VRSTNIŠKO NASILJE –KAKO UKREPATI

Doroteja Lešnik Mugnaioni,

Šola za ravnatelje

DEFINICIJA

Vrstniško nasilje je:

namerna,

ponavljajoča se uporaba

fizičnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja

povzročitelja nad drugim otrokom ali mladim

podobne ali enake starosti.

NAPAČNA PREPRIČANJA ODRASLIH

Vmešavanje odraslih bo stvari samo še poslabšalo.

Norčevanje utrdi osebnost.

Ustrahovanje vrstnikov je normalen del odraščanja.

Žrtev nasilje izziva.

Deklice niso nasilne.

Gre za neformalni nadzor – če se nekdo ne umiva in smrdi, se bo veliko hitreje začel umivati, če ga bodo vrstniki dražili. Brez nasilja ni socializacije.

Ko ne bodo več zmogli sami, bodo otroci poiskali pomoč.

OBLIKE VRSTNIŠKEGA NASILJA

telesno (fizično) nasilje

verbalno nasilje

psihično nasilje

izsiljevanje in ekonomsko nasilje

RAZŠIRJENOST POJAVA

Slovenske raziskave:

v OŠ je več kot 20% otrok žrtev vrstniškega nasilja, povzročiteljev pa približno 12%,

v SŠ je 8% otrok žrtev vrstniškega nasilja, povzročiteljev pa skoraj 6%.

(Pušnik, Dekleva, ZRSŠ)

KJE SE NASILJE DOGAJA

v šoli, njeni okolici, na poti v šolo ali iz nje,

v šoli pa so najbolj nevarni prostori:

- stranišča,

- jedilnica,

- šolsko igrišče,

- hodniki, garderoba.

KDO SO ŽRTVE

Pogosteje so žrtve otroci, ki na nek način izstopajo iz

povprečja, a izstopanje vedno določi kontekst skupine,

v kateri je otrok:

izredno inteligentni,

nadarjeni glasbeniki, talentirani za druge oblike umetnosti,

otroci s posebnimi potrebami,

otroci, ki imajo drugačne interese, ki se fizično razlikujejo od drugih, se drugače vedejo, so drugače oblečeni ...

DINAMIKA VRSTNIŠKEGA NASILJA V SKUPINI

Vloga opazovalcev

Ž

P

INTERSEKCIONALNI PRISTOP

Novejši model, ki se odmika od tradicionalnega psihološko-pedagoškega pristopa (iskanje psihološkega profila žrtve ali povzročitelja, težnja k spremembi strukture osebnosti).

Intersekcionalni pristop išče druge dejavnike tveganja za nasilje med vrstniki oz. mladimi, ki so vezani na njihovo pripadnost skupnostnim oziroma identiteto.

Pomembne kategorije, ki določajo identiteto mladostnika/mladostnice ter njegovo/njeno vedenje, umeščenost, samopodobo, so:

SPOL SOCIALNI STATUS, PRIPADNOST SLOJU RASA ETNIČNOST RELIGIJA DOSTOP DO IZOBRAŽEVANJA

KAKO PREPOZNAMO ŽRTEV VRSTNIŠKEGA NASILJA

boji se prihajati v šolo ali odhajati iz nje, spremeni svojo običajno pot, zato zamuja ali pa prihaja v šolo zelo zgodaj

na šolskih izletih je vedno v bližini učiteljice ali učitelja in se od njiju noče oddaljiti

starše prepriča, da jo spremljajo v šolo in čakajo ob koncu pouka

začne neopravičeno izostajati od pouka,poslabša se ji učni uspeh

ima poškodovano šolsko opremo ali je celo nima, tekom dne »izgubi« kos oblačila

starši poročajo, da je nenadoma postala zadirčna in groba

je lačna po odmoru za malico oz. kosilo (nekdo ji je vzel malico ali denar zanjo)

začne jecljati, tiki, različne motnje poslabšajo se ji kronične bolezni, motnje zvečer joče, noče v šolo, boji se šole ima slabo samopodobo zdi se, da je vznemirjena in nervozna, preneha jesti,

ne pridobiva na teži zapira se vase, manj komunicira z drugimi, zdi se

odsotna

govori o samomoru ali ga celo poskuša narediti

začne krasti denar drugim otrokom(to zahteva povzročitelj/ica)

odklanja pogovor ali si izmisli neverjetno zgodbo, da bi jo pustili pri miru

ima nepojasnjene modrice, odrgnine in druge poškodbe

beg od doma, zatekanje v odvisnosti

sama začne uporabljati nasilje nad mlajšimi in manjšimi otroci, svojimi mlajšimi bratci in/ali sestricami …

ZAZNAVA VRSTNIŠKEGA NASILJA

opazimo spremenjeno, nenavadno vedenje ali dogajanje

opazimo poškodbe

otrok o nasilju spregovori sam

šolo obvestijo starši

o nasilju povejo sošolci …

ZAUPNI POGOVOR Z OTROKOM

Če sumimo ali opazimo, da je otrok žrtev vrstniškega nasilja:

ga o tem povprašamo,

na pogovor se pripravimo,

smo umirjeni,

dajemo občutek varnosti.

Naš cilj

ni izvedeti vse resnice,

temveč vzpostaviti zaupni prostor in odnos.

Če nam bo otrok zaupal, bo slej ko prej

povedal, kaj se mu je zgodilo oz. se mu še

vedno dogaja.

KAKO SE POGOVORITI Z OTROKOM, KI JE ŽRTEV NASILJA

Na pogovor se pripravimo. Otroka vzpodbudimo, da pove, kaj doživlja. Pozorno ga poslušamo in ne prekinjamo

njegove izpovedi. Pomembno je, da dobi občutek varnosti in

zaupanja do nas. Čutiti mora, da ga bomo podprli oz. zaščitili

ne glede na vsebino izpovedi. Ne pokažimo, da smo šokirani, ko nam zaupa,

kaj se mu je zgodilo.

Povejmo mu, da za nasilje ni kriv on, ampak je zanj odgovorna oseba, ki nasilje povzroča.

Izogibajmo se vprašalnici ZAKAJ. Zveni zasliševalsko in obtožujoče.

V pogovoru ne obtožujmo osebe, ampak dejanja povzročitelja nasilja.

Pohvalimo ga, da je zbral toliko moči in se nam zaupal.

Spoštujmo njegova čustva: povejmo mu, da so normalna in da se mu jih ni potrebno sramovati.

Pogovorimo se o tem, kaj naj stori, če ponovno pride do nasilja – kako se lahko zaščiti, h komu lahko steče po pomoč, koga lahko pokliče.

Otroka poskušajmo prepričati, da je nujno potrebno povedati o nasilju v šoli/staršem,

saj želimo preprečiti ponovitev vrstniškega nasilja.

Vse odločitve naj bodo sprejete skupaj z otrokom, razložimo mu, kaj se bo dogajalo v naslednjih dneh, dajajmo mu občutek moči in varnosti.

Ne obljubljajmo ničesar, česar 100 % ne moremo storiti ali zagotoviti.

Naredimo načrt nadaljnjega ukrepanja:

STARŠI:

Otroku ponudimo pomoč pri obveščanju razredničarke, učiteljev, ravnatelja/-ice ali šolske svetovalne službe.

Spremimo ga v šolo, ostane naj kak dan doma, da se umiri ali najdimo kako drugo rešitev.

Pomembno je, da preprečimo nadaljevanje nasilja.

Kaj lahko naredi ŠOLA?

Usmeri se v aktivnosti za prekinitev nasilja.

Sprejme nekatere kratkoročne ukrepe, s katerimi bodo zagotavljali varnost in zaščito za žrtev vrstniškega nasilja.

Svetovalna služba:

Izvede ločene pogovore z vpletenimi učenkami / učenci: s povzročiteljem,

z žrtvijo.

Po potrebi napotitev obeh v zunanje strokovne svetovalne institucije.

POGOVOR S POVZROČITELJEM

Upoštevati, da so njegove/ne glavne

potrebe:

moč

potrditev skupine

spoštovanje.

Prav zato je zelo pomembno, da v svetovalnem pogovoru takemu otroku:

ne moraliziramo,

ne poskušamo streti njegove volje,

ga ne ponižujemo, grozimo, izsiljujemo …

Vse to bi namreč še dodatno zmanjšalo njegovo moč in spoštovanje in ga ogrozilo v njegovih temeljnih potrebah.

Poskušajmo se mu približati na čustveni ravni.

Govorimo mirno, empatično, ne zmagoslavno, a odločno!

Nasilna dejanja poimenujmo s pravimi imeni!

Povzročitelj:

sprejemanje odgovornosti za storjeno nasilje,

obžalovanje.

Žrtev:

okrepitev oz. opolnomočenje,

reintegracija.

Povzročitelja in žrtve nikoli ne soočamo!!

ŠOLA o dogajanju šola obvesti vse starše vpletenih otrok,

jih povabi k sodelovanju (čim bolj konstruktivno in naklonjeno, brez groženj in pritiskov),

pomembno je, da starši razumejo, da je v interesu njihovih otrok, da skupaj s šolo obravnavajo storjeno nasilje.

DELO Z RAZREDOM

Če je nasilje trajalo dalj časa in je zanj vedela okolica / razred / sošolci, je potrebno takoj pričeti delati z razredom.

PRI TEM:

vpletenih učencev ne stigmatiziramo,

a tudi ne skrivamo problema,

ga ne minimaliziramo in

ga preveč ne posplošujemo.

Veliko pozornost posvetimo delu z opazovalci:

razumeti morajo, da imajo tudi oni pomembno vlogo pri preprečevanju vrstniškega nasilja v razredu,

opozorimo na različne možne oblike vrstniškega nasilja in pomen specifičnega konteksta razreda, ki z nasiljem izloča ali kaznuje »drugačne«,

opazovalci morajo dobiti jasna sporočila o tem, da je nasilje nesprejemljivo in da bo šola storila vse, kar je v njeni moči, da ga prepreči,

paziti, da se odgovornosti za nasilje ne porazdeljuje na vse vpletene in da jo sprejme povzročitelj.

Spregovoriti na roditeljskem sestanku in šolskem svetu

brez imen in konkretnih opisov,

starši dobijo sporočilo, da je vrstniško nasilje na šoli prisotno, kakšne posledice pušča na vpletenih,

starši lahko storijo veliko za njegovo preprečevanje.

Vodstvo šole

mora tako deklarativno kot tudi z dejanskimi ukrepi storiti vse za preprečevanje nasilja v šoli:

v smeri sistemskega pristopa in

oblikovanja strategije.

Šoli lahko pomagajo že uveljavljeni programi in organizacije, ki izvajajo izobraževalne delavnice in predavanja za učence, starše in učitelje:

Zavod RS za šolstvo,

Šola za ravnatelje,

TOM telefon,

DNK in

drugi.

Največ naredimo v šoli za

preprečevanje nasilja, če:

načrtno vzgajamo in izobražujemo (predvsem pa z lastnim zgledom) za nenasilno komunikacijo in reševanje konfliktov,

že storjeno nasilje obravnavamo hitro, v skladu z načelom ničelne tolerance do nasilja ter pravično,

naš cilj ni kaznovanje in povečevanje nadzora, temveč vzgoja za odgovoren in spoštljiv odnos do drugih ter samonadzor.