UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ELEKTROTEHNIKO, RAČUNALNIŠTVO IN INFORMATIKO

Dušan Cvahte

ZASNOVA IN KONFIGURACIJA IP PBX TELEFONIJE ZA MANJŠA PODJETJA

Diplomsko delo

Maribor, oktober 2011

III

Diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa

Študent: Dušan Cvahte

Študijski program: UN – ŠP Elektrotehnika

Smer: Elektronika

Mentor: red. prof. dr. Zdravko Kačič, univ. dipl. inž. elektrotehnike

Lektorica: Marija Mali, predmetna učiteljica slovenskega in srbohrvatskega jezika s

književnostma

Maribor, oktober 2011

IV

Zahvala

Zahvaljujem se red. prof. dr. Zdravku Kačiču, univ. dipl. inž.

elektrotehnike, za strokovno pomoč in vodenje pri izdelavi

diplomske naloge ter g. Darku Sklambi za pomoč pri zbiranju

literature in za odgovore na številna vprašanja.

Posebna zahvala velja moji družini, predvsem mami, ki me je

vodila skozi življenje in mi omogočila študij.

V

ZASNOVA IN KONFIGURACIJA IP PBX TELEFONIJE ZA MANJŠA PODJETJA

Ključne besede: telekomunikacije, telekomunikacijska omrežja, telefonska centrala, IP

telefonija, IP Centreks, IP PBX, komunikacijski prehod, stikalo Linksys.

UDK: 621.391:004.7(043.2)

Povzetek

V diplomskem delu smo na kratko opisali dostopovne tehnologije prenosa podatkov, sistem

omrežij in njihovo delovanje ter delovanje telefonskih central. V drugem delu smo prikazali

praktično realizacijo sistema IP telefonije v manjših podjetjih z IP PBX modelom. Ta model

uporabljajo podjetja, ki za svoje delovanje potrebujejo telefonijo, internet, analogni priključek

za faksimilne naprave in po potrebi priključek za televizijo. Priročno pri tem modelu je, da se

oprema nahaja na lokaciji podjetja, vendar je v lasti ponudnika telekomunikacijskih storitev, ki

skrbi tudi za vzdrževanje.

VI

DESIGN AND CONFIGURATION IP PBX TELEPHONY FOR SMALLER COMPANIES

Key words: telecommunications, telecommunications network, PBX, IP telecommunications,

IP Centreks, IP PBX, communication gateway, switch Linksys.

UDK: 621.391:004.7(043.2)

Abstract

In this research we will briefly describe the data transmission access technologies, network

and system performance and operation of telephone PBX systems. In the second part we will

show the practical realization of IP telephony in small businesses with IP PBX model. This

model is used by companies which need a phone, internet connection, port for analog

facsimile device and, if necessary, access to television for their operations. Convenient in this

model is that the equipment is located at the company, but still owned by a telecom provider,

which also takes care of maintenance.

VII

Vsebina

1. Uvod ........................................................................................................................................ 1

2. Dostopovne tehnologije prenosa podatkov.............................................................................. 3

3. Kako omrežja delujejo ............................................................................................................. 9

3.1 Ethernet.....................................................................................................................10

3.2 Model OSI.................................................................................................................15

3.3 TCP/IP protokol........................................................................................................18

4. Telekomunikacijska omrežja ................................................................................................. 22

4.1 Bakreno omrežje ....................................................................................................... 23

4.2 Optično omrežje ....................................................................................................... 26

5. Telefonske centrale v podjetjih in IP telefonija v podjetjih .................................................. 33

5.1 Izgradnja telefonskega omrežja in telefonskih central ............................................. 33

5.2 IP telefonija v podjetjih ............................................................................................ 34

6. Poslovni sistem CENTREKS ................................................................................................ 36

6.1 IP Centreks in IP PBX .............................................................................................. 38

6.2 Poslovni model IP CTX ............................................................................................ 39

6.3 Poslovni model IP PBX ............................................................................................ 40

7. Zasnova in implementacija IP telefonije za majhno podjetje z IP PBX modelom ................ 42

7.1 Priprava in vpis opreme v DHCP strežnik ter registracija........................................ 42

7.1.1 Preveritev vpisanosti terminalske opreme .................................................... 42

7.1.2 Priprava terminalske opreme Snom m3 (brezžični telefon) ......................... 43

7.1.3 Priprava terminalske opreme Linksys Spa 922 ............................................. 47

7.1.4 Registracija in vpis opreme ........................................................................... 48

7.1.5 Prijava na registracijske strani Poslovna telefonija in internet ..................... 51

7.1.6 Prijava v profil za konfiguracijo naročnika .................................................. 51

7.1.7 Zajem podatkov o terminalski opremi .......................................................... 53

7.1.8 Pregled in preveritev zajete terminalske opreme .......................................... 54

7.1.9 Aktivacija telefonskih številk ....................................................................... 55

7.1.10 Registracija ................................................................................................. 56

VIII

7.2 Konfiguracija komunikacijskega prehoda - modem Sinope 568 ............................. 59

7.3 Konfiguracija stikala Linksys SRW 208P ................................................................ 66

7.4 Montaža opreme pri naročniku ................................................................................. 81

8. Sklep ...................................................................................................................................... 83

9. Viri in literatura ..................................................................................................................... 84

10. Priloge .................................................................................................................................. 87

IX

Seznam slik

Slika 2.1: Frekvenčna območja za ADSL ................................................................................... 5

Slika 2.2: Frekvenčna območja za ADSL2 in ADSL2+ .............................................................. 6

Slika 2.3: Razmerje hitrosti pretoka podatkov glede na razdaljo ................................................ 6

Slika 2.4: Diskretna multitonska modulacija ............................................................................... 7

Slika 2.5: Razmerje hitrosti pretoka podatkov glede na razdaljo (VDSL) .................................. 8

Slika 2.6: Frekvenčno območje za VDSL2 ................................................................................. 8

Slika 3.1: Različne naprave v omrežju ........................................................................................ 9

Slika 3.2: Ethernet ..................................................................................................................... 10

Slika 3.3: Topologija obroča z žetonom .................................................................................... 10

Slika 3.4: Princip delovanja CSMA/CD .................................................................................... 11

Slika 3.5: Simbol Manchester kodiranja .................................................................................... 12

Slika 3.6: Primer Manchester kodiranja .................................................................................... 13

Slika 3.7: Nevztrajni CSMA ...................................................................................................... 14

Slika 3.8: 1-vztrajni (zgoraj) in p-vztrajni CSMA (spodaj)....................................................... 15

Slika 3.9: Sedem slojev OSI modela ......................................................................................... 16

Slika 3.10: Nabor internetnih protokolov .................................................................................. 18

Slika 3.11: TCP/IP protokolni sklad .......................................................................................... 19

Slika 3.12: Način delovanja IP protokola .................................................................................. 20

Slika 3.13: Način delovanja TCP protokola .............................................................................. 20

Slika 3.14: Primerjava plasti OSI in TCP/IP modelov .............................................................. 21

Slika 4.1: Telekomunikacijsko omrežje .................................................................................... 22

Slika 4.2: Del telekomunikacijskega omrežja ........................................................................... 22

Slika 4.3: Promet v fiksnem telekomunikacijskem omrežju ..................................................... 23

Slika 4.4: Popačenje impulza pri prenosu ................................................................................. 24

Slika 4.5: Odboji na naročniškem vodu..................................................................................... 24

Slika 4.6: Presluh med parom vodov ......................................................................................... 25

Slika 4.7: Presluh med dvovodi v kablu .................................................................................... 25

Slika 4.8: Tonski sledilnik, tonski generator in primer uporabe ............................................... 26

X

Slika 4.9: Zgradba optičnega vlakna ......................................................................................... 26

Slika 4.10: Primerjava velikosti optičnega vlakna .................................................................... 27

Slika 4.11: Princip delovanja optičnega prenosnega sistema .................................................... 28

Slika 4.12: Vstop svetlobe v optično vlakno ............................................................................. 28

Slika 4.13: Uhajanje svetlobe na krivini optičnega vlakna ...................................................... 30

Slika 4.14: Vzroki slabljenja v optičnem vlaknu ....................................................................... 30

Slika 4.15: Merilnik signala EXFO EPM-100 .......................................................................... 31

Slika 4.16: Merilnik M200 OTDR ............................................................................................ 32

Slika 4.17: Grafični izris napak na inštrumentu M200 OTDR .................................................. 32

Slika 5.1: Telefonska centrala nekoč ......................................................................................... 33

Slika 5.2: Telefonska centrala danes ......................................................................................... 34

Slika 6.1: Storitev glasovna pošta ............................................................................................. 37

Slika 6.2: Prirejen grafični vmesnik – PC telefon ..................................................................... 37

Slika 6.3: Mreža klicnega centra ............................................................................................... 38

Slika 6.4: Poslovni model IP CTX ............................................................................................ 39

Slika 6.5: Poslovni model IP PBX ............................................................................................ 40

Slika 7.1: Brezžični IP telefon Snom m3 .................................................................................. 43

Slika 7.2: Popravljene vrednosti parametrov ............................................................................. 46

Slika 7.3: IP telefon Linksys Spa 922 ....................................................................................... 47

Slika 7.4: Vnos registracijskih podatkov ................................................................................... 48

Slika 7.5: Pregled osnovnih podatkov naročnika ...................................................................... 49

Slika 7.6: Vnos podatkov o komunikacijski opremi.................................................................. 50

Slika 7.7: Pregled podatkov in registracija uporabnika ............................................................. 50

Slika 7.8: Uporabniški podatki za prijavo tehnika v bazo podatkov Matis ............................... 51

Slika 7.9: Uporabniški podatki za prijavo ................................................................................. 52

Slika 7.10: Osnovno okno za pregled podatkov o naročniku .................................................... 52

Slika 7.11: Zajem podatkov o terminalski opremi .................................................................... 53

Slika 7.12: Pregled vpisane terminalske opreme ....................................................................... 54

Slika 7.13: Aktivacija telefonskih številk .................................................................................. 55

Slika 7.14: Začetek registracije ................................................................................................. 56

XI

Slika 7.15: Izbira telefonske številke določenemu aparatu in registracija ................................ 57

Slika 7.16: Določitev telefonske številke analognemu portu 1 na modemu ............................. 58

Slika 7.17: Modem Sinope 568 ................................................................................................. 59

Slika 7.18: Vpis parametrov v spletni brskalnik ....................................................................... 59

Slika 7.19: Dostop do nastavitev za internetno povezavo ......................................................... 60

Slika 7.20: Vpis uporabniških podatkov ................................................................................... 60

Slika 7.21: Urejanje brezžične povezave ................................................................................... 61

Slika 7.22: Izbira dostopnosti brezžičnega omrežja .................................................................. 61

Slika 7.23: Izbira imena brezžičnega omrežja ........................................................................... 62

Slika 7.24: Določitev dostopa do omrežja ................................................................................. 62

Slika 7.25: Pregled sprememb in nastavitev ter potrditev ......................................................... 63

Slika 7.26: Nastavitev konfiguracije na portih .......................................................................... 64

Slika 7.27: Izbira konfiguracije za port 1 .................................................................................. 64

Slika 7.28: Pregled nastavljenih portov ..................................................................................... 65

Slika 7.29: 8-portno stikalo Linksys SRW 208P ....................................................................... 66

Slika 7.30: Prilagoditev omrežne kartice osebnega računalnika ............................................... 67

Slika 7.31: Avtentikacija ........................................................................................................... 68

Slika 7.32: Preverjanje ustreznosti programske verzije............................................................. 68

Slika 7.33: Povrnitev tovarniških nastavitev 1 .......................................................................... 69

Slika 7.34: Povrnitev tovarniških nastavitev 2 .......................................................................... 69

Slika 7.35: Ponovni zagon ......................................................................................................... 70

Slika 7.36: Nastavitve načina delovanja portov ........................................................................ 71

Slika 7.37: Kreacija VLAN za VoIP ......................................................................................... 72

Slika 7.38: VLAN PORT matrika VoIP .................................................................................... 73

Slika 7.39: Kreacija VLAN za internet ..................................................................................... 74

Slika 7.40: VLAN PORT matrika internet ................................................................................ 75

Slika 7.41: Vklop funkcije Spanning Tree na stikalu ................................................................ 76

Slika 7.42: Izklop funkcije Spanning Tree za porta G1 in G2 .................................................. 76

Slika 7.43: Sprememba VLAN za konfiguracijo stikala ........................................................... 77

Slika 7.44: Nastavitev PVID ..................................................................................................... 78

XII

Slika 7.45: Sprememba avtentikacijskih podatkov ................................................................... 79

Slika 7.46: Sprememba nastavitev metode pridobivanja IP naslova ......................................... 80

Slika 7.47: Priključitev opreme pri naročniku ........................................................................... 81

XIII

Uporabljeni simboli:

x(t) - kvadraturno amplitudno moduliran signal

I - signal 1 kvadraturno amplitudno moduliranega signala (podatek)

Q - signal 2 kvadraturno amplitudno moduliranega signala (podatek)

ωc - frekvenca kvadraturno amplitudno moduliranega signala

θc - mejni kot za totalni odboj pri optičnih vlaknih

n1 - lomni količnik sredice

n2 - lomni količnik plašča

a - slabljenje

D - disperzija

R - radij krivine

XIV

Uporabljene kratice:

PSTN - Public switched telephone network , javno komutirano telefonsko omrežje

POTS - Plain Old Telephone Service, glasovno orientirana javna telefonska omrežja

ISDN - Integrated Services over Digital Network, integrirane storitve preko digitalnega

omrežja

DSL - Digital Subscriber Line, digitalni prenos podatkov preko žic lokalnega omrežja

ADSL - Asymmetric Digital Subscriber Line, asimetrični dig. prenos preko žic

ADSL2 - ADSL za višje hitrosti (podvojena hitrost osnovnega ADSL-ja)

ADSL2+ - ADSL za hitrost do 24 Mbit/s

VDSL - Very High Bit Rate DSL, zelo hitri digitalni prenos podatkov

VDSL2 - VDSL do hitrosti 250 Mbit/s na zelo kratkih razdaljah

XDSL - splošno za DSL tehnologije (ADSL,VDSL ...)

QAM - Quadrature Amplitude Modulation, kvadraturno amplitudna modulacija

DMT - Discrete multitone modulation, diskretna multitonska modulacija

HDTV - High Definition Television, televizija visoke ločljivosti

NEXT - near end crosstalk, bližnji presluh

FEXT - far end crosstalk, daljnji presluh

CATV - Cable Television, kabelska televizija

XV

IBM - International Business Machines Corporation (podjetje)

DEC - Digital Equipment Corporation (podjetje)

CSMA/CD - Carrier Sense Multiple Access/ Colision Detection, omrežni protokoli za

kontrolo pretoka z zaznavanjem trkov

IEEE - Institute of Electrical and Electronics Engineers, Inštitut inženirjev elektrotehnike in

elektronike

OSI - Open System Interconnection, shema odprtega povezovanja sistemov

ISO - International Standard Organization, Mednarodna organizacija za standardizacijo

IP - Internet Protocol, internetni protokol

TCP - Transmission Control Protocol, protokol za nadzor prenosa

ASCII - American Standard Code for Information Interchange, ameriški standardni nabor za

izmenjavo informacij

MAC - Media Access Control address, preverjanje zasedenosti in odkrivanje trkov na

prenosnem mediju

LLC - Logical Link Control, nadzor logičnih povezav in upravljanje s podatki

WWW - World Wide Web, svetovni splet

DHCP - Dynamic Host Configuration Protocol, omrežni protokol za dinamično nastavitev

gostitelja

SMTP - Simple Mail Transfer Protocol, protokol za prenos elektronske pošte

SNMP - Simple Network Management Protocol, protokol za nadzor naprav v omrežju

XVI

HTTP - HyperText Transfer Protocol, protokol za prenos informacij na spletu

FTP - File Transfer Protocol, protokol za prenos datotek

UDP - User Datagram Protocol, nepovezovalni protokol za prenašanje paketov

ICMP - Internet Control Message Protocol, protokol za pošiljanje nadzornih sporočil in

sporočil stanja

PPP - Point to Point Protocol, komunikacijski protokol za komunikacijo med usmerjevalniki

SLIP - Serial Line Internet Protocol, izmenjava IP paketov preko serijske linije (podobno IP)

ARP - Address Resolution Protocol, protokol za pridobivanje strojnih naslovov gostiteljev

USART - Universal Asynchronous Receiver/Transmitter, univerzalni asinhroni

sprejemnik/oddajnik

IPv4 - Internet Protocol version 4, internetni protokol verzija 4

IPv6 - Internet protokol version 6, internetni protokol verzija 6

CRM - Customer Relationship Management, upravljanje odnosov s strankami

PC - Personal Computer, osebni računalnik

IP CTX - Poslovni sistem Centreks

IP PBX - Poslovni sistem IP Private Branch eXchange,

IP/MPLS - MultiProtocol Label Switching, večprotokolarna komutacija za zamenjavo label

IMF - interna baza službe za tehnično pomoč

VoIP - Voice over Internet Protokol, telefonija (govor, faks) preko internetnega protokola

XVII

DNS - Domain Name System/Service/Server, sistem domenskih imen

LAN - Local Area Network, lokalno telekomunikacijsko/računalniško omrežje

WAN - Wide Area Network, razširjeno telekomunikacijsko/računalniško omrežje

TFTP - Trivial File Transfer Protocol, enostavni protokol za prenos podatkov

VLAN - Virtual Local Area Network, navidezno lokalno omrežje

ID - Identification, identifikacija

ERIN - aplikacija službe za tehnično pomoč

UTP - Unshielded Twisted Pair, neoklopljena sukana parica

HUB - Večportni obnavljalnik signala za večje razdalje

STP - Spanning Tree Protocol, protokol za preusmeritev povezave v primeru okvare glavne

linije

PVID - Port Vlan ID, identifikacija porta za navidezno lokalno omrežje

ATA - Analog Telecomunications Adapter, analogni priključek

Diplomsko delo 1

1. Uvod

Ljudje se pravzaprav sploh ne zavedamo, koliko truda in dela je bilo nekoč vloženega v sistem

komuniciranja, od telegrafa, telefona in dalje do širokopasovnih storitev. Danes so nam te

povezave in uporaba naprav samoumevne, saj si ne moremo predstavljati gospodinjstva brez

telefona in interneta, kaj šele podjetja, ki telekomunikacijske povezave potrebujejo za svoj

obstoj. V današnjem času se dan sodobnih ljudi začne s prebiranjem novic na internetu,

pregledom elektronske pošte, v prostem času pa tudi s spremljanjem TV programov, za kar ne

potrebujemo več televizije, ampak nam to omogoča internet. Časi, ko smo morali do trgovine

peš ali kasneje z avtom, tonejo v pozabo. Sedaj si ponudbo potrebnih dobrin pogledamo na

internetu, lahko jih primerjamo med seboj, primerjamo cene, nato naročimo in seveda tudi

plačamo. Poleg poslovne plati nam telekomunikacije omogočajo tudi družabno plat in

vzdrževanje stikov z znanci in prijatelji, ki živijo v tujini. Lahko se pogovarjamo po telefonu,

pošiljamo elektronsko pošto ali uporabimo spletne kamere, da se lahko poleg pogovora tudi

vidimo. Vse to nam je omogočil napredek tehnologije telekomunikacijskih storitev v relativno

kratkem času 20 do 30 let. Seveda se je razvoj začel že mnogo prej. Že leta 1870 si je

Alexander Bell postavil svojo delavnico, kjer se je lotil preučevanja zvoka. Leta 1874 je

izvajal eksperimente s fonografom, le dve leti kasneje je že patentiral prvi telefon. Noviteta se

je hitro razširila in leta 1886 je imelo telefon že več kot 150.000 prebivalcev ZDA.

V poslovnem svetu se je pokazala izredno velika potreba po uporabi telefona, saj so

komunikacije potekale hitreje kot po pošti. Tudi tukaj se je razvoj zgodil izredno hitro.

Podjetja so rastla, se širila izven meja in pokazala se je vse večja potreba po

telekomunikacijskih storitvah. Skoraj vzporedno z razvojem telefona so se razvijale telefonske

centrale. Tudi v današnjem času so telefonske centrale izredno pomembne za podjetja, vendar

le malo število podjetij vztraja na standardnih telefonskih centralah s telefonskim operaterjem

oz. telefonistom.

Namen diplomske naloge je prikazati uporabnost in praktičnost moderne telefonske centrale

za uporabo v manjših podjetjih, saj prihrani stroške investicije, ker je ni potrebno kupiti,

ampak je v lasti podjetja, ki ponuja telekomunikacijske storitve. Prav tako ne potrebujemo

Diplomsko delo 2

posebej usposobljenega kadra za delo na centrali ter vzdrževanje, saj je centrala avtomatska,

vzdrževanje pa prav tako opravlja ponudnik.

V drugem poglavju so na kratko opisane dostopovne tehnologije podatkov, ki so v uporabi, ter

njihove lastnosti.

Tretje poglavje zajema sestavo omrežij, na kakšen način delujejo oz. si izmenjujejo podatke,

ter model in protokol, ki določata izmenjavo podatkov, da lahko manjša omrežja združujemo

med seboj.

Fizični prenos podatkov, od bakrene parice do optičnega prenosa podakov, njihovih prednosti

in slabosti, so opisani v četrtem poglavju.

V petem in šestem poglavju je opisan začetek izgradnje telefonskih omrežij, telefonskih

central in njihovo delovanje, uvedba IP telefonije v podjetjih ter uporaba sistemov Centreks,

IP CTX in IP PBX.

Bistvo dipomske naloge je zajeto v poglavju sedem, v katerem je natančno opisana zasnova in

implementacija IP PBX modela za manjša podjetja. Poglavje vsebuje navodila o pripravi

terminalske opreme, konfiguracije komunikacijskega prehoda, konfiguracije stikala in kratek

opis montaže opreme pri naročniku.

V zaključku je s preprostimi besedami opisano, zakaj je model IP PBX primeren za manjša

podjetja, katere so njegove prednosti in kako lahko koristi samemu podjetju.

Diplomsko delo 3

2. Dostopovne tehnologije prenosa podatkov

Dostopovne tehnologije se razlikujejo glede na tip in glede na pasovno širino. Vsaka ima svoje

prednosti in slabosti. Ločimo ozkopasovne in širokopasovne tehnologije.

PSTN

Public switched telephone network ali javno komutirano telefonsko omrežje je zbirka med

seboj povezanih glasovno orientiranih javnih telefonskih omrežij. Imenujemo ga tudi POTS

(Plain Old Telephone Service). To je združevanje vodovno preklapljanih telefonskih omrežij,

ki so se razvila v dnevih A.G.Bell-a. [10]

ISDN

Integrated Services over Digital Network, slovensko: integrirane storitve preko digitalnega

omrežja, je vrsta telekomunikacijske povezave, ki uporablja običajno bakreno parico.

Uporablja se predvsem za telefonijo in tudi prenos podatkov. Uporablja dva B-kanala pasovne

širine 64 kbit/s in D-kanal širine 16 kbit/s. Gre za sodobno tehnologijo, ki omogoča hkraten

prenos glasu, slike in podatkov. To je bil precejšen napredek v tehnologiji, kajti prej se je

lahko uporabljal ali samo telefon ali samo prenos podatkov.

Prednosti storitve ISDN sta predvsem:

enostavnejše telefoniranje (sočasna uporaba dveh linij, prikaz identifikacije klica, obvestila o

stroških pogovora ali čakajočem klicu, ena ali več klicnih številk na istem priključku,

možnost različnih preusmeritev klicev, glasovna pošta)

in hitrejši prenos podatkov (zagotovljena hitrost 64 kbit/s, za hitrejši dostop lahko združite oba

kanala in tako dosežete hitrost do 128 kbit/s, zaradi večje hitrosti in kakovosti prenosa

podatkov je ISDN tudi stroškovno ugoden).

Diplomsko delo 4

DSL

Digital Subscriber Line je družina tehnologij, ki omogoča digitalni prenos podatkov preko žic

lokalnega omrežja. Ime DSL je prvotno pomenilo digital subscriber loop (digitalne naročniške

zanke). V trženju telekomunikacijskih storitev je splošno znano, da to pomeni ADSL

(Asymmetric Digital Subscriber Line). Pretok podatkov proti naročniku znaša 384 kB/s do 20

MB/s, odvisno od tehnologije, razmer na liniji in same storitve. Značilno je, da je pretok

podatkov od naročnika manjši, zato se imenuje asimetrična storitev. Če pa sta pretoka enaka,

pa se uporablja izraz SDSL (Symmetric Digital Subscriber Line).

ADSL

je model tehnologije DSL, ki omogoča hitrejše prenašanje podatkov preko bakrene telefonske

parice kot navadni telefonski modem. Beseda Asymmetric oz. asimetrija se pojavi zaradi

velikih razlik pri prenosih podatkov, omogočen je velik prenos podatkov proti uporabniku (t.i.

downstream) in relativno majhen od uporabnika (t.i. upstream) (slika 2.1). Prenosi k

uporabniku dosežejo hitrost do 8 Mbit/s in do 1 Mbit/s od uporabnika, odvisno od razdalje in

karakteristike linije. Novejši različici sta ADSL2 in ADSL2+.

Narejen je bil kot konkurečni produkt kabelski TV v raziskovalnem inštitutu Bellcore Labs v

New Jerseyju, da bi telefonska podjetja svojim končnim uporabnikom lahko ponudila

televizijske programe preko bakrene parice. Začel se je tržiti leta 1990 v ZDA, kjer kot

alternativa kabelski televiziji ni požel dobrega uspeha, kot je bil njegov prvotni namen, ampak

se je začel predvsem uveljavljati kot hitra povezava v internetu. V Evropo je prišel ob koncu

devetdesetih let, masovno se je začel širiti po letu 2000. V Sloveniji ga je leta 2001 prvo

začelo tržiti podjetje SiOL d.o.o., hčerinsko podjetje Telekoma Slovenije d.d.

Diplomsko delo 5

Slika 2.1: Frekvenčna območja za ADSL [20]

ADSL2

ADSL2 deluje na enakih načelih kot ADSL, vendar uporablja napredno obliko tehnologije za

obvladovanje večje hitrosti. Načrtovan je tako, da bi naj podvojil hitrost ADSL-ja. To zahteva

novo opremo na obeh straneh povezave. To pomeni, da je ADSL2 na voljo samo v območju,

kjer je bila lokalna telefonska centrala nadgrajena. Stranke, ki želijo uporabljati ADSL2

storitev, potrebujejo nov modem, ni pa potrebno spreminjati telefonske linije.

Prav tako kot večje hitrosti na progi omogoča ADSL2 uporabo dveh telefonskih linij za eno

povezavo. To je znano kot "vezane vrstice" ali "bonded lines". S tem se poveča hitrost pri

uporabniku, čeprav ne nujno z dvojno hitrostjo.

Tako kot pri standardnem ADSL ima tudi pri ADSL2 še vedno vpliv razdalja med stranko in

lokalno telefonsko centralo.

Slika 2.2 prikazuje frekvenčna območja za ADSL2 in ADSL 2+.

ADSL2+

ADSL2+ je nadgradnja širokopasovnega ADSL2. Sistem po navadni telefonski parici

teoretično omogoča hitrosti do 24 Mb/s v smeri k uporabniku in do 1 Mb/s v nasprotni smeri,

kar je precej več, kot omogoča ADSL2 (slika 2.3).

Diplomsko delo 6

Slika 2.2: Frekvenčna območja za ADSL2 in ADSL2+ [21]

Slika 2.3: Razmerje hitrosti pretoka podatkov glede na razdaljo [22]

VDSL

(angleška kratica za very-high-bit-rate DSL) je ena od izvedenk tehnologije xDSL. Teoretično

dosega hitrosti do 52 Mbit/s proti uporabniku in 12 Mbit/s od uporabnika na bakreni žici.

Najbolj optimalen prenos je dosežen na daljavi do 300 m, ta dovoljuje 26 Mbit/s s

simetričnium dostopom do 52 Mbit/s uploada – 12 Mbit/s z asimetričnim dostopom.

Trenutno standardni VDSL uporablja tudi do 4 različne frekvence, dve za upstream (od

uporabnika do ponudnika) in dve za downstream. Standardna tehniška modulacija je lahko

Diplomsko delo 7

QAM (Quadrature amplitude modulation) ali DMT (Discrete multitone modulation), ki pa

nista kompatibilni, čeprav sta narejeni na isti način. Trenutno je bolj v rabi tehnologija DMT.

QAM: spreminjamo amplitudo kosinusnega in za 90° zamaknjenega sinusnega nosilca, ki

imata enako frekvenco (2.1).

)*sin(*)()*cos(*)()( ttQttItx cc ωω += (2.1)

kjer je:

x(t) - kvadraturno amplitudno moduliran signal

I - signal 1 kvadraturno amplitudno moduliranega signala (podatek)

Q - signal 2 kvadraturno amplitudno moduliranega signala (podatek)

ωc - frekvenca kvadraturno amplitudno moduliranega signala

DMT tehnologoja deli frekvenčni spekter od 64 kHz do 1,1 MHz na 256 podfrekvenčnih

kanalov širine 4 kHz (slika 2.4).

Slika 2.4: Diskretna multitonska modulacija [23]

Te velike hitrosti pomenijo, da je VDSL sposoben podpirati nove aplikacije, kakor je HDTV,

kakor tudi IP telefonijo in dostop do interneta po eni sami povezavi, vendar na razmeroma

kratki razdalji (slika 2.5).

Diplomsko delo 8

Slika 2.5: Razmerje hitrosti pretoka podatkov glede na razdaljo (VDSL) [24]

VDSL2

je izboljšana izvedenka VDSL-ja. Teoretično omogoča prenos do 250 Mbit/s na izvoru, ki kaj

hitro pade na 100 Mbit/s pri 300 metrih. Pri razdalji približno 1500 metrov pa že doseže

hitrost ADSL2+. V praksi so vrednosti 55 Mbit/s downstream in 30 Mbit/s upstream. VDSL2

sistem omogoča hitrosti do 4 Mbit/s na razdalji tudi do 5 km. Kakor se zanka krajša, tako se

enakomerno zvišuje hitrost do simetričnih 100 Mbit/s. Za razliko od VDSL ni omejen na

kratke krajevne zanke. Na sliki 2.6 vidimo frekvenčni razpon za VDSL2 v primerjavi z

ostalimi xDSL-ji.

Slika 2.6: Frekvenčno območje za VDSL2 [25]

Diplomsko delo 9

3. Kako omrežja delujejo Živimo v času informacijske dobe in skoraj vsi podatki, ki si jih med seboj izmenjujemo, se

pretakajo preko omrežja. Zato pravimo, da so omrežja hrbtenica te dobe [14]. Omrežja so

sestavljena iz najrazličnejših naprav, ki opravljajo različna dela (slika 3.1).

Slika 3.1: Različne naprave v omrežju [14]

Sami začetki računalniških omrežij segajo približno 60 let v preteklost. Osnovna omrežja oz.

zametke današnjih omrežij je razvijala predvsem vojska za svoje potrebe, kajti edino vojska je

imela dovolj finančnih sredstev, da je lahko financirala razvoj. Podjetja, kot so IBM in DEC

ter ostala, so šele kakšno desetletje za vojsko začela odkrivati omrežne zmogljivosti. Seveda je

vsako podjetje razvijalo svoj sistem opreme, tako tudi svoj sistem omrežja. Pomanjkljivost se

je pojavila, ker oprema med seboj ni bila kompatibilna in tako tudi omrežja med seboj niso

bila združljiva.

Diplomsko delo 10

3.1. Ethernet

Ko s pomočjo osebnega računalnika dostopamo do spleta, prenašamo datoteke, uporabljamo

tiskalnik v mreži, pošiljamo elektronsko pošto, smo v lokalno omrežje povezani preko

Etherneta (slika 3.2). Na voljo so tudi druge tehnologije, kot npr. topologija obroča z žetonom

(Token Ring) (slika 3.3). Ethernet je daleč najbolj razširjena omrežna tehnologija, ki služi za

medsebojno povezavo računalnikov, tiskalnikov, strežnikov, in je najbolj popularno lokalno

omrežje na svetu [15].

Slika 3.2: Ethernet [26]

Slika 3.3: Topologija obroča z žetonom [27]

Diplomsko delo 11

Ethernet se je razvil iz 9,6 kbps radijskega prenosnega sistema ALOHA, ki je bil razvit na

Univerzi na Hawaiih. Ključna posebnost sistema je skupni kanal, za katerega tekmujejo

postaje, ki želijo oddajati. Leta 1972 je podjetje Xerox izdelalo 2,94 Mbps omrežje, ki je

temeljilo na ALOHA principu delovanja. Kot medij je bil uporabljen koaksialni kabel. Ker gre

tukaj za komunikacijo po skupnem vodilu, je bil zaradi boljše izkoriščenosti vpeljan

mehanizem sodostopa z detekcijo nosilca CSMA (Carrier Sense Multiple Access), kjer postaje

pred poizkusom oddaje »preverijo«, če je medij prost. Leta 1981 je organizacija IEEE

(Institute of Electrical and Electronics Engineers) standardizirala 10 Mbps Ethernet, ki je bil

razvit dve leti prej kot mednarodni standard z oznako IEEE 802.3. Obe različici sta

mehanizmu sodostopa CSMA dodali še mehanizem za preprečitev trka CD (Colision

Detection) [5].

CSMA/CD je množica omrežnih protokolov, namenjenih za kontroliranje pretoka podatkov.

Definirajo pošiljanje in prejemanje podatkov različnih naprav pri uporabi istega prenosnega

medija (slika 3.4).

Kratico CSMA/CD lahko razbijemo, in sicer:

CS (Carrier Sense): prisluškovanje mediju in odkrivanje zasedenosti kanala;

MA (Multiple Access): vsak podatek prispe v vse postaje znotraj medija;

CD (Colision Detection): preprečuje trke v mediju med prenosom.

Slika 3.4: Princip delovanja CSMA/CD [5]

Diplomsko delo 12

Pri komunikaciji preko Ethernet omrežja, prikazanega na sliki 3.2, postaja izvaja naslednje

korake:

1. postaja »posluša« medij, če katera od postaj izvaja prenos – detekcija nosilca – CD;

2. če je medij prost, lahko postaja začne prenos (ni detekcije nosilca);

3. v primeru, da več postaj prepozna, da je medij prost, lahko tudi te začnejo prenos, saj je

fizični medij skupen in si ga delijo vse postaje – mehanizem sodostopa – MA;

4. če dve postaji istočasno začneta prenos, pride do trka na mediju in podatek postane

neuporaben. Ethernet uporablja t.i. Manchester kodiranje (sliki 3.5 in 3.6), kar pomeni, da sta

logična enica in logična ničla zakodirani s simbolom, ki ponazarja prehod v sredini intervala

trajanja bita. Električni signali se nahajajo v mejah + 0,85 V do - 0,85 V. Trk se registrira ob

zaznavanju napetosti, ki so izven navedenih mej;

5. po zaključku prenosa postaja »posluša« dogajanje na mediju, da bi ugotovila, ali je bil

prenos uspešen ali je prišlo do trka. Tista postaja, ki prva zazna trk, pošlje jamming signal, to

je signal zasedenosti medija. Jamming signal predstavlja nekaj oktetov naključnih podatkov, s

katerimi se postaje med seboj obveščajo;

6. da bi zmanjšali možnost trka, vse naprave generirajo naključen čas (random timer backoff).

Po preteku tega časa lahko ponovijo prenos. Kot smo že omenili, trk nastane zaradi skoraj

istočasnega začetka prenosa dveh postaj. Tako bi se trk neprestano ponavljal, če ne bi

uporabljali backoff algoritma.

Slika 3.5: Simbol Manchester kodiranja

Diplomsko delo 13

Slika 3.6: Primer Manchester kodiranja

Različni načini sodostopa z detekcijo nosilca pa se med seboj razlikujejo po načinu obnašanja

uporabnikov, ki želijo oddajati signal in preverjajo zasedenost medija.

Ločimo: vztrajni CSMA (persistent), nevztrajni CSMA/CD (non-persistent), in p-vztrajni

CSMA/CD (p-persistent)

Vztrajni CSMA Oddajnik vseskozi posluša, ali je kanal prost, oziroma, kdaj se bo sprostil. Pri tem protokolu

obstaja možnost trka paketov, če pa pride do tega, se na oddajniku vklopi časovna kontrola, po

njenem preteku pa se paket ponovno odda. Izkoriščenost kanala pri tem protokolu je 52 %.

Nevztrajni CSMA Ko sistem ugotovi, da je kanal zaseden, nevztrajni CSMA določi naključno zakasnitev, po

kateri bo ponovno preveril njegovo zasednost. Če je v drugem poizkusu kanal prost, bo sistem

paket oddal, drugače pa se postopek ponavlja. Slabost je, da je pri manjšem prometu kanal

slabše izkoriščen, pri močnejšem prometu pa so večje zakasnitve. Izkoriščenost kanala pri

močnejšem prometu je pri nevztrajnem CSMA boljša (slika3.7).

Diplomsko delo 14

Slika 3.7: Nevztrajni CSMA [15]

Na sliki vidimo, da kljub trem oddanim paketom, katerih oddaje so časovno blizu, do trka ni

prišlo.

P-vztrajni CSMA To je različica, ki vsebuje lastnosti obeh zgoraj navedenih protokolov (slika 3.8). Oddajnik

vztrajno prisluškuje zasedenemu kanalu. Ko se kanal sprosti, oddajnik z verjetnostjo p odda

čakajoči paket, z verjetnostjo 1-p pa počaka in ponovno poskusi po določenem času. Dolžina

čakajočega intervala ni nujno enake dolžine kot je velikost paketa, ampak le toliko, kolikor je

potrebno, da postaja zazna, da je kanal prost. V primeru, da je po ponovnem poskusu kanal

spet zaseden, se oddaja prestavi za naključen čas. Tukaj se tudi vidi razlika v primerjavi z

razsekano ALOHO.

Verjetnost oddaje p se lahko določi vnaprej, ali pa se spreminja dinamično. Manjši p pomeni

manjšo verjetnost trkov, vendar tudi večjo zakasnitev, večji p pa ravno obratno. Pri majhnih

prometnih obremenitvah se bolje obnese velik p, pri velikih obremenitvah pa majhen p.

Diplomsko delo 15

Slika 3.8: 1-vztrajni (zgoraj) in p-vztrajni CSMA (spodaj) [15]

3.2. Model OSI Kot je bilo omenjeno že v poglavju o delovanju omrežij, le-ta zaradi različnih razvijalcev niso

bila kompatibilna med seboj. Zato je bil leta 1984 razvit referenčni model oziroma shema

odprtega povezovanja sistemov OSI (Open System Interconnection), ki ga je razvila

mednarodna organizacija za standardizacijo ISO (International Standard Organization) [17].

Model OSI celoten problem razdeli na sedem preprostejših enot (slika 3.9), s katerimi problem

poenostavi, lahko se hitreje razvija, predvsem pa je bistvena neodvisnost posameznih funkcij.

Prav ta ločenost oz. neodvisnost posameznih funkcij je proizvajalcem omogočila medsebojno

združljivost. Poudariti je potrebno, da model OSI ni dejanski protokol, ampak gre le za

koncept ali priporočilo, kako se spopasti z izzivom omreženja, ki pa v celoti ni nikoli zaživel.

Diplomsko delo 16

Po načelu modela OSI so kasneje nastajali dejanski protokoli kot so Novell IPX, Appletalk,

TCP/IP in mnogi drugi, a le TCP/IP protokol je edini pokazal svojo nadvlado [14].

OSI referenčni model predstavlja modulirano zgradbo protokolov, kjer vsak sloj opravlja

določeno nalogo. Vsi sloji skupaj delujejo kot celota. Skupno število slojev je sedem:

Slika 3.9: Sedem slojev OSI modela

1. Aplikacijska plast: vmesnik med uporabnikom in OSI modelom. Tukaj so definirani

protokoli za dostop do svetovnega spleta, elektronske pošte, prenašanje datotek ipd. Njegova

naloga je prepoznavanje sogovornika in sinhronizacija komunikacije.

2. Predstavitvena plast: zagotavlja različne načine kodiranja (ASCII) in različne sisteme

pretvorb za aplikacijsko plast. Podatke, poslane po omrežju, pretvarja iz ene oblike v drugo,

določa sintakso (vrstni red, izbrane kombinacije), transformacijo in formiranje podatkov.

3. Sejna plast: nadzira komunikacijo med računalniki. Vzpostavlja, vzdržuje ter prekinja

komunikacijo med lokalnim in oddaljenim računalnikom in določa vrsto komunikacije:

- enosmerno (simplex),

- dvosmerno (half duplex ali full duplex).

Diplomsko delo 17

4. Transportna plast: zagotavlja višje ležečim plastem povezavo med končnima

računalnikoma. Na prenosni poti skrbi za pravilen in zanesljiv prenos podatkov. Definira, na

kakšen način se sporočila prenašajo. Dolga sporočila razbije na manjše dele, odkriva napake,

jih popravlja in multipleksira ter hkrati o tem obvesti plast na kateri je do napake prišlo.

5. Omrežna plast: vzpostavlja, prekinja in vzdržuje povezavo med uporabniki. Prav tako

izbira poti in skrbi za preklapljanje paketov, zvez ter sporočil. Zagotavlja pravilno

fragmentacijo in defragmentacijo ter pravilen vrstni red pošiljanja in prejemanja paketov.

Protokoli: IP, IPX, DecNet

6. Povezovalna plast: določa enote sporočila, način ugotavljanja napak, kontrolo pretoka,

MAC podnivo in skrbi za:

- kontrolo pretoka,

- omrežno topologijo (obroč, zvezda, bus, drevo...),

- določanje enote sporočil (znaki, bloki, paketi),

- način ugotavljanja napak med vozliščema,

- odpravo napak,

- mehanizme dostopa do prenosnega medija.

Povezovalna plast se deli na dve podplasti in sicer na MAC (Media Access Control) in LLC

(Logical Link Control).

7. Fizična plast: predpisuje prenosni medij, preko katerega se prenašajo podatki. Definira

nivo signala, hitrost prenosa in način izpisa podatkov, torej definira mehanske in električne

lastnosti konektorjev in vodnikov, preko katerih se prenašajo signali. Prav tako so definirane

prenosne frekvence in napetostni nivoji.

Mediji: Bakreni vodniki, optika

Konektorji: BNC, RJ45-UTP, 568SC

Diplomsko delo 18

Slika 3.10 nam prikazuje nabor različnih internetnih protokolov glede na posamezno plast

OSI modela

PLAST PROTOKOL Aplikacijska plast FTP, DNS, HTTP

POP3... Predstavitvena plast

Plast seje

Prenosna plast TCP, UDP,

DCCP... Omrežna plast IPv4, IPv6,

ICMP... Povezovalna plast LAPB, SDLC,

ATM... Fizična plast Token ring, Ethernet

Wi-Fi, PPP... Slika 3.10: Nabor internetnih protokolov

3.3. TCP/IP protokol Kot smo že omenili v poglavju »Kako omrežja delujejo«, segajo začetki uporabe sedanjega

interneta v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, razvijala ga je vojska. Ker pa mreže niso bile

poenotene, je začelo prihajati do težav. Tako je npr. mornarica izbrala sistem UNISYS,

letalstvo pa IBM. Ko je prišlo do krizne situacije, in je predsednik ukazal napad, so ugotovili,

da njihovi računalniki ne morejo komunicirati med seboj. Da so lahko komunicirali med seboj,

so razvili posebne protokole. Dva glavnih sta TCP in IP protokol (slika 3.11). IP protokol so

razvijali tako, da so zgradili mrežo vseh mrež, danes poznano kot internet. Ker pa še vedno

ostajamo pri vojski, kjer so na bojiščih zveze in vodi lahki cilji napadov, pogosto se tudi

kvarijo, je obrambno ministrstvo oblikovalo TCP in IP protokole tako, da so robustni in si

hitro opomorejo pri morebitnih večjih izpadih telefonskih linij [17].

Diplomsko delo 19

Mreža, prvotno razvita za potrebe vojske, je sredi 90-ih postala dramatično drugačna. V

današnjih dneh je internet največja javna podatkovna mreža. To se odraža v popularnosti

svetovnega spleta, World Wide Web-a (WWW). TCP/IP je postal standard predvsem iz treh

razlogov: - njegov opis je vsakomur dostopen,

- je preprost za uporabo,

- je neodvisen od strojne opreme, kar pomeni, da ga lahko uporabljamo na

katerikoli strojni opremi in na vseh prenosnih medijih.

Pri komuniciranju dveh kosov strojne opreme, v našem primeru računalnikov, imata TCP in IP

povsem drugačne naloge. IP izvaja naloge prenosa informacij med računalnikoma in deluje na

spodnji ravni, medtem ko TCP deluje na zgornji ravni in opisuje vsebino paketov ter skrbi za

njihovo vsebino in berljivost. Če si predstavljamo internet kot knjigo, so IP strani, TCP pa

jezik, v katerem je knjiga napisana. To pomeni, da sta eden brez drugega nesmiselna.

Slika 3.11: TCP/IP protokolni sklad [28]

IP protokol IP je kratica angleškega izraza (Internet Protocol), kar pomeni internetni protokol. Je mrežni

protokol za prenos podatkov, ki ga uporabljajo izvirni in ciljni računalniki za vzpostavitev

podatkovne komunikacije (slika 3.12). Razvit je bil zato, da bi z najboljšimi nameni (best

effort) prenesel pakete ali datagrame od izvora do cilja ne glede na vrsto omrežja, po katerem

se podatki prenašajo. Je nepovezavno orientiran, kar pomeni, da pred prenosom podatkov ne

vzpostavlja posebne poti, da bi rezerviral prosto pot. Pri pošiljanju ni nujno, da bodo vsi paketi

poslani po isti poti preko istih vozlišč in usmerjevalnikov, zato obstaja velika verjetnost, da na

cilj ne bodo prišli v istem vrstnem redu, kot so bili poslani. Prav tako IP protokol ne zagotavlja

vročitve paketa naslovniku, ampak za to skrbijo višji sloji npr: TCP. Trenutno je v uporabi

verzija IPv4, ki uporablja 32 bitno IP naslavljanje, vendar se uporaba dnevno povečuje in zato

Diplomsko delo 20

že zmanjkuje naslovnih mest. V razvoju je že verzija IPv6, ki uporablja 128-bitno naslavljanje,

kar omogoča zadostno število naslovnih mest.

Slika 3.12: Način delovanja IP protokola [19]

TCP protokol TCP protokol je eden izmed osnovnih IP protokolov. Naziv TCP je kratica angleškega naziva

Transmission Control Protocol. TCP aplikacija na določenem računalniku, vključenem v

računalniško mrežo, vzpostavi navidezno povezavo, po kateri potem poteka prenos podatkov

(slika 3.13). Zaradi tega spada med povezavno orientirane protokole. V okviru protokolnega

sklada TCP/IP zagotavlja zanesljivo komunikacijo med postajami, rekonstrukcijo izvornih

paketov, v primeru, da so bili dostavljeni v drugačnem vrstnem redu, kot so bili poslani,

časovno kontrolo prenosa, ki omogoča ponovni prenos paketov, ki niso bili dostavljeni v času,

predvidenem za dostavo, in omogočanje nemotenih dodatnih komunikacij kljub velikemu

številu hkratnih pogovorov med računalniki.

Slika 3.13: Način delovanja TCP protokola [29]

Diplomsko delo 21

Pri TCP/IP modelu protokoli namerno niso tako togo načrtovani kot pri OSI modelu. OSI

model je sestavljen iz sedmih plasti, medtem ko je TCP/IP model sestavljen le iz štirih plasti

(slika 3.14). Še vedno pa plasti TCP/IP protokola primerjamo s plastmi OSI modela po

naslednjem zaporedju:

- aplikacijska plast TCP/IP protokola združuje aplikacijsko, predstavitveno in večji del sejne

plasti;

- transportna plast vključuje del sejne plasti ter transportno plast OSI modela;

- internetna plast TCP/IP modela je podplast mrežne plasti pri OSI modelu;

- plast povezave vključuje OSI-jevo povezavno in fizično plast.

OSI TCP / IP

Aplikacijska plast

Predstavitvena plast Aplikacijska plast

Plast seje

Prenosna plast Prenosna plast

Omrežna plast Internetna plast

Povezovalna plast Plast povezave

Fizična plast

Slika 3.14: Primerjava plasti OSI in TCP/IP modelov

Diplomsko delo 22

4. Telekomunikacijska omrežja

V preteklosti je nastalo več omrežij, katerih razvoj je bil pogojen s storitvijo, ki jo je

zagotavljalo določeno omrežje. Večina komunikacijskih sistemov je bila zasnovana na

povezavi točka-točka. Sistemi so tako neposredno povezovali uporabnike, ki so želeli

medsebojno komunicirati. Z večanjem razdalj med uporabniki so se povečevale tudi razdalje

prenosnega medija – kabla. Povečevalo se je število uporabnikov. Logično nemogoče je bilo

povezati veliko število uporabnikov vsakega z vsakim. Nujno je bilo potrebno zagotoviti nov

sistem povezovanja, ki je temeljil na delitvi prenosnega medija. Tako se je razvilo telefonsko

omrežje, katerega osnovna storitev je bila glasovna komunikacija, kasneje pa, ko se je razvil

internet, tudi prenos podatkovnega prometa ( sliki 4.1 in 4.2).

Slika 4.1: Telekomunikacijsko omrežje [4]

Slika 4.2: Del telekomunikacijskega omrežja [4]

Osnovna storitev, torej glasovna komunikacija, v zadnjem času ni v porastu. Hitro pa

naraščajo potrebe po prenosu podatkov neglasovnega značaja, t.j. internet in televizija, kar

nam prikazuje graf na sliki 4.3.

Diplomsko delo 23

Slika 4.3: Promet v fiksnem telekomunikacijskem omrežju [30]

4.1. Bakreno omrežje

V sedanjem času pričakujemo čim višjo hitrost prenosa podatkov, hkrati želimo čim manj

napak pri prenosu in podatkov ne želimo izgubljati. Za višjo hitrost prenosa podatkov

povečujemo oddajno moč in pasovno širino. Večinoma se še vedno uporablja bakreno

omrežje, ki je omejeno s tema dvema vrednostma, ker ni bilo načrtovano za hitri prenos

podatkov, ampak v začetku le za analogno telefonijo. Pogoji za hitri digitalni prenos so

izrazito neugodni in se zelo strmo slabšajo na razdaljo dostopovnega omrežja. Poleg tega nam

zmogljivosti prenosa določajo fizikalni pojavi, kot so:

Slabljenje in disperzija

Slabljenje naročniških vodov s frekvenco narašča, kar je posledica izriva toka proti površini

vodnika in dielektričnih izgub izolatorja. Slabljenje električnega dvovoda narašča linearno z

dolžino in približno s kvadratnim korenom frekvence.

Disperzija signalov pri prenosu je posledica razlik v fazni hitrosti. Na prenosnem kanalu z zelo

spremenljivim slabljenjem imamo vedno tudi izrazit pojav disperzije. Glavni učinek disperzije

pri digitalnem prenosu je intersimbolna interferenca, ki jo lahko kompenziramo z

izravnalnikom v sprejemniku. Popačenje impulza pri prenosu nam prikazuje slika 4.4.

Diplomsko delo 24

Slika 4.4: Popačenje impulza pri prenosu [31]

Odboji

Odboji nastopajo zaradi sprememb karakteristične impedance. Povzročajo jih različne

nehomogenosti na naročniški liniji. Težava zaradi odbojev ni samo izguba moči signala, ki

potuje v želeni smeri, pač pa tudi odbiti signal v sprejemniku (slika 4.5).

Slika 4.5: Odboji na naročniškem vodu [31]

Diplomsko delo 25

Presluh

Presluh med dvovodi je posledica elektromagnetnega sklopa, ki nastopa zaradi bližine parov

dvovodov (slika 4.6). Presluh med paricami močno zmanjšamo s prepletanjem žic dvovodov.

Prepletanje paric je učinkovito predvsem pri nizkih frekvencah, z naraščanjem frekvence pa

narašča tudi presluh, kar ni dobro za novejše tehnologije, kot sta npr. ADSL in VDSL (slika

4.7). Ker je presluh med dvovodi predvsem posledica spremenljive geometrije in

nenatančnega prepletanja, je potek slabljenja presluha v kablu vnaprej nedoločljiv. Glede na

kraj nastopanja presluha ločimo bližnji presluh (NEXT – near end crosstalk) in daljnji presluh

(FEXT – far end crosstalk).

Slika 4.6: Presluh med parom vodov [32]

Slika 4.7: Presluh med dvovodi v kablu [31]

Šum tujerodnih izvorov

Glavni vrsti motenj tujerodnih izvorov so signali radijskih oddajnikov in impulzni šum.

Impulzni šum je inducirana motnja iz okolice, ki jo lahko povzroči strela, vklopi in izklopi

raznih močnih električnih porabnikov, nepravilno delujoča javna razsvetljava itn.

Diplomsko delo 26

V primeru napake na omrežju se uporablja preprosta, vendar zelo praktična in priročna

naprava za odkrivanje napak – tonski sledilnik, ki v kombinaciji s tonskim generatorjem

omogoča zanesljivo in učinkovito sledenje in identifikacijo dolgih bakrenih vodov in paric

(slika 4.8).

Slika 4.8: Tonski sledilnik, tonski generator in primer uporabe [33]

4.2. Optično omrežje

Optično vlakno je zelo tanko vlakno iz optično čistega materiala, po katerem lahko potuje

svetloba. Uporabljamo ga za prenos tako vidne svetlobe kot tudi infrardečega in

ultravijoličnega valovanja. Optično vlakno je sestavljeno iz sredice, po kateri potuje svetloba,

plašča, ki omejuje svetlobo na sredico, in zaščitne prevleke, ki varuje vlakno pred poškodbami

(slika 4.9).

Slika 4.9: Zgradba optičnega vlakna [34]

Diplomsko delo 27

Sredica optičnega vlakna ima tipično premer od nekaj mikrometrov do nekaj 100 mikrometrov

in je skoraj izključno narejena iz kvarčnega stekla z lomnim količnikom okoli 1,5. Kvarčno

steklo dobro prevaja svetlobo na širokem območju valovnih dolžin. Ker večino izgub

prispevajo nečistoče, je zelo pomembna čistost kvarčnega stekla, ki mora biti v sredici čim

višja. Absorbcija v kvarčnem steklu je še posebej nizka pri valovni dolžini 1,5 mikrometra,

kjer znašajo izgube okoli 0.2 dB/km. Kvarčno steklo ima tudi dobro mehansko odpornost na

nateg in zvijanje, ob tem pa je tudi kemijsko inertno in ni higroskopno.

Plašč ima tipično debelino med 125 in 600 mikrometri. Narejen je ravno tako iz kvarčnega

stekla, ki mu je dodana majhna količina nečistoč, ki spremenijo lomni količnik, tako da je le-ta

manjši od lomnega količnika jedra. Kot dodatek se pogosto uporabljata bor in fluor. Meja med

obema plastema je lahko ostra, lahko pa se lomni količnik postopoma spreminja. Optičnemu

vlaknu je dodan še ovoj (debelina 250-1400 mikrometrov), ki ščiti sredico in plašč pred

poškodbami. Slika 4.10 nam prikazuje velikost optičnega vlakna v primerjavi s človeškim

lasom.

Slika 4.10: Primerjava velikosti optičnega vlakna [7]

Optična vlakna na široko uporabljamo v telekomunikacijah, kjer nadomeščajo bakrene

vodnike. Njihova prednost je v bistveno večji količini informacij, ki jih je mogoče prenesti po

enem vlaknu, majhnih izgubah in neobčutljivosti na elektromagnetne motnje iz okolice.

Oddajnik električni signal pretvori v optičnega. Svetloba po jedru optičnega vlakna potuje do

sprejemnika. Sprejemnik optični signal pretvori nazaj v električnega (slika 4.11).

Diplomsko delo 28

Slika 4.11: Princip delovanja optičnega prenosnega sistema

Prenos svetlobe po optičnem vlaknu temelji na popolnem odboju na meji med sredico in

plaščem, ki ima nižji lomni količnik kot sredica (4.1). Do totalnega odboja pride, kadar

svetloba vpada na mejo pod kotom, ki je večji od mejnega kota θc, določenega z zvezo

sinθc = n2 / n1, (4.1)

kjer je:

θc - mejni kot za totalni odboj pri optičnih vlaknih,

n1 - lomni količnik sredice,

n2 - lomni količnik plašča.

Pri tem je n1 lomni količnik sredice, n2 pa lomni količnik plašča. Zaradi tega pogoja se bo v

vlaknu širila le svetloba, ki bo v vlakno vstopila pod primernim kotom. Ta kot mora biti večji

od kota totalnega odboja (slika 4.12).

Slika 4.12: Vstop svetlobe v optično vlakno [35]

Diplomsko delo 29

Prednosti optičnih kablov:

• nizko slabljenje 0,2 dB/km pri valovni dolžini 1550nm,

• omogoča prenosne hitrosti z WDM do več 100 Gbit/s,

• visoka kakovost prenosa,

• ni presluha med optičnimi vlakni,

• nizka teža in majhne dimenzije,

• razdalja med optičnimi spojkami 2 km,

• visoka hitrost gradnje (vpihovanje),

• manjša občutljivost na poškodbe,

• ugodna cena (steklo – baker),

• signal v optičnemu vlaknu lahko potuje v obeh smereh – je dvosmeren,

• ker skozi njih ne prehaja elektrika, ni nevarnosti požara.

Slabosti optičnih kablov:

• prekinitev kabla je zelo boleča za operaterja,

• velika občutljivost na nečistočo.

Domet sistema nam v optičnem vlaknu omejuje slabljenje a (attenuation). Podjetje Corning

Glass Works je leta 1970 izdelalo mnogorodovno optično vlakno s slabitvijo 20 dB/km, leta

1972 pa že s 4 dB/km. Danes je vrednost slabljenja približno 0,2 dB/km.

Disperzija D [ps/(nm*km)] za razliko od slabljenja omejuje hitrost prenosa. Svetlobni impulz,

ki naj po dogovoru predstavlja logično enico pri digitalni zvezi, se pri potovanju skozi vlakno

razširi. V vlakno je vstopal lepo oblikovan digitalni optični impulz, iz vlakna pa dobimo

razširjen impulz. Ta pojav je moteč predvsem pri velikih bitnih pretokih, ko so časovne

razdalje med impulzi dokaj majhne. Po razširitvi pride namreč do prekrivanja impulzov, kar

poveča verjetnost narobe sprejetega bita. Da se tem nevšečnostim fizično izognemo, je

določen minimalni krivinski radij 25mm (slika 4.13).

Diplomsko delo 30

Slika 4.13: Uhajanje svetlobe na krivini optičnega vlakna [36]

Vzroki slabljenja:

• tehnološko slabljenje nastane, kjer jedro nima enakega polmera in gladke površine,

• makrobending je slabljenje zaradi krivin,

• mikrobending je slabljenje zaradi mikrokrivin,

• slabljenje vseh spojev,

• slabljenje zaradi kovinskih ionov in prisotnosti zračnih mehurčkov.

Slika 4.14 nam prikazuje glavne vzroke slabljenja signala.

Slika 4.14: Vzroki slabljenja v optičnem vlaknu [35]

Diplomsko delo 31

Tako kot obstajajo naprave za preverjanje napak na bakrenem omrežju, tako obstajajo tudi

naprave za preverjanje napak na optičnem omrežju. Naprava EXFO EPM-100 je robusten

ročni merilnik signala na optičnih kablih (slika 4.15). Z njim lahko merimo vrvice, po katerih

se prenaša podatkovni promet in promet za CATV. Pokaže, za koliko dB je signal slabši pri

uporabniku, kot je signal na delilniku.

Slika 4.15: Merilnik signala EXFO EPM-100 [37]

Drugi zelo uporaben instrument je tester za preverjanje napak na optičnem kablu M200 OTDR

(slika 4.16). Preverja linijo in računa oddaljenost napake glede na odboje signala, ki jih

pošilja. Izriše graf, iz katerega se vidi, na kateri razdalji je napaka in kako velika je (slika

4.17). Ima tudi integriran laser za hitro preverjanje oz. presvetljevanje optične vrvice.

Diplomsko delo 32

Slika 4.16: Merilnik M200 OTDR [37]

Slika 4.17: Grafični izris napak na inštrumentu M200 OTDR

Diplomsko delo 33

5. Telefonske centrale v podjetjih in IP telefonija v podjetjih

5.1. Izgradnja telefonskega omrežja in telefonskih central Prve uspešne poskuse pogovora preko telefona so izvedli leta 1877 in sicer na razdalji 2 km.

Takrat se je telefonski promet začel hitro razvijati. Bilo je potrebno potegniti žice, ki so

omogočale pogovor, večalo se je število telefonskih aparatov, z njimi pa tudi število žic.

Komunikacija je najprej potekala po starih telegrafskih vodih na edini način, ki je bil takrat

uveljavljen – po zraku. Problem zračnih vodov je bil, da je bilo mogoče na en drog postaviti

določeno število linij, poleg vsega pa so bile izpostavljene vremenskim vplivom. Da bi se

izognili vremenskim vplivom in kvantitetni omejenosti, so začeli polagati kable v zemljo, kjer

pa se je pojavil nov problem, in sicer voda oz. vlaga, saj je bila izolacija v takratnem času

papirnata. Kasneje je postal problem istočasni prenos velikega števila telefonskih kanalov in

prenos širokopasovnih frekvenc, kar so rešili z uporabo koaksialnih kablov. Kasneje se je

kvaliteta kablov izboljšala, saj so začeli uporabljati bakrene vodnike in plastične mase kot

izolacijo. Prva javna telefonska linija je bila vzpostavljena leta 1877 med Bostonom in

Somervillom, prva medcelinska povezava med ZDA in Evropo pa leta 1915.

Pri vseh telefonskih povezavah so bile pomembne telefonske centrale, tako kot so še danes.

Predstavljale so skupno povezovalno in preklopno mesto, v katerem so dohodni pozivi

preusmerjeni na ustrezno točko. Prva telefonska centrala z 21 priključki je bila razvita okoli

leta 1878, kmalu za tem so se razvile centrale z več tisoč priključki. Prve centrale so bile

ročne, kar pomeni, da je moral operater ročno preklapljati med priključki (slika 5.1).

Slika 5.1: Telefonska centrala nekoč [38]

Diplomsko delo 34

Kasneje so začele nastajati avtomatske centrale, ki so nadzorovale na tisoče priključkov,

prepoznavale, kateri priključek zahteva zvezo, vzpostavile in opazovale zvezo in na koncu tudi

zvezo prekinile (slika 5.2). V prvih treh desetletjih prejšnjega stoletja se je govor

avtomatiziral, v zadnjih desetletjih pa digitaliziral, kar pomeni, da se govor pretvori v niz enic

in ničel. Seveda se je spremenila tudi fizična struktura central, tako da so danes manjše,

zanesljivejše, hitrejše in predvsem cenejše [18].

Slika 5.2: Telefonska centrala danes [39]

5.2. IP telefonija v podjetjih Pogoj, da lahko podjetje učinkovito posluje in dobro sodeluje tako navzven kot tudi navznoter,

je učinkovita komunikacija. Za doseganje dobre komunikacije je potrebno zagotoviti osnovno

komunikacijsko infrastrukturo. Doslej so podjetja potrebo po omenjeni infrastrukturi reševala

s postopnim dograjevanjem komplicirane in raznolike obstoječe mrežne infrastrukture.

Potreba po enotni rešitvi je postala očitna. IP telefonija ponuja konvergenco (združitev)

različnih tipov omrežij v preprosto in učinkovito mrežno infrastrukturo, ki omogoča

upravljanje s podatki in z govorom. Implementacija sistema IP telefonije v glavnem ne pomeni

revolucije, ampak evolucijo komunikacijskih sistemov [19].

Veliko podjetij uporablja različne tipe omrežij, vsako za specifično vrsto komunikacije.

Nekatera uporabljajo kombinacijo intraneta in extraneta, običajno telefonsko omrežje in

interna podatkovna omrežja. Nekatera omrežja so paketno komutirana, nekatera pa vodovno

komutirana. Vse pogosteje se dogaja, da takšne kombinacije mrežnih tipov ne morejo zadostiti

podjetju, da izpelje vse zahtevane vrste komunikacij. Sčasoma se povečujejo stroški

vzdrževanja, prilagodljivost in razširljivost opreme pa postaja prava nočna mora. Podjetja

potrebujejo opremo z enostavnim delovanjem, vzdrževanjem in upravljanjem, z nizkimi

Diplomsko delo 35

stroški komunikacijske infrastrukture, hkrati pa mora biti učinkovita in ponujati inovativne

rešitve pri organizaciji delovanja.

V poslovnem svetu se pogosto dogaja, da poslovni načrti časovno kritično zamujajo zaradi

neprilagodljivosti tehnične infrastrukture. Celo preprosta dislokacija osebja ali sprememba

funkcij znotraj podjetja lahko povzroči potrebo po strokovnjaku, ki vključi telefon ali

rekonfigurira nastavitve določenega sistema. Čeprav konvergenca omrežij, ki jo ponuja IP

telefonija, poenostavlja delovanje in vzdrževanje, to niso edine prednosti. Pomembno področje

je upravljanje odnosov s strankami CRM (Customer Relationship Management). Priljubljenost

novih tehnologij, kot je internet, je spremenila tradicionalno poslovanje in vpeljala novo

prakso, kot sta elektronsko bančništvo, e-trgovina...

Podjetja v razvoju ali podjetja, ki se željo razvijati, si ne morejo dovoliti ignorance novih

načinov komuniciranja. Tudi če se samo podjetje ne želi integrirati v poslovna okolja, ga v to

prisilijo uporabniki. Težko si je predstavljati, da bi danes obstajalo podjetje, ki ne bi imelo

elektronske pošte za komuniciranje med zaposlenimi in dobavitelji, na koncu pa tudi s

strankami.

Implementacija sistema IP telefonije ne pomeni le načina prenosa govora, ampak naj bo

začetek konvergence informacijskih komunikacij, ki odpirajo veliko različnih priložnosti za

spremembo procesov in izboljšanje komunikacij.

Diplomsko delo 36

6. Poslovni sistem CENTREKS Ko na široko pogledamo v komunikacijski sistem podjetij, vidimo, da ima pravzaprav vsako

podjetje pomanjšan model svetovnega komunikacijskega omrežja. Ima svojo interno

komunikacijsko mrežo in svojo telefonsko centralo. Še vedno je potrebno imeti zaposlenega

človeka, ki sicer nič več ne preklaplja stikal, ampak se javlja na dohodne klice ter jih

posreduje do zahtevanih oseb. Poleg zaposlene osebe je moralo podjetje kupiti telefonsko

centralo, kar predstavlja že drugi strošek v interni telefonski mreži.

Danes je komuniciranje v podjetjih po Sloveniji postalo že precej preprosto. S

telekomunikacijsko storitvijo Centreks je podjetjem na voljo skoraj neomejeno priključevanje

novih internih številk. Poleg nižjih stroškov vzdrževanja in prihranka pri telefoniranju je

bistvenega pomena, da podjetje ne potrebuje svoje telefonske centrale, ampak je centrala v

lasti ponudnika telekomunikacijskih storitev, podjetje le uporablja njihove storitve. Posebna

prednost je tudi to, da podjetja, ki imajo svoje poslovalnice na različnih krajih po Sloveniji

lahko interno komunicirajo preko sistema Geocentreks.

Podjetja se spopadajo z najrazličnejšimi težavami pri telekomunikacijskem komuniciranju.

Težave nastajajo zaradi izpadov zaradi nezanesljivega sistema, omejitve komunikacij pri rasti

podjetja, več lokacij podjetja, zasedenost linije pri dohodnih in odhodnih klicih ipd. Storitev

Centreks omogoča neomejene možnosti za rešitev teh težav.

Vzpostavitev telekomunikacijskega sistema ter investicija je v primerjavi z naročniško

telefonsko centralo precej nižja. Vso potrebno opremo zagotovi ponudnik telekomunikacijskih

storitev, uporabnik pa nima noben »skritih« stroškov in tveganj, ki bi jih lahko prinesla lastna

centrala. Tudi vzdrževanje in zavarovanje nista več skrb podjetja, saj vsa vzdrževalna dela in

popravila opravlja ponudnik.

Velik poudarek sistema Centreks je na zanesljivosti, saj so zanesljive komunikacije velikega

pomena za poslovne uporabnike. Sistem deluje brez napak tudi v primeru izpada električnega

omrežja. Vsak priključek v tem sistemu je neposreden in hkrati intern, zato je zanesljivost

enaka zanesljivosti javnega omrežja, kar je največja zanesljivost zasebnega omrežja. S tem so

minimalni tudi stroški, ki bi bili povzročeni zaradi izpada omrežja.

Diplomsko delo 37

V sistemu Centreks in Geocentreks je uporabniku na voljo vsa terminalska oprema: strežnik

glasovne pošte, telefaks strežnik, telefon z integriranim telefonskim imenikom Slovenije,

večnamenski posredovalni aparat ter klicni center [9].

Glasovna pošta: omogoča preusmeritev neodgovorjenih klicev na strežnik glasovne pošte, ki

jih lahko kasneje predvajamo, lahko pa sistem sporočilo posname in nas hkrati obvesti o

zabeleženem sporočilu preko elektronske pošte, sms sporočila, pozivnika (slika 6.1).

Slika 6.1: Storitev glasovna pošta [40]

Telefaks storitev: omogoča pošiljanje faksimilnih sporočil, oblikovanih s poljubnim Windows

programom in prevedbo sporočil v format elektronske pošte ter sprejem in oddajo le-teh.

PC telefon: prirejen grafični vmesnik omogoča enostavno vzpostavljanje odhodnih in

prevzem dohodnih klicev. Uporaba poteka preko miške in tipkovnice ter integriranega

telefonskega imenika Slovenije, kar nam prihrani čas pri iskanju telefonskih številk (slika 6.2).

Slika 6.2: Prirejen grafični vmesnik – PC telefon [40]

Diplomsko delo 38

Posredovalni aparat: omogoča istočasno posredovanje večjega števila telefonskih zvez.

Posredovanje poteka preko tipkovnice, miške ali z dotikom občutljivega ekrana, sama

komunikacija pa preko klasične telefonske slušalke ali naglavne kombinacije. Omogoča tudi

zadržanje in nadzor klicev, povratni klic v primeru neodziva, verižno predajo zveze, vstop v

zvezo, izvajanje konference treh uporabnikov.

Klicni center: prednost je, da računalnik sam izbira telefonske številke iz klicne baze in

skrajša čas klicanja, odhodni in dohodni klici se avtomatsko razdelijo k vnaprej določenim

operaterjem, vsako delovno mesto lahko obdeluje telefonske in posnete klice ter faksimilna in

elektronska sporočila, neprekinjeno poteka nadzor delovnih mest preko nadzorne postaje

(slika 6.3).

Slika 6.3: Mreža klicnega centra [40]

6.1. IP Centreks in IP PBX Na področju, kjer se trenutno tržita sistema Centreks in Geocentreks, se poslovnim strankam

ponujata dva IP sistema in sicer IP Centreks in IP PBX (Private Branch eXchange). IP PBX se

deli na dva podmodela: najemni (oprema in nadzor v lasti skupine ponudnika) in prodajni

(naročnik opremo kupi).

IP telefonija zamenjuje obstoječi način prenosa govora na nov način prenosa govora in

govornih aplikacij, ki je izveden preko IP protokola. Zato dodane vrednosti v specifičnem

sistemu ni, razen v delu aplikacij, ki je namenjen IP telefoniji (centralni imenik, integracija z

aplikacijami v ozadju, fiksno-mobilna konvergenca ...). Oba modela, tako IP Centreks kot IP

PBX sta povzročila zmanjšanje obstoječih tržnih deležev govornih storitev (PSTN, ISDN BA

Diplomsko delo 39

in ISDN PA). Z vpeljavo IP Centreksa se zmanjšuje število obstoječih Centreks priključkov. Z

lansiranjem IP Centreksa na tržišče se je zmajšalo število novih naročnikov na klasičnem

Centreksu skoraj na nič. IP Centreks je zajel skoraj 80 % obstoječih poslovnih naročnikov, saj

je glede na velikost in trenutno strukturo trga tudi najustreznejši. Ostalih 20 % pokriva s

sistemom IP PBX, ki je namenjen podjetjem, ki so zelo občutljiva na varnost in hočejo imeti

opremo v svojih prostorih. Ker ta sistem zajema tudi najem IP PBX-ov, so tu zajeti tudi

uporabniki, ki si ne morejo privoščiti lastnega upravljanja in vzdrževanja sistema.

Ciljni uporabniki so hitro rastoča podjetja, tehnološko usmerjena podjetja, podjetja s

povezavami v tujini, geografsko ločene poslovalnice, uporabniki z lastnimi PBX sistemi, ki

nimajo vzdrževalca, podjetja, ki so presegla zmogljivosti svoje centrale in še mnogi drugi [9].

6.2. Poslovni model IP CTX Poslovni model IP CTX je uvedel IP telefonijo za poslovne uporabnike s centralizirano

arhitekturo in klicnim strežnikom (softswitch) kot glavnim elementom (slika 6.4). Oprema je

stacionirana na lokaciji ponudnika telekomunikacijskih storitev, povezave do uporabnikov so

izvedene preko večprotokolarne komutacije za zamenjavo label IP/MPLS (Multiprotocol

Label Switching), ki nam omogoča, da uporabljamo en strežnik in eno aplikacijo za več deset

svojih podjetij ali podružnic podjetja v regiji ali celo po svetu. Model je najugodnejši tudi za

ponudnika storitve, saj je oprema na voljo več uporabnikom.

Slika 6.4: Poslovni model IP CTX [41]

Diplomsko delo 40

IP Centreks ali krajše IP CTX je storitev, s katero upravlja ponudnik storitve in združuje že

preverjene funkcije klasičnega Centreksa z večjim naborom dodatnih storitev. Na naročniški

strani je potrebno namestiti končne terminale (programska oprema na PC, IP telefone,

analogne telefone ...) ustrezno povezane v sistem (Ethernet omrežje).

Prednosti, ki jih IP Centreks nudi naročnikom, izhajajo večinoma iz centreks koncepta,

dodatno pa so na voljo tudi nove storitve, ki PSTN in ISDN naročnikom niso na voljo.

Ključne prednosti so:

- konvergenca,

- lokacijska razpršenost,

- integracija računalniške telefonije in programskih terminalov (softphone),

- tehnološko mešane skupine.

V splošnem storitev ponuja male začetne investicijske stroške, s stališča zmogljivosti in

stroškovnega vidika pa je storitev optimalna, saj naročnik plačuje glede na uporabo. Naročnik

lahko kupi določeno število linij ter jih po potrebi dodaja ali odvzema, brez obveznosti za

nakup ali neizkoriščenost opreme.

6.3. Poslovni model IP PBX Poslovni model IP PBX (slika 6.5) se loči na dva podmodela. Prvi predvideva najem IP PBX

centrale, drugi pa prodajo IP PBX (gledano s strani ponudnika).

Slika 6.5: Poslovni model IP PBX [41]

Diplomsko delo 41

Najem IP PBX

Najemni model IP PBX nam v podjetje pripelje IP telefonijo, v podjetju je stacionirana

oprema, vzdrževanje in upravljanje sistema pa opravljajo strokovnjaki podjetja, ki nam ponuja

oz. zagotavlja storitev. V tem primeru je oprema v lasti ponudnika, podjetje pa plačuje najem

opreme, tako kot tudi uporabo storitve.

Prodaja IP PBX

Prodajni model, prav tako kot najemni model, nam v podjetje pripelje IP telefonijo. Tudi tukaj

je oprema stacionirana v samem podjetju, vendar s to razliko, da lastnik te opreme ni več

ponudnik, ampak podjetje, ki izvaja tudi celovit nadzor nad delovanjem sistema. Za podjetje

pomeni to večje začetne stroške, saj je poleg nakupa opreme potrebno izobraziti ustrezen

kader za nemoteno delovanje sistema. Seveda obstaja kombinacija, da podjetje opremo kupi,

vzdrževanje in upravljanje pa prevzame ponudnik.

Diplomsko delo 42

7. Zasnova in implementacija IP telefonije za majhno podjetje z IP PBX modelom

Tudi manjša podjetja imajo tako kot velika svoje potrebe po telekomunikacijah. Potrebujejo

jih za medsebojno komuniciranje v samem podjetju, za komuniciranje s strankami in

poslovnimi partnerji, za elektronsko pošto, faksimilna sporočila ipd.

Za podjetje je bilo potrebno pripraviti telekomunikacijski paket z IP telefonijo, ki vsebuje

analogni priključek za faksimilno napravo, tri telefonske priključke ter TV priključek. Zahteva

se je izvedla z brezžičnim IP telefonom Snom m3, dvema IP telefonoma Linksys Spa 922,

modemom Sinope 568, 8-portnim stikalom Linksys SRW 208P ter TV komunikatorjem

Sagem IAD 81 HD. Podjetju je bil predlagan najemni IP PBX model, saj ne vključuje začetnih

stroškov, izvedba in vzdrževanje sistema pa sta v lasti ponudnika. Delo je bilo razdeljeno na

več področij, in sicer:

• registracija uporabnika,

• priprava terminalske opreme,

• konfiguracija modema,

• konfiguracija stikala,

• montaža opreme pri naročniku.

7.1. Priprava in vpis opreme v DHCP strežnik ter registracija

7.1.1. Preveritev vpisanosti terminalske opreme

Po dvigu opreme iz skladišča je potrebno nujno predhodno preveriti vpisanost vse terminalske

opreme, predvidene za montažo pri naročniku v aplikacijah in elementih omrežja:

• DHCP strežnik,

• IMF baza.

Načeloma velja, da je v primeru vpisanosti v DHCP strežnik oprema vpisana tudi v IMF bazo.

Postopek izvedemo vsaj dva dni pred predvideno montažo! Vpisanost opreme v DHCP in IMF

bazo preverimo s klicem na center za tehnično pomoč. V primeru, da je oprema vpisana,

Diplomsko delo 43

nadaljujemo s postopki priprave na montažo. V primeru, da oprema ni vpisana, se dogovorimo

z operaterjem službe za tehnično pomoč, da sproži postopke vpisa.

Nato posredujemo podatke o:

• tipu naprave,

• MAC naslovu naprave,

• serijski številki naprave.

Pred odhodom k naročniku lahko fizično preverimo vpisanost telefonov v DHCP strežnik tudi

tako, da tovarniško nastavljen telefon vključimo na VoIP port sinhroniziranega xDSL

modema in preverimo, če je pridobil IP naslov.

S temi postopki se izognemo težavam na terenu, ko oprema ni vpisana v baze in so postopki

montaže onemogočeni.

7.1.2. Priprava terminalske opreme Snom m3 (brezžični telefon)

Slika 7.1: Brezžični IP telefon Snom m3 [42]

Osebni računalnik in bazno enoto naprave povežemo v računalniško omrežje, kjer je

omogočeno samodejno pridobivanje omrežnih nastavitev in ima dostop do interneta - v

omrežju se nahaja DHCP strežnik, ki dodeljuje omrežne nastavitve omrežnim napravam.

Pomembno je, da omrežje zagotavlja samodejno dodeljevanje IP naslova, omrežne maske,

prednastavljen prehod in DNS strežnike.

Diplomsko delo 44

Zagon

Sestavimo in vključimo prenosno slušalko. Na zadnji strani bazne postaje pritisnemo tipko

Reset. S tem postopkom postavimo bazno enoto v stanje registracije novih prenosnih slušalk.

Bazna enota je v stanje registracije prenosnih slušalk postavljena tudi po vsakem vklopu na

napajalno napetost in se v tem stanju nahaja 5 minut, ne glede na to, ali smo registrirali nanjo

prenosno slušalko ali ne. Prenosno slušalko postavimo v polnilno enoto, priključeno na

napajalno napetost. S tem postopkom postavimo prenosno slušalko v stanje registracije na

bazno enoto.

Zamenjava programske opreme

Pravilno delovanje terminalske opreme Snom m3 pogojuje pravilna programska oprema

naložena na prenosnih slušalkah in bazni postaji. Priporočljivo je postopek izvesti še pred

odhodom k naročniku, saj je postopek dolg in v primeru nepričakovane prekinitve prenosa

programske datoteke telefon ni več uporaben.

Telefon najprej nastavimo po postopkih, opisanih v naslednjem segmentu (Vpis parametrov za

pravilno delovanje), in ga nato vključimo v pravilno priključeno in skonfigurirano stikalo

Linksys SWR (za storitev Poslovna telefonija in internet). Nadgradnja se bo v tem primeru

izvedla neposredno iz sistemov omrežja.

Postopek nadgradnje je potrebno sprožiti preko menijev prenosne slušalke: Tipka OK >

Settings > OK >System settings > OK > 0000 > OK >Firmware update > OK. Na voljo nam

je več programskih verzij. Izberemo zadnjo verzijo in sprožimo postopek nadgradnje.

Postopek je dolg vsaj 15 minut in ima dve fazi, katerih napredek lahko spremljamo na

prikazovalniku prenosne slušalke. Postopka nadgradnje ne smemo prekinjati, saj bo v

nasprotnem primeru telefon neuporaben. O končanem postopku nadgradnje smo opozorjeni s

sporočilom Upgraded to 1.22 Succesfuly. S pritiskom na tipko + ob levi strani prenosne

slušalke (jakost zvočnika) preverimo IP naslov, ki ga je naprava pridobila od omrežja. S

Diplomsko delo 45

smerno tipko V (dol) v tem meniju tudi preverimo, če je v uporabi najnovejša programska

verzija.

Vpis parametrov za pravilno delovanje

Parametre, potrebne za pravilno delovanje telefona Snom m3, vnesemo preko spletnega

brskalnika (slika 7.2). V brskalnik vnesemo IP naslov naprave, ki smo ga pridobili s

postopkom, opisanim v segmentu Zamenjava programske opreme. Ko smo pozvani za

uporabniško ime, vnesemo admin in za geslo vpišemo admin in tako dostopimo do menijev

bazne postaje naprave. V meniju Setup > Advanced preverimo in po potrebi navedene

parametre popravimo na vrednosti:

• DHCP……………………………DHCP že tovarniško nastavljeno,

• Boot Server option type………….String že tovarniško nastavljeno,

• Vlan ID…………… ……………10,

• Transfer Protocol………………...TFTP.

Diplomsko delo 46

Slika 7.2: Popravljene vrednosti parametrov

Spremembe obvezno potrdimo z ukazoma Save changes in kasneje še z Reboot !

Diplomsko delo 47

7.1.3. Priprava terminalske opreme Linksys Spa 922

Slika 7.3: IP telefon Linksys Spa 922 [43]

Terminalski opremi Linksys SPA 922 je potrebno pred vključitvijo v stikalo v omrežnih

nastavitvah spremeniti nastavitve za VLAN. Spremembe izvedemo neposredno preko

tipkovnice telefona. Pri vpisovanju si pomagamo s smernimi in menijskimi tipkami.

• Nastavitev parametra VLAN Enable na Yes

• Nastavitev parametra VLAN na vrednost 10

Enable VLAN…………Yes

Tipka menu > 916 > izberemo opcijo yes in potrdimo z ok > Save.

VLAN ID………………10

Tipka menu > 917 > vnesemo vrednost 10 in potrdimo z ok >Save.

Vnose obvezno zaključimo z ukazom Restart: Tipka menu > 913 > select > ok.

Diplomsko delo 48

7.1.4. Registracija in vpis opreme

Novega uporabnika registriramo po ustaljenih postopkih preko spletne strani

www.register.siol.net (slika 7.4), kjer lahko pregledamo tudi osnovne podatke (slika7.5).

Slika 7.4: Vnos registracijskih podatkov

Diplomsko delo 49

Slika 7.5: Pregled osnovnih podatkov naročnika

Naročnik se je odločil tudi za TV, zato je potrebno vnesti podatke o novi komunikacijski

opremi, ki bo uporabljena pri naročniku (nov modem in dodan je TV komunikator) (sliki 7.6

in 7.7).

Diplomsko delo 50

Slika 7.6: Vnos podatkov o komunikacijski opremi

Slika 7.7: Pregled podatkov in registracija uporabnika

Diplomsko delo 51

7.1.5. Prijava na registracijske strani Poslovna telefonija in internet

• Spletni naslov za registracijske strani: http://register.siol.net/poslovni (slika 7.8)

• Uporabniški podatki za prijavo tehnika: uporabniško ime in geslo za bazo Matis

Slika 7.8: Uporabniški podatki za prijavo tehnika v bazo podatkov Matis

7.1.6. Prijava v profil za konfiguracijo naročnika

S prijavo v profil za konfiguracijo naročnika ( slika 7.9) nam je omogočen neposreden vnos

parametrov, ki so potrebni za delovanje storitve Poslovna telefonija in internet pri

posameznem naročniku. Parametri vsebujejo podatke o uporabljeni terminalski opremi in

pripadajočih telefonskih številkah naročnika ( slika 7.10).

Diplomsko delo 52

Slika 7.9: Uporabniški podatki za prijavo

Slika 7.10: Osnovno okno za pregled podatkov o naročniku

Diplomsko delo 53

7.1.7. Zajem podatkov o terminalski opremi

S postopkom zajema podatkov o terminalski opremi se uporabljena oprema vnese v bazo

podatkov o naročniku (slika 7.11). Ker se v bazi izvaja preverjanje, ali je oprema ustrezna,

mora biti pred montažo obvezno vsa oprema vpisana v omenjeno bazo (Matis), saj v

nasprotnem primeru popis opreme s pomočjo provisioning aplikacije ni mogoč. Postopki

preverjanja se izvedejo preko aplikacije ERIN preko službe za tehnično pomoč uporabnikom

vsaj dva dni pred predvideno montažo!

• ukaz Zajem podatkov

• vpis MAC naslova opreme ter serijske številke

• ukaz Zajem

Slika 7.11: Zajem podatkov o terminalski opremi

Diplomsko delo 54

Podatke vnesemo za vse terminalske naprave VoIP, ki bodo priključene pri naročniku

vključno s stikalom.

7.1.8. Pregled in preveritev zajete terminalske opreme

• Vsa terminalska oprema, ki bo instalirana pri naročniku, mora biti vidna v oknu za

prikaz (slika 7.12).

• Podatki o MAC naslovu in serijski številki uporabljene terminalske opreme pri

naročniku morajo ustrezati prikazanim podatkom.

• Podatek o tipu terminalske opreme (Ime naprave) se po preverjanju v bazi IMF

samodejno prikaže v oknu za prikaz.

Slika 7.12: Pregled vpisane terminalske opreme

Diplomsko delo 55

7.1.9. Aktivacija telefonskih številk

Postopek aktivacije sproži kreiranje IP CTX skupine in telefonske številke na sistemu

BROADWORKS. Istočasno se sproži postopek sporočanja za vpis številke v telefonski

imenik, če je izbrana opcija Objava v imeniku. V oknu za prikaz so pred aktivacijo prikazane

vse naročene telefonske številke (slika 7.13).

POZOR: Prvi aktivirani številki se avtomatsko dodeli brezplačna uporaba opravilne vrstice za

IP Centreks ter razširjenega paketa dodatnih storitev za IP Centreks, zato se je potrebno z

naročnikom dogovoriti, katera številka bo to in jo aktivirati prvo po vrsti!

V nadaljevanju izberemo:

• ukaz Aktivacija,

• objava v imeniku (po želji naročnika),

• aktivacija posamezne naročene številke z ukazom Aktiviraj.

Slika 7.13: Aktivacija telefonskih številk

Diplomsko delo 56

7.1.10. Registracija

S postopkom Registracije se samodejno kreirajo konfiguracijske datoteke za terminalsko

opremo (slika 7.14). Istočasno se v sistem Broadworks vnesejo podatki o uporabljeni

terminalski opremi na priključkih. Telefonske številke na modemu registriramo nazadnje! Po

postopku registracije se izvede samodejen vpis podatkov VoIP v modem, ki se po registraciji

posamezne telefonske številke na portu modema ponovno zažene!

• Ukaz Registracija

Slika 7.14: Začetek registracije

Diplomsko delo 57

Ob pričetku registracije je v osnovnem oknu na voljo pregled:

• terminalske opreme, ki je na voljo za dodeljevanje telefonskih številk,

• trenutno stanje registracije telefonskih priključkov (Statistika),

• izbira telefonske številke določenemu telefonskemu aparatu in registracija.

Posamezni terminalski opremi izberemo želeno telefonsko številko in potrdimo z ukazom

Registracija (slika 7.15).

Slika 7.15: Izbira telefonske številke določenemu aparatu in registracija

• V oknu Statistika spremljamo trenutno stanje registriranih številk.

• Na brezžični telefon Snom m3 lahko registriramo do štiri telefonske številke.

Diplomsko delo 58

Določitev telefonske številke analognemu portu 1 modema in registracija. V primeru

registracij telefonskih številk na analogne porte modema nam je na voljo opcija, kjer

izberemo, na katerem portu modema želimo izbrano številko registrirati (slika 7.16).

Slika 7.16: Določitev telefonske številke analognemu portu 1 na modemu

Diplomsko delo 59

7.2. Konfiguracija komunikacijskega prehoda - modem Sinope 568

Slika 7.17: Modem Sinope 568 [44]

Najprej vpišemo prednastavljene parametre modema v spletni brskalnik, kar nam omogoči

dostop do modema (slika 7.18). Potrebna je povezava računalnika in modema z UTP kablom.

Slika 7.18: Vpis parametrov v spletni brskalnik

Ko vzpostavimo povezavo z modemom, lahko uredimo nastavitve za dostop do interneta in

vpišemo uporabniške podatke (sliki 7.19 in 7.20).

Ukaz: Configuration > Internet > Connect

Diplomsko delo 60

Slika 7.19: Dostop do nastavitev za internetno povezavo

Slika 7.20: Vpis uporabniških podatkov

Diplomsko delo 61

Nato na modemu uredimo brezžično povezavo, da se lahko na interno omrežje povezujemo z

računalniki, ki imajo to možnost (slika 7.21).

Ukaz: Configuration > Wireless Network > Edit

Slika 7.21: Urejanje brezžične povezave

Izberemo možnost Enabled, kar pomeni, da je brezžična mreža dostopna (slika 7.22).

Slika 7.22: Izbira dostopnosti brezžičnega omrežja

Diplomsko delo 62

Izberemo ime brezžičnega omrežja (slika 7.23).

Slika 7.23: Izbira imena brezžičnega omrežja

Določimo kdo lahko dostopa do brezžičnega omrežja (slika 7.24).

Slika 7.24: Določitev dostopa do omrežja

Diplomsko delo 63

Vse spremembe in nastavitve, ki smo jih naredili glede brezžične povezave, vidimo v zadnjem

preglednem okvirju in jih potrdimo z ukazom Confirm (slika 7.25).

Slika 7.25: Pregled sprememb in nastavitev ter potrditev

Sledi nastavitev izhodnih portov. Modem ima prednastavljene 4 izhodne digitalne porte in 2

analogna porta, ki omogočata priklop analognega telefona oz. v našem primeru fax naprave.

Digitalni porti so prednastavljeni, in sicer 2 porta za data in 2 porta za video promet.

Potrebujemo tudi port za priključitev VoIP telefonije, zato po dogovoru uporabimo četrti port

in ga nastavimo na voice (slika 7.26).

Diplomsko delo 64

Ukaz: Configuration > Port Configuration > Change

Slika 7.26: Nastavitev konfiguracije na portih

Izberemo možnost data za port 1 in postopek ponovimo za port 4, za katerega izberemo možnost voice. Nadaljujemo z ukazom next (slika 7.27).

Slika 7.27: Izbira konfiguracije za port 1

Diplomsko delo 65

Ko izberemo željene nastavitve za vse štiri porte, se vrnemo na prvo stran, kjer lahko

preverimo nastavitve in jih potrdimo z ukazom Save Configuration (slika 7.28).

Slika 7.28: Pregled nastavljenih portov

Diplomsko delo 66

7.3. Konfiguracija stikala Linksys SRW 208P

Slika 7.29: 8-portno stikalo Linksys SRW 208P [45]

Prve enostavne računalniške mreže so imele topologijo vodila, ki jo sestavlja en segment

kabla, na katerega so priključene vse postaje (računalniki). Posamezne postaje so se na tak

segment povezovale preko t.i. T člena. Za doseganje večjih razdalj so uporabili obnavljalnik

(repeater), ki je povezoval dva fizična segmenta. Njegova osnovna naloga je ojačenje

(regeneracija) signala, pri tem pa ignorira vse informacije o naslavljanju in usmerjanju. Pojavil

pa se je problem, ker ob napaki ni delovala celotna mreža, težavno je bilo tudi iskanje napake.

Pojavili so se HUB-i. Tudi HUB deluje na fizičnem sloju OSI modela, saj podatke, ki jih

prejme na enem portu, enostavno posreduje na vse porte. HUB je dejansko večportni repeater,

na katerem se koncentrira ožičenje vseh priključenih postaj. Omrežja z repeaterjem in HUB-

om dajejo dobre rezultate le v primeru, ko je število priključenih postaj relativno majhno. Če

je število postaj veliko, prihaja do trka informacij, zaradi česar se zmanjšuje prepustnost

mreže. Rešitev tega problema je zagotovil most (bridge). Most posreduje okvirje med svojima

portoma na osnovi izvorne in ciljne MAC adrese – deluje na drugem sloju OSI modela. Most

v svojem pomnilniku hrani tabelo, v katero se zapisujejo MAC naslovi, ki jih odkriva v času

delovanja. Ker most ve, katere postaje so vezane na kateri port, se lahko inteligentno odloča,

na kateri port bo poslal prejeti okvir. Nekoč so govorili o pravilu 80/20, kar pomeni, da je bilo

omrežje segmentirano tako, da se 80 % prometa zaključi na lokalnem segmentu omrežja, le 20

% pa se posreduje do postaj preko mosta. V današnjih omrežjih je promet, ki se izmenjuje med

lokalnimi postajami, izredno majhen, medtem ko se kar 80 % prometa izmenjuje za večjimi

omrežji. Zaradi dobrih lastnosti mosta so razvili stikalo (switch). Stikalo je nastalo s križanjem

Diplomsko delo 67

mosta in HUB-a. Je dejansko večportni most in tudi njegovo delovanje je povsem identično

delovanju mosta. Okvir, ki pride na določen port, se na osnovi ciljnega MAC naslova

posreduje izključno na port, na katerem je priključena postaja s tem naslovom.

Pri konfiguraciji stikala je pomembno, da sta v času nastavljanja osebni računalnik in stikalo

nastavljena za delo v istem omrežju. Na nadzorni plošči izberemo Omrežne povezave,

izberemo omrežno kartico, preko katere bomo konfigurirali stikalo, izberemo protokol in

vpišemo IP naslov ter masko podomrežja (slika 7.30).

Slika 7.30: Prilagoditev omrežne kartice osebnega računalnika

Stikalo preko priloženega napajalnika priključimo na napajalno napetost 220 V. Stikalo

povežemo preko prostega ethernet priključka 1-8 na ethernet priključek osebnega računalnika.

V spletni brskalnik vnesemo IP naslov stikala (tovarniško nastavljen 192.168.1.254). Po

potrditvi se program poveže s stikalom in pojavi se zahteva po avtentikaciji. Za uporabniško

ime vnesemo admin, polje geslo pustimo prazno in potrdimo z OK. Omenjena avtentikacija

velja za tovarniško nastavljena stikala (slika 7.31).

Diplomsko delo 68

Slika 7.31: Avtentikacija

Po vnosu avtentikacije nam je na voljo spreminjanje in uporaba vseh parametrov stikala (slika 7.32).

Slika 7.32: Preverjanje ustreznosti programske verzije

Diplomsko delo 69

Priporočljivo je pred začetkom postopkov konfiguracije izvesti postopek povrnitve tovarniških

nastavitev. V meniju Admin razširimo podmenije z opcijo More (slika 7.33).

Slika 7.33: Povrnitev tovarniških nastavitev 1

Izberemo ukaz Factory Defaults ter potrdimo z Restore Default. Ko smo pozvani za

nadaljevanje postopkov, potrdimo z OK (V redu) (slika 7.34).

Slika 7.34: Povrnitev tovarniških nastavitev 2

Diplomsko delo 70

Po izvršitvi ukaza je potrebno stikalo ponovno zagnati z ukazom Reboot v meniju Reboot.

Postopek z ukazom Reboot ponovimo dvakrat (slika 7.35)!

Slika 7.35: Ponovni zagon

Diplomsko delo 71

V nadaljevanju je potrebno v meniju VLAN Management > Port Setting porte nastaviti na

izbran način delovanja:

Porte 1-8…………………….General,

Porte G1 in G2………………Access (že nastavljeno).

Spremembe potrdimo z ukazom Save Settings (slika 7.36).

Slika 7.36: Nastavitve načina delovanja portov

Diplomsko delo 72

V meniju VLAN Management izberemo ukaz Create VLAN. Odpre se nam zaslonsko polje za

pregled in nastavljanje VLAN. Prikazan je osnovni, že prednastavljen VLAN 1.

Po zaporedju vpišemo v: VLAN ID……………..10,

VLAN Name…………VoIP.

Z ukazom Add potrdimo spremembe. Vnos zaključimo z ukazom Save Settings (slika 7.37).

Slika 7.37: Kreacija VLAN za VoIP

Diplomsko delo 73

V meniju VLAN Management > Ports to VLAN izberemo VLAN 10 in nastavimo:

Porte od 1-8…………Tagged,

Port G1………………Untagged,

Port G2………………Forbidden.

Spremembe potrdimo z ukazom Save Settings (slika 7.38).

Slika 7.38: VLAN PORT matrika VoIP

Diplomsko delo 74

Sledi kreacija VLAN za internet. Po zaporedju vpišemo: VLAN ID ……….20,

VLAN Name……Internet.

Z ukazom Add potrdimo spremembe. Vnos zaključimo z ukazom Save Settings (slika 7.39).

Slika 7.39: Kreacija VLAN za internet

Diplomsko delo 75

V meniju VLAN Management > Ports to VLAN izberemo VLAN 20 in nastavimo:

Porte od 1-8…………Untagged,

Port G1………………Forbidden,

Port G2………………Untagged.

Spremembe potrdimo z ukazom Save Settings (slika 7.40).

Slika 7.40: VLAN PORT matrika internet

Sledijo nastavitve funkcionalnosti Spanning tree. Pravilne nastavitve za Spanning tree

prikazujejo spodnji postopki (sliki 7.41 in 7.42):

V meniju Spanning Tree > Global STP je potrebno vključiti funkcionalnost Spanning tree.

Diplomsko delo 76

Slika 7.41: Vklop funkcije Spanning Tree na stikalu

Funkcijo Spanning Tree je potrebno v nadaljevanju izključiti za porte G1 in G2 (Uplink)

V Meniju Spanning Tree > STP Port Settings izključimo opcijo STP za porta G1 in G2.

Slika 7.42: Izklop funkcije Spanning Tree za porta G1 in G2

Diplomsko delo 77

Za nemoteno nadaljevanje postopkov je potrebno spremeniti vrednost za konfiguracijski

VLAN. V meniju Setup >Network Settings spremenimo podatek za:

Management VLAN………….10.

Spremembe potrdimo z ukazom Save Settings (slika 7.43).

Slika 7.43: Sprememba VLAN za konfiguracijo stikala

Za nadaljevanje postopka je potrebno ethernet kabel, ki povezuje stikalo in PC preklopiti na

port G1 na stikalu.

Diplomsko delo 78

Nastaviti moramo tudi PVID (Port Vlan ID) – identifikacijo porta za VLAN.

V meniju VLAN Management >Port Settings spremenimo podatke za PVID:

Port 1-8…………..20.

Spremembe potrdimo z ukazom Save Settings (slika 7.44).

Slika 7.44: Nastavitev PVID

Diplomsko delo 79

Potreben je vpis (sprememba) gesla za konfiguracijski dostop. V meniju Admin izberemo

ukaz User Authentication. V oknu Local User Edit vnesemo podatke za:

User Name…………...aktualno uporabniško ime za storitev Poslovna telefonija in

internet SWR208,

Password…………….aktualno geslo za storitev Poslovna telefonija in internet SWR208,

Confirm Password…...aktualno geslo za storitev Poslovna telefonija in internet SWR208.

V local Users Table označimo vnos Admin in spremembe potrdimo z ukazoma Update in Save

Settings (slika 7.45).

Ob ponovni prijavi na stikalo je potrebno vnesti nove podatke za avtentikacijo!

Slika 7.45: Sprememba avtentikacijskih podatkov

Diplomsko delo 80

Spremenimo nastavitev metode pridobivanja IP naslova. V meniju Setup > Network Settings

> IP Configuration nastavimo: IP Address Mode…………..DHCP.

Spremembo potrdimo z ukazom Save Settings (slika 7.46).

Slika 7.46: Sprememba nastavitev metode pridobivanja IP naslova

Pravilnost postopkov vpisa preverimo na način, da stikalo izključimo ter ponovno vključimo

napajanje (ponovni zagon).

Diplomsko delo 81

7.4. Montaža opreme pri naročniku

Ko smo opravili vse konfiguracije in nastavitve opreme, modema in stikala, lahko opravimo

fizično priključitev opreme pri naročniku. Nastavljeno terminalsko opremo vključimo po

shematskem prikazu (slika 7.47). Po vključitvi na stikalo oprema samodejno pridobi omrežne

nastavitve, novejšo programsko opremo in konfiguracijske podatke. Po pridobitvi

konfiguracijskih podatkov je dostop do terminalske opreme mogoč le z novimi

avtentikacijskimi podatki.

Slika 7.47: Priključitev opreme pri naročniku [4]

Diplomsko delo 82

Poleg same fizične funkcionalnosti, kar pomeni, da lahko uporabimo sistem IP PBX za 48

priključkov, omogoča paket Poslovna telefonija in internet tudi druge zelo uporabne

funkcionalnosti. Naj jih naštejem samo nekaj:

• ni investicijskega stroška,

• brezplačna 24-urna asistenca,

• brezplačna komunikacijska oprema,

• orodna vrstica (vrstica za krmiljenje klica in enostavno konfiguracijo preko spletnega

brskalnika),

• brezplačno klicanje znotraj internega omrežja,

• dokončanje klica (preusmeritev na naslednjo linijo v seriji),

• inventarno poročilo (poročila o storitvah, uporabnikih, številkah …),

• iskalna skupina (usmeritev klica na določenega uporabnika-prednastavitev),

• kode računa (omejitve klicev znotraj skupine),

• prevzem klica (prevzem klica s kateregakoli telefona v skupini),

• brezpogojna preusmeritev klica (preusmeritev na določene telefonske številke),

• čakajoči klic (predaja klica na drug telefon),

• konferenca treh znotraj skupine,

• preusmeritev, kadar ni odziva,

• vračanje klica (obvestila po e-pošti o klicih),

• CommPilot Express (preprosta konfiguracija svoje telefonske storitve),

• pregled nad vključenimi storitvami (servisne strani),

• uporaba dodatnih storitev (najem strežnika, poslovna pošta, poslovni arhiv),

• navodila za uporabo telefonskih aparatov (spletne strani-pomoč in podpora),

• glasba na zadržanju,

• glasba na zadržanju – video (doda video podporo za glasbo na čakanju),

• prikaz ID interne in zunanje linije,

• predaja klica,

• načrt dohodnega / odhodnega klicanja (omejitev klicev po tipu klica).

Diplomsko delo 83

8. Sklep

V diplomskem delu smo prikazali uporabo telefonske centrale, ki je najprimernejša za manjša

podjetja. Uporabili smo IP PBX model, kar pomeni, da deluje preko IP protokola. S fizičnega

vidika podjetja je IP PBX model zelo praktičen, saj zavzame zelo malo prostora. Potrebno je

namestiti samo komunikacijski prehod in stikalo. Podjetje zato ne potrebuje posebnih

prostorov za shranjevanje opreme. Tudi z vidika montaže opreme je ta model zelo primeren,

saj se vse nastavitve komunikacijskega prehoda, stikala in telefonov pripravijo že v podjetju,

ki ponuja storitev, tako da se pri naročniku monterji zadržujejo čim manj časa in s tem ne

ovirajo delovanja podjetja. Naročnik mora imeti pripravljeno samo linijo, na katero se oprema

priklopi in se nato tudi preizkusi njeno delovanje. Zakaj pa pravimo, da je primeren za manjša

podjetja? Za manjša podjetja je primeren zato, ker omogoča do 48 priključkov za prenos

podatkov, torej telefonov, računalnikov ali obojega. Poleg tega ima komunikacijski prehod

priključek za analogno napravo, običajno je to faksimilna naprava, v manjših podjetjih

največkrat ena. Manjša podjetja običajno ne podvajajo opreme, kar pomeni, da vsaka oseba

nima osebnega in prenosnega računalnika. Ponavadi ima večina prenosni računalnik, ki ga

uporablja na terenu in v pisarni. Če ga uporablja v pisarni, model IP PBX omogoča brezžično

priključitev na internet. Če pa imamo v podjetju čakalnico, lahko uporabimo tudi priključek za

televizijo, seveda v povezavi s TV komunikatorjem. Poleg omenjenih fizičnih prednosti in

funkcionalnosti, omenjenih na koncu sedmega poglavja, naj omenim še finančne prednosti.

Nakup opreme ni potreben, saj ostane v lasti ponudnika storitev, podjetje jo le uporablja. Prav

tako ne potrebujemo vzdrževalnega kadra, saj tudi vzdrževanje opravlja podjetje, ki ponuja

storitev.

Diplomsko delo 84

9. Viri in literatura 1. http://sl.wikipedia.org/wiki/Telekom_Slovenije, maj 2011

2. http://intranet.telekom.si/sektorji/sektor_za_vzdrzevanje_omrezja_in_zagotavljanje_

storitev/, julij 2010

3. http://www2.arnes.si/~bbatag/ook.pdf, optične komunikacije, maj 2011

4. Telekom Slovenije d.d.: Storitev Poslovna telefonija in internet, Ljubljana, junij 2010

5. Telekom Slovenije d.d.: Ethernet, TCP/IP, SOHO, marec 2005

6. Florjan Rupar, Telekomunikacijski prenosni sistemi in napeljave, Ljubljana 1987

7. J.M. Senior, Optical Fiber Communications, Prentice Hall, 1992

8. C.R. Pollock, Fundamentals of Optoelectronics, Irwin. Inc., 1995

9. Telekom Slovenije d.d.: Centerks, IP centreks, IP PBX , Ljubljana 2009

10. http://en.wikipedia.org/wiki/Public_switched_telephone_network, december 2007

11. http://telekom.si/poslovni_uporabniki/isdn/, maj 2008

12. http://telekom.si/poslovni_uporabniki/centreks/, april 2009

13. http://telekom.si/poslovni_uporabniki/ip_centreks/, april 2009

14. http://www.mojmikro.si/v_srediscu/podrobneje_o/kako_omrezja_delujejo, febr. 2009

15. seminarska naloga Andrej Hrovat – Načini sodostopa do skupnega prenosnega medija,

Ljubljana, maj 2005

16. http://sl.wikipedia.org/wiki/ISO/OSI_referen%C4%8Dni_model, marec 2011

17. http://www2.arnes.si/~sspmpese/i/Informatika2/Prispevki/Borko2aTCP.htm, januar 2002

18. http://www.aktivno.si/ai/sl/648-zgodovina-telefonije-in-telefonskega-omrezja, 2007

19. Telekom Slovenije d.d.: Omrežja IP, Ljubljana, februar 2009

20. http://sl.wikipedia.org/wiki/ADSL, maj 2011

21. http://en.wikipedia.org/wiki/G.992.3, junij 2011

22. http://www.response-it.co.uk/blog/tag/london-21cn-rollout, november 2009

23. http://teletechblog.blogspot.com/2011/05/xdsl-broadband-made-easy.html, maj 2011

24. http://www-und.ida.liu.se/~joepu444/school/tdts02/presentation/Access%20Networks/

Networks %20Report%202008-06-02%20xxxx.html, oktober 2008

25. http://www.uporabnastran.si/telekomunikacije/internet/vdsl2.htm, april 2011

26. http://ms.wikipedia.org/wiki/Fail:Ethernet.png, maj 2011

Diplomsko delo 85

27. http://sl.wikipedia.org/wiki/Token_ring, maj 2011

28. http://www.flickr.com/photos/microchiptechnology/2978140517/, marec 2011

29. http://www.s-sers.mb.edus.si/gradiva/w3/omrezja/40_transportni/02_tcp.html, 2011

30. http://www.aktivno.si/ai/sl/697-iptv, september 2007

31. Anton Umek, Lastnosti žičnega kanala in prenosna kapaciteta, Vitel, 2001

32. http://www.lkn.fe.uni-lj.si/gradiva/HPZV/HPZV/HPZV3.pdf, marec 2005

33. http://www.intellinet-network.com/en-US/categories/860-cable-testers, julij 2010

34. http://www.epromar.si/node/11, junij 2010

35. Telekom Slovenije d.d.: FTTH, Ljubljana 2009

36. http://antena.fe.uni-lj.si/optika_vse/gradivo/08p_ook.pdf, 2003

37. http://www.fibersolutionsonline.com/default.aspx, maj 2010

38. http://www.sandman.com/telhist.html, 2010

39. Telekom Slovenije d.d.: IP Centreks od A do Ž, Ljubljana 2009

40. Telekom Slovenije d.d.: Centreks, Ljubljana , september 2000

41. Telekom Slovenije d.d.: Predstavitvena mapa IP telefonija, Ljubljana, junij 2001

42. http://www.voip-info.org/wiki/view/Snom+M3, september 2010

43. http://www.ipfon.pl/step4yes.htm, 2010

44. http://ogo.in.ua/forums/topic/4079-obsuzhdenie-modemov-sinope-568/, november 2010

45. http://interlinktelecoms.com.au/linksys-srw208p-8port-10-100-ethernet-switch.html, 2011

Diplomsko delo 86

Naslov študenta: Dušan Cvahte

Lopata 21 b

3000 Celje

Telefon: 041 836 866

Elektronski naslov: dusan.cvahte@gmail.com

Kratek življenjepis:

Rojen:

12.5.1980 Celje

Šolanje:

1987 – 1995 OŠ Lava

1995 – 1999 Šolski center Celje, Srednja šola za kemijo, elektrotehniko in

računalništvo, smer elektrotehnik

1999 – 2011 Univerza v Mariboru, Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in

informatiko, univerzitetni študijski program Elektrotehnika, smer

Elektronika

Diplomsko delo 87

10. Priloge