ZAVOL - saleskibiografskileksikon.si · Vladimir Šverko, Razigrani krajolici – Izložba mladih slovenskih slikara u Labinskoj galeriji, Glas Istre, leto XXIX, št. 196, Pula, 23

AlojzZAVOLOVŠEK

G a l e r i j a V e l e n j e2 5 . a p r i l – 2 4 . m a j 2 0 0 8

H o m m a g e 2 7 , 2 0 0 8 , a k r i l / p l a t n o , 7 3 x 1 0 0 c m

med učiteljem in učenci

Ob 80. jubileju Alojza ZavolovškaOb tem visokem jubileju se bomo njegovega ustvarjanja spomnili v zapisih slovenskih umetnostnih

zgodovinarjev, likovnih teoretikov, novinarjev in prijateljev, ki so pisali o njem.Na ogled bodo Zavolovškove slike, slika profesorja beograjske fakultete za likovno umetnost Marka

Čelebonovića ter Zavolovškovih učencev akvarela, s katerimi je delal več kot petindvajset let. Njihovi skupni trenutki in povezovanje dogodkov so ontološka dojemanja slikarja Alojza Zavolovška. S to raz-stavo obeležujemo njegov jubilej v galeriji, kjer je delal od njenih začetkov sredi sedemdesetih let do zadnjih osem let pred upokojitvijo. Zavolovškova dela iz zadnjih petih let ga bodo predstavila v njegovi izjemni vitalnosti v novem ustvarjalnem procesu, ki ga še vedno razvija.

Po študiju je iz Beograda že v šestdesetih letih prinesel v slovenski prostor veliko novega, med dru-gim barvne svežine. Vplivi profesorja slikanja Marka Čelebonovića sredi petdesetih let prejšnjega stole-tja in njegova vpetost v evropski prostor so spodbudili širokoplastnost v slikarstvu Alojza Zavolovška, ki je ostala sodobna in aktualna do danes.

Tako kot njegov profesor Stojan Čelić je tudi Zavolovšek transponiral prostor, v katerem se žive in ne-žive stvari prepletajo ter odpirajo nove poti v abstraktnost. Močno izpostavljena kontura in kolorit sta sorodna in primerljiva pri obeh slikarjih.

Te analogije potrjujejo opazen prispevek k odprtosti Zavolovškovega slikarstva v slovenski prostor. Odziva se na krajino, s katero se je začel ukvarjati ob vrnitvi v Slovenijo, hkrati pa ohranja velike simpa-tije do okolja, v katerem je študiral. Učinkovit vzgib predstavljata še dva profesorja in močni slikarski osebnosti, ki sta vplivali na Zavolovškove spremembe. To sta Milo Milunović in Petar Lubarda. Dva tem-peramentna predstavnika takratnega aktualnega jugoslovanskega slikarstva izražata glavna nasprotja in poglavitna pola sodobnega: na eni strani slikarstvo intelekta, ravnotežje okusa in harmonije; na dru-gi strani slikarstvo ekspresije, strastnih barv in harmonije. Milunovića, Lubardo in Čelebonovića je za-znamovala pariška smer. Milunovićevo slikarsko ravnovesje duše in razuma je vsrkalo - poleg Cézanna in Braqua - tudi »pompejansko slikarstvo« in »sopočanske freske«.

Zavolovšek je začel že v začetku šestdesetih razvijati svoj način in oblikovati svoj osebni slog. Nase je opozoril z nostalgijo po doslej premalo izrabljenem akvarelu, ki ga je nosil v sebi še iz Akademije; takrat se je izpopolnjeval pri prof. Ljubici Sokić, ki je bila med pomembnejšimi nosilci modernega intimizma v krajinarstvu.

Na osnovi bogatih pedagoških izkušenj pri delu z mladino, ki si jih je nabiral od leta 1958 naprej, je spoznal, kako pomanjkljiva je likovna izobrazba odraslih. Njegove korekture so bile polne strpnega sve-tovanja in usmerjanja, ne negiranja. Trudil se je v nastalem odkriti čim več pozitivnega in to slušatelju povedati, obenem pa doseženo nadgrajevati. V sliki je vedno dajal prednost barvitosti, četudi je akva-rel najbližji mehkim tonskim prehodom. Spodbujal je vehementno potezo in čvrsto gradnjo kompozi-cije. Za strokovno delo, strpnost in predanost v programih izobraževanja ga je Zveza kulturnih organi-zacij Slovenije odlikovala z Ažbetovo nagrado leta 1983. Njegovo mentorstvo v začetnih slikarskih ko-lonijah Združenja likovnih skupin Slovenije v Novem mestu je trajalo vse do leta 1986. V vseh teh letih je gradil novo obliko pedagoškega dela kolonij in delavnic, izmed katerih je gotovo najbolj kontinuira-na v Velenju.

Iskanje osebne in duhovne pomembnosti obdajajočega sveta je ustvarjalo pogoje za njegove nove upodobitve. Te so razpete med njegove mentorje na akademiji, njegovo intimnostjo in zgodovino oko-lja, iz katerega izhajajo avtor, slikarja Fran Tratnik (1881-1957) in Miroslav Modic (1900-1944 ter pomemb-ne prijateljske vezi z Jožefom Muhovičem. Razstava njegovih slik iz zadnjih petih let predstavlja avtore-fleksijo njegove več kot polstoletne uspešne ustvarjalne epizode.

Milena Koren Božiček

cita

ti 1959

»Beograjska šola je dala Zavolovšku široko potezo, sploščeno pastoznost ter site, težke barve. To svojstvo je Zavolovšek apliciral na sloven-

sko zemljo, ki jo poskuša zajeti v njenem bistvu. Ker je zemlja realna, je tudi Zavolovšek ostal na pozicijah realizma, le da je tega v začetku po-

skusil izraziti s skrbnim koloritom, sedaj pa išče preko barvnega simbolizma njegov nacionalni značaj. Ta barvni simbolizem, ki se v njegovem

času večkrat povezuje s stilizacijo in mestoma dekorativnostjo, ima za končni cilj, poiskati nacionalno noto v tonu in barvi, to se pravi prodre-

ti v one idejne in emocionalne sfere naroda, ki tvorijo njegovo bistvo. Ta umetnost je antejska, svojo moč izgubi, ko se več ne dotika zemlje,

na katero je umetnik vezan po krvi svojih kmečkih prednikov. Zato, ji bo Zavolovšek ostal večno zvest. Zemlja mu je podarila slikarski čut, on

pa ji to vrača s svojimi deli, saj so poema o njeni lepoti.«

Jože Curk, Umetnost v Celju in okolici v zadnjih 150 letih, Celjski zbornik, 1959, str. 220 – 224.

1961»Alojz Zavolovšek je pokazal tudi tokrat trdno slikarsko podlago, kot umetnik pa nakazuje občutje za široke kompozicijske prijeme v pejsa-

žu (Pokrajina v jeseni, Slovenske Konjice v jeseni, Hrib v jeseni).«

Dr. Fran Šijanec, Pregledi in perspektive – Upodabljajoča umetnost na V. mariborski kulturni reviji, Večer, 14. oktober, 1961.

1962»Izhodiščne pozicije tega slikarstva so realistične, toda s kolorističnimi interpretacijami, ki često meje na opaknost. Tukaj so blizu meje barv-

nega fovizma ali celo ekspresionizma, katerim pa se je uradna beograjska šola znala vedno izogniti z barvitostjo, zreducirano često do primiti-

vizma ali celo simultanizma. Tako so tudi Zavolovškova dela na akademiji. Izpod šolskega emajla pa se že nakazujejo stremljenja po samostoj-

ni razvojni poti. Te tendence po osebnem izrazu so dobile svojo trdno točko v slovenski zemlji, ki je Zavolovška tako prevzela, da jo je poizku-

sil zajeti v njenem bistvu. Tu ga ni več zanimal njen literarni detajl, ampak globalna vizija o njej, na parcialni košček njene prirode. Legenda in

ep o njenem življenju! Zemlja je realna, zato so tudi Zavolovškove umetnostne pozicije ostale vezane na realizem, le da je tega poizkusil v za-

četku uresničiti z beograjskim koloritom, sedaj pa išče preko barvnega simbolizma njegov nacionalni značaj. Ta barvni simbolizem, ki se v no-

vejšem času tu in tam povezuje s stilizacijo in mestoma celo dekorativnimi odnosno primitivnimi prijemi, ima za končen cilj doseči nacional-

no noto v tonu in barvi. »Lepota« namreč ne leži v »lepoti« amaterskega kriterija, ki še vedno prevladuje pri nas in jo išče v anekdoti, ampak v

univerzalizmu humanega vrednotenja umetnosti. Taka umetnost seveda ni modna, je pa resna in globoka, ker nas uvaja v idejne in emocio-

nalne sfere, ki pomenijo bistvo materije in življenja. Ta umetnost je antejska, svojo moč izgublja, ko se več ne dotika zemlje, na katero je ume-

tnik vezan po krvi svojih kmečkih prednikov. Zato bo Zavolovšek ostal vedno le njej zvest, zemlja mu je podarila slikarsko čut, on ji bo pa to

vrnil s svojim delom, ki bo – tako on upa in želi – epopeja o njeni široki lepoti, ki tiho žari iz njenih mnogoličnih oblik.«

Jože Curk, Razstava Lojzeta Zavolovška, Rudar, 3. december, 1962, št. 21, str. 5.

1971»Pri Alojzu Zavolovšku opazimo, da je začel znova z urejeno realistično vizijo. Toda tokrat barvno in tonsko izredno prečiščeno in dogna-

no ter kompozicijsko trdno in urejeno.«

Janez Mesesnel, Ob razstavi del članov celjskega pododbora društva slovenskih likovnih umetnikov v Likovnem salonu – Celje, Delo, 17.

februar, 1971.

1972»Alojz Zavolovšek je razstavil zgolj akvarele in na njih zgolj kraje, zlasti domače hribe, doline, vasi in celo tovarn se ni ustrašil. Najbolj poe-

tično prepričljiv pa je seveda že zaradi narave akvarela v upodabljanju vode.«

Bogdan Pogačnik, Razstava: V Slovenj Gradcu / ob razstavi domačih umetnikov /, Delo, 11. februar, 1972.

»Ritem zagnanih tirnic, vagončkov, napor gostih barvnih nanosov v kontrapunktu s skoraj ledeno modro, dostojanstveno gmoto (»Velenj-

ski rudnik«), plemenitost slovenskih pokrajin - to prevladujejo na platnih A. Zavolovška. Akvareli tega slikarja poskušajo zadržati kanček pro-

sojnosti in migotanja motiva, toda ne uspejo prodreti globlje in bolj navdihujoče v valujočo fakturo resničnosti.«

Vladimir Šverko, Razigrani krajolici – Izložba mladih slovenskih slikara u Labinskoj galeriji, Glas Istre, leto XXIX, št. 196, Pula, 23. kolovoza,

1972.

1974»Z ozirom na tehniko bi lahko razstavo v Velenju razdelili na dva dela, na olja in akvarele. Olja velikega formata dajejo vtis prečiščene ter

dokaj skope, če že ne kar nekam preveč racionalno umirjene barvne skale, ki v sivo zelenih tonih deluje skoraj hladno. Tu gre zlasti za motive

s Koroškega ter iz Gornje Savinjske doline. Pri tem so izvzete slike iz okolice Velenja, ki z bolj ali manj dognanim toplim poudarkom približajo

gledalcu sicer morda slikarsko nezanimive industrijske objekte. Sicer pa so najboljše tiste slike, ki prikazujejo pejsaž ter vaško idiliko s starin-

sko arhitekturo. Pri treh oljnih podobah je slikar opustil realistično figuraliko in se prepustil zgolj igri prečiščenih barvnih tonov, ki vzbuja vtis

močnejšega angažiranja in bi jo kazalo v tej smeri eksperimentiranja razvijati naprej.

Povsem drugačno podobo pa kažejo akvareli, ki so nastali v obmorskih krajih in so tako barvno kakor kompozicijsko vsekakor bolj razgiba-

ni. Če so krajine v olju barvno in oblikovno zelo racionalno dognane, je slikarjeva paleta in poteza s čopičem v akvarelu veliko bolj učinkovita

in sproščena ter kaže, da je umetnik v tej tehniki tudi najbolj prepričljiv in ustvarjalen.«

V.(iktor) Kojc, Umirjeno in racionalno, Večer – Kultura, umetnost, 18. november, 1974, leto XXX, št. 268, str. 4.

»Zavolovškova dela so predvsem motivno prepričljiva, saj upodablja svet okoli sebe, zlasti kraje in naselja, domače hribe in doline, slikarska

doživetja pa išče tudi na industrijskih in tovarniških objektih. Z veliko ljubeznijo in liričnim odnosom išče asociacije v širšem prostoru krajine

Zasavja, Savinjske in Šaleške doline, tja do Koroške. Ne smemo pa prezreti njegovih nežnih akvarelov z obmorskimi motivi, čolni v modrem,

pristaniške ulice in podobno. Zavolovšek je predvsem mojster akvarela, to je slikarske tehnike, s katero doseže prozorno svežino in očarljiv si-

jaj upodobljene narave, saj je znano, da v nobeni drugi tehniki čopič ne more tako razigrati barve, kakor v akvarelu. Celo arhitekturo, ki je si-

cer trda in marsikdaj za slikarja monotona, jo z akvarelom oživi in prijetno razgiblje.

Njegova barvna paleta je hladna, pa tudi diskretna in topla, v marsičem odvisna od notranjega avtorjevega razpoloženja. Največkrat se v

bujnem zelenju listavcev kažejo posamezni objekti in hiše, ali pa sklenjeno prijazne ulice in naselja, ki variirajo v mehkem sozvočju horizon-

talnih in vertikalnih ploščin.

Gledalčevo oko se kaj rado ustavi tudi na opečno rdečih akcentih, ki izstopajo v intenzivnem zelenilu ali sivkasto modrem barvnem regi-

stru. Tudi na oljnih platnih se odraža energična poteza čopiča ter širše ploskovne rešitve z močnimi kontrasti, saj je dejstvo, kot pravi sam sli-

kar, da mu akvareli v nekem smislu služijo tudi kot asociacije za oljno slikarstvo, pri katerem mora iskati nove oblike transponiranja.«

Karel Pečko, Motivno prepričljiva dela, Naš čas, 18. november, 1974, str. 5.

»Kdor pozna posebne izrazne lastnosti akvarela pa tudi njegove tehnične omejitve in zahtevnosti, se bo med olji in akvareli, ki jih je razgr-

nil ak. Slikar Alojz Zavolovšek, ustavil predvsem ob zadnjih. V njih je namreč pokazan malone popolen pregled njegovih možnosti in razvoj-

nih mutacij. Od tistega tradicionalnega, ki je skušal loviti realno podobo stvari z njihovo trdno oblikovnostjo, barvo in tonaliteto, do moder-

nega, ki se je vsemu temu domalega odrekel in se prepušča edino bistveni likovni interpretaciji gledanega in tisti posebni vodeni lahkotnosti

akvarelne tehnike. Med ti tehnični in izrazni razvojni skrajnosti je vpeto Zavolovškovo iskanje. Zato srečujemo na razstavi mimo čisto posne-

movalnih del tudi taka, ki nas presenetijo in zadovolje s svojim nekonformističnim prijemom: v sproščenih zapisih tekočih barvnih potez, ko

je tako realna motiviranost kot obrisna determinantnost predmetov domala izničena. Teh nekaj »pravih akvarelov« pomeni vrh Zavolovško-

vega opusa in spodbudo za naprej. Ne le spodbudo akvarelni tehniki – akvareli so slikarju največkrat tudi zasnova za oljne slike – marveč tudi

v olju. Kajpa le kot načelo, zakaj brez smisla bi bilo pomešati lastnosti tako različnih tehnik kot sta akvarelna in oljna.«

Marijan Tršar, Razstava Alojza Zavolovška v Velenju, Naši razgledi – Likovni zapiski, 6. december, 1974, leto XXIII, št. 23 (550), str. 617.

1976»Zavolovšek skuša vedno kot nekak analitični duh in senzibilno elementarni psiholog odkrivati v likih svojih prijateljev, sorodnikov in dru-

gih znancev svet njihovega duševnega življenja in jih zadržati na svojih slikah čimbolj prepričljivo. Njegovi portreti niso običajna deskripcija,

pač pa prezentacija duhovne konstitucije s poenostavljenimi slikarskimi prijemi, saj resnična humanost in poštenost omogočata slikarju, da

nam s svojimi portreti predstavlja likovno zanimive in vedno privlačne slikarske interpretacije ljudi.

Njegovo krajinsko slikarstvo izžareva karakter tistega človeka, ki se navdušuje nad prirodo in oblikuje svoje občutke in doživetja v nepo-

srednem stiku z motivom. Z omenjenimi bistvenimi obrisi in površinami, z določenimi kolorističnimi odnosi ter prostorskimi elementi uspe-

šno rešuje za določen kraj adekvaten likovni izraz. Ta izraz izhaja iz realizma in poznavanja fovizma, svoje jedro pa ima v individualni viziji re-

sničnih barvnih in kompozicijskih ureditev.

Zavolovškovo slikarstvo torej ni podvrženo iskanju senzacij in negiranju realistične estetike, pač pa je predano klasični tradiciji vrednote-

nja pejsaža in figuralnega slikarstva. Značilna zanj je zlasti mirnost, urejenost in čistost oblik, krepka grajenost kompozicij in resen občutek

za harmonično barvitost.

Markantnost Zavolovškovega slikarstva je v njegovih oljnih slikah, intimna svežina in neposrednost pa v njegovih dognanih akvarelih. Na

njih se združujeta velika moč in diskretna nežnost, pridana pa je tudi tista intelektualna komponenta, ki je usklajena z vsem tistim, kar nam

želi slikar predstaviti in povedati.«

Milena Moškon, Harmonična barvitost, Naš Čas, 5. marec 1976, leto XII, št. 9.

1978»Letos tudi sam jubilant – petdesetletnik je Alojz Zavolovšek za taborsko obletnico pokazal samo nekaj akvarelov v hladnih barvah povze-

tih, izvrstnih krajinskih izrezov, slikanih čisto in z zamahom.«

Janez Mesesnel, Savinjski jubilej, Delo, 28. september 1978, št. 225, str. 9.

1980»Zavolovškov obsežni opus olj, akvarelov in tudi risb nam jasno prikazuje slikarjev likovni odnos do vsega, kar optično zaznava kot krajinar,

figuralik, portretist in slikar tihožitij.

Kot portretist skuša predstaviti podobe ljudi, ki so likovno zanimive, ne kot običajno deskripcijo, pač pa kot interpretacijo poglobljenega

duševnega izraza.

Zavolovškovo krajinsko slikarstvo pa predstavlja ustvarjalca, ki se navdušuje nad prirodo in izraža svoje slikarske občutke in doživetja v ne-

posrednem stiku z motivom. Z omenjenimi, bistvenimi odnosi ter prostorskimi momenti Zavolovšek uspešno rešuje za določen motiv zna-

čilen likovni izraz.

Zavolovškovo slikarstvo torej ni podvrženo iskanju senzacij in negiranju realistične estetske note, pač pa je predano klasični tradiciji vre-

dnotenja krajinskega in figuralnega slikarstva.

Markantnost Zavolovškovega slikarstva je v njegovih oljnih slikah, neposrednost pa v njegovih akvarelih. Na vseh pa se združujeta velika

moč in diskretna nežnost, pridana pa je tudi tista intelektualna komponenta , ki je usklajena z vsem, kar želi slikar posredovati.«

Ivan Kramer, Alojz Zavolovšek, Razstava Alojza Zavolovška v DO Elkroj, 11. II. – 15. II. 1980 (zloženka).

1986»Alojz Zavolovšek posveča velik del svojega ustvarjalnega potenciala akvarelni tehniki. Mehko, razlito barvno nanašanje, omejen hladen

kolorit, navdih, vezan na naravo kot neizčrpen vrelec, studenec poetične slikarske snovnosti govore o občutljivem, vase zaprtem umetniku.«

Marlen Premšak, Brez pretresov in presenečenj, mozaik kiparskih, grafičnih in slikarskih snovanj, Ob razstavi celjskih likovnikov v celjskem

likovnem salonu, Večer, 17. februar 1986, leto XLII, št. 39, str. 4.

1988»Težko bi pri Lojzetu Zavolovšku prešteli množico barvnih nians, ki jih uporablja pri oblikovanju izbranega motiva. Ta halcidoskop barv je

še posebej viden pri nastajanju rastlinskih tihožitij, pri katerih se barve kot povodenj zlivajo čez slikarsko ploskev. Tako v posameznih tihoži-

tjih kot v nekaterih novejših pokrajinah, so meje med posameznimi plani v sliki tako zabrisane, da se nam zdi, kot bi imeli opraviti s povsem

enovito gladino barv, ne mase, ki spominja na abstraktno slikarstvo.«

Cene Avguštin, Pregledna razstava Alojza Zavolovška ob 60-letnici, Kulturni center Ivan Napotnik Titovo Velenje, 22. april – 24. maj 1988,

(rk).

»Ko si je Združenje likovnih skupin Slovenije pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije pred petnajstimi leti kot glavno nalogo zadalo izobra-

ževanje likovnih ljubiteljev, je bil Lojze Zavolovšek eden prvih poklicnih likovnih umetnikov, ki je bil pripravljen sodelovati.

Čeprav so bila splošna družbena prizadevanja sredi sedemdesetih let še vedno usmerjena v kvantiteto (čim več ljudi naj slika) in so bile prve

kolonije Združenja likovnih skupin Slovenije po svojem konceptu bolj podobne klasičnim kolonijam kot pa delavnicam, kakršne imamo da-

nes, se je Lojze Zavolovšek zavedal, da prevladujoča samovšečnost in samozadovoljnost v ljubiteljstvu ne vodita nikamor. Smisel ima le pri-

zadevanje za kvaliteto, to pa se da doseči le z načrtnim izobraževanjem.«

Andreja Koblar, Pregledna razstava Alojza Zavolovška ob 60-letnici, Kulturni center Ivan Napotnik Titovo Velenje, 22. april – 24. maj 1988,

(rk).

»Njemu je barva tudi oblika in zato so njegovi akvareli v ontološkem smislu stabilni, v izpovednem in sporočilnem pogledu pa sproščeni,

umetniško svobodni in igrivi. Zato sem se ob njihovem opazovanju spomnil na sonato, kjer v glasbeni abecedi prevladuje eno glasbilo in več

drugih sodeluje. Vse je urejeno in v sozvočju, toda mejne vrednosti so zabrisane. So vmes akvareli, ki so res že z eno nogo preko meje reali-

stičnega – v abstraktnem, čeprav v ta svet Zavolovšek doslej ni stopil z obema nogama.«

Drago Medved, Sonata za akvarel, Delo, gledamo, poslušamo…, 24. maj 1988, št. 119, str. 6.

1990»Po svojem izvoru se navezujejo na šestdeseta leta, ki pa so bila takrat prehitro prekinjena. V umetniku pa ta neizpovedana tendenca ni za-

mrla in po skoraj treh desetletjih spet pronica v njegova dela. V tem času nastajajo barvno in idejno sveže slike, ki so času primerno angažira-

ne. Srečujemo se tudi s tematiko ekologije, ki je grajena v dveh delih izmed katerih drugi dopolnjuje prvega z večjo stilizacijo in racionalizacijo.

»Trije kralji« niso božji, temveč poslanci človeštva, ki arogantno opozarjajo na že zamujeno, skušajo osveščati pred še večjo, približajočo se za-

blodo človeka. Nasilje – pripovedno in tipološko bdi nad nebogljenostjo vsega ponižanega, ki nima možnosti, da reši svojo eksistenco.«

Milena Koren-Božiček, Razstava del Lojzeta Zavolovška, Razstavni prostor Gorenja, Gorenje servis, 6. 12. – 28. 12. 1990, (zloženka).

1993»Emocionalna reakcija je hkrati vzpodbudila ustvarjalno zrelost, ki se je izoblikovala v zadnjem ciklusu 23 slik Snežne jame. Motivno se si-

cer vrača v pokrajino, vendar ji je v teh delih veliko dodal in tudi odvzel.

Zavolovšek je bil vedno zagovornik klasičnega akvarela, vendar je v zadnjih delih postal popustljivejši. To ni popuščanje kriterijev nefor-

miranega slikarja, temveč korak naprej. Redko prisotna figuralika je sedaj skoraj izključena. Postopno reduciranje predmetnosti je sedaj že na

prehodu v abstraktno. Širokopoteznost in subjektiviziranje slikovnega polja se odraža v izbranem, racionalnem preoblikovanju. Slika je pro-

storsko neutesnjena, umeščena je le v subjektivne okvire slikovnega prostora. Ni prežeta s predmetnimi oblikami, temveč zgolj z barvnimi

zamahi, stopnjevanimi s tonsko lestvico. Identifikacija njegovih del je akcentiranje vzorčnih elementov, na katerih je slika grajena. Tu ne gre

zgolj za rast prostorskih planov, temveč za bolj dvodimenzionalno sliko. To stopnjuje svetlobo, ki je dosežena z barvnimi odnosi. Od lirične

svežine in lahkotnosti peščenih do rjavih tonov prehaja k intenzivni in večplastni razčlenitvi hladnih modrih tonov. Ti preusmerjajo ritem od

vertikalnih silnic k horizontalnim. Svetloba je odločilen spremljevalec njegovega opisovanega opusa. Vhodi v jame ne učinkujejo temno, so

polni svetlobe in beline, ki privlači in vabi v njihove skrivnosti.

Snežna jama ni samo slikarski element v gradnji slike, ampak njegov objektivni element osnovnega motiva. Ta motiv ni preslikava videne-

ga, ampak eksistencialnega. Forma je podrejena ideji, ki se v novi podobi razprostre in zaživi v barvi na slikovni ploskvi.«

Milena Koren-Božiček, Alojz Zavolovšek, »Snežna jama«, Kulturni center Ivan Napotnik Velenje – Galerija, 10. september 1993, (zloženka).

1995»Snežna jama je osnovni naravni motiv, ki se stalno pojavlja v Zavolovškovih slikah in kroji njihovo vsebino. Njegov slikarski pristop ni

usmerjen v realistično transformacijo temveč osnovno tematiko uporablja predvsem kot izhodišče, s pomočjo katerega oblikuje kompozici-

je, ki se približujejo abstraktni zasnovi. V njih pridejo do polnega izraza temeljni likovni dejavniki, kot so medsebojna sinhronizacija barvnih

plasti, njihova gradnja v urejene celote, ki so prepredene s posamičnimi kontrastnimi poudarki.«

Boris Gorupič, Zavolovškova poetika, Novi tednik - Kultura, Celje, 2. februar 1995, št. 5, str. 11.

1996»Lojze Zavolovšek, katerega slikarstvo že od vsega začetka temelji na barvi, v ubranem in drugič spet v drznem koloritu, je ustvarjalec, ki

se najbolj sproščeno izraža v akvarelu, s katerim v prvi vrsti krajinske motive raztaplja, jih spremeni v barvne gmote in lise, z živahnimi pote-

zami jih popelje celo do meje abstraktnega slikarstva. Ni pa seveda samo akvarelist, za njim je obsežen opus olj in tudi risb, ni samo krajinar,

je tudi figuralik, portretist in slikar tihožitij, katerega slikarstvo izhaja iz dragocene tradicionalne skušnje in prav zaradi nje se v akvarelu lah-

ko preda spontani in neposredni igrivosti.«

Marlen Premšak, uvodna beseda, Savinjski akademski likovni umetniki, Savinov razstavni salon, Žalec, 15. II. – 19. II. 1996 (tipkopis).

1998»V skladu s pedagoškimi in mentorskimi zadolžitvami je nihala tudi intenzivnost, s katero se je lahko posvečal slikanju, zato ustvarjalni iz-

bruh po upokojitvi na začetku osemdesetih let ni veliko presenečenje.

Bolj presenetljiva je Zavolovškova odločitev, da namesto pričakovane sinteze dosedanjega, na realističnih temeljih zgrajenega opusa pose-

že po študiju abstraktnih slikarjev in da čvrste kompozicije z barvami, ujetimi v slikarske ploskve, nadomesti s svežim, sproščenim, slikarskim

rokopisom, ki mestoma temelji na avtomatizmu potez s čopičem. Na prvi pogled se sicer zdi, da je s tem prestopil svojevrsten slikarski Rubi-

kon, vendar ostaja njegov ideal isti – pristna, meditativna slika kot odsev lastnega razumevanja trenutka in okoliščin, ki so jo porodile.«

Damir Globočnik, Meditativna slika, Alojz Zavolovšek: Izbor iz retrospektive. Galerija ZDSLU, 8. 7. – 31. 8. 1998., Razgledi, 5. 8. 1998, št.

15/118, str. 31.

»Sproščena gestualnost se iz nasičenosti počasi prečiščuje v zračne kompozicije, ki so nastale zaradi počasnega izločanja podobe in njene

voljnosti, prepustiti se liričnosti barve in ponavljajočim potezam, ki jih predstavljajo novejša dela iz preteklega in tudi letošnjega leta. Retro-

spektivni pregled njegovega ustvarjanja je zelo selektiven prikaz Zavolovškovega dela, dopolnjen z monografijo pa vendarle poskus pred-

stavitve slovenskega slikarja, ki ga umeščamo na slovenski slikarski Panteon.«

Milena Koren-Božiček, otvoritveni govor, Retrospektivna razstava Alojza Zavolovška, Galerija Prešernove hiše v Kranju, 24. september

1998 (tipkopis).

»Njegova širokopoteznost in širokoplastnost je v oljih prisotna že v postakademijskem času, v krajših presledkih se je odločnost zamaja-

la pred velikimi iskanji, vendar se je uspel spet utrditi tudi z abstrahiranjem figure in krajine, z izžarevanjem barve in poteze. Sintetizira s sta-

rejšimi deli dinamike in kolorizma, poudarjenimi z vertikalnimi in diagonalnimi črnimi konturami iz sedemdesetih let, ko je že dosegel svoje

prve izrazito osebne izpovedi. Abstraktna poetika se je iz čustvovanj izluščila šele v zadnjih petih letih, ko je v letih notranjih premikov k ab-

strakciji zgoščeval konturo, barvo in dinamiko v “pollokovsko” nasičene izpovedi psihičnega avtomatizma, ki so preganjale avtorja pred pri-

bližajočo vojno na Balkanu.«

Milena Koren Božiček, Zadržana izpovedna energija, Alojz Zavolovšek - monografija, Kulturni center Ivana Napotnika Velenje - Galerija,

Velenje 1998, str. 12.

»S prihodom v Mozirje se je Zavolovškovo življenje na zunaj precej umirilo, ne pa tudi na znotraj. Njegovo slikarstvo, ki je bilo dotlej vedno

v senci finančnega preživetja, je, kot bi se izlila še zadnja kaplja čez rob njegove potrpežljivosti, dobesedno izbruhnilo: količinsko, motivno in

stilistično. V tehnični infrastrukturi Zavolovškovega iskanja je še vedno njegov stari, dobri spremljevalec akvarel. Vse drugo pa je novo. Novo,

ki neženirano eksperimentira, ki se ne drži uhojenih poti in se ne ustraši drznih rešitev, novo, ki sistematično grebe po lastni likovni preteklo-

sti in po modernistični izkušnji sodobne umetnosti.«

Jožef Muhovič, Akvarelirani čas, logika likovnih transformacij v slikarskem opusu Alojza Zavolovška, Alojz Zavolovšek - monografija,

Kulturni center Ivana Napotnika Velenje - Galerija, Velenje 1998, str. 73.

1999»Slikar Alojz Zavolovšek lahko s ponosom gleda na prehojeno pot, hkrati pa je lahko več kot zadovoljen z današnjim trenutkom, saj je, kot

kaže, prav v zadnjih letih svobodno razpel svoja domišljijska krila, razklenil določene konvencionalne spone tako, da sedaj z igrivimi poteza-

mi čopiča snuje v živahno barvitost odete kompozicije z abstraktnim nadihom, z novo likovno dinamiko, ki priča o njegovi drugi likovni mla-

dosti.«

Marlen Premšak, Zavolovšek, Savinov likovni salon Žalec, 12. februar 1999 (zloženka).

»Iskanja s katerimi je začel že leta 1956, ga od leta 1983 vodijo k racionalnejšim in objektivnejšim zgradbam in geometrizaciji, s katero se je

resno poskušal že konec sedemdesetih let, vendar je takrat ostalo še marsikaj odprtega. Iskal je nove slikarske prostore za racionalizacijo do-

jemljivega v čistih prostorih, kjer vladata poetičnost in harmonija. Presenetljivo je Zavolovškovo nadomeščanje čvrstih kompozicij, ujetih v

slikarske prostore s svežim slikarskim rokopisom vehementnih potez čopiča in študij abstraktnih slikarjev kar sicer vznemirja mlade genera-

cije. Zato je tudi po tem moč sklepati na vitalnost in odprtost tega slikarja.«

Milena Koren Božiček, otvoritveni govor, Savinov likovni salon Žalec, 12. februar 1999 (tipkopis).

2004»Šaleške horizontale so rasle in zorele v njem v vsebini in na površini. V njih izpoveduje svoj pogled na dogajanja v razburkani preteklosti

doline, polne zgodovinskih in kulturnih spomenikov daljne preteklosti ter še bolj ostrih rezov v naravo in življenje njenih prebivalcev. V oseb-

no izdelani simboliki je z racionalnimi poudarki opozoril nanje kot tenkočuten umetnik. Kontraste v pokrajini je stopnjeval še z barvo in od-

vzemanjem njenih plasti, ki jih je odgrinjal in razgaljal kot plasti zemlje. Skoraj metafizična prostranstva industrijske pokrajine so ga v dolini,

kjer se je začela njegova umetniška pot, pripeljala k novim začetkom. Kot bi recikliral skoraj petdeset let, ki jih je preživel v tem okolju, enkrat

sredi njega, drugič z zrelo distanco do prostora in časa. Premišljeno in čvrsto jih je razgrnil po ploskvi v izbrušeni vsebini in racionalizaciji, sa-

dovih preteklih liričnih, ekspresivnih, abstraktnih in konstruktivističnih sledi, ki jih odkrivamo v njegovem ustvarjalnem svetu.«

Milena Koren Božiček, Alojz Zavolovšek, Šaleške horizontale, Razstavišče Gorenje, 22. junij 2004 (zloženka).

2005»Nova epizoda in sinteza Zavolovškovega slikarstva se pričenja pravzaprav šele danes, v ciklusu Elegije Kozolcev. Umetnik namreč čuti, da

se mora vrniti in pričeti tam, kjer se logika postopkov spaja z duhovno energijo. Izogniti se je moral vsem skušnjavam, ki so ga nagovarjale k

hipnim vzgibom in počasi, skozi izkušnje slogov, ki jih je v predhodnih desetletjih praktično preizkusil, zrelo in brez predsodkov vstopa v sli-

karski organigram. Strpno, korak za korakom, v vsaki sliki posebej preverja pikturalno materijo, njeno transparentnost in gostoto, ploskovnost

in gestualno ogrodje. Slika je postala prostor njegovih misli, v katerem ni več mogoče sklepati kompromisov. Horizontala, ki mu je še zadnja

služila kot opora pred izbruhom je izginila v procesu gestualnosti.

Brez strahu, brez skušnjav in brez uporov se umetnik danes prepušča slikarski samozavesti in se pripravlja na monolog tako želene ustvar-

jalne pestrosti.«

Alenka Domjan, Alojz Zavolovšek, pregledna razstava, Zavod za kulturne prireditve Celje, Galerija sodobne umetnosti Celje, 8. september

– 8. oktober 2005 (rk).

2006» V osemdesetih letih eksplodira z novostmi. Strast po svobodi ustvarjanja kadarkoli in kjerkoli, je v njegovi kreativnosti aktivirala vse ato-

me moči in produkcija del je postala neustavljiva. Kolorit zaživi, poetičnost in lirika postaneta eksplozivna akcenta vsakega trenutka, ki ga Za-

volovšek preživlja s čopičem in barvami. Prej ukročeni akvarelist se je naenkrat prelevil v eksplozivnega fovista.«

Milena Koren Božiček, Alojz Zavolovšek, Galerija Nazarje, 17. 2.– 17. 3. 2006 (zloženka).

H o m m a g e 3 1 , 2 0 0 8 , a k r i l / p l a t n o , 6 0 x 8 0 c m

H o m m a g e 2 3 , 2 0 0 7 , a k r i l / p l a t n o , 7 5 x 9 4 c m

Alojz Zavolovšek je rojen leta 1928 v Radmirju. V Beogradu se je leta 1951 vpi-sal na Akademijo za likovno umetnost, kjer je 1956. leta diplomiral pri profesorju Marku Čelebonoviću. V Sloveniji je služboval kot profesor likovnega pouka v Slovenskih Konjicah in Velenju. Bil je tudi mentor posameznikom in likovnim skupinam Slovenije. Do sedaj je imel preko 60 samostojnih razstav doma in v tujini. Poleg samostojnih slikarskih razstav je sodeloval na številnih društvenih in skupinskih razsta-vah. Prejel je več priznanj in nagrad; med njimi tudi Ažbetovo plaketo št. 8/88 Zveze kulturnih organiza-cij Slovenije. Od leta 1959 je član ZDSLU. Kot upokojenec živi in ustvarja v Mozirju.

1998

- Alojz Zavolovšek, retrospektivna razstava ob sedemdeset letnici, Kulturni center Ivana Napotnika Velenje – Galerija, 24. 4. – 30. 6. 1998

- Alojz Zavolovšek: izbor iz retrospektive. Galerija ZDSLU, Ljubljana, 8. 7. – 31. 8. 1998

- Osnovna šola Radmirje, 30. 7. 1998 (otvoritev)

- Retrospektivna razstava Alojza Zavolovška, Gorenjski muzej Kranj - Galerija Prešernove hiše, 24. 9. – 30. 9. 1998

- Alojz Zavolovšek, ob slikarjevi sedemdesetletnici, Zavod za kulturo, Galerija Mozirje, 23. september – 7. oktober 1998

1999

- Savinov likovni salon Žalec, 12. februar 1999 (otvoritev)

2000

- Mestna galerija Riemer, Slovenske Konjice, januar 2000

2003

- Elegija kozolcem, Kulturni center Ivana Napotnika Velenje – Galerija, 25. april – 28. maj 2003

2004

- Galerija Kolar, Slovenj Gradec, 16. marec – 15. april 2004

- Šaleške horizontale, razstavni prostor Gorenja, Gorenje d. d., Velenje, 22. junij 2004 (otvoritev)

- Elegija kozolcem, Osrednja knjižnica Mozirje – galerija, 24. september 2004 (otvoritev)

2005

- Alojz Zavolovšek, Pregledna razstava, Galerija sodobne umetnosti, Celje, 8. september – 8. oktober 2005

2006

- razstavišče Barbara, Premogovnik Velenje, 30. 1. – 3. 3. 2006

- Jakijeva hiša - galerija Nazarje, 17. 2. – 17. 3. 2006

2007

- Elegija kozolcem, preddverje male dvorane Državnega sveta RS, Ljubljana, 26. september 2007 (otvoritev)

2008

- Elegija kozolcem, Osnovna šola Rečica ob Savinji, 23. februar – 2. marec 2008

- Elegija kozolcem, Galerija ZDSLU 6. 3. – 31. 3. 2008, Ljubljana

- Pregledna razstava, Osrednja knjižnica Mozirje – galerija, 23. april – 7. maj 2008

Samostojne razstave od leta 1998 dalje

V e l i k a p o d r t i j a , 2 0 0 8 , a k r i l / p l a t n o , 6 5 x 8 1 c m

I zda la | Ga ler i ja Ve lenjeKustos razstave | M i lena K oren Bož ičekUvod | M i lena K oren Bož ičekFotograf i ja | A lo jz Zavolovšek ml .Obl ik ovanje | Mar inšek & Mar inšekTisk | Eurograf, nak lada | 300 iz vodovR azstavo in k ata log omogoči la | Mestna občina Ve lenje

Galer i ja Ve lenje 25 . apr i l – 24 . maj 2008

CIP - K ata ložni zapis o publ ik ac i j iNarodna in univer z i tetna k nj ižn ica , L jubl jana

75(497 .4) :929Zavolovšek A .

ZAVOLOVŠEK , A lo jz , 1928- A lo jz Zavolovšek / [uvod M i lena K oren Bož iček ; fotograf i jaAlo jz Zavolovšek ml . ] . - Ve lenje : Ga ler i ja , 2008

ISBN 978-961-91874-2-5

238734336

R a z s t a v l j e n a d e l a1. Sumorg, 2006, akril/platno, 130x110 cm

2. Hommage 1, 2007, akril/platno, 89x118 cm










12. Ranjeni bik 12, 2004, akril/platno, 81x110 cm










22. Diptih 1, 2007, akril/platno, 130x162 cm

23. Diptih 2, 2008, akril/platno, 150x200 cm

24. Velika podrtija, 2008, akril/platno, 65x81 cm











Documents

ZAVOL - saleskibiografskileksikon.si · Vladimir Šverko, Razigrani krajolici – Izložba mladih slovenskih slikara u Labinskoj galeriji, Glas Istre, leto XXIX, št. 196, Pula, 23