Z N A N J E Z M A G U J E - Slovenska vojska - vstopna stran · (Aristotel, Evdemova etika). Kaj je v tej pripravnosti za nekaj, v tej dobrosti? Se je te vrline mogoče naučiti?

Z N A N J E Z M A G U J E

ISSN 1580−1993April

2006 − 8/Št.1

STROKOVNA REVIJA SLOVENSKE VOJSKE

REPUBLIKA SLOVENIJAMINISTRSTVO ZA OBRAMBOGENERALŠTAB SLOVENSKE VOJSKE

REPUBLIKA SLOVENIJAMINISTRSTVO ZA OBRAMBOGENERALŠTAB SLOVENSKE VOJSKE

ISSN 1580-1993UDK 355.5(479.4)(055) April 2006 - 8/Št.1

I Z D A J AT E L J :

Generalštab Slovenske vojskewww.mors.si/tiskovno_ sredisce/publicistika_ mors/index.htm

U R E D N I Š K I O D B O R :

VVU XIV. razreda Tomaž PöršVVU XIV. razreda mag. Tanja Perkopodpolkovnik Janez Gomzipodpolkovnik Pavle GostišaVVU XIII. razreda mag. Željko Kraljmajor mag. Boris Bratušekmajor Matjaž BizjakVVU X. razreda Irena Vadnjalnadporočnik Borut Vitek

G L AV N I U R E D N I K : generalmajor Ladislav Lipič

O D G O V O R N I U R E D N I K : major Evgen Primožič

N A M E S T N I K O D G O V O R N E G A U R E D N I K A : major Bogdan Avbar

L E K T O R I R A N J E : Meta BrulecMilena Sevšek PotočnikVesna Vrabič

O B L I KO VA N J E : Roman Kuhar, Gorenjski tisk

T I S K : Tiskarna Prima print, Ljubljana 2006

»Toliko se je treba naučiti in

tako malo časa imamo,« je

vzklikal Albert Einstein, ki je verjel,

da je dan brez učenja izgubljen.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . �

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . �

VSEBINA

VVU XIII. razreda mag. Marjan VešnarKODEKS ETIKE IN NJEGOVA RABA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .7

Major mag. Boris BratušekRAZVOJ POSAMEZNIKA V SLOVENSKI VOJSKI . . . . . . . . . . . . . . . . . . .29

Štabni vodnik Igor SkopecSPLOŠNO O KARIERI IN O KARIERI V SLOVENSKI VOJSKI (1 . del) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .49

Podpolkovnik dr. Tomaž KladnikFORMACIJA IN TEORETIČNA DOLOČILA DELOVANJA ENOT SLOVENSKEGA DOMOBRANSTVA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .73

Polkovnik Andrej KocbekVARNOSTNA STRATEGIJA EVROPSKE UNIJE IN NACIONALNA VARNOSTNA STRATEGIJA ZDRUŽENIH DRŽAV AMERIKE – STRATEGIJI GLOBALNEGA SISTEMA VARNOSTI 21 . STOLETJA (1 . del) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .105

VVU XIII. razreda mag. Denis ČaletaSAMOMORILSKI TERORIZEM – GROŽNJA OBOROŽENIM SILAM . . .133

Polkovnik Bojan PograjcMULTINACIONALNE ENOTE . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .147

Podpolkovnik Milan ŽurmanNATOV MEDNARODNI ZDRUŽENI LOGISTIČNI CENTER – Natov MZLC(Multinational Joint Logistics Center – MLJC) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 163

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . �

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . �

KO D E K S E T I K E I N N J E G O VA R A B A

P O V Z E T E K

Organizirane profesionalne skupine določajo svoj moralni red oziroma kodifikacijo vrednot. Iz nabora občečloveških vrednot izberejo tiste, s katerimi se pripadniki določene stroke najlažje identificirajo, ki jih pri opravljanju poklica združujejo, in tiste, s katerimi se lahko tudi kakovostno razlikujejo med seboj. Vsak poklic ima svoje metode dela, cilje in vizijo razvoja, notranja vez pa so vrednote. Kodeks vrednot, na primer vojske, združuje in krepi notranjo organizacijsko kohezijo, hkrati pa tudi pokaže na razlikovanje med organizacijami ter poklici. Z zapisanimi vrednotami daje kodeks več možnosti. Pove, kaj je tisto, kar združuje pristopnike, pove pa tudi, kaj jih loči od vseh drugih. Podpisnikom kodeksa daje tudi podlago za moralno vrednotenje in ocenjevanje, hkrati pa tudi vsebinsko podlago za moralno delovanje.

K L J U Č N E B E S E D E

Etika, morala, moralni red, naravni red, konvencija, etična norma, etični standard, ideal, kodeks, normativna etika, imperativ, vrednote, bistvene vrednote, moralne sankcije, moralni subjekt, moralno samozavedanje, moralni čut, moralna volja, moralno dejanje.

S U M M A R Y

Organized professional groups define their own moral order through the codification of values. From the pool of generally applicable human values, groups select the values that certain professional communities will most likely identify with, values which unite them

Marjan Vešnar

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . �

in the performance of their profession, and values that will permit the distinction between them in terms of the quality. Each profession has its specific working methods, goals and development visions; the link between these is the professions’s values. The military code of values, for example, acts as a means of uniting the servicemembers and promoting internal organizational cohesion. On the other hand, it also helps distinguish between different organizations and professions. The code containing the values has several messages to send. First, it shows the values shared by those who adhere to them, and the values that make them different from the rest. Second, the signatories are provided a basis for moral evaluation and assessment, and the conceptual framework for moral behaviour.

K E Y W O R D S

Ethics, moral, moral order, natural order, convention, ethical norm, ethical standard, ideal, code, normative ethics, imperative, values, basic values, moral sanctions, moral subjects, moral self-awareness, moral sense, moral will, moral behaviour.

E T I K A I N M O R A L A

V zadnjem času so zelo popularna razmišljanja o etiki. O njej slišimo povsod in kar domače zveni, kadar nekdo oceni naše ravnanje z besedami: to ni etično ali etično bi bilo …Etika je filozofska panoga, ki se ukvarja z vrednotenjem in oblikovanjem medčloveških odnosov. Gre za praktično filozofijo, takšno, ki naj bi bila neposredno in ne samo miselno uresničljiva. Etika potemtakem proučuje, miselno razčlenjuje in vrednoti že obstoječa družbena razmerja, lahko je zgolj opisovalka zunanje realnosti in je torej deskriptivna, vendar pa v njeno navidezno objektivnost vdirajo elementi normativnega, pravil človekovega ravnanja, vedenja in oblik sožitja z drugimi. Etika včasih predpisuje, drugič govori per negationem – zavrača določene moralne pojave in z zanikanjem nakazuje pozitivni, drugačni pol (Švajncer, 998, 12). Na splošno je etika predvsem usmerjena v razmišljanje


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 0

in delovanje posameznika. V tem primeru govorimo o individualni etiki. Njeno izhodišče je človek, posameznik, v njeno domeno spadajo vsa tista bivanjska vprašanja in ravnanja, za katera je odgovoren posameznik. Svojo etičnost praviloma oblikujemo zelo idealistično, vendar individualna etika ne predstavlja celovite prakse posameznika ali skupine ljudi. Socialna vprašanja se povezujejo s socialno etiko, ki opredeljuje moralne norme razmerij, ki nastajajo v posameznih socialnih skupnostih (država, podjetje, gospodarstvo, družina, mednarodna skupnost) in v razmerjih med njimi. Od socialne etike se razlikuje individualna, ki proučuje vrednostna pravila posameznikovih razmerij (Šinkovec, 1996, 209). Moralo opredeljuje Sruk (Sruk, 1986, 284–285, povz.) kot skupek družbenih predpisov, norm, ki so sankcionirane s posebno notranjo sankcijo, ki jo zaradi kršitve omenjenih predpisov subjekt uporablja na samem sebi. Kot vsebino moralnih predpisov bi okvirno lahko povzeli, da zapovedujejo, kar je dobro, prepovedujejo, kar je zlo. Vedno se na koncu uveljavijo tiste norme, ki jih družba potrebuje za svoj obstoj in delovanje. Lahko bi govorili o določenem družbenem pritisku na posameznike, da bi nravstvene vsebine, ki konkretni družbi ustrezajo, sprejeli v svojo osebno moralo. Oseba posameznik si oblikuje moralo in nravstvene nazore v osebnem, medosebnem in socialnem izkustvu.Levy Bruhla (Rus, 1976, 77) pojmuje moralo kot nekaj metafizičnega, kot človekove izkustvene in razvojne odnose, medtem ko H. Sidgwick trdi, da gre pri tem predvsem za človekovo prakso. Posameznik mora nekaj narediti! Tej morali manjka širina, saj jo avtor zoži na individualno prakso. V resnici je morala individualna in medindividualna dejavnost, je družbena praksa.

Moralni redDaleč v zgodovini, pri starih Grkih, bomo našli zametke razmišljanja o morali. Svoj panteon so Grki oborožili s človeškimi lastnostmi. Pogosto zelo karikirano, še posebej pri njihovem izražanju čustev in čustveno izumetničenem ravnanju. V številnih primerih pa bogovi rešujejo človekove težave, njegove dvome, nevoščljivost, ljubosumje, nečimrnost, neuslišano ljubezen in podobno. V Homerju vlada red nujnosti tako nad bogovi kot nad ljudmi. Hybris (uporni ponos) je kršitev moralnega reda univerzuma in nemesis (usoda) čaka vsakogar, ki zgreši ta red. Moralni in naravni red nista ostro ločena (MacIntyre, 1993, 22). Pri tem je posebnega pomena odnos med lokalnim in univerzalnim življenjem. Lokalno področje obvladuje nomos (konvencija, navada), univerzalno področje

Marjan Vešnar

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 1

pa ureja physis (narava). Vedno znova se postavlja vprašanje, ali lahko izbiram, katera pravila bom sprejel oziroma katere omejitve bom spoštoval (skladno s katerim nomos bom živel), ali pa narava univerzuma postavlja omejitve pri tem, kaj lahko legitimno izberem. Vrlina, so trdili stari Grki, je tisto, kar dober človek ima in skladno s čimer deluje. Vrlina je njegova spretnost, kar pomeni sposobnost dojeti in družbeno ustrezno odigrati dodeljeno vlogo.Bogovi so bili zgled in so oblikovali vzorce za uveljavljanje moralnega in naravnega reda. Danes lahko rečemo, da so bili bogovi na socialni šahovnici projekcije zamišljenih osebnih in družbenih situacij človeka simultanka za preigravanje vlog, ki so jih v svojem vsakdanjiku uveljavljali ljudje.V moralni vsebini človekovega delovanja je bilo osrednje Sokratovo vprašanje: kaj je vrlina? Sokratova (470–399 pr. n. št.) teza je: vrlina je vednost (episteme). Toda ko gre za moralno vrlino, ni najpomembnejše, da vemo, kaj je, temveč, kako nastane; ne želimo si namreč vedeti, kaj je hrabrost, temveč želimo biti hrabri (Aristotel, Evdemova etika). Kaj je v tej pripravnosti za nekaj, v tej dobrosti? Se je te vrline mogoče naučiti? Tako sprašuje Sokrat in tako prvič postavi kot problem vrlino in potemtakem etiko – ne kot filozofsko disciplino, ampak kot najnujnejše vprašanje človeškosti (Vorlander, 1977, 74). Ravno definicija problema, ne pa kak pozitiven odgovor, je tudi Sokratov najpomembnejši dosežek. Na vseh področjih v družbi velja za dobrega tisti, ki zna, ume, še posebej na področju nravnega delovanja. Poudarja, da je vrlina neka vednost, da temelji na pravilnem spoznanju ali sprevidevnosti (phronesis), ki postane praktična obvladanost (egkrateia). Preizkusni kamen vrline je vpliv nekega dejanja na človeški blagor, ta vpliv pa je treba dognati z umskim preudarkom in izkušnjo.V naravnem stanju vodi ljudi samo njihov interes; zakoni so nastali v trenutku, ko so ljudje odkrili in se strinjali, da so spopadi sebičnih interesov tako škodljivi, da je zanje bolje, če se odpovedo škodovanju drugim, kot pa, da nadaljujejo naravni način življenja, v katerem vsak izmed njih tvega poškodbe, ki mu jih lahko prizadenejo drugi.Aristotel (384–324 pr. n. št.) je posvetil svojo etiko sinu – Nikomahova etika. Vsaka umetnost in vsako raziskovanje, kakor tudi vsako dejanje in odločanje, teži – po splošnem prepričanju – k dobremu; od tod tudi lepa oznaka, po kateri je dobro smoter, h kateremu vse teži.Dobro je na začetku definirano s cilji, nameni oziroma smotri, h katerim se


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 2

nekaj oziroma nekdo giblje. Pri tem se je razkril tudi grški občutek, da vrline in sreče v smislu blaginje ni mogoče popolnoma dobro ločiti. Čast obravnavajo kot stranski produkt vrline.Aristotel (MacIntyre, 1993, 78) poudari, da nas moralna nevednost – nevednost o tem, kaj vzpostavlja vrlino in pokvarjenost (gr. vice) – krivde ne razbremeni, temveč v resnici prav ta uveljavlja pokvarjenost. Nevednost je torej nevarna!

K A J J E KO D E K S

Osnovni zidakiKodeks je načrtno izbran in zapisan skupek določenih vrednot. Kodeksi spadajo v praktično normativno etiko.Teoretična in praktična normativna etika sta dva pola istega prizadevanja. Teoretična etika ali metaetika pojasnjuje, kaj je moralna sodba, druga moralno sodi. Teoretična etika razglablja o pojmu moralni princip, normativna etika pa izoblikuje in pojasnjuje moralna načela. Prva raziskuje, druga določa (Sruk, 1986, 139). Določa v zapisani obliki ali v obliki nenapisane etične norme, ki velja za vse vključene posameznike v nekem okolju ali pri opravljanju neke dejavnosti družbene prakse.Etična norma je pravilo ali merilo nravstveno relevantnega delovanja. Etični kodeks sestavljajo norme (vrednote, etični cilji, pravila). Norma je vse tisto, kar določa, kakšno sme ali mora biti kako vedenje, ravnanje, mišljenje in podobno. Namesto norme uporabljamo še izraze: pravilo, načelo, vodilo, predpis, mera, enoten vzorec in merilo. Kar se ravna po ustrezni normi, je etično normalno.

Etične norme omogočajo presojanje in vrednotenje vsega tistega, kar lahko opredelimo kot moralno ali nemoralno. Z etičnimi normami preverjamo nravstvenost ravnanja posameznika in skupine v odnosu do družbe, ki je v trenutni zgodovinski formaciji. Sociolog Emil Durkheim je dognal, da nravstveni ideali izhajajo iz družbe same. Etična norma je vodilo oziroma pravilo, ki uravnava človekovo nravstveno relevantno življenje oziroma ravnanje.Iz etične norme oblikujemo etični standard, enotno, običajno mero, splošno veljaven vzorec ali tip, merilo, ki so ga na podlagi običajev, izročil in dovolj uveljavljenih nravstveno bivanjskih in odnošajskih izkustev izoblikovali pripadniki neke družbene skupine ali celotne družbe za ocenjevanje svojih moralno relevantnih ravnanj v razmerju do družbenih vrednot. Gre za temeljna

Marjan Vešnar

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 3

in relativno trajna merila moralno-etičnih vrednotenj in osmislitev. Osrednja vloga in skrb v etičnem standardu in etični normi je izpis vrednote, ki jo lahko uporabimo kot normo ali kot standard človekovega delovanja. Izberemo vrednoto in njeno popolno ali idealno vsebino uporabimo za primerjavo z njeno praktično uresničitvijo. Govorimo o moralnem idealu. Ideal (idea, pojem, podoba, vzor) je najpopolnejša mogoča predstava, ideja, zamisel nečesa. Želeni in poglavitni cilj. Najgloblji smisel in osmislitev življenja. Etični ideali so predstavljeni kot nekaj odmaknjenega, nedosegljivega, a vendar opredeljujejo smer človekovega razmišljanja, hotenja in delovanja. Etični ideali so odvisni od civilizacijske stopnje razvoja družbe, ali kot trdi Habermas, od veljavnega kulturnega sistema.Vsak kulturni sistem formira neko povezanost, ki počiva na skupnosti (na intersubjektivnosti govorno oziroma jezikovno posredovanih interakcij); ker povezanost uresniči neko dejavnost, ima ta teleološki značaj (povezanost, ki jo je treba analizirati s funkcionalističnega vidika). Posamezniki, ki sodelujejo v eni od teh dejavnosti, pripadajo tej povezanosti samo v tistih dogodkih, v katerih sodelujejo pri uresničevanju te dejavnosti (Habermas, 1975, 232).Ideal nam daje tudi možnosti za poznavanje omejitev, ki jih mora posameznik v družbi upoštevati, če ne želi dobiti za svoja dejanja negativnega moralnega predznaka. Obstajati morajo ovire, ki jih ni dovoljeno prekoračiti, trdne meje, ki jih ljudem ne bi smeli dovoliti prestopiti /…/ od njih je odvisen obstoj morale. Družba brez prepovedi, ki omejujejo, še zlasti na področjih, ki so nas zanimala, pri vprašanjih o življenju in smrti, snovanju družine in vrednotenju človeškega življenja, bi bila družba brez moralnih zadržkov. In tega nihče noče (Harris, 2002, 169).

KodeksKodeks etike, zbirka etičnih pravil ali zbirka vrednot, se praviloma določa za zaprte družbene skupine, organizirane z enakimi cilji delovanja, družbeno vlogo ali zaradi posebnih razmerij do preostale družbene skupnosti.Kodeksi so del normativne ali imperativne morale (Sruk, 1986, 183). Imperativno (lat. imperativus, velelnik, ukaz) razumemo kot vse nravstvene opredelitve, ki temeljijo na avtoriteti predpisov in dolžnosti. Ti dve prvini se med seboj prepletata: človek meni, da je merilo dobrega podrejanje dolžnostim, čeprav so takšne, kot jih je sam predpisal. Imperativna ali normativna morala je zelo stroga in je lahko poudarjeno negativna ali represivna. Moralni normativi so vsiljeni pripadnikom družbene skupine. Ali jih sprejmejo ali pa niso


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 4

vključeni v neko skupnost. Normativna etika se deli na dve temeljni usmeritvi: v teleološko etiko (telos, namen, cilj) in v deontološko etiko (deon, dolžnost). Teleološka etika poudarja predvsem dve temeljni kategoriji, dobro in vrednoto. Ta dva etična filozofema opredeljujeta smer in smoter človekovega delovanja ter tako odločilno vplivata na vsebinsko artikuliranje nravstvenih norm. Deontološka etika ima v svojem osrčju imperativ izpolnjevanja dolžnosti in pojem norme. Vrednote, smotri in posledice dejanj so v tem moralno-filozofskem sistemu manj poudarjeni. Z ustreznim povezovanjem teleološke in deontološke etike se je mogoče izogniti enostranostim obeh sistemov (Sruk, 1986, 318).Danes imenujemo kodeks vsako zbirko predpisov, ki določa ravnanje neke skupine. Etični kodeksi so praviloma pisani kot zbirke vodilnih vrednot, z obvezo njihovega udejanjanja in imajo v izreku moralne sankcije. Kodeksi niso pravni akti in posameznik jih sprejema prostovoljno. Njihova veljavnost se dokazuje znotraj neke družbene skupnosti, in sicer z uresničevanjem zapisanih vrednot in moralnimi sankcijami, kot so prezir, obsojanje, spodbuditev kesanja in izločitev iz skupnosti. Posledica moralnih sankcij, zapisanih v kodeksih, je posameznikovo kesanje in občutek krivde. Moralna krivda je posledica namerne, zavestne, bolj ali manj prostovoljne kršitve neke nravstvene zapovedi ali norme. Notranja sankcija krivde je občutenje slabe vesti. Iz zgodovine je znana zelo zanimiva oblika moralne sankcije, dopolnjena s fizično kaznijo. »Izmed sramotilnih kazni pozna jeseniški rudniški red značilno kazen za žaljenje časti, ki je bila v tem, da je moral žalivec po preklicu žalitve samega sebe trikrat udariti po ustih; ta kazen je tudi pozneje na Slovenskem močno razširjena« (Vilfan, 1996, 269).

Zgradba kodeksa Etični kodeksi imajo praviloma naslednjo zgradbo:– uvod, v katerem je opredeljena kratka vsebina kodeksa in povedano, za koga

kodeks velja, za koga je kodeks napisan in komu je namenjen;– osrednji vsebinski del je namenjen prikazu vrednot, ki kodeks sestavljajo.

Vrednote so lahko zapisane na kratko, s krajšo vsebinsko opredelitvijo. Mnogi kodeksi (npr. kodeks medicinskih sester) kot vrednote razčlenjujejo želeno ravnanje, vedenje, torej način udejanjanja posamezne vrednote; določajo standarde za uveljavljanje vrednote;

– sklep kodeksa obsega sankcije in organizacijo oblikovanja ter izrekanja sankcij. Gre za moralne sankcije, predvsem odnos posameznika do sprejetega kodeksa, za zavedanje časti in trkanje na vest pristopnika.

Marjan Vešnar

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 �

Sestavni del vsebinskega dela kodeksa sta dve organizacijski kakovosti: odgovornost in dolžnost. Vsebina kodeksa ne more biti le zbir idealnih vrednot, ki motivacijsko vplivajo na kakovost moralnega delovanja, pač pa tudi konkretna opozorila in prevzem posledic za ravnanje mimo kodeksa.Odgovornost (Stres, 1999, 21–23, povz.) pomeni odločanje, ki temelji na zavestnem in premišljenem preudarku. Biti odgovoren pomeni biti zmožen, sposoben in pripravljen na odgovornost. Lahko sem odgovoren le za tisto, kar ne presega mojih zmožnosti (Jelovac, 1997, 32–33). V etični teoriji obstajata vsaj dva tipa osebne odgovornosti: subjektivna in objektivna. Pri subjektivni odgovornosti se človek čuti odgovornega samo za znane, predvidljive in pričakovane posledice svojih ravnanj. Subjektivno odgovornost sprejema brez zadržkov. Objektivna odgovornost izhaja tudi iz nepredvidljivih posledic ravnanj tistih, za katere (in njihovo delo) je posameznik odgovoren, jih vodi in načrtuje njihovo delo. Objektivno je odgovoren za celoto posledic. Objektivno odgovornost lahko posamezniki sprejmejo tudi kot del subjektivne odgovornosti.Kje je ločnica med pozitivno in negativno odgovornostjo oziroma takšnim ocenjevanjem posledic udejanjene odgovornosti? Kjer se nekaj zgodi ali določeno stanje stvari nastopi, ker je nekdo nekaj storil, bom dejal, da je akter pozitivno odgovoren za nastop tega dogodka; kadar neko stanje stvari nastopi oziroma se nekaj zgodi zato, ker akter nečesa ni storil, pa bom dejal, da je akter negativno odgovoren za njegov nastop. Nihče ne more biti odgovoren za nastop dogodka, ki ga ni mogel preprečiti. Odgovoren pa sem tudi, kadar izvršim neko dejanje, ne da bi se zavedal kake posebej nesrečne posledice – odgovoren sem, ni pa nujno, da tudi kriv (Harris, 2002, 48).Dolžnost je blizu pojmu vesti in odgovornosti (Jelovac, 1997, 32 in Sruk, 1999, 48). Za odgovornost je, v primerjavi z dolžnostjo, pomembna prostovoljna odločitev. Pojmovanje dolžnosti se razlikuje v heteronomnih in avtonomnih etikah. V heteronomnih etikah je posameznik podrejen nekemu zunanjemu naravnemu zakonu. Posledično se dolžnost interpretira kot upoštevanje zunanje moralne avtoritete. V avtonomnih etikah se človek ravna po lastnih načelih in prepričanjih, zato je sam svoj moralni zakonodajalec in sodnik. V družbenih organizacijah nasploh velja heteronomna etičnost dolžnosti. Posameznik prevzema družbeno določene vloge in z njimi povezane dolžnosti. Z vlogo prevzame dolžnosti. Dolžnost se kaže kot poslušnost navodilom, za katera lahko rečemo, da jih ubogajo vsa racionalna bitja. Test za prave moralne imperative je v tem, da jih lahko univerzaliziramo. Kant izpelje primer z obljubo – lahko jo kršim,


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 �

vendar sem sposoben dati obljubo in jo spoštovati – kar pomeni, da hočem, da se navada držati obljubo nadaljuje. V svojem razmišljanju o moralnosti je Kant uporabil dva moralna imperativa. Prvi je kategorični in drugi hipotetični (MacIntyre, 1993, 194).Vsak kodeks, čeprav ni normativni pravni akt, sledi splošnim načelom legalnosti in legitimnosti v konkretni družbeni sredini.Legalnost pomeni usklajenost z zakonom, pravnim redom in družbenimi normami. Pozitivno naravnani etični kodeksi sledijo legalnosti z zapisom takšnih vrednot, ki so v sozvočju s splošno veljavnimi družbenimi normami nekega časa. Legitimnost pomeni ustrezno rabo pravnega reda v družbi, podporo družbe, podporo delovnega okolja oziroma skupnosti, za katero kodeks velja. Legitimnost se doseže z zapisom vrednot, ki so legalne in jih skupnost, za katero kodeks velja, sprejema. Ne le sprejema, z njimi se lahko enači, jih zlahka pooseblja.Etični kodeksi morajo biti v vsaki zaokroženi družbeni skupnosti usklajeni tudi z javno moralo. Javno moralo ali nravnost neke družbene skupnosti sestavljajo nravstvene norme, vrednote, zahteve, merila, ki jih morajo upoštevati posamezniki. V družbi lahko obvelja več moral, ki so v nasprotju ali usklajene. Vsi konflikti med razredi ali družbenimi sloji se odslikavajo v izrazu javne morale. Na javno moralo vplivajo izročila (zgodovinskost), navade, običaji, gospodarski pogoji, kulturni vzorec bivanja in delovanja, celo trenutni politični utrip. Skozi veljavno javno moralo lahko vrednotimo tudi emancipacijo, naprednost, demokratičnost in humanost neke družbene skupnosti.

Ukazovalni značaj kodeksaR. M. Hare določi naravo moralnega jezika z začetnim razlikovanjem med predpisujočim in opisujočim jezikom. Predpisujoči jezik je imperativni, ker nam veleva, naj naredimo to ali ono. Deli se v dva razreda, v razred imperativov v običajnem pomenu in v razred pravih vrednostnih izrazov. Vse vrednostne sodbe so praktične, vendar na različne načine. Kadar je na primer stavek moral bi pravi vrednostni stavek, vsebuje imperativ, ki se naslavlja na vsakega v relevantni situaciji, vključno z osebo, ki ta stavek izjavlja. Merilo za iskreno izjavljanje stavka moral bi je v tem, da govorec v relevantni situaciji, in če mu je to mogoče, v resnici deluje skladno z imperativom, vsebovanem v moral bi, ki ga izjavlja sam sebi. Dobro se nasprotno uporablja za hvalo. Merila, ki

Marjan Vešnar

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 �

jih uporabljam, ko nekaj imenujem dobro, so merila, ki sem jih izbral in ki jih podpiram tako, da jih uporabljam – če gre seveda za pravo vrednotenje. Vrednostni izrazi in moralna pravila so tako izraz posameznikovih temeljnih izbir. Vrednostne koncepte razumemo, ko razumemo, da nas raba teh konceptov sama na sebi ne zavezuje k nobenemu nizu moralnih prepričanj. Ko gre za dejstva, so merila resničnih prepričanj neodvisna od naših občutenj.Kategorični imperativ ni omejen z nobenim pogojem in ima preprosto obliko »Storiti moraš to in to«. Preprosto moraš! Po Kantu racionalno bitje samo sebi postavi moralne zapovedi. Poslušnost ni samodejna, saj razum upošteva tudi čustva. Tako smo sestavljeni! Vendar, v poslušnosti kategoričnemu imperativu smo rešeni spon lastnih nagnjenj. Moraš kategoričnega imperativa je uporaben le pri dejavniku, ki lahko uboga (pomeni, nima omejenih zmožnosti). Kadar pride do spora med pomembnostmi vrednot, uporabimo, po Rawlsu, načelo: vsako višje načelo ima absolutno prednost pred nižjim, nižje torej sploh ne pride do besede, dokler ni zadovoljeno višjemu (t. i. načelo leksične ureditve). Poštena enakost možnosti pa je pred načelom razlike.

Načela počivajo na prepričanju, da so vsi ljudje enako vredni, da jih je treba enako obravnavati in da sta človekovo dostojanstvo in pravica do izbire lastnega življenjskega načrta in poti osrednji občečloveški vrednoti.

To stališče je končna zasnova individualizma, ki je vedno znova prisoten: individuum postane svoja lastna zadnja avtoriteta. Po alternativnem stališču naše centralne vrednostne in moralne koncepte razumemo takrat, ko spoznamo, da obstajajo določena merila, ki jih lahko zgolj sprejmemo. Sprejeti moramo avtoriteto teh standardov, nikakor pa nismo njihovi tvorci (MacIntyre, 1993, 61). Moja stališča in moji imperativi imajo zame avtoriteto samo zato, ker so moji. A kadar se sklicujem na besede, kot so moral bi in dobro, se gotovo skušam sklicevati na standard, ki ima drugačno oziroma ima več avtoritete.

Po Hobbesu pride skrb za dobrobit drugih na vrsto šele po skrbi za lastno dobrobit in je v resnici le sredstvo zanjo. Dejansko pri sebi in pri drugih najdemo k sebi in k drugim usmerjene motive. Toda Hobbes ni videl, da je sprejetje avtoritete (suverena, zakona, pogodbe) dejansko sprejetje pravil, ki drugim in nam dajejo pravico oziroma dolžnost, da delujemo iz strahu pred močjo drugih. Toda če je avtoriteta sprejeta samo zato, ker se ljudje bojijo


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 �

posledic zavračanja, ali zgolj zato, ker se bojijo sankcij, ki jih pripravlja, ne more delovati z učinkovitostjo, s katero deluje večina političnih avtoritet. Politične institucije so stabilne, ker ljudje večino časa zagotavljajo prostovoljno poslušnost njihovi avtoriteti, kar počno zato, ker vidijo, da njihove lastne želje sovpadajo z željami, katerih izpolnitev ščiti avtoriteta (MacIntyre, 1993, 141).

Vsebinska zasnova kodeksaVrednota je vse, kar je vredno. Vredno predvsem tukaj in zdaj, vredno za posameznika in skupnost, v kateri živi. Vsaka vrednota je na koncu predvsem psihološki pojem; še tako snovne vrednote (na primer denar) dobijo vrednost šele s človekovim odnosom, njegovim vrednotenjem. Vrednote so lahko cilji (idealni, nazorski ali realni), lahko so spoznanja, predpisane ali dogovorjene norme. Vrednote so pravzaprav proizvod procesa objektivizacije, ki kot take sugerirajo obvladljivost družbene reprodukcije razmerij in odnosov (Pierre Bourdieu, po Darku Štrajnu, pogovor pri Predsedniku 2000, 69).Ker človeka ocenjujemo v njegovem naravnem ustroju, v družbeni vlogi in kot posamično osebo ali osebnost, lahko razvrstimo vrednote na naravne, osebne in družbene. 1 . Naravne vrednote izražajo kakovost naravnega življenja. Narava je

celotna človekova danost, ki jo lahko naprej členimo v biološke vrednote, ki zadevajo zgolj telesno življenje (zdravje, krepkost, dobro

počutje, telesno ugodje), in v duševne, ki izkazujejo človekov osebni značaj (vztrajnost, močna volja, pogum). K zadnjim vrednotam

prištevamo tudi nadarjenost, izobrazbo, bistrost, umetniško doživljanje ter udejstvovanje na raznih področjih.

2 . Osebne vrednote veljajo za najvišji red vrednot. Z njimi človek izraža ali uresničuje kakovost svoje osebe, svoje svobode. To so predvsem moralne vrednote, s katerimi oblikuje svojo držo in kakovost svojih

dejanj, in sicer z vidika vprašanj, kaj je pravilno, plemenito ali sebično, dobro ali zlo.

3 . Družbene in občečloveške vrednote izražajo našo potrebo po drugih ali našo povezanost z drugimi. So tudi vrednote, ki naj bi, vsaj na

normativni ravni, veljale za vse ljudi tega sveta. Človek ne živi sam! Kodeksi praviloma obsegajo vse ravni vrednot. Iz občečloveških vrednot

oblikujemo ideale (npr. enakopravnost, enakost, svoboda, demokracija …) in okvir za zapis vrednot, ki osebno nagovarjajo posameznika.

Marjan Vešnar

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 �

Bistvene vrednote (lat. kardo, tečaj, vrtišče, razmejišče) igrajo v nekaterih starejših družbenih sistemih veliko vlogo. Enako vlogo imajo tudi v sistemih s strogo notranjo hierarhijo vlog ter jasnimi organizacijskimi razločevanji od okolja (vojska, cerkev). V Platonovi etiki so bistvene vrednote: modrost, hrabrost, zmernost in pravičnost. Pravičnost je najvišja krepost, ki povezuje druge tri: modrost gre stanu vladarjev, modrijanov in vzgojiteljev, hrabrost stanu vojakov ter zmernost obrtniškemu in poljedeljskemu stanu. Platon je bistvene kreposti razdelil po družbenih stanovih, na podlagi tedaj znane in zanj zaželene idealne socialne slojevitosti družbe. Bistvenih kreposti po njegovem torej ne more imeti vsakdo, posamezen družbeni člen pa nikakor vseh naenkrat. Bistvene kreposti so pri Platonu tudi socialnostatusne, odražajo ustrezno vlogo posameznika v družbi in potrjujejo njegov status. Zevs sam je priznaval premoč pravice, sicer pa dike ni nič drugega kot konkretni izraz vesoljnega reda ali z drugimi besedami božanskega zakona (themis) znotraj človeške družbe. Heziod trdi, da je Zevs nagradil ljudi s pravičnostjo zato, da se ne bi vedli kot divje zveri. Prva človekova dolžnost je biti pravičen in dokazati svojo čast (time) (Mircea, I., 1996, 170). Najvišja med vsemi je ideja dobrega. Ideja dobrega celo presega spoznanje resnice po »času in moči«. Platon je od Sokrata sprejel pojem pravičnosti (dikaiosyne), ki presega in združuje kot najvišja in najbolj splošna vrlina druge tri bistvene vrline, in sicer sprevidevnost (phronesis) ali modrost (sophia), možatost (andreia) in preudarnost (duševno zdravje, samoobvladanje, sophrosyne). Platon je te štiri poglavitne vrline izvedel iz moči duše (Vorlander I., 1977, 107).Zelo ilustrativen primer bistvenih vrednot je vsebina samurajskega kodeksa – bušida. Samuraji so bili posebna družbena skupina in v njihove vrste je bilo mogoče vstopiti po dolgotrajni vzgoji in urjenju. Pridobljeni status (in poslanstvo) so obdržali do smrti.Kodeks nravnosti samurajev, kodeks moralnih načel, po katerih so se morali ravnati vitezi – bušido – pot vojakov. Pri treniranju kenda se je moral borec popolnoma predati, soočiti se s strogimi vajami in požlahtniti um v soočenju z nevarnostjo. Toda pot meča ne pomeni samo krutega treninga, ampak tudi življenje po kodeksu samurajske etike (Musashi, 2000, 6). Pot strategije pomeni v japonščini michi in v kitajščini do. Je ekvivalent kitajskega tao in pomeni celotno življenje bojevnika, njegovo posvetitev meču /…/ (Musashi, 2000, 34).


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 2 0

Ker govori bušido še posebej o časti in ohranjanju časti bojevnikov, je prav, da predstavimo glavne vrednote:– poštenost ali pravičnost: udaril bo, kadar je treba udariti …– hrabrost, duh poguma in trpljenja: hrabrost je vrednota in krepost takrat,

kadar je v službi poštenega, dobrega namena; junaško je predvsem pošteno, pravično ravnanje; nesmiselna tveganja niso hrabrost, kvečjemu dvomljiva predrznost; dejansko hraber človek je miren in zbran, ni ga mogoče presenetiti ali zmesti, ni mogoče razkrojiti njegove zbranosti, zna trpeti bolečine, tegobe, skrajno pomanjkanje, zna se pogumno in dostojanstveno soočiti s smrtjo;

– usmiljenje, občutenje žalosti;– vljudnost, ljubeznivost in uglajenost;– resnicoljubnost in iskrenost;– čast; – lojalnost.Jedro bušida je bila vzgoja treh značajskih kreposti, modrosti (či), usmiljenja (džin) in hrabrosti (ju). Bušido je visoko cenil vzdržnost, samoobvladovanje in duhovne vrednote (intelektualne usluge učiteljev, modrijanov in duhovnikov).

Moralne sankcijeSestavni del človekove družbenosti so tudi sankcije. Po sprejetju moralnega pravila se posameznik odloča. Vrednoti svoje odločitve in se prilagaja drugim. Z odločitvijo in ravnanjem sprejema tudi sankcije. Pri sprejemu in udejanjanju moralne norme se posameznik odziva z notranjo in zunanjo sankcijo. Notranja sankcija je intimno merilo samovrednotenja svojega ravnanja, je moralno vrednotenje konkretnega dejanja, postopka ali odziva na določeno situacijo. Značilno za notranjo sankcijo je samokaznovanje, posameznika peče vest, ker določenega odziva ni oblikoval na družbeno veljaven način. Zunanja sankcija, se pravi sankcija, ki jo izvedejo drugi nad kršilcem priznanih moralnih zapovedi (npr. javna obsodba, prezir, zgražanje, izločitev iz skupine in podobno, če omenimo le milejše in civilizirane sankcije), pri tem ni brez pomena, toda k utrjevanju morale prispeva le tedaj, če zmore vplivati na posameznikovo vest in utrditi njegovo moralo (Perenič, 1993, 59).Kodeksi, ki vsebujejo sankcije disciplinskega ali celo kazenskega pregona, ne spadajo v etične kodekse, ampak so pravni normativni akti. Pravna sankcija je vedno vnaprej določena, pogoji za njen nastop morajo biti ugotovljeni v

Marjan Vešnar

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 2 1

posebnem in prav tako vnaprej predvidenem postopku. Moralna sankcija se na drugi strani ne odlikuje niti s kolikor toliko predvidljivo določljivostjo, njen nastop je spontan in zato težko predvidljiv – tako po intenzivnosti (teži) moralne sankcije, kot glede tega, kdaj (kako) naj bo izrečena in kdaj bo začela učinkovati. Izjemo pomenijo le tiste moralne sankcije, ki jih izrekajo posamezne družbene organizacije (npr. častna sodišča), a tudi za te je značilno, da se ne morejo izogniti tudi spontani moralni reakciji. Spontani moralni odziv je dvojen: na osebni (notranji) ravni ga označujejo očitki vesti kot najbolj tipična moralna sankcija, na drugi pa odvzem tistih dobrin, ki so relevantne za moralo. Družbene (zunanje) moralne sankcije so prezir, kritika, bojkot in podobno. Zunanje in notranje sankcije so povezane.

Sprejem kodeksaEtični kodeks sprejemamo s pristopom, prostovoljno, praviloma s prisego. Prisega ne zahteva točno določenih normativnih pravil, večkrat je dovolj že besedilo prisege – vsebuje temeljno etično sporočilo. Verniki prisegajo tako, da za pričo resničnosti svojih trditev kličejo boga. Laične prisege se ne sklicujejo na vero, ampak na osebno čast, vest, čast svoje družine ali na različne avtoritete, ki posamezniku veliko pomenijo. Primer iz grške zgodovine, iz peloponeških vojn: »Platajci opozarjajo Lakedaimonce, da so prisegli na grobovih, tako da torej sedanje lakedaimonsko nasilje krši njihova najvišja zagotovila. Toda moč prisege, ki naj bi krepila medčloveške odnose, je med vojno propadala. Medtem ko je bila Pindarju prisega Zevs med ljudmi, pa je že Hesiodos štel Horkos k slabi Eridi, kar krepi duha pristranskosti. V grški politični modrosti pa je moč prisege omejil Solon: ohranjaj dobroto in vrlino življenja, ki ima več zanesljivosti kakor prisega« (Tukidides 1983, 40). Spoštovanje prisege poznamo tudi Slovenci. Primer: »Toda v kranjskem junaku je živa zvestoba Slovencev. Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovencev ne gane. Rajši umreti kot prelomiti prisego cesarju, so mislili tudi drugi člani posadke v trdnjavici Aufo« (Gogala 1992, 72).Področje državnosti, oblasti in vodenja politike je v grškem polisu uravnaval Zevs. Najvišja prisega, ki jo je lahko dal kot vrhovni bog, je bila povezana s Stiks (reka podzemlja), smrtjo kot kaznijo in močno magijo, ki izvira iz grobnih kultov in groženj spodnjega sveta. Stiks je bila hči Okeana in Tetide in je imela z možem titanom Palantom veliko otrok. Posebej so znani otroci Nike (zmaga), Bija (sila), Kratos (moč, oblast) in Zelos (vnema, tekmovanje, konkurenca).


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 2 2

Gre za pojme, ki so ključnega pomena za delovanje in ohranjanje avtoritete. V Homerjevi Iliadi prisego na Stiks omenja boginja Hera, češ, da so »priče zemlja, nebo in prelita voda reke Stiks«. Rimljani so njenim otrokom dodali še Invidijo (zavist). Tudi pri njih je imela Stiks ključno vlogo pri sklepanju najsvetejših in politično najmočnejših sporazumov (priseg). Prelomiti prisego na Stiks je celo za bogove predstavljalo izjemno kazen – devetletno paralizo (Svetlana Slapšak, Večer, marec 2005).V zgodovini so ljudje prisegali kralju, cesarju, fevdalnemu gospodu, vojskovodji, zastavi, domovini, politični stranki, veri in podobno.

U D E J A N J A N J E KO D E K S A

Lastnosti moralnega akterjaMoralni subjekt je nosilec celotne moralne dejavnosti. S svojim moralnim čutom spozna moralno situacijo, prepozna moralno potrebo po dejavnosti, oblikuje moralno zamisel, sprejme moralno odločitev in izpelje moralno akcijo. Moralni subjekt je nosilec in oblikovalec celotne moralne situacije. S svojo moralno dejavnostjo spreminja moralne situacije in skladno s svojim moralnim predznanjem in izkušnjami uveljavlja neke vrednote. Moralni subjekt je v stalni povezavi z moralnim objektom, kar pomeni z vsem, kar je zunaj njega, kar je v okolju, v katerem dela ali živi, in kar je v interesnem območju njegovega delovanja. Svojo moralnost oblikuje kot odziv na spoznane moralne situacije, pri čemer sam sebe postavlja tudi v vlogo subjekta spoznanja. S prehodom iz ene moralne situacije v drugo, ne glede na to, ali je dejavno posegal v spreminjanje prvotne situacije ali le sprejel učinke nove situacije, sprejme novo moralno izkušnjo in z njo tudi vzorec (standard, normo) za moralno delovanje v prihodnji podobni situaciji. Stopnja njegovega spoznanja je prav gotovo odvisna od tega, koliko ga zanima moralna plat situacije, kako globok je njegov moralni čut.Moralni subjekt praviloma deluje preko svoje osveščenosti in čustvenosti. Moralna drža pomeni zavzemati se za nekaj, biti v posebnem odnosu odgovornosti do nečesa, imeti skrb in čustven odnos do nečesa. V čustvenosti ne gre le za prizadetost, za odziv zaradi obrambe ali ohranitve svojih interesov, gre tudi za čustva, s katerimi posameznik oblikuje razvoj določenih odnosov ali uveljavljanje svojih zamisli. Moralno samozavedanje se pri subjektu razvije takrat, kadar se zaveda, da je tudi on subjekt morale, da oblikuje moralne situacije in je vpleten v situacije, ki jih

Marjan Vešnar

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 2 3

sprožajo drugi. Šele moralno samozavedanje daje subjektu podlago za dejavno vključevanje ali celo samostojno oblikovanje moralne situacije. V nasprotnem primeru se moralni subjekt le spontano odziva, sprejema in ponotranja moralne aktivnosti drugih (se pasivno odziva). Moralno samozavedanje daje subjektu moč, da zapušča območje moralne pasivnosti in se začne duhovno ter socializacijsko razvijati. Govorimo, da je subjekt moralno razvit, kadar se zaveda moralne situacije, zavestno oblikuje moralno zamisel, izbere moralna sredstva, se odloči in moralno deluje. Ob tem se seveda zaveda tudi povezav in prehodov iz enega elementa moralnega dejanja v drugega. Zaveda pa se tudi omejitev in možnosti oziroma dejanskega nastanka sprememb v moralni situaciji med postopkom osmišljanja za moralno akcijo.Sokrat (pri konvencijah, MacIntyre, 1993, 46) ugotavlja, da je omejitev znotraj sebe in znotraj družbe pogoj dobrobiti ljudi.Etični ali moralni čut je človekovo temeljno moralno občutje. Nravni čut imajo vsi ljudje, močneje pa se razvije in diferencira pri tistih, ki si prizadevajo, da bi prišli do resnice in nravnosti. Osebe z visokim etičnim čutom se trudijo za svojo humanost in skrbijo, da ne bi podlegle zlu, pokvarjenosti, nemorali. Wunenburger si zastavi vprašanje, kaj zahteva dejanje, da bi bilo legitimno označeno za moralno. Zanima ga, ali je v moralni izbiri posebna intencionalnost. Predvideva, da bi bilo mogoče znamenje, ki govori o smislu posebne usmeritve, imenovati moralna zavest. Gre namreč za vprašanje moralnega dejanja, v katerem želi dejavnik zavestno delati dobro (Švajncer, M., 2002, 23). Moralna zavest je vsekakor višja raven moralnega čuta. Z moralnim čutom zaznavamo moralna dejanja, z moralno zavestjo pa zavestno izbiramo med svojimi dejanji in oblikujemo določena moralna dejanja. Moralni čut je samo naše moralno tipalo, moralna zavest pa zavestna volja po moralnem delovanju. Moralna volja je tisti generator v človeku, ki razvija moralna čustva ob konkretni moralni situaciji (stvarni ali zamišljeni, načrtovani), upošteva različne objektivne okoliščine in požene posameznika v moralno dejanje. Moralna volja je odločilna pri vstopu moralnega subjekta v moralno situacijo, še posebej pa pri vztrajanju za njeno rešitev ali spremembo. Pozitivni čustveni odnos do moralnega dejanja lahko v določenem času oslabi, vendar moralni čut ali moralna potreba določa posamezniku, da vztraja in uresniči moralno akcijo. In kje najdemo sestavine za moralno voljo? Gotovo je prva v stopnji posameznikove človečnosti (izkušnje, znanje, vzgoja, socializacija …), druga v


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 2 4

njegovem interesu po aktivnem posegu v moralno situacijo, naslednja v njegovi dolžnosti priti do cilja naloge ali v odgovornosti za druge osebe. Platon je v delu Simpozij (MacIntyre, 1993, 62) opozoril, da je dobro mogoče doseči le s posebno vrsto vzgoje, če pa naj ta vzgoja ne bo dostopna zgolj naključno izbranim, mora biti institucionalizirana. Še več, institucije vzgojnega sistema morajo usmerjati in nadzorovati tisti, ki so že opravili potrebni vzpon od zrenja posameznega k zrenju ideje.Moralno harmonijo dosegam z moralnim občutkom. Vendar racionalist Rene Descartes (1596–1650) zagotovi: »Prvo je bilo, da bom priznaval za resnico samo tisto, kar bom razvidno kot tako spoznal, to se pravi, da se bom skrbno ogibal prenagljenosti in predsodku in da ne bom v svoje logične sklepe sprejel ničesar, kar ne bo mojemu umu tako jasno in razločno, da ne bom imel nobenega razloga za dvom«. Razvidnost, jasnost in razločnost nekoliko spominjajo na individualno občutenje (Švajncer, M., 2002, 7).

Metoda etičnega delovanjaMetoda etičnega premišljevanja (Sruk, 1986, 276) ali metoda etične refleksije obsega tri stopnje: 1. izhodišče etičnega premišljevanja: opis in razčlenitev problemov in

norm, ki so v nekem življenjskem okolju. Probleme opišemo podrobno in jih podrobno razčlenimo, šele tako pridemo do bistvenih vprašanj;

2. podrobno raziskovanje, členjenje obstoječe norme glede na podobo o človeku in družbi, ki predstavlja njihov temelj. Norme so vedno izraz določene podobe o človeku in vrednotah, za katere si človek bolj ali manj zavestno prizadeva;

3. tretja stopnja etičnega premišljevanja je kritično preverjanje pristnosti in človeškosti o odkriti podobi človeka. V tem preverjanju se pokaže

dejanski odnos med človekovim ravnanjem in podobo o njem. Odnos do človeka daje prvo trdno točko za etično presojo našega ravnanja,

dobro je vse, kar ustreza resnični človeškosti, slabo je vse, kar ji škoduje. Za načrtno moralno razglabljanje in delovanje nam več informacij ponuja vsebinska organizacijska shema moralnega dejanja V. Rusa.Moralno dejanje izvira iz ustvarjalne sposobnosti človeka, ki se je naravno razvila in je izvor vseh specializiranih področij ustvarjalnosti – od politike, znanosti, umetnosti, oblikovanja skupnega življenja in nadaljevanja vrste (Rus, 1976, 85). Specifična oblika moralnega dejanja da svojevrstno

Marjan Vešnar

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 2 �

moralno obliko in vsebino vsem oblikam duševnosti in družbenosti, ki se pojavljajo tudi na drugih področjih človekovega življenja. To so misel, volja, čustva, odločitev, stališče, samozavedanje, družbeni odnos, vrednota in podobno.

Ločiti moramo med dogodkom in dejanjem. Dogodek je /…/ bolj povezan z naključjem, spontanostjo in nenačrtovanostjo, saj se stvari lahko povsem obrnejo in je čisto mogoče, da se vanj zapletemo brez svoje volje in odločitve, dejanje pa ima več namenskosti in je bolj odvisno od človekove samostojne in zavestne odločitve (Švajncer, M., 2002, 159).Moralno dejanje se vključuje v širšo družbenost posameznika in oblikuje tudi nove strukture družbe in morale, ki ostanejo humane (človečne), če je njihova podlaga ali izhodišče moralna norma. V tem primeru je moralno dejanje tisto, ki gradi celovitega in človečnega posameznika (izraz človečni uporabljam kot sinonim za moralen).V moralnem dejanju se prepletajo moralna norma, moralna vrednota, moralni sistem, moralni oziroma družbeni odnosi in moralna osebnost (na podlagi zavedanja in samozavedanja svoje moralnosti).Moralno dejanje ima temelje v elementarni človeški osebnosti in človeški družbenosti. Moralno dejanje je temeljna celica morale. Z njo gradimo človečno celoto v vsaki konkretni situaciji, vendar nobeno moralno dejanje ne more samo uresničiti vse človeške celote, saj je to proces, ki sovpada z razvojem človeštva. Vsako moralno dejanje lahko uresniči le del te celote v danih, konkretnih družbenih povezavah. Z drugimi besedami, moralna dejanja so celovita z vidika posameznika in njihove vloge ter poznavanja situacije, vendar delna (parcialna) glede na celotno okolje. So interesno–odzivno–nezavedno pogojena ali zavestno izbrana. Moralna dejanja niso le čustva ali moralne sodbe, so tudi oblikovalci družbenih odnosov.Struktura moralnega dejanja (tudi nemoralnega) sledi elementarnim sestavinam: potreba, zamisel, delovna energija, material (predmet), sredstvo, proces ustvarjanja ali oblikovanja, proizvod in zadovoljitev (Rus, 1976, 106, povz.).V primerjavi z drugimi človekovimi dejanji in odnosi so v vsakem moralnem dejanju izraženi posameznikova človečnost, njegov moralni čut za okolje in izbran moralni odnos do oblikovanja vpliva na okolje.


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 2 �

Na kratko:– Moralna situacija je posameznikovo družbeno okolje, ki vsebuje potrebo po

oblikovanju ali rešitvi nekega nasprotja pri drugem posamezniku, skupini ali interesni množici ter uresničitvi določene družbene možnosti. Moralna situacija je sistem, ki omogoča moralno dejanje. Iz nje lahko oblikujemo moralno zamisel, za moralno akcijo imamo na voljo sredstva ter vse akterje dejanja .

– Moralna zamisel oblikuje zamisel za moralno delovanje: oblikuje pojmovno podlago za človečen odnos. Moralna zamisel združuje spoznavanje in poznavanje celotne moralne situacije, različice in izbrano moralno zamisel za moralno akcijo ter njen konkretni cilj. Vse sestavine moralnega dejanja so v moralni zamisli že oblikovane, vendar ne v celoti konkretizirane in udejanjene.

– Moralna akcija je udejanjanje moralne zamisli, njena konkretizacija v točno določenem odnosu, situaciji in namenu. Moralna akcija moralno zamisel konkretizira, dopolnjuje in ji omogoča uresničljivost. Šele z moralno akcijo spoznamo posebne značilnosti in pogoje za uresničitev moralne zamisli. Moralna akcija dopolnjuje moralno zamisel, lahko pa jo tudi spremeni. Moralna zamisel in moralno dejanje sta najbolj značilna za moralo. Z njima se morala šele potrdi, dobi veljavo posebnega odnosa v družbi.

– Moralni učinek je posledica moralne zamisli in moralne akcije. Oblikuje lahko novo vrednoto v odnosu, potrdi omajano vrednoto, vzpostavi nov odnos ter daje določenim vrednotam in odnosom možnost za konkretnejši nastop ali izraz. Moralni učinek je proizvod moralne zamisli in moralne akcije v konkretni moralni situaciji. Lahko gre za objektivno ali subjektivno zadovoljitev. Objektivna je praviloma rešitev nekega moralnega konflikta, na primer v delovni sredini, subjektivno pa pomeni zadovoljitev posameznika, njegovo moralno zadoščenje zaradi izpolnitve dolžnosti, želje ali uresničitve kakšnega ideala.

Kdaj se celovito moralno odzivamo ali načrtno gradimo moralno situacijo? Praksa kaže, da se praviloma odzivamo izredno spontano. Toda ali je to tudi moralno?Moralno ocenjujemo vrednote s primerjavo in izbiro. Izbira ne pomeni, da smo izbrali dragocenejšo vrednoto in ji prilagodili svoje ravnanje. Izbrali smo vrednoto, ki nam je ustrezala v konkretni situaciji, za konkretno dejanje ali izbiro odziva na dejanja drugih. Takšno ocenjevanje je situacijsko, vendar

Marjan Vešnar

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 2 �

vsebuje standardni vzorec refleksije posameznika. Odzovemo se na podlagi ponotranjenih vrednot in moralnega čuta. Le osebna krizna stanja ali priprave na velike življenjske odločitve nas prisilijo k zavestnemu tehtanju vrednot.

S K L E P

Kodeks sestavljajo načrtno izbrane vrednote za vsakdanjo rabo določene, praviloma interesno povezane skupine ljudi. Kodeks je praktični normativni vidik etike, ki ureja lokalni red (velja za točno določeno skupino ljudi) s predpisanim nomosom (navado, konvencijo). Osnova so moralne norme, in sicer predpisane ali izbrane, večinoma postavljene na raven ideala. Primer, ki lahko velja za vso družbo: o demokraciji v sistemih ljudske skupnosti razmišljamo, jo kritiziramo ali se o njej celo prepiramo že več kot dve tisočletji. Do zdaj je še nihče ni odkril kot dosežene ali potrjene v stvarnosti, a kljub temu ostaja kot ideal (cilj) še naprej v rabi.Pri oblikovanju kodeksa so pomembna moralna izhodišča. Za njimi moramo videti človeka enakih možnosti. Svoje kodekse so imeli tudi nacisti in fašisti. Ob zvenečih parolah o pomenu enega naroda so pozabili na človeka. Pomembna je bila pripadnost narodu, rasi in ne človeškemu rodu. V zapisani imperativni (velelni ali ukazovalni) morali kodeksa mora biti jasno, da izbrane vrednote ne zanikajo občečloveških vrednot. Temelj mora biti v ustreznosti izbrane konkretizacije ob dani splošnosti. Izbrana konkretizacija vrednot moralno nagovarja določen krog ljudi, dana splošnost pa pomeni uveljavljene ali idealizirane vrednote, ki veljajo na določeni civilizacijski ravni človeškega razvoja in razvoja človečnosti nasploh. Konkretizacija znotraj splošnosti pa po drugi strani vendar ne pomeni moralnega dovoljenja za posplošitev te konkretizacije. Tako vojak ne more uveljavljati izključno svojega vojaškega poslanstva, pri tem pa kršiti vse druge konvencije, ki govorijo o moralnosti uporabe sile glede na ljudi, objekte ali prostor.Kodeksi so praviloma usmerjeni deontološko. Izstopa dolžnost ali moralna norma, vrednota, s katero nekdo uveljavlja svojo pripadnost (in naloge znotraj nje) določeni skupnosti. Iz celote zapisanih vrednot pa znamo vedno izluščiti tudi namen, cilj oziroma teleološko zasnovo kodeksa. Tako pri medicinskih sestrah zlahka razberemo, da gre za enakopravno obravnavo bolnikov, skrben odnos do pacienta, strokovno odgovornost in podobno, pri policistih za enakopravnost pri obravnavi napak občanov, vodenje postopka po zakonsko predpisanih normah in vsebinah, pri vojaku pa bi zagotovo našli cilje v čvrsti


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 2 �

notranji povezanosti vojaških kolektivov, v zavestni disciplini izpolnjevanja ukazov ali v prizadevanju po odličnosti na vseh področjih delovanja.Kodeksi se praviloma najbolj zapletajo pri določanju sankcij. O pozitivnih sankcijah sploh ne govorijo. Velja, da je moralna sankcija podoživljen občutek storjene napake. Je kes, je sram ali celo potreba po katarzi – očiščenju. Tako se odziva posameznik in tako se odziva tesno povezana skupina. Najvišja moralna sankcija, ki jo lahko sprejme posameznik, je duševna bolečina. A tega v kodeksih ne znamo zapisati. Nekateri kodeksi določajo naloge častnega razsodišča vse do začetka disciplinskega postopka. Tu se mešajo pravne in moralne norme, pravne in moralne sankcije. Če že, bi moralo častno razsodišče (po mojem mnenju) razsojati o vsebini moralnega dejanja in oblikovati predloge za ustreznejše moralne standarde ali celo za spremembo moralnih norm. Da bi kodeks z izbranimi in zapisanimi vrednotami sploh lahko moralno vplival, pa moramo poskrbeti z vsemi razpoložljivimi pedagoškimi in didaktičnimi prijemi.

L I T E R AT U R A

– FM 22.100: Leadership and Etics.– FM 22-101: Leadership Counseling.– R. Gogala: Slovenci v vojnah 593–1918, Potencial, Ljubljana 1992.– J. Habermas: Saznanje i interes, Nolit, Beograd 1975.– I. M. Handel: Masters of War, Frank Cass, London 2003.– J. Harris: Vrednost življenja, Uvod v medicinsko etiko, Knjižna zbirka KRT,

Ljubljana 2002.– M. Ibrahimpašić: Moral Armije, VIZ, Beograd 1967.– L. Jelušič: Legitimnost sodobnega vojaštva, Ljubljana 1997.– M. J. Kouzes: Business Leadership, Jossey-Bass, San Francisco 2003.– G. S. Krisp: Vojna in prevrat, Mladinska knjiga, Ljubljana 1968.– G. Kušej, M. Pavčnik, A. Perenič: Uvod v pravoznanstvo, Časopisni zavod

Uradni list RS, Ljubljana 1992.– Leadership and Ethics IP 6213: The University Maxwell Air Force Base,

Lessons 12–20, Book 2, Academic Year 2003 (pri navajanju kot: LE).– E. Luard: Človek, država in vojna, Zbirka Mednarodni odnosi, Ljubljana

2001.– A. MacIntyre: Kratka zgodovina etike, Znanstveno in publicistično središče,

Ljubljana 1993.

Marjan Vešnar

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 2 �

– V. Maksim: Spomina vredna dejanja in besede, Litera, Maribor 2004.– M. Miholik: Moral i rat, Beograd 1976.– E. Mircea: Zgodovina religioznih verovanj in idej, I., Državna založba

Slovenije, Ljubljana 1996.– N. J. M. Mobbott: Uvod v etiko, Nolit, Beograd 1981.– M. Musashi: A Book of five Rings, The Overlook Press, New York 2000. – J. Musek: Osebnost in vrednote, Educy, Ljubljana 1993.– J. Musek: Nova psihološka teorija vrednot, Educy, Ljubljana 2000.– M. Počkar: Družboslovje, državljanska kultura, MK, Ljubljana 1999.– Pravila službe v Slovenski vojski, Ljubljana, 1996; dopolnitve 2003 – Psihologija, spoznanja in dileme, DZS, Ljubljana 2001.– Slovar slovenskega knjižnega jezika, Državna založba Slovenije, Ljubljana

2000.– V. Sruk: Morala in etika, CZ, Ljubljana 1986.– A. Stres: Etika ali filozofija morale, Družina, Ljubljana 1999.– Sun Tsu: Umetnost vojne, založba Amalieti, Ljubljana 1996.– M. Švajncer: Etika I, Ljubljana 1996.– M. Švajncer: Esej o zlu, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana

2002.– Ustava Republike Slovenije, Ljubljana 1991 (izdaja: Mladinska knjiga,

2004).– M. R. Veatch: A Theory of Medical Ethics, Basic Books, New York 1981.– F. Verbinc: Slovar tujk, Cankarjeva založba, Ljubljana 1968.– K. Vorlander: Zgodovina filozofije, 1. knjiga, Slovenska matica, Ljubljana

1977. – Zbornik: Profesionalna etika pri delu z ljudmi, Maribor 1996.– Zbornik: Delati etično, Modena, Ljubljana 2002.


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 3 0

R A Z V O J P O S A M E Z N I K A V S L O V E N S K I V O J S K I

P O V Z E T E K

Razvoj kadrov je sistematičen in načrtovan proces priprave, izvajanja in nadzorovanja vseh kadrovsko-izobraževalnih postopkov in ukrepov, namenjenih strokovnemu, delovnemu in osebnostnemu razvoju zaposlenih.Vedno intenzivnejše spremembe v zunanjem okolju zahtevajo od organizacije vedno nove načine odzivanja na izzive okolja, zaradi česar zaposleni potrebujejo novo znanje in nove veščine. Eden od pristopov za soočanje s spremembami okolja je tudi koncept učeče se organizacije, ki temelji na izboljševanju sposobnosti organizacije skozi nenehen osebni razvoj in permanentno učenje posameznika.Kompetence so tiste lastnosti in zmožnosti, ki posamezniku omogočajo uspešno in učinkovito opravljanje dela glede na zahteve organizacijske vloge.


Razvoj kadrov, osebnostni razvoj, strokovni razvoj, delovni razvoj, učeča se organizacija, izobraževanje in usposabljanje, kompetence.

S U M M A R Y

The development of human resources is defined as a systematic and planned process of the preparing, carrying out and monitoring of comprehensive personnel and education and training procedures and measures to promote the professional and personal growth and development of the personnel.The increasing intensity of external changes force organizations to

Boris Bratušek

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 3 1

develop new strategies so they will be able to meet new challenges imposed on them. In turn, personnel are required to develop new skills and competences. One of the possible approaches to cope with these changes is the concept of a learning organization, which is oriented towards the improvement of the organization’s capacity through continuous personal growth and development and permanent study on the part of the personnel.The term competences stands for character features and capabilities that help individuals to meet their work obligations in a successful and efficient manner.

K E Y W O R D S

Human resources development, personal growth and development, work development, professional development, a learning organization, education and training, competences.

U V O D

Upravljanje človeških virov je eden od pomembnih dejavnikov sistema kakovosti. Lahko bi celo rekli, da je najpomembnejši, saj je za večjo učinkovitost, preglednost in odgovornost v upravi potrebno tako kakovostno delo vseh zaposlenih kot tudi vsakega posameznika.Z razumevanjem pomena obvladovanja procesov na tem področju se nam odpira nekoliko drugačen vidik problematike upravljanja človeških virov, kot smo ga poznali do zdaj. V zadnjem času se na tem področju vse bolj uveljavlja standard »vlagatelji v ljudi«, ki temelji na razvoju zaposlenih kot temeljni merljivi kakovosti in pomeni okvir za povezavo načrtovanja razvoja zaposlenih s poslovnim načrtovanjem.Razvoj kadrov je sistematičen in načrtovan proces priprave, izvajanja ter nadzorovanja vseh kadrovskih in izobraževalnih postopkov ter ukrepov. Namenjeni so strokovnemu delovanju in osebnostnemu razvoju zaposlenih. Temeljna naloga razvoja kadrov je zagotavljanje njihove optimalne poklicne, izobrazbene in kvalifikacijske strukture. Pri tem mora upoštevati interese zaposlenih, pa tudi interese delodajalca. Orodje razvoja kadrov je med seboj povezan in prepleten sistem sprejemanja, razmeščanja, napredovanja in izobraževanja kadrov.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 3 2

Slovenska vojska in njen civilni del sta obsežen kadrovski potencial, ki z dobrim načrtovanjem in upravljanjem lahko zagotavlja učinkovito organizacijo in delovanje, hkrati pa za zaposlene pomeni možnost strokovnega in osebnega razvoja.

Zakon o javnih uslužbencih in kadrovski razvojNa področju kadrovskega razvoja postavlja Zakon o javnih uslužbencih (ZJU) pred nas zahtevne naloge. Da bi izboljšali dejavnost upravnih služb, je treba zagotoviti kakovostne uslužbence, ki naj bi ustrezali pričakovanjem glede delovne uspešnosti in sposobnosti, zmožnosti in veščin, da bodo svojo vlogo v organizacijski strukturi opravljali zadovoljivo.ZJU predvideva, da bomo z ustreznim ocenjevanjem delovnega prispevka in njegovim nagrajevanjem spodbujali učinkovitost, uspešnost in kakovost zaposlenih ter omogočali razvoj njihovih zmožnosti za potrebe upravnega dela, omogočali razvoj kariere in izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje ter znali ukrepati tudi, ko kdo ne bo dosegal pričakovanih rezultatov.Pri delu z ljudmi se nam ponuja več različnih orodij, s katerimi se skušamo približati objektivnejšemu pristopu do ljudi.ZJU v 105. členu določa, da mora nadrejeni spremljati delo in kariero uradnikov ter vsaj enkrat na leto z vsakim od njih opraviti razgovor. V povezavi s tem se lahko uporabi letni razgovor s sodelavcem, ki pomeni instrument vodenja in razvoja sodelavcev. Omogoča večjo jasnost in razumevanje dialoga med nadrejenim in njegovimi sodelavci. Nadrejenemu je v pomoč pri vodenju in razvoju sodelavcev ter organizacije, sodelavcem pa omogoča aktivno sooblikovanje njihovega sedanjega in prihodnjega delovnega ter poklicnega položaja. Poleg tega ZJU vzpostavlja storilnostno ocenjevanje, ki v nadaljevanju odpira (ali zapira) pot posameznikovi karieri. Zavedam se, da brez objektivizacije meril nobeno ocenjevanje ne more dati pozitivnih rezultatov.

Načrti in cilji razvoja kadrovRazvoj zaposlenih vsebuje dejavnosti, kot so:– učenje,– izobraževanje,– razvoj,– usposabljanje,– načrtovano in sistematično izpopolnjevanje.

Boris Bratušek

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 3 3

V individualnih razvojnih načrtih bi moral vsak zaposleni najti svojo poklicno pot, ki bi bila usklajena s skupinskimi razvojnimi načrti. Načrtovanje obojega, v tesni povezavi z načrtovanjem kadrovskih virov, je področje dela kadrovskega menedžmenta v organizaciji.Organizacija in njen kadrovski menedžment morata pri oblikovanju načrtov razvoja kadrov upoštevati številne dejavnike, kot so:– dejavniki, ki se nanašajo na področje dela organizacije;– dejavniki, ki pomenijo organiziranost;– dejavniki, ki so povezani z delavčevo osebnostjo, njegovimi lastnostmi in

zmožnostmi ob upoštevanju človeškega dejavnika pri načrtovanju;– dejavniki, ki spodbujajo uspešnost, motivacijo, ocenjevanje delovne

uspešnosti, zadovoljstvo z delovnimi nalogami, upoštevanje osebnih ambicij.Kakovostno načrtovanje razvoja kadrov z upoštevanjem vseh dejavnikov kratkoročno in dolgoročno zagotavlja uresničevanje poslovnih ciljev organizacije, posameznikom pa omogoča razvoj poklicne poti, skladno z lastnimi pričakovanji in v skupno korist.Pri tem je treba opredeliti cilje, ki omogočajo jasnejši vpogled v strukturo zahtev organizacije in možnosti posameznika pri njihovem uresničevanju.

Globalni cilji so:– ugotavljanje kadrovskih zmožnosti zaposlenih zaradi oblikovanja

individualnih razvojnih poti (karier), načrtovanja in oblikovanja izobraževalnih programov ter ustvarjanja spodbudnega delovnega okolja;

– usposabljanje delavcev organizacije za nadaljnje visokokakovostno opravljanje dejavnosti v razmerah, ko je Slovenija polnopravna članica Evropske unije (usposabljanje delavcev za vključevanje in spremljanje sprememb, ki jih prinašata trg delovne sile in splošen razvoj dejavnosti);

– oblikovanje jedra ključnih kadrov, torej tako imenovanega primarnega internega segmenta delovne sile v organizaciji, in priprava programov za njihov razvoj (izobraževanje, spodbujanje, priprava na nove naloge, povečevanje enačenja z zavodom);

– oblikovanje enotne evidence delovnih zmožnosti in delovnih dosežkov zaposlenih zaradi poenotenja postopkov za kadrovanje in napredovanje zaposlenih.


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 3 4

Cilji za vodstvo organizacije:– približati in združiti cilje organizacije in osebne cilje zaposlenih;– sooblikovati sistem vrednot zaposlenih za ustvarjanje dobrega

organizacijskega vzdušja v vojski; – izboljšati organizacijo, vodenje in kakovost dela;– pripraviti in uveljaviti tudi nematerialne oblike spodbude (možnost pomoči

pri strokovnem usposabljanju, strokovno usposabljanje v tujini, prožne oblike delovnega časa, vključevanje v projektne delovne skupine);

– opredeliti ključna delovna mesta, ključne kadre in njihove namestnike;– pripraviti podlage za oblikovanje strategije zaposlovanja in izobraževanja.

Cilji za vodje nižjih organizacijskih enot:– spodbujanje enačenja zaposlenih s cilji in nalogami;– poznavanje posameznikovih zmožnosti, interesov in želja;– poznavanje vrednot posameznika zaradi spodbujanja delavcev;– podlaga za organizacijo del in vodenje;– poznavanje težav in zato njihovo lažje reševanje;– boljše spremljanje in uresničevanje programskih nalog in ciljev;– boljši odnosi in pretok informacij v oddelku oziroma službi;– podlaga za boljše delovno vzdušje in medsebojne odnose.

Cilji za posameznega sodelavca:– jasnejša predstava o lastnih sposobnostih in znanju;– opredelitev lastnih ciljev glede strokovnega, delovnega in osebnostnega

razvoja (kariera);– sistematična usmerjenost in ustvarjanje možnosti za uresničitev teh ciljev;– večja uspešnost in zadovoljstvo pri opravljanju nalog, primernih

zmožnostim;– povečanje lastne prilagodljivosti in mobilnosti;– povečanje možnosti za poklicno samopotrjevanje;– poznavanje možnih alternativ za poklicni razvoj (konkurenčnost na trgu

delovne sile).

Boris Bratušek

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 3 �

Uvajanje sistema razvoja kadrovSistem uvajanja razvoja kadrov prikazujemo v naslednji shemi:

Vse omenjene cilje je mogoče doseči s sistematičnim spremljanjem posameznih ciljev.

Vrste razvoja zaposlenihRazvoj zaposlenih je lahko osebnostni, strokovni in delovni. Cilj razvoja zaposlenih je ustvarjalna uporaba dosežkov razvoja, vključevanje v skupinski in organizacijski razvoj, invencije in inovacije ter posredovanje znanja in izkušenj drugim. V zadnjem času kadrovske službe v delovnih organizacijah namenjajo več pozornosti načrtovanju razvoja posameznika, mu postavljajo cilje ter določajo sredstva in roke za njihovo uresničitev, spremljajo uresničevanje ciljev, nagrajujejo doseganje in kaznujejo nedoseganje ciljev, in sicer ne le na področju delovnega,


Zahteveza učinkovito in kakovostno delo

· zdaj· v prihodnje

ORGANIZACIJADELOVNO

MESTO

· organizacijska klima· strategija kadrovanja· opredelitev potreb in problemov· analiza delovnih mest· ključni kadri

ŽIVLJENJEORGANIZACIJE

KARIERA

· vodilna (menedžerska)· strokovna

KADROVSKE ZMOGLJIVOSTI

VODSTVOZAVODA

NAČRT KARIERENAČRT IZOBRAŽEVANJA

RAZVOJNAČRT

· izobraževanja· pridobivanja veščin in izkušenj

METODE ININSTRUMENTARIJ

· ocenjevalne lestvice· testi, vprašalniki· definiranje meril· letni osebni razgovor

· znanja· veščine· izkušnje· sposobnosti· lastnosti· motivi· rezultati dela

POSAMEZNIK

· analiziranje· ocenjevanje· upravljanje (vodenje)

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 3 �

Boris Bratušek

temveč tudi strokovnega in osebnostnega razvoja. V vojaških organizacijah v razvitih družbah je to že nekaj običajnega, saj so se začele zavedati, da vojne sprožajo in vodijo ljudje, orožje je le sredstvo za doseganje cilja. Zato je tudi zanimanje vojske za razvoj zaposlenih veliko večje kot v drugih, profitnih organizacijah. Teoretiki so dognali, da osebnostne značilnosti nedvomno vplivajo na človekov razvoj. Maslow je proučeval motivacijske značilnosti ljudi. Njegova motivacijska teorija izhaja iz ugotovitve, da je človekova dejavnost vedno usmerjena navzgor, k privlačnejšim ciljem. Najprej naj bi si človek prizadeval za to, da zadovolji svoje fiziološke potrebe (hrana, pijača), sledijo potrebe po varnosti (dom), po pripadnosti in ljubezni (družina, društva), potreba po ugledu in samospoštovanju (politika, napredovanje v službi) in na koncu po samopotrjevanju (želja po skladnem razvoju in uresničevanju vseh svojih možnosti in zmožnosti). Kadar je človek blizu vrha svoje »piramide«, se, če je ogrožena njegova ohranitev, njegova dejavnost spet začenja na dnu. S proučevanjem stopnje zadovoljevanja delavčevih motivov organizacije ugotavljajo, za kaj si bodo delavci prizadevali v naslednjem obdobju. Motivacijske potrebe zaposlenih se lahko razlikujejo glede na stopnjo razvitosti družbe.Na razvoj zaposlenih pomembno vpliva posameznikov razvoj. Strokovne službe morajo posameznika usposobiti, motivirati in ga spodbujati za načrtovanje, uresničevanje, spremljanje in usmerjanje lastnega razvoja. Torej je v tem procesu njihova naloga svetovanje in skrb za usklajevanje ciljev posameznika s cilji skupine ter zagotavljanje timskega in organizacijskega razvoja. Hkrati strokovne službe spremljajo razvoj posameznika, ga seznanjajo z ugotovitvami in jih primerjajo s tistimi, do katerih so prišli sami na podlagi spremljanja svojega razvoja. Vse to je mogoče doseči z drugačnim pristopom celotne organizacije in predvsem miselnosti o potrebi po vsesplošnem pristopu učeče se organizacije. Pri načrtovanju lastnega razvoja je zelo pomembna predstava, ki jo ima posameznik o sebi (angleško self-image). Posebej nevarna pri tem je idealizirana predstava o sebi. O njej govorimo, kadar posameznik ne doseže želenih ciljev in jih ni pripravljen spremeniti ali pa spremeniti sredstev za njihovo doseganje. Tedaj lahko pride do motenj v razvoju osebnosti.

Osebnostni razvojOsebnostni razvoj je najmanj odvisen od delovne organizacije, zaposleni pa ga najpogosteje uresničujejo tako, da:– zavestno predelujejo protislovja, na katera naletijo v življenju in pri delu, in

se soočajo z njimi, tako da iz njih dobijo spodbude za nadaljnji razvoj, hkrati

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 3 �

pa bogatijo lastne izkušnje;– rešujejo spore in frustracije;– razvijajo svoje sposobnosti in ustvarjalnost;– krepijo svojo notranjo motivacijo;– utrjujejo sistem vrednot ipd.

Strokovni razvoj zaposlenihStrokovna usposobljenost po ZJU obsega strokovno znanje in osebne sposobnosti za uporabo tega znanja. Strokovno znanje pomeni izobrazbo in drugo funkcionalno ter specialno znanje.Strokovno usposobljen posameznik ni nujno tudi primeren za določeno delo. Delo lahko zahteva še veliko drugih lastnosti, da bi posameznik lahko uspešno opravil, kar mu je bilo zaupano. Morda so potrebni sposobnost timskega dela, obvladovanje težavnih in konfliktih položajev, sposobnost prepričevanja ali pa mora imeti druge sposobnosti in lastnosti, da bo lahko pri svoji organizacijski vlogi uspešen. Strokovni razvoj zaposlenih je odvisen tudi od delovne organizacije, zaposleni pa ga rešujejo tako, da se:– aktivno vključujejo v izobraževanje za pridobitev formalne izobrazbe;– sami izobražujejo in usposabljajo za določeno področje, na katerem vsi želijo

pridobiti več znanja;– aktivno vključujejo v različne oblike funkcionalnega izobraževanja in

usposabljanja (seminarji, tečaji itn.);– usmerjajo v načrtno zbiranje podatkov in informacij iz okolja, jih povezujejo

med seboj in s svojim dosedanjim znanjem v novo znanje na višji ravni.

Delovni razvoj zaposlenihDelovni razvoj zaposlenih je najbolj odvisen od okolja, torej delovne organizacije in sistema, v katerem ta organizacija deluje.

Zaposleni se delovno razvija tako, da:– prevzema in uresničuje organizacijske vloge v delovni organizaciji, v kateri

je zaposlen (pri tem je pomembno opozoriti, da »preskakovanje stopnic« po navadi škodi razvoju);

– prevzema in uresničuje organizacijske vloge v drugi delovni organizaciji, če je v prvotni dosegel želene cilje ali se ni ustrezno razvijal;

– je dejaven v družbenih in drugih organizacijah zunaj delovne organizacije itn.


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 3 �

Boris Bratušek

Mobilnost zaposlenihMobilnost pomeni naraščanje in upadanje količine ljudi v neki dejavnosti oziroma na nekem območju. Delimo jo na horizontalno, mobilnost posameznikov ali skupin v istem družbenem sloju, in vertikalno, mobilnost posameznikov ali skupin iz enega družbenega sloja v drugega (Slovar slovenskega knjižnega jezika).Mobilnost je navadno podrejena enemu procesu, in sicer selekciji oziroma pozitivni selekciji. Če te funkcije ne opravlja, nima ekonomske in sistemske veljave. Selekcija tako postane sistemska lastnost, ki se potrjuje preko mobilnosti kadrov (Jerovšek, 1982, str. 37). Mobilnost je tesno povezana z delovnim razvojem zaposlenih in uspešnostjo organizacij.

Učeča se organizacijaDa bi strokovne službe usposobile, motivirale in spodbujale posameznika za načrtovanje, uresničevanje, spremljanje in usmerjanje lastnega razvoja, je nujna sprememba kulture organizacije, ki temelji na neprestanem pridobivanju novega znanja, ki je podlaga spreminjanju vedenja članov organizacije. Kot odziv na izzive okolja lahko menedžment za spreminjanje organizacije uporabi številne pristope. Vsak od njih je optimalen v drugačnih okoliščinah, na njegov izbor pa vplivajo številni dejavniki v notranjem in zunanjem okolju organizacije. Kot eden izmed mehkih pristopov za spreminjanje organizacije se lahko uporabi tudi koncept učeče se organizacije, ki temelji na neprestanem pridobivanju, ustvarjanju in uporabi znanja ob nenehnem spreminjanju načina odzivanja in delovanja celotne organizacije.Vedno intenzivnejše spremembe v zunanjem okolju od organizacije zahtevajo vedno nove načine odzivanja, zaradi česar zaposleni potrebujejo vedno novo znanje oziroma veščine. Eden izmed pristopov za spoprijemanje s spremembami okolja je tudi koncept učeče se organizacije, ki temelji na izboljševanju sposobnosti organizacije skozi nenehen osebni razvoj in vseživljenjsko učenje posameznika. Koncept učeče se organizacije se je začel v Ameriki in Veliki Britaniji. V javnih občilih se je začel intenzivneje omenjati po letu 1990. Predvsem Velika Britanija kot zibelka tega koncepta v Evropi je za nas še posebej zanimiva zaradi bližine in vladne podpore, ki je vizijo učeče se družbe leta 1998 zapisala v nacionalno strategijo. S promocijo vseživljenjskega učenja posameznika in družbe ter podporo oblikovanju mreže učečih se mest je britanska vlada želela spodbuditi socialno in ekonomsko prenovo družbe.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 3 �

Pristopi za spreminjanje organizacijeTuja literatura navaja tudi do 65 različnih pristopov, ki jih menedžment lahko uporabi za spreminjanje organizacije. Izbor ustreznega pristopa za menedžment pomeni tveganje, saj je odvisen od številnih dejavnikov v zunanjem in notranjem okolju organizacije. Po Streblu (Strebel, 1992) je način spreminjanja organizacije odvisen od razmerja med pritiski, ki spremembe povzročajo, in odpori, ki spremembam nasprotujejo. Strebel pristope za spreminjanje organizacije deli na mehke in trde. Mehki načini spreminjanja organizacije so zvezni, netvegani in evolucijski. Uporabimo jih, ko so pritiski za spremembe, pa tudi odpori proti njim, majhni in ko ima podjetje za prilagoditev spremembam še dovolj časa. Trdi načini spreminjanja organizacije so nezvezni, tvegani in revolucijski ter jih uporabimo, ko so pritiski za spremembe, pa tudi odpori proti njim, veliki in ko je čas za prilagoditev organizacije spremembam kratek. Ko se organizacija odzove na spremembe med zadnjimi, je možnost vplivanja menedžmenta na spremembe zelo majhna (Tavčar, 1999). Preostane le še možnost izbire ustreznega odziva. Ta je odvisen od pravilne ocene sil, ki spremembe povzročajo, in vrste odporov proti spremembam. Če je sila, ki povzroča spremembe, močna in raste ter so v okolju močni odpori proti spremembam, uporabimo radikalne, trde metode spreminjanja organizacije. Če se je organizacija pripravljena spreminjati, se odpori lahko premagajo postopno, z mehkimi metodami. Uvedba radikalnejših sprememb, kot je potrebno, lahko povzroči več škode kot koristi. Sile odpora proti spremembam določajo, do katere ravni bodo zaposleni vključeni v oblikovanje sprememb. Pri šibkih odporih je v oblikovanje sprememb vključenih več zaposlenih, v primeru visokih odporov pa je vključeno večinoma le poslovodstvo. Eden izmed značilnih predstavnikov trdega načina spreminjanja organizacije je reinženiring (BPR), ki pomeni celovito preoblikovanje poslovnega procesa in s tem vseh njegovih temeljnih poslovnih funkcij z namenom radikalnega izboljšanja konkurenčne sposobnosti poslovnega sistema (Hammer, 1994). Reinženiring ne pomeni le manjših sprememb, temveč je korenito preoblikovanje načina dela ali poslovnega procesa, s čimer dosežemo znatno nižje stroške, višjo kakovost, boljši servis, hitrejšo odzivnost itn. Predvsem zaradi radikalnega pristopa k spreminjanju organizacije pa lahko reinženiring povzroči tudi negativne učinke, na primer znižanje motivacije in inovativnosti, težje upravljanje spremenjenih procesov idr. Med mehke načine spreminjanja organizacije uvrščamo strateški menedžment, celovito obvladovanje kakovosti, upravljanje znanja, učečo se organizacijo itn.


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 4 0

Boris Bratušek

Koncept učeče se organizacije Koncept učeče se organizacije kot mehek pristop k spreminjanju organizacije je primeren v razmerah, ko ima organizacija za prilagajanje spremembam še dovolj časa, ko je ogroženost ciljev podjetja nizka oziroma zmerna in ko so pričakovani odpori vplivnih udeležencev organizacije proti spremembam nizki oziroma zmerni, kar pomeni, da bo v oblikovanje in uresničevanje sprememb vključenih več zaposlenih. Učeča se organizacija neprestano pridobiva, ustvarja in uporablja znanje ob stalnem spreminjanju načina odzivanja in delovanja (Garvin, 1998). Učeča se organizacija je po Sengeju (Senge, 1990) podjetje, v katerem poteka proces nenehnega učenja, ki vključuje vse dele podjetja, pri čemer ga odlikujejo naslednje značilnosti: – sistemsko mišljenje, – osebno mojstrstvo posameznika, ki se kaže v nenehnem pridobivanju novega

znanja, – sposobnost spreminjanja mentalnih modelov posameznikov, – sposobnost ustvariti skupno vizijo,– sposobnost učenja v timu. Učeča se organizacija se od klasične razlikuje, saj so zanjo značilni (Garvin, 1998): – sistematično reševanje težav, – sistematično iskanje, pridobivanje in preizkušanje novega znanja v praksi, – učenje iz lastnih preteklih uspehov in napak, – učenje iz tujih izkušenj – bechmarking, – hiter ter učinkovit prenos znanja skozi organizacijo. Koncept učeče se organizacije lahko uvajamo različno, vendar se mora preobrazba vedno začeti na strateški ravni z opredelitvijo koncepta učeče se organizacije v viziji, ciljih in strategiji organizacije. Eden od pristopov, ki zaradi svoje sistematičnosti in kontinuiranega pristopa k preoblikovanju organizacije podpira koncept učeče se organizacije, je celovito obvladovanje kakovosti oziroma TQM. Po Belasnu (Belasen, 2000) je prav navzočnost celovitega obvladovanja kakovosti v organizaciji prvi pogoj za razvoj učeče se organizacije, saj TQM zagotavlja, da je organizacija usvojila metode, ki omogočajo sistematično reševanje težav, in da v njem prevladuje usmeritev na kupca ter procese. Uvajanje sprememb v organizaciji brez spremembe organizacijske kulture pomeni uresničevanje novega načina dela s starimi vrednotami, kar povzroči odpore proti spremembam (Schein, 1999). Zato je pri uvajanju koncepta učeče se organizacije

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 4 1

pomembno, da organizacija opredeli ciljne elemente kulture, ki so zaposlenim lahko posredovani tudi v obliki kodeksa vedenja. Najpomembnejšo vlogo pri uvajanju učeče se organizacije ima strokovni organ, ki mora opredeliti znanje, ki ga bo organizacija potrebovala, ter zagotoviti pogoje za njegovo pridobitev in uporabo (Nonaka, 1995). Znanje mora izhajati iz strateških ciljev organizacije. Hitre spremembe v zunanjem okolju povzročajo, da znanje vedno hitreje zastareva, zaradi česar potrebuje organizacija vedno novo znanje, ki ga lahko pridobi tudi z nenehnim lastnim razvojem. S prenosom odgovornosti za učenje na posameznika se poveča tudi njegova motiviranost za lastni razvoj, ki omogoča hitrejšo rast skupine in višjo konkurenčno sposobnost organizacije. V učeči se organizaciji so zaposleni med najpomembnejšimi viri organizacije, zato jih je treba razumeti, spoštovati in načrtno razvijati (Belasen, 2000). Pri tem je ključna vloga menedžmenta, da pri zaposlenih razvija sposobnost pridobivanja in uporabe vedno novega znanja. Izmenjava znanja med posamezniki in oddelki omogoča ustvarjanje novega znanja oziroma njegovo dopolnjevanje (Nonaka, 1995). S hitrim in učinkovitim pretokom znanja v organizaciji se povečujeta njegovi prilagodljivost in odzivnost (Garvin, 1998), za kar organizacija lahko uporabi različne načine in množična občila. Pri tem je pomembno, da so v organizaciji ustvarjeni pogoji, ki omogočajo izmenjavo znanja znotraj organizacije med posamezniki in oddelki, pa tudi med poslovnimi partnerji, kot so kupci in dobavitelji. Po Devenportu (Devenport, 2000) prenosa informacij in znanja med zaposlenimi ni mogoče zapovedati, temveč moramo ustvariti pogoje, ki to omogočajo. Ti so ustrezna tehnologija, odprto komuniciranje, fizični prostor, opredelitev terminov in trajanja, priložnosti za različne oblike izmenjave (redne, priložnostne idr.), sistemi nagrajevanja izmenjave informacij in znanja idr.Informacijska tehnologija ima pomembno vlogo pri shranjevanju in distribuciji znanja, čeprav lahko samo zanašanje na tehnologijo brez spremembe organizacijskih procesov, sistemov in kulture pomeni tudi neracionalno porabo virov (Prusak v Berkman, 2001). Poznavanje vplivov zunanjega okolja na podjetje, vključevanje zaposlenih v reševanje težav in soodločanje izboljšajo motiviranost zaposlenih za doseganje skupnih ciljev, inovativnost, željo po novem znanju in njegovi izmenjavi, kar pripelje do osebne rasti posameznika in tima ter posledično tudi podjetja. Za učečo se organizacijo je značilno intenzivno vključevanje zaposlenih v procese izboljšanja kakovosti dela. Eden od pogojev je, da zaposleni sproti prejemajo informacije o procesih, ki potekajo v organizaciji.


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 4 2

Boris Bratušek

Merjenje uspešnosti ustvarjanja novega znanja je pomembno, ker lahko učinkovito upravljamo le tisto, kar merimo (Garvin, 1998). Za merjenje ustvarjanja novega znanja lahko uporabimo različne kazalnike, na primer BSC-Balanced Score Card, Skandiin Intellectual Capital Navigator, Sveiby Intangible Assets Monitor idr.

Navzočnost koncepta učeče se organizacije v Sloveniji V Sloveniji koncept učeče se organizacije še nima tako dolge tradicije kot v svetu. Na podlagi vsakoletne raziskave Inštituta USP »Na poti k USP« ugotavljamo, da koncept USP uporabljajo večje in poslovno uspešne slovenske organizacije. Ključne ugotovitve raziskave so, da so se procesi uvajanja koncepta učeče se organizacije v slovenskih organizacijah že začeli, kar se na strateški ravni kaže v opredelitvi koncepta v strategijah organizacij, velikem deležu že pridobljenih certifikatov kakovosti, v podpori menedžmenta konceptu, razmeroma visokem deležu učenja v podjetjih in izmenjavi informacij v notranjem okolju organizacije. Rezerve pa imajo organizacije pri vključevanju subjektov v procese organizacije, v podpornih okoljih, ki omogočajo dopolnjevanje znanja, na primer v elementih organizacijske kulture, ki pospešujejo pridobivanje, uporabo in izmenjavo znanja, organizacijskih procesih in sistemih, informacijski tehnologiji in v merjenju rezultatov učenja, pri katerih imajo organizacije med proučevanimi področji še največje možnosti izboljšave. Ob predpostavki, da so v raziskavi sodelovale večinoma organizacije, ki se zavedajo pomena koncepta učeče se organizacije za svojo konkurenčno sposobnost, in glede na 21-odstotno odzivnost na raziskavo, lahko sklepamo, da imajo organizacije v človeških virih še veliko notranjo rezervo.Za večjo razširjenost koncepta učeče se organizacije v Sloveniji moramo dvigniti raven zavedanja o pomenu elementov koncepta na sposobnost slovenske javne uprave, k čemur lahko prispeva tudi vladna podpora konceptu. K večji uveljavitvi lahko pripomorejo procesi izobraževanja, promocija uspešnih učečih se organizacij tudi s pomočjo podeljevanja nagrad, medsebojno povezovanje učečih se organizacij, mednarodno povezovanje s sorodnimi tujimi institucijami, svetovanje organizacijam pri uvajanju koncepta in raziskave s področja koncepta v organizacijah, saj imajo te poleg raziskovalne tudi svetovalno vlogo, s čimer pomagajo spreminjati organizacije in dvigovati njihovo uspešnost. Pomembna ugotovitev raziskave je, da imajo organizacije veliko znanja v posameznikih, kar pa se ne kaže vedno tudi v praksi. K večjemu uresničevanju tega znanja v praksi bi pripomogle nadaljnje raziskave na tem področju in, ker veliko

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 4 3

potrebnih elementov za uveljavitev koncepta USP ni zapisanih, tudi izmenjava znanja in izkušenj med organizacijami. Zato se za organizacije, povezane v Inštitutu USP, organizirajo številne oblike sodelovanja, ki omogočajo prenos najboljših praks med organizacijami.

Zaposlitev – življenjske in delovne izkušnjePoslovni proces od posameznika, ki je vanj vključen, ne zahteva spretnosti in znanja le v proizvodnem procesu, temveč tudi ustrezen obseg znanja. To je odvisno od položaja posameznika v podjetju, torej od tega, ali deluje v izvedbenem ali organizacijskem delu poslovnega sistema. Zato se mora posameznik že takoj, ko nastopi delo, zavedati, da:– znanje in spretnosti, ki jih prinaša v delovni proces, ne bodo zadoščali za

njegovo celotno delovno dobo;– poznavanje trenutne tehnologije še ne zagotavlja vsega potrebnega znanja;– zaposlitev zahteva od človeka vedno novo izobraževanje; – ga lahko zaposlitev od izobraževanja tudi odvrača.Poleg zaposlitve, ki lahko na izobraževanje odraslega vpliva spodbujevalno ali zaviralno, vplivajo pozitivno ali negativno tudi socialne, stanovanjske in druge razmere. Tudi oddaljenost kraja bivališča od delovnega mesta in izobraževalnih centrov lahko negativno vpliva na nadaljevanje izobraževanja (odsotnost od družine, prijateljev).Pri oblikovanju in načrtovanju izobraževalnega procesa moramo predvideti, kdo in zakaj, kaj in koliko, ob kakšnih možnostih, kdaj in kje ter kako naj se posameznik izobražuje, kdaj naj se izobraževanje konča ter kakšni so stroškovni kazalci in način vrednotenja izobraževanja, predvsem zato, ker vsi vstopamo v izobraževanje z določenim predznanjem, ki je rezultat minulega dela.

Motivi, interesi in odnos odraslih do usposabljanjaLahko bi se vprašali, od česa je odvisen človekov uspeh pri vključevanju v izobraževanje in usposabljanje. Najprej je odvisen od znanja, od tega, kar posameznik že zna, kaj hoče in kako to hoče, končno pa je uspeh izobraževanja in usposabljanja odvisen od tega, kar posameznik more oziroma zmore. Pri tem imajo pomembno vlogo motivi. Usposabljanje pomeni napor, ki pa ga človek zmore, če ga podpirata njegova čustvena in intelektualna stran. Tako zaradi zanimanja povečuje svojo pazljivost, hitreje in laže dojema in razume, hitreje in bolje pomni ter laže sledi


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 4 4

Boris Bratušek

izobraževalnemu procesu in v njem dejavneje sodeluje.Kadar se odrasel človek vključuje v nadaljnje izobraževanje in usposabljanje, to stori zavestno, ker je doumel pomen in smisel, ki naj bi ju imela zanj, za njegovo delo in življenje, danes in jutri. Zato je pomembno, da pri oblikovanju ustreznega programa njegove želje, prizadevanja in zmožnosti nekdo spodbuja in razvija.

Potreba po nenehnem izobraževanju in usposabljanjuDanes si težko predstavljamo, da bi se usposabljanje končalo s končanjem katerekoli šole. Nenehen razvoj tehnologije oziroma odkrivanje novih načinov za lažje in hitrejše opravljanje dela sili posameznika, da se nenehno izobražuje in usposablja, če ne želi, da bi v znanju nazadoval. Nenehno izobraževanje mora biti del sistema izobraževanja delavcev, kar pomeni nenehno organizirano posredovanje družbenoekonomskega, strokovnega praktičnega in teoretičnega znanja, ki ga zahtevajo razvoj in potrebe delovnega mesta, in traja vso delovno dobo. Zaposleni morajo imeti široko splošno in tehnično izobrazbo, da so se sposobni hitro prilagajati novim zahtevam, ki jih prednje postavljajo potrebe.Posameznik se lahko izobražuje priložnostno, s proučevanjem strokovne literature, izpopolnjuje se na delovnem mestu, obiskuje predavanja, znanje gradi na napakah in izkušnjah, uči ga življenje ali pa obiskuje organizirano posredovanje teoretičnega in praktičnega znanja z določenim programom usposabljanja. Glede na potrebe, ki jih ima organizacija, mora skrbeti tudi za ustrezno usposabljanje svojih zaposlenih z upoštevanjem skritih rezerv, če želi, da bo delo opravljeno v obojestransko zadovoljstvo.

Motivacija zaposlenih za izobraževanje in usposabljanjePri izobraževanju in usposabljanju odraslih je motivacija eden najpomembnejših dejavnikov. Ima odločilno vlogo pri vključevanju v izobraževanje, pri vztrajanju na poti do ciljev in pri učni storilnosti. V organizaciji izobraževanja je motivacija pomembna zato, ker moramo spoznati motive posameznikov za izobraževanje, da jih lahko v procesu izobraževanja upoštevamo in usklajujemo. Motivi, zaradi katerih se odrasli vključujejo v izobraževanje, morajo biti pomembni, vredni in trajni. Motivi povzročijo prehod od potreb h konkretni dejavnosti za njihovo zadovoljevanje.Glavni motivi za izobraževanje in usposabljanja odraslih so: – pridobitev novega znanja in osebni razvoj,– izboljšanje položaja,

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 4 �

– uspešnost pri delu, v poklicu in stroki,– želja ter veselje do učenja in izobraževanja,– zahteve na delu in možnost za zaposlitev,– obvladovanje odnosov v družbi in uveljavitev,– izboljšanje izobrazbene ravni in usposobljenosti.Motivacijo zaposlenih za izobraževanje in usposabljanje lahko povečamo s spodbujanjem in nagrajevanjem.Problematika motiviranosti vsakega posameznika vključuje vse pomembnejše psihosocialne potrebe, kot so:– materialne potrebe, torej dohodek in stalnost pri delu,– socialne potrebe, kot so prijateljstvo in dajanje pomoči,– potrebe po spoštovanju, samospoštovanje, ugled v enoti in zunaj nje,– potrebe po odgovornosti in vrednosti dela, potrebe po samostojnosti oziroma

avtoriteti, sodelovanje pri odločitvah,– potrebe po osebnem razvoju oziroma možnosti uresničevanja svojih

sposobnosti, osebna rast in občutek zadovoljstva. Vzpostavitev motivacije je zelo težko in včasih celo neizvedljivo dejanje, zato moramo zelo paziti, da že dosežene motivacije ne uničimo. B. Lipičnik v svojem delu navaja nekaj nasvetov, kako se temu izogniti. Ti nasveti so:– motivacija je nestabilno stanje, zato ga je treba neprestano vzdrževati. Po

možnosti naj bo to vzdrževanje načrtovano;– reševanje motivacijskih težav je občutljivo delo, ki ga spremlja neprestana

nevarnost nesporazumov in sporov. Nevtraliziramo jo lahko, če delo poteka v ozračju medsebojnega zaupanja;

– izbirajmo le motivacijska orodja, ki sodijo v organizacijsko kulturo, ker dejavniki, ki pripadajo drugi kulturi, nimajo posebnega učinka ali pa so celo nezaželeni;

– če organizacijske kulture ni, jo moramo najprej vzpostaviti, da bi prišli do mehanizmov, s katerimi lahko vplivamo na ravnanje ljudi.

Strokovna usposobljenost, primernost in kompetenceStrokovna usposobljenost po ZJU so strokovno znanje in osebne sposobnosti za njegovo uporabo. Strokovno znanje pomeni izobrazbo in drugo funkcionalno ter specialno znanje.Strokovno usposobljen posameznik ni nujno tudi primeren za določeno delo. Delo ima lahko še veliko drugih zahtev, da bi posameznik lahko uspešno opravil delo,


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 4 �

Boris Bratušek

ki mu je bilo zaupano. Morda je potrebna sposobnost timskega dela, obvladovanje težavnih, konfliktih položajev, sposobnost prepričevanja ali pa mora imeti druge sposobnosti in lastnosti, da bo lahko pri svoji organizacijski vlogi uspešen. Zadnje čase se pojavlja pojem kompetence. Kompetence so kombinacija usposobljenosti in primernosti. Kompetence so tiste lastnosti in zmožnosti, ki posamezniku omogočajo uspešno in učinkovito opravljanje dela glede na zahteve organizacijske vloge. Kompetence obsegajo:– znanje, veščine in spretnosti, – osebnostne in vedenjske značilnosti, – prepričanja, motive in vrednote, – samopodobo in podobno. Vse to skupaj je precej večje jamstvo za delovni uspeh kot znanje samo po sebi. Delovne organizacije so tehnični in socialni sistem. Tehnični sistem se pokriva z delovnimi mesti, kjer je razvidno, kaj je treba narediti in kaj se dela. Za delovna mesta določimo vse potrebno znanje, ki ga morajo izvajalci imeti, da delo korektno opravijo (tehnično funkcionalno znanje in spretnosti). Vsakdo pa ima v delovni organizaciji tudi svojo socialno, organizacijsko vlogo, ki omogoča integracijo v socialni sistem. S to vlogo je določeno, kako je treba delo opraviti (na primer: kaj je treba narediti? Gradbeno dovoljenje. Kako? Prijazno do stranke, ji potrpežljivo posredovati informacije, svetovati, ne izgubiti potrpljenja, torej biti čustveno stabilen, obvladati tudi težavne stranke). Zagotovo pa je pomemben še tretji element – človek mora vedeti, zakaj naj dela (odnos in motivi, prepričanja, lastnosti, hotenja, vrednote). Vse to skupaj so kompetence.Govorimo torej o kombinaciji:– strokovnega znanja in veščin s področja delovnega mesta, ki izhaja iz

tehnične delitve dela;– osebnostnih karakteristik – sposobnosti in lastnosti, ki jih mora imeti

posameznik, da lahko dobro in učinkovito opravlja svojo organizacijsko vlogo.

Če hočemo ugotoviti, katere kompetence so za določene vloge potrebne, je treba raziskati, po čem se uspešni razlikujejo od manj uspešnih, oziroma, katere so tiste lastnosti, po katerih se odlikujejo uspešni izvajalci.Razlikujemo (Gruban, GV 2003):– splošne kompetence, kot je na primer usmerjenost na stranke, racionalno

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 4 �

gospodarjenje z viri, poštenost, spoštovanje zakona itn.;– skupne kompetence, na primer za posamezne poklice (uradnik za okencem,

vodja organizacijske enote v upravi, častnik, podčastnik, vojak);– posebne kompetence, ki se nanašajo na posameznikovo konkretno delo v

okviru delovnega mesta oziroma organizacijske vloge. Pomembno: strokovno znanje in veščine izhajajo iz tehnične delitve dela, torej delovnega mesta, in so pogoj, da bo delo sploh opravljeno. Opredelimo jih v zahtevah delovnega mesta. Poleg teh pa skušamo odkriti in določiti še druge lastnosti in sposobnosti izvajalcev, ki so potrebne, da se v nekem kulturno-organizacijskem okolju naloge opravijo uspešno in bolj učinkovito. Tudi te lahko zapišemo v sistemizacijo (funkcionalno znanje in sposobnosti), vsekakor pa jih potrebujemo, ko kadrujemo nove zaposlene ali ko predlagamo razporeditev uslužbenca na (drugo) delovno mesto. Opredelimo jih v kompetenčnem profilu delovnega mesta. S kompetenčnim profilom delovnega mesta določimo zahtevano stopnjo razvitosti posamezne kompetence pri določenem delu (organizacijski vlogi):

Z = zahtevana razvitostD = dejanska razvitost kompetence

Na podlagi organizacijskega vedenja posameznika (s spremljanjem njegovega dela in vedenja) spoznavamo, koliko katerih kompetenc ima. Glede na ugotovljene razlike med zahtevano in dejansko razvitostjo posamezne kompetence izberemo kadrovske, izobraževalne in organizacijske ukrepe, s katerimi bomo a) izboljšali uradnikovo delovno zmožnost oziroma kompetence, b) drugače organizirali delo. S pomočjo ugotovljenih razlik prepoznamo tudi, katero usposabljanje in izpopolnjevanje moramo organizirati, da bo res omogočena uspešnost organa.


1 2 3 4Komunikacijske sposobnosti D Z

Sposobnost vpliva na ljudi - vodenje Z DOrganizacijske sposobnosti Z-DObvladovanje težavnih napak D ZSposobnost za timsko delo Z D

Kompetenca Zahtevana razvitost kompetence

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 4 �

Raziskave so pokazale, da modeli, ki temeljijo na kompetencah, veliko bolj zanesljivo opravičujejo visoke naložbe v usposabljanje in izobraževanje, omogočajo kakovostnejšo izbiro in razvoj kadrov ter načrtovanje kariere, postavljajo jasnejša merila delovne uspešnosti, omogočajo pravičnejše in objektivnejše nagrajevanje, določajo prave prednostne naloge pri vodenju zaposlenih, hitreje premoščajo vrzeli v znanju in veščinah, bolje komunicirajo vedenja in predvsem povezujejo v celoto na eni strani letne pogovore, ocene delovne uspešnosti, sistem nagrajevanja in razvoja kadrov ter na drugi strani vizijo, strategijo, poslanstvo, vrednote in kulturo podjetja. (Gruban, 2003)

L I T E R AT U R A

– J. Bagon: Karierni razvoj v upravi, Kadrovske informacije, 10. bilten Kadrovske službe Vlade RS, Ljubljana, marec 2003.

– T. Alan Belasen: Leading the Learning Organization, Communication and Competencies for Managing Change, State University of New York Press, Albany 2000.

– Eric Berkman: When Bad Things Happen to Good Ideas, Darwin Magazine – Read Darwin, Framingham 2001/4.

– D. Cvetko, A. Klemenčič: Uspešno vodenje letnega pogovora, Izobraževalno središče Miklošič, Ljubljana 2003.

– R. Cvetko: Razvijanje delovne kariere, Znanstvenoraziskovalno središče RS, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 2002.

– O. Thomas Davenport, Laurence Prusak: Working Knowledge: How Organizations Manage What They Know, Harvard Business School Press, Boston 2000.

– A. David Garvin: Building a Learning Organization, Harvard Business Review on Knowledge Management, Harvard Business School Press, Boston 1998.

– B. Gruban: Kreiranje sistema kompetenc (prosojnice), GV Izobraževanje, Slovenska konferenca Ravnanje z ljudmi pri delu, Čatež, oktober 2001.

– B. Gruban: Uvajanje modelov kompetenc, gradivo za seminar (GV, 17. 11. 2003).

– Michael Hammer, James Champy: Reengineering the Corporation, A Manifest for Business Revolution, Harper Business, New York 1994.

– S. Možina idr.: Management kadrovskih virov, Zbirka Profesija, Fakulteta za

Boris Bratušek

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 4 �

družbene vede, Ljubljana 1998.– S. Možina, J. Florjančič in J. Gabrijelčič: Osebni, skupinski in

organizacijski razvoj. Moderna organizacija, Kranj 1984.– Ikujiro Nonaka, Hirotaka Takeuchi: The Knowledge Creating Company,

Oxford University Press, New York 1995.– H. Edgar Schein: The Corporate Culture Survival Guide, Sense and

Nonsense About Cultural Change, Jossey-Bass Publishers, San Francisco 1999.

– M. Peter Senge: The Fifth Discipline: The Art & Practice of The Learning Organisation, Currency Doubleday, New York 1990.

– Strategija nadaljnjega razvoja slovenskega javnega sektorja 2003–2005 (ki jo je sprejela Vlada RS na 30. seji dne 17. 7. 2003).

– Paul Strebel: Breakpoints, How Managers Exploit Radical Business Change, Harvard Business School Press, Boston 1992.

– Vlada RS, Letni pogovor s sodelavcem, Ljubljana 2003.– I. Mitja Tavčar: Razsežnosti strateškega managementa, Visoka šola za

management v Kopru, Koper 1999.– Zakon o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/02).


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � 0

Igor Skopec

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

S P L O Š N O O K A R I E R I I N O K A R I E R I V S L O V E N S K I V O J S K I

( p r v i d e l )

P O V Z E T E K

V prispevku poskušam razložiti razumevanje kariere in predstaviti pogled na razumevanje in uvajanje enega najpomembnejših kadrovskih področij, ki ga imenujemo tudi karierna pot.

Razvoj vojaških oseb je neločljivo povezan z razvojem Slovenske vojske in okolja, zato sem v nekaterih poglavjih povzel splošen pogled strokovnjakov na kariero, ne glede na vrsto organizacije. Vsaka organizacija mora spoštovati načela kariere in na njihovi podlagi oblikovati lastne karierne poti glede na posebnosti poklica.

Prispevek opozarja na to, da v procesu oblikovanja kariernih poti veljajo zakonitosti, ki jih moramo spoštovati in jih lahko obvladujemo le s potrebnimi znanji zaposlenih v Slovenski vojski. Največjo vlogo pri uresničitvi začrtanih kariernih poti v praksi bo imela kadrovska politika, ki jo izvajajo kadrovski delavci, načelniki in poveljniki. Hkrati pa skušam prikazati, da sistem ne more učinkovito delovati, če je neizoblikovan, če imamo napačno kadrovsko politiko in nestrokovne izvajalce. Predstavljen je tudi model kariere vojaških oseb v Slovenski vojski, ki je oblikovan skladno z Zakonom o obrambi (63. člen), Uredbo o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (prilogi I. a, III. a), Uredbo o činih in poviševanju v Slovenski vojski ter predpisanim vojaškim izobraževanjem in usposabljanjem.

Iz naslova je razvidno, da je prispevek sestavljen iz dveh delov, zato bo tako tudi objavljen. Prvi del govori splošno o karieri, drugi o karieri v Slovenski vojski.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � 1


Karierna pot, načela kariere, procesi, osebni razvoj, strokovni razvoj.

S U M M A R Y

This article describes what is understood by the concept of “career”. It also presents attempts to introduce the career path, which is considered to be one of the most important issues in the human resources management.The development of military personnel goes hand in hand with the development of the Slovenian Armed Forces (SAF). Therefore, some of the chapters summarize general views on the career shared by experts, regardless of the type of organization. All organizations need to take into account career principles and apply them when conceptualising their own career paths, given the specifics of an organization.This article points out that in the process of defining career paths, there are certain tenants that need to be observed and which can only be managed if SAF personnel are equipped with the appropriate skills. The implementation of the planned career paths, in practise, will be critically influenced by human resources management policy, carried out by the personnel departments, chiefs and commanders. The article also tries to show that a system cannot be efficient without a well-defined strategy, a well-coordinated personnel policy and professional staff responsible. In addition, it introduces an SAF military personnel career path model, designed in accordance with the Defence Act (Article 63), the Decree on the Organization and Post Systemisation (Attachments I.a, III.a), the Decree on the Ranks and Promotions in SAF and the prescribed military education and training.The title of the article already implies that the text is divided in two parts, and it will be published in two parts, the first one addressing general career issues, and the second one the career path specific to SAF.


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � 2

K E Y W O R D S

Career path, career principles, process, personal development, professional growth and development.

U V O D

Z vključitvijo v zvezo Nato in Evropsko skupnost ter z odločitvijo o oblikovanju poklicne vojske, dopolnjene s pogodbeno rezervo, je prišlo do bistvenih sprememb v obsegu, organizaciji, strukturi in upravljanju človeških virov Slovenske vojske. V prihodnosti bo največ finančnih sredstev namenjeno nadaljnjemu razvoju kadrovskega sistema vojske, ki bo vključeval sistemsko ureditev pridobivanja kadrov, njihovo karierno pot, delovnopravni status, zadrževanje v vojaški službi in odhod iz nje.Navedena dejstva so razlog za preoblikovanje podlag načrtovanja kariernih poti v SV, ki se bodo uveljavljale postopno, skladno z razvojem kadrovske funkcije do leta 2010. Kader SV mora biti primerljiv s kadrom članic Nata, da bomo lahko z njimi zagotavljali nacionalno obrambo, se vključevali v sistem kolektivne obrambe in tako prispevali k stabilnosti v strateškem in regionalnem okolju. Zato mora biti cilj SV, da vzpostavi motivacijsko primeren, pregleden, pošten (za vse enak) ter tujim sodobnim vojskam primerljiv karierni model, ki bo prispeval k učinkovitemu ter kakovostnemu upravljanju kadrov in virov ter tako na trgu delovne sile povečal povpraševanje po vojaškem poklicu.Za svoj osebni razvoj je odgovoren predvsem posameznik sam. Kdor se tej odgovornosti odpoveduje in pričakuje, da bo za njegov osebni razvoj skrbela organizacija, se moti. Organizacija poskrbi za pravila karierne poti in omogoči posamezniku karierni razvoj, skladno s kariernimi načeli.Znotraj vojaške organizacije delajo vojaške osebe na različnih področjih, ker so oborožene sile sestavljene iz več zvrsti oziroma rodov. Vse te pripadnike povezuje in hkrati ločuje od civilnih oseb posebna veščina »upravljanja nasilja«. Za obvladovanje te veščine mora vojaški profesionalec opraviti zahteven študij in posebno urjenje. Zato je običajen cilj vojaškega profesionalca, da ostane zvest svoji profesiji, ker njegovo znanje v civilnih poklicih večinoma ni uporabno. Z modelom karierne poti so opredeljene podlage, nujne za načrtovanje in uresničevanje sistema napredovanja ter razvoja kadrov v vojaškem obrambnem

Igor Skopec

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � 3

sistemu. Model karierne poti zdaj udejanjajo zakonska določila (ZJU, ZObr) o rasti in razvoju posameznika (vojaka, podčastnika, častnika, generala in vojaškega uslužbenca). Model določa različne možnosti razvoja posameznika, odvisno od potreb SV, uspešnosti opravljanja vojaške službe ter izobraževanja in usposabljanja.SV se v praksi srečuje z več konkretnimi težavami pri gradnji sistema kariernih poti. Te težave niso rešljive znotraj trenutne delovnopravne zakonodaje, ki velja za javni sektor, natančneje državno upravo, katere del je tudi SV. SV nujno potrebuje svoj zakon, saj se v vseh pravnih aktih pojavlja formulacija »ne velja za SV«. Zato imamo veliko zakonov, uredb, pravilnikov in drugih pravnih aktov, ki vplivajo na oblikovanje in razvoj kariernih poti, ki bi bile primerljive z drugimi sodobnimi oboroženimi silami. Dejstva kažejo, da je vse to treba zbrati in uskladiti na enem mestu ter uzakoniti v zakonu »o službi v Slovenski vojski«. Zakon mora biti pisan za ljudi, ne samo za sistem. Če vsebina zakona ne bo podprta z analizami in študijami ter ne bo življenjska, si bo vojska naredila več škode kot koristi in dobili bomo še en pravni akt, ki ne bo reševal vprašanj SV.

Č L O V E Š K I V I R I

Težava vodenja razvoja človeških virov je v tem, da je znana že dolgo, vendar se s tem kot družba do pred kratkim nismo ukvarjali. V preteklem obdobju je bil bolj poudarjen razvoj tehnologije, manj pa razvoj človeških virov, zato se množijo težave, ki jih povzročata napredna tehnologija in rastoča birokracija. Takšna reakcija povzroča zahtevo po proučevanju človeških virov (Trompenaars, 2004). Prišel je čas, v katerem je treba oblikovati uspešen sistem razvoja človeških virov, vizijo, kakšen naj bo razvoj človeških virov v 21. stoletju. Sistem se mora vrniti k organizacijskim vrednotam, ki omogočajo večji potencial zaposlenih. To je nujno, ker velikost, stopnje in obsežnosti fizičnih in finančnih virov niso zadostne. Stopili smo v obdobje konkurence, v kateri je tekma živahna in domiselna, veliki fizični in finančni viri so ranljivi, kot še nikoli. Vsaka velika organizacija se mora obnoviti in ponovno najti sebe oziroma svoje vrednote, sicer bodo zaposleni odšli drugam. Prihodnji razvoj človeških virov ni nič drugega kot primerjava vprašanj kreativnosti in uničevanja človeških ter fizičnih virov, sprememb in kontinuitete, skupaj z drugimi podobnimi vprašanji.


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � 4

V sodobnem času je vse več zahtevnih delovnih mest, ki zahtevajo ustrezno usposobljenost in stalno osebnostno rast zaposlenih. Celo funkcije, ki so bile včasih spoštovane in samostojne, danes zahtevajo usklajevanje. Le redkim podjetjem uspe uskladiti kadrovsko politiko in strategijo podjetja. Organizacije morajo biti na začetku tretjega tisočletja sposobne ohraniti konkurenčne prednosti in zagotoviti dolgoročni uspeh v prihodnosti. Ključ razvoja je treba iskati v sami organizaciji.Vsaka organizacija mora zase ugotoviti, kateri ukrepi pri upravljanju človeških virov bodo najbolj koristili strategiji podjetja. Zato je bistveno, da se cilji podjetja pokažejo tudi v ciljih posameznikov in skupin, da so z njimi usklajeni sistemi za ugotavljanje uspešnosti, sistemi nagrajevanja, načrti za prihodnost, izbira in spodbude zaposlenih s posebnimi sposobnostmi (Blažič, 2003, str. 14).Ravnanje s človeškimi viri je nov pogled na vlogo ljudi v organizaciji in pomeni delovanje vodilnega osebja na vseh področjih, ki so povezana z zaposlenimi v organizaciji in njihovim delom (Brejc, 2000, str. 24).

O P R E D E L I T E V P O J M A K A R I E R E

Številni tuji raziskovalci so se začeli bolj zanimati za posameznikovo vedenje in proučevati razlike med posamezniki že v drugi polovici 18. stoletja. Na podlagi rezultatov njihovih raziskav so se razvila prva pojmovanja kariere. Obdobje po letu 1940 do danes so zaznamovali izidi publikacij o kariernem svetovanju, razvoj usposabljanja za karierni razvoj in profesionalno svetovanje. Prve vplivne teorije o karieri se pojavijo v drugi polovici 19. stoletja. V starejših teorijah je pozornost usmerjena v razvoj posameznika, v novejših pa zlasti v ženske in etnične manjšine (Cvetko, 2002, str. 20–38).Beseda kariera se je pri nas začela pogosteje uporabljati po osamosvojitvi Slovenije. V pretekli družbeni ureditvi, ko je bila Slovenija del Jugoslavije, je imela negativni predznak. Tako stališče so podpirale vse socialistične države, zato so najbolj priznani avtorji teorij o karieri iz kapitalističnih držav. V Sloveniji se je v zadnjih desetih letih pojavilo nekaj avtorjev, ki o karieri pišejo na podlagi svojih raziskav in izkušenj, vendar so pogostejši avtorji krajših člankov kot pa avtorji obsežnejših del. To nam pove, koliko je bilo v prejšnjem »režimu« pomembno razmišljanje o razvoju posameznika v njegovem delovnem in zunanjem okolju.Beseda kariera ima v različnih jezikih različen pomen. V ZDA ima beseda tri

Igor Skopec

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � �

različne pomene, in sicer razvoj skozi življenje, način življenja, tudi poklicnega dela, in hitro ali nasilno gibanje navzgor. Angleška razlaga pojma a careerist nima negativnega predznaka, saj opisuje »osebe, ki jim je najpomembnejši interes osebno napredovanje v njihovem poklicu« (Cvetko, 2002, str. 45). Kariera je v slovenskem jeziku prevzeta beseda, ki izvira iz francoščine (Možina, 1998, str. 73), njen latinski koren carus pomeni voz, v italijanščini pa je carieera dirkališče za vozove. Naš slovar tujk navaja dva pomena besede kariera: 1. dir, galop konja in 2. tok, potek življenja, življenjska pot (Cvetko, 2002, str. 45). Leksikografska opredelitev povezuje kariero z uspehom, uspešno življenjsko potjo in vzponom v poklicu (Slovar slovenskega knjižnega jezika, DZS, 2000, str. 334).

Definicije kariere Opredelitev pojma kariera bom povzel po tujih in domačih avtorjih. Tako navedena avtorja (Cvetko in Možina) opredeljujeta kariero z vsemi deli, »ki jih posameznik opravlja v toku svojega delovnega življenja« (Možina, 1998, str. 73). Ta definicija je po moji oceni zelo splošna. Za vojaški poklic in vojaško strukturo pa bom zaradi posebnosti tega poklica v nadaljevanju iskal razumljivejšo definicijo. Definicija kariere se je zaradi različnih vplivov v času spreminjala, kar se še vedno dogaja, različni avtorji kariero različno opredeljujejo, zato bom navedel nekatere:– Kariere zdaj označujejo zaporedja del, ki jih ljudje opravljajo v svoji delovni

zgodovini, ne glede na poklic ali organizacijsko raven. (Čeč, 1997, str. 11)– Kariera je načrtovano ali nenačrtovano zaporedje del ali aktivnosti,

ki vključuje elemente napredovanja (po subjektivnem občutku), samouresničevanja in osebnega razvoja v določenem času. (Lipičnik, 1998, str. 180)

– Posebne vrste motivacijsko sredstvo, ki človeka sili v ustrezne aktivnosti, je tudi doživljanje kariere. (Lipičnik, 1998, str. 179)

– Z objektivnega vidika definiramo delovno kariero kot sekvenco delovnih pozicij, ki jih opravlja posameznik v svoji zaposlitveni dobi. (Konrad, 1996, str. 5)

– Kariera je delovna življenjska pot na določenem področju. (Brejc, 2000, str. 62)– Kariera je vzorec vseh izkušenj, pridobljenih v zvezi z delom, ki usmerjajo in

povezujejo potek posameznikovega življenja. (Greenhaus, 1993, str. 12)


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � �

– Notranja kariera obsega sklop korakov ali stopenj, ki sestavljajo posameznikov lastni koncept napredovanja znotraj poklica. Zunanja kariera se nanaša na objektivne kategorije, ki jih družba in organizacije uporabljajo za označitev napredovanja po lestvici v danem poklicu. (E. H. Schein et al., 2002, str. 10–11)

– Če načrtujemo posameznikov razvoj, moramo pri tem poudariti celovitost osebnega razvoja, ki je rezultat razvoja osebnosti, strokovnega razvoja in delovnega razvoja, to je doseganje (delovnih) rezultatov v delovni skupini oziroma organizaciji. (Možina, Florjančič, Gabrijelčič, 1984, str. 88)

Po mojem mnenju je za vojsko in njen sistem najbolj ustrezna Lipičnikova definicija. Če jo ponovim: »Kariera je načrtovano ali nenačrtovano zaporedje del ali aktivnosti, ki vključuje elemente napredovanja (po subjektivnem občutku), samouresničevanja in osebnega razvoja v določenem definiranem času« (Lipičnik, 1998, str. 180).

N U J N O S T R A Z U M E VA N J A V O D E N J A K A R I E R E

Razumevanje vodenja kariere je za organizacijo pomembno zaradi dveh razlogov. Prvič: organizacija lahko posamezniku učinkoviteje pomaga voditi njegovo kariero. Drugič: organizacija ima lahko korist od razumevanja odločitev o karieri; zanjo je tudi pomembno, da pozna karierne dileme, s katerimi se soočajo njeni zaposleni.

Pogled posameznika na vodenje kariereZ vidika posameznika je učinkovito vodenje kariere posebej pomembno v intenzivnih ekonomskih, tehnoloških in kulturnih okoljih. V hitro spreminjajočih se in negotovih časih sta uspešna kariera in zadovoljstvo posameznika odvisna od naslednjih elementov učinkovitega vodenja kariere: posameznik razume samega sebe, ve, kako odkriti spremembe v okolju, ustvari priložnosti zase in se uči iz svojih napak. V obdobju zagotavljanja sredstev od zunaj in reorganizacije podjetij oziroma korporacij je posameznik, ki je sposoben opazovati samega sebe in svoje možnosti ter premagati ovire v razvoju svoje kariere. Še več: kariere bodo manj sestavljene, manj samoumevne in bolj nepredvidljive. Urejeno kariero lahko zamenja bolj inovativna, posebna pot do uspeha. Prilagodljivost in voljnost sta znak učinkovitega vodenja kariere. Naslednji pritisk za učinkovito vodenje kariere je velika življenjska sila zaposlenih, ki zahteva več nadzora nad njihovimi karierami in življenji.

Igor Skopec

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � �

Znanstveniki, ki raziskujejo vedenje, so v preteklih letih opazili naslednje velike spremembe pri delovni sili (Greenhaus, 2000, str. 12–15): 1 . visoka pričakovanja – želja, da bi bilo delo zanimivo in pomembno,

se ujema z vero, da je dosegljivost teh želja zelo verjetna. Želeti si nekaj od življenja je ena stvar, pričakovati pa druga. Raziskava omenja, da so

novi zaposleni naravnani v zadržanje nezmanjšanih nerealnih pričakovanj o delu. Visoka pričakovanja lahko povzročijo jezo,

razočaranje in nezadovoljstvo, če delovne izkušnje niso v skladu z vrednotami in pričakovanji. Učinkovito vodenje kariere ima lahko še posebno pomembno vlogo pri primerjavi med pričakovanji in izkušnjami;

2 . avtonomnost – ena najpomembnejših vrednot sodobnih zaposlenih je doseganje svobode in avtonomnosti na delovnem mestu. Imeti svobodo

pri izbiri delovnih projektov, odločiti se, kako bo delo opravljeno, in samostojno določiti urnik dela so bistvene zahteve številnih

zaposlenih v današnjem svetu. Prav tako je lahko opravljanje visokokakovostnega dela pri projektih, ki so izziv in so avtonomni, za večino zaposlenih pomembnejše kot napredovanje;

3 . odpravljanje mej v vlogi spola – ločevanje poklicev na moške in ženske je postalo veliko manj natančno kot v preteklih letih. Ženske zelo hitro vstopajo v pravne, medicinske in poslovne poklice,

poleg tega zelo hitro napreduje njihovo zaposlovanje v poklicih, ki so bili pretežno moški. Ločevanja poklicev na moške in ženske v

razvitih družbah skoraj ni več oziroma je oslabljeno. Obseg možnih karier je čedalje večji, ženske in moški bodo morali izbrati med

temi možnostmi, zato tudi narašča potreba po učinkovitem vodenju karier; 4 . skrb za skupni življenjski slog – izziv sodobnih organizacij je povečati

skrb za zaposlene in ponuditi možnost večjega zadovoljstva v osebnem življenju zaposlenih. Doseganje uspeha v karieri ima sicer

svojo ceno, to pa je manj časa ali energije za družino, rekreacijo ali lasten razvoj. Slabše napredovanje ali prerazporejanje in nezmožnost

delati 14 ur na dan in sedem dni na teden izražata mnenje večine zaposlenih, da so menjave, povezane z iskanjem uspeha v karieri, pretirane. Čeprav ima brisanje mej med delom in družino pozitivne in negativne posledice, bo vodenje kariere v 21. stoletju zahtevalo nove

sposobnosti opazovanja in strategije za vodenje, ne samo ene kariere, ampak vsega skupnega življenja;


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � �

5 . različnost usmerjenosti kariere – razprava o začasni delovni sili ne vključuje vseh zaposlenih, ki imajo enake vrednote in sledijo enaki vrsti kariere. Različnost v usmerjenosti karier zaposlenih je dejstvo. Čeprav nekateri bolj kot vse drugo cenijo napredovanje ali svobodo, je za

druge pomembnejše naučeno zadovoljstvo pri delu, tretjim pa sta najpomembnejši varnost ter uravnoteženost njihovih življenj. Zavedati se moramo, da je učinkovito vodenje kariere bistveno, če želimo

zadovoljiti posebne karierne vrednote, kakršne koli bi že bile.

Pogled organizacije na vodenje kariereUpravljanje človeških virov v organizaciji je odvisno od tega, kako organizacija razume karierne potrebe svojih zaposlenih in jim pomaga pri spopadu z učinkovitim vodenjem kariere (Greenhaus, 2000, str. 15–17): 1 . izbira človeških virov – uspešno vodenje človeških virov se začne z

učinkovitim naborom, izbiro in socializacijo novozaposlenih. Za dosego navedenih nalog mora organizacija razumeti vrsto karier, ki

jih je zmožna zagotavljati, in vrednote, v katere verjame. Naloge morajo omogočiti koristi za uspeh posameznika in zadovoljstvo v organizaciji. Še več, organizacija se mora predstaviti kandidatom na

najbolj prijazen način, prav tako pa se mora izogibati hvaljenju sebe do točke, na kateri novinci dobijo nerealna in nedosegljiva

pričakovanja. Na koncu mora organizacija novozaposlenim pomagati, da razumejo njeno delo, cenijo njeno kulturo in se začnejo učiti ter napredovati po karierni poti. Organizacija bo v tem uspela, če

razume potrebe kariere, ki jih je pridobila s kandidati in novozaposlenimi; 2 . razvoj in uporaba človeških virov – številne organizacije se trudijo, da

so zaposleni zanje najbolje ovrednotena opora. Vseeno se lahko v organizaciji zgodi, da so zaposleni postavljeni na neprimerno delo in

so razočarani nad svojimi možnostmi za osebno rast in razvoj. To se pri posameznikih lahko izraža s slabo opravljenim delom in

premajhno motivacijo. Zato je za organizacijo pomembno, da pomaga svojim zaposlenim načrtovati in upravljati njihove kariere. Tečaji načrtovanja kariere, pomoč pri osebnem razvoju kariere, podporni

sistem ocenjevanja, svetovanje o karieri in prerazporejanje je samo nekaj s kariero povezanih programov, ki jih imajo organizacije na voljo, da pospešujejo učinkovito vodenje kariere. Za večji razvoj svojih

Igor Skopec

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � �

zaposlenih mora organizacija razumeti bistvene naloge, s katerimi se soočajo zaposleni v različnih fazah svoje kariere. Programi morajo

biti oblikovani tako, da pomagajo zaposlenim pri osebnostnem razvoju skozi vse karierne faze. Za organizacije ni več praktično, da

omogočajo zaposlenim samodejno oziroma samoumevno napredovanje. Zanimanje za osebno kariero, skrb za družino in izbira življenjskega sloga pogosto postavijo na glavo najboljši kadrovski načrt organizacije. Zato mora organizacija razumeti dinamiko sprejemanja odločitev o karieri in se zavedati razmišljanja svojih zaposlenih o njej, tako da se izogne napačni presoji potreb po človeških virih; 3 . vodenje karierne poti – je dodatna težava organizacij, ki se ne širijo

dovolj hitro ali so omejene z velikostjo. V teh organizacijah je manj priložnosti za napredovanje menedžerjev in drugih zaposlenih, ker

število kandidatov za položaj znatno presega število odprtih delovnih mest. To težavo zaostruje generacija »baby boom«, ki je zelo številna,

in se približuje srednjim letom. Zaposleni so zato omejeni že na začetku svojih karier, obtičijo lahko na delovnem mestu, na

katerem je verjetnost napredovanja majhna, ali pa imajo malo priložnosti za povečanje odgovornosti. Številnim se zato zmanjša

motivacija za delo, lahko pa jim organizacije omogočijo, da si uredijo podjetniško kariero. Organizacija jih mora motivirati, da še naprej

učinkovito delajo. Razširjanje dejavnosti in uspešnost pri doseganju rezultatov sta pri teh izzivih v veliki meri odvisna od načel vodenja

kariere; 4 . ohranjanje kulturnih različnosti – osredotočeno je na pravične možnosti

kariere znotraj organizacij in zahteva od organizacij, da razvijejo pravične tehnike ocenjevanja, s katerimi bodo kandidati za napredovanje ali druge dolžnosti pri delu ocenjeni na podlagi njihove

strokovnosti, ne pa na podlagi spola ali starosti. Poleg tega bodo zaposleni morali vplivati na perspektivo različnih starostnih skupin, da ustvarijo bolj učinkovito delovno silo. Razumevanje vodenja kariere

je bistveno za dosego tega cilja; 5 . razumevanje družine – organizacije so pripravljene izgubiti delovna

mesta za vrednotenje človeških virov, če jim ne uspe pomagati svojim zaposlenim pri doseganju ravnotežja med delom in odgovornostmi do družine. Organizacije, dovzetne za družine, bodo


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � 0

v večji meri zagotavljale bolj prilagodljiv ali ločen delovni čas, priložnosti za delitev dela in ureditev varstva otrok ter poskus

ohranjanja zaposlenih, ki so zaradi dela doživljali večje težave v družini. Razumevanje dela in družine zahteva soočanje z zaposlenimi v različnih fazah razvoja njihove kariere. Urejen odnos organizacije

do družine omogoča motiviranost delavcev in ohranja učinkovito delovno silo.

N A Č R T O VA N J E K A R I E R E V O R G A N I Z A C I J I

Načrtovanje kadrovZa uresničevanje kadrovske razvojne politike v organizaciji so nujne ustrezne informacije o kadrih. Kadrovske službe, ki nimajo ustreznih informacij in kadrovskih analiz, ne morejo ustrezno, zanesljivo, natančno in strokovno pripraviti kadrovskih načrtov. Zato je kadrovska politika v organizaciji pogosto neuspešna (Florjančič, 1983, str. 93).Kadrovske informacije so bistvenega pomena tudi za načrtovanje kadrov. Kakovost načrtovanja kadrov je odvisna predvsem od ažurnosti in števila ter popolnosti podatkov vseh zaposlenih v ustreznih evidencah. Na podlagi sistematično pridobljenih podatkov lahko načrtujemo razvoj kadrov (Florjančič, 1983).Načrtovanje kadrov je danes za uspeh najpomembnejša kadrovska dejavnost. Načrtovati pomeni vnaprej razmišljati o nečem v prihodnosti in sprejemati za prihodnje ravnanje ustrezne ukrepe. Pogoj za uspešno načrtovanje je poznavanje organizacijskih ciljev. Načrti kadrov spodbujajo pomembne delčke že obstoječega poslovnega načrta, kajti uspeh načrtov je odvisen od ujemanja poslovnih zahtev s trgom delovne sile, kadrovsko politiko, finančnimi zmožnostmi in drugimi viri, ki so v organizaciji na voljo (Florjančič, 2002).Načrtovanje kadrov je sistematičen in strnjen proces spoznavanja potreb po kadrih, ob katerem je treba upoštevati tudi spreminjajoče se pogoje poslovanja organizacije in individualne potrebe posameznikov. Načrtovanje kadrov je sestavina celotnega procesa načrtovanja v organizaciji, njegov cilj pa je zagotoviti uspešnost organizacije (Florjančič, 2002, str. 8).Cilj načrtovanja kadrov v SV naj bi bil povečanje učinkovitosti in profesionalizem zaposlenih. Kadrovski postopek naj bi obsegal razumno načrtovanje, s katerim bo SV svoje pripadnike pridobivala, usposabljala, razvijala, postavljala na dolžnosti in ocenjevala ter skrbela za njihovo napredovanje.

Igor Skopec

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � 1

Načrtovanje kariereDanes številni avtorji obravnavajo načrtovano kariero kot sredstvo za zadovoljevanje osebnih delovnih ambicij. Načrtovanje in oblikovanje kariere je z vidika motivacijske moči pomembno predvsem za posameznika, nič manj pa za organizacijo, v kateri je posameznik zaposlen. Posameznik odloča predvsem, ali bo sprejel to ali ono ponujeno pot. Načrtovanje kariere mora izhajati iz razmišljanj posameznika o najboljših možnostih za napredovanje in iz izbire ustreznih korakov za uresničitev teh možnosti. Uspešni ljudje svoje karierne cilje vedno načrtujejo in ukrepajo tako, da sami ali ob pomoči organizacije proučujejo vplivne dejavnike ter jim prilagajajo karierne cilje, da bi jih lahko čim uspešneje uresničili. Pri tem se moramo zavedati, da je načrtovanje kariere nujen, ne pa tudi zadosten pogoj za uspešno kariero.Načrtovanje kariere bi lahko opredelili kot proces, v katerem zaposleni (Možina, 1998, str. 74):– spoznajo svoje vrednosti, sposobnosti, prednosti in slabosti,– pridobijo informacije o možnostih napredovanja v organizaciji,– opredeljujejo cilje v karieri,– načrtujejo dejavnosti za doseganje postavljenih ciljev.Pri načrtovanju kariere posamezniki bolje spoznajo svoje sposobnosti ter pridobijo možnosti za načrten osebnostni razvoj, kar vodi k večjemu zadovoljstvu. Organizaciji pa načrtovanje karier pomaga predvsem pri odkrivanju in zagotavljanju menedžerskega in strokovnega potenciala ter pri načrtovanju zaposlitev, upokojitev in odhodov. Na načrtovanje vplivajo številne spremenljivke, katerih vpliv je težko predvideti, zato je načrtovanje karier najtežavnejša stopnja pri razvoju menedžerjev.Preden začnemo načrtovati razvojne poti menedžerjev, poskušamo čim bolje spoznati naslednje spremenljivke (Možina, 1998, str. 75):– število položajev glede na velikost organizacije, – normalno starost za upokojevanje (različni sistemi v državah, različni sistemi

zavarovanj in podobno),– optimalni čas na položaju, ki zagotavlja rast in razvoj menedžerja (velja

prepričanje o optimalni dobi, ki traja približno dve do tri leta, da menedžer spozna svoje področje dejavnosti),

– ocenjevanje posameznika,– individualne potrebe po učenju.Načrtovanje kariere obsega načrtovanje razvoja organizacije in načrtovanje


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � 2

lastne kariere posameznika. Pomembna naloga kadrovskih načrtov organizacij je dolgoročno in kratkoročno načrtovanje kadrovskih potreb. Pri tem je treba upoštevati predvidljive in nepredvidljive dejavnike (rast, upadanje, reorganizacije, nove tehnologije itn.). Sodobne organizacije so razvile dvojno načrtovanje karier, in sicer načrtovanje menedžerskih karier in karier strokovnih sodelavcev. Načrtovanje lastne kariere temelji na prepričanju, da je za kariero odgovoren vsakdo sam, vendar ob pomoči organizacije. Zaposleni običajno dobijo informacije o možnosti lastnega kariernega razvoja pri svetovalcu za razvoj karier in na tečajih ali seminarjih.

Postopek načrtovanja karierePostopek načrtovanja kariere v organizaciji običajno poteka dvotirno, odvisno od dveh glavnih nosilcev, pri čemer se posamezne stopnje pogosto prekrivajo in navezujejo druga na drugo. Prva stopnja na poti načrtovanja in oblikovanja kariere je poudarjanje ocenjevanja sebe. Vsak posameznik mora najprej spoznati sebe, preden se odloča o področju in vrsti dela ter o organizaciji, v kateri želi delati. V organizaciji imajo poleg vodilnega kadra veliko vlogo pri ocenjevanju tudi strokovnjaki in svetovalci za ocenjevanje. Na prvi stopnji potekata hkrati ocenjevanje posameznika in organizacije, na drugi posameznik že preverja svoje možnosti za vključevanje v načrte organizacije. Običajno je to neformalni razgovor med podrejenim in nadrejenim. Na tretji stopnji zaposleni opredeli svoje kratkoročne in dolgoročne cilje, predvsem želenih pozicij v organizaciji. Svoje cilje presoja z vidika možnosti njihovega vključevanja v cilje organizacije. Posameznik se na tej stopnji sooča z dejavniki, ki otežujejo doseganje ciljev, neodločnostjo pri izbiri cilja, strahom pred neuspehom, pomanjkljivim poznavanjem samega sebe in okolja ter negotovostjo in nizko stopnjo samozaupanja. Čeprav mora usklajevanje med posameznikom in organizacijo potekati skozi vse stopnje, pa v končni fazi oba nosilca pripravita skupni načrt izvedbe.

Cilji pri oblikovanju kariereCilji, ki jih mora upoštevati organizacija pri oblikovanju kariere (Lipičnik, 1998, str. 180–181):– pomagati zaposlenim ugotoviti zmožnosti in oblike za sedanje in prihodnje delo,– približati in združiti osebne cilje ter cilje organizacije,– razviti nove smeri kariere in načrtovati vidno napredovanje v vseh smereh,

Igor Skopec

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � 3

ne samo navzgor,– spodbuditi zaposlene, ki v svoji karieri že nekaj časa ne napredujejo,– dati zaposlenim možnosti, da bodo razvili sebe in svojo kariero,– pridobiti vzajemne koristi za organizacijo in zaposlenega.

Dejavniki, ki vplivajo na načrtovanje kariereOsnovno, kar od posameznika pričakuje organizacija, je prizadevanje za uresničitev poti, začrtane v kariernem načrtu. Bistvo motivacije na tej poti je, da vsaka dosežena stopnja zbuja pri posamezniku željo po doseganju naslednje stopnje. Uspešnost posameznika v dobro načrtovani karierni poti organizacije pa pomeni tudi zadovoljevanje potreb organizacije in izpolnjevanje njenih ciljev.Če v podjetju ni sistematičnega spremljanje karierne poti zaposlenih, pride do negativnih vplivov, kot so (Lipičnik, 1998, str. 179):– v podjetju so skupine z visokimi cilji, ki se ne odpirajo za druge;– petintridesetletni delavci na vrhuncu svoje moči sprašujejo podjetje, kaj je

storilo za njihovo kariero;– operativni vodje tarnajo, da so nekaj let skrbno izbirali delavce, ki zdaj

nočejo delati tam, kjer jih najbolj potrebujejo;– konkurenca vidi številne možnosti za prevzemanje delavcev, ki se sprašujejo,

kaj je bilo v razvoju kariere narejeno zanje;– podjetje zelo hitro raste in se širi, toda primanjkuje mu ustreznih mladih

manedžerjev, ki bi bili odgovorni za nove izdelke;– hitre spremembe programskih shem demotivirajo menedžerje;– težko je poiskati dogodke, ki bi naznanjali in dovoljevali menedžerjem

napredovanje v pristojnostih in izkušnjah.Pri oblikovanju in uvajanju kariere moramo upoštevati nekatere splošne dejavnike, ki se med seboj povezani prepletajo. Dejavniki, ki vplivajo na sistem načrtovanja in vodenja kariere v vojaški organizaciji, so zakonodaja, kadrovska politika, proračun, vizija predlagatelja, potrebe pripadnikov, tehnologija, specializacija in posebni programi (Sullivan, 1995, str. 3).


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � 4

M O D E L I Z A N A Č R T O VA N J E K A R I E R E

Če načrtovanje kariere delavca v organizaciji ni ustrezno, lahko pride do tega, da delavec dela v nasprotju z interesi organizacije, čeprav ni nujno, da se tega zaveda. Kot pripomoček za načrtovanje kariernih poti služijo modeli teh poti. Zgledovanje po vzorčnih modelih je koristno, vendar je treba biti pozoren, da so cilji, ki so postavljeni v kariernem modelu, skladni s cilji, ki jih želi doseči organizacija. Če smo v organizaciji ustrezno načrtovali kariero, smo pri delavcu zbudili željo po napredovanju, ponuditi pa mu moramo tudi kontrolne točke, na podlagi katerih bo določal svoje napredovanje. Delavec mora vedeti, kje trenutno je in kam želi priti v naslednjem koraku. To pomeni, da mora biti karierna pot pregledno določena, kar pri delavcu zmanjšuje negotovost. Napredek in zavzetost pri delu pogosto spremljajo materialne in nematerialne nagrade.Kratka obrazložitev kariernih modelov, vpetih v vojaško organizacijo: – trikotnik – vsak kandidat, ki sklene delovno razmerje v SV, ne glede za

katero kategorijo, je razporejen na osnovno formacijsko dolžnost (vse kategorije zaposlenih imajo čine oziroma oznake, ki si hierarhično sledijo in vedno začnejo opravljati začetno dolžnost). To merilo se ne upošteva pri sklenitvi delovnega razmerja s pozicijskim vojaškim uslužbencem, ki je razporejen na formacijsko dolžnost, če izpolnjuje pogoje za zaposlitev, določene v javnem razpisu (pozicijski vojaški uslužbenci se zaposlijo v SV zaradi potreb po določeni vrsti strokovnjakov, ki so na voljo na trgu delovne sile);

– lestev – vojaška organizacija je stabilna v primerjavi z gospodarskimi organizacijami, je pregledna in predstavlja načrtovano in postopno zaporedje del in dejavnosti glede na hierarhijo dolžnosti (pogoj za napredovanje vojaških oseb v vojski so čini oziroma oznake, ki si hierarhično sledijo in jih ni mogoče preskočiti);

– model več lestev – karierne poti posameznika v SV se uresničujejo v poveljniškem, štabnem in specialističnem stebru (kariero vojaških oseb opredeljujemo v treh stebrih – karierni stebri so v nadaljevanju razloženi).

Igor Skopec

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � �

P R O C E S I K A R I E R N E P O T I

Če odmislim strategijo, doktrino in politiko, sta procesa, ki usmerjata in okvirjata razvoj karierne poti, tehnični in socialni proces. Procesa vsebujeta elemente, ki morajo biti v sistemu kariernih poti organizacijsko uravnoteženi in strokovno izvedeni, sicer kadrovska funkcija ni uspešna. Kadrovska služba, ki ne izpolnjuje pričakovanj zaposlenih, ne dosega organizacijskih ciljev. Procesa, ki usmerjata in okvirjata razvoj karierne poti, sta:

1. tehnični proces, ki obsega: – organizacijsko strukturo (vojske, enot), – analizo dela in delavca, – katalog dolžnosti (poklic,VED, pogoji za zasedbo), – opis del in nalog, – urejanje plačilnega sistema, – oblikovanje formacij, – plačilni model, model izobraževanja in usposabljanja, karierni model;2. socialni proces, ki obsega: – organizacijsko kulturo, – delovno uspešnost, – podeljevanje činov in povišanje, – službeno oceno – letni razgovor, – podeljevanje priznanj, – disciplinsko odgovornost.

Dejstvo je, da imajo vsi elementi v procesu kariernih poti (tehnični in socialni proces) pomembno vlogo za uspešen razvoj kariernih poti v SV. Pomembno je, da so vsi elementi v organizaciji uravnoteženi in prepleteni med seboj. Pristop do teh elementov mora biti strokovno enak, imeti mora podporo v procesu razvoja sistema kariernih poti, ki se spreminjajo skladno s strukturo SV, podprti morajo biti tudi s sistemom za podporo razvoja kariernih poti. Tako tehnični kot socialni elementi so v fazi nastajanja, razvijanja ali preoblikovanja. Iz posameznih procesnih elementov, opisanih v nadaljevanju, je razvidno, da sta tehnični in socialni proces v SV še precej neurejena in zahtevata še veliko strokovnega dela.


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � �

Tehnični procesOrganizacijska strukturaRazvoj dejavnosti v gospodarstvu, sodobna tehnologija oziroma znanje, nove družbene norme, nove vloge politične moči v svetu, nove strategije (boj proti terorizmu), velikost oboroženih sil, doktrina vojske itn. so dejavniki, ki od sodobnih oboroženih sil zahtevajo prestrukturiranje. Poleg temeljnega namena obrambe imajo na organiziranost strukture SV velik vpliv tudi naloge, ki so določene z Zakonom o obrambi, ter doktrina in srednjeročni program razvoja oborožitve in opreme (SDPRO). Na podlagi navedenih dejavnikov se SV že nekaj časa preoblikuje.

Analiza dela in delavcaOpis dela in delavca imenujemo s skupnim imenom sistemizacija delovnega mesta oziroma sistemizacija dolžnosti, ki jo v sedanji praksi opredeljujemo kot formacijo. Sistemizacija formacijske dolžnosti je v SV še precej neurejeno področje. SV mora zaradi učinkovitejšega delovanja kadrovske funkcije to področje urediti v čim krajšem času. Ko bo sistemizacija delovnega mesta oziroma sistemizacija formacijske dolžnosti v SV urejena, se bo ugotovilo, da:– bo treba nekatere formacijske dolžnosti ukiniti oziroma jih spremeniti; – za opravljanje določenega dela ni nujna tako visoka stopnja civilne

izobrazbe, ampak vojaška usposobljenost; – bo delo, ki ga zdaj opravlja pripadnik z visoko izobrazbo, lahko opravljal

pripadnik z višjo izobrazbo; – je nekaterih kategorij pripadnikov oziroma činov preveč, drugih premalo in

da se bomo srečali s potrebo po umiku določenega kadra;– nekateri pripadniki nestrokovno ali neučinkovito opravljajo svoje delo, drugi

pa ravno nasprotno;– so nujne spremembe formacij; – je treba pripraviti plačilni sistem, ki bo glede na kategorije zaposlenih v

ravnotežju z zahtevnostjo dela; – so nujna zahtevnejša izbirna merila pri vstopu v SV itn.Naloga je vsebinsko zahtevna, zato po mojem mnenju nimamo strokovnjakov, ki bi to področje uredili korektno in strokovno.

Igor Skopec

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � �

Katalog dolžnostiTipične formacijske dolžnosti so razvrščene v katalogu. Za kakovostno pripravo kataloga je nujno, da so poklici v SV določeni – klasifikacija poklicev, da je določeno, katere vojaškoevidenčne dolžnosti (VED) se uporabljajo v SV in da so določena merila oziroma pogoji za zasedbo formacijske dolžnosti.V standardni klasifikaciji poklicev je kot vojaški poklic opredeljen poklic vojaka, podčastnika in častnika. Ta opredelitev je zastarela, saj je z uveljavitvijo poklicne vojske nastalo več novih kategorij. V naši dosedanji praksi in praksi drugih vojsk se je pokazalo, da za uspešno opravljanje dela in uresničevanje nalog potrebujemo več poklicev.

Opis del in nalogOpis del in nalog je pomanjkljivo opredeljen v formacijah SV, zato bo treba to področje še urediti. Urejene opise del in nalog bomo dobili s strokovno analizo dela. Opis dela je rezultat analize dela in je seznam delovnih nalog, vedenjskih obrazcev, dejavnosti, odgovornosti, njihovih medsebojnih povezav in delovnih razmer, v katerih delo poteka.

Urejanje plačilnega sistemaTemeljni namen oblikovanja plačilne strukture je zagotoviti pravično in trdno podlago za motiviranje in nagrajevanje zaposlenih. Ustrezna plačilna struktura lahko pripomore k zadovoljstvu zaposlenih v SV. Izhodišča količnikov se bodo na novo opredelila v novem zakonu o sistemu plač, dodatki pa se bodo poskušali urediti z novim zakonom o vojski.

Oblikovanje formacijFormacije so organizacijske zgradbe, ki organizacijskim enotam omogočajo dosegati cilje. Vsebinsko morajo formacije vključevati organizacijske, kadrovske in materialne elemente, s katerimi se opredelijo status dolžnosti ter pripadajoča oprema in oborožitev. Zaradi strukturnega preoblikovanja SV, razvoja kadra, izdelave sistemizacije delovnih mest in zmanjšanja formacijskih dolžnosti (usmeritev vlade) se bodo v prihodnje formacije še spreminjale in dopolnjevale.

Plačilni model, model izobraževanja in usposabljanja ter karierni modelPlačilni model, model izobraževanja in usposabljanja ter karierni model so


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � �

integralni deli, ki so nujni za postavitev kadrovskih modelov. Pri pripravi modelov smo omejeni in odvisni od računalniške aplikacije MFERAC in trenutno veljavne zakonodaje, ki vojaškemu sistemu ne ustreza v celoti.

Socialni procesOrganizacijska kulturaOrganizacijsko kulturo bi lahko v SV razložili kot združevalno silo oziroma kolektivno voljo zaposlenih, skupno filozofijo poveljnikov in vodij, zaupanje podrejenih v poveljnike in vodje ter skupna prepričanja in vrednote vseh zaposlenih v vojski. Praktična uporaba teh vrednot v vojski temelji na kakovosti vojaške organizacije, za doseganje njihove višje ravni pa bodo poveljniki in vodje morali v prihodnje opraviti še veliko dela. Ko bo SV ustrezno oblikovala svojo organizacijsko kulturo, bo v celoti sposobna izrabljati zmožnosti svojih zaposlenih. Vendar pa pripadniki SV kulture ne izražajo neposredno, temveč z odnosom do sebe in okolja.

Delovna uspešnostDelovno uspešnost trenutno ocenjujemo za različne namene, največkrat za izplačilo mesečnega dodatka k plači. Tak sistem na nekatere zaposlene ne vpliva motivacijsko.V prihodnje ne bo več mesečnega ocenjevanja in izplačevanja delovne uspešnosti. Zakon o sistemu plač uvaja letno izplačilo, in sicer bo mogoče tistim, ki bodo dosegli nadpovprečne delovne rezultate ali so nadpovprečno delovno obremenjeni, izplačati največ dve osnovni mesečni plači. Izplačilo naj bi bilo dvakrat v letu, in sicer julija in decembra. Seveda bo mogoče navedeno izplačevati le ob natančnem sistemu, s katerim bomo zagotavljali načela pravičnosti in enakosti obravnave vseh zaposlenih.

Podeljevanje činov in povišanjeVeljavni predpisi, ki določajo povišanja v SV, morajo slediti motivacijskemu cilju, da bo povišanje dovolj pogosto, vendar ne prehitro. Posameznik na določeni ravni mora v zadostni meri izkoristiti svoje sposobnosti, saj lahko samo ob uspešnem in učinkovitem opravljanju dela opravi predpisana usposabljanja in potrebno prakso. Posameznik ne sme prehitro doseči vrha hierarhične lestvice, saj tako ne bi imel več možnosti napredovanja.

Igor Skopec

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � �

Podeljevanje priznanjPodeljevanje priznanj se obravnava kot nematerialna oblika stimulacije, s katero pripadnike spodbujamo za nadaljnje delo. Podeljujejo se za uspešno delo ali za enkratna izjemna dejanja. So koristno motivacijsko sredstvo, ki lahko ob pravilnem podeljevanju zelo pozitivno deluje na pripadnike SV. Manjka pa še določitev natančnih meril za posamezna priznanja, na podlagi katerih bodo priznanja med zaposlenimi dobila svojo pravo vrednost.

Letni razgovor – službena ocenaLetni razgovor vključuje pripravo službene ocene. To je pisna ocena, dobljena na podlagi neprekinjenega spremljanja in ocenjevanja zaposlenih. Službeno oceno je treba pripraviti enkrat na leto, najpozneje do konca tekočega leta. Cilj službene ocene je objektivno ovrednotiti delovne in strokovne lastnosti posameznika, ga ustrezno motivirati in dobiti strokovno podporo za njegovo poklicno rast in nadaljnji razvoj njegove kariere. Službena ocena je namreč glavni element pri nadaljnjem kariernem napredovanju posameznika, zato bo treba nekatere elemente ocene izpopolniti, da bo kakovostnejša in bolj objektivna. Treba bo uvesti določene standarde ocenjevanja, določiti, kakšno znanje in na kateri ravni je potrebno za oceno (standardi temeljnih individualnih veščin za pripadnika SV, ravni znanja itn.) glede na kategorijo zaposlenega in njegovo formacijsko dolžnost. Pri tem bo zelo pomembna usposobljenost ocenjevalcev, kajti nestrokovna ocena lahko povzroči nezadovoljstvo med pripadniki in enotami SV.

Disciplinska odgovornostV SV se disciplinska odgovornost uresničuje skladno z Zakonom o javnih uslužbencih, Zakonom o obrambi in Pravili službe v SV, disciplinski postopki pa se izvajajo skladno z Zakonom o obrambi in Pravili službe. Ti postopki so trenutno zelo dolgotrajni in imajo več zakonskih pomanjkljivosti, zato večina postopkov zastara oziroma se končajo v korist obtoženega, ne pa SV. Pravna služba je v predlogu zakona o vojski predlagala (zakon še ni sprejet), kako lažje in učinkoviteje opraviti disciplinski postopek oziroma voditi disciplinske predloge.


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � 0

R A Z V O J S I S T E M A K A R I E R N I H P O T I

Vsako načrtovanje elementov in spreminjanje karierne poti izhaja iz sedanjega stanja, obsega in strukture SV ter njenega načrtovanega in predvidenega razvoja. Sistem karierne poti ni nekaj statičnega, temveč se glede na spremembe v obsegu in strukturi spreminja, dopolnjuje in nadgrajuje. Za vzpostavitev sistema morajo biti dolžnosti v njem, kljub morebitnemu spreminjanju, precej stabilne, kar pomeni, da je sistem lahko učinkovit in uspešen le, če izpolnjuje pogoje za uresničevanje in če pogojev ne spreminjamo po nepotrebnem (zagotavljamo potrebno stabilnost organizacijskih enot in dolžnosti).Za racionalizacijo se dolžnosti organizirajo v vertikalne in horizontalne karierne pasove, in sicer po strokovnih merilih in zahtevnosti.Sistem karierne poti vključuje opredelitev kadrovskega sistema in sistema napredovanja, normativno opredelitev napredovanja z vsemi potrebnimi elementi ter zahtevami po podpornih dokumentih, metode spremljanja in ocenjevanja kadrov, načrtovanje razvoja kadrov in organizacijska ter izvedbena navodila.V SV je uveljavljeno redno napredovanje, ki izhaja iz operativnih in razvojnih potreb in je odvisno od finančnih sredstev ter pozitivne službene ocene in ocene usposobljenosti (npr. usposobljen), ter pospešeno napredovanje, ki pa je izjema v sistemu.

S I S T E M Z A P O D P O R O R A Z V O J A K A R I E R N I H P O T I

Sistem za podporo razvoja zagotavlja delovanje sistema kariernih poti, vključuje pa tudi sistem izobraževanja (splošnega in vojaškostrokovnega ter specialističnega, doma in v tujini), sistem vojaških vaj in usposabljanja ter sistem pridobivanja izkušenj.Strokovna kadrovska služba (J, G, S-1) vodi postopke načrtovanja, izbora, napotitve, spremljanja in ocenjevanja, vrednotenja, razporejanja in spremljajočih evidenc. Strokovni nosilci posameznih področij na GŠ (rodovi in službe) skladno z Obveznimi usmeritvami za načrtovanje kariernih poti pripadnikov SV pripravijo potrebne razvojne dokumente človeških virov. So nosilci razvoja človeških virov za svoje področje dela (rodu ali službe).

Igor Skopec

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � 1

Kadrovska služba GŠ (J-1) in J-5, v sodelovanju s PDRIU in Uradom za upravljanje človeških virov, zagotovi sodelovanje s šolami, univerzami in drugimi izobraževalnimi institucijami ter načrtuje potrebna finančna sredstva.Poveljniki in kadrovski delavci pripravljajo načrte in predloge za vključevanje v izobraževalne programe ter programe usposabljanja in vojaških vaj.PDRIU izvaja izobraževalne programe in programe usposabljanja za načrtovano znanje in usposobljenost. Načrtuje sredstva za svoje delovanje in zagotavlja kakovostne vire (predavatelji, licence, učni pripomočki, literatura, prostori, poligoni, prevozi, prehrana).Sistem mora biti uporaben za sedanjost, omogočati pa mora tudi razvoj vseh skupin in ravni zaposlenih v vojaškem obrambnem sistemu.

N A Č R T O VA N J E K A R I E R N I H P O T I V S V

V SV je karierna pot tudi posebna oblika mobilnosti kadrov, v kateri se menjavajo delovne, poklicne, poveljniške in vodstvene vloge. Pri tem ne gre za kakršno koli menjavanje, temveč praviloma za vertikalno mobilnost od manj zahtevnih k bolj zahtevnim dolžnostim v stroki, vodstveni ali poveljniški hierarhiji. Za pripadnika vojske in njegovo kariero so zelo pomembni delovne izkušnje, pridobljene z delom v vojski, njegova odgovornost in odnos do drugih zaposlenih, saj za zaposlene velja, da morajo biti zaradi posebnosti dela in nalog v vojski izjemno koherentni. Delovne izkušnje pripadnikom omogočajo postopen napredek po hierarhični lestvici organizacije. Kariera naj bo v vojski eno glavnih motivacijskih sredstev, pri zaposlovanju novih kandidatov pa mora imeti najpomembnejšo vlogo.V vojaški organizaciji lahko omogočimo razvoj zaposlenih po poklicni in karierni poti. Poklicna pot je opredeljena s strokovnim in osebnim razvojem zaposlenih znotraj posameznikovega poklica, karierna pot je prav tako opredeljena s strokovnim in osebnim razvojem, vendar v povezavi s pridobitvijo naziva, ki se navzven udejanja s činom. Obe sta neločljivo povezani z razvojem SV ter širšega okolja, zato v sedanjem razumevanju ter opredeljevanju pravzaprav ni razlike. Potekata lahko vzporedno, se dopolnjujeta ali pa potekata samostojno. Sistem, ki vključuje poklicno in karierno pot, imenujemo sistem strokovnega in osebnega razvoja.Lahko pa si razlagamo, da je poklicna pot starejši termin, ki ga pogosto uporabljamo kot sinonim za delovno kariero, novejši pa naj bi bila karierna pot.


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � 2

Pojma poklicna in karierna pot se v SV lahko razvijata v povezavi z vsakdanjo življenjsko prakso. Sistem strokovnega in osebnega razvoja zaradi preglednosti delimo na tri dele. Prvi del so zakonske podlage za upravljanje človeških virov. Drugi del so Obvezne usmeritve za sistem kariernih poti pripadnikov stalne sestave SV, tretji del pa uresničevanje in vzdrževanje sistema strokovnega in osebnega razvoja. Navedeni dokumenti, ki vplivajo na sistem strokovnega in osebnega razvoja, se bodo v prihodnosti še dograjevali in izpopolnjevali, dokler ne dosežemo želenega stanja med pripadniki SV (izpolnjevanje vrednot pripadnika SV).Na podlagi načrta razvoja človeških virov in kariernih poti želimo biti vojska, ki gradi na kakovosti, ne pa na številčnosti. Zato je eden izmed ciljev kadrovske politike v SV, da se pripravijo in opredelijo ter v čim večjem obsegu začnejo načrtno uresničevati karierne poti. Za uspešno uresničevanje kariernih poti bomo morali upoštevati karierna načela in izhodiščne elemente za načrtovanje teh poti. Na podlagi podatkov, mnenj in ocen imamo možnost ugotoviti, ali zaposleni izpolnjuje zahteve za dolžnost, ki jo opravlja, in kakšne so njegove razvojne zmožnosti na isti stopnji oziroma v horizontalni ali vertikalni smeri karierne poti. Pri tem ugotavljamo tudi primernost za druga področja dela, povišanje v činu, nadaljevanje šolanja itn.Načrt razvoja kadra naj vsebuje zlasti pridobivanje izobrazbe, vojaškega strokovnega znanja in usposobljenosti, delovnih izkušenj, novosti v stroki in znanja o novih področjih. Ne smemo pozabiti, da je smiselno načrtovati razvoj kadra le, če ga potrebujemo, če so karierne poti določene in je kadrovska funkcija celovito organizirana ter usposobljena za strokovno opravljanje nalog.

Opomba: priloge bodo objavljene v nadaljevanju članka v naslednji številki Biltena.

Igor Skopec

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � 3

L I T E R AT U R A

– M. Brejc: Ljudje in organizacija v javni upravi, Visoka upravna šola, Ljubljana 2000.

– R. Cvetko: Razvijanje delovne kariere, ZRS Koper in Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 2002.

– F. Čeč: Kako planirati kariero in uspeti, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 1997.

– J. Florjančič: Planiranje in razvoj kadrov, Moderna organizacija, Kranj 2002.

– J. Florjančič: Planiranje in spremljanje razvoja kadrov v organizacijah združenega dela, Moderna organizacija, Kranj 1983.

– J. H. Greenhaus: Career management, Orlando 2000.– E. Konrad: Delovne kariere, Filozofska fakulteta, Ljubljana1996. – B. Lipičnik: Ravnanje z ljudmi pri delu, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1998.– S. Možina sod.: Management kadrovskih virov, Fakulteta za družbene vede,

Ljubljana 2002.– E. H Shein: FM 7-22.7, The army noncommissioned officer Guide,

Department of the Army, Washington 2002.– G. R. Sulivan: Commissioned Officer Development and Career Management,

Department of the Army USA, 1995.– F. Trompenaars: Managing people, England, 2004.– Bilten SV, stotnik mag. Jože Kobentar (2003-5/št.1).– M. Blažič: Človeški viri, Študijsko gradivo, 2003.


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � 4

F O R M A C I J A I N T E O R E T I Č N A D O L O Č I L A D E L O VA N J A

E N O T S L O V E N S K E G A D O M O B R A N S T VA

P O V Z E T E K

Avtor na podlagi proučevanja arhivskih virov v Arhivu Republike Slovenije, in sicer fonda o Slovenskem domobranstvu, obravnava formacijo in teoretična določila, ki so opredeljevala vojaško delovanje enot Slovenskega domobranstva. Članek je napisan na podlagi avtorjeve doktorske disertacije Slovensko vojaško šolstvo in vojaške operacije (1941–1945).O organizaciji in delovanju slovenske protipartizanske vojske lahko obširno razmišljamo le v tistem delu, ki govori o oblikovanju postojank in hitrih premičnih enot. Te so v boju s partizani uporabljale partizanski način bojevanja, saj se je Slovensko domobranstvo šele ustanavljalo, in sicer kot vojaškopolicijska formacija, od katere Nemci niso pričakovali samostojnega ofenzivnega delovanja, sploh pa ne proti partizanom. Prav tako ne upošteva delovanja partizanske vojske, saj pričakuje, da se bo ta večinoma umikala in na koncu razbežala pred premočjo nasprotnika. Teoretična določila delovanja enot Slovenskega domobranstva so bila opredeljena jeseni 1944 v Načelih domobranske taktike, na podlagi katerih so bili opredeljeni tudi cilji, načini in težišča delovanja enot. V uvodu k načelom domobranske taktike so povzeta temeljna načela splošne taktike, ki so uporabna tudi v gverilskem načinu bojevanja, pri katerem

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Tomaž Kladnik1

1 Dr. Tomaž Kladnik, profesor zgodovine, podpolkovnik Slovenske vojske, načelnik Vojaškega muzeja Slovenske vojske, Koščeva 6, SI – 1210 Ljubljana Šentvid.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � �

je najpomembnejša pobuda. To so do takrat imeli partizani, zato so domobranske enote opravljale predvsem ofenzivne, napadalne aktivnosti in izpade v obrambi. Poseben poudarek pa je bil namenjen morali, ki v boju pomeni nepremagljivost enote. Domobranska taktika je bila določena z vrsto nasprotnika. V boju proti »terencem« je bilo pomembno predvsem obveščevalno in protiobveščevalno delo ter vzpostavljanje lastne obveščevalne mreže v krajih, kjer ni bilo stalnih domobranskih postojank. Proti partizanskim enotam pa so se borile posadke v stalnih postojankah in taktične enote Slovenskega domobranstva, ki so delovale na širšem območju. Stalne posadke so bile pomembne predvsem zaradi stalnega odvračanja napadov partizanov na naselja, ki so bila kot baze na voljo udarnim enotam med boji proti partizanom. Pomembna sta bila njihova utrjenost in stalen nadzor nad terenom oziroma področjem, ki so ga »pokrivale«, predvsem s pošiljanjem patrulj in postavljanjem zased. Pomembna je bila tudi dobro organizirana opazovalna in obveščevalna služba, ki je posadke varovala pred nenadnimi napadi partizanov. Posebno pozornost so morali nameniti sodelovanju sosednjih domobranskih posadk, njihovemu stalnemu stiku ter pomoči ob napadih na postojanke. Jurišne enote Slovenskega domobranstva so morale biti stalno v ofenzivnih akcijah, predvsem v napadu. Pri tem so morale izkoristiti napake partizanov, med seboj čim bolj usklajeno sodelovati, imeti stalno pobudo pri dogajanju na bojišču in svoj način boja vsiljevati partizanom.


Druga svetovna vojna, Slovensko domobranstvo, formacija, pravila delovanja vojaških enot.

S U M M A R Y

Broad thinking in the organisation and operation of the Slovenian anti-partisan army was only proven reliable in the area of

F O R M A C I J A I N T E O R E T I Č N A D O L O Č I L A D E L O VA N J A E N O T S L O V E N S K E G A D O M O B R A N S T VA

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � �

strongholds and swift mobile unit formations which used partisan combat strategies when fighting partisans. The Slovenian Home Guard was just in the initial phase of establishing itself as a police/military formation and had not been granted permission by the Germans for its own offensive actions, especially not on such a wide scale and sometimes only in such a way that they would not be included in anti-partisan offensives at all. It also did not take into consideration the partisan army operation strategy, since it expected the partisans to mostly withdraw from action and finally to flee because of enemy supremacy. The theoretical provisions for the operation of Slovenian Home Guard units were defined in the Principles of Home Guard Tactics, designed in the fall of 1944, and which served as the basis for setting goals, ways and focal points for the units’ activities. An introduction to the Principles of Home Guard Tactics defines the basic principles of general tactics, which are also applicable to a guerrilla fighting strategy where initiative is the most important component, yet which was, until then, implemented only by partisans. That is why for the future tasks, home guard units were ordered to perform offensives, attack activities, and “izpadi” (surprise attacks performed by Home Guards by breaking out of their strongholds and attacking the partisans) in case those were conducted in the defence framework, with a special emphasis on morale, which, in a fight and with the help of weapons, means a unit cannot be defeated. The home guard tactics alone were defined by taking into consideration the type of enemy they were fighting. In a fight against the “terrain”, intelligence and counterintelligence work were very important, as well as the establishment of their own intelligence network in areas where there were no permanent home guard strongholds. Units with permanent strongholds and tactical units, which operated in a wider area, fought against partisan units. The importance of permanent units lay in the constant deterrence of partisan attacks on residential settlements which served as a base for shock troops at the time of battles against the partisans. Their strength and

Tomaž Kladnik

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � �

constant control over the territory or the area were important; the control task was conducted by dispatching patrols and laying ambushes. It was important to have a well organised monitoring and intelligence service which protected units from sudden partisan attacks. Special attention had to be given to cooperation with the neighbouring home guard strongholds and their constant connection and support during partisan attacks on strongholds. Slovenian Home Guard assault troops had to constantly take offensive actions, especially when under attack. In doing this, they had to take advantage of mistakes made by the partisans, cooperate as consistently as possible, and constantly take the initiative in battlefield actions and impose their fighting strategy on the partisans.

K E Y W O R D S

World WAR II, Slovenian Home Guard, formation, military units’ rules of engagement.

F O R M A C I J A S L O V E N S K E G A D O M O B R A N S T VA

Ob kapitulaciji Italije in ustanovitvi operativne cone Jadransko primorje, ki je vključevala tudi Ljubljansko pokrajino, so Nemci območje vojaško reorganizirali in ustanovili nove pomožne vojaškopolicijske formacije. Hkrati pa so na slovenski protirevolucionarni strani iskali možnosti za ustanovitev »vojske, ki jo bodo sestavljali samo Slovenci«. Publikacija Česa se slovenski partizani najbolj boje s konca leta 1943 zagovarja ustanovitev takšne vojaške formacije. V prvem poglavju z naslovom Organizacija bojne protipartizanske vojske avtor na podlagi »doživetij dvomesečne prisilne mobilizacije in pripovedovanja starih partizanskih funkcionarjev« ugotavlja, da se partizani na slovenskem ozemlju dobro zavedajo, da jih tuje vojske ne morejo več uničiti. Te vojske bi sicer lahko še veliko partizanov pobile, zajele ali jih razkropile, toda ker na slovenskem ozemlju ne nameravajo ostati in ker Slovenija za njih ni pomembna, partizanske organizacije ne bodo uničile. Čeprav bi tuja vojska v Sloveniji imela dlje časa različne krajevne garnizije, bi lahko dosegla le to, da bi se število partizanov zmanjšalo in da bi jih ponovno


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � �

potisnila v gozdove, za »preprosto mestno ljudstvo« pa bi bili partizani še vedno edini, ki se borijo proti okupatorju. Še naprej bi jih obdajal »lažni mitos narodnega junaštva«. Kmečko prebivalstvo je sicer še vedno proti partizanom, vendar mu to ne bo pomagalo, saj se tuje vojaške oblasti za ljudi v posameznih deželah ne bodo tako zavzemale kot za svoje rojake. Partizane lahko zato uniči samo vojska, sestavljena iz Slovencev. Tako bi razkrili revolucijo KP in ji odvzeli lažni sijaj boja za narodno svobodo. Ko se bo proti KP postavil del slovenskega naroda, bo ta morala priznati, da je borba proti okupatorju le izgovor, in da se v resnici bori proti svojim rojakom, proti večini lastnega naroda, iz česar bo jasno, da »je partizanska borba samo komunistična revolucija in nič drugega«. Ideologija nove vojske naj bi bila enotna in brez predvojnih političnih primesi, vključevala naj bi željo po obnovi prejšnjega mirnega življenja, gospodarski obnovi dežele in vzpostavitvi trdne države, ki bi temeljila na ideji boja proti komunizmu. Vojska mora imeti enotno poveljstvo in »nič ne de, če imajo v njem nekako vrhovno nadoblast vojaški poveljniki naših sosedov«, samo da ji formalno in neposredno poveljuje Slovenec. Vsak vojak mora imeti primerno vojaško izobrazbo in biti primerno oborožen, zato je treba orožje dobiti od sosedov.2

Dokument, ki je določil ustanovitev Slovenskega domobranstva, je bil zaupna naredba (ukaz) poveljnika Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva, številka 2392, 18. april 1944, ki je določil prisego pripadnikov Slovenskega domobranstva. V uvodu naredbe je zapisano, da besedilo prisege predvidevajo Osnovne naredbe za vzpostavitev Slovenskega domobranstva: »V duhu odredbe Vrhovnega komisarja od 6. decembra 1943 l. o ustanovitvi Narodnih zaščitnih oddelkov v operacijski zoni ‘Jadransko primorje’ predpisujem sledeče: 1. Narodni zaščitni oddelki v Ljubljanski provinci se imenujejo Slovensko

domobranstvo. 2. Slovensko domobranstvo se za vzdrževanje reda in varnosti bori v celi operacijski zoni ‘Jadransko primorje’ in v kolikor bo potrebno v

neposredno obmejnih krajih.«3. in 4. člen uredbe obravnavata prisego pripadnikov Slovenskega

domobranstva.3

Tomaž Kladnik

2 Arhiv Republike Slovenije, Oddelek II., Fond Slovensko domobranstvo (v nadaljevanju: ARS, II., Fond SD), fascikel 274, Česa se slovenski partizani najbolj boje, jesen 1943, neznani avtor.

3 ARS, II., Fond SD, fascikel 17, Ukaz OŠ SD, št. 2392, 18. 4. 1944. Čeprav iz dokumenta to ni razvidno, pa je Organizacijski štab Slovenskega domobranstva po vsej verjetnosti povzel odredbo generala Rösenerja, ki je bil skladno z odredbo vrhovnega komisarja pristojen za njeno izdajo.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � �

Zgornja zelo »skopa« odredba ne predpisuje drugih nalog Slovenskega domobranstva, pa tudi ne njegove sestave in organizacije ter sistema vodenja in poveljevanja, s tem pa tudi ne njegovega odnosa do nemških oblasti. Te nejasnosti so se že pred formalno uredbo o ustanovitvi Slovenskega domobranstva in tudi še po njej urejale s posameznimi ukazi. Pravi poveljnik domobranstva je bil general Erwin Rösener, saj ga je vrhovni komisar pooblastil za organiziranje domobranstva, nato pa mu je bilo s posebno odredbo zaupano tudi vrhovno poveljstvo. Odredba je postala veljavna 1. oktobra 1943. Že 26. oktobra pa je Rösener v uradnih dopisih vojaškim, policijskim in političnim organom jasno poudaril, da je v Ljubljanski pokrajini vzpostavil Slovensko domobranstvo in da so tukajšnja »redarstvena« in varnostna policija ter tudi »domače policijske enote« podrejene njemu. Na čelu Slovenskega domobranstva je bil od sredine oktobra 1943 vzpostavljen Organizacijski štab Slovenskega domobranstva, po nemško »Organisationsstab für die Aufstellung des slowenischen Landeswehr«. Že iz naziva štaba je bilo mogoče ugotoviti, da ne gre za poveljevalni organ. Rösener je že 30. septembra 1943 v svojem XVIII. vojnem okrožju ustanovil posebni Vodstveni štab − »Führungsstab für Bandenbekämpfung«, 26. oktobra pa je za nabiranje in uvrščanje pripadnikov Slovenskega domobranstva ustanovil še poseben štab − »Organisationsstab für die Aufstellung der slowenischen Landeswehr beim Höheren SS und Polizeiführer in Laibach«, s pristavkom, da bo to tudi zvezni štab. Od 13. novembra je nemški organizacijski štab kot del Vodstvenega štaba pošiljal in dostavljal ukaze, navodila in obvestila slovenskemu organizacijskemu štabu, in sicer z dopisom štaba podpolkovnika Krenerja.4

Prej omenjenega dejstva so se v Organizacijskem štabu Slovenskega domobranstva zavedali in ga dosledno spoštovali. To dokazuje zapis v zaupnem povelju Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva, zaupna številka 2176, 2. maj 1944, ki se sklicuje na povelje višjega SS in policijskega vodje z 10. februarja 1944, da so naloge Organizacijskega štaba in enot Slovenskega domobranstva »nabiranje, uvrščanje, vežba, oprema in oskrba« Slovenskega domobranstva (sklicevanje na omenjeno povelje je v arhivskem gradivu mogoče zaslediti pri večini ukazov in naredb, ki jih je štab pošiljal podrejenim enotam Slovenskega domobranstva). Za naloge, ki niso spadale v ta okvir, so morale enote dobiti posebno dovoljenje štaba. Ko so enote sodelovale v boju ali bile na položajih zunaj bunkerske črte, so bile podrejene nemškemu »štabu za vodstvo borbe proti banditom.« Ta ukaz tudi


4 Boris Mlakar, Slovensko domobranstvo 1943–1945, Slovenska matica v Ljubljani, 2003 (v nadaljevanju: Mlakar, Slovensko domobranstvo), str. 179.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � 0

pojasnjuje, zakaj Organizacijski štab Slovenskega domobranstva ni imel enega od najpomembnejših odsekov, ki ga ima štab vsake vojske oziroma vojaške enote, to je odseka za operativne zadeve. Te zadeve so bile namreč v nesporni in popolni pristojnosti Nemcev.5

Organizacijski štab Slovenskega domobranstva je imel naslednjo sestavo:6 − ožji štab, ki so ga sestavljali: – poveljnik, polkovnik (v podpisih na dokumentih podpolkovnik) Franc Krener (v nemških dokumentih je zapisano tudi Krenner), – pomočnik, podpolkovnik Milko Vizjak, – načelnik štaba, podpolkovnik Ernest Peterlin in – adjutant kapetan Ladislav Lah;− personalni odsek, ki ga je vodil podpolkovnik Milko Vizjak;− formacijski odsek, ki ga je vodil Vladimir Sirnik;− obveščevalni odsek, ki ga je vodil kapetan Berto Ilovar;− stan štaba in arhiva, ki ga je vodil kapetan Lado Delak;− šolski odsek, ki ga je vodil podpolkovnik Ernest Peterlin; − pododsek za častniški pouk (v izvirniku za oficirsko nastavo) je vodil

major Bajec, učitelji (v izvirniku nastavniki) so bili kapetan Leskovšek ter poročnika Barle in Kraiger;

− pododsek za podčastniški pouk (v izvirniku za podoficirsko nastavo) je vodil kapetan Cerkvenik, učitelja pa sta bila kapetan Leskošek in podporočnik Meršol. V odseku so delovali še trije nemški častniki in dva civilna učitelja;

− v ‘materialnem oddelenju’ so bili tehnični, oborožitveni in avtomobilski odsek, vodil pa ga je major Peter Rozman;

− šef sodnega odseka je bil kapetan Alfonz Cepuder;7

− sanitetni odsek je vodil kapetan dr. Stane Grapar;− veterinarski odsek je vodil veterinarski poročnik I. klase Janko Drinovec;− intendanco je vodil major Josip Pfeifer; − kaznilniško delegacijo je vodil kapetan Maks Kosovinc.

Tomaž Kladnik

5 ARS, II., Fond SD, fascikel 282, Ukaz OŠ SD, št. 2176, 2. 5. 1944.6 ARS, II, Fond SD, dokument z naslovom Organizacijski štab Slovenskega domobranstva, brez datuma in

številke, fascikel 18. Datum izdaje iz dokumenta ni razviden, glede na čine, ki so navedeni pri posameznih častnikih, pa je po vsej verjetnosti nastal pred izdajo uredbe o činih, januarja 1944.

7 Božidar Fink, Sodni odsek Slovenskega domobranstva, Zaveza, letnik XV, št. 1, marec 2005, str. 83. Sodni odsek je bil poleg sodnih zadev pristojen tudi za disciplinske zadeve, dajal je pravna mnenja, sodeloval pri ugotavljanju upravičenosti do činov, dajal predloge za ženitna dovoljenja in drugo. Dejaven pa je bil tudi pri pogajanjih za oblikovanje besedila domobranske prisege.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � 1

Delo znotraj štaba je urejalo posebno navodilo, v katerem so bile določene naloge in pristojnosti posameznih odsekov oziroma njihovih vodij. Glasilo se je takole: »Da moremo hitro, pravilno in točno voditi administrativne posle ter da najhitreje izposlujemo stvar, ki nam je nujno potrebna in da ne izgubljamo časa od enega urada do drugega, moramo najprej točno poznati sestav organizacijskega štaba in njegovih pod odsekov ter vedeti, kdo je za posamezne stvari pristojen dati rešenje oziroma, kdo jih lahko izposluje po najkrajši poti in kdo jih lahko izda.«8 Sestava oziroma formacija Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva se je spreminjala in dopolnjevala, kar je razvidno iz skice, ki predstavlja enega izmed osnutkov organizacijske sheme štaba Slovenskega domobranstva. Štab bi po tem osnutku vodil šef, in ne poveljnik, kot je bilo določeno pozneje, imel naj bi še načelnika in tri oddelke: personalni (z organizacijskim, adjutantskim in obveščevalnim odsekom), materialni (z oborožitvenim, intendantskim in sanitetnim odsekom ter odsekom vojaškega sodstva) in ‘stan’ (z varnostnim in avtomobilskim vodom ter ordonansi).9 Do večje spremembe v organizaciji Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva je na zahtevo Rösenerja in Schumaherja prišlo na začetku leta 1944. Takrat je organizacijski štab tudi formalno prenehal biti štab, postal je namreč le organizacijski oddelek Schumaherjevega štaba, ukinjeni pa so bili formacijski, šolski, personalni in avtomobilski odsek ter dolžnost načelnika štaba. Krener in Peterlin, ki je ostal v šolski skupini, sta sicer morala izpolniti zahteve nemških nadzornikov, vendar sta jih omilila z navideznimi in začasnimi reorganizacijami. Formacijski odsek je bil sprva res ukinjen, nato pa je deloval znotraj personalnega odseka, evidenčni odsek so preimenovali v kartoteko, avtomobilski odsek pa se je združil z oborožitvenim. Krener se je v nemških dopisih z nemškimi oblastmi podpisoval le še kot vodja (Leiter) ali pa samo s činom, podobno pa tudi njegovi podrejeni poveljniki bataljonov in skupin. V notranjem dopisovanju med slovenskimi domobranskimi uradi pa se ni nič spremenilo. Krener in drugi častniki so ostali poveljniki, naprej pa je obstajal tudi organizacijski štab. Do sprememb pa je prišlo tudi v nemškem organizacijskem štabu, saj je marca 1944 stotnika Schumaherja, ki je bil zaradi nepravilnosti in nemoralnosti odstavljen s položaja vodje štaba, zamenjal podpolkovnik zaščitne policije Hermann Balke.10 Ob nastajanju Slovenskega domobranstva je Rösener načrtoval rast njegove formacije. Na začetku naj bi se organizirale in usposobile čete, nato bataljoni in polki,


8 ARS, II., Fond SD, dokument z naslovom Sestav organizacijskega štaba in njegovih pod odsekov, brez številke in datuma, fascikel 17, Navodilo o nalogah in pristojnostih odsekov OŠ SD.

9 ARS, II., Fond SD, Organizacijska shema štaba Slovenskega domobranstva, dokument brez številke in datuma, fascikel 274.

10 Mlakar, Slovensko domobranstvo, str. 162.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � 2

nato bi se vse enote združile v divizijo. Dejansko so uradno, priznano z nemške strani, do pomladi 1944 v Slovenskem domobranstvu delovale le čete, čeprav je enote Slovenskega domobranstva, ki so nastajale v Ljubljanski pokrajini, organizacijski štab organiziral v obliki bataljonov, bataljoni pa so nastajali tudi zaradi dejavnosti posameznih poveljnikov na terenu.11

Osnovna in zaključena vojaška enota Slovenskega domobranstva je bila četa. Formacija čete se je pogosto spreminjala. V načrtu »Aufstellung einer Kompanie der Slowenischen Landeswehr« je četa Slovenskega domobranstva sestavljena iz poveljstva čete, štirih vodov, v katerih so tri skupine − oddelki s po devetimi oziroma dvanajstimi pripadniki (s svinčnikom zapisani sta dodani še dve skupini). Četo po tej skici sestavljajo poveljnik čete, 4 poveljniki vodov, 144 mož, 12 ordonancev, od tega 6 na kolesih, in 12 mož pri poveljniku čete. Domobransko četo po tej skici sestavlja 173 mož.12

Manjše število ljudi, predvsem pa drugačna struktura čete sta razvidna iz tabele oziroma skice: domobranska četa ima naslednjo začasno formacijo: stotnika − poveljnika čete, 3 vodnike, od tega 2 poročnika oziroma nadporočnika in praporščaka, četnega narednika, računskega narednika, domobrance – pisarja, krojača, čevljarja, 2 kuharja, bolničarja, trobentača, 3 ordonance in orožarja, narednika – vodjo četnega štaba, podnarednika skladiščnika ter kaplarja ‘komesarja’.13

Četo so sestavljali 3 vodi, vsak vod pa je imel 4 desetine. Desetino so sestavljali: podnarednik desetar in posadka puškomitraljeza, ki so jo sestavljali kaplar in domobranca ter 6 strelcev, od tega kaplar in 5 domobrancev. V vodu so bili še 3 metalci bomb – kaplar in domobranca ter domobranci, ordonanca in bolničar ter narednik, vodja štaba voda. V četi so bili po formaciji: stotnik, nadporočnika oziroma poročnika, praporščak, 6 narednikov, 13 podnarednikov, 28 kaplarjev in 110 domobrancev. Domobranska četa je torej štela 161 mož.14

Oborožitev čete je bila naslednja: 127 pušk, 12 strojnic, 3 metalci min, 6 konj in 3 vozovi za strelivo, hrano in prtljago. Pod opombo je zapisano, naj ima vsaka četa en vod na kolesih, »če ne več, ker je koles pri nas zadosti, kolesa so privatna. Vsak vod naj ima eno desetino na kolesih. V teku zime je moštvo lahko tudi na smučeh. Namesto starejših po činu se lahko odrede mlajši po činu/na primer namesto poročnika praporščak, namesto narednika podnarednik/.«15

Tomaž Kladnik

11 Mlakar, Slovensko domobranstvo, str. 165.12 ARS, II., Fond SD, fascikel 274, skica: Aufstellung einer Kompanie der Slowenischen Landeswehr.13 ARS, II., Fond SD, fascikel 275, tabela: domobranska četa, začasna formacija. 14 Prav tam.15 Prav tam.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � 3

V pravilu Vežbanje pehote in borbeni pouk, ki je prevod in izvleček nemškega pravila HDv 130/2a, podrobneje ga predstavljam v nadaljevanju, so predpisane razdelitev, oprema in dolžnosti desetine:16


16 ARS, II., Fond SD, fascikel 289, Vežbanje pehote in borbeni pouk, prevod in izvleček nemškega pravila Hdv 130/2a.

17 s. p. – okrajšava za strojno, avtomatsko puško, brzostrelko.18 l. s. – okrajšava za lahko strojnico, puškomitraljez.

Vloge Oprema Dolžnosti»Desetar s.p.17 s 6 okviri v torbi za

okvire, polnilec okvirov, daljnogled, škarje za žico, piščalka.

Desetar je vodja in pred borec svoje desetine. On odgovarja: 1. za izvršitev sprejete naloge, 2. za upravljanje ognja l.s. in kolikor dopušča borba, ognja borcev, 3. da so orožje, strelivo in oprema vedno uporabni za borbo in v predpisani količini

Borec 1 l.s.18 s pasovi, pištola, torba za orodje, žepna svetilka.

Borec 1 je strelec na l.s. On odgovarja: 1. za l.s. v borbi, 2. za pripravljenost l.s. za streljanje, 3. za nego l.s.

Borec 2 varovalec cevi, rezervna cev, 4 pasovi, 1 municijski zabojček, nosilni pas, pištola, kratka lopata.

Borec 2 je v borbi strelčev pomočnik. Na položaju leži levo ali na strani za l.s. po možnosti v popolnem kritju. Če zahteva situacija, se spusti tudi v borbo mož proti možu. On mora: 1. dodajati pasove, pomagati pri zavzetju položaja, 3. jemati pasove iz municijskega zabojčka, 4. pomagati pri odstranitvi strelnih zastojev, pri izmenjavi cevi in pri namestitvi nožic, 5. pomagati pri negi l.s.

Borec 3 varovalec cevi, druga rezervna cev, 2 municijska zabojčka, 1 nosilni pas, puška, kratka lopata.

Borec 3 je strelčev dodavač municije. V borbi na položaju leži po možnosti zadaj v polnem kritju. Odgovoren je: 1. za dodajanje municije, 2. da znova napolni pasove - saržerje z municijo iz zabojčkov, 3. poskrbi pri menjavi položaja za municijo, ki je preostala, in za ostalo orodje, 4. pregleduje municijo.

Borci 4-9 a) puška z dvema nabojnicama, kratka lopata, b) za to določeni borci razen tega še ročne bombe, c) po zapovedi še: pasovi z naboji, ročne granate, prtljaga

a) Borci 4-9 se samostojno bore, bodisi z ognjem svoje puške, bodisi mož proti možu. b) Namestnik desetarja (štev. 9) mora: 1. skrbeti za povezanost desetine (da ne bi n.pr. kak borec zaostal), 2. nadzorovati izvedbo vseh zapovedi, 3. skrbeti za zvezo do vodnika in do sosednih desetin, 4. obeležiti prednjo črto.«

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � 4

Kot je zapisano v zaupnem ukazu Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva, številka 3231, 25. maj 1944, ki ga je štab izdal na podlagi organizacijskega povelja pooblaščenca višjega SS in policijskega vodje, številka 2, 15. maj 1944, so zaradi »izvežbanja čet« celotno Ljubljansko pokrajino razdelili na štiri skupine. Kot območje odgovornosti 1. (šolske) skupine je bilo določeno območje od severne meje pokrajine, in sicer Log–Podpeč–Tomišelj–vznožje krimskega pogorja–Iška vas–Želimlje–Št. Jurij–Slivnica–cesta Grosuplje–Žužemberk, z naselji Luče, Krka, Zagradec in južna pobočja hribov, proti severu pa cesta proti Moravčam in ob njej ležeči kraji Dobrova, Zagorica, Velika Loka in Čatež. Območje odgovornosti 2. skupine (za varovanje proge) je obsegalo območje severno do meje prve skupine, zahodno mejo pokrajine do Trave, proti severu do ceste Trava–Studenec s kraji Draga–Travnik–Hrib in vzhodnimi pobočji hribov ter od Studenca proti severu do doline Iške. Območje 3. (operativne) skupine je obsegalo ozemlje od južne meje pokrajine do Starega trga–Kope– Kočevskega roga−Starega Loga–Smuka–Žužemberka. Območje 4. skupine (za zaščito okraja Novo mesto) pa so omejevala območja odgovornosti drugih skupin oziroma meja pokrajine. Naloga šolskih častnikov skupin je bila izšolati in izuriti vse enote Slovenskega domobranstva, ki jih bo Štab za vodstvo borbe proti banditom namestil v območju skupin.19

Posameznim skupinam so bili dodeljeni nemški šolski častniki, in sicer stotnik Köhl, nadporočnik Schafferer in poročnik Stodulka (za topništvo) 1. skupini, stotnik Kamptz in poročnik Bauer (za topništvo) 2. skupini, nadporočnik Breier in poročnik Bückle (za topništvo) 3. skupini ter stotnika Lindner in Schumacher 4. skupini. Nadporočnik Henkel pa je postal šolski častnik v Aufbaustabu. Naloga šolskih častnikov je bila »izvežbati edinice v vsem potrebnem in sicer ne formalno temveč v vseh posebnostih borbe v hribih proti banditom,« za kar so bili odgovorni tudi slovenski poveljniki enot. Če so bile v boj poslane enote, ki so se še urile, so vodenje in odgovornost prevzeli slovenski poveljniki enot, šolski častniki pa so svetovali in opazovali. Če se enota ni uporablja skladno s predpisi, je šolski častnik poveljujočega slovenskega častnika enote sicer opozoril, da ne ravna skladno s predpisi, vendar je bil odgovoren le poveljujoči. Šolski častnik je v poveljevanje lahko posegel le, če je menil, da bo odločitev slovenskega častnika pripeljala do neuspeha. Šolskim častnikom so pomagali nemški podčastniki – inštruktorji, ki so bili dodeljeni posamezni četi in nadrejeni vsem slovenskim podčastnikom v njej,

Tomaž Kladnik

19 ARS, II., fascikel 292, Ukaz OŠ SD, številka 3231, 25. 5. 1944.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � �

slovenski častniki pa so jim morali »izkazovati največji takt«. Če poveljnik enote ni imel razumevanja, so morali to sporočiti šolskemu častniku, ki je prek poveljnika skupine odstavil poveljnika čete. Izurjene enote so, po dogovoru z Aufbaustabom, zamenjale enote, ki so bile na položajih.20

Hkrati se je »uresničila vroča želja SD, da bi se ustanovili domobranski napadalni bataljoni, ki bodo operirali po naši domovini«, saj je bila z zaupnim ukazom Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva, številka 3007, 16. maj 1944, Ljubljanska provinca vojaško razdeljena na štiri skupine, v katerih so bile postojanke – posadke in udarni bataljon. Skupine so bile naslednje: severna z oznako N, v kateri je deloval 1. bataljon pod poveljstvom stotnika Pavloviča, s sedežem v Ljubljani (v šoli v zgornji Šiški); zahodna z oznako W, v kateri je deloval 2. bataljon pod poveljstvom majorja Friderika Lehmana, s sedežem na Rakeku; srednja z oznako M, v kateri je deloval 3. bataljon pod poveljstvom stotnika Miroljuba Stamenkovića, s sedežem v Višnji Gori, in vzhodna z oznako O, v kateri je deloval 4. bataljon pod poveljstvom stotnika Dušana Meničanina, s sedežem v Trebnjem. Bataljonom v skupinah W, M in O so bili kot inštruktorji za pouk dodeljeni nemški častniki, in sicer poročnik Baurer, nadporočnik Breier in stotnik Schumacher s po tremi nemškimi podčastniki. Poveljniki bataljonov so morali začeti intenzivni pouk in utrjevati položaje s svojimi četami ter intenzivni, predvsem borbeni pouk, kombinirati z usklajenimi patruljami v okolico. S topovi, »ki so zaplenjeni od tolovajev«, je bila oblikovana 3. baterija s sedežem na Ljubljanskem gradu, v katero so premestili 12 ljudi iz 2. baterije. Oblikovani so bili tudi trije težki strojnični in trije minometni vodi, kolesarski in motociklistični vod ter vod protioklepnih topov.21 5. julija 1944 so se bataljoni N (bataljon majorja Križa), W, M in O preimenovali v I., II., III. in IV. bataljon, iz katerih sta bili oblikovani dve skupini, in sicer skupina Schumacher (I., III. in IV. bataljon) in skupina Rupnik, sestavljena iz II. bataljona. Bataljoni so bili sestavljeni iz treh pehotnih in strelskih ter težke čete, poveljevali so jim častniki Slovenskega domobranstva, ki pa so imeli dodeljenega nemškega častnika. Izjema je bil drugi bataljon, saj je pri njem namesto imena nemškega častnika napisan vprašaj.22 Julija 1944 so v Slovenskem domobranstvu delovale naslednje formacije: organizacijski štab, poveljstvo tečajev, poveljstvo komore, poveljstvo godbe,


20 Prav tam.21 ARS, II., fascikel 18, Ukaz OŠ SD, številka 3007, 16. 5. 1944.22 ARS, II., fascikel 18, Ukaz OŠ SD, številka 4061, 5. 7. 1944, in dokument brez glave in naslovnika: Pregledposadnih čet in grupacija ter udarni bataljoni Slovenskega domobranstva po 20. 4. 1944.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � �

poveljstvo domobranske kontrole, 1. in 2. šolska, 1. delovna ter 54 navadnih strelskih čet, ki so bile večinoma posadne čete v posameznih postojankah Slovenskega domobranstva (3., 4., 5., 6., 7. (2. izvidniška), 11., 12., 13., 15., 16., 17., 18., 19., 20., 21., 22., 23., 24., 25., 26., 27., 28., 29., 31., 32., 34., 35., 36., 37., 38., 39., 40., 41., 42., 43., 44., 45., 46., 47., 48., 51., 52., 54., 55., 56., 61., 62., 64., 71., 72., 111., 112., 114. in 115. četa), 1. pionirska četa, 1. in 2. baterija, 1., 2. in 3. vod železniške baterije, 2., 3., 4. in 5. težki strojnični vod, 1. motociklistični vod, kolesarski vod, težka četa, vod za zvezo, 1., 2. in 3. minometni vod, obveščevalni centri 3, 8, 9, 12, 13 in 17, skupina za zavarovanje železniške proge, poveljstvo za zaščito okraja Novo mesto ter I., II., III. in IV. bataljon. Posadne čete so bile nastanjene v naslednjih krajih: Ribnica, Brezovica, Notranje Gorice, Borovnica, Verd, Cerknica, Rakek, Ljubljana, Škofljica, Dobrava, Pijava Gorica, Ig, Višnja Gora, Grosuplje, Novo mesto, Kostanjevica, Št. Jernej, Bela Cerkev, Vrhnika, Polhov Gradec, Horjul, Hotedršica in Kočevje.23 Organizacijski štab Slovenskega domobranstva je v dopisu 12. aprila 1944 z glavo »Organisationsstab für die Aufstellung der Slowenischen Landeswehr beim Höheren SS und Polizeiführer Alpenland« v »Aufbaustab der Slowenischen Landeswehr Laibach« poslal številčno stanje pripadnikov Slovenskega domobranstva po letnicah rojstva. 15. marca 1944 je bilo v Slovenskem domobranstvu 9213 mož, najstarejši pripadnik se je rodil leta 1887, najmlajši (bilo jih je 13) pa leta 1929. V rokopisni prilogi oziroma konceptu k dokumentu so pripadniki Slovenskega domobranstva razvrščeni tudi glede na vojaški položaj. Častnikov je bilo 263 (v popravku 265), podčastnikov 930, višjih podčastnikov 528 in domobrancev (vojakov) 7489.24 Čini Slovenskega domobranstva so bili predpisani z ukazom Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva, številka 24, 14. december 1943. V njem se pod točko III, na podlagi povelja višjega SS in policijskega vodje v obrambnem okrožju XVIII, izdanega 10. decembra 1943, v Slovenskem domobranstvu odrejajo naslednji čini: domobranec, kaplar, podnarednik, narednik, višji narednik, poročnik, nadporočnik, stotnik, major, podpolkovnik in polkovnik.25 V Pravilu službe, II. del, januar 1944, pa je dodan tudi čin generalmajor. Tako so bili čini v Slovenskem domobranstvu dokončno določeni.26 Čeprav so bili čini uradno predpisani, pa v ukazu številka 9 Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva, 5. februar 1944, pod točko IV

Tomaž Kladnik

23 Prav tam.24 ARS, II., fascikel 18, Dopis OŠ SD, številka 2387, 12. 4. 1944.25ARS II, Fond SD, fascikel 16, Ukaz številka 24 Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva, 14.

decembra 1943.26 ARS II, Fond SD, fascikel 188, Pravila službe, II. del, januar 1944.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � �

zasledimo opozorilo, da posamezniki nezakonito nosijo višje čine, kot jih imajo uradno določene. Priznajo se samo tisti čini, ki so bili podeljeni v jugoslovanski vojski do 6. aprila 1941, in tisti, ki so jih posamezniki dobili do 8. septembra 1943, ko so bili v službi v MVAC (vaške straže). Poveljniki enot so morali zato pregledati dokumente in ugotoviti upravičenost nošenja čina.27 Z zaupnim ukazom Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva, številka 12, 7. april 1944, so na podlagi prošnje in predloženih dokumentov od dneva sprejema v Slovensko domobranstvo priznali čine prvi skupini častnikov, podčastnikov in kaplarjev, ki so čine do 8. septembra 1943 pridobili od nekdanjih italijanskih vojnih oblasti ali pri MVAC oziroma v nekdanji jugoslovanski vojski. Kot je razvidno iz arhivskega gradiva, je Organizacijski štab Slovenskega domobranstva do 19. decembra 1944 priznal čine 29 nadporočnikom, 54 poročnikom, 79 višjim narednikom, 71 narednikom, 368 podnarednikom in 87 kaplarjem. Vendar pa so ti podatki, glede na to, da vse odredbe niso ohranjene, nepopolni, in jih lahko uporabimo le za ponazoritev obravnavane vsebine.28

STRATEGIJA IN TAKTIKA DELOVANJA ENOT SLOVENSKEGA DOMOBRANSTVA

SPLOŠNA DOLOČILA

Ob ustanovitvi Slovenskega domobranstva so potekale predvsem tiste dejavnosti, s katerimi so želeli posredovati strateške in vojaškotaktične rešitve za uničenje partizanskega odporniškega in revolucionarnega gibanja na ozemlju operativne cone.

V že omenjeni analizi Česa se slovenski partizani najbolj boje s konca leta 1943 se na podlagi analize dosedanjega protipartizanskega boja določa tudi taktika delovanja protipartizanskih enot v prihodnje.29 Eden od glavnih vzrokov, zakaj Italijani v bojih s partizani niso bili uspešni, naj bi bil ta, da jim ni uspelo presekati povezave partizanov z zaledjem v Ljubljani, od koder je partizanska vojska dobivala obleko, denar, orožje in moralno podporo. Najprej bi bilo treba »očistiti« Ljubljano, saj se je organizacija OF v Ljubljani


27 ARS II., Fond SD, fascikel 16, Ukaz številka 9 Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva, 5. 2. 1944.28 ARS II., Fond SD, fascikel 16, Zaupni ukaz Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva številka 12,

7 . 4 . 1944 .29ARS, II., Fond SD, fascikel 274, Česa se slovenski partizani najbolj boje, jesen 1943, neznani avtor.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � �

po kratki zmedi zaradi kapitulacije Italije ponovno vzpostavila. Na novo se je organizirala propaganda, pa tudi podpora partizanskim družinam naj bi bila večja kot prej. Treba bi bilo odkriti celice OF, ki jih vodijo predvsem ženske. Te tudi pod prisilo in zaradi groženj zbirajo ljudsko pomoč, predvsem denar, trosijo listke, pišejo gesla in delijo Poročevalca ter druge publikacije OF in KP. Kurirska povezava poteka tudi med partizanskimi enotami »v hribih« in člani Vrhovnega plenuma v Ljubljani, ki se medsebojno posvetujejo o partizanskih akcijah na terenu. Z ustanovitvijo posebne organizacije protipartizanske vojske bi bilo treba odkriti glavno ljubljansko vodstvo in člane plenuma. Člani protipartizanske organizacije naj bi delovali konspirativno in imeli naslednje naloge: spremljati člane KP, ki so se vrnili iz italijanske internacije; vse časopise je treba usmeriti v protipartizansko propagando, da bi spremenili javno mnenje, »tudi Jutro, ki izvaja neko sabotažo«; ustanoviti bi bilo treba propagandni urad; pripravljati protikomunistične oddaje na radiu; izdajati propagandne knjižice; prirejati vojaške parade. V Ljubljani bi bilo treba zvesti »totalno mobilizacijo vseh pozitivnih sil« in ljudi pridobiti za oblikovanje bojnih enot, vsa proizvodnja pa bi morala delati za vojne potrebe. Vse, ki so partizanski simpatizerji in se mobilizaciji ne bi hoteli odzvati, bi bilo treba poslati na prisilno delo in jim zapleniti premoženje.30 Podobno kot Ljubljano bi bilo treba »očistiti tudi naše podeželje«, predvsem tiste kraje, ki so jih po 8. septembru zasedli partizani. Najprej bi bilo treba preveriti ravnanje vsakega posameznika med partizansko »okupacijo« in sumljive poslati na prisilno delo. Ker je za ljudi zelo pomembno, da se počutijo varne pred ponovnimi vpadi partizanov, bi bilo treba v osvobojenem kraju oblikovati dovolj močno posadko in preprečiti vsak stik prebivalstva s partizani.31 Naslednja etapa v protipartizanskem boju bi bilo načrtovanje ofenzivnih operacij proti ozemlju, ki so ga zasedli partizani. Pred glavno ofenzivo naj bi zasedli položaje, s katerih bi se v primernem trenutku lahko začela ofenziva. Na teh položajih bi bilo treba nakopičiti vojaštvo in materialna sredstva, enote pa bi morale biti v stalni zvezi in imeti tako imenovano čisto zaledje. Glavne položaje bi bilo treba urediti na Dolenjskem in v Beli krajini, da bi preprečili umik partizanov na Hrvaško. Močno posadko, sestavljeno iz 3000 mož, bi bilo treba poslati v Kočevje, za dobro zvezo z njo pa bi bilo treba s posadkama po 1000 mož utrditi Grosuplje in Trebnje. Veliko trdnjavo in operacijsko bazo s 3000 možmi bi bilo treba urediti

Tomaž Kladnik

30 Prav tam.31Prav tam.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � �

tudi v Novem mestu. Vsem tem krajem bi bilo treba zagotoviti prevoze po cesti in železnici s tankovsko-avtomobilskimi spremstvi, oklopnimi vlaki in manjšimi postojankami ob prometnicah. Oporišča s po 1500 možmi v Metliki in Črnomlju bi bilo treba organizirati čez hrvaško ozemlje, ob pomoči hrvaške vojske in nemških enot. Na Notranjskem bi bilo treba postojanke ob železniški progi, ki so jih zasedali Nemci, dopolniti z vojaki slovenske protipartizanske vojske. Iz postojank bi bilo treba najprej začeti »tipalne in motilne akcije«, da bi se varovale prometne poti in zbirali obveščevalni podatki, potrebni za pripravo splošne ofenzive, saj so bile dosedanje tri ofenzive, dve italijanski (poleti 1942 in spomladi 1943) ter nemška (oktobra 1943), neuspešne. Vzroki za to so po avtorjevem mnenju v preokornem in prepočasnem italijanskem ter v prenaglem in prepovršnem nemškem vodenju ofenziv proti partizanom. Oboji niso upoštevali, da »pri partizanih nimaš opravka z normalnimi vojaki, pri katerih se vodi račun o žrtvah in so poveljniki fizično in moralično odgovorni za življenja svojih vojakov«, saj jih partizani »nesmiselno žrtvujejo do konca«. So tudi tujci, zato ne poznajo terena, ljudi in razmer. Za uspešen boj proti partizanom bi bilo treba v ofenzivni operaciji združiti italijanski sistem z nemškim, »vojna bi morala biti premikalna, toda morala bi trajati in se izvajati na vseh točkah hkrati«. Končni rezultat bi bil popolno »očiščenje« ozemlja, na katerem bi potekala ofenziva. Za takšno splošno in neprekinjeno ofenzivo, ki bi trajala 4 dni, bi potrebovali 15.000 mož slovenske protipartizanske vojske. Če pa tolikšnega števila mož ne bi mogli zbrati, bi protipartizanski boj potekal iz postojank, in sicer tako, da bi oblikovali posebne udarne enote s 100 do 200 možmi, ki bi, izurjeni v protipartizanski taktiki, iz baz odhajali večinoma ponoči, se v temi prebijali za hrbet partizanom in proti njim nastopali popolnoma nepričakovano. Na terenu bi morali biti zaradi stalnega pritiska na partizane vedno vsaj po dve takšni enoti.32

Predstavljeni načrt za ofenzivo slovenske protipartizanske vojske proti partizanom ni upošteval dejanskega stanja na predvidenem območju izvajanja ofenzive in razmerja sil med udeleženci v ofenzivi. Predvsem ni upošteval dejstva, da slovenske protipartizanske vojske še ni bilo, da se je Slovensko domobranstvo šele ustanavljalo in bilo samo vojaškopolicijska formacija, za katero Nemci niso predvideli samostojnega ofenzivnega nastopanja, sploh pa ne v takšnem obsegu in na način, ko jih v ofenzivo, kot samostojne enote, sploh ne vključuje. Načrt prav tako ne razume delovanja partizanske vojske, saj pričakuje, da se bo ta


32 Prav tam.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � 0

večinoma umikala in na koncu razbežala pred premočnim nasprotnikom. Obširno razmišljanje o organizaciji in delovanju slovenske protipartizanske vojske je bilo realno uresničljivo le v zadnjem delu, ki govori o oblikovanju postojank in hitrih premičnih enot, ki naj bi v boju s partizani uporabljale partizanski način bojevanja.Delovanje enot Slovenskega domobranstva je bilo jeseni 1944 opredeljeno v Načelih domobranske taktike. Iz teh načel so izhajali tudi cilji ter način in težišče delovanja enot. V uvodu k Načelom domobranske taktike so povzeta temeljna načela splošne taktike, ki so uporabna tudi v gverilskem načinu bojevanja, pri katerem je najpomembnejša pobuda. To so do tedaj imeli partizani, zato se od domobranskih enot zahtevajo predvsem ofenzivne in napadalne aktivnosti ter izpadi, če so v obrambi. Poudarjeno je, da je v boju poleg orožja pomembna tudi morala v enotah, saj je tako enota težje premagljiva. V prvem poglavju je prikazan sovražnik domobrancev, torej partizanske enote. Najprej je opredeljena formacija partizanskih enot, nato pa še pomoč prebivalstva, na kar morajo biti domobranske enote še posebej pozorne. Pri obravnavi partizanske gverilske taktike sta v navodilu posebej poudarjena gibljivost partizanskih enot in nočno delovanje iz zased. Za njihovo odkrivanje je pomembna predvsem dobra obveščevalna dejavnost domobranskih enot. Pomembna je ugotovitev, da partizani ne morejo vzdržati močnejših protinapadov, zato so izpadi in protinapadi domobranskih enot nujni, pri njih pa morajo domobranske enote medsebojno sodelovati. Nadaljevanje prinaša mnenje o partizanskih poveljnikih, ki naj ne bi bili posebno dobro usposobljeni, morala v partizanskih vrstah pa naj bi bila zaradi nasilnih mobilizacij slaba. Domobranska taktika je razdeljena na dve poglavji, in sicer glede na vrsto nasprotnika, proti kateremu se borijo. V boju proti »terencem« je pomembno predvsem obveščevalno in protiobveščevalno delo ter vzpostavljanje lastne obveščevalne mreže v krajih, kjer ni stalnih domobranskih postojank. Proti partizanskim enotam pa se morajo boriti posadke v stalnih postojankah in taktične enote Slovenskega domobranstva, ki delujejo na širšem območju. Pomen stalnih posadk je predvsem v stalnem odvračanju partizanskih napadov na naselja, ki so bila med boji proti partizanom baze za udarne enote. Pomembna sta njihova utrjenost in stalen nadzor nad terenom oziroma območjem, ki ga pokrivajo, kar se lahko doseže predvsem s pošiljanjem patrulj in postavljanjem zased. Pomembna je dobro organizirana opazovalna in obveščevalna služba, ki varuje pred nenadnimi napadi partizanov. Posebna pozornost je namenjena sodelovanju med sosednjimi domobranskimi posadkami, njihovemu stalnemu stiku ter pomoči ob napadih na postojanke. V nadaljevanju so zapisana navodila za ravnanje ob obrambi postojank

Tomaž Kladnik

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � 1

in predstavljeni načini protinapadov oziroma izpadov iz postojank. Jurišne enote Slovenskega domobranstva morajo biti stalno v ofenzivnih akcijah, predvsem v napadu. Pri tem morajo izkoristiti napake partizanov, kar se da usklajeno sodelovati med seboj in imeti nenehno pobudo pri dogajanju na bojišču ter svoj način boja vsiljevati partizanom. V sklepu pravil, ki so bila po vsej verjetnosti napisana jeseni 1944, je poudarjeno, da pomeni zimski čas veliko prednost za domobranske enote, kar je treba izkoristiti in partizansko vojsko dokončno poraziti.33

Splošna načela domobranske taktike so bila podrobneje opredeljena v posameznih pravilih, čeprav je verjetno, da so nastajala glede na trenutni položaj na bojišču in se zato tudi spreminjala ter dopolnjevala neodvisno drugo od drugega. Poleg pravil, ki jih je za potrebe usposabljanja v Slovenskem domobranstvu samostojno izdajala šolska skupina, so pri usposabljanju Slovenskega domobranstva uporabljali tudi pravila, ki so za potrebe slovenskih domobranskih enot v celotni operacijski coni nastala zunaj odseka oziroma pod nemškim okriljem. To potrjuje v fondu Slovenskega domobranstva ohranjeno pravilo, ki so ga izdali, kot piše na prvi strani v knjigo vezanega in tiskanega pravila, Slovenski domobranci in Slovenski narodni varnostni zbor na Jadranskem primorju. Pravilo je imelo naslov Vežbanje pehote in borbeni pouk in podnaslov Prevod in izvleček nemškega pravila HDv 130/2a34, izdano pa je bilo leta 1944 v Ljubljani in Trstu. Od vseh pravil, ki so jih uporabljali v Slovenskem domobranstvu in so ohranjena v arhivskem gradivu, je to tehnično in strokovno najbolj temeljito pripravljeno pravilo, je pa tako kot večina pravil prevod nemškega, kar potrjuje, da so Nemci Slovensko domobranstvo načrtno in sistematično oblikovali po svoji podobi. Pravilo podrobneje določa formacijo ter naloge in oborožitev enot, in sicer od posameznika in oddelka do voda in čete. Posebej izpostavljena je vloga poveljujočih v posameznih formacijah, iz česar lahko sklepamo, da je bilo usposabljanje podčastnikov in častnikov na tečajih Slovenskega domobranstva zelo pomembno. Zaradi navedenih dejstev bom pravilo v nadaljevanju podrobneje predstavil.35

Pravilo se začne z motom: »Kaj nam mar je smrt« in opozorilom, »da ima vsak člen tega predpisa o vežbanju slovenskih pehotnih oddelkov svojo tekočo številko«, tako da »številka pred pomišljajem zaznamuje člen slovenskega pravila, številka za pomišljajem pa odgovarjajoči člen nemškega pravila HDv 130/2a« in »uvezane


33 ARS, II., Fond SD, fascikel 289, Skripta: Načela domobranske taktike.34 ARS, II, Fond SD, fascikel 289, Vežbanje pehote in borbeni pouk, prevod in izvleček nemškega pravila HDv

130/2a, Ljubljana–Trst 1944. HDv − Heeresdienstvorschrift − vojaški službeni predpis.35 Prav tam.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � 2

prazne liste uporabljaj samo za zapisovanje beležk (povelj, odredb, navodil itd.), ki so stalne vrednosti in so v neposredni zvezi z vežbanjem«. Pravilo je razdeljeno na poglavja, poveljem v slovenskem jeziku pa so pripisana nemška povelja. Tako je na primer pod točko 2–2. zapisano: »Stav ‘Mirno!’ brez puške. Na povelje: ‘Mirno!’ – ‘Stillgestanden!’, zavzame vojak osnovni stav mirno«.36

Prvo poglavje (A) o delovanju in pouku posameznika obsega: osnovni stav, pod točko 1 je zapisano: »Dobra drža vojaka je merilo vrednosti njegove vojaške izobrazbe in telesnega razvoja. Vojakovo držo je treba izboljševati ob vsaki priliki«; prijemi (puške); premikanje; obrati – na mestu in med premikanjem; ležeči stav; polnjenje, zavarovanje in praznjenje puške; postavljanje kobilice; nameščanje in snemanje noža; pozdravljanje – splošno, brez puške, brez čepice, na mestu in med hojo, s čepico na glavi med hojo in na mestu, pozdravljanje s puško; pouk na lahki strojnici; premikanje z lahko strojnico; polnjenje. Sledi podpoglavje Borbeni pouk posameznika: splošne odredbe – v točki 57–141 je med drugim zapisano: »Smoter borbenega pouka posameznika je torej, da se vsak vojak vzgoji in nauči samostojno, z razumom in s trdno voljo vršiti vse svoje dolžnosti v borbi tudi takrat, kadar ni pod nadzorstvom svojih starešin«; pouk strelca – izraba sveta, napredovanje, pohod na položaj, prsobrani in prikrivanja; borba na nož in metanje ročnih bomb – met bombe, obramba pred sovražnikovimi bombami, streljanje z brzostrelko med premikanjem; opazovanje in pokazovanje ciljev; pouk vojaka v bojni patrulji; pouk zveznika; pouk opazovalca; vedenje v temi; pouk sla; vedenje ranjencev, razpršencev, donašalcev jedi in ujetnikov.37 Drugo poglavje (B) obsega delovanje in pouk z desetino: točka 134–229 določa, da desetino sestavlja desetar z 9 borci, točka 135–230 pa določa razdelitev, opremo in dolžnosti posameznikov v desetini, in sicer za desetarja: opremo – strojno puško s 6 okvirji v torbi za okvirje, polnilec okvirjev, daljnogled, škarje za žico, piščalko; dolžnosti – desetar je vodja in predborec svoje desetine, odgovoren je: 1. za izvršitev sprejete naloge, 2. za upravljanje ognja lahke strojnice in, kolikor dopušča boj, ognja borcev, 3. da so orožje, strelivo in oprema vedno uporabni za boj in v predpisani količini. Posamezna podpoglavja pa so: Strnjena razvrstitev (oblike) – vrsta, red, pohodni red; Pohod, tek in obrati; Spremembe oblik; Nevezane razvrstitve (oblike) – borbeni red, strelska vrsta; Premikanja. Sledi podpoglavje Borbeni pouk (desetine): Borba s strelnim orožjem – »cilj borbe s strelnim orožjem je premaganje in uničenje sovražnika«; Izbor cilja in poraba municije; Tarčna točka – »Borci streljajo

Tomaž Kladnik

36 Prav tam.37 Prav tam.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � 3

torej v okviru svoje desetine večinoma samostojno. Vsi borci pa morajo zaradi tega poznati bojno nalogo in vedeti, kako jo misli desetar izvesti«; Nastopanje; Naskok (juriš); Zasedba in obramba postojanke (splošno); Zasedba postojanke; Obramba postojanke; Odstopanje; Desetina v izvidniški službi in bojni straži.38 Tretje poglavje (C) opredeljuje delovanje in pouk z vodom. Podpoglavja so: Splošne odredbe – v točki 251−420 je določeno, da vod sestavljajo: vodnik, splošni oddelek, 4 desetine in oddelek minometalcev, v točki 252−421 pa so določene dolžnosti vodnika: »Vodnik je vodja in predborec svojega voda in pomaga četnemu poveljniku. S svojim zgledom vliva v nevarnosti svojim borcem samozavest, mir in prisotnost duha ter vzpodbuja k izpolnjevanju dolžnosti. Dobro mora poznati značaj, sposobnost, lastnosti in uporabljivost svojih borcev. Naj jim bo tudi prijatelj in svetovalec, naj vzbuja v njih veselje do službe in podjetnost. Krepi naj tovarištvo v svojem vodu«; Strnjena razvrstitev; Sestavljanje pušk – v piramide; Razvijanje – splošne odredbe, oblike, zbor. Sledi podpoglavje Borbeni pouk (voda): Splošna navodila o nalogi in vodstvu – »V napadu, pri naskoku in pri protisunku potegne vodnik s svojim osebnim zgledom vod za seboj. V obrambi je on žarišče odpora«; Napad – »Vodnik juriša z avtomatskim orožjem (pištolo ali brzostrelko) v roki pred svojimi borci«; Obramba – »Vodnik vztraja do zadnje kaplje krvi in je prvi v protisunku«; Vod na bojni straži.39 Delovanje in pouk s četo sta opredeljena v četrtem poglavju (D) pravila in dodatnih poglavjih, in sicer Disciplina med pohodom ter Komande, povelja in znaki. Četo so sestavljali: četni poveljnik, trije vodi s po štirimi desetinami in splošni oddelek. Pravilo določa naslednje oblike strnjene razvrstitve: front (die Linie), eksercirni red (die Exerzierordnung) in pohodni red (die Marschordnung). Četa je korakala v eksercirnem redu skozi mesta in pri pozdravljanju, v pohodnem redu pa zunaj mest in po zemljišču. Vodniki so korakali na čelu in začelju čete, pri čemer je moral vodnik zadnjega voda korakati zadnji. Razmiki med posameznimi vodi v eksercirnem redu so bili dolgi 2 koraka, med četnim poveljnikom in prvim vodom pa 4 korake. V pohodnem redu se je dolžina teh razmikov zmanjšala za 80 centimetrov. Razvrstitve in pohode so izvajali v »voljnem koraku« ali teku.40


38 Prav tam.39 Prav tam.40 Prav tam.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � 4

V tabeli so prikazane spremembe posameznih oblik postroja domobranske čete, kot je navedeno v pravilu:41

Tomaž Kladnik

Označba zaželene oblike

Potrebna povelja Način izvedbe

a) »Na − desno!« »Recht − um!« Kompanie (im Gleichschritt, ohne Tritt) »Marsch!«

Vodniki stopijo na svoja mesta. Čelo obstane po izvršenem obratu. Borci povečajo razmak v nazaj za 80 cm, med vodi za 2 koraka, zmanjšajo presledke, krijejo čelo, obstanejo mirno.

b) »Eksercirni red − desno − četa − marš!«

Vodniki stopijo na čela na svoja mesta. Po obratu povečajo borci med hojo razmak na 80 cm, odnosno 2 koraka, zmanjšajo pa presledke.

c) »Eksercirni red − voljnim korakom − marš!«»Ekserzierordnung recht ohne Tritt Marsch!«

Desnokrilni desetar stopa naravnost, desetarja za njim skočita na njegovo desno stran. Borci izvršijo obrat na desno, slede desetarjem in v hoji tvorijo eksercirni red. Vodniki pohitijo na svoja mesta.

V kretanju (teku):2. Iz eksercirnega v pohodni red

»Pohodni red!«»Marschordnung!«

Vodniki pohite pred in za četo. Vodi priključijo.

3. Iz pohodnega v eksercirni red

»Eksercirni red!«»Ekserzierordnung!«

Vodniki pohite na svoja mesta. Vodi povečajo presledek na 2 koraka. Četa stopi v korak.

a) »Front − levo − marš, marš!«»In Linie links marschiert auf − Marsch!« »Marsch, Marsch!«

Levokrilni čelni desetar koraka v prvotni smeri. Levi red izvrši obrat polulevo in priključi v desno, tudi sprednji in desni red s čelnima desetarjema vred izvršita obrat v polulevo in v kritju po levem redu izvršita povelje. Že med izvajanjem poskrbijo borci za predpisani razmak in presledek.

b) »Na – levo!«»Links − um!«

Vodniki stopijo po obratu na svoja mesta. Borci povečajo razmak na 80.

Na mestu: 1. Iz fronta v eksercirnired

4 . Iz eksercirnega reda v front

41 Prav tam.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � �

POHOD ENOT SLOVENSKEGA DOMOBRANSTVA

V splošnih odredbah je zapisano, da je vsak častnik in podčastnik odgovoren za disciplino svoje enote med pohodom. Če je nastal pri križanju dveh ali več enot zastoj, so morali vsi starešine najodločneje poskrbeti, da se je zastoj odpravil, pri čemer je imel končno odločitev najvišji po položaju. Ker je med vojno pehotna četa velik del svojega časa prebila na pohodu, je moral poveljnik čete, da bi svojo četo navadil na dolge in naporne pohode, med poukom načrtno stopnjevati dolžino in napornost pohodov.42

Priprava na pohodČe sta bila smer ali cilj pohoda že določena, je morala izvidnica ugotoviti stanje cest, uporabnost in stanje bližnjic, sotesk in mostov, prometne ovire in večje vzpone. Zborno mesto je bilo ob cesti, ki je dajala kritje in omogočila tekočo uvrstitev v pohodno kolono. Pot, določena za pohod in križišče, je morala biti označena z napisi in tablicami. Manjše predhodnice so odstranile ovire, ob poledici posipale cesto, usmerjale kolone beguncev in ujetnikov na stranske poti, postavile predhodnice in na križiščih prometne reditelje. Da ne bi na težjih delih poti vozovi zaostali, si je poveljnik čete pomagal tako, da je dobil živalsko ali motorno priprego in določil borce, ki so pomagali vleči ali porivati vozove in nositi tovor. Od poveljstva je zahteval dodatne vozove z vprego ali pa jih začasno zaplenil civilnemu prebivalstvu.43

Povelje za pohod, ki ga je dal poveljnik svoji četi, je vsebovalo: 1. Obeležitev poti z dogovorjenimi znaki.2. Določitev prednosti pri križanju.3. Prepoved uporabe nepotrebnih svetilk in svetlobe (prižiganje cigaret in kajenja, raba žepnih svetilk).4. Oznako začetka in konca čete (ponoči in ob slabem vremenu s svetilkami).5. Postopek z borci, ki opešajo (zaplemba vozov za njihov prevoz).6. Avtoritativnega častnika ali podčastnika (četnega dežurnega) na začelju.Izvidnica je narisala interier z imeni selišč, poveljnik pa je določil motoriste, kolesarje, jahače, in če teh ni bilo, šele pešce.44


42 ARS, II., Fond SD, Fascikel 289, Skripta: Načela domobranske taktike.43 Prav tam.44 Prav tam.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � �

Med pohodomČeta se je praviloma premikala po desni strani ceste. Na širokih cestah je zaradi boljšega kritja ali zaradi nasprotnikove bližine zrahljala obliko razvitja, borci so smeli korakati na obeh straneh ceste, vozovi pa so vozili desno. Vsi častniki in podčastniki so morali paziti na disciplino in pravočasno odpravljati pomanjkljivosti. Odredba glede pitja je morala biti za vse enote enotna, prav tako so morale za vse veljati enake pohodne olajšave, kot so bili način nošenja orožja in opreme, pokrivala, odpenjanje ovratnikov itn. Borci se niso smeli obešati na vozove, brez dovoljenja starešine na začelju pa ni smel nihče zapustiti pohodne kolone. Četni poveljnik je moral poskrbeti za pravočasno zamenjavo borcev, na primer konjevodcev, ki so morali med pohodom premagovati večje napore, kot so hoja na čelu kolone v snegu ali po slabih poteh, na strani, ki je izpostavljena vetru itn. Med pohodom je moral vsak borec kriti svojega predhodnika, prav tako niso smeli samovoljno razširiti pohodne kolone. Posamezni borci, kolesarji in jahači zunaj pohodne kolone so morali uporabljati stezo ob cesti, in sicer drug za drugim. Če je kateri izmed vozov obtičal, je moral zanj poskrbeti starešina na začelju, in sicer je poveljniku čete sporočil čas in kraj zastoja, vrsto poškodbe, do kdaj bo odpravljena ter vrsto potrebne pomoči.45

ZastankiV ožinah, soteskah, na ovinkih, večjih klancih in na mostovih naj bi se četa ne zaustavljala. Preden se je ustavila, so morali vozovi na povelje in znak »Desno!« zapeljati na desni rob ceste. Razmiki med enotami se niso smeli zmanjšati, ker so omogočali križanje z nasproti prihajajočimi vozovi. Sredina ceste je morala ostati prazna, puške so bile postavljene v piramide, jahalne in tovorne konje pa so morali zapeljati s ceste. Četa je morala promet sama urediti.46

PočitekProstor za počitek in napajališča je morala pravočasno izslediti, pregledati in pripraviti izvidnica, in sicer praviloma stran od ceste. Vsaka četa je morala k puškam, vozovom in opremi postaviti stražo, na cesto pa sla, ki je prihajajočim starešinam poročal (raportiral).47

Tomaž Kladnik

45 Prav tam.46 Prav tam.47 Prav tam.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � �

Posebnosti na pohodu četePri manjših presledkih so zvezo vzdrževali zvezniki, ki so morali paziti, da so zvezniki, ki so jim sledili, hodili po pravi poti, posebno v križiščih, gozdovih, naselbinah, ponoči in v slabem vremenu. Zvezniki so prenašali tudi povelja. Če je bila četa v predhodnici (Vortrupp), je poveljnik določil moč in sestavo predhodnice (dve ali več desetin pod vodstvom vodnika), presledek med patruljo predhodnico in predhodnico (podnevi približno 500 metrov, ponoči in na nepreglednem zemljišču nekoliko manj), razpored čete (vodja je bil najstarejši vodnik), mesto vozov, mesto poveljnika čete in dogovorjene znake. Da bi zavaroval boke, je moral poveljnik poslati tudi bočne patrulje in izvidnice. Poveljnikovo mesto je bilo med patruljo predhodnice in predhodnico, potrebna poizvedovanja in opazovanja je opravljal sam. Patrulja predhodnica je ščitila korakajočo četo pred nepričakovanim sovražnikovim napadom, odstranjevala je ovire (inženirske in pehotne) in »lomila« šibkejše sovražnikove odpore. Pri stiku s sovražnikom je morala četi priskrbeti čas in prostor za njeno razvitje. Vodja patrulje predhodnice (Infanteriespitze) je bil odgovoren za pravo pot, ob sebi je imel splošni oddelek in korakal po pohodni cesti. Razvitje, v katerem je korakal, je bilo odvisno od oddaljenosti sovražnika in zemljišča, z vrhov ob pohodni cesti pa je opazoval z lahkimi strojnicami, ki so morale biti pripravljene na strel. Na nepreglednem zemljišču je vodja patrulje poslal naprej manjše, začasne izvidnice. Zaščitnica (Nachtrupp), patrulja zaščitnice za čete, ki je ščitila boke, je ravnala po enakih pravilih in postopkih kot predhodnica. Pri odstopanju so bili vozovi na čelu, starešine pa na začelju svojih enot, če pa se je enota ustavila, se je postavila v položaj front nasproti sovražniku.48

RAZVIJANJE ENOT SLOVENSKEGA DOMOBRANSTVA

Za razvijanje čete so veljala enaka načela kakor za razvijanje voda, in sicer:49 a) Splošne odredbe. Pod razvijanjem razumemo razvrstitev voda po globini ali po globini in širini. Edinico razvijemo, če moramo računati z borbo ali če je iz kakega drugega vzroka potrebno, da zrahljamo oblike. Po razvitju pohiti vodnik s splošnim oddelkom naprej, da izvidi najboljšo možnost približanja in da si sam ustvari sliko o sovražniku, njegovem ognju in zemljišču. Predele, ki ležijo v sovražnem ognju ali ki so odprti sovražnikovem pogledu, obidemo, če le moremo. Če se nahaja vodnik daleč pred vodom, zapove razvijanje na njegov znak ‘Pripravljenost k borbi’


48 Prav tam.49 ARS, II., Fond SD, Fascikel 289, Skripta: Načela domobranske taktike.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � �

(kroženje iztegnjene desnice nad glavo) po rangu najstarejši starešina v vodu. Stik z vodnikom vzdržuje prednja desetina, pri treh nastopajočih desetinah, pri dveh pa desna. Če ni dal vodnik drugega povelja, mu sledi desetina, ki vzdržuje stik. V primeru si sledijo desetine v borbenem redu s presledkom petih korakov od borca do borca, če ni vodnik izrecno zapovedal drugače. Razvrstitev, presledek in razmak posameznih desetin določijo njihovi desetarji. V našem primeru nastopajo desetine še v borbenem redu. Vodnik in splošni oddelek hitita pred vodom. Pred razvijanjem naj vodnik pove desetarjem podatke: a) o sovražniku in lastni situaciji, b) o nameri, c) o razvrstitvi voda, o presledku in razmaku, d) o poti, smeri, e) o stiku, f) o mestu težkega orožja in vozov, če so v sestavi voda, g) mesto, kjer se bo sam nahajal. Če mora vodnik hitro razviti vod, zapove najprej razvitje in med razvijanjem poda potrebne podatke. b) Oblike. Za nastopanje in približevanje k sovražniku moramo razviti vod po globini. Ta način razvijanja nam omogoča izkoriščanje zemljišča za kritje in hitro približevanje k sovražniku. Presledek med desetinami naj bo 5 korakov, če ni drugega povelja. Šele tik pred vstopom v borbo razvije vodnik svoj vod iz ‘Desetine druga za drugo!’ v širino. Od situacije zavisi, s kolikimi desetinami bo vodnik nastopal. Razvitje po širini ni primerno za dolgotrajno nastopanje. Neposredno po razvitju voda morajo desetarji razviti svoje desetine. V kritičnih situacijah, ki zahtevajo naglo razvijanje voda, naj vodnik razvije svoj vod eksercirno na povelje. Ta razvitja naj vodniki dobro uvežbajo, da pride njihova izvedba desetarjem in borcem v meso in kri. Primeri povelj za nalogo razvitje: ‘Razvitje vzdolž te zaseke! Desetine druga za drugo! Razvij! Marš, marš!’ - ‘Entfaltung entlang dieser Mulde! Gruppen hintereinander! Auseinanderziehen! Marsch! Marsch!’ b) ‘Razvijte! Smer zvonik! 2. in 3. desetina v nastopanje! Razvij! Marš, marš!’c) Zbor. Na vodnikovo znamenje ‘Zbor!’ ali na njegovo znamenje (kroženje z vodoravno iztegnjeno desnico) se zberejo desetine v obliki pahljače v smeri proti vodniku ali proti določeni točki. Desetarji poveljujejo zbor tik pred vodnikom ali določeno točko.’OblikePri nastopanju - Annähern se je četa razvila po globini kot ‘Vod drug za drugim’. Razmaki med vodi so morali biti 10 korakov, v kolikor pa je situacija zahtevala večje ali manjše razmike, so morali starešine to posebej ukazati.50

Pred vstopom v boj je četa iz razvitja po globini prešla v razvitje po širini. Od posameznega položaja je bilo odvisno, ali je poveljnik nastopal z enim vodom ali dvema, vendar takšna razvrstitev ni bila primerna za dolgotrajno nastopanje. Neposredno po razvitju čete so morali vodniki razviti svoje vode, ki so z desetarji

Tomaž Kladnik

50 Prav tam.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . � �

določali oblike razvitja vodov in oddelkov. V težkih položajih je poveljnik razvil četo eksercirno, in sicer na povelje, na primer: »Razvitje! Vod drug za drugim! Po dolinici! Prva desetina 300 m naprej! Marš, marš!« ali »Razvitje desno ob cesti! Prva dva voda v nastopanje! Razvij! Marš, marš!« Primer povelja je v pravilu zapisan tudi v nemščini: »Entfaltung! Züge hintereinander! Entlang der Mulde! Erste Gruppe auseinander mit einer Panzerbüchse 300 M als Sicherung voraus! Marsch, Marsch!«. Vodniki so nastopali v razvitju »desetina druga za drugo«, pred vstopom v boj pa so poveljevali razvitje po širini, ob upoštevanju, da je bilo težko orožje za vodom, ki je vzdrževalo stik, vodja težkega orožja pa je bil pri poveljniku čete.51

NAPAD ENOT SLOVENSKEGA DOMOBRANSTVA

V uvodu k poglavju je zapisano, da bodo pehotne čete slovenskih domobrancev in slovenskega narodnega varnostnega zbora priborile narodu končno zmago in lepo prihodnost. Borbeni duh čete je bil odvisen od poveljnika čete, saj je on četo v napadu »potegnil« za seboj, vzgajal borce v izpolnjevanju dolžnosti in v njih vzbujal drznost ter prezir do smrti. Poveljnik čete je moral spretno in premišljeno prilagajati četo v menjajočih se oblikah in razvitju zahtevam borbene naloge in zemljišča. Tehtno in hitro si je moral ustvariti borbeni načrt in skladno z njim odrediti svojim vodom in morebitnemu težkemu orožju borbene naloge. Četni poveljnik je vodil svojo četo v boju s povelji in osebnim zgledom. Čim težje so bile razmere, tem krajša, toda še zmeraj razumljiva, naj bi bila povelja. Poveljeval je ustno, tako da je kazal posamezne točke in položaje na zemljišču. Poveljevanje si je med bojem olajšal tako, da je v odmorih med pohodom in bojem poučeval podrejene starešine in borce o nastalem položaju.52

Napad med pohodomČetni poveljnik, ki je bil daleč pred četo, je poslal borce, ki so bili na pohodu, po najkrajši poti v napad na nepripravljenega sovražnika. Vodom je za cilj napada določil jasno vidne točke v cilju napada čete. Težko orožje je moral razvrstiti tako, da je tudi daleč spredaj učinkovito podpiralo napadajočo četo. Izvidnice so si morale ogledati sovražnikove boke, poiskati so morale slabosti v sovražnikovi razvrstitvi in izvedeti, ali bo sovražnik dobil pomoč. Juriš je bil izveden v napadu


51 Prav tam.52 ARS, II., Fond SD, Fascikel 289, Skripta: Načela domobranske taktike.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 0 0

na mesto, ki so se mu najlažje približali. Uporabili so predvsem težko in deloma lahko orožje. Ob vodenju čete je poveljnik pogosto pomagal svojim enotam v napadu. Bojna naloga, ki jo je poveljnik čete odredil svojim vodnikom, je vsebovala naslednje podatke: sovražnik in lastni položaj, naloga in načrt čete, poročila in pošiljanje izvidnic, bojna naloga težkega orožja, cilj napada posameznih vodov, desetin, oskrba ranjencev in mesto četnega poveljnika. Če napad med pohodom ni bil mogoč, je poveljnik čete počakal, dokler težko orožje ni bilo pripravljeno na streljanje.53

Napad iz pripravljene postojankePri napadu iz pripravljene postojanke na sovražnika, ki je pričakoval napad ali je bil dobro utrjen, je bila najpomembnejša dolžnost poveljnika in njegovih podrejenih, da se kar najbolje pripravijo za napad. Poveljnik čete je moral s pridobivanjem podatkov ali z ogledom z višjega položaja podrobno proučiti položaj in razčlenjenost zemljišča, na katerem naj bi četa zasedla pripravljeno postojanko. Med tem je četa zasedla postojanko, vendar dobro skrita pred sovražnikom. Poveljnik čete je moral zagotoviti, da so enote hitro zasedle svoja mesta, moral je odposlati izvidnice, zavarovati postojanke in določiti vodom ter težkemu orožju njihova mesta, o čemer je obvestil nadrejenega poveljnika. Prva povelja je moral dopolnjevati s podatki, kot so: sovražnikov in lastni položaj, bojna naloga čete (kako dolgo bo četa v pripravljeni postojanki), poročila izvidnic, nove izvidnice, podrobno opazovanje sovražnika, pripravljenost postojank prednjih desetin, cilji napada posameznih vodov s podrobno opisano bojno nalogo, ureditev streljanja, bojna naloga težkega orožja, zveza s težkim orožjem in topništvom, položaj četne rezerve, mesto vozov in dopolnitev streliva, obvezovališče, mesto četnega poveljnika in splošnega oddelka. Poveljnik je moral poslati proti sovražniku močno izvidnico (vsaj eno desetino), ki se je morala spustiti v boj s sovražnikom in tako odkriti njegovo postojanko ter položaje lahkega in težkega orožja. Povelje za napad je bilo tako po skrbni pripravi kratko in se je omejilo le na dopolnila o sovražniku, bojnih nalogah za napad (smer in cilj prvega sunka, prodiranje v skokih, izhodna točka, čas napada) in o ureditvi streljanja (cilj težkega orožja).54

Tomaž Kladnik


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 0 1

Napad na postojankeV prvi pripravljalni postojanki se je četa razvrstila po globini v ohlapnih oblikah in se vkopala. V globokih in ozkih oblikah razvitja je četa bliskovito pretekla prostor med pripravljalno postojanko in izhodnim položajem, pri čemer je izkoriščala vsa naravna kritja, ščitil pa jo je ogenj iz težkega orožja. V izhodnem položaju je poveljnik razvil četo po širini, nato so se borci v kritju vkopali. Poveljnik je dopolnil opazovanje in poizvedbe ter določil cilje težkemu orožju. Ob določenem času so se prednje desetine prebile do skrajnega območja lastnega ognja, ki je »tolkel« po sovražniku. Ko je ogenj prenehal oziroma so ga prenesli naprej, je četa v enem skoku vdrla v sovražni položaj. Naskakujoče enote so morale »pregaziti sovražnika v širokem frontu«, še preden se je dobro zavedel in si opomogel od topništva in težkega orožja. Težko pehotno orožje so uporabljali neposredno za naskakujočimi enotami in jih z ognjem podpirali povsod, kjer bi se pojavil nov odpor. Tik za težkim orožjem je nastopala rezerva, ki se je vključila v boj po globini.55

Napad na dobro utrjene postojankeDobro utrjeno sovražno postojanko je zasedel oddelek pehotne čete, ki so mu pomagali oddelki za rušenje, in sicer z razstreljevanjem ovir in mašenjem strelnih lin. V oddelkih so bili posebej izučeni borci. Napad udarnega oddelka je bilo treba pripraviti tako, da je potekal v neprizanesljivem naskoku in brez zastoja. Ko je dobil vodnik voda, vodja udarnega oddelka, skrbno premišljen bojni načrt, je sestavil podrobno bojno nalogo za napad. Vodja in drugi starešine udarnega oddelka so si morali ogledati zemljišče, na katerem naj bi bil izvršen napad. Ugotoviti so morali njegovo razčlenjenost, naravne in umetne ovire, moč utrdb in njihov položaj, sovražnikovo moč in oborožitev.


55 Prav tam.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 0 2

Oprema in naloge udarnega oddelka so prikazane v tabeli:56

Tomaž Kladnik

Sestav Število borcev Oprema Nalogaudarnega o d d e l k a (vodnik)

Brzostrelka, škarje za žico, pištola za rakete z municijo, bombe, kompas, daljnogled, piščalka.

Vodi oddelek po določeni borbeni nalogi, dirigira delo posameznih borcev in jih s svojim osebnim zgledom potegne naprej tako, da oddelek onesposobi sovražno utrdbo.

O d d e l e k za rušenje zaprek

Za vsako nameravano zaseko posebni oddelek 3-4 borci

4 puške ali pištole, 4 lopate, 12 bomb, 4 škarje za žico, 2 cepina ali sekiri, 8 vreč z razstrelivom, ki je podolgovato nanizano

Za nastopanje ostalih oddelkov razstreli zaseko v oviri. Pozneje razširi z razstreljevanjem in rezanjem žice zaseko, da pokaže nastopajoči četi pot.

O d d e l e k za mašitev strelnih lin

Za vsako strelnico in vhod poseben oddelek 3 borcev in 2 borca s protioklop.puškami

2 pištoli, 1 puška, 10 vrečic s peskom, po 2 bombi, 1 naboj razstreliva (3 kg), vžigalnik, drogovi

Uniči strelnico, vhod ali orožje z razstrelitvijo ali pa zagozdi strelnico in onesposobi orožje

Z a š č i t n i oddelek

2-4 oddelki po 2-3 borci

Po dve bombi, dogovorjene zastavice, 2 vreči ali bombi za umetno meglo. Oprema s puško, pištolo, brzostrelko ali lahko strojnico, zavisi od zemljišča in situacije.

Zasede zemljišče za udarnim oddelkom in na straneh ter ga ščiti pred presenečenjem.

O d d e l e k za umetno

2-3 borci Puške ali pištole, 4 bombe, 8 bomb ali sveč za umetno meglo, 1 lopata, 1 škarje za žico

Če bi streljanje v bok motilo delo udarnega oddelka, zamegli zemljišče levo in desno.

Rezervni oddelek

Zavisi od števila prejšnjih borcev

Razen svoje običajne opreme 2 do 3 naboji razstreliva z vžigalniki in drogovi, običajna oprema prejšnih borcev, ki so jo odložili, protioklep. municijo, bombe, sveče z umetno meglo.

Nosi opremo za borci udarnega oddelka in nadoknadi njihovo porabo municije, bomb, nabojev razstreliva in prehrane.«

56 Prav tam.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 0 3

Tako so na različnih krajih razbili več sovražnikovih utrdb in uničili povezanost njihovega zapornega ognja. Borci s težkim orožjem so razbili sovražnikove žične ovire ali naredili vanje zaseke. Prednje pehotne čete je ščitil ogenj lastnega topništva in težkega pehotnega orožja, udarni oddelki pa so zasedli izhodne točke čim bliže oviram. Ko se je začel napad udarnega oddelka, so oddelki topništva in drugega težkega orožja z ognjem odrezali cilj napada ob straneh in po globini od preostalega dela sovražnika. Oddelek za rušenje ovir se je prebil pod zaščito ognja napadajočih enot, težkega orožja in v varstvu umetne megle do ovir, jih razstrelil in v žične ovire vrezal zaseke. Drugi deli udarnega oddelka, razvrščeni po globini, so mu sledili. Zaščitni oddelek je na začetku ščitil udarni oddelek še iz izhodne točke. Ko so bile žične ovire prerezane ali uničene, se je vodja udarnega oddelka z oddelkom za zamašitev strelnic v enem skoku pognal v mrtvi (netolčeni) prostor ob strelni lini. Hkrati so borci zaščitnega oddelka zasedli zemljišče levo in desno od napadene utrdbe ter ščitili boke in po globini. Oddelek za umetno zameglitev je zameglil zemljišče levo in desno od napadene utrdbe in tako ščitil prodiranje oddelka za zamašitev strelnic. Pri tem je moral paziti na smer in silo vetra. Z zameglitvijo je prenehal, ko je utrdbo dosegel oddelek za zamašitev, zaščitni oddelek pa je zasedel predvidene položaje. Oddelek za zamašitev strelnic je onesposobil strelnice tako, da je vrgel bombe in bombe za umetno meglo v odprto strelnico, zažgal naboj razstreliva pred zaprto strelnico, naboj razstreliva ob orožju, zamašil strelnico z vrečami peska ali z zemljo in zažgal naboj razstreliva ob vhodu v utrdbo. Če se je uničenje ali zamašitev strelnice ponesrečilo, je moral udarni oddelek posadki utrdbe preprečiti, da bi delovala proti preostalim napadajočim enotam in uničiti posadko takoj, ko bi oddelek dobil okrepitev.57 ZasledovanjeMed zasledovanjem je morala četa bežečega sovražnika popolnoma uničiti. Obotavljanje je koristilo samo sovražniku, ki je pridobil čas za organiziranje novega odpora, ki bi ga pozneje morali »streti z novimi, žrtev polnimi napadi«. Odstopajočega sovražnika je bilo treba uničiti s streljanjem. Pri tem se je bilo treba »siliti«. Četa je morala ponovno naskočiti sovražnika v boju mož na moža. Četni poveljnik je ukazal svojim vodom, da so zasledovali bolj oddaljene cilje. Neposredno za prvimi vodi so bili razporejeni borci s težkim orožjem. Zasedli so nove položaje in neprekinjeno streljali na sovražnika. Če se je odstopajoči sovražnik branil, ga je morala četa prehiteti od strani in njegov odpor streti z napadom v bok ali hrbet. Poveljnik čete je ohranjal stik z bežečim sovražnikom prek izvidnic. Zaostale čete ali vodi so sledili v teku po najkrajši poti, da bi se čim prej udeležili zasledovanja.58



. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 0 4

OBRAMBA ENOT SLOVENSKEGA DOMOBRANSTVA

Četni poveljnik je bil odgovoren za uspešno obrambo svoje postojanke. Glede na položaj si je ogledal postojanko in zemljišče pred njo. Pri tem je moral biti pozoren na krite (mrtve) točke pred postojanko. Na podlagi ugotovitev tega izvidovanja je dopolnil in povečal obrambni ogenj težkega orožja in orožja drugih, »zadaj se nahajajočih edinic«. Svojemu orožju je določil območje streljanja in položaje. Prostor ob straneh in pred njegovo postojanko je moral biti v območju ognja njegove čete, prav tako ni smelo biti netolčenih (mrtvih) prostorov. Težkim strojnicam je odredil take položaje, da so lahko streljale bočno pred glavno obrambno črto. V sovražnikovo smer jih je moral zaščititi s položaji desetin. Težki minometi so dopolnjevali ogenj strojnic, posebno na sovražnika v kotanjah, dolinicah in v kritjih tik pred glavno borbeno črto. Lahke strojnice so že na začetku posegle v obrambno streljanje in večkrat prikrito menjale svoj položaj. Paziti so morali, da so položaji za obrambo juriša ostali čim dlje prikriti. Četni poveljnik (ali vodnik) je določil strojnice, ki so začele streljati šele takrat, ko sovražnik v naskoku ni imel kritja. Vodnike je moral četni poveljnik seznaniti z načrtom streljanja s težkim orožjem, ki ga je moral dopolniti z lahkim orožjem. Položaje, pomaknjene v globino, so pripravili tako, da so s streljanjem uničili morebitni sovražnikov vdor. Četni poveljnik je izbral za svojo četo razvitje, ki so mu ga določali načrt streljanja, zemljišče ali težko orožje. S povelji je odredil svoji četi razvitje, načrt streljanja in izgraditev postojanke. Ta povelja so obsegala:

1. podatke o sovražniku in lastni situaciji; 2. nalogo, ki jo je dobila četa; 3. potek glavne borbene črte; 4. nalogo bojnih straž (pred straž); 5. borbene naloge posameznih vodov, meje odsekov, ki jih morajo zasesti in braniti, po širini in globini, borbene naloge dodeljenega težkega orožja, določbe o zapornem ognju; 6. časovno in krajevno ureditev streljanja, kdaj naj prično s streljanjem vodi, desetine, lahko in težko orožje; 7. način pomoči ostalih pehotnih čet in topništva; 8. podrobna navodila četni rezervi (ureditev obrambe in priprava na protisunek); 9. mesto četnega opazovališča; 10. mesto četnega poveljnika in njegovega splošnega oddelka, mesto višjega poveljnika, znak za zaporni ogenj, mesto vozov in streliva, opremo in prehrano.Določil je tudi čas, namenjen za gradnjo. Ukazal je postavitev lažnih, navideznih položajev. Načrt postojanke z vrisanim načrtom streljanja je poslal morebitnemu nadrejenemu poveljniku, vodnikom in vodji težkega orožja. Poveljnik je bil odgovoren, da je bila četa vedno pripravljena na obrambo in da je pravočasno, posebno ponoči in ob slabem vremenu, spoznal sovražnikovo namero za napad. Za nočno obrambo so se

Tomaž Kladnik

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 0 �

pripravljali že podnevi, tako da so ukazali okrepitev predstraž, odredili izvidnice, določili osvetlitev vmesnega zemljišča itn. Če je bila vsa četa določena za rezervo, je poveljnik poiskal take položaje, da je četa obvladala bojišče s streljanjem po vsej globini in je lahko kadar koli opravila protisunek v kateri koli smeri. Poveljnik je moral pripraviti vse za protisunke in jih tudi »uvežbati«. Četa v rezervi je morala s svojim ognjem in takojšnjim protisunkom uničiti sovražnika, ki mu je uspelo vdreti, ne da bi čakala na povelje. Po uspelem protisunku je moral poveljnik svojo četo takoj ponovno razviti po širini in globini. Takoj ko je četa iz napada prešla v obrambo, je četni poveljnik odredil svojim borcem, lahkemu in težkemu orožju take položaje, da so s streljanjem obvladali vse bojišče, potem pa razvil čete po globini.59

PREKINITEV BOJA

Boj je bil praviloma prekinjen ponoči. S posameznimi povelji je poveljnik čete določil: a) predpovelja: 1. odvoz ranjencev, ujetnikov, voz za municijo, opremo in prehrano; 2. pot (izvidnica) in njeno označbo; b) povelja za odstopanje; 3. za boj sposobne desetine, ki krijejo odstopanje, njihove vodje, težko orožje, bolničarje, njihovo bojno nalogo; 4. način, čas in vrstni red odstopanja posameznih vodov in težkega orožja; 5. zborno mesto; 6. mesto četnega poveljnika. Ponoči so vodi odstopali v široki fronti, pri tem pa izkoriščali kritja zemljišča in vse poti. Ko se je četa zbrala na zbornem mestu, je krenila na ukazano mesto. Podnevi (izjemoma) je morala četa v boju odstopati od položaja do položaja v popolnem soglasju s sosednjimi enotami. Za tako bojno odstopanje je poveljnik določil: 1. težko orožje, ki je krilo odstopanje; 2. način, kako naj zaostali deli krijejo odstopanje ter kdaj in kako naj sami odstopajo; 3. kdaj naj deli čete, določeni za odstopanje, začnejo odstopanje ter kdaj in kje naj zasedejo vmesne položaje. Četni poveljnik, vodniki in desetarji so ostali pri enotah, ki so bile najbliže sovražniku. Na vmesnih položajih se je četa razvila v široki fronti k obrambi. Ko se je četa odtrgala od sovražnika, so počasi odstopale tudi preostale desetine. Od razmer in dobljenega povelja je bilo odvisno, kako bodo odstopale: »od vmesnega položaja do vmesnega položaja, korakoma braneč vsako ped zemlje, ali pa tako, da se sploh ne ustavijo«. Sposobni starešine so morali odstop sovražniku znati prikriti. S povečanim ognjem in svetlobnimi signali iz že zapuščenih položajev so morali dajati vtis, da je postojanka še zasedena, odstop pa so uspešno zaščitili z minami in raznimi zaprekami.60



. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 0 �

VA R N O S T N A S T R AT E G I J A E V R O P S K E U N I J E I N

N A C I O N A L N A VA R N O S T N A S T R AT E G I J A Z D R U Ž E N I H

D R Ž AV A M E R I K E – S T R AT E G I J I G L O B A L N E G A S I S T E M A

VA R N O S T I 2 1 . S T O L E TJ A ( p r v i d e l )

P O V Z E T E K

Evropska varnostna strategija predstavlja prvo vseevropsko vizijo vloge, ki naj bi jo Evropska unija (EU) imela v svetu. Ta politični dokument poziva EU, naj v zunanjem okolju prevzame globalno vlogo z uporabo vseh zmogljivosti, vključno vojaških. Preventivno delovanje in učinkovita večstranskost (multilateralizem) sta stebra, na katerih sloni Evropska varnostna strategija. Temeljni načeli delovanja EU v mednarodnem okolju sta ukrepanje pred izbruhom krize in priznavanje primarne odgovornosti Varnostnega sveta Združenih narodov za vzdrževanje miru in varnosti. Dokument kaže na nestrinjanje Evropejcev z ameriško ideologijo »zlobne države« in »osi zla«, na obsedenost z vojaško tehnologijo kot odgovorom na nove grožnje in z nezaupanjem v mednarodne institucije, vključno z Združenimi narodi. Izid Nacionalne varnostne strategije Združenih držav Amerike je posledica uradne varnostne politike po 11. septembru 2001, ki je v ameriško družbo prinesla veliko sprememb. Vidno mesto je namenjeno strategiji ukrepanja zoper teroriste in zlobne države in obvarovanju pred regionalnimi konflikti, zaščiti pred grožnjami

Andrej Kocbek

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 0 �

orožja za množično uničevanje, razvoju sodelovanja med velikimi silami, dvigu ekonomske rasti in zagotavljanju pogojev za demokracijo. Dokument jasno izraža voljo Združenih držav Amerike po vzdrževanju prevladujoče ekonomske in vojaške moči. Strategija poudarja odločenost za samostojno ukrepanje, če je to nujno, in za predpravično (angleško pre-emptive) vojaško ukrepanje zoper teroristične skupine ali zlobne države, ki kopičijo orožje za množično uničevanje. Ali navedeni vsebinski poudarki strategij pomenijo, da sta Evropska varnostna strategija in Nacionalna varnostna strategija Združenih držav Amerike daleč narazen? Odgovor na to ni tako preprost. Pri oblikovanju dnevnega reda za prihodnja desetletja kažeta strategiji več skupnih prednostnih področij, predvsem mednarodni terorizem in širitev orožja za množično uničevanje. Podobno kot ameriška strategija se tudi evropska zaveda, da mednarodna skupnost potrebuje več kot zaupanje pri ravnanju z državami, ki ogrožajo svetovni mir. Vendar Evropejci čutijo večjo naklonjenost načelu, da mednarodna varnost predpostavlja red na temelju pravil mednarodnega prava. V obeh strategijah se kažeta volja prispevati k varnejšemu in boljšemu svetu v prihodnosti in potreba po novih, produktivnejših mednarodnih odnosih, ki bi omogočili soočanje z izzivi enaindvajsetega stoletja. Obe strategiji bosta vplivna dejavnika v procesu oblikovanja novega globalnega varnostnega sistema.


Evropska varnostna in obrambna politika, večstranskost, strategija, varnost, mednarodna varnost, varnostni izzivi, nacionalna varnost, grožnje, varnostna politika, mednarodni varnostni sistem, ogrožanje varnosti, terorizem, konflikti, enostranskost, večstranskost, preventivno ukrepanje, predpravica do ukrepanja.

VA R N O S T N A S T R AT E G I J A E V R O P S K E U N I J E I N N A C I O N A L N A VA R N O S T N A S T R AT E G I J A Z D R U Ž E N I H D R Ž AV A M E R I K E – S T R AT E G I J I G L O B A L N E G A S I S T E M A VA R N O S T I 2 1 . S T O L E TJ A ( p r v i d e l )

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 0 �

S U M M A R Y

European security strategy is, for the first time, a truly common European vision of the world and the European Union’s role in it. This political document calls for European Union action externally in all fields as a global player that can call upon a complete range of resources, including military. Preventive engagement and effective multilateralism are the two pillars on which the European security strategy rests. Acting before crises erupt and acknowledging the primary responsibility of the United Nations Security Council in the maintenance of peace and security are principles that underpin the Union’s external actions. Documents show that Europeans do not share America’s ideology of “rogue” states and the “axis of evil”, an obsession with military technology as a response to the new threats, and a mistrust of multilateral institutions, including the United Nations.

The publication of the National Security Strategy of the United States is a significant official elaboration of a variety of post-September 11 changes in the direction and tone of United States security policy. Special prominence is given in the strategy toward dealing with threats posed by terrorists and “rogue states“, although it also focuses on preventing regional conflicts, preventing threats from weapons of mass destruction, developing cooperative actions with other major powers, and expanding economic growth and the infrastructure of democracy. This document states clearly that the United States will maintain its position of pre-eminent economic and military power and, if necessary, to act alone, and to act militarily and pre-emptively against terrorist group or rouge states amassing weapons of mass destruction.

Does this mean that European and American strategies are worlds apart? The answer is not simple. Identifying the strategic agenda for the coming decades these two strategies have broadly similar priorities: international terrorism and the proliferation of weapons

Andrej Kocbek

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 0 �

of mass destruction. Similar to the American security strategy, Europeans are aware that a multilateral approach is not sufficient when dealing with states that threaten world peace. However, Europeans support the principle that international security presupposes an order based on the rules of international law.

Both strategies contribute to a more secure and better world in the future. These strategies recognize the need for new, productive international relationships that meet the challenges of the twenty-first century. However, both security strategies will influence the process of forming a new global security system the twenty-first century in slightly different ways.

K E Y W O R D S

European Security and Defence Policy, strategy, security, international security, security challenges, national security, threats, security policy, international security system, security threats, terrorism, conflicts, unilateralism, multilateralism, prevention, pre-emption.

U V O D

Novo varnostno okolje in globalni položaj z nekaterimi vznemirjajočimi dogodki sta v veliki meri spremenila razumevanje pojma varnost. V Združenih državah Amerike je teroristični napad 11. septembra 2001 v ljudeh vzbudil nove občutke ranljivosti in nezaščitenosti. Ti občutki so to državo, ki je bila prepričana, da je ena najvarnejših na svetu, privedli do sprejetja novih varnostnih konceptov, do državnega nadzora nad svobodo gibanja in posledično do nekaterih oblik oženja človekovih pravic in svoboščin. Poleg omenjenega je nevarnost novih terorističnih napadov privedla do izjemnega povišanja vlaganj na varnostnem in obrambnem področju in ustanovitve novega ministrstva za domovinsko varnost (Department of Homeland Security). To ministrstvo naj bi okrepilo zaščito ozemlja države in njenih državljanov pred terorističnimi napadi in do največje mogoče mere zmanjšalo njihove posledice. Poleg tega sta med prednostnimi področji ministrstva tudi zaščita


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 1 0

pred naravnimi in tehnološkimi nesrečami ter odprava njihovih posledic.Evropsko varnostno okolje se je prav tako spremenilo. Od konca hladne vojne so se možnosti za vojaške napade širokih razsežnosti na področje Evropske unije izrazito zmanjšale. To pa za Evropo še ne pomeni, da visoko intenzivne, čisto vojaške konfrontacije in konflikti niso več mogoči. Ob koncu prejšnjega in v začetku tega stoletja je postalo vse bolj jasno, da so glavni viri bojazni za evropske državljane, pa tudi za politične voditelje, novi viri groženj, tveganja in ranljivosti življenjskega okolja. Česa se torej državljani Evropske unije najbolj bojijo? Po javnomnenjski raziskavi Eurobarometer, novembra 2002, so najvišje postavili strah pred mednarodnim terorizmom, organiziranim kriminalom, orožjem za množično uničevanje in jedrskimi nesrečami. Najmanj pa so izrazili bojazni pred možnostjo konvencionalne vojne v Evropi. Iz vsebine Evropske varnostne strategije z naslovom Varna Evropa v boljšem svetu izhaja, da je evropska varnost ogrožena (neposredno ali posredno) zaradi globalnih groženj (bolezni, revščina, omejenost naravnih virov, energijska odvisnost) in soočena s številnimi pomembnimi grožnjami, in sicer: 1) s terorizmom, še posebej katastrofičnim na svetovni ravni, ki želi uporabiti neomejeno nasilje in povzročati množične žrtve; 2) s širjenjem orožja za množično uničevanje v povezavi z mednarodnim terorizmom; 3) z regionalnimi konflikti, ki lahko postanejo izvor drugih groženj, kot so ekstremizem, terorizem, propad držav, organizirani kriminal in širjenje orožja za množično uničevanje; 4) s propadom držav, ki lahko zaradi slabega vladanja in vodenja povzročijo razraščanje organiziranega kriminala in terorizma; 5) z organiziranim kriminalom, ki lahko dobi mednarodne razsežnosti.Opisane grožnje so bolj raznolike, manj opazne in nepredvidljive, kot tiste, ki jim je bila Evropa izpostavljena v obdobju hladne vojne. Spodbujene z večjim številom potencialno nestabilnih regij in s hitrostjo tehnološkega razvoja se lahko zelo hitro razvijejo v nevarnost za ves evropski prostor. Ta nevarnost lahko vključuje vojaške razsežnosti, je lahko nesorazmerna in ogrozi varnost držav članic Evropske unije od zunaj ali od znotraj. Na splošno lahko ugotovimo, da so te grožnje različnih pojavnih oblik medsebojno povezane in kombinirane (na primer slabo vladanje, slabotna država, revščina, trgovanje z ljudmi, tihotapljenje drog in terorizem).Vse te raznolikosti predstavljajo velike izzive za oblikovanje nove varnostne politike in kličejo po skupnih evropskih odgovorih nanjo. Odkar se sodobne grožnje ne ozirajo na nacionalne meje in lahko povzročijo škodo evropskim interesom doma in v svetu, je razlikovanje med zunanjo in notranjo varnostjo postalo manj izrazito. Transnacionalna narava teh groženj je vodila države k internacionalizaciji

Andrej Kocbek

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 1 1

njihove varnostne politike, intenziviranju sodelovanja in usklajevanju na mnogih področjih. To sodelovanje uporablja različne metode in načine za učinkovit spopad z grožnjami. Vojaška sredstva v tem spopadu imajo pomembno vlogo predvsem pri skrajnih ukrepih. Poleg njih imajo pomembno vlogo tudi diplomatske dejavnosti, obveščevalni dejavniki, policija, pravna sredstva, ekonomski in finančni instrumenti in znanstvene institucije. Predstavitev prve skupne strategije delovanja EU za zagotavljanje varnosti v mednarodnem okolju predstavlja velik politični dosežek držav članic pri oblikovanju skupnega koncepta na področju evropske varnostne in obrambne politike (EVOP). Iz delovnega gradiva, poimenovanega po visokem predstavniku EU kot »Solanina doktrina«, so članice oblikovale dokument z jasno politično opredelitvijo EU do sodobnih varnostnih izzivov. Z njim so določile tudi skupne cilje, ki jih želijo doseči pri graditvi boljšega sveta. Vsebina evropske varnostne strategije (EVS), ki v nekaterih delih kaže sorodnost z ameriško nacionalno varnostno strategijo (NVS), opozarja na prepletenost in kompleksnost varnostnega položaja v svetu ter medsebojne odvisnosti Evrope in Združenih držav Amerike (ZDA) pri zagotavljanju varnosti in miru. Glede na vplivni položaj EU in ZDA v mednarodnem okolju in pomen njune ekonomske moči lahko EVS in NVS štejemo za pomembnejša dejavnika pri oblikovanju stebrišča globalnega varnostnega sistema. Od trdnosti tega stebrišča sta odvisna globalno ravnotežje in varnost. Na obravnavo in analizo EVS in NVS nas je napotilo iskanje odgovorov na vprašanja: 1) ali sta njuni (pretežno konvergenčni) vsebini smerokaz prihodnjih načinov reševanja vprašanj sodobnih nevarnosti in groženj; 2) ali strategiji nakazujeta oblikovanje novega ali zgolj reformo sedanjega sistema globalne varnosti; 3) ali strategiji podpirata prizadevanja pri iskanju odgovorov na varnostne izzive prvih desetletij 21. stoletja.

E V R O P S K A VA R N O S T N A S T R AT E G I J A

OBLIKOVANJE SKUPNEGA STRATEŠKEGA KONCEPTA Prvič v svoji zgodovini se je EU odločila, da bo oblikovala skupni strateški koncept na področju varnosti. Ta odločitev je velik korak pri oblikovanju skupne varnostne kulture držav članic. Zakaj? Zato, ker je bilo zaradi varnostnih okoliščin v obdobju hladne vojne strateško razmišljanje o varnosti prepuščeno Združenim državam Amerike in pripravljenosti posameznih držav EU. Tako med evropskimi državami ni bilo večje želje po soglasju o skupnem pristopu do varnostnih vprašanj Evrope.


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 1 2

Do spremembe položaja je prišlo zaradi razvoja in širitve EU na obrobja kriznih žarišč in tudi zaradi globalnih varnostnih groženj. Članice so se začele zavedati, da neenotna in razdeljena EU nima moči, da bi vplivala na preprečevanje groženj, in da se razširjena EU ne more izogniti odgovornosti za mednarodno varnost. Iraška kriza je močno vplivala na ravnanje in ukrepe držav EU. Tako kot so konflikti v nekdanji Jugoslaviji vplivali na organizacijo francosko-britanskega srečanja v St-Maloju in na sprejetje Helsinškega sporazuma, je iraška kriza spodbudila potrebo po strateškem razmišljanju o vprašanjih mednarodne varnosti. Epizode iraške krize so razkrile posledice neenotnosti EU pri iskanju skupnih odgovorov na vsebino Resolucije 1441 Varnostnega sveta ZN, predvsem v tistem delu, v katerem je bilo treba opredeliti pogoje, pod katerimi je mogoča uporaba vojaške sile. Če bi države članice EU, med katerimi sta Francija in Velika Britanija članici Varnostnega sveta (VS), ukrepale enotneje, bi lahko učinkoviteje prispevale k določitvi časovnice aktivnosti mednarodne skupnosti proti Iraku in k predvidevanju o razvoju dogodkov ob uporabi sile. S takšnim neenotnim pristopom so članice pokazale na nemoč EU, da bi kot skupnost držav igrala pomembnejšo vlogo v mednarodni skupnosti in znotraj ZN. Lahko rečemo, da je ta kriza v ospredje postavila dejstvo, da EU potrebuje skupno varnostno strategijo, če želi postati zaupanja vreden dejavnik v mednarodni skupnosti.Hkrati s spoznanjem o nemoči učinkovitega ukrepanja EU na področju svetovne varnosti obstaja zavedanje, da Evropa s 450 milijoni prebivalcev ne more kar tako obrniti hrbta svetu okoli sebe. Za razliko od »mlade Ameriške republike«, ki zaščitena z oceani lahko odloča o svoji nevtralnosti, Evropa zaradi svoje geografske lege takšne možnosti nima. Razširjena EU bo namreč vključevala naravna križišča in stičišča mnogih civilizacij vse do meja Rusije in arabsko-muslimanskega sveta. Širitev bo prinesla zbližanje njenih članic in tudi težave iz soseščine v Sredozemlju, na Srednjem Vzhodu in Kavkazu ter v Rusiji. Soseščina držav, ki mejijo na razširjeno EU, bo zahtevala vzdrževanje pozornosti in stalno aktivnost. Zaradi omenjenega je v uvodnem delu strategije jasno poudarjeno, da je EU v prihodnosti namenjena, če to želi ali ne, vloga globalne »igralke«. Zaradi tega se mora pripraviti, da bo v mednarodni skupnosti delila odgovornost za globalno varnost. Spoznanje o globalni odgovornosti EU je vplivalo na politično voljo do oblikovanja evropskega strateškega koncepta. Oblikovanje oziroma sprejetje koncepta je bilo odvisno od dovolj širokega razumevanja držav članic, ki imajo na področju nacionalne varnosti različne strateške tradicije. S takšnim, dovolj jasnim političnim konsenzom so bili podani temelji aktivnejši vlogi EU v

Andrej Kocbek

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 1 3

mednarodni skupnosti. Z uresničevanjem varnostne strategije pa se bo EU lahko v mednarodni skupnosti, še posebej pri ZDA, potrdila kot upoštevanja vredna in dejavna udeleženka vzdrževanja globalne varnosti. Vsebina skupne strategije temelji na treh stebrih:1 1) širitvi varnostnega območja okoli Evrope z razvijanjem orodij za stabilizacijo razmer, uporabljenih na Balkanu, v korist varnostnemu položaju v Ukrajini, Moldaviji in Sredozemlju ter reševanju izraelsko-palestinskega spora; 2) vzpostavitvi učinkovitega večstranskega sodelovanja na podlagi Ustanovne listine ZN, ki je temeljni okvir za mednarodne odnose EU, in potrditvi potrebe po preventivnem načinu delovanja, ko so prekršena mednarodna pravila; 3) odzivanju na globalne grožnje terorizma, ki obsega preprečevanje širjenja orožja in zoperstavljanje organiziranemu kriminalu, na podlagi spoznanja, da so tradicionalne oblike obrambe po padcu berlinskega zidu preteklost. Prihodnja prva obrambna črta bo pogosto v tujini, zunaj območja EU.Nekateri poudarki iz EVS, ki so pomembni za nadaljnje proučevanje podobnosti in razlik z NVS ZDA ter za razumevanje obeh dokumentov:– učinkovita večstranskost s preventivnim delovanjem pri reševanju sporov je

po svoje težko razložljiv koncept. Sprejetju takšnega koncepta je verjetno botrovala realnost, da Evropa ni v vojni;

– evropske analize groženj terorizma in širjenja orožja so podobne ameriškim, toda poti zoperstavljanja in reševanja se razlikujejo. EVS za reševanje teh groženj ne predvideva zgolj vojaških sil, čeprav uporabe ne izključuje. EU k reševanju namreč pristopa širše, z uporabo političnih in ekonomskih instrumentov;

– reševanje problematike terorizma ne more biti uspešno, če ni zastavljeno globalno; – EU v strategiji zagovarja reševanje slabega vladanja z njegovim

izboljšanjem, ne z menjavo režima.Pri proučevanju EVS ne moremo govoriti, da njena vsebina predstavlja ravnotežje med Marsom2 in Venero3 oziroma zvezo med blago (soft) in trdo (hard) močjo. Takšno razumevanje vodi k napačnim sklepom, saj EU ni nacionalna država. Je skupnost držav, v kateri imajo države popolno suverenost na področju nacionalne varnosti, obrambe in vojaških potencialov. To daje EVS, ki je strateški koncept, poseben značaj in pomen. Vrednost dokumenta pa se bo pokazala s sposobnostjo (politično voljo) vlad in njihovih ambicij do skupnega ukrepanja ob izbruhu krize v svetu.


1 Podrobneje o tem v poglavju Vsebinska poglavja.2 Rimski bog vojne.3 Rimska boginja ljubezni.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 1 4

Z G O D O V I N S K E I N P O L I T I Č N E P O D L A G E

Po koncu hladne vojne se je v Evropi znotraj Zahodnoevropske unije (ZEU) začel proces oblikovanja evropske varnostne in obrambne identitete (European Security and Defence Identity – ESDI). Vrhunec je dosegel leta 2001, ko sta ZEU in Nato oblikovala skupno študijo za vajo (Joint Excercise Study 2001 – JES 01)4 o skupnem uresničevanju petersberških nalog.5 Hkrati z ukinitvijo stalnih političnih in vojaških načrtovalnih teles ZEU (2001/02) so se ustanovile stalne politične in vojaške strukture EU.6 Posledično so se funkcije ZEU pri uresničevanju petersberških nalog vključile v EU.7 S tem ukrepom je bilo odpravljeno podvajanje dejavnosti ZEU in EU, nastalo pa je tudi vprašanje o smotrnosti nadaljnjega obstoja ZEU. Preoblikovanje dejavnosti mirovnih operacij ZEU v EU pomeni nov motiv pri graditvi in operacionalizaciji skupne politike na zunanjem, varnostnem in obrambnem področju. Veliko spodbudo razvoju EVOP je prineslo dvostransko srečanje predsednikov Francije (Jacques Chirac) in Velike Britanije (Tony Blair) v St-Maloju decembra 1998. Ta sporazum nekateri štejejo tudi kot temeljni dokument EVOP. Na srečanju je Francija predstavila nove pobude za sodelovanje z Natom. Velika Britanija pa je s podpisom sporazuma spremenila zadržan odnos in potrdila, da je krepitev evropskih vojaških zmogljivosti v EU mogoča. Sporazum je potrdil odgovornost EU za njeno obrambo, omogočil oblikovanje zmogljivosti za samostojne akcije, dal nove podlage za partnerstvo med EU in Natom ter razvoj evropske obrambne identitete usmeril v graditev EVOP.Pozitivna energija srečanja v St-Maloju je bila materializirana s sprejetjem helsinških ciljev8 na srečanju v Helsinkih decembra 1999. Podlaga tem ciljem je bila sprejeta odločitev o tem, da mora EU imeti pomembnejšo vlogo na mednarodni ravni.9 Za uresničitev te politične volje pa je treba pri državah članicah pridobiti ustrezna

Andrej Kocbek

4 Študija, ki je obravnavala sodelovanje Nata in ZEU v mirovni operaciji pod političnim vodstvom ZEU in z uporabo Natovih sredstev ter zmogljivosti – poveljstva operacije pod vodstvom DSACEUR namestnika poveljnika SHAPE. Študijo sta ZEU in Nato preigrala od 11. do 15. junija 2001 na Nizozemskem. V pripravo študije in vajo je bila kot pridružena partnerica ZEU vključena (politično in vojaško) tudi Slovenija.

5 Petersberg Tasks – poimenovane po kraju Petersberg blizu Bonna, v ZR Nemčiji, kjer so zunanji in obrambni ministri članic ZEU 19. junija 1992 sprejele tipe nalog, v katere se lahko vključijo vojaške enote članic (mirovne, humanitarne in reševalne, vsiljevanje miru); več v brošuri WEU Today, 1998, Secretariat General.

6 Evropski svet v Helsinkih je 10.12.1999 sprejel odločitev o ustanovitvi stalnih političnih in vojaških teles znotraj Sveta . 7 Treaty on European Union, Title V, Provisions on a Common Foreign and Security Policy Article 17/2;8 Evropski svet je na srečanju sprejel več odločitev za krepitev skupne EVOP, ki jih je mogoče najti v

Presidency Conclusion, II. Commnon European Policy on Security and Defence – točka 25-29. Cilj odločitve o oblikovanju vojaških in civilnih zmogljivosti je poimenovan kot Helsinki Headline Goa (helsinški cilj).

9 Konkretnejši koraki EU za delovanje na področju preprečevanja konfliktov in kriznega menedžmenta so bili sprejeti na Evropskem svetu v Kölnu, 3.–4. junija 1999.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 1 �

sredstva in zmogljivosti. Helsinški cilji so naravnani v razvoj in graditev evropskih civilnih in vojaških zmogljivosti, brez katerih EU v mednarodnem okolju ne more izvajati operacij kriznega menedžmenta. Z jasnejšo predstavo o izgradnji vojaških in civilnih zmogljivosti, oblikovanjem političnih in vojaških struktur, razglasitvijo operativnosti EVOP (Laeken, decembra 2001) in oblikovanimi koncepti za izvajanje kriznega menedžmenta (samostojno ali z Natom) postaja EU vse bolj operativno prepričljiva in samozavestna.10 To samozavest in skupno voljo so članice EU izrazile v prvi skupni strategiji na varnostnem področju z naslovom Varna Evropa v boljšem svetu (A Secure Europe in a Better World), s podnaslovom Evropska varnostna strategija (European Security Strategy). V njej so vlade držav članic EU na strateški ravni prvič jasno izrazile svojo voljo po dejavnejši vlogi ter učinkovitejšem skupnem ukrepanju pri zagotavljanju svetovne varnosti in miru.

Z U N A N J I V P L I V I N A S TA N K A VA R N O S T N E S T R AT E G I J E

Na nastanek EVS so poleg omenjenih notranjih dejavnikov vplivali tudi zunanji. Med najvplivnejše lahko uvrstimo iraško krizo, ki je povzročila razdvojenost med članicami Unije in nesoglasja med EU in ZDA o upravičenosti vojnega pohoda na Irak. Druga najvplivnejša dejavnika sta bila teroristična napada 11. septembra 2001 v New Yorku in Washingtonu.11

Šokantna teroristična dogodka sta razkrila, da so se teroristi pripravljali tudi na evropskih tleh, na ozemlju članic EU. Povezave teroristov z Evropo so pri članicah EU sprožile resne premisleke o grožnjah mednarodnega terorizma, ki pretijo tudi evropskemu kontinentu. Oba navedena zunanja dejavnika sta pri voditeljih spodbudila potrebo po evropskem strateškem pristopu k varnostnim vprašanjem in dogovoru o načinih njihovega reševanja z ustrezno strategijo. Evropa se je dokončno zavedela, da je mednarodni terorizem na njenih tleh in da se mu je treba upreti. Teroristični napad je resno opozoril, da se razširjena EU ne more izogniti odgovornosti in dolžnostim do svetovne varnosti in miru. Omenjene okoliščine so pri državah članicah Unije pospešile proces oblikovanja koherentnejših pogledov na pomen EVOP in vplivale na sprejetje prvega skupnega strateškega koncepta o evropski varnosti.


10 EU je od 5. junija do 6. septembra 2003 samostojno izvedla (s Francijo kot vodilno državo) operacijo Artemis v Kongu. V Makedoniji je od 31. marca do 15. decembra 2003 vodila operacijo Concordia. Decembra 2003 je EU v Bosni in Hercegovini prevzela vodenje operacije Althea. Operaciji Concordia in Althea sta potekali po dogovoru Berlin plus, ki določa politično vodstvo operacije EU ob uporabi Natovih sredstev in zmogljivosti.

11 V nadaljevanju bomo teroristična napada obravnavali kot en teroristični napad.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 1 �

P O T E K S P R E J E M A N J A

Visoki predstavnik za področje skupne EVOP Javier Solana je na Evropskem svetu v Porto Carras v Solunu (20. junija 2003) predstavil predlog besedila strategije (poimenovan tudi kot Solanin dokument) z naslovom A Secure Europe in a Better World.12 V njem so bili omenjeni trije stebri: 1) širitev varnostnega pasu okoli Evrope in razvoj dejavnikov za stabilizacijo položaja na Balkanu, v Ukrajini, Moldaviji in Sredozemlju ter za reševanje izraelsko-palestinskega spora; 2) vzpostavitev učinkovite večstranskosti, temelječe na vlogi ZN, in opredelitev okvirov za mednarodno sodelovanje ter potrebo po preventivnem delovanju EU; 3) določitev odzivanja na globalne grožnje terorizma, širjenja orožja za množično uničevanje in organiziranega kriminala s spoznanjem, da so tradicionalne oblike obrambe preteklost in da bo prihodnja obramba Evrope potekala zunaj njenih meja.13 Voditelji držav članic so ta dokument z odobravanjem sprejeli. Nadaljnje oblikovanje besedila varnostne strategije je pri članicah krepilo razumevanje in sprejemanje vloge EU kot strateškega dejavnika za določitev skupne varnostne politike v mednarodnem okolju. V strategiji so želeli doseči tudi najvišjo stopnjo soglasja o globalni vlogi EU pri reševanju varnostnih izzivov v okviru ZN, v partnerstvu z ZDA in Natom. Pri usklajevanju končne vsebine poglavij dokumenta so se odrekli prvotni nameri, da bi bilo mogoče krepitev evropske varnostne identitete razumeti v vlogi omejevalnega dejavnika moči in vpliva ZDA.14 Tako zdaj sprejeta EVS teži k zagotavljanju širše evropske varnosti v sodelovanju z ZDA.Na srečanju voditeljev držav članic (12. decembra 2003) je bilo pod italijanskim predsedovanjem sprejeto le malo spremenjeno besedilo strategije, ki ga je Javier Solana predstavil že na Evropskem svetu junija 2003. Med glavne popravke v besedilu sodi zamenjava odnosa EU do predpravičnega delovanja, in sicer namesto »S predpravičnim delovanjem se lahko izognemo resnim težavam v prihodnosti« (Pre-emptive engagement which can avoid more serious problems in the future) z novo različico, ki govori o tem, da se s preventivnim delovanjem lahko izognemo resnim težavam v prihodnosti (Preventive engagement which can avoid more serious problems for the future). Ta sprememba je v vsebino dokumenta vnesla enega bistvenih odmikov od ameriškega razumevanja ukrepanja proti grožnjam v mednarodni skupnosti.

Andrej Kocbek

12 Prva verzija EVS je bila na nekaterih področjih »neprijetno« vzporedna z NVS; na primer: pre-emptive engagement.13 Dodatno članek: Haine, Jean-Yves, ESDP: an overview, Institute for Security Studies, EU, http://www.iss-eu.org/.14 O tem tudi Reiter, Erich, Die Europaische Sicherheitsstrategie, http/www.europaeische-sicherheit.de/Rel/2003_10.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 1 �

V S E B I N A

V svoji končni obliki EVS obsega tri medsebojno odvisna in vzajemno učinkujoča poglavja ali stebre, in sicer:a) Varnostno okolje: globalni izzivi in poglavitna ogrožanjaV tem poglavju so predstavljeni prisotni globalni izzivi in ogrožanja varnosti EU, in sicer – terorizem, pretežno religiozno motiviran, ki predstavlja strateško pomembno

obliko ogrožanja vse Evrope;– potencialna ogroženost zaradi širitve orožja za množično uničevanje in

njegovih sistemov za prenos;– regionalni konflikti, ki privedejo do ekstremizma, terorizma in zloma držav,

posledično pa do podpore organiziranega kriminala;– propad držav15 ali slabo vodenje države povzročata korupcijo, zlorabe,

slabitev delovanja institucij in prenos notranjih spopadov zunaj meja;– organizirane čezmejne kršitve pri trgovanju z drogami, ilegalnem trgovanju z

ljudmi in orožjem v povezavi s terorističnimi gibanji predstavljajo zelo resne grožnje evropski varnosti.

b) Strateški cilji EUVsebina poglavja podaja oblike in načine ukrepanja EU na področju mednarodne varnosti, in sicer:– v ospredje je postavljena ugotovitev, da so nove grožnje dinamičnega

značaja in da se obramba proti njim prenaša na področja zunaj EU; – zaradi prisotnosti definiranih groženj se mora EU pripraviti na ukrepanje

prej, preden pride do izbruha krize (conflict prevention – preprečevanje konfliktov);

– za razliko od ogrožanja v obdobju hladne vojne nove grožnje niso povsem vojaškega značaja, kar zahteva mešano uporabo obveščevalnih, policijski, sodnih, vojaških in drugih sredstev;

– temeljni cilj EU je krepitev njenega regionalnega delovanja v smeri iskanja rešitve izraelsko-palestinskega konflikta, razvoja sodelovanja v Sredozemlju na podlagi barcelonskega procesa in aktivnejšega odnosa do položaja v južnem Kavkazu;


15 State Failure – države blizu kolapsa državnih ustanov. Primeri držav tega tipa – strategija omenja Somalijo, Liberijo in Afganistan pod Talibani. Zanimiv poskus opredelitve Failing State je v prispevku avtorjev Batt, Judith in Lynch, Dov za seminar EU Institute for Security Studies, Pariz, 8. novembra 2004.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 1 �

– med vrednote najvišje ravni postavlja strategija človekove pravice. Za njihovo zaščito je treba krepiti učinkovito večstransko sodelovanje, katerega najpomembnejši okvir je Ustanovna listina ZN;

– mednarodne organizacije, pravila in dogovori so EU najpomembnejši dejavniki za zagotavljanje varnosti in miru v Evropi in svetu;

– izpostavljena je odgovornost EU do sodelovanja z ZN pri reševanju meddržavnih in notranjih konfliktov ter pri odpravljanju kriz.16

c) Učinki na evropsko politiko Iz tega poglavja, ki je nekakšen akcijski načrt EU, smo povzeli poudarke, ki govorijo o:– pomenu razvoja strateške kulture v EU, ki bi »krepila njeno pravočasno,

hitro in čvrsto delovanje«;17 – sprejetju koncepta preventivnega delovanja zoper grožnje, ki temelji na

uporabi diplomatskih sredstev, oboroženo posredovanje pa uporablja le kot zadnjo možnost;

– graditvi zmogljivosti civilnega kriznega menedžmenta;– okrepljenih diplomatskih zmogljivostih, saj je večina groženj oddaljenih in

zunaj EU; diplomaciji se pripisuje enako pomembna vloga kot vlogi civilnih in vojaških zmogljivosti;

– strateškem partnerstvu med EU in Natom18 na področju kriznega upravljanja, katerega podlage so sprejeti dogovori in okviri (varnostni sporazum, sodelovanje pri obrambnem načrtovanju, uporaba sredstev in zmogljivosti Nata itn.);

– graditvi bolj izenačenega partnerstva z ZDA, za kar je v EU treba zgraditi ustrezne, predvsem vojaške zmogljivosti in zvišati stopnjo medsebojne usklajenosti za skupno ukrepanje z ZDA;

– strateškem partnerstvu z Rusijo pri tesnejšem sodelovanju za varnost Evrope ter z Japonsko, Kitajsko, Kanado in Indijo, in sicer na podlagi sprejetih skupnih ciljev in vrednot.

Andrej Kocbek

16 Pred sprejetjem EVS sta generalni sekretar Kofi Annan in italijanski predsednik Silvio Berlusconi v vlogi predsedujoče države EU podpisala skupno deklaracijo OZN in EU o sodelovanju v kriznem menedžmentu (Joint Declaration on UN-EU Co-operation in Crisis management, New York, 24 September 2003).

17 Evropska varnostna strategija, III. poglavje.18 Sodelovanje med EU in Natom je opisano tudi v Natovem strateškem konceptu (Alliance Strategic

Concept), sprejetem na srečanju Severnoatlantskega sveta v Washingtonu, 24. aprila 1999. Koncept je dosegljiv na www.nato.int/docu/pr/1999/p99-065.e.htm.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 1 �

E V R O P S K A VA R N O S T N A S T R AT E G I J A I N V E Č S T R A N S KO S T

Članice EU so v EVS jasno izrazile svoj strateški cilj za izgradnjo učinkovitega sistema večstranskega sodelovanja na področju varnosti in zavezo do vzdrževanja in razvijanja mednarodnega prava. V besedilu, ki govori o večstranskemu sodelovanju, je navedeno: »Naša varnost in blaginja sta vedno bolj odvisni od učinkovitega sistema večstranskosti. Zavezani smo podpiranju in razvijanju mednarodnega prava. Temeljni okvir za mednarodne odnose je Ustanovna listina Združenih narodov«.19 Znotraj tega okvira želi EU izraziti svojo povezovalno vlogo in vzpostaviti sodelovanje s ključnimi institucijami mednarodnega sistema. Pri tem pa se nam postavlja vprašanje, ali bo EU v tem sistemu sposobna igrati vodilno vlogo. Za to vlogo je v prvi vrsti treba zagotoviti, da bodo države članice dosegle takšno stopnjo medsebojnega soglasja, da bo EU v mednarodnem okolju nastopala enotno, »z enim glasom«. Še zlasti je to pomembno pri sprejemanju odločitev v VS ZN, kjer imata Francija in Velika Britanija stalni sedež in pravico do veta.Med poudarki, ki govorijo o političnih posledicah uresničevanja EVS, je izražena podpora ZN »... pri njihovem odzivanju na grožnje mednarodnemu miru in varnosti. EU se je zavezala, da bo krepila sodelovanje z ZN in pomagala državam po končanih konfliktnih situacijah ter še bolj podpirala ZN pri kratkoročnem kriznem upravljanju«.20 S tem se EVS postavlja znotraj sistema ZN in se pri kriznem upravljanju »podreja« pravilom te mednarodne organizacije. Takšna politična opredelitev držav članic EU seveda zahteva komunikacijo z ZN in učinkovito večstransko sodelovanje pod njihovim okriljem. EU kot organizacija verjame, da ji večstranska naravnanost EVS omogoča učinkovitejše oblikovanje političnih razprav znotraj ZN ter krepitev sodelovanja znotraj EU in z drugimi ključnimi partnerji. V odgovorih na potrebo po okrepitvi mehanizmov za mednarodni nadzor pri uresničevanju kriznega upravljanja opozarja EVS tudi na oblikovanje pravil in parametrov za akcijo držav in mednarodnih organizacij. EU v varnostnih zadevah, še posebej znotraj razprave v ZN, želi imeti ključno vlogo pri oblikovanju pravil, ki bodo jasno določala legitimnost akcij držav v samoobrambi in pri obrambi varnosti širše mednarodne skupnosti. EVS prav tako opozarja, da samo z vojaškimi ukrepi ni mogoče reševati groženj, ki so jim izpostavljeni evropski državljani. Te grožnje so notranje in zunanje. Glede na njihov značaj jih lahko delimo v dve kategoriji. V prvi kategoriji so tako imenovane


19 EVS – II. poglavje Strateški cilji – Mednarodni red na podlagi učinkovitega multilateralizma, slovenski prevod, str. 9.

20 EVS – III. poglavje Politične posledice za Evropo, slovenski prevod, str.11

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 2 0

mehke (soft) grožnje, ki sodijo v domeno pravnih in notranjih zadev, zdravja, okolja itn. V drugi kategoriji so trde (hard) grožnje, ki jih predstavljajo vojaški konflikti, orožje za množično uničevanje itn. Za učinkovito zoperstavljanje tem grožnjam pa sta nujni mednarodno sodelovanje in usklajevanje, ki ju z EVS želijo podpirati in razvijati članice EU.

Splošna strategija Evropske varnostne strategije Ugotovili smo, da EU v svoji strategiji izraža naklonjenost večstranskemu in preventivnemu pristopu k reševanju vprašanj varnosti. Znotraj te naklonjenosti je izpostavila vlogo ZN pri legitimnosti svojega ukrepanja. Uresničevanje EVS je torej postavljeno v okvir Ustanovne listine in pogojeno z mandatom VS ZN.21 Varnostna strategija, ki ima namen delovati znotraj kolektivnega varnostnega sistema ZN, mora temeljiti na predhodno jasno oblikovanih načelih in ciljih, ki olajšajo njeno razumevanje in komunikacijo z mednarodnim okoljem. Za nedvoumno in predvidljivo uresničevanje EVS bo v EU treba oblikovati dejavnosti in načine ukrepanja, ki bodo temeljili na zaupanju v zmožnosti večstranskega sistema. Ta sistem, po stališču EU, zagotavlja legitimnost za akcije mednarodne skupnosti pri učinkovitem, hitrem in kolektivnem odzivanju na krize. Pri tem odzivanju lahko EU izkoristi svoje prednosti s pristopom, v katerem bodo združene dejavnosti vseh treh stebrov EU.Strategija uresničevanja EVS v mednarodnem okolju in znotraj ZN ne more mimo načel delovanja, ki si jih s strategijo postavlja EU. Med glavna načela lahko štejemo:– učinkovit in verodostojen nadzor mednarodnega sistema na vseh ravneh;– delitev odgovornosti in solidarnost pri soočanju z globalnimi izzivi;– pri usmerjanju na korenine vzrokov nestabilnosti je treba zastopati aktivno

vlogo za mir in razvoj v svetu;– pravočasno krizno upravljanje in določitev odgovornosti za izvajanje;– tesno sodelovanje in politični dialog s ključnimi partnerji. Dodatno k omenjenim načelom je v EVS zaznati še naslednje ambicije in želje po vsestranski vlogi EU:– vse dimenzije varnosti morajo biti deležne obravnave;– zgodnje opozarjanje mora voditi k pravočasnemu sprejemanju odločitev in

njihovemu uresničevanju;

Andrej Kocbek

21 V tem poglavju smo se oprli na vsebino delovnega dokumenta Komisije EU (MO 163/04 od 3.3.2004), ki govori o EVS in njenih prizadevanjih za učinkovitejši multilateralizem v okviru OZN.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 2 1

– pri reševanju vprašanj varnosti v mednarodni skupnosti lahko EU prevzame vodilno vlogo;

– EU lahko zagotavlja ambiciozen pristop k oblikovanju in izvajanju novih večstranskih instrumentov (na primer EU in njena vodilna vloga znotraj ZN, perspektivno morda tudi sedež v VS ZN ipd.);

– EU lahko prispeva k večji skladnosti med vodilnimi globalnimi institucijami in krovnim sistemom ZN (na primer World Trade Organisation – Svetovna trgovinska organizacija);

– prepričanje EU, da k učinkovitejšemu večstranskemu sodelovanju lahko pomembno prispevajo regionalne organizacije.

Iz navedenih načel, ambicij in želja lahko uresničevanje EVS opredelimo kot aktivnost na dveh ravneh: na institucionalni in na ravni različnih področij političnih dejavnosti. Na institucionalni ravni se uresničevanje EVS usmerja v podporo mednarodnim institucijam in njihovemu delovanju, ki temelji na sprejemanju odločitev s konsenzom. Organizacije, ki jim EU želi izraziti svojo podporo in sodelovati v njihovih dejavnostih, so:– ZN: z zagotovitvijo podpore njihovi revitalizaciji oziroma Visokemu panelu

za reformo ZN, ki ga je oblikoval generalni sekretar organizacije;– Svetovna trgovinska organizacija (STO): zagotovitev podpore krepitvi in

razvoju STO, njeni učinkoviti udeležbi pri razvoju držav in v mednarodnem trgovinskem sistemu;

– NATO: prispevati k usklajevanju in sodelovanju med EU in Natom na področju kriznega upravljanja, varovanju meja, civilne zaščite in boja proti terorizmu;

– regionalne organizacije: konkretna podpora regionalnim organizacijam (Afriška unija, Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi – OVSE ipd.) pri preprečevanju in reševanju konfliktov, spodbujanju sinergije njihovega delovanja in sodelovanja; pri vzpostavitvi konkretnega sodelovanja z OVSE na podlagi sprejete strategije o grožnjah varnosti v 21. stoletju; z ZN sistematično usklajevati delovanje regionalnih organizacij pri preprečevanju konfliktov, pri kriznem upravljanju in njihovi vlogi pri premagovanju težav v obdobju po rešenih krizah; podpora političnemu dialogu med regionalnimi organizacijami in ZN pri reševanju vprašanj, ki so na dnevnem redu te organizacije.

Raven različnih področij politične dejavnosti zahteva od EU učinkovito uporabo razpoložljivih zmogljivosti. Da bi s temi dejavnostmi lahko učinkovito reševala


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 2 2

pomembna mednarodna vprašanja ali težave (na primer slabo vladanje v državah ali propad držav), mora EU razviti tudi tesno sodelovanje in usklajevanje z mednarodnimi institucijami, regionalnimi organizacijami in partnerji.

Temeljna področja delovanja Evropske unijeVsebina EVS nakazuje usmerjenost političnih dejavnosti EU na naslednjih področjih:Preprečevanje sporov: – uporaba vseh razpoložljivih orodij (političnih, ekonomskih, diplomatskih

itn.) za odpravljanje vzrokov sporov;– vzpostavitev skupnih misij z ZN za izbiro primernih ukrepov za

preprečevanje sporov in v obdobju po krizah;– široka uporaba mehanizmov za hitro posredovanje pri nadzoru mej, obnovi,

odstranjevanju min, urjenju policijskih sil in sodnih organov;– dolgoročno preprečevanje sporov z oblikovanjem programov za njihovo

zaznavanje in uporabo sistema za zgodnje opozarjanje; – podpora procesov graditve državnih in nedržavnih institucij, zakonitosti in

spoštovanja človekovih pravic.Upravljanje kriz:– neposredna podpora sekretariatu ZN in njihovim organom pri izvajanju

odločitev VS ter pri uresničevanju njegovih odgovornosti, ki mu jih določa Listina ZN (tudi s civilnimi in vojaškimi sredstvi);

– uresničitev skupne deklaracije EU in ZN za sodelovanje na področju upravljanja kriz z vzpostavitvijo izmenjave informacij, skupnega načrtovanja in urjenja;

– podpora krepitvi vloge afriškega centra za mirovne operacije in uporaba zmogljivosti afriških držav na tem področju.

Neširjenje orožja za množično uničevanje:– uresničevanje strategije EU, njenih temeljnih načel in akcijskega načrta

za neširjenje orožja za množično uničevanje kot pomemben prispevek globalnim naporom na tem področju;

– izvajanje ukrepov za sprejetje resolucij VS ZN s področja neširjenja orožja za množično uničevanje in razoroževanja.

Boj proti terorizmu:– obravnavanje terorističnih groženj na vseh ravneh (nacionalnih, regionalnih

in mednarodnih);

Andrej Kocbek

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 2 3

– sodelovanje z meddržavnimi institucijami pri podpori globalnemu boju proti terorizmu, pri sprejemanju in izvajanju ključnih mednarodnih ukrepov zoper terorizem in pomoč tretjim državam v njihovem boju proti terorizmu;

– krepitev koordinacijske vloge ZN pri oblikovanju mednarodnega pravnega okvira za boj proti terorizmu (na primer tudi definicije terorizma).

Človekove pravice in demokratizacija:– povečanje uporabe političnih in diplomatskih sredstev pa tudi finančnih

instrumentov za večje spoštovanje človekovih pravic in krepitev demokratizacije v tretjih državah;

– podpora ratifikacijam in uresničevanju sporazumov s področja človekovih pravic ter sofinanciranje programov tretjih držav na tem področju;

– podpora sodelovanju javnosti v demokratizacijskih procesih in vladnim reformam za izboljšanje vodenja držav, spodbujanje graditve medsebojnega zaupanja med državami v kriznem obdobju in v obdobju po krizah, sodelovanje v misijah za opazovanje poteka volitev in pomoč pri njihovi izvedbi;

– podpora mednarodnemu sodišču za kriminal (International Criminal Court – ICC);– prispevek k učinkovitemu in verodostojnemu delovanju Komisije za

človekove pravice ZN in drugih večstranskih organizacij;– aktivna podpora spoštovanju bistvenih standardov mednarodne organizacije

dela (International Labour Organisation – ILO).Varstvo okolja:– prispevek k smotrnemu upravljanju naravnih virov, še posebej tistih, katerih

izraba lahko privede do konfliktov;– podpora državam v razvoju pri oskrbi s pitno vodo in pomoč pri izboljšanju

pridelovanja hrane ter ukrepih za ublažitev posledic klimatskih sprememb;– zavzemanje za večstranski pristop h Kjotskemu protokolu, ki določa ukrepe

za odpravo vzrokov klimatskih sprememb. Migracije:– zavzemanje za izboljšanje upravljanja migracij zunaj področja EU;– večstransko sodelovanje EU z državami pri preprečevanju ilegalnih imigracij

in njihovih povezav z organiziranim mednarodnim kriminalom;– prevzemanje vodilne vloge pri reševanju migracijskih vprašanj na

mednarodni ravni, še posebej na ravni ZN, ki naj privede do vsestranske politike na tem področju. V njej naj bodo definirani ekonomski, zaposlitveni, socialni, azilantski in varnostni vidiki reševanja svetovnih migracijskih vprašanj.


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 2 4

Trgovanje z drogami in organizirani kriminal:– podpora mednarodnemu sodelovanju EU na vseh ravneh za preprečevanje

trgovanja z drogami in izvajanje ukrepov proti organiziranemu kriminalu;– aktivno vključevanje v delo ključnih agencij ZN,22 ki se bojujejo proti

trgovanju z drogami in njihovi zlorabi.

K navedenim področjem in njihovim dejavnostim lahko v okvir delovanja EU prištejemo še področje zdravstva, trgovine, razvoja in sociale. Pri uresničevanju EVS bo poleg organov in ustanov EU nujno tudi sodelovanje civilne družbe in zasebnega sektorja (na primer finančnih institucij, bank), kajti zoperstavljanje sodobnim grožnjam (kriminalnim mrežam, trgovanju z drogami, terorizmu ter njegovemu financiranju ipd.), ki jih v svoji vsebini razkriva EVS, ne more temeljiti le na državnih ali naddržavnih institucijah. Zato se bo v EU treba usmeriti tudi na podporo aktiviranju civilnodružbenih dejavnikov pri preprečevanju sporov ter graditvi miru in stabilnosti.

Glavna področja delovanja Evropske unije za krepitev večstranskostiAmbicije EU in njene EVS na področju večstranskosti so usmerjene na štiri glavna interesna področja:1 . Krepitev globalnih pravnih okvirjev vodenja in nadzoraZa krepitev vloge mednarodnega prava je treba zagotoviti ustrezno politično voljo in pomoč pravne sfere. Sprejemanje pravnih pravil pogodbenih obveznosti bi moralo biti osrednji pogoj za urejanje dvostranskih odnosov. Na večstranskem področju bi bilo treba zagotoviti pokritje VS ZN za akcije držav članic ZN. V primeru odsotnosti soglasja v VS je pomembno, da imajo ZN izoblikovana jasna navodila za ravnanje držav članic, ko menijo, da morajo braniti svojo varnost.2 . Krepitev usklajenosti pri obravnavi globalnih varnostnih groženjZa zoperstavljanje čezmejnim »mehkim« varnostnim grožnjam (terorizem, organizirani kriminal, tihotapstvo itn.) je v mednarodni skupnosti treba vzpostaviti integriran pristop. Še posebej velja to za pravno področje in notranje zadeve, carinske dejavnosti in zaščito okolja. Za ukrepanje zoper omenjene grožnje je zelo pomembna določitev mednarodnih okvirjev in jasnih parametrov za posamične akcije s strani držav članic ZN. Pri tem je treba izkoristiti učinke koordiniranega sodelovanja znotraj družine organizacij ZN in drugih mednarodnih organizacij.

Andrej Kocbek

22 Predvsem v delu UN Office on Drugs and Crime (ODC) in UN Commission on Narcotic Drugs (CND).

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 2 �

Seveda pa mora EU za zagotavljanje ustrezne ravni civilne zaščite izkoristiti vse potenciale evropskih organizacij (na primer Europol,23 Eurojust,24) in njihovo povezovanje z drugimi mednarodnimi organizacijami.3 . Krepitev usklajenosti pri zagotavljanju miru in razvojaTo strateško pomembno področje posega v problematiko vzrokov in korenin nevarnosti in nestabilnosti v mednarodnem okolju. Prav tako je povezano s problematiko revščine, slabega vladanja, nasilja in izključenih družb. Pozornost EVS je bolj na preprečevanju konfliktov (preventivi) in na upravljanju kriz (kurativi). EU pripisuje pomembno mesto aktivnostim, namenjenim usposobitvi in razvoju držav ali skupnosti, ki so bile vpletene v konflikte, pa tudi vlogi lokalnim in regionalnim ustanovam pri izvajanju teh aktivnosti. 4 . Krepitev dvostranskega partnerskega sodelovanja Za učinkovitost uresničevanja načel in ciljev EU je treba zagotoviti podporo celotne mednarodne skupnosti. Zato je nujno, da ima EU stalni dialog s tretjimi državami in da za svoje cilje pridobi najpomembnejše partnerje, vključno z ZDA. Takšen pristop bi vodil k učinkovitejšemu večstranskemu sodelovanju, jasnejšemu določanju prednostnih nalog in krepitvi delovanja mednarodnega prava. Krepitev dvostranskega partnerskega sodelovanja lahko ponovno utrdi skupne vrednote, ki podpirajo legitimnost akcij mednarodnih organizacij ob podpori ZN.

E V R O P S K A S T R AT E Š K A K U LT U R A I N E V R O P S K A VA R N O S T N A S T R AT E G I J A

Sprejetje prve skupne varnostne strategije v EU je bil vsekakor velik politični dosežek držav članic. Po sprejetju naj bi sledilo uresničevanje tega strateškega dokumenta, in sicer po zgledu Lizbonske strategije.25 Zanjo nekateri sicer menijo, da je dober primer, kako se strategija ne dela,26 saj je zgolj na ravni retorike in ciljev.27 Sicer ne moremo enačiti obeh strategij glede na njuno naravo, pa vendar ocenjujemo, da je za doseganje strateških ciljev obeh strategij poleg političnega poenotenja nujna tudi ustrezna raven strateške kulture. Njene (ne)razvitosti


23 Europol je organizacija EU, ki skrbi za izvajanje zakonov na področju kriminala. Njegova naloga je dajanje pomoči organom za izvajanje zakonodaje v državah članicah pri boju zoper resne oblike organiziranega kriminala.

24 Eurojust je telo EU za povečanje sodelovanja na zakonodajnem področju.25 Naloga Lizbonske strategije je do leta 2010 narediti EU za ekonomsko najrazvitejše območje sveta. 26 O tem Meyer O. Christoph: Theorising European Strategy Culture Between Convergence and the

Persistence of National Diversity.27 Profesor Senjur, Marjan, intervju: »So del nas, niso prišli z Lune«, Delo – Sobotna priloga, 5. 3. 2005.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 2 �

so se zavedale tudi države članice, ko so v besedilo EVS zapisale: »Razviti moramo strateško kulturo, ki bo omogočala zgodnje, hitro in po potrebi odločno posredovanje«.28 V EU že nekaj let poteka razvoj EVOP. Z njim je povezano tudi vprašanje skupne strateške kulture držav članic, ki bi jo za svojo spoznali državljani EU in iz njih izvirajoče družbe, politične elite in vojske. Za prelomni dogodek na poti graditve EVOP je bilo omenjeno srečanje v St. Maloju, leta 1998. Od takrat v EU na področju obrambne in varnostne politike poteka proces graditve novih položajev, odborov, uradov in agencij. Znotraj njega so se spreminjale in prilagajale tudi pravne podlage, ki so omogočile oblikovanje in vodenje EVOP (srečanja v Amsterdamu, Nizi in Bruslju, in sicer v okviru Konvencije za Ustavo EU). Vzporedno s tem se je začel tudi proces razvoja civilnih in vojaških zmogljivosti, ki so nujno potrebne za uresničevanje odločitev z operacijami in drugimi akcijami EU v mednarodnem okolju.Kot smo že omenili, so bile v Bruslju (decembra 2003) prvič v zgodovini EU države članice soglasne o nujnosti sprejetja prve evropske strategije na področju varnosti Evrope. Predstavitev in sprejem EVS sta bila v Evropi in ZDA dobro sprejeta. Tako je bil prvič podan tudi zadovoljiv odgovor na potrebe po oblikovanju strateškega koncepta, v katerem bodo podani cilji EU na področju varnosti in obrambe ter načini njihovega doseganja. Sprejetje EVS sicer ne daje zagotovil, da ima strategija tudi praktično vrednost. Na to nas opozarjajo razlike med državami članicami EU v zunanjih političnih ciljih, razumevanju kolektivnih pravil o legitimni uporabi vojaške sile in nacionalnih vojaških doktrinah. Te razlike lahko vplivajo na nepovezanost držav članic in njihovih naporov za reševanje konkretnih varnostnih vprašanj, pa tudi na ohromitev izvajanja poslanstva EVOP. Uporabna vrednost EVS je odvisna predvsem od stopnje pripravljenosti in politične volje držav članic za njeno dolgoročno izvrševanje. Na primeru oblikovanja vojaških in civilnih zmogljivosti se bo pokazalo, ali so države članice odločene prispevati k instrumentalizaciji zunanje politične dejavnosti EU. Izvajanje te dejavnosti pa je odvisno od tega, ali je EU politično pripravljena in sposobna identificirati varnostne grožnje in nanje odgovoriti skladno in učinkovito, vključno z uporabo vojaške sile. Na tej točki se soočimo s pomenom prisotnosti skupne evropske strateške kulture, ki jo med drugimi dejavniki potrebuje uresničevanje EVS.

Andrej Kocbek

28 EVS v III. poglavju: Politične posledice za Evropo, slovenski prevod, str.11.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 2 �

Strateška kultura in njen pomenStrateška kultura je v svoji temeljni obliki nekakšna upodobitev ideje za uspešno izvedbo določenih dejavnosti. V akademski razpravi ima strateška kultura vlogo interventne spremenljivke v zunanjepolitičnih analizah vedenja držav in mednarodnih organizacij v varnostnih in obrambnih zadevah. Pomen porazdeljene evropske strateške kulture pri uresničevanju EVS lahko razložimo, če se osredotočimo na tri ravni njenih nosilcev: na raven političnih odločevalcev, na družbeno in vojaško raven. – Za nacionalne politične odločevalce je pomembno, da določijo smer

razvoja EVOP, da se sporazumejo o splošnih ciljih evropske varnostne in obrambne politike, da opredelijo stopnje njenega interesa za zaščito humanitarnih vrednot in sredstva te zaščite. Na primer, na politični ravni je treba najti odgovor na vprašanje, kakšna sredstva se lahko uporabijo za podporo demokraciji in za zaščito človekovih pravic. In tudi, ali je legitimno uporabiti vojaško silo za preprečitev širjenja orožja za množično uničevanje. Če na ta vprašanja politični odločevalci ne morejo odgovoriti, pride do zapoznelih reakcij in ohromitve sprejemanja odločitev. Posledice se lahko kažejo tudi v oblikovanju ad hoc koalicij ali koalicij prostovoljnih držav zunaj okvira EU.

– Na enaka vprašanja, ki smo jih zastavili, se v družbah lahko odzovejo z zaskrbljenostjo nad upravičenostjo vojaškega posega in avtorizacijo uporabe vojaške sile. Širša parlamentarna in mednarodna odobritev vojaških sredstev v okviru ZN namreč še ne zagotavlja trajnejše družbene podpore, predvsem pa podpore domače javnosti.29

– Tudi na vojaškem področju ima strateška kultura pomembno vlogo. Znotraj EU imajo sicer nekatere države podobno ali približno enako strateško kulturo in politične cilje. To jim omogoča oblikovanje skupnih vojaških poveljstev in enot ter postopno graditev skupne vojaške kulture.30 Čeprav prihaja znotraj EVOP na obrambnem in vojaškem področju do enotnih procedur in povečane povezljivosti enot in poveljstev, je težko graditi skupno strateško kulturo.


29 Invazija v Iraku in razhajanja evropskih držav o njihovi udeležbi v njej. Reakcija državljanov Španije po terorističnem napadu (marca 2004), ki je spremenila politično vodstvo države in povzročila umik španskih enot iz Iraka.

30 Primer sta ZR Nemčija in Nizozemska, ki sta oblikovali skupen korpus. Prav tako je mednarodna enota Eurokorpus, ki sta jo ustanovili Francija in Nemčija leta 1992. Enoto danes sestavljajo enote petih držav članic EU (Belgije, Francije, Luksemburga, ZR Nemčije in Španije). Korpus je na voljo EU in certificirana Natova enota za hitro odzivanje (NATO rapid reaction force) .

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 2 �

Področje obrambe in vojaštva je namreč še vedno izrazito nacionalno usmerjeno. Države na tem področju (še) kažejo zadržanost do prenosa obrambnih in vojaških zadev na naddržavno raven znotraj EVOP. Lep primer takšnega nezaupanja je organizacija srečanj obrambnih ministrov držav članic EU, ki potekajo v »senci« srečanj zunanjih ministrov.

Razumevanje strateške kulture na različnih ravneh pomembno vpliva na razumevanje zmožnosti, omejitve in prizadevanja evropske varnostne politike. Posredno sta temu vplivu podvržena tudi EVS in njeno uresničevanje.Govoriti o evropski strateški kulturi pomeni govoriti o idejah, pravilih in vzorcih vedenja, porazdeljenih med akterje javnosti, ki so vključeni v proces oblikovanja evropskih varnostnih politik. – Pravila, ki so povezana s strateško kulturo, obravnavajo pogoje, pod

katerimi je uporaba vojaške sile legitimna (z nacionalno in mednarodno avtorizacijo).

– Ideje so povezane z vlogo države v svetu in njenim videnjem zanesljivosti svetovnega reda. To videnje vpliva na stopnjo njenega sodelovanja z drugimi dejavniki, regionalnimi in globalnimi organizacijami ali z državami, kot so ZDA.

– Vzpostavitev vedenjskih vzorcev lahko širše razumemo kot načine razpravljanja (v družbi, javnosti), odločanja (politični dejavniki) in uresničevanja (vojaške sile) varnostnih in obrambnih zadev.

Ugotovitvi v EVS, da je treba razviti strateško kulturo za uspešno uresničevanje vloge EU v mednarodnem okolju, lahko dodamo, da je do tega cilja še daleč. Odločilno vlogo pri graditvi skupne (evropske) strateške kulture bodo imeli državljani (volivci) držav članic in njihovi parlamenti, ki bodo odločili, do katere stopnje so pripravljeni prepustiti varnost in obrambo države skupnemu upravljanju preko EU. Do takrat pa bo praktično uresničevanje idej in ciljev EVS odvisno od vladnih (nacionalnih) interesov, (ne)sebičnosti njihovih zunanjih in obrambnih politik ter politične volje po skupnem ukrepanju znotraj mednarodne skupnosti in sistema kolektivne varnosti ZN.

S K L E P

V posplošenem pomenu lahko evropsko varnostno strategijo opišemo kot dokument, ki je usmerjen v širitev območja varnosti okrog Evrope, krepitev mednarodnega reda in zoperstavljanje sodobnim grožnjam. V njej sta opredeljena dva ključna koncepta, preventivno ukrepanje in učinkovita večstranskost. Znotraj

Andrej Kocbek

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 2 �

njiju sta poudarjena vloga svetovnega reda in večstranski pristop do varnosti v svetu. Uresničevanje lastne vloge gradi EU na sodelovanju v okviru mednarodnih organizacij in v partnerstvu, s ključnimi akterji na področju varnosti. Strategija posebno pozornost namenja celotnemu sistemu ZN in Ustanovni listini, ki jo opredeljuje kot temeljni okvir mednarodnih odnosov. V odnosu do ZN ne postavlja zahtev po spremembah oziroma reformah kolektivnega sistema varnosti, zavzema se le za dvig ravni učinkovitosti te globalne organizacije in drugih naddržavnih ustanov.Strategija izpostavlja pet glavnih groženj: terorizem, širitev orožja za množično uničevanje, regionalne konflikte, propadle države in organiziran kriminal. Vodilno vlogo pri zoperstavljanju omenjenim grožnjam EU namenja VS ZN, uporabo vojaške sile pa razume kot zadnje sredstvo pri reševanju konfliktov ali kriz. Pri kriznem upravljanju je poudarjeno učinkovito in uravnoteženo strateško sodelovanje z ZDA in Natom, s katerim EU želi na podlagi sporazuma Berlin plus31 premoščati svoj primanjkljaj v zmogljivostih, predvsem vojaških. V tem sodelovanju je tudi priložnost za Nato, da se v prihodnosti ne bo znašel v obrobni vlogi, saj bo najpomembnejša institucija v Evropi postala EU.32 EVS je pomemben prispevek k nadaljnji graditvi EVOP in oblikovanju aktivnejše vloge EU na področju varnosti in svetovnega reda. Glede na sorazmerno kratek čas od njenega sprejema je težko ocenjevati učinkovitost sprejetih ciljev. Ugotovili smo, da je izvrševanje te nadnacionalne varnostne strategije odvisno od mnogih dejavnikov, in sicer: od pripravljenosti in politične volje držav članic za skupno delovanje, želje po razvoju (skupne) strateške (varnostne) kulture, realizacije graditve vojaških in civilnih zmogljivosti opredeljenih v helsinških ciljih 2010, učinkovitosti evropskega akcijskega načrta za zmogljivosti (European Capability Action Plan – ECAP), razumevanja solidarnostne klavzule v Osnutku pogodbe za Ustavo EU 33 itn. Iz omenjenega sledi, da je EVS v celovitem procesu razvoja, v katerem ji bo treba


31 Berlin plus pomeni dodatno širitev sodelovanja med ZEU in Natom na podlagi varnostnega sporazuma iz leta 1996. Ta širitev omogoča zagotavljanje Natovih sredstev in zmogljivosti za EVOP. Zmogljivosti so namenjene tudi odzivanju ZEU (sedaj EU) na krizne razmere.

32 Nacionalni obveščevalni svet (National Intelligence Council – NIC) organ osrednje ameriške obveščevalne agencije (CIA) si je v splošni analizi razvoja dogodkov v prihodnjih petnajstih letih zastavil vprašanje, ali EU lahko postane supersila. V odgovoru je v poročilu zapisano, da se bo zveza Nato zaradi vzpona EU znašla v obrobni vlogi. Kljub temu pa NIC navaja, da se še petnajst let nobena država ne bo mogla primerjati z ZDA. Povzeto po STA: Lahko EU postane supersila? 23. 1. 2005, ob 11.28.

33Osnutek Pogodbe o Ustavi za Evropo, ki ga je soglasno sprejela Evropska konvencija 13. junija in 10. julija 2003. Solidarnostna klavzula je v členu I-42. Člen III-231 določa uresničevanje solidarnostne klavzule. V solidarnostni klavzuli je predvideno ukrepanje članic EU, če je ena od držav članic žrtev terorističnega napada, naravne nesreče ali nesreče, ki jo je povzročil človek. Med instrumente za ukrepanje ali preprečitev napada oziroma nesreče sodi tudi uporaba vojaških sredstev.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 3 0

nameniti najvidnejšo, vrhovno vlogo. Njeno sprejetje narekuje razmišljanje o razvoju drugih dokumentov (na primer obrambne strategije, strategije za kolektivno varnost ipd.) in o pristopu do zastopanja zunanjepolitičnega in varnostnega interesa EU v sistemu ZN. Menimo, da je s sprejetjem EVS EU izrekla eno prvih črk abecede skupnega pristopa na področju varnosti. Zdaj so na vrsti še preostale črke, saj bo sicer ta strategija (ostala) premalo učinkovita in zgolj »prijazen« politični dokument. Velika potencialna moč EU v zagotavljanju modela globalnega in regionalnega upravljanja varnosti je lahko alternativa močni navezanosti evropske varnosti na ZDA. Prihodnost bo pokazala, ali bodo države članice EU (in njihovi voditelji) v evropskem prostoru sposobne izkoristiti to moč in ustvariti skupno politično voljo, ki bi na varnostnem področju presegla prevladujočo nacionalno naravo razumevanja varnosti mednarodnega sistema. Na vprašanje, ali se lahko EVS enakovredno primerja z NVS ZDA, lahko odgovorimo z da, če bo EU postala odločna pri definiranju in uresničevanju skupnih interesov, in z ne, če bo članicam EU še naprej dovoljeno, da vsaka izsiljuje uresničevanje samo svojih ozkih interesov. Iz vsebine EVS lahko ugotovimo, da je ta dokument korak k varnostnemu sodelovanju med članicami, ki vodi v oblikovanje amalgirane (združene, spojene) varnostne skupnosti. Kar pomeni, da njihovo varnostno sodelovanje podpira proces prenosa dela njihovih pristojnosti na naddržavno skupnost, torej EU.

Nadaljevanje v naslednji številki Biltena.

Andrej Kocbek

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 3 1

K R AT I C E

ECAP European capability Action Plan Akcijski načrt za evropske zmogljivostiEU Evropska unijaESDI European Security and Defence Identity Evropska varnostna in obrambna identitetaEVOP Evropska varnostna in obrambna politikaEVROPOL European Police Organisation Evropska organizacija za področje kriminalaEVROJUST European Justice Organisation Evropsko telo za sodelovanje na zakonodajnem področjuEVS Evropska varnostna strategijaJES Joint Excercise Study Skupna vadbena študijaICC International Criminal Court Mednarodno sodišče za kriminalILO International Labour Organisation Mednarodna organizacija delaNATO North Atlantic Treaty Organisation Severnoatlantska pogodbena organizacijaNVS Nacionalna varnostna strategija OVSE Organizacija za varnost in sodelovanje v EvropiSEATO South East Asian Treaty Organisation Južnoazijska pogodbena organizacijaSTO Svetovna trgovinska organizacijaSZVP Skupna zunanja in varnostna politikaUL Ustanovna listina (Združenih narodov)VS Varnostni svetWTO World Trade Organisation Svetovna trgovinska organizacijaZDA Združene države AmerikeZEU Zahodnoevropska unijaZN Združeni narodi


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 3 2

L I T E R AT U R A

– Robert J. Art: A Defensible Defense, America’s Grand Strategy After the Cold War, Lanham, University Press of America, 1993.

– Julian French-Lindley: US – the new Leviathan?, ISS-EU Newsletter No 2/3, september 2002.

– Anton Grizold: Obrambni sistem Republike Slovenije, Ministrstvo za notranje zadeve, Visoka policijsko-varnostna šola, Ljubljana 1999.

– Jean-Yves Haine: ESDP: the first five years, An historical perspective, str 42–46, Institute for Security Studies, European Union, Paris 2004.

– B. H. Liddell Hart: Strategy, Meridian 1991, str. 321–322.– Mailer Norman: Why are we at War?, Random House Trade Paperbacks,

New York 2003.– Perspektive sodobne varnosti: Iz obramboslovnih raziskav II, FDV,

Ljubljana 1998. – Powell L. Colin: A Strategy of Partnership, Foreign Affairs, januar 2004. – Rotfeld Daniel Adam: Introduction – Global security after 11 September

2001, SIPRI Yearbook 2002, str. 4, 10.– Todd Emanuel: After the Empire – The Breakdown of the American Order,

Constable & Robinson, 2003.

V I R I

– WEU Today, Secretariat General, Bruselj 1998.– NATO priročnik, 2001, str. 97–100.– A Secure Europe in a better world – European Security Strategy, EU,

december 2003.– The National Security Strategy of the United States of America, The White

House, 17 september 2002.– Natov strateški koncept (Alliance Strategic Concept), Washington, 24. april

1999.– Treaty on European Union – Maastricht Treaty, Maastricht 1992.– The White House: President George W. Busch, State of the Union Address,

United States Capitol, Washington D. C., 20. januar 2004.

Andrej Kocbek

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 3 3

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 3 4

S A M O M O R I L S K I T E R O R I Z E M – G R O Ž N J A O B O R O Ž E N I M S I L A M

P O V Z E T E K

Prispevek obravnava samomorilski terorizem, ki je dinamičen, širok in naraščajoč pojav sodobnega sveta. Pojavlja se na različnih celinah in je vpet v različne kulturne, socialne, ideološke in verske okvire. Zelo težko je določiti skupni dejavnik, ki bi bistveno vplival na posameznikovo odločitev, da opravi samomorilski bombni napad. Prav zaradi svoje nepredvidljivosti je obramba proti njemu zelo zahtevna.


Samomorilski bombni terorizem, faze samomorilskega napada, strah, žrtve, oborožene sile, zaščita sil.

S U M M A R Y

This article discusses suicide bombing terrorism, a dynamic, broad and growing phenomenon of the modern world. It occurs on various continents and in a wide range of contexts such as cultural, social and religious. It is difficult to define a common factor representing the most important influence on a person’s decision that he or she would sacrifice his or her life in a suicide bombing attack. Because of its unpredictability, defence against this phenomenon is a very demanding process. K E Y W O R D S

Suicide bombing terrorism, stages in process of suicide bombing attack, fear, victims, armed forces, force protection.

Denis Čaleta

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 3 �

U V O D N O R A Z M I Š L J A N J E

Terorizem ni močno zaznamoval le konca 20. stoletja, temveč je eden od glavnih virov ogrožanja tudi na začetku 21. stoletja. Samomorilski napadi še posebej izstopajo glede načinov izvajanja terorističnih akcij, ki jih teroristi uporabljajo za doseganje ciljev. Samomorilski napadi so zelo učinkoviti, uničujoči in poceni ter jih je razmeroma lahko opraviti. V povezavi s sredstvi za množično uničenje pa dobi taktika samomorilskih napadov povsem novo, veliko širšo razsežnost, ki pri ljudeh ustvarja poseben občutek nelagodja in strahu. Kljub tem dejstvom ne vemo, kdo je pravzaprav samomorilski napadalec in kateri dejavniki oziroma razlogi privedejo človeka do tega, da je pripravljen žrtvovati življenje kot samomorilski napadalec. Odgovor na to vprašanje je večplasten in ga moramo iskati s pomočjo analize različnih socioloških in kulturnih dejavnikov, s katerimi je prepletena družba, iz katere izhaja samomorilski napadalec. Samomorilski terorizem se razlikuje od drugih oblik terorizma po dejstvu, da je smrt izvajalca bistvena za uspeh napada. Bruce Hoffman je opredelil samomorilskega napadalca kot »popolno pametno bombo«1, človeški izstrelek, ki je bil izstreljen proti tarči in je popolnoma samostojen glede trenutka sprožitve in poti dostopa do tarče. Trditev podrobneje dokazuje tudi dr. Boaz Ganor2, ki je v svojih raziskavah ugotovil, da je bilo v Izraelu, ki je zelo obremenjen z delovanjem terorizma, le 0,5 odstotka vseh terorističnih dejanj izvedenih v obliki samomorilskih bombnih napadov. Vendar pa je bilo s temi dejanji povzročenih 50 odstotkov vseh izraelskih žrtev, povezanih s terorizmom. Raziskave jasno dokazujejo smrtonosnost tega »modusa operandi«, ki ga v zadnjem času vedno bolj pogosto uporabljajo teroristične skupine. Odločitev terorista, da opravi take vrste teroristični napad, ni nerazumna odločitev ali dejanje iz obupa, temveč je skoraj v večini primerov racionalna in premišljena poteza, ki jo imajo teroristične skupine za enega od strateških instrumentov delovanja.Iz zgodovinskega pregleda je razvidno, da samomorilski napadi ne ogrožajo le civilnega prebivalstva, temveč tudi pripadnike oboroženih sil, ki opravljajo aktivnosti na različnih nalogah v okviru nacionalnega okolja in tudi v mednarodnih mirovnih operacijah. Ogroženosti oboroženih sil zaradi samomorilskih napadov bom v nadaljevanju namenil posebno pozornost.Prvi samomorilski napad lahko najdemo že v svetopisemski zgodbi o Samsonu, ki


1 Angleško »ultimate smart bomb«.2 Dr. Boaz Ganor je ustanovitelj in predsednik Inštituta za mednarodno politiko boja proti terorizmu v Izraelu.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 3 �

je poleg svoje smrti namerno povzročil tudi smrt številnih svojih rabljev. V prvem stoletju našega štetja so se v Palestini pojavile aktivistične židovske skupine zelotov, ki so močno zaznamovale židovsko zgodovino. Sprva so uporabljali primitivna orožja, ubijali so namreč z noži in bodali, pozneje pa so začeli uporabljati tudi vojaško taktiko. V drugih virih imenujejo te izvajalce terorističnih dejanj sicariji3 . Njihov cilj je bil doseči množičen odpor Židov proti Grkom in Rimljanom, ki so takrat živeli oziroma vladali v Judeji. V srednjem veku so bili najbolj znani morilci oziroma samomorilski teroristi tako imenovani asasini, ki so delovali med letoma 1090 in 1275. Njihov ustanovitelj je bil Hasan Ibn al Sabah, ki je postal prvi voditelj male versko-politične sekte. Po eni od razlag izhaja ime hašašin iz arabske besede, ki dobesedno pomeni uživalci hašiša oziroma odvisniki od hašiša.4 Po drugi razlagi pa naj bi bila beseda izpeljanka iz imena njihovega vodje. Sekta naj bi izhajala iz islamske veje ismailstva5, ki je imela nasilje za glavni način bojevanja. Fedajini so se vrinili v nasprotnikove vrste in hladnokrvno, brez pomisleka izvedli atentat, ki je imel zanje kultni oziroma obredni pomen.6 Njihova glavna naloga je bila služiti svojemu spiritualnemu in političnemu vodji in zanj izvajati teror z umori in uničevanjem njegovih verskih nasprotnikov. Uboj je bil zanje sveto dejanje, ki je pomenilo pot v raj in večno odrešitev, ta pa je bila namenjena le redkim izbrancem.V drugi svetovni vojni so se pojavili japonski piloti kamikaze,7 ki so bili pripravljeni žrtvovati svoje življenje v samomorilskih akcijah proti zavezniškim ciljem. Čeprav jih ne moremo neposredno umeščati v okvir terorističnih samomorilskih napadalcev, so bili njihovo novačenje, motiviranje in izvajanje samomorilskih napadov zelo podobni sodobnim prijemom terorističnih skupin. Več kot 4000 pilotov je prostovoljno letelo v smrt za domovino z namenom, da bi častno umrli. V novejši zgodovini so takšni napadi vse pogostejši in vedno bolj uničujoči. Začetke sodobnih samomorilskih napadov lahko nedvomno pripišemo libanonskemu Hezbolahu, ki je leta 1983 izvedel dva napada na mirovne sile v Libanonu. Z osebnim in tovornim vozilom, polnima eksploziva, so opravili samomorilske napade na ameriško in francosko vojaško bazo v Bejrutu. V dveh

Denis Čaleta

3 Ime so dobili po ukrivljenih nožih, ki so jih uporabljali. Več o tem glej J. Čuček, 1981, str. 16−17.4 Iz besede hašašin se je v angleščini in nekaterih drugih evropskih jezikih razvil izraz za atentatorja oziroma

plačanega morilca »assassin« in naprej tudi za atentat »assassination«.5 V ta okvir sodi sekta šiitov, ki verujejo v zaporedje skrivnih imamov.6 Fedajine, kot so se imenovali ti borci, je zelo nazorno opisal Vladimir Bartol v romanu Alamut, ki je še

danes velika uspešnica.7 Beseda kamikaza pomeni božji veter in ima verske in zgodovinske korenine v letu 1281, ko je Japonsko

poskušal osvojiti mongolski vladar Kublajkan. V tistem obdobju se je zgodil katastrofalno močan tajfun, ki se je razširil čez vso Japonsko in uničil mongolsko vojsko. Japonci so tajfun, ki jih je rešil, poimenovali božji veter.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 3 �

napadih je umrlo 241 ameriških in 58 francoskih pripadnikov oboroženih sil. S terorističnima napadoma so teroristi dosegli svoj cilj, saj sta obe državi zelo kmalu po napadih umaknili svoje vojake iz Libanona. V zadnjih dvajsetih letih so različne palestinske teroristične organizacije, tamilski tigri, PKK (kurdska delavska stranka), čečenski teroristi in v zadnjem času Al Kaida z vsemi svojimi frakcijami opravili zelo veliko samomorilskih terorističnih napadov različnih oblik. Zahodnjaški kulturi je samomorilski terorizem v veliki meri nerazumljiv in se je z njim resno začela soočati in spoprijemati, ko so teroristi začeli izvajati teroristične akcije v središču Evrope in Združenih držav Amerike. Kljub velikemu številu terorističnih samomorilskih bombnih napadov, ki so se dogajali po svetu8, pomenijo vrh te ledene gore napadi 11. septembra 2001 v Združenih državah Amerike, marca 2004 v Madridu in julija 2005 v Londonu. Napadi v Madridu so s stališča ciljev teroristične skupine, ki je opravila samomorilske bombne napade na vlake, povsem izpolnili pričakovanja. Pokazala so se predvsem v medijski odzivnosti napadov in ne nazadnje z umikom španskih vojakov iz koalicijskih sil v Iraku. Napadi v Londonu pa so prinesli še eno pomembno ugotovitev, ki je delovala kot mrzla prha na Evropo, in sicer, da so bili napadalci britanski državljani. Nekateri so imeli družine in v njihovi preteklosti niso odkrili nikakršnih kriminalnih dejavnosti. Vprašanja o vključenosti priseljencev z različnih koncev sveta v evropsko družbo so v trenutku postala medijsko zelo aktualna.Bistveno vprašanje in izziv pa je postalo preprečevanje širjenja radikalizacije med priseljenci muslimanske veroizpovedi. Dokončno se je potrdilo dejstvo, da je Al Kaida postala več kot teroristična skupina. Postala je namreč ideologija, ki se je oprijema vedno več somišljenikov. Akcije izvajajo povsem samostojno, brez neposrednega usmerjanja vodstva te teroristične skupine.Posebno poglavje današnjega časa so teroristične dejavnosti v Iraku, ki so večinoma izvedene v obliki samomorilskih bombnih napadov na koalicijske sile, predvsem pa na iraške strukture oblasti in civilno prebivalstvo. Glavni protagonist teh napadov je frakcija Al Kaide pod vodstvom Abuja Musabela Zarqawija. Los Angeles Times je 2. junija 2005 poročal, da je bilo v Iraku maja 2005 90 samomorilskih bombnih napadov, v katerih je bilo ubitih 750 ljudi. To je bilo precejšnje povečanje napadov, saj jih je bilo aprila istega leta 69. Številke so zastrašujoče, če upoštevamo, da je bilo v celem letu 2002 zabeleženih 47 palestinskih samomorilskih bombnih napadov in da je to leto veljalo za rekordno leto po številu takih napadov (Yom, 2004).


8 Neprestani teroristični napadi v Izraelu, napad na rušilec ameriške vojske Cole, napada na veleposlaništvi v Tanzaniji in Keniji, bombni napadi na diskoteko na Baliju, teroristični napad v Istanbulu leta 2003 in drugi napadi.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 3 �

V Z R O K I , D E J AV N I K I I N N A Č I N I Z A I Z V E D B O S A M O M O R I L S K I H N A PA D O V

Na začetku je treba ponovno poudariti, da ima za teroristične organizacije izvedba samomorilske operacije več taktičnih prednosti. Prva in verjetno najpomembnejša je, da taki napadi ustvarjajo pri ciljni populaciji zelo velik strah v primerjavi z navadnimi terorističnimi napadi. Samomorilski napadi so lahko teroristični skupini v korist pri njenih propagandnih namenih, ko poskuša pri ljudeh vzbuditi prepričanje, da so bili samomorilski napadalci prisiljeni izvesti napade iz obupa zaradi skrajnih ukrepov, ki so jih povzročile dejavnosti protiterorističnih strategij vojaško in ekonomsko veliko močnejših nasprotnikov. Samomorilski napadi, ki temeljijo na skrajni verski podlagi, so argument, ki ga uporabljajo za novačenje samomorilskih napadalcev, saj naj bi to prinašalo koristi zanje in za njihove družine. Za tako imenovane šahide oziroma mučenike samomorilski napad ne pomeni le izpolnjevanja verskih obvez, temveč tudi izkazovanje patriotizma in spoštovanja do družine. Nekatere izpovedi palestinskih samomorilskih napadalcev kažejo na prepričanje, da bodo po napadu deležni nebeške nagrade, vključujoč blaženost po smrti, večno življenje v raju, kjer jim bo služilo 72 črnookih devic, in možnost, da določijo 70 sorodnikov, ki lahko prav tako pridejo v raj pred Alahovo obličje. Zelo pomembno dejstvo je tudi denar, ki ga po opravljenem dejanju dobi mučenikova družina. Sredstva, ki jih največkrat zberejo dobrodelne organizacije iz Savdske Arabije in Katarja, znašajo do 25.000 USD. Koristi, ki jih samomorilski napadalci vidijo v izvedbi svojih dejanj, lahko združimo v tri glavne sklope, in sicer osebna podoba, osebne koristi in koristi družine.Poleg naštetih dejavnikov je pri pojavu samomorilskega terorizma treba upoštevati še naslednje pomembne dejavnike:– nizki stroški in velik učinek dejanja;– za izvedbo so manj večplastni kot druge teroristične akcije, saj ni treba

načrtovati umika in drugih aktivnosti, ki so s tem povezane (ni bojazni po prijetju samomorilskega terorista in njegovem zasliševanju);

– vsak samomorilski bombni napadalec lahko na samomorilski nalogi kadar koli izbere ustrezno tarčo in čas aktiviranja eksploziva;

– najpomembnejši dejavnik je verjetno medijska privlačnost takega dogodka, ki širnemu občinstvu prinaša krvavo sliko razdejanja;

– posebnost in kompleksnost samomorilskega bombnega terorizma je prav preprostost njegove izvedbe;

Denis Čaleta

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 3 �

– obstajata le dve bistveni operativni zahtevi, in sicer pripravljenost po ubijanju in pripravljenost, da za to umreš tudi sam;

– ko samomorilskega napadalca enkrat pošljejo na nalogo, ga je skoraj nemogoče oziroma zelo težko ustaviti in preprečiti napad;

– še preden samomorilec doseže tarčo, lahko v vsakem trenutku aktivira eksploziv.

Teroristi uporabljajo različna sredstva za samomorilske napade. Navedimo le nekaj primerov:– uporaba letal kot vodenih izstrelkov (primer 11. septembra 2001) ali čolnov

kot vodenih torpedov (primer napada na rušilec Cole leta 2000);– z eksplozivom napolnjeno tovorno ali osebno vozilo (primer sočasnih

napadov na ameriški veleposlaništvi v Keniji in Tanzaniji);– vsak posameznik lahko postane bomba, če se opaše z eksplozivom ali si ga

namesti v torbo, nahrbtnik ali drugo priročno potovalko (nešteto napadov v Izraelu, napadi v Londonu 2005).

Pri oceni ciljev terorističnih skupin lahko opredelimo tri najbolj okvirne kategorije, in sicer:– cilji visoke vrednosti in simbolnega pomena, ki vključujejo veliko človeških

žrtev in škode na zgradbah ali infrastrukturi (WTC, Pentagon),– atentat na pomembne osebe, ki imajo veliko vrednost za teroristično skupino,– namerni smrtonosni napadi na civilno prebivalstvo z namenom usmerjanja

medijskih učinkov na ljudi.

V nadaljevanju si bomo ogledali shematski prikaz dejavnikov, ki posredno ali neposredno vplivajo na samomorilski bombni napad. Prikazani so v koncentričnih elipsah in ponazarjajo pomembnost dejavnika glede na njegovo oddaljenost od središča, ki predstavlja izvedbo samomorilskega bombnega napada.


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 4 0

Shema 1: Dejavniki, vključeni v samomorilski bombni napad (Ganor, 2005, str. 2)

Samomorilski terorizem je dinamičen, širok in naraščajoč pojav, v katerega so vključene različne nacionalnosti. Pojavlja se na različnih celinah in je vpet v različne kulturne, socialne, ideološke in verske okvirje. Zelo težko je določiti skupni dejavnik, ki bi ključno vplival na odločitev posameznika, da opravi samomorilski bombni napad. Kljub številnim raziskavam do zdaj niso z gotovostjo opredelili, ali pri samomorilskem terorizmu prevladuje verski, nacionalistični ali socialni element. Delno je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da večina samomorilskih napadalcev ne preživi napada in tako ne morejo pričati o motivacijskih dejavnikih, ki so jih pripeljali do take odločitve. Če si ogledamo primer palestinskega samomorilskega bombnega napadalca, lahko ugotovimo, da je v povprečju star 22 let, je za palestinske razmere razmeroma dobro izobražen in je pred napadom večinoma doživel osebno travmatično izkušnjo, ki je povezana z nasilnim poškodovanjem ali celo smrtjo bližnjega (Yom, 2004).Predvsem napadi 11. septembra 2001 in pozneje so pokazali, da revščina ni prevladujoči dejavnik za odločitev o izvedbi samomorilskega napada. Tamilski tigri, še zlasti pa PKK in čečenski teroristi za svoje samomorilske teroristične

Denis Čaleta

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 4 1

napade uporabljajo ženske, saj so njihove aktivnosti na prvi pogled veliko manj sumljive. Teroristične skupine so tudi zelo prilagodljive pri izbiri tehnologije oziroma »modusa operandi« terorističnih napadov. Hezbolah je uporabljal za napad na dobro utrjene baze vozila, Hamas in čečenski teroristi pa izvajajo svoje akcije s posamezniki, ki jih opašejo z eksplozivom in pošljejo med množico ljudi. Vsem terorističnim skupinam pomenijo samomorilski bombni napadi majhno tveganje glede na učinek, ki ga s tem dosežejo. Ayman al-Zawahiri, najožji sodelavec Osame bin Ladna, je nekoč izjavil, da je metoda mučeniške operacije najbolj uspešen način povzročitve škode nasprotniku, hkrati pa za mudžahide glede lastnih žrtev najbolj racionalna aktivnost.Organizacija samomorilske operacije je izjemno tajna. Uspeh akcije je odvisen od številnih dejavnikov, ki vplivajo na stopnjo tajnosti, izvidovanje in preigravanje položaja. Tajnost priprav pozneje omogoča element presenečenja in je v večini operacij bistven dejavnik za uspeh.V pripravi samomorilskega bombnega napadalca je nekaj skupnih stopenj:– identifikacija,– rekrutacija,– prepričevanje za izvedbo samomorilskega napada,– miselne priprave in logistični nasveti,– usposabljanje, povezano z izvajanjem aktivnosti z eksplozivno polnitvijo,– sklepne priprave (za verne samomorilce molitev, očiščenje, priprava pisne

ali posnete oporoke, za tiste, ki niso verni, fotografiranje z vodilnimi člani teroristične skupine pri skupnem obroku itn.),

– prihod na kraj napada, največkrat v spremstvu,– po napadu skupina prevzame odgovornost z organiziranim predvajanjem

videokasete in druge propagandne aktivnosti (Tophoven, 2005).

V nadaljevanju si v razpredelnici poglejmo stopnje samomorilskega bombnega napada še s stališča izraelskih raziskav.


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 4 2

Shema 2: Faze v izvedbi samomorilskega bombnega napada (Ganor, 2005)

Strokovnjaki družbe Rand v Združenih državah Amerike so pripravili spisek mogočih lastnosti samomorilskih bombnih napadalcev:– lahko so moški ali ženske;– stari so od 16 do 55 let;– prihajajo iz različnih ekonomskih okolij;– imajo različne socialne veščine in so lahko slabo ali dobro izobraženi;– pred smrtjo napišejo pisno oporoko;– pripravijo videoposnetek, na katerem so oblečeni v vojaško obleko ali pa je

posnet v ozadju, ki izpričuje vojaško vsebino;– za Muslimane velja, da so očistili telo in so bili motivirani, da storijo takšno

dejanje zaradi maščevanja smrti družinskega člana oziroma posnemajo nekoga, ki je pred njimi izvedel tako mučeniško operacijo;

– si želijo prepoznavnosti v družini in pri prijateljih;– si želijo zagotoviti mesto v raju zase in za svojo družino (velja za

Muslimane);

Denis Čaleta

Faze samomorilskega napada

Zbiranje obv. podatkov

Priprava eksploziva

Rekrutacija osebe “Shahid”

Indoktracija

Operativni trening

Očiščenje

Prihod

Izvedba napada

Odločitev storiti samomorilski napad

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 4 3

– živijo kot begunci pod stalnim pritiskom varnostnih sil;– so pod mentalnim stresom glede na dejstvo, kaj želijo narediti;– ko se približujejo kraju bombnega samomorilskega napada, so videti

popolnoma mirni in polni samozaupanja;– ob nadzoru varnostnih sil hitro postanejo nervozni in se hitro odzovejo;– držijo paket ali torbo zelo blizu svojega telesa;– lahko nosijo zelo težke torbe, vreče ali nahrbtnike;– izpod oblačil jim lahko gledajo kosi žice ali pasu, napolnjenega z eksplozivom;– drža rok je čisto blizu telesa ali pod oblačili (zaradi mogoče sprožitve

detonatorjev);– potujejo v spremstvu zaradi pomoči pri izogibanju kontrolam varnostnih sil;– vozijo se v vozilu s prepoznavnimi radikalnimi ali verskimi simboli;– posedujejo videoopremo za snemanje ali slikanje zgradb, infrastrukture in

vladnih poslopij;– stojijo na avtobusni postaji in ne vstopijo na prihajajoči avtobus (morebitno

opazovanje);– nenadoma se pojavijo na ulici kot prodajalci (možno opazovanje in

izvidovanje);– sprašujejo varnostno osebje o specifičnih objektih in lokacijah ter varnostnih

postopkih za te objekte;– posedujejo več potnih listov z različnimi imeni;– posedujejo več letalskih kart, hotelskih potrdil in potovalnih dokumentov,

povezanih z državami, ki so znane po podpori terorizmu;– popolnoma sledijo priročnikom terorističnih skupin;– predstavljajo osrednjo točko psihološkega bojevanja teroristične organizacije.

Vse navedeno dokazuje dejstvo, da se bo samomorilski terorizem še širil. Teroristične skupine aktivno zagotavljajo ustrezno usposabljanje za svoje bombne napadalce, predvsem zato, da bi povečale njihovo učinkovitost glede žrtev in škode. Samomorilski napadalec, ki je uničil ameriško veleposlaništvo v Keniji, je tam živel skoraj štiri leta. Poročen je bil z domačinko in je pred napadom živel v glavnem mestu. Nevarna nova usmeritev terorističnih organizacij je, da so samomorilski napadalci daleč od njihovega območja bojevanja. Veliko terorističnih skupin je že infiltriralo samomorilske napadalce, predvsem v zahodne države, kjer čakajo na ugoden trenutek oziroma izvajajo radikalizacijo in kadrovanje novih sodelavcev. Posebno napadi v Madridu in Londonu kažejo na dejstvo, da se je vojna


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 4 4

iz Iraka preselila v Evropo. To od vseh evropskih držav zahteva, da se ustrezno in učinkovito uprejo terorističnim aktivnostim v nacionalnovarnostnih okvirjih, pa tudi v mednarodnem okolju, kot sta Evropska unija in Nato.

Z A Š Č I TA P R E D S A M O M O R I L S K I M B O M B N I M T E R O R I Z M O M

Učinkovita zaščita pred samomorilskim bombnim terorizmom se mora biti sposobna nenehno prilagajati novim oblikam in metodam, ki jih uporabljajo teroristične skupine. Dinamičen proces upiranja mora biti usmerjen predvsem v faze, ko teroristične skupine operativno načrtujejo, opazujejo in izvajajo samomorilske bombne napade. Varnostne sile in med njimi tudi oborožene sile svoje politike, postopkov in načrtovanih dejavnosti ne smejo vezati le na pretekle uspehe pri preprečevanju in zatiranju samomorilskega bombnega terorizma, temveč morajo biti sposobne vključevati tudi spoznanja trenutnih, zgodovinskih in ne nazadnje prihodnjih vzorcev izvajanja aktivnosti terorističnih skupin. Ta poudarek je zelo pomemben, saj smo ljudje nagnjeni k ustvarjanju stereotipov. V tem primeru imamo samomorilskega napadalca za osebo, ki je revna, neizobražena ter mentalno in čustveno nestabilna. To predstavo o samomorilskem napadalcu lahko ovržemo že z bežno primerjavo teroristov Al Kaide, ki je izvedla napad 11. septembra. Napadalci so bili razmeroma dobro izobraženi, pripadali so srednjemu razredu in na prvi pogled se je zdelo, da uživajo tople odnose v okviru svojih družin. Zato težko razumemo, da je oseba, ki ima praktično vse, pripravljena umreti. Vedeti moramo, da so ti posamezniki rezultat določenega procesa, ki je sposoben ustvarjati »pošasti«. Teroristi delujejo 24 ur na dan, kar pomeni, da morajo biti varnostne sile odzivne in morajo neprestano delovati. Najboljša obramba je stalen pritisk na domnevne teroriste, predvsem v zgodnejših fazah priprav na teroristično dejanje. Teroristi so najbolj ranljivi, ko se zberejo in začnejo načrtovati napad. Logistična priprava in izvidovanje zahtevata čas, v katerem lahko varnostne sile izsledijo in odkrijejo pripravljavce terorističnega dejanja. Izraelske varnostne sile in varnostne sile v Šrilanki so na podlagi izkušenj spoznale, da samomorilski bombni napadalec potrebuje logistično podporo približno 20 oseb, vključno z miselnim vodjo, izdelovalci bomb, inštruktorji, vozniki in drugim osebjem. Večja je operacija, več priložnosti imajo varnostne sile, da najdejo teroriste zaradi odtekanja informacij iz njihove strukture. Izkušnje tudi kažejo, da je napad praktično nemogoče učinkovito preprečiti, ko je pripravljen in se je že začel proces njegovega izvajanja.

Denis Čaleta

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 4 �

V nadaljevanju si poglejmo nekaj pravil, ki jih je treba upoštevati za ustrezno ravnanje ob samomorilskem bombnem napadu (Tophoven, 2005):– identifikacija in opredelitev značilnih sumljivih znakov, kot so sumljivo

postopanje na določenih lokacijah, čudno obnašanje, oblačenje, gibanje in drugi izrazi, ki lahko vodijo do določenega zaznavanja;

– v zaprtih prostorih je treba varnostno razdaljo do sumljive osebe še povečati;– usposobiti je treba dovolj strokovnjakov, ki so sposobni aktivno delovati ob

samomorilskem bombnem napadu;– usposabljanje mora vključevati posebne postopke psihološke priprave za

nenavadne in nepričakovane dogodke;– razvijanje posebnih tehnik za nevtralizacijo samomorilskega napadalca;– priprava taktičnih scenarijev za lokacije in zgradbe;– usposabljanje civilnega prebivalstva, da je pozorno na nenavadne okoliščine,

ki bi lahko odkrile samomorilskega napadalca;– določitev postopkov civilnega prebivalstva na kraju incidenta;– zagotavljanje ustrezne komunikacijske in informacijske povezave v primeru

napada;– ustvariti je treba učinkovite in sistematične ukrepe v mednarodni skupnosti,

ki bodo usmerjeni v preprečevanje in obsodbo samomorilskih bombnih napadov ter odpravljanje osnovnih vzrokov za njihov nastanek.

Predvsem izraelske izkušnje kažejo, da je kljub velikemu številu žrtev s sistematičnimi in načrtnimi ukrepi usposabljanja, priprav, načrtovanja in osredotočenosti mogoče zelo omejiti izvajanje samomorilskih bombnih napadov. Izraelska vlada je leta 2002 uvedla posebne protiukrepe za preprečevanje samomorilskih bombnih napadov. S temi ukrepi jim je uspelo preprečiti 80 odstotkov vseh poskusov napada. Posebno poročilo izraelskih varnostnih sil navaja, da so ti ukrepi za 30 odstotkov zmanjšali palestinske teroristične napade, vključno s samomorilskimi terorističnimi napadi. Hkrati so v letih 2002 in 2003 za 50 odstotkov zmanjšali število žrtev teh napadov.9

Izraelski strokovnjaki so izpostavili tri pomembne vzroke, ki so pripomogli k zmanjšanju terorističnih napadov in žrtev:– razmeroma dobro obveščevalno delovanje in razumevanje razmer ter hitro in

učinkovito analiziranje informacij,


9 Povzeto po Tophovnu, 2005, str. 5.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 4 �

– po pridobitvi obveščevalnih podatkov je treba na kraj hitro pripeljati posebne enote, ki so se sposobne hitro odzvati na razmere.

Izraelci so prodrli v operativni cikel priprave samomorilskih napadalcev. To jim je omogočilo, da so na kraj dogodka lahko poslali ustrezno opremljene in usposobljene posebne enote.

S K L E P N O R A Z M I Š L J A N J E

Ob koncu moramo poudariti, da popolne strategije in taktike, ki bi stoodstotno preprečila samomorilske napade, ni. Samomorilski napadi niso dejanje obupanih neuravnovešenih oseb, temveč organiziran proces terorističnih skupin. Zelo pomembno je dejstvo, da za preprečevanje samomorilskega terorizma ni pomembno le dobro obveščevalno delo, temveč tudi pravilna uporaba znanja, upravljanja in vodenja operacij. To v praksi pomeni, da se ustrezni obveščevalni podatki čim hitreje posredujejo varnostnim organom na terenu, ki lahko v danem trenutku izvedejo največ aktivnosti za preprečitev samomorilskega bombnega napada. Drugo pomembno dejstvo pa je, da se v boju proti samomorilskemu terorizmu ne smemo zanašati le na specialne sile, temveč sta nujni ustrezna usposobljenost in pozornost varnostnega osebja, ki vsakodnevno opravlja naloge na terenu. Oborožene sile pri izvajanju operacij za vzpostavljanje in zaščito miru na kriznih žariščih še zlasti ogroža samomorilski bombni terorizem. To velja tudi za pripadnike Slovenske vojske, ki naloge opravljajo v vedno bolj zahtevnih operacijah, zato bo treba sistemu zaščite sil in vseh ukrepov, ki so s tem povezani, v prihodnosti nameniti še posebno pozornost.

Denis Čaleta

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 4 �

L I T E R AT U R A

– Ganor Boaz: The Rationale of Suicide-Attacks – prispevek na konferenci v Centru of Excellence Defence against Terrorism v Ankari, 2005.

– Janez Čuček: Terorizem, Cankarjeva založba, Ljubljana 1981.– Nick Fielding, Yosri Fouda: Masterminds of Terror. The Truth Behind the

most Devastanting Terrorist Attack the World has ever seen, Edinburgh and London, Mainstream Publishing, 2003.

– Sam Grier: When Suicide Bombing Reaches the Tipping Point, Rim, NATO Defense College, 2005.

– Bruce Hoffman: The Logic of Suicide Terrorism, The Atlantic Monthly, junij 2003.

– Rolf Tophoven: Benefits of the suicide attack for the terrorist organization and the perpetrator – prispevek na konferenci v Centru of Excellence Defence against Terrorism v Ankari, 2005.

– Rolf Tophoven: Who is a Suicide Bomber? Definition and Profile – prispevek na konferenci v Centru of Excellence Defence against Terrorism v Ankari, 2005.

– Sean Yom in Basel Saleh: Palestinian Suicide Bombers, A Statistical Analysis, 2004. November 2004, dostopno na www.ecaar.org.


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 4 �

M U LT I N A C I O N A L N E E N O T E

P O V Z E T E K

Multinacionalne vojaške enote so sestavina evropske vojaške zgodovine, še posebej hitro pa so se razvile po hladni vojni. V spremenjenem strateškem okolju se je zlasti zveza Nato doktrinarno in v praksi posvetila oblikovanju multinacionalnih enot, multinacionalnost kot organizacijsko načelo pa je postala najbolj zaželena oblika skupnega delovanja držav članic. Multinacionalne enote imajo številne prednosti, kot na primer prihranek pri stroških, večjo vojaško učinkovitost in precejšnjo politično legitimnost, vendar jih spremljajo tudi nekatere pomanjkljivosti, ki izhajajo iz njihovih organizacijskih načel. Sestavljene enote tako imenovane horizontalne multinacionalnosti dobro delujejo na ravni poveljstev, vojaki posameznih kontingentov pa se med seboj ne poznajo in si ne zaupajo. Integrirane enote vertikalne multinacionalnosti so sicer primernejše, vendar pa je razhajanje med potrebami držav donatork po suverenosti nad svojo vojsko ter med načelom integriranosti ter avtoritete poveljnika sil še precejšnje.


Horizontalna in vertikalna multinacionalost, multinacionalne enote, Nato.

S U M M A R Y

Multinational military formations have always been part of European military history; however, their development increased after the end of the Cold War. In this changed strategic environment, the NATO Alliance in particular started a very active build-up of numerous multinational forces. Multinationality, as

Bojan Pograjc

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 4 �

a principle of organization, has become one of the most desired principles of military cooperation among NATO member countries. Multinational forces have some positive, but also negative characteristics. The positive include benefits from lower costs, political legitimacy and military efficiency. The problems, on the other hand, result from organizational principles, which govern their establishment. Military formations guided by the principle of horizontal multinationality work well at the level of individual national commands, but soldiers of integrated units do not know each other and may perceive other contingents through stereotypes. Integrated units with vertical multinationality have succeeded in mixing the soldiers. Nevertheless, these units also have problems that lie in the friction between the tendency of force contributing nations to control their own contingents and the effort of a force commander to install his/her military authority.

K E Y W O R D S

Horizontal and vertical multinationality, mutlinational formations, NATO.

Z G O D O V I N S K I P R E G L E D

Večnacionalnost kot koncept oblikovanja oboroženih sil ene države ali imperija oziroma multinacionalnost vojaških formacij sta zgodovinsko že zelo stari obliki vojaškega delovanja. Lahko bi celo rekli, da je večnacionalna oziroma večetnična zgodovina vojaških organizacij bistveno daljša od zgodovine enonacionalnih oboroženih sil. Nacionalne oziroma državne oborožene sile so se oblikovale na podlagi splošne vojaške obveznosti, ki je kazala na državljanovo lojalnost do države. Po skoraj dvestoletni tradiciji vojaške obveznosti smo se v Evropi v devetdesetih letih dvajsetega stoletja, ob koncu hladne vojne, srečali s pospešenim procesom ukinjanja ali suspenza vojaške obveznosti, s čimer je odpadel eden glavnih razlogov za »nacionalne« oborožene sile.Pred uvedbo splošne vojaške obveznosti so vojske imperijev sestavljali vojaki iz


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 � 0

različnih držav, tudi tujci in najemniki. Celo v času splošne vojaške obveznosti so imele enote mednarodno sestavo, na primer kolonialne enote ali enote večnacionalnih držav, kot je bila Avstro-Ogrska, ter tujske vojske, na primer francoska in španska tujska legija. Klein in Haltiner (2004: 7–8) ugotavljata, da je bilo predvsem za obdobje vojn značilno, da so se vojskam nacionalnih držav pridružili prostovoljci (posamezniki ali cele enote) iz drugih držav. V španski državljanski vojni (1936–1939) so se prostovoljci borili v mednarodnih enotah, med njimi je bilo tudi nekaj Slovencev. V drugi svetovni vojni so se v nemški vojski borili prostovoljci iz različnih držav, prav tako so v antifašistični koaliciji nastajali večnacionalni sestavi enot različnih držav zaveznic. Po drugi svetovni vojni je Organizacija združenih narodov postala pomembna sila za oblikovanje mednarodnih vojaških formacij v primerih, ko je bilo treba sestaviti sile za mirovne operacije. V prve operacije so bili vključeni predvsem vojaški opazovalci in častniki, z razvojem operacij za ohranjanje miru pa se na mirovnih misijah srečujejo posamezniki in enote iz različnih držav. Zvezi Nato nekateri pripisujejo dolgo in slikovito zgodovino multinacionalnih formacij. Young (1997: 1) celo omenja poskus oblikovanja evropske vojske v zgodnjih petdesetih letih dvajsetega stoletja, ki pa je propadel. V šestdesetih letih je bilo oblikovano Zavezniško poveljstvo evropske mobilne kopenske sile (angl. Allied Command Europe Mobile Force-Land), po koncu hladne vojne pa je sledil pravi razcvet dvo- ali večnacionalnih korpusov. Že kmalu se je pokazalo tudi nasprotje med nacionalnimi zahtevami po nadzoru lastnih sil ter zahtevo po avtoriteti poveljnika teh sil. To nasprotje je še danes vzrok za prepad med željami, načrti in resničnostjo v Natovih silah. V državah srednje in vzhodne Evrope je med pripravami na kandidaturo za članstvo v Natu nastalo več multinacionalnih vojaških formacij, in sicer na podlagi dvo-, tri- ali večstranskih sporazumov, skoraj vse pa so z imenom izražale tudi temeljni cilj enote, to je peacekeeping (ohranjanje, vzdrževanje miru). Latawski (2001: 64) tako navaja bolgarsko-romunski, češko-poljski, madžarsko-romunski in tristranski združeni baltski bataljon za mirovne operacije ter mnoge druge. V zahodni Evropi je nastalo kar nekaj multinacionalnih enot v velikosti korpusa ali brigade. Nekatere med njimi delujejo kot stalne enote, druge pa stalnih enot nimajo, temveč se oblikujejo na sklic ali zahtevo. Med najbolj izurjene sodi nemško-francoska brigada, ustanovljena leta 1988, leta 1995 je bil ustanovljen nemško-nizozemski korpus, v tem okviru pa je treba omeniti tudi italijansko-madžarsko-slovensko brigado, ustanovljeno aprila 1997.

Bojan Pograjc

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 � 1

O B L I K E M U LT I N A C I O N A L N E G A S O D E L O VA N J A

Klein in Haltiner (2004: 10) ugotavljata, da v multinacionalnih enotah potekajo številne oblike sodelovanja, od sodelovanja med manjšimi in večjimi nacionalnimi enotami, do mešanja vojakov različnih držav v najmanjši enoti, kar sta zaenkrat prištabna četa brigadnega poveljstva in del logističnega bataljona nemško-francoske brigade. Nizanje posameznih nacionalnih enot v veliko enoto je najbolj običajna oblika sodelovanja zavezniških oboroženih sil, čemur Klein in Haltiner pravita horizontalna multinacionalnost. Do neposrednih stikov med vojaki prihaja na vajah in v operacijah, zunaj teh dogodkov pa se večinoma srečujejo samo vodstveni štabi, poveljstva in v nekaterih primerih del enot logistike. Lahko se zgodi, da vojaki udeleženih enot med seboj nimajo nobenih stikov, enote lahko ostanejo jezikovno nedotaknjene, kar je danes celo značilnost vojsk večjezičnih držav, kot sta Švica in Belgija. Takšne oblike multinacionalnih vojaških enot se v primerih skupnih akcij, bodisi na vajah, v operacijah ali celo v vojni srečajo z vrsto socialnopsiholoških težav, saj morebitne mešane skupine oziroma patrulje ne temeljijo na medsebojnem zaupanju, temveč na sumničenjih in predsodkih. Za krepitev stikov med vojaki, za izboljšanje medsebojnega razumevanja ter za odpravo predsodkov bi bila nujna vertikalna multinacionalnost, ki bi temeljila na kontingentih, ki so že na ravni manjših enot mešani po jezikih ali narodni oziroma državni pripadnosti (Klein, Haltiner, 2004: 11).

P O L I T I Č N I V I D I K M U LT I N A C I O N A L N I H F O R M A C I J

Multinacionalne vojaške formacije se pojavljajo v različnih oblikah. Houben in Peters (http://aei.pitt.edu/archive/00001976/, 30. 11. 2004) pravita, da se razlikujejo po velikosti, razlogu obstoja, tipu vključenih vojaških enot ter številu posameznih držav, ki se zanje odločajo na podlagi političnih, ekonomskih, vojaškotehničnih in operativnih razlogov. Pobuda za oblikovanje večine večnacionalnih vojaških formacij praviloma temelji na političnih odločitvah kot pomembnem sestavnem delu širšega povezovanja, sodelovanja in solidarnosti (Kavar, 1998: 5). V nekaterih primerih so bile multinacionalne formacije aktivirane celo predvsem iz političnih, ne pa vojaških razlogov. Države so tako poudarjeno kazale voljo za sodelovanje (Gottzein, 2001: 3). Palin gre še korak dlje, ko pravi, da so oblikovanje multinacionalnih sil ter smer, v katero se razvijajo, politična simbolika in vojaške sposobnosti ter


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 � 2

učinkovitost določeni s političnim kontekstom (Palin, 1995: 5). Politični kontekst obsega institucionalni okvir (na primer OZN, Nato, EU), različne nacionalne cilje in pričakovanja, javno mnenje in politiko velesil. Politični kontekst je dinamičen in spremenljive narave.

Multinacionalnost v primežu med suverenostjo in integracijoPodbregar (2001: 211) pravi, da je pri večnacionalnem sodelovanju še vedno zelo v ospredju zagotovitev celovite nacionalne suverenosti in lastne identitete ob hkratnem sodelovanju v mednarodnem okolju. Med pomembnejšimi izzivi so torej omejitve, ki izhajajo iz političnih ureditev posameznih sodelujočih držav. Povezane so s politično avtorizacijo nacionalnih enot oziroma posameznikov, dodeljenih multinacionalni formaciji, in stopnjo državnega nadzora nad razmeščenimi lastnimi silami v njej. To so občutljive zadeve, ker zahtevajo od držav, da prenesejo del svoje suverenosti, in sicer tako, da ostajajo čvrsto in dolgoročno zavezane, ne glede na razvoj varnostnega okolja (krizne situacije) ali notranje politike. Težave se večajo s številom sodelujočih držav in pojasnjujejo, zakaj so nekatere države, čeprav privržene multinacionalnosti, zadržane (Rapporteur, 2002: 11).Houben in Peters (http://aei.pitt.edu/archive/00001976/, 30. 11. 2004) zato trdita, da je pri ustanavljanju učinkovitih multinacionalnih vojaških formacij rešitev v politični oziroma institucionalni združljivosti sodelujočih držav, ker so nekateri politični sistemi pač bolj kompatibilni kot drugi. Za uporabo v vojaških operacijah pa izpostavljata sinhronizacijo nacionalnih postopkov odločanja in njihov značaj.

O R G A N I Z A C I J S K A N A Č E L A M U LT I N A C I O N A L N I H E N O T

Multinacionalna struktura poveljstva in celotna formacija sta izbrani po enem izmed treh načel:– prvo je načelo vodilne države (angl. Lead Nation), ki pomeni, da ena država vodi formacijo (njeno poveljstvo je enonacionalno, nima mešanega osebja) in poveljuje predvsem svojim silam. Druge države prispevajo podrejeno enoto (Podbregar, 2001: 212; Lang, 2001);– drugo je načelo ogrodne države (angl. Framework Nation Principle), ki pri sestavi poveljstva in enot v formaciji zagotavlja sorazmerno udeležbo vseh sodelujočih držav. Ena država je odgovorna za poveljevanje in kontrolo ter administracijo in logistično podporo poveljstvu, druga delovna mesta v štabu pa so med države

Bojan Pograjc

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 � 3

sorazmerno razdeljena po obsegu enot, ki jih prispevajo v formacijo. Pri tem načelu pravzaprav ne moremo govoriti o resnični multinacionalnosti, saj je vpliv ogrodne države zaradi njene vloge tako prevladujoč, da je sodelovanje na temelju enakopravnosti oteženo. Dogovora, kako naj bodo razdeljeni štabni položaji in kako naj bodo organizirani štabno delo in postopki, ni lahko doseči, ker je za ogrodno državo korist partnerjev običajno obrobna zadeva (Lang, 2001);– tretje je integracijsko načelo (angl. Integration Principle). Poveljstvo formacije je organizirano na resnično združevalnem načelu, tako da sodelujoči partnerji soglašajo z enakimi pravicami in dolžnostmi. To je zagotovljeno s popolnjevanjem poveljujočih funkcij (poveljnika, namestnika, načelnika štaba) po posebnem ključu, in sicer na podlagi nacionalne rotacije za določena obdobja. Integracijsko načelo je edino, ki zagotavlja, da je politični cilj multinacionalnosti dosežen v smislu enakopravne udeležbe vseh. Prav tako sta na enakopravni podlagi oblikovana finančni prispevek in prispevek v številu osebja. Tako organizirane formacije so posebej primerne za multinacionalne operacije kriznega upravljanja (Lang, 2001).Z organizacijskega vidika so nepogrešljivi še skupna strategija in doktrina, enoten načrtovalni proces, usklajenost vojaškega poveljevanja pri izvajanju operacij, skupno urjenje ter možnost in sposobnost uporabe istega komunikacijskega, nadzornega in informacijskega sistema. Posebnega pomena je logistika, organizirana po nacionalnem ali skupnem načelu. Vse pa temelji na medsebojnem odnosu, opredeljenem z legalnim statusom in natančno definiranimi skupnimi standardi, ki obsegajo povezljivost, zamenljivost in skupinskost (Podbregar, 2001: 211–212) . S O C I A L N O P S I H O L O Š K I V I D I K M U LT I N A C I O N A L N I H V O J A Š K I H F O R M A C I J

Socialnopsihološki vidik delovanja multinacionalnih vojaških formacij je malo raziskan. Obstaja nekaj del vojaških sociologov, kot so Moskos (1976), Haltiner in Klein (2004), v katerih so vojaške operacije obravnavane s socialnega in psihološkega vidika, slabše pa je raziskana integracija v multinacionalnih enotah. Še najdlje sta v empiričnem smislu verjetno prišla italijanski Centro Militare di Studi Strategici (CeMiSS) in francoski Centre d’études en sciences sociales de la défense (C2SD), ki sta leta 2004 začela raziskavo socialnih odnosov v multinacionalni formaciji na mirovni operaciji (Multinational unit: Sociological view on its prosperity in the future, 2004: 1). Sociološki pristop in proučevanje socialnih vprašanj sta prevladujoča tudi v študiji, povezani s problematiko vojsk, vključenih v


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 � 4

MLF (Arnejčič et al., 2001). Na poseben način se multinacionalnega okolja mirovne operacije loteva raziskava Obramboslovnega raziskovalnega centra na Fakulteti za družbene vede z naslovom Slovenska vojska v mirovnih operacijah, ki spremlja vpliv multinacionalnega okolja na motivacijo in pripravljenost vojakov na mirovnih misijah (Jelušič et al., 2004: 3).Brez dvoma lahko ugotovimo, da kakovost socialnih odnosov na vseh ravneh vpliva na učinkovitost multinacionalnih enot. Ob pogledu na številne sociološke parametre se nam postavlja temeljno vprašanje, kako posamezni parametri in celota vplivajo na kakovost odnosov v multinacionalni formaciji, še posebej, če ta sodeluje na vojaški operaciji.Združevalni element je sklicevanje na skupne vrednote in tradicije vseh sodelujočih vojsk, kar predstavlja močno orodje za integracijo poveljstva in enot. Z medsebojno izmenjavo pripadnikov formacije na izobraževanju in usposabljanju najlaže dosežemo skupno kulturo še pred organsko spojitvijo multinacionalne formacije in pred njenimi aktivnostmi.

Parametri socialnih odnosov v multinacionalnih formacijahV Sociological view on its prosperity in the future (2004: 1–4) so navedeni naslednji parametri, ki se navezujejo na socialne odnose med pripadniki multinacionalnih formacij:– uradni jezik, ki se uporablja v službenih stikih;– operativni postopki;– organska raven integracije;– osebni in profesionalni odnosi med pripadniki, ki vsebujejo: – kulturo oboroženih sil, – nacionalne vojaške tradicije, – držo demokratičnih načel, ki je drugačna od države do države, – disciplinski vidik in v splošnem parametre, povezane z vojaškim sodstvom, – osebni vidik, povezan predvsem s socialnim, psihološkim in etničnim

področjem, – vzajemno zaupanje med pripadniki formacije.Jezik povzroča nekaj težav, ko pripadniki čutijo potrebo po popolnem razumevanju operativnih zadev, pa je ne morejo zadovoljiti. Netekoče govorjenje še dodatno ovira sporazumevanje, ki bi bilo nujno za pojasnjevanje. Nastajajo frustracije, a so z daljšim usposabljanjem rešljive.

Bojan Pograjc

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 � �

Za operativne postopke koalicije oziroma zavezništva velja, da so najprimernejši skupni, standardizirani postopki, sicer se ne moremo izogniti formulaciji svojih postopkov ad hoc. Rešitev za krajše obdobje je lahko tudi hkratna uporaba več postopkov. V multinacionalnem okolju je procedura zakon!Raven integracije je hierarhična organska raven za integracijo enot različnih nacij. Višja je ta raven, lažji je integracijski proces. Osebni in poklicni odnosi med pripadniki so prav gotovo rezultat organizacijske kulture vsake države, znotraj katere je pomembna raven demokratičnosti, poleg nje pa še vojaške tradicije (npr. vojaške ceremonije, disciplina), ki lahko predstavlja oviro ali pa je koristen dejavnik povezovanja.Ne nazadnje je treba navesti medsebojno zaupanje posameznikov, z vsemi preteklimi izkušnjami in pristopi (z vestnostjo opravljanja dolžnosti, etiko) k medosebnim odnosom, ki temeljijo na korektnosti pripadnikov multinacionalne formacije, organizacijski učinkovitosti, profesionalizmu, moči vojaškega sistema in pomoči za vzpostavitev pozitivnega duha v delovnem okolju.

P R E D N O S T I I N P O M A N J K L J I V O S T I M U LT I N A C I O N A L N E G A V O J A Š K E G A S O D E L O VA N J A

Med glavne prednosti multinacionalnega vojaškega sodelovanja sodijo prihranek pri stroških, učinkovitost enot in politična legitimnost (Klein, Haltiner, 2004: 12). Podobnega mnenja so strokovnjaki korporacije RAND, ki pravijo, da so multinacionalne sile in njihove operacije koristne politično in vojaško (Szayna et al., 2001: 7). Prihranek pri stroških nastaja zaradi oblikovanja skupnih izobraževalnih programov, cenovno ugodnejše proizvodnje oborožitve in opreme ter oblikovanja skupnih štabov. Ker so se nekatere multinacionalne enote že dokazale v akcijah v tujini, avtorji sklepajo, da so učinkovite. Politična legitimnost izhaja iz potrebe po skupnem oblikovanju večjih enot, ki bi bile za posamezne države preveliko breme ali pa zanje niti nimajo dovolj osebja. Dodati je treba, da takšne enote prispevajo k razumevanju in stabilnosti v regiji, v kateri so nastale, kar prav tako prispeva k njihovi politični legitimnosti v sodelujočih državah.Glavne pomanjkljivosti multinacionalnih enot so v oteženem sporazumevanju zaradi rabe več jezikov, v nasprotjih med različnimi organizacijskimi kulturami, v razlikah med nacionalnimi pravnimi, sodnimi in disciplinskimi sistemi, v različnem razumevanju hierarhije in načina poveljevanja, plačilu za opravljeno delo, različni opremi in oborožitvi, telekomunikacijskih in informacijskih sistemih (Klein, Haltiner, 2004: 13–14). Doslej opravljene raziskave kažejo, da so jezikovne težave


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 � �

v multinacionalnih enotah zunanji simbolni znak drugih, sistemskih in kulturnih nasprotij med enotami. Čeprav je izbira skupnega poveljevalnega jezika po navadi stvar kompromisa med vključenimi kontingenti oziroma je posledica odločitve vodilne države v multinacionalni enoti, pa praksa kaže, da enote potrebujejo veliko časa za prenos in razumevanje povelj v tujih jezikih. Zastoju v razumevanju povelj Vogler pravi »moment retardacije« (Vogler, 2004: 132). Svojo trditev utemelji z zgodovino enot Avstro-Ogrske v prvi svetovni vojni, ko so nacionalno čiste češke enote hitro dojele ukaz in napredovale v spopadu z rusko vojsko, nacionalno mešane enote pa so v izpolnitvi ukaza zaostajale.

S P R E M E N J E N O S T R AT E Š KO O KO L J E P O KO N C U H L A D N E V O J N E I N P O V E Č A N A M U LT I N A C I O N A L N O S T V S T R U K T U R A H N ATA

V nasprotju s politično in strateško situacijo hladne vojne, za katero je bila značilna stabilnost predvidljive enodimenzionalne grožnje, so po koncu hladne vojne grožnje, varnostna tveganja in izzivi postali večdimenzionalni. Čezatlantsko sodelovanje znotraj Nata ter širitev EU sta ustvarila območje varnosti v Evropi, ki nima primerjave v njeni zgodovini. Toda tudi to varnostno okolje ni brez tveganj. Eno samo veliko grožnjo Zahodu je zamenjala množica manjših, še vedno celovitih tveganj vojaške, predvsem pa nevojaške narave, kot so množične migracije iz območij manjše razvitosti, prenaseljenost, organizirani mednarodni kriminal in boj za naravne vire. Na Balkanu in Kavkazu, v Srednji Aziji, na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki so globoko zakoreninjena etnična, verska in nacionalna nasprotja, ki lahko nepredvidljivo izbruhnejo v nasilne konflikte. Fundamentalizmi in terorizmi vseh vrst v povezavi z orožjem za množično uničevanje pa vse skupaj povezujejo v veliko grožnjo. Skupna varnost in obrambna politika Nata in EU se morata biti sposobni usklajeno zoperstaviti vsem tveganjem v številnih oblikah. To pa zahteva politične in vojaške zmogljivosti oziroma strukture, ki omogočajo hitro in učinkovito krizno upravljanje.

S P L O Š N E Z A H T E V E Z A N O V E S T R U K T U R E S I L

Struktura oboroženih sil naj bi na splošno odražala politične interese in strateške cilje posameznih držav. Po eni strani to pomeni, da naj bi bile oborožene sile eno izmed sredstev za dosego strateških ciljev, po drugi pa preventiva pred napačno zaznavo strateških ciljev z zornega kota drugih nacij. Napačna zaznava vladnih političnih namenov lahko povzroči neprijeten odziv in oslabi stabilnost regije.

Bojan Pograjc

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 � �

Struktura oboroženih sil potemtakem ne sme biti določena izključno zaradi operativnih potreb, temveč mora odražati tudi stanje političnih odnosov med državami.Zadnja dva kroga širitve Nata in širitev EU so na več načinov vplivali na organiziranost oboroženih sil v Evropi. Prenos dela suverenosti na skupne nadnacionalne institucije in razvoj skupne evropske varnostne in obrambne politike sta prvič vzpostavila pogoje za usklajeno delitev odgovornosti med oborožene sile posameznih nacij. Dolgoročno gledano lahko to vodi celo k skupni evropski vojski. Seveda je ta razvoj tudi posledica vedno manjših obrambnih proračunov večine evropskih držav po koncu hladne vojne. Številne države ne morejo več zagotoviti zadostnih virov za vse naloge, ki jih nalagajo svojim vojskam. Racionalizacija notranjih procesov, ki vključuje strukture, je torej zagotovilo za uspešno in učinkovito porabo dodeljenih finančnih virov. Samo prilagodljivost vojsk v vseh pogledih je prava pot v prihodnost, v kateri bo tesno sodelovanje s trgovino blaga in storitev ter industrijo postalo običajno, prav tako pa tudi delegiranje ekonomskih odgovornosti na nižje ravni poveljevanja (Gottzein, 2001: 6).Spremenjeno varnostno okolje v Evropi bo vplivalo na razmestitev sil. Strategija sprednje obrambe, ki je pomenila lokacijo enot kar se da blizu območij operacij, ni več nujna. V primeru zahtevane nacionalne obrambe ob klasični vojaški agresiji, ki je malo verjetna, bodo sile prihajale in uporabljale prostor na najrazličnejše načine. Gre preprosto za to, da naj bi bila razmestitev sil zaradi razmeroma dolgega opozorilnega časa pred grožnjo manj pomembna. Trenutna razmestitev in struktura oboroženih sil sta torej bolj določeni z notranjepolitičnimi videnji kot pa z operativnimi premisleki (Gottzein, 2001: 6).Ne nazadnje, vojaške strukture morajo sprejeti parlament, državljani in pripadniki oboroženih sil. Civilna in vojaška sfera morata biti prepričani, da je vojaška organizacija ustrezna za doseganje nacionalnih interesov, skratka legitimna (Jelušič, 1997: 54–55). Legitimnost, ki izhaja iz ustrezno urejenih civilno-vojaških odnosov, pomeni, da bodo oborožene sile lahko pridobivale mlade ljudi na podlagi svoje privlačnosti in zaradi uspešnosti demokratičnega civilnega nadzora.Strukture sil morajo biti sposobne izpolniti različne, včasih celo konfliktne operativne zahteve. Prikrojene morajo biti različnim tipom misij, še posebej najbolj verjetnim. Sile morajo biti oblikovane v smislu njihovega največjega potenciala za združeno bojevanje. Vojaške zahteve nacionalne obrambe in obrambe zavezništva ter operacij za preprečevanje kriz in kriznega upravljanja so popolnoma različne narave.


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 � �

Vojaške operacije pokrivajo širok spekter kriz in konfliktov ter včasih hitro menjajo tip in cilje misije, kar zahteva visoko stopnjo prilagodljivosti struktur oboroženih sil. Medtem ko morajo biti mirnodobne organizacije podobne strukturam na operacijah, ker skupno usposabljanje v miru zagotavlja lažje operativno sodelovanje, morajo biti trenutno uporabljene sile na misiji običajno prilagojene različnim primerom (Podbregar, 2000: 53).Trenja, ki lahko nastanejo na vsaki operaciji, in nepričakovani dogodki povečujejo pritisk na poveljevanje in kontrolo organizacije. Če pa je to oteženo še s pomanjkanjem medsebojnega razumevanja in težavami pri izmenjavi informacij, bosta zmeda in polom neizogibna. Najboljši način za izogibanje tem težavam je oblikovanje vojaške organizacije, ki je že v miru sposobna delovati brez pretresov. Zanjo mora biti sodelovanje že na začetku operacije rutina. Z A H T E V E Z A M U LT I N A C I O N A L N E E N O T E V N AT U

Od zgodnjih devetdesetih let dvajsetega stoletja je zveza Nato soočena z reformnim procesom kot posledico prilagajanja novemu strateškemu varnostnemu okolju. To je vplivalo tako na strukturo Natovih kot drugih oboroženih sil v Evropi. Kot rezultat številnih dejavnikov, na primer sprejema novih strateških konceptov, zmanjševanja oboroženih sil po koncu hladne vojne, uvajanja popolnoma poklicnih vojsk, vzpostavitve več partnerstev, sprejema novih članic in potrebe po takojšnjem odzivanju na različne vrste kriz, se je poudarjeno pokazala zahteva po multinacionalnosti vojaških enot na ravneh od korpusa in nižje. S sodelovanjem več svojih članic in v posameznih primerih tem enotam pridruženih drugih evropskih oboroženih sil (nacionalnih, bi- ali multinacionalnih) je Nato povečeval mednarodni vojaški in tudi politični pritisk na udeležence v konfliktih ter jih prisilil k dialogu in sodelovanju.Skladno z novim Natovim strateškim konceptom in vlogo zavezniških vojaških sil (Priročnik o zvezi Nato, 2001: 42–46) morajo biti strukture multinacionalnih sil sposobne delovati v celotnem spektru operacij, od humanitarnih preko vseh vrst mirovnih operacij OZN do nacionalne obrambe in obrambe po 5. členu Severnoatlantske pogodbe. Vojaške strukture in zmogljivosti multinacionalnih sil morajo izhajati iz njihovih prihodnjih nalog.Multinacionalne sile morajo stalno vzdrževati visoko stopnjo operativne pripravljenosti. O njihovi uporabi se posvetujejo in odločajo samo vlade držav zaveznic, če so že bile izčrpane vse politične, diplomatske in ekonomske (npr. embargo) možnosti (Priročnik

Bojan Pograjc

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 � �

o zvezi Nato, 2001: 147–157). Po njihovi konsenzualni odločitvi za vojaško odzivanje ima vojaška linija poveljevanja običajno zelo kratek čas za pripravo in začetek operacije. To pa pomeni, da morajo biti izpolnjeni vsi pogoji za odzivnost sil.Naslednji bistveni vidik je zmogljivost poveljevanja in kontrole. S konceptom Skupnih združenih namenskih sil (Combined Joint Task Forces), za katere sta potrebna multinacionalno in večzvrstno poveljevanje in nadzor (Priročnik o zvezi Nato, 2001: 251), je Nato vzpostavil organizacijski temelj za učinkovito strukturo poveljevanja in kontrole v operacijah. Neodvisno od tega mora biti zagotovljeno, da so poveljstva korpusne ravni sposobna hitrega premeščanja na morebitna območja operacij.Strateška mobilnost je kritičnega pomena za uporabo oboroženih sil. To sta že davno spoznali članici Nata z druge strani Atlantika, ZDA in Kanada, evropski del Zavezništva pa še zelo zaostaja, kljub najrazličnejšim rešitvam, od skupnega investiranja do komercialnih najemov zračnotransportnih zmogljivosti.Temeljna značilnost prihodnjih operacij je, da bo težko določiti njihovo dolžino, predvsem pa konec operacij. Edina pravzaprav negativna izkušnja je, da operacija običajno traja dlje, kot je načrtovano, s težnjo podaljšanja v nedoločeno prihodnost. To pa zahteva, da vedno znova načrtujemo tudi zahteve za rotacijo sil. Multinacionalne enote potrebujejo torej določeno stopnjo vzdržljivosti.Uspešno sodelovanje sil različnih držav znotraj multinacionalnih enot narekuje medsebojno povezljivost (Podbregar, 2001: 211). To se poleg vsega drugega nanaša predvsem na sisteme C4, s posebnim poudarkom na komunikacijskih zmogljivostih poveljevanja in kontrole. Posamezne sodelujoče države v multinacionalnih enotah imajo različno opremo, nekatere pa preprosto ne morejo zagotoviti opreme na enaki tehnološki ravni. To pomeni, da morajo tehnološko bolj razvite države prevzeti nase breme zagotovitve vmesnikov za omogočanje povezljivosti in sodelovanja s tehnološko manj razvitimi državami.K popolni harmonizaciji moramo poleg tehnologije dodati še uskladitev doktrinarnih postopkov, usposabljanje in natančno definirano logistiko. Vse našteto mora temeljiti na usklajenih medsebojnih odnosih in legalnih statusih, opredeljenih znotraj dokumentov Sporazuma o statusu sil (Podbregar, 2001: 211). Poleg pravno in organizacijsko reguliranih odnosov je treba upoštevati, da lahko multinacionalne enote nastajajo v okoljih, v katerih zgodovinska vprašanja niso nujno rešena. Najbolje bi bilo, če bi bile zgodovinske dileme in travme razčiščene ali pozabljene.


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 � 0

N AT O V E M U LT I N A C I O N A L N E S I L E

Multinacionalnost v poveljniški strukturi nad ravnjo korpusa je še vedno temeljno Natovo načelo, ki ga ta dosledno uveljavlja vse od ustanovitve (Gottzein, 2001: 35). Multinacionalnost kot glavno načelo današnje Natove strukture sil pa se vedno bolj uveljavlja od leta 1991.V Natu so multinacionalna poveljstva kopenskih, morskih in zračnih sil ter veliko število njim dodeljenih multinacionalnih enot, vključujoč Evropske sile (EUROCORPS in EUROFOR). Danes so v središču pozornosti najprej Natove reakcijske sile (NRF), ki jim je treba prišteti še šest multinacionalnih korpusov kopenske vojske in štiri Natu dodeljene divizije (Rapporteur, 2002: 5).Izrazit primer multinacionalne integracije so Natove sile za zgodnje opozarjanje iz zraka (NAEWF), ki imajo 18 letal E3-A za nadzor v Sistemu zavezništva za opozarjanje in nadzor iz zraka (AWACS). Posadke teh letal so sestavljene iz osebja Natovih članic pred zadnjima krogoma širitve. Temu je treba dodati na področju zračne obrambe še Združen evropski in Natov program usposabljanja pilotov reaktivnih letal (ENJJPT) v letalski bazi zračnih sil Sheppard v ZDA (Rapporteur, 2002: 5).Na območju Atlantika ima Nato multinacionalne Stalne mornariške sile na Atlantiku (STANAVFORLANT), v Sredozemlju pa Stalne mornariške sile v Sredozemlju (STANAVFORMED). Sile so sestavljene iz nacionalnih enot, ki so trajno ali začasno prispevane. Multinacionalni značaj teh sil izhaja predvsem iz prispevka ladij posameznih držav, čeprav se je uveljavila praksa redne izmenjave mornariških častnikov med ladjami, ki floti sestavljajo. Poleg omenjenih stalnih sil ima Nato v Sredozemlju še multinacionalne amfibijske sile v velikosti divizije (MNATF), in sicer za krize, mirovne operacije ali bojne operacije po 5. členu Severnoatlantske pogodbe (Rapporteur, 2002: 5)

S K L E P N E U G O T O V I T V E

Čeprav je bilo v vojaški zgodovini Evrope veliko vojaških sil sestavljenih multinacionalno, pa lahko ugotovimo, da se je številčnost teh enot v Evropi najbolj razmahnila po koncu hladne vojne, na kar je vplivala vrsta dejavnikov, od spremenjenega varnostnega okolja do zmanjšanja verjetnosti meddržavnega spopada v Evropi. Multinacionalnost se uveljavlja tudi kot organizacijsko načelo in način delovanja vojaških formacij po koncu hladne vojne. Med glavne

Bojan Pograjc

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 � 1

prednosti multinacionalnih enot strokovnjaki štejejo prihranek pri stroških, večjo učinkovitost sil in politično legitimnost. Veliko enot je bilo oblikovanih sredi devetdesetih let dvajsetega stoletja, nastajale so predvsem v srednji in vzhodni Evropi, in čeprav so bile vsaj po imenih sodeč namenjene sodelovanju v mirovnih operacijah, so bile dejansko izraz politične volje držav, da ob kandidiranju za vstop v Nato pokažejo pripravljenost za reševanje kriz v mednarodni skupnosti. Te enote so se oblikovale zelo počasi, njihova vojaška operativna pripravljenost ni bila visoka, pa tudi roki, v katerih bi morale doseči določeno stopnjo pripravljenosti, niso bili upoštevani, v nekaterih primerih niti niso bili znani. Kljub začetnim težavam so te enote imele pomembno politično legitimiteto, prispevale so namreč k večjemu razumevanju med sosednjimi državami in tako že predstavljale ukrepe za krepitev zaupanja. V prihodnje se bodo multinacionalne vojaške enote pokazale kot najverjetnejša oblika večjih vojaških enot, dolgoročno pa se bodo pokazale vse njihove prednosti. Z dejstvi lahko dokažemo, da večina evropskih držav zaradi zmanjšanega števila osebja ni več sposobna sama sestaviti enot na ravni korpusa ali brigade, pri čemer je multinacionalna sestava takih enot pravzaprav vojaška nujnost. Načelo multinacionalnosti je opazno predvsem v Natovih vojaških enotah, ki nastajajo po koncu hladne vojne. Z navedbami iz različnih dokumentov in besedil avtorjev, kot so Young, Palin, Lang, Szayna in drugi, lahko dokažemo, da je multinacionalnost najbolj zaželeno načelo oblikovanja sil, kar je zapisano tudi v Strateškem konceptu zveze Nato iz leta 1991. Res je sicer, da je treba vzpostaviti medsebojno povezljivost teh enot, vendar zagovorniki Natovega pristopa menijo, da je bolje v miru sestaviti multinacionalne enote in uriti njihovo povezljivost, kot pa se udeležiti vojaške operacije, na kateri bi se medsebojnega poznavanja šele začeli učiti. Veliko optimizma je bilo vloženo zlasti v Natove Skupne združene namenske sile. Ko so se v spremenjenem strateškem okolju po koncu hladne vojne oblikovale nove splošne zahteve za strukture sil na temelju že dosežene stopnje multinacionalnosti, je Nato nadaljeval vzdrževanje starih in oblikovanje novih multinacionalnih sil. Poudarjena multinacionalnost vojaških enot na ravneh korpusa in nižje je ostala brez alternative. To še najbolje dokazujejo sedanje Natove sile v Evropi, ki jih večinoma sestavljajo multinacionalne enote kopenske vojske, letalstva in mornarice, od NRF preko AWACS-ov do stalnih mornariških sil na Atlantiku in v Sredozemlju.Za konec je treba poudariti še nekatere ideje o prihodnosti multinacionalnih enot. Dejstvo je, da so multinacionalne enote in multinacionalnost kot načelo delovanja v Evropi sestavni del vojaškega delovanja posameznih držav in mednarodnih


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 � 2

političnih ter vojaških organizacij (OZN, Nato, EU). O nujnosti multinacionalne sestave sil govorijo številni dokumenti, priročniki, uradne izjave, deklaracije in resolucije. Gledano skozi politično optiko je torej multinacionalna sestava sil v prihodnje nujna. Tej usmeritvi se bodo prilagodile tudi oborožene sile, ki bodo skušale doseči čim večjo učinkovitost. To bo mogoče le ob upoštevanju slabosti ter z organiziranim odpravljanjem pomanjkljivosti. Z vojaškega vidika bo integracija enot v multinacionalnih silah v prihodnje mogoča predvsem na ravni štabov, njim podrejene enote pa bodo verjetno še dolgo ostale nacionalne. Zraščanje enot posameznih držav z mešanjem vojakov na ravni nižjih enot namreč prinaša toliko sociopsiholoških težav, da bo ta proces med procesi integriranja multinacionalnih enot gotovo najdaljši.

L I T E R AT U R A

– Beno Arnejčič, Gianfranco Gasperini in András Ujj: Sociological aspects concernig the relations within contingents of multinational Units. Roma: Artistic & Publishing Company, 2001.

– Gianfranco Gasperini: Soziologische Aspekte der Bezziehungen zwischen den einzelnen Kontingenten in multinationalen Verbänden am Beispiel der Italienisch-Slowenisch-Ungarischen Brigade. V: Haltiner, Karl W. in Klein, Paul (2004) Multinationalität als Herausforderung für die Streitkräfte. Baden-Baden: Nomos, 2004.

– Ruediger Gottzein: Future NATO Force Structures – Increased Degree of Multinationality? German Experiences and Perspectives. Ks: School of Advanced Military Studies, 2001.

– Marc Houben in Dirk Peters: The Deployment of Multinational Military Formations: Taking Political Institutions into Account. CEPS Policy Brief No. 36, June 2003. http://aei.pitt.edu/archive/00001976/ (30. 11. 2004).

– Karl W. Haltiner in Paul Klein: Multinationalität als Herausforderung für die Streitkräfte. Baden-Baden: Nomos, 2004.

– Ljubica Jelušič: Legitimnost sodobnega vojaštva. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 1997.

– Ljubica Jelušič et al., Slovenska vojska v mirovnih operacijah. Cilji in rezultati prve faze empiričnega raziskovanja. Slovenska vojska 5(12), 12. marec 2004.

Bojan Pograjc

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 � 3

– Janez Kavar: Multinacionalnost – nova realnost sodobnih evropskih vojaških formacij, Zbornik seminarja Slovenske vojske v aktivnostih soustvarjanja miru in stabilnosti v mednarodnem okolju, Ljubljana 1998.

– Paul Klein in Karl W. Haltiner: Multinationalität als Herausforderung für die Streitkräfte, V: Haltiner, Karl W. in Klein, Paul: Multinationalität als Herausforderung für die Streitkräfte. Baden-Baden: Nomos, 2004.

– Paul Latawski: Bilateral and Multilateral Peacekeeping Units in Central and Eastern Europe. V: D.S: Gordon, F.H.Toase (ur.) Aspects of Peacekeeping. London: Frank Cass Publishers, 2001.

– Stephan J. Lang: Integrationsprobleme multinationaler Streitkräfte. http://www.multinationalitaet.de/en/expose.htm (30. 11. 2004).

– Charles C. Moskos: Peace Soldiers, The Sociology of a United Nations Military Force. Chicago and London: The University of Chicago Press, 1976.

– Multinational unit: Sociological view on its prosperity in the future. CeMiSS presentation – Ljubljana, May 22nd 2004.

– Roger H. Palin: Multinational military forces: Problems and prospects, The problems facing multinational forces and operations, and prospects for the future. Adelphi Paper št. 294. IISS, Oxford University Press, 1995.

– Iztok Podbregar: Oblikovanje sil za mirovna delovanja po modularnem principu, Zaključna naloga PŠŠ SV, Poljče 2000.

– Iztok Podbregar: Značilnosti večnacionalnih vojaških enot. Organizacija 4 (34), 211–216, Ljubljana 2001.

– Priročnik o zvezi NATO, Brussels: Office of Information and Press, 2001.– Wilkison Rapporteur: Multinational European forces Report submitted on

behalf of the Defence Committee. Assembly of WEU The Interim European Security and Defence Assembly: Document A/1804, 3 December 2002.

– Thomas S. Szayna et al., Improving Army Planning for Future Multinational Coalition Operations, 2001. http://www.rand.org/publications/MR/MR1291/, 15. 12. 2004.

– Harry Vogler: Führung von mehrsprachigen Verbänden: Erfahrungen und Probleme in der Schweizer Armee. V: Haltiner, Karl W. in Klein, Paul (2004) Multinationalität als Herausforderung für die Streitkräfte. Baden-Baden: Nomos, 2004.

– Thomas-Durell Young: Multinational Land Forces and the NATO Force Structure Review. U.S. Carlisle: Army War College, Strategic Studies Institute. 2000.


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 � 4

Milan Žurman

N AT O V M E D N A R O D N I Z D R U Ž E N I L O G I S T I Č N I C E N T E R – N a t o v M Z L C( M u l t i n a t i o n a l J o i n t

L o g i s t i c s C e n t e r – M L J C )

P O V Z E T E K

Varnostne razmere v Evropi in svetu določajo Natu nove načine, postopke in metode pri izvajanju operacij tako z operativnega kot logističnega vidika. Operacije manjšega in večjega obsega, praviloma na precej oddaljenih območjih, zahtevajo odlično usklajenost in zagotavljanje logistične podpore. Organizacijska rešitev s področja logistike za optimaliziranje opravljanja nalog je Mednarodni združeni logistični center (Multinational Joint Logistics Center – MLJC), ki deluje pod vodstvom združenega sektorja logistike CJ-4 v Mednarodnem združenem poveljstvu sil (Combined Joint Task Force Headquarter – CJTF HQ). V prispevku je opisan sistem logistike v zvezi Nato, s poudarkom na organiziranju in delovanju Natovega MZLC.


Logistika, Mednarodno združeno poveljstvo sil, Mednarodni združeni logistični center, združeni sektor logistike, poveljstvo zvrsti, načrtovanje delovanja, podpora države gostiteljice.

S U M M A R Y

The security environment in Europe and worldwide, is causing the NATO alliance to improve the logistical aspect of its operations. Small and large scale operations usually take place far away from

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 � �

the sending nations and request a high level of co-ordination between the forces with the purpose of optimising the logistics system. NATO’s latest organizational solution is the Multinational Joint Logistics Centre (MLJC) which operates under the command of Combined Joint Task Force Headquarters (CJTF HQ) and are given their daily routine tasks from CJ-4 section. In this article, the author describes the NATO logistics system and the organization, principles and tasks of NATO MLJC.

K E Y W O R D S

Logistics, Combined Joint Task Force Headquarters (CJTF HQ), Multinational Joint Logistics Centre (MLJC), Combined Joint - CJ-4 Section, Component Command, Decision Making Process, Host Nation Support.

U V O D

Vojskovodje in vojaki so že davno ugotovili, da operativno delovanje brez ustrezne logistične podpore ni mogoče oziroma ni učinkovito, zato je funkcionalno področje logistike eno od najpomembnejših v vseh vojskah in tudi v zvezi Nato. Znan je izrek poveljnika nemških sil iz druge svetovne vojne, feldmaršala Erwina Rommla, ki je dejal: »V vsaki vojni logistiki določijo, kdo bo zmagal, nato operativci to tudi uresničijo!«

Sistem logistike v zvezi NatoNovi izzivi v novem varnostnem okolju v Evropi in zunaj nje so narekovali tudi določene vsebinske in organizacijske spremembe v sistemu logistične zagotovitve delovanja enot zveze Nato. Delovanje mednarodnih enot na kriznih žariščih v Evropi in zunaj nje je zahtevalo tudi nove načine, postopke in metode za logistično zagotovitev delovanja teh enot. Glavno načelo logistične zagotovitve delovanja v zvezi Nato je, da je vsaka država pošiljateljica (Sending Nation – SN) s svojimi logističnimi enotami in nacionalnimi podpornimi elementi (National Support Element – NSE) odgovorna za svoje enote. Izkušnje in analize so pokazale, da so to zelo zahtevni in dragi projekti, zato so se v Natu odločili, da bodo poskušali

N AT O V M E D N A R O D N I Z D R U Ž E N I L O G I S T I Č N I C E N T E R – N a t o v M Z L C ( M u l t i n a t i o n a l J o i n t L o g i s t i c s C e n t e r – M L J C )

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 � �

Milan Žurman

čim bolj poenostaviti, poenotiti in racionalizirati sistem logistike. Med najdražjimi izkušnjami so podvajanja sredstev in virov za opravljanje iste naloge ter tekmovanje med zavezništvom v sistemih zagotavljanja dobrin in storitev. Kako optimizirati delovanje logistike in kadrovskih virov s področja logistike je torej eno od najpomembnejših vprašanj, s katerimi se ukvarjajo poveljniki in logistiki zveze Nato. V ta namen so znotraj novonastale vojaške strukture organizirali posebna funkcijska telesa, in sicer logistične centre, s katerimi poskušajo odpraviti omenjene pomanjkljivosti, optimizirati logistiko in skrajšati čas delovanja.

Načela in načini logistične zagotovitve delovanja v zvezi Nato Skladno z normativnimi akti zveze Nato, ki urejajo logistiko in med katerimi je eden od najpomembnejših MC 319/1 (NATO Principles and Policies for Logistics), so osnovna načela in načini logistične zagotovitve delovanja enot naslednji:– države članice in zveza Nato imajo skupno kolektivno odgovornost pri

logistični zagotovitvi izvedbe mednarodnih operacij; – poveljnik vojaške sestave zveze Nato mora imeti dovolj pristojnosti nad

logističnimi viri in sredstvi, ki mu zagotavljajo uspešno izvedbo naloge;– sistem klasifikacije, standardizacije in kodifikacije: v zvezi Nato obstaja

sistem, ki pomeni določeno kompatibilnost/združljivost med posameznimi materialnimi sredstvi in omogoča nemoteno oskrbo, vzdrževanje in delovanje enot;

– sistem nacionalne logistične zagotovitve delovanj: izvaja oziroma uporablja ga država s svojimi viri in sredstvi, pri tem ne sodeluje z drugimi partnericami, z državo gostiteljico in zunanjimi dobavitelji ter proizvajalci se povezuje sama; to je zelo zahteven in predvsem drag način logistične zagotovitve;

– sistem vodilne države (Lead Nation – LN): navadno je to sistem, ki je zelo razširjen, zagotavljajo ga države članice, ki imajo na operaciji večji obseg sil, nanj pa se vežejo manjši kontingenti, kar poceni delovanje, tako tistih, ki sistem zagotavljajo, kot tistih, ki ga uporabljajo;

– sistem, v katerem so države, specializirane za določene logistične kategorije ali področja (Role Specialist Nation – RSN) je najbolj razširjen; neka država je na primer odgovorna za oskrbo s hrano, druga za sistem oskrbovanja z gorivom, tretja za zdravstveno oskrbo in podobno; tudi ta sistem je cenovno ugodnejši in racionalnejši kot sistem nacionalne oskrbe;

– sistem mednarodnih logističnih enot (Multinational Integrated Logistic

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 � �

Unit – MILU): več držav prispeva svoje kontingente v sestavo logistične enote, ki nato opravlja svoje naloge za določene vojaške sile zavezništva, ne glede na to, iz katere države prihajajo;

– sistem mednarodnih zdravstvenih enot (Multinational Integrated Logistic Unit – MILU): več držav prispeva svoje kontingente v sestavo vojaške zdravstvene enote, ki nato opravlja naloge za določene vojaške sile zavezništva, ne glede na to, iz katere države prihajajo.

Na podlagi naštetih načinov se v zvezi Nato kljub nekaterim drugačnim mnenjem in različnostim pojavlja težnja po vse večjem sodelovanju držav udeleženk posameznih operacij pri logistični zagotovitvi delovanja ter oblikovanju skupnih logističnih enot, katerih rezultat je tudi oblikovanje in delovanje Mednarodnega združenega logističnega centra (Multinational Joint Logistics Center – MLJC) pri Mednarodnem združenem poveljstvu sil (Combined Joint Task Force Headquarter – CJTF HQ).

Organiziranost zveze NatoPo odločitvi članic Nata, ki je bila sprejeta leta 2003, je Natova vojaška struktura organizirana v strateški poveljstvi, in sicer funkcijsko ter operativno, ki sta podrejeni Mednarodnemu vojaškemu štabu (International Military Staff – IMS) s sedežem v Bruslju. Funkcijsko poveljstvo, imenovano Zavezniško transformacijsko poveljstvo (Allied Command Transformation – ACT), s sedežem v Norfolku, uresničuje spremembe oziroma transformacije vojaške organiziranosti in obrambno načrtovanje (vojaški del), pripravlja strateške razvojne vizije in doktrine, opravlja znanstvenoraziskovalno in tehnološko delo ter izobražuje in usposablja.


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 � �

Milan Žurman

Zavezniško operativno poveljstvo (Allied Command Operation – ACO) s sedežem v Monsu je najvišje strateško poveljstvo za vodenje in izvajanje vojaških operacij. Temu strateškemu poveljstvu so podrejena tri Mednarodna združena poveljstva sil (Joint Force Command – JFC) s sedeži v Brunssumu, Neaplju in Lizboni, ki sestavljajo Mednarodno združeno poveljstvo sil (Combined Joint Task Force Headquarter – CJTF HQ), to pa neposredno vodi operacije na terenu. Poveljstvi iz Brunssuma in Neaplja delujeta s kopnega, poveljstvo iz Lizbone pa lahko deluje tudi z morja, in sicer s poveljniške ladje Mount Whitney.

Slika 1: Poveljniška ladja Mount Whitney, s katere lahko deluje Mednarodno združeno poveljstvo sil iz Lizbone (Sea-Based CJTF HQ)

Organiziranost logistične funkcije znotraj Mednarodnega združenega poveljstva sil (CJ-4/CJTF HQ)V Mednarodnem združenem poveljstvu sil (CJTF HQ) je približno 1200 pripadnikov, njegova organiziranost pa je predstavljena v shemi 1.

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 � �

Shema 1: Organiziranost logistične funkcije CJTF HQ

POVELJNIŠKASKUPINA

PRIŠTABNE ENOTE

POSEBNAŠTABNASKUPINA

KOORDINACIJSKA ŠTABNA SKUPINA

LOGISTIČNO NAČRTOVANJE IN USPOSABLJANJE

VOJAŠKO ZDRAVSTVO

INVESTICIJE IN INŽENIRING

PREMIKI INTRANSPORT

CJ-1kadri

CJ-2INT

CJ-3OPS

CJ-4LOG

CJ-5načrt.

CJ-6KIS

CJ-8finance

MEDNARODNI ZDRUŽENI LOGISTIČNI CENTER

VODSTVO

HNSCCODDELEK ZA PODPORODRŽAVE GOSTITELJICE

FASTRAČUNOVODSKI ODDELEK

MTCCODDELEK ZATRANSPORT

LSCCODDELEK ZA LOGISTIČNEOPERACIJE

RACOODDELEK ZA POGODBE

MEDCCODDELEK ZAVOJAŠKO ZDRAVSTVO

ICCODDELEK ZA INFRASTRUKTURO

CJ-9CVS

OPERATIVNA LOGISTIKA


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 � 0

Odgovornosti in naloge MZLCDelovanje in sestava MZLC sta modularna in odvisna od razmer, upoštevata pa načelo »vzemi le tisto, kar potrebuješ« .MZLC je logistično poveljstvo na izvedbeni ravni, ki uresničuje načrte in deluje skladno z usmeritvami združenega sektorja logistike CJ-4 v Mednarodnem združenem poveljstvu sil (CJTF HQ). MZLC na operativni ravni zagotavlja in uresničuje sodelovanje ter koordinacijo s področja logistične zagotovitve med sodelujočimi državami v operaciji, med poveljstvi zvrsti, državami gostiteljicami ter organizacijami, ki sodelujejo pri podpori držav gostiteljic. Prav tako določa naloge s področja logistike vsem logističnim enotam, ki jih posamezne države članice zavezništva dodelijo silam za izvedbo operacije. Na podlagi ukaza pošlje MZLC na območje operacij svojo predhodnico, in sicer usklajevalni element, da pripravi vse elemente za izvedbo logističnega načrta, ki ga je pripravil CJ-4/CJTF.Glavnina MZLC pride in se razvije na območju operacij skupaj z Mednarodnim združenim poveljstvom sil (CJTF HQ) ter začne delovati na predvidenih lokacijah, ki so lahko v sestavi ali bližini Mednarodnega združenega poveljstva sil (CJTF HQ) ali v sestavi enega od podrejenih poveljstev zvrsti (Component Command HQ), kar je odvisno od naloge in načrtov. Pravilo je, da MZLC zaradi svoje logistične oskrbe, zavarovanja in administrativne podpore deluje v bližini enega od naštetih poveljstev.

Načela delovanja MZLCMZLC mora pri svojem delovanju podpirati koncept delovanja poveljnika Mednarodnega združenega poveljstva sil (CJTF HQ), deluje skladno z njegovimi usmeritvami oziroma nalogami, ki jih dobi od združenega sektorja logistike CJ-4, ter tako usklajeno deluje v sistemu poveljevanja in kontrole, na funkcijskem področju logistike.MZLC je pristojen za izdajanje vsakodnevnih nalog podrejenim logističnim enotam. Enote so pod operativnim poveljevanjem – OPCOM poveljnika Mednarodnega združenega poveljstva sil – CJTF HQ.Glavni načeli delovanja MZLC sta načelo prilagodljivosti in ekonomičnosti. Prihod sil je najbolj kritična faza pri izvedbi operacij, zato poskuša MZLC čim hitreje začeti delovati na območju izvedbe operacije. V prvi fazi ima MZLC pomembno nalogo vzpostavitve uporabe podpore države gostiteljice

Milan Žurman

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 � 1

(Host Nation Support – HNS) in usklajevanja med sodelujočimi zavezniškimi državami pri sklepanju pogodb z dobavitelji, pri zagotovitvi točk izkrcanja in logistične infrastrukture.

Kadrovska popolnitev MZLCMZLC ima po vojni formaciji 91 delovnih mest, razdeljenih na vodstvo in šest oddelkov. Med mirnodobnim delovanjem je v njem 13 pripadnikov, od katerih jih približno polovica opravlja le naloge, določene za MZLC, druga polovica pa je tako imenovana double hatted in opravlja del svojih nalog neposredno za sektor CJ-4 in MZLC. Preostalih 78 pripadnikov, če je treba, torej na vaji, v krizi ali vojni, pride iz drugih mirnodobnih poveljstev zveze Nato ali držav članic zavezništva. Vsi pripadniki MZLC so opravili usposabljanje v izobraževalnih ustanovah zveze Nato in zahtevano število usposabljanj ter vaj s področja logistike in MZLC.Pripadniki mirnodobne formacije so od 7 do 30 dni po sprejemu povelja pripravljeni za premik na območje operacij, pripadniki, ki popolnjujejo vojno formacijo, pa v 40 dnevih od sprejema ukaza. Del MZLC se po odločitvi poveljnika Mednarodnega združenega poveljstva sil (CJTF HQ) kot predhodnik lahko premakne na območje izvajanja operacij tudi prej, v sestavi izvidnic ali »predhodnih« sil.

Slika 2: Znak, ki ga pridobijo slušatelji po uspešno končanih tečajih logistike zveze Nato

Elementi, ki jih mora MZLC upoštevati pri načrtovanju delovanja Med načrtovanjem delovanja mora MZLC za uspešno uresničitev naloge upoštevati naslednje elemente:– število in vrsto podrejenih poveljstev zvrsti, ki so dodeljena Mednarodnemu

združenemu poveljstvu sil (CJTF HQ) za izvedbo operacije;


. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 � 2

– število in vrsto logističnih enot, ki so dodeljene poveljniku Mednarodnega združenega poveljstva sil (CJTF HQ) za izvedbo operacije;

– zmogljivosti točk izkrcanja oziroma sprejema zavezniških sil na letališčih, v pristaniščih in na železnici (Air Port of Debarcation – APOD, Sea Port of Debarcation – SPOD, Rail Port of Debarcation – RPOD);

– ponudbo in zmogljivosti države, v kateri poteka operacija, torej zmožnosti podpore države gostiteljice (Host Nation Support – HNS);

– obstoječo infrastrukturo na območju izvajanja operacij (cestne povezave, letališča, pristanišča, železniške povezave, namestitev, skladiščenje, sistem telekomunikacij, trgovino itn.).

MZLC mora pri načrtovanju upoštevati osnovno vodilo, in sicer mednarodni koncept logistike v zavezništvu zveze Nato.

Slika 3: Točka izkrcanja oziroma sprejema zavezniških sil na letališču (Air Port of Debarcation – APOD)

S K L E P

Način uporabe MZLC, organiziranost in delitev pristojnosti, nalog in odgovornosti so v sistemu logistike Nata jasni, čeprav je delovanje zaradi mednarodnega značaja vsaj malo moteno, če ne včasih tudi rahlo oteženo. MZLC je logistično poveljstvo na izvedbeni ravni, ki uresničuje načrte in deluje

Milan Žurman

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 � 3

skladno z usmeritvami združenega sektorja logistike CJ-4 v Mednarodnem združenem poveljstvu sil (CJTF HQ). Naloge opravljajo logistične in medicinske enote, ki so v sestavi sil (Task Force) za izvedbo določene operacije.Delovanje je primerljivo s tistim v sistemu logistike Slovenske vojske, ki ima v sestavi Poveljstva sil tudi logistično poveljstvo za podporo. Tudi v tem sistemu morajo biti pristojnosti, naloge in odgovornosti jasne ter določene. Poveljnik sil poveljuje poveljniku za podporo, sektor G-4/PSSV pa pripravlja načrte in usmerja delovanje Poveljstva za podporo, ki s svojimi podenotami ravni bataljona opravlja naloge. Predvsem sta pomembni določitev procesov in ustrezna alokacija kadra, s poudarkom na upravljavski in usmerjevalni funkciji G-4/PSSV, vodstveni funkciji Poveljstva za podporo ter na izvajalski funkciji podenot Poveljstva za podporo.

V I R I

– MC 319/1 – (NATO Principles and Policies for Logistics), NATO, december 1997.

– AJP 4.6 – MJLC Doctrine, NATO, maj 2001. – AJP 4.6A – Updated MJLC Doctrine, NATO, oktober 2003.– AJP 4 – Allied Joint Logistic Doctrine, NATO, april 1999.AJP 4(A) – Allied

Joint Logistic Doctrine, NATO, februar 2002.– Tečaj Cooperative Support – COSUP03, NATO, november 2003.– Tečaj NATO MJLC, NATO School Oberammergau, april 2004.


VSEBINA BILTENASLOVENSKE VOJSKE – Št. 1/99

Generalpodpolkovnik mag. Iztok PodbregarBILTENU NA POT Brigadir mag. Alojz Jehart NACIONALNA OBRAMBNA UNIVERZA ZDRUŽENIH DRŽAV AMERIKE

POKLICNO IZOBRAŽEVANJE IN USPOSABLJANJE ÂSTNIKOV V KOPENSKIH SILAH

Polkovnik Igor Zalokar RAZVOJ IN UPORABA HELIKOPTERJEV SLOVENSKE VOJSKE

Polkovnik Robert Šipec, dipl. inž. stroj. VODENE RAKETE IN TEORIJA VODENJA RAKET PO PROPORCIONALNI NAVIGACIJI S SIMULIRANIMI PRIMERI

Poro~nik korvete Aleš Kocijan~i~ SODOBEN PRISTOP K ISKANJU IN REŠEVANJU PONESREÊNCEV NA MORJU

Podpolkovnica Suzana Tkavc ŠPORT V SLOVENSKI VOJSKI

Major mag. Robert Masten VOJAŠKA PSIHOLOGIJA – POTREBA ALI NADLOGA?

Stotnik Boris Rutar VLOGA VOJSKE V BODOÊ ALI CIVILNO –VOJAŠKA RAZMERJA V 21. STOLETJU

Kapitan korvete Peter Papler PODATKOVNE ZBIRKE KOT PODPORA VODENJU IN POVELJEVANJU


Polkovnik Vasko Maraš PROCES SPREJEMA ODLOÎTVE V ŠTABIH NEMŠKE VOJSKE

Polkovnik Alojz Ternar BOJNO STRELJANJE NA CILJE V ZRA^NEM PROSTORU NA POLIGONU NAMFI

Stotnik Pavle Jereb UÎNKOVITOST PEHOTNIH ENOT SLOVENSKE VOJSKE

Praporš~ak Primož Habi~ USPOSABLJANJE ZA VARNO DELO Z ELEKTRI^NIM TOKOM IN ELEKTRI^NIMI DELOVNIMI SREDSTVI

Polkovnik Vili Polšak CENTRALIZIRANO POVELJEVANJE IN KONTROLA V VOJAŠKI LOGISTIKI

Podpolkovnik Tomaž Okršlar ORGANIZACIJA VZDRŽEVANJA MATERIALNO – TEHNI^NIH SREDSTEV V SLOVENSKI VOJSKI

Podpolkovnik Jani Šalamon VLOGA VOJAŠKEGA ORKESTRA – GLASBE V SLOVENSKI VOJSKI IN DRUŽBI

Major asist. mag. Robert Masten IZBOR – TEMELJNA NALOGA PSIHOLOGIJE V VOJSKI

Podpolkovnica Zdena Šabec VIZIJA PROMOCIJE SLOVENSKE VOJSKE V JAVNOSTI


Generalpodpolkovnik dr. Iztok Podbregar ORGANIZACIJSKE STRUKTURE ZA MIROVNA POSREDOVANJA

Podpolkovnik Vasilij Maraš ZAVEZNIŠKA DOKTRINA ZDRUŽENIH OPERACIJ

Polkovnik Primož Šavc OBRAMBNA ŠOLA NATO

Polkovnik Milan Obreza PREPOVED UPORABE PROTIPEHOTNIH MIN

Podpolkovnik Boris Gorjup, podpolkovnik Jani TopolovecZRA^NA OBRAMBA

Major Smiljan Babi~ DODELJEVANJE DOVOLJENJ ZA POLETE DRŽAVNIH ZRAKOPLOVOV


Mag. Boris Bratušek VOJAŠKI MANAGEMENT

Brigadir Alojz Šteiner OBLIKOVANJE REAKCIJSKIH SIL V SLOVENSKI VOJSKI – POSKUS POSTAVITVE IZHODIŠ^

Podpolkovnik Milan Žurman RAZVOJ KADROV V SLOVENSKI VOJSKI

Polkovnik Boris Ožbolt, podpolkovnik Pavle Gostiša VOJAŠKOSTROKOVNA LITERATURA TER DOKUMENTI IZOBRAŽEVANJA IN USPOSABLJANJA V SLOVENSKI VOJSKI

Kapitan korvete Peter Papler ZUNANJI IN NOTRANJI STROŠKOVNI SISTEM V BATALJONU SLOVENSKE VOJSKE


Polkovnik Robert Šipec ZANESLJIVOST, VZDRŽEVALNOST IN RAZPOLOŽLJIVOST OPREME, SISTEMOV IN KOMPONENT

Podpolkovnik Slavko Turk VPLIV UPORABE OMREŽNEGA VOJSKOVANJA NA UÎNKOVITOST BOJNEGA DELOVANJA ENOT IN POVELJSTEV

Praporš~ak Primož Habi~ POPRAVLJANJE NAPAK VNAPREJ FEC (FORWARD ERROR CORRECTION)

Major Blaž Tomši~, dr. Vladislav Rajkovi~ UPORABA LUPINE EKSPERTNEGA SISTEMA DEX V PROCESU NA^RTOVANJA DELOVANJ

Kapitan korvete Peter Papler ANALIZA RAVNANJA STRUKTURE SLOVENSKE VOJSKE

Podpolkovnik Evgen Primoži~ ORGANIZACIJA DRŽAVNE UPRAVE NA PODRO^JU OBRAMBE

VSEBINA BILTENASLOVENSKE VOJSKE – 4/[t. 1

Brigadir Alojz Šteiner PROJEKTIRANJE PREOBLIKOVANJA STRUKTURE SIL VOJSKE

Brigadir Andrej Osterman PRAVNA PRIMERJAVA MED SISTEMOM VOJAŠKEGA SODSTVA ZDA IN SLOVENSKIM SISTEMOM PRI OBRAVNAVI KAZNIVIH DEJAN

Mag. Robert Masten SOCIALNO – PSIHOLOŠKI VIDIK MIROVNIH OPERACIJ: DRUŽBENE OKOLIŠÎNE, PRILAGODITEV NANJE IN MOTIVACIJA

Polkovnik Branimir Furlan RUDOLF MAISTER – STRATEŠKI VODJA

Podpolkovnik Evgen Primoži~ TIMSKO DELO V SLOVENSKI VOJSKI

VSEBINA BILTENASLOVENSKE VOJSKE.– 4/[t. 2

Kapitan korvete Peter Papler ANALIZA SPLOŠNEGA DOLGORO^NEGA PROGRAMA RAZVOJA IN OPREMLJANJA SLOVENSKE VOJSKE

Podpolkovnik Karlo Nanut VSTOP FENOMENOLOGIJE V ZGODOVINO – VPRAŠANJE VSTOPA IN PRVI ODGOVORI O BISTVU

Podpolkovnik Dušan Gorše SPORAZUM O KONVENCIONALNIH SILAH V EVROPI

Podpolkovnik Milan Žurman VODENJE PROJEKTOV NABAVE IN UVAJANJA OBOROŽITVE IN OPREME V MINISTRSTVU ZA OBRAMBO REPUBLIKE SLOVENIJE (MO RS) IN V SLOVENSKI VOJSKI (SV)

Stotnik Simon Kav~i~ RAÛNALNIŠKO PODPRT SISTEM PODPORE ODLOÂNJU ZA OPTIMIZIRANJE LOGISTI^NIH POTI

Poro~nica Urša Brodnik in poro~nica Marjana Trontelj PROBLEMATIKA OSREDNJEGA VADIŠÂ SLOVENSKE VOJSKE POSTOJNA


Generalmajor Ladislav Lipi~ OB PETI OBLETNICI BILTENA SLOVENSKE VOJSKE

Nadporo~nik Denis âleta VARNOSTNO PREVERJANJE V SLOVENSKI VOJSKI

Nadporo~nik Željko Kralj ANALIZA ZANESLJIVOSTI DELOVANJA/ODPOVEDI ARTILJERIJSKEGA STRELIVA Z UPORABO DREVESA ODPOVEDI

Major Dušan Gorše MEDNARODNI SPORAZUM ODPRTO NEBO

Major Samo Flisek VLOGA SPREMEMB V VODENJU ORGANIZACIJE

Nadporo~nik Cvetko Perc VOZILO KOT VZROK PROMETNE NESREÊ

Nadporo~nik Denis âleta DILEME IN PERSPEKTIVE RAZVOJA VOJAŠKE POLICIJE SLOVENSKE VOJSKE

Vojaški vikar msgr. dr. Jože Plut in vojaški kaplan mag. Vladimira Violeta Mesari~ (RELIGIOZNA) DUHOVNA OSKRBA

Stotnik mag. Jože Kobentar SISTEM RAZVOJA KADROV V SLOVENSKI VOJSKI


Generalmajor Ladislav Lipi~ O RAZVOJU SLOVENSKE VOJSKE

Majorka Mojca Pešec SEZNAM BISTVENIH NALOG (ANGL. MISSION ESSENTIAL TASK LIST – METL)

Stotnik mag. Jože Kobentar POKLICI V SLOVENSKI VOJSKI

Major mag. Boris Bratušek VOJAŠKI VODJA – POVELJNIK

Mag. Marjan Vešnar SISTEM CELOSTNE SKRBI ZA PRIPADNIKE VOJSKE

Nadporo~nik Denis âleta USTREZEN SISTEM VAROVANJA TAJNIH PODATKOV – NUJNOST V SLOVENSKI VOJSKI

Valter Mavri~, prof. ZNANJE TUJIH JEZIKOV PO MERILIH SPORAZUMA O UPORABI STANDARDA (STANAG) 6001

Stotnik Franc Šrok in dr. Vladislav Rajkovi~ IZBIRA VARIANTE BOJEVANJA S POMO^JO EKSPERTNEGA SISTEMA

Nadporo~nik Željko Kralj RAZVOJ NOVIH STORITEV IN IZDELKOV, KI SO PRODUKT VZDRŽEVANJA MATERIALNO – TEHNI^NIH SREDSTEV, IN MOŽNOSTI NJIHOVEGA VKLJUÊVANJA V RAZVOJNE PROGRAME OBRAMBNE INDUSTRIJE


Polkovnik Jože Konda OVSE – ORGANIZACIJA ZA VARNOST IN SODELOVANJE V EVROPI Ob predsedovanju Republike Slovenije leta 2005

Major Igor Žežlin VPLIV STRATEŠKEGA KONCEPTA ZVEZE NATO NA DOKTRINO VOJAŠKE OBRAMBE

VVU XIII. razreda mag. Denis âleta VAROVANJE TAJNIH PODATKOV V ZVEZI NATO

Major mag. Iztok Ko~evar DIGITALIZIRANO BOJIŠÊ

Podpolkovnik Matjaž Gori~ar OPERATIVNO– TAKTI^NI SISTEMI C4I

VVU XIII. razreda mag. Željko Kralj PROCESI UPRAVLJANJA ŽIVLJENJSKEGA CIKLA V OBRAMBNEM SISTEMU


Major Boris Cimpri~ TAKTI^NI TELEKOMUNIKACIJSKI SISTEM

VVU XIII. razreda mag. Denis âleta VAROVANJE TAJNIH PODATKOV V EVROPSKI UNIJI

Stotnik Aleksander AndricCILJENJE

Major Zoran Ravbar PREIZKUŠANJE PEHOTNE OBOROŽITVE

Major Ernest Anželj PRIDOBIVANJE KADRA ZA POKLICNO SESTAVO SLOVENSKE VOJSKE

Polkovnik Marjan Mahni~ KODEKS ETIKE NA PODRO^JU POLITI^NO– VOJAŠKIH VIDIKOV VARNOSTI ORGANIZACIJE ZA VARNOST IN SODELOVANJE V EVROPI


Major Evgen Primoži~ ŽIVETI Z ETIKO V JAVNI UPRAVI IN SLOVENSKI VOJSKI

Podpolkovnica Mojca Pešec POMEN VOJAŠKEGA IZOBRAŽEVANJA IN USPOSABLJANJA KOT SESTAVINE VOJAŠKE DOKTRINE

Nadporo~nik Ivo Bednarik POKLICNE KOMPETENCE

Univ. dipl. soc. Zdenka Mari~ OSEBNOSTNI RAZVOJ IN VODENJE

VUU XIII. razreda mag. Marjana Trontelj VARSTVO OKOLJA V VOJAŠNICAH IN DRUGIH OBJEKTIH MINISTRSTVA ZA OBRAMBO

Podpolkovnik Milan Žurman FUNKCIJA S 5/G 9/J 9 IN CIVILNO VOJAŠKO SODELOVANJE NA OPERATIVNI RAVNI V ZVEZI NATO

VUU XIII. razreda mag. Željko Kralj,VUU XIII. razreda Jana Kurent,VUU XII. razreda Mojca Kau~i~ Škufca,VUU XI. razreda Andrej Fister,VUU XI. razreda Irena Trunti~ LABORATORIJSKO PREIZKUŠANJE EKSPLOZIVNIH SNOVI V SLOVENSKI VOJSKI

www.mors.si/t iskovno_sredisce/publicistika_mors/index.htm

VSEBINA BILTENASLOVENSKE VOJSKE - 8/Št.1

VVU XIII. razreda mag. Marjan VešnarKODEKS ETIKE IN NJEGOVA RABA

Major mag. Boris BratušekRAZVOJ POSAMEZNIKA V SLOVENSKI VOJSKI

Štabni vodnik Igor SkopecSPLOŠNO O KARIERI IN O KARIERI V

SLOVENSKI VOJSKI (1. del)

Podpolkovnik dr. Tomaž KladnikFORMACIJA IN TEORETIŒNA DOLOŒILA

DELOVANJA ENOT SLOVENSKEGA DOMOBRANSTVA

Polkovnik Andrej KocbekVARNOSTNA STRATEGIJA EVROPSKE UNIJE IN NACIONALNA VARNOSTNA STRATEGIJA ZDRUŽENIH DRŽAV AMERIKE-STRATEGIJI

GLOBALNEGA SISTEMA VARNOSTI 21. STOLETJA (1. del)

VVU XIII. razreda mag. Denis ŒaletaSAMOMORILSKI TERORIZEM GROŽNJA

OBOROŽENIM SILAM

Polkovnik Bojan Pograjc MULTINACIONALNE ENOTE

Podpolkovnik Milan ŽurmanNATOV MEDNARODNI ZDRUŽENI LOGISTIŒNI

CENTER