Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU
FAKULTETA ZA KEMIJO IN KEMIJSKO TEHNOLOGIJO
Nataša Golob
VPLIV FILTRA WATERPIK R-7 NA
IZBOLJŠANJE KVALITETE PITNE VODE
Diplomska naloga
Maribor, februar 2011
Diplomsko delo visokošolskega študijskega programa
VPLIV FILTRA WATERPIK R-7 NA IZBOLJŠANJE
KVALITETE PITNE VODE
Študent: Nataša Golob
Študijski program: Visokošolski strokovni
Smer: Kemijska tehnologija
Predvideni strokovni naslov: Dipl. Inţ. kemijske tehnologije (VS)
Mentor: Izr. prof. dr. Marjana Simonič
Somentor: Doc. dr. Matjaţ Kristl
IZJAVA
Izjavljam, da sem diplomsko delo izdelala sama, prispevki drugih so posebej označeni.
Pregledala sem literaturo iz področja diplomskega dela po naslednjih elementih:
Vir: Sciencedirect
Gesla: Pitna voda, vodni blok filter, adsorpcija
Časovno obdobje Od 1990 do 2011
Število referenc: 44
Število prebranih izvlečkov: 18
Število prebranih člankov: 12
Število prebranih knjig: 7
Maribor, februar 2011 Podpis študenta(ke):
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici izr. prof. dr. Marjani Simonič za vodenje med laboratorijskim
delom in za nasvete pri pisanju diplomske naloge.
Zahvaljujem se doc.dr.Matjažu Kristlu za pomoč pri izdelavi diplomskega dela.
Posebna zahvala gre mojim staršem, ki so me spodbujali vsa leta mojega študija.
In nenazadnje hvala vsem, ki ste kakorkoli pripomogli k nastanku moje diplomske naloge.
VPLIV FILTRA WATERPIK R-7 NA IZBOLJŠANJE KVALITETE
PITNE VODE
Povzetek
V nalogi smo ţeleli proučiti vpliv filtra waterpik R-7 na izboljšanje kvalitete pitne vode.
Testirali smo filter R-7 waterpik, za katerega njegovi proizvajalci zagotavljajo, da zniţa
koncentracije lindana, azbesta, svinca, klora in nevarnih mikroorganizmov (ciste Giardia
in Cryptosporidium) v pitni vodi. Zanimala nas je tudi učinkovitost filtra pri odstranjevanju
atrazina iz pitne vode. Učinkovitost filtra smo ugotavljali z analizami splošnih parametrov
in fizikalno-kemijskih parametrov na vzorcih neobdelane vode, vode po obdelavi z
waterpik R-7 in vode po obdelavi z iztrošenim filtrom waterpik R-7.
Opravili smo analizo s hitrim testom WS-425B in tako preverili vsebnost nezaţelenih snovi
v vodi po obdelavi z waterpik R-7.
Ugotovili smo, da se v začetku zniţa trdota, ki pa se po pribliţno porabljenih 20 L pribliţa
vrednosti pitne vode. V začetku filtracije se je koncentracija K+ zelo zvišala. Po nekaj litrih
iztočene vode pa se je njegova vrednost zniţala na 8 mg/L. Zniţale so se koncentracije
svinca in atrazina v vodi obdelani z waterpik R-7. Nitrat se zniţa in najverjetneje zamenja
s kloridom. To vidimo v povečani prevodnosti.
Ključne besede: Pitna voda, vodni blok filter, adsorpcija.
UDK: 628.161.2.033(043.2)
THE IMPACT OF WATERPIK R-7 FILTER ON DRINKING WATER
QUALITY
Abstract
The objective of this diploma was to determine the impact of filter waterpik R-7 on drinking
water quality. We tested filter waterpik R-7, for which we have a guarantee of a producer,
that the concentrations of lindane, asbestos, lead, chlorine and dangerous parasites (cists
Giardia and Cryptosporidium) are reduced through the filtration.
We also wanted to study effectiveness of filter waterpik R-7 on atrazine removal in
drinking water. The effectiveness of filter was determined by general and physical-
chemical analysis on drinking water samples before being treated with filter waterpik R-7,
samples after being treated with filter waterpik R-7 and samples after being treated with
saturated filter waterpik R-7. We made the analysis with drinking water test WS–425B and
so we determined if there is any contamination of unwanted substances in water after
being treated with waterpik R-7.
We determined that the rate of total hardness in water was lower at the start. After about
20 L of water was used, the hardness of water went near value of safe drinking water. In
the start of filtration the concentration of K+ went very high. After a few L of water used, its
value was reduced down to 8 mg/L. The concentrations of atrazine and lead in water
samples were reduced after being treated with filter waterpik R-7. Nitrate was reduced
and probably replaced with chloride. We see that as increased electrical conductivity.
Keywords: drinking water, block carbon water filter, adsorption.
UDK: 628.161.2.033(043.2)
KAZALO
1 UVOD ........................................................................................................................ 1
2 TEORETIČNI DEL ..................................................................................................... 3
2.1 Problematika pitnih vod ................................................................................... 3
2.1.1 Priprava vode .............................................................................................. 3
2.1.2 Čiščenje pitne vode ..................................................................................... 3
2.1.3 Vodni viri ...................................................................................................... 5
2.1.4 Parametri, ki jih spremljamo v pitni vodi ....................................................... 6
2.2 Vodni filtri .........................................................................................................24
2.2.1 Aktivno oglje ...............................................................................................24
2.3 Filter Multi pure ................................................................................................25
2.3.1 Delovanje filtra Multi-Pure ...........................................................................26
2.4 Zakonodaja .......................................................................................................27
2.4.1 Pravilnik o pitni vodi ....................................................................................28
2.4.2 Direktiva EU o pitni vodi ..............................................................................29
2.4.3 Monitoring ...................................................................................................29
2.5 Strukturna analiza ............................................................................................31
2.5.1 Rentgenska praškovna difrakcija (RPD) .....................................................31
2.5.2 Uklon rentgenskih ţarkov............................................................................33
2.5.3 Rentgenska cev ..........................................................................................33
2.5.4 Difraktometrska metoda ..............................................................................33
3 EKSPERIMENTALNI DEL ........................................................................................35
3.1 Opis analiznih metod .......................................................................................35
3.1.1 Standardna metoda za določanje nitratov NO32- .........................................37
3.1.2 Standardna metoda za določanje kalijevih ionov K+ ...................................38
3.1.3 Določevanje Pb ..........................................................................................39
3.1.4 Določevanje mezofilnih bakterij ..................................................................40
3.2 Določitev sestave filtra ....................................................................................41
3.2.1 Opis filtra ....................................................................................................41
3.2.2 Sestava filtra ...............................................................................................43
3.2.3 Tehnični podatki za filter .............................................................................44
3.3 Vzorčevanje ......................................................................................................45
3.4 Princip delovanja filtra ....................................................................................46
3.5 Rentgenska analiza .........................................................................................47
4 REZULTATI Z DISKUSIJO .......................................................................................48
4.1 Rezultati hitrega testa .....................................................................................48
4.1.1 Eksperimentalno delo z hitrim testom WS-425B .........................................49
4.2 Rezultati analiznih postopkov .........................................................................51
4.3 Rezultati preskusa za mezofilne bakterije ......................................................57
4.4 Difraktogram ....................................................................................................58
5 ZAKLJUČEK .............................................................................................................60
6 LITERATURA ...........................................................................................................62
7 PRILOGA..................................................................................................................65
UPORABLJENE KRATICE
Cfu Število kolonij (angl. number of colony forming units)
DDE Dikloro difenil dikloroetilen
DDT Dikloro difenil trikloroetan
EPA Agencija za varovanje okolja (angl. Environmental protection
agency)
EU Evropska Unija
GAC Granulirano aktivno oglje (angl. Granulated activated carbon)
MCPP Meta-klorofenilpiperazin
MDK Mejna dovoljena vrednost
MTBE Metil terciarni butil eter
Ng Število mehurčkov
NSF Neodvisno podjetje za nadzor kakovosti vod (NSF International)
NTU Nefelometrične enote
OCs Organoklorni pesticidi
PBDE Polibromirani bifenil etri
PCB Poliklorirani bifenili
PCDD Poliklorirani dibenzo dioksini
PCDF Poliklorirani dibenzofurani
POP Obstojna organska onesnaţevala (angl. Persistent organic
pollutants)
RS Republika Slovenija
RPD Rentgenska praškovna difrakcija
SZO Svetovna zdravstvena organizacija
Ur.L Uradni list
UV Ultravijolična svetloba
VOCs Hlapne organske spojine
WHO Svetovna zdravstvena organizacija (angl. World Health Organization)
ZDA Zdruţene Drţave Amerike
ZIRS Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije
ZZV Zavod za zdravstveno varstvo
ZZV-IVO Zavod za zdravstveno varstvo-Inštitut za varovanje okolja
α-HCH α-heksaklorocikloheksan
β-HCH β-heksaklorocikloheksan
γ-HCH γ-heksaklorocikloheksan
δ-HCH δ-heksaklorocikloheksan
UPORABLJENI SIMBOLI
T Temperatura ˚C
pH pH vrednost -
SAK Spektralni absorpcijski koeficient m-1
Tb Motnost NTU
CaT Kalcijeva trdota mmol/L [Ca2+]
MgT Magnezijeva trdota mmol/L [Ca2+]
CT Celotna trdota mmol/L [Ca2+]
NKT Nekarbonatna trdota mmol/L [Ca2+]
KT Karbonatna trdota mmol/L [Ca2+]
Kf Freundlichova konstanta (mg/g)∙(L/mg)1/n
1/n Freundlichov koeficient intenzivnosti -
Qe Masno razmerje med adsorbatom in
adsorbentom
mg/g
GRŠKE ČRKE
Κ Električna prevodnost µS/cm
γL Masna koncentracija lindana mg/L
γA Masna koncentracija azbesta mg/L
γK Masna koncentracija kalija mg/L
γNO2 Masna koncentracija nitrita mg/L
γNO3 Masna koncentracija nitrata mg/L
γE.coli Masna koncentracija E.coli mg/L
γCl Masna koncentracija klora mg/L
γPb Masna koncentracija svinca µg/L
γatrazin Masna koncentracija atrazina µg/L
γsimazin Masna koncentracija simazina µg/L
SEZNAM PREGLEDNIC
Preglednica 2 – 1: Evropski in slovenski kakovostni standard za vsebnost drinov, DDT,
heksaklorobenzena in heksaklorocikloheksana v površinskih vodah.
Preglednica 2 – 2: Podatki o vsebnosti heksaklorobenzena in posameznih izomer
heksaklorocikloheksana v površinskih vodah v obdobju 2000 do 2002.
Preglednica 2 – 3: Izračuni adsorpcijske sposobnosti z atrazin, metolaklor, desetilatrazin
in lindan.
Preglednica 2 – 4: Mejne vrednosti v ZDA, EU in Sloveniji določene z zakonodajo.
Preglednica 3 – 1: Opis analiznih metod.
Preglednica 3 – 2: Podatki za umeritveno krivuljo a za določanje vsebnosti NO32-.
Preglednica 3 – 3: Podatki za umeritveno krivuljo za določanje vsebnosti K+.
Preglednica 3 – 4: Tehnične lastnosti vodnega filtra waterpik R-7.
Preglednica 3 – 5: Seznam vzorčevanj.
Preglednica 4 – 1: Rezultati hitrega testa.
Preglednica 4 – 2: Rezultati analiz pH, elektroprevodnosti, SAK in motnosti v vodi pred
obdelavo, po obdelavi z filtrom waterpik R-7 in po obdelavi z iztrošenim filtrom waterpik
R - 7.
Preglednica 4 – 3: Rezultati analiz celokupne, kalcijeve, magnezijeve, karbonatne in
nekarbonatne trdote v vodi pred obdelavo, po obdelavi z filtrom waterpik R-7 in po
obdelavi z iztrošenim filtrom waterpik R - 7.
Preglednica 4 – 4: Rezultati analiz vsebnosti nitratnih ionov NO32- in kalijevih ionov K+ v
vodi pred obdelavo, vode po obdelavi z filtrom waterpik R-7 in vode po obdelavi z
iztrošenim filtrom waterpik R-7.
Preglednica 4 – 5: Meritve za atrazin opravljene na spektrofotometru Carry 50 (Varian).
Preglednica 4 – 5: Meritve za svinec opravljene na napravi ELAN 6000 ICP-MS.
SEZNAM SLIK
Slika 2 – 1: Čiščenje pitne vode po zajemu v reki Seni.
Slika 2 – 2: Azbestna vlakna so v nizkih koncentracijah povsod, predvsem v urbanih
okoljih.
Slika 2 – 3: Najpomembnejša področja s kmetijsko obdelovalnimi površinami v Kanadi.
Slika 2 – 4: Fotografija Giardije lamblije pod optičnim (levo) in elektronskim (desno)
mikroskopom.
Slika 2 – 5: Ţivljenski cikel parazita Giardia lamblia.
Slika 2 – 6: Ţivljenski cikel parazita Cryptosporidium sp.
Slika 2 – 7: Izgled cist Cryptosporidium pod elektronskim mikroskopom na sluznici
črevesa (levo) in v fazi excistacije, ko spusti v okolje 4 spore (desno).
Slika 2 – 8: Prerez in delovanje vodnega filtra.
Slika 2 – 9: Rentgenski praškovni difraktometer.
Slika 2 – 10: Difraktogram.
Slika 3 – 1: Hitri test WS-425B.
Slika 3 – 2: Umeritvena krivulja za določanje vsebnosti NO32-.
Slika 3 – 3: Umeritvena krivulja za določanje vsebnosti K+.
Slika 3 – 4: ELAN 6000 ICP-MS.
Slika 3 – 5: Shematska slika ELAN-a 6000.
Slika 3 – 6: Vodni filter waterpik Instapure R-7
Slika 3 – 7: Sestava filtra waterpik R-7.
Slika 3 – 8: Prikaz nameščanja baterije na filter waterpik R-7.
Slika 3 – 9: Prikaz običajnega block carbon vloţka in pa čistilnega vloţka v aqua Kristal
sistemih.
Slika 3 – 10: Prikaz delovanja elektrokinetične adsorpcije v filtrnem vloţku.
Slika 4 – 1: Določanje prisotnosti E. coli v vodi obdelani z waterpik R-7.
Slika 4 – 2: Določanje prisotnosti svinca (rumeno) in pesticidov (modro) v vodi obdelani s
waterpik R-7.
Slika 4 – 3: Določanje prisotnosti nitratov in nitritov v vodi obdelani s waterpik R-7.
Slika 4 – 4: Določanje trdote, pH in klora v vodi obdelani s waterpik R-7.
Slika 4 – 5: Poskus razvoja mezofilnih bakterij v pitni in filtrirani vodi.
Slika 4 – 6: Difraktogram rentgenske analize za iztrošeni vloţek iz aktivnega oglja filtra
waterpik R-7.
1
1 UVOD
Voda v naravi ni čista kot destilirana in deionizirana voda, ampak vsebuje vrsto
neraztopljenih kemijskih spojin, ki povzročajo onesnaţenje. Voda je bila v kemiji dolgo
časa znana kot univerzalno topilo zaradi sposobnosti počasnega raztapljanja v raztopino
vsega, kar je prišlo v stik z njo, od plinov do kamenin. Ko pada deţ skozi atmosfero, pada
na zemeljsko površino, s tem raztaplja material in tvori kemijski zapis potovanja od
oblakov. Zato imajo zaloge vode naravno vrsto onesnaţeval in kakovost, ki je odvisna od
njihovega vira.
V vodi so prisotne raztopljene in suspendirane snovi, ki so lahko strupene. Z namenom
zagotoviti neoporečno, bistro vodo, ki je zaradi svoje kvalitete pitna voda, jo moramo
čistiti. Pri tem uporabljamo več postopkov.
Viri pitne vode v naravi so:
1. podtalna ali studenčna voda,
2. površinska voda v potokih, rekah, jezerih in morji,
3. padavinska voda: deţevnica, sneg, led (meteorna voda).
Voda iz podtalnice se nahaja v vodonosnikih, ki niso v stiku z atmosfero. Je bolj
mineralizirana, ima dokaj konstantno in niţjo temperaturo kot površinske vode, je bistra in
vsebuje manj mikroorganizmov ter bakterij.
Površinske vode so navadno bogatejše z mikroorganizmi in bakterijami ter suspendiranimi
snovmi, so spremenljive temperature, včasih motne in bogate z organskimi snovmi; zato
često obarvane in so v splošnem nizko mineralizirane. Padavinske vode so zajete
padavine; so mehke vode in manj mineralizirane.
Sestava trdnih delcev v pitni vodi; delci se razlikujejo tako po vsebnosti v pitni vodi, kot po
svoji velikosti.
2
Vodo, ki vsebuje veliko kalcijevega in magnezijevega hidrogenkarbonata imenujemo trda
voda. Kalcijev hidrogenkarbonat je vedno v ravnoteţju s kalcijevem karbonatom, če voda
vsebuje ogljikov dioksid. Povezuje jih ravnoteţna enačba (1):
Ca(HCO3)2 ↔ CaCO3 + CO2 + H2O (1)
Vzorčenje pitne vode; vzorčenje in analiza vzorcev sta pomembna za določanje kakovosti
vodnega vira in morata dati podatke o moţnosti kontaminacije. Da dobimo
reprezentativne podatke, moramo vodo pravilno vzorčiti. Zelo pomembna je priprava
ustreznih steklenic za vzorčenje. S kemijsko analizo uporabimo čiste, suhe plastične ali
steklene steklenice.
Za mikrobiološko analizo moramo pa obvezno uporabiti sterilno steklovino. Temperaturo ,
pH, prevodnost in raztopljeni kisik merimo na samem mestu vzorčenja. Za to potrebujemo
primerno opremo in aparate .
Dezinfekcija vode; razkuţevanje vode pomeni uničiti vse patogene (bolezenske) klice in
obenem čimbolj reducirati število vseh ostalih klic. Pitna voda ne sme vsebovati nikakršnih
patogenih klic, ostalih (banalnih) pa ne več kot 100 klic v 1 ml, če gre za naraven vir, ki ni
posebej kondicioniran [1].
Namen diplomske naloge je določiti učinkovitost vodnega filtra waterpik R-7 pri
odstranjevanju onesnaţeval in mikroorganizmov iz vode, torej v našem primeru lindana,
svinca, azbesta, klora in cist (Giardia, Cryptosporidium).
3
2 TEORETIČNI DEL
2.1 Problematika pitnih vod
2.1.1 Priprava vode
Voda se kot dobro topilo, ţe kot padavine iz zraka in nato pri precejanju skozi zemeljske
plasti, kemično onesnaţi.
To so torej naravni procesi v hidrološkem krogu in pri tem so običajno antropogeni vplivi
zanemarljivega velikostnega razreda. Ker v naravi torej nimamo primerne pitne vode, jo
moramo vedno pripraviti. Pripravo vode izvajamo z:
- popravo pH ( nevtralizacija),
- popravo trdote (dekarbonizacija), vonja in okusa (adsorbcija),
- prezračevanjem in razplinjanjem (zaradi prevelike količine Fe ali Mn),
- kloriranjem in ozoniranjem (razkuţevanjem),
- stabilizacijo za preprečevanje korozije.
2.1.2 Čiščenje pitne vode
Zaradi intenzivnih naravnih procesov, kot so odplakovanje zemljin (erozija) in
preperevanja, predvsem pa zaradi človekove dejavnosti (antropogeni vplivi), tj.
urbanizacije, industrije, kmetijstva, turizma, itd., so vode onesnaţene do te mere, da le
osnovna priprava ne zadošča in moramo zato zajeto vodo dodatno čistiti.
Vodo moramo čistiti, kadar presega s predpisi dogovorjene meje za organoleptične
lastnosti, fizikalno - kemijske lastnosti, meje strupenih parametrov in mikrobioloških
parametrov.
4
Pri tem ne zadoščajo samo fizikalne, kemijske, biološke in bakteriološke analize, ampak
moramo zaradi varnosti vode za uporabo poznati tudi prispevno zaledje vodnega vira.
S svojimi geološkimi, urbanističnimi in drugimi dejavnostmi na tem področju, daje
vodotoku ali vodonosniku lastnosti, ki jih z analizami ni mogoče zajeti.
Tako ločimo 3 kategorije presoje:
A – voda primerna za predelavo v pitno vodo s postopki običajnega čiščenja
B – voda primerna za predelavo v pitno vodo s postopki dragega čiščenja
C – voda ni primerna za predelavo v pitno vodo, razen v izjemnih primerih.
Pri nas največkrat čistimo kraške podzemne vode, ki ob močnih nalivih močno kalijo
(celoten Kras), ter vode, ki vsebujejo preveč ţeleza, mangana (Prekmurje) ali nitratov
(celjsko območje).
Za čiščenje pitnih voda uporabljamo naslednje postopke:
- flokulacija (s predhodnim dodajanjem kemijskih snovi – koagulantov),
- usedanje,
- filtriranje (počasno, hitro),
- adsorpcija na ogljikovih filtrih,
- dezinfekcija vode s kloriranjem, z ozoniranjem ali obsevanjem z UV svetlobo. Pri tem se uporabljajo od najbolj preprostih postopkov čiščenja surove vode, do
popolnega čiščenja in poliranja vode.
Najpogostejše različice čiščenja surove vode so:
a) flokulacija + usedanje,
b) flokulacija (s predhodnim dodajanjem kemijskih snovi – koagulantov) + filtracija,
c) flokulacija + usedanje + filtracija,
d) usedanje + flokulacija + usedanje + filtracija,
e) usedanje + flokulacija + usedanje + filtracija + počasna filtracija,
f) usedanje + ozoniranje (ali kloriranje z doloćenim kontaktnim časom) + flokulacija +
usedanje + filtracija + naknadno kloriranje s kontaktnim časom in dekloriranje.
Čiščenje vode iz rek, ki so danes ponekod zelo onesnaţene, je zelo zahtevna tehnološka
naloga, kar ponazarja tudi slika 2 – 1, v kateri je prikazan postopek, ki ga uporabljajo npr.
v Franciji, ZRN, na Nizozemskem itd. [2].
5
Slika 2 – 1: Čiščenje pitne vode po zajemu v reki Seni.
2.1.3 Vodni viri
Voda za pitje mora zadoščati določenim standardom, med katerimi so najpomembnejši,
da mora biti temperatura od 7 do 12˚C, mora biti brez barve, vonja in okusa, mora biti
nevtralna (pH 7), imeti mora določeno trdoto (od 5 do 15 stopinj nemške trdotne skale, ki
znaša 10 mg CaO/ stopinjo) ter mora biti kemično, biološko in bakteriološko neoporečna.
Izredno pomembne so lastnosti vode, kot je gostota (najgostejša pri 4˚C – 1 kg/l, pri
100˚C – 0,958 kg/l, pri 0˚C – led pa 0,916 kg/l), nestisljivost, zelo dobro topilo (zato v
naravi tako rekoč ne najdemo kemično čiste vode), raztaplja pline (npr. O2 - kisik pri 0˚C
do 14,16 mg/l, pri 20˚C 8,84 mg/l).
Število fizikalno-kemijskih, bakterioloških in bioloških analiz, ki so potrebne za nadzor
kakovosti pitne vode, je odvisno od velikosti vodooskrbne naprave oziroma od potrebne
količine distribucije vode dnevno.
Tako se po Ur.l. štev. 7/00 giblje potrebno najmanjše število fizikalno-kemijskih preiskav
od 4 - 720 krat na leto oziroma 10 – 1440 krat na leto za mikrobiološke preiskave.
6
Za oskrbo z vodo sta najprimernejši podzemna (podtalnica) in površinska voda na izvirih.
Padavinsko vodo uporabljamo neposredno le redko, in sicer pri posameznih zgradbah s
kapnico, če nimamo na voljo druge.
Izvir imenujemo naravni pojav, ko gladina podtalnice seka površino zemljišča.
Pojavijo se lahko tudi po vodno gladino kot arteški izviri, izviri sladke vode v morskem
dnu, izviri v strugah rek itd.
Glede na geološke lastnosti ločimo 3 tipe izvirov:
- slojni oz. razpoklinski izviri,
- dolinski oz. medzrnski izviri,
- kraški izviri. [2]
2.1.4 Parametri, ki jih spremljamo v pitni vodi
Pravilnik o pitni vodi [3] določa zahteve, ki jih mora izpolnjevati pitna voda, z namenom
varovanja zdravja ljudi pred škodljivimi učinki zaradi kakršnegakoli onesnaţenja pitne
vode. Prav tako določa posamezne parametre (mikrobiološke, kemijske in indikatorske) in
njihove mejne vrednosti. Mikrobiološki parametri nam pokaţejo obseg in stopnjo
onesnaţenosti pitne vode z mikroorganizmi.
Preskušanje vzorca pitne vode na posamezne kemijske parametre pokaţe obseg in
stopnjo onesnaţenosti pitne vode s kemičnimi snovmi, ki lahko predstavljajo tveganje za
zdravje ljudi. Kljub velikemu številu kemikalij v okolju so v normative vključene le nekatere,
s katerimi si pomagamo pri oceni.
Za indikatorske parametre mejne vrednosti niso določene na osnovi neposredne
nevarnosti za zdravje, ampak nam dajo informacijo o urejenosti celotnega sistema in nas
opozarjajo, zlasti ob spremembah, da se z vodo nekaj dogaja in jih je treba raziskati [3].
Nas zanimajo le določeni parametri, ki se navezujejo na temo diplomske naloge, torej na
delovanje vodnega filtra waterpik R-7. Iz tega razloga se bomo omejili le na sledeče
parametre: lindan, svinec, azbest, klor in ciste (Giardia in Cryptosporidium).
7
Splošni parametri v pitni vodi
pH
S pH vrednostjo vode izraţamo stopnjo kislosti oz. bazičnosti vode. pH 7 pomeni, da je
voda nevtralna, pod to vrednostjo je kisla, nad to vrednostjo pa bazična. V večini naravnih
vod je pH povezan z ravnoteţjem ogljikovega dioksida, hidrogenkarbonata in karbonata in
s tem tudi s trdoto vode (mehke vode imajo niţjo pH vrednost, trde vode pa višjo).
Vpliv koncentracije vodikovih ionov (pH vrednost) na zdravje ljudi je lahko posreden ali
neposreden. Neposredna izpostavljenost ekstremno visokemu ali nizkemu pH povzroča
draţenje oči, sluznic in koţe ter okvaro tkiva. Ekstremne vrednosti, ki bi povzročile take
poškodbe (npr. pod 4 ali nad 11), v sistemih za oskrbo s pitno vodo, niso običajne. Med
posredne vplive štejemo povečanje korozije materialov v stiku z vodo z nizko pH
vrednostjo . Za pitno vodo je določena mejna vrednost med 6,5 in 9,5. Za vodo, ki je
namenjena pakiranju, je najniţja vrednost lahko 4,5; če je voda naravno bogata ali
umetno obogatena z ogljikovim dioksidom, je vrednost pH lahko še niţja [43].
Absorbanca
Pri 254 nm v glavnem absorbirajo organske substance, pri 436 nm pa anorganske.
Zato v vzorcih vode izmerimo absorbanco pri dveh valovnih dolţinah:
λ = 254 nm in λ = 436 nm.
Izračunajmo spektralni absorbcijski koeficient SAK po enačbi (2):
SAK = A/d (2)
A = absorbanca
D = dolţina poti svetlobe, ki je enaka širini kivete.
Električna prevodnost
Električna prevodnost je posledica gibanja elektronov v raztopini. Odvisna je od
koncentracije elektrolitov v vodi, od temperature vode in naboja ionov. Je recipročna
vrednost upora v vodi. Sorazmerna je s specifično prevodnostjo κ in jo izraţamo v µS/cm
[20].
8
Motnost
Motnost vode je pokazatelj prisotnosti delcev, velikosti od 1nm do 1mm. Delce tvorijo
anorganske in organske snovi ter mikroorganizmi (glineni delci, mulj, koloidni delci,
huminske snovi, alge, plankton, bakterije...). Motnosti izraţamo v NTU (nefelometrične
turbidimetrične enote). Metoda merjenja motnosti temelji na primerjavi sipanja svetlobe pri
prehodu skozi vzorec vode in skozi standardno suspenzijo z znano motnostjo. Delci lahko
predstavljajo neposredno ali posredno nevarnost za zdravje ljudi. Ščitijo patogene
mikroorganizme pred učinki dezinfekcije in večajo porabo dezinfekcijskega sredstva.
Adsorptivna sposobnost nekaterih delcev lahko prispeva k prisotnosti škodljivih
anorganskih in organskih sestavin npr.: pesticidov, mikroelementov v pitni vodi. Uţivanje
motne vode zato predstavlja ali kaţe na moţnost večjega tveganja za zdravje [39].
Svinec v pitni vodi
Za svinec je značilno, da se v telesu s časom akumulira. Zaradi tega lahko kronična
izpostavljenost ţe majhnim koncentracijam dolgoročno predstavlja nevarnost za zdravje.
Viri v okolju so lahko: kontaminirana zemlja, zrak in prah; barve, ki vsebujejo svinec;
kontaminirana ţivila in pitna voda.
Otroci so zaradi presnovnih posebnosti, hitrejše absorpcije in nizke telesne teţe najbolj
občutljiva populacija. Zaradi svojega neposrednega stika z okoljem (roka-usta) so tudi
najbolj izpostavljeni. Izpostavljenost svincu v zgodnjih fazah otrokovega razvoja je lahko
vzrok za nepovratne nevropsihološke spremembe: niţji inteligenčni kvocient (IQ),
spremembe obnašanja, slabša učna sposobnost, slabša prilagodljivost ter hiperaktivnost,
agresivnost in slabša motorična koordinacija. Med drugim so lahko prisotne motnje
metabolizma vitamina D, anemija, motnje v delovanju ledvic, nevrološke motnje, pri
visokih koncentracijah akutne zastrupitve pa koma in smrt.
Pri odraslih se pojavljajo nespecifični znaki kot so npr. utrujenost, nespečnost,
razdraţljivost, glavobol, bolečine v sklepih, povišan krvni pritisk, motnje sluha ipd. Pri
nosečnicah, ki so za otroško druga najbolj občutljiva populacija, je svinec lahko vzrok za
prezgodnji porod in nizko porodno teţo otroka ter mentalno nerazvitost.
9
Pitna voda le v redkih primerih vsebuje svinec, ki je geogenega izvora. Takrat gre
ponavadi za posledice cestnega prometa, ko je koncentracija svinca povezana z dolţino
cest na vodozbirnem območju. Poglavitni vzrok za prisotnost svinca v pitni vodi je
sekundarna kontaminacija v hišnem omreţju, ki ima svinčene dele.
Direktiva Evropske Unije 98/83/EC, ki pokriva pitno vodo je v skladu s priporočili Svetovne
zdravstvene organizacije (WHO 1993) zniţala maksimalno dovoljeno vrednost svinca v
pitni vodi s 50 µg/l na 10 µg/l.
Drţave članice morajo izpolniti te zahteve do leta 2013 s tem, da je potrebno do leta 2003
doseči MDK 25 µg/l. Gre seveda za maksimalno dovoljene vrednosti na pipi končnega
uporabnika. V Sloveniji ureja vprašanja kakovosti oziroma zdravstvene ustreznosti pitne
vode Pravilnik o pitni vodi [3], ki v skladu z direktivo Evropske Unije 98/83/EC predvideva
normativ za svinec 10 µg/l s to razliko, da je ta standard v Sloveniji ţe v veljavi - torej brez
prehodnega obdobja. V razvitih drţavah ocenjujejo, da predstavlja vnos svinca preko
pitne vode med 10 in 20 % celotnega vnosa iz okolja. Čeprav večji del vnosa predstavlja
vnos preko hrane, zraka, zemlje in praha, je vnos preko pitne vode pomemben, ker je
relativno najlaţje obvladljiv. Ocenjujejo, da lahko pitna voda predstavlja glavni vir svinca
(>50 %) pri dojenčkih, hranjenih z umetnim mlekom pripravljenim z vodo, seveda v
primeru, da ta vsebuje svinec.
Problem svinca v pitni vodi je najpogosteje prisoten v starejših objektih oziroma tam, kjer
so pri vodovodnih instalacijah uporabljali svinčene cevi. Vsebnost svinca v pitni vodi je
odvisna od korozivnosti vode in časa v katerem je bila voda v stiku s svincem. Čim večja
je korozivnost vode in čim daljši je kontaktni čas, večja je koncentracija svinca v pitni vodi.
Korozivnost vode je med drugim večja pri vodi nizke trdote, nizkega pH, visoki temperaturi
ter višjih količinah raztopljenega kisika in ogljikovega dioksida. Organoleptično (videz,
vonj, okus) je voda, ki vsebuje svinec, nespremenjena.
Svinec v pitni vodi ugotavljamo s pomočjo laboratorijske analize odvzetega vzorca. V
kolikor ta pokaţe, da je svinec prisoten v nedopustni koncentraciji, je najboljša rešitev
odstranitev vira onesnaţenja, kar dejansko pomeni zamenjavo vodovodne instalacije. S
prekuhavanjem vode, se koncentracija svinca še dodatno poveča. To je posebej
pomembno pri dojenčkih, ki uţivajo hrano po steklenički.
Pogosto matere vodo za pripravo mlečnih formul prekuhajo, kar je v primeru, če voda
vsebuje svinec, ukrep, ki ga je potrebno opustiti. Upravljavec javnega vodooskrbnega
sistema lahko s povišanjem pH vode (7-9) doseţe njeno manjšo korozivnost [4].
10
Azbest v pitni vodi
Azbest v pitni vodi lahko izvira primarno iz rudnin, ki ga vsebujejo, industrijskih odpadkov,
onesnaţenega zraka in sekundarno iz cevi vodovodnega omreţja (odvisno od
agresivnosti vode, starosti in poškodb, sprememb tlakov v omreţju ipd.). Vsebnosti v vodi
izraţamo s številom vlaken na mililiter. Štejemo jih z elektronsko mikroskopijo. Azbest je
dokazano rakotvoren za človeka pri vdihavanju. Nevarnost zaradi poklicne izpostavljenosti
vključuje azbestozo, bronhialni karcinom, mezoteliom plevre in peritoneja, po nekaterih
poročilih tudi druge vrste raka. Vdihavanje vlaken, ki so v pitni vodi in se sproščajo v zrak
pri vlaţenju prostorov in tuširanju oziroma pri pranju oblačil, naj ne bi bilo pomembno.
Zmoţnost, da preko pitne vode zauţita azbestna vlakna prehajajo skozi steno prebavnega
trakta v zadostnem številu, da povzročijo lokalni ali sistemski učinek, je predmet številnih
polemik. Kljub mnogim epidemiološkim študijam populacij, ki so uţivale pitno vodo z
visoko vsebnostjo azbesta ter laboratorijskim poskusom na ţivalih, ni prepričljivih
dokazov, da preko pitne vode zauţiti azbest predstavlja tveganje za zdravje. Zato
Svetovna zdravstvena organizacija zaključuje, da ni potrebno določiti mejne vrednosti za
število azbestnih vlaken v pitni vodi, ki bi temeljila na zdravstvenih učinkih.
Azbesta v pitni vodi rutinsko ne določamo. Po podatkih iz literature so izmerjene
koncentracije v ZDA, Veliki Britaniji, Nemčiji in Nizozemski povprečno do 1 milijona vlaken
na mililiter; podatkov za Slovenijo ni veliko. Pravilnik o pitni vodi [3] ne določa števila
azbestnih vlaken v pitni vodi. V 3. členu pa navaja, da je pitna voda zdravstveno ustrezna,
kadar ne vsebuje snovi v koncentracijah, ki same ali skupaj z drugimi snovmi lahko
predstavljajo nevarnost za zdravje ljudi. V ZDA je število azbestnih vlaken, daljših od 10
m, omejeno na 7 milijonov vlaken na liter. Ta koncentracija upošteva tako zdravstvene
učinke, kot tudi zmoţnosti odstranjevanja azbesta z ustreznimi načini priprave [44].
Azbest, ki se nahaja v stavbah, postane nevaren, ko material dotraja, se poškoduje ali če
se z njim ravna neprimerno. Prevoz salonitnih plošč do deponije in odlaganje na njej
predpisuje Pravilnik o ravnanju z odpadki, ki vsebujejo azbest (Ur.l. št. 105/2000). Vendar
je treba pred tem opraviti kar nekaj korakov, ki zagotavljajo, da nevidna azbestna vlakna
(slika 2–2) ter prah ne bodo prišli v okolje in zrak, ki ga vdihavamo [5].
Navajamo članek iz časopisa Delo, z dne 14.09.2010, ki omenja podatke o azbestu v
Sloveniji. Uporaba azbesta, skupine naravnih vlaknatih silikatov, ki so strupeni in
povzročajo azbestozo, pljučnega raka in mezotelinom, ki je sicer zelo redek maligni tumor,
je v Sloveniji od leta 2003 v celoti prepovedana.
11
Slika 2 – 2: Azbestna vlakna so v nizkih koncentracijah povsod, predvsem v urbanih
okoljih.
To ugotavlja zdravnik dr. Marko Vudrag, vodja raziskovalne skupine Zavoda za
zdravstveno varstvo Ljubljana in strokovni direktor Zavoda za zdravstveno varstvo Nova
Gorica. Nikjer ni zbranih novejših podatkov, koliko azbesta je v Sloveniji. Večina teh
proizvodov ima ţivljenjsko dobo od 35 do 45 let in jih je prav v teh letih treba zamenjati. Še
posebno problematične so preperele cementne kritine iz azbesta, saj se ta sprošča v naše
delovno in bivalno ozračje. Zanimalo nas je, koliko ljudi se odloči za najem posojila za
zamenjavo strešne kritine, ki vsebuje azbestna vlakna, na primer Salonit, pri Eko skladu.
Ta namreč vsako leto objavi dva javna poziva, ki vključujeta tudi menjavo tovrstnih kritin.
Javni poziv za kreditiranje okoljskih naloţb občanov je bil objavljen 19. januarja in je odprt
do porabe sredstev, to je 12 milijonov evrov, oziroma do 28. januarja prihodnje leto. Drugi
javni poziv Eko sklada za kreditiranje okoljskih naloţb pravnih oseb, samostojnih
podjetnikov in zasebnikov pa je bil objavljen 9. aprila in je odprt do porabe sredstev, to je
20 milijonov evrov, pri čemer se lahko vsota poveča za pet milijonov evrov, oziroma do
20. decembra. Doslej je prispelo 21 vlog, nobena pa ne vključuje zamenjave strešne
kritine z azbestom, tako kot tudi lani ne, je povedala Nataša Černila Zajc [6].
Kot naravni element je lahko azbest prisoten v površinskih in talnih vodah, najpogostejši
vzrok za prisotnost v pitni vodi pri nas pa so azbest cementne vodovodne cevi. Stopnja
odpuščanja vlaken iz cevi je odvisna od starosti cevi ter kislosti in trdote vode. Brez
nevarnosti lahko pijemo vodo, v kateri je od 1,5 do 4 milijone vlaken na liter vode. Meritve,
ki so jih opravila nekatera komunalna podjetja v Sloveniji so pokazale, da je koncentracija
vlaken v vodi v teh mejah [7].
12
Lindan v pitni vodi
Ţe nekaj časa je znano, da so pesticidi moţni onesnaţevalci zraka. Ko so enkrat v zraku,
lahko potujejo z vetrom v oddaljena območja ali se razgradijo v atmosfero. Za primer
lahko podamo organoklorne pesticide OCs, kot je lindan. Zaznali so jih v vzorcih iz
Arktike, kjer pa niso bili nikoli dejansko v uporabi. Najbolj obstojni organoklorni pesticidi so
predmet največje zaskrbljenosti, ker se lahko bioakumulirajo v prehrambeni verigi ter jih
človek na tak način zauţije. To velja za starejše organoklorne pesticide, ki so jih našli v
tkivu morskih sesalcev (tjuljnev, kitov in polarnih medvedov) ter prav tako pri kopenskih
sesalcih kot je severno ameriški jelen.
Sestava lindana je skoraj iz čistega γ-HCH in je obstojen organoklorni pesticid, ki so ga
uporabljali desetletja po svetu. Pred lindanom so bile v uporabi tehnične sorte HCH,
sestavljene iz 60-70% α-HCH, 5-12% β-HCH, 10-15% γ-HCH in druge komponente v
manjših odstotkih. Tehnični HCH je bil prepovedan v Kanadi leta 1971 in danes ga na
veliko uporabljajo v industrializiranih deţelah. Ocenili so, da je bilo porabljenega 284,5 ton
lindana za pripravo semen v prerijski regiji (Alberta, Saskatchewan in Manitoba) v letu
1990 [8].
Slika 2 – 3 prikazuje najpomembnejša področja s kmetijsko obdelovalnimi površinami v
Kanadi.
Slika 2 – 3: Najpomembnejša področja s kmetijsko obdelovalnimi površinami v Kanadi.
13
Najbolj znana izomera heksaklorocikloheksana je γ (gama) izomera, ki se imenuje lindan.
Lindan je insekticid, čigar delovanje je povezano z njegovim zauţitjem, vdihavanjem ali
dotikom. Je obstojen in nagnjen k bioakumulaciji. Še posebno toksičen je za male rake,
ribe in insekte, stabilen na temperaturah do 180˚C in neobčutljiv na zrak, svetlobo in
kisline. Poleg njegove glavne uporabe kot insekticid pri zaščiti rastlin (sadje in zelenjava)
se je lindan včasih uporabljal tudi kot zdravilo, gnojilo, sestavina barv in lakov ter kot
dezinfekcijsko sredstvo, v koncentracijah 0,5 - 2 % pa tudi kot sredstvo za zaščito lesa.
Evropski in slovenski kakovostni standardi za vsebnost določenih organskih snovi so
predstavljeni v preglednici 2–1.
Preglednica 2 – 1: Evropski in slovenski kakovostni standardi za vsebnost drinov, DDT,
heksaklorobenzena in heksaklorocikloheksana v površinskih vodah [9].
Podatki o vsebnosti heksaklorobenzena in posameznih izomer heksaklorocikloheksana so
zbrani v preglednici 2–2.
Preglednica 2 – 2: Podatki o vsebnosti heksaklorobenzena in posameznih izomer
heksaklorocikloheksana v površinskih vodah v obdobju 2000 do 2002 (meritve izomere δ-
HCH so se pričele izvajati šele v letu 2001).
14
Meja določljivosti za γ-HCH je v obdobju 2000 do 2002 znašala 0,002 µg/l.
Iz vrednotenja rezultatov imisijskega monitoringa površinskih vod v obdobju 2000 - 2002
izhaja, da na nobenem od merilnih mest okoljski standard kakovosti za
heksaklorocikloheksan ni bil preseţen [9].
Obstojna organska onesnaţevala - Persistent Organic Pollutants (POPs) so v okolju
obstojne oziroma teţko razgradljive kemične snovi, so dobro topne v maščobah, ki se po
večini slabo presnavljajo (metabolizirajo). Poleg tega se kopičijo v prehranski verigi
(bioakumulacija, biomagnifikacija) in predstavljajo tveganje za zdravje ljudi in organizmov
v okolju. Med obstojna organska onesnaţevala spadajo po Stockholmski konvenciji:
organoklorni pesticidi (aldrin, endrin, dieldrin, DDT, heptaklor, heksaklorobenzen, klordan,
mireks, toksafen, poliklorirani bifenili (PCB), poliklorirani dibenzo dioksini (PCDD) in
poliklorirani dibenzo furani (PCDF). Med onesnaţevala s podobnimi lastnostmi spadajo
tudi: DDE, lindan ter polibrominirani bifenil etri (PBDE).
POPs se akumulirajo v maščobah, zato je mleko zelo primerno za določanje prisotnosti le-
teh. Biomonitoring se poleg maščobnih tkiv pogosto izvaja tudi v krvi ali serumu.
Organoklorni pesticidi so se začeli uporabljati v velikih količinah po drugi svetovni vojni. V
Evropi in Severni Ameriki so jih zaradi škodljivih učinkov predvsem na okolje prepovedali,
medtem ko se še vedno uporabljajo v deţelah v razvoju.
V zadnjih desetletjih so predmet intenzivnega raziskovanja predvsem v zvezi z motenjem
hormonskega ravnovesja in morebitnih rakotvornih učinkov. Biomonitoring teh snovi v
svetu poteka ţe od leta 1950. V Veliki Britaniji so konec 60-ih let 20. stoletja ugotovili
trend upadanja za lindan. Ugotovitev so pripisali zmanjšani uporabi in niţji vsebnosti
ostankov teh pesticidov v ţivilih ter s tem posledično manjšemu vnosu [10].
15
Klor v pitni vodi
Uporaba klora za pripravo pitne vode je podobna ionizaciji, saj je tudi pri kloriranju
potrebno najprej raztopiti plinasti klor v vodi. Enkrat raztopljen klor hidrolizira v
hipoklorasto kislino, ki je aktiven oksidant za pripravo pitne vode.
Cl2 + H2O →HCl + HCIO (pH v kislo) in HClO ↔ ClO- + H+ (3)
Baktericidni učinek klora je največji, kadar je v obliki hipokloraste kisline HClO. Za razliko
od ozona je topnost klora v vodi precej boljša, kar pomeni, da je za uvajanje klora v vodo
treba manj energije in je potrebna oprema precej enostavnejša. Pomembna razlika med
ozonizacijo in kloriranjem je tudi, da klora ni potrebno proizvajati na licu mesta, ampak ga
dovaţajo na mesto uporabe pod povišanim tlakom (> 30 bar) v tekoči obliki. Kot
dezinfekcijsko sredstvo se lahko uporablja NaOCl, ki se lahko proizvaja po enačbi (4):
2NaOH + Cl2 → NaCl + NaOCl + H2O (4)
pH je večji kot 7,5. Hipoklorasta kislina, ki je sicer slabši oksidant, reagira z nečistočami
na isti način kot ozon. Razlika je le, da se v primeru organskih nečistoč okoli 10 ut. %
klora uporabi za kloriranje organskih spojin. Preostalih 90 ut. % pa se uporabi za
oksidacijo organskih spojin do ogljikovega dioksida, vode in različnih produktov parcialne
oksidacije (različni aldehidi, organske kisline in podobno). Klor ostaja tudi najpogosteje
uporabljeno dezinfekcijsko sredstvo za pripravo pitne vode, saj za razliko od ostalih
dezinfektantov omogoča tako imenovano kloriranje na zalogo. Tudi tukaj pa je opazna
tendenca, da se še pred začetkom uvajanja klora v pitno vodo, iz nje odstranijo organske
spojine ter tako prepreči oziroma omeji nastajanje kloriranih ogljikovodikov. Klorov dioksid,
podobno kot tudi poprej obravnavani kemični oksidanti, z lahkoto oksidira anorganske
nečistoče, kot so ţelezove (ll) in manganove (ll) soli, cianidi, nitriti in reducirane ţveplove
spojine, kakor tudi nenasičene organske spojine kot so npr.: fenoli, olefini in terciarni
amini. Za razliko od čistega klora pa pri oksidaciji z klorovim dioksidom ne nastajajo
karcenogeni klorirani ogljikovodiki. Majhne količine kloriranih ogljikovodikov, ki se včasih
pojavijo v očiščeni vodi, so najverjetneje posledice prisotnosti prostega klora, ki je ostal od
sinteze klorovega dioksida [1].
16
Ciste Giardia Lamblia, Cryptosporidium v pitni vodi
Zadnjih 20 let mikrobiološka kakovost vode spet dobiva večji poudarek. Uvedba
dezinfekcije pred cca 100 leti je namreč praktično odpravila hidrične bolezni in tako odprla
poglavje kemične kvalitete vode. Vendar so mikroorganizmi izredno sposobna in
prilagodljiva bitja, saj so konec koncev najstarejše oblike ţivljenja na Zemlji. Tako so se
ţal uspeli v teh 100 letih nekateri patogeni mikroorganizmi prilagoditi kemičnim načinom
predelave surove vode (v mislih imam predvsem dezinfekcijo) in so postali na
dezinfektante bistveno bolj odporni, kot je to veljalo nekoč. Po drugi strani pa narašča tako
onesnaţevanje voda, kot se manjša samočistilna sposobnost okolja. Oboje je pripeljalo do
povečanih koncentracij ţivih oblik parazitov v prečiščeni vodi, t.j. v tisti vodi, ki jo
pojmujemo kot pitno. Po tretji strani pa splošen dvig kvalitete ţivljenja, zniţanje
koncentracij kemičnih onesnaţil v pitni vodi in povečana skrb za lastno zdravje pokaţejo v
jasnejši luči netipična enterična obolenja, za katere se včasih ni iskalo natančnejšega
vzroka, danes pa jih vse pogosteje pripisujejo hidričnim vzrokom – natančnejše parazitom,
kot so npr. Giardia lamblia in Cryptosporidium sp.
Giardia lamblia
Parazit nastopa v obliki cist, ki so v okolju zelo obstojne, ko pa pridejo v telo gostitelja
(človeka, oz. toplokrvne ţivali), se v tankem črevesu razvijejo (excistirajo) v aktivne oblike
- trofozoite, ki se razmnoţijo ter tvorijo nove ciste, ki potem z blatom spet pridejo v okolje
in čakajo, da jih v hrani ali vodi pouţije naslednji gostitelj. Ciste so tipične velikosti 13 µm,
trofozoiti pa do 16 µm. Trofozoiti imajo značilno obliko vodne kapljice, 5-8 bičkov in dve
jedrci v celici. Pod optičnim mikroskopom se zdita ti jedrci kot očesci, ki strmita skozi
mikroskop v opazovalca (glej sliko 2 – 4). Zaradi te značilnosti je Giardia med najlaţje
določljivimi humanimi črevesnimi paraziti.
17
Slika 2 – 4: Fotografija Giardije lamblije pod optičnim (levo) in elektronskim (desno)
mikroskopom.
Bolezen ima atipične znake, razen ko gre ţe za akutno razvito fazo. Poleg splošnega
slabega počutja oboleli dobi vročino, oz. vročinske napade (mrzlica), prebavne teţave,
krče, drisko ... Zaradi značilne mrzlice so giardiazo v začetku imenovali tudi medvedja oz.
bobrova mrzlica, ker so sklepali, da jo prenašajo medvedje ali bobri (Banff nacionalni
park, ZDA). Ţivljenjski cikel je prikazan na naslednji sliki 2 – 5.
Slika 2 – 5: Ţivljenski cikel parazita Giardia lamblia.
Parazit je v obliki cist odporen na zunanje vplive, ker ga ščiti usnjata povrhnjica. Ciste so
relativno dobro odporne na standardne doze in kontaktne čase klora, bolj pa so občutljive
na ozon. Zato za inaktivacijo cist lahko uporabljamo ozon. Potrebna doza in kontaktni časi
so odvisni tudi od temperature in kislosti (pH) vode. V poštev pride tudi dezinfekcija z UV
(ultravijolično) svetlobo, vendar so dovolj učinkovite samo trenutno najmočnejše UV
ţarnice, oz. doze, ob pogojih, ki sicer veljajo za uspešno UV dezinfekcijo (nizka motnost,
kontaktni čas). Zaţeljene so ţarnice, ki sevajo na več valovnih dolţinah hkrati. Za
individualne potrebe zadošča prekuhavanje, t.j. zavretje do 100 oC in potem nekaj minut
vretja (priporočilo več kot 1 min).
18
Cryptosporidium sp.
Parazit nastopa v kakšnih 20 različnih podvrstah, zato pišemo sp. (species), sicer pa je
najpogosteje zastopana in verjetno edina človeku škodljiva podvrsta parvum. Ţivljenjski
cikel ima podoben kot Giardia (slika 2 - 6). Pod mikroskopom je teţje določljiv, še najlaţje
v fazi, ko excistira in sprosti štiri spore (slika 2 – 7). Še posebno pa je teţko določiti, ali je
cista virulentna (oz. ţiva), ali ne. Predvideva se, da je virulentna doza 10 oocist, verjetno
pa je dovolj ţe ena sama. Zato tako pri Cryptosporidijih kot pri Giardiji zahtevamo, da se
jih v največji moţni meri odstrani na fizikalen način (filtracija) in da prepustimo dezinfekciji
res le ubeţnike.
Slika 2 – 6: Ţivljenjski cikel parazitov skupine Cryptosporidium sp.
Tipična velikost cist je 4 – 6 µm, kar pomeni, da jih še teţje odfiltriramo kot Giardio.
Istočasno so še bistveno bolj rezistentne na običajne doze klora in običajne kontaktne
čase. Dejansko jih s klorom praktično ne moremo uničiti. Tudi ozon ni najbolj učinkovit. V
površinskih vodah ciste preţivijo več tednov, še posebej ob niţjih temperaturah.
19
Slika 2 – 7: Izgled ciste Cryptosporidium pod elektronskim mikroskopom na sluznici
črevesa (levo) in v fazi excistacije, ko spusti v okolje 4 spore (desno) [12].
Ob sumu, da so v pitni vodi mikroorganizmi, ki predstavljajo potencialno nevarnost za ljudi
se ti parametri določijo in se opravi mikrobiološka preiskava ciljano na te mikroorganizme.
Večkrat se pojavi zahteva za preiskavo na parazite kriptosporidije (Cryptosporidium spp.)
in Giardia, redko na enterične viruse. Cryptosporidium spp. in Giardia pridejo v vodo s
fekalnim onesnaţenjem. Večji potencial, da obstane v vodi in povzroči hidrično epidemijo
ima Cryptosporidium spp., ker so oociste majhne, odporne na kloriranje in infektivne zelo
dolgo časa [11].
Med zajedalci, ki lahko parazitirajo v črevesju človeka, so praţivali (amebe, Giardia
lamblia, Cryptosporidium, Balantidium coli), ploščati helminti (metljaji, trakulje) in valjasti
helminti (gliste). Epidemiološki rezervoar je človek ali ţival, prenos je fekalnooralen z
umazanimi rokami, okuţeno hrano, vodo in predmeti. Osnovni pomen v pojavnosti
črevesnih zajedalcev pri ljudeh imajo socialne okoliščine, sanitarno higienski pogoji in
higienske navade ljudi. Vendar tudi v okolju, kjer so socialne in higienske razmere
sorazmerno dobro urejene, okuţbe s črevesnimi zajedalci niso zanemarljive, zlasti pri
otrocih, kar zaradi nezadostne higiene rok, tesnih medsebojnih stikov in vzorcev
obnašanja (igra z zemljo, ţivalmi ...) ne preseneča. Nemalokrat je vzrok nespečnosti,
prebavnih teţav in slabokrvnosti prav infestacija s paraziti. V Sloveniji novejših podatkov o
razširjenosti črevesnih parazitoz pri otrocih ni. Na voljo so starejši podatki iz leta 1953, ko
je ekipa prof. Simića pregledala 796 otrok v Ljubljani in drugod v Sloveniji. Rezultati so
pokazali 97,2-odstotno okuţenost otrok. Danes je epidemiološka slika nedvomno
drugačna, ni pa idealna. V letu 1992 so na Zavodu za zdravstveno varstvo Celje opravili
raziskavo v enem izmed celjskih vrtcev. Ugotovili so, da je bilo infestiranih s črevesnimi
zajedalci 18,5% otrok. Podatki o razširjenosti v Sloveniji, ki temeljijo na prijavi nalezljivih
bolezni, kaţejo, da je število črevesnih zajedalskih bolezni pri ljudeh izredno nizko.
20
Za to je več razlogov:
- Infestacija s paraziti je pogosto asimptomatska
- prijavljanje je nedosledno in prepuščeno individualni presoji zdravstvenih delavcev;
- le nizek deleţ črevesnih teţav se etiološko razjasnjuje v strokovno usposobljenem
mikrobiološkem laboratoriju.
V letih 2002 in 2003 so bile opravljene parazitološke analize v 64 vzorcih pitne vode
dolenjske regije. V 20 vzorcih je bila ugotovljena prisotnost Cryptosporidium/Giardia
lamblia [13].
Oociste Cryptosporidium parvum imajo velikost 4-6 µm, Giardia lamblia pa 8-12 µm [14].
Iz literature smo izvedeli, da so avtorji ocenili odstranjevanje cryptosporidium oocist v
manjšem območju konvencionalnega odstranjevanja z naravno variacijo motnosti.
Rezultat njihove študije je pokazal, da je višja motnost surove vode vodila k bolj učinkoviti
odstranitvi Cryptosporidium oocist skozi postopke koagulacije, flokulacije in sedimentacije
[31].
V sledeči literaturi sta bila enaka volumna destilirane vode kontaminirana z določenim
številom cist in oocist (1×102, 1×103, 5×103 in 1×104 parazitov l−1) in z tlakom 1 bar
potisnjena iz posode skozi 0,5 m dolgo cev v filter aparat, prefiltrirana skozi 142 mm
diametrično celulozno nitratno membrano z velikostjo por 1,2 µm na filter aparatu.
Povprečna obnovitvena zmoţnost za ciste Giardia je bila 78,7% (v območju od 61,1-
105,9%) in za oociste Cryptosporidium 42,1% (v območju od 30,8-52,2%). Metoda je
imela boljšo učinkovitost na cistah Giardia v primerjavi z oocistami Cryptosporidium [32].
Avtorji v naslednji literaturi so izpostavili problem pitne vode. V mnogih drţavah, ki so
najmanj razvite, je infrastruktura za zagotovitev varne pitne vode razdrobljena ali pa je
sploh ni. Zato je na teh določenih območjih visoka meja bolezenskih stanj v vodah.
V boljše razvitih drţavah so sistemi in infrastruktura mogoče na mestu in splošno
učinkoviti, vendar je precejšnje breme glede infekcijskih stanj v vodah povezanih z
upravljanjem povodja (Coffey et al., 2010) in sistemskimi napakami, ki nastanejo ob
izbruhih (Coffey et al., 2007). Cryptosporidium je protozični parazit s sferičnimi oocistami
ki imajo velikost 3-7 µm v premeru. Vrste, ki obsegajo rod, se morfološko razlikujejo,
vendar so si genetično različne. Ločujejo se v širokem območju ter lahko potencialno
povzročijo infekcijo pri človeku. Cryptosporidium hominis je človeški patogen, medtem ko
ima Cryptosporidium parvum širok spekter gostiteljev kot je človek in številne domače ter
divje ţivali.
21
Izpostavljenost Cryptosporidiju je z zauţitjem oocist (voda, hrana ali neposredni stik) ter
posledica tega je lahko infekcija. Načeloma se pojavi diareja, ki traja do dva tedna pri
imunokompetentnih ljudeh. Lahko pa ostane za vedno ter je povezan z znatno smrtostjo
v primerih, kjer je imunski sistem oslabljen. Pri pacientih z akutno infekcijo lahko blato
vsebuje tudi do 1 × 107 oocist/g ([Chappell et al., 1999] and [Angus, 1987]) [33].
Avtorji v navedeni literaturi so podali rezultat pilotne študije, ki dokazuje, da GAC
adsorpcijski filtri niso ovira za viruse pri čiščenju voda. V primeru patogenih bakterij ti filtri
pripomorejo k splošni odstranitvi pri čiščenju voda, vendar proces ne more biti opredeljen
kot večja ovira za bakterije. Za patogene protozične (oo)ciste je rezultat pokazal, da GAC
adsorpcijski filter predstavlja veliko oviro pri čiščenju voda. Opazovane DEC vrednosti so
nihale v območju od 0,3 do 2,7 log pod zahtevanimi eksperimentalnimi pogoji. Na osnovi
razlik v stopnji odstranitve Clostridium spor je indikator za odstranjevanje protozičnih
(oo)cist zelo konzervativen. Odstranitev bakterij, bakterijskih spor in protozičnih (oo)cist je
dominanten mehanizem v GACF [34].
Escherichia Coli
Bakterije, ki so vedno prisotne v človeškem in ţivalskem blatu (feces) v velikem številu ter
posledično v odplakah in vodah so onesnaţene s fekalijami (človeka, domačih in divjih
ţivali, uporaba v poljedelstvu). Prisotnost Escherichia coli (E.coli) v pitni vodi zanesljivo
dokazuje, da je bila voda fekalno onesnaţena. Po Pravilniku o pitni vodi [3], so bakterije
E.coli uvrščene v Prilogo I, del A, med mikrobiološke parametre. Mejna vrednost za E. coli
v pitni vodi je: 0 /100 ml.
Koliformne bakterije
To so skupina različnih bakterij, ki jih najdemo ne samo v blatu, ampak tudi v okolju. Če v
vzorcu pitne vode nismo potrdili tudi prisotnosti E.coli in/ali enterokokov, jih ne moremo
uporabljati kot pokazatelje fekalnega onesnaţenja.
Po Pravilniku o pitni vodi [3], so koliformne bakterije uvrščene v Prilogo I, del C, med
indikatorske parametre. Mejna vrednost za koliformne bakterije je: 0/100 ml [19].
22
Atrazin v pitni vodi
Vodni filter R-7 po podatkih proizvajalca prečisti iz pitne vode nekatera onesnaţevala,
torej lindan, azbest, klor, svinec in ciste (Cryptosporidium in Giardia). V postopku priprave
pitne vode je moţno zmanjšati koncentracijo atrazina v vodi s filtracijo skozi granulirano
aktivno oglje, zato nas zanima, če je učinkovit tudi pri odstranjevanju atrazina iz pitne
vode. Atrazin je triazinski neselektivni organski herbicid, ki so ga uporabljali za zatiranje
večine širokolistnih plevelov in trav v kmetijstvu, pri pogozdovanju in drugi nekmetijski
dejavnosti. V Sloveniji je v celoti prepovedan od leta 2003. V površinski vodi se razgradi s
fotolizo in mikroorganizmi (tudi v anaerobnih pogojih), razpolovna doba je 10 - 105 dni. V
prsti poteka razgradnja odvisno od temperature, vlage in pH vrednosti prsti; razpolovna
doba je 16 - 77 dni, v zelo suhih ali mokrih pogojih je daljša.
V podzemni vodi so našli atrazin več let po uporabi (do desetletje); razpolovna doba je
105 - >200 dni. V telesu se presnovi predvsem v desetilatrazin in desizopropilatrazin. Oba
sta klorirana in hidroksi metabolita in okoljska razgradna produkta atrazina. Atrazin se
hitro absorbira iz prebavil in se skupaj z metaboliti, večinoma izloča z urinom. Pri visokih
koncentracijah je atrazin povzročitelj endokrinih motenj (moti in spreminja delovanje
hormonov). Pripisujejo mu delovanje, podobno ţenskim spolnim hormonom (estrogen).
Izmerjene koncentracije v pitni vodi (nekaj µg/l), naj bi predstavljale zanemarljivo
obremenitev za človeka. Vplivov atrazina na različne organske sisteme pri ţivalih, ob
najniţjem odmerku 2 mg/kg/dan, niso našli. Ameriška agencija za okolje (EPA) ocenjuje,
da ima desetilatrazin enak toksični učinek kot atrazin. EPA klasificira atrazin in klorirane
metabolite, vključno z desetilatrazinom, kot malo verjetno rakotvorne za ljudi. V Pravilniku
o pitni vodi [3], je atrazin uvrščen v Prilogo I, del B, kjer je določena mejna vrednost v pitni
vodi, 0,10 µg/l. Pri tej mejni vrednosti je upoštevan previdnostni princip, ki izhaja iz
predpostavke, da naj snovi iz skupine pesticidov, v pitni vodi, ne bi bilo. SZO je glede
tveganja za zdravje določila sprejemljivo mejno vrednost za pitno vodo, 2 µg/L.
Desetilatrazin in desizopropilatrazin sta relevantna metabolna in razgradna produkta
atrazina. Zanju veljajo enaki toksikološki zaključki in enake zahteve kot za atrazin. Njune
izmerjene vrednosti se v parametru "pesticidi-vsota" seštevajo. Ukrepi za zmanjšanje
koncentracije pesticidov v pitni vodi morajo biti usmerjeni primarno v izbiro in zaščito
vodnega vira; moţna rešitev je tudi zamenjava vira pitne vode. Dolgoročno je potrebno
preventivno delovanje glede uporabe fitofarmacevtskih sredstev [21].
23
Mejno vrednost so presegali pesticidi: atrazin, desetil-atrazin, bentazon, MCPP,
metolaklor, terbutilazin. Preseţene koncentracije atrazina so bile med 0,11 in 0,16 µg/L in
sicer na oskrbovalnem območju na območju ZZV Novo mesto, Murska Sobota in Maribor
(v dveh vzorcih). Metabolit desetilatrazin, ki kaţe na staro onesnaţenje z atrazinom, je bil
preseţen na območjih ZZV Celja, Ljubljane (v petih vzorcih), Maribora, Murske Sobote (v
treh vzorcih) in Novega mesta (v štirih vzorcih), v koncentracijah med 0,11 in 0,32 µg/L.
Razporeditev kaţe na onesnaţenje predvsem na severovzhodu Slovenije, kjer se izvaja
intenzivno kmetijstvo. Preseţene koncentracije bentazona so bile med 0,13 in 0,98 µg/L,
na območju ZZV Murska Sobota (v treh vzorcih) in Celje. MCPP je bil preseţen na
oskrbovalnem območju na območju ZZV Celje (preseţena koncentracija je bila 0,21 µg/L).
Metolaklor (preseţena koncentracija med 0,34 – 0,57 µg/L) je bil preseţen na
oskrbovalnem območju na območju ZZV Murska Sobota (v treh vzorcih) in Maribor.
V letu 2004 so presegali mejno vrednost pesticidi: atrazin ter njegov metabolit
desetilatrazin in dimetenamid. Koncentracije pesticidov so bile preseţene v 25 vzorcih, na
15 različnih oskrbovalnih območjih, ki so oskrbovala skupno 183.881 prebivalcev. Podatki
kaţejo, da je bilo pesticidom v pitni vodi, v letu 2005, izpostavljenih manj prebivalcev. Za
pesticide in njihove relevantne metabolne, razgradne in reakcijske produkte, razen za
aldrin, dieldrin, heptaklor in heptaklor epoksid, velja pri nas in v drţavah Evropske Unije
(EU) predpisana mejna vrednost 0,10 µg/L. Pri mejni vrednosti 0,10 µg/L ţelimo doseči
ničelno vrednost teh snovi v pitni vodi; vrednosti ne temeljijo na toksikološkem učinku
posameznih pesticidov na zdravje ljudi. Gre za upoštevanje previdnostnega principa, ki
izhaja iz predpostavke, da snovi iz skupine pesticidov v vodi, ki se uporablja kot vir pitne
vode ali v pitni vodi, ne bi bilo. Zahteva velja za vsebnosti, izmerjene na mestu uporabe
pitne vode, npr. na pipi. Ta cilj je moţno doseči ob istočasni restrikciji uporabe pesticidov
na vodovarstvenih območjih [16].
Izračuni adsorpcijske sposobnosti za atrazin, metolaklor, desetilatrazin in svinec so
prikazani v preglednici 2 – 3.
24
Preglednica 2 – 3: Izračuni adsorpcijske sposobnosti za atrazin, metolaklor, desetilatrazin
in lindan [17, 18].
Spojina Kf[(mg/g)∙(L/mg)1/n] 1/n Qe [mg/g] γ[µg/l]
Atrazin 0,8 0,8 0,1 0,1
Metolaklor 115 0,4 86,6 0,5
Desetilatrazin 0,7 0,8 0,2 0,2
Lindan 2,1 0,5 2,4 2,0
2.2 Vodni filtri
Obstaja ogromno različnih vodnih filtrov. Njihov namen je odstraniti različna onesnaţevala
iz pitne vode. Obstajajo različni filtrni materiali, kot so aktivno oglje ter različne tehnologije,
kot so membranska filtracija in koagulacija.
2.2.1 Aktivno oglje
EPA je oblikovala kategorijo 14 sorodnih strupenih pesticidov, kot so aldikarb, klordan,
heptaklor in lindan. V vseh 14 primerih je aktivno oglje edino priporočljivo sredstvo za
odstranjevanje navedenih spojin. Od 12 herbicidov navedenih na listi je aktivno oglje
edino priporočljivo sredstvo za odstranjevanje le teh [35].
25
2.3 Filter Multi pure
Multi-Pure ter nekateri drugi filtri z aktivnim ogljem in zelo majhnimi porami, odstranjujejo
ciste na osnovi njihovih zelo majhnih por. Multi-Pure filtri so 0,5 mikronski filtri, zaradi
katerih so mikroorganizmi 10 krat večji od velikosti por na filtru. Čeprav bi ostali vodni filtri
delovali prav tako učinkovito, so zelo gosti filtri, ki so trenutno dosegljivi na trgu, zelo
učinkoviti proti določenim oblikam mikrobioloških kontaminacij.
Filter je sestavljen iz aktivnega oglja, pridobljenega iz kokosove lupine.
Postaja zanimiv ne le iz razloga ker je zgrajen iz obnovljivega vira, ampak tudi ker pridela
zelo okusno vodo in je posebej učinkovit pri odstranjevanju trihalometana. Nova vrsta
aktivnega oglja, imenovan katalitično aktivno oglje, je sedaj dosegljivo kot sredstvo za
odstranjevanje hidrogen sulfidnih plinov ( ki imajo vonj po »gnilih jajcih« v vodi). Je prav
tako zelo učinkovit pri odstranjevanju kloramina (NH2Cl), ki je mešanica amoniaka in klora,
kateri se uporablja kot dezinfekcijsko sredstvo v nekaterih vodnih zajetjih. Aktivno oglje je
uvrščeno v kategoriji organizacije EPA, kot priporočljivo sredstvo za odstranjevanje ţivega
srebra, vendar filtri z aktivnim ogljem lahko tudi odstranjujejo svinec.
Nekateri imajo NSF certifikat za odstranjevanje svinca in azbesta. Ti bloki iz aktivnega
oglja so sestavljeni iz različnih vrst naravnih materialov, iz katerih se oglje pridobiva.
Predvsem je velik deleţ oglja iz kokosa, saj po nekaterih virih daje celo boljši okus vodi
[35].
1. Mehanska filtracija
Filtracijski proces se začne z vodo, ki prehaja skozi 5 mikronski predfilter, ki zadrţi
umazanijo, pesek in snovi, ki vplivajo na okus, vonj in nasploh izgled vode. Zatem voda
potuje skozi zelo gost blok iz aktivnega oglja, kjer so zrna stisnjena zelo tesno skupaj in
med njimi ni prostora več kot 0,5 µm. Vsebnosti azbesta, cist in motnost so zmanjšane z
mehansko filtracijo preko por z velikostjo 0,5 µm.
2. Elektrokinetična adsorpcija
Predfilter zelo majhnih por zahteva določeno molekulsko maso, ko voda potuje čezenj.
Večina koloidnih kontaminantov ima negativni naboj v raztopini, zato bodo vlakna
elektrokinetično privlačila koloidne snovi, ki so manjše od por aktivnega oglja.
26
3. Fizična adsorpcija
Waterpik je visoko kompaktni blok filter. Je mešanica izbranega aktivnega oglja in drugih
materialov, ki izboljšujejo organoleptične lastnosti vode ter zmanjšajo vsebnost
onesnaţeval, ki so nevarne za človeka. Materiali so oblikovani v blok iz aktivnega oglja, ki
je gosto stisnjen, da poskrbi za daljši kontaktni čas in veliko učinkovitost, ki se je ne da
doseči z nobenih drugo filtracijsko tehnologijo. Waterpik blok filter iz aktivnega oglja
učinkovito adsorbira onesnaţevala kot so klordan, svinec, ţivo srebro, MTBE (metil
terciarni butil eter), PCBs (poliklorirani bifenili), toksafen, VOCs (hlapne organske spojine)
ter onesnaţevala, ki vplivajo na izgled vode, kot sta klor in kloramin. Filtrni blok z aktivnim
ogljem je zasnovan tako, da onesnaţevala odstranjena z mehansko filtracijo povzročijo,
da se pretok zmanjša in filter se zamaši. Priporočljivo je, da se filter zamenja:
- enkrat letno
- vodna kapaciteta doseţe priporočeno vrednost (757L = 200 galon )
- pretok zelo zmanjša
- filter postane nasičen in ima filtrirana voda vonj in okus [38].
2.3.1 Delovanje filtra Multi-Pure
Delovanje filtra je prikazano na sliki 2-8. Voda priteče z leve skozi pred-filter (5µm), s
čimer se odstranijo večji delci, kot so pesek in vidne nečistoče, nato teče navzdol in vstopi
na dnu v blok iz aktivnega oglja, po katerem teče navzgor. Pri tem se predvsem zaradi
mehanske filtracije (0,5 µm velikost por filtra) iz vode odstranijo azbest in ciste,
adsorbirajo pa organske snovi ter eventuelno prisoten vonj oz barva. [22]
27
Slika 2 – 8: Prerez in delovanje vodnega filtra.
2.4 Zakonodaja
Slovenija usklajuje svojo zakonodajo z zakonodajo Evropske skupnosti. Pristojnosti v
Sloveniji so deljene tako, da je pitna voda v pristojnosti Ministrstva za zdravstvo, viri pitne
vode pa v pristojnosti Ministrstva za okolje in prostor. Z nacionalno zakonodajo in
standardi moramo zagotoviti higiensko neoporečno vodo, z namenom varovanja zdravja
ljudi pred škodljivimi učinki zaradi kakršnegakoli onesnaţenja pitne vode. Jasno je treba
opredeliti odgovornost posameznih organov, nadzor, inšpekcijo in varno upravljanje
oskrbe s pitno vodo. V Sloveniji veljata >>Pravilnik o pitni vodi<<, ki je objavljen v
Uradnem listu Republike Slovenije leta 2004, in >>Pravilnik o imisijskem monitoringu
kakovosti površinskih voda, ki se jih odvzema za oskrbo s pitno vodo<< ( Uradni list RS,
št. 40/2001).
V njih so poleg splošnih določb in nadzora nad pitnimi vodami, točno določene vrste in
število rednih in občasnih povezav, ki zajemajo mikrobiološke in fizikalno kemijske
preiskave, vključno z metodami vseh navedenih preiskav; navadno so podane v obliki
preglednic v prilogah v uradnem listu.
28
Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije in območni zavodi za zdravstveno
varstvo so upravljavci zbirke podatkov o javni vodooskrbi in o zdravstveni ustreznosti pitne
vode.
Predpisi upoštevajo:
- kemijsko sestavo sestavin v vodi, kamor sodijo tudi posebno škodljivi
mikroelementi (npr. fenoli, pesticidi, teţke kovine),
- potrebne fizikalne lastnosti vode, kot so barva, temperatura, motnost, pH, skupna
mnoţina raztopljenih snovi, vsebnost raztopljenih plinov,
- bakteriološko sliko vode (patogene, nepatogene bakterije, virusi),
- vse metode (ISO- in DIN-standardi), ki so potrebne za analizno določitev vseh
parametrov iz prvih treh alinej.
- Za vsako opredeljeno kemijsko substanco in za bakterijske vrste so določene
maksimalne dovoljene koncentracije o pitni vodi MDK.
Del virov pitne vode je zavarovan z vodovarstvenimi pasovi, dovoljene z >>Z zakonom o
vodah<<, ki je krovni akt za vire pitne vode v Sloveniji.
Ne glede na to da zakonska regulativa zahteva zavarovanje virov pitne vode z varstvenimi
pasovi, je del virov na nezaščitenem območju ali pa vodooskrbni sistem napaja več virov,
z vodovarstvenimi pasovi pa so zaščiteni le nekateri.
V ZDA ureja zakonodajo na področju pitnih vod Agencija za zaščito okolja EPA
(Enviromental Protection Agency). Zakonodaja je razdeljena v 3 sklope.
Prvi nacionalni paket (National Primary Drinking Water Regulations) mora biti uzakonjen
po vsej drţavi, drugi (National Secondary Drinking Water Regulations) je lahko vključen v
zakonodajo posamezne drţave in tretji je neobvezen (Inregular Contaminants): gre za
predpise za snovi, ki se lahko pojavijo v pitni vodi in vplivajo na človekovo zdravje. Po
primerjavi MDK-vrednosti lahko ugotovimo, da so predpisi v Evropi stroţji kot v ZDA. [1]
2.4.1 Pravilnik o pitni vodi
Pravilnik je podzakonski predpis. Določa zahteve, ki jih mora izpolnjevati pitna voda, z
namenom varovanja zdravja ljudi pred škodljivimi učinki zaradi kakršnegakoli onesnaţenja
pitne vode. Pravilnik določa tudi mejne vrednosti parametrov, ki jih spremljamo v
programu monitoringa.
Objavljen je bil v Uradnem listu RS, štev.: 19/04, 35/04, 26/06, 92/06 in 25/09. Pravilnik je
skoraj v celoti usklajen z ustrezno direktivo Evropske unije, ki ureja področje pitne vode.
29
2.4.2 Direktiva EU o pitni vodi
Direktiva sveta 98/83/ES, z dne 3. novembra 1998 o kakovosti vode, namenjene za
oskrbo ljudi (Council Directive 98/83/EC of 3 November 1998 on the quality of water
intended for human consumption), je osnovni predpis Evropske skupnosti, ki obravnava
pitno vodo in ga je bilo treba pred vstopom v EU prenesti v pravni red Slovenije.
2.4.3 Monitoring
Monitoring (spremljanje) je oblika nadzora oziroma preverjanja ali pitna voda izpolnjuje
zahteve Pravilnika o pitni vodi [3], zlasti zahteve za mejne vrednosti parametrov
(skladnost). Zagotavlja ga Ministrstvo za zdravje. V ta namen je minister imenoval nosilca
monitoringa - Inštitut za varovanje zdravja R Slovenije in izvajalca monitoringa - Zavod za
zdravstveno varstvo Maribor, ki pripravita in izvedeta program monitoringa.
Rezultate monitoringa (spremljanja) pitne vode si lahko ogledate v poročilu o pitni vodi v
Republiki Sloveniji za posamezno leto. Vsi rezultati so na voljo tudi pri upravljavcu sistema
za oskrbo s pitno vodo.
Monitoring se izvaja po letnem programu, ki ga sprejme minister pristojen za zdravje.
Predlog programa pripravi nosilec monitoringa v sodelovanju s komisijo za pitno vodo,
Zdravstvenim inšpektoratom Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: ZIRS), Uradom
za kemikalije Republike Slovenije, Upravo Republike Slovenije za varstvo pred sevanji in
predstavnikom upravljavcev.
Program monitoringa določa mesta vzorčenja, pogostost vzorčenja, vzorčevalce in
laboratorije, ki izvajajo preskušanje vzorcev.
Monitoring obsega redna in občasna preskušanja vzorcev pitne vode. Skladnost z
zahtevami za mejne vrednosti parametrov pomeni, da so izmerjene vrednosti v okviru v
pravilniku predpisanih mejnih vrednosti. Skladnost se ugotavlja v okviru izvajanja
monitoringa z odvzemom vzorca pitne vode - vzorčenjem, ki se preizkuša na predpisane
parametre.
Mesto vzorčenja je objekt, ki je opredeljen z imenom objekta in naslovom. Praviloma se
določi javni objekt, kot so vrtci, šole, restavracije idr., prednostno vrtci, ki obratujejo vse
leto. Če v oskrbovalnem območju ni javnega objekta, se določi bivalni objekt. Mesto
vzorčenja se praviloma ne spreminja. Na mestu vzorčenja vzorčevalec določi odvzemno
mesto - pipo.
30
Pri izbiri ukrepov omejitve ali prekinitve dobave pitne vode je treba upoštevati tudi
tveganje za zdravje ljudi, ki bi bilo posledica takih ukrepov. Upravljavec mora prenehati z
dobavo vode ali omejiti njeno uporabo, ali pa sprejeti ukrep, ki je potreben za varovanje
zdravja ljudi, če taka voda predstavlja potencialno nevarnost za zdravje ljudi [24].
V Ur.L. št.19/2004 (priloga 1), so določene mejne vrednosti parametrov, ki se še lahko
nahajajo v pitni vodi.
Tema diplomske naloge se nanaša na delovanje vodnega filtra R-7, ki naj bi odstranil iz
pitne vode škodljive snovi, torej lindan, azbest, svinec, klor in ciste (Giardia,
Cryptosporidium). Zato se omejimo na te parametre.
Preglednica 2 – 4 predstavlja mejne vrednosti v ZDA, EU in Sloveniji določene z
zakonodajo.
Preglednica 2 – 4: Mejne vrednosti v ZDA, EU in Sloveniji določene z zakonodajo.
Parameter ZDA (mg/L) EU, SLOVENIJA
Lindan 0,0002 -
Atrazin 0,0003 0,10 µg/l
Svinec 0,015 10 µg/l
Klor 4,0 0,3 – 0,5 mg/l
Azbest 7∙106 vlaken/L -
Cryptosporidium 0,0 -
Giardia Lamblia 0,0 -
Opis mejnih vrednosti za posamezni parameter, določene z zakonodajo v Sloveniji:
Svinec
Mejna vrednost za svinec je 10 mg/l, z opombo št. 2 in 9.
Opomba 2: Mejna vrednost velja za vzorec pitne vode, ki je bil odvzet po posebni metodi
vzorčenja iz pipe tako, da predstavlja tedensko povprečno koncentracijo, ki jo zauţijejo
uporabniki.
31
Opomba 9: Za vodo iz 1., 2. in 4. točke 8.člena mora vrednost za svinec izpolniti zahteve
do 1. novembra 2013. Do takrat je mejna vrednost za svinec 25μg/l.
Prosti klor
Mejna vrednost za klor je 0,3 - 0,5 mg/l pri rednih preiskavah.
Ciste (Giardia, Cryptosporidium)
V Pravilniku o pitni vodi [3], so paraziti omenjeni v 3. členu, kjer je navedeno, da je pitna
voda zdravstveno ustrezna, kadar ne vsebuje mikroorganizmov, parazitov in njihovih
razvojnih oblik v številu, ki lahko predstavlja nevarnost za zdravje ljudi. V pitni vodi se
paraziti rutinsko ne določajo. Zaradi njihove večje rezistence na dezinfekcijska sredstva
od E. coli, odsotnost E. coli ni zanesljiv pokazatelj njihove odsotnosti.
Azbest
Pravilnik o pitni vodi [3] ne določa števila azbestnih vlaken v pitni vodi. V 3. členu pa
navaja, da je pitna voda zdravstveno ustrezna, kadar ne vsebuje snovi v koncentracijah, ki
same ali skupaj z drugimi snovmi lahko predstavljajo nevarnost za zdravje ljudi.
Lindan
Pravilnik o pitni vodi [3] ne določa mejne vrednosti za lindan v pitni vodi [26, 27].
Dokument iz Uradnega lista št. 19/2004 z dne 1.3.2004: Parametri in mejne vrednosti
parametrov, je dodan v prilogi 1.
2.5 Strukturna analiza
2.5.1 Rentgenska praškovna difrakcija (RPD)
Rentgenska praškovna analiza (RPD) je direktna metoda za kvalitativno in kvantitativno
fazno analizo zrnatih kristaliničnih materialov, prav tako pa se lahko uporablja za analize
grobih materialov. Je ena najpomembnejših metod za karakterizacijo v kemiji trdnega
stanja.
32
Rentgenska praškovna difrakcija vključuje fazno identifikacijo, karakterizacijo materialov z
metodo "prstnega odtisa", meritve dimenzij osnovne celice (indeksiranje), določitev
velikosti kristalitov (delcev) v praškastem vzorcu.
Priprava vzorca za rentgensko praškovno analizo:
1. Vzorec smo s posebno palčko nanesli na nosilec.
2. S izopropanolom (C3H8O) smo vzorec prilepili na nosilec.
3. Tako pripravljeni vzorec smo lahko merili.
Čas merjenja je nastavljiv. Vzorec smo merili pribliţno 40 minut.
Na sliki 2 – 9 je prikazan rentgenski praškovni difraktometer.
Slika 2 –9: Rentgenski praškovni difraktometer
Pri našem delu smo uporabili difraktometer AXS-Bruker D-5005. Vzorec smo namestili v
središče merilnega kroga. Med merjenjem se vzorec vrti, detektor pa zaznava uklonjeno
rentgensko sevanje. Napravo krmili računalnik.
33
2.5.2 Uklon rentgenskih ţarkov
Rentgenski ţarki so elektromagnetno valovanje in povzročajo nihanje elektrona, ki so ga
zadeli. Elektron je nabit delec, ki v elektromagnetnem polju niha s frekvenco le tega.
Elektromagnetno valovanje se širi koncentrično, z izvorno enako frekvenco, čemur
pravimo sipanje. Tako vsak elektron, ki ga zadene rentgenski ţarek, predstavlja t.i. sipni
center. V kristalih, v katerih so atomi in s tem elektroni razporejeni periodično, pride do
interference sipane svetlobe. Iz tega vidika so rentgenski ţarki primerni za določanje
zgradbe kristalov, saj se ţarki sipajo – uklonijo na plasteh atomov ali ionov v kristalu.
2.5.3 Rentgenska cev
Rentgenska cev je laboratorijski vir rentgenskega valovanja, v katerem je katoda, ki se
zaradi električnega toka segreje in je vir elektronov, ki jih pri visokih temperaturah oddaja.
Nasproti katode se nahaja anoda, med katerima je priključena visoka napetost U, ki
pospeši elektrone s katode proti anodi.
Nekateri elektroni, ki z velikim pospeškom trčijo v anodo, izgubijo veliko kinetične energije.
Rentgenski ţarki izstopajo iz cevi skozi okno. To je del, skozi katerega gredo elektroni po
odboju od anode. Ţarčenje je torej posledica izbitja elektronov iz atomov anode in temu
sledečih elektronskih preurejanj, ki so povezana z oddajo energije v obliki rentgenskih
kvantov.
2.5.4 Difraktometrska metoda
Pri tej metodi se uporabljajo detektorji za zapis intenzitete uklona v odvisnosti od kota. To
metodo uporabljamo za odkrivanje kristalne strukture vzorca, ki ga obsevamo z
monokromatskimi rentgenskimi ţarki. Ko le ti padajo na kristale, se v določenih smereh
pojavijo interferenčni ukloni. Osnova aparaturne izvedbe difraktometrske metode je v tem,
da je vzorec nameščen v središču merilnega kroga, in da detektor na tem krogu zaznava
uklonjeno rentgensko sevanje. Vzorec na merilnem krogu se vrti s polovično hitrostjo
detektorja, tako da se vpadni kot ţarka spreminja.
34
DIFRAKTOGRAM
Rezultat praškovne difrakcije je difraktogram, ki prikazuje intenziteto svetlobe v odvisnosti
od uklonjenega kota.
Oblika difraktograma nam ţe na prvi pogled pove, ali je snov amorfna, delno kristalinična
ali kristalinična.
Amorfne snovi so snovi, kjer so gradniki razporejeni brez reda. Za kristale pa je značilna
pravilna in periodična razporeditev gradnikov.
Iz difraktograma poljubnega kristala lahko ugotovimo, za katero snov gre (če je ta seveda
v bazi podatkov računalniškega programa) na osnovi enakega poloţaja vrhov [37].
Na sliki 2 – 10 je prikazan difraktogram.
Slika 2 – 10: Difraktogram.
35
3 EKSPERIMENTALNI DEL
Eksperimentalni del smo opravljali v Laboratoriju za tehnologijo vod, na Fakulteti za
kemijo in kemijsko tehnologijo, Univerze v Mariboru.
Namen poskusov je raziskati delovanje vodnega filtra waterpik R-7.
3.1 Opis analiznih metod
Opis analiznih metod po pravilniku ter simboli in enote so podane v preglednici 3 – 1.
Naštete analize smo opravili v laboratoriju za tehnologijo vod.
Preglednica 3 – 1: Opis analiznih metod.
Parameter
Simbol
Enota
Standard
temperatura T °C DIN 38 404 – C4 (1976)
termometer
pH pH DIN 38 404 – C5 (1984) z
elektrokemično metodo
električna prevodnost Κ μS/cm EN (DIN) 27 888 (1993) z
elektrokemično metodo
trdota vode CT ˚dH DIN 38 409 – H6 (1986) s
titrimetrijsko metodo
36
motnost Tb
NTU
DIN 38 404 (1985) s
turbidimetrično metodo
obarvanost SAK m-1 SIST EN ISO 7887/3 s
spektrofotometrično metodo
vsebnost nitratov γNO3 mg/L DIN 38 405 – D19 (1988) s
spektrofotometrično metodo
vsebnost svinca γPb µg/L DIN 38406-E 22 1988-03
ICP-MS/Parkin-Elmer Elan 6000
vsebnost atrazina γatrazin µg/L spektrofotometrična modificirana
metoda
vsebnost kalija γK mg/L DIN 38406-E13, atomska emisijska
spektrometrija AES
Opravili smo Hitri test WS–425B za naslednje parametre: E.coli bakterije, svinec,
pesticide (atrazin / simazin), nitrate, nitrite in klor ter določili trdoto in pH vode po obdelavi
z filtrom waterpik R–7.
Slika 3 – 1 prikazuje embalaţo hitrega testa WS-425B.
Slika 3 – 1: Hitri test WS-425B
37
3.1.1 Standardna metoda za določanje nitratov NO32-
Nitratni ion reagira z 2,6-dimetilfenolom in tvori 4-nitro-2,6-dimetilfenol, ki se s kislinsko
mešanico obarva rumeno, kar lahko zaznamo na spektrofotometru.
V preglednici 3 – 2 so zbrani podatki za umeritveno krivuljo za določanje vsebnosti NO32-.
Slika 3 – 2 prikazuje umeritveno krivuljo za določanje vsebnosti NO32-.
Preglednica 3 – 2: Podatki za umeritveno krivuljo za določanje vsebnosti NO32-.
γNO3 (mg/l) A
1 0,016
3 0,038
6 0,07
9 0,105
12 0,142
15 0,18
Slika 3 – 2: Umeritvena krivulja za določanje vsebnosti NO32-.
y = 0,011x + 0,002
0
0,02
0,04
0,06
0,08
0,1
0,12
0,14
0,16
0,18
0,2
0 5 10 15 20
A
γ [ NO32-]
38
3.1.2 Standardna metoda za določanje kalijevih ionov K+
Princip atomske emisijske spektrometrije AES
Metoda atomske absorpcije bazira na absorbciji valovanja določene valovne dolţine, ki ga
lahko absorbirajo samo atomi tistih elementov, katerih vzbujevalne energije ustrezajo
dovedeni energiji. Vzorec, ki je razpršen v plinski zmesi, se uvede v plamen. Topilo izpari
in snov disociira na atome. Resonančna radiacija pasira plamen in mnoţina absorbirane
svetlobe se meri (npr. s foto celico). Primerni svetlobni izvori so votle katode, v katerih se
vrši razelektrenje [41].
V preglednici 3 – 3 so podatki za umeritveno krivuljo za določanje K+. Na sliki 3 – 3 je
prikazana umeritvena krivulja za določanje K+.
Preglednica 3 – 3: Podatki za umeritveno krivuljo za določanje vsebnosti K+.
γK A
0 0
0,2 0,199
0,4 0,401
0,6 0,568
0,8 0,768
1 0,934
Slika 3 – 3: Umeritvena krivulja za določanje vsebnosti K+.
y = 0,9347x + 0,011R² = 0,999
0
0,1
0,2
0,3
0,4
0,5
0,6
0,7
0,8
0,9
1
0 0,2 0,4 0,6 0,8 1 1,2
A
yK (mg/L)
39
3.1.3 Določevanje svinca
Za natančnejše analize vsebnosti svinca smo poslali vzorce na ZZV-IVO, kjer določajo
vsebnost svinca z ICP-MS metodo na aparatu ELAN 6000 ICP-MS.
ELAN 6000 ICP-MS
Elan 6000 je kompakten samostojen sistem induktivne sklopljene plazme in masnega
spektrometra (ICP-MS), kateri je po občutljivosti detekcije zdruţljiv ali kakovostno boljši od
GFAA (atomska absorpcija s grafitnim plamenom) s hitrim več komponentnim vzorčenjem
skozi ICP-OES (ICP-optična emisijska spektroskopija).
Na sliki 3 – 4 je prikazan ELAN 6000.
Slika 3 – 4: ELAN 6000 ICP-MS
ICP-MS uporablja visokotemperaturno plazmo argona, ki generira kovine in elementske
ione in jih uvaja v masni spectrometer, kjer poteka separacija in kvantitativno določevanje.
ELAN 6000 lahko določi vzorec, v katerem je več elementov periodnega sistema, v manj
kot dveh minutah. Za ELAN 6000 je značilno, da ima visoko občutljivost, nizke meje
detekcije, je kompaktne oblike, enostaven za uporabo in detektira široko območje
elementov. Shematska slika ELAN-a 6000 je prikazana na sliki 3 – 5. Vzorec uvedemo v
plazmo, kjer poteka uničenje matrice vzorca in ionizacija.
40
Ioni se gibajo skozi plamen pri atmosferskem tlaku, nato v vakuumu do masnega
spektrometra in naprej do vmesne ploskve, kjer se vzorčni primerki zbirajo. Ionska leča
usmeri ione v spektrometer, kateri loči ione z masno-nabojskim razmerjem in jih usmeri
proti detektorju. Dobljene rezultate analizirajo na računalniku, katerega kontrolira
programska oprema ELAN NT [25].
Slika 3 – 5: Shematska slika ELAN-a 6000
3.1.4 Določevanje mezofilnih bakterij
V praksi poznamo tudi metodo najverjetnejšega števila – metoda MPN – most probable
number. Ena od moţnosti izvajanja te metode je opisana tudi v mednarodnem standardu
SIST EN ISO 9308-2 (10). Standard navaja, da je metoda posebej primerna za precej
onesnaţene vzorce oziroma z zelo visokim številom bakterij. Princip metode je nasajanje
razredčenega ali nerazredčenega vzorca hkrati v več epruvet z izolacijskim gojiščem.
Po inkubaciji se vse epruvete s pozitivno reakcijo precepijo v potrditveno gojišče. Šele ta
potrditev nam da število epruvet, ki se upoštevajo pri izračunu rezultata. Rezultat se
odčita iz statistično izračunanih tabel, ki se nahajajo v strokovni literature [40].
41
Mezofilne bakterije dolocamo po literaturi APHA [40]. Rezultate podamo v cfu/ml (število
kolonij v 1 ml).
3.2 Določitev sestave filtra
3.2.1 Opis filtra
Teledyne water pik, model F–7 je elektronski filter za vodo.
Slika 3 – 6 prikazuje filter Waterpik Instapure R-7.
Slika 3 – 6: Vodni filter waterpik Instapure R-7
Patentirana keramična sestava in toga mikroporozna matrica iz aktivnega oglja sta
idealna za čiščenje vodnih virov, ki vsebujejo azbest, svinec, zaznaven okus po kloru,
morebiten nezaţeljen vonj in okus.
Instapure vodni filter R7 ima kapaciteto 760 L (200 galon). Potrebno ga je zamenjati po 3
mesecih oziroma ko preteče priporočena kapaciteta [23].
Filter je preizkušen in s potrdilom o skladnosti z ameriškimi standardi:
42
- Standard 42, ki se nanaša na zmanjšanje vsebnosti klora (I. razred), okus in vonj
- Standard 42, ki se nanaša na zmanjšanje števila delcev (I.razred)
- Standard 53, ki se nanaša na zmanjšanje vsebnosti svinca, lindana (običajni
pesticid)
Elektronski vodni filtri so testirani na NSF in imajo certifikat, da varujejo pred naslednjimi
vodnimi onesnaţevalci.
Giardia in Cryptosporidium mehurčki; mehurčki so plavajoči mikroorganizmi, ki lahko
pridejo v jezera, potoke, reke in eventuelno v obrate za čiščenje vode. Čeprav mestni
obrati za čiščenje vode učinkovito odstranjujejo te mehurčkaste mikroorganizme, so bili ţe
posamični primeri, da so kljub razkuţevanju s klorom v obratih za obdelavo vode, Giardia
in Cryptosporidium prišli do javnih uporabnikov.
Svinec; ta teţka kovina lahko pronica v pitno vodo iz starih pip, svinčenih spojev ali
svinčeno-medeninaste zlitine pip.
Lindan; navaden pesticid, ki se ga uporablja na vrtovih ali pri obdelavi lesa. Vodni tok
onesnaţen s pesticidi lahko pride v jezera, potoke in reke, ki oskrbujejo obrate za čiščenje
vode.
Azbest; ta rakotvoren onesnaţevalec je najden v vodnih pipah iz azbestnega cementa,
uporabljenih v nekaterih sistemih za obdelavo vode. Kislost vode in fizikalni pritiski na
stare pipe lahko sproščajo azbestna vlakna v pitno vodo. Azbestna vlakna se lahko tudi
sproščajo v zrak z uporabo vlaţilcev tušev.
Klor; to je vsakdanje dezinfekcijsko sredstvo, ki se uporablja v obratih za obdelavo vode.
Maksimalen učinek filtra:
- 93% svinec
- 94% klor
- 99,95% mehurčki Giardia in Cryptosporidium
- 97% lindan
- 99% azbest
- 98% rja, pesek, usedline
43
3.2.2 Sestava filtra
Sestava filtra je prikazana na sliki 3 – 7.
Slika 3 – 7: Sestava filtra waterpik R – 7.
Na sliki 3 – 8 je predstavljeno menjavanje baterije, ki je potrebna za nemoteno delovanje
filtra.
Slika 3 – 8: Prikaz nameščanja baterije na filter waterpik R – 7.
44
3.2.3 Tehnični podatki za filter
Preizkus naprave je opravilo neodvisno ameriško podjetje NSF (NSF International, Ann
Arbor, MI).
Preglednica 3 – 4: Tehnične lastnosti vodnega filtra waterpik R-7.
parameter
Uradni
standard
Povpr.
konc. ob
dotoku
Konc. ob iztoku Zmanjšanje
povprečje maksimum povprečje minimum
γ Pb
(pH 6,5)
15 mg/L 153 mg/L 3,75 mg/L 10 mg/L 97,5% 93,75%
γ Pb
(pH 8,5)
15mg/L 150 mg/L 4,25 mg/L 8 mg/L 97,1% 94,7%
Ng
(pH 7,5)
99,95%
zmanjšanje
246,072/ml 47/ml 147/ml 99,98% 99,96%
γL
(pH 7,5)
0,2 mg/L 0,858 mg/L 0,01mg/L 0,01 mg/L 98,8% 98,8%
γA
(pH 7,5)
- 42 x106
vlaken/L
0 vnl 0 vnl 99,9% 99,9%
Vnl = število vlaken na liter
Testiranje opravljeno pri pretoku 1,70 L/min (0,45 galone na minuto);
pritisk 4,15 bar (60 psi); temperatura 68˚+/-5˚C.
45
Obratovalne karakteristike: Kapaciteta: 757 litrov (200 galon), delovna temperatura:
4 – 38 ˚C, delovni pritisk: 1,4 – 6,8 bar (20 – 100 pki), pretok: 1,70 litrov na minuto,
baterija: Sanyo CR#2032 [28].
3.3 Vzorčevanje
Odvzeli smo 10 vzorcev in sicer :
Preglednica 3 – 5: Seznam vzorčevanj.
Vzorec datum
1 5.10.2010
2 5.10.2010
3 12.10.2010
4 12.10.2010
5 19.10.2010
6 19.10.2010
7 16.11.2010
8 16.11.2010
9 16.11.2010
10 9.12.2010
11 9.12.2010
12 9.12.2010
Pri tem so vzorci 1, 3, 5, 7 in 10 iz pipe pred obdelavo z waterpik R-7, vzorci 2, 4, 6, 8 in
11 so po filtraciji z waterpik R-7. Vzorec 9 je prefiltrirana voda, ko je začela svetiti rumena
lučka in pomeni, da je 90% ţivljenske dobe kartuše poteklo. To pomeni, da bo kmalu
potrebno uporabljeno filtrno kartušo zamenjati z novo. Pri vzorcu 12 se je priţgala rdeča
lučka, kar pomeni, da je potrebno filter zamenjati.
46
Vzorčenje 1. vzorcev (1, 2) je bilo takoj.
Vzorčenje 2. Vzorcev (3, 4) je bilo po porabljenih 4 litrih.
Vzorčenje 3.vzorcev (5, 6) je bilo po porabljenih 8 litrih.
Vzorčenje 4. vzorcev (7, 8) je bilo po porabljenih 15 litrih, vzorec 9 pri 500 litrih.
Vzorčenje 5. vzorcev (10,11) je bilo po porabljenih 25 litrih, vzorec 12 pri 600 litrih.
3.4 Princip delovanja filtra
Voda vstopi v čistilni vloţek preko elektrostatičnega zunanjega ovoja. Zadovoljiv filtrirni
učinek zagotavlja elektrokinetična adsorpcija, ki odstrani in zadrţi trdne, pol raztopljene in
koloidne kontaminante do pod–mikronske velikosti. Patentirano delovanje omogoča
zadrţanje delcev, ki so fizično manjši od stopnje filtracije. Druga stopnja filtracije je
stisnjeno aktivno oglje. Tu se vrši proces odstranjevanja teţkih kovin (svinec, ţivo srebro,
kadmij…), kemičnih kontaminantov (pesticidi, atrazin, klor, trihalometani…) in nečistoč
večjih od 0.45 mikrona – absolutna stopnja filtracije (azbest, bakterije, fekalije, E. coli…).
Na koncu voda potuje skozi farmacevtsko stopnjo končnega filtra, ki zagotavlja čvrstost
vloţka in preprečuje kakršnokoli izgubo filtrirnega materiala.
Slika 3 – 9 prikazuje običajni block carbon vloţek in čistilni vloţek v aqua Kristal sistemih.
Slika 3 – 9: Prikaz običajnega block carbon vloţka in pa čistilnega vloţka v aqua Kristal
sistemih.
47
Slika 3 – 10 nam prikazuje delovanje elektrokinetične adsorpcije v filtrnem vloţku.
Slika 3 – 10: Prikaz delovanja elektrokinetične adsorpcije v filtrnem vloţku [15].
Iz literature smo zvedeli, da elektrokinetična adsorpcija poteka na grafitnih elektrodah pod
vplivom električnega toka. Na pozitivni naboj se veţe negativni naboj in obratno. Potrebna
je ustrezna napetost [36].
3.5 Rentgenska analiza
Meritve so bile opravljene na difraktometru AXS Bruker/Siemens D5005. Način snemanja
je bil Th/2Th z radiacijo CuKα1 z valovno dolţino 1,54060 Å, delovno napetostjo 40 kV,
jakostjo zvoka 30mA, detektorjem PSD: Braun in rotacijo 30 RPM.
Pri snemanju vzorcev smo uporabili naslednje pogoje snemanja:
območje snemanja: 10˚ do 80˚
korak meritve: 0,0358˚
čas koraka: 1s
48
Pri poteku rentgenske praškovne difrakcije si sledijo naslednje faze:
majhno količino vzorca s spatula nanesemo na silicijevo ploščico,
kanemo kapljico izopropanola, da se vzorec prilepi na ploščico,
nosilec damo v rentgenski praškovni difraktometer,
v računalniškem program izberemo meritveno metodo,
rezultat je difraktogram vzorca [37].
4 REZULTATI Z DISKUSIJO
4.1 Rezultati hitrega testa
S hitrim testom WS-425B smo preverjali vsebnost nezaţelenih snovi v vodi po obdelavi z
waterpik R-7, torej mikroorganizmov (E.coli), svinca, pesticidov (atrazina/simazina),
nitratov/nitritov, klora ter izmerili trdoto in pH.
Rezultate hitrega testa prikazuje preglednica 4 – 1.
Preglednica 4 – 1: Rezultati hitrega testa.
parametri Vrednosti
γNO3 < 0,5 mg/L
γNO2 < 0,01 mg/L
γE.coli test negativen
γPb test negativen, < 15 µg/L
γatrazin test negativen, < 3 µg/L
γsimazin test negativen, < 4 µg/L
pH 7,5 – 8,5
CT 80 -100 [6,4 mmol/L Ca2+]
γCl test negativen, < 0,01 µg/L
49
S hitrim testom smo določili trdoto vode 80-100 mg CaCO3/L. V mmol/l Ca jo izračunamo
po enačbi (5):
m/M [Ca2+] = m/M [CaCO3] (5)
Izračunana trdota znaša 36,04 ˚d = 6,4 mmol/L Ca2+.
4.1.1 Eksperimentalno delo z hitrim testom WS-425B
Slika 4 – 1 predstavlja določevanje prisotnosti E.coli v vodi obdelani z waterpik R-7.
Slika 4 – 1: Določevanje prisotnosti E.coli v vodi obdelani z waterpik R-7.
Vijolična barva pomeni, da ni prisotnih E.coli mikroorganizmov. Rumena barva bi
pomenila nasprotno, torej da so E.coli mikroorganizmi prisotni.
50
Na sliki 4 – 2 vidimo določevanje prisotnosti svinca (rumeno) in pesticidov (modro) v vodi,
obdelani z waterpik R-7.
Slika 4 – 2: Določevanje prisotnosti svinca (rumeno) in pesticidov (modro) v vodi obdelani
z waterpik R-7.
Test je pokazal, da ni prisotnih pesticidov in tudi ne svinca v vodi.
Črtica, ki je bliţje številu 1, je temnejša, kar dokazuje da v vzorcu ni prisotnih ne
pesticidov in ne svinca. Vsebnost svinca je pod 15 µg/L. Vsebnost pesticidov, torej
atrazina je pod 3µg/L in simazina je pod 4µg/L. Za lindan vsebnosti ne moremo določiti,
ker ni omenjen v hitrem testu.
Slika 4 – 3 prikazuje določevanje prisotnosti nitratov in nitritov v vodi, obdelani z waterpik
R-7.
Slika 4 – 3: Določevanje prisotnosti nitratov in nitritov v vodi, obdelani z waterpik R-7.
Test je pokazal, da v vzorcu ni prisotnih nitritov in nitratov.
Vsebnost nitritov je pod 0,01 mg/l.
Vsebnost nitratov je pod 0,5 mg/l.
51
Slika 4 – 4 prikazuje določevanje trdote, pH in klora v vodi obdelani z waterpik R-7.
Slika 4 – 4: Določevanje trdote, pH in klora v vodi obdelani z waterpik R-7.
Hitri test je v vodi izmeril pH med 7,5 in 8,5.
Za trdoto vode je pokazalo zelo široko mejo, med 80 in 100 mg CaCO3/L.
Za klor smo izmerili vrednost pod 0,01 mg/L.
4.2 Rezultati analiznih postopkov
Opravili smo analize splošnih parametrov:
- pH
- elektroprevodnosti
- absorbance
- motnosti
- organoleptične lastnosti (vonj, okus, bistrost).
Preglednica 4 – 2 prikazuje rezultate analiz pH, elektroprevodnosti, SAK in motnosti v vodi
pred obdelavo, po obdelavi s filtrom waterpik R-7 in po obdelavi z iztrošenim filtrom
waterpik R-7.
Preglednica 4 – 2: Rezultati analiz pH, elektroprevodnosti, SAK in motnosti v vodi pred
obdelavo, po obdelavi s filtrom waterpik R-7 in po obdelavi z iztrošenim filtrom waterpik
R-7.
52
Številka
vzorca
pH Κ (µS/cm) SAK pri
254 nm (m-1)
SAK pri
436 nm (m-1)
Tb (NTU)
1 7,6 485 4,5 0,0 0,27
2 7,2 520 1,5 0,0 0,62
3 7,5 497 1,7 0,0 0,36
4 7,4 518 1,8 0,8 0,64
5 7,6 512 4,1 0,0 0,38
6 7,6 522 4,8 0,3 0,60
7 7,7 529 4,3 6,2 0,83
8 7,6 530 4,9 6,0 0,32
9 7,8 566 4,7 6,4 0,74
10 7,4 551 4,5 0,7 0,49
11 7,3 547 4,8 0,5 0,47
12 7,5 545 4,6 1,3 0,47
Za organoleptične lastnosti lahko trdimo, da so vzorci brez vonja in okusa in na pogled
bistri, brez nečistoč.
Pri prvih nekaj meritvah vzorcev se morda motnost in elektroprevodnost po filtraciji
povečata zato, ker je kartuša nova in se lahko še spirajo zračni mehurčki in drobci oglja.
Opravljene so bile analize fizikalno-kemijskih parametrov:
- CT,
- CaT,
- MgT,
- KT,
- NKT,
- vsebnost nitratnih ionov NO32-,
- vsebnost kalijevih ionov K+.
Preglednica 4 – 3 prikazuje rezultate analiz celokupne, kalcijeve, magnezijeve,
nekarbonatne in karbonatne trdote v vodi pred obdelavo, po obdelavi s filtrom waterpik R-
7 in po obdelavi z iztrošenim filtrom waterpik R-7.
53
Preglednica 4 – 3: Rezultati analiz celokupne, kalcijeve, magnezijeve, nekarbonatne in
karbonatne trdote v vodi pred obdelavo, po obdelavi s filtrom waterpik R-7 in po obdelavi z
iztrošenim filtrom waterpik R-7.
Številka
vzorca
CT
(mmol/L
Ca2+)
CaT
(mmol/L
Ca2+)
MgT
(mmol/L
Ca2+)
KT (mmol/L Ca2+)
NKT (mmol/L Ca2+)
1 2,8 2,1 0,7 2,4 0,4
2 2,3 0,9 1,4 0,4 1,9
3 3,1 1,7 1,4 2,4 0,7
4 2,4 1,5 0,9 2,3 0,1
5 2,8 1,9 0,9 2,5 0,3
6 2,6 1,8 0,8 2,4 0,2
7 3,0 2,3 0,7 2,5 0,5
8 2,9 2,0 0,9 2,4 0,5
9 1,9 1,6 0,3 2,5 0,0
10 4,0 2,3 1,7 2,6 1,4
11 3,8 2,2 1,6 2,5 1,3
12 4,3 3,2 1,1 2,6 1,7
Preglednica 4 – 4 prikazuje rezultate analiz vsebnosti nitratnih ionov NO32- in kalijevih
ionov K+ v vodi pred obdelavo, vode po obdelavi s filtrom waterpik R-7 in vode po obdelavi
z iztrošenim filtrom waterpik R-7.
Preglednica 4 – 4: Rezultati analiz vsebnosti nitratnih ionov NO32- in kalijevih ionov K+ v
vodi pred obdelavo, vode po obdelavi s filtrom waterpik R-7 in vode po obdelavi z
iztrošenim filtrom waterpik R-7.
54
Številka vzorca γNO3 (mg/L NO32-
) γK (mg/L K+)
1 / 7
2 12,8 48
3 17,6 7
4 21,2 30
5 16,7 7
6 4,5 15
7 26,4 7
8 26,6 8
9 21,6 /
10 25,0 /
11 27,9 /
12 23,0 /
Kalcij se izloči iz vode iz filtra R-7, v vodi pa se izločijo iz filtra natrijevi in kalijevi ioni.
Ti tvorijo s hidrogenkarbonatom topne soli in ne prispevajo k celokupni trdoti in se le-ta
zmanjša. HCO3 ostanejo v vodi in z natrijem tvorijo NaHCO3 in KHCO3. To je posledica
elektrokinetične adsorpcije, saj se v filtru iz aktivnega oglja ustvari električno polje.
Ker se K+ zamenja z Ca2+/Mg2+ kationi v sistemu, poteče po naslednji reakciji:
I.I.[K+] + Ca2+ → I.I. [Ca2+] + 2K+ (5)
Kalijevi ioni K+ se sprostijo iz filtra v vodo. Zaradi tega močno naraste v začetnem vzorcu
koncentracija na 48 mg/L. Proizvajalec priporoča, da se iztoči par litrov vode, ki se jo
zavrţe. Ne navaja zakaj, mi pa smo z analizo ugotovili, da se iz filtra izločajo velike
količine kalija. Torej lahko sklepamo, da se filter na tak način prečisti.
Izmerili smo tudi namreč višjo motnost v filtrirani vodi kot v pitni vodi pred čiščenjem.
V začetnem vzorcu nitrata nismo merili. Ker pa je hitri test pokazal, da se njihova vrednost
zniţa, smo jih izmerili v vseh nadaljnjih vzorcih. Analize so pokazale, da se nitrat zniţa in
najverjetneje zamenja s kloridom. To vidimo v povečani prevodnosti.
Fizikalno-kemijske analize ne pokaţejo sprememb v sestavi vode, ko je filter nasičen
(sveti rdeča lučka). Iz preglednice vidimo, da se vrednost SAK ni povišala.
55
Opravili smo prav tako meritve za nekatere vzorce, ki so jih pa za nas naredili na Zavodu
za zdravstveno varstvo Maribor–IVO ter na Komunali Ptuj. Meritve za pesticid atrazin so
opravili na Komunali Ptuj, ker nimamo aparature na razpolago. Uporabili so
spektrofometer Carry 50 (Varian), ki omogoča spremljanje koncentracije atrazina v UV-
področju pri valovni dolţini l = 245 nm. Analiza je bila opravljena za vzorce 3 in 5 pred
obdelavo z waterpik R-7 ter 4 in 6 po obdelavi z waterpik R-7.
Na preglednici 4 – 5 so prikazane meritve za atrazin, opravljene na spektrofometru Carry
50 (Varian).
Preglednica 4 – 5: Meritve za atrazin, opravljene na spektrofometru Carry 50 (Varian).
številka vzorca meritve za atrazin (µg/L)
3 0,15
4 0,07
5 0,15
6 0,03
Analiza je pokazala, da se je zniţala vrednost v obeh primerih. Iz 0,15 µg/L na 0,07 µg/L
vzorcih 3 in 4 ter iz 0,15µg/L na 0,03 µg/L v vzorcu 5 in 6. To pomeni, da se je atrazin
adsorbiral na filtrni medij. Na podoben način se najverjetneje adsorbirajo metolaklor,
atrazin in desetilatrazin, v skladu s podatki v preglednici 2 – 3, kjer je razvidno, da so
koeficienti za metolaklor še veliko višji od atrazina, kar pomeni, da se še bolje adsorbira
kot atrazin.
56
Meritve za svinec so opravili na Zavodu za zdravstveno varstvo na napravi ELAN 6000
ICP-MS (preglednica 4 – 6).
Preglednica 4 – 6: Meritve za svinec, opravljene na napravi ELAN 6000 ICP-MS .
Številka vzorca Meritve za svinec (µg/L)
5 3
6 1
Analiza je pokazala, da se je vrednost 3 µg/L pred obdelavo z waterpik R-7 zmanjšala na
1 µg/L po obdelavi z waterpik R-7.
Zasledili smo podatek, da se 26,5 mg Pb2+ adsorbira na 1 g oglja. Zelo pomembni so
pogoji, kot so pH vrednost in začetna koncentracija. Vrednost 26,5 mg [Pb2+] so dosegli
pri pH = 4,5 in začetni koncentraciji 50 mg/L [29].
Poskusov za lindan nismo mogli izvesti, saj nimamo na voljo merilne tehnike in
standardnih raztopin. Ker pa nikjer v literaturi nismo zasledili, da je lindan na kakršenkoli
način problematičen v slovenskih pitnih vodah, menimo, da je za naše pitne vode
pomembneje, da se s filtrom iz vode odstrani atrazin.
57
4.3 Rezultati preskusa za mezofilne bakterije
Opravili smo poskus razvoja mezofilnih bakterij pri sobni temperaturi, 24 h, gojišče agar.
Slika 4 – 5 prikazuje poskus razvoja mezofilnih bakterij v pitni in filtrirani vodi.
Vidimo, da se niti v pitni niti v filtrirani vodi bakterije ne razvijejo oziroma je njihovo število
pod 100. Voda je v obeh primerih neoporečna.
Voda iz pipe Filtrirana voda
Slika 4 – 5: Poskus razvoja mezofilnih bakterij v pitni in filtrirani vodi.
Če se toči voda vsak dan, ni nevarnosti okuţbe. To pomeni da mikrobiološko voda
ustreza.
58
4.4 Difraktogram
V tem podpoglavju smo raziskali sestavo filtra. Slika 4 – 6 prikazuje difraktogram
rentgenske analize iztrošenega vloţka iz aktivnega oglja. Analiza je opravljena na filtru na
dveh mestih, saj smo ţeleli videti, kako poteka adsorpcija: ali je enakomerna ali je kje na
filtru več snovi zadrţanih.
C= CaCO3
K=KCl
X=C
Slika 4 – 6: difraktogram rentgenske analize za iztrošeni vloţek iz aktivnega oglja filtra
waterpik R-7.
Vzeli smo dva vzorca iztrošenega filtra waterpik R-7, odvzeta na dveh različnih delih
samega vloţka. V samem materialu iz kokosove lupine (Coconut Shell) je prisoten kalij.
Omenjeno sestavo ima prav vloţek filtra waterpik R-7. V vzorcu mora biti snovi vsaj 2%,
da jo lahko aparat zazna. Na difraktogramu vidimo, da sta vzorca praktično identična in
glavni piki enaki. S strukturno analizo, natančneje z metodo rentgenska praškovna
difrakcija (RPD), smo zaznali prisotnost KCl, CaCO3 in C v obeh vzorcih iztrošenega filtra
iz aktivnega oglja.
Lin
(C
ou
nts
)
0
100
200
300
400
500
600
2-Theta - Scale
20 30 40 50
C
CC C C CC KX
59
Vidimo, da se v veliki meri izloča CaCO3. Ca se zamenja s K iz materiala v filtru waterpik
R-7. Ostalih elementov nismo zaznali, kar pomeni, da njihova adsorpcija ni presegla 2%.
60
5 ZAKLJUČEK
Testirali smo filter R-7 waterpik, ki naj bi v vodi zmanjšal koncentracije naslednjih
parametrov: lindana, azbesta, svinca, klora in določenih mikroorganizmov (ciste Giardia in
Cryptosporidium). V postopku priprave pitne vode je moţno zmanjšati koncentracijo
atrazina v vodi s filtracijo skozi granulirano aktivno oglje, zato nas je zanimalo, če je
učinkovit tudi pri odstranjevanju atrazina iz pitne vode. Analizo so opravili na Komunali
Ptuj s hitrim testom na spektrofotometru Carry 50 (Varian), ki omogoča spremljanje
koncentracije atrazina v UV-področju pri valovni dolţini l = 245 nm. Koncentracija atrazina
v vzorcu številka 3 se je zniţala iz 0,15 µg/L na 0,07 µg/L in v vzorcu številka 5 iz 0,15
µg/L na 0,03 µg/L. Koncentracija v vzorcu številka 5 se je zniţala iz 3µg/L na 1 µg/L, kar
je dokaz, da se Pb2+ adsorbira na aktivno oglje.
Opravili smo fizikalno-kemijske in mikrobiološke analize. V vodi pred obdelavo z waterpik
R-7 je bila določena kalcijeva trdota v območju od 1,7 do 2,3 mmol/L, magnezijeva trdota
MgT v območju od 0,7 do 1,7 mmol/L in celotna trdota v območju od 2,8 do 4 mmol/L.
Določili smo karbonatno trdoto, in sicer v območju od 2,4 do 2,6 mmol/L ter nekarbonatno
trdoto v območju od 0,3 do 1,4 mmol/L. Koncentracija nitratnih ionov NO32- je v območju
od 17,6 do 26,4 mg/L, koncentracija kalijevih ionov K+ je v konstantnem območju 7 mg/L,
SAK pri valovni dolţini 254 nm se nahaja v območju 1,7 do 4,5 m-1 in SAK pri valovni
dolţini 436 nm v območju od 0,0 do 6,2 m-1. Po filtraciji so se koncentracije ohranile v
podobnih območjih, in sicer kalcijeva trdota v območju od 0,9 do 2,2 mmol/L, MgT v
območju od 0,3 do 1,6 mmol/L, celokupna trdota v območju od 1,9 do 3,8 mmol/L,
karbonatna trdota v območju od 0,4 do 2,6 mmol/L in nekarbonatna trdota v območju od
0,1 do 1,3 mmol/L, koncentracija NO32- se nahaja v območju od 4,5 do 23,0 mg/L,
koncentracija K+ v območju od 8 do 48 mg/L, SAK pri 254 nm v območju od 1,5 do 4,9
m -1, SAK pri 436 nm v območju od 0,0 do 6,4 m-1.
V začetku se zniţa trdota, ki pa se po pribliţno porabljenih 20 L pribliţa vrednosti pitne
vode. Ugotovili smo, da se Ca2+ in Mg2+ veţeta na material, hkrati pa se izloča K+.
V začetku filtracije se je njegova koncentracija zvišala iz 7 mg/L na 48 mg/L K+.
Vrednost 48 mg/L nas je zelo presenetila, ker je precej višja koncentracija od začetne.
61
Po nekaj litrih iztočene vode se vrednost kalija zniţa na 8 mg/L. Proizvajalec filtra waterpik
R-7 priporoča, naj se iztoči par litrov vode, ki se jo nato zavrţe. Ne navaja razloga zakaj,
mi pa smo z analizo ugotovili, da se lahko tvorijo mehurčki (npr. CO2). Torej lahko
sklepamo, da se filter na tak način prečisti. Izmerili smo tudi namreč višjo motnost v
filtrirani vodi kot v pitni vodi pred čiščenjem.
Opravili smo poskus razvoja mezofilnih bakterij pri sobni temperaturi, 24 h, gojišče agar.
Vidimo, da se niti v pitni niti v filtrirani vodi bakterije ne razvijejo oziroma je njihovo število
pod 100. Voda je v obeh primerih neoporečna. Nitrat se zniţa in najverjetneje zamenja s
kloridom. To vidimo v povečani prevodnosti. Fizikalno-kemijske analize ne pokaţejo
sprememb v sestavi vode, ko je filter nasičen (sveti rdeča lučka).
62
6 LITERATURA
[1] M. Roš, M. Simonič, S. Šostar Turk, Priprava in čiščenje Vod, Maribor, Fakulteta za
strojništvo, Oddelek za tekstilstvo, 2005.
[2] J. Panjan, Osnove zdravstveno hidrotehnične infrastrukture, Ljubljana, Univerza v
Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, 2005.
[3] Pravilnik o pitni vodi, Uradni list RS, 19/2004, 35/2004, 26/2006, 92/2006, 25/2009.
[4] http://www.zzv-lj.si/index.php?page=static&item=269&get_treerot=42 (pregled
11.9.2010).
[5] http://cistomesto.si/obvestila/index.html (pregled 4.10.2010).
[6] http://www.delo.si/clanek/114788 (pregled 5.10.2010).
[7] J. Šešok, Splošno o azbestu, način dostopa: http://www.ivz.si/, Inštitut za varovanje
zdravja RS, Ljubljana, 2006 ( pregled 20.12.2010).
[8] L. Tuduri, T. Harner, P. Blanchard, Y. F. Li, L. Poissant, D. T. Waite, C, Murphy, W.
Betzer, A review of currently used pesticide (CUPs) in Canadian air and precipitation :
Part 1: Lindane and endosulfans, Atmospheric Environment, 2006, 40/9, S1563–S1578.
[9]
http://okolje.arso.gov.si/onesnazevanje_voda/predpisi/20050422_120027_Op_program_kl
orir_ogljikov.pdf (pregled 15.10.2010).
[10] http://www.biomonitoring.si/kemikalije-kot-onesnazevala/ (pregled 14.10.2010).
[11] World Health Organisation, Guidelines for drinking-water quality, Geneva,WHO,
1996, 2.
[12] Doc.dr. Boris Kompare, Odstranjevanje parazitov v pripravi pitne vode, Univerza v
Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Inštitut za zdravstveno hidrotehniko,
2001, Ljubljana, S3422.
[13] J. Patkovič-Colarič, Infestacija triletnih otrok s črevesnimi zajedalci na Dolenjskem v
letu 2003, strokovni prispevek, ZZV Novo mesto, Zdrav Vestn, 2004, 73, S873–S 875.
[14] X. Dai, J. Boll, Settling velocity of Cryptosporidium parvum and Giardia lamblia, Water
Research, 2006, 40/6, S1321 – S1325.
[15] http://www.aquakristal.com/ContentPage.aspx?page_id=6 (pregled 10.12.2010).
[16] Center za zdravstveno ekologijo, Monitoring pitne vode 2005 – Poročilo o pitni vodi v
Republiki Sloveniji, 2005.
[17] F. W. Pontius, Water Quality and Treatment, A Handbook of Community Water
Supplies, American Water Works Association, New York, ZDA, 1990.
63
[18] B. Tepuš, Hibridno odstranjevanje atrazina s katalitičnim ozoniranjem ter nitrata z
ionsko izmenjavo iz pitne vode, Doktorska disertacija, Univerza v Mariboru, Fakulteta za
kemijo in kemijsko tehnologijo, 2007.
[19] http://www.pitna-voda.si/main/bakterije.html#parametri11 (pregled 21.12.2010).
[20] M. Simonič, Tehnologija Vod, Laboratorijske vaje, Univerza v Mariboru, Fakulteta za
kemijo in kemijsko tehnologijo, 2004.
[21] http://www.pitna-voda.si/main/atrazin.html (pregled 21.12.2010).
[22] http://www.carbonit.de/en/howitworks.html (pregled 21.9.2010).
[23] http://www.filtersfast.com/WaterPik-R-7-water-filter-cartridge.asp (pregled 25.9.2010).
[24] http://www.pitna-voda.si/faq/faq1.html (pregled 24.9.2010).
[25] K. Kiršner, Študija moţnosti odstranjevanja arzena iz vira pitne vode, Diplomska
naloga, Maribor,Univerza v Mariboru, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo, 2005.
[26] EPA, United States Environmental Protection Agency, National Primary Drinking
Water Regulations, List of contaminants and their MCLs, 2009, EPA 816-F-09-004
(pregled 20.12.2010).
[27]
http://www.safewater.org/PDFS/resourceswaterqualityinfo/RegulationsGuidelinesCompari
sons.pdf (pregled 13.11.2010).
[28] Teledyne water pik, model F-7, Elektronski filter za vodo, Navodila za uporabo.
[29] M. Sekara, V. Sakthia and S. Rengaraj, Kinetics and equilibrium adsorption study of
lead (II) onto activated carbon prepared from coconut shell, Journal of Colloid and
Interface Science, 2004, 279/2, S307–S313.
[30] M. Imamoglu, O.Tekir, Desalination, 2008, 228/1-3, S108–S113.
[31] P. Assavasilavasukul, B.L.T. Lau, G. W. Harrington, R. M. Hoffman, M. A. Borchardt,
Effect of pathogen concentrations on removal of Cryptosporidium and Giardia by
conventional drinking water treatment, Water Research, 2008, 42/10-11, S2678–S2690.
[32] C.C. Falk, P. Karanis, D. Schoenen, H.M. Seitz , Bench scale experiments for the
evaluation of a membrane filtration method for the recovery efficiency of Giardia and
Cryptosporidium from water, Water Research, 1998, 32/3, S565–S568.
[33] E. Cummins, R. Kennedy, M. Cormican, Quantitative risk assessment of
Cryptosporidium in tap water in Ireland, Science of The Total Environment, 2010, 408/4,
S740–S753.
[34] W.A.M. Hijnen, G.M.H. Suylen, J.A. Bahlman, A. Brouwer-Hanzens, G.J. Medema,
GAC adsorption filters as barriers for viruses, bacteria and protozoan (oo)cysts in water
treatment, Original Research Article Water Research, 2010, 44/4, S1224–S1234.
64
[35] http://www.frequencyrising.com/water_carbonfilters.htm (dostop 9.11.2010).
[36] T.Alcantara, M. Pazos, C. Cameselle, M.A. Sanroman, Electrochemical remediation
of contaminated kaolinite, Environ Chem Health, 2008, 30/2, S89–S94.
[37] M. Varlec, Mehanokemijska sinteza kadmijevih in bakrovih halkogenidov, Diplomsko
delo, naravoslovje in matematiko, Oddelek za kemijo, 2009. [38]
http://www.multipure-see.com/Technology.html (dostop 8.1.2011).
[39] http://www.pitna-voda.si/main/motnost.html (dostop 26.1.2011)
[40] G. A. Mc Feters (Ed.), APHA, Standard Methods for the Examination of Water and
Wastewater, Drinking Water Microbiology, 1990.
[41] D. Dobčnik, Vaje iz instrumentalne kemijske analize, Univerza v Mariboru, Fakulteta
za kemijo in kemijsko tehnologijo, Maribor, 2000.
[42] V. Klokočovnik, Mehanokemijska sinteza bakrovega ferita, CuFe2O4, Diplomsko delo,
Pedagoška fakulteta, Maribor, 2006.
[43] http://www.pitna-voda.si/main/ph.html (dostop 3.2.2011)
[44] http://www.pitna-voda.si/main/azbest.html (dostop 3.2.2011)
65
7 PRILOGA
Priloga 1: Uradni list št. 19/2004, Parametri in mejne vrednosti parametrov
![ZAVRŠNI RAD - unizg.hr...Prikaz izbora statusa članka 7 2.3. Statusi stranica Slika 7. Shematski prikaz „workflowa“ odobravanja statusa [1] Stranice (plan) (Slika 7.) u sustavu](https://img.pdfslide.tips/doc/110x75/5e513bab4e312c46a64932dd/zavrni-rad-unizghr-prikaz-izbora-statusa-lanka-7-23-statusi-stranica.jpg)
![ZAVRŠNI RAD - FSBrepozitorij.fsb.hr/919/1/09_03_2010_1_pomicna_platforma[1].pdf · Slika 18. Prikaz djelovanja sila kod prora čuna vijaka za spoj 2 HEA 200 na HEA 200 (18) Slika](https://img.pdfslide.tips/doc/110x75/5f539347e904d9748478ec00/zavrni-rad-1pdf-slika-18-prikaz-djelovanja-sila-kod-prora-una-vijaka.jpg)
![Sinteza zvuka temeljena na sudaru tijela u virtualnom ... · Slika 2.1: Graf valnog oblika u vremenskoj domeni [11] 3. Slika 2.2: Prikaz valnog oblika koji sadrži samo osnovnu frekvenciju](https://img.pdfslide.tips/doc/110x75/5f06c3687e708231d4199cb0/sinteza-zvuka-temeljena-na-sudaru-tijela-u-virtualnom-slika-21-graf-valnog.jpg)
