UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Delo diplomskega seminarja

ZAKONSKA UREDITEV CARINSKE POLITIKE

V SLOVENIJI

Regulation of Customs Policy in Slovenia

Kandidat: Aleš Kolar

Študijski program: Ekonomske in poslovne vede

Študijska usmeritev: Mednarodna poslovna ekonomija

Mentor: dr. Klavdij Logoţar, izredni profesor

Študijsko leto: 2013/2014

Maribor, februar, 2014

2

PREDGOVOR

Carinska politika v Sloveniji je urejena s slovenskim in evropskim pravnim redom.

Nacionalni pravni viri urejajo pravice, obveznosti ter odgovornosti gospodarskih in drugih

subjektov. Sprejemajo se samostojno in neodvisno od interesov Evropske Unije (v

nadaljevanju EU), ki predstavlja evropsko zakonodajo s carinskega področja. Carinska

zakonodaja Evropske Unije temelji na prostem pretoku blaga, kar imenujemo carinska

unija. Namen carinske unije je odprava vseh carin in dajatev na območju vseh drţav članic

EU ter uvedba skupne carinske tarife pri trgovanju s tretjimi drţavami. To področje ureja

Carinski zakonik Skupnosti, ki je bil leta 2008 posodobljen in ponovno sprejet s strani

Evropskega parlamenta. Z novim carinskim zakonikom so carinski postopki cenejši,

hitrejši ter varni.

Nadzor zunanjih meja ter zagotavljanje varnosti oskrbovalne verige so naloge carinskih

uprav drţav članic EU. V Sloveniji te naloge opravlja Carinska uprava Republike

Slovenije (v nadaljevanju CURS). Le-ta si prizadeva razširiti izvajanje svojih nalog na

območju Republike Slovenije (v nadaljevanju RS), saj bo v prihodnje, zaradi vstopa

hrvaške v EU, veliko manj prisotna na zunanji meji EU. CURS se, s svojim delovanjem,

prilagaja spremembam in potrebam razvoja notranjega trga EU, kar je pogoj za enotno

carinsko območje.

Vstop Hrvaške v EU je odpravil carinske formalnosti na slovensko-hrvaški meji, kar

zagotavlja prost pretok blaga, nikakor pa se ne ukinja nadzor nad nezakonitim uvozom in

izvozom blaga ter drugimi nepravilnostmi. Skupna policijska kontrola namreč ostaja, saj se

schengenska meja še ne bo vzpostavila. Prav tako so se kadrovsko okrepili carinski

mobilni oddelki, ki lahko, skladno s strokovnostjo in zakonitostjo dela, kjerkoli v Sloveniji

ustavijo in pregledajo vozilo. Pri trgovanju s tretjimi drţavami carinske formalnosti

ostajajo, le meja carinskega območja EU se je premaknila na mejo med Hrvaško in Srbijo,

Bosno in Hercegovino ter Črno goro.

Carinska politika ima pomemben vpliv na gospodarstvo. Dobro carinsko sodelovanje z

gospodarstvom se kaţe predvsem v nemotenem pretoku blaga in trgovine, zato je potrebno

carinsko unijo posodobiti. Posodobitev, ki jo narekujejo globalni izzivi, bi omogočala

enostavnejše in učinkovitejše postopke v sodobni trgovini ter pri uveljavljanju predpisov

za zdravje, varnost in okolje.

Ob vključitvi Slovenije v carinsko unijo so se morala slovenska podjetja prilagoditi novi

slovenski carinski zakonodaji, seznanila pa so se tudi z evropskimi zakoni s carinskega

področja. Veljati je začelo skupno carinsko območje, ki zagotavlja enoten trg in enotno

carinsko obravnavo blaga. S postopno posodobitvijo carinskih postopkov pa poslovanje

podjetij postaja hitrejše in cenejše, kar ima velik vpliv na povečanje konkurenčnosti

gospodarstva. Tudi pri opravljanju uvoznih in izvoznih postopkov s tretjimi drţavami so se

morala podjetja prilagajati. Nacionalno carinsko stopnjo je nadomestila skupna carinska

tarifa, sčasoma so sledile tudi nekatere moţne carinske poenostavitve. Za gospodarske

subjekte je uporaba sodobnega carinskega sistema nadvse priporočljiva, saj omogoča laţji

vstop na nekatere trge in zagotavlja varnejše ter hitrejše poslovanje med drţavami

članicami EU, kot tudi pri trgovanju s tretjimi drţavami.

3

KAZALO

1. UVOD ................................................................................................................................ 4

1.1 Opredelitev področja in opis problema ....................................................................... 4

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve.................................................................................... 4

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ............................................................................ 5

1.4 Predvidene metode raziskovanja ................................................................................. 5

2. SPLOŠNA OPREDELITEV CARINE ............................................................................. 6

2.1 Razvoj carine ............................................................................................................... 6

2.1.1 Zgodovina carine .................................................................................................. 6

2.1.2 Carina danes ......................................................................................................... 7

2.2 Carinska sluţba v Sloveniji ......................................................................................... 9

2.2.1 Temeljne naloge ................................................................................................... 9

2.2.2 Razvojna strategija ............................................................................................. 10

2.2.3 Etični kodeks zaposlenih .................................................................................... 11

3. PRAVNA UREDITEV CARINSKE POLITIKE V SLOVENIJI ................................... 13

3.1 Nacionalna pravna ureditev ....................................................................................... 13

3.1.1 Nacionalni pravni viri ......................................................................................... 13

3.1.2 Predpisi Carinske uprave Republike Slovenije .................................................. 16

3.2 Mednarodna pravna ureditev ..................................................................................... 16

3.2.1 Carinski zakonik ................................................................................................. 17

3.2.2 Izvedbena uredba ................................................................................................ 18

3.2.3 Uredba o sistemu oprostitev carin v Skupnosti .................................................. 21

3.3 Vstop v schengensko območje .................................................................................. 22

3.3.1 Schengenski pravni red ....................................................................................... 23

3.3.2 Čezmejno sodelovanje ........................................................................................ 24

3.3.3 Varnost v schengenskem prostoru ...................................................................... 25

3.4 Vpliv mednarodnega prava na evropsko carinsko pravo........................................... 27

4. CARINSKA POLITIKA KOT DEL GOSPODARSKE POLITIKE .............................. 30

4.1 Vpliv carinske politike na slovensko gospodarstvo .................................................. 30

4.1.1. Poslovanje z drţavami članicami Evropske Unije ............................................ 32

4.1.2 Poslovanje s tretjimi drţavami ........................................................................... 35

4.2 Vstop Hrvaške v evropsko carinsko unijo ................................................................. 36

4.2.1 Liberalizacija trga ............................................................................................... 36

4.2.2 Povečanje gospodarskega sodelovanja ............................................................... 37

5. SKLEP ............................................................................................................................. 40

POVZETEK ........................................................................................................................ 41

LITERATURA IN VIRI ...................................................................................................... 42

SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC .............................................................................. 45

SEZNAM TABEL IN SLIK ................................................................................................ 46

4

1. UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema

V diplomskem delu bom predstavil carinsko politiko, ki je pomemben del slovenskega

pravnega reda. Prvi slovenski carinski zakon je začel veljati leta 1996, vstop Slovenije v

EU leta 2004, pa je pomenil tudi vstop v carinsko unijo in s tem uporabo skupnih carinskih

pravil pri trgovanju med drţavami članicami ter uvedbo enotne carinske tarife pri

trgovanju s tretjimi drţavami. Tako je danes carinska politika urejena s slovensko

zakonodajo, zakonodajo EU ter predpisi Carinske uprave Republike Slovenije (v

nadaljevanju CURS).

V preteklosti je bil osnovni cilj carinskih pravil zbiranje carin zaradi zagotovitev sredstev

za drţavno blagajno. Sčasoma se je ta cilj spremenil v ekonomsko povezovanje in nastalo

je schengensko območje, ki pomeni odpravo notranjih meja in prosto gibanje med

drţavami članicami EU. Popoln vstop Slovenije v schengensko območje, leta 2008, je

zahteval precej posegov v zakonodajo. Zagotoviti je bilo potrebno vse pogoje za

kakovostno in popolno izvajanje schengenskega sporazuma. V okviru tega je bil

odpravljen nadzor na notranjih kopenskih, morskih in zračnih mejah. Slovenija je tako

podpisala še vrsto sporazumov s sosednjo Italijo, Avstrijo in Madţarsko, meja z Republiko

Hrvaško pa je še zaenkrat prihodnja schengenska meja. Do vključitve Hrvaške v EU, je

Slovenija na skupni meji vzpostavila varnostni, carinski in inšpekcijski nadzor. Hrvaška je

vstopila v EU 1. julija 2013 in od takrat se obetajo številne zakonske in gospodarske

spremembe.

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve

Namen diplomskega dela je analizirati področje carinske politike v Sloveniji, ki je skoraj v

celoti v pristojnosti EU. Carinske predpise pripravlja EU, medtem ko so za njihovo

izvajanje odgovorne carinske sluţbe drţav članic. V Sloveniji opravlja naloge carinske

sluţbe CURS. Le-ta skrbi za enotno in pravilno uporabljanje carinskih zakonov in

podzakonskih aktov, ki jih Slovenija samostojno sprejema. Prav tako lahko Slovenija

sodeluje pri pripravi predpisov na različnih nivojih zakonodajnega postopka, ne more pa

določati carin ali ovirati pretoka blaga.

Cilji diplomskega dela so naslednji:

- opredeliti pomen in značilnosti carinske politike

- predstaviti pravno ureditev carinske politike v Sloveniji, kot članici EU

- analizirati vpliv carinske dejavnosti na gospodarstvo

- proučiti pomen vstopa Hrvaške v EU za Slovenijo

- analizirati vpliv mednarodnega prava na evropsko carinsko pravo

5

Trditve, ki jih bom skušal dokazati, so:

- vstop v schengensko območje pomeni za Slovenijo pozitivne gospodarske učinke in

obveznosti

- vstop Hrvaške v EU predstavlja Sloveniji izzive in gospodarske okrepitve med

drţavama, prinaša pa tudi negativne posledice

- na evropsko carinsko pravo vplivajo številni akti mednarodnega prava

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave

Carinska politika se je v Republiki Sloveniji v zadnjem desetletju veliko spreminjala in

prilagajala evropskim standardom. Z ukinitvijo carinskih meja je dobila večjo vlogo

carinska sluţba CURS, ki jo sestavljajo različni carinski organi. Izhajam iz predpostavke,

da slovenska in evropska zakonodaja še vedno posodabljata in poenostavljata medsebojne

carinske postopke ter carinske postopke do tretjih drţav, prav tako se soočata z vedno

večjo odgovornostjo in globalnimi izzivi. V tem času pa se je carinski uniji pridruţila

Republika Hrvaška, kar je prineslo različne gospodarske, kulturne in druge vplive na

članice EU.

V diplomskem delu se bom omejil na carinsko politiko kot del celovitega evropskega

carinskega sistema.

1.4 Predvidene metode raziskovanja

Raziskava v diplomskem delu bo makroekonomska, saj gre za proučevanje carinske

politike v okviru pravnih predpisov.

Uporabil bom statično metodo, kar pomeni, da bom preučil sedanje stanje carinske politike

v različnih časovnih obdobjih.

V okviru deskriptivnega pristopa bom uporabil naslednje metode:

- metoda deskripcije, s pomočjo katere bom opisoval teorijo in pojme ter ugotovljena

dejstva

- metoda klasifikacije, kjer bom definiral pojme

- metoda komparacije, kjer bom primerjal dela različnih avtorjev

Podatke bom pridobil s pomočjo interneta ter v knjiţnici in čitalnici iz strokovnih knjig,

revij in časopisov.

6

2. SPLOŠNA OPREDELITEV CARINE

2.1 Razvoj carine

Carine so eden ključnih kazalcev suverenosti neke drţave. Najbolj neposredno namreč

pokaţejo, kdo ima oblast na nekem ozemlju in kdo nadzoruje prehod blaga. Če tega ne

zmore, ni suveren. Seveda imajo carine in carinske sluţbe še mnoge druge funkcije. Ena

temeljnih je zaščita domačega blaga in t. i. »carinske vojne« so nekaj vsakdanjega tudi med

sodobnimi drţavami. V zgodovini se je mnogo vojn začelo zaradi spora, kdo ima pravico

določati carine oz. davke na posamezne izdelke. Tako je bilo z ameriško osvobodilno

vojno, ki se je leta 1773 začela s t. i. bostonsko čajanko. Angleške oblasti so obdavčile

(ocarinile) čaj, namenjen v ameriške kolonije, ameriški kolonisti pa so menili, da imajo do

tega pravico le njihove izvoljene domače oblasti. Čaj so s treh ladij pometali v vodo in

začel se je upor proti kolonialnim oblastem. Boston Tea Party, kakor pravijo Američani, je

bil odločilni dejavnik za začetek ameriške revolucije.

Tudi v Sloveniji so se stvari leta 1991 dogajale podobno. Nadzor carin in mejnih prehodov

sta bili poglavitni vprašanji suverenosti federacije ali Slovenije – tuje diplomate je ob vseh

osamosvojitvenih deklaracijah in sprejetih zakonih najbolj zanimalo natanko to: kdo bo

nadzoroval meje in pobiral carino. Ukaz zvezne vlade o zagotavljanju uresničitve zveznih

predpisov o prehodu drţavne meje na ozemlju Republike Slovenije z dne 26. junija je

meril prav na to. S pomočjo vojske, policije in zveznih carinikov naj bi na slovenskih

mejnih prehodih zagotovili jurisdikcijo (oblast) federacije. Desetdnevna vojna za Slovenijo

je bila v bistvu »carinska vojna« in tako so nanjo gledali tudi tedanji diplomati in drţavniki

(Hepe in drugi 2011, 6).

2.1.1 Zgodovina carine

Do organiziranja pobiranja carin je na splošno lahko prišlo šele tedaj, ko je neka druţba

gospodarsko dovolj napredovala, da se je ustrezno razslojila, da je zgradila svoj drţavni

ustroj, okrepila svojo trgovino in pričela nadzirati obseg trgovanja. Šele nastanek

kompleksnejših drţavnih ureditev torej omogoča razvoj carinskega sistema. Zato se je

pobiranje carin na območju današnje Slovenije najverjetneje začelo vzpostavljati šele v

času po prihodu Rimljanov, nekako v drugi polovici 1. stoletja in v začetku 2. stoletja

našega štetja.

Današnje slovensko ozemlje je bilo v času Rimskega cesarstva razdeljeno med italijansko

in ilirsko carinsko območje, pri čemer je slednje na slovenskem območju zajemalo Norik

in Panonijo. V tem okroţju je večina carinikov delovala vzdolţ Donave, ki je na

severovzhodu cesarstva predstavljala zunanjo rimsko mejo.

S propadom Rimskega cesarstva je zamrla tudi rimska carina. Rimsko kulturo so

nadomestile kulture številnih barbarskih drţav, ki niso imele dovolj razvite uprave, da bi

lahko vzpostavile carinski nadzor po rimskem zgledu. Kljub temu je trgovina z nekaterimi

prilagoditvami v srednjem veku preţivela (Hepe in drugi 2011, 13 – 17).

7

Odkrivanje novih deţel in razvoj trgovine, še zlasti pa vpliv merkantilizma1, so močno

pospešili tudi razvoj carin kot modernega instrumenta za uravnavanje carinske menjave in

pospeševanje gospodarstva.

Leta 1919, po nastanku Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, je začel na območju

Slovenije veljati Srbski carinski zakon. Po drugi svetovni vojni je bil, leta 1948, sprejet

prvi povojni carinski zakon, katerega pa je leta 1959 nadomestil novi carinski zakon. Le-ta

je postavil pravni in organizacijski okvir novemu carinskemu sistemu, ki je bil ţe

prilagojen novemu trţnemu načinu gospodarjenja. Nov carinski zakon je bil sprejet še leta

1976, ki pa se je pozneje večkrat spreminjal.

RS2 je začela samostojno izvajati carinski nadzor junija 1991, ko je začela veljati Temeljna

ustavna listina in ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in

neodvisnosti RS. Prvi slovenski carinski zakon, ki je bil sprejet leta 1994, je bil ţe v veliki

meri povzet po novem evropskem carinskem zakoniku, saj je Slovenija ţe izvajala politiko

pribliţevanja EU3 (Zupančič 2008, 15 – 17).

2.1.2 Carina danes

Stoletja je bila glavna naloga carine kot drţavne sluţbe varovanje meja in pobiranje

carinskih dajatev, ki so tedaj imele fiskalen značaj. To pomeni, da so dajatve na vrednost

ali teţo uvoţenega blaga predstavljale enega najpomembnejših virov dohodka za polnjenje

drţavnega proračuna.

Danes je drugače. Vse carinske aktivnosti so del gospodarske in komercialne politike EU.

Carinske dajatve so postale instrument, s katerim se uravnava ravnoteţje v mednarodni

trgovini. Biti morajo primerne stopnji zaščite, ki jo potrebujejo različna področja

gospodarstva, da se lahko spopadajo z mednarodno konkurenco (Evropska komisija 2007,

1).

Od 1. maja 2004 tudi RS pripada enotnemu carinskemu območju Unije in uporablja njene

carinske postopke ter skupno carinsko tarifo. Gre za predpise Unije, ki imajo nadnacionalni

značaj; nacionalni predpisi se lahko uporabljajo le na področjih, ki jih predpisi unije ne

urejajo, pri čemer je treba omeniti, da je pristojnost urejanja carin pristojnost Unije in ne

pristojnost drţave članice (Zupančič 2008, 18).

RS s članstvom v EU ni hkrati postala tudi del schengenskega območja, ki je območje

prostega gibanja oseb. Razlog za naknadno vključevanje novih članic je v tem, da se na ta

način predhodno zagotovijo vsi pogoji za kakovostno in popolno izvajanje schengenskega

pravnega reda. Polnopravna članica schengenskega območja je Slovenija postala z novim

letom 2008 in s tem odpravila notranje meje ter postala skupna zunanja meja EU (Mihovec

2007, 117 – 119).

1 Merkantilizem je krepitev lastnih gospodarskih in vojaških zmogljivosti z načrtnim razvijanjem

gospodarstva in zunanje trgovine. 2 Republika Slovenija.

3 Evropska unija.

8

SLIKA 1: UČINKI UVOZNIH CARIN

Vir: Wikipedija 2010a

Slika 1 kaţe, da v pogojih omejene konkurence na tujem trgu uvedba uvozne carine

povzroči premik krivulje ponudbe, zato se iz točke A v točko B premakne stičišče krivulje

povpraševanja in krivulje ponudbe, kar pomeni povišanje cene iz prvotne ravnovesne cene

p(u=i) v novo ceno p(u'). To namesto dobave količine q(u=e) pomeni manjšo dobavo

količine uvoţenega blaga q(u'). Glede na prvotno krivuljno ponudbe bi za to novo količino

dobili ceno p(i') glede na točko C. Ker pa je ta cena p(i') pod ceno p(u=i), carinsko breme v

zmnoţku med količino enot in razliko med cenama p(u=i) ter p(i') nosi izvoznik. Na drugi

strani je cena p(u') višja od cene p(u=i), zato carinsko breme v zmnoţku med količino enot

in razliko med cenama p(u') ter p(u=i) nosi uvoznik (Wikipedija 2010a).

carinsko breme uvoznika

carinsko breme izvoznika

9

2.2 Carinska sluţba v Sloveniji

Priprava carinskih predpisov je po vstopu v EU skoraj v celoti v njeni pristojnosti, za

njihovo izvajanje pa so odgovorne drţave članice. Praktična izvedba je v Sloveniji in tudi v

drugih drţavah članicah v veliki meri zaupana carinski sluţbi. Naloge carinske sluţbe v RS

opravlja CURS4, ki je upravni organ v sestavi Ministrstva za finance.

Carinsko upravo sestavljajo carinski organi, ki so:

- Generalni carinski urad,

- carinski uradi, ki so kot območne organizacijske enote uprave ustanovljene za

posamezno območje,

- izpostave kot notranje organizacijske enote carinskih organov.

Pri svojem delu carina uporablja predpise, ki urejajo (Zupančič 2008, 18 – 19):

- carinski sistem (določa ureditev carinske sluţbe in sistem pobiranja carin),

- zunanjetrgovinski sistem (določa pogoje za vnos in iznos blaga ter trgovanje s

tretjimi drţavami),

- finančni sistem (določa instrumente zavarovanja terjatev),

- davčni sistem (določa pobiranje davkov ob uvozu, kot so DDV, trošarine, ekološke

takse),

- okoljevarstveni sistem (določa izvajanje različnih prepovedi in omejitev za blago

ob uvozu in izvozu).

2.2.1 Temeljne naloge

Carinska sluţba prevzema najrazličnejše naloge. Včasih nastopa kot organ, ki pobira

dajatve, včasih kot organ, ki izvaja le nadzor, ali pa kot organ, ki odkriva kazniva ravnanja

in jih celo kaznuje.

Temeljne naloge slovenske carinske sluţbe so:

- opravljanje carinskega in trošarinskega nadzora nad blagom ter carinjenje blaga,

- opravljanje nadzora nad zakonitostjo, pravilnostjo in pravočasnostjo izpolnjevanja

obveznosti, določenih s carinskimi, trošarinskimi in drugimi predpisi, za nadzor

nad izvajanjem katerih je pristojna sluţba,

- preprečevanje in odkrivanje carinskih in trošarinskih prekrškov ter drugih kaznivih

ravnanj, določenih s predpisi, za nadzor nad izvajanjem katerih je pristojna carinska

sluţba,

- kontrola vnosa, iznosa in tranzita blaga, za katero so predpisani posebni ukrepi,

- pobiranje, vključno s prisilno izterjavo, uvoznih in izvoznih dajatev, drugih dajatev,

ki se pobirajo ob uvozu in izvozu, trošarin, proizvodnih dajatev na sladkor ter

drugih dajatev, za pobiranje katerih je pristojna carinska sluţba,

- izvajanje ukrepov zunanjetrgovinske in skupne kmetijske politike EU,

- izvajanje predpisov EU in mednarodnih pogodb z delovnega področja carinske

sluţbe.

4 Carinska uprava Republike Slovenije.

10

Z izvrševanjem teh nalog organi carinske sluţbe zagotavljajo, da se na carinskem območju

Unije (Zupančič 2008, 18 – 20):

- enotno in pravilno uporabljajo carinski predpisi,

- ustvarjajo enaki pogoji trgovanja in drugih gospodarskih dejavnosti,

- učinkovito kontrolira zunanjetrgovinski promet,

- opravlja varen in okolju prijazen promet blaga,

- opravlja hiter pretok blaga, potnikov in prevoznih sredstev.

2.2.2 Razvojna strategija

Delovanje in najpomembnejša področja dela Carinske uprave RS (CURS) so zajeti v petih

razvojnih področjih (CURS 2013d):

1. Poenostavitev zakonodaje ter učinkovito izvajanje carinskih, trošarinskih in

okoljskih postopkov

Zahteve gospodarstva po poenostavitvah in večji varnosti v mednarodni trgovini ter

potreba po učinkovitejšem boju proti goljufijam in raznim oblikam mednarodnega

kriminala so razlog za nadaljnje spremembe carinske zakonodaje EU. Cilj

sprememb je poenoteno opravljanje carinskih postopkov ter povečanje uporabe

sodobnih metod pretoka informacij in dokumentov, ki pomagajo carini in

gospodarskim subjektom uporabljati zakonodajo na enovit, hiter, zanesljiv in

pregleden način.

2. Učinkovito pobiranje in prisilna izterjava dajatev ter izvajanje ukrepov trgovinske

politike

Fiskalna vloga CURS-a ni zanemarljiva. Pobiranje obveznih dajatev za proračun

RS, proračune občin in EU ter izterjava denarnih nedavčnih terjatev drugih

predlagateljev zahtevata stalno izboljšavo postopkov pobiranja, dograjevanje in

prilagajanje programske podpore in dobro organiziranost sluţbe. Sodobni načini

carinjenja blaga ob uvajanju številnih poenostavitev, brezpapirnem poslovanju in

hkratnem izvajanju ukrepov trgovinske politike zahtevajo od CURS-a dodatne

napore in prilagodljivost. Samoobračun trošarinskih in okoljskih dajatev ter

poenostavitve pri carinjenju zahtevajo, da CURS okrepi mehanizme nadzora pri

gospodarskem subjektu.

3. Zaščita drţavljanov EU in boj proti organiziranemu kriminalu

Vloga CURS-a se krepi na področjih, kot so zaščita ljudi pred vnosom škodljivih

ali zdravju nevarnih snovi, preprečevanje trgovine z nedovoljenim blagom in širši

boj zoper organiziran kriminal. CURS lahko s kontrolami na meji prepreči vnos

blaga, ki bi lahko ogrozilo zdravje ali varnost prebivalcev EU. S kontrolo blaga in

trgovinskih tokov lahko CURS bistveno pripomore k zatiranju mednarodnih

kriminalnih zdruţb in terorizma.

11

4. Uporaba informacijske tehnologije in širitev e-poslovanja

Ustrezna informacijska podpora carinske sluţbe je pomembna tako za CURS in

njene stranke kot za poslovne partnerje. Sodobno zasnovan, stalno razpoloţljiv in

učinkovito delujoč informacijski sistem je osnova za nemoteno, hitro, strokovno in

enotno izvajanje carinske, trošarinske in okoljske zakonodaje ob zadovoljstvu

uporabnikov. Zaradi zagotavljanja povezljivosti z vsemi članicami EU in zaradi

poenotenja carinskih postopkov je treba SICIS5 prilagajati novim poslovnim in

tehnološkim zahtevam. Tako se bo sistem dograjeval z aplikacijami, ki jih

namerava, skladno s strateškim načrtom, uvesti Evropska komisija. CURS bo

sledila dolgoročnemu načrtu e-carine, ki ga je pripravila Evropska komisija in je

vezan na spremembe in dopolnitve carinske in trošarinske zakonodaje.

5. Posodobitev carinske sluţbe in krepitev sodelovanja

Vzporedno s tokom blaga tečejo podatki in dokumentacija, namenjeni raznim

členom v mednarodni trgovini, od katerih je CURS tisti člen, ki zagotavlja skladno

izvedbo postopkov z mednarodno, evropsko in nacionalno zakonodajo.

Sodelovanje carinskih uprav in izmenjava carinskih informacij lahko bistveno

pripomoreta k varnosti, ohranitvi fiskalne funkcije carine in preprečevanju

nepravilnosti. Sodelovanje z mednarodnimi organizacijami, kot je Svetovna

carinska organizacija (WCO6), predvsem pa z Evropsko komisijo in njenimi

sluţbami pomaga pri oblikovanju najboljše prakse pri delu CURS-a in nudi obilo

operativnih podatkov, ki so CURS-u v pomoč pri izvajanju carinske zakonodaje,

pri ukrepih za zaščito trga, varstvu potrošnikov ali boju proti kriminalu.

2.2.3 Etični kodeks zaposlenih

Etični kodeks zaposlenih v carinski sluţbi izhaja iz ustave Republike Slovenije,

Deklaracije zdruţenih narodov o človekovih pravicah, drugih mednarodnih sporazumov,

Zakona o carinski sluţbi in drugih zakonov ter iz splošnih moralnih načel, ki veljajo v naši

druţbi.

Z etičnim kodeksom zaposlenih v carinski sluţbi se sprejmejo osnovna načela etičnega

obnašanja in so začrtane temeljne etične vrednote sluţbe, ki so jih dolţni upoštevati in

izvajati vsi zaposleni ter tako prispevati k ugledu in veljavi carine v RS in v svetu.

Z etičnim kodeksom zaposlenih v carinski sluţbi se ţeli:

- zagotoviti korektno in pošteno ravnanje v danih pravnih okvirih,

- prispevati k dobrim medčloveškim in delovnim odnosom,

- postaviti temelje strokovnemu, obenem pa prijaznemu in vljudnemu odnosu do

sodelavcev in strank v carinskih postopkih,

- z etičnim ravnanjem, obnašanjem in komuniciranjem skrbeti za ugled in veljavo

carinske sluţbe.

5 Slovenski carinski informacijski sistem.

6 World Customs Organization .

12

Etične vrednote zaposlenih v carinski sluţbi so (CURS 2013b):

1. Poštenost in nepristranskost

Pri svojem delu je vsak zaposleni dolţan spoštovati predpise, ugotavljati zgolj

objektivna dejstva in se izogibati zlonamernosti.

2. Korektnost

Še posebej skrbi za ustrezno in dosledno uporabo zakonov in drugih predpisov ter

navodil in pojasnil carinske sluţbe.

3. Odgovornost

Dolţan je varovati zaupane mu podatke in informacije, s katerimi pride v stik pri

opravljanju svojega dela in se zavedati posledic svojega ravnanja.

4. Pripadnost

Zavedati se mora, da s svojim delom in obnašanjem ustvarja ugled carinske sluţbe.

5. Vljudnost

V vsakršnih okoliščinah se vede vljudno ter spoštuje pravice in dolţnosti svojih

sogovornikov.

6. Spoštovanje in dostojanstvo

Odnosi med zaposlenimi temeljijo na spoštljivosti, strpnosti, iskrenosti,

kolegialnosti in osebnem dostojanstvu.

7. Zaupanje in pomoč

S svojim pristopom, videzom in ravnanjem mora pri sodelavcih in strankah vzbujati

zaupanje.

8. Enakost

V carinski sluţbi je vsakdo dolţan spoštovati enakost človekovih pravic in

temeljnih svoboščin, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali

drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, druţbeni poloţaj ali

katerokoli drugo osebno okoliščino.

9. Gospodarnost

Z zaupnimi sredstvi je dolţan ravnati smotrno in gospodarno ter se predvsem

izogibati nepotrebni ali čezmerni rabi javnih sredstev.

13

3. PRAVNA UREDITEV CARINSKE POLITIKE V SLOVENIJI

3.1 Nacionalna pravna ureditev

Nacionalni pravni viri so zakoni, uredbe, pravilniki in drugi podzakonski akti, ki jih

samostojno (avtonomno) sprejemajo zakonodajni, izvršilni in sodni organi oblasti določene

drţave in s katerimi se urejajo pravice, obveznosti in odgovornosti gospodarskih in drugih

oseb. Avtonomno pravo izvira iz suverenosti drţave (Zupančič 2008, 20).

3.1.1 Nacionalni pravni viri

Na področju carin, carinske zaščite in carinskega postopka ter na področjih, ki jih izvaja

carina, so najpomembnejši naslednji zakoni, kot viri nacionalnega prava (CURS 2013c):

- Zakon o carinski sluţbi (ZCS-1-UPB1 – Uradni list RS, št. 103/2004)

Ta zakon ureja in opredeljuje naloge in organizacijo carinske sluţbe, pooblastila,

zbiranje, varstvo in zavarovanje podatkov, posebnosti delovnih razmerij,

posebnosti disciplinske in odškodninske odgovornosti, priznanja in prekrške.

Naloge carinske sluţbe opravlja CURS kot organ v sestavi Ministrstva za finance.

- Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2-UPB4 – Uradni list RS, št. 13/2011)

Ta zakon ureja:

obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in pobiranje davkov,

pravice in obveznosti zavezancev za davek, drţavnih in drugih organov, ki

so v skladu z zakonom pristojni za pobiranje davkov

varovanje podatkov, pridobljenih v postopku pobiranja davkov,

medsebojno pomoč pri pobiranju davkov in izmenjavi podatkov med

drţavami članicami Evropske skupnosti7, ki delujejo v okviru EU.

- Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1-UPB3 – Uradni list RS, št. 13/2011)

S tem zakonom se ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja DDV8 na ozemlju RS

v skladu:

z Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem

sistemu DDV,

z Direktivo Sveta 2008/9/ES z dne 12. februarja 2008 o podrobnih pravilih

za vračilo DDV, opredeljenih v Direktivi 2006/112/ES, davčnim

zavezancem, ki nimajo sedeţa v drţavi članici vračila, ampak v drugi drţavi

članici,

7 Evropska skupnost je prvi steber EU, ki med drugim predstavlja Carinsko unijo in skupni evropski trg in

spada v pristojnost Komisije, Parlamenta in Sveta. 8 Davek na dodano vrednost (davek na potrošnjo; vsefazni in posredni davek na promet blaga in storitev, saj

se plačuje v vsaki fazi proizvodno-distribucijske verige).

14

s Trinajsto direktivo Sveta 86/560/EGS z dne 17. novembra 1986 o

usklajevanju zakonodaje drţav članic glede prometnih davkov – Postopki

vračila davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, ki nimajo stalnega

prebivališča ali sedeţa na ozemlju Skupnosti.

Obveznost za DDV nastane za dobave blaga in opravljanje storitev, ki jih davčni

zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju

Slovenije za plačilo ter za pridobitve blaga znotraj Unije; za uvoz blaga iz tretjih

drţav9. Prihodki od DDV pripadajo proračunu Republike Slovenije.

- Zakon o davku na motorna vozila (ZDMV-UPB2 – Uradni list RS, št. 72/2006)

S tem zakonom se uvaja obveznost plačevanja davka od prometa motornih vozil.

Šteje se, da je promet motornih vozil opravljen, ko je izdan račun o prodaji

motornega vozila; ko je motorno vozilo izročeno, če je izročeno pred izdajo računa

ali brez izdaje računa; pri uvozu: ko nastane carinski dolg ali bi nastal, če ne bi bila

predpisana oprostitev plačila carine oziroma določena carinska stopnja prosto; ko

se motorno vozilo vzame za lastno rabo; ko se motorno vozilo izroči, če se odtuji

brezplačno. Prihodki od davka pripadajo proračunu RS.

- Zakon o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (ZICPES – Uradni list

RS, št. 25/2004)

Ta zakon ureja izvajanje carinskih predpisov Evropske skupnosti, ki dajejo

pooblastila drţavam članicam, da področje carinskih predpisov nadalje uredijo v

nacionalni zakonodaji ter ureja zadeve s tega področja, katerih ureditev ni v

pristojnosti Skupnosti.

- Zakon o javnih usluţbencih (ZJU-UPB3 – Uradni list RS, št. 63/2007)

Ta zakon ureja skupna načela in druga skupna vprašanja sistema javnih

usluţbencev10

. Celovito ureja sistem ter posebnosti delovnih razmerij javnih

usluţbencev v drţavnih organih in upravah lokalnih skupnosti.

- Zakon o prekrških (ZP-1 – Uradni list RS, št. 7/2003)

Ta zakon določa splošne pogoje za predpisovanje prekrškov in sankcij zanje,

splošne pogoje za odgovornost za prekrške, za izrekanje in za izvršitev sankcij za

prekrške, postopek za prekrške ter organe in sodišča za odločanje o prekrških.

Predpisi, s katerimi se v RS določajo prekrški, se lahko uporabljajo le v skladu s

tem zakonom.

9 Tretja drţava je katerakoli drţava, razen Slovenije in drugih drţav EU.

10 Javni usluţbenec je posameznik, ki sklene delovno razmerje v javnem sektorju. Javni sektor po tem

zakonu sestavljajo drţavni organi in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti; javne agencije, javni skladi,

javni zavodi in javni gospodarski zavodi; druge osebe javnega prava, če so posredni uporabniki drţavnega

proračuna ali proračuna lokalne skupnosti.

15

- Zakon o trošarinah (ZTro-UPB8 – Uradni list RS, št. 97/2010)

S tem zakonom se ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja trošarine od alkohola

in alkoholnih pijač, tobačnih izdelkov ter energentov in električne energije, ki se na

območju Republike Slovenije sprostijo v porabo. Območje Republike Slovenije

pomeni ozemlje pod suverenostjo Republike Slovenije, vštevši zračni prostor in

morska območja, nad katerimi ima Republika Slovenija suverenost ali jurisdikcijo

v skladu z notranjim in mednarodnim pravom. Trošarina se plačuje od trošarinskih

izdelkov, proizvedenih na območju RS ali vnesenih z ozemlja drţav članic EU v

Slovenijo ter od trošarinskih izdelkov, ki se uvozijo v EU iz tretjih drţav. Prihodki

od trošarin pripadajo proračunu Republike Slovenije.

- Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-UPB13 – Uradni list RS, št.

108/2009)

Ta zakon ureja sistem plač funkcionarjev in javnih usluţbencev v javnem sektorju,

pravila za njihovo določanje, obračunavanje in izplačevanje ter pravila za določanje

obsega sredstev za plače. Zakon opredeljuje tudi postopek za spremembe razmerij

med plačnimi skupinami in plačnimi podskupinami v javnem sektorju. Zakon

določa skupne temelje sistema plač v javnem sektorju, in sicer za uveljavitev načela

enakega plačila za delo na primerljivih delovnih mestih, nazivih in funkcijah, za

zagotovitev preglednosti sistema plač ter stimulativnosti plač.

- Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB2 – Uradni list RS, št. 24/2006)

Po tem zakonu morajo postopati upravni in drugi drţavni organi, organi

samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, kadar v upravnih

zadevah11

, neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali

pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank. Javno pooblastilo za

vodenje postopka in odločanje v upravnih zadevah se podeli z zakonom, za vodenje

postopka in odločanje v upravnih zadevah iz izvirne pristojnosti samoupravne

lokalne skupnosti pa z odlokom sveta samoupravne lokalne skupnosti.

- Zakon o upravnih taksah (ZUT-UPB5 – Uradni list RS, št. 106/2010)

Ta zakon ureja plačevanje upravnih taks za dokumente in dejanja v upravnih in

drugih javnopravnih zadevah pri upravnih organih. Takse se plačujejo samo za tiste

dokumente in dejanja, ki jih določa taksna tarifa tega zakona. Takšna obveznost

nastane za vloge takrat, ko se vloţijo pri pristojnem organu; če so dane na zapisnik

pa takrat, ko se zapisnik sestavi. Za odločbe, dovoljenja, sklepe, soglasja in druge

dokumente nastane obveznost takrat, ko se vloţi zahteva, naj se izdajo; za upravna

dejanja pa takrat, ko se vloţi vloga, naj se opravijo. Prihodki od taks, plačanih pri

organih drţavne uprave, so prihodek drţavnega proračuna. Prihodki od taks,

plačanih pri organih občin, so prihodek proračunov občin.

11

Upravna zadeva je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge

stranke na področju upravnega prava.

16

3.1.2 Predpisi Carinske uprave Republike Slovenije

Najpomembnejši podzakonski predpisi, ki jih slovenska carinska sluţba uporablja pri

izvajanju svojih nalog, so (CURS 2013c):

- Pravilnik o postopku, po katerem pooblaščene uradne osebe carinske sluţbe

ustavljajo prevozna sredstva v cestnem in vodnem prometu (Uradni list RS, št.

76/2001)

- Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 141/2006)

- Pravilnik o načinu izvajanja pooblastil pooblaščenih uradnih oseb carinske sluţbe

(Uradni list RS, št. 109/2010)

- Uredba o pogojih za opravljanje poslov zastopanja v carinskih zadevah (Uradni list

RS, št. 33/2004)

- Pravilnik o uveljavljanju pravice do oprostitve uvoznih dajatev (Uradni list RS, št.

33/2004)

- Pravilnik o izpolnjevanju enotne upravne listine, elektronskem poslovanju s

Carinsko upravo Republike Slovenije in o drugih obrazcih, ki se uporabljajo v

carinskih postopkih (Uradni list RS, št. 10/2007)

- Pravilnik o izjemah od obveznosti predloţitve blaga ter o določitvi višine in načina

obračunavanja stroškov pri opravljanju pregleda blaga (Uradni list RS, št. 21/2008)

- Pravilnik o izvajanju Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 49/2004)

- Pravilnik o pogojih in načinu oprostitve davkov za diplomatska predstavništva,

konzulate ter mednarodne organizacije v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki

obvezujejo Republiko Slovenijo (Uradni list RS, št. 141/2006)

- Pravilnik o uveljavljanju oprostitev plačila davka na dodano vrednost in trošarin na

uvoz blaga za osebe, ki potujejo iz tretjih drţav (Uradni list RS, št. 112/2008)

3.2 Mednarodna pravna ureditev

EU je edinstvena nadnacionalna politično-gospodarska struktura. Pravo EU je tako

poseben mednarodni pravni sistem, ki deluje vzporedno s pravom drţav članic EU. Ima

neposreden učinek v pravnih sistemih drţav članic in ima na mnogih področjih, predvsem

na področju ekonomske in socialne politike, prednost. Pravila, sprejeta na ravni EU,

prevladajo nad pravili, vsebovanimi v pravnih redih drţav članic. Pravo EU je avtonomno

pravo, saj svoje veljavnosti ne črpa iz morebitne poznejše odobritve nacionalnih organov

drţav članic, temveč se opira na zakonodajne pristojnosti organov EU. Pravo EU

predstavlja pravni red, ki je po 1. maju 2004 sestavni del prava RS.

17

Pravni red EU ima naslednja glavna vira:

1. Primarna zakonodaja – ustanovne pogodbe, na katerih temelji EU; vključno z

vsemi spremembami in dopolnitvami ustanovitvenih pogodb in pogodbe o pristopu

drţav k EU.

2. Sekundarna zakonodaja – pravni akti EU, ki jih sprejemajo institucije EU (uredbe,

direktive, sklepi, priporočila in mnenja) po zakonodajnih postopkih, ki so

predpisani v ustanovnih pogodbah.

Pomemben pravni vir so mednarodni sporazumi in sodna praksa organov EU s

pravosodnimi pooblastili, to je Sodišča Evropske unije in Splošnega sodišča. Slednja

zagotavljata spoštovanje prava EU ter sta pristojna za interpretacijo primarne in

sekundarne zakonodaje. Tako s svojo prakso, ki kot vir prava zavezuje tako institucije EU

kot tudi drţave članice, zagotavljata enotno razumevanje in izvajanje prava EU

(Evropa.gov.si 2013b).

3.2.1 Carinski zakonik

Carinski zakonik je uredba, uredbe Skupnosti pa se v drţavah članicah izvajajo

neposredno, kar pomeni, da ni potrebno določbe carinskega zakonika prenesti v notranjo

zakonodajo. Z nacionalnim predpisom se lahko urejajo le tista področja, za katere je v

zakoniku dano pooblastilo drţavam članicam, da jih lahko uredijo oziroma tista področja,

ki v predpisu skupnosti niso zadosti urejena, drţava članica pa zato, da zagotovi izvajanje

določb zakonika, sprejme podrobnejše predpise. Takrat, ko so pogoji, ki veljajo za celotno

območje carinske unije določeni z uredbo Skupnosti, nacionalna zakonodaja ne sme

določati dodatnih pogojev.

Področja, ki jih carinski zakonik prepušča ureditvi drţav članic so:

- vodenje upravnega postopka,

- pristojnosti carinskih uradov,

- zaseg in prodaja zaseţenega blaga,

- zastopanje pred carinskimi organi, prekrški ter prepovedi in omejitve zaradi javne

morale,

- določitev prostih con,

- pogoji za prepustitev blaga drţavni blagajni,

- predpisane poti do urada carinjenja,

- pogoji za razveljavitev ali preklic odločb carinskih organov.

Vstop Slovenije v EU pomeni tudi vstop v carinsko unijo, za katero je značilno ne samo,

da med drţavami članicami ni nobenih uvoznih dajatev in drugih trgovinskih ukrepov,

temveč da članice unije uporabljajo pri uvozu blaga iz tretjih drţav oziroma izvozu v te

drţave:

skupno carinsko tarifo (dajatve, ki so pri nastanku carinskega dolga zakonsko

predpisane),

skupno trgovinsko politiko (mednarodna konkurenčnost podjetij, ustvarjanje

pogojev za odprto trgovino, zagotavljanje trajnostne rasti)

18

Osnovna carinska pravila opredeljuje Uredba Sveta št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o

carinskem zakoniku Skupnosti, ki pa se pozneje spreminja (Koren 2004, 1 – 2).

Leta 2008 je Evropski parlament potrdil stališče Sveta EU in sprejel nov carinski zakonik,

ki nadomešča obstoječega iz leta 1992. Namen novega zakonika je olajšati trgovanje ob

zagotavljanju visoke ravni varnosti na mejah. V njem je manj pravil, ki so enostavnejša in

prilagojena sodobnemu elektronskemu poslovanju carinskih uprav. Zajema carinske

postopke, ki so skupni drţavam članicam, hkrati pa krepi zdruţevanje računalniških

sistemov carinskih uprav vseh članic. Skupni informacijski sistemi omogočajo izmenjavo

podatkov med carinskimi upravami ob upoštevanju določb o varstvu podatkov.

Poglavitne prednosti novega zakonika so (CURS 2008):

manjše število carinskih postopkov in več poenostavljenih carinskih postopkov ter

tako laţje sledenje pošiljkam,

avtomatizacija vseh carinskih formalnosti in popolnoma brezpapirno poslovanje,

zgolj elektronsko vlaganje carinskih deklaracij in vseh spremljajočih dokumentov,

elektronska izmenjava podatkov med carinskimi upravami in pristojnimi sluţbami,

uvedba centraliziranega carinjenja, ki bo pooblaščenim podjetjem omogočalo

elektronsko prijavo blaga in plačilo carinskih dajatev v kraju, kjer imajo svoj sedeţ,

ne glede na to, kje se bo blago vneslo v carinsko območje Skupnosti oziroma

izneslo iz tega območja in kje bo uporabljeno.

Novi zakonik se bo začel uporabljati leta 2016. Osnovna carinska pravila pa opredeljuje

Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 952/2013 z dne 9. oktobra 2013 o carinskem

zakoniku Skupnosti (CURS 2013f).

3.2.2 Izvedbena uredba

Podrobnejše določbe za izvajanje Carinskega zakonika Skupnosti so opredeljene v Uredbi

Komisije št. 2454/93 z dne 2. julija 1993, ki se pozneje spreminja.

Pooblaščeni gospodarski subjekt (AEO12

)

AEO je bil uveden z Uredbo Sveta 648/2005, ki spreminja Carinski zakonik Skupnosti,

njene izvedbene določbe pa vsebuje Uredba Komisije 1875/2006. AEO pomeni poseben

status varnosti, ki ga uţiva podjetje - imetnik potrdila AEO.

Drţava članica podeli status AEO vsakemu gospodarskemu subjektu, ki izpolnjuje

naslednja skupna merila:

- ustrezna evidenca o zagotavljanju skladnosti s carinskimi zahtevami

Evidenca se šteje za ustrezno, če v zadnjih treh letih vloţnik zahtevka AEO (oseba,

ki vodi podjetje; pravni zastopnik vloţnika zahtevka; oseba, pristojna za carinske

zadeve) ni resno ali večkrat kršil carinskih predpisov.

12

Autorised Economic Operater

19

- zadovoljiv sistem vodenja poslovnih in transportnih evidenc, ki omogočajo ustrezne

carinske kontrole

Vloţnik zahtevka mora vzdrţevati ustrezen računovodski sistem, imeti mora

omogočen fizični ali elektronski dostop do carinskih in transportnih evidenc ter

urejen logistični sistem, ki razlikuje med skupnostnim in neskupnostnim blagom13

.

- dokazana finančna solventnost

Solventnost pomeni dober finančni poloţaj, ki zadostuje za izpolnjevanje

obveznosti vloţnika ob upoštevanju vrste poslovne dejavnosti. Pogoj se šteje za

izpolnjen, če je njegovo solventnost mogoče dokazati za pretekla 3 leta. Če je

vloţnik ustanovljen pred manj, kot tremi leti, se finančna solventnost ocenjuje na

podlagi razpoloţljivih evidenc in informacij.

- ustrezni varnostni in varstveni standardi

Standardi se štejejo za ustrezne, če so stavbe, ki se bodo uporabljale v povezavi s

postopki, ki jih zadeva izdano potrdilo, zgrajene iz materialov, ki predstavljajo

zaščito in ne dopuščajo nezakonitega vstopa; če ukrepi za ravnanje z blagom

vključujejo zaščito proti vnosom, menjavi ali izgubi materiala ter prirejanju

tovornih enot.

Imetnik potrdila AEO je deleţen manj fizičnih in dokumentarnih kontrol, kot ostali

udeleţenci postopkov, ki nimajo tega statusa. Carinski organi pa niso strogo vezani na to

načelo, saj se lahko odločijo tudi drugače, kadar razpolagajo z informacijami, da neko

blago pomeni groţnjo za varnost ali varstvo.

Status AEO, ki ga podeli ena drţava članica in ki ga morajo priznati vse druge drţave

članice, v drugih drţavah članicah ne daje pravice do avtomatične uporabe poenostavitev,

predvidenih v carinskih predpisih, čeprav se pogoji za izdajo dovoljenja v veliki meri

štejejo za izpolnjene. Druge drţave članice morajo imetnikom potrdila AEO posebej

dovoliti, če izpolnjujejo vse posebne zahteve, predvidene za uporabo posameznih

poenostavitev. Poenostavitve postopkov ne smejo posegati v carinske kontrole, kot je

določeno v Carinskem zakoniku Skupnosti, še zlasti pa ne na področju varstva in varnosti

(Zupančič 2008, 62 – 68).

Carinska deklaracija

Osnovna pravila o carinski deklaraciji opredeljuje Uredba Sveta št. 2913/92 z dne 12.

oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti, njene izvedbene določbe pa vsebuje

Uredba Komisije št. 2454/93 z dne 2. julija 1993.

13

Skupnostno blago je blago, ki je v celoti pridobljeno ali proizvedeno na carinskem območju Skupnosti ter

blago, ki je uvoţeno iz drţav, ki niso del carinskega območja Skupnosti in je sproščeno v prost promet.

Neskupnostno blago je blago, ki ni v celoti pridobljeno ali proizvedeno na carinskem območju Skupnosti ter

blago, ki je uvoţeno iz drţav, ki niso del carinskega območja Skupnosti in ni sproščeno v prost promet.

20

Carinska deklaracija se vloţi za vsako blago, ki naj bi bilo dano v carinski postopek,

upoštevajoč določila o pristojnosti carinskih organov v carinski zakonodaji EU in v

nacionalnih predpisih. Vloţi se pri pristojnem carinskem uradu v času uradnih ur

carinskega organa. Vloţi se z uporabo računalniške izmenjave podatkov ali ustno ali z

vsakim drugim dejanjem, ki je v skladu z zakonskimi določili.

Ob upoštevanju pravice do zastopanja, lahko pisno carinsko deklaracijo izdela vsaka oseba

s sedeţem v EU, ki lahko sama ali preko druge osebe predloţi pristojni carinski sluţbi

zadevno blago in vse dokumente, potrebne zaradi izvajanja določb o carinskem postopku,

za katerega je bilo blago prijavljeno. Sedeţ te osebe v EU je pogoj, razen v primeru

tranzitnega postopka, običajnega postopka začasnega uvoza oziroma v primeru

priloţnostnega prijavljanja blaga v običajnem postopku. Če nastanejo s sprejemom

carinske deklaracije za določeno osebo posebne obveznosti, mora deklaracijo izdelati ta

oseba oziroma se mora deklaracija vloţiti za njen račun. Carinska deklaracija se lahko

vloţi tudi z uporabo računalniške izmenjave podatkov.

Glede na zahtevani carinski postopek se k carinski deklaraciji priloţijo račun, deklaracija o

vrednosti blaga, dokumenti za preferencialno tarifno obravnavo, seznam pošiljk, prevozna

listina in vsi ostali dokumenti, ki so potrebni za izvedbo postopka in pravilen izračun

uvoznih ali izvoznih dajatev (CURS 2013a).

Tranzitni postopek

Osnovna pravila o tranzitnem postopku opredeljuje Uredba Sveta št. 2913/92 z dne 12.

oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti, vključno z vsemi spremembami; njene

izvedbene določbe pa vsebuje Uredba Komisije št. 2454/93 z dne 2. julija 1993, vključno z

vsemi spremembami.

Tranzitni postopek je carinski postopek, ki omogoča, da se blago prepelje med dvema na

carinskem območju leţečima krajema ali med več v tranzitni postopek udeleţenimi

drţavami, ne da bi bilo treba za blago plačati uvozne dajatve. Blago, ki se vnese na

carinsko območje Skupnosti, je od trenutka vnosa pod carinskim nadzorom. Za to blago

mora biti določena carinsko dovoljena raba ali uporaba blaga. To pomeni, da se mora

začeti carinski postopek (moţen tudi vnos blaga v prosto cono, ponovni izvoz, uničenje ali

odstop blaga carini). Če se ta postopek ne prične ţe ob vnosu blaga, se mora blago v

tranzitnem postopku prepeljati do carinskega organa, kjer se začne tak carinski postopek.

V osnovi ločimo dve vrsti postopkov (CURS 2013e):

- skupnostni tranzitni postopek, ki temelji na Carinskem zakoniku Skupnosti in

poteka na carinskem območju Skupnosti,

- skupni tranzitni postopek14

, ki temelji na Konvenciji o skupnem tranzitnem

postopku in Konvenciji o poenostavitvi formalnosti v blagovni trgovini ter lahko

poteka zunaj carinskega območja Skupnosti, na območju drţav članic konvencije

STP.

14

Skupni tranzitni postopek, ki se uporablja v drţavah članicah EU in drţavah Evropskega zdruţenja za

prosto trgovino, EFTE (Švica, Norveška, Islandija in Lichtenstein), je preprost in cenovno učinkovit sistem

za prevoz blaga prek carinskih območij različnih pogodbenic konvencije z enim tranzitnim dokumentom.

Predstavlja poenostavitev, zmanjšanje formalnosti in stroškov za gospodarske subjekte.

21

Eden najpogostejših tranzitnih postopkov, ki poteka preko območij več drţav, se izvaja na

podlagi enotnega obrazca carinske deklaracije, zvezka TIR15

. Ureja ga Carinska konvencija

o mednarodnem prevozu blaga na podlagi zvezkov TIR iz leta 1975. Postopek TIR

omogoča transport blaga od odhodne v namembno drţavo preko ozemelj več drţav, ne da

bi bilo blago med potjo pregledovano in ne da bi se zahtevale dajatve ali zavarovanja.

Prevoz mora biti izveden s cestnimi vozili, zabojniki ali prikolico (Zupančič 2008, 171 –

172).

3.2.3 Uredba o sistemu oprostitev carin v Skupnosti

Uredba Sveta št. 1186/2009 z dne 16. novembra 2009 o sistemu oprostitve carin v

Skupnosti navaja posebne okoliščine v katerih je treba odobriti oprostitev uvoznih ali

izvoznih dajatev, če je blago dano v prosti promet ali če se izvaţa s carinskega območja

Skupnosti.

Primeri oprostitev uvoznih dajatev:

osebna lastnina fizičnih oseb, ki prenesejo običajno prebivališče iz tretje drţave v

Skupnost,

blago, uvoţeno ob sklenitvi zakonske zveze,

osebna lastnina, pridobljena z dedovanjem,

pošiljke, ki jih fizična oseba pošilja drugi,

proizvodna sredstva in druga oprema, ki se uvaţa pri prenosu dejavnosti iz tretje

drţave v Skupnost,

blago v osebni prtljagi potnikov,

izobraţevalni, znanstveni in kulturni materiali,

laboratorijske ţivali in biološke ali kemične snovi za raziskave,

instrumenti in naprave za medicinske raziskave, diagnostiko ali zdravljenje,

farmacevtski izdelki, ki se uporabljajo na mednarodnih športnih prireditvah,

častna odlikovanja ali nagrade,

blago, namenjeno monarhom ali voditeljem drţav,

turistična informativna literatura,

Primeri oprostitev izvoznih dajatev:

pošiljke zanemarljive vrednosti,

udomačene ţivali, ki se izvaţajo ob prenosu kmetijske dejavnosti iz Skupnosti v

tretjo drţavo,

proizvodi, ki so jih pridobili kmetijski proizvajalci na posestvih v Skupnosti,

semena, ki jih izvaţajo kmetijski proizvajalci za uporabo na posestvih v tretjih

drţavah,

krma in krmila, ki spremljajo ţivali med izvozom.

Ta uredba se uporablja brez poseganja v (CURS 2013f):

uredbo Sveta št. 2913/92,

določbe, ki veljajo za oskrbo plovil, zrakoplovov in mednarodnih vlakov,

določbe o oprostitvah, sprejetih z drugimi akti Skupnosti.

15

Transports Internationaux Routiers" ali "International Road Transports".

22

3.3 Vstop v schengensko območje

Slovenija je postala drţava članica schengenskega območja 21. decembra 2007, ko je

odpravila nadzor na notranjih kopenskih in morskih mejah s članicami EU. 30. marca 2008

pa je sprostila nadzor še na zračnih mejah.

Ţe ob včlanitvi v EU je Slovenija, podobno kot ostale nove članice, prevzela obveznost

vzpostavitve ustreznega novega reţima na zunanji meji EU. V skladu z evropskim pravnim

redom je to pomenilo vzpostavitev novega reţima na mejah drţav članic EU in tretjih

drţav. Slovenija je zato vzpostavila varnostni, carinski in inšpekcijski nadzor na svojem

delu zunanje meje EU z Republiko Hrvaško ter zagotovila njegovo izvajanje po standardih

EU (Evropa.gov.si 2013d).

SLIKA 2: SCHENGENSKO OBMOČJE

Vir: Wikipedija 2010b

Na sliki 2 vidimo schengensko območje, ki ga uzakonja zakonodaja EU od amsterdamske

pogodbe 1999 dalje. Vanj so vključene članice EU, kot tudi nekatere drţave, ki niso

članice in sicer Islandija, Lihtenštajn, Norveška in Švica ter mestne drţave Monako, San

Marino in Vatikan. Na drugi strani schengenskemu območju zaradi aneksov po lastni

zahtevi nista priključeni Irska in Zdruţeno kraljestvo. Romunija, Bolgarija in Hrvaška, kot

članici EU, pa za vstop v schengen še nimata izpolnjenih pogojev. Območje schengena v

trenutnem obsegu zajema 4.312.099 km2 in več kot 400 milijonov ljudi (Wikipedija

2010b).

Schengensko območje

V postopku pridruţitve v schengensko območje

23

3.3.1 Schengenski pravni red

Vstop v schengensko območje za RS pomeni veliko priznanje, velike pozitivne

gospodarske učinke in tudi obveznosti, saj odprava notranjih meja med drţavami

članicami, uveljavitev skupne vizne politike za drţavljane tretjih drţav, boj proti

nezakonitim migracijam, uvedba skupne zunanje meje drţav članic ter uvedba

komplementarnih ukrepov, ki nadomeščajo odpravo notranjih meja, pomeni tudi precejšnjo

tveganje. Neupoštevanje schengenskih sporazumov in standardov tako lahko povzroči tudi

veliko gospodarsko škodo in varnostna tveganja.

Leta 1985 so Nemčija, Francija in drţave Beneluksa podpisale prvi schengenski sporazum

o bliţnjem sodelovanju za olajšanje čezmejnega potovanja. Cilj je bil ustanovitev skupnega

potovalnega območja brez notranjih meja in s skupnimi zunanjimi mejami. Schengenski

pravni red je sčasoma postal obvezujoč in tako so bili schengenski sporazumi vključeni v

pravo EU z Amsterdamsko pogodbo, ki je začela veljati leta 1999 (Mihovec 2007, 117 –

119).

Uvedla je dve pomembnejši spremembi (Evropa.gov.si 2013c):

uporabo postopka soodločanja za nova področja in tudi povečanje števila primerov,

ko lahko Svet EU odloča s kvalificirano večino in ne soglasno,

prenos nekaterih področij, ki so del PEU16

v PES17

(prvi steber – vizumska politika,

azilna politika, imigracije); zaradi tega prenosa se je tretji steber EU spremenil v

"Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah"(tretji steber –

mednarodna trgovina z mamili in oroţjem, trgovina z ljudmi, mednarodni

organizirani kriminal)18

.

Poleg sporazumov pa je EU sprejela še vrsto pravnih predpisov, ki so povezani s vstopom

in začasnim bivanjem drţavljanov tretjih drţav (Mihovec 2007, 119):

Uredba ES 415/2003 o izdaji vizumov na meji, vključno z izdajo takih vizumov

pomorščakom v tranzitu,

Uredba ES 539/2001 o tretjih drţavah, katerih drţavljani morajo imeti vizum pri

prehodu zunanjih meja EU in tistih, katerih drţavljani so oproščeni te obveznosti,

Uredba ES 1091/2001 o prostem gibanju z vizumom za daljše prebivanje,

Direktiva ES 2001/51 o poenotenju sankcij v zvezi s prevozniki,

Direktiva ES 2002/90 o opredelitvi pomoči pri nedovoljenem vstopu, tranzitu in

prebivanju.

16

Pogodba o Evropski uniji. 17

Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti. 18

Tretji steber predstavlja policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah, kjer odločitve

sprejema izključno Svet.

24

Schengen je zahteval precej posegov v slovensko zakonodajo. Tako smo morali pripraviti

Zakon o nadzoru drţavne meje in vanj vključiti tudi povsem nove kategorije, kot je

ureditev notranje meje, pooblastila policije za izvajanje nadzora v notranjosti po ukinitvi

mejne kontrole ter prekomejno policijsko sodelovanje. V Zakonu o policiji je bilo treba

uzakoniti pooblastila prikritega evidentiranja in namenske kontrole, in sicer zaradi

izvajanja nekaterih ukrepov iz SIS19

. V Zakonu o varstvu osebnih podatkov je bilo treba

vgraditi vse zahtevane visoke standarde zaščite osebnih podatkov in neodvisnega

nadzornega organa, za kar je pri nas pristojen Urad informacijskega pooblaščenca. Tudi v

zakon o tujcih je bilo treba uvesti kar nekaj določb iz direktiv Sveta.

Poleg nacionalne zakonodaje je bilo treba pripraviti tudi ustrezno pravno podlago za

čezmejno policijsko sodelovanje v skladu s schengenskimi standardi. S schengenskimi

sosedi, kjer meje postajajo notranje schengenske meje brez kontrole, je bilo treba skleniti

sporazume o čezmejnem policijskem sodelovanju, kar omogoča delovanje naše policije na

njihovem ozemlju in obratno. Da, po ukinitvi mejnih kontrol, ne bi prišlo do poslabšanja

varnostnih razmer, schengenski pravni red določa vrsto ukrepov v okviru čezmejnega

policijskega sodelovanja (Zinrajh 2008, 15).

Schengenski sporazumi in skupna vizumska politika zahtevajo tudi informatizacijo

vizumskega postopka in postopka kontrole na zunanji meji. Pomembna sta dva

informacijska sistema in sicer SIS in VIS20

.

SIS zagotavlja policijskim organom dostop do baz podatkov drţav članic, ki vključujejo

informacije o osebah, ki so bile izgnane iz drţave in ki so pogrešane; o tujcih, katerim je

prepovedan vstop v drţavo; o predmetih, ki so izgubljeni ali ukradeni.

VIS zagotavlja moţnost posvetovanja s centralnimi organi drţave članice EU v okviru

vizumskega postopka. Namenjen je izmenjavi vizumskih podatkov, ki se nanašajo na vse

vrste vizumov, ki jih definirajo Skupna konzularna navodila21

. Vsebuje fotografijo in

biometrične podatke prosilca vizuma, alfanumerične znake iz vlog za izdajo vizuma,

skenirane dokumente in podatke o pomoţni dokumentaciji (Mihovec 2007, 119).

3.3.2 Čezmejno sodelovanje

Slovenija je z vstopom v schengensko območje odpravila mejni nadzor na mejah z

Avstrijo, Italijo in Madţarsko, obenem pa okrepila nadzor na meji s Hrvaško, ki je postala

schengenska zunanja meja. Slednje pomeni, da je Slovenija v imenu drţav članic

schengenskega območja izvajala nadzor zunanje meje na meji s Hrvaško.

Schengenska konvencija zelo podrobno ureja oblike čezmejnega policijskega sodelovanja

po odpravi mejne kontrole na notranjih mejah.

19

Schengenski informacijski sistem. 20

Vizumski informacijski sistem. 21

Vizumski postopek in obveznosti v postopku določajo Skupna konzularna navodila (Common Consular

Instructions - CCI), ki so za drţave članice EU enotna in obvezna.

25

Te oblike so:

čezmejno zasledovanje in opazovanje storilcev kaznivih dejanj,

izmenjava informacij,

napotitev uradnikov za zveze v druge drţave in poenostavitev postopka izročitve

storilcev kaznivih dejanj.

Poudariti je treba, da schengenski pravni red določa zgolj okvire za čezmejno policijsko

sodelovanje, ki pa morajo biti natančno opredeljeni in konkretizirani v meddrţavnih

sporazumih.

Tako smo z Avstrijo, Italijo in Madţarsko sklenili (Zinrajh 2008, 15):

Sporazum med Vlado RS in vlado Italijanske Republike o čezmejnem policijskem

sodelovanju (Uradni list RS, št. 14/2007),

Pogodbo med RS in Republiko Avstrijo o policijskem sodelovanju (Uradni list RS,

št. 15/2004),

Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Madţarsko o čezmejnem

policijskem sodelovanju organov za zatiranje kriminalitete (Uradni list RS, št.

19/2007).

Po vstopu Hrvaške v EU slovensko-hrvaška meja ni več zunanja meja carinskega območja

EU. To pomeni, da je čez slovensko-hrvaško mejo pretok blaga prost, brez carinskih

formalnosti. To pa nikakor ne pomeni, da na carinskem območju ni več nadzora nad

tihotapljenjem blaga ali drugimi nezakonitimi ravnanji.

Hrvaška načrtuje vstop v schengenski prostor v letu 2015, ko bo mogoče prosto prehajati

drţavno mejo. Skupna mejna kontrola, ki poenostavlja in olajšuje prehod meje, bo do

takrat potekala na slovenski strani, saj informacijska oprema slovenske policije omogoča

schengensko kontrolo (Finance 2013).

3.3.3 Varnost v schengenskem prostoru

Po vstopu Slovenije v schengensko območje se zagotavljanje varnosti v notranjosti drţave

ni v ničemer spremenilo. Ob tem je treba najprej poudariti, da je učinkovito varovanje

drţavne meje in izvajanje kakovostne mejne kontrole zelo pomembno za varnostne

razmere v notranjosti Slovenije in v celotnem schengenskem prostoru.

Glede na dejstvo, da je RS geografsko med Zahodno Evropo in Balkanom, ter da preko

ozemlja Slovenije, vodijo pomembne prometne povezave, so bile za preprečevanje

ilegalnih migracij, iskanje storilcev kaznivih dejanj, odkrivanje prepovedanih drog, oroţja,

eksplozivnih snovi, ponarejenih dokumentov in ukradenih vozil ustanovljene policijske

enote za izravnalne ukrepe. Le-ti v notranjosti obsegajo pooblastila policije, da se lahko

kjerkoli v notranjosti Slovenije, torej tudi v obmejnem območju ob notranji meji, preverja,

ali tujci izpolnjujejo pogoje za bivanje na ozemlju Slovenije in drugih drţav članic,

obveznost tujcev, da imajo pri sebi za prestop meje in bivanje potrebne dokumente,

obveznost prijave oseb ob bivanju v vsaki drţavi članici.

26

EU je ţelela pred širitvijo schengenskega območja, v letu 2007, zagotoviti poglobljeno

sodelovanje in varnost z SIS druge generacije – SIS II. Zaradi številnih zapletov, pa so, po

uspešnem preizkušanju, dovolili uporabo sistema SIS I za vse (Zinrajh 2008, 17).

Po letih zamud in zapletov je 9. aprila 2013 v drţavah članicah schengenskega območja,

schengenski informacijski sistem druge generacije SIS II, vendarle zaţivel.

SIS je največji informacijski sistem za javno varnost v Evropi. Omogoča hitrejšo in

enostavnejšo izmenjavo podatkov med nacionalnimi organi mejnega nadzora, carinami,

policijami in organi za izdajo vizumov. Je eden od osnovnih temeljev schengenskega

območja, v katerem je bil nadzor na skupnih notranjih mejah odpravljen.

Uvedba SIS II prinaša nekatere tehnične spremembe in nove funkcionalnosti, ki bodo

odpravile določene omejitve in pomanjkljivosti sedanjega sistema ter ga naredile

varnejšega. Nov sistem tako na primer omogoča uporabo biometričnih podatkov, vnos

novih kategorij podatkov, vključitev novih drţav ter večje povezovanje različnih razpisov.

Kot funkcionalno novost SIS II je izpostavljena obdelava večje količine podatkov kot

doslej. Ţe v dosedanjem sistemu je bilo okoli 50 milijonov različnih razpisov, sedaj pa se

bo to število še podvojilo - predvsem zaradi uvedbe novih kategorij podatkov, pa tudi zato

ker bo odslej moţna vključitev novih drţav v sistem (Romunije, Bolgarije in tudi

Hrvaške).

Nove kategorije podatkov, ki so del SIS II, so industrijska oprema, kontejnerji, letala,

plovila in vrednostni papirji. Te doslej niso bile nikjer zabeleţene, tako da so se morali

nacionalni organi glede njih medsebojno obveščati z depešami22

.

Poleg tega nov sistem omogoča vnos biometričnih podatkov, s čimer se zmanjšuje moţnost

za zlorabo identitete, in dodajanje prilog, kot so evropski priporni nalogi, fotografije in

prstni odtisi, k razpisom, kar bo zelo pospešilo delo policije.

Posebej pomemben kvalitativen preskok naprej je še povezovanje razpisov, ki jih bodo

lahko med seboj povezovali23

.

Vzpostavitev SIS II sicer zamuja vrsto let. Med drugim naj bi nov sistem ţivel ţe ob širitvi

schnegna leta 2007, ko je članica tega območja postala tudi Slovenija. Nove drţave so se

nato namesto na SIS II na skupni schengenski informacijski sistem priključile na podlagi

alternativnega sistema, imenovanega SIS I za vse. Razlog za zamudo je bila izredna

kompleksnost sistema, obstajale pa so tudi določene teţave pri samem projektu, od teţav

na centralni aplikaciji do pomanjkljive opredelitve projekta in dokumentacije zanj

(Evropa.gov.si 2013a).

22

Interna navodila. 23

Primer: ko neka oseba ugrabi drugo in pri tem uporabi ukradeno vozilo - odslej bodo lahko te tri razpise

oz. dogodke - za ugrabitelja, ugrabljenca in vozilo - med seboj povezali.

27

3.4 Vpliv mednarodnega prava na evropsko carinsko pravo

Na evropsko carinsko pravo so vplivali številni akti in pravila mednarodnega prava,

sprejeti v okviru mednarodnih organizacij. Odločilno vlogo za carinsko pravo Skupnosti

imajo pravila mednarodnega prava, ki izhajajo iz sklenjenih mednarodnih pogodb.

Pri ustvarjanju teh aktov je treba posebej omeniti naslednje organizacije:

ECE – Ekonomska komisija Zdruţenih narodov za Evropo (Economic Commision

for Europe)

Zelo pomembno vlogo pri sklepanju mednarodnih pogodb ima ECE, ki je ena od

petih regionalnih komisij Zdruţenih narodov. Ustanovljena je bila leta 1947 in ima

več kot 50 članic, med njimi je tudi Slovenija. Še posebej pomembna za carinske

postopke sta dva sporazuma, sklenjena v okviru te organizacije, in sicer leta 1949

sklenjena TIR konvencija, ki ureja poseben tranzitni postopek za prevoz blaga v

mednarodnem transportu ter Konvencija o harmonizaciji mejnih kontrol, ki

obvezuje posamezne organe na meji k usklajenemu in hitremu postopku. Glavni

akter usklajevanja pretoka blaga in aktivnosti na meji je po tej konvenciji carina.

Pogodbenica obeh konvencij je tudi EU.

WCO – Svetovna carinska organizacija (World Customs Organisation)24

Druga prav tako zelo pomembna mednarodna organizacija je WCO. Ima več kot

140 članic, med katerimi je tudi Slovenija, ukvarja pa se s carinskimi vprašanji

(Zupančič 2008, 28 – 29).

Bruseljski svet za carinsko sodelovanje je zlasti na področju nomenklatur in na

področju carinske vrednosti zasnoval carinske instrumente, ki so bistveno pospešili

svetovno trgovino (Wikipedia 2013):

1. Mednarodna konvencija o harmoniziranem poimenovanju in šifrskih oznakah

blaga ( Konvencija HS )25

je bila sprejeta leta 1983 in je začela veljati leta

1988. Konvencija HS, večnamenska nomenklatura blaga se uporablja kot

podlaga carinskih tarif ter za pripravo statističnih podatkov o mednarodni

trgovini. Obsega okoli 5000 blagovnih skupin, vsaka pa je opredeljena s

šestmestno številčno oznako z natančno določenimi pravili za enotno

razvrstitev. Uporablja se tudi za mnoge druge namene, kot so trgovinska

politika, pravila o poreklu, spremljanje nadzorovanega blaga, notranji davki,

prevozne tarife, statistike prevoza, kontrolniki kvot, spremljanje cen, sestavljanje

nacionalnih računov ter ekonomske raziskave in analize.

24

Ustanovljena leta 1952 v Bruslju; do leta 1994 je delovala pod imenom CCC - Konvencija o ustanovitvi

Sveta za carinsko sodelovanje (Convention establishing the Customs Co-operation Council). 25

The International Convention on the Harmonized Commodity Description and Coding System (HS

Convention).

28

2. Mednarodna konvencija o poenostavitvi in uskladitvi carinskih postopkov

(Kjotska konvencija)26

je prvotno bila sprejeta leta 1974 in nato popravljena leta

1999, revidirana Kjotska konvencija je začela veljati leta 2006. Obsega več

ključnih načel, kot so preglednost in predvidljivost carinskih kontrol,

standardizacija in poenostavitev deklaracije blaga in spremnih dokumentov,

poenostavljeni postopki za pooblaščene osebe, maksimalna uporaba

informacijske tehnologije, potrebni carinski nadzor za zagotovitev skladnosti s

predpisi; uporaba obvladovanja tveganja in kontrole na podlagi revizije,

usklajeni posegi z drugimi mejnimi organi ter partnerstvo s trgovino.

3. Konvencija ATA in Konvencija o začasnem uvozu (Istanbulska konvencija)27

sta instrumenta, ki urejata začasni uvoz blaga. Sistem ATA, ki je sestavni del

obeh konvencij, omogoča prost pretok blaga preko meja in začasni uvoz v

carinsko območje z oprostitvijo plačila dajatev in davkov. Blago je opremljeno z

enim samim dokumentom, zvezkom ATA, zavarovanim z mednarodnim

garancijskim sistemom.

4. Arusha deklaracija o carinski poštenosti28

je bila sprejeta leta 1993 in

popravljena leta 2003. Je nezavezujoč instrument, ki zagotavlja številna temeljna

načela za spodbujanje celovitosti in boja proti korupciji v carinski upravi.

5. Okvir standardov za zaščito in olajševanje svetovne trgovine SAFE29

je bil

sprejet leta 2005. Okvir SAFE je nezavezujoč instrument, ki zajema področje

varnosti dobavne verige in poenostavitev standardov za blago, ki se mednarodno

trţi; omogoča integrirano upravljanje dobavne verige za vse vrste prevoza; krepi

moţnosti povezovanja med carinskimi upravami, da izboljšajo svoje

zmogljivosti za odkrivanje pošiljk z visokim tveganjem ter spodbuja sodelovanje

med carino in poslovno skupnostjo preko AEO.

WTO – Svetovna trgovinska organizacija (World Trade Organization)30

WTO ima več kot 145 članic, ukvarja pa se z odstranjevanjem ovir v mednarodnem

trgovanju. Slovenija je postala članica leta 1995. Njene najpomembnejše naloge so

izvedba in nadaljnji razvoj WTO pogodb, vloga foruma za bodoča trgovinska

pogajanja, izvajanje poravnav sporov, preverjanje trgovinske politike drţav članic

ter sodelovanje z drugimi mednarodnimi organizacijami (Zupančič 2008, 30 – 31).

26

The International Convention on the Simplification and Harmonization of Customs procedures (Kyoto

Convention). 27

ATA Convention and the Convention on Temporary Admission (Istanbul Convention). 28

The Arusha Declaration on Customs Integrity. 29

The SAFE Framework of Standards to Secure and Facilitate Global Trade. 30

Ustanovljena leta 1948 v Ţenevi; do leta 1994 je delovala pod imenom GATT – Splošni sporazum o

trgovini in carinah (General Agreement on Tariffs and Trade).

29

Obstajata dve glavni metodi za odstranjevanje ovir v mednarodnem trgovanju:

negativno povezovanje: pomeni odstranitev nekaterih nacionalnih ukrepov, ki

predstavljajo ovire pri trgovanju (prenašanje pristojnosti in odgovornosti, ki so v

rokah pravosodnih organov).

pozitivno povezovanje: pomeni odstranitev nacionalnih ovir za prosti pretok

blaga in nadomestitev le-teh s skupnimi standardi (prenašanje pristojnosti in

odgovornosti, ki so v rokah političnih institucij).

Interakcija med tema dvema metodama ima velik vpliv na delitev moči med

sodnimi in političnimi institucijami in na delitev oblasti med ravnmi upravljanja

(nacionalno, evropsko, mednarodno).

Metodi povezovanja lahko predstavimo preko treh modelov gospodarskega

upravljanja:

centralizirani,

konkurenčni,

decentralizirani.

Centralizirani model potrebuje negativno povezovanje, da mu lahko sledi pozitivno

povezovanje, nadomestitev odstranjenih nacionalnih predpisov z usklajenimi

skupnimi predpisi, ki morajo biti uzakonjeni skozi razvoj tradicionalnih

demokratičnih mehanizmov na centralni ravni (moč centralnih institucij).

Drugi, konkurenčni model, uzakonja negativno povezovanje. Temelji na

konkurenci med nacionalnimi predpisi, ki je doseţena z načelom vzajemnega

priznavanja, kjer preţivijo le najboljši predpisi. Drţave zato vključijo v svoj sistem

predpise, zaradi katerih bodo njihovi proizvodi bolj konkurenčni na mednarodnem

trgu. Vir legitimnosti je usmerjen na trg in trţne svoboščine, ki v tem modelu

veljajo za individualne pravice.

Tretji, decentralizirani model, prepušča urejevalna pooblastila drţavam in podira le

njihove zaščitne ukrepe. Vir legitimnosti je usmerjen v nacionalno demokratično

legitimnost.

EU ima zelo razvit sistem za oba povezovanja, pozitivnega in negativnega. Medtem

pa WTO še vedno primarno temelji na negativnem povezovanju, čeprav obstajajo

tudi ţe elementi pozitivnega povezovanja (Perišin 2008, 9 – 10).

30

4. CARINSKA POLITIKA KOT DEL GOSPODARSKE POLITIKE

4.1 Vpliv carinske politike na slovensko gospodarstvo

Zaradi prizadevanja, da bi EU postala najkonkurenčnejše gospodarstvo na svetu, je bilo

treba sprejeti nekatere aktivnosti v smeri oblikovanja sodobnega in poenostavljenega

okolja s pogoji za pravi notranji trg, ki naj bi povečali trgovinsko konkurenčnost in

preprečevali izkrivljanje konkurence med druţbami v različnih drţavah članicah (Mlekuţ

2008, 71).

Da bi vse članice sledile temu cilju, sta Evropski parlament in Svet EU sprejela Odločbo o

brezpapirnem okolju za carino in gospodarstvo. Ta odločba zavezuje drţave članice k

razvoju informacijskih sistemov, ki omogočajo avtomatizirano carinjenje. V okviru tega je

nastal AIS31

, ki prispeva k preprostosti in hitrosti postopka ter izvedbi vseh formalnosti na

enem mestu ob vstopu ali izstopu blaga v EU ali iz nje in iz kateregakoli kraja v EU

(Zupančič 2009, 109).

Slovenska carina je uvedla elektronsko in brezpapirno poslovanje s podjetji, prenesla

teţišče carinjenja v podjetja ter hkrati omogočila opravljanje carinskih postopkov 24 ur na

dan vse dni v letu. Podjetja so tako dosegla večjo avtonomnost pa tudi bistveno niţje

stroške in krajši porabljen čas. Stroški in čas, ki ga podjetja porabijo za carinske postopke,

so namreč pomemben dejavnik, ki obremenjuje uvoz in izvoz blaga slovenskega

gospodarstva.

Danes traja carinjenje blaga v Sloveniji v povprečju le nekaj minut. Vedno večji je deleţ

poenostavljenih postopkov, ko se celoten proces carinjenja opravi v podjetju; pri izvozu je

takih kar 95 % vseh carinskih postopkov, pri uvozu pa 60 %.

Slovenska carina danes omogoča podjetjem dvoje ključnih ugodnosti (CURS 2012):

1. Podjetja lahko v celoti opravljajo carinske postopke na svojem dvorišču, kjer se

blago natovarja ali raztovarja, 24 ur dnevno vse dni v letu, neodvisno od delovnega

časa carinske sluţbe. Prevoz blaga na carinske terminale ni več potreben.

2. Podjetja lahko natovarjajo ali raztovarjajo blago kjer koli v Sloveniji in vlagajo

dokumente, kjer koli ţelijo, ne glede na krajevno pristojnost carinskih organov.

Carinski organi, pristojni za nadzor nad podjetjem, se za morebitne preglede blaga

uskladijo sami, brez vključitve podjetja.

Pomemben ukrep je tudi podelitev statusa AEO zanesljivim gospodarskim subjektom, ki

izpolnjujejo določena merila in so upravičeni do poenostavitev v skladu s carinskimi

predpisi (Mlekuţ 2008, 72).

31

Avtomatizirani uvozni sistem (Automated Import System)

31

SLIKA 3: DELEŢ (%) IZVOZA IN UVOZA V DRŢAVE EU IN TRETJE DRŢAVE

OD JANUARJA DO SEPTEMBRA 2013

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

Izvoz Uvoz

Države nečlanice

EU

Vir podatkov: SURS 2013b

Na sliki 3 vidimo, da je Slovenija od meseca januarja do septembra v večini izvaţala v

drţave članice EU in sicer za kar 75% vsega izvoza. Prav tako je uvaţala predvsem iz

EU(79%) in le 21% iz tretjih drţav.

TABELA 1: IZVOZ IN UVOZ BLAGA, SEPTEMBER 2013

januar – september 2013

IZVOZ 16.145.780

EU 12.122.020

Drţave nečlanice 4.023.760

UVOZ 16.462.745

EU 13.053.325

Drţave nečlanice 3.409.420

Vir: SURS 2013b

Po začasnih podatkih (tabela 1) je Slovenija v prvih devetih mesecih leta 2013 izvozila za

16.145.780 EUR blaga, kar je za 2,4 % več kot v enakem obdobju leta 2012. Uvozila pa je

za 16.462.745 EUR blaga, kar je za 0,4 % manj kot v enakem obdobju leta 2012. Pokritost

uvoza z izvozom je bila 98,1-odstotna (SURS 2013b).

V Sloveniji je priloţnosti za izvozne posle s tretjimi drţavami še veliko. Dobro se razvijajo

posli s Turčijo, Ukrajino in nekaterimi drugimi drţavami bivše Sovjetske zveze, še

premalo pa je Slovenija prisotna na arabskih trgih.

V zadnjih letih se vedno več pozornosti posveča omejevanju izvoza blaga, ki bi lahko

prišlo v roke sil ali drţav, ki izdelujejo na primer materiale za mnoţično uničevanje. Vedno

pomembnejša namreč postaja varnost, zato se tak izvoz natančno nadzoruje in predstavlja

pomemben vir restrikcij v mednarodnem poslovanju (GZS 2013a).

32

4.1.1. Poslovanje z drţavami članicami Evropske Unije

EU je carinska unija in skupni trg. Pri prenosu blaga med drţavami članicami ni

trgovinskih ukrepov in uvozno izvoznih formalnosti. Zaradi davčnih in statističnih

razlogov pa se kljub temu vodi evidenca trgovanja med drţavami članicami.

Izvozni postopek

Izvozni carinski postopek je postopek, pri katerem skupnostno blago zapusti carinsko

območje Skupnosti. Izvozni postopek obsega carinski nadzor nad blagom, upoštevanje

ukrepov trgovinske politike in izpolnitev izvoznih formalnosti.

Izvozni postopki so:

- dokončni izvoz

Postopek dokončnega izvoza se uporabi, kadar se skupnostno blago izvozi iz

carinskega območja Skupnosti, ne da bi se kasneje spet vrnilo (najbolj običajna

oblika izvoza).

Gospodarski subjekti (podjetja in posamezniki) morajo v postopku:

pri blagovni carinski izpostavi, ki je pooblaščena za vlaganje izvoznih

deklaracij, vloţiti izvozno carinsko deklaracijo, ki mora biti vloţena v

elektronski obliki s pomočjo sistema SIAES32

,

pripraviti vse predpisane dokumente (npr. račun, prevozne listine, izvozno

dovoljenje za kmetijsko blago) in jih na zahtevo predloţiti carinskemu uradu

oziroma jih hraniti predpisan čas,

pri blagovni carinski izpostavi predloţiti blago ter pri izstopu blaga predloţiti

spremno izvozno listino.

Postopek dokončnega izvoza je dvofazni postopek. Najprej se izvede izvozno

carinjenje pri carinskem uradu izvoza, pristojnem glede na sedeţ podjetja, nato pa

se potrdi dejanski izstop blaga iz carinskega območja pri carinskem organu, kjer

blago izstopi iz EU. Če blago ne zapusti carinskega območja v 150 dneh, je treba

carinsko deklaracijo razveljaviti. Izvoţeno blago je oproščeno plačila davka na

dodano vrednost, kar izvoznik dokaţe z izvozno deklaracijo, na kateri je potrjen

izstop blaga.

- začasni izvoz

Postopek začasnega izvoza se uporabi, kadar je blago namenjeno ponovnemu

uvozu. Blago se prijavi z elektronsko carinsko deklaracijo ali z zvezkom ATA ali z

ustnim deklariranjem (npr. blago do vrednosti 1000 EUR).

Blago je treba ponovno uvoziti v roku, ki so ga odobrili carinski organi ali

najkasneje v treh letih v nespremenjenem stanju.

32

Slovenski avtomatizirani izvozni sistem (Slovenian Automated Export System)

33

- pasivno oplemenitenje

Postopek pasivnega oplemenitenja omogoča, da se skupnostno blago začasno izvozi

s carinskega območja Skupnosti, da se na njem izvedejo operacije

oplemenitenja oziroma popravila. Oplemeniteno blago se ponovno uvozi in sprosti

v prost promet s popolno ali delno oprostitvijo uvoznih dajatev.

Za izvajanje postopka je potrebno na predpisanem obrazcu zaprositi

za dovoljenje pri pri carinskem organu, pristojnem za kraj, kjer se nahaja blago. Za

odobritev postopka mora prosilec izpolnjevati predpisane pogoje (jamstvo za

pravilno izvedbo postopkov, nekaznovanost ...).

Uvozni postopek

Za blago, ki vstopa v carinsko območje Skupnosti, se šteje, da je neskupnostno blago.

Uvoznik mora bodisi dokazati, da ima blago status skupnostnega blaga, bodisi zanj

zahtevati eno od carinsko dovoljenih rab oziroma izbrati enega od uvoznih postopkov.

Uvozni postopki so:

- sprostitev blaga v prost promet

Sprostitev blaga v prost promet je najpogostejši uvozni postopek.

Po tem, ko so v tem postopku:

opravljene uvozne formalnosti (pri blagovni carinski izpostavi se vloţi carinska

deklaracija v elektronski obliki, opremljena z ustrezno dokumentacijo (npr.

račun, potrdilo o poreklu, uvozno dovoljenje, prevozne listine)),

plačane uvozne dajatve (carinski dolg mora biti plačan ali zavarovan; vrsta in

višina uvoznih dajatev je odvisna od uvrstitve blaga v kombinirano

nomenklaturo, porekla blaga in carinske vrednosti oziroma količine blaga. Pri

uvozu se lahko plačajo carina, protidampinške dajatve, izravnalne dajatve,

dodatne dajatve, DDV, kompenzacijske dajatve, zamudne obresti, trošarine,

okoljske dajatve, davek na motorna vozila),

upoštevani ukrepi trgovinske politike in ukrepi prepovedi in omejitev (ukrepi so

odvisni od vrste in porekla blaga, lahko so količinske omejitve uvoza,

izpolnjevanje tehničnih, zdravstvenih, okoljevarstvenih, fitosanitarnih,

veterinarskih in drugih pogojev),

dobi blago status skupnostnega blaga in je sproščeno v prost promet (gre na trg ali

v prosto porabo).

Za postopek ni potrebno posebno dovoljenje carinskih organov, ki se zahteva pri

drugih uvoznih postopkih (tranzit, carinsko skladiščenje, aktivno oplemenitenje,

predelava pod carinskim nadzorom, začasni uvoz).

34

- tranzit

Omogoča gibanje blaga z enega do drugega kraja na carinskem območju, ne da bi

se za to blago plačale dajatve.

Glede na vir ločimo naslednje tranzitne postopke:

skupnostni tranzitni postopek (Carinski zakonik Skupnosti ),

skupni tranzitni postopek (Konvencija o skupnem tranzitnem postopku)

tranzit na osnovi zvezka TIR (Konvencija TIR),

tranzit na osnovi zvezka ATA (Konvencija o začasnem uvozu),

tranzit na osnovi Renskega manifesta33

(Konvencija za plovbo po Renu),

tranzit na osnovi obrazca 30234

(Severnoatlantski sporazum),

tranzit po pošti35

.

- carinsko skladiščenje

Omogoča shrambo v carinskem skladišču, ne da bi bilo blago zavezano plačilu

uvoznih dajatev ali ukrepom trgovinske politike.

- aktivno oplemenitenje

Omogoča, da se neskupnostno blago na carinskem območju oplemeniti (predela,

obdela, popravi) in nato ponovni izvozi s carinskega območja, ne da bi bilo blago

zavezano plačilu uvoznih dajatev ali ukrepom trgovinske politike.

- predelava pod carinskim nadzorom

Omogoča uporabo neskupnostnega blaga na carinskem območju Skupnosti v

operacijah, ki spremenijo njegovo naravo ali stanje, ne da bi zanj veljale uvozne

dajatve ali ukrepi trgovinske politike, in sprostitev na ta način predelanih

proizvodov v prost promet po zanje veljavni stopnji uvozne dajatve.

- začasni uvoz

Omogoča, da se neskupnostno blago uporablja na carinskem območju Skupnosti in

nato ponovno izvozi s carinskega območja, pri čemer je blago v celoti ali delno

oproščeno uvoznih dajatev in ni predmet ukrepov trgovinske politike (Izvozno okno

2013).

33

Ob predloţitvi Renskega manifesta je omogočen promet po Renu v Nizozemski, Belgiji, Nemčiji, Franciji

ter Švici in sicer brez carinskih kontrol pri prečkanju drţavnih meja. 34

Tranzitni dokument blaga za potrebe NATO-vih sil. V času pošiljke pristojni Natov organ izpolni obrazec

302 s podpisano in datirano overjeno izjavo, ki potrjuje, da se blago prevaţa pod njegovim nadzorom. 35

Skupnostno blago – brez rumene oznake, neskupnostno blago – z rumeno oznako; kadar skupnostno blago

prenaša pošta na območja Skupnosti ali z njih brez DDV, je na paketu in na kakršnih koli spremnih listinah

rumena oznaka.

35

4.1.2 Poslovanje s tretjimi drţavami

Pri trgovanju s tretjimi drţavami velja enotna carinska politika EU. Carinski postopki so v

vseh drţavah članicah enaki, določa jih carinski zakonik Skupnosti. V veljavi je skupna

carinska tarifa, ki določa višino dajatev in ukrepe trgovinske politike.

V današnjem svetovnem gospodarstvo so evropska podjetja, med njimi tudi slovenska, bolj

kot kdaj koli odvisna od učinkovitega dostopa na trge trgovinskih partnerjev. Ovire pri

trgovanju so se spremenile. Podjetja se vse pogosteje srečujejo z netarifnimi ovirami, ki so

zapletene in tehnično zahtevnejše, za njihovo ugotavljanje, analiziranje in odpravo pa je

potrebno veliko časa.

Evropska komisija je, s ciljem učinkovitega spopadanja s trgovinskimi ovirami, leta 2007

izdala prenovljeno strategijo dostopa na trg. Ključna instrumenta nove strategije sta

partnerstvo med Evropsko komisijo, drţavami članicami in podjetji ter podatkovna zbirka

o dostopu na trge.

Vrste trgovinskih ovir na trgih zunaj EU:

tarifne ovire – čeprav se te s številnimi trgovinskimi pogajanji zmanjšujejo,

predstavljajo visoke tarife za izvoznike EU še vedno problem,

obremenjujoči carinski postopki za uvoz, izvoz in tranzit ter nepravični ali

diskriminacijski davčni predpisi in prakse,

tehnični predpisi, standardi in postopki za ugotavljanje skladnosti, ki niso v skladu

s pravili WTO o tehničnih ovirah v trgovini,

neučinkovita zaščita intelektualne lastnine in geografskih označb ter nepravilno

izvajanje in uveljavljanje,

ovire za trgovino s storitvami in tuje neposredne naloţbe, kot so neupravičene

zgornje meje tujega lastniškega deleţa, obveznosti pri ustanavljanju mešanih

podjetij ter diskriminacijsko obravnavanje,

omejujoča pravila vladnih naročil in prakse, ki podjetjem EU preprečujejo uspešno

sodelovanje v postopkih javnih naročil v tretjih drţavah,

zloraba instrumentov trgovinske zaščite s strani tretjih drţav in njihova uporaba, ki

je v nasprotju s pravili WTO,

nepoštene drţavne pomoči in druge subvencije tretjih drţav, ki ovirajo dostop na

trg.

S ciljem odkrivanja in reševanja trgovinskih ovir, s katerimi se podjetja srečujejo na trgih

zunaj EU, je Evropska komisija vzpostavila tesno sodelovanje z drţavami članicami in

podjetji. Posebna pozornost v tem partnerstvu je namenjena majhnim in srednje velikim

podjetjem, ki so vedno aktivnejša na izvoznih trgih in se pogosto soočajo s teţavami pri

premagovanju trgovinskih ovir, sama pa običajno nimajo resursov za spopadanje s temi

ovirami.

Sodelovanje med Evropsko komisijo, drţavami članicami in podjetji poteka tako v Bruslju

kot tudi lokalno na tretjih trgih med Delegacijami EU36

, veleposlaništvi drţav članic in

predstavništvi podjetij (Izvozno okno 2012).

36

Skupina ljudi izbranih in pooblaščenih za zastopanje interesov EU.

36

4.2 Vstop Hrvaške v evropsko carinsko unijo

Meja carinskega območja EU se je s 1. julijem 2013 premaknila s slovensko-hrvaške meje

na mejo med Hrvaško in Srbijo, med Hrvaško in Bosno in Hercegovino ter med Hrvaško in

Črno goro. Pri trgovanju s tretjimi drţavami se carinske formalnosti izvajajo še naprej.

Vlada RS je ocenila, da bi bilo zaradi pričakovanih novih okoliščin, ki jih bo prinesel vstop

Hrvaške v EU in zaradi povečanja učinkovitosti pri pobiranju obveznih dajatev ter večje

racionalnosti organiziranosti sluţb, ki so pristojne za pobiranje javnih dajatev, primerno, da

se davčna in carinska sluţba zdruţita v enotno finančno sluţbo. Potem, ko ni bilo uspeha s

predlogom o zdruţitvi davčne in carinske uprave s 1. julijem letos, je vlada pripravila nov

predlog zakona o finančni upravi z novim predlogom zdruţitve. Vlada smiselnost zdruţitve

omenjenih uprav pojasnjuje z ukinitvijo carinskega nadzora na drţavni meji med Slovenijo

in Hrvaško, potem ko je ta sredi tega leta vstopila v EU.

Nadaljnji razvoj sistema pobiranja obveznih dajatev in spremenjene okoliščine za delo

carinske sluţbe zaradi širitve EU zahtevajo spremembe tudi pri organiziranju sluţb, ki so

pristojne za pobiranje obveznih dajatev. Pobiranje obveznih dajatev bo temeljna naloga

novoustanovljene finančne uprave. S tem namenom se bodo posamezni zaposleni, ki so do

sedaj opravljali naloge carinske sluţbe, razporedili na delovna mesta, kjer bodo opravljali

naloge, ki jih v skladu z veljavno zakonodajo opravlja davčna sluţba.

Z zdruţitvijo obeh sluţb v enotno finančno upravo se uresničujeta tudi cilj racionalizacije

postopkov in optimizacija stroškov do zdaj ločenih organov. Prav tako se ţelijo bolje

izkoristiti zaposleni, s katerimi razpolagata sluţbi. Zavezanci pa lahko od zdruţitve med

drugim pričakujejo zmanjševanje administrativnih ovir, poenotenje inšpekcijskih

pregledov in moţnost dostopa do skupnih zbirk podatkov.

Finančna uprava RS bo organ v sestavi Ministrstva za finance. Sestavljena bo iz

Generalnega finančnega urada in finančnih uradov (Planet Siol.net 2013).

4.2.1 Liberalizacija trga

Za Slovenijo je Hrvaška nedvomno pomemben trg. Hrvaška je na drugem mestu po

slovenskih neposrednih tujih naloţbah v tujini in na petem mestu po blagovni menjavi,

zato so članstva Hrvaške v EU številna slovenska podjetja veseli.

Za Slovenijo je Hrvaška ena pomembnejših poslovnih partneric. Sodelovanje se je, z

njenim vstopom v EU, le še okrepilo, saj so številni administrativni postopki

poenostavljeni ali odpravljeni. Načelo prostih pretokov, na katerem je zasnovana EU,

omogoča še bolj odprto sodelovanje dveh sosednjih drţav. Gospodarstveniki zagovarjajo

urejen in reguliran trg, na katerem so vsi akterji obravnavani enako, kar je bistvena

prednost gospodarske politike EU. Slovenska podjetja imajo s svojimi blagovnimi

znamkami veliko perspektivo na hrvaškem trgu in tudi širše v regiji, med drugim na

področjih trgovine, turizma, logistike in transporta, energetike ter v avtomobilski in

prehrambni industriji (Dnevnik 2013).

37

Gospodarska zbornica Slovenije in Hrvaška gospodarska zbornica menita, da bo z

odprtjem hrvaškega trga nastopilo za mala in srednja podjetja laţje poslovanje (carine bodo

odpravljene), tranzit bo potekal hitreje, stroški poslovanja se bodo zmanjšali in ne nazadnje

bodo slovenska podjetja lahko skupaj s hrvaškimi nastopala v skupnih projektih za črpanje

EU sredstev.

Na področju izhodnih neposrednih naloţb slovenskega gospodarstva je Hrvaška za nas

eden najpomembnejših trgov, saj si s Srbijo deli prvo mesto po vrednosti realiziranih

slovenskih naloţb (1,5 milijarde evrov). Hkrati je tudi Hrvaška s 500 milijoni evrov

pomembna tuja investitorica v slovenskem gospodarstvu.

Z vstopom Hrvaške v Evropsko unijo pa se bodo spremenila zunanjetrgovinska pravila in

Hrvaška bo postala del evropske carinske unije. Po drugi strani bo Hrvaška izstopila iz

sporazuma CEFTA37

, ki ji je dodeljeval privilegiran poloţaj pri izvozu proizvodov v

drţave podpisnice tega sporazuma, kar bo vplivalo na izvoz v te drţave. Vendar pa se bodo

z vstopom v EU za Hrvaško odprli trgi in moţnosti poslovanja, ki jih do sedaj ni imela.

Vstop Hrvaške v EU ima pozitivne učinke. Zelo pomembno je, da Slovenija in Hrvaška

najdeta še več skupnih perspektiv za poglobitev institucionalnega sodelovanja, predvsem

na področjih, kot so infrastruktura, prostor, kmetijstvo, turizem, informacijska druţba, ne

nazadnje tudi na področju malih in srednjih podjetij, ki so hrbtenica gospodarstev obeh

drţav. Popolna odprava administrativnih ovir, ki bo prinesla liberalizacijo na vseh

segmentih trga, je še posebej pozitivna (GZS 2013b).

4.2.2 Povečanje gospodarskega sodelovanja

Z vstopom Hrvaške v EU so bile, poleg številnih poenostavitev na drugih področjih,

odpravljene tudi administrativne ovire na mejah med Slovenijo in Hrvaško, s čimer je bil

omogočen prost pretok blaga med obema drţavama. Pričakujemo lahko, da se bo zato

obseg blagovne menjave med Slovenijo in Hrvaško v prihodnje povečal, in sicer tako

zaradi intenzivnejšega trgovanja slovenskih in hrvaških podjetij, ki so se poslovno

udejstvovala na trgih obeh drţav ţe pred vstopom Hrvaške v EU, kot tudi zaradi začetka

trgovanja precejšnjega števila novih slovenskih in hrvaških podjetij, ki bodo na hrvaškem

ali slovenskem trgu skušala najti nove poslovne priloţnosti.

Pričakuje se, da se bo obseg blagovne menjave med Slovenijo in Hrvaško po vstopu

Hrvaške v EU nekoliko povečal tudi zato, ker je Hrvaška z vstopom v EU postala mejna

drţava EU (leţi ob meji med EU in drţavami nečlanicami EU), in zato del blaga pri

trgovanju Slovenije z drţavami nečlanicami EU (predvsem tistimi z območja nekdanje

Jugoslavije) ne bo več izvozno oz. uvozno ocarinjen v Sloveniji, ker Slovenija zdaj ni

večmejna drţava EU, temveč bo npr. ocarinjen na meji med Hrvaško in Srbijo. Posledično

bo tovrstna blagovna menjava v slovenski statistiki zunanje trgovine prikazana kot

blagovna menjava med Slovenijo in Hrvaško, in ne kot blagovna menjava Slovenije z

drţavami nečlanicami EU (npr. s Srbijo, Bosno in Hercegovino, Makedonijo, Črno goro

itd.).

37

Sporazum o prosti trgovini (Central European Free Trade Agreement)

38

Trgovanje Slovenije s sosednjo Hrvaško je za številne gospodarske sektorje Slovenije

izredno pomembno:

- najvišji preseţek v blagovni menjavi Slovenije s Hrvaško je bil doseţen v letu

2008, ko je vrednost izvoza Slovenije v Hrvaško dvakrat presegla vrednost uvoza

Slovenije iz Hrvaške,

- Hrvaška je bila v vseh letih opazovanega obdobja ena izmed prvih štirih

najpomembnejših trgovinskih partneric Slovenije pri izvozu in ena izmed prvih

šestih pri uvozu,

- Hrvaška je bila v celotnem opazovanem obdobju najpomembnejša trgovinska

partnerica Slovenije pri trgovanju z drţavami, ki niso članice EU,

- trgovanje Slovenije s Hrvaško je v letu 2012 predstavljalo okrog 50 % blagovne

menjave Slovenije z drţavami, ki so nastale na ozemlju nekdanje Jugoslavije,

- Slovenija je bila v letu 2012 pri izvozu Hrvaške v drţave članice EU njena druga,

pri uvozu Hrvaške iz drţav članic EU pa njena tretja najpomembnejša trgovinska

partnerica,

- v letu 2012 je v Hrvaško izvaţalo skoraj 5.000 slovenskih podjetij ali več kot 40 %

vseh slovenskih podjetij med tistimi, ki so izvaţala blago v drţave, ki niso bile

članice EU,

- v letu 2012 je pet največjih izvoznikov ustvarilo več kot četrtino vrednosti

slovenskega izvoza v Hrvaško,

- med slovenskimi podjetji, ki so trgovala s Hrvaško v letu 2012, je bilo na izvozni in

uvozni strani več kot 50 % mikropodjetij.

V vseh letih opazovanega obdobja se je Hrvaška uvrščala pri izvozu med prve štiri, pri

uvozu pa med prvih šest naših najpomembnejših trgovinskih partneric. Pri trgovanju z

drţavami, ki niso članice EU, pa je bila Hrvaška v celotnem opazovanem obdobju naša

najpomembnejša trgovinska partnerica; deleţ blagovne menjave Slovenije s Hrvaško je pri

trgovanju z drţavami, ki niso članice EU, v letu 1992 znašal pri izvozu 41,1 %, pri uvozu

pa 39,6 %; v letu 2012 se je ta deleţ pri izvozu zmanjšal na 20,5 %, pri uvozu pa na 17,8

%.

Deleţ blagovne menjave Slovenije s Hrvaško v skupni blagovni menjavi Slovenije je bil

pri obeh blagovnih tokovih najvišji v letu 1992, in sicer je pri izvozu znašal 14,3 %, pri

uvozu pa 13,8 %; pri izvozu v tem letu je bila Hrvaška druga najpomembnejša trgovinska

partnerica Slovenije (za Nemčijo), pri uvozu pa tretja (za Nemčijo in Italijo). Nato sta ta

deleţa v obdobju do leta 1999 izrazito upadla: deleţ izvoza Slovenije v Hrvaško se je v

skupnem blagovnem izvozu Slovenije zmanjšal za 6,5 odstotne točke, deleţ uvoza

Slovenije iz Hrvaške v skupnem blagovnem uvozu Slovenije pa kar za 9,4 odstotne točke

(SURS 2013a).

39

SLIKA 4: BLAGOVNA MENJAVA SLOVENIJE S HRVAŠKO V LETU 2012

(najpomembnejše blagovne skupine proizvodov)

Vir podatkov: SURS 2013a

Podatki o izvozu Slovenije v Hrvaško kaţejo (slika 4), da sta bila v letu 2012 največja

deleţa izvoza ustvarjena z izvozom električne energije (17,1 %) ter nafte in naftnih

derivatov (10,0 %); sledili so kovinski izdelki in električni stroji (4,1 %).

Deleţa trgovanja z električno energijo ter nafto in naftnimi derivati v skupni blagovni

menjavi Slovenije s Hrvaško sta se pri izvozu, v obdobju 1992–2012, izrazito povečala

(deleţ električne energije za 17,1 odstotne točke, deleţ nafte in naftnih derivatov pa za 6,1

odstotne točke).

Na sliki 4 vidimo, da je bil v letu 2012 največji deleţ uvoza Slovenije iz Hrvaške ustvarjen

z električno energijo (12,2 %); sledila so cestna vozila (7,6%) ter nafta in naftni derivati

(7,5 %).

Deleţi vrednosti uvoza teh proizvodov so bili v letu 1992 še precej nizki. Izraziteje so se

začeli povečevati šele poletu 2000. Deleţ vrednosti uvoza nafte in naftnih derivatov pa se

je v obdobju 1992–2012 precej zmanjšal (za 10,4 odstotne točke).

V letu 2012 je majhno število velikih podjetij ustvarilo vrednostno največji deleţ skupne

blagovne menjave Slovenije s Hrvaško. Ustvarili so namreč kar 40,6 % celotne vrednosti

izvoza Slovenije v Hrvaško ter 37,0 % celotne vrednosti uvoza Slovenije iz Hrvaške. K

skupni vrednosti blagovne menjave Slovenije s Hrvaško pa so pomemben deleţ prispevala

tudi srednje velika podjetja in mikropodjetja (SURS 2013a).

40

5. SKLEP

Prvotna funkcija carin je bila fiskalna, danes ima vlogo spodbujanja konkurenčnosti v EU

ter zaščito njenih drţavljanov. Poleg zagotavljanja nemotenega pretoka blaga, carina skrbi

tudi za varovanje javnega zdravja, potrošnikov in okolja. Soočanje z vse večjo

odgovornostjo in globalnimi izzivi zahteva posodobitev ter racionalizacijo carinske unije v

prihodnjih letih. Tako je status AEO del pobude za zagotovitev varnosti celotne dobavne

verige v EU, ki dokazuje, da je poslovni partner v mednarodni trgovini varen in zanesljiv.

Hitrejše postopke pa omogoča tudi v tretjih drţavah.

Z vstopom RS v EU je bilo izvajanje carinske politike preneseno na evropske institucije in

pri trgovanju med drţavami članicami EU so se začela uporabljati pravila notranjega trga.

Še vedno pa trgovanje s tretjimi drţavami ureja nacionalna zakonodaja. Prav tako

Slovenija samostojno sprejema nekatere uredbe, zakone in pravilnike za izvajanje

temeljnih nalog carinske sluţbe. V Sloveniji te naloge izvaja CURS, ki pobira dajatve,

izvaja nadzor ter odkriva kazniva dejanja. Članstvo v EU je priloţnost in hkrati

odgovornost, ki je zapisana v strategiji razvoja CURS. Z njo si prizadeva razvoj sodobne

evropske carinske uprave, ki uspešno ščiti zakonite gospodarske tokove ter preprečuje

nezakoniti uvoz izdelkov in strupenih snovi.

Osnovna carinska pravila opredeljuje Carinski zakonik skupnosti, ki je bil leta 2008

prenovljen in narekuje smernice evropske carine 21. stoletja. Glede na nov carinski

zakonik so carinski postopki cenejši in hitrejši, še večja pozornost pa je namenjena varnosti

evropskih drţavljanov. Obsega manj pravil, ki so prilagojena sodobnemu elektronskemu

poslovanju carinskih uprav. Drugi pomembnejši akt evropske carinske unije je Izvedbena

uredba, ki opredeljuje izvajanje Carinskega zakonika skupnosti.

Ob vstopu Hrvaške v EU carina na jugu drţave ni več potrebna. Zato je vlada RS ţe

potrdila Zakon o finančni upravi, s katerim bo zdruţila davčno in carinsko upravo. Vendar

pa v sindikatu carinikov opozarjajo, da takšno zdruţevanje nima nobenih vzajemnih

učinkov in bo škodljivo za izvajanje nalog carinske in davčne sluţbe. Po oceni carinikov

bosta zdruţeni upravi manj učinkoviti kot doslej.

Hrvaška je ena izmed naših najpomembnejših trgovinskih partneric, pričakuje pa se, da se

bo obseg blagovne menjave med Slovenijo in Hrvaško po njenem vstopu v EU še povečal.

Po drugi strani pa se bo konkurenca za slovenska podjetja na Hrvaškem zaostrila, saj se

bodo srečevala z večjo hrvaško konkurenco na evropskih trgih.

S 1. julijem 2013 se je Hrvaška začela prilagajati pravilom in direktivam EU, ima pa tudi

odgovornost in moţnost soodločanja o teh pravilih. Leta 2015 bo pripravljena za vstop v

schengensko območje brez notranjih meja in s skupno zunanjo mejo drţav članic EU. Tudi

Slovenija je vstopila v schengenski prostor šele štiri leta po vstopu v EU, saj še ni imela

pogojev za kakovostno izvajanje schengenskih pravil. Nadzor zunanjih meja je enak za

celotno zunanjo schengensko mejo, kjer veljajo enotni standardi za vse drţave članice.

41

POVZETEK

V diplomskem delu je predstavljena zakonska ureditev carinske politike v Republiki

Sloveniji, ki se prepleta z evropskim pravnim redom, kjer osnovna carinska pravila

opredeljuje Carinski zakonik Skupnosti. Naloge carinske sluţbe opravlja Carinski urad

Republike Slovenije, ki pri svojem delu uporablja tako mednarodno kot nacionalno pravo.

Izpostavljeno je tudi schengensko območje, katerega del je prav tako Slovenija vse od leta

2008. Schengenski sporazumi odpravljajo notranje meje med drţavami članicami Evropske

Unije in s tem določajo prosti pretok blaga, storitev, kapitala in ljudi. Slovenija največ

izvaţa in uvaţa v drţave Evropske unije, nekaj blagovne menjave pa opravi tudi s tretjimi

drţavami, kjer je še vedno potrebno upoštevati carinske predpise in skupno carinsko tarifo.

Na slovensko gospodarstvo pozitivno vpliva izvoz, ki je večji glede na enako obdobje v

letu 2012.

V nalogi je opredeljen tudi vstop Republike Hrvaške v Evropsko Unijo in vpliv le-tega na

slovensko gospodarstvo. V zvezi s tem podjetja pri svojem poslovanju vidijo prednosti

zaradi hitrejšega in cenejšega izvoza, vidijo pa tudi slabosti zaradi večje konkurence na

hrvaškem trgu.

Ključne besede: zakonska ureditev, carinska politika, Republika Slovenija, Evropska

Unija, Carinski zakonik Skupnosti, Carinski urad Republike Slovenije, nacionalno pravo,

mednarodno pravo, schengensko območje, blagovna menjava, slovensko gospodarstvo,

Republika Hrvaška.

SUMMARY

The thesis presents the regulation of customs policy in Slovenia, which intertwines with

EU legislation, where basic customs rules defining the Community Customs Code . The

tasks of the customs service performs Customs Office of the Republic of Slovenia, which

uses the international as well as national law at work.

Exposed is also the Schengen area, which Slovenia is part of since 2008. The Schengen

agreement eliminate internal borders between Member States of the European Union and

therefore determine the free movement of goods, services, capital and people. Slovenian

maximum of export and import are the European Union countries, some trade is carried out

also with third countries, where is still necessary to take into account the customs

regulations and the Common Customs Tariff. On the Slovenian economy positively affects

the export, of which is larger, compared to the same period in 2012.

The diploma defines the entry of Croatia into the European Union and it`s influence on the

Slovenian economy. In this regard, the company in it`s operations see the benefits of faster

and cheaper exports, but they also see disadvantages due to increasing competition in the

Croatian market.

Keywords: regulation, tariff policy, the Republic of Slovenia, the European Union, the

Community Customs Code, Customs Office of the Republic of Slovenia, national law,

international law, Schengen Area, trade, the Slovenian economy, the Republic of Croatia.

42

LITERATURA IN VIRI

Literatura:

1. Hepe, Boštjan, idr. 2011. Zgodovina carine na Slovenskem od antike do slovenske

osamosvojitve. Ljubljana: Carinska uprava Republike Slovenije.

2. Koren, Majda. 2004. Carinski zakonik Skupnosti. Ljubljana: Center Marketing

Internacional.

3. Mihovec, Janez. 2007. Uvajanje schengenskih sporazumov in standardov v

Republiki Sloveniji. Uprava, Mednarodna znanstvena revija za teorijo in prakso 1,

117 – 135.

4. Mlekuţ, Tatjana. 2008. Novosti na področju izvajanja enotnih dovoljenj in

centraliziranega carinjenja. RDP, Revija za računovodstvo, davke, carine,

gospodarsko in delovno pravo ter pravo Skupnosti 5, 70 – 74.

5. Perišin, Tamara. 2008. Free Movement of Goods and Limits of Regulatory

Autonomy in the EU and WTO. The Hague, The Netherlands: TMC Asser Press.

6. Zinrajh, Zvone. 2008. Schengen - prednosti in kaj še moramo storiti. Pravna

praksa, Časopis za pravna vprašanja 12, 15 – 17.

7. Zupančič, Alojz. 2008. Carinski postopki v EU. Ljubljana: Odin.

8. Zupančič, Alojz. 2009. Avtomatizirani uvozni sistem. IKS, Revija za računovodstvo

in finance 5, 109 – 111.

Viri:

1. CURS – Carinska uprava Republike Slovenije. (2008). Sprejet nov Carinski zakonik

Skupnosti. 2008. Arhiv novic [online]. Dostopno na:

http://www.carina.gov.si/si/novosti/sgd/2008/sprejet_nov_carinski_zakonik_skupno

sti/ [2.11.2013].

2. CURS – Carinska uprava Republike Slovenije. (2012). Mednarodni dan carine:

Meje ločujejo, carina povezuje. Sporočila za medije. Medijsko središče [online].

Dostopno na:

http://www.carina.gov.si/si/novosti/sgd/2012/mednarodni_dan_carine_meje_locujej

o_carina_povezuje/ [8.4.2013].

3. CURS – Carinska uprava Republike Slovenije. (2013a). Carinska deklaracija.

Informacije javnega značaja. O carini [online]. Dostopno na:

http://www.carina.gov.si/index.php?id=9090 [3.11.2013].

43

4. CURS – Carinska uprava Republike Slovenije. (2013b). Etični kodeks. O carini

[online]. Dostopno na:

http://www.carina.gov.si/fileadmin/curs.gov.si/pageuploads/Publikacije/Zgibanke/Et

icni_kodeks_zgibanka.pdf [5.4.2013].

5. CURS – Carinska uprava Republike Slovenije. (2013c). Slovenska zakonodaja.

Zakonodaja in predpisi CURS [online]. Dostopno na:

http://www.carina.gov.si/si/zakonodaja_in_predpisi_curs/slovenska_zakonodaja/

[5.4.2013].

6. CURS – Carinska uprava Republike Slovenije. (2013d). Strategija razvoja carinske

sluţbe. O carini [online]. Dostopno na:

http://www.carina.gov.si/si/o_carini/strategija_razvoja_carinske_sluzbe/ [5.4.2013].

7. CURS – Carinska uprava Republike Slovenije. (2013e). Tranzit. Carinski postopki

[online]. Dostopno na: http://www.carina.gov.si/si/carinski_postopki/tranzit/

[3.11.2013].

8. CURS – Carinska uprava Republike Slovenije. (2013f). Zakonodaja EU.

Zakonodaja in predpisi CURS [online]. Dostopno na:

http://www.carina.gov.si/si/zakonodaja_in_predpisi_curs/zakonodaja_eu/

[5.4.2013].

9. Dnevnik. 2013. Zdruţevanje s Hrvaško: Ko bo Kolpa samo še reka. V objektivu.

Objektiv [online]. Dostopno na: http://www.dnevnik.si/objektiv/vec-

vsebin/1042540313 [15.12.2013].

10. Evropa.gov.si – Vladni portal z informacijami o ţivljenju v Evropski uniji. 2013a.

Po letih zamud dočakali schengenski informacijski sistem druge generacije.

Schengenski pravni red. Novice [online]. Dostopno na:

http://www.evropa.gov.si/si/vsebina/novica/select/shengenski_pravni_red/news/po-

letih-zamud-docakali-schengenski-informacijski-sistem-druge-

generacije/4990ea6de554c192c611b1c9c40dba7d/ [14.4.2013].

11. Evropa.gov.si – Vladni portal z informacijami o ţivljenju v Evropski uniji. 2013b.

Pravni red. O Evropski uniji [online]. Dostopno na:

http://www.evropa.gov.si/si/pravni-red/ [5.4.2013].

12. Evropa.gov.si – Vladni portal z informacijami o ţivljenju v Evropski uniji. 2013c.

Pravni red. Pogodbe [online]. Dostopno na: http://www.evropa.gov.si/si/pravni-

red/pogodbe/ [16.11.2013].

13. Evropa.gov.si – Vladni portal z informacijami o ţivljenju v Evropski uniji. 2013d.

Slovenija in EU. Vstop v Schengen [online]. Dostopno na:

http://www.evropa.gov.si/si/vstop-v-schengen/ [5.4.2013].

14. Evropska komisija. 2007. Integrirana tarifa Evropske skupnosti TARIC, Uvod 2007.

Ljubljana: Center Marketing Internacional.

44

15. Finance. 2013. Virant si ţeli, da Hrvaška vstopi v schengen v manj kot treh letih.

Prva stran [online]. Dostopno na: http://www.finance.si/8344437/Virant-si-

%C5%BEeli-da-Hrva%C5%A1ka-vstopi-v-schengen-v-manj-kot-treh-letih/rss

[16.11.2013].

16. GZS – Gospodarska zbornica Slovenije. 2013a. Carinski postopki pri poslovanju z

drţavami izven Skupnosti. Mednarodno poslovanje. Skupne naloge [online].

Dostopno na: http://www.gzs.si/slo/skupne_naloge/mednarodno_poslovanje/60711

[14.4.2013].

17. GZS – Gospodarska zbornica Slovenije. 2013b. Poslovanje s Hrvaško po vstopu v

EU. Sporočila za javnost. Novinarsko središče [online]. Dostopno na:

http://mediji.gzs.si/slo//61068 [14.12.2013].

18. Izvozno okno. 2012. Dostop na tretje trge. Mednarodno trgovanje [online].

Dostopno na:

http://www.izvoznookno.si/Dokumenti/Mednarodno_trgovanje/Market_access_data

base_20.aspx [25.11.2013].

19. Izvozno okno. 2013. Carinski postopki. Mednarodno trgovanje [online]. Dostopno

na:

http://www.izvoznookno.si/Dokumenti/Mednarodno_trgovanje/Carinski_postopki_

8.aspx [25.11.2013].

20. Planet Siol.net. 2013. Namesto davčne in carinske nova finančna uprava.

Gospodarstvo. Novice [online]. Dostopno na:

http://www.siol.net/novice/gospodarstvo/2013/10/financna_uprava.aspx

[15.12.2013].

21. SURS – Statistični urad Republike Slovenije. 2013a. Blagovna menjava Slovenije s

Hrvaško, 1992–2012 – končni podatki. Zunanja trgovina. Ekonomsko področje

[online]. Dostopno na: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=5732

[15.12.2013].

22. SURS – Statistični urad Republike Slovenije. 2013b. Izvoz in uvoz blaga, Slovenija,

september 2013 - začasni podatki. Zunanja trgovina. Ekonomsko področje [online].

Dostopno na: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=5874 [25.11.2013].

23. Wikipedia – The Free Encyclopedia. 2013. World Customs Organization [online].

Dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/World_Customs_Organization

[17.11.2013].

24. Wikipedija – Prosta enciklopedija. 2010a. Carina (dajatev) [online]. Dostopno na:

http://sl.wikipedia.org/wiki/Carina_%28dajatev%29 [3.11.2013].

25. Wikipedija – Prosta enciklopedija. 2010b. Schengensko območje [online]. Dostopno

na: http://sl.wikipedia.org/wiki/Schengensko_obmo%C4%8Dje [16.11.2013].

45

SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC

AEO

ATA

CEFTA

CURS

DDV

ECE

EU

PES

PEU

RS

SIAES

SICIS

SIS

TIR

VIS

WCO

WTO

Autorised Economic Operater

Admission Temporary Admission

Central European Free Trade Agreement

Carinska uprava Republike Slovenije

Davek na dodano vrednost

Economic Commision for Europe

Evropska Unija

Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti

Pogodba o Evropski uniji

Republika Slovenija

Slovenian Automated Export System

Slovenski carinski informacijski sistem

Schengenski informacijski sistem

Transports Internationaux Routiers

Vizumski informacijski sistem

World Customs Organization

World Trade Organization

46

SEZNAM TABEL IN SLIK

Seznam tabel stran

TABELA 1: IZVOZ IN UVOZ BLAGA, SEPTEMBER 2013 31

Seznam slik stran

SLIKA 1: UČINKI UVOZNIH CARIN 8

SLIKA 2: SCHENGENSKO OBMOČJE 22

SLIKA 3: DELEŢ IZVOZA IN UVOZA V DRŢAVE EU IN TRETJE DRŢAVE OD

JANUARJA DO SEPTEMBRA 2013 31

SLIKA 4: BLAGOVNA MENJAVA SLOVENIJE S HRVAŠKO V LETU 2012

(najpomembnejše blagovne skupine proizvodov) 39