REPUBLIKA SLOVENIJA UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

VPLIV MREŽNEGA DELOVANJA NA USPEŠNOST MALIH IN SREDNJE VELIKIH PODJETIJ

NETWORKING IMPACT ON SMEs PERFORMANCE

September, 2008 KATJA CRNOGAJ

1

REPUBLIKA SLOVENIJA UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

VPLIV MREŽNEGA DELOVANJA NA USPEŠNOST MALIH IN SREDNJE VELIKIH PODJETIJ

NETWORKING IMPACT ON SMEs PERFORMANCE

Katja Crnogaj, dipl.ekon., rojena leta 1983, v kraju Celje Absolventka podiplomskega programa na smeri Management, organizacija in človeški viri, modul A Tema odobrena dne: 5.6.2008 z delovnim naslovom: Vpliv mrežnega delovanja na uspešnost malih in srednje velikih podjetij Mentorica: doc. dr. Karin Širec Somentor: prof. dr. Vojko Potočan

2

»Štejejo tudi majhni koraki. Začnimo pri sebi, nadaljujmo v svojem okolju. Ne na silo, pač pa z občutkom. Vsaka malenkost je pomembna in bo dodala kamenček v mozaiku splošnega zavedanja. Dala bo tudi smisel našemu življenju.« Dr. Janez Drnovšek, Zlate misli o življenju in zavedanju.

Zahvala Hvala mentorici doc. dr. Karin Širec, somentorju prof. dr. Vojku Potočanu ter prof. dr. Miroslavu Reberniku za vso strokovno pomoč pri izdelavi in usmerjanju magistrske naloge. Hvala tudi staršem in Dejanu za vso podporo in da verjamejo v moj zagon.

3

KAZALO KAZALO SLIK ................................................................................................................... 5 KAZALO TABEL ............................................................................................................... 6 POVZETEK......................................................................................................................... 7 SUMMARY.......................................................................................................................... 8 1. UVOD ............................................................................................................................... 9

1.1 Opredelitev področja in opis problema ....................................................................... 9 1.2 Namen in cilji raziskave ............................................................................................ 10 1.3 Osnovne trditve ......................................................................................................... 12 1.4 Predpostavke in omejitve........................................................................................... 12 1.5 Uporabljene metode raziskovanja ............................................................................. 12

I. TEORETIČNA IZHODIŠČA....................................................................................... 15 2. SODOBNA ORGANIZACIJA IN NJENO POSLOVNO OKOLJE........................ 15

2.1 Pojem in pomen sodobne organizacije ...................................................................... 15 2.2 Razvoj organizacijskih struktur ................................................................................. 18 2.3 Podjetje in možne vrste podjetij ................................................................................ 22 2.4 Vloga podjetnika in managerja.................................................................................. 24 2.5 Determinante sodobnega poslovnega okolja ............................................................. 27

3. MREŽNO DELOVANJE PODJETJA........................................................................ 31

3.1 Opredelitve mreženja (networking)........................................................................... 31 3.2 Oblike mreženja......................................................................................................... 33

3.2.1 Medorganizacijske in medpodjetniške (interorganizacijske) mrežne povezave 33 3.2.2 Osebno mreženje ................................................................................................ 38

3.3 Razlogi za mrežno delovanje..................................................................................... 39 3.4 Management mrežnih organizacij ............................................................................. 41 3.5 Socialni kapital .......................................................................................................... 42

4. USPEŠNOST MALIH IN SREDNJE VELIKIH PODJETIJ ................................... 46

4.1 Pojem uspešnosti poslovanja (business performance)............................................... 46 4.2 Merjenje uspešnosti poslovanja................................................................................. 48

4.2.1 Finančni kazalci.................................................................................................. 48 4.2.2 Nefinančni kazalci .............................................................................................. 51

5. PODPORNO OKOLJE IN MREŽNO DELOVANJE MSP V SLOVENIJI........... 53

5.1 Vloga podpornega okolja .......................................................................................... 53 5.2 Gospodarska zbornica Slovenije, Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije, Ministrstvo za gospodarstvo ............................................................................................................... 54 5.3 Javna agencija RS za podjetništvo in tuje investicije ter Slovenski podjetniški skl . 55 5.4 Tehnološki center ...................................................................................................... 55 5.5 Podjetniški inkubator................................................................................................. 56 5.6 Tehnološki parki ........................................................................................................ 56

4

II. APLIKATIVNI DEL.................................................................................................... 58 6. PREDSTAVITEV IZVEDBE RAZISKAVE - VPLIV MREŽNEGA DELOVANJA NA USPEŠNOST MSP...................................................................................................... 58

6.1 Model raziskave in raziskovalne hipoteze................................................................. 58 6.2 Potek raziskave.......................................................................................................... 60

6.2.1 Upoštevano časovno obdobje ............................................................................. 60 6.2.2 Metoda zbiranja podatkov .................................................................................. 61 6.2.3 Vzorec................................................................................................................. 62 6.2.4 Metode obdelave in prikazovanja podatkov....................................................... 65

7. OBRAVNAVA REZULTATOV RAZISKAVE ......................................................... 66

7.1 Predstavitev rezultatov .............................................................................................. 66 7.2 Preučitev rezultatov ................................................................................................... 88 7.3 Predlogi za izboljšavo................................................................................................ 93

8. SKLEPNA SPOZNANJA ............................................................................................. 95

8.1 Temeljne ugotovitve .................................................................................................. 95 8.2 Odprti problemi ......................................................................................................... 96

SEZNAM UPORABLJENE LITERATURE.................................................................. 98 SEZNAM UPORABLJENIH VIROV........................................................................... 106 SEZNAM PRILOG ......................................................................................................... 108 DELOVNI ŽIVLJENJEPIS ........................................................................................... 109

5

KAZALO SLIK

Slika 1: Podjetniško vedenje ............................................................................................... 10

Slika 2: Razvoj organizacijskih struktur.............................................................................. 21

Slika 3: Uspešen podjetnik .................................................................................................. 25

Slika 4: Osnovne naloge (funkcije) managerjev.................................................................. 26

Slika 5: Uspešen manager.................................................................................................... 26

Slika 6: Negotovost okolja .................................................................................................. 28

Slika 7: Oblike medorganizacijskega mreženja................................................................... 34

Slika 8: Splošni model grozda ............................................................................................. 36

Slika 9: Ustvarjanje socialnega kapitala.............................................................................. 43

Slika 10 : Model raziskave .................................................................................................. 59

Slika 11: Časovna premica raziskave .................................................................................. 61

Slika 12: Dva vzorca podjetij glede na velikost po številu zaposlenih ............................... 63

Slika 13: Organiziranost podjetij v vzorcu.......................................................................... 63

Slika 14: Lastništvo podjetij v vzorcu ................................................................................. 64

Slika 15: Struktura podjetij v vzorcu glede na statistične regije v Sloveniji....................... 64

Slika 16: Delež anketirancev glede na spol ......................................................................... 66

Slika 17: Lastništvo oziroma solastništvo v podjetju .......................................................... 67

Slika 18: Delež lastništva v podjetju ................................................................................... 68

Slika 19: Število solastnikov podjetja ................................................................................. 69

Slika 20: Uspešnost podjetij v vzorcu (od leta 2005 do leta 2007) ..................................... 70

Slika 21: Pogostost sodelovanja .......................................................................................... 79

6

KAZALO TABEL

Tabela 1: Ključne dimenzije stare in nove paradigme organizacijskih razmerij................. 19

Tabela 2: Kriteriji za velikost podjetij v Sloveniji .............................................................. 23

Tabela 3: Premik faktorjev organizacijskega uspeha s pripadajočimi kriteriji ................... 29

Tabela 4: Razvrstitev računovodskih kazalcev uspešnosti.................................................. 49

Tabela 5: Delež podjetij v vzorcu po velikostnih razredih.................................................. 62

Tabela 6: Frekvenčna porazdelitev deleža anketirancev glede na spol ............................... 66

Tabela 7: Frekvenčna porazdelitev lastništva oziroma solastništva v podjetju................... 67

Tabela 8: Frekvenčna porazdelitev deleža lastništva v podjetju ......................................... 68

Tabela 9: Frekvenčna porazdelitev števila solastnikov podjetja ......................................... 69

Tabela 10: Uspešnost podjetij v vzorcu glede na velikost (od leta 2005 do leta 2007) ...... 71

Tabela 11: Frekvenčna porazdelitev – sorodniki, prijatelji mentorji podjetniki ................. 71

Tabela 12: Rezultati analize - sorodniki, prijatelji, mentorji podjetniki.............................. 72

Tabela 13: T-test – sorodniki prijatelji, mentorji podjetniki ............................................... 73

Tabela 14: Frekvenčna porazdelitev članstva v strokovnih in s poslom povezanih organizacijah ter v športnih, kulturnih in interesnih društvih in klubih .............................. 74

Tabela 15: Rezultati analize članstva v strokovnih in s poslom povezanih organizacijah ter v športnih, kulturnih in interesnih društvih in klubih .......................................................... 74

Tabela 16: T-test članstva v strokovnih in s poslom povezanih organizacijah ter v športnih, kulturnih in interesnih društvih in klubih ............................................................................ 75

Tabela 17: Frekvenčna porazdelitev komuniciranja o podjetju z zunanjimi posamezniki ter odstotka le-teh kot poslovnih partnerjev ............................................................................. 75

Tabela 18: Rezultati analize komuniciranja o podjetju z zunanjimi posamezniki ter odstotek le-teh kot poslovnih partnerjev ............................................................................. 76

Tabela 19: T-test komuniciranja o podjetju z zunanjimi posamezniki ter odstotka le-teh kot poslovnih partnerjev ............................................................................................................ 77

Tabela 20: Pearsonovi korelacijski koeficienti med mrežnim delovanjem podjetnika in poslovno uspešnostjo........................................................................................................... 78

Tabela 21: Rezultati analize sodelovanja podjetja .............................................................. 80

Tabela 22: T-test sodelovanja podjetja................................................................................ 81

Tabela 23: Pearsonovi korelacijski koeficienti med mrežnim delovanjem podjetja in poslovno uspešnostjo........................................................................................................... 82

Tabela 24: Pearsonovi korelacijski koeficienti med mrežnim delovanjem podjetnika ter mrežnim delovanjem podjetij .............................................................................................. 86

Tabela 25 : Potrditev, delna potrditev ali zavrnitev raziskovalne hipoteze H1.................... 89

Tabela 26: Potrditev, delna potrditev ali zavrnitev raziskovalne hipoteze H2..................... 92

Tabela 27: Potrditev, delna potrditev ali zavrnitev raziskovalne hipoteze H3..................... 93

7

POVZETEK Vpliv mrežnega delovanja na uspešnost malih in srednje velikih podjetij Ključne besede: sodobno poslovno okolje, organizacija, podjetje, MSP, mreženje, mrežno delovanje, socialni kapital, uspešnost, podporno okolje. Okolje določa nove okvire delovanja organizacij. Sodobne razmere zahtevajo od organizacij temeljito preobrazbo tradicionalnega industrijskega delovanja v postmoderno, ki je ustrezno odprto, prilagodljivo in inovativno (Daft 2003; Cole 2004; Jones 2004 citirano v: Potočan 2007, 17). Posledično se uveljavljajo številni novi managementski koncepti in med njimi je tudi pojav tako imenovane mrežne organizacije. V današnjem času namreč obstaja neizpodbitno dejstvo, da je bistvo ekonomske aktivnosti in uspeha medsebojno sodelovanje. V magistrski nalogi smo opredelili sodobno organizacijo ter se osredotočiti na podjetje in predstavili značilnosti poslovnega okolja v katerem ta delujejo in se skozi mrežno organiziranost prilagajajo na spreminjajoče se razmere. V nadaljevanju podrobneje predstavljamo mrežno delovanje na medorganizacijski oz. medpodjetniški ravni ter na osebni ravni, kjer izpostavljamo podjetniško mreženje in pomen socialnega kapitala kot določitelja vrednosti vzpostavljene mreže. V središče obravnave smo postavili tudi uspešnost malih in srednjih podjetij, kjer smo pokazali na možno povezovanje z mrežnim delovanjem. Nenazadnje pa smo želeli opozoriti tudi na iniciative, ki so podpora malim in srednjim podjetjem pri mrežnem delovanju in doseganju poslovne uspešnosti. Temu sledi lastna raziskava, kjer smo ugotavljali vpliv mrežnega delovanja podjetnika ter mrežnega delovanja podjetja na poslovno uspešnost in ugotavljali značilne povezave med mrežnim delovanjem podjetnika in mrežnim delovanjem podjetja. Dodatno so nas zanimale tudi statistično značilne razlike med mikro ter malimi in srednjimi podjetji. Naša osrednja teza se glasi: Uspešnost podjetja je odvisna od mrežnega delovanja podjetja in mrežnega delovanja podjetnika. Glede na vlogo, ki jo številni domači in tuji avtorji pripisujejo mrežnemu delovanju kot viru uspešnosti, je obravnavana tematika aktualna za organizacije in podjetja današnjega časa. Različne raziskave (Munih 2003, 7) kažejo, da je mreženje eden izmed ključnih faktorjev uspeha, tako podjetja kot podjetnikov. Vključuje vse medsebojne odnose in njihovo spremljanje ter upošteva, da so odnosi med organizacijami v bistvu odnosi med ljudmi.

»Obstaja bistvena razlika med staro in novo ekonomijo: stara ekonomija je vodena z ekonomijo obsega; nova ekonomija pa je vodena z ekonomijo mreženja…«

Information Rules Carl Shapiro, Hal R. Varian

8

SUMMARY Networking impact on SMEs performance Key words: Contemporarily business environment, organization, enterprise, SMEs, networking, network activity, social capital, performance, supportive environment. Environment determinates new frames of organizational engagements. Contemporary circumstances from organizations demand radical transformation from traditional industrial activity into postmodern, which is appropriate open, adjustably, and innovative (Daft 2003; Cole 2004; Jones 2004 cited in: Potočan 2007, 17). Consecutively numerous new management concepts are appearing and network organization are developing. Inevitably, the essence of economic activity and its success is mutual cooperation. In master we determined contemporary organization, have focused on enterprise and demonstrated characteristics of business environment in which organizations operate and accommodate themselves on changing circumstances trough network structure. After that we detailed introduced networking on three levels: between-organization, between-enterprise and personal level. We are highlighting entrepreneurial networking and importance of social capital as value factor in established network. Additionally we put performance of small and medium sized companies in center of our discussion, where we pointed out its linkages with networking. Least but not last we exposed initiatives that represent support for SMEs at their network activities and at reaching business performance. After that, we are representing our own empirical research, where we have determined impact of entrepreneurial and organization networking on business performance and exploring linkages between entrepreneurial and organizational networks. We were interested also in statistically distinctive differences between mikro and small – medium sized companies. Our central thesis sounds: Business performance depends on enterprise’s networking and entrepreneurial networking. We can conclude that the topic is actual for organizations and enterprises, while amount of domestic and foreign literature consider networking very important. Various research papers (Munih 2003, 7) are showing that networking is one of leading factor for enterprises and also entrepreneurs success. It includes all mutual relations and their monitoring and considers, that relations among organizations are actually relations among people.

»There is a central difference between the old and new economies: the old industrial economy was driven by economies of scale; the new information economy is driven by the economics of networks…« Information Rules

by Carl Shapiro, Hal R. Varian

9

1. UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema V magistrski nalogi izhajamo iz spoznanj sodobne organizacijske teorije, po kateri obravnavamo mrežno delovanje. Za sodobna organizacijska proučevanja je po mnenju Robbinsa značilno, da obravnavajo organizacijo v povezanosti z njenim ožjim in širšim okoljem. Podjetja so obravnavana kot odprti sistemi, torej v interakciji z okoljem (Robbins 1990, 13). Področje smo dopolnili s podjetniško teorijo po Thompsonu in na ta način zaokrožili vsebinski okvir za potrebe naše raziskave. Teorija organizacije je sinteza oz. sistem (spo)znanj o organiziranju, razvijanju in obvladovanju sociotehničnih sistemov. Ta (spo)znanja pa so zakonitosti, metode, principi in organizacijska sredstva o organiziranju, razvijanju in upravljanju sociotehničnih sistemov. S teorijo organizacije razumemo celotnost pomembnejših idej, tez in antitez, ki razlagajo pojave sociotehničnih oz. organizacijskih sistemov (Ivanko in Brejc 1995, 25). Za potrebe magistrskega dela smo se osredotočili na sodobne teorije organizacije, ki so se uveljavile po klasični in neoklasični teoriji organizacije. Moderna teorija posebno pozornost posveča predvsem komuniciranju ter odnosom med deli ter celoto v organizaciji. V zadnjih dvajsetih letih se v razvitih državah vse pogosteje razpravlja o sistemskem oziroma kibernetskem pristopu. V sistemskem pristopu se podjetje obravnava kot kompleksen, dinamičen in odprt sistem, ki je na eni strani sestavljen iz določenega števila podsistemov, z druge strani pa predstavlja podsistem nekega drugega sistema višjega reda. V takšnem podjetju se posebna pozornost posveča vzpostavljanju pravilnih odnosov med posameznimi deli ter med deli in podjetjem v celoti. Da bi bili odnosi optimalno usklajeni, je potrebno vzpostaviti ne samo vertikalne, ampak tudi horizontalne komunikacije (povzeto po Slikavica in Novak 1999, 46-56). Po tej teoriji smo se osredotočili na organizacijsko mrežno delovanje. Podjetja namreč lahko iz različnih razlogov medsebojno sodelujejo in se na različne načine povezujejo (mrežijo) ter tako premagujejo ovire iz okolja ter ustvarjajo koristi oziroma dobičke. Mrežno delovanje po moderni teoriji organizacije smo dopolnili s spoznanji podjetniške teorije, ki povzeto po Thompsonu (Thompson 1999, 287) opisuje podjetništvo kot način vedenja, stil vodenja, pri katerem se zavzemamo za pridobivanje in upravljanje z viri potrebnimi za izrabo poslovnih priložnosti. Podjetniki se odzivajo na negotovost in turbulence iz okolja, pri čemer si skušajo pridobiti močan strateški položaj, ki je seveda začasen že po svoji naravi, hkrati pa s svojim proaktivnim vedenjem ustvarjajo negotovost ostalim udeležencem. Z motenjem obstoječega stanja ustvarjajo nove priložnosti, ki jih skušajo nato izkoristiti pred konkurenco, obenem pa so nenehno na preži za morebitnimi potencialnimi grožnjami (Širec 2007, 19). Podjetniško vedenje prikazujemo na sliki 1.

10

Slika 1: Podjetniško vedenje

Vir: Prirejeno po Thompson v Širec 2007, 19. Ker postaja sodobno okolje vse bolj kompleksno in dinamično, morajo organizacije (podjetja) razviti sposobnosti, da se nenehno prilagajajo spremenjenim razmeram. Le na ta način je mogoče vzpostavljati oziroma premagovati konkurenčne ovire ter ustvarjati in vzdrževali želene konkurenčne prednosti. Determinante sodobnega okolja tako zahtevajo spremembe z vidika notranje organiziranosti in z vidika mrežnega delovanja z drugimi organizacijami, skupinami ali osebami ter gradnje strateških povezav. Temeljni problem magistrskega dela je preučiti enega najbolj znanih organizacijskih konceptov ob koncu devetdesetih let, to so tako imenovane mrežne organizacijske povezave. Pojem mreženja se nanaša na številna različna področja. V slovenski literaturi je dokaj neenotno obravnavan, saj obstaja več različnih opredelitev mreženja, ki temeljijo na specifičnih kriterijih za razvrščanje mrežne organiziranosti. V nalogi smo se osredotočili na mrežno delovanje na medorganizacijski oz. medpodjetniški (interorganizacijski) ravni ter osebno mreženje. Dotaknili smo se mrežnega delovanja podjetnika in predstavili pojem socialnega kapitala. Osredja tema, ki jo obravnavamo v magistrskem delu je torej predstaviti dve ravni mrežne organiziranosti podjetja ter posebej mrežno delovanje podjetnika in pomen socialnega kapitala. Problem smo obravnavali z vidika vpliva mrežnega delovanja na poslovno uspešnost.

1.2 Namen in cilji raziskave Namen magistrskega dela je v teoretičnem delu opredeliti pojem sodobne organizacije, se v nadaljevanju osredotočiti na podjetje ter predstaviti različni vlogi podjetnika in

DINAMIČNA SITUACIJA V TURBOLENTNEM KONKURENČNEM

OKOLJU

PREPOZNAVANJE NOVIH PRILOŽNOSTI ZA USTVARJANJE DODANE

VREDNOSTI

PREPOZNAVANJE GROŽENJ

PRILOŽNOSTI GROŽNJE

strateško zavedanje in učenje

PODJETNIŠKE AKTIVNOSTI

USPEŠNOST PODJETJA

reagiranje na turbulence

ustvarjanje turbulenc

Ustvarjanje in vzdrževanje konkurenčnih prednosti

Vzpostavljati/premagovati konkurenčne ovire

Mrežno delovanje in gradnja strateških povezav

11

managerja. Predstaviti želimo značilnosti poslovnega okolja v katerem sodobna organizacija (podjetje) deluje in prilagaja svojo organiziranost nenehno spreminjajočim se razmeram, v želji po doseganju čim večjega uspeha. Ker determinante sodobnega okolja zahtevajo spremembe z vidika notranje organiziranosti in z vidika mrežnega delovanja z drugimi organizacijami, je naš namen podrobneje predstaviti dve ravni mrežne organiziranosti (medorganizacijsko oz. medpodjetniško sodelovanje ter osebno mreženje), pomen mrežnega delovanja in doseganja poslovne uspešnosti. Nenazadnje želimo opozoriti tudi na iniciative, ki so podpora malim in srednje velikim podjetjem tako pri mrežnem delovanju kot pri doseganju uspešnosti. V empiričnem delu je naš namen ugotoviti vpliv mrežnega delovanja podjetnika na poslovno uspešnost podjetja, vpliv določenega mrežnega delovanja malih in srednje velikih podjetij na njihovo poslovno uspešnost ter ugotoviti ali obstaja povezava med mrežnim delovanjem podjetnika in mrežnim delovanjem podjetja. Prav tako smo primerjali mrežno delovanje med mikro ter malimi in srednje velikimi podjetji. Namen magistrskega dela je na osnovi ugotovitev raziskave podati sklepne ugotovitve v smislu proučevanja uspešnosti v odvisnosti od mrežnega delovanja podjetnika ter mrežnega delovanja malih in srednje velikih podjetij ter v smislu povezave med mrežnim delovanjem podjetnika in mrežnim delovanjem podjetja. Magistrsko delo lahko služi kot osnova za nadaljnje, poglobljeno proučevanje vpliva mrežnega delovanja na uspešnost podjetij ter kot izhodišče in napotilo podjetjem za izboljšanje poslovne uspešnosti in ustrezno odzivanje na zahteve iz okolja. Cilji v teoretičnem delu so:

Opredeliti pojem in pomen sodobne organizacije, evolutivni razvoj organizacijskih struktur, pomen in vrste podjetja ter vlogo podjetnika in managerja.

Predstaviti sodobno poslovno okolje in spremembe, ki jih zahteva od podjetja. Podrobneje predstaviti oblike ter pomen mrežnega delovanja podjetja kot odgovor

na izzive iz okolja. Opredeliti uspešnost poslovanja podjetja in računovodske kazalce za njeno

merjenje. Navesti in predstaviti pomembnejše podporne organizacije pri doseganju poslovne

uspešnosti in mrežnem delovanju MSP v Sloveniji. Cilji empirične raziskave:

Ugotoviti povezavo med mrežnim delovanjem podjetnika in uspešnostjo poslovanja.

Ugotoviti povezavo med mrežnim delovanjem malih in srednje velikih podjetij in uspešnostjo poslovanja.

Ugotoviti povezavo med mrežnim delovanjem podjetnika in mrežnim delovanjem podjetja.

Primerjati mrežno delovanje mikro ter malih in srednjih podjetij. Na podlagi pridobljenih rezultatov empirične raziskave podati sklepne ugotovitve.

12

1.3 Osnovne trditve Osnovne trditve, na katerih smo se lotili magistrske naloge in raziskave so:

Da obstaja povezava med mrežnim delovanjem podjetnika in poslovno uspešnostjo podjetja.

Da obstaja povezava med mrežnim delovanjem malih in srednje velikih podjetij in poslovno uspešnostjo podjetja.

Da obstaja povezava med mrežnim delovanjem podjetnika in mrežnim delovanjem podjetja.

1.4 Predpostavke in omejitve Predpostavke:

Sodobno okolje določa nove okvire delovanja organizacij. Mrežno delovanje vpliva na poslovno uspešnost. Obstajajo razlike med mrežnim delovanjem mikro ter malih in srednjih podjetij. Temeljni parameter za določitev vrednosti mreže je socialni kapital. Mero uspešnosti lahko izrazimo z računovodskimi kazalniki. Podporno okolje v Sloveniji igra veliko vlogo pri ustanavljanju, razvoju in rasti

predvsem MSP. Omejitve:

V raziskavi smo se omejili na male in srednje velike gospodarske družbe (delniške družbe, družbe z omejeno odgovornostjo, družbe z neomejeno odgovornostjo in komanditne družbe) v vseh SKD panožnih dejavnostih, brez pravnih oseb (zavodov, društev, organov in organizacij) ter fizičnih oseb (samostojni podjetniki) ter družb z 0 zaposlenimi. Vzorec je reprezentativen.

Omejili smo se na geografsko področje Slovenije. Omejili smo se na osebno oziroma podrobneje na podjetniško mreženje. Pri merjenju uspešnosti poslovanja smo se osredotočili na tri izbrane računovodske

kazalce: delež kapitala v financiranju, kratkoročni koeficient likvidnosti in kazalnik čiste donosnosti kapitala.

V raziskavo smo vključili 201 vprašalnik. Pri obdelavi podatkov raziskave smo uporabili program SPSS in Excel.

1.5 Uporabljene metode raziskovanja Magistrska naloga je zasnovana tako, da vključuje strokovno poglobitev in znanstveno raziskovalni nivo. Teoretičen del temelji na poglobljenem preučevanju strokovne in znanstvene literature, v empiričnem delu pa smo uporabili mikroekonomsko raziskavo, saj proučujemo mrežno delovanje malih in srednje velikih podjetij in podjetnikov v Sloveniji ter njihov vpliv na poslovno uspešnost. Za izvedbo empiričnega dela smo uporabili primarne podatke Inštituta za podjetništvo in management malih podjetij (Ekonomsko-poslovna fakulteta), ki jih je leta 2006 zbralo

13

podjetje RM Plus iz Maribora. Vprašalnik je razdeljen na tri dele. V prvem delu smo ugotavljali demografske podatke, v drugem delu mrežno delovanje podjetnika in v tretjem delu mrežno delovanje podjetja. Pri raziskovanju smo tako uporabili deskriptivni in analitični pristop. Deskriptivni pristop smo uporabili predvsem v teoretičnem delu pri opisu sodobnega okolja, prilagajanju organizacij/podjetij na sodobne izzive, opredelitvi mreženja in njegovi vlogi ter opredelitvi uspešnosti poslovanja in podpornega okolja v Sloveniji. Analitični pristop smo uporabili v aplikativnem delu, pri ugotavljanju vpliva mrežnega delovanja na poslovno uspešnost. Pri deskriptivnem pristopu smo uporabili naslednje metode raziskovanja:

Metodo deskripcije: opisali smo sodobno okolje podjetja in predstavili njegove izzive, opredelili organizacijo in podjetje, predstavili vlogo managerja in podjetnika, predstavili mreženje in njegovo povezavo z uspešnostjo poslovanja ter predstavili podporno okolje v Sloveniji.

Metodo klasifikacije: definirali smo pojme, kot so organizacija, podjetje (mikro, mala in srednje velika podjetja), mreženje, uspešnost.

Metodo kompilacije: V teoretičnem delu smo ob svojih lastnih dognanjih uporabili še postopek povzemanja spoznanj, stališč, sklepov in rezultatov drugih avtorjev, ki so dali s svojimi komentarji objektivni pogled na obravnavano problematiko.

Metodo sinteze: Oblikovali smo zaključke na osnovi lastnih spoznanj. Pri analitičnem pristopu pa smo uporabili predvsem metodo induktivnega sklepanja in sicer pri ugotavljanju odvisnosti med mrežnim delovanjem in uspešnostjo, kar bomo z določenim tveganjem posplošili na celotno populacijo in bo omogočilo nova spoznanja. Metoda statistične obdelave podatkov je potekala s pomočjo programskega orodja SPSS, ki podpira grafično in tabelarično predstavitev podatkov ter programom Microsoft Office Excel. Pri preverjanju in statistični obdelavi hipotez smo uporabili univariatno in bivariatno analizo. Pri univariatni analizi podatkov smo uporabili:

Frekvenčno porazdelitev spremenljivk = prikaz porazdelitve vrednosti spremenljivke in prikaz variiranja spremenljivke.

Aritmetično sredino = kvocient med vsoto vseh vrednosti spremenljivke v vzorcu in skupnim številom enot v vzorcu.

Mediano=vrednost za katero velja, da ima polovica enot vzorca/populacije manjšo ali enako, polovica pa večjo vrednost od mediane.

Modus=srednja vrednost, okrog katere je največja gostitev vrednosti (vrednost, ki ima najvišjo frekvenco pojavljanja).

Standardni odklon = meri razpršenost podatkov okoli aritmetične sredine. Standardno napako ocene = je enaka standardnemu odklonu vzročnih aritmetičnih

sredin. Za potrditev ali zavrnitev zastavljenih hipotez pa smo uporabili naslednje teste, ki so pokazali, če so rezultati statistično značilni:

Pearsonov korelacijski koeficient. Uporabimo ga, ko želimo na reprezentativnem vzorcu ugotoviti ali sta dve numerični spremenljivki medsebojno povezani ter

14

kakšna je smer te povezave. Koeficient korelacije tako meri jakost linearne povezanosti med dvema spremenljivkama. Vrednost koeficienta korelacije je definirana na intervalu od -1 do 1, kjer -1 pomeni popolno negativno linearno povezanost, 0 pomeni, da linearne povezanosti med spremenljivkama ni, 1 pa pomeni popolno in pozitivno linearno povezanost med spremenljivkama. Pearsonov korelacijski koeficient bomo uporabili za ugotavljanje povezanosti numeričnih spremenljivk.

t-test za neodvisne vzorce. Uporabimo ga, ko želimo med seboj primerjati dve neodvisni skupini. Z njim ugotavljamo, ali se aritmetični sredini dveh skupin med seboj statistično značilno razlikujeta.

15

I. TEORETIČNA IZHODIŠČA

2. SODOBNA ORGANIZACIJA IN NJENO POSLOVNO OKOLJE

2.1 Pojem in pomen sodobne organizacije Čas v katerem živimo je takšen, da brez organizacij oziroma organiziranja več ne moremo dosegati večjih in zaželenih ciljev. Zato so organizacije nekaj, brez česar enostavno več ne moremo živeti. Opredeljujemo jih kot sredstvo, orodje ali orožje za doseganje zastavljenih ciljev, ki jih kot posamezniki morda nikdar ne bi mogli doseči (povzeto po Kavčič in Kovač 1999, 11). So eden najpomembnejših pojavov, s katerimi se ljudje soočamo in ki bistveno vpliva tako na življenje združb kot ljudi (Rozman 2001, 1). Tujih in domačih opredelitev organizacij je zelo veliko. Po navedbi Kovača (1999b, 147) jih je toliko, kot je organizacijskih in managerskih šol, pristopov in pogledov. Vzrokov, da v organizacijski teoriji ne obstaja enotna opredelitev organizacije je več: od zgodovinsko-kulturnih ozadij do čisto praktičnih razlogov, kot so zahteve po enostavni razlagi pojava organizacije. Toda glavni razlog za množico različnih opredelitev organizacije je v sami kompleksnosti fenomena organizacije, kar otežuje poenotenje pogledov in pristopov. V slovenskem prostoru velik pomen pripisujejo opredelitvi Lipovca, ki je povzel različne opredelitve organizacije predhodnih avtorjev in razvil svojo opredelitev, da je organizacija sestav medsebojnih razmerij med ljudmi, ki zagotavlja obstoj in posebne značilnosti s tem omogočeni združbi ljudi ter smotrno uresničevanje v strukturi usklajenih ciljev delovanja združbe (Lipovec 1987, 35). Organizacije tako ne razumemo le kot proces, ampak je hkrati tudi tisto, kar se razvija, torej objekt organiziranja (struktura). Pojem nam lahko služi za oznako splošnega pojma kot je podjetje, bolnišnice, društva itd. Torej za označevanje organizacije kot institucije. V drugem pomenu uporabljamo besedo organizacija v duhu tistega kar organizacijo tvori. Končno pa uporabljamo besedo tudi v pomenu vzpostavljanja organizacije, torej v pomenu organiziranja (Lipovec 1978, 37 citirano v: Kovač 1999b, 147). Na tem mestu velja omeniti še znani organizacijsko-poslovni leksikon, v katerem ima beseda »organizacija« kar sedem različnih pomenov (Kukoleča 1990, 939 citirano v: Ivanko, Brejc 1995):

1. Organizacija kot sistem. Organizacija kot sistem predstavlja kompozicijo naravnih ali tehničnih prvin, ki se združujejo, da bi s svojim delovanjem ustvarili osebne ali družbene cilje.

2. Organizacija kot proces oblikovanja organizacijskega sistema. Oblikovanje organizacijskega sistema se nanaša na njegovo aktiviranje, vzdrževanje delovanja in usmerjanja k postavljenim ciljem. To aktiviranje in delovanje pa poteka v skladu z načeli, po katerih mora sistem delovati.

3. Organizacija kot aktivnost organiziranja. Organizacija kot aktivnost predstavlja osebno ali družbeno aktivnost podobno tehnični, kulturni, prosvetni, ekonomski, znanstveni idr. Ta aktivnost ima obvezno družbeni značaj, ker je ni mogoče opravljati izven družbe.

16

4. Organizacijo predstavlja tudi vsaka konkretna organizacijska oblika. Organizacija kot organizacijska oblika nastane kot posledica organizacijskih aktivnosti oziroma procesa organiziranja.

5. Organizacija kot kakovostna lastnost družbenih pojavov in odnosov. Ta opredelitev označuje stanje v neki organizaciji, ustanovi, politični organizaciji, športni organizaciji idr.

6. Organizacija je tudi splošna oblika konstituiranja medsebojnih odnosov udeležencev organizacije.

7. Organizacija kot znanstvena disciplina. Organizacija kot znanstvena disciplina preučuje z uporabo znanstvenih metod pojave v zvezi z nastajanjem, zgradbo in delovanjem organizacijskih sistemov pri ustvarjanju njihovih ciljev. Organizacija kot znanstvena disciplina raziskuje, proučuje in oblikuje zakonitosti, metode, tehnike in načela o tem, kako organizacije nastanejo, delujejo, se prilagajajo spremenjenim razmeram notranjega in zunanjega okolja in kako se tudi likvidirajo.

Rečemo lahko, da skoraj ni avtorja, ki se je ukvarjal s problemi podjetja, da ob tem ni podal ali vsaj ni poskušal podati svoje definicije organizacije. Nobeno razumevanje organizacije, vzeto samo za sebe, ne odraža v popolnosti njeno resnično vsebino in ne vključuje vse njene komponente in aspekte. Tega se po večini zavedajo tudi avtorji, ki dopuščajo, da se organizacija opazuje z različnih stališč (Slikavica in Novak 1999, 12). Na tem mestu se zdi smiselno navesti še nekaj novejših, tujih opredelitev organizacije. Douma in Schreuder (1991) tako organizacijo opredeljujeta »kot splet pogodb, koalicijo udeležencev oziroma ravnateljsko sestavo, ki vzpostavlja enotnost in je zakonito priznana kot taka«. Po Steayertu in Bownu (1994) »je organizacija bolj (kot dojeta slika sodelujočih) neprestan proces pogajanja, v katerem ljudje medsebojno součinkujejo in vplivajo drug na drugega, da bi skupno opredelili družbeno stvarnost«. Weick in Roberts (1993) obravnavata »organizacijo kot medsebojno skupno razumevanje z uporabo zamisli o skrbnih medsebojnih razmerjih, ki jih ustvarjajo in spreminjajo posamezniki«. Johannsen in Page (1995) navajata, da je »organizacija izvedena delitev celovite naloge ravnateljstva z določanjem odgovornosti in oblasti za izvedbo določenega dela ter določitev razmerij, ki naj bi obstajala med nosilci določenih funkcij in položajev« (citirano v: Mihelčič 1999, 187). Schermerhorn in Chappell (2000, 3) pa organizacijo opisujeta kot skup ljudi, ki delajo skupaj v vzpostavljeni delitvi dela s ciljem uresničiti skupni namen. Vse to nas napeljuje k dejstvu, da imamo več različnih opredelitev organizacije od katerih pa nobena ni napačna in tudi ne povsem dokončna. Za potrebe magistrske naloge se bomo posebej osredotočili na organizacijo kot družbeno enoto (združbo), ki je med drugim po mnenju Georgea in Jonesa (1996, 3), Schermerhorna in Chappella (2000, 3) ter Rozmana (2001, 15) usmerjena k doseganju cilja. Sklenemo lahko z ugotovitvijo, da lahko najširše organizacijo definiramo kot relativno celoto, ki je sestavljena iz delov in odnosov med deli ter jasno razmejena z okoljem; deli pa so nadalje lahko sestavljeni iz poddelov in odnosov med poddeli (Kavčič 1991, 13). V splošnem pa zapišemo, da je organizacija kolektiv ljudi, ki delajo skupaj, da bi dosegli različne cilje (povzeto po George in Jones 1996, 3). Rozman (2001, 17) pa se vrača na Lipovčevo opredelitev in opozarja, »da ne ljudje, marveč razmerja ali vloge ljudi sestavljajo organizacijo«.

17

Večina človekovega delovanja in ustvarjanja danes poteka v organizacijah oz. v organizirani obliki. Organizacije kot fenomen človeške družbe so spremljevalec človeka v njegovi celotni zgodovini, toda takšnega pomena, kot ga imajo danes, v celotni človeški zgodovini niso imele (Kovač 1999b, 145). Pomen organizacije za posameznika, skupino itd. izhaja iz tega, da organizacija omogoča posamezniku oziroma skupini posameznikov, da opravljajo naloge in dosegajo cilje, ki jih kot posamezniki ali neorganizirana skupina ne bi mogli. Organizacije torej povečujejo moč posameznikov (Kavčič 1991, 14). Organizacija nam tako ponuja uresničitev zastavljenih ciljev. Tukaj ne gre le za dobiček podjetja, ampak tudi za številne dodatne cilje, kot so (povzeto po Ivanko, Brejc 1995, 18):

dovolj varno naloženo premoženje koristnikov v podjetje, ki se s poslovanjem povečuje,

ohranitev podjetja, razvoj podjetja, zadovoljevanje potreb družbe, obveznosti podjetja do okolja, do družbene skupnosti, v kateri podjetje posluje, skrb za zaposlovanje razpoložljivih kadrovskih virov na območju svojega

poslovanja, prizadevanje za razvoj šolstva in zdravstvenih služb ter tudi prizadevanje za

vzdrževanje javnega reda in varnosti idr. Cilj sodobne organizacije je maksimizacija njene sposobnosti, da proizvaja obilje in bogastvo v polnem pomenu teh pojmov, kar terja večstranskost ciljev in ne samo maksimizacijo dobička (Zekić 2000, 39 citirano v: Ivanko 2003, 93). V ožjem smislu lahko tako rečemo, da organizacija zagotavlja obstoj in smotrno doseganje ciljev podjetja. V tem okviru pa gre najprej za nekakšen sestav (strukturo) medsebojnih razmerij med ljudmi, ki zagotavlja obstoj in posebne značilnosti s tem omogočeni združbi ljudi ter smotrno uresničevanje v strukturi usklajenih ciljev združbe. Gre torej za na nek način opredeljene sorazmerno trajne odnose med ljudmi v raznih inštitucijah, od katerih je podjetje samo ena od mnogih. Ta opredeljenost medsebojnih razmerij med ljudmi v združbi (podjetju) je zagotovilo obstoja in ohranjanja značilnosti take združbe (podjetja). Hkrati pa ta opredeljen splet odnosov omogoča, da se cilji dosegajo na smotrn način (Pučko in Rozman 1992, 5). Dejstvo je, da so v današnjem času organizacije sestavni del družbe. Z družbo so večplastno in obojestransko povezane in tako ne moremo mimo vpliva, ki ga ima družba npr. na cilje organizacije. Na drugi strani pa organizacije s svojim dinamičnim razvojem in prepletanjem sodobno družbo vse bolj »oblikujejo« v t.i. organizacijsko družbo. Značilnosti organizacijske družbe so in bodo vse večja prisotnost organizacij na vseh področjih človekovega delovanja in življenja, njihova povečana kompleksnost in dinamična povezanost. Naše življenje bo vedno bolj »organizirano« in od posameznika bo zahtevalo, da bo obvladoval osnovna organizacijska znanja (povzeto po Kovač 1999b, 145). To pa postaja vse bolj zahtevno, saj so organizacije podvržene pestrosti nenehnih sprememb notranjih in zunanjih vplivov, kot so spremembe organizacijskih strategij in vplivi zunanjega okolja (povzeto po Nikolenko in Kleiner 1996, 23).

18

2.2 Razvoj organizacijskih struktur Organizacijska struktura predstavlja določen formaliziran del organizacije. Oblikuje se za ponavljajoče se dejavnosti. Z delitvijo dela organizacijsko oblikujemo strukturo nalog in njihovih izvajalcev, delovno hierarhijo in oblike za doseganje ciljev. Stabilnost organizacijske strukture pa pomeni njeno togost (Ivanko 1990, 49 citirano v: Kovač 1999b, 154). Organizacijska struktura določa naloge in razmerja avtoritete, kar že v začetku določa način opravljanja dela zaposlenih (Hunter 2002, 12). Lahko bi enostavno zapisali, da organizacijska struktura omogoča delovanje organizacije. Po mnenju Ivanchevicha in Mattesona (1993, 522-523) pa oblikovanje organizacijske strukture ostaja pomemben dejavnik uspešnosti. V zadnjih desetletjih se v organizacijski teoriji in praksi posveča organizacijskim strukturam posebna pozornost. Domači in tuji avtorji so si precej enotni v opredelitvah značilnosti oblik organizacijskih struktur oziroma organizacijskih oblik. Z vidika centralizacije in decentralizacije nalog v organizaciji pa različni avtorji največkrat navajajo naslednje oblike organizacijskih struktur: funkcijska organizacijska struktura, produktna (divizijska, prostorska) organizacijska struktura, matrična organizacijska struktura in projektna organizacijska struktura. Po Ivanko (2000, 29-62 citirano v: Ivanko 2003, 99) gre za osnovne tipe klasičnih organizacijskih oblik, značilne za podjetja industrijske dobe, ki so organizirana in delujejo po klasičnih organizacijskih načelih. Dosežki vrhunske tehnologije vplivajo na spremembe in nastanek globalnih ekonomskih zakonitosti, ki se kažejo v novem globalnem ekonomskem redu, ki ga največkrat imenujemo nova ekonomija. Nova ekonomija nudi nove možnosti organiziranja sodobnih organizacij (Ivanko 2003, 102). V preteklih letih je bilo moč zaznati nedvomno velike spremembe v strukturi in obliki organizacij. Ob tradicionalnih birokratskih hierarhičnih organizacijskih oblikah, ki so pogosto neučinkovite in neprimerne, so se uveljavile vitkejše in mnogo bolj dovzetne strukture (Ezzamel et al. 2002, 54). Kot piše Rozman (2000, 163) pa se trend kaže tudi v preusmerjanju pozornosti od obravnavanja organizacije kot razmerij med posamezniki v proučevanje razmerij med različnimi oddelki, timi, enotami, podjetji. Management si prizadeva spremeniti obstoječo, nejasno, kompleksno organizacijsko strukturo v sodobno, pregledno, ki bo osnovana na enostavnih organizacijskih razmerjih. Organizacije se tako soočajo z vprašanji, kako preiti iz generacije strme hierarhije v peto generacijo, ki temelji na mreženju znanja znotraj in med organizacijami. Ob prehodu je potrebno spremeniti organizacijsko miselnost, prepričanja ter način poslovanja. Bistvo prehoda je v prehodu organizacijske miselnosti, ki temelji na modelu prostorskih razmerij linij in predalov, v novi organizacijski model, ki temelji na času (povzeto po Dimovski et al. 2002, 187).

19

Tabela 1: Ključne dimenzije stare in nove paradigme organizacijskih razmerij

Stari pogledi na organizacijska razmerja BIROKRATSKA ORGANIZACIJA

Nova paradigma organizacijskih razmerij ORGANSKA ORGANIZACIJA

Vertikalna organizacijska struktura.

Horizontalna organizacijska struktura.

Ozek kontrolni razpon.

Širok kontrolni razpon.

Visoka, strma organizacijska hierarhija (piramida). Nizka, sploščena organizacijska hierarhija (piramida).

Birokratska, zapletena organizacijska razmerja, z veliko ravni v organizacijski piramidi.

Nova, prožna, brezmejna, virtualna organizacijska razmerja; organizacijska piramida ima vse manj ravni.

Centralizirana organizacijska struktura in razmerja; centralizacija odločanja zgolj na najvišji managerski ravni.

Decentralizirana organizacijska razmerja; decentralizacija odločanja in prenos moči odločanja z višjih na nižje managerske ravni.

Rutinske naloge.

Opolnomočene vloge zaposlenih.

Formalni sistem nadzora in koordiniranja.

Delitev informacij vzdolž celotne organizacijske piramide; horizontalna integracija informacij – management deli informacije z zaposlenimi.

Konkurenčna med-organizacijska strategija.

Strategija sodelovanja in virtualnega povezovanja preko elektronskega omrežja.

Rigidna organizacijska razmerja; stabilna in neprilagodljiva organizacijska kultura.

Prilagodljiva organizacijska razmerja in nove dimenzije multikulturnih odnosov.

Centralizacija izvajanja dejavnosti znotraj organizacije; strogo določene organizacijske meje.

Zunanje izvajanje dejavnosti; mreženje in povezovanje organizacij v virtualni sistem, kjer organizacijskih meja ni mogoče določiti.

Jasno določene medorganizacijske meje.

Sodobna brezmejna ekonomija povezuje organizacije v virtualni sistem, ki se primarno osredotoča na dodajanje vrednosti v očeh kupcev.

Tradicionalne organizacijske strukture: vertikalna funkcijska struktura, divizijska struktura.

Novejše organizacijske strukture: dinamična mrežna strukturam hibridna struktura, horizontalna matrična struktura, virtualna mrežna struktura, timska struktura.

Vir: Dimovski et al. 2002, 189, 190. Zraven tradicionalnih oziroma klasičnih organizacijskih struktur, kot so funkcijske in divizijske organizacijske strukture, organizacija podjetja v prihodnosti razvija neke nove oblike organizacije (Slikavica in Novak 1999, 229) kot so na primer:

virtualna organizacija, mrežna organizacija, brezmejna organizacija, timska organizacija in druge.

20

(1) Možen scenarij organizacijskih struktur je virtualna organizacija. William Davidow in Michael Malone sta zagovornika ideje, da bo virtualna organizacija postala pomembna oblika poslovne organiziranosti v bližnji prihodnosti (Nikolenko in Kleiner 1996, 25). Opredelimo jo lahko kot organizacijsko obliko neprestano razvijajočega se omrežja neodvisnih organizacij ali povezav posameznikov z namenom medsebojne delitve sposobnosti, stroškov in dostopov do skupnih trgov. Drugi vidik virtualne organizacijske strukture pravi, da ta sestoji iz več majhnih organizacij, ki dodeljujejo večino glavnih funkcij v zunanje izvajanje drugim izvajalcem (povzeto po Dimovski et al. 2002, 198). Podobno navaja Byrne (1993), ki pravi, da virtualna organizacija predstavlja začasno omrežje samostojnih podjetij, ki se združijo z namenom, da bi izkoristili hitro spreminjajoče se priložnosti. Znotraj takšne organizacije lahko podjetja z vsakim prispevkom k skupnemu cilju medsebojno delijo stroške, spretnosti in pristop k svetovnemu trgu (citirano v: Nikolenko in Kleiner 1996, 25). Ena od največjih prednosti virtualne organizacije pa je to, da omogoča hiter odziv na spremembe. Virtualna organizacija lahko spremembe reši hitro, trenutno, preko nekaterih drugih članov v mreži. To kar daje veliko prednost tej obliki je izvrstnost, kar pomeni, da se vsako podjetje ukvarja s tistim v čemu je najboljše (Slikavica in Novak 1999, 244). (2) Mrežna organizacija predstavlja novo obliko organizacije, ki je v najtesnejši zvezi z virtualno organizacijo. Ne mogoče je govoriti ali pisati o virtualni organizaciji, da to istočasno ne implicira tudi mreženje oziroma mrežo kot obliko skozi katero se uresničuje virtualna organizacija (Slikavica in Novak 1999, 246). Pojavlja se sočasno z vedno večjim konkurenčnim bojem podjetij, v katerem se ta naslanjajo na nekatere svoje ključne prednosti (core competency) (povzeto po Rozman 2001, 100). Uporablja informacijsko in telekomunikacijsko tehnologijo, ki omogoča povezavo med vsemi zaposlenimi v podjetju ter neposredno povezavo z dobavitelji, kupci in ostalimi poslovnimi partnerji. Mrežna organizacijska struktura tako omogoča podjetju, da se osredotoči le na dejavnosti, kjer lahko dosega konkurenčno prednost, vse ostale dejavnosti pa lahko da v zunanje izvajanje (outsourcing) (povzeto po Schermerhorn 2001, 266). Prednosti strukture organiziranosti v obliki dinamične mreže so v visoki stopnji fleksibilnosti, izrabi človeških virov in večji učinkovitosti ter poslovni uspešnosti. Ta oblika organiziranosti omogoča, da se pri nekem projektu zbere veliko več znanja, kot bi se ga v drugih tipih struktur in to brez dodatnega zaposlovanja (Ivanko 2003, 100). Idealna mrežna organizacija je takšna, v kateri so vsi člani integrirani. Formalne kategorije ali skupine temelječe na formalnih pozicijah, zemljepisnih položajih ali orientiranost na določen trg, so lahko velike ovire pri povezovanju (Baker 1992 citirano v: Tuomela in Salonen 2005, 129). Glede na to, da so možnosti vstopa v mrežo in izstopa iz nje praktično brezmejne, se takšne organizacije imenujejo tudi brezmejne organizacije (Donnelly, Gibson in Ivanchevich 1995 citirano v: (Slikavica in Novak 1999, 247). (3) Sodobna teorija organizacije še posebej poudarja pomen timov za uspešno funkcioniranje organizacije (Vila 2000, 160). Timi predstavljajo jedrni del današnje organizacije in v prihodnosti lahko pričakujemo, da bo njihova vloga še večja. Pri timski

21

organizacijski strukturi so delovne aktivnosti organizirane okrog delovnih timov (Dimovski et al. 2002, 197). Timska organizacija na določen način odpravlja rigidnost klasičnih struktur, »ruši« meje organizacije oziroma ruši meje med posameznimi organizacijskimi enotami ali deli organizacije in na ta način dehierarhizira organizacijsko strukturo podjetja in jo naredi bistveno bolj plitko, fleksibilno in celo fluidno (Slikavica in Novak 1999, 257). Slika 2: Razvoj organizacijskih struktur

Vir: prirejeno po Krystek, Rede in Reppegather 1997, 13 v: Kovač 1999c, 325. Pojav mrežne organiziranosti lahko opredelimo kot stopnjo v evolutivnem razvoju organizacijskih struktur. Iz slike 2 je razvidno, da se mrežna organiziranost povezuje s povečano stopnjo notranje decentralizacije (Kovač 1999c, 324). Evolutivni razvoj organizacijskih struktur vse od uveljavitve klasične funkcijske organizacijske strukture poteka v preseganju nekaterih njenih negativnih razsežnosti. Pod vplivom poslovnega okolja se je razvil zelo intenziven in raznolik razvoj organizacijskih struktur. Ta razvoj spreminja posamezne dimenzijske komponente klasične organizacijske strukture in uvaja sobivanje različnih oblik organizacijskih struktur v podjetje. Nove oblike organizacijskih struktur spreminjajo načine integracije in poskušajo preseči negativne razsežnosti specializacije. Na ta način se poskuša dvigniti raven učinkovitosti delovanja organizacijske strukture in oblikovanje oblik, ki se bodo sposobne hitreje odzivati na zahteve okolja (Kovač 1999b, 166-167).

Decentralizacija

Centralizacija

Čas

Funkcijska organizacija

Divizijska organizacija

Matrična organizacija

Mrežna organizac.

Virtualna organizac.

22

2.3 Podjetje in možne vrste podjetij Tako kot smo opredelili organizacijo bomo na tem mestu opredelili še njeno konkretno obliko – to je podjetje. Kralj (1995, 17, 64 citirano v: Duh in Kajzer 2002, 11) opredeljuje podjetje kot konkretno obliko organizacije, ki je poslovni in sočasno tudi interesni (politični) sistem ter deluje v tržnem gospodarstvu. Pojavlja se kot zgodovinsko, časovno pogojena, samostojna in gospodarsko zaokrožena ciljna ter s tveganjem pridobitna organizacija. Lahko bi tudi rekli, da je podjetje osnovna celica družbenega gospodarstva, ki samostojno opravlja določene naloge v procesu družbene reprodukcije s ciljem doseči na osnovi danih družbenoekonomskih zakonitosti čim večjo vrednost čistega rezultata (dobička), kar je eden izmed ciljev podjetja, ne pa tudi njegov najpomembnejši cilj. V ta namen mora stalno in celovito skrbeti za poslovno enotnost ter nositi tveganje za boniteto svojega poslovanja, ki se stalno in objektivno preverja na trgu (povzeto po Pučko in Rozman 1992, 16). Izpostavili smo, da motivacija podjetja ni zgolj ekonomska, čeprav je treba vedeti, da je povsem določen razlog, da podjetje obstaja, ekonomski in ne kakšen drugi (Pučko 2003, 1). Na podjetje je tako po Krepsu (1990, 723) mogoče gledati kot na niz proizvodnih aktivnosti, ki ne (nujno) maksimirajo dobičkov, ampak zasledujejo nekatere druge cilje, ki odsevajo interese managerjev: maksimizacija prihodkov od prodaje ali kapitala ali maksimizacija verjetnosti za doseganje zadovoljivih stopenj dobička. Da bi podjetje proizvedlo in prodalo ekonomsko dobrino in na ta način doseglo zastavljene cilje, podjetje zaposluje redke proizvodne vire in jih kombinira med seboj (povzeto po Rebernik 1999, 27). Zato je razumljeno kot institucionalizirani podjem za uresničitev podjetniške ideje in zamisli. Obravnavano je kot odprt, dinamičen in kibernetičen (ciljno upravljan) poslovni in interesni (politični) sistem, ki je sestavni del življenjskega okolja, tako naravnega kot tudi umetnega, ter se vključuje v vse razsežnosti tega okolja (Duh in Kajzer 2002, 14). Razlogi za obstoj podjetja so v (povzeto po Rebernik 1999, 30):

Transakcijskih stroških, ki nastanejo ob menjavi med dvema posameznikoma. Individualno menjavanje je dražje kot kooperacija.

Učinkovitosti specializacije in timskega dela. Posamezniki v timih imajo specifična znanja in veščine, katerih vrednost in produktivna moč je večja, če jih uporabljajo v kombinaciji z ostalimi.

Sinergijskih učinkih kooperacije, saj imajo napori skupine ljudi, ki sodelujejo v proizvajanju, za rezultat večji output, kot je vsota outputov, ki bi jih dosegli posamezniki, če bi delali vsak zase.

Po Peppers in Bails (1987) lahko razmišljamo tudi tako, da podjetja v realnosti niso nič drugega kot posredniki med potrošniki in dobavitelji proizvodnih virov. Kadar kupujemo določen izdelek, v bistvu plačamo nekoga, da dobavi vse potrebne sestavne dele, nekoga, da to sestavi in nekoga, da nam to dostavi (citirano v: Rebernik in Pušnik 2006, 24). Podjetja torej obstajajo zato, ker je to že nekaj stoletij tista oblika opravljanja posameznih gospodarskih nalog v družbi, ki daje najboljše rezultate. Reči je moč, da je podjetje

23

optimalna organizacijska oblika za opravljanje določenih gospodarskih nalog v okviru procesa družbene reprodukcije. Vsaka druga oblika je zaenkrat manj uspešna (Pučko in Rozman 1992, 16). Število vrst podjetij je zelo veliko. Glede na različne kriterije jih lahko razvrstimo v več različnih skupin. Za vsa podjetja pa je po Pučku (2003, 2-3) moč trditi, da imajo vrsto skupnih značilnosti. Vsa opravljajo neke gospodarske naloge v okviru družbene reprodukcije s proizvodnimi sredstvi in delovno silo. Vsako podjetje je neka enota, ki je samostojna v pravnem, ekonomskem, operativnem, eksternem in internem pogledu, glede razvoja, odločanja o delu in organiziranju, razdeljevanju dobička, v pogledu ciljev pa tudi v pogledu zagotavljanja svojega obstoja. Vendar, ker je v magistrskem delu posebna pozornost namenjena malim in srednje velikim podjetjem, bomo na tem mestu prikazali razvrstitev podjetij glede na kriterij velikosti, kot jo opredeljuje slovenski Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1, 55. člen). Definicije MSP1 se sicer med seboj razlikujejo tako med panogami, državami, kakor tudi med raziskavami in študijami različnih avtorjev (Širec 2007, 20). Vendar bo za potrebe naše obravnave zadostna definicija MSP kot jo opredeljuje slovenski ZGD2. Tabela 2: Kriteriji za velikost podjetij v Sloveniji

Kriterij Mikro Majhno Srednje Veliko Povprečno število delavcev v posl. letu < 10 10-49 50-249 > 250

Čisti prihodki od prodaje < 2.000.000 € < 7.300.000 € < 29.200.000 € > 29.200.000 €

Vrednost aktive

< 2.000.000 € < 3.650.000 € < 14.600.000 € > 14.600.000 €

Vir: povzeto po ZGD-1, 55. člen Podjetje mora za razvrstitev v mikro, malo oziroma srednje veliko podjetje izpolnjevati vsaj dva od omenjenih kriterijev. Za veliko podjetje pa se šteje tisto podjetje, ki presega najmanj dva od zgoraj navedenih kriterijev. Podjetja se v skladu z merili navedenimi v tabeli 2 razvrščajo ali prerazvrščajo na mikro, majhna, srednja in velika podjetja na podlagi podatkov dveh zaporednih poslovnih let na bilančni presečni dan bilance stanja (povzeto po ZGD-1, 55. člen). Duh in Kajzer (2002, 14) sta v svojem delu zapisala, da predstavljajo ravno mala in srednje velika podjetja v razvitem svetu tudi več kot 90 % vseh gospodarskih subjektov, ustvarjajo veliko nacionalnega proizvoda in zagotavljajo številna delovna mesta. Tudi v Sloveniji predstavljajo najbolj dinamični del gospodarstva. Tudi Žakelj (2004, 14) je pisal o tem, da so danes mala in srednje velika podjetja priznana kot potencialno najbolj dinamičen del gospodarstva. To še posebej velja za tisti del MSP, 1 MSP – Mala in srednje velika podjetja. 2 ZGD – Zakon o gospodarskih družbah.

24

ki je konkurenčno sposoben za nastopanje na razvitih trgih in dosega visoko dodano vrednost.

2.4 Vloga podjetnika in managerja Za vsakim podjetjem stojita bodisi podjetnik ali manager. Znotraj podjetja torej potekata ključna procesa podjetništva in managementa. Podjetništvo je bistvenega pomena za delovanje tržnega gospodarstva, še posebej ob strukturnih spremembah, značilnih za obdobje prehoda na višjo raven razvoja ali iz enega družbenega sistema v drugega. V obdobjih strukturnih sprememb gospodarska rast, ki temelji na obstoječi industriji in trgih, praviloma stagnira, rast pa postane še bolj odvisna od ustvarjanja novih trgov in dejavnosti, kar pa je ravno značilnost delovanja podjetnikov (Davelaar 1991, 1-2). Vloga podjetnika (lastnika) je iskati in vrednotiti tržne priložnosti, odpravljati pomanjkljivosti (slabosti) na trgu, kombinirati proizvodne dejavnike, zlagati in razporejati kapital v različne zaposlitve, oblikovati temeljne motivacijske in informacijske sisteme v podjetju in prevzemati nase poslovno tveganje. Lahko bi tudi rekli, da je funkcija podjetnika, da zagotavlja financiranje nekega posla, da prevzema tveganje tega početja in da odloča o kombiniranju proizvodnih dejavnikov za izvedbo posla (Pučko 2003, 4). Po Reberniku (1999, 55) je podjetnik oseba, ki organizira podjem, najema inpute, upravlja vsakdanje operacije in prevzema riziko. V tem smislu je podjetnik oseba, ki (Miller 1986, 3 citirano v: Rebernik 1999, 55):

daje pobudo v kombiniranju prvin poslovnega procesa s ciljem izdelati blago, sprejema temeljne odločitve, ki zadevajo usodo podjetja, sprejema riziko, za kar je nagrajen z dobičkom, oblikuje poslovne organizacije in uvaja nove izdelke in tehnike.

Uspevajo pa podjetniki, ki istočasno obvladujejo štiri podjetniške dimenzije (so štiridimenzionalni) (povzeto po Rebernik 1995, 62):

1. Dream – znati mora sanjati, imeti vizijo, vedeti, kaj hoče. 2. Dare – mora si upati svoje sanje ali vizije uresničiti, upati si narediti, kaj je

izsanjal. 3. Do – sanje niso dovolj, treba je znati narediti, kaj si je zamislil. 4. Delegate – ker vsega ne more narediti sam, mora znati naloge delegirati, zadolžiti

sodelavce, da stvari opravijo namesto njega.

25

Slika 3: Uspešen podjetnik

Vir: Rebernik 1995, 62. Podobno piše Thompson, da je podjetnik oseba z vizijo, ki opazi priložnost, ki se mu ponuja in je pripravljen delati na njej ter tako nekaj začeti (Thompson 1999, 209). Bistveno za podjetnika je torej zbiranje potrebnih informacij, zaznavanje priložnosti in ustvarjanje povezav tam, kjer drugi vidijo samo kaos (Timmons 1990, 83). Podjetnik lahko v podjetju opravlja tudi poslovodno funkcijo, ni pa to nujno. Poslovodne funkcije v podjetju tako večkrat opravljajo posebej za to plačani ljudje – managerji3. Brez dobrega managementa, bi kompleksna podjetja kmalu postala kaotična in tako bi bil ogrožen njihov obstoj. Management namreč prinese urejenost in konsistentnost pri ključnih dimenzijah kot so kvaliteta in profitabilnost produktov. Določa kaj mora biti storjeno, kreira omrežja ljudi in odnose za dosego dnevnega reda ter skrbi, da se postavljeni cilji dosežejo (povzeto po Kotter 2001, 86). Je torej proces vodenja poslovanja podjetja za doseganje ciljev, ki so osnova za uresničevanje interesov (koristi) udeležencev podjetja. Organ v podjetju, ki to opravlja po pooblastilu pa so managerji (povzeto po Kralj 2005, 30). Managerji tako opravljajo določeno organizacijsko funkcijo v podjetju in njihova temeljna odgovornost je odgovornost za uspešnost poslovanja. Postavljati morajo vizijo, usmerjati razvoj podjetja, proučevati njegovo poslanstvo (misijo), postavljati cilje in organizirati delo, da bi podjetje doseglo rezultate, ki jih zahteva njegovo poslanstvo (Pučko 2003, 5). Lahko bi rekli tudi tako, da manager usmerja človeške in materialne vire ter vodi delo oddelka ali organizacije (podjetja) skozi planiranje, organiziranje, vodenje in kontroliranje dela oziroma vseh nalog in aktivnosti, ki jih zaposleni opravljajo. Pobude za te naloge in aktivnosti pa so cilji podjetja (povzeto po Možina 2002, 15).

3 V strokovni literaturi se lahko namesto besede manager ponekod pojavlja tudi: poslovodnik, upravitelj, voditelj, ravnalec in podobno. Ne smemo pa zamenjevati pojma management in voditeljstvo (ang. management and leadership) (več o tem v: Kotter 2001).

DREAM (sanjati)

DO (narediti)

DELEGATE (delegirati)

DARE (upati si)

26

Slika 4: Osnovne naloge (funkcije) managerjev

Vir: prirejeno po Možina 1994, 19. Managerji v podjetju morajo torej usklajevati naloge in dejavnosti z namenom doseganja zastavljeni ciljev. Vsak uspešen manager je tako aktivni vodja, ki ustvarja pozitivno delovno okolje, v katerem zaposleni dobivajo priložnosti in spodbude za visoke dosežke (Možina 2002, 29), kar prikazujemo v sliki 5. Slika 5: Uspešen manager

Vir: Možina 2002, 29. Poleg tega številni avtorji navajajo, da imajo uspešni managerji tudi določene ključne sposobnosti oziroma značilnosti in da so si med seboj podobni bolj kot so podobni posameznim sodelavcem, ki jih vodijo (Spencer and Spencer 1993, 199 povzeto po: Ruth 2006, 212). Zaključimo lahko, da se vlogi podjetnika in managerja na nek način tudi prekrivata, v smislu, da sta tako manager kot podjetnik potrebna za ravnotežje v podjetju. Bistvo obeh je obvladovanje podjetja za doseganje dobrih rezultatov.

CILJI

Organiziranje

Vodenje

Planiranje

Kontroliranje

USPEŠEN

MANAGER

Aktivni vodja

Omogoča spodbude za visoke dosežke

Omogoča priložnosti

za visoke dosežke

Ustvarja ugodno delovno okolje

27

2.5 Determinante sodobnega poslovnega okolja Podjetja ne poslujejo sama zase, marveč delujejo v določenem okolju (Rozman 2001, 40). Poslovno okolje je skupek vseh tistih institucij in silnic, ki lahko potencialno vplivajo na uspešnost poslovanja organizacije oziroma podjetja (povzeto po Robbins 1990, 205). Avtorja Robey in Salesova (1994, 81, 82) pa okolje obravnavata z družbenega vidika, po katerem okolje sestoji iz ostalih združb in iz materialnega vidika, po katerem je okolje vir najrazličnejših poslovnih prvin za podjetje. Ker je podjetje nenehno v stiku z okoljem, se mora na spremembe okolja odzivati in se jim stalno prilagajati. Ugotavljati mora vplive okolja in se organizirati tako, da se bo sposobno prilagoditi zahtevam in potrebam okolja. To pa postaja v današnjem času vse bolj težko (povzeto po Robbins 1990, 13). Značilnosti današnjega okolja, v katerem podjetja (in tudi druge organizacije) delujejo, je velika dinamičnost in kompleksnost. Predvsem vedno večja turbulentnost ustvarja nestabilne razmere, v katerih je postavljanje ciljev razvoja podjetij in drugih organizacij vse težje. Poleg tega se zaradi globalizacije povečuje konkurenčni pritisk na podjetja in od neprofitnih organizacij se zahteva vse večja učinkovitost delovanja (Kovač 1999a, 15). Robey in Salesova (1994, 44) izpostavljata predvsem tri dejavnike okolja, ki bistveno vplivajo na oblikovanje in delovanje organizacije. In sicer so to vse večji pomen globalizacije poslovanja, vse večja raznolikost (diverzifikacija) delovne sile ter vse večja ozaveščenost ljudi o pomenu naravnega okolja. Drugi avtorji pa navajajo tudi negotovost okolja in paradoks. (1) Globalizacija. Poglavitna značilnost sodobnega okolja je vsekakor globalizacija poslovanja, kjer prihaja do zlitja vseh trgov v enoten svetovni trg. Po Gaburro in O'Boyle (2003, 97) gre pri ekonomski globalizaciji za to, da ekonomski agenti (kot so podjetja, banke in finančne družbe) delujejo v različnih državah in služijo svetovnemu trgu brez prevladujočega nacionalnega temelja. Dubrovski (1997, 484) je zapisal, da je definicija globalizma sicer dokaj široka, na ekonomskem področju pa pomeni predvsem krepitev zavesti o potrebi po odprtosti k mednarodnemu (svetovnemu) trgu. Globalni trg je ena izmed posledic znanstveno-tehnološkega razvoja, ki je omogočil postopen prehod v postindustrijsko, inovativno in intelektualno družbo, ta pa presega meje nacionalnih držav. Z namenom izboljševanja uspešnosti se v globalizirajoči ekonomiji vzpodbuja konkurenčnost, ki jo je potrebno dosegati v svetovnem merilu in ne več samo v domačem okolju, saj lahko konkurenca prihaja od vsepovsod. Konkurenčnosti tako pripisujemo odločilno pomembnost za nenehno izboljševanje uspešnosti nacionalnih ekonomij kot tudi civilizacije. Spremembe in spreminjanje postajajo konstanta. Dinamika sprememb skokovito narašča, pojavljajo se nova znanja, nove tehnologije odpirajo nove izzive, novi načini komuniciranja ponujajo skoraj brezmejne možnosti sinergijskih učinkov (povzeto po Bukovec 2006, 117). Vedno večja globalizacija sili podjetja, ki imajo razvite različne sposobnosti in veščine, v zmanjševanje teh medsebojnih razlik in v razvoj novih konkurenčnih prednosti, ki jih konkurenčna podjetja težko posnemajo.

28

Prav tako se morajo organizacije naučiti kako uspešno prebroditi časovne, kulturne in geografske razlike, če želijo preživeti. Velike družbe skušajo globalizirati svojo strukturo managementa, da bi ostale mednarodno konkurenčne, medtem ko manjša podjetja iščejo takšne strukture in procese, ki bi jim pomagale požeti prednosti globalne medsebojne odvisnosti in minimizirati slabosti (Dimovski et al. 2002, 13). Pogoji globalizacije postavljajo managementu nove naloge, ki zahtevajo temeljito spremembo miselnosti in posledično tudi njegovega delovanja. Pomembne spremembe se nanašajo predvsem na celovitost preobrazbe, globalno zasnovo dela ter novo razumevanje poslovanja (diverzifikacija proizvodnje, dinamičnost dela, usmeritev na kupce, povezovanje, interdisciplinarnost) (Potočan 2001, 712). (2) Negotovost. V današnjem okolju smo priče tudi veliki negotovosti. Nekoč se je dalo okoliščine poslovanja zlahka predvideti, danes je to nemogoče. Ravno to pa je temeljnega pomena za uspešno poslovanje. Negotovost obstaja, ko imajo managerji malo informacij o dogodkih v okolju in njihovem vplivu na organizacijo (Daft 1986, 55 citirano v: Moorhead in Griffin 2001, 457). Negotovost okolja je opredeljena s spremenljivostjo okolja, ki pomeni obseg in velikost sprememb ter s kompleksnostjo, ki vključuje zlasti število dejavnikov okolja, ki vplivajo na podjetje (Rozman et al. 1993, 141). Slika 6: Negotovost okolja

STABILNO OKOLJE

SPREMENLJIVO OKOLJE

ENOSTAVNO OKOLJE

Dejavniki v okolju so: 1. Maloštevilni 2. Med seboj podobni 3. Se le malo spreminjajo (majhna negotovost)

Dejavniki v okolju so: 1. Maloštevilni 2. Nekoliko podobni med seboj 3. Se nenehno spreminjajo (visoka) srednja negotovost

KOMPLEKSNO OKOLJE

Dejavniki v okolju so: 1. Mnogoštevilni 2. Si niso podobni 3. Se le malo spreminjajo (nizka) srednja negotovost

Dejavniki v okolju so: 1. Mnogoštevilni 2. Si niso podobni 3. Se nenehno spreminjajo (visoka negotovost)

Vir: prirejeno po Tavčar 1994, 86. Kompleksnost okolja se povečuje s številom zunanjih elementov, ki so pomembni za poslovanje podjetja. V enostavnem okolju vpliva na podjetje le nekaj elementov (na primer potrošniki, centrala). Stabilnost – nestabilnost pa se nanaša na spreminjanje elementov okolja. Večje, nenadne spremembe predstavljajo nestabilno okolje. Glede na omenjene faze značilnosti ločimo: okolje z majhno negotovostjo, okolje z nizko in visoko umirjeno negotovostjo ter na okolje z visoko negotovostjo (Duncan 1972, 313-327 citirano v: Rozman 2001, 42). Podjetje se mora seveda negotovemu okolju nenehno prilagajati. To lahko stori zlasti z organiziranjem mejnih ali vmesnih oddelkov, ki prestrezajo spremembe,

SPREMENLJIVOST

K O MP L E K S N O S T

29

z organizacijsko diferenciacijo in integracijo ter (strateškim) planiranjem (povzeto po Rozman et al. 1993, 142). (3) Paradoks. Vila (1999, 330) piše o tem, da se veliko avtorjev in sodobnih mislecev strinja glede tega, da živimo v paradoksalnem obdobju, ki je polno protislovij. Nova doba zahteva od organizacij naslednje: biti globalen in lokalen; biti decentraliziran in v drugih stvareh centraliziran; ljudem hočemo dati vse več pooblastil, da bi bili zelo samostojni, istočasno pa se jih potiska v različne time; managerji morajo več delegirati in zadržati kontrolo; množično proizvajati blago za majhne tržne niše; proizvajati to, kar se dobro prodaja, vendar diverzificirane proizvode in po nizkih cenah. (4) Raznolikost. Struktura delovne sile in tudi kupcev se spreminja glede na starost, spol, raso, narodno pripadnost in fizične sposobnosti. V timih sodelujejo člani iz držav z različnimi kulturami. Poznavanje kulture sodelavcev in zlasti uporabnikov ter prilagajanje vedenja le-tej tako postaja ključnega pomena za uspeh (Doppler in Lauterburg 2001, 13). (5) Pomen naravnega okolja in družbene odgovornosti. Nenazadnje ne smemo pozabiti na vse večjo vlogo, ki jo v današnjem času igra naravno okolje ter družbena odgovornost. To pomeni ekologija, skrb za naravno okolje, varnost na delovnem mestu in nenazadnje tudi za etiko. Podjetja so tako primorana razvijati energetsko učinkovite tehnologije, druge ekološko usmerjene ukrepe, skrbeti za varnost na delovnem mestu (tudi z uvajanjem posebej za to namenjenih standardov) ter uveljavljati etične kodekse. Vsi navedeni izzivi zahtevajo od organizacij, da se prilagajajo novim razmeram. Nove uspešne organizacije4 morajo zato imeti značilnosti kot jih prikazujemo v tabeli 3 (povzeto po Kovač 1999b, 150): Tabela 3: Premik faktorjev organizacijskega uspeha s pripadajočimi kriteriji

Stari faktorji uspeha

Novi faktorji uspeha

velikost – večja ko je bila družba, lažje je proizvajala določeno blago in nudila storitve, bila je finančno močnejša in je lažje prihajala do kreditov

hitrost – v vsem, kar se dela. Hitre storitve ponujene kupcem, hitro lansirana noviteta. To velika podjetja težje izpeljejo, ker je organizacija toga

jasnost vlog – vsakomur je bil jasno dodeljen položaj, opisane naloge in pripadajoča avtoriteta

fleksibilnost – ljudje izvajajo več del. Naklonjenost učenju novih veščin. Kreativne in ad hoc skupine

specializacija – z delitvijo dela so ustvarjene specialne funkcije in službe, v njih pa se nahajajo specialisti za posamezne naloge

integracija – grupiranje nalog, ozko horizontalno sodelovanje na vseh področjih, formiranje enotnih procesov z več timi

kontrola – da bi vse to skupaj uspešno funkcioniralo, je bila organizacija primorana formirati razne kontrolne mehanizme. Tako je kontrola postala ena od pomembnih vlog managementa.

inovacija – kontinuirano iskanje novega, drugačnega, še nezamišljenega. Zahteva se kreativnost. Izobraženi ljudje, usposobljeni in pooblaščeni za delovanje in akcije brez posebnih kontrol

Vir: Vila 1999 354, 355.

4 Kako opredeljujemo uspeh navajamo v 4. poglavju.

30

Okolje tako določa nove okvire delovanja organizacij. Sodobne razmere zahtevajo od organizacij temeljito preobrazbo tradicionalnega industrijskega delovanja v postmoderno, ki je ustrezno odprto, prilagodljivo in inovativno (Daft 2003; Cole 2004; Jones 2004 v Potočan 2007, 17). Trendi zahtevajo spremembe v organizaciji z vidika njene notranje organiziranosti in z vidika iskanja novih oblik medorganizacijskih povezav (Kovač 1999c, 323). Zato ne preseneča pojav vedno novih organizacijskih in managerskih konceptov, ki prinašajo bolj ali manj nova spoznanja o zakonitostih delovanja organizacij in managementa (Kovač 2002, 69). Med njimi je tudi pojav tako imenovane mrežne organizacije.

31

3. MREŽNO DELOVANJE PODJETJA

3.1 Opredelitve mreženja (networking) Mrežo (network), lahko definiramo kot vzorčne odnose med posamezniki, skupinami in organizacijami (Dubini in Aldrich 1991 citirano v: Antončič 1999, 195) ter jo lahko vidimo kot olajšanje delovanja ljudi in skupin (Aldrich in Zimmer 1986 citirano v: Antončič 1999, 195). Pojem mreža oz. omrežje pa ni prisoten le v ekonomski terminologiji in teoriji pač pa tudi na številnih drugih področjih. Prve zapise o mrežah kot obliki koordinacije stabilnih odnosov med različnimi organizacijami so proizvedli sociologi. Mreže so po njihovi opredelitvi vključevale univerze, zdravstvene centre in ostale neprofitne organizacije. Ekonomisti zaradi takratne miselnosti, da lahko podjetja med seboj le konkurirajo, več let niso priznavali uporabnosti tega koncepta. Danes pa obstaja neizpodbitno dejstvo, da je v tržni ekonomiji bistvo ekonomske aktivnosti t.i. tekmovalnost in jedro velikega uspeha podjetja t.i. sodelovanje (Jarillo 1993, 127-128). Iz ekonomskega vidika je mreženje način podjetniškega in managerskega obnašanja. Tako podjetniki kot managerji so namreč izpostavljeni nenehnim spremembam v poslovnem okolju, ki od njih posledično zahtevajo nova znanja, vlaganje v razvoj, dostop do novih trgov in informacij. Vsa ta dogajanja motivirajo posameznike (posledično pa tudi podjetja), da se povezujejo oziroma mrežijo (povzeto po Roblek 2007, 231). Nastanek mrež je tako odraz spremenjenih dejavnikov uspešnosti poslovanja, ker le-ti terjajo spremenjeno obliko sodobnih organizacij. Temeljni vir uspešnosti njihovega delovanja postajajo informacije in dostop do njih. Internet in drugi spremljajoči proizvodi informacijskih tehnologij prinašajo možnosti drugačnega organiziranja poslovanja, ki ni več zaprto v okvire obstoječih organizacij, temveč se povezuje z drugimi organizacijami v različne oblike mrež. V sedanji ekonomiji postajajo mreže prevladujoča oblika organiziranosti poslovanja (povzeto po Ivanko 2003, 91, 94, 98, 103). V delu Petrinove je moč zaslediti, da povezovanje v mreže in sodelovanje z drugimi podjetji in inštitucijami vzpostavlja pogoje za takšno organizacijo v podjetju, ki zagotavlja prilagodljivost in odzivnost, saj lahko s tem svoje vire usmeri v aktivnosti, povezane z njegovimi osrednjimi sposobnostmi, druge aktivnosti pa izloči. Poleg tega so medpodjetniške povezave in interakcija med podjetji vir novih idej, s čimer spodbujajo inovativnost in hkrati nastanek novih podjetij (Petrin 1990, 6). S terminom mreženje (networking) označujemo preprosto razvijanje in ohranjanje razmerij med ljudmi, ki lahko posredno in neposredno vplivajo na posel. Ko govorimo o mreženju, govorimo o zavestnem prizadevanju podjetja ali podjetnika, da sklene dolgoročne povezave z drugimi podjetji oziroma osebami, z namenom ohraniti in pridobiti konkurenčno prednost, racionalizirati svoje poslovanje ali pridobiti druge prednosti (povzeto po Munih 2003, 4-5). Gre torej za medsebojno odvisnost in povezanost med vključenimi stranmi, njihovimi aktivnostmi in njihovimi viri. Podjetniški proces je ugnezden v ekonomskem in družbenem okolju, kjer ga medosebne mreže, prek katerih posamezniki pridobivajo informacije, sredstva in družbeno podporo, bodisi ovirajo bodisi spodbujajo. Mreženje je bolj ali manj prostovoljna aktivnost, ki temelji na recipročnosti odnosa in medsebojnem zaupanju (Drnovšek 2007).

32

Po Winklerju (1998, 2) lahko kot skupne značilnosti mrežnih organizacijskih povezav opredelimo naslednje značilnosti (citirano v Kovač 1999c, 325):

so posebna oblika medpodjetniškega sodelovanja, predstavljajo sodelovanje med posameznimi akterji (individuumi, skupinami,

organizacijami in skupinami organizacij), medsebojno usklajevanje poteka tako s pomočjo hierarhičnih kot tržnih razmerij, obstaja vzajemna povezanost, sodelujoče organizacije so lahko gospodarsko samostojne, vzpostavijo se kompleksne medsebojne povezave na različnih področjih

(informacijskem, kadrovskem, tehnološkem, finančnem, itd.), obstajajo tako dinamične kot stabilne povezave, osnovne značilnosti so: decentralizacija, heterarhičnost, razpršenost moči in

pristojnosti odločanja. Iz tega lahko povzamemo, da mreženje po Granovetter (1992) vključuje vse ekonomske in socialne procese ter izide, na katere vplivajo odnosi med akterji, kot tudi struktura celotnega omrežja. Mrežni vidik je pomemben pri podjetniškem raziskovanju na individualni in hkrati tudi na organizacijski ravni. Nohria (1992) v tem okviru predlaga naslednje (povzeto po Antončič 1999, 195-196):

1. Prvič, vse organizacije morajo biti obravnavane kot socialna omrežja. 2. Drugič, organizacijsko okolje se sestoji iz odnosov, ki vežejo organizacije in jih

vidimo kot omrežje. 3. Tretjič, aktivnosti akterjev v organizaciji lahko najbolje razložimo skozi njihov

položaj v mreži odnosov. 4. Četrtič, mreže lahko vidimo kot proces in tudi kot strukturo. 5. Petič, karakteristike mreženja organizacij moramo vzeti v obzir ob izvajanju

primerjalnih analiz organizacij. Osnovni motiv različnih oblik povezovanja in s tem tudi mreženja je predvsem v doseganju dolgoročne uspešnosti in v zmanjšanju tveganja, ki ga partnerji dosegajo s skupnim načrtovanjem in medsebojnim dopolnjevanjem. Medsebojne povezave in partnerstva tudi niso značilnost posamezne gospodarske panoge ali regije, ampak se pojavljajo v različnih panogah in še širijo preko nacionalnih meja (povzeto po Lipnack in Stamps 1994, 44). V povezani ekonomiji, je vsak omrežni igralec (posameznik, tim ali organizacija) postavljen v večji gospodarski splet in nanj vpliva, ta pa obratno ponovno zadeva vsakega udeleženca. V tako povezanem sistemu se ne moremo več osredotočati le na izvajanje posameznih akterjev – ampak moramo upravljati povezana sredstva. V novi informacijski ekonomiji tako postajajo najpomembnejše organizacije, ki so organizirane kot mrežne organizacije. Uspešni podjetniki prihodnosti pa tisti, ki bodo v procesu ustanavljanja in rasti podjetja uspeli vzpostaviti številne stike in zgradili podjetniško mrežo, ki je pomemben faktor uspeha. Že v poznih 80. so raziskovalci managementa (John Kotter, Ron Burt in drugi) pričeli ugotavljati, da so določeni podjetniki oziroma managerji boljši od drugih v izpolnjevanju svojih nalog zaradi utrjevanja medsebojnih odnosov v poslovnem okolju (povzeto po Krebs 2006).

33

3.2 Oblike mreženja Mreženje ima v različnih kontekstih različne definicije (D'Amour 2004, 5) in glede na specifičen namen preučevanja obstajajo številne razvrstitve tipov mrež5. Prav tako velja izpostaviti, da je opredelitev ter delitev mrež zelo veliko. Področje proučevanja je še dokaj novo in zato lahko v študijah in drugih delih zasledimo nepoenotenost opredelitev, pojmov in razumevanja mrež in mrežnega delovanja. V našem delu se bomo osredotočili na enega od osnovnih kriterijev razvrščanja mrežnih organizacijskih povezav in sicer ločitev na (povzeto po Kovač 1999c, 324-325):

1. mrežne organizacijske povezave na interorganizacijski ravni (medorganizacijske in medpodjetniške mreže) in na

2. mrežne organizacijske povezave na intraorganizacijski ravni (mrežne organizacijske strukture).

3. K temu pa lahko po pisanju drugih avtorjev (v Johannisson 2000, 369; Suhomlinova 1999 v Munih 2003, 5; Roblek 2007, 232) dodamo še tretjo razvrstitev in sicer organizacijske povezave na osebni ravni (organizacijske osebne mreže ali podjetniške mreže).

V okviru tega magistrskega dela se bomo v nadaljevanju podrobneje osredotočili na medorganizacijske in medpodjetniške mrežne povezave ter se dotaknili pojma organizacijskega osebnega mreženja.

3.2.1 Medorganizacijske in medpodjetniške (interorganizacijske) mrežne povezave Podjetje oziroma organizacija lahko preseže svojo optimalno velikost, razširi obseg poslovanja ali delovanja ter kot smo že omenili dosega številne druge prednosti na način, da vzpostavi različne oblike medpodjetniškega/medorganizacijskega sodelovanja (povzeto po Tajnikar 2000, 142). Po Suarez-Vill (Suarez-Vill 1998 povzeto po: Tajnikar 2000, 142-143) sta dve tipični obliki takšnega medpodjetniškega/medorganizacijskega povezovanja podpogodbeništvo in mreženje. Obe obliki spadata v širše področje tako imenovanih kooperacijskih struktur in strateškega partnerstva. V obeh primerih gre za poglabljanje delitve dela in povečano specializacijo. Oboje sili skupino podjetij/organizacij k medsebojnem zavezništvu, slednje pa povzroča nastajanje mrežnih struktur z večjim številom podjetij oziroma organizacij. Medorganizacijsko mrežo sestavljajo številni s poslom povezani partnerji, med katerimi obstaja nek odnos. Podjetje v toku svojega poslovanja sodeluje s številnimi poslovnimi partnerji – podjetji in organizacijami, kot so konzultantske organizacije, združenja, univerze, agencije, holdingi idr.. Z njimi tvori medorganizacijsko mrežo. Če gre le za medsebojno povezavo podjetij, govorimo o medpodjetniških mrežah. Največkrat preučujemo povezavo dveh podjetij. Gre za odnos dvojic. Medorganizacijske mreže

5 Več o tem v: Munih 2003.

34

presegajo ta nivo. Rutinsko komunikacijo spreminjajo v dolgotrajnejši odnos podjetij s širšim okoljem, ki ga sestavljajo tako podjetja kot druge organizacije (Munih 2003, 11). Mrežne povezave so lahko formalne ali neformalne. (1) Neformalne združbe nastajajo na čisto osebni ravni z določenim namenom in za določeno krajše ali daljše obdobje (povzeto po Cross et al. 2002, 1-13 v Roblek 2007, 232), ali pa se podjetja/organizacije medsebojno povezujejo za doseganje skupnih ciljev na t.i. mehkih področjih (usposabljanje, promocija). Tovrstne neformalne mrežne povezave običajno vključujejo večje število podjetij ter hkrati tudi podporne organizacije, izobraževalne ustanove… Članstvo je odprto za vse, ki izpolnjujejo minimalno postavljene kriterije (povzeto po Medved 2004, 10). (2) Formalne mreže pa so bolj tržno usmerjene in oblikovane za realizacijo konkretnega projekta (prav tam 2004, 10). V vsakdanji praksi komuniciranja v poslovnem in političnem okolju opažamo prepletanje tako formalnih kot neformalnih povezav (Roblek 2007, 232-233). Nekateri avtorji v svojih študijah namesto pojma medorganizacijsko/medpodjetniško mreženje uporabljajo pojem poslovno mreženje, ki po mnenju Andersona in ostalih (1994 citirano v: Antončič 1999, 197) predstavlja niz povezanih odnosov med podjetji in se razlikuje od osebnih mrež, ki jih bomo opredelili v nadaljevanju tega dela. Podobno menijo Johanson in Mattsson (1993) ter McAuley (1999), da poslovne mreže tvorijo podjetja, ki s svojimi aktivnostmi vzpostavljajo dolgoročne odnose z ostalimi subjekti v mrežah (citirano v: Ruzzier in Konečnik 2007, 43). Dolgoročni odnosi in aktivnosti v mrežah jim omogočajo dostop do redkih virov, informacij, tehnologij in trgov, ki so ključni za zagotavljanje njihove konkurenčnosti na domačem in tujih trgih (Buckley 1993; Hitt et al. 2001 citirano v: Ruzzier in Konečnik 2007, 43). Po Rezec (2005), podjetnici, specializirani za internacionalizacijo in vodenje mrež, lahko razdelimo medorganizacijsko mreženje na grozdenje (clustering), ki je neformalno podjetniško povezovanje na osnovi specifičnih potreb in s posebnimi značilnostmi, ter na oblikovanje strateških povezav oziroma partnerstev (partnering). Za strateške povezave (strateške zveze) je značilno, da so formalne, torej vezane bodisi s pogodbami bodisi s kapitalskimi vložki (povzeto v Krnc 2005, 11). Slika 7: Oblike medorganizacijskega mreženja

Vir: Prirejeno po Rezec 2005 v Krnc 2005, 11.

MEDORGANIZACIJSKO MREŽENJE

GROZDENJE

neformalne povezave na osnovi specifičnih potreb

STRATEŠKE ZVEZE

povezave pogojene s pogodbami ali

kapitalskimi vložki

35

(1) Grozdenje Mreženje podjetij postaja vse bolj pomemben element tržne strukture v gospodarstvu. Eden od pomembnih načinov za izboljšanje konkurenčne sposobnosti podjetij na določenem območju (lokaliteti) ter posledično dvig konkurenčnosti celotnega gospodarstva je povezovanje v grozde (povzeto po Jaklič et al. 2004, 4), ki lahko poteka horizontalno (med podobnimi podjetji, ki izdelujejo sorodne izdelke – sodelovanje med konkurenti v panogi) ali vertikalno (podjetja se povezujejo s podizvajalci, dobavitelji, izvozniki in kupci) (povzeto po Dwivedi et al. 2003, 94). Porter opredeljuje grozde kot geografske koncentracije medsebojno povezanih podjetij in združenih institucij v določeni panogi. Geografsko področje grozda lahko obsega območje od posameznega mesta do države ali celo do sosednjih držav. Grozdi imajo različne oblike, odvisno od njihove globine in razvitosti, ampak po večini vključujejo množico povezanih industrij in drugih enot, ki so pomembne za konkurenčnost. Tako na primer vključujejo podjetja končnih proizvodov ali storitev; dobavitelje specializiranih vhodnih materialov, kot so komponente, strojna oprema in storitve; finančne institucije; in podjetja v sorodni industriji. Grozdi se pogosto raztezajo tudi v tržne poti h kupcem in k proizvajalcem komplementarnih proizvodov; specializiranim dobaviteljem infrastrukture; vladnim in drugim institucijam, ki nudijo specializirano izobraževanje, informacije, raziskave in tehnično podporo (kot so univerze, izobraževalne institucije); in agencije za standarde. Vladne agencije, ki značilno vplivajo na grozd so lahko razumljene kot del njega. Končno, veliko grozdov vključuje tudi trgovska združenja in ostala telesa kolektivnega privatnega sektorja, ki podpirajo člane grozda (Porter 1999, 199-200). V tem sistemu prihaja tako do sodelovanja, kot tudi do konkuriranja med akterji, kar vodi do (Jaklič et al. 2004, 4):

boljšega dostopa do informacij, prenosa znanja med akterji, izkoriščanja sinergijskih učinkov (skupna promocija, skupna vlaganja v R&R), spodbujanja inovativnosti, ustvarjanje novih priložnosti.

V delu Petrinove (1990, 9) je moč zaslediti, da grozd podjetjem prinaša naslednje prednosti:

sodelovanje na področju trženja, tehnologije in financiranja, podjetniški dinamizem, konkurenco na podlagi kakovosti proizvodov, fleksibilnosti, hitrosti prilagajanja,

inovativnosti, organizacijsko sposobnost, visoke standarde in produktivnost.

Podobno navaja Jaklič, da je bistvo povezovanja v grozde hkratno sodelovanje in konkurenca sorodnih ter podpornih podjetij in podpornih institucij na geografsko zaokroženem prostoru, pri čemer podjetja, povezana v grozd, dosegajo naslednje konkurenčne prednosti: izboljšanje kakovosti izdelkov, hitrejša rast, višji donosi, nižji transakcijski stroški, prednosti prvega ponudnika in prednosti zaradi učenja oziroma izobraževanja (Vabšek 2003).

36

Slika 8: Splošni model grozda

Vir: Vabšek 2003. Britton (2004) pa posebej poudarja, da je pomen grozdov predvsem v vedno večji vlogi znanja, v zvezi z industrijskimi inovacijskimi procesi in dosegljivostjo znanja. Kot drugo pa meni, da medregionalna geografija znanja in drugih ekonomskih odnosov predvideva pomembno podporo inovacijskim procesom grozdov, ne glede na lokalne vire. Zelo pomembna je povezava med znanostjo in podjetji, ki implementirajo razvojne dosežke na trg (citirano v: Matek 2004, 61). Oblika grozda je ne glede na okolje, v katerem ga opazujemo, in avtorje, ki ga opisujejo, zelo podobna. Temeljno spoznanje je sodelovanje. Združena moč in znanje, ki ga posamezno podjetje ali ustanova prispeva k skupnemu uspehu. Združeni predstavljajo močan argument na trgu, kakor tudi možnost, da ga oblikujejo, spreminjajo in v nekaterih primerih celo usmerjajo (prav tam 2004, 38-39). Najbolj značilno za podjetja v grozdu je, da med njimi obstajajo številne povezave, izmenjave znanja in tehnologij ter pozitivne eksternalije. Večina povezav je sicer ekonomskega pomena, vendar pa ne smemo zanemariti socialnih vplivov in koristi za okolje. Da bi ugotovili, ali gre za grozd, so bistvene predvsem tri značilnosti (Jaklič et al. 2004, 16):

da podjetja sodelujejo, da obstajajo eksternalije in da so prisotne sinergije, ne le enostranske povezave.

Osnovni motiv grozdenja je vsekakor povezan z interesi in cilji, ki jih opredeljuje poznejši način delovanja. Po Matek (2004, 43-46) povzemamo, da je od cilja odvisna oblika sestave in način delovanja grozda. Oblik grozdov je več, glede na obliko povezav, glede na zgradbo, glede na nivoje, ki jih grozd zajema in tudi glede na smer delovanja. Razmerja se torej vselej prilagajajo potrebam in možnostim, ki jih imajo akterji v zvezi.

Proizvajalci

Podporne inštitucije

Kupci

Dobavitelji

Komplementarni ponudniki

37

(2) Strateške zveze Strateške zveze postajajo v zadnjem času čedalje bolj popularne (Rigby in Zook 2003). Raziskovalca Doz in Hamel (1998) navajata, da so logičen in pravočasen odgovor na intenzivne in nenadne spremembe v gospodarstvu, tehnologiji in globalizaciji, kar je mnoga podjetja pahnilo v konkurenčno tekmo (citirano v: Hitt et al. 2005, 271). Tradicionalno pojmovanje konkurenčnega odnosa, v katerem veljajo med konkurenti intenzivna »naravna« rivalska načela, se vedno bolj umika sodobnemu konceptu iskanja skupnih koristi iz takšnega odnosa, ki jih tisti, ki v povezave niso vključeni, ne morejo pridobiti. Tako je na prvi pogled povečano sodelovanje med konkurenti v nasprotju z vedno bolj intenzivnim procesom konkuriranja. V omejenih povezavah gre torej za svojevrsten paradoks t.i. kooperativne konkurence, ki se kaže v kooperaciji pred trgom in konkuriranju na trgu. Takšno sodelovanje, ki seveda poteka na strateški ravni torej imenujemo strateške zveze (alianse), zavezništva ali partnerstva (Dubrovski 1997, 485). Jarillo (1988) je strateško zvezo definiral kot dolgoročno zvezo, sklenjeno s točno določenim namenom. Podjetjem, ki vanjo vstopajo omogoča, da v primerjavi s svojimi konkurenti dosežejo konkurenčne prednosti (citirano v: Munih 2003, 11). Pojavljajo se lahko v različnih oblikah, z različnim številom sodelujočih, vse dokler zadovoljujejo minimalne kriterije, kot so obstoj strateških ciljev, vzajemna (ne nujno enaka) koristnost in doseganje koristi iz sodelovanja, ki so večje od tistih koristi, ki izhajajo iz drugih področij (Krnc 2005, 13). Ne glede na raznovrstnost definicij po posameznih avtorjih, je vendarle mogoče iz njih izluščiti določene skupne vsebinske elemente oblik strategije sodelovanja, ki so (Dubrovski 1997, 488):

kooperativna povezanost dveh ali več sicer samostojnih organizacij, doseganje konkurenčnih prednosti na enem ali več strateških področij, sinergijski učinek, doseganje posameznih ciljev udeležencev in skupnega cilja.

Strateške zveze so po tem takem interorganizacijske povezave za vzpostavljanje, jačanje ali vzdrževanje strateških konkurenčnih prednosti za dosego individualnih ciljev udeležencev in skupnega cilja, ki z izmenjavo in dopolnjevanjem resursov omogočajo povečano učinkovitost delovanja, tržno moč in delitev tveganja in katerih skupni učinek je večji od posameznih učinkov udeležencev zveze (Dubrovski 1997, 488). Oblike ali vrste zvez lahko razvrščamo različno, po več različnih kriterijih oziroma merilih. Kot tri glavne vrste povezav pa lahko izpostavimo (povzeto po Krnc 2005, 17-18):

Skupna vlaganja (joint venture) – lastniška udeležba dveh ali več partnerjev pri nekem, za posebne namene na novo ustanovljenem podjetju, s katerim partnerji zagotavljajo skupne interese (Kenda 2001, 212).

Kapitalske povezave (equity strategic alliance) – povezave, kjer sta dva ali več podjetij lastniki različno velikih deležev skupno ustanovljenega podjetja.

Nekapitalske povezave (nonequity strategic alliance) – povezave, kjer dva ali več podjetij razvijejo pogodbeni odnos za deljenje in souporabo svojih edinstvenih virov in zmožnosti za ustvarjanje konkurenčne prednosti. Kot najbolj razširjene lahko omenimo predvsem (Lapuh 2000, 31 citirano v: Krnc 2005, 18) licenčna pogodba, franšizing, delitev proizvodnje oziroma proizvodna kooperacija, skupno

38

trženje, distribucijski dogovor, oskrbovalna veriga, raziskovalno-razvojno partnerstvo.

Za uspešen (torej tudi donosen) nastop na mednarodnih trgih je potrebno načrtno in sistematično oblikovati tako notranja zavezništva kakor tudi zunanja oziroma mednarodna partnerstva. Vključevanje v zveze pa mora vselej biti premišljeno in načrtno ter del neke celovite strategije podjetja, upoštevajoč vse pogoje uspešnega strateškega zavezništva (Dubrovski 1997, 504).

3.2.2 Osebno mreženje Na tem mestu velja omeniti tudi osebno raven mreženja, ki ga lahko razumemo kot individualno osebno mreženje (mreženje akterja v zasebnem življenju) ali kot organizacijsko osebno mreženje oziroma podjetniško mreženje (mreženje akterja za potrebe organizacije/posla). Akterji znotraj mrež namreč vselej vzpostavljajo socialne povezave, tako organizacijske kot tudi osebne. Vsak od nas ima vsaj eno skupino ljudi, ki jih pozna in lahko z njimi menjuje informacije. Pomeni, da vsak posameznik ves čas deluje znotraj osebnih mrež jih uporablja in ustvarja. Te mreže lahko vplivajo na njegovo zasebno življenje ali na poslovne odnose. Bistvo tovrstnega mreženja je: razvijanje kontaktov/vezi in poznanstev z namenom pridobivanja in izmenjave informacij in virov (povzeto po Standke in Stell 2000, 65). Organizacijsko mreženje na osebni ravni izhaja iz t.i. osebnostnih perspektiv. Za te je značilno, da upoštevajo vzajemno delovanje organizacij kot posledico odnosov med posamezniki. Torej je vpliv organizacijskih povezav odvisen od vpliva mreženja med posamezniki (Perry et al. 2006 17-18 citirano v: Roblek 2007, 232). Tako povezovanje posameznikov in prek njih organizacij temelji na oblikovanju socialne mreže, ki jo teoretično lahko opredelimo kot socialno strukturo, temelječo na individualnem (posredno organizacijskem) povezovanju (Roblek 2007, 232). Po Brassu (1992) pa jo definiramo kot skupek vozlišč, ki predstavlja posameznike ali skupine in nabor vezi, ki predstavljajo medsebojno povezanost med vozlišči. Te vezi so lahko sestavljene iz (citirano v: Antončič 1999, 195):

izmenjave blaga ali storitev (workflow network), izmenjave informacij in idej (communication network), izmenjave afekta (friendship network), izmenjave vpliva (authority network) ali kombinacije različnih načinov povezave (multiplexity).

Če poslovne mreže vidimo kot skupek povezanih odnosov med podjetji (Anderson et al. 1994 citirano v: Antončič 1999, 197), pa (organizacijsko) osebno mreženje razumemo kot skupek oseb s katerimi ima posameznik (podjetnik) direktne odnose (Dubini in Aldrich 1991 citirano v: Antončič 1999, 197). Z vključitvijo osebnih mrež v podjetniški proces podjetje vpnemo v družbeno, ekonomsko in kulturno okolje (Johanisson 1995). Podjetnik potrebuje veliko informacij in znanj, ki jih sam nima, vendar jih lahko pridobi v stikih z drugimi, podjetniške mreže so s tem ključne v

39

zmanjševanju tveganja, povezanega s hitro spreminjajočim se okoljem. Vključitev podjetniških mrež doda podobi novo dimenzijo podjetnika – njegovi ekonomski vlogi pri njegovem delovanju in ustvarjanju dodane vrednosti pripne družbeno vlogo, ki jo igra v lokalni in širši skupnosti (citirano v: Drnovšek 2007). Uspešni podjetniki svojo mrežo gradijo načrtno. Uporabljajo formalna in neformalna osebna srečanja in stike. Oseben pristop je običajno učinkovitejši, pristnejši in prožnejši od uradnega. Občasna srečanja so lahko priložnost za vpeljavo in usmerjanje strateškega razvoja posla. Podjetniki pa se od svojih sodelavcev, dobaviteljev in kupcev tudi učijo. Med njimi vlada odnos, ki temelji na skupnih vrednotah in zaupanju (Johannisson 1996, 254). Antončič in ostali (2002, 94) pišejo, da je za vsakega podjetnika pomembno, da si zgradi mrežo za moralno podporo, ki jo sestavljajo člani družine in prijatelji – skupino navijačev. Skupina navijačev ima ključno vlogo v mnogih težkih in samotnih trenutkih v podjetniškem procesu. Poleg moralne podpore pa potrebuje podjetnik tudi nasvete in posvete. Nasvete mu lahko dajejo mentor, poslovni partnerji, panožna organizacija ali osebne zveze – tj. člani mreže za strokovno podporo. Rezultati empiričnih študij kažejo na precejšen pomen osebnih mrež, še posebej v samem procesu ustanovitve in začetne rasti podjetja. Butler in Hansen (1991) sta potrdila vlogo podjetnikovih mrež v izbiri poslovne priložnosti in procesu ustanovitve podjetja. Brüderl in Preisendörfer (1998) sta potrdila pomen močnih vezi in moralne podpore družine v procesu ustanovitve podjetja in začetne rasti. Singh et al. (1999) pravijo, da ima velikost podjetnikove mreže pomembno vlogo v procesu prepoznavanja poslovne priložnosti, saj ima podjetnik z večjo mrežo dostop do več informacij. Podjetniki, ki so pripravljeni osebne mreže širiti izven ožjega kroga prijateljev in družinskih članov, se soočijo z več priložnostmi, ki jih lahko implementirajo v novih podjetniških podvigih (citirano v: Drnovšek 2007). Podjetnikove osebne mreže imajo veliko vlogo v uspehu podjetja, vendar na njih ne smemo gledati ločeno, temveč v povezavi s poslovnimi mrežami. Po Nohria (1992) na osebne in podjetniške mreže ne smemo gledati kot na dva nepovezana pojava ampak kot socialno mreženje vplivata drug na drugega (citirano v: Antončič 1999, 212).

3.3 Razlogi za mrežno delovanje Povezovanje v mreže in sodelovanje z drugimi podjetji in institucijami vzpostavlja pogoje za takšno organizacijo v podjetju, ki zagotavlja prilagodljivost in odzivnost, saj lahko s tem svoje vire usmeri v aktivnosti, povezane z njegovimi osrednjimi sposobnostmi, druge aktivnosti pa izloči (Petrin 1990, 6). Razlogi za mreženje izhajajo iz koristi, ki jih mreženje prinese. Podjetja želijo predvsem ustvariti konkurenčne prednosti s pomočjo sinergijskih učinkov medsebojno povezanih podjetij. Razloge za mreženje lahko najdemo tudi v omejenih zmožnostih in virih, ali pa ga sprožijo nenadne spremembe v okolju, ki zahtevajo od podjetij vedno nove pristope in

40

nove ukrepe. Tovrstne spremembe so lahko predvsem za manjša podjetja prevelik izziv in rešitev tako vidijo v povezovanju z drugimi. Pennings (1980, 14 v Pahor 2001, 18) ugotavlja, da horizontalno in vertikalno povezovanje podjetij omogoča boljšo medsebojno koordinacijo in pomaga zmanjševati negotovost, kar zmanjšuje transakcijske stroške. Drugi avtorji pa navajajo, da povezovanje podjetij na različnih ravneh vpliva na učinkovitost podjetij (Gispert 1998; Nahapiet, Ghoshal 1998), odločitve o skupnih vlaganjih (Gulati, Westphal 1999), ponotranjenje menjave ter na izmenjavo informacij med podjetji (Tsai, Ghoshal 1998, Hansen 1999) (citirano v: Pahor 2001, 19). Mreženje pogosto olajša tudi dostop do trgov kapitala, saj v mrežo povezana podjetja predstavljajo večjo kritično maso, ki lažje pritegne zunanji kapital na določena lokalna območja (Tajnikar 2000, 145). Mreže torej obstajajo zaradi različnih razlogov (ne samo zaradi poslovnih priložnosti). V njih obstaja cela vrsta menjave (Drnovšek 2007):

povezane s konkretnim opravilom (sredstva, pomoč, informacije, sodelovanje), pozicija (napredovanje, prepoznanje, vidnost), povezane z odnosom (vključitev, osebna podpora, razumevanje, hvaležnost), povezane z osebo (izziv, učenje, vključitev).

Majhna podjetja lahko uspešno konkurirajo velikim na podlagi strategije stalnih sprememb. Zaradi svoje majhnosti ne izpolnjujejo pogojev za uspešno poslovanje na podlagi ekonomije obsega, vendar pa izpolnjujejo zahteve po fleksibilnosti obsega. Majhnost je precejšnja ovira za doseganje konkurenčnosti predvsem zaradi (Petrin 1990, 6):

pomanjkanja sredstev, delovne sile, finančnih virov, omejenega dostopa do virov, omejenega vpliva na ekonomsko in politično okolje, neučinkovitosti zaradi majhnega obsega (ekonomija obsega) poslovanja, nizke tržne moči.

Izkušnje kažejo, da je mogoče pomanjkanje virov na področju znanja, strokovnosti, dostopa do kupcev in nematerialnih virov premagati z oblikovanjem povezav, ki omogočajo izmenjavo informacij in doseganje večje konkurenčnosti (povzeto po Richter 2000, 137). Poleg tega majhnim podjetjem, ki ne želijo rasti ali zaradi različnih okoliščin rastejo počasi, povezovanje z drugimi podjetji omogoča izkoriščati nekatere lastnosti in prednosti, ki sicer pripadajo le velikim podjetjem. Seveda pa mora (povzeto po Arena 2004) doseganje koristi vedno potekati obojestransko. Partnerska podjetja morajo imeti možnost presegati svoje primanjkljaje/slabosti s pomočjo zavezniškega odnosa. Kot kažejo izkušnje pa je mreženje nujno tudi za večja podjetja, saj vzpostavlja pogoje za takšno organizacijo v podjetju, ki zagotavlja prilagodljivost in odzivnost. Vsako mreženje podjetij nenehno prinaša oziroma proizvaja mrežne učinke – izide za vsa v mreži udeležena podjetja. Ti izidi lahko pozitivno ali pa tudi negativno vplivajo na dobiček sedaj ali v prihodnosti. Zato mora biti podjetje vselej pozorno na najpomembnejše izide mreženja v katerih je udeleženo. Mora jih opazovati, ocenjevati in se nanje ustrezno odzivati (Ford et al. 2002, 13-14).

41

Različne raziskave kažejo, da je mreženje eden izmed ključnih faktorjev uspeha, tako podjetja kot podjetnikov. Tudi podjetnik iz svoje mreže črpa informacije, potrebne za osnovno poslovanje in za nadaljnji razvoj. Vsak podjetnik svoje komunikacijske, poslovodne sposobnosti in znanje izkazuje tudi skozi sposobnost ustvarjanja podjetniške mreže (Munih 2003, 7). Mreženje torej vključuje vse medsebojne odnose in njihovo spremljanje ter upošteva, da so odnosi med organizacijami v bistvu odnosi med ljudmi (prav tam, 7). Naj opomnimo, da mreženje ne prinese vselej samo prednosti, ampak lahko prinese tudi določene težave in pomanjkljivosti. Mednje lahko štejemo preveliko »stabilnost« mreže, ker želijo podjetja vzpostaviti močne in dolgoročne povezave s svojimi kupci, dobavitelji in distributerji. To pa lahko zaustavi rast in razvoj podjetij v mreži in mreže same. Po Gugler (1992) in Lynch (1993) se lahko težave pojavijo še pri: izbiri partnerjev, saj se podjetja med seboj še ne poznajo in odločitev o sodelovanju lahko temelji na napačnih informacijah. Podjetje se mora ob vstopu v mrežo zavedati tveganja, da lahko partner postane močnejši tekmec ter da lahko pride so izrab tehnološkega znanja v škodo določenega podjetja v mreži. Gugler (1992) je zapisal, da se težave lahko pojavijo tudi zaradi izgube nadzora nad operacijami in izgube konkurenčne prednosti. Prav tako imajo lahko po Mattsson (1989) mrežno usmerjeni managerji težave pri pridobivanju kontrolnih informacij; marketinške statistike ne omogočajo vpogleda v razmerja med podjetji. Tradicionalni resursi ne zagotavljajo informacij potrebnih za koordinacijo partnerjev znotraj mreže. V mrežah je tako težko vzpostaviti učinkovito managiranje in koordiniranje (Mattsson 1989). Med problemi pa ne smemo pozabiti na zaupanje in poslovno etiko. Kulturne razlike, slaba komunikacija med partnerji in oportunistično obnašanje so lahko razlogi za propad mrež (citirano v: Jaklič 1998, 362-363). Ne glede na omenjene slabosti smo mnenja, da pozitivne lastnosti mreženja prevladujejo nad možnimi težavami oziroma pomanjkljivostmi. Podjetja in podjetniki ne morejo uspešno delovati kot individuumi in tako posledično mreženje postaja način življenja – tako v ekonomskem kot tudi v vseh drugih okoljih.

3.4 Management mrežnih organizacij Pojem mrežnega managementa lahko opredelimo kot slog vodenja, ki pomeni nadgradnjo ali ustrezno sinergijo, predvsem med upravljanjem z informacijami, znanjem in človeškimi viri. Znanje oziroma vedenje je postalo moč nove ekonomije. Mreženje kot pomemben del nove ekonomije povezuje vse to znanje in tako govorimo o pojmu povezanega znanja. Nova informacijska ekonomija je tako povezana z ekonomiko znanja, ki temelji na kompleksnosti povezav. Vsi člani mreže so medsebojno povezani in tvorijo ekonomski življenjski prostor. V tako povezanem sistemu izgubi ukvarjanje s posameznikom svojo vlogo, govorimo o managementu s povezanimi viri v sistemu (Krebs 2006, 1 citirano v: Roblek 2007, 244). Vsaka organizacija potrebuje vodjo in uspešen tim ljudi, ki mu pomagajo načrtovati in izvajati zadani načrt (Roblek 2007, 244). Pri vzpostavitvi in vzdrževanju mrežnih poslovnih povezav med dvema ali več organizacijami obstajata za management dva temeljna sklopa aktivnosti. Prvi sklop

42

sestavljajo specifične aktivnosti, ki so povezane z oblikovanjem in vzdrževanjem mrežnih povezav. Drugi sklop sestavljajo aktivnosti, ki so povezane s klasičnimi nalogami managementa, kot so: planiranje, organiziranje, vodenje in kontrola. Med aktivnosti, ki so povezane z vzpostavitvijo in vzdrževanjem mrežnih organizacijskih povezav, se uvrščajo (Ritter in Geműnden 1998, 261 citirano v: Kovač 1999c, 331):

Vzpostavitev mrežnih povezav. Začetek oblikovanja mrežnih povezav predstavlja fazo iskanja potencialnih partnerjev. Posamezna podjetja vzdržujejo zelo različne povezave z okoljem. Pri tem pa ni nujno, da se mrežne povezave oblikujejo na temelju obstoječih poslovnih kontaktov. Do mrežnega povezovanja lahko pripelje tudi sistematično usmerjeno iskanje potencialnih poslovnih partnerjev za navedeno obliko sodelovanja.

Izmenjava med partnerji. Pri tem mislimo na doprinos in postavljanje zahtev po izmenjavi izdelkov, storitev, finančnih sredstev, know-how-a, informacij, strokovnjakov itd. Izmenjava je namenjena zadovoljevanju potreb partnerjev, vključenih v mrežo.

Koordinacija. Naloga koordinacije je medsebojna uskladitev in harmonizacija delovanja posameznih partnerjev v mreži. Koordinacija medsebojnega delovanja organizacij predstavlja osrednjo nalogo v delovanju mreže. Od posameznih podjetij, vključenih v mrežo, ne moremo pričakovati, da bodo imela vedno popolno identično sliko o nadaljnjih ciljih razvoja, vedno v celoti usklajene interese in da bodo razpolagala s popolnoma enakimi zmožnostmi. Za dosego potrebne stopnje notranje harmonizacije so potrebni koordinacijski procesi, ki navedena področja medsebojno uskladijo.

Managerski procesi v mrežnih povezavah potekajo na ravni mreže in v posameznih organizacijah. Kompleksnost managerskih procesov zahteva jasno razmejitev in medsebojno usklajenost. Za lažje prepoznavanje in razumevanje managerskih procesov je smiselna delitev na (povzeto po Kovač 1999c, 332):

Managerske procese oblikovanja medorganizacijskih/medpodjetniških mrežnih povezav, kjer so v ospredju opredelitev ciljev in oblike mrežnega sodelovanja.

Managerske procese zagotavljanja razvoja in delovanja medorganizacijskih/medpodjetniških mrežnih povezav, kjer gre za vzpostavitev sistema managementa, ki prevzema koordinacijsko vlogo znotraj mreže.

Vzpostavitev in oblika vzpostavljene mreže je odvisna od različnih dejavnikov. Vzpostavljene mreže se med seboj razlikujejo glede na razloge za mreženje, število članov v mreži, moč posameznega člana mreže, medsebojni povezavi članov, pa tudi glede na specifičnost kulture posameznih držav (Slikavica in Novak 1999, 249). Glede na to kdo jih oblikuje ter s kakšnim namenom pa je pomembno, ali naj bo odločanje centralizirano ali decentralizirano, torej kje naj se nahaja avtoriteta za odločanje. Začrtane cilje (povzeto po Roblek 2007, 244) bo vzpostavljena mreža lahko dosegla le s pravilnim upravljanjem in vodenjem, ki mora biti v skladu s poslovno strategijo organizacije oziroma podjetja.

3.5 Socialni kapital Številne raziskave kažejo, da k uspehu vodi to »koga poznaš« (socialni kapital) in »kaj veš« (človeški kapital). Arent Greve vidi človeški kapital kot znanje in veščine, socialni

43

kapital pa kot sposobnost povezovanja z drugimi znotraj in izven organizacije, za pridobitev potrebnih informacij ali rešitev nastalega problema. V svoji raziskavi je ugotovil, da imata tako človeški kapital kot tudi socialni kapital pozitiven vpliv na produktivnost, vendar je vpliv socialnega kapitala tukaj še nekoliko močnejši. Raziskava je pokazala, da so projektni managerji ali podjetniki z velikimi osebnimi mrežami bolj produktivni – bolje koordinirajo opravila in imajo znanja potrebna za dokončanje zastavljenih projektnih ciljev (Krebs 2006). Temeljni parameter za določitev vrednosti mreže je tako socialni kapital, ki ga sestavljajo posamezni člani mreže – koga poznam? Torej lahko govorimo o lastnini mreže – zmožnosti, da posameznik prek članov mreže ali povezav ter z zunanjimi organizacijami reši problem ali dobi informacijo (povzeto po Roblek 2007, 233). Po Drnovšek (2007) lahko podamo naslednjo opredelitev socialnega kapitala:

Socialni kapital lahko obrazložimo kot povezave med ljudmi za pridobitev virov. Njegova značilnost je, da je neotipljiv, oziroma, da lastniške pravice niso čisto jasno definirane. Socialni kapital je lastnina skupin, ki so povezane. Pri tem noben podjetnik nima ekskluzivne lastninske pravice nad njim.

Skupek obstoječih ali potencialnih virov, ki jih povezujemo v trajno mrežo odnosov z bolj ali manj institucionalizirano medsebojno povezavo znancev.

Burt (1992) vidi socialni kapital kot prijateljske in splošne stike, skozi katere pridobivajo poslovne priložnosti in izkoriščajo svoj človeški in finančni kapital (Burt, 1992). Coleman (1994) meni, da je čvrsta vez nujno potrebna za nastanek socialnega kapitala, medtem ko Burt (1992) daje prednost moči šibkih vezi, ki so lahko izvor novega znanja in virov. Da ima določena oseba socialni kapital, mora biti povezana z drugimi, ki imajo aktualne in koristne vire (Portes, 1998).

Slika 9: Ustvarjanje socialnega kapitala

Vir: FAS research 2002 v Drnovšek 2007.

44

Socialni kapital tako označuje vključenost posameznika ali kolektivnih akterjev v družbene vezi in mreže (Adam et al. 2007, 1). Preden se združbe odločijo vstopiti v mrežo morajo spoznati pomen socialnega kapitala v združbah. Od njega je odvisno kakšna pomembnost bo pripisana zaupanju in želji po izgradnji medsebojnih povezav. Socialni kapital (Nohria in Eccles 1992 citirano v: Morton et al. 2004, 19) skupaj s finančnim in človeškim sestavlja celostni (organizacijski) kapital družbe. Socialni kapital (Nahapiet in Ghoshal 1998) je lahko razumljen kot »vsota aktualnih in potencialnih resursov, ki so na razpolago in izhajajo iz mrežnih povezav v posesti socialnih enot«. Sestavljen (Cohen in Prusak 2001) je iz aktivnih povezav med ljudmi: iz zaupanja, medsebojnega razumevanja in skupnih vrednot, ki povezujejo člane združbe med seboj in omogočajo doseganje skupnih ciljev (povzeto po Morton et al. 2004, 219). Socialni kapital je zmožnost ljudi, da delujejo skupaj (Fukuyama 1996, 10). Določeni cilji in projekti zahtevajo sodelovanje in podporo okolja in če si je posameznik ali skupina sposobna pridobiti sodelovanje in podporo, govorimo o visoki stopnji socialnega kapitala. Tako kot v človeški, moramo vlagati tudi v socialni kapital in oba sta cenjena – saj je mogoče z njima priti do denarja in moči. Socialni kapital zlasti omogoča dostop do informacij, ki so včasih ključnega pomena za dosego ciljev (Adam et al. 2007, 1). Eden od temeljev socialnega kapitala je zaupanje. Le osebam, ki jim na nek način zaupamo in s katerimi imamo določene povezave, posodimo vire. Na drugi strani od naših povezav pričakujemo, da bomo tudi sami preko povezav prišli do socialnega kapitala. Povezave nastajajo torej zaradi medsebojnih koristi, ki jih posamezniki pridobivajo iz svojih mrež (Schiff, 1992 citirano v: Drnovšek 2007). Poleg pozitivnega je socialni kapital tudi negativen in se odraža z: (1) izključitvijo; (2) prekoračitvijo zahtev do članov skupine; (3) omejitvijo osebne svobode; (4) padcem nivoja norm (Portes, 1998 citirano v: Drnovšek 2007). Vse vrste socialnega kapitala se lahko tudi uporabi in zlorabi za različne škodljive namene (Adam et al. 2007, 1). Prisotnost in razsežnost socialnega kapitala podjetnika je zelo pomembna za uspeh podjetnika in podjetja. Če pogledamo na socialni kapital skozi podjetniške mreže, lahko ugotovimo, da lahko podjetnik z njihovo pomočjo poišče opredmetena sredstva (na primer finančno posojilo) in neopredmetena sredstva (na primer nasvet, informacijo, moralno podporo). Številni raziskovalci prepoznavajo socialni kapital in znanje kot pogoj uspešnosti podjetja in podjetnika (povzeto po Drnovšek 2007). Predvsem mreže malih in srednje velikih podjetij temeljijo na osebnih odnosih, kjer se mala podjetniška omrežja prekrivajo s podjetniškimi mrežami (Biggiero 2001, citirano v: Širec in Bradač 2008, 2). Kot koristi socialnega kapitala pa lahko navedemo naslednje (Drnovšek 2007):

Pretok informacij; posameznik iz mrež pridobiva koristne informacije o poslovnih priložnostih, ki drugače niso dosegljive.

45

Vpliv oziroma kontrola; če posameznik pripada več skupinam, ki se med seboj ne poznajo (strukturna luknja), ima možnost kontrole nad pretokom informacij.

Socialno priporočilo (kredibilnost); posameznik na podlagi tega, da pripada določeni skupini, pridobi zaupanje (kredibilnost) in preko tega pridobi vire, ki jih sicer ne bi.

Okrepitev identitete; ker posameznik pripada določeni skupini ali mreži, pridobi na veljavi v družbi, kar mu omogoča vstope v druge mreže.

Mreženje je ključnega značaja za kroženje in prenos znanja ter za oblikovanje prožnih organizacijskih oblik. Posebno to velja za t.i. družbo temelječo na znanju. Teza je, da se takšna družba brez (premostitvenega) socialnega kapitala sploh ne more vzpostaviti oz. zaživeti. Ravno socialni kapital omogoča hitro povezovanje virov znanja z uporabniki (Adam et al. 2007 1-2).

46

4. USPEŠNOST MALIH IN SREDNJE VELIKIH PODJETIJ

4.1 Pojem uspešnosti poslovanja (business performance) Opredelitev poslovne uspešnosti je tesno povezana s tistim, kar želimo doseči, in pomeni odgovor na vprašanje, kako organizacija s svojimi izdelki ali storitvami dosega svoje cilje – zadovoljuje potrebe in zahteve okolja. Višja stopnja doseganja cilja pomeni večjo uspešnost delovanja (povzeto po Tekavčič 2002, 665). Organizacijska uspešnost je torej stopnja do katere organizacije uresničujejo svoje cilje (Etzioni, 8 citirano v: Daft 2004, 64). Mramor (1990, 21) govori o naslednji ciljih poslovanja podjetja, ki jim sledijo managerji, da bi čim bolje zadovoljili interese lastnikov podjetja:

- maksimiranje dobička, - maksimiranje prodaje, - maksimiranje tržnega deleža, - preživetje podjetja, - doseganje zadovoljive višine dobička.

Poslovanje je uspešno, ko so izpolnjeni vsi zastavljeni cilji, ki morajo biti opredeljeni v merljivi obliki. Le merljiv cilj omogoča oblikovanje ustreznih strategij in načrtov. Duhovnik (2002, 143) deli tradicionalne kazalnike poslovne uspešnosti po kriteriju vrste uspešnosti poslovanja:

- Ekonomska uspešnost: za njen izračun se uporabljajo kategorije iz izkaza uspeha in bilance stanja. Tu služi ocena donosnosti kapitala podjetja kot osnova za napovedovanje donosnosti kapitala v prihodnosti.

- Finančna uspešnost: za njen izračun se uporabljajo kategorije iz izkaza denarnih tokov in bilanciranja. Ocena finančne stabilnosti podjetja je podlaga za presojo, ali je in bo podjetje sposobno poravnati vse svoje obveznosti ob njihovi dospelosti v plačilo in ali bo ob tem sposobno financirati tudi potrebno rast in se prilagajati spremenljivim zahtevam trga.

Uspešnosti (delati prave stvari) pa ne smemo zamenjevati s pojmom učinkovitost (delati stvari pravilno), ki je po mnenju Turka (2000, 761) lastnost, značilnost, izvirajoča iz pretvorbe vložka v poslovanje v izložek iz njega; razmerje med količino in kakovostjo izložka ter porabo oz. stroški vložka. Gre za bolj omejen koncept, ki zadeva notranje delovanje organizacije. Organizacijska učinkovitost je vsota resursov uporabljenih za proizvodnjo enote outputa (Etzioni, 8; Sandefur 1983, 449-68 citirano v Daft 2004, 64). Organizacija, ki lahko proizvede proizvodnjo z manj resursi kot druga organizacija, se smatra za bolj učinkovito (Steers 1977, 51 citirano v Daft 2004, 64). Po Koletniku (1996, 63-64) povzemamo, da gre pri presojanju učinkovitosti za dva vidika ocenjevanja, in sicer za presojanje:

Tehnične učinkovitosti: doseganje načrtovanega vrednostnega in količinskega obsega poslovnih učinkov, splošna tehnična učinkovitost, doseganje načrtovane splošne tehnične učinkovitosti.

47

Ekonomske učinkovitosti: doseganje načrtovanega obsega stroškov v podjetju, splošna ekonomska učinkovitost podjetja, doseganje načrtovane splošne ekonomske učinkovitosti podjetja.

Učinkovitost je tako prvi pogoj za visoko uspešnost, vendar pa je sama po sebi še ne zagotavlja. Možno je namreč zelo učinkovito uresničevati napačne stvari. Nedvomno pa učinkovito uresničevanje postavljenih ciljev vodi do visoke uspešnosti poslovanja (Tekavčič 2002, 665). Kajzer pa razliko med učinkovitostjo in uspešnostjo opredeljuje takole (1986, 9-14 povzeto po Belak 2002, 153): "Uspešnost poslovnih sistemov se kaže v njihovih odnosih do okolja. Odvisna je od tega, kakšne in katere proizvode in storitve zagotavljajo ti sistemi okolju oziroma, ali so njihovi učinki pravi in taki, kot jih potrebuje in želi okolje, kateremu so namenjeni. Učinkovitost pa je notranja značilnost poslovnih sistemov. Gre za opredelitev in presojo možnih načinov zagotavljanja učinkov poslovnih sistemov. Ne zanima nas namen delovanja, pač pa možni načini njihove uresničitve." Glede na to, da je učinkovitost pogoj za uspešnost, v nadaljevanju dela pišemo le o uspešnosti. Naj na tem mestu posebej izpostavimo, da je uspešnost podjetja (predvsem MSP) v veliki meri (Valkokari in Helander 2007) odvisna od sodelovanja z drugimi organizacijami kar vpliva na nastanek in dostavo njegovih izdelkov ali storitev (citirano v: Širec in Bradač 2008, 2). Kot je zapisal Nonaka (1991), so lahko v okolju kjer je edina gotovost negotovost, mreženje ali kontakti z različnimi ljudmi v pomoč lastnikom ter managerjem pri izbiri in interpretaciji informacij (Dollinger 1985) o kompleksnih zunanjih pojavih. Stiki ali osebno mreženje prav tako nudijo obveščevalno podlago za naslednjo generacijo podjetja (Kohli in Jaworski 1999) in lahko služijo kot pomemben interpretacijski mehanizem pri sprejemanju odločitev, ko se odzivajo na negotovost v okolju (Lang et al. 1997). Zares, omrežja omogočajo lastnikom/managerjem, da izkoristijo dvoumnost in zmanjšajo okoljsko negotovost (Johannisson 1996). Dokazi preteklih raziskav kažejo na to, da je naraščajoče mreženje kot odgovor na negotovost, pozitivno povezana z uspešnostjo (Aldrich et al. 1987, Ostgaard in Birley 1996). Bolj natančno, Ellis in Pecotich (2001) trdita, da so odločevalci, ki imajo vzpostavljene svetovljanske vezi bolje opremljeni za izvozni in tudi splošni uspeh (citirano v: Babakus et al. 2006, 5). Naj omenimo še raziskavo s pomočjo katere so, na primeru malih in srednje velikih avstralskih proizvodnih podjetjih, ugotavljali povezavo med mreženjem in poslovno odličnostjo. Raziskava je pokazala, da ima mreženje pozitiven vpliv na poslovno odličnost in tako so potrdili glavno hipotezo, da je povezava med mreženjem in poslovno odličnostjo signifikantna in pozitivna (Terziovski 2003, 91). Iz tega lahko povzamemo, da bodo podjetniki/managerji in podjetja uspešnejša, če bodo širili svojo mrežo povezav, kot bi bili brez tega. Omenjene povezave, med mreženjem in uspešnostjo podjetja, so se torej v svojih delih že dotaknili nekateri tuji raziskovalci. V Sloveniji pa doslej ni bilo mogoče zaslediti raziskave o povezavi med tema dvema pojmoma. Vpliv mreženja na poslovno uspešnost na primeru

48

malih in srednje velikih podjetij v Sloveniji smo zato ugotavljali v empiričnem delu te magistrske naloge.

4.2 Merjenje uspešnosti poslovanja Spremljanje uspešnosti poslovanja vsebinsko v najširšem smislu razumemo tako, da zajema merjenje, ocenjevanje in presojanje. Literatura tako opredeljuje spremljanje uspešnosti poslovanja kot nenehen proces merjenja, ocenjevanja in presojanja uspešnosti poslovanja s pomočjo izbranih finančnih in nefinančnih kazalcev (povzeto po Rejc 2002, 21). Finančni kazalci so informacije, ki so izražene v denarni enoti mere, vrednostno, nefinančni kazalci pa so informacije, izražene v fizični enoti mere oziroma opisno. Zaradi določenih omejitev klasičnih načinov računovodskega spremljanja poslovanja (najpogosteje se računovodskim kazalnikom očita, da so usmerjeni le v preteklost, da ne zadostujejo sodobnim merilom merjenja uspešnosti, da so premalo informativni, da ne upoštevajo vseh vidikov proizvodnega procesa…) velja na tem mestu opozoriti, da so se v zadnjih letih razvili številni novi pristopi za spremljanje uspešnosti poslovanja, kot so uravnoteženi sistem kazalnikov, model Lyncha in Crossa, model celovitega obravnavanja kakovosti in drugi. Omenjenih pristopov za potrebe te magistrske naloge podrobneje ne predstavljamo. Gre za sodobne modele za presojanje poslovne uspešnosti, ki največkrat združujejo tako finančne kot tudi nefinančne podatke.

4.2.1 Finančni kazalci Kot smo zapisali je poslovanje uspešno, ko so izpolnjeni vsi zastavljeni cilji, ki morajo biti opredeljeni v merljivi obliki. Mero uspešnosti lahko (povzeto po Tekavčič 1995, 67) izrazimo z delnimi merami ali kazalci uspešnosti poslovanja. Računovodski kazalci so absolutna števila, ki se nanašajo na pomembne gospodarske kategorije, o katerih obstajajo računovodski podatki, na primer sredstva, osnovni kapital, prihodki, dobiček izguba, prodajna cena enote, lastna cena enote in tako naprej. Ti kazalci napovedujejo ali kažejo stanje ali nakazujejo razvijanje česa v denarni merski enoti. Računovodski kazalniki (ki jih podrobneje predstavljamo in uporabljamo v našem delu) pa so relativna števila, ki se nanašajo na gospodarske kategorije, o katerih obstajajo računovodski podatki. Lahko so koeficienti, stopnje udeležbe ali indeksi. Dobijo se s primerjavo dveh kategorij (povzeto po SRS 29 (2006), 226). Izračunavanje računovodskih kazalnikov je v praksi zelo pogost analitičen postopek. V računovodskih izkazih, ki so končni izkaz predračunavanja in obračunavanja, je na voljo zelo veliko koristnih podatkov, vendar je vsak sam zase premalo informativen. Z izračunavanjem kazalnikov to pomanjkljivost odpravimo in dobimo vrednosti, ki so primerljive v času in prostoru (povzeto po Kavčič 2002, 162). Z računovodskimi kazalniki na pregleden in enostaven način informiramo uporabnike, ki se zanimajo za uspešnost poslovanja podjetja.

49

Računovodski kazalniki so torej tisti, ki temelje na računovodskih podatkih, katerih izračun je praviloma naloga računovodstva in katerih predstavitev je povezana s pripravo letnega računovodskega poročila, ki pojasnjuje letne računovodske izkaze (Turk et al. 1996, 361). Izračunani so iz temeljnih računovodskih izkazov ter se pojavljajo v finančnem računovodstvu, stroškovnem računovodstvu in poslovodnem računovodstvu (povzeto po SRS 29 (2006), 226). Po Slovenskih računovodskih standardih se, glede na izhodišče v bilanci stanja in izkazu poslovnega izida ter glede na potrebe po finančnem in gospodarskem načinu presojanja, računovodski kazalci uspešnosti razvrščajo v 8 skupin (povzeto po SRS 29 (2006), 226). Tabela 4: Razvrstitev računovodskih kazalcev uspešnosti

1. Kazalniki stanja financiranja (vlaganja)

Vsebinsko opredeljujejo razmerja med obveznostmi do virov sredstev, zato z njimi ugotavljamo strukturo financiranja sredstev, hkrati pa izražajo stopnjo finančne neodvisnosti podjetja (Zadravec 1997, 90).

2. Kazalniki stanja investiranja (naložbenja)

Zanimajo nas deleži posameznih vrst sredstev v celotnih sredstvih. Z njimi ugotavljamo strukturo sredstev glede na vlaganja (Korošec 2007, 195).

3. Kazalniki vodoravnega finančnega ustroja

Presojamo predvsem (trenutno) vnovčljivost sredstev. Opazujemo usklajenost sredstev različne stopnje vnovčljivosti z obveznostmi primerljive stopnje zapadlosti (Korošec 2007, 198).

4. Kazalniki obračanja

Proučujemo hitrost obračanja posameznih vrst sredstev (Hočevar in Igličar 2004, 400) oziroma čas vezave posameznih vrst sredstev. Pomeni, kako hitro se povprečno preoblikujejo posamezne vrste sredstev (Korošec 2007, 197).

5. Kazalniki gospodarnosti

Kazalniki gospodarnosti, ki na splošno pomeni, z minimalnimi stroški opraviti neko dejavnost v potrebnem obsegu (Robnik 1996, 23), presojajo ugodnost stroškov in poslovnoizidnih tokov (Korošec 2007, 194).

6. Kazalniki donosnosti (dobičkonosnosti, rentabilnosti)

Pri kazalnikih donosnosti, ki predstavlja razmerje med določenim donosom in povprečnimi za to potrebnimi vlaganji (Korošec 2007, 190), gre za pojasnjevanje, kaj je bilo doseženo z vložkom, ki se pojavlja v imenovalcu kazalnika. Donosnost je zlasti finančna uspešnost poslovanja (povzeto po Koletnik 1997, 187).

7. Socialni kazalniki (kazalniki dohodkovnosti)

Presojamo nagrajevanje zaposlenih preko vračunanih plač in kot morebitno udeležbo v čistem dobičku (Korošec 2007, 204). Pomeni, da prikažemo uspeh zaposlenih delavcev.

8. Kazalniki denarne tokovnosti

Kazalniki denarne tokovnosti pa se navezujejo na izkaz finančnega izida in prikazujejo razmerje med pritoki in odtoki.

Vir: Lastna tabela 2008 (povzeto po SRS 29 (2006), 226-232). Podjetje za svoje potrebe samo izbere računovodske kazalnike glede na posebnosti svojega poslovanja in objektivne možnosti merjenja. V okviru te magistrske naloge pa smo uspešnost podjetij iz vzorca proučevali z vidika naslednjih treh delnih in posrednih kazalnikov in sicer:

50

delež kapitala v financiranju (kazalnik stanja financiranja), kratkoročni koeficient likvidnosti (kazalnik vodoravnega finančnega ustroja) in kazalnik čiste donosnosti kapitala (kazalnik donosnosti).

(1) Delež kapitala v financiranju Kazalnik kaže lastniško financiranje vseh sredstev gospodarske družbe. Večji kot je delež sredstev, financiran s kapitalom, večja je vrednost tega kazalnika, manj je gospodarska družba finančno tvegana za upnike, več tveganja nosijo lastniki. Kazalnik je zato zelo pomemben za upnike, ki želijo oceniti, kakšno je tveganje glede vračil posojil (glavnice in obresti) oziroma kako bi dodelitev dodatnega posojila vplivala na finančno tveganje gospodarske družbe. Lastnike pa zanima finančno tveganje v povezavi z donosnostjo. Praviloma bolj ko je gospodarska družba finančno tvegana za upnike (nižja je vrednost tega kazalnika), višja je donosnost kapitala. Višja vrednost kazalnika pomeni večjo varnost naložb upnikov in stabilnost donosov lastnikov, vendar pa previsoka vrednost tega kazalnika lahko pomeni tudi neracionalno financiranje sredstev z dražjimi viri financiranja (GVIN 2008a).

kapitalDKF=obveznosti do virov sredstev

(2) Kratkoročni koeficient likvidnosti Kazalnik kaže financiranje kratkoročnih sredstev iz kratkoročnih obveznosti do virov sredstev. Kot kratkoročna sredstva so upoštevane zaloge, kratkoročne terjatve iz poslovanja, kratkoročne finančne naložbe in denarna sredstva. Če je vrednost kazalnika 1, pomeni, da ima gospodarska družba kratkoročna sredstva v celoti financirana s kratkoročnimi obveznostmi do virov sredstev. Če je vrednost kazalnika večja od 1, gospodarska družba kratkoročna sredstva financira tudi dolgoročno. Čim večja je vrednost tega kazalnika (po teoriji 2 ali več), ugodnejša naj bi bila plačilna sposobnost gospodarske družbe (GVIN 2008b).

kratkoročna sredstvaKKL=kratkoročne finančne in poslovne obveznosti

(3) Kazalnik čiste donosnosti kapitala Gre za enega najpomembnejših in najpogosteje uporabljenih kazalnikov poslovne uspešnosti. Kazalnik pojasnjuje, kako uspešno upravlja poslovodstvo s premoženjem lastnikov. Pokaže, koliko čistega dobička je gospodarska družba dosegla na vsakih 100 evrov vloženega kapitala. Gospodarska družba je poslovno uspešnejša, če je vrednost tega kazalnika čim večja (pozitivna). Vendar pa višja vrednost kazalnika lahko pomeni tudi večje tveganje na račun velikega zadolževanja gospodarske družbe. Čista donosnost kapitala je namreč odvisna od sestave virov financiranja sredstev. Če gospodarska družba ni poslovala pozitivno oziroma, če je ugotovila čisto izgubo, ima vrednost tega kazalnika negativni predznak (GVIN 2008c).

51

čisti dobičekČDK=povprečni kapital

4.2.2 Nefinančni kazalci Zraven finančnih kazalcev, ki so zanimivi predvsem za lastnike podjetij, je potrebno pozornost posvetiti tudi nefinančnim kazalcem. Lastnike zanimajo tudi določeni nefinančni vidiki, ki so sicer primarnega pomena predvsem za druge udeležence poslovanja (povzeto po Rejc 2002, 79), kot na primer za kupce, zaposlene, dobavitelje in javnost. Pomen nefinančnih kazalcev vse bolj narašča, kar lahko povežemo s potrebo podjetij po odkrivanju in odpravljanju vseh tistih aktivnosti, ki ne prispevajo k vrednosti poslovnih učinkov. Nefinančni kazalniki, ki pridobivajo na pomenu, so predvsem kazalniki, s katerimi merimo učinkovitost posameznih delov poslovnega procesa. Če te kazalnike povežemo z zahtevo, naj podjetja opravljajo predvsem tiste aktivnosti, ki prispevajo k vrednosti poslovnih učinkov z vidika kupcev, jih lahko brez dvoma obravnavamo tudi kot kazalnike, s katerimi presojamo uspešnost poslovanja. Povečanje učinkovitosti namreč znižuje stroške poslovanja, kar pri nespremenjenih drugih okoliščinah vodi k večji uspešnosti poslovanja (Tekavčič 2002, 680). Danes tako ni več dvoma o tem, kako pomembni so nefinančni kazalci. Strokovnjaki poleg tega ugotavljajo, da velik del tržne vrednosti določenega podjetja ni zajete v njegovi bilanci stanja. Maček (Dnevi kadrovskih delavcev 2002) je prepričan, da danes v večini primerov obstaja razlika med tržno in knjigovodsko vrednostjo podjetij. Ena možnih razvrstitev kazalnikov za presojanje uspešnosti poslovanja, ki vključuje tako finančne kot nefinančne informacije, je naslednja (Garrison 1991 citirano v: Tekavčič 2002, 881):

Ugotavljanje kakovosti merjenja (npr. število reklamacij med garancijo, število pritožb kupcev, stroški popravil…);

Nadzor stroškov materiala in izmeta (npr. delež stroškov materiala v celotnih stroških, izmet v odstotkih v primerjavi s proizvodi primerne kakovosti…);

Zaloge glede na vrsto in količino (npr. število različnih postavk v zalogah, dnevi vezave zalog materiala in končnih proizvodov);

Razpoložljivost in izkoriščenost opreme (npr. čas nastavitve orodij, stopnja izkoriščenosti opreme, število in čas trajanja zastojev v proizvodnji…);

Obdobje od nabave do dobave proizvodov kupcem (npr. število pravočasnih dobav, pretočni čas, učinkovitost proizvodnega cikla…).

Nefinančne kazalce lahko torej povezujemo na eni strani s strateškimi dejavniki, na drugi strani pa tudi z rezultati. Ko govorimo o rezultatih poslovanja, mislimo na uresničene (strateške) in druge cilje, ki omogočajo sklepati, v kolikšni meri smo zadovoljili pričakovanja lastnikov in drugih pomembnih skupin udeležencev (povzeto po Rejc 2002, 79-80):

Kazalci, s katerimi presojamo uspešnost podjetja z vidika doseganja ciljev kupcev, so vezani na pričakovanja kupcev. Odražati morajo bodisi zadovoljstvo kupcev bodisi dosežke podjetja na kupcem pomembnih področjih trženjskega spleta (npr.

52

neposredno: ankete o zadovoljstvu, pripravljenost na ponoven nakup ali posredno: odstotek stalnih kupcev v celotnem številu kupcev, delež odjemalcev, ki ponovno kupijo izdelek/storitev, stopnja rasti prodaje obstoječim kupcem itd). Vključiti pa velja tudi kazalce o tržnem deležu.

Uspešno podjetje je tisto, ki zadovoljuje potrebe in pričakovanja zaposlenih (npr. neposredno: ankete v katerih zaposleni anonimno izrazijo svoje zadovoljstvo ali posredno: količnik bruto/neto fluktuacije, indeks stabilnosti).

Kazalci, ki odražajo zadovoljstvo dobaviteljev (npr. ugotovitve iz ankete opravljene med dobavitelji ali kazalci stalnosti dobaviteljev).

Podobno lahko z raziskavami javnega mnenja spremljamo zadovoljstvo različnih javnosti.

53

5. PODPORNO OKOLJE IN MREŽNO DELOVANJE MSP V SLOVENIJI

5.1 Vloga podpornega okolja V današnjem globalnem poslovnem okolju predstavljajo mikro, mala in srednje velika podjetja zaradi sposobnosti hitre reakcije na nove poslovne priložnosti in pravočasnega preoblikovanja inovativnih idej v nove tržne produkte ključni element uspešnega in dinamičnega gospodarstva, vendar se pri svojem delovanju srečujejo s številnimi ovirami, med katere sodijo (povzeto po Žakelj 2004, 7, 11):

preobsežne administrativne in regulatorne obremenitve, pomanjkanje ljudi z ustrezno izobrazbo na trgu dela, težaven dostop do primernih finančnih virov ter nezadovoljiva poslovna infrastruktura.

Iz teh razlogov in številnih drugih notranjih in zunanjih dejavnikov, ki vplivajo na delovanje MSP, je pomembno podporno okolje, kajti zavedati se moramo, da podjetništvo (prav tam 2004, 14) zaseda pomembno mesto pri izboljševanju alokacijske učinkovitosti kapitala in pri ustvarjanju novih delovnih mest. S tem prispeva tudi h gospodarski uspešnosti in socialni koheziji. Ustvarjanje in rast novih podjetij krepi konkurenčni pritisk na obstoječa podjetja, ustvarja nove ideje in inovativne pristope in tako vodi k bolj pestri izbiri ter večji vrednosti proizvodov in storitev za potrošnike. Podjetnik mora biti motiviran, da bo rasel, zaposloval in se razvijal. Njegova motivacija pa je močno odvisna od ustvarjenih pogojev v družbi. Zato je na tem mestu pomembno spodbudno okolje, v katerem se vse več ljudi uspešno loteva podjetništva in ob tem tudi nenehno koordinirano sodelujejo z državo. Podporno okolje je tisto, ki motivira podjetnike oziroma potencialne podjetnike k podjetniškemu delovanju in hkrati omogoča razvoj vseh oblik podjetniških lastnosti (povzeto po Plut in Grad 1996, 218). Podporne storitve tako pomenijo neko znanje (know-how) in neke aktivnosti, ki jih po navadi zagotavljajo majhnim in srednjim podjetjem izvedenci izven podjetja (Loyd-Reason 1996, 9 citirano v: Pučko 1997, 58). V Sloveniji je izgradnja sistema pospeševanja podjetništva že dobro razdelana. Pučko navaja, da smo v Sloveniji podjetniško podporno mrežo začeli resno preoblikovati in dograjevati s sprejemom Zakona o razvoju malega gospodarstva v letu 1991 (Glas 1993), ki je omogočil ustanovitev Sklada RS za razvoj malega gospodarstva in ki je sprožil nastajanje vrste novosti na področju podporne mreže. Leta 1992 je bil ustanovljen Pospeševalni center za malo gospodarstvo kot krovna inštitucija (Bilten, leto III, št. 3) (danes Javna agencija RS za podjetništvo in tuje investicije), ki je v svoja nedra vključila BIG (podjetniški centri), sekcijo svetovalcev za malo gospodarstvo, sekcijo Združenja podjetnikov in klubov podjetnikov, SPIM (slovensko podjetniško inovacijsko mrežo) in slovensko združenje rizičnega kapitala. Poleg tega danes tvorijo v Sloveniji podjetniško podporno mrežo še številne druge podporne organizacije od GZS, Obrtne zbornice Slovenije, občinskih svetov in njihovih oddelkov za malo gospodarstvo, občinskih podjetniških centrov in agencij, območnih uradov za zaposlovanje, območnih obrtnih zbornic, določenih storitvenih podjetij, več svetovalcev, do tehnoloških parkov in raznih skladov (povzeto po Pučko 1997, 58-59). V nadaljevanju prikazujemo nekatere izmed

54

sistemov pospeševanja in podpore podjetništva v Sloveniji, s katerimi se lahko podjetja povežejo (mrežijo) in na ta način izkoriščajo prednosti iz tega naslova.

5.2 Gospodarska zbornica Slovenije, Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije, Ministrstvo za gospodarstvo (1) Gospodarska zbornica Slovenije kot učinkovit gospodarski lobi zastopa interese podjetij v odnosih z državo in sindikati pri obravnavanju pogojev dela in poslovanja ter pri zagotavljanju pogojev za gospodarski razvoj. Članom zagotavlja nove priložnosti za razvoj, konkurenčnost in prodor na tuje trge. Je racionalno organizirana in zagotavlja vpliv na odločanje in koristi vsakemu članu (GZS 2007). (2) Obrtna zbornica Slovenije deluje v smeri sodobne zbornice obrti in podjetništva, kot osrednja institucija znanja, izobraževalnih in svetovalnih storitev za obrtnike in male podjetnike in se lahko primerja z najbolj dejavnimi zbornicami v Evropski uniji. V odnosu do države, doma in v Evropski uniji, se borijo za boljše razmere za gospodarjenje v obrti in mikro podjetjih, za ustreznejše spodbujevalne ukrepe za obrt in podjetništvo in za bolj prijazen dostop do storitev države, tako da je naložba v mojstrsko in visoko strokovno znanje donosna tako za članstvo, kot tudi za njihove kupce in slovensko družbo v celoti (povzeto po OZS 2005a). Pod okriljem Obrtne zbornice Slovenije se tako združujejo obrtniki in podjetniki, da bi uresničevali svoje kratkoročne in dolgoročne poslovne in strokovne interese v Sloveniji in Evropski uniji ter ob strokovni podpori krepili lastne obratovalnice oziroma podjetja in bili bolj konkurenčni na domačem in mednarodnih trgih. (povzeto po OZS 2005b). (3) Ministrstvo za gospodarstvo je organizacijsko razdeljeno na šest direktoratov: direktorat za notranji trg, direktorat za podjetništvo in konkurenčnost, direktorat za ekonomske odnose s tujino, direktorat za turizem, direktorat za energijo in direktorat za elektronske komunikacije. Njegova naloga je podpora nadaljnji krepitvi mednarodne konkurenčnosti slovenskih podjetij in ofenzivno spreminjanje strukture slovenskega gospodarstva v strukturo, čimbolj prilagojeno zahtevam globalne ekonomije. Ukrepi za krepitev ključnih faktorjev uspeha podjetij so zastavljeni tako, da spodbujajo promocijo podjetništva kot družbene kulture, spodbujajo posamezne ciljne skupine podjetništva, promovirajo povezovanje znanstveno-raziskovalnega okolja z gospodarstvom za doseganje večjih sinergijskih učinkov, spodbujajo inovativnost in uvajanje visokih tehnologij ter razvoj in prilagoditev novih oblik projektnega in lastniškega financiranja podjetij. Pri tem igrata pomembno vlogo tudi podporni instituciji – Javna agencija RS za podjetništvo in tuje investicije ter Slovenski podjetniški sklad – s svojimi aktivnostmi. Prav tako pa ministrstvo spodbuja internacionalizacijo podjetij, povezovanje in mreženje, zagotavlja prostorske in tehnične pogoje za nastajanje in delovanje podjetij ter izvaja številne druge programe ter ukrepe (povzeto po Vlada RS 2007a). Seveda pa so tukaj še druga ministrstva kot so na primer Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ki se skupaj z Zavodom za zaposlovanje vključuje na področje malega gospodarstva s posebnimi programi in zmanjševanjem brezposelnosti mladih (povzeto po Vlada RS 2007b).

55

5.3 Javna agencija RS za podjetništvo in tuje investicije ter Slovenski podjetniški sklad Agencija se je oblikovala leta 2005 na podlagi sklepa vlade o preoblikovanju tedanjega Pospeševalnega centra za malo gospodarstvo ustanovljenega leta 1992, za koordinacijo Pospeševalne mreže za malo gospodarstvo in programov, namenjenih podjetništvu in malemu gospodarstvu. Leta 2006 se je k agenciji pripojila Agencija za gospodarsko promocijo in tuje investicije. Danes Javna agencija RS za podjetništvo in tuje investicije deluje z namenom ustvarjanja konkurenčnega gospodarstva in inovativnega okolja, delovanja na področju podjetništva in podjetniškega okolja, tujih neposrednih investicij, internacionalizacije podjetij, razvoja in pospeševanja finančnega okolja, partnerstva med akademsko in gospodarsko sfero, znanja za gospodarstvo ter zagotavljanja informacij, znanja in virov financiranja za podjetja (povzeto po JAPTI 2006a). Je krovna nacionalna organizacija za izvajanje razvojne politike na področju razvoja podjetništva in konkurenčnosti v Sloveniji. Svoje naloge izvaja v naslednjih, medsebojno povezanih korakih, ki tvorijo celovite podporne storitve (JAPTI 2006b):

promocija in animacija za razvoj okolja, izvajanje »mehkih oblik« podpornih storitev (svetovanje in informiranje), neposredne finančne spodbude za razvoj podjetij.

Ključne aktivnosti pa se odvijajo v dveh sklopih (prav tam):

Podporni sklop je namenjen celoviti promociji in dvigovanju prepoznavnosti storitev, ki jih izvaja JAPTI in celotno podporno okolje za podjetništvo ter izvajanju študij vrednotenja in drugih primerjalnih študij doseganja programskih in razvojnih ciljev.

Vsebinski sklop je namenjen izvajanju ključnih programskih usmeritev na naslednjih področjih: razvoj podjetništva in konkurenčnosti, tuje neposredne investicije, internacionalizacija in delovanje predstavništev slovenskega gospodarstva.

Poleg tega se je oblikoval tudi Slovenski podjetniški sklad, kot osrednja javna finančna institucija RS. Njen namen pa je izboljšati dostop do finančnih virov malim in srednje velikim podjetjem. Kot izvajalska institucija Ministrstva za gospodarstvo za finančno podporo podjetniškemu sektorju v Sloveniji vsako leto razpisuje državne pomoči za razvojne investicije v podjetniškem sektorju, pri tem pa tesno sodeluje z ostalimi domačimi in mednarodnimi finančnimi institucijami (povzeto po SPS 2007).

5.4 Tehnološki center Tehnološki center zagotavlja racionalno izrabo razvojno-raziskovalne infrastrukture in spodbuja trajnejše povezovanje med razvojno-raziskovalno sfero in podjetji. Poleg tega je naloga tehnoloških centrov omogočanje lažjega dostopa do najnovejših tehnologij in raziskovalnih rezultatov predvsem za mala in srednje velika podjetja (Ministrstvo za gospodarstvo RS 2002, 14 citirano v: Žakelj 2004, 52). Tehnološki center je v skladu s Pravilnikom o infrastrukturnih razvojnih centrih pravna oseba, ki izvaja naslednje dejavnosti (prav tam, 52):

56

raziskovalno-razvojno dejavnost za potrebe posamezne gospodarske panoge, po dogovoru pa tudi za posamezne naročnike,

pomoč pri prijavljanju na domače in mednarodne raziskovalne in druge projekte, izvajanje meritev in raznih testiranj, spremljanje novosti s področja raziskav in tehnologij na posameznem področju ter

obveščanje in pomoč pri njihovem uvajanju v posamezne gospodarske organizacije, publicistično dejavnost in izvajanje oziroma organizacijo raznovrstnega strokovnega izpopolnjevanja za

potrebe gospodarske panoge oz. branže.

5.5 Podjetniški inkubator Podjetniški inkubator je po definiciji Evropske komisije kraj, kjer so locirana novonastala podjetja na relativno omejenem prostoru. Osnovni namen inkubatorjev je povečanje možnosti rasti in stopnje preživetja z zagotovitvijo (Inkubator d.o.o. 2007):

modularnih poslopij, skupne tehnične infrastrukture, managerske podpore in podpornih storitev.

Omogočajo, da bodoči podjetniki lažje uresničijo svoje podjetniške ideje. Najprej lahko potencialni podjetniki svojo poslovno priložnost »preizkusijo« znotraj inkubatorja, nato pa, če se podjetniška ideja izkaže za perspektivno, ustanovijo podjetje in ga pričnejo s pomočjo inkubatorja intenzivno razvijati. V okviru podjetniškega inkubatorja je bodočim podjetnikom ponujeno vse za uresničitev ideje (ustrezen prostor za delo z opremo ter telekomunikacijskimi priključki, svetovalne storitve s področja podjetništva in prava ter pomoč uglednih strokovnjakov, ki sodelujejo z inkubatorjem. Tako je inkubator podjetnikom v veliko pomoč, poleg tega pa znižuje tveganje, ki je zelo pogost razlog, da se ljudje ne odločijo za podjetništvo (Tovarna podjemov 2005). Poznamo nekaj različnih oblik inkubatorjev kot so: javni (državni) ali neprofitni inkubatorji, univerzitetni inkubatorji, inkubatorji velikih podjetij (korporacij) ter privatni inkubatorji (Pohleven 2000, 245-246). Inkubator tako predstavlja ekonomsko orodje, ki se pospešeno razvija in uporablja v povezavi z drugimi podpornimi ukrepi pri ustanavljanju in razvoju malih podjetij. Pomen inkubatorjev pri razvoju malega gospodarstva potrjuje porast inkubatorjev v svetu.

5.6 Tehnološki parki Tehnološki park je posebna oblika inkubatorja, usmerjena na podjetja z visoko tehnološko zahtevnostjo in na podjetja, ki komercializirajo lastno razvojno-raziskovalno dejavnost (Ministrstvo za gospodarstvo RS 2002, 18 citirano v: Žakelj 2004, 52). Tem podjetjem omogoča najem infrastrukturno opremljenega prostora, dostop do tehnološko sodobnega znanja in opreme ter izvaja povezavo med nosilci idej, kapitalom, industrijo in trgom ter nudi upravljalske in marketinške storitve (Mihelič 2000, citirano v: Žakelj 2004, 52).

57

Predstavlja organizacijo in okolje za razvoj tehnološkega podjetništva (TP-LJ 2006): Motivira, vzpodbuja, preverja in pomaga pri realizaciji podjetniških pobud z visoko

vsebnostjo znanja in višjim potencialom rasti. Zagotavlja fizično in intelektualno infrastrukturo, kjer lahko MSP samostojno ali

skupaj z različnimi viri znanja razvijajo specifične podjetniške pobude s ciljem ustvarjanja dobička z globalnim nastopanjem na tržišču.

Goji formalne in poglobljene povezave s centri in viri znanja kot so univerze, raziskovalni instituti, napredna podjetja in multinacionalke.

Podjetjem zagotavlja prostore in zemljišča v tehnološki coni ter vso potrebno opremo za izvajanje poslovnih procesov, komunikacije, informacijske sisteme in telekomunikacije.

Upravljalske strukture so aktivno vključene v proces strateškega razvoja vključenih podjetij, njihovo promocijo, prenos tehnologij, plasma produktov, storitev in inovacij.

Malim podjetnikom s tem omogoča nastop na globalnem trgu ter dostop do mednarodnih projektov, mednarodne pomoči in mednarodnih fundacij.

58

II. APLIKATIVNI DEL

6. PREDSTAVITEV IZVEDBE RAZISKAVE - VPLIV MREŽNEGA DELOVANJA NA USPEŠNOST MSP

6.1 Model raziskave in raziskovalne hipoteze Temeljni problem magistrskega dela je preučiti enega najbolj znanih organizacijskih konceptov ob koncu devetdesetih let, to so tako imenovane mrežne organizacijske povezave. V okviru raziskave smo se osredotočili na osebno mreženje oziroma podrobneje na podjetniško mreženje in proučevali njegove povezave s poslovno uspešnostjo podjetja ter povezave med mrežnim delovanjem podjetnika in mrežnim delovanjem podjetja. Zastavili smo si nalogo ugotoviti in pojasniti vpliv mrežnega delovanja na uspešnost MSP, zato se naša osredja teza se glasi: Uspešnost podjetja je odvisna od mrežnega delovanja podjetja in mrežnega delovanja podjetnika. Odgovor na raziskovalno tezo smo iskali s pomočjo treh hipotez: H1: Mrežno delovanje podjetnika je pozitivno povezano s poslovno uspešnostjo podjetja. H2: Mrežno delovanje malih in srednje velikih podjetij je pozitivno povezano s poslovno uspešnostjo. H3: Mrežno delovanje podjetnika je povezano z mrežnim delovanjem podjetja. Model raziskave prikazujemo na sliki 10.

59

Slika 10 : Model raziskave

Mrežno delovanje

PODJETNIKA

Mrežno delovanje

PODJETJA

Kriteriji USPEŠNOSTI od l. 2005 do l. 2007

- Delež kapitala v financiranju - Kratkoročni koeficient likvidnosti - Kazalnik čiste donosnosti kapitala

spol

lastništvo/solastništvo

delež lastništva

število solastnikov

članstvo v strokovnih organizacijah

članstvo v društvih in klubih

ljudje izven podjetja

poslovni odnos z ljudmi

sodelovanje s: - končnimi porabniki - dobavitelji opreme - dobavitelji finančnih virov - javnimi, privatnimi izobraževal. instituc. - javnimi, privatnimi raziskoval. instituc. - podpornimi instituc. - posredniki na prodajnih poteh - konkurenti - svetovalci

- podjetnik mož/žena - podjetnik brat/sestra - podjetnik starši - podj. drugi člani družine - podj. dobri prijatelji - podjetnik otroci - drugi

H1

H2

H3

60

Pri proučevanju mrežnega delovanja malih in srednje velikih podjetij ter podjetnika in njegovega vpliva na poslovno uspešnost, smo za slednjo, ki predstavlja odvisno spremenljivko modela, uporabili izbrane kazalnike za merjenje uspešnosti od leta 2005 do leta 2007. Zanimali so nas naslednji kazalniki:

delež kapitala v financiranju, kratkoročni koeficient likvidnosti in kazalnik čiste donosnosti kapitala.

Za nadaljnje preračunavanje smo iz omenjenih kazalnikov najprej izračunali indekse in nato v drugem koraku stopnjo rasti za obravnavano podjetje. Celoten izračun za posamezne kazalnike se je tako glasil: Stopnja rasti deleža kapitala v financiranju v letih od 2005 do 2007:

indeks kapitala v financiranju 2007 / indeks kapitala v financiranju 2005 Povprečna stopnja rasti kratkoročne likvidnosti v letih od 2005 do 2007:

indeks kratkoročne likvidnosti 2007 / indeks kratkoročne likvidnosti 2005 Povprečna stopnja rasti čiste donosnosti kapitala v letih od 2005 do 2007:

indeks čiste donosnosti kapitala 2007 / indeks čiste donosnosti kapitala 2005 Podatke za izbrana podjetja smo črpali iz podatkovne baze GVIN.

6.2 Potek raziskave V tem podpoglavju bomo predstavili potek raziskave od upoštevanega časovnega obdobja, izbire vzorca, virov podatkov, uporabljenega vprašalnika, do metod zbiranja ter analize podatkov.

6.2.1 Upoštevano časovno obdobje Za preverjanje uspešnosti poslovanja smo uporabili podatke za časovno vrsto od leta 2005 do leta 2007. Na sliki 11 tako prikazujemo časovno premico raziskave.

61

2005 2007 2008

Demografski podatki

Vir: Vprašalnik

Mrežno del. podjetnika

Vir: Vprašalnik

Mrežno del. podjetja

Vir: Vprašalnik

2006

Kazalniki uspešnosti - delež kapitala v financiranju - kratkoročni koeficient likvidnosti - kazalnik čiste donosnosti kapitala

Vir: GVIN

Slika 11: Časovna premica raziskave

6.2.2 Metoda zbiranja podatkov Za izvedbo empiričnega dela smo uporabili primarne podatke Inštituta za podjetništvo in management malih podjetij (Ekonomsko-poslovna fakulteta), ki jih je leta 2006 s pomočjo vprašalnika zbralo podjetje RM Plus iz Maribora. Podatki so bili po predhodnem testiranju vprašalnika zbrani s pomočjo telefonskega anketiranja malih in srednje velikih podjetij, ki so bila izbrana v vzorec. V raziskavi magistrskega dela smo uporabili prvi del vprašalnika, ki se nanaša na demografske podatke in del, ki se nanaša na mrežno delovanje (skupaj 10 vprašanj). V tem delu vprašalnik (priloga) ne vsebuje odprtih vprašanj, temveč lahko oblike vprašanja razdelimo v naslednje skupine:

izbor med večimi ponujenimi možnostmi, razvrščanje dejavnikov na petstopenjski lestvici.

Poleg tega pa smo uporabili še podatke o izbranih kazalnikih uspešnosti iz baze podatkov GVIN za leto 2005, 2006 in 2007. Vse podatke smo nato vnesli v lastno podatkovno bazo, ki predstavlja osnovo za nadaljnjo empirično analizo.

TE

KOČ

E

LE

TO

62

6.2.3 Vzorec Populacija, ki je sodelovala v raziskavi so mikro, male in srednje velike gospodarske družbe (delniške družbe, družbe z omejeno odgovornostjo, družbe z neomejeno odgovornostjo in komanditne družbe) v vseh SKD panožnih dejavnostih, brez pravnih oseb (zavodov, društev, organov in organizacij) ter fizičnih oseb (samostojni podjetniki) ter družb z 0 zaposlenimi. Vzorec je reprezentativen. Vse obravnavane subjekte v nadaljevanju imenujemo podjetja. Posamezno podjetje, z vsemi potrebnimi podatki o njem predstavlja statistično enoto (povzeto po Širec 2007, 112). Iz obstoječega vzorca (201 podjetij) smo izključili 8 podjetij, saj za njih nismo imeli na voljo časovno vrsto vseh treh izbranih kazalnikov uspešnosti poslovanja. Vzorec tako zajema 193 podjetij. Za delitev podjetij v velikostne razrede je bil uporabljen kriterij povprečnega števila zaposlenih v tekočem letu. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) poleg tega uporablja še letne prihodke in povprečno vrednost aktive (51. člen ZGD, UL RS št. 57/04 in prej). Kriterij števila zaposlenih uporabljajo tudi tuje raziskave, vendar se razredi v različnih državah nekoliko razlikujejo. Zajeta so bila torej podjetja, ki so imela leta 2003 od 1 do 9 zaposlenih, 10 do 49 zaposlenih in 50 do 249 zaposlenih. To so t.i. mikro, mala in srednje velika podjetja (MSP) (povzeto po Širec 2007, 112). Z izključitvijo 8-ih podjetij iz obstoječega vzorca in po številu zaposlenih iz tekočega leta 2008, v tabeli 5 prikazujemo dejanski delež podjetij v vzorcu po velikostnih razredih. Tabela 5: Delež podjetij v vzorcu po velikostnih razredih

Število zaposlenih (1-9) Mikro podjetja (10-49) Mala podjetja (50-249) Srednja podjetja

165 23 5 85,5 % 11,9 % 2,6 %

Zaradi premajhnega števila v anketi sodelujočih srednje velikih podjetij, smo za potrebe naše raziskave podjetja glede na velikost (po številu zaposlenih) razvrstili v dva vzorca: v vzorec mikro podjetij in v vzorec malih in srednje velikih podjetij in tako dobili dva reprezentativna vzorca, kar prikazuje slika 12.

63

Slika 12: Dva vzorca podjetij glede na velikost po številu zaposlenih (mikro ter mala in srednja podjetja)

165; 85,5%

28; 14,5%

mikromala in srednja

Slika 13: Organiziranost podjetij v vzorcu

93,3

%

4,2%

1,8%

0,6%

92,9

%

3,6%

0%

3,6%

93,3

%

4,2%

1,6%

1,0%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

d.o.o. d.n.o k.d. d.d.

mikromala in srednjaskupaj

Kot je razvidno iz slike 13 je v vzorec zajetih največ družb z omejeno odgovornostjo, temu sledijo družbe z neomejeno odgovornostjo, še manj je komanditnih družb in najmanj podjetij, ki so organizirana kot delniška družba.

64

Slika 14: Lastništvo podjetij v vzorcu

98,8%

1,2%

92,9%

7,1%

97,9%

2,1%0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

zasebno mešano

mikromala in srednjaskupaj

Velika večina podjetij, zajetih v vzorcu je v zasebnem lastništvu, majhen odstotek pa je tudi takih, ki imajo mešano lastnino in od tega je največji del malih in srednje velikih podjetij. Slika 15: Struktura podjetij v vzorcu glede na statistične regije v Sloveniji

4,2%

15,5%

2,6%

9,3%

2,6% 4,2% 3,1%

31,6%

9,8%

2,1%

10,4%

4,7%

0%

5%

10%

15%

20%

25%

30%

35%

Pomurska

Podravska

Koroška

Savinjsk

a

Zasavsk

a

Spodnje

posav

ska

Dolenjsk

a

Osredn

jeslov

enska

Gorenjsk

a

Notranjs

ko-K

raška

Goriška

Obalno-K

raška

Podatek iz zgornjega prikaza kaže na ustrezno zastopanost podjetij po posameznih statističnih regijah Slovenije. Na tem mestu velja omeniti tudi to, da so podjetja v vzorcu različno zastopana tudi glede na SKD klasifikacijo dejavnosti.

65

6.2.4 Metode obdelave in prikazovanja podatkov Metoda statistične obdelave podatkov je potekala s pomočjo programa SPSS, ki podpira grafično in tabelarično predstavitev podatkov ter programom Microsoft Office Excel. Pri preverjanju in statistični obdelavi hipotez H1-H3 smo uporabili univariatno in bivariatno analizo. Pri univariatni analizi podatkov smo uporabili:

Frekvenčno porazdelitev spremenljivk = prikaz porazdelitve vrednosti spremenljivke in prikaz variiranja spremenljivke.

Aritmetično sredino = kvocient med vsoto vseh vrednosti spremenljivke v vzorcu in skupnim številom enot v vzorcu.

Mediano=vrednost za katero velja, da ima polovica enot vzorca/populacije manjšo ali enako, polovica pa večjo vrednost od mediane.

Modus=srednja vrednost, okrog katere je največja gostitev vrednosti (vrednost, ki ima najvišjo frekvenco pojavljanja).

Standardni odklon = meri razpršenost podatkov okoli aritmetične sredine. Standardno napako ocene = je enaka standardnemu odklonu vzročnih aritmetičnih

sredin. Za potrditev ali zavrnitev zastavljenih hipotez pa smo uporabili naslednje teste, ki so pokazali, če so rezultati statistično značilni:

Pearsonov korelacijski koeficient. Uporabimo ga, ko želimo na reprezentativnem vzorcu ugotoviti ali sta dve numerični spremenljivki medsebojno povezani ter kakšna je smer te povezave. Koeficient korelacije tako meri jakost linearne povezanosti med dvema spremenljivkama. Vrednost koeficienta korelacije je definirana na intervalu od -1 do 1, kjer -1 pomeni popolno negativno linearno povezanost, 0 pomeni, da linearne povezanosti med spremenljivkama ni, 1 pa pomeni popolno in pozitivno linearno povezanost med spremenljivkama. Pearsonov korelacijski koeficient bomo uporabili za ugotavljanje povezanosti numeričnih spremenljivk.

t-test za neodvisne vzorce. Uporabimo ga, ko želimo med seboj primerjati dve neodvisni skupini. Z njim ugotavljamo, ali se aritmetični sredini dveh skupin med seboj statistično značilno razlikujeta.

66

7. OBRAVNAVA REZULTATOV RAZISKAVE

7.1 Predstavitev rezultatov V nadaljevanju prikazujemo rezultate empirične raziskave. Rezultate bomo prikazali posamično, po posameznih sklopih iz vprašalnika (demografski podatki, mrežno delovanje podjetnika in mrežno delovanje podjetja) in sicer s pomočjo programa SPSS in grafično s pomočjo programa Excel. Za tem bomo sproti navajali postavljene raziskovalne hipoteze in jih tudi komentirali v smislu njihove zavrnitve ali potrditve. Dobljene rezultate bomo podrobneje proučili v podpoglavju 7.2, v naslednjem poglavju pa podali sklepne ugotovitve. (1) Demografske značilnosti podjetnikov in podjetij V celotnem vzorcu (N=193), imamo 32,1 % ženskih in 67,9 % moških anketirancev. Zajet je torej večji delež moških podjetnikov in manjši delež ženskih podjetnic. Moški anketiranci tako predstavljajo tudi večji delež v vzorcu mikro ter v vzorcu malih in srednjih podjetij. S pomočjo kvotnega vzorčenja je tako v vzorcu doseženo razmerje, kot ga kažejo zadnji izidi raziskave GEM. Tabela 6: Frekvenčna porazdelitev deleža anketirancev glede na spol

Velikost podjetij

Frekvenca Odstotek Veljaven % Kumulativni %

moški 111 67,3 67,3 67,3ženska 54 32,7 32,7 100,0mikro Velja. Skupaj 165 100,0 100,0 moški 20 71,4 71,4 71,4ženska 8 28,6 28,6 100,0mala in srednja Velja. Skupaj 28 100,0 100,0

Slika 16: Delež anketirancev glede na spol

67,3%

32,7%

71,4%

28,6%

67,9%

32,1%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

Moški Ženske

mikromala in srednjaskupaj

67

Iz slike 17 je razvidno, da je večji delež, to je 62,2 % anketiranih podjetnikov in podjetnic solastnikov podjetja, vsi ostali (37,8 %) pa so edini lastniki podjetja. Izmed teh ima kar 39,4 % v lasti več kot 81 % podjetja, 32,1 % pa jih ima v lasti od 31 do 50 % podjetja (slika 18). Po Širec (2007, 121) gre za pomemben podatek, ki nakazuje na vpetost respondentov v poslovanje in usodo podjetja. Tabela 7: Frekvenčna porazdelitev lastništva oziroma solastništva v podjetju

Velikost podjetij

Frekvenca Odstotek Veljaven % Kumulativni %

ste edini lastnik 69 41,8 41,8 41,8ste solastnik 96 58,2 58,2 100,0mikro Velja. Skupaj 165 100,0 100,0 ste edini lastnik 4 14,3 14,3 14,3ste solastnik 24 85,7 85,7 100,0mala in srednja Velja. Skupaj 28 100,0 100,0

Slika 17: Lastništvo oziroma solastništvo v podjetju

41,8%

58,2%

14,3%

85,7%

37,8%

62,2%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

70%

80%

90%

100%

edini lastnik podjetja solastnik podjetja

mikromala in srednjaskupaj

68

Tabela 8: Frekvenčna porazdelitev deleža lastništva v podjetju

Velikost podjetij

Frekvenca Odstotek Veljaven % Kumulativni %

do 5 % 2 1,2 1,2 1,2od 6-10 % 3 1,8 1,8 3,0od 11-30 % 19 11,5 11,5 14,5od 31-50 % 52 31,5 31,5 46,1od 51-80 % 16 9,7 9,7 55,881 % in več 72 43,6 43,6 99,4b.o. 1 ,6 ,6 100,0

mikro Velja.

Skupaj 165 100,0 100,0 do 5 % 1 3,6 3,6 3,6od 6-10 % 3 10,7 10,7 14,3od 11-30 % 6 21,4 21,4 35,7od 31-50 % 10 35,7 35,7 71,4od 51-80 % 3 10,7 10,7 82,181 % in več 4 14,3 14,3 96,4b.o. 1 3,6 3,6 100,0

mala in srednja Velja.

Skupaj 28 100,0 100,0 Slika 18: Delež lastništva v podjetju

1,2% 1,8%

11,5

%

31,5

%

9,7%

43,6

%

0,6%3,

6%

10,7

%

21,4

%

35,7

%

10,7

% 14,3

%

3,6%

3,1%

13,0

%

32,1

%

9,9%

39,4

%

1,0%1,6%

0%

5%

10%

15%

20%

25%

30%

35%

40%

45%

50%

do 5% od 6-10% od 11-30% od 31-50% od 51-80% 81% in več b.o.

mikromala in srednjaskupaj

Če pogledamo na rezultate še z vidika velikosti podjetja lahko ugotovimo, da je tako pri mikro kot tudi pri malih in srednjih podjetij večji delež anketirancev solastnikov podjetja. Višji odstotek edinih lastnikov pa predstavljajo mikro podjetja (41,8 %) v primerjavi z malimi in srednjimi podjetji (14,3 %). Iz slike 19 je nadalje razvidno, da ima največ podjetij, zajetih v vzorec 2 ali 3 solastnike (50,3 %), sledijo podjetja z enim solastnikom (35,8 %) in nato podjetja z večimi lastniki.

69

Pri rezultatih glede na velikost podjetij posebej izstopa podatek, da pri podjetjih z enim solastnikom nekoliko večji delež zastopajo mikro podjetja (teh je 38,8 %), pri podjetjih z 6 ali več lastniki pa večji delež predstavljajo mala in srednja podjetja (teh je 32,1 %). Omenjen rezultat je pričakovan, saj je znano, da večje kot je podjetje, praviloma več ima tudi solastnikov. Tabela 9: Frekvenčna porazdelitev števila solastnikov podjetja

Velikost podjetij

Frekvenca Odstotek Veljaven % Kumulativni %

1 64 38,8 38,8 38,82 ali 3 83 50,3 50,3 89,14 ali 5 8 4,8 4,8 93,96 in več 6 3,6 3,6 97,6ne vem 4 2,4 2,4 100,0

mikro Velja.

Skupaj 165 100,0 100,0 1 5 17,9 17,9 17,92 ali 3 14 50,0 50,0 67,96 in več 9 32,1 32,1 100,0

mala in srednja Velja.

Skupaj 28 100,0 100,0 Slika 19: Število solastnikov podjetja

38,8

%

50,3

%

4,8%

3,6%

2,4%

17,9

%

50,0

%

0%

32,1

%

0%

35,8

%

50,3

%

4,2% 7,

8%

2,1%

0%

10%

20%

30%

40%

50%

60%

"1" "2 ali 3" "4 ali 5" "6 in več" "ne vem"

mikromala in srednjaskupaj

Vsa podjetja zajeta v vzorec so v povprečju stara 13 let. Najstarejše podjetje v vzorcu je bilo ustanovljeno leta 1956, najmlajše pa leta 2003. Največ podjetij pa je bilo ustanovljenih leta 1992. Sklenemo lahko, da so podjetja v vzorcu večinoma zrela podjetja in ocenjujemo, da je to dovolj dolga doba, da so že prešla začetne probleme poslovanja (povzeto po Širec 2007, 122).

70

(2) Uspešnost podjetij v vzorcu Ker v aplikativnem delu raziskujemo vpliv mrežnega delovanja na poslovno uspešnost, v nadaljevanju tako grafično prikazujemo rezultate o poslovni uspešnosti podjetij zajetih v vzorec, po stopnjah rasti izbranih kazalnikov od leta 2005 do leta 2007. Slika 20 nam kaže, da se je delež kapitala v financiranju povečal pri kar 53,4 % anketiranih podjetij. Pomeni, da se je povečal delež sredstev, financiran s kapitalom in tako je podjetje postalo manj finančno tvegano za upnike. Kratkoročni koeficient likvidnosti se je povečal in hkrati zmanjšal skoraj v enakem odstotku. Sicer za ta kazalnik velja, da je s povečanjem vrednosti ugodnejša plačilna sposobnost podjetja. Kazalnik čiste donosnosti kapitala pa je zabeležil padec pri kar 53,9 % anketiranih podjetij. Padec oziroma zmanjšanje stopnje rasti pri slednjem kazalniku sicer ni spodbudna informacija saj velja, da je podjetje uspešnejše, če je vrednost tega kazalnika čim višja. Vendar je pri tem pomembno vsaj to, da ima kljub zmanjšanju, vrednost tega kazalnika še vedno pozitivni predznak, kar pomeni, da podjetje še vedno posluje pozitivno. Slika 20: Uspešnost podjetij v vzorcu (od leta 2005 do leta 2007)

53,4%49,7%

46,1%

0,5% 0,5% 0%

46,1%49,7%

53,9%

0,0%

10,0%

20,0%

30,0%

40,0%

50,0%

60,0%

delež kapitala v financiranju kratkoročni koef. likvidnosti čista donosnost kapitala

povečanjeista ravenzmanjšanje

V tabeli 10 na naslednji strani prav tako prikazujemo uspešnost anketiranih podjetij glede na velikost za obdobje 2005/2007. Iz prikaza je razvidno, da je glede na velikost več malih in srednjih podjetij zabeležilo rast kapitala v financiranju, rast kratkoročne likvidnosti sta v enaki meri zabeležili obe skupini podjetij, čista donosnost kapitala se je pri obeh skupinah podjetij zmanjšala v enaki meri. Ob tem je zanimivo, da je ravno več malih in srednjih podjetij zabeležilo padec čiste donosnosti kapitala v primerjavi z mikro podjetji.

71

Tabela 10: Uspešnost podjetij v vzorcu glede na velikost (od leta 2005 do leta 2007)

mikro mala in srednja delež kapitala v financiranju povečanje 52,1 % 60,7 % ista raven 0,6 % 0 % zmanjšanje 47,3 % 39,3 % kratkoročni koef. likvidnosti povečanje 48,8 % 53,6 % ista raven 0,6 % 0 % zmanjšanje 50,6 % 46,4 % čista donosnost kapitala povečanje 47,3 % 39,3 % ista raven 0 % 0 % zmanjšanje 52,7 % 60,7 %

Za namen preverjanja zastavljenih raziskovalnih hipotez H1-H3 v nadaljevanju tega dela po posameznih sklopih (mrežno delovanje podjetnika, mrežno delovanje podjetja in mrežno delovanje podjetnika in podjetja) prikazujemo frekvenčne porazdelitve, deskriptivno statistiko, t-test za mikro ter mala in srednje velika podjetja (2 vzorca) in Pearsonove korelacijske koeficiente med posameznimi kategorijami, kjer smo s pomočjo izbranih računovodskih kazalnikov ugotavljali povezanost s poslovno uspešnostjo. (3) Mrežno delovanje podjetnika V tabeli 11 prikazujemo frekvenčno porazdelitev odgovorov na vprašanje ali imajo anketiranci sorodnike, prijatelje, mentorje, ki so podjetniki. Možnih je bilo več odgovorov, ki smo jih razvrstili padajoče. Tabela 11: Frekvenčna porazdelitev – sorodniki, prijatelji mentorji podjetniki

Vrsta osebne povezave Frekvenca Veljaven odstotek (%) - nihče od navedenih 77 39,9 - dobri prijatelji 66 34,2 - drugi člani širše družine 36 18,7 - mož-žena 35 18,1 - brat-sestra 29 15,0 - starši 17 8,8 - otroci 9 4,7

Razvidno je, da je delež najožjih družinskih članov znatno nižji od deleža prijateljev in drugih znancev. V tabeli 12 prikazujemo deskriptivno statistiko za to vprašanje in v nadaljevanju s pomočjo t-testa za neodvisne vzorce ugotavljamo statistično značilne razlike med mikro ter malimi in srednjimi podjetji (tabela 13).

72

Tabela 12: Rezultati analize - sorodniki, prijatelji, mentorji podjetniki Velikost

podjetij N Aritmetična sredina

Standardni odklon

Standardna napaka ocene

- mož-žena mikro mala in srednja

165 28

0,17 0,25

0,377 0,441

0,029 0,083

- brat-sestra mikro mala in srednja

165 28

0,14 0,21

0,347 0,418

0,027 0,079

- starši mikro mala in srednja

165 28

0,10 0,04

0,297 0,189

0,023 0,036

- drugi člani širše družine

mikro mala in srednja

165 28

0,19 0,14

0,397 0,356

0,031 0,067

- dobri prijatelji mikro mala in srednja

165 28

0,33 0,39

0,473 0,497

0,037 0,094

- otroci mikro mala in srednja

165 28

0,05 0,00

0,228 0,000

0,018 0,000

- nihče od navedenih

mikro mala in srednja

165 28

0,40 0,39

0,491 0,497

0,038 0,094

Na vprašanje ali imajo anketiranci sorodnike, prijatelje, mentorje, ki so podjetniki je bilo mogoče odgovoriti z 0 – ne in z 1 – da. Zgornja tabela nam kaže, da so na to vprašanje odgovorila vsa podjetja. Aritmetične sredine med mikro ter malimi in srednje velikimi podjetji so si dokaj blizu (vsa so bližje odgovoru 0 – ne kot odgovoru 1 – da). Najvišjo vrednost ima odgovor, da anketiranci nimajo sorodnikov, prijateljev, mentorjev, ki so podjetniki. S tem se nekoliko bolj strinjajo podjetniki v skupini mikro podjetij (M= .40, SE= .038) od podjetnikov v malih in srednjih podjetjih (M= .39, SE= .094). Temu tesno sledi odgovor, da ima največ anketiranih prijatelje, ki so hkrati tudi podjetniki. Aritmetična sredina je višja pri malih in srednjih podjetjih (M= .39, SE= .094) kot pri mikro podjetjih (M=0,33, SE= .037). Zanimivo je, da ima najnižjo aritmetično sredino pri obeh skupinah podjetij odgovor, da imajo anketiranci otroke, ki so podjetniki. S tem se sploh ne strinjajo podjetniki v skupini malih in srednjih podjetjih (M= .00, SE= .000), kar pomeni, da nihče izmed anketirancev v tej skupini nima otrok, ki so podjetniki. Anketiranci v skupini mikro podjetij pa se s tem nekoliko bolj strinjajo (M= .05, SE= .018), kar pa je še vedno zelo blizu negativnemu odgovoru.

73

Tabela 13: T-test – sorodniki prijatelji, mentorji podjetniki (mrežno delovanje podjetnika)

Levenov test

enakosti varianc t-test

F Sig. t df Sig. (2-tailed)

- mož-žena Enake variance Neenake variance

3,466 ,064 -1,017 -,909

191 34,008

,310 ,370

- brat-sestra Enake variance Neenake variance

3,621 ,059 -1,023 -,897

191 33,630

,308 ,376

- starši Enake variance Neenake variance

5,051 ,026 1,055 1,440

191 52,813

,293 ,156

- drugi člani širše družine Enake variance Neenake variance

1,839 ,177 ,639 ,690

191 39,257

,524 ,495

- dobri prijatelji Enake variance Neenake variance

1,109 ,294 -,611 -,590

191 35,779

,542 ,559

- otroci Enake variance Neenake variance

7,202 ,008 1,264 3,076

191 164,000

,208 ,002

- drugi člani širše družine Enake variance Neenake variance

,021 ,884 ,071 ,070

191 36,521

,943 ,944

T-test za neodvisne vzorce pokaže statistično značilne razlike med podjetniki glede na velikost podjetij le pri tistih, ki so med podjetniki, ki jih poznajo navajali svoje otroke. Kot smo že zapisali, pri tem odgovoru aritmetična sredina obeh skupin podjetij nima visoke vrednosti. V skupini malih in srednjih podjetij celo nihče izmed anketirancev nima otrok, ki so podjetniki, pri mikro podjetjih pa je bilo nekaj anketirancev, kjer so njihovi otroci podjetniki. Pomeni, da ima v povprečju več podjetnikov iz skupine mikro podjetij otroke, ki so prav tako podjetniki, kot pa podjetniki iz skupine malih ter srednjih podjetij. Ta razlika je statistično značilna t(164,000)= .002, p< .05 in s 5 % tveganjem lahko trditev posplošimo na celotno populacijo. Dopuščamo možnost, da na rezultat vpliva manjši vzorec malih in srednjih podjetij. Tabela 14 na naslednji strani kaže frekvenčno porazdelitev odgovorov na naslednja dva vprašanja v sklopu mrežnega delovanja podjetnika. To sta članstvo v strokovnih in s poslom povezanih organizacijah ter članstvo v športnih, kulturnih in interesnih društvih in klubih. Na vprašanja je bilo mogoče odgovoriti, da podjetje 1- ni včlanjeno v nobeno od tovrstnih organizacij/društev, 2- da je včlanjeno v 1 do 5 organizacij/društev, 3- v 6 do 10 organizacij/društev in 4- v 11 ali več tovrstnih organizacij/društev.

74

Tabela 14: Frekvenčna porazdelitev članstva v strokovnih in s poslom povezanih organizacijah ter v športnih, kulturnih in interesnih društvih in klubih

Velikost podjetij

Frekvenca Odstotek Veljaven % Kumulativni %

0 32 19,4 19,4 19,41-5 127 77,0 77,0 96,46-10 3 1,8 1,8 98,211 > 3 1,8 1,8 100,0

mikro

Velja. Skupaj 165 100,0 100,0

0 2 7,1 7,1 7,11-5 25 89,3 89,3 96,46-10 1 3,6 3,6 100,0

Članstvo v strokovnih in s poslom povezanih organizacijah mala in srednja

Velja. Skupaj 28 100,0 100,0

0 115 69,7 69,7 69,71-5 47 28,5 28,5 98,26-10 1 ,6 ,6 98,811 > 2 1,2 1,2 100,0

mikro

Velja. Skupaj 165 100,0 100,0

0 19 67,9 67,9 67,91-5 9 32,1 32,1 100,0

Članstvo v športnih, kulturnih in interesnih društvih in klubih

mala in srednja

Velja. Skupaj 28 100,0 100,0

Iz frekvenčne porazdelitve je razvidno, da je največ anketiranih podjetnikov včlanjenih v 1 do 5 strokovnih in s poslom povezanih organizacijah. To velja tako za podjetnike iz skupine mikro podjetij (77,0 %) kot za podjetnike iz skupine malih in srednjih podjetij (89,3 %). Poleg tega večina anketiranih podjetnikov (skoraj 70 %) ni članov v nobenem športnem, kulturnem ali interesnem društvu oziroma klubu. Temu rezultatu sledi, da je vendarle manjši odstotek tistih, ki so včlanjeni v vsaj 1 do 5 tovrstnih organizacijah. Zanimiv je tudi podatek, da so podjetniki iz mikro podjetij včlanjeni tudi v 6 do 10 tovrstnih društev oziroma klubov (0,6 %) ter nekateri celo v več kot 11 le-teh (1,2 %). V tabeli 15 prikazujemo deskriptivno statistiko na zastavljena vprašanja, v tabeli 16 pa t-test, s katerim smo ugotavljali statistično značilne razlike med podjetji glede na velikost. Tabela 15: Rezultati analize članstva v strokovnih in s poslom povezanih organizacijah ter v športnih, kulturnih in interesnih društvih in klubih

Velikost podjetij

N Aritmetična sredina

Standardni odklon

Standardna napaka ocene

mikro 165 1,8606 ,51676 ,04023Članstvo v strokovnih in s poslom povezanih organizacijah

mala in srednja 28 1,9643 ,33134 ,06262

mikro 165 1,3333 ,55583 ,04327Članstvo v športnih, kulturnih in interesnih društvih in klubih

mala in srednja 28 1,3214 ,47559 ,08988

Pri vprašanju o članstvu v strokovnih in s poslom povezanih organizacijah se aritmetična sredina obeh skupin podjetij močno približuje vrednosti 2, kar je blizu strinjanja s stopnjo 2- članstvo v 1 do 5 strokovnih in s poslom povezanih organizacijah. Pri vprašanju o

75

članstvu v športnih, kulturnih in interesnih društvih in klubih pa je aritmetična sredina nižja, kar pomeni, da v povprečju večina anketiranih podjetnikov ni članov v nobenem od športnih, kulturnih in interesnih društev oziroma klubov. Tabela 16: T-test članstva v strokovnih in s poslom povezanih organizacijah ter v športnih, kulturnih in interesnih društvih in klubih

Levenov test enakosti varianc

t-test

F Sig. t df Sig. (2-tailed)

Članstvo v strokovnih in s poslom povezanih organizacijah

Enake variance Neenake variance

6,312 ,013 -1,025

-1,393

191

52,418

,307

,169 Članstvo v športnih, kulturnih in interesnih društvih in klubih

Enake variance Neenake variance

,233 ,630 ,107

,119

191

40,608

,915

,906 T-test za neodvisne vzorce pokaže, da razlike med variancama obeh skupin pri zastavljenih vprašanjih niso statistično značilne t(-1,393)=52,418, p= .169 in t( ,107)=191, p= ,915. Na velikost podjetnikove mreže pa kažejo odgovori na vprašanje o številu ljudi (izven podjetja), s katerimi se je podjetnik v zadnjih dveh letih podrobneje pogovarjal o poslu (Širec 2007, 163). Na vprašanje je bilo mogoče odgovoriti z lestvico 1- manj kot 5, 2- od 5 do 10, 3- od 11 do 20, 4- od 21 do 30, 5- od 31 do 100 in 6- 100 in več. Poleg tega pa prikazujemo tudi odstotek teh posameznikov s katerimi so podjetniki v poslovnem odnosu. Lestvica je bila enako šeststopenjska, kjer je 1- manj kot 5 %, 2- od 5 do 10 %, 3- od 11 do 20 %, 4- od 21 do 30 %, 5- od 31 do 50 % in 6- 51 % in več. Tabela 17: Frekvenčna porazdelitev komuniciranja o podjetju z zunanjimi posamezniki ter odstotka le-teh kot poslovnih partnerjev

Velikost podjetij

Frekvenca Odstotek Veljaven % Kumulativni %

< 5 20 12,1 12,1 12,15-10 52 31,5 31,5 43,611-20 27 16,4 16,4 60,021-30 19 11,5 11,5 71,531-100 26 15,8 15,8 87,3100 in > 21 12,7 12,7 100,0

mikro

Velja.

Skupaj 165 100,0 100,0 < 5 2 7,1 7,1 7,15-10 7 25,0 25,0 32,111-20 5 17,9 17,9 50,021-30 5 17,9 17,9 67,931-100 5 17,9 17,9 85,7100 in > 4 14,3 14,3 100,0

Komuniciranje o podjetju z zunanjimi posamezniki

mala in srednja

Velja.

Skupaj 28 100,0 100,0

76

< 5 % 22 13,3 13,3 13,35-10 % 20 12,1 12,1 25,511-20 % 16 9,7 9,7 35,221-30 % 10 6,1 6,1 41,231-50 % 39 23,6 23,6 64,851 % > 58 35,2 35,2 100,0

mikro

Velja.

Skupaj 165 100,0 100,0 < 5 % 3 10,7 10,7 10,75-10 % 1 3,6 3,6 14,311-20 % 4 14,3 14,3 28,621-30 % 3 10,7 10,7 39,331-50 % 10 35,7 35,7 75,050 % > 7 25,0 25,0 100,0

Odstotek teh posameznikov s katerimi so podjetniki v poslovnem odnosu mala in srednja

Velja.

Skupaj 28 100,0 100,0 Največ podjetnikov je komuniciralo s 5 do 10 posamezniki. Iz mikro podjetij 31,5 %, iz malih in srednjih podjetij pa 25 %. Če pogledamo na rezultate kot celoto lahko opazimo, da se podjetniki iz skupine malih in srednjih podjetij o svojem podjetju vselej pogovarjajo z nekoliko večjim številom posameznikov, kot to počnejo podjetniki iz skupine mikro podjetij. Zanimivo je, da so anketirani podjetniki vsaj s polovico teh posameznikov v poslovnem odnosu. Tabela 18: Rezultati analize komuniciranja o podjetju z zunanjimi posamezniki ter odstotek le-teh kot poslovnih partnerjev

Velikost podjetij

N Aritmetična sredina

Standardni odklon

Standardna napaka ocene

mikro 165 3,2545 1,62546 ,12654Komuniciranje s posamezniki izven podjetja

mala in srednja 28 3,5714 1,57359 ,29738

mikro 165 4,2000 1,84523 ,14365Odstotek teh posameznikov s katerimi so podjetniki v poslovnem odnosu

mala in srednja 28 4,3214 1,61138 ,30452

Aritmetična sredina se pri mikro podjetjih giblje okoli vrednosti 3 kar pomeni, da so se v povprečju anketirani podjetniki o svojem podjetju pogovarjali z 11 do 20 ljudmi izven podjetja (M=3,2545, SE= .29738), pri malih in srednjih podjetjih pa se aritmetična sredina približuje vrednosti 4 kar pomeni, da so se v povprečju o podjetju pogovarjali z 21 do 30 posamezniki (M=3,5714, SE= .12654). Pri obeh skupinah podjetij pa je v povprečju kar 21 do 30 % ljudi s katerimi so podjetniki komunicirali o svojem podjetju, hkrati njihovih poslovnih partnerjev.

77

Tabela 19: T-test komuniciranja o podjetju z zunanjimi posamezniki ter odstotka le-teh kot poslovnih partnerjev

Levenov test enakosti varianc

t-test

F Sig. t df Sig. (2-tailed)

Komuniciranje o podjetju z zunanjimi posamezniki

Enake variance Neenake variance

,159 ,690 -,958

-,981

191

37,461

,339

,333 Odstotek teh posameznikov s katerimi so podjetniki v poslovnem odnosu

Enake variance Neenake variance

3,495 ,063 -,328

-,361

191

40,027

,744

,720 Tudi pri teh dveh vprašanjih nas je zanimalo ali med mikro ter malimi in srednje velikimi podjetji obstajajo statistično značilne razlike, vendar tega ponovno nismo uspeli dokazati. t(-,958)=191, p= .339 ter t(-328)=191, p= .744. Za preveritev hipoteze s sklopa mrežnega delovanja podjetnika smo v nadaljevanju uporabili Pearsonov korelacijski koeficient. Preverjali smo naslednjo raziskovalno hipotezo: H1: Mrežno delovanje podjetnika je pozitivno povezano s poslovno uspešnostjo podjetja. V tabeli 20 tako prikazujemo Pearsonove korelacijske koeficiente med posameznimi kategorijami (mrežnim delovanjem podjetnika in poslovno uspešnostjo). S sivinami smo označili šibke do srednje močne in močne korelacije med spremenljivkami.

78

Tabela 20: Pearsonovi korelacijski koeficienti med mrežnim delovanjem podjetnika in poslovno uspešnostjo

Velikost podjetij

V 2.2 V 2.3 V 2.4 V 2.5 Delež kap. v financ.

Krat.koef.likvid.

Kaz.čiste donos.kap

Pearson Correlation 1 Sig. (2-tailed) V 2.2 N 165 Pearson Correlation ,205(**) 1

V 2.3 Sig. (2-tailed) 0,008 Pearson Correlation ,173(*) 0,034 1

V 2.4 Sig. (2-tailed) 0,026 0,667 Pearson Correlation -0,079 -0,006 ,176(*) 1

V 2.5 Sig. (2-tailed) 0,311 0,940 0,024 Pearson Correlation -0,035 -0,135 -0,043 -0,076 1 Delež

kap. v financ.

Sig. (2-tailed) 0,657 0,083 0,586 0,333

Pearson Correlation 0,061 -0,080 -0,084 -0,116 ,417(**) 1Krat.koef.likvid. Sig. (2-tailed) 0,440 0,306 0,281 0,138 0,000

Pearson Correlation 0,006 0,022 0,039 0,053 -0,004 0,104 1

mikro

Kaz.čiste donos.kap Sig. (2-tailed) 0,940 0,775 0,618 0,496 0,964 0,182

Pearson Correlation 1 Sig. (2-tailed) V 2.2 N 28 Pearson Correlation 0,076 1

V 2.3 Sig. (2-tailed) 0,702 Pearson Correlation -0,244 -0,106 1

V 2.4 Sig. (2-tailed) 0,212 0,591 Pearson Correlation -0,047 -0,188 ,553(**) 1

V 2.5 Sig. (2-tailed) 0,812 0,338 0,002 Pearson Correlation -0,030 -0,138 -0,334 -0,021 1 Delež

kap. v financ.

Sig. (2-tailed) 0,879 0,483 0,082 0,914

Pearson Correlation 0,157 0,036 -0,338 -0,012 ,644(**) 1Krat.koef.likvid. Sig. (2-tailed) 0,426 0,854 0,078 0,950 0,000

Pearson Correlation 0,056 0,039 0,212 0,149 -0,296 -0,130 1

mala in srednja

Kaz.čiste donos.kap.

Sig. (2-tailed) 0,778 0,844 0,279 0,448 0,126 0,508

** Correlation is significant at the 0.01 level (2-tailed). * Correlation is significant at the 0.05 level (2-tailed).

0.10 < r > 0.30 šibka korelacija 0.30 < r > 0.50 srednje močna korelacija 0.50 < r močna korelacija Iz tabele 20 lahko razberemo, da pri mikro ter malih in srednjih podjetjih obstaja pomembna medsebojna povezava med posameznimi spremenljivkami mreženja podjetnika, kakor tudi med kratkoročnim koeficientom likvidnosti ter deležem kapitala v financiranju. Na uporabljenem vzorcu pa nismo uspeli ugotoviti ter dokazati pomembnih medsebojnih povezav med mrežnim delovanjem podjetnika ter izbranimi kazalniki uspešnosti. Na podlagi tega lahko hipotezo H1 v celoti zavrnemo.

79

(4) Mrežno delovanje podjetja Naslednji vsebinski sklop preučevanja se nanaša na vpliv mrežnega delovanja podjetja na poslovno uspešnost. Zlasti za MSP je običajno, da nimajo na razpolago vseh potrebnih virov znanja in je zato zlasti za njih pomembno sodelovanje z različnimi partnerji (Širec 2007, 163). V nadaljevanju tako prikazujemo, kako pogosto anketirani podjetniki sodelujejo z vsakim od navedenih. Uporabili smo naslednjo lestvico: 0- brez odgovora, 1- nismo sodelovali, 2- sodelovali smo redkeje kot polletno, 3- sodelovali smo vsaj polletno, 4- sodelovali smo vsaj četrtletno in 5- sodelovali smo vsaj mesečno. Slika 21: Pogostost sodelovanja Kako pogosto ste v zadnjih dveh letih sodelovali s/z:

1,76

1,89

2,25

2,6

2,73

2,87

2,94

4,16

4,42

0 0,5 1 1,5 2 2,5 3 3,5 4 4,5 5

- javnimi ali privatnimi raziskovalnimi in/ali razvojnimi inštitucijami

- podpornimi inštitucijami

- svetovalci

- javnimi ali privatnimi izobraževalnimi inštitucijami

- posredniki na prodajnih poteh

- dobavitelji finančnih virov

- konkurenti

- dobavitelji opreme ali surovin in materiala

- končnimi porabniki

Respondenti najpogosteje sodelujejo s končnimi porabniki (76,2 % vprašanih vsaj mesečno), sledijo dobavitelji opreme ali surovin in materiala (66,3 % vsaj mesečno) in posredniki na prodajnih poteh (s katerimi vsaj mesečno sodeluje 28,5 % anketiranih podjetnikov). Temu po pogostosti sodelovanja sledijo konkurenti, ki so pred, izobraževalnimi, podpornimi in raziskovalno/razvojnimi institucijami. Iz slike 21 je razvidno, da so tako v povprečju podjetniki sodelovali s končnimi porabniki in dobavitelji opreme ali surovin in materiala vsaj četrtletno (4,42 ter 4,16) in s konkurenti v povprečju vsaj polletno (2,94). Prav tako so v povprečju vsaj polletno sodelovali še z dobavitelji finančnih virov (2,87), posredniki na prodajnih poteh (2,73) ter javnimi ali privatnimi izobraževalnimi institucijami (2,6). Redkeje kot polletno pa so v povprečju sodelovali s svetovalci, podpornimi ter javnimi ali privatnimi raziskovalnimi in/ali razvojnimi inštitucijami. V nadaljevanju prikazujemo še deskriptivno statistiko za omenjeno vprašanje in izračun t-testa s pomočjo katerega smo preverjali statistično značilne razlike med mikro ter malimi in srednje velikimi podjetji v vzorcu.

80

Tabela 21: Rezultati analize sodelovanja podjetja

Velikost podjetij Min Max N Aritmetična

sredina Standardni

odklon

Standardna napaka ocene

- končnimi porabniki mikro mala in srednja 1 5 165

28 4,3515 4,7857

1,25332 ,78680

,09757 ,14869

- dobavitelji opreme ali surovin in materia.

mikro mala in srednja 1 5 165

28 4,1394 4,2500

1,38325 1,37773

,10769 ,26037

- dobavitelji finančnih virov

mikro mala in srednja 1 5 165

28 2,7455 3,5714

1,56039 1,57359

,12148 ,29738

- javnimi ali privatnimi izobraževalnimi inštit.

mikro mala in srednja 1 5 165

28 2,5455 2,9286

1,49166 1,18411

,11613 ,22378

- javnimi ali privat. raziskovalno/razvoj.inštitucijami

mikro mala in srednja 1 5 165

28 1,7273 1,9643

1,22157 1,17006

,09510 ,22112

- podpornimi inštitucijami

mikro mala in srednja 1 5 165

28 1,8182 2,3214

1,24584 1,27812

,09699 ,24154

- posredniki na prodajnih poteh

mikro mala in srednja 1 5 165

28 2,7212 2,7857

1,74114 1,75028

,13555 ,33077

- konkurenti mikro mala in srednja 1 5 165

28 2,9576 2,8214

1,53158 1,56474

,11923 ,29571

- svetovalci mikro mala in srednja 1 5 165

28 2,2485 2,2857

1,53974 1,56008

,11987 ,29483

Aritmetične sredine med mikro ter malimi in srednje velikimi podjetji se najbolj razlikujejo pri vprašanju ali so podjetniki (podjetja) sodelovali (sodelovala) z dobavitelji finančnih virov. Ta je višja v skupini malih in srednjih podjetjih (M=3.5714, SE= .29738) in nižja v skupini mikro podjetij (M=2.7455, SE= .12148), kar pomeni, da v povprečju mala in srednje velika podjetja pogosteje komunicirajo z dobavitelji finančnih virov kot to počnejo podjetja mikro velikosti. Druga razlika pa se pokaže pri odgovoru, da so podjetja sodelovala s podpornimi inštitucijami. Rezultat ponovno kaže, da so mala in srednja podjetja v povprečju pogosteje sodelovala z le-temi (M=2.3214, SE= .24154) kot mikro podjetja (M=1.8182, SE= .09699). Naj na tem mestu omenimo še razliko med skupinama podjetij pri odgovoru, da so sodelovala s končnimi porabniki (kar je v obeh skupinah najpogosteje). Glede na aritmetične sredine so s končnimi porabniki pogosteje komunicirali v malih in srednjih podjetjih (M=4.7857, SE= .14869) kot v mikro podjetjih (M=4.3515, SE= .09757).

81

Tabela 22: T-test sodelovanja podjetja

Levenov test enakosti varianc

t-test

F Sig. t df Sig. (2-tailed)

- končnimi porabniki Enake variance Neenake variance

12,816 ,000 -1,773 -2,441

191 53,622

,078 ,018

- dobavitelji opreme ali surovin in materia.

Enake variance Neenake variance

,529 ,468 - ,391 - ,393

191 36,850

,696 ,697

- dobavitelji finančnih virov Enake variance Neenake variance

,050 ,824 -2,587 -2,571

191 36,595

,010 ,014

- javnimi ali privatnimi izobraževalnimi inštit.

Enake variance Neenake variance

11,897 ,001 -1,291 -1,520

191 42,987

,198 ,136

- javnimi ali privat. raziskoval./razvoj.inštitucijami

Enake variance Neenake variance

,219 ,641 - ,955 - ,985

191 37,700

,341 ,331

- podpornimi inštitucijami Enake variance Neenake variance

,251 ,617 -1,969 -1,933

191 36,253

,050 ,061

- posredniki na prodajnih poteh Enake variance Neenake variance

,048 ,827 - ,181 - ,180

191 36,659

,856 ,858

- konkurenti Enake variance Neenake variance

,020 ,888 ,434 ,427

191 36,335

,665 ,672

- svetovalci Enake variance Neenake variance

,081 ,777 - ,118 - ,117

191 36,500

,906 ,908

Glede na rezultate t-test smo ugotovili statistično značilne razlike pri odgovoru, da podjetja sodelujejo s končnimi porabniki t(53,622)= -2.441, p= .018 in tako lahko s 5 % tveganjem posplošimo na celotno populacijo, da mala in srednje velika podjetja pogosteje komunicirajo s končnimi porabniki, kot to počnejo v mikro podjetjih. Druga statistično značilna razlika se kaže pri odgovoru, da podjetja sodelujejo z dobavitelji finančnih virov t(191)= -2.587, p= .010. S 5 % lahko posplošimo, da mala in srednje velika podjetja pogosteje sodelujejo z dobavitelji finančnih virov kot mikro podjetja. Podobna razlika se ponovno pojavi pri odgovoru, da podjetja sodelujejo s podpornimi inštitucijami t(191)= -1.969, p=0.05, kjer rezultat kaže na to, da ponovno mala in srednja podjetja pogosteje sodelujejo s podpornimi inštitucijami kot pa podjetja mikro velikosti. Ugotovljeno razliko med vzorcema lahko tako posplošimo na celotno populacijo s 5 % tveganjem. V sklopu o mrežnem delovanju podjetja lahko potrdimo, da obstajajo nekatere statistično značilne razlike med podjetij mikro velikosti ter majhnimi in srednje velikimi podjetji. V nadaljevanju pa nas je v okviru tega sklopa zanimala še povezanost med posameznimi spremenljivkami in med tem tudi povezanost mrežnega delovanja podjetja s poslovno uspešnostjo. Pri tem smo si zastavili naslednjo raziskovalno hipotezo, ki se glasi: H2: Mrežno delovanje malih in srednje velikih (MSP) podjetij je pozitivno povezano s poslovno uspešnostjo. Za preveritev smo uporabili Pearsonov korelacijski koeficient in rezultate prikazujemo v tabeli 23.

82

Tabela 23: Pearsonovi korelacijski koeficienti med mrežnim delovanjem podjetja in poslovno uspešnostjo

Velikost podjetij

V 3.1_1 V 3.1_2 V 3.1_3 V 3.1_4 V 3.1_5 V 3.1_6 V 3.1_7 V 3.1_8 V 3.1_9 Del.kap. v financ.

Krat.koef.likvid.

Kaz.čiste donos.kap

Pearson Correlation 1 Sig. (2-tailed) V 3.1_1 N 165 Pearson Correlation 0,133 1

V 3.1_2 Sig. (2-tailed) 0,088 Pearson Correlation 0,102 ,209(**) 1

V 3.1_3 Sig. (2-tailed) 0,192 0,007 Pearson Correlation 0,106 -0,013 ,264(**) 1

V 3.1_4 Sig. (2-tailed) 0,177 0,864 0,001 Pearson Correlation 0,135 0,019 0,079 ,410(**) 1

V 3.1_5 Sig. (2-tailed) 0,085 0,808 0,316 0,000 Pearson Correlation 0,041 -0,102 ,164(*) ,254(**) ,248(**) 1

V 3.1_6 Sig. (2-tailed) 0,599 0,192 0,035 0,001 0,001 Pearson Correlation ,199(*) ,249(**) ,187(*) 0,038 ,254(**) 0,128 1

V 3.1_7 Sig. (2-tailed) 0,010 0,001 0,016 0,630 0,001 0,101 Pearson Correlation ,240(**) 0,029 ,223(**) ,234(**) ,264(**) 0,060 ,286(**) 1

V3.1_8 Sig. (2-tailed) 0,002 0,714 0,004 0,002 0,001 0,445 0,000 Pearson Correlation 0,018 0,018 0,148 ,198(*) 0,078 0,062 ,158(*) ,289(**) 1

V 3.1_9 Sig. (2-tailed) 0,822 0,819 0,057 0,011 0,317 0,430 0,043 0,000 Pearson Correlation 0,044 -0,027 ,253(**) 0,063 0,005 0,035 -0,030 -0,046 -0,104 1 Del.kap. v

financ. Sig. (2-tailed) 0,578 0,733 0,001 0,423 0,954 0,652 0,701 0,559 0,183 Pearson Correlation -,191(*) -0,069 0,033 -0,048 0,031 0,023 -0,069 -,190(*) -0,077 ,417(**) 1 Krat.koef.

likvid. Sig. (2-tailed) 0,014 0,378 0,674 0,541 0,689 0,765 0,382 0,015 0,327 0,000 Pearson Correlation -0,137 0,029 0,004 -0,058 0,025 -0,030 -0,086 0,002 -0,075 -0,004 0,104 1

mikro

Kaz.čiste donos.kap Sig. (2-tailed) 0,079 0,714 0,961 0,457 0,753 0,705 0,275 0,981 0,338 0,964 0,182

83

Pearson Correlation 1 Sig. (2-tailed) V 3.1_1 N 28 Pearson Correlation ,735(**) 1

V 3.1_2 Sig. (2-tailed) 0,000 Pearson Correlation ,462(*) 0,290 1

V 3.1_3 Sig. (2-tailed) 0,013 0,134 Pearson Correlation ,460(*) 0,193 0,142 1

V 3.1_4 Sig. (2-tailed) 0,014 0,325 0,471 Pearson Correlation 0,273 0,121 0,233 0,105 1

V 3.1_5 Sig. (2-tailed) 0,160 0,541 0,233 0,595 Pearson Correlation 0,366 0,247 0,182 0,358 0,057 1

V 3.1_6 Sig. (2-tailed) 0,056 0,205 0,355 0,061 0,771 Pearson Correlation 0,342 0,361 0,113 -0,008 0,267 0,214 1

V 3.1_7 Sig. (2-tailed) 0,075 0,059 0,566 0,969 0,169 0,274 Pearson Correlation ,449(*) ,485(**) -0,017 0,053 -0,125 0,067 0,364 1

V3.1_8 Sig. (2-tailed) 0,017 0,009 0,931 0,789 0,526 0,736 0,057 Pearson Correlation 0,172 -0,017 0,037 ,432(*) ,493(**) 0,119 0,091 0,022 1

V 3.1_9 Sig. (2-tailed) 0,380 0,931 0,853 0,022 0,008 0,545 0,645 0,913 Pearson Correlation 0,201 0,345 0,042 0,062 0,045 -0,100 -0,319 0,048 0,011 1 Del.kap. v

financ. Sig. (2-tailed) 0,305 0,072 0,830 0,754 0,821 0,612 0,098 0,810 0,954 Pearson Correlation ,396(*) ,467(*) 0,372 0,214 0,108 -0,016 -0,184 -0,096 -0,027 ,644(**) 1 Krat.koef.

likvid. Sig. (2-tailed) 0,037 0,012 0,051 0,275 0,584 0,937 0,349 0,627 0,890 0,000 Pearson Correlation -0,141 -0,175 -0,071 -0,094 -0,079 -0,275 -0,106 0,178 -0,142 -0,296 -0,130 1

mala in srednja

Kaz.čiste donos.kap Sig. (2-tailed) 0,473 0,374 0,721 0,635 0,689 0,156 0,592 0,366 0,470 0,126 0,508

**. Correlation is significant at the 0.01 level (2-tailed). *. Correlation is significant at the 0.05 level (2-tailed).

0.10 < r > 0.30 šibka korelacija 0.30 < r > 0.50 srednje močna korelacija 0.50 < r močna korelacija

84

Rezultate prikazujemo ločeno za mikro ter mala in srednje velika podjetja. Razvidno je, da se v skupini mikro podjetij kažejo šibke korelacije med posameznimi spremenljivkami mrežnega delovanja podjetja ter prav tako nekoliko močnejše korelacije v skupini malih in srednjih podjetij. Med izbranimi kazalniki uspešnosti pa se pri obeh skupinah značilno povezujeta kratkoročni koeficient likvidnosti in delež kapitala v financiranju. Vendar za preveritev zastavljene hipoteze nas podrobneje zanimajo povezave med mrežnim delovanjem podjetja ter posameznimi kazalniki uspešnosti. V skupini mikro podjetij se značilna povezava pokaže med sodelovanjem podjetja z dobavitelji finančnih virov ter deležem kapitala v financiranju, r= .253, p(dvostranski) < 0.01. Gre za zelo pomembno pozitivno povezanost, ki kaže na to, da pogosto sodelovanje podjetja z dobavitelji finančnih virov vpliva na višji delež kapitala v financiranju. Poleg tega se v skupini mikro podjetij pokažeta še dve povezavi. Prva pomembna povezava je med sodelovanjem podjetja s končnimi porabniki ter kratkoročnim koeficientom likvidnosti, r= -.191, p(dvostranski) < 0.05. Kratkoročni koeficient likvidnosti pa je prav tako značilno povezan s sodelovanjem podjetja s svojimi konkurenti, r= -.190, p(dvostranski) < 0.05. V teh dveh primerih gre za negativno linearno povezanost, ki kaže na to, da mikro podjetja z nižjim kratkoročnim koeficientom likvidnosti več sodelujejo s končnimi porabniki ter konkurenti. Drugačni rezultati pa se kažejo v skupini malih ter srednje velikih podjetjih, kjer je mogoče dokazati statistično značilno povezavo med sodelovanjem podjetij s končnimi porabniki ter kratkoročnim koeficientom likvidnosti, r= .396, p(dvostranski) < 0.05. Povezava med proučevanima spremenljivkama je pozitivna in tako lahko s 5 % tveganjem posplošimo, da večje kot je sodelovanje malih in srednjih podjetij s končnimi porabniki, višji njihov je kratkoročni koeficient likvidnosti. Pri anketiranih malih in srednjih podjetjih pa se kratkoročni koeficient likvidnosti prav tako značilno povezuje s sodelovanjem podjetja z dobavitelji opreme ali surovin in materiala, r= .467, p(dvostranski) < 0.05. Ob 5 % tveganju lahko trdimo, da se ob večanju sodelovanja omenjene skupine podjetij z lastnimi dobavitelji, hkrati veča tudi njihov kratkoročni koeficient likvidnosti. Prikazani Pearsonovi korelacijski koeficienti tako kažejo na medsebojno povezanost med mrežnim delovanjem podjetja in posameznimi kazalniki uspešnosti. Na povezanost med proučevanimi spremenljivkami lahko še dodatno pogledamo tudi glede na spol anketirancev. Rezultati v tem primeru kažejo, da v skupini moških podjetnikov ni mogoče ugotoviti pozitivnih povezav med mrežnim delovanjem podjetja in kazalniki uspešnosti. V skupini ženskih podjetnic pa se pomembne povezave pokažejo večkrat. Med sodelovanjem podjetja z dobavitelji finančnih virov ter deležem kapitala v financiranju, r= .356, p(dvostranski) < 0.01. Z deležem kapitala v financiranju je prav tako značilno povezano sodelovanje podjetja z javnimi ali privatnimi raziskovalnimi in/ali razvojnimi inštitucijami, r= .315, p(dvostranski) < 0.05 ter tudi sodelovanje podjetja s podpornimi inštitucijami, r= .326, p(dvostranski) < 0.01.

85

Zraven tega je v skupini ženskih podjetnic mogoče ugotoviti značilno pozitivno linearno povezanost tudi med kratkoročnim koeficientom likvidnosti in javnimi ali privatnimi raziskovalnimi in/ali razvojnimi inštitucijami, r= .260, p(dvostranski) < 0.05. S tem smo medsebojno povezanost med mrežnim delovanjem podjetja in posameznimi kazalniki uspešnosti uspeli dokazati po spolu anketirancev, kakor tudi po velikosti v anketi sodelujočih podjetij (mikro ter mala in srednja). Pozitivno povezanost smo potrdili pri vseh kazalnikih, razen pri kazalniku čiste donosnosti kapitala. Na podlagi predstavljenih rezultatov ter ugotovljenih pozitivnih povezavah med mrežnim delovanjem podjetja ter dvema izmed treh kazalnikov uspešnosti, lahko hipotezo H2 delno potrdimo. (5) Mrežno delovanje podjetnika in mrežno delovanje podjetja Zadnji raziskovalni sklop pa se nanaša hkrati na mrežno delovanje podjetnika in mrežno delovanje podjetja. S pomočjo Pearsonovega korelacijskega koeficienta smo preverili še zadnjo raziskovalno hipotezo, ki se glasi: H3: Mrežno delovanje podjetnika je povezano z mrežnim delovanjem podjetja. Rezultate prikazujemo v tabeli 24 na naslednji strani.

86

Tabela 24: Pearsonovi korelacijski koeficienti med mrežnim delovanjem podjetnika ter mrežnim delovanjem podjetij

0.10 < r > 0.30 šibka korelacija 0.30 < r > 0.50 srednje močna korelacija

V 2.2 V 2.3 V 2.4 V 2.5 V 3.1_1 V 3.1_2 V 3.1_3 V 3.1_4 V 3.1_5 V 3.1_6 V 3.1_7 V 3.1_8 V 3.1_9 Pearson Correlation 1 V 2.2 Sig. (2-tailed) Pearson Correlation ,193(**) 1

V 2.3 Sig. (2-tailed) ,007 Pearson Correlation ,138 ,016 1

V 2.4 Sig. (2-tailed) ,056 ,821 Pearson Correlation -,074 -,026 ,223(**) 1

V 2.5 Sig. (2-tailed) ,304 ,719 ,002 Pearson Correlation -,070 ,131 ,075 ,006 1

V 3.1_1 Sig. (2-tailed) ,331 ,070 ,302 ,932 Pearson Correlation ,067 ,125 ,061 ,036 ,190(**) 1

V 3.1_2 Sig. (2-tailed) ,357 ,082 ,402 ,615 ,008 Pearson Correlation ,231(**) ,119 ,087 -,015 ,155(*) ,222(**) 1

V 3.1_3 Sig. (2-tailed) ,001 ,101 ,229 ,834 ,032 ,002 Pearson Correlation ,097 ,036 ,064 ,096 ,142(*) ,013 ,261(**) 1

V 3.1_4 Sig. (2-tailed) ,179 ,615 ,373 ,182 ,048 ,859 ,000 Pearson Correlation ,046 ,128 ,058 ,095 ,153(*) ,035 ,110 ,379(**) 1

V 3.1_5 Sig. (2-tailed) ,527 ,076 ,424 ,190 ,033 ,632 ,126 ,000 Pearson Correlation ,145(*) ,091 -,043 -,074 ,088 -,047 ,188(**) ,275(**) ,228(**) 1

V 3.1_6 Sig. (2-tailed) ,044 ,208 ,556 ,306 ,223 ,515 ,009 ,000 ,001 Pearson Correlation ,100 ,205(**) ,166(*) ,032 ,210(**) ,265(**) ,176(*) ,033 ,256(**) ,141 1

V 3.1_7 Sig. (2-tailed) ,166 ,004 ,021 ,659 ,003 ,000 ,014 ,644 ,000 ,050 Pearson Correlation ,148(*) ,212(**) ,199(**) -,027 ,251(**) ,093 ,179(*) ,208(**) ,207(**) ,056 ,297(**) 1

V 3.1_8 Sig. (2-tailed) ,040 ,003 ,006 ,709 ,000 ,197 ,013 ,004 ,004 ,441 ,000 Pearson Correlation ,028 -,020 ,021 -,027 ,033 ,013 ,132 ,225(**) ,136 ,071 ,148(*) ,250(**) 1

V 3.1_9 Sig. (2-tailed) ,699 ,780 ,767 ,705 ,650 ,855 ,068 ,002 ,060 ,328 ,039 ,000

**. Correlation is significant at the 0.01 level (2-tailed). *. Correlation is significant at the 0.05 level (2-tailed).

87

Pri preverjanje tretje raziskovalne hipoteze smo ugotovili obstoj pomembnih povezav med posameznimi spremenljivkami mrežnega delovanja podjetnika in mrežnega delovanja podjetja. Iz rezultatov je razvidno, da obstaja povezava med sodelovanjem podjetja z dobavitelji finančnih virov ter članstvom podjetnika v strokovnih in s poslom povezanih organizacijah, r= .231, p(dvostranski) < 0.01. Prav tako obstaja pomembna povezava med sodelovanjem podjetja s podpornimi inštitucijami (GZS, Pospeševalni center, Ministrstva, Regionalne agencije) ter članstvom v strokovnih in s poslom povezanih organizacijah, r= .145, p(dvostranski) <0.05. Sodelovanje podjetja s posredniki na prodajnih poteh (grosisti, detajlisti, zastopniki, itd.) je značilno povezano s članstvom v športnih, kulturnih in interesnih društvih in klubih, r= .205, p(dvostranski) < 0.01 ter hkrati tudi z oceno ljudi, s katerimi se je podjetnik pogovarjal o svojem podjetju, r= .166, p(dvostranski) <0.05. Sodelovanje podjetja s konkurenti pa je povezano s članstvom v strokovnih in s poslom povezanih organizacijah, r= .148, p(dvostranski) <0.05, s članstvom v športnih, kulturnih in interesnih društvih in klubih, r= .212, p(dvostranski) < 0.01 ter tudi z oceno ljudi, s katerimi se je anketirani podjetnik pogovarjal o svojem podjetju, r= .199, p(dvostranski) < 0.01. Glede na ugotovljene pozitivne povezave med skoraj vsemi spremenljivkami iz sklopa mrežnega delovanja podjetnika s polovico vseh spremenljivk iz sklopa mrežnega delovanja podjetja, lahko hipotezo H3 potrdimo.

88

7.2 Preučitev rezultatov V magistrski nalogi smo si zastavili nalogo ugotoviti povezanost med mrežnim delovanjem (mreženjem) ter poslovno uspešnostjo. Mrežno delovanje smo razdelili na tri dele in sicer na mrežno delovanje podjetnika, mrežno delovanje podjetja ter soodvisnost mrežnega delovanja podjetnika in mrežnega delovanja podjetja. Za proučevanje poslovne uspešnosti smo izbrali tri kazalnike, za katere smo predpostavljali, da bodo odsevali uspešnost podjetja in po katerih bodo podjetja medsebojno primerljiva. Osrednja teza naše raziskave se je glasila: Uspešnost podjetja je odvisna od mrežnega delovanja podjetja in mrežnega delovanja podjetnika. Odgovore smo iskali s pomočjo treh raziskovalnih hipotez. V nadaljevanju po posameznih sklopih proučevanja komentiramo dobljene rezultate ter sproti prikazujemo potrditev, delno potrditev ali zavrnitev postavljenih raziskovalnih hipotez. Ob preverjanju zastavljenih hipotez so nas zanimale tudi razlikovalne značilnosti med podjetji glede na velikost. V ta namen smo zato vzorec razdelili na mikro ter na mala in srednja podjetja. Tako bomo med navajanjem izsledkov raziskave posebej izpostavili še dokazane statistično značilne razlike med omenjenima skupinama podjetij. (1) Mrežno delovanje podjetnika Večina anketirancev se je pričela ukvarjati oziroma se ukvarja s podjetništvom neodvisno od ostalih ožjih članov svoje družine. Pomeni, da na izbor njihovega poklica ni vplivalo to, da se je kdo od sorodnikov, prijateljev, mentorjev ukvarjal s podjetništvom. Še več, rezultati so pokazali, da se najožji člani družine anketiranega podjetnika ne ukvarjajo s podjetništvom. Z njim se po večini ukvarjajo le njihovi dobri prijatelji ter drugi člani širše družine. Podrobnejša raziskava tega vprašanja je pokazala, da ima v povprečju več podjetnikov iz skupine mikro podjetij otroke, ki so prav tako podjetniki, od podjetnikov iz skupine malih in srednjih podjetij. Predpostavljamo, da smo v skupino mikro podjetij zajeli več tako imenovanih družinskih podjetij za katera je značilno, da starš podjetnik uvaja v posle tudi svoje otroke. Dopuščamo pa možnost, da na dobljen rezultat nekoliko vpliva tudi manjši vzorec malih in srednjih podjetij in iz tega razloga nismo dobili realne slike. Večina anketiranih podjetnikov je včlanjenih v 1 do 5 strokovnih in s poslom povezanih organizacijah. V športnih, kulturnih in interesnih društvih ter klubih pa večina njih ne deluje. Zadnji podatek nakazuje na šibkost mrežnega delovanja podjetnikov mikro, malih ter tudi srednjih podjetjih v neformalnih mrežah. Razloge lahko iščemo v vpetosti podjetnika v posel, obremenjenosti le-teh in posledično v pomanjkanju prostega časa. Kljub temu pa se anketirani podjetniki pogosto pogovarjajo o poslu oziroma o lastnem podjetju z ljudmi izven podjetja. Ugotovili smo, da je največ anketiranih podjetnikov komuniciralo z vsaj 5 do 10 posamezniki. Rezultat nam zraven tega kaže, da se podjetniki

89

iz skupine malih in srednjih podjetij o poslu v povprečju pogovarjajo z večjim številom posameznikov, kot podjetniki iz skupine mikro podjetij. Ta ugotovitev je bila pričakovana, saj velja, da večja podjetja zahtevajo zapletenejše poslovne odnose, kar se odraža v tem, da imajo podjetniki iz večjih podjetij več kontaktov z drugimi notranjimi in zunanjimi posamezniki ter tako gradijo širšo mrežo medsebojnih odnosov. To trditev potrjuje tudi rezultat zadnjega vprašanja tega skopa, ki kaže na to, da so pri obeh skupinah podjetij v povprečju 21 do 30 % ti ljudje hkrati njihovi poslovni partnerji. S pomočjo Pearsonovih korelacijskih koeficientov smo preverili raziskovalno hipotezo H1, s katero smo želeli ugotoviti, ali je mrežno delovanje podjetnika pozitivno povezano s poslovno uspešnostjo podjetja. Zastavljeno hipotezo moramo zavrniti, saj nismo uspeli dokazati nobenih statistično značilnih medsebojnih povezav med proučevanimi spremenljivkami. Dobljen izid je seveda v nasprotju z našimi predhodnimi pričakovanji ter tudi ugotovitvami nekaterih drugih avtorjev, ki smo jih zapisali v teoretičnem delu naloge. Predpostavljamo, da je težava lahko v vzorcu anketiranih podjetnikov. Na rezultate bi tako bilo zanimivo pogledati tudi z vidika velikih podjetij, v katerih so podjetniki po naših pričakovanjih v večji meri včlanjeni v različne strokovne in s poslom povezane organizacije, prav tako pa tudi bolj množično sodelujejo v športnih, kulturnih in interesnih društvih in klubih. Težava bi lahko bila tudi v uporabljeni metodologiji. Morda bi kazalo vprašanja v tem sklopu zastaviti drugače, uporabiti druge raziskovalne metode, ali izbrati druge kazalnike uspešnosti. Kljub temu lahko zaključimo, da je mrežno delovanje podjetnika pomembno, ne pa tudi odločilno za doseganje poslovne uspešnosti podjetja. Ker na uporabljenem vzorcu nismo uspeli dokazati pozitivnih povezav med mrežnim delovanjem podjetnika in izbranimi kazalniki uspešnosti, hipotezo H1 v celoti zavračamo. Tabela 25 : Potrditev, delna potrditev ali zavrnitev raziskovalne hipoteze H1

Hipoteza H1 Mrežno delovanje podjetnika je pozitivno povezano s poslovno uspešnostjo podjetja. zavrnitev

(2) Mrežno delovanje podjetja V drugem sklopu raziskave smo ugotavljali kako pogosto podjetja sodelujejo z različnimi zunanjimi partnerji. Ugotovili smo, da podjetja v povprečju največ sodelujejo s svojimi končnimi porabniki, temu sledijo dobavitelji opreme ali surovin in materiala, konkurenti, dobavitelji finančnih virov, posredniki na prodajnih poteh in ostale inštitucije ter svetovalci. Z vidika mikro ter malih in srednjih podjetij imajo pri vseh ponujenih odgovorih mala in srednja podjetja višjo aritmetično sredino, razen pri odgovoru sodelovanje s konkurenti, kjer je dobljen rezultat ravno obraten. Razlog je mogoče iskati v tem, da so mikro podjetja bližje trgu svojih izdelkov oziroma storitev in s tem tudi v kontaktih z dobavitelji kot mala in srednje velika podjetja. Prav tako praviloma ponujajo homogene proizvode, ki se ne diferencirajo.

90

Ob tem je raziskava pokazala, da v povprečju mala in srednja podjetja pogosteje komunicirajo s končnimi porabniki kot mikro podjetja. Druga statistično značilna razlika je, da mala in srednja podjetja pogosteje sodelujejo z dobavitelji finančnih virov kot mikro podjetja. Podobno lahko s 5 % tveganjem posplošimo na celotno populacijo, da mala in srednja podjetja pogosteje sodelujejo s podpornimi inštitucijami (GZS, Pospeševalni center, Ministrstva, Regionalne agencije) od mikro podjetij. Ugotovili smo, da v sklopu mrežnega delovanja podjetja obstajajo statistično značilne razlike med mikro ter malimi in srednjimi podjetji. Ob tem potrdimo našo predpostavko, da večja podjetja (podjetja z večjim številom zaposlenih) pogosteje sodelujejo z različnimi zunanjimi partnerji kot mikro podjetja. V tem sklopu nas je podrobneje zanimala povezava mrežnega delovanja podjetnika s poslovno uspešnostjo. Hipotezo H2 smo ločeno za mikro ter mala in srednje velika podjetja preverjali s pomočjo Pearsonovih korelacijskih koeficientov. Rezultati v skupini mikro podjetij kažejo značilno pozitivno povezavo med sodelovanjem podjetja z dobavitelji finančnih virov ter kazalnikom delež kapitala v financiranju. Gre za pomembno pozitivno povezanost, ki kaže na to, da pogosto sodelovanje mikro podjetij z dobavitelji finančnih virov vpliva na višji delež kapitala v financiranju. Za kazalnik delež kapitala v financiranju namreč velja, da kaže lastniško financiranje vseh sredstev gospodarske družbe. Višja vrednost kazalnika pomeni, da je večji delež sredstev, financiran s kapitalom, ter da je gospodarska družba finančno varnejša za upnike. Ob tem je smiselna povezava podjetja ravno z dobavitelji finančnih virov, saj si podjetniki prizadevajo financirati čim več sredstev družbe s čim cenejšimi viri financiranja. Predpostavljamo, da podjetniki z veliko lastnega kapitala le-tega oplajajo pri različnih dobaviteljih finančnih virov z namenom, da ga nato v čim večji meri uporabijo za financiranje sredstev podjetja. Glede na subjektivnost odgovorov sklepamo, da so anketirani podjetniki glede sodelovanja z dobavitelji finančnih virov odgovarjali s strani ponudnikov in ne s strani povpraševalcev po finančnih virih. Zraven tega se v skupini mikro podjetij pokažeta tudi dve negativni linearni povezanosti. To sta med sodelovanjem podjetja s končnimi porabniki ter konkurenti in kratkoročnim koeficientom likvidnosti. Rezultat lahko komentiramo v smislu, da mikro podjetja z nižjim kratkoročnim koeficientom likvidnosti, v večji meri sodelujejo s končnimi porabniki ter konkurenti. Omenjen kazalnik kaže financiranje kratkoročnih sredstev (zaloge, kratkoročne terjatve iz poslovanja, kratkoročne finančne naložbe in denarna sredstva) iz kratkoročnih obveznosti do virov sredstev. Vzrok za ugotovljeno negativno linearno povezanost lahko tako iščemo pri notranjih dejavnikih. Pogosto se mikro podjetja znajdejo v likvidnostnih težavah, saj sicer poslujejo donosno, vendar prelivajo gibljiva sredstva v investicije in izčrpavajo svoje likvidnostne rezerve. Na likvidnost pa lahko vplivajo tudi dolgovi, saj koliko podjetje poveča obseg poslovanja, se pri drugih nespremenjenih okoliščinah povečujejo tudi dolgovi. Seveda obstajajo še drugi notranji dejavniki, ki vplivajo na likvidnost. Ob tem pa ne smemo pozabiti tudi na zunanje dejavnike (denarno kreditna politika, fiskalna politika, tržne razmere ipd.), ki pogosto najbolj prizadenejo ravno najmanjša podjetja. S tem, ko se podjetjem niža kazalnik likvidnosti, pa skušajo povečevati sodelovanje s končnimi porabniki in konkurenti, ravno z namenom, da čim bolj zmanjšajo

91

morebitne zaloge končnih proizvodov, da izboljšajo lastno prodajno oziroma poslovno politiko podjetja ter na ta način izboljšajo lastno likvidnost in plačilno sposobnost. V skupini malih ter srednjih podjetij pa je ravno nasprotno mogoče dokazati, da večje kot je sodelovanje malih in srednjih podjetij s končnimi porabniki, višji je kratkoročni koeficient likvidnosti. Predpostavljamo namreč, da večja podjetja (podjetja z več zaposlenimi) niso v tolikšni meri kot mikro podjetja izpostavljena notranjim in zunanjim dejavnikom, ki vplivajo na njihovo likvidnost. Podjetja z več zaposlenimi imajo pogosto tudi že dodobra razdelano in vodeno prodajno in poslovno politiko podjetja ter pogosto vzdržujejo svojo likvidnost ravno na ta način, da sodelujejo s končnimi porabniki, z namenom, da izdelujejo izdelke, ki bodo ustrezali porabnikovim potrebam, da usklajujejo proizvodnjo in prodajo ter zmanjšujejo zaloge. Pri malih in srednjih podjetjih se kratkoročni koeficient likvidnosti prav tako značilno povezuje s sodelovanjem podjetja z dobavitelji opreme ali surovin in materiala. Tako lahko s 5 % tveganjem trdimo, da se ob večanju sodelovanja omenjene skupine podjetij z dobavitelji, veča tudi njihova likvidnost. Ponovno potrjujemo lastna predvidevanja, da morajo podjetja, če želijo ohraniti svojo likvidnost, sprotno sodelovati ne samo s končnimi porabniki, ampak tudi z dobavitelji. Na ta način izboljšajo svojo nabavno politiko in znižujejo zaloge reprodukcijskega materiala. Večanje teh zalog namreč pomeni zmanjševanje likvidnostnih rezerv in lahko postopoma vodi v nelikvidnost podjetja. Pozitivne medsebojne povezave lahko ugotovimo tudi, če na rezultate pogledamo še z vidika spola anketirancev. V skupini ženskih podjetnic je tako mogoče ugotoviti, da večje kot je sodelovanje podjetja z dobavitelji finančnih virov, višji je delež kapitala v financiranju. To povezavo smo ugotovili tudi v skupini mikro podjetij. Dalje se pokaže, da se ob večanju sodelovanja podjetja z javnimi ali privatnimi raziskovalnimi in/ali razvojnimi inštitucijami ter ob večanju sodelovanja podjetja s podpornimi inštitucijami (GZS, Pospeševalni center, Ministrstva, Regionalne agencije), veča hkrati tudi delež kapitala v financiranju. Povezava je smiselna, saj omenjene inštitucije podjetjem tudi finančno pomagajo in jim omogočajo večje financiranje sredstev podjetja. Preko raziskovalnih/razvojnih ter podpornih inštitucij podjetja pridobijo pomembno podporo in s tem jim omogočijo višjo varnost naložb upnikov ter stabilnost donosov lastnikov. Nenazadnje pa lahko tudi trdimo, da večje kot je sodelovanje podjetja z javnimi ali privatnimi raziskovalnimi in/ali razvojnimi inštitucijami, večji je kratkoročni koeficient likvidnosti. Omenjene inštitucije s svojimi aktivnostmi namreč omogočajo podjetjem tudi ustrezen odziv na pomembne notranje in zunanje dejavnike ter s tem ohranitev oziroma povečanje lastne likvidnosti. Nobene povezave pa ni mogoče ugotoviti med mrežnim delovanjem podjetja ter kazalnikom čiste donosnosti kapitala. Vzrok lahko iščemo v višji rasti kazalnika delež kapitala v financiranju. Velja namreč, da bolj ko so podjetja finančno varna za upnike, nižja je obenem donosnost kapitala. Tako lahko sklenemo, da se podjetja iz uporabljenega vzorca bolj nagibajo k temu, da bi bila finančno varna za upnike. To pa ima za posledico nižjo donosnost kapitala in posledično tudi manj ugotovljenih povezav s poslovno uspešnostjo.

92

V sklopu mrežnega delovanja podjetja smo tako uspeli dokazati pozitivno povezanost med nekaterimi spremenljivkami mrežnega delovanja podjetja ter dvema kazalnikoma uspešnosti (izmed treh izbranih). Ker pa nismo uspeli dokazati povezav med vsemi uporabljenimi spremenljivkami, bomo hipotezo H2 potrdili le delno. Tabela 26: Potrditev, delna potrditev ali zavrnitev raziskovalne hipoteze H2

Hipoteza H2 Mrežno delovanje malih in srednje velikih podjetij je pozitivno povezano s poslovno uspešnostjo.

delna potrditev

(3) Mrežno delovanje podjetnika in mrežno delovanje podjetja Tudi odgovor na tretjo raziskovalno hipotezo H3, ali obstajajo povezave med mrežnim delovanjem podjetnika in podjetja, smo iskali s pomočjo Pearsonovih korelacijskih koeficientov. Ugotovili smo številne povezave med posameznimi spremenljivkami, ki jih predstavljamo v nadaljevanju. Večje kot je članstvo podjetnika v strokovnih in s poslom povezanih organizacijah, večje je sodelovanje podjetja z dobavitelji finančnih virov, prav tako pa je večje tudi sodelovanje s podpornimi inštitucijami (GZS, Pospeševalni center, Ministrstva, Regionalne agencije). Številne strokovne in s poslom povezane organizacije namreč podpirajo mala in srednja podjetja in jim skušajo olajšati težaven dostop do primernih finančnih virov. Zato je smiselna povezava, da se z večanjem članstva v tovrstnih podpornih organizacijah, povečuje tudi sodelovanje podjetja z dobavitelji finančnih virov. Povečuje pa se tudi sodelovanje podjetja s podpornimi inštitucijami, ki na različne načine vplivajo na razvoj MSP ter podjetniško dinamiko v družbi. Z večanjem sodelovanja podjetja s posredniki na prodajnih poteh (grosisti, detajlisti, zastopniki, itd), se veča tudi članstvo podjetnika v športnih, kulturnih in interesnih društvih in klubih, poleg tega pa se veča tudi ocena ljudi, s katerimi se je podjetnik pogovarjal o svojem podjetju. Rezultat lahko komentiramo v smislu da s tem, ko podjetja pogosto sodelujejo s svojimi posredniki, se med podjetniki vzpostavijo kontakti, ki pogosto vodijo v skupno športno, kulturno in drugo interesno udejstvovanje. Zraven tega pa velja poudariti, da s tem, ko pogosto sodelujejo z različnimi posredniki, se podjetniki z njimi večino časa pogovarjajo o podjetju oziroma poslu. Že rezultat iz prvega raziskovalnega sklopa nam kaže, da je z velikim odstotkom zunanjih posameznikov s katerimi se je anketirani podjetnik pogovarjal o svojem podjetju, v poslovnem odnosu. Prav tako pa lahko z določenim 1 % ali 5 % tveganjem trdimo, da se z večanjem sodelovanja podjetja s konkurenti, veča tudi članstvo v strokovnih in s poslom povezanih organizacijah (npr. gospodarska in panožna združenja, strokovna društva ipd.), članstvo v športnih, kulturnih in interesnih društvih in klubih ter tudi ocena ljudi, s katerimi se je anketirani podjetnik pogovarjal o svojem podjetju. Vemo, da večanje članstva v različnih strokovnih in s poslom povezanih organizacijah razširja in odpira številna nova obzorja. Preko le-teh je mogoče spoznati številne nove konkurente. Prav tako strokovne organizacije podjetnike informirajo o tem, kako pomembno je spoznati konkurenco, da bi znali biti boljši od njih. Na omenjeno povezavo lahko pogledamo tudi z druge strani, da s tem, ko podjetje poveča svoje sodelovanje s konkurenti, hkrati podjetniki povečajo svoje

93

članstvo v strokovnih in s poslom povezanih organizacijah, da bi z njihovo pomočjo okrepili svoj položaj na trgu. Povezava med konkurenti ter članstvom v športnih, kulturnih in interesnih društvih in klubih pa je podobna že opisani povezavi s posredniki na prodajnih poteh. Tudi v »prostem času« podjetniki uspešno širijo svojo podjetniško mrežo, se pogovarjajo o poslu ter preko sodelovanja v omenjenih organizacijah podrobneje spoznavajo tudi svoje konkurente. Glede zadnje povezave pa lahko potrdimo, da so v ugotovljenem odstotku zunanjih posameznikov s katerimi se je anketirani podjetnik pogovarjal o svojem podjetju, vključeni tudi konkurenti podjetja. Glede na ugotovljene pozitivne povezave med skoraj vsemi spremenljivkami iz sklopa mrežnega delovanja podjetnika s polovico vseh spremenljivk iz sklopa mrežnega delovanja podjetja menimo, da smo uspeli dokazati želeno povezanost sklopov in lahko hipotezo H3 potrdimo. Tabela 27: Potrditev, delna potrditev ali zavrnitev raziskovalne hipoteze H3

Hipoteza H3 Mrežno delovanje podjetnika je pozitivno povezano z mrežnim delovanjem podjetja. potrditev

V magistrski nalogi smo s pomočjo odgovorov na zastavljene raziskovalne hipoteze odgovorili na temeljno raziskovalno vprašanje, ki predpostavlja odvisnost poslovne uspešnosti od mrežnega delovanja podjetja. Sklenemo lahko, da je mrežno delovanje podjetnika sicer pomembno, vendar ni ključnega pomena za doseganje poslovnega uspeha podjetja, medtem ko smo pri mrežnem delovanju podjetja potrdili predpostavljeno odvisnost. Na tem mestu zato posebej izpostavljamo, da ima mrežno delovanje vsekakor pozitivne učinke na podjetje v smislu zagotavljanja dolgoročne uspešnosti. Dejstvo je, da potrebuje podjetnik veliko informacij in znanj, ki jih sam nima, vendar jih lahko pridobi v stikih z drugimi. Različne raziskave kažejo, da je mreženje eden izmed ključnih faktorjev uspeha, tako podjetja kot podjetnikov. Tudi podjetnik iz svoje mreže črpa informacije, potrebne za osnovno poslovanje in za nadaljnji razvoj. Kot smo že omenili pa bi bilo smiselno raziskavo opraviti še na drugačnem vzorcu podjetij, z drugačno metodologijo ter drugimi kazalniki uspešnosti. Glede sodobnega okolja pa ostaja neizpodbitno dejstvo, da podjetja in podjetniki ne morejo uspešno delovati kot individuumi in tako posledično mreženje postaja način življenja – tako v ekonomskem kot tudi v vseh drugih okoljih.

7.3 Predlogi za izboljšavo V aplikativnem delu smo se držali določenih omejitev, ki smo si jih zadali ob pričetku raziskave. Te omejitve so, da smo se osredotočili le na vzorec MSP, ki smo ga razbili na mikro ter na mala in srednja podjetja. Morda bi bilo smiselno v nadaljnjih raziskavah izločiti mikro podjetja (z do 10 zaposlenimi), ki imajo določene specifike in nam iz tega razloga »kvarijo« rezultate. Morda bi bilo smiselno raziskavo opraviti tudi na vzorcu

94

velikih podjetij. Predpostavljamo, da bi na vzorcu velikih podjetij lahko prikazali več povezav mrežnega delovanja tako podjetnika kot podjetja s poslovno uspešnostjo. Opozoriti je potrebno, da so zastavljena vprašanja v vprašalniku subjektivne narave, ki smo jih povezovali z realnimi kazalniki uspešnosti (izpisanimi iz podatkovne baze GVIN za obdobje treh let). Dopuščamo možnost, da je subjektivnost vsakega anketiranca vplivala na dobljene rezultate in bi za prihodnje raziskave bilo smiselno omejiti subjektivnost oziroma vprašanja zastaviti bolj objektivno ali pa vprašanja glede uspešnosti prav tako meriti skozi perspektivo respondenta. Pri merjenju uspešnosti poslovanja smo se osredotočili na tri izbrane računovodske kazalnike: delež kapitala v financiranju, kratkoročni koeficient likvidnosti in kazalnik čiste donosnosti kapitala. Kazalniki so sicer pomembno orodje za presojo učinkovitosti in uspešnosti poslovanja in lahko služijo za presojo obstoječega in oceno ugodnosti bodočega premoženjsko-finančnega položaja in uspešnosti, zato bi bilo smiselno raziskavo opraviti še z vidika drugih kazalnikov uspešnosti. Potrebno pa je biti pozoren, da imajo kazalniki seveda tudi določene slabosti. Korošec (2007, 188-189) piše o tem, da je potrebno o večji ali manjši ugodnosti določenega kazalnika, vselej sklepati tudi na podlagi primerjave z njegovo oz. njegovimi uresničenimi višinami v preteklosti, z njegovo načrtovano višino in v primerjavi z višinami, ki jih izkazujejo primerljivi subjekti v okolju. Pri tem se moramo zavedati, da je presoja ugodnosti oz. neugodnosti sprememb posameznih kazalnikov, ki izhaja iz primerjave s podatki iz preteklosti, omejena, saj vsebujejo podatki v preteklosti tudi vse morebitne subjektivne slabosti. Prav tako ne moremo računati na neposredno primerljivost podatkov iz različnih obdobij, predvsem zaradi možnih cenovnih sprememb v tem času. Zato je te vplive pogosto nujno izločiti iz podatkov, preden le-te uporabimo za analiziranje. V nadaljnjih raziskavah bi ob izračunavanju stopnje rasti izbranih kazalnikov uspešnosti prav tako veljalo odpraviti problem vpliva panoge. Smiselno bi torej bilo relativizirati vpliv panoge na ta način doseči večjo primerljivost. Za presojo uspešnosti delovanja podjetja je v razvitih tržnih pogojih posebno koristna tudi primerjalna analiza s panožnimi podatki in/ali s podatki uspešnosti konkurentov (benchmarking) (prav tam, 189). V teoriji pa smo že tudi omenili, da so se v zadnjih letih razvili še številni drugi pristopi za spremljanje uspešnosti poslovanja. Raziskavo bi kazalo smiselno združiti še z rezultati vpliva mrežnega delovanja na rast podjetij. Glede na raziskavo objavljeno leta 2007 (Širec 2007, 169) je bilo mogoče delno potrditi hipotezo, da je mrežno delovanje podjetja pozitivno povezano s preteklo rastjo podjetja ter da je mrežno delovanje podjetja povezano z aspiracijami po rasti. V prihodnje bi kazalo tudi razširiti merilni instrumentarij ter proučiti še druge metode raziskovanja.

95

8. SKLEPNA SPOZNANJA

8.1 Temeljne ugotovitve V magistrski nalogi smo na temelju spoznanj sodobne organizacijske teorije, ki smo jo dopolnili s podjetniško teorijo po Thompsonu, uspeli pojasniti nujno potrebno prilagajanje organizacij na spremenjene razmere in nenehne izzive, s pomočjo enega najbolj znanih organizacijskih konceptov on koncu 90. let - mrežnih organizacijskih povezav. V sklopu sodobne organizacijske teorije, ki posebno pozornost posveča predvsem komuniciranju ter odnosom med deli in celoto v organizaciji smo se osredotočili na organizacijsko mrežno delovanje. Podjetja namreč lahko iz različnih razlogov medsebojno sodelujejo in se na različne načine povezujejo (mrežijo) ter tako premagujejo ovire iz okolja ter ustvarjajo koristi oziroma dobičke. Mrežno delovanje po moderni teoriji organizacije smo dopolnili s spoznanji podjetniške teorije, ki povzeto po Thompsonu (Thompson 1999, 287) opisuje podjetništvo kot način vedenja, stil vodenja, pri katerem se zavzemamo za pridobivanje in upravljanje z viri potrebnimi za izrabo poslovnih priložnosti. V teoretičnem delu smo prikazali, da sodobno okolje določa nove okvire delovanja organizacij in podjetij. Le-ta morajo v želji po doseganju čim večjega uspeha, nenehno prilagajati svojo organiziranost ter delovati v povezavi z drugimi, torej mrežiti. Kot posebej pomembno izpostavljamo osebno mreženje, saj akterji znotraj mrež vzpostavljajo socialne povezave. Z vključitvijo osebnih mrež v podjetniški proces pa podjetje vpnemo v družbeno, ekonomsko in kulturno okolje. Podjetnik na ta način pridobi veliko dodatnih informacij in znanj, podjetniške mreže pa so po pisanju številnih avtorjev ključne tudi za zmanjševanje tveganja, povezanega s hitro spreminjajočim se okoljem. Temeljni parameter za določitev vrednosti ustvarjene mreže je ravno socialni kapital, ki ga sestavljajo posamezni člani mreže in ga razumemo kot sposobnost povezovanja z drugimi znotraj in izven organizacije. Omogoča hitro povezovanje virov znanja z uporabniki in sodobna družba, temelječa na znanju, se brez njega sploh ne more vzpostaviti oziroma ne more zaživeti. Ob tem naj omenimo še podporno okolje, ki s pomočjo vzpostavljenih organizacij oziroma inštitucij vzpodbuja podjetniško delovanje. V središče obravnave smo zraven mrežnega delovanja postavili tudi poslovno uspešnost podjetij, saj smo s pomočjo raziskave v aplikativnem delu zastavljen problem obravnavali z vidika vpliva mrežnega delovanja na uspešnost oziroma z vidika njune povezanosti. Dokazi preteklih raziskav kažejo na to, da je naraščajoče mreženje kot odgovor na negotovost, pozitivno povezana z uspešnostjo (Aldrich et al. 1987, Ostgaard in Birley 1996). Ellis in Pecotich (2001) celo trdita, da so odločevalci, ki imajo vzpostavljene svetovljanske vezi bolje opremljeni za izvozni in tudi splošni uspeh (citirano v: Babakus et al 2006, 5). Poleg tega je avstralska raziskava na vzorcu MSP pokazala, da ima mreženje pozitiven vpliv na poslovno odličnost (Terziovski 2003, 91) in iz tega lahko sklenemo, da bodo podjetniki oz. managerji in njihova podjetja uspešnejša, če bodo širili svojo mrežo povezav, kot bi bili brez tega.

96

Če je uspešnost podjetja odvisna od mrežnega delovanja podjetja in mrežnega delovanja podjetnika smo na izbranem vzorcu ugotavljali s pomočjo treh raziskovalnih hipotez. Na podlagi dobljenih rezultatov lahko sklenemo, da je mrežno delovanje podjetnika sicer pomembno, vendar ni ključnega pomena za doseganje poslovnega uspeha podjetja, medtem ko smo pri mrežnem delovanju podjetja ugotovili predpostavljeno odvisnost. Prav tako smo v sklopu mrežnega delovanja podjetnika in v sklopu mrežnega delovanja podjetja uspeli dokazati statistično značilne razlike med mikro ter malimi in srednje velikimi podjetji. Zaključimo lahko, da ima mrežno delovanje vsekakor pozitivne učinke na podjetje v smislu zagotavljanja dolgoročne uspešnosti. Potrdimo lahko citat, ki smo ga na začetku te magistrske naloge povzeli po avtorjema Shapiro in Varian: »Obstaja glavna razlika med staro in novo ekonomijo: stara industrijska ekonomija je bila vodena z ekonomijo obsega, nova informacijska ekonomija pa je vodena z ekonomijo mreženja«. In tudi sami smo mnenja, da je mreženje v ekonomskem in tudi v vseh drugih okoljih že postalo način življenja in imperativ prihodnosti.

8.2 Odprti problemi V magistrski nalogi smo proučevali mrežno organiziranost na dveh ravneh:

mrežne organizacijske povezave na interorganizacijski ravni (medorganizacijske in medpodjetniške mreže) ter

povezave na osebni ravni (osebno mreženje). Na tem mestu bi bilo smiselno podrobneje proučiti še mrežne organizacijske povezave na intraorganizacijski ravni, to pomeni oblike organiziranosti organizacije oziroma mrežne organizacijske strukture. Drugih opredelitev ter delitev mrež je še veliko in dopuščamo možnost obravnave problematike po drugačni tipologiji mrež. Prav tako velja poudariti, da ni mogoče zaslediti veliko število empiričnih raziskav v povezavi z mreženjem. Z vidika opravljene raziskave bi bilo posebej zanimivo mreženje ter uspešnost proučevati na vzorcu velikih podjetij, za katere velja drugačna specifičnost poslovanja ali izbrati kateri drug kriterij po katerem se podjetja delijo med seboj. Razen tega bi raziskavo bilo mogoče opraviti tudi glede na različno lastništvo v podjetjih ali glede na različnost panog in iz tega naslova ugotavljati povezave med mrežnim delovanjem ter uspešnostjo. V nadaljnjih raziskavah bi se bilo smiselno posebej osredotočiti na socialno (podjetniško) mreženje in se v aplikativnem delu primerjati z mednarodnimi podjetji, ali pa mreženje primerjati po spolu (kakšne so značilnosti mreženja moških podjetnikov in kakšne so značilnosti mreženja ženskih podjetnic). Tovrstna raziskava bi lahko proučila vstopne pregrade mrež glede na spol in njihov vpliv na poslovno kariero. Veljalo bi raziskati in predstaviti delujoče slovenske mreže po posameznih panogah (lesna, avtomobilska,…), njihove razlike, povezave in značilnosti, proučevati kakšen vpliv ima

97

mrežno delovanje na marketing podjetja, na izvozno uspešnost ali pa raziskati pomen zaupanja med člani v mreži, moč mrežnih vezi in podobno. Prav tako se moramo zavedati, da smo se v sklopu naše aplikativne raziskave omejili izključno na podjetja, medtem ko je mogoče mrežno delovanje proučevati tudi z vidika drugih organizacij (bolnišnice, šole,…). Menimo, da smo v sklopu magistrske naloge uspeli uresničiti zastavljene cilje in podali nova izhodišča za nadaljnje raziskave na tem področju. Delo lahko služi kot osnova za nadaljevanje, poglobljeno proučevanja mrežnega delovanja na uspešnost podjetij ter kot izhodišče in napotilo podjetjem oziroma podjetnikom za izboljšanje poslovne uspešnosti in ustrezno odzivanje na zahteve iz okolja. Nenazadnje lahko opravljena raziskava služi tudi kot izhodišče za morebitne primerjave rezultatov ali kot osnova za proučevanje mreženega delovanja (medorganizacijskega ali osebnega) v slovenskem gospodarstvu in širše.

98

SEZNAM UPORABLJENE LITERATURE

1. Adam, Frane, Borut Rončević in Matevž Tomšič (2007). Socialni kapital – za SRS [online], 1-10. Dostopno na: [http://www.slovenijajutri.gov.si/fileadmin/urednik/dokumenti/sockap.pdf]. [21.5.2008].

2. Antončič, Boštjan, Robert D. Hisrich, Tea Petrin in Aleš Vahčič. 2002. Podjetništvo.

Ljubljana: GV Založba.

3. Antončič, Boštjan. 1999. Entrepreneurship networks: a review and future research directions. Slovenska ekonomska revija 50 (3), 195-221.

4. Arena Blaise J. (2004). Creating and Managing International Alliance

Relationships. Copyright Blaise Arena. [online]. Dostopno na: [http://www.leader values.com/Content/detail.asp?ContentDetailID=68]. [14.6.2008].

5. Babakus, Emin, Ugur Yavas in Antti Haahti. 2006. Perceived uncertainty,

networking and export performance. A study of Nordic SMEs. European Business Review 18 (1), 4-13.

6. Belak, Janko. 2002. Politika podjetja in strateški management. Maribor: Založba

MER, Mer Evrocenter.

7. Bukovec, Boris. 2006. Management človeških virov in obvladovanje organizacijskih sprememb. Organizacija 39 (2), 117-123.

8. D'Amour, Cynthia. 2004. Mreženje. Spretnost, ki je v šoli ne učijo. Kaj moramo

vedeti za poslovni uspeh. Ljubljana: Založba Tuma, d.o.o.

9. Daft, Richard L. 2004. Organization, Theory and Design. 7th ed. South-Western.

10. Davelaar, Evert Jan. 1991. Regional Economic Analysis of Innovation and Incubation. Aldershot: Avebury.

11. Dimovski, Vlado, Sandra Penger in Miha Škerlavaj. 2002. Temelji organiziranja in

odločanja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

12. Doppler, Klaus in Christoph Lauterburg. 2001. Managing Corporate Change. Berlin: Springer.

13. Drnovšek, Mateja. (2007). Teorija podjetništva. Predavanje 3. PP predstavitev.

23.11.2007 [online]. Dostopno na: [miha.ef.uni-lj.si/_dokumenti3plus2/192226/3pred_TPP_23112007-objav.ppt] [18.6.2008].

14. Dubrovski, Drago. 1997. Strateške zveze – sodobni način mednarodnega

poslovanja. Slovenska ekonomska revija 48 (6), 483-505.

99

15. Duh, Mojca in Štefan Kajzer. 2002. Razvojni modeli podjetja in managementa. Maribor: MER Evrocenter.

16. Duhovnik, Metka. 2002. Uspešnost in učinkovitost poslovanja podjetja na podlagi

ekonomskih in finančnih kazalnikov. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

17. Dwivedi, Mridula, Rahul Varman in Kaushal K. Saxena. 2003. Nature of Trust in Small Firm Clusters. International Journal of Organizational Analysis. Bowling Green 11 (2), 93-104.

18. Ezzamel, Mahmoud, Jonathan Morris, Julia A. Smith and Andrew White. 2002.

Accounting for New Organisational Forms: Initial Findings on Sub-Contracting and Outsourcing in the UK. V: Abstracts from the 2002 Employment Reasearch Unit Annual Conference. 12-13th September 2002. Organizing/Theorizing: Developments in Organization Theory and Practice 25 (8/9/10), 54-57.

19. Ford David et al. (2002). Managing Networks. 18th IMP-conference in Perth,

Australia [online]. Dostopno na: [http://www.impgroup.org/uploads/papers/4198.pdf]. [7.6.2008].

20. Fukuyama, Francis. 1996. Trust – The Social Virtues and the Creation of

Prosperity. New York: Free Press.

21. Gaburro, Giuseppe in Edward J. O'Boyle. 2003. Norms for evaluating economic globalization. International Journal of Social Economics 30 (1/2), 95-118.

22. George, Jennifer M. in Gareth R. Jones. 1996. Organizational Behavior. Addisson-

Wesley, Reading.

23. Hitt, Michael A., R. Duane Ireland in Robert E. Hoskisson. 2005. Strategic management: Competitiveness and globalization. 6th ed. Mason (Ohio): Thomson/South-Western.

24. Hočevar, Marko in Aleksander Igličar. 2004. Osnove računovodstva. 2. dopolnjena

izdaja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

25. Hunter, Judy. 2002. Improving organizational performance through the use of effective elements of organizational structure. International Journal of Health Care Quality Assurance incorporating Leadership in Health Services 15 (3), 12-21.

26. Ivanchevich, John M. in Michael T. Matteson. 1993. Organizational Behavior and

Management. 3 ed. Irwin: Homewood, IL.

27. Ivanko, Štefan. 2003. Novi trendi v razvoju in organiziranosti sodobnih organizacij. Uprava 1 (1), 91-105.

28. Ivanko, Štefan in Miha Brejc. 1995. Strukture in procesi v organizaciji. Ljubljana:

Visoka upravna šola.

100

29. Jaklič, Marko, Anja Cotič Svetina in Hugo Zagoršek. 2004. Evalvacija ukrepov za spodbujanje razvoja grozdov v Sloveniji v obdobju 2001 – 2003. Zaključno poročilo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, Inštitut za konkurenco in sodelovanje.

30. Jaklič, Marko. 1998. Internationalization Strategies, Networking and Functional

Discretion. Competition & Change 3 (4), 359-385.

31. Jarillo, J. Carlos. 1993. Strategic Networks. Creating the borderless organization. Oxford: Butterworth-Heinemann Ltd.

32. Johannisson, Bengt. 2000. Networking and entrepreneurial growth. V: Handbook of

Entrepreneurship, urednika - D. Sexton in H. Landström. London: Blackwell, 368-386.

33. Johannisson, Bengt. 1996. The Dynamics of Entrepreneurial Networks. V:

Frontiers of Entrepreneurship Research. Uredniki - Reynolds Paul et al. Babson Park (Massachusetts): Center for Entrepreneurial Studies, 253-267.

34. Kavčič, Bogdan in Jure Kovač 1999. Uvod. V: Sodobna razlaga organizacije.

Urednika - B. Kavčič in J. Kovač. Kranj: Moderna organizacija, 11-15.

35. Kavčič, Bogdan. 1991. Sodobna teorija organizacije. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

36. Kavčič, Slavka. 2002. Računovodsko analiziranje (računovodsko proučevanje) z

vidika uporabnikov. Zbornik referatov. 5. letna konferenca preizkušenih računovodij Otočec 14. in 15. maj 2002. Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo, 157-173.

37. Kenda Vladimir. 2001. Mednarodno poslovanje. Maribor: Ekonomsko-poslovna

fakulteta.

38. Koletnik, Franc. 1997. Analiziranje računovodskih izkazov (bilanc). Maribor: Ekonomsko poslovna fakulteta.

39. Koletnik, Franc. 1996. Kontroling. Učno gradivo. Maribor: Ekonomsko-poslovna

fakulteta.

40. Korošec, Bojana. 2007. Računovodstvo za managerje in podjetnike. Študijsko gradivo (novelirano glede na SRS 2006). Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

41. Kotter, John P. 2001. What leaders really do. Harvard Business Review 79 (11), 85-

96.

42. Kovač, Jure. 2002. Mrežne organizacije. V: Management in Evropska unija. 21. znanstvena konferenca o razvoju organizacijskih ved, Portorož, 27. – 29. marec 2002. Urednik - G. Vukovič. Kranj: Moderna organizacija, 69-77.

101

43. Kovač, Jure. 1999a. Uvod. V: Sodobne oblike in pristopi pri organiziranju podjetij in drugih organizacij. Urednik - J. Kovač. Kranj: Moderna organizacija, 15-16.

44. Kovač, Jure 1999b. Organizacijske strukture v kompleksnem in dinamičnem

okolju. V: Sodobna razlaga organizacije. Urednika - B. Kavčič in J. Kovač. Kranj: Moderna organizacija, 143-169.

45. Kovač, Jure. 1999c. Mrežne organizacije. V: Sodobne oblike in pristopi pri

organiziranju podjetij in drugih organizacij. Urednik - J. Kovač. Kranj: Moderna organizacija, 321-338.

46. Kralj, Janko. 2005. Management: temelji managementa, odločanje in ostale naloge

managerjev. 2. natis. Koper: Fakulteta za management.

47. Kreps, David M. 1990. A course in microeconomic theory. New York: Harvester Wheatsheaf/Prentice Hall.

48. Krebs, Valdis. (2006). Managing the Connected Organization. [online]. Dostopno

na: [http://www.leader-values.com/Content/detail.asp?ContentDetailID=913] [7.7.2008].

49. Krnc, Matej. 2005. Izzivi informacijskih rešitev pri poslovnem sodelovanju.

Diplomsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

50. Lipnack, Jessica in Jeffrey Stamps. 1994. The age of the network: organizing principles for the 21st century. New York: John Wiley and Sons.

51. Lipovec, Filip. 1987. Razvita teorija organizacije. Maribor: Založba Obzorja

Maribor.

52. Matek, Miha. 2004. Grozdenje podjetij kot oblika industrijske politike z analitičnim primerom orodjarstva. Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

53. Medved, Roman. 2004. Oblikovanje lokalnih podjetniških grozdov v Sloveniji.

Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

54. Mihelčič, Miran. 1999. Teorija organizacije, transakcijski stroški in organizacijsko učenje. V: Sodobna razlaga organizacije. Urednika - B. Kavčič in J. Kovač. Kranj: Moderna organizacija, 171-211.

55. Moorhead, Gregory in Ricky W. Griffin. 2001. Organizational Behavior.

Managing People and Organizations. 6th Ed. Boston, New York: Houghton Mifflin Company.

56. Morton S. C., N.j. Brookes, P.k. Smart, C.J. Backhouse in N.D. Burns. 2004.

Managing the Informal Organisation: Conceptual Model. International Journal of Productivity and Performance Management 53 (3), 214-232.

102

57. Možina, Stane. 2002. Učeča se organizacija – učeči se management. V: Management nova znanja za uspeh. Urednik – S. Možina. Radovljica: Didakta, 12-45.

58. Možina, Stane. 1994. Management danes. V: Management. Urednik – S. Možina.

Radovljica: Didakta, 14-38.

59. Mramor, Dušan.1990. Teorija finančne politike podjetja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

60. Munih Stani, Špela. 2003. Medorganizacijske in medpodjetniške mreže – pregled in

smernice za nadaljnje raziskave. Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

61. Nikolenko, Alexander in Brian H. Kleiner. 1996. Global trends in organizational design. Work Study 45 (7), 23-26.

62. Pahor, Marko. 2001. Omrežje slovenskih podjetij. Magistrsko delo. Ljubljana:

Ekonomska fakulteta.

63. Petrin Tea. 1990. Graditev mreže vertikalno in horizontalno povezanih enot drobnega gospodarstva v skladu z zahtevami nove konkurence. Ljubljana: Ekonomska fakulteta Borisa Kidriča, Raziskovalni center.

64. Plut-Grad, Tadeja in Helena Plut. 1996. Podjetniški profil Slovencev. V:

Organizacija 29 (4), 218-230.

65. Pohleven, Primož. 2000. Podjetniški inkubatorji in tehnološki parki. V: Glas, Miroslav in Viljem Pšeničny. Podjetništvo – izziv za 21. stoletje. Urednika – M. Glas in V. Pšeničny. Ljubljana: GEA College.

66. Porter, Michael E. 1999. On Competition. Boston: Harward Business Review.

67. Potočan, Vojko. 2007. Projektna organizacija v sodobnih razmerah delovanja.

Projektna mreža Slovenije 10 (1), 17-22.

68. Potočan, Vojko. 2001. Značilnosti managementa v pogojih globalizacije. V: Management in globalizacija. 20. znanstveno posvetovanje o razvoju organizacijskih ved, Portorož, 28. – 30. marec 2001. Urednik - G. Vukovič. Kranj: Moderna organizacija, 708-713.

69. Pučko, Danijel. 2003. Strateško upravljanje. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

70. Pučko, Danijel. 1997. Storitve podjetniške podorne mreže kot osnova za rast in

razvoj slovenskih podjetij. V: Zbornik referatov. 29. simpozij o sodobnih metodah v računovodstvu in poslovnih financah. Portorož, 26.-28. marca 1997. Urednik - I. Turk. Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije: Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije, 57-72.

103

71. Pučko, Danijel in Rudi Rozman. 1992. Ekonomika podjetja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

72. Rebernik, Miroslav in Ksenja Pušnik. 2006. Teorija firme. Gradivo za študij.

Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

73. Rebernik, Miroslav. 1999. Ekonomika podjetja. 3., dopolnjena izdaja. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

74. Rebernik, Miroslav. 1995. Podjetništvo: gradivo za študij predmeta »Podjetništvo«.

Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

75. Rejc, Adrijana. 2002. Vloga in pomen nefinančnih informacij v okviru uspešnosti poslovanja podjetja – teorija in empirična preverba. Doktorska disertacija. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

76. Richter Frank-Jurgen. 2000. Strategic Networks. International Business Press. New

York.

77. Robbins, Stephen P. 1990. Organization Theory: Structure, Design and Applications. 3 ed. Englewood Cliffs, New Jersey: Prentice-Hall.

78. Robey, Daniel in Carol A. Sales. 1994. Designing Organizations. 4 ed. Burr Ridge,

Illinoir: Irwin.

79. Roblek, Vasja. 2007. Strategija za vzpostavitev in vodenje managersko-podjetniške mreže. Management 2 (3), 231-251.

80. Robnik, Lidija. 1996. Poslovne finance. Ljubljana: Zveza ljudskih univerz

Slovenije.

81. Rozman, Rudi. 2001. Analiza in oblikovanje organizacije. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

82. Rozman, Rudi. 2000. Sedanje organizacijske strukture podjetij. V: Pomen

analiziranja za kakovost odločitev (poslovodnih) in drugih ravnateljev ter strokovnjakov. 6. strokovno posvetovanje o sodobnih vidikih analize poslovanja in organizacije, Portorož, 28. in 29. september 2000. Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije, 152-165.

83. Rozman, Rudi, Jure Kovač in Franc Koletnik. 1993. Management. Ljubljana:

Gospodarski vestnik.

84. Ruth, Damian. 2006. Frameworks of managerial competence: limits, problems, suggestion. Journal of European Industrial Training 30 (2/3), 206-226.

85. Ruzzier, Mitja in Maja Konečnik. 2007. Internacionalizacija malih in srednjih

podjetij: integrativni konceptualni model. Organizacija 40 (1).

104

86. Schermerhorn, John R. 2001. Management. 6th update ed. New York: J. Wiley. 87. Schermerhorn, John R. in David S. Chappell. 2000. Introducing Management. New

York: J. Wiley, cop.

88. Standke L. Jodi in Camille Stell. 2000. Network Connections. Legal Assitant Today. May/Jun 2000, 17 (5), 64-69.

89. Širec, Karin in Barbara Bradač. 2008. Networking impact on SMEs growth: The

evidence from Slovenia. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

90. Sikavica, Pere in Mijo Novak. 1999. Poslovna organizacija. Treče, izmijenjeno i dopunjeno izdanje. Zagreb: informator.

91. Širec, Karin. 2007. Vpliv poslovnih priložnosti, sposobnosti podjetja in osebnih

lastnosti podjetnika na rast malih in srednje velikih podjetij. Doktorska disertacija. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

92. Tajnikar, Maks. 2000. Tvegano poslovodenje: knjiga o gazelah in rastočih poslih.

2. izdaja. Portorož: Visoka strokovna šola za podjetništvo.

93. Tavčar, Mitja. 1994. Management in okolja. V: Management. Urednik – S. Možina. Radovljica: Didakta, 84-128.

94. Tekavčič Metka 2002. Merjenje in presojanje uspešnosti poslovanja. V:

Management nova znanja za uspeh. Urednik - S. Možina. Radovljica: Didakta, 664-692.

95. Tekavčič, Metka. 1995. Nekateri vidiki analize uspešnosti poslovanja. V: Zbornik

referatov. Analiza kot podlaga za odločitve v novem gospodarskem sistemu. 1. strokovno posvetovanje o sodobnih vidikih analize poslovanja in organizacije. Portorož, 28. in 29 septembra 1995. Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije, 66-75.

96. Terziovski, Milé. 2003. The relationship between networking practices and

business excellence: a study of small to medium enterprises (SMEs). Measuring business excellence 7 (2), 78-92.

97. Thompson, John L. 1999. The world of the entrepreneur – a new perspective.

Journal of Workplace Learning: Employee Counselling Today, 11 (6), 209-224.

98. Timmons, Jeffry A. 1990. New Venture Creation: Entrepreneurship in the 1990s. Third ed. Homewood, Boston: Irwin.

99. Tuomela, Antti in Anssi Salonen. 2005. Network service organisation: a multiple

pilot study. Facilities 23 (3/4), 128-141.

100. Turk, Ivan. 2000. Pojmovnik računovodstva, financ in revizije. Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo.

105

101. Turk, Ivan, Slavka Kavčič, Stanko Koželj in Majda Kokotec-Novak. 1996. Finančno računovodstvo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

102. Vabšek, Stanislava K. 2003. Avtomobilski grozd išče nove partnerje.

Finance 11 (34).

103. Vila, Antun. 2000. Organizacija v postmoderni družbi. Kranj: Moderna organizacija.

104. Vila, Antun. 1999. Postmoderna družba in organizacija. V: Sodobna razlaga

organizacije. Urednika - B. Kavčič in J. Kovač. Kranj: Moderna organizacija, 327-375.

105. Zadravec, Rajko. 1997. Zaključni račun z analizo. Ljubljana: Primath.

106. Žakelj, Luka. 2004. Razvoj malih in srednje velikih podjetij v Sloveniji in

Evropski uniji. Delovni zvezek št. 6, Vol. XIII/2004. Ljubljana: Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj.

106

SEZNAM UPORABLJENIH VIROV

1. Dnevi kadrovskih delavcev. (2002). Portorož, 11. april 2002. [online]. Dostopno na: [http://www.dialogos.si/slo/predavanja/dkd/gradiva/power-point/dkd-zakljucki.ppt] [28.7.2008].

2. GVIN. 2008a [online]. Dostopno na:

[http://www.gvin.com/FinancniPodatki/GvaopPomoc.aspx?Gvaop=404] [10.7.2008].

3. GVIN. 2008b [online]. Dostopno na: [http://www.gvin.com/FinancniPodatki/GvaopPomoc.aspx?Gvaop=409] [10.7.2008].

4. GVIN. 2008c [online]. Dostopno na:

[http://www.gvin.com/FinancniPodatki/GvaopPomoc.aspx?Gvaop=425] [10.7.2008].

5. GZS. 2007. Gospodarska zbornica Slovenije [online]. Dostopno na: [http://www.gzs.si/slo/o_gzs] [3.8.2008].

6. Inkubator d.o.o. 2007 [online]. Dostopno na: [http://www.inkubator.si/podjetje/8]

[3.8.2008].

7. JAPTI. 2006a. Javna agencija RS za podjetništvo in tuje investicije [online]. Dostopno na: [http://www.podjetniski-portal.si/content.aspx?rootnodeid=9] [3.8.2008].

8. JAPTI. 2006b. Javna agencija RS za podjetništvo in tuje investicije. [online].

Dostopno na: [http://www.podjetniski-portal.si/content.aspx?docid=1392&rootnodeid=9] [3.8.2008].

9. OZS. 2005a. Obrtna zbornica Slovenije [online]. Dostopno na:

[http://www.ozs.si/prispevek.asp?IDpm=777] [3.8.2008].

10. OZS. 2005b. Obrtna zbornica Slovenije [online]. Dostopno na: [http://www.ozs.si/prispevek.asp?IDpm=778] [3.8.2008].

11. SPS. 2007. Slovenski podjetniški sklad [online]. Dostopno na:

[http://www.podjetniskisklad.si/index.php?id=128] [6.8.2008].

12. SRS. 2007. Slovenski računovodski standardi 2006, 2. izdaja. Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo.

13. Tovarna podjemov. 2005. [online]. Dostopno na:

[http://www.tovarnapodjemov.org/dokumenti/dokument.asp?id=68] [3.8.2008].

14. TP-LJ 2006. Tehnološki park Ljubljana [online]. Dostopno na: [http://www.tp-lj.si/index.php?sv_path=666,683#2] [3.8.2008].

107

15. Vlada RS. 2007a. Vlada Republike Slovenije. Ministrstvo za gospodarstvo [online]. Dostopno na: [http://www.vlada.si/index.php?vie=cnt&gr1=min&gr2=minMzg&id=2004081811470951] [3.8.2008].

16. Vlada RS. 2007b. Vlada Republike Slovenije. Ministrstvo za delo, družino in

socialne zadeve [online]. Dostopno na: [http://www.vlada.si/index.php?vie=cnt&gr1=min&gr2=minMdd&id=2004081808590136] [3.8.2008].

17. ZGD. 2006. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1). Ljubljana: GV založba.

108

SEZNAM PRILOG Anketni vprašalnik

DEMOGRAFSKI PODATKI

1.1

Ali ste lastnik oziroma solastnik podjetja, ki ga pomagate tudi voditi? □ ste edini lastnik □ ste solastnik □ nisem lastnik

1.2 Kolikšen je delež vašega lastništva v podjetju? □ do 5 % □ od 6-10 % □ od 11-30 % □ od 31-50 % □ od 51-80 % □ 81 % in več

1.3 Kolikšno je število solastnikov podjetja (vključno z vami)? □ 1 □ 2 ali 3 □ 4 ali 5 □ 6 in več

1.4 Spol: □ moški □ ženska

MREŽNO DELOVANJE PODJETNIKA

2.1

Ali imate sorodnike, prijatelje, mentorje, ki so podjetniki (možnih je več odgovorov)? □ mož/žena □ starši □ dobri prijatelji □ nihče od navedenih □ brat/sestra □ drugi člani širše družine □ otroci (npr. stric, teta)

2.2

V koliko strokovnih in s poslom povezanih organizacij (npr. gospodarska in panožna združenja, strokovna društva ipd.) ste trenutno včlanjeni? □ 0 □ 1-5 □ 6-10 □ 11 in več

2.3 V koliko športnih, kulturnih in interesnih društev in klubov ste trenutno včlanjeni? □ 0 □ 1-5 □ 6-10 □ 11 in več

2.4

Približno ocenite število ljudi (izven podjetja), s katerimi ste se v zadnjih dveh letih podrobneje pogovarjali o vašem podjetju? □ manj kot 5 □ 5-10 □ 11-20 □ 21-30 □ 31-100 □ 100 in več

2.5 S kolikšnim odstotkom izmed zgoraj naštetih ljudi ste v poslovnem odnosu? □ manj kot 5 % □ 5-10 % □ 11-20 % □ 21-30 % □ 31-50% □ 51% in več

MREŽNO DELOVANJE PODJETJA

3.1

Kako pogosto ste v zadnjih dveh letih sodelovali s/z: (1=vsaj mesečno, 2=vsaj četrtletno, 3=vsaj polletno, 4=redkeje kot polletno, 5=nismo sodelovali) 1 2 3 4 5 - končnimi porabniki □ □ □ □ □ - dobavitelji opreme ali surovin in materiala □ □ □ □ □ - dobavitelji finančnih virov □ □ □ □ □ - javnimi ali privatnimi izobraževalnimi institucijami □ □ □ □ □ - javnimi ali privatnimi raziskovalnimi in/ali razvojnimi inštitucijami □ □ □ □ □ - podpornimi inštitucijami (GZS, Pospeševalni center, Ministrstva, Regionalne agencije) □ □ □ □ □ - posredniki na prodajnih poteh (grosisti, detajlisti, zastopniki, itd.) □ □ □ □ □ - konkurenti □ □ □ □ □ - svetovalci □ □ □ □ □

109

DELOVNI ŽIVLJENJEPIS 1. PRIIMEK IN IME: Crnogaj Katja 2. DATUM IN KRAJ ROJSTVA: 21.10.1983, Celje 3. DRŽAVLJANSTVO: Slovensko 4. STALNO BIVALIŠČE: Ulica Mersijev 10, 3252 Rogatec 5. ELEKTRONSKI NASLOV: katja.crnogaj@uni-mb.si 6. IZOBRAŽEVANJE:

- 1998 sem končala osemletno osnovno izobraževanje v OŠ Rogatec. - 2002 sem z odliko na poslovni maturi končala Poslovno komercialno šolo Celje, program: Ekonomsko-komercialni tehnik in se leta 2002 redno vpisala na visokošolski strokovni program na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru, program: »Poslovna ekonomija«, smer: Podjetništvo. - Junija 2006 sem z oceno 10 diplomirala pri prof. Milanu Juršetu na temo: »Vstop Steklarne Rogaška d.d. na tajski trg« in zaključila dodiplomski študij s povpr. oceno 9,0. - Oktobra 2006 sem pričela s bolonjskim magistrskim študijem, »Ekonomske in poslovne vede«, smer: management, organizacija in človeški viri, modul A, na EPF v Mariboru in z vsemi opravljenimi izpiti dosegla povprečje ocen 9,73. 7. ZNANJE TUJIH JEZIKOV:

- aktivno obvladam hrvaški in angleški jezik - pasivno obvladam nemški jezik. 8. OSTALA ZNANJA

- Obvladovanje računalniških programov: Microsoft Word, Power Point, Outlook, Internet Explorer, ... - Urejanje in obdelava podatkov in baz podatkov s programi: Microsoft Excel, SPSS. 9. DELOVNE IZKUŠNJE

V času rednega izobraževanja sem si poslovne izkušnje pridobivala s priložnostnim delom preko študentskega servisa in delom v času obveznega praktičnega usposabljanja. Avgust 2005 - Oktober 2005 Steklarna Rogaška d.d. (Obvezna praksa). Februar 2006 - September 2006 Steklarna Rogaška d.d. (Referentka za domači in tuji trg, vodenje projekta Vstop Steklarne Rogaška d.d. na tajski trg). Junij 2007 - December 2007 City Mb d.o.o., Družba za upravljanje z nepremičninami (strokovna dela). Marec 2008 - Inštitut za podjetništvo in management malih podjetij, Ekonomsko-poslovna fakulteta (raziskovalno delo).