· Web viewZanimivo je, da je šla cesta na vrhu Ljubelja skozi predor, ki so ga v naslednji fazi gradnje porušili. Ko je Trst 1725 postala svobodna luka, je to pozitivno vplivalo

ZGODOVINA POSELITVE

PODLJUBELJSKE DOLINE

Nejc Perko

Podljubelj, 2016

Nejc Perko: Zgodovina poselitve Podljubeljske doline

O najstarejši poselitviO najstarejši poselitvi Podljubelja in njegove okolice lahko predvsem sklepamo in se pri tem naslonimo na nekaj opornih točk. Zanimivo je, da se kar nekaj najstarejših sledov človeške prisotnosti v tržiškem okolišu ne nahaja v dolini, ampak v visokogorju. V Seznamu enot nepremične kulturne dediščine Ministrstva za kulturo RS sta omenjeni planina Šija in Ilovica, z ostanki iz železne dobe (11. do 1. stol pr. n. št.) in planini Zelenica in Pungrat s poznoantičnimi ostanki (4.–6. stol. n. št.). Ker so te najdbe bolj ali manj naključne je verjetno na mestu trditev, da ni vprašanje o stari poselitvi, vprašanje je samo, kje iskati in najti dokaze. Kot razberemo iz različnih virov (npr. Cevc 2006; Register nepremične kulturne dediščine; Arheogore) so človeka v visokogorje vabila pretežno rudna nahajališča. Tako so bili predvidoma najzgodnejši obiskovalci naših krajev ljudje, ki so iskali in predelovali rudo, in pastirji.

Dobri pokazatelji stare naselitve so ledinska imena. V tem smislu je zanimivo ime Kal, arheološki potencial ima tudi Gradiše. Značilno staro poimenovanje, verjetno vezano na predkrščanska verovanja ima vzpetina Baba nad planino Korošico.

Slika 1 Slika 2

Slika 1: Levo ostanek zlitine, zelo verjetno gre za žlindro. Postopek predelave nakazuje žgana ilovica (desno). Slika 2: Ob umetno skopani jami najden kamen. Njegova teža dokazuje vsebnost rude, najbrž železa. Obe najdišči se nahajata v bližini kraja z ledinskim imenom Gradiše. (Arhiv in fotografija: Nejc Perko)

Kot poročajo viri, je čez Ljubelj in skozi Podljubelj potekala tovorna pot vsaj že v rimskem času (obcestni kamni), en krak te poti je šel iz doline Mošenika čez planino Preval v Drago pri Begunjah (Geografski zbornik, 1954).

1


Slika 3

Slika 3: Železna ost, najdena pod planino Preval. Po ocenah Muzeja v Kranju spada v 3. ali 4. st. n. š. To podkrepi domneve o prehodnosti planine in utemeljuje njeno ime. Zanimivo je tudi, da je bila najdena na peš poti, ki je še danes v uporabi.

(Lastnik: Janko Meglič, fotografija: Nejc Perko)

Precej močno je izročilo o stari naselbini v ljubeljski dolini, predhodnici današnjega Tržiča. 1261 se v kroniki samostana v Stični omenja trg pod Ljubeljem – »Forum in Lubellino«. Vojvoda Ulrik je podaril tukajšnje ozemlje opatom in dovolil, da ga lahko izkoriščajo, v zameno da vzdržujejo pribežališče za revne popotnike (ibid.). Morda se na isto naselbino nanaša izročilo o naselitvi žebljarjev iz Borovelj nekje ob Mošeniku že pred 14. stoletjem (Mohorič 1957: 56). Znana pa je tudi legenda o nastanku Tržiča, ki omenja rudarsko naselbino. Zasul naj bi jo plaz iz Košute, prebivalci pa naj bi se še pravi čas rešili in se naselili na mesto današnjega Tržiča. Raziskave izpostavljenosti površja so pokazale, da je do podora prišlo po grobih ocenah v 13. stoletju. Tudi morensko gradivo, na katerega naletimo v dolini Podkošute in Na plazu je posledica enega ali več zgodovinskih podorov in ga tu ni odložil samo ledenik ampak je bilo nasuto tudi precej pozneje (Gorenjska v obdobju glokalizacije 2013: 79–83). Nekaj drobcev v zvezi s tem je ohranilo tudi ljudsko izročilo, o tem več kasneje.

Ljubeljska cestaŽe 1239 omenjajo pisni viri posestva na severni strani Karavank, ki jih je oglejski patriarh Bertold podaril Vetrinjskemu samostanu z istim namenom kot kasneje na južni strani. Iz teh virov lahko sklepamo na živahen promet in poleg tovorništva tudi popotno in romarsko pot (Geografski zbornik 1954). Še večji razmah je doživel po letu 1382 s pripojitvijo Trsta kot pristanišča habsburškemu cesarstvu, saj je Ljubelj predstavljal ugodno povezavo med Trstom in Dunajem.

Prelaz Ljubelj je bil v zadnji četrtini 15. stol. močno opremljen z obrambnimi napravami proti turški vojski, ki so jo večkrat uspešno zadržale (Kragl 1936: 386). Morda se na sistem protiturške obrambe veže tudi ime hriba Kršiše, ki se v Podljubelju pojavlja dvakrat. Poimenovanja vzpetin iz besedne osnove kres so pri nas pogosto povezana s protiturško obrambo.

2


Promet se je okrepil z dokončanjem del na Ljubeljski cesti 1575, ko iz tovorne postane vozna cesta, čeprav za vozove še neprimerna. Zanimivo je, da je šla cesta na vrhu Ljubelja skozi predor, ki so ga v naslednji fazi gradnje porušili. Ko je Trst 1725 postala svobodna luka, je to pozitivno vplivalo na promet preko Ljubelja. Po cesarju Karlu VI. je postala cesta sestavni del druge trgovske zveze med Dunajem in Trstom, čemur so sledila nova gradbena dela. So pa promet hromile epidemije bolezni, tako imamo podatke o zapori proti kugi tudi na Ljubelju (Žontar 1957). Pošto in blago, s katerim je bilo dovoljeno trgovanje, so prekadili nad brinovim ognjem. Tudi popotniki so morali do 40 dni čakati v karanteni.

Leta 1809 so nadzor nad Ljubeljem prevzeli francoski vojaki v okviru Ilirskih provinc. O tem času pričajo zapiski tržiškega učitelja Jakoba Peharca (Tomšič 1885). Močno so poostrili nadzor nad tihotapstvom, saj je bilo v okolici precej skrivnih poti čez Karavanke. 1813 so potekali boji med prodirajočo avstrijsko in francosko vojsko, po katerih se je slednja umaknila iz Tržiča. Po izročilu naj bi bila na pobočju Drmalke, na Sončar'ci, v bližini Črnikove glave votlina, kamor so se posamezniki skrival pred mobilizacijo v Napoleonovo vojsko (Martina Ogris, 2013).

Promet čez Ljubelj je začel zamirati po letu 1870 z odprtjem gorenjske železniške proge. Tudi redna pošta na relaciji Celovec – Ljubljana je bila 1875 ukinjena oz. ni bila več stalna (Kragl 1936: 275).

Iz 19. stoletja se je ohranilo izročilo o tem, da je bila cesta v zimskem času pogosto neprehodna. Plazovi s Košute in Begunjščice so ogrožali življenja, včasih so zasuli cesto do te mere, da snega ni bilo mogoče splužiti, ampak so skozenj naredili tunele, da je bila cesta vsaj deloma prehodna. Kmetje okoliških naselij so bili obvezani k pluženju ceste v zimskem času. Na začetku 50-ih let 20. stoletja je plug počival pri Žvircu, konje pa so posojali kmetje Bohinc, Cecek, Divjak, Pstotar, Žnidar in Žvirc. Do cerkve sv. Ane so potegnili zaprti plug, navzdol pa vlekli odprtega (Petek Mihael, 1997: 4–5). Na čase konjskih vpreg se verjetno nanaša hišno ime Opirovt, ki se v vasi pojavlja dvakrat. Lahko ga povežemo z opiranjem v konjsko vprego kot pomoč v strmem klancu (mdr. Perko Cvetka, 2010).

Ob koncu prve svetovne vojne moramo omeniti še ustanovitev tržiške Narodne straže, z nalogo ohranjanja reda v splošnem kaosu in vračanju vojakov čez Ljubelj. Le-ta je tudi postavila stražo na Ljubelju in posegla v boje za severno mejo (Kragl 1936: 391).

Ponovna oživitev poti čez Ljubelj se je začela z gradnjo predora v obdobju druge svetovne vojne. Na današnjo traso ceste in gradnjo tunela se veže pretresljiva zgodba o taboriščnikih, ki so jih med leti 1943–1945 pripeljali iz koncentracijskega taborišča Mauthausen in ki so v nečloveških razmerah in suženjskem delu prebili predor in ga delno usposobili za prevoz. Po vojni je bil tunel zaprt, dokler ni z odprtjem leta 1963 skozi stekla Jadranska cesta. Do 90-ih let 20 stol. je potekal čez Ljubelj izredno živahen promet, ki ga precej oklestilo odprtje Karavanškega predora. Še vedno pa ugodna čezmejna povezava odločilno vpliva na delovanje gostinskih obratov v Podljubeljski dolini, turistična obiskanost se pozna tudi pri obisku planinskih domov, porastu povpraševanja po obrtniških izdelkih ipd., če omenimo samo vpliv na bližnjo okolico.

3


V zvezi s tranzitnim prometom omenimo gostinsko tradicijo, ki mora biti stara toliko kot promet čez Ljubelj sam. Bogato tradicijo imata gostilna Ankele in Pr' Jurju (ne obratuje več), kjer sta bili tudi preprežnici za utrujene vlečne živali. Gostilna Školjka nadaljuje vsaj iz 19. stoletja staro tradicijo gostilne pr' Žvirc. Sem spada tudi restavracija na Starem Ljubelju, ki jo leta 1933 zgradi Anton Jelenc.

Omenimo na tem mestu cerkev sv. Ane na Ljubelju, katere nastanek je povezan z ljubeljsko cesto. Predhodnica današnje stavbe je verjetno stala že leta 1399, ko se omenja podružnica sv. Ane pod Ljubeljem (Petek in Petek 1988: 23). Zdajšnja zasnova stavbe sodi v 16. stoletje. Nad vhodom je letnica 1519 in tudi prezbiterij s 5/8 zaključkom, deloma vidne freske v narteksu in še nekateri arhitektonski elementi jo postavljajo v to obdobje. V cerkvi trenutno potekajo dela in bo tako v prenovljeni podobi dočakala svojih 500 let.

Po cerkvi sv. Ane je nekoč nosila ime vas oz. celotna dolina. Zato še danes lahko slišimo pogovorno »pər svetán«, prebivalec je »šəntánčan«, dolina pa »šəntánska«. Šentánska dolina se uporablja tudi na nekaterih zemljevidih, zato jo uporabljam kot uradni naziv doline, enakovreden izrazu Podljubeljska dolina, naletimo pa tudi na izraz Ljubeljska dolina, ki po navadi obsega isto. Prvotno samostojna občina Sv. Ana je bila z letom 1952, ko so bili ukinjeni krajevni ljudski odbori, priključena občini Tržič (Roblek 1990: 140), leta 1954 pa je prišlo v duhu takratnega časa do preimenovanja v Podljubelj.

Za razumevanje poselitvene slike Šentanske doline pa ni zanemarljiv tudi odnos prebivalcev sosednjih dolin, npr. v Lomu pod Storžičem: »Eni so pravili »Pɘrsvetan« eni pa »na Deševnem.« Oboji so imeli v mislih Sv. Ano oz. današnji Podljubelj. To je bilo za njih eno in isto. Podobno kot sta za druge Lom in Grahovše. Če je iz Svete Ane ali iz Deševnega, potem je »od gor«. Eni so pravili tudi Rotarje, prebivalcem pa Rotarji.«(TZ – Janez Slapar Temšak, 2016). Tudi na karti Habsburške monarhije iz leta 17841 je bolj strnjena poselitev opazna samo na Deševnem, torej lahko domnevamo, da je prvotno tu bilo središče Šentanske doline. In torej ni naključno, da je dobrih sto let kasneje prva šola v Podljubelju bila na Ukanovi domačiji. Bistveno se je poselitvena slika spremenila po drugi svetovni vojni .

Zanemarljivo pa ni niti to, da med »staroselci« občasno še danes zasledimo rivalstvo med pripadniki posameznih naselij, tudi »Deševnarji«. Etimološka razlaga tega imena bi bila vsekakor zanimiva.

KmetijstvoPri zgodovinski poselitveni sliki Šentanske doline je bil pomemben dejavnik agrarna poselitev. Stara poimenovanja kot »rovte«, »St. Anna in Gereuth«, »Šentanske rovte«, domačijsko ime »na Rot«, prebivalci »rovtarji« ali »rotarji«, ki jih najdemo na starejših zemljevidih ali v ustnem izročilu, nam dajejo slutiti na tretjo fazo kolonizacije slovenskega ozemlja, t. i. v čas med 13. in 15. stoletjem. V raziskovalni nalogi Hribovske kmetije med dolinama Kokre in Drage nam avtor lepo oriše osnovne pogoje za kmetijstvo v Podljubeljski okolici: Senčne, vlažne in hladne tesni, zaraščene z gozdom, so odganjale kmečkega človeka, dolgo pa so predstavljale resne ovire tudi varnim potem. V dolinah so si postavili kmečke domačije le tam, kjer so te širše, z večjimi možnostmi za kmetovanje (srednji in spodnji del

1 http://mapire.eu/en/map/firstsurvey/?bbox=1593098.05597588%2C5756637.973448812%2C1642934.9984178147%2C5795353

4


Lomščice in ponekod ob Mošeniku, predvsem v srednjem toku med Črnim gozdom in Bobenco, ob Bistrici pa le v Čadovljah in v Dolini nad Dolžanovo sotesko). Raje so izbrali težje dostopna in v večini tudi strma, a zato sončna pobočja, kjer so si postavili na kolikor toliko položnih tleh kmetije na samem; dna dolin so v večini poselili največ kočarji in drugi nekmečki prebivalci … Zanimivo je, da so vse višinske hribovske kmetije ob Mošeniku na levi. Se pravi vzhodni strani doline; obrnjene so na J ali Z. Tiste, ki so obrnjene le na Z, imajo le malo dopoldanskega sonca, a zato več popoldanskega, ki je pa v ljudskem reku slabši od dopoldanskega, ker zemljo bolj suši. Na levo dolinsko pobočje je zvabila naseljence večja razčlenjenost, ki je nudila boljšo izbiro prostora za postavitev kmečke domačije. Velja da so temperature v dolini Mošenika neprimerne za poljedelstvo, pač pa za živinorejo (Meze 1984: 105).

V višjih predelih se resnično nahajajo Podljubeljske kmetije samo na vzhodni strani (napisane so od juga proti severu po hišnih imenih): Počiváu, Závršnik, Jávorje, Šíška. Na Rêbru ležijo skupaj Mážəl, Komár, Vərbánk. Pred dolino Podkušute je Vasòvska (pogorela), nad njo Kávarjeva domačija (opuščena). Pod Kašúto so Blәjc, Čižòv, Gébən, Zajmên, Matizòvc, v Čәrәn gôjzd pa spadajo, Cvérәn, Anžòn in Búndər. Po Mezetu torej lahko med temi kmetijami iščemo najstarejšo (agrarno) poselitev Podljubeljske doline, ki pa ji moramo prišteti tudi tiste, ki se nahajajo v dolini (od juga proti severu po hišnih imenih): Petêlən, Krámar. Na Bóbənci so Anžéčman, Tonáč, Dobrín. Sledi jim Špìčək. Na Deševnem se nahajajo Cécək, Divják, C'gán, Šóbər, Ukàn, Mêdved, Bohínc. Na pvázu so Pstôtar, Žnídar, Čárman, Balênt, Rótar. Najbolj zahodno ležita Počépək in Tomínc (pogorela). Proti severu sledijo Žvírc, Čərnək in Potóčnik (opuščena).2

Etimologija hišnih imenPo motivaciji za nastanek hišnih imen (http://www.hisnaimena.si/o_imenih/ ) imena delimo na:

a)hišna imena, nastala iz moških osebnih imen, navadno imen gospodarjev: Tonáč (Anton), Vərbánk (Urban), Mážəl (Tomaž), Balênt (Valentin), Ukàn (Lukan), Matizòvc (Matija), Anžòn (Janez, Janža)

b) hišna imena, nastala iz priimkov: Anžéčman (Janežič), Búndər, Cvérәn, Čәrnək, Petêlən, Dobrín, Špìčək, Cécək 3, Divják (Dovjak), Šóbər, Čárman, Počépək, Potóčnik, Rótar.

c*) hišna imena, nastala glede na lokacijo domačije, za splošne značilnosti površja: Závršnik (Za vrhom), Počiváu (Počivalo), Vasòvska (V osoji), Kávar (kal, kališče, izvir)

c**) za rabo tal: Čižòv 4, Pstôtar 5, Žvírc (izvir, izvirec, podobno kot Zvirče ali Virje)

2 Omenjene so starejše domačije, večino jih tudi že najdemo na Jožefinskem vojaškem zemljevidu 1763–1787. V celoti je Podljubeljska hišna imena popisal Janc Franci: Domača hišna imena, 2014.3 Bezlaj 1977: 58 navaja besedo cec kot sesek oz. cecati kot sesati oz. »cuzati«. 4 Čiž kot pesek, gramoz ali manj izdatna ruda (Bezlaj 1977: 83)5 Pustota: pust neobdelan svet (Snoj 2009: 379), verjetno zaradi zamočvirjenega terena

5


c***) hišna imena, nastala iz poimenovanj grajenih objektov: Šíška 6

d) hišna imena, nastala glede na poreklo gospodarja: Blәjc, Bohínc, Tomínc

e) hišna imena, nastala iz poimenovanj rastlin in živali: Jávorje, Mêdved, Komár

f) hišna imena iz poimenovanj za poklic, status ali značilnosti gospodarja: Žnídar (nem. Schneider – krojač), Krámar.

Morebitno izvajanje imena Zajmên iz besede zajemen (Vilfan 1996: 406), Čižòv iz besede zins, činž kot davek (ibid: 249) in Gébən (nem. geben – dati) bi lahko kazalo na fevdalne obveznosti do zemljiškega gospoda.

Planinsko pašništvo sega daleč v preteklost in je bilo izrednega pomena. Leta 1752 je imel na planini Košuta pravico do paše Matevž Kališnik, po domače Kramar, od kresa do sv. Jakoba za pašo 12 glav rogate živine in 50 glav drobnice za plačilo 24 krajcarjev in 7 hlebov sira

(Mohorič 1965: 147). Od tu torej izvira ime tega dela Košute (Kramarca), že pogled nanjo pa nam pove, kako pomembno je bilo planinsko pašništvo. Poleg znanih planin Korošca, Kofce, Preval itd. v Podljubelju in okolici nam nekdanje planine ohranja še ustno izročilo oz. stari zemljevidi: Pri petelin planin, Potočnikova planina, Za Planinco, Kramarjeva planina, Kočičejova planina, Ukanova planina, Ilovca, na Kočc itd ... Podobno velja tudi za košnjo izkrčene strmine okrog doline, imenovana reča ali senožeti (Žnidarjove reča, Blejčove reča, Balentova snožet itd.), sedaj že povsem zaraščene z gozdom.

Velik pomen je imelo gozdno bogastvo, ki je bilo poleg vodnih sil glavni adut celega tržiškega okoliša. Osrednjo vlogo je imelo oglarstvo, katerega ostanki so vidni vsepovsod po Šentanskih gozdovih, ohranjeno je tudi v ledinskih imenih: Kopiše, Lenčkov kopiše, Mačkov kopiše … Povezano je bilo z razvojem fužinarstva in kovaštva v Tržiču in drugih okoliških krajih. Na razmah oglarjenja v 16. stoletju v tržiški okolici opozarjajo pritožbe fužinarjev, mdr. o slabem ravnanju z gozdovi (Mohorič 1965: 59–60). Povpraševanje po oglju je bilo vseskozi večje kot njegova dobava. Potreba je bila tako velika, da so ga nekateri fužinarji zakupovali vnaprej. Kmetje so kuhali oglje največkrat sami, lahko pa so tudi najemali oglarje. Samo predstavljamo si lahko, kako so bila videti izsekana in opustošena pobočja okrog doline, kot nam opisujejo viri (ibid.). Proizvodnja oglja se je v glavnem prenehala v osemdesetih letih 19. stoletja, ko sta ga v fužinarstvu nadomestila premog in koks. Razvoj lesne industrije v Tržiču (baron Born, Charles Moline) in z železnico večja možnost izvoza sta povečala povpraševanje po hlodovini in predvsem po rezanem lesu. To je sprožilo tudi nastanek žag na vodni pogon na Mošeniku (Lončarjeva, Hofbauerjeva, Žnidarjeva, Bornova …), ki so jih nadomestile električne. Prodaja lesa je postala glavni vir zaslužka, živinoreja pa je skoraj izginila, kar se kaže mdr. v zaraščenih senožetih okrog doline.

Prodaja lesa in razvoj žag v tržiškem okolišu je bilo za kmečkega človeka izrednega pomena.

6Snoj 2009: 412 izvaja Šiška iz besede hiška

6


»S tem, ko je bila postavljena Hofbauerjeva žaga, se je šele nehala lakota. Ko je začelo primanjkovati, je ata posekal smreko in jo peljal v žago, kjer je zanjo dobil denar. Drugače pa se je na kmetijah pridelalo samo za preživetje. Spomladi si je človek rekel: »Pa sem preživel še eno zimo.« (TZ, Jožefa Dovžan, 2008) »Drugega dohodka ni bilo. Edino če je oglje prodajal. Žage so pa prišle v začetku prejšnjega stoletja, prej ne . Venecijanke. To je Lom držalo pokonci. Popravili so hiše, malo bolje so živeli. Oglja ni bilo več mogoče prodati. S prodajo je že takrat škripalo, ko je pogorel Tržič. Vozili so ga celo v Kamno Gorico.« (TZ, Janez Slapar Temšak, 2016)

Obsežno kopišče pod Prevalo. Na velikost je verjetno vplivala bližina močnega odjemalca, Šentanskega rudnika živega srebra. (Fotografija: Nejc Perko)

Omenimo, da je bilo lesno bogastvo tržiškega okoliša tudi eden razlogov, da je v Tržič ob koncu 19. stoletja prišel baron Julius Born in odkupi številne posesti. V Podljubelju se je bolj osredotočil na lovni turizem (naselitev kozorogov). Urediti je dal lovske poti, npr. priljubljeno stezo od Ljubelja do planine Preval s 280 m dolgim tunelom, zgrajenim leta 1891. V bolj slabem stanju sta poti od izpod Korošice do Kofarjevca in od Čisovca do Zapotoka, a se mestoma opazi, da sta bili nekdaj to vzdrževani in široki poti, po katerih so jezdili pomembni gostje, ki jih je baron povabil na lov. Na Čisovcu, v bližini Prevale in pod Korošico je namreč uredil lovski koči, ki sta bili že v 30-ih letih 20. stol. opremljeni s telefonsko povezavo (Kragl 1936: 104). Omenimo še razvijanje zdraviliškega turizma. Klima na Ljubelju je ugodno vplivala na počutje, zato je bila Bornova vila ob cerkvi sv. Ane preurejena kot okrevališče in letovišče za tujce. Na mestu je primerjava z dejavnostmi Arnolda Riklija na Bledu. V zvezi z lesnim bogastvom pa omenimo še prihod lesnega trgovca Franca Dolenca, ki je leta 1914 odkupil posestva na Gubi nad Deševno.

7


Tovorjenje hlodov skozi vas, pred sedanjim Gasilskim domom. (Arhiv gostilne Ankele)

Padec potoka Mošenika je bil pomemben za pridobivanje električne energije. Za vodne pravice se je konec 19. stoletja vnela borba med Bombažno predilnico in tkalnico, Šentanskim rudnikom živega srebra in baronom Julijem Bornom. S smrtjo barona leta 1897 in propadom rudnika leta 1903, so se odprle predilnici vse poti, da je postala večinski lastnik vodnih pravic na Mošeniku. Rezultat tega sta v Podljubelju dve zajezitvi (na Lajbu in na Polah) ter dve hidrocentrali (na Polah in na Čegelšah ). Skupaj s centralo na Ravnah oz. Fabərki se povezujejo v sistem stopnic.

RudarstvoKot že napisano so bili domnevni prvi obiskovalci naših krajev rudosledci, ki so v površinskih kopih iskali rudo, in z njimi povezani pastirji z živino za oskrbo. Tako imamo tudi na samem robu Krajevne skupnosti Podljubelj ostanke vsaj dva tisoč let stare naselitve, predvidoma povezane z iskanjem rude. Sicer pa je bilo veliko rudarjenja tudi v nižje dolini. Ustno izročilo ve povedati o izgubljenem rudniku na Beli peči, do katerega se bojda še vidi delno ohranjena pot (Branko Valjavec, 2016). Ohranilo se je izročilo o rudniku v Javorjah, ki je prav tako zasut (Jože Tišler, 2000). Skoraj pozabljen je rudnik sfalerita (cinkova svetlica) (Preisinger 2010: 27) pod planino Korošico, s skromnimi ostanki stavbe s stebri v dolini, nedvomno povezane z rudnikom. Na hribu Medvedjek nad Deševno je kakih 15 metrov dolg rov, več rovov je tudi nad Počivalom, kjer so iskali bakrovo rudo (ibid.). V zvezi z zadnjimi tremi se pojavlja ime tržiškega fužinarja barona Henrika Egkha, ki je 1693 dobil koncesijo za njihovo izkoriščanje (Mohorič 1957: 64). Skoraj sočasno se v istem viru omenjajo še trije rovi na Medvedjeku, na Zelenici, štiri rudišča na Korošici, dva na Ljubelju, v Belem potoku, na Zelenici, na obeh straneh Rebrskih senožeti …. O večini teh rudišč danes ni več sledi. Tržiške fužine in kovačije so bile odvisne od uvoza železa iz sosednje Koroške, zato lahko sklepamo na še večji obseg iskanja železove rude, ki pa v glavnem ni dajalo zadovoljivih rezultatov.

Najbolj poznan je seveda Šentanski rudnik živega srebra, ki je deloval od leta 1557 do 1902, najintenzivneje od leta 1875 do 1902, z dotokom francoskega kapitala in razširitvijo infrastrukture. V tem obdobju so iz cinabaritne rude pridobili 180 ton živega srebra.

8


Na tem mestu omenimo še kraj »na Kuzəlnovem pesku«, med Šiškom in Anžečmanom. Ta pesek so uporabljali kovači pri varjenju železa (Kragl 1936: 97).

Ljudsko izročiloO starih izročilih pričajo že ledinska imena. Omenimo ime Baba nad planino Korošica in pod njo hrib Kačjek. Če ga primerjamo s širšim evropskim prostorom in praslovansko mitologijo gre za predkrščansko obredno izročilo, kjer so gorske vzpetine imele posebni pomen (npr. Pleterski 2009: 27–46). Tudi na začetke planšarstva na Korošici naj bi vplivala Pehtra baba, »ki je rovarila po hribih in se je nekega deževnega in temačnega dne zatekla na pobočje pod Velikim vrhom. Tam se je hotela skriti pred nevihto, zato si je med potjo nabrala veje, stekla nekoliko pod hrib in se skrila v tako imenovani brlog, ki ga je naredila iz lesa. Ko je naslednji dan prišla v vas Podljubelj je to kruto usodo pripovedovala ljudem. Nekateri so se zares odpravili pogledat, kje je njen lesen brlog …« (Kavar 2011)

Zelo staro je izročilo o vilah rojenicah in sojenicah na Beli peči: V Beli peči so živele vile rojenice in sojenice. Poleg tega, da so prerokovale so tudi napovedovale vreme. Nekoč so zavpile kmetu nižje v dolino: »Kavar, sej bob!« Čeprav je bilo neprimerno obdobje za to, jih je Kavar poslušal in imel obilno letino. (TZ - po Frančiški Polajnar Silva Gregorc, 2008)

Na Belo peč se veže tudi zgodba o skritem zakladu: V Beli peči je skrit zaklad: monštranca, kelihi in ostalo cerkveno posodje, ki so ga tja skrili v času turških vpadov in ga tako rešili pred sovražnikom. Do tiste luknje so priplezali po bukvi, ki so jo zatem posekali. Tako zaklad še danes leži v Beli peči. (TZ - Branko Valjavec, 2016)

Znana je Legenda o nastanku Tržiča, ki se veže na Šentansko dolino. Tole je ena od variant: Ljudska pripovedka ve povedati o veliki katastrofi, ki je razdejala stari trg pod Ljubeljem. Del gore Košute se je odtrgal, pridrčal v dolino in zasul naselbino. Starejši šentanski ljudje so ta dogodek takole opisovali: »Ako star petelin znese jajce, se rodi iz njega velikanski zmaj s sedmimi glavami. Pred več stoletji je bilo v naselbini pod Ljubeljem več kot polovico kovačij. Ta naselbina je bila na kraju , ki mu pravijo 'Na plazu', kjer še sedaj leži golo kamenje. Tam je imel neki kovač petelina, kateri mu je ušel na Košuto, kjer je znesel jajce, iz katerega se je izvalil mlad zmaj. Zmaj se je zaril v goro. Ko je postajal čedalje večji, mu je primanjkovalo prostora. Gora se je morala polagoma razdvojevati vedno večjemu telesu in kosi kamenja so začeli z groznim bobnenjem leteti v dolino vse pogosteje. Drevje se je lomilo pod ogromni težo skal, divjačina je bežala s strahom iz tega kraja, ptiči, zbrani v jate, so nekoliko časa krožili nad groznim pokanjem in proti se dvigajočim prahom, kakor da bi jemali slovo, potem pa so proč sfrčali z velikim vriščem. Prebivalci naselbine so bili v silnem strahu. Mislili so, da se bliža sodni dan. Živina je tulila po hlevih. Manjše domače živali so se poskrile po raznih kotih. Do sedaj v sovraštvu živeči so postali naenkrat prijatelji med seboj. Sprva iz samega strahu niso mislili na beg. Ker je bila dolina dolga, so se množine kamenja sprva ustavljale daleč od naselbine. Bežati so začeli šele, ko so se ogromne skale privalile že blizu hiš, podirajoč med potoma velike smrekove gozdove. Naenkrat pa se je utrgala polovica gore in ven se je privalila velikanska zver s sedmimi glavami, iz katerih je švigal ogenj. Zver je bežala z veliko naglico po dolini proti naselbini, hoteč uiti za njo se valečemu kamenju. In zver bi bila tudi ušla, ako bi se ne bila od hriba nasproti Košute utrgala velikanska skala, katera se je na

9


letečega zmaja privalila s tako silo, da ga je usmrtila. Naselbino pa je popolnoma pokrilo za zmajem se valeče kamenje.« (Kragl 1936: 422)

Kaj so nadalje povedali zdaj že pokojni pripovedovalci o tem: Mošenik ni vedno tekel po Ljubeljski dolini. Nekoč je imel svojo strugo v sosednji, ki ji domačini rečejo »Podkšuto« ali »Podkušuto«. Morda nas na to spominjajo ledinska imena ob vstopu vanjo, Za vužo in Glenca? Tako je bilo do velike naravne katastrofe, potresa, ki je zrušil del gore in sploh precej spremenil pokrajino. Tudi potok je po tistem začel izvirati na severni strani Košute. Zasut je bil tudi »ta star Trž'č«, ki je stal ob takratni strugi Mošenika, v Velki Jami. (TZ - Ignacij Meglič, 2004 - 2008))

In pa: Kot so pripovedovali starejši, je na Mačkovem kopišču stala cerkev, ki je spadala »h ta starmu Tržič«. Sem je spadal tudi še en grunt, pa sem pozabila, kako se je imenoval. (TZ - Marta Ahačič, 2013)

Zgodbe o zmajih, lintvernih, kačah itd. ki povzročijo katastrofe kot so povodni ali zrušitev gore so pogoste v slovenskem prostoru in tudi širše. Gre za predkrščanski mit, ki se je v pripovedih obdržal še dolgo v krščansko dobo in je služil kot razlaga za dogodke v naravi (Perko 2006). Nasploh je območje okrog Košute dokaj bogato z izročili o katastrofah, povezanih z zmajem (Tuschar 2008), identična zgodba se veže tudi na sosednji Lom pod Storžičem. (TZ – Janez Slapar Temšak, 2016) Ob mitoloških koreninah gre za odmev enega od potresov, ki je imel močne posledice na okolico in je zaradi tega ostal v zgodovinskem spominu.

O hribu Čarovca in kresovanjih:

Ime hriba lahko povežemo z izročilom o čarovnicah/coprnicah, ki je bilo v Podljubelju živo še v dvajsetih letih 20. stoletja (Kragl 1936: 101). Tudi ena od različic o znamenju Za vužo omenja čarovnico. Ohranilo se je izročilo o kresovanjih na Čarovci:

Na Čarovci smo kresovali za Janeza Krstnika, vsakič na drugem koncu, po vsem grebenu. Ob tem se je pelo. Pa nabirala se je praprot. Če bi se ti slučajno praprotno seme vsulo v škorenj, bi izvedel za svojo prihodnost. Kresovali smo tudi še po drugi svetovni vojni, vse dokler otroci nismo šli od doma.(Marta Ahačič 2013)

Znamenje Za vužo:

Na eni od visokogorskih kmetij je umiral očak. Ker bi se rad izpovedal, je poslal v Tržič po župnika. Seveda pa se je za njegovo dušo potegoval tudi hudič. Tako je Za vužo pred župnika in spremljevalca iz grmovja skočila hudoba in jima zaprla pot, da bi župniku preprečila pravočasen prihod. No, župnik je hudobo pregnal in pravočasno prispel na cilj. (Na znamenju, ki je bil obnovljen leta 2001 piše, da se je to zgodilo okrog leta 1860 op.a.) (Cvetka Perko 1985)

Kasneje se je dogajalo, da so posamezniki zbijali neslane šale in na tem mestu strašili mimoidoče. Tako se je nekdo skril v grm, da bi prestrašil kmeta, ki se je ponoči vračal domov. Začel je s palico tolči po grmu, kmet pa: »Če ne boš takoj nehal in prišel ven jih boš skupil s temle cepinom«. (Cvetka Perko 2000)

10


Fajmošter je prišel Za užo, da bi eno čarovnico, ki je živela tam obhajal preden bo umrla. Prišel je za Užo, kjer je bil en črn pes, ki ga ni več naprej spustil. So pravili, da je hudič prišel, da župnik ne bo čarovnice odrešil. Tam je tako znamenje. Obnovili so ga. Naslikan je fajmošter in tist črn pes, ki fajmoštru preprečuje, da bi šel do tiste čarovnice. Ta čarovnica verjetno ni hodila v cerkev, pa je znala kakšne vraže zarečt. In so ji rekli čarovnica. Ti gorski kmetje nismo mogli vedno hoditi v cerkev. (Arhiv Tržiškega muzeja, povedala Marija Petek)

Tudi to legendo lahko postavimo v širok okvir izročil o križiščih poti (v tem primeru gre za razkrižje) kot domovanju zlih sil, in mu najdemo paralele po vsem evropskem prostoru (Hrobat in Lipovec Čebron 2008: 25–37).

TurizemBaron Julij Born in za njima sinova Karl in Friderik so začetniki razvijanja tržiškega turizma. Na Ljubelju je bilo okrevališče in letovišče. Borni so razvijali lovski turizem, na pobočjih Begunjščice je že Julij Born naselil kolonijo kozorogov. Lovski koči na Čisovcu in Korošici sta bili že vsaj v 30. ih letih 20. stoletja opremljene s telefonsko povezavo.

Od množično obiskanih prireditev je treba omeniti gorske hitrostne dirke na Ljubelju, ki so tradicionalno potekale od leta 1926 do 1961 (prekinitev med 2. svetovno vojno), ki je bila ponovno obujena po osamosvojitvi in sprostitvi obmejnega režima. V vmesnem obdobju, 1962–1990 so potekale motokros tekmovanje na tekmovalni progi v Podljubelju, mdr. tudi tekme za svetovni pokal.

LITERATURA:Bezlaj, France, 1977: Etimološki slovar slovenskega jezika, prva knjiga A-J, izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik,

Blatnik, Matej, 2013: Gorenjska v obdobju glokalizacije, Bled [i. e.] Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete

Človek in gore v davnini [ogled 22. 8. 2016]. Dostopno na: http://www.arheogore.si/ (Ogled 22. 8. 2016)

Cevc, Tone, 2006: Človek v Alpah : desetletje (1996-2006) raziskav o navzočnosti človeka v slovenskih Alpah, Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU

11


Geografski zbornik = acta geographica, 1954, Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1954

Hišna imena na Gorenjskem (http://www.hisnaimena.si/o_imenih/), (dostop 31. 8. 2016)

Janc, Franc, 2014: Domača hišna imena, Podljubelj, [samozal.] F. Janc ml. : Avrora As

Jelenc, Danilo, 2002: Utrinki Tržiča (Izziv na sprehodu od pradavnine do sedanjosti), Občina Tržič

Kavar, Urška, 2011: Planinsko pašništvo v občini Tržič - opis dejavnosti na planini Korošica, Strahinj, Biotehniška fakulteta

Kragl, Viktor, 1936: Zgodovinski drobci župnije Tržič, V Tržiču : Župni urad

Lipovec Čebron, Uršula, Hrobat Virloget, Katja 2008: Križišča niso nikoli sama. Mejni prostori na Krasu in v Istri, Studia Mythologica Slavica, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovensko narodopisje

Meze, Drago 1984: Hribovske kmetije med dolinama Kokre in Drage, Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, (http://giam.zrc-sazu.si/sites/default/files/zbornik/GZ_2301_099-139.pdf (Dostop 25. 8. 2016)

Ministrstvo za kulturo: Register nepremične kulturne dediščine [ogled 22. 8. 2016]. Dostopno na: ttp://rkd.situla.org/

Mohorič, Ivan, 1957: Zgodovina obrti in industrije, V Ljubljani : Državna založba Slovenije

Mohorič, Ivan, 1965: Zgodovina industrije, gozdarstva in obrti v Tržiču, Tržič : Turistično društvo

Perko, Nejc, 2006: Mitološka izhodišča v ljudskih pripovedkah, Ljubljana, Filozofska fakulteta

Petek, Marija, Petek, Mihael, 1988: Kronika župnije Tržič : ob 150-letnici posvečenja župnijske cerkve, Tržič: Župnijski urad

Petek, Mihael, 1997: Spomini na oranje zasneženih cest - nekdaj, Tržiški razgledi, Leto IV, št. 1-3, pp. 4-5

Pleterski, Andrej, 2009: Nekateri topografski vidiki obrednih mest, Studia ethnologica Croatica, Vol. 21, pp. 27-46

Preisinger, Davorin, 2010: Opuščeni rudniki v Sloveniji, Golnik : Turistika

Rakovec, Slava, 1958: O nastanku in legi Tržiča, 1958, Tržiški vestnik : glasilo Socialistične zveze delovnih ljudi tržiške občine, str. 4, Let. 7, št. 18, Tržič

12


Roblek, Edvard A., 1990: Komunalna dejavnost v občini Tržič - presek skozi čas, Tržič : Komunalno podjetje : Zavod za kulturo in izobraževanje

Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787. Zv. 4, Ljubljana : Znanstvenoraziskovalni center SAZU : Arhiv Republike Slovenije, 1998

Snoj, Marko, 2016: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen, Ljubljana : Založba ZRC

Tomšič, Ivan, 1885: Znamenitosti v Tržiči na Gorenjskem iz francoske dobe, Letopis matice slovenske za leto 1885, Založila in na svetlo dala Matica slovenska v Ljubljani, (URN:NBN:SI:DOC-LDSXGNXZ from http://www.dlib.si)

Tuschar, Hans, M., 2008: Bajnosti, Skupne značilnosti v bajkah in pripovedkah od Ljubljane do Celovca, Klagenfurt : J. Heyn

Žontar, Josip, 1957: Zapora proti kugi v Karavankah v letih 1713-1716, Prispevek k zgodovini blagovnega prometa in organizacije trgovine na Slovenskem v 18. stoletju, Tržič 1957

13

Documents

· Web viewZanimivo je, da je šla cesta na vrhu Ljubelja skozi predor, ki so ga v naslednji fazi gradnje porušili. Ko je Trst 1725 postala svobodna luka, je to pozitivno vplivalo