PREDLOG, 9. 7. 2007

ZAKON O PREPREČEVANJU NASILJA V DRUŽINI

UVOD 1. OCENA STANJA 1.1. Problematika nasilja v družini v Sloveniji Obseg nasilja v družini temelji na ocenah predvsem tujih raziskav, ki kažejo, da je vsaka peta ženska vsaj enkrat deležna nasilja s strani svojega partnerja. Podobne so tudi ocene o nasilju staršev nad otroki. Poleg velikega števila neprijavljenih primerov predstavlja oviro pri meritvi obsega tega pojava tudi neenotnost pri definiranju pojava. Nasilje v družinah je, zaradi umestitve v zasebni prostor posameznikov, v primerjavi z drugimi »javnimi« oblikami nasilja težje prepoznati in evidentirati. Z različnimi oblikami nasilja »za štirimi stenami« se strokovne službe zato pogosto soočijo šele takrat, ko so oblike nasilnih dejanj že zelo dolgo trajajoče in v svojih posledicah izrazito krute oz. usodne. Podatke o obsegu nasilja v družini v Sloveniji lahko črpamo iz treh virov:

1. uradne statistike Edini organ v Sloveniji, ki vodi uradno statistiko nasilja v družini, je policija. Od leta 1999 namreč pri vsakem zaznanem kaznivem dejanju opredeli tudi razmerje med storilcem in oškodovancem. Tako je policija v letu 2000 zaznala kaznivih dejanj nasilja v družini 3084, v letu 2001 - 3844, v letu 2002 – 4441, v letu 2003 – 5224 in v letu 2004 - 5066. Večina le-teh je bila storjenih v stanovanju. Povzročitelji kaznivih dejanj z elementi nasilja v družini so v 88% moški, v 12% ženske (večine teh je povzročiteljic nasilja nad otroki). Te številke kaznivih dejanj zajemajo torej vsa nasilna kazniva dejanja, storjena proti osebi v bližnjem razmerju. Kaznivo dejanje nasilništva po 299. členu Kazenskega zakonika, kamor od leta 1999 sodi tudi nasilje v družini, je prav tako zajeto v prej navedenih številkah. Število prijavljenih kaznivih dejanj po 299. členu Kazenskega zakonika pa je policija zaznala v letu 2001 – 359, v letu, 2002 - 520, v letu 2003 – 820, v letu 2004 – 687, v letu 2005 – 653 in v letu 2006 – 729. Če ob zaznaniin primerih nasilja v družini kot kaznivega dejanja upoštevamo še nasilje v družini kot prekršek, pa ugotovimo, da se je v zadnjih 10 letih število primerov nasilja v družini, zaznano s strani policije, povečalo za kar 73%.

2. statistike nevladnih organizacij Nevladna organizacija Društvo SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja, ki deluje že od leta 1989, prejme na dan povprečno 13 klicev; 2000 – 5179 klicev, 2001 – 6291 klicev, 2002 - 4876 klicev, 2003 – 4867 klicev, 2004 – 6372 klicev, 2005 – 5055 klicev in leta 2006 – 4885 klicev. Telefonska linija je odprta 10 ur ob delavnikih in 4 ure dnevno ob sobotah, nedeljah in praznikih.

3. raziskave Na področju raziskovanja nasilja v družini beležimo osamljene raziskave določenih tipov nasilja, oz. so te raziskave geografsko, časovno, vsebinsko in disciplinarno omejene. Edino obsežnejša empirična raziskava nasilja v dužini je v letu 2005 izvedlo Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Univerze na Primorskem v okviru projekta »Analiza družinskega nasilja v Sloveniji - predlogi preventive in ukrepov« - javnomnenjska

PREDLOG, 9. 7. 2007

raziskava Nasilje v družinah« na reprezentativnem vzorcu polnoletnih prebivalcev Republike Slovenije. Velikost končnega (anketiranega vzorca) je bila 1006. Na vprašanje, ali ste osebno doživeli nasilje v družini, je pritrdilno odgovorilo 23,7 % respondentov, nikalno pa 76,3 % vprašanih. Med tistimi, ki so osebno doživeli izkušnjo nasilja v družini, je 73 % respondentov izjavilo, da se je to zgodilo v družini, v kateri so odraščali, 38,6 % respondentov pa je izjavilo, da se je to zgodilo v družini, v kateri so živeli kot odrasla oseba (nekaj jih ima torej izkušnjo nasilja tako iz otroštva kot tudi iz partnerskega odnosa). Statistično značilne razlike v odgovarjanju glede na spol respondentov nakazujejo, da je bilo med tistimi, ki so osebno doživeli nasilje v družini, v kateri so živeli kot odrasla oseba, bistveno več žensk (71,4 %), kot moških (28,6 %). 1.2. Zakonodajna ureditev Zakoni z različnih področij urejajo posamične vidike nasilja v družini; to pomeni, da mora žrtev sprožati različne pravne postopke za ureditev nevzdržnih razmer, ki jih je povzročilo nasilje v družini. Ob pravnih postopkih pa žrtev potrebuje strokovno institucijo, ki ji bo pomagala pri sami odločitvi, da želi izstopiti iz nasilnega odnosa in ki bo koordinirala druge organe in organizacije pri zagotavljanju pomoči žrtvi. In ravno ta cilj zasleduje predlagani zakon in v tem smislu dopolnjuje ukrepe za varstvo žrtev iz drugih področij oziroma zakonov: 1.2.1. Področje socialnega varstva

Zakon o socialnem varstvu (Ur. list RS 3/2007) opredeljuje socialno varstvene storitve, ki jih deli v dve skupini (11. do 18.čl.):

1. storitve, ki se nudijo za preprečevanje socialnih stisk in težav, 2. storitve, ki se nudijo z namenom odpravljanja socialnih stisk in težav.

Med storitvami za odpravljanje obstoječih stisk in težav zakon med drugim našteva tudi pomoč družini, ki poleg ostalih storitev v okviru pomoči družini za dom našteva tudi »pomoč pri urejanju odnosov med družinskimi člani« (15.čl.) Poleg navedene se pomoč osebam zaradi nasilja v družini opravlja tudi v okviru storitve osebne pomoči (13.čl.) in prve socialne pomoči (12.čl.). Obravnavanje nasilja v družini povsem nedvoumno sodi v okvir storitev »urejanje odnosov med družinskimi člani«, kar pomeni, da obravnavanje tega problema že po sedanji zakonodaji sodi v področje socialno varstvenih storitev. Državni zbor je 31.3.2006 sprejel Resolucijo o nacionalnem programu socialnega varstva do leta 2010 (Ur.l. RS 39/2006). Pomen nacionalnega programa je predvsem v opredeljevanju nacionalnih ciljev socialnega varstva in strategij za njihovo dosego. Obravnavanje žrtev nasilja v družini nacionalni program izrecno ne omenja v okviru nobene strategije, večkrat pa navaja delo z žrtvami nasilja, kamor sodijo nedvomno tudi žrtve nasilja v družini: - Tako v okviru strategije za dosego prvega cilja »prispevati k večji socialni vključenosti posameznikov in povezanosti slovenske družbe« navaja tudi posebno skrb za ranljive skupine prebivalstva in med njimi našteje tudi žrtve nasilja. - V okviru drugega cilja »izboljšati dostop do storitev in programov« nacionalni načrt izpostavi potrebo po delovanju interdisciplinarnih timov za usklajeno strokovno delovanje v primeru zlorab in zanemarjanja otrok in poudari, da bo zakonodaja jasno opredelila koordinacijsko vlogo CSD - v okviru meril za razvoj mreže javne službe je kot javno socialnovarstvena storitev opredeljeno svetovanje in organiziranje socialne pomoči posameznikom, med drugim

PREDLOG, 9. 7. 2007

tudi žrtvam nasilja (in določen normiran obseg 1 strokovni delavec na 40.000 prebivalcev) - Javni socialnovarstveni programi so dopolnilo k socialnovarstevnim storitvam in med količinskimi in organizacijskimi merili zanje je navedeno tudi: »Mreža materinskih domov in zavetišč za ženske s skupno zmogljivostjo 350 mest v vseh regijah.« - V nacionalnem programu se je država zavezala, da bo spodbujala in sofinancirala ravojne in eksperimentalne programe, med njimi tudi (1) mrežo ekip za svetovanje po telefonu - tudi žrtvam nasilja, (2) mrežo centrov za psihosocilano pomoč žrtvam nasilja, ki zagotavlja regijsko pokritost po statističnih regijah. Analiza nacionalnega programa nam torej pokaže naslednje: Nasilje v družini nacionalni program ne omenja kot posebno, samostojno obliko nasilja in ne opredeljuje žrtve nasilja v družini kot skupino prebivalcev, potrebno določenih socialnovarstvenih storitev. Na osnovi tega bi bil neprimeren zaključek, da država obravnavanje te skupine ne šteje za obravnavanja potrebno v okviru javne službe, saj lahko prepoznamo to skupino in njihovo obravnavanje v nekaterih socialnovarstvenih storitvah. 1.2.2. Stanovanjska zakonodaja Leta 2003 je bil sprejet Stanovanjski zakon (Ur.l. RS 69/2003), ki ukinja kategorijo socialnih stanovanj. Po tem zakonu namreč več ni ločevanja med neprofitnimi in socialnimi stanovanji. Zakon vsebuje obsežen člen o oddajanju neprofitnega stanovanja, česar prejšnji zakon ni vseboval in med kriteriji za dodelitev našteva tudi socialne razmere (6.odst.87.čl.). Ministrstvo za okolje in prostor je za izpeljavo javnih razpisov sprejelo Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (Ur. l. RS, št. 14/2004, 34/2004, 62/2006). Ta pravilnik posveča posebno pozornost reševanju stanovanjskega vprašanja žrtev nasilja v družini na naslednji način: - žrtve nasilja v družini lahko kandidirajo na razpisih za neprofitna stanovanja v kraju začasnega prebivališča (sicer je kriterij stalno prebivališče). Določba 2. odstavka 3. člena pravilnika določa: »Žrtve nasilja v družini z začasnim bivanjem v materinskih domovih in zatočiščih-varnih hišah, zavetiščih, centrih za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, lahko sodelujejo na razpisu za oddajo neprofitnih stanovanj tudi v kraju začasnega bivališča.« - med prednostnimi kategorijami pri dodelitvi neprofitnega stanovanja izrecno našteva tudi žrtve nasilja v družini (6. člen pravilnika). Najemodajalci pa so tisti, ki pri konkretnem razpisu opredelijo prednostne kategorije.

1.2.3. Civilno pravo Veljavni Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. RS, št. 69/2004) nima nobene izrecne določbe, ki bi pred nasiljem v družini varovala odrasle osebe – npr. zakonca pred nasiljem drugega zakonca, starše pred nasiljem otrok ali ostarele družinske člane. ZZZDR pa vsebuje vrsto določb, ki so namenjene varstvu otrok pred nasiljem staršev. Tako v 119. členu zakon določa, da je center za socialno delo dolžan storiti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih koristi. Zakon s to določbo centru za socialno delo daje splošno

PREDLOG, 9. 7. 2007

pooblastilo, da izvede kakršenkoli ukrep za varstvo koristi otrok. ZZZDR pa ureja tudi posamične ukrepe:

- po 106. členu lahko sodišče ali center za socialno delo staršem omejita ali odvzameta pravico do osebnih stikov z otrokom;

- po 120. členu lahko center za socialno delo otroka odvzame staršem in ga da v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu;

- po 116. členu lahko sodišče staršem odvzame roditeljsko pravico. V predlog Družinskega zakonika (ki bo nadomestil sedanji ZZZDR) je vključeno tudi obsežnejše poglavje »ukrepi za varstvo koristi otrok«. O ukrepih odloča sodišče v nepravdnem postopku. Predlagan je en nujni ukrep – nujni odvzem otroka. Poleg tega pa so predlagane številne začasne odredbe, s katerimi se varuje otroka tudi pred nasiljem v družini (kot npr. odredba o izselitvi nasilnega člana iz skupnega stanovanja, odredbo o izselitvi nasilnega člana iz skupnega stanovanja, odredbo o zdravniškem pregledu ali zdravljenju). Družinski zakonik zajema tudi ukrepe za varstvo koristi otrok trajnejšega značaja, na primer nadzor nad izvrševanjem starševske skrbi, omejitev starševske skrbi, odvzem otroka staršem. Predlog Družinskega zakonika določa tudi dolžnost obveščanja o ogroženem otroku. Zavezuje vsakogar zlasti pa zdravstveno osebje in osebje vzgojnovarstvenih in izobraževalnih zavodov, da morajo takoj obvestiti center za socialno delo, policijo ali dežurnega sodnika, kadar sumijo, da je otrok ogrožen. Določa, da ima varstvo koristi otroka prednost pred varovanjem poklicne skrivnosti. Predlog zakona tudi ustanavlja stalne skupine pri centru za socialno delo za obravnavanje primerov ogroženih otrok, v kateri so strokovnjaki centra za socialno delo, zdravniki in kriminalisti.

Veljavni Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/2004) v 411. členu določa, da lahko sodišče med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok kot tudi začasne odredbe, s katerimi se enemu ali obema od staršev prepove pravico do osebnih stikov. V zakonskem sporu izda sodišče na predlog zakonca tudi začasno odredbo o njegovem preživljanju in o izselitvi drugega zakonca iz skupnega stanovanja, če je to potrebno, da se prepreči nasilje. Te začasne odredbe se izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje.

1.2.4. Kaznovalno pravo a. Nasilje v družini kot kaznivo ravnanje Kazenska zakonodaja in zakonodaja s področja prava o prekrških kot druge oblike kaznivih ravnanj inkriminira različne oblike nasilja v družini. Kazenska zakonodaja (Kazenski zakon SRS, Ur.l. SRS, št. 12/77) je že leta 1977 presegla klasično opredelitev spolnega nasilja, ko je posebej poudarila, da je spolno nasilje (posilstvo in druga spolna dejanja) inkriminirano tudi, če je dejanje storjeno proti osebi, s katero živi storilec v zakonski ali izvenzakonski skupnosti. Do leta 1977 je namreč zakonodaja, ki se je uporabljala na področju Slovenije, vsebovala klasično opredelitev posilstva: storilec je moški in žrtev ženska, ki ni storilčeva žena. Pri nobenem drugem kaznivem dejanju takrat in tudi danes ni bilo razmerje med storilcem in žrtvijo ekskulpacijski razlog. Iz tega sledi, da so v slovenski kazenski zakonodaji inkriminirane vse oblike nasilja v družini, inkriminacije pa so razpršene po Kazenskem zakoniku (Ur.l. RS, št. 95/2004) glede na različne objekte varstva (življenje in telo, spolna nedotakljivost, čast in dobro ime).

PREDLOG, 9. 7. 2007

Pomembna je sprememba kazenske zakonodaje iz leta 1999 (Ur.l. RS, št. 23/99), ko je kaznivo dejanje Nasilništvo preoblikovano tako, da se od takrat glasi: »Kdor drugega hudo žali, z njim grdo ravna, mu dela nasilje ali ogroža njegovo varnost in s tem v javnosti ali v družini povzroči ogroženost, zgražanje ali prestrašenost, se kaznuje z zaporom do dveh let.« To pa ne pomeni inkriminiranja nove oblike nasilja v družini, ampak ob izpolnitvi nekaterih pogojev omogoča pregon po uradni dolžnosti tudi za lažje oblike nasilja v družini. Nasilje v družini pa je bilo tudi že od leta 1974 zajeto tudi v Zakonu o prekrških zoper javni red in mir (Ur.l. RSS, šr. 16/74) in »skrito« v določbi 4. točke 1. odstavka 11. člena tega zakona, saj je predstavljalo samo eno od možnih izvršitvenih oblik tega prekrška, ki se je glasil: »kdor občutno moti okolico s hrupom, ropotom ali z razgrajanjem; kdor na nedovoljen način občutno moti mir ali ogroža varnost kakšne osebe v zasebnem prostoru ali kdor moti nočni mir in počitek«. Navedeni zakon je leta 2006 nadomestil Zakon o varstvu javnega reda in miru (Ur.l. RS, št. 70/2006) in posebno pozornost posvetil nasilju v družini na ta način, da je pri prekršku po 6. členu tega zakona – »nasilno in drzno vedenje« določil bližnje razmerje med storilcem in oškodovancem kot razlog za predpis strožjega kaznovalnega okvira. Navedeni prekršek pa zajema več izvršitvenih ravnanj, med drugim tudi

b. Prepoved približevanja Novela Zakona o kazenskem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS, št. 72/98) je uvedla alternative priporu, med katerimi je tudi prepoved približanja določenemu kraju ali osebi (195.a člen ZKP). Ker gre za alternativo priporu, jo je seveda mogoče izreči samo v primeru storitve tistih kaznivih dejanj, pri katerih je zaradi njihove teže in ob izpolnjevanju drugih pogojev mogoče izreči pripor. Leta 2003 je novela Zakona o policiji (Ur.l. RS, št. 79/03) uvedla možnost, da policisti odredijo prepoved približevanja določenemu kraju oziroma osebi v tistih primerih nasilja v družini, ki predstavljajo prekršek. Policisti izrečejo prepoved približevanja za 48 ur, preiskovalni sodnik pa lahko prepoved podaljša do skupnega trajanja 10 dni. Navedeni ukrep se lahko izreka od 26.9.2004, ko je stopil v veljavo Pravilnik o prepovedi približevanja določenemu kraju oziroma osebi (Ur.l. RS, št. 95/2004). Od novele Zakona o policiji iz leta 2006 (Ur.l. RS, št. 78/2006) pa je mogoče izreči prepoved približevanja ne samo za prekrške z elementi nasilja, ampak tudi za nasilna kazniva dejanja. V letu 2005 je policija izrekla 152 prepovedi približevanja, v letu 2006 pa 281. 2. CILJI, NAČELA IN POGLAVITNE REŠITVE PREDLOGA ZAKONA 2.1. Opredelitev nasilja v družini Zakon o preprečevanju nasilja v družini bo prvi zakon, ki bo opredelil ta pojav. Za predlagano opredelitev je pomembno, da nasilje v družini ne veže zgolj na določeno skupino žrtev; raziskave sicer kažejo, da so najpogostejše žrtve otroci in ženske, vendar pa se zakon ne omejuje le na ti dve skupini, ampak nalaga organom in organizacijam ter nevladnim organizacijam nudenje pomoči vsem žrtvam, torej tudi starejšim družinskim članom, osebam z gibalnimi, senzornimi in intelektualnimi oviranostmi ter moškim kot žrtvam nasilja. Zakon kot nasilje v družini opredeljuje pet oblik nasilja (fizično, spolno, psihično, ekonomsko in zanemarjanje) in podaja definicijo vsake od njih.

PREDLOG, 9. 7. 2007

2.2. Preventivno delovanje Zakon pri opredelitvi nalog organov in organizacij povdarja njihovo vlogo pri preprečevanju nasilja v družini. S tem jih zavezuje k oblikovanju preventivnih programov in dejavnosti. Preventivni namen ima tudi prijavitvena dolžnost organov in organizacij, saj raziskave kažejo, da nasilnež ponavlja svoja dejanja tudi zato, ker se počuti varnega – prepričan je, da ga tako žrtev kot drugi posamezniki, ki bi prepoznali nasilje, ne bodo prijavili ne policiji ne socialni službi. Poleg tega bo največji preventivni namen doseglo strokovno obravnavanje nasilja; predlog zakona v določbah o vlogi organov in organizacij opozarja tudi na pomen dela s povzročitelji nasilja. 2.3. Zagotoviti žrtvam nasilja takojšnjo strokovno pomoč Prepoved približevanja po Zakonu o pollciji je bila uvedena po zgledu drugih držav (predvsem Avstrije in Nemčije). Že ob njegovem uvajanju leta 2003 je bilo povdarjano, da mora biti ta ukrep samo eden izmed ukrepov za pomoč žrtvam ter da je njegova pomembnost predvsem v tem, da omogoči drugim, nerepresivnim institucijam vstop v družino. Namen tega ukrepa torej ni predpostavka, da lahko z novo obliko represivnega delovanja rešujemo problem nasilja v konkretni družini ali celo v celotni družbi, saj je predstava o takšni moči represivnih organov pri urejanju razmerij med posamezniki v nasprotju s številnimi empirično podprtimi kriminološkimi raziskavami. Vse namreč kažejo, da imajo represivni posegi v medsebojna razmerja samo kratkotrajne učinke. Namen ukrepa mora biti torej omogočiti žrtvi nasilja v družini ne samo kratkotrajen (10-dnevni oddih) od nasilja, temveč da si žrtev v tem času pridobi socialno podporo (oblikuje podporno mrežo) in informacije, kako je mogoče trajneje rešiti problem nasilja (opolnomočenje žrtve). Smisel policijske intervencije je torej odpreti vrata dolgoročnejšemu procesu sprememb v življenju žrtve. Zato je potrebno zagotoviti takojšen in strokoven odziv socialnih služb; v ta namen zakon posebno pozornost posveča ravno interventni službi in njegovo organiziranje ter izvajanje naložil centrom za regijsko koordinacijo pomoči žrtvam. Učinkovito pomoč pa ne more zagotavljati le kratek odzivni čas na obvestilo, da se dogaja nasilje v družini, ampak tudi strokovnost delavcev centrov za socialno delo. Strokovnost njihovega dela bodo zagotovila strokovna pravila (protokoli) in redno izobraževanje. 2.4. Povečati strokovnost obravnavanja nasilja Nasilje v družini je pojav s številnimi posebnostmi, ki jih je potrebno poznati tako za prepoznavanje nasilja kot tudi za razumevanje reakcij žrtev na ponujeno pomoč in oblikovanje kvalitetnih programov obravnavanja. Zakon bo prispeval k povečanju strokovnosti obravnavanja nasilja v družini predvsem na dva načina: - s sprejemom protokolov delovanja – ministri, pristojni za delovanje policije, zdravstvenih organizacij, socialno varstvenih zavodov in vzgojno izobraževalnih organizacij morajo v enem letu po uveljavitvi zakona določiti pravila in postopke, ki jih morajo organi oziroma organizacije z navedenih področij upoštevati pri obravnavanju primerov nasilja. Poleg strokovnosti bodo takšna pravila zagotavljala tudi poenotenje sedaj različnih praks. - z izobraževanjem vseh strokovnih delavcev, ki obravnavajo nasilje v družini – predlog zakona zavezuje ministre, pristojne za delovanje policije, zdravstvenih organizacij, socialno varstvenih zavodov in vzgojno izobraževalnih zavodov, da zagotovijo izobraževanje strokovnih delavcev, ki bodo v okviru pravil (protokolov) zadolženi za obravnavanje nasilja in v enem letu po uveljavitvi tega zakona tudi določijo obseg izobraževanja. Izobraževanje pa zakon določa kot obvezno tudi za vse ostale, zaposlene v organih in organizacijah, ki v okviru protokolov sicer ne bodo imeli

PREDLOG, 9. 7. 2007

konkretnih zadolžitev, se pa pri svojem delu sprečujejo z žrtvami ali povzročitelji nasilja. Zakon nalaga odgovornim osebam v organih in organizacijah, da poskrbijo za takšno usposabljanje. 2.5. Zagotavljanje dolgoročne varnosti žrtvam Dolgoročno varnost zagotavlja zakon preko izdelave načrta pomoči žrtvi, ki ga izdela center za socialno delo kot nosilec primera skupaj z žrtvijo in v sodelovanju z drugimi organi in organizacijami. V načrtu pomoči bodo zajete predvsem dolgoročnejše rešitve oziroma ureditev žrtvinih življenskih razmer. Pri otroku žrtvi bo center za socialno delo predlagal sodišču tudi ukrepe, ki jih za zagotavljanje otrokove varnosti zajema družinska zakonodaja. Polnoletna žrtev pa se bo morala sama odločiti, ali bo sodišču predlagala prepovedi nasilnih ravnanj in s pomočjo sodišča uredila stanovanjsko vprašanje (v primeru, če živita s povzročiteljem nasilja v skupnem stanovanju). Sodišče bo o vseh ukrepih odločalo v nepravdnem postopku. Raziskave v tujini kažejo, da so predlagani ukrepi bistveno pogosteje izrečeni, če ima žrtev zagotovljeno pravno pomoč – njena vloga je bolje pripravljena (ustrezni dokazi so že priloženi), bolje argumentirana, redkeje postane žrtev pasivna sredi postopka in umakne vlogo. Zakon zato uvaja brezplačno pravno pomoč žrtvi v tistih sodnih postopkih, ki tečejo na njen predlog zaradi predlaganega izreka ukrepov prepoved nasilnih ravnanj in ureditev stanovanjskih razmer. 2.6. Delo s povzročiteljem nasilja Nasilje v družini se bo v družbi zmanjšalo ne samo, če bo država izvajala preventivne programe in pomagala žrtvam, ampak je potrebno neposredno delo tudi s povzročitelji nasilja. Dokler nasilnež ne spremeni vzorca vedenja, bo z nasiljem nadaljeval ali zoper isto žrtev ali pa si bo poiskal novo. Zakona zato v določbah opozarja tudi na pomen dela s povzročiteljem nasilja tako na centrih za socialno delo kot v okviru nevladnih organizacij. Na takšen način spodbuja uvajanje programov za obravnavanje nasilnežev. 2.7. Sodelovanje med institucijami (medinstitucionalni pristop) Multi-institucionalni pristop se je razvil v evropskih zakonodajah konec 80h in v začetku 90h let prejšnjega stoletja. Spodbujale so ga nevladne organizacije, ki so kritizirale razdrobljenost pomoči različnih državnih organov in organizacij. Multi-institucionalni pristop predstavlja skupno akcijo, ki zajema tako državne kot tudi nevladne organizacije. Cilj je oblikovati koordiniran pristop k obravnavanju nasilja v družini. Zakon zagotavlja takšno sodelovanje preko (1) dolžnosti centrov za socialno delo, da izdelajo načrt pomoči žrtvi v sodelovanju z drugimi organi in organizacijami ter nevladnimi organizacijami, (2) dolžnosti sodelovanja organov in organizacij pri oblikovanju načrta pomoči (3) zaveze ministra za delo, socialne zadeve in družino, da sprejme pravila o sodelovanju različnih organov in organizacij in (4) preko dolžnosti posredovanja podatkov centrom za socialno delo. 2.8. Spodbuditi žrtve, da poiščejo pomoč pri organih in organizacijah Strokovna in koordinirana pomoč je pomembna tudi zato, da žrtve nasilja v družini prejmejo jasno sporočilo, da če se odločijo prekiniti oziroma spremeniti življenje, prepreženo z nasiljem, jim bo država s svojimi institucijami v sodelovanju z nevladnimi organizacijami pomagala. Raziskave kažejo, da veliko žrtev nasilja vztraja v nasilnem odnosu tudi zato, ker ne zaupajo v delo in učinkovitost organov in organizacij. Zakon bo torej v tem smislu spodbujal žrtve, da poiščejo pomoč pri ustreznih institucijah in tako prispeval k zmanjšanju nasilja v družini.

PREDLOG, 9. 7. 2007

2.9. Doseči večjo občutljivost laične in strokovne javnosti za nasilje v družini Številni strokovnjaki se pri svojem delu srečujejo z žrtvami nasilja v družini, pa ne ukrepajo bodisi zato, ker ne prepoznajo, da so osebe žrtve, bodisi zato, ker ne vedo, kako naj ravnajo – naj žrtvi pomagajo same v okviru svoje institucije ali pa naj o primeru obvestijo center za socialno delo ali policijo. Zakon te osnovne dileme razrešuje na ta način, da določa dolžnost prijavljanja primerov nasilja v družini, saj določa center za socialno delo za nosilca primera – ostali organi in organizacije (npr. šola, zdravstveni domovi) pa pri obravnavanju primera sodelujejo potem, ko so ga centru za socialno delo (ali policiji oziroma državnemu tožilstvu v primeru nasilja nad otroki) prijavile. To pa seveda ne pomeni, da strokovni delavci ne obravnavajo žrtve v okviru organov in organizacij, kjer so zaposleni – njihovo obravnavanje pa mora biti usklajeno z ostalimi organizacijami in koordinirano s strani centra za socialno delo. Zakon bo prispeval tudi k večji prepoznavnosti nasilja v družini v tistih organih in organizacijah, v katerih se najpogosteje srečujejo z žrtvami nasilja (npr. vzgojno-izobraževalni zavodi, zdravstveni domovi, domovi za starejše občane), saj jim zakon nalaga dolžnost izobraževanja in sodelovanja v multidisciplinarnih timih. Poleg tega zakon zavezuje tudi organe in organizacije, ki se srečujejo z žrtvami nasilja v družini, da izdelajo protokole (pravila stroke), kako ravnati v takšnih primerih in kako sodelovati z drugimi institucijami. 2.10. Zmanjšanje nasilja v družini Vse navedene poglavitne rešitve predlaganega zakona bodo ob strokovnem in odgovornem izvajanju zakona privedle ne samo do ustreznejšega obravnavanja nasilja v družini, ampak tudi do njegovega zmanjšanja. Kriminološke raziskave kažejo, da na obseg nasilja v družini ni mogoče bistveno vplivati s kazenskopravnimi ukrepi, ampak predvsem z zagotavljanjem sodelovanja različnih organov in organizacij in njihovim strokovnim delom, ki je vedno usmerjeno k dolgoročni ureditvi življenjskih razmer žrtve. 3. PRIKAZ UREDITVE V DRUGIH PRAVNIH SISTEMIH 3.1. Švedska Švedska je sprejela zakonske spremembe na področju obravnavanja nasilja v družini po tem, ko je po dveletnem delu izdelala predloge posebna komisija (poročilo je podala junija 1995). V tem obdobju so švedska sodišča obravnavala nasilne dogodke izolirano, ponavljajoče nasilje pa je le v redkih primerih bilo upoštevano kot obteževalna okoliščina pri določitvi sankcije. Prednost pred sodno intrvencijo je imelo poravnavanje med storilcem in žrtvijo. Leta 1996 je policija v Uppsali oblikovala zbirko podatkov – register (po vzoru Merseyside Police v Liverpoolu, Anglija) in ga imenovala Warning Bell. Ta register policiji omogoča hiter dostop do informacij, povezanih s posamičnimi dogodki nasilja v družini (podatki o žrtvah, prejšnjih dogodkih, osumljencih, že izrečenih ukrepih ali obravnavanjih). Navedeni register je v veliko pomoč policistom predvsem takrat, ko žrtev v določenem trenutku noče več sodelovati z njimi. Informacije iz registra lahko uporabi tudi sodišče pri obravnavanju posebne inkriminacije nasilja v družini. Poleg tega lahko dosežejo boljšo obravnavo primera tudi socialne službe zaradi celovitejših informacij o posamični intervenciji.

PREDLOG, 9. 7. 2007

Leta 1998 je bil sprejet zakon (Bill on Violence against Women), ki ima tri temeljna izhodišča:

- izboljšati obstoječo zakonodajo - uvesti nekatere nove oblike preventive - žrtvam nasilja zagotoviti boljšo obravnavo

Vlada je istega leta za izvajanje tega zakona namenila 41 milijonov SEK. Zakon je uvedel novo kaznivo dejanje »Gross violation of a women's integrity«; če moški izvrši nekatera kazniva dejanja proti sedanji ali bivši zakonski ženi ali izvenzakonski partnerici (npr. napad, grožnja, spolna zloraba), bo odgovarjal za to kaznivo dejanje namesto za posamično izvršeno splošno kaznivo dejanje. Pogoj za njegovo odgovornost je, da je bilo obravnavano dejanje le del ponavljajoče kršitve integritete ženske in da ta dejanja resno škodujejo samozavesti ženske. Z novo inkriminacijo so sodišča dobila možnost, da strožje kaznujejo storilca posamičnega nasilnega dejanja, ki pa je samo del procesa napada na integriteto ženske. To torej tudi pomeni, da sodišče upošteva celotno situacijo ženske, celoten odnos mes storilcem in žrtvijo in ne samo izoliran dogodek. Zagrožena kazen je od 6 mesecev do 6 let. Storilec pa je poleg navedene inkriminacije lahko v steku obravnavan še za posilstvo, telesno poškodbo oz. druga ustrezna kazniva dejanja. Leta 1999 je novo inkriminacijo obravnavalo vrhovno sodišče (Supreme Court) in odločilo, da je za obtožbo za novo kaznivo dejanje potrebno, da je bil storilec že prej obsojen za posamično nasilno dejanje nad isto žensko. To je bila ožja interpretacija, kot pa jo je želel doseči zakonodajalec s sprejemom nove inkriminacije. Zato je bilo v začetku leta 2000 spremenjeno kaznivo dejanje, in sedaj zadošča, da je bilo konkretno dejanje eno izmed ponavljajočih dejanj in ni več potrebna prejšnja pravnomočna sodba. Leta 1998 je bila uvedena tudi možnost izreka prepovedi približevanja (Restraining Orders Act). Kazen za nespoštovanje odredbe je denarna kazen ali 1 leto zapora. Leta 1998 je bil spremenjen tudi Social Service Act, ki je v posebni določbi poudaril odgovornost socialnih služb do žensk - žrtev nasilja; morajo jih podpirati in jim pomagati pri spreminjanju njihovega življenja. Poročila o delu socialnih služb za leto 1999 kažejo, da se njihov odnos in konkretni ukrepi pri obravnavnju žrtev nasilja še ni spremenil in da se še vedno zanašajo na zavetišča za žrtve.

3.2. Avstrija Avstrija je sprejela zakon o varstvu pred nasiljem v družini leta 1997 (veljati je začel 1.5.1997). Navedeni zakon nima lastnih, samostojnih določb, ampak je njegov osnovni namen, da spreminja določbe treh zakonov: Občega državljanskega zakonika, Zakona o izvršilnem postopku in Zakona o policiji. Zakonske spremembe imajo med drugim tudi zelo pomembno načelno vlogo: zasebnost družine je redefinirana in se konča takrat, ko je potrebna državna intervencija v družino zaradi zagotavljanja fizične varnosti družinskega člana. Poudarjeno je torej bilo, da nasilje v družini ni problem posameznikov, ampak skrb države in njenih institucij.

PREDLOG, 9. 7. 2007

Druga pomembna novost je nov pristop policije k obravnavanju primerov nasilja v družini; nasilje v družini je ponavljajoče, dlje časa trajajoče ravnanje, je značilnost odnosa med storilcem in žrtvijo in država mora vplivat na urejanje tega odnosa in ne samo reagirat na posamičen nasilen dogodek. Policist na osnovi zakona iz leta 1997 ob prihodu v intervencijo izreče nasilnežu odstranitev iz stanovanja in prepoved približanja žrtvi. Nasilnež mora odrejeni ukrep spoštovati takoj, kar mora zagotoviti policija. Zakon posebej poudarja, da je pri odreditvi takšne prepovedi treba posebej paziti na to, da se pri posegu v zasebno življenje osebe, na katero se ukrep nanaša, ohranja sorazmernost. Ukrep se je najprej lahko izrekel za 7 dni, s spremembo zakona o policiji pa je bilo njegovo trajanje podaljšano na 10 dni. Policija ga izreče brez predloga žrtve, saj izhaja zakonodaja iz spoznanja številnih študij, da so žrtve nasilja v takšnem psihičnem stanju, da niso sposobne sprejemati odločitev z dolgoročnješimi polsedicami. V teh 10 dneh pa se mora žrtev sama odločiti, ali bo zahtevala izdajo sodnega odločbe o prepovedi približanja. Vložitev takšne zahteve je omejena le na ožje sorodnike oz. bližnje družinske člane. O zahtevku odloča družinsko sodišče in lahko izreče prepoved približanja za 3 mesece. Če pa je v tem času vložena razvezna tožba, ostane takšna prepoved v veljavi, dokler ni razvezni postopek končan. Analitiki avstrijske zakonodaje poudarjajo dvofaznost njihovega pristopa: najprej odloča država, kaj je v korist žrtve, nato pa mora sama žrtev prevzeti odgovornost za svoje odločitve. In smisel državne intervencije brez »sodelovanja« žrtve je, da se odprejo vrata v družino socialnim službam, ki med t.i. prvo fazo poskušajo opolnomočiti žrtev, jo seznaniti s pravnimi instrumenti in ji tako v varnem okolju omogočiti, da razmisli o dolgoročnem reševanju nasilnega odnosa s partnerjem. In to je naslednja značilnist avstrijskega modela obravnavanja nasilja v družini; tesno sodelovanje represivnih organov z organi socialnega varstva. V letu 2005 je policija izrekla 5.618 takšnih prepovedi. Navedeni zakon je tudi ustanovil interventne službe; te so dejansko nevladne organizacije, ki ob izpolnjevanju določenih pogojev sklenejo pogodbo z ministrstvom za notranje zadeve za svetovanje in nematerialno pomoč žrtvam nasilja v družini. Njihova osnovna naloga je, da so one tiste, ki poiščejo stik z žrtvijo (za katero izvejo s strani policije) in ne čakajo, da žrtev sama poišče pomoč pri njih. Po obvestilu policije morajo takoj stopiti v stik z žrtvijo in ji nuditi pomoč. S svojim delovanjem morajo žrtvi predvsem zagotoviti varnost in skupaj z žrtvijo oblikovati varnostni načrt. Poleg tega nudijo te službe pravno pomoč žrtvam predvsem pri vlaganju zahtevkov na družinsko sodišče za prepoved približanja in poleg pravne tudi psihološko pomoč. Poleg pomembne vloge pri obravnavanju posamičnih primerov nasilja v družini, pa imajo interventni centri pomembno vlogo tudi pri oblikovanju in povezovanju različnih organov in organizacij v mreže (policija, kazensko in civilno sodišče, socialne službe, nevladne organizacije). Vprašanje prijavitvene dolžnosti nasilja v družini je glede zdravnikov v Avstriji urejeno na naslednji način: Področni zakon, ki ureja naloge zdravnikov (Arztegesetz), zavezuje zdravnike k varovanju poklicne skrivnosti. V primeru utemeljenega suma, da je kaznivo dejanje vodilo do smrti ali povzročilo hujše telesne poškodbe, so dolžni to prijaviti policiji. Ob tem morajo žrtev informirati o organih in organizacijah, ki ji lahko pomagajo in ji nudijo zaščito. Pri odraslih žrtvah je torej prijavitvena dolžnost vezana le na težje oblike nasilja v družini. Ta dolžnost pa v primeru otrok – žrtev ni omejena na težje primere, ampak zajema vse primere ogrožanja otroka. Če pa je domnevni nasilnež otrokov ožji sorodnik, se lahko s prijavo počaka zaradi dobrobiti otroka, pri tem pa se otroka

PREDLOG, 9. 7. 2007

obravnava skupaj s službo socilanega varstva in, če je potrebno, otroka obravnava poseben tim v bolnišnici. 3.3. Nemčija

Prikaz je podan na primeru ureditve v nemški zvezni deželi Mecklenburg-Vorpommern. Najprej zvezna, nato pa še deželna vlada sta sprejeli poseben akcijski načrt za zaščito žensk pred nasiljem. Ena od ključnih točk akcijskega načrta (v katerega so vključene tako državne institucije kot nevladne organizacije) je tudi sprejem ali sprememba zakonodaje, ki bi omogočala hitrejše in učinkovitejše ukrepe proti nasilnežem. Zakonske reforme so bile izvedene na obeh ravneh- zvezni in deželni. a) Deželni Zakon o varnosti in redu iz leta 2001 med drugim ureja (omenjene so samo določbe, ki so se mi zdele relevantne za naš projekt):

- policija lahko osebne podatke osumljenih oseb, ki jih pridobi pri svojem delu, zbira in uporablja, če iz okoliščin (način izvršitve dejanja, osebnost osumljenca) izhaja, da obstaja nevarnost ponovitve dejanja;

- vse institucije, ki sodelujejo v boju zoper nasilje (državni in nedržavni organi ter uradi), so upravičene pridobivati osebne podatke, če je to potrebno za odvračanje nevarnosti. V vseh ostalih primerih so iste institucije upravičene pridobivati osebne podatke, če je to potrebno za odvrnitev nevarnosti v konkretnem primeru.

- V posebej določenih primerih lahko policija javno objavi osebne podatke; - V določenih primerih (če so ogroženi varnost, življenje ali svoboda) lahko policija

iz stanovanja izžene/izseli nasilno osebo in ji naloži prepoved približanja. Oboje lahko traja največ 14 dni oziroma do odločitve civilnega sodišča.

- Če obstaja »utemeljen sum«, da bo neka oseba na določenem območju izvršila kaznivo dejanje, se ji lahko za največ 10 tednov izda prepoved približanja ali zadrževanja na tem območju.

b) Deželni akcijski načrt proti nasilju nad ženskami (2001) je dokument, ki zajema analizo vzrokov, statistiko, finančne posledice ter predloge potrebnih ukrepov in sprememb. Med slednjimi podrobneje ureja:

- preventivno delovanje - potrebne spremembe deželne zakonodaje (preveri, kaj glede zakona o tujcih) - senzibilizacijo na nasilje - izobraževanje in usposabljanje - ukrepi »prve pomoči«: ženske hiše - intervencijski uradi - svetovanje za prostitutke in žrtve trgovine z belim blagom - povezovanje in sodelovanje med institucijami-regijsko in na deželni ravni - delo z nasilneži.

c) Zvezni akcijski načrt proti nasilju nad ženskami (1999):

- podoben deželnemu, dodano mednarodno sodelovanje; - pri spremembah zvezne zakonodaje je predviden sistemski/celovit pristop - na

vseh treh ključnih področjih - kazenskem, civilnem in upravnem; - poudarek je na izboljšanju civilnopravnega varstva ženska pred nasiljem -

izrecna zakonska ureditev posledic nasilja:

PREDLOG, 9. 7. 2007

o prepoved kontaktov, nadlegovanja in približanja, o nasilni partner mora ob ločenem življenju prepustiti skupno stanovanje

drugemu partnerju; - opozorilo, da sama civilnopravna ureditev ne zadošča za učinkovito varstvo-

potrebno jo je dopolniti z ustreznimi policijskimi ukrepi (v Nemčiji v pristojnosti dežel)

d) Zvezni zakon o civilnopravnem varstvu pred nasiljem nad ženskami (Gewaltschutzgesetz) je uvedel novosti, ki so poleg uvedbe dveh novih ukrepov (glej spodaj) zahtevale tudi spremembe obstoječih zakonov: BGB (nemškega civilnega zakonika v knjigi o družinskem pravu- glede prepustitve družinskega stanovanja), zakona o ustavnem sodišču, zakona o civilnopravnih postopkih (ZPO), zakona o sodnih taksah ter o stroških postopka… Posebej zanimivi sta prvi dve določbi zakona:

- poškodovana oseba (poškodbe na telesu, zdravju ali svobodi) lahko od sodišča zahteva, da ukrene, kar je potrebno, da se nasilje ne ponovi; sodišče lahko nasilnežu naloži opustitev zlasti naslednjih ravnanj:

o vstop v stanovanje poškodovane osebe, o zadrževanje v določeni bližini stanovanja poškodovane osebe, o zadrževanje na drugih območjih, kjer se poškodovana oseba redno

zadržuje, o komuniciranje/navezovanje stikov (s kakršnimikoli tehničnimi napravami)

s poškodovano osebo, o poskusi srečanja s poškodovano osebo,

razen če je to potrebno za varstvo upravičenih interesov. Sodišče enako ukrepa v primerih (i) resnih groženj s poškodbami (življenja, telesa, zdravja ali svobode) ali (ii) če nasilnež vdre v stanovanje druge osebe oziroma jo proti njeni volji nadleguje (tudi s sredstvi komuniciranja) ali jo zasleduje. Odredbe morajo biti časovno omejene in se lahko podaljšujejo.

- če imata v času nasilnega ravnanja poškodovana oseba in nasilnež skupno gospodinjstvo, lahko poškodovana oseba zahteva, da se ji stanovanje, ki je bilo dotlej v skupni rabi, prepusti v izključno rabo. Trajanje odredbe mora biti časovno omejeno, če sta poškodovana oseba in nasilnež solastnika (skupna lastnika) stanovanja ali sta ga skupaj najela; če je nasilnež lastnik ali najemnik, lahko odredba traja največ 6 mesecev (možnost podaljšanja za nadaljnjih 6 mesecev v izjemnih primerih).

- Poškodovana oseba prepustitve stanovanja ne more zahtevati: o Če ni bojazni, da bo prišlo do nadaljnjih poškodb (to ne velja, če zaradi

resnosti dejanja poškodovana oseba ne more več živeti z nasilnežem); o Če poškodovana oseba v treh mesecih po poškodbi ne zahteva pisno od

nasilneža, da ji stanovanj prepusti; o Če bi to povzročilo posebno težak položaj nasilneža.

- Če je to pravično, lahko nasilnež za uporabo stanovanja zahteva primerno nadomestilo.

Nemško zvezno ministrstvo je v svojem akcijskem načrtu izrecno zapisalo, da vidi težišče zakonskih ukrepov v boju zoper nasilje v družini v spremembah in izboljšanju civilnopravnega varstva žrtev nasilja. Njegova prednost je namreč v tem, da ne

PREDLOG, 9. 7. 2007

reagira le na izvršeno nasilje, pač pa je usmerjeno tudi v preprečevanje bodočih nasilnih ravnanj. 3.4. Hrvaška 3.4.1. Kazenski zakonik Leta 1998 je začel veljati nov Kazenski zakonik (KZ), ki je na področje nasilja v družini prinesel eno novost: inkriminiral je posilstvo v zakonski zvezi. Nasilje v druzini ni bilo samostojno inkriminirano, ampak v sklopu klasičnih kaznivih dejanj; telesne poškodbe, grožnje... Spremembe KZ, ki so stopile v veljavo 30.12.2000, pa uvedejo novo kaznivo dejanje: Nasilniško vedenje v družini (215.a čl.) v poglavju kaznivih dejanj zoper družino: Družinski član, ki z nasiljem, zlorabljanjem ali posebno drznim vedenjem privede drugega družinskega člana v ponižujoč položaj, se kaznuje s kaznijo zapora od treh mesecev do treh let. KZ je opredelil tudi pojem družinskega člana:

- Zakonec in izvenzakonski partner (tudi bivši) - Sorodnik v ravni črti - Posvojitelj, posvojenec - Sorodnik v stranski črti do vključno tretjega kolena - Sorodniki po svaštvu do vključno do drugega kolena, ki živijo v skupnem

gospodinjstvu Spremembe KZ iz leta 2000 so uvedle tudi obveznost psihosocialnega tretmana nasilneža, vendar ne kot poseben varnostni ukrep, ampak kot posebno obveznost, ki jo sodišče lahko naloži storilcu ob izreku pogojne obsodbe z varstvenim nadzorom. 3.4.2. Družinski zakon Nasilje v družini je bilo opredeljeno tudi kot prekršek v Obiteljskom zakonu iz leta 1998. Nov družinski zakon je opustil takšno opredelitev nasilniškega obnašanja v družini. Kot zlorabo in hujšo kršitev roditeljske odgovornosti pa je med drugin navedel še: izpostavljanje otroka nasilju med odraslimi člani družine (poleg že prej navedenih razlogov kot so: telesno in duševno nasilje nad otrokom, spolna zloraba otroka... – 114.čl. Obiteljski zakon) O odvzemu roditeljske pravice odloča sodišče v nepravdnem postopku, v katerem prepove roditelju, starim staršem, bratu, sestri, ki ne živi z otrokom, približevanje otroku na določenih krajih ali na določeno razdaljo in prepoved vznemirjanja (116.čl.). Zakon je bil leta 1998 sprememnjen tako, da nasilje v družini ni bilo več oblikovano kot prekršek. 3.4.3. Področje prekrškov Po Zakonu o prekrških je nasilnež lahko pridržan z odločbo sodišča do 8 dni (do leta 2002 le do 48 ur), po Zakonu o kazenskem postopku pa je lahko storilcu ob izpolnjevanju pripornih razlogov izrečen ukrep »prepoved približevanja določeni osebi in prepoved vzpostavljanja in vzdrževanja stikov z določeno osebo« (od leta 2002. spremembe ZKP). Policija pa lahko storilcu prekrška odvzame prostost samo, če obstajajo razlogi za pridržanje in ga morajo takoj privesti k sodniku; izjemoma pa jo lahko zadržijo za 12 ur zaradi npr. ponovitvene nevarnosti, v tem času pa jo morajo pripeljati k sodniku za prekrške.

PREDLOG, 9. 7. 2007

3.4.4. Poseben zakon – Zakon o zaštiti pred nasiljem v družini Sabor je julija 2003 sprejel nov zako, v celoti posvečen nasilju v družini kot prekršku. Zakon našteje ravnanja, ki predstavljajo nasilje v družini (4.čl.) – vendar je praksa pokazala, da so meje s kaznivimi dejanji zelo nejasne. Storilca teh ravnanj, ki so prekršek, se lahko kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do 60 dni. Sodišče pa lahko izreče tudi zaščitne ukrepe v trajanju od 1 meseca do dveh let od pravnomočnosti odločbe o prekršku – torej ne morejo biti izrečene med samim postopkom. Zaščitni ukrepi so naslednji:

1. obvezni psihiatrični tretman – do 6 mes. 2. Prepoved približevanja žrtvi – od 1 meseca do 1 lega 3. Prepoved vznemirjanja – od 1 meseca do 1 leta 4. Odstranitev iz stanovanja – 1 mesec do 3 mesecev 5. Zagotovitev varstva žrtvi (spremstvo policije) 6. Obvezno zdravljenje odvisnosti – 1 mesec do 2 let 7. Odvzem predmetov

Izrek ukrepa predlagajo: žrtev, policija ali pa se izreče po uradni dolžnosti. Ukrepi se praviloma izrekajo ob denarni kazni ali zaporu, nekatere ukrepe (pod tč. 2,3,4 in 7) pa lahko izreče sodišče tudi samostojno, če je oseba v življenski nevarnosti. O tem mora sodišče odločiti v 48 urah; izrečen ukrep pa bo prenehal veljati, če predlagatelj (policija in žrtev) v treh dneh ne bo vložil zahteve za začetek postopka o prekršku. Nespoštovanje izrečenega ukrepa predstavlja prekršek in se storilca kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom najmanj 40 dni. Zakon določa tudi dolžnost prijave nasilja v družini za nosilce nekaterih poklicev. Dejanje je treba prijaviti policiji ali tožilstvu. Če tega osebe ne storijo, so izvršile prekršek in se jih lahko kaznuje. 4. PRILAGOJENOST PREDLAGANE UREDITVE PRAVNEMU REDU EU V okviru prava EU ne obstajajo predpisi, ki bi neposredno posegali na področje obravnavanja nasilja v družini. 5. OCENA FINANČNIH POSLEDIC PREDLOGA ZAKONA 6. DRUGE POSLEDICE, KI JIH BO IMEL ZAKON Zakon ne bo imel drugih posledic.

PREDLOG, 9. 7. 2007

BESEDILO ČLENOV

1. del: SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen (namen zakona)

(1) Ta zakon določa pojem nasilja v družini, določa vlogo državnih organov, nosilcev javnih pooblastil, izvajalcev javnih služb, organov lokalnih skupnosti (v nadaljnjem besedilu: organi in organizacije) in nevladnih organizacij pri obravnavanju nasilja v družini ter določa ukrepe za varstvo žrtev nasilja v družini. (2) Za preprečevanje nasilja v družini se poleg ukrepov, ki jih določa ta zakon, uporabljajo tudi ukrepi, določen z drugimi zakoni in na njihovi podlagi izdanimi predpisi.

2. člen (opredelitev družinskih članov)

Družinski člani / članice (v nadaljnjem besedilu: družinski člani) po tem zakonu so:

- zakonec ali izvenzakonski partner / partnerica, bivši zakonec ali izvenzakonski partner / partnerica,

- osebe, ki so v registrirani istospolni partnerski skupnosti, - krvni sorodnik / sorodnica v ravni vrsti, - krvni sorodniki / sorodnica v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena, - sorodnik / sorodnica po svaštvu do vštetega drugega kolena, - posvojitelj / posvojiteljica in posvojenec / posvojenka, - rejnik / rejnica in rejenec / rejenka, - skrbnik / skrbnica in varovanec / varovanka, - osebe, ki imajo skupnega otroka, - osebe, ki živijo v skupnem gospodinjstvu.

3. člen (opredelitev nasilja v družini)

(1) Nasilje v družini (v nadaljnjem besedilu: nasilje) je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja oziroma opustitev dolžne skrbi proti družinskemu članu iz prejšnjega člena (v nadaljnjem besedilu: žrtve) ne glede na njegovo starost in spol.

(2) Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile, ki pri družinskem članu povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na nastale poškodbe.

PREDLOG, 9. 7. 2007

(3) Spolno nasilje so ravnanja s spolno vsebino, ki jim žrtev nasprotuje, je vanje prisiljena ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena.

(4) Psihično nasilje so ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske.

(5) Ekonomsko nasilje je neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje družinskega člana pri razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju s premoženjem, s katerimi žrtev samostojno razpolaga oziroma upravlja ali neupravičeno omejevanje razpolaganja oziroma upravljanja s skupnim premoženjem družinskih članov.

(6) Zanemarjanje je oblika nasilja, kadar oseba opušča dolžno skrb za družinskega člana, ki jo potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti ali drugih osebnih okoliščin.

4. člen (posebno varstvo mladoletnih družinskih članov)

(1) Posebno varstvo pred nasiljem uživa mladoletni družinski član (v nadaljnem besedilu: otrok).

(2) Otrok je žrtev nasilja tudi, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom ali živi v okolju, kjer se nasilje izvaja.

5. člen

(dolžnost ravnanja)

Organi in organizacije ter nevladne organizacije so dolžni izvesti vse postopke in ukrepe, ki so potrebni za zaščito žrtve glede na stopnjo njene ogroženosti in zaščito njenih koristi. Če je žrtev nasilja otrok, imajo koristi otroka prednost pred koristmi drugih udeležencev postopka.

6. člen (dolžnost prijave)

(1) Organi in organizacije ter nevladne organizacije, ki pri svojem delu izvejo za okoliščine, na osnovi katerih je mogoče sklepati, da se izvaja nasilje, so dolžni o tem takoj obvestiti center za socialno delo.

(2) Vsakdo, zlasti pa zdravniki, zdravstveno osebje ter osebje vzgojno-varstvenih in vzgojno-izobraževalnih zavodov, mora ne glede na določbe o varovanju poklicne skrivnosti takoj obvestiti center za socialno delo, policijo ali državno tožilstvo, kadar sumi, da je otrok žrtev nasilja.

PREDLOG, 9. 7. 2007

7. člen (spremljevalec žrtve)

(1) Žrtev nasilja si lahko izbere osebo, ki jo lahko spremlja v vseh postopkih, povezanih z nasiljem (v nadaljnem besedilu: spremljevalec). Otrok, ki je sposoben razumeti vlogo spremljevalca, ga lahko izbere v sodelovanju s starši, razen v primerih, ko so starši povzročitelji nasilja in v sodelovanju s centrom za socialno delo. (2) Za prisotnost spremljevalca v postopkih iz prejšnjega odstavka zadostuje, da žrtev pred pričetkom postopka ali v postopku izjavi, da jo določena oseba spremlja in da želi, da je v postopku prisotna. (3) Spremljevalec je lahko vsaka polnoletna oseba, ki v postopku ni obravnavana kot povzročitelj nasilja. (4) Spremljevalec pomaga žrtvi pri zaščiti njene integritete v postopkih pred organi in organizacijami, pomaga pri iskanju rešitev in nudi žrtvi psihično oporo. (5) Organ, ki vodi postopek, prepove osebi spremljati žrtev v postopku, če ne izpolnjuje pogoja iz tretjega odstavka tega člena oziroma če obstoji verjetnost, da oseba ne bo mogla opravljati nalog iz prejšnjega odstavka glede na sorodstvene ali druge povezave s strankami ali zaradi drugih okoliščin.

8. člen (pravica otroka do zagovornika)

Otrok ima pravico do zagovornika, ki v skladu s posebnimi predpisi ščiti otrokove koristi v postopkih in aktivnostih, ki ga zadevajo, če zaščite njegovih koristi ni mogoče zagotoviti na drug primeren način.

9. člen (varstvo identitete žrtve)

(1) O žrtvah ali povzročiteljih nasilja ne smejo biti javnosti posredovani podatki, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati žrtev ali njeno družino. Posredovanje podatkov je dopustno le, če polnoletna žrtev s tem izrecno soglaša. (2) Starši ali otrokova skrbnica / skrbnik, rejnica / rejnik, posvojiteljica / posvojitelj so dolžni v okviru izvajanja skrbi za otroka tega varovati pred izpostavljanjem javnosti.

PREDLOG, 9. 7. 2007

2. del: MREŽA IN NALOGE ORGANOV IN ORGANIZACIJ TER NEVLADNIH ORGANIZACIJ

10. člen (vloga organov in organizacij ter nevladnih organizacij)

(1) Organi in organizacije ter nevladne oragnizacije se dolžne v okviru z zakoni in drugimi predpisi določenimi nalogami in pooblastili prednostno obravnavati primere nasilja, zagotavljati medsebojno obveščanje in pomoč z namenom preprečevanja in odkrivanja nasilja, odpravljanja vzrokov ter nudenja pomoči žrtvi pri vzpostavitvi pogojev za varno življenje. (2) Minister za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljnjem besedilu: minister) natančneje določi postopke medsebojnega obveščanja in nudenja pomoči iz prejšnjega odstavka. (3) Ministri, pristojni za delovanje policije, zdravstvenih organizacij, socialno varstvenih in vzgojno-izobraževalnih zavodov določijo pravila in postopke, ki zagotavljajo usklajeno delovanje organov in organizacij in ki jih morajo organi in organizacije z navedenih področij upoštevati pri obravnavanju primerov nasilja. (4) Strokovni delavci v organih in organizacijah, ki so v okviru pravil in postopkov iz prejšnjega odstavka zadolženi za opravljanje nalog na področju nasilja, se morajo v okviru stalnega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja obvezno redno izobraževati s področja nasilja v obsegu, ki ga določijo pristojni ministri iz prejšnjega odstavka. Odgovorne osebe v organih in organizacijah so dolžne zagotoviti usposabljanje vseh strokovnih delavcev, ki se v okviru svojega dela srečujejo z žrtvami in povzročitelji nasilja.

11. člen (naloge centrov za socialno delo)

Center za socialno delo nudi žrtvi in povzročitelju nasilja storitve po zakonu, ki ureja socialno varstvo, pri čemer je cilj obravnavanja odprava neposredne ogroženosti in skrb za žrtvino dolgoročno varnost, z odpravo vzrokov oziroma okoliščin, v katerih prihaja do nasilja, prek reševanja njenih socialnih in materialnih pogojev bivanja.

12. člen (načrt pomoči žrtvi)

(1) Center za socialno delo je po proučitvi okoliščin primera dolžan nuditi žrtvi oblike pomoči po zakonu, ki ureja socialno varstvo in oceniti, ali je potrebno oblikovati načrt pomoči žrtvi, ki ga oblikuje skupaj z žrtvijo. Načrt pomoči oblikuje, če je za vzpostavitev varnega okolja žrtve potrebno dlje časa trajajoče ukrepanje oziroma je potrebnih več ukrepov pomoči in v drugih primerih, če oceni, da je to potrebno.

PREDLOG, 9. 7. 2007

(2) Za pripravo načrta pomoči pozove center za socialno delo k sodelovanju tudi druge organe in organizacije, ki so ali bodo v okviru področja svojega delovanja obravnavali žrtev oziroma povzročitelja nasilja ter nevladne organizacije. Odgovorne osebe organov in organizacij, ki so pozvane k pripravi načrta pomoči, so dolžne zagotoviti sodelovanje predstavnikov organov in organizacij.

(3) Če je žrtev otrok, se v načrtu pomoči predvidijo tudi ukrepi za varstvo otroka po predpisih, ki ureja družinska razmerja.

13. člen (center za regijsko koordinacijo pomoči žrtvam)

(1) Z namenom zagotavljanja pomoči žrtvam nasilja, izvajanja interventne službe, povezovanja dejavnosti organov in organizacij, spremljanja in analiziranja pojavov nasilja v regiji, se oblikujejo centri za regijsko koordinacijo pomoči žrtvam (v nadaljnem besedilu: regijski centri). (2) Regijski center se oblikuje pri centru za socialno delo, ki ga določi minister za delo, družino in socialne zadeve in deluje na območju, ki ga določi minister. (3) Regijski center vodi regijski koordinator / koordinatorica za obravnavo nasilja. (4) Interventna služba regijskega centra izvede na območju regijskega centra nujne ukrepe za varovanje otrokovih koristi po zakonu, ki ureja družinska razmerja.

14. člen (nevladne organizacije)

Nevladne organizacije s področja zaščite pred nasiljem v družini organizirajo posebne programe za obravnavo nasilja in njegovo preventivo, izvajajo programe pomoči žrtvam in programe dela s povzročiteljem nasilja, ki dopolnjujejo dejavnosti organov in organizacij v okviru javne službe. 3. del: UKREPI ZA ZAGOTOVITEV VARNOSTI ŽRTVE

15. člen (varovanje življenja in zagotavljanje osebne varnosti žrtve)

Policija varuje življenje in zagotavlja osebno varnost žrtve v skladu s predpisi, ki urejajo delovanje policije. Na prošnjo žrtve ji tudi zagotovi varnost ob vstopu v stanovanjske prostore, v katerih prebiva, da lahko iz njih vzame stvari, ki so potrebne za zagotavljanje osnovnih življenskih potreb.

PREDLOG, 9. 7. 2007

16. člen

(prepovedi zaradi nasilnih dejanj) (1) Žrtev lahko sodišču predlaga, da določi ukrepe za odvrnitev nadaljnje škode. Sodišče lahko povzročitelju nasilja, ki je žrtev telesno poškodoval ali ji je prizadejal škodo na zdravju ali je drugače posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice, na predlog žrtve z odločbo prepove zlasti:

- vstopiti v stanovanje, v katerem živi žrtev, - zadrževati se v določeni bližini stanovanja, v katerem živi žrtev, - zadrževati in približevati se krajem, kjer se žrtev redno nahaja (delovno mesto,

šola, vrtec,…), - navezovati stike z žrtvijo na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za

komuniciranje na daljavo, - vzpostaviti vsakršno srečanje z žrtvijo.

(2) Ukrepe po prvem odstavku tega člena lahko sodišče izreče tudi,

a) če je povzročitelj nasilja žrtvi grozil, da jo bo poškodoval ali drugače protipravno posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice;

b) če je povzročitelj nasilja protipravno vstopil v stanovanje, v katerem živi žrtev ali drugače motil njeno mirno posest;

c) če povzročitelj nasilja žrtev proti njeni izrecni volji protipravno nadleguje, na primer z zasledovanjem ali uporabo sredstev za komuniciranje na daljavo.

(3) Ukrepe po prvem in drugem odstavku sodišče izreče tudi, če je povzročitelj nasilja dejanje izvršil v stanju prehodne nerazsodnosti, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje. (4) Sodišče časovno omeji trajanje ukrepov iz prvega odstavka tega člena na največ 6 mesecev. Žrtev lahko predlaga podaljšanje ukrepa še za največ 6 mesecev.

17. člen (varstvo otrok)

(1) Postopek za odločitev o ukrepih iz prvega odstavka prejšnjega člena začne sodišče v primerih, ko je žrtev otrok, na predlog otroka, starejšega od 15 let, enega od staršev, če mu ni odvzeta starševska skrb ali centra za socialno delo. Če so navedeni ukrepi izrečeni zaradi varstva otroka, spremlja njihovo izvajanje center za socialno delo. (2) Center za socialno delo je dolžan izvesti tudi vse druge potrebne ukrepe za varstvo otroka v skladu z zakonom, ki ureja družinska razmerja.

18. člen (prepustitev stanovanja v skupni uporabi)

(1) Žrtev lahko sodišču predlaga, da odloči o prepustitvi stanovanja v skupni uporabi. Sodišče lahko na predlog žrtve z odločbo naloži povzročitelju nasilja, ki ima z žrtvijo v času dejanja iz prvega odstavka 16. člena tega zakona dalj časa trajajočo skupno gospodinjstvo, da mora stanovanje v skupni uporabi prepustiti žrtvi v izključno uporabo.

PREDLOG, 9. 7. 2007

(2) Sodišče časovno omeji trajanje ukrepa iz prvega odstavka tega člena, če sta žrtev in povzročitelj nasilja solastnika ali skupna lastnika stanovanja v skupni rabi, če imata na zemljišču, na katerem je stanovanje v skupni rabi, stavbno pravico, pravico užitka ali rabe, ali če sta ga skupaj najela. (3) Sodišče omeji trajanje ukrepa iz prvega odstavka tega člena na največ šest mesecev, če je povzročitelj nasilja sam ali s tretjo osebo lastnik, solastnik ali skupni lastnik stanovanja v skupni rabi, ali če ima na zemljišču, na katerem je stanovanje, sam ali s tretjo osebo stavbno pravico, pravico užitka ali rabe, ali če ga je sam ali s tretjo osebo najel. Če žrtev v roku, ki ga določi sodišče, kljub skrbnemu prizadevanju ne more najti drugega primernega bivalnega prostora, lahko sodišče rok iz prvega stavka na predlog žrtve izjemoma podaljša še za največ šest mesecev, razen če bi to povzročilo nesorazmerno težko breme za tretjo osebo. (4) Povzročitelj nasilja, ki mora žrtvi stanovanje prepustiti v izključno rabo, je dolžan opustiti vsa dejanja, ki bi utegnila otežiti ali ovirati takšno rabo. (5) Povzročitelj nasilja lahko od žrtve zahteva primerno nadomestilo za izključno rabo stanovanja, če je to skladno z načelom pravičnosti.

19. člen

(stanovanjsko varstvo v primeru nasilja ob razvezi)

Ob razvezi zakonske zveze sme zakonec, nad katerim drugi zakonec izvaja nasilje ali če izvaja nasilje nad njegovimi otroki, zahtevati, da mu drugi zakonec prepusti v izključno uporabo stanovanje, v katerem skupaj živita oziroma sta živela. Sodišče lahko dodeli stanovanje v izključno uporabo enemu od zakoncev, čeprav bi sicer po zakonu, ki ureja družinska razmerja, obstajali pogoji za dodelitev le dela stanovanja, če je to potrebno, da se ob razvezi prepreči nasilje med zakoncema ali nasilje nad otroki. Zaradi varstva koristi otrok sodišče dodeli stanovanje tistemu od zakoncev, pri katerem živijo otroci.

20. člen

Izvršba v primeru prepustitve stanovanja po 18. in 19. členu se opravi v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo na nepremičninah.

21. člen (1) Žrtev mora predlog iz 16. in 18. člena tega zakona podati najkasneje v roku treh mesecev, odkar je utrpela škodo. (2) Za odločanje o ukrepih po 16. in 18. členu tega zakona je stvarno pristojno okrožno sodišče v nepravdnem postopku, če z zakonom ni drugače določeno. Sodišče obravnava zadeve prednostno, postopek je nujen, javnost je izključena.

PREDLOG, 9. 7. 2007

4. del: BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ

22. člen (brezplačna pravna pomoč)

Kolikor ni v tem zakonu drugače določeno, se za brezplačno pravno pomoč žrtvi uporablja zakon, ki ureja brezplačno pravno pomoč.

23. člen (pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči)

(1) Do brezplačne pravne pomoči po tem zakonu je, ne glede na določbe zakona, ki ureja brezplačno pravno pomoč, upravičena oseba, ki je žrtev nasilja. (2) Mnenje o življenskih razmerah in o ogroženosti žrtve poda pristojni center za socialno delo.

24. člen (obseg dodelitve brezplačne pravne pomoči)

Brezplačna pravna pomoč se po tem zakonu odobri za postopke, ki tečejo na predlog žrtve zaradi ukrepov po 16. in 18. členu tega zakona.

25. člen

(prednostno obravnavanje)

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč obravnava prošnje, vložene po tem zakonu, prednostno. 5. del: ZBIRKE PODATKOV

26. člen

PREDLOG, 9. 7. 2007

(uporaba določb zakona o varstvu osebnih podatkov)

Za obdelavo osebnih podatkov, vsebovanih v zbirkah podatkov, ter za varstvo informacijske zasebnosti posameznika, se uporabljajo določbe zakona o varstvu osebnih podatkov, če s tem zakonom za posamezne primere ni drugače določeno.

27. člen

(namen obdelave osebnih podatkov)

Za potrebe pomoči žrtvi, obravnavanja povzročitelja nasilja, izdelave načrta pomoči žrtvi, njegovega izvajanja in spremljanja, za znanstveno raziskovalne namene in za statistične namene centri za socialno delo obdelujejo osebne podatke in vodijo zbirke podatkov oseb, ki so jih obravnavali kot žrtve in kot povzročitelje nasilja po tem zakonu.

28. člen

(zbirke podatkov na področju nasilja v družini)

(1) Podatek o vrsti obravnave – nasilje v družini, se za namene, določene v prejšnjem členu, vnese v obstoječe zbirke podatkov, ki jih določa zakon, ki ureja socialno varstvo. Podatek nasilje v družini ima dve podkategoriji: žrtev nasilja v družini in povzročitelj nasilja v družini. (2) Vnos podatkov v zbirke podatkov iz prejšnjega odstavka se lahko izvrši, ko je v skladu s prvim odstavkom 12. člena tega zakona sprejeta ocena, da je potrebno izdelati načrt pomoči žrtvi.

29. člen

(zbiranje podatkov)

(1) Podatki, ki jih vsebujejo zbirke podatkov iz 28. člena tega zakona, se zbirajo neposredno od posameznika ter iz uradnih zbirk, ki jih v Republiki Sloveniji vodijo za to pooblaščeni organi in organizacije. (2) Centri za socialno delo pri izvajanju nalog na podlagi tega zakona brezplačno pridobivajo podatke, ki jih potrebujejo za namene iz 27. člena tega zakona in za namene zbiranja podatkov po zakonu, ki ureja socialno varstvo, iz obstoječih zbirk podatkov naslednjih upravljavcev: - Ministrstva za notranje zadeve - podatke o posamezniku in družinskih članih (ime in priimek, datum rojstva, podatke o državljanstvu, podatke o prebivališču), podatke o sklenjenih zakonskih zvezah, razvezah in istospolnih partnerskih zvezah iz centralnega registra prebivalstva in podatke o gospodinjstvu iz drugih evidenc ministrstva za notranje zadeve;

PREDLOG, 9. 7. 2007

- policije – podatke o izdanih odredbah za prepoved približevanja;

- izvajalcev vzgojne in izobraževalne dejavnosti – podatke o vključitvi v vzgojno-izobraževalni zavod ter podatke iz zbirke podatkov o otrocih in mladostnikih, ki potrebujejo pomoč in svetovanje;

- Ministrstva za zdravje, Inštituta za varovanje zdravja in drugih izvajalcev zdravstvene dejavnosti – podatke o zdravstvenem stanju oziroma invalidnosti;

- Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije - podatke o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja;

- Javnega jamstvenega in preživninskega sklada Republike Slovenije – podatke o izplačanem nadomestilu preživnine;

- Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje – podatke o brezposelnih osebah ter o datumu in razlogih prenehanja vodenja v evidenci brezposelnih oseb in razlogih prenehanja izplačevanja materialnih pravic;

- centrov za socialno delo – podatke o uživalcih pravic iz zakona, ki ureja starševsko varstvo in družinska razmerja, iz zakona, ki ureja socialno varstvo, o preživninah, o postavitvi pod skrbništvo in o imenovanju skrbnika, o namestitvi v rejništvo po zakonu, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti in o obravnavah nasilja v družini;

- delodajalcev - podatke o zaposlitvi.

(3) V primerih iz prvega in drugega odstavka posameznikov, na katere se podatki nanašajo, ni potrebno predhodno seznaniti. (4) Centri za socialno delo zbirajo le tiste podatke, ki jih potrebujejo za obravnavo posameznega primera.

30. člen

(hramba podatkov)

Osebni podatki, ki so vpisani v zbirke podatkov, ki jih ureja zakon s področja socialnega varstva in ki se vodijo pod šifro nasilje v družini, se hranijo največ 10 let po vpisu.

6. del: PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

31. člen

(uporaba določbe o zagovorniku otroka)

PREDLOG, 9. 7. 2007

Določba 8. člena tega zakona se začne uporabljati z uveljavitvijo posebnega zakona, ki bo urejal pravico otroka do zagovornika.

32. člen Postopke, pravila in obseg izobraževanja iz 10. člena morajo pristojni ministri sprejeti v enem letu po uveljavitvi tega zakona. Minister, pristojen za delo, družino in socialne zadeve določi postopke medsebojnega obveščanja in nudenja pomoči iz 10. člena v enem letu po uveljavitvi tega zakona.

33. člen

Minister, pristojen za delo, družino in socialne zadeve določi območja v okviru drugega odstavka 13. člena v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.

34. člen

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu

PREDLOG, 9. 7. 2007

OBRAZLOŽITEV ČLENOV

1. del: SPLOŠNE DOLOČBE 1. člen

Določba 1. člena izpostavlja tri namene zakona: (1) opredelitev nasilja v družini; Strokovnjaki z različnih področij, ki se pri svojem delu srečujejo tako z žrtvami kot s povzročitelji nasilja, pogrešajo predvsem opredelitev tega pojava, ki naj bi bila izhodišče njihovega dela pri obravnavanju nasilja v družini. Noben pravni akt pri nas tega pojava še ne opredeljuje. (2) določitev mreže organov in organizacij, ki obravnavajo primere nasilja v družini; določena je njihova vloga in sodelovanje med njimi (3) določitev ukrepov za varstvo žrtev; Nekateri ukrepi so določeni že v drugih področnih zakonih (kot npr. Zakon o pravdnem postopku, Zakon o policiji, Kazenski zakonik, Zakon o kazenskem postopku, Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Ukrepi v tem zakonu tako dopolnjujejo že obstoječe ukrepe in jih nikakor ne nadomeščajo ali zmanjšujejo njihov pomen. Ta poudarek je predvsem pomemben pri varstvu mladoletnih žrtev nasilja v družini. Varstvo ogroženih otrok, kamor sodijo tudi mladoletne žrtve nasilja v družini, ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je v postopku spreminjanja. Zaradi učinkovitosti varstva otrok in dolžnosti države, da zagotavlja takšno varstvo, je potrebno, da je varstvo ogroženega otroka, ne glede na vrsto ali vir ogrožanja, urejeno enotno in sistemsko v zakonu, ki ureja družinska razmerja. Varstvo otrok tudi terja drugačne pristope, saj je dolžnost države zasledovati otrokove koristi ne glede na otrokovo željo ali pričakovanja. Zato se zakon o preprečevanju nasilja v družini glede ukrepov za varstvo mladoletnih žrtev sklicuje na zakon, ki ureja družinska razmerja.

2. člen Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih opredeljuje družino kot življensko skupnost staršev in njihovih otrok (2.čl.). To pa ne pomeni, da zakonodaja z drugih področij prava ne more drugače opredeliti družine oz. družinskih članov, upoštevajoč takšno opredelitev samo na določenem pravnem področju; odvisno torej od tega, kakšen je namen urejanja razmerij z določeno zakonodajo. Osnovna lastnost nasija v družini je odnos med storilcem in žrtvijo; sta v posebnem psihičnem razmerju in ni nujno, da živita v skupnem gospodinjstvu ali da sta člana družine, kot je opredeljena v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Ta njun psihičen odnos lahko izhaja iz sorodstvenih vezi ali pa je posledica partnerske zveze ali kakšnega drugega odnosa med njima. Bistveno torej je, da ena oseba zlorablja moč nad drugo osebo, s katero je, ali je bila v intimnem, t.j. čustvenem razmerju. Osnova opredelitvi družinskih članov je določba 230. člena Kazenskega zakonika, ki opredeljuje »bližnje razmerje« med osebami, zaradi katerega se pri nekaterih kaznivih dejanjih pregon po uradni dolžnosti spremeni v pregon na zasebno tožbo. Iz istega

PREDLOG, 9. 7. 2007

izhodišča izhaja tudi Zakon o policiji, ko v 39.a členu opredeljuje pogoje za izrek prepovedi približevanja v primeru nasilja, pri čemer pa razširja krog oseb iz 230. člena Kazenskega zakonika. Določba 2. člena predlaganega zakona je obe opredelitvi dodatno razširila in kot družinskega člana opredelila tudi bivšega izvenzakonskega partnerja, osebe, ki so v registrirani istospolni partnerski skupnosti, skrbnika in varovanca ter osebe, ki imajo skupnega otroka. Kriminološke raziskave namreč kažejo, da ima nasilje med njimi enake značilnosti kot nasilje v družini v ožjem smislu oziroma med osebami, zajetimi že v 230. členu Kazenskega zakonika in 39.a členu Zakona o policiji in zato mora biti oblikovano njegovo obravnavanje na istih izhodiščih.

3. člen V 3. členu zakona je opredeljeno nasilje v družini. Namen takšne opredelitve je povdariti, da je opredelitev nasilja odvisna zgolj od narave ravnanja in ne od spola ali starosti žrtev. Bistveno torej je, da ena oseba zlorablja svojo (pre)moč nad drugo osebo, s katero je v posebnem psihičnem razmerju. Čeprav raziskave kažejo, da so najpogostejše žrtve nasilja v družini ženske in otroci, se predlagani zakon ne omejuje samo na njihovo varstvo, ampak zajema tudi varstvo morebitnih moških žrtev, starejših družinskih članov in oseb z gibalnimi, senzornimi in intelektualnimi oviranostmi.

Posamične oblike nasilja so le splošno opredeljene. Zaradi raznolikosti ravnanj, ki sodijo v posamične oblike nasilja, zakonski tekst ne more izčrpno našteti vseh možnih posamičnih ravnanj. Strokovnim delavcem mora takšna (neizogibno splošna) opredelitev služiti kot temeljni okvir za odločitev, ali je v posamičnem primeru podano nasilje. Ob opredelitvi nekega ravnanja kot nasilja v družini pa je reakcijo nanj nujno treba prilagoditi njegovi intenzivnosti in stopnji ogroženosti žrtve, kot to izrecno navaja določba 5. člena predloga tega zakona. Tako zakon ne zastopa stališča, da vsako ravnanje, ki sicer ustreza opredelitvi nasilja iz tega zakona, potrebuje intenzivne posege države v zasebnost posameznikov; poseg je vedno treba prilagoditi teži nasilja in stopnji ogroženosti žrtve.

Trem že dlje časa poznanim in prepoznanim oblikam nasilja (fizično, spolno, psihično) pri nas zakon dodaja še dve obliki, ki se kot samostojni obliki nasilja povdarjata v strokovni literaturi šele v zadnjih dveh desetletjih. To je ekonomsko nasilje in zanemarjanje dolžne skrbi. Žrtve slednjega so najpogosteje starejši in invalidni družinski člani.

4. člen Posebno varstvo otrok predlaganega zakona je utemeljeno na določbi 56. člena Ustave RS, ki zagotavlja otrokom posebno varstvo med drugim tudi pred telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem. Zaveza držav do posebne zaščite otrok izhaja tudi iz Konvencije o otrokovih pravicah, še posebej iz njenega 3. člena. Določba 4. člena predlaganega zakona tako sledi Ustavi RS in Konvenciji o otrokovih pravicah in opozarja vse organe, ki obravnavajo primere nasilja na posebej pozorno, skrbno in odgovorno obravnavanje otrok kot žrtev nasilja v družini. Posebna skrb za otroke kot žrtve nasilja v družini je izražena tudi z določitvijo posebnih ukrepov za varstvo te skupine žrtev, ki so zajeti v zakonu, ki ureja družinska razmerja. Posebno varstvo otrok zagotavlja predlog zakona tudi z razširitvijo opredelitve otroka kot žrtve

PREDLOG, 9. 7. 2007

nasilja v družini, saj je otrok žrtev nasilja tudi, če se nasilje ne izvaja neposredno nad njim (neposredna žrtev), ampak tudi v primeru, če živi v okolju, kjer en družinski član izvaja takšno nasilje nad drugim družinskim članom. Prisotnost pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom oz. zavedanje obstoja takšnega nasilja pri otroku povzroča strah oziroma občutek ogroženosti in na takšen način ogroža njegov razvoj. Posebnih ukrepov za ostale ranljive skupine in s tem njihovega posebnega varstva zakon ne uvaja. Med polnoletnimi žrtvami je več skupin, kot npr. invalidne osebe, starejše osebe, ki potrebujejo različne metode obravnavanja v okviru stroke socialnega dela in sodelovanje specifičnih institucij (kot npr. iskanje namestitve starejše osebe v Domovih za starejše). Zakon opozarja na specifičnosti nasilja nad njimi v 6.odst. 3.člena, ko posebej opredeljuje zanemarjanje dolžne skrbi kot posebno obliko nasilja v družini. Pravila stroke in medsebojnega sodelovanja iz 10.člena pa bodo morala upoštevati specifičnosti obravnavanja in iskanja rešitev (predvsem nastanitvenih) za te skupine žrtev. 5. člen Določba 5.člena nedvoumno pove, da so organi in organizacije ter nevladne organizacije dolžne pomagati žrtvi. Takšne izrecne zaveze v naši zakonodaji še ni. Njihova pomoč obsega postopke in ukrepe v okviru njihovih pristojnosti in področja njihovega dela. Ta dolžnost je v zakonu podrobneje opredeljena v 2. delu (Mreža in naloge organov in organizacij ter nevladnih organizacij). Iz 2. dela zakona in iz dolžnosti vseh, da prijavijo nasilje v družini centru za socialno delo (6.člen), pa tudi izhaja, da je nosilec primera center za socialno delo. Določba 5. člena poleg dolžnosti obravnavanja določa tudi, kakšno mora biti to obravnavanje oziroma postopki in ukrepi v njegovem okviru; ukrepe je potrebno prilagoditi teži nasilja oziroma stopnji njene ogroženosti. Načelo sorazmernosti, ki ga opredeljuje ta člen, je potrebno zato, ker so opredelitve oblik nasilja v družini v 3.členu zelo široke in zajemajo tako primere življenske ogroženosti kot posledico dolgotrajnega in hujšega nasilja kot tudi le enkratna ravnanja, zaradi katerih je žrtev prizadeta krajši čas (npr. že ena žaljivka, izrečena partnerju, predstavlja po 3.členu obliko psihičnega nasilja). Načelo sorazmernosti tako pomeni predvsem dvoje: (1) Težje oblike zahtevajo močno angažiranost organov in organizacij pri obravnavanju takšnih primerov nasilja v družini, medsebojno sodelovanje in izvedbo večih ukrepov za zaščito žrtve. (2) Lažje oblike nasilja ne upravičujejo korenitejših posegov v razmerje med posamezniki oziroma v življenje žrtve. Poleg načela sorazmernosti ukrepanja pa določba 5.člena poudarja tudi načelo koristi žrtve; vsi organi in organizacije morajo pri obravnavanju vedno zasledovati korist žrtve. Žrtev zaradi odnosa podrejenosti in psihične odvisnosti od nasilneža ni vedno sposobna izraziti svojih pričakovanj od pomoči organov in organizacij, zato je njihova naloga, da ji predlagajo, kaj bi bilo v njeno korist. Po drugi strani pa je takšna načelna določba tudi napotilo organom in organizacijam, ki obravnavajo nasilje v družini, da korist žrtve vedno postavijo pred zasledovanjem kakšnih morebitnih drugih ciljev.

PREDLOG, 9. 7. 2007

6. člen

Odnos organov in organizacij glede prijavljanja nasilja v družini je v zakonu odvisen predvsem od tega, ali je žrtev otrok ali polnoletna oseba. Glede prijavitvene dolžnosti v primerih, ko je žrtev otrok, zakon v celoti sledi dolžnosti prijavljanja, kot je določena v predlogu Družinskega zakonika. Navedeni zakonik določa takšno dolžnost za ogroženega otroka, drugi odstavek zakona o preprečevanju nasilja v družini pa za otroka žrtev nasilja (nasilje v družini je le ena izmed oblik ogroženosti otroka). Pri določitvi prijavitvene dolžnosti v primeru nasilja nad polnoletno osebo izhaja zakon iz ugotovitev številnih študij iz tujine, ki kažejo, da je žrtev nasilja v družini pogosto v takšnem psihičnem stanju, ki ga lahko označimo za nemoč in ki ji preprečuje prepoznavanje nasilja kot nedopustnega in protipravnega ravnanja. Poleg tega iz njih izhaja tudi, da intervencija državnih organov pogosto žrtvi prvič omogoči, da prepozna, da gre za dejanje, ki ni samoumevno, družbeno sprejemljivo in običajno, temveč da je nasilje v družini sankcionirano dejanje, ki družbeno ni sprejemljivo in ima zato žrtev pravico do podpore države pri zahtevi, da nasilnež preneha s svojim ravnanjem. Pomemben vidik pa je tudi nujnost hitre intervencije, ki krepi žrtev in njene procese izhoda iz nasilnega odnosa. Ker pa številne pravne postopke, povezane z nasiljem v družini, lahko začne samo ona sama (vsi civilni postopki, kazenski postopki zaradi kaznivih dejanj, ki se preganjajo na zasebno tožbo ali na predlog), ostale pa lahko dejansko onemogoči s svojo pasivnostjo (policiji zanika nasilna dejanja ali izkoristi status privilegirane priče v kazenskem postopku), ponujena pomoč centra za socialno delo ne predstavlja posega v njeno zasebnost v takšni meri, da bi bilo podano nesorazmerje med tem posegom in škodo, ki naj bi se z njim odvrnila. Prijavitvena dolžnost po 6.členu namreč zavezuje organe in organizacije, da o nasilju v družini obvestijo center za socialno delo. Prijavitveno dolžnost policiji oziroma državnemu tožilstvu pa za hujše primere določata Kazenski zakonik in Zakon o kazenskem postopku. Med zavezanci za prijavo nasilja centru za socialno delo so tako npr. zdravstvene ustanove, domovi za starejše občane in tudi policija (po tej določbi bo tako tudi policija morala obveščati center za socialno delo o vseh primerih, kjer so zaznali prekršek in kaznivo dejanje z elementi nasilja v družini, tako v primeru polnoletnih kot mladoletnih žrtev). Predlagani zakon ne določa sankcije za opustitev prijave tako če gre za nasilje nad otrokom kot tudi, če gre za nasilje nad polnoletno osebo. Sankcionirane (v okviru kazenskega prava) so tiste opustitve prijave, ki izpolnjujejo zakonske znake kaznivega dejanja opustitve ovadbe po 285. in 286. členu Kazenskega zakonika. V sodobni demokratični družbi mora biti poseg po kazenskem in prekrškovnem pravu skrajno sredstvo, ko določene dobrine ni mogoče varovati z drugačnimi sredstvi in mehanizmi. Že zakonsko določena dolžnost prijavljanja brez zagrožene sankcije bo vplivala na spreminjanje odnosa nekaterih služb do nasilja v družini, saj takšna dolžnost prijavljanja razrešuje strokovnjake, zaposlene v različnih organih in organizacijah, varovanja podatkov o primerih nasilja v družini kot poklicno skrivnost. Ob tem je treba upoštevati določbo 4. člena, da morajo biti vsa ravnanja v korist žrtve. Hkrati pa takšna določba spodbuja strokovne razprave glede spreminjanja etičnih kodeksov posameznih poklicev in strokovnih odločitev, kako upoštevati (ne)strinjanje polnoletne žrtve s prijavo.

PREDLOG, 9. 7. 2007

7. člen Spremljevalca žrtve, ki ga uvaja 7.člen, si žrtev izbere sama in ji ga ne postavi kakšen državni organ. Žrtev se tako lahko odloči, da bo njen spremljevalec oseba, ki ji je čustveno blizu (t.i. zaupna oseba) ali pa oseba s specifičnimi znanji (npr. predstavnik nevladne organizacije). Izbiro bo žrtev opravila po lastni presoji, pri čemer bo njeno vodilo, da bo izbrana oseba sposobna opravljati vlogo, določeno v 4.odstavku. Spremljevalca si lahko izbere tako polnoletna kot mladoletna žrtev; ker je bistveno, da žrtev spremlja oseba po njeni lastni izbiri, je pri otroku možnost izbire vezana na njegovo sposobnost razumevanja, kaj takšna izbira pomeni in kakšna je vloga spremljevalca. Ko bodo sprejeti posebni predpisi o zagovorništvu otrok, pa bodo uredili tudi razmerje med spremljevalcem po tem zakonu in zagovornikom. Določba, ki posebej opredeljuje spremljevalca žrtve (ki opravlja funkcijo prej opisanega zagovornika) in ne tudi dolžnost nekega organa, da ga formalno postavi in s tem tudi prevzame finančno breme njegovega dela, ima že v takšni obliki velik pomen. Nevladne organizacije namreč pogosto poročajo, da spremljajo žrtev na njeno željo na različne institucije, kjer je udeležena v različnih postopkih z namenom nudenja psihične pomoči, pa jim pogosto ne dovolijo prisotnosti. Predlagana določba takšno stanje spreminja. Prisotnost spremljevalca dopušča v vseh postopkih, tudi npr. v kazenskem, v katerih je izključena javnost. Pojem postopka iz 1.odst. 7.člena ne zajema le pravne postopke, ampak vse postopke obravnavanja. Spremljevalec v pravnih postopkih, v katerih je udeležena žrtev, nima položaja procesnega subjekta. To je tudi osnovni razlog, da organ oz. organizacija, ki vodi postopek, nima vpliva na izbiro spremljevalca in na ocenjevanje njegove primernosti. Predlog zakona v 3. odstavku le preprečuje morebitno manipulacijo povzročitelja nasilja z žrtvijo tudi v postopkih njenega obravnavanja in onemogoča, da bi povzročitelj nasilja imel vlogo spremljevalca. Tudi 5. odstavek predlaganega člena onemogoča tako manipulacijo žrtve s strani drugih oseb, ki zaradi svojih sorodstvenih povezav predvsem s povzročiteljem nasilja ali zaradi svojih osebnih lastnosti ne morejo žrtvi nuditi čustvene opore oz. ne delujejo v njeno korist. 8. člen V pripravi je posebni zakon o zagovorniku otroka, ki bo ogroženega otroka spremljal v različnih postopkih, v katerih je obravnavan zaradi svoje ogroženosti. Smiselno je, da je vloga zagovornika ogroženega otroka urejena enotno za vse vrste ogroženosti, zato je tudi v prehodnih določbah (31. člen predloga zakona) določeno, da se 8. člen začne uporabljati po sprejemu tega posebnega zakona. 9. člen Navedena določba sledi 93. členu Zakona o socialnem varstvu, ki v četrtem odstavku izrecno navaja, da se podatki o izvajanju socialnovarstvenih storitev ne smejo dajati drugim osebam oziroma javnosti in tudi ne objavljati na način, ki bi omogočal razkriti posameznika, na katerega se nanašajo«. Prepoved razkritja identitete osebe pri obravnavanju nasilja v družini je še posebej pomembna zato, ker bistveno vpliva na odločitev žrtve, ali bo poiskala oz. sprejela ponujeno pomoč strokovnjakov in zmanjšuje

PREDLOG, 9. 7. 2007

nadaljno stigmatizacijo oziroma viktimizacijo žrtve. Ta določba pa ne zavezuje le organe socialnega varstva, ampak tudi vse ostale organe in organizacije, ki obravnavajo nasilje v družini. Pa ne samo njih, ampak tudi medije, ki s senzacionalističnim poročanjem o primerih nasilja v družini dodatno stigmatizirajo in viktimizirajo žrtev. Zaradi možne identifikacije žrtve preko poročanja medijev o povzročiteljih nasilja, je le-to prav tako dovoljeno le z izrecnim soglasjem žrtve. Posredovanje podatkov pa se seveda omejuje le na posredovanje javnosti; posredovanje organom in organizacijam, ki predstavljajo mrežo organizacij za obravnavo nasilja po tem zakonu, je nujno za njihovo delo in za učinkovito pomoč žrtvam in ga ta člen nikakor ne omejuje. Takšna določba ne preprečuje medijem poročanja o nasilju v družini, saj so mediji pomembno orodje za ozaveščanje javnosti o nasilju in o dvigu občutljivosti za nasilje. In tudi ne onemogoča žrtvam, da preko medijev opozarjajo na morebitne nepravilnosti ali pomanjklivosti organov in organizacij pri obravnavanju njihovega primera. Preprečuje pa, kot je bilo že navedeno, dodatno viktimizacijo žrtev. Določba posebej poudarja, da lahko le polnoletne žrtve dovolijo posredovanje podatkov o njihovem primeru javnosti. To torej pomeni, da v to privolitev niso zajeti podatki o posredovanju podatkov o otrocih žrtvah – polnoletna žrtev lahko soglaša le s posredovanjem podatkov, ki se nanašajo zgolj nanjo. Ob tem je seveda velika verjetnost za razkritje identitete tudi otrok, če so ob polnoletni osebi žrtve tudi otroci in zato drugi odstavek nalaga staršem odgovornost, da otroka ne izpostavljajo javnosti v primerih, ko sicer dovolijo posredovanje podatkov o lastni viktimiziranosti. Ta dolžnost staršev je razširjena tudi na rejnike, skrbnike in posvojitelje, ki so podobno ali enako kot starši dolžni skrbeti za otroka. 2. del: MREŽA IN NALOGE ORGANOV IN ORGANIZACIJ TER NEVLADNIH ORGANIZACIJ

10. člen Organi in organizacije, ki so navedeni v 1. členu predloga zakona, so dolžne v okviru svojih pristojnosti obravnavati nasilje v družini in nuditi pomoč žrtvam in ne prelagati odgovornosti na druge. Poleg dolžnosti ravnanja, ki je navedena že v 5.členu zakona, določba 10.člena nalaga organom in organizacijam, da morajo primere nasilja v družini obravnavati prednostno; te zadeve imajo torej prednost pred ostalimi, ki sodijo v področje dela organov in organizacij. Poleg dolžnosti obravnavanja zakon torej nalaga tudi prednostno obravnavanje nasilja v družini. Pri tem določa tudi, da morajo medsebojno sodelovati tako pri oblikovanju pomoči kot tudi pri posredovanju informacij o primerih nasilja v družini. Ker organi in organizacije delujejo na različnih področjih in so pri svojem delu tudi zavezane z različnimi strokovnimi in etičnimi pravili, predlagani zakon ne more urediti podrobnejših postopkov njihovega delovanja in sodelovanja na področju obravnavanja nasilja v družini. Zato pa zakon zavezuje pristojne ministre, da sprejmejo strokovna pravila delovanja, za katere se je v praksi že uveljavil izraz protokoli. V določbi 32.člena določa enoletni rok za njihov sprejem. Strokovno delo lahko zagotavlja predvsem poznavanje posebnosti nasilja v družini, zato je nujno izobraževanje na tem področju. Zakona zato zavezuje vse strokovne delavce iz različnih organov in organizacij, ki se pri svojem delu srečujejo z žrtvami ali povzročitelji

PREDLOG, 9. 7. 2007

nasilja da pridobivajo posebna znanja s tega področja. Zaveza ni le načelna, ampak nalaga pristojnim ministrom, da določijo obseg takšnega dodatnega izobraževanja v enem letu po uveljavitvi tega zakona (32. člen). Takšno obvezno izobraževanje zajema tiste strokovne delavce, ki so v okviru pravil in postopkov (protokolov) zadolženi za obravnavanje področja nasilja v družini. Zakon pa glede dolžnosti izobraževanja ne zajame le njih; odgovorne osebe v organih in organizacijah so dolžne zagotoviti usposabljnaje vseh, ki se srečujejo z žrtvami in povzročitelji nasilja (ki torej v okviru t.i. protokolov sicer nimajo posebej določenih kakšnih nalog). Tako je obvezno usposabljanje s področja nasilja npr. za zdravnike, učitelje, tudi če v okviru t.i. protokolov ne bo predvideno, da morajo na določen konkreten način neposredno obravnavati žrtev. Navedena določba 10. člena ima osrednji pomen za zagotavljanje učinkovite pomoči žrtvam. V nadaljnih določbah je sicer jasno določeno, da je nosilec primera center za socialno delo, vendar bo njegovo delovanje neuspešno brez sodelovanja drugih organov in organizacij. 11. člen Med organi in organizacijami zakon posebej opredeljuje le vlogo centrov za socialno delo zato, ker so nosilci primerov in imajo pri tem koordinacijsko vlogo. Centri za socialno delo so v okviru že obstoječih nalog po Zakona o socialnem varstvu dolžni nuditi žrtvi pomoč tako, da ji pomagajo pri zagotavljanju njene varnosti preko reševanja socialnih in materialnih stisk. Strokovna pravila delovanja iz prejšnjega člena so zato posebnega pomena ravno za delovanje centrov za socialno delo. Navedena določba ne nalaga centrom za socialno delo novih nalog, ampak predvsem poudarja pomen njihovega dolžnega ravnanja. 12. člen 12. člen določa le temeljne okvire za delovanje centrov za socialno delo, podrobnejše postopke in načine obravnavanja bo določil protokol delovanja. V temeljni okvir pa sodijo naslednje naloge: - center za socialno delo mora proučiti vsak primer, - žrtvi je dolžan nuditi pomoč v okviru pooblastil po Zakonu o socialnem varstvu, - dolžan je oceniti, ali je v konkretnem primeru potrebno izdelati načrt pomoči, - če oceni, da ja načrt pomoči potreben, ga mora pripraviti, pri tem pa je dolžan pozvati k sodelovanju tudi druge organe in organizacije (tiste, ki so že obravnavale žrtev ali storilca ali pa bo njihova aktivnost šele potrebna) in nevladne organizacije. Načrt se oblikuje skupaj z žrtvijo, po določbi 7.člena je pri tem lahko prisoten tudi njen spremljevalec. Zakon posebej določa, da je center za socialno delo tisti, ki mora oceniti, ali je načrt pomoči potreben, pri tem zakon določa nekaj okoliščin, v katerih je oblikovanje načrta potrebno; praviloma kadar gre za težje oblike nasilja in je zato potrebno poskrbeti za dolgoročnejše ukrepe za varnost žrtve ali v drugih primerih, če njegovo potrebnost oceni center za socialno delo. Zato se na trenutek ocene veže tudi vpis v zbirke podatkov, ki jih vodijo centri za socialno delo – k osebnim podatkom o žrtvi in povzročitelju se namreč po 1. odstavku 28. člena zakona vpiše šifra »nasilje v družini« in mora biti posledica strokovne ocene, da je nasilje podano in da gre za takšno nasilje, ki ogroža varnost

PREDLOG, 9. 7. 2007

oziroma osebnostno integriteto žrtve. Zaradi raznolikosti primerov, s katerimi se srečujejo cantri za socialno delo, zakon ni primeren akt, ki bi podrobneje določal načine obravnavanja žrtve in izdelave načrta pomoči ter njegovo vsebino. To bo urejeno v postopkih in pravilih (protokolih), ki jih mora v skladu z določbo 10.člena sprejeti minister za delo, družino in socialne zadeve v enem letu po uveljavitivi zakona (32,člen). Drugi odstavek 12. člena uzakonja timsko obravnavo nasilja v družini, ki jo kot najprimernejšo obliko dela priporočajo tudi mednarodne organizacije. Predstavniki katerih organov in organizacij bodo sodelovali v timu, kakšno konkretnejšo vlogo pri oblikovanju pomoči žrtvi bo imel, kako bo delo v takšnem timu potekalo in ostala vprašanja, vezana na vlogo in delovanje tima, bo moral urediti t.i. protokol – strokovna pravila delovanja. Zaradi raznolikosti primerov in potrebe po prilagajanju obravnavanja njihovim značilnostim zakonsko urejanje teh vprašanj ni mogoča. Navedena določba po eni strani nalaga centru za socialno delo timsko obravnavanje nasilja v družini, po drugi strani pa nalaga organom in organizacijam dolžnost sodelovanja v takšnem timu. Posebej pa je v 3. odstavku navedeno, da so v primeru otrok žrtev del načrta tudi ukrepi, ki jih za varstvo otrok določa zakon, ki ureja družinska razmerja. Zakon torej ne določa posebnih ukrepov za varstvo otrok pred nasiljem v družini, ampak strokovne delavce napotuje na temeljni zakon s področja družinskih razmerij (v predlogu Družinskega zakonika je novo, obsežno poglavje o ukrepih za varstvo otrok in med njimi so tudi takšni, ki so posebej primerni za varstvo otrok pred nasiljem v družini). 13. člen Regijski center ne predstavlja nove institucije oz. organizacije, ampak deluje v okviru organizacije centra za socialno delo. Večino njegovih nalog že sedaj opravljajo regijske koordinatorice / koordinatorji za nasilje. Zakon torej ohranja regijske koordinatorice / koordinatorje kot strokovne delavce, zaposlene na centrih za socialno delo posebej za obravnavo nasilja v družini. To izhaja tudi iz 3. odstavka tega člena. Ime »center« predvsem omogoča kadrovsko okrepitev, saj dopušča oz. spodbuja, da je v določeni regiji zaposlenih več koordinatoric. Navedena določba tudi nalaga ministru, da na novo uredi velikost regij predvsem v smislu njihove izenačitve, saj so analize pokazale razlike v velikosti regij (nekatere regijske koordinatorice delujejo na področju 3 centrov za socialno delo, nekatere pa bistveno več). Primerno bi bilo, da bi nova razdelitev regij upoštevala predvsem število prebivalcev na določenem območju. Regijski centri bodo med drugim izvajali tudi interventno službo. V praksi bo to nedvomno najpogosteje izvajanje intervencij v primerih, ko policija po Zakonu o policiji izreče prepoved približevanja in o tem obvesti center za socialno delo. Ob prihodu na kraj izvajanja nasilja strokovni delavci pogosto ugotovijo, da je potrebno izvesti nujne ukrepe za zaščito otroka (npr. odvzem otroka) in jim zato nalaga to dolžnost in jih hkrati pooblašča za njihovo izvedbo.

PREDLOG, 9. 7. 2007

14. člen

Nevladne organizacije, ki se ukvarjajo s problematiko nasilja v družini, so bile tudi v Sloveniji, tako kot drugod po svetu, posledica in reakcija na prazni prostor v javnem socialnem sektorju, ki je konec 80. let, še bolj pa v začetku 90. let obstajal na področju socialnega varstva in pomoči ženskam in otrokom, ki v družinah preživljajo fizično, spolno in psihično nasilje. Javne socialne službe v tistem času temu podorčju niso posvečale posebne pozornosti. Nevladne organizacije na tem področju so spodbudile javne diskusije o nasilju in pomoči žrtvam in do sedaj bistveno vplivale na večjo senzibilizacijo tako strokovnjakov kot tudi širše javnosti. Delovanje nevladnih organizacij je kljub spremenjenemu odnosu državnih organov in organizacij nepogrešljivo tudi danes, saj so praviloma one tiste, ki zagotavljajo namestitve v varnih hišah, organizirajo anonimne telefonske linije za pomoč žrtvam in so prve začele razvijati tudi posebne programe za obravnavanje nasilnežev. Z navedeno določbo zakon poudarja pomen njihove vloge pri dopolnjevanju delovanja organov in organizacij v okviru javne službe in pri oblikovanju preventivnih dejavnosti. 3. del: UKREPI ZA ZAGOTOVITEV VARNOSTI ŽRTVE 15. člen Po določilih 3. člena Zakona o policiji je ena izmed temeljnih nalog policije tudi dolžnost varovati življenje in osebno varnost ljudi. V Zakonu o policiji je ta naloga konkretizirana med drugim tudi v ukrepu izrekanja prepovedi približevanja določenemu kraju oziroma osebi po 39.a členu. Zakon o preprečevanju nasilja v družini to splošno vlogo policije pri varovanju žrtev konkretizira tudi z dolžnostjo zagotavljanja varnosti žrtve, kadar se je prisiljena srečati z povzročiteljem nasilja. Kljub temu, da policija izreka ukrepe prepovedi približevanja po določilih 39.a člena, se žrtev lahko neredko odloči, da bo zapustila skupno bivališče sama ali skupaj z otroki. Take odločitve so običajno sprejete na hitro in žrtve ne vzamejo s sabo stvari, ki so nujno potrebne za zagotavljanje normalnega življenja, npr. dokumentov, predmetov za osebno higieno, oblačil, pa tudi predmetov, ki jih potrebujejo za nemoteno opravljanje običajnih opravil oz. dolžnosti (npr. šolske obveznosti). Zaradi predhodnih groženj in nasilnih dejanj tako žrtve ne upajo v skupne prostore, saj se upravičeno bojijo srečanja s storilcem. Predlagano določilo odpravlja praznino, saj sedanja zakonodaja izrecno ne predpisuje dolžnosti policiji, da tudi v takih primerih varuje oz. zagotavlja varnost in s tem omogoči žrtvi izpolnjevanje njene osnovne pravice do osebne lastnine. Istočasno pa to določilo ne pomeni širjenja policijskih pooblastil, ampak le podrobneje določa način izvršitve zagotavljanje pomoči upravičencem, kar opredeljuje Zakon o policiji v členih od 23. do 26. 16. člen Predlagani člen je povzet po 1. členu nemškega zakona o civilnopravnem varstvu pred nasiljem v družini (Gesetz zum zivilrechtlichen Schutz vor Gewalttaten und Nachstellungen- Gewaltschutzgesetz), ki je bil sprejet decembra 2001. Razlogi, ki so vodili nemškega zakonodajalca k sprejemu tega zakona, so zelo podobni slovenskim izkušnjam, zaradi česar je povzemanje tuje rešitve primerno in ustrezno.

PREDLOG, 9. 7. 2007

Prepovedi, ki jih lahko sodišče izreče po 16. členu, predstavljajo novost v slovenskem pravnem redu. Z njihovo uveljavitvijo se skuša zagotoviti celovito varstvo žrtev nasilja v družini. Žrtve nasilja namreč že po obstoječih pravilih obligacijskega prava od povzročitelja škode lahko zahtevajo povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode (za pretrpljene telesne in duševne bolečine ter strah; prim. 179. člen Obligacijskega zakonika) v obliki denarne odškodnine, prav tako pa lahko od kršitelja zahtevajo, da preneha s kršitvami osebnostnih pravic (mednje sodi tudi pravica do osebnega in družinskega življenja ter pravica do dostojanstva; prim. 134. člen Obligacijskega zakonika). Izkušnje pri nas in iz drugih držav so pokazale, da so v praksi omenjeni zahtevki (za povrnitev škode in prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic) v primerih nasilja v družini neprimerni in zato redko postavljeni. Žrtev si praviloma želi predvsem, da nasilnež preneha z nasilnimi dejanji. To pa lahko dosežemo, če sodišču omogočimo izrek ukrepov, ki nasilnežu nedvoumno sporočijo, kje so meje žrtvine zasebnosti, ki jih ne sme prestopiti. V praksi bo predlog po tem členu lahko podala vsaka oseba, ki jo je storilec telesno poškodoval (mož npr. pretepe ženo), ji povzročil škodo na zdravju (zaradi zanemarjanja je starejša oseba depresivna ali psihotična), posegel v njeno dostojanstvo (npr. ponižujoče ravnanje z invalidno osebo) ali druge osebnostne pravice (npr. hudo zmerjanje in žalitve po telefonu). Zadoščala bo že protipravna grožnja (bivši mož npr. bivši ženi grozi, da jo bo ubil), protipraven vstop v tuje stanovanje (moški pod vplivom alkohola vdre v stanovanje bivše žene, da bi ji grozil) in druge oblike nadlegovanja (npr. nenehni klici po telefonu, množična elektronska pošta ali sledenje bivšemu dekletu). Ukrepi, ki jih izreče sodišče, so časovno omejeni na največ 6 mesecev, žrtev pa lahko predlaga podaljšanje ukrepov še za največ 6 mesecev. Tretji odstavek predlaganega člena je vsebinsko enak 2. odstavku 136. člena Obligacijskega zakonika in omogoča izrek ukrepa začasno nerazsodnim nasilnežem, ki so delovali pod vplivom alkohola ali podobnih substanc. 17. člen Tudi mladoletna žrtev lahko predlaga prepoved nasilnih dejanj iz prejšnejga člena, če je starejša od 15 let, sicer pa lahko izreče prepoved nasilnih ravnanj na predlog staršev ali centra za socialno delo. Varstvo ogorženih otrok podrobno določa zakon, ki ureja družinska razmerja. Pojem ogroženega otroka je širši od otroka, ki je žrtev nasilja v družini, zato bi bilo neprimerno, da bi navedene določbe iz družinske zakonodaje prenesli v ta zakon. Na ta način bi namreč postalo nemogoče izrekati nekatere ukrepe tudi za druge primere ogroženih otrok. Prepisovanje the ukrepov v Zakon o preprečevanju nasilja v družini pa bi bilo tudi neprimerno in bi nedvomno v praksi povzročalo zmedo, kdaj ravnati po katerem zakonu in kako se ta dva predpisa dopolnjujeta. Zakon zato napotuje na uporabo zakona, ki ureja družinska razmerja.

PREDLOG, 9. 7. 2007

18. člen

Prepustitev stanovanja pomeni pomembno novost v našem pravu in dopolnjuje varstvo žrtve z morda najučinkovitejšim ukrepom- odstranitvijo nasilneža iz stanovanja, v katerem je do takrat bival skupaj z žrtvijo. Ukrep priznava in upošteva socialno funkcijo lastninske pravice, saj z njegovim izrekom sodišče za omejen čas pravzaprav »razlasti« nasilneža, ki ima na stanovanju sam, z žrtvijo ali tretjo osebo eno od pravic, ki so omenjene v drugem oz. tretjem odstavku tega člena. Takšen (relativno velik) poseg v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine je upravičen samo, če zakonodajalec z njim zasleduje varstvo lastninski pravici vsaj enakovredne dobrine in če je način posega primeren in sorazmeren. V primeru nasilja v družini so te predpostavke izpolnjene, saj nasilneževi lastninski pravici nasproti stoji žrtvina pravica do svobode, življenja, dostojanstva in zasebnega življenja.

Poseg v pravice nasilneža, kadar je ta lastnik ali solastnik stanovanja (ali ima na njem nekatere podobne pravice), se omejuje tudi časovno. Če je nasilnež edini lastnik stanovanja ali skupaj z žrtvijo njegov solastnik, mora biti trajanje ukrepa časovno omejeno (zakon ne določa zgornje meje, zato jo bo morala določiti sodna praksa; pri tem bo potrebno upoštevati, da gre vendarle za poseg v lastninsko pravico, zaradi česar prepustitev daljša od enega leta najbrž ne bi bila upravičena). Če ima pravico (lastninsko, stavbno, užitek, rabo ali najem) na stanovanju nasilnež sam ali skupaj s tretjo osebo, mora sodišče omejiti prepustitev stanovanja na največ šest mesecev. Podaljšanja tega roka je možno le izjemoma in ob strogih pogojih. Določba (prav tako prevzeta iz nemškega zakona) vsebuje vrsto »avtonomnih« pojmov, ki jih doslej v našem pravu nismo poznali. Takšni so npr. dalj časa trajajoče skupno gospodinjstvo, nesorazmerno težko breme. Gre za pravne standarde, katerih konkretna vsebina bo napolnjena šele z aktivnih delovanjem sodišč.

19. člen Določba rešuje stanovanjsko problematiko žrtve, ki je v razveznem postopku s povzročiteljem nasilja in pri tem poudarja varstvo koristi otrok.

20. člen

Določba omogoča, da se prepustitev stanovanja opravi po pravilih, ki veljajo za izpraznitev in izročitev nepremičnin v zakonu o izvršbi in zavarovanju. To je smiselno, saj je učinkovita izvršba nujni spremljevalec civilnih sodnih postopkov.

21. člen

Smiselno je, da se pravica žrtve, da zahteva od nasilneža bodisi prepoved določenih ravnanj bodisi prepustitev stanovanja, omeji s prekluzivnim rokom, v katerem mora svoj predlog vložiti na sodišču (podobno velja v primeru tožb zaradi motenja posesti). Če tega ne bo storila v trimesečnem roku od storitve nasilnega dejanja (oziroma grožnje ali

PREDLOG, 9. 7. 2007

drugega ravnanja), bo sodišče predlog zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk zavrglo. Kadar bo šlo za ponavljajoča se nasilna dejanja, bo trimesečni prekluzivni rok seveda tekel od zadnjega izmed njih. O civilnopravnih ukrepih po tem zakonu odloča okrožno sodišče v nepravdnem postopku. Ta je ustreznejši zaradi bolj neformalne narave in večje elastičnosti. Postopek bo možno sprožiti le na predlog žrtve, stare nad 15 let, CSD pa bo lahko predlagal izrek prepovedi zaradi nasilnih dejanj le, če bo to potrebno za zaščito otroka, mlajšega od 15 let. Zaradi očitnih razlogov morajo biti zadeve obravnavane prednostno, postopki pa nujni (tečejo tudi v času sodnih počitnic), javnost pa izključena.

4. del: BRAZPLAČNA PRAVNA POMOČ 22. člen

Veliko tujih raziskav poudarja, da so različne oblike nasilja v družini (fizično, psihično, spolno) praviloma močno prepletene z ekonomskim nasiljem; nasilnež zmanjšuje svoj prispevek za preživljanje družine in omejuje žrtvi celo razpolaganje z njenimi lastnimi dohodki. Tudi zaradi teh okoliščin (poleg psihične nemoči) si žrtve same ne zmorejo zagotoviti pravne pomoči, posledica tega pa je, da zaradi svoje pravne neukosti ne izkoristijo ponujene pomoči države za zagotavljanje njihove varnosti in dolgoročnega reševanja družinskih razmer (sprožanje ustreznih pravnih postopkov). Poudariti pa je treba, da se dolžnost države do zagotavljanja brezplačne pravne pomoči ne veže le (ali predvsem) na vpliv tega nasilja na finančno stanje žrtve, ki ga pogosto ni mogoče opredeliti v zneskih, ampak predvsem na spoznanju, da je nasilje v družini širši družbeni problem in da je država dolžna žrtvam nuditi različne oblike pomoči. Ni torej bistven finančni položaj žrtve, ampak samo dejstvo, da je oseba žrtev nasilja, ki ga država želi zmanjšati oz. omejiti in obsoditi. Zagotavljanje brezplačne pravne pomoči je nedvomno pomemben mehanizem za dosego tega cilja. Ni dovolj, da država zagotovi ustrezne sodne postopke, v katerih lahko žrtev ureja nastale življenske razmere, ampak mora upoštevati, da je žrtev prava neuka, poleg tega pa v posebnem psihičnem stanju negotovosti, prestrašenosti in občutku nemoči. In ravno to so razlogi, ki terjajo od države, ki deklaratorno obsoja nasilje v družini, da takšno stališče izkaže tudi v povsem konkretni pomoči žrtvi – zagotavljanju finančnih sredstev za pravno pomoč. Tudi priporočilo Parlamentarne skupščine Sveta Evrope o nasilju v družini nad ženskami Recommendation 1582 (2002) poziva članice Sveta Evrope, da žrtvam zagotovijo brezplačno pravno svetovanje in pomoč. Zaradi takšnega izhodišča – utemeljenosti brezplačne pravne pomoči torej le-te ni mogoče zagotavljati s sedanjim Zakonom o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), ki temelji izključno na finančnem stanju prosilca. Možnost, urediti dostop do brezplačne pravne pomoči tudi na drugačnih izhodiščih, dopušča že sedanji ZBPP v 3.čl.: »Z zakonom je lahko brezplačna pravna pomoč drugače urejena, kot je urejena s tem zakonom, če je glede na vrsto postopka in glede na oblike pravne pomoči to potrebno.« In Zakon o preprečevanju nasilja v družini zato lahko drugace ureja pogoje za pridobitev brezplačne pravne pomoči za žrtve nasilja.

PREDLOG, 9. 7. 2007

23. člen Zakon o preprečevanju nasilja v družini za razliko od ZBPP kot kriterij za dodelitev brezplačne pravne pomoči določa intenzivnost nasilja (torej ogroženost žrtve) in ne njeno premoženjsko stanje. Glede tega vprašanja je potrebno mnenje centra za socialno delo o ogroženosti žrtve, torej o razmerah v družini. Da bo center za socialno delo lahko oblikoval takšno mnenje, bo moral v primeru, da sam še ni obravnaval žrtve, poiskati informacije pri drugih organih in organizacijah ter nevladnih organizacijah, ki poznajo žrtvine življenske razmere.

24. člen

Obseg brezplačne pravne pomoči je omejen na tiste sodne postopke, uvedbo katerih sproži žrtev s svojimi zahtevki za izrek ukrepov; postopki za izrek urepov po 16. členu (prepovedi zaradi nasilnih dejanj), in 18. členu (prepustitev stanovanja v skupni rabi) tega zakona.

25. člen

ZBPP pozna možnost prednostnega obravnavanja prošnje za brezplačno pravno pomoč v 35.čl.; zanjo lahko zaprosi prosilec iz utemeljenih razlogov. Takšno posebno zaprosilo v primeru nasilja v družini ni potrebno, saj že sam zakon določa obravnavanje takšne prošnje kot prednostno. Utemeljenost takšne ureditve je potrebna zaradi potrebe žrtve po učinkovitem, to je tudi čimprejšnjem varstvu. 5. del: ZBIRKE PODATKOV 26. – 30. člen

V tem poglavju Zakona o preprečevanju nasilja v družini je določeno, da centri za socialno delo vodijo zbirke podatkov oseb, ki so jih obravnavali kot žrtve in kot povzročitelje nasilja v družini. Pri tem je določen tudi namen zbiranja teh podatkov in čas, v katerem so centri za socialno delo dolžni podatke hraniti. Predlog zakona ne uvaja centralnega registra povzročiteljev in žrtev nasilja, saj za učinkovito zagotavljanje pomoči zadostuje, da takšne podatke zbira vsak center za socialno delo za svoje področje, pri čemer si centri med seboj posredujejo potrebne podatke. Predlog zakona pa tudi natančno določa, katere podatke so drugi organi in organizacije dolžni posredovati centrom za socialno delo. Posredovanje podatkov sedaj povzroča ovire tako za delovanja centrov za socialno delo kot tudi za sodelovanje z drugimi organi in organizacijami. Predlog zakona te ovire odpravlja.

PREDLOG, 9. 7. 2007

6. del: PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE 31. člen Določba predvideva sprejem posebnega zakona, ki bo natančno uredil postopek za dodelitev zagovornika otroka, pogoje, ki jih bo moral vsak zagovornik izpolnjevati, pooblastila, postopek prenehanje zagovorništva. Predpis bo sprejet po zaključenem projektu »Zagovornik-glas otroka«, ki se izvaja v okviru Varuha človekovih pravic. 32. člen Vsi organi in organizacije iz 1. člena predloga zakona, so dolžni obravnavati nasilje v družini, ne da bi čakali na sprejem posebnih strokovnih pravil, pravil sodelovanja in obsega izobraževanja. Nobena naloga oziroma ukrep ni v zakonu oblikovan tako, da bi ga bilo mogoče izvajati šele po sprejemu strokovnih pravil ali kakšnega drugega podzakonskega akta. Namen strokovnih pravil (protokolov) je predvsem poenotiti prakso, povečati strokovnost delovanja, določiti konkretne naloge v postopkih strokovne obravnave in na ta način zagotoviti učinkovitejšo pomoč žrtvam. Ministri, pristojni za delovanje različnih organov in organizacij, so dolžni takšna pravila sprejeti v enem letu od uveljavitve tega zakona. Takšen rok bo omogočil oblikovanje kvalitetnih in medsebojno usklajenih pravil in postopkov obravnavanja žrtev. 33. člen Minister, pristojen za delo, družino in socialne zadeve mora določiti obnmočja, na katerih delujejo regijski centri. Pri tem bo potrebno predvsem preseči sedanjo neenakost območij, ki jih v okviru svojih nalog pokrivajo regijski koordinatorji / koordinatorice za obravnavao nasilja.