Oktobra 2008 sem se odpravila vvzhodno Afriko. V Tanzanijo, v

sirotišnico, kjer sem 15 sirotam na-šla 15 slovenskih družin, ki so jim zasedem let, do konca osnovne šolepostali botri na daljavo. V Afriki jekakovostna izobrazba večinoma pri-vilegij bogatih. Ljudje si ne morejoprivoščiti 300 evrov šolnine, da biotroka vpisali v zasebno šolo (plačena podeželju dosegajo največ 40evrov), v brezplačnih vladnih šolahpa jih čaka veliko ovir.

Tako se je začela moja zgodba zveliko mero optimizma, veselja, za-nosa in vere, da zmorem. V meni seje prebudilo spoznanje osebne mo-či, predanosti, da življenje živim posvojih zamislih osebne sreče in z ve-liko mero spoštovanja do afriškekulture.

V Tanzaniji sem po preživetihdveh mesecih s skupnostjo Masajevsredi savane zgradila šolo za 350masajskih otrok, da jim ne bi bilotreba vsak dan po 50 kilometrov pe-šačiti v mestne šole. Tanzanijskavlada s tem, ko otroke sili v mestnešole, poskuša izkoreniniti masajski

nomadski stil življenja. V vasi MtoWa Mbu (v prevodu Reka komar-jev) sem spoznala masajsko učitelji-co Anno Moshi, ki je praktično ssvojimi rokami zgradila šolo, ki pa jeveliko premajhna. Dejala mi je, daso otroci izjemno inteligentni, ven-dar brez priložnosti, da bi dobili do-bro izobrazbo. Šola je zaposlovalapetnajst učiteljev, ki so otrokom nu-dili zelo kakovostno izobrazbo, po-leg hrane pa tudi prenočišča za večkot sto otrok iz najbolj oddaljenihmasajskih vasi. Pri gradnji so mi s fi-nančnimi sredstvi stali ob straniprijatelji, družina ter Rotary klubaNovo mesto in Dolenjske Toplice.

Uganda in PigmejciNato sem za osem mesecev odšla

v Ugando, kjer sem spoznala, kakosrečni so slovenski otroci s posebni-mi potrebami v primerjavi s tistimi,ki sem jih našla v gorski vasi Kacere-re na ugandskem podeželju. V nji-hovi kulturi vlada prepričanje, da sootroci s kakršnimikoli hibami manj-vredni in zato ne zaslužijo ljubezniin spoštovanja. Prvi center za po-moč tem otrokom v lasti ministrstvaza šolstvo je bil v zelo slabem stanju.Najprej sem zasteklila center, da po-noči ne bi otrok zeblo in da ne bizbolevali za malarijo, prebarvalasem učilnice z mavričnimi barvami,da je bilo otrokom tu laže preživetikar enajst mesecev na leto. Povabilasem sponzorje, da so pomagaliopremiti center (45 pogradov, hra-na, posteljnina, mreže proti komar-

jem). Nato sem si v Ugandi poiskalaslužbo in vso plačo, 200 evrov namesec, vložila v svoj projekt pomočiljudstvu na robu propada – Pigmej-cem. Vlada jih je leta 1990 iz rodnihgozdov izselila na polja in jih prisili-la, da so spremenili svoj način živ -ljenja; iz lovcev so morali postati po-ljedelci, njihov prejšnji življenjskiprostor pa je postal rezervat za gori-le, saj so turisti iz vsega sveta pri-pravljeni plačati ogromne zneske,da si jih lahko od blizu ogledajo. Sskupino lokalnih fantov smo Pig-mejce začeli učiti gradnje bambuso-vih hiš in hiš iz blata, gradili smo ko-košnjake, tako je vsak od 700 otrok vvasi lahki vsako jutro pojedel jajceza boljše zdravje. Pigmejce smo za-čeli učiti, kaj pomeni biti poljedelec.Zaradi ugodne klime lahko krompirin fižol obrodita kar trikrat v letudni. Na ta način sem ugotovila, da jenajpomembneje ljudem dati zna-nje, veščine, nato pa si sami poma-gajo dalje.

Potem sem se vrnila v Slovenijo,diplomirala in se septembra 2011preselila v centralno afriško državoMalawi. Gre za deseto najbolj revnodržavo sveta, a zanimivo, tudi naj-bolj varno afriško državo z velikan-skim sladkovodnim jezerom (700krat 100 kilometrov). V Malawiju sečlovek počuti malce drugače kot vdrugih vzhodnoafriških državah; tuse vse nekako umiri, začutiš toplinomalawijskih src, spoznaš njihovobarvito kulturo in se zaveš, da jimželiš omogočiti boljšo prihodnost.

78 Vzajemnost / februar 2014

MojaAfrika

Dolenjka Jana Dular je pri triindvajsetih letihzapisala v zvezde svojo življenjsko pot, ki jo jevodila v Afriko. Odkrila je svet, ki ga nepoznamo, saj nam ga mediji predstavljajozgolj v enostranski podobi. Kot pravi, soAfričani večinoma krasni ljudje prijaznih src,radodarni, skrbijo drug za drugega, sipomagajo in vedo, da samo s skupnopomočjo pridejo do želenega cilja. Nimajotoliko materialnih dobrin kot Evropejci, so pahvaležni prav za vse. Vsega občudovanja jevredno, kako si pomagajo in kako z nasmehikrojijo vsak dan. Objavljamo še nekaj njenihvtisov.

VZ02_67-100_Osnovni master 30.1.14 15:31 Page 78

79Vzajemnost / februar 2014

Humanitarno društvo ELARegistrirala sem humanitarno or-

ganizacijo ELA (v Sloveniji ustanov -ljena kot društvo ELA, kratice po-menijo glavne cilje: E – Education(izobraževanje), L – Literacy (opi-smenjavanje), A – Art (umetnost).Ko sem dobila delovno dovoljenjesem kupila tri hektare zemlje v rev -ni objezerski vasi Mazembe in se za-čela spopadati z izzivi brezplačnegajavnega šolstva. Otroci niso hodili všolo zaradi pomanjkanja šolskegamateriala, z donacijami čudovitihljudi pa društvo ELA že od septem-bra 2011 oskrbuje 340 otrok z vsem,

kar potrebujejo za uspešno učenje,daje jim tudi hrano. Vedenje, da jihzjutraj čaka kuhan topel obrok, jedal šolarjem potrebno motivacijo,da vsako jutro peš prihajajo v šolo izoddaljenih okoliških vasi. Poprej šo-le niso redno obiskovali, saj si marsi-katera družina ni mogla privoščiti,da bi zjutraj nahranila otroka. In tokljub temu, da potrebuješ le en evroza to, da za ves mesec nahraniš otro-ka s koruzno kašo in sadjem. Ja, evroje dovolj za en otroški želodček, da jeves mesec zjutraj sit.

Spoznala sem tudi, da zaradi niz-ke izobrazbe, ki jo otroci dobijo vbrezplačnih šolah, in zavoljo vsehtežav, s katerimi se soočajo v življe-nju, ne morejo napredovati v višjerazrede. Tako sem sredi vasi Ma-zembe (kjer ima društvo ELA svojozemljo) zgradila izobraževalni cen-ter za pomoč otrokom s posebnimi

potrebami (tistim z učnimi težava-mi, slabovidnim, naglušnim …).

Društvo ELA pomaga tudi lokal-nim ženskam iz vasi Mazembe. Zve-čer, ob soju luči (v centru je solarnisistem in tako je naš center edinastavba v vasi, ki ima elektriko) ženskeučimo osnov branja in pisanja. Z nji-mi začenjamo program izdelave pre-lepih afriških izdelkov iz njihovegatradicionalnega blaga, pa mila inolja. Ženske si s pridobljenimi vešči-nami laže krojijo svojo usodo in po-magajo svojim družinam, hkrati pase otresajo prednostne vloge moških.

Center mi je uspelo zgraditi s po-

močjo donacije Ekologov brez meja,ki so v akciji zbiranja starega papirjadruštvu podarili 15 tisoč evrov, s ka-terimi sem center zgradila do stre-he. Ne, ni bilo lahko. Gradnja je te-kla nekako takole: v najbližjem me-stu Mzuzu (11 kilometrov oddalje-nem od naše vasi) sem najela grad-beno podjetje. To je pomenilo, da sona mojo zemljo prišli trije možje zeno samokolnico, sekiro, in z nekaj“špahtli” ter z veliko dobre volje. Vmestu sem poiskala arhitekta, ki jesicer zaposlen pri vladnih projektih,vendar se me je usmilil in zrisal našcenter, velik 140 kvadratnih metrov.

Vse je teklo po načrtih, le časovnose ni izteklo, kot je bilo predvideno.S pomočjo odvetniške pisarne semnato uredila še vse potrebno zazemljiško-knjižni vpis, potem pasem na lokalni način, prek treh še-fov vasi in enega predstavnika ob-

močja Nkhata Bay kupila zemljo.Zaposlila sem 30 domačinov in jimrazdelila naloge po navodilih zidar-jev. Že na začetku mi je bilo jasno,da stvar ne bo poceni. Trideset kilo-gramov težka vreča cementa stanev Malawiju 12 evrov, v Sloveniji padva evra! Norost, sem si mislila, asem kaj hitro zavedla tega, da vAfriki še zdaleč ni poceni vse, kar nilokalno, saj si take stvari lahko pri-voščijo le tisti, ki imajo denar, drugipa svoje hiške naredijo iz opeke inblata, ki je nadomešča cement.

Petnajst vaščanov je kopalo in me-šalo cement v betonski luknji. To sobili pomočniki zidarjev. Ženske paso po svojih tradicionalni vlogi po-prijele za težka fizična dela. Vem,da je to težko razumljivo, vendar sov Afriki ženske tiste, ki domov naglavah nosijo tridesetkilogramskevreče koruze, riža, pa sevedaogromne čebre vode, debla dreves,ki služijo kot drva za kuhanje obro-kov na odprtem ognju.

V moji in v sosednjih vaseh semnaročila 50 tisoč kosov žgane opekeiz ilovice in gline, pa še 150 tramovza streho je bilo treba naročiti. Naj-prej sem v akcijo poslala vaško “iz-vidnico«” da je dobila pravo ceno, innaročili smo material, ki sem gaprevzela in tudi plačala. Če bi po-nudbe iskala sama, bi dobila belsko,se pravi višjo ceno, imenovano“mzungu price”. Notranja opremain dokončanje centra je sad pomočislovenskih donatorjev in predavanj,ki jih opravljam v osnovnih in sred-njih šolah po Sloveniji.

Moje sanje se tako spreminjajo vrealnost in goreče tlijo še naprej –tudi z vašo pomočjo. Vedno povem,da vsak evro pomeni neskončno ve-liko in kako pomembno je, da stopi-mo skupaj in si pomagamo. Čim večnas bo, močnejši bomo!

Besedilo in fotografiji:Jana Dular

Če želite tudi vi pomagati, preberite nasplet ni strani www.drustvoela.org, kakolahko to storite, ali pa nakažite sredstva na: Kulturno izobraževalno društvo ELA, ObSavi 38,1000 Ljubljana, transakcijski račun:SI56 0203 8009 0249 043. BIC: LJBASI2X

VZ02_67-100_Osnovni master 30.1.14 15:31 Page 79