Poučevanje računalništvaEna od poglavitnih težav s katerimi se soočajo člani fakultete je kako združiti opis predmeta ter snov, ki jo dejansko obravnavajo pri predmetu, ter kaj učiti v razredu in tudi oceniti kaj so se učenci naučili.

Bloomova taksonomija je bila zasnovan leta 1950, kot generično instrument za delitev kognitivne vidike učenja v hierarhičnih ravneh. Danes se ta uporablja v šolstvu, kot način za dosego ravnovesja med poučevanjem in ocenjevanjem. S pomočjo Bloomove taksonomije lahko preverimo celotno znanje učenca. 

Saj so cilji hierarhično razvrščeni, od nižjih stopen proti višjim:

1. ZnanjeSposobnost učencev, da prepoznajo, prikličejo, obnovijo dejstva,  podatke, termine, simbole, definicije, pravila, postopke in razlage, ki so jih  predhodno prejeli.

2. RazumevanjeOpisovanje, povzemanje, pojasnjevanje s svojimi besedami,  povzemanje bistva s svojimi besedami, dajanje primerov, razbiranje iz  grafov, zemljevidov, rezultatov, prevajanje iz enega v drugi simbolni zapis.  Sposobnost za razumevanje naj bi pokazali tisti učenci, da dojamejo pomen  posredovanega sporočila.

3. UporabaPojasnjevanje in reševanje problemske situacije s poznanim  principom, napovedovanje učinkov, posledic na osnovi danih podatkov,  prepoznavanje in utemeljevanje izjem. Pri uporabi naj bi bil učenec sposoben  uporabiti znanje ob predhodnem razumevanju danega sporočila.

4. Analiza Določanje posameznih elementov v sporočilu, analiza odnosov  med elementi (med hipotezami in dokazi; predpostavkami in argumenti,  ugotavljanje zvez in vzročnih posledic), analiza organizacijskih principov.  Pri analizi so torej učenci sposobni uspešno razstaviti neko gradivo na njegove sestavne dele, prepoznati razmerja med njimi in način, po katerem  je celota urejena.

5. SintezaSposobnost razvijanja in oblikovanja idej in sporočil, oblikovanja  hipotez in načinov za preverjanje hipotez, načrtovanja eksperimentov, izpeljav  posplošitev, klasifikacij, modelov, teoretskih zaključkov, priporočanja in  načrtovanja idejnih rešitev, utemeljevanja odločitev, upoštevanja različnih  mnenj in udeleževanja v diskusijah. Sposobnost za sintezo naj bi torej pokazali učenci, ki na izviren način sestavijo in povežejo dele nekega gradiva,  ob tem pa oblikujejo nove vzorce in strukture.

6. VrednotenjePresoja ustreznosti, primernosti, izčrpnosti podatkov,  zanesljivosti opazovanj, postopkov, presoja dela glede na argumente in  dokaze, primerjava dela z drugim delom po kriterijih, prepoznava predsodkov  in emocionalnih faktorjev. Pri vrednotenju učenci izdelujejo kvalitativne ter  kvantitativne sodbe o gradivih, pojavih in rešitvah problemov.

Za primer, kako lahko sledimo vsem Bloomovim stopnjam vzemimo programiranje.

Stopnja Razlaga Vprašanje/NalogaZnanje Učenec v spomin prikliče

informacije o konceptu.Kaj je program?

Razumevanje Učenec zna razloži koncept s svojimi besedami.

Kakšna pravila moramo upoštevati pri pisanju programa?

Uporaba Učenec zna uporabljati koncept tudi v drugih situacijah.

Učenec dobi nek napisan program, ki je podoben tistemu ki ga je reševal v šoli, njegova naloga pa je da poveže program z že osvojenim znanjem in pove kaj bo program izpisal

Analiza Učenec zna razčleniti, določene dele in ugotoviti odnos med njimi.

Učenec ne samo, da ve kaj mu program vrne, vendar mora znati razložiti vse dele programa in razumeti njihov pomen.

Sinteza Učenec zna povezovati dosedanje znanje v celoto in to znanje uporabljati pri nadaljnjem delu.

Pri programiranju učenec zna sam rešiti podano nalogo ali pa si pri določeni oviri zna pomagati in uporabiti znanje programiranja.

Vrednotenje Učenec zna presoditi primernost rešitve, zanesljivost podatkov in postopkov.

Če učenec dobi dva različno rešena primera naloge, mora ugotoviti katera rešitev je boljša in utemeljiti zakaj.

Zgornja tabela prikazuje kako preverjamo določeno raven znanja. 

Ali so obstoječe taksonomije primerne za poučevanja računalništva? Zakaj?

Bloomova taksonomija se lahko uporablja na vseh stopnjah in pri vseh predmetih teromogoča tvorbo različnih nalog (v okviru posameznih taksonomskih stopenj), ki spodbujajo učence pri napredovanju skozi miselne procese. Bloomova taksonomija se po našem mnenju pri poučevanju računalništva najlažje uporabi na primeru programiranja. Pomembno je da učitelj podrobno pozna vsako raven Bloomove  taksonomije, kar omogoči kakovostno ocenjevanje programov. Pri Bloomovi taksonomiji se  učenec uči novo snov in jo bo uporabil za ustvarjanje novega znanja, ki bo postalo njegovo  osnovno znanje, čeprav je že dosegel raven ustvarjanja in evalvacije.

Kaj se vam zdi najbolj pomembno pri uporabi opisane taksonomije in kako bi jo uporabili v praksi?

Pri programiranju je seveda pomembno, da dosežemo vse stopnje, če želimo postati dobri programerji, saj šele v stopnji sinteze znamo napisati program, ki pravilno deluje. Zadnja stopnja pa je pomembna, ker moramo znati razlikovati med boljšimi in slabšimi programi. Pri poučevanju računalništva si lahko pomagamo z Bloomovo taksonomijo tako da postopoma po stopnjah učence pripeljemo do tega, da znajo sami programirati. Na začetku začnemo s tem, da si zapomnijo in razumejo določene koncepte, nato pa koncepte začnejo uporabljati pri pisanju lastnih osnutkov programov in kasneje pri pisanju programov.