UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

Vpliv upravljanja z zalogami gotovih izdelkov na likvidnost,

primer podjetja X Kandidat: Uroš Vidovič Študent izrednega študija Številka indeksa: 82123712 Program: univerzitetni Študijska smer: denarništvo in finance Mentor: dr. Davor Savin

Ptuj, november 2004

2

PREDGOVOR Temeljna naloga finančne funkcije ni samo nabava denarja in kapitala ampak prav tako tudi racionalno vlaganje denarnih sredstev. Za mnogo podjetij so vlaganja v terjatve do kupcev in zaloge zelo pomembna in dostikrat celo dominantna v odnosu na vlaganja v fiksna sredstva. S koncentriranjem na stopnjo vrnitve vloženih sredstev, ki ji podjetja v zadnjih letih tudi v Sloveniji posvečajo večjo pozornost, se pojavlja tudi večje zanimanje za spremljanje fondov iz katerih se financirajo naložbe v terjatve do kupcev in zaloge. Velikost teh fondov je v veliki meri odvisna od tega, kako uspešno je upravljanje z navedenima vrstama likvidnih sredstev Če ima podjetje težave z likvidnostjo, se lahko, kljub drugače dobrim rezultatom, znajde v velikih težavah. Z zmanjševanjem časa vezave denarja v posameznih oblikah obratnih sredstev se avtomatsko izboljša likvidnost podjetja. Samo po sebi se razume, da viri, ki so vezani v nekurantnih in počasi se obračajočih zalogah, podjetju niso na razpolago in mu predstavljajo samo veliko breme. Nastajajo dodatni stroški skladiščenja, na takšen način imobilizirane zaloge pa so še dodatno občutljive za posebna tveganja povezana z nihanji v gospodarskih gibanjih, lahko pa tudi zastarijo, ali se pokvarijo. Čim bolj učinkovito podjetje upravlja z zalogami, tem manj sredstev mora v njih investirati, tem boljša je njegova likvidnost in tem večjo vrednost zagotavlja delničarjem, pod pogojem, da je vse ostalo nespremenjeno. V podjetju X, ki ga obravnavamo v raziskavi so se vsaj od osamosvojitve Slovenije leta 1991 redno srečevali s problematiko cikličnega pojavljanja visokih zalog gotovih izdelkov, ki so vezale v sebi veliko količino denarja in tako ogrožale likvidnost podjetja. Reševanja problema so se v preteklosti lotevali z zniževanjem prodajnih cen, kar je sicer pozitivno vplivalo na likvidnost podjetja, neugodno pa na njegovo donosnost. Namen pričujočega dela je pokazati, da se v podjetju X z aktivnim upravljanjem z zalogami gotovih izdelkov da dosegati boljšo likvidnost in večjo finančno moč. V raziskavi smo skušali analizirati vzroke nastajanja, dimenzije in posledice visokih zalog gotovih izdelkov za likvidnost podjetja X. Ugotavljali smo institucionalne okoliščine, zaradi katerih je v preteklosti prihajalo do visokih zalog gotovih izdelkov. Raziskali smo odnose med artikli znotraj izbrane skupine gotovih izdelkov, za katere smo ugotovili, da najbolj neugodno vplivajo na likvidnost obravnavanega podjetja. Pri raziskavi smo si pomagali z nekaterimi izhodiščnimi predpostavkami. Predpostavili smo, da za pretok obravnavanih izdelkov na tržiščih Evrope ni omejitev, da je povpraševanje po izdelkih podjetja X, ki so predmet te raziskave, cenovno visoko elastično, kar pomeni, da se z zmanjšanjem prodajnih cen da povečati količine prodanih izdelkov in, da znižanje prodajnih cen obravnavanih izdelkov nima nobenih posledic na druge kategorije obratnih sredstev, še posebej terjatve do kupcev ali druge vrste zalog.

3

V raziskavi smo se omejili na zalogo ene vrste gotovih izdelkov. Razlog, da obravnavamo samo njih je, ker ocenjujemo, da ima lahko upravljanje z njimi daleč največji vpliv na likvidnost podjetja X. Pri izdelavi pričujočega diplomskega dela smo ugotovili, da je upravljanje z zalogami gotovih izdelkov pomembna podjetniška naloga, ki pa pride do polne veljave šele takrat, ko se v sistemu pojavijo presežne zaloge. Presežne zaloge gotovih izdelkov podaljšajo proces kroženja denarja v podjetju in s tem neposredno vplivajo na poslabšanje likvidnosti podjetja. Zaradi svojega obstoja povzročajo tudi dodatne stroške zaradi nepotrebnega skladiščenja in seveda financiranja. Dejstvo je, da bi podjetje lahko denar, ki ga ima vezan v presežnih zalogah, koristneje investiralo v druga področja svojega delovanja. Na primeru podjetja X smo pokazali, da je najbolj aktivna politika upravljanja z gotovimi izdelki tista, ki proaktivno preprečuje, da bi presežne zaloge gotovih izdelkov sploh nastajale.

4

KAZALO VSEBINE

1 UVOD 6 1.1 Opredelitev področja in opis problema 6 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve 7 1.2.1 Namen 7 1.2.2 Cilji 7 1.2.3 Osnovne trditve 7 1.3 Predpostavke in omejitve 8 1.3.1 Predpostavke 8 1.3.2 Omejitve 8 1.4 Uporabljene raziskovalne metode 9 2 LIKVIDNOST 10 2.1 Pomen likvidnosti za podjetje 11 2.2 Različne stopnje likvidnosti sredstev 11 2.2.1 Tekoča likvidnost 12 2.2.2 Pospešena likvidnost 12 2.2.3 Gotovinska likvidnost 13 2.3 Likvidnost in solventnost 13 2.3.1 Dejanska solventnost 14 2.3.2 Tehnična solventnost 14 3 OBRATNA SREDSTVA 15 3.1 Struktura in višina obratnih sredstev 15 3.2 Proces kroženja denarja 16 3.2.1 Cash conversion cycle kot dinamična mera likvidnosti 17 4 ZALOGE 19 4.1 Vrste zalog 20 4.1.1 Razvrstitev zalog glede na vrsto povpraševanja 20 4.1.2 Razvrstitev zalog glede na nalogo v proizvodnem procesu 20 4.1.3 Razvrstitev zalog glede na velikost 21 4.1.4 Razvrstitev zalog glede na stopnjo vpletenosti v proizvodni proces 21 4.2 Stroški, ki nastajajo zaradi zalog 22 4.3 Uravnavanje zalog s pomočjo ABC analize 23 4.4 Koeficient obračanja zalog 24 4.5 Zaloge materiala in surovin 25 4.5.1 Vpliv zalog materiala in surovin na likvidnost 26 4.6 Zaloge nedokončane proizvodnje 27 4.6.1 Vpliv zalog nedokončane proizvodnje na likvidnost 28 4.7 Zaloge gotovih izdelkov 28 4.7.1 Vpliv zalog gotovih izdelkov na likvidnost 29 4.7.2 Presežne zaloge gotovih izdelkov 30 5 ZALOGE GOTOVIH IZDELKOV V PODJETJU X 32 5.1 Predstavitev podjetja X 32

5

5.2 Upravljanje z zalogami gotovih izdelkov v podjetju X 35 5.2.1 Splošni podatki o gibanju zalog v podjetju X 35 5.2.2 Opredelitev prodajnega asortimana v podjetju X 36 5.2.2.1 Opredelitev prodajnega asortimana glede na življensko dobo izdelkov 38 5.2.2.2 Opredelitev asortimana glede na način skladiščenja 38 5.2.3 Vpliv zalog gotovih izdelkov na likvidnost podjetja X 39 5.2.3.1 Ohlajeno perutninsko meso 40 5.2.3.2 Perutninske klobase 40 5.2.3.3 Termično obdelani in zmrznjeni proizvodi 41 5.2.3.4 Zmrznjeno piščančje meso 42 5.2.4 Vzroki nastajanja zalog gotovih izdelkov v preteklosti 45 5.2.5 Stroški za vzdrževanje zalog zmrznjenega piščančjega mesa 47 5.2.6 Trade-off med znižanjem prodajne cene in vzdrževanjem zaloge gotovih

izdelkov 48

5.3 Upravljanje z zalogami gotovih izdelkov v podjetju X po vstopu v EU 50 5.3.1 Redefiniranje pomena zmrznjenega piščančjega mesa 50 5.4 Potrebne aktivnosti v zvezi z upravljanjem z zalogami gotovih izdelkov 51 6 SKLEP 52 7 POVZETEK 55 8 LITERATURA 57

6

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema Likvidnost pomeni, kako hitro in s kakšnim naporom (stroški), se lahko posamezen del aktive podjetja preoblikuje v denar, kot najbolj likvidno obliko premoženja. Temeljna naloga finančne funkcije ni samo nabava denarja in kapitala ampak prav tako tudi racionalno vlaganje denarnih sredstev. Pri vlaganju v poslovna sredstva govorimo o naložbah v stalna in gibljiva sredstva. Pri stalnih sredstvih gre za dolgoročne naložbe v opredmetena osnovna sredstva, trajna gibljiva sredstva in dolgoročne finančne naložbe. Pri gibljivih sredstvih gre za likvidnostno rezervo, kratkoročne finančne naložbe, naložbe v terjatve do kupcev in v zaloge. Za mnogo podjetij so vlaganja v terjatve do kupcev in zaloge zelo pomembna in dostikrat celo dominantna v odnosu na vlaganja v fiksna sredstva. S koncentriranjem na stopnjo vrnitve vloženih sredstev, ki ji podjetja v zadnjih letih tudi v Sloveniji posvečajo večjo pozornost, se pojavlja tudi večje zanimanje za spremljanje fondov iz katerih se financirajo naložbe v terjatve do kupcev in zaloge. Velikost teh fondov je v veliki meri odvisna od tega, kako uspešno je upravljanje z navedenima vrstama likvidnih sredstev. Velik izziv za vsakega finančnega managerja je doseganje optimalne likvidnosti in upravljanje z gibljivimi sredstvi na način, ki zagotavlja povečano finančno moč podjetja. Če ima podjetje težave z likvidnostjo, se lahko, kljub drugače dobrim rezultatom, znajde v velikih težavah. Z zmanjševanjem časa vezave denarja v posameznih oblikah obratnih sredstev se avtomatsko izboljša likvidnost podjetja. Samo po sebi se razume, da viri, ki so vezani v nekurantnih in počasi se obračajočih zalogah, podjetju niso na razpolago in mu predstavljajo samo veliko breme. Nastajajo dodatni stroški skladiščenja, na takšen način imobilizirane zaloge pa so še dodatno občutljive za posebna tveganja povezana z nihanji v gospodarskih gibanjih, lahko pa tudi zastarijo, ali se pokvarijo. Čim bolj učinkovito podjetje upravlja z zalogami, tem manj sredstev mora v njih investirati, tem boljša je njegova likvidnost in tem večjo vrednost zagotavlja delničarjem, pod pogojem, da je vse ostalo nespremenjeno. Danes si učinkovitega upravljanja z zalogami v podjetjih ne znamo predstavljati brez računalniško podprtega sistema za zbiranje in procesiranje potrebnih informacij. Uspešno upravljanje z obratnimi sredstvi pa je odvisno tudi od agilnosti administrativnih procesov in učinkovitosti informacijskih tokov.

7

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve 1.2.1 Namen V podjetju X so se vsaj od osamosvojitve Slovenije leta 1991 redno srečevali s problematiko cikličnega pojavljanja visokih zalog gotovih izdelkov. Analiza vpliva pojavljanja visokega nivoja zaloge gotovih proizvodov na likvidnost podjetja ni bila nikoli napravljena. Razlog leži najverjetneje v dejstvu, da je bilo podjetje dovolj finančno močno, da to ni bilo nujno potrebno. Zraven tega pa je šlo za obdobje tranzicije iz socialističnega družbenega podjetja v delniško družbo. Problematika visokega nivoja zalog gotovih proizvodov se je reševala skozi izvoz na trge bivših jugoslovanskih republik tako, da se je močno spustila prodajna cena, dokler zaloga ni skopnela na nivo, ki je bil v podjetju X ocenjen za optimalnega. Vse to se je dogajalo v razmerah nizke stopnje konkurence na slovenskem trgu, kjer je bilo možno skozi dosežene višje prodajne cene kompenzirati nižjo rentabilnost izvoženih presežnih zalog. Namen pričujočega dela je pokazati, da se v podjetju X z aktivnim upravljanjem z zalogami gotovih izdelkov da dosegati boljšo likvidnost in večjo finančno moč. 1.2.2 Cilji Z raziskavo bomo skušali analizirati vzroke nastajanja, dimenzije in posledice visokih zalog gotovih izdelkov za likvidnost podjetja X. Ugotavljali bomo institucionalne okoliščine, zaradi katerih je v preteklosti prihajalo do visokih zalog gotovih izdelkov pa tudi napake oziroma pomanjkljivosti v ravnanju managementa pri odpravljanju tega problema ter nakazali možnosti za izboljšanje ukrepanja na podlagi prakse drugih podjetij, oziroma iz teoretičnih napotkov. 1.2.3 Osnovne trditve V podjetju X občasno prihaja do prevelikih zalog določenih vrst gotovih izdelkov, kar povzroča likvidnostne težave in slabi finančno moč podjetja. Vzroki za nastanek visokih zalog izbranih gotovih izdelkov v podjetju X so objektivne in subjektivne narave. Objektivni so:

- nestabilnost tržišča - velikost podjetja X, ki ima kapacitete prilagojene velikemu tržišču nekdanje države

in s tem povezana potreba po zmanjševanju stalnih stroškov na enoto proizvoda skozi visoko izkoriščenost kapacitet

- zaradi narave proizvodnje je odzivni čas na spremembe tržnih pogojev najmanj 75 dni

8

- do vstopa v EU nezmožnost plasiranja velikega dela svoje proizvodnje na trge izven Slovenije zaradi protekcionističnih ukrepov držav uvoznic,…

Subjektivni pa so med drugimi:

- serijska proizvodnja za neznanega kupca - v podjetju X se s problematiko ne ukvarjajo dovolj zavzeto, metod za učinkovitejše

upravljanje zalog gotovih izdelkov niso razvili - celovita računalniška podpora za spremljanje informacij o zalogah gotovih

izdelkov ne obstaja (čas nastanka, stroški vzdrževanja zaloge) Obravnavani problem je zelo pomemben iz najmanj dveh razlogov:

- za gotove proizvode, ki so predmet raziskave, evropski trg priznava cene, ki so nižje od lastnih cen v podjetju X. To pomeni, da podjetje X take proizvode prodaja z izgubo.

- stroški vzdrževanja zaloge gotovih izdelkov so občutni, saj gre za energijsko potratno skladiščenje. Ker jih tržišče ne priznava, se jih ne da vračunati v prodajno ceno.

Likvidnost podjetja X je v primeru pojava prevelikih zalog gotovih izdelkov izpostavljena velikemu pritisku, ki pa se ga da omiliti. Potrebno je določiti optimalne zaloge gotovih izdelkov in pripraviti mehanizem za izračun znižanja prodajne cene zaradi povečevanja prodanih količin. Pri tem je treba upoštevati, da je zniževanje prodajne cene upravičeno tako dolgo, dokler je povečanje finančnega izida zaradi zniževanja stroškov za vzdrževanje zalog večje od zmanjševanja finančnega izida zaradi zniževanja prodajnih cen. 1.3 Predpostavke in omejitve 1.3.1 Predpostavke

- Za potrebe te raziskave predpostavljamo, da za pretok obravnavanih izdelkov na tržiščih Evrope ni omejitev, čeprav temu v praksi pogosto ni tako.

- povpraševanje po izdelkih podjetja X, ki so predmet te raziskave je cenovno visoko elastično, kar pomeni, da se z zmanjšanjem prodajnih cen da povečati količine prodanih izdelkov

- znižanje prodajnih cen obravnavanih izdelkov nima nobenih posledic na druge kategorije obratnih sredstev

1.3.2 Omejitve V raziskavi se omejujemo na zalogo ene vrste gotovih izdelkov (zalogo zamrznjenega piščančjega mesa), čeprav to niso edini gotovi izdelki v podjetju X. Razlog, da obravnavamo samo njih je, ker ocenjujemo, da ima lahko upravljanje z njimi daleč največji vpliv na likvidnost podjetja X. Dostop do relevantnih podatkov v podjetju X je otežen zaradi decentraliziranega načina zbiranja informacij v zvezi z zalogami gotovih izdelkov.

9

1.4 Uporabljene raziskovalne metode V našem delu gre za poslovno raziskavo, ker se osredotočamo na funkcijo poslovnih financ v podjetju X. V glavnem bomo primerjali stanja v dveh različnih trenutkih, zato gre za komparativno statično raziskavo. Na koncu bomo proučili, kako spreminjanje prodajne cene gotovih izdelkov vpliva na zmanjšanje časa vezave sredstev in likvidnost podjetja X, zato bo raziskava v tem delu postala dinamična. Za celotno raziskavo smo izbrali deskriptivni pristop, saj bomo dajali prednost opisu strukture in delovanja upravljanja z zalogami gotovih izdelkov v podjetju X.

10

2 LIKVIDNOST Vsako podjetje za svoje delovanje potrebuje finančna sredstva, ki jih v skladu s svojimi funkcijami za doseganje zadanih ciljev vlaga v različne vrste premoženja. V osnovi lahko premoženje vsakega podjetja lahko razdelimo na stalna in gibljiva ali obratna sredstva. V procesu reprodukcije sredstva nenehno spreminjajo svoje pojavne oblike od začetne denarne oblike preko drugih oblik nazaj v končno denarno obliko. Življenska doba stalnih sredstev je praviloma daljša od enega leta in zato njihova vrednost postopno prehaja na končni učinek, medtem ko se gibljiva (obratna) sredstva znotraj poslovnega obdobja preoblikujejo večkrat. Ker je predmet pričujoče raziskave upravljanje z zalogami gotovih izdelkov, ki so del obratnih sredstev in njegov vpliv na likvidnost podjetja, želimo izpostaviti, da v nadaljevanju teksta s pojmom likvidnost praviloma mislimo na likvidnost obratnih sredstev, oziroma njihovih posameznih oblik. Za nemoteno delovanje poslovnega sistema se mora preoblikovanje gibljivih sredstev odvijati enakomerno in brez zastojev. Beseda likvidnost izvira iz latinske besedi liquidus, ki pomeni tekoč. Po slovarju tujk so z ekonomijo povezani slovenski izrazi za likvidnost še izplačljivost, zapadlost, dospelost (Verbinc 1994, 413). Likvidnost po drugi definiciji1 pomeni tudi stanje v katerem določena substanca kaže pripravljenost do pretoka z malo, oziroma brez tendence razpršiti se in z relativno visoko stopnjo neskrčljivosti. Iz tega izhaja, da likvidnost sredstev pomeni tudi njihovo pretočnost, oziroma sposobnost nemotenega pretakanja iz nedenarne proti denarni obliki. Pri tem je zaželjeno, da preoblikovanje iz nedenarne v denarno obliko prinaša čim manj izgub. Manj kot v tem procesu nastane izgub, bolj je to sredstvo likvidno2. Najbolj likvidno sredstvo je torej denar. S pojmom likvidnost v poslovnih financah označujemo oddaljenost pojavne oblike sredstev od denarne oblike sredstev in tudi to, kako hitro in s kakšnimi stroški se lahko posamezen del aktive podjetja preoblikuje v denar kot najbolj likvidno obliko premoženja (Filipič 1999, 64). Posamezni deli aktive imajo različno stopnjo likvidnosti. Po padajoči likvidnosti jih razvrščamo na : denar v blagajni, vpogledna sredstva na računu, vrednostne papirje, terjatve, zaloge, dolgoročne finančne naložbe, neopredmetena osnovna sredstva in opredmetena osnovna sredstva. Likvidnost je eno izmed treh osnovnih načel finančne politike (ostali dve sta rentabilnost in ekonomičnost), po katerih se je potrebno ravnati, da bi dosegali ohranitev in povečanje finančne moči podjetja. V neposredni zvezi z načelom likvidnosti je načelo plačilne sposobnosti ali solventnost. Pod tem pojmom razumemo sposobnost podjetja, da v dogovorjenih pogodbenih rokih poravnava svoje obveznosti. Ta sposobnost pa izhaja iz razpolaganja z denarjem ali z drugimi plačilnimi sredstvi. 1 Povzeto po: http://www.hyperdictionary.com. 2 Dobro merilo likvidnosti sredstva je strošek, ki nastane, če to sredstvo kupimo in ga še isti trenutek prodamo. Na primer, likvidnost novega avtomobila bi lahko opredelili z razliko med nakupno ceno in ceno, po kateri ga lahko takoj zatem prodamo nekomu tretjemu (Bodie 1998, 428).

11

2.1 Pomen likvidnosti za podjetje Podjetja praviloma poravnavajo svoje obveznosti z denarjem, zato je pomembno, da imajo ob roku zapadlosti na voljo dovolj denarnih sredstev. Če podjetje ni ustrezno likvidno je ogrožena njegova plačilna sposobnost. To pomeni, da podjetje ni sposobno ob roku poravnavati svojih obveznosti. V skrajnem primeru lahko podjetje zaradi plačilne nesposobnosti gre v stečaj. Določeno podjetje ima lahko večje premoženje od drugega, pa bo vendar manj likvidno, če v sestavi njegove aktive prevladujejo manj likvidna sredstva. Za zagotavljanje plačilne sposobnosti je torej pomembno, da ima podjetje primerno sestavo gibljivih sredstev ter primerno dinamiko pretvarjanja teh sredstev iz ene oblike v drugo. Temeljnega pomena za sprejemanje odločitev v okviru finančne politike podjetja so precizne informacije o usklajenosti razpoložljivega denarja in potreb po denarju v določenem času. Upravljanje z likvidnostjo je pomembno v obdobjih hitre rasti, saj je zaradi povečane prodaje povečana tudi potreba po gibljivih sredstvih. Enako pomembno je v obdobjih upočasnitve prodaje, saj takrat obstaja nevarnost kopičenja zalog in terjatev. 2.2 Različne stopnje likvidnosti sredstev Podjetjem pri sprejemanju poslovno finančnih odločitev služijo pravila financiranja, ki so se razvila na podlagi dolgoletnih izkušenj. Pravila vodoravne finančne strukture so tista, ki obravnavajo financiranje glede roka naložb in roka sredstev. V skladu z zlatim bilančnim pravilom je treba dolgoročne vire porabiti za financiranje dolgoročnih naložb, s kratkoročnimi viri pa je treba financirati kratkoročne naložbe. Vodoravno finančno strukturo lahko preučujemo tudi iz vidika razmerij med posameznimi postavkami aktive in pasive v bilanci stanja. Pri tem preučujemo odnos med različnimi vrstami gibljivih sredstev in njihovimi viri. Na ta način merimo različne stopnje likvidnosti. Tradicionalna orodja za določanje likvidnosti so koeficienti za izračun tekoče, pospešene in gotovinske likvidnosti. Ti koeficienti omogočajo hitro in enostavno merjenje stopnje interne likvidnosti. V informacijsko razvitih okoljih omogočajo investitorjem, lastnikom in managementu primerjanje tako s konkurenti kot s panožnim povprečjem. Tam, kjer takšne informacije niso javno dostopne, pa služijo kot pripomoček za primerjanje z v preteklosti doseženimi rezultati podjetja. Podatke, na osnovi katerih izračunavamo stopnjo likvidnosti, pridobivamo iz bilanc stanja. Pomanjkljivost takih informacij se kaže v tem, da za preučevanje dinamičnega dogajanja uporabljamo statične podatke. Bilance stanja operirajo namreč s podatki o stanju sredstev na določen dan, ponavadi na koncu obračunskega obdobja. Za potrebe operativnega upravljanja z denarnimi sredstvi, ki upravljalcem s financami v podjetjih vzame okrog 60 % delovnega časa (Brigham 1991) bi bilo zelo koristno, če bi pri svojem delu uporabljali bolj dinamičen pristop, ki bi jim omogočil popolnejši vpogled v problematiko dogajanj na področju, ki ga obdelujejo.

12

2.2.1 Tekoča likvidnost Tekoča likvidnost pove, kolikšen del tekočih obveznosti je pokrit z razpoložljivimi gibljivimi sredstvi. Razmerje, ki ga dobimo, ko delimo gibljiva sredstva s tekočimi obveznostmi, se imenuje koeficient tekoče likvidnosti ( Current Ratio), ki je najbolj znano orodje za merjenje likvidnosti. Prikazuje ga naslednja enačba:

TOGSKTL = (1),

pri čemer pomeni:

- KTL koeficient tekoče likvidnosti - GS gibljiva sredstva - TO tekoče obveznosti

Če tekoče obveznosti rastejo hitreje od gibljivih sredstev, to pomeni zmanjšanje koeficienta tekoče likvidnosti. Če rastejo hitreje gibljiva sredstva, se zgodi obratno. Velja splošno prepričanje, da je visok koeficient tekoče likvidnosti priljubljen pri kreditodajalcih, ker jim zagotavlja večjo varnost naložb. Po drugi stani pa je za lastnike delnic to znak, da je mnogo njihovega denarja vezanega v neproduktivnih sredstvih, kot je presežek denarja, ali presežne zaloge. V praksi se je uveljavilo pravilo, da je na splošno sprejemljiva vrednost koeficienta tekoče likvidnosti 2. Če je koeficient manj kot 2 je to lahko znak težav s plačilno sposobnostjo. Vrednost koeficienta tekoče likvidnosti, ki znaša več kot 2 lahko pomeni povišane terjatve, povečane zaloge ali kopičenje gotovine. Koristno je primerjati dobljen rezultat s povprečjem v industrijski panogi, oziroma z rezultatom primerljivih konkurenčnih podjetij. Če dobljen koeficient v obravnavanem podjetju odstopa od primerjalnih vrednosti, je determinirati razloge za odstopanje in poskusiti razložiti njihov nastanek ( Reilly 1997, 385) 2.2.2 Pospešena likvidnost Pospešena likvidnost pove, kolikšen del tekočih obveznosti je pokrit z razpoložljivimi gibljivimi sredstvi od katerih so odštete zaloge. Zaloge so namreč praviloma najmanj likvidna od vseh gibljivih sredstev podjetja. V primeru stečaja so to sredstva, pri katerih je verjetnost izgub najvišja. Zato je pomembno vedeti v koliki meri je podjetje sposobno brez razprodajanja zalog poravnati svoje tekoče obveznosti. Alternativa koeficientu tekoče likvidnosti je koeficient pospešene likvidnosti ali Quick Ratio, ki ga dobimo, ko gibljiva sredstva od katerih smo odbili vrednost zalog, delimo s tekočimi obveznostmi.

TOZGSKPL −

= (2),

13

pri čemer je: - KPL koeficient pospešene likvidnosti - GS gibljiva sredstva - Z zaloge - TO tekoče obveznosti V literaturi se pojavlja napotek, da je željena vrednost za Quick Ratio 1, vendar to ni standard, saj je treba upoštevati, da se iz različnih vzrokov podjetja med seboj razlikujejo po strukturi gibljivih sredstev. Tudi za Quick Ratio velja, da je koristno primerjati ga s stanjem v panogi in gospodarstvu nasploh. 2.2.3 Gotovinska likvidnost Gotovinska likvidnost pove, kolikšen del tekočih obveznosti lahko podjetje pokrije z denarnimi sredstvi (denar in vrednostni papirji). Merimo jo z najbolj konzervativnim (Reilly 1997, 386) likvidnostnim koeficientom, ki vzpostavlja razmerje med denarnimi sredstvi in kratkoročnimi tržnimi vrednostnimi papirji na eni strani, ter tekočimi obveznostmi na drugi, na naslednji način:

TODSKGL = (3),

Pri čemer je: - KGL koeficient gotovinske likvidnosti - DS denarna sredstva - TO tekoče obveznosti Koeficient gotovinske likvidnosti ali Cash Ratio naj ne bi presegel 0,5, nekateri teoretiki predlagajo njegovo vrednost 0,2. Prevelik koeficient gotovinske likvidnosti pomeni, da v obravnavanem podjetju prihaja do gotovinskih presežkov. 2.3 Likvidnost in solventnost Solventnost ( angleško Solvency, nemško Zahlungsfähigkeit, tudi Liquidität (Leko 1993, 462)) označuje sposobnost podjetja, da z razpoložljivimi denarnimi sredstvi poravna vse svoje zapadle obveznosti ob rokih njihovih zapadlosti. Likvidnost in solventnost (plačilna sposobnost) sta zelo povezana pojma, tako da mnogi avtorji solventnost običajno poimenujejo kar z likvidnostjo. Nekateri solventnost imenujejo notranja likvidnost (Reilly 1997, 383). Sposobnost podjetja, da v določenem roku poravna zapadle plačilne obveznosti namreč izhaja iz razpolaganja z denarjem ali z drugimi plačilnimi sredstvi. Generalno strukturo solventnosti podjetja prikazuje trenutni odnos med sedanjo vrednostjo premoženja in sedanjo vrednostjo obveznosti. Podjetje je solventno, če njegova

14

razpoložljiva denarna sredstva znašajo več ali enako, kot znašajo njegove zapadle obveznosti. Elementi solventnosti so torej obveznosti, rok njihove dospelosti in plačilna sredstva. Izhodišče za analiziranje solventnosti je odnos med razpoložljivimi denarnimi sredstvi povečanimi za denarne prejemke in denarnimi izdatki. Novejši širši pojem plačilne sposobnosti podjetja vključuje poleg potrebnih sredstev za sprotno poravnavanje zapadlih obveznosti še potrebna sredstva za financiranje razvoja podjetja. Zaradi dejstva, da se gibanja pritokov in odtokov ne da vedno predvidevati, je potrebno računati še na minimalno potrebno likvidnostno rezervo v najbolj likvidnih sredstvih. 2.3.1 Dejanska solventnost Gospodarski subjekt je dejansko solventen, kadar je v primeru stečaja sposoben poravnati vse svoje obveznosti tako, da s prodajo svojih naložb pride do denarja, ki služi za plačilo obveznosti. Dostikrat se zgodi, da je podjetje dejansko solventno, pa kljub temu ni sposobno poravnavati kratkoročnih dospelih obveznosti. To se dogaja v primerih, ko je veliko sredstev vezanih v dolgoročnih naložbah. 2.3.2 Tehnična solventnost Gospodarski subjekt je tehnično solventen, kadar je z razpoložljivimi likvidnimi sredstvi sposoben poravnati obveznosti ob roku njihove zapadlosti. Tehnični solventnosti pravijo tudi relativna likvidnost. Dogaja se, da podjetje tekoče poravnava zapadle obveznosti, četudi nima dovolj sredstev, da bi v primeru potencialne likvidacije poravnalo čisto vse obveznosti. Za podjetje je pomembno, da je v vsakem trenutku tehnično solventno. Tehnična nesolventnost pomeni, da ima podjetje težave s strukturo interne likvidnosti in da ta struktura ni časovno usklajena. To lahko pripelje do izgub v poslovanju podjetja, saj takšno podjetje naglo izgubi zaupanje poslovnih partnerjev in kreditno boniteto. Posledično pride do zmanjšanja obsega proizvodnje in do večjih stroškov poslovanja.

15

3 OBRATNA SREDSTVA 3.1 Struktura in višina obratnih sredstev Obratna ali gibljiva sredstva (angleško: Current Assets, tudi Working Capital) so tista, ki v proizvodnem procesu svojo vrednost prenesejo na končni izdelek več kot enkrat na leto. Gibljiva sredstva so sestavljena iz štirih glavnih komponent (Brigham 2002, 699):

- iz denarja, - tržnih vrednostnih papirjev, - terjatev, - in zalog.

Čista gibljiva sredstva (angl. Net Working Capital) so tisti del gibljivih sredstev, ki je financiran iz dolgoročnih virov sredstev. Pri tem je vir sredstev lahko lastni kapital, ali pa so vir dolgoročne obveznosti. Čista gibljiva sredstva dobimo tako, da od celotnih gibljivih sredstev odštejemo kratkoročne obveznosti. Višino in strukturo potrebnih gibljivih sredstev v določenem podjetju in pri danem obsegu poslovanja določajo naslednji dejavniki (Filipič 1999, 132):

- dejavnost s katero se podjetje ukvarja, ki vpliva na dolžino proizvodnega procesa - obseg proizvodne dejavnosti - višina in struktura stroškov proizvodnje - usklajenost obsega in vrste proizvedenega blaga z možnostmi prodaje - organizacija skladiščenja - likvidnost in solventnost kupcev

Ne glede na vpliv podjetja na dejavnike, ki vplivajo na višino potrebnih gibljivih sredstev mora podjetje zaradi vzdrževanja nepretrganega poslovanja stalno zagotavljati določen nivo gibljivih sredstev. Glede na stopnjo podpore prodajni politiki, lahko podjetje izbira med dvema alternativnima politikama financiranja potrebnega obsega gibljivih sredstev (Brigham 2002, 698). Politika sproščenega investiranja v obratna sredstva (˝fat cat˝ policy) priporoča relativno visok nivo gibljivih sredstev v odnosu na obseg prodaje in stimuliranje prodaje skozi liberalno kreditno politiko. To ima za posledico odgovarjajoče visok nivo terjatev do kupcev in zalog. Obratna je politika omejenega investiranja v obratna sredstva (˝lean and mean˝ policy), ki minimizira vse oblike gibljivih sredstev. Pri uporabi tega pristopa se gibljiva sredstva obračajo z večjo frekvenco in so torej bolj izkoriščena. Politika omejenega investiranja v gibljiva sredstva zaradi maksimalne izkoriščenosti gibljivih sredstev prinaša maksimalne pričakovane donose, vendar je tudi tveganje največje. Pri politiki sproščenega investiranja se dogaja ravno obratno, zaradi najmanjše stopnje tveganja se dosegajo tudi najnižji donosi. V realnem poslovnem svetu se je zato razvila sredinska pot, tzv. politika zmernega investiranja v gibljiva sredstva (moderate policy).

16

3.2 Proces kroženja denarja Če je za donosnost obratnih sredstev pomembna njihova struktura in velikost, je za ugotavljanje njihove likvidnosti pomembnejša njihova časovna komponenta glede na proces kroženja denarja. Gre za čas, ki ga enota gibljivih sredstev porabi, da se preoblikuje iz začetne denarne, preko nedenarnih, nazaj v denarno obliko. Praviloma podjetje kupi surovino, jo v proizvodnem procesu predela v gotove izdelke in na koncu proda. Kako učinkovite so te operacije z vidika gibljivih sredstev se da meriti s pomočjo kazalcev aktivnosti gibljivih sredstev, ki nam povedo, koliko časa se denar zadržuje v različnih oblikah gibljivih sredstev. Iz vidika preučevanja likvidnosti gibljivih sredstev je potrebno definirati naslednje časovne intervale, oziroma dinamične kazalce aktivnosti gibljivih sredstev: a) čas odloga plačila za nabavljene materiale je povprečen čas, ki mine med nabavo in dejanskim plačilom, ko pride do odtoka denarja za kupljene prvine proizvodnega procesa. Imenujemo ga trajanje odloga plačila (angleško Payables Defferal Period) in ga na letnem nivoju izračunamo na naslednji način:

360/GSCPPDP = (4),

kjer je:

- P obveznosti do dobaviteljev surovin in materiala - CGS/360 stroškovna dnevna vrednost prodanih izdelkov - PDP trajanje odloga plačila

b) čas pretvorbe kupljenih prvin iz zalog v gotove izdelke je povprečen čas v dnevih, ko so sredstva podjetja vezana v zalogah. Začne se z nabavo zalog in konča s prodajo proizvodov. Imenujemo ga trajanje obrata zalog (angleško Inventory Conversion Period) in ga na letnem nivoju izračunamo na naslednji način:

360/SIICP = (5),

kjer je:

- I zaloga - S/360 povprečna dnevna vrednost prodaje - ICP trajanje obrata zalog

c) čas, ki je potreben, da se vnovčijo terjatve je povprečno število dni, ki je potrebno, da se terjatve vnovčijo in pride do pritoka denarja. Imenujemo ga trajanje obrata terjatev (Receivables Collection Period) in ga izračunamo na naslednji način:

17

360/SRRCP = (6),

kjer pomeni:

- R terjatve - S povprečna vrednost letne prodaje - RCP trajanje obrata terjatev

Trajanje obrata terjatev se začne takrat, ko se proizvodi zaračunajo kupcu. V tistem trenutku preneha obstajati zaloga izdelka., ki je predmet prodaje. 3.2.1 Cash conversion cycle kot dinamična mera likvidnosti Dinamični kazalci likvidnosti, še posebej kazalci aktivnosti gibljivih sredstev, kot dnevi odprtih terjatev, ali koeficient obračanja zalog, so predmet mnogih preučevanj. V literaturi so posamezni kazalci aktivnosti gibljivih sredstev zelo obširno obravnavani. Od tradicionalnih statičnih kazalcev likvidnosti se razlikujejo po tem, da bolj točno opredeljujejo gibanje posameznega sredstva proti najbolj likvidni obliki sredstev, denarju. Trajanje procesa kroženja denarja je skupni imenovalec omenjenih kazalcev in podaja integrirani vpogled v likvidnost podjetja, ki izhaja iz medsebojne povezave med nabavno, proizvodno, prodajno in finančno funkcijo podjetja (Costa 2001,34). Celotno trajanje procesa kroženja denarja (angleško Cash Conversion Cycle), kot čas, ki mine med odlivi denarja zaradi plačila obveznosti in prilivi denarja iz naslova prejetih plačil, je rezultat v predhodni točki definiranih obdobij. Pomen posameznih obdobij lahko najbolje razberemo iz naslednje enačbe:

Trajanje Trajanje Trajanje Trajanje procesa = obrata + obrata - odloga (7),kroženja denarja

zalog terjatev plačila

Krajše kot je trajanje procesa kroženja denarja, hitreje se podjetju povrnejo v obratni kapital vložena sredstva. Zaradi tega ima v opazovanem trenutku več denarja in je posledično bolj likvidno. Če je trajanje procesa kroženja denarja dolgo, to pomeni, da potrebuje podjetje dalj časa za preoblikovanje gibljivih sredstev v najbolj likvidno obliko, kar implicira potencialne težave z likvidnostjo, oziroma potrebo po dodatnem financiranju poslovnega procesa. Stroški financiranja so ob danih pogojih na finančnem trgu odvisni od trajanja potrebe po financiranju. Zato je glavna naloga finančnega managementa, da ob nespremenjenem nivoju proizvodnje zagotovi čim krajši proces kroženja denarja. Skrajšanje celotnega procesa kroženja denarja se lahko doseže tako, da podjetje:

18

- preko pospešenega proizvodnega procesa in hitrejšega prodajanja gotovih izdelkov zmanjša čas obračanja zalog,

- z aktivnejšo politike izterjave vpliva na zmanjšanje časa obračanja terjatev, - s podaljšanjem plačilnih rokov pri dobaviteljih vpliva na povečanje časa odloga

plačil. Vsak od navedenih ukrepov pozitivno vpliva na likvidnost podjetja. Njihovo izvajanje pa je priporočljivo samo do tistega nivoja, ki še nima vpliva na povečanje skupnih stroškov ali na zmanjšanje obsega prodaje. Gledano iz perspektive gibljivih sredstev se prodaja in upravljanje z denarjem stikata ravno v njunem vplivu na čas, ki je potreben za kroženje denarja v poslovnem procesu. Pomembna naloga finančnih managerjev je vzpostaviti takšno informacijsko okolje v podjetjih, ki bo pripomoglo k poudarjenemu zavedanju o vlogi tega časa. Po nekaterih izkušnjah lahko podjetja, ki optimizirajo trajanje procesa kroženja denarja zmanjšajo potrebe po gibljivih sredstvih tudi do 40 %. Ker je okolje v katerem delujejo podjetja zelo dinamično in se venomer in nenehno spreminja, mora razsodno upravljanje z likvidnostjo biti proaktivno, da odgovorne službe v podjetjih imele dovolj časa za pripravo in izvedbo potrebnih korektivnih ukrepov za zagotavljanje nemotenega poslovnega procesa. V novejšem času vse več avtorjev podpira tezo, da je Cash Conversion Cycle lahko bolj uporabno orodje za diagnosticiranje in napovedovanje sprememb v likvidnosti kot kazalec tekoče likvidnosti in njegove izpeljanke (Costa 2001, 4), saj omogoča boljši vpogled v posamezne komponente gibljivih sredstev (Lyroudi 2000, 6) Praviloma je največ rezerv v zalogah, zato se je smotrno najprej posvetiti trajanju obrata zalog. Kopičenje posameznih vrst zalog ima specifične vzroke, zato jih je potrebno analizirati ločeno.

19

4 Zaloge Gibljiva sredstva se nahajajo v podjetju v materialni, denarni in vmesni obliki. Denarna oblika so likvidnostne rezerve, vmesna ali prehodna oblika so terjatve, materialna pa so zaloge. Zaloge so bistvena sestavina skoraj vseh poslovnih operacij. Pojavljajo se pri nabavi, proizvodnji in prodaji blaga v proizvodnih podjetjih ali pa samo pri nabavi in prodaji blaga pri trgovskih podjetjih. Pojavijo se vsakokrat, ko bodisi inputi, bodisi vmesni in dokončni outputi proizvodnega procesa niso takoj uporabljeni. Omogočajo razdruževanje zaporednih faz proizvodnje in distribucije, ter tako omogočajo doseganje večje učinkovitosti. Omogočajo tudi ločitev proizvodnega procesa od trenutnih dogajanj na trgu in izravnavo nihanj v povpraševanju ter s tem neprekinjeno delovanje proizvodnih sistemov in zadovoljivo raven storitev. Premostitev razkoraka med potrebami in preskrbo je naloga skladišča s svojimi zalogami. Podjetja se usmerjajo k uvajanju sistemov upravljanja z zalogami, ki skušajo zaloge minimizirati, oziroma jih v celoti odpraviti ob istočasnem zagotavljanju nemotenega delovanja podjetja. Nivo zalog je odvisen od različnih nabavnih in proizvodnih dejavnikov ter od obsega prodaje. Oblikovanje ciljnih nivojev zalog je težka naloga, saj je potrebno predhodno precizno napovedati prodajne količine in vrednosti. V razmerah negotovosti in nenehnih sprememb tržnega okolja dostikrat pride do napak pri oblikovanju zalog, kar ima lahko za posledico tako nedoseganje prodajnih rezultatov, kot stroške presežnih zalog. Za ustrezno upravljanje z zalogami je potrebna tesna koordinacija med prodajno, nabavno, proizvodno in finančno službo v podjetju. To ni enostavno doseči, saj izzivi povezani z zahtevami kupcev po hitrih in pravočasnih dobavah blaga, ustvarjajo dva konfliktna cilja, in sicer čim več zalog, ki jih s pritiski posredno preko proizvodnje želi prodajni oddelek za zanesljivo in hitro dobavo kupcu, in čim nižja obratna sredstva, vezana v zalogah, ki jih želi finančni oddelek. Zaradi navzkrižja interesov med prodajo, nabavo in proizvodnjo na eni strani ter financami na drugi je gospodarjenje z zalogami in njihovo uravnavanje pogoj za učinkovito delovanje celotnega podjetja. Problem uravnavanja zalog se kaže v težavah pri pretokih blaga, ki povzročajo spremembe dobavnih rokov ter spremembe v proizvodnem in prodajnem procesu. V podjetju so najpogostejša vprašanja v zvezi z vodenjem zalog: - katere izdelke imeti na zalogi ? - koliko materiala je treba naročiti in ga imeti na zalogi ? - kdaj naročiti material ? - kako nadzirati zaloge ? - kakšen obseg, gledano količinsko in vrednostno, naj imajo zaloge ? Zelo pomembno je, da podjetje najde pravilne odgovore na navedena vprašanja, saj imajo tako proizvodna kot trgovska podjetja zelo pogosto v zaloge vloženih velik del finančnih sredstev. Upravljanje z zalogami mora slediti dvema enakovrednima ciljema:

20

a) zagotavljati, da so zaloge , ki so potrebne za podpiranje proizvodnega in prodajnega

procesa, vedno na voljo b) istočasno pa skrbeti, da so stroški naročanja in vzdrževanja zalog na najnižji možni

ravni

4.1 Vrste zalog Poznamo več vrst in razvrstitev zalog, ki s svojimi značilnostmi služijo različnim namenom. V osnovi jih lahko razvrstimo iz različnih vidikov, in sicer: - glede na povpraševanje - glede na nalogo, ki jo opravljajo v procesu - glede na velikost - glede na stopnjo vpletenosti v proizvodni proces 4.1.1 Razvrstitev zalog glede na vrsto povpraševanja Z vidika povpraševanja ločimo zaloge na: - zaloge neodvisnega povpraševanja, ki niso odvisne od povpraševanja po drugih proizvodih. Oblikujejo se glede na povpraševanje na trgu. Največkrat so to zaloge gotovih izdelkov. Neodvisnega povpraševanja ne moremo določiti, ampak ga lahko le predvidimo, saj je pod vplivom dejavnikov trga. - zaloge odvisnega povpraševanja, ki so odvisne od povpraševanja po nekem drugem proizvodu. Oblikujejo se glede na povpraševanje po proizvodu, od katerega so odvisne. Največkrat so to zaloge materialov in surovin, zaloge dokončane proizvodnje, pa tudi rezervni deli. Pri neodvisnem povpraševanju se uporablja načelo nadomeščanja zalog, ko pade zaloga na določen nivo. Ta nivo se imenuje točka ponovnega naročila. 4.1.2 Razvrstitev zalog glede na nalogo v proizvodnem procesu Z vidika naloge, ki jo opravljajo v proizvodnem procesu, ločimo (Rusjan 1999, 133): - serijske zaloge, ki nastanejo zaradi nakupa v večjih količinah, kot je treba, v odnosu na neposredno povpraševanje. Razlog, da je nakup v večji količini ekonomsko upravičen so boljši nabavni pogoji in nižji stroški logistike na enoto proizvoda. - varnostne zaloge, ki so potrebne zaradi spreminjanja povpraševanja, dobavnih rokov in ponudbe dobaviteljev. Absorbirajo naključne spremembe teh faktorjev. Višji kot je njihov nivo, manjše je tveganje nezaloženosti. Predstavljajo najbolj občutljivo področje upravljanja z zalogami (Smith 1989, 108). Višina varnostnih zalog se določa statistično glede na njihovo spremenljivost. Če bi bila predvidevanja povpraševanja in dobavnih rokov stoodstotno zanesljiva, potreba po varnostnih zalogah odpade.

21

- sezonske zaloge, ki se uporabljajo za pokrivanje vnaprej predvidenega povečanega povpraševanja zaradi sezonskih vplivov ali trženjskih ukrepov. To je eden od možnih načinov za pokrivanje premajhnih proizvodnih zmogljivosti v obdobjih največjega povpraševanja. - špekulativne zaloge, ki nastajajo zaradi predvidenih večjih sprememb na trgu, kot so na primer zvišanje cen, pomanjkanje določenih proizvodov, in podobno. - razbremenilne zaloge, ki jih v podjetjih oblikujejo zaradi zmanjšanja odvisnosti enega delovnega mesta od drugega. Te zaloge so značilne za montažno linijo. 4.1.3 Razvrstitev zalog glede na velikost Z vidika velikosti se zaloge ločujejo na : - varnostno zalogo, ki jo nekateri avtorji imenujejo tudi najmanjšo ali minimalno zalogo (Potočnik 1991, 117). Predstavlja najnižjo še dopustno zalogo, ki podjetju omogoča neprekinjeno delovanje. Višina varnostne zaloge je odvisna od količine, intenzivnosti in ritma potrošnje, dobavnega roka, stroškov skladiščenja, transporta in razmer na trgu. - največjo ali maksimalno zalogo, ki predstavlja količino, nad katero je držanje blaga na zalogi neekonomično. Je seštevek varnostne in serijske zaloge. Vsaka večja prekoračitev te količine nesprejemljivo poveča stroške skladiščenja in tveganje pri prodaji. - povprečno zalogo, ki se uporablja predvsem ob kontroli skladiščnih stroškov in za ugotavljanje koeficientov obračanja zalog (Kaltnekar 1989, 298) - signalno ali opozorilno zalogo, ki vključuje zraven varnostne zaloge še količino, ki se v povprečju potroši do prispetja naročenega blaga. Ko se zaloge spustijo na raven signalnih zalog, je potrebno izdati dobavitelju novo naročilo 4.1.4 Razvrstitev zalog glede na stopnjo vpletenosti v proizvodni proces Glede na stopnjo vpletenosti v proizvodni proces se razvrščajo zaloge na.

- zaloge vhodnih surovin in materialov, ki ločujejo proizvajalce od dobaviteljev. Njihova funkcija je zaščita pred nezanesljivo dobavo. Z nabavo večjih količin se znižajo stroški nabave.

- zaloge nedokončane proizvodnje, ki ločujejo posamezne faze v proizvodnem

procesu. Zraven zaščite pred nezanesljivo dobavo materiala iz drugih proizvodnih procesov omogočajo posameznim delom proizvodnje različno dinamiko proizvodnje in samostojne proizvodne serije.

22

- zaloge dokončane proizvodnje ali zaloge gotovih proizvodov, ki ločujejo proizvajalce (v primeru trgovskih podjetij prodajalce) od kupcev. Zaloge gotovih proizvodov omogočajo hitro dobavo blaga porabniku, uravnavajo začasna nihanja v proizvodnji, uporabljajo pa se tudi kot zaščita pred nepredvidenim povpraševanjem.

4.2 Stroški, ki nastajajo zaradi zalog Eden prioritetnih ciljev v podjetju je poslovati s čim nižjimi stroški. Da bi podjetje lahko nadziralo in zniževalo stroške, jih mora dobro poznati. Stroške, povezane z zalogami, delimo na stroške, ki z obsegom zalog naraščajo, in stroške, ki z obsegom zalog padajo. Management podjetja mora zmeraj iskati kompromis med obema vrstama stroškov. Zaradi zalog nastajajo naslednji stroški (prirejeno po Brigham 2002, 717):

1. Stroški držanja zalog (naraščajo z obsegom zalog): - stroški financiranja nastanejo kot posledica investiranega kapitala v zaloge.

Financiranje zalog povzroči dve vrsti stroškov in sicer stroške obresti (če so zaloge financirane s tujimi viri), in oportunitetne stroške (če so zaloge financirane z lastnimi sredstvi)

- stroški hranjenja in vzdrževanja (stroški skladiščenja) predstavljajo pomemben

delež celotnih stroškov zalog. Eden od ciljev skladiščne službe je zniževanje stroškov skladiščenja. Med njih štejemo stroške skladiščnega prostora (stroški, ki se nanašajo na prostor, vzdrževanje prostora, ogrevanje, hlajenje, prezračevanje, razsvetljavo in čiščenje), plače zaposlenih v skladišču in stroške povezane s skladiščno opremo.

- stroški zavarovanja so premije zavarovalnih polic, ki pokrivajo različna tveganja v

zvezi z zalogami. Ti stroški nihajo v skladu z vrednostjo zalog in tako prispevajo k stroškom držanja zalog. Njihova velikost je opredeljena s stopnjo tveganja za uničenje zavarovanega predmeta.

- davki na premoženje se oblikujejo glede na ocenjeno vrednost zalog na določen dan - stroški razvrednotenja , zastaranja, poškodb in uničenja zalog so zadnja kategorija

stroškov, ki z povešanjem obsega zalog rastejo. Do razvrednotenja zalog pride v primeru spremenjene kvalitete zaradi spremenjenih fizikalnih lastnosti, zaradi česa se zalogam zmanjša vrednost. Zastarevanje pomeni upadanje vrednosti zaradi tehnoloških sprememb (primer računalniške industrije) ali drugih dejavnikov (moda, rok trajanja, …).

2. Stroški naročanja, transporta in prevzemanja (z obsegom zalog se zmanjšujejo): - stroški naročanja, ki so fiksni ne glede na obseg naročila. Večje število artiklov

posameznem naročilu prinaša nižje stroške naročanja na posamezen artikel, saj se fiksni stroški sorazmerno razdelijo na posamezen artikel. Velikost teh stroškov je

23

odvisna od števila naročil v posameznem časovnem obdobju. Pri tem moramo upoštevati administrativne stroške obdelave naročila v računovodski in nabavni službi in stroške lansiranja naročila dobaviteljem.

- transportni in manipulativni stroški vključujejo stroške nakladanja, prevoza,

razkladanja in obdelave naročila ob sprejemu.

3. Stroški prenizkega obsega zalog: - izpad prodaje nastane, ko prodajalec nima na zalogi izdelka, ki ga v tistem trenutku

potrebuje kupec. Pri tem nastane strošek v višini izgubljenega prispevka za kritje, ki bi ga podjetje lahko ustvarilo s to prodajo.

- izgubljena naklonjenost kupca pomeni izgubo kupca in njegovo selitev k drugemu

prodajalcu. Nastanejo stroški njegovega ponovnega pridobivanja oziroma pridobivanja novega kupca. Podjetja imajo zaloge dokončanih proizvodov za pokrivanje povpraševanja kupcev. V primeru, ko podjetje nima zalog takrat, ko kupec želi kupiti, se ta lahko odloči za nakup drugje in v tem primeru nastane oportunitetni strošek v višini izgubljenega prispevka za kritje. Tudi če kupec pristane na zamik dobave, nastane določen oportunitetni strošek zaradi kasnejšega priliva denarnih sredstev.

- motnje v proizvodnem procesu nastanejo ker v določenem času ni na razpolago

potrebnih vhodnih materialov ali zalog nedokončane proizvodnje. Prekinitev proizvodnje bo manj pri višjih ravneh zalog vhodnih materialov in zalog nedokončane proizvodnje.

Podlaga za uspešno upravljanje z zalogami je vzpostavljen sistem za nadzor nad njimi. Sistemi za nadzor nad zalogami so lahko zelo enostavni, lahko pa so tudi ekstremno kompleksni. Od potreb in zmožnosti posameznega podjetja je odvisno kakšen sistem nadzora nad zalogami bo vzdrževalo. Kompleksni računalniško krmiljeni sistemi omogočajo on-line spremljanje gibanja zalog, vendar so za veliko podjetij prevelik strošek. 4.3 Uravnavanje zalog s pomočjo ABC analize ABC analiza je samo ena izmed metod za uravnavanje zalog. Zaradi svoje relativne preprostosti je zelo razširjena. Temelji na razvrščanju postavk glede njihovo prioriteto. Namen ABC analize zalog je razvrstiti zaloge glede na pomembnost posameznega izdelka za vrednost zaloge. Teoretična osnova tega razvrščanja je znano Paretovo pravilo 80:20, ki pravi da se z 20 procenti vložka doseže 80 procentov učinkovitosti, in obratno. Z ABC analizo razdelimo izdelke v tri skupine, za katere so značilna naslednja razmerja:

- skupina A: majhno število postavk z visoko vrednostjo, npr. 25% postavk, ki predstavljajo 70% vrednosti zalog

- skupina B:srednje veliko število postavk s srednjo vrednostjo, npr. 25% postavk, ki predstavljajo 25% vrednosti zalog

24

- skupina C:visoko število postavk z nizko vrednostjo, npr. 50% postavk, ki predstavljajo 5% vrednosti zalog.

Na osnovi takšne razvrstitve določimo način dela pri uravnavanju zalog. Največje pozornosti bodo deležne zaloge iz skupine A. V skupino A lahko dodamo tudi tiste materiale, ki so ključni za proizvodni proces, ne glede na njihovo ceno. Dogajanje v zvezi z zalogami iz skupine A je potrebno kontinuirano spremljati. Tem artiklom morajo zadolženi zaposleni posvečati največjo pozornost. Uporabljati je potrebno najkvalitetnejše metode predvidevanja in napovedovanja ter naročati optimalne količine. Za skupini B in C je politika uravnavanja zalog ponavadi manj natančna. Spremljata se periodično, naročajo se manjše količine. Razvrščanje z ABC analizo ni enkraten postopek. Razmere se neprestano spreminjajo in z njimi se mora spreminjati tudi razvrstitev blaga v skupine. 4.4 Koeficient obračanja zalog Zaloge je potrebno konstantno presojati s stališča njihove stopnje likvidnosti. Presoja se nanaša na obrat zalog, oziroma na čas, ki je za to potreben. Uspešnost upravljanja z zalogami se meri s koeficientom obračanja zalog (Inventory Turnover Ratio), ki ga računamo kot razmerje med vrednostjo prodaje in vrednostjo zalog.

Koeficient obračanja zalog = vrednost prodaje / vrednost zalog (8),

Pomembno za izračun koeficienta obračanja zalog je, zavedati se, ali je vrednost prodaje izražena s tržnimi prodajnimi cenami ali po stroškovni vrednosti. Če so v števcu upoštevane dosežene prodajne cene, zaloge v imenovalcu pa so vrednotene po stroškovnih cenah, je izračunani koeficient večji, kot bi bil v primeru, ko so tudi v števcu upoštevane stroškovne cene prodanih izdelkov. Priznane mednarodne finančne ustanove, kot je Dun & Bradstreet, uporabljajo v svojih poročilih koeficient obračanja zalog izračunan na osnovi doseženih prodajnih cen. Če želimo, da so naši podatki primerljivi s podatki, ki prihajajo iz omenjenih ustanov, jih moramo izračunavati na enak način (Brigham 2002, 219). Za interne potrebe je lahko primerneje izračunavati koeficiente obračanja zalog po stroškovnih cenah. Važno je vedeti, kateri podatki so uporabljeni v izračunih in uporabljati zmeraj enake podatke. Izračunani koeficient obračanja zalog odseva hitrost obračanja naložb podjetja v zaloge v izbranem časovnem obdobju. Podjetju služi tudi kot osnova za primerjanje s povprečjem v panogi, v celotnem gospodarstvu ali z lastnimi v preteklosti doseženimi rezultati. Izrazito počasen obrat zalog (koeficient obračanja občutno nižji od primerljivih postavk) je lahko posledica prevelikih zalog, zastarelih zalog, zalog nekurantnih izdelkov, pa tudi nepravilnih precenjenih prodajnih načrtov. Močno povečan in hitrejši obrat zalog (višji koeficient obračanja, kot je pričakovati glede na primerljive vrednosti) je praviloma posledica premajhnega investiranja v zaloge. To ima lahko za posledico neustrezno servisiranje kupcev in izgubo prodaje.

25

Koristnost koeficienta obračanja zalog, kot internega merila za likvidnost zalog pride bolj do izraza, če se uporablja za analiziranje dogajanja na nivoju posameznih proizvodov. V primerih, ko se izračunava na nivoju celotnih zalog, so povprečni rezultati sicer lahko dobri, vendar se v njih lahko skrivajo za podjetje neugodne postavke. 4.5 Zaloge materiala in surovin S surovinami ponavadi mislimo na stvari, ki so pridobljene v naravi in nastopajo v proizvodnem procesu v nepredelanem ali neznatno predelanem stanju. Pod pojmom material razumemo stvari, ki so že izdelek določene predelovalne, obdelovalne ali dodelovalne dejavnosti. Zaloge materiala in surovin imajo v svoji sestavi še zaloge embalaže, drobnega inventarja, goriva, maziva in avtomobilskih gum (Turk 1994, 95). Zaloge materiala in surovin morajo omogočiti nemoteno odvijanje proizvodnega procesa. Da bi to dosegli, potrebujemo v podjetju določeno stalno raven zalog materiala in surovin. Oblikovanje teh zalog omogoča proizvodnjo, ki se preko prodajnih aktivnosti oblikuje v praviloma pozitivni finančni izid, kar vpliva na povečanje premoženja podjetja. Negativni učinek teh zalog je, da povzročajo stroške. To so stroški financiranja zalog, stroški zavarovanja in stroški skladiščenja. Vsi navedeni stroški prispevajo k manjšemu finančnemu izidu. Zaloge materiala in surovin imajo za posledico pozitivne in negativne učinke, zato je potrebno poiskati njihovo optimalno velikost. Enkrat ugotovljena optimalna raven zalog ni konstantna, temveč se giblje med najmanjšo in največjo ravnijo. Zmanjšanje zalog pod minimalno raven ima za posledico znižanje stopnje izkoriščenosti proizvodnih kapacitet. To pomeni, se bo zmanjšal obseg proizvodnje oziroma bo prišlo do prekinitev v proizvodnem procesu. V primeru zmanjšanega obsega proizvodnje bo znižana vrednost prodaje, kar v končni fazi vpliva na zmanjšanje finančnega izida. V primeru prekinjenega proizvodnega procesa se povečajo zaloge nedokončane proizvodnje, kar povečuje stroške financiranja in skladiščenja nedokončanih izdelkov, to pa spet negativno vpliva na finančni izid. Povečanje zalog surovin nad maksimalno raven ima za posledico dodatne stroške nabave in vzdrževanja zalog. Opisana situacija prav tako zmanjšuje finančni izid. Določanje minimalnega, maksimalnega in optimalnega nivoja zalog materiala in surovin je kompleksno delo, za katerega je potrebno imeti teoretično znanje in izkušnje. Pri odgovoru na ta izziv se lahko uporabijo različne metode, v teoriji je najbolj akceptirana metoda optimalne velikosti naročila oziroma metoda optimalne naročilne količine. V angleški literaturi se uporablja splošno priznan izraz EOQ ( Economic Ordering Quantity). Optimalna naročilna količina je tista, pri kateri so stroški naročila in stroški držanja zalog zmanjšani na najmanjši možni obseg. Optimalno naročilno količino izračunamo po naslednjem obrazcu (Brigham 2002, 778):

PCSFEOQ

×××

=2 (9),

26

pri čemer je:

- EOQ optimalna naročilna količina - F stalni stroški naročanja - S količinsko izražena letna poraba materiala - C letni stroški držanja zalog, izraženi v odstotkih povprečne vrednosti zalog - P nabavna cena enote materiala oz. surovin

Ta metoda je bazirana na restriktivno zastavljenih predpostavkah, da obstaja precizna napoved porabe zalog, da je poraba zalog enakomerna porazdeljena čez celo leto in, da naročene nove zaloge prispejo v podjetje točno takrat, ko jih v podjetju potrebujejo. Če bi material in surovine nabavljali po opisanem modelu, bi bile obstoječe zaloge na dan prispetja novega naročila popolnoma izčrpane. Če bi iz kateregakoli vzroka izpolnitev naročila zamujala, bi se pojavile težave v proizvodnji (prekinitev procesa, kopičenje zalog nedokončane proizvodnje). To predstavlja preveliko tveganje, zato je potrebno oblikovati varnostne zaloge, ki pa v bistvu predstavljajo že prej omenjene minimalne zaloge. Minimalne zaloge se dajo izračunati tako, da EOQ pomnožimo s stopnjo tveganja nepravočasne izpolnitve naročila. To stopnjo tveganja ugotavlja odgovorno osebje vsakega podjetja na osnovi izkušenj pri nabavi materiala in surovin. Minimalni obseg zalog lahko izračunamo po naslednjem obrazcu:

SNZ ropt×=min (10),

kjer pomenijo simboli:

- Zmin je minimalni obseg zalog - Nopt je optimalna naročilna količina - Sr je stopnja tveganja nepravočasne izpolnitve naročila

Maksimalne zaloge so enake vsoti minimalnih zalog in optimalne naročilne količine. Optimalno raven zalog z upoštevanjem rezervnih zalog dobimo tako, da prepolovljeni vrednosti optimalne naročilne količine prištejemo minimalne (varnostne) zaloge. Postopek je za prakso zaradi svoje relativne zapletenosti težko sprejemljiv. Priporočljivo je, da se ne uporablja za vse vrste materialov in surovin, ampak samo za tiste, ki imajo največji delež v vrednosti celotnih zalog. Obseg teh zalog se najbolje določi z ABC analizo ob upoštevanju Paretovega pravila 80/20. 4.5.1 Vpliv zalog materiala in surovin na likvidnost Z vidika stopnje likvidnosti so zaloge materiala in surovin nelikvidna oziroma najmanj likvidna oblika gibljivih sredstev. S tega stališča od vseh pojavnih oblik zalog ravno zaloge materiala in surovin praviloma najbolj obremenjujejo likvidnost podjetja, ker so najdalje

27

od denarne oblike. Za likvidnost podjetja je izredno pomembno, da zaloge materiala in surovin niso prekomerne glede na potrebe podjetja. Če se to zgodi, se upočasni cikel kroženja denarja, kar ima za posledico poslabšanje likvidnosti. 4.6 Zaloge nedokončane proizvodnje Nedokončana proizvodnja v širšem pomenu so nedokončana proizvodnja na proizvajalnih mestih, lastni polproizvodi in deli, ki so namenjeni nadaljnjemu proizvajanju ter odpadki, ki so namenjeni nadaljnji uporabi v procesu proizvajanja (Turk 1994, 96). Na obseg zalog nedokončane proizvodnje vpliva več dejavnikov (Filipič 1999,143):

- dolžina proizvodnega procesa je eden izmed pomembnejših. Podjetja iz različnih dejavnosti se razlikujejo med seboj tudi dolžini proizvodnega procesa. Daljši proizvodni proces ima za posledico večje zaloge nedokončane proizvodnje in obratno. Težiti je treba k čim krajšemu proizvodnemu procesu, ker se tako prepreči nepotrebno povečanje zalog, hkrati pa optimizira velikost in čas v zaloge investiranega premoženja.

- povečana stopnja izkoriščenosti zmogljivosti sorazmerno povečuje zaloge

nedokončane proizvodnje. Četudi povečane zaloge neugodno vplivajo na likvidnost, je njihovo povečanje sprejemljivo do višine optimalne stopnje izkoriščenosti, pri kateri je tudi finančni izid najugodnejši. Na stopnjo optimalne izkoriščenosti zmogljivosti pa vplivajo razmere na prodajnem trgu (možnosti prodaje izdelkov), na nabavnem trgu (možnosti nabave poslovnih prvin) in na finančnem trgu ( možnosti priskrbe finančnih sredstev).

- višina stroškov proizvodnje je odvisna od obsega proizvodnje zaradi vpliva stalnih

stroškov. Vsako povečanje stroškov pa ima za posledico povečanje vrednosti zalog nedokončane proizvodnje. Pri stroških proizvodnje je pomembno, da pri svojem pojavljanju ne presegajo tiste višine, ki je v določenem obdobju teoretično upravičena.

Zaloge nedokončane proizvodnje se da meriti vnaprej. Postopek zahteva, da se optimalna raven zalog determinira vnaprej in se dejanske zaloge usklajujejo z optimalnimi. Dovoljena so samo tista odstopanja, ki prispevajo k ugodnejšemu finančnemu izidu. Optimalne zaloge nedokončane proizvodnje ugotovimo za vsak izdelek po naslednjem obrazcu:

360pvp

opt

TLZNP

×= (11),

kjer pomeni:

- ZNPopt optimalne zaloge nedokončane proizvodnje - Lvp letna vrednost dokončane proizvodnje po standardnih lastnih cenah - Tp standardno število dni trajanja tehnološkega procesa

28

Dejanske zaloge nedokončane proizvodnje so večje od optimalne ravni takrat, ko je dejanska lastna cena višja od standardne, ko je dejansko število dni trajanja tehnološkega procesa večje od standardnega in ko je stopnja izkoriščenosti zmogljivosti nad načrtovano. Dejanske zaloge nedokončane proizvodnje pa odstopajo od optimalne ravni navzdol takrat, kadar je dejanska lastna cena nižja od standardne, ko je dejanska dolžina trajanja tehnološkega procesa krajša od standardne in ko je stopnja izkoriščenosti zmogljivosti pod načrtovano. Cilj finančnega upravljanja z zalogami nedokončane proizvodnje je čim bolj realno zmeriti odstopanja dejanskih zalog od optimalnih. Ekonomsko so upravičena samo tista odstopanja, ki imajo za posledico povečanje finančnega izida. Ugodnejši finančni izid je lahko posledica znižanja lastne cene, skrajšanja trajanja tehnološkega proces in ukrepov za optimalno izkoriščanje kapacitet. 4.6.1 Vpliv zalog nedokončane proizvodnje na likvidnost Tudi zaloge nedokončane proizvodnje so nelikvidna oblika sredstev in zaradi tega neugodno vplivajo na likvidnost in financiranje. Imajo višjo stopnjo likvidnosti od zalog materiala in surovin, ker so za eno fazo bližje denarni obliki. Tudi za to obliko sredstev velja, da ima presežek njihovih količin nad potrebami za posledico počasnejše obračanje zalog, kar pomeni podaljšanje časa vezave sredstev v zalogi in ima za posledico poslabšanje likvidnosti. 4.7 Zaloge gotovih izdelkov Zaloge gotovih izdelkov so vez med proizvodnjo in prodajo. Če ne bi bilo gotovih izdelkov, podjetje ne bi imelo kaj prodajati in bi izgubilo smisel obstoja. Zato je nujno, da zaloga gotovih izdelkov vedno obstaja. Vprašanje pa je, koliko gotovih izdelkov naj bo vedno na zalogi, kateri izdelki so to in kakšne so relacije med njimi. Iz vidika preučevanja likvidnosti zaloge gotovih izdelkov pa je nujno ugotoviti in spremljati čas, ki mine od nastanka posameznega gotovega izdelka do njegove prodaje. Obseg zalog gotovih izdelkov določata proizvodnja in prodaja. Proizvodnja je lahko individualna ali serijska. Pri individualni proizvodnji proizvajamo po naročilu za znanega kupca. V tem primeru zalog gotovih izdelkov praviloma ni (oziroma obstajajo zelo kratek čas), ker kupci naročeno in izdelano takoj prevzamejo. Določen obseg zalog gotovih izdelkov se pojavlja pri serijski proizvodnji, značilnost katere je, da se proizvaja za neznanega kupca. Na ta obseg vplivajo prodajne možnosti. Ugodne prodajne možnosti se kažejo v velikem povpraševanju po gotovih izdelkih, po doseganju visokih prodajnih cen in po zagotovljenem krogu stalnih odjemalcev. Vsi omenjeni dejavniki vplivajo na to, da se obseg zaloge gotovih izdelkov zmanjša. Obstajajo tudi dejavniki, ki vplivajo na večanje zalog gotovih izdelkov, odnosno na čas zadrževanja izdelkov na zalogi. Z dobrim upravljanjem z zalogami gotovih izdelkov želimo čim bolj

29

zmanjšati negativne in čim bolj povečati pozitivne vplive na finančni izid. S tem namenom težimo k oblikovanju optimalnega obsega zalog gotovih izdelkov. Obrazec za oblikovanje optimalnega obsega zalog gotovih izdelkov je naslednji:

360TL

ZGI vpopt

×= (12),

pri čemer pomeni:

- ZGIopt optimalna raven zalog gotovih izdelkov - Lvp letna vrednost (ali količina) prodaje po standardni lastni ceni - T povprečno število dni od trenutka prejema gotovega izdelka iz proizvodnje do

trenutka odpreme kupcu Zelo pomembno pri upravljanju zalog gotovih izdelkov je ugotavljanje optimalne ravni zalog za vsak izdelek posebej, saj se povprečno število dni zadrževanja v skladišču razlikuje od izdelka do izdelka. Tudi pri ugotavljanju optimalne ravni zalog gotovih izdelkov si lahko pomagamo z različnimi metodami in tehnikami, ki so se razvile v mednarodni (predvsem ameriški) poslovni praksi. 4.7.1 Vpliv zalog gotovih izdelkov na likvidnost Zaloge gotovih izdelkov so nelikvidna oblika sredstev, vendar imajo v primerjavi z zalogami materiala in zalogami nedokončane proizvodnje najvišjo stopnjo likvidnosti, ker so najbližje denarni obliki. Povzročajo stroške za vzdrževanje zalog, kar vpliva na zmanjšanje finančnega izida. Hkrati se s prodajo gotovih izdelkov dosega pozitiven finančni izid in veča premoženje podjetja. Iz vidika preučevanja likvidnosti zalog gotovih izdelkov je nujno ugotoviti in spremljati čas, ki mine od nastanka zaloge gotovih izdelkov do nastanka terjatve iz naslova prodaje istih. Za likvidnost podjetja je najugodneje, če je omenjeno obdobje čim krajše. Čas od nastanka zaloge gotovih izdelkov do nastanka terjatve iz naslova njihove prodaje izračunamo s pomočjo koeficienta obračanja zalog gotovih izdelkov na naslednji način:

FGFG ITR

ICP 360= (13),

pri čemer je:

- ICPFG čas obračanja zaloge gotovih izdelkov - ITRFG letni koeficient obračanja zaloge gotovih izdelkov

30

4.7.2 Presežne zaloge gotovih izdelkov V idealnih razmerah se izdelek proizvede in v najkrajšem možnem času proda, ter spremeni svojo likvidnostno pozicijo iz zaloge v terjatev. Teoretično je zaloga gotovih izdelkov najbolj likvidna vrsta zaloge. Če pa v strukturi zalog gotovih izdelkov kateregakoli podjetja obstajajo izdelki, ki se obračajo zelo počasi ali pa se sploh ne obračajo, se v tem podjetju ustvarja presežna zaloga tovrstnih gotovih izdelkov. Zelo verjetno je, da ima to podjetje zaradi takšne situacije likvidnostne težave. Velikost nastalega problema je odvisna od obsega presežnih zalog. Večji kot je njihov obseg, večja je investicija podjetja v gibljiva sredstva. Zaradi upočasnjenega procesa kroženja denarja pride do podaljšanja vezave denarja v gotovih izdelkih, kar neugodno vpliva na likvidnost podjetja. V skrajnem primeru lahko tudi prevelike zaloge nekurantnih gotovih izdelkov pripomorejo k stečaja podjetja, če to ni več sposobno poravnavati svojih obveznosti. Za trajno odpravo teh težav je potrebno najprej definirati vse nekurantne izdelke. To so tisti, ki se obračajo počasneje od drugih, oziroma se sploh ne obračajo. Najpogostejši vzrok za njihov nastanek so napačne poslovne odločitve v preteklosti (Kaltnekar 1993, 317). Nekurantne gotove izdelke poiščemo tako, da izračunamo čas obračanja za vsak izdelek iz zaloge. V naslednji fazi je potrebno sprejeti odločitev o tem, kaj z njimi storiti. Njihovo nadaljnje skladiščenje je nesmiselno, saj zavzemajo prostor v skladišču, vežejo sredstva, skozi čas se lahko pokvarijo, povzročajo dodatne stroške, skratka, prinašajo izgubo. Eliminacija takih artiklov v praksi praviloma pomeni znižanje prodajne cene. S takim ukrepom se da zelo hitro znižati nivo presežnih zalog. Poudariti je treba, da ima vsako nižanje prodajne cene za posledico manjše prilive od prodaje od planiranih. Ker vse finančne projekcije predvidevajo, da se bodo izdelki prodali po planiranih prodajnih cenah, v katere tovrstna znižanja niso vključena, so posledica manjši prilivi denarja, kar vodi v slabši finančni izid. Praviloma je pri odločanju o spremembi prodajne cene potrebno upoštevati, da je zniževanje prodajne cene upravičeno tako dolgo, dokler je povečanje finančnega izida zaradi zniževanja stroškov za vzdrževanje zalog večje od zmanjševanja finančnega izida zaradi zniževanja prodajnih cen. Zniževanje prodajnih cen je zmeraj kratkoročen ukrep za izboljšanje likvidnosti podjetja. Presežne zaloge gotovih izdelkov in z njimi povezan neugoden vpliv na likvidnost se bodo čez čas ponovno formirale, če podjetje ne bo identificiralo ključnih vzrokov za njihovo nastajanje in definiralo korektivnih ukrepov, ki bodo njihovo nastajanje preprečili. Za dosego teh ciljev je potrebno razviti strategijo za zmanjšanje presežnih zalog, v kateri je potrebno jasno definirati cilje, ki jih podjetje želi doseči in definirati procedure za redno spremljanje doseženih rezultatov.

31

Zelo važno za uspeh te strategije je, da so z njo seznanjeni in v njeno implementacijo vpleteni vsi tisti zaposleni, ki imajo lahko kakršenkoli vpliv na nastanek oziroma zmanjšanje zalog. Problematika presežnih zalog je namreč preobširna in prepomembna, da bi se z njo ukvarjala samo ena služba znotraj podjetja. Ovrednotenje obstoječega sistema upravljanja z zalogami je nujna faza pri izdelavi omenjene strategije. Le če bodo v podjetju vedeli, kaj se je dogajalo v preteklosti, bodo lahko pravilno nastavili sistem za odločanje o zalogah v prihodnosti. Pri odkrivanju ključnih vzrokov za nastajanje presežnih zalog dostikrat naletimo na ovire v obliki človeškega faktorja, saj bi tisti, ki so odgovorni za nepravilne odločitve v preteklosti, le te najrajši prikrili. Poslovna praksa kaže, da je lažje in ceneje za podjetja, če glede presežnih oziroma nekurantnih zalog gotovih izdelkov delujejo preventivno. To pomeni, da vse svoje resurse usmerijo v take aktivnosti, da do formiranja presežnih zalog sploh ne more priti, oziroma se to dogaja v najmanjši možni meri..

32

5 Zaloge gotovih izdelkov v podjetju X 5.1 Predstavitev podjetja X Podjetje X je vertikalno integriran proizvajalec in predelovalec piščančjega in puranjega mesa. To pomeni, da v svojem delovanju popolnoma obvladuje vse faze proizvodnje perutninskega mesa in izdelkov. Po kapacitetah in po fizičnih rezultatih poslovanja je eden največjih srednjeevropskih proizvajalcev perutninskega mesa in izdelkov. Na domačem trgu je tržni vodja in obvladuje preko 50% tržišča. Tudi zaradi svoje velikosti je intenzivno usmerjeno k mednarodnemu trženju svojih izdelkov. Pred vstopom v Evropsko Unijo je bilo bolj usmerjeno na tržišča držav nastalih iz republik bivše Jugoslavije. Z vstopom Slovenije v Evropsko Unijo se za podjetje X odpirajo nove možnosti za osvajanje tržnega deleža v državah Unije. Razvoj podjetja X skozi čas: Začetki podjetja X segajo v leto 1905, ko je štajerski trgovec in zemljiški posestnik Reinhardt na Ptuju odprl perutninsko postajo. Kmetje iz okolice Ptuja so jo zalagali z domačo perutnino, jajci in divjačino. Odkupna mreža se je širila po Slovenskih goricah in Dravskem polju. Zaradi zmanjšanja stroškov prevoza so organizirali zakol živali na Ptuju, kjer je delo dobilo prvih nekaj domačinov. Sčasoma je bilo sezonsko zaposlenih od 30 do 50 ljudi. Podjetje je nenehno raslo in ves čas spodbujalo rejo perutnine na področju sedanje severovzhodne Slovenije. S spretnim trgovanjem, iznajdljivim izkoriščanjem razmer in učinkovitim vodenjem je preraslo v pravo kapitalistično podjetje, ki je uspešno preživelo svetovno gospodarsko krizo. Po drugi svetovni vojni ga je doletela nacionalizacija. Takrat se je preimenovalo in pod istim imenom posluje še danes. Leta 1955 se je podjetje usmerilo v intenzivno rejo in predelavo perutnine v družbenem sektorju. Leta 1965 se je pričela vzreja perutnine pri kooperantih. Leta 1974 se začnejo proizvajati klobase iz perutninskega mesa, kar pomeni začetek trajnostne usmeritve podjetja v proizvodnjo izdelkov z dodano vrednostjo. Leta 1991 doživi podjetje X velik šok zaradi izgube velikega tržišča Jugoslavije, vendar uspešno prestrukturira prodajne trge in v relativno kratkem času postane vodilno v Sloveniji na področju proizvodnje in prodaje perutninskega mesa. V letu 1997 se lastninsko preoblikuje iz družbenega podjetja v delniško družbo. V letu 1999 si pridobi certifikat kakovosti 9001 za celotno podjetje.

33

V letu 2000 se odloči postati mednarodno podjetje in odkupi večinski delež v drugem največjem perutninarskem podjetju v Hrvaški. V letu 2002 si pripoji konkurenčno podjetje v Sloveniji in lokalno kmetijsko predelovalno podjetje. Vzpostavijo se nova poslovna razmerja in podjetje X začne delovati kot glavna sila Skupine X. Skupino X zraven obvladujočega podjetja X predstavlja še osem podrejenih podjetij, kjer ima podjetje X večinski delež. Pet jih je v Sloveniji, tri so v tujini. Dejavnost Skupine X se odvija v štirih vsebinskih stebrih, ki so:

- perutninarstvo - poljedelstvo in živinoreja - vinarstvo - storitve

Podjetje X se je za pospešeno organsko rast in razširitev z akvizicijami odločilo predvsem zaradi ustvarjanja priložnosti za poslovanje na enotnem trgu Evropske unije in na trgu drugih držav. Pri tem ga je vodila tudi potreba zagotavljanja ustreznega obsega poslovanja za ohranjanje in povečevanje donosnosti in doseganje sinergijskih učinkov. Posebej je treba izpostaviti naslednje cilje:

- doseganje ciljne donosnosti povezanih in odvisnih družb - spodbujanje razvojne naravnanosti in ofenzivnega tržnega nastopanja - ustvarjanje optimalne sestave kadrovskih virov - zagotavljanje najustreznejše strukture virov financiranja - doseganje jasne prepoznavnosti, identitete in učinkovitosti upravljanja z

blagovnimi znamkami - dograjevanje enovitega informacijskega sistema in enotnega kontrolinga - razvijanje organizacijske strukture in upravljalskega modela v celotni Skupini X, ki

bosta zagotavljala primeren vpliv pri postavljanju ciljev poslovanja in nadzor njihovega uresničevanja.

Primerjalne prednosti podjetja X: Poslovne izzive podjetja X na ciljnih trgih, kjer posluje, predstavljajo potrošniki, odjemalci, konkurenti, okolje in tehnologija. Izjemnega pomena so direktni kontakti z dobavitelji in poznavanje dogajanj na nabavnih trgih. Podlaga za vsestranski napredek je povezovanje potencialov podjetja s poslovnimi izzivi. Zato so v podjetju X opredelili svoje potenciale oziroma primerjalne prednosti pred ostalimi konkurenti. To so:

- usposobljeni in motivirani sodelavci na vseh organizacijskih ravneh - upravljanje z desetimi primerjalnimi prednostmi svoje vertikalno integrirane

organizacijske strukture - sodobna tehnološka opremljenost - jasno izdelana razvojna vizija v kateri se identificira visok delež vseh zaposlenih - visoka prepoznavnost podjetja - vzpostavljena prepoznavna hierarhija blagovnih znamk in razvito zaupanje vanje

34

- upravljanje z zadostnimi kapacitetami, ki omogočajo vstop na trge Evropske unije - ugodno razmerje med domačo prodajo in izvozom - obstoj svojih podjetij izven Slovenije - poslovanje v dejavnosti, kjer trend potrošnje izdelkov v svetovnem in evropskem

merilu narašča - pripravljanje izdelkov za vse generacije in vse priložnosti.

Poslanstvo podjetja X: V podjetju X so prepričani, da se zdravje ljudi prične z naravno, zdravo in okusno pripravljeno hrano. Zato skrbijo, da zdravo meso in okusni izdelki iz perutninskega mesa zbližujejo ljudi pri njihovem uživanju. Visoko kvaliteto proizvodov gradijo na tradiciji in izkušnjah preteklih generacij ter na najsodobnejših tehnologijah in znanju vseh sodelavcev, ki so zavezani popolnemu zadovoljstvu potrošnikov. Želje in potrebe sodobnega človeka po naravni, zdravi in okusno pripravljeni hrani zadovoljujejo z vedno novimi izdelki na domačem in izbranih evropskih trgih. Zdravo in humano okolje za živali v proizvodnji zagotavljajo s humano vzrejo in okolju prijazno proizvodnjo. Svojo največjo prednost prepoznavajo v sposobnih sodelavcih, ki so zavezani in predani poslanstvu podjetja. Rast in razvoj družbe dosegajo z izpolnjevanjem potreb in pričakovanj potrošnikov, lastnikov, sodelavcev, poslovnih partnerjev in družbenega okolja v katerem poslujejo. Vizija podjetja X: Vizija podjetja predstavlja celoto dolgoročnih pričakovanj, ki jih želi podjetje v prihodnosti doseči. V podjetju X imajo vizijo, da podjetje X vodilen in najbolj uspešen proizvajalec prehranskih izdelkov iz perutninskega mesa v srednji Evropi. Na trgih izven Slovenije bodo zaslužili vsaj dve tretjini vseh prihodkov. Z marketinško filozofijo in s celovitim delovanjem bodo krepili naravnanost k potrošniku. Nenehno bodo zniževali stroške in jih optimirali na ravni najboljših primerljivih podjetij v Evropi. Konstantno bodo dvigovali nivo izobrazbe, motivacije in pripadnosti podjetju ter se trudili dosegati osebnostno rast in razvoj vseh zaposlenih. Izgradili bodo skupino podjetij z namenom učinkovitejše krepitve tržnega položaja in skrbeli za stabilno rast vrednosti delnic ter soliden donos na kapital. Organizacijska kultura: Organizacijska kultura v podjetju X je naklonjena spremembam. Vrednote, ki opredeljujejo njihovo delovanje, medsebojne odnose in njihov odnos do okolja, so oblikovali v štirih sklopih, glede na odnos do kadrov, na odnos do kvalitete opravljenih storitev, odnos do okolja in odnos do lastnikov kapitala. Strateški cilji podjetja X: V podjetju X so opredelili naslednje strateške cilje:

- do leta 2007 bodo postali najpomembnejši proizvajalec perutninskega mesa in perutninskih izdelkov iz srednje in jugovzhodne Evrope

- ustvarjali bodo 250 milijonov € konsolidiranih prihodkov na leto

35

- zaposlovali bodo več kot 3000 ljudi v vsaj petih državah - obdelovali bodo 4000 hektarov zemljiških površin - dosegali bodo dejavnosti primerljivo donosnost lastniškega kapitala - nadgrajevali bodo upravljanje s poslovnim sistemom in razvijali vzpostavljene

standarde kakovostne, varne in zdrave hrane z vsemi elementi sledljivosti 5.2 Upravljanje z zalogami gotovih izdelkov v podjetju X 5.2.1 Splošni podatki o gibanju zalog v podjetju X Zaloge gotovih izdelkov v podjetju X predstavljajo pomemben del celotnih zalog. Delež zalog v celotnih zalogah bomo predstavili v naslednji tabeli : TABELA 1: DELEŽ ZALOG GOTOVIH IZDELKOV V SKUPNIH ZALOGAH (V %) 2001-2003

1 2 3 skupne zaloge

31.12. (v 000 SIT)

zaloge gotovih izdelkov 31.12.

(v 000 SIT)

(2:1)x100 (v %)

2000 1.905.320 199.130 10,5 2001 2.354.767 490.941 20,8 2002 4.837.985 930.372 19,2 2003 5.062.642 1.428.838 28,2 Vir: letna poročila podjetja X za 2003, 2002 in 2001 Tabela 1 pojasnjuje, kako so se gibale skupne zaloge podjetja X od leta 2000 do 2003 in kolikšen odstotek v skupnih zalogah so v vsakem opazovanem letu predstavljale zaloge gotovih izdelkov. Delež zalog gotovih izdelkov v skupnih zalogah podjetja X vsaj od leta 2000 naprej opazno narašča. Zanimivo je tudi dejstvo, da stanje zalog gotovih izdelkov raste dosti hitreje kot stanje vseh zalog, kar prikazuje tabela 2. Indekse smo izračunali tako, da smo stanje v tekočem letu delili s stanjem iz prejšnjega leta TABELA 2: INDEKS RASTI ZALOG V PODJETJU X OD 2001 DO 2003 2000 2001 2002 2003SKUPNE ZALOGE / 124 205 105 ZALOGE GOTOVIH IZDELKOV / 246 189 153 Vir: letna poročila podjetja X za 2003, 2002 in 2001 Trend rasti zalog gotovih izdelkov od leta 2001 do leta 2003 sicer pada, toda rast gotovih izdelkov se še vedno zdi previsoka v primerjavi z rastjo skupnih zalog. Na žalost nam niso dostopni podatki za primerljiva podjetja v tujini, s katerimi bi edino lahko primerjali podatke podjetja X. Če pogledamo posamezne letne podatke, vidimo, da so se v letu 2001

36

zaloge gotovih izdelkov povečale dosti bolj od celotnih zalog. V letu 2002 gre pri večji rasti skupnih zalog v največji meri najverjetneje za posledico pridružitve dveh podjetij v podjetje X, medtem, ko so se v letu 2003 spet dosti bolj povečale zaloge gotovih izdelkov. Kvaliteto zalog gotovih izdelkov, oziroma njihovo likvidnost, smo presodili tudi iz vidika njihovega obračanja in časa vezave sredstev. Rezultati so razvidni v tabeli 3. TABELA 3: OBRAČANJE ZALOG GOTOVIH IZDELKOV PODJETJA X MED 2001 IN 2003

STROŠKI PRODANIH

GI

ZGI 1.1

( 000 SIT)

ZGI 31.12

( 000 SIT)

POVPREČNA ZGI

( 000 SIT)

KO ZGI

DNEVI VEZAVE

SREDSTEV 2001 16.422.153 199.130 490.941 345.035,5 47,60 8 2002 20.633.135 490.941 930.372 710.656,5 29,03 12 2003 29.683.913 930.372 1.428.838 1.179.605 25,16 14 Vir: letna poročila podjetja X za 2003, 2002 in 2001 Kratice v tabeli 3 pomenijo naslednje: GI: gotovi izdelki ZGI: zaloga gotovih izdelkov KO ZGI: koeficient obračanja zaloge gotovih izdelkov Iz tabele 3 je razvidno, da se koeficient obračanja zalog gotovih izdelkov v podjetju X zmanjšuje in, da se daljša čas vezave sredstev v gotovih izdelkih. Iz povprečja 8 dni v letu 2001 se je povprečni čas vezave sredstev v gotovih izdelkih povečal na 14 dni v letu 2003. Dejstvo, da se je povprečni čas vezave sredstev v gotovih izdelkih v dveh letih (od 2001 do 2003) povečal za 75 %, povprečne zaloge gotovih izdelkov pa za 240 %, prav gotovo neugodno vpliva na likvidnost podjetja X. 5.2.2 Opredelitev prodajnega asortimana v podjetju X Razlogi, za spreminjanje velikosti in obračanja zalog gotovih izdelkov v podjetju X, se skrivajo v izdelkih, ki jih podjetje X trži. Zato bomo v nadaljevanju iz različnih vidikov opredelili njegov prodajni asortiman. Prodajni asortiman v podjetju X se deli na osnovni in dopolnilni program. Osnovni program obsega perutninsko meso in perutninske izdelke, dopolnilni pa programe iz tistih dejavnosti pripojenih družb, ki nimajo direktne zveze s predelavo perutnine (poljščine, svinjereja).

37

Delež v prihodkih od prodaje po programih prikazuje naslednja tabela: TABELA 4: DELEŽ V PRIHODKIH OD PRODAJE PO PRODAJNIH PROGRAMIH V LETIH 2002 IN 2003 2002 2003 OSNOVNI PROGRAM 90 % 83 % DOPOLNILNI PROGRAM 10 % 17 % 100 % 100 % Vir: poslovno poročilo podjetja X za 2003 Iz zgornje tabele je razvidno, da v prihodkih od prodaje prevladujejo prihodki od prodaje od osnovnega programa. Sicer so se prihodki od prodaje dopolnilnega programa v letu 2003 povečali, vendar osnovni program še vedno predstavlja veliko večino rezultata poslovanja v podjetju X3. Gotovi izdelki iz osnovnega programa podjetja X se glede na stopnjo obdelave delijo na perutninsko meso in perutninske mesne izdelke. Znotraj teh skupin se izdelki delijo, glede na izvor surovine, na izdelke iz piščančjega in izdelke iz puranjega mesa. Nadaljnje razčlenitve nato spet potekajo glede na različne stopnje obdelave. V spodnji tabeli bomo prikazali koliko posamezne komponente osnovnega programa prispevajo k skupnim prihodkom od prodaje. TABELA 5: PRIHODKI OD PRODAJE OSNOVNEGA PROGRAMA V LETIH 2002 IN 2003 2002 2003 PERUTNINSKO MESO 54 % 56 % PIŠČANČJE MESO 43 % 42 % PURANJE MESO 11 % 14 % PERUTNINSKI IZDELKI 46 % 44 % PERUTNINSKE KLOBASE 37 % 36 % PRIPRAVLJENI IZDELKI 8 % 8 % 100 % 100 % Vir: poslovno poročilo podjetja X za 2003 Iz zgornje tabele je razvidno, da ima relativno največji delež v prodaji osnovnega programa piščančje meso, ki predstavlja 43 % celotnega osnovnega programa in hkrati kar 80 % prodaje vsega perutninskega mesa.

3 Pred letom 2002 je podjetje X v celoti tržilo samo osnovni program, saj sta v tem letu pripojeni družbi do takrat delovali samostojno.

38

Na osnovi predstavljenih podatkov o pomembnosti piščančjega mesa za poslovanje podjetja X, lahko trdimo, da je smotrno prioritetno usmeriti aktivnosti za doseganje boljših rezultatov poslovanja ravno v to blagovno skupino. 5.2.2.1 Opredelitev prodajnega asortimana glede na življensko dobo izdelkov Gotovi izdelki iz osnovnega programa podjetja X se med seboj pomembno razlikujejo še po roku trajanja. Rok trajanja je pomemben dejavnik politike vsakega izdelka, saj določa način in hitrost njegove distribucije do končnega potrošnika. Krajši kot je rok trajanja, prej mora izdelek zapustiti proizvajalčevo skladišče, da bi v polni meri ustregel pričakovanjem kupca4. Tak izdelek se zelo kratek čas zadržuje v zalogah gotovih izdelkov, kar pomembno vpliva na zmanjšanje časa vezave denarja v zalogah gotovih izdelkov. Izdelki z daljšo življenjsko dobo se lahko skladiščijo dalj časa, preden se lansirajo na tržišče. V času svojega skladiščenja vežejo na sebe obratna sredstva, povzročajo pa tudi dodatne stroške. Osnovne tipe izdelkov, ki jih podjetje X trži in njihov rok trajanja opisuje naslednja tabela: TABELA 6: OSNOVNI TIPI IZDELKOV V PODJETJU X IN NJIHOV ROK TRAJANJA

NAZIV SKUPINE IZDELKOV ROK TRAJANJA Ohlajeno perutninsko meso 6 do 10 dniZmrznjeno perutninsko meso 365 dniObarjene klobase iz perutninskega mesa 42-60 dniTermično obdelani proizvodi 240 dniKonzerve 4 letaVir: lastno delo Iz tabele 1 je razvidno, da se izdelki, ki jih trži podjetje X zelo razlikujejo glede na življenjsko dobo. To pomeni raznovrstnost pristopov pri prodaji in distribuciji posameznih skupin izdelkov. 5.2.2.2 Opredelitev asortimana glede na način skladiščenja Izdelki podjetja X se razlikujejo tudi glede na temperaturni režim, pri katerem jih je potrebno skladiščiti. Različni temperaturni režimi skladiščenja so potrebni zato, da izdelki ohranijo zahtevano kvaliteto in da v nobenem trenutku ni ogroženo zdravja potrošnikov. Ta razlika pomembno vpliva na stroške, ki so potrebni za vzdrževanje zaloge različnih vrst izdelkov. V tabeli 2 bomo opredelili osnovne tipe gotovih izdelkov v podjetju X glede na temperaturni režim skladiščenja.

4 Trgovci želijo, da ima izdelek, ko prispe v trgovino, čim daljši rok trajanja. Na ta način se želijo zaščititi pred nevarnostjo izgube zaradi odpisovanja zastarelega blaga. V ta namen se pri večjih trgovcih večinoma že v pogodbe vgradijo obveznosti dobaviteljev, da bodo dostavljali blago, ki ne bo starejše od npr. 1/3 roka uporabe .

39

TABELA 7: OSNOVNI TIPI IZDELKOV V PODJETJU X GLEDE NA ZAHTEVANO TEMPERATURO SKLADIŠČENJA

NAZIV SKUPINE IZDELKOV TEMPERATURA SKLADIŠČENJA Ohlajeno perutninsko meso 0-4°C Zmrznjeno perutninsko meso pod -18°C Obarjene klobase iz perutninskega mesa 0-4°C Termično obdelani in zmrznjeni proizvodi pod -18°C Konzerve Sobna temperatura do 20°C Vir: lastno delo V podjetju X proizvajajo izdelke, ki zahtevajo 3 različne temperaturne režime, ki porabljajo energijo za skladiščenje na 3 različne načine. Energetsko najmanj potratno je skladiščenje konzerv, saj le te iz vidika temperaturnega režima za skladiščenje ne potrošijo skoraj nič energije. Skladiščenje ohlajenega mesa in obarjenih klobas je energetsko bolj potratno, saj je izbrano temperaturo 0-4° potrebno vzdrževati ves čas, pri tem pa posebej paziti na to, da se temperaturna veriga nikoli ne pretrga5. Najbolj potratno iz energetskega vidika pa je prav gotovo vzdrževanje zaloge zmrznjenega perutninskega mesa in termično obdelanih zmrznjenih proizvodov. Pri teh izdelkih je potrebno obravnavati dva različna stroška:

- strošek zamrzovanja, ki je enkratni strošek in nastane zaradi zamrzovanja proizvoda in v podjetju X

- strošek hlajenja zmrznjenega proizvoda, ki je odvisen od potroška energije in od časa hlajenja

5.2.3 Vpliv zalog gotovih izdelkov na likvidnost podjetja X V nadaljevanju bomo podrobneje opisali upravljanje z zalogami treh osnovnih tipov6 proizvodov podjetja X glede na to, koliko časa se zadržujejo v zalogah gotovih izdelkov, preden pride do njihove prodaje. V druge vrste zalog, kot so zaloge surovin in nekončane proizvodnje se ne bomo poglabljali, ker niso predmet našega preučevanja. Iz vidika gibljivih sredstev v trenutku prodaje zaloge gotovih izdelkov prenehajo obstajati, njihova vrednost pa se prenese na terjatve do kupcev. V skladu s konceptom procesa kroženja denarja krajši čas zadrževanja v zalogi pomeni za podjetje ugodnejšo likvidnost.

5 Nepretrgana temperaturna veriga pomeni, da izdelek ves čas skladiščenja in manipulacije od proizvodnje do nakupa s strani končnega potrošnika ni izpostavljen temperaturi izven intervala, ki je za njega zakonsko predpisan. 6 Ne bomo obravnavali programa konzerv. Razlog je dejstvo, da je njihovo trženje v podjetju X še v začetni fazi, zato bi podatki lahko bili zavajajoči.

40

5.2.3.1 Ohlajeno perutninsko meso Na podlagi poznavanja načina poslovanja v podjetju X vemo, da se ohlajeno perutninsko meso plasira na trg samo po naročilu. Naročila se dnevno zbirajo v službi za sprejemanje naročil in posredujejo v proizvodnjo. Še isti dan steče proizvodnja, tako, da je naročeni izdelek praviloma naslednji dan v prodajni polici kjerkoli v Sloveniji. Za dostavo skrbi izgrajen sistem distribucije. Ohlajeno meso je v največji meri namenjeno oskrbi domačega trga, saj zaradi kratkega roka trajanja ne prenese dolgega transporta in časovno potratnih procedur pri izvozu in predvsem uvozu. Oskrba tržišča z ohlajenim perutninskim mesom se odvija neprekinjeno celo leto, razen ob nedeljah in praznikih. Med dokončanjem izdelka in njegovim plasiranjem na trg v večini primerov ne mine več kot 2 dni. Zelo redko se zgodi, da je ta čas daljši7. Glede na te informacije lahko izpeljemo sklep, da se zaloga ohlajenega perutninskega mesa obrne v dveh do treh dnevih. Kljub temu smo restriktivno predpostavili, da traja obrat ohlajenega piščančjega mesa v povprečju 3 dni. S pomočjo enačbe 13 smo izračunali, da je na letnem nivoju koeficient obračanja ohlajenega piščančjega mesa v najslabšem primeru 120. Če bi predpostavili, da traja obrat zalog ohlajenega piščančjega mesa samo 2 dni, bi prišli do koeficienta obračanja 180. Če primerjamo oba zgoraj zapisana rezultata z dnevi vezave vseh gotovih izdelkov iz tabele 3, lahko zatrdimo, da ohlajeno piščančje meso ugodno vpliva na likvidnost gotovih izdelkov in s tem tudi na likvidnost podjetja X. Zaradi narave proizvodnje piščančjega mesa je nemogoče količinsko, še posebej pa časovno uskladiti proizvodnjo in povpraševanje po ohlajenem piščančjem mesu. Zato se v podjetju X pri načrtovanju potrebnih količin predvsem zanašajo na sposobnost odgovornih v prodaji, da bodo na osnovi podatkov o preteklih obdobjih in na osnovi lastne presoje znali čim bolj točno predvideti prodajne količine. 5.2.3.2 Perutninske klobase Perutninske klobase v podjetju X predstavljajo pomemben del asortimana saj so mu v letu 2003 prinesle 36 % prihodkov od prodaje osnovnega asortimana, oziroma 28 % vseh prihodkov. V podjetju X ta program izredno dobro obvladujejo, saj imajo v tem segmentu več kot trideset let izkušenj. Tržijo ga tako v Sloveniji, kot tudi v izvozu, kjer prednjači izvoz na trge bivše Jugoslavije. Perutninske klobase so v podjetju X izdelki z visoko dodano vrednostjo.

7 Podatki so pridobljeni na osnovi opravljenih razgovorov z zaposlenimi v skladišču in distribuciji.

41

Proizvodnja klobas je za podjetje X ugodna tudi zato, ker se pri njej lahko potroši veliko viškov mesa, ki nastanejo iz naslova odstopanja od predpisanih standardov kvalitete mesa za trg8, ali pa iz naslova razlik med planirano in realizirano prodajo mesa. Operativno proizvodnja klobas poteka na podlagi posameznih naročil, ki jih kupci pošiljajo v službo naročanja. Služba naročanja jih posreduje v proizvodnjo, kjer na osnovi razpoložljivih proizvodnih kapacitet predlagajo termin prevzema klobas s strani kupca, oziroma potrdijo termin, ki ga je predlagal kupec. Tako kupci, kot prodajna služba in proizvodnja v podjetju X imajo skupni interes, da je čas od naročila do njegove izvedbe čim krajši. Ker se trži relativno širok asortiman klobasnih izdelkov, se posamezno naročilo kompletira nekaj dni. Zato imajo v podjetju X nepisano pravilo, oziroma sporazum med prodajno in proizvodno službo, da je potrebno naročilo za odpremo večjih količin klobas dostaviti v proizvodnjo sedem dni pred želenim datumom odpreme. To velja takrat, ko so proizvodne kapacitete visoko izkoriščene. V obdobjih, ko so proizvodne kapacitete nizko izkoriščene, je ta čas lahko samo 5 dni. V vsakem primeru se zmeraj potroši en dan za posredovanje naročila in organizacijo proizvodnje, dva dni pa za termično obdelavo, hlajenje in pakiranje izdelkov. Na osnovi zgoraj navedenih podatkov lahko zaključimo, da klobase eksistirajo kot zaloga gotovih izdelkov med dvema in štirimi dnevi. Ker so obdobja višje in nižje prodaje približno enakomerno razporejena skozi celo leto, za potrebe naše raziskave utemeljeno predpostavimo, da je čas vezave perutninskih klobas v zalogah gotovih izdelkov v podjetju X tri dni. Po enačbi 13 izračunani koeficient obračanja je potemtakem 360:3, oziroma 120. Če dobljeni rezultat primerjamo s podatki iz tabele 3, lahko zaključimo, da so v podjetju X tudi perutninske klobase nadpovprečno likvidne, ko govorimo o gotovih izdelkih. 5.2.3.3 Termično obdelani in zmrznjeni proizvodi Termično obdelani in zmrznjeni proizvodi so v letih 2002 in 2003 predstavljali 8 % vseh prihodkov od osnovnega programa v podjetju X . To so izdelki z najvišjo dodano vrednostjo v podjetju X. V podjetju X imajo s temi izdelki zelo velike načrte v prihodnosti. Zato so v letu 2003 dokončali novo, 3,2 milijardi tolarjev vredno tovarno, namenjeno proizvodnji tovrstnih izdelkov. Termično obdelani in zmrznjeni proizvodi sicer imajo življensko dobo 8 mesecev, vendar tudi za njih velja, da imajo tako kupci, kot prodajna služba in proizvodnja skupni interes, da je čas od naročila do njegove izvedbe čim krajši. 8 Pravilnik o prometu z mesom perutnine točno določa izgled blaga, ki lahko gre na trg. V predelavi piščancev je standardno okrog 20 % blaga, ki ni v skladu z zahtevami tega pravilnika. Po drugi strani pa je to več kot ustrezna surovina za proizvodnjo klobas.

42

V podjetju X konkretni podatki o stanju zalog teh proizvodov v preteklosti ne obstajajo. Evidenca se vodi šele od začetka obratovanja nove tovarne v drugi polovici leta 2003, čeravno so tovrstne izdelke v podjetju X že izdelovali v preteklosti. Kljub pomanjkanju podatkov, lahko na osnovi izkušenj in opravljenih razgovorov z zaposlenimi sklepamo, da se v okviru te točke obravnavani izdelki obračajo relativno počasi. Najverjetneje obremenjujejo zaloge gotovih izdelkov v zelo podobni meri kot zmrznjeno piščančje meso. 5.2.3.4 Zmrznjeno piščančje meso V letih 2002 in 2003 je bil delež zamrznjenega piščančjega mesa v celotni prodaji piščančjega mesa podjetja X skoraj 30 % ( merjeno količinsko). Zmrznjeno perutninsko meso nastaja v podjetju X kot posledica treh dejavnikov:

- zmrzovanje strukturnih viškov iz dnevne prodaje - zmrzovanje, ker inputi kvantitativno in kvalitativno ne ustrezajo povpraševanju - v prodajnem planu določene količine za prodajo v izvozu

Za zadovoljivo pokrivanje potreb tržišča po svežem ohlajenem perutninskem mesu je potrebno pravočasno predvideti točno povpraševanje po njem. V primeru podjetja X in ostalih podjetij iz iste panoge, je to izredno težko. Narava proizvodnje mesa je namreč taka, da preteče od začetka do konca poslovnega procesa toliko časa, da je nemogoče precizno proizvesti blago po naročilu, za znanega kupca, za vsaki dan v tednu. Dodatni spremenljivi dejavniki, ki vplivajo na dosežene proizvodne rezultate so še spreminjanje doseženih končnih tež vzrejenih živali, kvaliteta krme, zdravstveno stanje živali, vreme, poškodbe pri klanju in podobno. Ker je potrebno proizvodnjo planirati za več mesecev vnaprej, prihaja zaradi navedenih dejavnikov do razlik med planiranimi in proizvedenimi, oziroma prodanimi količinami. V podjetju X se trudijo, da maksimalno zadovoljijo potrebe domačega tržišča, zato so planirane in proizvedene količine vedno večje od prodanih. Te razlike v podjetju X obravnavajo tako, da jih sproti zamrzujejo. Zmrznjeno piščančje meso se v glavnem prodaja na tržiščih izven Slovenije. Cenovna politika je zastavljena tako, da so običajno izdelki podjetja X za 10 ali več odstotkov dražji od konkurence. Kljub tako zastavljeni cenovni politiki je donosnost zamrznjenega piščančjega mesa v izvozu negativna. To je po eni strani posledica visokih uvoznih omejitev v državah, kamor podjetje X izvaža svoje proizvode, po drugi strani pa nizkih izvoznih cen tovrstnega blaga v članicah Evropske Unije, kjer je proizvodnja perutnine zelo razvita. Kupci podjetja X iz drugih držav kupujejo zmrznjeno perutninsko meso na osnovi svojih tekočih potreb, oziroma potreb trga, katerega oskrbujejo z blagom. Praviloma se dogaja, da potrebe kupcev za zmrznjeno perutninsko meso niso usklajene z razpoložljivimi zalogami podjetja X niti po količini, niti po strukturi.

43

Količinska neusklajenost zalog zmrznjenega perutninskega mesa s potrebami na tujih trgih načeloma ne predstavlja velikega problema, ko gre za premalo blaga. Značilno je namreč, da takrat, ko tega blaga primanjkuje v podjetju X, vlada splošno pomanjkanje v celi Evropi. Proizvajalci takrat praviloma povišajo prodajne cene in povečujejo nivo proizvodnje. Zaradi splošnega povečevanja proizvodnje pa kmalu pride do presežka ponudbe nad povpraševanjem na nivoju cele Evrope, kar ima za posledico padanje prodajnih cen in nastajanje presežnih zalog. Ponavadi se za obdobje, dokler se ne prodajo presežne zaloge, zmanjša obseg žive proizvodnje. V podjetju X se glede opisane situacije priključujejo evropskim trendom. Kadar se nivo izvoznih cen na evropskem tržišču veča, povečujejo svoje cene tudi v podjetju X in obratno. Enako velja za količinsko prilagajanje proizvodnje. Strukturna neprilagojenost proizvodnje, oziroma zalog zmrznjenega perutninskega mesa, potrebam prodajnih trgov, je povezana z dejstvom, da je struktura razseka pri obdelavi perutninskega mesa pogojena z anatomskimi razmerji, ki se jih ne da spreminjati9. V praksi podjetja X se dogaja, da je povpraševanje s strani kupcev po določenih zmrznjenih artiklih konstantno večje od povpraševanja po drugih delih. Zato se začne ustvarjati zaloga tistih artiklov, po katerih ni povpraševanja, oziroma je to manjše kot v primeru drugih artiklov. Vsi neprodani zmrznjeni izdelki, ne glede na naravo njihovega nastanka, bremenijo zalogo gotovih izdelkov. Dalj časa, kot ne gredo v prodajo, bolj ogrožajo likvidnost podjetja X. Da bi ugotovili, v kolikšni meri vpliva posamezen izdelek na likvidnost, smo za osnovne izdelke iz skupine zmrznjeno piščančje meso izračunali koeficient obračanja in dneve zadrževanja v zalogi v letih 2002 in 200310. Koeficient obračanja smo računali v skladu z enačbo 8, z upoštevanjem stroškovnih cen za vrednotenje prodaje in zalog. Ker smo izračunavali koeficient obračanja za posamične izdelke, smo lahko vpliv stroškov zanemarili in smo delali izračune samo na osnovi količinskih parametrov. Dobljeni rezultati so koristna podlaga za razmislek o politiki posameznih artiklov v bodoče.

9 Pri razseku enega piščanca dobimo po normativu približno 32 % beder, 35 % prsi, 12 % peruti, 18 % hrbtov in 3 % drobovine 10 V podjetju X ne obstajajo na enak način urejeni podatki o zalogah, ki bi nam omogočili vpogled v dogajanje pred letom 2002.

44

TABELA 8: OBRAČANJE ZALOG ZMRZNJENEGA PIŠČANČJEGA MESA V LETU 2002

2002 PRODAJA (V KG)

ZALOGA 1.1

(V KG)

ZALOGA 31.12 (V KG)

POVPREČNA ZALOGA (V KG)

KOEFICIENT OBRAČANJA

DNEVI V

ZALOGICELI PIŠČANCI 1286159 299800 93394 196597 6,54 55 BEDRA 1231244 26800 38164 32482 37,91 9 KRAČE 376173 10400 4231 7315 51,42 7 STEGNA 330507 23300 81090 52195 6,33 57 PRSI 76998 17000 9104 13052 5,90 61 FILE 415036 148100 90025 119062 3,49 103 KRILA 76146 8300 4492 6396 11,91 30 DROBOVINA 416102 14000 55184 34592 12,03 30 SKUPAJ 4208365 547700 375684 461692 9,11 40

Vir: evidence podjetja X Iz tabele 8 se vidi, da so bile v letu 2002 najbolj likvidne piščančje krače, s koeficientom obračanja 51,42 , ki so v povprečju potrebovale 7 dni, da so zapustile skladišče. Sledijo jim piščančja bedra s koeficientom obračanja 37,91 in s povprečno 9 dnevi vezave sredstev. Za ta dva izdelka lahko rečemo, da sta se obračala zelo hitro in da nista obremenjevala podjetja X s stališča likvidnosti. Tudi za izdelka, ki sta v zalogi gotovih izdelkov vezala sredstva 30 dni (drobovina in krila) lahko zatrdimo, da sta se relativno hitro obračala. Vsi ostali izdelki so potrebovali za obrat mnogo več časa: celi piščanci 55 dni, stegna 57 dni, prsi 61 dni, piščančji file pa celo 103 dni. V celoti se je v letu 2002 zaloga zamrznjenega piščančjega mesa obrnila 9,11 krat, pri čemer je en obrat trajal 40 dni. TABELA 9: OBRAČANJE ZALOG ZMRZNJENEGA PIŠČANČJEGA MESA V LETU 2003

2003 PRODAJA (V KG)

ZALOGA 1.1

(V KG)

ZALOGA 31.12 (V KG)

POVPREČNA ZALOGA (V KG)

KOEFICIENT OBRAČANJA

DNEVI V

ZALOGICELI PIŠČANCI 1051499 93394 154854 124124 8,47 42 BEDRA 1671251 38164 204367 121265 13,78 26 KRAČE 379666 4231 15753 9992 38,00 9 STEGNA 358707 81090 45653 63371 5,66 64 PRSI 65405 9104 21851 15477 4,23 85 FILE 606520 90025 107234 98629 6,15 59 KRILA 185893 4492 12439 8465 21,96 16 DROBOVINA 465994 55184 130640 92912 5,02 72 SKUPAJ 4784935 375684 692791 534237 8,96 40

Vir: evidence podjetja X V tabeli 9 so podatki o obračanju posameznih artiklov iz zmrznjenega piščančjega mesa v letu 2003. Tudi v letu 2003 so bile najbolj likvidne krače, ki so za en obrat potrebovale 9 dni. Na drugo mesto so se prebila krila z obratom v 16 dneh. Piščančja bedra so na tretjem mestu z 26 dnevi vezave sredstev. Pri celih piščancih se je čas vezave skrajšal na 42 dni. Likvidnost fileja se je močno povečala, saj se je čas vezave sredstev skrčil iz 103 v letu

45

2002 na 59 dni v letu 2003. To je razveseljivo tudi zato, ker je to izdelek z najvišjo lastno ceno od vseh obravnavanih. Najslabše rezultate so v 2003 dosegla stegna (64 dni), prsi (85 dni) in drobovina (72 dni) V obeh letih je čas, ki je potreben, da se je obrnila celotna zaloga, enak, in sicer 40 dni. Potrebno se nam zdi poudariti, da gre pri tem podatku za povprečje. Za pridobitev popolnejše informacije o likvidnosti posameznih artiklov in o vzrokih za nastajanje presežnih zalog, je potrebno razčleniti asortiman najmanj tako globoko, kot kažeta tabeli 8 in 9. Koristno bi bilo analizirati gibanje zalog skozi krajša časovna obdobja, kot so na primer trimesečja ali pa celo na mesečnem nivoju. Na ta način bi opredelili tudi gibanja, ki nastajajo zaradi morebitnih sezonskih vplivov. Čeprav ni na voljo podatkov za pretekla leta smo v pogovorih z zaposlenimi v prodajni službi prišli do informacije, da so se tudi v preteklosti konstantno najtežje prodajala stegna, drobovina in prsi. To so artikli, ki so se redno kopičili v skladiščih in jih je bilo zato najmanj enkrat na leto potrebno prodajati s popustom. Za te artikle je nujno potrebno izdelati posebne strategije za odpravljanje presežnih zalog in predvsem za odpravljanje njihovega nastajanja. S stališča likvidnosti so prav gotovo vsi zmrznjeni artikli neugodni za podjetje X. Tudi če privzamemo, da traja obrat celotnih zalog zmrznjenega piščančjega mesa v povprečju 40 dni, je to zelo dosti v primerjavi z rezultati, ki jih dosegajo perutninske klobase (3 dni), oziroma ohlajeno piščančje meso ( maksimalno 3 dni). Z gotovostjo lahko trdimo, da bi zmanjšanje časa vezave sredstev v zalogah zmrznjenega mesa pripomoglo k ugodnejši likvidnostni poziciji podjetja X. 5.2.4 Vzroki nastajanja zalog gotovih izdelkov v preteklosti V podjetju X so se vsaj od osamosvojitve Slovenije leta 1991 redno srečevali s problematiko cikličnega pojavljanja visokih zalog zmrznjenega piščančjega mesa. Ponavadi so se zaloge začele kopičiti pozno jeseni in so rasle do pomladi. Analiza vpliva pojavljanja visokega nivoja zalog zmrznjenega piščančjega mesa na likvidnost podjetja ni bila nikoli napravljena. Razlog leži najverjetneje v dejstvu, da je bilo podjetje dovolj finančno močno, da to ni bilo nujno potrebno. Zraven tega pa je šlo za obdobje tranzicije iz socialističnega družbenega podjetja v delniško družbo, ko so bile v ospredju. Problematika visokega nivoja zalog gotovih proizvodov se je reševala praviloma skozi izvoz na trge bivših jugoslovanskih republik in to tako, da se je močno spustila prodajna cena, dokler zaloga ni skopnela na nivo, ki je bil v podjetju X ocenjen za optimalnega. Vse to se je dogajalo v razmerah nizke stopnje konkurence na slovenskem trgu, kjer je bilo možno skozi dosežene višje prodajne cene kompenzirati nižjo rentabilnost izvoženih presežnih zalog.

46

Po našem mnenju so vzroki za nastanek visokih zalog izbranih gotovih izdelkov v podjetju X objektivne in subjektivne narave. Med objektivne lahko uvrstimo:

- nestabilnost tržišča, od balkanskih vojn, do nelojalne konkurence in spreminjanja lokalnih predpisov, je pomenila, da v podjetju X niso mogli izvajati stabilne prodajne politike

- velikost podjetja X, ki ima kapacitete prilagojene velikemu tržišču nekdanje države z 22 milijoni prebivalcev in s tem povezana potreba po zmanjševanju stalnih stroškov na enoto proizvoda skozi visoko izkoriščenost kapacitet.

- zaradi narave proizvodnje je odzivni čas na spremembe tržnih pogojev najmanj 75 dni. To pomeni, da se podjetje X zelo počasi odziva na spremembe na tržiščih.

- do vstopa v EU nezmožnost plasiranja velikega dela svoje proizvodnje na trge izven Slovenije zaradi protekcionističnih ukrepov držav uvoznic. Tudi takrat, ko so bili z določenimi državami sklenjeni prostocarinski sporazumi, so njihove oblasti na različne načine oteževale uvoz. V Makedoniji, ki je tradicionalno pomemben trg za artikle podjetja X, so vsako leto zavlačevali s podelitvijo uvoznih kvot, kar je pomenilo nekaj mesečno kopičenje zalog zmrznjenega mesa.

Subjektivni pa so med drugimi:

- serijska proizvodnja za neznanega kupca - ne dovolj zavzeto ukvarjanje s problematiko presežnih zalog, metod za

učinkovitejše upravljanje zalog na sploh, še posebej pa zalog gotovih izdelkov, niso razvili. Nakopičene zaloge so opažali in se začeli z njimi ukvarjati šele takrat, ko so postale zelo izrazite. Ponavadi je dajala iniciativo za odpravljanje presežnih zalog proizvodnja, ki je začela opozarjati, da primanjkuje skladiščnega prostora.

- odsotnost celovite računalniške podpore za spremljanje informacij o zalogah gotovih izdelkov, ki bi servisirala višji in srednji management o višini zaloge, času nastanka zaloge in stroških za njeno vzdrževanje. V podjetju X spremljajo zaloge zmrznjenega mesa na osnovi tedenskih popisov. Vodja skladišča vsak ponedeljek zjutraj izdela popis zalog po artiklih in ga po elektronski pošti dostavi odgovornim osebam v podjetju X. To je interni dokument, izdelan v Excellu, ki omogoča vodjem v proizvodnji in prodaji kratkoročno planiranje aktivnosti. Na osnovi izkušenj lahko trdimo, da je to poročilo zelo koristno pri operativnem odločanju o prodaji, kadar je nivo zalog nizek. Takrat praviloma ne obstajajo artikli z nizkim koefientom obračanja, oziroma se da z lahkoto upravljati z njimi, ker so bolj opazni. Pomanjkljivost tedenskega poročila se kaže pri visokih nivojih zalog, saj ni mogoče opazovati posameznih izdelkov iz vidika dolžine njihovega skladiščenja.

Obravnavani problem je zelo pomemben iz najmanj dveh razlogov:

- za gotove proizvode, ki so predmet raziskave, evropski trg priznava cene, ki so nižje od lastnih cen v podjetju X. Razlike so občutne, pri določenih artiklih lahko sežejo do 50 %. Navedeno dejstvo pomeni, da podjetje X zmrznjeno meso mora prodajati po cenah, ki so nižje od njegovih lastnih cen. To velja pod pogojem, da želi zadržati visoke donose na domačem trgu, kjer mu to uspeva predvsem zaradi visoke stopnje zadovoljevanja potreb kupcev.

47

- stroški vzdrževanja zaloge gotovih izdelkov so občutni, saj gre za energijsko potratno skladiščenje. Ker jih tržišče ne priznava, se jih ne da vračunati v prodajno ceno.

5.2.5 Stroški za vzdrževanje zalog zmrznjenega piščančjega mesa Vzdrževanje zaloge zmrznjenega perutninskega mesa in termično obdelanih zmrznjenih proizvodov v podjetju X je potratno iz energetskega vidika in zato povzroča velike dodatne stroške. Ti stroški so sestavljeni iz stroškov zamrzovanja in stroškov hlajenja. Strošek zmrzovanja je enkratni strošek, ki nastane, ko se izdelek zamrzne. Skupna višina teh stroškov je odvisna od količinskega obsega zmrzovanja. Višina stroškov hlajenja je odvisna od časa vzdrževanja zaloge. V podjetju X imajo omejene zmogljivosti za skladiščenje zmrznjenega blaga. Zato viške količin skladiščijo v najetih zunanjih skladiščih. Tudi ta storitev vpliva na višino stroškov skladiščenja. Proizvodni proces v podjetju X je sestavljen iz veliko zaporednih in vzporednih faz in zelo zapleten. Iz tega razloga je alociranje stroškov na posamezne artikle zelo zapleteno opravilo. Analitska služba si pri tem pomaga z internimi navodili za prevalitve stroškov na posamezne nosilce. Na osnovi omenjenih navodil so v analitski službi podjetja X ocenili povprečne stroške za vzdrževanje zaloge zmrznjenega mesa v letu 2003. Enkratni strošek zmrzovanja v letu 2003 je znašal 7 sit/kg, stroški skladiščenja so ocenjeni na 3 sit/kg na mesec, oziroma 0,1 sit/kg na dan. V tabeli 9, ki se nanaša na leto 2003, je razvidno, da je bila povprečna zaloga zmrznjenega mesa 543.237 kg. Ob povprečnem obratu zaloge 40 dni in dnevnih stroških skladiščenja 0,1 sit/kg, to pomeni, da je iz naslova stroškov skladiščenja zmrznjenega mesa v letu 2003 bilo v povprečju vezanih 2.136.950 tolarjev. Višina teh sredstev se spreminja premo sorazmerno z dnevi vezave sredstev v zalogi, ali z obsegom povprečnih zalog. Če se število dni v zalogi poveča ali zmanjša za polovico, se v enaki meri spremeni tudi višina vezanih sredstev, kar ugodno vpliva na likvidnost. Enako velja v primeru spremembe povprečne zaloge. Skupni stroški hlajenja so v tem obdobju znašali 20,5 milijonov tolarjev, kar smo izračunali na podlagi obrata zaloge, dnevne cene skladiščenja, podatkov o začetni in končni zalogi ter o letni prodaji. Tudi skupni stroški hlajenja so premo sorazmerni z dnevi vezave sredstev v zalogi V istem obdobju je zaradi stroškov zmrzovanja nastalo za 35.714.294 tolarjev stroškov. Ti stroški niso povezani z obračanjem zalog, saj je njihova višina ista ne glede na to kako hitro se obračajo zaloge. Njihova višina je odvisna od obsega zmrzovanja.

48

Stroški povezani s financiranjem zalog gotovih izdelkov v podjetju X nastajajo kot posledica kapitala investiranega v zaloge. Višina teh stroškov je torej odvisna od višine sredstev, ki so investirana v zaloge. V podjetju X določajo vrednost enote gotovega proizvoda na osnovi vrednotenja po proizvajalnih stroških, ki obsegajo neposredne stroške materiala, neposredne stroške dela, neposredne stroške storitev, neposredne stroške amortizacije in splošne proizvajalne stroške. Financiranje zalog povzroči dve vrsti stroškov in sicer stroške obresti (če so zaloge financirane s tujimi viri), in oportunitetne stroške (če so zaloge financirane z lastnimi sredstvi). Financiranje zalog zmrznjenega piščančjega mesa je v letu 2003 trajalo v povprečju 40 dni. Ob predpostavljeni ceni financiranja 5 % na leto, ki so jo v tem letu uporabljali v svojih izračunih v podjetju X, je cena financiranja za en obrat zalog torej 0,56 % od vrednosti zalog ( 5% deljeno z 9, koliko je trajal en obrat zalog). V primeru, da bi v letu 2003 vse zaloge zmrznjenega mesa prodali nemudoma po nastanku, bi prihranili celotne stroške hlajenja v višini 20,5 milijonov tolarjev in stroške financiranja zalog v višini 5 % njihove vrednosti (na letnem nivoju). Stroškom zmrzovanja bi se lahko izognili samo, če bi na nivoju podjetja prodajali samo ohlajeno meso. V tem primeru bi prihranili še dodatnih 35,7 milijonov tolarjev. 5.2.6 Trade-off med znižanjem prodajne cene in vzdrževanjem zaloge gotovih izdelkov V podjetju X rešujejo problematiko presežnih zalog zmrznjenega piščančjega mesa tako, da znižajo prodajne cene na izvoznih trgih, takrat, ko ocenijo, da je nekega artikla preveč na zalogi. Enako velja za manjše količine, ki so na zalogi dalj časa. Zaradi visoke cenovne elastičnosti tovrstnih izdelkov se presežne zaloge v relativno kratkem času zmanjšajo. Takrat se prodajne cene vrnejo na normalni nivo. Prodajna služba, ki se ukvarja s problematiko eliminiranja presežnih zalog, si pri odločanju o še sprejemljivem znižanju cene vedno zastavlja vprašanje, kje je tista spodnja meja, do katere se še splača spustiti ceno brez hujših posledic za poslovanje podjetja. Zavedajo se, da ima vsako nižanje prodajne cene za posledico slabše rezultate poslovanja od predvidenih. Praviloma je pri odločanju o spremembi prodajne cene potrebno upoštevati, da je zniževanje prodajne cene upravičeno tako dolgo, dokler je povečanje finančnega izida zaradi zniževanja stroškov za vzdrževanje zalog večje od zmanjševanja finančnega izida zaradi zniževanja prodajnih cen. V primeru zmrznjenega piščančjega mesa v podjetju X je situacija specifična. Kot smo že omenili, prinaša prodaja teh artiklov negativni poslovni izid. V podjetju X jih proizvajajo samo zato, da zapolnijo proizvodne kapacitete in da lahko v celoti servisirajo potrebe domačega, profitabilnega trga. V nadaljevanju bomo prikazali možen postopek za izračunavanje še dopustnega znižanja prodajnih cen. Kot izhodišče nam bodo služili podatki o prodaji in stroških prodaje za leto

49

2003. Ker konkretni podatki o prodajnih in lastnih cenah podjetja X niso na voljo, bomo glede njih v nadaljevanju operirali z izmišljenimi podatki, ki dokaj realno prikazujejo realno stanje. V podjetju X so v letu 2003 prodali 4.784.935 kg zmrznjenega piščančjega mesa po stroškovni ceni 450 tolarjev in prodajni ceni 400 tolarjev. Pri tem so s to blagovno skupino ustvarili 239,2 milijona tolarjev izgube. V letu 2003 so imeli stroške s hlajenjem 20,5 milijonov tolarjev in stroške zaradi enkratnega zmrzovanja v višini 35,7 milijonov tolarjev. S financiranjem povprečnih zalog v obsegu 534.237 kg, po stroškovni ceni 450 tolarjev/kg, letni ceni financiranja 5 % in koeficientu obračanja zalog gotovih izdelkov 9, so imeli stroške v višini 28 milijonov tolarjev. Predpostavka 1 naj bo, da v podjetju X prodajo vse izdelke takoj po zamrzovanju, tako, da jih ni treba držati v zalogah gotovih izdelkov. V tem primeru se izogneju stroškom hlajenja in stroškom financiranja zalog v skupni vrednosti 68,5 milijonov tolarjev. Za ta znesek se zmanjša izguba. Če dobljeni prihranek razdelimo na prodane količine, ugotovimo, da znaša 14,3 tolarja/kg, oziroma 3,6 % od prodajne cene. Na osnovi izračuna lahko zatrdimo, da bi v letu 2003 podjetje X doseglo enak poslovni izid, če bi znižali prodajno ceno še za 3,6 %, pod pogojem, da bi prodalo vso meso nemudoma po zmrzovanju. Vendar pa so dobljene informacije nerealne, saj je nemogoče organizirati distribucijo zmrznjenega mesa na takšen način, da ne bi nobena količina šla na skladiščenje. Kakor hitro pa bi se to zgodilo, bi se dovoljeni odstotek znižanja prodajne cene zmanjšal. Predpostavka 2 naj bo, da v podjetju X prenehajo z zmrzovanjem mesa in prodajajo samo ohlajeno meso. Ob istih izhodiščih, kot pri predpostavki 1, lahko ugotovimo, da se prihranek poveča še za 35,7 milijonov tolarjev, koliko znašajo stroški zmrzovanja in znaša skupaj 104,2 milijone tolarjev. Če tako dobljeni prihranek razdelimo na prodane količine, ugotovimo, da znaša 21,8 tolarja/kg, oziroma 5,4 % od prodajne cene. Na osnovi tega izračuna pa lahko zatrdimo, da bi v letu 2003 podjetje X doseglo enak poslovni izid, če bi znižali prodajno ceno za 5,4 %. Vse to pod pogojem, da bi prodali celotno količino piščančjega mesa še pred zmrzovanjem. Pomanjkljivost tega izračuna je v tem, da v letu 2003 podjetje X ni imelo dovolj velikega tržišča za prodajo vseh količin ohlajenega mesa. Matematično gledano, trade-off med znižanjem prodajne cene in povečanjem likvidnosti, v primeru zmrznjenega mesa podjetja X, obstaja. Omejen je s številnimi omejitvami, ki jih je treba upoštevati, če želimo dobiti pravilne izračune. Predvsem je treba imeti precizne podatke o stroških, ki jih zaloge povzročajo. Za vsakodnevno delo v prodajnem oddelku je opisan način preveč zapleten. Njegovo poznavanje pa lahko pripomore k kvalitetnejši osebni presoji problematike uravnavanja presežnih zalog s strani zaposlenih v prodajni službi.

50

5.3 Upravljanje z zalogami gotovih izdelkov v podjetju X po vstopu v EU Z vstopom Slovenije v Evropsko Unijo se je podjetje X znašlo v podobni situaciji kot leta 1991, ko je razpadlo jugoslovansko tržišče. Spet so se bistveno spremenili pogoji poslovanja na tržiščih zahodnega Balkana, ki so tradicionalna tržišča za izdelke podjetja X. Prenehali so veljati vsi bilateralni sporazumi o prosti trgovini med Slovenijo in temi državami, vzpostavile so se visoke uvozne omejitve. Če se je podjetju X prodajni trg leta 1991 trg preko noči skrčil za 70 %, pa se je v letu 2004 potencialno zelo povečal. Tudi kupna moč potrošnikov na skupnem trgu je nekajkrat večja od tiste na tradiconalnih trgih podjetja X. Temeljna razlika med dogodki v letu 1991 in 2004 je v tem, da so v podjetju X tokrat pripravljeni na spremembe. Zavedajo se, da je vstop slovenskega gospodarstva na enotni evropski trg, kljub izredno močni konkurenci, priložnost, da tudi oni v polni meri razvijejo vse svoje potenciale. Da jim bo to uspelo bodo morali prilagoditi nekatere ustaljene principe delovanja. V vodstvu podjetja se zavedajo, da se bo s pritiskom nove konkurence na domačem tržišču zmanjšala donosnost. To pa pomeni, da bo treba poiskati notranje rezerve na vseh področjih poslovanja. Pri tem želijo razviti sinergijske učinke na osnovi povezanega delovanja različnih služb znotraj podjetja. Eno od takih področij je tudi proizvodnja in prodaja perutninskega, oziroma piščančjega mesa, kjer se pojavlja potreba po reorganizaciji procesov v smislu večje učinkovitosti obratnega kapitala. Velikost fondov, iz katerih se financirajo naložbe v terjatve do kupcev in zaloge, je namreč v veliki meri odvisna od tega, kako uspešno je upravljanje z navedenima vrstama likvidnih sredstev.. 5.3.1 Redefiniranje pomena zmrznjenega piščančjega mesa V podjetju X vedo, da prodajanje zmrznjenega mesa pomeni dodatne stroške, slabši poslovni izid in večjo obremenitev sredstev iz vidika likvidnosti. Zato je uprava podjetja še pred vstopom Slovenije v Evropsko Unijo sprejela strateško odločitev o postopnem ukinjanju proizvodnje zmrznjenega mesa v naslednjem srednjeročnem obdobju. Pri tem nimajo v mislih nižanja nivoja proizvodnje, ampak ravno obratno. Doseči želijo čim polno zasedenost proizvodnih kapacitet in ob tem čim večji delež ohlajenega mesa. S tem želijo doseči maksimalno likvidnost te blagovne skupine. Prodajna služba je zato dobila nalogo, da je potrebno vse napore usmeriti v osvajanje tržnih deležev na novih trgih znotraj Evropske Unije. Pri tem sta posebne pozornosti deležna tržišči Avstrije in severne Italije, ki sta logistično primerni za distribucijo ohlajenega mesa.

51

5.4 Potrebne aktivnosti v zvezi z upravljanjem z zalogami gotovih izdelkov Kljub intenzivni usmeritvi k prodaji ohlajenega mesa, se bodo v podjetju X zaloge zmrznjenega mesa pojavljale tudi v prihodnje, vendar predvidoma na minimalnem nivoju. Če bo temu res tako, bo do njih potrebno vzpostaviti drugačen odnos. Potrebno jih bo obravnavati bolj z vidika likvidnosti, kot z vidika donosnosti. Najbolj pomembno je podučiti kadre o pomenu čim krajšega obrata sredstev za likvidnost podjetja, zato se nam zdi zelo primerno, da bi v podjetju na to temo organizirali predavanja za zaposlene v prodaji, nabavi in proizvodnji. Potrebno bo razviti instrumentarij za spremljanje hitrosti obračanja zalog . Vsak artikel iz skupine zmrznjenega mesa bo potrebno redno in vsaj na tromesečnem nivoju opazovati iz vidika koeficienta obračanja. Ti podatki bodo v prihodnosti služili kot pripomoček pri planiranju. Posebno pozornost je treba posvetiti trajno presežnim artiklom. Za njih je potrebno izdelati ločene strategije. Določiti bo treba maksimalne zaloge za vsak artikel. Determinirati bo treba redosled postopkov v zvezi z zmanjšanjem prodajne cene v primeru kopičenja zalog. Potrebno bo namestiti takšno programsko opremo, ki bo omogočala spremljanje zalog posameznih artiklov ne samo iz vidika količine, ampak tudi glede datuma nastanka, oziroma roka trajanja. Posebno skrbno, precizno in ažurno bo treba spremljati višino stroškov za vzdrževanje zalog in o njih redno obveščati vodje prodaje. Najboljše upravljanje z zalogami zmrznjenega mesa bo tisto, ki bo usmerjeno v prihodnost in bo preko strokovnega načrtovanja prodaje uspelo dosegati, da se zmrznjeno meso na zalogi sploh ne bo več pojavljalo.

52

6 SKLEP Temeljnega pomena za sprejemanje odločitev v okviru finančne politike podjetja so precizne informacije o usklajenosti razpoložljivega denarja in potreb po denarju v določenem času. Podjetje mora v zaradi vzdrževanja nepretrganega poslovanja stalno zagotavljati določen nivo gibljivih sredstev. Pri tem lahko izbira med dvema skrajnima pristopoma, restriktivnim in liberalnim. Za doseganje dobrih poslovnih rezultatov je zelo pomembno, da so gibljiva sredstva podjetja ustrezna iz vidika likvidnosti. Za zagotavljanje plačilne sposobnosti mora podjetje imeti primerno sestavo gibljivih sredstev ter primerno dinamiko pretvarjanja teh sredstev iz ene oblike v drugo. Če je podjetje nelikvidno, se lahko, kljub drugače dobrim rezultatom, znajde v velikih težavah. Zaloge so bistvena sestavina skoraj vseh poslovnih operacij. Pojavljajo se pri nabavi, proizvodnji in prodaji blaga v proizvodnih podjetjih ali pa samo pri nabavi in prodaji blaga pri trgovskih podjetjih. Omogočajo razdruževanje zaporednih faz proizvodnje in distribucije, ter tako omogočajo doseganje večje učinkovitosti. Omogočajo tudi ločitev proizvodnega procesa od trenutnih dogajanj na trgu in izravnavo nihanj v povpraševanju ter s tem neprekinjeno delovanje proizvodnih sistemov in zadovoljivo raven storitev. V pričujočem delu smo opisali posamezne vrste zalog glede na vpletenost v proizvodni proces in njihov vpliv na likvidnost. Oblikovanje ciljnih nivojev zalog je težka naloga, saj je potrebno predhodno precizno napovedati prodajne količine in vrednosti. V razmerah negotovosti in nenehnih sprememb tržnega okolja dostikrat pride do napak pri oblikovanju zalog, kar ima lahko za posledico tako nedoseganje prodajnih rezultatov, kot stroške presežnih zalog. Za ustrezno upravljanje z zalogami je potrebna tesna koordinacija med prodajno, nabavno, proizvodno in finančno službo v podjetju. Upravljanje z zalogami mora istočasno zagotavljati, da so zaloge, ki so potrebne za podpiranje proizvodnega in prodajnega procesa, vedno na voljo in skrbeti, da so stroški naročanja in vzdrževanja zalog na najnižji možni ravni. Stroške, povezane z zalogami, delimo na stroške, ki z obsegom zalog naraščajo, in stroške, ki z obsegom zalog padajo. Management podjetja mora zmeraj iskati kompromis med obema vrstama stroškov. Zaloge gotovih proizvodov ločujejo proizvajalce od kupcev. Omogočajo hitro dobavo blaga porabniku, uravnavajo začasna nihanja v proizvodnji, uporabljajo pa se tudi kot zaščita pred nepredvidenim povpraševanjem. V idealnem okolju njihova pretvorba ne traja dolgo in so zato najbolj likvidna vrsta med vsemi zalogami. Problem nastane z nastankom presežnih in nekurantnih zalog. Najpogostejši vzrok za njihov nastanek so napačne poslovne odločitve v preteklosti. Viri, ki so vezani v nekurantnih in počasi se obračajočih zalogah, podjetju niso na razpolago in mu predstavljajo samo veliko breme. Nastajajo dodatni stroški skladiščenja, na takšen način imobilizirane zaloge pa so še dodatno občutljive za posebna tveganja povezana z nihanji v gospodarskih gibanjih, lahko pa tudi zastarijo, ali se pokvarijo.

53

Eliminacija takih artiklov v praksi praviloma pomeni znižanje prodajne cene. S takim ukrepom se da zelo hitro znižati nivo presežnih zalog, vendar povzroči vsako nižanje prodajne cene manjše prilive od prodaje od planiranih. Ker vse finančne projekcije predvidevajo, da se bodo izdelki prodali po planiranih prodajnih cenah, v katere tovrstna znižanja niso vključena, so posledica manjši prilivi denarja, kar vodi v slabši finančni izid. Praviloma je pri odločanju o spremembi prodajne cene potrebno upoštevati, da je zniževanje prodajne cene upravičeno tako dolgo, dokler je povečanje finančnega izida zaradi zniževanja stroškov za vzdrževanje zalog večje od zmanjševanja finančnega izida zaradi zniževanja prodajnih cen. Zniževanje prodajnih cen je zmeraj kratkoročen ukrep za izboljšanje likvidnosti podjetja. Presežne zaloge gotovih izdelkov in z njimi povezan neugoden vpliv na likvidnost se bodo čez čas ponovno formirale, če podjetje ne bo identificiralo ključnih vzrokov za njihovo nastajanje in definiralo korektivnih ukrepov, ki bodo njihovo nastajanje preprečili. Za dosego teh ciljev je potrebno razviti strategijo za zmanjšanje presežnih zalog, v kateri je potrebno jasno definirati cilje, ki jih podjetje želi doseči in definirati procedure za redno spremljanje doseženih rezultatov. Poslovna praksa kaže, da je lažje in ceneje za podjetja, če glede presežnih oziroma nekurantnih zalog gotovih izdelkov delujejo preventivno. To pomeni, da vse svoje resurse usmerijo v tiste aktivnosti, ki zagotavljajo. da do formiranja presežnih zalog sploh ne more priti, oziroma se to dogaja v najmanjši možni meri.. Prodaja in upravljanje z gibljivimi sredstvi, torej tudi zalogami, se stikata v njunem vplivu na čas, ki je potreben za kroženje denarja v poslovnem procesu. Pomembna naloga finančnih managerjev je vzpostaviti takšno informacijsko okolje v podjetjih, ki bo pripomoglo k poudarjenemu zavedanju o vlogi tega časa. Proces kroženja denarja je alternativna mera likvidnosti, za katero mnogi avtorji v novejšem času trdijo, da ima boljše diagnostične in prognostične sposobnosti od tradicionalnih meril likvidnosti, kot so tekoči, hitri in gotovinski koeficient. Daljši kot je proces kroženja denarja, slabša je likvidnost podjetja in obratno. Proces kroženja denarja je sestavljen iz treh delov: časa odloga plačil, časa obrata zalog in časa obrata terjatev do kupcev. Upravljanje z njimi je priporočljivo samo do tistega nivoja, ki še nima vpliva na povečanje skupnih stroškov ali na zmanjšanje obsega prodaje. Čim bolj učinkovito podjetje upravlja z zalogami, tem manj sredstev mora v njih investirati, tem boljša je njegova likvidnost in tem večjo vrednost zagotavlja delničarjem, pod pogojem, da je vse ostalo nespremenjeno. Zaloge je potrebno konstantno presojati s stališča njihove stopnje likvidnosti. Presoja se naj nanaša na obrat zalog, oziroma na čas, ki je za to potreben. Uspešnost upravljanja z zalogami se meri s koeficientom obračanja zalog, ki ga izračunavamo kot razmerje med vrednostjo prodaje in vrednostjo zalog. Koristnost

54

koeficienta obračanja zalog, kot internega merila za likvidnost zalog pride še bolj do izraza, če se uporablja za analiziranje dogajanja na nivoju posameznih proizvodov. V primerih, ko se izračunava na nivoju celotnih zalog, so povprečni rezultati sicer lahko dobri, vendar se v njih lahko skrivajo za podjetje neugodne postavke. Podlaga za uspešno upravljanje z zalogami je vzpostavljen sistem za nadzor nad njimi. Sistemi za nadzor nad zalogami so lahko zelo enostavni, lahko pa so tudi ekstremno kompleksni. Od potreb in zmožnosti posameznega podjetja je odvisno kakšen sistem nadzora nad zalogami bo vzdrževalo. Kompleksni računalniško krmiljeni sistemi omogočajo on-line spremljanje gibanja zalog, vendar so za veliko podjetij prevelik strošek. V naši raziskavi smo obravnavali zaloge izbranih gotovih proizvodov iz vidika njihovega vplivanja na likvidnost podjetja X. Pomembnost te problematike je za podjetje visoka, saj za izbrane gotove proizvode na tržišču ne more dosegati rentabilnosti, povzročajo pa mu tudi obsežne stroške. Najprej smo predstavili preučevano podjetje, nato pa smo preučevali odnose med celotnimi zalogami in zalogami gotovih izdelkov v izbranem časovnem obdobju. Ugotovili smo, da delež zalog gotovih izdelkov v skupnih zalogah podjetja X vsaj od leta 2000 naprej opazno narašča. Za isto obdobje smo opazili tudi, da se koeficient obračanja zalog gotovih izdelkov v podjetju X zmanjšuje, da se torej daljša čas vezave sredstev v gotovih izdelkih. Oboje je neugodno vplivalo na likvidnost preučevanega podjetja. Preko opredelitve prodajnega asortimana smo definirali gotove izdelke, ki povzročajo slabšo likvidnost in jih posamezno preučili iz vidika koeficienta obračanja.. Predlagali smo, katerim artiklom iz proizvodno prodajnega asortimana je treba posvetiti posebno pozornost. Razložili smo okoliščine poslovanja podjetja X v preteklosti.in opredelili vzroke za pojavljanje presežnih zalog gotovih izdelkov. Prikazali smo možen način za izračunavanje še dopustnega znižanja prodajnih cen za pomoč pri eliminaciji presežnih zalog. Ugotovili smo, da izbira med znižanjem prodajne cene in vzdrževanjem zaloge gotovih izdelkov sicer obstaja, vendar je njena vrednost odvisna od informacij, ki so težko dostopne. Zato menimo, da naše metoda nima primerne praktične vrednosti, da bi lahko bila ustrezen pripomoček prodajni službi pri spopadanju s problematiko presežnih zalog. Vseeno pa nam je uspelo izpostaviti dejstvo, da bi za podjetje X bilo dosti bolj koristno, če zaloga obravnavanih gotovih izdelkov sploh ne bi nastala. V nadaljevanju smo predstavili nekatere aspekte pomena vstopa Slovenije v Evropsko Unijo za podjetje X. Ugotovili smo, da se je vodstvo podjetja pripravilo na nove razmere poslovanja in tudi v zvezi z upravljanjem z gotovimi izdelki, ki so predmet naše raziskave, sprejelo drugačne strateške usmeritve. Upravljanje z zalogami gotovih izdelkov v podjetju X je področje, ki v preteklosti ni bilo deležno dovolj pozornosti. Zato smo na koncu raziskave predlagali postopke za delo z njimi v prihodnje. Za obravnavane gotove izdelke podjetja X pa drži, da je najboljše upravljanje z njihovo zalogo proaktivno ravnanje, ki sploh ne bo dopuščalo njihovega nastanka, oziroma ga bo omejilo na najmanjšo možno mero.

55

7 POVZETEK V potrebi po učinkovitem upravljanju z gibljivimi sredstvi se finančna služba sooča z nenehnim urejanjem relacij med posameznimi sestavinami obratnega kapitala. Likvidnost je življenjska sila vsakega podjetja, zato vsi dogodki, ki vplivajo na zmanjševanje finančnih tokov, rezultirajo v zmanjšano uspešnost upravljanja z gibljivimi sredstvi. Če podjetju uspe pospešiti proces kroženja denarja, se mu avtomatsko izboljša likvidnost. Uspešno upravljanje z obratnimi sredstvi je odvisno tudi od agilnosti administrativnih procesov in učinkovitosti informacijskih tokov. Gledano iz perspektive gibljivih sredstev se prodajna in finančna funkcija stikata v njunem vplivu na čas, ki je potreben za kroženje denarja v poslovnem procesu. Uspeh podjetja temelji na uspešni prodaji njegovih izdelkov ali storitev. Nestoritvena podjetja morajo vzdrževati zadostne zaloge, da lahko ustrežejo potrebam kupcev. Toda, kapital, ki je priklenjen v zaloge ni na voljo podjetju za druge namene. Zraven tega je izpostavljen dodatnim tveganjem povezanim z gospodarskimi nihanji in zastarevanjem. Zaradi določanja optimalne višine zalog je treba posebno preudarno planirati prodajne količine. Vzdrževanje zalog povzroča dodatne stroške, zato se je treba izogibati nastajanju presežnih zalog. Skozi ukvarjanje s problematiko presežnih zalog smo prišli do zaključka, da je za podjetje najugodneje, če upravlja svoje naložbe v zaloge na tak način, da do nastanka presežnih zalog sploh ne pride. KLJUČNE BESEDE Likvidnost, gibljiva sredstva, proces kroženja denarja, zaloge

56

SUMMARY Corporate treasury department faces continuous concern of how to control working capital spread across corporation when it comes to effective working capital management. Liquidity is the life-blood of a company, yet there are many events that drain the supply of cash and can result in reduced efficiency in working capital management. If company accelerate the cash cycle, they automatically improve liquidity. Effective working capital management depends also on agile administration and efficient information flows. From a working capital perspective cash and trade converge in their impact on the cash conversion cycle. A company´s succes depends on the succesful sale of its products or services. For non service oriented business, sufficient inventories must be available to meet the demand. Recources locked up in inventory are unavailable to a company. This immobilised capital is also subject to extra risk, such as a shift in the economic cycle or product obsoleteness. In determing an optimal level of goods in inventory, sales must be base on precise forecasting. Since holding inventory involves costs such as storage and insurance expenses, excess inventory must be avoided in order to achieve minimal cost and maximum profit. While dealing with excess and obsolete inventories it became clear that the easier way for a company to manage investment in inventories is to avoid producing excess inventories in the first place. KEY WORDS: Liquidity, working capital, cash conversion cycle, inventories.

57

8 LITERATURA - Bodie, Zvi in Merton, Robert C.. 1997. Finance. New Jersey: Prentice-Hall. - Bolten, Ernest F..1997. Managing time and space in the modern warehouse. New

York: American management associaton. - Brigham, Eugene F. in Daves, Phillip R.. 2001. Intermediate financial

Management. South-Western. - Brigham, Eugene F.. 1998. Fundamentals of Financial Management. Fort Worth:

The Dryden Press. - Brigham, Eugene F., Gapenski, Louis C. in Ehrhardt, Michael C.. 1999. Financial

management: theory and practice. Fort Worth: The Dryden press. - Costa, John. 2001. A Comparison of the Current Ratio and the Cash Conversion

Cycle in Evaluating Working Capital Cash Flows [ online]. California Coast University. Dostopno na: http://etindividuals.dlib.vt.edu:9090/archive/00000032/ [ 10.9.2004].

- Čižman, Anton.2003. Učinkovit management zalog – pomemben strateški cilj podjetja. Organizacija 4: 242-249.

- Filipič, Drago in Mlinarič, Franjo.1999.Temelji podjetniških financ.Maribor: EPF. - Kaltnekar, Zdravko. 1989. Logistika v proizvodnem procesu. Kranj: Moderna

organizacija. - Kobert, Norman. 1992. Managing inventory for cost reduction. Englewood Cliffs:

Prentice Hall. - Leadbitter, Denis (2002). The cornerstones of working capital management.

Treasury management [online], ena stran. Dostopno na: http://www.treasury-management.com/TOPICS/02asia5/Lead.pdf [20.02.2004] .

- Leko, Vlado in Mates Neven, urednika.1993. Rječnik bankarstva & financija. Zagreb: Masmedia.

- Lyroudi, Katerina in Lazaridis, John. 2000. The cash conversion cycle and liquidity of the food industry in Greece [online]. University of Macedonia. Dostopno na: http://papers.ssrn.com/paper.taf?abstract_id=236175 [ 15.8.2004] .

- Peterson, Rein in Silver, Edward A.. 1979. Decision Systems for Inventory Management and Production Planning. New York: John Wiley & Sons.

- Potočnik, Vekoslav. 1991. Notranja trgovina. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. - Reilly, Frank K. in Brown, Keith C.. 1997. Investment Analysis and Portfolio

Management. Fort Worth: The Dryden press. - Rusjan, Borut. 1999. Management proizvodnje. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. - Smith, Spencer B..1989. Computer based Production and Inventory Control. New

Jersey: Prentice Hall. - Stickney, Clyde P. in Weil, Roman L.. 1994. Financial accounting: an introduction

to concepts, methods, and uses. Fort Worth: The Dryden press. - Turk, Ivan in Melavc, Dane. 1994. Uvod v računovodstvo. Kranj: Moderna

organizacija. - Verbinc, France. 1994. Slovar tujk. Ljubljana: Cankarjeva založba. - Van Horne, James C.. 1993. Financijsko upravljanje i politika. Zagreb: Mate.

VIRI:

- letna poročila podjetja X za leta 2001, 2002 in 2003.

58

- interne evidence podjetja X o zalogah zmrznjenega piščančjega mesa v letih 2002 in 2003

- intervjuji z zaposlenimi v različnih službah podjetja X