenih v javnem sektorju.V

mnogih državah se narava zaposlitve v t.i. javnih službah radikalno spreminja in mnoge

pravice, ki so tradicionalno veljale le v zasebnem sektorju, so postopoma začeli priznavati

tudi v javnem sektorju. Mednje brez dvoma sodi tudi pravica do stavke in pravica do

sindikalne svobode (77. in 76. čl. Ustave RS), na kateri se v določeni meri navezuje tudi

pravica do kolektivnega pogajanja.

Na odpravljanje ostre delitve med javnopravnim in zasebnopravnim urejanjem položaja

zaposlenih v javnem in zasebnem sektorju, so pomembno vplivale po II. svetovni vojni

sprejete posamezne mednarodne norme. Nekatere se izključno ukvarjajo le s pravico do

sindikalne svobode, druge obravnavajo to pravico v okviru obravnavanja človekovih pravic

na splošno. Vsem pa je skupno to, da dopuščajo omejitev pravice do sindikalne svobode, ki so

lahko subjektivne ali objektivne narave, in s tem seveda tudi pravice do stavke v javnem

sektorju. Omejevanje ali celo odvzem te pravice pa pomeni hkrati omejevanje ali odvzem

pravice do stavke. Treba je namreč upoštevati, da se delavci združujejo v sindikate predvsem

zato, da bodo lahko kolektivno na različne načine (po poti kolektivnega pogajanja, z

»mirnimi načini« reševanja KDS in s stavkami kot »borbenim načinom«) varovali svoje

interese nasproti delodajalcu. Zato torej omejitve pravice do sindikalne svobode niso

usmerjene toliko v omejevanje individualne pravice do organiziranja, kot v omejevanje

pravice sindikatov do«akcije«.559

Za naše obravnavanje so izmed petih konvencij o sindikalni svobodi, ki jih je sprejela MOD

pomembne zlasti tri: Konvencija št. 87 o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic

(1949); Konvencija št. 98 o uporabi načel o pravicah organizirane in kolektivnega

dogovarjanja (1949) in Konvencija št. 151 (v Sloveniji neratificirana) o varstvu pravice do

organiziranja in postopkih določanja delovnih razmer v javni službi (1978). Te konvencije

559 Več o tem v KONČAR, (1997), str. 277 - 304

275

sem že predhodno natančneje obdelal, zato jih tu zgolj omenjam. Vsem trem konvencijam pa

(je pomembno, značilno) skupno to, da izrecno ne omenjajo pravice do stavke, kar pa ne

pomeni, da se v MOD s pravico do stavke ne bi ukvarjali.

Tako Konvencija št. 87 pravice do stavke ne omenja, vendar je Odbor za sindikalno svobodo

že leta 1952, kot nekakšno temeljno načelo sprejel stališče, da je ta pravica do stavke ena od

bistvenih in legitimnih sredstev z uporabo, na katerih delavci in njihove organizacije lahko

uveljavljajo in branijo svoje socialne in ekonomske interese. Šele po letu 1948 je začel

omenjeni Odbor namesto »pravica« uporabljati dikcijo, da se delavci »zatečejo k stavki«, kot

je v svoji analizi poudarila teorija.560

Od mednarodnih dokumentov je treba omeniti še norme SE, kjer je EKČP (1950) omenila

sindikalno svobodo v 11. členu in s tem tudi pravico do združevanja. Tudi MESL v 6. čl.

proglaša, da »imajo vsi delavci in delodajalci pravico do kolektivnih pogajanj«.

Izmed norm OZN so za obravnavo pravice do stavke v javnem sektorju, zanimiva

Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter Mednarodni pakt o ekonomski

in socialnih in kulturnih pravicah (oba 1966,Uradni list SFRJ št. 7/71), vendar obstaja med

njima protislovnost, glede določitve dopustnih omejitev pravice do sindikalne svobode.

Kar zadeva veljavne zakonske ureditve, je poleg zakonodaje s področja delovnih razmerij,

ki na splošno opredeljujejo funkcijo sindikata, določa pravice in olajšave, ki veljajo za

sindikalne zaupnike ter (zaenkrat še vedno na podlagi prehodnih določb čl. 86. -87 ZTPDR

ter čl. 108.- 112. ZDR, ki še veljata na podlagi izrecne določbe 245. čl. novega ZDR /2002)

ureja KP, je pomemben Zakon o reprezentativnosti sindikatov (Uradni list RS št. 13/93).

Ta poleg kriterijev za priznanje reprezentativnosti sindikatov na državni ravni ter na ravni

panoge, dejavnosti, poklica (ali celo občine)561 ali organizacije, določa tudi, kdaj sindikat

postane pravna oseba. Pravna subjektiviteta se pridobi z izdajo odločbe o hrambi statuta pri

pristojnem upravnem organu, v konkretnem primeru je to Ministrstvo za delo, družino in

socialne zadeve.

560 Glej KONČAR, Ibidem, str. 282 561 Zaenkrat v Sloveniji še nimamo nobene kolektivne pogodbe na ravni občine, čeprav je trenutno veljavnih 36 KP vseh ravni.

276

V zvezi s stavko velja v RS na podlagi posebnega odloka (takratne) skupščine RS iz leta 1991

začasno, do sprejema novega zakona, Zakon o stavki (Uradni list SFRJ št. 23/1991). Poleg

drugega določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za »zakonito stavko«. Med njimi je tudi

obvezna napoved stavke, pri čemer je rok različen glede na to, ali gre za stavko v

gospodarstvu (najmanj 5 dni) državni upravi ali »javnih službah« (dejavnosti posebnega

družbenega pomena, ko je rok najmanj 10 dni. Za javne uslužbence ZS določa še nadaljnja

dva pogoja, to je zagotovitev minimuma delovnega procesa, ter zagotovitev izpolnjevanja

mednarodnih obveznosti. Takšne kavtele pridejo v poštev predvsem pri prometu, železnicah,

letalskem prometu, zdravstvu, itd.). Bistveno pa je, da delavci v državni upravi (javni sektor)

lahko po zakonu uresničujejo pravico do stavke pod pogojem, da z njo ni bistveno ogroženo

uresničevanje funkcije državnih organov in organizacij.

Pravico do stavke javnih uslužbencev po tem področno urejajo še Zakon o javnih uslužbencih,

o notranjih zadevah, o obrambi, v načelu je stavka dopustna tudi v kazensko poboljševalnih

zavodih in carinski službi, kar posredno izhaja iz navedenih predpisov. Vsi ti zakoni pa

določajo, katera dela morajo zaposleni opravljati med stavko. Teorija je veljavno ureditev v

Sloveniji že kritično obravnavala. Tako npr. Končarjeva navaja:562 »Čeprav za državo kot

delodajalca veljajo določene značilnosti, to ne opravičuje popolnoma različnega

delovnopravnega režima zaposlenih v primerjavi z zasebnim sektorjem. V načelu bi bilo treba

vse delavce, ne glede na to, ali delajo v javnem ali zasebnem sektorju, glede pravic pri delu

obravnavati enako. Vsak odstop od tega načela bi bilo treba posebej pazljivo in tenkočutno

preučiti in ugotoviti, ali ga je mogoče upravičiti z naravo dejavnosti oz. konkretne službe«.

Avtorica se zavzema tudi za odpravljanje ostre delitve delovnega prava na javno in zasebno,

če pride do konflikta med zasebnim in javnim interesom, je v konkretnem primeru treba

presoditi, kateri interes je tehtnejši, kar je še posebej pomembno z vidika priznavanja

človekovih pravic (pravica do stavke, do sindikalne svobode). Pri njihovem morebitnem

omejevanju, bi morali bolj upoštevati funkcijo (»funkcionalni pristop«). Analiza omenjenih

pravic, kot najpomembnejših, jasno kaže, da obstajajo med njimi vsebinske razlike tako glede

kroga oseb, ki sta jim pravici priznani, kot glede dopustnih omejitev pravice do stavke in do

sindikalne svobode. Zato prihaja do razlik v njihovi interpretaciji. Pojavljajo se predvsem

glede bolj ali manj restriktivnega pristopa glede dopustnosti omejevanja pravic, čeprav v

svetu štejejo za eno najpomembnejših socialnoekonomskih pravic, prav pravica do sindikalne

562 KONČAR, Ibidem, str. 301

277

svobode in seveda tudi pravica do stavke. Kot taka naj bi bila po mnenju teoretikov omejena

le takrat, ko je to res nujno, obseg omejitve pa naj bi bil čim manjši. Ne lede na to, da

nekateri mednarodni pravni inštrumenti omenjajo le en element sindikalne svobode

(organizacijsko svobodo), pa danes ločeno obravnavanje organizacijske in akcijske svobode

ni več sprejemljivo. Delavci se združujejo zato, da bi po kar največ možnih poteh uveljavljali

svoje interese (tudi z metodo borbene akcije - stavke /B.K./). Zato je težko razumeti ureditev,

po kateri npr. omejitve organizacijske svobode niso predvidene, predvidene pa so omejitve

akcijske svobode. Zelo koristna bi bila harmonizacija omejitev pravic do sindikalne svobode

in stavke. Poblem predstavlja tudi uporaba pojma, kot je npr. »omejitev pravic«, saj ga

različni organi razlagajo različno, tudi v smislu »odvzema pravic«. Taka razlaga pa je po

mnenju teorije gotovo sporna.563 Država naj v primeru konflikta med različnimi

mednarodnimi normami v konkretnih primerih upošteva tisto ureditev, ki je za delavce

najmanj restritivna.

V določenih primerih lahko pride do kolizije pravice do stavke, z nekaterimi drugimi

pravicami. Takšen je slučaj, ko pravica do stavke nasprotuje pravici uporabnika uslug javnih

podjetij na kontinuirano opravljanje uslug z oskrbo z vodo, elektriko, plinom ali

prometnimi uslugami. Tudi v zdravstvu in šolstvu se v Sloveniji že več let zapovrstjo

poizkuša izsiliti ugodnejše plače, kar je lahko v koliziji s pravico uporabnikov zdravstvenih

storitev na stalno in pravočasno uporabo uslug zdravstvene zaščite in pravice do

izobraževanja (ne samo otrok in mladostnikov). Tako pride celo do kolizije pravice do stavke

s pravico do življenja (npr. v zdravstvu). Zato je jasno, da pravica do stavke nima

absolutnega značaja. Je samo ena od pravic v katalogu osnovnih človekovih pravic. Če

pride do kolizije z neko drugo pravico, mora pravni red določiti meje posameznih pravic v

takšnem nasprotju. Zato se z zakoni postavljajo pravila in postopek, ki mora biti spoštovan v

primeru KDS, za zaščito temeljnih pravic, kot so zgoraj navedene. Če primerjamo posamezne

pravne sisteme, lahko najdemo tri načine omejevanja pravice do stavke v takšnih

okoliščinah:

• Določeni poklici ali gospodarske panoge so lahko izvzete in podvržene posebni

zakonski regulativi (oskrba z vodo, elektriko, plinom, trgovska mornarica,

železnica, letalski promet, itd.).

563 KONČAR, Ibidem str. 303

278

• Lahko se ustanovi posebna kazenska ali civilna odgovornost za stavke ki so

pripeljale do škodljivih posledic, neodvisno od zvrsti dejavnosti, ki so bile zaradi

stavke prekinjene (npr. ogrožanje življenja ali zdravja v zdravstvu).

Stavka je lahko v celoti prepovedana v določenih okoliščinah (npr. vojna, naravne katastrofe,

izredna stanja na splošno).564

564 KAHN FREUND: The Right to Strike, Ibidem, stran 48. O najnovejši bosanski izkušnji, v knjigi treh profesorjev Pravne fakultete v Sarajevu (Dedič, Kurtovič, Spahič) kjer je prikazana po temeljnih institutih s področja delovnih razmerij uslužbencev in nameščencev v članku: KUKEC B.: Delovna razmerja uslužbencev in nameščencev v Federaciji BiH, Pravna praksa, prikazi, št. 14 - 15/2000, stran 48 in 49. KAHN- FREUND, Ibidem, s. 8. Enak cilj ima po razumevanju Kahn - Freunda tudi prepoved stavke javnih uslužbencev. Z državno službo razumemo dejavnost, s katero se glede na prebivalstvo uresničuje državna oblast. Gre za tradicionalne funkcije države: policijo, vojsko, sodstvo in državno upravo. Za dejavnost funkcionarjev (fonctionnaires, Servants of Crewn, Civil Servants, Beamten, ipd.) kot se v primerjalnem pravu javni uslužbenci različno imenujejo. Sistem uslužbencev se je po II. svetovni vojni na področju Slovenije (kakor tudi bivše SFRJ) pojavil leta 1957 z ustreznim ZDR in Zakonom o javnih uslužbencih, šele kasneje so postali delovni ljudje (leta 1963) in potem delavci (leta 1974). Značilnost uslužbencev je stalno, redno, nepretrgano in učinkovito opravljanje državne službe. Gre za »karierne uslužbence« (fonctionnaires proffesionals) torej za materialno pravni pojem državnega uslužbenca. Za tovrstne uslužbence veljajo posebni elementi pojma delovnega razmerja uslužbencev in nameščencev, ki se v treh bistvenih točkah razlikujejo od običajnega delovnega razmerja. Njihova vez s skupnostjo ki je ustanovitelj organa je drugačna od običajnega delovnega razmerja. O sklenitvi delovnega razmerja odloča predstojnik konkretnega upravnega organa, pravni temelj (titulus) pa je konstitutivni akt - odločba o sklenitvi delovnega razmerja. Specifičnost je tudi posebni pogoj dajanja svečane izjave ali zaprisege. Tretja specifika je v dejstvu, da opravljanje tovrstnih (uslužbenskih) del in poslov ni dejavnost »pro foro interno«, kar je praviloma primer pri splošnem režimu delovnih odnosov, temveč gre za dela » pro foro externo«. Posebnost je še, da tovrstne skupnosti v organih (državne), uprave oz.upravnih službah v načelu nimajo statusa samostojne pravne osebe, zato se njihova pravna subjektiviteta interpolira v delovno razmerje, ki ga sklenejo uslužbenci in nameščenci v organu državne oblasti. V teoriji je zaslediti tudi osnovno razliko med uslužbenci in nameščenci, pri čemer so uslužbenci tisti delavci, ki se v upravnih organih in upravnih službah razporedijo na delovna mesta, na katerih se opravljajo dela iz osnovne dejavnosti teh organov oz. služb. Z razliko od njih pa so nameščenci tisti delavci, ki se v upravnih organih in službah razporedijo na delovna mesta na katerih se opravljajo pomožno - tehnična dela. V nekaterih državah, katerih nacionalna zakonodaja razlikuje funkcionarje od ostalih upravnih uslužbencev ( Nemčija, Francija, Italija, Turčija) funkcionarjem ni priznana pravica do stavke ali jim je le ta omejena v odnosu na druge javne uslužbence.V državah, v katerih te razlike ni, pa imajo vsi državni uslužbenci pravico do stavke pod enakimi pogoji, pri čemer se je treba zavedati, da so ti pogoji praviloma drugačni od tistih, po katerih je dovoljena stavka v gospodarskih dejavnostih. Kar zadeva pravice do stavke državnih uslužbencev Kahn - Freund deli države sveta Evrope v tri skupine: � Države v katerih je prepovedana stavka funkcionarjev, vendar se včasih omejuje ali prepove tudi stavka

drugih kategorij javnih uslužbencev (Nemčija, Švica, Avstrija, države Beneluksa, Danska, Islandija,Turčija).

� Države v katerih se prizna svoboda stavke v javnih službah, vendar z določenimi omejitvami (Francija, Italija, Švedska, Norveška in Irska).

� Države v katerih se ne prizna svoboda stavke samo omejenim kategorijam javnih uslužbencev, kot so npr. pripadniki vojske in policije (Velika Britanija,Ciper in Malta).

Ob tej teoretični primerjavi je zanimiva tudi bosanska ureditev, kot sem jo že zgoraj opisoval, saj so za razliko od Slovenije, kjer se več kot 6 let nismo mogli poenotiti kako sistemsko urediti delovna razmerja funkcionarjev in javnih uslužbencev ter nameščencev, v federaciji BiH, v jeseni leta 1999 sprejeli citirani zakon o delovnih razmerjih uslužbencev in nameščencev. Glede stavke (»štrajk«) imajo zanimivo določbo. Predvidevajo, da ima le sindikat (očitno po nemškem vzoru, organske koncepcije pravice do stavke) pravico pozvati svoje članstvo

279

10. VPLIV STAVKE NA DELOVNO RAZMERJE - POSLEDICE

Posledice stavke so lahko pravne (prenehanje delovnega razmerja, prikrajšanje pri izplačilu

plač, disciplinska in odškodninska odgovornost) ekonomske (izguba proizvodnje ali tržišča

za delodajalca, izguba zaslužka za delavce) in socialne (skaljeni odnosi med delavci in

delodajalci).

S pravnega gledišča so posebej pomembni učinki stavke na obstoj in vsebino pravnega

razmerja med delavcem in delodajalcem. Posebej je zanimivo in potrebno, analizirati pravne

posledice stavke na delovno razmerje delavcev, ki sodelujejo v stavki, glede na to ali je stavka

zakonita ali nezakonita (kar v končni fazi izvemo iz rezultata KDS o zakonitosti stavke) ter

med delovnim razmerjem delavca, ki ne sodeluje (v-zakoniti ali nezakoniti stavki), ki so mu

zaradi stavke omejene ali celo onemogočene pravice, ki bi jih sicer izvrševal iz delovnega

razmerja. Na to utemeljeno opozarja teorija.565

Glede teh vprašanj je še posebej senzibilna tudi slovenska pravna teorija, saj prof.

Končarjeva 566 utemeljeno opozarja na to problematiko in se postavi na stališče, da mora

delavcem, ki ne stavkajo zagotoviti delo. Če pa ni storil vsega za to, da bi jim ga zagotovil,

torej ne morejo delati in bi jim zato moral plačati nadomestilo plače. Upoštevati je treba, da

za delodajalca stavka v načelu ne pomeni višje sile. Zato mora glede delavcev, ki ne stavkajo,

spoštovati obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi. (npr. zagotovitev dela).

Glede vpliva stavke na delovno razmerje stavkajočih, je v nacionalnih zakonodajah zaslediti

dve osnovni koncepciji:

Po prvi ima vsaka stavka za posledico prenehanje delovnega razmerja, ne glede na njeno

pravno dovoljenost ali prepovedanost.

in zaposlene k stavki, čeprav na drugih mestih predvidevajo možne aktivne legitimacije tudi za skupino delavcev (pri čemer pa ni opredeljeno, koliko ljudi naj bi ta predstavljala). Stavka mora biti napovedana predstojniku upravnega organa v roku, predpisanemu z zakonom, navedeni morajo biti razlogi, mesto in čas začetka stavke. Odločitev o stavki sprejme pristojni organ sindikata, z najmanj nad polovično večino svojih članov, pri čemer ni opredeljeno, na katerem nivoju sindikalne organiziranosti. Z razliko od slovenske rešitve pa udeležencem stavke ne pripada plača, niti dodatki k njej, razen otroških dodatkov (54. člen). DEDIČ S., KURTOVIČ H , SPAHIČ I: (1999), s. 44 - 56 565 POTOČNJAK , (1992), Ibidem, s. 165 566 KONČAR, (1998/1), s, 37

280

Po drugi pa zakonita stavka pripelje le do suspenza delovnega razmerja, zato imajo za

posledico prenehanje delovnega razmerja zgolj nedovoljene stavke. Kako se stavka odraža na

delovni odnos delavcev, ki ne sodelujejo v stavki ali zaradi nje v celoti ali deloma ne morejo

delati, čeprav so na to pripravljeni, lahko izhaja tudi iz medsebojne povezanosti dela

stavkajočih in dela delavcev, ki ne štrajkajo, to je iz dejanske nemožnosti delavcev, da

pridejo na svoje delovno mesto (zaradi zasedbe podjetja ali masovnih delavskih straž -

»picketinga« ).567

V starejši slovenski delovno pravni teoriji pa prof. Kyovsky ugotavlja, da se pojem stavke, ki

se je v preteklosti nanašal samo na delodajalce in delavce v delovnem razmerju, danes očitno

širi tudi na osebe izven delovnega razmerja (npr. trgovce, samostojne zdravstvene delavce,

študente, ipd.) zato so se spremenili tudi subjekti stavke.568

567 To je posledica nove tehnologije in organizacije proizvodnje, ki ima zaradi zmanjševanja stroškov zaloge surovin zmanjšane na najmanjšo mogočo mero. S tem se poveča donosnost podjetja in njegova dohodkovna učinkovitost, vendar je hkrati tudi veliko bolj občutljivo na vsako spremembo ali motnjo v nabavi surovin. Zato je občutljivost sodobne proizvodnje na industrijske akcije lahko razbrati iz podatkov o industrijskih akcijah v kovinski industriji v Sloveniji.

281

11. ANALIZA STAVK V SLOVENIJI 1990 –2000569

Pregled (razpoložljivih) podatkov je razkril zelo močno stavkovno aktivnost v začetku 90. ter

splošno umiritev ob koncu 90-ih let. Pokazal se je razkošen stavkovni val. Kazal je

nekolikšno obrnjeno podobo »transformacijske depresije« s konca 80. in začetka 90. let. Čim

globlja je bila depresija, močnejši je bil stavkovni val. Začenjal se je še v »komunističnem«

letu 1985 in je, če upoštevamo le število stavk, tudi višek dosegel ob samem koncu

»komunizma«.

Osnovna skupna značilnost stavk v slovenskem »komunizmu« in večine stavk v

»postkomunizmu« je bil njihov defenzivni značaj. Skupine fizičnih delavcev so tako kot prej

stavkale zaradi slabih ali celo neizplačanih plač. Analiza stavkovnih zahtev v 90. (za

obdobje 1994-1997) razkriva, da je bilo nezadovoljstvo s plačami v ozadju 84 odstotkov

vseh stavk. V dveh tretjinah vseh primerov so zaposleni delavci stavkali zaradi zamikov pri

568 KYOVSKY R. (1988), s. 810. 569 Obdelal sem že dovolj razpoložljive podatke, ki so sicer res štiri leta stari, vendar dovolj povedni. Tudi v teh štirih letih se je v Sloveniji dogajalo kar veliko odmevnih stavk. Naj pri tem naptejem le nekaj značilnih primerov: - stavka kontrolorjev letenja, v letu 2002. Glede te stavke je Ustavno sodišče RS že ugodilo samostojnemu sindikatu kontrolorjev eltenja, katerega člani so izpodbijali spremembe Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Upravi za civilno letalstvo. Le te so bile uveljavljene le nekaj dni pred julijsko stavko kontrolorjev letenja (dan po napovedi stavke) in niso ! bile objavljene v Uradnem listu RS, zato so bile neveljavne in jih uprava ni smela uporabljati, so si bili v izreku enotni slovenski ustavni sodniki. Spremenjena določila so namreč zavezala kontrolorje, da morajo med stavko opravljati vse naloge, ki omogočajo varen nemoten zračni promet. Ti pa so za to izvedeli šele, ko so jim na dan začetka stavke vročili sklepe o obevznem opravljanju del med njo. S spremembami pravilnika je bila torej delavcem kršena pravica do stavke, kar je bilo tudi v nasprotju z Zakonom o letalstvu. Kontrolorji letenja so se za protest, ki je trajal 6 ur in pol, odločili zaradi načrtov o ustanovitvi srednjeevropskega centra kontrole letenja na Dunaju, zaradi katerega bi v naslednjih 5 do 8 letih izgubilo delo najmanj 7 zaposlenih. Dnevnik, 21.12.2002, sstr. 4 - Podobno odmevna je bila tudi dolgotrajna stavka v Cometu Zreče. V tej stavki je DS v Celju na predlog Cometa (delodajalca) razsodilo, da je bila enomesečna aprilska stavka (v letu 2004), ki sta jo napovedala in vodila sindikat KNS Comet in sindikat KNS Neodvisnost mariborske regije, nezakonita. Po mnenju sodišča prve stopnje je bil začetek stavke prenagljen, ker sindikat ni izkoristil vseh možnossti mirnega sindikalnega boja (oblike ADR). Stavkovni odbor delodajalcev ni poslal sklepa o začetku stavke, čeprav bi to po zakonu moral storiti. Stavkovni odbor je spreminjal stavkovne zahteve in s tem oteževal poskuse sporazumnega reševanja KDS. Stavkajoči delavci so si sami določili, kdaj bodo prišli v podjetje stavkat, čeprav bi morali prihajati v izmeni, v katero so bili razporejeni. Nepravilnosti so bile tudi pri gladovni stavki, ker vodja stavke delavcem ni zagotovil niti predhodnih niti kasnejših vsakodnevnih zdravstvenih pregledov. Stavkajoči so na predlog stavkovnega odbora predsedniku uprave in še dvema zaposlenima iz vodstva fizično preprečili vstop v podjetje (picketing v primerjalnem pravu) ter jim s tem onemogočili delo. - Tretji odmeven primer pa je stavka Sindikata novinarjev Slovenije, v jeseni 2004. leta. Po stališču sindikata je delodajlska stran (Združenje za tisk in medije pri GZS) z zanikanjem elementarne pravice do socialnega dogovarjanja kršila deklarirano politiko socialenga partnerstva v Sloveniji in tudi ustrezna določila ESL, ter konvencij MOD. Delodajalci so namreč preko svoejga združenja odstopili od (stare) kolektivne pogodbe, o novi pa se niso želeli pogajati.

282

izplačevanju plač, ko en mesec (30,2 odstotka), dva meseca (19,9 odstotka) in celo več (12,8

odstotka) plač sploh niso dobili.

Praviloma so stavkale skupine delavcev iz delovno intenzivnih panog. Podatki za 90. leta so

nedvoumni.Sredi 90. (1994-1997) je bilo absolutno število stavk najvišje v kovinski in

elektroindustriji (188), tekstilni in usnjarskopredelovalni industriji (103), gradbeništvu (48) in

lesni industriji (41). Ker kovinska in elektroindustrija po številu podjetij in zaposlenih močno

presegata druge delovne intenzivne panoge, so bile stavke dejansko najbolj koncentrirane v

tekstilni industriji, gradbeništvu in lesarstvu.

Ob kontinuiteti defenzivnih stavk fizičnih delavcev iz delovno intenzivnih sektorjev

gospodarstva so se - znotraj splošnega trenda upadanja stavk - v drugi polovici 90. začeli

pojavljati novi akterji stavk na Slovenskem. Po stavki sindikata zdravnikov FIDES iz leta

1996 se je sprožila veriga stavkovnih akcij v javnem, storitvenem sektorju. Temeljna

značilnost teh novih stavk je bila ofenzivnost. Akterji teh novih kolektivnih akcij so bile

močne, nič pretirano slabo plačane profesionalne skupine, (zdravniki, učitelji,itd.), ki so se

osredotočale na (pre)razporejanje javnih sredstev v lastno korist. Njihova tarča je bila

država.

V obdobju »komunizma« so kljub majhnosti (približno 90 udeležencev) skupine stavkujočih

lahko računale na (najmanj implicitno) podporo (pomembnih segmentov) politične elite

države. Delavci in politična elita so bili v »navezi«. Skladno z naravo jugoslovanskega

»komunizma« so nenehno disciplinirali »tehnokrate«.

Zaradi tega so bile stavke delavcev v nekdanji Jugoslaviji kljub njihovi majhnosti,

defenzivnosti in celo implicitni nelegalnosti do zgodnjih 80. let realno učinkovite. Po

izbruhu protesta so bile zahteve stavkajočih običajno hitro izpolnjene (zaradi permanentno

visoke inflacije pa tudi običajno zelo hitro izničene).

Naj ti trije ažurirani primeri iz slovenske prakse pokažejo, da bistvene razlike med analizo v tem poglavju ter sedanjim stanjem ni, razen tega, da je stavkovni val v zadnjih 4-ih letih upadel, saj predstavlja zgolj še nekako polovico pripada v obravnavanem obdobju.

283

V drugi polovici 80. se je tarča delavskih protestov premaknila na državo. Učinkovitost teh

stavk se je - kljub vse večjemu številu udeležencev in vse večjih pogostnosti -začela naglo

zmanjševati.

Sindikati stavkajočim v obdobju »komunizma« niso bili naklonjeni. Njihov pasivni in celo

negativni odnos do stavk se je začel spreminjati šele ob koncu 80. Kljub tem spremembam

»mobilizacijska kapaciteta« sindikatov v prvih letih »postkomunizma« ni bila ravno na

zavidljivi ravni. Na višku stavkovnega vala so sindikati stavke organizirali bolj izjemoma.

Večinoma so le zasledovali stavkovni val.

12. ZAKAJ JE VAL STAVK V 90 -IH LETIH UPADEL?570

Ključni dejavniki, ki omogočajo grobo razlago umiritve stavkovnega vala v 90. so: »umik

države«,oziroma razpad koalicije med delavci in politično elito, rast brezposelnosti ter

pospešena fragmentacija gospodarstva. S temi dejavniki se še kombinirajo nekatere vladne

politike (na primer pomoč brezposelnim), ki so močno spodbujale iskanje individualnih

preživetnih strategij brezposelnih.

Omenil bom le tri primere. Leta 1992, ko je bil stavkovni val na višku, je bil sprejet Zakon o

lastninskem preoblikovanju podjetij.(ZLPP) Naslednje leto je bil sprejet zakon o soodločanju,

(ZSDU /B.K./)leta 1994 pa je bil ustanovljen tripartitni Ekonomsko socialni svet.

Zakon o privatizaciji je določil notranji odkup kot poglavitno metodo privatizacije v

Sloveniji. Takoj po njegovem sprejetju je bilo jasno, da bodo slovenski delavci dobili delnice.

V številnih podjetjih so hitro ugotovili, da bodo celo večinski lastniki podjetij, v katerih so

570 V Sloveniji zbiranje podatkov o stavkah ni uerjeno. Podatki se zbirajo na neustrezen način in so pomanjkljivi, ZSSS je edina organizacija v Sloveniji, ki zbira podatke o stavkah, ki jih je organizira sama. Osnovni vir podatkov so vsakoletna poročila sindikatov dejavnosti in območnih organizacij ZSSS o stavkah. Po podatkih ZSSS je največ stavk v obdobju 1998 – 2002 organiziral ZSSS. V tem obdobju sočlani sindikata ZSSS v podjetjih in ustanovahorganizirali 111 stavk. Glavni stavkovni val je potekal v letih od 1992 do 1997, ko je bilo na leto organiziranih preko 100 stavk. Poletu 1997 je število stavk progresivno upadlo, tako da so člani sindikatov letno v podjetjih organizirali le še okoli 20 stavk. Vir: Poročilo o delu ZSSS med 3. in 4. kongresom, 2002 Iz podatkov lahko razmeremo, da so se slovenski delavci za skrajne oblike sindikalnega boja iz večih razlogov hkrati. Poglavitni razlog so bile najpogosteje neizplačane plače zapretekli mesec oziroma več mesecev.

284

zaposleni. Začela se je izjemna, v primerjavi z drugimi transformacijskimi družbami

popolnoma atipična širitev delavskega delničarstva v Sloveniji.

Če upoštevamo le število stavk, je višek dosežen ob samem koncu »komunizma«. Dejanski

višek je dosegel leta 1992, ko so bili potolčeni vsi dotedanji rekordi tudi v drugih dimenzijah

stavk (število udeležencev, izguba delovnih dnevov in trajanje). Potem je na najnižji točki

depresije - leta 1993, val nenadoma opešal, v letih (1995-1996) se je delno opomogel in leta

1997 naglo upadel. Ob koncu 90. ga ni bilo več. Nedvomno je povezoval (pozni)

»komunizem« in (zgodnji) »postkomunizem« v Sloveniji.

Najbolj zanimivo je bilo leta 1992. Ob ohranjanju še zmeraj visoke pogostnosti na ravni

približno 200 na leto, so bile stavke v tem letu po številu udeležencev največje v

dvajsetletnem obdobju ter definitivno največje v celotni zgodovini tistega, čemur se je nekoč

reklo »delavsko gibanje na Slovenskem. V povprečno stavko je bilo tedaj vključenih skoraj

400 delavcev, kar jih je s primerjalnega vidika uvrščalo v red že kar «masivnih« industrijskih

akcij. Tudi vse druge dimenzije stavk iz leta 1992 so bile izjemne. Število izgubljenih

delovnih dni na 1000 zaposlenih je bilo kar 189, približno štiridesetkrat več kot slabih deset

let pozneje. S primerjalnega vidika je bilo to zelo visoka številka. In , na koncu, stavke iz leta

1992 so bile bistveno daljše kot v »komunizmu«, saj so trajale 2-3 dni. V predhodnem

obdobju »samoupravnega socializma »praviloma niso bile daljše od enega dneva.

Dejanska »končna« cena umiritve je bila vključitev delavskih interesov v

»postkomunistični« družbeni red na Slovenskem.Tu je vir številnih »togosti« slovenskega

sistema, posebej še tistih koncentriranih v območju (regulacij) trga delovne sile, ki so tako

pogosta tarča drugih (mednarodnih, institucionalnih) kreatorjev neoliberalnih terapij.Te

osovražene »togosti« so ob delavskem delničarstvu, (ki se v normalnih tranzicijskih družbah

»divjega vzhoda« nikjer ni tako razširilo), še centralizirana kolektivna pogajanja ( ki jih v

drugih »tranzicijskih« družbah tudi ni), v primerjalni perspektivi relativno močni sindikat,

(tudi ti na vzhodu bolj ali manj izginjajo) dokaj »togo« oziroma nič pretirano fleksibilna (kot

na vzhodu) delovna razmerja ter soodločanje na ravni podjetij, ki je primerljivo s

soodločanjem v Nemčiji, na »divjem vzhodu« pa ga tudi ni. Končna cena umiritve je bil

odmik slovenskega sistema od »neoliberalnega« obrazca.

285

13. SKLEP

Stavke na Slovenskem so dosegle vrh leta 1992, potem pa so naglo upadle. Na to je

vplivalo mnogo razlogov, med drugim tudi zakon o privatizaciji: delavci preprosto niso mogli

biti hkrati v vlogah lastnikov in stavkajočih. Dejanska »končna« cena umiritve socialnega

položaja je bila vključitev delavskih interesov v (ekonomsko - socialni svet) družbeni red.571

IV. POSTOPEK V KDS

1. AKTUALNO STANJE (STARI - NOVI ZDSS) – SPLOŠNO, ORGANIZIRANOST

IN PRISTOJNOST – POSEBNOSTI V KDS

V prvem delu te disertacije (materialnopravnem) se ni dalo izogniti (deloma) tudi nekaterih

ugotovitev, analiz ter stališč v zvezi z procesom, ki je specifičen za reševanje KDS. Obdelava

teme disertacije pa ne bi bila popolna, če ne bi v tem drugem (zadnjem) delu disertacije

obravnaval sodnega reševanja postopka KDS. Prikaz postopka v KDS po ZDSS/94, ter

predvsem vloga delovnega prava pri razvoju kadrovske funkcije po novem ZDSS/2004 so

samo informativnega pomena. Pa vendar ne morem brez kratke analize, poudarkov

specifičnosti reševanja postopka v KDS, s posebnim oziroma na določbe ZPP, ZNP ter

(delno) tudi nekaterih KP. Poskušam se opredeliti do rešitev v ZDSS, saj je ena od hipotez te

disertacije, da zagovarjam sprejetje (specialnega) »Zakona o postopku reševanja KDS«,

upoštevajoč številne posebnosti in specifičnosti tovrstnih sporov. Posebnosti so tako izrazite,

da pogosto subsidiarna uporaba ZPP, kot je predvidena v 19. čl. veljavnega ZDSS/04, ter tudi

v starem 14. čl.starega ZDSS/94, po moji oceni, enostavno ne zadošča za strokovno dodelan

ter učinkovit in uporaben postopek reševanja KDS, kot najbolj primeren način reševanja

konfliktnih situacij v sistemu kolektivnih delovnih razmerij. Nekatere določbe ZPP so celo

neprimerne (neuporabljive) v postopku sodnega reševanja KDS, ki jih bom na koncu tega

poglavja tudi prikazal.

571 STANOJEVIČ M. Delo, 7, julij 2001, s. 8-9

286

Od osnovne dispozicije disertacije do danes je preteklo že dobro leto, ter je v tem času prišlo

že do številnih spoznanj pravne teorije, sodne prakse, ter tudi do ekspertnih pravnih mnenj,

ki jih v svoja stališča ter analize tudi vključujem. Gre za to, da se da doktorski disertaciji

aktualnost. Doslej zbrano gradivo, ter najnovejši dokumenti ter listine, ki jih komentiram,

analiziram ter do njih zavzemam stališče, to nedvomno omogočajo.572

Spremembe na področju materialnega delovnega prava, ki se kažejo predvsem v sprejemu

Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, v nadaljevanju: ZDR), Zakon o

javnih uslužbencih (Uradni list RS št. 56/2002, v nadaljevanju: ZJU), pa tudi drugih

materialno pravnih predpisov, zahtevajo prilagoditev delovnega procesnega prava, ki je na

področju sodnega varstva urejeno predvsem v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih

(Uradni list RS, št. 19/94, 20/98, v nadaljevanju: ZDSS).

Prvi razlog za spremembo in dopolnitev ZDSS, ali za oblikovanje popolnoma novega besedila

ZDSS, je torej v spremembi materialno pravne delovne zakonodaje.

Drugi razlog - bolje rečeno problem - pa je, da je treba zaradi prevelike naslonitve ZDSS na

veljavni besedili Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 12/2003, prečiščeno

besedilo, v nadaljevanju ZPP-UBP1), razmišljati o »osamosvojitvi« delovnega procesnega

prava in o sprejemu novega, kar se da samostojnega popolnega besedila ZDSS.

Očitno argumentacija iz četrte vodilne hipoteze te naloge drži, ter ji v različnem obsegu

pritrjujejo tudi nekateri teoretiki573 in nekateri praktiki.574

572 NOVAK J. (2003), str. 332 - 349, ter prav tam navedena gradiva, ki jih je avtor ljubeznivo odstopil za znanstveno - raziskovalno delo: doslej zbrano gradivo vsebuje med drugimi tudi naslednje listine: Martin BERTZBACH, Wolfgang KIRCHNER: Poročilo, Twining projekt Slovenija, Modernizacija sodstva in izobraževanja sodnikov, Analiza delovnih sodišč, december 2000 dr. Fridrich STOLL, Uwe JUERGENSEN: Twining projekt Slovenija, »Modernizacija sodstva in izpopolnjevanje sodnikov«, Analiza socialnih sodišč, 11.- 15. december 2000 Stališča Delovno socialnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zvezi s spremembami in dopolnitvami /ali novim) ZDSS, IX R 11/2001 z dne 19.2.2001 Sklep o ustanovitvi delovne skupine za pripravo sprememb in dopolnitev ZDSS, Ministrstvo za pravosodje, št. 012-10/01 z dne 27.3.2001 Zapisnik o 1. seji delovne skupine, dne 20.4.2001 (v nadaljevanju: Zapisnik/1) Zapisnik o 2. seji delovne skupine, dne 16.10.2001 (v nadaljevanju: Zapisnik/2) Priporočila računskega sodišča v zvezi z novim ZDSS, z dopisom Ministrstva za pravosodje z dne 15.1.2002 Zapisnik seje delovne skupine za pripravo ZDSS z dne 11.7.2002 (v nadaljevanju: Zapisnik/3) 573 NOVAK (2003), Ibidem, str. 332 ter isti avtor v zapisniku 1. seje delovne skupine z dne 20.4. 2001, str. 2 Prav tako je bila ugotovitev delovne skupine na istem sestanku (sestavljalec državni sekretar H. JENULL), da: »delovna skupina ocenjuje, da bo za področje delovnih in socialnih sporov, po sprejemu ZDR potrebno predlagati nov Zakon o delovnih (in socialnih) sodiščih«.

287

Glede razmerja materialno-procesno pravo, teorija575 utemeljeno poudarja, da je potrebno

upoštevati vsebinsko prepletanje med ZDR in ZDSS, pri čemer bo potrebno spremembe

ZDSS pripraviti tudi v povezavi z novimi določili ZDR ter ustrezno spremeniti procesne

določbe o razmerju do ZPP.

ZDSS/2004 v delu, ki ureja postopek v KDS (44. do 57. člen) v bistvu ne prinaša novosti,

in si glede zamisli za posamezne institute dejansko opira na ZDSS/94. V ZDSS so KDS

obravnavani v 13. členih (44. do 57. člen), v ZDSS/94 je bil ta del obsežnejši, ker so bili ti

spori obravnavani v 22. členih (38. do 60.člen). To zaradi načelnih razlogov, ker je pri KDS

glede na ZPP več posebnosti kot pri IDS, ni sprejemljivo. Obseg ZDSS v zvezi s KDS je

razumljiv, ker pač še ni sprejeta bistvena zakonodaja na področju materialnega prava.

KDS je spor posebne vrste, zato bi zakon lahko uredil tudi posebno izrazje terminologijo, v

tem postopku. Posebni izrazi so uporabljeni samo za stranke (predlagatelj, nasprotni

udeleženec) in za vloge (predlog, odgovor na predlog). Drugih posebnih pojmov (na primer

za odločbe sodišč) zakon ne navaja, kar kaže na njegovo nedoslednost in nepopolnost.576

Upoštevati je treba, da tudi v KDS veljajo skupne določbe za delovne spore (IDS), ki jih

zakon ureja v 1 8. do 33. členu.

Podobna je tudi ugotovitev 2. seje delovne skupine, z dne 16.10.2001, ko se zaključuje: »Šteje se za primerno pripraviti izhodišča za novi ZDSS, ki bi privedel do večjih možnosti poravnavanja, ustrezno urediti področje reševanja socialnih sporov in posebnosti glede na ZPP«. 574 Npr. dr. CVETKO, ki je podprl subsidiarno uporabo ZPP v posebnem ZDSS 575 KONČAR, na prvi seji delovne skupine, 20.4.2003, zapisnik str. 1 576 V sklepnem postopku (torej v postopku, v katerem se v bistvu odloča o kolektivnih delovnih sporih velja v nemškem ZDS precej posebnosti, na primer: postopek se začne s predlogom, stranke se imenujejo udeleženci (predlagatelj, nasprotnik predlagatelja, drugi udeleženci), v načelu je položaj udeležencev enak, udeleženec (mora izkazati, da ima sposobnost biti udeleženec, velja preiskovalno načelo, načeloma je dovoljena sprememba predloga, sodišče odloči s sklepom, načelo ustnosti postopka (kot na primer v sodbenem postopku) ne velja in podobno. Primerjaj: Germelmann: predvsem strani 102 do 106 (Besonderheiten des Beschlussverfaltenc). Avtorji pravijo, da se sklepni postopek bistveno razlikuje od sodbenega postopka. Zakonodajalec mu je priznal značaj popolnoma samostojnega postopka: Podobno, Grunckv, stran 481 in naslednje: Povzeto po NOVAK J., CVETKO A. (2004): ZDSS z uvodnimi pojasnili, Založba GV, Ljubljana, str. 26 – 33 Kittner Däubler/Zwanziger: KSchR, Kündigangschutzresht, Kommentar gür die Prasis zu Kündigungen und anderen Formender Beendigung des Arbeitsverhältnisess4., überarbeitete und aktualisierte Auglage, Bund – Verla, Frankfurt Main, 1999, predvsem strani 262 do 264, povzeto po Novak J., Cvetko A. (2004), Ibidem, s. 29-76.

288

Tako za KDS veljajo že obravnavane določbe v navedenem poglavju:

-Tudi za KDS se uporabljajo dolobče ZPP , če ni v ZDSS drugače določeno (19. člen).

Prav na področju KDS bi moral ZDSS urediti posebnosti, ki veljajo samo za te vrste sporov

(na primer: posebno izrazje, položaj stranke v KDS, posebnosti v zvezi z industrijskimi

akcijami in podobno), ne pa, da se sklicuje na ZPP. Vzrok za takšno ureditev je v veliki meri

tudi nepopolnoma materialnopravna zakonodaja (na primer Zakon o stavki, Zakon o

kolektivnih pogodbah/o kolektivnem dogovarjanju).

Določba o procesni predpostavki (23. člen ZDSS) velja tudi za KDS. Praksa DS kaže, da

dejansko ni primerov, ko je določen obvezen postopek za mirno rešitev spora. S tega vidika

navedena dolobča ZDSS za KDS nima praktične vrednosti.

Sodiščče lahko tudi v KDS odloči brez glavne obravnave (24. člen ZDSS).Ti spori so

večinoma zapleteni, zato je manj možnosti, da bo DS lahko odločilo brez glavne obravnave.

Poravnalni narok je tudi v KDS obvezen (305.a člen ZPP v zvezi s 26. členom ZDSS). S

tema določbama so nadomeščeni 52. do 56. člen ZDSS/94, ki so urejali narok za poravnavo v

KDS.

Tudi v KDS ni mirovanja postopka (27. člen ZDSS).

Določbe zakona o hitrem reševanju sporov in o tako imenovani koncentraciji glavne

obravnave (20., 25. do 28. člen) veljajo tudi za KDS.

Če primerjamo 6. člen ZDSS/94, ki ureja stvarno pristojnost DS v KDS, ugotovimo, da

6.člen ZDSS/04 prinaša naslednje novosti:

– besede v prvi alinei 6.člena ZDSS/94: »obstoju ali neobstoju KP«, so zamenjane z

besedami: »veljavnost kolektvine pogodbe«,

– po točki c) je lahko predmet KDS tudi ugotavljanje skladnosti splošnih aktov delodajalca

s kolektivnimi pogodbami, kar je bila pomanjkljivost 6. člena ZDSS/94.577

577 Ta določba je nastala zaradi potreb v praksi. Ustavno sodišče RS je v dveh sklepih (U.1378/96 z dne 26.1.1967 in U-1-87/97, z dne 19.11.1998) sprejelo stališče, da ni pristojno za oceno ustavnosti in zakonitosti

289

Poleg zakonitosti stavke je lahko predmet spora tudi ugotavljanje zakonitosti drugih

industrijskih akcij (točka č).

ZDSS priznava položaj stranke prav tako preobsežno kot ZDSS/94.578

Če izvzamemo navajanje udeležencev v prvem in drugem odstavku 45.člena, ki je splošno,

daje ZDSS položaj udeleženca desetim skupinam obseg, organov in združenj, kar je

gotovo preveč.

Gradivo, ki je bilo doslej zbrano in izdelano v zvezi z novim ZDSS/04, ne kaže na bistvene

spremembe na tem področju, torej bo delovno procesno pravo še vedno zaostajalo za

delovnim materialnim pravom, kot pred sedemdesetimi in tridesetimi leti. Ni mogoče

ugotoviti, zakaj tak odnos do delovnega procesnega prava, ki bi ga bilo treba postaviti na

povsem samostojne temelje, ker imajo delovna individualna in kolektivna delovna razmerja

toliko (materialno-pravnih) posebnosti, da te zahtevajo tudi samostojen postopek

reševanja IDS in KDS. Razumljivo je, da bi sestavljanje novega, izvirnega in samostojnega

besedila procesnega Zakona zahtevalo mnogo več energije, časa pa tudi strokovnega znanja,

kot (do)sedanji načini oblikovanja njegovega besedila.

Stališče, da bi bilo besedilo veljavnega ZDSS treba dobro »prevetriti« in se odločiti za širše

besedilo z mnogo več samostojnimi določbami postopka, je tudi zastopano v gradivu, ki je

bilo zbrano v zvezi z novim ZDSS.

Glede dileme ali izboljšati z novelo ZDSS, ali sprejeti nov, čimbolj izviren ZDS, (za kar se

sam zavzemam), je v strokovni literaturi že podan prvi odgovor (Novak).579 Z večino teh

stališč se strinjam. Res je podana potreba po posebni ureditvi postopka v delovnem sporu

(še posebej v KDS), za kar je danih več razlogov (neenak položaj udeležencev v sporu,

varstvo položaja delavca in javni interes, pospešitev postopka, trajna narava delovnega

pravilnika o sistematizaciji delovnih mest. DS so zato sprejela pristojnost v sporih v katerih so bili izpodbijani splošni akti delodajalca. 578 Ureditev ZDSS/94 v zvezi s strankami je bila v teoriji grajana, glej npr. Novak J. (2004), Ibidem, str. 30, op. 14 in 15, ker je priznaval položaj stranke preveč široko. Če upoštevamo primerjalno pravo, so stranke KDS v načelu najvišje predstavniške roganizacije delavcev in delodajalcev in posamezni delodajalci. Osnovni razlog za takšno ureditev je v plačilni sposobnosti (solventnosti zaradi morebitnih odškodninskih sporov, ali naložitve globe (predvsem pri nezakonitih industrijskih akcijah, na primer pri stavki - v Unior Zreče, ki sem jo že opisal. 579 NOVAK, (2003), Ibidem, str. 334 - 336

290

razmerja in prednosti sporazumne rešitve spora, izrazita potreba po ADR oblikah

alternativnega reševanja KDS, etc.).

Res je tudi, da se pomanjkljivosti, ki se pojavljajo v postopku zaradi različne »moči«

udeležencev, lahko rešujejo z materialnim procesnim vodstvom. Na to opozarjata tudi nemška

eksperta Bertzbach in Kirchner.580 Sem spada tudi predlog, naj predsednik senata pripravi

glavno obravnavo tako, da bo zadevo mogoče zaključiti na enem naroku.

Posebnosti v postopku (tudi reševanja KDS), naj veljajo glede predmeta spora (ni mirovanja

postopka, posebnosti v zvezi z odgovorom na predlog in umikom, ni dovoljena razveljavitev

(kot v Nemčiji) sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču, po predlogu

nemških ekspertov oz. idej, ki ji sledi PZDSS).

V zvezi z revizijo mora imeti sodba sodišča II. stopnje pravni pouk. Novi ZDSS bi moral

določiti, pa ni, v katerih primerih revizija ni dovoljena (npr. glede premoženjskega cenzusa,

če vrednost spora presega npr. 3 Mio SIT). Sicer pa se s strani teorije581 glede dopustnosti

revizije predlaga, kot najbolj ustrezno rešitev, povišanje vrednosti spornega predmeta, kot

že rečeno, uvedba dopuščene revizije (po nemškem vzoru, kar je bilo realizirano v čl. 32

ZDSS/04)582 in ukinitev zahteve za varstvo zakonitosti (čl. 33 ZDSS/04). Pri tem nemška

eksperta priporočata prenehanje udeležbe državnega tožilca, ker je udeležba neke

državne nadzorne oblasti, tudi s stališča neodvisnosti sodnikov nepotrebna.583

Glede zagovornikov novega čimbolj izvirnega ZDS (sam ga bi imenoval - (specialnega) - kot

»Zakon o postopku reševanja KDS«) je pomembna ugotovitev, da je točno treba razmejiti

razmerja med ZDSS in ZPP - UPB 1. Velja naj načelo, da je treba sprejeti nov

580 Tako sta npr. v zvezi s tem zelo kritična do obstoječega slovenskega sodnega reda, ki določa preveč toge norme za reševanje postopkov. Predvsem ju moti vrstni red reševanja po pripadu, kar velja po sodnem redu tudi za vse KDS. Po njunem mnenju se mora neodvisnost sodnikov izpričati tudi s tem, da sami odločijo, katere postopke bodo reševali prednostno. Določanje narokov za obravnave spada k jedru sodniške neodvisnosti.« Zato bi bilo treba tudi iz ustavno pravnih razlogov, odpraviti omejevalna določila sodnega reda. Že veliko število izjem, kjer je določeno prednostno reševanje kaže, da so pravila sodišč v tej in drugih točkah odveč (rezultat je, da na obravnave dneve slovenski sodniki uvrstijo približno 50% novo pripadlih postopkov in 50 % starih zadev, in še vsi sodniki se ne držijo norm sodnega reda ali sklepov sodnega sveta, temveč v mnogih primerih sami določajo potrebo nujnega reševanja«. To pa je lahko eden izmed argumentov, za večjo uveljavitev materialnega procesnega vodstva, ki je v rokah sodnika, profesionalca. 581 GALIČ, zapisnik seje delovne skupine, z dne 11.7.2000, str. 4 582 BERTZBACH, KIRCHNER, (2001), prvo poročilo Twinning projekta Slovenija, modernizacija sodstva in izobraževanja sodnikov, analiza delovnih sodišč, str. 13 - 15. 583 Ibidem, str. 15

291

»samostojen« procesni zakon. (smiselno tako tudi sam ocenjujem /B.K./). Če to ni mogoče,

je treba točno navesti, katere določbe ZPP - UPB1 (v nadaljevanju imam delno, ko bom

označil ZPP, v mislih zadnji, veljavni zakon) se uporabljajo v postopku pred DSS.

Glede hitrosti, enostavnosti postopka ter zmanjšanja stroškov je pozitivna ideja, da je treba

doseči posebno specializiranost sodnikov, ter glavno obravnavo dovoliti preložiti le na

določen čas. Sodbe (sklepe) je treba javno objaviti takoj! po končani obravnavi.

Sicer pa bom te ugotovitve povzel v zadnjem poglavju: stališča, pobude in predlogi (32) – glej

poglavje C – I).

Alternativno (mirno) reševanje sporov (ADR) naj se »prenese« iz sodnega postopka v drugi -

nesodni postopek. Tukaj bi veliko vlogo lahko odigralo predsodno reševanje KDS oz.

izvensodno reševanje KDS, pri čemer sem distinkcijo pojasnil že v materialnem delu

disertacije. Novi ZDSS ali drugi predpis naj uredi organe za posredovanje (mediacijo), za

pomirjevanje (konciliacijo), arbitražo in za druge vrste takšnega načina reševanja KDS.

Poudari naj se načelo oficialnosti, kar pomeni, da DS lahko izvaja tudi dokaze, ki jih stranke

niso predlagale, če je to potrebno za popolno ugotovitev dejanskega stanja. Obstajajo tudi

nasprotna stališča.584

Sprejemljivo je stališče, da naj bo poravnalni narok obvezen, kar sicer že izhaja iz II. odst.

305a. čl. ZPP, ki naj ga vodi le poklicni sodnik - predsednik senata. Dodal bi, da naj se mu

omogoči, da to svojo vlogo odigra kot sodnik posameznik. Dobro je tudi stališče, ki je v

neposredni zvezi s funkcijo sodnika posameznika, naj zakon točno (izčrpno oz. taksativno

(/B.K./) določi primere, v katerih lahko odloča sodnik posameznik (oz. predsednik senata).

Posebno pozornost je treba posvetiti prevalitvi dokaznega bremena na delodajalca, podobno

kot je to določeno v ZDR, (Konvenciji št. 158. MOD) in drugih predpisih, saj je to specialno

načelo delovnega prava.

584 Tako je npr. članica delovne komisije HONN, na seji 11.7.2002 stala na stališču, da izvedba dokazov po uradni dolžnosti ni ustrezna rešitev v primerih, ko ima delavec odvetnika, str. 5 zapisnika.

292

Naštel sem nekaj (najnovejših) bistvenih stališč, v sedanji strokovni razpravi v zvezi z

PZDSS/04, ki jih je teorija že objavila.585 S temi do sedaj naštetimi stališči se (v glavnem)

strinjam, z nekaterimi bolj, z drugimi manj. Kako in kdaj pa sem opredelil že predhodno in

tudi v zaključnem – sklepnem delu (poglavje C).

Seveda pa je treba navesti tudi tista stališča, s katerimi ne soglašam.

Ni res, da že dosedanje določbe ZPP, ki urejajo mirno reševanje sporov, zadostujejo za

reševanje delovnih sporov, vsaj glede KDS to ne drži. Zato je potreba, da bi to področje urejal

posebni zakon. Pri tem naj opozorim zgolj na dilemo, ali je 15. čl. ZDSS/94 še vedno (po

novem ZDR/02, ki zakonsko predpostavko za IDS ukinja) negativna procesna

predpostavka v KDS ali ne?. Brez dvoma ostaja utemeljen sum glede na novo določbo 23.

čl. ZDSS/04.586

Moje mnenje je, da za KDS procesna predpostavka še vedno obstaja.

Ni sprejemljivo (ali vsaj vprašljivo se mi zdi), precej radikalno stališče, da naj bi zaradi

hitrosti, novi ZDSS določil največje število narokov (npr. 3) v katerih mora biti postopek

končan. Tudi nekateri praktiki (Cvetko)587 so izrazili rezervo do predloga, da bi omejili

število narokov. Menijo, da je potrebno pri izvajanju dokazov drugače sankcionirati

nesodelovanje.

Kot tretje vprašljivo stališče, za katerega menim, da ni (še) sprejemljivo v Sloveniji je, da

naj bi sodišče II. stopnje ne smelo, brez javne obravnave, spremeniti sodbe sodišča prve

stopnje. Stališče je še bolj zaostreno: »razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev

zadeve navedenemu sodišču ni dovoljena«. To stališče je seveda posledica poročila v

Twining projektu obeh nemških ekspertov, ki pa v današnjem času za slovenske razmere

(po mojem mnenju) ni sprejemljivo, saj je preveč radikalno. Razen tega so tudi praktiki

585 NOVAK J., (2003), str. 334 - 336 586 Ki dobesedno določa: »Kadar je zakonom ali s kolektivno pogodbo določen obvezen postopek za mirno rešitev spora, je tožba dopustna pod pogojem, da je bil postopek predhodno začet, pa ni bil uspešen. Šteje se, da postopek ni bil uspešen, če med strankama ni bil dosežen sporazum v 30 dneh od začetka postopka za mirno rešitev spora«. 587 V razpravi na seji delovne skupine za pripravo ZDSS 11.7.2002, zapisnik, str. 4

293

izrecno proti takšnem »radikalnem« rezu.588 Nemška eksperta predlagata korenito spremembo

pritožbenega postopka in celo prepoved vrnitve zadeve v novo sojenje, češ da, je kvota

vračanja v Sloveniji previsoka, saj pritožbeno sodišče v cca. 30% vseh pritožb, sodbo

razveljavi in zadevo vrne prvi stopnji v novo sojenje. Po navedbah prvostopenjskih sodnikov

pa znaša delež vrnjenih postopkov tudi 50%. Zato sta Bertzbach in Kirchner589 predlagala

podobno rešitev, kot jo vsebuje paragraf 68. nemškega Zakona o delovnih sodiščih, ki

določa: »zaradi napake v postopku delovnega sodišča ni dopustna vrnitev zadeve v novo

sojenje«. Iz tega razloga sta kot pomoč nadalje predlagala, da v ZDSS umestimo ureditev, ki

jo pozna paragraf 538. nemškega ZPP, in jo dopolnimo z naslednjim stavkom: »razen na

podlagi teh določil vrnitev v novo sojenje ni možna«.590 Toliko o splošnih - aktualnih

stališčih, njihovi analizi ter lastnim mnenjem o rešitvah v novem ZDSS/04.

2. ODLOČBE SODIŠČ IN SODNA PORAVNAVA

2.1. Sodba in sklep

53. člen ZDSS/04 ne opredeljuje vseh načinov odločanja,591 ki jih bo moralo sodišče

uporabiti glede na opredelitev raznovrstnih kolektivnih delovnih sporov iz 6. člena ZDSS,

prva točka.

Če je v 1. točki 1. odstavka 53. člena ZDSS/04 predvidena ingerenca sodišča, ki se izvaja z

deklarativnimi odločbami, pa 2. točka predvideva konstitutivno vlogo sodnih odločb.

Sodišče namreč lahko delno ali v celoti razveljavi oziroma odpravi splošni ali posamični akt

in glede na okoliščine primera naloži udeležencem sprejem ali sklenitev novega pravnega

588 Še posebej so to izrazile sodnice Višjega DSS, na seji društva za delovno in socialno pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani, letos maja meseca, ko so se vprašale: » ali bomo sedaj na II. stopnji doživeli »zrcalno sliko« I. stopnega sojenja.«? 589 prvi je predsednik Deželnega delovnega sodišča v Bremnu, drugi pa poslovodja tega sodišča. 590 glej str. 10 in 11 Poročila Twininng projekta....22.1. do 30.1.2001 obeh nemških ekspertov. 591 Glede odločitev sodišč (53. čl.) v KDS se sklicujem na že obširno opisano problematiko doslej, še posebej na odklonilno ločeno mnenje s. Krivica, ko je US RS odločalo o pristojnosti US RS za odločanje glede KP. V zadnjem delu tega svojega odklonilnega ločenega mnenja, je (kvalitetno) obrazložil značaj določb 57. čl. ZDSS ter jih tudi analiziral, glede na primerjalno pravne ureditve (Avstrija in Nemčija). Zato se v celoti pridružujem njegovim argumentom, citiranim že spredaj (pogl. A. VII. tč. 3.).

294

akta. Sodišče sicer ne nadomešča pristojnosti in volje udeležencev, pač pa njihove splošne

ali posamične akte razveljavlja (ex nunc) oziroma odpravlja (ex tunc).

Če gre za ugotovitveno odločbo, ki se nanaša na KDS v zvezi s kolektivno pogodbo, potem

lahko sodišče posameznemu udeležencu naloži izpolnitev določene obveznosti, kot to

predvideva 2. odstavek tega člena. Tega pa sodišče ne more storiti po uradni dolžnosti, ampak

je vezano na zahtevek (zahtevo) posameznega udeleženca. Ni nujno, da tako zahtevo postavi

predlagatelj, saj zakon daje aktivno legitimacijo vsakemu udeležencu. Zahteva je seveda

uperjena proti udeležencu, ki na podlagi kolektivne pogodbe prevzetih obveznosti ni

izpolnil.

Če je sodišče na zahtevo udeleženca naložilo drugemu udeležencu izpolnitev določene

obveznosti, potem se ta odločba kot izvršilni naslov nanaša na vsakogar, ki mu je bila z njo

priznana pravica, čeprav se postopka ni udeleževal. Gre seveda za izjemo od načela, da se

lahko sodna odločba nanaša le na udeležence v postopku (subjektivni učinek pravnomočne

sodne odločbe). Tisti, ki bo predlagal izvršbo na podlagi take sodne odločbe, bo moral

izkazati, da mu je z odločbo priznana pravica, ki je bila kršena oziroma, da so bile njegove

pravice prizadete, zaradi kršitve kolektivne pogodbe s strani udeleženca, ki mu je sodišče

naložilo izpolnitev določene obveznosti, te obveznosti pa ni izpolnil prostovoljno.

2. točka, I. odstavka 53. člena ZDSS/04 uvaja izjemo od načela, po katerem sodišče ne more

nadomeščati volje in pristojnosti udeležencev, ko gre za splošne ali posamične pravne akte.

Izjema je podana takrat, ko sodišče presodi, da mora delno ali v celoti nadomestiti sporni akt

zaradi nujnega varstva pravic udeležencev. Gre za določeno obliko začasne odredbe, saj

lahko udeleženci kasneje sami nadomestijo sporne splošne ali posamične pravne akte in pri

tem upoštevajo zakonitost postopka. Da gre za izjemno pristojnost sodišča v KDS, dokazuje

tudi dejstvo, da sodišče nadomesti delno ali v celoti sporni posamični ali splošni akt s

sklepom in ne z odločbo.592

592 Gre za t.i. kreativne odločbe (že navedene v primeru nadomestitve II. odst. 17. čl. SPKG- starejši delavci - doslej edini primer v praksi DSS na Slovenskem).

295

Tudi zamudne sodbe v KDS niso mogoče zaradi narave sporov. S tem v zvezi je tudi

povezana »eventualna maksima« (člen 286 ZPP), ki v KDS ni uporabna v vsej ostrosti,

kot je sedaj zapisana.593

Sodba mora biti pisno izdelana v 30-ih dneh od izdaje,594 torej tudi v primeru, če je bila

takoj po obravnavi izdana in razglašena (323.člen), kar pa v praksi (18 let) še nisem doživel

(takojšnjo razglasitev namreč, ne v civilni pravdi, še manj pa v KDS pred DSS).

Za podaljševanje instrukcijskih rokov glede na siceršnja prizadevanja v smeri pospešitve

postopka, ni videti razloga. Po drugi strani, če naj velja, da je daljši čas potreben zaradi bolj

zapletenih in zahtevnih zadev, ni razumljivo, zakaj niso podaljšani tudi pritožbeni roki?595

2.2. Sodna poravnava v KDS

Glede sodne poravnave (ki sem jo že obširno opisal) so doslej veljale posebne odločbe, čl.

52. - 56- ZDSS/94.

Novi ZDSS/04 je to specialnost opustil, kar ni dobro ter pomeni korak nazaj. Upoštevati

bo potrebno določbe ZPP.

Že doslej so stranke lahko med postopkom pred pravdnim sodiščem prve stopnje vsak čas

sklenile sodno poravnavo. Določba, po kateri je sodišče stranke lahko (fakultativno [B.K.])

593 Sicer pa je tudi v praksi slučaj, ko sodišča ne jemljejo » s strogostjo« določb 286. čl. ZPP. Kljub opozarjanju doktrine (WEDAM - LUKIČ D.: na Dnevih slovenskih pravnikov 1998 v Portorožu), da institut eventualne maksime ne bo prinesel zaželjenih učinkov in zmanjšal pripada sporov in prispeval k učinkovitosti in hitrosti postopkov, saj se je podobno izkazalo tudi v nekaterih primerjalno-pravnih državah (Avstrija), ki so že imele ta institut in so ga celo opustile, sestavljalci zakona niso prisluhnili strokovnim argumentom, temveč so ravnali po svoje. Čas bo pokazal, ali je bila napaka huda, ali pa se jo bo z ustrezno interpretacijo procesnih norm dalo sanirati. Dosedanji sodni postopki kažejo, da se uveljavlja ta druga možnost. 594 Rok za izdajo sodbe, ki je bila doslej lahko odložena za 8 dni od končne obravnave, je sedaj podaljšan, tako da se sodba ne razglasi takoj, pač pa se v bolj zapletenih zadevah izda pisno in vroči strankam v 30-ih dneh od dneva ko je bila glavna obravnava končana. Enak rok je določen za izdajo«pridržane sodbe » (321.člen). 595 S kakšno logiko je še mogoče za pritožbo v npr. gospodarskem sporu vzdrževati za stranko skoraj štirikrat krajši pritožbeni rok od tistega za odločbo in kar desetkrat krajši rok za odgovor na pritožbo?: Glede na sedanji povprečni čas izdelave odločb ni pričakovati, da bo opisano podaljšanje rokov bistveno vplivalo na učinkovitost postopkov, gre bolj za legalizacijo večinske sodne prakse.

296

opozorilo in jim pri tem pomagalo, je sedaj spremenjena v obveznost! sodišča opozoriti na

možnost sodne poravnave (306. člen ZPP).596

Poravnava ne uspe, če ena izmed sprtih strani nasprotuje poravnavi. Prav tako tudi ne uspe,

če se na eni strani udeležuje postopka več udeležencev, pa je večina udeležencev za sklenitev

poravnave, vendar ji nasprotuje vsaj eden od subjektov, ki ima položaj udeleženca na eni

izmed sprtih strani.597

Če kateri izmed udeležencev po izdaji odločbe prve stopnje kasneje predlaga poravnavo,

sodišče razpiše narok, na katerem udeleženci poskušajo doseči kompromis.598

596 Glede na sodno prakso, kjer so sodniki že doslej stranke napeljevali k poravnavi, ni pričakovati, da bi zaradi te spremembe prišlo do bistveno večjega števila mirno rešenih sporov.Toliko bolj, ker bodo na možnost poravnave stranke lahko opozorjene šele na prvem naroku za glavno obravnavo, kamor bodo (glede na obvezen odgovor in eventuelno maksimo) prišle s primerno pravdarsko vnemo. V prej veljavni ureditvi reševanja delovnih sporov, je bil institut sodne poravnave posebej urejen tako, da je poravnavi lahko nasprotoval družbeni pravobranilec (DJ). Imel je tudi pristojnost izpodbijati odločitev sodišča o potrditvi sodne poravnave, če je ocenil, da sodna poravnava ni dopustna. 597 V praksi se mi je postavil zanimiv problem v sporu Sindikata gozdarjev proti ZGS in Vladi RS, opr.št. I Kp 217/99, pred DSS v Ljubljani. Sindikat - predlagatelj je bil že od vsega začetka obveščen, da je poleg zahtevka uperjenega kot KDS, udeleženih tudi 179 predlagateljev, za katere je istočasno pred istim sodiščem teklo 179 IDS, zaradi plačila prikrajšanja na plači. Seznam teh (tožnikov v tem trenutku še vedno) je predlagatelj sodišču predložil, zato je sodišče moralo postopati skladno z 49.čl. ZDSS, in je vse obvestilo (v resnici jih je obvestilo po njihovi pooblaščeni odvetnici), čeprav je glede obveščanja veliko težav prav v takšnem primeru, ko gre za raztresene udeležence po krajih cele Slovenije, o čemer bo govora pri problemu objave, oz. obvestila. Na sodišču ni prišlo do zapleta, pojavil pa se je problem: kaj, če eden ali dva od udeležencev nista zadovoljna s sklenitvijo sodne poravnave, ostalih 175 delavcev, pa je pripravljeno skleniti poravnavo (ker je pač znesek bil nekako 60% tistega, kar so zahtevali), glede na razpoložljiva sredstva, ki jih je vlada imela in jih je državni pravobranilec tudi opisal. Sindikati so šli po liniji »bolje vrabec v roki, kot golob na strehi« in so vsem svojim članom predlagali sklenitev poravnave, tako, da je na koncu v poravnavi bila tudi naložena obveznost plačila prikrajšanja na plači (le 60%, pa vendar). Nakazovalo se je, (da 3 ali 4 delavci iz Kočevja) takšne poravnave ne bodo sklenili, ker niso zadovoljni z višino. Problem je, ali bi takšna poravnava obveljala? Stojim na stališču, da bi v takšnem primeru sodišče pač tiste tožbe, ki smo jih sedaj (IDS) reševali in pridružili KDS-ju ter z enotno poravnavo razrešili, moralo pustiti odprte in postopek voditi kot IDS, izločiti sporne delavce, kot tožnike oz. udeležence, ter odločiti o KDS tudi glede njih (glede denarnih zahtevkov pa ne). Tako bi oni imeli pravni temelj (izkoristili bi lahko prejšnji III. odst. 57. čl. ZDSS, sedaj III. odstavek 53. člena ZDSS/04, t.i. »class action« za direktno izvršbo), za ostale delavce pa bi prav tako poravnavo lahko sklenili. Razen tega je tu še drugi argument, da bi sodišče (ex offo) moralo ugotoviti, da glede zneskov, s katerimi se (manjšinski) delavci ne strinjajo, ne uveljavljajo skupinskega interesa (46. čl. ZDSS). Zato bi (ob primerni prilagodljivosti) sodišča poravnavo glede preostalih udeležencev lahko potrdilo oz. bi bila perfektna, glede teh štirih sprtih strank, pa bi naj postopalo kot zgoraj opisano. Menim, da je takšen zaključek edino korekten, tako strokovno še bolj pa praktično, saj je vodilni cilj sodišč (tudi odvetnikov), da se družbeni konflikti pred sodišči rešujejo, ne pa prolongirajo. 598 Nekateri avtorji npr. ŽUŽEK I v komentarju ZDSS (str. 89) navajajo: »Po tem ko sodišče druge stopnje odloči o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje, take možnosti ni več. Eventuelni predlog za sklenitev sodne poravnave po izdaji sodbe sodišča druge stopnje in pred vročitvijo sodbe zadnjemu od udeležencev bi sodišče zavrglo kot nedovoljen, kar bi storilo tudi v vsakem kasnejšem tovrstnem predlogu. Kot že večkrat

297

Poravnava pred sodiščem pomeni, s procesnega vidika, razpolaganje z zahtevkom, z

materialnopravnega vidika pa lahko pomeni takšno preoblikovanje razmerja med

udeleženci, da z novo nastalim razmerjem vsi udeleženci soglašajo.Tako v splošni procesni

ureditvi sodne poravnave. Sodna poravnava ne sme biti v nasprotju s prisilnimi predpisi

in moralo.

3. POSTOPEK S PRAVNIMI SREDSTVI.

Udeleženci lahko vložijo pravna sredstva tudi če niso sodelovali v postopku na prvi stopnji.

Udeleženec mora vložiti pravno sredstvo v roku, ki velja za udeleženca, ki mu je bila odločba

najkasneje vročena. Sodišče šteje kot pravočasno tudi pravno sredstvo udeleženca iz prvega

odstavka tega člena, čeprav je bilo vloženo po poteku roka iz prejšnjega stavka, če ga je

prejelo, preden je odločilo o pravočasno vloženem pravnem sredstvu drugega udeleženca –

velja beneficium coahesionis [B.K.].

3.1. Redna pravna sredstva.

Bistvena sprememba je (upoštevaje ZPP 75. člen in 19. člen ZDSS/04) v dosledni izvedbi

»prekluzije navedb in dokazov«, na pritožbeni stopnji. Zato je možnost navajanja novih

dejstev in dokazov (»ius novorum«) omejena (tako kot že doslej v gospodarskem sporu).

Pritožnik, ki želi tako možnost uveljaviti mora dokazati, da dejstev in dokazov brez svoje

krivde ni mogel navesti, oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo, oz. do konca

glavne obravnave (286. čl. ZPP). Skladno z opisano omejitvijo, stranke tudi na pritožbeni

obravnavi599 ne morejo več navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov (5.odst.

34 8. člena).

omenjeno, se s takšnim stališčem ne morem strinjati. Novejša praksa (Novak) gre še dlje in priznava sklenitev poravnave vse do odločitve o izrednih pravnih sredstvih VS RS, kot sem že na večih mestih omenil. 599 Treba bo šele ugotoviti koliko se bo obravnava na II. stopnji obnesla, glede na očitno izraženo nasprotovanje povzemanja te povzete rešitve (po nemškem vzoru), s strani instančnih sodnikov, kot je bilo slišati na Društvu za delovno pravo na PF jeseni 2004, sodniki temu niso naklonjeni. Razloge za to poznam, vendar bi analiza presegla okvir disertacije.

298

V skladu s poudarjenim načelom pisnosti in dispozitivnosti sedaj pritožnik nima več

možnosti nepopolne pritožbe popraviti na zapisnik pri sodišču, to mora storiti s pisno

vlogo (336.člen).

Zaradi pravil o naravnem oz. zakonitem sodniku (kar natančneje ureja Sodni red) ni več

določbe, po kateri predsednik pritožbenega senata določi sodnika poročevalca (346.člen).

Delno je spremenjena ureditev bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki velja tudi

za postopek v KDS. Dodana je nova absolutna bistvena kršitev: če je sodišče na ugovor

stranke, da je bil sklenjen arbitražni dogovor, nepravilno odločilo, da je pristojno (5. točka

II: odstavka 339.člena). Bistvena kršitev, ki zadeva pomanjkljivost pri zastopanju, pa je

usklajena z ustreznimi določbami zakona, o pooblaščencih.

Pomembno je (tudi v KDS), da se nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka

upoštevajo le še na izrecno pritožbo in ne več po uradni dolžnosti. Po uradni dolžnosti

sodišče pazi le na bistvene kršitve iz 1. (sestava sodišča), 2. (izločitev), 6. (nedovoljena

razpolaganja), 7. (nezakonita zamudna sodba, sodba na podlagi pripoznave ali odpovedi), 8.

(nezakonito postopanje, 11. (pravdna sposobnost, zastopanje), 12. (teče pravda, pravnomočno

razsojeno, sodna poravnava) in 14. točke (pomanjkljivosti sodbe) II. odstavek 339. člena

ZPP. Še vedno pa sodišče po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega

prava (2. odstavek 350.člena).

Ureditev pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je delno

spremenjena,(kar velja tudi v KDS) tako, da je poudarjena dispozitivnost strank in aktivnejša

vloga pritožbenega sodišča, kar naj prepreči nepotrebno razveljavljanje sodb in podaljševanje

postopkov.

Dispozitivnost, ki se kaže v potrebi, da se dejansko stanje posebej in izrecno izpodbija, tako

ni mogla biti do konca uveljavljena, pač zaradi uradnega preizkusa pravilne uporabe

materialnega prava.Meja med obema pooblastiloma za razveljavitev (novim zaradi zmotne

uporabe prava in prejšnjim zaradi opravičenega dvoma) je že po sebi zabrisana, saj gre v

praksi vedno za enoten miselni tok, v katerem sodišče ugotovi, da »sodba ni pravilna«. Zato

je težko trditi, da se je »manevrski prostor« višjega sodišča s temi spremembami bistveno

zožil, čeprav bi k skrajšanju postopkov zanesljivo prispevalo tudi večje število obravnav na

299

drugi stopnji. Pogumnejše odločanje pritožbenih sodišč pri potrjevanju, pa tudi spreminjanju

izpodbijanih odločb, je pričakovati.

V skladu z omenjeno prekluzijo dokazov je tudi določba, po kateri je po razveljavitvi sodbe,

(v KDS) možno navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, vendar le na prvem

naroku nove glavne obravnave600 (268. člen). Gre za odmik od sicer dosledno izvedene

eventuelne maksime (v ZPP), očitno v primerih, ko brez dodatnih dejstev in dokazov, ni

mogoče o zadevi pravilno odločati.

Udeleženci lahko vlagajo pravna sredstva, (običajno pritožba, kot redno pravno sredstvo),

tudi, če niso sodelovali v postopku na prvi stopnji, v roku, ki velja za udeleženca, ki mu je

bila odločba najkasneje vročena. Uveljavi se »beneficium coahesionis«.

Sodišče šteje kot pravočasno tudi pravno sredstvo udeleženca, čeprav je bilo vloženo po

preteku roka , če ga je prejelo, preden je odločilo o pravočasno vloženem pravnem sredstvu

(53. čl. ). V KDS torej velja »beneficium coahesionis«, kar je specialnost teh postopkov.

3.2. Izredna pravna sredstva

V ta sklop bi lahko šteli:

• Revizijo (31. člen ZDSS/04),

• Dopuščeno revizijo (32. člen ZDSS/04) in

• Tožbo za razveljavitev sodne poravnave (člen 392-394 ZPP).

Obnova postopka (še vedno – člen 55 ZDSS/04) ni dovoljena. Izrecno pa je ukinjena Zahteva

za varstvo zakonitosti (ZVZ).

Stranka (udeleženec) lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja

sama, oz. po zakonitem zastopniku le, če ima opravljen pravniški državni izpit. V

nasprotnem primeru jo mora zastopati pooblaščenec, ki je odvetnik (III. odstavek 86.člena

600 Pri čemer je treba upoštevati, da pogosto instančno sodišče naloži izvedbo dodatnih dokazov (prič, listin, izvedencev, ogled).

300

ZPP). Za vložitev izrednega pravnega sredstva (revizije) mora odvetnik predložiti posebno,

novo pooblastilo.601

Pri Reviziji mora vrednost spornega predmeta v premoženjskih sporih presegati

1.000.000,00 SIT (367. člen ZPP). Jasno je določeno, da se ta »revizijska meja« nanaša na

izpodbijani del pravnomočne sodbe v vseh premoženjskih sporih, torej tudi kadar, gre za

nedenarne terjatve oz. dajatve, kar ne velja tudi v KDS. Po izrecni določbi člena 31 ZDSS/04

je revizija (vedno [B.K.]) dovoljena v KDS. Uradni preizkus z revizijo izpodbijane sodbe je

omejen le še na pravilno uporabo materialnega prava, ne preizkuša se več glede,

sposobnosti biti stranka, procesne sposobnosti, ter pravilnega zastopanja (371. člen).

Nasprotni stranki in je (doslej, zdaj pa ne več) Državnemu tožilstvu RS zaradi odgovora602

oz. izjave pošiljala vsaka, in ne le pravočasna, popolna in dovoljena revizija (1. odstavek

375. člena).

Tako kot na pritožbeni, je tudi na revizijski stopnji odpravljeno pooblastilo sodišča za

razveljavitev izpodbijane odločbe: upravičen dvom v ugotovljeno dejansko stanje

(397.člen ZPP/77), kar v KDS ni sprejemljivo.

Kar zadeva izredna pravna sredstva v KDS po ZDSS/04, menim, da je napačna določba

55. čl., da je obnova izključena. Po mnenju komentatorjev ZDSS,603 gre za tak značaj

sporov, ki jih ni možno ponovno preverjati po preteku določenega časa. Obnova postopka naj

ne bi dosegla svojega namena, saj gre za sodne odločitve, ki urejajo pravna razmerja za

določeno obdobje. oz. se po volji udeležencev lahko ustrezno spreminjajo. Takšno stališče ni

dosledno. Ne loči pravnih in interesnih sporov, ki se bodo (vsaj po predlogu ZKP) zagotovo

v slovensko pravno ureditev kmalu uvrstili tudi uradno. Zakaj se zavzemam za uvedbo

obnove tudi v KDS sem že opisal v dosedanjem besedilu (če gre npr. za po 5 letih odkrito

kaznivo dejanje, na katerega je sodišče oprlo odločitev v KDS, zaradi - denimo - kaznivega

dejanja ponarejanja listin ipd.).

601 Tudi to določbo predloga ZPP, smo slovenski odvetniki (pravočasno) kritizirali, češ da zanjo ni prepričljivih argumentov (neuspešno), kot sem poudaril v referatu na Dnevih Slovenskih pravnikov v Portorožu že leta 1998. Nihče od prisotnih profesorjev, sodnikov itd. temu ni nasprotoval. Pa vendar… O tem več : KUKEC: (1998/a), in KUKEC: (1999/j), obakrat Ibidem 602 Očitno je ta določba postala vprašljiva, če je zakonodajalec odvzel pristojnost DT glede ZVZ. 603 ŽUŽEK, (1994), str. 100

301

4. KATERI (PROCESNI) INSTITUTI ZPP NISO PRIMERNI (UPORABLJIVI) V

KDS?

Določbe ZPP o tožbi in o strankah ne odgovarjajo naravi KDS (44. - 57. člen ZDSS). Gre

za urejanje razmerij med različnimi interesnimi skupinami, zato ta postopek ni grajen na

sistemu dveh strank, z nasprotujočimi se interesi, ampak na sistemu udeležencev (po vzoru na

ZNP).

Subsidiarna uporaba ZPP ne pušča več sodiščem presoje, ali je posamezno določbo v ZPP,

glede na naravo spora mogoče uporabiti, ampak mora sodišče vedno, kadar neko vprašanje v

ZDSS ni drugače urejeno, uporabiti določbe ZPP.604

Če poizkusim pregledno našteti, kateri instituti ZPP-ja ne pridejo v poštev v postopku

reševanja KDS, jih lahko opredelim (v 27. elementih - točkah):

• ni mirovanja postopka,

• ni sporazuma o krajevni pristojnosti,

• ni obnove postopka,

• je obvezen pripravljalni (poravnalni) narok,

• mogoča je odprava (učinek ex tunc) in razveljavitev (ex nunc) odločitve sodišča,

• izvršitev sodne odločbe, lahko zahteva vsak, ki bi mu bila priznana pravica, tudi

če ni bil stranka (udeleženec postopka t.i. »class action« učinek),

• drugače kot v civilni pravdi, je obligatorno ugotavljanje kolektivnega interesa, s

strani sodišča (npr. skupina delavcev),

• ni umika predloga (tožbe) in posledično ustavitve postopka, če drugi udeleženci

hočejo nadaljevati KDS,

• ni prekluzije v pritožbi, če pritožnik zamudi pritožbeni rok, slednji pa je odprt še

za ostale udeležence, torej velja beneficium coahesionis, kar v pravdi ni slučaj,

• začasne odredbe po uradni dolžnosti so mogoče (načelo oficialnosti je močneje

izraženo kot v pravdi),

• izključna pristojnost DSS je drugačna kot v pravdi,

• ni (delne) zamudne sodbe (smiselno), čeprav je to sporno,

604 Tako tudi WEDAM -LUKIČ D. (1996), str.8

302

• ne uveljavi se eventuelna maksima, (v vsej ostrini), kot v pravdi (286. čl. ZPP)

• poravnavo je moč skleniti ves čas trajanja (izvensodnega) ter tudi (sodnega)

postopka, vse do odločitve o izrednih pravnih sredstvih

• sodišča imajo širša pooblastila (kreativno funkcijo) za izdajanje t.i. »kreativnih -

normativnih odločb«, ki nadomeščajo avtonomne pravne akte (KP),

• koncept udeležencev v KDS je bistveno širši od sistema strank v pravdi,

• sodišče je obligatorno obvestiti potencialne udeležence o »visečnosti« KDS,

• načelo zbornosti - porotniki so voljeni in ne imenovani. Sestava je širša, sodnik

posameznik ne sodi v KDS (kot načelno, v pravdi),

• paricijski roki so lahko (če tako odloči sodišče) bistveno krajši (8 dni),

• »vzorčno sojenje« se že uveljavlja,

• sistem pravnih sredstev je drugače urejen (še posebej sistem izrednih pravnih

sredstev),

• ni več ZVZ, uvedena je »dopuščena revizija«.

V. ALTERNATIVNO - MIRNO REŠEVANJE KDS- »ADR«605

1. POJEM

Če poizkusim opredeliti ADR, bi (definicija) s pojmom »alternativna rešitev spora, (v

nadaljevanju ADR)« lahko označil: »tiste postopke, ki se od njihovega (večinoma

neformalnega) začetka pa do rešitve spora (navadno mirna rešitev, ali tudi rešitev z

odločbo) večinoma opravijo pred nesodnimi organi in katerih namen je preprečitev

spora, oz rešitev spora med sprtima strankama«.

Postopek je končan z odločitvijo, odločbo.606

605 Angl.: »Alternative dispute resolution«. 606 Zanje se v primerjalnem pravu pretežno uporablja pojem award, arbitration award, arbitrators decision, lahko pa tudi splošni pojem decision, application (tudi pritožba na ESČP v Strasbourgu se tako prevaja, čeprav menim, da bi bilo ustrezneje pritožbo pred ESČP poimenovati z »appeal«).

303

O pojmu ADR govorimo zato, ker po tem postopku, sodni KDS sploh ni potreben, saj je spor

med strankama rešen. To pravilo pa ne velja brez izjeme, ker je v posameznih ureditvah

dovoljeno izpodbijati nekatere odločitve nesodnih organov pred (delovnimi ali rednimi)

sodišči. Primerjava med postopkoma ADR in sodnimi- je mogoča zato, ker stranke v veliki

večini primerov odločitev prostovoljno izvršijo. Povezava med postopkoma pa je tudi v tem

(procesna predpostavka), da morajo stranke, če je predpisana (dogovorjena v kolektivnih

pogodbah) ADR, najprej začeti ta postopek in je šele nato mogoč spor pred sodiščem (na

primer Finska, ZR Nemčija).Vendar tudi to načelo ne velja brez izjeme. Mogoče je tudi, da

so odločbe, ki jih je sprejel organ v ADR, izvršljive pred rednim sodiščem oziroma tako, kot

so izvršljive odločbe rednih sodišč (na primer Danska, Švedska, Slovenija).

1.1. Metode mirnega reševanja KDS - primerjalnopravno:

KDS je moč reševati na tri temeljne načine:

- z mirnimi metodami (ADR),

- z metodami (borbene) industrijske akcije (stavka npr.),

- po sodni poti.

Naslednja delitev bi bila lahko tudi glede na metode reševanja KDS :

- v pred (izven) sodnem postopku (ADR) in

- v sodnem postopku

Reševanje sporov po mirni poti se pojavlja tudi v drugih pravnih panogah, kot npr. v

gospodarskem, civilnem, upravnem, mednarodnem pravu.607

607 Pogajanja (negatiotions) - in dobre usluge (good services) so začetna -najmilejša oblika ADR Pogajanja so učinkovita predvsem v smislu pogoste uporabnosti in se razlikujejo od pravnih sredstev v tem, da sama po sebi ne predstavljajo pravno obvezujoče rešitve. Seveda pa je lahko rezultat uspešnih pogajanj pogodba, (ki je pravno obvezujoča). Prav zaradi tega so še posebej privlačna za udeleženke političnih mehanizmov. Tudi v okviru postopka mirnega reševanja sporov v okviru KVSE se na prvo mesto postavlja neposredna posvetovanja (direct consultation) in pogajanja (negotiations). Posvetovanja (consultations) in izmenjave mnenj (exchange of views) lahko uvrščamo med različice pogajanj. Člen 33. Ustanovne listine Združenih narodov ju sicer ne omenja, vendar pa ju kot sredstvo reševanja sporov v zvezi z razlago in uporabo predvidevajo številne multilateralne mednarodne pogodbe. Učinkovitost pogajanj nujno zahteva od strank, ki se pogajajo, določen standard obnašanja. Udeleženci naj bi v pogajanjih izkazali pozitiven odnos do reševanja konkretnega spora in se pogajal v dobri veri (bona fidei).

304

Tehnike ADR pri reševanju mednarodnih sporov, so lahko, mutatis mutandis, vzor za

reševanje tudi KDS. Razen tega v nekaterih državah funkcijo konciliacije in mediacije med

javno upravo in državljanom opravljajo posebni javni posredniki (ombuds-person), ki so

imenovani s strani vlade.608

Metode mirnega (prostovoljnega) in prisilnega - (voluntary and compulsory) reševanja

KDS ima dolgo tradicijo. Njene prednosti so v učinkovitosti in hitrosti ter manjših stroških

(glede na sodno reševanje). Ne gre zanemariti tudi dejstva, bodoče prognoze sodelovanja

udeležencev KDS, občutka udeležencev KDS, da so prispevali k rešitvi na kunstruktiven

način zato običajno odločitve in priporočila jemljejo »kot svoje«, kar pomeni veliko kvaliteto

pri prostovoljnem izvrševanju takšnih skupnih rešitev.

Metode mirnega reševanja KDS so lahko zakonske ali pogodbene (materialnopravno v KP -

Accort de fond - ali procesnopravno - Accort de procedure).609 Mogoče je tudi zakonsko

določanje mirnega reševanja sporov (kot npr. 15. čl. prej veljavnega ZDSS/94 oz. sedaj

veljavni 23. člen ZDSS/04).610

1.1.1. Konciliacija (pomirjanje)

Pojem pomirjanja (conciliation)611 je metoda reševanja KDS, ki sestoji iz nudenja pomoči

strankam v sporu s strani pomirjevalca, ki jim pomaga razčistiti predmet spora, in sodeluje pri

sporazumu o rešitvi spora tako, da stranki sami prideta do sprejemljivega kompromisa -

pogodbene rešitve KDS.

608 CAP, str. 2 609 LUBARDA, s. 82 - 84 610 Pri tem je treba opozoriti na 243. čl. novega ZDR/2002, ki določa, da se preneha uporabljati določba 15. čl. ZDSS (Uradni list RS št. 19/94), v primeru reševanja IDS v skladu z določbo 205. čl. novega ZDR, (ki določa možnost arbitraže v KP za reševanje IDS). Naj zgolj fragmentarno omenim, da se mi ta institut zdi eden najbolj spornih v novem ZDR, razlogi za to in njihova argumentacija pa bi presegala obseg in temo disertacije. 611 V angleškem in francoskem jeziku conciliation izvira iz latinske besede concilio, conciliare -sestaviti, združiti v mišljenju, spoprijateljiti, pomiriti, pridobiti. Tako tudi: DE ROO, JAGTENBERG, str. 28

305

Glede mednarodne ureditve ADR, se v celoti in v izogob nepotrebnemu ponavljanju

(tavtologiji) sklicujem na ugotovitve v poglavju A. III., tč. 1., kjer so prikazane vse relevantne

mednarodne pravne podlage za ADR.

Priporočilo MOD št. 22. izrecno predvideva takšen konciliacijski postopek.

Na tesno vez med pomirjanjem in kolektivnim pogajanjem naravnost nakazuje tudi

konvencija št. 154. MOD iz leta 1981.612 Glede na skromna pooblastila pomiritelja je

očitno, da je uspeh pomirjanja v veliki meri odvisen od profesionalne in osebne avtoritete

pomiritelja, njegovega ugleda, ki ga ima pri strankah v sporu, ter njegovih diplomatskih

sposobnosti na eni strani, na drugi strani pa od pripravljenosti za kompromis, kulture

socialnega dialoga in dobre vere strank v KDS. Če pomirjanje uspe, se sestavi zapisnik

(sporazum) o pomirjanju (Proces - verbal de conciliation), pa tudi v slučaju neuspeha se

napravi zapisnik. V interesnih KDS je lahko doseženi sporazum o pomirjanju sestavni del

(nove) kolektivne pogodbe.

Če pogledamo vrste pomirjanja, lahko ugotovimo:

Lahko je fakultativno ali obvezno - (ex officio).

Lahko je pa zaveza mirnega reševanja določena tudi pogodbeno (kot klavzula obligacijskega

dela KP) ali v zakonu. V Franciji je bilo npr. po zakonu iz leta 1950 predvidena obvezna

pomiritev, ki pa je bila z zakonom iz 1982 leta ukinjena.613

Pomirjanje (konciliacija) je lahko individualno ali kolegijsko. Lahko je zaupano privatnikom

ali tretjim osebam ali pa celo javnim službam za pomirjanje in posredovanje, pri čemer se v

takšni vlogi lahko pojavi tudi (delovno) sodišče, kot oblika(pred)sodnega prizadevanja za

ADR rešitv KDS, ali v obliki sodne poravnave.

612 Konvencija št. 154. določa: »Določila te konvencije niso ovira za delovanje sistema industrijskih razmerij, v katerem se kolektivno pogajanje odvija v okviru institucij in postopka pomirjanja in/ali arbitraže, ter v katerih stranke kolektivnih pogajanj sodelujejo prostovoljno (6. čl.). DROIT SYNDICAL DE LOI (1996), str. 44 613 LUBARDA, ibidem, str. 84

306

1.1.2. Mediacija (posredovanje)

Če poizkusim opredeliti pojem posredovanja, lahko ugotovim:

Posredovanje (mediation)614 kot metoda reševanja KDS je v bistvu nadaljevanje kolektivnih

pogajanj, ki sestoje iz nudneja dobrih uslug (good services) strankam v sporu s strani

(tretjega) nevtralnega posrednika, da bi prišlo do sporazumne rešitve spora. Če v tem ne uspe

je posrednik dolžan dostaviti obema stranema v sporu obrazloženi predlog (priporočilo) za

rešitev spora, ki pravno ne obvezuje obe strani, temveč je njegov »ratio« v prepričljivosti.

Takšno priporočilo je zgolj moralno zavezujče za stranke v sporu.

Pojavi se vprašanje, kakšna je razlika med konciliacijo in mediacijo? Posredovanje

(mediacija) je vedno bolj aktiven proces od pomirjanja (konciliacije), pri čemer se v

slednjem primeru tudi ne pričakuje pripravljen predlog za rešitev KDS.

Proces mediacije vsebuje kar nekaj faz: (razpored sestankov s strankami, kraja, skrajnih

rokov, vodenje zapisnika, komunikacijsko sodelovanje, formulacija prioritetnih vprašanj,

sugestije in priporočila). Včasih se od posrednika zahteva tudi, da ugotovi dejstva (fact

findings), ki so pomembne za rešitev KDS s pomočjo ekspertov za posamezna vprašanja.

Posrednik mora biti seveda kompetenten (dober poznavalec problematike) nepristran, z

diplomatskim občutkom za pogajanja, in oseba visokega zaupanja obeh strani (npr. univ.

profesor delovnega prava, odvetnik, sodnik, celo duhovnik ali ugledni državljan).615 Če se

stranke ne morejo sporazumeti glede posrednika je običajno za njegovo postavitev pooblaščen

minister za delo, ki ga imenuje z liste nepristranih kompetentnih posrednikov - arbitrov, po

tem, ko so le ti na liste uvrščeni na predlog združenj delodajalcev ali sindikatov, podobno kot

takšna lista obstaja v Sloveniji pri MDDSZ.

614 Tudi termin mediation ima svoje korenine v latinščini: mediativus ( ki posreduje), mediare (zavzeti srednjo pozicijo). Izraz mediation se uporablja v Franciji v pomenu posredovati, medtem ko je v Veliki Britaniji za to bolj v uporabi termin »conciliation«, čeprav sta oba termina (conciliation in mediation) sinonima v angleškem jeziku. Tako: LUBARDA, str. 84 615 LUBARDA, str. 86

307

Tudi pisec te disertacije sem uvrščen na Seznam arbitrov po Zakonu o sodelovanju delavcev

pri upravljanju.616

Za razliko od arbitraže predlog posrednika (mediatorja) in njegova priporočila nimajo

obvezujoče moči za stranke v sporu. Njihova dejanska (moralna) moč je na moči argumentov

v obrazložitvi predloga rešitve spora. Če ga strani sprejmeta, postane sestavni del KP in na

takšen način pridobi pravno obvezujočo moč.

Posredovanje (vrste) je lahko:

• fakultativno ali obvezno

• zasebno in javno

• individualno in kolegijsko

• na ravni podjetja, panoge ali dejavnosti; na lokalni, regionalni, nacionalni, pa

celo na transnacionalni ravni.617

1.1.3. Arbitraža (razsojanje)618

Pojem arbitraže ni nov v pravni teoriji.

Za KDS je pomembna arbitrabilnost tovrstnih sporov glede ratione materiae (objektivna

arbitrabilnost). Predmet tovrstnih KDS je najpogosteje kolektivna pravica, ki spada v

avtonomno (svobodno) pogodbeno urejanje socialnih partnerjev, ki je omejeno zgolj z

absolutnim socialnim javnim redom (to pomeni derogabilnost načela in favorem

laboratoris). Z arbitražo stranki spora zaupajo tretji osebi rešitev KDS, razen v primeru t.i.

svetovalne arbitraže (advisory arbitration), katere odločitev ne zavezuje strank. Arbiter s

616 Na podlagi določbe 101. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Ur. l. RS, št. 42/93 in 56/01) je bil sprejet Pravilnik o določitvi liste arbitrov za sestavo arbitraže za razreševanje medsebojnih sporov (Ur. l. RS, št. 37/2003 in 03/2004). S tem je prenehala veljati odredba o listi arbitrov za sestavo arbitraže za razreševanje medsebojnih sporov iz leta 1994. Podatki o arbitrih so deponirani pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Na predlog reprezentativnih sindikatov so določeni 103-je arbitri. Na predlog združenj delodajalcev nas je 32 arbitrov. Več o tem: http://www.gov.si/mddsz/delo/arbitri.htm 617 Več o tem : LUBARDA, str. 87 -90. 618 O tem obširneje: UDE L. (2004) »Arbitražno pravo«, GV Založba, Ljubljana.

308

svojo (meritorno) odločitvijo619 konča KDS. Zato je v primerjalnem pravu arbitraža

razumljena kot kvazi - sodni proces. Smiselno620 obstojita dve teoriji:

- procesnopravna (jurisdikcijska) teorija: pravi, da je arbitraža nedržavno sodišče, medtem,

ko

- materialnopravna (pogodbena) teorija: pravi, da arbitraža ni sodišče, temveč organ strank

(udeležencev v KDS) v sporu.

Bistvena značilnost arbitraže je prostovoljnost, pri čemer je treba opozoriti, da se izjemno

in specifično za reševanje KDS lahko predvidi (z zakonom) tudi obvezna arbitraža. Vse kar

je bilo povedano o osebnih, moralnih, teoretičnih lastnostih in avtoriteti ter sposobnostih

mediatorjev, velja smiselno tudi za arbitre.

Za razliko od pomirjanja in posredovanja je arbitraža bolj formalizirana metoda, s

katero se KDS reši praviloma s pravno obvezujočo odločitvijo (razen, če ne gre za

posvetovalno arbitražo - advisory arbitration). Pri tem je zanimivo (za razliko od slovenske

ureditve), da je v primeru reševanja pravnega KDS odločitev arbitraže z učinkom

pravnomočne sodne odločbe, medtem ko, je pri reševanju interesnih KDS, odločitev arbitraže

pravno obvezujoča kot sestavni del KP in deli pravno moč te - na novo urejene - KP.

Arbitraža se lahko ustanovi tudi od primera do primera (ad hoc arbitraža). Glede sestave

arbitražnega sveta je zakonodajalec povzel splošna pravila o sestavi arbitraže. Stranki

imenujeta enako število članov in namestnikov, predsednika pa izbereta sporazumno. Glede

na zahtevnost in pomembnost sporov, ki jih rešuje arbitražni svet, se za predsednika in

njegovega namestnika zahteva posebna usposobljenost, saj mora biti priznan strokovnjak s

področja delovnega prava. Primere nesoglasja glede njegovega imenovanja razrešuje pristojno

delovno sodišče.

Postopek arbitraže je mogoče določiti s pravilnikom ali pa ga določijo arbitri, upoštevajoč

omejitve procesnega javnega reda.

619 Vedno ne pravnomočno, kot npr. po 40. čl. ZDSS/94, ko je bila odločitev arbitra izpodbojna s posebno tožbo v Sloveniji. 620 LUBARDA,str. 92- 116

309

Primerjalno je treba poudariti, da je Mednarodna organizacija dela (MOD)621 na tem

področju sprejela posebno Priporočilo glede prostovoljnega pomirjanja in arbitraže - glej

pogl. A. III. te disertacije).

V Belgiji je vsak spor o pravicah in interesih, tako individualnih kot kolektivnih, možno

reševati s stavko, in je malo, če sploh kaj, pravnih omejitev. Zato tudi nekateri avtorji

imenujejo Belgijo »raj za stavke«.

Če se v Nemčiji nova kolektivna pogodba ne sklene, lahko ena ali obe stranki razglasita

motenje v pogajanju. Stranki se zato lahko sporazumeta, da bosta opravili spravni postopek.

Lahko se skupaj obrneta na spravni svet, in sicer v dveh dneh po razglasitvi motenj v

pogajanju. Po preteku še enega delovnega dne lahko vloži priziv samo ena stranka. Druga

stranka mora obvezno sodelovati v postopkih po preteku še dveh delovnih dni. Nemudoma

mora biti imenovan neodvisni predsednik sveta. Svet se mora sestavi v roku treh delovnih

dni in predlagati način rešitve spora v petih delovnih dneh. Stranki imata na voljo šest

delovnih dni, da se odločita za sprejem ali zavrnitev predloga. Na splošno delavci in

delodajalci v Nemčiji največkrat rešujejo spore v sistemu prostovoljne sprave. Zakonite

stavke so omejene izključno na primere mrtvih točk v kolektivnih pogajanjih - to so

»interesni« spori za razliko od »pravnih« sporov, ki jih povzročajo nesporazumi zaradi

razlaganja ali uporabljanja obstoječih standardov, zlasti kolektivnih pogodb. Spori, ki

nastanejo znotraj širokega področja pogajanj med obrati, redko privedejo do stopnje, ko

postanejo zakonito sporno vprašanje za stavko.Tudi politične stavke so nezakonite.622

Na Švedskem, v primerih neuspešnih pogajanj posreduje v sporu predstavnik Državnega

urada za konciliacijo.

V Veliki Britaniji sta Zakona o zaposlovanju iz leta 1980 in 1982 imela številne učinke na

reševanju sporov med delavci in delodajalci. Zakon iz leta 1980 je na novo definiral zakonske

meje dovoljenega preprečevanja dela med industrijskih sporom in meje zakonite sekundarne

akcije. Pod pritiskom delodajalcev je zakon iz leta 1982 odpravil nekatere zaščitne norme, ki

jih je za zaposlene v času delovnega spora vpeljal zakon o zaščiti zaposlovanja (leta 1975).

621 (Priporočilo MOD št. 92/1951)

310

Zakon iz leta 1982 je spremenil definicijo zakonitega delovnega spora in odpravil imuniteto,

ki jo je sindikat užival na podlagi Zakona o delovnih sporih iz leta 1906. Preprečevanje dela

je v času delovnega spora sedaj zakonito le, če stavkovna straža straži svoj delovni prostor,

razen, če ne gre za sindikalne funkcionarje, ki so se pridružili stavkajočim. Zakoniti so spori

med delavci in njihovimi neposrednimi delodajalci, ki zadevajo pogoje dela, disciplinske

zadeve, suspenze in prenehanje zaposlitve, razporeditve, disciplinske zadeve, članstvo

oziroma nečlanstvo v sindikatu, ugodnosti za sindikalne predstavnike, priznavanje pravic

sindikatu, da lahko zastopa delavce ter spoštovanje postopkov pogajanja in posvetovanja. Te

zakonske določbe sicer nimajo za posledico kakega kaznivega dejanja, vendar dajejo

delodajalcu in ostalim oškodovanim strankam možnost, da uveljavljajo odškodnino od

stavkajočih.

Tudi v primerjalnem pravu se odločitev arbitraže izjemoma lahko izpodbija, vendar v zelo

omejenih primerih. Kot se opozarja tudi v slovenski teoriji623 bi se prednosti, ki jih arbitraža

prinaša (nizki stroški, učinkovitost, enostopnost, pravnomočnost in izvršljivost odločitve)

izgubile, če bi se strankam v sporu dala (preobsežna) pravica pred sodiščem izpodbijati

arbitražno odločitev. Zato naj bodo razlogi čimbolj omejujoči za pravico vložitve tožbe za

izpodbijanje arbitražne odločitve. Te naj se nanašajo zgolj na absolutne bistvene kršitve

arbitražnega sporazuma (kompromisne klavzule v obligacijskem delu KP) glede sestave,

kršitev postopka ali kršitve pristranosti (fraud) arbitra(ov); protislovne in nejasne izreke

arbitražnih odločb, prekoračitve zastavljene naloge; odločitve v nasprotju s pravnim redom

(Ustavo); in kršitve socialno javnega reda.624

V Franciji je z zakonom iz 1950. leta vzpostavljen poseben organ - Višje arbitražno sodišče

(Cour superieur dárbitrage), ki ga sestavljajo štirje sodniki administrativnega sodišča in

štirje sodniki sodišča splošne pristojnosti (čigar organizacija in delovanje je natančno

določena z Zakonom o delu), ki obravnava tožbe zaradi prekoračenja pooblastil arbitrov in

kršitve zakona.

622 Da bi dobila ta praksa tudi zakonsko osnovo, je nemški IG Metal zahteval revizijo pravil, ki bi urejala spravo tako, da bi delavcem omogočala več prostora za izražanje zahtev v množičnih demonstracijah. Zvezno sodišče dela je 12. septembra 1984 odločilo, da opozorilne stavke v času pogajanj niso nezakonite. 623 NOVAK, (1999), str. 23 624 Takšen primer si je v praksi moč zamisliti, če bi pri reševanju interesnega KDS o (bodoči) višini plač, arbitraža določala novo višino plače, ki bi bila nižja od že zagotovljene.

311

Arbitraža se običajno uporabi šele, ko sta pomirjanje in posredovanje neuspešna.625

V ZDA se v zasebnem sektorju sindikati in delodajalci tradicionalno upirajo uporabi arbitraže

za reševanje interesnih KDS. Kljub temu pa bi lahko rekli, da je arbitraža svojevrstni substitut

za industrijske konflikte oziroma quid pro quo za sporazum, da se ne gre v stavko.

Vrhovno sodišče ZDA je ugotovilo, da je delovna arbitraža substitut za industirjske spore

(smiselno KDS), medtem ko je gospodarska (trgovinska ) arbitraža substitut za sodne spore.

Glede vrste arbitraž ugotavljam:

Čeprav je na podlagi civilnega prava, in še posebej mednarodnega prava, poznanih več vrst

arbitraž, nas za našo obravnavo (KDS), zanimajo zgolj tiste, ki pridejo v poštev pri reševanju

KDS.

Zato bi jih lahko razvrstil v pet vrst in sicer:

- fakultativne (prostovoljne, pogodbene) in obvezne (prisilne zakonske) arbitraže,

- pravne in interesne arbitraže,

- stalne (pogodbene ali zakonske) in ad hoc (pogodbene) arbitraže, glede na organizacijo

oziroma dejstvo, ali je arbitraža ustanovljena na trajni način, ali samo za posamezni primer

(KDS).

- individualne in kolektivne arbitraže, glede na število arbitrov. Individualna arbitraža je

pogostejša za reševanje (pravnih), medtem, ko je kolektivna arbitraža (ad hoc ali stalna)

značilna za reševanje (pravnih in interesnih) KDS.626

- t.i. Med.-Arv. arbitraža, predstavlja posebno vrsto arbitraže (ali posredovanja). Pri njej

stranke v sporu pooblastijo tretjo stran, da sama izbere, ali bo reševala spor s

posredovanjem ali kot arbitraža. Če prvi (milejši način - posredovanja) ne uspe, lahko tretja

stran (v naslednji fazi) reši spor z (obvezujočo) arbitražno odločitvijo.

Splošni pravni režim reševanja KDS glede arbitraže, temelji na načelih: prostovoljnosti,

avtonomnosti, nevtralnosti države in tripartizma, kar pomeni, da je v vseh teh primerih KDS

fakultativna (prostovoljna) arbitraža pravilo.

625 Takšne so tudi večinske določbe slovenskih (36) kolektivnih pogodb. 626 LUBARDA, Ibidem, str. 92 - 116

312

Med neformalne metode reševanja KDS bi lahko razvrstili vse tiste metode reševanja KDS,

ki ne spadajo v sodne (institucionalne) alternativne (ADR) in metode kolektivnih akcij npr.

stavke, pri katerih se v reševanje spora ne vključuje formalno (na podlagi zakona ali KP)

tretja stran, temveč se rešujejo v neformalnih kontaktih in neformalni atmosferi med

strankami v sporu.

Takšno metodo reševanja KDS pogosto opredeljuje karakter managementa. Razvite so npr.

na Japonskem, pa tudi v Veliki Britaniji (sindikalni predstavnik - shop steward). Poznajo

jih tudi v Nemčiji, razvita praksa neformalnega reševanja (tudi IDS) KDS pa je v ZDA.

Udeleženci so sindikalni predstavniki (union steward shop reprezentative) ter neposredno

nadrejeni (supervisor, foreman). Takšno neformalno razreševanje KDS se v ZDA odvija na

večih stopnjah in najvišji nivo je na delavski strani predsedujoči komiteja sindikata za

reševanje sporov (unions, grievance chairman) in direktor podjetja, ki je zadolžen za odnose

s sindikati (plantś direktor of union relations).

1.1.4. Fact finding (raziskovanje dejstev)

Čeprav bi v strogo teoretičnem smislu lahko rekli, da ta metoda ne spada v sklop metod

reševanja KDS, saj predstavlja v bistvu zgolj začetno (preiskovalno fazo) ostalih metod, pa

jih nekateri teoretiki627 uvrščajo med metode reševanja KDS v širšem smislu (ker v sebi

vsebujejo tudi elemente posredovanja).

Ločimo raziskovanje dejstev v ožjem smislu (zaupa se tretji osebi, da preišče in ugotovi

pomembna dejstva v sporu s pomočjo zaslišanja strank, izjav prič, dokumentacije, itd.).

Posebej pogosta je ta metoda v ZDA.

Raziskovanje dejstev v širšem smislu, prav tako opravi tretja oseba, pogostejše pa je v Veliki

Britaniji, redkeje v ZDA. Ne vključuje zgolj ugotavljanje dejstev (v ožjem smislu) temveč

vedno vključuje tudi dajanje priporočil za rešitev spora, ki pa je zgolj svetovalne narave in

nikoli pravno obvezujoče.628

627 DE ROO, JAKTENBERG, str. 27 628 KAHN FREUND, str. 127

313

1.2. Oblike ADR glede KDS v Sloveniji

Spore med strankama kolektivne pogodbe, ki jih ni bilo mogoče razrešiti z medsebojnimi

pogajanji, rešujeta komisija za pomirjanje in arbitraža. Ti dve vrsti ADR reševanja KDS sta

predvidena predvsem v 36. veljavnih KP za območje Slovenije na vseh ravneh. O tem je bilo

že predhodno govora v poglavju A. IX.: »Vsebinska analiza 36 veljavnih KP v Sloveniji«,

zato se sklicujem na ta materialnopravni del, ter jih v procesnem delu naloge ne navajam

posebej. Analiza vseh KP velja tudi glede ugotovitve fakultativnosti in obligatornosti oblik

ADR. Gre za postopek mirnega (predsodnega) reševanja KDS med strankami kolektivne

pogodbe. Pri tem sta tudi v Sloveniji poznana (in v svetu) uveljavljena dva načina mirnega

reševanja sporov - pomirjanje (konciliacija) in arbitražno reševanje sporov (razsojanje).

1.2.1. Arbitraža629 urejena v ZDR - postopek pomirjanja zakonsko neurejen630

Določbe o arbitraži so v ZDSS/04 (11. in 23. člen) bolj skromne kot v ZDSS/94 (26. do 28.

člen) za IDS, 40. člen za KDS). V 11. členu ZDSS je v arbitražnih sporih določena pristojnost

DS, na območju katerega je sedež arbitraže. Na ta postopek se nanaša tudi določba 23. člena,

ki ureja vprašanje procesne predpostavke. Ta člen je v prvem in drugem odstavku podoben

15. členu ZDSS/94, vendar ima pomembne dopolnitve. Po prvem odstavku 23. člena ZDSS

je procesna predpostavka za sodni delovni spor določena le, če je postopek mirnega

reševanja sporov obvezen. V četrtem odstavku 23. člena je določeno, da se določbe prejšnjih

odstavkov ne uporabljajo v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja. Ta določba je

dvomljiva zaradi načelnih razlogov, ker je ovira za mirno reševanje sporov na dveh

629 Ko sem imel na zadnjih Dnevih slovenskih pravnikov, Portorož 2005, referat z naslovom: KUKEC B. (2005): »Mediacija v naši sodni praksi«, Podjetje in delo št. 6-7/2005, str. 1579-1598, sem s strani dr. Lojzeta Udeta izvedel, da se bo v letu 2006, na PF v Ljubljani pripravil nov Zakon o arbitraži, mediaciji in konciliaciji, po vzoru UNICIRAL pravil. 630 Kot arbiter (izbran z liste MDDSZ) sem nedavno sodeloval v arbitražnem postopku predlagatelja Sveta delavcev proti Žito Intes d.d. Maribor. Opravili smo dva naroka ter arbitražni zahtevek kot neutemeljen zavrnili. Šlo je za ugotovitev kršitve Dogovora o sodelovanju delavcev pri upravljanju z dne 07.12.2000 (smiselna uporaba ZSDU in KP panoge). Pojavilo se je zanimivo prejudicialno vprašanje izčrpanja pravnih sredstev po panožni in SKPGD, ki smo ga rešili (res namerno pragmatično) z ugotovitvijo na prvi konstitutivni seji Arbitraže tako, da smo ugotovili, da se šteje, da postopek pomirjanja ni spel, zato se z arbitražnim postopkom lahko nadaljuje. Obenem smo na drugi javni arbitražni obravnavi morali razčistiti še vprašanje, da ne gre za kršitev načela »ne bis in idem«, ker je med istimi udeleženci že tekel »pendentni« spor pred DSS v Mariboru. Ugotovili smo, da »in merito«, z drugega predmeta spora, zato smo lahko dokaj hitro o zadevi odločili.

314

pomembnih področjih. Takšna ureditev arbitražnega postopka pomeni, da bo po ZDSS bolj

kot po ZDSS/94 treba upoštevati določbe ZPP (19. člen ZDSS v zvezi z 459. členom in

naslednjimi členi). V postopku pred DS v zvezi z arbitražnimi odločbami in drugimi vprašanji

so pomembne določbe 85. in 205. člena ZDS/02.

Zakonsko je postopek mirnega načina reševanja KDS (očitno tudi) pred arbitražo

urejen v 23. členu ZDSS/04,631 medtem, ko postopek pomirjanja zakonsko ni urejen,

(tudi še danes ne), razen generalne določbe 15. čl. ZDSS/94 (o tem že v pogl. III.2.), oz.

sedanji 23. člen ZDSS/04. Kot sem že v materialnopravnem delu naloge (pogl. A.VIII. tč. 3),

opisal (ureditev arbitraže v ZDR), naj tukaj zgolj ponovim, da je na podlagi prehodne in

končne določbe 245. čl. ZDR/2002, ta določba (posredno) v Sloveniji še vedno v veljavi do

uveljavitve ZKP.

Pomirjanje kot način reševanja sporov določa kolektivna pogodba.

Pomirjanje se od arbitraže razlikuje predvsem po tem, da ne gre za odločanje tretje osebe,

oziroma organa (arbitražnega sveta), marveč morajo odločitev sprejeti stranke same.

Pomirjevalec le posreduje med strankami in jim s svojimi nasveti, pomočjo, uslugami ipd.

pomaga odpraviti spor. Rezultat postopka pomirjanja, (če le -ta uspe) je lahko zgolj sporazum

strank. Postopek pomirjanja je zaradi narave tega reševanja sporov manj formalen kot

postopek pred arbitražo.

V svetu poznajo (kot prikazano v prejšnjem poglavju - primerjalnopravno) dve vrsti

pomirjanja: prisilno in prostovoljno (v našem primeru gre za prostovoljno pomirjanje, tj.

pomirjanje na podlagi sporazuma strank). Številne države poznajo posebne organe, ki so

odgovorni za izvajanje pomirjanja (običajno v okviru ministrstva za delo, vendar z relativno

samostojnim položajem).V Sloveniji takega organa (še) ni.

V primeru ustavitve postopka pomirjanja, v Sloveniji lahko katerakoli stranka sproži postopek

pred arbitražo, in sicer v roku 30 dni od dneva ustavitve postopka pomirjanja. Arbitraža

odloča v 3-članskem senatu. Po enega člana ter njegovega namestnika določita pogodbeni

stranki. Pogodbeni stranki sporazumno določita predsednika in njegovega namestnika iz vrst

631 Zakona o delovnih razmerjih (stari ZDR, Ur. l. RS št. 14/90, 2/91, 10/91, 71/93, 2/94 in 29/95), op. prej 117. člen.

315

priznanih strokovnjakov s področja delovnega prava. Glede rokov se v postopku pred

arbitražo smiselno uporabljajo določbe o rokih, ki veljajo za postopek pomirjanja (64. člen

SKPGD).

Če stranke sporazuma ne dosežejo, lahko o spornem vprašanju odloča arbitraža. Postopek ni

obvezen, sprožiti pa ga je potrebno v 30-dnevnem roku po ustavitvi postopka pomirjanja (1.

odstavek). Ustavitve, skladno z določili 5. odstavka 62. člena, ne gre razumeti samo v

primerih, da ena stran ignorira postopke pomirjanja ali, da se komisija za pomirjanje (skupaj

s predsednikom) ne more imenovati, ampak tudi v primeru, da je konstituirana komisija sicer

pripravila predlog sporazumne rešitve spora, stranki pa ga ne sprejmeta.

Določeno je, da je arbitraža vedno kolektiven organ, sestavljen iz dveh arbitrov, imenovanih s

strani obeh pogodbenih strank in predsednika kot tretjega člana arbitražnega senata. Ker za

razliko od pomirjanja arbitraža odloča avtoritativno in njena odločitev veže stranke, se

posebej zahteva, da je predsednik arbitraže oseba, imenovana iz vrst priznanih

strokovnjakov s področja delovnega prava. Ne zadostuje, da je to oseba iz vrst uglednih

znanstvenih, strokovnih (ne le s področja delovnega prava) oziroma javnih delavcev kot pri

pomirjanju, kar je glede na naravo pomirjanja logično. Arbitražno odločanje bo največkrat

vezano na dobro poznavanje delovnih predpisov, marsikdaj pa tudi drugih pravnih virov

(sodne prakse,literature, primerjalnih predpisov ipd).

Vsi člani arbitraže imajo svoje namestnike, ki se imenujejo na isti način kot sami člani.

Smisel imenovanja namestnikov je videti predvsem v tem, da takrat, ko arbitražni postopek

že teče, odsotnost posameznega arbitra ne bi bila ovira za njegovo dokončanje.

Zadnji odstavek glede upoštevanja rokov v postopku pred arbitražo odkazuje na smiselno

uporabo določitve rokov v postopku pomirjanja, gre za I. in III. odst. 62.člena SKPGD.

Odločitev arbitraže je sestavni del kolektivne pogodbe oziroma nadomešča to pogodbo, če ni

bila sklenjena. Če pogodbo nadomešča, je potrebno v odločbi določiti tudi časovno veljavnost

odločbe. Tako kot v ZDR pa tudi ta KP ne določa postopkovnih pravil, po katerih naj

postopa arbitraža.632 Upoštevajoč naravo arbitražnega razreševanja sporov, kot izvensodnega

632 Za razliko od Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU - Ur.l.RS št. 42/93), kjer so določena tako postopkovna pravila - 103 člen, kot tudi napotila k uporabi določil zakona o pravdnem postopku - 105 člen.

316

reševanja sporov, je ob avtonomnih pravilih postopanja, ki si jih lahko določi arbitraža sama,

predvsem upoštevati pravila, določena v pravdnem postopku (smiselno člen 19 ZDSS/04).633

Odločba arbitraže učinkuje tako med strankama, če gre za spor iz obligacijskega dela

kolektivne pogodbe (največkrat interesni spor), ali pa z neposrednim in prisilnim učinkom na

udeležence, če gre za spor glede normativnega dela (pravni spor ali spor o pravicah).

Glede na to, da arbitraža odloči tudi, če se stranki ne sporazumeta o drugih ukrepih za

reševanje spornih situacij, (lahko) sklepam, da lahko odloča tudi v pravnih sporih. Kot

ukrep za reševanje spornega položaja, bi lahko šteli npr. zahtevek za razlago kolektivne

pogodbe (v tem primeru gre seveda za pravni spor). Menim, da arbitraža lahko rešuje tudi

civilnopravni zahtevek iz obligacijskega dela kolektivne pogodbe.

Glede na zahtevnost in pomembnost sporov, ki jih rešuje arbitražni svet, se za predsednika in

njegovega namestnika zahteva posebna kvalificiranost, saj mora biti priznan strokovnjak s

področja delovnega prava. Primere nesoglasja glede njegovega imenovanja razrešuje

pristojno delovno sodišče. Postopek arbitraže je mogoče določiti s pravilnikom,634 ali pa ga

določijo arbitri, upoštevajoč omejitve procesnega javnega reda.635

Dosti več določil o arbitražnem reševanju sporov iz kolektivnih pogodb predvideva predlog

zakona o kolektivnih pogodbah (ZKP).

Predlagano je, da se lahko stranki sporazumeta o reševanju interesnega spora z arbitražo, če

ne obstaja soglasje obeh strank za reševanje interesnega spora s posredovanjem ali če tudi po

posredovanju ne pride do njegove rešitve. Odločitev arbitraže je za stranki obvezna. Če se

stranki strinjata z reševanjem interesnega spora s posredovanjem ali z arbitražo, sta se v času

trajanja postopka dolžni odpovedati vsaki obliki pritiska za izpolnitev svojih zahtev iz

pogajanj, (IV. in V. odst. 19. čl.).

Stranka (bolje: udeleženec) predlaga uvedbo arbitražnega postopka in arbitre v pisnem

predlogu, ki ga posreduje drugi pogodbeni stranki. Ta lahko poda odgovor na predlog in

633 Poglavje XXXI o postopku pred arbitražami (459. do 480. čl- ZPP/99). 634 V zadevi Žito Intes d.d. Maribor smo ta akt arbitri naslovili z: »Arbitražna pravila«, z dne 13.11.2004, ki je vseboval 12 členov – po vzoru Pravilnika o arbitražnem postopku GZS, april 2001. 635 Obširneje o arbitražah v (sistemski) najnovejši knjigi: UDE L. (2004) »Arbitražno pravo«, GV Založba, Ljubljana, 475 strani.

317

imenuje svoje arbitre v roku 8 dni od prejema predloga. Če v postopku reševanja spora o

pravicah pogodbena stranka v roku iz prejšnjega odstavka ne poda odgovora ali ne imenuje

svojih arbitrov, ima stranka, ki je predlagala uvedbo postopka, pravico zahtevati pri sodišču

za delovne spore imenovanje arbitrov po postopku, ki ga določa ZDSS. Tako pravico ima

stranka tudi v primeru, če se stranki ne moreta sporazumeti o imenovanju predsednika

arbitraže.636 Sodišče imenuje arbitra oziroma predsednika arbitraže z liste arbitrov. V

postopku pred arbitražo se smiselno uporabljajo določbe ZDSS, ki veljajo za kolektivne

delovne spore, če se stranki ne dogovorita drugače.637

Stalna arbitraža pri GZS, je v Republiki Sloveniji edina splošna institucionalna

arbitraža, ki rešuje spore iz medsebojnih poslovnih razmerij med pravnimi in/ali fizičnimi

osebami, za katera je bila dogovorjena pristojnost Stalne arbitraže. Je samostojna in

neodvisna institucija, ki ima sedež pri Gospodarski zbornici Slovenije.

Stalna arbitraža pri Gospodarski zbornici Slovenije (:SA - GZS) ima še vedno zelo

majhen »pripad« zadev (15 do 20 novih zadev letno), podatkov o zadevah, ki se rešujejo

pred priložnostnimi arbitražami pa ni, vendar lahko sklepamo, da je teh zadev še manj.

Stranke se torej kljub preobremenjenosti sodišč in dolgotrajnosti sodnih postopkov ne

odločajo za alternativne možnosti, ki so jim na razpolago. Ugotoviti je treba, kakšni so razlogi

za takšno stanje, saj jih bo treba upoštevati pri urejanju novih oblik alternativnega reševanja

sporov

636 Prav takšen primer je bil tudi v opisani arbitraži Žito Intes d.d. Maribor: Sklep DS v Mariboru: zadeva Pd 427/2004, z dne 21.09.2004. 637 WEDAM-LUKIČ D., GALIČ A., (2000), priloga I. Klasična alternativa sodnemu reševanju sporov je nedvomno arbitraža.Novi slovenski ZPP iz leta 1999 dopušča arbitražno sojenje v zelo širokem obsegu. Stranke se lahko dogovorijo za pristojnost domače arbitraže za vse spore o pravicah, s katerimi prosto razpolagajo (člen 460/l ZPP), za dogovor o pristojnosti tuje arbitraže pa morata biti izpolnjena še dva nadaljnja pogoja: ena od strank mora biti fizična oseba s prebivališčem v tujini ali pravna oseba s sedežem v tujini in ne sme iti za spor, za katerega je izključno pristojno slovensko sodišče (člen 460/2). Stranke se lahko dogovorijo za pristojnost institucionalne ali priložnostne (ad hoc) arbitraže, arbitražni dogovor pa je lahko sklenjen v obliki posebne pogodbe, ki se nanaša na spore, ki bi utegnili nastati iz pogodbe, katere sestavni del je (člen 461/l ZPP). Kljub širokim možnostim sklepanja arbitražnega dogovora se stranke sorazmerno redko odločajo za arbitražo. Izjema je le Stalna arbitraža pri Zavarovalnici Triglav, ki reši letno okoli 200 sporov.

318

1.2.1.1. Arbitraža po ZSDU638

ZSDU omenja arbitražno odločanje v 66. in 98. členu. Po prvem omenjenem členu arbitraža

odloča o nesoglasjih, ki se nanašajo na materialne razmere delovanja sveta delavcev, v

drugem primeru pa odloča o sporih, če delodajalec sveta delavcev ne obvešča o

najpomembnejših vprašanjih.639

Glede na določilo 23. člena ZDSS, v zvezi s 243. členom ZDR/02, ko je arbitražni postopek

procesna predpostavka za sodni postopek, se postavi vprašanje, kakšne pravne posledice

ima dogovor o arbitražnem odločanju v primerih, ko ZSDU ne omenja arbitražnega

odločanja, praksa pa ga uporablja? 461. čl. ZPP določa, da se »pogodba o arbitraži lahko

sklene tako glede določenega spora, kakor tudi glede bodočih sporov, ki utegnejo nastati iz

določenega pravnega razmerja«. Pogodba o razsodišču - arbitraži je veljavna le, če je

sklenjena pisno. Gre za postopkovno določilo ZPP, ki se po 105. čl. ZSDU v arbitražnih

postopkih lahko subsidiarno uporablja.

Po I. odst. 100. člena se lahko z dogovorom med svetom delavcev in delodajalcem v družbi

ustanovi stalna arbitraža, lahko pa se dogovorno ustanovi tudi priložnostna (ad hoc) arbitraža.

II. in III. odst. 100. člena vsebujeta nekaj določb o stalni arbitraži.

I. odst. 102. čl. ZSDU določa, da mora s predlogom o začetku arbitražnega postopka tisti, ki

sproži postopek, imenovati tudi svojega arbitra, druga stran pa ga mora imenovati v 15. dneh

po začetku postopka. Postopek se torej začne z vložitvijo predloga.

Dogovorjeni arbitražni postopek naj bi bil čim manj obremenjen s formalnostmi, zato bi

bilo morda koristno, da bi se pri sestavi njegovih (arbitražnih pravil) pravil poleg nekaterih

določb ZDSS, ki se nanašajo zlasti na postopek v KDS, upoštevala tudi nekatera pravila

postopka, ki je, po moji sodbi neustrezno, urejen v Pravilniku o postopku pred Stalno

arbitražo pri GZS, iz leta 2001.

638 Kako v praksi izgleda predsedovanje arbitraže po ZSDU, glej praktični primer opisan v točki A, VIII, 4. te disertacije. 639 Prav o tem je teklo odločanje (po točki 3 zahtevka) v že zgoraj opisani zadevi Žito Intes d.d. v Mariboru, januarja 2005, v kateri sem sodeloval kot arbiter.

319

1.2.2. Konciliacija - (pomirjanje) po SKPGD

V III. delu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGD, Ur. l. RS št.

40/97) so določena pravila za reševanje sporov med podpisnicami pogodbe. Zapisano je, da

spore med strankama kolektivne pogodbe, ki jih ni bilo mogoče rešiti z medsebojnimi

pogajanji, rešujeta komisija za pomirjanje in arbitraža (61. člen). S tem je opredeljen

postopek mirnega (predsodnega) reševanja t.i. KDS med strankama kolektivne pogodbe.

Dopuščena sta dva poznana in v svetu uveljavljena načina mirnega reševanja sporov -

pomirjanje (konciliacija) in arbitražno reševanje sporov (razsojanje).

Sporazum strank v postopku pomirjanja in odločitev arbitraže, se mora sporočiti organu,

pristojnemu za registracijo kolektivnih pogodb, in objaviti. To je treba zato, ker predstavlja

sporazum, dosežen v postopku pomirjanja, kot tudi odločitev arbitraže, sestavni del

kolektivne pogodbe. Gre torej za odločitev v (ADR) kot sestavni del KP.

Razumljivo, da je treba registrirati tudi sporazum in odločbo, ki to KP dopolnjuje, spreminja

oziroma nadomešča.

Obveznost objave kolektivne pogodbe izhaja iz ZDR in citiranega Navodila o registraciji

kolektivnih pogodb.640

Stranka predlaga ministru, pristojnem za delo, posredovanje s pisnim predlogom, ki

mora vsebovati tudi opis spornih vprašanj.

Postopek se v skladu z naravo prostovoljnega pomirjanja začne na zahtevo stranke, ki mora v

predlogu navesti vsebino spornega razmerja ter imenovati dva člana v komisijo za

pomirjanje. Sprožitev postopka je vezana na določen rok od trenutka, ko je stranka izvedela

za nastanek spora (subjektivni rok). Tudi če ni določen objektivni rok, je treba ta rok

vedno šteti od trenutka, ko med strankama kolektivne pogodbe katerekoli sporne situacije ni

bilo mogoče rešiti z medsebojnimi pogajanji. Tudi v primerih, ko bo KDS nastal zaradi

kršitev določil normativnega dela pogodbe s strani udeležencev (uporabnikov) pogodbe, bo

treba rok šteti od trenutka, ko stranki tega ne bosta uspeli razrešiti z medsebojnimi

640 gl. Navodilo o registraciji kolektivnih pogodb, Uradni list RS št. 30/90

320

dogovarjanji, (ki bodo potekala po tem, ko so s strani udeležencev izvedeli za kršitev

pogodbe), in ne od trenutka kršitve pogodbe. Edino različno razumevanje posamezne strani:

ali so pogajanja končana ali ne?, bi lahko povzročilo morebitne težave.641 Druga stran mora

na predlog tudi odgovoriti v določenem roku, hkrati z imenovanjem svojih članov komisije za

pomirjanje.

Komisija je običajno sestavljena paritetno,642 predsednika pa imenujejo člani sporazumno.

Pomirjanje je mogoče izvajati v dveh oblikah: kot individualno funkcijo pomirjevalca

oziroma kot funkcijo komisije za pomirjanje (conciliation board). V tem členu643 je

določeno komisija za pomirjanje.

Komisija je sestavljena paritetno,644 predsednika pa imenujejo člani sporazumno.

Glede na dejstvo, da je v ZDR/2002 Inšpektorjem za delo (vsaj v zvezi z PZ) podeljenih

veliko več pristojnosti v smislu predsodnega reševanja vseh delovnih sporov, je moč sklepati,

da jim zakonodajalec zaupa. Zato menim, da bi lahko njihova prizadevanja, izkušnje ter

sposobnost hitre reakcije (npr. v primeru divjih stavk – Wild cat, ali nasploh, ko grozijo

stavke oz. izprtje) uporabili njihovo intervencijo, kot preventivo v smislu razreševanja

(predsodnega) KDS. Zato predlagam, da bi jim v področni zakonodaji (ZS, ZKP) dali večja

pooblastila pri preprečevanju (»grozečih«) KDS, pri čemer bi inšpektoratu za delo podelili

(zakonska) konciliatorna pooblastila, da bi svojo vlogo pomirjevalcev lahko uspešno

opravljali. Razmisliti bi bilo tudi o tem, da bi jim dali pristojnost neke vrste (kvazi) začasnih

odredb, za neposredno učinkovanje pri najbolj konfliktnih situacijah v primeru nastanka

KDS in (učinkovitih ukrepov za pomiritev), še pred sodnim postopkom razreševanja KDS.645

641 primer Lama Dekani - že opisan 642 paritetnost npr. izrecno poudarja tudi Priporočila MOD, številka 92 iz leta 1961. 643 Enako kot v 18. členu SKPGD v postopku pomirjanja glede razreševanja presežnih delavcev. 644 Paritetnost npr. izrecno poudarja tudi v Priporočila MOD št. 92. Recommendation No. 92, Concerning Voluntary Conciliation and Arbitration (1951), objavljen v International Labour Conventions and Recommendations 1919-1991, Volume II. Geneve 1992, s. 537 645 Tudi nekdanji državni sekretar (sedaj vrhovni državni tožilec ter nekdanji odvetniški kolega) JENULL H., je opozoril na institut alternativnega reševanja sporov (ADR), pri čemer naj bi se oblike ADR urejale znotraj matičnih zakonov (ZKP, ZPP, ZDSS, itd.) kar je očitno bilo zadnje uradno stališče Ministrstva za pravosodje. JENULL, zapisnik 1. seje delovne skupine za pripravo ZDSS, 20.4.2001, str. 1.

321

1.2.3. Mediacija - posredovanje v Sloveniji646

1.2.3.1. Splošno

Avtor te disertacije že od maja 2003 opravljam mediacije na Okrožnem sodišču v Ljubljani v

zadevah, ki niso neposredno povezane z reševanjem KDS, zagotovo pa imajo velik vpliv na

tehniko, metode ter način reševanja (tudi) KDS.

Štiri leta so torej minila, odkar so se v Sloveniji pričeli postopki alternativnega reševanja

sporov, v obliki mediacije, kot sodišču pridružene oblike reševanja sporov, (slov.:

posredovanja); najprej na Okrožnem sodišču v Ljubljani, danes tudi v Kopru, Celju, Novi

Gorici ter jutri v Mariboru. V prispevku sem prikazoval dejansko stanje mediacij na

Slovenskem z obširno empirično raziskavo (opravil je posebno anketo na 11-ih okrožnih

sodiščih, 4-ih delovnih in Vrhovnem sodišču RS ter Ministrstvu za pravosodje) in komentira

statistične podatke. Ne manjka niti (čeprav zgolj fragmentalno) zgodovinska razvoj-nost,

teoretični pojem mediacije in na znanem »Orange case« pokaže razlikovanje med medi-acijo,

arbitražo in sojenjem. V nadaljevanju opišme, kako mediacija poteka v praksi, ter lastne

izkušnje mediatorja (nekdanjega sodnika in 18 let odvetnika). Predstavim pravne podlage

medi-acij (305. b člen ZPP in mednarodne – v Evropi in ZDA) ter odgovori na vprašanje:

kako tujci ocenjujejo slovenski projekt (očitno uspešnih) mediacij, ki jih vodi 120

mediatorjev-ic, ki letno nadomestijo delo petih profesionalnih sodnikov (samo v

Ljubljani) in so od njih za polovico cenejši. Ti podatki so pomembni za court management in

kažejo na povezanost kadrovske funkcije, saj je le-ta, kadar je uspešna »condictio sine qua

non«, kvalitetnega sojenja.647

Na Okrožnem sodišču v Ljubljani od začetka leta 2001, v okviru programa za reševanje

zaostankov, nudijo strankam tudi alternativne načine reševanja sporov (ARS) oz. Alternative

dispute resolution (ADR), kot se imenujejo v anglosaksonskem pravnem prostoru. Ko

govorimo o alternativnem reševanju sporov, imamo v mislih različne postopke, pri katerih

stranke, ki so v sporu, poskušajo spor rešiti same, s pomočjo nevtralnega, posebej

usposobljenega posrednika – mediatorja. Takšno reševanje sporov, zunajsodnega postopka

646 Obširneje o tem ŠETINC-TEKAVC M. (2002): »Mediacija – sporazumno reševanje sporov v teoriji in praksi« Založba Učila, Tržič, str. 117-153. 647 KUKEC B. (2005): »Mediacije v naši sodni praksi., Podjetje in delo št. 6-7/2005, str. 1578-1598.

322

spodbuja komunikacijo med strankami in pomeni za stranke velik prihranek časa in denarja,

za sodišče pa manjšo obremenjenost z zadevami. Takšen način reševanja se je zelo uveljavil v

ZDA v zadnjih 30-ih letih, od tam pa je v zadnjem času prišel tudi k nam. Bistveno pa je, da

je sodišče jamči, da »pridete na vrsto« najpozneje v roku 90-ih dni. Še bolj bistveno pa je:

Postopke je brezplačen!!! Status oz. licenco mediatorja imam od maja 2003.

Zanimivo je, da smo mediatorji uspešni kar v 70% zadev iz družinsko pravnih razmerij,

nekoliko manj sporih iz klasično civilno pravnih razmerij, še najmanj pa v gospodarskih

sporih (pa še vedno nad 50% ).648

Morda še zanimivost. V letu 2005 sem pisec te disertacije po obsegu mediatorskih srečanj na

2. – 5. mestu med 55-imi ljubljanskimi mediatorji v klasičnih civilnih sporih, po odstotku

uspešno sklenjenih sodnih poravnav pa na 2. mestu (v polovici zadev, to je 18, sem stranke

uspešno poravnal).649

Delež obojestranskih soglasij v vseh programih mediacije se je ustalil pri približno 30

odstotkih, delež zadev, kjer so stranke ob zaključku mediacije sklenile sodno poravnavo ali

umaknile tožbo in je bil spor dokončno rešen, pa vsako leto narašča. Kot dokaz, da so stranke

mediacijo pri Okrožnem sodišču v Ljubljani sprejele, in da daje spodbudne rezultate, vodstvo

sodišča navaja primerjavo z odstotkom poravnav v mediaciji na civilnem oddelku sodišča z

najdaljšo tradicijo alternativnega načina reševanja sporov v ZDA, ki je leta 2000 znašal 39

odstotkov, leta 2001 pa 37 odstotkov, kar je precej manj kot znaša letno povprečje za pravdni

oddelek Okrožnega sodišča v Ljubljani (52,1 odstotka) in manj kot je povprečje za to sodišče

za vsa tri leta (53,6 odstotka). Podobno velja tudi za družinsko mediacijo, ki jo pri nas

izvajajo šele slabi dve leti in kjer skupni delež doseženih poravnav znaša 61,4 odstotka, na

sodišču v Washingtonu D.C. pa le 41 odstotka.

Zaradi dobrih rezultatov programov alternativnega reševanja sporov se želijo z izkušnjami

našega sodišča seznaniti tudi številne organizacije in države. Tako je bil program uvajanja

mediacije v sodnih postopkih na našem sodišču, s strani ameriške agencije za mednarodni

648 Več o tem KUKEC B. (2004): Mediacija, kot novost za hitrejše reševanje sporov, Naš časopis, letnik XXXI, št. 306, str. 5. 649 Glej: Statistika za leto 2005, december 2005, služba za mediacije Okrožnega sodišča v Ljubljani.

323

razvoj (USAID) izbran kot vzorčni model za celotno jugovzhodno regijo in predstavljen na

regionalnem simpoziju za srednjo in jugovzhodno Evropo oktobra 2003.650

In če že prikazujem uspešnost. Naj ne zveni kot (samo)hvala. Nismo Slovenci na vseh

področjih (niti v pravosodju ne) vredni nerelevantnega tretmaja. Ljubljansko Okrožno sodišče

je bilo v letu 2005 nominirano za kristalno tehtnico pravice, ki sta jo razpisali Evropska

komisija in Svet Evrope z namenom vzpodbujanja najboljših praks, inovacij in konkurence

med sodišči v Evropi, za posebne dosežke v sodstvu. Za kristalno tehtnico pravice je

kandidiralo 22 sodišč iz 15-ih držav članic EU. Od 10-ih novih članic EU je edino Slovenija

imela svojega predstavnika. Tekmovanje je bilo usmerjeno v odkrivanje in predstavitev

inovativnih in učinkovitih praks, ki jih uporabljajo sodišča v Evropskih državah, pri

organizaciji dela ali pri vodenju civilnih postopkov. Gre za ukrep vzpodbude za krepitev

konkurence med sodišči pri pridobivanju strank. Med tremi nominiranimi najboljšimi

programi je bil tudi program ljubljanskega Okrožnega sodišča. Zmagal je sicer program

kvalitativnega managementa v finskem sodnem okrožju Rovaniemi, vendar je v tej

mednarodni konkurenci bil visoko priporočljiv program Sveta Evrope in Evropske komisije

prav program Okrožnega sodišča v Ljubljani - program mediacij in pospešenega pravdnega

postopka.651

650 Več v referatu: KUKEC B. (2005) »Mediation in Slovenia – current situation. Sarajevo, oktober 2005. In še: KUKEC B. (2005) »Mediacije v JV Evropi«, Pravna praksa št 48, str. 21, kjer zapišem: »Ob koncu oktobra sem se kot predstavnik Slovenije v Sarajevu udeležil posveta o mreži mediacij in razvoju mediacije v JV Evropi (Networking Workshop – Developing a Forum for Mediation in South Eastern Evrope), ki ga je organiziral CSS Project for Integrative Mediation, s podporo fundacije Konrad Adenauer Stiftung. 651 KUKEC B. (2005) »Slovenske mediacije in kristalna tehtnica pravice EK in SE«, Naš časopis, december 2005, str. 38.

324

Graf 15: Število mediatorjev po Okrožnih sodiščih v RS (leto 2005)

ŠTEVILO MEDIATORJEV PO SODIŠČIH

Ljubljana: 106

Nova Gorica: 7 Koper: 5 Celje: 2

Maribor (predvidoma): 5

0

20

40

60

80

100

120

okrožno sodišče

št. mediatorjev

Graf 16: Struktura mediatorjev po zaposlitvi – Okrožno sodišče v Ljubljani (2005)

STRUKTURA MEDIATORJEV PO ZAPOSLITVI

1

11

27

6 51 1

32

1 1 1 1 2 1 1 1 15

7

0

5

10

15

20

25

30

35

Vrhov

ni s.

Višji s

.

Okrož

ni s.

Okrajn

i sod

niki

Upoko

jeni

sodn

iki

Upoko

jeni

D. T.

Nam. o

mbu

dsm

ana

Odvet

niki

Notar

ji

Vodja

ARS s

lužbe

Zdr. z

born

ica S

love

nije

Sloven

ska

izvoz

na d

ružb

a

Zavar

ovaln

ica T

rigla

v d. d

.

AAS

Zap. n

a Okr

. sod

. v L

J

Poobl

. za

d. d

o inf

. jav.

zn.

Novin

ar

Psihol

ogi

Drugi

325

Graf 17: Struktura mediatorjev na Okrožnem sodišču v Ljubljani po spolu – sodniki in

odvetniki (2005)

11

39

14

18

0 5

10 15 20 25 30 35 40 45 50

Sodniki Odvetniki

STRUKTURA PO SPOLU – SODNIKI OKROŽNEGA SODIŠČA V LJUBLJANI IN ODVETNIKI

Ženske Moški

Graf 18: Kvalitativna analiza – zadovoljstvo strank z mediacijo na Okrožnem sodišču v

Ljubljani

KVALITATIVNA ANALIZA - ZADOVOLJSTVO STRANK Z MEDIACIJO

41,5%

51,7%

3,4% 3,4%

Zelo zadovoljni

Zadovoljni

Nezadovoljni

Zelo nezadovoljni

326

1.2.3.2. Mediacije po PZKP de lege ferenda

Ob trenutni zakonski ureditvi reševanja KDS po mirni poti, že citirani predlog zakona o

kolektivnih pogodbah predvideva poleg arbitraže tudi postopek posredovanja (mediacije),

ne pa tudi pomirjanja – (konciliacije) [o.p. B.K.].

V teoriji se postopek pomirjanja (konciliacije) loči od postopka posredovanja

(mediacije). Tudi posredovalni postopek je postopek mirnega reševanja sporov prek

nevtralne in nepristranske tretje osebe. Imenovani posredovalec (mediator), kot posredovalec

navadno nastopa kot posamezna oseba, ki je bolj samoiniciativna pri razreševanju spora, bolj

neodvisna od prizadetih strani. Svojo posredniško vlogo odigrava navadno, ko se spor še ni

povsem razplamtel, prizadeva si, da bi stranki sami našli skupno rešitev spora, njegovega

predloga za rešitev spora stranki nikoli nista dolžni sprejeti.

Tako je v predlogu zakona o kolektivnih pogodbah (PZKP) v II. do IV. odst. 19. člena

predvideno, da vsaka stranka lahko sama ali s soglasjem druge stranke predlaga, da v

interesnem sporu posreduje strokovnjak, ki ga imenuje minister, pristojen za delo. Če je

posredovanje predlagala ena stranka minister najprej pridobi soglasje druge stranke za

reševanje interesnega spora s posredovanjem. Če ne obstaja soglasje obeh strank za reševanje

interesnega spora s posredovanjem ali, če tudi po posredovanju ne pride do njegove rešitve, se

lahko stranki sporazumeta o reševanju interesnega spora z arbitražo.

Če se stranki strinjata z reševanjem interesnega spora s posredovanjem ali z arbitražo, sta se v

času trajanja postopka dolžni odpovedati vsaki obliki pritiska za izpolnitev svojih zahtev iz

pogajanj.

Tudi v sporih o pravicah II. in IV. odst. 20. člena ZKP, ki jih ni mogoče rešiti s pogajanji,

lahko vsaka stranka sama ali s soglasjem druge stranke predlaga, da v sporu posreduje

strokovnjak, ki ga imenuje minister, pristojen za delo. Če je posredovanje (mediacija)

predlagala ena stranka, minister najprej pridobi soglasje druge stranke za reševanje spora o

pravicah s posredovanjem. Če ne obstaja soglasje obeh strank za reševanje spora o pravicah s

posredovanjem ali, če tudi po posredovanju ne pride do njegove rešitve, lahko posreduje

stranka, ki je pričela postopek, spor v reševanje arbitraži.

327

Listo strokovnjakov, s katere se imenujejo strokovnjaki za posredovanje v posameznem

primeru, določi s soglasjem reprezentativnih sindikatov in reprezentativnih združenj

delodajalcev, minister, pristojen za delo (21. čl. v zvezi s 101. čl. ZSDU, ki to že predvideva),

kot navajam v nadaljevanju.

Stranka predlaga ministru pristojnemu za delo, posredovanje s pisnim predlogom, ki mora

vsebovati tudi opis spornih vprašanj (člen. 22).

1.2.3.3. Sklep

Stojim na stališču, da bi tovrstno reševanje KDS (mediacije) bilo primerno (odprto) uvesti

tudi v DSS v Sloveniji. Morda za začetek (kot pilotni projekt) le na DSS v Ljubljani, kot

največjem DSS v Sloveniji (ima ¾ pripada vseh delovnih sporov), saj ima zagotovo najbolj

razvito in razvejano kadrovsko funkcijo. Posebej še glede zagotovitve (zahtevanega)

specialnega izobraževanja in usposabljanja bodočih delovnopravnih mediatorjev, kot

izvršnega managementa. Z uvedbo metode mediacije tudi v KDS, kot sodišču pridružene

oblike mirnega reševanja KDS (čeprav pri tem ne gre spregledati, da jo po 23. členu

ZDSS/04, mirna rešitev KDS že v predsodnem postopku, procesna predpostavka. Menim, da

bi pogosto kot sodišču pridružena oblika reševanja KDS, mediacija bila uspešnejša od vseh

oblik ADR, kot so že predvidene v KP (splošnih, panožnih ali podjetniških). Uveljavilo bi se

načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka. Seveda nam pa manjka management, o katerem

sem zapisal že v prvem delu te disertacije.

328

Mediacija očitno v Sloveniji potrjuje svoje poslanstvo.652 Morda bi najlažje povzel bistvo

mediacije z mislijo predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, sodnika A. Zalarja:653 »Za

(vsaj doslej) uspešno (in tudi v bodoče) mediacijo je bistveni »recept«, kako obvladati

različne čustvene in razumske reakcije strank v postopku in njihovo pogajalsko taktiko, da bi

bil dosežen rezultat, s katerim bi lahko živele vse stranke? Najprej je potrebno vzpostaviti

zaupanje in ločiti ljudi od problema. Nato se je potrebno osredotočiti na prihodnost, ne na

preteklost in na interese, ne na pozicije. Pomembno je torej, kaj stranka potrebuje, in ne, kaj

želi. Temu sledi oblikovanje opcij za vzajemno pridobivanje in sodelovanje sprtih strank in s

tem za uspešno mediacijo.«

In naj bom do konca razumljiv tudi laični javnosti. Navajam primer pomaranče – orange

case, ki je v primerjalnem pravu znan že vsaj 20 let (Anglija) in, ki nazorno ponazarja bistvo

zgornjih teoretičnih ugotovitev in stališč na praktičnem primeru. Postavi se vprašanje:

Kakšna je razlika med sodnim postopkom, arbitražo in mediacijo? V kakšnem odnosu

sta mediacija in konciliacija?

Nekateri menijo, da pojmi, kot so pomirjanje, posredovanje, mediacija, konciliacija, pomenijo

pravzaprav isto,654 pa temu zanesljivo ni tako. Ta ugotovitev izhaja tudi iz te disertacije.

Razlike so očitne:

652 Tudi najnovejša slovenska pravna teorija, z zornega kota ustavnega civilnega procesnega prava, tem mojim sklepom ne nasprotuje. Tako npr. GALIČ A. (2004) »Ustavno civilno procesno pravo«, GV Založba, Ljubljana, str. 151, trdi: »…Načelno ni mogoče reči, da bi bila določitev obveznega predhodnega postopka mediacije v nasprotju z bistvom civilnega pravdnega postopka kot metode varstva civilnih pravic. Večkrat tudi teorija civilnega procesa poudarja, da je civilni postopek ultima ratio metoda za reševanje sporov iz civilnopravnih razmerij. Pomoč sodišča ali države je utemeljena le v primerih, ko je to za varstvo pravic nujno. S temi ugotovitvemi ni v nasprotju, če se od strank, preden jim bo sodišče zagotovilo sodno varstvo, zahteva institucionaliziran poskus mirne rešitve spora brez posredovanja sodišča. Tudi z vidika ustavne in konvencijske pravice do sodnega varstva določitev obveznega predhodnega postopka, na primer mediacije, ni nedopustna. Če sta Ustavno sodišče in ESČP že zavzela stališče, da ni nedopustno, da se o civilni pravici najprej odloča v upravnem postopku in zadošča, da je ta odločitev nato podrejena presoji sodišča, je še toliko bolj jasno (argumantum a fortiori), da je dopustna tudi določitev obveznega predhodnega postopka pomirjanja pred posebnim organom…«, tudi v KDS [poudaril B.K.]. 653 Več o alternativnem reševanju sporov: WEDAM-LUKIĆ D. in GALIČ A. (2001) Zakon o pravdnem postopku in mirno reševanje sporov, in ZALAR A. (2001) Temeljna načela alternativnega reševanja sodnih sporov, Podjetje in delo, št. 6-7, str. 1241-1250 oz. 1228-1238. 654 Tako npr. ŠETINC-TEKAVC M. (2003): v intervjuju z Majer J, z naslovom: »Enemu pomarančni sok, drugemu olupek«, Dnevnik, Zelena pika, 15.02.2003, str. 26.

329

a.) Sodni postopek je veliko bolj prisilen kot mediacija, ki je bolj prepuščena strankam

samim. sodnik se odloči na podlagi predloženih dokazov ne glede na to, kaj si o tem mislita

stranki

b.) Arbitraža, sicer nedržavni organ, spet odloča o tem, ali ima stranka (običajno gospodarski

subjekt) prav ali ne, in možno je le, da sporni predmet razdeli med strankami.

c.) Pri mediaciji pa mediator nima pravice odločati namesto strank, ampak samo pomaga, da

stranki sami oblikujeta rešitev, s katero bosta lahko živeli. Kadar mediacija ni povezana s

sodiščem, je povsem prepuščeno strankama, kako se bosta dogovorili, kar pa je lahko slaba

stran mediacije.

d.) Primer pomaranča - Orange case. Razlike si poglejmo na praktičnem primeru spora

med dvema kuharjema, ki se pravdata za pomarančo: sodnik bi odločil, da dobi sadež samo

eden, arbiter bi pomarančo razpolovil, mediator pa bi ugotovil, da eden potrebuje pomarančni

sok, drugi pa olupek za aromo peciva. Gre za že leta znani »orange case«.

1.2.4. Razlage in priporočila Komisije za razlago kolektivnih pogodb655

Stranki kolektivne pogodbe imenujeta tričlansko komisijo za razlago kolektivne pogodbe, v

katero imenuje vsaka po enega člana, tretjega člana, ki je tudi njen predsednik, pa imenujeta

sporazumno.

Komisija za razlago KP sprejema razlage in priporočila.

Razlage stranki kolektivne pogodbe objavita na enak način, kot je bila objavljena KP.

Razlage komisije pomenijo obvezen način uporabe določb KP za delodajalce in delavce ter

obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah delavcev in obveznostih delodajalcev, ki

izvirajo iz te pogodbe.

655 Obširneje o tem glej PENKO -NATLAČEN M. (2000), s. 13 - 14, strokovno gradivo iste avtorice »Zbir razlag in mnenj » Komisije za razlago SKPG (1993 - 1997), - neobjavljeno.

330

Priporočilo je strokovni predlog strankama kolektivne pogodbe za ureditev določenega

vprašanja.

Razlage Komisije za razlago KP pomenijo obvezen način uporabe določb tudi v kolektivnih

pogodbah dejavnosti, kadar gre za razlago določbe, ki so v KP dejavnosti enake kot določbe

(splošne) KP. Na enak način se lahko oblikujejo in delujejo Komisije za razlago kolektivnih

pogodb dejavnosti (66. člen SKPGD), ki določa, da stranki KP lahko morebitne sporne

zadeve odpravita tudi tako, da oblikujeta skupen organ za razlago in sprejemanje priporočil

KP. Ta je sestavljen paritetno s strani predstavnikov obeh pogodbenih strani in sporazumno

imenovanega predsednika.

Gre za poseben način reševanja spornih zadev, ki se vsebinsko ne razlikuje od pomirjanja,

konciliacije, čeprav jo vsebinsko opredelimo, prej kot mediacijo (posredovanje). Razlika je

formalna. Organ, ki KP tolmači, je drugače sestavljen kot Komisija za pomirjanje iz 62. člena

SKPGD (vsaka stranka imenuje le po enega člana).

Glede na navedeno menim, da organ za razlago KP ne more posamezne razlage sprejeti z

glasovanjem (tako kot npr. arbitraža), marveč morajo člani komisije razlago sprejeti

sporazumno. Takšen zaključek izhaja iz določila 3. odstavka 66. člena SKPGD, ki daje

Komisiji izredno veliko pristojnost, saj razlaga Komisije pomeni obvezen način uporabe

določb za delodajalce in delavce (torej ne le za stranke te pogodbe, ampak tudi za udeležence

- neposredne uporabnike te pogodbe) ter obvezno podlago za odločanje o sporih o pravicah

delavcev in obveznostih delodajalcev (iz normativnega dela pogodbe). Učinkuje torej erga

omnes.

Razlaga Komisije veže tudi stranke in udeležence kolektivnih pogodb dejavnosti, če gre za

enake določbe v teh pogodbah dejavnosti (5. odstavek 66. člena SKPGD). Kako razumeti

pojem »enake«, ni povsem jasno? Primerneje bi bilo, če bi se ta obveznost nanašala na

»iste« določbe v obeh pogodbah. Takšna dikcija vsekakor pomeni poseg v avtonomijo

partnerjev glede sklepanja KP na ravni posameznih dejavnosti, kar pa ne velja za 6. odstavek

66. člena SKPGD, ki ga je razumeti predvsem kot napotilno normo.

V primerih, če ni doseženo soglasje glede interpretacije KP, gre lahko za spor, o katerem

odloča arbitraža (ne pa morda Komisija za pomirjanje, saj že pri razlagi s strani Komisije za

331

razlago (tolmačenje) ni moč doseči sporazuma in tega tudi ni moč pričakovati od Komisije za

pomirjanje), kot oblike ADR.

Povsem na novo je Komisiji dana pristojnost, da sprejema priporočila kot strokovne

podlage strankam kolektivne pogodbe za ureditev določenega vprašanja.

Razlog, zakaj je na novo določena pristojnost Komisije po sprejemanju tudi priporočil, izhaja

predvsem iz prakse dosedanjega dela Komisije, na katero so se nastavljala tudi povsem

praktična vprašanja udeležencev, kako urediti posamezno vprašanje. Zato sodim, da je

opredelitev priporočila kot strokovnega predloga »strankam kolektivne pogodbe«

neprimerna. Namenjeno mora biti (predvsem) udeležencem KP. Četudi priporočilo nima

takšne teže kot razlaga, menim, da ga je tudi potrebno sprejeti sporazumno. Gre vendarle za

strokovni predlog za ureditev določenega vprašanja, ki bi lahko imel zaradi različnih

pogledov članov Komisije, prej negativne kot pozitivne posledice za prakso.

Primerjalno lahko ugotovim, da v tujini posebnih Komisij za razlago KP ne poznajo. Sami

rezultati pomirjanja, posredovanja, arbitražnega in sodnega razreševanja sporov iz KP

pomenijo posredno tudi razlago določb KP. Pravo »avtentično« razlago pogodb bi zato bilo

prepustiti samemu »zakonodajalcu«, t.j. podpisnikom pogodbe. Komisije za razlago po

SKPGD ni možno razumeti v tem kontekstu, saj so njene sporazumno sprejete razlage

»dokončne« in za stranke ter udeležence KP obvezujoče. Podobno kot v postopku

pomirjanja bi morali le stranki KP sprejeti predlagano razlago (5. odstavek 66. člena

SKPGD), ne pa Komisija. To pa zopet kaže, da gre dejansko za postopek pomirjanja.

Zaradi pogostejših potreb glede razlaganja KP bi lahko Komisijo za pomirjanje za te potrebe

tudi »institucionalizirali« (imenovali stalne člane za čas veljavnosti pogodbe). To bi seveda

zahtevalo sestajanje strank KP tudi v fazi sklepanja. Ne nazadnje bi to lahko bilo tudi na

zasedanjih Socialno-ekonomskega sveta kot redne oblike sestajanja podpisnikov KP (seveda

brez pristojnosti odločanja Vlade pri tem vprašanju).

1.2.5. Izvensodna poravnava v KDS

Kar zadeva izvensodne poravnave (ne predsodne- razliko sem že večkrat pojasnil -, kajti kot

sem že na večih mestih omenil, je po novejšem stališču pravne teorije (Novak J.) kot tudi

332

sodne prakse), dovoljena vse do odločitve o izrednem pravnem sredstvu (reviziji po 31. členu

ali dopuščeni reviziji po 32. členu ZDSS/04) pred VS RS.656

To določbo je treba razlagati v skladu z načelom »in favorem laboratoris«, saj ni nikakršne

škode, da bi sodišča ne sprejemala izvensodnih poravnav, četudi v trajanju sodnega postopka

(iz različnih razlogov n. pr. na podlagi močne argumentacije nasprotne stranke ali

prvostopnih sodišč) pridejo udeleženci do spoznanja, da je za njih najbolje skleniti

izvensodno poravnavo.

Bolj je problem v tem, ker pri nas še nimamo izdelanih mehanizmov pozitivnih sankcij, to

je vzpodbujanja tovrstnega obnašanja, kar je tudi eden izmed predlogov v zaključku te

naloge. Menim, da je podobno kot procesna specialnost postopka v KDS (beneficium

coahesionis po 54/I ZDSS/04), tudi izvensodno poravnavo moč upoštevati v zgoraj

navedeni smeri ves čas postopka (v postopku rednih in izrednih sredstev). Razlika je zgolj v

procesni finesi, na kakšen način, s kakšno odločitvijo oz. odločbo, sodišče postopek konča.

Seveda je upoštevajoč 19. čl. ZDSS/04 v zvezi z 3. čl. ZPP treba upoštevati, da stranke lahko

prosto razpolagajo le z zahtevki, ki ne nasprotujejo prisilnim predpisom ali pravilom

morale. Pri tem je treba upoštevati tudi, ne zgolj delovnopravno, temveč tudi civilno

zakonodajo ter splošna načela in posebne določbe OZ (11., 192., 1050.–1059. člen OZ) v

zvezi s sporazumom oz. poravnavo. Sicer pa za sklenitev izvensodne poravnave, (ki ima

naravo pogodbe) veljajo splošna načela civilnega prava in kakšnih posebnosti tu ni.657

Kaj je predsodni postopek, v katerem pravnem viru ga urediti za KDS?

Glede distinkcije med predsodnim, izvensodnim in sodnim postopkom sem že v

materialnopravnem delu postavil jasno stališče, kaj pod posameznim sinonimom razumem.

Bolj problematično je dejstvo, ki izhaja (predvsem iz analize veljavnega ZDSS, 36. veljavnih

KP, veljavne spremljajoče zakonodaje), da pri nas nismo še jasno opredelili, kdaj gre za

656 Takšna sodna praksa se mi zdi povsem ustrezna, čeprav je nekdanji 53. čl. ZDSS/94 določal, da »udeleženci lahko med postopkom vsak čas ((le [o.p. B.K.]) do pravnomočnosti odločbe) sklenejo poravnavo«. 657 Izjemno zanimiva pravila izvensodne poravnave, (ki po vsebini pomeni neke vrste mediacijo) je Pravilnik o poravnavi države Finske, ki določa poravnalce (člane odvetniške zbornice) ter poravnalne svete, kot posebne organe, ki so pod nadzorom in odgovorni njihovi odvetniški zbornici. Pravilnik ima zgolj 11. členov, zajema pa v bistvu vse najpomembnejše določbe, zato bi bil (»mutatis mutandis«), uporaben tudi za slovenske razmere. Vsekakor ena izmed uporabnih idej za sklepanje poravnav ( kot obliko ADR), morda tudi v KDS.

333

predsodni postopek v KDS. Morda bo k temu, da bo opredelitev jasna, prispeval novi ZKP, ki

pozna delitev KDS na interesne in pravne. Vendar je to vprašanje reševanja KDS, še preden

pride do sodnega spora, tako pomembno, da bi po moji oceni, moralo biti tudi zakonsko

urejeno, ne zgolj ponekod (pa še to pomanjkljivo) v KP. Celotno prejšnje obravnavano

poglavje ADR se v bistvu nanaša na predsodni postopek. V Sloveniji bomo morali še

vzpostaviti sistem predsodnega in sodnega reševanja KDS. Zaenkrat glede tega nimamo

tradicije (razen nekaterih določb o pomirjanju v KP in sistema arbitraž, ki pa jih udeleženci

redko uporabljajo, čeprav so pogosto določene kot obligatorne), kar je seveda glede na

mednarodne norme lahko sporno, kot sem v prvem delu disertacije že opozoril.

Postavi se še načelno vprašanje v katerem pravnem viru (heteronomnem ali avtonomnem)

urediti ta predsodni postopek? Odgovor bi lahko našli v I. odst. 126. čl. Ustave RS, ki

določa, da ureditev in pristojnost sodišč določa zakon. To pomeni, da je treba to problematiko

predsodnih postopkov in metod ter oblik ADR za reševanje KDS, urediti v zakonu. Seveda

je pri tem treba upoštevati, da ustavna določba veže zgolj ureditev tistih postopkov, ki se

nanašajo na pristojnost sodišč, medtem ko so drugi postopki lahko urejeni, npr. v KP. Vendar

menim, da bi, zaradi preglednosti, morali uporabiti možnost, da bi vse postopke določili v

zakonu, ugodnejše določbe pa naj nato vsebujejo KP, če se udeleženci o tem sporazumejo v

postopku kolektivnih pogajanj. Nedvomno pa bi ureditev vseh teh postopkov spadala v že

dolgo obljubljani Zakon o alternativnem reševanju sporov (vseh vrst, kot je bila ideja pred 5.-

mi leti na Ministrstvu za pravosodje), oziroma (po mojem primerneje) zakonih o

alternativnem reševanju sporov, po vsakem posameznem pravnem področju, kar se mi zdi

sprejemljivo. Nenazadnje, tudi najnovejša pravna teorija zagovarja stališče (npr. v zvezi z

alternativnim reševanjem sporov v noveli ZPP), da je bilo mišljeno, da je tudi na II. stopnji

možna napotitev na sodno poravnavo, kar v bistvu ustreza tudi za KDS.

Teorija še zagovarja stališče, glede ADR pred tožbo (to je v predsodnem postopku), da ni

urejeno in, da (celo poudarek /B.K./) ne pomeni procesne predpostavke.658 Kot kaže sedaj, se

bodo torej predsodni postopki (ter oblike ADR) v bodoče reševali za vsako pravno področje

posebej, torej tudi za KDS.

658 GALIČ, (2003), delovna skupina za pripravo ZDSS, 11.7.2002, zapisnik str. 4

334

1.4. Predlog mirnega – ADR reševanja KDS v praksi: primer TRIMO TREBNJE d.d. –

podjetniška KP

Rdeča nit celotne disertacije ni zgolj v teoretični razjasnitvi spornih pojmov, postopkov ter

vloge managementa pri razvoju kadrovske funkcije, pri reševanju KDS in ustreznega vpliva

delovnega prava na to; temveč ves čas stremim za tem, da bi bile ugotovitve te disertacije

uporabne tudi neposredno v praksi. Odvetnik, mediator in nekdanji sodnik, pač kot pragmatik,

ne morem iz svoje kože.

Zato se mi zdi povedno in zanimivo, da navedem, kako si npr. predstavljam rešitev oblik

ADR v avtonomnih pravnih virih gospodarskih subjektov. Gre za konkreten primer, ki ga

bom obdelal, to je: »Trimo Trebnje, d.d.«.

Predlagam, kako naj reševanje vseh oblik ADR uredi delodajalec v svoji (bodoči) podjetniški

KP Trimo Trebnje d.d..

Pri tem izhajam iz določila 8. čl. ZDR/2002, ki določa, katere avtonomne splošne akte mora

delodajalec še vedno ohraniti (jih imeti še nadalje kot obvezne), pri katerih se lahko določijo

pravice v KP.659

Prenekateri praktiki ugotavljamo, da je določba 8. čl. ZDR nedodelana in v določenih

segmentih nejasna. Iz nje pa je moč izluščiti, da delodajalec mora imeti tiste splošne akte, s

katerimi določa organizacijo dela ali določa obveznost, ki jo morajo delavci poznati, zaradi

izpolnjevanja pogodbenih obveznosti in, da jih mora posredovati v mnenje sindikatom, ki ga

slednji poda v roku 8-ih dni. Obveznost delodajalca ni to mnenje upoštevati, vendar se mora

pred sprejemom splošnih aktov do njega opredeliti oz. ga obravnavati.

Druga pa je situacija, če pri posameznem delodajalcu ni organiziranega sindikata. Takrat se s

splošnim aktom delodajalca lahko določijo pravice, ki se v skladu s tem zakonom lahko

urejajo v KP, če so za delavca ugodnejše.

659 BELOPAVLOVIČ N. (2003) »Prenehanje splošnih aktov delodajalca – pravne posledice 232. člena ZDR«, Pravna praksa št. 32/03, str. 12.

335

Analiziral sem veljavno ureditev v Trimo d.d..660 Še posebej zanimiva in po moji sodbi tudi

teoretično sprejemljiva je rešitev, kako so do sprejetja samostojne podjetniške KP v Trimu

Trebnje d.d. uredili veljavnost avtonomnih splošnih aktov. Tako npr. v tč. 1. Dogovor

določajo, da z uveljavitvijo ZDR (konkretno čl. 232) s 1.10.2003 prenehajo veljati posamezne

določbe internih splošnih aktov, s področja delovnih razmerij, ki se morajo urediti s

podjetniško KP, katere podpisnika sta delodajalec in reprezentativni sindikat. Nadalje še

določajo: »Ta dogovor začasno nadomesti podjetniško KP in posamezna določila splošnih

aktov, postanejo sestavni del tega dogovora. Postopki, ki jih ZDR na novo ureja, se vršijo po

samem zakonu«. Nato pa (čl. 3.) naštevajo, katera so posamezna določila aktov, ki veljajo še

naprej in se nanašajo na posamezna področja: npr. delovna razmerja, izobraževanje,

štipendiranje, disciplinska in odškodninska odgovornost, pripravništvo, plače, napredovanja,

ugotavljanje uspešnosti delavca, določitev dodatkov za posebne obremenitve pri delu in

neugodne vplive okolja ter nevarnosti pri delu, itd..

Ko sem tako (na kratko za potrebe te disertacije in na splošno) opredelil normativno stanje

glede avtonomnih splošnih aktov pri delodajalcu, to je vzorčnem primeru Trimo Trebnje

d.d., še predlagam, da bi v bodoči podjetniški KP določili posebno poglavje z naslovom:

»Reševanje KDS«,

Čl….

»Vse spore med udeleženci KP katerekoli ravni, ki so kot KDS opredeljeni v zakonih

(ZDSS/04, ZKP, itd.) in, ki jih bi bilo mogoče rešiti z vsemi oblikami, metodami in

tehnikami mirnega - alternativnega reševanja sporov (ADR), se udeleženci zavezujejo

reševati skladno s tu navedenimi metodami in postopki.«

Oblike mirnega reševanja sporov so: komisija za pomirjanje in posredovanje (konciliacija in

mediacija) ter arbitraža.

660 Z dopisom, dne 11.2.2005 so mi s Trima Trebnje d.d. prijazno odstopili interne splošne akte za potrebe študijskega obravnavanja, ter pri tem opozorili, da veljajo kot poslovna skrivnost, to je: Statut delniške družbe Trimo Trebnje d.d., z dne 17.2.2002, Pravilnik o disciplinski in odškodninski odgovornosti z dne 26.1.1996 s spremembami in dopolnitvami, Pravilnik o delovnih razmerjih z dne 20.12.1996 s spremembami in dopolnitvami ter Dogovor po čl. 232. ZDR.

336

Čl…..

Postopek pomirjanja in posredovanja (konciliacija in mediacija).

Postopek pomirjanja in posredovanja je združen v enoten postopek, ki se začne s predlogom

kateregakoli udeleženca, posredovan najkasneje v roku 30 dni od nastanka KDS oz. odkar je

udeleženec zanj izvedel.

Predlagatelj v predlogu navede vsebino spornega razmerja, opredeli zahtevek, (ali gre za

pravni ali interesni spor) ter imenuje po enega člana v komisijo za pomirjanje in

posredovanje, ter še enega člana, ki ga predlaga za predsednika te komisije iz liste arbitrov

(oz. mediatorjev), ki jo vodi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS (v

nadaljevanju MDDSZ).661

Drugi udeleženec je dolžan odgovoriti na predlog v roku 15-ih dni, ter prav tako imenovati

iz iste liste MDDSZ RS enega člana v komisijo ter predlagati predsednika.

Na prvi konstitutivni seji komisije se imenovani člani poenotijo o izbiri predsednika komisije,

ki je iz vrst uglednih znanstvenih, strokovnih in priznanih strokovnjakov s področja

delovnega in gospodarskega prava, v kolikor pa se o tem ne zedinijo, pa v roku 3-eh dni

posredujejo predlog za določitev predsednika komisije pristojnemu delovnemu sodišču, ki

predsednika določi prednostno in hitro.

Če komisija v roku 30-ih dni po prejemu sklepa o imenovanju predsednika komisije za

pomirjanje in posredovanje o zadevi ne odloči, se šteje, da je bil postopek reševanja KDS

neuspešen in se ta prvi postopek ustavi.

V takšnem primeru ni potrebno izvajati še drugih oblik mirnega alternativnega reševanja

sporov (ADR), kot je arbitraža.

Čl…..

Sporazum, ki je dosežen v postopku pomirjanja in posredovanja mora biti v pisni obliki, moč

pa ga je izpodbijati zgolj iz omejenih razlogov, skladno z določili ZDSS/04, in nima moč

661 Po 101. členu ZSDU (Ur. l. RS, št. 42/93 in 56/01) so na tem seznamu 103 arbitri uvrščeni tja na predlog reprezentativnih sindikatov ter 32 arbitrov na predlog združenj delodajalcev, na katerem sem tudi sam.

337

izvršilnega naslova. V primeru neizvrševanja doseženega sporazuma pred to komisijo, lahko

vsakdo od udeležencev sproži v nadaljnjem roku 15-ih dni postopek za sodno varstvo iz KDS,

pred pristojnim delovnim sodiščem.

Čl….

Arbitraža

Udeleženca lahko uporabljata tudi drugo obliko mirnega - alternativnega reševanja KDS, to

je arbitražo. Predhodna izraba mirne rešitve spora pred komisijo za pomirjanje in

posredovanje ni pogoj za pričetek arbitražnega postopka, kar pomeni, da je oblika izvensodne

– mirne rešitve KDS v izbirni pristojnosti udeležencev.

V primeru, ko nastane KDS, in če eden od udeležencev, ko že nastane KDS, sproži postopek

pred komisijo za pomirjanje in posredovanje, drugi pa postopek pred arbitražo, se šteje, da je

treba začeti postopek pred arbitražo, tistega pred komisijo za pomirjanje in posredovanje pa

ustaviti, saj se uveljavi pravna domneva, da je bil ta postopek neuspešen in ustavljen.

Predlog za uvedbo arbitražnega postopka je predlagatelj dolžan podati najkasneje v roku 30-

ih dni od nastanka KDS oz., odkar je udeleženec zanj izvedel.

Predlagatelj v predlogu navede vsebino spornega razmerja, priloži dokaze, opredeli zahtevek,

glede na naravo in predmet spora (pravni ali interesni spor) ter predlaga enega člana v

arbitražo. Delodajalec (s seznama arbitrov - mediatorjev po 101. čl. ZSDU, ki jo vodi

MDDSZ RS) in predstavniki delavcev (sindikat ali skupina delavcev) imenujeta po enega

svojega člana iz iste liste, pri čemer je vsak udeleženec dolžan predlagati tudi naslednjega

člana, za predsednika arbitraže.

Vsakdo od udeležencev je dolžan poleg člana, predlagati tudi namestnika člana arbitraže iz

istega sezama (liste) MDDSZ RS.

Arbitri in namestniki morajo biti iz vrst priznanih strokovnjakov s področja delovnega oz.

gospodarskega prava.

Glej tudi: Pravilnik o določitvi liste arbitrov za sestavo arbitraže za razreševanje medsebojnih sporov (Ur. l. RS, št. 37/2003 in 03/2004).

338

Čl…

Glede rokov se tudi v postopku pred arbitražo smiselno uporabljajo določbe o rokih, ki veljajo

za postopek pred Komisijo za pomirjanje in posredovanje, sicer pa se uporabljajo roki, ki so

predpisani v ZDSS/04.

Odločitev arbitraže v KDS ima naravo izvršilnega naslova, paricijski rok za prostovoljno

izvršitev odločitve pa znaša 15 dni.

Odločitev arbitraže je moč, kot izredno pravno sredstvo, izpodbijati zgolj iz omejenih

pritožbenih razlogov, smiselno kot je to določeno v ZDSS oz. ZPP (člen 392-393 ZPP).

Čl…

Sporazum strank v postopku pomirjanja in posredovanja, kakor tudi odločba arbitraže, se

sporoči v roku 8-ih dni po dokončnosti oz. pravnomočnosti pristojnemu organu za registracijo

KP vseh ravni pri MDSZ Republike Slovenije, ter se objavi v Uradnem listu RS, kakor tudi v

internih glasilih vseh udeležencev oz. sindikalnih organizacij in organizacij delodajalcev, ki

so udeležene v KDS.

Čl….

Vse stroške v zvezi s spori pred obema oblikama ADR reševanja KDS se zavezujeta nositi

vsak od udeležencev svoje, razen, če jih je nekdo povzročil iz krivdnih razlogov, ali iz

razlogov, ki so izključno na njegovi strani.662

Čl…

Stroški nagrada arbitrov – specifikacija.

S temi tremi izvirnimi rešitvami bi se izognili problemom, za katerega v slovenskem

reševanju KDS še vedno obstaja pravna praznina in sicer:

- ali so prav vse oblike in metode ADR obvezne, kadar pride do KDS, ali pa že zadostuje, da

ena izmed oblik (postopek pred komisijo za pomirjanje in posredovanje ali arbitraža) ni

uspešna. Očitno stojim na stališču, da je dovolj izrabiti zgolj eno izmed oblik, ne pa kopičenje

662 Smiselno podobne določbe ima tudi SKPGD, ki se uporablja od 1.6.1997, ter je bila zadnja sprememba objavljena v Ur. l. RS št. 38/2003, ter velja od 26.4.2003. Pri tem imam v mislih predvsem določbe čl. 61.-65. SKPGD.

339

ADR v predsodnem postopku, saj to ne vodi nikamor; kajti ni verjetno, da se bodo

(prostovoljno) udeleženci uskladili glede spora, če se že v eni obliki niso mogli, nato v drugi

obliki.663

663 Takšen primer je bil npr. že omenjeni Lama Dekani d.d.. Podobno sem problem rešil, ko sem opravil uspešno mediacijo med Sindikatom delavcev bank in hranilnic Slovenije ter med SKB banko d.d., glede prikrajšanja na plačah (pcto. 26 MIO SIT). Vendar sem v tem primeru zadevo rešil s nekakšno »vmesno fazo«, to je, da smo na prvi konstitutivni seji mediacije sprejeli ugotovitveni sklep, da se šteje, da postopek pred komisijo za pomirjanje ni bil uspešen in, da je postopek ustavljen, čeprav posebnega postopka ni bilo sproženega. Seveda smo sprejeli glede razlike ustrezen »Poslovnik o delu mediacije«. Še posebej izrazit je bil takšen postopek pred arbitražo v zadevi Žito Intes Maribor d.d. in Svetom delavcev, kjer smo prav tako z »vmesno rešitvijo«, ko smo sprejeli Pravila arbitraže, ugotovili, da se šteje, da je bil postopek za pomirjanje neuspešen, zato smo že na prvi konstitutivni seji arbitraže (ob takšni ugotovitvi), lahko nadaljevali postopek, ter na drugem naroku tudi že meritovno o zadevi odločili (v konkretnem primeru smo zavrnili arbitražni zahtevek predlagatelja Sveta delavcev, ki je glasil (zaradi preglednosti in plastičnosti ga povzemam v teh opombah):

1. Ugotovi se, da je nasprotni udeleženec Žito Intes d.d. kot pravni naslednik družbe Intes Mlini in testenine d.d. Maribor, Meljska 19, kršil določbe 3. odstavka 6. člena, 1. odstavka 7. člena in 5. odstavka 7. člena Dogovora o sodelovanju delavcev pri upravljanju, z dne 7.12.2000. 2. Ugotovi se, da je prenos funkcij komerciale v družbe nasprotnega udeleženca bil izveden brez ustreznih notranjih aktov družbe nasprotnega udeleženca, torej nezakonito. 3. Ugotovi se, da je dolžan nasprotni udeleženec opraviti skupno posvetovanje s predlagateljem, po določbi 91. člena ZSDU, glede v času arbitražne odločbe veljavnega Pravilnika o sistemizaciji družbe Žito Intes d.d., v roku 8 dni, ko bo Svet delavcev na strokovnem posvetu v okviru Sveta delavcev sprejel mnenje, glede učinkov in primernosti akta o sistemizaciji.

To arbitražno odločbo smo sprejeli 13.1.2005.

340

C. ZAKLJUČNI - SKLEPNI DEL

I. STALIŠČA, POBUDE, PREDLOGI (33)

Pri proučevanju vpliva delovnega prava na razvoj kadrovske funkcije, skozi prizmo reševanja

kolektivnih delovnih sporov (v nadaljevanju KDS), je potrebni (pa ne še zadostni) pogoj, da

so (pravni) pojmi jasno opredeljeni – definirani.

Medčloveški odnosi (še posebej takrat, kadar se zaostrijo do konfliktov) in njihovo

preventivno preprečevanje in razreševanje, so najpomembnejši za klimo v delovnem okolju.

Zato so kadrovski procesi (kot jih navajata npr. dr. Florjančič ter dr. Kavran) dinamične

celote, ki določajo tudi vsebino dela pri analizi in razvoju socialnega sistema organizacije. V

Sloveniji še vedno nimamo sprejetega Zakona o kolektivnih pogodbah (v nadaljevanju: ZKP),

pa tudi področni zakoni še niso usklajeni z zakonodajo EU (kot npr. Zakon o stavki, Zakon o

reprezentativnosti delodajalcev, Zakon o udeležbi delavcev pri dobičku, itd.). Tako neurejeno

področje KDS povzroča težave pri izvajanju kadrovske funkcije; vsem trem ravnem

managementa (vrhnjemu – top, operativnemu ter izvajalskemu); pa vse do odločanja pri

alternativnih reševanjih nesporazumov in sporov ter konfliktov v organizacijah. Zato lahko ta

stališča, pobude in predlogi pomembno prispevajo k razjasnitvi številnih dilem, ki se že dalj

časa pojavljajo v teoriji in praksi organizacij, kadar uresničujejo kadrovsko funkcijo ter,

nenazadnje tudi v judikaturi slovenskih (delovnih) sodišč (v nadaljevanju: DS). Definicija

KDS je sestavni del enega od pomembnih podsistemov pri uresničevanju kadrovske funkcije,

kot procesno-sistemskega modela. Bistveni problem je v dejstvu, da (tudi) v Sloveniji še

vedno nimamo jasno opredeljenih kriterijev ter pogojev in načinov razreševanja KDS.

Naslednja stališča, pobude, predlogi pomenijo in odražajo potrditev, v tej disertaciji

ugotovljenih, pomembnih empiričnih raziskav in teoretičnih spoznanj.

Glede na vse doslej zapisano, podajam stališča, pobude in predloge v obliki posameznih točk,

lahko pa bi jih tudi razdelil po posameznih nosilnih stebrih - poglavjih te disertacije. To so:

razvoj kadrovske funkcije, KDS, alternativno reševanje KDS (ADR), postopki.

341

1. Predlagam, da zakonodajalec (tudi ob pripravi Predloga zakona o kolektivnih pogodbah:

PZDSS) poizkusi postaviti zakonsko definicijo KDS. Pri tem naj upošteva materialno -

formalno koncepcijo, ki bo vsebovala 6 - bistvenih elementov - spoznavnih znakov za

opredelitev KDS, kot so: (1.) kolektivni interes, (2.) subjekti - udeleženci (posameznik le

izjemoma), (3.) predmet spora, (4.) načini in metode reševanja sporov (ADR), (5.) določenost

v pravnih virih avtonomnega in heteronomnega prava ter (6.) postopek (predsodni, izvensodni

ali sodni) za (učinkovito) reševanje KDS. Le tako se bo lahko slovenska sodna in

organizacijska praksa poenotila ter si jasno odgovorila na vprašanje: kdaj sploh gre za KDS

v slovenski pravni ureditvi?

2. Tudi v slovenskem sodstvu obstajajo vrhnji, operativni in izvajalski management.

Zavedajoč se številne specifike pravosodnega sistema in sodstva posebej, bi (upoštevajoč že

znana teoretična izhodišča širše definicije kadrovske funkcije, po kateri je kadrovski proces

celotni niz med seboj odvisnih subprocesov) lahko, kot (1.) globalni-kadrovski management

opredelili zakonodajalca, izvršno oblast (na čelu z ministrstvom) in sodni svet.

3. Sodnike bi lahko opredelili kot operativni-izvršilni management, saj prav oni (seveda

upoštevajoč samostojnost in neodvisnost v fazi sojenja, ne pa v fazi kadrovanja oz.

izvrševanja kadrovske funkcije ter sodne uprave) neposredno odločajo v sodnih zadevah.

4. V sodstvu obstaja še tretja raven, to je sodno osebje na sodiščih (sekretarji, strokovni

sodelavci, po noveli ZS tudi »sodniški pomočniki«, ostalo osebje, itd.), ki bi ga lahko

opredelili kot izvajalski management, saj na ta kader, globalni management delegira vrsto

funkcij dela, ki jih mora operativni management opraviti. Opravlja tista dela, ki jih operativni

management (sodniki), delegira na nižji strokovni kader – management, v direktno izvajanje

oz. izvršitev.

5. Drugo temeljno vprašanje je: kaj je predsodni postopek v KDS?. To je lahko postopek

reševanja interesnih sporov (čeprav je ta vrsta sporov v primerjalnem delovnem pravu

pretežno prepuščena udeležencem), ali pa je to postopek, ki ga udeleženci začnejo pred

(ne)sodnimi organi v sporih o pravicah (pravni spori), za katere so pretežno pristojna delovna

sodišča?

342

6. Na tem področju v Sloveniji (še vedno) nimamo tradicije in tudi ne (zadostnih) izkušenj.

Praksa v državah, kjer imajo na področju reševanja teh sporov dolgo tradicijo, kaže, da je

mirna in predsodna (preprečitev) spora bolj pomembna in primerna za reševanje KDS,

kot reševanje sporov pred sodišči. Odločilno vlogo bodo morali odigrati nosilci kadrovske

funkcije, na vseh ravneh, zato je poznavanje teh procesov »condictio sine qua non«

splošnega managementa.

7. Naslednjo vprašanje je: v katerem - heteronomnem ali avtonomnem - pravnem viru

urediti predsodni postopek? Načelen odgovor je treba iskati predvsem v prvem odstavku

126. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da ureditev in pristojnosti sodišč določa

zakon. To pomeni, da je treba v zakonu urediti le tista področja predsodnega postopka, ki

se nanašajo na pristojnost sodišč (na primer vprašanje procesnih predpostavk), druga

vprašanja pa je mogoče urediti, na primer v KP vseh ravni (splošne, panožne, podjetniške).

Med ta druga vprašanja sodijo vsa procesna določila, s katerimi je urejen predsodni

postopek, pa tudi vse veščine in znanja pri udejanjanju kadrovske funkcije v

organizacijah.

8. In nadalje: v katerem zakonu bi uredili (pred)sodni postopek? Če bi se odločili za

gornjo možnost, je to predvsem zakonodajno-tehnično vprašanje. Dana je možnost ureditve v

ZDSS, v bodočem ZKP ali v posebnem zakonu npr. »Zakon o reševanju KDS« (za kar se

najprej zavzemam), ki bi urejal (pred)sodni postopek, ali v drugih (področnih) zakonih, pri

čemer je pomembna koordinacija njihove vsebine in posameznih institutov, da ne pride do

razdrobljenosti in nepreglednosti.

9. Podrejeno, glede na gornji predlog, predlagam sprejetje (specialnega) »Delovnopravnega

postopnika«, v katerem bo posebej (in natančneje kot doslej v ZDSS) urejena vsa procesna

in materialna specifika KDS.

10. Za realizacijo zgornjega predlagam v novem »Zakonu« (s kakršnimkoli naslovom že),

podati jasno in enotno (materialno- formalno) definicijo KDS, ki bo določno opredelila

kriterije in merila, kdaj gre za skupinski - kolektivni interes oz. za skupino delavcev (krog

udeležencev), ki je aktivno legitimirana za sprožitev KDS .

343

11. Do tedaj naj VS RS sprejme načelno pravno mnenje na svoji občni seji, glede vprašanja,

kdaj gre v praksi (v tem primeru sprejme pravno mnenje) za KDS? Zato je treba v

strokovnih664 krogih vzpodbuditi sodnike, ter jih z argumenti prepričati, da bodo vložili

ustrezno pobudo, glede na zakonsko določeno njihovo izključno legitimacijo.

12. Spoznanje o številnih prednostih metod in tehnik ADR reševanja KDS je condictio sine

qua non (tudi) za pravilno vrednotenje vpliva delovnega prava in posledično vseh ravni

managementa na razvoj kadrovske funkcije. Dobro poznavanje KDS je zelo dobrodošlo.

Tudi samo zaradi pogovarjanja o vzrokih spora. Problemi socialne varnosti in preživetja

zahtevajo izjemno hitro in čim manj boleče reševanje spora. Dobro je, če je spor rešen hitro in

tako, da ustreza obema udeležencema. Hitrost je pogoj za uspešno reševanje sporov,

dogovorno reševanje sporov pa je eden od pogojev za uspešno reševanje (vseh, ne le KDS)

delovnih sporov, pri katerih gre za odnos po eni strani podrejenosti in nadrejenosti, po drugi

strani pa za medsebojno lojalnost delavca in delodajalca. Če pri tem upoštevamo, razen

temeljnega organizacijsko-procesnega vira za reševanje KDS, to je Zakona o delovnih in

socialnih sodiščih (ZDSS/04), ki velja od 01.01.2005, še določbe (meritornega prava) Zakona

o delovnih razmerjih (ZDR/02), po katerih je v primeru spora možna reintegracija delavca,

skratka, če medsebojno zaupanje ni preveč porušeno, to pomeni, da bi bilo treba velik del teh

sporov reševati alternativno, zunaj sodnega sistema.

13. Ustrezno sodno poravnavo bi moralo ponujati sodišče, ki bi moralo strankam ves čas

postopka posredovati svoje pravno mnenje o možnostih strank za uspeh v KDS.

14. Večjo veljavo je treba dati (izvensodnim) ter (predsodnim) postopkom preprečevanja in

reševanja KDS, z metodami ADR, kar je ključna pot do večje učinkovitosti sodišč in varstva

človekovih pravic nasploh. Vendar ne pridejo vse oblike ADR enako v poštev. Arbitraža je

glavni način reševanja pravnih sporov, mediacija pa interesnih sporov. Za izvensodno

reševanje KDS pa je najprimernejša konciliacija, v kombinaciji s pogajanji. V sodnem

postopku, (ki naj bo dovoljen šele ob izpolnitvi ene od oblik ADR kot procesne predpostavke)

pa je najprimernejša sodna poravnava. Z obveznim predhodnim poravnalnim

(pripravljalnim narokom), kot obliko ADR na sodiščih. Veljavo je treba dati tudi sodišču

pridruženim oblikam ADR ter proučiti to možnost reševanja KDS, glede na pozitivne

664 Npr. v okviru društva za delovno pravo pri PF v Ljubljani.

344

izkušnje mediatorev, ki jih imamo v civilnih, družinskih in gospodarskih sporih zadnja leta.

Pri tem je treba paziti, da ne pride do kopičenja ADR metod in tehnik reševanja KDS, po

vzoru na (primerjalnopravne rešitve in) pilotni projekt mediacije - posredovanja na Okrožnem

sodišču v Ljubljani.

15. V poseben sistem mediacije, ki je za reševanje delovnih sporov in še posebej KDS,

verjetno najbolj primerna oblika, bi morali v najkrajšem času izdelati programe

izobraževanja zainteresiranih mediatorjev, ki bi jih lahko iskali med nekdanjimi sodniki,

odvetniki, tožilci ali pravniki v gospodarstvu. Spor bi se reševal zunaj sodnih postopkov,

glede na določbo 6. (fair trial) in 13. (effective remedies) člena Evropske konvencije o

človekovih pravicah. Mediacija bi morala biti ponujena kot možnost za hitro in učinkovito

rešitev spora.

16. Takoj je treba poskrbeti za ustrezno usposobljenost konciliatorjev, mediatorjev in

arbitrov (med seboj naj se uskladita Ministrstvo za pravosodnje (MP) in Center za

informiranje (CI) pri Vrhovnemu sodišču (VS) RS, s pritegnitvijo Odvetniške zbornice

Slovenije (OZS) ter koncesioniranih nevladnih organizacij (NGO) po Zakonu o brezplačni

pravni pomoči (ZBPP)).

17. Za odpravo sodnih zaostankov na delovnih sodiščih (DS) naj se angažirajo upokojeni

sodniki za sodelovanje v vseh oblikah ADR, zmanjša število članov senata v KDS (iz

sedanjih 5 na 3) ter da večjo veljavo ter pooblastila sodelovanja v postopku strokovnim

sodelavcem, (»sodnim asistentom« oz. »pomočnikom«) po vzoru francoskih greffierjev

in nemško-avstrijskih Rechtspflegerjev.

18. V KDS naj bi bila v senatu, na pritožbeni stopnji dva poklicna sodnika, po en

predstavnik delavcev in delodajalcev in tretji, nepoklici sodnik iz liste strokovnjakov za

delovno (kolektivno) pravo. Ta v senatu ne bi bil samo glasovalec (votant), ampak predvsem

svetovalec (s praktičnimi izkušnjami) sodišču in udeležencem, posebno, če bi bila možna

sklenitev poravnave med udeleženci. S tem bi se lahko zmanjšalo število poklicnih sodnikov

v senatih, kar bi drugim omogočilo večji izkoristek poklicnega znanja in zmožnosti.

19. Zakonsko je treba omejiti (vrednostno ter po predmetih spora - bagatelne zadeve)

dostop do DSS za (pravne) spore v KDS. Za interesne spore pa naj bo sodno varstvo vedno

345

odprto, upoštevajoč izpolnitev procesne predpostavke (neuspelega ) poskusa mirne rešitve

spora (z le eno od oblik ADR in ne z njihovim kopičenjem, kot je sedaj predvideno v večini

od 36.-ih veljavnih KP na Slovenskem).

20. Vnesti je treba dovolitev obnove v KDS, iz omejenih razlogov, ker je sedanja

nedovoljenost obnove neživljenjska.

21. Arbitražnim odločbam v KDS je treba dati moč izvršilnega naslova, (vsaj kadar sodijo

po načelu ex aeque et bono) ter poenostaviti dosego izvršljivosti sodne poravnave v KDS.

22. V področni zakonodaji (ZS, ZKP) je smiselno dati inšpektoratu za delo večja pooblastila

pri preprečevanju grozečih KDS (npr. stavk), z zakonsko podelitvijo konciliatornih pooblastil

ter neposredno učinkujočih ukrepov za pomiritev (»kvazi« začasne odredbe).

23. Zakonsko je treba določiti pristojnost Ustavnega sodišča RS, za razsojanje o

skladnosti (razen zakonov) tudi KP z Ustavo, kajti tudi KP, veljavne za celotno RS

(splošne, dejavnosti, panožne, poklicne) so predpis.

24. Zakonsko je treba dograditi sistem obveščanja udeležencev v KDS, ne zgolj preko Ur.

l. RS, temveč delodajalcem (oglasna deska, rok 15 dni) in sindikatom (ne le za svoje članstvo

temveč za celoten kolektiv), naložiti zakonsko obveznost obveščanja in udeležbe glede KDS.

Smiselno, kot že uveljavljeno specialno načelo postopka reševanja KDS – »beneficium

coahesionis«.

25. Zakon bi moral določiti, da bi udeleženci KDS po razglasitvi sodbe morali napovedati

pritožbo. Če pritožba ne bi bila napovedana, je stranke ne bi mogle več vložiti. Sodišče bi

lahko v obrazložitvi sodbe samo na kratko navedlo dejstva, pomembna za odločitev, in

pravno podlago. Odpadla bi obširna obrazložitev.

26. Proučiti je treba možnost uvedbe instituta pomiritvenega sodnika (judge de paix), ki

bi imel določeno vlogo tudi v predsodnem postopku (konciliacija in mediacija) . Nanj bi

lahko prenesli tudi pooblastila za (strokovno) izdajanje začasnih odredb.

346

27. Že sam zakon naj določi materialne vzpodbude udeležencem, ki so se pripravljeni

poravnati, ali kako drugače preprečiti oz. rešiti spor s pomočjo vseh oblik ADR, če so z

aktivnim delovanjem k temu pripomogli. Deležni naj bodo ugodnosti pri (ne)plačilu sodnih

taks, povrnitvi stroškov postopka, oprostitvi izvedenskih stroškov, na davčnem področju,

(pozitivne sankcije), itd.

28. Vse konciliatorje, mediatorje, ter arbitre in še posebej odvetnike, je treba na zgoraj

navedeni način stimulirati, da bodo tudi sami videli svoj strokovni in premoženjski interes

in izziv za dosego mirne rešitve spora (npr. z ugodnejšo – stimulativno - odvetniško tarifo).

29. Pretehtati je treba zakonsko uvedbo materialnih sankcij zoper udeležence (predvsem

delodajalce, pa tudi sindikate in državo), ki (zavestno) nezakonito in samovoljno ravnajo

ter s tem generirajo (KDS) spore. Možni sta dve sankciji: kazen (v smislu globe, določi naj

se razpon) ter odškodnina.

30. Preveriti bi bilo možnost uvedbe posebnega organa, kot javne službe (agencije), npr. pri

Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ), za ekspertno reševanje ter pomoč

specialistov - strokovnjakov, predvsem za reševanje (interesnih) KDS, po vzoru na

primerjalnopravne rešitve, ki so predstavljene v tej disertaciji.

31. V slovenskem pravnem prostoru so bili doslej opravljeni le poizkusi za pravno

ureditev KDS (vključno z metodami njihovega mirnega reševanja - ADR). Zdi se, da za

ureditev tega pomembnega vprašanja ni potrebne volje, včasih tudi strokovnega znanja in

posebnih sposobnosti (npr. za poravnavanje, posredovanje, pomirjanje) predvsem pa ne,

pravne (in tudi druge) kulture in zavesti za tak način reševanja sporov.

32. Z ustrezno pobudo zakonodajalcu bi bilo koristno doseči ratifikacijo vsaj še dveh

(aktualnih) »up-to date« konvencij MOD iz Ženeve: to sta Konvencija št. 154 o spodbujanju

kolektivnega pogajanja (1981) in Konvencijo št. 144 o tripartitnem posvetovanju –

mednarodni standardi dela – (1976), ker so za reševanje KDS in razvoj kadrovske funkcije še

posebno pomembni.

33. Sedanjih le 73 ratificiranih, in za Slovenijo že zavezujočih konvencij MOD, od skupaj

185-ih, je primanjkljaj.

347

II. SEZNAM LITERATURE

1 .SAMOSTOJNA DELA IN KOMENTARJI:

1. ALIGISAKIS M. : Labour disputes in Western Europe, Typology and tendeuces,

ILO, Volume 136, No 1

2. Alternative dipuste resolutin and Labour Courts,European Labou Court Judges

meeting, The Hageu, September 1996

3. ANDREWS N. (1994): Principles of civil procedure, Sweer & Maxwell, London,

4. AZOLAY E. (1996): Guide Pratique de Lávocat, 5 Edition, Federation Nationale

des Unions de Jeunes Avocats, Pariz

5. BAJIČ S.(1940): Delovno pravni zbornik, Zbirka zakonov, IV. zvezek, Društvo

Pravnik, Ljubljana

6. BAJIČ S. (1940): Kolektivni spor, Slovenski pravnik, Ljubljana

7. BAJIČ S. (1937): O potrebi kodifikacije delovne prava,Sepatarum, Beograd

8. BAJIČ (1936): Delovnopravni zbornik, Slovenski pravnik, Ljubljana

9. BAJT A., ŠTIBLAR F. (2002) »Statistika za družboslovce«, Ljubljana, GV

Založba

10. BALTIČ A. (1971): Osnovi radnog prava Jugoslavije, Savremena administracija,

Beograd

11. BELINA M.(1992): Československe pracovni pravo, Nakladen spolku ČS Pravniku,

Praha

12. BELOPAVLOVIČ N., CVETKO A., MEŽNAR D., NOVAK J., SVETLIK I.,

VODOVNIK Z., ŽUŽEK I., (1993) Delodajalci in delavci _aktualna vprašanja iz

medsebojnih razmerij, Inštitut za delo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani,

Ljubljana

13. BEN - IZRAEL, R. (1988), International Labour Standads: The Case of Freedom

of Strike, Kluwer Law Taxation Publishers, Deventer

14. BENDER R. (1976) Access to Justice, Rables Zeintschrift, Max - Planc Institut,

Tübingen

15. BENJAMIN (1992) Group action and consumer protestion in Brasil,

Zbornik,Groups an consumer proteston, Centre de Droit de laconsommation

348

16. BETTEN, L., (1985): The Right of Strike inCommunity Law, North-Holland,

amsterdam

17. BIBIČ J. (1972): Prispevek k obravnaviteorije interesov, DZS, Teorija in praksa

1972,

18. BLAHA M. (2002): Komentar Ustave RS, npr. ŠTURM L. FPDEŠ, Ljubljana, str.

743-753

19. BLANC -JOUVAN, X. (1991): »Déclin ou renouveau du droit du travail«,

Aristoteleae Universitas Studiorum Thessalonicenis, Nomie

20. BLANC - JOUVAN, X., (1997): Varation sur li droit syndical en France«2, Iustus

Forlag, Juridiska Föreningen i Uppsala

21. BOHINC R. (1994) Globalni kadrovski management, FOV, Kranj

22. BOHINC R. (2000): Nova delovna razmerja, FDV v Ljubljani

23. BOHINC R., IVANJKO Š. (1999): Direktor gospodarske družbe . Uprava d.d.,

Poslovodstvo d.o.o., Gospodarski vestnik Ljubljana

24. CAMERLYNCK, G. H, LYON-CAEN, G., PELISSIER J., (1986) Droit du

Travail, Dalloz, Paris

25. CIGOJ S. (1978): Obligacijska razmerja s komentarjem, ČZ Uradni list SRS,

Ljubljana

26. CONCILIATION AND ARBITRATION PROCEDURES IN LABOUR

DISPUTES (1980) a Comparative studies, International Labour Organization,

Geneva

27. CONCILIATION AND ARBITRATION PROCEDURES IN LABOUR

DISPUTES, (1989: International Labour Office, Geneva

28. CONCILIATION IN INDUSTRIAL DISPUTES (1983) a practical guide,

International Labour Organisation, Geneve

29. CRNIČ I., BABIČ V., PARAČ I., POTOČNJAK Ž., RUŽDNJAK M., ŠKARA

J., (1995) Zakon o radu, Organizator, Zagreb

30. CRNIĆ I. (2001): Komentar izmjena i dopuna zakona o radu, s pegledom novije

sudske prakse, pravo 19 a, Organizator Zagreb

31. CRNIĆ I. (1998): Sudska i upravna praksa u primjeni zakona o radu, organizator

Zagreb

32. CRNIČ I. (1995)c: Zakon o radu, Informator,Zagreb

33. DÄUBLER W.: Tarifvertragsrecht, Arbeits und Sozialrecht, n. 10, Baden - Daben

349

34. DE ROO A. (1993): Settling labour disputes in Europe,CBCE, Kluwer, Rotterdam

1993

35. DEDIČ S., KURTOVIČ H., SPAHIČ I. (1999), Radni odnosi službenika i

namještenika u federaciji BiH, Logos Sarajevo, 342 strani

36. DEDIČ S., ŠIMIČ H..(1999) Kolektivno i individualno radno pravo federacije Bih,

Narodna i univerzitetna biblioteka Bih Sarajevo

37. DEISINGER M. (1985): Kazenski zakon RS Slovenije s komentarjem in sodno

prakso, ČGP Delo TOZD GV, Ljubljana

38. DIKA M. IN POTOČNJAK Ž.(1996): Arbitražno rješavanje raznih sporova, Pravo

u gospodarstvu, št. 3.4, Zagreb

39. FARNWORTH A.E. (1963): An introduction to the Legal System of the United

States, Columbia Universyty, School of Law

40. FERJAN M. (2003) Some characteristics of cadre acquisition in Slovenija, Založba

Moderna organizacija, Kranj.

41. FLORJANČIČ J., VUKOVIČ G. (2001): Kadrovska funkcija – management,

FOV, Kranj

42. FLORJANČIČ J., KAVRAN D. (1992) Kadrovska funkcija –management,

Moderna organizacija, Kranj

43. FLORJANČIČ J., BERNIK M. (2004) Kadrovski management kot del poslovne

strategije, Založba Moderna organizacija, Kranj.

44. FLORJANČIČ J., PAAPE B. (2004) »Kadri in management – izbrana poglavja«,

Moderna organizacija, Kranj

45. FLORJANČIČ J., PAAPE B. (2005) Personnel and Management: Selected Topics,

Peter Lang, Frankfurt am Main.

46. FRIEDL L., VODOVNIK Z., KLAMPFER M. (1996) Varstvo pravic delavcev

ter odgovornost v prehodnem obdobju, Inštitut za delo pri Pravni fakulteti v

Ljubljani

47. GALIČ (1998), doktorska disertacija.

48. GALIĆ A. (2004); Ustavno civilno procesno pravo. GV Založba, Ljubljana

49. GORMAN R., (1992), :Basic Text on Labor Law -Unionization and Collective

Bargaining, West Publishing Co., St. Paul, Minn

50. GRILC P. (1997): Usklajevanje slovenske konkurenčne zakonodaje,Strokovno

gradivo za delavnico z naslovom:Temeljni pojmi in načela prava Evropske

skupnosti, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta

350

51. GRUNSKY W. (1989) : Arbeitsgerishtsggesetz - Kommentar, 6.

Auflage,Verlah,Vahlen, München

52. HANAMI T., (1985): Labour Law and Industrial Relations in Japan, Kluwer Law

and Taxation Publishers, Deventer

53. HARIS D. (1997) The Collective complaints Protocol to the

EuropeanSocialCharter, Strasbourg

54. HARIS D., (1984): European Social Charter, University Press of Virginia,

Charlottesvile

55. HENDRY C. (2000) Human Resource Management – a strategic approach to

employment, Butterworth-Heinemann.

56. HERMAN E., SCHWARTZ J., KUHN A., (1991): Collective Bargaining and

Labor Relations, New Yersey, USA

57. ILEŠIČ Mi. (1997): Pravo Evropske skupnosti - Primeri iz prakse sodišča Evropske

skupnosti, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru

58. ILEŠIČ Mi. (1996): Pravo Evropske skupnosti, Pravna fakulteta v Mariboru,

praktikum

59. IVANOVIČ B. (1991): Svojinske promene i koncepcija radnog odnosa, Sudska

praksa

60. JUHART J. (1961):Civilno procesno pravo FLRJ, Pravna fakulteta Univerze v

Ljubljani

61. KAMHI (1958): Sistem pravnih ljekova po ZPO, Godišnjak Pravnog fakulteta,

Sarajevo

62. KAVRAN D. (1868) Odgovornost u radnim organizacijama u sistemu društvene

svojine i samoupravljanja., Institut za uporedno pravo, Beograd

63. KOHL H. (1998): Pravice delojemalcev, svet delavcev - sindikat, analiza nemškihin

slovenskih izkušenj, ZSS Ljubljana

64. KONČAR P. (1993): Mednarodno delovno pravo, ČZ Uradni list RS, Ljubljana

65. KOUKIADIS I. (1991) Methods of settlement ob collective interest disputes;

general report XIIth congress Inretnarional Sociaty for Labour, Law and Social

Securyty, Athens, september

66. KRANJC J.(1994): Lastninski pravni reki,Cankarjeva založba, Ljubljana

67. KUKEC B. (1997): Monografija (108 strani): Slovensko in vrhniško odvetništvo -

nekoč in danes,Vrhnika, oktober - vinotok

351

68. KUKEC B. (2002): Veliki družinski pravni priročnik, Založba Arkadia d.o.o.,

Ljubljana, 568 str.

69. KUKEC B. (2004,2005) Veliki pravni proročnik za podjetnike. Založba Arkadija

70. KUKEC B. et al (2005) The Role of Collective Labour disputes in the Development

of the Cadre Function of Management. Članek objavljen v FLORJANČIČ J.,

PAAPE B. (2005) Personnel and Management: Selected Topics, Peter Lang,

Frankfurt am Main.

71. KUŠEJ G., PAVČNIK M., PERENIČ A., (1992): Uvod v pravoznastvo, ČZ

Uradni list RS, Ljubljana

72. KYOVSKY R. (1975): Delovno pravo, Pravna fakulteta v Ljubljani

73. LUBARDA, B.A. (1999): Reševanje kolektivnih radnih sporova, metodi i

institucije, JURS, Beograd

74. LUBARDA B. A. (1997): Leksikon industrijskih odnosa, Radnička štampa,

Beograd

75. MARCUS R.L., REDISH M.H., SHERMAN E.F.(1995): Civil procedure- A

modern aporoch, II: edition - Amican casebook serie, West Publiching co., Paul,

Minn.

76. MARKOVIĆ B., (1965): Britanski sindiakti u savremenim uslovima, Institut za

izučavanje radničkov pokreta, Beograd

77. MARTIN R. (1981): Persone et subjet de Droit, Revue Trimestrielle de Droit Civil,

Sirey, Nice

78. MAUČIČ A. (2000),: Zakon o ustavnem sodišču s pojasnili, Založba Nova revija,

Ljubljana

79. MAUČIČ A. Ustavna pritožba, Podjetje in delo, 1993, št. 5-6, str. 422

80. MEŽNAR D. (1998): Delovno pravo, Temeljno o individualnem in kolektivnem

delovnem sporu, FOV, Univerze v Mariboru, Moderna organizacija

81. MEŽNAR D. et. al. (1990): Komentar republiškega zakona o delovnih razmerjih,

GV Ljubljana

82. MEŽNAR D. et al. (1997): Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti

s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana

83. MEŽNAR D. (1998): Delovno pravo, Temeljno o individualnem in kolektivnem

delovnem pravu, Univerza v Mariboru - fakulteta za organizacijo vede, skripta,

založba Moderna organizacija.

84. MICIČ J. (1973): Interesne grupe: Plitička moč, Narodno sveučilište, Zagreb

352

85. NOVAK J. (2003): Novi ZDSS, II. dnevi delovnega prava in socialne varnosti,

Portorož 3-4, Inštitut za delo pri PF Ljubljana, str. 331 - 349.

86. NOVAK J., DOBRIN T., DEISINGER M., VODOVNIK Z. et. al. (1990):

Komentar Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, GV Ljubljana

87. NOVAK J. (1999): Postopek v kolektivnih delovnih sporih - Prispevek za

podiplomski študij na PF v Ljubljani

88. NOVAK J., VODOVNIK Z., ŽUŽEK I. (1994): Sodišča za delovne in socialne

spore ter postopek pred temi sodišči; Inštitut za delo pri Pravni fakulteti v Ljubljani,

Ljubljana, julij

89. NOVAK J., CVETKO A. (2004): »ZDSS-1, z uvodnimi pojasnili«, Ljubljana, GV

Založba

90. NOVAK M., KYOVSKY R., JURANČIČ I. (1992): Sindikalno pravo, ČZ Uradni

list Republike Slovenije, Ljubljana

91. NOVAK M. (1984): Delovno pravo - posebni del, Univerza v Mariboru,Višja

pravna šola

92. NOVAK J. (2004) Delovni spori. GV Založba, Ljubljana.

93. NOVAK M. (2001) »Zaposlovanje in delo tujcev po mednarodnih normah«,

Delavci in delodajalci, Inštitut za delo pri PF v Ljubljani

94. NOVAK M. (2003) »Slovensko pridruženje EU in prost pretok oseb«, Delavci in

delodajalci, št. 2/03-III, Inštitut za delo pri PF v Ljubljani

95. OVSENIK M. in AMBROŽ M. (1999) Neprofitni avtopoietični sistemi. Škofja

loka, Institut za samorazvoj.

96. OVSENIK M. in AMBROŽ M. (2000) Ustvarjalno vodenje poslovnih procesov.

Portorož, Turistica, Visoka šola za turizem.

97. PARAVINA D., (1995): »Radni spor u gugoslovenskom i uporednom pravu«,

Pravni život, III tom

98. PAVČNIK M. (1999): Teorija prava - prispevek k razumevanju prava, Cankarjeva

založba Ljubljana

99. PEŠIČ R. (1988): Radno pravo, Naučna knjiga, Novi Sad

100. POTOČNJAK Ž. (1992): Pravo na štrajk,Pravni fakultet u Zagrebu in Saves

samostalnih sindikata Hrvatske, Zagreb

101. POZNIČ D. (1978): Gradjansko procesno pravo,Beograd

102. RIVERO J., SAVATIER J., (1987): Droit du travail , Presses Universitaires de

France, Paris

353

103. ROO A., de JAGTENBERG (1984): Settling Labour dispures inEurope, Kluwer

Law and Taxation Publishers, Deventer –Boston

104. ŠETINC-TEKAVC M. (2002): Mediacija – sporazumno reševanje sporov v teoriji

in praksi, Učila., Tržič.

105. ŠETINC-TEKAVC M. (2003) Intervju: Enemu pomarančni sok, drugemu olupek,

Dnevnik, Zelena pika, 15.02.2003, str. 26

106. SINAY H. (1984): La gréve,Droit du travail, Dalloz, Pariz

107. SUPIOT A. ( 1985): Les juridicitions du travail, Droit du travail, Dalloz, Priz

108. ŠINKOVEC J. (1996): Evropsko pravo, ČZ Uradni list RS, Ljubljana

109. ŠINKOVEC J. (1969):Komentar temeljnega zakona o delovnih razmerjih s sodno

prakso, DU Boris Kidrič, Ljubljana

110. ŠINKOVEC J. , TRATAR B. 2003), ZNP s komentarjem, vzorci in sodno prakso,

zaožniška hiša Primath, Ljubljana, 2003,

111. ŠIPEC M., PLAVŠAK N., KLAMPFER M., JEROVŠEK T. ČEBULJ J. (2001):

Začasne odredbe ....., Založba GV, Ljubljana

112. ŠUBERT B. (1992): Podnikove kolektivni smlouy s komentarem asociacij

prokolektivni viyetnavani v ČSFR, Prace

113. TINTIĆ L., (1969): Radno i socialno pravo, Knjiga I- Radni odnosi, Narodne

novine, Zagreb

114. TOPLAK L. (2002) »Civilno pravo – splošni del civilnega prava«, PF v Mariboru

115. TRAMPUŽ M. (2000): Avtorsko pravo- izbrana poglavja, Cankarjeva založba,

Ljubljana 171 strani

116. TRAMPUŽ M. (1995): Predpisi o avtorski in sorodnih pravicah,Avtorska agencija

za Slovenijo in Založba Rotis, Maribor

117. TRIVA S., BELAJEC V., DIKA M. (1986): Gradjansko parnično procesno pravo,

Zagreb

118. UDE L. (1993): Civilni pravdni postopek - dodatek, ČZ Uradni list Republike

Slovenije, Ljubljana

119. UDE L. (1980): Civilni pravdni postopek in samoupravni sodni postopek, Pravna

fakulteta in DDU Univerzum v Ljubljani,

120. UDE L. (1988): Civilni pravdni postopek, ČZ Uradni list Republike Slovenije,

Ljubljana

121. UDE L. (2004): Arbitražno pravo, Ljubljana, GV Založba

122. VILA A. (1994) Ogranizacija in organiziranje, FOV Kranj, Moderna organizacija.

354

123. VILFAN S. (1996): Zgodovinska pravotvornost in Slovenci, Cankarjeva Založba,

Ljubljana

124. VODOVNIK Z. (2001):Poglavja iz delovnega in socialnega prava, Visoka šola za

management, Koper

125. VODOVNIK Z. (2004) »Kolektivne pogodbe v javnem sektorju«, Delavci in

delodajalci št. 2-3/2004, Inštitut za delo pri PF v Ljubljani

126. WEDAM - LUKIČ D., GALIČ A. (1993): Praktikum za civilno procesno pravo,

Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana

127. WEDAM - LUKIČ D., POLAJNAR . PAVČNIK A. (1989): Nepravdni postopek

- Zakon s komentarjem, ĆZ Uradni list SRS, Ljubljana

128. WEDAM - LUKIČ D. (1979): Izvršilno pravo, PF, Univerze v Ljubljani, Ljubljana

129. WEDAM - LUKIČ D.: Pravica do sodnega varstva civilnih pravic, ZZR, letnik

1996, str 303

130. WEDAM - LUKIČ D. (1990): Zakon o izvršilnem postopku , ČZ Uradni list

Republike Slovenije,Ljubljana

131. WEDAM - LUKIČ D. (1992): Civilno izvršilno pravo, ČZ Uradni list RS,

Ljubljana

132. WEISS M., (1987): Labour Law and Industrial Relations in Federal Republic of

Germany, Kluwer Law and Taxation Publishers, Deventer

133. ZUPANČIČ B.M. et.al. (1996): Ustavno kazensko procesno pravo, Atlantis,

Ljubljana

134. ŽONTAR J. et. al. (2000) : Pravo - zgodovina - arhivi- - prispevki za zgodovino

pravosodja, NUK Ljubljana,

135. ŽUŽEK I. (1983): Delovna razmerja - oris pozitivno pravne ureditve ČZ Uradni list

Republike Slovenije, Ljubljana

136. ŽUŽEK I. (1994): Zakon o delovnih razmerjih,Gospodarski vestnik, Ljubljana

2. ZBORNIKI, STROKOVNI ČLANKI IN RAZPRAVE

1. AARON B. (1990): Settlement of Disputes over Rights (USA), Comparative labour

Law and Industrial relations in Industrialiset Market Economies -Labour Law,

Kluwer Lav & Taxation Publishers, deventer, Netherlands, s. 241-265

2. ANDREWS N. (1994): Načela civilnega postopka, London 1994

355

3. AUSTERMILLER S. (2001), (2001) »Alternativni načini rješavanja sporova (ADR)

i mogučnosti primjene u Hrvatskom pravosudnom sustavu«, Odvjetnik št. 3.4/2001,

str. 48

4. BELOPAVLOVIČ N. (2004) »Odprta vprašanja predloga Zakona o kolektivnih

pogodbah«, Delavci in delodajalci št. 2-3/04, Inštitut za delo pri PF v Ljubljani

5. BERTZBACH in KIRCHNER (2001): Twinning projekt Slovenija, Modernizacija

sodstva in izobraževanje sodnikov - analiza delovnih sodišč, Ljubljana, 2001, 20 str.

6. BERTZBACH in KIRCHNER (2003): Twinning projekt Slovenija, Modernizacija

pravosodnega sistema, analiza delovnega sodstva, Ljubljana, 10 str.

7. BETETTO N. (1995): Procesni institut sosporništva, glede na učinke, Pravnik št. 1-

3/1995, s. 87 - 121

8. BETETTO N. (2000): Quo vadis ADR:Pravna praksa, Ljubljana

9. BIBIČ A. (1972): Prispevek k obravnavi teorije interesov I., Teorija in praksa št. 11 -

12/1972, s. 1520-1635

10. BIRK R. (1990): The law of Strikes and (Germany) Lock - Outs, Comparative

Labour Law, Kluwer Law & Taksation publishers, Deventer, Boston

11. BLAHA M. (2004) Resolucije KDS – dosedanja praksa in novosti ZDSS-1, ID PF v

Ljubljani, Delavci in delodajalci št. 3/04, str. 261-276

12. BOŠNJAK M. raziskovalec z Inštituta za kriminologijo pri PF v Ljubljani, Delo,

7.8.2004, str. 26.

13. CASALE G. (1997): Comments on the draft law on collective agreements (Republic

of Slovenia), ILO/CEET, 8 strani

14. CONCILIATION in INDUSTRIAL DISPUTES (1973): A praktical quide

ILO,Geneva, s. 13-20

15. CONCILIATION AND ARBITRATION PROCEDUTES IN LABOUR

DIPUTES, (1980):A comperative Study, ILO,Geneve

16. DÄUBLER W. (1997): Evaluation of the Draft Law on Collective Agreements,

pripombe MDDSZ, 5.3.1997, Bremen, 12 strani

17. DÄUBLER W. (1997b): Coordination between the draft law on collective

agreements and the draft law on the employment relationship, Bremen 4.3.1997, 3

strani

18. FABJANČIČ M. (1995): Razlaga delovnopravnih predpisov, Podjetje in delo, št.

7)1995, s. 996 -1005

356

19. GAČEŠA J. (2005) »Socialni partnerji na pogajanjih vsak teden«, Delo 2.2.2005, str.

2

20. GALIČ A. (1993) Pravna ureditev tožbe za varstvo skupinskih interesov potrošnikov

v ZDAin v Avstriji, Podjetje in delo št. 7/93, s. 877-887

21. GALIČ A. (1998) Pravica do poštenega sojenja v pravdnem postopku, PF v Ljubljani,

doktorska disertacija (neobjavljena)

22. GRUDEN J. (1982): Vloga SZD pri reševanju sporov, ki se pojavljajo pri sklepanju

SAS med TOZD oz. udeleženci svobodne menjave dela, Združeno delo, št. 24/82,

s.1009-1011

23. ILEŠIČ Ma. (1991): Nekaj misli o prihodnjem razvoju slovenskega pravnega

sistema na civilnopravnem področju, Pravnik, Ljubljana št. 11-12/1991, s. 479- 481

24. ILEŠIČ Ma.(1996): Trajanje civilnih postopkov pred slovenskimi sodišči in

Evropska konvencija o človekovih pravicah, Pravnik

25. IVOŠEVIČ Z. (1991): Odlike i sadržina Zakona o radnim odnosima Srbije, Sudska

praksa št. 10/19991, s. 5-16

26. JUREN J. (2003): Arbitraža na področju IDS »Pravna praksa 21/2003, s. 29

27. KOGEJ - DMITROVIČ (2001) Postopek s tožbo in pristožbo pred DSS po novem

ZPP, Pravosodni bilten, , L. XXII., Ljubljana, s. 75 - 205

28. KLAMPFER M. et al. (1986): Seminarsko gradivo za sodnike, neprofesionalne

predsednike senatov SZD, v Škofji Loki, 16.12.1986 »Oblikovanje izrekov v odločbah

SZD«

29. KONČAR P. (1997): Varstvo pridobljenih pravic delavcev po direktivi 77/187 o

zbliževanju zakonov držav članic glede varstva pravic delavcev v primeru prenosa

podjetij, obratov ali delov obratov, Podjetje in delo, št. 5/1997, s. 499-517

30. KONČAR P. (1997a): Uresničevanje sindikalne svobode in pravice do stavke javnih

uslužbencev, Temeljne pravice, urednik Pavčnik M., Cankarjeva zalobža, Ljubljana,

str. 277 - 304

31. KONČAR P. (1998/ 1): Pravno urejanje stavk, Delovna in socialna razmerja na

razpotju . veljavna prihodnja ureditev delovnih in socialnih razmerij, Seminarsko

gradivo, gospodarski vestnik, Ljubljana, str. 37

32. KONČAR P. (1986): O stavki s primerjalnopravnega vidika, Združeno delo, št.

3/1986, s. 206-210

33. KONČAR P. (1998/2): Pravno urejanje stavk, GV izobraževanje, s. 33-38

357

34. KONČAR P. et al (1999) : Perspektive alternativnega reševanja civilno pravnih in

delovnih sporov, kot način razbremenjevanja sodišč v RS (V5-0193-98),

CPR:Strategija razvoja pravnega sistema RS do leta 2010, Univerza v Ljubljani,

Pravna fakulteta.

35. KONČAR P. et al. (2000): Primerjalno-pravna analiza postopkov posredovanja

(mediacije), pomiritve konciliacije, zgornje nevtralne obravnave (ENE), kot oblika

alternativnega reševanja sporov ( V5-0270-99), CRP: Razvoj pravnega sistema RS,

do leta 2010, Univerze v Ljubljani, Pravna fakultea

36. KORPIČ - HORVAT E. (1996): Kolektivni delovni spori, Pravosodni bilten št. 1-

2/1996, s. 55-78

37. KRESAL B. (2000): Alternativno reševanje delovnih sporov, Velika Britanija,

Nemčija, Ljubljana, junij 2000

38. KRESAL B. (2005) »Ratifikacija konvencije MOD št. 95 o varstvu plač«, Pravna

praksa, št. 3/2005, str. 12-15.

39. KRIVIC M. ( ) Ustavno sodstvo, v Pavčnik, Marčič, str. 111-116.

40. KUKEC B. (2003): »Vloga odvetnika v postopku pred DS - Nemški experti na OZS,

Pravna praksa 15 - 16/2003, str. 15

41. KUKEC B. (2001): Kako zakonito izpeljati (preprečiti) stavko?, Učno gradivo za

seminar, Izobraževalni zavod Hera, Ljubljana 2001

42. KUKEC B. (1987): Načelo prepovedi reformatio in peius v postopku pred SZD,

Pravnik, 5-7/1987, str. 341.347

43. KUKEC B. (1998a): Novi instituti, dopolnitve, izboljšave, zavrnitve: slovenski

odvetniki o predlogu ZPP, Pravna praksa št. 5/198, s. 17-20, priloga s. I.-IV.

44. KUKEC B. (1998b): Ustavna pritožba v civilnih zadevah, Pravna praksa št. 12/1998,

s. 34-36

45. KUKEC B. (1984): Sporazum o spornem razmerju ( poravnava) v postopku pred

SZD v primerjavi s poravnavo v civilnem pravdnem postopku, Združeno delo št.

2/1984, s. 145-157

46. KUKEC B. (2000a): Vloga odvetnika pri ADR, Odvetnik št. 8/2000, s. 11-15

47. KUKEC B. (2000b): »Acquis commmunautaire« EU i slovensko odvjetništvo,

odvjetništvo, Odvjetnik br. 9-10/2000, Zagreb, s. 57.67

48. KUKEC B. (1997a): Skupina delavcev in skupinski interes po 46. čl. ZDSS, Pravna

praksa št. 10/1997, s. 7-9

358

49. KUKEC B. (1998 c): Kolektivne pritožbe:Evropska socialna listina, Pravna praksa št.

13/1998, s. 2-6

50. KUKEC B. (1998 d): Zastaranje terjatev iz delovnega razmerja, Pravna praksa št.

25/1998, s. 6-7

51. KUKEC B. (1999 c): Izvensodno reševanje sporov v zdravstvu, Pravna praksa št.

30/31/1999, s. 17-18

52. KUKEC B. (1996 a): Kolektivni delovni spori, Podjetje in delo št 5-6/1996, s. 970-

990

53. KUKEC B. (1998 e): Plačilo za delo kot kolektivni delovni spor, Podjetje in delo št.

6-7/1998, s. 1157-1175

54. KUKEC B. (1999 g): Pravice delojemalcev - svet delavcev - sindikat, Pravna praksa

št. 30/31/1999, s. 52-54

55. KUKEC B. (2000 c): Osnove delovnega prava (BiH), Podjetje in delo št. 3-4/2000, s.

599-601

56. KUKEC B. (2000 d): Delovna razmerja uslužbencev in nameščencev v federaciji

BiH, Pravna praksa št. 14-15/2000, s. 48-49

57. KUKEC B. (1999 j): Novi ZPP - tudi sporne določbe, Pravna praksa št. 15/1999, s.

50-52

58. KUKEC B.(2000 e): Quod tibi non vis fieri, alteri ne feceris: K » pravno svetovanje -

monopol (i)«?, Pravna praksa št. 35/2000, s. 10-13

59. KUKEC B. (1999 k): Sodbe ESČP na internetu, Odvetnik št. 3/1999, s. 8

60. KUKEC B. (1999 n): Kvalificirano (odvetniško) zastopanje z napako, Odvetnik št.

4/1999, s. 32-35

61. KUKEC B. (2000 h): Češko ustavno sodstvo v praksi, Pravna praksa št. 17/2000, s.

25-26

62. KUKEC B. (1996): Hrvaška - »Zakon o delu«: pravna praksa, Časopis za pravna

vprašanja, Ljubljana, št. 2/96, str. 28

63. KUKEC B. (1996): Strokovni članek in referat na dnevih slovenskih pravnikov 1996

v Portorožu »Kolektivni delovni spori«: Pravna praksa, Časopis za pravna vprašanja,

Ljubljana, št. 3/97

64. KUKEC B. (1997): Skupina delavcev in skupinski interes po 46. členu ZDSS, Pravna

praksa, št. 10/97

65. KUKEC B. (2005) Mediacija v naši sodni praksi. Podjetje in delo št. 6-7/2005, str.

1579-1598

359

66. KYOVSKI R., RADOVAN A. (1975): Konvencije in priporočila MOD s

komentarjem, CSND, Ljubljana 1975

67. LORENČIČ M. (2005) »Stekla pogajanja o KP«, Dnevnik, 2.2.2005

68. LUBARDA, B.A., »Poslodavačka udruženja - Organizacija i funkcije u uporednom

pravu«, Privredno -pravni priručnik, br. 11-12/1992

69. MAUČIČ A. (2001): Abstraksna ustavnosodna presoja na področju delovnih

razmerij in socialne varnosti, Podjetje in delo, št. 2/2001, s. 234-251

70. MEDJUNARODNA TRGOVAČKA ARBITRAŽA ZU HRVATSKOJ I

SLOVENIJI (1993), Zagreb

71. MEŽNAR D. (1997): Nova SKPGD - reševanje kolektivnih sporov, Pravna praksa št.

19/97, s. 2-6

72. MURGEL J. (2000): ESL - novejši razvoj urejanja varstva ekonomskih in socialnih

pravic v okviru SE, Pravna praksa - priloga št. 8/2000

73. NSKPGD,Gradivo za strokovno delavnico, Slovenski inštitut za managment in Nebra

d.o.o., Ljubljana 1997

74. NOVAK J.(1997): Mirno reševanje delovnih sporov, Podjetje in delo št. 8/1997,s.

1403-1415

75. NOVAK J. (1989): Položaj in pristojnost delovnih sodišč, Združeno delo, št. 5/1989,

s. 498-510

76. NOVAK J. (1995): Kolektivni delovni spori - primerjalnopravna analiza, Podjetje in

delo, št. 7/1995, s. 1006-1014

77. NOVAK J. (1999): Strokovna izhodišča za zakonsko ureditev postopka pred DSS,

Podjetje in delo št. 1/1999, s. 105-112

78. NOVAK J. (1998): Analiza nekaterih odločb Vrhovnega sodišča v delovnih sporih,

Pravosodni bilten, št. 3-4/1998, s. 71-73

79. NOVAK J. (1998a): Pravica do stavke, Pravosodni bilten št. 3-4/ 1998, s. 111-121

80. NOVAK J. (2000b): Nov ZPP in postopek pred DSS, Pravosodni bilten št. 1/2000, s.

35-49

81. NOVAK J. (1996): Nadomestna rešitev spora in delovna sodišča, Podjetje in delo, št.

8/1996, s. 1380-1392

82. NOVAK J. (2000c): Dokazno breme v delovnih sporih, Pravnik št. 4-5/2000, s. 226 -

238

83. NOVAK J. (1994): Sodna ocena varstva socialnih pravic, Zbornik razprav:

Uveljavljanje političnih,državljanskih, ekonomskih in socialnih pravic o pravnem

360

sistemu RS, z Evropsko socialno listino s protokolom, Svet za varstvo človekovih

pravic in temeljnih svoboščin, Ljubljana, 1994, s. 248

84. NOVAK J. (1996): Alternative dispute resolution and Labour Court- Slovenia,

Ljubljana, 23.4.1996, referat na European labour court judges meeding, Haag

16.9.1996, s. 22-27

85. NOVAK J. (1997): Nekatere ugotovitve v revizijskih postopkih, Pravosodni bilten

št. 3-4/1997

86. NOVAK J. (1991 b): Poročilo o 13. svetovnem kongresu delovnega prava in socialne

varnosti v Atenah, Podjetje in delo, št. 8/1991, s. 894 - 897

87. NOVAK J. (1989): Položaj in pristojnosti delovnih sodišč, Združeno delo, št. 5/1989,

s. 498-510

88. NOVAK J. (1999): Nekatera vprašanja v zvezi z ureditvijo stavk v Avstriji, Nemčiji

in na Nizozemskem, Podjetje in delo, št. 5/1999, s. 689-6999

89. NOVAK J. (2000): Posebnosti delovnih sodišč v nekaterih evropskih državah,

Podjetje in delo, št. 8/2000, s. 1631-1643

90. NOVAK J. (1998): Pravica do stavke v nekaterih državah, Podjetje in delo, št.

8/1998, s. 1401-1413

91. NOVAK M. (1982) Pravna terminologija v prevodih. Naši razgledi št. 31/82, str. 610

92. NOVAK M. (1986) O stavkah pri nas. Združeno delo, št. 3/86, str. 210-212

93. NOVAK M. (1995) Pravo in zakon – v angleščini. Pravna praksa št. 14/95, str. 14

94. NOVAK M. (2005) Med solidarnostjo in konkurenčnostjo. Pravna praksa, 26.5.2005,

str. 3

95. PAVLIHA M. (1998), Abeceda Kanadskega pravnega sistema, Združeno delo, revija

za pravo, št. 6/1998, s. 65 - 71

96. PENKO - NATLAČEN M. (1996): Katera kolektivna pogodba dejavnosti je

veljavna za posameznega delodajalca ?, GZS, Ljubljana

97. POGAČNIK M. (2000): Diplomatska sredstva mirnega reševanja mednarodnih

sporov, Pravnik št. 9-10/2000, s. 663-675

98. POTOČNJAK Ž. (1993): Temeljne značajke prijedloga zakona o radu RH, Privreda i

pravo št. 3-4/1993, s. 296-311

99. WEDAM - LUKIČ D., GALIČ A (1993) Praktikum:civilno procesno pravo, Pravna

fakulteta Univerze v Ljubljani,., Ljubljana

100. Praktikum: PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI, program Tempus, Pravna fakulteta

v Mariboru, Ilešič Mi., Grilc P., Knez R., Maribor 1997

361

101. RAČUNSKO SODIŠČE RS - Sklepno poročilo o reviziji izvajanja nalog DSS v RS

v letih 1996 - 1998, št. 305-4/97-33, Ljubljana, 18.7.2000, 41 strani

102. ROBNIK I. ( 1997): Analiza KDS obravnavanih pred Višjim DSS, Pravosodni bilten

št. 3-4/1997 , s. 35-45

103. STANOJEVIČ M. (1999): Koncentracija članstva v ZSSS in drobljenje v drugih

sindikatih, Delavska enotnost št. 35/1999, s. 6

104. ŠARMAN Z. (2001): Položaj in vloga Evropskih svetov delavcev, Pravna praksa št.

6/2001, priloga I - VI

105. ŠIFRER A. (1990): Še o sodiščih za delovne spore v Nemčiji, Podjetje in delo, št.

8/1990, s. 797-811

106. ŠIPEC M. (1998): Začasne odredbe po novem ZIZ, seminarsko gradivo GV

izobraževanje,

107. ŠUNDERIČ, B. , »Kolektivno radno pravo«, Pravni život, št. 1-2/1992

108. UDE L. (1999): Novi ZPP in odvetniki, Odvetnik št. 3/1999, uvodnik

109. VODOVNIK Z. (1999): Zbirka judikatov v KDS, Odmevi, Inštitut za delo pri PF

Univerze v Ljubljani, št. 9/1999

110. VODOVNIK Z. (2000b): Delovna in socialna razmerja ter Ustava, Pravna praksa št.

28/2000, priloga I. - XIII

111. VODOVNIK Z. (2001): Ustava ter kolektivni delovni spor, Pravosodni bilten, l.

XXII, Ljubljana, s. 9 - 14

112. VODOVNIK Z. , NOVAK J. (1999): Stavka in izprtje - primerjalnopravna analiza,

mednarodno pravne norme, Inštitut za delo pri PF Univerze v Ljubljani, naročnik

MGDSZ,avgust 1999, 54 strani

113. VOVK I. (2006) Od 1.-6. januarja. Pravna praksa.

114. ANLYSIS, Comparative Labour Law, Journal, 019 n 4, 1988.

115. WEATHERILL S. in WHITEFORD E. (1997): Constitual & Institutional

fundamentals of the Evropean community, Strokovno gradivo za delavnico z

naslovom: Temeljni pojmi in načela prava Evropske skupnosti, Univerza v Ljubljani,

Pravna fakulteta, Ljubljana

116. WEATHERIL S. , WHITEFORD E. (1997): Temeljni pojmi, načela prava ES,

strokovno gradivo za delavnico na PF v Ljubljani, 17 strani

117. WEDAM-LUKIČ D. (1983): Identiteta tožbenega zahtevka, Pravosodni bilten,

Ljubljana

362

118. WEDAM - LUKIČ D. (1994): Temeljna izhodišča za ureditev postopka pred

delovnimi in socialnimi sodišči, Podjetje in delo, št. 4/1994, s. 398-408

119. WEDAM-LUKIČ D., GALIČ A. (2001) Zakon o pravdnem postopku in mirno

reševanje sporov, Podjetje in delo, št. 6-7.

120. ZALAR A. (2001) Temeljna načela alternativnega reševanja sporov. Podjetje in delo

št. 6-7.

121. ZBORNIKI Z DNEVOV SLOVENSKIH PRAVNIKOV, PORTOROŽ ZA LETA

1990 -1996, skupine avtorjev;objavljene v Podjetje in delo, Revija za gospodarstvo,

delovno in socialno pravo, Inštitut za delo pri Pravni fakuleti, Ljubljana

3. PRAVNI VIRI

1. USTAVA RS

2. MEDNARODNE POGODBE Konvencije (11) in Priporočila (3) Mednarodne

organizacije dela - MOD (ILO)

3. ZAKONI

- ki se nanašajo na obravnavano tematiko v RS

- ki urejajo KDS v primerjalnih tujih pravnih ureditvah

4. UREDBE (regulations), DIREKTIVE (directive) ODLOČBE (decisions),

PRIPOROČILA (recomandations) in MNENJA (opinions) - EU oz. SE

36 veljavnih KOLEKTIVNIH POGODB v RS (splošne in dejavnosti, taksativno naštete)

Evidenca 23.-ih REPREZENTATIVNIH SINDIKATOV v RS

5. URADNA POROČILA O DELU DRŽAVNIH ORGANOV: (sodišč), DSS v Ljubljani ,

Višjega DSS v Ljubljani, VS RS, Računskega sodišča, Sodne statistike, državnih tožilcev,

inšpektorja za delo, družbenih pravobranilcev, državnih pravobranilcev, ombudsmana, etc

6.SODNE STATISTIKE – posebej o kadrovski funkciji sodstva za leto 2003, Ministrstvo za

pravosodje, Ljubljana

7. SSA (4) TRIMO TREBNJE d.d.

363

4. DOKTORSKE DISERTACIJE, MAGISTRSKA DELA, DIPLOMSKE

NALOGE

DOKTORSKE DISERTACIJE

1. GALIČ A. (1998), Pravica do poštenega sojenja v pravdnem postopku (prikaz s

poudarkom na praksi ESČP ter slovenskega in nemškega US), 409 strani

2. KRESAL B. (2000): Pravni vidiki plače, 340 strani

3. STROHSACK B. (1972), Individualni sodni delovni spori v SFRJ ( teoretični aspekti

in analiza na podlagi faktografskega prikaza sodnih delovnih sporov na območju

SRS), 502 strani

4. UDE L. (1976), Postopek pred sodišči, 341 strani

MAGISTRSKA DELA

1. BETETTO N. (1994), Sosporništvo, 123 strani

2. KUKEC B. (1987), Sistem pravnih sredstev pred sodišči združenega dela 94 strani

3. LEDNIK V. (1990), Ustavno-pravni vidik stavk v SFRJ, 268 strani

DIPLOMSKE NALOGE

1. HORVAT M. (1991), Analiza delovnih sporov v podjetju Videm - celuloza, papir in

papirni izdelki iz Krškega, 64 strani

2. KLJAJIČ O. (1999), Prosto gibanje pravnikov znotraj evropske skupnosti, 68 strani

3. KOZAMERNIK G. (1993),Reševanje kolektivnih delovnih sporov, 32 strani

4. KUKEC B. (1978), Kriminaliteta polnoletnih oseb, ki jo je obravnavalo Občinsko

sodišče na Vrhniki, v zadnjih 10-ih letih, 67 strani.

364

5. ŠUŠTAR-HOSTAR A. (1990), Analiza delovnih sporov v D.O.. Komunalno

podjetje Ljubljana, p.o., 34 strani

365

ŽIVLJENJEPIS (CURRICULUM VITAE)

Avtor disertacije sem se, kot tretji sin, rodil 20.5.1952 na Vrhniki, očetu Stanislavu ter materi

Albini.

Osnovno šolo sem obiskoval na Vrhniki, gimnazijo v Ljubljani, z odliko sem diplomiral, ter

nato magistriral (1987. leta) na Pravni fakulteti v Ljubljani

Osem let sem bil najprej zaposlen v gospodarstvu (Industrija usnja Vrhnika), istočasno sem

bil dva mandata (osem let) izvoljen za sodnika na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani

(takratnem Sodišču združenega dela), kot neprofesionalni predsednik senatov, kjer sem letno

uspešno rešil 50 – 60 zadev.

Predaval sem na Pravni fakulteti v Ljubljani, Mariboru, Zagrebu ter na podiplomskem študiju

na Pravni fakulteti v Sarajevu.

Imam že precej pedagoških izkušenj, saj sem predaval tako na tujih kot domačih univerzah. V

študijskem letu 2002/2003 sem predaval študentom 4. letnika Fakultete za družbene vede

Univerze v Ljubljani, izpeljal tudi izpite ter kolokvije, vključno z vajami na sodiščih, v

obsegu 60 ur (podrobneje glej COBISS – osebno bibliografijo za obdobje 1978 – 2006).

Redno sodelujem na vseh strokovnih oblikah izobraževanja ter relevantnih konferencah (5 let

npr. sem imel (objavljeni) referat na Dnevih slovenskih pravnikov v Portorožu). Kot

predstavnik slovenskih odvetnikov sem predaval tudi na zasedanju CCBE v Varšavi, Sarajevu

in Splitu.

Strokovno sem se izpopolnjeval v New Yorku, Parizu in Firencah.

Doslej sem v strokovni pravni periodiki objavil preko 300 bibliografskih enot (podrobneje o

tem glej COBISS).

366

Doslej sem napisal tri knjige in sicer monografijo »Slovensko in vrhniško odvetništvo nekoč

in danes« (1997. leta), »Veliki družinski pravni priročnik« (2002, 2004, 2006) in »Veliki

pravni priročnik za podjetnike« (2004, 2005).

Do konca leta izide knjiga, pri katere financiranju sodeluje Odvetniška zbornica Slovenije, ter

Svet Evrope z naslovom: »Slovenski državljan in / ali odvetnik pred Evropskim sodiščem za

človekove pravice v Strasbourgu« (600 strani), ki je, po mnenju recenzenta, sodnika na ESČP

v Strasbourgu, prof. dr. Boštjana M. Zupančiča, prvi tovrstni projekt v Evropi.

Pred 7-imi leti sem bil ustanovitelj, ter sem ves čas odgovorni urednik revije Odvetniške

zbornice Slovenije »Odvetnik«.

Sem tudi član uredniškega odbora »Pravosodnega biltena«.

Ministrstvo za pravosodje, me je imenovalo za stalnega izpraševalca na pravniških državnih

izpitih za dva predmeta in sicer: civilno (materialno in procesno) pravo, ter delovno in

socialno pravo, kjer v 6-članskih komisijah sodelujem že 6 let.

Prvemu med 1039-imi odvetniki, mi je bil (leta 1995) s strani Odvetniške zbornice Slovenije,

podeljen naziv »specialist delovnega prava«.

Sem na stalni listi arbitrov Stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije.

V maju 2003. leta sem pridobil status mediatorja za reševanje (klasičnih civilnih, pravdnih,

družinskih ter gospodarskih) sporov pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, kjer mesečno

sodelujem kot mediator v zgoraj navedenih sporih, kot obliki sodišču pridruženih oblik

mirnega reševanja sporov. Od leta 2005 sem še na listi 8-ih arbitrov, imenovanih s strani

predsednika Vlade RS, za reševanje sporov v zvezi z avtorsko in sorodnimi pravicami.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, me je leta 2003 imenoval za arbitra po 101.

členu Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju, kjer sem vsako leto rešil vsaj eno

zadevo (kot predsednik arbitraže).

Živim in delam na Vrhniki, kjer imam odvetniško pisarno.

Documents

VLOGA DELOVNEGA PRAVA PRI RAZVOJU KADROVSKE …diplome.fov.uni-mb.si/dr/11941Kukec.pdf · univerza v mariboru fakulteta za organizacijske vede doktorska disertacija vloga delovnega