GRADIVO ZA UDELEŽENCE IZOBRAŽEVANJA LUR- OSNOVNA ŠOLA

BIOLOGIJA 9. R

CELICE-TKIVA-ORGANI ŽIVALSKA (ČLOVEŠKA) CELICA

RASTLINSKA CELICA

Primerjava rastlinske in živalske celice

Rastlinska celica  

1. celulozna celična stena 2. kloroplasti 3. ima vedno vakuole 4. manj različnih oblik

Živalska celica

1. brez celične stene 2. brez kloroplastov 3. ima včasih vakuole 4. več različnih oblik

Zgradba tipične živalske celice:

1. jedrce 2. celično jedro 3. ribosomi 5. zrnati endoplazemski retikulum 6 .Golgijev aparat 8. gladki endoplazemski retikulum 9. mitohondriji 11. citoplazma 12. lizosom 13. centriola

GIBALA

OKOSTJE

Okostje drži telo pokonci in mu daje obliko. Sestavlja ga  206 kosti, ki so povezane med seboj v močno ogrodje. Kosti tudi ščitijo občutljive dele telesa, kot so srce, pljuča in možgani. Na številne kosti so pritrjene mišice, ki ti pomagajo, da se premikamo. Zgrajene so iz anorganskih snovi-kalcija in fosforja, zato so trdne ter organskih snovi, ki dajejo kostem prožnost.

KOSTI TELESA

KOSTI ROKE

KOSTI GLAVE

PRSNI KOŠ

KOSTI OKOLČJA ALI MEDENICE (MEDENIČNI OBROČ)

KOSTI NOGE

KOSTI STOPALA

HRBTENICA

ZGRADBA SKLEPA

Nekatere kosti, in sicer tiste, ki so po obliki dolge, imajo v srednjem delu votlino. V tej votlini je kostni mozeg. Pri mladem človeku je kostni mozeg rdečkast, ker nastajajo v njem rdeče krvne celice. V kosti odraslega človeka pa se v kostnem mozgu dolge kosti kopiči maščoba in je mozeg rumenkast. Konca dolge kosti sestavlja gobasto tkivo, ki je sestavljeno iz prepleta koščenih delov, med njimi pa so votlinice napolnjene z rdečim kostnim mozgom.

Če si ogledamo kratko in ploščato kost v notranjosti vidimo, da tudi te kosti v sredini niso polne, ampak vsebujejo gobasto tkivo. Taka zgradba omogoča kostem da so lažje in trdne.

Vsaka kost je na površini pokrita s posebno povrhnjico,ki jo imenujemo pokostnica. V njej so krvne žilice, ki prinašajo hrano kostnim celicam, ter živci, zato je pokostnica izredno občutljiva. Ob prelomu in drugih poškodbah kosti nastajajo iz pokostnice nove kostne celice. Pri celjenju kosti ima zato pokostnica zelo pomembno vlogo.

Iz česa je kost?

Kost je trda in prožna. Prožna je zaradi organskih snovi (OSEIN ...), ki jih izločajo okoli sebe kostne celice; trdoto pa dajejo kosti anorganske snovi (Ca, P, Mg ...), ki jih prav tako celice nalagajo v organsko medceličnino. Pri tem sodeluje vitamin D, ki ga dobimo s hrano, lahko pa nastaja tudi v našem telesu pod vplivom sonca. Rahitis je bolezen, pri kateri imajo otroci in nastane zaradi pomanjkanja rudninskih snovi in vitamina D. Taki otroci imajo mehke kosti, ki se jim zlahka upognejo. Organske in anorganske snovi se v kosti tako prepletajo, da je kost hkrati trda in prožna. V mladosti je v kosteh več organskih snovi kot anorganskih. Zato so v mladosti kosti bolj prožne. V starosti pa prevladujejo anorganske snovi in so kosti zato bolj krhke. Otroku se pri padcu kost ne prelomi tako hitro kot starejšemu človeku.

Poškodbe, bolezni: zvin, izpah, zlom, rahitis, osteoporoza

MIŠICE

Mišica je organ, ki s krčenjem omogoča gibanje telesnega dela. Mišica se lahko iztegne ali skrči. Z delom in telovadbo lahko mišice krepimo in razvijamo.

Prečno progaste ali skeletne mišice se krčijo po človekovi volji. Skeletne mišice so iz mišičnih vlaken, ki so z vezivom povezana v manjše in večje snopiče, kar ustvarja videz progavosti, zato jih imenujemo prečnoprogaste mišice. Beljakovine v mišičnih vlaknih omogočajo njihovo krčenje. Vsako mišico obdaja vezivna ovojnica, ki se na koncu mišice nadaljuje v kito, ki pripenjajo mišice na kosti.

Gladke mišice so mišice notranjih organov, ki se krčijo neodvisno od človekove volje. So vretenaste oblike, nitaste beljakovine, ki omogočajo krčenje, pa so omejene na posamezne odseke med ploščami, na katere se pritrjajo. Zato ne ustvarjajo videza progavosti. Njihovo krčenje je počasnejše kot pri prečno progastih mišicah, vendar so gladke mišice veliko bolj varčne in pri delu porabljajo manj energije.

Srčne mišice so zgrajene iz mišičnih celic, ki se na koncu nekoliko razvejijo. Nitasta beljakovinska vlakna, odgovorna za krčenje, so razporejena vzdolž celice v vzporednih snopih, vendar ne tako pravilno kot pri skeletni prečno progasti mišici. Progavost je kljub temu vidna. Delujejo brez vpliva naše volje.

V telesu je približno 600 mišic različnih velikosti in oblik. Mišice trupa so ploščate, v udih pa so vretenaste. Zelo raznoliko je tudi poimenovanje mišic; lahko jih imenujemo po obliki (dvoglave, triglave, trikotne, štirikotne, krožne), po okolišu, v katerem so (obrazne, vratne, ramenske, kolčne) ali pa po njihovem delovanju (upogibalke, obračalke, dvigalke).

Delovanje mišic

Vsaka mišica premika tisti sklep, prek katerega poteka z ene kosti na drugo. Mišica opravlja delo tako, da se na živčno pobudo skrči in skrajša, pri čemer se tudi zadebeli in postane trša ter bolj napeta kot v mirovanju. Ko živčna pobuda preneha, se mišica sprosti in postane ohlapnejša. Za skrčenje potrebuje energijo, ki se sprošča zlasti pri izgorevanju ogljikovih hidratov (glukoze) v mišici. Mišičje je glavni porabnik energije v telesu in za mišično delo porabimo večino zaužite hrane. Pri mišičnem delu se sprošča tudi mnogo toplote, ki greje telo in omogoča kemične procese v vseh telesnih celicah. Odvečno toploto telo oddaja v okolico, zlasti skozi kožo.

Osnovna enota živčnega sistema je živčna celica ali nevron. Živčna celica je zgrajena iz telesa celice z jedrom. Tega obdajajo številni krajši izrastki dendriti ter en daljši izrastek živčno vlakno  ali nevrit. Na koncu se živčna vlakna razcepijo v manjše živčne končiče. Nekateri živčni končiči se končajo v čutilnih celicah, drugi ležijo prosto iztegnjeni v mišicah in

tkivih.Živčne celice se med seboj povezujejo prek dendritov in živčnih končičev. Te stike med živčnimi celicami imenujemo sinapse.

Po živčni celici se torej prenaša sporočilo električno, med živčnimi celicami pa pretežno kemijsko. Obe vrsti sporočil se lahko pretvarjata ena v drugo.

Prenos vzburjenja z ene živčne celice na drugo je razmeroma hiter, kajti živčni prenašalci, ki se sprostijo iz živčnih končičev, se ne razširijo po zunajceličnem prostoru na vse strani, kot se to zgodi pri nevrohormonih, temveč se sprostijo v zelo omejen prostor. Ta prostor omejujeta dve živčni celici ali pa živčna in neživčna tarčna celica. Živčni končiči ene celice se namreč stikajo z dendriti ali s telesom druge živčne celice na sinapsah. Pri človeku so sinapse zgolj na dendritih in na telesih živčnih celic, medtem ko jih na živčnih končičih ni. Na dendritih nekaterih živčnih celic v osrednjem živčevju je lahko tudi do deset tisoč sinaps ali celo več.

Celici, ki gradita sinapso, prideta v tem območju tako tesno skupaj, da stik med njima razločimo samo pod mikroskopom. Tako je med obema celicama le ozek presledek, ki ga imenujemo sinaptična špranja. Široka je le nekaj deset nanometrov. Zato prek nje pripotujejo molekule prenašalcev.

MOŽGANI

izpolnjujejo lobanjsko votlino in so najobsežnejši, in pa tudi najpopolneje razviti del centralnega živčevja. Pri človeku je na možgane vezana večina živčnih funkcij in hrbtenjača ima le podrejen pomen.Sama velikost seveda ne pove ničesar o njihovem pomenu, saj ima novorojenček razmeroma velike možgane in znaša zato velikost glave približno četrtino telesne dolžine, vendar pa možgani novorojenčka še niso razviti in zreli.

možgansko deblo

male možgane

velike možgane.

Na možganih ločimo:

Možgansko deblo:po zgradbi in pomenu je močno podobno hrbtenjači.Spodnji del debla, ki meji na hrbtenjačo, imenujemo podaljšana hrbtenjača .Iz možganskega debla izhajajo možganski živci, pri katerih sta izjema vohalni in vidni živec, ki pa izhajata iz velikih možganov.

Možganski živciživcev je 12 parov. Nekateri od njih so samo senzibilni, to so vohalni, vidni in slušni živec. Drugi so samo motorični npr. obrazni živci ali nervus facialis, ki pošilja pobude obraznim (mimičnim) mišicam. Možganskih živcev pa je tudi mešanih, torej podobnim spinalnim živcem. Med najpomembnejšimi mešanimi živci je trovejni živec ali nervus trigeminus.

Pomen možganskega debla :tudi skozi možgansko deblo potekajo enostavni refleksi.Primer takega refleksa je roženični reflek

če se dotaknemo očesne roženice, če nam tujek prileti v oko ali, če mrzel veter draži oko, se oko refleksno zapre.

V tem primeru je vzburjenje potekalo po čutilnem živcu v možgansko deblo, po gibalnem živcu pa iz možganskega debla v obrazne mišice, ki zapirajo veke.Podobni refleksi možganskega debla so še:

refleks požiranja

refleks sesanja

refleks kašljanja

refleks kihanja

refleks bruhanja itd.

Veliki možgani

Zgradba velikih možganov:

Velike možgane sestavljata dve polobli ali hemisferi, ki sta med seboj zvezani z živčnim nitjem. Po kosteh lobanje, ki varujejo možgane, ločimo na vsaki polobli ali hemisferi :

čelni predel

temenski predel zatilni predel senčni predel.

Veliki možgani imajo močno nagubano skorjo, ki je iz celic in je zato sive barve, zato jih imenujemo tudi sivina. Notranjost, ki jo sestavljajo nevriti, pa je bele barve, imenujemo belina. Živčna središča so v skorji

Možgani urejajo

zavest                                                                                  spomin voljo razumske reakcije skratka, vse zavestne funkcije.l

Mali možgani

Zgradba malih možganov:

Mali možgani leže v zadnji lobanjski kotanji in so z živčnimi programi povezani s hrbtenjačo in možganskim deblom. Mali možgani imajo močno nagubano skorjo, ki je iz celic in je zato sive barve, notranjost, ki jo sestavljajo živčne proge pa je bele barve. V male možgane prihajajo poročila iz ravnotežnega organa in iz skeleta ter mišic.Odgovori na ta poročila pa gredo skoz možgansko deblo in hrbtenjačo v skeletne mišice.

Mali možgani urejajo :

urejajo skladnost naših gibov

ravnotežje telesa.

Pri okvari malih možganov postanejo gibi neokretni in nenatančni, mišični tonus popusti, hoja pa postane opotekajoča in negotova kot v pijanosti.

Poškodbe, bolezni: ohromitev zaradi poškodbe hrbtenjače

Kaj koristi živčevju: gibanje na svežem zraku, zadosti spanja

Kaj škoduje živčevju: nikotin, alkohol, droge

 

                                                                                                                                              

ČUTILA

OKO

Kako gledamo in vidimo?

Svetloba vstopa skozi zenico, svetlobni žarki se na leči lomijo. Na rumeni pegi nastane pomanjšana in obrnjena slika predmeta. Vidni živec pošlje sporočilo o tem kar gledamo v velike možgane v center za vid. Možgani analizirajo sporočilo. Torej z očmi gledamo, z možgani pa vidimo

Za radovedne:

Delovanje očesa lahko primerjamo z delovanjem navadnega fotoaparata.

Svetloba pade na predmete in jih prenaša skozi oko. Oko vsebuje lečo, ki ima podobno funkcijo kot objektiv pri fotoaparatu. Zadolžena je za čimbolj pravilno prenašanje svetlobe iz okolice na šarenico. Ta leži na zadnji strani očesa, beleži svetlobne žarke in jih pretvarja v živčne impulze. Količino svetlobe regulira zenica, podobno kot v fotoaparatu svetlobo zastira zaslonka.

Razlika med očesom in fotoaparatom je v tem, da je ploskev filma ravna, šarenica pa je oblikovana v polkroglo. To povzroči bolj pravilno branje slike, omogoča pa tudi zaznavanje premikov na obrobju. Oko jasno loči sliko le v sredini, ob strani pa zaznava sliko manj razločno. Slika na robu vsebuje zelo malo vidnih informacij in tako ne obremenjuje možganov z manj pomembnimi signali.

Predmete sicer vidimo in jih dojemamo take kot so, vendar je to le rezultat naše predstave o njih. Naše oko namreč vidi le svetlobo in jo zna pretvoriti v živčni impulz. Impulzi se prenesejo v možgane, ti pa ta impulz analizirajo. Iz navidezne slike izračunajo barve in izdelajo model prostora.

Občutek prostora je posledica optične razlike med slikama, ki nastaneta v levem in desnem očesu.

 Poškodbe: oslepitev zaradi poškodbe

Napake, bolezni: kratkovidnost, daljnovidnost, Daltonizem ali barvna slepota, slepota

UHO- ČUTILO ZA SLUH IN RAVNOTEŽJE

Zgradba ušesa

Delovanje ušesa

Človeško uho je zgrajeno iz treh delov: zunanjega, srednjega in notranjega ušesa.Zunanje uho je sestavljeno iz uhlja in slušnega kanala. Zvoki se zbirajo v zunanjem ušesu in nato potujejo skozi slušni kanal do bobniča. Ko zvoki dosežejo bobnič, trčenje povzroči vibracije, ki se prenesejo do notranjega ušesa skozi zaporedje treh slušnih koščic: kladivca, nakovalca in stremenca.Del notranjega ušesa, ki je odgovoren za sluh, je polž . Zgrajen je iz živčnih vlaken in napolnjen s tekočino. Mehanično delovanje iz verige slušnih koščic v tej tekočini ustvari valove, ki spodbudijo celice v slušnem živcu. Gibanje celic sproži živčne impulze, ki nato vstopijo v slušni živec. Kar mi označujemo kot zvok, so pravzaprav vibracije, prenesene z zrakom.Slušni živec prenese signal do centralnega slušnega sistema v možganih, kjer se električni impulzi spremenijo v zvočne vtise. Poškodba celice polža povzroči nepopravljivo okvaro našega telesa.

V ušesu imamo tudi čutilo za ravnotežje, to so trije polkrožni kanali. Je organ, ki leži v notranjem ušesu pod polžem, nadzoruje telesno držo, zaznava položaj telesa v prostoru in uravnava ravnotežje sluha.

Sestavljajo ga trije polkrožni kanali, ki so drug na drugega pravokotni in so napolnjeni s tekočino. Ta se po teh kanalčkih pretaka, v prvem gor in dol, v drugem levo in desno in v tretjem naprej in nazaj. Kanalčki vsebujejo ravnotežne čutnice z dlačicami, ki se obračajo v tisto smer, kamor potuje tekočina. Ravnotežne čutnice so pokrite z želatinastjo snovjo, ki vsebuje kristale apnenca. To so ravnotežni kamenčki, ki nenehno pritiskajo v smeri zemeljske privlačnosti. Tako lahko določamo, kaj je spodaj in kaj zgoraj. Premik prenaša ravnotežni živec do malih možganov, ki s tem lahko določijo lego telesa.

Poškodbe: poškodbe zaradi močnega poka npr. petarde

KOŽA

Koža je največji organ oz. čutilo človeškega telesa, ki varuje vse ostale organe v organizmu. Po površini je največji organ. Pri odraslem človeku meri do 2 m2. Po teži je najtežji organ (do 10 kg). Po funkciji je najbolj vsestranski organ. Služi za razmejitev telesa od okolice, kot ščit pred vplivi okolja, sredstvo sporazumevanja, regulacija temperature telesa, izmenjava snovi z okoljem, zaznavanje dotika, temperature,... Ponekod je debelejša, drugod pa zelo tanka. Barva kože je odvisna od prekrvavitve, količine pigmenta in debeline. V ožjem pomenu ločimo vrhnjico (epidermis) in debelejšo usnjico. Koži pripada še podkožje, ki veže kožo na podlago. H koži štejemo še lase in dlake, nohte ter žleze lojnice in znojnice.

ZGRADBA KOŽE

Vrhnjica

Vrhnjica je zunanja plast in je iz večskladnega ploščatega epitelija. Je različno debela; najdebelejša je na dlani in podplatu. Osnovno plast celic imenujemo zarodna plast, ker v njej

nastajajo vedno nove celice, ki proti površni poroženevajo in se luščijo (roževinasta plast). Celice te plasti vsebujejo pigment melanin, ki globlje dele kože ščiti pred ultravijoličnimi žarki. Na površini je poroženela plast sestavljena iz celic, ki odmirajo; nimajo več jedra, vsebujejo pa beljakovino keratin. Ta plast ne prepušča vode, zato telo varuje pred izsušitvijo, zadržuje telesno toploto in tudi preprečuje vdor bakterij v notranjost telesa. Povrhnjica se prehranjuje z difuzijo. Hrana prehaja oz ustnice v povrhnjico, saj povrhnjica ne vsebuje žil (ni prekrvavljena).

Usnjica

Usnjica je najmočnejša plast kože, saj je lahko debela nekaj milimetrov. Zgrajena je iz čvrstega in elastičnega veziva, zaradi katerega je koža gat preplet krvnih žil in mezgovnic. V prepletih je lahko shranjena večja količina krvi, zato je koža pomembna za uravnavanje telesne temperature. V tej plasti so tudi številne žleze znojnice in lojnice, lasje in dlake, živci in čutilna telesca, ki posredujejo občutke toplote, mraza in mehanskega pritiska. Z njimi spoznavamo nekatere fizikalne lastnosti predmetov.

Lasje in dlake nastajajo iz vrhnjice, ki tvori v usnjico segajočo cevko, lasni mešiček. Na njegovem dnu je odebeljena lasna čebulica, v katero se vgreza papila z žilami in živci. Iz čebulice zraste lasni koren, ki proti površini kože prehaja v lasno steblo. V lasni mešiček vodi izvodilo žleze lojnice, ki s svojim izločkom masti lase. Zaradi loja so lasje mehki, varuje pa jih tudi, da ne postanejo suhi in krhki. Ob lasu oziroma dlaki je giadka mišica, ki pri krčenju ježi lase oziroma dlake.

V usnjici so tudi žleze znojnice, ki na površino kože izločajo znoj. So povsod v koži, vendar so najštevilnejše na čelu, v pazduhi, na dlaneh in podplatih. Znoj je po kemični sestavi podoben krvni plazmi. Poleg vode in soli vsebuje še sečnino in sečno kislino ter maščobne kisline, zaradi katerih je značilnega vonja. Zato kožo prištevamo med pomožna izločala. Znojenje je pomembno zlasti pri uravnavanju telesne temperature.

Čutilna telesca

V usnjici so čutilna telesca, iz katerih izhajajo senzibilna živčna vlakna, ki vzburjenja prevajajo v možgansko skorjo. Najpomembnejša telesca v koži so: Paccinijeva telesca, ki so ovalne oblike in ležijo globlje v usnjici. Občutljiva so predvsem za pritisk. Meissnerjeva telesca so tudi ovalne oblike, toda manjša od prejšnjih. So tik pod povrhnjico in posredujejo občutke mehanskega pritiska in dotika. Krausejeva telesca so podobna Paccinijevim in posredujejo občutke mraza. Prosti živčni končiči, ki segajo v bradavičaste izrastke in vrhnjico, pa posredujejo občutke bolečine in temperature.

Podkožje

Podkožje je globoka plast pod usnjico. Sestavlja ga rahlo vezivo in več ali manj maščobe, ki preprečuje oddajanje toplote in tudi varuje globlje ležeče organe pred mehanskimi vplivi.

Poškodbe: opekline, žulji, POZOR; vpliv sonca na kožo-pretirano sončenje škoduje.

Jezik – čutilo za okus

Zaznave 4 osnovne okuse: sladko, slano, kislo in grenko.

Zaznavamo snovi, ki so v obliki tekočin, zato moramo hrano dobro namočiti s slino, da okusimo kakšna je hrana (pomislite na zmrznjen ali že malo raztaljen sladoled)

Nos- čutilo za voh

V nosu imamo vohalne čutnice s katerimi zaznavamo vonjave. Zaznavamo le snovi, ki so v obliki hlapov. Nato vohalni živec pošlje sporočilo v center za voh v velikih možganih. Šele takrat vemo, kaj vonjamo.

DIHALA

Nosna votlina je organ, ki spada k dihalom. Pretin, ki deli nosno votlino v dve polovici, je spredaj hrustančast, zadaj pa koščen. Iz stranskih sten nosne votline štrlijo po tri nosne školjke, pod katerimi so nosni hodniki, kamor se odpirajo obnosne votline in solzovod. Nosno votlino prekriva sluznica z migetalčnim epitelijem, ki je značilen za dihalno pot. V sluznici, ki je dobro prekrvavljena, je tudi mnogo žlez.

Obnosne votline so v zgornji čeljustnici, čelnici, zagozdnici in sitki in se odpirajo v nosne hodnike pod zgornjo in srednjo nosno školjko. Stene obnosnih votlin prekriva sluznica, ki se nadaljuje iz nosne votline..

Žrelo

Žrelo je vezivno-mišična cev, ki je križišče med prebavili in dihali, na koncu pa se nadaljuje v požiralnik. Pri odraslem meri približno 12 cm.

Grlo

Grlo je organ, ki spada k dihalom. Leži pred požiralnikom v višini četrtega in petega vratnega vretenca in je zgrajeno iz štirih hrustancev. Na ščitastem hrustancu je na zgornjem robu zareza in pri moškem izraziteje štrli naprej (Adamovo jabolko) kot pri ženski. Opnasta vez povezuje ščitasti hrustanec s podjezičnico. Pod ščitastim je prstanasti hrustanec, na katerem sta zadaj dva piramidasta hrustanca. Poklopec je podoben listu in je pripet na ščitasti hrustanec. Med hrustanci so razpete mišice grla, ki premikajo hrustance ter napenjajo in popuščajo glasilki ter ožijo oziroma širijo špranjo med njima. Notranjost grla prekriva sluznica, ki je rahla in občutljiva. Na vsaki strani sta dve sluznični gubi, med njima pa je grlno žepno. Spodnja sluznična guba je glasilka, ki je razpeta

med ščitastim in piramidastim hrustancem. Špranja med njima je glasilni razporek (rima glottidis). Med dihanjem sta glasilki razmaknjeni, med govorom pa se zbližata.

Sapnik

Sapnik je organ, ki spada k dihalom. Je približno 12 cm dolga cev. Za njim je požiralnik, tik pod grlom pa ga obdaja ščitnica. Stena sapnika je iz hrustančastih obročkov, ki zadaj niso sklenjeni, temveč so med seboj povezani z vezivom. Notranjost sapnika prekriva sluznica z migetalčnim epitelijem. Sapnik se v višini petega prsnega vretenca razcepi v dve sapnici (bronhusa), katerih stena je zgrajena podobno kot stena sapnika. Sapnici vstopata skozi pljučni lini v pljuča in se razvejita v mnogoštevilne manjše veje in vejice. Na koncu se vejice razširijo v pljučne mešičke ali mehurčke (alveoli).

Pljuča

Pljúča so organ, ki spada k dihalom. Pljuča so iz bronhialnega vejevja, pljučnih mešičkov in veziva, v katerem so krvne žile, mezgovnice in živci. Majhne arterije se razvejijo v kapilarni preplet, ki obdaja vsak pljučni mešiček. Kapilarna stena omogočata izmenjavo plinov med zrakom in krvjo. Pljuča prekriva popljučnica.

Glasilke so organ, ki tvorijo glasove, ki se dokončno oblikuje v ustni votlini.

PREBAVILA

ZGRADBA ZOBA

Vse hranilne snovi zaužijemo s hrano in pijačo. Hrano, ki jo zaužijemo, razgradimo v prebavnem traktu ali prebavilih.

Prebavni trakt sestavljajo: ustna votlina, žrelo, požiralnik, želodec, dvanajstnik, tanko črevo, debelo črevo ter danka z zadnjikom.

Hranilne snovi razgrajujemo s prebavnimi sokovi, ki jih izločajo prebavne žleze. Glavna naloga prebavnega trakta je razgradnja hrane oziroma hranilnih snovi. Velike molekule s pomočjo encimov razgradimo v majhne, ki preidejo skozi sluznico tankega črevesa v kri in limfo ter naprej v celice. Razgradimo beljakovine, maščobe in ogljikove hidrate: beljakovine v aminokisline, maščobe v maščobne kisline in glicerol, polisaharide in disaharide pa v monosaharide.

Prebava je mehanska in kemijska razgradnja hrane oz. hranilnih snovi. Mehansko se hrana razgrajuje v ustih, kjer jo dobro prežvečimo in omočimo. Mehanska prebava se nadaljuje tudi v drugih delih prebavnega trakta- tu se meša in gnete.

Tudi kemijsko razgradnjo pričnemo v ustih, kjer se začnejo razgrajevati polisaharidi, nadaljuje se v želodcu, dvanajstniku in v tankem črevesu. Večina hranilnih snovi se razgradi v tankem črevesu, skozi sluznico se resorbirajo (vsrkajo) v kri in limfo. V kri prehajajo monosaharidi, aminokisline, maščobne kisline s kratkimi verigami in glicerol. V limfo prehajajo maščobne molekule, ki nastanejo v steni črevesa iz maščobnih kislin z dolgimi verigami.

Voda in mineralne snovi preidejo skozi črevesno steno v debelem črevesu, vsrka se tudi nekaj razgrajenih hranilnih snovi.

Nerazgrajeni ostanki hrane potujejo v debelo črevo; iz njih se izloči voda, ki se vsrka v telo.

Pri kemijski razgradnji pomagajo telesu encimi, to so snovi, ki sodelujejo pri razgradnji hranilnih snovi. Prebavne encime izločajo:

- ustne slinavke - amilaza za razgradnjo ogljikovih hidratov, ki razgradi prebavljive polisaharide v dekstrin, tega pa v maltozo,

- želodčna sluznica - pepsin za razgradnjo beljakovin,

-trebušna slinavka - izloča sok trebušne slinavke,

-tripsin za razgradnjo beljakovin, lipazo za razgradnjo maščob, maltazo in amilazo za razgradnjo ogljikovih hidratov.

Žolčnik izloča žolč, ki emulgiraj maščobe.

Z ogljikovimi hidrati zagotavljamo organizmu potrebno energijo. Z njimi zagotovimo od 55 do 75 % dnevnih potreb po energiji, vendar le do 10 % enostavnih sladkorjev torej so energijske hranilne snovi.

Tudi vlaknine so pomembne, čeprav jih v prebavnem traktu s pomočjo encimov ne razgradimo; razgradijo jih bakterije v debelem črevesu.

Beljakovine gradijo telo. So sestavine vsake žive celice, sestavni del hormonov, encimov in življenjskih sokov. Z njimi zagotovimo od 30 do 50% dnevnih potreb po energiji. Enostavne beljakovine imenujemo proteini.

Maščobe so energijska hranilna snov. Z njimi zagotavljamo od 15 do 30% dnevnih potreb po energiji. Telesu zagotovimo tudi ustrezno količino v maščobah topnih vitaminov (A, D, E, K) ter esencialne maščobne kisline.

Vitamini  v organizmu opravljajo različne, zelo pomembne naloge. Ščitijo organizem, sobiokatalizatorji, omogočajo normalno delovanje organizma. Zaradi nepravilnega uživanja vitaminov zbolimo.Hipovitaminoza se pojavi, če uživamo premalo določenega vitamina, ali če imamo povečane potrebe po vitaminih.Avitaminoza se pojavi, če ne uživamo vitaminov. Avitaminoz je pri nas zelo malo.Hipervitaminoza se pojavi pri preveliki količini nekaterih vitaminov. Hipervitaminoze pa se pojavijo le pri uporabi vitaminskih preparatov brez zdravnikovega nasveta.

Minerali  so anorganske snovi, ki gradijo kostno tkivo in zobe. So sestavni deli encimov in hormonov in sestavine telesnih tekočin. Uravnavajo osmotski tlak v organizmu. Tudi minerali so esencialne hranilne snovi. so pomembne zaščitne snovi.Glede  dnevne potrebe organizma jih delimo v mikroelemente in makroelemente (kalcij, fosfor, magnezij, kalij, natrij ... ).

H krvnim obtočilom=krvožilju=krvožilnemu sistemu spadajo naslednji organi:

Srce, žile, kri

Zgradba srca

Srce je votel mišičast organ, ki deluje kot črpalka vse življenje. V notranjosti je srce razdeljeno s pretinom vzdolžno v dve kamrici, ki sta z srčnimi zaklopkami razdeljeni na zgornja preddvora in spodnja prekata . Srčne zaklopke so iz nežnega vezivnega tkiva, usmerjajo kri v točno določeno smer z zapiranjem in odpiranjem.

Vrste žil:

arterije - žile odvodnice, vene - žile dovodnice, lasnice ali kapilare- lasasto žilje povezuje zadnje razvejitve arterij s prvimi vejami ven,

Sestava in naloge krvi

Naloge obtočil: 1. oskrbujejo celice s hranilnimi snovmi in dihalnimi plini,

2. odnašanje odpadnih snovi,

3. prenašanje hormonov,

4. obramba organizma,

5. zaustavljanje krvavitev,

6. omogoča stalno telesno temperaturo

Sestava krvi:

44%krvne celice, telesca in 56%krvna plazma ( voda, sol, sladkor…)

Krvna telesca:

ERITROCITI:

(rdeča krvna telesca) so najštevilčnejša v krvi

so ploščato okrogli, v sredini nekoliko vbočeni in brez jedra; nastanek:v zarodnih celicah

rdečega kostnega mozga; odmrli so v vranici, v jetrih se razkrojijo; naloga: prenos dihalnih

plinov(vsebujejo barvilo hemoglobin). Hemoglobin:beljakovinski del(globin) veže CO;

nebeljakovinski del(hem) veže O.

LEVKOCITI

(bela krvna telesca)

naloga: obramba mehanizma pred boleznimi; različne oblike, izvor in naloge: monociti, limfociti, granulociti;

spreminjajo obliko, aktivno se gibljejo( lahko zapustijo žile); nastanek v kostnem mozgu,

vranici, limfnih žlezah;

TROMBOCITI:

(krvne ploščice)

nastanek: v kostnem mozgu; brez jedra; naloga: strjevanje krvi s fibrogenom

v plazmi. Hemofilija- bolezen, ko se kri ne strjuje.

.Krvne skupine

Ločimo 4 krvne skupine: A, B, AB, 0. V plazmi imamo protitelesca, ki zlepljajo krvna telesca tujih krvnih skupin, zato moramo vedno dobiti kri ustrezne krvne skupine.

Rhesus ali Rh faktor: Naša kri pa se razlikuje tudi po vsebnosti antigena D(Rh faktorja):

Rh+(imamo to beljak.) 85% ljudi; Rh( nimamo te beljak.)15%ljudi. Poznamo 2 vrsti krvnega obtoka:

-Telesni krvni obtok (veliki) in

- pljučni krvni obtok (mali)

Hormoni so posebne kemične snovi, ki učinkovito delujejo na celične procese v zelo majhnih količinah. Hormoni nastajajo v endokrinih žlezah v telesu. Njihova kemijska sestava je različna, lahko so enostavno zgrajene spojine ali pa močno zapletene. Veliko hormonov je beljakovin. Hormoni delujejo na celico tako, da v njej vplivajo na določene encimske reakcije in odločijo ali bodo reakcije potekale ali pa ne. Lahko aktivirajo določene gene in začne se

povečana sinteza beljakovin in s tem se pospeši rast ciljnih celic. Nekateri hormoni vplivajo na celično presnovo. Nekateri se vežejo samo na membrane celic in vplivajo na njeno prevodnost za snovi, ki pospešujejo celično presnovo.

BOLEZNI HORMONSKIH ALI ENDOKRINIH ŽLEZ

Golšavost se pojavi, kadar ščitnica ne dela pravilno in se zaradi tega močno poveča. Do golše takrat, kadar v hrani, ki jo človek uživa, primanjkuje joda. Pri razvoju ščitnice se lahko pojavijo motnje že v razvoju zarodka, če se razvije samo en reženj ali pa še ta zakrni. Pri otroku pride do telesnih in duševnih motenj, stanje pa se imenuje kretenizem ali idiotizem (težja telesna in duševna prizadetost). Kadar ščitnica izloča premalo hormona, se razvije miksedem. Kadar ščitnica izloča preveč hormona pa se razvije bazedovka.

Pri pomanjkanju inzulina, ki ga proizvaja trebušna slinavka, se pojavi sladkorna bolezen, pri kateri organizem ne more izkoriščati ogljikovih hidratov. V krvi se količina glukoze močno poveča in se iz krvi izloča skozi ledvice v seč. Motena je tudi presnova beljakovin in maščob. Bolezen zdravimo z inzulinom, ki se vbrizga v mišice.

Gigantizem se pojavi, če v mladosti hipofiza izloča prevelike količine rastnega hormona, če ga je premalo, nastopi pritlikavost.

ORGANI ZA RAZMNOŽEVANJE IN RAZMNOŽEVANJE ČLOVEKA

Spolovila ali spolni organi so človeški ali živalski organi, namenjen razmnoževanju. Pri vseh sesalcih je nastanek potomcev odvisen od sodelovanja dveh spolov, ker sta za nastanek novega bitja potrebna moška in ženska spolna celica. Spolne celice nastajajo in dozorevajo v spolnih žlezah. Moški spolni organ sta modi (tetisa), ženski pa jajčnika (ovaria). K spolnim organom prištevamo še izvodila in pri ženski rodila. Že ob rojstvu se spola ločita med seboj po spolnih organih. Sekundarni spolni znaki so nekatere anatomske, fiziološke in duševne lastnosti in se razvijejo šele po rojstvu pod vplivom hormonov gonad.

Moška spolovila

Modo Obmodek Semenovod Mehurčasta žleza Prostata Spolni ud

Ženska spolovila

Jajčnik Jajcevod Maternica Nožnica Zunanje spolovilo

Oploditev človeka

Za spočetje človeškega bitja je potreben spolno odnos, pri katerem moški izbrizga seme (spermo) v nožnico oziroma ustje maternice. Semenčice splavajo skozi ustje maternice naprej proti jajcevodu. Če pride do združitve moške in ženske spolne celice, nastane spojek ali zigota. Združitev obeh celic pa imenujemo oploditev. Oplojeno jajčece potuje po jajcevodu do maternice približno teden dni, preden se vanjo ugnezdi in nastopi obdobje nosečnosti

POVEZAVE:

www.biologija.miska.si

www:svarog.si

Viri:

http://vedez.dzs.si/dokumenti/dokument.asp?id=905

Modrijan, založba